Ves krščanski svet je posejan s križi. S svojo vodoravno in navpično smerjo objema križ dvoje resničnosti:s prečnim lesom v ljubezni objema vse zemeljsko, od grudice zemlje in drobnega kamenčka od enodnevne mušice in vseh stotisoče živalskih vrst do vrha božjega stvarst- va, človeka, z vsemi njegovimi vrlinami in grešnostjo; s pokončnim lesom pa vse stvarstvo dviga kvišku v božje raz- sežnosti in jih približa Bogu.
Križ, naše najbolj krščansko znamenje, stoji na križpotjih, če ga niso premestili na manj opazen kraj, stoji na visokih gorah in nizkih vzpetinah, na ravnih po- ljih in vrh cerkvenih stolpov. Nosijo ga okoli vratu, včasih iz resnične vernosti, včasih samo iz protesta ali mode, ne- kateri velike, izzivalne, lesene, drugi drobne, komaj opazne, različnih mer in oblik, iz raznih plemenitih ali manj ple- menitih materialov.
Križi po cerkvah so včasih okrašeni z dragocenimi kamni, morda zato, da bi tako omilili grozoto trpljenja na križu, ali pa morda zato, da bi vrednost trpljenja še bolj poudarili. Jezusova podoba na njih je včasih delo preprostega neuke- ga rezbarja, ki mu še na misel ni prišlo, da bi iskal razmerje mer človeške glave, rok, telesa, pa kljub temu njegovo delo ni nič manj presunljivo, kakor umetniško delo velikega mojstra,ki je z veščo roko pričaral smrtni boj v Kristusov obraz.
Križi v naših domovih so bili nekoč na najbolj častnem mestu v sobi.Pred njim se je odvijalo družinsko življenje,molitev in pogovor,telesno in duhovno uživanje hrane.V starih domovih je križ še vedno tam, v novih pa se je marsikje umaknil bolj v notranje prostore. V sprejemnici ali dnevni sobi bi bil preveč na očeh, če bi prišel na obisk nekdo iz urada ali po- djetja. Tudi na pokopališčih je postal križ že skoraj nekaj postranskega,saj je v velike kamnite bloke vklesan ob strani da ga je treba z očmi šele poiskati; medtem ko so bili nekoč križi na grobeh zares križi, leseni, železni ali kamniti, vsi so jasno izražali dvojno Jezusovo in krščansko ljubezen: vodoravno - ljube- zen do bližnjega in vsega božjega in navpično - ljubezen do Boga.
So pa še drugi križi: nevidni, zato pa vsi boleči in bolj ali manj težki. Ime jim je: zapuščenost, ko nimaš nikjer ljube- čega človeka; razočaranje, ko si gradil na sočloveku,pa te je prevaral; bolezen ki te je privezala na posteljo in ne vidiš možnosti,da bi se je rešil; pomanjkanje, ko nimaš najpotrebnejšega za življenje in sto in sto drugih tegob, ki so se zgr- nile nate. Pri vsem tem je samo ena tolažba: Na križu Trpeči, trpi s teboj, ker te ljubi.

Lojze Kozar

Dragi prijatelji!

Skozi mesta in vasi, po vseh poteh in stezah, prek polj, v šumenju gozdov velika noč poje ...
Poezija.
Je praznik bleščečih spominov?!
Na tem mogočnem stebru stoji vsa naša vera: Kristus je vstal!
Morda so učenjaki, morda so prebrali nešteto knjig in o vstajenju in o mrtvem Bogu in praznem grobu pišejo na dolgo in široko.
Preprosta žena je povedala dovolj: moj Gospod živi!
To je dan,ki ga je naredil Gospod:praz- nik moje vere,praznik moje moči,praznik silnega upanja, da zmoremo nositi težo življenja brez obupa.
Vse postne stiske življenja osvetljuje ta resnica.
Stržen našega poguma je to poslednje pričakovanje: vstali bomo tudi mi. Po- slednje veliko presenečenje, ko bo Bog obrnil zadnjo stran človeške zgodovine.
Mi smo vstajenjski ljudje.
Moj Gospod živi!

Z željo,da to prepričanje prevzame tudi vas, dragi bralci, vam želimo veselo alelujo

prijatelji in uredništvo

Ali si moremo misliti,da bi bilo človekovo življenje brez smisla? Nesmiselno naj bi bilo življenje,ko pa ljudje stalno odkriva- jo smisel stvari? Vsak mora uresničevati kakšno poslanstvo. Ko se neprestano trudimo, da bi bili srečni, iščemo tisto, kar moramo biti. In kaj moram biti, za kaj sem poklican? Poklican sem, da sem človek. Biti človek je poklic, iz katerega rastejo vsi drugi.
Kaj ljudi povezuje in kaj jih loči? Kdaj smo začeli odkrivati svoje darove? In medsebojne razlike? Kako se je vse ra- zvijalo in zorelo? Kdo nam je pomagal? Je spoznanju sledila volja? Na kakšne ovire je naletela? Naj je bilo že kakorkoli, nikoli nismo mogli mimo klica: človek si in za srečo si ustvarjen. Nekdo te kliče k sreči; želja po sreči je neuničljiva.
Če je klic po sreči v nas vedno navzoč, morajo biti nekje pota, ki k sreči vodijo. Čemu klic narave,če bi bila sreča nedo- segljiva? Zaupanje, da se srečo da do- seči, mora biti toliko močno,kot je želja po sreči.
Življenje je dar.Imamo ga,a še več nam je obljubljeno. »Vsak je svoje sreče ko- vač.« Darove, ki smo jih dobili, je treba porabiti. To je druga stran svetinje: Ži- vljenje ni samo dar, je tudi naloga. Kar že imamo, moramo porabljati,da dobimo tisto, kar si želimo.
Če se v miru poglobimo vase,vidimo,ka- ko modro je načrtovano življenje. Tako vedno bolj odkrivamo svoj osebni načrt ter se trudimo,da bi ga izpolnjevali. Od- tod prošnja: Zgodi se tvoja volja.
Naše življenje je križišče tolikih poti, ki so bile začrtane še preden smo se rodili Kar smo in imamo, smo večidel prejeli. Bog nas je obdaroval sam po ljudeh. Naše poslanstvo in sreča je v tem, da to, kar smo in imamo, posredujemo tudi drugim. Tisti, ki nas kliče, nas kliče po ljudeh, ki so nam dali, kar je »naše«, in nas kliče po tistih, katerim moramo od »svojega« deliti. V naš poklic človeka je Bog vključil toliko ljudi pred nami in za nami.Bil sem poklican,ker so bili drugi poklicani; drugi bodo poklicani, ker sem bil jaz poklican.
Na križpotjih so včasih kažipoti obrnjeni v napačno smer. Človek mora biti kaži- pot v pravo smer. Markacije, ki peljejo domov, moramo biti. In naš dom je pri Očetu. Kje naj zase in za druge iščemo srečo,če ne pri tistem,ki je željo po sre- či tako globoko vtisnil v človeško srce? In če bi bil kdo glede poklica svojega življenja slep, naj se spomni,da Sin Davidov kliče tudi njega: »Kaj hočeš,da naj ti storim?" »Gospod, da spregle- dam!«

S.B.

Dragi prijatelj! Vera- to je iskanje, hre- penenje; ko oboje zaslutimo v sebi, po- stanemo nemirni,v nas je polno slutenj, vprašanj, različnih razpoloženj, vse do tistega močnega čutenja topline v du- ši, ki se začne prenavljati in te kliče k razmišljanju, na kratko rečeno, potegne te vase.
Ta proces ni brez vsebine, moči; jaz sem ga med iskanjem vere doživela kot čustvo (vero in vse zakramente sem sprejela v odraščajoči dobi). Zdaj je seveda drugače; danes vem, da je do trdnejše vere dolga in naporna pot. Na marsikatero vprašanje iščem odgovor prek svetega pisma, v osebnem pogo- voru z Bogom... Zdaj pa me zaposluje vprašanje, na katerega bi rada duhov- nikov odgovor.
Torej, vera je in mora biti: volja, razum in čustvo.Brez teh treh vrednot ni pra- ve polnosti,ne rasti. Vera je prav v tem nekako celota in zahteva vsega človeka Jedro mojega vprašanja je:koliko je vera s krščanskega stališča lahko čustvo in ali je čustvo v veri pogojeno z znača- jem in doživljanjem vere kristjana?
Ta vprašanja verjetno ne zanimajo samo mene! Za odgovor lepa hvala in pozdrav v Gospodu! Da, vera je iskanje. Iskanje smisla živ- ljenja. Človek je ob rojstvu najbolj »ne- dodelano« in nebogljeno bitje. V sebi pa nosi največjo skrivnost vesolja: je edino bitje, ki se zaveda sam sebe in se zato vprašuje za kaj ali za koga živi.
Iskanje,kakšen smisel ima življenje, za- posluje človeka. Pri tem sodelujejo vse naše človeške sposobnosti, ki jih kratko opisujemo kot razum,voljo,čustva. Člo- vek se sicer lahko za nekaj časa izogne iskanju, toda,ko doživi nekaj življenjsko pomembnega ali prelomnega, začne iskati smisel tem dogodkom, ki so mu nerazumljivi.
Vera je odgovor na smisel življenja.Zato nujno vpliva na človekov način življenja Zahteva sodelovanje celotnega člove- ka. Vera sproži delovanje razuma, volje in čustev. Zadnji cilj tega procesa je usmeriti svoje življenje in ga uglasiti s spoznanim smislom. Ta pa ne more biti nobena stvar, načrt ali uspeh. Vse te vrednote ne morejo zadovoljiti človeko- vega bitja. Človek z vsem svojim bitjem išče sočloveka... Zato lahko rečemo,da je smisel človekovega življenja ljubezen Ljudje v življenju najbolj zavzeto iščemo sočloveka, s katerim bi mogli uresničiti hrepenenje po ljubezni. Vendar moramo ugotoviti, da nas noben človek v lju- bezni ne more popolnoma osrečiti, ker ni nihče popoln. Kaj je lahko človekov zadnji cilj?
Krščanska vera na to vprašanje odgo- varja z nenavadnim sporočilom. Bitje, ki ga ljudje v svojem življenju iščemo, je osebni Bog; ta se je v zgodovini člove- škega rodu počasi razodeval kot njegov Stvarnik in Ljubitelj. »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril« ljudem, dokler končno ni spregovoril z učlovečenjem v Jezusu iz Nazareta. Krščanska vera odgovarja na človekovo iskanje smisla življenja tako, da mu kot cilj postavlja srečanje z Jezusom. To srečanje pa pomeni srečanje z njegovo smrtjo in njegovim vstajenjem, ki omo- goča trajno ljubezen.
Srečanja z Jezusom, kot nam jih opisu- jejo evangelij in drugi novozavezni spisi, so globoko človeška. Vsi, ki so se sre- čali z Jezusom z iskrenim srcem, so bili čustveno močno pretreseni.To velja za Marijo in Jožefa, za Jezusove učence; ti so se takoj odzvali na njegov klic, pustili vse ter odšli za njim in končno nazadnje iz ljubezni do njega dali celo svoje življenje.To velja za številne bol- nike in ljudi,ki so jih bremenili grehi,npr. za Marijo Magdaleno ali apostola Pavla, pa tudi za njegove nasprotnike, kot so bili npr. velika duhovnika Ana in Kajfa, Herod, Pilat, celo poganski stotnik pod križem.
Krščanska vera ni samo čustvo v na- vadnem pomenu besede, ampak je naj- globlje doživetje človeka,ko spozna kot npr. apostol Pavel, da ga je Jezus kot božji Sin ljubil do konca in dal svoje življenje zanj.Takšno spoznanje pa nuj- no vpliva ne samo na telesna čustva, ki so podvržena spremembam,ampak na duhovna čustva človekovega »jedra«. Samo tako lahko ostane kristjan zvest Jezusu v ljubezni, kadar ga zadenejo težke življenjske preizkušnje. Na takšno ljubezen misli apostol Pavel, ko moli za Efežane: »Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina..., ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki prese- ga vsakršno spoznanje« (Ef 3, 17-19).
Iz te ljubezni je izvirala Pavlova ljubezen do njegovih učencev. Tesaloničanom piše: »S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam ho- teli dati ne samo evangelij, ampak tudi svoje življenje,ker ste se nam priljubili«. (1 Tes 2, 7-8).
Krščanska vera ni čustvena v splošnem pomenu te besede, je mnogo več. Je doživetje Kristusove ljubezni, ki se nam razodeva v njegovi besedi,njegovi Cer- kvi, zakramentih, v vsaki pristni člove- ški ljubezni. Zato krščanstvo ne vpliva samo na čustva, ampak na človekovo celotno življenje.
Če razumemo vero kot življenje po Jezu- sovem zgledu,se bo to nujno pokazalo v naših medsebojnih odnosih.Oznanjevanje vere ne bo več samo učenje »verskih resnic«,ampak predvsem posredovanje življenjskega izkustva našega odnosa do Jezusa v naših bratih in sestrah (doma,v službi,na potovanju,v bolezni, v veselju, trpljenju itd.) Molitev ne bo več samo ponavljanje naučenih besed, ampak pogovor z najbolj zaupljivim Pri- jateljem. Na sprejem zakramentov ne bomo več gledali kot na nekakšne (ma- gične) obrede, ampak kot na znamenja Jezusove bližine.Takšna vera pa bo nu- jno globoko čustvena,ker bo življenjska

