Mineva božični čas,novo leto je prišlo v naše življenje. Lahko rečemo hvala za vse milosti in darove, ki smo jih v pre- teklosti prejeli, in se obenem z zahvalo obrnemo Nanj s prošnjo,naj blagoslavlja našo prihodnost, naša prizadevanja za edinost, za rast v dobrem.
Da pa bodo prizadevanja obrodila sa- dove, moramo kot kristjani pogumno in vztrajno gledati naprej, v vsak nov jutri; kajti pred nami so tudi naloge, ki naj bi jih izpolnjevali z ljubeznijo do Boga in sočloveka. Smeri in smisel teh nalog nam kažejo bogastvo,ki smo mu kristjani pri- ča in se z njim vedno srečujemo: priza- devanja Cerkve za širjenje občestev in tudi -kar je zelo pomembno-poslanstvo verskega tiska.Ravno ta čas imamo pri- ložnost, da se v mesecu verskega tiska ustavimo ob vsebini časopisov in revij, ki nam širijo obzorje vere, in utrjujejo zavest krščanstva. Želimo si, da bi ta zavest v nas rastla s posredovanjem vrednot,ki so usmerjene k Smislu,ki nas odvrača od praznega. Verski tisk je in naj ostane tisto sredstvo, ki kristjana bogati na poti k Cilju.
Letošnje leto nas ne bo pustilo v brez- delju, niti v duhovnem niti v dejanskem Imamo najlepšo priložnost,da vse svoje namene, darovanja, delo in molitve po- svetimo v velikem dogodku vse Cerkve - svetem letu! Papež Janez Pavel II. nam v svoji okrožnici posreduje dejstvo učlovečenja in odrešenja z željo, da bi se misel na odrešenje okrepila v vseh članih Cerkve,kajti odrešenja smo ljudje najbolj potrebni. Bolj ko bomo s svojim življenjem zazrti v Kristusovo podobo in v Vstajenje, bolj nas bo objela in osmi- slila vrednota odrešenja v našem vsak- danjem življenju, v našem poslanstvu za Boga in človeka; potem ne bo težko začutiti, da se po božji milosti in v moči svetega Duha vsakdo kot posameznik in vsi kot skupnost, kot velika božja dru- žina pridruži spravi, ki odstranjuje ne- soglasja, negotovosti.
Odrešenje in sprava naj nam bosta vo- dilo, da kot kristjani, božji pričevalci in oznanjevalci evangelija,damo vsak svoj delež v službi Bogu in ljudem, da se ta- ko vključimo v obhajanje svetega leta.
Obhajanje svetega leta ponesimo v naše življenje, v naše domove, povsod tja, kjer smo potrebni, vsak s svojim priče- vanjem, trpljenjem, radostjo. Mi, ki nam je Kristus dal »posebno« nalogo za od- reševanje, se lahko v svetem letu utr- dimo med seboj v našem Prijateljstvu bolnikov in invalidov,utrdimo namen du- hovne povezave, molitve, medsebojne- ga zaupanja in pomoči! Kristus prihaja k vsem liudem, predajmo se mu z odprtim srcem, zato nas bo On osvobajal za ljubezen, nas krepil za dosego edinega pravega cilja - sreče v večnosti!

Marjetka

FEBRUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi ostareli mi- sijonarji do konca izvršili svojo vlogo v Cerkvi.
Bolni in starejši radi v duhu obiskujemo misijonarje. Koliko teh naših prijateljev posveti Bogu največji del svojega živ- ljenja oznanjevanju blagovesti tistim, ki je še ne poznajo. Srečujejo se z različ- nimi težavami v življenju, zato jih sku- šajmo podpreti s svojimi molitvami, da bi vztrajali do konca.

MAREC

MISIJONSKI NAMEN: Da bi na Kitaj- skem spoštovali družinske in verske vrednote.
Vsaka novica, ki prihaja iz te daljne de- žele, nam odstira delček skrivnostnosti o tem, kar se tam dogaja. Vemo, kako so kot druge dežele daljnega Vzhoda občutljivi in dovzetni za duhovne vred- note. V tem mesecu se bomo v molitvi osredotočili na temeljno vrednoto Kitaj- cev - družino. Kot velika družina naj bo kitajska Cerkev povezana s Petrovim naslednikom, s katerim bo živela v edi- nosti.

A. K.

Utrip dobre volje svoji okolici

Ko se odpravljam v Lju- bljano, večkrat izberem pot prek Podbrda. Res je bolj ozka in ne vsa asfaltirana, je pa sliko- vita in postala mi je prijetna.V tej dolini skozi katero si utira svojo strugo reka Bača,živi nekaj naših zvestih prijateljev Ti naredijo kraje prijetne, čeprav so ti morda manj priljubljeni. Tokrat sva s prijateljem urednikom ubrala to smer z namenom, da obiščeva našo prijateljico Otilijo Lapajne in jo predstaviva našim bralcem, saj jo nekateri že poznajo.
Mnogi na Tolminskem, ki imajo življenje dobro utečeno,donosno službo,zdravje, se zgražajo ob misli na ustanovo za ostarele in bolne.

Letos v februarju bo minilo deset let, odkar živim v tem zavodu: Dom one- moglih Podbrdo. Nisem se težko vživela saj sem povsod doma, kamor pridem. Spomnim se še dobro,kako sva prvi dan prišla s sinom sem in kako prisrčno so me sprejeli. Eno od delavk v zavodu sem že prej poznala in sva bili prijateljici. Tudi sedaj nimam s tem težav in sem zelo rada tukaj.

Rada se pošalim celo s svojim težkim življenjem,kaj bi tarnala. Poznam skoraj vse oskrbovance in oni poznajo mene, včasih poklepetamo ob kavici,o kako je prijetno! Zelo rada sprejemam obiske. Na »T'min« ne bom nikoli pozabila.

Ne vem, ali bom lahko šla na Mirenski grad,če bo srečanje v marcu. Imam te- žave z rano, vendar upam, da bo kmalu zaceljena.

Z veseljem se udeležujem teh srečanj - vikendov na Mirenskem gradu: na sre- čanju s prijatelji najdem kakšno misel za življenje, ki me krepi takrat, kadar mi je hudo. Rada grem tudi v Tolmin, ko imamo bolniki svoj dan v župniiji. Sode- lovala sem tudi pri razstavah izdelkov v Ljubljani, dokler sem mogla.

Rojena sem bila v Ponikvah, v vasi blizu Tolmina. Letos bom v januarju obhajala šestdesetletnico. Že od takrat sem invalidna. Imela sem namreč izpah kol- kov. Ko mi je bilo dvanajst let, sem bila operirana v Valdoltri. Videla sem, da za delo na polju ne bom zmožna, zato sem se pri sestri naučila šivanja. Tudi krojni tečaj sem napravila z odličnim uspehom pri italijanskem mojstru, ki je učil na Ponikvah. Šlo mi je dobro, ker sem se v Valdoltri naučila italijanščine, saj sem bila tam petnajst mesecev. Po vojni pa sem imela samostojno obrt in sem za ta poklic izučila šest učenk.

Spomnim se, da je bil moj sin za to zelo občutljiv. Nekoč se je prišla k meni pri- toževat neka gospa, da je njenega sina nabil. Ko je to slišal, je povedal, zakaj ga je: ker je oponašal,kako hodi mama.

Tam sem stanovala dolgo časa, pa ni bilo tako hudo,da se ne bi bilo dalo pre stati. Potem sva se s sinom preselila v pritlično stanovanje. Tam je bilo bolje. Sin mi je resnično neizmerno veliko po- magal v vseh potrebah. No, tu pa me je doletela huda nesreča. Padla sem z vozička in si zlomila obe nogi,kar je bilo tudi vzrok, da so ju čez čas odstranili. Že imam rezervacijo v nebesih, kajne! To je bilo 1971. leta. Potem sem bila še nekaj časa na Tolminskem. Nato se je sin poročil in odšla sem z njim v Breginj. Ko pa je postajala moja invalidnost vse hujša, sem se odločila za odhod v Dom.

Leta 1969 sem brala po našem verskem časopisju oglase o raznih romanjih. Za- mislila sem se. Po Sloveniji imamo mno- go cerkva posvečenih nebeški Materi Mariji in ali ne bi bilo mogoče, da bi tudi bolni poromali k njej.Te želje sem pisala očetu Boletu - uredniku Ognjišča, ki mi je pisal, da tudi oni že razmišljajo o po- dobnem. Odločili so se za Brezje, saj so bolj v središču in laže dostopne. Poslali so mi spremljevalke in avto. Tako sem skupaj s s. Mihelangelo in s. Justo po- romala na prvo vseslovensko romanje na Brezje.Takrat nas je bilo še malo,vsi smo šli v cerkev. Kakšni lepi in čudoviti spomini! Letos pa bo že petnajsto tako romanje Bogu in Mariji v čast, nam pa v neizmerno veselje, tolažbo, pomoč. Sa- mo enkrat sem izostala, ker sem bila v bolnišnici. Hvala za dobroto vsem, ki za to skrbijo, in Bog naj jim povrne!
Nekoliko sva prekoračila čas, ki ga dne- vni red določa za obiske. Hvaležna sva osebju, ki naju je z razumevanjem spre- jelo.
Tebi,draga prijateljica,želimo, da bi bila še naprej tako vedra in polna optimizma ter v veselje svoji okolici, kjer po božji volji živiš, prav tako tudi v našem Pri- jateljstvu bolnikov in invalidov, kamor vedno prinašaš svojo dobro voljo, prija- zen nasmeh in pričevanje,da tudi bolan človek lahko prinaša svetu srečo.
Vsem pa naj bi bila Tilkina preizkušnja v spodbudo in pogum.

Tekst Tone, foto Jože

Stiska današnjega človeka

Če želimo biti res pravi kristjani, se mo- ramo dobro zavedati, da moramo živeti svoje krščanstvo v vseh razsežnostih. Ni dovolj,da se udeležujemo bogoslužja, prejemamo zakramente,molimo, beremo sveto pismo.Bistveno h krščanstvu spada tudi ljubezen do bližnjega, služenje lju- dem. Brez te ljubezni in tega služenja tudi bogoslužje, prejemanje zakramen- tov, molitev in branje svetega pisma ni zares krščansko.
Zato lahko rečemo, da ima Cerkev tri naloge, ki so med seboj enakovredne in morajo biti vedno povezane:oznanjeva- nje božje besede, bogoslužje - liturgija in služenje ljudem - diakonija. O tej za- dnji nalogi, o diakoniji, bomo razmišljali v tem letu.
Če pa hočemo človeku zares pomagati, ga moramo najprej znati poslušati in spoznati,kaj je njegova največja stiska, kaj ga najbolj teži, v čem je najbolj po- treben pomoči.Gotovo lahko na splošno rečemo,da človek vedno najbolj pogreša ljubezen,da ga najbolj boli,če v okolju, v katerem živi,ni topline in dobrohotnosti ki mu omogočata, da se kot človek lah- ko polno razvija. To človekovo potrebo po ljubezni in trpljenje, če ljubezni ni, smo lahko opazovali skozi vso zgodovi- no, to opažamo v današnjem času in to bo tudi glavni problem prihodnosti.
Vsaka doba pa prinaša s seboj svoje značilne težave,ki se jih moramo zave- dati, če želimo človeka razumeti in mu pomagati v njegovem posebnem polo- žaju, tukaj in sedaj.
In kakšne so značilnosti razvoja v da- našnjem času?
Razvoj sredstev javnega obveščanja je povzročil neslutene spremembe. Zaradi teh sredstev je svet postal »vas«, saj sporočilo v hipu preplavi ves svet, pro- dre v zadnjo vas. Vendar takšna pri- merjava ni povsem natančna: v vasi se ljudje poznajo med seboj, poznajo tudi veselje in stiske drug drugega, v dana- šnjem svetu pa kljub vedno obilnejšim informacijam živimo zelo ločeni drug od drugega in pogosto manjka med nami pravi človeški stik, ki omogoča pokukati tudi v »zaklenjeno kamrico« drugega človeka.
Sredstva javnega obveščanja so gotovo nekaj zelo dobrega, človeka o marsičem seznanjajo,toda:pogosto so informacije tudi take,da ljudi zavajajo, namesto da bi jih navajale na čimbolj samostojno razmišljanje. Tako se zgodi,da ob obilici informacij ljudje vedno manj samostoj- no razmišljajo. To pa je velika škoda za razvoj človekove osebnosti.
Razvoj industrializacije in socialne var- nosti je treba gotovo zelo pozdraviti. Zaradi tega razvoja so nastale tudi veli- ke spremembe, ki so večini ljudi prinesle izboljšanje njihovih razmer. Če veš, da boš imel na starost pokojnino, da boš v primeru bolezni primerno oskrbljen, živiš mirneje.
Toda: Če ljudje ponekod mislijo, da po- kojnina in zdravstveno zavarovanje lah- ko nadomestita ljubezen,ki smo jo dolžni starim in bolnim ljudem,je to velik korak nazaj v človeškem razvoju. Poleg tega pa prinaša tudi industrializacija zelo ko- renite spremembe v življenju,zaradi te- ga so ljudje izpostavljeni večji duševni obremenitvi,pogosto pritisku storilnosti Kolikokrat v naši družbi velja samo tisti, ki je mlad, zdrav, produktiven. Kdor v tej tekmi storilnosti omaga, se počuti nekoristnega, izgubljenega.
Zato tudi razumemo, zakaj vedno bolj narašča duševna stiska današnjega člo- veka. Ne počuti se doma v tem svetu, je kot tujec, brez cilja. To pa je huje kot živeti v materialnem pomanjkanju.
Posebno prizadete so današnje družine. Stari kalup družine,ko je bila mati doma in so otroci odraščali ob njej,vedno bolj izginja. Žene so vedno bolj zaposlene, to pa jim prinaša dodatno telesno in duševno obremenitev. Iskati bo treba novo rešitev, da se bodo v družinah ljudje spet počutili prijetno, varno, da bo to zares njihov dom.Vsi člani družine (starši in otroci) se skušajo sprostiti doma,sprostiti zaradi težav,ki nastopa- jo na delovnem mestu in v šoli. Družina mora biti v svojem jedru zelo trdna in zdrava, da lahko vzdrži to stalno nape- tost - drugače lahko ob tem propade.
Nasilje se ne začenja z vojno in umorom. Nasilje se začenja s krivično razpore- ditvijo dobrin v svetu. Gotovo pomeni veliko pohujšanje v današnjem visoko razvitem svetu to, da je okrog 500 mi- lijonov ljudi, od tega nad 200 milijonov otrok, podhranjenih. Hkrati pa se manj- šina ljudi koplje v izobilju.Pomislimo samo na podatek, da najdejo v ljubljanskih smetnjakih na tone kruha.
Hkrati pa gredo velikanske vsote dena- rja za oboroževanje. Tako so npr. 1976 vse države na svetu dale za oborože- vanje okrog 350 milijard dolarjev. Od tega je odpadlo na tretji svet, vključno s Kitajsko, samo okrog 20 milijard do- larjev. Kaj vse bi se dalo narediti s tem denarjem!
Ali moremo živeti mirno in udobno, če ve- mo, da gre toliko denarja za orožje na- mesto za hrano?
Kaj lahko mi kristjani naredimo,da bi bilo življenje današnjega človeka lepše in polnejše? Nič ne bo pomagalo, če bomo samo stokali in kritizirali. Zato poglejmo kaj se lahko učimo od Jezusa. In Jezus nas uči živeti.
Učiti se živeti - pomeni, da se ne izogi- bamo konfliktom.
Učiti se, živeti - pomeni, da v sebi spo- znamo težnjo po moči in oblasti in sku- šamo živeti drugače in se postaviti po robu nasilju potrošništva.
Učiti se živeti - pomeni, da se skušamo omejiti v potrošnji, tudi kar se tiče sre- dstev javnega obveščanja. Biti je po- membneje kot imeti.
Učiti se živeti-pomeni končno,da druge pustimo živeti - da jim pomagamo, da vsak samostojno išče svojo pot, ki jo spoštujemo,čeprav je drugačna od naše.
Vsak od nas se lahko uči v svojem majh- nem svetu: v družini,na delovnem mestu, v šoli, v župniji, v krajevni skupnosti. Če bomo dovolj prepričljivi, bodo postali pozorni tudi drugi - in morda nam bo s skupnimi močmi počasi uspevalo:
• Usmeriti pozornost na tuje trpljenje in krivico;
• Vzbuditi pozornost za življenjske po- trebe drugih;
• Spoštovati pravice manjših in šibkih;
• Odpraviti predsodke;
• Prebuditi pripravljenost za odpuščanje;
• Odpovedati se uporabi nasilja;
• Obvladati navzkrižja, ljubiti sovražni- ke, spraviti se z vsemi ljudmi, zmanjšati stisko v svetu...

M. K.

(Mr 1,15) 

Kristusov poziv!
Ali ga slišimo?
Prisluhnimo Gospodu s svojim srcem! Poziv k novemu človeku.Temelji novega vrednotenja. Najvišja dobrina, na kateri temelji vse, je ljubezen, ne kakršnakoli ljubezen, temveč ljubiti druge z ljubez- nijo, s katero jih Bog ljubi.
Postava ni zgolj v kamen vklesano be- sedilo, temveč vedno znova vsajeno v srce. Ljubezen v našem vsakdanjem življenju se torej glasi: medsebojno za- upanje, medsebojno spoštovanje, med- sebojni duhovni razvoj.

Naše srce,
moje srce,
alli ne slišiš veselega oznanila?

»Bil sem kot suha
usihajoča dežela brez vode.
Kot veja
v senci,
ki brez vode
ne raste« (Ps 63)

V senci
osamljena
brez vode in sonca
upognjena nad mrtvo pokrajino

Beseda (1 Tes 2,13):

Jezus, ki se je rodil, umrl, vstal,
se je vtisnil v moje srce, ki sliši. Učinkovita beseda mi
razprostre roke, oči se
mi odpro, daj, da spet
zravnam glavo.

Beseda me v mojem življenju obrne kot vihar.
Menjam svoje stalno mesto.
Gledam v drugo smer.

* * *

Besedilo in slike:
Françoise Denis

Vagoni so ropotali v noč. Vlak se je kot črna kača zvijal po beli zasneženi po- krajini.
V kupejih zadnjega vagona so gorele le modre luči. Petje in dobra volja, ki sta vladala do polnoči in še čez, so utihnili, iz posameznih kupejev se je slišalo le še pridušeno govorjenje. Utrujenost je premagala skoraj vse, zaspali ali zakin- kali so, ali pa so čemeli napol budni in se naslanjali na poskakujoče sedeže.
Vozili smo se v predzadnjem kupeju za- dnjega vagona.Sinek,ki se je prej dolgo smejal šalam odraslih, je omagal, legel je vznak na ozki sedež in oprl noge na steno vagona. Hčerka se je naslanjala na naslonilo sedeža in se še v snu sme- hljala. Kako bi se ne - prvič je bila na tako dolgem potovanju! Midva z možem sva sedela vsak na eni strani in dremala Ogrnila sem se s svojim sivim plaščem čez glavo, mož pa si je opiral zaspano glavo na dlani.Ob vratih sta bila še dva prazna sedeža, kjer sta bili dve ženski ročni torbici. Lastnici teh torbic sta bili v sosednjem kupeju; govorjenje se je razločno slišalo skozi tanke stene.
Meglice so se vlekle čez zasneženo po- krajino,noč je bila mrzla, do jutra je bilo še daleč.
Vlak je zapeljal na postajo Slavonski Brod. Luči, ki so osvetljevale postajo in cesto ob železnici, so nas za trenutek obsvetile. Vagoni so odbrzeli mimo in utonili v snežni ravnini.
Bilo je 10 minut čez dve,ko so se vrata kupeja neslišno odprla. Nihče ga ni sli- šal, tako po mačje je vstopil. Mož pa je začutil rahel prepih, ki je zavel s hodnika in se sunkovito dvignil. V nepredvidenih trenutkih se človek obnaša po svoje, nagonsko, pozneje ne veš ne kako, ne zakaj.
»Kaj pa iščete tu?« je vprašal.
To je zbudilo tudi mene in požmerikala sem izpod plašča. Nočni obiskovalec, ki je bil rahlo sklonjen naprej, kot da bi hotel ravno sesti na prazni sedež ob torbici, se je vzravnal in se zmedeno opravičil, da je stopil v napačni kupe. Ogledala sem si ga: velik,širokih ramen,svetlolas, z očali, v svetlo sivi obleki z dvojnimi gumbi. Obraz se ni razločil, kajti modra žarnica je bila preslabotna in še ta je bila za njim. Obiskovalec je izginil, mi- dva pa sva se docela predramila in se začela pogovarjati:
»Si ga videl? Segel je po torbici!«
»Da, to so pravi ptički. Natančno vedo, kdaj ljudje najbolj trdno spijo, in takole kradejo. V Ljubljani se spravi na vlak in preži do dveh ponoči za priložnost in čaka prilike.Potem pa hop,gre in vzame Sploh mu ni treba delati,pa sijajno živi«
Potem je prišla v kupe lastnica torbice. Bila je nekoliko naglušna,a ko sva ji raz tolmačila, kaj se je pravkar zgodilo, je vsa iz sebe tekla po prijateljico, ki je še kar klepetala v sosednjem kupeju. Nato sva vso zgodbo ponovila. Obe sta bili čisto iz sebe in priznali, da bi se tat kar dobro okoristil z njunima torbicama. Na- vsezadnje človek ne gre vsak dan s po- sebnim vlakom v Beograd, zato vzameš malo bolj debelo denarnico s seboj!
»Denar bi pobral, dokumente in torbico pa vrgel skozi okno. Nihče bi mu nič ne mogel,« se je zgrozila ena od njiju.
»Najbolj prizadeta bi bila midva,« je ra- zlagal mož: »Bila bi osumljena, saj sva bila sama tukaj.«

Zdaj so prišli še iz sosednjih kupejev pos- lušat zgodbo. Nekdo je prinesel čutarico z domačim žganjem, ki je odlično poplaknilo jezo in ogorčenje.
»V Beogradu se vam oddolžim« je rekla ena izmed žensk. »Vi,ki ste bili tako prisebni..«
»Če bi bil priseben,bi ga pustil lopova,da bi se bil dotaknil torbice, potem bi ga zgrabil za vrat in bi ga ne izpustil,dokler ne bi pri- šli ljudje, da bi videli...«
Ena izmed odločnih žensk, ki je prej ves večer pela partizanske pesmi in bila od tega kar hripava, se je napotila do sprevodnika. A minilo je več kot pol ure, da ga je, zapr- tega v nekem kupeju,zbudila in ga spravila pokonci. Rekel je, da nič ne more - kaj pa naj? Nekdo je dejal, da je videl sumljivega moškega na stranišču. Imel da je brado in temen površnik ter bil zelo sumljivega ve- denja.V direndaju in živžavu sta se zbudila tudi otroka.
Vlak je medtem vozil proti Sremski Mitro- vici. Nekateri so bili mnenja, da bi morali narediti preiskavo od kupeja do kupeja, in to preden bi se vlak ustavil, saj bi zlikovec lahko kje izskočil all izstopil. Drugi so spet trdili, da bi morali potegniti ročno zavoro, povedati to vsem sprevodnikom in celo vlakovodju.Tretji so tega predlagatelja oz- merjali z bedakom in menili, da ni dobro ne eno ne drugo, vsak naj pač pazi na svoje stvari in naj ne puščajo milijone kar na sedežih, medlem, ko pijejo žganje in pojejo pesmi v sosednjih vagonih. V resnici nismo storili nič, čeprav je bil ves vagon na nogah in smo bili vsi v pripravljenosti. Denarnice so se preselile iz torbic v notranje žepe suknjičev ali plaščev.Nekaj časa smo se še razburjali, ogorčeni, da so tudi taki ljudje, potem pa smo omahnili v dremavico.
V sivomeglenem jutru je vlak privozil na topčidersko železniško postajo. Vsuli smo se iz vlaka proti avtobusom,ki so nas čakali da nas prepeljejo na Dedinje. Tedaj sem nenadoma v množici zagledala nočnega obiskovalca.Da,bil je prav tisti,le da je imel čez lepo sivo obleko še svetel plašč. Ne- prijetno razburjena sem potegnila otroka za roko in se mu približala prav za hrbet. Prišla sem čisto blizu in obhajalo me je ne- kakšno čudno zadoščenje. Saj bi tako ni- česar ne ukrenila, ker bi mu tudi dokazati ne mogla nič, a našla sem ga le. Natančno on je bil,lahko bi dala roko v ogenj,da je bil Ostro v spomin so se mi zarisala njegova široka ramena v soju modre luči, njegova velikost, svetli lasje in očala. Tedaj sem vsa osupla ugotovila, da moški nosi temna očala in ga za roko vodi spremljevalec.Pri- družen je bil skupini slepih, ki so jih vodili spremljevalci in vodiči.
Obstala sem in pustila, da so me ljudje z gnečo vred nesli naprej. Sinek me je vlekel za roko in me priganjal, jaz pa se dolgo ni- sem mogla znebiti občutka,da sem nekomu naredila nepopravljivo krivico.
Še dolgo po tistem me je ob spominu na to bolelo.

I. K.

Mirno bomo dodali našemu življenju toplote in moči

»Kaj bosta naredila, ko vaju bodo zajeli občutki nesreče in pobitosti, pa naj bo to utemeljeno ali pa ne?«
»Mirno bova dodala toplote in moči svoji svetilki.« (B. Benson, Knjiga o sreči, 113.)

Ta modri odgovor dveh otrok starejšemu bratu, ki jima je zastavil to vprašanje, me je spodbudil, da vam povem nekaj svojih razmišljanj. Pristno bratstvo je tako resni- čna sreča, naloga za vse življenje.

To ni samo naša naloga, tem- več vseh, ki so se izčrpali pri tem delu, da bi vse človeštvo prišlo do te velike dobrine.
Zato ni čudno, ampak nujno, da vedno vztrajamo v svojem upanju,v svoji zavzetosti, na- poru in izkustvih.
Mislim, da je Bratstvo bolnikov in invalidov od začetka poudarjalo vsa skromna, a ne- izogibna sredstva, ki nam lahko pomagajo, da pridemo do toplote in moči,ki nas bosta spremenili v apostole,in ki se ju bodo lahko navzeli tudi drugi.
Bratstvo je vedno imelo za zelo pomembno da vzamemo življenje v svoje roke. Sprej- mimo se v miru, privoščimo si časa za pre- mislek,da bomo uvideli vrednost vseh tistih majhnih uspehov, ki nas iz dneva v dan delajo vedno večje.
Kdo izmed nas ne ve za pomembnost ose- bnih stikov in srečanj? Takšno trajno prija- teljstvo pa se vsakodnevno izraža v vsako vrstnih majhnih bratskih uslugah...
Kar zadeva tiste, ki so med nami verni: kako močno naše gibanje poudarja pomen branja božje besede, prejem zakramentov, sodelovanje pri apostolskem delu in skrbi vse Cerkve!
Vse to je neizogibno,če hočemo v sebi pri- žgati in ohranjati pri življenju ogenj, ki nas spreminja in z močjo Duha obnavlja svet.
Naj še poudarim pomen vseh srečanj, kjer se izpopolnjujemo in oblikujemo. Prav to so učinkovita sredstva,da se spodbujamo, da ohranjamo v sebi in v naših občestvih to moč in toploto. In to od srečanja do sre- čanja, mesec za mesecem, leto za letom.
Naše svetilke potrebujejo olja. Pred nami so tudi prazniki,prazniki zvestobe,potrpež- ljivosti,žrtvovanja in vstajenja, vstajanja.
Zaupno se izročimo Gospodu. Z nami bo, da nam bo pomagal v težkih trenutkih, v trenutkih omahovanja in bolečine.

Juan Manuel

Podpis k sliki:
Mirka Jeromelj, Šmartno ob Paki, 13 let.

Treba je živeti pogumno

Pogum je krepost in ne pomeni toliko hra- brosti ali drznosti, temveč predvsem moč. Že rimski pesnik Ovid je rekel: »Pogum nad- vlada vse stvari. Celo telesu daje moč.« Življenjski pogum, življenjska moč. In ta moč je nujno potrebna v današnjem času, ko so si mladi izbirali za geslo »nobene pri- hodnosti«. Vedno bolj se širi čisti pesimi- zem, strah pred vojno in zaskrbljenost za človeštvo. Koliko teže je šele za bolnike in invalide, ki se morajo poleg tegob, ki jih prinaša svet, soočati še z brezizglednostjo svojega zdravljenja, ko spoznajo,da je nji- hov obstoj ogrožen,ali si morda tudi očita- jo, da so nesrečo povzročili sami. Občutek manjvrednosti ali občutek,da so odveč, jih počasi ugonablja in njihovo zaupanje vase stalno upada. Pri njih se neizogibno pojavi vprašanje prihodnosti.
Življenje je neprestano srečevanje. Nasta- ne s srečanjem in združitvijo dveh ljudi in se konča v vidnem srečanju z Bogom, ko postanemo eno z Njim. Življenje,ki mu da- je pečat enkratnost, ni nobena statična, trdna, nesprejemljiva veličina, temveč je dinamično in se spreminja. Življenje ni ne- kaj dovršenega, polagoma zori in se spo- polnjuje. Pri tem ni pomembno,kaj kdo do- seže ali poseduje,temveč,kako ga oblikuje.
V življenju se verni kot neverni, močni ali slabotni nujno soočajo s tem, kako bodo oblikovali svoje življenje. Pri tem je potre- ben pogum, ki »vse nadvlada«. Pogum pa se pojavi, brž ko spoznamo smisel življenja K temu vodi človeka vedno zaznavni not- ranji glas, če ga v vsakodnevnem hrupu in poslu ne presliši.Toda hrepenenje vsakega človeka po sreči in življenjskem cilju bo po- tešeno šele tedaj, če bo bivanje smiselno izpolnjeno. Smiselno izpolnjeno je, če mora opraviti še kakšno nalogo, če živi popolno- ma za sočloveka, če opravimo še kakšno osebno naročilo ali se posvetimo Bogu. To se zgodi, če sodoživljamo in priznavamo usodo sočloveka, ter prenašamo potrpe- žljivo trpljenje.
Prizadeti je zgled za druge prizadete in zdrave, če daje pogum prizadetemu ali mu celo pomaga, kajti v trpljenju bolje razume- mo trpeče. Živeti za druge zahteva notra- njo odprtost, razumevanje, potrpežljivost, nesebičnost, prizanesljivost in zaupanje.
Taki medsebojni odnosi se ne razvijajo mi- mogrede, temveč v sožitju z drugimi in v spoznavanju drug drugega.Sočutje,skupno veselje,skupno trpljenje izzove zadovoljst- vo,veselje in ljubezen. Smiselno izpolnjeno življenje pride do veljave v uresničenem geslu Bratstva: »Drug z drugim - drug za drugega«. Zavest o smislu premaguje te- žave in blaži lastno trpljenje.

M. K. iz Fraternität

Svetel zgled

Rada bi kaj napisala o svoji prijateljici Mimici Pust. Bili sva iz iste vasi,približno iste sta- rosti. Nisem je pogosto obiskovala v tistih mladih letih, ko je človek tako vihrav, tako domišljav. Takrat mi je bila vera odveč, Mimica pa mi je ostala zvesta prijateljica do smrti. Tako lepo mi je vedno pisala, v poštnem nabiralniku je bila vsak teden nje- na pošta. Sedaj bo prazen,letos ne bo več njenega voščila za Božič.
Tako sem bila vesela, ko je prišla v Dom, saj tam v bližini stanujem. Mimico sem za- dnje čase redno obiskovala, ker mi je ved- no iz svoje bolniške postelje dajala tolažbo in moč za življenje. Zagotavljala mi je, da me ima rada in da moli zame. Preden je šla iz Doma počitka v bolnišnico, sem dobila njeno zadnjo kartico, da gre na pregled. Potem sem jo obiskovala tam in čutila, da se njeno življenje izteka. Čakala sem njene pošte, dobila pa sem sestrino od doma, da so jo že pokopali. Jokala sem vso noč.
Velikokrat sem videla solze v njenih očeh, saj ni nikoli občutila mamine ljubezni. Ko je bila še bolehen otrok, je bila že oropana vsega lepega otroštva, zato je vsem otro- kom želela, da ne bi nihče ostal brez star- šev. V Dom sem hodila obiskovat najbolj zapuščene, mislila pa le nanjo.
Vem, da bo ta Bogu vdana duša še na onem svetu prosila zame, da bom vzgojila svojega otroka v krščanski veri. Danes že uživa, kar je zaslužila.

Anica Hodnik

Veselo presenečenje

Dan pred Božičem zagledam nad vhodnimi vrati - tako je pustil poštar - darilce, v lep papir zavito.
Presenečenje je popolno;le kdo bi se mogel spomniti mene, upokojenca in še invalida povrhu?!
Ko ves vznemirjen odvijam,mi pogled obvisi na belem listu - Dragi prijatelji! Adventni dnevi...
Čutim te besede, polne veselja in miru, saj segajo globoko v dušo že od adventa... Znova se v mislih vračam na božično spo- ročilo vsakega izmed vas. Le s čim sem zaslužil tolikšno srečo...
Danes je dan po Novem letu. Pozen večer je, ko je našo razgibano družino zajel spo- kojen spanec. Jaz pa nisem mogel spati. Vzel sem vaše pismo v roke. Potreboval sem ga, da pomirim svoje vznemirjeno srce. Le nekaj minut poprej se mi je odprl Janezov evangelij na strani, kjer Jezus govori o Bo- žjem Kruhu življenja... - evharistiji, ki sem ga danes z ženo in hčerkico pri sv.maši na Brezjah prejel pri naši materi Mariji, ki je sprejela Besedo, da se je učlovečila...
Čudovito doživetje letošnjega Svetega ve- čera,ko je luč posijala v mrak moje duše,je tako odmevno, da sem odšel na tvegano pot, da se poklonim Jezusu v nekem ubo- gem človeku nedaleč od Brezij.
Dal sem mu duhovno hrano-dal sem sebe.. Izmučilo me je to dejanje, ker sem nebog- ljen in še vedno nekoliko napuhnjen.
Z vaši pomočjo,moje prijateljice in prijatelji se je v mojo dušo spet naselil mir. Z molit- vijo legam k počitku, kajti jutri bo nov dan Treba bo zavihati rokave, odpreti srce in poprijeti za delo.
Naj končam z zahvalo Njemu, ki je dar in tudi vir naše darežljivosti!

Tone P.

(Povest o svetlobi sence)

Dovjakov domek stoji na majhni skalnati terasi sredi sajastega premogovniškega ko- tla ob vznožju prisojne vzpetine, ki je danes posejana z ličnimi rudarskimi hišicami, ne- koč pa so se tja gor hodili lovit lačni otro- čaji in gret matere z dojenčki.
Ta že dokaj stara polžja lupina, kakor ji pravi sedanja lastnica, je povrh še grad- beno skrpucalo, pa vendar za revir toliko značilna, da bi najbrž vsakdo, če bi šlo za rušenje, prizanesljivo kimnil, da naj ostane (čeprav je prizidek s frizerskim "salonom" v kričečem neskladju z glavnino hiše),nema- ra kot eden od spominov na tiste mračne žalostne čase, ko so tod životarili z upor- niškim duhom nabiti rudarji ob predirljivem joku Seliškarjevih »samorojenčkov« iz za- dušljivih, zdrapanih barak.
Mati Aleša,vdova po rudarju,je bila v tistih časih v primerjavi z drugimi rudarskimi že- nami toliko na boljšem, da je k moževi pičli mezdi prispevala še svoj zaslužek, ki je bil marsikdaj izdatnejši, saj so se v njen salon hodile lepotičit uradniške gospe, pa žene trgovcev in obrtnikov,ki jim ni bilo treba po trikrat obrniti zadnjega dinarja. In zato ji je v glavnem tudi uspelo uresničiti življenj- ski načrt, da je, čeprav z velikimi žrtvami, izšolala pet od svojih šestih otrok.
Pri njenih domala osemdesetih letih bi člo- vek menil, da se je žena, ki je polnih pet- deset pretolkla v napetem delu, končno, preutrudila in pa živi le še od spominov na preteklost. Pa ni tako. Ko je frizerijo pre- pustila hčerki Darji, se je sicer umaknila v gospodinjsko področje, kjer vsak dan še vedno postori vse,predvsem pa se je pos- večala vzgoji vnukinj Staše in Mateje.Obe sta se tako navezali nanjo, da mame Darje skorajda ne doživljata kot mater, temveč bolj kot nekakšno teto. S takim odnosom se Darja sicer ni nikoli sprijaznila,vendar pa je kljub premnogim besednim »eksplozijam« ostalo vse pri starem, saj se zaveda (s priokusom tragične grenkobe), da za svoje otroke nikdar ni imela zadosti časa, da bi z njima resnično živela. V njunih najobčut- nejših letih je od jutra do noči prečepela v svoji frizeriji z večnim strahom,da bi v hudi konkurencl ne izgubila svojih starih in so- lidnih strank.
Darja materi na tihem ostro zamerja, da ji je odtujila obe dekleti, češ da je to počela malone načrtno, kakor da ji ne zaupa tako odgovorne naloge, kot je vzgoja - to pa je področje, kjer se je mati posebno izkazala. Pa še nekaj jo je bodlo: mati je rada poku- kala v salon, in če je tam našla kako svojo staro stranko,se je zadržala tudi v daljšem pomenku, tu pa tam je še prostodušno kaj pripomnila k izbiri frizurnih modelov ali barvnih pripravkov; to je šlo Darji čedalje bolj na živce,še bolj pa namišljeni občutek da jo mati hodi nadzirat kakor vajenko. Iz dneva v dan je v njej naraščalo ljubosum- je, ki se ga je sicer skušala otresti, toda slutila je, da se zbira v tvor, ki se bo ne- kega dne pogubno razpočil za obe.
Vsako popoldne,ko je mati spravila kuhinjo v red,si je privoščila uro počitka na kavču, četudi se ji najpogosteje ni posrečilo zas- pati.Skozi polodprte zavese je tokrat opa- zovala, kako sneži. Na ptičji krmilnici pred oknom je bila plast snega izpred nekaj dni, vsa sajasto črna, nanjo pa se je nabirala nova deviško bela,ki pa bo jutri potemnela kakor spodnja.To jo je spominjalo svetlobe zlatih doživetij s svojimi otroki v letih nji- hovega šolanja, ko so se dnevno z vlakom vračali iz oddaljenega mesta in ji imeli po- vedati toliko vsega, da bi ji to doživljajsko bogastvo zadoščalo do stotega leta živ- ljenja...
Življenje z otroki in njihovo duševno rastjo ji je pričaralo drugo mladost,ki je bila zanjo pravo razkošje proti revni zaprtosti njenih otroških let.
Nepopisno si je želela izobrazbe v šolah, toda nezakonska mati,ki je po poroki dobila na grbo četverico novih otrok,jo je poslala -služit. Čisto sama se je dokopala do pok- lica. Ni je kaj prida veselil,a ker ni bilo bolj- šega, se ga je oprijela z voljo. Šarjenje po ženskih glavah, zlasti pa obvezno prazno besedičenje s strankami jo je največkrat do smrti dolgočasilo, vendar je ves čas mislila na otroke, saj je delala zanje, za njihov vzpon v višji svet. Vstopanje v ta svet pa je njej prineslo tudi vrsto hudih presenečenj z grenkimi razočaranji, da iz motnjave teh senc včasih tedne in tedne ni našla poti nazaj v svetlobo.
Zdaj, ko jih nima več okrog sebe, jo spomin- ska misel vedno znova zanaša v dijaška in študentska leta te njene peterice, ko so bili dogodki tako nagneteni,da so spodrivali drug drugega. Pogovorni večeri z otroki so ji postali nepogrešljivi veseli seminarji. Oče jih je z budilko v roki neštetokrat naganjal spat, dokler se ni naveličala. Koliko velikih mislecev so ji odkrili, ne da bi bili to hoteli! Ko so se razgrevali o svojih odnosih s pro- fesorji, je igraje spoznavala Sokrata, Pla- tona, Aristotela, Akvinca, Kanta in našega Vebra... Spominjam se,kako je ob večerih, ko so otroci tiščali v knjigah, tudi sama v zaklenjenem salonu prebirala knjige, da bi bila kos miselni gimnastiki svojih študentov To so bile njene univerze, otroci pa njeni vdani učitelji...
Drug za drugim so ji kakor z drugega brega stopali pred oči.
Vito - njen prvorojenec...Zmeraj ga je bila sama vljudnost. Človek sodobnih nazorov. Nikomur ne dela krivice, a tudi zase ne bi trpel, da bi kdorkoli hodil po njem. Kot zdra- vnik visoko spoštuje Hipokratovo prisego, vendar ne pozna sentimentalne mehkobe, ne sprejema daril in podkupnin, pa tudi iz- koriščati se ne pusti,kot da ga sproti stre- znjuje materin idealizem in samoodrekanje. Drži se ljudskega načela,da je Bog samemu sebi najprej ustvaril brado...
Tomi -njena izrezana podoba...Kakšno na- sprotje svojega brata! Pesniško zasanjan profesor s kopico otrok. Kako ji je bil ta ot- roček priden in potrpežljiv za vse! Kakor še danes. Predober za ta surovi čas.Siromaku bi dal srajco s sebe in za svoj krščanski nazor bi se dal tudi linčati. Edina sreča, da ima tako ženo,ki skrbi, da niso brez vsega, da še kolikor toliko spodoben hodi med ljudi
Mile - tretji v fantovski deteljici... Velik ko gora in svetovljan po naravi.Že v gimnaziji je sanjaril o širokem svetu,domačih drobtin mu ni bilo mar. V četrtem letniku rudarstva si je vtepel v glavo, da bo študij končal v Nemčiji. Nič ga ni zadržalo, šel je. Diplomi- ral je, a se tudi oženil z Nemko... Doma se je s tem dvignil »vihar na morju«. Očetov očitek, da je brezumno zmešal slovensko kri z gospodovalno germansko mu ni šel do živega. Zdaj pošilja domov razglednice iz krajev znanstvenih srečanj svetovno zna- nih montanistov, iz maloštevilnih besed je pa vendarle čutiti,da se mu že toži po do- mačih vršacih in cvetnih blazinah gorenj- skih ajdovih njiv...
Janja - otrok svetlobe,rojen pod srečno zve- zdo... Kot dojenček nikoli ni marala dudke, veliko slajša sta ji bila lastna dva prstka. Bila je očetova "mucka",okrogla "kajzerica" z jamicami v licih,nekakšna maskota v dru- žini. In res se je zdelo,da je vsem v srečo, zato pa so jo tudi milovali in ji nikoli ničesar odrekli. Oče ji je kupil citre, nekega dne pa je zahrepenela po pianinu, in dobila ga je, četudi je bila to huda rana za družinski proračun. S tem je bila njena poklicna pot odločena: na konservatorij in nikamor dru- gam, pa naj stane kar stane...
Miran - luč na skali,prižgana za temine da- ljav... Četudi je študiral fiziko,ga je bil sam duh. Že davno pred maturo so govorili: ta fant ni iz navadnega testa, teologija je nje- gova smer... Z elektroni se je "pogovarjal" kot s prijatelji in zato je s posebnim užitkom prebiral meditacije o Frančišku iz Assisija, ki so mu bili sončni žarki bratje in žitne bilke sestre. Tik pred diplomo ga je na zebri do smrti povozil lahkoživec na motorju. Za- svetil je kot komet in ugasnil kot meteor...
Darja - žrtveno jagnje za blagor sestre in bratov... Ubogljivo,ponižno dekletce, ki ni- koli ni znalo reči ne in nikoli ničesar zahte- vati; zato jo je zadela usoda prikrajšanja, da ji je v času najhujše krize, čeprav nič manj ljubljeni,odrinila trdi krajček hlebca,ki je ostal od rezanja obilnejših kosov vsem drugim. Čeprav enako željna izobrazbe, se je morala zadovoljiti s frizerskim salonom...
Tu sta še njena »čmrlja«, ki si ju je po Darjinih očitkih prisvojila že v plenicah... S Stašo,tanko preklico, ni bilo nobenih težav in jo je srečno spravila na študij prava;za- to pa je preokrogla Maja njej in staršema v tolikšno breme, da ne vedo kaj bo iz nje.
Že vsa gimnazijska leta obžira mamo, češ da je kriva njene majhnosti in obilnosti, repastih las in kratko širokih rok. Že dve leti ne je z družino pri mizi, da je nihče ne more kontrolirati pri količini zaužitega, kar pa pogosto načrtno izbruha. Oblači se ču- daško in maže (tako pravi mama) kot kak- šna prostitutka. Ne lepa ne ostra beseda ji ne zaleže, ostaja sovražno trmasta, kot da se ne misli spremeniti do smrti. Fizika ji ne gre,pač pa je očitno nadarjena za jezi- kovni izraz. Poskuša pesniti in nekaj stvari so ji že objavili v mladinskem listu.
V drugem polletju, malo pred maturo se ji je smrtno zameril profesor fizike. V kabinetu pred spraševanjem jo je pred sošolko prijel za prsi z vzklikom: »Tu imaš preveč,v glavi pa premalo...« Globoko prizadeta mu je zabrisala "svinja!" in zbežala iz šole.Čeprav se ji je profesor že drugi dan opravičil, je poslej njegove učne ure redno "prešpricala" Babica je obiskala ravnatelja in skušala stvar (ki se je raznesla po šoli in zunaj nje kot javen škandal) nekako urediti. Vse bi se bilo dobro izteklo, če punčara ne bi trmo- glavila. In tako je s popravnim izpitom os- tala brez mature.
Tiste dni, ko je starše in babico do dna razočarala z vsaj začasno zapravljeno ma- turo, se je Maja, ki jo je vendarle grabil za vrat moralni maček, sprla celo s svojim fan- tom. Mladi tehnik,že pri kruhu,vsestransko urejen in pošten, je prihajal v hišo,zato pa se je staršema prikupil, ker se jima je prav to na njem zdelo kot ena od njegovih vrlin. Verjela sta, da bo na Majo ugodno vplival in tu pa tam tudi zaslutila kako pozitivno sled. Fizika z maturo pa je kdove za koliko časa pokopala njuno ljubezen.
In tiste dni je Mile iz Nemčije mater povabil na daljši obisk. Hkrati pa je Maja dobila iz Švice obvestilo bolnišnice,seveda na njeno prošnjo, o kateri pa staršem niti babici ni niti črhnila, da je sprejeta na šestmesečno brezplačno prakso, se pravi samo za hrano in stanovanje.Vsi so bili kajpada proti,češ: »Najprej naj si spravi pod streho maturo.« Trmoglavka pa ni odjenjala od priložnosti, da se izpopolni v nemščini in francoščini. Zatekla se je k svoji stari posrednici-babici Na njeno besedo sta se starša omehčala, zlasti po obljubi, da se bo pridno učila za maturo. To je tudi babico dodatno omeh- čalo, da ji je vtaknila v žep sredstva za vožnjo in vse drugo.
Ko sta se z babico znašli v letalu na skupni vožnji,se je Maja stisnila k nji,rekoč:»Babi, ti si zlata...« Dobila je odgovor:»Bodi tiho! Samo rada te imam.«

(Se nadaljuje)

Starejšemu človeku le težko uspe,da bi se ubranil pred navalom vseh dejavnikov, ki sčasoma privedejo do odrinjenosti na rob družbe.

Osamljenost, neodobravanje nji- hovega vedenja, nemoč, da bi vplivali na realnost,ki jih obdaja, pomanjkanje veljave in pomemb- nost vloge v družbenem življenju, ki so jo izgubili z upokojitvijo-vse to vodi ostarelega človeka po- gosto v proces samoizključitve.Ne da bi se zavedali,začno drseti v postopno odklanja- nje realnosti, ki vodi v skrajnih primerih do odklanjanja življenja v celoti.Ko je starejši izključen iz dejavnega oblikovanja družin- skega in družbenega življenja, je skoraj neizbežna posledica, da se več ne zanima za okolico in njene probleme.
V tem pogledu so zanimive raziskave v zvezi s spominom starejših ljudi. Dolgo so bili zdravniki prepričani,da so nekatere prazni- ne v spominu starejših ljudi posledica, ker se starajo telo in z njim funkcije živčnega sistema. Danes pa stopa v ospredje težnja da bi prisodili pešanje spomina pri ostare- lem človeku pomanjkanju čustvene narave
Če hočeš ohraniti v spominu predmet, ob- raz, je namreč potrebna volja. Če tega ni, izginejo dražljaji, pomembni za spomin in učenje.
V anketi med varovanci Doma ostarelih v Veroni se je izkazalo, da je ravno osamlje- nost najhujša nadloga, ki teži ostarele ob- čane preden pridejo v Dom.Osamljenost pa povzroča občutek negotovosti, ki se lahko stopnjuje v pravo tesnobo (strah pred ta- tovi, strah pred tem, da bodo umrli sami, da ne bo nikogar, kadar bi potrebovali po- moč, itd.).
Prvo, kar daje družba starejšemu človeku, je pokojnina. To je nedvomno velik korak naprej v primeri s časom, ko velik del sta- rejšega prebivalstva ni imel niti tega.
Popusti in olajšave so sicer znamenja po- sebne pozornosti do ostarelih in do njihovih materialnih potreb. Po drugi strani pa je ta oblika pomoči lahko tudi dvorezen meč, in sicer obubožanje starejšega za njegovo človeško in osebno dostojanstvo. S tem, da spravimo vse starejše v poseben "geto" glede na starost, jim nehote vsiljujemo skupinski status starejših. Preveč torej govorimo o »starejših« in o »upokojencih«, medtem ko imajo starejši poleg pripadnosti svoji starostni skupini tudi osebno istovet- nost: starejši kmet,starejši uradnik,starej- ši kristjan, nikakor pa ne samo »ostareli«.

Iz »Italia Caritas« priredila T. R.

Morda je samo legenda. Plemiška družina iz Firenc je naročila velik kos marmorja, da bi kipar iz njega izklesal kip. Morda kipar ni bil dober kipar ali pa je bil kos marmorja slabo odlomljen - kipar ni videl nobene mo- žnosti, da bi iz tistega marmorja mogel iz- klesati figuro.
Tako je obležal tisti veliki kos marmorja. Tudi drugi kiparji so poskušali kaj narediti iz njega, a brez uspeha. Nekega dne pa je prišel v svoje rodno mesto slavni slikar in kipar Michelangelo.Postal je pozoren na ta veliki kos marmorja ali so ga morda drugi opozorili nanj -začel se je z njim ukvarjati. Ogledoval ga je. Spoštoval je njegovo ve- likost in jo izmeril. Premišljeval je. Vedno jasneje je videl pred seboj figuro iz tega kamna: Davida, pripravljenega za boj proti Goljatu.
Drugi so videli samo kos kamna, nepotreb- nega in nerabnega, Michelangelo pa je že videl v njem Davida.Vzel je kladivo in dleto ter pričel delati.Kiparji,ki so že prej posku- šali,so se smejali,češ, saj mu ne bo uspelo Toda on je klesal in pod njegovimi rokami je nastajal kip,eden najslavnejših na svetu
Nihče ga ne bi bil obtoževal, če bi bil pustil ležati kamen kot neuporaben kos in nihče ne bi bil podvomil o njegovi umetniški spo- sobnosti. Njegove roke so sledile zamisli in iz kamna so nastajali udje, telo in obraz. Genij Michelangelo je bil močnejši od kamna
Morda je samo legenda. Toda človek potre- buje predstavo o svoji prihodnosti,vpogled o možnosti prihodnjega. To potrebujejo učitelji,ko gredo v razred, starši,ko gledajo svoje otroke, zakonci, ko tehtajo svoj za- kon, politiki, ko urejajo odnose med ljudmi in narodi,poslovni ljudje,če naj dobro opra- vijo svojo nalogo. Potrebujejo jo umetniki, če hočejo ustvariti resnično umetniško delo Potrebna je žalostnim,če nočejo,da jih bo- lečina ubije.Človek potrebuje vizijo prihod- nosti, slutnjo, kaj prinaša čas, hrepenenje po nemogočem, pripravljenost na nekaj velikega in vzvišenega.
Na poti življenja je vedno dovolj kamnitih blokov. Zdijo se nekoristni in neuporabni. Kdor jih pogleda,vidi le kamen in trdoto ter njihovo navidezno nepremakljivost.Vzgoja, zakon,narodna in mednarodna pravičnost - vse to so kot težki bloki. So trdi in robati. V svoji navidezni negibnosti pritiskajo na ljudi. Mnogi jih poskušajo obdelati,toda bloki so trši in dleto ni našlo prave poti.
Nepremagljivi se zdijo temu, ki nima nobe- nega načrta več, nobenega hrepenenja. Takšnemu, ki je utrujen in mu ni ničesar več mar. Ne preostane mu nič drugega kot to, da jih spravi s poti na kup. S tem že misli, da je opravil nekaj velikega in ponosen je, če se z njimi ogradi.
Da je nekaj v kamnu, to vidi samo upanje. V obtolčenih kosih vidi lepoto in moč. To- da ne samo vidi, tudi oblikuje jih. Razveže njihove vezi. Uresničuje nesluteno. Sanjam daje podobo in resnico. Odstranja težo kamna, težo življenja. Gladi robove.
Vsak ima svoj skalnati blok. Vsak človek. Vsaka generacija.Vsak narod.Nekateri kosi so večji, drugi manjši. Redkokdaj so surovi in neobdelani,največkrat so slabo obdelani Vsak kos nudi nešteto možnosti. Potreben je samo nekdo, ki jih vidi, tako kot Miche- langelo svojega Davida v marmornem kosu iz Firenc. Potreben je nekdo, ki mu težave ne vzamejo poguma, ki se s potrpežljivostjo in vztrajnostjo loti svojega kamna. Noben kos se ne more upreti tej moči, če je le predstava, kaj hočemo napraviti iz njega, dovolj močna.
Nekdo nas pri tem vodi. To je Tisti, ki nam je položil v srce vizijo prihodnosti in hrepe- nenje po čim večji popolnosti. Podaril nam je obljube, katerih dopolnitev presega vse vizije in utopije človeka. To-je Bog upanja.

Wilhelm Müller
(prevod M. K. iz Hoffnung)

S prijateljico in spremljevalko Sonjo sva sre- čno prispeli v Stično. Prijetno toplino sem občutila pri srcu ob sprejemu. Vse je delo- valo name preprosto in domače.To pri člo- veku najbolj pogrešaš, najdeš pa tam, kjer bi morali iskati vsi ljudje: v veri, ki daje moč in prepričanje v ljubezen do bližnjega. S takšno mislijo in občutkom sem s Sonjo prestopila prag stiškega samostana.
Tam sem pomagala pri pripravi izdelkov za lepše božične praznike. Najbolj sem se na- vdušila za izdelovanje jaslic. Poglobila sem se v razmišljanje, ki me je napolnilo s spo- znanjem, kako se počutiš sproščenega, če v koga veruješ in upaš na uspeh. Bili smo predvsem skupina mladih. Zame je bilo to prvo takšno doživetje. Začutila sem pravi mir, ko sem opazovala razne izdelke in se nisem čudila, če je voditeljica Marinka v vsaki stvari videla kakšno lepoto.
Domov sem se vrnila zadovoljna. Vsakemu posebej bi želela reči: »Prijatelji, razdalje nas ločujejo, a po srcu smo si blizu...«

Štefica

Najlepša hvala vsem,ki pripomorejo,da nas onemogle lahko za praznike razveselite. Bog vam povrni!
Pri svojih jaslicah sem molila za vse in vas priporočila v varstvo božjemu Detetu in nje- govi Materi. Ko je na silvestrovo v Novem mestu top naznanil, da je ura polnoči, sem vsem prijateljem,bolnim in zdravim, zažele- la srečno novo leto; mir in blagoslov svete noči naj vas spremlja vse dni v letu 1983.
Tretji januar je bil zame srečen in vesel dan Sestra katehistinja iz Šmarjete je prišla voščit novo leto z veroukarji. Vsak mi je prinesel kakšen dar.Izbrala je tiste,ki znajo dobro peti. Ker ne morem v cerkev, so mi prišli prepevat božične pesmice na dom. Božične pesmi so vse bolj mile in vesele,ko jih pojejo otroški glasovi. To je petje kakor bi peli angelci.
Zelo sem hvaležna sestri in otrokom. Tako doživetje želim vsem bolnim in ostarelim, ki so v svojih sobicah osamljeni.

Fanika

V župnišču nas je gostil novi ljutomerski župnik Izidor. Bog mu povrni za vse trenutke domačnosti, razigranosti in duhovno obo- gatitev. Dal je lep zgled svojim faranom.
Po pozdravu nas je zajela topla domačnost In že nas je pogovor ponesel zdaj v ta,zdaj v drug kraj.Kajti bili smo zbrani z vseh strani Slovenije. V pogovoru smo obiskali domala vse, ki niste bili navzoči, tudi za našimi dragimi prijatelji, ki so že v večnosti, smo se ozrli. Potem so nas povabili v lepo ok- rašeno obednico. Po dobri večerji smo se med tombolo sprostili. Vrstile so se igre za razvedrilo in petje.
Še opazili nismo,kako blizu je polnoč. Naša srca so se za trenutek poglobila,da se pri- pravimo za sv.mašo.Vsak je hotel po svoje urediti misli, želje, občutiti mir, sprošče- nost... Obžalovali smo vse slabo,tudi da smo opustili toliko priložnosti za dobro delo, ter izrazili upanje na boljšo življenjsko moč ob božji pomoči, ko drug ob drugem stopamo v novo leto življenja. Ker ni bilo moč vsem stisniti roko, smo v duhu molitve objeli Dete Jezusa. Tako smo vam vsem zaželeli zdravja, močne volje in zadovoljstva, da nam bo vsem srečno 1983. Po voščilih in ob sveči za mir in ljubezen na svetu smo v prijetnem,enkratnem razpoloženju preživeli prve ure tega leta.
Po živžavu in utrujenosti se je prilegla ju- tranja molitev hvalnic, da smo se zbrali. Sveča je dogorevala in srečanje se je iz- teklo. Šli smo k maši v župnijsko cerkev z vernimi Prleki.Ustavili smo se še pri jaslicah Pozdravi in lepe želje so nam dali vedeti, da so nas bili veseli.
Po zajtrku smo se razhajali, polni lepih vti- sov in obogateni, saj drug drugemu lahko veliko damo, ker smo prijatelji. Lepo je sti- sniti roko svojcem, a veliko lepše in sreč- nejše, če moreš v taki družbi obiskati vse prijatelje, dobrotnike in znance, ko hitiš po domovini in daleč v misijone.

Marta

Onemogla in trepetajoča je stopila v hišo. Bila je zelo stara.Imela je izsušen,naguban obraz.Z njega je zrl mil,proseč pogled. Za- prosila je: »Mati, vzemite me pod streho; ne morem več naprej!« Mama, ki je poseb- no ljubila bolnike in stare ljudi, ni imela po- guma, da bi rekla ne. Še je premišljevala, saj je morala skrbeti za petčlansko druži- no. Pa sem jo zaprosila: »Mama, naj teta ostane pri nas, jaz ji bom stregla!« Bog ti povrni, me je starka hvaležno pogledala. Tako je našla svoj prostor v kotičku sobe. Ne vem, kako je zmogla pot do nas; ko je namreč legla, ni več vstala.
Leto dni sem ji stregla. Zelo rada sem jo imela. Dolge ure sem presedela ob njeni postelji in poslušala,ko mi je pripovedovala zgodbe svojega življenja. Pri tem sem spo- znala nov svet, svet trpljenja in bolečin. Bila je to šola za življenje. Nevede me je vzgajala posebno v ljubezni do trpečih. Večkrat me je prosila, da sem z njo molila rožni venec.
Kljub skrbni negi je začela hirati. Hrane ni mogla več uživati. Prišel je duhovnik in ji podelil zakramente. Takrat smo ob njej čuli tudi ponoči. Nekega večera je sama pokli- cala vso družino in tudi sosede.Klečali smo ob njeni postelji in molili rožni venec,mama pa je držala v uveli roki umirajoče gorečo svečo. Jaz nisem mogla moliti - hlipala sem v joku. Čutila sem veliko žalost. Na mrtva- škem odru sem ji potisnila med sklenjene prste mali križec, okrog rok pa sem ji ovila rožni venec.

A. B.

Moč in dobrota sv. Jožefa sta resnično veliki. O svetem Jožefu lahko rečemo - kot moremo reči o Materi božji - da mu je dana moč vsemogočnega priprošnjika Saj je za Marijo Bogu najbližji, zato je tudi njegova priprošnja tako mogo- čna. Kaj naj bi pač božji Sin mogel odreči svetemu Jožefu, ko ga je pa tako ljubil? Kako naj bi pozabil vse njegove dobrote, storjene zanj?
Kot nas uči sveti Tomaž,je podelil Bog ne- katerim svetnikom moč,da nam v posebnih težavah stoje ob strani. Pri sv. Jožefu pa je bil še bolj velikodušen: njemu je zaupal skoro vse darove, da bi pomagal dušam v stiskah.
Tako je tudi mnenje Cerkve,kajti ona izprosi po njegovi priprošnji vse, česar iz lastnih moči ne more do kraja pridobiti.
Svetniški škof Franc Saleški piše:"Sveti Jožef nam s svojo priprošnjo pomaga k velikemu napredku v vseh krepostih, če le imamo zaupanje vanj.Predvsem pa nam pomaga k tistim krepostim, ki jih je imel toliko: k čis- tosti telesa in duha, k prisrčni ponižnosti in k močni stanovitnosti."
Evangelij poroča o sv.Jožefu s kratkim sta- vkom:»Bil je pravičen.« To pomeni v jeziku evangelija zbir vseh čednosti,popolno pre- danost in svetost.
Sv. Jožef je bil človek, ki je do popolnosti izpolnjeval božjo voljo. Iz preizkušenj,ki jih je moral prestati, iz trpljenja,ki ga je poni- žno prenašal, žarita častivredna značajna moč in človeška krepost:krepost neomajne vere, neomajnega zaupanja v Boga, potr- pežljivost, poslušnost, ponižnost, čistost, zvestoba in vsepremagujoča ljubezen.

V novembru smo prejeli sporočilo, da je avgusta umrla Milica Aparnik,Kidričeva 29 61240 Kamnik. Tiho je sama živela in prav tako tiho sama umrla v bolnišnici na Golniku Gospod naj ji bo plačnik za vsa njena šte- vilna dobra dela!
V dvainosemdesetem letu starosti je v ljub- ljanski bolnišnici umrla naša draga Angela Dremšek, Pavlihov hrib B1, 68210 Trebnje K večnemu počitku so jo položili 16. nove- mbra 1982 na Žalah v Ljubljani.
Vse življenje je trpela. Bila je več let po do- movih za ostarele. Končno se ji je izpolnila želja, da je nekaj let pred smrtjo živela pri rodni sestri Frančiški, ki jo je z vso ljubez- nijo negovala, čeprav je bila sama bolna. Izredno je skrbela za Angelo. Ta je ostala vdana do konca in bi bila rada še živela, saj je večkrat rekla,da si želi, da bi bilo vsaj malo boljše! Hvala, draga Angela, ker si znala darovati trpljenje v namene Cerkve, tvoji sestri Frančiški pa za nesebično lju- bezen, da je bila ob tvojem križevem potu kot sočutna Veronika Kristusu!
V nedeljo, 28. novembra, smo se namenili na obisk k našim prijateljem v Zavod za invalidno mladino in tudi k Ivi Šušteršič, Ponikve 76, 61312 Videm-Dobrepolje. A ko smo prišli tja, smo jo našli na mrtvaškem odru.V Gospodu je zaspala prejšnji dan zve- čer. Zadnje mesece je zelo trpela. Upamo, da uživa večno srečo pri Bogu, v katerega je zaupala, verovala in ga molila vse svoje življenje. Dvajset let je živela v zavodu, kjer je bil njen dom trpljenja, vdanosti in poguma, a se je kljub vsemu rada pošalila in razveselila vsakogar, ki se je ustavil ob njeni postelji. To zmorejo samo velike duše Rada je imela prijatelje in tudi romala z njimi, kamor se je dalo, čeprav potovanje zanjo ni bilo lahko. Nenehno je dokazovala da je lahko duh velik in močan, čeprav je telo šibko in onemoglo.
A letos ni bila Iva zadnja, ki nas je zapustila Ob božičnih praznikih smo prejeli žalostna sporočila, da so odšli tudi:
Gospod naj jim bo bogat plačnik, nam pa naj bodo priprošnjiki pri Bogu!

Rozika

Mimica Pust, Gornji Globodol 17, 68216 Mirna Peč, je umrla 4. novembra 1982 v svoji roj- stni vasi,kjer je bila od petde- setih let, kolikor ji je bilo dano živeti, preko trideset let priklenjena na bolniško posteljo. S tem edinim stavkom bi verjetno marsikomu povedali dovolj. Malo- marno bi mogoče v svoji življenjski moči zamahnil z roko, češ, mar je bilo takšno življenje vredno živeti?
Tisti pa, ki smo Mimico bolje poznali, bi se gotovo tudi ob tako skopem sporočilu vsaj malo zamislili. Trideset let bolniške postelje - koliko bolečine,koliko neuresničljivih želja koliko pekočih krvavitev v zastrtem kotu ranjene duše! Takšno breme mora streti človeka.
In vendar Mimice to ni strlo. V »cvetu let« je omahnila v posteljo.»Duševna razdvoje- nost« ji je neprestano vsiljevala vprašanje: zakaj ravno jaz? Mlado življenje se je upiralo neprizanesljivi usodi. Toda našla je rešitev Prepustila se je tihemu hrepenenju v sebi, ki jo je skozi dvome in razočaranja privedlo k Bogu. Vzor ji je postal križani Kristus: »Da, Oče, zgodi se Tvoja volja!« Tako je že leta 1956 izpovedala svojo življenjsko opredelitev »Trpljenje-moj poklic« (Družina št. 4, april 1956), kateri je ostala zvesta do konca življenja.
Svoje življenje je posvetila mislijonski deja- vnosti Cerkve. Z molitvijo in odpovedjo je delala za misijone med pogani, z vedro be- sedo in zgledom je širila krščansko pojmo- vanje življenja in trpljenja v svojem ožjem okolju na Slovenskem. Krščanske vrednote je znala vtkati v preproste pripovedi in v hudomušne smešnice. Objavljala je v Dru- žini, Ognjišču, v Kmečkem glasu, v Novi mladiki, v Prijatelju itd. Svoje prispevke je pošiljala tudi za slovensko oddajo na vati- kanskem radiu.
V to misijonsko prizadevanje pa je predvsem želela vključiti vse bolne in trpeče na Slovenskem. Želela jim je pomagati, da bi kljub svoji prizadetosti našli smisel in srečo v življenju v božji milosti. Hotela jih je povezati v družino trpečih, da bi drug drugemu pomagali premagovati ovire ki jih postavlja prizadetost. Mnogo se je dopisovala in neprestano spodbujala k med sebojnemu dopisovanju. Zato se je od leta 1965 trudila, da bi v Družini uvedli stalno prilogo za prizadete. V svojem iskanju in prizadevanju ni popustila, dokler ni 1968. leta izšlo Božično pismo bolnikom z veliko željo,da bi »ta listič povezal vse,ki trpimo, da bi čutil, da ne trpimo sami, da se naši križi razdele in jih nosi mnogo ramen, in da se veselje, ki nam ga Bog pošilja s križem, pomnoži in ga bodo deležna vsa trpeča srca«.
Ta njena želja se je polagoma uresničevala z razvojem lista Prijatelj, svojo izpolnitev pa je našla v duhovnem gibanju »Prijateljstvo bolnikov in in- validov«. Skrbela je, da bi nihče ne bil po- zabljen, da bi slehernega bolnika obiskovali prijatelji in bi prejemal pošto.Gotovo je res da je naš list kakor naše gibanje navdihnil veliki duh te skromne žene, v kateri je bo- žje seme obrodilo stoteren sad.
Kdo naj po vsem tem še reče: Mar je bilo takšno življenje vredno živeti?
Njena prijateljica Fanči Terpin,s katero sta bili duhovno zelo povezani, kot še z mnogo drugimi, ki bodo Mimico pogrešali, je zapi- sala takole: »Jaz nisem umrla, samo svoj pogled sem pred vami zaprla.« Da, Mimica živi in bo vekomaj živela v objemu Njega,ki mu je z ljubeznijo posvečala dolgo trpljenje Zato je bila tudi njena smrt ljubeč Gospodov mimohod. Med nami bo ostala njena pisana beseda in njen svetli zgled, kako iz nesmi- selne bolečine narediti vrednoto.

Uredništvo

Podpisa k prvima dvema slikama:
• Mimica Pust (v februarju 1982): »Moči mi daj, Gospod,moči,da bom kupo trpljenja spila do dna, do zadnje kaplje, pogumno in junaško!«
• Naslovna stran »pisma«, ki je naznanjalo Prija- telja.

Hvala za vaše lepo voščilo za 1983.Bodimo združeni v molitvi, da bi lahko delali za bo- žje kraljestvo, predvsem v svetu bolnih in invalidnih. Tako srečen sem, da obstaja Bratstvo v Jugoslaviji in da naredi veliko dobrega. Trudite se iz vsega srca.
Moje zdravje je krhko. Čutim težo petino- semdesetih let. Bog bodi zahvaljen za vse!
Marie Thérèse in Juan sta bila na lepem potovanju po Afriki (Kamerun, Benin, Zg. Volta,Zaire in Burundi).Vrnila sta se srečna
Združeni v Kristusu! Iz vsega srca vas ob- jamem.

H. François

Smo še v bližini praznikov. V srcu nam je lepo, razveselili smo se ob jaslicah, ob no- vorojenem Odrešeniku. Zdaj pa hitimo ka- kor nekoč pastirji in modri osrečit druge z veselo novico.Bolniki in invalidi bomo drugim pričali o božji ljubezni predvsem z zgledom vdanosti v božjo voljo. Ko bodo naši po- močniki in vsi,s katerimi se bomo srečevali, videli našo potrpežljivost in vedrino, bodo spoznali,da je v nas On, Večni, ki je prišel, da bi nam dajal moči in delil z nami vse,tr- pljenje in veselje. Trudimo se torej z božjo pomočjo pogumno živeti naše poslanstvo, ki je odrešujoče za nas same in druge! Teh milosti želim sebi in vam vsem v letu, ki smo ga pričeli.
Z vami vsemi ostajamo v duhu povezani preko molitve in vas vse pozdravljamo po naši materi Mariji.

Cvetka, Zora, Dorjana

Marsikdo čuti, da ne zmore nositi vsakda- njega križa potrpežljivo in vdano. Zaupajte v Boga,saj ni še nikoli nikogar zapustil,ki je imel trdno vero, veliko zaupanje in še več ljubezni. Če znamo ljubiti,nismo zmožni so- vražiti in tako se lahko približamo Jezusu. Upam, da bo razveselil vaša srca na sveti večer in vam dal moč in mir. Vsem prijateljem, ki me obiskujete v Domu, ki se me spominjate s pisanjem, vsem se- stram,ki mi pomagate in lajšate trpljenje in ste zelo dobre z menoj, želim blagoslovljen Božič in veliko božjega miru, obenem pa tudi srečno, zdravo novo leto 1983! Ker hčerki Metki bolezen ne dopušča, da bi vam lahko sama pisala,vam pišem jaz, njena mama. Vsem, ki ste se je spomnili v tako velikem številu in ji napisali prisrčna voščila in dobre želje, se prav iskreno zahvaljuje.
Naj tudi vas spremlja osrečujoča toplina svete noči, vse leto 1983 in vse življenje. Iskrena hvala duhovnim voditeljem, pa tudi fantom in dekletom iz Prijateljstva, ki svoj prosti čas darujete za svoje brate, ki jih obiskujete po bolnišnicah in domovih.
Vi ste kakor sončni žarek, ker prinašate toliko topline lin ogrevate naša srca ter nas razveseljujete. Kako neusmiljeno letos žanje sestra smrt! Mnogo naših prijateljev je odšlo domov,med njimi je bila tudi naša pobudnica Prijatelja Mimica Pust. Bila je naša svetovalka, zato naj ji Gospod obilno poplača. Med te vklju- čujem tudi svojo sestro, ki jo je Gospod k sebi poklical tako nepričakovano. Naj se veselijo v nebesih in prosijo za nas vse.

Milena Zupančič

Vsak dan znova me osrečuje misel na naše tridnevno skupno bivanje in zahvala Bogu, ker mi je bilo dano doživeti lepo srečanje z vami, dragi prijatelji.
Kakor se otrok počuti varnega v maminem naročju, tako občutimo mi bolniki in invalidi božje varstvo, ki prihaja po vas vseh. To nas hrabri, nam daje občutek varnosti, da nismo osamljeni, da lažje vzdržimo naš te- žavni vsakdan. Ko sem bila v vaši družbi, sem se počutila kot zdrava in nisem razmišljala, da sem in- validka. Tesno mi je bilo,ko se je bilo treba posloviti od vas,od nazarške Marije.Bila pa sem duhovno bogatejša in ostajam v duhu z vami.Ne morem vam drugače povrniti kot z molitvijo...

Marija Letnik

Ob razstavi ročnih del, ki je bila letos v novembru prvič v našem Domu na Vrhniki, naj zapišem tole obiskovalčevo misel: »Mi- slil sem,da stari ljudje v Domu le tožijo nad svojimi težavami, kaj berejo, da pa delajo tako lepa ročna dela,nisem mislil. Čestitam pridnim rokam in želim, da bi tudi drugi lju- dje znali uporabiti čas.«
Kar se človek mlad nauči,mu ne more nihče vzeti, pa tudi v starosti se človek marsikaj nauči, le volje je treba. Pozdravljeni!
Na tetino željo vam pošiljam tole pesem, ki sem jo po njeni pripovedi zapisala ob zad- njem obisku pri njej.Sestavila jo je v mislih medtem ko je še enkrat obhodila ljube ko- tičke. Zdaj je že v Domu počitka, kamor je sicer odšla z vero,da je dobro in tako prav a ne brez žalosti.Popravljali nismo prav nič saj je moč in vrednost »naive« prav v topli okornosti; ko se preprosti človek trudi po- vedati svojemu Bogu nekaj tako lepo, kot se le da, poskuša biti pesnik in pove v rimah
V njenem in svojem imenu vas tudi lepo pozdravljam in želim vse dobro.

Metka Z.

Čeprav ne morem nikamor,se vseeno zani- mam,kako živijo moji prijatelji in se veselim z vami, če doživite kaj lepega. Želim, da bi revija Prijatelj izhajala vsak mesec ali vsaj v večjem obsegu in bila močnejša vez med nami. Doživel sem, da mi je bolnica, ki sem ji ponudil list za bolnike, tega odklonila, češ: »Imam že dovolj svoje bolezni, kaj bi še druge poslušala.« Pozneje se mi je opravi- čila in ji je bilo skoraj tako nerodno, kot če bi bila izrekla kaj bogokletnega. Delno pa je njen odziv razumljiv. Če bolnik dobro ve, kako je z njim, mu nikakor ni prijetno,da je uvrščen v kategorijo bolnikov. Vaš list mi je v tolažbo in veselje. Žal ne morem v cerkev, čeprav si zelo želim biti pri sv. maši, župnik pa mi prinese obhajilo na dom. V duhu in molitvi sem z vami so- delavci in bolnimi. Ob mislih na srečanje v Nazarjih je vedno lepo. Čeravno je bila sobota deževna in hladen dan, je bila v naših srcih toplina. Ogrela nas je dobra volja ljudi, ki so nam nudili svojo pomoč.

Spomnite se, s kakšnim veseljem smo pri- čakovali lepe božične praznike. Upamo, da ste jih preživeli spokojno, globoko doživeto z Jezusom v srcu. Prešli smo tudi napeto odštevanje minut in sekund,dokler ni odbi- lo polnoč, ko smo po božji dobroti vstopili v novo leto. V tem trenutku,ki bi moral biti resnično svet,smo se spominjali prijateljev, znancev,svojcev, ki niso bili prisotni in vseh tistih,s katerimi čutimo skupno povezanost pa se morda niti ne poznamo.
Na uredniški mizi se je nabralo veliko poš- te, voščil, ki nam zagotavljajo, da smo po Prijatelju utrdili ali na novo vzpostavili vezi pristnega in poglobljenega bratstva. Za vsako misel ali pozornost, predvsem pa za molitev se vam iskreno zahvalimo, obenem pa se vam zanjo še priporočamo.Daje nam moči, poguma,da vztrajamo tudi takrat, ko nam ni lahko.
Iskreno se zahvalimo vsem,ki ste že porav- nali naročnino,letošnja znaša 120 din (pod- porna 240 din). Posebna zahvala pa dob- rotnikom, ki omogočate, da imajo Prijatelja tudi tisti, ki si ga sami ne morejo naročiti.
Še malo in že bomo v času,ko bomo pogo- steje premišljevali, da življenje ni táko kot praznik. Vsak dan občutimo njegovo ostri- no. Čeprav niso izvzete splošne težave in krize, je pomembno, da se zamislimo, kako bomo preživeli ta čas, kako je z našo živ- ljenjsko usmerjenostjo. Postni čas, ki nas krepi v vaji za dobro, nam kaže, da se da s trpljenjem in napori doseči nekaj lepega že tu, skupaj s tem življenjem in milostjo pa še večno srečo pri Bogu, ki nam jo je s svojo žrtvijo zaslužil Kristus. Naj bo naš čas pokore namenjen tudi za brata in ses- tro, s katerim bi lahko bili bolj potrpežljivi, za okolico,kamor naj prinašamo zavest, da smo odrešeni. Naj bo med nami vedno več duha sprave in ljubezni, ki je končno tudi evangeljska zahteva in naša življenjska nujnost.
V pismih nas nekateri bralci sprašujejo, kako bo letos s Prijateljem. Želja, da bi mu povečali obseg,da bi nas obiskoval meseč- no,ne bomo mogli uresničiti,kar bi vsekakor radi. Trudili se bomo, da bo vsaj toliko kot do sedaj ostajal resnični prijatelj. Pričaku- jemo in veseli bomo, da boste še nadalje njegovi zvesti sodelavci,oblikovalci,pospe- ševalci, da bi dosegel vse, h katerim si želi priti. Prisrčno vabimo k sodelovanju tudi zdrave bralce, ki so morda do sedaj mislili, da je list samo za bolne. Zelo dobrodošle bi nam bile izkušnje tistih, ki se posvečate duhovni skrbi ali telesni negi in pomoči bol- nim, invalidom,starejšim, duševno prizade- tim, gluhim, slepim, skratka vsem vrstam prizadetosti. Danes brat potrebuje mojo pomoč, jutri jo bom potreboval jaz.
V tej številki smo priobčili obljubljen zapis o Mimici Pust.Ta se je skupaj s Tilko Pajkovo odločila za edinstven apostolat - duhovna povezanost med bolnimi. Na svoj način sta ustvarili Prijateljstvo (Bratstvo) bolnikov in invalidov, ki je odprto vsakemu. Tistim, ki hočejo, odkriva nenadomestljivo mesto v božjem načrtu: vsakdo more svojo nalogo izvršiti, čeprav je še tako hudo telesno prizadet. Taka usmerjenost je nedvomno več kot le društvo ali skupina ljudi z ozkimi interesi...
Po Prijatelju vam pošiljam skupaj s sode- lavci prisrčne pozdrave in ostajam v duhu z vami

prijatelj urednik

Vesna je prišla domov iz šole in si v veži otresla sneg.
»Ja, Vesna, kaj pa je,da si vsa zasnežena?« je zaskrbljeno vprašala mama.
»Ah, nič posebnega, sosedovega Poldeta sem nekajkrat položila v sneg.«
»Zakaj pa si potem ti vsa snežena?« je poizvedovala mama.
»Polde mi je vse povrnil z obrestmi,« je pojasnila Vesna. Teta Lojzka je pisala sorodnikom,da je zelo bolna. Po nekaj dneh je dobila odgovor: »Tvojega pisma smo vsi zelo veseli.« Mojca je bila še prav mlada, ko je postala mamica. Medtem ko je bila v šoli, je An- drejčka pazila mama. Ko je prišla domov, je ogorčeno rekla mami:

»Kako vendar držiš otroka, ti ga sploh ne znaš varovati pokvarila mu boš hrbtenico, da bo čisto grbast.«
»Mojca, saj je tudi tebe in mene varovala mama, pa nisva grbasta,« je Mojco potolažil desetletni bratec.
Premražena sem!
Če bi moja dva zoba bila drug nad drugim, bi slišal, kako bi šklepetalo!

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug.prov. Misi- jonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvome- sečno - Cena izvoda 20 din, letna naročnina 120 din (podporna 240 din), za inozemstvo 200 din (dodatek za letalsko 200 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Mati Terezija

Podpis k sliki:
Franci Peklenk, Ljubljana: šopek (perzijski vez).