Slika na ovitku: foto M. Kambič

Da, odrešenje je dar! Blagor nam, ki v moči božje milosti lahko to resnico ob- čutimo dan za dnem; občutimo v boga- stvu in tolažbi molitve, v odpuščanju in darovanju nebeškemu Očetu.
Prav nas je Oče izbral za oznanjevalce - pričevalce odrešenja. Vsakemu je dal svoje mesto in nalogo.Mnogi oznanjamo odrešenje s križem bolezni, invalidnosti; spet drugi se prepuščajo skrivnosti,po- menu odrešenja,s popolno predanostjo, službo Bogu...vsi smo na poti k cilju,vsi bomo enkrat za vselej pristali v večni domovini ljubezni in miru.
Do tega zadoščenja je še dolga pot. Zdaj nas kliče življenje, vsak danes,vsak na- slednji dan. Sveto leto je velik kažipot, vabilo za naprej.Ne smemo se ustavljati Ni nam treba iti daleč, da se srečamo z zapuščenostjo, osamljenostjo brata in sestre. Kdor odrešuje v božjem imenu, je misijonar - tukaj in po svetu. Vsi slu- žimo drug drugemu na različne načine - za čast in hvalo Bogu. Misijonarji, ki so odšli oznanjat božjo ljubezen v svet, imajo posebno milost, saj jih je Bog po- klical k zatiranim,lačnim kruha, ljubezni... Misijonarji so naša velika duhovna opora. Povezanost z njimi nam je potrebna.
Kako globok,razsežen je božji svet, vse skrivnosti v njem. Vedno znova smo jih deležni, da pa jih bomo tudi vredni, je potrebno zadoščevanje, potrpljenje, mo- litev. Kadar molimo, prosimo, utrjujemo upanje zase in za druge.Mesec oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Ko- liko topline nudi ta molitev! Ne molimo je sami, ampak skupaj z božjo Materjo in njenim Sinom Jezusom. Ali ni to nekaj velikega za nas, ki hrepenimo po Bogu, odrešenju v večnosti? Jezus nas vedno spremlja, Jezus se nam daje v hrano - zato, da naše upanje v odrešenje ne usahne...
Ne bojmo se! Res je današnji svet poln bojev,negotovosti. Toda mi,ki verujemo imamo svoj cilj - Boga in varnost v Nje- govi ljubezni! Jezus je prišel na svet,da bi nas odrešil. Veselimo se Tega! Dajmo na razpolago sami sebe Bogu in ljudem, skupaj utrjujmo vero in upanje v odre- šenje - saj je pomen - smisel božjega delovanja v odrešenju.
Od večnosti ima Bog načrt,kako bo člo- veka odrešil in zdaj ga v času uresni- čuje. Življenje vsakega človeka gre po poti,ki jo je od vekomaj določil Bog. Cilj pa je odrešenje človeka v Kristusu. To je načrt skrivnosti, od vekov skrite v Bogu (Ef 3, 9).
Krenimo torej na pot, prijatelji! Strmimo za vsem takim, kar nam ponuja vsebina neskončne skrivnosti - da bomo vredni božjih darov in božjega blagoslova v moči odrešenja.

Marjetka

OKTOBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi oznanjevalci vere,ki trpijo preganjanje, pogumno vztrajali.
Prava Cerkev je sveta, katoliška, apos- tolska in preganjana. O njenem ustano- vitelju je dejal prerok, da bo znamenje, ki mu bodo nasprotovali. Taka je usoda tudi članov Cerkve od začetka do danes ko jo preganjajo v različnih odkritih in prikritih oblikah po vsem svetu.
Za vero moramo nekaj prebiti in žrtvovati s tem pokažemo Kristusu svojo ljubezen in pripadnost. Priporočimo Njemu te, ki jih najbolj preganjajo, da bi pogumno vztrajali v pričevanju.

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi v Albaniji spet zavladala verska svoboda.
V tej zaprti južni sosedi živi 2,600.000 prebivalcev, med njimi so zastopane tri verske skupine: muslimani, pravoslavni in katoličani.
Vsemu svetu je nerazumljivo, kaj počne njihovo vodstvo. Ustava jim prepove- duje vsakršno versko organizacijo ali sodelovanje pri verskem dejanju. Koliko trpe ljudje ob preganjanju,ve samo Bog Kljub vsemu še žare v ljudeh iskre vere. Združimo se z njimi v solidarnosti in mo- litvi, da bi ostali zvesti veri v Kristusa in bi mogli kmalu v svobodi izpovedovati vero in ljubezen do Boga.

A. K.

Bolezen - pot do ljudi

Poletje se je poslovilo in prave jeseni pravzaprav še ni. Le slutnja zorenja je že prišla v čas rumenih in živo rdečih sadežev. To je čas poln skritega čara in bogastva. Zato sva tudi za to rubriko poskušala utrgati čimbolj sočen sadež...
Dolgo vam že predstavljamo ljudi, ki govorijo iz svoje duše, rešujejo razna vprašanja, osvetljujejo smisel življenja in nakazujejo dobre medčloveške odnose Takšna velika duša, vedno odprta za druge, je tudi CVETKA MUZLOVIČ, Zg. Škofije 60, 66281 Škofije.
Pri njej zelo prijetno preseneča to, da zaradi bolezni nikoli ni sama. Ne le mala Patricija,ki nama je prijazno kazala pot, in Erika, ki je čakala na pravljico, še mnogo otrok in mladih je pri Cvetki kot doma. Neizmerno jo navdušuje skrb za- nje.Želi jim dati nekaj,kar daje mladosti najlepšo in najbogatejšo podobo; želi, da bi znali ceniti Življenje in Bogastvo, ki ga nosijo v sebi.
Za bralce Prijatelja je rada spregovorila o vsem, od daljnega odmeva otroštva, do misli sedanjosti, v katere često vklju- čuje tudi skrb za Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Živahna je njena beseda, ko v pogovoru prihaja iz svojega življe- njskega položaja.
»Župnik mi je prinašal Prijatelja. Ko so mi ga brali, sem zvedela,kako napredu- jete drugod. Začela sem premišljevati, da bi se tudi z obale mogla pridružiti ši- rjenju te misli. Tu smo namreč še tako suhi.«
»Navdušil me je župnik. Zame je bilo to nekaj novega in mislila sem,da ne znam nič napisati. Toda seme, ki ga je župnik vsejal, je vzklilo in pisala sem.«
»Najprej to, da občutim skupnost. Če- prav smo ločeni z vsemi, ki jih poznamo in s tistimi, o katerih beremo, smo po- vezani v skupnosti. Pri jutranji molitvi se še posebno spomnim vseh v PBI. Ko molim, vem, da nisem sama, da gotovo še kdo moli... Včasih sem raztresena in mislim, le kaj bo ta moja revna molitev? A, če sem povezana s skupnostjo, po- tem bo tudi taka molitev prišla k Bogu - ob drugih.«
»Bolni si med seboj res lahko pomagamo Poleg duhovne povezanosti je pomemb- no tudi oznanjevanje vere. Duhovnik je često nemočen; kaj naj reče bolnemu, ko je sam zdrav...? Bolnik bolniku pa la- hko reče marsikaj iz svojega izkustva.«
»Ko njegova beseda ne more več poma gati, naj prosi Boga za pomoč bolnemu, da bi spoznal Jezusa, ki bi mu bil zgled, saj je tudi on trpel in pritegnila bi ga njegova milost.«
»Dopisovanje je povezovanje in utrje- vanje vezi. Dopisovanje pomaga... Ne bi mogla zdržati, da se ne bi tudi tako pogovarjala. Ker sama ne morem pisati, pismo sestavim v mislih,da sem priprav- ljena narekovati, ko pride kdo na obisk in mi pismo napiše.« »Ko bi jaz imela malo tega razuma,« občudujoče pokima proti Cvetki njena sestra Zora. »Oh, ti imaš pa zdrave roke,« jo brž potolaži Cvetka. »Vsak ima, kar je prejel. Midve se lepo dopolnjujeva.«
»Prvič me je spremljala velika bojazen, da ne bom nikogar poznala. A takoj mi je bilo tam lepo.Že v pozdravljanju sem začutila bratovsko povezavo. Veste, bila sem tako navdušena, da bi v tisti družbi kar zmeraj ostala.«
»Všeč so mi bili govori, pogovori in lepe misli na življenje...Najlepše na srečanjih pa je, da si enak med enakimi. V taki družbi začutiš tudi božjo navzočnost, duh ljubezni. Tega ni povsod.«
»Da, najprej zato,da se bolniki spozna- mo med seboj. Kajti, človek bolj občuti sebe,če je drugim enak in se bolj zave, da zmore še kaj doseči tudi z lastnim prizadevanjem. Ko gremo ven, se hkrati tudi ne čutimo več tako drugačne od zdravih in zdravi imajo priložnost videti, da invalidi in bolniki nismo le ubogi,ubo- gi... Tudi sorodniki doma bolnega lažje sprejemajo, ko doživijo, da se prijatelji zanimajo zanj. Moramo se srečevati, da se bomo spoznali v pravi luči. Za to je treba tudi moliti.
Še za nekaj so potrebne naše skupne ure: da se širi evangelij in da se dvigamo v veri. Tako smo na tridnevnih srečanjih deležni globokega stika s prijatelji in Bogom.«
»Predvsem v župnijah, kar ponekod že kar dobro teče. Je pa za vsako župnij- sko srečanje treba seveda nekaj žrtvo- vati.Povsod žal še ni navdušenja,ostaja le pri besedah. Vem pa, da bi mladina bolnim in ostarelim prišla pomagat. Vi- dela sem jih na Brezjah...Cerkev po njih razveseljuje bolne.Laiki po župnijah vse preveč čakajo, da se nekdo drug loti tega problema.Zato bi rada rekla duho- vnikom v pogum, naj bodo vsaj oni po- budniki... Tudi v veroučnih skupinah naj veje Kristusov duh,da se pokaže to,kar se uči.Drugače ostane le pri besedah in misli počasi splahnijo. Če se lotimo dela bo nekaj ostalo.«
»Vsak, ki se čuti kristjan, je pokilcan k temu delu. Vsi smo odgovorni. Kjer je ljudstvo mrzlo, se je treba še posebno zavzeti,da bi zavel veter topline. Torej, spodbude, trud, žrtve, da se bodo v domačih župnijah lahko zdravi naučili gledati in spoštovati invalida prav tako kot tiste, ki normalno hodijo okrog. O tem bi morali še večkrat govoriti in pi- sati. Ven iz preteklosti je treba...«
»Vsa moja leta se družim z mladimi. Če imaš ljubezen do njih,radi pridejo. Sama v mladosti dostikrat nisem imela roke, ki bi mi pomagala. Vem pa, da najbolj ostane v življenju, kar otrok dobi v do- živetjih prve mladosti.Človek v življenju najbolj pogreša to, česar mu tedaj niso dali. Zato jim rada pomagam in svetujem Pridejo pisat veroučne naloge, igram se z njimi, vmes pa povem kaj vzgojnega. Nekaj se tudi jaz naučim od njih.«
»Čutim, da otrokom koristim,sicer bi bili še brez tega. Lepo je, ko jim pomagam in ob tem kar pozabim, da sem bolna... Najbolj se jim približam, če se zanimam za njihove stvari in za šolo. Tudi oni mene jemljejo normalno. Vsakdanje jim je to, da rabim pomoč in nič posebnega ni vprašanje, če mi lahko kaj pomagajo. Preprosto spoznavajo svet bolnih in ga sprejemajo,kot je treba.Radi prisluhnejo če jim pripovedujem o bolnih. Menim,da je pri otrocih potrebno začeti in storiti vse za dobre medčloveške odnose.«
»Ostanejo zvesti tudi kasneje, čeprav pridejo bolj poredko. Pridejo, ker so ne- kaj prejeli. Veste, to je kot kvas. Tudi spomin se oglasi. Mnogokrat slišimo, da se z mladimi ne splača truditi,da so pre- več popustljivi. Ni tako! Če v mladega vsadiš nekaj dobrega, bo nekoč vzklilo. Noben trud ni zaman, samo vztrajati je treba.«
»Bil je čas po prvi svetovni vojni. Imam štiri sestre in vse smo imele težko mla- dost. Hodila sem v italijansko šolo. Le doma in v cerkvi smo govorili po doma- če. Župnik je otrokom posojal drobne knjižice. Kako rada sem se učila naše drage slovenščine iz njih. Po šoli sem ostala in delala doma. S kolesom sem vozila sadje in mleko v Trst. Prehladila sem se...«
»Da,sklepna revma. Pri šestnajstih sem bila že odrasla, močna. Začeli so me boleti sklepi in moči so pojenjale. Imela sem močne bolečine. Nobeno zdravlje- nje ni pomagalo. Obležala sem. Počasi so se mi moči spet toliko vrnile, da sem se izučila za šiviljo.Deset let sem šivala za dom, sorodnike, znance... Deklice so se hodile učit šivanja k meni. Nato se je bolezen spet pojavila. Opešale so mi roke,oči in ostala je večja invalidnost.«
»No, kljub vsemu sem se vedno znala nekako zaposliti in dnevi so bili in so tudi danes ponavadi kratki. Človek mora biti v najrazličnejših življenjskih razmerah pripravljen spolnjevati svoje krščansko poslanstvo. Spomnim se, kako mi je ta- krat rekla znanka: 'O, uboga, koliko de- narja bi zaslužila svoji mami, če bi bila zdrava.' Koliko zdravih gre in na starše pozabi... Sreče ne prinese denar,ampak to, kar spoznaš, ideal.«
»Tu živiva s sestro Zoro, ki je že dolgo vdova. Nima svo- jih otrok, ima pa mene... Po- maga mi,odkar sem zbolela«
»O, če ni moje Cvetke,ni nič« se tokrat smejé odreže Zora. »Vse se pogovoriva Veste, imam dar poslušnosti, Cvetka pa dar ukazovanja, ha, ha...«
»Zora vedno čaka,da jaz odločam, a to ni prav in često se opominjam, da ne smem biti preveč ukazovalna in 'tečna'. Zelo se razumeva, ker znava gledati druga drugo, ne le sebe.«
»Sama od sebe ne bi mogla nositi tega bremena. Pomaga mi vera in sodelova- nje z božjo milostjo. Toda, to ne pride kar tako... Moramo se potruditi v svoji veri, potem Bog pošlje milosti, razsvet- ljenja, spodbude. Veliko mislim na druge bolnike, posebno na malo prijateljico Eleno, da bi rasla v božji milosti. Tudi v molitvi dobivam moč. Zadnja leta po malem molim ves dan...«
»Po vsem svetu grem. Svet je pa velik... Dosti dela imam. Posebno rada obisku- jem misijonarje. Ko mi berejo o njih, si zapomnim,kje delujejo. Sušnika poznam celo osebno. Skupaj z Zoro pa še rajši zapojeva, kot moliva, posebno Marijine pesmi. Vsak dan pojeva tudi hvalnice in večernice.«
»Prijatelj je zelo koristen, pa Ognjišče, da se kaj naučim in potem laže pomagam mladim.«
»Rada bi, da bi se po tem pogovoru z našega konca še kdo oglasil in poiskal stik s Prijateljstvom. Gotovo je še dosti bolnikov, ki še niso šli ven, ne iz hiše, ne iz sebe... In rada bi, da bi se oglasil tudi kdo, ki je pripravljen bolnim poma- gati. Nihče naj se ne zapira vase.Treba je svoje življenje dati v promet, za po- trebe bratov in sester...«

Veliko je zajela Cvetka iz svojega stu- denca za ta zapis. Ob njej je lahko ve- rjeti, da je vsak človek za nekaj poslan Samo ljudje bi se v drvenju skozi življe- nje morali večkrat ustaviti in opaziti kdaj tudi kakšen 'semafor',pa naj se imenuje Cvetka ali kakorkoli že...

tekst: Kati, foto: Jože

»Gospod, prosim Te, osvobodi me vzne- mirljive skušnjave, da bi imel bolezen za prazno, brezvredno izgubljanje časa.
Gospod, naj se spominjam, da moram življenje,ki mi ga daješ, sprejemati brez zagrenjenosti in tožba. Moram si prido- biti popolno soglasnost s teboj. Da, moj Bog, dobro je zame, da sem bolan; ti želiš,da te tako ljubim. Ne smem čakati na negotov jutri, ne smem se prepuščati sanjarjenju ali obžalovanju; bolan sem, bolan ti služim. Rad bi te ljubil - ali naj čakam na okoliščine, ki se morda nikdar ne bodo dogodile? Ali naj te ljubim po lastnem okusu ali pa naj ti služim tam, kjer me ti hočeš imeti?

Gospod, nočem izgubiti svojega življe- nja, ki ni razvrednoteno, če sem bolan. Napolniti ga želim do vrha s tvojo mi- lostjo, da postanem pripravno orodje v tvojih rokah. Sprejeti bolezen, veselo darovati svoje bolečine! To ne zahteva več kot minute časa, toda ta minuta velja več kot življenje, o katerem sem sanjaril, ki bi lahko bilo (brez dvoma) lepo - če ne bi ti zame izbral drugega, še lepšega življenja.«

p. Peter Lyonnet, DJ

Kdo naj pomaga današnjemu človeku?

Ko se sprašujemo, kdo naj pomaga današnjemu človeku, smo vse preveč v skušnjavi, da začnemo naštevati najprej družbo, organizacije, državo, občino itd. Ko pa smo sami v stiski in potrebujemo pomoč, se tako pogosto pritožujemo, da je iz- kazana pomoč tako neosebna, hladna, neprizadeta. Morda prav zato,ker se vse premalo zavedamo, da mora pomagati človek - organizacija, da je v središču vedno človek, da sem jaz tisti, ki mora pomagati. Ne morem se skriti za okvir družbe, organizacije - tisti, ki išče po- moč, se mora srečati s človekom, pa čeprav dela ta morda v službi kakšne organizacije.
Struktura družine v današnji družbi se spreminja, spreminja pa se v njej tudi zavest,da je družina na prvem mestu po- klicana pomagati svojim članom v stiski in skrbeti zanje.Ravno ob pomoči priza- detim članom družine se izkaže zrelost družine - ali je sposobna ob tej dodatni obremenitvi rasti. Če je družina zrela, bo bolezen enega člana družino še bolj povezala med seboj, bo prizadet otrok v družini v vseh prebudil skrite zaloge ljubezni,ki je brez tega otroka morda ne bi nikoli odkrili... star, betežen človek v taki družini bo vsem pomagal, da so še boljši.
Tudi za vzgojo otrok je medsebojna po- moč v družini neprecenljive vrednosti. Ob tem se oblikuje otrokov čut za bistvene vrednote v življenju, za pomoč slabot- nejšim in pomoči potrebnim-v nasprotju s splošno veljavnim kriterijem v svetu, po katerem velja nekaj samo tisti, ki je močan, zdrav, mlad, ustvarjalen.
Včasih pa ob bolezni enega člana ali ob kakšni prizadetosti ali kakršnikoli drugi težavi družina skoraj razpade in se ne- nadoma pokaže v vsej svoji nezrelosti. Morda se je do sedaj spretno skrivala za krinko urejenosti, zdaj pa gre nena- doma vsak po svoje in noče o drugem, posebno tistem,ki potrebuje pomoč, ni- česar slišati. Neredko se zgodi, da žena bolnega moža, ki še ni popolnoma zdrav za delo in bi potreboval še malo nege doma, noče vzeti iz bolnišnice domov in pravi: »Domov hočem zdravega moža. Toliko plačujemo za socialno zavaro- vanje, torej je družba dolžna skrbeti za njegovo nego, dokler ne bo popolnoma zdrav« Ta žena pozablja, da še tako do- bra bolnišnična oskrba ne more nadome- stiti domače nege, v katero je vključen ves osebni odnos bolnikovih domačih, vsa njihova ljubezen. Te pa ne moremo dobiti z receptom na socialno zavaro- vanje.
Žal se sosedje v mestih med seboj ve- dno manj poznamo. V blokih in stolpni- cah ne vedo ljudje niti tega, kdo so nji- hovi sosedje, kaj šele, da bi vedeli tudi za njihove stiske in potrebe. Morda pa je v moji neposredni bližini kdo, ki mu jaz lahko mimogrede pomagam? Morda star človek,ki mu je treba tu in tam pri- nesti kaj iz trgovine, morda včasih po- paziti na dojenčka pri mladih zakoncih, ki nimata nikogar, da bi mu za uro ali dve izročila otroka v varstvo. Morda je v naši bližini kroničen bolnik, negiben, ki bi mu pogovor sem in tja dobro del. Še in še bi lahko naštevali oblike pomoči v naših medsoseskih odnosih.
Pomembno je, da prebijemo led, da se končno otresemo načela, naj vsak skrbi samo zase. Poskusimo navezovati stike ob kratkih srečanjih na stopnišču. Nič ne stane, če koga prijazno pozdraviš in z njim spregovoriš nekaj besed. Morda bodo prav te besede most človeku, ki potrebuje pomoč.
Ni prav,da se v župniji srečujemo samo pri maši in drugih verskih obredih. Svoje krščanstvo moramo živeti polno v vseh razsežnostih, prav posebno tudi v raz- sežnosti pomoči in skrbi za sožupljane - diakoniji. Končno smo drug za drugega odgovorni.
Ali sploh vemo, kje v naši župniji so bolni, prizadeti, ostareli ali drugi, ki kakorkoli potrebujejo pomoč? Včasih se zdi, kot da jih nočemo videti, kot da je za nas župnijsko občestvo samo tista skupina ljudi, ki se zbira pri nedeljski maši. Lah- ko se vprašamo: »Kdo je kriv, da v tej skupini ni več invalidov, več ostarelih?«
Prav je, da odpremo oči in ušesa in bu- dno pazimo,kdo v naši okolici potrebuje pomoč, da se skušamo vživeti v vsake- ga, ki ga srečamo in ga vprašati ne sa- mo: »Kaj ti manjka?« ampak predvsem: »Kako se počutiš?«. In prav je tudi, da se vsakdo od nas čuti vedno tudi ose- bno poklicanega, da priskoči na pomoč.

dr. M. K.

Kaj pravzaprav pomeni "moliti"?
Molitev je pogovor z Bogom, tako približno, kot se mi pogo- varjamo s starši ali prijatelji, toda to je le nekaj posebnega. Bolj prisrčno, če poleg tistih molitev, ki smo se jih naučili, vključimo še svoje misli. Poleg tega je pogovor npr. s starši lažji,saj vem,kako naj jih nagovorim, vem, kaj jim bom rekel in najbolje povedal. In na vse dobim večinoma tudi odgovor.Pri molitvi vsega tega ne vem tako natančno. Če je molitev pogovor z Bogom, tedaj bi mi moral Bog kdaj tudi odgovoriti. Če pa pos- kušam moliti,ga ne vidim in ne slišim; tedaj tudi ne vem prav dobro,kaj naj mu povem.
Veliki filozof Wust je na smrtni postelji na- pisal poslovilno pismo svojin študentom. V njem je sporočil spoznanja, ki si jih je pri- dobil v svoji dolgi hudi bolezni. Spoznanja se nanašajo predvsem na molitev:»Molitev kot zadnja dojemljiva vdanost naredi bol- nika mirnega, otroškega, objektivnega... Velike stvari našega zemeljskega življenja so podarjene samo tistim velikih duhovom, ki molijo. Najbolje pa se naučimo moliti v trpljenju.« Peter Wust je v svojih dolgih mesecih bolezni veliko molil.
Vemo,da to ne uspe vsakemu bolniku. Ve- dno in znova pridejo bolnikom na ustnice besede: »Ne morem več moliti« S tem ho- čejo očitno reči, da so pred boleznijo mogli bolje moliti in jim je sedaj to težko ali celo nemogoče. Bolečine in slabost,strah in de- presija često zmanjšajo fizično in psihično zmogljivost in pripravljenost k molitvi. Vse- kakor v mnogo primerih ni več moč tako moliti,kot je bilo to mogoče v zdravih dneh Tu je pravzaprav vsa težava. Bolniki naj bi tako molili, kot so molili kot zdravi. Neka- terim to uspe, mnogim ne.
Izkušnja uči, da je zmotno mnenje: »Sedaj nimam časa za molitev, toda gotovo bom molil,ko bom bolan in star.« Kdor ni nikoli v življenju molil, ta se ničesar ne domisli, kaj naj bi molil, če oslabi od bolezni ali starosti Tisti pa,ki je vse življenje cenil molitev kot »dih duše«,ta v dneh bolezni in starosti ne bo ostal brez pomoči in tolažbe, ki jo dá molitev. To velja tudi tedaj, če koga mori zavest: »Prej sem lahko molil, sedaj pa ne več ali vsaj ne tako dobro.«
Mnogim ljudem, predvsem hudo bolnim, je molitev v obliki vzdihljajev dobra pomoč. Tukaj molitev nima določenega besedila. Molitev pride kot vzdih srca: »Moj Jezus, usmiljenje!« »Moj Gospod in moj Bog!« »Go- spod,če hočeš,me lahko ozdraviš!« »Gospod reci samo eno besedo in bom ozdravel!« Če so bolniki zmožni, da molijo svojo obi- čajno vsakdanjo molitev,tedaj dobi v bole- zni drugačen prizvok: »O, Gospod, to noč si me tako očetovsko varoval...« se ne da tako lahko izgovoriti po dolgi prečuti noči, ki je potekala v osvežujočem spanju.Bolnik bo večerno molitev:»V tej noči mi bodi za- vetje in moj čuvar« govoril z večjo goreč- nostjo in bo vsebino molitve čutil resneje kot zdravi.
Često se izkaže rožni venec kot prilika, da dobimo med boleznijo močnejše nagnjenje k molitvi. Predvsem nudi »žalostni del« ro- žnega venca bolniku priliko, da vidi zvezo med svoje stisko in stisko Gospoda, pove- zanost svoje lastne bolečine z Njegovo, povezanost svojega križevega pota s Kris- tusovim. In če zmanjka moči,kot često to- žijo bolniki,da njih prsti ne morejo prebirati jagod rožnega venca,in če ni moči za pre- mišljevanje posameznih skrivnosti, tedaj vsaj radi držé rožni venec v rokah. Spoz- najo zaupanje, ki ga je nekoč izrekel hudo bolan človek: »Trdno se oklepam rožnega venca«.
Mnogim bolnikom se ponudijo drugi, da bi molili skupaj z njimi, glede take pomoči pa je treba biti previden -le tedaj smemo mo- liti z bolnikom, če to izrecno želi ali je to dogovorjeno.V glavnem pa ne sme molitev s hudo bolnim dolgo trajati,molitve naj bo- do le kratke, govorjene s poltihim glasom.
Dobro je, če vključimo v molitev bolnikov svoje skrbi, zadeve Cerkve in sveta. Ne le zato,ker imajo bolniki več časa za molitev, temveč,ker so Gospodu s svojim trpljenjem bliže. Bolniki vidijo probleme in stvari znatno bolj jasno kot oni, ki jim je bolezen nezna- na. Bolniki nam pomagajo s svojo molitvijo, molitev bolnikov utrjuje upanje - njim in za nas vse.

F. K.

Začenja se novo študijsko leto. V počitni- cah ste si nabrali novih moči in se obogatili z mnogimi življenjskimi izkustvi.Sedaj pa se vračate k resni pripravi na svoj življenjski poklic.
Mlad človek pogosto ne jemlje študija res- no in odgovorno.To mu je v poznejših letih večkrat žal, ker nima več priložnosti, da bi zamujeno nadoknadil. Občuti, da mu veliko manjka in da bi svoje poslanstvo laže op- ravljal, če bi svoja študijska leta bolje iz- koristil. Kar kdo seje, to bo tudi žel. Seje se spomladi, v mladosti. Če setve ni, ali je pomanjkljiva, ni kaj pričakovati.
Ker pa je študij tudi breme, ki je včasih težko, bo laže, če ga bomo skupno nosili. Bolniki in invalidi smo vaši zanesljivi pomo- čniki. Podpirali vas bomo z vsakdanjo moli- tvijo in svojo življenjsko daritvijo. Saj tudi nam velja Jezusova beseda: »Vi ste sol zemlje in luč sveta.«

D. K.

Vstani in hodi

Iz leta v leto se bolj zavedamo, kako je tudi pri nas potrebno širiti in poglabljati gibanje Bratstva. Da bi si za to odgovorno nalogo nabrali novih moči,spodbud in smernic,smo se štirje zastopniki iz Slovenije udeležili Evropskega zbora Bratstva bolnikov in in- validov. Bil je od 16. do 22. julija v Apos- tolskem centru Sameiro nad mestom Braga na Portugalskem.
Mnogo smo videli, slišali in doživeli v tistih dneh in pisanje se kar samo vsiljuje. Ven- dar bo to le kratka ponovitev doživetja.

Med kopico popotnih spominov ne bi mogla pogrešati najdražjega - postanka v Lurdu in Fatimi.
V Lurd prispemo v najhujši vročini. Seveda gremo najprej k votlini. Tu človek ustavi korak in sklene roke. Čisto nekje na dnu se zgane varen domač občutek. Potem si og- ledamo vse lurške bazilike. Hlad in zamolkli mir svetišč nam dobro dé. Mrak trga le ve- čna lučka nad tabernakljem in sonce skozi barvasta okna. Nebesa v malem... Za po- koro se povzpnemo še po strmi, kamniti po- ti do prve postaje križevega pota. Zvečer se pridružimo množici pri večerni procesiji. Trepet prižganih sveč, pesem in molitev - tudi v slovenščini - in vsak romar s svojo mislijo, ki hiti k nebu. Še opolnoči smo pri votlini. Težko je moliti, tišina je presloves- na. Samo strmimo in tiho občudujemo tisto »nekaj« mimo kipa, skal in sveč, mimo za- maknjenih obrazov... Stežka se poslovimo.
Sedemnajst ur poti in ustavimo se v Fatimi Davni sen se je izpolnil. Pozdravimo Marijo v cerkvi, nato še v kapelici,kjer so pravkar pričeli moliti rožni venec.Fatima deluje zelo preprosto. Prav zato nam je tako hitro pri- rasla k srcu. Ima nenavadno moč. Telo ti postane nepomembno, duša pa zaživi na široko... Zvečer dolgo ostanemo v kapelici Nebesa so tu pustila sledove trajnih darov Prenočimo v avtomobilu. Zjutraj smo pri maši. Od Fatime se poslavljamo dolgo,tiho, vsak s svojimi mislimi. Nebeška Mati pa os- taja z nami. Kako zelo ljubi človeka, to je še v Fatimi težko dojeti.
Ustavimo se ob Atlantskem oceanu. Veliko ime in veliko slane vode...
Končno smo med znanci, prijatelji. Sprejem in pozdrav po dolgi poti je tak, da se po- greznemo v eno samo zadovoljstvo. To je zadovoljstvo človeka, ki je doživel mnogo lepega.
V nedeljo zjutraj pričnemo delati. Poslušanje in obravnavanje tem, vprašanja in odgovori, izmenjava mnenj... Urnik je bil vsak dan tako poln, da smo »neuradno« klepetali le med obedi in zvečer.
Glavna tema zbora je bila evangelizacija.Kratek po- vzetek: »Odločili smo se govoriti o evangelizaciji, da bi se še bolj zavedali, da imamo krščanske korenine in bi v nas bolj oživela vera. Tako bi našli trdnejši stik z Bogom in z njim res tudi živeli.
Evangelij je namenjen vsem,tudi bolnim, in vsak od nas se lahko po svojih močeh po- trudi za življenje po njem.Vsak lahko odpre svoje roke ali svoje srce bližnjemu.
Evangelij, to je vesela novica, je prihod Boga v zgodovino človeka. Veselo novico je Kristus najprej zaupal apostolom, njihovi nasledniki, pa tudi vsi ljudje imamo poslan- stvo: oznanjati evangelij svetu. Evangeli- zacija je torej delo vse Cerkve, delo vseh, ki so prejeli božjega Duha.Ta Duh poživlja, dviguje, in odpira tudi skupnost Bratstva, da je razlito preko meja držav, jezikov, preko zdravja in bolezni...
Duh Bratstva tako razlit na svet in v srca ljudi, kli- če skupnost, da sprejema sadove,ki jih ponuja Jezus in jih deli naprej. Vsak v Bratstvu naj torej veselo novico najprej išče in sprejme, potem pa oznanja in razo- deva drugim. Saj nam tudi geslo in temelj- na ideja Bratstva govori: »Vstani in hodi!«
Dvigni se tudi ti iz svoje zaprtosti vase, pojdi do brata in mu pomagaj, da še on »vstane«. Poklican si,da evangeliziraš! Naj ti bo začetna ideja Bratstva kakor koreni- na, iz katere vse dobiva življenje...«
Vsebina te in drugih tem bo podrobneje objavljena še v nekaj prihodnjih številkah Prijatelja, da bodo misli zbora ostale dalj časa žive in obrodile več sadu. Naj nam pomaga tudi božja milost, da bi se lahko vsak znašel v skupnosti gibanja,ki ga krepi Duh našega brata Jezusa Kristusa.
Obogateni z novimi spoznanji,vtisi in pove- zanostjo se poslovimo. Spet smo na dolgi poti. Čudovite so slike ob njej. Žitna polja, zelenje, sončnice, strnišča, na njih tropi ovac... V mestih pa občudujemo čudovito arhitekturo.
Veliko bi lahko še dodala. Toda sveta,barv in prijateljstva ne moreš opisati. Treba je že veliko truda,da se dokoplješ do spozna- nja - toliko lepote in ljudi je razsejanih po svetu zato, da je življenje tudi zaradi tega vredno življenja.

Kati

Kot ena smo družina -
pri Mariji - tu na Brezjah zbrani -
in vsi utripi naših src,
prelivajo se v harmonijo,
ki Njena materinska -
jo ljubezen hrani.

Da bo jubilejno leto Kristusove smrti,
rodilo svetu luč spoznanja:
»Le v Bogu - po Mariji,
rešitev našlo sprto bo človeštvo -
in cilj -
in smisel -
našega življenja!«

Cili Kodričeva

(Povest o svetlobi sence)

Prepir z zetom je mater Alešo tako potrl, da se je iz popoldanskega dremeža zbudila zbita kakor po tistem večeru v Nemčiji, ko je zalotila Marjano v ljubimčevem naročju. Ni imela več obstanka. Prostori in predmeti v njih so se ji odtujili. Zdelo se ji je, da so stene prelepljene z opomini na njen naslov: ODIDI ŠE DANES - ŠE DANES... Ko je sedla v kuhinjski kot, jo je nekaj odrivalo in na- ganjalo kakor tujca, ki se predolgo mudi, in sklep je dozorel.Janjo je prosila,da bi jo še do večera odpeljala k Darji. »Lahko,mama, saj je sobota, ampak zmenili sva se za ju- tri...,« »Že, ampak Darja me potrebuje.«
Preden je odšla, se je zet, ki je bil že po- učen, sladko prismejal v kuhinjo, kakor da bi bila šele prišla po težkem pričakovanju. Materi pa je bila vsaka njegova posladka- na beseda igla v srce ali kakor predsmrtna jed obsojencu...
Ko sta v rodni hiši potrkali, jima je odprla neznana deklica, očitno učenka, ker je bila v frizerski halji. Povedala je, da mojstrica pravkar končuje pričesko stranki, ju odve- dla v stanovanje, nato pa prišla prosit za malo potrpljenja. Nekam dolgo sta sedeli sami in se razgledovali po novostih v hiši.
Končno se je le prikazala Darja. »Dober večer obema! Nič ne morem zato, da sem vaju takole sprejela in sta me čakali kakor potnik v čakalnici na vlak...Če bi me obve- stila vsaj z dopisnico,bi se primerno pripra- vila. Tolaži me to, da si prišla na svoje...« »Na svoje? Nimam tega občutka, saj sva z Janjo opazili celo vrsto sprememb v hiši in zunaj nje.« »No, seveda, tega je res kar precej...« »Kje pa imaš svoje ljudi?« »Vili ima popoldansko izmeno in pride ob dese- tih, Staša je zunaj po opravkih, Maja pa tiči v svoji sobi in kuha rilec...«
»Ja,če bi zdaj oče vstal iz groba,bi se naj- brž ne spoznal več...« Janja je pristavila: »Nekaj je pa le ostalo: mamina firma pri hiši...Pa zakaj ne opraviš mojstrskega izpi- ta? Mama ne bo večno živela...« »Zato, ker je takole tudi dobro, že zato, ker mamina firma privablja vse stare stranke.« »Razen tega pa, kakor razberem, delaš kar naprej. Ni to prehudo? Ali ti je treba tako garati? Videti si zelo utrujena, vsaj ta hip se mi kar smiliš...« »Konkurenca me je pahnila v to, nič drugega.«
In začela je pripovedovati o tem, kako se je spremenila v navadno sužnjo svojim trem »pijavkam«, ki ji pijejo kri. O možu je rekla, da je vedno poln raznih zamisli, da so naj- prej kupili široko limuzino,zaradi tega pa so morali razširiti privoz h garaži, v ta namen pa so morali dokupiti lep kos zemljišča, po- dreti stari oporni zid in na novo sezidati lepšega... Z vsemi izboljšavami in nakupi novega pohištva je upala utrditi družinske vezi, toda vse kaže, da je njeno garaštvo zaman, kakor v vodo vržen denar... Vse to so sicer hoteli imeti,s srcem pa tega nihče ne zna ceniti,zato je do konca razočarana saj družinskega sožitja že lep čas ne poz- najo. Kaj naj tedaj še pričakuje od življenja? Kljub njeni dobri voiji gre vse narobe kakor voz, ki se nezadržno pogreza v blato...
»Pa kaj je s temi tvojimi 'pijavkami', kakor jih imenuješ?« »Oh..., najraje bi molčala. Najhuje me žre Maja.Malo preden sta prišli sva se spet sprli, zaprla se je v svojo sobo in najbrž je ne bo na spregled do jutra.Od- kar se je vrnila iz Švice, ni za nobeno rabo Tam se je do kraja uničila s svojim načrt- nim stradanjem zaradi linije.S hipofizo si je nakopala pravo katastrofo; nenadoma je ohromela, da se ni mogla več gibati. Brzo- javno so nas obvestili,da naj jo nujno vza- memo domov. Staša je šla ponjo. Našla jo je tako izčrpano, da jo je iz letala z lahko- to kakor otroka prenesla v očetov avto... Potem, ko so jo nekako rešili, je pa začela nenasitno jesti, kot da hoče nadomestiti vse zamujeno, zrediti se pa ne more niti za dekagram. Tenka kakor je, se še zmeraj zgleduje po lepoticah z jadikovanjem, da nima drugačnih staršev. Za maturo se nič več ne zmeni, tu pa tam namaže in objavi kakšno modernistično pesem brez repa in glave. Včasih se mi zazdi, da je malo trče- na...«
Darja je umolknila, obiskovalki pa sta tudi molče pričakovali, da bo še kaj povedala v svoje olajšanje.Tišina teh trenutkov je po- stala skoraj toliko mučna kakor na kakem sestanku, če kdo zine kaj takega, da se vsem zadrgnejo grla.
»In kaj bo iz nje? ...« je zavzdihnila mati. »Za pomožno delavko gre lahko, saj z gi- mnazijo brez mature ni za kaj drugega...« »Kaj pa Staša in njeno pravo?« »Študira in ne študira. Tudi ona me je razočarala. Le- tos pavzira, ker ni izpolnila pogoja za vpis v tretji letnik. Za povrh mi ga pa svira še Vili...« Spet je umolknila. Tokrat je tišino prekinila Janja: »Daj no, daj! Menda ne mi- sliš reči,da ti skače čez plot?« »To, to, kaj pa drugega.Kadar moškega začenja grabiti druga puberteta, mu je vsakršno sprene- vedanje dobro, pa če je še tako piškavo. Čedalje pogosteje hodi 'ven' s tako neum- nimi izgovori, da mu še resnih ne verjamem Dobila sem celo 'iskreno' anonimno pismo. Sem se pač postarala in apetit ga žene drugam...«
Zdaj se je je lotila mati. »Nisi ga znala ob- držati. Svoj kup težav rešuješ z napačno taktiko. Namesto, da bi se bolj posvečala možu in dekletoma,se zatekaš v svoj salon in trpiš kakor školjka na morskem dnu...« »Saj vem,saj vem, ampak nimam več tiste moralne moči, da bi jim bila kos. Oropana sem vsakega upanja, da bo kdaj bolje...«
Ponovno je umolknila. Vse tri so nekako otrpnile pod težo bridke usode,ki ji je Darja apatično nastavila hrbet. Potem se je pa iz matere utrgala beseda,ki jo je brž po iz- reku obžalovala: »Vsa tvoja nesreča izvira odtod,ker se nisi poročila iz ljubezni...« »Saj mogoče niti ne veš vsega o meni,čeprav si mi mati.Pač nisem rojena pod srečno zvezdo kakor ti,Janja. Prihranjene so ti bile mlado- stne stiske, študirala si, se srečno omožila in giblješ se v izobraženih družbah...,skratka dosegla si vse. Meni pa se je vsaka riba sproti izmuznila iz rok. Ker nisem šolana, delam napake, ki me tolčejo po petah...« »Lepo te prosim, Darja, ali ni ta kost oglo- dana že do belega? Poznam precej nešola- nih žena, ki so srečno poročene in so kos vsem težavam.« »Mogoče, toda moji pro- blemi niso njihovi. Kar pustimo jih, rešili jih tako in tako ne bomo. Čas je, da vama kaj skuham.«
Iz frizerije je prišla učenka povedat, da je prišla nova stranka, tik preden bodo zaprli -ali naj jo odslovi? »Ne, reci ji,da takoj pri- dem. - Vidiš,mama, takole je... V hladilniku imam pljučno pečenko, bodi tako dobra in naredi zrezke.« »Za Janjo in zate bo. Jaz bi pa samo kavo. Pojdi brž!« Tudi Janja se je vzdignila, češ da gre Majo »troštat«.
Mati si je opasala predpasnik in se lotila kuhe, ko se je od nekod vzela Staša. Osu- pnila je, ko je zagledala babico namesto svoje mame. »O,babi...« »Pa se me menda nisi ustrašila?« »Ne, malo presenetila si me pa res...« Medtem se je vrnila Janja. »O, Staša,kako kako?« »Tako,tako...« »Slišala sem,da pavziraš.« »Ja, rimsko pravo me je spodneslo, pa še poročila sem se...« »Kaj? Je to mogoče? Mama mi v zadnjem pismu o tem ni niti črhnila - zdaj jo vsaj razumem ob tolikšnih stiskah... Zakaj me pa nisi ti sama obvestila, kaj nisem vredna desetih besed?« »Oh, babi, razumi tudi mene...« »Razumem, razumem: noseča si, kajne?« »Sem...« Janja pa je pristavila: »Študent- ska poroka pač...« »Uboga Darja,vse ji gre narobe.« »Tragedija pa to tudi ni,danes je to nekaj vsakdanjega in zakaj bi dramati- zirali?« je nenadoma vzkipela Staša. »Jaz vidim v zanositvi samo preizkusni test, ali sta partnerja sploh ustvarjena drug za dru gega.« »Kaj pa eksistenca, ali to ni nič?« »Moj mož jo ima.«
Videti je bilo,da so ženske s to temo opra- vile, toda mati je znova zagriznila vanjo: »Kolikor vem,tvoj Pirman še ni diplomiral..« »Saj to ni on, vzela sem drugega.« »Tak pokaži ga...« »Nocoj ga ne bo doma, ker ima nočno vožnjo« »Menda se nisi poročila s šoferjem?« »Ja, babi, s čisto navadnim šoferjem, in če sem rekla A, bom pa še B: poroka je bila samo civilna, ker se on ni dal omehčati za cerkveno.« »Brez božjega blagoslova... Jaz bi se v takem primeru ne vdala.« »Zakaj ne, če ga imam pa rada?« »O čem se bosta neki pogovarjala, ko bo zaljubljenosti konec?« »Če se bo pokazalo, da ne harmonirava več,bova šla pač nara- zen.« Janja je spet kratko pristavila: »Po švedsko...« »In kje stanujeta?« »Mama mi je dala sobo,začasno pa še tvojo kuhinjo.« »Tako,brez moje vednosti... Sicer pa: dam ti jo namesto poročnega darila.« »Hvala, babi. Sicer pa si oglejta moj 'apartma'.« »Jutri, Staša.« »Jaz pa takoj, ker še nocoj odrinem,« se je Janja znova vzdignila.
Ko je prihajala iz frizerije, je v vežici naletela na Stašo in sestro. Stopila je v kuhinjo in tedaj ji je bilo v hipu vse jasno, da mati vse ve o Staši. »Kako si mi mogla to zamolčati?« »Mama, povedala sem ti vse,kar mi leži na srcu, tega pa nisem mogla, ker se je vse zlomilo v meni.« »Kaj pa bi mogla drugega, kakor sočustvovati in trpeti s tabo?« »Ne vem, mama, ne vem... morda tudi zato, ker se te bojim...« »Mene se bojiš? Nekaj drugega je: kompleks manjvrednosti imaš, ki ga oblačiš v strah pred menoj. Študirala res nisi,ampak jaz te nisem načrtno odvrnila od šolanja,saj sama veš,da je to povzročila moja bolezen. Če bi bila Staša tvojih let, bi se bilo to pripetilo njej in ne tebi. Včasih se mi zdi,kot bi bila bratom in sestri nevo- ščljiva,da so šolani. Tudi jaz sem nekoč hre- penela po šolah, pa nisem svoji materi nikoli očitala, da zame ni naredila niti koraka, ti pa...« »Kar izreci!« »Ti se pa obnašaš, ka- kor da sem ti uničila življenje.« »Saj si mi ga res, čeprav ne namenoma...«
Na vrata je potrkala mlada ženska. Opra- vičevala se je zaradi neposlovne ure,da pa si ne more pomagati drugače.»Že prav,kaj pa želite?« »Nevesta sem in jutri se bom poročila. Veste,jaz sicer nosim gladke lase toda frizura, ki mi jo je naredila vaša po- močnica,mi ne bo držala niti do poročnega obreda, ker se mi že zdaj razsiplje. Prosila bi vas, da mi jo popravite, kolikor se da...« »Takole je: imate pač manj dovzetne lase, in če vas zdajle vzamem na stol, vam ne morem zagotoviti,da bo frizura obstala, ju- tri zjutraj pa mene,žal ne bo doma...« Materi se je nevesta zasmilila in je prostodušno vskočila:»Nič ne de, jaz bom pa doma - vi kar pridite zjutraj in vas bom uredila,da bo prav.« Darja je malo prebledela: »Ampak mama, ti se vendar ne moreš žrtvovati...« »Neveste ne smemo pustiti v zadregi. Vi kar pridite!« »Zelo vam bom hvaležna,gospa.«
Komaj je ženska za seboj zaprla vrata, se je Darja zapičila v mater: »Ampak vse, kar je prav! S kakšno pravico se vtikaš v moje delo? Punci sem se zlagala, da me ne bo doma. Rekla boš: To ni častno... toda kaj vse v življenju ni častno! Ta punca je tista, ki je Staši odžrla Pirmana, in nisem dolžna, da jo zdaj pestujem z uslugami, saj nisem edina frizerka v kraju.« »Ti nisi s srcem in dušo pri svojem delu in tu je dokaz,kako si samoljubna. Če bi manj mislila nase in več na druge, bi bila tudi srečnejša; tako pa se sebi smiliš in napihuješ svojo bolečino, kot da si edino bitje na svetu,ki je kaj pre- trpelo.« »Saj, natanko taka sem in zato si mi odtujila obe dekleti v prepričanju,da sa- ma nisem zmožna vzgajati svojih otrok...«
Mati je za trenutek obnemela, kot da ne verjame hčerinim besedam, zato pa je Da- rja še navrgla: »Vem, da sem slaba, vse dobre lastnosti so iz tebe posrkali bratje in sestra,vse slabe pa so utelešene v meni... Nič dobrega ne najdeš na meni. In zakaj? Zato,ker me nikoli nisi imela rada!« »Darja!« je zgroženo vzkliknila mati, »ali se zavedaš kaj si izrekla? Še malo, pa... Ne, ne, ne...«
Mati je kratko zanihala, se oprijela stola, nato pa z njim vred zgrmela na tla. Darja je za hip ostrmela in obnemela, nato pa se je vrgla na kolena k materi in jo skušala pobrati, a ko je sprevidela, da se ne gane, je strahovito zakričala, s čemer je alarmirala vse tri ženske tam zgoraj,da so nemudoma pridrvele na pomoč.

(Konec prihodnjič)

Jesen je - lepa prleška jesen. Sonce je razlilo svojo toploto čez ta mehki gorički svet in lahen vetrič je zagnal mnoge klopotce po naših vrheh. In ko privrši močna sapa, se začno dostojanstveno oglašati tisti veliki, ki jih je videti in slišati daleč naokoli.
Klopotec - simbol naših goric! Lahko bi re- kla: Klopotec - naša ljubezen. Za mojega 4-letnega vnuka Damjana to slednje prav gotovo drži. Rada imam ljudi, ki imajo srce polno ljubezni, da jo lahko razdajo mnogim, ki so je žejni in je stradajo. Ampak, da bi kdo imel nekaj ali nekoga tako zelo rad, kot ima mali Damjan rad klopotec, to pa še nisem videla. Pozna mnoge klopotce v naši bližini. Posebno ga je skrbelo,kako bo očka ki se je poškodoval, letos spravil ta veliki klopotec na njegovo soho tam gori na La- honščaku, pri tistih zasanjanih treh mace- snih? Najbližji mu je tisti na bregu pri naših brajdah. Ni posebno velik, a neumorno kle- petav. Ko se Damjan zjutraj zbudi,še kar v pižami steče pred hišo in gleda in posluša, če se klopotec vrti. Včasih prileti žalosten nazaj in se pritožuje, da klopotec nima »vetreka in se nemre vrteti«. Pa se zgodi, da se pripode temni oblaki in že Damjanovo glavico napolnjujejo nove skrbi, ali bo tudi grmelo in se bliskalo in se mu smili klopo- tec, ker bo ves moker od dežja. Z velikimi očkami čaka tolažilnih besed, da ne bo tako hudo in da je klopotec junak, ki se ničesar ne boji.
Pred kratkim je prihitel v kuhinjo in v eni sapi povedal,da klopotec »planta« (šepa), da nekaj ni v redu, ker ne poje tako kot obi- čajno. Urno se je odpravil na breg in opazil, da klopotcu manjka en maclek. Maclekom pravi Damjan »klik-klak«. Več dni je ubogi klopotec bil invalid, Damjanu pa njegova ljubezen do njega ni dala miru, dokler kon- čno ni našel zgubljenega »klik-klaka«. S kakim veseljem je pribežal domov z macle- kom v rokah in bil prav ponosen, da ga je ravno on našel.
Ima pa Damjan lep mali klopotec,ki ga nosi s seboj - dobesedno- noč in dan. Atek mu ga je naredil s 15 cm dolgim ročajem, da ga lahko drži v svoji mali ročici. Ta držaj je tako gladek, kot bi bil iz ebenovine. Saj lahko, ko ga pa vedno obrača v rokicah. In če ga za hip odloži in ga potem takoj ne najde,na ves glas zajoče in vsi mu moramo pomagati poiskati njegovega ljubljenca. Ko gre zvečer spat, seveda mora tudi klopotec počivati na njegovem zglavniku ali v rokicah in ko se zbudi, je ena izmed njegovih prvih misli - klopotec! Ko je bil še manjši in ni znal reči klopotec, ga je po svoje imenoval »poten«. Tudi sedaj ga še tako pogosto imenuje. Zdaj ga že zna tudi lepo narisati. Ne pozabi na nobeno njegovo značilnost. Posebno metla mora biti košata, da se bo vanjo ujelo dovolj vetra.
Ko še ni znal sam narisati,je dostikrat pro- sjačil okoli odraslih, naj mu ga narišejo. Posebno je bil srečen, če mu ga je narisal oče in to velikega, do vseh podrobnosti, ob njem okoli pa trsje.Oči so se mu svetile ko je motril pred seboj tega lepotca.
V jedilnem kotu visi na steni lepa umetniška slika našega »vrha s klopotcem«. Damjan ta kraj dobro pozna in ko gleda sliko, se nenehno sprašuje, zakaj da se ta naslikani klopotec nikoli ne vrti? Prevelika uganka za njegovo otroško glavico...
Te velike ljubezni do klopotca se je nalezla tudi že 2-letna Breda. Njene črne očke ta- ko nagajivo vabijo,da bi se je kdo usmilil in ji narisal »poten«. Tako je slišala Damjana in tako ga imenuje ona. Nekaj razlike pa vseeno je. Če Damjan vztraja, da mora biti okoli klopotca trsje,prosi Breda,da narišem še rožiko. In ko je to storjeno, potem vsa zažari od veselja in glasno poudari »hvala«
Z zadovoljstvom ju gledam in jima želim,da bi ju skozi vse življenje spremljalo veselje, ki sta ga užila v nežnem otroštvu v čude- žnem svetu klopotcev in cvetja.

Erna Meškova

Da bi poslanstvo dobro izpolnjevali

Obračam se na vas, ki imate radi Bratstvo bolnikov in invalidov ter srečujete druge z vsem svojim srcem. Z vami sem, molim za vas, mislim na vas in prosim Gospoda, naj vam dá potrebne moči, da bi svoje poslan- stvo dobro izpolnjevali.Pojdite naproti dru- gim, da bi jim pomagali do razcveta, da jim vrnete življenje, pravo življenje, tisto,ki ga jim hoče dati Gospod. Za to pa se je treba opirati na močne, jasne misli. Tako vam prinašam kot nekak šopek tri stavke, ki sem jih kot cvetlice nabral tu in tam.
Včasih rečemo: Jutri bom naredil nekaj za druge. Imam v načrtu,da se jim bom posvetil vendar pa imajo prednost moje zadeve.
A bolj verjetno, ta jutri ne bo nikoli prišel in španski pregovor ima prav. Sedaj se je treba dati. Danes je treba imeti druge rad in jim iti naproti...
V vsa naša razmerja z drugimi moramo vlo- žiti veliko nežnosti, pozornosti, rahločutno- sti,pa bo imel nekaj lepega od nas. Srečen bo, da nas je srečal. Včasih je treba zelo malo, da se to zgodi: nasmeh, prijateljska poteza, beseda, ki kaže, da se zanimamo za njegova vprašanja in težave. To pride samo od sebe,če imamo bližnjega res radi. Ni nič izumetničenega, narejenega, izsilje- nega. Živimo samo to, kar smo.
Kako različni so naši bližnji! Napake imajo... in mi jih imamo. Zato pa se je treba pre- našati in nekateri se nam zdijo težki. Nič čudnega. Don Helder Camara nam dobro svetuje: Vzeti jih je treba v srce. Sicer pa nam samo ponavlja evangelij. Jezus pravi: »Moja zapoved je, da se imate radi med seboj.« Lahko bi bil rekel: Nosite drug dru- gega v svojem srcu! Je to lahko? Ne, sami od sebe tega ne bomo zmogli. Računajmo pa na Svetega Duha, saj je njegov namen, da nam krepko pomaga nositi drug drugega v svojem srcu...

Oče H. François

Učimo se živeti

Na srečanju v Čatežu mi je najbolj živo os- talo v spominu, ko je nekdo rekel, da se mnogi zdravi sprašujejo, kaj delamo na teh srečanjih.Mislijo,da so ta srečanja eno sa- mo tarnanje zaradi bolezni, naše molitve, dobra volja, sv.maše in pogovori pa zapra- vljanje časa. O,kako strašno se motijo! Ne vedo, da je Prijateljstvo bolnikov in invalidov za nas bolne (in tudi za zdrave) kot kruh za vsakdanje življenje.Na teh medsebojnih srečanjih prebivamo skupaj kot bratje v Kristusu, si po svojih močeh pomagamo,se bogatimo in povezujemo, in kar je najbolj pomembno, učimo se živeti.
Zavedamo se, da življenje ni samo tekanje in pehanje za raznimi dobrinami, ampak mo- ramo v njem videti drug drugega in potrebe drugih. Zavedamo se,da smo šele tako lju- dje, in da hočemo biti kar najbolj Jezusovi.
Ker pa je življenje knjiga brez konca, je ne moremo do konca prebrati, ne razumeti, lahko pa se trudimo, da bi jo vedno bolj razumeli. Jezus, naš najboljši Prijatelj, nam bo pri tem prizadevanju vedno pomagal.

Franci Plazar

Vse je dar

Bog, ti nenehno kličeš k delu in darovanju! Tudi današnje nedeljsko po- poldne (11.9.1983) smo bili po milosti tvoje daritve skupaj: bolniki in ostareli v Loškem potoku.Vse prejeto in darovano je bilo tvoj dar, Gospod; tvoja obljuba za pomoč, ra- zumevanje... Hvala, Gospod!
Hvala še posebno za spoznanje trpljenja na tvojem križu in za tvojo ljubezen, ki »sije« s križa.Ta ljubezen pomaga vztrajati preiz- kušanim staršem,ki s sinom in hčerko živijo v preprosti hiši, polni topline in potrpljenja...
Človek strmi. Po trpljenju sotrpinov dobiva moč,opomin zase,za svojo nepotrpežljivost..
Franci in Helena -veliko sta nam dala ob našem srečanju. Veseli smo,da smo vaju našli! Zdaj se bomo lahko še kdaj sku- paj veselili, upali in drug za drugega prosili Boga pomoči, usmiljenja - odrešenja...
Gospod nikogar ne zapušča! Vedno odpira pot za srečanja z Njim - zato, da se lahko mi,božji otroci,srečujemo med seboj. To je naše veselje,naša radost -naše zadoščenje!

Marjetka Smrekar

Podpisa k slikama:
• Zgoraj: v Loškem potoku
• Spodaj: pri družini Mohar

Sprejeli so nas za svoje

Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, pesem vetra in vej in trave in sonca na travi...

Ko se pelješ po cesti proti Polhovem Grad- cu,ti pogled zdrsne prek kmetij na okoliških gričih. »Kakor s trakovi so zvezane s ce- stami tu vasi...« (O. Župančič). Na enega od teh gričev smo se povzpeli v nedeljo na praznik sv. Avguština. Prijazni ljudje živijo tam. Družina, h kateri smo bili povabljeni, nas je tisti dan sprejela za svoje.
Zbrali smo se v prostrani kmečki izbi s kru- šno pečjo in »bogkovim kotom«. Po kosilu smo si ogledali nekaj posnetkov s prejšnjih srečanj. Prijetno je včasih takole obujati spomine.
»Ko bi ljudje ljubili se...« smo zapeli pri ma- šni daritvi na prostem in se pri tem spomnili vseh prijateljev.
Kdaj se bomo ljudje razumeli? Odgovor smo brali v berilu in evangeliju: Ko bomo znali biti zares ponižni.
V sproščenem pogovoru smo preživeli po- poldne.Od ognja je mikavno dišalo. Sončen dan nam je ponudil lep razgled. Iz daljave so nas pozdravljali Tošč, Polhograjska Gr- mada in sv. Lovrenc.
Razšli smo se s pesmijo na ustih, s hvale- žnostjo v srcih in z željo, da se na tej do- mačiji še srečamo.

Marija S.

Prijatelj, sprejmi me

Kati mi je naročila, kot še nekaterim, naj napišem nekaj vtisov s srečanja od 19. do 21. avgusta. Zapis naj ne bo ponavljanje tegá, kar smo doživeli in slišali, nekakšno suhoparno poročilo, temveč nekaj novega. Naj bo zapis tegá, kar sem slišala, ko sem prisluhnila sebi,kar sem slišala, ko sem pri- sluhnila vam, dragi prijatelji. In znašla sem se pred težko nalogo.Lahko je posredovati že izrečene besede, ni pa takega besednja- ka, s katerim bi mogli izraziti vse odtenke naših čustev. Za mnoge vzgibe naših src vé edinole Bog.
Sv. Jakob ob Savi - nam vsem znano ime in župnišče ni več nikomur izmed nas tuja hiša, temveč prijazen in gostoljuben dom. Čeprav smo se z mnogimi srečali prvič, so nas sprejeli kot znance in mi njih kot že dolgo znane prijatelje. Prijateljica iz naše sobe, bila je prvič na srečanju, mi je rekla, da jo je najbolj presenetilo to,da ji je vsak nov obraz postal takoj domač in drag. Mi- slim, da smo vsi enako občutili.
Ne vem, kaj se je zgodilo z ubogo lastovko ki je zašla v cerkev.V nedeljo je ni bilo več Je sama našla ozka vrata in svobodno živ- ljenje? Ji je kdo pomagal, ko je klicala na pomoč? Je onemogla od strahu in gladu? Velikokrat se spomnim nanjo. Kaj ni njeno iskanje podobno našemu? Njeno cvrkutanje je podobno našemu neslišnemu klicu k prija- telju: pomagaj mi! Bodi dober! Sprejmi me!
Edinstven je kip križanega Kristusa v župnijski cerkvi. Križa ni,a vemo,da je pribit na križ.Toda še ne povsem pribit. Desna roka, ki je še niso utegnili dvigniti in pribiti, mu utrujeno visi ob telesu. Dlan pa je Jezus obrnil k lju- dem: »Pridi, daj mi svojo roko in šel boš z menoj k Očetu. Drži se me trdno, kajti pot je težka, to je pot trpljenja, a pripeljal te bom skozi ozka vrata v svobodo in življenje«
Potrebna je božja in tudi človeška pomoč. Naša srečanja nam pomagajo, da se zave- mo, da v trpljenju nismo sami,da so z nami naši prijatelji,ki nam želijo pomagati.Sreča- nja nam pomagajo,da ne pestujemo lastne bolečine, da ne poslušamo samo sebe, da znamo in imamo priliko prisluhniti tudi dru- gim.Duhovna spodbuda je kot voda cvetici ki že vene, a se napojena spet vzravna. Bistvo srečanj pa je poglabljanje in širjenje naše medsebojne ljubezni, našega medse- bojnega prijateljstva, ki je kot plamen, ka- teremu je treba neprestano dodajati gorivo Prav vsak lahko prispeva tako ali drugače svoje gorivo, da bo plamen večji in bo vse grel.
Srečni smo bili, da smo lahko imeli za nekaj ur v naši sredi prijatelja misijonarja Klemena z Madagaskarja. Potrpežljivo je tešil našo radovednost z odgovori na naša vprašanja Sedaj ima nove prijatelje, svoje Malgaše. Zračno pot do njih štejemo na ure, zgodo- vinsko razvojna pa šteje nad tisoč let. Ne- kaj mora biti tu strašno narobe! Nekje umi- rajo zaradi pomanjkanja,drugje od preobilja Bog je ustvaril človeka, dal mu je svet, da si ga podvrže,dal mu je razum in oblast na zemlji. Človek,slabo si upravljal svet! Človek, ti si kriv za vse krivice in ne Bog! Zastavlja se mi vprašanje,komu je bolj potrebna bo- žja beseda, Malgašem ali tako imenovane- mu naprednemu,civiliziranemu svetu? Njim, da spoznajo pravega Očeta, nam, da ci- viliziramo svojo notranjost. Misijonarju Kle- menu se zahvalimo za obisk in sv. daritev ter mu želimo krepkega zdravja.Dal je svo- jim Malgašem vse, kar ima. Za nas naj pa, prosimo, le kdaj zmoli kakšen očenaš po rnalgaško.
Joj, skoraj bi pozabila! Tudi v sveti deželi smo bili. Romali smo sicer samo s konico palice v Branetovi roki, ko nam je prikazo- val diapozitive,a vseeno smo videli in slišali mnogo zanimivega.
Rečeno je bilo, da so tudi že vse zapisane hvale in zahvale postale dolgočasne in ob- rabljene. Res je, da smo si v dveh dnevih skupnega bivanja govorico srca prečitali iz oči. Povedale so,da nam je vsem bilo lepo. Zame je bilo prvič,da sem se srečal in glo- blje spoznal z večjo skupino trpečih bratov in sester, drugačnih od nas po poslanstvu, ki ga opravljate. Kaj me je do tega prived- lo? Težko bi odgovoril, mislim pa, da so bili pri tem glavni nagibi: žrtvovati del svojega časa pomoči potrebnim, spoznati in učiti se življenja pri teh,ki okušajo njegove naj- grenkejše kaplje in s tem odgrniti še eno tančico neskončne skrivnosti.
V trenutkih sem med vami še posebej za- čutil nekakšno skrivnostno svečanost, ob- čutek,da se nevidno dogaja nekaj velikega Bog izpolnjuje svoje velike načrte in v va- šem trpljenju govori človeštvu.
Zaradi malenkosti, ki sem jih storil, ko sem vam pomagal,se ne štejem med dobrotnike in ne želim pozornosti,z veseljem pa oblju- bljam pomoč za naprej, kolikor bo v moji moči.

Tone G.

Zopet smo se zbrali,da bi poglobili vezi "Prijateljstva bolnikov in invalidov".
V kolikšni meri nam je to uspelo, ne vem, a upam, da je vsaj malo sonca ostalo prav v vsakem srcu.
S tem pa je bil že dosežen namen srečanja, ker se vsaka radost poraja iz žalosti, ljudje pa smo večno razpeti med radostjo in ža- lostjo.
Zame so bili to dnevi notranjega umirjenja. Zakaj?!
Tega ne bi znala pravilno opisati. Lahko pa povem, da sem našla pot svoji duši - eno od neštetih poti in zato sem srečna.
In kaj je porodilo mojo srečo?! To vam pa lahko povem! Vsi,ki ste bili z menoj, in On, ki je bil v nas.
Ob slovesu nisem bila žalostna, ker sem vas v srcu ponesla s seboj, saj mi je vsak podaril delček sebe...
Za to vam hvala! Na srečanju smo bili pri sveti daritvi in že to je velik dar za nas, ki ne moremo pogosto v cerkev, posebno ne v hladnih in zimskih dneh.
O Prijateljstvu bolnikov in invalidov nam je predaval g. Janez Juhant. Povedal je nekaj o nastanku gibanja in njegovi koristnosti za zdrave in bolne, kajti vsi imamo lahko kaj od tega. Nihče ni tako ubog, da ne bi s svojim uboštvom mogel bogatiti drugih, čeprav samo s tem, da daje priložnost za dobra dela. Vemo namreč, da je vera brez del mrtva. Zato smo na srečanju vsi živo sodelovali.
Želeti je samo, da bi vsak od nas tudi v svoji okolici razširjal duh prijateljstva. Vsi dnevi so bili tako polni, da bi bilo težko izluščiti eno samo zanimivost in s tem po- tisniti v ozadje vse drugo.
Vendar je mogoče strniti to svetoletno sre- čanje v Sv.Jakobu v poziv sv.očeta Janeza Pavla II: »Odprite vrata Kristusu.« In mi smo vse tri dni na široko odprli vrata naših src in se drug drugemu v veri, upanju in ljubezni zaupali. Resnično sem imel vtis, da mir in pogum, s katerim smo se lotevali vpra- šanj o človeku, o nas samih, o misijonih, prihaja od Kristusa, ki je ubogim vedno bli- zu. Tako je naše malo občestvo doživljalo nekaj pokoncilskega duha svežine, ki jo je želel začetnik koncila papež Janez XXIII.
Nosim to blagovest veselja v svet,zdravim in bolnim, vernim in nevernim, vsem ljudem dobre volje. Med dopoldanskim odmorom sem se pogo- varjal z našimi spremljevalci,predvsem tistimi ki so bili tokrat prvič na takšnem srečanju.
Vem,da ne bom nič novega povedal, če ponovim, da se Kristusovo trpljenje z njego- vo smrtjo ni končalo, temveč se v različnih oblikah nada- ljuje. Naše življenje najbrž ne bi imelo nobenega smisla, če se ne bi nikjer udejstvovali in le čakali na smrt brez predhodnih bojev za življenje, ob katerih zorimo in se zbližujemo z Bogom. Z nami in ob nas pa dozorevajo tudi naši spremlje- valci.Rekli so mi,da so imeli pred srečanjem nekakšen strah, predvsem zato, kako se bodo znašli med nami. Mislili so,da smo pri- zadeti bolj žalostni in vase zaprti ljudje. Ko so nas bolje in pobliže spoznali,so pa svoje mnenje popolnoma spremenili in tudi strah je skopnel. Rekli so, da se dá ob naši ved- rini še marsikaj naučiti in da bi se še radi udeležili takšnih prijetnih srečanj z invalidi.

Oton K.

napis v gornji sliki:
Vsi gradimo Cerkev: bolni in zdravi!

Moje prvo romanje v letošnjem svetem letu odrešenja na KRIŽNO GORO NAD LOŽEM je bilo zame prijetno nedeljsko doživetje.Lepo se je ujemala z letom odrešenja, kajti na križu je bilo dopolnjeno to veliko dejanje, in sv. Križu je posvečena ta moja letošnja božja pot.
Moj pokojni oče se je večkrat pohvalil, da je šel z imaterjo peš na romanje na Križno goro,ko je bil star štirinajst let. Še jaz sem bil navdušen, ker sem se na vrh osemsto petinpetdeset metrov visoke gore pripeljal z invalidskim vozičkom.
Pot je bila sicer zložna, toda kakšnih sto metrov pred ciljem se je končala. To za zdra- ve nič ne pomeni, zame,hromega, pa je to nepremagljiva ovira. Toda moji prizadevni spremljevalci so me z vozičkom vred požrt- vovalno potiskali navzgor do cerkve. Žup- nik, ki to romarsko cerkev oskrbuje, me je presenečeno pozdravil. Za hromega romarja visoko na gori, ki niti prave ceste nima do cerkve, je to res prijeten občutek. To je dokaz,kaj vse s pomočjo zdravih lahko do- živimo tudi mi hromi.Res so bili moji sprem- ljevalci iz ožjega sorodstva, toda evangelij nas uči, da je naš bližnji vsak človek, ki potrebuje našo pomoč...

I. Z.

Dvakrat sem ga videla, ubogega, bolnega, nepoznanega,sklonjenega od bolezni.Ubogi kmečki mož! Najina pogleda sta se srečala... Njegov je bil poln bridkosti. Vračala sem se od zgodnje maše.Bog mi je tiho spregovoril Prosila sem Gospoda zanj,ki je s težavo šel proti bolnišnici. Ves dan so bile moje misli pri njem. Vznemirjale so me, ko sem premi- šljevala stisko, bedo, njegov usihajoči po- gled. Še enkrat sem ga videla. Vračal se je po isti poti, še bolj skrušen, bolan, ver- jetno še lačen, v hrib nad mestom, sam... Mimo so vozili udobni avtomobili, nihče ga ni povabil?! Zapeklo me je v duši in se sprašu- jem, kaj je moje krščanstvo,kako gledam v tem bratu Kristusa,kaj je vsa moja osebna pobožnost, kako razdajam svojo dušo...? Kako me učijo svetniki,kako naš Gospod..?

F. T.

Prišlo je kot strela z jasnega. Tovornjak je zbil mojega najmlajšega sina. Koliko stiske, koliko vprašanj v srcu!
Ali bo ostal živ? Ali bo morda invalid? Ne vem! Moj Bog, zakaj?
Tolikokrat nam je že bil podarjen. Nam bo tudi to pot, ta mali samostojnež in otrok z velikim srcem, ki se tako zasanja ob vsem lepem - naravi, cvetju in živalih? Toliko le- pega smo doživeli z njim in se plemenitili ob njem. Če se bo poslovil, bo ostalo z nami hrepenenje po vsem lepem, tudi njegovo.
Moj Bog, vem zakaj! Ti želiš, da ob njem presežemo sami sebe in damo,kar je v nas najboljše!

G. Č.

»Pojdite po vsem svetu in učite vse narode...« (Mt 28, 19). Tako odmeva v naših srcih, ko smo poslušali be- sede s. Anke Burger, ki se je na nedeljo duhovnih po- klicev predstavila šentja- kobskim vernikom kot nova misijonarka.
S. Anka Burger se je rodila 19. februarja 1950 v Šmihelu pri Novem mestu v družini, kjer je bilo 6 otrok. Že kmalu je začutila v sebi željo po misijonih. Bila je v ospredju tudi takrat,ko se je odločala za poklic me- dicinske sestre, a še močnejša je postala, ko se je odločila za duhovni poklic in vsto- pila k usmiljenkam. V največjo oporo pri odločanju ji je bila domača družina,v kateri so starši svoje otroke vzgajali veliko bolj z zgledom,kakor z besedo. Skupna molitev v družini je bila prav toliko pomembna, kakor vsakdanja hrana.
Sestra Anka ima brata duhovnika in štiri tete redovnice. Sama pravi: »Velikokrat sem jih tiho opazovala in jih občudovala. Potem sem se udeležila duhovnih vaj za vsa dekleta, kjer sem imela priložnost od bliže videti ži- vljenje in delo usmiljenih sester. Odslej me misel na tako življenje ni nikoli več zapus- tila. Za usmiljene sestre sem se odločila zaradi njihove glavne dejavnosti: služiti bol- nikom in ubogim. V to dejavnost pa spada vsekakor tudi misijonsko delo.Družba usmi- ljenih sester pošilja sestre v misijone,da bi ponesle blagovest odrešenja in Kristusovo ljubezen narodom, ki je še ne poznajo.«
Sestra Anka nam je jasno in privlačno pri- kazala duhovnost usmiljenih sester. Za usmiljeno sestro je nujno potrebno utrjeno krščansko življenje in stalna povezanost z Bogom, če hoče sredi sveta pričati za Kri- stusovo ljubezen. Zato je potrebno znati združevati molitev in delo. Boga moremo najti povsod, posebno še v trpečih bratih in sestrah.
Na vprašanje, ali je redovno življenje še sodobno in delo v misijonih nujno tudi v mo- dernem svetu, ki si upa skoraj vse storiti brez Boga, je s. Anka odgovorila, da se ji zdi to življenje in delo zelo sodobno in po- trebno,saj je na svetu še toliko bede in tr- pljenja,ki potrebujeta pomoči. Sv.Vincencij je neprestano poudarjal, da moramo nare- diti svoja srca občutljiva za trpljenje in po- trebe bližnjega. Te besede so sicer stare čez 350 let, a so pomembne tudi danes in bodo, dokler bo na svetu en sam revež, bolnik,trpin... Ubogi bodo vedno med nami, le najti jih je treba, potem pa jim prinašati ljubezen,veselje, toplo besedo,saj so tega mnogi veliko bolj potrebni, kakor vseh dru- gih materialnih dobrin.
Besede sv. Vincencija mladi sestri, preden jo je poslal k ubogim, pa si je s. Anka za- mislila, kot da jih naroča prav njej:
»Videla boš,kako je krščansko ljubezen te- žko nositi, saj je breme, težje kot lonci za juho ali košara kruha. Toda ti boš ohranila svojo milino in svoj nasmeh. Ni vse dati ju- ho in kruh; to lahko delajo vsi. A ti si mala služabnica ubogih, hči krščanske ljubezni, vedno nasmejana in razpoložena.
Ubogi so tvoji gospodarji; strašni,občutljivi in zelo zahtevni gospodarji, boš videla!
Toda bolj bodo odvratni, grobi, umazani, krivični,bolj jih moram ljubiti.In zaradi tvoje ljubezni,samo zaradi tvoje ljubezni, ti bodo ubogi odpustili kruh, ki jim ga boš dajala«. (Sv. Vincencij)

F. R.

Ob vročem julijskem dnevu nas je globoko presunila novica, da je za vedno ugasnila Marija FALE, Čretež 10, 68270 Krško. Le Bog ve, koliko bridkosti je prestalo tvoje srce zaradi slepote.
Že v zgodnji mladosti, ko si izgubila mamo, si se počutila osamljeno, ker nisi imela do- ma in si morala iskati zavetje pri tujih lju- deh. Ko si bila še zdrava, si pri Novi Štifti veliko let pomagala pri krašenju cerkve in pranju cerkvenega perila. Ko si obnemogla, si šla v Krško k znancem;tu si dočakala 81 let in si se po svoji zvesti strežnici g.Pepci vedno dopisovala s sotrpini.
Zelo pogrešamo tvojih spodbudnih vrstic. V svoji bolezni si bila zvesta naročnica Pri- jatelja in si molila za duhovniške poklice.
Draga Micka, sedaj si srečna pri Bogu, ki naj ti bo bogat plačnik! Spomni se na nas, ki nas čaka morda še dolga in bridka pot, da pridemo za teboj v večno veselje.
Tiho, kot list v jesenskem vetru, se je poslovila in odšla Življenju naproti Marija Rechberger, Zg. Bela 8, 64205 Preddvor. Vse življenje je trpela in bila v tem velik božji otrok. Občutek nebogljenosti pa je v njej prerastel v nepopustljivo vztrajnost in zaživela je iz svoje stiske za druge.Čeprav tako prizadeta, je bila vsem za zgled, kaj pomeni spoštovati delo.
Srečevali smo jo v pismih in na srečanjih. Rada je bila z nami in radi smo jo imeli za- radi prepričljivih besed,žarečih oči in prave ljubezni do vsega... Bili smo prijatelji in ob njej smo živeli bogatejše življenje. Vedno nam je delila veselje.
Znala je slaviti in počastiti Boga. On naj ji sedaj povrne za vse,kakor tudi sorodnikom ki so ji pomagali! Mi pa se priporočamo Mi- cki za spomin pri Bogu!

ti

zahvaljujem se za povabilo na srečanje v Šentjakobu ob Savi. Žal se ga ne morem udeležiti.
Želim, da bi imelo srečanje poln uspeh. Naj bo v pomoč spoznanju vsakega med udele- ženci, da ima tudi trpljenje svoj smisel, če- prav včasih tega ne razumemo. Ljubezen do bližnjega in do naše bližnje okolice nam pomaga,da brez tarnanja živimo težo dne- va in noči, ki jo moramo prenašati zaradi take ali drugačne omejenosti.Božja Beseda v katero verujemo,nam je v pomoč in tako je vse laže.
S prijateljskimi pozdravi

B. P.

Prosimo nebeškega Očeta za milost in raz- svetljenje našega duha,da bi prav razumeli smisel svetega leta in tudi dejansko izpol- njevali naše dolžnosti do Kristusa in do bli- žnjega. Naj bo med nami in v širnem svetu iskrena ljubezen!
Gotovo mnogi svetega leta ne bomo več dočakali. Zato naj bo to čas milosti, duhovne poglobitve, vrnitev k Bogu,ki je neskončna Ljubezen, sprava in mir, kar je največja sreča.
V jubilejnem letu odrešenja - spominja se človeški rod,da s svetim križem nas odrešil je trpeči Jezus, Bog!
Po Srcu Jezusovem sprejmite lepe pozdrave!

Marija Ramšak

Večkrat mislim na vse, ki ste stalno v po- stelji. Bog vas podpiraj! Jaz, hvala Bogu, še vsak dan vstanem in grem s palicami na vrt. Težko je, a z Božjo pomočjo gre. Več- krat tudi padem,a čutim božje varstvo, da se mi nič ne zgodi. V nedeljo me ta ali oni pelje k sv. maši. Tega sem zelo vesela in mi je srečno doživetje.
Bog vas podpiraj v vašem trpljenju,saj laže prenaša trpljenje in težave človek, če je veren. Molimo drug za drugega!
Vas vse lepo pozdravljam

Jožefa Urh

V nedeljo,19.junija, je bila v Šmarjeti birma Ta dan je tudi v mojo samotno hišico posi- jalo sonce veselja.
Ne znam popisati, kakšno veselje in srečo sem občutila, ko je nepričakovano stopil k moji postelji in mi podal roko gospod škof. Preprosto in domače se je pogovarjal, še danes imam pred očmi njegov nasmejani obraz.
Ko je odhajal, sem si mislila: »Sama božja previdnost in milost Svetega Duha je izbrala tega gospoda za škofa.«
Prosim vas, dragi moji sotrpini, molimo in darujmo svoje trpljenje za našega novega g. škofa. Naj mu Bog pomaga in ljuba Devica Marija v vseh težavah, ki jih je s škofovskim posvečenjem sprejel na svoje rame.
Za spomin mi je dal podobico s škofovske- ga posvečenja, nazadnje pa še škofovski blagoslov. Iz srca sem hvaležna za vse, Bog mu plačaj!
Iskrena hvala g. župniku, ki je pripeljal k meni gospoda škofa in njegovega sprem- ljevalca. Bog mu plačaj, jaz bom pa, kakor do sedaj, še naprej molila za vse.

Fanika

Veseli me, da boste v prihodnjem letu Pri- jatelja razširili. Moja želja je,da bi objavljali evangelije z razlago,kolikor bo seveda pro- stor dopuščal.
Dosti bolnikov ne more v cerkev, ker so zelo oddaljeni ali stalno na postelji. Rada berem Prijatelja.Bila sem že naročena nanj ko je izhajal še pod imenom Samarijan.Tudi ne morem več peš v cerkev, imam pa dob- re ljudi, ki me večkrat peljejo. Sem članica župnijskega sveta in tudi naša dolžnost je, da skrbimo za bolnike.
Vas lepo pozdravljam in želim veliko uspeha!

Terezija Toplišek

Dragi prijatelji!
Kar lepo število raznih pisem in prispevkov ste nam poslali. Tako ste - kakor že redno doslej - opravičili prvi del naslova tega ko- tička. Moja prijetna dolžnost je, da vam v imenu uredništva izrečem iskreno zahvalo. Tako nam delo olajšate, predvsem pa pris- pevate, da je Prijatelj raznolik in bogat. Iz vaših pisem je razvidna želja, ki je obenem tudi naša,da bi Prijatelj postal še bogatejši Zato naj vas spomnim, da je z našo zahvalo združena tudi prošnja za nadaljnje sodelo- vanje.
Prosimo vas tudi, da nam pišete o svojih težavah in vprašanjih. Če sami nanje ne bomo mogli odgovoriti, bomo prosili vas, ki imate več življenjskih izkušenj.Zelo smo bili veseli predloga (Terezije Toplišek), naj ob- javljamo »evangelije z razlago«. Že v na- slednji številki bomo začeli z rubriko »Jezus ozdravlja in odrešuje«.
Že zadnjič sem omenil,da nameravamo Pri- jatelja razširiti.Zato vam vsem posredujem veliko srčno željo uredništva, da že sedaj mislite, komu bi naš list mogel postati pri- jatelj v življenju.Najraje bi uporabil kar be- sede ustanovitelja Bratstva H. Françoisa, ki pravi: »Obračam se na vas, ki imate radi BBI in srečujete druge z vsem svojim srcem« Prizadevajmo si,da bomo svoje dobre sklepe uresničevali že sedaj (španski pregovor), da bomo osrečili slehernega človeka, ki ga srečamo (mati Terezija), ter da bomo drug drugega,namesto na ramenih, nosili v svo- jem srcu (H. Camara). Vse to, seveda, s pomočjo Svetega Duha.

prijatelj urednik

• Naše romanje na Brezje mi je prineslo spoznanje, kje dobijo ljudje moč in vero v življenje. Imela sem občutek, kakor bi mi govoril dobrohoten glas: »Ljubiti bližnjega, verovati v Njega,to je sreča,ki napolni tudi žalostno srce.« • Ker je v oktobru misijonska nedelja, poši- ljam majhen dar za misijonske potrebe. Vsak večer za misijone tudi molim. • Vsako jutro in zvečer molim za vse, ki se posvečajo prizadetim, in za sodelavce Pri- jatelja. Pogosto mislim tudi na vse, ki so leta in leta priklenjeni na posteljo ali voziček • Zdi se mi,da smo še vedno skupaj na sre čanju. Ne morem pozabiti, kaj smo doživeli in v srcu dragocenega odnesli vsak na svoj dom. • Nisem se mogla udeležiti romanja inva- lidov in bolnikov na Brezje. Zato sva se s sosedo kar doma, s poslušanjem maše po kaseti, priključili vsem, ki ste bili tam. Saj Kristus pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi.« • Tolike požrtvovalnosti, kot jo pokaže mla- dina vsako leto na Brezjah, menda ne naj- deš nikjer.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug.prov. Misi- jonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvome- sečno - Cena izvoda 20 din, letna naročnina 120 din (podporna 240 din), za inozemstvo 200 din (dodatek za letalsko 200 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Fanika Koštamaj

Podpis k sliki: Frančiška Birtič, Dobrova pri Lj.: Marijino srce (žgano na les)