Tvoj Prijatelj

SPREMLJANJE BOLNIKA -
TEMELJ VSAKEGA ZDRAVLJENJA

Mlad zdravnik, ki je šele pred kratkim končal študij,se je naenkrat znašel pred nalogo, ki ji skoraj ni bil kos. Poklicali so ga k umirajočemu bolniku in je moral dva tedna skrbeti zanj. Bil je nabit z medi- cinskim znanjem, toda samo to znanje mu sedaj ni zadoščalo. Začutil je, da v tem trenutku morda bolj kot kdaj koli ni potrebno samo medicinsko znanje,ampak v veliki meri njegov oseben odnos do tega bolnika in do svojcev. V teh dveh tednih je zaslutil,kaj pomeni spremljati bolnika.
Spremljanje predstavlja osnovo vsake pomoči, vsake terapije. Najprej moramo biti pripravljeni obstati pri nekom, ki je potreben pomoči,ga sprejeti kot člove- ka, šele potem lahko začnemo »delati na njem«. To pomeni, da moramo pred bolnika stopiti najprej brez inštrumen- tov, praznih rok. Inštrument je lahko za zdravnika nek poseg,pregled, predpiso- vanje terapije,za sestro nega,hranjenje itd.,za duhovnika delitev zakramentov.. To velja enako za vse poklice,ki se uk- varjajo z bolniki.Najprej gre za človeško srečanje, kateremu se šele pridruži vse ostalo. Tudi hranjenje bolnika, nega in postiljanje postelje je lahko brezoseben inštrument. Inštrumenti so vedno ne- varnost, da tisti, ki pomaga, beži pred bolnikovim doživljanjem bolezni. Laže je nekaj narediti kot pa spremljati npr.bol- nika v njegovem obupu,v joku,v težkem položaju. Lahko se zgodi, da pride tre- nutek,ko za bolnika resnično ne moremo storiti ničesar. Če v tem trenutku ni- smo pripravljeni obstati pri njem praznih rok, brez inštrumentov, nam preostane samo še beg.
Spremljati pomeni ponuditi roko v pomoč da je človek laže kos problemom, ki so povezani z boleznijo. Spremljati pomeni dati bližnjemu čutiti človeško bližino na koščku njegove življenjske poti. Sprem- ljati pomeni stopiti v odnos s tistim, ki je pomoči potreben. Spremljati pomeni predvsem vprašati: Kako se počutiš? Šele potem: Kaj ti manjka? Kaj te boli?
Nek bolnik je pri viziti začel tožiti o mar sičem, pa ga je zdravnik vprašal, zakaj ni tega že prej povedal, saj je že zelo dolgo ležal na oddelku. »Saj me doslej ni nihče vprašal, kako se počutim, am- pak samo, kje me boli,« in zdravnik se je pri tem odgovoru zamislil nad vsemi svojimi prejšnjimi vizitami.
Spremljati pomeni ostati pri nekom tudi takrat,ko je zelo težko in bi najraje zbe- žal stran - npr. pri umirajočem. Ostati praznih rok, brez terapije, brez obljube, kako bo kmalu vse dobro. V tem trenu- tku pride do izraza pristnost tega člo- veškega odnosa, vse, kar je zlagano, v tem trenutku izgubi vso vrednost in se razblini v nič. Ostane goli odnos sam.
Kakšna je drža človeka,ki spremlja? Kdor hoče nekoga spremljati, mora priznati lastne meje,lastno nemoč, se mora pu- stiti ganiti, se mora znati skloniti. Znati mora biti majhen.Znati mora sprejemati in dajati. Pustiti si mora priti blizu in dopustiti tudi lastna čustva, jih priznati in o njih razmišljati.Biti mora ranljiv.Tak človek mora znati poslušati in razumeti govorico simbolov. Razmišljati mora o lastnem življenju, trpljenju in smrti - o lastni končnosti in omejenosti.Zavedati se mora, da se neprestano uči in da v tem odnosu spremljanja verjetno več dobiva kot daje.
Spremljanje je izrazito religiozno dejanje Je pričevanje o Bogu, ki nas spremlja. Kdor postane resničen spremljevalec težkega bolnika ali umirajočega, lahko postane znamenje,ki morda bolniku omo- goči odločilno izkustvo transcendence. V takšnem spremljanju se lahko bolniku odprejo dimenzije življenja, ki so v Stari in Novi zavezi opisane kot izkustvo spremljajočega Boga.

NEKAJ INFORMATIVNIH DROBCEV O GLUHIH

Gluhi so živeli v vseh časih pri vseh narodih.Njihova trpka usoda je bila skozi stoletja zagrnjena v neprodirno temo. Brez pouka in vzgoje so ostali do konca petnajstega stoletja. Nihče se ni zavzel zanje, razen tu in tam kakega posameznika. Tako je okrog leta 700 znano ime škofa Johna na Angleškem. O njem piše, da je z velikim uspehom poučeval nekega gluhonemega dečka.
Od konca 15. do konca 18. stoletja so posamezni zdravniki in nekateri duhov- niki doumeli bedo in revščino gluhega brez pouka.Lotili so se dela z misijonar- sko vnemo. Začeli so poučevati posa- mezne otroke iz bogatih, premožnejših družin.
Od konca 18.stoletja dalje začno usta- navljati prve zavode. Danes se nepres- tano trudijo,da bi zboljšali učne metode dali gluhemu otroku čimveč praktičnega znanja za življenje.
Minili so časi, ko so gluhim odrekali mo- žnost in sposobnost izobraževanja.
Koliko je gluhih pri nas?
V Sloveniji je približno pet tisoč gluhih oseb,ki so prikrajšane za lepoto govora in glasbe. Raztreseni so po mestih in vaseh. Marsikdo utone v množici tistih, ki slišijo, in je potisnjen ob rob družbe. Javnost je o tej težki invalidnosti pre- malo ali pa napačno poučena. Slušna prizadetost ni vidna na zunaj. V vsak- danjem življenju naletijo gluhi na števil- ne ovire. Radio, televizija, včasih celo časopisne novice zanje ne pridejo v poštev. Saj je njihov besedni zaklad, njihovo razumevanje, največkrat zelo skromno.
Kako so gluhi pri nas organizirani?
Gluhi so pri nas združeni v enajstih te- meljnih medobčinskih organizacijah, ki pokrivajo vse občine v Sloveniji. Te so: Celje, Dravograd, Koper, Kranj, Krško, Ljubljana, Maribor, Šoštanj, Murska So- bota, Nova Gorica in Novo mesto. Na teh krajih se sestajajo gluhi v večjem številu. Tu se pogovarjajo in rešujejo razne težave. Marsikdo pa živi v odroč- nem kraju, prepuščen sam sebi, trpki usodi, osamljenosti.
Kako je z otroki?
Otroke šolajo, vzgajajo in pripravljajo na življenje v treh zavodih: v Ljubljani, Portorožu in Mariboru.Tu se tudi večina izuči poklica. Mnogi ostanejo po konča- nem šolanju v Ljubljani ali Mariboru. Nekateri se vrnejo v svoj rojstni kraj k svojim domačim.
Kako je bilo nekdaj - kako je danes?
Po vojni je naša država veliko storila za slušno prizadete.Pred vojno je bilo dru- gače. Gluhi so bili največkrat hlapci in dekle. Morali so opravljati najtežja dela Spali so po skednjih in hlevih.Gluha mla- dina ni imela nobene prihodnosti, nobe- ne priložnosti, da se uveljavi v življenju

in družbi. Obrtniki so se branili gluhih vajencev.Zato je »Podporno društvo za gluhonemo mladino« razpisalo nagrado 2000 din, kar je bilo takrat veliko, za mojstra,ki bi izučil gluhega fanta ali de- kle,za ta ali oni poklic. Tako so nekateri obrtniki začeli sprejemati gluhe vajence Pokazali so se lepi uspehi.
Danes so gluhi zaščiteni kot invalidni, hkrati pa uživajo vso podporo kot ena- kopravni člani družbe.
Mati Elizabeta je zapisala občutno pesem o gluhih:

»Le enkrat bi slišal, ko praznik zvone,
bi slišal, ko orgle po cerkvi done;
o Bogu bi slišal nebeško povest...
Kako bi iz duše globin mu bil zvest.

p. Jakob Bijol

Zima je bila dolga, predolga, ni je bilo konec. Končno so zapihali pomladni ve- trovi in osušili zemljo. Druga polovica marca se je napovedovala topleje. V zatišju so iz zemlje že pogledali zvončki, trobentice.
Na Rožniku je pozvanjalo večerni Ave... Pesem zvonov je plavala pod jasnim, večernim nebom. Helena je zaslišala zvonjenje in zazdelo se ji je, kot da po- zvanja tudi v njej. Znova si je zaželela otroka.Res da ni več v najbolj primernih letih, a prestara, kot je rekel zdravnik, tudi še ni. Seveda pa je tveganje otro- kovega zdravja z vsakim letom materi- ne starosti večje. »In koliko jih je, ki so rodile še starejše, pa imajo zdrave ot- roke!« Helena se je že videla, kako z možem pripravljata posteljico za malega, kako ga skupaj polagata spat, kako...
»Ne, tokrat se ne bom tako bala kot prvikrat, ko sem menda splavila od sa- mega strahu, da otrok ne bo normalen, če je to sploh mogoče. Pravega vzroka niso mogli najti... Skoraj leto bi bil že star, verjetno bi že poskušal prve ko- rake. Zdaj bom pogumnejša. Ne bom se več predajala strahu, borila se bom za njegovo življenje...«
Tisto pomladno noč se je res spočela dušica njenega otroka.Helena je to ču- tila, ko je molila: »O Bog, če si ustvaril dušo mojega otroka, naj bo tvoja...« In že ga je gledala pred seboj kot dobrega vernega, poštenega človeka, ki posluša božjo voljo in jo izpolnjuje... Bog pa je sprejel njeno molitev v vsej polnosti njenih besed- »naj bo tvoja ta duša...«
Mati je sprejela otrokovo dušo, njeno telo pa je zavračalo njegovo bivanje v sebi. Le nerado je sprejemalo njegovo rast, saj ni imelo več dovolj mladih sil, dovolj moči, da bi mu bilo dajalo vsega, kar potrebuje.Mali je hlastal za kisikom, ki mu ga je primanjkovalo v materini krvi. Izsesal je vsako kapljo hrane, ki jo je dobil, a še vedno ni bilo dovolj. Ma- terino telo ni zmoglo dela za oba, hirati je začela mati, oškodovan pa je bil tudi otrok. Večkrat je kazalo, kot da ga ho- čejo oslabljene sile materinega telesa povsem izvreči, a mati se je borila, da ga je obdržala. Znova in znova je oživ- ljala upanje v božjo pomoč, da se bo otrok rodil zdrav in da si bo tudi sama opomogla.
Rodila se je lepa in vsaj ob rojstvu po- vsem zdrava punčka, ki pa je šele čez nekaj mesecev začela zaostajati v raz- voju. Tekli so meseci, in ko so čez dve leti zopet pozvanjali zvonovi Marijinega oznanjenja, sta si morala Helena in ot- rokov oče priznati: »Najin otrok je dru- gačen...«
Heleno so začeli obhajati dvomi:»Kje je sedaj božja pomoč, v katero sem toliko zaupala? Kako je Bog sprejel mojo dari- tev,naj bo duša mojega otroka njegova? Le kaj mu bo duša nerazvitega otroka? In kaj bova midva s takim otrokom?«
Minevala so leta dvomov in uporov pro- ti Bogu. Kot vse matere takih otrok, je tudi Helena leta in leta tavala v temi, preden je zaslutila božje načrte s svojo punčko in je zmogla vdano izreči Mari- jine besede, ki jih izrekajo vse verne matere telesno in duševno prizadetih otrok vsak dan, da sploh morejo živeti: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«

Dolores

EVANGELIJ O TRPLJENJU

VI. del okrožnice papeža Janeza Pavla II. o odrešenj- skem trpljenju razlaga,da se je evangelij o Kristusovem odrešenjskem trpljenju nadaljeval najprej v življenju neposred- nih prič njegovega trpljenja,to je v Ma- rijinem življenju in v življenju apostolov. Evangelij o trpljenju pa je vpisan v ce- lotno zgodovino Cerkve in človeštva in ga še danes pišejo vsi trpeči.
25. točka se ustavlja najprej pri Jezu- su, ki je vzel trpljenje nase iz ljubezni, da bi se človek »ne pogubil, ampak imel večno življenje« (1). Iz Kristusovega trpljenja je črpala moč za svoje življenje in trpljenje prva generacija Jezusovih učencev. Med njimi je na prvem mestu Jezusova mati Marija.
Marija je ves čas stala najtesneje ob svojem Sinu, zato je njeno življenje po- seben evangelij o trpljenju.Od trenutka ko jo je Bog skrivnostno poklical k so- delovanju pri odreševanju človeštva,se je srečevala z različnimi dogodki, ki so jo napolnjevali s trpljenjem: Jezusovo rojstvo v Betlehemu, napoved starčka Simeona, meč bolečin zaradi Herodo- vega morilskega naklepa, beg v Egipt... Njeno trpljenje se je zgoščevalo, ko je Jezus javno deloval, in doseglo vrhunec na Kalvariji. Marija je bila v svoji hoji za Jezusom na edinstven način soudeleže- na pri njegovem trpljenju in smrti. Je- zusove besede na križu je razumela kot naročilo, da evangelij posreduje naprej, prvi krščanski skupnosti. Tako je Marija že vnaprej uresničila že omenjene Pav- love besede. Na svojem telesu, zlasti v svojem srcu »je dopolnila, kar primanj- kuje Kristusovim bridkostim« (2).
Resničnost Jezusovih besed: »Če hoče kdo priti za menoj-postati moj učenec- naj vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj,« (3) so zelo globoko izkusili apostoli. Odkrito jim je povedal, da je pot,ki vodi v "nebeško kraljestvo" "ozka in tesna",in da po njej ni mogoče hoditi brez »samozataje« (4).
Jezusovi učenci in pričevalci so bili in so še zdaj preganjani, kar je zunanje znamenje sodelovanja pri odrešenjsko- zveličavni moči in smislu Kristusovega odrešenja.

