DECEMBER

MISIJONSKI NAMEN:Za iskreno spravo med narodi
Človek je ustvarjen za srečo,hrepeni po odrešenju. Naj ne izzvené v prazno pa- peževe besede: Odprite vrata Odreše- niku... Spravite se z Bogom. Dar veliko- nočnega jutra je zakrament sprave-spo- vedi, po katerem se lahko začne vsaka nova pot k Bogu,ki nam prihaja naproti.

A. K.

Dragi prijatelji!

Po enem letu prenovljenega Prijatelja se z zanimanjem oziramo nazaj.Ali je lanska setev obrodila dovolj sadu? Za sedaj je morda še prezgodaj soditi. Iskreno pa smo vam hvaležni za spodbudne bese- de, ki nas razveseljujejo; prav tako za razne pobude in bratske opomine,ki nas bodo usmerjali; še posebej sodelavcem za vestno sodelovanje. Tudi za naprej se bomo trudili, da bo vsak lahko našel nekaj za sebe: tako prizadeti, kakor njihovi svojci, prijatelji in zdravstveni delavci - skratka vsi, ki nas Kristusova ljubezen priganja,da bi delali dobro. Za- to z zaupanjem gledamo v prihodnost.
K takšnemu razpoloženju nam pomaga tudi adventni čas. Ne gre le za spomin na Kristusov prihod.Gre za našo pripra- vo na drugi Kristusov prihod ob koncu ter za našo pripravo na vsakoletno ob- hajanje božičnih skrivnosti. Naša želja je, da bi se mi vsi vedno bolj utrjevali v notranjem človeku in bi se po veri v naših srcih vedno bolj naselil Kristus (prim Ef 3, 17).
Ne moremo se izogniti podražitvi Prija- telja,z napovedjo pa bi vam radi olajšali zbiranje naročnine. Prihodnje leto bo ce- na izvoda 50 din, letna naročnina 300 din. Seveda, še vedno velja, da boste list dobivali tudi tisti, ki si ga ne morete plačati, pa vam je nepogrešljiv prijatelj. Zato se tudi dobrotnikov hvaležno spo- minjajmo. Pojdimo v novo leto z zave- stjo, da prijatelj vedno pomaga, v stiski pa postane brat.

Uredništvo

Nekdo je rekel: »Rojstvo vsakega člo- veka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom...«
Če ima Bog táko zaupanje v človeka, potem mora tudi človek upati in zaupati saj nam na vsakem koraku sledi njego- va ljubezen. Ta nam sredi temne noči prižiga luč, ki sredi trdosrčnosti in ne- gostoljubnosti Betlehemskega ljudstva rojeva dobroto in darovanje.
Iz največjega uboštva in preproščine rado vzkali največje bogastvo najlepših človeških lastnosti in talentov, iz naj- večjega odrekanja in trpljenja zrastejo najbolj bogati sadovi. Sredi vrtov sovra- štva in prezira, po nekem neuničljivem, večno skrivnostnem zakonu ponavadi požene cvetlica čiste ljubezni in dobro- te.Po tem prastarem zakonu,ki je zakon božje ljubezni, je tudi sredi največje člo- veške bede, majhnosti, neurejenosti in razvratnosti sveta pognala v svet klica te božje ljubezni v obliki Deteta,nebog- ljenega,ubogega,a vendar kraljevskega v svoji ljubezni do tega usmiljenja vre- dnega človeštva.
Zakon ljubezni je največji zakon, ki lah- ko dela čudeže, in edini zakon, ki lahko reši človeka. In to nam je Bog razodel na božični večer, ko se je ljubezen učlo- večila, da bi rešila človeka.
In ta ljubezen je najbolj zažarela v naj- strašnejšem mraku trpljenja. Komur je vzeto več,mu je hkrati drugje navrženo drugo, morda še večje božje bogastvo. In kdor jemlje,že tudi izgublja,kdor daje pomnoženo prejema.Vse to nam govori ljubezen v jaslicah, kasneje pa ljubezen na križu. In kakor je človeško življenje lepše in dragocenejše zaradi smrti, ki hodi za vsakim rojstvom z roko v roki, tako je po drugi strani trpljenje svetlej- še in lažje zaradi ljubezni, ki se iz njega rojeva.
Sprejmimo to sporočilo božjega Deteta, sprejmimo ga v svoje srce, ki edino la- hko razume preprosto sporočilo ljubezni in po tem zakonu ljubezni potem urav- navajmo svoje življenje v letu,ki je pred nami. S svojim življenjem približajmo to sporočilo tudi tistim, ki se počutijo bo- gate in modre,ki pa so najbolj ubogi, do- kler ne sprejmejo v svoje srce sporočila božjega Deteta.

Luč je zasvetila v naše dni.
Božje Dete tu si!
Objemi nas s toplino,
napolni nam duše z blagoslovom,
da bomo močni v bojih,
da bo sreča s Teboj
krepila vsak naš dan!

Marjetka Smrekar

Med kristjani se pogosto dobijo taki, ki nekako zahtevajo, da njih ne bi smele zadeti preizkušnje - bolezni, nesreče in podobno. Ko pa te pridejo,so neutolažlji- vi. Nekateri takrat celo popustijo v veri Moja znanka na primer ne veruje, odkar ji je umrl edini sin, pri 20.letih. Pravi, da se čuti zadovoljno,če stori kaj dobrega, v Boga in posmrtno življenje pa ne ve- ruje več.
Slišala sem tudi, da v neverujočih, ki so dobri,deluje Bog, kajti vse dobro prihaja od Boga. Je ta trditev pravilna?
Lepo se zahvaljujem za odgovor! Ko sem prebiral Vaše pismo, so se mi utrnila še druga podobna vprašanja, ki sem jih neštetokrat poslušal kot člove- kov očitek Bogu in življenju: »Če je Bog kako more to dopustiti? Mar ni Bog krut? Saj veruješ v Boga, zakaj te ni obvaro- val te nesreče?« in podobno. Taka in podobna vprašanja se zbujajo pri vernih in tudi nevernih. Spominjam se, kako mi je takoj v začetku služenja vojnega ro- ka nek oficir, ki mu je umrla žena in ga pustila samega z dvema nedoletnima otrokoma, z bolečino in iskrenostjo spra- ševal, kako je mogoče,da Bog, če obs- taja in pravimo,da je naš oče, dovoljuje tako preizkušnjo. Moj odgovor je bil v priznanju,da je tudi zame in za vsakega verujočega to skrivnost,ki je v življenju ne bomo doumeli. Smemo in celo mora- mo pa o njej premišljevati,saj nas izziva k osmislitvi trpljenja.
Trpljenje in osebne preizkušnje so del našega življenja. Nihče jim ne more ube- žati. Vprašanje je, kako bomo znali to življenjsko stvarnost sprejeti in v njej odkriti možnost za osebno človeško rast Za nekatere je trpljenje kamen spotike, ki jih vodi v brezčutnost,zanikanje smi- sla življenja in vsega obstoječega, v obup in tudi v nevero. Za druge je trp- ljenje šola, ki jim počasi odkriva globlje razumevanje življenja. V trpljenju spoz- najo,česar bi sicer ne spoznali; bolj ra- zumejo sebe, prav tako sočloveka. Tr- pljenje nas zbližuje,saj spoznamo, kako smo si na različne načine potrebni. Us- tvarja novo vez, eno najmočnejših vezi našega življenja. Vendar samo takrat, ko smo pripravljeni iskati, premišljevati in sprejemati. Če pa tega nismo sposo- bni, bo najbrž trpljenje ostalo za vedno nerešljiva uganka.
Tudi Kristusovo trpljenje je enim pot h globljemu razumevanju lastnega trplje- nja in trpljenja drugih, drugim pa je nova ovira za verovanje in zaupanje v božjo dobroto. Kristus, ki je trpljenje tudi sam sprejel, nam je pokazal, da je ljubezen - in ne trpljenje samo v sebi - najvišja oblika življenja za druge. In kakor je življenje samo stalna možnost za izbiro med dobrim in slabim, tako je tudi trp- ljenje možnost za osmislitev življenja ali njegovo zanikanje.
Prepričanje, da kristjane ne smejo za- deti preizkušnje in trpljenje, temelji na napačni predstavi Boga in njegove do- brote. Vemo, da velikokrat "božje misli niso naše misli" in "božji načrti niso naši načrti". Bog je večji, modrejši in razu- mnejši od nas. Zato skušajmo doumeti njegov načrt z nami. V trenutkih preiz- kušnje nam je bolj kot sicer potrebna prošnja,da bi doumeli božji načrt in znali sprejeti božjo voljo. Zato je zlasti trplje- nje preizkusni kamen naše vere in na- šega zaupanja v Boga.
Glede Vašega drugega vprašanja pa to- le: v vsakem človeku deluje Bog, saj je vsak izmed nas ustvarjen po božji po- dobi - sposoben Boga sprejeti. Verniki nimajo kakorkoli »v zakupu« Boga, ne "posedujejo" ga kot stvar.Tolikokrat je, žal, naša vera drugim v pohujšanje, saj »točno vemo«, kaj Bog hoče, kaj misli, kako deluje in podobno. V vsem tem pa se razodeva naša majhnost in omeje- nost, v katero skušamo ujeti tudi Boga. Zato je razumljivo, da mnogi odklanjajo takšnega Boga,kakršnega prikazuje na- še govorjenje ali ravnanje.
Vera nas uči, da je Bog najprej blizu vsakemu izmed nas. Blizu pa mu je pred- vsem po njegovi notranjosti, po vesti. Če kdo iskreno ravna po svoji vesti, in se za njeno oblikovanje nenehno trudi, je s tem naravnan v resnico, torej tudi v Resnico, ki jo imenujemo Bog. Bog je vsakemu človeku blizu in ga spodbuja k dobremu. »Kjer je dobrota in ljubezen, tam je Bog« poje pesem. Kot kristjani se lahko le veselimo, da Bog na različne načine išče človeka in se mu razodeva, če je le-ta iskreno pripravljen slediti resnici in dobroti. Tako je na nek način vsakemu človeku omogočen dostop do Boga, čeprav se tega sam niti ne zaveda
Vsi ljudje, verni in neverni, naj bi drug drugega podpirali v dobrem in v priza- devanju za dobro. Veren človek se bo zavedal, da božji Duh veje, kjer hoče. Zato bo sam pripravljen sprejemati nje- gove navdihe in tudi druge bo v tem podpiral ter se veselil božjega skrivno- stnega delovanja v vsakem človeku.

Tvoj Prijatelj

DELO JE LJUBEZEN, KI JE POSTALA VIDNA

Začeli smo pred dese- timi leti. Doslej se je zvrstilo sedem razstav. Na letošnji je sodelovalo sto dvajset razstavljalcev. V Ljubljani je razstavo odprl škof Lenič, v Mariboru škof Kramberger, v Novi Go- rici pa generalni vikar Pirih iz Kopra.
Zgodnje jutro je. Zbrana nas je že cela ekipa, ki ji pravim kar »moja«. Dekleta lepijo in šivajo nalepke ter vpisujejo iz- delke. Spodaj v avli pa fantje žagajo, zbijajo in pripenjajo zavese. Dva dni že hitimo, ampak jutri bo šlo zares...
Spet odpiramo škatle. Začeli bomo tu, z rožnim vencem, na desni bodo prti, spodaj prostor za rože... Ta slika se ne poda na modro podlago,vizitke bodo na mizi, tu dajemo pletenine, pustite pros- tor za napise, kje bodo tapiserije... Ne- štetokrat v treh dneh gor,dol, sem,tja. Postavimo rože in pomijemo tla. Je do- bro? Smo kaj pozabili? Zgodi se tvoja volja...
Prisluhnemo pesmi, ki napravi trenutek tako slovesen. Potem rdeč trak pade na dve strani. Blagoslov in obiskovalci vstopijo. Sestra razlaga in šele njene besede prav razvnamejo zanimanje. Saj ni dovolj, da bi si tako razstavo ogledali le z očmi, treba se jo je dotakniti s sr- cem. Za ljubezen je veliko poti...
Gledam, poslušam in razmišljam... Ust- varjanje, ki je bilo v preteklosti samo prijetno in koristno, nekaj samo po sebi dragocenega, nekaj dobrega, se sedaj tu uveljavlja kot nekaj močnejšega od tistih,ki so izdelke pripravili. Množica o- koliščin in hrepenenj je dobila v izdelkih videz resničnosti in se razlila v otipljivo razodetje prizadevanj,naporov in vztraj nosti. Delo daje žejo po življenju...
Tu je mogoče videti prizadete takšne, kakršni so v svoji globoki notranjosti. Saj izdelki brez notranjega veselja,brez zavesti,da je dal ustvarjalec nekaj svo- jega, nekaj neprimerljivega, ne bi mogli nikoli doseči veličine in dobiti moči, ki jo imajo. To je spodbuda,da Bog vodi člo- veka. Razkriva se zaklad neskončnih globin...
Razstava je dokaz, kaj zmorejo... Ne! Prizadetim ni treba nič dokazovati. Saj tudi zdravim ni treba nič dokazovati, če- prav niso vsi inženirji.Razstava je samo čudovit prikaz darovanja, plemenitosti, marljivosti,potrpljenja. Ta zgovorna zna- menja ljubezni naj premagujejo pomilova nje in preprosto povedo, da Bog govori in ustvarja tudi v nemoči bolnih in inva- lidnih ljudi. Kristus je luč v temi bole- čin...
Res, prav po vsakem človeku daje Bog nekaj čudovitega za drugega človeka. Torej tudi prizadeti lahko pomaga obli- kovati življenje in še posebno vse, kar si v človeški duši prizadeva za vzpon. Vse, kar daješ, daj iz čiste dobrote do ljudi...
Sto dvajset razstavljalcev, pa ni nihče številka med številkami. Vsak po svoje sporoča sebe okolici.Uspehi posamezni- kov se povezujejo v skupen cilj. Celota dobiva velikansko moč. Izdelke prešinja svoboda, ki dovoljuje iskati lastnih poti. Tako nastaja dobro, resnično, lepo... In tu se lahko vsak uči živeti podarjeno življenje. Kdor hrepeni biti luč, da bi drugim svetil,je človek velike ljube- zni...
Obiskovalci... Z radostjo, spoštovanjem in pristno sočutnostjo se pomikajo po razstavnem prostoru. Njihovo iskreno občudovanje je najlepše plačilo za ves trud,bolečine in neomajno voljo razsta- vljalcev. V majhnem biti zvest je ne- kaj velikega...
Poslavljamo se. Ni lahko. Povezovalo nas je tako nekaj dragocenega... Hva- ležno se spominjam vseh, ki ste nam za- upali svoje izdelke; ne pozabim najbolj- še ekipe, ki je vse tako prijetno uredila, in prosim Boga, naj povrne vsem, ki ste nam pri razstavah kakorkoli pomagali. Korenine pod zemljo ne zahtevajo zahvale, ker dajejo vejam sad...
Gotovo ne moremo tu, kjer smo sedaj, obstati. Zato končujem ta zapis z upa- njem, da prihodnjič še z večjo vnemo nadaljujemo. Pa naj še kdo reče, da čudežev ni...

Kati

• Srečanje v Nazarjih se vse bolj odda- ljuje,spomini in njegove vrednote pa so vse bolj žive. Bilo je prelepo in ne bomo vas pozabili. Hvala za nesebično ljube- zen trpečih. • Molitev in vesela pesem sta nas spre- mljali na srečanju v Maria Zell. »Drug za drugega« se je čutilo na vsakem ko- raku. Vse dni nas je spremljalo sonce in sonce je bilo tudi v naših srcih. Hvala vam, prijatelji,ki ste nam darovali še en kamenček v mozaik našega življenja. • Pošiljam vam šopek rožic, ki sem jih narisala za vas,dragi prijatelji in prijate- ljice. Prav lepa hvala za kartico, ki ste nama jo poslali s srečanja, kjer vam je bilo prijetno.Prejmite prisrčne pozdrave! • Ni mi dolgčas, obiskov pa se veselim. Vsak dan molim za katoliško mladino in duhovnike.Voščim vesele božične praz- nike,pozdravljam vse bolnike,uredništvu pa želim stanovitnosti pri nadaljnjem delu. • Hvala,prijatelji, za nesebično pomoč,da sem se lahko udeležila tega,zame najbolj bogatega duhovnega vikenda oziroma srečanja v Nazarjih. Tako množičnega srečanja nisem pričakovala. Morda še ne veste, da sem od navdušenja poza- bila doma vso potrebno prtljago, zato sem še bolj hvaležna, da se je vse sre- čno končalo. • Nikakor ne moreš razumeti sočloveka, če na to nisi pripravljen.Sprejmimo drug drugega takšnega, kakršni smo, čeprav to ni vedno lahko.

Pred kratkim sem srečala znanko, ki je medicinska sestra in dela na oddelku z zelo težkimi bolniki. Bila je tik pred dopustom in sem lahko na njej opazila, da je precej utru- jena. Tožila mi je,kako malo njeni prija- telji razumejo, da je njeno delo naporno in po službi potrebuje počitek, čas zase Neprestano želijo od nje, da v svojem prostem času obiskuje bolnike, da jim pomaga. Ona pa bi včasih najraje zbe- žala nekam daleč stran, kjer ne bi bil nihče bolan, kjer ne bi nihče tožil o bo- lečinah in od nje neprestano nekaj za- hteval in kjer ne bi nihče umiral.
Prav dobro sem jo razumela. Tudi meni se včasih dogaja,da po službi nisem več sposobna iti obiskat bolnega sorodnika ali znanca. Čutim, da moram poskrbeti tudi zase,si nabrati novih moči, da bom spet sposobna za srečevanje z bolniki.
Človek mora tudi s svojimi telesnimi in duševnimi močmi ravnati razsodno in paziti, da ne prekorači tiste meje, ki je lahko usodna za njegovo telesno in du- ševno ravnotežje.Poklic zdravstvenega delavca je pogosto takšen, da ne more nikoli priti do tistega trenutka,ko bi lah- ko rekel: »Tako,sedaj je vse opravljeno in lahko počivam.« Ne, še toliko stvari je,ki bi se jih še dalo narediti.Če druge- ga ne, se še pogovoriti s tem ali onim, obiskati tega ali onega znanca ali soro- dnika, ki je morda že star in bolan. Saj to v sorodstvu vsi pričakujejo, če že delaš v zdravstvu. In tudi prav je, da zanje skrbimo.
Toda vsak mora poskrbeti tudi za ob- novitev svojih moči, za dovolj počitka. Drugim lahko nekaj daš samo, če lahko kje zajemaš. Umirjen, uravnovešen člo- vek se veliko laže srečuje z bolniki kot utrujen,nervozen človek. Bolniki v njem začutijo neko trdnost in gotovost. Zato spada preudarno gospodarjenje z last- nimi močmi tudi med naloge zdravstve- nega delavca.
Živeti polno življenje pomeni doživljati ga v vsej njegovi pestrosti. V njem je veliko lepega, razveseljivega, pa hkrati tudi veliko težkega in bolečega. Če se kdo poklicno ukvarja s huje bolnimi, se lahko zgodi, da doživlja življenje pred- vsem kot neko težo in včasih se mu la- hko tudi zgodi,da temu ni kos,da se mu življenje zazdi brezizhodno. Prav je, da se vsak te nevarnosti že vnaprej zave- da in zna tudi aktivno poskrbeti, da ne srečuje v življenju samo hude bolezni. Poiskati mora tisto v življenju, kar ga razveseljuje, kar mu vliva vedno znova pogum in kar je lahko vsaj nekoliko proti- utež teži bolezni. Seveda so tu na prvem mestu naši medsebojni človeški odnosi, ki lahko življenje obogatijo in ga naredi- jo velikega: v družini, s prijatelji... Lepo je,če imaš koga,pri katerem doživiš sre čanje z njim kot velik praznik. Te med- človeške odnose pa je treba tudi gojiti, si zanje prizadevati in v njih dozorevati
Poleg ljudi pa so še druge stvari, ki lah- ko človeka razveselijo: sprehodi in izleti v naravo,lepa knjiga,koncert, gledališče šport, razni hobiji... Vsak naj si najde tisto, kar mu v življenju nekaj pomeni. Človek,ki zna živeti v več razsežnostih, bo tudi dajal več ljudem, ki jih srečuje.

V zadnji številki Prijatelja sem v rubriki Prizadeti v svojem okolju zasledila članek za katerega menim, da ga je potrebno zaradi boljšega razumevanja, zlasti pri starših duševno prizadetih otrok, v ne- katerih trditvah osvetliti še z druge plati.
Znano je, da izmed vseh oblik prizade- tosti, predvsem duševna prizadetost, predstavlja velik problem pri sprejetju otroka takšnega, kot je, kakor tudi pri razumevanju dosedanjih oblik posebne- ga šolanja. Veliko staršev in tudi drugih ki se ukvarjajo z duševno prizadetimi, pogosto razglabljajo o obeh problemih, ki sodita v specialno pedagogiko "duše- vno prizadetih otrok".
Dejstvo, da se je otrok rodil ali postal duševno prizadet, zaenkrat takšno os- tane. Zaradi tega je pač večji problem delo s starši teh otrok, in pravilno us- posabljanje prizadetih. Res je,da so po- gledi, še bolj pa možnosti za obravnavo pri nas in v svetu, zelo različne. Pri tem pa se moramo predvsem jasno zavedati da ni moč neposredno prenesti v naš prostor oblik in vzorcev, ki jih uporab- ljajo za usposabljanje zunaj naših meja. Naš standard,možnosti in tudi miselnost pač še niso taki, da bi lahko kar takoj uvedli v naš šolski sistem tuje oblike vzgoje, izobraževanja in usposabljanja.
Vendar pa so se tudi pri nas pojavile polemike in težnje po integraciji, torej takojšnji vključitvi (duševno) prizadetih otrok v »normalno« okolje. Ponekod, zlasti na Hrvaškem, pa tudi v Sloveniji to že praktično izvajajo. Takšen primer imamo npr. v Litiji, ko so uradno spojili osnovno šolo s prilagojenim programom. Pri tem je treba poudariti,da je prava in dokončna integracija postopen in stalen proces spreminjanja in povezovanja v šoli, da se je treba prizadevati za zma- njševanje konfliktov med učenci pa tudi med učenci in učitelji itd.
Na splošno pa ni tak problem sama in- tegracija, kakor jo pojmujejo nekateri, kajti samo prostorska vključitev še zda- leč ni tista prava vključitev v družbo, o kateri piše C.B., je precej globlja in nosi s seboj daljnosežnejše posledice in cilje Čeprav je res, da so tudi problemi ne- kakšne izločenosti v okolju boleči in jih je nujno potrebno primerno reševati, si vendarle ne smemo in ne moremo zapi- rati oči zgolj z bolečino staršev, bratov in sester prizadetih otrok,kadar govori- mo o usposabljanju,ki zahteva socialno, osebnostno delavno... rehabilitacijo teh otrok.
Nihče ne more reči, da nikakor ni moč vključiti prizadetih otrok v naše redne vrtce in osnovne šole; to se dogaja kljub sistematični kategorizaciji skupine strokovnjakov,ki pregleda vsakega rizič- nega otroka ter staršem svetuje za pri- zadetega najprimernejšo obliko šolanja. Vendar pa so to le posamezniki in zato je njihovo mesto v razredu še težje. Toda koliko staršev prizadetih otrok, ki obiskujejo osnovno šolo, se temeljito pozanima in vpraša o tem,kako je s te- mi otroki v heterogenih skupinah, kak- šna je možnost usposabljanja za samo- stojno življenje v naših osnovnih šolah, s takšnim programom kot ga ima, s ta- kšno številčnostjo skupine, metodami dela,usposobljenostjo učiteljev,itd. Do- sedanje raziskave s tega področja niso spodbudne. Današnja osnovna šola pač še nima možnosti, da bi lahko vključe- vala duševno prizadete otroke v svoje razrede.
Čeprav ne vztrajam pri takšni obliki us- posabljanja,kot je sedaj pri nas uvedena pa se vseeno sprašujem, koliko staršev ne samo prizadetih otrok, pač pa tudi ostalih, pozna npr. prednost razvojnih vrtcev, pa oddelkov za delovno uspo- sabljanje, domov za hudo prizadete (če ostanemo samo pri otrocih) ter pomen zgodnjega odkrivanja ter specialne ob- ravnave teh otrok v majhnih homogenih skupinah, med sebi enakimi.
Težko in praktično nemogoče je staršem in tudi okolici sprejeti otrokovo prizade- tost, prav tako pa tudi usposabljanje in izobraževanje v zavodih in osnovnih šo- lah s prilagojenim programom, ki otroka potisnejo v nekakšno »izolacijo«, kakor jo vidijo nekateri.Žal pa prav ti vse pre malo poznajo lastnosti duševno priza- detih in njihovo mesto v rednih razredih osnovnih šol.Vendar pa marsikaj ni tako preprosto, saj se že vsak posamezen duševno prizadet otrok zelo razlikuje od drugih prizadetih. Če torej jasno pogle- damo, lahko ugotovimo,da je preprosto bolj pomembna maksimalna usposobitev posameznikov ob posebnih oblikah us- posabljanja, ki omogoča tem ljudem čim lažjo vključitev v samostojno življenje in zaposlitev kakor pa to,da so ti otroci v razredih vedno zapostavljeni, kljub maksimalnim naporom in obremenitvam, ki jih vlagajo v to,da bi dosegli vsaj za- dovoljive uspehe. Kaj pomeni biti vedno neuspešen in brez enakovrednih priz- nanj glede na trud, ki smo ga vložili, pa mislim,da vemo, kaj pomeni za človeka.
Predvsem soglašam, da je treba tudi v naši družbi spremeniti temeljni odnos do duševne prizadetosti, vendar glavna in edina srž tega problema ni zgolj vklju čevanje teh otrok v redne razrede os- novnih šol,pač pa nepoznavanje osno- vnih informacij o duševni prizadetosti v okolici, kamor ti otroci, odrasli in starši prihajajo. Za razumevanje tega nena- vadnega in lepega sveta duševno priza detih, za človeško sprejemanje in vklju- čevanje v okolico, pa se že dolgo tru- dijo nekateri posamezniki in društva za pomoč duševno prizadetih.

Magdalena Ančimer

Dve leti mineva, odkar se je tudi Domi- nik razveselil septembra.Hodil bo v šolo kot Karmen. Imel bo tovarišico,sošolce, nalogo in torbico - skratka, postal bo pravi odrasel šolar.
Pražnje sva se oblekla in hkrati kot vsi drugi šolarji odkorakala na avtobus.Me- ne je tiščalo pri srcu, Dominik pa je bil prav dobro razpoložen in poln vprašanj. Navdušenje je bilo večje, ko sva si og- ledala lepe učilnice in ko je spoznal pri- jazno tovarišico, ki naju je z vso ljube- znivostjo sprejela. Tudi meni je odleglo, saj sem spoznala,da je za otroka nujno potrebno, da se vsaj po nekaj uric od- trga od mene,spozna društvo vrstnikov in si razširja obzorje s pomočjo usposo- bljenih pedagogov.
Nepričakovano,ko sem bila že čisto pre- pričana, da smo uspešno strli nov oreh, pa se je nekega jutra oglasilo: »Ne v šolo! Boli me trebušček!« No, navadna reakcija,sem si mislila.Z lepo besedo so bolečine minile in spet sva bila na poti proti Jaršam.Pojasnilo je sledilo čez dva dni. »Veš,mamica,saj je moja tovarišica dobra,samo jaz bi rad v tisto šolo, kamor hodijo otroci, ki imajo torbice in barvice in jih ne spremlja mama.«

mama Olga

Stojim za vogalom bloka in opazujem svojega sedem- letnega sina, ki se podi po igrišču.Ves zažarel v obraz sprošča svo jo energijo. Veseli se in uživa,ko se igra po svoje, in le tako je srečen. Pri srcu me stisne,ko opazim,kako ga neki otrok odrine in udari,toda nočem se pomešati med njiju. Pustim in opazujem, kako bo sin na to reagiral. Opazila sem, kako je sklonil glavo in v njem ni bilo več volje po igri. Stopila sem izza vogala in sin me je zagledal. Stekel je proti meni in me objel. Sklonila sem se, ga privila k sebi, v njegovih očeh pa so se nabirale solze, a le za trenutek. Prelile so se v smeh in to me je pomirilo. Z roko v roki sva odšla z igrišča.
V tem trenutku sem si zaželela,da bi moj sin postal močan, normalen fant, da bi se znal braniti in se boriti za svoj obstoj Toda vem, da se čudeži ne rojevajo.
Nemočna stojim ob njem, ga božam po laseh in tem čudovito nežnem obrazu. Dvignem ga v naročje in ga še močneje stisnem k sebi: »Ne, ne dajva se, sin, tudi midva imava pravico živeti.«

Ivica

Nebo se je približalo zemlji.. V sveti božični noči je prišel sam Bog med ljudi. On hoče ostati pri nas, med nami..., hoče prisluhniti našim teža- vam, želi nositi z nami bre- mena. Daruje nam mir in ljubezen. Še več: obogatiti nas hoče s svojo ljubeznijo, da bo v našem srcu Kristu- sova podoba.
Nič več ne bodo prišli angeli da bi nas peljali h Kristusu, kot so v prvi božični noči pokazali pastirjem pot do Betlehema. Do ponovnega Kristusovega prihoda smo mi Njegovi poslanci. Ne z besedo:z deli ljubezni,ki naj jo izžareva naše življenje!

Vsem prijateljem, bolnim, kakorkoli priza- detim in zdravim, zdravstvenim delavcem in svojcem, vsem sodelavcem in dobrot- nikom želimo obilje darov Novorojenega, v novem letu pa, da bi bili deležni njego- vega blagoslova ter srečni v bratski sku- pnosti.

prijatelji in uredništvo

Z LJUBEZNIJO PREMAGANO TRPLJENJE

Okrožnica papeža Janeza Pavla II. o odrešenjskem trpljenju je izšla v sloven- skem prevodu v zbirki Cerkveni dokume- nti (1). Brez dvoma pomeni prevod te papeževe okrožnice veliko obogatitev naše razmeroma skromne literature o trpljenju. S premišljevanjem te okrožnice naj bi vsi: prizadeti in zdravi, trpeči in tisti,ki lajšajo trpljenje, zdravstveni de- lavci in bolniki ne samo prečistili pojmo- vanje svojega in tujega trpljenja,ampak tudi sami stopili v skrivnostni proces od- rešenjskega trpljenja, h kateremu smo kot kristjani poklicani.
V naši rubriki se bomo omejili na razlago nekaterih mest iz papeževe okrožnice.
V IV. delu okrožnice je opisan najglo- blji odgovor krščanstva na problem in skrivnost trpljenja.
14. točka odkriva skrivnost božjega načrta za človekovo odrešenje v bese- dah evangelista Janeza: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinoroje- nega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno ži- vljenje« (2). Te besede izražajo bistvo krščanskega nauka o odrešenju (sote- riologije). Krščansko odrešenje pomeni osvoboditev od zla,ki je tesno povezano z vprašanjem trpljenja.
Besede »Bog je dal svojega edinorojene- ga Sina« razodevajo Očetovo in Sinovo ljubezen do sveta, do človeka, razode- vajo odrešenjsko ljubezen.
Bog se je sam zavzel za človekovo od- rešenje od zla; to odkriva resnico, da ni največje zlo v mnogovrstnih oblikah zemeljsko trpljenje, ampak tisto trplje- nje, ki lahko človeka zadene, če izgubi večno življenje, večno srečo v Bogu. Zato se je moral Jezus kot Odrešenik spustiti do najglobljih korenin, iz katerih se zlo razvija v zgodovini človeštva, te pa so v grehu in smrti. Jezusovo odre- šenjsko poslanstvo je bilo v tem, da je premagal greh in smrt ter človeka rešil pred njunimi posledicami.
15. točka razlaga povezanost zemelj- skega zla in trpljenja z njunim grešnim ozadjem, ki ga sv. pismo imenuje »greh sveta« (3). Četudi ne smemo neposre- dno povezovati trpljenja z grehom (o tem smo razmišljali v III. delu papeževe okrožnice), je človekovo trpljenje raz- lično odvisno od »greha sveta«. Nekaj podobnega velja tudi za smrt,če jo gle- damo v njenem najglobljem pomenu kot dokončno ločitev od Boga.
S svojim odrešenjskim delom je božji Sin osvobodil človeka od greha in smrti in s tem odpravil trpljenje in zlo pod eshato- loškim vidikom, to je glede na človekov končni cilj. Trpljenje in smrt nista več ovira in pohujšanje, ki bi človeka loče- valo od Boga.
Čeprav Kristusova zmaga nad grehom in smrtjo ni odstranila vseh njunih mnogo- vrstnih posledic, ki se kažejo v različnih oblikah trpljenja,napolnjuje človeka ute- meljeno upanje na končno osvoboditev ob koncu časov.
16. točko bi lahko imenovali jedro pa- peževe okrožnice.Jezusa ne opisuje sa- mo kot dobrotnika ljudi, ki je ozdravljal bolnike,tolažil žalostne,nasičeval lačne, osvobajal ljudi gluhote in slepote,goba- vosti, hudega duha in različnih telesnih slabosti,trem mrtvim celo vrnil življenje ampak je sam vzel nase trpljenje.Z njim je omogočil,»da bi se človek ne pogubil temveč imel večno življenje«.
Apostoli, zlasti Peter, tega v začetku sploh niso mogli razumeti (4). Pozneje so spoznali globino Jezusove odrešenj- ske ljubezni,zato je lahko Pavel zapisal: »Vzljubil me je in zame dal sam sebe« (5)
17. točka povezuje Jezusovo trpljenje s trpljenjem »božjega služabnika«, kot ga opisuje prerok Izaija v četrtem spevu o božjem služabniku (6).Izaija je mnogo bolj podrobno opisal globino Kristusove- ga trpljenja in daritve, kot so to storili evangelisti.Čeprav je bil Jezus nedolžen je vzel nase grehe vseh ljudi: »Gospod je nanj naložil nas vseh pregrehe«. Mož bolečin, napovedan v tej prerokbi, je zares »božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta« (7). V njegovem trpljenju se iz- brišejo grehi prav zato, ker jih je samo on,edinorojeni Sin,mogel vzeti nase, jih sprejeti s tisto ljubeznijo do Očeta, ki premaga hudobijo vsakega greha; Kris- tus na neki način uniči to hudobijo v duhovnem prostoru odnosov med Bo- gom in človeštvom in napolni ta prostor z dobrim.
Kristusovo trpljenje je bilo odrešenjsko predvsem zato, ker ni trpel samo kot človek,ampak hkrati kot edinorojeni božji Sin.
18. točka razlaga tisti del omenjene Izaijeve prerokbe o božjem služabniku, ki opisuje njegovo prostovoljno trpljenje in smrt (8). Kristus je trpel prostovoljno in nedolžen. Mnoga svetopisemska be- sedila izpričujejo, da je Kristus sprejel trpljenje že od vsega začetka kot Oče- tovo voljo za odrešenje in zveličanje sveta.

1 Naročite jih lahko pri Škofijskem ordinaria- tu v Ljubljani, Ciril Metodov trg 4, v Mariboru, Slomškov trg 19, v Kopru, Trg revolucije 11
2 Jn, 3,16
3 1 Jn 1,29
4 prim Mt 16,33;26,52.54; Jn 18,11
5 Gal 2,20
6 Iz 53,2-6
7 Jn 1,29
8 Iz 53,7-9

Vrhunec njegove popolne obdaritve izraža njegova molitev v getsemanskem vrtu: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (9).
»Moj Oče, če ne more ta kelih iti mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja« (10)
S temi besedami je Kristus dokazal resni- čnost ljubezni z resničnostjo trpljenja. V njegovih besedah je izražena edinstvena in neprimerljiva globina ter intenzivnost trpljenja človeka Jezusa-božjega Sina. Za- to ni mogoče primerjati trpljenja človeka in trpljenja Boga-človeka.
Globino zla, ki ga je Kristus občutil pri svo- jem odrešenjskem delu, izražajo njegove besede na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (11). Te besede je Jezus izgovoril zato,ker je čutil,da je "Oče naložil nanj pregrehe nas vseh" (12). Toda prav s tem trpljenjem je Kristus izvršil odrešenje, zato je mogel tik pred smrtjo reči: »Dopol- njeno je« (13).
V Kristusovem trpljenju je človeško trplje- nje doseglo vrhunec. Ker je povezano s Kristusovo ljubeznijo, je postalo studenec, iz katerega pritekajo reke žive vode (14).

9 Mt 26,39
10 Mt 26,42
11 Ps 22/21/,2
12 Iz 53,6
13 Jn 19,30
14 prim Jn 37-39

Kako se pogovarjate s tis- timi, ki jim pravite prijatelji? Ni težko, besede kar nekako tečejo, kajne. Pa se jim znate res odpreti, jim znate res prisluhniti z vsemi nitmi svo- jega bitja?
Skupaj sva prebili ure in ure, si povedali in doživeli marsikaj. Ko pa hočem sedaj o njej pisati,sem v zadregi. Zdi se mi,da ni nobe- na beseda dovolj dobra. Ljubica Jančar (Cankarjeva 31c, 64240 Radovljica) pa kot ponavadi pobliskava z očmi, nemirnimi in veselimi...
»Tega, da živim!«
Zaradi poškodbe pri porodu spremlja Ljubico vse življenje beseda invalid in omejenost v gibanju. Samo to, nič drugega! Kajti doma je niso nikoli pomilovali in crkljali. Nihče ni niti enkrat rekel: »Tega pa ti ne moreš de- lati!« Niso se je sramovali. Na hrbtu jo je mama nosila v šolo, samo da hčerka ne bi bila invalid, ampak človek,da bi znala žive- ti, se boriti... In Ljubica ima življenje rada. Bori se zanj z dolgoletno invalidnostjo in z zahrbtno boleznijo, ki je prišla nenadoma. Kljub vsemu zna reči,da je dobra volja bo- ljša kot tisoč zdravil.
»Lahko nekaj čudovitega ali pa tragičnega Od posameznika je odvisno,kako sprejema, česar ni mogoče spremeniti, in kako daje, kar ima.«
»Prepričana sem,da mi je, če že nisem zdra- va,prihranjeno marsikatero drugo gorje. Za razdajanje je pa toliko oblik, priložnosti in potreb, čeprav pogled in presoja invalida samo na zunaj žal največkrat pripeljeta do ocene,da nič ne moremo.Kako je to zmotno!«
»Ker verjamem, da so dobri.«
»Možnosti,da se jim lahko približam,odprem in zaupam. Tako hkrati tudi v sebi ustvarjam bolj odprte vezi. Če imam v sebi prostor za druge, je to nekaj, nekaj kot molitev.«
»Moja molitev ni nikoli dolga. Utrne pa se mnogokrat kot zahvala za preživeti trenu- tek.«
»Je kar razgibano, saj nima postavljenih mej od zunaj. Bog je z mano vsak hip, nikoli ga ni treba čakati. Veliko premišljujem, berem sveto pismo. Zvečer vedno kritično preg- ledam minuli dan. Potem pa se moje srce odpravi na pot po svetu...«
Kako na svojo prizadetost gledaš kot vernica? »Zelo me moti, ker nekateri mis- lijo,da je bolezen-kazen božja. Zame to ni teža, ni križ, ne sprašujem - zakaj... Tudi vesela nisem, ker sem invalid. Iz vsega te- ga le skušam ujeti možnosti za dojemanje drobnih sreč, ob katerih se veselim.«
»Morda žarek sonca, ki me nenadoma po- ščegeta po nosu, obisk, včasih tišina, ki je tako čudovita, da poje...«
»Ne bi imela tako čudovitih prijateljev. To je poleg tega, da imam dobro mamo, naj- lepša zavest. Mnogi ljudje, po duhu večji od mene, so srečni, da so me spoznali. Ne pridejo, ker sem 'uboga', ampak ker jim je tu lepo. Imam čas, da se ustavijo pri meni.
Bolniki in invalidi bi se morali bolj potruditi, da ne bi bili osamljeni.«
»Veliko je obsojanja, da se nam zdravi ne znajo približati. Preveč zahtevamo,če sami nič ne naredimo: če jim vsaj ne povemo, kaj želimo, kaj potrebujemo, če jim ne po- magamo znebiti se občutka, da so zaradi zdravja nekaj več...«
»Velikih nimam... Želim, da bi bili prijatelji iskreni,da bi imeli vedno moč za pogovore. Krog prijateljev je tako nekaj lepega, da bi se mi res podrl svet, če jih ne bi bilo.«
»Večera, ko sem prvič silvestrovala z vami iz Prijateljstva bolnikov in invalidov.«
»Nekaj edinstvenega je, ko bi le znali res pravilno dojemati. Ko so se mi počasi odpi- rala vrata v svet Prijateljstva, sem se po- čutila kot ptica,ki so ji pozdravili polomlje- na krila. Z leti je prišlo spoznanje, da tudi v taki skupnosti človek ostane le človek z dobrimi in slabimi lastnostmi. Premalo se še iskreno odpiramo drug drugemu. Med nami naj bo še več sprejemanja in sodelovanja«
»Že dolgo sem zaljubljena v otroke, ker znajo biti tako iskreni, bodisi v svoji razpo- sajenosti ali v žalosti.«
»Vedno je v meni zmagoval občutek, da je živeti vendarle lepo... Boleče je bilo spoz- nanje,da ne morern zaplesati. Glasbo imam tako rada. In ker nisem mogla plesat, sem pela. Dolga leta sem s petjem sodelovala pri ansamblu.«
»Doma v Bodeščah je bilo lepo... Sava Bo- hinjka mi je ob večerih šepetala uspavanke, zjutraj me je zbujala pesem ptic. Čez dan pa sem bila včasih tako sama, da je kar bolelo... Enoličnost me je ubijala. Kako do- brodošli so bili takrat prvi stiki s Prijatelj- stvom.«
»V Radovljici imam pritlično stanovanje. Ko sem dobila še električni invalidski voziček, sem 'shodila'. (Spis o tem preberite v št. 4, leto 1983) Lahko se sama zapeljem po me- stu, grem k maši, v kino, na obisk k prija- teljem. V domu dr. Janka Benedika (dom je predstavljen na ovitku zadaj) se redno se- stajamo. Naši pogovori niso le besede, so življenje...«
»Moj dan se prične, ko mama odgrne okna in zaželi dobro jutro. Potem navadno po- teka vse drugače, kot sem načrtovala.
Prilagajam se in skušam usklajevati gospo- dinjske skrbi, tajniške dolžnosti pri Društvu paraplegikov Gorenjske, številne obiske, vezenje, pletenje, telefonski zvonec,glasbo, branje... Ne pozabim biti nasmejana in tudi v verze kujem, kar narekuje srce.«
»Ko je izšla moja pesniška zbirka ŠOPEK, je bil zame res najlepši dan. Kljub Šopku pa sem, kar sem bila, ne morem biti zaradi pesmi drug človek. Pesnjenje mi ni hobi, je potreba. Nisem taka, da bi v žalosti v ne- dogled jokala, ob veselju glasno vriskala. Ko se notranjost napolni, začutim potrebo po izpovedi. Če bi bil takrat ob meni nekdo ki bi me znal poslušati, se verjetno ne bi zatekla k papirju in verzom.«
Kakšen vtis zapusti v tebi branje Prija- telja? »Poznam ga že deset let in mi je potreben drugače kot drugi časopisi. Ne bi bila iskrena,če bi rekla,da mi je v njem vse všeč. Sem pa zadovoljna, če prinese vsaj toliko duhovne moči in domačnosti, kot jo je včasih.«
»Najraje od vseh letnih časov. Jeseni si vedno želim,da bi bila slikarka. Gore so ta- ko lepo bele, spodaj pa vse pisano...«
»Vedno, kadar prekipi mleko.«
»To so, kadar so, res le trenutki. Takrat v mislih poiščem znance, prijatelje s podob- nimi težavami in se vprašam: Je mar zame gorje toliko teže, da ga ne morem prebro- diti, če ga drugi lahko?«
»Začnite probleme reševati, ko nastanejo, ne prej, ko si jih le domišljate.«
»V življenju je kdaj pa kdaj tudi pelin zdrav da potem bolj cenimo med in mleko.«
Še in še sva prestrezali misli in utrinke, ra- zlične,vesele in one druge... Veselih je bilo več. In v njih je bila,kot v tem zapisu, ena sama velika želja, ki je v bistvu pri vseh ljudeh enaka: ne biti sam, imeti koga, na katerega se lahko naslonimo, ko začutimo v sebi šibkost in nemoč,ko nam je hudo ali ko želimo deliti veselje, radost, toplino... Pot za izpolnitev te želje pa je za vsakega drugačna in vsak se mora najprej sam po- truditi, da jo najde.

Tekst: Kati, foto: Jože

Prvi adventni teden se je oglasil pri meni mož z Gore. Ko je sedel, je začel: »Andrej mi je ime, kakor veste; danes imam god in sem se oglasil,da mi boste svetovali. Bolan sem.«
»Kaj pa je, oče?«
»Poglejte!«
Odprl je usta in pokazal na gornji čeljusti debelo oteklino.
»Koliko časa pa imate to?«
»Dober mesec in je vedno večje.«
»Nisem zdravnik, vendar vam svetujem, da si takoj poiščete v bolnišnici pomoč.« Obljubil je, da bo to storil, a šele spomladi. Ni si dal dopovedati,da bi moral iti čimprej.
O svečnici se je spet oglasil. Lice je imel veliko bolj zateklo kot pred nekaj meseci.
»Kaj niste šli v bolnišnico?«
»Seveda sem bil. Zdaj hodim na obsevanje Zadnjič mi je pa rekel sotrpin: Veš, Andrej, nič ne bo pomagalo, ker je rak. V bolnišni- co ne pojdem, ko bo huje, ker bi rad umrl doma, med svojimi.«
Rad bi ga bil potolažil,pa nisem vedel, kako naj začnem. Nazadnje sem le našel in dejal: »Oče, Bog bo že uredil, da bo vse prav.«
»Saj, ko vse drugo odpove, nam ostane samo še Bog.«
Ko je odhajal, sem gledal pretreseno za njim
Žena in hči sta mu požrtvovalno stregli.Ko sem ga šel čez nekaj časa obiskat, že ni več mogel vstati in na obe očesi je oslepel
»Hudo je, Gospod, ne zaradi bolečin, tem- več zato, ko je okrog mene večna tema. Pokonci me drži misel, da na onem svetu ne bo treba gledati s telesnimi očmi, ko bomo zrli Boga iz obličja v obličje.«
Vsaka moja beseda tolažbe bi bila odveč.Ob slovesu sem mu stisnil roko in dejal: »Oče, namesto, da bi vas tolažili, ste mi vi dali nauk.«
Nekaj tednov po tistem sem zaslišal, da zvoni. Šel sem ga kropit. Med potjo sem zvedel, da ne zvoni njemu, temveč Marjeti iz Mačkove bajte.
Našel sem ga hudo oslabljenega. »Ne bo dolgo,« me je sprejel, »ko bo tudi meni zvo- nilo.« Govoril sem mu besede tolažbe, pa sem začutil, kako v prazno so zvenele.
»Samo še čakam svojega dobrega Odreše- nika, da pride in me reši trpljenja.«
Čez nekaj dni je zazvonilo k mrliču. Ko sem šel po strmini proti njegovi hiši, se mi je zde- lo, da ne pojo zvonovi rajnkemu ob smrti, pač pa naznanjajo delopust, saj je Andrej končal delo, ki ga je vse življenje vestno opravljal.

(Povzeto po: Prijatelj bolnikov,
Leto II. (1936), št. 2.)

Vsa družina, razen naju z malo Majdo, je bila pri polnočnici v farni cerkvi. Ob poltreh so se vrnili,sicer premraženi in lačni,vendar zadovoljni, da so okusili enkratno doživetje svetonočne sreče. Tudi v našem domu je dišalo po kadilu, po vseh sobah je bilo za- kurjeno, kajti nocoj pri nas nikogar ne sme zebsti, - zlasti ne Božjega Deteta, ki se je to noč ustavilo tudi pri nas in ob jaslicah pod dreveščkom pustilo za vsakega božič- ni dar. Otroci so brž poiskali vsak svoj za- vojček in srečni prihiteli v kuhinjo. Vsak je trdil,da je dobil ravno tisto,kar si je najbolj želel. Bili so navajeni skromnosti in tako so se razveselili vsake malenkosti. Vse je bilo zavito v bel, svilen papir, povezano z zlato nitko in okrašeno s smrekovo vejico,kot se spodobi za božično darilce.Na mizi je gore- la sveča in vabila svetonočne romarje, da prisedejo, in posežejo po tem, kar je bilo zanje pripravljeno, saj so bili po tako dolgi poti vsega zelo potrebni. Ko so se odteš- čali, so šli skupno k razsvetljenim jaslicam, zapeli »sveta noč,blažena noč«, potem pa odšli počivat.
Midve z Majdo, ki sva čuvali dom, sva bili namenjeni k zorni maši v Ormož, da bi šli lahko čestitat babici in dedeku, ki sta tam živela. Morali sva iti na vlak v tri kilometre oddaljene Ivanjkovce že ob štirih zjutraj. O polštirih sem zbudila Majdo in jo oblekla za pot;sama sem bila že pripravljena. Tisti hip začujem, kako nekdo trka na okno in prosi, naj pridem ven. Bil je sosed Vinko, ki me je ves v skrbeh prosil, naj grem k ženi Danici,ki bo rodila, on pa bo medtem odhi- tel po babico v sosednjo vas.Obljubila sem mu, da bom storila vse, kar je v moji moči.
Majdo sem spravila nazaj v posteljo, sama pa šla pogledat, kako je z Danico. Vinko je imel prav...
Soba je bila mrzla.Najprej sem zakurila,pri- stavila obilo vode in skočila domov po us- trezen sanitetni material. Ko sem se vrnila, sem najprej z žimnicami, ki so kot rezerva ležale na omari,uredila v enem kotu kar u- dobno ležišče in spravila tja spančkat štiri in tri leta stara sinka Vinka in Borisa. Pri- nesla sem jima piškotov in naročila,da mo- rata pridno ležati, ker je mamici zelo hudo. Če bosta lepo zaspala, se jima bo nekaj lepega sanjalo.Nocoj je sveta noč,ko se je rodil Jezušček;ko se bosta ona dva zbudila bosta tudi našla pri mamici malo sestrico ali bratca.Zvesto sta me poslušala in hitro ju je »zmanjkalo«.
Medtem je v silni bolečini in radosti zajokal novi zemljan,rodila se je lepa deklica Zdenka Naglo sem uredila mater, skopala in povila novorojenčka, in ko je bilo že vse najbolje opravljeno, se je vrnil mož Vinko z babico. Tako sem lahko jaz mlado družinico brez skrbi zapustila.
Popoldne sedim v kuhinji ob božičnem bra- nju. V hodniku čujem drobcene korake in že prihiti k meni mali sosedek Vinko. Stisne se k mojim nogam in me ves zažarjen od sreče gleda. Vprašam ga: »Kaj je Vinkec, kaj bi rad?« Z blestečimi očmi se zazre va- me in reče: »Gospa,jaz vas imam tako zelo rad!«
S solzami v očeh sem ga stiskala k sebi in ga poljubila v zahvalo za ta lepi božični dar,ko mi je nedolžen otrok najlepše izrazil svojo hvaležnost. V svojem srcu pa sem čutila Kristusove besede: »Kar ste storili enemu izmed mojih najmanjših, ste meni storili«. To je bil moj najbogatejši božič.

Erna Meško

To je bilo geslo ob srečanju avstrijskih bolnikov,ki se v tem čudovitem romarskem kraju zbirajo iz vseh delov Avstrije. Letošnje njihovo srečanje je bilo že enajsto. Tudi na- šim ljudem to Marijino svetišče ni tuje, saj je osrednje in največje v tem delu Evrope, ter povezano s slovenskim in madžarskim narodom. Njihovega vabila smo bili iskreno veseli in 27. septembra smo krenili na pot pod vodstvom Ognjišča in Prijatelja. Tam smo srečali še hrvatsko skupino in z gosti- telji ter njihovimi romarji v veličastnem baročnem svetišču okoli milostne kapele darovali sveto mašo z redovniki kamilijanci, ki so slovesnost vodili in našimi duhovniki.
Naslednji dan je bil določen za medsebojno srečanje, da bi lahko drug drugega obo- gatili z besedo, petjem, razmišljanjem. Na vsakem koraku smo bili deležni pozornosti gostiteljev, čeprav je bila kdaj ovira jezik.
Zbrane je najprej pozdravil p.Mollner - na- slednik p.Bolecha,ki je začel organizirati ta srečanja za bolnike. Za nas je bilo nekaj novega srečanje z redovniki kamilijanci, ki se v svoji duhovniški službi še posebno za- nimajo za bolne. Ustanovil jih je sv.Kamil in na duhovniški obleki nosijo na prsih rdeči križ - znamenje ljubezni do bližnjega. Med nami so neprestano krožili strežniki iz reda malteških križarjev,pomočniki Rdečega križa, člani Samarijanske družbe in drugih organi- zacij in redov.
V pozdravnem govoru gostiteljem in drugim uglednim gostom iz avstrijskega javnega življenja je p. dr. Marjan Šef med drugim naglasil: »Želimo biti z vami v molitvi, lom- ljenju kruha in bratski skupnosti kot krist- jani.Naj bo naša navzočnost znamenje na- še dobre volje za dobre sosedske odnose zlasti med našimi brati na Koroškem, med Slovenci in Avstrijci.« Tu so vsi navdušeno zaploskali v znamenje,da si tega želijo tudi mnogi Avstrijci. Dodal je še, da njihovemu geslu Drug za drugega vključujemo naš na- men romanja: naj bi leto poklicev prineslo krščansko poglobljenih poklicev,dobrih ma- ter in očetov,dobrih laikov in teh,ki posve- čajo svoje življenje v službi Bogu.
Nato je spet spregovoril p.Mollner in razlo- žil pomen gesla:Drug za drugega.»Naravno je, da živimo in smo za drugega z vsemi sposobnostmi, s katerimi smo obdarovani z namenom, da služimo drugim. To daje na- šemu življenju pravi smisel. Za kristjana je to odločilen klic v vsakem trenutku, kajti Kristus se je popolnoma vdal za druge. On hoče biti z nami, celo ime mu je Emanuel - Bog z nami.Za to je hotel priti na svet. Kar nam je storil, hoče, da delamo tudi mi dru- gim. V neki cerkvi sem bral tale napis: Kot Bog meni, tako jaz tebi. Dopustiti moramo, da nam drugi služijo, da znamo sprejemati in dajati. Ni nam dovoljeno,da se izmikamo služenju niti takrat, ko nam je drugi v ve- liko breme.
Biti za drugega. Vsak je za to sposoben ne glede na starost, zdravje, poklic, sposob- nosti. Prevevati nas mora občutek,da smo za druge tu, in spoznanje,da smo od njega odvisni. Zanj naj najdemo čas, mu prisluh- nemo.Kako osrečujoča zavest bližnjemu je da ni sam ne v žalosti ne v veselju, kajti vse,kar damo, nam je bilo darovano. Vez z Bogom je merilo našega odnosa do druge- ga. Kaže se v dejanjih ljubezni do drugega in duhovni povezanosti z Bogom. Bolnih ne moremo ozdraviti, lahko pa čutimo z njimi. Bog v meni je ta trenutek pri tebi.«
Popoldanski del je bil namenjen srečanju avstrijskih bolnikov in invalidov, potem pa je dekliški zbor šole za vzgojiteljice zapel nekaj živahnih pesmi in tako pripravil ozra- čje za srečanje z njihovim državnim pred- sednikom dr. Rudolfom Kirchschllägerjem. Ko je vstopil, je navdušeno vzvalovala vsa dvorana in ga sprejela z burnim aplavzom. Z umirjenim glasom jim je spregovoril o svo jem pogledu na življenje bolnikov,invalidov, da jih družba ceni in so ji potrebni. Znano je, da se osebno zelo zavzema za blaginjo in reševanje njihovih težav. Avstrija je v tem dosegla zavidljivo raven. Po svojem govoru je vsakega udeleženca tega shoda tudi osebno pozdravil in bil pripravljen po- slušati vsakega.
Z njim in spremstvom smo popoldne sklenili s sveto mašo, ki jo je daroval naš g.nadškof dr. Alojzij Šuštar. Za nas je bila njegova na- vzočnost še posebno draga in občutek do- mačnosti, ko je vodil bogoslužje, čeprav v nemškem jeziku. V pridigi je podal Jezusov pogovor z možem, ki je bil osemintrideset let bolan in čakal pri kopališču Betesda, da bi ga kdo dal v kopel, ko bi voda zaplivkala Hočeš ozdraveti? ga vpraša Jezus, oni pa mu odgovori:»Nimam nikogar...« Med vami dragi bolni bratje in sestre, naj ne bo niko- gar, ki bi moral tako govoriti. Ljubezen nas spodbuja, da smo prišli z vami, in spodbuja mnoge doma in v vsakdanjem življenju, da so za vas tukaj. Naj se v našem življenju pokaže, da smo doživeli, da nas spodbuja Kristusova ljubezen do bližnjega. Oblikuje- mo ga po tem motu: zdravi za prizadete in bolne, prizadeti po svoje med seboj in za zdrave.
Po slovesnosti se je g. nadškof zadržal v prijetnem pogovoru z nami v hotelu, kjer smo stanovali. Z njim sta bila tudi direktor in predstojnik kamilijanske skupnosti.Svojo hvaležnost in veselje,da smo smeli biti na- vzoči na tem prazniku avstrijskih bolnikov, smo izrazili z navdušeno slovensko pesmijo ki je segla globlje kot besede.
Nekoč je bila tudi naša prestolnica; tu smo hoteli preživeti soboto. Kdo ne bi pomislil, koliko naših mož je pridobivalo znanje v tem mestu in so tu tudi zasloveli. Iz te zaklad- nice kulture se je bogatil tudi naš narod. Veličastna cerkev sv. Štefana priča o veli- kih dogodkih v zgodovini. Škoda, da nismo imeli več časa. Na sobotnem programu v Mariazell je bila procesija z lučkami, zato smo Dunaj le bežno prešli, se vrnili in se udeležili procesije, ki se je vila po mestnih ulicah v jasnem večeru.Pred nami je vozilo nekaj reševalnih kombijev s prižganimi sig- nalnimi lučmi, ki so dajali sprevodu nena- vaden videz, za njimi pa na vozičkih bolniki s spremljevalci s prižganimi svečami.
Kar prehitro se je približal odhod. V nedeljo dopoldne smo se udeležili še službe božje, ki jo je vodil pomožni škof iz St. Pöltna; ta je v svojem govoru želel povedati, da smo kljub vsemu mi tisti ambon, s katerega se oznanja veselo oznanilo.
Še en obisk in pozdrav poln hvaležnosti drug drugemu in božji Materi v kapeli sredi bazilike, kjer prestoluje že stoletja ter vabi k edinosti kljub različnosti, k spravi ne gle- de na zgodovino, kliče, da bi bili drug za drugega, kot je bil za vse njen Sin.

Tone

Različni svetovni nazori go- vorijo o življenju in poskušajo dati odgovora na hrepenenja človeka in človeštva po sreči Večina teh nazorov ustreza človeku, dok- ler mu teče v življenju vse gladko. Kaj pa takrat,ko človek doživlja trpljenje,bolezen, smrt?
Pomoč v teh stiskah nam daje le vera v trpečega Jezusa Kristusa, saj je šel skozi največje preizkušnje in umrl na križu. A je tudi vstal od mrtvih in je vsem,ki hodijo za njim, postal vir večnega življenja.
Prav zaradi tega smo v petek, 12.oktobra, odšli na pot iskanja v Nazarje, da se v tem duhovnem središču slovenskih frančiškanov v duhu evangelija srečamo in razmišljamo o svoji poklicanosti,saj Bog vsakega izmed nas vabi, naj mu sledimo.
Večinoma smo že poznali p. Leopolda kot človeka, ki nam je vedno gostoljubno odprl vrata. Tokrat pa smo ga naprosili, naj nam pove kaj lepega in spodbudnega.
Srečanje smo začeli s pozdravom, s krajšo molitvijo. V razmišljanju nas je p. Leopold opomnil, da moramo biti vedno pripravljeni na srečanje z Bogom. Potem smo se zbrali pri sv.maši,ki jo je ob somaševanju še treh duhovnikov daroval naš prijatelj iz Maribo- ra p. Jože Mihelčič.
Spočiti in polni pričakovanja smo se zbrali v soboto zjutraj v jedilnici.Po zajtrku,krajši molitvi in uvodu smo se drug drugemu pre- dstavili, in izmenjali svoje misli o tem, kako doživljamo in sprejemamo svojo poklicanost S svojimi izpovedmi smo resnično obogatili drug drugega. Pri tem se nam je razodelo, da nihče ni brez poklica,saj je trpljenje naj svetejši poklic. Ena najlepših je bila prav gotovo izpoved moža, ki jo je končal takole: »...Moje oči ne zaznajo ne teme, ne svet- lobe in ne sonca; sonce mi je moja žena!« Mnogim so se ob teh besedah orosile oči in v mnogih srcih se je razgorela želja -
Na začetku svojega razmišljanja, ki je bilo obogateno z vprašanji,odgovori in pogovo- ri, je p. Leopold prižgal rdečo svečo, ki je gorela do konca srečanja.Ta luč naj bi nas opominjala, da se je treba ustaviti pred vsakim trpljenjem; spominjala naj bi nas na kri,ki je tekla iz Jezusovih ran in nas hkrati spodbujala, da bi izgorevali za druge in bili pripravljeni, da nas použije plamen ljubezni Globoke misli so nam šle vsem do srca.Po- dal bom nekaj takih,ki so se najbolj vtisnile v spomin.
• Vse, kar imamo, nam je podarjeno, to pa nas zavezuje, da izgorevamo za drugega.
• Ni je večje ljubezni kot dati svoje življenje za drugega.
• Izražajmo z obrazom tisto veselje, kakr- šno želimo prejemati tudi od drugih.
• Za veselje se moramo potruditi.
• Bistveno je, da znamo odpuščati. Je kdo doživel večjo krivico kot Jezus,ki je poma- gal tolikim ljudem?
• Križ je največja vrednota in največja skri vnost: odpira vrata večne sreče, zato je največji poklic, da si podoben Trpečemu.
• V najhujših trenutkih vzemimo križ s ste- ne, ga obrnimo in videli bomo,da je na nje- govi drugi strani prostor za naše trpljenje.
• Več kot vse univerze je vredna šola trp- ljenja:nobena stvar bolje ne očiščuje duše
• Ljudi učimo z besedo, rešujemo pa s trp- ljenjem.
• Ustavimo se pred vsakim trpljenjem in recimo: Hvala ti,Jezus, da lahko nekaj sto- rimo zate. Zato naj bo odgovor na našo poklicanost:
Popoldne smo imeli spokorno bogoslužje, ki je bilo priprava za kasnejšo spoved. Pred križem in prižgano svečo nas je p. Leopold ponovno pozval: Prižgimo samega sebe za drugega. Bližnjemu pa lahko služimo le ta- krat, ko smo pomirjeni z Bogom. Jezus po vstajenju nikomur ničesar ne očita, ampak vošči: Mir vam bodi! Če človek želi živeti v miru, se mora potruditi, da bo znal odpuš- čati. Največji božji dar je dar odpuščanja, zato tudi mi odpuščajmo drug drugemu.
Pri sv.maši smo nekako najbliže Bogu. Zbrali smo se v cerkvi in se v prošnjah spomnili tudi mladine in prosili Jezusa,naj ji dá moči da bi vedno vztrajala v dobrem in se med- sebojno spoštovala.
Po maši so v cerkvi nastopila dekleta iz Nazarij s programom narodnih pesmi.Ubrano je iz njihovih grl zazvenela vsaka pesem in res je človeku prijetno v duši,ko vidi mlade ki najprej želijo dajati. Kasneje so se nam pridružile še pri večerji; tu smo skupaj "za- vižali" še nekaj pesmi,jim ob odhodu zaklicali na svidenje in zaželeli, naj jih nič ne usta- vi na poti k še večji popolnosti pri iskanju vsega dobrega in vrednega, kar človeka plemeniti.
Večer smo končali s skupnim razmišljanjem o vrednosti trpljenja in z molitvijo rožnega venca ob prikazovanju diapozitivov s pri- zori iz Kristusovega trpljenja.
smo v nedeljo zjutraj in dopoldne najpogo- steje slišali. Po zajtrku nam je p. Leopold razložil pomen molitve rožnega venca z namenom, da bi si izprosili čimveč dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, saj jih narod tako potrebuje. Pozval nas je,naj se pridružimo temu velikemu dejanju.
Sveto mašo smo s farani darovali v cerkvi; in ker je bila obletnica,ko je bil izvoljen se- danji papež,so bile naše molitve in prošnje še posebej namenjene zanj in za duhovni- ke ter redovnike.
Po maši smo se zbrali pred cerkvijo, saj se je med tem naredil prekrasen jesenski dan. In medtem,ko smo mežikali v ščemečo sve tlobo, nas je naš Branko pridno fotografiral Na kratko smo se še enkrat pogovorili o vrednosti spovedi,saj človeka čudovito ra- zbremeni in očiščuje. Spomnili smo se tudi naših rajnih prijateljev, ki so bili ob letu še z nami, pa sedaj že počivajo na nazarskem pokopališču ali drugje. Svoje posedanje in pomenkovanje smo končali s petjem angel- skega češčenja, ki se je zlilo v zvonjenje v božjo slavo. Kuhar Jani,ki je v soboto pre- vzel kuhalnico od Cerarjeve mame, pa je tudi že vabil v jedilnico, da se spoprimemo s kuhanimi in pečenimi dobrotami. Ko smo se posladkali še s presenečenjem, ki nam ga je pripravila družina male Monike, smo se Bogu zahvalili za vse dobrote in milosti. Poslovili smo se s prepričanjem, da od sre- čanja ne bo ostal le lep spomin,ampak bo- do besede p.Leopolda vzklile in bogato ob- rodile.
Glas razigrane harmonike in pesem sta še dolgo napolnjevala jedilnico in naša srca. Ko smo nazadnje le odšli od mize in se spra- vili v avtomobile, se kar nismo mogli poslo- viti drug od drugega. »Nekaj me zadržuje, da ne morem obrniti ključa,« je bilo slišati iz enega avtomobila. To nekaj pa ima go- tovo žlahtno vsebino.

Jože R.

Krepko smo že zakorakali v jesen, ki je le- tos skoraj vedno pusta,meglena, deževna. Pridejo pa dnevi, ki so kljub slabemu vre- menu lepi.Tako je bilo tudi v župniji Videm- Dobrepolje 23. septembra.
Mladina je s svojim župnikom in kaplanom pripravila srečanje za svoje bolne in osta- rele brate in sestre.
Ob 16. uri smo imeli sv. daritev, daroval jo je g. župnik; bila je zelo lepa in pridiga du- hovno bogata.
Globoko pa se mi je vtisnil v spomin pozdrav miru. Glasi se takole: »Ni težko biti prijatelj nekomu, ki mi stalno daje in od katerega vedno pričakujem kakšne koristi. Teže pa je biti prijatelj človeku, ki me potrebuje in kateremu sem dolžan nuditi svojo pomoč.
Med nami je veliko takih, ki so svoje življe- nje žrtvovali za druge.Njihova vloga je tudi danes nepogrešljiva,saj s svojim trpljenjem in molitvijo kličejo božji blagoslov na celotno župnijo in na vse človeštvo. Mladi in zdravi se morda tega premalokrat zavedamo,zato si danes stisnimo roke kot izraz hvaležnosti do njih in jim obljubimo, da jim bomo ljube- zen, ki so jo nam posredovali,tudi vračali.«
Res ni bila cerkev tako polna kot drugod, kjer so taka srečanja, vendar je bilo čutiti domačnost;vse je bilo pripravljeno z iskreno ljubeznijo,bili smo res kot ena velika druži- na in med nami Jezus Kristus. Med mašo je domači zbor iz Zagorice zapel nekaj starih cerkvenih pesmi. Glasbeno so sv. daritev s svojimi instrumenti povezovali mladi Gačni- kovi fantje iz Ponikev;ti so tudi dobri pevci saj pojejo v zboru. Po maši smo bili pova- bljeni v župnišče, kjer nam je mladina prip- ravila prigrizek. Mladi so z nami tudi zapeli, pokramljali in nedeljsko popoldne je kar pre hitro minilo.
Dovolite mi, da ob tej priliki vsem sodelav- cem,bralcem Prijatelja ter vsem prijateljem zaželim blagoslovljen božič in novo leto 1985. Vsem tudi lep pozdrav.

Karolina

Temni se, ker oblaki zakrivajo nebo. Mi pa smo v Brestanici. Stojim pred cerkvijo in menim:"Ali ne bo nehalo deževati? Kako bo z bolniki?" Že prihajajo prvi avtomobili in v njih bolni, onemogli...
Nekatere izmed njih spremljam v cerkev. Pri- povedujejo mi o svojem življenju, obujajo spomine na mladost. Hvaležni so nam,mla- dim, da jim pomagamo, da niso sami.
Na to srečanje so prišli tudi od daleč. Iz Maribora, Mozirja, Celja... Želja in upanje, da bodo spet pri Mariji, jih je pripeljala v to lurško svetišče.
Prične se rožni venec trpečih. Oče naš, de- set zdravih Marij in petje. Rožni venec se bliža h koncu.
Zvonovi odpojo svojo pesem in pred oltar stopijo duhovniki z g. nadškofom. Vsi us- merimo misli k Bogu. Združimo se. Smo ena družina,imamo enega očeta,ki nas neizme- rno ljubi. Pri pridigi nas g. škof opogumlja, spodbuja in vabi, da z veseljem prenašamo trpljenje. Posebno je vabil bolnike, naj da- rujejo svoje trpljenje za nove duhovniške in redovniške poklice.
»Trpljenje je moč, ki nas krepi,« je rekel nekdo. In to je resnica. V trpljenju se kre- pimo, saj le tako spoznavamo, da je nekdo orodje, ki ga Bog potrebuje.
Po bogatih mislih g. škofa lahko bolniki prej- mejo bolniško maziljenje.Prošnje so izreče- ne doživeto. Vino in kruh se spremenita v Jezusovo telo in kri.Potem si še med seboj zaželimo mir, krepko si stisnemo desnice. Po sv.obhajilu smo vsi bolj vedri,saj imamo v sebi njega. Po maši še blagoslov z Naj- svetejšim.Slovesnost se s tem zaključi. Še malo poklepetamo z bolniki;dobijo okrepčilo
Še se bomo srečali. Tudi mi mladi se bomo še srečali na takem romanju,saj bomo, kot smo sklenili, spet prišli na pomoč tem,ki so je potrebni.

Helena Sajovec

Danica Oman govori v Zboru občanov občine Bežigrad (2.10.1984) o rekreaciji in športu invalidov.
Redki so, ki vedo, da je za Bežigradom se- dež Zveze za šport in rekreacijo invalidov Slovenije, in sicer v Ulici 29. hercegovske divizije v soseski BS-3. Organizacija šteje 8000 članov in članic.Edina zaposlena taj- nica, informatorka in še marsikaj v društvu pa je Danica Oman.
In s katerimi športi se ukvarjajo invalidi rekreacijsko in tekmovalno? S kegljanjem, balinanjem, streljanjem, sedečo odbojko, namiznim tenisom,plavanjem, atletiko,smu- čanjem, ribolovom in šahom. V to društvo se lahko vključijo vsi invalidi,torej tudi tisti katerih poškodbe se ne vidijo navzven, pa seveda tudi vsi, ki so tako ali drugače te- lesno poškodovani od rojstva ali pa so se ponesrečili kasneje: imajo amputirane noge, roke, so tetraplegiki, paraplegiki itd.
Šport in rekreacija sta za invalide zelo po- membna. Kdor si krepi telo, si krepi tudi dušo. Poleg tega gredo ti ljudje z društvi, sekcijami oz. komisijami,ki jih imajo razpre- dene po vsej Sloveniji,če redno trenirajo in če imajo dobre rezultate, najprej na med- društvena, področna in republiška, zvezna in mednarodna tekmovanja.Letos so bili naj- uspešnejši športniki in športnice na poletni in zimski olimpiadi, redno pa hodijo tudi na vsa svetovna in evropska prvenstva.
Na letošnji poletni olimpiadi za invalide so naši športniki in športnice osvojili skupaj 27 medalj, od tega 8 zlatih, 9 srebrnih in 10 bronastih. Na olimpiadi je tekmovalo 52 držav v 18 disciplinah, naši invalidi pa so nastopili v 6 različnih panogah.
Za invalide na vozičkih pa je Velika Britani- ja pripravila posebno olimpiado. Tekmovalo je 43 držav, naši pa so osvojili 5 medalj. Sicer pa so se dogovorili,da bodo olimpiade za invalide tam, kjer bodo sicer olimpijske igre za zdrave ljudi.V Sarajevu je bilo prvič tako.Tam so naši tekmovalci in tekmovalke osvojili eno - in to bronasto medaljo.
Kdor od invalidov bi se torej rad ukvarjal s športom,naj pokliče po telefonu (061)343- 924. Z veseljem ga bodo sprejeli.

njihovo vlogo v občinskih društvih in ne na zadnje, nuditi tudi nekaj sprostitve. Pred- vsem pa so jih nameravali v enotedenskem skupnem bivanju povezati med seboj, pre- biti zid izolacije in samoobtoževanja.
Navadno se zbere v eni skupini 15 do 20 prizadetih otrok, nekoliko več je staršev in nekaj zdravih bratcev ali sestric iz vseh krajev.Po prvem dnevu spoznavanja pote- ka vsak dan cela vrsta skrbno načrtovanih in preizkušenih aktivnosti - od praktičnega dela posebnih pedagogov s starši in otroki, do razgovorov in predavanj strokovnjakov. Obstaja pa tudi dovolj priložnosti za spro- ščen,spontan razgovor s starši, za opazo- vanje otroka ob vsakodnevnih aktivnostih, stikih z ostalimi otroki, tovarišicami in dru- gimi sodelavci. Vrstijo se razgovori in pre- davanja,izmenjava lastnih izkušenj,bojazni in pričakovanj. Vse to pa mnogim udeleže- ncem seminarjev pomaga, da svojega ot- roka, sebe in prihodnost dojamejo povsem drugače.Morda bolj realno,pa tudi z večjim pogumom in znanjem.Na osnovi spoznava- nja,da imajo drugi starši podobne probleme in da je skupno reševanje mnogo bolj učin kovito,spoznajo tudi pomen občinskih dru- štev za pomoč duševno prizadetim.

Otrok in družina, oktober 1984

22. septembra je bila slovesna otvoritev zavoda za varstvo in delovno usposablja- nje otrok in mladostnikov Draga pri Igu.
Tu bodo duševno prizadeti otroci našli to- plo okolje, nego in varstvo; to bo olepšalo njihovo življenje,staršem pa nekoliko zmanj- šalo skrbi in jim omogočilo,da bodo s svojim delom vračali družbi tisto,kar je dala njiho- vim otrokom.
V zavodu je sedaj prostora za blizu 200 zmerno, težje in težko prizadetih otrok in mladostnikov. Stal je 366 milijonov 549 tisoč dinarjev. Vsa oprema je domača. V nasle- dnjem letu nameravajo dograditi telovad- nico in objekt za delovno usposabljanje. Celotno investicijo pa bi po oceni gradbe- nega odbora najbolj smotrno zaokrožili z dograditvijo še enega doma za 40 otrok. Vendar je to še stvar prihodnosti.

A. Š., povzeto po Delu 24.9.1984

Mestno gledališče ljubljansko je v letošnji sezoni pripravilo zanimivo predstavo, ki si jo lahko ogledajo tudi slušno prizadeti gledalci To je delo Marka Medoffa »Otroci manjše- ga boga« v režiji Tozona. Predstava je pri- rejena tako, da si jo lahko ogledajo zdravi in slušno prizadeti ljudje.

Na vrh, ki se imenuje Marijino Celje (Maria- zell), sem se povzpel z namenom,da se na vrhu bliže Bogu, večnosti in večnim Resni- cam -nadiham duhovne svežine in si v njej okopljem svoje srce, da se potem s čistimi pljuči vrnem v dolino življenja.
Svoj prvi vrhunec smo doživeli že med po- tjo v avtobusu,ko nas je duhovnik z izbra- nimi mislimi, skupno molitvijo pripravil na srečanje z Marijo in ustvaril razpoloženje, da smo postali skupnost, ki je čutila in ži- vela drug za drugega.
"Živeti za drugega" pa je bila tudi osnovna misel petkovega predavanja p.Mollnerja, ki je bilo podano res življenjsko in občuteno in je bilo tudi vzorno povedano.
Na vsakem koraku je bila nam romarjem na vozičkih nudena pomoč in pozornost. Po- grešal pa sem možnost,da bi tudi mi priza- deti mogli dejavno sodelovati v programih in pri bogoslužju. Naravno se nam zdi, da kadar imajo srečanje mladi, tudi ti soust- varjajo program,sodelujejo pri bogoslužju z izbranimi mislimi, branjem beril, prošnjami...
Gotovo bi radi tudi mi prizadeti kaj doprine- sli k srečanju v smislu gesla tega srečanja - ŽIVETI ZA DRUGEGA. Tako pa je bila ta "prireditev" za prizadete, toda brez našega sodelovanja, kot da nismo od tega sveta. Prav takšen potek srečanja pa nekoliko greni žlahtnost doživetja.
Ogledali smo si tudi Dunaj. Pravijo, da kdor gre na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. Tudi mi smo ga morali na svoj način,ko sta se nam na Dunaju za krajši čas izgubili dve romarki, zaradi česar smo potem zamudili mašo v Mariazellu.
Bogu hvala tudi za to preizkušnjo, saj smo bili za našo skrb in bojazen poplačani tako, da smo se mimo načrta vsaj enkrat pri sveti maši srečali z Bogom v svojem jeziku, kar je bila že prej srčna želja mnogih romarjev. To doživetje pa me utrjuje v prepričanju, da »Bog piše naravnost tudi s krivo črto«. (portugalski pregovor).

Jože

LETO GRE IN LETO PRIDE

Je tudi pred petdesetimi leti čas tako hitel kot sedaj? Samarijan bo že vedel za odgo- vor. Tudi to bomo zvedeli, kakšno je bilo njegovo novoletno voščilo:
Lepo voščilo, res. Toda Samarijan ni ostal samo pri teh besedah. Bralcem je svetoval kako naj se darujejo,kako in za kaj naj no- sijo križ:

»Nikar se preveč ne ustrašite! Ne bo pre- hudo,ne bo pretežko! Seveda,kolikor že ni!
Vpregli vas bomo... Kako, saj ste že vpre- ženi.Ali pa ste obteženi.Kakor hočete reči. Breme morate nositi ali pa vleči. Breme pa ostane breme; teža je in ostane teža.
Pa kaj bi vam pravzaprav rad povedal? I, no! Vpregli vas bomo. Pa vam nočemo na- kladati novega bremena. Mi želimo od vas samo dobre volje, dobre misli, dobrega na- mena. Za kar trpljenje namenimo, temu pa služi.
Za kaj naj bo namenjena naša bolezen, vaše bolečine?
Dobrih namenov imate lahko več. Kolikor hočete. Milijon. Z molitvijo in darovanjem svojih bolečin boste za marsikaj in marsikje izprosili božjega blagoslova.
Danes je človeštvo en sam velik bolnik, ki krvavi iz neštetih ran. Vaše darovanje ima prav v tem času vsak dan večji pomen. Mislite drug na drugega. Ne samo na te, ki so z vami ali blizu vas. Mislite daleč prek krajev,kjer teče Sava,Drava,Soča in druge naše reke, mislite na kraje, kjer teče kri v potokih. Tudi tam so vaši bratje in sestre. Pa kaj se to pravi misliti nanje? To se pra- vi: Bodite bolj vdani, potrpežljivi, močni... Skupno trpljenje vseh bo človeško družbo očistilo in spravilo z Bogom.«

Z današnjim prispevkom zaključujemo to rubriko, ki vam je prinašala zapise iz lista Samarijan - prijatelj bolnikov, ki je izhajal pred petdesetimi leti.

Dragi Prijatelj! Zelo sem vesel pisma Ivanke Radežič. Spominjam se bivanja v Laškem in nje, kako zavzeto je poslušala pogovor med mano in Karolino iz Murske Sobote. Sam sem si mislil, kaj ko bi jo povabili na srečanja pa mi je bilo nerodno to takoj reči. Potem pa se je sama opogumila in opisala svoje zdravstveno stanje ter vljudno prosila, da bi bila prihodnjič tudi ona na enem teh sre- čanj. Lep pozdrav! Dragi Jože! Čeprav prihaja zima, je videti, da se "led predsodkov" le topi. Takšno ra- vnanje naj opogumi še druge, da bi se bolj čutili odgovorne za druge ter jim pomagali, da se bodo vključevali v našo bratsko sku- pnost. Upamo lahko,da jim bo to pomagalo tudi k lažjemu in boljšemu vključevanju v življenje.Uresničevanje gesla Bratstva bol- nikov in invalidov "Bolni si oznanjajo blago- vest" bo tako postajalo resničnost. Če bo- mo dobrine in srečo,ki smo je deležni, znali deliti z drugimi, sami ne bomo nič izgubili. Nasprotno, osrečevala nas bo zavest, da smo drugim pomagali po Kristusovem zgledu V svojem poslovilnem govoru, ko učencem naroča, naj ostanejo v njegovi ljubezni, med drugim pravi: »To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše vese- lje dopolni« (Jn 15,11).

Dragi prijatelj! Nisem imela upanja, da bom videla našo razstavo; 9. septembra sem jo le videla. Bilo je zelo lepo.Kakšne čudovite stvari naredi človek z dobro voljo, vztraj- nostjo, pogumom, kljub bolečini in nemoči.
Posebna zahvala gre odgovornim bolnikom in invalidom ter sodelavcem, ki so izdelke tako lepo uvrstili. Vsaka stvar je bila na svojem mestu.
Ko sva si razstavo ogledala, sva se podala na slovesnost k Materi božji v Velesovo. Tisto nedeljo sem doživela veliko lepega po zaslugi dobrega župnika,ki toliko stori zame; tudi na Brezje me je peljal. Iz srca sem mu hvaležna, Bog mu poplačaj! Lep pozdrav! Razstava izdelkov naših prizadetih bratov in sester je za nami. Res, bila je bogata in lepa. Bogata prav po tem,koliko ljubezni in trde volje je bilo vloženo v to delo. »Vse se rodi iz skritega vztrajanja.« Mislimo, da je in bo rodilo svoje sadove. Na splošno je bil obisk zadovoljiv. Mnogim invalidom je bilo omogočeno, da so si jo,tako kot ti,Fanika, ogledali. Upajmo, da bodo še mnogi drugi omogočili kateremu izmed bolnikov doživeti to, kar je bilo dano tebi.

Pozdrav vsem prijateljem! Že dolgo se ni- smo videli. Nisem sodelovala pri razstavi, tudi je nisem videla,razen v Ognjišču. Tudi te moje neizpolnjene želje naj bodo kot žr- tev, ki mi jo življenje ponuja. Želim si olaj- šanja, želim,da bi se kaj na bolje obrnilo, a često sploh pozabim, kakšno nalogo imam. V združenju z velikim Trpinom na križu pri- našam z Njim odrešenje morda meni zdaj nepoznanim. Morda so ravno moje žrtve pri- nesle milost kaki duši, v zadnjem trenutku življenja. Zato proč z malodušnostjo. Bodi- mo zvesti v malem vsak dan,vsak trenutek ki ga živimo. Ne omagujmo. Bog je naše u- panje. Apostol Janez je zapisal tako veseli stavek: "Bog je ljubezen" Bodimo podaljšek te ljubezni. Razdajajmo se,vsaj na tak du- hovni način. Ostanimo združeni v molitvi.
Vsem bralcem Prijatelja in sodelavcem že- limo blagoslovljene božične praznike. Za tvoje spodbudne besede, draga Ivica, smo ti iz srca hvaležni. Spoznanje nemoči in odpovedi je bridko, osrečujoča pa je za- vest,da je Bog z nami.On nas vabi k sode- lovanju,da bi bili podaljšek njegove ljubezni kot lepo poveš. Ljubezen je iznajdljiva in bo našla različne oblike delovanja.
Ne moremo vsi opravljati velikih del, naša dolžnost pa je, da s svojim vsakdanjim da- rovanjem,ko se trudimo za zvestobo v ma- lem,prispevamo v zakladnico Cerkve.Najbrž se premalo zavedamo tega, da more vsak- do prispevati svoj delež, čeprav skromen, da bi bili mnogi deležni milosti.Tudi apostol Pavel se je tega zavedal,ko je zapisal: "Na svojem telesu s trpljenjem dopolnjujem,kar manjka Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev." Kristus nas je sicer že odrešil, mi pa mu lahko "pomagamo" danes reševati svet. Najboljši način je življenje po evangeliju.

List Prijatelj preberem vedno od začetka do konca, tako tudi rubriko: Zdravstveni delavci - prijatelji prizadetih.
Vam zdravim je težko popolnoma razumeti nas bolne, nam zmeraj ustreči v vsem, saj so mnogi med nami kar dostikrat preveč nadležni in nestrpni. Toda eni in drugi pri- čakujemo potrpežljivost in razumevanje od teh, ki so nam najbližji in za nas skrbijo. Koliko pomeni topla beseda, razumevajoč, prijateljski stisk roke, verjetno vemo samo tisti,ki to redko doživimo, pa kdaj tako po- trebujemo tudi tak dokaz bližine.
Zavedam se, da so naše želje večkrat kar prezahtevne: pogostejši obiski, uiti štirim stenam vsaj za urico ali dve, doživeti kaj lepega - vsaj za trenutek pozabiti na bo- lezen...
Sama vem, kako težko je, če čutiš, pa če- prav je to morda le občutek, da te nihče ne jemlje resno. V breme si domačim, ki bi ti morali biti v največjo oporo. No,jesti do- biš,saj brez tega ne moreš živeti, toda ve- likokrat je to skoraj vse, kar storijo zate. Manjvreden si že med njimi, kaj šele med ostalim svetom.Na ulico ne moreš,ker bi te lahko kdo videl. Sodelovati ne smeš nikjer, saj,kaj pa sploh moreš ustvariti. Res, to so malenkosti, a za bolnika in invalida boleč udarec.
Morda zaradi vsega tega še bolj iščemo člo- veka - prijatelja, ki bi z razumevanjem po- slušal našo izpoved, ki ne bi rekel: »Nimam časa«,»to si že stokrat povedala«. Iščemo človeka, ki bi s tolažilno besedo pomagal znova zadeti križ na rame ter nas podpiral na poti, ki je včasih tako strma in polna zaprek. Navezati se na nekoga, ga imeti rad, že pomeni predajati se čustvom. Ne, to je le hvaležnost ter iskanje zaupanja in varnosti.
Seveda, vsak se mora sam znajti v okolju, v katerem živi, toda,če v tem okolju ni nič lepega, ničesar, ob čemer bi lahko rekel: »Radi me imajo, čeprav sem tak kakršen sem,« se mi zdi skoraj povsem razumljivo, da iščeš ljubezen drugje. Mogoče s svojim načinom »izkazovanja prijateljstva« marsi- koga preveč obremenjujemo? Kako hudo je če nimaš nikogar!
Mislim, da zdravi s pravilnim odnosom, nepri- siljenim vedenjem ter razumevanjem lahko mnogo pripomorejo k lažjemu vključevanju prizadetih v življenje.
Ob tem razmišljanju bi se rada iskreno za- hvalila vsem,ki tako nesebično,požrtvovalno skrbijo za nas z nego in duhovno tolažbo.
Obenem se v letu (duhovnih) poklicev spo minjam tudi vseh duhovnikov, redovnikov, redovnic,ki nam vedno z neizmerno ljubez- nijo lajšajo trpljenje.Bog naj vas blagoslovi ter nam vsem dá moč sprejemati in dajati! Pa tudi misijonarjev in misijonark, ki so vse zapustili, da bi pomagali najbolj ubogim. Kristusova luč naj vas vodi in vam sveti v vašem težkem vsakdanu! Hvala za tvojo izpoved, Alma. Morda ti bo zdaj laže,ko skupaj nosimo tvoje težave in morda se bo kdo ob tvojih vrsticah zamislil v to, kakšen je njegov odnos do prizadetih Pred očmi imam misel matere Terezije, ko pravi: »Največja bolezen ni gobavost, am- pak občutek,da nisi sprejet.« In prav to je bolezen današnjih dni, ne le pri bolnih, am- pak tudi pri zdravih. Ljudje dostikrat nima- mo časa za soljudi, čeprav prav te vezi potrebujemo. Edino Bog je tisti, ki nikoli ne zapusti človeka,vendar kot ljudje potrebu- jemo tudi vidna znamenja, potrebujemo na svoji poti tudi človeka. Potrebujemo drug drugega... Velikokrat pa opuščamo pozor- nost prav do tistih,s katerimi živimo skupaj ker nam je vse vsakdanje. A prav od teh po drugi strani pričakujemo največ. Mnogo lepše bi bilo naše življenje, če bi si znali povedati, da se imamo radi, če bi znali biti hvaležni za drobne malenkosti, za navzoč- nost vseh okrog nas.Le v taki povezanosti in s skupnimi prizadevanji bomo izpolnili na- še krščansko poslanstvo. Hvala ti za tvojo duhovno podporo vsem Bogu posvečenim osebam, morda bodo prav tvoje molitve in žrtve seme mnogim novim duhovnim pokli- cem. Nisi sama, Alma, vedi, da smo v duhu povezani med seboj.

Dragi urednik in vaši sodelavci! Že dalj časa prejemam dragega Prijatelja, za katerega se vam ljubeče zahvalim. Veste, dragi bratje in sestre v Bogu, naš Prijatelj mi je zares drag in zvest, ker me razveseljuje in dela kratek čas.Hudo mi je,ko se me kot bolnika mnogi ogibajo. Nihče me ne obišče, le sra- motijo me.S težkim srcem opažam,kako se ne zavedamo, da smo kristjani. Da bi bili vi blizu mene, bi me gotovo obiskali, mar ne. Vsemogočnemu Bogu se moram zahvaliti, ko mi daje toliko moči,da vam pišem. Prija- zno vas pozdravljam in za vas vse zvesto molim. Prijatelj želi biti prijatelj vsem, posebno še tistim,ki se čutijo zapostavljeni in osamljeni Ob vsem svojem trpljenju pa ne pozabite biti samo do drugih boljši kot so oni do vas To je najboljši dokaz ljubezni in pričevanja. Hvala za vsako tako dejanje, ki nas bogati in dviga našega duha, obenem pa nas po- vezuje med seboj.
Gotovo te bomo radi obiskali, dragi Franc, ko bo priložnost za to. Še bolj prav pa bi bilo, ko bi se v tvoji bližini našel kdo, ki bi priskočil na pomoč. Morda pa je v bližini še kakšen bolnik,ki bi ga mogel obiskati. To bi bilo zelo v smislu Bratstva, saj se sorodne duše najbolj razumejo. Takšna prijateljska povezanost, pogovor in skupna molitev bi gotovo lajšala dolge in samotne ure.

Nekam turobno zimsko jutro je. Ozračje bol- niške sobe pretresa bolečina.Onemogli kriki razbolele ženske se zabadajo v mojo dušo. »Sestra, pomagajte... pomagajte! O Bog, o Marija, pomagaj!« Zdaj čuti,prišel je tisti neizbežni trenutek, ko se človek, pa naj je bil še tako daleč od njega, sreča z Njim, ki je nekoč na križu tako kot ona ponavljal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Spet presunljivi kriki. Nekatere zapuščajo sobo. Ne morejo prenesti te tuje, a žgoče bolečine. Na hodniku pa je mir. O,zdaj vem zakaj tisti, ki so razpeti na križ, ostajajo tako sami. Ljudje se boje srečanja s tujo bolečino, še več, beže pred njo. In človek ostaja sam. Potem se nekdo,ki mu pravimo zdravnik, skloni nadenj, ogleduje, tipa in končno odloči naj dobi ampulo Apaurina.
Kriki ugašajo.Soba se utaplja v vsakodnevni jutranji ritem, ko se prebujaš v nove, ne- znane trenutke in ti je pri srcu tesno. Kaj bo danes z menoj? Že peto jutro se tako sprašujem, od trenutka, ko sem prestopila prag te velike bolniške sobe. Že tretjič v tem letu objema moj pogled te stene, edi- ne,ki čuvajo skrivnost moje osebne drame. Sama sem med uvelimi ženicami, priklenje- nimi na bolniške postelje, sama s svojo mla- dostjo; in ob meni morda poslednji utripi zgaranih življenj. Ne vem zakaj,toda nena- doma se zavem, da ta hip mislim na svojo smrt, na trenutek, ko bo začelo ugašati v meni vse tisto, kar danes še živi. Ko ne bo več sanj in ne hrepenenj, ko bo le še z bolečino prepojeno telo in se bo moja duša pogrezala v brezmejnost večnosti. Morda bom taka kot tista starka v kotu,ki želi sa- mo še domov, čeprav je njen dom prazen in je nihče ne čaka. Ali pa starka, ki nemo in negibno leži poleg mene. Le težko hro- penje mi govori o življenju, ki se poslavlja.
Ne mislim več nase. Vse tone v skrivnost teh žena, s katerimi bom delila te tedne življenja. Soočala se bom s skrivnostjo nji- hove bolečine,z dramo njihovega življenja. Prisluškovala bom utripu teh src in morda bo moja beseda eni ali drugi prinesla vsaj kanček tolažbe. Mogoče bo moja navzoč- nost vsaj kateri v pomoč.
Da, to si želim, Gospod: tudi za temi zidovi živeti zate,zanje, v katerih se mi najgloblje razodevaš, ki so s Teboj pribiti na križ. Naj bo sleherna moja bolečina dar Tebi,Gospod le Tebi znana daritev za vse, ki jih ljubim.

M. Š.

V zadnjih dveh semestrih fakultetnega štu- dija je Slavka začutila,da z njenim zdravjem ni nekaj v redu.Noge so postajale neposlu- šne.Hoja je postajala podobna hoji pijane- ga človeka. Nastopile so še vidne motnje, vse po dvojno je videla.Vseeno je uspešno celo z odliko,diplomirala in postala diplomi- rana inženirka.
Bolezen je napredovala.Na nevrološki kliniki v Ljubljani so ugotovili bolezen: SKLEROZA MULTIPLA.To je za sedaj neozdravljiva bo- lezen. Bolnik lahko popolnoma ohromi,zgubi vid,pri nekaterih celo govor čisto odpove.. Tudi Slavka je morala sesti na invalidski vo- ziček. Sedaj je stara 38 let in od rane mla- dosti hudo bolna na invalidskem vozičku, a prav ona pravi:Hvala Bogu za lepo mladost
Kaj jo osrečuje, da lahko kljub hudi neozdra- vljivi bolezni s hvaležnostjo vzklika zahval- nico Bogu? Pravi: »Verujem, da smo lahko vsi ljudje deležni sadov Kristusove žrtve: da smo zveličani. Verujem pa tudi, da tudi moje trpljenje ni nesmiselno. Darujem ga Bogu za čisto določen namen. Verjamem, da ga Bog tudi sprejme.Ali ni to velika sre- ča,da s svojim trpljenjem koristim? Bi lahko toliko koristila sočloveku,če bi bila zdrava? Se morda zaradi prevelikega zdravja ne bi prevzela? In kje bi našli pomoč tisti,za ka- tere sedaj žrtvujem svoje trpljenje?
Še in še Slavka pripoveduje o svoji sreči in zastavlja vprašanja o smiselnosti trpljenja in že tudi sama odgovarja, da dosega smi- sel trpljenja samo v darovanju in v voljnem prenašanju življenjskega križa in hoji za Jezusom na vrh Kalvarije: »Kdor ne vzame svojega križa na rame in ne gre za menoj, ni mene vreden,« pravi naš Zveličar.
K temu pa dodaja Slavka: »Diplomirana in- ženirka sem,a iz tega naslova in izobrazbe nisem še nikdar služila ne bližnjemu ne sebi kajti Vsemogočni mi je določil nov poklic,ki prinaša dostikrat nevidne sadove,a vendar so mogočnejši in neizmerljive vrednosti, to je poklic molilca. Namenske potrebe ni nik- dar konec. Namenov se ne zmanjka. Prav molitev pa je tudi vir moči, da lahko z da- rovanjem trpljenja ovrednotim svoj križ. Molitev je neusahljiv vir moči, da že sedaj gledam v večno domovino, kamor potuje- mo vsi, tam ni nobene bolezni, ne starosti, ne trpljenja, tam je doma Sreča in večna Ljubezen. Mar spričo tega ni moja mladost lepa? Hvala Bogu za srečno mladost!

Franc Špelič

Dolgo časa sem že invalidka,zato že skoraj dvajset let nisem bila deležna »prave« pri- prave na velikonočne praznike.Torej res je že dolgo vse do letošnje pomladi.
Konec meseca marca sem odšla na zdrav- ljenje v Atomske toplice v Podčetrtek.Pre- pričana sem bila, da se bom, kot prejšnje leto, dolgočasila,da ne bo nobenih "pravih" znancev, mojih sotrpinov. - Pa ni bilo tako Čas v toplicah mi je minil lepo in polno, kot že dolgo ne.
Davno sem že spoznala,da je vsakodnevna molitev nujno potrebna vsakemu človeku, posebno še invalidu, ali bolniku. Potrebna tako kot vsakdanja hrana.Takrat se človek popolnoma prepusti Bogu, Njegovi previd- nosti in ljubezni in nenadoma je vse tako lahko! V luči božje navzočnosti se vse pri- kazuje popolnoma drugače. Vse se spremeni ko pridemo pri molitvi v tesen stik z Bogom Sonce božje navzočnosti razliva svoje ža- rke na vse okrog nas.
Ta naša in moja želja po molitvi je bila v obilju potešena! Sprva je nam,ki smo se zbi- rali, prinašal sveto Rešnje telo izredni deli- vec sv. obhajila Franc Špelič. Kakšna sre- ča je to bila za nas! In ko smo čakale,smo vedno imele dovolj časa za molitev. Tiste dni pred veliko nočjo je seveda bil na vrsti žalostni del rožnega venca.
Ko je prijatelj Špelič odšel domov, nam je vsak dan prinašal Jezusa župnik Mirko Kra- šovec.
Jima bomo kdaj dovolj hvaležni,-bomo kdaj dovolj hvaležni Bogu, da nam je poslal dva taka človeka? Čutim potrebo, da bi se ne- nehno zahvaljevala.

Aljoša

Čas teče brez povratka, ostaja pa bridek spomin, jedka bolečina. Kolikokrat sem že bila v mislih na nesrečni gori San Pietro, ko- liko molitev je kipelo za žrtve,med katerimi je tudi moj sin prvorojenec. Ne sprašujem se, zakaj je moralo biti tako in ne drugače, ne razmišljam, kako bi potekalo življenje, če se ne bi bila zgodila ta katastrofa. Pač pa se od prvega trenutka dalje ubadam z vprašanjem,kaj je sedaj z njim.Ali so rešeni ali trpijo? Pravijo, da Bog pokliče vsakega takrat, ko je zanj najprimernejše,ko je naj- bolj zrel za večnost. Če je tako, potem bi morala biti zadovoljna, da, celo srečna, da ga je poklical ravno takrat, ob tisti jutranji uri 1. decembra,v megli in viharju, tik pred pristankom letala. In vendar mi je hudo, hudo zato, ker z razumom in voljo skušam dojeti vso veličino božjega usmiljenja,s sr- cem matere pa tega ne morem tako zlahka uskladiti.
Primerjali so snemanje s križa tisto nadpo- vprečno žrtev vaščanov iz vasice Perpeto Bicehisano, ko so zbirali raztrgane kosce teles v modre polivinilaste vrečke in jih pri- našali slovenskim zdravnikom v razpoznavo Da, to je bilo snemanje, še bolj pa je bilo bridko takrat, ko so nam ta, na tisoče raz- sekana trupla simbolično položili v naročje, tam na letališču - na Brniku!
Žalostna božja mati,samo ti si lahko obču- tila našo bolečino, saj si sama v vsej pol- nosti doživela tak neponovljiv trenutek.
Ves čas, od nesreče dalje,sem si želela priti v bližino kraja, kjer so naši dragi dočakali zadnjo sekundo zemskega življenja in so se zanje odprla vrata v večnost.
Letošnjo jesen se mi je želja uresničila. Z najmlajšim sinom sva odpotovala na Korzi- ko in nato v kraj, kjer so čakali naši ljubi sinovi in hčere na povratek v domačo zem- ljo. Cerkvico sem takoj prepoznala in tudi križev pot mi je bil znan po fotografiji. S sinom sva pred Marijin oltar postavila veli- ko, umetniško okrašeno svečo, ki je gorela vso mašo v nedeljskem dopoldnevu kot pozdrav z doma. Mislim, da je bil napis na njej dovolj zgovoren: »Ljubezen nikoli ne mine!«
Verniki so bili z nama zelo ljubeznivi in vsi so nam zagotavljali,da ne bodo nikoli poza- bili žrtev in da molijo zanje in za nas! Hudo jim je, da se je ta nesreča pripetila ravno pri njih. Občutila sva ljubezen do bližnjega kot v prakrščanskem občestvu.
Odšla sva po cesti navzgor, da bi morda sin našel kako pot, ki pelje na vrh usodne gore.
Ostala sem sama. Začela sem ponovno mo- liti, saj v bližini kraja, kjer je umrl sin in še toliko njegovih sopotnikov, pač ni mogoče kaj drugega. Edino to mi daje moč.
Otok je žehtel od vročine, zrak pa je bil nabito poln vonjav raznih cvetic, ki rastejo na gori. Spomnila sem se Napoleona, ki je baje ob neki priliki rekel, da boš spoznal Korziko z zaprtimi očmi po njenem vonju.In še res je tako! Ure so minevale, jagode na rožnem vencu so drsele skozi prste, sina pa od nikoder. Spremljala sem v mislih nje- gove korake,skušala pomagati na težki po- ti, biti navzoča ha usodnem mestu. Želela sem si, da bi sama stopila tja, kjer še leže ostanki letala,da bi sinu in ostalim izkazala poslednjo možno pozornost, da bi neštete drobcene kosce teles,ki so tu ostali, v mi- slih pobožala in jih ljubkovala. Vendar to ni bilo mogoče.
Nisem bila primerno obuta,oblečena,pa tu- di fizično pripravljena za tak pohod. Ostalo mi je potrpežljivo čakanje in molitev. In po šestih urah-strah! Strah, da bo padel tudi sin v kak prepad in se ne bo več vrnil, te- snoba v srcu in duši. Ko se mi je zdelo, da ne morem več čakati, da bi morala karkoli storiti, je pritekel sin k meni. Pa kakšen! Raztrgan, razpraskan, krvav, objokan, ut- rujen, do zadnjega vlakna premočen. Sam brez vodiča, brez markacij se je prebijal skozi goščavo, trnjevega grmičevja in ska- lovja in slednjič prispel na vrh, da bi lahko nato zagledal planjavo,kjer so ležali ostan- ki nesrečnega letala. Nabiral je kamenje in na tleh sestavil ime svojega brata »JOŽE«. Zame je to najlepši in najdragocenejši spo- menik, ki ga bo ali ga je kdorkoli postavil svojcu! Znak ljubezni, vztrajnosti, požrt- vovalnosti in medsebojne pripadnosti. Bila sem v srcu ponosna na najmlajšega, ki je hotel bratu pokazati,da se ga spominjamo, da smo prišli k njemu na obisk, da ga ima- mo radi. Težko mi je bilo, ker nisem mogla položiti na kraj nesreče cvetja za vse umrle pa me je tako tolažilno pomiril sinko: »Ne bodi žalostna, mami, tam je polno lepih in dišečih cvetic, v cerkvi pa gori sveča, ki sva jo prinesla!«
V kraju,kjer smo bivali,stoji cerkvica,ki ima na zunanji strani iz lučk sestavljen napis: Ave Marija, v glavnem oltarju pa je Kalva- rija z Marijo in Janezom pod križem. Kako zgovorno..., kot bi si prav ta kraj izbrali!

žt

Že kot dojenčka so me starši zapustili in tako sem ostala tudi brez sorodnikov. Zato sem morala biti vedno le pri tujih ljudeh, po- leg tega sem postala tudi invalidka.A dobri Bog mi je dal potem še toliko moči, da sem zmogla nastopiti službo,katero sem oprav- ljala dobrih trinajst let. Nato se mi je bole- zen zelo poslabšala in so me invalidsko u- pokojili. Ker se je bolezen stopnjevala,sem zaprosila kongregacijo šolskih sester, da bi mi priskočila na pomoč. Dala mi je sestro za strežbo;uslišali so mojo prošnjo.Ta ple- menita sestra, ki mi je stregla triindvajset let, je pozneje tudi sama zbolela. Zato so jo poklicale zopet v svojo skupnost.Pa tudi mene niso zapustile sámo, ampak so me sprejele v svojo oskrbo.Za to jim dolgujem vso zahvalo, posebno s. provincialki Jožefi Medja in vsem, ki so k temu pripomogle. Že vnaprej se zahvaljujem vsem sestram, ki me bodo odslej oskrbovale in negovale. Gospod naj vsej kongregaciji šolskih sester bogato povrne in ji podeli svoj blagoslov ter obilo svojih milosti, saj so me duhovno in telesno osrečile in okrepile.
Iskren pozdrav vsem šolskim sestram in vsem trpečim bratom in sestram!

Adela Merc

Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, z večno ljubeznijo nas ljubiš in senco smrti spremi- njaš v zarjo novega življenja. Prosimo te, ozri se na vse, ki žalujejo za rajnimi, da se bodo iz teme žalosti dvignili k luči in miru. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Že nekaj časa se pripravljam, da vam na- pišem nekaj vrstic o svoji pokojni sestri Francki Cimerman iz Novega mesta, Hla- dnikova 3,ki je umrla 24.maja. Bila je redna naročnica lista Prijatelj od vsega začetka. Še prihaja ta list na njen naslov, a berem ga jaz. Pokojna sestra Francka se je rada dopisovala z drugimi sotrpini in se udeleže- vala srečanj, posebno na Zaplazu.
Njeno življenje je bila Kalvarija trpljenja, po- sebno zadnje štiri mesece. Tolažbo in moč je prejemala v sveti Evharistiji, in z Njim odšla od nas v lepše življenje.
V meni je ostala praznina,ki jo dopolnjujem z upanjem,da se veseli pri Bogu,in prosi za duhovnike in misijone, za katere je darovala vse zemeljsko življenje. Bolj ali manj znani prijatelji odhajajo od nas Konec avgusta se je tiho poslovil Velebit Kamenšek, Tavčarjeva 4, Ljubljana, prav tako,kot je tiho in neopazno živel med na- mi. Skoraj se nismo poznali, tudi obiska, ki smo mu ga obljubili, ni dočakal. V svoji bo- lezni je ostajal potrpežljiv in vdan. Znal je biti do vsega pozoren in biti hvaležen za vsako pozornost. Veliko se je posvečal ot- rokoma in se tudi v tem pokazal kot skrben oče. Prav zato ga še toliko bolj pogrešata. Njegovo življenje je tukaj ugasnilo, da bi moglo v vsej polnosti večno zaživeti.

s. Edith

Svoj križ so vdano prinesli do konca življe- njske poti tudi naši prijatelji:
Angela Badalič, Dom upokojencev,Tabor, Ljubljana
Tone Ilc,Dom upokojencev,Trnovo,Ljubljana
in Lojze Slak, Golobinjek, Mirna peč.

Po dolgih letih se srečata nekdanja znanca Eden je medtem postal pravi debeluh,drugi je ostal suhec.
»Ti ne smeš nič več jesti, saj te bo razne- slo, tako si debel,« je vzkliknil suhec, ki je debeluha komaj spoznal.
»Jaz lahko jem, se vsaj vidi, kam devljem, pri tebi je pa res vse proč vrženo, kar po- ješ, torej bi ti ne smel jesti, ki samo škodo delaš,« je vrnil debeluhar.
Možakar je prišel v trgovino: »En kozarec bi rad« je pojasnil prodajalki. »Kar izberite« je prodajalka ponudila vrsto malih kozarcev »Rad bi takega, takega, tistega mi dajte,« je veselo pokazal na polici kozarec za vla- ganje.
»Ali bo žena vlagala?« je bila radovedna zgovorna prodajalka.
»Žena vlagala?« je začudeno ponovil mož. »Ne, ne, ampak zdravnik mi je dovolil vsak dan samo en kozarec vina,« je pojasnil in z olajšanjem gledal kozarec za vlaganje v prodajalkinih rokah.

Dom dr. Janka Benedika v Radovljici so zgradili leta 1977. Kot splošni socialni zavod je namenjen varstvu starejših občanov in spre- jema v oskrbo osebe, ki zaradi starosti, telesne prizadetosti in drugih okoliščin ne morejo ali ne želijo živeti sami ali v družini. Nadalje zagotavlja nastanitev, prehrano in zdravstveno nego ter tiste dejavnosti, ki ustrezajo potrebam oskrbovancev.
V domu je bilo prvotno le 124 mest v 70 sobah, leta 1983 pa so zgradili prizidek,ta- ko da je sedaj v domu 198 mest. Objekt je štirinadstropen in sezidan tako,da ima osem bivalnih enot, ki so med seboj povezane z dvigalom, s stopniščem in prehodnimi hod- niki. V domu je sedaj 134 sob, od tega 72 enoposteljnih, 54 dvoposteljnih in 8 tro- posteljnih. V vsaki enoti je urejena čajna kuhinja, kjer si oskrbovanci lahko skuhajo kakšno malenkost (čaj, kavo) in pa dnevni prostor, kjer lahko spremljajo radijski in televizijski spored, prebirajo časopise in se ukvarjajo z raznimi dejavnostmi.
V četrtem nadstropju je urejen oddelek za huje bolne, za take, ki niso več sposobni samostojnega življenja in jim je potrebna intenzivnejša nega. Opremljen je z ustrezno bolniško opremo in ortopedskimi pripomočki ki oskrbovancem omogočajo več samostoj nosti in rehabilitacijo. Na tako imenovanem »bolniškem oddelku« je 54 mest, vendar je nekaj invalidov in bolnikov v vseh bivalnih enotah. Ker je čedalje več vlog za sprejem v dom zaradi bolezni, bomo postopoma preuredili za nego bolnikov tudi tretje nad- stropje.
Ob gradnji prizidka smo v domu uredili tudi večjo jedilnico s 140 sedeži, fizioterapijo, knjižnico in delovno terapijo. Urejen je tudi prostor za dnevno varstvo starejših obča- nov (12 mest), prostor za frizerja in pedi- kerja ter zobna ordinacija. V klubski sobi je postavljen tudi biljard.
Ob gradnji prizidka smo si predvsem priza- devali,da bi zboljšali stanovanjski standard in namenili več pozornosti prostorom za družabno življenje in dnevne dejavnosti. Sedaj pa bo potrebno bolj razvijati vsebin- sko delo,predvsem pa dnevne aktivnosti in družabno življenje. Trenutno za to skrbita delovni terapevt in fizioterapevt, ko pa bo dom polno zaseden, bo potrebno zaposliti dodatne delavce, ki bodo skrbeli za aktiv- nejši vsakdanjik stano- valcev doma. V Domu je skupno 48 zaposlenih.
Obiski v Domu so vsak dan od 13. do 18. ure.
Duhovnik prihaja v Dom vsak prvi petek v me- secu. Lahko ga pa po- kličete tudi izven tega časa. Svojo željo spo- ročite oddelčni sestri.

Prispevke za I. številko za leto 1985 pošljite do 15. decembra 1984.

Naslovna stran: foto J. Marolt.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 - Odgovorni urednik: Jože Zupančič Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 30 din, naročnina za leto 1984 180 din (podporna 360 din), za inozemstvo 400 din (dodatek za letalsko 300 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.