AVGUST

MISIJONSKI NAMEN: Za duhovne po- klice v Mozambiku
Mozambiška Cerkev je mlada, a je že močno preizkušana. Po revoluciji so iz- gnali iz dežele misijonarje, edino upanje so domači duhovni poklici. Pridružujemo se molilcem, ki prosijo Gospoda žetve tudi za Mozambik.

SEPTEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi premagali številne težave in začeli koristen dialog z muslimani
Če bi primerjali sv. Frančiška in sultana, bi morali reči, da sta kristjan in musliman lahko prijatelja. Oba živita v svetlobi istega Boga, ki je usmiljen Oče. Molimo, da ne bi bila zgodovina nepremagljiva ovira za sožitje in sodelovanje pri gra- ditvi boljšega sveta bratstva in miru.

A. K.

Dragi prijatelji!

Vsi smo poklicani, da živimo po idealih Bratstva bolnikov in invalidov, da delamo in se trudimo za rešenje sveta. Na po- seben način je to naloga novomašnikov, ki so jim posvečeni trije prispevki. Z njimi smo hoteli opozoriti na leto poklicev, ki ga bomo obhajali od 8. septembra do 30. junija 1985. Poleg poglobljenega zanimanja za duhovniške in redovniške poklice,ima to leto namen,da bi se - še posebej mladi - zavedeli vrednosti sle- hernega poklica. Vsak je namreč pokli- can, da z delom svojih rok skrbi ne le za sebe, ampak tudi služi bližnjemu.
Navajeni smo, da občudujemo velika dela in poveličujemo izredne dosežke zdravih. Mi pa vas hočemo opozoriti,da je vsaka dejavnost izredno dragocena in življe- njsko pomembna.Na 29.strani si prebe- rite oglas: PRIZADETI PREDSTAVLJAJO SVOJA DELA. Radi bi vas povabili, da si kar v največjem številu ogledate raz- stavo izdelkov slovenskih bolnikov in invalidov. Letos bodo tudi razdalje kraj- še, saj bomo isto razstavo ponovili na treh krajih.
Razstava sama bo seveda prikazala sa- mo del dejavnosti in ustvarjalnosti pri- zadetih.Ne smemo pozabiti,da so mnogi na svojih domovih nepogrešljivi vzgoji- telji mladega rodu, da nekateri vodijo gospodinjstvo in opravljajo druga koris- tna in nujna dela. Zelo veliko pa je tudi takih, ki s tiho molitvijo in darovanjem trpljenja kličejo božji blagoslov na vse nas. Vse to in morda še kaj so lahko različne oblike sodelovanja.

Uredništvo

Tebi, dragi brat v Kristusu, bi rada da- nes spregovorila. Ne le v svojem imenu, ampak v imenu premnogih, ki delimo s teboj veselje tvoje nove maše.
Po toliko letih bojev, upov, darovanja si dospel do cilja.Odgovoril si božjemu kli- cu. To je tvoje in naše veselje,brat no- vomašnik,to je skupna hvaležnost Bogu Zdaj žívi,vsak dan žívi in vztrajaj. Sebe samega si popolnoma dal Bogu in nam, dal si se Cerkvi.To je velika milost,to je dar. Poslušati sočloveka, lajšati njegov križ, ga spremljati v radostnih trenutkih življenja.
To veliko vsebino poslanstva duhovnika v svojem življenju posebno dojemamo mi bolniki in invalidi,saj smo na poseben način združeni z vami. Povezuje nas moč tihe duhovne povezave, krepimo se z nevidno vsebino molitve in nekako glo- boko čutimo, da nismo sami, ker vi kot duhovniki molite za nas, ker slutite naš svet. Zato je vsaka nova maša praznik tudi za nas. Veselje, da vas je vedno več, nam daje moč, po bogastvu vaše žrtve nas kliče v božji svet... Kliče nas k izvrševanju poslanstva,kakršnega nam je določil Gospod. Vsakemu je določil svoje mesto,ker ima to mesto pred bo- žjimi očmi velik pomen in namen.
Pred nami je leto poklicev.Kot so napo- vedali slovenski škofje,ga bomo obhajali od 8.septembra 1984 do 30.junija 1985 Poudarili so, da je, »namen tega pasto- ralnega leta, da poglobi zavest poklica- nosti v osebnem, družinskem, krščans- kem in družbenem življenju in posebno, da poživi zanimanje za duhovniške in redovniške poklice.«
Vsak izmed nas ima priložnost, da se ustavi ob tem in vse svoje življenje po- stavi pred Jezusa in Marijo. Bolj mu bo to uspelo in bolj hoteno bo to storil,ve- čje bo njegovo spoznanje o njegovem poklicu in poklicanosti, kajti po moje je vsak kristjan po božjem načrtu že po- klican, torej je krščanstvo kot tako po- klic. Seveda se ločuje:poklic redovnice, redovnika itd., vendar kot kristjani smo vsi poklicani, vsak po svoji usmeritvi, k oznanjevanju ljubezni. Več bo ljubezni, bolj plodna in trdna bo rast vseh duho- vnih poklicev. Ne bomo sojeni po izo- brazbi, niti po rasi ali čemerkoli drugem, sojeni bomo samo po ljubezni. Tudi Je- zus in njegova mati Marija sta se daro- vala za nas do zadnjega. Nista se obo- tavljala, na nič nista čakala, vedno sta ljubila.
Prosim Jezusa in Marijo, naj nam poma- gata vztrajati: duhovnikom in redovni- kom na veliki in bogati poti služenja v ljubezni, vsem skupaj pa predvsem v sprejemanju vsakdanjega življenja...Naj bo sleherni trenutek Gospod z nami, da se mu bomo lahko zahvaljevali, se mu darovali, tako kot se nam daruje On - brez pridržkov, nesebično...
Naše življenje je pravzaprav v nekem smislu vsak dan lahko nova maša, kajti Jezus se nam vsak dan daje v hrano in pijačo. Vedno znova in znova ponuja milost odpuščanja... Jezus ve,da je pot k popolnosti težka, želi predvsem to,da mu zaupamo.Uslišujmo to njegovo željo ne izgubimo upanja in zaupanja, da bo- mo na koncu te naše poti lahko zadoš- čeni in srečni rekli: Hvala ti za življenje!

Marjetka Smrekar

Dan za dnem se v meni porajajo vpra- šanja, na katera si ne znam odgovoriti. Pa sem se odločila, dati napišem eno izmed njih in mogoče takole dobim vsaj delno zadovoljiv odgovor.
V zadnjih letih lahko dokaj redno hodim v cerkev in sem pri sv. maši, pa tudi k spovedi grem, kadar le čutim potrebo. Težava pa je v tem; čeprav se na spo- ved temeljito pripravim in se iskreno po- kesam grehov, še vedno ostane v srcu občutek, da nisem vredna Najsvetejše- ga. Tiho, a vztrajno mi kljuje v zavesti: »Sem storila vse, da sem zaslužila to srečo?« In to me potare. Obenem pa je tu že novo vprašanje. »So vsi ti ljudje, ki v vrsti čakajo na obhajilo boljši od mene, se kdaj vprašajo, če zaslužijo to srečo?«
Taka razglabljanja me vznemirjajo, od- govora pa ni, ki bi me prepričal, da sem lahko mirna in zadovoljna.
Hvala za odgovor, in to kakršenkoli, ter lep pozdrav! Opozoril bi vas na tri stvari.
Najprej se mi je zataknilo pri stavku: »K spovedi grem, kadar le čutim potrebo.«
Kaj si pravzaprav pri tem mislite? Kot nas uči zanesljivi cerkveni nauk, dose- žemo lahko odpuščanje malih grehov na več načinov, in to brez vsake spovedi: pri vseh je bistveno to,da se jih iskreno kesamo in si hočemo prizadevati, da bi se jih čim bolj varovali.
Ker je pa za vredno obhajilo potrebno predvsem to,da smo brez smrtnega gre- ha in imamo pravi namen, sledi iz tega, da ni za prejemanje obhajila potrebna spoved, če je oboje navedeno podano.
V tem primeru spoved ni potrebna.
Cerkev jo pa vendarle priporoča. Duho- vnikom in drugim Bogu posvečenim ose- bam naroča,naj se pogosto spovedujejo, navadno vsakih štirinajst dni. To pa ne glede na to, ali čutijo potrebo ali ne. Nasprotno: Čeprav vedo, da ni nujno potrebna,gredo! Zakaj? Ker je spoved - kratko rečeno-silno pomemben naraven in nadnaraven pripomoček, da kesanje jemljemo resno,obnavljamo v sebi voljo da se bomo borili proti vsakdanjim sla- bostim,da gojimo nujno potrebnega duha spokornosti, da vedno bolj občudujemo božje usmiljenje in da s spovednikovo pomočjo svojo vest vedno popolneje oblikujemo, po Kristusovem vzoru; pri vsem tem našem osebnem prizadevanju nas podpira zakramentalna milost.
Nekateri »čutijo potrebo po spovedi« čisto po svojem čustvenem razpolože- nju: kadar jih je kakšen padec - čeprav ne hud-čustveno hudo prizadel, jih no- tranje razdvojil in vznemiril.Tedaj gredo k spovedi bolj zaradi duševnega pomir- jenja kot zaradi srečanja z odpuščajočim Gospodom;in pomirjenje pričakujejo bolj od tega svojega dejanja kot od Gospo- da. Prav zato pa morda ne dosežejo pomirjenja.
Za pomirjenje je potrebna najprej iskre- na ponižnost! Ne smem se čuditi svojim slabostim, svoji revščini. Raje bi se naj čudil, da nisem še slabši, kot sem, če mislim na vse tisto,kar se proti moji vo- lji v meni javlja in sili na dan nelepega, neplemenitega.
Temu se mora pridružiti občudovanje Kristusove ljubezni! Takega,kot sem,me ljubeče sprejema,mi skesanemu vse od pušča; me ljubi. Prav ob svojih slabostih moram rasti v občudovanju božje ljubezni
In tretje: Hvaležen moram biti zanj. Vesel in hvaležen! Samo Kristus je naš mir in naša tolažba. Iščimo ju v njem in ne v sebi!
Drugi stavek,ki me je zbodel,pa je: »Še vedno ostane v srcu občutek, da nisem vredna Najsvetejšega!« Pravzaprav ne toliko ta stavek,temveč kratki odstavek: »In to me potare.«
Ali se ne skriva v tem želja, da bi bili nekaj, kar ne moremo biti: enakovredni z Bogom?! To je skušnjava,ki je premo- tila že Evo in Adama! Čim dalj proč od nje! Bodimo veseli svoje revščine prav zato, ker se ob njej tako čudovito ra- zodeva veličina božje ljubezni. Bodimo veseli, da je On tako neskončno popoln in svet, da ga mi ne moremo biti nikoli vredni. Če nas vabi k sebi,če nas spre- jema v skrivnostno življenje presvete Trojice, je to čisti, nezasluženi dar. Mi z Njegovo pomočjo lahko odstranimo le tiste grobe in grde ovire, ki mu ne do- puščajo, da bi se združil z nami!
In tretji stavek, ki sem ob njem obstal, je vprašanje, kakšni so drugi, ki gredo k obhajilu. »Ali so boljši od mene, ali se kdaj vprašajo, če zaslužijo to srečo.«
Mislim,da ni dobro primerjati se z drugimi in se o tem spraševati. Pač pa je potre- bno, da Gospoda v imenu vseh hvalimo, slavimo in poveličujemo.
Posebno pa je potrebno, da mu dajemo zadoščenje in ga prosimo usmiljenja za vse, zlasti pa za takega, ki morda Gos- poda nevredno prejema. Naj bi spoznal svoj greh in se skesal. Gospoda bo po- tem še bolj hvaležno ljubil, saj mu bo veliko odpustil.

Tvoj Prijatelj

Doslej smo govorili predvsem o tem,ka- kšen naj bo naš odnos do bolnikov, na kaj vse moramo biti pri tem pozorni itd. Tokrat pa se ustavimo še pri naših med sebojnih odnosih med nami, zdravstve- nimi delavci. Tudi ti odnosi spadajo k terapiji bolnika-od njih je odvisno, kako se bolnik počuti.Poglejmo nekaj bistve- nih stvari, ki so za te odnose pomembne!
Nihče od zdravstvenih delavcev pri svo- jem delu ne more biti povsem neodvisen od drugih. Samo skupno, z usklajenim sodelovanjem, lahko skrbimo za bolnika.
To sodelovanje moramo uresničevati na vseh nivojih. Najprej sodelovanje med enakimi vrstami zdravstvenih delavcev, npr. med zdravniki, sestrami, drugim strežnim osebjem itd.Pomembno je med sebojno dogovarjanje, medsebojna in- formacija, skupno načrtovanje in uskla- jeno ukrepanje.
Prav tako pa je pomembno tudi sodelo- vanje med različnimi vrstami zdravstve- nih delavcev.Voditi nas mora zavest,da je vsako delo v tem sodelovanju nujno in je del neke celote. Nič ni nepomemb- nega. Ni vseeno,kako strežnica pospra- vlja prostore, kako se pri tem srečuje z bolniki - tudi njeno srečevanje z bolniki bi moralo biti terapevtsko (ali pa vsaj brez grobih napak v odnosu do bolnikov) Tako usmerjeno je lahko samo, če so- deluje s sestro, ki ima dejansko največ stika z bolnikom. Sestra ima sicer sa- mostojno nalogo pri negi bolnika, mora pa na eni strani pomagati strežnici pri njenem delu, predvsem v njenem odno- su do terapije. Zdravnikovo delo bi brez sodelovanja vseh ostalih ostalo povsem neučinkovito.
Nekateri ljudje že po naravi težko sode lujejo z drugimi, zato je prav,da si vsak človek k temu vedno znova zavestno prizadeva.
Žal se na naših delovnih mestih vse pre pogosto razvija neki konkurenčni boj, kdo bo prvi, pomembnejši, kdo bo pač več zaslužil - ne toliko konkurenčni boj v kakovosti dela. Tekmec pa ti je težko prijatelj in se od njega čutiš ogrožen.
Sodelavci naj bi bili drug drugemu na- klonjeni,morda prijatelji,vsak naj bi raz- vijal pristno kolegijalnost. To pomeni,da smo pripravljeni drug drugemu v vsakem trenutku priskočiti na pomoč, zamenjati dežurstva ali turnus, če je potrebno, drug drugemu svetovati itd. Če se nam kdaj zdi, da naredi kdo od kolegov kaj narobe, mu prijateljsko povejmo na sa- mem.
Zelo pomembno je tudi, da se veliko pogovarjamo, tudi o svojem odnosu do bolnikov,o svojih čustvih ob srečevanju z bolniki, predvsem s hudo bolnimi in umirajočimi. Vsi smo ljudje in čeprav se s takšnimi bolniki srečujemo vsak dan, ne moremo ostajati neprizadeti. O tem moramo govoriti. Sicer se zgodi, da ta čustva na silo izrinemo iz zavesti in la- hko prihajajo na dan prikrito drugače, morda nam nerazumljivo. Vsekakor člo- vek z izrinjenimi čustvi ne more živeti sproščeno,osvobojeno - takšen pa tudi teže vzpostavlja pristen stik z bolniki. Na nekaterih oddelkih v bolnici imajo po- sebne skupine, v katerih se zdravstveni delavci različnih profilov enkrat mese- čno ali enkrat tedensko pogovarjajo o svojih odnosih do bolnikov.
Spominjam se mlade sestre, ki je prvič doživela smrt na oddelku.Komaj je kon- čala šolo, zato je ta smrt pomenila zanjo velik šok in se je bilo treba z njo potem še dolgo časa veliko pogovarjati. Še danes se spominja: »V šoli smo se učili samo to, kako bomo bolnikom pomagali k zdravju. Nihče nam ni govoril o smrti. Ko sem doživela smrt prvega bolnika, se mi je zdelo to nemogoče. Imela sem občutek, da sem jaz kriva.«
Na splošno mladi ljudje polni teoretič- nega znanja zapuščajo šolo, so pa zelo slabo pripravljeni na srečevanje s hudi- mi problemi življenja,bolezni in umiranja Zato je naloga starejših, da mladim lju- dem pomagamo, se z njimi veliko pogo- varjamo o tem, kako doživljajo srečanje z bolniki, z njihovim trpljenjem in umira- njem. Da jih pripravimo, preden jih poš- ljemo k hudo bolnemu.To velja prav po- sebno tudi za vse praktikante, ki priha- jajo na oddelke in so sicer še v prvih letnikih izobraževanja. Mlada sestra se spominja: »Ko sem hodila v drugi letnik srednje medicinske šole, sem bila stara šestnajst let;bila sem na praksi v bolni- ci. Poslali so me povsem nepripravljeno k umirajočemu bolniku; nič mi niso o njem prej povedali. Imela sem občutek, kot da starejše sestre nekoliko uživajo nad mojo neizkušenostjo.Zame pa je bil to pravi šok in je le malo manjkalo, da nisem obesila šole na klin.« Na srečo je to dekle vztrajalo in prebrodilo krizo.
Prav je, da pojmujemo pomoč mlajšim zelo resno,da se pri tem zavedamo svo- je velike odgovornosti, saj potrebujejo našo strokovno in človeško pomoč.

Maja meseca so se v Stekleni dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani srečale medicinske sestre iz enajstih držav in preučevale študijo Svetovne zdravst- vene organizacije o psihičnih plateh pri negi bolnika. Sestre naj ne bi bile več roboti za postiljanje, merjenje vročine, zbadanje z injekcijskimi iglami. Zdravst- vena nega ni samo fizična, pač pa tudi psihična. Ta zadnja pa zahteva več kot golo medicinsko tehniko. In prav tega »več« se bodo, kot kaže, morale sestre po vsem svetu šele naučiti.
Majda Japelj-Šlajmer,medicinska sestra in sociologinja iz Maribora je v zvezi s tem rekla: »Naši zdravstveni negi ne moremo očitati nestrokovnosti. Po teh- nični plati se lahko kosa z nego kjerkoli na svetu. Na izredno nizki stopnji pa je kultura negovalk, saj obravnavamo bol- nika kot primer,ne pa kot človeka s ko- pico samo njemu lastnih potreb in želja. Sestre tudi rade pozabijo, da ima vsak človek svoje bližnje, svoje okolje in da je treba tudi te pritegniti v zdravljenje. S pomočjo študije, ki smo jo pripravljali za Svetovno zdravstveno organizacijo od leta 1979 do lani, smo spoznali, da naši ljudje v zborih uporabnikov res so- odločajo o zdravstveni politiki in da zdra- vstvu s svobodno menjavo dela režejo kruh: kot bolniki in starostniki pa so iz- redno nebogljeni. Vse premalo smo na- redili,da bi ljudje lahko hitro dobili zdra- vniško pomoč v trenutkih, ko jo najbolj potrebujejo,ali da bi jim zagotovili okolje in nego, s katerima bi lahko sami živeli tudi takrat, ko jim začnejo pešati moči.
Patronažni tozd zdravstvenega doma v Mariboru je z vprašalnikom s 109 vpra- šanji v tej raziskavi odkril, kakšno nego potrebujejo stari ljudje. Spoznali smo, da so njihovi fizični problemi neločljivo povezani s psihičnimi. Te pa smo doslej pri negi zanemarjali. Do podobnih spoz- nanj so se dokopali tudi v drugih drža- vah,ki so sodelovale v študiji. Vsi seveda niso raziskovali starostnika v domačem okolju. Raziskovali so nego v domovih za starejše ali pa nego mlajših bolnikov dan pred operacijo in dan po njej. Ugo- tovitve so presenetljive in za zdravstvo ki skuša povsod po svetu v bolnišnicah skrajšati ležalno dobo in zmanjšati šte- vilo postelj, nadvse pomembne: bolniki, ki so jim sestre ali negovalke posvetile veliko psihične pozornosti, so hitreje okrevali in začeli prej skrbeti sami zase kot bolniki,pri katerih so poskrbele le za medicinsko-higienski del. Tudi odgovori v vprašalniku so pokazali, da bolnike celo prvi dan po operaciji huje pestijo najrazličnejši psihični problemi kot pa fizične težave.«

Delo, 15.5.1984

TUDI ONA JE BOŽJI OTROK

»Nič rada ne hodim k šolskim mašam in tudi ne, kadar je prvo sv. obhajilo, ker vedno mislim, da imajo zdravi otroci vse- ga dovolj, taki, kot je moja Lučka, pa prav ničesar. Čudovite so v naših cerk- vah slike prvih obhajil, toda na njih vi- dimo le zdrave otroke. Nehote se mi je dostikrat vrivala misel: še Cerkev se ne zmeni zanje, krstijo jih še - potem pa nič - no, pokopljejo jih menda še cerk- veno... Vseskozi sem iskala, kako bi jo nekako vključila v versko življenje.Moja nekdanja učiteljica mi je pošiljala rožne vence, dajala sem jih hčerki, da jih je trgala -in to je bila najina molitev. Zve- čer in zjutraj jo vedno pokrižam. Zelo rada ima sliko angela varuha, verjetno zato, ker ob pregibanju šumi in diši po kadilu. Dojemanje z več čutili hkrati je za take otroke najbolj primerno.K verski vzgoji sem poskušala pritegniti mlado katehistinjo. Za praznike ji je pošiljala podobice,kaj več pa-verjetno ni vedela kako bi se lotila. Tudi g. župnik ve za mojo hčerko, a kaj ko ima vedno polno drugih dolžnosti. Sem pa vedno čutila - in verjetno drugi starši tudi, da ni prav, ker ni ničesar za naše otroke.«
Takó je napisala mati,ki ima hudo priza- deto hčerko, podobne izkušnje bi vedeli povedati tudi mnogi drugi starši. Zlasti v času prvih obhajil in birem, ko zdravi otroci z veseljem in ponosom oblečejo bele obleke, se postavljajo staršem pri- zadetih otrok taka ali podobna vpraša- nja: »Ali naš Mirko ne bo nikoli doživel kaj podobnega? Mar zanj ni verskega življenja, ni zakramentov? Zakaj je pri- krajšan za vse, kar nas zdrave, že tu na zemlji povezuje z božjim? Je Cerkev res čisto pozabila nanje in morda celo Bog?« Vprašanj je res veliko, toda tak- rat,ko se začenjajo svitati odgovori, se jih porodi še več. Ne bi namreč mogli reči, da se Cerkev čisto nič ne zanima zanje, vedno se je, vendar premalo. Pa tudi kakšne splošne smernice ali rešitve v določenem primeru ne pomenijo dosti. Starši čutijo, da njihov prizadeti otrok ni deležen iste pozornosti kot zdravi otroci.Zanj iščejo poti,njemu bi radi po- sredovali vrednoto vere, v kateri marsi- kdaj sami ne stojijo trdno, ker jim širše ali ožje versko občestvo ne daje prave opore. Potrebujejo priznanje, potrdila, da je tudi ta njihov otrok božji otrok in po krstu polnopraven član cerkvenega občestva.In ker tu ne naletijo na trdna tla, se dostikrat zamaje njihovo zaupa- nje v Boga: »Če bi kristjani zares verjeli v Boga, bi se zanimali tudi za nas, tako pa...« Ali kot je pripovedoval neki oče: »Župnik je bil "kuhan in pečen" v naši družini vse dotlej, ko se nam je rodil tretji otrok, prizadet. Od takrat ni več prestopil našega praga... od tega je že sedem let. In v teh letih se je naš od- nos do vere popolnoma spremenil.«
Kljub vsemu pa se je zadnje čase tudi v Cerkvi marsikaj premaknilo. Z drugim vatikanskim koncilom so se odprla vrata novemu razmišljanju, novim iskanjem in poskusom. Vedno več duhovnikov se zaveda, da so prizadeti ljudje posebno bogastvo božjega ljudstva, zaklad, ki pa še ni povsem izkopan. Potrebovali bi več teoloških poglabljanj,širše razprave v Cerkvi, več predavanj na teološki fa- kulteti, predvsem pa več neposrednega stika duhovnikov in bogoslovcev s pri- zadetimi ljudmi ter njihovimi družinami. Marsikje so pri nas katehistinje in du- hovniki vključili v reden verouk tudi pri- zadete otroke, vendar so na žalost to le posamezniki, ki so začutili notranjo spodbudo in ji tudi sledili.
Po velikem shodu v Lurdu se je neka mati vrnila domov polna navdušenja in upanja,da bo tudi v domačem kraju sre- čala skupino, ki bi jo sprejela skupaj s hčerko in kjer bi se lahko pogovarjala o verskih stvareh.Obrnila se je najprej na domačega župnika.
- Poslušajte, ali vi poznate mojo hčerko?
- Da.
- Ali je v naši župniji še kaj drugih takih otrok?
- Ne, gotovo jih ni.
- Koliko pa šteje naša župnija?
- 27.000.
- Čudno se mi zdi, da bi bila ona edina.
- Kakor koli že, jaz ne vem za nikogar.
Mati se je vrnila domov, toda v sebi ni našla miru. Preganjali so jo dvomi, po- javljala so se ji vedno nova vprašanja. Takole pripoveduje:»Mnogi me verjetno ne bodo razumeli, kaj sem čutila. Pred menoj je bila deklica, za katero se ni nikoli nihče zanimal, za katero me nihče ni vprašal. Lotevala se me je huda in boleča skušnjava, da sem se vprašala: ali je to sploh otrok? Nikoli ni izgovorila besede in zaman sem iz njenega obna- šanja čakala na izraz, ki sem si ga tako neznansko želela: "Moja mama, rada te imam...!" Potrebovala sem nekoga, ki bi mi rekel: "Tudi ona je božji otrok kot vsi drugi popolnoma." In znamenje te pripadnosti bi bilo sveto obhajilo, da bi tudi ona prejela Kristusovo telo.
Obiskala sem duhovnike, ki sem jih poz- nala, da bi jih prosila za obhajilo, oni so me pa vedno le vpraševali: "Ali kaj ra- zume? Koliko razume?" Odgovorila sem jim: "Želim, da mi poveste, ali je božji otrok ali ne. Vi me pa sprašujete,če kaj razume. Če bi namreč razumela, me ne bi bilo tu."
Seveda pa nisem hotela,da bi duhovniki moji želji popustili iz usmiljenja, češ: "Naredimo še to,uboga mama, saj samo joka, ona pač to potrebuje." Ne. Iskala sem človeka, ki bi to naredil iz prepri- čanja. Pregovorila sem moža, da je šel k župniku. Ta je bil v zadregi in je celo noč brskal po teoloških knjigah, da bi našel odgovor na nage vprašanje. Kon- čno je ugotovil, da ni nikjer kakih izreč- nih prepovedi. Dopustil je možnost, da bi šla k obhajilu. Na pomembni dogodek smo se pripravljali z molitvijo.Želeli smo pa, da bi šla k obhajilu skupaj z drugimi otroci. Moj mož je imel več poguma.Šel je z njo ven, med ljudi,med otroke. Bilo pa je zelo boleče,ker so se ljudje rado- vedno obračali in dajali svoje pripombe. Zgodilo se je celo, da so se nekateri vrnili, da bi jo videli od blizu.
Ko je prejela Kristusovo telo, se nam je začelo vračati zaupanje. Novi prijatelji so prihajali v hišo,nas vabili k sebi, sku- paj smo hodili na sprehode.Bila sem kot pijana in nisem razumela ničesar.Počasi sem spoznavala, da je ona pritegnila veliko ljudi. Upanje, ki se je rojevalo v nas, smo želeli posredovati še drugim. To je za nas postala prava potreba.Če- prav je trpljenje ostalo,smo ga doživljali drugače. Vedno več je bilo tudi čudo- vitih trenutkov. Kmalu nas je bilo čez štirideset,ki smo se redno srečevali. Vsi iz istega okraja. To malo zrno poguma na velikem polju trpljenja je obrodilo bogate sadove.«
Cerkev res ni naredila vsega, da bi lah- ko dala staršem občutek, da so njihovi otroci tudi njeni enakovredni člani, udje Kristusovega telesa. Prav tako tudi du- hovniki še niso sledili Jezusovemu zgledu da bi zapustili devetindevetdeset pobo- žnih ženic in šli proti tistim,ki težko ča- kajo na srečanja z njimi. Toda premalo se zavedamo, da smo Cerkev mi vsi, tudi starši, ki imajo prizadetega otroka. Prehitro jim upade pogum,ob prvem ne- uspehu odpovedo.Odgovornost je zlasti na tistih starših, ki so se uspeli prebiti skozi trdo lupino nerazumevanja okolice in skozi zaprtost v svoje težave.S svo- jim zgledom so lahko najboljši dokaz, da je vsak človek, tudi prizadet, družbeno bitje,ki ima zato svoje mesto in poslan- stvo v Cerkvi. Pot do te odprtosti je pa zavest o osebni svobodi,vera v človeka in globoko prepričanje o neskončni božji ljubezni do ljudi. Starši, ki se zavedajo svoje poklicanosti v družbo in Cerkev, so najboljši vzgojitelji drugih staršev,pa tudi duhovnikov in vseh ljudi.

Jože Mihelčič

DOMAČI TE LJUBIMO

Sem stara mama Dominika,o katerem je v prejšnji številki Prijatelja pisala mama Olga, kako je morala doživljati ob svojem prizadetem otroku med ljudmi posmeh in prezir zaradi njegovega obnašanja. Bila sem ogorčena nad ljudmi, ki si dovolju- jejo take stvari in tako povzročajo ma- teri še hujše bolečine.Bridko sem se ra- zjokala in še vedno mi silijo solze v oči ob misli,da mora moj ljubljeni vnuček, ki je tako prisrčen, doživeti nekaj takega. Morda on res še ne doume vsega tega zaničevanja,ga pa zato toliko bolj mati, ki ga zmore prenašati edino z božjo po- močjo.
Moj mali Dominik,tudi mene zadnje čase spremlja nesreča. Že osem mesecev po prometni nesreči se selim iz ene bolniš- nice v drugo. Zamenjala sem že štiri in ne vem, koliko mi je še dano živeti. Te- žko mi bo pustiti svoje otroke in vnuke, najteže pa tebe. Tolaži me misel,da vsi ljudje le niso tako hudobni in morda bo tudi zate napočil dan, ko se boš znašel med ljudmi, ki te bodo z razumevanjem sprejeli takega,kot si. Tudi če so izje- me, ki te podcenjujejo, vedi, da smo mi domači,ki te kljub vsemu ljubimo, pred- vsem pa bedi nad teboj Gospod, ki je rekel: »Pustite otročiče in ne branite jim k meni priti« (Mt 19, 14) in pri tem ni mislil samo zdravih in sposobnih, pač pa vse otroke sveta brez izjem in razlik

Tvoja stara mama

Pripravlja dr. p. Marijan Šef
predstavil krščanski pogled na trpljenje.

V uvodnem delu je v luči božje bese- de,zlasti Pavlovih pisem, jasno pokazal, da ima trpljenje kljub svoji boleči skriv- nostnosti tudi svojo odrešilno vrednost.
II. del papeževega pisma ima naslov Svet človekovega trpljenja. Papež razlaga različne vidike trpljenja in sku- ša prodreti v globino različnih življenj- skih razmer, v katerih se človek srečuje s trpljenjem.
5. točka se ustavlja pri vprašanju,kako človek trpljenje osebno doživlja.Čeprav doživlja vsak človek svoje trpljenje zelo osebno in tako, da mu je težko o tem spregovoriti, čuti kljub temu veliko po- trebo, da se o tem z nekom pogovori.
Kaj lahko rečemo ali napišemo o trpljenju?
Medicina kot znanost, ki skrbi za člo- vekovo zdravje, pozna tisto področje človekovega trpljenja, ki je najbolj oti- pljivo in se ga loteva z različnimi tera- pevtskimi metodami.Človekovo trpljenje pa je tako obširno in različno, da mu medicina z vsemi svojimi vejami ne mo- re priti do korenin. Trpljenje je mnogo bolj obsežno kot bolezen in mnogo bolj sestavljeno, ker je v koreninah človeš- kega rodu.
Najprej moramo ločiti fizično, telesno trpljenje od moralnega, duhovnega. Ta razlika izvira iz dvojnosti človekovega bitja,njegove telesne in duhovne narave ki je nosilka trpljenja. Kadar govorimo o fizičnem trpljenju,mislimo zlasti na tele- sno bolečino. Pri moralnem trpljenju pa gre predvsem za duševno bolečino. Pri tem ne mislimo samo na psihično trplje- nje, ki lahko spremlja moralno in fizično trpljenje, ampak na resnično duhovno trpljenje. Področje in oblike moralnega trpljenja niso nič manjše od fizičnega; terapevtsko pa ga je zelo težko določiti in zdraviti.
V 6. točki so zbrani svetopisemski (sta- rozavezni) opisi trpljenja. Stara zaveza opisuje trpljenje (predvsem moralno) kot: smrtno nevarnost (1), smrt svojih potomcev (2), zlasti kot smrt prvoroje- nca (3); pa tudi kot to,da družina nima otrok (4), kot domotožje (5), kot pre- ganjanje in sovražnost okolja (6), kot posmehovanje in zaničevanje (7), kot osamljenost in zapuščenost (8), kot očitke vesti (9), kot težavo,da bi razumel srečo hudobnih in trpljenje pravičnega (10), kot nezvestobo in nehvaležnost prijateljev in sosedov (11)in končno kot nesrečo domovine (12).
Stara zaveza gleda na človeka kot na psihofizično enoto; zato večkrat pove- zuje moralno bolečino z bolečino dolo- čenega dela telesa: v kosteh (13), led- vicah (14), jetrih (15), trebuhu (16) in srcu (17) - Ne moremo zanikati,da mo- ralno trpljenje prizadene tudi človekovo telesnost in vpliva na celoten človekov organizem.
7. točka govori o pomenu besede trp- ljenje v svetopisemskih knjigah. Sv.pismo različno opisuje za človeka boleče oko- liščine življenja. V tem seznamu pa le ni vsega, kar je o trpljenju povedala in še vedno govori nenapisana knjiga zgodo- vine človeštva in vsakega posamezne- ga človeka.
Človek trpi, kadar doživlja kakršnokoli zlo V Stari zavezi sta trpljenje in zlo pove- zana v eno. Starozavezni človek ni po- znal posebne besede za trpljenje. Z zlom je označeval vse, kar mu je povzročalo trpljenje. Šele grški jezik v Novi zavezi (in grških prevodih Stare zaveze) upo- rablja besedo trpeti (pathein) v pome- nu: »biti prizadet, ...čutiti bolečo spre- membo, ...trpeti«. Ta beseda ne izena- čuje več trpljenja z zlom (objektivnim), ampak opisuje okoliščine, v katerih se človek srečuje z zlom, ga izkusi in trpi. Človek je v trpljenju aktiven in pasiven (latinska beseda patior pomeni trpeti). Celo takrat, kadar človek sam sebi po- vzroči trpljenje,ostaja trpljenje po svo- jem bistvu nekaj pasivnega.
Kljub temu pa je trpljenje v psihološkem pogledu nekaj značilno aktivnega. Člo- vek osebno zelo različno doživlja rnno- govrstno aktivnost zla. Kot bolečino, žalost, razočaranje, potrtost ali obup. Vse to je odvisno od jakosti in globine trpljenja ter od človekovega značaja in njegove občutljivosti.Psihološko je torej trpljenje zlo, ki človeka prizadene.
Ob tem se odpira vprašanje,kaj je zlo v svojem bistvu?
Vprašanje zla je skoraj neločljivo pove- zano z vprašanjem trpljenja. Krščanski odgovor se razlikuje od odgovorov zna- nih kultur in verstev, ki gledajo na člo- vekovo bivanje na svetu kot na zlo, ki bi se ga morali osvoboditi. Za krščan- stvo je človekovo zemeljsko bivanje v bistvu vrednota in vse,kar je, je dobro. Na Stvarnika gleda kot na najboljše bi- tje in vse stvari so v sebi dobre.Človek trpi zaradi zla zato, ker je zlo v svojem bistvu pomanjkanje ali okvara dobrega. Trpi zaradi neke vrednote, ki je ni dele- žen,ki je nima ali mu je bila odvzeta. Trpi če nima tega, kar naj bi normalno imel.
8. točka posebej opisuje svet trpljenja Na trpljenje lahko gledamo kot na zna- čilen svet,navzoč skupaj s človekom in v njem se razodeva in izginja,včasih pa se v njem zadržuje in raste.Svet trplje- nja, navzoč v mnogih bitjih, je v nekem smislu razpršen. Vsak trpeči človek je delček tega sveta, pa tudi obratno - ta svet je v človeku kot omejena in pose- bna enota. S trpljenjem je podobno kot z medčloveškimi in socialnimi odnosi,gre za posebno obliko vzajemnosti. Trpeči ljudje so si podobni zaradi podobnih ži- vljenjskih razmer, usodnih preizkušenj, zaradi podobnih potreb po razumevanju in pozornosti, pa tudi zaradi stalno pri- čujočega vprašanja o smislu trpljenja. - Čeprav je svet trpljenja razpršen, lahko gledamo nanj kot na poseben poziv k občestvenosti in vzajemnosti.
Svet trpljenja postane v nekaterih živ- ljenjskih razmerah posebno bridek, npr. ob naravnih nesrečah, epidemijah in v različnih oblikah družbenih nesreč, kot so slaba letina ali lakota.
Papež ob koncu tega dela omenja vojno kot poseben vzrok trpljenja.Druga sve- tovna vojna je uničila veliko več človeš kih življenj in mnogo bolj povečala težo trpljenja kot prva. V drugi polovici na- šega stoletja pa postaja zaradi napak in zlorab civilizacije vedno večja nevar- nost jedrske vojne. Takšna vojna bi povzročila nepredvidljivo morje trpljenja ali celo uničenje človeštva. Zdi se, da se svet trpljenja,ki je navzoč v vsakem človeku, v našem času spreminja v »tr- peči svet«. Čeprav je svet zaradi člo- vekove ustvarjalnosti silno napredoval, je zaradi človekovih napak in zmot ne- varno ogrožen.

1) To je občutil kralj Ezekija, Iz 38, 1-3
2) Pri Agari, 1 Mz 15-16; pri Jakobu, 1 Mz 37; 33-35; pri Davidu 2 Sam 19, 1
3) Pri Ani, Tobijevi materi, Tob 10, 1-7; pri Jeremiji, Jer 6, 26; pri Amosu, Am 8, 10; pri Zahariji, Zah 12, 10
4) Pri Abrahamu, 1 Mz 15, 2; pri Raheli, 1 Mz 30,1; pri Ani,Samuelovi materi, 1 Sam 1,6-10
5) V babillonskem izgnanstvu, Ps 137
6) Pri psalmistu, Ps 22, 17-21; pri Jeremiji, Jer 18, 18
7) Pri Jobu, Job 19,18; 30,1-9; pri psalmistih, Ps 22, 7-9; 42, 11; 44,16-17; pri Jeremiji, Jer 20,7; pri Gospodovem služabniku, Iz 53, 3
8) Pri nekaterih psalmistih, Ps 22,2-3; 31, 13; 38, 12; 88, 9-19; pri Jeremiji, Jer 15, 17; pri trpečem Služabniku, 1z 53, 3
9) Pri psalmistu, Ps 51, 5; pri očividcih trplje- nja Gospodovega služabnika, Iz 53, 3-6; pri Zahariji, Zah 12, 10
10) To je živo čutil psalmist, Ps 73, 3-14 in Pridigar, Prd 4, 1-3
11) Eden od vzrokov za Jobovo trpljenje, Job 19, 19; za nekatere psalmiste, Ps 41, 10; 55, 13-15; za Jeremija, Jer 20, 10; za Siraha, Sir 37, 1-6
12) Na mnogih mestih v Žalostinkah in pri psalmistih, Ps 44, 10-17; 77, 3-11; 79,11; 89, 51; pri prerokih, Iz 22,4; Jer 4, 8; 13-17; 14, 17-18; Ezk 9, 8; 21, 11-12; v molitvi Azarija, Dan 3, 31-40 in Danijela, Dan 9, 16-19
13) Iz 38,13; Jer 23,9; Ps 31,10-11; 42,10-11
14) Ps 73, 21; Job 16, 13; Žal 3, 13
15) Žal 2, 11
16) Iz 16, 11; Jer 4, 19; Job 30, 27; Žal 1, 20
17) 1 Sam 1,8; Jer 4,19; 8, 18; Žal 1, 20-22; Ps 38, 9-11

EN SAM NASMEH GA JE

Sonce se je pogreznilo v venec oblakov. Bleščeči rob mu je brž ugasnil. Nobenih žarkov za slovo V rumenkasti večerni megli in rezkem vetru sem sedela ob morju. Prve večerne zvezde so se nenadoma razsule po vsem nebu.
Poletje,tako pričakovani čas toplote in od- diha... Kamor pogledam le zrak, sonce in morje. Nad njim pa vreščeči galebi kot avi- ončki.
Tu sem v zdravilišču. Bela stavba med boro- rovci na stežaj odpira svoje zakladnice zdra- vja tistim, ki jim bolezen načenja ta veliki božji dar.
Rada sem tu. Okrog mene je toliko prijaz- nosti... Držaj, ki se ga vsakdo še posebno rad oprime pa je tukajšnji zdravnik, dr. Mile Jenko, Zdravilišče Svoboda, 66323 Strunjan
Preden sem potrkala na njegova vrata,sem upala, da mi bo odprl razumevajoč človek. Verjela sem v dobro, ki je v njem... Nisem se motila! Torej vam predstavljam človeka ki se dan za dnem srečuje z ljudmi,ki išče- jo v njem iskro človečnosti, toplo besedo, ki mu želijo potožili in deliti z njim breme svoje bolezni.
»Včasih je z bolnikom v resnici zelo lepo delati. Če ima moja pomoč tudi nekaj učin- kov,to olajša vsakdanje delo.Vesel sem,ko s pomočjo sester doživim neke uspehe, ki pacientu pomagajo,da mu je laže,boljše..«
»Tu v ambulanti vsakega pacienta pregle- damo in določimo terapijo,ki jo potem vsak dan opravlja. Običajno imamo lepe uspehe. Precej je pacientov,ki se vračajo, kar nam je seveda v spodbudo,češ,bili smo uspešni.«
Tudi jaz bom še prišla,mu pravim mimogre- de. Spet ga je en sam nasmeh. Tako rada bi ga vprašala, kako se mu morejo usta in oči smejati tako prisrčno... V obraz je za- gorel in osiveli lasje mu zelo pristajajo.
»Naše delo ni enolično. Vsak človek je po- sebnost, je drugačen,zato je nujno z vsa- kim postopati različno. Če zdravnik pacienta pozna, mu je veliko laže.«
»Da, običajno se v resnici dobro počutijo. Večja je psihofizična sposobnost, večja gibljivost...«
»O, gotovo! Velikokrat je pacient potreben dobrega pogovora,besed,ki ga potolažijo... Pri astmatikih recimo, že primerna beseda zboljša njihovo dihanje.«
»Res se zgodi tudi to. Breme poskuša iz- povedati na ta način.«
»Torej,človek se rodi in človek tudi umre... Vse,kar se je rodilo,prinaša s seboj kanček smrti. Smrt pri starejšem ne preseneča, čeprav nas zaboli. Če pa nastopi smrt pri otroku ali mladem človeku, to verjetno pri- zadene tudi zdravnika.«
»Človek je preveč podvržen celi vrsti raz- vad, od cigaret,alkohola in drugih mamil,do nepravilnega načina živjenja,ponočevanja, slabega odnosa do svojega telesa glede higiene itd.O tem bi lahko veliko govoril...«

»Tu imamo v glavnem res starejše ljudi, borce in invalide. Zdi se mi, da starejši še niso odtrgani od življenja. Veliko premišlju- jejo o današnjem stanju.«
V kakšnih ljudeh srečate več življenj- skega poguma? »To je zelo odvisno od psihičnega razpoloženja človeka. Invalid brez rok opravlja različna dela. Spet drugi, ki mu manjkata le dva prsta, si ne zna in ne ve pomagati. Nekateri ljudje, z voljo do življenja, se izredno dobro znajdejo.«
»Rojen sem bil v Kostanjevici na Krki, v časih pred vojno, ki so bili izredno hudi. Osnovno šolo sem obiskoval v Kozjem na Štajerskem,kjer je služboval oče.Gimnazijo v Celju sem začel, ko je nastopila druga svetovna vojna. Takrat so nas Nemci tudi izselili... Gimnazijo sem potem nadaljeval v Novem mestu. Otroštvo in moja odrašča- joča doba je bila najbrž kar težka.«
»V gimnaziji sva se zelo dobro razumela s profesorjem biologije. On me je navdušil,da sem se po vojni vpisal in končal medicinsko fakulteto v Ljubljani.
Potem sem kot zdravnik precej časa delal v Novem mestu,nato v Kopru na dispanzerju za medicino dela in v obratni ambulanti Tomosa.Istočasno sem honorarno opravljal posel zdravnika tu.Ker pa se je obseg tega zdravilišča večal, sem tu prevzel stalno službo.«
Ko sem mu zastavila naslednje vprašanje, ga je zajela prijetna vedrina. Roke,ki so med pogovorom izdajale zadrego, so se zdaj umirile.
»Družina... Nanjo sem zelo navezan. Sta- nujem v Portorožu. Otroci,sinova in hčerka so že odrasli. Sinova imata svoje otroke, tako imam že vnučke. Radi prihajajo nazaj domov...«
»Slovenski narod pozna pregovor: Vsak je svoje sreče kovač.«
»Radi prihajajo k meni. Imam nekaj vrta pa lahko sedemo in se pogovarjamo. Pripeljejo tudi svoje žene,ki pa se menijo po svoje..«
»Človek je pač družabno bitje, potrebuje stik z ljudmi. Prijateljstvo je potrebno, to je že v človeku samem zapisano.«
»Ponavadi sem doma. Včasih se bavim z lovom.«
Roke spet oživijo in po dolgem premišljanju smeje odkima: »Hm, ne vem...«
»To je odvisno od človeka,kako mu življenje teče. Če bolnemu življenje nekaj pomeni, mora zdravemu še več.«
»Nihče se praktičo ne sme vdati v svojo usodo.Vsak se lahko bori.Tudi zdravnikovo delo je, da spodbuja k temu.«
»Človek se je vedno zbiral v družbe prav zaradi pomoči drug drugemu. Vse naj bo bolj vezano na solidarnost.«
Kako je mogoče biti zvrhan dobrin in take blagohotnosti, kot jo opažam pri vas? »Ne smem se hvaliti...«

Nataknil si je očala. V steklih se je lovila svetloba. Ob koncu pogovora je bil olajšan kakor da ne verjame, kako gladko mu je ste- klo z jezika mnogo tistega, kar je v njem... Pa tudi pacienti so ga že čakali.

tekst: Kati, foto: F. Bole

Vsaka stvar v življenju je enkratna. Prav tako je ne- ponovljivo, kar človek do- živi v svojem življenju.Nepopisno pa je do- živetje nove maše, ki se je udeležiš prvič.
Na vprašanje prijatelja urednika,ali bi hotel zapisati vtise z nove maše,na kateri sem bil navzoč prvič, sem odgovoril,da z veseljem Res nisem imel veliko časa na razpolago, vendar ga nisem niti potreboval, saj se mi je ta enkraten dogodek vtisnil tako globo- ko v srce,da vam, prijatelji, lahko brez te- žav na kratko opišem to enkratno ozračje novomašne slovesnosti.
Po precej 'razgibani' cesti sem se 1. julija pripeljal v Mokronog na Dolenjskem. Pred cerkvijo Žalostne Matere božje se je zbralo že precej ljudi. Ker sem invalid,sem ves čas med vožnjo razmišljal,koga bom srečal in s katerimi se že precej časa nisem videl. Bil sem prijetno presenečen.Bilo je tako,kakor sem si potihoma predstavljal. Med avtomo- bili iz raznih krajev Slovenije so se svetlikali kromirani deli invalidskih vozičkov.Okoli njih so se požrtvovalno trudili sorodniki, prijatelji, znanci bolnikov ter jim pomagali vozičke in nato v cerkev. Vedel sem, da je ta člove- ška, prijateljska 'poteza' želja novomašnika in mojega dobrega prijatelja Branka Jana. Zato je moje spoštovanje do njega toliko večje.
Preden smo se zbrali v cerkvi,ki je bila zelo lepo okrašena, je vsak od povabljenih dobil rdeč nagelj, ki so nam ga pripeli v gumbni- ce. Cerkev se je napolnila do zadnjega ko- tička in še zunaj jih je veliko ostalo. Okrog desete ure se je začela slovesnost. Ne bi našteval vsega, ker bi mi zmanjkalo časa, zato bi se ustavil le pri nekaterih, zame in morda tudi za vas, zelo zanimivih in pome- mbnih slikah.
Že sam vstop duhovnikov z novomašnikom Brankom v sredini ter z vsemi spremljajoči- mi, je bil zelo slovesen. Pisane barve naro- dnih noš,plašči duhovnikov ter ministrantje so dajali enkraten in zanimiv videz.Ker sem se globoko vživel v vso slovesnost, me je v srcu rahlo stiskalo, saj je nova maša, ki jo je daroval Branko skupaj s sobratom Jo- žetom Adamičem (ter mnogimi novomašniki po Sloveniji- teh je bilo dvaindvajset), živ- ljenjsko pomemben dogodek v njegovem življenju in k sreči tudi v našem življenju. Vsem nam je lahko v poduk, da je treba v življenju marsikaj žrtovovati, potrpeti za prijatelja-človeka,za Boga,ki mu na takšen ali drugačen način izkazuje pristno ljubezen v mislih, besedah in dejanjih.
Branka poznam že nekaj časa. Spoznala sva se, ko je prišel pome, da me odpelje v Ljubljano na Srečanje svojcev in prijateljev prizadetih, kjer sem imel naslednji dan pre- davanje.Že prvi stik z njim mi je dal vedeti da sem spoznal novega,pravega prijatelja, s katerim sva si lahko odkrita.
Ni mi treba posebej poudarjati, da sta bila navzoča tudi novomašnikova starša, ki sta za to priložnost prišla iz Argentine. Zelo lepo je bilo, ko je mati sinu poklonila Križanega, ki naj bi ga opominjal na to, da trpljenje ni brezsmiselno, saj je Jezus trpel za vse nas in nas je s križem odrešil.
Slovesnost se je po dveh urah in pol bli- žala h koncu. Ubrano petje zbora in ljudi v cerkvi,pogled na okrašen oltar,lesk v očeh novomašnika,ki je izražal iskrenost,dobroto srečo in veselje ter hvaležnost staršem, bratoma in stari mami (ki so v daljni Arge- ntini in so bili navzoči le v duhu in v naših srcih), svojcem, prijateljem in vsem, ki so mu pomagali do izbranega poklica... Vse to me je tako prevzelo, da sem skoraj pozabil na utrujenost in vročino. Na koncu je sledil še stisk roke novomašniku vseh, ki smo pristopili k darovanju in prejeli novomašne podobice v trajen spomin.
Po kratkem odmoru in ohladitvi smo se v koloni avtomobilov odpeljali na dom novo- mašnikove mame, kjer so nas pričakali z okrepčilom (pijača in prigrizek). Sledilo je slavnostno kosilo,s katerim so nam postre- gli pod kozolcem, ki so ga okusno okrasili. Nisem se mogel načuditi, kako lepo in obe- nem preprosto je bilo vse pripravljeno. Se- veda pa ni šlo brez slikanja z novomašnikom
Bilo je mnogo novih poznanstev in potrdi- tev starih prijateljskih vezi, vse nas pa je združevalo prijateljstvo. Da, tudi na prija- teljico Ljubico nisem pozabil. Po štirih letih sva se zopet srečala na tej novi maši.
Ti, dragi novomašnik, tvoji starši, prijatelji ter tvoj in naš enkraten dogodek v tvojem življenju mi bo za vedno ostal v spominu. Bog s teboj!

Dominik Kolar

Vinko in njegova mati sta živela v borni koči Mati je hodila na dnino,da sta se preživela
Bilo je pozimi in Vinko je bil star komaj ka- kšnih dvanajst let, ko je zvečer prijokal k nam: »Mama so hudo zboleli in zdravnik meni, da ni več pomoči. Radi bi, da bi šel kdo po duhovnika. Jaz pa ne morem pustiti matere same.«
Sosed se je takoj napotil po duhovnika. Ostali smo doma vse pripravili.
Kmalu se je oglasil zvonček in naznanjal,da prihaja duhovnik. Pokleknili smo ob prihodu da smo prejeli blagoslov. Po končani spo- vedi nas je duhovnik povabil v sobo. Ko je bolnico obhajal,je na njenem licu zavladala tista spokojnost, ki ji ne vemo imena.
Ko se je duhovnik preoblekel, smo sedi k mizi in soseda nam je postregla s čajem. Tudi župnik je posedel z nami. Pogovarjali smo se o vsemogočem,tako da bi razvedrili bolnico. Od tedaj se je bolnici zdravje vidno boljšalo in po nekaj mesecih je zapustila bolniško posteljo. Zdravnik se je čudil, od- kod zdravje,saj je bolezen na pljučih slabo kazala.
Leta so počasi minevala. Vinko je končal gimnazijo.Takrat je bila njegova mati stara blizu petinpetdeset let. Mladi fant je ma- turo imel v žepu in lahko bi bil študiral, kar bi ga zanimalo. Mati je želela, da bi postal duhovnik. Vinko je še premišljeval.
Tiste počitnice pa je bil priča hudi nesreči, v kateri sta izgubila življenje voznik in hče- rka. Žena, ki je sedela na zadnjem sedežu je ostala,a hudo poškodovana. Vinko je bil eden prvih, ki je prihitel na pomoč. Poklical je tudi rešilca in policijo. Sosedje so drveli iz vseh strani.
Pritulil je rešilec, prav tako policijski avto- mobil. Ko so ranjenko odpeljali, sta ostali pokriti dve trupli z belim prtom. Pripeljal je mrtvaški avtomobil,izstopila sta dva člove- ka in dala v krsti izmaličeni trupli. In avto je odpeljal. Mi smo ostali nemi.
Vinko je odšel od nas brez pozdrava. Ni se napotil domov, temveč v cerkev.
In čez štiri leta je bila vas okrašena. Slavili so novo mašo! Še danes vidim Vinka, kako slovesno stopa po cerkvi, obdan od sodu- hovnikov, ministrantov,belo oblečenih deklet in fantov. Ponosno drži razpelo okrašeno z rožami. Ganljivo je bilo, ko mu je mati pri- nesla darove na oltar. Izročila mu je kelih: »Ti moj otrok! Sedaj ne postajaš več sa- mo moj, temveč si oče vseh kristjanov. Ti ne veš, kako sem srečna ob tem trenutku, ko ti smem izročiti kelih za sveto daritev.
Naj ti ponovim besede pesnika Gregorčiča. Daritev naj ti bo življenje celo! Moj Vinko! Ponavljam tudi jaz: Daritev naj ti bo življe- nje celo! Tudi tvoj oče se zdaj veseli v ne- besih, saj je duhovno z nami. Tudi njegove priprošnje so pomagale, da sva dočakala ta dan. Dan veselja!
Hvala vam vsi sosedje za vašo nesebično pomoč! Hvala vsakemu, ki je po moji proš- nji molil in prosil, da je danes moj sin tudi vaš sin! S križem in z zgledom vas bo vodil k njemu, kajti križ je upanje in rešenje.«

Viktor Levovnik

Pograjčevi in Halebovi so bili sosedje. Le nekaj metrov široka vaška pot je ločila nji- hovi domačiji. Toda njihova srca je že vrsto let ločilo sovraštvo. Halebovi so večkrat skušali doseči spravo, a brez uspeha. Če je stara Pograjčeva mati videla, da je kdo njenih spregovoril s Halebovimi, potem je kar naprej godrnjala nad domačimi in po- grevala stare, že davno popravljene Hale- bove grehe.
Le mali Pograjčev Mihec je bil gluh za opo- mine stare mame. Bil je edinček, pogosto mu je bilo doma dolgčas, Halebove deklice pa so ga bile vedno vesele, kadar je prišel k njim, da so se skupaj igrali.
»Mihec,nikar ne hodi k Halebu,Haleb je hu- doben, takim fantkom, kot si ti, kar ušesa potrga. Le poglej, kako ima vedno velike žepe, ker ima v žepih polno ušes, ki jih je potrgal takim fantkom,kot si ti,« je nekega dne stara mati skušala prestrašiti malega vnuka,da ne bi šel na obisk k sosedu, ki ga ni marala.
Mihec se je prestrašil. Zamišljeno si je oti- paval ušesa in poizkušal, kako bi bolelo, ko bi jih hotel odtrgati.Nekaj dni je potem res ostajal doma. Toda ni vzdržal dolgo. Doma je bilo pač dolgčas, družba pa tako blizu.
Tretji dan si je dal na glavo kapo, jo skrb- no potegnil čez ušesa in malo plaho odšel k sosedu. Stopil je v hlev, kjer je Halebov ata krmil živino. »Kje je pa Haleb? je glas- no vprašal ter se še enrat prepričal, če so ušesa dobro skrita pod kapo.
»Ja, Mihec, kaj me ne vidiš, tukaj sem, se je zasmejal Haleb.
»Pa ne ti,tebe poznam,ti nisi hudoben, na- ša stara mama je rekla, da je Haleb hudo- ben in trga otrokom ušesa. Tebe poznam, rad bi poznal še tistega hudobnega Haleba« je razlagal Mihec in se malo boječe ogle- doval po hlevu, odkod se bo prikazal.
Haleba je stisnilo pri srcu. »S takimi praz- nimi strahovi hoče stara mati še malemu vcepiti sovraštvo v srce.«
Haleb se je sklonil, dvignil Mihca v naročje in se smehljal. »Mihec, saj se že dolgo po- znava,nobenega hudobnega Haleba ni nik- jer, rad te imam,le še pogosto pridi k meni,« Segel je v žep in dal Mihcu lepo hruško. »Mihec, zdaj pa pojdi v hišo k našim punč- kam, pa se boste igrali, jaz moram nakrmiti živino,« je dejal Haleb in postavil Mihca na tla.
»Zdaj ne grem k vam, moram domov,« je odgovoril Mihec in odhitel.
Doma je planil v kuhinjo in že med vrati na ves glas zaklical:
»Stara mama, ti nič ne veš.«
»Mihec, kaj pa govoriš,« se je prestrašila mamica, ki je tudi bila v kuhinji, a je Mihec ni takoj videl.
»Stara mama nič ne ve ali pa laže,« je od- ločno ponovil Mihec. »Je rekla, da je Haleb hudoben, pa ni, je rekla, da trga ušesa in jih ima v žepu, pa ima v žepu takele lepe hruške,« je Mihec razlagal mamici. »Grem k Halebu,tam se lepo igramo,« je še dostavil in spet odhitel k sosedu.
Stara mati je medtem naglo odšla iz kuhi- nje,sram jo je bilo pred snaho in vnučkom. Stopila je v sobo. Od tu je videla, kako vnuček veselo hiti k sosedu. »Moj Bog, kaj delam« se je zgrozila sama pri sebi.»Nežno otroško srce hočem zastrupiti s sovraštvom do soseda, pa kaže, da si bom nakopala otrokovo sovraštvo. Kako naravnost mi je vrgel v obraz: »Ti nič ne veš,ali pa lažeš.« Pa še prav ima,si je priznala stara Pograj- ka, še vedno drži stari pregovor, da otroci govore resnico.

Agata

Iz apostolskega pisma papeža Janeza Pavla II. o trpljenju bi vam rad podal tele glavne misli: Trpljenje ima mnogo oblik: bolezen, prizadetost, žalost,neuspehe, duševno tr- pljenje vseh vrst...Nobeno življenje ni brez trpljenja. Nekateri nasprotujejo temu,drugi so potrti.O telesnem trpljenju pravi papež: »Imajo občutek, da je trpljenje nekoristno, nesmiselno. Gloda njihovo notranjost. Ob- čutek, da si obsojen, da moraš računati na pomoč in navzočnost drugih, še okrepi občutek brezkoristnosti življenja.«
Trpljenje, vsako trpljenje-telesno ali duše- vno- ima krščanski smisel. Papež razloži to povsem jasno.
»Trpljenje nas združuje s Kristusovim trp- ljenjem,z njegovim križem in s tem trpečim doprinaša svoj nenadomestljiv del služenja Služi kot Kristus za rešitev svojih bratov in sester. Odpira drugo pot milosti, ki spreo- brača duše.Zaradi tega vidi Cerkev v trpe- čih bratih in sestrah mnogovrstne nosilce njene nadnaravne moči. O, čudež! Božja moč privre na dan resnično v sredi človeške nemoči. Čim težje so oblike greha v svetu, tem bolj občuti Cerkev potrebo,da se ozre na pomembnost človeškega trpljenja za rešitev sveta...«
Ta nauk ni nikakršna papeževa iznajdba, najdemo ga v evangeliju:Kristusov učenec mora nositi svoj križ...
Sv. Pavel ga razglaša. Ve, da skupaj s Kri- stusovim trpljenjem trpi za rešitev duš.
Ta nauk je skupen vsem kristjanom, je eku- menski.Na noben način ne iščemo trpljenja tudi ni dobro, če bi si ga želeli. Seveda je potrebno poskušati,da trpljenje zmanjšamo da telesno bolečino premagujemo, da trp- ljenje omilimo.
Papež pravi: »Ustanove so zelo pomembne Vendar ne more nobena ustanova nadome stiti človeškega srca, človeškega sočutja, človeške spodbude.«
Za primer navaja usmiljenega Samarijana. Toda, naj se zgodi karkoli, trpljenje ima v vsakem življenju svoje mesto.
Želim, da bi vsi odgovorni pri katoliškem Bratstvu bolnih in prizadetih živeli za krščan- ski smisel trpljenja. To pomeni zanje obo- gatitev in odprtost do drugih. Postanejo zgled pri toliko bolnih in prizadetih, ki ne razumejo tega nauka, ker nimajo nobene vere ali pa prav malo.
Vprašali boste: »Kako zmore moj prijatelj živeti srečno, če trpi prav toliko kot jaz ali pa morda še bolj?«
Toda srečali boste tudi bolne,ki živijo svo- jo vero in so srečni, ker vedo, da delajo za rešitev sveta.
Ob koncu bi vam rad povedal doživljaj, ki se ga spominjam. Bilo je v času koncila. Bil sem pri hudo bolni gospe in jo vprašal, če zelo trpi. Povzdignila je oči h križu ob po- stelji in rekla: »Darujem za koncil...«

H. François

DEVETIČ NA ČATEŽU


Navadno imamo vsako leto

v maju srečanje invalidov in bolnikov na Čatežu pod Zaplazom. Letos je bilo že de- vetič. Velika zasluga gre predvsem g. žup- niku in njegovim faranom.
Vsi, ki se teh srečanj udeležujemo, veliko pričakujemo, kaj nam bo razlagal, duhovnik ali tisti,ki srečanje vodi. Zato ne bi bilo nič odveč, če bi se srečanja udeležilo več du- hovnikov, ki bi s svojimi predavanji oboga- tili naše duhovne vrednote, in prav gotovo je to želja vsakega udeleženca.
Veliko več pa lahko naredimo mi invalidi; mislim,da bi lahko bilo več sodelovanja,več izmenjave vsakodnevnih izkušenj. Nič ne bo odveč, če se tudi med letom spomnimo drug drugega in napišemo vsaj razglednico s pozdravi ter se s tem spomnimo na pre- živele trenutke na Čatežu, ali kje drugje.
Spominjam se, kako sem obiskal nekega invalida. Z namenom, da bi mu dal nekaj nasvetov iz svojih izkušenj. Ko pa sem od- hajal od njega, sem ugotovil, da mi je on dal več kot jaz njemu. Tu sem še bolj spo- znal, kako človek človeka potrebuje.
Srečanje na Čatežu mi bo ostalo v prisr- čnem spominu in ne morem vam opisati, v teh nekaj vrsticah, kaj sem lepega doživel. Zato vas povabim, da se prihodnjega sre- čanja udeležite tudi drugi. Na njem boste spoznali, da se med nami invalidi in bolniki gradijo na teh srečanjih trdne vezi prija- teljstva.

Jože N.

Težko je preliti v besede doživetja,ki z vso močjo objamejo notranjost. Ta toplina... nevidno delovanje Duha v človeku,zavest, da se Gospod spet in spet daje v daritev množici svojih otrok...
Sobota, 12. maja. Na videz čisto navaden dan - toda v resnici zelo bogat, poln v ve- ličini božjega razodetja, božje dobrote... Kako nekaj velikega je, če človek začuti smisel svojega bivanja in poklicanosti v trdni pripadnosti Bogu in človeku! Ta zavest me je obdajala ves čas dekanijskega srečanja bolnih, invalidnih in ostarelih na Ježici v Ljubljani. Tako kot v vsej vsebini in bogas- tvu sv.maše je bilo srečanje polno sponta- nega veselja, pesmi, upanja in hvaležnosti Bogu ter njegovi in naši Materi Mariji...
Škof dr. Lenič je v svojem nagovoru pou- darjal smisel trpljenja bolnih,invalidnih, os- tarelih - trpljenja, ki je združeno s Kristu- sovim odrešenjskim načrtom. Res, mi smo na poseben način poklicani oznanjevalci trpljenja, vendar je prav zaradi tega naše upanje v zarjo večnega jutra neskončno in svetlo. Če ne bi trpeli,ne bi hrepeneli v moči upanja, ne bi občutili milosti, tolažbe... Gospod je vesel vsakega,ki se zna in hoče veseliti,vsakega,ki v preizkušnjah ne oma- ga,ampak hoče dalje, hoče ostati pričeva- lec svoje resničnosti... Zato je vsako sre- čanje dobrodošlo prav za utrditev vere in veselja, medsebojnega zaupanja in daro- vanja! Veselimo se v Gospodu, veselimo se življenja, ki je božji dar, milost - pot v od- rešenju...

Marjetka

Na povabilo župnika iz Bazovice pri Trstu smo 27. maja preživeli popoldan skupaj z njihovimi bolnimi in sta- rejšimi župljani na dekanijskem srečanju tudi prijatelji iz matične domovine Slovenije
Zelo lepo in skrbno so domačini pripravili bogoslužje, ki ga je vodil Jože Zupančič z diakonom Brankom Janom. V nagovoru je skušal osvetliti smisel in bistvo človekove- ga trpljenja v luči Kristusovega učenja,de- lovanja in končno v njegovem sprejetju na križu. Prej ali slej se srečamo s trpljenjem, ki se kaže v različnih oblikah prizadetosti, pa tudi v starosti. Mimo tega ne moremo. Če pa ga sprejmemo kot naš Gospod, nam lahko pravilno usmeri življenjsko pot.
Božji službi je sledil še družabni del v žup- nijskem domu,ki se imenuje po našem veli- kem rojaku škofu Slomšku.Kako milo in do- mače zveni v zamejstvu njegovo ime! Tu so se gostitelji živo zanimali za naše delo- vanje z bolnimi, posebno pozornost pa so pokazali do lista Prijatelj, ki naj bi nas v prihodnje trdno povezoval, ter do vseslo- venskega romanja bolnikov, invalidov in ostarelih k Mariji Pomagaj na Brezje.
Kolikor je bilo mogoče, smo naše delovanje bolnikov v Bratstvu predstavili le v besedi in pogovoru, žal pa jim nismo mogli tega prikazati tudi z diapozitivi, kot bi to želeli.
Iskreno smo hvaležni za vabilo, topel spre- jem in dobroto, za izmenjavo mnogih kori- stnih misli in predlogov, posebno pa smo veseli novega prijateljskega stika z rojaki v zamejstvu.

Tone

Padlo je prvo seme na njivo želja, sem si rekla. V petek pred binkoštnim praznikom smo se zbrali bolniki in invalidi iz Pomurja v lepem novem župnijskem domu v Beltincih na prvem du- hovnem srečanju Bratstva bolnikov in in- validov (od 8. do 10.junija).Veselili smo se da so bili med nami, poleg župnika Izidorja iz Ljutomera in naših že znanih prijateljev, ki spremljajo to gibanje pri nas že od za- četka,tudi novi mladi sodelavci in kuharica ki so zrasli ob Muri.
Srečanje je potekalo po običajnem redu.Ko so se že sproščeno razklepetali, smo se po sv. maši še predstavili. Bilo je prijetno, saj smo si v svojem narečju pripovedovali, ka- ko se trudimo živeti.Čeprav krajevno nismo daleč drug od drugega, smo se po večini spoznali tik pred srečanjem, ali pa šele na njem. Vendar to ni oviralo sproščenosti in domačnosti.
Sobotno dopoldne nam je g. Izidor pripravil premišljevanje o spravi, edinosti in miru. Teh vrednot ni moč doseči brez molitve, zaupanja v Boga in resnega prizadevanja. Spokorno bogoslužje nas je pripravilo na prejem zakramenta sprave - sv. spovedi.
Popoldne nam je Brane predstavil gibanje Bratstvo bolnikov in invalidov. Lepo je raz- členil, da je vsak mogel najti samega sebe v tej skupnosti. Pogovor je pokazal,da pri- zadeti brez zdravih ne zmoremo vsega in tudi zdravi se učijo ob nas. Drug drugega obogatimo, ker smo povezani v molitvi in dejanjih ljubezni.
Dotaknili smo se tudi našega odnosa do verskih ločin,čemur se poznavalec prekmur skih razmer ne more čuditi.Veliko strpnosti je treba in dobro poznati svojo vero, da bi mogli ostati zvesti,biti prave priče in delati za edinost.
Razgibalo nas je vprašanje, zakaj Bog do- pušča zlo in trpljenje,ko nas vendar ljubi in je vsemogočen. Da, ljubi nas, zato je dal človeku svobodno voljo. Svoboda je najvi- šja vrednota in božji dar. Prav ta pa lahko postane kamen spotike, tudi vzrok za trp- ljenje,ker se dostikrat-hote ali nehote-od- ločamo za slabo. Trpljenje samo pa- bodisi da ima obliko bolezni ali kakšno drugo- nas more očiščevati in nam pomagati, da pos- tajamo boljši. Potrebno je iti vase,ga spre- jeti in z božjo (ter medsebojno) pomočjo premagovati. Kristusovo trpljenje je bilo odrešilno zaradi njegove ljubezni do nas.
Na binkoštni praznik smo se udeležili sv. maše v župnijski cerkvi, popoldne pa žup- nijskega srečanja bolnih in ostarelih. Bo- goslužje je obakrat vodil prijatelj urednik. V nagovoru je predstavil Prijatelja in orisal Bratstvo bolnikov in invalidov. Poudaril je nujnost in veličino medsebojne pomoči, za kar nam daje moč Sveti Duh, če smo mu poslušni.
Ves čas bivanja v Beltincih smo doživljali gostoljubnost domačega župnika in kaplana za kar smo jima iskreno hvaležni. Ko bomo Prijatelja dobili v roke, bo diakon Brane že med novimi duhovniki. Z željo, da bi ostal vedno svež cvet duhovništva in med nami, mu iz srca čestitamo.
Ko smo v teh dneh poglabljanja šli vase, iskali kakšno je naše mesto v Bratstvu in se vanj tudi postavili,smo seme tako rekoč zagrnili v zemljo božje milosti. Le ta nam je ves čas obilno pritekala in napajala globine srca in duše. Obljubili smo si, da bomo z molitvijo, dopisovanjem in obiski okopavali to žlahtno misel, bistvo, skratka življenje Bratstva. Upamo tudi, da nam bo Kristus, naš veliki brat in Bog, dajal rast.
Veseli,zadovoljni in hvaležni smo se razšli z željo, da bi kmalu spet prišli skupaj, se po- glabljali, rastli v dobrem ter živeli Bratstvo.

Marta

XVI. ROMANJE BOLNIKOV, INVALIDOV IN OSTARELIH NA BREZJE 23.6.84

Zdrava Marija, milosti polna ...

Zgodnji smo, vendar je prostor pred oltarjem skoraj poln. Že molijo rožni venec. Hvala Bogu, zagledam g.Urana pred mikrofonom. Oj,ka- ko bo spet donela pesem do neba! Saj res kakšno pa je? Malo sinjine, malo oblačkov, ravno pravšnje.
Pogled drsi od stola do stola,od vozička do vozička, po vsakem mimoidočem. Oprosti, Marija,naši raztresenosti.Naša misel in po- zdrav veljata Tebi, toda tako lepo je, če uzremo obraz prijatelja in ujamemo njegov pogled, da nam prijazno pokima. Tako lepo je, da smo si blizu vsi, znani in neznani v družini pred teboj.
Vse na tem svetu je končno.Vse,kar lahko merimo in izmerimo.Kdo pa bi mogel izmeriti gorje tega sveta in določiti težo vsega tr- pljenja? Smo samo majhen delček v grmadi trpečih ljudi, a vendar ga ni, ki bi mogel izmeriti slovensko bolečino in določiti težo našega skupnega križa,ki smo ga danes po ložili Tebi pred oltar. Ti,Marija,veš za mero in težo. Prosimo Te, pomagaj!
Nismo položili samo svojega križa predte, Mati božja, ampak tudi križ vseh naših tr- pečih bratov in sester, vseh,ki bi tako radi prišli k Tebi na Brezje, pa niso mogli. Z na- mi ste, vaš križ bo ravno tako posvečen in blagoslovljen..Z nami so tudi naši najdražji ki so že pri Tebi. Njihova sreča naj nam obriše oči.
Tišina. Pogledi se strnejo na svetem kraju daritve,misli se umirijo in zberejo.Brezje so postale slovenski Lurd. Tudi tu ne priča- kujemo čudežnega telesnega ozdravljenja, pričakujemo in prosimo za čudež naše no- tranje prenove in dušnega razsvetljenja. Slovesno sv. mašo bo daroval škof Kvas. Med somaševalci so tudi misijonarji, med njimi p. Drevenšek iz Zambije, p. Majcen, bivši misijonar na Kitajskem, in temnopolti p. Martin.
Jezus, tisti,ki ga ljubiš, je bolan! Vemo, da nas Jezus ljubi. K Njemu se dvigajo naši klici na pomoč: bolan in nemočen sem, osam- ljen in pozabljen sem, v stiski sem! Morda se nam zdi,kot bi nas Jezus ne slišal. Toda Jezus prisluhne vsakemu,vsakemu je prija- telj, vsakemu veliko pomeni. Ravno človek v stiski in trpljenju je najpopolnejša Kristu- sova podoba, zato mora biti njegovo upa- nje na resnično življenje in vstajenje naj- močnejše.
Danes v mnogih cerkvah postavljajo križev pot s petnajstimi postajami. Petnajsta po- staja je vstajenje. To naše romanje,ki izraža našo medsebojno pomoč in prijateljstvo, naše trdno zaupanje v božjo in Marijino pomoč, nadaljujemo tudi vsak dan v vsak- danjem življenju!
Vsako življenje je polno žrtev in odpovedi, življenje prizadetega še posebno. Mnogo darov smo Ti, Marija, z veseljem položili na oltar,saj vemo,da jih boš koristno uporabila.
Po sv. maši so mlade in močne roke v tre- nutku pripravile pot koloni vozičkov. Pre- kratek je čas,da bi pred podobo Marije Po- magaj povedali vse, kar nam leži na srcu, a dovolj ga je bilo, da smo si spet za leto dni načrpali pogonskega goriva.

M. K.

Klepet smo nadaljevali še v času kosila. Potem pa je sledila priprava na sv.mašo, ki smo jo darovali v svetišču Žalostne Matere božje, pripravljeno tako, da so ji lahko vsi sledili. V ta namen so pripravili s pomočniki in starši lepe rože iz papirja, jih okrasili in nanje napisali svoje ime. Pri darovanju je vsak udeleženec prinesel pred Jezusa v tabernaklju svoj dar:to rožico med pesmijo v kateri smo peli, da imamo Jezusa radi in to pokazali s primerno kretnjo - s položit- vijo rok na srce.
Vse je bilo tako pristno, naravno, prisrčno, saj je prišlo iz src, ki znajo čutiti iskreno in otroško z vsem bitjem.
Po končanem bogoslužnem opravilu smo se s pesmijo, ki jo je s harmoniko spremljal prizadet udeleženec, počasi veselo razšli v upanju,da ostajamo med seboj povezani in se še kdaj srečamo, obenem hvaležni Bogu in drug drugemu za lep in bogat dan.

Tone

Ob priliki svetoletne duhovne obnove po vseh obalnih župnijah smo v Portorožu imeli lepo popoldansko srečanje bolnikov in in- validov. To je bilo sredi postnega časa.
Najprej je bila kratka priprava na zakrament sprave, in nato priložnost za sprejem tega zakramenta. Lepo nam je bilo, ko smo se potem pripravljeni zbrali okrog daritvenega oltarja. Cerkev stalno misli in skrbi za vse prizadete. O tem nam je govoril pater ka- pucin in med drugim dejal, da se Jezus po duhovnikih še danes sklanja nad bolnike, kakor nekoč po ulicah svete dežele. To smo na srečanju tudi živo čutili. Na koncu je bilo nekaj časa tudi za družabnost. Med po- govorom je župnikova sestra povedala, da poleg nove cerkve gradijo dvorano, ki bo primerna tudi za srečanja bolnikov in inva- lidov. Dom za duhovna srečanja bo tudi v Ankaranu ob tamkajšnji novi cerkvi.
Upamo torej, da bo v prihodnje na naši obali duh Bratstva bolnikov in invalidov lepo napredoval. Vse je seveda odvisno od božje milosti in našega sodelovanja.
Z željo v srcu, da bi za širjenje evangelija storili vse, kar je v naši moči, vas vse lepo pozdravljamo

Cvetka, Pavla in Zora

Na velikonočno jutro sem se prebudila po- sebno vznemirjena, kot bi pričakovala kake- ga visokega gosta. "Kaj pomeni to?" sem se vprašala. Ozrla sem se na svojega bolnega in nemočnega moža ter začutila do njega tako ljubezen, kot je še nisem do sedaj. Vedno sem videla na njem le napake; to jutro pa sem ga vzljubila takšnega, kot je, slabotnega, z vsemi napakami. Zdelo se mi je, da mi sam božji Zveličar govori: "Tudi jaz sem ljubil grešnike in zaradi njih sem šel v trpljenje". "Otročiči,ljubite se med seboj" Tedaj sem pokrižala moža na čelo in mu rekla: »Oprostite! Ne razumi me napačno, povedati ti moram, kako sem ta trenutek srečna, saj čutim v sebi neko nepoznano veselje, srečo, da resnično biva Bog med nami«. Tedaj mi je odgovoril: »Ko bi ti ve- dela, kako sem nesrečen zaradi bolezni in svoje preteklosti.« To priznanje in kesanje me je napolnilo še z večjim duhovnim ve- seljem.Kako resnične so bile zame to jutro besede pri vstajenjski pridigi, ko je duhov- nik med drugim dejal: ... »prihiteli smo vsi veseli, da počastimo vstalega Zveličarja z veselo alelujo...«

Marija P.

Kako naj prepričamo otroke, da ni samou- mevno,da imamo vsakdanji košček kruha - človeškega in božjega. Kako naj jim povemo da več kot pol sveta trpi duševno in telesno lakoto.
V nedeljo, 20. 6. 1984 smo v naši skupini v Dravljah to poskusili. Trije člani naše skupine so šli k prvemu sve- temu obhajilu in tako je vsa skupina doživela bogastvo, ki ga pomeni beseda "KRUH" - najprej človeški vsakdanji in nato božji,brez katerega je težko živeti.
V dvorani, kjer smo se zbrali,smo vsi navzoči lahko na preprost in naraven način spoznali resnico, da v začetku zrno, šele z našim trudom nastane pogača. Naša hvaležnost za dar kruha je dosegla višek,ko smo strnili živi krog okoli oltarja in se s pesmijo zah- valili za dar božjega kruha, zase in za tiste tri srečneže, ki so ga čistih, nedolžnih src, ta dan prvič prejeli.

mama Olga

Že nekaj let deluje v Krakovu Društvo pri- jateljev bolnikov »Hospitium«,ki skuša skr- beti za umirajoče bolnike podobno kot St. Christopher's Hospice v Londonu. Zbirajo sredstva za gradnjo hospica v bližini pre- cej nove cerkve (v obliki Noetove barke) v Novi Huti pri Krakovu.

Ljubljanski Dnevnik je 26.maja objavil kratek članek o Društvu za pomoč duševno priza- detim iz Ljubljane, ki je za svoje delo pre- jelo ob letošnjem dnevu osvoboditve tudi nagrado mesta Ljubljane.
To društvo, ki pomaga duševno prizadetim otrokom in odraslim, da živijo normalno, je prav ta dan organiziralo že tradicionalni pi- knik v rekreacijskem centru Mostec v Ljub ljani.Poleg staršev in prijateljev, ki so prišli s svojimi otroci, so na to srečanje povabili tudi člane društva iz Črnomlja, tako da je bilo udeležencev čez 500. Za veselo vzdu- šje je poskrbel ansambel Vita Muženica.
Na vprašanje, kakšno je delo društva, je predsednik Ivo Škof dejal:
»Naš osnovni namen je, da osveščamo starše duševno prizadetih otrok, da jih po- tegnemo iz zaprtosti med štiri stene in jim omogočamo vključevanje v normalno živ- ljenje. Razen rednega posvetovanja v pro- storih društva organiziramo tudi različna predavanja, vsakoletni tradicionalni piknik ter jesenski izlet v kraj,kjer deluje društvo, ki ga prihodnje leto povabimo na naš piknik Tesno sodelujemo tudi z vrtci, ki imajo po- sebne oddelke za duševno prizadete otroke, kakor tudi z Varstveno-delovnim centrom, ki zaposluje odrasle duševno prizadete.«

Ljubljanski Dnevnik, 26. 5. 1984

DELAJTE DOBRO, KI NE BO MINILO

Vedno bolj se v naše življenje vpletajo de- janja diakonije. Pa poglejmo, kako je k tej dejavnosti spodbujal list »Samarijan« pred petdesetimi leti.
Čeprav pred petdesetimi leti še ni delovalo gibanje Bratstva bolnikov in invalidov, pa med Samarijanovo pošto lahko spoznamo, da so prizadeti že takrat vsaj z besedo pomagali drug drugemu. Vika R. je pisala:
Pod tem naslovom je »Samarijan« prinesel bralcem vedno kopico nasvetov. V enem je učil takole:

»Neprijazne, nergave,čemerne ali celo zlo- voljne postrežnice in postrežnike odstranite čimprej od bolnika. Prav tako bolniku niso vprav dobrodošle osebe, ki so brez globo- kega verskega čustva preradodarne s svo- jimi verskimi navodili in opomini. Vsako na- silno prigovarjanje vzbuja bolniku odpor in umik vsem »nebeškim blagrom«. Z verskimi nagibi je skoraj podobno kakor z drugimi okrepčevalnimi pripomočki. Bolniku moraš z njimi postreči le v previdni mali meri kakor po kapljicah... En pogled na lepo podobo, ena lepa misel je večkrat učinkovitejša za bolnika kakor dolga pridiga.«

Naša mama Marija Hüll, rojena Kočar iz Grada v Prekmurju se je 1.junija letos pre- selila v večnost.
V njenem imenu se zahvaljujem vsem,ki ste ji pisali, jo obiskovali in jo podpirali v bolez- ni. Kot bi že slutila, je v 2.številki Prijatelja napisala,kako nestrpno pričakuje Prijatelja, pravzaprav vas vse,v katerih živi naš pra- vi prijatelj Gospod Jezus. On jo je sedaj povabil v svoje kraljestvo, kjer »luč sreče in veselja nikoli več ne mine,« kot je sama zapisala.
Preprosta in verna kmečka žena in mati se je do konca žrtvovala za svojo družino, pa tudi veliko molila za spravo,mir v svetu ter za potrebe Cerkve. Vemo, da naša mama živi še naprej in upamo, da je sedaj v še tesnejšem objemu božje luči in ljubezni.
Ob žalostnem trenutku slovesa smo odkrili, kako resnično je tisto,kar nas je mama vse življenje učila z besedo in zgledom,naj na- še zaupanje velja predvsem Bogu.
V stiski se pogosto skušamo naslanjati na človeške sile, toda te se hitro izčrpajo. Če pa zaupamo Bogu, nas napolnjuje z močjo in mirom, da moremo biti notranje krepki in mirni tudi ob tako bridkem slovesu kot je smrt matere. Bog nam v evangeliju jasno razodeva,da je to zemeljsko bivanje le maj- hen del velikega dogajanja, ki mu pravimo življenje.
V molitvi smo med seboj in pokojnimi še ve- dno v stiku,kajti molitev nas pelje do Boga in ko molimo za pokojne, se v Bogu sreča- mo z njimi. Tako smo vsi njeni: mož,otroci, vnuk in ostali sorodniki hvaležni vsem,ki se boste z njo srečevali v molitvi še naprej.

sin Miroslav

K Bogu je odšla po plačilo tudi:
Cveta Resman, Begunje 115a, 64275 Be- gunje.

• Nekaj bom naredila tudi za razstavo, če bom še živela. Če ne bi imela ljubezni, bi bilo zame hudo. Vse potrpim. Zelo sem za- puščena, pa pogledam na križ in mi je laže Veliko tudi berem, da mi ni dolgčas.
• Novim duhovnikom želimo vso srečo. Nji- hova pot bo težka, v molitvi bomo prosili za pogum.
• Prvič smo imeli v Prekmurju duhovno sre- čanje. Hvaležna sem,da ste me vzeli s se- boj. Kako lepo je zvenela pesem mladih in nas invalidov. Srečna bi bila, da bi bilo več takih lepih uric za nas, ki smo priklenjeni na dom. Hvala vsem, ki so nam pomagali in se z nami veselili. Lepo je biti ena družina.
• Če si žalosten in zapuščen, zateci se k Mariji. Pri njej gotovo najdeš tolažbo, po- gum in veselje.
• Iskrena hvala za kartico in dobre želje ob materinskem dnevu. Vesela sem, če dobim pošto.Ne morem pozabiti svoje hčerke He- lene Šubic; 9.marca je minilo leto,ko je ne pričakovano za vedno zatisnila oči. Vsem, ki na njen grob prinašate cvetje in prižigate sveče ter se je spominjate,najlepša hvala.
• Dolga sta dva meseca preden pride do nas ta ljubi list. Zahvaljujem se vsem,ki se me spominjajo in lepo pozdravljam vse tr- peče,posebno najbližje,ki do njih ne morem

Oglašam se vam s kratkim pismom in vas prosim,da bi objavili moj naslov v Prijatelju
Sem v Domu upokojencev, nisem zdrava in želim, da bi mi kdo pisal. Saj človek najde tudi v pismih tolažbo,posebno,če ti piše o- seba,ki jo je doletela ista usoda kakor mene
Priporočam se vam in vas s spoštovanjem pozdravljam
Že v prejšnji številki je bilo poudarjeno, da je prvi namen te rubrike dopisovanje. Zato z veseljem objavljamo vašo željo in naslov.

Drugi dan maja smo imeli daritev sv. maše doma. V svojih srcih smo skromno počastili vstalega Zveličarja in majniško Kraljico in se priporočili v njeno varstvo. Priznati mo- ram, da dostikrat obstanem brez besede v trenutku, ko bi morala izreči zahvalo, zato se s pismom želim iz srca zahvaliti vsem sorodnikom, dobrotnikom in prijateljem, ki nam kakorkoli pomagajo duhovno z molitvi- jo, gmotno ali z obiskom.
Ob tej priliki želim izraziti svoje veliko ve- selje, da smo v Domu starejših občanov v Šmihelu imeli sv. mašo. Iskrena hvala du- hovnikom, še posebej pa vodilnemu osebju Doma za tako razumevanje. Kako ganljivo je bilo ob koncu maše slišati prošnjo, kdaj bo spet maša. Mnogo je ostarelih in bolnih ki se ne morejo udeležiti maše v cerkvi.
Veseli smo,draga Marija in Lojze, da sta se oglasila tudi v imenu oskrbovancev Doma. Znano je,da bolniki lahko imajo sv.mašo na domu,če to želijo,jim duhovnik more ustreči.
Manj pa je znano,da imajo tudi oskrbovanci Domov to pravico. Že prej jih je duhovnik obiskoval v skladu s hišnim redom in posa- meznikom prinašal duhovno tolažbo. Kot je poročalo Delo z dne 17. marca in Družina 1.aprila ter Prijatelj v prejšnji številki,pa so po zakonski uredbi v Domovih možne tudi maše ali »drugi skupinski verski obredi na željo oskrbovancev, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo udeležiti takšnih obre- dov zunaj zavoda in tako, da niso motene osebe, ki teh obredov ne želijo.«
Na to pravico je nadškof Šuštar s poseb- nim pismom z dne 2. aprila 1984 - opozoril dušne pastirje,ki oskrbujejo Domove za sta rejše občane, Domove počitka in podobne ustanove.Morda se bodo ponekod še poja- vljale kakšne težave,vendar je »prepričan, da je pri dobri volji mogoče najti ugodno rešitev.«

Dragi prijatelji! Toliko sem že okrevala, da vam spet pišem.Srečanja se še nisem mo- gla udeležiti, bila pa sem ves čas z vami, posebno v nedeljo na Zaplazu. Molila sem za vse, ki ste se zbrali na Čatežu. Nisem pa mislila, da se me ne bo nihče spomnil s pozdravno kartico.
No, vseeno nisem bila pozabljena tiste dni. Obiskali so me bogoslovci, g. župnik in do- mači: Vsakega obiska sem vesela, takšnih pa še bolj. To ni tako, kot če pride soseda iz vasi. V pogovoru je čas hitro minil,dobre volje ni manjkalo,še na bolečine sem poza- bila. Rada imam take obiske; želim jih tudi vsem tistim, ki so osamljeni. Lep pozdrav!
Kar navada je že,da se s srečanja oglašamo prijateljem, ki niso mogli priti. Tokrat smo, žal,naredili napako.Gotovo se redno v mo- litvah spominjamo vseh, ki so bili zadržani ali morda nikoli ne morejo od doma.
Vi ste, draga Fanika, imeli srečo,da so vas drugi obiskali. Razumljivo je, da je človek vesel vsakega obiska, ki pretrga vsakdanjo enoličnost.Zato tudi tolikokrat spodbujamo da bi res našli pot do osamljenih. Nikakor pa ne gre prezreti, kako so dragoceni tisti bližnji, ki vam večkrat lahko priskočijo na pomoč. Tudi tem velja zahvala.

Predragi prijatelji! Pravkar sem prejela od vas pošto z bogato vsebino. Toliko topline je v teh vrsticah, toliko božjega navdiha, toliko poguma in moči. S solzami v očeh vam pišem,ker vidim,kako majhna,slabotna sem če se primerjam z vami. Vi prinašate mir, srečo in blagodejni božji blagoslov po osa- mljenih domovih in v prazna srca. Po Bogu dvigate onemogla in strta srca,po Mariji jih krepite, po Jezusu našem Odrešeniku nas vabite,naj s svojimi bremeni pridemo k Nje- mu, da nas bo dvignil. Večkrat vidim,da se žrem za malenkosti, namesto da bi zaupala v Njega, ki je Pot,Resnica in življenje. Smo pač ljudje s svojimi slabostmi,ki ne moremo iz svoje kože.Zato je toliko bolj dobrodošla vaša dobra spodbudna beseda, da bi le kaj ostalo v meni.
Veliko bolnikov doživlja pravi pekel med svojimi domačimi,ker jih ne razumejo.A ve- liko je tudi bolnikov,ki ne razumejo zdravih, ne znajo potrpeti, ne vidijo, da so tudi oni ljudje s svojimi težavami in delom, da res včasih vsega ne zmorejo in omagujejo pod bremeni.Zato je treba obojestransko razu- mevanje,veliko dobre volje in potrpljenja.Z božjo pomočjo se vse zmore. Potrudimo se vsi za mir, edinost in medsebojno ljubezen.
Tudi po bolnišnicah in po domovih sem imela možnost veliko videti in doživeti. Nekateri zdravniki in sestre so pravi angeli. Do bol- nih znajo biti dobri,postrežljivi in že na po- gled razumejo bolnikovo željo.Drugim pa je vse odveč, kar je več,kot nujna postrežba in nega.
Vem, da so zelo zaposleni in preobreme- njeni, a razumevanje in ljubezen se deli ob delu mimogrede. Pa je lepo, bolniku in tudi tistemu,ki izžareva ljubezen,ko v srcu čuti, da izpolnjuje Jezusovo naročilo: »Kar ste storili kateremu izmed teh najmanjših bra- tov, ste meni storili.« (Mt 25, 40).
Želim vam še obilo uspeha pri vašem delu, ko se trudite za nas, za naše lepo počutje v naših družinah in po domovih.
Prijatelj ima nalogo,da s članki pomaga vzga jati tako prizadete, kakor tudi sodelavce in njihove prijatelje. Med te gotovo spadajo zdravstveni delavci. Resnično je potrebno obojestransko razumevanje in sodelovanje sicer je vprašljivo bolnikovo počutje,uspeh zdravljenja in smisel zdravstvenega poklica Potrebno je, da znamo drug drugemu pris- luhniti z odprtim srcem,v čemer nam nava- dno govorijo prispevki iz življenja. Le tako se lahko kaj naučimo in obogatimo. Najbrž pa se vsi zavedamo,čeprav na to pozablja- mo,da je za pravo razumevanje med ljudmi, tudi zdravimi, potrebno veliko potrpežljivo- sti in pristne ljubezni.

Dragi prijatelji! Zopet se vam oglašam z lepe Primorske.Presrečna sem ob novici,da zopet pripravljajo naši prijatelji srečanja za nas, zato ne morem mimo tega,da vam pi- šem. Letos bo tudi razstava ročnih del, na kateri bomo,upam, sodelovali v čim večjem številu.Pokažimo drug drugemu,kaj znamo, pa tudi vsem zdravim,da bodo spoznali, da tudi mi invalidi marsikaj zmoremo,in znamo. Veselimo se življenja, kakršno nam je ljubi Bog naklonil,in ne obupajmo.Zavedajmo se da nismo sami. Z nami so vsi naši prijatelji, ki mislijo na nas in nam želijo lajšati trplje- nje. Mi vsi pa hvaležno zanje molimo, da jim bo ljubi Bog še naprej podarjal moč za njihovo naporno delo.
V veselem pričakovanju vas vse iz srca pozdravlja
Misel in molitev nas povezujeta in oživljata prijateljstvo, ki ga na srečanjih utrjujemo. Tudi dela,ki jih bodo predstavljali na letoš- nji razstavi,so nekaj takega. Drug drugega bogatimo tudi s svojimi deli in upamo,da jih bo veliko razstavljalo. Če pa kdo ne more ustvarjati,naj ve,da pomenita tudi tiho da- rovanje in molitev sodelovanje. Nič ni maj- hnega, kar je storjeno iz ljubezni.

Dragi naš prijatelj!
Veliko noč sem preživljala med nepokret- nimi bolniki, ki nas druži ljubezen, molitev, upanje, da se naša pot ne bo končala na Kalvariji, ampak v vstajenju in poveličanju. Prejela sem blagoslovljene oljčne vejice in pirhe. Duhovnik nas obišče vsak teden. Ob nedeljah se združimo z Jezusovo daritvijo po radiu. Marsikateri so se orosile oči, ko so zapeli »Aleluja«. Meni je bilo kar težko, ko se je končalo sveto leto, čas milosti. Hvala Bogu, da smo ga dočakali. Kristusov križ se nam je približal in se sveti v svetlejši luči. Sicer pa je vsak dan zveličavni čas.
Oprostite, da vam potožim svoje težave. V dneh srečanja bom združena z vami. Is- krene pozdrave vam pošilja
Dragoceno je spoznanje,da moremo druge- mu potožiti težave,del bremena preložiti na rame prijatelju. Lepo ste nas,draga Ivanka tudi spomnili,da je vsak dan zveličavni čas saj vsak trenutek pomeni božjo navzočnost Vsak trenutek je ugoden, ker nam prinaša milost,pričakovanje in božje upanje. »Glej- te, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve« (2 Kor 6, 2).

Dragi trpeči prijatelji v Gospodu! Kot sto- odstotna invalidka čutim z vami, ki vas je Gospod poklical na isto pot trpljenja in mu- čnih bolečin.
Moje težko življenje se je pričelo že v rani otroški dobi,ko so me starši brez usmiljenja zapustili. Tako nisem imela prave oskrbe, ki jo otrok potrebuje. Zato sem zbolela za otroško boleznijo rahitis.Z leti se mi je bo- lezen precej poslabšala in so nastale hude poškodbe v hrbtenici, nogah in rokah. Pred desetimi leti sem zbolela še za močno rev- mo.Zaradi zelene mrene sem bila na levem očešu šestkrat operirana,a ker so bolečine postajale vedno hujše, so mi ga morali od- straniti. Na desnega pa tudi zelo slabo vi- dim. Imam štirinajst let delovne dobe, po- tem pa sem bila invalidsko upokojena.
Triindvajset let pa mi že streže dobra šol- ska sestra. Zadnja štiri leta, ko ne morem več iz sobe,mi vsak dan prinaša sv.obhajilo Vsak prvi petek pa sem neizmerno srečna, ko se v moji bolniški sobi daruje sv. maša. Za vse sem Gospodu iz srca hvaležna!
Vsem trpečim prijateljem prisrčen pozdrav od
Različno smo lahko povezani. Najprej je to naša vera, ker smo z istim krstom vraščeni v Kristusa in njegovo Cerkev.Adela pa nam s svojo pripovedjo odkriva, da nas lahko povezuje tudi podobna življenjska pot. Ko spoznavamo življenje drugega, bolj čutimo medsebojno povezanost in odgovornost, da v trpljenju nihče ne sme ostati sam.

Sem še nekoliko pod vplivom čateškega srečanja. Trudim se, da bi se ravnala po navodilih in čimveč molila. Tudi za vse vas prijatelje,s katerimi sem v duhu vedno po- vezana in mi veliko pomenite. Tako rada bi bila večkrat med vami. Zdi se mi, da bi bila moja življenjska pot lažja in duhovno bolj bogata. Težko mi je, ko ne morem vsako nedeljo k maši,ker nimam prevoza, pa tudi s tem se bom morala sprijazniti. Bom pa doma več molila.
Srečanje z Gospodom pri daritvenem oltar- ju daje človeku novih moči in ga notranje osrečuje.Kdor pa te možnosti nima,je prav toliko vredna njegova molitev doma. Bog gleda na našo dobro voljo. To pismo pa je lahko tudi spraševanje tistim, ki se k sv. maši peljejo z avtomobilom. Morda bi kdo imel še kakšno prosto mesto za bolnega ali starega iz soseščine?

Ležim v beli postelji v bolniški sobi. Nepre- mično strmim v strop in premišljujem.
Iz razmišljanja me nenadoma predrami pri- jazen: »Dober dan«. Kot v megli vidim se- stro, ki prihaja v sobo.
Izjecljam svoje ime. Njene oči so blage in polne miline. Kar potopila bi se v te oči, v njihovo globino...Za večno stran od vsega tega življenja, stran od pekla, obupa razo- čaranj.
A ne za dolgo, kmalu pride nazaj, ista, s toplim nasmehom na obrazu. Sede k meni na posteljo, me prime za roko in začne go- voriti. Kaj mi je govorila ne vem. Nisem ra- zumela in ne doumela njenih besed. Le ra- zumevanje in prijateljstvo sem čutila v njih Čutila sem njeno bližino. V njej sem iskala zavetje in varnost, ki sem jo v tistih težkih trenutkih tako potrebovala. Zavedala sem se, da njej lahko zaupam, ona tega ne bo izrabila.Ne bo me razočarala.Čutila sem,da me bo imela rada, in da bom tudi jaz lahko njo imela rada.
Kako hvaležna sem ji bila takrat za te be- sede, saj so mi v srcu znova obudile vero, ki sem jo v zadnjih mesecih skoraj izgubila. Kmalu sva postali dobri prijateljici.
Spet sem odšla domov v domači kraj. Ob slovesu me je spremljal in mi je govoril njen prijazni nasmeh: »Na svidenje,pa pogumna bodi in vesela! Ne vdaj se kar tako!« Toplo mi je stisnila roko in me nežno pobožala po laseh. »Spominjala se te bom in še se bo- mo videli, verjemi,« mi je govorila.
Morda se ne bova videli nikoli več, mogoče ne bova nikoli več slišali druga za drugo, a v mojem srcu boš ostala vedno. Nikdar te ne bom pozabila...

Alma

Na kontrolnem pregledu v ambulanti je Ana srečala sodelavko Natašo.Zelo se je je ra- zveselila, a Nataša ni imela kaj dosti časa, saj je prišla po neke tablete kar med služ- benim časom. Za hip se je le ustavila ob Ani.
Ana je zardela in pogledala svoje tanke, shujšane roke. »Še ne. Zdravljenje bo tra- jalo najmanj tri tedne.Zdravnik pravi,da...«
»Žal mi je,« je rekla Ana. »Saj bi sama ra- da čimprej prišla na delo... Kaj pa ostale - Minka, Vida, Pavla?«
»Poslušaj,« je rekla plaho Ana, »ali me bo- ste prišle kaj obiskat?«

»Pridemo,že pridemo!« je rekla Nataša čez ramo, ko je že odhajala. In pristavila: Ver- jetno enega prihodnjih dni...«

Ana je pospravljala svojo sobo, dokler se ji ni začelo vrteti v glavi. Obšla jo je slabost in tresle so se ji roke in noge.Vzela je zdra vila, sedla na rob postelje in premišljevala: »Premenjati moram zavese. Na mizo dam prtiče in vazo. Spekla jim bom piškote, da jim bom lahko postregla...«

Soseda, ki ji je prinesla iz trgovine kruh in mleko, jo je vso potno spravila v posteljo in zraven godrnjala, da se premalo pazi.

»Ko pa moram!« je ugovarjala Ana. »Prija- teljice iz službe me pridejo obiskat!« Tako ji je soseda zamesila testo za šarkelj z ro- zinami in ga dala v pečico.

Šarkelj se je že tretji dan sušil na mizi.

»Verjetno pridejo v soboto ali morda šele v nedeljo,« jo je tolažila soseda in jo poti- skala nazaj v posteljo,saj je Ana ob vsakih korakih, ki so se oglasili na stopnicah, pla- nila iz postelje,pričakujoč svoje prijateljice

»Seveda!« si je oddahnila Ana. Kako bi mo- gla sredi delovnega tedna pričakovati obisk ko so vse sodelavke zaposlene; nekatere imajo otroke in družino, druge hodijo v ve- černe šole, tisoč obveznosti in opravkov imajo čez teden. Seveda,prišle bodo v so- boto ali nedeljo. Takrat bo že toliko boljša, da bo lahko pripravila janževe upognjence ali kokosove poljubčke.Skuhala jim bo kavo poklepetale bodo. Povedale ji bodo,kaj vse je novega...

Čez tri tedne je šla v službo.

Kar razveselile so se je, ko je stopila v pi- sarno.

»Hvala Bogu, da si prišla!« je rekla Nataša. »V tvoji kartoteki smo se komaj znašle!«

Pavla je dodala: »Tule imaš šefove rokopi- se, ti si najbolj vajena njegove pisave, saj boš pretipkala, a? Če hočeš, ti posodim malo pudra, strašne podočnjake imaš!«

Vida je položila pred njo na mizo tri fascik- le: »Vračam ti jih! Kakih dvajset vknjižb še manjka, a dobro bi bilo, da bi pregledala še mojih dvajset!«

Minka je pribrzela iz sosednje pisarne in se zavzela: »Kako si bleda, Ana! Glej mojo barvo! Smučala sem na Kaninu!«

»Mi pa smo bili na Pokljuki!« se je takoj vmešala Nataša, »pa da boš vedela,Minka, lepši tereni so na Pokljuki kot na Kaninu!«

»Kaj še! Ne eden ne drugi se ne more pri- merjati z Bohinjem!«

Stopile so v krog in vnel se je pogovor, kje je boljša smuka in kakšne smuči ima katera

Ani so se kotički ust grenko povesili, zabo- lelo jo je še bolj kot prejšnje dni, ko jih je zaman čakala,a prisilila se je,da se je lotila dela.

I. K.

Gospodinja: »Zaradi tleče cigarete je na- stala tu na divanu velika luknja in dali mi boste odškodnino.«
Najemnik: »Oprostite, ampak jaz ne kadim in zato ne morete računati z menoj.«
Gospodinja: »Kakšna nesramnost! Vi ste prvi najemnik v treh letih, ki mi ne mara plačati odškodnine za to luknjo!«

»Kako pa si ugotovil, da je kokoš stara?«
»Preprosto, po zobeh.«
»Saj kokoš vendar nima zob.«
»Kokoš ne, jih imam pa jaz...«

Učitelj pri biologiji razlaga krvni obtok in vpraša Dušana:
»Ali bi mi šla kri v glavo,če bi se obrnil na- njo?«
»Seveda!«
»Zakaj mi pa potem ne gre vsa kri v noge!«
»Ker niso votle.«

»Mi daste kozarec vode, prosim!«
»Ste žejni?«
»Ne, samo preizkusil bi rad,če mi po vašem britju ne puščajo lica.«

Mc Donald je umrl.Soseda je obiskala žalu- jočo vdovo. »Tvoj dobri Mc je umrl mnogo prezgodaj,« je rekla sočutno.
»Kako prav imaš« je vzdihovala vdova, »ste- klenica z zdravili bi zadostovala najmanj še za en teden.«

Mož se je vrnil domov in zagledal praznično pogrnjeno mizo. »Saj res, danes ima žena rojstni dan, jaz pa niti šopka nisem prine- sel, le kaj sedaj?« je v zadregi razmišljal.
»Nič več me nimaš rad, celo na moj rojstni dan si pozabil,« je rahlo poočitala žena.
»Ne, ne, nisem pozabil, ampak nisem te hotel spominjati, da si spet leto starejša,« se je znašel pozabljivi mož.

V koprskem zalivu na obali slovenske Istre že od avst- rijskih časov stoji obmorsko zdravilišče Valdoltra.
Zdravilišče so ustanovili 21. decembra 1909. Zaslovelo je kot ena od vodilnih ustanov stare Avstrije za zdravlje- nje ostoartikularne tuberkuloze (OAT).
Zdravilišče je nastajalo v raznih obdobjih. Pobudnik ustanovitve je bilo Društvo prija- teljev otrok v Trstu. Patronat nad zdravi- liščem je imel avstrijski Rdeči križ do prve svetovne vojne. Po njej je to nalogo prev- zel italijanski Rdeči križ. Po drugi svetovni vojni je bolnišnica Valdoltra služila v novi domovini za potrebe kostne tuberkuloze. Pozneje je Valdoltra prerasla v moderno bolnišnico za zdravljenje splošne ortope- dije. V njej se danes zdravijo bolniki iz vse Slovenije ter tudi iz drugih krajev Jugosla- vije pa tudi iz zamejstva.
Bolnišnica ima za potrebe Slovenije 330 postelj. Za druge kraje pa 40.
V lepo vzdrževanem parku so trije paviljoni V bolnišnici je poliklinika,vanjo so vključene tri ambulante in rentgenološki oddelek. Po- leg tega ima potrebne laboratorije, lekarno in - kar je posebej pomembno - mavčarno in fizioterapijo. Ima tudi termalni bazen,kar je izredno ugodno za zdravljenje bolnikov.
Skupno je v bolnišnici zaposlenih 370 zdrav- stvenih in drugih delavcev.

Obiski bolnikov so v Val- doltri dovoljeni vsako sredo od 14. do 16. ure ter ob sobotah in nede- ljah od 13. do 16. ure. V tem času prihaja tudi duhovnik. Lahko ga pa pokličete v vsakem času Svojo željo naj bolnik ali domači sporoči oddelčni sestri ali pa župnijske- mu uradu Ankaran - Sv.Brigita, Kolomban 26.

Prispevke za V. številko pošljite do 17. avgusta 1984.

Naslovna stran: foto J. Marolt.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 - Odgovorni urednik: Jože Zupančič Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 30 din, naročnina za leto 1984 180 din (podporna 360 din), za inozemstvo 400 din (dodatek za letalsko 300 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.