»Preden se bo to zgodilo, bodo stegovali roke po vas, preganjali vas bodo, izročali sodiščem shodnic, metali v ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred vladarje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste mogli pričevati zame. Vtisnite si v spomin, da ne boste vnaprej premišljevali, kako se boste zagovarjali.Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, kateri vsi vaši nas- protniki ne bodo mogli kljubovati ali ugova- rjati.Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, nekatere izmed vas pa bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,toda še las vam ne bo padel z glave. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje« (5).
Evangelij trpljenja so apostoli živeli »zaradi njegovega imena«.Tako so bili na poseben način njemu podobni in z njim zedinjeni. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. Če bi bili od sveta, bi vas svet kot svoje ljubil; ker pa niste od sveta,ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži... Služabnik ni večji kakor njegov gospodar. Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas..Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal« (6). »To sem vam povedal,da boste imeli mir v meni.Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal« (7).
Prvo poglavje o trpljenju, ki govori o pre- ganjanju in o stiskah zaradi Kristusa, vse- buje poseben poziv k pogumu in hrabrosti, se opira na oznanilo o vstajenju. Kristus je premagal svet in trpljenje z vstajenjem. Zato je trpljenje na edinstven način prite- gnjeno v zmago nad svetom. Vstali Kristus nosi na svojem telesu rane križanja kot trajno znamenje zmage nad trpljenjem.
26. točka-Kakor za apostole velja Pavlova beseda za vse ljudi: »Sicer pa bodo pre- ganjani vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kri- stusu Jezusu« (8).
Poleg evangelija trpljenja, ki ga pišejo v zgodovini Cerkve vsi preganjani zaradi Kri- stusa, nastaja še evangelij trpljenja, ki ga pišejo vsi tisti, ki trpijo skupaj s Kristusom ko svoje človeške bridkosti zedinjajo z nje- govim odrešenjsko-zveličavnim trpljenjem.
Skozi stoletja in rodove se je vedno znova izkazalo,da trpljenje skriva posebno moč,ki človeka notranje približa Kristusu, je torej posebna milost.Tej milosti se imajo zahva- liti za svoje globoko spreobrnjenje mnogi svetniki, na primer sv.Frančišek, sv.Ignacij Lojolski in drugi. Sad takšnega spreobrnje- nja ni le dejstvo, da človek odkrije odreše- njsko-zveličavni pomen trpljenja, marveč predvsem to,da postane v trpljenju docela nov človek.Odrešenik po svojem Duhu pre- oblikuje jedro človekovega življenja, ko tr- pečega brata ali sestro uvede v čudovito skrivnost odrešenja. Čeprav je trpljenje na sebi izkustvo zla, je Kristus iz njega naredil dobrino za večno zveličanje. Kristusovo trpljenje je seglo do samih korenin zla, do Satana in njegovega nasprotovanja Stvar- niku. Z močjo svoje ljubezni je Kristus s trpljenjem osvobodil svet greha in vanj povabil odrešenega človeka.Svet in človek nista bila odrešena trpljenja od zunaj, am- pak od znotraj. S svojim lastnim odrešenj- sko-zveličavnim trpljenjem je Kristus docela prisoten v sredini vsakega človeškega trp- ljenja in more od tam delovati z močjo svo jega Duha resnice,svojega Duha Tolažnika.
V tem osvobajanju od zla, greha in trplje- nja na poseben način sodeluje Marija, za- radi materinstva,ki ji ga je Jezus podelil ob svojem umiranju. Zato je v vsakem člove- kovem trpljenju prisotna tudi njegova Mati
Ta notranji proces dozorevanja v trpljenju pa se ne odvija vedno enako. Pogostokrat je začetek povezan s težavami zaradi raz- lične pripravljenosti, ki jo človek kaže pri svojem trpljenju. Mnogi ljudje se v začetku trpljenja sprašujejo "zakaj", kakšen je smi- sel njihovega trpljenja itd. Zato je v tem procesu potreben čas, v katerem Kristus vsakemu po svoje odgovarja na njegova vprašanja z vabilom: »Hodi za menoj! So- deluj s svojim trpljenjem pri tistem delu odrešenja sveta, ki se uresničuje z mojim trpljenjem!« Ko človek jemlje križ na svoje rame in se pri tem duhovno zedinja s Kri- stusovim križem, se mu bolj in bolj odkriva odrešenjsko - zveličavni smisel trpljenja. Človek ne najde tega smisla na človeški ravni,temveč na ravni Kristusovega trplje- nja. Ko človek Kristusu osebno odgovori, najde v svojem trpljenju notranji mir in celó duhovno veselje.
27. točka -O takšnem veselju govori apo- stol v pismu Kološanom: »Zdaj se veselim v trpljenju za vas« (9). Trpljenje človeka velikokrat notranje razjeda, ker se mu zdi, da je njegovo trpljenje nekoristno in ker je odvisen od drugih. Toda občutek nekorist- nosti se spremeni v vir veselja, ko človek v veri odkrije, da s svojim trpljenjem »do- polnjuje, kar primanjkuje Kristusovim brid- kostim«.
Človekovo trpljenje je torej koristno, ker služi Kristusu pri odrešenju drugih ljudi. Človek, ki trpi, spolnjuje v Kristusovem te- lesu nenadomestljivo službo. V njegovem trpljenju postanejo moči Kristusovega trp- ljenja navzoče v zgodovini človeštva, v boju med duhovnimi močmi dobrega in zla (10).
Zato vidi Cerkev v vseh trpečih Kristusovih bratih in sestrah tako rekoč mnogovrstne nosilce svoje nadnaravne moči. Evangelij trpljenja se neprestano odvija in človeštvu v navideznem nasprotovanju govori o ne- verjetni resnici:Studenci božje mogočnosti izvirajo prav v sredini človeške slabotnosti Čim bolj človeka ogroža greh, čim bolj pri- tiskajo strukture greha, ki jih nosi v sebi današnji svet, tem večja je izrazna moč,ki jo ima človeško trpljenje. In tem bolj nujno čuti Cerkev potrebo, da se zaradi odreše- nja sveta opre na vrednost človeškega trpljenja.

1   Jn 3, 16
2   Kol 1, 24
3   Lk 9, 23
4   Prim Mt 7, 13-14; Lk 9, 23
5   Lk 21, 12-19
6   Jn 15, 18-21
7   Jn 16, 33
8   2 Tim 3, 12
9   Kol 1, 24
10 Prim Ef 6, 12

VELIK JE TISTI, KI PRERASTE SAMEGA SEBE

Na široko je odprl vrata in naju pozdravil z ducatom ljubeznivih besed. Mesec za mesecem on trka na vrata drugih. Danes je obratno...
Blažen nered nas je obdajal.Najbrže so vsa uredništva enaka: obložene mize, skladov- nice papirja, knjig,aktov,pisalni stroji, polni pepelniki... Odlično prizorišče za tistega, ki tu dela. Vse je v dosegu rok. Rekla bi, da se oče urednik, Franc Bole, Trg revolucije 11, 66000 Koper, v pisarni gotovo počuti kot riba v morju.Pa se motim,ni rad »pisar- niška miš«. Seveda, tesno je tu, kajti vse v njem in vse okrog njega se spreminja v nenehno živahno gibanje.
Z njim se srečujemo že mnogo let. Vesel in spoštovan hodi po svetu. Sled za njim je močna in svetla, saj živi za nekaj velikega -Ognjišče. Ta mladinski verski list že dvaj- set let usmerja mlade, da bi zaživeli svojo mladost v resnici, veselju in povezanosti z Bogom.
Okrogla številka nas prav prijetno vabi da očeta urednika in njegovo delo pred stavimo. Njemu in vsem neutrudnim sodelavcem Ognjišča pa naj zapis pri- nese iskrene čestitke k jubileju.
Ste ob skromni prvi številki pred dvaj- setimi leti pričakovali tak razvoj?
»Ne, sploh ni nihče pomislil na 'časopis'. Prva številka je izšla prav za Veliko noč v nakladi 1200 izvodov in je bila razmnožena na ciklostil.«
Kako pa je do njenega izida sploh prišlo?
»Takrat sem bil župnik v Postojni. Skupaj s kaplanom Silvestrom Čukom in koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem smo uvideli potrebo po listu za mlade. Začeli smo ga izdajati za ti dve župniji. Prvo leto je izšlo šest številk in tehnično so za list vse nare- dili mladi sami. Ta začetek je vzbudil veliko zanimanje in drugo leto nam je uspelo najti tiskarno. Naklada se je povzpela na pet tisoč številk. List smo razposlali po koprski škofiji in kolegom, znancem...«
Kakšen je bil odmev?
»Različen, od vprašanj - kaj si v Kopru do- mišljajo,do nestrpnega pričakovanja vsake nove številke. Mladi so bili navdušeni. List je govoril o vsem, ne le o veri. Šport, gla- sba, razvedrilo, obravnavanje primerov iz življenja, zgodbe, ki niso pridiga, a vzgaja- jo... Vse to je doseglo pravi namen. Obliko lista smo nekoliko povzeli iz tujih revij, vsebina pa je bila domača.«
List nosi lepo ime...
»V začetku se je imenoval Farno ognjišče, ker smo ga izdajali le za dve fari. Kaplan Ravbar je že za prvo številko pripravil lep simbol - križ, plamen... Želeli smo biti dru- žina ob toplem ognjišču. Tako do imena ni bilo daleč in tudi simbol imamo še danes.«
Kdaj ste se poslovili od župnije in po- stali samo oče urednik?
»Po treh letih je delo že zahtevalo celega človeka. Na župniji sem se dobro počutil, okrog mene je bilo toliko mladih... Vedel sem pa tudi, da je list lahko dober način vzgoje - pridiga nekako izhlapi, napisan odgovor pa ostane.
Da me kličejo oče, to je pa lepa primorska navada,da duhovnikov ne imenujejo gospod Če učiš, vzgajaš, si oče!«
Kako ste mogli vzgajati dvajset let?
»Veliko pošte smo dobili, kjer so mladi po- stavili ogromno vprašanj.Raznovrstnih pro- blemov niso mogli reševati drugod. Nam so zaupali in vseskozi smo vedeli, da lahko naredimo veliko dobrega.«
S kakšnimi občutki se vračate v prete- klost?
»Malo obžalovanja je že,da sem se ločil od župnije. Občutim pa hvaležnost Bogu, da je dal možnost,da smo začeli z Ognjiščem. Tako so se počasi odpirale še druge poti: Poštni predal dobrote, izdajanje verskih knjig, dopisovanje z invalidi...«
Invalidom ste posvetili eno izmed rub- rik... S kakšnim namenom?
»Da bi mladim predstavili življenje tudi s te plati in jih navajali, da svojim preizkušanim bratom naredijo kaj dobrega. To je ena od najbolj branih rubrik.«
Ljudje o invalidih radi berejo,nimajo pa tako radi srečanj z njimi...
»Zavest, da je invalid del družbe, ki ne rabi le sočutja, se razvija počasi. Kako so se včasih invalida sramovali, ga skrivali... Ognjišče, Prijatelj, romanja na Brezje, vse to danes v javnosti in Cerkvi zelo vpliva na spreminjanje mišljenja. Vesel sem tega premika.«
Od kdaj že pripravljate romanja bolni- kov in invalidov na Brezje?
»Začeli smo leta 1969. Vzor za to je bil Lurd Ampak tja je daleč, cena je visoka. Zakaj torej ne bi romali doma, Mati božja bo go- tovo vesela, smo rekli. Pri organizaciji ro- manja tesno sodelujemo z našimi močmi iz pisarne v Ljubljani. Za pomoč in sodelova- nje se posebno obračamo na vodstvo Cer- kve,na duhovnike in mladino. Romamo tudi v Puščavo in Brestanico. Po mnogih deka- nijah in župnijah sedaj že sami pripravljajo dan bolnikov, ostarelih. Ideja se širi...«
Je časnikarstvo lepa stvar?
»Za duhovnika je to neslutena priložnost, da oznanja evangelij.«
Imate pri pisanju srce na koncu peresa?
»Pišem s strojem, torej ga imam na koncu prstov... Če bi tega ne bilo, bi ne mogel pisati. Ne pišem z lahkoto, trudim se, da v pisanje vložim vse sposobnosti dušnega pastirja.«
Načrti, upi, želje za naprej?
»Po dvajsetih letih bi še zmeraj radi na- predovali... Poleg Ognjišča bi posebno radi razširjali verske izdaje knjig. Namen imamo pospeševati svetopisemske krožke, kjer bi brali in premišljevali sveto pismo ter se po- glabljali v duhovnost. Če mladih ne bo na- sitila božja beseda, kaj jih bo?«
Kako boste proslavili jubilej?
»Pripravljamo posebno prilogo in izdali bo- mo tudi knjigo - Dvajset let Ognjišča.«
Na vsako vprašanje odgovorite v mno- žini. Torej se s sodelavci razumete?
»Smo uredništvo, ki diha skupaj! Lahko se zanesem na sodelavce. Neprecenljive vre- dnosti so. Jaz nisem sposoben za vse raz- novrstno delo.«
Ko zjutraj sedete za uredniško mizo...
»Najprej preberem vso pošto in razvrstim pisma po mapah. Potem berem časopise in revije: francoske, italijanske, španske... Dopoldne navadno urejam še administra- cijo, popoldne ne manjka obiskov, urejam kartoteke... Na mizi se kopičijo stvari ena vrh druge. Pospravljam sam,zato,da vedno vse najdem.Pišem pa navadno šele zvečer in če se mudi, seveda tudi ponoči.«
Od kje ste doma?
»Primorec sem, rojen v Koritnici, župnija Knežak. Oče je bil logar in živeli smo blizu gozdov. Sestri in brat, vsi so študirali. Jaz, najmlajši,sem tudi želel v šole.Očetu ni bilo prav. Nisem imel veselja do dela na zemlji, zato sem jokal... Mama je posegla vmes. Torej, kar je čudno, sem se s solzami boril za duhovniški poklic...«
Ste bili poreden otrok?
»O,to pa! Sam sebi se čudim...« »...da ste danes tako pridni,kajne,« sem ga dopolnila Smejal se je. Rad ima smeh in šale, take preproste, ki se mimogrede pozabijo. In spet je resen... Nikakor mu ni vsaj malo dolgčas. Vse, kar doživlja, vnaša v svojo modrost, v delo, v pogovore. Kot popisan je z mnogimi dogodki, idejami in ni je radir- ke, ki bi to zbrisala. Kadar na dolgi vožnji, ko hiti med sodelavce v Ljubljano, premi- šljuje o sebi, občuti predvsem srečo, da je duhovnik, da je Bog navzoč v vsakem tre- nutku, da mu mladi zaupajo ... «
Kako da vam mladi tako zaupajo?
»Ker me prav razumejo,čutijo,da želim po- magat,da jim ne nasprotujem zaradi nevo- ščljivosti,ampak,da hočem njihovo srečo...«
Koliko so ljudje dandanes srečni?
»Sreče ljudje ne razumejo! Mislijo, da bodo srečni, ko bodo največ imeli. Moj cilj, moje največje veselje je - biti srečen ob ljudeh, ki jih naredim srečne...«
Jubilej Ognjišča sovpada tudi z obha- janjem leta mladih. Papež, ki ima do njih posebno ljubezen, je določil, da to leto poteka pod geslom - Mir in mladi korakajo skupaj.
Kakšno je vaše gledanje na to?
»Več bi morali storiti za mlade in jim poma gati, da sami v sebi najdejo mir. Slonijo po točilnicah, kaj imajo od svoje mladosti? Brezsmiselno življenje! Morajo se pomiriti sami v sebi in se odločiti za nek cilj. Če ni- maš svoje notranje usmeritve, si nemiren.
Naša mladina čuti probleme in se jih hoče tudi rešiti. Praznina, duševne stiske, vpra- šanje-kaj je moje življenje... Vse to mlade pripelje do treznega iskanja in razmišljanja - ali mi vera lahko pomaga? Zavedajo se svojega poslanstva. Veliko mladih je,ki ho- čejo nekaj doseči, ki iščejo in imajo cilje... Ognjišče rešuje in prebuja tiste, ki ne raz- mišljajo.«
Mladi in starejši-dve poti,ki se križata..
»Ko bi mladi sprejemali le to, kar nudijo starejši, ne bi bilo napredka. Morajo iskati nekaj več. To je stopnica naprej. Starejši pa so podlaga za stopnico više. Če ni po- dlage, korenin, se nič ne premakne.«
Koliko so mladi naravnani na čut dajanja?
»Ni bolj požtvovalnih ljudi kot so mladi. Če se za nekaj navdušijo,bodo dali vse od se- be... Ampak morajo pa v tisto stvar verjeti da je dobra...«
Še in še govorimo o mladih. Koliko let pa imate vi, oče urednik?
»Rojen sem poleti, leta 1932.«
Že dolgo živite v Kopru, ob morju... Se radi kopate?
»Ironija... Ko sem bil še v Postojni, sem se s starim kolesom vozil v Opatijo na kopa- nje. Zdaj imam dva koraka do morja, pa ne utegnem ... «
Težko je ujeti vaše življenje in delo v eno samo pisanje, veste...
»Z zanimanjem bom bral, kar boš napisala, ha,ha...Biti intervjuvan ni težko.Ko se sam odpravljam spraševat,je v meni napetost.. Pred skoraj osmimi leti sem spraševal tebe in sestro. Vesel sem,da mi danes vračaš... To je pridobitev za Prijatelja,da invalidi so- delujete. Rad prelistam vaš list,ker srečam v njem veliko starih znancev.«

