Slika na ovitku (1. in 2. št.): foto M. Kambič

Približuje se čas spomina na Odrešeni- kovo trpljenje in vstajenje. Naše duše živijo v pričakovanju!
Zadnja večerja... Kako skrivnosten je Jezus pri obhajanju zadnje večerje. Apo- stoli ne slutijo,kaj je nebeški Oče namenil svojemu Sinu, zato jim je nerazumljiva Učenikova žalost. Jezus pa dobro ve, kaj čaka njega in njegove, zato jim dá moči za premagovanje preizkušenj; dá jim največ, kar jim lahko dá - sam sebe
»Vzemite in jejte, to je moje telo; vze- mite in pijte,to je moja kri.« Kaj niso to največje besede? Kot oporoko daje z njimi učlovečeni Bog človeštvu sam se- be. To so čudežne besede, ki pri vsaki maši kruh in vino spreminjajo v Boga.
Jezus na križevem potu...Veliki petek... Sprejel je križ,da ga ponese na Kalvarijo in s svojo smrtjo odreši vsakega izmed nas. Njegovo trpljenje ob zasramovanju ljudi, zaradi katerih gre na križ, in teža križa, ki nosi grehe vsega sveta, je za nas odprlo vrata v večno srečo.
Do te sreče je dolga pot - vsi pa smo ustvarjeni zanjo. Skupaj moramo upati vanjo in drug drugemu pomagati rasti v trpljenju - se vzgajati pod težo križa! Teža križa v Gospodovi ljubezni lahko postane blagoslov! On nam to zagota- vlja s svojim vstajenjem!
Samo resnično trpljenje rodi vstajenje.
Jezus je trpel zaradi nas. Trpljenje je sprejel iz ljubezni do nas ter nas odrešil
S tem nam je pokazal smisel trpljenja, ki je v odreševanju drugih. Z močjo od- reševanja pa raste sreča. Srečni smo, ker verujemo v zmago nad smrtjo - v vstajenje. V luči vstajenja vsako trplje- nje dobi svoj smisel.
Vsako poslanstvo posameznika naj bo zato usmerjeno k oznanjevanju vere - v slavo velikonočnega jutra!
Velika noč...doživimo jo,pustimo Vsta- lemu,da nas popolnoma prenovi, osveži
Zveličar je vstal za naš danes - za naš jutri! Dopustimo mu, da nas prenovi tako, da bo vsak izmed nas bolj človek: človek, ki ne trepeta pred trpljenjem, ki ga pesti; človek, ki prav zato razume svojega bližnjega, človek,ki zna v vsaki nesreči in v vsakem trenutku sreče vi- deti smisel in namen, ki ga ima Vstali.
Osrečujoča zavest, da smo odrešeni, da je Kristus vstal in da zato ni prazna naša vera, naj nas spremlja na naših potih.
Moje voščilo vsem vam,prijatelji: Sprejmi mojo roko, sestra, naj te ogreje moja dlan, brat! Kristus živi! Naj bo srečna in mirna tvoja Velika noč!

Marjetka

APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Da bi vsak ud Cerkve čutil soodgovornost za ozna- njevanje evangelija po vsem svetu
Vemo,da je Cerkev razglasila za zavet- nico misijonov Malo Tereziko, ki nikoli ni zapustila samostana. Po njenem zgledu darujmo svojo majhnost, nezmožnost Bogu. Ni dovolj, da imam jaz vero; če je ta živa, jo izžarevam tudi bližnjemu. Molimo za tiste pogumne ljudi, ki jih je oznanjevanje Kristusa vodilo v daljne kraje, in za narode, ki milosti vere še nimajo.

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi semeniščniki in novinci v Aziji dozorevali v pravem duhu.
Kako velika milost je božji klic! Kolik po- gum je človeku potreben, da mu prislu- hne, sprejme in mu sledi! Posebno je to težko v deželah Daljnega vzhoda, kjer krščanstvu še nasprotujejo tamkajšnja verstva. Priporočimo te semeniščnike in novince Jezusu, ki naj jim dá dovolj moči za premagovanje vseh težav, naj ljudje po njih čimbolje spoznajo Kristusa.

A. K.

O sreče dan, o dan veseli,
ki ga naredil je Gospod!
Da hvalo večno bi mu peli,
odrešen je človeški rod.
Odprt stoji nam paradiž
in vrata vanj je sveti križ.
Aleluja, aleluja, aleluja!

KRISTUS ŽIVI!
KRISTUS JE MED NAMI!

Vaši prijatelji in uredništvo

Pred nami je sveto leto odrešenja. Ker je molitev rožnega venca še posebno primerna za poglabljanje v skrivnost odrešenja in vso njegovo veličino in ker upam, da je v našem Prijateljstvu bol- nikov in invalidov veliko takih, ki bolj ali manj zvesto molijo rožni venec, bom napisal razmišljanja za molitev žalost- nega dela rožnega venca, ki naj nas še bolj poveže.
Naj bi naša prijateljska skupnost z raz- mišljanjem in molitvijo v letu odrešenja dala svoj prispevek k odrešenju sveta, v katerem živimo. Kadar sveti oče govori bolnikom in invalidom, večkrat poudari: »Vi lahko veliko prispevate za Cerkev in za rešenja sveta.«
Prizadevajmo si, da bi dosegli vsak svoje odrešenje in bili deležni sadov svetega leta in milosti, ki jih ta čas prinaša ver- nikom, ki živijo s Cerkvijo.
Jezus je vzel s seboj tri učence, ko je šel molit k Očetu. Ti so medtem, ko se je nekoliko oddaljil,zaspali.Ko se je vrnil in jih našel speče,jih je posvaril,ker niti eno uro niso mogli čuti z njim.
Prosimo, da nihče od verujočih v našem narodu ne bi duhovno prespal tega jubi- lejnega leta odrešenja.S pomočjo njego- ve milosti naj sleherni izmed nas poživi svojo vero v odrešenje.
Jezus je hotel izpolniti božjo voljo do konca. Radovoljno se je predal bičanju.
Prosimo, da bi iz ljubezni do Jezusa tudi mi znali radovoljno sprejemati vse teža- ve, se odreči samoljubju in živeti le za Kristusa.
Mučenemu in osramočenemu Jezusu so nataknili na glavo splet ostrih trnjevih bodic. Kljub bolečinam je vdano sprejel to strašno krono.
Prosimo ga odpuščanja, ker ga vedno znova zbadamo tudi mi s svojimi grehi in se po njem naučimo odpuščati vsem, ki nam kaj žalega storijo.
Naložili smo mu križ na rame in še ko je stopal po svoji bridki poti, je tolažil so- čutne in jokajoče.
Prosimo za vse, ki omahujejo pod težo oznanjevanja Kristusovega nauka, da bi ostali zvesti in močni v veri, trdni v u- panju in goreči v ljubezni.
Na križu pribit je Jezus storil to, kar se nam zdi tako težko: prosil je Očeta za svoje sovražnike.
Zato še posebno goreče prosimo Jezusa in Marijo, ki je takrat stala pod križem, za spravo med posamezniki in tudi za spravo med narodi, kajti zapoved lju- bezni je še vedno najbolj okrnjena, pa čeprav je od takrat, ko jo je Jezus dal, minilo že 1950 let.

Ivan Zadnik

Pred nami je čas, ko bomo obhajali praznik skrivnosti na- šega odrešenja. Letos smo še posebno vabljeni, da s poglo- bljeno notranjo razsvetljenostjo obha- jamo ta praznik bolj doživeto. Papež je namreč napovedal,da bomo to leto po- svetili posebnemu spominu odrešenja, saj mineva 1950 let Kristusove odrešil- ne smrti. Razglasil je čas od 25. marca letos do 22. aprila 1984 za izredno leto odrešenja.
Začetek svetega leta se združuje s praznikom Gospodovega oznanjenja, ko je večna Beseda po Sv. Duhu postala človek v telesu Device Marije. Sklep bo na Veliko noč, dan največjega veselja, ki ga je pripravil Kristus z odrešilno da- ritvijo, iz katere Cerkev živi.
Kmalu potem, ko je ob napovedi svete- ga leta papež zaklical: »Odprite vrata Odrešeniku«, je predstavil javnosti tudi listino, kjer navaja različne oblike pobo- žnosti in namene tega leta. Med najpo- membnejšimi je sprava z Bogom.
Vsak kristjan je poklican, da čim globlje uresniči poklicanost k spravi z Očetom. Najprej mora odkriti sam sebe, svojo resnično podobo, jo očistiti vseh navlak in se otresti napačnih stvari, ki ne ustre- zajo božjim načrtom in zamislim. Nič ne pomaga izgovarjanje, pritoževanje nad slabimi ljudmi, nad težavami, današnjo zmedo in kritiko, ne hlastanje za dobri- nami...Potrebna je le svobodna odloče- nost za spreminjanje mišljenja, za kore- nito prenovo duha in življenja, skratka, za osvoboditev od greha.
Obhajanje 1950-letnice Kristusove smrti in vstajenja je torej tudi vabilo h kesanju k pokori in spreobrnitvi, saj je to nujno, da postane to leto res čas milosti in zveličanja. Po duhovni prenovi bomo zo- pet odkrili življenje v globini in željo, da po Kristusovem zgledu resnično posta- nemo božji otroci in bratje vseh ljudi.
Izredno sveto leto je tudi vabilo k delom ljubezni do bližnjega, k odpovedi raznim dobrinam, k prejemanju zakramentov in k molitvi. Bolniki in invalidi prav z molit- vijo in darovanjem trpljenja lahko veliko pomagamo in prispevamo k namenu te- ga leta.
Potrudimo se in postanimo živi in močni sodelavci Kristusove ljubezni. Pomagaj- mo, da bi tudi drugi doživeli to leto mi- losti, da bi se jim v srcih rodilo večno upanje na tisto, kar nam je obljubljeno. Ne pozabimo, odrešenje je nepojmljivi dar ljubezni, ki napravlja naše življenje vredno življenja.Kristusovo odrešenje... Da bi to globoko resničnost letos na novo odkrili in se k njej vedno znova vračali! Naj ima to leto za nas odločilen pomen, naj postane temelj, na katerega bomo zidali, varno zavetje, mir ter sožitje z Bogom in ljudmi!

