Ugasnimo električno luč in za večerno molitev prižgimo svečo. Droben plamen premaga temo, njegova svetloba se vtihotapi v kote in z mežikajočo toplino naredi prej nevidne stvari vidne. Kar je ostalo v senci skromne svečne razsve- tljave, bolj slutimo kakor vidimo in zato so vse stvari lepše, bogatejše, ker jih vidimo bolj z domišljijo kakor s svojimi očmi. Ob skromnem plamenu sveče je naš dom še bolj domač in vsi smo si po srcu bližji.
Ko prižgemo svečo, se zgodi nekaj po- sebnega, kot se je zgodilo, ko je Bog ob začetku vsega rekel: Bodi svetloba! In nastalo je nekaj, kar še danes kljub vsemu napredku znanosti bolj slutimo kot poznamo. Nastala je svetloba, luč, nekaj, kar se širi na vse strani z najve- čjo hitrostjo, da naredi stvari vidne, jih pritegne v svoj sijaj,jim podeli toplino in jih iz teme niča prikliče v bivanje. Zato je svetloba,tudi skromna svetloba naše sveče znamenje. Znamenje božje pri- čujočnosti, njegove tople, dobrohotne ljubezni.
Topel sij svečinega plamena nas spre- mlja vse življenje,kakor nas neprestano spremlja velika božja skrb. Že ob krstu oče drži otrokovo svečo trdno v roki, z odločno voljo,da bo otroku on,oče,prva in najučinkovitejša priča o Bogu, da bo s svojo očetovsko skrbjo varoval luč vere v otrokovem srcu, da je ne ugasi noben vihar. Pri prvem najtesnejšem srečanju z Jezusom otrok sam drži svečo v roki kot znamenje božje luči v duši, da s tem znamenjem nakaže tisto, kar je samo po sebi nevidno: kako žari v njem božja luč, božja milost.
Ko leta tečejo in krstno svečo prekla- damo iz predala v predal, od okrasja na sveči ostane kaj malo. Ostane pa bist- vo: če svečo prižgemo, bo gorela. V življenju morda marsikatera lepota srca izgine, greh marsikaj oskruni, morda pa tista osnovna naravnanost k Bogu ven- darle ostane in se ne izgubi popolnoma.
Svečar svečo naredi tako,da jo večkrat pomoči v raztopljeno maso. Ob vsaki potopitvi sprejme sveča nase snov za razsvetljavo. Vsak človek, ki se hoče razdajati, živeti za druge, se mora naj- prej obogatiti s Kristusom, potopiti se v njegovo ljubezen, da bo mogel ljubezen razdajati.Če sveča ni za to,da bi gorela je brez koristi. Če človek ne bi trpel za druge,za poznane in nepoznane,bi nje- govo trpljenje ostalo ne samo nekorist- no, ampak tudi nesmiselno.
Ob zadnji uri damo človeku svečo še enkrat v roke kot znamenje,da bi v bo- žji luči spoznal: Moj Gospod in moj Bog, po kaki ovinkasti poti sem hodil k tebi! Včasih celo v popolni temi. Zdaj se je moja pot izravnala in namenjen sem naravnost v tvoje ljubeče roke. Sprejmi me, ker te ljubim in sem tvoj otrok. Saj o tem priča tudi sveča, ki jo nekdo lju- beče stiska v moji roki.

Lojze Kozar

Dragi prijatelji!

Plakat za mesec verskega tiska (janu- ar) nas spomni na 1100 let slovenske pisane besede. Hoče nas spomniti, da sta sveta brata Ciril in Metod polagala temelje slovanski kulturi. O tem bo še veliko napisanega (Metodovo leto).
Prijatelj se je, tudi če upoštevamo Sa- marijana (Prijatelja bolnikov) pred pet- desetimi leti, vključil v oznanjevanje evangelija zelo pozno.Vsekakor pa med prizadetimi in njihovimi prijatelji hoče opravljati svoje poslanstvo. Čeprav je doba njegovega izhajanja kratka, opa- žamo, da se je nekaj premaknilo. Tako doživetje je opisala mati v prispevku Prizadevanje. Moramo pa pojasniti, da je rubrika Prizadeti v svojem okolju na- menjena vsem različnim vrstam prizade tosti. Posebno pozornost bomo gotovo tudi za naprej posvečali duševno priza- detim (manj razvitim), saj so bili doslej res zanemarjeni. Najbrž pa bo potrebno še veliko časa, da bomo razumevali in sprejemali drug drugega v njegovi en- kratnosti.
Zavedamo se, da so naše korenine se- danjosti tudi zametek prihodnosti, kot pravi komentar v drugi številki Družine. Zato nam bo letos priljubljeni pisatelj duhovnik Lojze Kozar razlagal Krščanska znamenja.
Žal smo morali Prijatelju krepko zvišati naročnino, kdor jo bo poravnal do 15. aprila,ga morebitne podražitve ne bodo prizadele.
Želimo prijetno branje in prijateljsko pozdravljamo!

Uredništvo

Pri preroku Baruhu beremo: »Veselo svetijo zvezde na svojih postojankah. On jih pokliče in odgovore: Tukaj smo.« Zvezde so bile poklicane in z njimi tudi sonce in luna, kot nam pripoveduje 1. Mojzesova knjiga. In kaj še? »In bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad« (1 Mojz 3, 11). » Naj mrgole v vodah živa bitja in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim svodom« (1 Mojz 3, 20).
V življenje je bil poklican tudi človek: »Naredimo človeka po svoji podobi,nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!« »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril,moža in ženo ju je ustvaril« (1 Mojz 1, 26, 27). Kdaj je bilo vse to? Kdaj je Bog pripravil vse potrebno za življenje človeka? Kdaj se je začela pot razumnega, svobodnega bitja, ki je človek?
Ameriški tednik Time (1984, št. 41, str. 57) je prinesel poročilo o izkopavanju arheologov v Wyomingu,ZDA. Odkrili so izredno dobro ohranjena okostja živali, ki so izgubile življenje ob premikih Skal- natega gorovja pred 55 milijoni let. Med njimi so prvi predniki današnjih sesalcev pa tudi netopirji, kuščarji ...
Kar je na svetu,je bilo ustvarjeno,shra- njeno, pripravljeno za človeka. Koliko zakladov je že odkril,koliko presenečenj ga še čaka. Mislim samo na tisto zunaj njega,čeprav moramo postaviti na prvo mesto vse, kar je v njem.
Poklicani smo v življenje. Z občudova- njem in hvaležnostjo mislimo na vse,kar je bilo zaradi nas ustvarjeno. Naj zač- nemo s starši. Kako dolga je pot očeta in matere do prvih ljudi! Razodetje nam pravi, da smo ljubljeni od vse večnosti. Od vselej smo navzoči v ljubi božji misli Po božji volji smo poklicani v čas s so- delovanjem ljudi. Prišli smo na svet in se začeli zavedati sami sebe. V duši se je oglašala vest. S svojim zgledom in besedo so prihajali tisti, ki so nas vodili in nas še vzgajajo.
Vseh klicev,ki se oglašajo v našem srcu ne moremo razumeti,če ostanemo zaprti vase: če iščemo odgovor le v stvareh, ki nas obdajajo.Pomirimo se le,če sprej- memo, da je nekdo klical človeka, še preden je živel in ga kliče tudi za čas, ko ga ne bo več na svetu.
Cerkev na Slovenskem je v posebnem letu (duhovnih) poklicev. Vsi ne morejo izbrati duhovnih poklicev, ki jih ima v mislih naša Cerkev.Vsi pa lahko sodelu- jemo, če odgovarjamo na klice božjega Duha,ki v nas živi,govori,moli, se veseli in žalosti. V vsakem kristjanu nadaljuje življenje Jezusa iz Nazareta tako, da bi ljudje čim laže spoznali,da je božje kra- ljestvo blizu in da Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali.
Kaj vse je Duh božji že storil za nas. Kolikokrat čutimo njegovo navzočnost! Smo na lestvi, ki se vzpenja v nebo. Z božjo pomočjo in s pomočjo ljudi gremo od klina do klina. Zelo smo bili obdaro- vani,pa moramo darove porabiti. Tistim, ki hodijo z nami, in tistim, bodo prišli na vrsto, ko nas že ne bo več smo lahko v oporo. Za to smo poklicani.

S.B.

Dragi Prijatelj! Zelo me bogatijo odgovori ki jih v tej rubriki daješ tistim,ki te pro- sijo za nasvet ali pomoč. Kristjan res mora nenehno poglabljati svojo vero in držo po njej. Za nas bolnike so za to čudovita priložnost srečanja. Seveda pa ob tem naletimo na težave. Rada bi ti tudi jaz omenila svojo in ta je molitev Ne predstavljam si, da je to lahko delo, zahteva celega človeka. Kolikokrat sem pri tem delu raztresena;taka se nemalo krat zalotim tudi pri drugih opravilih. Pa vendar je molitev nadvse drugo,vzviše- no delo. Prav zato me je včasih strah moliti - strah me je tudi pred molitvijo. Ali je tako stanje grešno? Kristjani skušamo svoj odnos do Boga, tako kakor verniki drugih veroizpovedi, izraziti z molitvijo. Zato bi lahko rekli,da je molitev najboljši pokazatelj človeko- ve vere. Kakršna je človekova molitev, takšna je njegova vera,njegov odnos do Boga.Pri tem seveda mislim na človeko- vo osebno notranjo molitev. Iz tvojega vprašanja sklepam, da imaš težave z osebno ali notranjo molitvijo.
Poznamo več vrst molitve, npr. ustno, skupno, liturgično, spontano, premišlje- valno ali meditativno, osebno,notranjo, globinsko in bogozrenje ali kontempla- tivno molitev. Kadarkoli govorimo o molitvi, ne smemo nikoli pozabiti, da je vsaka molitev naš, človeški poskus, da bi Bogu nekaj rekli ali da bi prisluhnili njegovi »besedi«. Molitev je oblika ose- bnega odnosa do Boga. Zato veljajo za molitev podobni pogoji kot za odnos med dvema človekoma,ki si želita nekaj osebnega povedati. Če je naš odnos do drugega človeka iskren,resničen in glo- bok, pravimo,da je oseben. Oseben od- nos do drugega človeka je nekaj živega: se razvija, raste in se poglablja, ali pa bledi, postaja vedno bolj površinski in končno ugasne. Podobno se dogaja z našo molitvijo, če je osebna.
Prvi pogoj dobre molitve je zavest, da želimo priti v osebni stik z Bogom. Pri tem se srečujemo z velikim vprašanjem, v kakšnega Boga kdo veruje, kakšno podobo Boga kdo ima? - Korenine naše krščanske vere so v dvatisočletni zgo- dovini izraelskih vernikov. Njim je Bog »mnogokrat in na mnogotere načine govoril« (Heb 1,1).Končno podobo Boga pa je človeštvu razodel Jezus iz Naza- reta. V njem se nam je razodela in v njem »prebiva vsa polnost« (Kol 1, 19) božanstva na najbolj oseben način.-Če razumemo molitev kot izraz osebnega odnosa do Boga, potem je res, kar si napisala v svojem pismu, da »zahteva molitev celega človeka«. Kakor v od- nosu do človeka, tako tudi v odnosu do Boga v Jezusu, ne moremo priti do ose- bnega stika, če se drugemu osebno ne posvetimo. Bog pa za nas kristjane ni neka neskončno naravna Moč, ampak oseba, ki jo spoznavamo v Jezusu Kris- tusu. Zato je krščanska molitev vedno osebna.
Drugi pogoj dobre molitve je zavest, da se v molitvi srečujemo z Bogom, ki je naš največji Prijatelj. Spet moramo imeti pred očmi tisto podobo Boga, ki nam jo je razodel Jezus. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje« (Jan 15, 13). »Kristus pa je za nas umrl, ko smo bili še grešniki« (Rim 4, 8).
Če začenjamo našo molitev v zaupanju, da nam je Bog, naš Prijatelj, pripravljen dati neskončno več kot si mi upamo mi- sliti-saj nam je dal svojega Sina-potem nam molitev ne bo več težka, niti nas ne bo preveč mučila »raztresenost«.
Tretji pogoj dobre molitve je v zavesti da se v molitvi pogovarjamo z neskon- čno svetim Bogom. Božjo svetost pa ne smemo razumeti samo v starozaveznem spoštovanju,ki ga je verniku narekovala zavest božje pravičnosti in njegove gre- šnosti. V tem smislu so preroki veliko- krat govorili o »strahu pred Gospodom« Božjo svetost moramo razumeti pred- vsem v Jezusovem trpljenju in njegovi smrti na križu. Če bi doumeli, s kakšno »ceno« smo bili odrešeni - »z drago- ceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta« (1 Pt 1,19) - bi Boga nad vse spoštovali.
Našo molitev bi moralo prežemati nad vse veliko spoštovanje do Boga. Nare- kovati pa ga ne sme toliko strah pred Bogom, zaradi naše grešnosti, ampak predvsem hvaležnost, ker nas je Bog za »ceno« krvi svojega Sina rešil naših grehov.
Strah te je moliti. - Vprašaj se pred Je- zusom Kristusom,česa te je pravzaprav strah. Ali te je strah površnega odnosa do Boga v Jezusu? Te je strah, ker si zavestno opuščala molitev, ker se za Boga nisi zanimala ...?
Gotovo je stanje brez kakršnekoli moli- tve grešno, ker bi to pomenilo, da nam Bog, Jezus Kristus, prav nič ne pomeni.
Mislim pa, da tvoj strah izvira bolj iz nejasnosti, kaj je sploh molitev. Morda tudi iz občutka, da si se na preveč ne- oseben način pogovarjala z »nekim Bo- gom«,ne pa z Bogom,ki nam ga je razo- del Jezus Kristus? Lahko pa je človekov »strah« pred molitvijo tudi znamenje, da ga Bog vabi k še bolj osebni molitvi, k še bolj osebnemu prijateljstu z Njim v Jezusu Kristusu?