Vstal je in v pisarni je spet tesno. Dinami- čen je, mladosten, ta orjak s presenetljivo čutečim srcem... Veliko modrosti mu je prineslo teh dvajset let. Še bo urednikoval in s tem prinašal dragocenosti, ki bodo ko- ristile mnogim.Z vsem upanjem in duhovno trdnostjo bo ob vsaki obletnici stopal skozi veliki petek v svetlobo velikonočnega jut- ra... On ve,čim više poženeš svoj vrh, tem globlje moraš pognati tudi korenine.

Tekst: Kati, foto: Marko

II.

Uboga grbavka je ležala v cestnem prahu, dokler je ni našla starka s širokim slamni- kom na glavi, s koškom na hrbtu, z velikim cekarjem in palico grčavko.
Človek bi na prvi pogled dejal: "To je ču- daška Pehta iz Vandotovega Kekca." Kakor hitro pa si z njo spregovoril le nekaj besed si spoznal,da imaš pred seboj povsem nor- malno žensko. Živela je zunaj strnjenega naselja na majhni vzpetini, v dokaj slikoviti hišici,obdani z nekaj drevesi,ko si se znašel pred njo.
V zatišju okrog hišice so stale mize,mizice, stolčki in lese,kjer so se stalno sušila zdra- vilna zelišča,rože in plodovi,ki jih je ženska nabirala. Bila je poklicna zeliščarica, redna dobaviteljica "Gosada",podjetja za pripravo in prodajo zdravilnih zelišč in gozdnih sade žev. Ker je živela večji del dneva v naravi, je iz nje kar žarelo zdravje. Tudi zgovorna je bila in čutečega srca.
Pravega imena ji nihče ni vedel, daleč na- okrog so jo poznali pod imenom Brazilka.To ime so ji prilepili, odkar se je bila z možem vrnila iz Brazilije, kjer sta kot začasna iz- seljenca kljub siromaščini v deželi preživela nekaj srečnih let.Ona se je doma hitro zna- šla, mož pa ne. Sem pa tja je iz Brazilije dobival pisma, na katera je kajpada tudi odgovarjal, ne da bi ženi zaupal, kaj piše. Nezaupanje med njima se je nato tihotap- sko razraščalo še na druga življenjska po- dročja in tako sta se počasi drug drugemu vedno bolj odtujevala.
Nekega dne je mož ženo presenetil: »Jaz se tukaj ne morem in ne morem vživeti. Ima me, da bi šel nazaj v Brazilijo... Kaj pa ti?« Brez najmanjšega pomisleka mu je od- vrnila:"Tujine imam dovolj za vse življenje, ne mislim več zapuščati domovine, ker bi rada umrla doma. Ti pa stori, kakor misliš, da bo zate najbolj prav,ne zadržujem te.." In tako se je tudi zgodilo. Vedel je, da od- haja za zmeraj, vendar se je ob slovesu naredil, kot da gre največ za leto ali dve. Videla pa se nista nikoli več. Od tam ji je malo sem in tja pisal. Počasi pa so pisma prenehala.Vedela je,da ga je nazaj zvabila ženska. Nekako po petih letih ji je ta spo- ročila, da ji je mož nenadoma umrl, pismu pa je priložila mrliški list.
Vdova je ostala Brazilka,pa tudi njene ma- le domačije se je prijelo ime Brazilija, ki je ostalo celo potem, ko so v bližini zgradili moderno šolo. Stara šola je še naprej de- lovala v naselbinskem jedru samo za nižjo stopnjo, medtem ko se je nova razrasla v šolski center; posebna zanimivost v zvezi z njo je bila v tem, da je učenec katerega koli višjega razreda na vprašanje, katero šolo obiskuje, preprosto odgovoril: brazi- ljansko...
Brazilka se je otovorjena vračala iz gozda, ko je pred nogami zagledala grbavko. »Je- zus, kaj pa je s teboj, otrok... Si mar tako nesrečno padla, da si potolčena in krvava? Ampak ne,to ni od padca,najbrž so te kaki zlikovci takole zdelali... Ali lahko govoriš? Pa saj si šolarka,ker imaš torbico na sebi... Najprej poskusiva vstati, da se umakneva s ceste. Oprimi se mojega vratu,če moreš. Saj gre,samo da nisi polomljena,vse drugo bova že uredili, da bo prav. Primiva druga drugo čez pas, pa bova šli k meni, saj ni tako daleč. Kar počasi...
... Še nekaj korakov navkreber, pa bova doma. Pri meni se vse dobi za telo,za dušo pa tudi, če ni prehudo... Saj me mogoče poznaš, otrok moj...?« »Poznam, teta Bra- zilka vam pravijo...« »Tako, tako. No,vidiš, pa sva doma. Zdaj te bom najprej očedila, potem pa naprej. Jaz imam za vsako bole- zen pravo rožico. No, saj ni tako, kakor je sprva kazalo, v nekaj dneh bo vse lepo zaceljeno. Veliko bolj si prestrašena kakor ranjena, zato pa zdajle malo lezi, da se pomiriš, potlej te bom pospremila domov. Čigava pa si?« »Rafka Burkeljc se pišem.« »Že vem, že vem. Kajne, tvoj oče je lesni trgovec?« "Je,ampak on ni moj pravi oče.." »Tudi to vem... No, vse bo še dobro.«
Ko sta se odpravili proti domu, ji je Rafka morala podrobno povedati, kdo vse so bili med zlikavci in zakaj so jo pretepli. A ko sta prispeli,je Rafka vstopila prva. Še pre- den so opazili spremljevalko, se je očim,ne da bi jo bil pogledal in videl njene obveze, zadrl: »Grinta, potepinka, ali se zdaj pride domov?!« Ko pa je ugledal Brazilko,žensko, ki je pri vseh krajanih uživala velik ugled,je utihnil. Mirno,čeprav nasršeno, je poslušal kaj se je z Rafko zgodilo. In ko je odšla, se je zgodilo prvič,da ji očim ni rekel nič žale- ga, pač pa je zasikal na šolarje: »Mularija! Ali res ne bo miru prej, da jim preštejem rebra in jih za ušesa...?«
Odtlej so domači z Rafko malo mileje rav- nali. Verjeli so, da je bila nedolžna, čeprav jim »žilica« ni dala, da je ne bi naprej su- mničili za vse, kar se je zgodilo narobe v družini. Če je mleko prekipelo na štedilniku in zasmradilo hišo,je bila kriva Rafka. Če je nekdo pustil hišna vrata odprta in so lačne kokoši prišle v vežo, je to storila Rafka. Vsega tega pa je bila že davno navajena in bi se ji zdelo čudno, ko bi bilo kakorkoli drugače.
Nekaj drugega pa se je tako bistveno spre menilo v njenem življenju. To je bilo njeno poznanstvo s »teto« Brazilko;pri njej se je vsaj za nekaj minut oglašala sleherni dan. »Brazilija« je postala njena »enajsta šola«.
Vsak dan sta se kaj pomenili.Pri teh pome- nkih je »teto« skrbno opazovala pri delu. Ko je polagala plodove na leso in obešala zelišča na vrvico, ji je za vsako povedala ime,kje in kdaj jo nabira in kakšno zdravilno moč ima, kako jo pripravljamo in uživamo. Leto in dan, leto in dan... In tako je Rafka spoznala raznovrstna zelišča: kamilice,po- provo meto, šipek, česmin,brinove jagode, glog in žajbelj, pa še marsikaj.
»Vidiš,« ji je govorila,»kakšne skrivne moči je mati narava, ali bolje, njen Stvarnik vdihnil v vsako od teh zeli. Nekatere med njimi so si dokaj podobne, vendar so tako različne, da človek ne bi verjel, dokler ne skusi; nekatere gobe s težavo razločiš, pa je vendar ta komaj užitna, druga slastno okusna, tretja pa nevarno strupena.«
»Teta, kako pa pravite temule grmičku z drobčkanimi rdečimi cvetki, ki so meni tako všeč?«
»Vedela sem, da me boš to vprašala, saj tudi meni ugaja. To je zlati guniček ali tavžentroža, tako zdravilna, da je vredna sto zdravnikov...«
»Teta, kako pa je s strupenimi rožami, ali so vse enako hude?«
»Ne. Po volčji češnji se samo krepko izbru- haš,trobelika pa te hitro spravi na oni svet Podobno je z ljudmi. Nekaj je srčno dobrih, ki nosijo srce 'na dlani', ne manjka pa tudi zločinsko slabih. Vmes pa je brez števila takih, ki so med dobrimi dobri, med slabimi pa slabi. In med temi so tudi nekateri tvoji sošolci,ki so te po nedolžnem pretepli,a ne pozabi, da so še otroci in se ne zavedajo, kaj počno...«
Nekega dne je teta Rafko v »enajsti šoli« presenetila z novico: »Ali veš, da sem pe- torico od tistih,ki so te tepli,ujela na lima- nice?«
»Le kako?«
»Na poti iz gozda sem 'nesla košarico so- čnih malin; bile so tako zapeljivo rdeče, da so se pobom cedile sline. Povabila sem jih semkaj v hišo in najedli so se jih do sitega. Medtem ko so se sladkali, sem mimogrede omenila grdobijo s teboj,to pa tako,kot da si ti pri tem vsaj nekaj malega zagrešila, da si bila tečna ali kaj takega. In res so se dali speljati,da so se razklepetali eden bolj kot drugi. Ko sem se jim približala z resnico da vse vem, so obstali kakor mutci in niso mogli pobegniti ne na levo ne na desno. Končno jim ni preostalo nič drugega, kot da so mi priznali svojo grdobijo. Ko pa sem jih vprašala, zakaj so to storili, mi je prvi med njimi odgovoril,da ne zaradi grbe,tem- več zato, ker vedno vse najbolje znaš, ker zmeraj dvigaš roko in te učiteljica nepre- nehoma postavlja za vzgled, pa tudi zato, ker so mislili, da na tihem uživaš, kadar oni ne znajo...«
»Oh,teta...« je hlipnila in se bridko zjokala. »Saj to ni res!«
Teta jo je božala in nekaj časa pustila, da je jokala in si olajšala srce, nato pa ji je obrisala oči: »Le pomiri se,saj sem jim do- volj jasno povedala, v kakšni zmoti so bili in da je res le nasprotno,rada bi bila dobra z vsemi.«
»In kaj so rekli?«
»Saj ne boš verjela: rekli so, da jim je žal in te bodo prosili odpuščanja...«
Tistega dne se je Rafka vračala iz svoje enajste šole tako srečna kot še nikoli v življenju,saj dotlej sploh ni vedela,kaj je to sreča... Noge so ji bile lahke kot pero. Še več:zdelo se ji je,da so ji nenadoma zrasla krila, ona pa je plavala in gledala čudežno življenje pod seboj. Vsi ljudje, ki jih je spo- toma srečevala,so se ji zdeli angelsko dobri in jo ljubeznivo ogovarjali: Kako je, draga Rafka?... »Oh!« si je vzklikala, »kako dobri in prijazni so vsi postali z menoj... Rekli so mi Rafka, ne grbavka ali grinta... in celo 'draga' namesto mračnega pogleda...«
Krila so jo ponesla nazaj v šolo. Sošolci so bili že vsi v učilnici skupaj z učiteljico (ne za katedrom, kjer je preveč uradno), samo njo so čakali. Ko je vstopila vsa zadihana, v strahu,da je zamudila,so ji v zboru vzkli- kali: »Le počasi, Rafka, nič se ne mudi, saj vemo, da moraš doma do zadnje minute delati, tisti tvoj po poli bratec Danilo pa ti nenehno nagaja kakor škrat,ali pa se cmeri za prazen nič,ne privošči ti niti ene proste minute, da moraš potem teči v šolo...«
Ko je sedla,se ji je soseda prijazno nasme- hnila in ji pomagala odpreti torbico. In pre- den so se začeli učiti, je učiteljica rekla: »Opazila sem, da v zadnjem času nekateri prihajajo v šolo slabo umiti,zato pa bo eden od vas vsak dan vsem sošolcem pregledal obraz in roke. Koga predlagate? »Rafko!« so rekli vsi v en glas. »Soglašam!« je rekla učiteljica in povabila Rafko, da to stori. In je šla od klopi do klopi.Če je pri kom odkrila madež na licu ali nečiste roke, se ga je dotaknila z roko, kot da ga hoče namesto opomina ljubeznivo pobožati...
In kaj se je zgodilo z družino? Bila je zbra- na za mizo in nihče je ni nadrl kot navadno Gledali so jo kot majhen čudež in očim jo je povabil: »Pridi, Rafka, čakamo te...« Ko je mati prinesla skledo z večerjo, je prista- vila:»Le pridi,nocoj ti bo večerja zagotovo všeč, skuhala sem tisto, kar imaš rada.«
»Oh, to bi bilo prelepo,« je stresla z glavo in se zbudila iz sanj.

(se nadaljuje)

Baranjo so poslali nazaj iz Avstrije. Dolga leta je bil vodilni cimbalist ciganskega or- kestra,ki je razveseljeval naše dobre švabe Imel je socialno zavarovanje in njegovi otroci tudi. Bilo pa jih je cel kup.
»Doktorica Ruža, težko diha, vse se mu napenja, hude bolečine ima.«
Še isto noč sem se odpravila k njemu.
Izvidi: črtica pred diagnozo »pulm«.
Napol sede me je pozorno opazoval,ko sem brala izvide iz naše ljube Avstrije.
»Gospod,« sem molila v sebi, »daj njemu in meni moč,da premagava režečo se, zmago pričakujočo Smrt.«
Nič se ni dalo. Vsak večer sem hodila k njemu.
Njegova žena Giza mi je vsako noč pripra- vila čeber čiste vode in vsakokrat je bilo poleg čebra novo milo.
»Giza,« sem vprašala, »zakaj novo milo?«
Ti si naša, tvoje zdravniške roke pa potre- bujejo vedno novo milo.«
»Baranja, kako se počutiš danes?«
»Doktorica moja, duši me, boli. Umrl bom.«
Ležal je v postelji na damastnih rjuhah, oblečen v svileno haljo in svileno pižamo. Ob postelji pa cimbale.
»Katera pesem ti je najljubša?« me je vpra šal nekega večera.
»Zabučale gore,« sem se mu nasmejala in mu dala injekcijo.
»Takrat, ko ti jo bom zaigral, bom umrl.«
Hodila sem k njemu vsak dan, potem dva- krat na dan in Smrt je bila vedno boljše volje.
Tistega dne je sedel na postelji in v rokah držal paličice. Ko sem vstopila, je zaigral »Zabučale gore«. Poslušala sem do konca, mu dala injekcijo. Držala sem ga za roko. Mirno je umrl.
Na pogrebe ne hodim,na njegovega pa sem šla in njegovi otroci so zapeli: »Zabučale gore«.

(Ruža Vreg: Podeželska zdravnica,
Pomurska založba 1984, str. 116-117).

Zaklical sem ljudem: »Križajte me!«
Tedaj so vprašali: » Zakaj naj tvoja kri pride nad nas?«
Odgovoril sem:»Kako naj boste sicer povišani,če ne boste križali norcev?«
Temu so prisluhnili. Križan sem bil in sem našel svoj mir.
Ko sem visel med nebom in zemljo, so se ozrli k meni in so se čutili povišane, kajti nikoli prej se niso ozrli kvišku.
Nekdo iz množice gledalcev je zaklical: Zakaj se pokoriš?«
Drugi je zaklical: »Čemu se žrtvuješ?«
Tretji:»Misliš za to ceno pridobiti svetovno slavo?«
Potem je rekel četrti:»Glejte,kako se sme- hlja! Ali se tako trpljenje more odpustiti?«
Odgovoril sem vsem in rekel:
»Spominjajte se samo tega, da sem se smehljal. Ne pokorim se, ne žrtvujem se, ne iščem slave in nimam ničesar odpustiti. Žejen sem bil in sem vas prosil,da mi daste piti mojo kri. Kaj more norcu pogasiti žejo tako,kakor njegova lastna kri? Bil sem nem in sem vas prosil za rane,s katerimi morem govoriti.Bil sem ujet v vaših dneh in nočeh in sem iskal izhoda k večjim dnevom in no- čem.
Zdaj grem, kakor so drugi križani šli pred menoj. In ne mislite, da smo utrujeni od križanja. Kajti še nas morajo križati večji in vedno večji ljudje med vedno večjimi zem- ljami in vedno večjimi nebesi.«

Prevedla Darinka Slanovec

Komaj je minila pepelnična sreda, jo je že začelo skrbeti, saj že dolgo ni bila pri spo- vedi. Vedno je odlašala tja do praznika sv. Petra in Pavla. Res da spoved ni prijetno opravilo in da za to vedno zmanjkuje ča- sa; še nekaj drugega jo je težilo... Kaj naj sploh pove? Toliko težav se je nagrmadilo okoli nje,da sploh ni utegnila misliti na gre- he. Komaj premaguje vsakdanje težave, pa naj bi še grešila? Le kaj! Ker je vedela, da mora enkrat letno k spovedi,je pač šla. Po vesti je izbrskala že davno pozabljene male grehe in jih nekaj povedala: »Premalo sem molila, vsakdanjih molitev nisem opra- vljala...Resnice nisem govorila...Spovednik ji je govoril nekaj o božjem odpuščanju,kaj ni niti dobro vedela. Kar oddahnila si je, ko je z desnico napravil znamenje križa:»Zdaj bo kmalu opravljeno«. In res se je nagnil proti zamreženi linici in jo odpustil. Pozdra- vila je, vstala in odšla. Tako je bilo vedno. Formalno, ker pač mora biti. Ona pa je bila polna vseh drugih misli, takih, ki so bile daleč od tega temačnega prostora z rdečo lučjo, pa čeprav so neprestano hodile z njo ...
Nekoč je omenila pri spovedi: »Imam težko duševno prizadetega otroka... « Več ni zmogla, solze so ji zalile oči in glas ji je prešel v ihtenje. Videla je, da spovednik ni vedel, kaj naj ji reče. Govoriti ji je začel o božji volji in da naj voljno prenaša svoj križ; to je bilo vse. O grehih nista niti govorila. Spoved je ostala nedokončana.
Le zakaj naj sploh hodi k spovedi? Mar ne prenaša svojega trpljenja dovolj voljno, si- cer pa, kaj naj stori? Vsi tisti grehi, ki se jih je nekoč spovedovala in ki so se ji zdeli kar veliki,so se zdaj ob misli,kako je z nje- nim otrokom, razblinili v milne mehurčke.
Le kaj bi s temi malenkostmi? Velika, neiz- bežna, grozna resnica jo je vso napolnje- vala. Duševna prizadetost.Duševna neraz- vitost. Otrok,ki ni kot drugi,ki ne bo nikdar dorasel. Morda nikdar hodil, nikdar govoril. Le senca vseh pričakovanj. Ali je mogoče s tem živeti in preživeti.Kdo ji bo to pove- dal? Kako se bo zasukalo življenje v druži- ni? Ali bodo sploh še kdaj kam šli od doma? Kako jih bodo gledali sorodniki, sosedje, znanci? Vsak doživlja nesreče,nobena dru- žina se jim ne izogne, a vendar so to ne- sreče,ki so del vsakega življenja.Njena ne- sreča pa ne zadene vsakega. To ni smrt, s katero je vse končano; to je stanje, ki ga konča šele smrt.
Ne, ne, nočem. Hočem in moram se rešiti. Če je Bog to dopustil, mi bo tudi pomagal. Mi bo pomagal? Kako mi bo pomagal?
Bila je pri psihologu. Strašno žal mu je bilo, da se ji je to zgodilo.Domov je prišla še bolj pobita. »Psiholog je obupan, jaz pa moram s tem živeti in ne smem obupati.«Zdravnik ji je bolje pomagal. »Zmagala bosta oba skupaj«, je rekel njej in njenemu možu.Mož ni obupaval; sprejel je kot dano dejstvo, kot križ, ki ga bo treba nositi. Z njo je bilo drugače.Ni in ni se mogla sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, in s tem, kar je šele pri- hajalo...
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« In zdaj je šele na sredi poti. Kdaj jo bo pre hodila do konca? Kje je še odrešilni konec?
In zdaj, v vsem tem trpljenju naj misli na vse tiste drobne prestopke- »nisem molila, premalo sem molila;nisem govorila resnice« -kot otroci pri prvi spovedi. Misli pa le eno in najraje bi glasno zakričala v cerkvene zidove: »Zakaj je moj otrok drugačen? Zakaj? Zakaj ni tak kot drugi?«
»Ali sem jaz grešila, ali je Bog grešil, ko ga je ustvaril takega,kot je?« Upor proti Bogu se je razraščal v njej, upor brez sprave s samo seboj in Bogom.
Če bi bil moj otrok sedajle tak,kot si želim, bi hvalila Boga. Ker moj otrok ni tak, ga ne morem hvaliti, lahko pa sprejmem njegovo voljo. Jo res lahko sprejmem? Neštetokrat sem že mislila, da sem jo sprejela, pa je nisem.
Prišla je v cerkev, da bi se pripravila na spoved, da bi opravila dobro spoved, a se je zgubljala v vrtincih blodnih premišljevanj Vse,kar je mislila in čutila,vse je bilo pove- zano z njenim otrokom: to je bilo vse, vse drugo nič. Da, to je bilo tisto, zaradi česar ni mogla najti stika z Bogom, ni mogla po- gledati za svojimi napakami. Vse,kar ni bilo povezano z njenim otrokom, ni bilo nič.
Počasi, počasi je dojemala: najprej najti Boga, doseči pomirjenje s seboj in z njim... vse drugo bo navrženo.
In tedaj je prišel duhovnik, da bi pomagal duševno prizadetim otrokom in njihovim staršem, da bi jim prinesel in pokazal Zve- ličarja,bičanega in s trnjem okronanega, ki pada in se dviga pod križem. Že v jaslicah je vzel svoj križ in njegova Mati tudi.Spre- mljala ga je prav na Golgoto. In z njima gredo matere s svojimi otroki: od jaslic na Kalvarijo in v jutro poveličanja velike noči...

Marta

Bil je prvi petek v juniju,ko je v cerkvi Svete družine celodnevna molitev do polnoči za razne potrebe, ki jih verjetno ne bo nikoli zmanjkalo.
Po večerni maši smo zbrani v »molilnici« - mladinska skupina in nekaj žena. Najprej molimo skupno "brevir",nato po želji osebna molitev-branje iz raznih duhovnih knjižic,ki so na voljo v ta namen. Svetloba počasi zapušča molitveni prostor in postaja mrak. Tedaj pridejo mimo neki ogledniki nove cerkve. Vodi jih župnik. Poklekne pred naj- svetejšim, se obrne in reče: »Gospa,ko bo potrebno,prižgite luč!« - sedela sem ravno ob električnem stikalu in čez nekaj časa sem res morala prižgati, ker nismo več vi- deli brati.
Stavek, ko bo potrebno, prižgite luč, me ni hotel zapustiti. Pričela sem razmišljati o njem, ga postavljati na razna področja, za razne prilike, zdel se mi je enkraten in zelo pomemben.
Kolikokrat bi bilo potrebno v življenju priž- gati luč, pa ne tvarno, a nimamo poguma, nerodno nam je - brezbrižni smo. Tam,kjer je že,je ni potrebno prižigati. Zakaj bi brez potrebe porabljali energijo - tu jo lahko samo črpamo. Če pa je tema, bi jo morali prižgati.Morda manjka luč za spoznavanje, za dialog, za pomoč, za dobroto, za usmi- ljenje, za ljubezen, za pogovore, za vero, da bi osvetlili Boga, za tolažbo, za vljud- nost, za zdravo kritiko in še za marsikaj. Stavek se mi je vsedel v srce. Poskušala ga bom spreminjati v dejanja.
Čez štirinajst dni grem k zobozdravniku. Usedem se.Na klopi je že sedel šolar,poleg je imel mapo z zvezki.Nato so pričeli priha- jati drugi. Klop je bila hitro polna. Ob klopi, naslonjen na zid, je stal mladenič, poleg šolarja dekle in nato žena. Bila je tišina. Ponavadi pričnem pogovor, toda danes se mi ni ljubilo, nisem bila razpoložena. Nekaj časa sedim kar tako,nekaj razmišljam - no, bolj koristno bi pa lahko izrabila čas, si mi- slim. Ker imam vedno v torbi kako čtivo, vzamem Ognjišče;tedaj so se moji sosedje zganili in postrani gledali, kaj berem. Z ene strani šolar,z druge mladenič,dekle in mož, ki se je sprehajal po hodniku in je od časa do časa pogledoval na klop.