Kati

Da se je ohranila sestrska skupnost

V naših pogovorih skuša- mo predstaviti prijatelje iz raznih koncev domovine, z vsemi značilnostmi, kakor jih kdo doživlja. Zelo prav nam je prišlo Mednarodno leto prizade- tih in leto ostarelih, da smo mogli o teh vprašanjih več spregovoriti. Ker Prijatelj, še posebej gibanje Prijateljstvo bolni- kov in invalidov, skuša združevati vse vrste prizadetih in tistih,ki so z njihovi- mi težavami pripravljeni živeti,se vedno znova lotevamo teh vprašanj. Sleherno človeško življenje je namreč tako en- kratno, da nam vsak človek lahko pove nekaj novega.
V mojem spominu je najbrž,poleg družine in domačih najdlje navzoča usmiljenka s. MAKSIMA SUŠNIK. Že petindvajset let živi v Marijinem domu na Raki, ki je imenovan Dom onemoglih sester (68274 Raka 13). Skupaj z drugimi otroki sem rad zahajal v grad k sestram, ki so nas vselej prijazno sprejele in postregle z raznimi dobrotami.
Zato sva se s prijateljem Tonetom son- čnega zimskega dne odpravila k sestram na Rako.Lepo so naju sprejele in poskr- bele za okrepčilo.Potem je v spremstvu s. Ivane (prednice) vsa preplašena pri- šla s.Maksima,drobna in skromna.Njene trepetajoče oči izžarevajo dobroto,dol- go življenje pa ji je zarisalo že preneka- tero gubo. Vendar prirojene živahnosti in bistrosti ni izgubila.Jezik se ji je hitro razvezal, ko je začela pripovedovati o življenju in delovanju sosester. »Le o sebi ne znam govoriti,« nama je zatrje- vala. Brž pa sva sprejela njeno pripra- vljenost, da na zastavljena vprašanja sama pismeno odgovori.
Brezskrbno sva se potem pridružila se- stram pri njihovem razvedrilu, da smo pokramljali in naredili nekaj posnetkov za spomin. Za tem sva obiskala še bol- niško sobo, kjer sestre živijo svoj poklic v bolniških posteljah, kot se je ena po- šalila. Spoznala sva, da tegobe starosti postanejo laže sprejemljive v skupnosti V tej se kot ena družina čutijo vse spre- jete.Vsaka še opravlja kakšno delo,vsem pa je skupna molitev in evharistija, ko se zberejo v hišni kapeli.
Drage sestre, prisrčna hvala za vaš lep zgled in molitve.
»Rojena sem bila leta 1892 v Kranju, Gornjesavska cesta.Še isti mesec mi je umrl oče,ki je zapustil deset otrok. Od- raščala sem v kmečki hiši. Skrb za vso družino je težila in bremenila mamo.
V osnovno šolo sem hodila v mesto,kjer sem naredila pet razredov. Več jih v tistem času ta šola ni imela.V gimnazijo pa takrat deklice niso hodile. Mama me je poslala v Ljubljano v Lichtenthurnov zavod,kjer so vodile šolo usmiljenke. Tu sem dokončala osemrazrednico.
Ker sem gojila željo, da bi postala uči- teljica,sem šla delat izpit na učiteljišče in bila sprejeta. Po štiriletnem študiju sem dovršila učiteljišče z maturo in po- stala učiteljica.
Lepa vzgoja v zavodu,lepi zgledi,ki sem jih imela, Marijina družba,katere članica sem bila in še druge dobre stvari,so me spodbudile,da sem se po maturi odločila vstopiti k sestram. Doma so se v glav- nem strinjali z mojo odločitvijo. Šla sem v Gradec in bila tam preoblečena v se- stro usmiljenko.
Prišla sem poučevat na šolo, kjer sem bila prej učenka. Izbruhnila je svetovna vojna. Ko je ta minila,se je rodila Jugo- slavija. Zdaj je nastala sprememba šol. Namesto osemrazrednic so nastale me- ščanske šole, ki so bile to, kar je bila prej nižja gimnazija. Zanje je bilo treba strokovnih učiteljev, zato sem nadalje- vala študij, da sem dobila diplomo za strokovno ubiteljlico.
Ves pouk na šolah je bil v slovenščini. Usmiljenke so imele osemrazrednico tudi v Kočevju,kjer so bile nemške učiteljice Te so odšle v Gradec, zavod in šolo pa prepustile slovenskim sestram. Potem so me predstojniki poslali delat na meš- čansko šolo v Kočevje. Tu se ostala od leta 1920 do tedaj, ko so nam bile vzete šole.
V zadnjem šolskem letu je bil kočevski zavod Marijin dom s šolo vred trikrat močno bombardiran in končno požgan. Sestre so se resno trudile,da se po vojni zgradba popravi. Delo je počasi napre- dovalo. Manjkalo je denarja, materiala in delovnih moči.
Ob splošni nacionalizaciji v juliju 1948. leta smo izgubile vse, kar je bilo last Marijinega doma: zgradbo, polja, gozd, živino. Preselile smo se v izpraznjeno kočevsko vas Škrilj in hitro spoznale, kako težko življenje nas čaka. Sestre smo se naselile v šoli,dve kravi,prašiča in nekaj kokoši smo namestile v drugih zgradbah.
Ob preselitvi iz Kočevja se je družina zmanjšala.Nekaj mlajših sester so pred- stojniki premestili, druge pa niso upale v negotovost in so z vednostjo pred- stojnikov odšle k svojim domačim.
Sestrska skupnost se je polagoma u- mirila in se prepustila božji previdnosti. Začele smo obdelovati zemljo, ki nas je vabila,naj jo izkoristimo.Ljudje iz bližnjih vasi so pri nas iskali pomoč za delo. Tako smo dobile potrebno hrano. Dobile smo tudi živilske karte. Bile smo skromne v vsem. Med nami je vladalo lepo sestrin- sko življenje.
Duhovno moč za prenašanje križev smo črpale iz sv. maše. K njej smo hodile kake pol ure v hrib nad vasjo. Po enem letu smo zapustile Škrilj.Kakor nekatere druge sestre sem tudi jaz odšla k do- mačim, kjer sem ostala do 1955. leta.
Ko so se znova oblikovale sestrske hiše so me predstojniki poklicali v Ljubno, kjer sem bila tri leta. Jeseni 1958 pa sem pri- šla uživat mir na Rako, kjer se priprav- ljam za odhod v nebeško kraljestvo. Tu delam, kolikor še morem v teh letih.«
Ker je s.Maksima v svoji "domači nalogi" -bolj malo napisala o sebi, več pa o se- strah- je njena predstojnica v dopolnilo napisala:
»Naša s. Maksima, ki bo letos obhajala sedemdeset let poklica, je pri izpolnje- nih devetdesetih letih življenja, lahko rečem, še zelo ,živa'. Dolga leta je bila namestnica in desna roka predstojnici, kar je po zmožnostih še sedaj. V njeni odsotnosti skrbi,da se v skupnosti dne- vni red lepo izvršuje. Še vedno pomaga pri nekaterih pisarniških poslih.Zelo lepo bere, ko nam vsak večer že leta in leta prebere evangelij za naslednji dan. Tudi njeno zdravje je še dobro. Ne spomnim se, da bi bila kdaj resneje bolna, razen starostnih ,doklad', ki jih vsi čutimo ali pa jih boste...«
Da bi se s.Maksima "oddolžila" za petin- dvajset let sestrskega življenja na Raki, je kratko posegla v zgodovino ter kot vestna učiteljica opisala tudi obnovo »raškega« gradu, kjer je zaživela nova sestrska skupnost.
Med drugo svetovno vojno so bili Račani izseljeni in pregnani na nemško ozemlje. Semkaj so Nemci naselili Kočevarje, ki so se ob zlomu Nemčije spet izselili.Ra- čani pa, kolikor se jih je vrnilo v svojo vas, so našli opustošene in zapuščene kmetije in vinograde.
Blizu župne cerkve stoji na vzpetini grad Raka, ki spada med najstarejše grado- ve v Sloveniji. V virih se pojavlja že od 1161.leta dalje. Zelo obširno ga opisuje Valvazor v »Slavi Vojvodine Kranjske«. Tam najdemo omenjene razne plemiške rodbine, ki so bile lastnice gradu skozi stoletja.
Štiriindvajsetega aprila 1948, na oblet- nico rojstva sv. Vincencija Pavelskega - ustanovitelja Družbe, so se sestre iz Marijinega doma v Ljubljani začele seliti v grad na Rako. Ta dan je bil za Družbo usmiljenih sester zgodovinskega pome- na. Pred selitvijo si je šla ogledat grad s. ekonominja. Bil je v tako žalostnem stanju,da je skoraj izgubila pogum,da bi to sprejela. Toda župnik jo je opogumil, češ, naj le sprejme, da se bo ohranila vsaj peščica skupnosti. Tudi neka žena ji je obljubila,da bodo sestram pomagali vaščani s tem, kar bodo imeli.
Kakšen je bil grad ob prihodu sester? - Na dvorišču štirikotnega dvorca je bila kapnica. Bil je v razpadajočem stanju, brez elektrike,z enojnimi nezasteklenimi okni.Razen v dveh sobah so bili podi do kraja izrabljeni, na stopnišču velika raz- poka, po sobah so manjkale peči,neka- tere pa so bile tako slabe, da jih je bilo treba nadomestiti z novimi. Streho je bilo treba prekriti.
V kuhinji je bil majhen zidan štedilnik, pa še ta ni bil več uporaben. Naša tedanja družina pa je štela preko petdeset sta- lnih članic.
Kljub vsemu temu smo prevzele grad in se več dni vanj vseljevale. Tu je bila nekaj let tudi provincialna hiša. Pozneje se je ta preselila v Beograd. Tja in še dalje na jug se je iz Slovenije preselilo tudi veliko sester, ki so bile še zmožne za delo. Stare in onemogle so ostale na Raki, kjer se je razvil sedanji Dom one- moglih sester. Tako so ga krstili, ker so bile v njem res samo stare sestre. V tem času so namreč za stare in onemogle ljudi začeli v posameznih krajih ustanav ljali domove,da so tako pomagali takim ki niso imeli nikogar, ki bi skrbel zanje. Raški sestrski dom so predstojniki z leti veliko popravili in obnovili. Prvo je bilo najpotrebnejše: napeljava elektrike in vode. Kakšno veselje je zavladalo med sestrami, ko ni bilo treba več prižigati petrolejk in ne nositi vsak dan vode iz doline in z njo polniti posode pred kuhi- njo, da smo jo imeli za ves dan.
Najprej smo zgradile kapelo. V tistih te- žkih dneh smo se pridno zatekale k Bo- gu po pomoč. V ta namen smo izbrale sobo sredi južnega krila. Ima sončno lego in je na obe strani obdana s soba- mi, ki so najbolj pripravne za sestre, ki so bolne in povečini stalno leže. Takoj smo dobile za stalno tudi hišnega du- hovnika. Je član Družbe sv. Vincencija. Oskrbuje nas z vsem, kar je potrebno za našo duhovno rast in blaginjo.
Sedanja kapela je delo zadnjih let. Ko se je prenavljalo bogoslužje v Cerkvi,so prenovili tudi našo kapelo. Da moremo spremljati sv. mašo in z njo sodelovati, je ozvočena. Kakšno veselje je zavla- dalo med ležečimi sestrami,ko so pri sv. maši prvič vse slišale in razumele. Kako so bile Bogu in predstojniku hvaležne za tako veliko dobroto!
Domač jezik v bogoslužju! To je bila ne- izmerna dobrota za vse, posebno pa še za stare in bolne. Zdaj vsak dan slišimo Jezusa. V duhu smo z njim, ko razsiplje svojo ljubezen med bolne, zapuščene, potrebne. S kakšnim zaupanjem se tudi naše bolnice obračajo nanj. Pa ga ne prosijo samo za svoje osebne potrebe. Njihove prošnje se dvigajo k njemu za vse bolne, osamele, zapuščene.
Dragi bralci Prijatelja! Tudi vi ste imed tistimi, za katere se dvigajo vsak dan v naši kapeli goreče prošnje k Bogu. Ni dneva, da bi naše sestre,ki uživajo do- broto vsakdanje sv. maše, ne mislile in prosile za tiste, ki zaradi bolezni in os- labelosti ne morejo niti v nedeljo k sv. daritvi. Taka duhovna solidarnost nas povezuje z vami. Bolne in trpeče sestre tako tudi laže prenašajo vsakdanje te- žave. Tu je za mnoge zadnja postaja življenja. Zato z molitvijo, premišljeva- njem, potrpljenjem izrabljajo čas. So mirne, vdane v božjo voljo. Vsako jutro prosijo Boga, da bi voljno nosile križ, ki naj jih vodi v nebesa.
Zdi se, da je vsako leto v naši župniji več osamljenih, bolnih, ubogih,ki nimajo nikogar, ki bi jim pomagal v njihovih po- trebah.Te pridno obiskujejo sestre,ki to še zmorejo in niso zaposlene s strežbo domačim bolnim sestram. Nekatere obi- ščejo vsak dan, druge pred prazniki, da jim stanovanje pospravijo,da jih pripra- vijo na sprejem zakramentov. Za praz- nike jim prineso primerna darila. Tudi k umirajočim gredo na pomoč,če le zvedo zanje.
Kadar imajo ljudje veliko dela,jim sestre ki to zmorejo, priskočijo na pomoč. Za- njo so nam zelo hvaležni.
Ker cerkev nima cerkovnika, sestre o- pravljajo njegovo delo. Dve sestri sta katehistinji. Ena poučuje otroke v dveh razredih,druga pa duševno manj razvite Tudi organistinja sodeluje s svojim ot- roškim zborom pri bogoslužju.
Dom onemoglih sester oskrbujejo usmi- ljenke, kot jih ljudje na splošno imenu- jejo. Grad pa ni njihova lastnina, one so le njegove oskrbnice, najemnice, ki so odgovorne zanj občinski skupnosti. Njihova last je le vrt in stavba na njem.
Družbo usmiljenih sester sta ustanovila sv. Vincencij Pavelski in sv.Ludovika de Marillac.Ustanovni dan je 29. november 1633. Letos je torej 350-letnica Družbe
Družba je bila ustanovljena za pomoč ubogim, bolnim, zapuščenim. Spočetka so bile sestre največ po bolnišnicah in sirotišnicah ter zavetiščih. Ista dela so še danes v glavnem njihova poklicna dela. To delo opravljajo pri nas nekaj malega v Sloveniji,še več pa v Beogradu, Makedoniji in na Kosovu. Le s šolskim in vzgojnim delom nimajo pri nas posla.
Obe družbi sv.Vincencija:moška družba lazaristov in ženska Družba hčera krš- čanske ljubezni (usmiljenke) imata svoje postojanke in delujeta po vsem svetu, tudi v misijonskih deželah. Skoraj vsako leto imamo priložnost videti katerega izmed njih, ko pride na obisk v domovino. Naši misijonarji in sestre uspešno deluje- jo na Madagaskarju in v nekaterih afriš kih državah.O njih delu večkrat beremo v verskih listih. Gotovo bo Prijatelj še naprej prinašal kaj zanimivega in spod- budnega o delu naših misijonarjev, da bodo bolniki in zapuščeni za njih uspešno delo žrtvovali svoje trpljenje in nadloge.

Naša sestrska skupnost bolnih rada bere in posluša branje verskih listov. Kako smo ve- sele, ko beremo Prijatelja in vidimo, kako imajo naši dragi bolniki po svetu globoko vero, vdanost in zaupanje v božjo previd- nost.
Dobri Bog naj jih še naprej podpira in jim daje moči in poguma na težki življenjski poti Nekoč bo vse bogato poplačano!
Vse bolne sestre iz Raškega doma se za- hvaljujemo sodelavcem Prijatelja. Vključile se bomo v naše prošnje pri dnevnih molit- vah. Naj jim bo plačnik evharistični Jezus! Dobri Bog naj jih podpira in blagoslavlja nji- hovo delo, skrb in ljubezen do osamljenih, bolnih iin zapuščenih.
Med tiskanjem Prijatelja smo zvedeli, da je s. Maksima (Marjana) Sušnik po kratki bo- lezni mirno zaspala v Gospodu. Pokopali smo jo 10. marca na raškem pokopališču, kjer bo njeno telo čakalo vstajenja skupaj z drugimi sestrami.
Župnik je poudaril njeno srčno dobroto, ki jo je zaradi skromnosti skrivala,pa se ven- dar z nesebično ljubeznijo razdajala. Sta- rejša Račanka ji je dala priznanje,da je bila »srce sestrske skupnosti«, saj je prijela za vsako delo in vsakemu ljubeznivo pomagala.
Ob njenem grobu se je ena izmed učenk v imenu vseh, na katere je sestra tolikokrat mislila, zahvalila plemeniti vzgojiteljici. Ko je obujala spomine, je med drugim dejala:
»Častita s. Maksima, preblaga učiteljica - duhovna mati! Ko sem vas prvič obiskala na Raki, so se zazrle vame isto tople,čiste oči, ki so osvojile nas, vaše učenke v Ko- čevju. Po toplem pozdravu ste rekli: Zdaj smo tu,me,princese! Nisem takoj razumela. Pokazali ste na grajske arkade zaprtega dvorišča starodavnega gradu. Vsepovsod cvetoče lončnice in slap nebeškega sonca Dostavili ste: Lepo nam je tu, naši paži so starost, onemoglost, bolezen. Naš visoki gost je neizmerna hvaležnost božji previd- nosti, ki tako očitno bedi nad nami. Zopet imamo svoj Marijin dom-in obudili sva spo- mine na Kočevje...
Bili ste najboljša učiteljica in modra vzgoji- teljica. Ravnali ste po načelu: do kraja se razdajati vsem enako, a vendar vsakemu dovolj. Mnogim je bila slovenščina najljubši predmet.Razlagali ste s pravim ognjem lju- bezni do domovine in s pretanjenim čutom za literarne stvaritve. Vse smo vas imele rade.Ne spomnim se,da bi bil pri vaših urah kdaj nemir. Če pa se je le spozabila naša mladostna brezskrbnost, ste nas umirili z dolgim, dobrohotnim pogledom...
Ko sem vas zadnjič obiskala, ste dahnili: Domov bo treba. Hvala Bogu za vse... Bog vam bodi bogat plačnik! Hvala za vaše do- bro srce, ki smo ga po koščkih raznesle domala po celem svetu...
Zbogom, naša dobra učiteljica! Počivajte mirno in prepevajte v Bogu večno srečo.«

Jože, Tone

Kaj pričakuje današnji človek

Vsak od nas vedno nekaj pričakuje. Brez tega pričakovanja bi človek težko živel. Za človekovo srečo pa je bistveno, ali pričakuje nekaj, kar se v resnici lahko izpolni, ali pa je že od začetka jasno, da se ne more iz- polniti.
Lahko govorimo o pričakovanju človeštva, družbe in o pričakovanju v osebnem življe- nju vsakega posameznika.
V zadnjem stoletju lahko ugotavljamo tako bliskovit napredek znanosti in tehnike, da se nam kar zvrti v glavi. Če bi šlo tako na- prej, bi človek v kratkem postal »vsemo- gočen« in bi podrl še zadnje pregraje,ki so mu na poti. In v resnici smo se ljudje že začeli vesti tako, kot da nam ne more nič do živega, kot da je edini možni razvoj sa- mo še naprej.Toda takšen razvoj je možen samo v znanstveni fantastiki.
V resnici pa vsak dan bolj čutimo, kako smo z vseh strani omejeni. Zaloge energije se zmanjšujejo in bodo kmalu pošle, mučimo se zaradi onesnaženosti ozračja,vodá,kam z odpadki, tudi hrane marsikje na svetu že primanjkuje. In razvoj oboroževanja nam grozi z uničenjem človeštva.
Tudi od medicine smo pričakovali nemogo- če. Res so mnoge nevarne bolezni zatrte, res zmore medicina včasih skoraj neverje- tne stvari, res znamo že presajati srca in še marsikaj ... toda ljudje so kljub temu še bolj bolni, še umirajo - in kljub vsemu na- predku vedno teže prenašajo svojo bole- zen, se vedno teže spoprijaznijo s tem, da bodo umrli. Morda ravno zato, ker je naše pričakovanje pogosto čisto napačno: za vsako bolezen mora biti zdravilo, vsakega človeka je treba pozdraviti, pa čeprav ima že petinosemdeset let in je ves betežen. To napačno pričakovanje pa nas dela še bolj nesrečne. Ne,medicina ni vsemogočna in tudi nikoli ne bo.
Morda pa smo v tem hitrem razvoju pozabili na bistveno: na to, da bi morali še hitreje od tehnike razvijati in spodbujati človečnost: v sebi, v svoji družini, okolju, kjer živimo, v gospodarstvu, politiki, tehniki, medicini, šolstvu, na vseh naših delovnih mestih... Še tako dober stroj, aparat ne more nado- mestiti dobrega človeškega odnosa, ki bi moral biti navzoč v vsakem delu, pa če je še tako tehnične narave.
Teh naših pričakovanj je veliko. Nekatera so bolj površne narave (npr.pričakujem, da bom dobil nov avto, šel na veliko potova- nje... itd.), druga pa se tičejo prav bistva človekovega življenja. Tako bi vsakdo od nas lahko rekel takole:
• Želim si, da me bi imel kdo rad in bi jaz lahko ljubil druge.
• Želim si, da bi se v svojem okolju počutil varen,da se mi ne bi bilo treba neprestano bati nečloveškega tekmovanja z drugimi.
• Želim,da bi me ljudje sprejemali takšnega kot sem,da mi ne bi bilo treba pred drugimi nositi maske in se pretvarjati. Da bi me drugi sprejemali kot človeka, ne pa samo zaradi dosežkov mojega dela, moje storilnosti.
• Želim,da bi z nikomer ne živel v sporu,da bi znal odpuščati in bi mi bilo odpuščeno.
• Želim, da bi z ljudmi v svoji družini, v svojem sosedstvu in na delovnem mestu živel v toplih človeških odnosih-da bi v teh odnosih znal dajati in sprejemati.
• Želim, da bi se znal veseliti in bi to veselje lahko delil z drugimi.
• Želim,da me v bolezni in starosti ne bodo pustili samega nekje na stranskem tiru - ampak bom lahko tudi kot bolnik in starec vključen v družinsko dogajanje in v dogaja- nje okolice-da bom tudi tam deležen ljubezni in človeškega spoštovanja.
• Želim,da bi ob mojem umiranju kdo pristo- pil k meni "brez inštrumentov": ne poklicno kot zdravnik z navodilom za zdravila,sestra z injekcijo v roki,duhovnik z molitvenikom v roki, ampak najprej človek, ki je v tej težki uri pripravljen biti ob meni, čeprav brez besed.
• Želim si več človečnosti povsod: v druži- ni, v soseski, na delovnem mestu, v šoli, v bolnišnici, v politiki - skratka, povsod - in želim si tudi, da bi sam znal dan za dnem prispevati svoj neznatni delež k tej člove- čnosti.
Takšne so naše želje. Nanje znanost, teh- nika in medicina ne morejo odgovoriti. Za njihovo uresničitev je potreben človek, ki zna zaživeti zares prav, toplo človeško.
Toda pri kom se lahko učimo, kako ljubiti, kako sprejemati druge, kako odpuščati, kako biti navzoč ob človeku,ki je potreben pomoči ...?

dr. M. K.

(Povest o svetlobi sence)

Mati je bila v letalu že drugič in je že imela prve izkušnje, za Majo pa je bil ta polet njen zračni krst. Spet se je stisnila k njej. »Babi,nekaj bi ti rada zaupala...« »Ljubica, če imaš na srcu kaj težjega,moraš pohiteti kajti najina skupna pot bo kratka.« »Ukva- rjam se z mislijo, da bi za zmeraj ostala v Švici...« »Že spet fantaziraš... Potrpi vsaj toliko, da se opašeš z bolničarsko haljo in se ozreš po ljudeh. In kaj poreče tvoj teh- nik?« »Spoznala sem, da nisva za skupaj, čeprav je dober in pošten. Bojim se, da je zame celo presoliden...« »Aha,se mi kar zdi, da te prijemlje nekakšno bohemsko pusto- lovstvo... Maja,pamet,pamet! Nič drugega ti ne morem reči v slovo.« »Pisala ti bom. Ali mi boš odgovarjala?« »Kako moreš sploh vprašati? Slaba babica bi ti bila, če ne bi. Pa da mi na starše ne pozabiš!«
Maja se je prva izkrcala. Tako krčevito se je oklenila babice,kot da jo je rodila ona in ne Darja.Vdanostne solze so ji drle po licih v očeh pa so se ji lesketale vroče iskre mladostnega zaupanja v srečno prihodnost In še preden je utegnila malo zapreti utru- jene oči, se je morala izkrcati tudi sama. Düsseldorf...
Že od daleč je pri izhodu ugledala sina, čigar glava je gledala prek drugih. In brž nato: »Mama!« - »Moj Mile...« Počakala sta na njeno prtljago,nato pa jo je posadil v svo- jega bleščečega novega kadeta. »Bojim se da sem v materinščini izgubil malo govorne 'forme', saj veš, preživeti petnajst let brez slovenske družbe ne more ostati čisto brez posledic. Veselim se,da mi boš besedo,ko- likor je otrdela, dodobra polikala.« »V Švici sem oddala Majo. Vse tako kaže, da ima, kakor ti, v sebi nekaj potepuške krvi.« »In pogum za podjetnost, brez tega ne prideš nikamor. Meni se na primer obeta Afrika,se pravi Libija: izgradnja rudarsko metalurške industrije...« »Ali sem prav slišala? Že z Nemčijo si nas presenetil,da zdaj ne govo- rim o Afriki... Pa menda ne z vso družino?« »Ja, kompletno, in Marjana je navdušena. Sklenil sem pogodbo za pet let, vodilni po- ložaj z visokim dohodkom... nekaj novih izkušenj velikega formata mi pa tudi ne bo v škodo.« »Že, že, pa vendar... prav nič ti ne privoščim te Libije. Se ti otroci nič ne smilijo?« »Pet let bo minilo, kot bi mignil, in moja kariera po vrnitvi bo odvisna od mojih afriških let. Sicer pa še ne potujem jutri - tačas se bomo pošteno poveselili, boš vi- dela, ne bo ti žal.«
»Kako pa kaj otroci?« »Hvala Bogu so zdravi in rastejo,rastejo..« »Lahko ti povem njihovo starost: Eva jih je prejšnji mesec dopolnila štirinajst, Marta jih bo avgusta dvanajst. Pavel pa jih bo konec oktobra deset.« »Ma- ma, čestitam ti k takemu spominu pri teh letih. Danes so nam v potuho računalniki, vse je stehnizirano.« »Še celo poezija!« »Kaj tudi med Slovenci?« »Saj veš,da Slo- venci tudi v barbariziranju kulture in ume- tnosti nočemo zaostajati...« »Priznam, da mi za branje leposlovja hudo primanjkuje časa,saj sem do vratu zakopan v tehnično strokovnost. Veliko pa mi pomenijo prijatelj- ski večeri s tremi zakonskimi pari: švedskim, arabskim in japonskim - vsi iz akademske družbe, toda zelo prijetni in preprosti.« »In tako ti zmanjšujejo domotožje po domo- vini...« »Tudi...«
Komaj sta dobro prevozila most čez indu- strijsko na moč onesnaženi Ren, je že zavil v stransko ulico in bila sta doma. »Willko- mmen, liebe mama!« je vzkliknila snaha in jo oklenila tako tesno, da se je tašči zdelo kar malo preveč. In že so se zgrnili okrog nje vsi trije otroci z iskrivim izrazom, kot da jim je iz krvi v tem trenutku nesluteno vzbuhnil plamenček matjaževsko spečega slovenstva. In babica bi ne bila prava ba- bica, če bi jim, še preden je sedla, ne raz- delila slovenskih daril. Tudi očka Mile je bra- tovo darilo (kopijo Groharjevih kozolcev) dolgo z očmi požiral, nato pa za sliko brž našel prostor med nadrealističnimi umetni- jami po stenah.»Zdaj bo moja družina vsaj čutila, kako sije slovensko sonce...«
Mati, ki ji je nemščina že opazno zakrnela, si je v pogovoru s sinom začela pomagati z domačimi izrazi, on pa je ženi po potrebi prevajal, da bi ne postala že prvi dan lju- bosumna na tolikanj prožno in razgledano slovensko taščo.Pri obedu jo je prvič mrzlo spreletelo, ko je opazila, da se nihče ni niti prekrižal. Sama je rahlo sklonila glavo in opravila zase, bistrooki vnuki pa so to o- pazili in se spogledali. Sin je v rahli zadregi naglo povzel besedo o tem, kaj so otroci počeli pred poldnem. Najprej ga je priteg- nila neobičajna Pavlova frizura. »Kako pa si danes počesan?« Fantič je pojasnil, da je to mamino delo, da bi zakrila buško na čelu, ki jo je dobil v spopadu s sošolcem iz ulice. »In zakaj?« »Ker mi je zabrusil, da ti nisi Nemec, ampak nekakšen pritepenec... Jaz sem mu vrnil milo za drago,da si ti dok- tor inženir,on pa da očeta sploh ne pozna, mati pa je navadna železninska prodajalka... Nato me je mahnil, jaz pa njega nazaj - to je vse.« »Prav je, da se nisi dal, ampak bolje bi se odrezal, če bi rekel da tvoj oče skrbi za to,da ima njegova mama sploh kaj prodajati... Vidiš, mama, to je ulični primer nemškega ljubosumja na našo slovensko pamet, ki jo zelo radi najemajo, včasih pa zraven tudi prezirajo.«
Pred večerjo so se otroci šli igro Človek ne jezi se.Na lepem Pavel zavpije Marti: »Kra- va zmešana!...« Babica je ostrmela: »Oho, nisem vedela,da znaš toliko slovenščine..« Sin pa: »In to je v glavnem tudi vse, kar zna, nič stavčnega, samo posamezne be- sede.« »Ne zameri, ali ti vest nič ne očita, da tvoji otroci pri teh letih ne premorejo slovenskega stavka?« »Mama,to vprašanje sem pričakoval in se ga hkrati bal.Sram me je, toda res ne utegnem, čeprav sem že večkrat poskušal, in tako sam plačujem davek za ta greh... Sicer si se pa lahko že prepričala,da so moji otroci bolj slovenske- ga duha kakor nemškega. Menim tudi, da v času, ko se celine čedalje hitreje zbližujejo in razdalje krajšajo, nima smlisla zapirati se v nacionalne okvire,da ne govorim o izbru- hih nestrpnosti.« »To mnenje se mi zdi si- cer v redu, vendar mislim, da nacionalnost kot naravna danost ne bo nikoli zamrla. Slutim tudi, da bi se z veseljem učili slove- nščine.« »Imaš prav in želim, da bi se nam čimprej ponudila priložnost za daljši obisk pri tebi, in tedaj mi boš pomagala popraviti to zamudo.«
Zjutraj je babica naletela na vse tri vnuke v kopalnici, kjer se Eva s svojim dekliškim brstjem ni niti malo sramovala pred Marto in Pavlom,ki se za to posebnost še zmenila nista.Naturistična vzgoja...Nato jih je opa- zovala v kuhinji, kako so si samopostrežno pripravljali zajtrk vsak po svojem okusu, medtem, ko je njihova mama z družinsko izgovorjeno pravico še spala ali vsaj poleža- vala. Šele ko so se otroci (bile so že pole- tne počitnice) razpršili na igrišča,je vstala, skuhala tašči in sebi kavo in si prižgala ci- gareto. Pokramljali sta o vzgojnih nalogah in težavah. Marjana trdi, da je dolžnostno spoštovanje staršev neutemeljeno, češ da si ga morajo starši zaslužiti, ne pa, da jim rosi iz oblakov,in tudi se ne strinja,da bi se morali otroci za vsako malenkost zahvalje- vati.Spet modernistično načelo...Poudarila je, da v glavnem sama vzgaja in je v ta namen pustila službo, za moža pa je priz- nala, da za vzgojno delo nima nobenega časa, sicer pa se tolaži s krilatico: kaj bi pometal tam, kjer je že pometeno...
S tem sta preskočili na njune zakonske od- nose. Na vprašanje, ali ji je Mile še vedno zvest,je Marjana odgovorila z vprašanjem: "Ali je sploh še kak zvest moški na svetu?" Na taščino pripombo, da je v nekem pismu brala, da je vsa svoja čustva »investiral« v ženo, se je pa naglo umaknila z izjavo, da je pač bila majčkena epizodica, kratek flirt, ki da je komaj omembe vreden, da pa je zdaj spet vse v najlepšem redu in lahko reče, da se koplje v zakonski sreči...
Sobotno popoldne je Mile rezerviral za izlet v dvoje z mamo, da bi se do sitega nakle- petal po slovensko. Obiskala sta Heinejevo zgodovinsko sobo in zelo staro krčmo z za- dimljenimi oboki,kjer je burjeviti pesnik pisal svoje epigrame v besednem boju z Goethe- jem. Tu sta si našla miren kot,kjer sta za- plavala v zdaj že skoraj davno mladost in večerne ure v njenem salonu. »Izpolnilo se ti je vroče hrepenenje po širokem svetu, dosegel si zavidljiv položaj, Marjana pravi, da se koplje v harmoniji s teboj, pa se mi vendar zdi, da nisi resnično srečen...« »Ma- ma, to je pogovorna tema za ,tisoč in eno noč', naju pa bo natakar kmalu spoštljivo vrgel čez prag z obžalujočo besedo zapi- ramo...' Ne kaže začenjati, rečem le, da je moj kronični previs dogmatski sistem. Za življenje po evangeliju čisto osebno ne po- trebujem nobene hierarhije in blagrujem vsakogar,ki zmore preprosto in neposredno verovati neodvisno od vseh filozofskih in družbenih sistemov...«
Že sta plačala in vstala, ko se je Mile do- mislil, da po telefonu povpraša, ali je doma nemara kaj novega. Oglasila se je Marjana da sta na obisku njena starša, ki bosta pri njih prenočila... Tako sta se odpeljala na- ravnost domov.Mati Aleša je kmalu spoznala da starša hčeri še vedno nista odpustila, ker se je zvezala s tujcem... Posebno "Omi" je svojo germansko visokost očitno razkazo- vala z napeto držo in odbijajočo eleganco.
V otroški spalnici, kamor se je slovenska babica za to noč umaknila gostoma, se je pokazalo, koliko je ura v njihovih odnosih. »Babi,navadno pred spanjem pol ure bere- mo, nocoj nam pa raje ti kaj povej.« »Naj- prej vi meni povejte, ali imate svojo ,Omi' sploh kaj radi, ko se tako čudno vedete do nje.« »Ona nima rada nas, mi pa nje ne. Ti ne veš, kaj vse vemo o njej. Deset let je v zakonu imela ljubčka...« »Kdo pa vam je to povedal?« »Mami.« Eva je planila: »Ko je bila mami noseča z menoj, je Omi ni niti enkrat obiskala, še po porodu ne...« Marta pa je hitela dodajati:»Ob mojem rojstvu pa je raje odletela k tetki Rozi na Holandsko, samo da ji ni bilo treba pomagati.« »In s čim se je zamerila tebi, Pavel?« Namesto njega se je oglasila Eva. »On tega ne ve, zato pa jaz.Takrat je sicer prišla pomagat, zato pa se je jezila,češ: ,Kaj neki ji je tre- ba tretjega otroka...'« »In vse to vam je pravila mami?« »Ja, ali mar ne bi smela?« »Najbolje bo, če čimprej pozabite na to.«
Naslednji dan je mati dobila dve pismi, eno od Maje,drugo od Darje. Uboga Darja,kako je dobra in mehka kakor jagenjčkov kožuš- ček... In Maja,po značaju fotografija svoje mame -istoimenska pola se pač odbijata...
Mile je dobil službeno brzojavko, da mora novo dolžnost v Libiji prevzeti čimprej, za- to ga je namesto domačega prijateljskega večera klicalo večurno delo v inštitutu. Voščil je vsem lahko noč in odhitel. Kljub temu pa je eden od njunih prijateljev prišel po napovedi in povasoval... Marjana ga je predstavila tašči, vendar je mati, malo pri- zadeta zaradi brzojavke, odšla v spalnico in legla.
Ker ni mogla zaspati, je vstala in stopila v kuhinjo po kozarec vode za tableto. Nič hudega sluteč je vstopila brez trkanja in - obstala kot okamenela: Marjana je sedela vasovalcu v naročju in se z njim tako vro- če poljubljala, da nista ne videla ne slišala, kdaj je tašča vstopila. Odšla je brez vode in omahnila na posteljo. Ko si je malo opo- mogla, se ji je izvil vzdih: »Ubogi otroci...« Počasi se je dvignila in stopila k otrokom,ki so sladko spali.Obšla je drugega za drugim in se zamišljala v njihovo usodo: mati se ponaša s svojo »vzgojo«,oče ne utegne... Kaj jih čaka...?
Legla je spet,toda v glavi so ji predle Mar- janine besede iz jutranjega pomenka. Ali si takole »služi« spoštovanje svojih otrok? In pravi, da se koplje v sreči - toda s kom? Ubogi Mile! Je to drugo poglavje njune za- konske krize in mu vrača milo za drago? Če je tako, je še daleč prerod tiste »investi- rane« ljubezni in sreče...
Še in še ji grebe misel po ranjenem srcu: Se bo ta zakon obdržal? Če se bosta raz- šla, kako bosta barantala za otroke? Ne, ne,treba je najti rešitev za oba in družino! - Afrika, ... Da, Libija utegne biti rešitev, samo Libija! In Mile, otrok, ki je vzbrstel iz njenega naročja in doživel Boga ob njeni roki,bo prej ali slej našel pot nazaj -le tam ga čaka prerod njegovega dušnega miru...

(Se nadaljuje)

V tem razmišljanju kličemo na odgovor predvsem krščansko skupnost in posamezne kristjane
Predvsem moramo skrbeti, da bodo ostareli deležni pravic, ki so jim prisojene po zakonu. Obe- nem bi morali opozarjati družbo na skrajne primere revščine in zapuščenosti med sta- rejšimi. Mednje gotovo spadajo tudi tisti, ki so najbolj osamljeni.
Toda storilti bi morali še mnogo več, če bi hoteli premostiti raven »stvari«, ki smo je navajeni. V starejšem človeku moramo zno- va odkrivati tistega, ki nam prinaša vred- note.
O tem govori Janez Pavel II. v Apostolskem pismu o družini:
»Obstajajo kulture, ki kažejo posebno spo- štovanje in veliko ljubezen do starejših: ti so daleč od tega, da bi bili izključeni iz družine ali bi jih prenašali kot breme brez vrednosti, pač pa so vključeni v družinsko življenje. V njem ohranjajo svojo dejavno in odgovorno vlogo,čeprav morajo spošto- vati neodvisnost mlade družine. Predvsem pa opravlja dragoceno poslanstvo priče preteklosti in modrega svetovalca mladim ter s tem prihodnosti.
Posledice neurejenega industrijskega in urbanističnega razvoja pa so kulture, ki so privedle in še vedno vodijo starejše osebe k nesprejemljivim oblikam odrinjenosti, ki postanejo sčasom vir hudega trpljenja zanje za mnoge družine pa vir duhovnega osiro- mašenja.
Pastoralna dejavnost Cerkve naj spodbuja vse k odkrivanju in vrednotenju vloge sta- rejših ljudi v družbeni in cerkveni skupnosti, posebno pa v družini. Drži,da nam življenje starejših ljudi pomaga pri osvetlitvi lestvi- ce krščanskih vrednot;kaže nam na nepre- trganost sosledja rodov in čudovito priča o medsebojni odvisnosti božjega ljudstva. Poleg tega imajo starejši ljudje karizmo preraščanja pregrad med generacijami, še preden pride do njih. Koliko otrok je že na- šlo razumevanje in ljubezen v očeh, v bo- žanju in v besedah starejših! In koliko sta- rejših ljudi z veseljem soglaša z navdihnje- nimi besedami svetega pisma:»krona starih so otrok otroci« (Preg 17, 6)!«
Podobno Cerkev ne more zanemariti vpra- šanja starosti tako s pozitivno kot z nega- tivno vsebino tega obdobja: pozitivna je možnost poglabljati ljubezen med zakonce- ma, vse bolj prečiščeno in oplemeniteno z dolgotrajno in neskaljeno zvestobo; pozi- tivno je, da drugim lahko posredujejo do- broto in modrost, ki so ju pridobili v dolgih letih, da dajo v službo bližnjega moči, ki jim preostajajo. Bremeni pa jih osamljenost ki je pogosteje psihološke in čustvene ka- kor fizične narave. Izhaja iz premajhne ali nikakršne pozornosti otrok do sorodnikov, do starejših. Dalje prinaša starost trpljenje zaradi bolezni, zaradi stopnjevanega pe- šanja moči, zaradi ponižanja, da moraš biti odvisen od drugih,zaradi zagrenjenosti,ker se počutiš morda v breme svojim domačim in se bližajo zadnji trenutki življenja.
Družba in krščanska skupnost, kjer starejši ljudje niso "navzoči",nimajo veljave in pra- vice do besede in zaradi tega ne morejo nuditi drugim svojega človeškega bogast- va, je družba, ki se je sama obsodila na duhovno revščino.
Morda je poslanstvo Cerkve danes v tem, da kot »duša« sveta obvaruje svet pred takšno samoobsodbo.

priredila T. R.

Nismo pozabili?

»Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali...« (Mt 25, 35 sl.)

Prav gotovo bi Jezus v svojem govoru lahko povedal tudi kaj drugega, kot: »Bolan sem bil in ste me obiskali.« Pa ni, ker je predobro poznal človeško naravo da bi ne vedel, kako je bolnemu potreben obisk-tako kot lačnemu kruh, žejnemu voda,prezeblemu topla obleka.
Vsak obisk bolniku, onemoglemu potrjuje, da so še ljudje, ki nanj niso pozabili ali ga odpisali kot nekoristnega...
Jezusove besede so spodbuda tudi vsem v Prijateljstvu bolnikov in invalidov, da se medsebojno obiskujemo. Še vse premalo je tega! Zdravi najbrž čakamo, da bomo sami dočakalli bolezen, starost ali onemoglost in šele takrat razumeli pomen teh besed. Vsi, ki ne morejo niti iz sobe, pa jih tem bolj občutijo.
Naj k temu dodam trpko, a znova potrjeno spoznanje:»Zdravi gredo na obisk k bolniku, invalidu takrat, ko izčrpajo vse možnosti, kako drugače preživeti prosti čas! Tako stoji zapisano v pismu pred menoj. Grenko in obtožujoče! Vendar je tudi res, da se nam toliko drugega zdi bolj »pomembno« kot obiski.
Kadarkoli se kot obiskovalci vključimo v živo reko ljudi, ki se v času obiskov vali skozi vhod v bolnišnico in se razlije v sleherni kotiček, si mislimo, da to sploh ni res. Živa reka zanika,da smo pozabili na bolne. Ven- dar so ti obiski večinoma namenjeni takim, ki bodo zopet bolj ali manj zdravi, takim,od katerih obiskovalci še pričakujejo koristi.
Kako drugačna je podoba pred Domom za onemogle! Nobenih težav ni s prostorom za parkiranje. Avto lahko pustim pred vhodom Nato pa postanem ena od redkih kapljic, ki polze v zgradbo.
Včasih se le zgodi, da me v Domu kdo pre- seneti z izjavo: »Meni pa ni nič dolgčas. Toliko dela imam...« Ganljivo in pretresljivo je videti, kako nekateri pomagajo drugim, kar le zmorejo. Če ne drugače,si pomagajo z medsebojno besedo spodbude in tolažbe To je tisto,kar navdušuje in hrabri njih sa- me in obiskovalce, da rečemo zunaj: »Tudi v Domu je lahko lepo. Živi zgledi to potrju- jejo.«
Ob tem mi kar sama pride misel sv.Vincen- cija Pavelskega in njegovo geslo: »Ubogi bodo pomagali ubogim.« V tem je rešitev.
Tudi za vse tiste,ki verujejo v moč molitve dela nikoli ne zmanjka. Postajamo obisko- valci vsaj v mislih in v molitvi za vse, ki jih poznamo. Gotovo nam bo Gospod kdaj pa kdaj poslal tudi nekoga, ki mu bomo lahko zaupali in potožili svoje težave. Tako bo križ, ki ga nosimo, zopet lažji.

Vlado

Vse je novo

Vse je novo, vsak dan.
Jutranje sonce, ki ga še nismo videli. Ti lahki oblaki na sinjem nebu ob sončnem vzhodu. Ta ptiček na mojem oknu, zdi se, da me kliče, naj odletim z njim. V kakšen čudoviti kraj?
Počutim se novega,moje omejitve izginjajo Zopet sem majhen otrok, s čudovito pri- hodnostjo pred seboj.
Sanjam, mi boste rekli.
Stopite znova na zemljo.Stvarnost je dru- gačna in tako je treba sprejeti. Moja bole- zen je stalno tukaj s svojo strašno težo. Moj sosed je vedno slabe volje.Neprestano se moram boriti, da preživim pred napadal- nim napredkom.
Dve gledanji na življenje. Sta res tako ne- združljivi?
Poezija in sanje so tako potrebne za živ- ljenje, kot čisti zrak, kruh ali noge.
So tudi skrite resničnosti, ki jih je treba odkriti, kot zaklad.
Nesrečen je tisti, ki misli samo na svojo nesrečo! Tako je še bolj nesrečen.
Blagor tistemu, ki dvigne oči,ki gleda okrog sebe! Pogosto bo presenečen.
Blagor tistemu, ki misli na druge. Našel bo srečo.
V istem dnevu tri srečanja:
Invalidka...Ne govori kot o svojih nesrečah
Dve bolnici... Ne govorita o drugih, o vseh ki so preizkušani. Moral sem spraševati, da sem izvedel kaj o njunem zdravju.
Ni potrebno povedati,da sta bila obraza pri drugem srečanju drugačna kot pri prvem.
Na večer pri molitvenem srečanju sem slišal Besedo, ki je vse razložila: Več je veselja z dajanjem kot s prejemanjem.
Velika noč,to je dan,ko je vse novo.Kristus je vstal! Vse nas vabi pogledat navzgor. Vse nas vabi k veselju ... z drugimi, deliti veselje in srečo okrog sebe.
Moje omejenosti izginjajo.Tudi jaz sem po- stal novi človek, poklican k življenju, vsak dan k bolj popolnemu in boljšemu življenju.
Sem pripravljen plačati davek:pozabiti sam sebe,deliti sebe drugim? ... Kakor Kristus,ki se je daroval do smrti na križu.Kakor vstali Kristus,ki nas kliče,naj se mu pridružimo,ko nam ponuja srečo... če mu odpremo vrata! Kakor toliko bolnih in invalidnih,ki jih poznam in so nam toliko pokazali.
Danes je vse novo!... Sonce ni še nikoli tako sijalo kakor to jutro. Duh me kliče in vleče s svojim mogočnim dihom v božjo deželo, dostopno "malim"; kjer je vsa sreča in mir.

Bernard Domin

Bog je tu

Vsak dan našega zemeljskega življenja je Gospodov dan. Vsak povsem navaden dan ima sled, ki vodi v večnost. Dan pričnemo z močjo,ki nam jo daje molitev. Srečni tre- nutki, ki nas združijo z Bogom. Prav nič ne gre iz našega življenja v izgubo.Bog sprej- me našo namero, dobro namero vsakega dne: vse za božjo čast.
Vsako veselje, vse solze, vse ure tekó v božje usmiljenje. Kakšna tolažba,če se za- vedamo božjega varstva! Bog je tu, v na- šem življenju,Bog,skrito bogastvo vsakega dne.

Dr. Karl Fröhlich

Živeti iz duha Bratstva

Že dalj časa smo čutili potrebo, da ponovno v sebi in med seboj utrdimo načela Bratstva bolnikov in invalidov, zato smo se odločili za enodnevno obnovo 19.februarja na Do- brovi, kjer so nas po svoji dobroti sprejele Marijine sestre.
O pomenu in delovanju nam je spregovoril p. dr.Marjan Šef,ki že od začetka spremlja naše gibanje. Razveseljivo je bilo, da so se kljub velikim razdaljam in naporni poti naši prijatelji, ki nam bodo vse leto pomagali, s toliko dobre volje (prosto soboto bi lahko izkoristili tudi za šport ali počitek!) odzvali našemu vabilu, ki je končno vabilo našega Gospoda nam vsem za blagor bratov in se- ster, v katerih lahko izpričamo našo vero in ljubezen.
Predavatelj nam je za uvod posredoval ne- kaj statističnih podatkov, ki bi nas morali prisiliti ne samo k razmišljanju,ampak k od- ločitvi. 15 odstotkov ljudi je tako ali dru- gače prizadetih, 12 odstotkov je starejših, torej vsak četrti človek potrebuje kakšno pomoč. Danes svet zdravih oblikuje javno mnenje. Slaven in vreden je tisti, ki največ proizvaja, dosega. Po tej sodbi obstaja velik prepad med ljudmi: bolni-zdravi, nerazviti- razviti... Uspešnost torej ne more biti me- rilo človekove vrednosti.
Kaj mi v tem ostane,če to ni pot,po kateri bi lahko šel?
Jezus nam pokaže izreden in popoln zgled ter posluh za prizadete. On sam se uresni- čuje v tolikih velikih ljudeh v preteklosti (sv. Vincencij Pavelski, bl.s.Leopoldina in drugi) in danes (Mati Terezija, A. Schweitzer...) Ti ljudje hočejo in želijo zmanjšati te raz- ločke.
Eden izmed teh ljudi je H. François, ki je v svoji okolici zbral prizadete, da bi potem sami nadaljevali svoje poslanstvo. S tem je bilo v svet vsejano majhno seme velike zamisli. To je bil začetek Bratstva bolnikov in invalidov in preprosta zamisel je naletela v ljudeh na veliki odziv in se razširila že v mnoge dežele. Po naših zmožnostih smo ta recept prevzeli tudi mi in ga skušamo oživ- ljati v Prijateljstvu bolnikov in invalidov.
Bratstvo bolnikov in invalidov je gibanje, ki sprejema prizadete in zdrave ljudi. Odprto je vsakemu,ki želi dati svojemu življenju še eno dimenzijo -duhovno razsežnost; to pa lahko izpolni do tistih možnosti, ki nam jih vsem skupaj daje Kristus. Gradi na evan- geliju, ki zahteva zrelost in odprtost, da prerastemo samo svoj svet.
Bolne večkrat teži odmaknjenost in odrinje- nost iz družbenega dogajanja,zavest neo- zdravljivosti lahko kakšnega zelo obremeni, pogosto pa tudi občutek nepotrebnosti in vprašanje smisla trpljenja. Namen Bratstva je pomagati, da bi človek sprejel sam sebe takšnega, kot je.Ni novo,da zdrav pomaga bolnemu, ampak da bolni pomaga bolnemu, kajti bolni razume bolnega bolje in globlje. S tem pa ni rečeno, da zdravi niso pri tem poslanstvu potrebni, kajti le skupaj lahko zamisel uresničujemo. Da bi to zmogli, nam prihaja naproti Kristus,ki si je prevzel naše življenje in nam kot Bog daje dovolj moči za izpolnitev vsake življenjske naloge. Po- tem ne bomo nesrečni zaradi tega, česar nimamo, pač pa bomo razvijali tiste sposo- bnosti,ki so nam na voljo. Teh je v vsakem še tako bolnem človeku dovolj, le videti in odkriti jih moramo. Pomagati moramo, da se človek teh sposobnosti zave. Ko smo bolezen sprejeli kot drugačno življenje, naj nihče ne razume,da smo se odrekli zdravju za katerega smo dolžni skrbeti. Zdravje ni samo telesno zdravje, temveč tudi duhov- no in čustveno.
Zamisel Bratstva je našla svoje življenje v evangeliju,zato gre brez razločkov do vsa- kega bolnega in ga želi vključiti v občestvo Daje mu možnost, da uresniči svojo življe- njsko nalogo, da oblikuje in osmisli svoje enkratno mesto in vlogo v luči in moči vere. Tu ne išče lastnih koristi;pač pa nesebično ljubezen, daje spoštovanje vsakemu člo- veku. Evangeljska ljubezen ne sprašuje, ali je človek kristjan ali ne, temveč je vedno pripravljena pomagati tam, kjer je pomoč potrebna. Duh evangeljskega bratstva us- tvarja med ljudmi pogoje za občestveno življenje, kjer je vsak član enakovreden.
Popoln zgled in dovršeno ljubezen do bliž- njega predstavlja spet Kristus,ko dá svoje življenje za prijatelje,in ne samo zanje,celo za sovražnike. On nam daje upanje, da se tudi z "nalomljenim trsom" splača vse nare- diti, kajti človek je enkratna božja podoba, ki naj se uresniči po sposobnostih, ki so vanj položene z ovirami vred in tako naj se razvije v zrelo osebnost. Bratstvo se trudi, da bi pomagalo razviti osebnost človeku,ki se je morda zaradi bolezni umaknil,da bi se spet vrnil v občestvo. Seveda je prej po- trebno z njim vzpostaviti stik ter ga krepiti do stopnje medsebojnega zaupanja, ki ga dosežemo z evangeljsko odprtostjo in pri- pravljenostjo za pogovor. To je duhovna obogatitev za oba, če znata drug drugemu prisluhniti brez kakršnegakoli vsiljevanja svojiih mnenj.
Bratstvo je torej veliko in odgovorno, ču- dovito delo, ki ga navdihuje in podpira Kri- stus, katerega srečujemo v naših bratih in sestrah in nam jih Gospod pošilja na pot, da bi tudi zase lahko kaj naredili.
Po strnjeni in vsebinsko bogati predavate- ljevi razlagi so se nam utrnile mnoge misli, vprašanja, dvomi, ki naj bi jih skušali rešiti skupno. Čeprav nas je bilo malo, je bilo dovolj za štiri skupine, ki je vsaka po svoje iskala poti,kako začeti delovati v sedanjem trenutku in v svoji okolici.
Povzemam samo nekaj ugotovitev in misli z dela po skupinah:
• vedno se moramo vračati k bistvu, se du- hovno poglabljati. Pomembno je, da smo si enkrat vzeli več časa in bolj premislili po- slanstvo Bratstva, kajti tu moramo začeti.
• Pri predavanju sem začutila, kako pome- mbno je, da se zbližajo bolni med seboj in da so povezani z okolico, normalno okolje pa je, kjer so prizadeti in zdravi skupaj.
• Ob obiskih se mora poznati prijateljstvo tistih,ki obiskujejo bolnika; da to ni storjeno ne iz dolžnosti, ne ker bi bil za to plačan, ampak iz nagiba ljubezni, ki se razdaja za- stonj.
• Priznati si moramo, da smo v svojih zmo- žnostih delovanja zelo omejeni, zato bo ve- dno dobrodošel vsakdo, ki bi bil pripravljen sodelovati, pomagati. Brez teh plemenitih ljudi naše poslanstvo obstane.
• Mnogi pravijo, da je z bolnimi težko vz- postaviti začetne stike. Mogoče nam lahko kdo pomaga vzpostaviti zvezo (domači, znanci, duhovnik...). Koliko ljudi naravnost čaka na naš obisk, pogovor in večkratni o- bisk,le tedaj smemo pričakovati,da se nam bo sogovornik odprl. Potem pa lahko zač- nemo tudi z bolj resnimi, a tako potrebnimi stvarmi, kot je pogovor o duhovnih razse- žnostih človeka.Ni odveč vprašanje: Kaj vi mislite o veri, o Bogu. Prepustimo človeku, da izpove tudi pomisleke ali ugovore o veri Kako čudovito je ob bolniku (če to zmore ali so pogoji) zapeti kakšno pesem ali pa obhajati sveto daritev na domu.
Veliko govore o diakoniji, pa ljudje o tem malo vedo.Pri tem bi veliko pripomogli žup- niki,ki bi na župnijskih svetih lahko osvetlili delo Bratstva. Na župnijskih svetih bi lahko sodelovali sodelavci Bratstva ali kdo od prizadetih.Župniki bi morali dobiti spodbude da bi v svojih župnijah pospeševali sreče- vanje bolnikov in starejših.

Delo je zastavljeno zelo obširno, ne pa tako, da bi se ne dalo uresničiti, kljub slabostim, ki jih vidimo pred seboj. Začnimo tako, kot nas spodbuja pregovor: Ne reci: Tega ne morem, ampak tega še nisem poskusil. Pa vztrajni bodimo!

Tone

Komisija za diakoniijo prireja pri Frančiška- nih v Mariboru vsako prvo sredo v mesecu srečanje starejših. Pričela so se v mesecu novembru 1982.Na teh srečanjih se pogla- bljamo predvsem v odlomke iz sv. pisma in se po skupinah pogovarjamo, kako ga do- življamo.
Posebej pa je bilo to srečanje ganljivo na svečnico. Sodelavki Sonja in Štefica sta pripravili svečke za evharistično bogoslužje Obred je bil drugačen, kot smo ga vajeni v cerkvi, saj smo se zbrali okrog mize v sobi. Ob soju sveč smo doživljali vso lepoto in simboliko tega praznika. Globoko smo za- čutili, da je Kristus luč, ki sveti v temi da- našnjega časa in sveta.
Pri skupnem obhajilu smo bili zbrani kot apostoli pri zadnji večerji. Počutili smo se mnogo bliže drug drugemu in vsi smo želeli postati drug drugemu luč.

Eva

Obolel je družinski oče. Verna žena mu je predlagala, da bi mu duhovnik prinesel sv. popotnico. Mož se je odločno uprl, češ, da bo šel v cerkev, ko ozdravi.
Bolezen je počasi napredovala in mehčala bolnikovo duševnost. Izbruhnila je kriza. Bolnik je ves vznemirjen nerazumljivo hro- pel: »Gospod,gospod.« Žena je moža vpra- šala,če morda želi duhovnika.On je hropel: »Ja, ja.« Sin je tekel v župnišče (in prosil za obisk pri očetu.Duhovnik je šel v cerkev po Najsvetejše in pohitel k bolniku. Žal,bilo je prepozno; zaradi raka v grlu ni mogel več zaužiti hostije.Duhovnik mu je podelil samo še sv. maziljenje. Bolnik je obupano zrl v duhovnika, da se bo zgodil čudež,ki mu bo olajšal trpljenje. Duhovnik ga je s primer- nimi besedami pomiril, nato pa se žalosten vrnil v cerkev z Najsvetejšim. Kmalu zatem je bolnik ugasnil.
Takšen primer je težko razumljiv, ker je bil mož globoko veren in vzoren oče šestim otrokom. Strah pred smrtjo je bil tako mo- čan, da ga je vsega zmedel.
Mnogi kristjani,tudi bolni, menijo,da je bol- nik zapisan smrti, če ga obišče duhovnik s sv.popotnico. Odstranimo napačno mnenje glede tega! Nasprotno: glejmo sv. popot- nico, ki prinaša zdravje duši, včasih tudi telesu. Zakrament prinaša bolniku mir, ki zdravi duha in krepča telo.
Nagle in nepredvidene smrti, reši nas, o Gospod!

A. B.

Zvezda. Gledaš jo, večno.
Tedaj se utrne.                

V bližini mojega doma stoji velika stavba s svetlimi okni in lepimi balkoni, na katerih je zelo redko koga videti. Da je ta hiša mrka in siva, pravijo nekateri in se je raje izo- gibajo. To je Dom počitka. Včasih zavijem noter. Koliko trpljenja, tihega pričakovanja in razočaranja,željá po življenju in po smrti pa tudi veselih trenutkov skriva v sebi!
Ko sem prvič prišla, sem postala pozorna na starejšega moža v kotu dnevne sobe. Ko sem prišla drugič, je bil spet tam in tako je bilo vedno, kadar sem prihajala. Sedel je na vozičku in bral ali pa zasanjano zrl skozi okno. Prvega pogovora z njim se ne spo- minjam več. Verjetno sva izmenjala samo nekaj besed,ko sem od maše pripeljala go- spo iz istega nadstropja.
Kasneje sva se veliko pogovarjala. Nosila sem mu »čtivo«, kakor sva rekla časopi- som. K njemu so začeli zahajati tudi drugi prijatelji iz veroučne skupine. Pripovedoval nam je o svojem življenju. Bil je učitelj v dolenjski vasi.Imel je rad svojo nadebudno mladež in tudi otroci so ga imeli radi.Otroci pač, kot vsi drugi. Da jim je v mladosti kdo hotel dobro, se zavejo šele, ko mladost že mineva. »Ja, ja ..."
Imel je eno samo veliko željo. Dolgo nismo vedeli zanjo. Da bi še enkrat videl kraj,kjer je bil učitelj. Moja sestra in prijatelj iz sku- pine sta se lepega dne odpeljala z njim tja Obiskali so šolo, učiteljice so prekinile pouk in se zbrale okoli njega, vaščani so pustili svoje delo in prišli pozdravit svojega stare- ga prijatelja,župnik ga je povabil v župnišče in na njegovo željo so se oglasili zvonovi. Tiho se je stari učitelj poslavljal od njih.Za spomin je dobil knjigo.
Čez teden dni je umrl. Ko da se mu je z iz- polnjeno največjo željo dopolnilo življenje.
»Mladost v močvirju« Miška Kranjca z dro- bnim posvetilom pa je dobila častno mesto na sestrini knjižni polici.

Marija S.

V noči od četrtka na prvi petek je 3. feb- ruarja letos, stara oseminosemdeset let, umrla Ana Huč, 61274 Gabrovka 20.
Čeprav ni imela dosti šol, je bila naravno nadarjena. Veliko je brala in imela izreden spomin.Rada je pripovedovala o svojem ži- vljenju, ki je bilo povezano z verskim udej- stvovanjem: o duhovnikih, ki so delovali v Trebnjem, za katere je veliko molila. Prav tako za duhovne poklice.
V Trebnjem sem ji vsak prvi petek prinesel sv.obhajilo, ob izrednih prilikah pa še vmes Enako je bilo v Gabrovki,saj je bila prav bli- zu cerkve. Veselila se je srečanj z drugimi bolniki na Brezjah ali drugod. V zadnjem ča- su pa je romanje večkrat odpovedala, češ da ne bi zmogla. Kadar pa je šla, je bilo to zanjo res globoko doživetje, iz katerega je črpala moč za dolge tedne in mesece. Bila je svetniška duša, res duša - žrtev!

Franc Zaplata

Dragi trpeči bratje in sestre! Zopet živimo v svetem postnem času, ki naj nas živo spo- minja na Gospodovo trpljenje.Pridružimo se mu ter mu po namenu svetega očeta da- rujmo vse svoje bolečine in žrtve za sveto katoliško Cerkev in za mir med narodi. Če se bomo skušali v svojem darovanju za te ali podobne namene vsaj malo potruditi, nas bo Gospod duhovno razveseljeval in osrečeval. Potem smemo upati, da bomo veseli dočakali veliko noč, praznik Gospo- dovega vstajenja in nekoč tudi našega.

Vsem sotrpinom in sotrpinkam želim vesele velikonočne praznike in obilo duhovnih ra- dosti vstalega Zveličarja!

Adela Merc

Naj žarek velikonočne luči, ki prihaja od vstalega Zveličarja, razveseljuje in blago- slavlja dneve vašega življenja, ki so morda od starosti že temni in boleči. Tudi jaz nisem mlada, tolažim pa se s tem, da spomladi tudi staro drevo ozeleni.
Želim vsem prijateljem,da bi po lepo preži- velem postu in v globoki veri zaživeli novo duhovno pomlad v upanju: Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.
Pozdrav

Fanika

Dragi prijatelji! Imela sem počitnice. Preži- vela sem jih doma. Bila sem tudi pri Cvetki na obisku. Tam smo imeli zvečer sv. mašo. Zbralo se je nekaj otrok in odraslih.Ko smo se duhovno okrepčali, nam je Cvetkina sestra postregla z vloženimi češnjami. Med tem se je razvilo živahno kramljanje.Zapeli smo tudi nekaj pesmi.
Prejmite vsi skupaj še topel prijateljski po- zdrav!

Elena in Cvetka

Že več let sem bolna. Preteklo leto sem bila trikrat v bolnišnici.Malo so mi pomagali toda visoka starost in težko življenje mi jemljeta moči, da sem zelo opešala in sem zvečine v postelji. Prvega aprila bom stara petinosemdeset let. Zelo rada berem Pri- jatelja, ker je v tem listu za take, kot sem jaz, veliko tolažbe. Hvaležna sem vsem, ki se trudite, da napišete zares lepo branje. Zelo rada bi šla na kakšno srečanje, kjer se bolni spoznavajo in marsikdo za kakšno uro pozabi na svojo bolezen in težave.
Prisrčno pozdravljam vse, ki se trudite za ta list,pa tudi vse,ki berejo Prijatelja. Vem, da nekateri še več trpijo kakor jaz. Pripo- ročam se vsem za molitev.
Z največjim spoštovanjem že večletna bralka Prijatelja

Marija Močnik

Spoštovani urednik! Prvo,kar vam bom na- pisal, čeprav je že februar, iskrena hvala za božična voščila vaših sodelavcev. Tako lepo se zdi človeku, ko vidi, da ni popolno- ma zapuščen in so še ljudje,ki ga razumejo in z njim sočustvujejo.
Z ženo, ki je tudi že vsa sključena od rev- me,živiva sama na majhni kmetiji,ki obsega 3 ha slabega sveta. To je ravno toliko, da s težavo rediva kravico, da je vsaj mleko pri hiši.
Hvala vam lepa za vašega Prijatelja. V njem je res lepo branje,za vsakega nekaj. Samo škoda,ker ne more priti večkrat do nas. Le tako naprej.

Vas, kakor tudi vaše sodelavce toplo in iskreno pozdravlja hvaležno vdani

Leopold Urh

• Ravnokar premišljujem, kako lepo je, da sem se vključila v Prijateljstvo bolnikov in invalidov in kako lep je bil tisti dan, ko sem začela verovati v Boga.
• Sedaj smo v sv. postnem času, ko svoje trpljenje še posebno povezujemo z Njego- vim. Čim bolj se bomo darovali, večje bo naše zasluženje v nebesih.
• Prijatelj je izredno lep in zanimiv, saj je v njem toliko raznolikosti. Hvaležna sem vam za trud in ljubezen, ki jo dajete nam, sta- rejšim. Moja skromna molitev vas spremlja.
• Zelo sem bil presenečen, ko so me obiskali prijatelji in mi prinesli tudi od drugih lepe pozdrave.Vsem hvala,da smo se spet malo pomenili.
• Daleč smo drug od drugega, a vendar blizu po pisani besedi.
• Že smo v času,ko se bomo tudi mi trije z vsakdanjo molitvijo križevega pota v duhu spominjali Njegove poti, ko je nesel težki križ za nas vse,dokler ni prišel na goro Kal- varijo.
• Prijatelj mi veliko pomeni.Ker ga že dolgo ne morem sam brati, mi ga, hvala Bogu, berejo drugi.
• Čeprav je minilo že precej časa od Silve- strovega večera, se spominjam, kako lepo smo dočakali novo leto: v tišini, povezani drug z drugim, in z Bogom.
• Ob branju Prijatelja se spominjava Slav- ka, Tilke in Mimice, s katerimi sva si dopi- sovali in so bili tudi vam v pomoč. Naj jim Bog obilo poplača.

Zopet smo skupaj, kajne! Že nas greje so- nce prvih pomladanskih dni. Vse se počasi prebuja v novo življenje, v novo upanje. Želimo, da bi to pomladno razpoloženje o- krepilo tudi vas, dragi bralci!
Še posebej bi vas radi opozorili na sestav- ke, ki vsak po svoje govorijo o življenju v domovih starostnikov.O tem boste namreč brali v intervjuju in v prispevkih: 'Da bi še enkrat videl kraj' in 'Nismo pozabili?' Pose- bno v slednjem je skritih kopico stvari za razmišljanje. Veseli bomo, če nam boste posredovali svoje odmeve.
Dolžni smo vam še iskreno zahvalo, saj ste mnogi že poravnali naročnino. Še posebno pa Bog povrni vsem, ki z darovi omogočite branje lista tudi tistim, ki ga sami ne mo- rejo plačati.

Z vsemi sodelavci vas iskreno pozdravlja

prijatelj urednik

Boštjan in Miha sta preizkušala svojo moč. Miha je takole razlagal prijateljem:
»Oba sva bila enako močna. Nekaj časa je bil Boštjan zgoraj,nekaj časa pa jaz spodaj ko sva se metala po tleh.« »Matjaž, si ti skrhal škarje, čisto nič mi ne odrežejo?« je žena skozi okno vprašala moža, ko je na dvorišču popravljal avto.
»Jaz že ne! Ko sem malo prej rezal ploče- vino, so bile še čisto dobre,« je odgovoril Matjaž.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug.prov. Misi- jonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvome- sečno - Cena izvoda 20 din, letna naročnina 120 din (podporna 240 din), za inozemstvo 200 din (dodatek za letalsko 200 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

B. Maraux

Podpis k sliki:
Angelca Šmigoc, Ptuj: Bled (gobelin).