Tvoj Prijatelj

Pod tem geslom smo se zbrali pri Božji ma- teri v Marijinem Celju (Mariazellu) na 11. avstrijskem srečanju prizadetih.Zbrali smo se iz cele Avstrije, iz Slovenije in Hrvaške. Ravno to ro- manje je potrditev za resničnost tega gesla: Ljubezen nas priganja, da živimo drug za drugega. Če ta beseda ne bi veljala,do tega romanja sploh ne bi pri- šlo. Ljubezen drug za drugega, ljubezen zdravih za prizadete, ljubezen drug za drugega preko nacionalnih in jezikovnih meja je priganjala različne organizacije in posamezne osebnosti, ki bi jim rad izrekel prisrčno hvalo za to srečanje.
Sedaj smo zbrani tu okrog oltarja, da bi v evharistični daritvi doživeli tisto ljube- zen,ki troedinega in živega Boga same- ga priganja, da je za nas tukaj, da nam daruje svoje odrešenje in svoje življe- nje. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje.« (Jn 3,16). V to ljubezen verujemo, kajti razodela se je v Božjem Sinu,ki je postal človek. V svojem zemeljskem življenju »je hodil od kraja do kraja,delil dobrote in ozdra- vljal vse«, kot Peter pričuje v Apostol- skih delih (Apd 10, 38). Danes je med nami kot kruh življenja,kot naše upanje (1 Tim 1,1), kot naša pot, naša resnica in naše življenje (Jn 14,6).Napolnjeni in gnani od te božje ljubezni do nas vseh, prizadetih in zdravih,čutimo,da moramo biti drug za drugega in da moramo to bratsko skupnost tu pri Božji Materi v Mariazellu poglobiti.
Janezov evangelij nam poroča o možu, ki je bil že 38 let bolan. Gospod ga je našel pri kopališču Betesda in ga vpra- šal: Ali hočeš ozdraveti? Bolnik mu je odgovoril: Gospod nimam nikogar, ki bi me, kadar voda zaplivka, dejal v kopel (Jn 5, 5 - 7). Med vami, dragi prizadeti, invalidni in bolni bratje in sestre, naj ne bo nikogar, ki bi moral tako govoriti in reči: Nimam nikogar. Ljubezen priganja nas,ki smo prišli z vami,in priganja mno- ge doma in v vsakdanjem življenju, da so za vas tukaj. S hvaležnostjo se jih hočemo tu spomniti in prositi Boga, da bo vedno več takšnih ljudi,ki so za dru- ge tukaj,predvsem za bolne in prizadete Podobno kot usmiljeni Samarijan (Lk 10, 25-37) ali kot možje, ki so hromega na nosilih prinesli pred Gospoda (Lk 5, 17 - 20), moramo mi storiti vse, da bi poma- gali prizadetim in bolnim.
Takšna nesebična prisotnost za druge, takšen angažma je možen končno samo iz ljubezni.Ljubezen je tista sposobnost in moč v človeku,ki ga priganja k temu, da gre preko samega sebe in je za dru- ge. Ta moč odkriva polnost in bogastvo človeka, ki ne misli samo nase in je za samega sebe tu, ampak najde v tem,da je za druge tukaj, svojo notranjo izpol- nitev in srečo. Ljubezen priganja člove- ka k temu, da vse deli z drugimi, svoje interese, svoje radosti in svoje skrbi, svoj čas in svoje imetje.
Dve prvotni obliki takšne ljubezni drug za drugega sta,ljubezen med materjo in otrokom v družini in ljubezen med mo- žem in ženo v zakonu. V ti obe prvotni življenjski obliki ljudje po naravi težijo, da živijo drug za drugega. To življenje za drugega pomeni globoko skupnost v sreči in trpljenju,dajanju in sprejemanju skupno doživljanje in skupno oblikova- nje življenja.
Ali lahko tudi zdravi in bolni,sredi življe- nja stoječi in prizadeti in invalidni ljudje na ta način živijo drug za drugega? Tre- zno moramo priznati, da kaj takega ni mogoče. Tiste prvotne človeške topline ljubezni v družini in v zakonu se ne da enostavno prisiliti. V ospredju stoji po- trebna osebna in organizirana pomoč, služba, dela telesnega in duhovnega usmiljenja, diakonija in caritas. Da pa ta pomoč ne postane samo tehnična in organizirana služba,nas mora prava kr- ščanska ljubezen do bližnjega priganjati k temu, da je v srečanju s prizadetimi vedno globoko prisoten tisti osebni inte res,tista naklonjenost do posameznika in tista človeška toplina, brez katere ni nobene pristne ljubezni.
Ljubezen nas priganja najprej k temu, da smo v dobesednem pomenu drug za drugega tukaj, da imamo čas, interes, pozornost,srce in odprtost drug za dru- gega. Ta prisotnost drug za drugega se kaže v srečanjih, v skupnem bivanju, v molčanju in govorjenju, v skupni molitvi in v tihem skupnem čutenju, v globoki povezanosti in v zunanjih dejanjih po- moči.Kaže pa se tudi v hvaležnosti,ki jo drug drugemu izkazujemo na preprost, toda prisrčen način. Kot verni ljudje se bomo tudi skupaj obrnili k Bogu. Kjer smo resnično drug za drugega prisotni, smo skupaj prisotni za Boga. In ker smo drug za drugega tu, je Bog za nas tu. Saj pravi Janez v svojem prvem pismu: Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl (1 Jn 4, 20). Ne moremo biti prisotni za Boga, če nismo prisotni drug za drugega. In treba je dodati, da Bog ni za nas tu, če nismo tu drug za dru- gega, posebno tudi za prizadete, bolne in trpeče ljudi.Znana nam je resna Go- spodova beseda, da bomo pri poslednji sodbi sojeni po tem, ali smo bili tu za druge, ali smo jim izkazovali telesna in duhovna dela usmiljenja. (Mt 25,31-46)
Toda dela, dejanja so pristna samo, če prihajajo iz ljubečega srca. Najvažnejše je vedno srce,notranje prepričanje, pri- stna dobrohotnost, z eno besedo, lju- bezen. Kakšna ta ljubezen je in kakšna naj bo,nam pravi apostol v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom. »Ljubezen je potrpljiva,je dobrotljiva; ljubezen ni ne- voščljiva, se ne ponaša,se ne napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli pa se resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse pre- naša« (1 Kor 13, 4-7). Ob teh besedah lahko vedno znova preizkušamo, ali imamo zares ljubezen, ki nas priganja, da smo drug za drugega.
Najenostavneje lahko prikažemo razliko med to ljubeznijo in egoizmom takole. Ljubezen pomeni: Jaz sem za druge tu. Egoizem pomeni:drugi so zame tu. Če v teh dneh srečanja med seboj doživimo, da smo in hočemo biti za druge tu in ne pričakujemo in zahtevamo, da so drugi za nas tu, potem smo tu razumeli geslo tega srečanja in ga na nov način ures- ničili. Zbrani tu okrog oltarja hočemo to storiti v vsej odkritosti.
Ko bodo ti dnevi srečanja pri Božji Materi v Mariazellu končani,se bomo zopet vrnili v naše vsakdanje življenje. Morda ne bomo tako nazorno doživeli, da nas lju- bezen priganja,da smo drug za drugega Toda hočemo začeti pri samem sebi in zopet na novo poskusiti oblikovati svo- je žiljenje tudi v vsakdanjem življenju vedno bolj po tem motu, zdravi za pri- zadete in bolne, prizadeti na svoj način med seboj in za zdrave. Marija naj nam bo veliki vzor. Ona je to besedo na ču- dovit način uresničila, ne samo za svo- jega sina,ampak tudi za druge ljudi,ona, zdravje bolnikov,pribežališče grešnikov, tolažnica žalostnih in pomoč kristjanov. Ona naj nam izprosi moč in milost, da bomo vedno bolj za druge tu in da bo beseda letošnjega romanja v Mariazell ostala resnična skozi vse leto in za celo naše življenje. Ker je Bog za nas, nas ljubezen priganja, da smo drug za dru- gega.

TUDI PREDSTAVITI SE JE TREBA ...

Kadar se neznani ljudje srečajo in imajo pred seboj kakšno skupno delo ali sku- pno bivanje za krajši ali daljši čas, se predstavijo drug drugemu. Povejo svoje ime in morda še kaj več o sebi. Kdo so, kaj delajo itd. Prav je,da si ime tistega, ki so nam ga predstavili, zapomnimo,da ga lahko pozneje pokličemo po imenu. Poklicati nekoga po imenu je znamenje človeške povezanosti. To pomeni,da ta človek za nas ni samo človek brez ime- na, ampak nekdo, do katerega imamo določen odnos.
V odnosu do bolnikov je zelo pomembno da si skušamo bolnikovo ime zapomniti; tako mu lahko ob naslednjem srečanju pokažemo,da vemo,kdo je, da poznamo tudi druge podrobnosti o njegovem živ- ljenju, ki nam jih je morda nekoč pripo- vedoval.To je včasih težko,saj srečamo vsak dan toliko bolnikov.
Pri tem pa moramo pomisliti še na to, da se morajo tudi zdravstveni delavci bolniku predstaviti. Tudi bolnik mora vedeti, s kom ima opravka, na koga naj se obrne,kadar se bo spet vrnil na pre- gled, na koga naj se obračajo njegovi svojci za informacije. Prav je,da ve,kdo ga neguje, kdo skrbi za njegovo fiziote- rapijo itd. Pa tudi pri bežnih srečanjih, npr. v dežurstvu, bi bilo dobro, če bi večkrat mislili na to.
Bolnica je takole pripovedovala: »Tri tedne sem ležala v bolnišnici in v tem času se je mimo moje postelje zvrstilo veliko zdravstvenih delavcev, ki pa jih večinoma nisem poznala.Za moje ime je vsak takoj vedel,saj je bilo napisano na temperaturnem listu. Tako se je zgodilo da so me vsi klicali po imenu,jaz pa sem vedela le za nekatere. Vsako popoldne je stal pred menoj drug dežurni zdrav- nik,pa se ni nikoli predstavil. V takšnem odnosu se nisem počutila enakopravno. Imela sem občutek, da me ne jemljejo kot odraslega človeka in sem to tudi potožila.Bila sem tako pogumna,da sem o tem spregovorila.«
Večina bolnikov si tega ne upa, kar je škoda,saj tako ne zvemo marsičesa,kar bolnike moti, pa se zdravstveni delavci tega niti ne zavedamo. Zato bi nam morala biti takšna kritika vedno dobro- došla in bi jo morali tudi spodbujati.
V odnosu bolnik - zdravstveni delavec gre za neko posebno vrsto povezanosti ki ni nikoli samo bežna,čeprav je na zu- naj morda včasih takšna videti. Bolezen daje temu odnosu neko posebno resno- bo. Med bolnikom in zdravstvenim de- lavcem bi se moral razvijati partnerski odnos,za katerega ni značilna pretirana domačnost,ampak to,da damo drugemu čutiti, da ga jemljemo resno, da ga kot človeka spoštujemo, da nočemo biti v ničemer »nad njim«, da ne bo čutil, da je odvisen od nas. K takšnemu partner- skemu odnosu med bolnikom in zdrav- stvenim delavcem pa spada tudi to, da se drug drugemu predstavimo.

VERSKA VZGOJA GLUHIH

Številni darovi, ki smo jih prejeli že z rojstvom in nam jih Bog znova poklanja vsak dan, se nam zdijo kar samoumevni in jih večkrat premalo cenimo.Med temi sta tudi darova govora in sluha. Oba sta med seboj tesno povezana, saj se otrok nauči govorjenja,ko sliši starše in druge ljudi ter jih potem posnema. Če ne sliši,mu čudoviti svet zvokov ostane neznan. Včasih so jim rekli gluhonemi. Danes te besede uradno ne uporabljamo več, ker ne zadene bistva prizadetosti. Tudi je nekoč prevladovala napačna miselnost, da jim ni mogoče pomagati. Danes vemo, da z ljubeznijo in potrpe- žljivostjo marsikaj dosežemo.

Gluhota je zelo huda prizadetost. Zato potrebujejo gluhi posebno vzgojo in po- uk. To pa ni samo skrb očeta in matere ki imata gluhega otroka, ampak je in ostaja vprašanje vse družbe.V interesu družbe je, da iz gluhega otroka, ki je nešolan in je lahko hudo breme družini in družbi, napravi koristnega člana sku- pnosti.

Vsak duhovnik mora imeti veliko posluha in pozornosti za gluhega otroka ali od- raslega v svoji župniji. V dušnem pas- tirstvu bi bilo potrebno v tem pogledu več narediti.
Država pri nas veliko stori za gluhe in druge prizadete. Toda skrb za material- ne dobrine še ni vse. Človek hrepeni po duhovnih in nadnaravnih dobrinah. Člo- vek ne živi samo od kruha (Mt 4, 4). Duhovne,nadnaravne dobrine posreduje Cerkev. Tu ne more in ne sme biti no- benih razlik. Pred Bogom smo vsi enaki - tudi gluhi in kakorkoli prizadeti. Hudo pa je,ko večkrat nekateri poznajo samo paragrafe, ne da bi se vsaj malo skušali poglobiti v problematiko gluhega ali dru gače prizadetega človeka, s katerim se srečajo.
Življenje prizadetih se je pri nas na splošno zelo spremenilo, pa tudi drugod po svetu.
Toda, žal, ne povsod. Danes gluhim in kakorkoli prizadetim ni treba beračiti,kot je to bilo nekoč. Šola jih usposobi za to ali ono delo, poklic, za samostojno živ- ljenje.Tako niso nikomur v breme. Teže prizadeti pa ostanejo nebogljeni otroci vse življenje.
Kljub vsej pomoči pa ostane še vedno veliko skrite bede, ki ne zna dovolj gla- sno klicati na pomoč.
Duhovniki v dušnopastirskem pogledu za prizadete otroke pri nas po vojni ni- smo kaj dosti storili - in vendar je delo z gluhimi, slepimi, duševno prizadetimi - Kristusovo delo.Kristus je rekel:"Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, go- bavi se očiščujejo, gluhi dobivajo sluh in ubogim se blagovest oznanja" (Mt 1, 5). Iz teh Odrešenikovih besed je jasno razvidno, da imajo gluhi, slepi in drugi kakorkoli prizadeti polno pravico do po- učenosti v evangeliju.
Dušni pastirji imajo dolžnost posredovati evangelij prizadetim. Le tako se bodo ti mogli počutiti polnovredne člane Misti- čnega Telesa Kristusovega.

Jezus je pomagal gluhim,slepim, mnogim prizadetim. »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govore« (Mk 7, 32-37). V svetem pismu najdemo mnogo primerov, kako je Jezus pomagal prizadetim. Iz oznanila Kristusovega ja- sno vidimo: Ni življenja brez vrednosti. Vsak človek ima pravico do življenja. Tudi najbolj prizadet revček,ki mu vča- sih to pravico odrekajo. Značilne in po- guma polne so besede preroka Izaija, ki jih je izrekel o Mesiji: »Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne bo ugasnil ...« (Mt 12, 20).

Glede verske vzgoje gluhih otrok je treba poudariti, da je bil verouk tudi za slušno in govorno prizadete do leta 1945 obvezen učni predmet na vseh tedanjih zavodih v Jugoslaviji.