Ko listam,grem preko kolesarjev,Nejca Za- plotnika, popevkarja Daniela, imen, slikic, pogovorov, izpovedi, škofa in drugega. Mislim si, to mora biti zanimivo - med nami pa še vedno tišina.
Naenkrat me prešine stavek: Ko bo po- trebno,prižgite luč! Pomislim-sedaj bi bilo potrebno prižgati luč za »medsebojne od- nose«,za pogovor,za ljubezen do bližnjega ki ne izbira ljudi in jo lahko delim vsem od kraja.
Obrnem se k fantu: »Ali rad bereš?« »Ne preveč. Doma pogledam samo naslove v Delu ali pa kakšen šport.« »Mislila sem ob- ratno, ko si tako z zanimanjem gledal na moje čtivo.« Ker imam ravno odprto stran pri kolesarjih, ki so odšli na evropsko tur- nejo skozi Francijo in Italijo, ga vprašam: »Ali ti kaj kolesariš?« »Malo že.« Prečitava in komentirava.Greva naprej. »Poznaš Nej- ca Zaplotnika?« »Nekaj sem slišal o njem.« »To je bil klasa« rečem, »si že bral njegovo knjigo?« »Ne še.« »Danijela sigurno poznaš po glasu.« Prebereva še o njem. Prideva do imen.»Kako ti je ime, bova prebrala kaj piše zanimivega o tvojem imenu« »Boštjan sem.« »Smo že mimo te črke, zdaj je na vrsti črka 'Š'.« Ustaviva se pri izpovedih o ljubezni. »Si že kaj zaljubljen?« »Ne.« »No, saj si še mlad in imaš za to dovolj časa, moraš prej dozoreti kot grozdek.« Zasmeji se. »Kam hodiš v šolo?« »V drugi letnik ekonomske.« »Si iz Most?« »Ne. Prej smo bili na Kodeljevem, zdaj smo napravili hišo in se preselili.« »Ali imaš še kakšnega bra- ta ali sestro?« »Ne, sam sem.« »Pa bi rad imel še kakšnega poleg sebe?« »Prej, ko sem bil mlajši, zdaj je že prepozno.«
Tedaj začne on mene spraševati, koliko imamo otrok,kako jim je ime, v kakšno šolo hodijo in drugo. »Kam jo boš mahnil na po- čitnice?« »Oče mi je vplačal pri Putniku,da bi šel v Anglijo k primerni družini in od tam obiskoval tečaj angleškega jezika.« »Bo drago?« »Pet starih milijonov.« »To pa ni poceni; boš moral kar zavihati rokave.« »Saj mi je že skoraj žal, ker se bom moral spet učiti.«
Nato listam naprej,da bova še kaj prebrala »Če želiš, pa sam beri!« »Ne,me bo gotovo poklical zdravnik.« »No, ti kar dam, da boš doma prebral do konca.« Zahvali se,lista in pride do škofa Smeja. Bere in gleda z zani- manjem. Mislim si:najbrž še ni videl,kakšen je škof. Nato ga pokliče sestra. Ognjišče pusti kar odprto na klopi. Čez nekaj časa ga zaprem in dam v mapo. Ko pride nazaj, zaskrbljeno gleda, kje je. »Dala sem ti ga noter.« »Hvala!« Še sva se pogovarjala to in ono. Nato ga vprašam: »Imata starša naporno službo?« »Niti ne;mama je tajnica v banki, oče je na Izvršnem svetu.« Tedaj me pokliče zobozdravnik. »Gospa, vi bi pa kar do večera tu sedeli,« se smeji.Jaz sem bila zatopljena v pogovor, ljudje pa so mi- mo hodili noter z raznimi izgovori, ker se jim je baje mudilo. S svojim sogovornikom sva se prisrčno poslovila in od takrat ga nisem več videla.
Ni mi bilo žal uro ali več pogovora. Kazalo je, da je bil tudi moj mladi sosed istega mnenja.
V mislih se zahvaljujem Bogu, ker mi je dal toliko moči, da sem lahko prižgala luč po- govora, sebi pa iskrico upanja, morda bo pa le fant spoznal iz Ognjišča, da obstaja na zemlji tudi drugačno življenje, ki ni ve- zano samo na - imeti.

J.Š.

»Ne zadovoljijo se s tem, da svetijo; gredo k drugim, katerih plamen je ugasnil; znova jih prižgejo...«

Kako veliko je bilo veselje Jezusovih učen- cev,ko so zvedeli od apostolov,da je Jezus vstal.Jezus živi! Razveselimo se tudi mi v tem velikonočnem času. Živeti... Ta beseda me preseneča. Ali živimo dovolj? Kako naj živimo še bolj? Imam prijatelja, ki je brez oči in rok, žrtev vojne, družinskega očeta. O tem, kaj pomeni živeti, pravi:
Sovraštvo - bolezen? Da. Prava kuga. Vse hudobije so toliko kot težke bolezni...
Njegov načrt je,da nas opozori na brezbri- žnost do drugih, ki je skrb samo zase. Zelo močno besedo ima:to je amputacija srca In prav ima. Bog je ljubezen. Človeško živ- ljenje je zgradil na ljubezni. Živa družina je tam, kjer se imajo radi. Vsak človek mora imeti rad svojega bližnjega.
To ni vedno lahko.Ljubiti se pravi vzpenjati se na goro. Toliko jih je, ki mirno počivajo na ravnini. Imajo kar radi,če jim kdo izkaže ljubezen. Da bi jo pa dali? Ne. Ti imajo am- putirano srce... Treba je zapustiti ravnino, se vzpenjati na goro ljubezni, jo dokazati z dejanji. Hočete zgledov? Tukaj so:
Tako se po svetu možje in žene vseh barv in vseh družbenih slojev vzpenjajo na goro ljubezni, s kvišku uprtimi očmi. Na vrhu je napisano: ljubiti pomeni biti živ.
Nekateri mislijo kar sami od sebe,da so bolni in prizadeti obsojeni živeti z mislijo samo nase. Sicer čutijo z njimi, ne predstavljajo si jih pa živih. Ali so res obsojeni, da bodo ostali na ravnini z ohromelim srcem? Ali se ne bi mogli vzpenjati na goro ljubezni?
Tisoč načinov je, kako smo lahko koristni. Mislim na tako lep način, kako to posta- nemo: Da gremo h kakemu bolniku ali pri- zadetemu, ki ga je preizkušnja strla. Abbé Pierre pove to zelo lepo, ko si predstavlja nekoga, ki se približa drugemu:
Letos ima Bratstvo bolnikov in invalidov štirideset let. Naj vam zaupam dve podobi, ki mi prihajata na misel ob tej priložnosti. Prva: goreč list papirja, ki ga vržem v grm, zaneti požar v gozdu pinij, predvsem, če piha veter... Veter je zame božji piš.Druga mi še bolj ugaja:prižgane sveče. Da bi vse skupaj razsvetlile prostor, se združijo. Ni jim dovolj, da svetijo. Gredo k drugim sve- čam, katerih plamen pojenjuje. Oživijo jih. Gredo k drugim svečam, katerih plamen je ugasnil. Znova ga prižgejo ...
Ne svetijo v kleti; zunaj so, povezane z vsem, kar sveti in svet jih zelo potrebuje. Tudi tukaj je Bog na delu.
Za konec naj mi pride prav beseda, ki jo uporabljamo za bolezni. To je beseda na- lezljiv. In pravim: ljubiti se pravi biti na- lezljiv...

o. H. François

Med zimskimi počitnicami sem bila štiri dni na duhovnih vajah pri Marijinih sestrah na Dobrovi. Zadnji dan sta nas obiskali dve invalidki. Sestra Edith je že pred večerjo pripeljala invalidki Ljubo in Mileno,zraven je prišla še Dejana kot spremljevalka. Milena nas je že pri večerji presenetila, ker je bila ves čas nasmejana. Po večerji pa smo se zbrali v krogu,Ljuba in Milena sta nas spo- dbudili, naj začnemo spraševati, kar nas zanima. Ker smo imeli na duhovnih vajah ravno temo Prisluhni,nekaj ti bom povedal, smo bile vse bolj tiho. Sestra Edith nam je zato najprej razložila, kaj je Prijatelj in na splošno to, kdo so prijatelji. O tem prej nismo ravno veliko vedele, vsaj jaz ne. Ker smo bile še tudi potem bolj tiho, nas je začela zabavati Milena s svojimi doživljaji. Sčasoma smo se opogumile in tudi me za- stavile kakšno vprašanje; obe sta radi od- govorili.Zanimalo nas je marsikaj:kako živi- ta, kako naj bi zdrav človek ogovoril inva- lida in še dosti drugih stvari. Kljub temu,da sta obe dosti govorili, je včasih nastopila mučna tišina. Ko smo pa zapeli še nekaj pesmi,je postalo bolj veselo.Vse je zanimalo tudi to, kako bi se pridružile Prijateljstvu. Presenetila nas je njuna vedrina in skoraj vsaka si je mislila, kako smo zdravi neza- dovoljni s tem, kar imamo. Vedno hočemo nekaj več in nikoli nismo popolnoma zado- voljni. Tu pa smo videle dve invalidki, ki žarita od sreče,čeprav nista zdravi.Dejana nam je povedala, kako naj se zdrav človek približa invalidu, ne da bi se mu zdel vsiljiv. Po pogovoru smo si skupaj ogledali tudi film o razglasitvi Maksimiljana Kolbeja za svetnika.
S tem srečanjem smo veliko pridobili pred- vsem mi zdravi. Zahvaljujem se jima in tudi Dejani, mislim, da lahko kar v imenu vseh, da so nam omogočile spoznati, kako neza- dovoljni smo, in tudi, kakšni bi morali biti. Hkrati pa se zahvaljujem vsem sestram in tudi p. Frančeku, ki so nam pripravili to srečanje.

Jelka

VEDNO SEM HODIL V CERKEV...

Rad bi povedal svoje mnenje o zapisu, ki je izšel v letošnji prvi številki Prijatelja pod naslovom: Zakaj ne hodim v cerkev.
Dokler sem mogel,sem vedno hodil v cerkev pa ne zato, da bi tam videl duhovnika, ker je tam v tabernaklju učlovečeni Bog, Jezus Kristus, tisti Jezus, ki se je pustil pribiti na križ, da bom jaz, grešen človek, nekoč v nebesih užival večno veselje skupaj z vsemi tistimi, ki so mi bili dragi na zemlji. Kristus pa je postavil Cerkev in duhovnike zato,da se ohrani vera do sodnega dne, ker brez vere ni mogoče biti Bogu všeč. Kot invalid ne morem v cerkev, zato pride duhovnik k meni in mi prinese sv. obhajilo. Ker pa nič grešnega ne more v nebesa, je potrebna pokora, da se človek očisti grehov, kar z lahkoto opravi, dokler živi na zemlji, ali pa se bo moral z mnogo hujšim trpljenjem po- koriti v vicah. Toda, kdo se danes prosto- voljno pokori za svoje grehe? Malo jih je.
Tukaj nam življenje samo pride naproti. Če torej kdo ne mara »osolzenega pogleda duhovnikovega«, ali »posladkanega govor- jenja redovnice«, kdor ne mara slišati ne- nehnega govorjenja o trpljenju in še dosti drugega ne mara, naj vse to posluša za pokoro in pri tem naj pokaže vesel obraz, kakor zahteva Jezus.Tukaj se pokaže,koli- ko je človek sposoben sam sebe obvladati kritiziranje pa je lahko in ne stane nič.

Š.J.

NEKAJ VEČ - NEKAJ MANJ?

Ob prebiranju Rastislavovega prispevka Zakaj ne hodim v cerkev v letošnji prvi šte- vilki Prijatelja sem končno našla tiste misli, ki so že dolgo v meni (in verjetno tudi v marsikom drugem)pa jih nikdar nisem znala oblikovati na tako neposreden način. Vse skupaj me je spodbudilo, da tudi sama ne- kaj spregovorim o tem, čeprav mogoče ne bo nič novega.
Na vozičku sem že od rojstva. V svojem življenju sem se tako srečala z najrazlič- nejšimi ljudmi in še bolj različnimi dogodki, ki so mi pokazali posameznikov odnos do mene in moje invalidnosti. Če se le spom- nim trenutka iz same mladosti, ko mi je na sprehodu mimoidoči vrgel v naročje nekaj drobiža - seveda v prepričanju, da je storil dobro delo! Ali pa tistega drugega pred brezjansko cerkvijo, ko je navdušena ro- marica, namesto v puščico, meni darovala svoj dar... Čeprav sem navzven pokazala vesel obraz,pa me je v notranjosti zabolelo - tako, kot me danes zaboli ob besedah: »Ti uboga revica, ti!« ali »Joj, saj ne more hoditi! Kako se mi smili!«..., ali pa: »Ne bulji! Takšnih ljudi se ne gleda« (poučuje mamica svojega otroka).
Nič manj me ne zabole pogledi, ki se hitro obrnejo od mene kot tisti, ki se ustavljajo na meni iz radovednosti ali usmiljenja.Vča- sih,ko mi je ob tem hudo,razmišljam- kako, da ljudje ne morejo razumeti,da nočem biti drugačna od njih, da je moja notranjost prav takšna kot njihova, da sem prav tako žalostna in vesela,prav tako polna načrtov in novih idej ...?
Drugič,ko sem močnejša, najdem opravičilo predvsem v njihovi nevednosti,nepoznava- nju, ljudje nimajo pristnega stika z bolnimi, zato jih tudi ne spoznajo...
Predvsem pa se ob tem zavem, da se na- hajamo v nekem krogu: »Ob tebi se učim in ti se učiš ob meni. In če jaz ne povem svojega,ne moreva imeti pristnega odnosa saj me ti ne poznaš...«
Prav zato hočem danes spregovoriti do konca-zato,da bo ta krog dopolnjen, zato, da bo nekaj iz ljubezni darovano vsem, ki delajo z nami.
Dotaknila se bom svojih občutkov v cerkvi. Redko zaidem vanjo. Zakaj? Ko sem iskala oporo v trenutkih nemoči,je tu nisem našla Srečala sem le ljudi, ki so s svojim usmilje- njem pristopali k meni,hoteli žrtvovati svoj čas za nas, invalide. Toda v ozadju tega sem čutila čudno tržni odnos. Kot da sem jaz tista, ki jim bom pomagala priti v nebe- sa. Želela sem si prijateljev, naletela sem na računanje. Pa to sem si razložila,ljudem ni jasno, da nočemo lažnega žrtvovanja. Bolj me je odbijala čudna dvojnost: v očeh usmiljenje iz tega usmiljenja pa so zrastle besede o našem velikem poslanstvu.
Včasih smo bili invalidi in bolni temelj ce- lotne Cerkve. Kako rada bi bila del tega temelja, toda ne zaradi invalidnosti. Zakaj hočejo narediti iz mene »nekaj več«? Mo- goče zato,ker menijo,da sem nekaj manj?.. Bolečina?
Tudi v Cerkvi sem ostala sama z njo, celo razširila se je.In ko sem premišljevala,se mi je utrnila misel, da bi vsemu skupaj morala reči božji dar. Niso tisti, ki so mi o tem pri- digali, da je daru človek vesel in da sem v času njihovih besed pomislila,da so dar nji- hove noge in ne moja invalidnost.
Pa vendarle imam tudi jaz svoj dar, veru- jem, da ga ima vsak človek. Moj dar je moj življenjski optimizem,volja po neprestanem soustvarjanju življenja okrog mene, opti- mističen pogled na svet,ki verjame in upa. »Če ne danes, bo pa jutri!«
V tem smislu sem napisala tudi ta članek. Ne da bi kritizirala, temveč, da bi dala v razmišljanje nekaj novega, drugačnega.
»Kdor ima ušesa,naj posluša!« bi zaključila s Kristusovimi besedami, le tisti bo namreč pravilno dojel smisel vsega napisanega.

Marija

Mesečnik Naša žena v letošnji februarski številki prinaša članek: Kako široka reka teče med verniki in neverniki? Iz njega po- vzemamo nekaj zanimivosti.
»Spoznala sem mater duševno in telesno prizadetega otroka. Mati je v ZK. V nobe- nem vrtcu ji niso sprejeli otroka, dokler ni slišala za hišo, ki jo vodijo nune. Šla je tja in otroka so sprejeli. Dobro plača, zaveda pa se,da je delo,ki ga imajo z njenim otro- kom, nemogoče dovolj dobro plačati.
`Srečna sem,da je moj otrok na varnem in da se z njim ukvarjajo. Da bi skušale name pritiskati, češ, zdaj, ko vam pomagamo, najbrž čutite v tej pomoči samo božjo pri- sotnost? Ne, tega pri meni ne poskušajo; niti posredno,kaj šele neposredno.Trdim pa nikakor pa ne posplošujem,da se nekaterih rekla bi, takšnih bolj labilnih in neodločnih, lotevajo dosti nevsiljivo in da marsikoga tudi spreobrnejo. Ali spreobrnejo le navzven ali tudi navznoter, tega pa ne vem,' je dejala mati.
Poznam družino, kjer imajo invalida. Dobiva invalidnino,njegova žena dobi denarno na- domestilo, ker ga neguje. Pa vendar se mi zdi,da za vsemi temi denarnimi pomočmi, ki jih daje družba, njene humanosti ni čutiti. In kaj stori Cerkev? Ne omogoči mu vsako leto le letovanje v tujem obmorskem kraju, kjer skrbi ves čas bivanja zanj zdrava ose- ba, ampak k njemu prihajajo na dom pred- stavniki društva Prijatelj,prijatelji v pravem pomenu besede,ki se z njim pogovarjajo,ga razvedrijo in potegnejo vsakokrat iz črnih misli, v katere potone kdaj pa kdaj zdravi, kaj šele bolan in nepokreten človek.«
Tako Naša žena. Pojasniti bi bilo treba, da delo okrog Prijatelja ni kaka organizacija ali društvo, ampak gibanje. In to gibanje tako rekoč nima predstavnikov, ampak je lahko ud tega gibanja vsak, kdor dela ali želi de- lati v smislu duha gibanja Bratstva bolnikov in invalidov, pa naj bo zdrav ali kakorkoli prizadet (op. ur.).

Gorje! Čemu je vse tu okrog nas,
kot da je ustvaril svet kak manjši bog.
Pa slab želenih zmogel ni oblik.

Mestno gledališče ljubljansko je v letošnji sezoni uprizorilo Medoffovo dramo Otroci manjšega boga,ki nam nazorno približa svet gluhih.
Ameriški dramatik Mark Medoff se je nekoč srečal s Phyllis Frelich, igralko Narodnega gledališča za gluhe, ki je gluha od rojstva. Pogovarjal se je z njo, pri tem spoznal ne- kaj napak, ki jih slišeči navadno delajo v stiku z neslišečimi in sklenil, da bo napisal igro zanjo.
Otroci manjšega boga je drama dveh mladih ljudi: Sare Norman (Jožica Avbelj) - gluho- neme sobarice v internatu, ki želi postati učiteljica in predstavlja svet tišine in Jamesa Leedsa (Slavko Cerjak) -novega logopeda v Zavodu za slušno prizadete, ki predstavlja svet zvokov.
Sara,ki neprestano ponavlja: "ne razumete nas",se hkrati boji tesnejših stikov z drugi- mi ljudmi, posebno iz sveta slišočih,vendar si jih želi. Svojeglava je, ponosna nase in svojo samostojnost, obenem pa si želi še nekaj več.
James - novi učitelj je prepričan v svoje pedagoške sposobnosti,vse dokler se v pra- ksi ne sreča z ljudmi,ki niso le željni znanja ampak imajo tudi svoje želje, načrte in probleme.
Sara in James se zaljubita. Njuni ljubezni nasprotujejo Sarini prijatelji,ki so prav tako »drugačni« kot ona. Menijo, da jih nekdo iz sveta slišečih ne more razumeti. Sara in James hočeta zaživeti drugače. To je za oba tvegan korak.Kljub dvomom ravnatelja zavoda (Evgen Car), Sarine mame (Maja Šugman), prijateljev Orina (Tomaž Pipan), Lidije (Stanislava Bonisegna) in drugih, se odselita »preko ceste«,poročita se in prvo dejanje je pri kraju.
Nekdo v dvorani bi rad odšel. Boji se,da se bo v drugem dejanju pokazalo, da je skup- nost dveh tako različnih ljudi nevzdržna (zelo zgovoren strah).
In res se v drugem dejanju začnejo težave Sara noče govoriti,noče brati z ustnic, po- govarjati se hoče le s kretnjami. "Delam samo stvari,ki jih lahko delam dobro,"pravi. James pa pričakuje,da jo bo sčasoma prip- ravil do tega,da bo spregovorila. Sara celo poskusi, a se poskus izjalovi. Odnosi se zaostrujejo. Orin želi,da bi Sara sodelovala pri načrtnem uveljavljanju gluhih v svetu slišečih.Sara si,kot vse ostalo,tudi to pred stavlja po svoje.
»Misel ‘ne slišimo se, gluhi smo med seboj, ker smo zazrti v sebe’ se ponavlja na odru od osebe do osebe, od prizora do prizora«. (L. Bregant).
Nastopi še Edna Klein (Marija Lojk) - od- vetnica, ki naredi že na začetku programa temeljno napako. Sama hoče delati za njih in ne z njimi.
Vsak hoče prikrojiti druge po sebi, ali jim vsaj vcepiti tisto,kar sam pričakuje od njih Tako ne gre več naprej. Poskusiti moramo sprejemati človeka takšnega, kakršen je.
»Ob nenehno prisotnih vprašanjih, kdo je v življenju bolj gluh, nam Orin odgovarja, da Sara ni nesrečna zaradi tega, ker je gluha, ampak,ker je ljudje ne razumejo.In bolj kot se Sara in James razumevata,bolj nam njun odnos pričenja razkrivati simboličen pomen človeškega glasu in uglašenosti.« (L. Bre- gant)
Drama odpira vrsto vprašanj: kako spreje- mati bližnjega v njegovi različnosti. Drugo nam zastavlja Orin: »Nekega dne gospod Leeds, bom spremenil sistem,ki nas lepi na učitelje, ki se sprenevedajo,da nam hočejo pomagati,v resnici pa bi radi le sebe pove- ličevali.« S kakšnim namenom torej naredi- mo nekaj »dobrega«?
James pravi: »Mislim... sanjam... In v sa- njah jo vidim, kako prihaja, nazaj k meni z zadnjim pisemcem - tistim, čeprav ji nisem nobenega napisal... Napisano je prosto z njenima rokama: pomagal(a) ti bom,če boš ti pomagal(a) meni.«
Ta Jamesova misel dovolj zgovorno nakaže medčloveško povezanost, potrebo po sku- pnosti, medsebojnih spodbudah, skratka željo človeka po človeku.
Predstavo je režiral Gregor Tozon. Omeniti je treba odlično igro vseh igralcev. Jožica Avbelj je za interpretacijo Sare dobila Pre- šernovo nagrado.
V Mestnem gledališču so nam povedali, da je v tem letu predvidena predstava še 24. aprila in po vsej verjetnosti še enkrat v maju poleg raznih drugih, ki pa so name- njene samo šolam ali kakšnim drugim orga- nizacijam.

M. S.

Kot navadno tudi letos nisem mogla v cer- kev za božične praznike, a kljub temu mi je bilo lepo. Spremljala sem polnočnico po radiu. Moje posebno doživetje pa je bilo,ko mi je gospod župnik prinesel sveto obhajilo V duhovno pomoč mi je bilo tudi vaše bo- žično pismo - globoke misli in želje ter lepo darilce.
Novorojeni Odrešenik se nam je znova vsega daroval. In s pomočjo njegove luči in milosti smo se mu tudi mi popolnoma iz- ročili.Pojdimo zdaj,eno z Njim,veselo v leto ki smo ga začeli, da bi z upanjem gradili božje kraljestvo, vsak v svojem poklicu in poslanstvu. Če nam bo kdaj kaj težko, že vemo za skrivnost: obnovili bomo naš "da, Oče",spet bomo krepki ponavljali s sv.Pav- lom:"Vse premorem v Njem,ki mi daje moč"
V tem duhu vam vsem v uredništvu in vsakemu posebej v Prijateljstvu bolnikov in invalidov iskren prijateljski pozdrav!
Pridružujeta se moja sestra in osmošolec Nerio, ki mi je pomagal napisati te vrstice.
Marsikdo tako kot vi,draga Cvetka,ne more za praznike v cerkev. Ne samo zaradi bo- lezni,pač pa tudi zato,ker sam ne more iti, nima pa nikogar,ki bi ga tja peljal.Koliko se bo v tem smislu za velikonočne praznike spremenilo na bolje? To naj bi se vprašala vsaka župnijska skupnost in tudi nekaj storila v ta namen.
Hvala vam za lepe misli, pa tudi Neriu, ki vam je pomagal napisati. Bog daj,da bi bilo še veliko mladih,ki bi bili pripravljeni poma- gati bližnjemu, pa tudi takih, ki bi jih znali k temu vzgajati!

Čas je prišel, da zopet pospravimo jaslice; ne bo pa ugasnila luč, ki smo jo prižgali. Ostala bo večno.Prižigali smo svečke,molili, strmeli. Marsikomu od nas je prišla grenka solza v oči ob spoznanju, da smo sami. O ne, nisem sama! Res, lučke prižigam sama, a ko še bolje pogledam, vidim, da si tudi ti tukaj; zate sem jih prižgala, stisnila bi te na srce. Ti pa gledaš in gledaš, morda ne veš za moje želje.Še in še se oziram.Tvoja in moja mati Marija in rednik sv. Jožef in vsa tvoja zbrana druščina je pri meni in prepeva Glorija...
Ura je pol desetih,ko nekdo potrka na vrata Začudeno pogledam, kdo bi bil ob tej pozni uri, ko se pred mene postavi dobri gospod Moge in mi reče:»Peljal vas bom k polnoč- nici.« Nisem vedela,kaj naj rečem od sreče da so res tako dobri ljudje, ki so se v tej pozni uri spomnili name. Tako sem bila še tisti dan deležna sprejeti Jezusa v Rešnjem Telesu. To je bil najsrečnejši dan zame; moja molitev ni bila zastonj.
Lepo bi vas prosila, da bi se mu v Prijatelju zahvalila.Upam,da boste ustregli moji vroči želji. Hvala je premalo za njegov trud. Bog naj mu poplača!
Božični večer preživimo in doživimo, draga Rozika, vsak po svoje. Nekateri v samoti s svojimi mislimi in spomini, drugi sredi otroš- kega živ-žava! Eni bolj poglobljeno, drugi zaposleni tudi z malenkostmi.
Mislim, da ste preživeli lep božični večer. Ob jaslicah ste dobili lepo božično darilo, ki vas je zelo osrečilo. Vaš srečni obraz je že tedaj povedal gospodu Mogetu: »Hvala za povabilo!«

Kaj pomeni človeku prijatelj, to vsak izmed nas izkuša vse življenje. Ena izmed pred- nosti je ta, da prijatelju lahko zaupaš vse svoje najbolj skrite misli. Tebi, spoštovani Prijatelj, pa lahko zaupam svojo življenjsko zgodbo,katera se je tako prevesila v dobro da moram iz hvaležnosti do Njega, ki nas vodi in ohranja, zapisati vsem verujočim: »Nikdar obupati v življenju!«
Naj preskočim vojno, rojstvo sedmerih ot- rok, od leta 1935 do 1950, revščino, bole- zni. Takšno je bilo naše življenje. Ustavim se pri letu 1952. Nenadoma sem se znašla v brezupnem položaju. Moža je prizadel mrtvoud. Nesposoben delati vse življenje, dokler pač bo...!? Na kmetiji, brez delovne moči,brez denarja,živeti desetčlansko dru- žino, obenem negovati bolnega moža. Še sedemnajst let je živel, petnajst let pa ga že ni, pa ga imamo še vedno v najlepšem spominu. Kako smo preživeli? Le z vero in potrpljenjem ter žrtvami mi je uspelo, da sem z otroci v redu obdelovala kmetijo,ter vse spravila do kruha. Danes so vsak na svojem mestu, vredni delovni ljudje.
Svoje plačilo pa občutim v tem, kar se do- gaja z mano in okrog mene;doživljam stvari za katere se mi ni nikoli sanjalo, da mi jih je Bog v svoji dobroti namenil.
V času najtežjih dni, ko me je poleg vsega drugega hudega ranila še človeška zloba in nehvaležnost tistih,za katere sem vse žrt- vovala,mi je bilo tako hudo,da sem z vsem bitjem prosila Njega, naj mi da tolažbo in moč vzdržati.In res se mi je zgodil "čudež" Po končanem sv.misijonu sem začutila silno voljo do pisanja; napisala sem eno, drugo, tretjo pesem, ki jih je bilo kmalu za celo zbirko. S tem sem prešla na druge misli ter laže prenašala vse drugo. To je bila podla- ga in začetek mojega vzpona,tako da sem po dvajsetih letih postala »nekaj«, za kar pa se moram vsak dan sproti zahvaljevati Bogu, ki mi je vse to podelil kot plačilo za zvestobo. Moja želja je samo še ta, da bi ostalo še kaj »plačila« za večnost!
Vse trpeče in dobre ljudi pozdravlja
Upamo,draga Julka, da bo marsikomu vaša življenjska izkušnja pomagala, da ne bo obupal. Iz vaše bogate življenjske zgodbe lahko marsikaj spoznamo, če smo odprti za razmišljanje.
"Vzemi svoj križ na rame in hodi za menoj!" je dejal Jezus. Bog nas spremlja kakor sta- rši otroka,dokler ne odraste. Na to večkrat pozabljamo,ko nam Bog pošilja preizkušnjo. Saj so dejali naši predniki: »Bog da tako velik križ, kot ga zmoreš nositi!« Prvi hip sicer v svoji slabosti mislimo, da ne bomo zmogli, vendar čim bolj vdano križ nosimo, tem lažji je. Druga stvar pa je,da se s tem prečistimo. Pri telesnem naporu z znojem izločamo odvečne snovi; pri duševni preiz- kušnji pa malenkosti izgubijo svojo težo. Bog s preizkušnjami oblikuje človeško dušo kakor kipar z dletom svoj izdelek; z našim sodelovanjem pa ustvari mojstrovino.Dokaz za to je veliko svetih duš.

