*  *  *

Dobri Oče,
v svetem letu odrešenja
se ti zahvaljujemo za tvojo ljubezen.
S smrtjo in vstajenjem svojega Sina
si nas odrešil. Marija, Odrešenikova in naša mati,
prosi za nas!

Slika na ovitku: foto M. Kambič

Letos je vsaka katoliška Cerkev usmer- jena v praznovanje svetega leta. Vsi skupaj in vsak posebej smo zato pokli- cani k še večji budnosti v molitvi, žrtvi, darovanju. Potrudimo se, da bi ta jubi- lej kolikor moč globoko in res krščansko doživeli.Odprimo svoja srca Bogu in so- človeku, da bomo mogli sprejeti milost odrešenja svetega leta. Obenem pa lahko še bolj dojamemo pomen trpljenja in darovanja našega Odrešenika.
Za vse to je potrebno moje in tvoje - naše življenje, bratje in sestre. Odgo- vorni smo za vse, kar nam Bog daje, kar dajemo mi njemu. Bolj ko se bomo tega zavedali, bolj nam bo dojemljivo odrešenje, vsa njegova vsebina in moč.
Ob poglabljanju v skrivnosti odrešenja ne smemo pozabiti Marije - Jezusove in naše Matere. Ta sveta žena ima veliko vlogo pri našem odrešenju. Jezusa je spremljala vse življenje. Njena vdanost božji volji in njemu, ki nas je odrešil, je trajala od spočetja do njegove smrti na križu,do njegovega pokopa in vstajenja Marija je bila prva,ki je najgloblje dojela pomen daritve. Skupaj s svojim Sinom je bila pripravljena darovati se in trpeti poleg Sina za dobro vsemu človeštvu. Bila mu je zvesta. Vse njeno življenje je bilo usmerjeno v razumevanje in duho- vno pomoč ob trpljenju Sina. Jezus je to dobro čutil, še posebno na Kalvariji, ko so ga vsi zapustili... Ob njem je bila njegova Mat!, ki še danes ostaja naša priprošnjica.
V Listini o svetem letu papež Janez Pavel II. spodbuja vso Cerkev, naj se po Marijinem zgledu čuti poklicana, da ta zadnji odsek XX. stoletja odrešenja živi v obnovljenem in poglobljenem du- hu: »Kot je Marija v veri in ljubezni šla pred Cerkvijo ob zori odrešenja, tako naj gre pred njo tudi danes, ko v tem jubileju stopa proti novemu tisočletju odrešenja.
Prav v tej dobi svoje zgodovine Cerkev v Mariji najbolj 'občuduje in poveličuje najlepši sad odrešenja in vesela zre kakor v najčistejši podobi to, kar sama upa in želi postati'; v Mariji prepozna, časti in kliče na pomoč 'prvo odrešeno' in obenem prvo, ki je najbolj povezana z delom odrešenja.
Vsa Cerkev si bo torej morala prizadevati da se kot Marija z nedeljeno ljubeznijo poglobi v Jezusa Kristusa, svojega Go- spoda,in pričuje z naukom in življenjem, da ničesar ni mogoče storiti brez njega, saj v nikomer drugem ni zveličanja. In kot je Marija s privolitvijo božji besedi postala Jezusova mati in se popolnoma posvetila osebi in delu za svojega sina, služeč skrivnosti odrešenja, tako mora Cerkev danes in vedno izpovedovati,da ne pozna med ljudmi nikogar razen Je- zusa Kristusa, križanega, ki nam je po- stal modrost, pravičnost, posvečenje in odrešenje.
S tem pričevanjem bo mogla Cerkev - kot Marija - prižgati plamen novega upanja za ves svet.«
Bodimo Mariji hvaležni za to njeno vlo- go pri odrešenju. Bolniki in invalidi še posebej potrebujemo njeno varnost in priprošnjo.Veliko nam pomeni vsak pra- znik, posvečen Mariji,ker ob njem lahko poglobimo svojo vero, se notranje zbli- žamo z Marijo in Jezusom. Prav v tem času smo že in še bomo obhajali Marijine praznike... Zatekajmo se torej k Mariji in Jezusu v trpljenju, veselju, iskanju... ne bo zaman. Mati in Sin nas bosta sprejela v svoje zavetje in tolažbo...

Marjetka

AVGUST

MISIJONSKI NAMEN: Da bi obiski ver- nih turistov v nekrščanskih deželah koristili tamkajšnjim kristjanom in nekristjanom.
Mnogi nimamo možnosti potovati v ne- krščanske dežele,čeprav niso tako zelo oddaljene. Potrebno pa je,da se v svoji molitvi spomnimo teh naših bratov, ki si po trdem delu v tovarnah in raznovrst- nih delavnicah želijo spremeniti okolje iin se odpočiti,nabrati novih moči, spo- znati se z drugimi ljudmi. Ko se bodo srečevali z gostitelji, naj ne bi pozabili ali zatajili svojega krščanskega bistva. Lahko pa bomo mi dobili obisk iz katere teh dežel in ne sprenevedajmo se tudi mi, kdo smo.

SEPTEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi Cerkev v Maleziji uživala versko svobodo.
Kristjanov v tej daljni azijski deželi je le peščica,ki jo obkrožajo pripadniki drugih verstev, kateri si med seboj pogosto ostro nasprotujejo. Vlada si prizadeva za edinost in mir, Cerkev pa bi rada spo- dbudila laike za poslanstvo evangelija. Zanimanje je veliko in sadovi sožitja so že vidni.
Molimo, da bi bili kristjani te dežele ve- dno odprti evangeliju in pripravljeni vse dobrine deliti z brati in sestrami Malezije.

A. K.

Misijonar
je svetal žarek

Srečali smo se čisto ne- pričakovano... Ko smo posedli okoli mize, sem se zazrla vanje. Štirje preprosti obrazi so mi odkrivali ljudi, ki so se odzvali kli- cu, ki jih vsak dan vabi k delu za bližnje in preko katerih dajejo svoje življenje Bogu.
Prišli so na dopust z Madagaskarja, kjer poleg drugega predvsem skrbijo, da Kri- stusova ljubezen tudi tam dosega srca ljudi.
Področje, kjer delujejo Slovenci (devet duhovnikov,štiri sestre,en laik) je večje od Slovenije.
Škofjeločanka s. AMANDA POTOČNIK, usmiljenka, deluje v Vangaindranu že dvanajst let. JANKO KOSMAČ, duhov- nik iz Koprske škofije se je po desetih letih dela na področju Ankarane za stal- no vrnil domov. JANEZ PUHAN, lazarist, doma iz Bogojine, je po dvanajstih letih dela v Vangaindranu že na pol Malgaš. KLEMEN ŠTOLCAR, prava gorenjska korenina z Bleda,je po štirih letih dela v Ranomeni sedaj prišel prvič na dopust.
Ker so razdalje med postojankami zelo velike, se vsi Slovenci srečajo le ob ka- kšnem godovanju in ob vrnitvi z dopusta Z nekaterimi sestrami se vidijo komaj enkrat na leto. Takole smo kramljali:
KLEMEN: »Ni dovolj,da si želiš v misijone, ali, da si tja poslan. Treba je ta poklic doživeti, da se dokončno izoblikuje. La- hko povem, da ste meni predvsem bol- niki dali to pobudo, da grem v misijone. Presedalo mi je, da bi bolnikom govoril, naj se žrtvujejo,sam pa bi lagodno živel Zato sem si želel, da bi kaj več storil in se poskusil tudi sam darovati.Gotovo je več vplivov, da se odločiš za misijone, a zame ste bili velika injekcija prav bol- niki. Dokler se nisem srečal z vami, ni- sem mislil na misijone.Potem pa je prišla želja, da bi nekaj delal... Ob odhodu na Madagaskar sem si vse skupaj bolj "gro- zno" predstavljal, kot je potem res bilo. Domotožje me sploh ne daje, pa tudi snega ne pogrešam,čeprav sem bil tako navdušen smučar. Ob raznih težavah vedno čutim molitveno pomoč bolnikov.«

JANEZ: »Kristusa si spoznal in si dolžan, da ga poneseš drugim. Pošilja te tudi Cerkev, iz katere izhajaš. Pričuješ pa najbolj s svojo osebo, ne le z besedo. Biti moraš ne le oznanjevalec besede, kar je seveda pomembno,ampak še bolj oznanjevalec s celo osebnostjo. Med ljudmi moraš živeti tako, da si jim Kris- tusov poslanec.«
s.AMANDA:"Skušaš se darovati za druge"
JANKO: »To je tudi pomoč mladim Cerk- vam na Madagaskarju,ker tam ni dovolj domačih duhovnikov.V misijone sem šel nekoliko naivno. V konkretnem delu pa spoznaš, kaj je misijonski poklic.«
JANEZ: »Šli smo v neznano, da bi oz- nanjali vero v Kristusa in služili tistim,ki so najbolj potrebni. Potrebe so povsod, tudi doma, a čutil sem, tam me potre- bujejo najbolj. Zdaj vem, da je to res.«

s. AMANDA: »Šla sem, da bi pomagala najbolj trpečim in gobavcem.Tam je treba pomagati telesno in duhovno. Hodim po vaseh in iščem, kdo je najbolj potreben pomoči. Tudi preverjam, če so potrebe resnično take, kot se pokaže.«
JANEZ: »Na Madagaskar sem prišel z nekim občutkom večvrednosti, češ, učil vas bom... Počasi pa odkrivaš, da se lahko marsikaj naučiš od njihovega na- čina življenja in mišljenja. Ko doživljaš razne osebne udarce, izoblikuješ svojo duhovnost,svoj duhovniški lik. Misijonar postajaš šele v kraju, kamor si poslan.«