Sedaj je ta skrb prepuščena posameznim duhovnikom. Kljub temu,da so otroci ve- činoma iz vernih družin,ostanejo še ve- dno mnogi brez zakramentov. In vendar se da prav vsakega gluhega otroka, če je duševno zdrav,lepo pripraviti na spo- ved, obhajilo in birmo. Tudi gluh otrok je za vse to sprejemljiv. Seveda pa so s pripravo združene velike težave. Ves veroučni pouk za gluhe otroke je usme- rjen v to, da gluhi potem v življenju živi iz trdne vere: da ne obupa, da junaško prenaša težo bremena, ki mu ga nalaga gluhota,da je njegov pogled uprt v Kri- žanega, v onstransko večno življenje.
Žal se v večini primerov dogaja, da se skoro nihče ne potrudi, da bi gluhemu počasi razložil, kar drugi ljudje hitro in pravilno razumemo ter dojamemo.
Naša televizija ima enkrat na mesec posebno oddajo za gluhe. Ko berejo poročila, napovedovalec govori, kaže s kretnjami, pa še napisano je na ekranu. Naši gluhi so te oddaje zelo veseli, ker jo razumejo. So pa posamezniki, ki od- dajo slabo razumejo,saj ne poznajo do- bro niti kretenj niti govora.
Prav tako so veseli maše, ki jo imamo večkrat posebej za gluhe. Te maše so o božiču,veliki noči in ob porokah v ka- peli ali cerkvi za Bežigradom v Ljubljani, pri katerih vedno nekdo besedilo prevaja v kretnje.
Pri gluhem otroku je treba z ljubeznijo, potrpežljivostjo in z veliko uvidevnostjo odgrniti zastor,ki jih loči od svetostne- ga, skrivnostnega, božjega ... In to se zgodi pri verouku. Na srečo so prav ti otroci zelo potrpežljivi, saj morajo pre- magati veliko težav,preden se dokopljejo do govora in vsaj do delne osvojitve materinega jezika. Gluh človek je spre- jemljiv za podane resnice in jih hvaležno obdrži v srcu.
Mnogi starši,ki spoznajo bridko resnico, da je njihov otrok gluh,ne morejo dolga leta preboleti tega udarca in so vsi ne- srečni celo tedaj,ko vidijo,da otrok vsaj delno napreduje in se polagoma vklju- čuje v družbo vrstnikov, ki slišijo.
Posebno hudo je v družinah z več glu- himi otroki ali pa, če je otrok hkrati še duševno prizadet. - Ali kdaj pomislimo nanje? Najbrž ne! Žive tiho in vdano ter prav tako tiho in vdano izginjajo iz roda v rod, ne da bi kdo o tem kaj več razmišljal, razen najbližjih domačih.
Gluh človek je zelo velik revež. V vsak- danjem življenju se neprestano srečuje z velikimi težavami. Vsak drug kakorkoli prizadet človek more potožiti svoje te- gobe in že v tem najde nekaj utehe. Slep človek zbuja sočutje, prav tako človek brez rok in nog. Zunanjost glu- hega pa nima nobenih opaznih znakov, zato gredo ljudje lahko mirno in prosto- dušno mimo njega. To,da skuša s kret- njo zaustaviti mimoidočega, zbuja do- stikrat posmeh in priliko za pripove- dovanje najrazlič- nejših »dovtipov«, kar ni prav.Najbed- nejši med bednimi je prav gluh človek to pa samo tako dolgo,dokler mu ne omogočimo pouka in vzgoje,dokler ne pride do poklica.

Apostol Pavel pravi: »Torej je vera iz oznanila, oznanilo pa po Kristusovi be- sedi« (Rimlj 10,17).In vrstico prej: »Ka- ko pa naj verujejo v tistega, o komer niso slišali?« Če dobro premislimo te besede in pomislimo na gluhe, je naša dolžnost, da tudi tem ljudem oznanimo Kristusa, četudi zelo preprosto in skro- mno, z govorom in kretnjo. To je naša dolžnost, dolžnost Cerkve. Večne res- nice so namenjene vsem ljudem. Tudi gluhim, slepim, duševno prizadetim. Je- zus je bil prijatelj najbednejših. Kristus govori: »Resnično povem vam, kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40).
Skrb za kakorkoli prizadete je pomem- bna naloga Cerkve. Saj v prizadetem človeku vedno srečamo Kristusa.
Organizacija združenih narodov je leto 1981 razglasila za mednarodno leto pri- zadetih. Po želji svetovne organizacije naj bi se vse dežele zavzele za priza- dete. Vsi naj bi se vključili v družbeno življenje. Geslo v letu prizadetih je bilo: »Drug drugega razumeti, vzajemno ži- veti«. O prizadetih veliko slišimo. O njih nam poročajo radio, televizija, časopisi. Zato je prav in naša dolžnost,da se za- nje zanimamo. Nujno je pogovarjati se z gluhimi in jih vključiti v vsa področja kulturnega,gospodarskega ter verskega življenja. Mednarodno leto prizadetih se je izteklo, zato ne bi bilo prav, da bi se zadovoljili zgolj s prireditvami, kongresi, razpravljanji in podobnim, česar prav v našem času ne primanjkuje.
Za gluhe je pri nas v materialnem po- gledu storjeno zelo veliko,v verskem pa žal, zelo malo.
Nemalokrat pri zdravih ljudeh pogreša- mo topel človeški odnos do gluhih. Kdor je gluh,kdor ne more tekmovati s tistimi ki slišijo, kdor je odvisen od pomoči in podpore drugih,bo pogosto pogrešal ra- zumevanje za svoje težave in marsikdaj se bo čutil izrinjenega ob rob družbe.
Česa gluhim najbolj manjka? Več razu- mevanja pri tistih,ki slišijo.Ti bi se morali čimbolj približati gluhim. Le tako bomo vsaj delno spolnili geslo »Drug drugega razumeti, vzajemno živeti«.
To je samo nekaj drobcev, namenjenih tistim, ki se srečujejo ali pa se bodo srečali z gluhimi, raztresenimi po vsej naši domovini in večkrat žive zelo borno in osamljeno.

p. Jakob Bijol

Starši duševno prizadetih otrok dolgo časa nismo slišali odmeva v Prijatelju. Kot da nas je tudi Cerkev pozabila. Za take ljudi mora skrbeti družba, nam je rekel tudi kdo od cerkvenih ljudi. To je že res, a verni starši želimo za svoje otroke tudi cerkveno skrb.
Zatekali smo se s prošnjami za varstvo naših otrok, tistih, ki so samo v domači oskrbi, le Marijinim sestram, ki nam po- magajo po vseh svojih močeh, a jih je, žal, mnogo premalo, da bi vsem poma- gali. Tudi redovnice drugih redov nam niso odrekle svoje pomoči, če so jo le zmogle. Želeli pa smo tudi cerkvenega priznanja naših otrok, saj so bili krščeni in so torej člani Cerkve.
V Prijatelju smo dolgo časa brali le ses- tavke o starih ljudeh in bolnikih,katerim smo gotovo vsi dolžni veliko pozornosti in pomoči, zelo malo pa je bilo pisano o duševno manj razvitih,ki so tudi bolniki, a bolniki, ki terjajo posebno obravnavo. Razočarani se mnogi nismo več zmenili za Prijatelja. Nenadoma pa posebna ru- brika Prizadeti v svojem okolju. In po- tem vest, da so v Mariboru in Ljubljani vsakomesečna srečanja prizadetih otrok in njihovih staršev!
Starši huje prizadetih se nismo mogli odločiti: Ali je to tudi za naše otroke, ali samo za tiste, manj prizadete, ki so tudi sicer nekje vključeni? Pa je p. Jože Mihelčič našel pot do nas in nas prepri- čal, naj pripeljemo tudi huje prizadete otroke vsaj k maši.Nič zato,če bo otrok nemiren, nikogar ne bo motil.
Med glasbo in petjem oživljajo vsa leta življenja z našimi otroki: radost priča- kovanja ob njihovem rojstvu, bolečina spoznanja otrokove nebogljenosti, od- poved ustaljenemu načinu življenja,ne- nehna skrb za otroka, iskanje varstva in prizadevanje, da bi vendarle lahko ostale matere v poklicu, pa čezmerna obremenjenost z delom,neprespane noči ob bolnem otroku, iskanje zdravniške in specialne pedagoške pomoči. Vse teža- ve izginjajo v molitvi ... Bog lahko ven- darle vse to obrne v dobro nam in da moči, da dogorimo v daritvenem ognju svoje ljubezni.
Posamezni obiskovalci cerkvice, nedelj- ski sprehajalci in izletniki, začudeno strme v verno čredico otrok in njihovih staršev pred oltarjem, pa v tiste, ki v nenehnem nemiru krožijo med klopmi.
V oktobrski nedelji so spletli otroci in duhovnik pa starši okoli oltarja cel ve- nec iz papirnatih rož, na vsaki roži pa je bilo ime koga izmed njih.
Rožni venec - splet veselja in sreče s trpljenjem, zaničevanjem in bolečino,pa z božjim razodetjem poveličano vsta- jenje. Kot da je molitev rožnega venca življenje naših otrok ...

Mati

ČLOVEKOV DELEŽ PRI KRISTUSOVEM TRPLJENJU

Papež je v okrožnici o odrešenjskem trp- ljenju poskušal ne samo prodreti v skriv- nostno ozadje človekovega trpljenja, ampak je tudi pokazal, kakšno vlogo ima vsak trpeči človek v zgodovini odrešenja. V IV. delu smo spoznali, kako je Jezus z ljubeznijo sprejel nase človeško trpljenje, mu odvzel strahotni nesmisel in tako člo- veku vrnil upanje v končno zmago dobre- ga nad zlim.

V V. delu nas okrožnica uvaja v našo deležnost pri Kristusovem trpljenju.Člo- vek v svojem trpljenju ni samo obsojen, da ga »potrpežljivo in vdano« prenaša, ampak mora spoznati in sprejeti nase vlogo sodelavca pri Kristusovem odre- šenju.
19. točka nas z daljšim odlomkom knji- ge preroka Izaija (1) še enkrat spomni, da je »pravičnik prinesel pravičnost mno- gim, ker je njih hudobije naložil nase«, in medtem, »ko je nosil grehe mnogih, je prosil za grešnike«. S Kristusovim tr- pljenjem je sleherno človeško trpljenje stopilo v nove razmere.Kristus je s svo- jim trpljenjem odrešil človeško trpljenje. O tem govori Peter, ko nas spominja,da smo bili »odkupljeni z dragoceno krvjo Kristusa«(2) Podobno piše tudi Pavel(3)
Kristus je kot Odrešenik trpel namesto človeka in zanj. Zato ima vsak človek tako ali drugače delež pri odrešenju. V Kristusovem trpljenju je tudi človeško trpljenje postalo odrešenjsko.

20. točko sestavljajo odlomki Pavlovih pi- sem in govore o tem,kako "na svojem telesu vedno nosimo Jezusovo umiranje"(4). Pavel pa svojo govorico o trpljenju dopolnjuje z govorico o vstajenju. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupavanja in preganjanja (5).
Človekova deležnost pri Kristusovem trplje- nju ima dvojno razsežnost.Kristus je v svo- jem odrešenjskem trpljenju v nekem smislu sam deležen vsega človeškega trpljenja. Človek pa s pomočjo vere vidi v svojem trpljenju novo vsebino in nov smisel. To odkritje je Pavlu navdihnilo posebno krep- ke besede: »S Kristusom sem križan in ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v božjega Sina,ki me je vzljubil in zame dal sam sebe« (6). Spoznanje, da je Kristusa privedla na križ ljubezen do Pavla, ga sili, da se z ljubeznijo do Kristusa odloča za križ: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Kristusa, s katerim je meni svet križan in jaz svetu" (7)
21. točka se najprej ustavlja pri Kristuso- vem vstajenju kot vidni zmagi nad trpljenjem Kristjan zmaguje v trpljenju zaradi vere v velikonočno skrivnost:Jezusovo trpljenje in smrt in njegovo vstajenje. Zato je mogel Pavel napisati: »Spoznati hočem Kristusa in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, da bi mu postal po- doben v njegovi smrti.Tako upam priti tudi do vstajenja od mrtvih« (8). Deležnost pri Kristusovem trpljenju pa je obenem trplje- nje za božje kraljestvo, saj »moramo po mnogih stiskah priti v božje kraljestvo« (9) Tako ljudje potopljeni in zaobjeti v skriv- nost Kristusovega trpljenja, dozorevajo za božje kraljestvo.
22. točka govori o upanju,da bo človekovo trpljenje tudi njemu prineslo končno srečo. »Sodediči Kristusovi smo, če le z njim trpi- mo, da bomo z njim tudi poveličani. Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (10). Na to upanje kristjana posebej opozarjata Pavel v drugem pismu Korinča- nom (11) in Peter (12).
Zadnjo razlago trpljenja nam torej daje vstajenje. Čeprav je bil križ v očeh ljudi ponižanje,je bil v božjih očeh povišanje.Ko je Kristus na križu izpolnil svoje poslanstvo in Očetovo voljo, je uresničil sam sebe. Z odpuščanjem na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!« (13), je Kristus izpričal človekovo moralno veličino in du- hovno zrelost. To duhovno veličino pa ne izpričujejo samo mučenci vere, ampak šte- vilni drugi ljudje,ki - včasih,ne da bi vedeli za Kristusa - trpijo in žrtvujejo svoje živ- ljenje za resnico ali za pravično stvar.
23. točka nas spominja,da je trpljenje tudi preizkušnja za človeka.Tudi v tem pogledu nam je Pavel velik zgled. »Z veseljem se bom torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč« (14).
Kdor svoje trpljenje združuje s Kristusovim trpljenjem,bo tudi prežet z njegovim vsta- jenjem. To pomeni, da more slabotnost vseh človeških bridkosti biti prešinjena od tiste božje moči, kakršna se je razodela v Kristusovem križu. Človek,pripravljen trpeti je odprt za delovanje odrešenjskih božjih moči, ki jih je Oče v Kristusu ponudil člo- veštvu.
Trpljenje je vabilo, da bi človek rastel v kreposti. »Ponašamo se tudi z nadlogami, vedoč, da nadloga rodi potrpežljivost, po- trpežljivost pa preizkušenost, preizkuše- nost pa upanje; upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (15).
Če človek sprejme trpljenje,ga trpljenje ne bo premagalo in ga ne bo oropalo njego- vega človeškega dostojanstva. Ko človek sprejme božjo ljubezen v trpljenju, najde sam sebe, najde svoje »življenje«, o kate- rem je mislil, da ga je zaradi trpljenja "iz- gubil" (16).
24. točka nam razodeva še en vidik trp- ljenja, ki ga je Pavel takole doživel: »Zdaj se veselim v trpljenju za vas in (s svoje strani) na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja Kristusovim bridkostim« (17).
Kristus je v velikonočni skrivnosti ustanovil Cerkev kot zunanje znamenje svoje pove- zanosti z ljudmi. V telesu Cerkve je Kristus posebej združen s tistimi, ki trpijo,ker "do- polnjuje,kar nedostaja njegovemu trpljenju" Tako se nam razodeva »ustvarjalnost trp- ljenja«.Čeprav je bilo Kristuspvo odrešenje popolno, ostaja odprto za vsako ljubezen, ki dobi svoj izraz v človeškem trpljenju.Ta- ko se Kristusovo trpljenje v trpljenju ljudi nenehno izvršuje in dopolnjuje. Kristusovo odrešenje se nadaljuje v človeški zgodovi- ni, v njegovem telesu - Cerkvi. Človekovo trpljenje dopolnjuje Kristusovo tako, kakor Cerkev dopolnjuje Kristusovo odrešenjsko delo.
V Cerkvi, ki nenehno črpa iz brezmejnih virov odrešenja in ga posreduje človeštvu, je mogoče Kristusovo odrešenjsko trpljenje dopolnjevati s človeškim. Cerkev globoko spoštuje človekovo trpljenje,ker se zaveda božje in človeške narave svoje Glave in njegovega Telesa.

1   Iz 53, 10-12
2   1 Pt 1, 18-19
3   Gal 1, 4; 1 Kor 6, 20
4   2 Kor 4, 8-11. 14
5   2 Kor 1, 5; 2 Tes 3, 5; Rim 12, 1; Gal 2,19-20
6   Gal 2, 19-20
7   Gal 6, 14
8   Flp 3, 10-11
9   Apd 14, 22; 2 Tes 2, 3-4
10 Rim 8, 17-18
11 2 Kor 4, 17-18
12 2 Pt 4, 13
13 Lk 23, 34
14 2 Kor 12, 9; 2 Tim 1, 12; Flp 4, 13
15 Rim 5, 3-5
16 Prim. Mr 8, 35; Lk 9, 24; Jn 12, 23
17 Kol 1, 24

OTROŠKO ZADOVOLJSTVO

Zadnje dneve starega leta 1984 smo premišljevali, kdo naj bi se tokrat predstavil bralcem Prija- telja in s tem dovolil znanim in neznanim ljudem, da za trenutek pogledajo v družino katerega preizkušanih bratov in sestra. Sprašujem se,kdo je kriv ali kje tiči vzrok, da širši krog ne bi smel vedeti za osamljenost, nedosegljiva hrepenenja, ne- izhojene poti in nedokončana dejanja ter na drugi strani za vesel nasmeh in prav otroško zadovoljstvo, za razumevanje, po- trpežljivost,nesebično darežljivost in ljube- zen do sočloveka, ki je kakorkoli prizadet. Smo res ta vzrok le ljudje,ki smo tako brez brižni za blagor in dobro sočloveka? So vsa voščila ob božičnih in novoletnih praznikih le odsev naše sebičnosti ali pa smo resni- čno želeli vse dobro tudi bližnjemu,sosedu, sodelavcu, sotrpečemu?
Namenili smo se malo pokramljati z Milico RITONJO, (Trnovci 29, 62358 Tomaž pri Ormožu). Nekateri jo že dalj časa poznamo lanskim letovalcem v Lignanu pa njen veseli obraz in zadovoljstvo ob malenkostih prav gotovo ostajata v lepem spominu.
Pot do Milice je bila naporna, zasnežena in odmaknjena od glavnih poti po lepih Slo- venskih goricah. Vendar je bila kljub temu lepa in polna novoletnega razpoloženja.Vse to nas ni ustavilo in tako smo v mraku za- gazili v zasneženi breg.Pripodila sta se psa, Miličina varuha, in nas nezaupljivo sprem- ljala in grozeče lajala. Milico smo zmotili že pri večerji, nasmejani, ker smo se zopet videli.
Najprej smo se zapletli v pogovor okrog praznikov.

Te je v božičnem času kaj obiskal du- hovnik? Tokrat za božič ni mogel priti. Župnija sv. Tomaža je precej oddaljena, župnik pa starejši. V družini so ga vedno veseli, kadarkoli jih obišče.

O božiču ima vsakdo kakšno željo. Kaj si si zaželela ti? Milica je brez posebnih želja.Zadovoljna je v krogu svojih domačih, le tiho je dejala: »Vsaj na morje bomo pa šli?« Ko smo se pogovarjali o morju,sem se spomnila,koliko vprašanj se je Milici porodilo ob prvem pogledu nanj in kako čudno so v njenih ušesih zvenele italijanske besede, čeravno je čutila njih toplino. Od srca se je razveselila,ko smo ji izročili tudi pozdrav prijatelja Robérta.

Ti je kaj dolgčas?
Dolgčas ji doma skoraj ni, kot pravi. Tudi na morju je čutila z domačim okoljem, saj je komaj čakala, da vidi svoje, da pozdravi Rinka in Roleka, psa, ki jo imata rada prav tako kot ona njiju. Na obisku smo imeli ob- čutek,da pozirata,kot bi že kdaj nastopala pred filmskimi kamerami, tako poslušno sta ubogala Milico in zrla v fotoaparat.

Ti stari znanci kaj pišejo?
Po morju se jih je več oglasilo, pa mama potoži, da ne more odpisati, ker nima na- slovov.Sicer pa Milica potrebuje pomoč pri pisanju,ker sama ne zna.Včasih ji pomaga brat Maksi, še rajši pa atek ali pa mama. Z njihovo pomočjo prebere tudi Prijatelja.

Imaš tudi v domačem župnijskem okolju kaj prijateljev, mladih, ki te obiščejo?
Dve prijateljici iz sosednje hiše jo večkrat obiščeta.Prav rada pa se tudi spominja pr- vih obiskov Prijateljstva bolnikov in invalidov

Psi so tvoji veliki prijatelji. Ali imaš rada tudi druge živali? Greš tudi v hlev kaj pogledat? »O ja, kar grem.« V hlevu je tudi čisto njena žival. Oče ji je namreč kupil oslico, ki jo ima tako rada, da se ji celo pusti jahati. Tudi na njivo gre poleti z očetom.Sedaj pozimi pa je bolj redko zunaj

Greš pa tudi pozimi kam, čeprav bolj poredko, ali ne? »Pozimi grem večkrat na 'mesarijo'. Atek me rad vzame s seboj.« Mama pravi, da zna biti pridna kuharica in gospodinja. Tudi na poročni gostiji je bila pred nedavnim. Zelo srečna je,če je v ve- seli družbi.

Spominjam se invalida,ki je dejal,da je težko na svetu, že za dva lepa dneva v letu pa je vredno živeti. Kaj pa ti, ti je kdaj hudo? "Ja, je." Kaj več ne pove. Ma- ma pravi, da se včasih sporeče z mlajšim bratom. Toda s svojim življenjem je zado- voljna, sprejme ga, kot ji je dano. Vesela je, ker jo imajo doma zelo radi, posebno atek, ki jo tako pogosto vzame s seboj na traktor ali drugam na delo.

Kako preživljaš dan?
»Vstajam že ob šestih. Maksi tudi vstane takrat, ker gre potem v šolo. Mama se od- pravi v hlev, atek po delu na kmetiji. Čez dan popazim na ogenj, skuham, pomivam in pospravljam.« Kadar ji je hudo, se spo- minja drugih prijateljev in njihovih bolečin. Tudi molitve ne manjka v njenem vsakdanu »Malo pomolim ...,« pravi.
Poleg tega se kratkočasi, da gleda televizijo in posluša radio in kasete. Od televizijskih oddaj ima najrajši »tote risanke«, posluša pa najraje narodne, posebno Slake.

Rada poslušaš glasbo in hodiš na »go- stüvanja«. Ali tudi sama kaj poješ?
Namesto odgovora nam je kar zapela in potem povabila še nas, naj ji pomagamo. Pesem je napolnila prostor in nas vse.

S PBI si bila na morju; ali greš tudi dru- gače kam kdaj? Z društvom invalidov iz Ormoža je že bila na Plitvičkih jezerih in drugod, seveda z mamimo pomočjo. Vsako leto se tudi udeleži romanja na Brezje.Pre- voz organizira gospod župnik. Tudi k sv. Trojici gresta, kadar je srečanje za priza- dete. Vesela je, če kam gre, toda za malo časa, saj pravi, da je doma najlepše. Pravi tudi, da je nič ne mika, da bi namesto v oddaljenem Trnovcu in na kmetiji živela kje v mestu.

Milica,veliko se smeješ.Si vedno taka?
»Ja,dobrovoljnost sem prinesla že s seboj« Smeh in veselje se je izlivalo na nas vse, vsi smo se ga nalezli in čas je tako hitro minil.
Bili smo daleč od doma, poleg tega je spet naletaval sneg. Raje pa bi nazaj grede vo- ščili za praznike tudi našemu dobremu pri- jatelju,župniku Izidorju v Ljutomeru.V pred novoletnem razpoloženju smo se namreč še bolj s hvaležnostjo spomnili, kako smo lahko bolniki in sodelavci pred dvema leto- ma dočakali novo leto v njegovem gosto- ljubnem župnijskem domu.Kar na hitro smo se poslovili od Milice, saj smo ji obljubili,da se kmalu spet vidimo. Po poti do avta in ceste nas je še vedno spremljal njen nas- meh in njena velika prijatelja Rolek in Rinko, tokrat bolj prijateljsko.

Prijatelji

"Že dolgo me daje naduha" je potožil."Nekaj mi dajte za izkašljevanje."
»Geza,« sem mu odvrnila,»najprej vas bom poslala k specialistom,kar v Ljubljano boste šli.«
»A je kaj hudega, doktorica?«
Vedno to prekleto vprašanje,na katero ima pravico slišati odgovor. Kaj in kako odgo- voriti? Saj nisem vedela, nisem se še nau- čila blagozvočno ali pa, tako kot nekateri v Ljubljani, surovo povedati resnico.
Peljala sem ga nazaj v ordinacijo in sem molčala.Tudi ta molk je bil več kot odgovor Nato pa sem vzravnala ramena in mu rekla:
»Ne morem narediti rentgenske slike, vaša pljuča vidim lahko samo za trenutek.Potre- bno je slikanje.V naši bolnici nimajo takega aparata, imajo ga samo v Ljubljani.«
Pomirjeno se je nasmehnil, sprejel napotni- co in naslednji dan odpotoval v Ljubljano.
Na onkološki inštitut.
Tam je zvedel resnico, tam ga je notranje zlomilo, ker mu niso dali nobenega upanja več.
Nazaj ga je pripeljal sin s svojim avtomobi- lom. Z imenitnim avtomobilom.
S tipalkami v zenicah je ocenjeval in tehtal vrednost starinskega pohištva in starih na steklo naslikanih podob; te so moderne, lepo bodo visele na njegovih stenah v Lju- bljani. Ljudi in sotovariše sprejema doma, je pač tak delavec, menda za družbo in samoupravljanje. Tu imamo zdravnico,ki je plačana, da očetu vsak dan daje injekcije; če pa kdaj ne bi prišla, ji bom že posvetil, saj sem nekaj in nekdo. Stari ima zemljo, krave, bike, prašiče, vse se bo prodalo, kdo pa bi plačeval davke za to revščino. Z materjo bomo že kako, saj še vedno lahko pazi na otroke. A ko ne bo več sposobna, jo bomo dali v dom za starejše občane,saj se tam gosposko umira.
Gezi pa so solze polzele po gubah, takih, kot bi jih zabrazdal plug; potem je obrnil obraz k meni, udaril s pogledom v moje oči in njegov šepet, prepojen z osladnim du- hom, mi je nekaj premaknil v prsih:
»Bog plati, doktorica.«
Saj ni bilo kaj storiti.
Hodila sem k njemu tudi dvakrat na dan.
Zakaj?
Še danes ne vem. Vem samo to, da je noč težko pregrinjalo, ki nosi v svojih gubah bolečino in strah. Spreminja vse oblike, vsi predmeti v sobi umirajočega dobe svoj zlo- hotni nočni zven, približujejo se mu in se stapljajo z njim, on pa je vesolje bolečin in razkrajanja.
In zvečer sta se mi zbujala sovraštvo in sla po tekmovanju s Smrtjo. Komaj sem jo premagovala,saj se ni bilo boriti z ničemer, samo (tako ste nas učili,profesor!) spošto- vati je treba Smrt, večkrat bolj kot življe- nje. Jaz pa tega nisem zmogla, jaz sem jo sovražila in se nisem umikala pred njo s spoštovanjem,temveč kot poraženec. Več porazov,več sovraštva,več,še več zagna- nosti v boju zoper njo, ki pa je bila večno nepremagljiva in večno tudi bo. Samo za nos nas vodi in včasih naredi korak nazaj, da bi se potem lahko v obraz režala majh- nemu in onemoglemu podeželskemu dok- torju,ki besen in zaverovan v svoje znanje kot dojenček hiti proti njej. In ko v prsih zaznaš zvok absolutne tišine in pritisneš veke navzdol, da zakriješ zli nasmeh Nje, ki preži iz zenic in se vedno bolj širi v njih, prekolneš sebe, svojo nesposobnost in...
Tisti dan sem Jo zaznala. Gezi sem dala injekcije in ker sem imela še precej obiskov na domu, sem mu rekla, da se vrnem čez kakšno uro.
»Bog plati, doktorica moja.«
Sin je stal ob vznožju postelje in s pogledi streljal zdaj tudi po posodi, ki je mirna in bleščeča v bronu visela na stenah.
Geza je imel čez eno uro že zakrit obraz z rjuho. Vame pa je planil krik njegove bole- čine, ki ga drugi sploh niso mogli slišati. Začelo se je tekanje po hiši in odpiranje predalov.
Kje pa ima oporoko?
Imela sem jo jaz. Geza mi jo je stisnil v žep, ko oči njegovega tovariša - sina niso prežale ob vznožju postelje, in sem jo pre- dala naprej. Njegova ostarela žena ni šla v Ljubljano kot služkinja, njegov tovariš - sin je sicer razkazoval žalost na pogrebu, v skrčenih pesteh pa je cedil sovraštvo, ker je bil oropan ene polovice.

(Ruža Vreg: Podeželska zdravnica,
Pomurska založba 1984, str. 67-70).

I.

V veliki, za posebno priložnost okusno po- lepšani jedilnici tovarne celuloze je bila malone v celoti zbrana sindikalna družina delavcev pri poslovilni večerji ambulantne sestre Rafke.
V zraku ni bilo nič poslovno političnega ali poškrobljeno uradnega,pač pa nekaj druži- nsko toplega. V glavnem se je slišalo samo rožljanje pribora, le tu pa tam je kdo kaj malega spregovoril s sosedom, kot bi se bal skaliti uglašenost, ki je vsem žarela iz oči.
Pravkar so pojedli in strežnice so pobrale posodje. Rafka je sedela na častni desnici predsednika osnovne organizacije. Ta se je z nasmeškom ozrl vanjo, nato pa vstal in z desertno žličko potrkal ob steklenico. V trenutku je zavladala grobna tišina, vse glave so se obrnile najprej k Rafki in nato h govorniku. Z glasom, ki ni mogel prekriti, da mu je srce polno topline in svetlobe je spregovoril:
»Tovarišice in tovariši, ljuba naša Rafka! Vaš aplavz mi je dokaz,kako prav sem storil, da nisem ubogal Rafke, ki me je roteče prosila,naj bi ta naš večer minil brez javno izrečenih besed. Vendar pa jo bom delno ubogal, in sicer v tem, da bom kolikor mo- goče kratek.
Rafka nas zapušča, ker odhaja v trdo za- služeni pokoj. Beseda odhod nam v njenem primeru zveni tuje in neverjetno, kajti Raf- ka je dolgo, dolgo med nas samo prihajala, nikoli nismo imeli občutka,da bi bila kdajkoli odhajala z izrazom, da nas je naveličana, saj smo se nenehno zatekali v njeno am- bulanto kakor otroci k materi,ki ne sme biti nikdar utrujena... In kakor mati nikoli ne odpove, češ, tega pa ne zmorem, je tudi njeno materinsko srce zvesto utripalo za vsakega posebej. Zdravniku, ki v svojih urah prihaja k nam,je bila zmeraj desna roka in sam sem ga slišal reči: "Ob taki sestri zdravniku ni težko delati..." Uživali smo nje- no pomoč kakor otroci kruh iz materinih rok
Mi delavci, smo postali tvoji otroci, zato ni težko razumeti in občutiti, da si med nas samo prihajala, nikoli odhajala.
Vsi vemo, da ti v življenju ni bilo postlano z rožicami. Veliko si morala trpeti že od zgodnjega otroštva.Z nadčloveško vdano- stjo si nosila svoj življenjski križ, čeprav bi ob pogledu na zavidljivo zdravje in srečo drugih žensk lahko sto in stokrat omagala pod njim.
Čutim,da moram končati,saj sem ji obljubil, da bom res kratek.Po stari navadi pokloni- mo slehernemu članu,ki dočaka svojo upo- kojitev pri nas, poleg odhodnice tudi nekaj malega za spomin. Zato, draga Rafka, ne imej občutka, da se ti s tem kakorkoli od- dolžujemo. Sprejmi to kuverto kot znesek, ki ti pripada, še posebno, ker vemo, da mnoge podpiraš. Ta umetniška slika s po- dobo Kosovske devojke med ranjenci pa naj ti bo spomin na delavsko družino, ki te ne bo nikoli pozabila. Ljuba Rafka, od tebe se delovno poslavljamo s posebno boleči- no, ki je hkrati bridka in tolažilna, kakor je v Dumi zapisal Oton Župančič:
»Školjka na morskem se dnu razbolela je, v biser je stisnila svojo vso bol...«
Naj bo tedaj to slovo tudi upanje, da se ne vidimo zadnjič, saj vemo, da ti srce ne bo dalo,da se ne bi vsaj priložnostno ogla- sila pri nas. Naša vrata ti bodo zmeraj na stežaj odprta.«
Spet je zadonel dolg aplavz; tu in tam se je utrnila tudi kakšna solza.
Rafka je začutila, da mora prizor končati sama.Vstala je in dvignila roko v znamenje da se želi zahvaliti.
»Ljubi moji,srce ste mi napolnili s tako lepimi in globokimi čustvi,da ne premorem besed, s katerimi bi se vam rada zahvalila za ta nepozabni večer topline, s katero smo si vsa ta leta predli nevidne, a trdne niti ne- zlaganega tovarištva. Še naprej ostanem vsa vaša.«
Nato je šla od gosta do gosta in se roko- vala z vsakim posebej.Potem je predsednik prijel Rafko pod roko in rekel: »Nešteto dni si pot od doma do tovarne prepešačila, nocoj pa nam moraš dovoliti,da te za spre- membo peljemo.« Odvrnila je: »Ne smem se braniti te ljubeznivosti,že zato ne,da si jo bom z vsem drugim zapisala v spomin- sko knjigo...«
Doma je najprej odvila sliko.S stene je snela konfekcijsko tihožitje in ga nadomestila s »kosovsko devojko«, lep original v olju. Soba je dobila novo, živo vsebino, ki ji bo delala družbo.
Še vsa pod vtisom poslovilnega večera si je pri mizi podprla glavo in misel ji je od sli- ke poromala v njeno preteklost. Pognala je filmski projektor v sebi in stekel je trak njenega življenja.
Njeno rojstvo ... Bila je spočeta v grehu zakonske nezvestobe. Mati ji ni tega nikoli razodela, pač pa je za to poskrbela »prija- teljica« soseščina. Tudi iz rojstnega lista, ki ga je pozneje potrebovala,je mogla raz- brati, da je nezakonska, saj je ostala pra- zna rubrika za očetovo ime. Ista soseda ji je povedala še to, da je njen oče konjski mešetar, večni popotnik, in da je tudi oče njenemu starejšemu bratu Milošu, ki ga je mati dobila še pred poroko. Razlika med njima je le v tem,da je mož Miloša pozako- nil, medtem ko nje,Rafke, ni hotel priznati, čeprav sta se zakonca po Rafki za silo spravila;otrok te kratkotrajne sprave pa je bil Danilo, postržek, ki mu je Rafka morala biti varuška, dokler jo je potreboval. Poleg te trojice sta se (brž po poroki) rodila dvoj- čka Rado in Breda;tadva sta od vseh otrok v družini vseskozi uživala največ pravic in ugodnosti ter sta jih tudi prav krepko izko- riščala.
Razmerja med člani te družine so bila očit- no raznolična,vsi pa so bili tako visoko nad Rafko, da ji niso priznavali najosnovnejše pravice,saj kot "tujek" ni imela prostora za družinsko mizo. Mati ji je hrano redno pri- našala v kot pri peči;to se ji je zdelo nekaj pravičnega in nekaj samo ob sebi razumlji- vega, saj se je družina pri mizi pisala Gori- čar, izobčenka Rafka pa je imela materin dekliški priimek Burkeljc.Poleg tega je Rafko kazila še kifotična grba, ki je ovirala njeno naravno rast in je tako pri sošolcih zbujala posmeh, ker je bila majhna.
Bila pa je izredno bistra in ker se je hkrati odlikovala tudi z marljivostjo, je bila zmeraj najboljša v razredu; tega ji sošolci seveda niso privoščili, svojo zavist pa so kazali s tem, da so jo izključevali iz svoje družbe. Nikoli ni iz njihovih ust slišala ene same dobre besede. Zmerljivko "Burkla-pukla" pa so imeli na jeziku vsak hip pripravljeno na strel kakor puščico pri loku.Posebno milost so ji izkazali že s tem,da so kak dan poza- bili nanjo in jo pustili pri miru, kot da je ni.
Tudi doma ni užila nobenega svetlega tre- nutka. Domači so se je sramovali in jo imeli za spačka. Očim (ta se je ukvarjal z lesno trgovino in je bil pogosto z doma) je sploh ni prijazno pogledal. Kot bi bila kriva neso- glasja med njim in ženo;zanj ni bila drugega ko »grinta«. Neprestano se je zadiral nad njo: »Grinta, pojdi in mi hitro poišči to in ono!« In še preden se je vrnila, je že ren- tačil: »Kje spet tiči ta grinta zdaj, ko jo nujno potrebujem? » .. .
Počutila se je kot Pepelka v pravljici: v družini "grinta",med sošolci "pukla"... V šoli ni več upala dvigniti roke,kadar ves razred česa ni vedel. Nekega dne, ko se je učite- ljica obrnila k njej:"Kaj tudi ti ne,Rafka?" je dobila odgovor:"Saj vem,pa si ne upam... " je ostro vse oštela. In kaj se je zgodilo? Takoj po pouku so pobje iz zasede planili na Rafko in jo pretepli do krvi.
Deklice so ta obračunski tepež gledale od daleč in se skrivale za bližnjim drevesom, kakšna se je celo pognala naprej ter spod- bujala sošolce: »Le dajte jo, pobje, po zo- beh, da si bo zapomnila, kdaj je ves razred zašpecala in jo bo minilo veselje, da bi se postavljala. Pa še torbo ji kam zabrišite,da je zlepa ne bo našla.«
Pobje so taka "priporočila" temeljito izvedli in kar tekmovali, kdo se bo bolje »izkazal«. Nazadnje je bila vsa krvava po obrazu, pa je eden od njih dejal: »Dosti ima za danes. Prihranimo nekaj bunk še za drugič, če bo treba..« Na torbo so pozabili in jo raje od- kurili, preden bi se prikazal kakšen nepo- klican.
Ko so pobje odšli,so se punce približale,da bi videle,kako so "puklo" obdelali. Ko so pa zagledale njen obraz, poln krvavih srag, so se prestrašile in kriknile: »kri!« in zbežale. Bile so dovolj daleč,ko se je ena spomnila:
»Ampak...Ali bo zdaj kar tam ležala?Morale bi ji priskočiti na pomoč...« Toda preden so se za to odločile, so v daljavi zagledale žensko. »Ji bo že ona pomagala«, so se pomirile in stekle pred očitkom vesti.

(Se nadaljuje)

Pred davnimi,davnimi časi so živeli pedenj- možički. Tako so se imenovali, ker niso bili kaj dosti večji od pedi. Imeli so svojo vas, pedenj-vas.Nadvse židane volje,nasmejani okrogli in rdečelični so tekali sem in tja po svojih opravkih. Vsak pedenj-možiček je nosil prek rame bisago in v njej je bilo polno majhnih krpic mehkega krzna. Njihovo naj- večje veselje je bilo, da so drug drugemu podarjali te tople, mehke krpice.
»Dobro jutro! Čakaj,nekaj imam zate! Ná!« »Dobro jutro! Tudi jaz imam nekaj zate!« Dobro, toplo in mehko, mehko krpico krzna sta si podrgnila ob ličeci, nasmeh se je razlezel do ušes in mehka toplota jima je objela srce. Tako so pedenj-možički drug drugemu podarjali ljubezen in spoštovanje. Živeli so srečno, veselo, brezskrbno in nji- hove bisage so bile vedno polne majhnih, mehkih in toplih krznenih krpic.
Nedaleč od pedenj-vasi je imel v temni in hladni votlini svoj dom zeleni škrat. Včasih ko se je počutil osamljen,je odšel malo po- gledat k možičkom v pedenj-vas. Večkrat je premišljeval: »Uh, kako strašno neumno se mi zdi njihovo obdarovanje s krpicami krzna. Vsi drugi, tudi jaz sam, čuvamo in skrivamo svoje imetje. Res sem zelo rado- veden, ali bi bili možički potlej še tako ra- dodarni, če bi jih preplašil, da jim utegne zmanjkati toplih in mehkih krpic krzna.Vem, da je to nemogoče, ker imajo, dokler so dobri, vedno polne bisage, ampak oni tega ne vedó. Poskusil bom.«
»Lepo, da te spet vidimo, zeleni škrat,« je rekel pedenj-možiček. »Zate sem prihranil najlepšo in najbolj mehko krpico krzna.« Škrat je objel možička okoli ramen, se sklonil in mu skrivnostno zašepetal v uho: »Čuvaj, čuvaj svoje krpice, nikar ne bodi z njimi tako radodaren, sicer ti bodo lepega dne pošle!«
Pogledal mu je v bisago. »Kaj vidim! Dosti manj jih že imaš kot zadnjič.«Ubogi pedenj možek je kar otrdel in strah mu je pogledal iz oči. Seveda, škratu je verjel, saj možički niso poznali laži. In ko je potem pedenj-možiček srečal prijatelje,je vsakemu rekel:
»Žal mi je, toda nimam nobene tople, me- hke krpice krzna zate. Paziti moram, da mi ne poidejo.«
Preplah se je kot ogenj razširil po vsej pedenj-vasi. Od tedaj se je življenje v njej povsem spremenilo. Tu in tam je še kdaj kakšen velikodušen pedenj-možek podaril komu mehko krzneno krpico, a vedno manj je bilo srečnih ljudi, ki so jo prejeli. Drug drugega so se ogibali,postali so kisle volje, nič več ni bilo prijaznega nasmeha. Svoje bisage so začeli skrivati celo pod posteljo in resnično so bile vedno manj polne. Pri- čela so se sumničenja in zdrahe. Najhujše pa je bilo to, da so jim lica bledela, da so hodili okrog vedno bolj zgrbljeni, shujšani in žalostni. Zboleli so in nekateri so celo umrli.
Ko je o tem slišal zeleni škrat, mu je bilo zelo žal: »Moj Bog, saj sem jim hotel samo pokazati, kakšen je svet v resnici. Nisem jim želel smrti.« Škrat bi rad vsaj malo po- pravil, kar je povzročil hudega. Zato je pol svojega premoženja, lepe in svetleče se kamenčke,podaril pedenj-možičkom.Z njimi je napolnil njihove bisage.Spet so se lahko obdarovali. Toda to obdarovanje še zdaleč ni bilo tako prijetno kot prejemati tople in mehke krpice krzna. Res so bili kamenčki lepi, toda bili so mrzli in ostri. Če si dobil v dar tak kamenček,te je zazeblo v dno srca in celo prste si si lahko ranil. Kamenček ni raztegnil ust do ušes.
Žalost pa ubija, pravijo. Morda zato ni več pedenj-možičkov.Tudi njihovega sveta,ne- sebičnega, brezskrbnega, polnega čistega veselja in sreče, ni več.

ŽUPNIJSKO SREČANJE V NOVI GORICI

Rada bi opisala srečanje bolnikov in invali- dov na Kostanjevici-Kapeli dne 21.oktobra 1984.
To srečanje so za bolnike iz Goriškega do- ma in okolice pripravili bratje frančiškani z mladimi in starejšimi župljani.Oskrbovancev iz doma je bilo okrog 40,10 invalidov je bilo na vozičkih. Prevoz je bil organiziran, oz. peljali so nas prostovoljci s svojimi avto- mobili.
Maša je bila posvečena invalidom-bolnikom imel jo je domači župnik,ob njem je bil tudi dekan iz Solkana. Med bogoslužjem smo prejeli zakrament sv.maziljenja. Dekan nam je posvetil prisrčno pridigo, kjer je invalide - bolnike prijazno pozdravil in dejal,da smo enakovredni zdravim ljudem in je potrebno drug drugemu pomagati.
Po sv. maši smo imeli zakusko, ki so jo pri- pravili ljudje iz župnije. Zelo smo bili pre- senečeni nad vsemi izbranimi dobrinami na mizi.
Dobili smo tudi vsak svoj nagelj, ki nam ga je izročila mladina v imenu župljanov.
To srečanje je bilo zelo zanimivo za naše oskrbovance iz doma, ker še nikoli niso bili na takem srečanju. Spraševale so nas tudi naše delavke iz doma,kaj je bilo to srečanje Povedala sem jim, kaj pomeni to srečanje za nas, invalide, saj sem bila že velikokrat na takih srečanjih. Začudene so bile tudi nad velikim številom prostovoljnih voznikov ki so nas peljali na to prisrčno srečanje.
Vsem,ki so se trudili za srečanje,se iz srca zahvaljujem, Bog naj jim poplača.

Marija Merljak

V SLOVENSKEM NAZARETU

Vesela sem bila povabila, ki mi ga je dala prijateljica,naj grem z njo na duhovne vaje v Nazarje od 18. do 22.oktobra. Tega sre- čanja so se udeležili slepi in njihovi sprem- ljevalci.
Prvič sem bila v družbi prijateljev, ki ne vi- dijo sveta okoli sebe - pa je bilo zelo lepo.
Zbrali smo se v četrtek zvečer. Srečanje smo začeli s sveto mašo, ki jo je imel p. Marijan, naš duhovni voditelj. Ob evange- listu Luki smo spoznali Jezusovo življenje, premišljevali o sebi, o smislu in mestu va- šega življenja. Prijetni so bili pogovori, v katerih smo se med seboj bogatili. Ob ve- čerih je zadonela med samostanskimi zi- dovi čudovita pesem, ki nas je še tesneje povezala. Obiskali smo tudi hišo sester klaris in skupaj darovali sv. mašo.
Slepi prijatelji so se sami odločili za to sre- čanje in ga v svoji skromnosti izpeljali tako da smo vsi čutili enakost in doživeli resnič- no bratstvo.
Bogu hvala in vam, pnjatelji, za vaše tako bogate duhovne oči, ki so nam spremlje- valcem odprle pogled v čudovit božji svet.
Prehitro je minilo teh nekaj dni in odšli smo vsak v svoj vsakdanjik. Ob slovesu smo si zaželeli na svidenje čez leto dni in si oblju- bili povezanost v molitvi. Če bi se nam kdo rad pridružil, ga bomo z veseljem sprejeli.

Martina L.

BETLEHEMČANI V DRAVLJAH

Ne,ne gre za pomoto. Prišli so prav vsi, sveta družina, angeli in pastirci z ovčkami Kaj zato, če so jih naredile spretne in manj spretne roke naših prizadetih otrok kar iz plastelina in so jim pri tem pomagali naš vodja, mladi pomočniki in seveda starši. Čeprav so bile figurice skromne, so pričarale pravo božič- no razpoloženje, saj je v vsaki bil delček truda in delček ljubezni. Prva skupina, ki je napravila angelčke,je oznanila prihod Jezu- ščka in angelčki so se razporedili po mahu pod smrečico. Dva angelčka, Karmen in Diana, sta prinesli Jezuščka Mariji in Jožefu - skupaj so ga položili v jaslice. Prišli so še pastirčki in ovčke,in ko smo vsi skupaj za- peli, je betlehemska pokrajina oživela.
Srečanje smo končali s sv. mašo v cerkvi, domov pa prinesli občutek povezanosti in novo upanje proti upanju.

Olga

»TA VESELA NOČ« - MALO DRUGAČE

Nekje daleč in skrito je moral nekdo moliti,da smo premagali resnične težave, pa tudi ne- katere predsodke in se zbrali v Dravljah.
Večerna vožnja po zasneženi gorenjski po- krajini. Prijazen sprejem pri Mihelčičevih v Radovljici. Po obrednem kajenju in blago- slavljanju domovanja, ki je prvi dogodek za nas, ki živimo v blokih, večerja v veselem razpoloženju. Vse je tako, kot da ni res,če ne bi bilo prav za nas - za duševno priza- dete, za njihove starše, brate, sestre, pri- jatelje. Praznovanje nekoliko drugačno od vseh mogočih prireditev,ki to noč potekajo po vsem svetu, vendar nas vse napolni z veseljem in nas trdneje poveže med seboj.
Preko polnoči maša v družinski sobi. "Ne- kako čudni, nenavadni, posebni smo vsi, ki smo se tukaj zbrali kot nekdaj pastirji okoli jaslic," pravi p.Jože, "pa nič zato,tudi take ljudi ima Jezus rad ..." In potem pri proš- njah: "Za Katjo in punčko,za Rudija in nje- gove ..." Spomnimo se vseh, ki niso z nami
Prav ob polnoči pozdrav miru: Mir z nami vsemi, da ga za vse novo leto prinesemo tudi na naše domove!
Po maši si nazdravimo in nadaljujemo s praznovanjem. Otroci odhajajo spat,odrasli vztrajamo še naprej.
Jutranje ure prvega dne novega leta. Te- lefoniramo Katji, ki že dela v bolnici. »Ves dan bo lepši,« se nam vesela zahvali.
Skrbna Mihelčičeva mama nam prinese zvr- hana lonca toplega mleka in čaja z rumom, da se pogrejemo v mrzlem jutru. Pa to ni le mleko in čaj, neizmerno več je, kar nam daje s svojo dobrotno in materinsko ljube- znijo.
Dopoldne se poslavljamo in odpravljamo na svoje domove. Zahvaljujemo se p. Jožetu in sestri Mariji, mami in sodelavcu Jožetu za vse, kar so nam nepričakovanega in le- pega pripravili, da bomo laže živeli dalje ... Zapojmo še v slovo z upanjem, da ostaja naše prijateljstvo tudi v bodoče trdno.
Kot je radovljiški rojak Anton Tomaž Linhart (na prelomu 18. stoletja) veroval v zmago svojih idej, da so vsi ljudje enaki, kar je iz- povedal v (enem prvih) odrskih del (v slo- venskem jeziku) »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«,tako tudi "ta vesela noč" v Rado- vljici napoveduje več razumevanja in več skrbi za naše »drugačne ljudi« in njihove družine...

mama Olga in Egidija

SKUPAJ V NOVO LETO

Prelomnica med starim in novim letom je le en premik kazalca na uri,le trenutek našega življenja, iz katerega pa smo ljudje napravili praznovanje. Tudi tok- rat se nas je peščica združila v zamisli, da bi to noč preživeli skupaj invalidi in sode- lavci.
Postavljale so se nam ovire, kazalo je že, da bo ta praznik z načrti vred padel v vodo. Toda ne. Dobili smo prostor pri lazaristih, varno in toplo zavetje, čeprav zadnji tre- nutek. Takrat smo čutili,da Bog ni s tistimi ki se ustavljajo, ampak z njimi, ki gredo in živijo.
Silvestrsko popoldne je potekalo v zbiranju ljudi in dobrin, večer pa je vse to prelil v osebno poglabljanje,v veselje živeti s prija- telji in z njimi deliti tudi to dolgo noč.Pridru- žil se nam je tudi hišni predstojnik Devetak in tako poskrbel za večjo domačnost.
Začeli smo z večerjo, zatem smo poskrbeli za duhovno hrano. Sv.maša,ki jo je za nas in z nami daroval prijatelj Jože, nas je po- peljala čez tisti mali prag leta in v nas zbu dila kup dobrih načrtov. Povedal nam je nekaj misli, katere naj bi sprejeli za vse dni prihajajočega leta.Vsi vemo,da je bolezen, trpljenje težko prenašati.Sami ne zmoremo tudi dobrodošla prijateljska pomoč je pre- malo, zato smo prosili Vsemogočnega za blagoslov. Po maši smo razmišljali ob po- danih mislih in plamenu sveče. Medtem, ko smo si stisnili roke,je že iz oči žarela radost doživetja darovanega trenutka. Do jutra se je stopnjevala razigranost, kot da utru- jenosti ne poznamo.
Ob jutranji zarji smo se razhajali. S pomo- čjo prijateljev smo se podali domov polni vedrine in dobrih želja svojcem. Najbolj na- vdušeni smo šli k jutranji maši v Cerknico in še prek dneva potovali po lepi Notranjski.
Vsem, s katerimi smo doživeli toliko lepega in dobrega, iskrena hvala. V srcu nam je ostala želja, naj nas Bog razsvetljuje z ve- dno novo milostjo, naj dviga in tolaži vse trpeče in naj nas in tiste, ki jih srečujemo, napolni s srečo in mirom vse dni leta.

Ljuba in Alenka

CARITASOVO SREČANJE V ZAGREBU

Petnajstega decembra 1984 je bilo v Zagrebu na Kaptolu vse živo. Katedrala je bila lepo razsvetljena, za njo se je pa v škofijski hiši nekaj dogajalo. Postojanka Caritasa, ki ima tam svoje prostore,je z voditeljico Jeleno Brajša že petič pripravila božično srečanje priza- detih, staršev in prijateljev. Tokrat so se zbrali v še posebno velikem številu, saj je bilo to srečanje nekaj posebnega: kardinal Kuharič je podelil tri zakramente skupini prizadetih. Med njimi je bilo tudi nekaj "caritasovih otrok".Osemletna Jelena je na vozičku prejela sveti krst, dve mongoloidni deklici sta bili pri prvem svetem obhajilu, gluhemu in slepemu dekletu ter njenemu bratu pa je kardinal podelil sveto birmo.
V nagovoru je kardinal Kuharič poudaril pomen združevanja našega trpljenja s Kri- stusovim, ki ima odrešilno in osvobajajočo vrednost."Križ je kozmična eksplozija božje ljubezni, da bi duša zaživela, videla, hodila proti večnosti. Bolni, trpeči, nemočni niso brez vsake moči - veliko lahko pomagajo pri odreševanju sveta."
Pred podelitvijo zakramentov je na kratko povzel njihovo bistvo, iz katerega izhaja upravičenost njihovega podeljevanja tudi prizadetim. Krst otroka,ki se ne zaveda, je izziv vere odraslim kristjanom. Birma daje po darovih sv. Duha, ki so božji darovi za vsakega človeka,moč,da bi živeli v božjem Duhu. Obhajilo pa je skrivnostno srečanje s Kristusom, ki je šel iz ljubezni na križ in se nam zapustil v evharistiji.
V pozdravnem nagovoru v škofijskem do- mu je Jelena Brajša poudarila, da prizadete in invalidne osebe v škofiji niso odveč,am- pak srce škofije in zato so prisotni v jedru vsake škofove dejavnosti.
Kardinal Kuharič se je nato zahvalil vsem bolnim in prizadetim za duhovno pomoč pri evharističnem kongresu. Izrazil je željo, da bi bil v Marija-Bistrici poseben evharistični kongres za bolnike. Priporočil se je vsem v molitev in jih s papeževimi besedami nazval »moji najožji sodelavci«.
Škofijska palača se je za nekaj ur spre- menila v evangeljsko gostijo, kjer so prvo mesto zavzeli tujci, bolni, prizadeti, ljudje s ceste ... Le vse premalo pa je bilo »prvih povabljenih«, ker so imeli pač druge dolž- nosti in opravke.

M. J.

MAMI, HVALA TI, KER SI ME RODILA

Bilo je sredi novembra. Ko sem kuhala ve- čerjo, je najmlajši, šestletni Marko prinesel stol k štedilniku,splezal nanj,vzel kuhalnico in mi pomagal kuhati.Ko sem ga opozarjala naj pazi,da ne bo kaj prevrnil, me je nena- doma poklical: "Mami, hvala ti, ker si me rodila" Presenečena in osupla sem obstala, tako jasne, čiste in sproščene so bile te njegove besede. Kaj ga je nagnilo, da se mi je zahvalil za rojstvo? Izobilje gotovo ne, saj živimo skromno. Te besede so se mi zdele, kakor zdravila za moje življenje. Kakih štirinajst dni pred tem sem nekako obupavala, vrtala so v meni vprašanja čemu in zakaj živim, kaj imam od življenja? Živeti ob bolnem možu, sama skrbeti za tri otroke.Zdelo se mi je kar nevzdržno ob teh vprašanjih, skoraj sem zavidala vsem po- kojnim njihov večni mir, kar želela sem biti med njimi. Otrok pa mi je vrnil veselje, še več, željo,da moram zanje živeti in skrbeti. Kako me je že večkrat poprej razveselil s svojo hvaležnostjo! Zvečer,ko ga pokrižam pred spanjem, se mi zahvali: »Hvala, da si me pokrižala.« Seveda ga tudi jaz prosim, da tudi on mene pokriža. Hvala ti, dragi otrok, za to hvaležnost, saj me je skoraj sram ob teh tvojih besedah, ko meni še na misel ni prišlo, da bi se kdaj zahvalila svoji mami, čeprav sem jo že slišala, da se je Bogu zahvalila za nas šest otrok in obža- lovala, da so ji trije še prav majhni umrli, četudi je imela težko življenje, saj je bila kar dvakrat vdova.

Marija Peterle z možem Lojzetom

ZAKAJ NE HODIM V CERKEV

Pokojni papež Pavel VI. je ob neki priliki iz- razil misel,da tudi iz nevere govori Sv.Duh. Ne vem, koliko govori (če sploh) Sv.Duh iz primerov nevere,ki jih želim opisati.Ničesar ne želim dokazovati,ampak le dobronamerno odkrivati v želji,da bi nas ta misel spodbu- dila k razmišljanju in iskanju odgovorov na vprašanja,ki težijo dušo. Večkrat sem se s prijatelji,ki so prav tako kot jaz na vozičku v raznih zdraviliščih ali počitniških kolonijah zapletel v pogovore o veri in Bogu. Prav različna so bila mnenja o tem, toda vedno so bili v večini tisti,ki so zatrjevali,da sicer nekako verjamejo v obstoj Boga, da pa ni- majo ali ne želijo imeti s Cerkvijo in duhov- niki nobenega opravka.
Zakaj? Kaj so doživeli, kaj se je zgodilo z njimi, da je resnica njihovega srca napol- njena z odporom do Cerkve in duhovnikov? "Nekdo bo pa moral potem tudi za žerjavico skrbeti," se večkrat pošali neki moj prijatelj ki se navadno izmakne takšnim pogovorom Prav živo se spominjam pogovora o veri in Bogu, ki se je razvil v manjši družbi, ko je eden od sogovornikov dejal: »Prej sem do- kaj redno hodil v cerkev, sedaj pa ...« Tu je za hip umolknil, kot bi iskal pravih besed in nadaljeval: »Tako čuden odnos imajo nekateri duhovniki do nas, invalidnih ljudi, da se cerkve raje izognem.«
In ko potem pogovor teče dalje, se posto- poma odkrije, kaj je to tisto čudno.
»Ne maram tistega osolzenega pogleda, s katerim me gleda duhovnik, posebej pa še redovnice. Ne maram njihovega posladka- nega govorjenja, in predvsem ne - le ne- nehnega govorjenja o trpljenju, kakor da me ne zanima nič drugega,« je izbruhnilo iz njega. »Jaz pa ne maram, da ravnajo z mano, kot da sem že onemogla in ostarela mamka. Jaz imam le nekaj več kot dvajset let in pred mano je še lep del življenja, ki ga želim napolniti z vsebino in ne le izgo- revati v potrpljenju, odrekanju, ki nikomur ne koristi in nikogar ne osrečuje« je dodalo mlado dekle, polno načrtov o tem, kako bi čimbolj razvila svoje preostale sposobnosti
Tretji pa med drugim tudi omeni,da bi svo- je življenje in sploh vse svoje počutje želel prekvasiti in oplemenititi z duhom evange- lija,ter pravi:»Boga,kakršnega mi ponujajo, pa ne morem sprejeti. To, kar mi ponujajo, je z mojega gledišča le nekakšen nadome- stek za življenje. Bog pa ni in ne more biti nadomestek za nobeno izgubljeno sesta- vino življenja...«
Neki glas pa odrezavo reče: »Nihče ne bo upravljal z mojim trpljenjem; če so mi od- povedale noge, še ne pomeni, da ne znam več misliti.«
Nekdo se navezuje: »Meni to, da sem na vozičku,sploh ne povzroča trpljenja,mučno pa je, ko me zaradi moje invalidnosti tako nekritično uvrščajo med trpeče in mi po- nujajo tolažbe, čeprav v meni ni ne žalosti in ne trpljenja. Boli pa me to pretiravanje o posebni vlogi prizadetih. Jasno mi je, da sem nekoliko drugačen, toda hkrati se tru- dim biti povsem normalen človek. Ne vem pa, koliko to govorjenje pripomore k temu, da me sprejemajo kot takega.«
Soglaša z menoj, da smo vsi misel božje Ljubezni in da smo vsi (takšni kot smo) po- klicani,da nekaj svojega damo svetu v ka- terem živimo, in to na svoj poseben in en- kraten način,izpostavljal pa je misel: »Sem nekaj posebnega,kot je vsak človek, nekaj posebnega in enkratnega, toda ob preveli- kem,pretiranem poudarjanju te moje poseb nosti,ker sem pač na vozičku,pa se človek ob vsej dobronamernosti lahko počuti, kot človek, ki so ga zaznamovali z nekakšno Davidovo zvezdo.«
Seveda je ob takšnih spontanih pogovorih in v naključnih zbranih družbah mogoče slišati tudi drugačne misli in besede. Vame pa so se najgloblje zarezale misli tistih mo- jih prijateljev, znancev, ki v sebi še gojijo kali vere, a so se vseeno odtujili Cerkvi in krščanskemu občestvu.
In zapisovanja teh izpovedi, izkušenj sem se lotil brez zle misli in brez namena, da komurkoli kaj očitam. Pero sem vzel v roke povsem dobronamerno z željo, da bi vsaj malo odkril,kaj vse lahko odtuji verujočega posameznika od Cerkve in občestva veru- jočih, kaj vse lahko teži človeško dušo in zakaj je resnica srca nekaterih posamezni- kov takšna, kot je.

Rastislav

ŠIRILA BOŠ TISKANO BESEDO

V zadnji številki Prijatelja sem prebrala, da končujete rubriko Orali so ledino. Dovolite mi,da se še jaz oglasim in povem,kako sem kot osem do trinajstletna deklica prebirala in posredovala-prodajala oba lista: Prijatelja bolnikov in pozneje Samarijana.
Ker je bila moja mama trgovka in je do iz- selitve leta 1941 imela svojo trgovino tu na Raki, sta na njen naslov poleg raznih drugih časopisov prihajala tudi omenjena. Ker mi je mama zaupala prodajo nekaj dro- bnarij v svoji trgovini in me s tem uvajala na poznejši poklic,mi je dejala: »Pa bi pro- dajala še Prijatelja bolnikov. Tako boš po- leg trgovskega blaga širila še lepo tiskano besedo v premislek ljudem« Res sem nekaj let prodajala ta list, ki je med drugim ome- njal tiskarno v Grobljah na Gorenjskem in za tiste čase zelo življenjsko ustanovo za starejše ljudi v Ponikvah. V ta dobrodelni zavod sv. Terezike so sprejemali starčke, ki doma iz kakršnihkoli razlogov niso mogli biti. Spominjam se,kako dobra je bila misel, da so namesto denarja svojci lahko prispe- vali tudi krompir in drugo hrano. Duhovno pa so ta zavod oskrbovali lazaristi iz Ljub- ljane. Še nekaj let po vojni pa je tja hodil iz Rake sedaj že pokojni Anton Berlec.

Milica Povhe

Odprli so nov razvojno aplikacijski center

Na slovesnosti (26. oktobra) ob 30-letnici zavoda za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani in 65-letnici tehnične ortopedije na Sloven- skem je Janko Babušek,ki dela v zavodu že 37 let, odprl novi razvojno aplikacijski center Na slovesnosti so objavili tudi ustanovitev Centra za usposabljanje in rehabilitacijo invalidov SR Slovenije, ki že od aprila letos skrbi za povezavo rehabilitacije in delovnih oziroma življenjskih okolij invalidov.
Novi center je zadnja in največja naložba (150milijonov din) preteklega desetletnega obdobja. V njem so ortopedske delavnice, delovni prostori za čevljarje in prostori za razvijajočo se dejavnost službe za tehnič- no pomoč deželam v razvoju,INDOK službo in knjižnico.
Danes uživa zavod ugled vrhunske usta- nove za rehabilitacijo invalidov doma in v svetu. Ker združuje medicinsko rehabilita- cijo, izdelovanje raznih pripomočkov in us- posabljanje za zaposlitev, so mu na zase- danju generalne skupščine OZN pred tremi leti tudi zaupali službo za pomoč deželam v razvoju na področju rehabilitacije.
»To ni le veliko priznanje vašemu kolektivu temveč tudi velika obveznost,« je menil predsednik republiškega komiteja za zdra- vstvo in socialno varstvo Borut Miklavčič, glavni direktor zavoda Franc Hočevar pa je dejal,da uresničujejo svoj cilj,saj prizadete ljudi vračajo v življenje.

Delo, sobota 28. okt. 1984

Zakon za družbeno pomoč nemočnim

Dolgoletno prizadevanje staršev duševno in telesno hudo prizadetih otrok, ki ne mo- rejo skrbeti zase, da bi jim, ko odrastejo, zagotovili status invalida ter primeren soci alni in materialni položaj,je obrodilo sadove Slovenska skupščina je predlani sprejela zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.
Skladno z določili tega zakona so dobile status invalida vse zmerno, laže in težko duševno prizadete osebe, pa tudi telesno prizadete odrasle osebe, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo, prizadete pa so postale pred 18. oziroma najdlje do 26. leta starosti.
Zakon zagotavlja tem invalidnim osebam varstvo v splošnih in posebnih zavodih, varstvo v drugi družini,nadomestilo za inva lidnost ter dodatek za tujo nego in pomoč. Zakonske določbe o uresničevanju materi- alnih pravic teh oseb smo začeli uporabljati s 1. junijem lani.
Postopke za uveljavljanje teh pravic vodijo občinske skupnosti socialnega skrbstva in niso zaključeni.Računajo,da bo do takšne- ga družbenega varstva upravičenih skupno 4900 invalidnih oseb.

Dnevnik, 3. 1. 1985

Elektronsko uho za popolnoma gluhe

Ta aparat pomaga tistim, ki jim niso mogli pomagati vsi dosedanji pripomočki.
Ameriški urad za zdravstvo je dal dovolje- nje za uporabo nove elektronske naprave, ki jo je potrebno vsaditi v uho. S pomočjo tega aparata lahko slišijo popolnoma gluhi ljudje, ki jim doslej niso mogli pomagati pri- pomočki,ki so v prosti prodaji.Tako je zdaj prvič na voljo naprava, ki lahko nadomesti enega izmed petih človeških čutov,seveda v določeni meri. To pomeni, da gluhi lahko sliši šume,kot so hupanje,zvonjenje in celo, čeprav precej zabrisano,glasnejši pogovor.
Nova ameriška slušna naprava je po zuna- njosti močno podobna aparatom, ki jih že dolgo uporabljajo, vendarle je njen učinek bistveno večji. Za razliko od vseh doseda- njih slušnih aparatov ta ne pojača več po- sameznih tonov, temveč spreminja tonske valove v električne impulze in jih prek kože pošilja vsajenemu sprejemniku.
Ta potem oddaja direktne električne stimu- lacijske impulze na slušne živce v notranjem ušesu.
Elektronski implantat vsadijo v notranje uho, in sicer v slušnega polža. Izumitelj dr. William House (Los Angeles) pravi: »S tem ušesnim implantatom slišijo gluhi izgovorje- ne besede kot zvok iz slabo naravnanega radia. Višine in globine kakor tudi govorni ritem pa je mogoče dobro ločiti.«
Naprava stane pet tisoč dolarjev, kirurški poseg v ZDA,da jo namestijo,pa šest tisoč dolarjev.

Nedeljski dnevnik, 6. 1. 1985

Prijatelj v Franciji ...

Francoska revija Ombres et Lumière (Sence in luči) je objavila fotografijo naslovne strani prve lanske številke Prijatelja z odlomkom iz pisma bralca.Ta francoska revija,ki že vrsto let vzgaja in osvešča javno mne- nje o problematiki prizadetih, je rade volje dovolila objavo članka in slik v Prijatelju. Táko povezovanje in sodelovanje je vse- kakor koristno, saj izmenjave izkušenj naj- bolj pomagajo zdravim in bolnim,da se med seboj bolje razumejo.

J. M.

Nedelja zjutraj. Srečen dan za marsikoga, zame pa danes še posebej. Sicer vsak dan potujem v Škofjo Loko z vlakom, zakaj ne bi kdaj še z avtobusom?
Čakam na postaji in gledam na uro.Ljudi je vse več. Bom našel prostor na avtobusu? No, preveč zaskrbljen nisem,mi bo »sprem- ljevalka« pomagala. Ljudje se je kar nekam bojijo, meni pa je na vsakem koraku v po- moč. Ja, brez palice ne bi daleč prišel.
Pa je pripeljal. Potniki dol,potniki gor.Našel sem prostor na »balkonu«, to so sedeži v zadnji vrsti.V Lescah je veliko potnikov iz- stopilo in sem navsezadnje ostal sam tam zadaj. Pogledal sem okrog sebe. Čeprav mi oči nagajajo in ne vidim dosti dlje od svo- jega nosu, opazim na tleh nekaj temnega. Prijel sem se za sosednje sedeže in poče- pnil. S težavo sem se pritipal do temnega predmeta in ga prijel. Nič ni skočilo ali se premaknilo. Ko sem končno stvar videl od blizu, sem poklical sprevodnika. Zagledal je denarnico in se kmalu spomnil, da je njen lastnik izstopil že v Mojstrani.
Kar z olajšanjem sem potem potoval do Ljubljane.Tam sem pod veliko postajno uro čakal,da je prišla Marjeta. Varno me je po- spremila do Teološke fakultete, kjer sem si vesel ogledal razstavo izdelkov, ki so jih napravili moji prijatelji in sotrpini.
Rad se spomnim tiste nedelje,saj mi je pri- nesla polno lepih vtisov.

Janko Čemažar

Prijetno presenečena se ti moram zahvaliti za spodbudo do življenja kljub nezmožnosti za delo.
Veseli me,da si moj prijatelj, in srečna sem v nesreči,saj sem tvoj prijatelj. Ko sem mi- slila, da sem še koristna in pomembna na tem svetu in ko so mi že pohajale moči,sem se zatekala k težkim invalidom in bolnikom po zgled, kako živeti. Bili so me veseli v svoji osamljenosti, jaz pa sem jim zamol- čala, da jih potrebujem bolj kot oni mene. In sedaj,ko sem odveč že sama sebi,se mi kdaj pa kdaj primeri, da pomagam v stiski komu, ki je zdrav,bogat in bil bi srečen, če ne bi hrepenel po nemogočem. In takrat začutim s Psihologom v taborišču smrti smisel svojega življenja ne več toliko v delu: ampak več v ljubezni in predvsem v trpljenju.
Zato, Prijatelj, naj ti Vsemogočni dá obilo blagoslova in moči tudi za leto 1985 za spodbujanje k življenju vseh sotrpinov, pa še tistih,ki imajo vse možnosti za življenje, pa ga ne znajo prav ceniti ne prav živeti.
Draga Ana, verjetno bi se moral Prijatelj tudi vam zahvaliti za vašo kratko, a tako bogato izpoved.Življenje je nekaj tako ve- likega,dragocenega, zlasti še,če mu znamo dati pravi smisel. Naj nas tako ali drugače preizkuša,naj bomo za mnoge stvari v njem prikrajšani, vedno imamo nekaj v sebi, kar lahko darujemo drugim. Res pa je, da na- vadno več prejmemo kot damo. Ljubezen je neprekosljiva.

PRIJATELJA VEČKRAT VZAMEM V ROKE

Že precej časa je minilo, odkar smo bili v Želimljah. Večkrat se v mislih vračam v ti- sti prelepi kotiček miru in tihe sreče,ki sem jih preživela v bratskem duhu in ljubezni z vami vsemi.
Vse je bilo tako lepo in domače med našimi brati in sestrami v Kristusu. Ne znam in ne morem izraziti hvaležnosti vsem,ki ste nam nudili dušno hrano, saj smo jo vsi zelo po- trebni. Vsem,ki ste se trudili za lepo poču- tje, za vso skrb in trud: iskren Bog plačaj!
Prijatelja redno prejemam, vedno takoj vsega preberem, a ga še večkrat vzamem v roke, saj to ni samo za enkratno branje. Imam ga za pravega Prijatelja, kajti v njem sodelujejo moji, naši znanci, dobri in zvesti prijatelji. Kadar se počutim nemočno, brez volje,z grenkobo v srcu,takrat se spomnim nanj,ga odprem in berem,kar so pisali tisti, ki so mogoče v večji stiski kot sem sama. Takrat mi oživi srce in rečem: »O Jezus, odpusti, predobro mi je, glej,nate sem po- zabila, ker sem pozabila na svoje trpeče brate in sestre.«
Prijateljski pozdrav vsem sodelavcem in prijateljem!
Naša srečanja,draga Lojzka, so zato,da na njih izmenjavamo svoje izkušnje, drug dru- gega obogatimo in si v skupnem obhajanju Evharistije naberemo novih moči,da bi mogli tako laže iti skozi vsakdan, ki je dostikrat vse drugačen, kot pa so dnevi, ko smo skupaj. V tem času pa naj bi vam Prijatelj »stal ob strani«, in veseli smo, če vam po- maga pri tem. Prijatelj naj bo tudi v priho- dnje naša skupna skrb.

VSE SE PRESTANE

Z ženo sva zelo vesela, ker se je naš Pri- jatelj tako povečal. V veliko tolažbo nama je. Sicer za sedaj še nisva huje prizadeta. Kaj pa je to, če je človek brez noge, v pri- merjavi s takim, ki je stalno na invalidskem vozičku, ali, kar je še huje, da mora stalno ležati v bolniški postelji. Pa vendar se vse prestane, če je človek vdan v božjo voljo. Saj je tudi Kristus trpel za nas in to po nedolžnem.
Poznam moža,ki je že devet let popolnoma slep. Jaz ga grem,četudi brez noge, vsako leto dvakrat do trikrat peš, eno uro daleč, obiskat. Hotel sem povedati, da ga še ni- sem slišal, da bi kdaj pogodrnjal nad svojo slepoto. Še plete košare, popravlja grablje in v hlevu nakrmi vso živino. In to, popol- noma slep,a vdan v božjo voljo. Pa recite, če ni to junaštvo.
Prisrčen pozdrav vsem sodelavcem!
Veseli smo takšnega pričevanja,dragi Leo- pold. Naša želja je, in zato se v Bratstvu bolnikov in invalidov tudi prizadevamo, da bi se kakorkoli prizadeti med seboj čimbolj povezali. Nedvomno nam je molitev potre- bna, koristno je dopisovanje, še več pa je vredno,ko bolni obišče bolnega. Zavedamo se, da je to dostikrat težko, zaupamo pa tudi, da je prava ljubezen iznajdljiva.

DOMIŠLJAVOST SE NE OBNESE

Ker sem zbolela že mlada,sem doživela tudi to, kar bi rada povedala in upam, da bo tudi druge zanimalo.
Bili sva sosedi, ona nekoliko mlajša od me- ne. Včasih me je obiskala in sva se kar ra- zumeli. Dala mi je sliko za spomin, ki jo še sedaj hranim. Ona je šla v službo v drug kraj in se poročila z nogometašem. Med tem časom sem šla jaz v bolnico za živčne bolezni. Ko so me domači nekoč prišli obis- kat,sta se pripeljala z njimi tudi ona in njen mož. Toda mene nista hotela obiskati,ampak sta raje ostala zunaj pred bolnico. Mene je to zelo prizadelo.
Nikdar ne vemo, kdaj bomo tega, kar sto- rimo bližnjemu, tudi sami potrebni. Ker se tega premalo zavedamo, so dostikrat naša dejanja napačna. »Pravega prijatelja spo- znaš v nesreči,« pravi pregovor. In verje- tno bo kar držalo tako. Velikokrat je tako spoznanje bridko. Naj vam vaše doživetje, draga Marija,pomaga,da boste vedno znali prisluhniti tistim, ki trpijo in jim po svojih močeh biti v oporo.

DOBILA SEM NOVO NAROČNICO

Dragi Prijatelj! V svojih pismih priporočam Prijatelja na vse strani, pa sem spet dobila novo naročnico. Prilagam naročnino.Prosim pošljite ga na priloženi naslov.
Dragi sotrpini,molimo in darujmo svoje trp- ljenje za duhovniške in redovniške poklice.
Vsem prijateljem,bolnim in zdravim želim ob spominu rojstva našega Odrešenika vese- lja in notranjega miru svete noči, v novem letu pa zdravja, tistim, ki zdravja ne priča- kujemo, pa vsaj olajšanja bolečin in božjo pomoč, da bi svoje trpljenje potrpežljivo prenašali. Bog nas na razne načine preiz- kuša,a imejmo zaupanje,da nas ne bo prek naših moči. Zato le veselo,pogumno in za- upno v novo leto! Bog bo z nami!
Hvala za vaše sodelovanje pri širjenju Pri- jatelja, draga Fanika. Tako vsak po svoje pokažemo, da je to res naš Prijatelj in da smo vsi odgovorni zanj.
Stopili smo v novo leto. Ne vemo, kaj nam bo prineslo in zahtevalo od nas.Eno je go- tovo:Bog ostaja z nami in med nami.Z Njim pa je naša pot lažja in bolj varna.

DARUJMO SVOJE TRPLJENJE ZA TISTE, KI BOGA NE POZNAJO

Ljubezen spodbuja človeka, da pomaga v potrebi bližnjemu, kjer mu je le mogoče. A kdo je bolj potreben pomoči,kot tisti,ki živi v temi, ki ne pozna Boga. Saj vemo, kako strašna je kazen ob koncu življenjske poti, če si živel grešno,če v sočloveku nisi nikoli videl trpečega Kristusa. Nič ne pomaga, če si vsak dan v cerkvi, ko pa ne poznaš besed: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!«
Stopili smo čez prag novega leta. Ima 365 dni, in če površno pogledaš, jih ni malo. Toda čas hiti! Na koncu leta bomo delali inventuro, koliko smo naredili za druge in s tem tudi zase ...
Še veliko lepih misli ste nanizali,kar za mali poduk jih je.Dosti spoznanj se vas je,dragi Viktor, dotaknilo in te bi radi posredovali drugim. Tudi to je namen Prijatelja. Tudi mi, ki odgovarjamo, lahko posredujemo le spoznanja, ki so nam dana, ali pa z vami bralci iščemo odgovore na vprašanja ali pa spoznanjem samo pritrdimo. Osrednja misel vašega pisanja pa je vendarle:dati vsebino vsakemu dnevu leta. Ko bi le večkrat znali biti veliki. V našem vsakdanu je dosti prilo- žnosti za to,vendar pa so včasih predrobne da bi jih opravili.

Rada bi vam napisala nekaj besed, pa me ovirajo težave. Zato vas vse iskreno po- zdravljam. Leto se je izteklo in se vam pri- srčno zahvaljujem za obiske, za vso skrb, ki mi jo posvečate. Bog povrni!
Hvala za dve spodbudni pismi. Zelo sem bila vesela darila za božične in novoletne praznike, kar pomeni ljubezen dobrih prija- teljev. Stotera hvala vsem,ki se žrtvujejo. Leta dajo več smisla za življenje. Srečanja bolnih in invalidov so nam omogočili dobri ljudje, za kar jim Bog povrni. Tam najdem iskrice,zbiram bisere in dajem v svoj zvezek spominov.
Ko postane moj prostor pretopel,mi odpre- jo vrata, da se zamenja toplota s hladnim zrakom;poslušam šumeče valčke Savinje in pošiljam po njih prisrčne pozdrave osam- ljenim in bolnim,kot uteho,da smo združeni v ljubezni. On, ki nam jemlje moč, pošilja ta križ, nam pripravlja tudi prostor, kjer ni razlike kdo si.
Minevajo tedni, meseci ... Vsako sončno jutro mi prinese v moj prostor pozdrav bo- žje narave.
Tudi solze se prikažejo v oči, ustavijo jih vnuki,ki jih imam rada. Vesela sem njihovih uspehov. Vid mi je opešal,vendar si še pri- zadevam in hočem pokazati, da še kaj zmo rem. Hvala Bogu za vsak dan, noč in jutro. Srečna sem, da zmorem vsaj to.
Dragi prijatelji, povezana z vami darujem Bogu svoje trpljenje za vas in za vse, ki smo z Njim in v Njem!
Z Bogom!
Veliko nam jih je že reklo, da je v Prijatelju preveč zahval.Ti najbž ne vedo,da jih sku- šamo omejiti in tudi pisma toliko okrajšati, da se ne bi preveč ponavljala. Žal nam to vselej ne uspeva. Tako je, draga Kristina, vaše pismo kar celo, ker bi bilo škoda, če bi kaj izpustili. Bo že res, da si z zahvalo za izkazane dobrote drug drugemu dajemo tudi pogum za vztrajanje v težavah. Misli- mo pa,da smo vsi skupaj dolžni zahvalo do- brotnikom,še bolj pa Bogu,saj nam pravza- prav On daje moč za sleherno dobro delo. Gotovo pa med prijatelji, ko gre za pomoč bližnjemu, ne gre toliko za žrtev, ampak bolj za vzajemno ljubezen, ki nas povezuje »z Njim in v Njem«.

• Molimo pred jaslicami in srečni bomo.Vsem dragim prijateljem, ki so mi pisali, se želim prisrčno zahvaliti za voščila.
• Svoje trpljenje darujem Bogu za vse po- trebe in molim za vse dobrotnike.
• Čeprav se osebno ne poznamo, rada z vami sodelujem in pošljem kakšen izdelek na našo razstavo. Ostala bom zvesta na- ročnica. Vsem pošiljam božični pozdrav!
• Hvala vsem, ki ste si prizadevali in tako dobro izpeljali razstavo. Tudi mi smo bili v duhu z vami.Hvaležna sem vam tudi,da ste mojo sestro Mici peljali na srečanje bolnikov v Škofjo Loko.
• Hvala za lepe in spodbudne besede in želje.Tudi jaz in sestra sva se vas spominjali na sveti večer. Res smo zelo potrebni, da molimo drug za drugega. Vsi smo potrebni božje pomoči, mi starejši še bolj občutimo, da smo šibki.
• Razstava naših izdelkov v Novi Gorici je bila zelo pisana. Čudoviti izdelki so pričali, da smo tudi invalidi delavni in ustvarjalni. Med obiskovalci je bilo po razlagi večkrat slišati, da jih je sram, ker sami tako malo znajo in se preveč pritožujejo zaradi težav Kar so videli,jim bo gotovo ostalo v spominu
• Včasih niti ne slutimo, koliko dobrega na starost naredimo. Koliko ljudi bi nam bilo hvaležnih, če bi to nalogo pravočasno ra- zumeli.
• Prijatelj je zelo lep. Bog daj kar največji uspeh! Dober je bil tudi oni pred petdese- timi leti, kateremu je bilo ime Samarijan.

O Bog, našim rajnim bratom in sestram si namenil,da so ti služili v bolezni in trpljenju Prosimo te,naj dosežejo plačilo večne slave ker so posnemali trpečega Kristusa,tvojega Sina, ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Le nekaj let smo te poznali in že si se od nas poslovila, Ivanka Prusnik, Dom upo- kojencev, Ljubljana-Moste.
Prva leta bolezni je za Ivanko z vso ljube- znijo doma (Zagradišče 8,Dobrunje) skrbe- la mama. Veselili sta se vsakega obiska in glasu od prijateljev, s katerimi je Ivanka preživela tudi nekaj počitniških dni. Toda materina starost in teža Ivankine bolezni sta storili svoje. Ivanka je morala v dom. Sestre, ki so se z njo srečevale ob delu v domu,se rade spominjajo njene skromnosti in potrpežljivosti: "Zanjo je bilo vse dobro"
Pred novim letom je zaspala v Gospodu,kjer, tako upamo,prosi tudi za nas. Hvala vsem, ki ste se je spominjali in jo imeli radi!
V molitev priporočamo tudi naslednje naše prijatelje, ki so lani umrli:
Albin Banič, Brezje 18,Leskovec pri Krškem
Barica Fuks, Tubiž 24, Artiče;
Jakob Kogoj, Kneža 22, Most na Soči;
Franc Pintarič, Dokležovje 37, Beltinci;
Marija Simonič, Dom dr.J.Potrča,Poljčane
Marija Sever, Dragomelj 49, Domžale;
Terezija Sova, Dom Bokalce, Ljubljana;
Angela Šlamberger, Skoba 7, Hajdina;
Francka Završnik, Dom počitka, Mengeš;
Frančiška Žužek, Zg.Lokenc 11, Mokronog

Ko je neki pikolovec videl, kako Solon joka zavoljo smrti enega od otrok,ga je vprašal: »Zakaj tako jokaš, če to nič ne pomaga?« In modrijan mu je odgovoril:»Prav zato,ker ne pomaga.« Očitno je, da jok pomaga, če za drugo ne, za to, da nam odleže; vendar je dobro videti globoki pomen Solonovega odgovora v silni bridkosti. In prepričan sem da bi za mnogokaj našli rešitev, ko bi vsi odšli na ulico in tam postavili na ogled na- še tegobe, ki bi se nemara izkazale le ena sama skupna tegoba,in bi jih začeli objoko- vati in vpiti proti nebu in klicati Boga. Tudi ko bi nas ne poslušal,bi nas tako slišal. Naj- svetejše v božjem hramu je to, da je kraj, kamor hodimo skupaj pretakat solze. Mise- rere, ki ga skupaj zapoje od usode tepena množica,velja prav toliko kot filozofija. Da, treba je znati jokati! In nemara je to naj- popolnejša modrost. Zakaj? Vprašajte So- lona. (M.de Unamuno:Tragično občutje življenja)

Tončka, malo starejše dekle, je sedela v čakalnici pri zdravniku. »Ej, Tončka, kaj pa ti delaš tukaj, tebi bi bilo treba samo do- brega moža, pa bi niti ne imela časa, da bi pomislila na bolezen,« jo je nagajivo ogo- voril znanec Janez, ki je prav tedaj prišel.
Tončka je zbadljivko požrla in mirno vpra- šala: »Kaj pa ti iščeš tukaj, tak hrust, pri zdravniku?«
»Saj jaz nisem zase, le za ženo sem prišel po recepte,vedno mora imeti kakšna zdra- vila,« se je zresnil Janez.
»Hm, potem pa kaže, da tvoja žena nima dobrega moža, da ima čas misliti na bole- zen,« je poredno vrnila Tončka.

Dolenjske Toplice so eno najstarejših zdravilišč, ne- kdaj imenovano tudi Krainski Gastein. Termo so uporab- ljali v različne namene že v halstatski dobi, znanstveno pa je dokazano, da so že v 14. stoletju uporabljali vodo v zdravilne namene. Naselje je staro prek tisoč let. Prebivalci Toplic in okolice so bili Iliri in Kelti.
V srednjem veku prvič omenjajo zdravilne vrelce leta 1228 v listinah istrskega mej- nega grofa Henrika. Leta 1481 in leta 1484 jih omenjajo kot Toplice pri Rožeku (grad nad vasjo Podturen-sedaj razvalina).Viri iz 17. in 19.stoletja pa jih imenujejo Thermae Do druge polovice 17.stoletja so bili zdravil- ni vrelci vsakemu dostopni. V tem času so prišle v last knezov Turjaških (Auerspergov) iz bližnjega gradu Soteska, ki so leta 1767 nad vrelcem postavili temelje današnjemu Kopališkemu domu.Stavbo so večkrat pre- zidali in dozidali. Leta 1898 so Auerspergi nasproti Kopališkemu domu zgradili še zdra viliški dom in bili lastniki vse do leta 1921, ko je kopališče odkupil dr. Konstantin Kon- valinka, ki je stavbo preuredil in omogočil poslovanje zdravilišča.
Med I. svetovno vojno je Zdravilišče Dolenj- ske Toplice služilo za vojaško okrevališče. Leta 1934 je zdravilišče prevzela v last Kmetijska posojilnica v Ljubljani.
Pomembno vlogo je imela okolica z zdravi- liščem med turškimi napadi ter med refor- macijo in protireformacijo.
V predaprilski Jugoslaviji-času politične di- ferenciacije slovenskega naroda-je bila vas Toplice v naprednem taboru.Tu je bil sedež ilegalnega okrožja komunistične partije. Po okupaciji naše zemlje leta 1941 so postale Toplice pomembno žarišče odpora. Bile so prehodna točka najrazličnejših partizanskih vojaških formacij in drugih organizacij ter ustanov,ki so delovale na obširnem podro- čju roških gozdov,pa tudi prizorišče mnogih bojev z nemškimi in domobranskimi oddelki.
Po vojni so Toplice postopno obnavljali, Zdravilišče je prišlo v družbeno lastništvo. Odločilno poglavje v razvoju Zdravilišča je tudi leto 1973, ko je bilo pripojeno Tovarni zdravil Krka.
V letih 1977-78 sta bila oba domova v ce- loti prenovljena v moderna hotelska objek- ta B kategorije z 244 ležišči. Danes niso Toplice samo pomembno zdravilišče in kul- turno središče okolice, temveč najpomem- bnejše izhodišče k mnogim partizanskim postojankam in grobiščem (Baza 20). S svojo lego so privlačen turistični kraj, saj ležijo v slikoviti dolini jugovzhodno od No- vega mesta. Naselje je obdano z bogatimi in vinorodnimi griči (179 m). Dolenjske Toplice imajo izredno kvalitetno termalno vodo (36-38°C), bogato s C02 in kalcijem.
V okviru Zdravilišča je oddelek za fizikalno medicino in rehabilitacijo z ustrezno kadro- vsko in medicinsko opremo, tako da zdrav- ljenje s termalno vodo dopolnjuje z vsemi drugimi metodami zdravljenja.
Organizacija zdravstvene službe je taka, da omogoča kontinuirano in sistematično zdravljenje ne le revmatskih, temveč tudi drugih bolezni.
• vse oblike revmatičnih obolenj hrbtenice, sklepov, mišic, veziva,
• stanja po poškodbah in operacijah kosti ter gibal,
• prekrvavitvene motnje okončin,
• okvare živčevja. Po zdravljenju je dnevno poskrbljeno tudi za rekreacijo, razvedrilo in izlete. Poleg tream steze, prijetno urejenih sprehajalnih poti v parku,tenis igrišča, zunanjega baze- na,športnega ribolova in lova je v zimskem času gostom na voljo zimski smučarski cen- ter v Gačah. Kulturne in družbene prireditve ter izleti razbijajo mo- notonijo dnevov ter po- življajo in bogatijo pri- jetna doživetja gostov. Zelo priljubljeni so pik- niki na jasi v bližnjem parku,v jesenskem času pa je posebno doživetje trgatev na Trški gori.

Prispevke za 2. številko pošljite do 15. februarja 1985.

Naslovna stran: foto J. Marolt.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 50 din, naročnina za leto 1985 300 din (podporna 600 din), za inozemstvo 700 din (dodatek za letalsko 400 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka