Slika na ovitku: foto M. Kambič

Kadar ljudje obhajajo kake slovesnosti, ste vi, bolniki, invalidi in ostareli navadno prikrajšani. Ne morete se udeležiti praznovanja, ne morete tako kot drugi doživljati sloves- nosti, prazničnega razpoloženja in ve- selja. Tudi če vam od praznovanja po- šljejo pozdrave ali celo kak spominček, je to sicer tolažba, a tudi zunanji znak, da osebno niste mogli biti zraven.
Kot vam je znano, praznuje katoliška Cerkev od 25. marca 1983 do velike noči 1984 sveto leto odrešenja, 1950-letnico Kristusove smrti na križu,njegovega vsta- jenja in našega odrešenja. Obhajanje tega jubileja je, kot je naglasil sv. oče Janez Pavel II., praznovanje posebne vrste. Poglabljanje v skrivnost odreše- nja, sprava z Bogom in med ljudmi, mir in edinost, spokorna dela, duhovna in telesna dela usmiljenja, romanja in pri- dobivanje svetoletnega odpustka so glavna vsebina tega praznovanja. Ali ste vi, dragi prijatelji, tudi pri tem pri- krajšani?
V listini "Odprite vrata Odrešeniku", s ka- tero je papež Janez Pavel II. 6. januarja 1983 razglasil sveto leto odrešenja, ste bolniki, invalidi in ostareli posebej ome- njeni, zlasti v zvezi s pogoji za pridobi- tev svetoletnega odpustka. Za zdrave je za to predpisan obisk svetoletne cer- kve in molitev po papeževem namenu ali navzočnost in sodelovanje pri svetolet- nih romanjih in pobožnostih. O bolnikih, invalidih in ostarelih pa sveti oče pravi: »Kdor zaradi slabega zdravja ne bi mo- gel obiskati kakšne cerkve, ki jo je oz- načil krajevni škof, lahko dobi odpustek ko obišče svojo župnijsko cerkev. Za bolnike,ki ne morejo obiskati cerkve, bo zadostovalo, da se duhovno povežejo z dejanjem za dosego svetoletnega od- pustka,ki se ga udeležijo njegovi doma- či ali njegova župnija in darujejo Bogu svoje molitve in trpljenje.Podobne olaj- šave dajemo tudi osebam v domovih za ostarele in kaznjence, katerim je treba posvetiti posebno pastoralno skrb v luči Kristusa, vesoljnega Odrešenika.«
Kar torej zadeva svetoletne odpustke in posebne milosti, nikakor niste prikraj- šani.Knjižica "Odpri srce ob 1950-letnici odrešenja",ki jo gotovo poznate, pape- ževa listina in nagovor o svetem letu, ki sta izšla v zbirki Cerkveni dokumenti št. 17, članki v Družini in še marsikaj drugega more tudi vam pomagati, da postanete deležni duhovnega bogastva svetega leta odrešenja.
Pridobitev svetoletnih odpustkov pa ni vse in tudi ne prvo in glavno. Glavno je da bi se ob 1950-letnici našega odreše- nja v veri čimbolj poglobili v to skrivnost in spoznali ter priznali potrebo po odre- šenju in spravi z Bogom. Ker so odreše- nje, osvoboditev od greha in možnost novega življenja božji dar, se moramo zanj zahvaljevati. V tem svetem letu naj se naša hvaležnost za odrešenje zares nenehno poglablja. Sprave z Bo- gom pa ni brez sprave z ljudmi.Zato sv. oče posebno poudarja edinost in mir med ljudmi, najprej med tistimi, ki so skupaj v vsakdanjem življenju, v družini ali pri delu, pa tudi mir in edinost med različnimi skupinami, narodi in državami. Sveto leto odrešenja naj bi dalo svoj poseben prispevek za mir in spravo na svetu.
Kaj pa naj sveto leto odrešenja prinese in pomeni ravno vam, ki hodite za Kris- tusom na njegovem križevem potu v bolezni, invalidnosti, ostarelosti in mor- da osamelosti, telesnem in duševnem trpljenju?
Prvo, kar bi vam rad poudaril in iz srca zaželel, je, da bi bilo sveto leto odre- šenja za vas leto upanja in tolažbe. Če vi še drugače čutite težo križa kakor zdravi in tisti, ki so v polni moči življe- nja, iz vere veste, da je v povezavi s Kristusom vaš križ nekako sodelovanje pri odrešenju sveta po besedah apos- tola Pavla: »Zdaj se veselim v trpljenju za vas in na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja bridkostim Kristusovim,za njegovo telo, ki je Cerkev« (Kol 1, 24). Zavest, da imajo vaše žrtve, vaše trp- ljenje in vaše molitve svojo veliko vred- nost za vas, za Cerkev in za vse člo- veštvo, vam daje nove moči, upanja in tolažbe. Spomin na Kristusovo zmago nad trpljenjem in smrtjo pa vam potr- juje, da boste tudi vi osvobojeni vsega hudega, odrešeni vseh bolečin in boste s Kristusom stopili v novo življenje. Bog daj, da bi bilo sveto leto odrešenja za vas veliko leto upanja in zaupanja v veri in tesni povezanosti s Kristusom.
Obhajanje 1950-letnice odrešenja naj vas spodbuja, da bi odrešenje in pove- zanost s Kristusom čimbolje uresničevali v svojem življenju, v veri, upanju in lju- bezni,v molitvi in prejemanju zakramen- tov in v posnemanju Kristusa.Če vam je mogoče, vas prosim,da vsak dan molite svetoletno molitev,ki je izšla na poseb- ni podobici. Vaša molitev, ki jo bogatijo vaše žrtve, naj bo v tem letu še obil- nejša, še zaupnejša in vztrajnejša.
Sprava, mir in edinost imajo pri bolnih, invalidih in ostarelih večkrat še posebne oblike. Sem spada potrpežljivost že s samim seboj, pa tudi z drugimi, hvale- žnost za pomoč in kolikor mogoče tudi skromnost v svojih zahtevah. Seveda imajo zdravi do bolnih,invalidov in osta- relih svoje posebne dolžnosti. Telesna in duhovna dobra dela naj bi ravno v tem svetem letu doživela nov razvoj. Vsem v blagoslov pa bo to le, če si vsi prizadevamo za spravo, edinost, mir in ljubezen.
Končno bi vas,dragi prijatelji, rad prosil, da darujete svoje trpljenje in molitve v posebne namene,tako za vesoljno Cer- kev kakor tudi za našo Cerkev na Slo- venskem. Znane so vam naše skrbi in naloge: duhovniški in redovni poklici, misijoni in misijonarji, družine, mladina, vsi kakorkoli trpeči blizu in daleč. Papež Janez Pavel II. nam posebno naroča,naj molimo za to, da bi čim več ljudi odprlo svoje srce Odrešeniku in postalo dele- žnih odrešenja. Grešniki, tisti, ki Boga ne poznajo ali ga zavestno odklanjajo, umirajoči in vsi, ki so v duhovnih in tele- snih nevarnostih, naj bodo deležni vaše molitve. Veliki prazniki, kot Binkošti, sv. Rešnje telo, praznik Srca Jezusovega, praznik sv.Petra in Pavla, Marijino vne- bovzetje in drugi, naj nas vedno znova spomnijo na to.
Dragi prijatelji, hotel sem vam napisati samo kratko besedo za sveto leto od- rešenja, pa je nastalo kar dolgo pismo. Še enkrat vam zagotavljam, da mislimo na vas in za vas molimo, da smo z vami povezani in da računamo na vas. Vsi smo ena sama velika družina odrešenih in hočemo biti dobri prijatelji med seboj Prisrčno pozdravljeni!

Ljubljana, na Vnebohod,
12. maja 1983

Alojzij Šuštar
ljubljanski nadškof

Ah, kaj, nebesa! To so tako prazne ob- ljube in jalove tolažbe spričo tega, da se tukaj ne more nič spremeniti, gloria prihodnosti.
Motiš se, kajti spet misliš enostransko, moraš videti celovito. In potem nosiš že v sebi nebesa, kajti ustvarjen si za večnost. Nič posebnega se ti ne zdi,da moraš pri vzponu na vrh gore računati s težkimi plezalnimi potmi, kjer so pla- zovi in se vali kamenje. Kljub temu se vzpenjaš naprej, kajti v sebi nosiš hre- penenje po lepoti gorskega vrha, kar ti daje peruti. Ravno tako živi v tebi večna težnja po sreči, - združitvi z Bogom in vsemi tvojimi dragimi.Saj bi bilo straho- petno, vdati se sredi vzpona! Beseda: »Iščite, kar je zgoraj«, pomeni zate, da slediš tej misli v vseh življenjskih teža- vah. To je tvoj vzpon proti nebesom, za katera si bil ustvarjen.
Gospod, tako težko mi je,ko iščem prek vidnega in otipljivega to, kar obstaja izven mojega ozkega, zemskega biva- nja. In vendar bi bil tak pogled navzgor edini način, da premagam zemeljsko ozkost.

JUNIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi papeževo pismo o družini doseglo tudi misijon- ske dežele.
Papež je v svojem pismu o družini pou- daril apostolsko in misijonsko vlogo dru- žine. Opažamo, da se poslanstvo dru- žine v Evropi zanemarja, v misijonskem svetu pa ima družina dostojanstvo in vrednost. Papež prosi, da bi v družinah pospeševali skupno molitev moža in žene, staršev, otrok in ostalih članov, med katerimi naj postane posebej pri- ljubljena molitev rožnega venca.
Pavel VI. je dejal: »Po molitvi v družini domača Cerkev vodi k preobrazbi sveta.«

JULIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi uspevale misijonske ustanove, ki so nastale v Latinski Ameriki, v Aziji in v Afriki za misijonsko delo v drugih deželah
II. vat.cerkveni zbor izjavlja: »Vsa Cer- kev je misijonska... in dolžnost vsakega Kristusovega učenca je širiti vero.«
Misijonska odgovornost in sodelovanje sta živi v mladih Cerkvah, kjer je usta- novljeno mnogo ustanov,ki čutijo poleg svojih misijonskih nalog dolžnost poma- gati bratskim ustanovam.
Kardinal Gantin (Afričan) pravi: Afrika ne skrbi le za svojo evangelizacijo, ampak želi širiti božje kraljestvo tudi na drugih celinah.« Tej njihovi zavesti naj pripo- more tudi naša prijateljska povezava z njimi v molitvi.

Človek duhovno ne sme nikoli zaspati

»Ko sem prejel krst,sem bil nepopisno srečen. Z vero se je začelo novo življenje, odprl se mi je notranji vid, notranje gledanje, ki je morda mnogo lepše od zunanjega«
Tako pravi o začetku svoje poti krist- jana Jerko Kos, Glinškova ploščad 21, Ljubljana. Ko sva se ob koncu "prostih" prvomajskih dni odpravljala na pogovor, nisva vedela,da Jerko prav ta dan pra- znuje obletnico svojega drugega rojst- va. Prav zato sta naju Jerko in njegova žena Marija še bolj prisrčno sprejela. Rože in urejeno stanovanje govorita o skrbni in ljubeči ženi. Pogled se ustavlja na magnetofonu in velikem časopisu v Braillovi pisavi. Jerko je namreč že se- demnajst let popolnoma slep.

V otroških letih nisem bil vzgojen v veri Mama je sicer bila versko vzgojena,oče pa ne. Starša se nista razumela,družina se je razbila in mama je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Jaz sem že od rojstva na eno oko slabo videl;to je bila posledica prirojene zelene mrene.Enajst- krat so me operirali in sem bil kot otrok skoraj več v bolnišnicah kot v šoli. Obi- skoval sem šolo za slepo in slabovidno mladino. Potem sem se v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki usposobil za telefonista. Takrat,ko sem še malo videl, sem opazoval nebo,naravo, sonce, zvez- de,mesečino in sem dostikrat razmišljal: Odkod vse to?
Leta 1966 sem popolnoma izgubil vid. Tistega leta mi je tudi mama umrla.Več let še zaposlitve nisem dobil. To so bili res boleči udarci. Mlad človek, ki že v otroštvu ni imel kaj dosti od življenja, vse to še teže prenaša.To je bila zame huda kriza, tako da sem bil duševno že čisto na tleh in da sem tudi poskusil sam sebe uničiti. Bog pa je to preprečil ker je imel drugačne načrte.
Leta 1970 sem se le zaposlil in takrat se je začelo obračati na bolje, vsaj na zunaj, v svoji notranjosti pa sem hre- penel po udobnem in bogatem življenju. Takrat sem še sanjaril, da bom spoznal bogato ženo,ki bo imela avto,hišo... Po nekaj letih službe pa sem začel razmiš- ljati. Človek mora najti sam sebe, mora se nekomu zaupati. Prišel sem v dobro družbo in sem skozi telesno in tudi du- hovno temo prodrl na sončno stran. K temu mi je precej pomagala zdajšnja žena.«
V našem počitniškem domu slepih na Okroglem pri Kranju. Marija je bila spre- mljevalka starejšim slepim, jaz pa sem prišel na dopust.Beseda je dala besedo Ona je sicer starejša od mene, pa nič zato;pomembno je srce in res topla lju- bezen. Eno leto sva hodila skupaj, pri tem pa sva imela velike težave. Marija je bila gospodinjska pomočnica in njena delodajalka je hotela po vsej sili razdreti najino skupno pripravo na zakon. A tudi to trnovo pot sva prehodila in prispela na cilj.«

»Drug z drugim morava potrpeti. Jaz sem se ga že tako navadila, da se mi zdi že vse samo po sebi umevno. Jerko po- trebuje pomoč, pa kar gre. Da bi le bilo zdravje in pa razurnevanje. Čedalje bolj spoznavava, da sva bila namenjena drug drugemu.
»To je res vprašanje.Bil sem na poti do vere. Spraševal pa sem se kasneje in še posebej ob obletnicah, če bi se dal krstiti tudi, če bi ne spoznal Marije. Ne moremo vedeti. Veste,tukaj je Bog tisti ki pošlje Svetega Duha in je potem člo- veku to dano. To je božji dar!«
Verjetno! Ali pa bi morda celo pustil vse? O tem ne bi več razmišljal, tudi do tega bi lahko prišlo. Ko sva se spoznala,mi je ona takoj povedala, da je verna. Rekel sem ji: ,V redu, jaz ti pa tudi takoj po- vem,da tega prepričanja nisem.Če bova pa kdaj skupaj, ti ne bom branil, da bi hodila k maši. Jaz pa ne bom!' - Vendar je to bila le neka trmoglavost, nekak ponos, ki mi je branil in me zadrževal. Potem sem se le odločil. Je pa bilo to popolnoma neprisiljeno, čeprav skušajo dostikrat razni znanci to po svoje raz- lagati. S tem,da sem postal veren, sem tudi dosti znancev izgubil. Še sedaj ne- kateri namigujejo, češ, da hodim v cer- kev le zaradi nje. Odločno pa zavračam vsa takšna namigovanja.«

»Ko sem 3. maja 1975 v cerkvi sv. Pe- tra prejel krst in hkrati tudi prvo sveto obhajilo, sem bil nepopisno srečen. S tem, ko sem prejel krst,lahko rečem,da sem se znova rodil. Vendar pa danes vem,da pravega pomena takrat še nisem poznal. Junija me je nadškof Pogačnik birmal,poročila pa sva se na god sv.Ane Srečna sva,da sva kljub vsem težavam lahko postala eno. V zakonu seveda pride marsikaj, bila je bolezen, prišla so tudi nesoglasja,vmes je bil pri meni tudi že precejšen verski padec.«
»Mogoče sem malo preveč kritičen. Lju- dje smo pač taki, da vidimo prej druge kot sebe. Ko sem vero sprejel, sem mi- slil, da vsi kristjani krasno skupaj držijo, si med seboj pomagajo -skratka, gledal sem preveč idealistično in bil zato tudi razočaran. Vem pa, da bi tudi jaz moral storiti več, se več poglabljati.
Precej sem se naslanjal na ženo.Od nje sem tudi preveč zahteval.Čeprav je bila od malega verna, tudi ona ne more biti v verskih stvareh vsevedna in popolna.
Kriza se je najprej pokazala po dveh letih Midva sva si želela tudi otroka. Bog je odločil;žena je nenadoma hudo zbolela, imela je težko operacijo, v nevarnosti je bilo celo njeno življenje. Prav to me je precej vrglo in zlomilo.Tudi to je pre- šlo, bili smo bolj bogati za eno izkušnjo. Vmes so bila še manjša nihanja v veri, ki sva jih uredila s spovednikom.
Večja težava pa je nastala ob preselit- vi sem, v novo stanovanje. Začela sva razmišljati o opremi. Nekateri so nama svetovali, naj si čimprej vse kupiva, ker bo pozneje vse še dražje. Midva sva seveda poslušala in tako sva se imela na kupu. Jaz se v stanovanju še nisem znašel in nisem mogel pomagati. Vse je padlo na ženo, ki se je komaj dobro po- zdravila. Tako nisva imela več časa za pogovor, za nobeno stvar. Ko sva se preselila,se niti na župnijo nisva šla pri- javit. Komaj da sva ob nedeljah hodila k maši. Namesto, da bi si človek dušo opremljal, smo začeli na veliko oprem- ljati stanovanje.To se je stopnjevalo in nastala je eksplozija. Nekega dne sem se hudo razjezil, ženo zelo žalil, česar si še danes ne morem odpustiti. Nikdar si prej nisem mislil,da se bo to zgodilo!«
»Že naslednji dan me je začela strašno peči vest. Meni je takoj žal. Poklical sem botra in najinega spovednika.Stvar smo toliko uredili, da sva se začela vsaj normalno pogovarjati. Sklenila pa sva, da greva nekam na dopust, da se drug drugemu popolnoma posvetiva. Tudi z znanci,kar jih imava, sva za nekaj časa pretrgala.

»Da morava bolj gledati drug na druge- ga in drug z drugim potrpeti! Poskrbeti morava za molitev!«, meni Marija, Jerko pa: »Predvsem morava poskrbeti za u- reditev naju samih, opremo naju samih, kot bi temu rekel.Šele potem pride sta- novanje.Sicer pa vse imava. Nimava se res nad čem pritoževati!«
»Skoraj vsak večer si pripraviva skupno bogoslužje. Najprej poslušava radio Va- tikan, potem Marija prebere odlomek iz knjige Lepo je biti mlad, ob sobotah iz svetega pisma, nato pa zmoliva rožni venec. Moliva za spreobrnenje naju sa- mih in drugih, za matere, za družine, za duhovne poklice, za rajne...«
»Seveda bova! No,težave imava še ve- dno. Zdaj,ko sva si vse nekako uredila, se začela tudi duhovno bolj krepiti, pa se je ženi vid močno poslabšal.Sicer še vidi brati, vendar ji ne smem več dovo- liti, da mi veliko bere. To je težava, saj če človek ne bere verskih knjig in revij, tudi molitev nima pravega učinka. Tudi sama molitev ni zadosti.

Imam pa sedaj kar pet prostovoljnih bralcev. Z njihovo pomočjo se spopol- njujem v veri. Tudi sami so zelo nav- dušeni za branje, ker se še oni zraven spopolnjujejo. Trije so stalni že več let, našel pa sem jih na srečanju z mladimi pri sv. Jakobu,kjer sem nekaj povedal o življenju slepih vernikov. V začetku so mi brali le Družino in Ognjišče. Premišljeval sem, zakaj ne bi tudi knjige, ob katerih bi lahko razmišljal in se potem še z ženo ali pa z bralcem pogovarjal o tem.To je potem tudi uspelo. Zdaj komaj čakam, da pridejo. Po praznikih pričakujem, da mi pridejo brat revijo Cerkev v sedanjem svetu, ki je res krasen pripomoček. Rad bi še pohvalil našo župnijo (Ježica), ker mi zelo pomagajo. Če Marija ne more, pokličem po telefonu in mi pošljejo spre mljevalca, da grem k bogoslužju ali za druge potrebe.«
»Posebej nisva vključena. Sicer smo se dobivali zakonci, a je to zaradi majhnega odziva razpadlo. Pač pa berem berila, seveda v Braillovi pisavi. Včasih pove- zujem celotno mašo z glasbenimi vložki. Pravzaprav se je vključevanje šele za- čelo. Človek v verskem pogledu ne sme spati, duhovno ne sme nikoli zaspati, kajti, če bo zaspal, bo še tisto izgubil, kar ima!«
Tu se Jerko kar razvname, tako je pre- pričan o tem. Tudi sicer ni v zadregi za besedo; pozna se,da veliko govori. Se- veda, saj je po poklicu telefonist. Žena tudi pove,da ga v službi zelo pohvalijo; Jerko o tem molči. Le to pove, da je pri delu zelo zadovoljen in da se v kolek- tivu zelo dobro razume. Še to pove, da delo začne in konča z molitvijo in da se včasih počuti kot duhovnik. Ljudje kli- čejo, potrebujejo pojasnila... S prijaz- nostjo, potrpežljivostjo ter s spodbudo Jerko pričuje za Boga. Prizna, da je v službi zelo potrpežljiv,doma pa da mora biti uboga žena žrtev vsega. Pravi, da je žena že preveč potrpežljiva, on pa premalo. To je njegova napaka že od otroštva. Da, da, potrpežljivost - božja mast...
Tudi to povprašava,če Jerko kaj pomaga v kuhinji. Tako, kakšen krompir pristavi, pa čebulo pomeša. In pa s pomivanjem posode Marija nima nobenega dela. To je Jerkovo opravilo. Seveda v glavnem skrbi za stanovanje žena.
Kar ostane časa, pa Jerko najraje bere. Včasih gresta ven, če je več časa tudi na romanja »po naši ljubi slovenski do- movini«, kot pravi Jerko. Šel je že peš na Ptujsko goro in z mladino na Brezje. Spet se razvname, ko pravi, da imamo pri nas čudovite božje poti, toliko lepih cerkva. Zakaj bi romali v tujino? Z ženo redno hodita tudi na duhovne vaje.
»Duhovne vaje so izredno pomembne. Že okolje vpliva, da gre človek sam va- se. Poglobimo se v sveto pismo in pri- demo domov z bogatimi izkušnjami.«

Pogovor in čas kar tečeta, naju pa zanima še vrsto stvari, predvsem seveda, kako se Jerko kot slep člo- vek počuti v Cerkvi, o problemih z verskim tiskom za slepe, o odnosu ljudi do slepih... »Mi slepi verske lite- rature, verskih knjig, praktično nimamo! Imamo le list Sodelavci v ljubezni (v Braillovi pisavi), ki nekajkrat na leto izide pri Družini. Druge literature ni.Kolikokrat v cerkvi oznanijo,kaj je spet izšlo,a vse to je le za tiste, ki vidijo. Meni je sedaj vsaj del tega omogočeno s prostovolj- nimi bralci. Marsikateri slepi pa tega nima. Seveda je odvisno, koliko se slepi po svoje znajdemo. Jaz sem si od slepe kolegice sposodil vse štiri evangelije, posnete na trak. Imam tudi del svetega pisma v Braillovi pisavi. Vendar pa nimam nobene razlage k temu.«
»Imam redne stike prek Zveze slepih. Sodelujem pri našem društvu, sem pri pevskem zboru. Slepi imamo dovolj lepo- slovne literature; jaz vsega še dohajati ne morem. Za to je res dobro poskrb- ljeno. Vsak mesec dobivamo časopis v Braillovi pisavi.Seveda pa verske litera- ture ni; vera je pri nas zasebna zadeva posameznika in se mora vsak sam znaj- ti, kakor ve in zna. Tudi slep človek. No, mogoče sem tudi preveč zahteven. Večkrat pa rečem, da sem duhovno la- čen,da včasih duhovno prav stradam.«
»Resnično! Potrebno bi bilo več bralcev ali da bi vsaj posneli na kasete kaj ver- skega, da bi večkrat izhajal verski ča- sopis za slepe. Vem seveda, da bi to zahtevalo veliko stroškov in tudi ljudi.«
»Že, vendar sem uvidel, da je veliko boljše neposredno branje. Namesto, da se muči s snemanjem doma in potem s prenašanjem kaset,je bolje,da pride sem in tukaj bere. Lahko hkrati tudi snemam in pa v živem stiku sva.«

»V glavnem to drži. Kdaj pa kdaj pa pride tudi do izpadov. Ljudje smo zelo različni. Današnji tempo življenja nas je privedel že tako daleč, da ne najde več časa niti zdravi za zdravega, kaj šele zdravi za invalida.Kar se tiče teh vsak- danjih odnosov, na cesti, v avtobusu, je pa le več razumevanja. Ljudje še kar pomagajo.
Kot sem že rekel, pa pride kdaj pa kdaj tudi do izpadov. Ja, tudi klofute sem že dobil in brce! Nekoč nisem mogel dovolj hitro iti z avtobusa,pa so me kar zbrcali dol. Nekoč pa sem nekoga pohodil, saj veste - ne vidim in sem mu stopil na nogo. Primazal mi je zaušnico. Lahko je videl, da sem slep, saj sem imel belo palico. Še opravičil se ni, kar nekaj je zarjovel in šel.Pač naglica.Sicer pa tudi jaz včasih hitim, se rinem na avtobus, kar sitnarim. To tudi ni prav. Moral bi biti bolj potrpežljiv.
Tudi slep človek,tudi invalid mora potr- peti! Noben se ne sme sam sebi smiliti. Pri meni je tudi to včasih bilo, a se se- daj tudi skozi vero skušam tega znebiti. Pomembno pa je,da sem zaposlen;kajti če sem zaposlen z branjem, s sprehodi, s pogovorom, z delom v kuhinji, kar pač zmorem, potem sploh ne more priti do črnih misli.«

»Kar zadeva zaznavanje - pri nas slepih je izostren tip in sluh in tudi umsko zaznavanje Pri stiku z ljudmi pa je najpomembnejše,da človek sam sebe sprejme. Ko izgubiš vid, še ni konec življenja. Nasprotno - to je začetek nekega novega življenja. Edina tema, ki obstaja, je neznanje! Pri meni se je novo življenje začelo tudi z vero, ko se mi je odprl notranji vid, notranje gledanje na življenje, ki je morda mnogo lepše od zunanjega gledanja.Marsikdo namreč gleda pa nič ne vidi. Tudi jaz sem bil na Triglavu, po Sloveniji in bi rad vse to videl,a po dru- gi strani včasih zahvaljujem Boga, da ne vidim vseh gnusob življenja,o katerih slišim Sicer sem ob stiku z novimi ljudmi zelo previden. Besede so marsikdaj sladke, ne morem jim verjeti. Več mi pove stisk roke (pozdrav) in obnašanje človeka. O vsem,o pomenu besed in dejanjih, pa premišljujem in se potem odločim ali bi bilo dobro še imeti stike s tem človekom ali ne. Saj veste, v življenju je treba biti previden: še najboljši prijatelj te lahko razočara.«

»Opozoril bi predvsem na veliko potrpežlji- vost do tistih, s katerimi skupaj živimo. Pa na veliko poguma v življenju.Rad bi še opo- zoril, naj slepi,pa tudi zdravi, veliko berejo. Berejo naj versko literaturo, ker bodo vse lažje prenašali; našli bodo smisel trpljenju, smisel molitvi. Starše in vse, ki skrbe za slepe in za druge invalide, bi rad pohvalil, ker opravljajo veliko delo. To delo je vred- no prav toliko kot molitev ali kot maša! Naj razumejo bolnike in invalide.Bog jim bo vse povrnil. Še to bi rad poudaril: Ne delajmo nobenih razlik med ljudmi in bodimo strpni ne glede na prepričanje!«

Pogovor smo končali z zahvalo Bogu in ne- beški Materi za teh osem let Jerkovega ži- vljenja kot kristjana. Za zaključek je Jerko ob kavici še zaigral na kitaro in »trobento« kot zna le on. Trobenta namreč le z usti,a tako dobro, da se komaj zazna,da le posne- ma instrument. Tako je tudi nama Jerko že s pogovorom, nato pa še z glasbo pripravil praznično razpoloženje, ki sva ga ponesla s seboj. Pred odhodom pa sva mu obljubila še posnetek za spomin - zvočni zapis po- govora.

Jože, Vlado

Današnji človek potrebuje evangeljsko ljubezen

Razmišljali smo o tem, kakšne so stiske in pričakovanja današnjega človeka. Videli smo, da si vsakdo od nas želi biti ljubljen, imeti občutek, da ga drugi sprejemajo, mu odpuščajo, občutek, da ni sam, da je v stiski kdo ob njem, ki mu pomaga. Toda ali znamo ljudje zares ljubiti? Koga naj si vza- memo za zgled, po kom naj se ravnamo?
Bog, ki je ljubezen in se nam je razodel v Jezusu Kristusu,nam govori o ljubezni, od- puščanju in sprejemanju,o pomoči. Oglejmo si njegovo ljubezen.
Apostol Janez piše v prvem pismu: »V tem je ljubezen: ne,da smo mi ljubili Boga, te- mveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jan 4,10) V tem je bistvo skrivnosti stvarjenja in božje ljubezni. To pomeni, da Bog človeka ni ustvaril, ker bi ga potreboval, temveč iz preobilne, prekipevajoče ljubezni, ki noče ostati sama,ampak postaja rodovitna. Bog ne postavlja nobenih pogojev.
Človeško bivanje moramo torej razumeti kot dar. Bog je človeku zaupal svet, da ga upravlja. Tega ni storil iz usmiljenja,ampak iz ljubezni. Človek, ki je ustvarjen iz ljube- zni, je ustvarjen za ljubezen, za skupnost, za to,da daje ljubezen naprej, da v tej lju- bezni postane rodoviten.
Takšna ljubezen tudi ne razmišlja o pravi- cah in zahtevah. Ljubezen si ne lasti pra- vice nad nikomer lin ne postavlja zahtev tistemu, ki ga ljubi.
Že samo ime Bog Jahve pomeni: Jaz sem za vas bivajoči in bom za vas bivajoči v večnosti, jaz sem za vas tu, jaz sem spre- mljajoči Bog.
To je najbolj bistvena oznaka našega Boga. To ni Bog, ki bi bil nekje daleč nad nami, ki bi bil brezčuten za naše potrebe in radosti To je Bog,ki vzpostavi odnos z vsakim člo- vekom, ne glede na njegovo starost, raso, narodnost, položaj, tudi z najbolj bednim in od ljudi zavrženim.
Človek pa te božje ljubezni ni sprejel z od- prtimi rokami in jo je nekako zavrnil, ker je v svoji svobodi hotel biti odvisen sam od sebe. Ni hotel biti obdarovanec, ni priznal, da je obdarovan. Hotel si je lastiti življenje - hotel je biti kot Bog. To je človekov os- novni greh. Zato se je zaprl vase in začel gledati na druge kot na tekmece.Nastopila je zavist, ki je naraščala vse do sovraštva Zato je prišlo do socialnih krivic na svetu, tudi do socialnih bolezni, ki so posledica teh krivic.
Bog pa je bil dosleden sam sebi in je člo- veka ljubil še naprej. Spet mu je zastonj pokazal svojo ljubezen z učlovečenjem Je- zusa Kristusa. Jezus ni postal človek zato, ker bi moral odrešiti človeštvo, ampak ker ga je hotel odrešiti v svoji božanski ljube- zni. Božja odrešenjska ljubezen naj bi člo- veka osvobodila zaprtosti vase, sebično- sti, in ga usposobila za resnično ljubezen do bližnjega. In človek, ki ponovno dobi to sposobnost ljubezni, se lahko odloči za zmanjševanje trpljenja in zla v svetu.
Da bi Bog dokazal, da nam želi biti zares blizu, je postal človek v Jezusu Kristusu, postal eden izmed nas in nas usposobil za ljubezen s tem,da nas je sprejel. Z nami je nosil naše stiske in potrebe. Postal je maj- hen, ubog, brezpraven-in je umrl sramotne smrti na križu. Če bi takrat, ko je visel na križu, stopil s križa in tako dokazal svojo moč,bi ne bil več Bog z nami, bi bil to Bog, ki je nad nami in ki ne more razumeti naših stisk, našega umiranja. Tako pa je Jezus kot Emanuel,kot Bog-z-nami umrl našo smrt, se je torej izkazal kot Bog-za-nas tudi v umiranju,v našem umiranju.Jezus ni odvzel trpljenja in smrti -toda sam je z nami trpel in umrl.
Bistveno je, da Jezus ni najprej odpravil uboštva z bogastvom, trpljenja in umiranja z absolutnim zdravjem, krivice z uničujočo razsodbo - ampak je živel v uboštvu, trpel in umrl, ter vzel nase krivico.
Takšen je torej naš Bog. Po človeški logiki bi rekli, da je neumen. Toda tu je na delu božja logika, logika ljubezni, ki jo dojame samo tisti, kdor je sam pripravljen ljubiti.
Najprej moramo Bogu dovoliti, da je izbral to pot, da ravna po takšni logiki, čeprav se nam zdi včasih nedoumljiiva. Najbolj bistvena in prva naloga krščanske ljubezni je torej, da božja ljubezen v nas postane resnica.
Jezus pa nam tudi naroča: Kakor sem vas jaz ljubil,tako ljubite drug drugega. To po- meni:tudi mi moramo ljubiti brez pogojev in zahtev,drugim pomagati v stiskah in trplje- nju. Najprej moramo imeti takšno ljubezen, da jo potem spremljajo druge dobrine, če hočemo govoriti o krščanski ljubezni.
To pomeni: dajati v smislu Jezusa Kristusa, ne pomeni dajati tega, česar ne potrebujem, kar mi je odveč, ampak dajati sam sebe za drugega. Dovoliti drugemu, da je soudele- žen v mojem bogastvu, v tem, kar imam. Prav tako pa to tudi pomeni:z drugim deliti revščino, trpljenje, in z njim sočustvovati.
Jezus je ravno v trpečih posebno navzoč med nami: »...Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli;bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni«. (Mt 25, 35-36). Kristus je torej navzoč v lačnih, žejnih, popotnih, ubogih, bolnih, ujetih. Zato pomeni navzočnost teh med nami in srečanje z njimi poseben Kristusov zakrament.
Ali znamo sprejemati Kristusa v tem zakra- mentu?

dr. M. K.

(Povest o svetlobi sence)

Snaha se je drugo jutro do nje vedla, kot da se ni nič zgodilo. Sončno se je prisme- jala v taščino sobo, da se na robu postelje razklepeče za dober dan. Mati jo je odsot- no poslušala,vendar ji je šlo po glavi: Kako neki more? Nima nič vesti? ... Vsemu temu se lahko izogne.
Ko se je Mile vrnil iz pisarne, ga je prosila, da ji preskrbi vozovnico za polet v domo- vino. »Zakaj se ti tako rnudi,mama?« »Do- sti dolgo sem vasovala tu, zdaj pa vam je vsaka ura dragocena, nočem in ne smem vam biti v napotje.« »Časa imaš še tri dni, toda poznam te: če se ti za nekaj odločiš, drži kot pribito,in zato te ne bom več silil.«
Še isti dan ob dvanajstih, ko je bilo v To- mijevem stanovanju generalno vse narobe, se je oglasil pismonoša z brzojavko. Tomi je stal na pleskarski lestvi in belil strop, ves oškropljen od beleža. Moral je stopiti z lestve zaradi podpisa in vsi so takoj vedeli odkod prihaja, se pravi od matere ali pa o njej... Vsi trije sinovi, ki so mu pomagali, so se zgrnili okrog njega. Očetu je roka pri odpiranju ovojnice rahlo trepetala. »Nič ni hudega,nihče ni umrl. - Otroci, babica pri- haja na kratek obisk...« »Živela, babica!« je zatulil devetletni Mohor in se postavil na glavo v žagovinasti posip. »Lepo, zelo lepo, ampak to naše razdejanje...« »Saj,« pripomni žena, »na svete čase pogleda k nam, pa še tedaj jo sprejemamo kakor cigani...« »Še sreča, da smo s to pacarijo končali. Otroci, zdaj pa čistit! Fanta, zavi- hajta rokave,Mohor gre pa z mano« je od- ločil oče. »Ampak težko bo hodila peš tako daleč,« je zaskrbelo Mohorja.»Tepček,« ga krcne oče, »najela bova taksi, pa še zelo bomo morali pohiteti na letališče.«
Letalo se je spustilo do minute točno.»Do- brodošla, mama!« - »Moj Tomi! Moj Mohor! Da smo le srečno skupaj.Nad Alpami nas je namreč krepko premetavalo;no,zdaj je vse dobro... Kako pa družina, je vse zdravo?« »Hvala,nič nam ni hudega,samo neprijetno mi je, ker boš padla v jamo razbojnikov - belili smo.« »Zato se ne bomo skisali. Mo- ram ti takoj povedati, da se Mile odpravlja z družino v Libijo. Ker so mu odhod nenadoma prestavili nazaj, sem se morala tudi sama prej posloviti« »Mile je pa res človek samih presenečenj, moje popolno nasprotje...«
Mati se je z očmi željno sprehodila po gre- benih Julijcev in Kamniških planin z vidnim užitkom popotnika, ki se je po hudi žeji napil studenčnice. »Oh, ti naši vršaci...« »Vršaci že, vršaci, vse drugo pa se vdaja grabežljivim krempljem industrije. Na njivs- kih ozarah že kar mrgoli traktorjev in avto- mobilov. Idiliko bomo kmalu mogli uživati le še na umetniških podobah iz preteklosti ali v Klopčičevem filmu Tavčarjevega Cvetja v jeseni...« »Razumem te, rad bi zamenjal izginjajočo vaško idilo za mestni trušč...« »Nikoli, mama, če bi bil sam; prisiljujejo me samo družinske potrebe, vendar ni resnih znamenj, da bi to dočakal že letos. Dokler bodo pristojni govorili: službo vam damo kadarkoli, le stanovanje si preskrbite sami, je zame streljanje v prazno. In tako spet veš vse o meni,saj se v nedogled ponavlja stara pesem. Imam občutek, da se spre- minjam v nekakšno vaško samokolnico, ki je na razpolago kadarkoli in za karkoli...«
Ko so se že bližali cilju, ji je pokazal na večjo novogradnjo. »Vidiš,tamle raste nov dom kulture. Doslej smo se stiskali v zani- krni podrtiji,ki smo ji rekli hlevček. Kulturno delo se je razcvetelo, prostorov pa toliko kot nič.V zimskem času,sredi delovne vne- me kup prehladov... Pa sem postavil ulti- mat: ali zidajmo ali pa nehajmo! Pomagalo je. Kakor vidiš, so ljudje še toliko kulturno zavedni, da prihajajo na prostovoljno delo. Morda porečeš:nesrečni idealist! Mari bi bil zamolčal svoj ultimat in se lepo in v miru posvetil družini ... Toda v svojem srcu ne misliš tako in zato me razumeš, če ti pravim, da tega ne zmorem. Žlahtnih src, ki se kljub prodiranju sebičnih interesov še vedno naj- dejo, ne morem pustiti ina cedilu.« »Razu- mem te, a hkrati se mi smiliš - to je tvoja usoda...«
Prispeli so. Snaha in oba »pleskarja« s pa- pirnatimi kapami na glavah so veselo mahali z balkona. Ko je mati počasi prilezla v četrto nadstropje bloka, jo je Ljuba že čakala s svojim tropom na stopnišču. »Mama, dob- rodošla v naši ciganščini...« »Ne opravičuj se, saj sem sama vse to stokrat preživljala Sicer pa poribana tla in šopek na mizi go- vore o kulturi, ne o ciganščini. A raje mi povej, kako je s teboj, kako daleč si že.« »V šestem mesecu, že kar krepko brca in opozarja, da ne misli ostati tam...«
Babica bi spet ne bila babica, če ne bi že v prvi sapi razdelila daril. »Zložljive jasli za malega...« »Hvala ti bom rekla,kakor otrok za pest bonbonov, drugega ne morem...« »Tebi, Tomi, se Mile zahvaljuje za Kozolce, pri priči jih je obesil; v zameno pa ti pošilja tole garnituro oljnih barv in čopičev.« »Ne veš, kako sem tega vesel, zahvalill se bom pa šele, ko se nam oglasi iz Libije.« »In tu nalivke za vaše šolarje. Ampak najstarej- šega Klemena,pa ne vidim.« Kakor naročen se je prikazal med vrati od zunaj,a ne sam držalo se ga je neznano ji dekle. »Vidim,da ti je treba predstaviti še eno bitje...« pre- maguje Tomi rahlo zadrego. »To je Kleme- nova sošolka Ajda-oba sta v juniju srečno maturirala.« »Čestitam obema; to sta bila pa drugače pridna kakor Darjina Maja, ki jo je pred nekaj tedni kar brez mature pobri- sala v Švico na nemško-francosko jezikovno prakso - zato pa bo morala v bolnišnico, kamor je šla, ves čas bolnikom prinašati in odnašati posteljne posode... No, pa pusti- mo to!«
»Klemen, tu imaš nalivko, ampak to je kar preneznatno darilce za maturo...« »Oh,ba- bi, kaj pa poni-ekspres, ki si nam ga kupila spomladi?« »Sem že pozabila.« »Zato pa jaz nisem. Kako mi zdaj imenitno služi, ko se vozarim v počitniško službo. In še Ajda priseda zraven, ker imava skupno delo s turisti - veš, tako pomalem preizkušava svojo šolsko angleščino.«
Gospodinja je tačas pogrnila mizo. »Zdaj pa k skledi, da jed ne bo preveč postana. Ajda, tudi ti lahko prisedeš.« »Hvala, sem že doma jedla. Prišla sem le okna pomivat, če sta mi jih Primož in Jernej kaj pustila...« »Brez skrbi, dovolj telovadbe ti je še ostalo«
»Joj, kmalu bi pozabila! Po kosilu naj eden od fantov, recimo Klemen, telefonira Janji v Ljubljano, da naj nocoj okrog osme pride pome.« »To pa lahko jaz uredim, in sicer takoj« se je oglasila Ajda. »Saj res,« pravi Klemen, »tu imaš ključek od mopeda, tele- fonsko številko pa išči pod Mazovec.« »Ta deklica je prav ljubezniva,« jo je pohvalila babica, ko je Ajda odhitela, na to pa so se Klemenove oči svetlo zalesketale. »No, zdi se rni,da je poštena in pametna,« je dodal Tomi v nekakšno opravičilo kakor češ, če- prav nas je že dovolj na kupu, pa se že tako obrne, da je gneča še večja...«
Ajda se je vrnila z novico, da se nihče ni oglasil na poziv, torej ni nikogar doma. Po obedu so začeli fantje in Ajda pospravljati sobe, Tomi pa je mater in ženo povabil na sprehod proti letnemu gledališču nedaleč stran. V gozdnatem zatišju se jim je nena- doma odprla amfiteatralna globel, ki je kar klicala k prireditvam na prostem.»Vidiš,tule bomo pa jutri zaigrali Tavčarjevo Cvetje v jeseni. Nocoj imamo generalko.« »Zato si vzel za primer filmane idile Tavčarjevo Cve- tje... To pa ne bo majhna stvar. In scena, ki že stoji,je kajpada tudi tvoje delo.Koliko napornih ur ti je vzela ta igra! Trud ti bo samo moralno poplačan, to je pa tudi vse« »To se razume. Ne morem zatajiti občutka da sem dolžan dajati ljudem to,kar znam.« »Tebi kot pravemu prosvetarju bi se zdelo greh delati po geslu DAJ-DAM,temveč ide- alistično: DAM, če le vzamete...« »Tako, tako!« se je oglasila Ljuba, »danes sem iz njegovih ust prvič slišala priznanje, da je 'slep,kdor se s petjem ukvarja, njemu ved- no sreča laže,Kranjec moj mu osle kaže'..« »Čisto dobesedno menda ne bo držalo,am- pak res je, da kulturnikom njegove sorte preprosto ni pomoči« je mati postavila piko na i.
Nenadoma se Tomi obrne k materi, kot da ji ima povedati nekaj izredno pomembnega »Mama, kaže, da bo predstava dobra. Kaj, če bi nocoj prenočila pri nas in si ogledala premiero, Janjo pa naročimo za pojutriš- njem?« Mati se je zahvalila za povabilo,češ da to nikakor ni mogoče,čeprav z Janjo še ni domenjena, pa tudi prenočiti nima kje, kar tudi sam dobro ve. »Pohlevnih ovc gre veliko v hlev...« je vztrajal Tomi. Prav te- daj pa je z mopedom pribrenčala Ajda in vprašala,ali naj gre znova telefonirat.Ujela je, da so težave s prenočevanjem, in po- segla v besedo. »Če mi dovolite, je stvar lahko na moč preprosta: skupaj smo v bloku, imamo pa dve prosti ležišči, ker sta brata na morju; moja starša bi bila vesela, če sprejmete naše povabilo za Primoža in Jerneja, in ta enačba z eno neznanko bo v hipu rešena...« Tomi in Ljuba sta se spog- ledala in se molče zedinila, da bo prav, če povabilo sprejmeta. »Dobro, Ajda, z vese- ljem! Če si tako prijazna, pa poskusi spet srečo s telefonom in prosi Janjo za pojutri- šnjem.«
Še preden je mogla mati ugovarjati, se je Ajda že pognala proti pošti. Tomi je opazil v materinih očeh njen značilni lesk, ki je razodeval prevlado zadovoljstva nad ugovo- rom. »Zdaj pa pojdimo mimo novega bloka, kjer so mi lani obljubili trisobno stanovanje nedavno pa so obljubo požrli...« »Kako pa je to mogoče,saj upravni organi menda niso v otroških rokah?« se začudi mati. »Niso, ampak zapisali so, da je bila odločitev ne- izogibna, ker so morali nujno dodeliti to stanovanje direktorju novega proizvodnega podjetja v občini, kar z drugimi besedami pomeni: šola je neproizvodni sektor in zato lahko čaka...« »In tako tvoj delovni ideali- zem nagrajujejo po geslu: DAM, če le vza- mete...« mu je namežiknila mati.
Tačas, ko se jima je Tomi za »trenutek« oprostil in stopil na prizorišče, kjer sta dva njegova sodelavca nekaj dopolnjevala, je Ljuba izkoristila priložnost, da je tašči po- tožila: »Tega vam zanesljivo ni povedal, da je pozimi na neki vaji omedlel. Zdravnik mu je priporočil, naj se omeji vsaj na polo- vico-pa mislite,da ga je ubogal? Saj vidite, kaj počne. Poglejte, čez tri mesece bom rodila in kaj naj storim sama s petimi, če se mu kaj pripeti? ...«
Ko se je Tomi vrnil, je Ljuba menjala temo pogovora. »Videli ste, mama, da se je Kle- men zagledal v to Ajdo. Dobro, osemnajst jih ima, ampak on to ljubezen jemlje tako presunljivo zares,kot da je poroka z njo že sklenjena stvar.« »Preprosto ne veš, kaj storiti,« je dodal Tomi. »Ali naj dekletu prepovem prihajati v stanovanje, če njena starša nista najinemu? Ne moreš vedeti, kaj vse se lahko izcimi iz tega, če ga od- ženeš iz obzorja starševske kontrole in si zapraviš njegovo zaupanje...«
Prispeli so,ne da bi bili imeli občutek,da so snov tega roditeljskega sestanka v troje izčrpali.Ob vstopu v blok je mati vzdihnila: »Ko vaju poslušam,se mi zdi,da obnavljata moje davne probleme, samo da jih vidva rešujeta skupaj, jaz sem jih morala pa sa- ma...« Ljuba pa je rekla: "Ne vem, ali bi se smejala ali zjokala ob tem, da smo morali dočakati tale sprehod,ki mi je dal priložnost spregovoriti z možem o družinskih težavah." Tomi je bil spet izzvan, da nekaj zine. »Ne bodiva pesimista, raje upajva, da se bo Tavčarjevo Cvetje v jeseni spremenilo v pomladansko cvetje za najino družino...« Ljuba ga je ironično ošinila z očmi, rekla pa nič, da bi ga ne užalila s svojim nezaupan jem in hkrati ne prizadela tašče, zakaj ma- tere so tista nesrečna bitja, ki neposredno prevzamejo nase bolečine svojih otrok.
Ko so stopili v stanovanje,so jih pozdravile počiščene sobe. In Tomi je veselo vzkliknil v spodbudo svoji ženi in materi: »Družina se je izkazala! Zaslužili ste spodoben likof- čaka vas v hladilniku.« In vsa četverica z Ajdo je planila po steklenicah slastne coca- cole.

(se nadaljuje)

Nekateri ljudje mi govorijo, da najdejo srečo,če jo iščejo vsak samo za sebe. »Naj si drugi sami iščejo srečo; če je ne najdejo, tem slabše zanje.« Toda nihče izmed tistih, ki tako mi- slijo, ni našel sreče. Vedno jim nekaj manjka To lahko hitro opazimo.
Prepričan sem, da srečo najdemo le tedaj, ko druge osrečimo. Nikoli ne morem dovolj poudarjati lepih misli Edmonda Rostanda:
Mislim na bolniško sestro, ki z vsem svojim bitjem služi bolnikom; na mater, ki se raz- daja v ljubeči skrbi za družino; na prizade- tega, ki misli samo na korist svojih bratov; na hudo bolnega iz Brazilije, ki so ga nesli k županu, da je zastavil besedo za pravice prizadetih svojega kraja. Vsi ti so srečni. Kar izžarevajo življenje z vsem svojim boga- stvom. Ne mislite, da so obvarovani trpljenja Zadene jih kot vsakega drugega, toda ne vrže jih na tla.
Odločno gredo cilju naproti in se pretolčejo tudi skozi vihar, kajti prepričani so v vred- nost svojega življenja. V sebi nosijo globo- ko zasidrano srečo.Ne imejmo jih za izjeme
Vsi lahko poskusimo živeti kot oni. Moramo le pravilno očistiti svoja očala, se pravi: premagati sebičnost, pa bomo videli, kako blizu nam je prava sreča.
Osrečujmo svojo družino, našega soseda, prizadetega človeka, ki živi v naši bližini.
Tako se bo naše življenje spremenilo, po- stali bomo srečni. Ljudje, ki nas poznajo, bodo rekli: »Ga vidiš? Tako se je spremenil da ga komaj poznamo. Nismo se mu upali približati, sedaj pa ga je veselje srečati!«
To je kažipot, kako moramo živeti.
Toda srečujemo tudi ljudi, katerih življenje je razdejano zaradi bolezni ali invalidnosti. Obupani so. Njim moramo pomagati. Kot skoči pogumen človek v vodo, da reši uta- pljajočega, moramo tudi mi storiti vse, da obupanemu spet vrnemo upanje, voljo in veselje do življenja. S pomočjo naše brat- ske ljubezni bodo spoznali svoje zmožnosti in možnosti, da spet zaživijo.
Veselili se bomo, da so rešeni...
Gotovo v sebi čutimo slabost in nesposo- bnost, osrečevati druge. Jezus nam zago- tavlja svojo pomoč. S Pavlom bomo rekli: »VSE ZMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ!«

Mgr. Henri François,
ustanovitelj Bratstva

Da bi vedeli drug za drugega

Na cvetno nedeljo je pomlad radodarno razgrnila svoj plašč, kot bi hotela na svoj način prispevati, da je bilo naše srečanje še bolj toplo in veselo. Pri Svetem Petru v Ljubljani smo namreč imeli prvo letošnje sre- čanje bolnih,invalidnih in starejših. Marsikdo je ob tej priložnosti letos prvič zapustil svoj dom,kjer je prebil dolge zimske dneve.
V začetku je župnik pozdravil vse navzoče in posebno poudaril enega od pomembnih ciljev izrednega svetega leta, da bi se bolj spoznali med seboj, postali prijatelji, drug za drugega vedeli, kaj potrebuje...Nagovor nam je kar malo izprašal vest.Kolikokrat ne vemo, kdo je človek, ki že leta sedi poleg nas pri maši, da o begu v anonimnost v stanovanjskih "panjih" ne govorimo. In po- tem se zgodi, da izvemo, da v sosednjem stanovanju živi še nekdo...
»Veste, živimo bolj zase, ne, še nikoli ga nismo videli.«
Nato smo se v mislih s Kristusom podali na Kalvarijo. Teža našega križa se je zmanjšala ob spoznanju, koliko trpljenja smo zadali Gospodu, naši grehi so ga pribili na križ. »Usmili se nas, o Gospod!«
Po sveti maši, med katero je, kdor je želel, opravil tudi notranje očiščenje, smo se zbrali v župnišču, kjer nas je z duhovnimi popevkami in narodnimi pesmimi razveselje- vala skupina mladih. Dovolj je bilo časa za pogovor in razgrnitev načrtov. Še se bomo srečevali,romali bomo skupaj,se obiskovali...
Pred odhodom mi je prijateljica rekla: »Več krat sem že bila na takšnem srečanju, pa poznam tako malo ljudi, toliko je novih ob- razov.«
Res, svetoletna priložnost!
Čedalje bolj spoznavam, kako pomembna so župnijska srečanja. Takrat pridejo sku- paj ljudje, ki živijo v bližini. Vsak po svojih močeh prispeva k uspehu, eden moli, drugi poje, tretji sede za volan... Vse to nas počasi povezuje v novo skupnost, nov del župnijskega občestva, ki noče ostati ob strani, ampak želi aktivno sodelovati pri graditvi Cerkve.

Marija S.

mora bolnik zoreti, da gleda svoje trpljenje kot soudeležbo pri Kristusovem odrešilnem delu,da spodbuja k zavestni odgovornosti, ne, da brezciljno prenaša težave, temveč ve,da ga je Bog ustvaril,da ga ljubi takšne- ga kakršen je, v takih možnostih in okolju, da bo dozorel v trdno osebnost in pri tem pomagal še drugim, kajti najlaže razume bolnik sobolnika. Nemogoče je polno razu- mevanje pričakovati od nekoga, ki nima izkušenj. Nič ni bolj bolečega kot čutiti se odvisnega, nepotrebnega, ter prenašati ponižujoče sočutje in pomilovanje zdravih. Človek bi moral sprejeti človeka kot oseb- nost po načelu: Karkoli hočeš,da bi ti drugi storili, stori ti drugim.
Kako se približati sobratu? Ni treba zdravih rok ali nog,oči. Dobro vidimo le s srcem. Nič hudega, če smo omejeni v sporazumevanju, dokler živimo, imamo kakšno možnost, da prihajamo v stik s svetom okoli sebe;težko pa je takrat,če izgubimo voljo in zavržemo možnosti, v katerih bi se uresničevali kot osebnosti. Tolike skrbi nas motijo, kako bi začeli,vendar ali nam ne daje Duh ljubezni, kdaj in kaj je treba storiti.
Telo Bratstva bi mogli predstaviti kot njego- vo poslanstvo.Naš ustanovitelj oče François je rekel: »Bratstvo bolnikov mora iti k vsem bolnikom ali naj izgine z zemeljske površine« Vsem nam Jezus naroča: »Pojdite...« Poj- dimo torej k vsem bolnikom! Prinašajmo jim evangeljsko sporočilo in vršimo poslanstvo božje ljubezni. V srcih moramo nositi skrb za vse.Pri tem nas morajo obdajati zavest, čut in dolžnost odgovornosti za brata ali sestro.
Morda je videti Bratstvo kot težko breme, ki presega na- še sposobnosti in možnosti. Pomislimo, kakšno moč ima pri tem kristjan,ki ve,da je Bog tisti,ki nam v vsem pomaga, nas ozdravlja, da se po- novno prerodimo in sprejmemo bratskega duha, ki obsega vse in smo njegovi nosilci bolniki z vsemi slabostmi in preprekami. Tako so se napotili na pot Bratstva prvi odgovorni brez sramu,da bi se pokazali takšne, kakr- šni so,samo z zaupanjem v Kristusa,ki nam vedno zagotavlja svojo bližino in pomoč in po njem lahko uresničujemo svojo izpolni- tev in delujemo v ljubezni do bližnjega, kar je duša in gibalo našega Bratstva.
Po izčrpnem predavanju je sledil kratek od- dih, da bi čimbolj razmišljali o tem, kar smo slišali in nabrali moči.Da bi bilo naše sreča- nje bolj preprosto in sproščeno,ni bilo dela po skupinah, ampak smo ostali skupaj, kjer je lahko vsak na kratko povedal o sebi, kakšno izkušnjo ali misel o Prijateljstvu.
Nekateri naši prijatelji so pripovedovali o svojem uresničevanju zamisli Bratstva v domovih, kjer sostanovalci čakajo na top- lino bolj kot na tvarne dobrine. Mnenja, ki jih ti prijatelji dobivajo na naših srečanjih, prenašajo v svoje sredine, ki naj bi postale bolj prijetne in domače, če bi med njimi vel prijateljski duh.
Tudi v naših družinah je po- trebno tako ozračje.Eden od udeležencev je iskreno pove dal, da se člani družine tudi sprejo, vendar se skušajo kmalu spraviti. Kako bi sicer molili in bili v molitvi povezani s prijatelji...
V okolici Podnanosa se prijateljice invalidke često obiščejo iin tako utrjujejo vezi prija- teljstva. Ta zavest povezanosti posebno pomaga takrat,ko misliš,da so te vsi poza- bili... Gotovo nastajajo v teh odnosih tudi težave in krize.
»Po krizi se rada vračam v krog prijateljev, saj me vedno sprejmejo.Če hočeš drugega sprejeti,moraš najprej sebe,in sicer takega kot si...«
Naš prijatelj nam je nazorno povedal, da je naše življenje kot misijon; in če je tako, potem ima tudi Prijateljstvo vedno mesto v njem.
Čas pa nas vedno priganja,tako je bilo tudi tokrat, zato smo morali pogovor prenesti v popoldanski čas. Tedaj smo tudi obhajali sveto mašo. Večerni del je izpolnil bolj lah- kotni program, v katerem pa je bila ena točka v postnem duhu in je uprizorila pre- našanje križa v življenju.
Nedeljo je Bog obdaril s soncem in toploto. Sledili smo pripravi na nedeljsko božjo služ- bo,imeli smo jo v svetišču Žalostne Matere Marije. Z ubranimi glasovi so jo poživili otroci iz Dornberka. Po kosilu še slovo in kratek klepet in že se je bilo treba raziti.
Bog poplačaj za dobroto in skrb našim pri- jateljem in gostiteljem na Gradu.

Bojan, Tone

Mojih sedemdeset let

Moje noge imajo sedemdeset let. Ko sem se rodil, sem z njimi brcal in kobacal ter koračil. Z dvema letoma sem že lahko tekel. Pri oseminšest- desetih sem še hodil. Bi ti lahko preštel vse moje storjene korake?
Moje roke imajo sedemdeset let. Ko sem se rodil, sem stegnil prste in se stegoval k materini roki. Ko sem bil še majhen, sem kmalu začel urejati predmete s svojimi ro- kami. Bi ti uspelo ugotoviti, katere in koliko stvari so od tedaj uredile moje roke?
Moje oči imajo sedemdeset let. Ko sem se rodil, sem jih nevoljen odprl,ker je bilo pre- več svetlobe. Ko sem jih odprl, sem začutil materino in očetovo ljubezen. Ljubezen je največja stvar na svetu. Veš, kaj vse so od tedaj videle moje oči?
Moje srce ima sedemdeset let. Ko sem se rodil, je močno in hitro utripalo,da je lahko živelo.Bi ti mogel vedeti,kolikokrat se je od tedaj za trenutek ustavilo: zaradi strahu, bojazni, bolečine, velilke ljubezni?
Moja duša ima sedemdeset let. Ko sem se rodil, je bila moja duša duša majhnega in čistega otroka. Hrepenela je po toplini in dobroti, po vsem kar bi me moglo potešiti. Tudi sedaj, kakor tedaj, hrepeni moja duša po ljubezni, ki me more pripeljati k Bogu.

M. Treiber

V bratskem duhu se spopolnjujemo

Ko sem prebiral odgovore na vabila za sre- čanje v Nazarjih od 22. do 24.aprila, sem z veseljem odkrival močan odziv med vabljeni- mi in koliko pripravljenosti za skupno dobro je bilo začutiti iz pisem.Naj bodo prepričani tudi tisti, ki se nam niso mogli pridružiti, da smo jih imeli med sabo, čeprav le v duhu, kajti duhovna povezanost med nami je tr- dna.Njihova odpoved in bolečina naj bosta za nas odgovornost, da sprejmemo naše možnosti kot klic in službo bližnjemu.
Prijetnega ozračja med prijatelji ni motilla niti utrujenost od dolge in naporne poti, ko smo v petek počasi prihajali skupaj in se med oboki križnega hodnika veselo pozdra- vljali.Iskreno smo bili veseli,ko nas je toplo sprejel pater Leopold, ki nam je dal čutiti, da nas spremlja s svojo gostoljubnostjo. Nekateri izmed nas so pri Mariji nazarski in njeni frančiškanski skupnosti že večkrat gostovali in si razširjali obzorja svoje du- hovnosti. Tak namen pa je imelo tudi naše srečanje, na katerem smo po svojih zmož- nostih razmišljali o poslanstvu bolnega člo- veka, ki mu daje svojo usmeritev Bratstvo bolnikov in invalidov na temeljih evangelija
Te misli, napotke, spodbude nam je v so- botnem predavanju orisal naš duhovni vo- ditelj gospod Tone Kompare; on se je leta 1972 tudi sam udeležil mednarodnega zbora Bratstva v Rimu.
Mgr. François, ustanovitelj Bratstva,je spodbujal prve bolnice,naj vzpostavijo stike z drugimi. Toda ena je ležala hroma, druga je odklanjala srečanja.V vsaki je zbudil čut odgovornosti za druge in iz teh stikov se je razvilo srečanje, ki je tudi za nas tako po- membno.Združil jih je duh bratske Ljubezni
Vsak izmed nas bi lahko pritrdil, da se je moral prebiti skozi enake težave: bolezen človeka zapre vase, pridruži se strah, nima poguma začeti.Ko pa začuti,da mora nekaj narediti, se mora odpreti, kar bo koristilo njemu in drugim, tedaj postane odgovoren Kristus nam zagotavlja,da je vedno z nami in nam v tem pomaga. To dejstvo je naše izhodišče, upanje in moč.
Že sama beseda Bratstvo razodeva veliko odprtost. Pravo bratstvo je vesoljno, vseobsegajoče, odprto vsem. Vsaka zave- rovanost vase ali skupnost že ni več brat- stvo ampak društvo, ki je omejeno na po- sebne interese, ustanovljeno z določenimi pravili in pogoji ter mišljenjem.
Vsak,ki se pridruži družini Bratstva, prinese s seboj tudi svoje napake,vendar jih skuša premagovati v duhu evangelija. V skupno- sti je nujno treba imeti čut za prijateljsko izmenjavo mnenj - dialog,za izmenjavo ve- selja in prenašanje slabosti, poleg tega pa veliko pripravljenosti, da bi pomagali. Kako lepo je v taki skupnosti, kjer vsi izžarevajo bratskega duha, ki izvablja v bratih in ses- trah majhne, prisrčne izraze dobrote. Taki odnosi bi morali preiti k vsakemu bolnemu in ga navdušiti za delovanje v korist svojim bratom. Ni si potrebno postavljati vpraša- nja sredstev za doseganje teh ciljev. Ta uboga sredstva smo mi sami, naše ovire, slabost, bolezen. K drugim gremo s tem, kar pač imamo, predvsem pa z zaupanjem v Gospoda.
Tudi na tem srečanju smo opustili delo in pogovor po skupinah, pač pa smo se pred govorom na kratko predstavili. Moram reči, da je to precej pripomoglo k živahni in za- nimivi izpovedi posameznikov,kar vse gradi in spopolnjuje našega bratskega duha.
Sobotni večer so nam poživili člani nazar- ske veroučne mladinske skupine. S kršča- nskim pojmovanjem življenja, delovanja in medsebojnimi odnosi tudi do prizadetih so svetal in privlačen zgled svojim vrstnikom. Med nami se je razvil prisrčen pogovor.Ostali so nam v čudovitem spominu in prepričan sem, da že obstajajo med nami prijateljske vezi.
Vsak dan srečanja se zbiramo okrog oltarja, saj so to tako redke priložnosti za nekatere, da lahko v bližini oltarja spremljajo evhari- stično daritev, h kateri težijo vsa naša ra- zmišljanja, iskanja in duhovno oblikovanje.
Ta nedelja je bila posvečena Dobremu pa- stirju in je dan molitve za duhovne poklice. Namesto homilije so nam bolniki, sestre in diakon govorili o pomenu duhovnega poklica Z župnijskim občestvom smo prosili Gos- poda žetve, naj pošlje delavcev, a od nas pričakuje, da v ta namen vztrajno molimo.
Bolniki smo se zbrali na nazarskem hribčku, da bi tudi v naših dušah zacvetela pomlad. Ti dnevi so bili za nas izredno lepi, veliki in srečni.
V jubilejnem letu našega odrešenja smo bili prvi romarji, ki smo v svetišču nazarske Marije prejeli svetoletni popolni odpustek. Jezus nas je odrešil na križu - s križem nas vabi za seboj. Kdor vdano sprejema trplje- nje, odpre vrata Odrešeniku, ki nam daje zagotovilo, da vodi naša pot čez Kalvarijo v večno življenje.
Bogu hvala za vse, kar smo prejeli za dušo in telo! Vsem dobrotnilkom na nazarskem hribčku, gostiteljem in voditeljem srečanja, našim sodelavcem pa Bog povrni.

Ivanka K. in Tone

Med duhovno poživitvijo v Nazarjih nam je prijazen gostitelj pripravil srečanje z mladi- nsko veroučno skupino. V odkritem pogo- voru smo si izmenjali misli in razkrili mnogo izkušenj. V tem zapisu pa bi se dotaknil le tistega dela našega pogovora, v katerem smo govorili, kako vzpostaviti stik z bolnimi in pomoči potrebnimi ljudmi in kako jim v duhu evangelija dejansko pomagati.
»Prinesti darilo osamljenemu in pomoči po- trebnemu človeku in tako vzpostaviti prvi stik z njim, ali je to pravilno ravnanje?« so nas vprašali mladinci. Mnenja so se zelo razlikovala, kot smo različni ljudje, naša pričakovanja in potrebe.
Mene in mislim,da tudi druge,je najbolj na- vdušilo dejstvo, da so bila njihova razmiš- ljanja vsa pretkana z vprašanjem in zav- zetostjo: Kako delati dobro, kako z dejanji sejati seme evangelija?

Jože

Razmišljal sem o Prijateljstvu. Naše Prija- teljstvo je kot najbolj preprost rožni venec Jagode tega rožnega venca smo mi, udje Prijateljstva. Tanka, a zelo močna nit, ki nas povezuje, je vera in duša našega Pri- jateljstva, smisel le tega pa je križ Jezusa Kristusa.Misel o Prijateljstvu je bila tudi o- srednja tema srečanja na Mirenskem gradu
Zelo so nam potrebna srečanja, da se učimo ustvarjati skupnost, da se drug drugemu lahko odpremo. Imamo jih kot dar,v resnici so izraz ljubezni.

Bojan

Budilo se je lepo pomladno jutro Skozi okno bolniške sobe so pri- hajali glasovi ptičjega koncerta in zbudili iz rahle dremote stare- ga Davida. Ko se je do dobrega predramil,se je najprej zahvalil Bogu in an- gelu varuhu za božje varstvo v minuli noči in zmolil posvetilno molitev za prihajajoči dan. Mirno je počakal domače, da ga dvig- nejo iz postelje, ker sam že dolga leta ni mogel vstati.
Kakor že večkrat, tako je tudi to jutro ra- zmišljal o svoji rani mladosti, ko je še sam lahko pomagal onemoglemu stricu Jerneju, ki mu je deveti križ, katerega je nosil, po- bral že večino moči. Zato je včasih ponoči poklical mladega Davida, da mu je v nje- govi onemoglosti pomagal, kar on s svojimi starimi močmi ni mogel. Kadar mu je storil kakšno uslugo, se je stric Jernej vselej zah- valil z besedami: »Bog naj ti stokrat povrne« Le zakaj in kako naj bi mi Bog to malenkost stokrat povrnil?, si je mislil takrat mladi, lahkomiselni David.
Stric je kmalu dokončal svoje zemeljsko bi- vanje in odšel k počitku. Minilo je poldrugo desetletje, ko se je tudi na Davida prikra- dla huda, neozdravljiva bolezen. Z leti je popolnoma ohromel in bil povsem odvisen od domačih;ti so mu velikodušno izkazovali pomoč. Zato je večkrat mislil sam pri sebi, da mu je Bog ne stokrat, ampak tisočkrat povrnil po rokah teh,ki mu sedaj izkazujejo dela usmiljenja. Zato je v pogovoru svojim obiskovalcem,še posebno mladim, tako rad dejal: Trudite se v mladosti delati dobro, saj ni treba priložnosti daleč iskati, ampak vsak v svoji neposredni bližini lahko nudi pomoč onemoglemu, dá dober nasvet tis- temu, ki je v verskih dvomih ali ga mučijo kakšni drugi življenjski problemi.Morda lah- ko priskoči na pomoč materi,ki ne ve,komu bi izročila svojega otroka v varstvo. Nes- končno je možnosti za dobra dela,samo ne prezrite priložnosti. Poleg tega, da imate prijeten občutek,če storite nekaj dobrega, je tudi gotovo,da vam bo Bog tako ali dru- gače vse bogato poplačal.
Če bi se bolj trudili,da bi bil vsak minuli dan poln dobrih del, potem se ne bi tolikokrat slišal tudi od katoličanov izrečen stavek: »Kaj pa imam od življenja?« Bolj moramo poudarjati vprašanje, ki bi si ga moral vsak kristjan ob koncu dneva postaviti:"Kaj sem danes od svojega življenja dal bližnjemu?"

I. Z.

V šestinsedemdesetem letu se je po več kot tridesetletni bolezni poslovila od nas Dana Arko, Dom upokojencev Tabor 10, Ljubljana. Rodila se je v številni družini v Begunjah pri Cerknici. Prej je bila medicin- ska sestra. Ko je izgubila moža v vojni, se je ponovno poročila. Več let je stregla hu- do bolnemu možu, ki je leta 1966 umrl.
Dana je z močno voljo dolgo kljubovala tudi svoji bolezni (sklerozi multipleks),potem pa prišla v dom. Osem let je bila vezana na voziček, zadnje leto pa je obnemogla in obležala. Ves čas bolezni ni izgubila vedri- ne in prijetne družabnosti, saj se je rada pošalila.Z molitvijo rožnega venca je redno začenjala svoj enolični vsakdan. Tako je tudi težo bolezni laže vdano nosila.
Od ranega otroštva je vdano nosila svoj križ. Hudo trpljenje in premagovanje težav je vseskozi delila z mamo. Sredi marca pa nam je mama poslala sporočilo,da je njena ljubezniva in dobra hčerka Helena Šubic, Igriška 10 (prej Stara vas 126), 64226 Žiri v triinštiridesetem letu za vedno zapustila bolniško posteljo in vse drage...
Človeka vedno spreleti bolečina, kadar zve za smrt brata ah sestre v Kristusu! Smrt v luči vere je rešitev, odhod v domovino ve- čne sreče; pa vendar s smrtjo naši dragi nekako odidejo od nas. Ni več njihove pri- jetne bližine, nasmeha, živega kramljanja. Vse to utihne in zaradi tega nam je hudo... V bolečini pa lahko začutimo moč Previd- nosti, tolažbo vere... in žalosti se pridruži veselje z resnico, da se v bistvu sploh nismo ločili, ampak smo v Bogu neločljivo združeni.
Ta zavest nas v duhu vodi k tebi, draga Helena! Trpljenje je zaokrožilo svoje zemelj- sko življenje. Rešena si muk,bolečin. Oboje si z voljo in pogumom hrabro prenašala! Radi se bomo spominjali tvoje trdne volje, veselja, ki si ga delila z nami, kadar smo te obiskali. Dokler si zmogla, si tudi veliko pi- sala...
Zdaj bivaš pri Bogu, Helena! Bodi srečna, počivaj v miru božjem, naše duše ostajajo s teboj...
V septembrski številki Prijatelja ste bralcem predstavili bolnico Liziko Košič iz župnije Sv. Jožef nad Celjem,ki ji je sklepna revma zvila vse ude. Zadnje mesece je bolezen tako hudo napredovala, da je trpela nepo- pisne bolečine.
Na veliki teden je svoje trpljenje združe- vala s skrivnostjo Kristusovega odrešilnega trpljenja in z njim doživljala agonijo drame umiranja. Pred osemintridesetimi leti se mu je ponudila,da jo vzame kot orodje za trplje- nje: »Če je tvoja volja,mi pošlji bolezen...« da bi tako z Njim odreševala sebe in svet, predvsem pa, da bi trpela za duhovnike, njihovo stanovitnost in zvestobo Kristusu ter za nove duhovniške in redovniške po- klice.
Bog jo je vzel resno in ji ravno na veliki petek leta 1945 poslal hudo trpljenje, ki ga je potem vse življenje vdano nosila.Vse do zadnjega je darovala Bogu za prvotni na- men. Lahko bi rekli, da je bila "živa svetnica"
Na belo nedeljo in ponedeljek po njej, ko smo liturgično obhajali "malo veliko noč",je njeno telo do kraja onemoglo. V navzočnosti č. sestre,ta ji je zvesto prinašala duhovno tolažbo in v naročju nečakinje Rozike,ki se je dolga leta junaško in nesebično žrtvo- vala zanjo, je Lizika v Bogu mirno zaspala. Njena duša pa je odhitela v naročje Njemu ki mu je posvetila vse življenje.
Trinajstega aprila smo ostanke upepelje- nega telesa pokopali zraven njenega moža Poleg župljanov Sv. Jožefa in šestih duho- vnikov so pogrebci prihiteli z raznih strani domovine,da ji izkažejo zahvalo in spošto- vanje za njeno velikodušno trpljenje.
Vsi, ki smo jo poznali, jo bomo ohranili v najlepšem spominu kot preprosto, skromno in požtrvovalno ženico, iz katere je odsevala globoka vdanost v božjo voljo. Ta je izha- jala iz njene bogato doživljajoče samote v povezavi s Kristusom, v molitvi, premišlje- vanju, v sv. obhajilu in resnični veri v Od- rešenika ter iskreni želji pomagati vsakemu človeku, saj je v njem gledala trpečega Kristusa.
Zato naj ji bo Vstali za vsa dobra dela bo- gat plačnik v nebesih!

Stanko Domajnko

Srečanje na Mirenskem gradu je bilo vse tri dni res krasno. En dan se nam je pridružil tudi gornjelogaški župnik Janez Kompare in vodil temo dneva z naslovom: Bratstvo do bolnikov in do vseh ljudi. Poglobili smo se v pogovore in vprašanja. To je zbudilo v nas vseh zanimanje, da smo potem z veseljem sodelovali.
Letos sem bil prvič na srečanju. Občutil sem toliko sreče in zadovoljstva,da sem sklenil, da se ga drugo leto, če Bog da, spet ude- ležim. Taka srečanja nam pomagajo odkri- vati sebe in življenje drugih.

Leopold Urh

Ob prebiranju Prijatelja se spomnim pokoj- nih pobudnic in sodelavk tega lista Mimice, Tilke in drugih. Kljub hudi bolezni sta veliko dobrega naredili,zdaj pa naj se veselita pri Bogu.
List Prijatelj kupujem v trnovski cerkvi, od- kar izhaja in ga z veseljem vsega preberem. Vsem sodelavcem želim uspeha in božjega blagoslova še naprej.

Pavla Tomec

Pišem po naročilu prijatelja, ki pravi: »Zelo rad bi videl, če mi kaj pišete. Sem na vo- zičku, poslušam radio, zvečer pa v postelji molim.
Pozdravljam vas!«

Emil Rupnik
Dom oskrbovancev 65281 Sp. Idrija

V postnem času kristjani bolj pogosto raz- mišljamo o smislu svojega življenja. Kristus vabi vsakega posebej, »Hodi za menoj!« Pot za njim ni vedno lahka.Zahteva od nas veliko naporov in samoodpovedi,toda to je edina pot, na koncu katere je zasijala luč odrešenja in zmage nad trpljenjem ter smr- tjo. V vseh preizkušnjah je z nami On, ki nam zagotavlja zmago. V tem svetem letu pa še bolj občutimo, da smo v Kristusu že odrešeni.

Lidija

Spet se oglašam. Precej mi je lažje, če z nekom malo pokramljam, čeprav samo pis- meno.
Obiskov nimam. Z avtom ne gre na Vinji vrh, za mlade ni več moderno hoditi peš, stari pa ne morejo. Dolgi so mi dnevi, noči brez spanja pa še daljše. V glavnem pa čas hitro mine, komaj se leto začne, že ga ni več...
V nogah imam zelo hude bolečine.Tako me peče, kakor bi bila na žerjavici, obenem pa zebe,kakor bi stala v snegu.Nimam navade tarnati pa tudi verjel ne bi nihče, da me kaj boli, ker sem vedno »korajžna«. Koliko trpim, vem sama pa On, ki biva nad nami. Večkrat rečem, hvala Bogu, da nisem še slabša in prosim, da ne bi bila preveč od- visna od drugih.
Živela bi še rada, da bi zadostila za svoje grehe in komu kaj pomagala s svojimi mo- litvami in trpljenjem. Veliko molim, trpim pa še več. Vse darujem Bogu za razne name- ne, saj je toliko potreb. Povsod pričakujejo pomoči od nas trpečih.

Fanika

Dragi moji prijatelji, invalidi, bolniki in os- tareli! Vedite, da še vedno mislim na vas, posebno v vsakdanji molitvi. Vsem, ki ste mi lansko leto odgovorili na moje pismo v Prijatelju iskreni Bog plačaj. Posebno tistim katerim nisem mogla osebno odgovoiriti, ker niste napisali natančnega naslova. Ne- kateri mi še vedno pišejo in jim tudi rada odgovarjam.
Jaz že čez štirideset let shajam z bolnim srcem,ki me velikokrat privede do onemog- losti. Pa, božja moč in dobrota je velika in mi vedno prizanaša ter mi še pri sedemde- setiih letih ohranja življenje in toliko moči, da še lahko hodim.Kljub obolelim nogam še vedno kaj lažjega delam. Sama pridem tudi k maši. Le domov je pot težja, ker vodi v hrib in moram pogosto počivat.
Vedno imejmo veliko zaupanje v Boga, on vedno in povsem pomaga! Težko čakam Pri- jatelja in si želim, da bi ga lahko vsak mesec dobili, ker najdemo v njem dosti lepega in tolažilnega, kar nam lajša trpljenje.
Ljubi Bog naj vas poplača za vse lepe be- sede.

Marija Hull

• Med globokim iskanjem in pričakovanjem se večkrat v duhu ozremo na križ. Bog daj da bi po Kristusovi ljubezni mogli ob pogle- du na sočloveka laže nositi vsakdanji križ. • Vedno skušamo slediti Njemu,ki se daruje kot žrtev za nas in se spominjamo sodela- vcev,ki nam,bolnim in invalidnim,izkazujete ljubezen,potrpežljivost, zaupanje.Tako naj vas pelje pot v poveličanje. • Misel na naše vstajenje v božji moči mi daje poguma, ne samo,da vdano prenašam trpljenje, temveč, da nosim svoj križ z ve- seljem do svoje Kalvarije. • Prijatelji ste mi v veliko oporo, zato sem trdno povezana z vami. • Starost ni samo čakanje smrti, temveč je tudi priprava na lepše večno življenje. Po vsakem trpljenju je človek bogatejši za eno izkušnjo. • Kako težko je človeku ob misli,da še mno- go zdravih ne razume bolnih in da nimajo čuta zanje. Kaj pomeni trpeti, ve le tisti, ki trpi. • Ko pridem s srečanja ali obiska, prinesem veliko veselja v našo sobo in tudi drugim v Domu oskrbovancev.

Čeprav boste Prijatelja prejeli že po binko- štnem prazniku, naj se vam v imenu vseh sodelavcev iskreno zahvalim za velikonoč- na voščila, dobre želje, darove in molitve. Še posebej prisrčna zahvala vsem, ki ste sodelovali s prispevki. Bog daj,da bi v moči Svetega Duha polno živeli to sveto leto, za kar nam daje spodbudo globoka in topla beseda ljubljanskega nadškofa Šuštarja v uvodniku.
Najbrž boste pogrešali, ker nismo mogli že v tej številki spregovoriti o imenovanjih po- možnih škofov v Mariboru (dr. Jožef Smej) in v Ljubljani (msgr. Jožef Kvas). Prepričan sem, da se vsi veselimo teh imenovanj. Novima pomožnima škofoma čestitamo in obljubljamo, da ju bomo vključevali v svoje molitve.
Upam tudi,da se bomo z vsemi slovenskimi škofi lahko srečali na XV. VSESLOVENSKEM SVETOLETNEM ROMANJU BOLNIH, INVALI- DNIH IN OSTARELIH NA BREZJAH v soboto, 25. junija. Ob 9. uri se začne priprava na slovesno mašo, ki bo ob 10.uri. Prijavite se do 11.junija na: OGNJIŠČE, p.p. 27, 61104 Ljubljana. Sodelujmo po svojih možnostih, da bo srečanje v svetem letu odrešenja pri brezjanski Mariji čim lepše in duhovno bogatejše.
Z željo za vse dobro vas z vsemi sodelavci prisrčno pozdravlja

prijatelj urednik

V GOSTILNI NA DEŽELI
TI NISEM REKLA
- Sprašujem se, kako se v Angliji sporazu- mevajo med seboj.
- Oh, ta je dobra, razumejo se, ker govore isti jezik!
- Oh ne, v kakšni zvezi pa je to? Kadar na primer moja sestrična Julija in jaz želiva govoriti med seboj po angleško, se sploh ne razumeva!

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug.prov. Misi- jonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvome- sečno - Cena izvoda 20 din, letna naročnina 120 din (podporna 240 din), za inozemstvo 200 din (dodatek za letalsko 200 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

UPANJE

Charles des Foucauld

Podpis k sliki:
Neva Gorjanc, Ljubljana: tihožitje (olje)