JANKO: »Kjerkoli si, skrbeti moraš za žu- pnijo, cerkev, tisk, revne...Povsod oprav- ljaš delo za širjenje božjega kraljestva«
KLEMEN: »Največjo razliko opažam glede verouka. Tu duhovniki komaj »vlečejo« verouk. Starši ne hodijo v cerkev,otroci iz neke navade morajo.Na Madagaskar- ju pa vsi, ki pridejo, pridejo res z nekim zanimanjem. Tam je sveže krščanstvo«
JANKO: »Res, tam verouk ni breme in skoraj ni osipa. Otroci ostanejo v Cerkvi«
KLEMEN: »Ko jih zajame Kristusov nauk so navdušeni.Neki fant pride vsako ne- deljo 15km daleč peš k maši. Namerava postati katehist. Pravi,da je vesel evan- gelija, da bi za ta nov nauk vse daroval.«
JANEZ: »Na vasi s spoštovanjem gledajo na tiste, ki so res kristjani, imajo ugled. Neverni pa hkrati tudi iščejo prilike, da bi jih »ujeli« v kakšni nedoslednosti.«

JANEZ: »Po malgaški miselnosti so si celo dolžni deliti, »kar je kuhano ali su- rovo pri hiši«, kot pravi njihov pregovor To je tudi ena od ovir, da ni večjega napredka. Nekdo nekaj ima, drugi ga izkoriščajo. Ko pošljejo koga v šolo, ga podpirajo vsi sorodniki, da bodo potem živeli na njegov račun. Iskrene, nese- bične pomoči pa pravijo sami Malgaši, da je vedno manj.«
KLEMEN: »Deliti, to jim je prirojeno. Otroci si delijo bonbon iz ust v usta.«
JANKO: »Revščina je večja v mestih. Na vasi je bolj oh- ranjena medsebojna pomoč in tudi zraste kaj, na asfaltu pa nič in tudi denarja ni. Problem je toliko hujši, ker se mesta neverjetno večajo.«
JANEZ: »V mestih je krščanstvo bolj raz- gibano med mladimi. Tudi kdor ni kristjan se zanima za vero. Ovira, da se nam ne pridruži, je največkrat to,ker se Malgaš težko veže. Po naravi je svoboden člo- vek. Krščanstvo se mu zdi težka stvar in noče reči »da«, če potem ni priprav- ljen tistega »da« živeti. Naše cerkve v glavnem napolnjujejo mladi,kar je velika razlika v primerjavi s Slovenijo.«
JANEZ: »Seveda se trudijo.. "Da ne boš molilec v nedeljo,tat v ponedeljek", kot pravi njihov pregovor. Vedo, da morajo vero izžarevati z deli vsak dan. Poudar- jamo pa jim,da nismo svetniki, da se ne smemo imeti za nadljudi. Priznamo, da smo grešniki in prav zato potrebujemo Kristusa. Malgaši vedo:če smo kristjani, se mora to poznati v vsakdanjem živ- ljenju.«

S.AMANDA: »Moj namen je obiskati vse v vaseh, ki so mi dodeljene. Ko pridem v hišo, se pogovorimo glede materialnih in duhovnih potreb, o bolezni, otrocih, ostarelih...Na Madagaskarju je zelo po- membno - obiskovati ljudi. Moraš pa iti v hišo. Na cesti se sploh ne moreš nič zmeniti. Pogovor zunaj nič ne velja, to sploh ni olikano. Kadar pa sem doma, nimam nikoli miru. Ljudje pridejo prosit hrano,obleko, pridejo po nasvete. Moja posebna skrb so gobavci. Ti se še ved- no štejejo za manjvredne, ker vedo, da ne bodo nikdar ozdraveli.Zdravi jih sicer že bolje sprejemajo kot nekoč. Prej so bili bolj izvrženi iz skupnosti. So pa go- bavci telesno in moralno res hudi bolniki in že na zunaj takoj zaznamovani.«
JANEZ: »Pomoč gobavcem je kar dobro urejena.Bolje so preskrbljeni kot kakšna druga vrsta bolnikov na Madagaskarju. Zahodni svet je čustveno bolj dojel te- žo gobavosti, zato se zanje vedno dobi pomoč in zdravila.«
S.AMANDA: »Predvsem je to naše stre- mljenje, da bi jih po delih ljubezni pripe- ljali do Kristusa, da po nas spoznavajo vrednost vere, Boga. Imam tudi verouk za mladino in odrasle,ki se želijo poučiti in prejeti zakramente.«

KLEMEN: »Veliko časa porabim za premik z ene postojanke na drugo in za razna tehnična opravila, zato so veliko breme oznanjevanja prevzeli dornačini.«
JANEZ: »Leto dni me ne bo tam.Ta čas bodo sami vodili verouk, katehezo, imeli bogoslužje božje besede. Versko življe- nje bo šlo naprej, ker so laiki veliko bolj prebujeni kot tu. Iz gole potrebe je prišlo v zavest laikov,da na njih sloni Cerkev. Duhovnik je tam gonilna sila in pomeni občasno poživitev.
Med petimi blaženimi, ki jih je papež pro glasil, je bila tudi Malgašinja,ki je v dobi ko so bili izgnani misijonarji, vodila mal- gaško Cerkev. To imenovanje je velika spodbuda za laike.«
JANKO: »Imel sem devet- najst župnij, in jasno, da v nedeljo nisem mogel biti po- vsod. Vedeli so, da me ne bo,pa so prišli k bogoslužju Kjer je dober,zavzet katehist, tam gre...«
JANKO: »Povsod so tarnali: »Joj, kako dolgo vas ni bilo, zakaj ne pridete, dru- gam greste, nas pa nočete... Pridite vsa- ko nedeljo, potem bo polna cerkev...«
JANKO: »Običajno sem prišel popoldne, obiskoval vernike, imel verouk, pevske vaje,večerno molitev...Drugo jutro spo- vedovanje, sv. maša in kjer so bili pri- pravljeni tudi krst in obhajilo. Potem so sledili sestanki župnijskega sveta. Ne- katere župnije so prišle na vrsto komaj dvakrat, trikrat letno.«
JANEZ:»To jim sporoči 'malgaški telefon'«
JANKO: »Obiska nisem nikoli napovedal, ker je težko nekaj obljubiti,potem pa ne priti.«
JANKO: »Nekako prvo,najpomembnejše, čemur sem res dajal prednost, so bili sestanki katehistov. Pridejo k meni,dva dni smo skupaj,da predelamo najnujnej- še.Potem župnija živi preko katehistov«
KLEMEN: »Največkrat jih ovirajo žene, da ne pridejo na sestanek...«

JANEZ: »Z vdanostjo. Vedo: življenje ti je darovano. Nekaj ga vodi in človek je nemočen pred silami narave, Bogom.«
JANKO: »Njihova vdanost je včasih že kar malo prehuda, zato jih spodbujamo, da storijo vse,kar morejo in ne obupajo.«
KLEMEN: »Mene gostoljubnost. Ko smo šli na deželo, kjer so skoraj umirali od lakote, so vsako skromno jed ponudili tudi nam. Neverjetno, kako so priprav- ljeni sprejeti tujca in deliti z njim vse.«
JANEZ: »V njihovi miselnosti je gost 'sveta stvar'. Če nima zase, drugim mora postreči, da ne bo osramočen. Veliko dajo na čast, ponos...«
JANKO: »Presenetljiva je njihova potr- pežljivost v revščini, bolezni, lakoti, pa nihče ne tarna.«
S. AMANDA: »Preprosti so, dobrohotni, hvaležni...«
JANEZ: »Večina je takšna, so pa tudi posamezniki, ki drugim grenijo življenje. Sebičnost je doma tudi na Madagaska- rju. Civilizacija zelo spreminja malgaško družbo.«
JANEZ: »Malgaši sami čutijo in se bojijo da bi si spodsekali korenine. Mladi pre- več posnemajo zunanje vplive in zame- tujejo svojo kulturo. Dolžnost Cerkve je tudi v tem, da ohranja malgaške vred- note, da si ljudje ne postanejo tujci.«
KLEMEN: »Invalide, zlasti otroke, ki se jim da zdravstveno še pomagati, dajo v posebna zavetišča. So pa primeri, da bi se dalo otroku pomagati z operacijo, pa je starši ne dovolijo,ker se bojijo za ot- roke.Invalide in bolnike nosijo po 30 km daleč peš, ker ni cest, potem pa jih mi peljemo na zdravniške kontrole.«
S.AMANDA: »Sprejeti so, posebno sta- rejši so spoštovani.Ko se zve,da je ne- kdo bolan,potem vsi čepijo okrog njega Ubogi so pa tisti, ki nimajo otrok. Tako so sami, revni...«
JANEZ: »V mestih se zadnja leta poja- vlja napetost med starimi in mladimi, ki se osvobajajo strahu pred nekakšno avtoriteto.Starejši imajo kompleks pred šolano mladino. Znanost, to je bajna beseda. Edina, ki v tej zmedi lahko še kaj naredi, je Cerkev.«
JANKO: »Za Malgaše je to velika stvar od zgoraj. Opazil sem pri našem škofu, da je silno zavzet in poudarja namene tega izrednega leta.«

JANKO: »Pisal sem mnogim bolnikom.Če sem hotel pisati, sem se moral umakniti v sosednjo župnijo.«
S.AMANDA: »Najbolj poma- ga zavest, da doma mislijo in molijo zate...«
KLEMEN: »Jaz bi se težko umaknil,ker je pot tako dol- ga, da bi jaz parkrat padel v blato... Petdeset km dolgo pot sem nekoč vozil devet ur.«
JANEZ: »Prepričan sem, da nekdo dela za uspeh našega delovanja v misijonih, nekdo drug, ne mi sami. Čutil sem to. To je zasluga nevidnih pomočnikov, ki so verjetno najbolj učinkoviti. Vsi, ki mo- lijo in se žrtvujejo za misijone, darujejo najbolj dragoceno. Sorodnikom in bolni- kom se zahvaljujemo za to in prosimo, da tako nadaljujejo.«

JANKO: »O, včasih se zmotim pri maše- vanju in rečem kaj po malgaško.«
JANEZ: »Delo tam je utrujajoče, dopust se prileže. Dokler imaš starše, te vleče domov.«
KLEMEN: »Tam je bilo toliko dela,da ni- sem utegnil misliti na dopust. Kar prile- tel sem v domovino. Tu pa se mi je kar zagnusilo videti tolikšno izobilje, med- tem ko tam ni niti najosnovnejšega...«
JANKO: »Želim si le, da bi se na mesto mene javil kdo drug... Ne samo eden, lahko dva,trije...Tam so potrebe velike, ljudje čakajo... Zadovoljen sem,da sem bil misijonar. Vse bolnike lepo pozdrav- ljam in se zahvaljujem za pomoč.«

Pogovor z misijonarji je bil zelo prisrčen Čeprav je zapis le skromen del tega doživetja, naj vam pove, da je vsak od misijonarjev kot svetal žarek, ki prodira v revna malgaška prebivališča.Toda tak žarek ne posveti kar sam od sebe...

tekst: Kati, foto: Jože

Današnji človek
potrebuje evangeljsko spravo

Jezus je med nami na poseben način navzoč v trpečih in prizadetih, kot so lačni,žejni,popotni, ubogi,bolni, zaprti... S Kristusom se bomo v tem »zakramen- tu« srečali, če se bomo s pravkar imeno- vanimi ne samo na zunaj, ampak tudi v notranjosti povezali.Za takšno notranjo povezavo je potrebno, da odpravimo razlike, ki so med nami in njimi, da se z njimi pomirimo ali spravimo. Tako bomo posnemali Kristusa, ki je postal majhen, ubog, lačen... in tako vzpostavil mir, spravo med trpečimi ali prizadetimi ljud- mi. V njem so prvi kristjani našli vzor in moč,da so odpravili medsebojne razlike, ki so izvirale iz grešne sebičnosti. Tako so ljudje prišli tudi do notranje sprave s seboj in z Bogom.
Kot kristjani moramo pristopati k dana- šnjemu trpečemu ali kakorkoli prizade- temu človeku v duhu te trojne sprave: s seboj, z Bogom in z drugimi.
Sveti Pavel govori o starem in o novem človeku:stari človek še ni doživel spra- ve z Bogom,novi človek pa je to spravo doživel in začel živeti novo življenje.
Sveto pismo opisuje »starega človeka« kot grešnika, božjega sovražnika, kot nasilnega človeka, za katerega je bist- vena »življenjska laž« Človekov »izvirni greh« je v tem,da hoče biti kot Bog, da noče poslušno sprejeti lastnega ustva- rjenega bistva in ga svobodno uresniče- vati. Človekov izvirni greh je tekmovanje z Bogom, malikovanje lastne sebične volje,ki mora »lagati« in svojo »življenj- sko laž« v skupnem življenju z drugimi nasilno uveljaviti. Bogu neposlušni, so- vražni človek zaide nujno v tekmovanje s sočlovekom, od katerega se čuti og- rožen. Človek,ki božje oblasti ne prizna, hoče vladati nad drugimi ljudmi. Svojo željo za vladanjem lahko sicer tudi za- maskira z »diakonijo« -toda,dokler hoče živeti iz lastne volje,iz lastnih predstav, iz lastnih sanj, iz lastnih načrtov, lahko tudi razumevanje diakonije samo vara.
»Stari človek« ne more (in noče) razu- meti in prevzeti »službe sprave«, to more in hoče samo v Jezusu Kristusu novoustvarjeni človek.

»Novi človek« je dopustil,da se je spravil z Bogom, pustil se je razkrinkati kot grešnik, kot božji sovražnik, ki je stopil na pot za Kristusom, Sinom človekovim, »ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«. (Mk 10, 45). »Novi človek« je priznal svojo majhnost in odvisnost od Boga.
»Novi človek« se rodi v veri, v krstu, v kr- ščanskem občestvu. Krst, ki ga podeli krš- čansko občestvo,simbolizira smrt »starega Adama« kot rojstvo »novega človeka«, ki mora slediti Kristusu v njegovi ljubezni - in to v njegovi celotni ljubezni do vsakega konkretnega človeka.
Morda je ena najtežjih stvari sprava s se- boj. Tudi to je globoko dejanje vere, saj predstavlja spravo z Bogom.-Kdor ni zares globoko doživel sprave z Bogom, se tudi s seboj ne more spraviti. Brez sprave z Bogom ne more sprejemati sebe takšnega, kot je, ne more stvarno, brez maske in laži pogle- dati sebi v obraz. Želel bi biti večji, boljši, močnejši, želel bi biti sam gospodar nad vsem,želel bi vse imeti v svojih rokah. Živ- ljenje ceni le po zunanjih uspehih, zunanjih dosežkih, zunanjih materialnih dobrinah. Kdor pa je doživel spravo z Bogom in s se- boj, se zaveda svoje enkratne vrednosti pred Bogom,v njegovem stvariteljskem na- črtu,kjer imajo tudi šibki in nepopolni svojo vlogo in nalogo. Doživlja neko novo dimen- zijo življenja,ki se je ne da meriti,računati, ujeti v grafikone. To novo dimenzijo lahko živi samo v hvaležnosti in veselju ter stalni zavesti, da je v občestvu povezan z dru- gimi ljudmi, prisoten za druge ljudi.

Kdor zna sprejemati sebe, kdor ve, da ga Bog spre- jema, bo tudi sposoben sprejemati druge. Ne bo se čutil od njih ogroženega, ne bo se jih bal, ne bo z njimi nezdravo tekmoval. Znal bo sprejemati tudi njihove slabosti, jim od- puščati, kadar bo potrebno. Znal se bo z drugimi veseliti njihovih sposobnosti in vse- ga dobrega in lepega, kar naredijo. Tudi nemočni, šibki, obrobni,odrinjeni ljudje zanj ne bodo brez vrednosti. Ravno v njih bo Kristus zanj na poseben način navzoč.
Pogosto se niti ne zavedamo, kako je naše celotno zdravje,tudi naše telesno počutje, odvisno od tega, ali znamo odpuščati in od tega, ali nam drugi odpustijo. Človek lahko zboli, če ne zna odpustiti. Velikokrat se zgodi,da kdo hudo zboli -in če potem malo globlje raziskujemo, vidimo, da je vzrok te bolezni kakšen nerazrešen spor med člani družine ali drugimi ljudmi, ki so mu blizu. V njihovih odnosih se je nakopičilo toliko stvari, ki bi si jih morali odpustiti in si seči v roke. Če to storijo,je to njihovo največje dejanje v življenju, je to zares del pravega odrešenja, ki nam ga prinaša Kristus. V takšni spravi je navzoče božje kraljestvo. Resnična sprava pomeni dejansko "zdravje", pa čeprav je bolezen še prisotna. Telesna bolezen ob tej spravi izgubi svojo ostrino.
Če pa bolnik in njegovi svojci niso sposobni za spravo, se prepad med njimi še pogla- blja. Tak bolnik je vedno bolj izoliran ravno zato, ker ne doživi sprave, in ga to žene v obup. Ni torej bolezen tista, nad katero obupuje, ampak dejstvo, da ne more od- pustiti svojim niti njegovi njemu.
Morda bomo bolnikom po naših družinah bolje pomagali, če bomo skupaj in vsak posebej več razmišljali o spravi v našem življenju, za to molili in skušali tako živeti.

M. K.

P. Peter Lyonnet, jezuit, umrl je l. 1940. 10 let je prenašal hudo telesno in duševno trpljenje. Sanjal je, da bo nekoč postal veliki apostol Afrike.Bolezen mu je to onemogočila vendar ga ni zdrobila. Znal je sprejeti križ.

Ko sem bil še zdrav, sem občutil do bolni- kov usmiljenje. Vprašujem pa se, ali je bilo to res sočustvovanje? Ali sem res prene- hal biti vzvišen nad trpljenjem sočloveka? Ali sem bil res sposoben razumeti in spre- jemati njihovo trpljenje?
Mislim, da moje sočustvovanje ni bilo iskreno Bolnike sem pomiloval s praznimi,nedoživeti- mi besedami in pri tem sem,Bog mi oprosti, čutil neko zmagoslavje v duši, ker sem bil zdrav.Ko sem hotel komu pomagati,sem bil podoben bogatinu,ki daje iz svojega obilja. - Vendar resnično ljubi le tisti,ki lahko sam sebe daruje za druge.
Opazil sem, da si ne želim pomilovanja, so- čutja,ki sem ga tako »obilno« delil, ko sem bil še zdrav. Spoznal sem, da se zdaj za- radi bolezni lahko pridružim vsem trpečim.
Postal sem občutljiv in razdražljiv. Ne smejo se me dotakniti. Loteva se me nevoščljivost do zdravih. Zakaj se nekateri lahko glasno smejejo in imajo zdravo polt, sem se spra- ševal. Potem sem se tega sramoval.
To je moje življenje, Gospod! Rad pa bi ga napolnil z ljubeznijo do tebe, ki naj bi se razodevala skromno. Skušal bom potrpe- žljivo prenašati enoličnost in bolezen. Moje junaštvo bo v tem, da se bom vkljub vse- mu znal nasmehniti. Sprejel bom svoje ne- popolnosti in se celo razveselil, ko jih bodo tudi drugi opazili.Moja vnema bo potešena, če tistim, ki me obkrožajo in mi strežejo, ne bom preveč obteževal življenja;če bom znal moliti za brate...
To je težko delo,Gospod; bolj bi mi bilo všeč oznanjati evangelij v Afriki, kar bi bilo laže - toda ali sem na svetu za to, da izvršim svoje načrte, ali da se tebi pokoravam? ...
Pomagaj mi najti pogum, da se pridružim molitvi tvojega Sina na Oljski gori, takrat, ko je krvavi pot potil. Ob uri največjega trpljenja je potrebno moliti bolj kot kdaj prej.
Daj mi razumeti, da molitev ni predpisani obred. V evangeliju me učiš,naj bo molitev živa, podobna dihanju. Naj bi bila podobna pogledu otroka, ki je obrnjen k nebeškemu Očetu, priznanje lastne bede, preprosta prošnja,naslovljena na tistega,od katerega prihaja vse dobro, spokojen in prisrčen po- govor - toda kadar preti nevarnost, ali se bolečina stopnjuje - tudi krik, klic vsega bitja, predirajoč, milo proseč.
Ko se bom počutil oropanega vsega, izni- čenega, se bom spomnil tvojega Sina v Get- semaniju. Ni govoril praznih besed, vedno znova je klical Očeta, naj mu odvzame tr- pljenje, čeprav je dobro vedel, da se to ne bo zgodilo. Sprejemal je Njegovo voljo.
O Bog, ki mi vidiš v srce, upam,da boš za- dovoljen,ko bom sredi trpljenja,v katerega se pogrezam, klical k Tebi: »Oče, Oče,« in ponavljal: »Ne moja,temveč tvoja volja se zgodi.«

prevedel S. Grošelj

Dan povezanosti

Čudovit je dan,ki je nekaj posebnega... Dan poln sonca, veselih pozdra- vov, poln zaupanja do Marije Pomagaj na Brezjah. Dan, ki je velik dokaz medsebojne povezave...
Zakaj imamo tako radi ta dan, zakaj tako radi pridemo na Brezje?
INVALIDKA: Pridem zaradi prijateljev,da se srečamo,saj k Mariji lahko pridem kadarkoli
OČE INVALIDA: Vidim romarje, ki pridejo z vseh koncev in krajev in se tako lepo po- govarjajo. Za zdrave, ki se lahko večkrat vidimo,tak dan ne pomeni toliko kot tistim, ki le enkrat v letu pridejo skupaj.
VOZNIK: Prilika je, da se odzovejo vozniki, ki se drugače ne spomnijo na bolne.
INVALIDKA: Pridem, ker je lepo in pripeljem prijateljico. Ob drugih prilikah na Brezjah ni tega ozračja.
DUHOVNIK: Pridem, da se pogovarjam z bolniki, ker želim,da bi laže pre- našali trpljenje. To je za- se vsebina romanja.
ŠTUDENTKA: Šestič sem tu,kar domača sem že. Vidim in srečam bolne in potem sama nisem tako sitna, kadar mi ne gre vse prav
INVALIDKA: Vidim veliko sebi enakih in tu se zahvalim,da sem sama še toliko pri zdravju
DUHOVNIK: Vedno pripeljem avtobus ro- marjev. Rad sem na razpolago za spoved. To je lepa priložnost,da po svoje pomagam
VOZNIK: Pripeljal sem tri invalidke. Odkar sem bil pred štirimi leti v Lurdu,rad delam z bolniki,ker sem se tam kar malo spreobrnil.
STAREJŠA ROMARICA: Skupno romanje je in tako lepo. Vesela sem, ne samo danes, ampak za dolgo.
DUHOVNIK: Pomagal sem že kot bogoslo- vec. Sam sem bil tudi zelo bolan in pridem, ker bolne razumem.
INVALIDKA: Prišla sem na srečanje z Marijo,da ji izročim svoje prošnje za starše, za vse, ki se mi priporočajo in za letošnje novomašnike.
DIJAKINJA: Pridem, ker potem čutim veliko zadovoljstvo. To je na nek način prilika,da izkažem svojo ljubezen do Boga in do soljudi
DUHOVNIK: Z bolnimi sem delal že od sed- mega razreda naprej. »Mulci« v Kopru smo si zadali nalogo, da enkrat na teden obiš- čemo bolnike ali gremo v Dom ostarelih.Od tedaj še vedno vztrajamo pri tej nalogi. Tisti, ki so se poročili, uvajajo v to delo že svoje otroke. Na Brezje pridemo vsako leto
BOGOSLOVEC: Pridem, da bi pomagal, da bi doživel izkustvo skupnosti in da bi na skupni poti iskanja Boga lažje vztrajali.

Kati

(Povest o svetlobi sence)

Mati je vroči del poletja preživela pri ljub- ljanski hčeri. Ko jo je Janja prišla iskat k Tomiju, se je bila z družino že vrnila z morja. Tako je bilo njenemu možu prihranjeno vpra- šanje,kako naj prenaša taščo na letovanju kamor bi jo sicer morali vzeti.
Čeprav ni bil Frane nič mlajši od Darijinega Vilija, je bil precej bolj samozavesten (taš- ča bi rekla domišljav in prevzeten),in to ne le zaradi svoje družbene »pomembnosti«, ki jo je odkrito kazal v odnosu do vseh so- rodnikov, kolikor niso bili z njiim na skupni »valovni dolžini«.
S taščo se nista mogla,zato je oba skrbelo kako bosta vozila, dokler bosta prisiljena živeti pod skupno streho. K Janji je rada hodila in zaradi nje je bila pripravljena pre- magovati vsakršen odpor v sebi. Pa tudi Ljubljano je imela rada. V tem ljubeznivem mestu se je počutila sproščeno,kakor hitro je stopila iz avtobusa ali vlaka. Že svojim otrokom šolarjem je govorila, da ima nekaj očarljivega na sebi, in tisto »nekaj« je sa- mo Cankar zadosti pesniško izrazil. Naj bo tedaj njeno sožitje z zetom še tako klavr- no, Ljubljani se do smrti ne bo odrekla.
Frane je po starših v daljnem predmestju podedoval nizko in vlažno podrtijo; tisto revščino je neverjetno dobro prodal, z izku- pičkom in zelo ugodnim kreditom si je posta- vil vrstno hišo,s katero se tolikanj ponaša, da je v očeh žlahte že kar malo smešen.
Imel je srednjo izobrazbo in se je dobro zavedal, da nima splošnega obzorja, tako da ga tašča s svojo osnovno šolo prekaša. To ga je ves čas hudo motillo, še bolj pa jezilo, da se je zaradi svoje bolestne sov- ražnosti spopadel z njeno izobraženostjo tako, da se je prepad med njima samo še poglabljal. Drug drugega sta se kolikor mo- goče izogibala, neugodno vreme pa ju je sililo,da sta morala drug drugega prenašati in tedaj se jima je vse pogosteje porajal občutek, da sedita na sodu smodnika.
Dokler je ni zet nahrulil, češ da ni dovolj snažna, je hčeri pridno pomagala pri kuhi, kolikor ji ni tega dela, ki se ga je hči rada otepala, kar prepuščala. Frane je dan za dnem pred vsako jedjo dolgo ogledoval je- dilni pribor, saj se mu nikoli ni zdel zadosti umit in zbrisan. Nekega dne, ko je spet sukal žlico in jo obračal proti svetlobi, je materi ta zbadljiva uvertura prekipela: »Še lupo si vzemi za pomoč, potlej boš pa ne- mara res kaj našel, kajti v kemično čistilni- co te žlice res nisem poslala...« »Tudi brez lupe vam lahko pokažem nesnago!« »Čudno da se Janja in Miro nikoli ne pritožita, le ti se večno zmrduješ in delaš tak obraz, da te je težko gledati.« »Njun molk je njuna stvar,jaz pa sem jaz in pravim: Quo vadis, higiena? ...« »Ti si naravnost bolestno na- tančen,« se je Janja skušala potegniti za mamo. »Tega si ne dam reči! Sploh pa za- htevam,da sama kuhaš in tudi pomivaš,ker ne maram, da imamo tvojo mamo za deklo pri hiši. Raje ti kupim pomivalni stroj, pa če denar izkopljem iz tal...«
Tako jo je zet odrinil od štedilnika. Ostalo ji je le branje in pletenje,ter premišljevanje o svojih otrocih.
Tudi tega dne je bilo že daleč po dvanajsti ko je štedilnik še sameval, Janje pa od ni- koder. Vse dopoldne je marljivo pletla pu- lover za Janjo, potem pa je zakinkala, da ji je pletenje padlo iz rok. Nenadoma jo je vrgel iz dremeža oglušujoč ropot motorne- ga kolesa in tresk hišnih vrat, nato je pri- vihral Miro. »Dober dan, babi!« »Bog daj, furija..." »Kaj pa je narobe?« »Tvoj trušč z motorjem... Spodobno ne znaš več priti k hiši.« »A, to je... Ja, oprosti, babi, ampak počasna vožnja je dolgočasna;v dirkalnem tempu bliskovito in zanesljivo ustaviti - ne veš,kakšen užitek je to, pa še šola za živce in motor...« »Temu z očetom pravita napre- dek tehnike...« »Babi, ti tega ne razumeš« »Zmeraj sem bila naklonjena pravemu na- predku,to pa...« »Razvoja ne moreš ustaviti, to je vse. - Ampak kaj je danes s kosilom? Kje hodi mami? Jaz pa lačen ko volk, da bi pojedel vola...« »Toliko vem kakor ti. Nič mi ni naročila. Poišči si kaj v hladilniku.« »Ampak raje bi kaj toplega...« »Žal ti ne morem pomagati, saj veš, da mi je očka prepovedal kuhati.« »On ga tu pa tam tudi krepko posvira...«
Slednjič je pridrvela Janja vsa zadihana. »Dober dan, mama! Danes bom pa krega- na...« »Jaz te bom prvi. Iz tele revščine v hladilniku skušam pripraviti nekaj sendviču podobnega...« »Franetu sem se že po te- lefonu opravičila. Ti pa najbrž spet kam na potep...?« »Kakšen potep? Jahalni trening zame ni potep.« »Ti pa tvoja konjska lju- bezen..« »Po jahanju imam telovadbo,nato pa bi šel rad v kino.« »Krasno, pa še kaj?« »Ne, to je vse za danes.« »In naslov filma?« »Most na reki Kway.« »No, ta ima vsaj idejo.« »Seveda, film in pol.« »Zdaj mi pa povej, kdaj mi boš na vrtu izkopal zasipni- co.« »Jutri.« »Le glej! Če mi sneš besedo, te privežem kakor kužka...« »Velja. Hvala, na svidenje!«
Med kuho je mami v eni sapi nametala, kaj vse je povzročilo, da je zamudila. Da so imeli učitelji glasbenih šol dolg in razburljiv sestanek, ker jih je »družba« dohodkovno postavila na stranski tir, češ da niso proiz- vodni sektor, zraven jim pa zamerjajo, ker svoje kulturno poslanstvo gledajo skozi di- nar... Vsi drugi da si strežejo z veliko žlico medtem, ko naj učitelj molči in vzvišeno pogine...Pa o tem,kako je samouprava kot voz idealna oblika odnosov, le žal, da so konji podivjali.. Da delavci vseprek kradejo kakor se pač kdo znajde...
Mati si ni mogla kaj,da ne bi bila pripomnila ko je bil kamen že sprožen: »Potemtakem je tvoj mož med tistimi, ki se znajdejo...« »Kako to misliš?« jo je hči začudeno pog- ledala. »V kleti ima delavnico za nekakšno koprodukcijo- to je v redu,ampak pod nje- no krinko šušmari zase, material pa skrivaj prinaša iz tovarne. Nisem še toliko slepa, da bi tega ne opazila.« »Mama, danes to delajo vsi...« »Ne vsi,le tisti,ki se znajdejo in teh najbrž res ni tako malo. Vem, ti na to gledaš kot regres za tisto,kar tebi ose- bno dolguje družba, češ, vse to se nekako izenačuje... Ampak zame to ni krščansko.« »Oh, mama, kaj vse je nekrščansko v naši družbi...« »Še vedno te gledam na ravni neobremenjene umetnosti, o kateri si go- vorila,da je tvoj edino možen poklic,družba pa pozablja, da mora umetnik tudi jesti in se dostojno oblačiti.«
Umolknili sta ob mučnem soočenju. Mati je hčeri pomerila že skoraj dodelan pulover, medtem pa je pod okno priropotal Miro in prosil za telovadne copate, ki jih je bil po- zabil. Pri tem ga je dih izdal,da je spotoma kadil. »Fant moj, priznaj, da si kadil« »No, pa kaj zato - pred maturo sem, pa saj ti tudi kadiš...« »Slišiš,ne bodi nesramen! Jaz sem začela, ko sem bila že v službi! Pojdi zdaj, o tem bova še imela besedo.«
Komaj je Miro odropotal, je pri vratih po- zvonilo. »Tomi... Kaj je pa tebe prineslo?« »Dober dan obema! Veseli dogodek...Ljuba je rodila šest tednov prezgodaj, in sicer deklico.« »Krasno! To je bodo tvoji fantje veseli...« »Ampak komaj so mi jo rešili,ma- lo da ni izkrvavela. Rešila jo je transfuzija petih litrov.« »Hvala Bogu!« je zavzdihnila mati. »Ostani pri nas na kosilu,« ga je va- bila sestra. »Ne utegnem,hitim,da ujamem vlak.« »Vsaj to povej, kakšno ime ste ji iz- brali.« »Alešo imamo, da me bo spominjala nate, mama, kadar jo bom klical...« »Da bi le zdravo in srečno zrasla!« »Na, vzemi to malenkost za stroške.« »Oh,mama,že spet me podpiraš. Ostajam tvoj večni dolžnik.« »Saj jaz nič ne potrebujem, za pogreb imam pa že davno v banki.« »Tvoj pogreb...Pre- mlada si še zanj!« »Bodi no tiho z norčijami! Zdaj pa teci, da ne zamudiš.« Že spotoma je zaklical materi: »Kajne, saj boš punčki botra, ko si držala že prve štiri?« »To se razume.« »Pa reci še Vitu!« »Saj bom, je že v redu.«
Spet je pozvonilo. Vito in Sonja... »Dober dan, lepo, lepo.« »Kako je, mama?« »Ljub- ljano imam še vedno rada« »To rad slišim« »Saj bosta kavico, kajne?« »Tega strupa smo se navadili, da brez njega ne znamo več živeti - v tem smislu sem »za«, saj si tudi ti, Sonja?« »Seveda sem, ker nočem umreti za teboj...« »To je obisk samo mi- mogrede. Na cesti mi je pri avtu nekaj od- povedalo, pa sem se po stari navadi zate- kel k Franetu, ki je kavelj za take reči. Ta- koj se ga je lotil in pravi, da bo moj »konj« že čez pol ure zdrav.«
Vrata so zadrlesnila in vstopil je Frane. »Opravil sem prej,kot sem predvideval.Za- radi mene se lahko ta trenutek odpeljeta. Ampak novico prinašam,kolikor vidva še ne vesta: Tomi je kar čez cesto zaklical, da imajo petorojenčka pri hiši oziroma trenutno še v porodnišnici.« »Tak da je že rodila... najbrž ne brez komplikacij.« »Seveda ne,« poseže Janja od štedilnika, »šest tednov prezgodaj in v skrajni nevarnosti, ampak zdaj je menda že iz vode. Ja, da ne poza- bim: Tomi naju spet prosi za botrinstvo in tebe sem že kar obljubila-je prav?« »Prav, to se razume. Če mu je to uteha, naj jo ima, in krst otroku ne more biti v škodo... Pa kaj so dobili to pot?« »Deklico, ime pa je dobila po naši mami oziroma babici.« »Bravo! Mama zasluži ne le rodovno, am- pak tudi imensko tradicijo.« »To bi lahko zamolčal,« ga popravi mati.
V zraku se je zgostila nekakšna ugovorna napetost,ki jo je sprostil Frane. »Vito, kot zdravnik povej, ali je bilo Ljubi treba še petega.« »Ne samo moje, temveč splošno medicinsko mnenje vsaki ženski odsvetuje zanositev oziroma tvegani porod pri njenih letih.« Frane se razvname: »Tako nazad- njaštvo! Danes o načrtovanju družine pa o kontroli rojstev čivkajo že vrabci,saj nismo v Indiji...« »To vprašanje je dosti širše in veliko bolj zapleteno, kakor se zdi tebi,« pripomni mati. »Oprostite, mama, ampak samo s krščanskega stališča, jaz pa na to gledam skozi družbena načela.« »Družba daje potuho vsem egoistom in celo spod- budo za zločin« Vito jo brž popravi:»Mama če misliš na kontracepcijo, to ni zločin.« »Abortus pa je!« »Je, ampak naša zako- nodaja ga preganja.« »Ne preveč, bolj na papirju,saj odpravljajo vsem lahkoživim gim- nazijkam in še kakšno osnovnošolsko punče se najde med njimi... Pa saj ni čudno ob kultu golote in propagandi seksualne svo- bode...« »Mama, kaj pa socialna beda, vas ta nič ne boli? Ne bojte se, da bo kdaj zmanjkalo ljudi na svetu.« »Saj ne gre za to, ampak za vprašanje življenja in smrti - tu smo pa moralno pogoreli...«
Vitu se je ta spopad zazdel že nevzdržen: »No, to so nasprotja,ko ne veš,kdo ima še prav in kdo nič več. Midva se morava, žal, posloviti. Mama, pridi nas kaj pogledat!« »Nič ne vem, kdaj bo priložnost. Jutri grem Darji na pomoč, tačas pa že lahko umrem...« »Mama, zdaj pa ne, ko si postala mati uni- verzitetnega profesorja...« »Nikoli nisi bil norčav, zdaj pa ne vem, če nisi...« »Tudi danes nisem.Jeseni nastopim.« »Uuu,to pa ni šala. Klobuk dol... Upam,da bomo zalili.« »To se razume, z mamo in pri meni. Sonja, pojdiva že. Na svidenje, mama, drži se!«
Franeta je strahovito imelo, da bi s taščo nadaljeval boj, ki je bil za hip nehal. »Hm, krst tega otroka bo pa najbrž Vitova po- slednja usluga na področju misticizma...« »Saj ni tako ozkosrčen kakor ti. On ima čut za strpen dialog, pri tebi pa ga lahko z lučjo iščem pri belem dnevu...« »Nič hude- ga, če mi to rečete vi...« »Si že kdaj vzel v roke sveto pismo, knjigo vseh knjig?« »Ne, ker prav lahko živim brez nje.« »Vsak pravi inteligent jo prebere vsaj enkrat v življenju. Kdor je ne, je zame izobražen analfabet.« Ta beseda je Franeta malone razbesnela: »Seveda, za vas so izobraženi samo vaši otroci, vaše lastovke, a vedite, da sta vam vsaj dve zleteli daleč stran...« »Na žalost..., toda oni živijo vsaj za višje ideale, tvoj ideal je pa - polna skleda.« »Hvala, tudi to je nekaj« »Lepo vaju prosim, nehajta!« je malone kriknila Janja. »Opros- tita mi oba,« je skoraj šepetaje rekla mati in se umaknila v svojo sobico.
Miro je prišel z omavčeno roko v opornici. »Kaj je pa s tabo?« ga oče strmo pogleda iznad časopisa. »Konj me je brcnil. Ni tako hudo. V kino bi šel vseeno, ko imam že vstopnico..« »In kaj vrtijo?« »Most na reki Kway...?« »Kje?« »V Unionu.« »Ni res, tu piše drugače: 'Odkritje ljubezni', kolikor sli- šim,precejšnja packarija...« Miro je povesil pogled. »Zakaj nama lažeš kakor pobalin, čeprav ti dajeva vse razen ptičjega mle- ka?« Tedaj je Miro nepričakovano bruhnil z brzino izstrelka: »Zakaj pa ti v kleti šuš- mariš s tovarniškim materialom?!« Oče je planil izza mize in mu primazal krepko zauš nico.Fant maturant je zatulil:»Mar ni res?« in se pobral v svoj kabinet. Starša pa sta obnemela kakor dve sfingi.

(se nadaljuje)

Binkoštno srečanje na Mirenskem gradu

Na goriškem pastoralnem področju je bilo na binkoštno nedeljo srečanje bolnih, starej- ših in naših prijateIjev, ki so nam omogočili prevoz in prijeten praznični popoldan.
Cerkev je binkoštni praznik posvetila trpe- čemu delu svojega telesa z namenom, da bi v Duhu,ki nam daje spoznati božji načrt, vsi prizadeti spoznali, da ima pred Bogom vse svojo vrednost, še posebno trpljenje, ki je združeno z Jezusovim. Ta misel je bila v ospredju nagovora p. Petra Vrtačiča, ki je somaševal z najstarejšimv slovenskim duhovnikom g. Morelom.
Po lepem evharističnem slavju, ki so ga spremljali s petjem otroci in mladinci iz bli- žnje okolice, je sledil še njihov veseli pro- gram med prigrizkom pred cerkvijo. V raz- položeni družbi svetoletnih romarjev so bili tudi nekateri duhovniki iz sosednjih župnij, med gostitelji pa naj omenim prijazno se- stro Leonardo, ki je v tistih dneh obhajala petdeseto obletnico duhovnega poklica. Tudi naše iskrene čestitke in še mnogo blagoslova!

Tone

Na obisku s Prijateljem

Vesela sem Prijatelja in ga težko čakam. Ko ga prejmem, gori lučka ob moji postelji tako dolgo v noč, da obrnem poslednji list. Najbolj me zanimajo srečanja. V tej številki pišete o srečanju na Mirenskem gradu in v Nazarjiih. Če bi mogla,bi se jih tudi jaz z ve- seljem udeleževala, pa ni mogoče. Najprej pa preberem rubriko:Govorijo nam prijatelji
Naj se vrnem na srečanja, romanja. Pred- lanskim mi je pisala prijateljica iz Radelj,naj romam z invalidi k Mariji v Puščavo. Prosila sem soseda, če bi nas peljal, proti plačilu seveda. Izgovarjal se je. Tako sem ostala doma.
Ko preberem Prijatelja,ga nesem prijateljici Faniki,ki je tudi težji invalid. Zelo se ga ra- zveseli in mene,čeprav težko pridem k njej Včasih, ko je še lažje hodila, je ona mene obiskovala in šla vsako nedeljo k maši, se- daj pa ne more več in ji je za to hudo. Jaz v tem primeru sem na boljšem, ker imam mašo posneto na kaseti. Danes na praznik sv. Rešnjega Telesa sem po jutranji molitvi najprej poslušala sveto mašo. Res ni kot v cerkvi, vendar zbrano poslušam in molim ter odgovarjam. Pri tem imam neko zadoš- čenje.
Znava se veseliti in biti srečni,posebno te- daj, ko nama g.župnik prinese Najsvetejše Ko je še živela moja mama, so se vsak prvi petek zbirale pri nas starejše in bolehne žene, ki same niso mogle več v cerkev. K mami pa je prihajal sedaj že rajni g. dekan z Najsvetejšim. Takrat nas je bilo kar dosti da smo se zvrstile pri spovedi in pri skup- nem obhajilu.
Občudujem fante in dekleta, ki obiskujejo invallide in bolne. Bog jim povrni za njihovo delo, pa tudi vam vsem, ki se trudite, da prihaja k nam Prijatelj, ki je res pravi prija- telj in tolažnik!

Marija Lužnik
in Fanika Slemnik

Dan poln radosti

Dogajalo se je sončne so- bote. Vse skladno in lepo kot v povesti. Tako je, če se srečajo prijatelji.
Zbrali smo se na gorski kmetiji v harmoniji božje bližine, kjer nekaj družin odprtega sr- ca, zadovoljnih s sabo in svetom, vsako leto priredi pogostitev in prijetno spremembo bolnikom in invalidom.
Vožnja z avtom, svež zrak, kratko sezna- njanje in pogovori,pogovori.. Gostitelj nam je predstavil še družino,zatem smo molili in sledilo je kosilo, ki je bilo zelo okusno. Po- govor med kosilom smo v manjših skupinah nadaljevali na toplem soncu ali pa za mizo v senci. Nekateri so se zibali na gugalnici. Vsem se je na obrazih odražalo prijetno ra- zpoloženje, saj so bili dani zanj vsi pogoji: topel dan, svež zrak, čudovita okolica z lepim razgledom in dobri ljudje...
V senci pred hišo smo se sredi popoldneva ponovno zbrali in darovali daritev svete maše. To je bil lep doživljaj. Na prostem in v skupini smo se čutili blizu drug drugemu. Vsak je lahko povedal lepo misel ali željo. Ubranost se je nadaljevala v petju cerkve- nih pesmi.
Mladina in otroci so nam popestrili dan po svoje. V pravljično igrico Pogumni Tonček so vložili mnogo truda. Hvaležni smo jim, saj so nas prijetno zabavali.
Dan je hitro minil.Poslovili smo se od svojih gostiteljev, si zaželeli na svidenje in avto- mobili so odbrzeli v dolino.
Naši spremljevalci so nam ta dan še enkrat pokazali, da so s srcem z nami. Za njihovo požrtvovalnost hvala!

Drago B.

Povezava s skupnostjo

Naša medsebojna bratska povezava se nadaljuje tudi po šmarnicah,ki se jih udele- žujemo eni v cerkvi,drugi pa pred domačim oltarčkom, kakor se jih jaz. Kako lepo mi je v srcu, ko se spomnim, da sem povezana s skupnostjo, ki plete venec Materi Mariji. Vsi vpletamo vanj trud za osebno rast,na- še trpljenje in prošnje, da bi se srca odprla božji milosti v tem svetem letu odrešenja. Naj nam nebeška Mati vsem izprosi milost, da bi bili močni in vztrajni v našem poklicu in bi po svojih močeh skrbeli,da bi se Prija- teljstvo bolnikov vedno bolj širilo in objelo vse, ki so najbolj potrebni ljubezni.
Vse vas iskreno pozdravim po naši Materi Mariji, enako moja sestra in osnovnošolka Pavla, moja pomočnica pri pisanju.

Cvetka

Potrditev naše vere

V nedeljo, 10. junija smo se zbrali na osmem deka- nijskem srečanju bolnikov, invalidov in ostarelih pri Novi Štifti na Do- lenjskem.
Med sv.mašo, ki jo je daroval prijatelj ure- dnik, nam je Jezus v evangeliju postavil vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Vsi, ki smo bili tam zbrani, smo kot apostol Peter odgovorili: »Ti si Kristus, sin živega Boga.« Kajti, če ne bi bili v to prepričani, se ne bi zbrali v lepem Marijinem svetišču.
Tu Jezusu in Mariji lahko vedno izrečemo svojo zahvalo za prejete milosti in ju po- prosimo pomoči v življenjskih preizkušnjah, ki nas vedno spremljajo. Poleg tega se sre- čamo s sebi enakimi in s seboj, da ugotovi- mo, kakšen je naš odnos do Boga,bližnjega in do samega sebe ter, kako izpolnjujemo svoje življenjsko poslanstvo.V svetem letu ki ga živimo,bi bili radi deležni njegovih mi- losti, da vsaj na duhovnem področju na- predujemo, če že na svetnem zaostajamo.
Zaključna slovesnost,ki srečanju vedno dá tako slovesen pečat, so bile pete litanije Matere božje in po blagoslovu z Najsvetej- šim še večno lepa pesem Marija skoz' živ- ljenje...
Še kratek pogovor pred cerkvijo, običajno okrepčilo, ki so nam ga pripravili in lepo nedeljsko popoldne se je približalo koncu. Napisal sem nekaj kartic svojim prijateljem, ki tega srečanja niso bili deležni. Če jim s srečanja ne bi sporočil prijetnih občutkov, bi pri vsej svečanosti kar nekaj manjkalo. Sledil je odhod z veliko željo,da bi nas Ma- rija spremljala domov in tudi vse dni naše- ga življenja.
Bog naj poplača vsem, ki so prispevali, da je to naše pričevanje vere v svetem letu tako uspelo.

I. Z.

Srečanje v Čatežu pod Zaplazom

Poklican sem k ...

V prostornem župnišču v Čatežu pri Treb- njem se je od 27. do 29. maja mudila na du- hovnem srečanju skupina bolnikov s sprem- ljevalci. Gostoljubno nas je sprejel prijatelj, župnik Jože Glas.
V osrednjem razmišljanju nam je posredo- val svoje bogate izkušnje in spodbude ter nasvete duhovnik in zdravnik p. dr. Marjan Šef, ki je poudaril,kako pomembno je živeti z zavestjo, da pripadamo drug drugemu in smo med seboj v bratskih odnosih v duhu evangelija. Namen srečanja je bil, da bi v nas bolj zaživela misel,da moramo tudi bol- ni graditi bratstvo in pri tem pomagati še drugim. Vsa razmišljanja so zahtevala od udeležencev nekaj napora, da smo lahko sledili lin sodelovali. Zato nam je gostitelj pripravil za sprostitev v soboto srečanje s pevskim zborom iz Velikega Gabra, ki nam je z ubranimi glasovi zapel nekaj pesmi, vmes pa so za sproščen smeh poskrbeli še naši spremljevalci z duhovitimi, kratkimi prizori.
Ker smo v svetem letu, v katerem se še bolj s hvaležnostjo oziramo na Kristusa Odreše- nika, smo se odločili, da obiščemo Marijino božjepotno cerkev na Zaplazu,ki jo je tisto nedeljo po obilnem dežju obsevalo toplo sonce, kot bi se veselilo mnogih romarjev. Tako smo primerno počastili velik praznik Svete Trojice, ki smo ga tisti dan obhajali.
Naša srečanja so lepa priložnost,da razmi- slimo, kakšno je naše poslanstvo, mesto in naloge. Tokrat smo se vrnili k začetku Bra- tstva bolnikov in invalidov.
Bolnega zmore najbolj razumeti bolnik,vča- sih mu lahko tudi pomaga v težavah, ali pri izmenjavi pogledov in izkušenj, ter priča o vrednosti življenja, čeprav je obteženo s trpljenjem. S takim mišljenjem so se prvi trije bolniki srečali in občutili veselje, da so skupaj z brati našli toliko življenjske moči. To so hoteli posredovati vsem bolnikom.

Zavedali so se odgovor- nosti za brata in sestro, da jima prinesó upanje in ljubezen - torej evangelij Uspelo jim je. Danes ta zamisel veje že v mnogih deželah in iskro tega božjega ognja imamo tudi pri nas. Želja Bratstva je pre- buditi zavest, da sprejemamo bolezen ali invalidnost kot življenjsko danost, spodbu- diti pogum, da bi človek razvil vse svoje duhovne in telesne sposobnosti.
Bolezen, prizadetost je velika preizkušnja - nihče pri tem ni izvzet - takrat ne smemo dvomiti v božjo dobroto,v Boga,ker nas ne pušča same,ampak je z nami Kristus,ki nas je po trpljenju odrešil. V njem lahko rešimo vprašanje trpljenja, ne samo telesne bole- čine, temveč tudi pornanjkanje ljubezni. Kjer ni ljubezni, je trpljenje v polni moči.
Namen Bratstva je v tem, da si dobrine iz- menjavamo s sprejemanjem in dajanjem, s tem, kar pač imamo. Za prijateljstvo so potrebna drobna, majhna dejanja dobrote. Tako postajajo med vsemi čudovite vezi, povezanost in zaupanje. Nihče v tej skup- nosti ni izključen ali odrinjen, ampak se vsak počuti kot brat. Na videz ni težko, vendar bi na tej poti omagali, če ne bi popolnoma zaupali Jezusovi obljubi, da ostaja z nami, nam pomaga, kajti brez njega ne zmoremo ničesar storiti, kar bi Bratstvo gradilo in ga ohranjalo. V celoti dobimo odgovor za delo- vanje Bratstva v njegovih besedah in nauku: karkoli bomo storili svojemu bratu, bomo njemu storili.
Dolžni smo torej ljubezen, ki se daruje za- stonj, brez preračunljivosti in ne glede na povračilo. Vse, kar imamo, je dar. Napačno je mišljenje, da kdo lahko daje kaj od svo- jega, saj je vse prejel, zato je dolžan vse dati. Nikdar ne bo človek, četudi daje vse in z vsem srcem, toliko dal, kot je prejel. Bog se v dobroti ne da prekositi.Svojo po- zornost moramo namenjati predvsem tistim ki so manj ljubljeni. Kako velike zglede take ljubezni imamo! Taka ljubezen ne sprašuje kaj storiti, ampak je iznajdljiva in ustvarjalna
Za naše slabosti je Jezus vedel in take nas pošilja. Napravil nam jih je za sredstva, ob katerih moremo pokazati, če jih premagu- jemo, da mu hočemo slediti. Postajajo naš križ,ki mu ga izročamo in mi orodje,s katerim on deluje.Potrebni smo torej drug drugemu z vso majhnostjo, strahom, omejenostjo, starostjo,nezmožnostjo.Te lastnosti naj ne bodo izgovor za izmikanje,ampak možnost, da Kristus izpolni našo nepopolnost. Naša ljubezen in zaupanje v Boga sta močnejša dejavnika kot pa vse ovire za delovanje v prid bratom in sestram.
Naše delovanje v prihodnje mora biti usmer- jeno k bratom in sestram, te naj poiščemo in z njimi ustvarjamo ozračje in duha Brat- stva. Ta duh ne more ostati pri enem ali eni skupini,temveč se želi širiti. V vsaki žu- pniji bi morala biti vsaj ena celica Bratstva ki bi skrbela za prizadete,bolne, za tiste, ki so manj ljubljeni ali celo odrinjeni iz življe- nja. Upamo,da bodo tudi komisije za diako- nijo po župnijah in širše naredile korak ter pripomogle,da med kristjani in med nami ne bi pogrešali ljubezni in se tako plemenitili Cerkev in družba.
Sobotno popoldne smo izpolnili v medseboj- nem pogovoru o izkustvih Bratstva v do- življanju posameznikov. Iz velikega kroga prijateljev so prihajale prepričljive izpovedi in spoznanja, včasih tudi katero trpko in težko,vendar čutimo,da je duhovna bližina resničnega medsebojnega prijateljstva mar sikomu uteha, spodbuda, notranja oboga- titev.
»S tem,da je bolan človek v sebi premagal strah, je postal za družbo zdravih nauk in oznanjevalec. Zavedal se je,da mu pripada mesto v Cerkvi in družbi.«
»Bratstvo mi je pomagalo,da sem začel ži- veti drugače in v sebi sem odkril še veliko skrite moči. Življenje mi je ovrednotilo... Bil sem sprejet s srcem.«
»Prepričanje, da v težkih okoliščinah več ljudi misli name, mi je v oporo in pogum.«
»Po Prijateljstvu dobim več obiskov in sem z mnogimi povezana. V tem gibanju sem našla drugi dom.«
Te naše ure skupnega bivanja v Čatežu so bile res bogate bodisi duhovno, saj je Kris- tusova daritev naše glavno dejanje, v kate- ro polagamo svoje želje in hotenja, pa tudi telesno smo se počutili veselo in sproščeno Bogu hvala za vse in vsem, ki so k temu kakorkoli pripomogli!
Nekatere stvari, ki smo jih že morda poza- bili, so zdaj osvežene v spominu in nas pri- ganjajo, da odgovorimo na klic, kako služiti bratom in sestram.

Tone

V svojem življenju in delu se srečujem z najrazličnejšimi ljudmi.Zame so ta srečanja in stiki spodbuda za razmišljanje,za duhovna romanja od srca do srca skozi svoje srce. Ob teh svojih srečanjih se še vedno soočam z odnosom, predstavami, predsodki teh ljudi do življenja in vsega, kar jih obdaja, torej tudi do mene - do človeka na invalidskem vozičku.
Ko človek veja in preseva vtise, doživetja in izkušnje preteklih let, vidi kakšne pleve mu vedno ostajajo na situ. To ga privede do spoznanja, koliko ljudi je še obremenje- no s svojimi predstavami o bolnem človeku ali človeku, ki je na vozičku.
Bolj kot razni predsodki, ki so več ali manj plod nepoučenosti, pa človeka prizadene dejstvo, kako malo je pripravljenosti v zdra- vih ljudeh, da bi o svojih pomislekih razmiš- ljali in jih spravili v sklad z resničnostjo.Na- mesto tega pa moremo ugotoviti in videti nasprotno, kako so mnogi nagnjeni k temu, da v vsaki okoliščini »opazijo« samo tisto, kar je v skladu z njihovimi predstavami, da zberejo dobljene podatke, izkušnje, da vi- dijo in zaznavajo predvsem tisto, kar želijo videti.
Prav tako človeka prizadene in mu dá mis- liti spoznanje, kako malo volje in želje je v teh ljudeh,da bi spoznali in priznali dejans- ke lastnosti in potrebe sočloveka,kar je za bolnega ali invalidnega še posebej težko.
Poglejmo in razčlenimo nesrečni pojem in- valid, ki je v razvitejših sredinah skoraj že povsem izginil iz njihovega slovarja. Verjetno prav malo ljudi ve, da je beseda invalid iz- peljanka iz latinske besede validus, kar po- meni močan, zdrav, tudi vreden, in-validus (invalid) pa nasprotno od tega. Ne gre za nobeno preveliko občutljivost, želel bi le opozoriti na psihološki učinek besedne oz- nake invalid, kar povečuje mnenje, da smo invalidi pač nekaj posebnega.Od tu do pred- sodka ni daleč. Tudi ni mi všeč, če kdo za- radi moje invalidnosti z menoj ravna kot s krhko čašo in skuša z njo opravičiti vse moje napake in grehe. Takšen pristop sem večkrat srečal pri duhovnikih. Zelo mučno pa je, ko srečaš človeka, ki si predstavlja, da mora biti invalid žalosten, potrt, poln neke uspavajoče vdanosti, poln žalostnih misli. Bil je čas, ko sem bil takšen, poln teh temačnih misli, ko je bilo moje edino delo in opravilo,da sem prekladal te težke skale ki so mi hromile voljo in srce.
Pravijo, da kdor išče, ta najde in kdor trka, temu se odpre, tako sem našel in spoznal ljudi, prišel v okolje, kjer so mi odprli vrata do spoznanja,da ni pomembno tisto, česar človek ne more, ampak kar zmore - v duhu Jezusovih besed o razvijanju talentov.
Vame je prišlo to spoznanje kot spreobr- nenje in razsvetljenje, da življenja nisem prejemal le z vdanostjo, ampak ga začel živeti z veseljem.

Rastislav

Koliko veselja je v hiši,ko se rodi otrok, vemo skoraj vsi. To je radost za vse družinske člane, seveda največja za starše... Prav toliko veselja in sreče je čez kakšno leto, ko otrok naredi svoje prve korake.
Jaz tega veselja svojim staršem nisem ni- koli pripravila. Vedno sem prosila za pomoč in iskala roko, ki bi me pri hoji podprla.
Še danes jo iščem, prosim za oporo, pa ven- dar sem "shodila". Dolga leta sem čakala... Toliko časa sem hrepenela, da so še moji lasje osiveli, da o starševih ne govorim.
Pa sem dočakala, čeprav nisem ozdravela. Shodila sem, a ne s pomočjo medicine ali čudeža, pač pa s pomočjo elektrotehnike.
Bilo je lani septembra, ko so mi iz Soče spo- ročili, da lahko pridem po električni invalid- ski voziček. Na to sporočilo sem čakala že dolgo. Vesela sem ga bila, pa mogoče ne tako zelo, kot če bi ga dobila v tistih letih, ko sem bila mlajša, polna hotenj in mlado- stnega poleta.
Pa vendar ne poznam besed, s katerimi bi lahko opisala vsa občutja, ki so me prepla- vila, ko sem se prvič sama premaknila po sobi - dvorišču - cesti. V srcu mi je trepe- talo,kot mogoče nevesti pred usodnim DA, v grlu pa stiskalo, kot bi imela angino, ko sem se zapeljala po cesti sama, ne da bi mi kdo stopal za hrbtom.
Te električne noge so čudovita zadeva, za nas, ki nam lastne ne služijo. Čisto počasi sem se zapeljala po cesti in dihala - dihala... »SAMA GREM-SAMA GREM« mi je pelo srce Šele po nekaj prevoženih kilometrih sem verjela, da se res lahko sama premikam.
Zbrala sem ves pogum, stisnila zobe in se odpeljala v trgovino. Šele, ko sem srečno pripeljala med police, sem ugotovila, da je za tak podvig res treba imeti pogum,saj se kaj lahko zgodi, da dobiš celo polico raz- stavljenega blaga na glavo. Prehodi med policami so res tako ozki, da niso primerni za gibanje z vozičkom,a nekako mi je uspelo pregledati ponujeno blago brez nesreče.
Ogledovanje in izbiranje le-tega pa je bilo spet poglavje zase, saj se mi je kar vrtelo pred očmi od vsega.Nisem in nisem se mo- gla načuditi pestrosti izbire,za veliko izdel- kov pa sploh nisem vedela, za kaj se rabijo Da! Tako se začudi človek, ki sam ne more v trgovino in so zanj vedno drugi kupovali. Sedaj se je zame to spremenilo,a tej spre- membi se moram privaditi.
Kot otrok lovim ravnotežje in se privajam novim razmeram. Vedno pa, ko zatisnem oči, se bojim, da se vsa moja radost ne bo razblinila v nič, ko jih bom odprla.
Bojim se,da so to le lepe sanje,čeprav vem da sedim na svojih »električnih nogah«, ki me lahko popeljejo, kamor si želim...
Seveda pa si ne smem želeti »hoje« po sto- pnicah. Tam se namreč vse lepo konča, pa bi se tudi taka ovira dala marsikje odpraviti Zelo sem si želela »shoditi« in to mi je uspelo, če tudi samo po ravnem terenu.

Marija

Pretres duše... ihtenje... glasni klici: »Olgi- ca, Olgica...« To so klici v globoki bolečini, klici za samo še en trenutek z bitjem, ki je odšlo k Bogu.
Za vedno smo se poslovili od Olgice Brod- njak, Hajdoše 56, 62288 Hajdina.
Olgica, dotrpela si.Po tolikih letih te je vzel Bog k sebi v večno domovino. Kako spoko- jen je tvoj obraz! Ko te gledam,me objame toplina božjega miru. Kar nekako srečna pomisilim: O, kako mi bo lepo,ko pride moja zadnja ura...
Tebi je lepo,Olgica! Odrešena si, poplačana za muke, ki ti jih je povzročila tvoja bolezen. Borila si se z njo, nisi obupovala. Vdana in trdna molitev na križu z Gospodom ti je da- jala moč... Odrešena prosi za nas, Olgica! Moli za svoje sotrpine. Počakaj na nas, da bomo skupaj radostno peli Bogu: Aleluja!
Bolečina je velika, posebno za Olgičine do- mače, ki so dolga leta z vso ljubeznijo skr- beli zanjo. Naj v Njem najdejo zavetje pred bolečino in v zavesti, da se bo njena teža in muka razgubila v svitu vstajenjske zarje; »tedaj bo Gospod otrl vsako solzo z naših oči...«

Marjetka S.

Ko sem prejela vabilo na srečanje, sem za- čutila,da bo premalo časa, kajti razmišljanje o Bratstvu bolnikov in invalidov, ali Prijatelj- stvu, je obsežna tema. Pripravila sem se s tridnevnico h križanemu Kristusu,da bi mo- gla dobro sodelovati.
Veliko je bilo v tistih dneh zbranosti, molitve, iskanja in spoznanja. Doma sem s tridnevni- co k Svetemu Duhu uredila vtise, obnovila poročilo o nastanku gibanja ter sproščene in iskrene nasvete v pogovorih. Spoznala sem,da sem precej že vedela iz doživljanja na srečanjih ali ob prebiranju Prijatelja,ki ga sprejmem kot obisk in čitam kot pogovor; njegovo vsebino vzamem za razmišljanje. Marsikaj pa mi je bilo novo. Čudim se, ko sem v svetem pismu večkrat slišala o Jobu pa nisem spoznala, da je že takrat bilo pri- jateljstvo bolnikov primerno tedanjemu ča- su. Da, Jezusa sem prav razumela iz prilik v evangeliju.Njegovo veliko naklonjenost in ljubezen do trpečih sem postavljala za os- novo Prijateljstvu. Potrebno se mi je zdelo, da smo se večkrat vrnili k evangeliju in za- mislim, željam ustanovitelja Bratstva bolni- kov in invalidov. Razveselila me je novica, da skladno delujeta Prijateljstvo bolnikov in diakonija in se v tem dopolnjujeta, tako bo zajeto več tudi tistih, ki se težko odlo- čijo, da bi se približali ali pa zanje sploh ne vemo. Veliko smo govorili o sodelovanju. Rada spremljam in sodelujem, četudi imam veliko tremo.
Hvaležna sem bila za predstavitev ekipe in pojasnilo, kako deluje.
Srečna sem,da morem vsako jutro pospre- miti v molitvi in mislih vsakega človeka, mu zaželeti uspeha. Vem, da mnogi zdravi da- rujejo svoj prosti čas nam in kako veliko je to,če ga v duhu spremljam. Tako vsak dan podoživljam srečanje s prijatelji v Prijatelj- stvu bolnikov in z vzdihljaji zaželim lahko noč ali dober dan, poln doživetja ljubezni.
Hvaležna sem vsem, ki so se trudili za to svetoletno srečanje v Nazarjih, posebno g. Tonetu Komparetu, ki je čudovito spletel celoto doživetij v zbranosti, poleg molitve pa še v sproščenih trenutkih. P. Leopoldu hvala za srečanje z mladinci,ki so nam po- leg pogovora dali slutiti, da so kot zarja, ki vstaja ob Marijini pomoči. Upam, da bodo ti mladi ljudje spoznali,da niso sami in bodo laže gradili svet in vero v sebi. Stojmo jim ob strani!
Vesela sem bila tako lepega molitvenega dne v nedeljo Dobrega Pastirja. Z veselim srcem sem se po nedeljski maši priporočila Mariji, jo prosila,naj oplemeniti vse,kar smo pridobili, da v dejanjih zaživi in posreduje ljubemu Sinu našemu Odrešeniku vse skrite prošnje iin morda neizpolnjene želje.

Marta

Rada berem revijo Prijatelj, čeprav nisem invalidka. V njej spoznavam, kako močni in zadovoljni znate biti. Vem,koliko vam pomeni lepa beseda, pozornost in razumevanje.
Moja sestra je tudi invalidka in jo imamo vsi radi. Če je ne bi imeli, bi bilo življenje bolj prazno.
Spominjam se vas pri vsaki molitvi. Želim in prosim Boga, da bi ohranili vero, posebno, ko vam je hudo.

študentka

Rada bi Vam povedala, kako srečna sem bila,ko smo se srečali na Mirenskem gradu. V srcu sem občutila toliko topline in zado- voljstva,da se to ne da opisati.Dobra volja ljudi, ki so nam nudili pomoč se je preselila tudi na nas. Prav tako je bil zelo velikega pomena govor gospoda, o čigar besedah še zmeraj razmišljam. Ti dogodki so za nas bolnike zelo velikega pomena, saj se po tem počutimo srečne in pomirjene na naši težki poti življenja. Z molitvijo se spominjam vseh prijateljev,bolnikov in spremljevalcev, - naj jim ljubi Bog poplača.
Vsem Vam,želim veliko uspeha ter naj vam vstali Kristus dá veliko poguma in moči v tem svetem letu, da boste lahko še naprej tako nesebično sodelovali z nami!

Marija Merljak

Dragi prijatelji! Čeprav vas ne poznam, vas tako imenujem. To pa zato, ker z veseljem pričakujem vsak izvod »Prijatelja«.
Čeprav nisem bolnik,ga zelo rada prečitam. Marsikaj je tudi zame uporabno. Sem mati treh majhnih otrok, od enega do petega leta. Sem doma, ne hodim v službo in mi je včasih že kar hudo ves dan poslušati velik živžav.
Tedaj mi prav pride beseda »potrpljenje«, ki jo tolikokrat zasledim v vašem listu.
Prisrčno vse skupaj pozdravlja

Rozika R.

• V tem letu odrešenja naj naše bolečine in trpljenje pridobijo milost za več duhovniških in redovniških poklicev. • Vsem udeležencem srečanja želim tople, sončne dni, bogate duhovnih doživetij. V duhu bom z vami, prijatelji! • Predragi prijatelji! Pridite čimprej po risbi- ce, ker sem jih veliko narisala. • Želim, da bi nas spomin na srečanje v Nazarjih spremljal skozi vse leto in tudi na dobrotnike samostana ne smemo pozabiti. • Zame je vedno bolj bogato spoznanje,da srečanje, kot je bilo v Nazarjih, omogoča, da najdeš tisto pot,ki te vodi k sreči in lju- bezni do bližnjega. Spomnila sem se vseh tistih, ki se srečanja niso mogli udeležiti. Zelo rada bi jim dala vsaj košček veselja, ki ga sproščeno delim v družbi.

Na tem skromno odmerjenem prostoru bi vam rad povedal zelo pomembno zadevo. Že nekaj časa se pogovarjamo in načrtujemo, kako bi Prijatelja v prihodnjem letu povečali in ga še bolj razširili. Radi bi namreč - kot je že njegov namen - da bi list dosegel res vse, ki jim je namenjen in nas povezoval v eno družino. V Cerkvi pa skupaj z g. nad- škofom čutimo potrebo, da bi bil Prijatelj v pomoč tudi vašim svojcem, prijateljem, medicinskemu osebju ter članom Župnijskih pastoralnih svetov, zlasti tistim, ki delajo v smislu diakonije. Zato vas prosim, da nam poveste svoje želje in predloge,še posebej kaj ste v listu do sedaj pogrešali. Za vašo pomoč pri oblikovanju Prijatelja se vam v imenu sodelavcev že vnaprej iskreno zah- valim ter vas prisrčno pozdravim.

prijatelj urednik

NA SODIŠČU

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug.prov. Misi- jonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvome- sečno - Cena izvoda 20 din, letna naročnina 120 din (podporna 240 din), za inozemstvo 200 din (dodatek za letalsko 200 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Vso noč sem lahko mirno spal.

Gledal sem krasoto zlatega sonca,
zahvalim se ti iz srca.

Pomagaj, da bo moja noga stopala samo po Tvojih potih
in daj vsemu, kar bom delal,
milost svojega blagoslova!

Barthold Brockes

Podpis k sliki:
Vojko Gašperut, Koper: morje (olje)