OKTOBER

MISIJONSKI NAMEN: Za katoliško Cer- kev v Vietnamu
Ni mogoče povsem razumeti dogajanj v tej daljni azijski deželi.Ne med vojno,pač pa v osvoboditvi so začeli ljudje množi- čno bežati iz domovine. Cerkev doživlja tam preganjanje. Na tisoče katoličanov živi v ozračju sumničenja in sovražno- sti, črnijo jih in zapostavljajo. Naj bodo deležni naše srčne molitve!

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi Cerkev v Afriki postajala čedalje bolj "afriška"
Želja Cerkve je, da bi se veliki napori, ki jih vlaga v apostolsko delovanje, pri- lagodili afriškim razmeram v mišljenju in čutenju. Za Cerkev je težko odločati, kakšne običaje lahko dopušča pri obre- dih in kaj je nesprejemljivo posamsko verovanje.Naj bo za naporno misijonsko delo vedno pripravljeno naše srce z da- rovanjem in žrtvijo.

A. K.

Dragi prijatelji!

Letošnji praznik Marijinega rojstva, 8. september, je za vse nas zelo pomem- ben dan. Kot so napovedali slovenski škofje, smo v vseh treh slovenskih ško- fijah slovesno začeli LETO POKLICEV, ki bo trajalo do 30. junija 1985.
Gotovo se bomo obhajanju tega leta pridružili vsi, vsak na svoj način. Tudi v Prijatelju bomo v prihodnjih številkah spregovorili o duhovnih poklicih in pokli- canosti vseh k odgovornemu služenju. Vemo, da bolni oziroma kakorkoli priza- deti že sedaj veliko molite za duhovne poklice.Tokrat pa vas želimo povabiti in vas spodbuditi k zavzetemu sodelova- nju,poglobljeni molitvi in velikodušnemu darovanju.V letu poklicev gre predvsem za to: da bi postali bolj velikodušni, da bi v molitvi bolj spoznali in vzljubili Boga ter da bi bili bolj pripravljeni spolniti bo- žje načrte.
Te dni je bila v Ljubljani razstava izdel- kov bolnikov in invalidov pod geslom: Prizadeti predstavljajo svoja dela. Tak- šna razstava, ki je dokaz izredne volje do življenja, iznajdljivosti in ustvarjal- nosti v težkih pogojih, ima velik pomen tako za prizadete kot za zdrave. Pose- bno so nas razveselile velike skupine, ki so v spored romanj ali verouka vključile tudi ogled razstave. Brez dvoma je raz- stava tudi izjemna priložnost za priče- vanje ljubezni in - ne nazadnje - ozna- njevanje evangelija.

Uredništvo

V naravi je že slutiti dih jeseni. Tudi mi se počasi zatekamo v zatišje miru - po več ali manj živahnem dopustu...
Mir vabi... ogreva nas želja po molitvi, tiha zbranost pred Gospodom drami spo- mine, v naših srcih oživljajo duhovne podobe mnogih naših dragih rajnih...
Vsi sveti! To je »nad vse vesel praznik, saj daje vsako leto znova obilje tolažbe in poguma vsem Kristusovim učencem, da moremo s potrpežljivostjo in ljubez- nijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in teža- vami« (C 8, 4). To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dobojevali dober boj in dokončali tek (2 Tim 4, 7); zdaj pa se radujejo v Bogu z »neizrekljivim in veličastnim veseljem« (1 Pet 1, 8) in s svojim zgledom svetijo tudi nam ter kažejo, kako priti do zmage. Podpirajo nas s svojo prošnjo, ki je »v zelo veliko oporo naši slabosti«.
»Vsi svetniki in verne duše -to sta pra- znika vseh svetih in vseh duš, ki so od- šle v večno božjo ljubezen. Vseh! Torej ne toliko tistih, ki jih Cerkev že posamič slavi v letu svojih svetnikov, marveč bolj tistih, brezimenskih,ki odidejo, kakor da jih nikdar ni bilo,ki o njih ne pripoveduje nobena zgodovina in ne poroča nobena knjiga junakov svetovne in cerkvene zgodovine. Torej tistih, o katerih ve le en sam - Bog, ki jih je vpisal v knjigo življenja, v srce svoje večne ljubezni«. (Leto svetnikov IV., Lj. 1973, str. 231 in 232).
Vsi sveti in verne duše! Dneva tišine in molčanja. O, blaženi trenutki,ko se človek lahko ob tolikih grobovih zahvali Bogu za skrivnost večnosti, za vstajenje v večno življenje! Umremo v telesu-zato, da naš duh za vedno oživi in naše duše uživajo ljubezen pri Bogu! Zaradi božje ljubezni je vredno tu na zemlji spreje- mati male in velike križe, iskati poti k Soncu in Veselju!
Spomini šepečejo v podzavesti... Molim ob grobu svoje mame. Majhna lučka brli Polna sem skrivnostne slutnje, polna bolečine, ki me bogati. Verujem! Če ne bi verovala,bi ne spoznavala globin živ- ljenja,ki ne mine,ne bi hrepenela po mo- litvi, ne bi slutila lepote smrti... lepote življenja in smrti Križanega Jezusa, ki je s svojo materjo Marijo dal sam sebe - kot poroštvo večne sreče. Mati in Sin nas neprestano spominjata na smrt in vstajenje; sta vzor v ponižnosti, odpu- ščanju, v krepostih. V njunem varstvu se nam ni ničesar bati,po njunih pripro- šnjah lahko upamo, da bo naša zadnja ura mirna, v odrešenju in spravi...
Vsi sveti! Praznujmo ta dan, naj nas v tišino pokopališč vodi LJUBEZEN DO BO- GA IN ČLOVEKA! Smrt - Življenje - to je sveta in velika skrivnost! To je obljuba Boga, da bomo ob času za vedno usli- šani in potolaženi!

Jesenski dan spokojno tih,
le MIR govori
svetloba majhnih lučk brli. Grobovi čakajo.
Tišina odmeva v dalje
s polnostjo hrepenenja...

Marjetka S.

Rada bi ti povedala nekaj svojih misli in sicer v zvezi z odgovorom Mariji v 3. številki Prijatelja.
V tej smo brali, da so nam, kristjanom, lahko zgled neverujoči,ki nesebično de- lajo dobro, ne da bi pričakovali plačila v večnosti. Slišala sem tudi, da v neve- rujočih, ki so dobri, biva in deluje Bog, kajti vse dobro prihaja od Boga. Je ta trditev pravilna?
Moja znanka kristjanom oporeka, da opravljajo dobra dela zato, ker jih čaka nagrada v nebesih. Tako oporekanje se danes marsikje sliši. Pravoveren kristjan prav gotovo opravlja dela usmiljenja predvsem iz ljubezni do Boga in bratov, kot nas uči vera.Če pa zraven upa tudi na veselje,ki ga bo večno užival pri Bo- gu, mislim, da ni napačno. Saj je o tem govoril tudi Jezus. Kristjani pa smo res še premalo odprti za potrebe bližnjega, to moramo odkrito priznati.
Želim,da bi tudi rubrika VI NAM,MI VAM resnično pomagala, da bi bolje svetila naša luč. Delati dobro bližnjemu samo zaradi pla- čila je sebično dejanje. Pa vendar so ne- kateri, ki jih samo plačilo v onstranstvu spodbuja, da na zunaj opravljajo dobra dela. Sicer moramo glede te sodbe biti previdni, saj pogosto ne drugega, ne sami sebe dobro ne razumemo in ne spo- znamo, kaj vse so nagibi za naše delo- vanje.
Vendar skušajmo presoditi očitek tako, kot je postavljen, da kristjani opravlja- mo dobra dela zaradi plačila v nebesih. V tej trditvi in seveda v takšnem rav- nanju sta dve dejstvi: 1. da nas k delo- vanju ni pritegnilo samo dobro kot dob- ro, marveč plačilo, ki se nam kaže kot nekaj koristnega; 2. da pri takem delo- vanju ne izhajamo iz potreb bližnjega, marveč iz sebe; vidimo sebe in svojo korist kot prvenstveno dobrino, korist bližnjega pa le kot nekaj drugotnega.
1. Stari modreci so rekli, da se dobro samo priporoča in širi.V tem reku so iz- razili življenjsko izkustvo,da dobrota ne more ostati skrita. Prej ali slej bo prišla na dan. Dobrota se ne vsiljuje in ne šo- piri. Že s tem, da obstaja, človeka pri- teguje in mu govori. Iz nje odseva neka umirjenost,dobrohotnost, razumevanje, urejenost in lepota. Seveda dobrota ne obstaja sama zase,v nekem svetu dob- rot, marveč je utelešena v dobrem člo- veku.Ta je njen pobudnik,ker ima v se- bi čut in sposobnost za dobro. Ko vidi dobro, ga to dobro priteguje; ko dobro stori, ga to osrečuje. Človek postaja vedno bolj - človek, usmerjen v dobro.
Morda se nehote sprašujemo: »Zakaj je potem dobro zapovedano? Zakaj nas dobro samo dovolj ne pritegne,da bi ga opravili tudi brez zapovedi? Zakaj nam je v božjem razodetju obljubljeno tudi plačilo za dobro, ki ga bomo v življenju opravili? Naše človeško spoznanje je skromno in pomanjkljivo.« Smo kakor otroci,ki šele ob raznih obljubah spozna- mo dobro, ki ga moramo storiti. Apostol Pavel je to izrazil z besedami,da je "po- stava (zapoved) postala naša vzgojite- ljica za Kristusa" (Gal 3,24). Ali drugače povedano: vsi vemo, da je spoštovanje staršev ne samo dobro delo,ampak tudi zapovedano. Ob dani zapovedi in tudi obljubi, »spoštuj očeta in mater,da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji«, spoznamo pomembnost takšnega rav- nanja. Takó zapoved kakor tudi obljuba plačila nam še bolj jasno predstavijo takó lepoto nekega dejanja kot tudi njegovo potrebnost in plačilo.
2. Delati dobro drugemu in pri tem mis- liti predvsem nase pomeni, da smo dru- gega »porabili« kot sredstvo, da bi mi nekaj dosegli. Bližnji ni več oseba, am- pak sredstvo v naših rokah. Porabimo ga kot stopnico, da bi sami prišli višje: da bi bili bolj dobri.
Prava ljubezen,dobrota in dobrohotnost do bližnjega se izraža v tem, da izhaja- mo iz človeka, ki potrebuje našo pomoč in naklonjenost. Prav nič ni v ospredju naša računica,kaj bomo 'zaslužili',koliko bomo 'višje pri Bogu vzeti', marveč je v ospredju človek. V njem gledamo božjo podobo, dostojanstvo, ki mu kot člove- ku gre. S svojo naklonjenostjo samo u- poštevamo to,kar ta človek v sebi nosi, pravice, ki mu kot osebi gredo. Tako je vsak izmed ljudi pri Bogu visoko spoš- tovan, da se Kristus ne obotavlja reči: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40). Ni treba, da bi pri tem vedno mislili na Boga,saj je to tudi nemogoče, čeprav nas misel na Boga še kako pod- pira, da svoje dejanje presodimo v božji luči, da v iskreni prošnji dobimo od Nje- ga moči za res nesebično delo za druge
Apostol Pavel je rekel, da »ljubezen ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Ne išče pr- venstveno plačila, marveč dobro bližnje- ga. Tedaj je docela nesebična; tedaj je tudi najbolj osrečujoča - za tistega, ki smo mu izkazali svojo dobrohotnost, pa tudi za nas,ker nas nesebičnost najbolj osrečuje. To je tudi največje 'plačilo'.
Pa še nekaj: 'plačila' si ne smemo pred- stavljati kot nekaj materialnega in zuna njega. Naše plačilo je Bog sam,njegovo prijateljstvo in deležnost pri njegovi sreči.Ali je mogoče še kaj drugega več- jega pričakovati?

Tvoj Prijatelj

Težko je razumeti trpljenje, težko se je vživeti v človeka,ki trpi. Bolezen je ena od oblik trpljenja.Imamo objektivna me- rila,po katerih razvrščamo bolezni v ra- zne skupine,po katerih lahko rečemo,da gre za lažjo ali težjo bolezen. V bistvu pa bolezni sploh ni - je samo človek, ki je bolan. In ta človek je vedno enkra- ten in neponovljiv v svoji bolezni. Tega kako bolnik sam doživlja svojo bolezen, pa ne moremo kar tako spraviti v neke »norme«. Ne moremo kar tako reči, ko- liko ta človek trpi.
Pred kratkim sem se znašla pred možem starim skoraj osemdeset let. Nenadoma so mu odpovedale noge, ostal je popol- noma navezan na posteljo.To ga je ze- lo prizadelo. Skoraj osemdeset let je bil zdrav, zdaj pa leži tako nebogljen v postelji. Človek zares ne ve, kaj bi mu rekel v tolažbo. Vsakdo pa ob srečanju s takšnim bolnikom čuti potrebo,da ne- kaj reče, da tolaži. Tako je tudi sestra poskušala možu dopovedati, da ni tako hudo. »Glejte,drugim gre še slabše! Mno- gi si tudi z rokami ne morejo pomagati. Bodite hvaležni,da ste bili skoraj osem- deset let zdravi. Samo poglejte, koliko mladih ljudi je,ki ne morejo hoditi!« Vse, kar mu je sestra rekla,je bilo res. Obje- ktivno gledano vse drži. Seveda za ne- koga,ki sam v tem trenutku ni prizadet, ki vse to lahko opazuje od daleč. Toda bolnik sam s to tolažbo ni bil videti za- dovoljen.Kot da bi bile šle besede mimo njegovih ušes, nanje sploh ni reagiral.
Takšne tolažbe srečamo zelo pogosto. Tisti,ki skuša tolažiti,gotovo želi bolniku najboljše, želi mu, da bi »razumel«, da njegovo stanje še ni najhujše. Toda kaj je za nekoga "najhujše"? Ali so merila za to lahko za vse ljudi enaka? Srečamo ljudi, ki so že leta in leta priklenjeni na posteljo, pa se jim življenje ne zdi tako težko. So pa spet ljudje, ki se jim zdi, da se bo podrl svet,če bodo morali šest tednov hoditi z mavcem ali nekaj ted- nov ležati nepremično v postelji. Včasih je težko razumeti reakcije bolnikov. Te- žko se vanje vživimo.Po našem občutku bi morali reagirati drugače.
Ena najtežjih stvari je, da razumemo ali vsaj skušamo razumeti bolnika v njego- vem trpljenju in mu ne vsiljujmo svojih meril. To bolniku tudi pomeni, da ga jemljemo resno, in to ga pomiri bolj kot ploha besed in dokazovanj, da ni tako hudo. Če bolnik čuti, da ga skušamo razumeti v njegovi skrbi,v njegovi bole- čini (čeprav morda objektivno gledano ni tako velika), bo doživel v tem razu- mevanju človeško bližino,ki mu njegovo stanje lahko naredi znosnejše in mu pomaga, da ga počasi sprejme.

»Dokopala sem se do spoznanja, da ni morale in etike v medicini, ne v novinar- stvu,ne v odvetništvu,ne v gradbeništvu, morala in etika počivata in živita samo v posamezniku.«

»TAKO VESELO NI VSE LETO«

Leto prizadetih je že davno mimo. Veliko več ni zmoglo kot normalnim občanom na- še storilnostne družbe po- kazati, da v njihovi senci živi skupina ljudi, ki so odvisni od soli- darnosti zdravih in sposobnih. Do prave vključitve prizadetih v našo družbo pa je še dolga pot.Kajti temeljni odnos na- še družbe do prizadetih se ni spremenil. Naša družba si ne prizadeva za vključi- tev (integracijo), marveč uganja akti- ven izbor. Posebnemu otroškemu vrtcu sledi posebna šola. Namesto delovnega mesta v obratu je pozneje »zaposlitvena terapija« v kakšnem domu, v najboljšem primeru sprejem v kakšno zavarovano delavnico. Po zakonu o zaposlovanju invalidov se lahko obrat celo - če plača določeno vsoto -odkupi od dolžnosti,da nastavi telesno prizadetega. Tako pos- tajajo ljudje z malo šansami ljudje brez šans.
Ker je v svetu, ki ima pred očmi pred- vsem storilnost in uspeh,tako malo pro- stora za prizadete, so ti docela odvisni od svojih družin. Starši ter bratje in se- stre telesno ali duševno zaznamovanih so s tem izpostavljeni neverjetno hudim fizičnim in psihičnim obremenitvam.Tako se pogosto zgodi, da sami zaidejo v izolacijo. Sprostitev in oddih sta v takih družinah često tujki, - normalen dopust je, kot kaže zgled, skoraj nemogoč.
Ta težavni položaj družin s prizadetimi otroki je spoznala Katoliška družinska zveza (KFÖ) in pred več kot pol deset- letja začela v domu prosvete Sodalitas v Tinjah organizirati dopuste posebne vrste. Kajti dopusti s prizadetimi otroki v katalogih potovalnih uradov pač niso predvideni. Dopust prizadetega otroka za starše večinoma ne pride v poštev.
V Tinjah je zato ponudba, ki vse to upo števa. Ker imajo starši na voljo stroko- vne pomočnike, se lotevajo aktivnosti, ki bi bile sicer nemogoče: lahko gredo na ogled izkopanin na Magdalenski gori, se odpravijo v hribe ali pa obiščejo ka- kšno kulturno prireditev. Tako je doži- vela velika skupina v Št. Pavlu izvedbo Händlovega oratorija Mesija.
Vsaj toliko važno kot razbremenitev s pomočjo strokovnih pomočnikov pa je posebno ozračje,ki napravlja dom pros- vete za idealen kraj za te dopuste. Vsak lahko čuti, da skušajo rektor Kopeinig in njegove redovne sestre prav tem »posebnežem« napraviti dopust kolikor mogoče prijeten.Za vse je razumevanje Skoraj vsaka želja bo izpolnjena. Tako se je tudi med gostitelji in njihovimi vsakoletnimi gosti že davno izoblikovalo prisrčno,lahko rečemo krščansko-bratsko razmerje.
S svojo sodobno opremo (dvigalo, stra- nišče za prizadete), lastnim plavalnim bazenom in lego (bližina gozda) prosve- tni dom še posebej ustreza družinam, kjer je mobilnost pogosto velik problem.
Tinje pa so postale tudi za starše kraj srečanja. Ker jim je vsem skupna podo- bna usoda, razpravljajo o svojih proble- mih,o uspehih in neuspehih pri terapijah Preprosto si izmenjavajo svoje posebne izkušnje.
Srečanje pa je tukaj tudi med prizade- timi otroki in velikim številom zdravih otrok,ki so tudi tu.Presenetljivo je,kako nekompliciran je prav stik med zdravimi in prizadetimi otroki.
V tej posebni človeški atmosferi se je razvila posebna družabnost, ki včasih celo že prehaja v razposajenost.Rektor in njegovi sodelavci so vsekakor istega mnenja: »Tako veselo ni vse leto kot v teh dveh dopustniških tednih.«

Charles Bohatsch
Nedelja, 19.8.1984

MORAL BO V POSEBNO ŠOLO

Počitnice so končane,šole so se napol- nile, tudi ceste in avtobusi so polni ot- rok. Nekateri so z veseljem vzeli šolske torbe,drugi manj. Spet bodo vsakodne- vne obveznosti, spet domače naloge, manj bo prostega časa. Vsak občuti,da je življenje bolj resno, bolj zahtevno.
Tudi staršem se porajajo nove skrbi, zlasti še,ko gre otrok prvič v šolo. Kako mu bo šlo? Kako se bo privadil na novo okolje, nove ljudi?
Marsikatere starše pa bo zabolelo: moj ne bo hodil s sovrstniki v isto šolo, ker je drugačen.Moral bo v posebno šolo ali v zavod. Ko se je med počitnicami igral z drugimi otroci na morju, ni bilo toliko opaziti, da je prizadet. Zdaj ga bodo pa ločili od drugih,še bolj bo zaznamovan - in s tem bo zaznamovana cela družina: naš otrok ni sposoben iti v isto šolo kot sosedov, kot večina drugih. Ta drugač- nost zazija kot že napol zaceljena rana ki se je ponovno odprla. Vsaka ločitev je težka,vsak korak v neznano negotov
Toda kljub temu, da je otrok v družini najbolj zavarovan, da ga starši najbolj poznajo in razumejo,pa ga sami s svojo skrbjo in vzgojo ne morejo privesti do tiste samostojnosti, ki je je sposoben, da se bo mogel pravilno vključiti v okolje in družbo. Zato je zanj dobro in nujno, da prestopi domači prag in s svojimi očmi pogleda v svet. Tudi staršem ne preostane drugega, kot da odprejo oči ter gledajo na otrokovo prihodnost.
Družba je za te otroke poskrbela in daje jim možnost, da s posebnim, njim prilagojenim učnim programom razvijajo sposobnosti, ki so nam prikrite. To delo je sicer težko in dolgotrajno, vendar pa vsak, še tako majhen uspeh ali napredek opravičuje trud ter ga tudi nagrajuje.
Težje pa je vprašanje verouka. Za te ot- roke ni izdelanega posebnega programa, ni katehetov, ki bi znali njim primerno podati osnovne resnice Kristusovega veselega oznanila. Marsikateri župnik ali kaplan je že začutil,da bi bilo tudi zanje treba nekaj storiti, toda ne ve kako. Za tako delo ni bil posebej pripravljen, za- to to vprašanje pušča ob strani. »Naj le hodi k maši,« je nekdo rekel materi, »potem bomo pa čez nekaj časa videli« In z istim odgovorom se je vračala do- mov vsako jesen, ko je prosila poseben verouk za svojega otroka. Res je sicer, da so starši prvi in najboljši veroučitelji, zlasti še, če dajo otroku zgled pravega krščanskega življenja, toda tudi sami si želijo opore in pomoči pri verski vzgoji. In kje naj jo iščejo, če je ne najdejo pri duhovnikih...?
Potrebno bo še nekaj časa, da bo slo- venskim kristjanom prišlo v zavest, da imajo prizadeti otroci pravico do pose- bne verske vzgoje. V zadnjih letih se je marsikaj že premaknilo, vendar so vse to le poskusi posameznika. Tako npr.že vrsto let teče verouk za slušno prizadete v Ljubljani, laže telesno prizadeti se ponavadi vključijo v reden verouk, teže prizadeti so pa manj preskrbljeni. Tudi za slabovidne in slepe otroke ni poseb- nega verouka,ker so večinoma v zavodih Za duševno prizadete so se nekateri kateheti že zavzeli, redna srečanja pa imajo v Ljubljani (vsako tretjo nedeljo v mesecu v Dravljah) in Mariboru (vsako drugo nedeljo pri sv. Magdaleni, popol- dne ob 3. uri). Po spomladanskem sre- čanju na Mirenskem gradu se prebuja tudi Primorska in upajmo, da bo v Novi Gorici zaživela še ena skupina.
Odgovornost za versko vzgojo prizade- tih otrok pa je predvsem na starših, ki bi ob prvih neuspehih ne smeli odnehati ampak bi po evangeljskem zgledu morali trkati na vrata src, dokler se le-ta ne bodo odprla.

Jože Mihelčič

SMISEL TRPLJENJA

III. del papeževega pisma "Odrešilno trpljenje" ima na- slov: Iskanje odgovora na vprašanje o smislu trpljenja. Papež se v tem pogla- vju sooča z najhujšim vprašanjem vseh časov in vsakega človeka,ki trpi po ne- dolžnem. V iskanju odgovora se poglobi v knjigo stare zaveze o Jobu. Zato bo zelo koristno,če pred branjem tega dela papeževega pisma najprej preberemo knjigo o Jobu. V tej knjigi se je namreč starozavezni vernik najbolj približal od- govoru na vprašanje o smislu trpljenja nedolžnega človeka. Končni odgovor na to vprašanje je prinesel Jezus Kristus;o tem pa govori IV.del papeževega pisma
9. točka - Sredi človekovega trpljenja in v temeljih celotnega sveta trpljenja neizogibno vstaja vprašanje: zakaj? S tem vprašanjem iščemo vzrok in raz- log, pa tudi namen (za kaj?) in smisel trpljenja. To vprašanje ne spremlja samo človekovo trpljenje,ampak daje vsebino človekovemu življenju. Trpljenje je za človeka tako značilno,da moramo prav- zaprav govoriti edinole o človeškem tr- pljenju.
Res je bolečina, posebej fizična, veliko navzoča v živalskem svetu. Toda samo človek se zaveda,da trpi in se vprašuje zakaj trpi. Trpi pa še bolj, če ne dobi zadovoljivega odgovora na to vpraša- nje. To vprašanje je prav tako težko kot vprašanje o zlu.Zakaj zlo? Zakaj zlo na svetu? V tem vprašanju je vključeno tudi vprašanje o trpljenju.
Prvo in drugo vprašanje je zelo težko,če ga zastavlja človek človeku ali ljudje ljudem ali končno človek Bogu. Človek se s tem vprašanjem pravzaprav ne obrača k svetu,čeprav pogostokrat trpi zaradi sveta, ampak se obrača k Bogu, kot Stvarniku in Gospodarju sveta. Do- bro vemo, da lahko v tem pogledu ne samo velikokrat doživimo razočaranje in pridemo v spor z Bogom, temveč more človek prav zaradi tega zanikati božje bivanje.Čeprav more človek ob spozna- vanju sveta priti do spoznanja božjega bivanja, njegove modrosti, moči in veli- čine,mu lahko zlo in trpljenje to podobo zelo zameglita, zlasti če je priča vsak- danjemu trpljenju brez osebne krivde ali če ne more priti do primarnega zadoš- čenja za pretrpljeno krivico. Prav tak- šna dejstva govore, kako pomembno je vprašanje o smislu trpljenja; hkrati pa čutimo, kako potrebno je ta vprašanja temeljito pretresti, da bi našli odgovore ki so možni.
10. točka -Človek se more s tem vpra- šanjem obrniti na Boga z vso bolečino svojega srca,z začudenjem in z nemirom v svoji duši. Bog na to vprašanje čaka in ga posluša, kot vemo iz razodetja stare zaveze. To vprašanje se je v knjigi o Jobu najbolj zaostrilo.
Znana nam je zgodba tega pravičnega človeka,ki so ga brez osebne krivde za- dele različne vrste trpljenja. Izgubil je premoženje, sinove in hčere in končno je še hudo zbolel. V tej strašni bridkosti so ga obiskali trije stari prijatelji in ga vsak po svoje skušali prepričati, da je gotovo zagrešil kaj hudega, ker ga je zadelo tako mnogovrstno in hudo trplje- nje. »Trpljenje,« so mu govorili, zadene človeka vedno kot kazen zaradi kakšne- ga prestopka.Trpljenje pošilja neskončno pravični Bog in je zahteva pravičnosti. Jobovi prijatelji so hoteli ne samo Joba prepričati o moralni pravilnosti zla, am- pak so poskušali sami pred seboj obra- niti moralni smisel trpljenja. Edini smisel trpljenja zanje je bila kazen za greh. Bo- žjo pravičnost so razlagali tako, da na- grajuje dobre z dobrim in kaznuje slabe z zlom.
Svetopisemska zgodba o Jobu povzema nauk drugih starozaveznih spisov, ki o- pisujejo trpljenje kot kazen za človeške grehe. Bog se je v stari zavezi razodel; kot najvišji Zakonodajalec in Sodnik, s katerim se nihče na svetu ne more pri- merjati.Še bolj se je razodel kot Stvar- nik vsega, kar biva in je zato Začetnik vsega dobrega v stvarstvu. Če torej človek zavestno in svobodno stori pre- stopek proti dobremu,ne samo krši zako nitost v stvarstvu,ampak žali Stvarnika ki je Prvi Zakonodajalec. Tak prestopek je greh v polnem (svetopisemskem in teološkem) pomenu. Posledica greha (kot moralnega zla) je kazen, ki varuje moralni red, katerega je postavil Bog kot Stvarnik in najvišji Zakonodajalec. Zato lahko razumemo eno temeljnih resnic vere:Bog je pravični sodnik,ki nagrajuje dobro in kaznuje zlo: »Kajti pravičen si v vsem kar si nam storil. Vsa tvoja dela so resnična,tvoja pota ravna in vse tvoje sodbe zanesljive. Pravično si razsodil v vsem, kar si naložil nam in Jeruzalemu, svetemu mestu naših očetov; kajti po resnici in pravici si vse to storil zaradi naših grehov« (1).
Jobovi prijatelji so izrazili mnenje, zna- čilno za splošno moralno zavest: objek- tivni moralni red zahteva kazen za pre- stopek ali greh. Pod tem vidikom je trp- ljenje "upravičeno zlo". Kdor torej opra- vičuje trpljenje kot kazen za greh, ima pred očmi zahtevo pravičnosti in to je trdil tudi eden Jobovih prijateljev: »Ka- kor sem videl: kateri delajo hudobijo in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo« (2).
11. točka - Vendar Job oporeka resni- čnosti načela, da je trpljenje kazen za greh. Svojo trditev opira na svoje razmi- šljanje. Zaveda se,da ni zaslužil takšne kazni; nasprotno, sklicuje se na dobro, ki ga je v življenju storil. Na koncu Bog sam spodbije obtožbe Jobovih prijate- ljev in razodene Jobovo nedolžnost.Job trpi nedolžen. Na njegovo trpljenje je treba gledati kot na skrivnost, ki ji člo- vek ne more priti do dna.
Jobova knjiga se ne ustavlja pri osno- vah transcendentnega moralnega reda, utemeljenega na pravičnosti, kot jo ra- zodeva celotna stara in nova zaveza. Vendar knjiga o Jobu jasno dokazuje,da ne smemo enostransko in površno upo- rabljati načel omenjenega reda. Čeprav lahko gledamo na smisel trpljenja kot na kazen zaradi storjenega greha, ne moremo trditi, da je vsako trpljenje posledica storjenega greha in zato upravičena kazen.Podoba pravičnega Joba je poseben dokaz za to v stari zavezi. Razodetje se kot božja beseda odkrito sooča s problemom trpljenja ne- dolžnega človeka:trpljenje brez osebne krivde. Job ni bil kaznovan, ni bilo raz- loga,da bi moral pretrpeti kazen,čeprav je bil podvržen zelo hudi preizkušnji. Iz uvoda v knjigo spoznamo,da je Bog do- pustil takšno preizkušnjo zaradi satano- vega izziva.Ta je pred Gospodom takole napadel Jobovo pravičnost: »Se li Job zastonj boji Boga? ... Delo njegovih rok blagoslavljaš in njegova posest se širi v deželi. Toda stegni le svojo roko in se dotakni vsega,kar ima! Resnično, v ob- raz te bo preklinjal« (3) Gospod je zato privolil v to, da bi bil Job preizkušan s trpljenjem,da bi dokazal njegovo pravič- nost.Trpljenje torej pomeni preizkušnjo
Knjiga o Jobu ni zadnji odgovor razodetja na vprašanje glede trpljenja. V nekem smislu naznanja Kristusovo trpljenje. Vendar knjiga sama v sebi vsebuje za- dosten odgovor na vprašanje o smislu trpljenja: trpljenja ne moremo brez pri- držkov povezovati z moralnim redom, utemeljenim samo na pravičnosti. Čep- rav je včasih takšno dokazovanje lahko utemeljeno, je vendarle v primerih,ki so podobni Jobovemu, nezadovoljivo; še več, s tem bi zelo skrčili in osiromašili resnični pomen pravičnosti, ki ga ra- zlaga razodetje.
12. točka-Knjiga o Jobu zaostreno na- čenja vprašanje: zakaj trpljenje; kaže, da trpljenje zadene tudi pravičnega, ne prinaša pa rešitve problema.
Že v stari zavezi moramo odkriti prizade- vanje, da bi se človek v svojem odnosu do trpljenja dvignil nad pojmovanje trp- ljenja kot kazni za greh in za-to govori o vzgoji vrednosti trpljenja. V trpljenju, ki ga Bog pošilja izvoljenemu ljudstvu, je vabilo njegovega usmiljenja: kaznuje jih zato, da bi jih pripeljal k spreobrnje- nju: » ... zaradi nesreč naj ne izgube poguma, ampak naj pomislijo, da kazni niso v pogubo, marveč za vzgojo naše- ga ljudstva« (4).
S tem je potrjena osebna razsežnost kazni. Smisel kazni ni samo v tem, da zadosti za objektivno zlo, ki je nastalo zaradi kakšnega prestopka, ampak tudi v tem,da omogoča človeku s trpljenjem ponovno zgraditi dobro v njem. Ta vidik trpljenja je zelo pomemben. Globoko je ukoreninjen v razodetju stare in nove zaveze. Trpljenje služi spreobrnjenju, torej pomaga človeku,da odkrije v njem vabilo božjega usmiljenja k pokori, ki jo uresniči s tem,da ponovno zgradi do- bro v sebi.Namen pokore je zmaga nad zlim,ki je skrito v različnih oblikah v člo- vekovem življenju. Tako človek pogla- blja dobro v samem sebi, v odnosih do drugih in zlasti v odnosu do Boga.
13. točka - Da bi doumeli resničen od- govor na vprašanje »zakaj« trpljenje, se moramo obrniti na razodetje božje ljubezni,ki je zadnji izvor vsega, kar ob- staja. Ljubezen je namreč prav tako najgloblji izvor za odkrivanje smisla trp- ljenja, ki ostaja kljub vsemu skrivnost: zavedamo se nezadostnosti naših raz- lag. Kristus nas uvaja v skrivnost trp- ljenja in nam omogoča toliko odkrivati »zakaj« trpljenje, kolikor smo sposobni razumeti neskončno božjo ljubezen.
Če hočemo globlje dojeti smisel trpljenja, se moramo ob poslušanju božje besede odpreti mnogovrstnemu človeškemu po- menu božje besede.Pripravljeni moramo biti sprejeti luč razodetja,ne samo zato ker osvetljuje resničnost,ki presega pra vičnost, temveč tudi zaradi tega, ker osvetljuje to resničnost z ljubeznijo, ki je izvor vsega, kar obstaja. Ljubezen je tudi najbolj popoln odgovor na vpraša- nje o smislu trpljenja. Ta odgovor nam je dal Bog v križu Jezusa Kristusa.

(1) Dan 2; 3,27-28; prim Ps 19,10; 36,7; 48, 12; 51,6; 99,4; 119,75; Mal 3,16-21; Mt 20, 16; Mk 10,31; Lk 17,34; Jan 5,30; Rim 2,2
(2) Job 4,8
(3) Job 1,9-11
(4) 2 Mak 6,12

Avgustovski dan je žarel. Dolge zavese zelenega zla- ta so krasile dolino vse tja do Celja. Na hribu pri sv. Jožefu naju je kuhar takoj posadil za mizo.Po kosilu pa naju je župnik Lojze pospremil k Jožefi Ušaj, Pot na grad 44, 63000 Celje.
Vsako življenje je nekaj posebnega.Eno bolj, drugo manj, vsako je pretkano z neštetimi raznobarvnimi nitmi,ki se izme njujejo od najsvetlejših,veselih, do naj- temnejših tonov... In če je kakšno živ- ljenje staro šestintrideset tisoč sedem- sto dni, je teh niti za bogato vez ali za debelo knjigo besed in stavkov, pa še niso zajeta vsa doživetja in preizkušnje
Res, Jožefini spoštljivi starosti se lahko priklonimo. Prav ste izračunali, že celo stoletje in nekaj mesecev ima za seboj. Kaj pomeni sto let življenja? Jožefa bi vam rekla, da nič posebnega, pač čas, napolnjen z velikimi in majhnimi vsakda- njostmi, z rožami in trnjem...
Če bi jo znala naslikati, bi najbolj pouda- rila, kako si zavezuje ruto. Po tem sem jo,ko je urno pridrsala skozi vrata,takoj spoznala,da je s Primorske. Povedala je da je bila rojena v Šempetru pri Gorici v neki davni decembrski noči, ko so se ljudje ravno odpravljali k polnočnici...
Se še dobro spominjate otroštva in mladosti? »Spomini na otroške radosti na lepo in čisto okolico dóma, na to, kako nas je 'tata' učil, dobro učil so naj lepši.Ko sem po končani nižji šoli ostala doma, sem tako rada delala na polju. Potem pa nisem nič več imela posebno lepega življenja.«

»V Gorico k teti,ki je imela gostilno.Naučila me je kuhati in zjutraj navsezgodaj sem začela pripravljati golaž. Perilo sem hodila prat skoraj uro daleč v Sočo. Po dvajset škafov vode sem nanosila v hišo. Ponavadi je to prišlo na vrsto šele pozno v noč, ko je bilo drugo delo opravljeno in pri izviru ni bilo več vrste. Vsa vas je namreč tam to- čila vodo. Sedem let sem bila pri teti.To je bilo sedem let trdega dela.«
Kako vas je prizadela prva svetovna vojna? »Morala sva zapustiti dom. Kamor je bil premeščen mož, sem šla z njim. Naj- več smo se zadrževali v Ajdovščini, potem v Trstu. Pa so nas spet pregnali in uspelo mi je priti domov. Toda... Hiša je bila čisto prazna, celo okna in vrata so odnesli. Tudi staršev nisem našla,zbežali so na Notranj- sko.Ostala sem pri stricu v Gorici in kuhala v njegovi gostilni. Ko sem zvedela, kje je mož, sem šla za njim v Maribor.«
»Da, koder je služboval, sem šla za njim. Doma tako nisva ničesar več imela.«
Z možem sta se, čeprav iz nič, a z veli- ko prizadevnostjo le spet postavila na noge? »Trudila sva se in pridno hranila de- nar.Hoteli smo ravno na podstrešju narediti nove sobe in kopalnice, ko je naše načrte spet prekrižala vojna.«
»Denarja je res bilo cel kup, a je bil nena- doma samo še ničvreden papir.In spet smo morali bežati, tokrat v Slavonsko Požego. Koliko krvi sem videla, koliko gorja, o koliko gorja...«
»Po vojni. Lepote,ki smo jo pustili tu,ni bilo več. Vse je bilo zanemarjeno. Leta 1947 mi je umrl mož. Sama sem potem vztrajala še do leta 1953, ko sem nosila že sedem križev.«
»Deset let sem še hodila ven, v mesto pa k Sv. Jožefu. Tam gori je lepo. Dvajset let pa se držim samo doma.Na balkon še lahko grem, da gledam na vrt. Rože so lepe. Ne- čak tako skrbi zanje. On živi pri meni.«
»Pravzaprav nič lepega ni bilo,razen takrat ko sem bila še doma v družini. Potem pa trdo delo,vojni, vse sem izgubila. Za nazaj se vse dobro spominjam, sedaj pa sproti vse pozabim.«
Kaj se vam danes zdi posebno zaskrb- ljujoče? »Alkoholizirana mladina.Kam bodo šli ti otroci? Smilijo se mi.Rada bi jim rekla, naj bodo pridni.«
»Rada kuham, in če je kaj dobrega tudi rada pojém.Najbolj pa živim od polente in mleka.«
»O tem,kako se bom srečala s svojimi starši Upam,da se bomo dobili, tako verujemo...«
»Začelo se je, ko sem bila še otrok. Pozimi smo vsak večer molili rožni venec. Mama nas je peljala spat, nas blagoslovila in rekla: »Zdaj spite, otroci.« Oče je hodil z nami k maši. Nikdar ne pozabim Marije Pomočnice, vedno mi je pomagala, ko sem jo prosila. Sedaj molim vsak večer.Tako sem navajena«
Kako se počutite, ko vam župnik prine- se obhajilo? »Tisti dan sem zelo zadovo- ljna.Vedno sem rada prejemala obhajilo. Ko sem še lahko hodila, sem šla k maši. Sedaj jo poslušam po radiu.Za rojstni dan pa pride župnik in imamo mašo tu doma.«
Veliko ste v življenju delali,trpeli in ve- ndar dočakali tako starost. Kaj mislite, da vas-gor drži? »Rojena sem bila v noči, na praznik Kristusovega rojstva. Pa mislim, da mi on pomaga...«
»Naj bodo dobri do nas, brez zmerjanja...«
Kako se pod težo desetih križev poču- tite? »Noge so postale že lesene, drugače pa včasih kar lahko pozabim,da je za mano toliko let. Nikoli nisem mislila, da bom uča- kala tako starost. Hitro so šla ta zadnja de- setletja, bolj hitro kot v mladosti. Sedaj bi pa že skoraj rada umrla, da bi spet dobila vse naše.«
»Saj me ljudje ne poznajo.Dokler so bili živi še stari znanci, so pa prišli.«
»Ne, nimam časa za osamljenost. Zmeraj kaj delam, moram se gibat in vsak dan je kratek. Imam nekaj kokoši, pa muco, treba jim je skuhat.«
»O, mi je bilo dolgčas, bilo... Še danes se spominjam...«
In teta Pepca,kot ji po domače rečejo,nas je spet zajela v igrivi ognjemet svoje zgo- vornosti.Izredno prijazna je morala biti: Še sedaj je popoprana s humorjem, saj je sem pa tja z drobnimi domislicami izvabila v po- govor tudi nekaj smeha.
Leta prelita v starost so marsikdaj huda nadloga. Moči opešajo, sokovi usahnejo... A, ona, kot da še ni nič odveč, nič dovolj. Iz nje veje neugnanost, vedno hiti... Hvala Bogu,da je tako. Saj ji je prav njena izjemna zakoreninjenost v delo vse življenje dajala moči, da ni spraševala - zakaj - ampak je začenjala vedno znova. Ne, Jožefi ni pre- težko nositi v sebi vse resnice stotih let. Kajti, oče jo je učil samo dobro, pa mama, ona druga,zlata je bila. V spomin na starše ji zatrepeče srce in z robcem seže do oči.. Čas otroštva je bil zanjo res šola ljubezni.
Še in še bi nadaljevala Jožefa, toda treba je bilo postaviti piko,saj nisem imela name- na seči prav do konca njenih globokih kore nin. Bila sem vesela vsega, kar sem odkrila v življenju, starem sto let, posebno miru in spokojnosti, pa dobrote, ki jo je vse življe- nje uresničevala s svojim delom.

Tekst: Kati, Foto: Jože

Moje razmišljanje je le eno izmed mnogih, ki jih je vsakdo izmed nas doživel, občutil - na tak ali drugačen način, ob razstavah prejšnjih let. Da,spregovorila bom o našem začetku...

Bilo je na prvi naši razstavi. Sama sem tedaj doživljala še polno iskanj v veri, vse se mi je zdelo tako nenavadno... In vendar - ko sem se srečala s sotrpini,ko sem v njihovih delih začutila sadove molitve, trp- ljenja,potrpljenja in zahvale Bogu, sem bila skupaj z njimi srečna. Tedaj sem spoznala: čeprav smo omejeni v telesnih sposobno- stih, čeprav smo tako ali drugače odvisni od drugih, lahko sami sebe in svoje bivanje osmislimo z delom in darovi,ki jih imamo po božji milosti.
Ne morem povedati, kakšno zadoščenje je objelo mojo dušo,ko sem videla, koliko no- tranje moči imajo moji bratje in sestre v Kristusu... Da,vsako najmanjše delo, vsaka molitev je tudi sad naše notranjosti in želje: dati samega sebe sočloveku, deliti z njim veselje v Bogu, z zavestjo,da se drug dru- gemu približujemo, si razodevamo svoje življenje, svojo vero... In to, da nas zdravi sprejemajo, se z nami veselijo ob naših iz- delkih, nam omogočajo srečevati se z lju- dmi širom po Sloveniji - vse,prav vse krepi Ljubezen, pravi smisel Bratstva!
Ne dvomim, da bodo tudi letošnje razstave v Ljubljani, v Mariboru in Novi Gorici velik korak naprej:v obogatitvi skupnih izkušenj, spoznanj, predvsem v zadoščenju: vsi se darujejo drug drugemu in Bogu. Bodimo sre- čni ob resnici, da Gospod blagoslavlja naš trud in naše delo, da nas spremlja vsepov- sod! Nič ni zaman, nič ne gre mimo Njega, ki se je daroval za nas v neskončni, nese- bični ljubezni.
Spodbujajmo se med seboj! Letošnja raz- stava je nova priložnost za utrditev Brat- stva, za nova iskanja in darovanja...

Marjetka S.

Bilo je leta 1953 v Hanoju. Siloviti boji so divjali po vsem Tonkinu okoli Hanoja med francoskimi in vietnamskimi silami. Hiše so gorele, ljudje umirali, drugi so zopet bežali, vsak po svoji poti,da si, - ko je izgubil vse - reši vsaj življenje.
Tam v Taj-ha-apu, v predmestju Hanoja, smo salezijanci zbirali tavajoče,sestradane in bolne fante, 'nemaniče' ter 'uzmoviče', da jih pozdravimo,damo vse potrebno, po- sebno pa vzgojo, da jih zopet vključimo v življenje.
Na Majcnova vrata potrka fant lepega, ven- dar rumeno bledega obraza. »Sedi«, mu reče Majcen prav po očetovsko. »Zahvaliti sem se prišel, da ste me sprejeli v to siro- tišče Male Terezike,kjer čutim družinskega duha.« Oči se mu zasvetijo in debele solze mu umivajo bledi obraz, ko pripoveduje, kako so bili srečni in kako so tisti nesrečni dan pomrli starši in bratje v zubljih ognja, ki je pred prestrašenimi očmi požiral vse, kar so imeli. Prijel sem ga za roko in zopet ponovil, kar sem mu že pri sprejemu dejal: »Nimaš očeta in nikogar več, toda jaz ti hočem biti oče in ti bom poskrbel vse... najprej, da se pozdraviš, potem pa šolo in izobrazbo,kot si jo boš želel.« »Hvala vam, 'Cha Quang'«,kakor so me imenovali.»Toda jaz ne bom ozdravel. Čutim, da me razjeda jetika, saj sem se več mesecev potepal okoli brez doma,brez znancev,brez denarja in hrane in spal, kjer je pač bilo, pod kakim mostom... Hvala vam, da ste me sprejeli in rešili.« Pokličem še odgovornega za bolne in ga prosim, naj popelje fanta na pregled v bolnišnico. Stisnem mu nekaj denarja..., »to pa naj bo za kakšno potrebo ali za rikšo, da se pripelješ nazaj...« Rad bi bil še govoril in razkrival svojo srčno bol, a bil je utrujen. Sedela sva nekaj časa nemo, oba s solznimi očmi. Njegov rumeno bled obraz in lepe oči so me ganile do dna srca.
Nekaj dni pozneje mu je v hišni bolniški sobi nenadoma prišlo slabo in na hitrico so ga odpeljali v bolnišnico na pregled in zdrav- ljenje. Tudi jaz sem se odpravil, da bi po- izvedel, kako je z Jožetom... Najprej sem povprašal zdavnika; ta je zmajal z glavo, vendar nadaljeval: »Pojdite ga obiskat, ker vas že čaka in bi vam rad nekaj zaupal...« Zaiskrilo se mu je oko. Ko sem ga prijel za roko, me je stisnil k sebi. »Cha Quang, tj. oče Luč, spovedal sem se, katehet Fan mi je že prinesel sveto obhajilo in mi dal sve- to olje, Gospod, kmalu bom odšel«, je še trudoma pošepetal. Pomagal sem mu, da se je dvignil... Segel je v srajco in privlekel zavitek papirja, v katerem je bil denar, ki sem mu ga dal... »Prosim vas, oče« me je pogledal proseče, »opravite kako mašo po moji smrti. Don Bosko mi pravi, da moram rešiti svojo dušo. Molil bom tudi za vas in svoje trpljenje darujem za vse vaše delo za sirote... kot sem jaz... Zavržen sem bil in bi bil moral poginiti kot pes, a vi ste me rešili, sprejeli in pokazali svoje očetovsko samaritansko srce...« V dno srca me je ga- nilo, ko me je gledal s svojimi dobrimi očmi. Njemu pa so se lesketale od sreče, da se bo zanj po smrti molilo in maševalo... »Ne bom te pozabil, Jože, bodi miren...« Opo- gumil sem ga še, naj zaupa v Njega, ki je sama Ljubezen in v Njo, Marijo pomočnico, ki je bila in nam bo še ob smrtni uri... »Ni- maš mamice, a imaš mogočno Mamico v nebesih, ki te ne bo zapustila...«
Nekaj dni po smrti se je zbralo v domači cerkvici Male Terezike okoli 500 njegovih tovarišev in daroval sem sv.mašo za Jože- ta... Med pridigo smo bili vsi ginjeni ob smrti Jožeta, za katerim ni žalovala ne mamica ne ata, ampak tisti, ki so ga vzljubili kot sina in brata.
Čez kakšen mesec sem dal postaviti ka- menit spomenik z Jožefovo sliko fantu, ki je bil tako drag in plemenit...
Ko sem moral leto pozneje, 1954, zapustiti Hanoj, sem se ustavil še pri Jožetovem grobu, na katerem so mu tovariši nasadili lepo cvetje. Ko sem dal še zadnji očetov- ski blagoslov, mi je srce drhte ponavljalo: »Zbogom, dragi Jože... Danes je več kot trideset let... Jože,nisem te pozabil... kako pa naj bi tudi oče lahko pozabil 'sina'...«
Vietnamska vojna se je končala, toda taka in podobna gorja niso še prenehala... Misi- jonarji in misijonarke še danes z Jezusovim samaritanskim srcem pomagajo,kot morejo... Vi, dragi bolniki, pa jih podpirajte s svojo molitvijo.

Andrej Majcen

Družini Ž. še nobena pomlad ni minila tako neveselo kakor letošnja. Vsem po vrsti je kaj spodletelo,ali se kaj zataknilo,šlo je kot pri padajočih dominah.
Najprej je najmlajši, osnovnošolček, pri igri odpahnil nadležneža,ki se je nesrečno pre- kucnil in si zlomil roko; fantiča so napol po nedolžnem razglasili za napadalnega zliko- vca, čeprav se je samo branil... Nato se je najstarejši kot plezalec težko ponesrečil v steni;če pojde po sreči,bo do jeseni »shodil« sicer pa kdove kdaj... Srednji se je zaljubil pred maturo,"pogrnil" in si zapravil sprejem na fakulteto z omejenim vpisom... Materi, ki je svoj onkološki problem dotlej družini prikrivala, so določili termin za operacijo... Očetu pa so ukinili delovno mesto in ga razporedili na slabše...
- Te počitnice ostanemo doma, nihče ne pojde nikamor... so odločili starši.
Na družino je legla mora nesrečnih dogod- kov, da so večidel poparjeno molčali in se drug drugemu izmikali kakor hudodelci. Ma- terini poskusi,da bi v ta mrak pričarala kak žarek svetlobe, so bili zaman.
Cerkve niso imeli ravno pred nosom, avto- mobila tudi ne. V nedeljo,ko je bil čas oditi k maši, je iz težkih oblakov lilo kot iz škafa
- V takem ne grem nikamor! je oče prese- netil z osorno izjavo. Sicer pa je tudi Bog čisto pozabil na nas...
- Si to res ti rekel? Nisem vedela,da si česa takega zmožen! se je oglasila žena. Silila vas ne bom,pojdem pa sama. Bog ne mara vernika z mrzlim srcem in srdom v duši...
Odšla je sama.
Pri obedu jo je imelo,da bi rekla: Molila sem za nas vse, da bi bili bolj potrpežljivi in manj samoljubni..., a je molčala, da bi ne prikli- cala kakega groma v napeti molk. Ti njeni moški... Prvič ji je postalo hudo, ker med njimi nima vsaj ene dekliške duše, da bi ji pritegnila.
Komaj so dobro vstali od mize, je pri vratih pozvonilo. V tem vremenu...
- Teta Mateja!?
- Ste se me mar ustrašili? Nisem dobrodošla?
- Pojdi no! Ampak v tem nalivu... Saj se mi kar smiliš.
- Jaz pa se sebi čisto nič.Do kolen sem res premočena, ko pa si preobujem nogavice, bo spet vse dobro.
- Saj. Ti si bila skozi trdna, a v takemle si kaj lahko nakoplješ tudi pljučnico.
- To sicer ni nemogoče,vendar... Kaj je to proti vsemu, kar sem že videla v svojem poklicu!
- Ti to zmoreš in kakšna sreča, da zmoreš. Jaz tega ne prenesem.
- Res ni lahko, z mnogo dobre volje pa se je tega mogoče naučiti. Jaz si svoj pokoj kratkočasim s petorico takih, ki so priklen- jeni na posteljo in voziček. Oskrbujem jih po več ur na dan drugega za drugim, tako da...
- ... da ti zmanjkuje časa zase, kajne?
- Da, večkrat. Pa kaj hočem. Ko se jim za- pišeš, te osvoje kot dojenčki in računajo s teboj.Eden mojih varovancev je brez obeh nog,drugi brez rok,tretji popolnoma hrom...
- Kaj nimaš občutka, da je to že zasužnje- nost, čeprav prostovoljna?
- Seveda, toda tega občutka se sproti o- tresam, samo če pomislim, da imam zdrave ude, da se prosto gibljem in grem, kamor hočem. Včasih (čeprav se le malokdaj od- trgam od njih kakor danes) se zaklepečem in jim pripovedujem, kje sem hodila, pa mi besede naravnost požirajo v neugasljivem hrepenenju po hoji. In zato znam biti za- dovoljna tudi ob »suženjstvu«.
- Pravzaprav je to tvoja družina...
- Družina,a ne kakor vaša. Za tako družino si moraš pridobiti še njihov šesti čut.Samo med besedami se ujamemo in razumemo. Takle neprijeten dan jim je kar dobrodošel, ker hrepenenje v njih za nekaj časa zadre- mlje, in zato sem se lahko znašla pri vas.
Družina je poslušala tetino pripoved s po- žirajočimi očmi kakor njeni invalidi, a čisto drugače. Imeli so se že za nesrečne in od Boga zapuščene, teta pa je storila, da se jim je v srcu stkala koprena sramu...
Po šipah so se kaplje še vedno zlivale v majhne potočke,a v njihovih očeh se je za- čelo svetliti. Kolikokrat so že brali in slišali o tegobah prizadetih, toda šele to pot se jih je beseda živo dotaknila. Nekaj se je predramilo v njih tako globoko, da se niso upali poiskati s pogledi.
Ko je teta odšla, se je mati iz kuhinje ho- tela oglasiti s pripombo, da je bil ta obisk balzam za vse. A je tudi to modro obdržala zase.

Janez Lampič

Nizamo jih na binkoštni pra- znik,v razkošju pomladi,maju ali juniju, v bogastvu zelenja, cvetja in barvitosti narave. S srečanji si naklanjamo drug drugemu sre- čo, saj združeni zapojemo slavospev božji ljubezni, pozdravimo Sv. Duha, ki je Ljube- zen, v skupni molitvi smo si spodbuda in tolažba ter okrepčilo.
To je pri nas že tradicija: organizirana pri- prava z mladimi močmi,udeležba dekanijske duhovščine z g. dekanom, in zlasti frančiš- kanske samostanske družine - gostiteljice. Srečanje je letos vodil prijatelj bolnikov, kaplan Miro Šlibar iz Zagorja ob Savi. Mla- de roke so pripravile šopke za pozdrav pri- hajajočim, pomoč pri poteku dogajanja in prevozu bolnih ter invalidov, ostarelih, tudi skupini iz Doma upokojencev,prelepo petje otroškega in mladinskega pevskega zbora, in ne nazadnje postrežba na frančiškan- skem vrtu, v senci praproti, zelenja brez, kjer smo se zbrali k pogovoru.
Letošnji voditelj nas je spodbudil z govo- rom za ta praznik. Zbrali smo se v cerkvi sv. Jakoba, »iz morja življenjskih viharjev, vsak s svojimi težavami in iz različnih kra- jev dekanije, -podobno kot apostoli iz raz- ličnih krajev na binkoštni praznik-da skupaj slavimo Boga in se srečamo z njim. Tudi danes slišimo glas: "Vzemi svoj križ in hodi za menoj",saj tistim,ki Boga ljubijo,vse pri- pomore k dobremu. Vsi prizadeti smo kot strelovod, ki varuje svet še večjih nesreč in odvračamo božjo jezo«. Zahvalil se nam je vsem za to.Zdrave pa opozoril,naj bodo v pomoč bolnikom, zlasti svojcem. »Če je Veronika podala potni prt tujcu, kako ne bi mi nudili pomoči sorodnikom in prijateljem! Še za kozarec vode pride plačilo, Jezusovo srce nam zagotavlja srečo...«
Pevci so z ubranimi glasovi napolnili cerkev potem pa je sledilo maziljenje: to je bil Kri- stusov dotik v nevarni bolezni in starosti!
Roke duhovnika, dvignjene visoko, so nas vodile dalje k obedu ljubezni. Taki, kakršni smo, slavimo Boga! Sledilo je obhajilo po cerkvi in nazadnje blagoslov z monštranco Za konec pa je zazvenela pesem Marija, skoz' življenje.
Posebnost naših srečanj je sodelovanje laikov,in to v pozdravnem nagovoru ali za- hvalnem, pri branju beril in še kaj, a petje nas vse še osebno povezuje.
Prav tako tudi razgovor in počitek na samo- stanskem vrtu. Z lepimi, ponovljenimi vtisi čakamo prihodnjega srečanja.

M. Lavrič

Že nekajkrat sem bil na srečanju onemoglih in ostarelih v sosednji župniji Velike Lašče. Letos pa je tamkajšnji župnik oznanil,da bo srečanje za laško župnijo v podružni cerkvi na Veliki Slevici. Ta zamisel se mi je zdela zelo posrečena, da bi pobožnost, ki se v poletnih mesecih obhaja vsako prvo nede- ljo, združili s srečanjem bolnikov. Zato sem se jim z veseljem pridružil, kot se sosedni farani tudi sicer radi udeležujemo teh popol- danskih pobožnosti, kjer je poleg sv. maše še običajna procesija z Marijinim kipom po krajši ali daljši poti.Pesnik Josip Stritar je v eni od svojih pesmi lepo opisal, kako so se nekdaj pred Turki okoliški prebivalci zatekli v Marijino zavetje in jo prosili za pomoč v nevarnosti pred sovražnikom.
Tako smo se tudi bolj ali manj prizadeti s svojimi spremljevalci in drugimi romarji zbrali v tej starodavni romarski Marijini cerkvici, da počastimo angelsko Kraljico, ki je v glavnem oltarju, in jo prosimo za pomoč v našem vsakdanjem življenju. Pobožnost je vodil eden od letošnjih novomašnikov in nam na koncu podelil še novomašni blagoslov.
Po duhovni preroditvi v cerkvi so za naše telesno okrepčilo poskrbele prizadevne fa- ranke in mladina, ki je izkazala do nas lju- bečo pozornost. Lepo doživetje je bilo to za vse.
Zato Bogu, Slevski Mariji in vsem, prav to- pla zahvala!

Ivan Zadnik

V nedeljo, 17. junija 1984 je bilo tudi pri nas v Polj- čanah srečanje bolnikov, invalidov in starejših naše župnije.
Zbrali smo se pri daritvi svete maše,prejeli sveto maziljenje in obhajilo ter se skupaj zahvalili Bogu za vse dobrote in milosti, ki smo jih prejeli. Vsak udeleženec je dobil v cerkvi bel nageljček.
Čim bolj premišljujem o svojem življenju,tem bolj spoznavam, da je Bogu najbolj všeč ljubezen do bližnjega,posebno do trpečega Naj samo omenim trpljenje svojega moža,ki je bil prizadet od kapi in je to trajalo skoraj devet let.
Ker sem že od mladih let rada pomagala bolnikom,sem tudi te težave laže prenaša- la. Moram se zahvaliti ljubemu Bogu in Ma- teri božji, za toliko moči in milosti, da sem lahko brez večjih težav pomagala pri zdra- vljenju svojega moža, mu stregla do zad- njega in ga tudi lepo z Bogom pripravila na večnost.
Videla sem, kaj človeka lahko osreči: to je pomagati sočloveku, trpinu in bolniku, ki išče pomoči in tolažbe najbolj pri svojem člove- ku,recimo pri ženi. Vsak dan sem čutila, da mi je bil zelo hvaležen. Sedaj me samo to tolaži in osrečuje, ko jokam in žalujem za njim...
Z veseljem sem sprejela nalogo,da pozdra- vim v cerkvi bolnike, invalide in starejše v naši župniji. Zaželela sem jim, da bi si z vztrajno molitvijo izprosili pri ljubem Bogu in nebeški materi Mariji veliko dobrih in usmiljenih src, ki naj bi pomagali vsakemu, kdor potrebuje pomoči. Želim,da bi te naše težave z božjo pomočjo vdano prenašali. Če ima človek v srcu mir in zadovoljstvo, je srečen.
Po sveti maši smo se zbrali pred cerkvijo in naši dobri farani so nas pogostili s piškoti in dobro kapljico, mi pa smo jedli,pili in peli ob spremljavi kitare.
Bog plačaj vsem, ki so k temu kaj prispevali!

Hilda Volgemut, Dom Poljčane

V nedeljo popoldan,8.julija je župnik Janez s farani organiziral srečanje vseh, ki se iz različnih vzrokov, predvsem zaradi ostarelosti ali bolezni, že dolgo nismo videli. Iz podružnic Prigorice in Rakitnice so nas pripeljali z avto- mobili do župnijske cerkve sv.Roka, ki stoji vrh griča nad Dolenjo vasjo.Sveto mašo je za vse navzoče daroval g. dekan v pokoju Alojzij Dobrovoljc, ki je za to priložnost prišel iz Ribnice. Med sveto daritvijo nam je lepo govoril in nas potolažil. Prizadeti in ostareli smo bliže ljudem zaradi tega, ker potrebujemo pomoč, veliko nas potrebuje pomoč vsak dan. Ker smo bliže ljudem,smo bolj blizu tudi Bogu, Kristusu in Mariji. Sta- rost je božji dar. Nekateri si zaslužijo sta- rost zato, ker so spoštovali četrto božjo zapoved, drugim Bog dopusti starost zato, da s svojimi molitvami pomagajo,nekaterim pa jo nakloni, da bi se laže spreobrnili, je razmišljal g.dekan. Starejši imajo več časa za molitev, zato naj izpolnjujejo svoje dra- goceno poslanstvo. Nemoč bolnih in inva- lidnih ljudi nas zbliža z Bogom in napravi molitev bolj dovzetno za božje usmiljenje.
Vreme nam je bilo izredno naklonjeno. Po evharistični slovesnosti,med katero so ne- kateri bolni prejeli tudi bolniško maziljenje, smo sedli k obloženim mizam. K bratskemu pogovoru in agapi smo se zbrali kar pred župniščem,kjer so mladinci skrbno pripravili mize in jih poživili s cvetjem. Med prijatelji iz mladosti, ki se sedaj zelo redko videvajo zaradi ostarelosti, se je razvil živahen raz- govor. Župnik Janez nas je spodbudil k ve- seli pesmi. Najstarejši so jih zapeli nekaj, ki jih mlajši sploh ne poznamo več.
Prijetno srečanje je prekmalu minilo.

Drago Bojc

Po sedmih letih sem šel pono- vno na morje. Ker sem invalid me je bilo strah, kako se bo izteklo. Izkazalo se je, da je bila bojazen neutemeljena, saj smo imeli skrbne in vsega vajene spremljevalce. Ma- lo se sramujem, ker je bilo moje zaupanje majhno in vera šibka, v skupini me mnogi v tem prekašajo.
Prijazni diakon Roberto nam je pomagal, da smo se hitro vživeli tudi v Lignanu in se po čutili kot doma. Bil sem navdušen nad pro- strano plažo iz same mivke, kjer smo pos- tavili ležalnike in senčnike. Vsak dan smo se sončili, kopali ali vozili s čolnom. Nekoč smo v vodi sestavili cel vlak,drugič smo se tunkali, ali pa smo peli.
V naši sredi smo imeli več študentov teo- logije, diakona in duhovnike Jožeta, Mirota ter novomašnika Branka. Poleg telesne to- rej še močna duhovna okrepitev, saj se po večini ne moremo redno udeleževati sv. maše.Ponovil bom nekatere misli,ki nam jih je med najsvetejšo daritvijo povedal Miro. Novomašniku je izrekel željo mnogih: »Go- spod, napravi me za skledo, odprto za je- manje, odprto za dajanje, odprto za moje soljudi, odprto za ljubezen«. Lepa, velika želja! Prosimo božje milosti, da bi jo zmogli živeti vsaj nekateri izmed nas, svetilniki božje navzočnosti, ljubezni in usmiljenja. Kdor vedno daje,nima strahu,da mu bo kaj ukradeno ali propadlo,njegovo bogastvo je varno spravljeno v srcih mnogih in je Bogu pred očmi.
Morski klobuk je lepa žival. Napolnjuje ga morska voda, a je le kupček sluzi, če ga potegnemo na suho. Tako kot voda napol- njuje morski klobuk, mora nas izpolnjevati in se v nas ukoreniniti vera. Čim večji in starejši smo, več naj bi bilo v nas vere, ki nam daje obliko in življenjsko moč.Gospod, naj bo moja vera kot ocean!
Po božji volji smo se srečni in zadovoljni vrnili domov. Hvala vsem znanim in nezna- nim, ki so nam omogočili lepo doživetje. Tako se krepi zaupanje med prizadetimi in zdravimi. Spominjali se vas bomo v molitvi.

Drago

Lepo mi je ob spominu na dan, ko smo se skupina bolnikov in invalidov s sodelavci zbrali na prisrčen piknik pri naši dobri sode- lavki Rezki v župniji Šentjakob ob Savi.
Bilo je lepega, vendar tudi malo oblačnega poletnega popoldneva. Preživeli smo nekaj uric ob pogovoru, pesmih in vsem,kar spa- da k takemu srečanju. Da so se nam jeziki razvezali, so poskrbeli naši gostitelji, ki so nam ob pomoči sodelavcev pripravili okusne in dišeče čevapčiče. Nato smo se poslad- kali še s sladicami. To »deževanje« dobrot je videl tudi Bog in nam poslal pravega de- žja. Pred njim smo se še pravi čas umaknili pod streho. Po kratkotrajnem nalivu pa je spet posijalo prijazno sonce in nas zvabilo v naravo - to čudovito božje stvarstvo.
Z daritvijo svete maše smo se zahvalili Nje- mu,ki nam je naklonil ta dan in vse dobrote Tu smo še posebej jasno začutili,da mora- mo v neprestani molitvi izročati svoje duše Bogu.
Z mašno daritvijo se je naš piknik končal, z nami pa je odšlo mnogo najlepših vtisov.

Franci P.

Če se po daljšem zdravljenju v bolnici vrneš kot invalid,prej pa si bil zdrav, je to razlika kot med dnevom in nočjo.Veliko časa pot- rebuješ,da utiriš svoje življenje drugam,kot si bil. Tvoje stanje je spremenjeno,telesno in duševno. Ti pa obtožuješ: moji domači so se spremenili.Tudi njim ni lahko, tudi oni trpijo,tudi oni potrebujejo svoj čas kot ti. Tudi tvojo pomoč potrebujejo.
Prijetno je grelo popoldansko sonce. Med nas je prišel s pozdravi prof.Stanko Duh, ki poučuje slovenščino na salezijanski srednji šoli; ta stoji malo nižje od stavbe,kjer smo imeli svoje zatočišče.Povedal nam je mno- go zanimivega o salezijanskem redu, o nji- hovem poslanstvu - vzgoji fantov, ki imajo po šolanju na razpolago širok razpon mož- nosti za udejstvovanje.
Srečanje je potekalo v dneh praznovanja Marije Vnebovzete, zato smo imeli proti večeru sv. mašo Njej v slavo. Daroval jo je prijatelj Miro s somaševanjem p. Kunška in prijatelja urednika ter diakona Francija. Osnovna misel bogoslužja je bila: Marija je bila poklicana k služenju Bogu in ljudem. Tudi mi smo k temu poklicani. Marija sreč- na poveličuje Gospoda in tudi nam prinaša veselje in upanje.
Dobro jutro!
Nedeljsko jutro. Pri najsvetejši daritvi smo bili s farani v lepo obnovljeni želimeljski žu- pnijski cerkvi sv.Vida. Zaradi spretnosti in prakse naših prijateljev pomočnikov smo imeli vsi dovolj prostora.
V uvodu slovesne sv.maše je imel pozdra- vni nagovor ravnatelj salezijanske skupno- sti g.Rudi Borštnik.Domačinom je predstavil prijatelja urednika, novomašnika salezijan- ca g.Rafka in diakona,študenta teologije v Rimu, prijatelja Francija. Povabil nas je,naj vključimo v svojo molitev prošnjo za uspe- šno delo salezijanskih duhovnikov, doma- činom pa je priporočil nas. »Odprimo srce drug za drugega,in če bo naša vera velika, nam ne bo težko premagovati težav življe- nja.« Urednik pa je v kratkem orisal naše delo in naša premišljevanja z osrednjo mis- lijo: Vsak,bodisi bolan ali zdrav,težko spre- jema preizkušnje.Trpljenje ostaja skrivnost v zemskem življenju. Prizadetost, kakršna koli že je, je sama na sebi nekaj hudega, toda v luči in moči vere moremo dati trp- ljenju pravi smisel in vrednost. Veliko je pa odvisno tudi od okolja, saj ljudje tako radi ocenjujejo po zunanjosti, premalo pa vidijo svojega brata v božji ljubezni.
Na daritveni mizi je bil list z imeni vseh, ki smo jim želeli pisati, a nismo mogli. Bili so z nami.
Za slovo smo pred šolo še sklenili krog,rekli kaj za šalo,kaj zares,zapeli in še in še prosili prijatelja Jerka, da nam zapoje in zaigra na svojo »trobento«, ki tudi ostaja skrivnost.
Po kosilu in blagoslovu novomašnika Rafka je sledil razhod (bolje razvoz) kot običajno Zbogom »Novi svet« z morjem ljubezni in prisrčnosti.Vsem prijateljski pozdrav z Bog plačaj!

M. K.

Težki deževni oblaki so 24. avgusta prekri- vali nebo, ko smo se peljali proti Gorenjski. Upali smo, da bo le posijalo sonce, kljub slabi vremenski napovedi.

Naša pot je bila dolga ter strma, saj smo mislili iti z vozički na vrh Vršiča,toda že pri tretjem ovinku je pri- čelo deževati. Tako smo morali v avtomobile. Marsikateremu od in- validov je bilo težko,ker se je vsak že prej veselil,da bo ob poti na Vršič užival lepote gora, ki naj bi se kopale v soncu. Upanja le nismo izgubili, saj je vsak želel, da bi le posijalo sonce, če ne ta dan, pa v nasled- njih dveh dneh, ki smo jih nameravali pre- živeti na Vršiču.
V soboto nismo mogli ven.Vseeno smo na- polnili dan, saj smo si izmislili razne igrice, se šalili ter se tudi spoznavali med seboj. Kakor ena družina smo se počutili. Sode- lavci so se resnično trudili, da bi bili dobre volje. V nedeljo naj bi šli z vozički v dolino, toda pihal je močan veter. Počasi se je kombi spuščal v dolino, da smo lahko vsaj malo opazovali to lepo naravo, nad katero je pokukalo sonce. Njegovi žarki so popili deževne kaplje,ki so se lesketale kakor kri- stalčki na drevju. Občudovali smo pobočja na katerih se je mirno pasla živina. Kaj vse občuti človek, ki si želi malo miru v svetu gorskih lepot,ki jih je ustvaril nebeški Oče. Mnogi občutijo njegovo bližino prav v tem svetu,kjer večno kraljuje mir ter sreča. To doživi človek, ki zna prisluhniti tej neslišni harmoniji matere narave, katera zna poto- lažiti še tako žalostno srce.
Za konec izleta smo se zapeljali v prelepo dolino Planica, do planinske koče Tamar. V tej čudoviti dolini pod Poncami, kjer izvira Nadiža, obdajajo pa jo strme gore, ki jim kraljuje Jalovec, je tudi majhna kapelica. Prav to nedeljo so rateški župljani in plani- nci obhajali »semenj« obletnico blagoslovi- tve. Pridružili smo se jim in se s sv. mašo Bogu zahvalili za lepo doživetje, sodelav- cem pa za trud in dobroto, ko so nam da- rovali svoj prosti čas. V hribih šele človek najde mir ter zaupanje v Boga. Bog je tam kjer človek občuti srečo. Moram reči, da je bilo lepo kljub slabemu vremenu. Upamo, da nam bo Bog naklonil še veliko prelepih srečanj v naravi.

Nevenka Š.

Ob cesti stojita le kakšen meter narazen vitki brezi. Prepletata veji in si jih podajata kot brat bratu. Pod njima je šopek cvetja, zraven pa plaho utripa lučka.
Malo ljudi še hodi po ulici, sklonjenih od skrbi, v medli svetlobi neonskih luči. Nekje tam daleč se grmadijo motno sive hiše in Pohorje riše črne sence med oblake.
Sam droban in nesrečen stojim tam, kjer sta se srečala življenje in smrt.
Če bi bil le en sam trenutek, kako polno živ- ljenja bi moralo biti srce, da bi lahko ugasni- lo! Kako blizu bi vendar moralo biti življenje smrti, da bi se lahko spremenil ta trenutek življenja v neskončnost minevanja!
Pa ni bil eden; bilo jih je mnogo, ko sta se ruvala dva korenjaka: Življenje in Smrt. Dolgo je zmagovalo življenje, dolgo, pa je vendarle moralo odnehati. Priznalo je po- raz; smrt je zagospodovala temu mlademu bivanju.
Nisem Je poznal, ne Nje, ne Njenih las, ne Njenega srca,pa sem Ji rekel: »Zakaj Si to storila!«
Bílo je menda tudi v meni življenje tisto bi- tko,ko je iskalo smisel,ko se je zagovarjalo pred nasprotniki, ko mi je Življenje ohranjalo tisti trenutek poln življenja.
Ne vem od kod, morda iz nebes, mi je bila dana vera v ta trenutek in moje srce je verjelo v Zmago. Bil sem prepričan,nekaj v meni je kričalo, nekaj mi je utiralo pot med blodnimi mislimi, da sem našel v sebi tisto, kar mi je pomagalo, da sem ostal zravnan, ko so se drugi sklanjali v grob.
Kako globoko vero sem občutil takrat! Pri- hajala je po tihem, kakor pomlad in je na- penjala v srcu popke upanja, pomlad, ki je vodila vesolje srca v gibanje, v življenje...
Pa vendar stojim sam, z veliko vero in krva- večim srcem. Tisoč jih je ob meni, milijon, pa sem tako sam in lučka gori in čutim, kako se borita v meni življenje in smrt, vera in obup...
Veji se sklanjata in božata mojo samoto ter šepetata pomladi.Šepeta jo trepetajoči plamen, šepeta jo sveča, govorijo cesta in prevzet od blagoslova jo zakričim v boleči- no srca še jaz: »Življenje!«

A. Š.

V Unidale pri New Yorku so se končale tretje mednarodne igre prizadetih.Najuspešnejše je bilo moštvo Američanov, sledili so Britanci in Kanadčani. Že sama razvrstitev v preko 30 skupin glede na prizadetost je povzročila pravo poplavo medalj, toda zma- goslavnih junakov ni bilo. Kajti svetovne igre prizadetih so tako v ameriških sredstvih javnega obveščanja kot tudi med prebival- stvom pritegnile malo pozornosti.Samo ok- rog 25.000 gledalcev je videlo tekmovanja Leta 1976 je prišlo 108.000 gledalcev in štiri leta pozneje so v Holandiji zabeležili prav tako 100.000 gostov ob ograji. »Večji odziv bi me presenetil.Na nezanimanje na- ših soljudi smo navajeni« je menil udeleže- nec, iz nemške delegacije. Organizacija je slaba, bolj improvizirana kot načrtovana.
Iger prizadetih, ki jih je odprl predsednik Reagan, se je udeležilo več kot 1800 šport nikov iz 53 dežel. Sovjetska zveza in Kuba sta prireditev bojkotirali, ne da bi navedli razlog za to. Igre se odvijajo vsakokrat v olimpijskem letu in so tudi v ceremonialu podobne olimpijskim igram. Kot letos naj bi bile tudi 1988 v deželi gostiteljici olimpijskih iger, v Južni Koreji.

Fraternität 4/84

Leta 1974 so v hiši St. Ludwig v Offenbachu ob Maini odprli počitniški center za prizadete Pri načrtovanju so sodelovali tudi prizadeti sami.

Stvar je bila nova, zato je ta hiša postala model.Tudi telesno prizadeti in kronič- no bolni vseh starosti naj bi imeli dopust, se odpočili, doživeli drugo okolico.Tu pridejo v stik z drugimi prizade- timi iz cele Nemčije in iz drugih dežel, ho- dijo (ali se vozijo) na vsakodnevne izlete v gozd, pojejo in se igrajo, se pogovarjajo in sklepajo prijateljstva. Hiša je prirejena za prizadete.Načrte zanjo je dolga leta delala Caritas v Offenbachu, skupaj z nekaterimi zainteresiranimi arhitekti in s skupino Brat- stva prizadetih iz Frankfurta.

Fraternität, 4/84

Vzhodnoberlinski časopis »Neue Zeit« je poročal, da pripada okoli deset odstotkov od vsega skupaj približno 131.700 mest v starostnih in varstvenih domovih v Nemški demokratični republiki (NDR) cerkvenim so- cialnim ustanovam za starejše ljudi. Katoli- ška Cerkev vzdržuje po poročilih 3.550 mest v 118 starostnih in varstvenih domovih, evangeličanska 11.500 v 330 ustanovah.
Temu je treba dodati še ustrezne socialne ustanove svobodnih Cerkva in judovskih občin v NDR. Sredstva za stanovanje, os- krbo ter za duhovno-kulturno in skrbniško nego v zavodih daje v glavnem država. V poročilu je bilo poudarjeno, da ima »samo- stojno cerkveno skrbstvo in socialno delo« v obsežni državni zdravstveni in socialni službi svoje trdno mesto in da uživa velik družbeni ugled.

Nedelja, 19.8.1984

KRALJICA ROŽNEGA VENCA

Ker boste novo številko Prijatelja imeli v rokah že na roženvensko nedeljo, vam po- sredujem tale zapis izpred petdesetih let. Takole je dr. M. P. ujel na papir pogovor o molitvi rožnega venca:
Ko smo že pri molitvi, naj povem, da je list Samarijan že pred petdesetimi leti priporo- čal, v kakšen namen naj bolniki molijo. Ta- kole pravi med drugim:
Res je, da bolniki dandanes niso tako osa- mljeni kot pred desetletji. Vendar nasvet, ki ga je tedaj prinesel list Samarijan, tudi danes ne more biti odveč:

»Tožite, velikokrat tožite,da ste tako osa- mljeni in zapuščeni kakor kamen na cesti. Domači so pri delu in se morajo le malokaj in malokdaj pomuditi pri vas. Vaš duhovni pastir vas pri tolikem delu le malokrat obi- šče in zdravnika si ne upate prevečkrat klicati. Tako nimate nikogar, ki bi z vami spregovoril prijazno in tolažilno besedo. Ali res nikogar? Jaz pa vem za nekoga, ki bi vam bil s tolažbo ob strani, kadar koli bi hoteli.
Kdo je tisti? Sv. pismo! Naj ne bi bilo krš- čanske družine, ki ne bi imela svetega pis- ma.In vsem naj bi prišlo v navado,da bi ga vsak dan brali in premišljevali. Kakor kruha, tako bi v krščanski družini ne smelo manj- kati božje besede. Zlasti v bolniški sobi bi moralo biti sv. pismo. In če bolnik ne more sam brati,naj mu kdo od obiskovalcev pre- bere odstavek iz njega. Kolikokrat bi tako bilo bolnikom trpljenje olajšano, ožarjeno in bolj zaslužno.«

Dalj časa sem ležal v Kliničnem centru.Imel sem priložnost opazovati različne bolnike in njihove obiske, enako obiske duhovnika. Ti so bili zelo diskretni, najbrž pa jih je bilo bolj malo. Pri nobeni bolniški postelji nisem slišal razgovora o tem,ali bi poklicali duho- vnika za bolniško maziljenje. O tem zakra- mentu velja še zastarelo prepričanje,da ga podeljujejo le umirajočim.Tako je ta zakra- ment ostal še vedno močno diskreditiran z ozirom na namen, ki mu ga je dal 2. vatikan- ski koncil. Potrebno ga je razlikovati od sv. popotnice. Zato se mi zdi potrebno, da bi bolj širili informacijo o tem zakramentu. To lahko preberemo v zbirki Prenova, 3. zve- zek - Srečanja s Kristusom v zakramentih, Sveta pokora, Bolniško maziljenje - izdal Nadškofijski ordinariat.
Ta prispevek morda sodi tudi v rubriko za zdravstvene delavce. Dvomim, da poznajo zdravniki in sestre vsebino in namen tega zakramenta. Zdravstveni delavci in svojci se vse preveč bojijo (ali pa ne znajo) go- voriti z bolnikom o morebitni smrti. Mislijo, da bi s premišljevanjem o smrti bolnika pre- več razburjali, zato morda tudi niso naklo- njeni, da bi klicali duhovnika. Pri tem pa se ne zavedajo, da bi s tem nudili bolniku du- hovno pomoč in tudi pomagali premagovati bolezen. Svojci bi lahko večkrat pomagali bolniku in olajšali stik z medicinsko sestro, da bi v bolnikovem imenu poklicala duhov- nika.Toda tudi svojci se bojijo spregovoriti prvi o tem. Še vedno napačno mislijo: če bolniku predlagamo, naj pokliče duhovnika, bo menil, da mu ni pomoči in bo umrl. Za- radi takih in podobnih čudnih predsodkov pa ostane bolnik brez duhovne tolažbe in pomoči, ki jo daje zakrament bolniškega maziljenja.
Za primer: ko smo imeli v naši župniji sreča- nje starejših in bolnikov, nekateri niso do- volili,da bi jih mazilili,da so še čisto v redu, zdravi in ne potrebujejo tega zakramenta. Niso razumeli, da bi jim bila to pomoč za lažje premagovanje starostnih in bolezen- skih težav. Z zakramentom prejemajo tudi milost za premagovanje grešnih skušnjav.
Če bi lahko povedal svoje mnenje v premi- slek, je naslednje:
• Potrebno bi bilo ponatisniti omenjeni 3. zvezek in ga širiti med bolniki,njihovimi svoj- ci ter zdravstvenimi delavci;
• morda bi bilo primerno obdelati temo v postnem času v krajšem odlomku škofove- ga pisma;
• potrebno bi bilo tudi bolnišničnim kuratom položiti na srce, da bi bolj priporočali ta zakrament. To bi lahko storili tako, da bi nosili vedno nekaj izvodov 3. zvezka s se- boj in ga razdeljevali. Pisan je v razumljivi obliki, zanimivo in ga lahko vsak bere.
Glede na namen in vlogo,ki jo ima Prijatelj, pa bi bilo morda primerno,da bi jo izdal Pri- jatelj kot eno ali več prilog. Mogoče je pa to celo njegova dolžnost.Tako bi šla infor- macija tudi med zdravstvene delavce, saj vemo, da marsikateri zdravnik ali sestra, ko sedi ob bolniški postelji,na hitro prelista Prijatelja.

dr. B. P. - zdravnik

Tudi jaz se oglašam in vas prosim, da ob- javite moj naslov v Prijatelju.
Sem vdova,upokojenka in bi si želela dopi- sovati s poštenimi ljudmi. Mogoče bi s tem da bi si dopisovala in se spoznala, naredila še kakšno dobro delo. Saj smo na svetu duše,ki se včasih počutimo zelo osamljene Zato pa lepa beseda,lepo pismo poživi člo- veka kot dober zdravnik.
Pričakujem veliko pošte in vas lepo pozdra- vljam!

Bahčič
Cesta 4. julij 60a, 68270 Krško

Bila sem na srečanju prizadetih in njihovih svojcev na Mirenskem gradu. Sem teta Andrejke Ipavec. Tone nas je naprosil, naj bi vsak napisal nekaj za Prijatelja.
Bila sem prvič na takem srečanju in sem ve- liko lepega in bogatega odnesla. Za Andrej- ko je bil dan doživetja, saj je prišla domov tako srečna in še vedno veliko o tem govori Zanjo je bilo najlepše, da je pri sv. maši sodelovala, ko je prinesla na oltar hostije in korporal. Nikoli še ni doživela kaj takega to je bila zanjo sreča in ko je duhovnik re- kel, da bo tudi ona prejela obhajilo, kadar bo pripravljena. Veliko bi vam lahko napi- sala o vsem, kar smo vsi skupaj doživeli. Bog naj da vsem, ki sodelujejo in se trudijo za te uboge, moči za nadaljnje delo.
Zelo sem vesela, da vas poznam, in oblju- bljam, da bom v molitvi povezana z vami. Želimo si še takih srečanj, ki veliko pome- nijo, da laže sprejemamo križe.
Takšna in podobna srečanja naj bi poma- gala, da prizadeti spoznavajo svoje zmož- nosti, se izpopolnjujejo in vključujejo v ži- vljenje. Vsi imamo pravico, da smo srečni. Samo doživeta vera more dati tudi trplje- nju smisel. Hvala vam, draga Jožica, za ta zapis, za to pričevanje. Upamo, da se bo prihodnjič še več povabljenih odzvalo.

Dragi prijatelji! Dolgo je že, odkar sem pre- jela vaše pismo. Z menoj gre vse po starem Ena nadloga odide, že pride druga. Tako čas hiti, da kaj pozabim. Ne vem, ali sem že plačala naročnino za letos, zato sedaj pošiljam.
Vidim zelo slabo, ker mi raste siva mrena na obeh očesih. Pišem bolj »na pamet«, ker niti z očali ne vidim pisati ali brati. Tudi z nogami imam težave, zato grem k maši ob nedeljah le včasih. Spominjam se vseh v molitvi doma; pa z vero v srcu in upam, da tudi to malo pomaga.
Vse vas lepo pozdravljam!
Draga Pavla, naj vas ne skrbi. Tudi mi počasi odgovarjamo,zato prosimo za razumevanje vse, ki dolgo čakate na pismo. Hvala vam za dar; naročnino ste namreč že poravnali Naj pa to pismo spomni tiste, ki naročnine za letos (ali za nazaj) še niso poravnali, da bi to kmalu storili. Če kdo ne ve, koliko dolguje, naj vpraša, pa bomo sporočili.
Hvalevredno je, da greste k maši, kadar morete, čeprav vas bolezni opravičujejo. Z vero v srcu tudi molitev doma brez dvoma pomaga.

Po večletnem trpljenju nisem več pričako- vala sreče ne veselja v tem življenju. Sre- čna sem bila le toliko, ker vem, da so Bogu najljubše žrtve bolnikov.
Marija pa je dokazala, da more tudi trpeče razveseliti. To sem doživela ob dnevu tr- pečih na Brezjah. Ta spomin mi bo vedno lajšal bolečine in samoto. Marija bo vedno moja ljubezen in pomoč. S pogumom bom naprej stopala v trpljenje.
Človek vedno nekaj pričakuje in upa. Tudi v bolezni in starosti. Brez tega ni življenja. Upanje, ki se uresniči pa prinaša veselje in nov pogum. Draga Angela, hvala za spod- budno pričevanje.

Tako daleč od doma prihaja Prijatelj tudi k nam, na peto celino, v Avstralijo. Ker je tolikšna daljava, ima dva meseca zamude. Kadarkoli me obišče,ga sprejmem kot nekaj domačega, nekaj svojega. Saj mi obogati marsikatero uro. Ne vem,komu gre vsa za- hvala ob tako bogati zadnji številki, res za vsakega nekaj,za zdrave in bolne. Z vese- ljem vam povem, da si dopisujem z nekaj invalidi.
Prijatelja mi je naročila invalidka že od mla- dih let. To je tiha, dobra gospa Fani Žargi, ki zdaj živi v bloku Vlahovičeva 31/5 v Lju- bljani.
Ker letos 8. septembra praznuje svoj viso- ki jubilej 85-letnico, bi se ji rada prek tega našega lista lepo zahvalila za ves njen trud in molitev. Naj ji dá Bog in Mati Marija še obilo blagoslova in seveda zdravja.
Mogoče bo koga zanimalo,kako sva se spo znali.Pred leti sem bila zaposlena v tovarni v Ljubljani. Delala sem v dveh izmenah. Ko sem hitela na popoldansko delo prek ulice v Trnovem, mimo vogalne stare hiše, sem zaslišala ženski glas. V hipu sem se ozrla na zamreženo okno in zagledala, kako ne- znanka steguje roko s pismom in me prosi, naj ga oddam v nabiralnik. Ker sem ji z ve- seljem ugodila,me je drugič spet zaprosila. Tokrat bi bila rada vodo iz stare vlažne ve- že. Zaupala mi je,da ne more hoditi. Bilo je nekaj korakov iz njene sobe, pa kljub temu ni mogla do vode.Zrastlo je veliko prijatelj- stvo, ki naju veže še danes.
Od takrat bo zdaj kmalu že dvajset let in že trinajst let se ji oglašam iz Avstralije. Fani vedno moli zame in mojo družino.Kako skromni so starejši ljudje, ena skromna po- šta jih osreči in celo ozdravi.
Vsem bolnim bi rada pomagala.Saj sem bila tudi jaz nebogljen desetletni otrok brez matere. Dragi bralci, vsi, ki ste zdravi, obi- ščite bolne in trpeče. Saj Bog vse povrne, vidno in nevidno dobroto, ne ostane dolžnik.
Tu je zima, vam vsem po Sloveniji in dru- god po svetu pa želim toplo poletno sonce z najlepšimi pozdravi!
Vašim čestitkam,draga Anica, se pridružu- jemo še prijatelji iz domovine in Fani ob vi- sokem jubileju zaželimo, naj ji Bog ohrani vedrino, s katero tudi nas razveseljuje. O- benem naj bo pismo spodbuda,da prijatelj- stvo lahko gojimo tudi z dopisovanjem.

Oglašam se vam prvič. Če smem, se bom še kdaj. Sem upokojenka invalidka s hudo okvaro hrbtenice, da velikokrat čutim hude pekoče bolečine. Za težko delo nisem več. Delam malo na vrtu,pa ročna dela in veliko berem, največ Prijatelja. Vzamem ga več- krat na dan v roke in nobena vrstica mi ne uide. Za ta požrtvovalen trud se vam prav lepo zahvaljujem.
Med delom veliko razmišljam in predvsem se ne morem Bogu dosti zahvaliti za starše kot so bili moji.Oni so mi prvi vcepili v srce globoko vero. Kot mala deklica sem hodila z očetom v cerkev.Z mamo sta me pouče- vala v veri in me učila sklepati roke k moli- tvi.Lep spomin imam na svoje drage starše in ne morem se dosti zanje Bogu zahvaliti. Ko bi bil vsaj eden od njih še živ, čeprav samo na postelji.
Le oglasite se še kdaj,draga Jožefa. Vsako pismo prinese nekaj novega... Ni potrebna učenost, zadosti je odprto srce, ki se zna iskreno izpovedati in druge obogatiti s svo jimi spoznanji.
Za Bogom smo od staršev gotovo največ prejeli. Podobno je povedala tudi stoletna Jožefa v intervjuju... Za dobre starše pa smo dolžni tudi moliti, posebno danes,da bi mogli otroke vzgajati za poštenost,dobroto in ljubezen.

Oprostite,ko vas vedno nadlegujem,čeprav vem,da imate polne roke dela. Lepo prosim če mi odgovorite, kako je z naročnino za nove naročnike. Ali se Prijatelj lahko naroči že sedaj ali šele ob koncu leta.
Za eno sem vam že poslala naslov, rada bi ga zopet druga. Verjetno se bo prihodnje leto podražil, bom že poravnala razliko.
Prijateljski pozdrav!
Draga Ivanka in vsi,ki veste za nove naro- čnike: Prijatelja lahko naročite tudi med letom ali pa spremenite število izvodov. Za večje spremembe je seveda najbolj ugoden konec leta. Prvi dve številki sta nam pošli, druge pa lahko dobite tudi za nazaj. Razu- mljivo, da pri tem plačate toliko izvodov, kolikor jih dobite.

Spoštovani urednik! V Laških toplicah, kjer sem na tritedenskem zdravljenju, sem se srečala s Karolino in njenim sinom Slavkom iz Murske Sobote; lepo sta mi opisala sre- čanja, ki jih organizirate za invalide, bolne ter ostarele po raznih krajih Slovenije. Ker sem sama dokaj težek invalid, saj bolujem za sklerozo multipleks,vljudno prosim ured- ništvo,da me uvrsti na vaš seznam in me v bodoče obvesti, ko bodo taka srečanja kje v bližini mojega prebivališča. Doma hodim z berglami, imam pa tudi invalidski voziček. Toliko v vednost.
Toplo vas pozdravlja in se priporoča
Draga Ivanka, takšnim prošnjam prav radi ugodimo, saj je tudi namen lista ter Brat- stva bolnikov in invalidov, da poveže med seboj čim več prizadetih.Veseli smo,da za- vest odgovornosti za brate in sestre raste Morda je včasih kdo kar preveč »ljubosu- men«, da hoče srečo in dobrine prijateljst- va obdržati zase. Pozabljamo, da se sreča množi, če jo delimo z drugimi, križi pa, če jih nosi več ramen, postanejo lažji.

Spoštovani Prijatelj! Iskrena hvala za slike, ki mi bodo v trajen spomin na prelepe do- godke na Mirenskem gradu. Iz hvaležnosti vam pošiljam skromen prispevek za stroške ki jih imate s pripravami.
Med tem časom sem bila tudi na Brezjah, kjer je bilo zelo lepo. Vsa ta srečanja mi pomenijo veliko olajšanje in tako tudi laže prenašam bolezen. Bila sem tudi na posve- čenju novomašnika Rafaela Slejka v Novi Gorici. Z menoj sta bili še prijateljici iz doma Bili sta presenečeni nad sestrami, ki izža- revajo toliko topline in ljubezni, da se prav lepo počutiš. Spremljala nas je s. Mihelan- gela; iz srca se ji zahvalim za njen trud in požrtvovalno delo.
Enako vsem prijateljem in naj jih Bog tisoč krat blagoslovi!
S spoštovanjem vas pozdravlja
Naj Bog blagoslovi tudi vas,draga Marija,in vam povrne vašo radodarnost. Enako smo dolžni zahvalo vsem dobrotnikom, ki kakor koli podpirate naše delo. Ne gre za obda- rovanje, temveč za vzajemno sodelovanje.
Naši medčloveški odnosi v vsakdanjem živ- ljenju so navadno površni: na vsakem sre- čanju pa hočemo ustvarjati medosebne odnose,saj so ti veliko bolj poglobljeni, ker povezujejo ljudi glede na njihova teženja, njihove ovire, njihovo veselje in trpljenje, na podlagi vere. Vse to je navadno drugim prikrito. Gre za srečanje človeka s člove- kom. Tu se medsebojna povezanost vedno bolj učvrščuje. Tako se poraja Bratstvo.

Letos sem se lahko udeležila srečanj na različnih krajih. Povsod je bilo lepo. Zato sem srečna,čeprav nisem več prav zdrava Tu v domu, kjer živim, hranim po trikrat na dan nekaj bolnikov. Nekateri so zelo ubogi, smilijo se mi,pa jim pomagam po svojih mo- čeh. Po Petrovški Mariji lepo pozdravljam!
Vaša pomoč drugim dokazuje, da je tudi bolan človek še lahko koristen. Bratstvo hoče spodbujati prizadete,da bi bili vsi de- javni, čeprav zmorejo le majhna dejanja ali skromne usluge. Gre za to,da bi vsi uresni- čevali Jezusovo naročilo: »Ljubite se med seboj,kakor sem vas jaz ljubil« Ta njegova zapoved je podobna prvi zapovedi o ljube- zni do Boga.

• Velikokrat sem sama, saj na nas,bolnike, pozabljajo.Želim,da bi bili vedno z Jezusom in Marijo, posebno ob praznikih.
• Prijatelja, ki sem ga željno pričakovala, sedaj redno dobivam. Hvala za vaše razu- mevanje. Sedaj vem, da imam nekoga, ki me razume in z menoj sočustvuje.
• Življenje človeka različno preizkuša. S svojim življenjem dokazujemo,ali smo slabiči ali močne osebnosti. Na starost je časa do- volj, da potihem prebiramo svoj »življenjski roman«.

»Očka, sedaj pa že znam pisati.«
»Krasno! Kaj si pa napisal?«
»Tega pa ne vem, ker še ne znam brati.«
Vinska bratca se srečata na cesti in prvi vpraša:
»Koliko je ura? Je na nebu sonce ali luna?«
»Hk,ne vem, sem namreč tujec v tem kra- ju,« odgovori drugi.
»Trideset let sem že poročen in vsak večer ostanem lepo doma pri ženi.«
»O, to je pa velika ljubezen.«
»Ne, revmatizem.«
Mamica: »Le kako ti uspe, da narediš v enem dnevu toliko neumnosti?«
Sinko: »Veš, mami, zgodaj vstanem.«
Učitelj: »Janezek, oče bo dobil sive lase, ko bo videl tvoje spričevalo.«
Janezek: »O, to bo vesel, saj je že dolgo čisto plešast.«
»Mama, je ura že dvanajst?«
»Ne še!«
»Oh, potem pa moj želodec že spet prehi- teva!«

Izgubili smo dobro prijateljico Ivanko Ko- kovnik, Kokarje 4, 63331 Nazarje. Prvega avgusta je tiho zaspala. Ravno takrat se je v Nazarjih začelo celodnevno češčenje Najsvetejšega, za katerega je živela, saj je bila posebna častilka Srca Jezusovega.
Ob smrti in pogrebu so se vse njene tihe žrtve in hude bolečine, ki jih je voljno no- sila nad dvajset let, razcvetele v en sam cvet... Tako svetniški je bil njen obraz na mrtvaškem odru.
Vsak prvi petek je bil zanjo velik praznik, na katerega se je pripravljala ves mesec. In prav na prvi petek je bila pokopana.
Ivanka je znala ceniti življenje, znala je ljubiti vse,ki so jo obkrožali. Znala je daro- vati vsako uro bolečine v namene Cerkve in znala je biti hvaležna za vsako uslugo... Mnogi jo bomo pogrešali; čeprav je bila dol- go priklenjena na posteljo, so njena čudo- vita pisma polna ljubezni in bogate vsebine romala preko Slovenije od prijatelja do pri- jatelja!
Upanje nam prigovarja, da se že veseli pri Bogu in prosi za nas.
Draga Ivanka! Hvala ti za zgled in ljubezen ki si nam jo v svojem življenju darovala. Spominjaj se nas tudi v nebesih.

s. Mihelangela

Zametki sedanje bolnišnice segajo tja v leto 1893, ko so zgradili stavbo, v kateri je še danes kirurški oddelek Od 24 postelj, s katerimi je razpolagala v tem času, ko so se v njej zdravili v glavnem le občinski reveži,služin- čad in Romi, saj so se premožnejši občani zdravili v Gradcu, je v devetdesetih letih prerasla v sodobno bolnišnico, ki razpolaga s 536 posteljami.
Pred 2. svetovno vojno ni bilo dovolj sred- stev pa tudi ne razumevanja za vlaganja v razširitev objektov. Zapuščina po osvobo- ditvi ni bila podobna bolnišnici. Njen nada- ljnji razvoj je bil začrtan na novi lokaciji v Rakičanu, 2 km od Murske Sobote.Najprej so zgradili infekcijski oddelek, in to leta 1953, še pred tem pa so na stari lokaciji v Murski Soboti usposobili stavbo za dejavnost plju čnega oddelka (1948). Zaradi pomanjkanja sredstev ni bilo mogoče nadaljevati izgrad- nje na lokaciji v Rakičanu, zato je bilo treba za organizacijo novih oddelkov usposobiti odkupljene stavbe v Murski Soboti. Pros- tore so dobili ginekološki, ušesni in očesni oddelek.
Leta 1965 so na lokaciji v Rakičanu dogra- dili sodoben otroški oddelek,šele leta 1971 so nastale možnosti za nadaljnjo izgradnjo v skladu s prejetim programom.
Leta 1974 so dogradili interni blok, v kate- rem so našli mesto interni oddelek, pljučni oddelek, laboratorijske službe in transfuzij- ska postaja. V tem času so adaptirali in- fekcijski oddelek za potrebe ginekološko- porodne dejavnosti, infekcijski oddelek pa je dobil svoje prostore v pritličju in 1. nad- stropju otroškega oddelka.
Leta 1978 so dogradili prizidek k internem bloku,kjer delujejo specialistične internisti- čne ambulante, odsek za hemodializo ter rentgenološki oddelek.Tako je večji del bol nišnične dejavnosti (5 od 9 oddelkov) dobil prostore na novi lokaciji.
Leta 1980 je pričela obratovati novozgra- jena kotlovnica, leta 1982 pralnica in leta 1983 kuhinja. Pomožne nemedicinske de- javnosti so tako dobile optimalne možnosti za normalno delovanje.
Za vse objekte,zgrajene na lokaciji v Raki- čanu od leta 1970 dalje, so denar zagoto- vili delavci, kmetje in občani Pomurja. Prav tako tudi za največjo investicijo,ki je v te- ku: za gradnjo kirurškega bloka, kjer bodo še preostali oddelki, ki so v Murski Soboti, poleg kirurškega seveda tudi ušesni in oče- sni oddelek.
Danes ima bolnišnica v Murski Soboti 536 postelj na 9 hospitalnih oddelkih. Zaposle- nih delavcev je 591, od tega 351 zdravst- venih delavcev, med njimi 49 zdravnikov, 6 zdravstvenih sodelavcev, 37 administra- tivnih delavcev in 197 delavcev v tehnično pomožnih službah.
Obiski bolnikov so možni po naslednjem urniku:
• na kirurškem,internem, ginekološkem, plju- čnem, ušesnem in očesnem oddelku ob tor- kih, četrtkih in sobotah od 14.00 do 15.30 ure ter ob nedeljah in praznikih od 13.00 do 15.00 ure;
• na otroškem oddelku vsak dan ob delav- nikih od 12.00 do 18.00 ure. Obiski ob so- botah, nedeljah in praznikih niso dovoljeni;

• na infekcijskem oddel- ku so obiski dovoljeni le izjemoma v nujnih pri- merih.
Če želite obisk duhovni- ka,sporočite svojo željo oddelčni sestri, ali žup- nijskemu uradu v Murski Soboti, Gregorčičeva 2 telefon 069/21-245.

Podpisi k slikam:
• V bližini novih oddelkov je tudi šola za medicin- ske sestre.
• Nedaleč od novih zgradb stoji tudi velik dom za ostarele.

Prispevke za VI. številko pošljite do 13. oktobra 1984.

Naslovna stran: foto J. Marolt.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 - Odgovorni urednik: Jože Zupančič Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 30 din, naročnina za leto 1984 180 din (podporna 360 din), za inozemstvo 400 din (dodatek za letalsko 300 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.