Že se vlačijo težke megle po globelih in dolinah in orumenelo listje je postalo kot preproga med drevjem. Mraz prihaja in vse je, kot bi leglo k počitku.
Počasi se približujemo koncu leta, ko se navadno ozremo nazaj in naredimo pre- gled. Samo Bog ve in on bo ocenil naša dejanja: koliko in kako smo jih naredili. Prav je,da se v svoji notranjosti zamis- limo in prisluhnemo vesti,kaj nam govori o naših dejanjih.
Lahko bi rekli,da sta letošnje in prejšnje leto bili naši. Geslo enega se je prelilo v geslo drugega-bistvo pa je: ovrednotiti mesto in vlogo slehernega bolnega ali starejšega človeka v družbi in Cerkvi.
Vsak, ki je vsaj malo prisluhnil tolikim u- gotovitvam, pričevanjem, predavanjem bodisi po družbenih občilih ali v Cerkvi, raznim srečanjem bolnih in starejših, kdor je odprl ušesa in srce za potrebo in klic človeka po pomoči, je imel dovolj možnosti za osebno udejstvovanje in s tem tudi sebi odprl pot k sreči in notra- njemu veselju. Vsi smo poklicani k temu delovanju, saj so to dejstva, ki se do- tikajo vsega našega bistva. Starejši in bolni pa še bolj utrjujmo svojo poveza- nost v molitvi in si v vseh drugih obli- kah pomagajmo. Že majhno dejanje ali stvar zmoreta v bližnjem napraviti bolj jasen in srečen dan. Naš sklep leta ne bo slovo in nočemo obviseti razpeti med željami in resničnostjo. Hočemo naprej po poti duhovne rasti in temu podredi- mo tudi svoje stanje. To je naša dolž- nost,ne pa,da bi zaradi tega pričakovali večje spoštovanje.
Vsekakor je bila zelo koristna pobuda za poseben razmislek in zanimanje javnosti za bolne in starejše, njihovo stanje, težave pa tudi vrednost. Za široko za- nimanje in odzivnost je bilo potrebno vložiti precej napora. Lahko rečemo, da je zamisel zavela med množice v veliki meri. Čeprav bo križ bolezni in starosti še ostal, bo našim bratom in sestram bolj znan. Zavedamo se,da bodo morda potonili tudi dobri, lepi sklepi, a vendar je v nas topel občutek hvaležnosti za priznanje, enakovrednost, sprejem in pozornost.
Naj bo torej pogled nazaj v spodbudo za nadaljevanje iskanja poti in hotenja, da ji sledimo.Če damo sami sebe na ra- zpolago za dobro, potem se bo gotovo moralo nekaj spremeniti med ljudmi.
V tem času se pripravljamo na Gospodov prihod še bolj poglobljeno, kajti Gospod prihaja ob vsakem času, saj smo to to- likrat že občutili. Zdaj še bolj prisrčno premišljujemo nedoumljivo skrivnost pri- hoda Večnega k minljivemu. Ne moremo razumeti tega drugače, kot nam je On razodel,da prihaja iz ljubezni.Zato z Njim lahko vsak sam v sebi gradi veličino,ki bo ostala; mir, ki ga ne more noben strah kaliti, nobena osamelost in trpljenje ne bo brez smisla in božjega odgovora. Pri- jatelji, sprejmimo torej praznike in novo leto kot izziv in klic, naj se naši odnosi in vezi žlahtnijo in utrjujejo v Njegovi moči.

Tone Kenda

DECEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi Azijske Cerkve s svojim bogomiselnim živ- ljenjem obogatile vesoljno Cerkev.
V Aziji so nastala velika verstva: budi- zem, hinduizem, konfucionizem. Njihova duhovna kultura je bogata; molitveno življenje je močno razvito (zen in joga).
Azijski škofje so na svojem zborovanju v Barrakporru pri Kalkuti leta 1978 ob- ravnavali vprašanje: Molitev - življenje Cerkve v Aziji.
Tudi mednarodni misijonski kongres v Manili se je l. 1979 ukvarjal z molitvijo pri azijskih narodih. Ugotovili so:»Drži, da se danes čuti žeja in lakota po molitvi in bogomiselnem življenju. To ugotavljamo okoli sebe pri laikih, tudi pri mladini.«
Azijski molitveni načini morejo obogatiti versko življenje Cerkve na zahodu, krš- čanstvo z zahoda pa more azijske na- rode iz njihove svetobežnosti spodbu- diti h graditvi lepšega sveta po božjem načrtu.

JANUAR 1983

MISIJONSKI NAMEN: Da bi napredoval dialog med katoličani in ostalimi kri- stjani ter drugimi verami in ateisti.
V zadnjih dvajsetih letih se je pojmo- vanje misijonskega dela močno spreme- nilo. Postalo je skromnejše, a obenem svetlejše.
V prvi vrsti so misijonarji prenehali biti »junaki«, ki iz središča Evrope prinašajo rešenje do konca zemlje. Misijonska za- vest postaja bolj in bolj zavest celotne Cerkve.
Ljudje - posebej mladi - se vedno bolj čutijo »državljane« sveta. Naglo se pri- bližujejo svetovni edinosti. Obenem se vedno globlje javlja zavest, da je treba tudi pojmovanje Boga in druge temeljne resnice v verstvih prečistiti.Pravi dialog med verstvi bo pri tem veliko pomagal. Zato je Cerkev odprta za dialog z vse- mi kristjani, z drugimi verami in tudi z ateisti. Zadnji cerkveni zbor je poudaril, da je Sv.Duh navzoč tudi v drugih ver- stvih in v njih deluje.
Škofje Indonezije izjavljajo: »Zadnji na- men misijonske dejavnosti ni to,da raz- širimo Cerkev,ampak da vsem prinesemo evangelij v duhu odprtega in iskrenega dialoga.«

p. F. Z.

V zadnjih dvestopetdesetih letih lahko ugotavljamo, da ljudje v naši kulturi iz zavesti vedno bolj izrivajo misel, da bodo nekoč neizbežno umrli. V tem pogledu tudi medicina ni nič boljša, saj mnogi zdravniki gledajo na smrt prav tako kot na kakšno napako,neuspeh ali nesrečen primer. Tudi med vernimi ljudmi zelo po- gosto srečujemo takšen odnos do smrti kot da jim nič ne pomeni večno življenje.
Zelo pogosto se zgodi, da umira npr. petinosemdesetleten bolnik, pa se zdi to svojcem nemogoče in zahtevajo od zdravnika, da s silo podaljšuje življenje. Včasih,vendar redkeje,pa tudi star člo- vek preprosto noče priznati, da se bo moral posloviti od tega življenja in se mu to zdi nemogoče.
Če hočemo doseči, da bodo ljudje laže umirali (pa seveda hkrati tudi laže žive- li), bomo morali temeljito spremeniti naš odnos do smrti. Zato je prav, da se kot prvo začnemo o tem pogovarjati.
Zadnje čase so napravili več raziskav o odnosu ljudi do smrti. Ti kažejo, da se nekako deset odstotkov vseh ljudi izra- zito boji umreti, trideset se jih smrti ne boji,drugi pa imajo ob misli na smrt zelo mešane občutke.
Nasploh lahko rečemo, da se bolj bojijo umreti ljudje, ki imajo občutek, da jim življenje ni dalo tistega,kar so od njega pričakovali. Zato je zelo pomembno, kakšen je človekov odnos do življenja, kako ga sprejema - to pa je dinamičen proces, šola, ki traja vse življenje in se začenja že v mladosti.
Raziskave tudi kažejo, da imajo starejši ljudje bolj pravilen odnos do smrti kakor mlajši.To pa ne velja za osamljene sta- rejše ljudi ali take z neurejenimi odnosi v družini; prav te je pogosto izjemno strah. To nam torej ponovno potrjuje, kako so dobri odnosi v družini bistveni pogoj za človekovo srečno življenje in smrt, kako je vredno vložiti veliko moči in ljubezni za dobre odnose v družini - to pa se začenja že pri pripravi mladih ljudi na zakon.
Raziskovali so tudi vpliv vernosti na strah pred smrtjo in ugotovili, da verni ljudje laže umirajo kakor neverni, toda ne vsi. Odvisno je pač od tega, kakšno podobo Boga nosijo v sebi.
Če je Bog za človeka Ljubezen, ki ga sprejema takšnega, kot je, ga ljubi, če- prav je nevreden ljubezni, ga spremlja, tudi takrat, ko se človek oddaljuje od njega, potem se človek nima ob smrti česa bati. Zaveda se, da je živel sicer nepopolno, toda v upanju, da ga Bog pričakuje in bo nekoč »obrisal vse solze z njegovih oči«, odstranil vse njegovo trpljenje. Ve,da nima kaj izgubiti, da se mu ni treba oklepati življenja, kajti ta- krat, ko bo svoje življenje »izgubil«, bo zaživel v novi, lepši, večni resničnosti. Zato se lahko sproščeno in z upanjem preda smrti. Takšnega človeka spremlja v življenju predvsem podoba Boga Oče- ta, ki ga sprejme z velikim veseljem kot svojega izgubljenega sina.
Drugačna pa je smrt za človeka, ki nosi v sebi predvsem podobo Boga,strogega sodnika. Spremljajo ga številni občutki krivde, zavest vsega,česar ni naredil ali ni dobro naredil,muči ga misel na kazen in strah pred večnim pogubljenjem. Ta- kšni ljudje zelo trpijo, ko umirajo.
Navadno je že od vzgoje v otroštvu od- visno, kakšno podobo Boga nosi človek v sebi,pa tudi od tega,kako je doživljal ali ne doživljal ljubezen svojih staršev. Pozneje vplivajo na to še stiki z ljudmi, pa seveda tudi lastno razmišljanje in molitev, ki naj človeku pomaga, da pro- dre v bistvo evangelija, veselega ozna- nila, da Bog takó ljubi človeka, da je bil celo pripravljen vzeti nase človeško po- dobo in nositi človeško trpljenje.
Človek, ki zna svoje življenje sprejemati kot dar,ki se zaveda,da smo v tem živ- ljenju samo popotniki na poti k dokonč- nemu življenju pri Bogu,bo doživel smrt kot veliko izpolnitev svojega življenja. V tem smislu lahko razumemo tudi indij- skega pesnika Tagoreja, ki se je takole bližal smrti:

O, ti poslednja izpolnitev življenja, Smrt, moja Smrt, pridi in mi šepeči!
Dan za dnem sem čakal nate, zato sem prenašal radosti in bridkosti življenja.
Rože so utrgane in venec je spleten za ženina. Po svatbi bo zapustila nevesta svoj dom, da bo srečala svojega go- spodarja samega v nočni samoti.

dr. M. K.

Zdravi naj se zanimajo za nas

Visoko v bregu stoji hišica, kjer je tako mirno in tiho, kjer sonce sije najtopleje, kjer je njun dom. Na lesenem ganku nas sprejme gospodi- nja Pavla. Vstopimo v izbo, preprosto, toplo in skrbno pospravljeno. LOJZE SLAK (Golobinjek 13, 68216 Mirna peč) se smeje in joče hkrati. Vedno, ko pride kdo k njemu, je tak. Dan za dnem sedi na postelji ali na vozičku in le ob obiskih se razblinja vse težko, kar mu prinaša vsakdanjost.
Dve »sedmici« je že zapisalo njegovo življenje,pa je še toliko mladostnega na njem. Jesenski list je, ki pa vendar na- kazuje v sebi tudi rast za vsak nov jutri Pri tem ima največje zasluženje žena Pavla, ki mu s potrpežljivostjo in skrbjo lajša bolečine in osamljenost.
Eno leto je starejša od moža in zdi se mi da je iz takega testa, kot dober kruh.
Lojze že nekaj let ni bil v dolini. Zato je bil vesel, da smo najprej imeli sv. mašo.
Potem je stekel pogovor. Ker Lojze težko govori, je bil sprva bolj tiho, pomagala mu je žena.
»Veva. Zvedela sva po radiu. Imeli smo tudi župnijsko srečanje za ostarele. Do- bro je, da kaj takega pripravijo, da nas upoštevajo.«
»Radi smo jih imeli in jih zelo spoštovali. Takrat je bila kriza, pomanjkanje, revš- čina, pa smo vseeno imeli dober odnos do staršev,« je dodal Lojze.
»Od štirih otrok sta nama ostala še dva sinova. Dobra sta,večkrat prideta domov pomagat. Pripeljeta tudi svoje otroke. Že majhni so se navadili biti z nama. Kadar grem v dolino,poldrugo uro daleč, se sučejo okoli starega očeta, da ni sam«
»Da bodo znali gledati tudi na druge ljudi ne le nase, da bodo delavni in pošteni. Tudi versko so bili vzgojeni.«
»Ne veliko,« je dejal Lojze, žena pa: »Mlad človek ne misli toliko naprej. Imela sem službo, veliko želja, pa me je on zmotil...«
Lojze hitro odkima. Pavla pa pove, da ni nikoli mislila: žal - ne žal. Malo v šali doda: »Zdaj je tako res že vseeno ... Prišla sem pač v to "raztrgano bajto". Veliko je bilo treba potrpeti, veliko de- lati, da smo se preživljali. Samo to sem vseskozi mislila, da bi bila le zdrava, da bi skrbela za družino.«
Nekaj časa sta se tiho ozirala nazaj in premišljevala, kako so vzklila in obrodila zrna, ki jih skupaj sejeta že šestinštiri- deset let. Potem se je Lojze odrezal: »Najlepše je bilo, ko so otroci že malo odrasli,da smo lahko skupaj delali.« Že- na ga je dopolnila: »Rada se spominjam vsega za nazaj,čeprav je bilo tudi hudo Za naprej pa mislim, kako in kdaj bova rešena.«
Lojze samo odkima,žena pa spregovori: »Šele, ko se leta res nabirajo, pomisliš, da ne boš vedno boljši,da lahko kaj pri- de.Mlad človek si ne more predstavljati kako je v starosti, ko si betežen in si moraš tako prizadevati za vsako stvar, da jo napraviš. S silo delaš, kar si prej mimogrede naredil.«

• Kaj vaju je v življenju najbolj držalo pokonci? »Dobra volja in zdravje. Zdaj naju pa dobri ljudje, ki naju obiščejo.«

• Imate radi obiske, se obrnemo k Lojzetu... »Jaz sem vsakega vesel. Ko boste šli, bom žalosten,« pove počasi. Potem zadrgeta kot že tolikokrat med pogovorom. Hudo mi je, ko vidim, da srečo, ki ga zdaj dviguje, že kali rahel strah pred slovesom. »Kar mahal je, ko je slišal, da prihajate,« ga je smeje za- tožila žena. »Veliko jih pride k njemu iz doline. Lep spomin imajo nanj, saj je bil vedno družaben in so ga imeli radi.«
»Berem. Sedaj imam očala. Poslušam radio.« »Vse novice ve. Tudi meni pove kaj je novega in zanimivega. Enkrat je padel celo iz postelje, ko je tako vneto navijal radio,« je rekla žena. Vsi hkrati smo se zasmejali, tudi Lojze, kot da bi slišal pohvalo, ki mu je najbolj pri srcu.
»Navadila sva se na to. Tu je tak mir, zelo prav nama pride. Najraje sva doma Vedno smo imeli malo,pa smo bili vseeno veseli. Danes je marsikje vsega dovolj. Če pride kakšna stiska, si pa ljudje ne znajo pomagat med seboj.«
Sredi upogibajočega življenjskega loka je Lojzeta zadela bole- zen. Nekaj bolečin in preden se je resnosti bolezni dodobra zavedel, je že izgubil nogo...Bil je močan,pa se je oprijel ber- gel in se krepko postavil na eno samo nogo. Šlo je, dobro je šlo... Po letu dni pa je bil naenkrat še ob drugo nogo. Udarec je bil hud.
»Mislila sem, da ne bo prenesel. Pa ga ni čisto strlo, ker je bil navajen na trdo življenje. Tudi vera je takrat pripomogla svoje. Brez vere bi bilo še teže. O, koli- kokrat sva včasih navsezgodaj,s petro- lejko v roki po snegu ali kakršnem koli vremenu šla k maši.«
»Sam sem molil, razne molitvice ...« »Velikokrat sem ga videla moliti« je de- jala žena Pavla. »Pred kratkim pa mi je potožil, da ne more več toliko moliti, da je prehudo. Veste, pred dvema letoma ga je zadela tudi kap,in mu ohromila de- sno roko in govor. Sedaj je popolnoma odvisen od tuje pomoči. Dokler bom jaz pri močeh, bo že šlo. Največ zaupanja pa ima v sinovo moč. Že vnaprej se veseli in ga pričakuje, da ga bo dvignil s postelje.«
V Lojzetu je velika bolečina. Včasih se mi zdi, da ima samo oči, da se z njimi za hip izjoče,da laže pretrpi,kar se pre- trpeti da. Če bi še imel telesne moči, česa vsega se ne bi lotil. Ni čudno, da včasih z zastrto ganjenostjo ugotavlja, če ni morda le preveč opeharjen.
Med pogovorom nas je presenetila sose- da. »Skoraj vsak dan pridem pogledat, če sta še živa,« se je opravičevala. Tistih nekaj minut, kar je bila z nami, je bil ves prostor napolnjen s smehom. Pavla jo je pohvalila: »Vedno rada pri- skoči na pomoč, teče na telefon... Res je naša in naju ima rada. Dobro, da jo imamo.«

• Lojze, kaj boste še rekli našim bral- cem? »Bolnim bo Bog povrnil za vse. Zdravi naj se pa še naprej zanimajo za nas.« »Še to povej,« ga je spomnila žena, »da boš vesel, kadar spet pridejo na obisk.«

• Sedaj bo kmalu Božič. Se veselite praznikov? »Spet bodo jaslice... Vča- sih je bilo lepo.Vsi smo bili doma,skupaj Molili smo rožni venec. Otroci so posta- vljali jaslice.« »Ja,sedaj pa mene vsako leto sproti priganja, da jih čimprej po- stavim,« je dodala Pavla.
Spet je potrkalo na vrata in domači žup- nik Franci Levičar nas je že prišel iskat. Tudi popoldne nas je pri- peljal sem gor iz Mirne peči. Pokramljali smo še z njim, saj pridno obiskuje bolne tod okoli, pa se je tako bal, da se ne bi kaj ujelo na magnetofonski trak. Imel je srečo, ker se je trak ravno iztekel. No, ušesa pa so le ujela nekaj njegovih misli.
»Spoznavam, da zdravi ne vemo, kaj je zdravje. Bolnikom ne govorim kakšnih obljub in tolažilnih besed,ker se mi zdijo prazne. Poskušam jim prinesti malo ve- selja.«
»Krasno. To je čisto gotovo ena naj- lepših oblik izpolnitve časa, tako zame, kot za bolnega, ostarelega.«

• Povejte iz svojih izkušenj, kaj ljudje mislijo o trpljenju? »Največkrat se po- javi vprašanje zakaj... Odgovor mnogi najdejo v veri, v sprejetju... Okolica pri tem lahko veliko pomaga,saj bolniki po- navadi ne pričakujejo nič nemogočega; le: obisk, pogovor, zanimanje zanj...«
»Kar sem doslej v njem prebiral, je lah- ko v pomoč tudi duhovnikom.Prijatelj bi moral priti do vseh bolnih in ostarelih. Ne smemo misliti, da nekdo, ki je bolan, ne rabi ničesar več...
Lojze je tiho prikimaval tam na postelji. Spet ga je spreletel drget,ki bi bil lahko tudi jok. Pa je takoj sledil hudomušen pogled iz živih oči. Žena je sedela ob njem s svojo odločnostjo, dobrodušno- stjo in kljub vsemu - polna vedrine.
Spet smo si segli v roke in že smo se vračali v megleno dolino. Dan, kakršen je bil ta, ljudje,ki smo jih srečali, zlahka ostanejo v spominu. Ne samo do tre- nutka, ko postavim zadnjo piko, ampak dlje, mnogo dlje...

Tekst: Kati, foto: Jože

Emile Cicéron, Floride Gerard predstavljata Emila Damiensa

Lahko uganemo, kakšen je bil pogreb Emila Damiensa v njegovi župniji v Es- tevellesu. Vsi prebivalci so bili navzoči okrog številnih duhovnikov in arraškega škofa.
Glavne misli iz pridige msgr.Huygha po- vzemajo vse, kar si moremo zapomniti o tem življenju.

V začetku tega govora se bom oprl na vas zbrane in na prijateljstvo, ki je ve- zalo vsakega od vas z g. Damiensom... Vsi lahko pričajo, da so dobili od njega več, kot so dali. Tudi jaz podobno priz- navam.Pogosto sem ga videl v različnih časih,ki jih je prebil na klinikah ali v bol- nišnicah in domovih, kjer so ga sprejeli. Imam sveženj njegovih pisem.Lahko re- čem, da nisem večkrat v življenju našel take opore in takega zgleda. Nikdar ni- sem srečal tolikega neprestanega trplje- nja podnevi in ponoči, niti tako hitrega dviga k svetosti, niti tako globokega apostolskega zgleda v sprejetem in da- rovanem trpljenju, niti tako vedre vere, tako prodornega in nalezljivega veselja in miru.
V bojazni, da bi jih pokvaril, bom samo povzel te stopnje, ki jih nameravam raz- ločevati in ki jih je prehodil v enaindvaj- setih mesecih bolezni.
Zdi se mi, da je bila prva stopnja nepri- čakovano izkustvo trpljenja, ki napade človekovo telo,in že od začetka uganeš kam te bo vodilo. V pismih je opisal se- stavine tega trpljenja:tesnobo v priča- kovanju, pričakovanje operacije v zadnjih sekundah pred njo z zvenom instrumen- tov.Opisal je strah,ki ga je doživljal po- sebno ob dvakratnem prerezu sapnika, in se je spominjal vse groze ob tem.
Izkustvo trpljenja je hudo...in nihče mu ne uide. Toda nekateri (in Emil med nji- mi) se spoprimejo z njim bolj boleče kot drugi, da mi ne bomo zgrešili nauka, ki nam ga to prinaša, kadar bo tudi nas zadelo trpljenje, včasih v skriti obliki.
... To je druga stopnja njegovega po- tovanja. Prav sredi tega trpljenja je g. Damiens na novo odkril Kristusov obraz v »da«, v pristanku, ki je bil povezan s tistim »da«, ki ga je Kristus izgovoril v trenutku smrtnega boja. Kadar je trpel, je bil vedno prepričan, da deli trpljenje s Kristusom.
To duhovno odkritje Jezusove bližine je bilo zanj nekaj izrednega. Na križu je bil Jezus sam. Toda bolnik na postelji, na svojem križu, ni nikdar več sam, ker je z njim Kristus kot sopotnik. In od takrat izvira iz njegovega srca nenehna molitev Molil je. To je bila neprestana molitev, takšna, da je bila v nekaterih trenutkih uglašena kot molitev mistikov.
S to molitvijo je prišel do tretje stopnje do spoznanja povezave med trpljenjem in apostolatom, kajti bil je škofijski du- hovnik,ki mu je bila zaupana župnija.Še vedno je bil estevellski župnik in vsakdo od vas je ostal navzoč v njegovi misli, v njegovem srcu. Neprestano je pona- vljal: »Da bi vam pomagal, darujem Go- spodu svoje trpljenje«...
Večkrat sem mu priporočil ta ali oni na- men. Nekega dne mi je rekel: »Imam kapital, ki ga lahko ponudim za vse, kar predlagate kot namene. Lahko pišete čeke, da jih bom plačeval.« On je našel ta izraz in poudarjal je: »Vedno lahko črpate. Veste, dobro se bom držal.«
Zadnjo stopnjo bom imenoval stopnjo vstajenja, ki ga je že doživel. Ta mož, ki je trpel bolj, kot si je mogoče pred- stavljati,se je začel zahvaljevati: »Tole leto 1973 je najlepše v mojem življenju. Letos sem prejel največ milosti.« Zahva- ljeval se je Bogu za luč, ki mu jo je dal po preskušnjah. Dosegel je veselje...
Na zadnji razglednici, ki sem jo dobil od njega okoli velike noči, je pisal: »Meni ni treba verovati v vstajenje: živim ga. Bil sem na mnogih klinikah in v bolnišni- cah. Videl sem bolnike,ki so hudo trpeli. Ko sem videl tiste, ki so se v svojem trpljenju smehljali, izžarevali mir in ve- selje, sem našel dokaz, da se začenja vstajenje.«
Dne 5.januarja letos je pisal:»Prepričan sem, da bom v tem letu še veliko bolj izginil v Kristusu.« Ni hotel govoriti o svoji smrti, ampak o tej mistični dovrši- tvi, izredni povezavi med krščenim (in posebno duhovnikom) in Kristusom. Po krstu smo povezani s Kristusom, smo eno z Njim. Kar živimo, živi On sam v nas. Vse življenje Ga odkrivamo. Treba je bolezni, smrti, da moremo vstati s Kristusom. Vstajenje se je že začelo...
Ko se je vrnil s pokopališča,je rekel za- dnjo besedo eden od duhovnikov, ki so najbolj poznali Emila že petindvajset let:
»V dolgočasnih in lahkih delih je ta člo- vek ostajal povprečen. Treba mu je bilo izrednih dogodkov, da se je pokazal tak- šen, kot je v resnici bil.«

(konec)

O BOG, iz vsega srca se ti zahvaljujem, da si mi dal doživeti tudi to leto! Še enkrat, ti hvala GOSPOD, za vse prejete milosti v mi- nulem letu. Oprosti mi moje pomanjkljivosti in slabosti minulega leta,in pomagaj,da letos nadomestim to,kar sem v verskem življenju minulega leta zanemarjal ali podcenjeval!

I. Z.

Gospa Vilma (le pod tem ime- nom jo poznajo sooskrbovanci, njen priimek ima svojo vlogo samo še v domski kartoteki) je do poznega večera čakala na obljubljeni božični obisk.
Sostanovalka je čez praznike odšla k svoj- cem in tako bi se v sobi mogla z obiskovalci povsem prosto pogovarjati o vsem. Oblekla se je v najboljše, kar ima: staromoden kom- plet iz japonske svile, ki si ga je bila kupila že davno, da ne ve več ne kdaj ne kje. Pa tudi dosti preširok ji je po bolezni, saj je koščeno tenka, da ohlapno visi na njej.
Po dolgem ležanju v bolnišnici, kjer so jo končno za silo pokrpali,se je vrnila v "svet" dokaj spremenjena, le začudo zdravi zobje in košato, bleščeče sivo lasišče še kaže nekdaj samozavestno učiteljico,ki je polnih petintrideset let (odsotna samo dva dni za mamin pogreb) brez godrnjanja preživela med otroki in pred tablo. In spominja se,da so jo ob upokojitvi vprašali, ali si za spo- minsko darilo želi dragoceno uro ali knjižno zbirko; odločila se je za knjige, saj bi si jih sama ne mogla kupiti, ker je denar sproti razdala za nečake.
Eno od tistih knjig, Gradnikovo, »Harfo v vetru« je imela v naročju, ko je čakala na obisk. Ko je prišla do elegije »O kako sem sama, sama!«, je jenjala brati in se zami- slila. Nečaki... Vsi imajo solidne poklice in vsi avtomobile, k »ljubi tetki« pa nihče ne utegne, odkar je v domu... Pa saj ve: Lju- bezen gre skozi želodec-in njeni nečaki so to resnico okušali ter izkoriščali vrsto let. Ptički so se speljali in jim ni več potrebna - tak je pač zakon življenja.
Za »mini« jaslice, ki si jih je postavila na posteljno omarico, je prižgala malo žepno svetilko, ugasnila sobno luč in se zazrla v svoj samotni božični večer. Vsaj kaplja sve- tonočnega veselja bo kanila tudi v njeno srce...
Potrkalo je na vrata. Zdrznila se je v upanju da ima obisk. Toda ne,samo hišna sestra ji je prinesla tableto in večerni čaj. Pretrgala je njeno čustveno nit,da se je spet znašla na peščini svoje samote. Potopila se vase in spregovoril je njen »jaz«. Kje je že moja rosna mladost... Samo sonce in vedrina me je bila. Premogla sem toliko sestrske ljubezni, da sem svoji dvojčici, ki se ji ni dalo učit na podeželsko šolo, dajala skoraj polovico vsakomesečne plače za študij na univerzi. Tista leta sem v glavnem živela ob mleku in kolegice me niso zaman krstile za mlečno štručko...
Sestra je diplomirala. Bila sem srečna, ko da sva skupaj nekaj dosegli, njo pa je bila toliko prevzela »akademska vzvišenost«, da mi ni za vso podporo niti utegnila reči hvala. Ob nenadni mamini smrti sem poza- bila na to. In kam s hromim očetom, ki je ostal brez ženine nege? Jasno, k Vilmi na »sončno podeželje«... Potem sem se nekaj mesecev kopala v soncu zbliževanja s člo- vekom, ki bi mu zlahka postala življenjska sopotnica. A ko me je zasnubil,sem morala izbirati med njim in hromim očetom. Zmagala je skrb za očeta in ostala sem sama...
Z očetom sem se preselila v mesto. Štela sem si v veliko srečo, da sem dobila lepo stanovanje pod skupno streho s poročeno »akademsko« sestro. Nenadoma sem se znašla v tropu nečakov, ki sem jih nevede razvajala z gostoljubnostjo, da so kmalu ve- čji del dneva preživljali kar pri meni, domov so hodili samo spat. Postali so moji brez- plačni abonenti. Vzklik »ljuba tetka« sem slišala tolikokrat na dan, da nisem utegnila pomisliti, kako mi poleg rednega dohodka kopnijo tudi prihranki.Pa kaj,da me le imajo radi...
Ko se je najstarejši,še študent, nenadoma oženil s študentko,si je milobno izprosil žli- co pri mizi tudi za ženo, kmalu nato pa še varstvo za novorojenčka. Oče je bil kljub svoji hromoti dokaj zahteven in je ljubo- sumno spremljal moja čustva do nečakov. Res mi ni bilo lahko. Postala sem njihova uslužnostna sužnja.Edina moja dnevna pot me je vodila v trgovino in na trg, v nedeljo pa k zgodnji maši.
Svoje narasle "družine" sem se tako ljube- če bala, da fantom nisem upala omenjati, kako se nenehno draže živila,njihovi štipe- ndijski prispevki pa so bili samo simbolični. Začela sem si trgati od ust,da bi ne manj- kalo mladim jedcem,dokler se nisem popol- noma izčrpala in obležala. Bili so prizadeti in maloda užaljeni, ker sem si drznila zbo- leti, ter so me spravili v bolnišnico. In zdaj sem tu...
Kako sem raztresena! Hotela sem povaso- vati pri betlehemski družini, pa sem samo- ljubno vasovala pri sebi... Nadložnemu člo- veku v letih Bog gotovo ne zamerja njego- vih slabosti. Trdno upam, da bo to mojo nocojšnjo noč milostno obrnil v blagoslov božičnega miru.

J. L.

Med letošnjimi novomašniki je bil tudi član naše Misijonske družbe Jakob Barle. Te dni je odšel na novo delovno mesto v Buenos Aires v Argentino, kjer bo deloval med na- šimi rojaki in svojimi domačimi.
Čeprav ga v večini niste poznali, smo mu dolžni iskreno zahvalo. Vsa leta bogoslov- nega študija je imel del srca pri Prijatelju, kjer je,poleg druge pomoči, vodil upravo in pomagal pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov Njegovo delo sicer ni bilo vidno, opravljal pa ga je z izrednim posluhom za služenje.
Jaka, naj ti Bog za dosedanje nesebično delo obilno povrne; na novem delovnem mestu pa naj te vodi in spremlja s svojim blagoslovom,da boš po Kristusovem zgledu mogel prinašati veselo oznanilo vsem, ki si jim poslan.

Uredništvo

Študijska dneva ob mednarodnem letu ostarelih

Na Teološki fakulteti v Ljubljani je Komisija za diakonijo pri Škofijskem pastoralnem sve- tu 20. in 23.okt. pripravila študijska dneva s temo o verski skrbi za starejše.Pomagala naj bi duhovnikom, pastoralnim delavcem in drugim kristjanom,ki so v službi starejših do globljega razumevanja življenja staro- stnikov in njihovih verskih potreb. Prvi dan je bil po predavanjih pogovor s predavate- ljem, drugi dan pa je bilo po skupni maši, ki jo je vodil škof Lenič, še okrepčilo; sledilo je delo po skupinah, ki se je končalo z iz- menjavo povzetkov pogovorov.
Prvo predavanje »Skrb za zdravstveno varstvo starejših oseb« nas je seznanilo z nekaterimi vidiki življenja starejših oseb. »Meje« starosti ni lahko določiti, ker jo lju- dje različno doživljajo. Človek ne postane star naenkrat, temveč se stara vsak dan. Potrebno bi bilo, da bi ljudje ostali čim dlje dejavni in v domačem okolju. Tako bi se zmanjšale nekatere slabe posledice stara- nja. Pri tem ima pomembno vlogo krščan- ska vera,ki človeka uči prav živeti.Starost bi bila »prijaznejša«, če bi se nanjo začeli pripravljati dovolj zgodaj. Tako bi spoznali, da ni nujno konec, temveč tudi vrhunec življenja.
Drugo predavanje je bil krajši prikaz odgo- vorov na vprašalnik Ognjišča o skrbi za sta- rostnike.Čeprav vprašalnik ni zajel množice in je bilo, žal, premalo odgovorov, so le-ti opozorili,da je precej starostnikov osamlje- nih, pa naj živijo doma ali v domovih. Vera jim pomeni glavno duhovno oporo,želijo pa si več pogovorov in prijaznosti od vseh, ki skrbe zanje.
Tretje predavanje je obravnavalo pastoral- no skrb za starostnike in bolnike ali drugače prizadete ljudi.Raznovrstna pomoč potreb- nim ne bi smela biti samo občasna, ampak trajna. Krščanska občestva (župnija, ko- misija za diakonijo ŽPS) in posamezniki naj bi se ravnali po zgledu Jezusa Kristusa in sedanjega papeža Janeza Pavla II. Če bi imeli več čuta za služenje, bi številne pri- ložnosti za pomoč znali bolje uporabiti.
Škof Lenič je pri somaševanju zelo toplo in prepričevalno govoril o krščanski ljubezni do vseh starejših in bolnih. Merilo našega krščanstva je dejavna ljubezen do bližnje- ga, to bo tudi »pogoj« za večno življenje.
Koliko se je slehernega izmed navzočih do- taknila ena ali druga tema, je bilo moč ra- zbrati iz odmevov, ki so dokazovali sproš- čeno in zavzeto delo po skupinah. Večkrat je bilo slišati poudarek,da je potrebno raz- širjati in poglabljati čut za ostarele. Vzgoja se začne že pri otrocih in se nadaljuje pri mladini (npr. veroučne skupine). Marsikje prihaja do trenj med mlajšimi in starejšimi, odnosi so hladni (doma ali v domovih), če bližnji nimajo za svojega starejšega člana dovolj srca. Bolnega ali starega je treba imeti rad,potem ne bo težko pomagati.Pu- stiti tudi,da bolan ali ostarel človek naredi sam,kar zmore; to ga osrečuje. K njemu je treba pristopiti z dobro in iskreno besedo ter s potrpežljivostjo.
Živo poročanje zapisnikarjev je kazalo, da smo se drug od drugega veliko naučili in da bi bilo takšno izmenjavanje izkušenj še potrebno, da bi razvijali čut in ljubezen do starejših. Zato so bili udeleženci, ki jih je bilo,žal,bolj malo, hvaležni za mnoge spod- bude. Skrb za starejše je večkrat naporna toda to je najbolj otipljivo znamenje božje navzočnosti med nami.

Š. Z.

V dneh obiska v Nemčiji se je papež Janez Pavel II. v Münchnu srečal tudi s starejšimi ljudmi. S spoštovanjem gleda na starost. Z mogočnimi akordi velike simfonije primer- ja starostno življenjsko dobo,a se obenem zaveda tudi vsega, kar to dobo otežuje in greni.
Sedanji generaciji priletnih, to pa ste vi, moji dragi bratje in sestre, pristaja na po- seben način ta častni venec modrosti. Vi ste morali preizkusiti sami ali z drugimi neiz- merne bolečine obeh svetovnih vojn.Mnogi od vas ste izgubili sorodnike,zdravje,poklic dom in domovino. Spoznali ste globine člo- veškega srca,njegovo junaško sposobnost in razpoloženje za pomoč,srčno vztrajnost v veri in njegovo moč, da vedno začenja znova.
Modrost oddaljuje od sveta, toda ne na- pravi nas odsotne. Omogoča človeku, da se vzpne nad stvari, ne da bi jih preziral. Omogoča nam gledati na svet z božjimi očmi in srcem. Sili nam reči »da« Bogu, naši ome- jenosti, naši preteklosti s svojimi odpadi, pomanjkljivostmi in grehi.
Vemo, da vse pripomore k dobremu njim, ki ljubijo Boga (Rimlj 8,28). Iz moči zedinjenja te modrosti vzcveto: dobrota, potrpežljivost, razumevanje in dragocen okras priletnih, ljubezen.
Vi sami, bratje in sestre, veste bolje kakor jaz, kako je ta življenjska žetev, ki jo je predvidel Stvarnik, v nevarnosti pred sov- ražnikom. Zahteva čuječnost, skrb, nadzor nad samim seboj, včasih tudi odločen boj, sicer bo enkrat za vselej poškodovana ali podkopana zaradi malomarnosti,površnosti, prevlade moči ali celo grenkobe.
Toda ne obupajte! Začnite vedno z milostjo našega Gospoda in uporabljajte vire moči, ki vam jih daje Kristus v zakramentu ev- haristije in sprave, v njegovi besedi iz sv. pisma in duhovnem pogovoru.
Bratje in sestre priletnih generacij! Vi ste zaklad za Cerkev, Vi ste blagoslov za svet Ko morate često pomagati mladim staršem lahko dobro uvajate otroke V preteklost svoje družine in domovine v pripovedih svojega naroda in v svetu vere. Mladi se v svojih težavah laže zatekajo k vam kot k svojim staršem. Bodite vi najdragocenejša pomoč za svoje hčere in sinove v težkih urah. Z nasveti in dejanji vnašajte svoje sodelovanje v skupine, združenja in v po- bude občestvenega in družabnega življenja V vas vidimo, da smisel življenja ni samo v zaslužku in potrošnji, ampak da mora v vsakem zunanjem dejanju dozorevati nekaj notranjega in v vsaki svetni stvari nekaj večnega, po besedi sv.Pavla,ki pravi: Zato ne omagujemo, ampak, dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja (2 Kor 4,16).
Jesen,v kateri smo,ne vsebuje samo žetve in prazničen sijaj barv, ampak tudi sušenje vej, odpadanje in razpadanje listov; ne samo polna in bleščeča svetloba, temveč tudi temna in užaloščena megla. Značilno za starejšo dobo je ne samo mogočna za- ključna skladnost ali najvišja spraviteljica življenja, navzoč je čas ovenelosti, čas, v katerem svet lahko postane človeku tujec, življenje teža, telo muka.
Kaj lahko tedaj reče papež?
Ne bi hotel razvrednotiti teže starosti,krh- kosti in bolezni, vašo zapuščenost in osa- melost, rad bi jih videl z vami v spravljivi svetlobi našega Odrešenika.V preizkušnjah starosti je vaš spored trpljenja in vi sprem- ljate Kristusa po njegovi poti s križem. Po trpljenju je odrešil trpljenje, s trpljenjem sodelujete z njegovim odrešilnim delom. Sprejmite svoje trpljenje kakor njegov ob- jem in ga spremenite v blagoslov.
Dragi starejši bratje in sestre! Pregovor pravi: Če si sam,obišči tistega,ki je še bolj osamljen kot ti. Odprite svoje misli tistim življenjskim sopotnikom, ki se jim je iz ka- terega koli vzroka pripetilo še kaj hujšega kakor vam in jim pomagajte, prisluhnite jim ponudite jim roko ali vsaj pokažite jim svoje razumevanje.
Zadnja tolažba, ki jo iščemo v tej solzni dolini, je tista pred smrtjo. Že od rojstva ji gremo naproti, toda v starosti se bolj za- vedamo njenega približevanja. Stvarnik je razporedil tako,da se človek v starosti pri- pravlja, privaja na sprejem in premostitev smrti. Ostarelost je postopno poslavljanje od nepretrgane polnosti življenja, od ne- posrednega stika s svetom.
Navajeni smo gledati prek, toda Bog dopu- šča, bolj kot si mi mislimo, tistim, ki so bili pred nami,da nas spremljajo in varujejo na zemeljski poti.
Čim bolj naši bratje vidnega sveta pridejo do meje njihove možnosti,da nam pomaga- jo, tem bolj moramo videti božje poslance ljubezni v tistih,ki so se že srečali s smrtjo in nas onstran čakajo: svetniki, naši rajni sorodniki in prijatelji, za katere upamo, da jih je božje usmiljenje že sprejelo. K njim se dviga moja duhovniška molitev: Prosite, da postane Bog središče vašega življenja.

Velika razdalja ločuje Štajersko od Ljubljane zato sem bil resnično vesel in zadovoljen, ker je bila letos prvič v Mariboru razstava ročnih del bolnikov in invalidov, ki smo po- vezani v Prijateljstvu.
Tako sem si prvič lahko ogledal razstavo,ki me je navdušila. Mislim, da ne pretiravam, če zapišem, da je v vsakem izdelku in raz- stavi kot celoti mogoče videti veliko volje in ljubezni do ustvarjanja in življenja, ter veliko željo in potrebo po izpopolnjevanju.
Ni tako zelo hudo,če človek morda ne vidi, ne sliši, ne more hoditi, resnično hudo je, če človek ne razvija in uporablja preostalih sposobnosti in talentov, s katerimi je lahko koristen.
To resnico bi rad položil v srce in zavest tistim ljudem, ki ne najdejo poti iz svoje bo- lečine in obupa. Zdravi pa, ki se čutijo pove- zane z nami,naj ne bi šli v svojem pokrovi- teljstvu predaleč in s tem pri vsem dobrem namenu dušili človekove ustvarjalnosti, namesto, da bi jo spodbujali.
Zame je bil ogled razstave doživetje, ki se človeka dotakne in ga vodi k razmišljanju. Prirediteljem želim, da bi to zamisel še na- prej razvijali in dopolnjevali.

Jože Svečan

V prekrasnem jesenskem popoldnevu smo se bolniki in invalidi iz raznih predelov Ma- ribora napotili v baziliko Matere usmiljenja. Mnogi, ki so mogli, so prišli tudi peš.
Najprej smo vstopili v dvorano, kjer so bila razstavljena različna ročna dela bolnih in invalidnih. Te izdelke so pripeljali iz Ljubljane kjer so bili prej razstavljeni. Ko si vstopil, so te izdelki očarali. Obstala sem, ko sem videla, kaj zmorejo moji trpeči bratje in sestre. Koliko truda je bilo vloženega v to ustvarjalno delo!
V nedeljo 26.septembra smo imeli v baziliki še dekanijsko srečanje, kar je pripomoglo, da je razstavo obiskalo veliko število bol- nikov. Sledilo je somaševanje,ki ga je vodil g. Zdolšek. Po tem pa so nas razveselili še s pripravljeno zakusko. Iskreno hvaležni našim prijateljem smo se vrnilli na svoje domove.

Adela Merc

Z velikim zanimanjem sem si ogledala razne izdelke, ki so jih naredili bolni in invalidni prijatelji. Nisem mogla prikriti preseneče- nja, kaj vse zmore človek, če ima v sebi moč in voljo do življenja. Alenka mi je potrpe- žljivo in veselo razlagala, kaj vsaka stvar predstavlja in pomeni. Ta riše z nogo, dru- ga si pri šivanju pomaga z usti, umetniško narisani psički strmijo vame kakor žive po- dobe... Razni izdelki so poživili vse okrog mene,kakor bi me vabljivo hoteli predrami- ti: »To je resničnost! To je naredil človek, ki ceni in ljubi življenje...« Da, človek z »železno« voljo, ki se v veri v Boga dopol- njuje na svoj način in ne klone pred mislijo: »Ti tega ne zmoreš.« Moje oči tudi niso prezrle besed, napisanih na plakatu: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem!« Kako toplo zvenijo te besede! Prijetno je tako misel občutiti v srcu...

Štefica

Dne 2. oktobra 1982 so sloven- ski škofje na Brezjah pri Mariji Pomagaj zaključili »uradni del« Frančiškovega leta za sloven- sko Cerkev. V pridigi je ljubljan- ski nadškof poudaril: »lz naše vsakdanjosti ne sme dragocena dediščina sv.Frančiška,ki nas uči vse ljubiti in graditi vesoljno bratstvo.«
Marsikaj lepega in zanimivega smo v tem letu lahko brali ali slišali o sv. Frančišku, ki je globoko in odločno ter z velikim čutom za stvarnost posegel v takratne cerkvene razmere in v krščansko življenje. Sledovi sv. Frančiška so v tej ali oni obliki ostali nav- zoči v Cerkvi ves čas;mimo njih ni mogoče iti niti danes, pa čeprav je že minilo osem- sto let odkar se je v mestu Assisiju rodil sv.Frančišek. Nasprotno, zdi se,da rasteta njegova privlačnost in enkratnost ne samo v vrstah njegovih redovnih bratov in ses- ter, ampak celo na področju ekologije in človekovega spoštovanja narave.
Frančiškova miselnost ima svoj vpliv tudi v teologiji,saj je vedno bolj usmerjena k člo- veku (primer papeževe okrožnice Človekov Odrešenik). Sv. Frančišek tudi danes po- sega v najrazličnejše oblike apostolata, ki si prizadeva, da bi bil človek čimbolj sproš- čen in srečen v prijateljstvu z Bogom. Sv. Frančišek je postal tudi »simbol« miru in ljubezni do revežev, saj se njegovo spo- ročilo ujema z najvišjimi ideali ustanovne listine OZN (Kurt Waldheim). Tudi budisti se navdušujejo nad sv. Frančiškom, saj je zaradi preprostega in skromnega življenja ter ljubezni do duhovnih vrednot zelo po- doben Budi. Francoz Renan ni veroval, a je imel Frančiška za »edinega popolnega kri- stjana«, psiholog Freud pa ga je imel »za najbolj naravnega svetnika«. Ministrska predsednica Indije Indira Gandi pa pravi o njem takole:Posebno spoštovanje gojim do svetega Frančiška in pogosto molim nje- govo znano molitev. Njegovo življenje je stkano iz sočutja in usmiljenja do ljudi,nje- govo ime pa pomeni ljubezen do vseh živih bitij. Naš čas bi se moral navdihovati ob njegovem zgledu, da bi vsak lahko živel v miru s seboj in z vsemi, ki so okrog njega.
Papeži so bili vedno prepričani v nadnaravno karizmo Frančiškovega življenja in delova- nja, zato so ga sprejemali, odobrili njegov izviren način in vedno videli v Frančiškovem duhu nove možnosti za presnovo Cerkve in krščanskega življenja. Posebej je treba o- meniti papeža tretjerednika Leona XIII., in Janeza XXIII., saj sta bila navdušena nad sv. Frančiškom in jima je bila njegova du- hovitost še posebej pri srcu. Leon XIII. je pri sv. Frančišku našel navdihe in pobude za svojo prvo socialno okrožnico »Rerum novarum«, s katero je globoko posegel v svet delavstva in nakazal temelje social- nemu nauku Cerkve. Prav ta papež je 17. septembra 1882 razglasil leto 1882 za "Frančiškovo leto" in tako počastil sedem- stoletnico rojstva sv.Frančiška.Tudi Janez Pavel II. v mnogih priložnostnih govorih omenja osebnost sv. Frančiška, ki je »bil človek vere,v pravem pomenu besede Kri- stusov učenec, ki je bil brat z vsemi in tako zelo svoboden, ker je živel po evangeliju«. Frančiškove ideale in duhovnost skušajo danes uresničevati in živeti po njih števil- ne ženske redovne skupnosti (okoli 450) in moški redovi, od katerih so pri nas najbolj znani: frančiškani, minoriti in kapucini. Ne smemo pozabiti Frančiškovega svetnega reda, ki je bil nekoč zelo številčen tudi pri nas, danes pa ga bolj poznamo pod imenom »Frančiškova družina«. Prihodnost Cerkve je odvisna tudi od tega,koliko bodo te šte- vilne redovne skupnosti znale biti zveste Frančiškovim idealom in koliko bo zgled sv. Frančiška navdihoval življenje kristjanov.
Bistvene poteze sv. Frančiška bi lahko strnili v naslednje značilnosti njegove duhovnosti in življenja:
evangelij - že na začetku svojega Vodila in duhovne Oporoke poudarja, da je življe- nje njegovih bratov »evangelij Jezusa Kris- tusa«, bratje pa ga morajo sprejeti takega kot je »brez razlage, češ, da ga je treba tako in tako razumeti« Frančišek ne obve- zuje nikogar naj razume evangelij kot on, temveč naj ga spoznava kot ga »Gospod daje razumeti«;
cerkvenost - vse svoje delovanje, ozna- njevanje evangelija in življenja je popolno- ma podredil cerkveni oblasti, do cerkvenih predstojnikov je imel globoko in iskreno spoštovanje in vdanost. Križani Kristus mu je v cerkvi sv. Damijana razodel bistvo njegovega poslanstva: »Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev, ki se podira.« V tej prenovi je uspel, ker je svojo »mater, ka- toliško Cerkev«, ljubil z vsemi njenimi na- pakami in slabostmi;
apostolat -bistvo apostolskega delovanja je Frančišek videl v oznanjevanju evange- lija z zgledom in besedo. Njegovi spisi so polni praktičnih napotkov, kako naj njegovi bratje »hodijo po svetu«, kako naj se ve- dejo med Saraceni in kako naj oznanjajo božjo besedo, da bo »njihovo govorjenje v pridigah dobro poudarjeno in dostojno v korist in spodbudo ljudstva«. Svojo redovno skupnost je Frančišek ustanovil kot skup- nost, ki naj apostolsko živi, in jo s tem od- trgal od takratnega meniškega življenja;
bratstvo -to značilnost je Frančišek črpal iz evangelija in hotel, da se njegovi bratje imenujejo »manjši bratje«. Frančišek je sko- val bratstvo vsega stvarstva, vseh ljudi in še posebej vseh kristjanov. To bratstvo je popeljal do take stopnje,da je zapisal: »Če mati hrani in neguje svojega telesnega sina, koliko bolj mora vsak ljubiti in spoštovati svojega duhovnega brata«;
majhnost -ta je duša in pogoj pravega in trajnega bratstva.Kdor ni majhen v svojem srcu, v željah,zahtevah in potrebah, ta ne more biti »manjši brat« bližnjemu.Majhnost se kaže predvsem v iskrenem in nesebičnem služenju drugim;
skupno življenje - je za Frančiška najos- novnejši apostolat. V skupnosti lahko člo- vek dejavno živi po zapovedi ljubezni do bližnjega, v skupnosti človek vzgaja sam sebe in duhovno dozoreva. Skupnost je tisti blagoslovljeni kraj, kjer posameznik lahko doživlja resničnost Jezusovih besed: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi«;
molitev - Frančišek je molil s svetim pismom Sv. Bonaventura je o njem zapisal: »Ni bil samo molivec, ampak je bil živa mollitev.« Skrbel je za to,da delo ne bi ugasnilo duha molitve v bratih.»Molitvi morajo služiti dru- ge častne stvari«. Svojim bratom je zelo rad naročal, naj molijo tudi za umrle;
spokornost - brez duha spokornosti, za- tajevanja in premagovanja ni mogoče priti do spreobrnenja. Delati pokoro je temeljna zahteva evangelija: »Spreobrnite se in de- lajte pokoro,božje kraljestvo se je približa- lo.« Frančišek pravi: »Vse delati in ljubiti Kristusa.« Pokora mu pomeni z ljubeznijo objeti Križ;
uboštvo - je najljubša krepost sv. Franči- ška. Vsem se je odpovedal, živel v skrajni revščini zato, da bi to materialno pomanj- kanje napolnil božji Duh in bi Frančišek lažje in bolj svobodno ljubil in služil bližnjemu. Uboštvo je za Frančiška vedra,vesela pre- danost bratom in predvsem Bogu;
veselje -v preprostosti je Frančišek kazal in živel veselje, saj ga je izkustveno doži- vljal iz poznanja Boga in iz prijateljstva s Kristusom. Tudi takrat, ko je čutil v sebi in okoli sebe nešteto problemov,težav in na- petosti, je vedel,da je vedno »navzoč Bog miru in tolažbe, ki more vedno vliti v dušo mir in veselje«. Frančišek je bil glasnik ve- selega upanja, ki ga daje Križ.
»Uradni del« Frančiškovega leta se je kon- čal; vzori,hotenja in tveganja sv.Frančiška pa naj bi še naprej globoko odmevali v na- ših srcih.

p. Viktor

... hiti, da bo osrečil druge
s tem, da jim bo oznanil VESELO NOVICO.

Če bi v določeni skupnosti potrdil ti dve misli, bi me navzoči prav gotovo gledali kot kakega razsvetljenca...
Rekli bi: »Sreča? Človek je nima, razen, če jo poišče zase: vsak zase... Naj jo pač drugi poiščejo zase! Če je ne najdejo - škoda zanje! ...«
Tukaj je razmišljanje in potem poglejmo njegov sad: Nihče, ki tako govori, ni našel sreče..., vedno jim za to nekaj manjka...
Poglejmo njihove obraze: ali sije z njih sre- ča? ...
Srečo izražamo s prepričanjem; najdemo jo, če se žrtvujemo za druge... Ponavljam lepo misel Edmonda Rostanda: »Živeti po- meni pomagati živeti... Biti srečen - delati druge srečne...«
Bolniška sestra,ki se žrtvuje za bolnike - je srečna.
Družinska mati,ki skrbi za svoje otroke - je srečna.
Invalid, ki sanja le o tem, kar je v dobro bratu sotrpinu - je srečen.
Velika invalidka v Braziliji, ki jo nosijo na krajevno skupnost, da bi dosegla pravice za invalide v vasi - je srečna.
Poglejte jih - ti dihajo življenje v vsem nje- govem bogastvu. Mislite, da uspejo uiti tr- pljenju? Ne, trpljenje jih čaka kot vse ljudi, toda trpljenje jih ne stre...
Ohranjajo svoj cilj tudi v nevihtah. Popol- noma so prepričani o koristnosti svojega življenja. V njih je neizčrpen vir sreče...
Ne imejmo jih za posebneže. Vsi mi moremo tako živeti...

Odstranimo umazanijo, ki nam zastira po- gled: sebičnost...
Videli bomo,da je resnična sreča pred na- šimi vrati. Delajmo za srečo svoje družine, soseda, invalida, ki živi v naši bližini...
Kako?
Da jim naklonimo prijazno besedo,nasmeh... Tako bo naše življenje spremenjeno. Postali bomo srečni...
Ljudje, ki nas poznajo, bodo govorili: »Si ga videl? Kako se je spremenil! Sploh ga ni mogoče spoznati! Bil je vase zaprt. Nisi se mu upal približati. Sedaj je pravo veselje, če ga srečaš...«
Tako moramo živeti!
Toda nekega dne se bomo srečali z ljudmi, ki so prizadeti z invalidnostjo ali boleznijo, ki popolnoma razdira njihovo življenje... Oni so obupani...
Nuditi jim moramo pomoč. Kakor se pogu- men človek vrže v vodo,da reši človeka, ki se utaplja, moramo storiti vse,da jim damo upanje, veselje do življenja...
S svojo bratsko ljubeznijo jim bomo poma- gali razviti vse njihove sposobnosti, da se postavijo na noge... Oni bodo rešeni, mi pa srečni...
Zato torej živimo v polnosti rek Denise Le- grix: »Prava sreča je v tem, da se žrtvujemo za druge!«

Božič je... Jezus je v jaslicah.Pastirji in modri najdejo srečo ob Njem in hitijo, da osrečijo druge s svojim veselim sporočilom.
To, kar je Jezus napravil ta dan, bo delal skozi vse svoje življenje na zemlji... To bo delal do konca sveta...
Gotovo se počutimo slabotne, nesposobne da osrečujemo druge... Jezus nam ponuja svojo pomoč.
Torej zakličimo kot sv. Pavel: »Vse premo- rem v njem, ki mi daje moč...«

H. François

Diabo, 30. oktobra 1982

Iz Gornje Volte vam pošiljamo prisrčne po- zdrave;smo nekako na sredi bratskega po- tovanja po afriških državah. Po petnajstih dnevih težkega dela (sestanki in obiski po domovih bolnikov) v Kamerunu in Beninu smo že teden dni v Gornji Volti, kjer je majh- na skupina preprostih prijateljev - bolnikov pokazala veliko zanimanje za Bratstvo bol- nikov in invalidov.
Naš bratski pozdrav vsem in vsakemu po- sebej

Marie-Thérèse, Juan

Že tretje leto nam je skrbni g. župnik Jože Topolovec pripravil srečanje bolnikov, in- validov in ostarelih v Poljčanah. Dekleta so nam pripela nagelj in tako je g. župnik vedel, kdo je za maziljenje. Sledili sta sv. maša in sv. obhajilo. Po maši so nas pred cerkvijo pogostili s pecivom in dobro kapljico. Pevci so zapeli, da je bilo veselje.
Ker mnogi nismo sposobni,da bi se udeležili romanja k Mariji na Brezje, smo tembolj hvaležni vsem, da se moremo vsaj včasih udeležiti sv. maše v domačem kraju.

Rezka

Kot naročeno je bilo v nedeljo, 19. septembra popoldne toplo in sončno ko sva se z invalidko So- njo peljali proti Šmihelu v Novem mestu na srečanje bolnih, invalidnih in ostarelih.
Kmalu smo se začeli zbirati pred cerkvijo. Tamkajšnji mladinci so nas pričakali z na- geljni. Vsak je dobil lep, rdeč cvet v zna- menje ljubezni. Do treh smo se v cerkvi z molitvijo, spovedjo in petjem pripravijali na mašo, ki jo je daroval urednik Prijatelja. V pridigi nam je spregovoril o pomenu trplje- nja in o tem, kako naj zdravi skušajo razu- meti bolne in jim nesebično pomagati.
Koliko »kamenčkov« je dopolnilo mozaik naše sreče to popoldne! Trenutki vedrine, sproščenosti so kar prehitro bežali... Vsak med nami je v lepoto maše »vtkal« del sebe v pesmi, veselju, zaupanju v Jezusa... Bili smo eno! Ta edinost je dihala ves čas sre- čanja. Občutila sem ga kot klic Jezusa, ki vabi: »Pridite v objem mladosti, svetlobe, poguma...« Da, bili smo v objemu življenja - vsi, še posebno tisti bratje in sestre, ki jih je teža let utrudila in jih obogatila z iz- kušnjami. Malenkosti so lepe,zbližujejo nas utrjujejo duhovno edinost med nami. Doži- veli smo vero - Boga v ljudeh.
Bili smo deležni tudi maziljenja.Lepo petje in zvonjenje sta še povzdignili slovesnost. So- delovali smo prav vsi, vsak po svojih močeh

Po maši so nas za cerkvijo čakale bogato obložene mize. Kdor je znal gledati, je mo- gel med to množico bolnikov, starčkov in betežnih videti marsikaj.
Nasmejani in srečni,marsikdo pa tudi s sol- znimi očmi smo se v večernih urah vračali. »Takih srečanj si še želimo!«, so ob slove- su govorili ljudje in nam mahali v slovo.
Vsem, ki ste nam ta lep dan pripravili, Bog povrni!

Ani, Sonja, Marjetka

Jesen je čas,ko dozorijo sadovi našega dela in življenja. Prav je, da se Bogu zahvalimo za vse te sadove. V ta namen je bilo 17. oktobra v Mirni peči prvo župnijsko srečanje ostarelih in bolnih.
Bogoslužje je vodil urednik Prijatelja. Na začetku svete daritve pa je domači župnik Franci Levičar prisrčno pozdravil vse nav- zoče, starejše in bolne župljane, ki ne mo- rejo redno prihajati k maši.
Osrednja misel tega evharističnega srečanja je bila o smislu trpljenja božjega služabnika Jezusa Kristusa, ki je sprejel nase trpljenje zato, da ga je daroval za naše odrešenje. Zato se nanj lahko z zaupanjem obračamo ker nas popolnoma razume in pozna. V vseh preizkušnjah in stiskah življenja nam je On najbližji. Tudi evangeljska misel,da je resnično velik tisti, ki streže in vsem služi, je bila namenjena prav nam v spodbudo, da bi si med seboj pomagali In lajšali večer življenja starejšim ljudem.
Ob sodelovanju celotnega župnijskega ob- čestva,zlasti mladine in pevcev,smo se ob koncu maše še z zahvalno pesmijo zahvalili Bogu za našega sv. očeta Janeza Pavla II. ob četrti obletnici njegove papeške službe
Po sveti daritvi so župljani pripravili prigrizek da smo se malo pogovorili in razveselili.
Vsem, ki so to srečanje pripravili in se ga udeležili, naj bo dobri Bog bogat plačnik.

I. D.

V nedeljo, 26. septembra smo se na vabilo prošta Lapa ostareli,invalidi in bolniki zbrali na srečanje na Kapitlju. Prišli smo tudi iz drugih župnij novomeške dekanije.
Mašo je daroval p. Marijan Šef. Sodelovali smo pa vsi,bolni in zdravi;vsak je prispeval svoj delež in prošnjo k Bogu na daritveni oltar. Imeli smo priložnost opraviti spoved in prejeti maziljenje. Po teh zakramentih deluje Sv. Duh, ki nam odpušča, daje moč, vero, nas ozdravlja in tolaži. Spomnili smo se tudi na tiste, ki se zaradi svoje hude bo- lezni in oslabelosti niso mogli udeležiti sre- čanja; duhovno in v molitvi smo bili z njimi združeni. Cerkveni pevski zbor nam je ob spremljavi orgel zapel lepe pesmi in takó poživil mašo.
Ostareli,bolniki in invalidi se iskreno zahva- ljujemo vsem prijateljem,ki ste nam pripravili tako lepo duhovno doživetje in nam vse- stransko pomagali.
Domov smo odšli duhovno poživljeni in z lepimi vtisi.S skupnimi močmi in z ljubeznijo se dá veliko narediti!

V. P.

Res je, srečanja se ve- selimo tudi zato, ker nas povezuje pravo prijateljstvo - a višek sreče je bil v tem,da smo se tri dni združevali z Jezusom v sv. daritvi in ga sprejemali v sv.obhajilu. Prosili smo ga: »Gospod, naj spoznam tebe, naj spoznam sebe...«
Téma pogovora je bila čudovita in globoka: Delovanje božjega Duha v človeku. Kakor so darovi Svetega Duha različni,je tudi de- lovanje različno. Kdaj in kako to občutimo: mogoče v zaupni molitvi, po dobri spovedi, po obhajilu... Če radi delamo dobra dela in nas to navdaja z veseljem in srečo, je go- tovo, da v nas deluje Sveti Duh. O neka- terih darovih smo razmišljali po skupinah.
Dar pobožnosti ljudje različno pojmujejo in ga včasih zmaličijo. Živeti po božji volji in božjih zapovedih je prava pot proti več- nemu cilju, še posebno, če imamo v srcu pravo ljubezen do Boga in do bližnjega.Po- božnost mora osvetljevati luč poglobljene molitve.
Z darovanjem trpljenja in vsakdanjih dolž- nosti prejemamo moč, dar Svetega Duha. Kdo more junaško in veselo stopati po kri- ževem potu življenja, če ne tisti, ki mu je dana božja pomoč.
Daru modrosti nimajo le izobraženci, imajo ga lahko tudi neučeni,preprosti, ponižni, ki so pred svetom majhni-a po daru modrosti veliki in sveti.
Delovanje božjega Duha začutimo tudi v sočloveku. Poznam mnogo ljudi, v katerih veje božji Duh.
Upam, da skozi dolgo zimo ne bomo same- vali v svojih sobah, ampak bomo radi premi- šljevali o neizčrpnem predavanju in prosili Svetega Duha, naj nas napolni s svojimi darovi, da bomo kljub bolezni in trpljenju srečni in zadovoljni.
Ob koncu srečanja mi je rekel mladi inva- lid: »Tako sem srečen, da bi najraje ostal tukaj, kakor učencl na gori Tabor.«
Vsem prijateljem, ki za nas skrbite, se žrt- vujete in trpite, želim, da bi občutili tisto srečo, ki jo imamo bolniki v svojem srcu. Naj vas spremlja božje in Marijino vodstvo in blagoslov.
Vsem dobrotnikom na Nazarskem hribčku iskrena zahvala in na veselo svidenje v letu 1983. Ostanimo združeni v molitvi!

Ivanka K.

Prvič sem se udeležila srečanja,ki je bilo v Nazarjih. Duhovno smo se poglobili v razne pogovore in vprašanja. To je v meni vzbu- dilo posebno pozornost in zanimanje,da sem z veseljem sodelovala. No,vsak začetek je težak...
Toda pri takšnem prijateljstvu kar hitro pre- biješ »zid«, počutiš se prerojenega. Pono- vno sem si pridobila bogato izkušnjo, ki je še bolj napolnila moje srce s spoznanjem, kako potrebuje človek »izvir«, ob katerem bo čutil moč in zadovoljstvo, da je nekaj novega,vrednega spoznal. Srečna sem za- radi tega. Takšna srečanja mi pomagajo, da odkrivam samo sebe in življenje ostalih okrog mene. Bila sem deležna iskrenega zadovoljstva, ki sem ga odnesla s seboj domov. Globoko v srcu si želim, da bi to zadovoljstvo poklonila tudi tistim, ki tega ne morejo doživeti. Z mislijo sem vedno v njihovi bližini...

Štefica

Nič zato, če so bili dnevi od 8. do 10. oktobra bolj hladni in deževni, ko smo prihajali bolni in ostareli iz raznih krajev na naše srečanje. Bili smo nad vse prisrčno sprejeti pod streho nazarskega samostana.
Osrečevala nas je bližina nazarske Marije, sv. maša, obhajilo in iskrene duhovnikove besede o Svetem Duhu. Podarili ste nam bogato »ozimnico« za naš vsakdan. Zase obljubljam, da jo bom po svoji moči dopol- njevala predvsem z molitvijo, z dobrimi deli in z ljubeznijo do Boga in bližnjega.
Ob slovesu smo si zaželeli še na svidenje. Torej, ostanimo si prijatelji vse dni, naj bo med nami prava,iskrena ljubezen. Bog vam povrni za veselo in nepozabno srečanje.
Prav vsem prijateljem lep pozdrav!

Janko in teta

Zadnje čase veliko prijateljev odhaja v večni dom. To je za nas živa pridiga, da smo prah in se v prah vračamo. Morda jutri, morda čez deset, petdeset let! Spričo večnosti - majhna razlika.
Ko to pišem,praznujemo praznik poveličanih tudi tistih, ki jih ni v nobenem koledarju in njihovi življenjepisi ne bodo nikjer natisnje- ni. Prav je, da od časa do časa počastimo vse tiste svetnike, ki so živeli med nami in smo zanje prepričani, da so šli v nebesa. Tolažilna je misel, da med njimi častimo tudi svoje sorodnike, znance in prijatelje.
Dne 27.septembra nas je pretresla nenad- na smrt dobrega, poštenega, krščanskega družinskega očeta,Silvestra Baša,Zalošče 15, 65294 Dornberk. Čeprav je bil že več kot dve leti bolan, ni nihče pričakoval, da nas bo zapustil v polnosti človeških moči. Bogato je bilo njegovo življenje, ki ga je daroval otrokom, družini, Cerkvi, vasi in družbi,saj je imel odprto srce,roke in vrata hiše za vsakega, ki se je k njemu zatekel. To je zgovorno pričala množica, ki ga je 29.septembra spremila k zadnjemu počitku Med pridigo je duhovnik poudaril,da je umrl sredi dela in molitve. Čeprav je bil bolan, je še popoldne v vinogradu pomagal pri trgatvi. Ko se je zvečer spravljal spat in molil rožni venec, ga je Gospodar življenja poklical po plačilo. Bil je mož dela, molitve; predvsem je spoštoval Gospodove dni, ne- delje in praznike,saj ni nikoli delal.Sv.maša in pogreb sta bila nekaj veličastnega; kot da Gospod z vsem zmagoslavjem kliče: »Pridi, dobri in zvesti služabnik, v življenju si bil zvest, čez veliko te bom postavil!« Dragi oče, veselite se v Gospodu! Dobri Baševi družini pa naše globoko sožalje.
Ko smo imeli tridnevno srečanje v Nazarjih, od 8. do 10. oktobra,je tiho zaspal v Gospo- du naš dragi prijatelj Alojzij Zupanc, Šer- cerjeva 3, 63320 Velenje. Nič nismo o tem vedeli, saj smo pričakovali,da prideta z ženo Frančiško na srečanje,in smo se vpraševali, zakaj ju ni. Da je Alojzij odšel na »večno srečanje«, smo izvedeli šele pozneje. Tiho je bilo njegovo življenje,tiha njegova smrt, a zmagoslavno bo njegovo vstajenje; zato naj naša tolažba velja ženi Frančiški,saj se čuti sama in piše: »Ni ga več;ni ga več pri mizi, da bi z mano jedel, ni ga več, da bi z mano molil, kot sva vedno molila!« Pogum, draga Frančiška,kratko je sedaj življenjsko slovo, večna pa bo sreča v nebesih!
Francko Dolinar, Dom počitka Bokalce, 61000 Ljubljana, sem poznala že od zače- tka razvoja Prijateljstva. Takrat je živela v Polhovem Gradcu pri sorodnikih, potem se je preselila v Dom, kjer jo je 20. oktobra smrt rešila trpljenja. V mladih letih je toliko trpela zaradi mraza, da so ji konci prstov na rokah in nogah zmrznili, se ognojili in od- padli. Vse to je ni prizadelo; ostala je mo- čna do zadnjega, ko je pogumno in vdano sprejemala vse, kar ji je prinašalo življenje, in sicer več slabega kot dobrega. Bila je ne- izmerno srečna, če je lahko preživela kako uro med prijatelji. Sedaj se veseli med mno- gimi, ki jih je v življenju poznala, a so odšli že pred njo v večnost.
Ko smo ravno končali s pripravo te številke nas je pretresla žalostna vest, da je umrla Mimica Pust, pobudnica in zvesta sodelav- ka Prijatelja. O njej bomo več spregovorili prihodnjič.

Rozika

Spoštovani! Jesen je tu! Vsa lepa in dobra Natrosila nam je vsakovrstne sadeže.Bogu hvala za vso lepoto dobrote, za vse, kar nam podarjate v Prijatelju.S tem lepšate in boljšate našo pot življenja, ki pelje v nebo Starost,bolezen-je naša zemeljska prihod- nost. To je zakon življenja. Ko na naslovni strani naše drage revije Prijatelj gledam o- braze naših starih dragih mamic in očkov, mi misli hitijo nazaj v moje otroštvo.S hva- ležnostjo se spominjam vseh svojih dragih, ki so že odšli uživat večno srečo. Vem, da so jo zaslužili s svojo živo vero,upanjem in ljubeznijo do nadnaravnih vrednot, pa tudi trpljenjem, ki ga ni bilo malo.
Tudi obrazi na naslovni strani Prijatelja iz- žarevajo le dobroto. Vem, da so šli skozi viharje, pomanjkanje, trpljenje, a ohranili so, kar je najbolj dragoceno - vero v vse dobro in v to,kar je večno.Hvala vsem na- šim vernim slovenskim materam in očetom, ki so nam dali največje bogastvo - vero.
Končam z iskreno željo, da še naprej tako duhovno bogatite našega Prijatelja. Vse- mogočni naj vam podari blagoslov, varstvo in pomoč, svetost! Dobra Marijina roka naj vas varuje,vodi,osrečuje. Po njej sprejmite moj iskren pozdrav!

Angelina

Spoštovani urednik in sodelavci! Nikakor ne gre, da vam ne bi pisala, vedno se mi oglaša vest, da vam veliko dolgujem. Moja želja je bila srečati se z vami na nazarskem hribčku. Bolezen pa mi je preprečila, da bi vam skazala spoštovanje in bi osrečili drug drugega. Zaupajmo, Njegova je volja!
Tiho sem upala,da me bo kdo od vas prišel obiskat. Toda dragi prijatelji, prišli ste celo večkrat. Vaši obiski so me osrečili in pre- senetili,obogatili mojo majhnost. Hoteli ste dokazati ljubezen do bližnjega. Hvala vam! Osrečili ste me, da v večeru življenja živim za lepši in boljši jutri. Bogu hvala za življe- nje, za vse dobrote,ki jih prejemam od do- brih prijateljev, kakor tudi domačim za po- zornost in ljubezen.
Moje delo je majhno, berem, šivam, pišem in molim. Svoje trpljenje in težave darujem Bogu za vse tiste, ki se žrtvujejo zame. Kdaj pa kdaj me tudi objame samota,preganjam jo različno, včasih s kratkimi molitvami (vzdihi).
V duhu sem z vami in vas prijateljsko po- zdravljam

Kristina

Odkar smo se zadnjič videli, sem zelo osla- bela. Malo je ljudi, ki bi imeli sočutno srce do neozdravljivo bolnih.
Veliko duhovno tolažbo mi prinaša g.župnik ko me redno vsak prvi petek obišče s sv. obhajilom in tudi bolj pogosto, če želim. Hvaležna sem mu in sem tega vesela. G. župnik je že prileten, pa zelo delaven in pobožen; vidi mojo hudo bolezen, zato me tudi čudovito lepo potolaži.
Bogu sem neizmerno hvaležna za pomoč.Z njegovo pomočjo vse težave sprejemam, potrpim in spet Bogu z veseljem darujem za božje kraljestvo. Brez njegove pomoči ne bi mogla zmagovati že toliko let; bilo bi obupno. Prosim vas, da se me spomnite v molitvi, da bi imela vedno dovolj moči.
Kolikor mi je mogoče, z božjo pomočjo po- zorno in premišljeno pazim, da čas, ki mi ga je Stvarnik odločil, pravilno izrabim. Čas hiti; v bolezni,križih in težavah, sem preži- vela že sedeminsedemdeset let. Bogu sem hvaležna za vsak dan,vsako uro časa,ki mi ga podari. Želim, da bi mogla še kaj storiti Bogu in Mariji v zahvalo. Mislim pa, da ni več daleč čas, ko bom odšla tja, od koder ni več vrnitve; zgodi se Tvoja volja.
Ostanimo v prijateljstvu združeni, molimo drug za drugega,da se končno vsi snidemo pri Stvarniku v srečni večni domovini. Kot doslej, bom še vsak dan prosila za vse vaše dušne in časne potrebe. Zvesta v Gospodovi ljubezni

vaša Ana Huč

Dragi prijatelji! Hvala za pismo in fotografiji Sedaj je že jesen, a spomini na letošnje poletje, ko smo bili skupaj na morju, so še živi. Trikrat sem že bila z vami,pa mi je bilo letos najbolj všeč, ker sem spoznala nekaj novih prijateljev in nas je obiskal gospod nadškof.
Tone nam je dal na koncu pisma lepo spo- dbudo: »Slednjič naj tudi nas vse po teh sončnih dneh povezuje duh in misel prave- ga Prijateljstva.« Mislim in želim, da ne bi ostalo samo pri besedah. Vsi si moramo pri- zadevati, da bomo to misel tudi uresničevali
Prijateljski pozdrav vsem

Mira

Predragi v Gospodu! Sem naročen na verski list Prijatelj, ki ga dobivam v župniji. Po- šiljam vam resnično izjavo, za katero vas vljudno prosim, da jo objavite v Prijatelju.
Po božjem razodetju in čudežnem ozdrav- ljenju se čutim dolžnega, da se javno zah- valim Troedinemu Bogu in velikemu misi- jonarju škofu Baragu za uslišano prošnjo glede zelo nevarne bolezni na prsih. Bil sem že v velikih skrbeh, če je mogoče rak. Ker sem bil že neštetokrat po bolnišnicah, sem se preprosto zbal kakšne operacije. Po razsvetljenju Sv. Duha sem se obrnil na božjega služabnika, velikega misijonarja škofa Friderika Baraga s ponižno prošnjo, naj se me usmili in mi podeli ljubo zdravje. V ta namen sem po svojih močeh opravil devetdnevnico na čast Troedinemu Bogu in božjemu služabniku škofu Baragu v veri in upanju, da bom uslišan glede nevarne bolezni na prsih. Danes, ko to pišem, ne čutim nobene bolečine več in lahko veselo izjavim,da me je ljubi Bog uslišal na pripro- šnjo škofa Friderika Baraga.Zato bom vsak dan prosil Boga, da bi čimprej dosegel čast oltarja.

J. B., Naklo

• V petek, 10. septembra, sem si ogledala razstavo.Ko sem na izdelkih videla podpise so mi bili tisti, ki jih poznam, tako blizu, kakor bi se z vsakim osebno srečala. Zame to ni bil samo ogled razstave, bil je tudi obisk prijateljev invalidov. • Z veseljem sem prejela pozdrave s sre- čanja v Nazarjih. V molitvi sem bila z vami vsemi. Rada bi pokramljala z vami... Iskren in prisrčen pozdrav! • Imela sem srečo, da sem si ogledala raz- stavo. Vsa vesela sem šla domov. Upam, da ne bomo osamljeni, dokler bo živelo Pri- jateljstvo v taki ljubezni in požrtvovalnosti • Gospod,daj spoznanje tistim,ki te ne po- znajo,ali so proti tebi,da najdejo pravo pot • Ni mi dolgčas, čeprav sem veliko sama v sobi. Moje misli so vsak dan na nazarskem hribčku; bilo je lepo - Bogu hvala!

Mislim,da je sedaj,ko je številka že urejena težko še kaj pomembnega dodati. Vseeno bom skušal pripisati nekaj misli, saj imamo tako malo možnosti,da bi se osebno srečali
Najprej se vam hočem iskreno zahvaliti za zavzeto in dobro sodelovanje skozi vse le- to,za kar je posebno zgovorna ta številka. Toliko raznovrstnih prispevkov se je nab- ralo...Še posebej pa se želim zahvaliti šte- vilnim požrtvovalnim sodelavcem, ki poma- gate pri pripravi posamezne številke. Brez medsebojne pomoči tega dela ne bi mogli opraviti. Moja želja je, gotovo pa tudi ve- čine vas, da bi to sodelovanje nadalje raz- širjali in poglabljali. Zato vas vabim, da bi se še za naprej pridno oglašali; tudi pred- loge, ki jih imate, nam čimprej sporočite.
Večina je naročnino za letos že poravnala; ostale vabimo, naj to kmalu storijo. Če kdo ne more, naj ga ne skrbi, le Prijatelja naj s pridom prebira in ga širi med prijatelje ter moli za dobrotnike.Mi se dobrotnikom prisr- čno zahvaljujemo ter prosimo Gospoda,naj vam obilno povrne kar potrebujete. Glede naročnine v prihodnjem letu moremo, ob pogostnih spremembah cen, reči le to, da bo višja.
Skozi dve leti je Prijatelj prinašal poglavja iz knjige "V boju z rakom". Kakor je napove- dal avtor v spremni besedi, upam, da smo ob teh straneh lahko odkrili, »kaj vse more narediti Gospod v duši, ki se noče vdati v usodo, ampak mora biti na razpolago«. G. Damiensa smo mogli spremljati od začetka nenadne bolezni, skozi vse boje, padce in zmage, do njegovega končnega »da« Go- spodu. To zadnje poglavje, ki prinaša misli iz pridige,pa povzema vse, »kar si moremo zapomniti o tem življenju«. Njegovo vsta- jenje se je že začelo;naj tudi nam pomaga vstajati iz vsakdanjih preizkušenj, da bomo prišli do spoznanja: »S svojim trpljenjem pri- spevam svoj del k rasti božjega kraljestva.«
Še številne misli so vredne, da bi jih pou- daril. Naj se vsak ustavi ob tisti, ki jo bo začutil,da jo je Previdnost njemu namenila. Po Novorojenem, ki nas odrešuje, vse vas prisrčno pozdravlja

prijatelj urednik

Stanko je bil še zelo mlad, ko je že posta- jal plešast. Sošolci so ga pregovorili, da je obiskal zdravnika.
»Kako je bilo?« so poizvedovali, ko je Stanko prišel k njim.
»Ah, zdravnika sem skozi vrata samo videl pa mi je bilo dovolj; saj je sam še bolj ple- šast kot jaz. Ko bi kaj mogel, bi najprej sebi pomagal,« je odgovoril Stanko.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 17 din, letna naročnina 100 din (podporna 200 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Pozabi na dobrote, ki si jih delil,
ne pozabi pa onih, ki si jih prejel. Čisto smo pozabili na staro resnico, da človek ne more biti nič boljšega, kakor da je - dober.