Spoštovani! Lepa hvala za pismo in darilo. Bog vam povrni za lepe besede,ki jih pišete nam invalidom. Prijatelja mi pošiljajte tudi v prihodnje, če bo kdo poravnal naročnino, če ne, mi sporočite, da vam pošljem.
Sem tako slabega zdravja, da ne morem nikamor. Prosim, spomnite se me v molitvi. Kako je bilo lepo na naših srečanjih. Zdaj se jih ne bom mogla več udeležiti.V molitvi se vsak dan spominjam vseh bolnikov in vseh drugih pri Bratstvu bolnikov in invalidov
Naj ob vašem pismu, draga Marija, zapi- šemo že znano pravilo, da boste prejemali Prijatelja tudi tisti, ki si ga sami ne bi mogli plačati, pa si ga želite. Saj že veste, da imamo tudi podporno naročnino; to so tisti naši dobrotniki, ki prispevajo še za druge. Zato smo jim vsi skupaj dolžni iskreno zah- valo. Iskreno smo hvaležni vsem, ki naroč- nino poravnate kmalu, ker nam tako veliko pomagate, saj veste, da moramo račune plačevati za vsako številko posebej in ne šele na koncu leta.
Domnevamo,da bi se še marsikdo od kakor koli prizadetih,ki berete poročilo o srečanjih tudi sam rad udeležil kakšnega srečanja v bližini.Dolžni smo vam pojasniti: župnijske- ga, dekanijskega srečanja ali kakšnega ro- manja se lahko udeleži vsak; na tridnevna srečanja Bratstva bolnikov in invalidov pa vabimo le tiste,katerih naslove imamo.Tudi število udeležencev je navadno omejeno zaradi prostora. Radi pa bomo sprejeli tudi nove, le svoje naslove in željo nam sporo- čite.

Bilo je pred leti, ko sem bila stara dvajset let, toda precej bolna. V naši vasi je tedaj izgubila življenje v prometni nesreči moja vrstnica,ki je bila zdrava.Neka vaščanka je takrat rekla moji sestri, zakaj nisem umrla jaz,ki sem bila bolna. Druga ženska je rekla da jaz še lahko ozdravim. No, tej ženski, ki mi je želela smrt, je čez nekaj let zbolel edini sin in je še vedno bolan. Upam pa,da mu vseeno ne želi smrti namesto zdravih ljudi,ki se ponesrečijo.Seveda jaz po tolikih letih še nisem zdrava,sem pa vsaj boljša in vseeno rada živim pa čeprav v domu upo- kojencev. Smrti pa nisem želela in ne želim nobenemu.
Vrednost življenja se ne meri po tem, če smo zdravi ali bolni. Življenje samo je ne- precenljiv dar, ki dobi še večjo vrednost, če ga znamo prav živeti. Prav taki, kakršni smo, smo poklicani,da v okolju, v katerega smo postavljeni, živimo čim zvesteje svoje poslanstvo - tudi bolezen- in tako z življe- njem pričujemo,da smo odrešeni v Kristusu

Cenjeni urednik! Najprej prejmite lepe po- zdrave od bralke,ki je že petnajst let bolna na živcih; sedaj pa me je zadela še vode- nica in dobila sem rane na nogah. Naj bo Bogu v čast, sv. Jožefu in božji Materi v slavo. Zelo rada berem Prijatelja, ker me tolaži. Tako ne trpim več sama, saj vidim, da drugi še bolj trpijo.
Tu vam pošiljam podporno naročnino. Kar je več kot za Prijatelja,naj bo za misijona- rje in lačne otroke v misijonih.Imam še eno prošnjo: rada bi dobila knjižico o sv. Judu Tadeju. Vem, da je že stara, jaz pa se mu vsak dan priporočam.
Že v naprej najlepša hvala!
Vaš naslov,draga Marija,kakor tudi naslove drugih dopisovalcev, hranimo v uredništvu in jih ne posredujemo naprej brez vašega dovoljenja. Pismo pa objavljamo zato, ker sami te knjižice o sv. Judu Tadeju nimamo. Če jo ima kdo drug,prosimo v vašem imenu naj jo odstopi, če more, in vam jo bomo poslali. Hkrati se vam za vaše pričevanje potrpežljivosti in velikodušnosti iskreno za- hvaljujemo. Še posebej, ker mislite tudi na naše misijonarje in jim želite pomagati.

...Zdaj bivam že šesti mesec v samostanski podružnici šolskih sester, kjer sem res zelo zadovoljna in srečna. Imamo požrtvovalne in skrbne sestre, ki nas osem oseb oskrbu- jejo z duhovnimi in telesnimi dobrinami.
Za vse sem Bogu zelo hvaležna, tudi za vse telesne bolečine,ki jih prenašam že od otroških let. Vsem sotrpinom bi želela, da bi bili prav zadovoljni in srečni, čeprav jih obiskujejo težke bolezni. Saj se moramo v postnem času še bolj poglobiti v Gospodovo trpljenje, da mu bomo zmogli še zvesteje slediti.
Vsem trpečim bratom in sestram želim blagoslovljene in milosti polne velikonočne praznike ter vas vse prisrčno pozdravljam!
Draga Adela! Zadovoljni ste in srečni, kljub bolečinam,ki vas spremljajo.Trpljenje lahko v človeku požene skeleče in grenke kore- nine, ki rode strupene sadove in še drugim uničuje življenje.Nasprotno pa lahko iz teh skelečih ran požene tudi sad,ki je bogat za trpečega človeka in tudi za druge, če zna bolečine sprejeti in darovati. To sami doži- vljate. Naj vas Gospod še naprej osrečuje.

McGregor se je potegoval za službo pri po- liciji. Pri testu sposobnosti so ga vprašali: »Kako bi čimbolj neopazno razkropili zbor ljudi?«
McGregor je opravil izpit,ko je rekel: »Snel bi svojo čelado in šel pobirat denar.«

Mejašev Tonček in Liparjev Jožek sta bila neločljiva prijatelja. Tonček je šel v šolo grede vedno klicat Jožka,da sta šla skupaj
»Joj, kako je pri nas hudo, kregamo se,« je potožil Jožek.
»Saj sem bil pri vas, pa nisem nič slišal,« je odgovoril Tonček.
»Veš, se tako kregamo, da smo že cel te- den čisto tiho«, je vzdihnil Jožek. »To je še dosti huje, kot če bi se glasno kregali.«
»Aha, potem pa rilec kuhate,« je pojasnil Tonček.»Včasih sta naša mama in ata tudi takole rilec kuhala, potem sem pa nekoč ata vprašal, koliko je bil prašič star, da je treba kar naprej rilec kuhati.Ko bi jo takrat hitro ne popihal,bi bil dobil zaušnico,poma- galo pa je le. Naša mama in ata se sicer še kdaj malo skregata, toda rilca od tedaj nikoli več ne kuhata. Še ti tako vprašaj, morda bo tudi pri vas pomagalo« je Tonček svetoval prijatelju.

• Hčerka mi omogoči,da s kasete poslušam sv. mašo, ki jo s srcem doživljam. Če sem odkrita,povem,da mi vedno ne uspe.Vsega se je treba privaditi in sprejeti. Moj Bog, vse iz ljubezni do tebe. • Razna prikazovanja v zgodovini in danes ter napovedi nas ne smejo ovirati,da ne bi še naprej delali dobro tistim, ki so pomoči potrebni. Prijatelju iz srca želim, da bi ko- ristil vsem, ki so potrebni dušne in telesne tolažbe. • V Prijatelju je toliko lepega in doživetega Sama vsega preberem in ga rada posodim še naprej, da tudi drugi kaj zvedo. • Včasih so naše duhovne in telesne moči pritisnjene k tlom, a z Njegovo pomočjo se dvignemo in spet gremo naprej »večnim zarjam naproti«.

Z Jožefo Rejc,Sela pri Poncah 9,Dobrunje sva se prvič srečali pred več leti na prija- teljskem srečanju bolnikov in invalidov na Trsteniku. Bila je starejša, skromna žena. Kljub veliki razliki v letih sva postali dobri prijateljici. Poleg medsebojnega spomina v molitvi sva si redno dopisovali. Zaupali sva si svoja doživetja, včasih vesela, pa tudi bolj žalostna. Znala je razumeti tudi mene; hvaležna sem ji za misli, ki mi jih je pove- dala ali napisala. Potrpežljivo je darovala svoje trpljenje Bogu, ki naj ji bo plačnik v večnosti.
Zadnjikrat sva se videli pred dvema letoma na srečanju v Šentjakobu in sva bili obe tega zelo veseli. V zadnjem času mi Jožefa ni več pisala, ker je zaradi bolezni toliko oslabela. Izteklo se je njeno življenje,odšla je h Gospodu v nebeško kraljestvo.

Jana Vovnik

Skupnosti socialnega skrbstva štirih dolenjskih občin (Črnomelj, Metlika, Novo mesto, Trebnje) so v letu 1979-1980 zgradile v Novem mestu dom za starejše občane s kapaciteto 162 postelj. Za dolenjsko regijo in za novomeško občino še posebej je to pomenilo poseben dogodek, saj je do tedaj spadala med tiste redke občine v Sloveniji, ki še niso imele svojega doma.Konec je bio skrbi "starejših", kje in kako bodo preživljali svojo »jesen«.
Načrtovalci doma so menili,da bo stavba s to zmogljivostjo zadoščala potrebam obči- ne za daljše obdobje, nekateri pa so celo menili,da tako "velik" dom zlepa ne bo poln
S temi občutki in dilemami so pričeli vselje- vati prve stanovalce.Presenečeni pa so že prvo leto ugotovili, da zanimanje starejših ljudi za življenje v domu raste iz dneva v dan in že konec prvega leta so morali ne- kaj prosilcev odkloniti, ker je bil dom poln.
Zato so leta 1982 spet zasadili lopate za dograditev prizidka z 78 posteljami, name- njenimi za varstvo in nego huje bolnih os- krbovancev.
Tako dom sedaj nudi prebivališče,prehrano zdravstvene storitve in druge aktivnosti 240 oskrbovancem.
Ljudje imajo ustrezno zdravstveno varstvo, za to skrbi domska ambulanta pod vodstvom stalnega zdravnika in ob pomoči specialisti čnih uslug,ki jih oskrbovancem nudi nevro- log in internist. V zdravstveno - negovalni službi je poleg tega zaposlenih še 17 bol- ničarjev, 3 strežniki, 9 medicinskih sester, glavna sestra, 2 fizioterapevta, delovni terapevt -socialna delavka in vodja zdrav- stveno-negovalne službe.
Za prehrano v domu skrbi kuhinjsko osebje ki pripravlja tri dnevne obroke in dietno prehrano za sladkorne, žolčne, želodčne in druge bolnike.Pokretni oskrbovanci se hra- nijo v jedilnici dóma, bolni in nepokretni pa na oddelkih posameznih nadstropij.
V domu je poskrbljeno za pranje perila in druge garderobe oskrbovancev. Označeno perilo (številko za označitev perila dobi oskrbovanec ob prihodu) omogoča, da se stvari pri pranju ne pomešajo.
Premoženjske in druge uradne zadeve os- krbovancev doma urejajo v upravnih pro- storih, kjer sta finančna in splošna služba. Tu lahko oskrbovanci deponirajo svoj denar in druge vrednosti ter dokumente.
Poleg vsakdanjih opravil pa je v domu po- skrbljeno tudi za razvedrilo. Jutranja telo- vadba za tiste, ki nočejo biti »stari«, pa okupacijska terapija (pletenje, kvačkanje, vezenje, delo na vrtu, pakiranje osvežilnih robčkov, delo v mizarski delavnici, »kofe- tarski krožek« itd.), ki ohranja ljudi vitalne.
Vsak mesec so v domu družabni večeri, nastopi otrok iz osnovnih šol in vzgojno - varstvenih zavodov,obiski iz krajevnih sku- pnosti. Vsako leto organizira dom izlete v naravo, ki se ponavadi končajo s prijetnim piknikom.
Tudi predstavniki družbenopolitičnih or- ganizacij Skupščine občine Novo mesto ne pozabijo na stanovalce doma -radi jih obi- ščejo in z njimi pokramljajo. Stanovalce je 9.4.1983 obiskal tudi nadškof Šuštar.
Na koncu predstavitve lahko napišemo le še to -čuti se utrip življenja.

Duhovnik prihaja v Dom vsak prvi četrtek in petek v mesecu. Lahko ga pokličete tudi izven tega časa v župnišče Novo mesto - Šmihel, telefon 068/25-200, ali pa svojo željo sporočite oddelčni sestri.

Prispevke za 3.številko pošljite do 15.aprila 1985

Naslovna stran: foto J. Marolt.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 50 din, naročnina za leto 1985 300 din (podporna 600 din), za inozemstvo 700 din (dodatek za letalsko 400 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka