Kako so bili naši slovenski domovi nekoč polni nabožnih slik! Otroških prijateljev angelov varuhov, pa podob srca Jezu- sovega in Marijinega, svete družine in svetnikov, med katerimi je imel častno mesto očetov in materin patron in prip- rošnjik.Slika pri sliki je bila kakor kakšna galerija prava paša za radovedne otro- ške oči in prvi korak v onstranski svet, ko so nam starši razlagali,da angel kljub vsemu nima peruti in je kakor misel, ka- kor ljubezen,dobrota, skratka da obstaja čeprav je neviden, saj ni iz snovi.
Ob vprašanju, zakaj Jezus drži srce v roki, saj je srce v prsih, smo dobili od- govor, da je to samo vidno znamenje njegove ljubezni, da nas ima Jezus rad in želi, da ga sprejmemo. Tako smo se otroci seznanjali z znamenji, da je to sicer to, pomeni pa nekaj drugega, kar se ne more videti,zato tudi ne naslikati Ob slikah na steni smo opravili svoje prve veroučne ure, ko nas je mama, ko še niti shodili nismo, nosila od ene do druge: to je Jezus, to je Marija in smo za njo čebljali imena, ki so nam postala za vselej domača in sveta.
Najpreprostejše so bile slike na steklu, kjer se barve niso mešale,ampak so bile nanešene druga poleg druge z nerodno, nespretno roko,toda prav zato so mno- gi sedaj lačni nanje, in ko smo jih mi pometali proč in jih uničili, jih tujci za drag denar odkupujejo.
Morda je bil naš takratni okus zanič, ko so kičaste slike krasile stene našega doma,toda tudi zaradi teh slik je bil naš dom slikovit, razkošen in poln verskih doživetij in slutenj onstranskega sveta.
Stene naših sodobnih stanovanj so mno- gokje postale revne. Namesto verskih prizorov na slikah zdaj gledamo ves čas samo v en okvir: na televizijski ekran, kjer se v divjem pogonu neprestano vrstijo klanja, uboji, umori v vojnah in maščevalnih obračunavanjih.Revolveraši so zasedli mesto ljubeznivega Frančiška, ki se je še pajku opravičil, če mu je ne- vede raztrgal mrežo; namesto nedolžne lepote svete Marije in božjih svetnic na stopajo zdaj slačipunce;uživaštvo vseh vrst ima prednost pred nesebičnostjo in ljubezen se predstavlja samo še kot spolnost. Pa se še čudimo, da po vsem tem,ko vse to že dojenčki vpijajo vase, ljudje postajajo vse bolj napadalni,grobi in nezadovoljni.
Vemo, da se svet ne suče nazaj in ekrana ne moremo več nadomestiti s poceni slikami, lahko bi pa ekran nado- mestil to,kar so nam nekoč dajale slike, pa še v veliko večji in lepši obliki,saj mu je dana možnost, da prikaže vrhunske umetniške stvaritve.

Lojze Kozar

Dragi prijatelji!

Na leto poklicev smo vas opozorili že na začetku v lanski peti številki, letos pa je v vsakem Prijatelju kratko razmiš- ljanje. Tudi za naša srečanja bolnikov - duhovne vikende smo vzeli temo "Pokli- cani smo za življenje v Bratstvu bolnikov in invalidov".
Pred nami je binkoštni praznik, ki ga marsikje obhajajo kot dan bolnikov. Iz škofijskih okrožnic je od leta 1947 do 1978 razvidno, da so za Duhovniško misijonsko zvezo (sedaj Misijonski svet) binkošti »misijonski dan bolnikov« ali bolje "dan bolnikov za misijone".Vsaj na ta dan naj bi se bolni in trpeči duhovno povezali s sv. očetom in poklonili dolge ure trpljenja za rast Cerkve in širjenje vere.Na to nas opozori poseben članek Vendar ne bi bilo prav, če bi binkošti priporočili samo kot dan bolnikov. Ta praznik je dan Cerkve; ne sme biti zo- ževanja (na bolnike in misijone), pač pa morajo biti tudi misijoni vključeni v bin- košti. Kjer še imajo tudi dan bolnikov, naj ostane,sicer pa naj dan za srečanje bolnih in invalidnih in starejših povsod odločajo po svobodni izbiri (župnije in dekanije),a naj zanesljivo poskrbijo zanj
Po devetih številkah prenovljenega Pri- jatelja,ki je sad skupnega dela uredniš- tva in uredniškega odbora, vam nazna- nimo, da imamo tudi novega glavnega urednika.To je lanski novomašnik lazarist Branko Jan, ki je že doslej sodeloval, letos pa je prevzel glavno skrb. Ko mu čestitamo, mu v novi službi želimo obilo božjega blagoslova!

Uredništvo

Vse,kar je, je bilo poklicano,da obstaja. Glede te poklicanosti ni razlike med ko- vinami, rastlinami,živalmi, ljudmi, angeli.
Človek je bil poklican,da je človek, dru- gim ljudem enak, ki more pa vendarle prehoditi svojo posebno pot.
Čeprav so vsi ljudje poklicani, da bi bili deležni Kristusovega odrešenja, mnogi tega poklica ne sprejmejo.
Vsi kristjani smo poklicani k svetosti. Se res vsi zanjo prizadevamo? Krstno svetost moramo ne le ohranjati, ampak v njej rasti.
Kot kristjani smo poklicani v Kristusovo Cerkev.Laiki imajo v njej svoje posebno poslanstvo,to je,da posvečujejo zemelj ske resničnosti.Bog jih vabi,da njegove stvari spopolnjujejo. Neredko se človek pri stvareh ustavi,se zaplete z njimi,jim dovoli, da ga obvladajo. Zmotno misli, da bo v njih našel trajno srečo. Stvari, ki bi ga lahko vodile k Stvarniku, ga od njega odvračajo. Takim pravi Kristus: Kaj pomaga človeku, če si ves svet pri- dobi, na svoji duši pa škodo trpi.
Člani Cerkve so tudi kristjani,ki so prejeli poseben dar in dolžnost, da nas spomi- njajo romanja v Domovino. S trojno za- obljubo se zavežejo, da se bodo odpo- vedali lastninski pravici in svobodnemu razpolaganju dobrin, ki bi jih pridobili s svojim delom; da bi bili svobodnejši za božje kraljestvo, ne bodo ustanovili družine in v življenju, ki so si ga izbrali, bodo pokorni predstojnikom.
Ker je taka Ustanoviteljeva volja, mora Cerkev imeti ljudi, ki skrbijo za božjo besedo. Srce njihovega poslanstva pa je evharistična daritev. To so duhovniki Cerkve, ki svojim bratom in sestram v Kristusu pomagajo uresničevati življenj- ski in krščanski poklic.
Naj bo človek - kristjan poklican tako ali drugače, bo svojo življenjsko nalogo izpolnil, če bo pripravljen služiti. Smo v šoli Tistega, ki je prišel služit. Odkriti moramo službeno mesto, ki nam ga je izbral Bog. Ker smo poklicani kot udje skrivnostnega telesa Kristusovega, so naše službene dolžnosti vedno pomem- bne. »Če kdo dela iz ljubezni do Boga, je enako lepo lupiti krompir kot zidati stolnice.« (Guy Larigaudie).
V letu duhovnih poklicev naj nam bi bilo čim bolj jasno, da beseda poklic pomeni veliko stvari. Vsaj poklic človeka in kri- stjana moramo sprejeti. Sta znanilca božjega načrta, ki nas vodi k sreči. Kar se tiče podrobnega uresničevanja člo- veškega in krščanskega poklica pri raz- ličnem delu v svetu ali v duhovnih po- klicih, moramo razmišljati: Kakšne spo- sobnosti in nagnjenja imamo, kje bomo postali boljši ljudje in boljši kristjani?
Delo za duhovne poklice ne bo uspelo, če ne bo resnega prizadevanja za zbolj- šanje tam, kjer duhovni poklici navadno rastejo, to je v dobrih krščanskih druži- nah. Kako naj družina z enim ali dvema otrokoma odstopi enega za službo Bogu? Ali je upanje, da se bo posvetil življenju molitve, nekdo, ki molitve ni srečal pri svojih starših? Vemo, da Bog lahko pri- kliče vodo iz skale, a na splošno se le drži zakonov sejanja in obdelovanja ze- mlje,ki ob svojem času prinese sadove.

S.B.

Najprej naj se predstavim: sem upoko- jenka,stara triinsedemdeset let. Še da- nes ne vem, kaj je bolniško maziljenje in kdo ga je upravičen prejeti; ali tisti, ki je zelo star, ali tisti, ki je hudo bolan.
Prosim, če vam je mogoče, da mi odpi- šete. Oprostite, ker vas nadlegujem.
Vse vas lepo pozdravljam in vam želim mir in vse dobro ter še mnogo uspeha pri Prijatelju, ki sem ga zelo vesela.
Prisrčen pozdrav! V katoliški Cerkvi je prišlo po 11. vatikan- skem cerkvenem zboru do velikih spre- memb, zlasti v liturgiji, t.j. v zunanjih obredih,s katerimi izpričujemo svojo vero v Boga,ki nam ga je razodel njegov Sin, Jezus Kristus.
Jezus ni svojim učencem zapustil no- benih pisanih navodil, kako naj novo, krščansko življenje živijo in kako naj ga prenašajo na druge. Počasi so nastajali zapisi o Jezusovem delovanju, zlasti o njegovem vstajenju in čudežih, pa tudi o njegovih najpomembnejših govorih.
Iz evangelijev je znano, da je Jezus "hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal" (Apd 10, 38). - Zakaj je Jezus »ozdravljal vsakovrstne bolezni in slabosti med ljudmi« (Mt 4, 23)? S tem je razodeval božjo dobrotljivost in člo- vekoljubnost. Hotel je ljudem ne samo povedati, ampak tudi pokazati, da Bog želi biti človeku blizu v njegovem trp- ljenju in bolezni in da mu želi pomagati. Jezus trpljenja in bolezni ni odpravil, ampak ga je sprejel nase. S tem je po- kazal, da ima tudi trpljenje, bolezen in kakršnakoli človekova težava (npr. sta- rost)svoj skrivnostni smisel. (O tem ste lahko kaj več prebirali v prejšnjih šte- vilkah Prijatelja v rubriki Bog ozdravlja in odrešuje). V trpljenju in umiranju po- staja kristjan podoben trpečemu in umi rajočemu Odrešeniku in upa, da mu bo postal podoben tudi v vstajenju, t.j. v zmagi nad trpljenjem in smrtjo.
Jezus bolnikov ni mazilil, je pa nanje po- lagal roke(Lk 4,40). Apostoli so pa "veliko bolnikov mazilili z oljem in jih ozdravili". (Mk 6, 13).
Skrb za bolnike med prvimi kristjani je najlepše opisal apostol Jakob v pismu: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev,porojena iz vere, bo bol- nika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni« (Jk 5, 14.15). - Iz tega opisa je mogoče skle- pati, da je šlo za bolnike, ki sami niso mogli priti do duhovnikov (starešin). Prav tako je mogoče sklepati, da je bolnika obiskala skupina vernikov, del krščan- skega občestva. Tako je »molitev, po- rojena iz vere« vseh navzočih, delovala zdravilno na dušo in telo, poleg zakra- menta maziljenja.
V zgodovini Cerkve je dobival zakrament maziljenja različne teološke razlage in zato doživljal tudi bogoslužne spreme- mbe.Prva je bila v tem,da so začeli bolj poudarjati duhovne učinke maziljenja, s tem so se izognili preveč »magičnemu« gledanju na ta zakrament. Kasneje so zakrament maziljenja začeli imenovati »poslednji zakrament«, ker so ga nava- dno podeljevali umirajočim. Tako je ta zakrament postal bolj zdravilo zoper greh kakor zoper bolezen. V prejšnjem stoletju se je počasi začelo spreminjati pojmovanje tega zakramenta, zadnji cerkveni zbor pa mu je dal pravo mesto: zakrament maziljenja je namenjen vsem tistim, ki začenjajo biti v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti.
Na vaše vprašanje, »kdo je upravičen prejeti zakrament maziljenja, ali tisti, ki je zelo star, ali tisti,ki je zelo bolan,« je mogoče za oba primera odgovoriti pri- trdilno. Vsak človek,ki se čuti hudo bol- nega, ne samo v telesnem, ampak tudi v duševnem pogledu, in vsak, ki čuti, da so mu leta že močno pobrala življe- njske moči, naj bi se z veseljem odločil za sprejem zakramenta maziljenja. V tem zakramentu, kakor v vseh drugih se človek sreča z Jezusom, ki je prišel med nas zato, da bi nas »poživil« (Mt 11,25).

Tvoj Prijatelj

POTRPEŽLJIVOST Z BOLNIKOVIMI SVOJCI

Kadar nekdo zboli,ni nikoli prizadet samo on,ampak vedno tudi družina.Tudi svojci doživljajo hude čase in kar ne morejo doumeti, da je njihov sorodnik bolan. Pogosto tudi niso sposobni dojeti, kar jim pove zdravnik.
Tale primer žene ni osamljen. Žena je prišla vprašat za moža in zdravnik ji je povedal:"Zelo resno je bolan,bodite pri- pravljeni na vse." Zdravniku se je zdelo da je ženi povedal dovolj razumljivo. Bolnikovo stanje se je vedno bolj slab- šalo, in ko je žena prišla čez en teden spet k zdravniku, ji je povedal isto. Te- daj pa je ugovarjala: »Pa saj ste mi za- dnjič rekli, da lahko upam, da bo kmalu bolje. Tako vesela, potolažena sem od- šla od vas« Zdravnik bi se bil lahko tudi razjezil, ker je tako narobe razumela njegove besede, in se začel z njo pre- govarjati,kaj je v resnici rekel in kaj ne. Toda vedel je, da žena prvikrat pri po- govoru ni bila sposobna razumeti dru- gače. Ni še mogla sprejeti resnice,zato je razumela njegove besede tako, kot si je želela, da bi bilo.
S svojci moramo biti zelo potrpežljivi, kar ni vedno lahko. Včasih pravimo, da so sitni. Še in še jim moramo ponavljati iste stvari, pa še ne doumejo. Včasih prihajajo tudi s prošnjo, naj bolniku ne povemo resnice, kot da imajo oni pra- vico odločati zanj. Pogosto so njihova pričakovanja od medicine prevelika, pri- čakujejo nekaj nemogočega in to skoraj zahtevajo.Nekateri ponujajo celo denar kot da je od tega odvisno zdravljenje, kot da je zdravje nekaj,kar se da kupiti Mnogi svojci se bojijo vzeti bolnika do- mov tudi zato, ker se bojijo pogovarjati se z njim. Nekatere zagrabi panika in se to razpoloženje prenaša na celo družino in tudi na bolnika.
S svojci je pogosto zares težko. Toda za vsem tem se skriva velika stiska, ki kliče po pomoči. Tudi svojci so zelo pri- zadeti,morda celo bolj kot bolnik.Njihov svet se začne rušiti. Morda čutijo, da izgubljajo dragega človeka, takšna iz- guba pa je zelo boleča in ji sami morda niso kos.
Pomoč svojcem bi morala biti pravzaprav sestavni del pomoči bolniku. Če nam bo uspelo pomagati njim, da bodo znali bolniku pripraviti toplo, prijetno domače ozračje,da se bodo znali in hoteli pogo- varjati z njim,da se bodo otresli strahu, potem bo tudi bolniku laže.
Zato nikar preveč ne godrnjajmo, kadar imamo težave s svojci.Skušajmo jih ra- zumeti, jim pomagati in biti potrpežljivi z njimi. Vzemimo tudi pogovor z njimi kot del terapije bolnika.

KAKO JE Z NAJMLAJŠIMI GLUHIMI OTROKI?

Za gluhega otroka je zelo po- membno, da mu čimprej omogočimo us- posabljanje. Tako jih sprejmejo v zavod že s tremi leti in še prej. Večina otrok ima starše zunaj Ljubljane.Rejniške dru- žine jih rešijo internata. Nikdar ne more še tako vzorno in lepo urejen internat nadomestiti dobre rejniške družine,saj ta pomeni otroku njegov drugi dom. Rejniki so otroku drugi starši. Slušno prizadet otrok v rejniški družini dorašča normal- no med vrstniki, ki slišijo, se srečuje z vsakdanjimi življenjskimi zapleti, hitreje napreduje in se bolje usposablja.
Gluhi otrok največkrat ne najde razu- mevanja niti pri svojih starših, niti med vrstniki,ki slišijo, saj ga pri igri odrivajo, ker se z njim težko sporazumejo. Bese- da staršev ne more prodreti v njegovo dušo, ker je ne sliši.
Ves pouk v predšolski dobi sloni na igri. Ta mu prinaša veliko veselja in ga iztrga iz osamljenosti.
Otrok z učiteljevo pomočjo vedno bolj spoznava,da je govor sredstvo za spo- razumevanje.
Poznam več rejniških družin. Ena izmed mnogih je družina Torkarjevih. Sin Aleš Torkar, učenec 1.razreda Srednje zdra- vstvene šole v Ljubljani, pripoveduje:
»Moja mama je rejnica otrok, ki ne sli- šijo.Mnogo otrok se danes rodi in starši srečno in ponosno opazujejo svojega malčka.Vesele se njegovega prvega ko- raka,prvega zoba,prve besede. Besede! Nekateri otroci ne izrečejo prve besede se ne ozro,ko jih pokličeš. Spoznajo, da njihov otrok ne sliši, da ne more izgo- voriti besede ata in mama, ki ju starši tako radi slišijo. Nekateri se začno ta- kega otroka sramovati, nočejo ga več priznati za svojega, zakonca pa valita krivdo drug na drugega.Čeprav otrok še ne more razumeti vzroka za prepire,ven dar čuti,da so čustva njegovih staršev do njega hladna.
Mnogi starši pa razumno sprejmejo gre- nko spoznanje. Ta nesreča zakonca in družino poveže in skupaj začno bitko za otrokovo rehabilitacijo.Obiskovati začno govorne vaje in tam se uče izgovorjave besed. Starši ponovno opazujejo, kako otrok vendarle izgovori "mama" in "ata". Nauči se še drugih besed in takrat na- stopi čas, ko se mora ločiti od družine. Starši obiščejo rejnico,ki je pripravljena sprejeti otroka v varstvo.
Taki trenutki mi bodo vedno ostali v spominu. Starši ocenjujejo rejnice,moja mamica pa s strahom pričakuje prihod- njih dni. Skrbi jo, če bodo starši skrbeli za otroka in, ali se bo razumela z njimi. Starši opazujejo mene in se sprašujejo: "Ali bo sprejela mojega otroka kot sebi enakega?" Tedaj pozvoni zvonec.Rejenki sta se vrnili iz šole. Veselo me pozdra- vita, prav tako tudi mamico in sestrico, potem pa začudeno pogledata obisko- valce. Mamica jima brž razloži, da bomo dobili novega fantka. Otroci se takoj spoprijateljijo in starši se odločijo,da bo otrok v reji pri nas. Tako pri nas odraš- čajo, postajajo vse večji, razumnejši in vse lepše govore. Navezani smo drug na drugega, pomagamo si v stiskah in sreči. A vendar odidejo in naša pota se ločijo.
Toda ne povsem in za zmerom. Med seboj nas vežejo neke skrite vezi. Vsak mesec nas pridejo obiskat.Prinesejo nam srečo in zadovoljstvo. Mamici sijejo oči, ko jo lepo podzravijo in ji hitro zaupajo svoje stiske in skrivnosti. Za nas pa ni prišel prijatelj -prišel je naš brat. Osta- jamo skupni in naša družina se veča. Imam vse več bratov in sestra, čeprav mi je mamica rodila le sestrico.«

Jakob Bijol

USMILJENI SAMARIJAN -

Kristjanova osebna izkaznica

Papež Janez Pavel II. zaključuje okro- žnico o odrešenjskem trpljenju s VII. delom, ki ima naslov Usmiljeni Samarijan

28.točka opisuje znano Jezusovo priliko o usmiljenem Samarijanu, (1), s katero je hotel poslušavcem dopovedati, kako je treba v vsakdanjem življenju izpol- njevati največjo zapoved krščanstva: ljubezen do bližnjega. - Mož iz Samarije je človek, ki je pokazal, kaj pomeni biti "bližnji" (2). "Videl je" ranjenca na cesti »in se mu je v srce zasmilil«. Druga dva moža,duhovnik in levit,pa "sta ga videla in šla mimo".
Prilika o usmiljenem Samarijanu zaklju- čuje evangelij o trpljenju. Pove nam,kak- šen bi moral biti naš odnos do trpečega človeka. Usmiljen Samarijan je človek, ki se ustavi ob trpljenju sočloveka,ne iz radovednosti, ampak,da bi mu pomagal. Dobri Samarijan je torej človek,ki je so- čustvoval s trpečim bratom. Včasih je takšno sočutje edini in najpomembnejši izraz naše ljubezni do trpečega človeka in znak solidarnosti z njim.
Jezusova prilika se ne ustavlja zgolj pri sočustvovanju,ampak v človeku prebu- ja zavest, da mora trpečemu učinkovi- to pomagati. Ne samo s svojim srcem, ampak tudi z materialnimi dobrinami, z drugo besedo, z vsem svojim bitjem. S tem opozarja prilika na ključno točko celotnega krščanskega nauka o človeku Človek »more v polnosti najti sam sebe samo z odkritosrčno daritvijo samega sebe« (3).
29. točka -Na temelju evangeljske pri- like bi mogli reči, da je trpljenje, ki je v vseh različnih oblikah navzoče v našem človeškem svetu, tudi zato tukaj, da bi v človeku prebujalo sposobnost za lju- bezen, za tisto nesebično predanost lastnega »jaza« v korist drugih trpečih ljudi.
Človek kot »bližnji« v imenu temeljne človeške solidarnosti in v imenu ljubezni do bližnjega ne more ravnodušno »iti mimo« trpljenja drugega. Mora "se usta- viti",trpeči se mu mora "v srce zasmiliti" in ravnati mora tako kakor Samarijan v priliki. Prilika sama na sebi izraža resni- co, ki je globoko krščanska, obenem pa splošno človeška.
Prilika o usmiljenem Samarijanu je prikli- cala najprej med kristjani in pozneje tudi v drugih ljudeh dobre volje številne ustanove,da so se organizirano posve- čale ljubezni do trpečih ljudi. Nekaterim je takšna skrb za trpečega bližnjega postal življenjski poklic, npr. zdravstve- nim in socialnim delavcem, vzgojiteljem, svetovalcem itd. Tako je postala prilika o usmiljenem Samarijanu bistveni se- stavni del nravne kulturne in človeške civilizacije.
Usmiljenemu Samarijanu so podobni šte- vilni prostovoljci, ki trpečemu sočlove- ku posvečajo ves čas in moč, ki jim še preostaja od njihovega poklicnega dela. Tako so nastale različne oblike socialih in karitativnih služb znotraj in zunaj krščanskih Cerkva. Sem lahko štejemo tudi različne oblike apostolata posame- znikov, verskih skupin ali družin, ki se posebej posvečajo delom ljubezni do bližnjega. S tem oblikujejo podobo so- cialnega življenja in medčloveških od- nosov in tako zmanjšujejo razne oblike sovraštva,nasilja, krutosti, zaničevanja človeka ali tudi gole neobčutljivosti in brezbrižnosti v odnosu do bližnjega in njegovega trpljenja.
Lik usmiljenega Samarijana ostaja vzgoj- ni motiv za številne vzgojne ustanove, zlasti za vse kristjane. Človek se mora osebno čutiti poklicanega,da na podro- čju trpljenja izpričuje ljubezen. Ustano- ve so zelo pomembne in nepogrešljive, toda nobena ustanova ne more sama po sebi nadomestiti človeškega srca, sočutja, ljubezni, pobude, ko gre za srečanje s trpljenjem drugega. To velja za telesne bolečine,a še bolj za mnogo vrstne moralne bolečine, zlasti še, ko trpi duša.
30. točka - Sporočilo prilike o usmilje- nem Samarijanu so v zgodovini Cerkve in krščanstva zelo različno uresničevali. Ta prilika dokazuje, da se Kristusovo razodetje o odrešenjsko - zveličavnem pomenu trpljenja nikakor ne da enačiti s pasivnostjo. Popolnoma nasprotno! Evangelij zanika pasivnost v odnosu do trpljenja. To se jasno vidi iz preroških besed: »Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da zatiranje izpustim v prostost in oznanim leto božjega usmiljenja« (4). Zato je Jezus »hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal« (5).
Prilika o usmiljenem Samarijanu je po svoji vsebini uvod v pretresljiv govor o vesoljni sodbi: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kralje- stvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali« (6). Pravičnim, ki vprašajo, kdaj so to storili,Sin človekov odgovori: "Karkoli ste storili enemu izmed teh mo- jih najmanjših bratov,ste storili meni" (7) Nasproten izrek pa bo zadel tiste, ki so ravnali drugače:»Vse,česar niste storili enemu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili« (8).
Jezusov opis vesoljne sodbe preprosto kaže na to,kako bistveno pomembno je za človekovo večno življenje prav to, da se ob trpljenju bližnjega »ustavi«,da ima z njim »usmiljenje« in mu pomaga.V Kristusovem mesijanskem programu, ki je program božjega kraljestva,je trplje- nje na svetu zato, da prebuja ljubezen, da sproži dela ljubezni do bližnjega in da vso človeško civilizacijo preobrazi v »civilizacijo ljubezni«. V tej ljubezni se odrešenjsko-zveličavni smisel trpljenja do dna uresniči in doseže svojo dokon- čno razsežnost.
V sklepnem VIII. delu pravi papež, da je opisal nadnaravni in človeški smisel trpljenja.
31. točka - Nadnaravni smisel vidimo v trpljenju zato, ker ima korenine v božji skrivnosti odrešenja sveta. Človeški smi- sel trpljenja pa je v tem, ker človek v njem znova najde sam sebe, svojo člo- veškost, svoje dostojanstvo in svoje poslanstvo.
Trpljenje sodi med človekove skrivnosti ker je človek sam odet v posebej nepro dirno skrivnost. Drugi vatikanski koncil pravi,da »samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka... Kristus z razodetjem skrivno- sti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost« (9). To velja posebno za človekovo trpljenje. Ravno v tej točki je potrebno »človeka razodevati človeku in mu odkrivati nje- govo najvišjo poklicanost«. Takšno ra- zodevanje je včasih zelo dramatično.Če se pa to dogaja do dna, lahko postane luč za človeško življenje. »Po Kristusu in v Kristusu je uganka bolečine in smrti osvetljena« (10).
Papež je napisal okrožnico o odrešenj- skem trpljenju v letu odrešenja,želel je, naj bi bili v tem letu kristjani posebej povezani z vsemi trpečimi. Ob Kristu- sovem križu naj bi se zbrali ne samo vsi trpeči, ampak tudi tisti, ki trpijo zaradi svoje vere v Križanega in Vstalega: žr- tev njihovega trpljenja naj bi pomagala uresničiti Zveličarjevo molitev za edinost vseh (11).
Na koncu okrožnice se papež postavi pod Jezusov križ, kjer je tudi Jezusova Mati in mnogi svetniki iz krščanske zgo- dovine. Vse trpeče pa prosi, naj bi po- dprli prizadevanje Cerkve in ljudi dobre volje, ki se borijo proti silam zla v da- našnjem svetu. Na tem svetu zmaguje trpljeje, ki je združeno s Kristusovim križem!

1   Lk 10, 25-37
2   Lk 10, 29
3   CS (Koncilski dokument Cerkev v sedanjem
     svetu) 24
4   Lk 4, 18-19; prim Iz 61, 1-2
5   Apd 10, 38
6   Mt 25, 34-36
7   Mt 25, 40
8   Mt 25, 45
9   CS 22
10 CS 22
11 prim Jn 19, 25

Rekli so ji Ana.
Ker je imela blago srce, sem jo imela rada in zame je bila Ančica. Ona je bila tega ve- sela, da je zame Ančica, ne Ana.
Nekoč sva se srečali, imela je žalostne oči, stiske in težave je izdajal obraz. Prosila me je, naj ji kako pomagam, kaj narediti, vest jo vznemirja, ni ravnala prav, ne more tako naprej.
Z vso ljubeznijo sem jo prosila:»Ančica, povej,kaj te vznemirja! Pomagala ti bom če le smem.Rada kaj storim zate,poznaš me, zakaj bi trpela, skupno se pogovo- riva in rešujva.«
Tako sva se sredi mesta in hrupa umak- nili v samoten kotiček pod kostanj.Kako naj začnem? Prestopila se je, povesila oči in rekla: »Veste,bila sem pri večerni maši, zraven mene je bila stara žena, poleg klečalnika je imela težko vrečko, gotovo je bila prej v blagovnici. Proti koncu maše pa se je ulila ploha, ljudje so obračali glave proti izhodu, zunaj je lilo in lilo. Treba bo iti,dežnik sem imela. Pa sem vprašala ženico, če ima dežnik, odkimala je. Pa veste, kako sem bila hudobna, in to v cerkvi. Morala bi jo pospremiti pod dežnikom. A glejte, sku- šnjava je bila močnejša,mislila sem: Kar kdo drug naj jo pospremi, jaz moram počakati prijateljico,že dva dni se nisva videli, veliko si imava povedati. Tako sem se pomaknila k steklenim vratom, opazovala ženo zunaj in čakala, če jo bo kdo pospremil,se je usmilil. Neprene- homa je deževalo. Prišla je prijateljica, malo sva poklepetali kar v cerkvi. Opa- zila sem, da je neka gospa vzela starko pod dežnik; menila sem, da jo bo tista gotovo peljala prav do hiše. Tako sem se v mislih izgovarjala.S prijateljico sva šli, a pogovor ni stekel, kajti hudo mi je očitala vest, ker sem vse to storila res nalašč... Tako, zdaj si pa lahko mislite, kako me to mori. Kako naj popravim? Še pri spovedi ne znam tega povedati.
Vam sem zaupala kot vedno, kar boste rekli, bom sprejela, duša je umazana, srce me boli ...«
Vzdihnila je, oči so bile motne!
Ančica, podala sem ji roko, tako lepo si mi odkrila dušo. Škoda,da nisem duhov- nik in bi ti rekla: »Pojdi v miru«. Ančica se je nasmehnila; tudi jaz. Veš kaj, po- praviti pa moraš. »Kako, samo recite, tega čakam.« »Prvo,moli iskreno za že- no, saj Bog ti je že odpustil. Morda boš še kdaj srečala ženo. Ogovori jo in ji kaj podari. Moraš se ponižati, to te bo obvarovalo za drugič.« Podali sva si roke in odšli; šola za obe.
Po kakšnem mesecu sva se zopet sre- čali. Vesela mi je hitela naproti.Kako je, obe sva isto mislili.
Dolgo ni bilo žene v cerkev, že sem obupala. Imela sem stalno v torbici za- vitek kave. Nekoč pa sem jo opazila iz stanovanja,bila je v družbi dveh gospa. Hitela sem na cesto in ji šla nekaj ko- rakov naproti. Onidve sta šli naprej. Z resničnim nasmehom sem ji rekla: »Ma- lo kave sem vam prinesla, jo hočete?« Starki so se zaiskrile drobne oči in stis- nila je paketič v naročje, z veliko zah- valo, koliko je dolžna? Tako je Ančica, ki tisto noč ni spala od sreče, popravila ta greh.
Kajne, Ančica, vest je res prvi sodnik, kot pravi Cankar, greh, ki ga ne navaja katekizem. Srečna si lahko, da nisi na vse to zamahnila z roko;Bog te je vesel pa ženička tudi,ki niti ne ve za tvoj boj pa tudi jaz, da sem bila vredna tvojega zaupanja. Hvala, draga Ančica!

F. T.

NAŠ DRUŽINSKI VARUH

Zimska idila je pokrila naravo ko smo na pustno soboto krenili na klepet k Lojzetu Peterletu (Dolenje Kamence 77, 68000 Novo mesto), da tudi naši bralci pobliže spoznajo njegovo življenje.
Svoja mlada leta sta z ženo Marijo pre- življala v Trebelnem, eno uro hoda od cerkve. Z Lojzetom so toplo družinsko ozračje uživali še trije bratje in sestra. Sedaj že dvajset let živi v Novem mestu.
Življenjske načrte mu je leta 1978 za- čela križati bolezen,skleroza multipleks, ko je na očetovem pogrebu začutil, da ga noge ne ubogajo. Ko je hodil, se je opotekal, drsal. Ni imel pravega ravno- težja, bolelo pa ga ni. Zato bolezni ni vzel resno. Sosedje šele sedaj povedo, da so gledali nanj kot na pijanca.

Žena pove, da kakšnih posebnosti pri sprejemanju v okolici ni bilo opaziti. Skupaj sta hodila po raznih toplicah in zdraviliščih; tako sta bila malo odmak- njena. Ko so ljudje zvedeli, da je bolan, so ga pomilovali in z njim vso družino. Lojze in njegov najmlajši sin Marko pa še vedno trdita, da to vendar ni res.

Začetek je bil težak, tudi avta nista imela. Ko je žena videla,da gre zares,je naredila vozniški izpit, da lahko skupaj kam gredo. Zaradi bolezni ni nikoli obu- pavala. Lojze živi v velikem upanju na bolje,saj pravi,da ga čaka še obilo dela

»Kolikor morem z molitvijo,kajti govorim zelo težko. Molim, premišljujem in daru- jem.«

Lojze se ob tem zamisli. Pred seboj ima družino, otroke, ki ga potrebujejo, delo, ki ga čaka. Zaupanje je neizmerno.

Družina se ob njem zbere vsaj enkrat tedensko. Otrokom se zdi obvezno, da ga vidijo. Tudi domov pride pogosto. Obiskujejo ga tudi sodelavci, pevci iz Trebelnega in pa domači.

»Vesel sem in rad grem,da vidim dom in otroke ter njih napredek v šoli.« Doma je ob vseh večjih praznikih, med ženi- nim dopustom in še vmes. O božiču in veliki noči je tudi maša pri njih. V teh čudovitih trenutkih vsi začutimo, kako je kljub nemoči božja pomoč ob nas kot nevidno varstvo in opora, kako je Lojze res varuh družine. O, koliko laže je po- tem nositi težo bolezni za vse!

»Sem šele v prvem letniku zdravstvene šole in se še tako dobro ne poznamo. V prejšnjih letih pa oče še ni bi tako bolan«

»Mnogo knjig sem že prebrala o bolezni in bolnikih in se tako počasi navadila. Dosti o tem ne razmišljam. Zelo rada ga obiščem.« Tiho je dodala, da bi bilo do- sti lepše, če bi bil ata doma in zdrav.

To ni veliko pomagalo. Ta poklic ji je v danem okolju lahko dosegljiv, o njem pa je v sebi že dolgo razmišljala.Kljub ugo- varjanju poklicnih svetovalcev se ni dala preusmeriti.Čuti z bolnikom in to jo vodi. Mama oziroma žena potrjuje, kako težko se je postaviti v vlogo bolnika in ga razumeti.Prav tako pa se tudi bolniki med seboj težko razumejo. Velik uspeh je že prizadevanje, da ga skušajo razu- meti. Volja zmore vse. Tudi jaz nisem obupala ob bolnem možu. Kritične tre- nutke preživljam sama in jih skušam pri- kriti,da bi otroci ob tem ne trpeli.Ljudje tega ne razumejo in očitajo, da med drugim tudi otroci niso dobro vzgojeni. Med otroci, Marico,Pavlo in Markom je res dosti razlike v letih, in to povzroča med sebojne prepirčke. V šoli je precej uče- nja,a v preostanku časa radi pomagajo

Orodjar v novomeški Krki.

Pel sem že doma pri cerkvenem zboru, potem v Mestu in tudi v Krkinem zboru sem bil.Pevci ga še vedno radi obiščejo če jih povabi.Sam pa žal samo posluša, ker peti ne more več.

Dolgčas mu skoraj ni. Slabo vidi, pa mu drugi berejo in pišejo.Posluša tudi radio in premišljuje ter hrepeni,da bi delal vse, kakor včasih. Obišče ga tudi oskrbovanka z doma in ga malo postreže s kavico ... Pravi,da ni dolgčasa.Prelomi ga čez pol, pa sta dva kratka!...

Lojze čuti tako močno željo in potrebo delati v družini, da težko razume bole- zen kot poklic. Pomoč družini je gotovo to,da potrpežljivo prenaša svoje tegobe Človek se kar ne more dokončno sprija- zniti z boleznijo.Težko je razumeti božjo voljo.Lojze se z vsemi temi preizkušnja- mi počasi vživlja.Žena laže sprejema to kot poklic. Čim teže je, tem bolj vdano moli, njena vera je globlja. Od oktobra je vključena v molitev živega rožnega venca. Pobudo za to molitev je dobila na srečanju v Šmihelu. Potem je pisala p. Leopoldu v Nazarje in dobila namen desetke. Ti se menjajo, molilcev tega rožnega venca pa je vedno več. Ta molitev me veseli, prav čutim duhovno oporo in potrebo; tako laže prenašam domače razmere, bolezen.

Ljudje se precej zanimajo zanj.Za novo leto je bilo toliko obiskov kot še nikoli. Vsi smo bili veseli, bilo je tako lepo vse praznike. Hvaležni smo vsem, ki nas ra- zumejo ter nam pomagajo skozi preiz- kušnje.

Prijatelji

Toplo pomladno jutro me je sprejelo v svoj objem,ko sva s sestro Rozalijo hiteli v bol- nišnico.
V trenutku je bila ura šest, ko smo že za- čele pripravljati material za jutranjo nego. »Mojca, Marija, sobi št. 5 in 6 sta vajini«. Hiteli sva delat. Počasi pomagam vstati bolniku na prvi postelji. Mojca mu prinese stol. Hitro urediva njegovo posteljo.
Pri oknu sloni možakar šestdesetih let in kadi cigareto. Zamišljeno gleda skozi okno. Ponudiva mu stol. Zazrem se v njegovo nogo. Gangrena. Ubogi revež.
Vse tri ure se najino delo vrti le okoli njega Umijeva mu zgarane črne roke in ga urediva Sestra nama po viziti dá napotnico za EKG in RTG. Zdravnik mu odrezano reče: »Oče, nogo stran ali pa domov!«
»Ne, ne, noge pa ne dam. Kdo bo delal? Sam z ženo sem na kmetiji. Rejenec hodi v službo.Ko pride domov,se naje in gre spat. Jaz cele noči ne spim od bolečin.Nekdo mo- ra delati. Pustite me.Povejte mi resnico...«
Vsa njegova bolečina in strah bruhneta iz njega in se zgrneta pred nas. Vem, kaj je kmetija brez delovnih rok. Vem, kakšen je kmečki kruh. Zato me še bolj boli.
»Oče, greva na slikanje ...« mu pravim. »Ne, sestra, kam me hočete zdaj peljati,« skoraj zajoka. Hudo mi je. Povem mu vso resnico. Njegov sotrpin ga tolaži. A on ne verjame.
Postelja na kolesih mirno pelje po čistem hodniku. Ustavimo se pred EKG ambulanto.
»A mi res hočete odrezati nogo?« boječe, ogorčeno vpraša. » Danes ne, brez vas ne smejo in ne morejo ničesar narediti.Vas pa bi manj bolelo ..«
Pogovarjava se čisto preprosto, brez stro- kovnih izrazov; tako, kot se pogovarjajo preprosti kmečki ljudje.
Po tem pogovoru je bil njegov obraz spet bolj miren. Toda oči so še vedno spraše- vale: »Govoriš resnico ...? «
Preprosto srce prej zazna laž in resnico.Ne da se ogoljufati. Kolikokrat čutim,da mnogi delajo drugače. Ni jim pomemben človek, ampak njihova plača in slava. Vendar so daleč zgrešili.
Velik je samo tisti, ki zna ljubiti, ki se zna darovati za druge in za druge trpeti.
Kdaj bomo zaživeli novo življenje?

Marija Pučnik

Lojze Štefan

Dolorosa

III.

Občutje neznane sreče, ki je Rafki polnilo srce tisti večer, ko je verjela, da jo ima še kdo rad razen Brazilke, se je izkazalo kot slepilo. Odnosi v družini se niso prav nič spremenili in tudi sošolci je niso prosili od- puščanja. Toda tega ni potožila »teti«, da je ne bi prizadela. Pravzaprav se ji je zla- gala, in to je bila njena edina laž, pa še ta iz ljubezni do duše, ki jo je edina na svetu razumela in imela resnično rada. Zaradi nje se je sprijaznila s svojo zaznamovanostjo in le ona je storila, da je laže prenašala dotlej morečo izobčenost doma in med so- šolci.
Naslednji dan je doživela presenečenje, ki ga ni mogoče pozabiti do smrti.Prvič in za- dnjič je videla svojega očeta. Ki se mu je že na obrazu videlo, da je premetenec in pijanec.
Pripeljal se je s kolesljem. Ko je vstopil, je bila družina skoro v celoti zbrana. Ko ga je gospodinja zagledala, jo je obšla huda za- drega.
»Dober večer,Bog daj!« je pozdravil po sta rodavni navadi. Nihče mu ni odzdravil,tako so bili vsi presenečeni, saj so vedeli, kdo je. Gospodinja se je toliko opogumila, da je dejala: »Kaj pa ti tukaj?« ...
»Kaj... Nekaj že! Mar nimam tu svojih dveh otrok?« je brez zadrege povedal.
»No, no...« se je oglasil gospodar. »Imaš že, imaš..., ampak kolikor vem, nisi dal do danes niti božjaka. Ali je tako ali ni?«
Menda imaš prav. Zato pa menim, da bi se danes...«
»Ne vem, če je zdajle primerna ura za to, saj menda nisi slep in vidiš, da sta otroka že pod vrhom ...«
»Vidim, vidim, zato pa! No, Jela,« se je obrnil h gospodinji, »kaj pa ti praviš?« jo je hotel ujeti za roko. Ona pa se mu je naglo odtegnila: »To, kar moj mož.«
»Zdaj sem malo bolj pri denarju, pa sem si mislil ...«
»Drugič,drugič«,« je namesto molčeče že- ne zlovoljno rekel gospodar. »Ponudil bi ti kozarček tropinovca, ampak za danes si, kakor vidim, že do vrha nalit ... «
»Malo že... toliko pa spet ne, da bi ne ve- del, kje sem in kaj delam. Vidiš, Jela, malo prej sem bil pri tvoji sestri Poloni, saj imam z njo tudi nekaj... Ampak ona me je čisto drugače sprejela,čeprav je Milka že maloda pod vrhom kakor tale Miloš...«
Vse to je mešetar govoričil, kot da se po- govarja o konjih.
»Kako je,Miloš, kaj počneš? Menda jih imaš zdaj šestnajst, sedemnajst...«
»Osemnajst sem jih dopolnil ravno včeraj. In kaj delam? Za fabriko vozim celulozni les Zaslužek ni kdovekaj,dela pa ne bo zmanj- kalo.«
»Kako pa kaj ti, Rafka?«
»V šolo še hodim. Letos končujem osem- letko.«
»Kaj boš pa potlej?«
»Še nič ne vem.Rada bi šla naprej v šolo...
»V kakšno?«
»Za medicinske sestre.To me najbolj veseli Ampak ne vem, bo kaj iz tega, pravijo, da ni denarja...«
»Ti bom pa jaz pomagal. Menda traja štiri leta, če se ne motim ... «
»Mhm. Srednja štiri, višja pa še tri povrh.«
»Za srednjo ti obljubim, kolikor bo treba, ti se kar pripravi.Tu imaš mojo roko!« je ste- gnil proti njej svoje mešetarsko šapo, kot da se je pravkar sporazumel za dokončno ceno konja.
Na to ni nihče več zinil nobene. Možakarju ni preostalo nič drugega, kot da je vstal in se poslovil: »Tak pa lahko noč vsem sku- paj ...«
Naslednji dan se je med krajani razširila no- vica,da je ponoči nekemu vozniku zbezljal konj, ker so ga oslepile nezasenčene luči osebnega avtomobila;treščil da je v drevo, voznik je obležal mrtev,polomljenega konja pa so morali pobiti...Gospodinja Jela in vsa družina je takoj uganila,da je to bil mešetar na poti proti domu, kjer je zapustil ženo in tri otroke.
Rafki, ki je na stisk očetove roke verjela, da se bo zavzel za njeno šolanje, se je stisnilo srce. Ne toliko zato, ker je izgubila očeta,ki ga ni nikoli poznala, temveč zato, ker je z njegovo smrtjo njeno šolanje spla- valo po vodi. Hkrati jo je vznemirilo tudi to da ji je Milka, hči tete Polone, ne le sestri- čna, temveč po očetovi strani tudi po poli sestra... Čutila je, da bo poslej njen odnos do dvojne sorodnice po svoje precej dru- gačen.Kot sestrični si nista bili kdove kako blizu. Hodili sta v isti razred, vendar tam Milka ni kazala nikakršne sorodstvene pri- padnosti.Kot slabše nadarjena od Rafke se je čustveno natihem pridruževala sošolkam in sošolcem,čeprav tega ni javno pokazala in se je držala ob strani. Le kadar so bili sošolci le preveč nasilni, se je potegnila zanjo: »Dajte ji mir, saj vam nič noče...«
Naslednji dan je Rafka med šolskim odmo- rom pocukala sestrično za rokav: »Po šoli me zunaj počakaj, morava se nekaj pogo- voriti.« Milka je samo prikimala,rekla pa nič ker je uganila za kaj gre.
Na poti proti domu je Rafka začela: »Do včeraj nisem vedela, da imava skupnega očeta... Si ti vedela?« »Ne,« je rekla Milka vidno presenečena. »Mislila sem, da sem bila rojena pač po smrti našega očeta,ma- minega moža...« »Morala se je pripetiti ta cestna smrtna nezgoda, da sva zvedeli za najino najbližje sorodstvo,« je rekla Rafka in z Milkinega obraza razbrala, da ni s tem razkritjem prav nič zadovoljna;to je na kra- tko tudi povedala: »Mene je tako sram...«
Rafka, ki je svoje rojstvo in družinsko iz- občenost že davno prebolela, ji je rekla: »Ampak to ti zdaj prav nič ne pomaga... Tebe ne boli samo to, da si nezakonski otrok kakor jaz, ampak mogoče še bolj to, da nimaš za očeta bolj imenitnega človeka kakor je zapit konjski mešetar... Zame,po- habljenko in izobčenko, je pa najbrž čisto vseeno, kdo je moj oče, čeprav nimam v šolskem izkazu ne takega ne drugačnega.. Naša mama se je odločila, da ne pojde za pogrebom, pač pa hoče, da greva midva z Milošem. Ali ste se vidve z mamo kaj menili o tem?« »Čisto nič,in če hočeš vedeti, jaz ne bi šla...« »Kakor misliš in čutiš. Ampak oče je oče...« je končala Rafka, nato sta se razšli.
Na dan pogreba je Milka potrkala na Rafki- nem domu: »Mama hoče, da grem tudi jaz..., pa sem prišla, če je vama z Milošem prav, da bi šli skupaj. Navsezadnje ima le Rafka prav: oče je oče...«
Pogreb je bil nepričakovano velik. Ni bilo čudno, saj so pokojnika kot mešetarja po- znali daleč naokrog. Tudi je ni bilo krčme, kjer on ne bi bil popival in bi ne bil imel prve besede. Krčmarji so se ga razveselili, kadarkoli je prišel, saj jim je držal pivce,da so popili vsaj dvakrat več kot bi sicer. Ta in oni izmed njih mu je včasih podrobil: »Joža, verjamem ti bolj malo, kar govoriš, ampak poslušam te pa vseeno rad, ker nas zabavaš kot nihče.«
Ker je bil pokojnik član lovske družine, če- prav si ni za pravo dejavnost lovstva nikoli vzel časa, so mu lovci izstrelili trikratno salvo.
Miloš,Rafka in Milka so stali sicer blizu jame, vendar kot nekakšni izguljenčki, za katere se nihče ni zmenil,saj niti pokojnikova vdo- va, ki je vedela za te tri moževe »grehe«, pred javnostjo ni hotela pokazati, da ve. Rafka in Milka sta očetu v jamo spustili šopka, nato so vsi trije obstali z družino vred, dokler se pogrebci niso razšli.
Dvojna trojica otrok je nemo obkrožala grob tudi še potem, ko sta grobarja zasula jamo in naredila gomilo, potem pa se je vdova obrnila k njim: »Tak pa pojdimo domov, otroci...« Onim trem je rekla: »Kaj pa vi,ali mene in te moje kaj poznate? Težko, da bi me,saj vas tudi jaz danes prvič vidim.Šest vas je,in čeprav se do danes niste poznali ste bili vendarle vsi njegovi otroci- Bog mu daj večni pokoj! Zdaj pa tudi vi trije pojdi- te z nami in malo skupaj posedimo, ker se tako spodobi.Ne vem,če se boste v življe- nju kaj prida srečevali, drug drugega mrziti pa tudi ni treba...«
Tisti večer je Rafka kot navadno za večerjo sedla na svoj prostor v kotu pri peči. Mati pa ji ni prinesla krožnika tja, ampak jo je povabila k skupni mizi: »Pridi,Rafka,« je re- kla nekako premagano, »odslej boš jedla z nami...« Ker Rafka sprva ni vedela, ali prav sliši in se ni ganila,je mati dodala: »le pridi, le, z očetom sva tako sklenila.«
Kadar so pred jedjo molili, jo je prejšnje čase v kotu ves čas spremljal občutek, da se družina pri mizi obrača k svojemu, dru- gačnemu Bogu kakor ona kot izobčenka. Zdaj pa se je vse spremenilo: čutila je, da je našla milost pri družini in pri Bogu... To, kar so drugi otroci pri mizi vse doslej doži- vljali, je njo prešinjalo kot božji dar, ki ji je napolnil dušo do vrha.
Drugo jutro se je zmotila in za zajtrk zavila v svoj dolgoletni kot. Šele ko jo je mati pogledala, se je ovedela, da zdaj resnično sodi v skupnost enakovrednih. Spotoma jo je obšla želja,da bi vzkliknila iz polnih pljuč: »Kako lepo je biti dober med dobrimi...«

(se nadaljuje)

Po Jezusovem odhodu v nebo so na binko- štni dan apostoli združeni z Marijo v molitvi pričakali tisti silni vihar in ogenj, ki sta jih razvnela, da niso mogli te sreče več zadržati zase, ampak so ognjevito in neustrašeno oznanjali evangelij, veselo oznanilo.
To so bili prvi misijonarji, ki so za svojo vero navdušeno pričali tudi z žrtvijo svo- jega življenja. Tudi danes je žetev velika, delavcev pa malo. Koliko ljudi še tava v senci nevere! Še vedno čakajo tri četrtine človeštva,da bi jim kdo prinesel vero v do- brega Boga. Pred svojim odhodom k Očetu je Jezus naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij do vseh koncev zem- lje!« Misijonarji, ki se odzovejo temu klicu, odhajajo v tuje dežele in se do kraja žrt- vujejo za širjenje Kristusove blagovesti.
Kar pozabljamo, da smo vsi odgovorni za rast božjega kraljestva.In kdo lahko največ pomaga pri tej veliki nalogi Cerkve, če ne tisti, ki trpi in svoje bolečine daruje za to, da bi vsi ljudje spoznali pravega Boga? Ali ne bi v noči brez spanja, ob bolečini, ki ne preneha,v osamljenosti,ki nas muči,skušali malo pozabiti nase in bi se spomnili misijo- narjev in njihovega dela ter bi svoje teža- ve darovali v ta namen? Bolj kot vsega dru gega so misijonarji potrebni naše molitve in žrtve. Ne zametujmo tega zaklada! Pri- družimo se Kristusovi daritvi! Prosimo pa Gospoda tudi za to, naj razlije luč Svetega Duha v naše trpljenje in v temine nevere in sovraštva!

I. S.

Nezadržno se je bližal dan najinega slovesa Trenutek, ki mi bo vedno ostal v spominu. Že nekaj časa sem slutila, da odhajaš, če- prav tega z besedo nisi nikoli omenila.Toda sem in tja kak namig in zazdelo se mi je, da se tiho poslavljaš od domačih krajev in prijateljev.
Prav žalosten dan je bil, siv in oblačen. Le kdaj pa kdaj se je koprena oblakov pretr- gala in sonce je pokukalo na zemljo.»Dajva posloviva se!« Tvoje besede so me prebu- dile iz razmišljanja, postavile v resničnost. Da, tudi zame je bilo slovo vedno najtežje. Že tako imaš malo prijateljev,pa še od teh se moraš nekoč posloviti. Hudo mi je bilo.
»Daj no, saj si bova pisali in čez nekaj let se bova gotovo spet srečali« si me tolažila Občudujem tvojo trdno voljo in spoštujem tvojo veliko ljubezen do soljudi, ne glede na njihovo vero, raso. Sklenila si, da greš v daljne kraje, polne bede, pomanjkanja, trpljenja in gorja, kjer se bodo roke lačnih dan za dnem stezale k tebi ter te prosile hrane. Njihova srca ti bodo hvaležna za vsako prijazno besedo. Koliko premagova- nja in odpovedi je bilo potrebno za to od- ločitev, veš samo ti. Seveda ti vsega tega nisem povedala. Nerodno mi je bilo in bala sem se,da mojih besed ne bi pravilno razu- mela.
»Vidiš, postati sestra misijonarka je bila vedno tudi moja največja želja. Toda Bog je hotel drugače. Naložil mi je križ, ki je včasih kar pretežak«, sem rekla.
» Veš, nikomur ni z rožicami postlano. Tudi tam, kjer mislimo,da je vse lepo, je gotovo kdaj hudo. Glede tvoje želje pa: Tudi ti si misijonarka.V svojem okolju boš z molitvijo in s potrpežljivim prenašanjem trpljenja go- tovo dosegla več kakor jaz z vsem trudom in prizadevanjem v svojem misijonu«, si mi odgovorila.
Tudi ti si misijonarka! Te besede odmevajo v meni, kadar mi je najbolj hudo, kadar se počutim najbolj sama.Kadar mislim,da dne- va ne bo nikoli konec. Pa še takrat, kadar postaja moja želja vse glasnejša.
Res, vsi smo misijonarji, če le znamo vse preizkušnje prenašati s ponižnostjo, trdno voljo in z globokim zaupanjem vanj. Marsi- kaj si me naučila in tvoje besede me bodo ne glede na daljave,ki naju ločujejo,vedno spremljale na poti Njega,ki je Usmiljenje, Resnica in Upanje.

Alma

V umirjenost in utečenost vsak- danjosti je tisti dan spet vstopilo Življenje. Poklicalo nas je skupaj, da zdru- ženo prisluhnemo utripu iskanja, bogastvu molitve in se dopolnimo z novimi spoznanji.
Mirenski grad. Tri dni je nudil zatočišče nam, bolnikom in invalidom. Za tri dni je vsakdo izmed nas pozabil na svojo vsakdanjost.To so bili dnevi, v katere nas je poklical Bog. Dnevi, ki nam jih je Bog podaril in smo jih po Bogu podarili drug drugemu.Bilo je lepo; bilo pa je tudi koristno - za naše življenje; koristno, ker smo se z vsebino božje bese- de poglabljali v smisel naše poklicanosti. P. Marko Novak je iz Svetega pisma ponazoril našo poklicanost. Poklicani smo v bivanje, ker smo božji otroci,ustvarjeni po božji po- dobi. In kot je bilo v začetku predavanja rečeno: »Povabljeni so bili k sreči.« To ve- lja tudi za nas. Jezus nas vabi k sreči. On nas je poklical v življenje iz ljubezni. Kot je Adam »dobil nalogo, da sprejme svet kot svoje poslanstvo, da v njem sodeluje s Stvarnikom«, tako je tudi naša naloga, da sprejmemo svoje življenje in sami sebe in kot dejanski pričevalci sodelujemo z Jezu- som. Da Jezusu in drug drugemu darujemo svoje talente, vse, kar smo od Boga prejeli kot dar in tudi kot poklicanost v naših de- janskih položajih.
Ti položaji so za nas,bolnike in invalide,go- tovo težki. A ker jih,da tako rečem, živimo z božjo pomočjo in vero, vemo, da imajo svoj smisel.Vera! Z njo se lahko premaguje marsikaj. V našem skupnem pogovoru je bilo to izrečeno.Ena izmed udeleženk pravi: »Lepo je verovati! O,kaj to pomeni,če imaš vero!« Mar ni v tem klicu obseženo vse: moč, hrepenenje, veselje nad življenjem. Tako tudi trpljenje vsakega izmed nas po- stane lažje, ker nam ga pomaga nositi Je- zus. Vendar ni tako pomembno ustavljati se ob tem, ali je trpljenje poklicanost ali poklic (pogovor o tem se je razvnel), bolj pomembno je verovati, globoko verovati. To pa vsakdo izmed nas doživlja; doživlja stik z Bogom in z ljudmi vsak dan... In do- življal ga bo do konca, ker vsak izmed nas želi »praznovati s svojim Bogom...«
Srečanje je bilo bogato. Vsaka sveta dari- tev nas je nahranila, vsaka medsebojna pozornost zbližala.Bili smo z Jezusom in On je bil z nami, zato bo odslej naš vsakdanjik bolj poln upanja, molitve in trdnejše duho- vne povezanosti. Vse nam je darovano. Tudi naše Prijateljstvo je dar od Boga.Zato naj bo to naše srečanje in vsa naslednja spodbuda za naprej, pomoč še za tesnejše stike z brati,ki nas potrebujejo,ki tako živo in pristno doživljajo vsak trenutek sreče. Jezus je naša pot. On nas vodi k vsem, ki to pot še iščejo ali jo želijo spoznati.
Gospod, hvala ti, ker si nas poklical. Hvala za vsako doživetje in spoznanje, ki nam je bilo darovano. Zelo smo bili veseli obiska gledališkega igralca gospoda Staneta Raz- tresna, ki nam je podal nekakšno kulturno- zgodovinsko sliko ob 1100-letnici smrti sv. Metoda. Doživeto in mojstrsko je bilo nje- govo izvajanje in smo mu hvaležni, da je obudil v nas željo, da bi kdaj pogledali v svet tolikih kulturnih vrednot,saj so deležne v današnjem svetu vse premalo posluha.
Srečanje je končano. Pojdimo z vsem, kar nam je dano, v življenje. Srečali smo se z Bogom in med seboj. To je milost! Sprej- mimo jo kot pomoč za trdno medsebojno povezanost, ostanimo združeni v molitvi, iščimo drug drugega - za naša nadaljna srečanja v Bogu.

Marjetka Smrekar

Dva dni pred nedeljo Dobrega pastirja smo se zbrali v mali koči pod Storžičem vsi tisti ki se nismo ustrašili slabe vremenske na- povedi.Res so padavine ves čas spremljale naše srečanje, ki pa je najbrž tudi zaradi tega potekalo v mirnem in v duhovno bo- gatem ozračju. Bivalni prostor je prijetno ogrevala starinska krušna peč in duhovni vodja tega srečanja Miro Šlibar, nas je do- kaj hitro tudi notranje ogrel za živahno so- delovanje. Iz njegovega razmišljanja, ki ga je podal v dveh delih, naj podam glavne misli.
Sveto pismo je čudovita knjiga božje lju- bezni,ki kliče - in človekove ljubezni,ki od- govarja.Bog je človeka poklical v življenje, ga ustvaril po svoji podobi, ga napravil za sogovornika in sodelavca, mu naložil odgo- vornost in skrb za druge, ga usposobil, da je »sam svoje sreče kovač«, in ga določil za krono stvarstva.
Najprej sem človek. Poklican v »biti člo- vek«,biti Adam (Sir 17,1-17).V svetu sem in svet je moja naloga. Dati moram svoj prispevek-enkraten,nezamenljiv. Cilj moje- ga sodelovanja s Stvarnikom je biti večno z Njim.
V Abrahamu sem poklican k veri. »Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo poka- žem! (1 Mz 12, 1) V svet je vnesel takšno upanje in zaupanje,da presega vsako pred videvanje in človeka varuje, da bi pobegnil z bojišča.
Abraham me uči verovati, tudi ko je vse okoli mene temno, ko doživljam nasprotja v sebi in okolici; ko se mi zdi, da iz mojih težav ni poti k rešitvi, ko mislim, da je Bog name pozabil... »Upal je proti upanju«. S takšno vero moramo tudi mi zmagati vse skušnjave negovotosti in nezadovoljstva.
Mojzesov poklic je služba ljudstvu (2 Mz 3,1-11).Mojzesova naloga je oblikovati rojake v božje sodelavce.Bog je po Mojze- su pokazal, da hoče in želi v ljudeh odgo- vorne sodelavce. Moral je skozi stisko in negotovost ob poslanstvu, ki mu ga je na- ložil Bog,da je dozorel za službo ljudem, za osvoboditelja...
Mojzesov poklic razodeva,da je človek, božji sodelavec,solidaren z ljudmi, da mora skozi težave nerazumevanja in kratkovidnosti bližnjih vsak, ki hoče izpolniti poslanstvo osvoboditelja.Kot Mojzes moram prestajati trpljenje v nerazumevanju...Sprejeti moram svojo krhkost in nemoč,obenem pa zaupati Gospodovi besedi.Pogumno moram prodirati skozi mrak nerazumevanja,ko ljudem kažem poti k resnični svobodi, k pravim vredno- tam, k vrelcem božje besede in nebeškega kraljestva.
Marijin odgovor na božji klic. Marija iz Nazareta je vzor popolnega odgovora na božji klic.Odgovor je poln vere,pokorščine, upanja, ljubezni.
Tudi v meni se mora roditi Jezus.Kako? Od- govoriti moram z vsem bitjem kot Marija: tukaj sem.V tem trenutku se začne v meni novo življenje.
Glej prihajam - Kristusova poklicanost. Sleherna poklicanost ima svoje izhodišče v Jezusu, ki je bil tudi sam poklican, izbran, poslan. Kristusov odgovor na božji klic je njegov prihod na svet. Izzvenel je v dari- tev, v nenehni klic k odrešenju.
Tudi Kristus kliče.Ne glede na zunanje spo sobnosti, ne na želje in pričakovanje po- sameznikov. Kliče preproste, tudi grešne in slabotne. Kliče apostole (Mr 3,13-19)-kliče mladeniča, ki povabila ne sprejme (Mr 10, 17-22).
Vsakega od nas Bog kliče na pot,ki je prav njegova, na kateri naj uresniči prav to, kar je njemu lastno. Vsak je enkratno in nepo- novljivo bitje, ki na svoj način odgovarja božjemu povabilu. Zato moramo ostati bu- dni, vedno pripravljeni prisluhniti vabilu in ga spoznati v vrvežu vsakdanjega življenja
V prihodnjem svetu me ne bodo vprašali: »Zakaj nisi bil Mojzes?« Vprašali me bodo: »Zakaj nisi bil... Jože, Anica, Marjan...«
Naša naloga v življenju je spoznati sebe, svojo enkratnost, sposobnosti; videti sebe v resnični podobi,z vsemi pomanjkljivostmi. Če človek sebe pozna in če se sprejema takšen,kakršen je, potem ve,kako je lahko koristen,kako lahko uresničuje samega se- be, odgovarja na božji klic.
Do leta 1985 po Kristusovem rojstvu nas je pripeljalo naše romanje skozi čas. Hvala ti, Gospod, da sem bil rojen, da si me po- klical v življenje. Po krstu si me poklical za božjega otroka, me krepil z ostalimi zakra- menti.
Tudi, ko je med rožami trnje, moraš vse sprejemati s hvaležnostjo.On,ki te je pokli- cal, in te kliče vsak dan, te vidi v dno srca in najbolj ve, kaj je zate dobro.
Kaj vse dolgujemo Njemu, ki je Stvarnik našega življenja, nebes in zemlje? ... Tudi to, da živimo. Za vse te darove bi morala doneti večna zahvala Njemu, ki nam jih je podaril in nam jih podarja na našem roma- nju skozi čas.
Božji klic je namenjen vsem ljudem. Vsak človek naj bi iz starega Adama postal novi človek po Jezusu. Božji klic je vsebina kri- stjanovega življenja: »Vem, da je njegova zapoved (njegov klic) večno življenje!« (Jn 12, 50).
Biti poklican ni dodatek k življenju, ampak jedro življenja. Poklican sem,torej sem! Bi- stvo poklicanosti je v tem,da Bog vsakemu človeku razodene svoj načrt glede njego- vega življenja.
Na našem romanju skozi čas (tudi bolezen, starost...) ne pozabimo: »Ljudje te potre- bujejo - Jezus te kliče.«
V teh izhodiščnih točkah smo primerjali svoje doživljaje in si jih zaupali. Primerjali smo izkušnje zdravih in bolnih na tem pod- ročju in vsak izmed nas je prišel do besede Ker nam je časa do kosila zmanjkalo, smo dialog nadaljevali tudi popoldan. Zdi se mi, da smo s tem, ko smo prispevali vsak po svojih zmožnostih delček sebe, dali največ za ustvarjanje edinosti in duhovne poglo- bljenosti. Takšnih duhovnih vikendov si še želimo, posebno, če so dobro pripravljeni. Ta je pustil v naši notranjosti gotovost,da je sleherno življenje dragocenost, ki se po zgledu Dobrega pastirja, mora žrtvovati v svoji poklicanosti za dosego večnosti.

Tatjana Šušteršič

Vendar bi tukaj rada poudarila, da ne po- trebujejo samo prizadeti moje pomoči, am- pak vse pogosteje potrebujem jaz njihovo; njihovo odprtost, vztrajnost, dobro voljo, notranjo globino, njihov čas... Vse to od njih prejemam,vse to mi daje veliko oporo, moč in voljo, da pri tem delu ne omagam. Od vseh nas - zdravih in bolnih pa priča- kujem,da si bomo pomagali k tisti odgovor- nosti,ki je potrebna za iskrene odnose med prijatelji; k tistemu prijateljstvu, ki bo vse osrečevalo;k tisti medsebojni ljubezni,ki bo dala vsem dovolj volje in moči za službo bližnjemu.
Beseda hvala je večkrat kakor nevidna sen- ca za vse tisto,kar ti dobrega stori človek, prijatelj, brat... In med vami sem našla svoj smisel življenja, vero v samo sebe, da z dobrimi deli ne moreš onesrečiti človeka, temveč mu lahko samo pomagaš s spo- znanji iz lastnih izkušenj, ki so gotovo bile boleče, žalostne, a tudi vesele. Prvi večer smo prebrali pismo neznanega dekleta.V njem govori o doživetjih s srečanj z bolniki in invalidi.Dekle opisuje,kako se je začelo pri malenkostih. Začela je obisko- vati nekega bolnika,ga poslušati, se z njim pogovarjati in mu v bolečinah pomagati. Popisuje,kako je prišla do spoznanja,da je to delo potrebno, naporno in prinaša mno- go notranje sreče. Ko smo pismo prebrali, smo nekaj časa v tišini premišljevali o vse- bini, nato je bil še pogovor. Zmolili smo večernice in šli spat.
Naslednje jutro smo po hvalnicah imeli te- mo: Kristjan zna poslušati. Slišali smo, da zna malo ljudi zares poslušati. Pogovori med ljudmi so velikokrat le samogovori, ker ne znamo prisluhniti drug drugemu. Pome- mbno je, da znamo prisluhniti tudi molku, ki nastopi v pogovoru. Vsak molk ima svoj vzrok. Poslušati moramo tudi dalje od be- sed,kot Marija na svatbi v Kani. Naučiti se moramo poslušati tudi to, kar morda bolje poznamo od tistega,ki nam govori.Poslušali naj bi tudi tako,da bi sogovornika spodbu- jali, naj pripoveduje. Ko se naučimo poslu- šati bližnje,bomo znali prisluhniti tudi Bogu. Mnogokrat se sprašujemo: »Zakaj ne sliši- mo božjega glasu?« Odgovor je preprost: »Ker ne prisluhnemo.« Naučiti se moramo prisluhniti Bogu tudi v hrupu, ne le v tišini.
Popoldne smo odšli na zasavsko Sveto go- ro. Tam smo imeli sveto mašo s šmarnično pobožnostjo. Večer smo preživeli tako, da smo gledali diapozitive (romanja bolnikov in invalidov, razna srečanja).
Zadnje dopoldne smo po hvalnicah imeli temo: Kristjan zna uganiti. Tema je bila navezana na svetopisemski odlomek o sva- tbi v Kani. Slišali smo, kako je pomembno, da uganemo neizrečeno stisko ali neizgo- vorjeno prošnjo. Materam je dano, da ob otrokovem pogledu uganejo neizgovorjeno prošnjo, zato bi se morali mi kristjani zgle- dovati po njih.
Znano nam je, da lahko osrečimo drugega, če uganemo kaj želi, zato pa se moramo vživeti v vlogo sočloveka.Tega se vsi pre- malo zavedamo, zato je toliko nesrečnih ljudi. Truditi se tudi moramo,da bi razumeli starejše, ubožce,tujce,bolnike in neverne.
Razmišljanju je sledil pogovor,v njem smo si izmenjali izkušnje. Nato je bil čas za sveto spoved ali oseben pogovor z duhovnikom. Pri sveti maši smo se zahvalili Bogu za sku- pno bivanje v Šentlambertu in ga prosili,da bi nam ta razmišljanja in pogovori pomagali k boljšemu krščanskemu življenju in k zav- zetejšemu delu z bolniki in invalidi.
Ko smo se vračali domov, smo obiskali bol- no ženico ter neko invalidko. Razšli smo se bogatejši za marsikatero doživetje in du- hovno misel.

M. D.

S strahom in upanjem sem pričakoval,kak- šen bo odmev na moj zapis:»Zakaj ne hodim v cerkev.« Potrjen sem v obeh.
Bal sem se, da bo kdo v zapisu videl le kri- tiziranje in nič več. Upal sem, da bo le kdo v zapisanih izpovedih dobrohotno prepo- znal krik tistih, ki so stali pred našimi vrati, a jih »nismo videli«, da bi jim odprli, so bili lačni (pogovora) pa jih nismo nasitili, so bili žejni (našega razumevanja, ljubezni) in jim nismo dali piti ...
In mnogi od teh so odšli zagrenjeni ter se razkropili v duhovnem brezdomstvu,čeprav gotovo ni volja Očeta, da se kateri od teh malih izgubi.
Jaz sem tukaj (v tropu) in zapisani pogovor je sprožilo prav dejstvo, ker sem še vedno tukaj - ker sem bil tisto nedeljo kot edini iz skupine več kot dvajsetih ljudi pri sv. maši To, da sem bil edini, me pa navdaja z bo- lečino. Vprašujem se zato - kdo je tisti, ki mi sme ukazovati,da smem pokazati le ve- selje, bolečine pa ne.
Živimo v krogu,kot pravi Marija,živimo drug ob drugem, drug z drugim in drug za dru- gega, zato pa tudi bodimo dobrohotno pri- pravljeni poslušati drug drugega - svojega bližnjega - da bomo vedeli,kaj mojega bliž- njega boli,osrečuje, kaj potrebuje,si želi ... Ne bojmo se odkrite besede in dobrohotno prisluhnimo drugemu, da bomo resnično mogli čimbolj polno živeti drug za drugega in skupaj uresničevati uresničljivo.
Za konec dodajam: želim biti eno telo z vsemi, ki so udeleženi v odrešenju in hkrati iščejo in se trudijo, da bi napredovali v človečnosti.

Rastislav

Mednarodni simpozij o mladih in prizadetih bo letos v Jeruzalemu od 1. do 5. julija.
V Manchestru pa bo od 4. do 9. avgusta mednarodni kongres o izobraževanju gluhih in takih,ki slabo slišijo.Organizira ga avdio- loški in izobraževalni oddelek manchester- ske univerze s sodelovanjem britanskega združenja za izobraževanje gluhih.
Svetovno združenje prijateljev otrok pripra- vlja v mednarodnem centru Sainte-Baume blizu Marseilla od 13. do 15.septembra dva dneva razmišljanj na temo: Človek in otro- štvo prizadetih. Predavali bodo priznani strokovnjaki:Marie-Odile Réthoré, de Regine Pernaud, patri Perin, Leloup, Tardivy, dok- tor Assailly in profesorja Torelli in M. Morel d'Arleux.
Enotedenski tečaj za voditelje skupin giba- nja Vera in luč, ki združuje v rednih sreča- njih duševno prizadete, njihove starše in prijatelje,bo že drugič v Parizu od 7. do 16. julija. Tak tečaj je bil lani na temo:Gospod me kliče, tukaj sem! Razmišljali so o pokli- canosti, nalogah in odgovornosti vodilnih v tem gibanju,ki je razširjeno že v 37 državah sveta.
Od lanskega septembra dalje deluje v Pari- zu posebna "dnevna" bolnišnica za gluhe in umsko prizadete otroke od 4. do 16. leta. Čeprav je ta ustanova bolj majhna,pa ravno to omogoča, da je v njej prijetno, domače ozračje in je zato sodelovanje s starši lažje.
V Parizu so izdali zanimivo brošuro o otrocih v bolnišnici. Namenjena je staršem, vzgo- jiteljem in šolam. V njej je mogoče najti razne praktične smernice, kako ravnati z otrokom, ki odhaja v bolnišnico, kam se je treba obrniti in kako pripraviti otroka na hospitalizacijo. Obravnava tudi psihologijo otroka v bolnišnici ter njegove reakcije na bolezen.

po Ombres et Lumière povzel M. J.

Precej redko izide v slovenščini knjiga, ki strokovno ali poljudno obravnava življenje bolnikov ali invalidov. Zato se mi zdi prav, da tudi Prijatelj opozori na tak dogodek.
Avtor se kot psiholog, predavatelj in dela- vec v invalidskih organizacijah že 25 let ukvarja z vprašanji prizadetosti,še posebej paraplegije.Iz knjige se čuti,da je strokov- njak in tudi zelo predan svojemu poklicu. O svojem delu pravi v uvodu: »V začetni za- gnanosti se mi je zdelo,da bom lahko odkril čudežno besedo, pristop, način ali metodo s katerimi bi se lahko približal razumevanju vsakega,telesno še tako hudo prizadetega človeka in mu učinkovito pomagal pri nje- govem vračanju v življenje.Šele kasneje se je ta utvara pokazala za zmotno in prišlo je spoznanje, da take odrešilne besede ni, da je nikoli ni bilo in je ne more biti. Potrebni niso namreč samo empatija,emocija in razu mevanje,temveč tudi veliko poglobljenega znanja, nepopustljive vztrajnosti in pristne zavzetosti za delo s prizadetim človekom.«
Knjiga obravnava snov, ki jo ob svojem delu spoznavajo psihologi, socialni delavci, rehabilitacijski ali poklicni svetovalci, zdra- vniki, medicinske sestre, delovni terapevti, delavci v športu in rekreaciji, družbeni de- lavci in študentje. Razdeljena je v tri dele:
Prvi del prikazuje vzroke in telesne posle- dice po poškodbi ter reagiranje poškodo- vancev. Pretresljiv, obenem pa po svoje humorističen je opis »ustoličenja« -prvega posedanja na voziček, kakor ga je na svoj osemnajsti rojstni dan doživljal Marko. Ta- kole zaključuje: »... jaz pa gledam, gledam to prikazen na kolesih, ki se sveti tam ob meni ob postelji, gledam ta voziček in zdi se mi, da se mi pritajeno smeje, zdi se mi, kot bi bil živ, no, tvoj je, tvoj, sta rekli se- stri, je mar res,je mar darilo za osemnajsti rojstni dan, od koga, kdo mi ga je podaril, voziček na kolesih za osemnajsti rojstni dan, eh kdo?
Torej sam sem kriv za vse,trenutek nepaz- ljivosti in roka zdrsne, padeš in ne vstaneš več, ne sanjaš, vse je res, in že stoji ob tebi in šepeta voziček, tu sem,tvoj sem,pa če hočeš ali ne, odslej boš iz mene gledal svet,zdaj si ustoličen na meni za vse več- ne čase in ne bova se ločila, kamorkoli boš šel,bom šel s teboj,nenehno skupaj, večno skupaj kot prijatelj ali sovražnik, kot boš sam hotel, kot boš sam želel.
No, to je torej to,si rečem,proč pogledam, v strop, zaprem oči, začutim solzo, ki mi zdrsne mimo nosa,smrknem enkrat,dvakrat ko v sobo prigrmi Francelj, no, no, si tudi ti zdaj shodil, vpraša, se požene prek sobe k meni, mi seže v roke in čestita.
Hvala lepa, smrknem, ni za kaj.«
Drugi del še izčrpneje obravnava reagiranje poškodovanca na vse,kar se z njim dogaja med rehabilitacijo ter vse številne dejavnike ki vplivajo na končni rezultat. Tu spregovori avtor o pomenu motivacije, o premagova- nju bolečin, o osebnostnih značilnostih, o družinskih odnosih, o vprašanju zaposlitve in tudi o stvareh,ki jih še prikrivata zadrega in nevednost - o spolnosti ljudi s poškodo- vano hrbtenico.
Tretji del govori o potrebnosti raziskav oz. preučevanju rehabilitacije, o načinih in vr- stah raziskav itd. Zavzema se za celostno usposabljanje in za stalno spremljanje us- posabljanja v družbi.
Knjiga je pisana razumljivo, je pa seveda tudi strokovna in zato mestoma tudi precej zahtevna. Loteva se skoraj vseh vprašanj življenja človeka z zlomljeno hrbtenico. Molče pa obide nekaj, kar je mnogim na vozičku zelo pomembno. Gre za vlogo in problematiko vere.Ne morem sicer za druge reči, od kod dobivajo moči za vsakdanje življenje, vsaj meni pa je vera v največjo oporo. Zdi se mi zato škoda, da se v tej, sicer res odlični knjigi,avtor ne dotakne tudi tega. Mislim, da bi tako knjiga samo prido- bila vrednost in uporabnost.Avtor pravi,da hrbenično prizadeti »veliko in radi razmiš- ljajo o smislu in vrednosti življenja«. Jaz bi k temu dodal,da ne samo razmišljamo, am- pak tudi skušamo živeti ta smisel.
Kakorkoli prizadeta oseba bo v knjigi »Lju- dje z zlomljeno hrbtenico« našla tudi nekaj za svoje potrebe in močno razširila svoje znanje o invalidih. Invalidi, njihovi družinski člani in drugi sorodniki pa naj bi knjigo več krat prebrali in potem snov, ki jih posebej zadeva, še pretresli v pogovoru. Potem bi pravilneje ravnali in bolje razumeli drug drugega.
Knjiga obravnava zelo občutljivo, specifi- čno in najširšemu krogu večidel neznano problematiko.Iz številnih razlogov se zdravi neradi in nelagodno vključujejo v delo z invalidi. V bistvu je vzrok temu njihova z več vidikov nezrela osebnost. Oprostite netaktnosti, a to je tudi moja samokritika. Kot zdrav, mlad fant sem večkrat na ulici srečal invalida na vozičku s spremljevalcem Ni mi bilo prijetno,zdel se mi je ubog in po- milovanja vreden; njegov obraz in obleka sta sicer govorila nasprotno. Iz najglobljih kotičkov srca se mi je oglašal strah; kaj če bi se ti rodil takšen ali če bi se zgodila nesreča tebi ali komu tvojih najbližjih? Pri- siljen bi moral spoznati neznano.
Sedaj sem že deset let na vozičku, tetra- plegik. Ne morem se sam niti obleči, ne iti na voziček.Živim v Domu ostarelih. Vendar nisem osamljen,življenje se mi ne zdi pusto Nasprotno - vsak dan je prekratek.
Le pogum! Vztrajajmo in upajmo! Tudi av- tor knjige pravi: »Človek je močan, kolikor je močno njegovo upanje. Upanje je sidro življenja.«

Drago B.

Pred kakšnimi desetimi leti sem si zabeležila tole razmišljanje. Zdaj vam ga pošiljam,kar tako, za spremembo ...
V bolnišnici smo se pacientke pogovarjale, tokrat o ljubezni. Večina je menila, da je ljubezen dajanje. Neka bolnica je trdila, da ljubezen ne pomeni dajati,ampak zgolj pre- jemati. Seveda se nisem strinjala z njo. Po mojem bistvo ljubezni vsebuje obe razsež- nosti: dajati in prejemati, ali morda: preje- mati in dajati.
Nekako takole sem si zamislila. Že otrok v materinem telesu prejme življenje, prejme od Boga neumrljivo dušo. Postane svobo- dno bitje. Otrok v najnežnejši dobi prejme ljubezen svojih staršev in kmalu se jim od- dolži s prvim nasmeškom. Vesela in srečna sta še posebno: mati in otrok. Oba dajeta in prejemata. - Tudi mož in žena v medse- bojnem sožitju dajeta in prejemata.
Celo Kristus je prejel od Očeta svoje božje ter človeško, zemeljsko življenje. Jezus je bil dete kot drugi otroci.Prejemal je Marijino in Jožefovo ljubezen, da jo je dajal ljudem. Naposled tako,da se je do konca daroval v svojem trpljenju. Na svojem križevem potu je prejel krivično obsodbo in z njo nedou- mljivo trpljenje. Na svoji poti do Kalvarije Kristus daje in prejema.Daje nam poln smi- sel življenja, sprejme pa oporo in tolažbo. Sprejme materin pogled, Simonovo pomoč, Veronikin prt... Ves nebogljen sprejme naj- strašnejšo smrt. Za življenje tvoje, moje duše.
Zato se moramo tudi mi, božji otroci, tru- diti za pravi smisel svojega življenja, ki ga izražamo v ljubezni do Boga in do bližnjega da dajemo in prejemamo.Da smo z Jezusom tudi v trpljenju. Le tako bomo imeli pravico do odrešenja in vstajenja! Veseli smo, ko ugotavljamo, da v svoja pisma skušate vplesti tudi razna doživetja. Le pogum! To so » boječi« poizkusi, ki na- povedujejo samostojna razmišljanja. Tudi vi, draga Urška, ste dodali še nekaj iskric, za katere se vam prav lepo zahvalimo.

Danes sem sklenila tudi z vami malo pokra- mljati, vas prek nekaj vrstic malo obiskati. Zahvalim se vam za poslano vabilo za naše prijateljsko srečanje na Trsteniku.V prijetni domači hišici pod Storžičem.
Vašega vabila,da skupaj preživimo teh nekaj dni,smo bili vsi,še posebej midva z Mirkom, vesela. Na vsakem takem srečanju človek spozna, da ni osamljen, ko Njemu pomaga nositi križ. Vsak udeleženec srečanja pride do spoznanja, da tudi njegov sobrat-prija- telj,sosestra-prijateljica po svoje trpi.Taka prijateljska srečanja nas duhovno in tudi prijateljsko med seboj še bolj povežejo.
Tu pri nas je vreme bolj zanič,saj je včeraj zapadlo še nekaj snega,namesto da bi bilo že malo topleje. Sicer pa upamo in želimo, da bo med našim prijateljskim tridnevnim duhovnim srečanjem vreme lepše in tudi toplejše.
Za danes naj končam in vas vse in vsakega posebej lepo, toplo in prijateljsko pozdrav- ljamo Majda,Jana, Mirko,mamica in atek! V duhu in z molitvami si ostanimo prijateljsko blizu - Na Trsteniku pa na veselo snidenje! Tvoje pismo, draga Majda, ni samo uradno sporočilo, da se bosta z bratom udeležila srečanja, čeprav bi bilo tudi to dovolj. Od- kriva namreč globljo prijateljsko povezanost s prijatelji, kar je končno namen srečanj. Ob takih priložnostih se zavemo, da križa ne nosimo sami.Ob izmenjavi mnenj in sku- pni molitvi spoznavamo, da si med seboj pomagamo,predvsem pa je z nami naš naj- večji Prijatelj - Jezus Kristus.

Spoštovani!
Prav prisrčna hvala vam in vsem vašim sodelavcem za pismo, ki sem ga prejel za letošnjo veliko noč in ki vsebuje tako lepe misli, tako zelo potrebne za čase, ki jih preživljamo, posebno mi ob zadnjem robu življenja. Razmišljanje o poklicanosti je za nas,ki smo združeni v bratskem prijateljstvu upanje,uteha, zaupanje, pa tudi naloga za vse dni in leta, ki so nam še usojena v na- šem prizadetem življenju. Prav mi smo po- klicani, da v sedanjih razburkanih časih, ki je človeka nevredno tako zaradi trpljenja, kakor tudi zaradi raznovrstnega izživljanja, opozarjamo-ne z besedami,ampak s svojim zgledom življenja za večne vrednote,ki nam jih je razodel Kristus s svojim življenjem, s svojim trpljenjem in vstajenjem. Kako na- pačna so bila pota tistega »božjega« slu- žabnika,ki je pri pridigah govoril:»Ne glejte me, ampak poslušajte me!« Kako še danes ne damo prednost temu, kar so že stari Latinci spoznali »Verba movent - exempla trahunt!« Besede mičejo, zgledi vlečejo. Zgled je to, kar vodi k posnemanju. In če se zavedamo svoje poklicanosti, ne bo ta- ko težko dajati tudi zgled.
Bodite prav lepo pozdravljeni! Vaše pismo,dragi prijatelj,pač ne potrebuje dopolnitve. S hvaležnostjo radi povemo, da z vami soglašamo, obenem pa seveda iskreno želimo,da bi se vsi skupaj- starejši in mlajši - prizadevali za zgledno krščansko življenje, h kateremu smo poklicani že po svojem osnovnem poklicu, kot kristjani.

Poklic kot služba ali služenje je ena od de- javnosti vsakega človeka, ki poskuša po svoje uresničiti samega sebe, kar mu je dano v njegovi enkratnosti in neponovljivi sedanjosti.Vsako delo,ki ga človek opravlja na tej zemlji, je poklic, ki ga je vredno op- ravljati in ima svojo lepoto.
Vsak človek ima v sebi poklic,ki ga je dolžan razvijati do neke stopnje in se sprostiti v njem tako, da pokaže izpovedno moč. Ta potegne ljudi za seboj in jih dvigne do ti- ste stopnje,ki kaže, kako lepo je delovanje poklicne dejavnosti. Življenje, ki je dano človeku z rojstvom, ga preprosto postavi pred dejstvo, da mora z vso svojo psiho- fizično razvojno plastjo postati človek v nekem poklicu. Tu sem dolžan razvijati svoje sposobnosti, saj se v poklicu lahko uresničim in razvijem notranjo podobo, ki jo nosim v sebi.
Pa še nekaj.
Žalostno je, da si človek ne more najti ta- kega dela,ki bi ga s srcem in dušo opravljal Čeprav bi ga večina ljudi imela za nenor- malnega, bi na primernem delovnem mestu dal lahko največ od sebe in razvil vse svo- je duhovne, pa tudi fizične sposobnosti, ki jih ima v sebi. Svet je pisan in bogat. Le razviti moraš tiste svoje sposobnosti, ki si jih prinesel na svet in jih s skupnimi močmi razvijati v tisto smer, ki ti še kaže pot in se spopolnjuje.
Lepo pozdravljeni in srečno na Mirenskem gradu prihodnje leto! Dragi Branko, ob tvojem razmišljanju o po- klicanosti vsakega človeka, da v poklicu uresničuje samega sebe,bi rad izrazil pred- vsem veselje, da se zavzemaš za prizade- tega človeka. Gotovo bi lahko še marsikdo med vami opravljal kakšen poklic.Žal pa so odnosi med zdravimi in bolnimi še preveč »zavrti«. Je pa tvoje pismo tudi spodbuda vsem tistim,ki se trudite svoje sposobnosti razvijati doma ali med prijatelji.

Z mamo sva se dobro razumeli. Seveda,ko sem bila še otrok, je nisem ravno vse ubo- gala, a kasneje mi je bilo žal. Ko sem bila še zdrava, me je opozarjala, naj se ne ob- remenjujem, ker sem bila bolj šibka. To pa nisem vzela resno.
Dokler sem mogla, sem delala vse, kar me je veselilo. Ko so mi živci oslabeli,mi je ve- dno stala ob strani in mi pomagala, kolikor je bilo v njeni moči. Rekla je celo, da bi življenje dala zame, če bi mi to pomagalo. Več se res ni mogla žrtvovati. Toda pred dvajsetimi leti je umrla, zadela jo je srčna kap. Bila sem ravno v bolnišnici in tako ni- sem šla niti za pogrebom. Če bi še živela, bi bila gotovo vesela, ker sem se precej bolje počutila kot takrat. Vedno se je bom s hvaležnostjo spominjala in molila zanjo. V življenju človek marsičesa ne razume ta- koj.To se nam ne dogaja samo v mladosti, ampak tudi kasneje. Življenje nas uči, da moramo biti vedno bolj odprti in sprejemlji- vi za vse dobro. Nekoč bomo, tako kot vi, Marija, gotovo hvaležni za spodbude.

Leta 1983 me je podrl avto, imela sem te- žek zlom leve goleni.Bila sem pet mesecev na invalidskem vozičku. Zame so lepo skr- bele patronažne sestre v Mostah,mi nosile kosilo in me tolažile. Tudi zdravnica je bila zelo dobra in tako sem prebrodila najhuje, postavila sem se na bergle. Žal pa me je drugje čakal zahrbtni sovražnik. Ko sem se nekega dne oglasila pri ginekologu je ta ugotovil začetek raka. Poslali so me na onkološki oddelek na obsevanje. Že samo ime tega oddelka me je tako prestrašilo, da sem hotela pobegniti.
Prvo noč nisem mogla spati, predstavljala sem si najhujše. Bila sem na robu obupa. Pomislila sem celo na to, da bi si vzela živ- ljenje; obenem pa mi je nekje čisto na dnu tlela iskrica upanja, da morda le ni tako hudo,da bo morda le še kje kakšna pomoč. Ko pa sem začela z obsevanji,se mi je sta- nje iz dneva v dan slabšalo. Ob sobotah je hodil k nam duhovnik, nam delil sv.obhajilo in nam dajal tolažbo. Ko sem bila že čisto izčrpana,so me poslali domov na okrevanje Ko sem si malo opomogla,so me spet pokli- cali za operacijo.Dan pred njo sem poklicala duhovnika, da mi je prinesel sv. obhajilo in sv. maziljenje. Tako kot tisto noč nisem molila še nikoli v življenju. Po operaciji sem imela še nekaj časa težave in tudi obse- vanje mi je pustilo posledice, vendar se je pri zadnjem kontrolnem izvidu pokazalo, da sem ozdravela.
Daj Bog,da bi tako ostalo,vsaj zdravniki mi pravijo,da bo.Čeprav me noga še vedno boli in moram večinoma uporabljati palico, sem hvaležna Bogu, da me je ohranil pri življe- nju,da še nekaj časa lahko spremljam rast in razvoj vnučkov, ki jih imam tako rada. Tudi svojim otrokom sem še vedno potre- bna, čeprav so poročeni, saj je mati samo ena, ki vse do svoje smrti razume in ljubi tiste, ki jih je v trpljenju rodila. Vaše pismo objavljamo, ker je lep zgled zaupanja v Boga. Obenem je to tudi zgled pričevanja za vero, ko ste v bolnišnico po- klicali duhovnika. Naj bo vaše dejanje spo- dbuda drugim, ki imajo pomisleke ali celo predsodke, da je treba duhovnika poklicati šele za zadnjo uro. Zakramenti so namreč kot nekakšna postaja v našem življenju, kjer nas Bog očiščuje grehov,s svojo milo- stjo.V molitvi po sv.obhajilu duhovnik moli: »Naj bo presveto Rešnje telo Gospoda Je- zusa Kristusa, našemu bratu (sestri) ne- beško zdravilo za telo in dušo.«

Dragi prijatelji! Prejela sem vaše velikono- čno pismo. Zelo me je razveselilo. Prineslo mi je sončni žarek v mračno vsakdanjost. Prisrčno se vam zahvalim zanj.
Ob tej priliki bi vam tudi rada povedala, kako srečna sem bila, ko smo se srečali na Mirenskem gradu. V srcu sem čutila toliko topline in zadovoljstva,da se ne da opisati Dobra volja ljudi, ki so nam nudili pomoč, se je preselila tudi na nas. Prav tako je bil zelo velikega pomena govor p. Marka, o katerem še zmeraj veliko premišljujem. Ti dogodki so za nas bolnike velikega pomena saj se po tem počutimo srečni in pomirjeni na naši težki poti življenja.
V molitvi se spominjam vseh prijateljev,bol- nikov in spremljevalcev. Naj jim ljubi Bog poplača.
Vam vsem želim veliko uspeha ter naj vam vstali Kristus dá veliko poguma in moči v letu poklicev, da boste lahko še naprej ta- ko nesebično sodelovali z nami.
Vas prisrčno pozdravlja Človek, ki ima mir v svojem srcu, je lahko srečen. Zna deliti srečo z drugimi in se ve- seli svojih uspehov, čeprav so majhni: Ta zavest vam more pomagati tudi v težkih dneh.V letu poklicev je naša posebna želja da bi se razvijalo sodelovanje med priza- detimi in zdravimi. K temu pomagate tudi z dopisovanjem. Draga Marija, vi ste že kar redna sodelavka, za kar se vam iskreno zahvalimo.

Najprej vas lepo pozdravim in se obenem zahvalim za pismo s položnico. Oprostite, ker vam nisem plačeval Prijatelja. Naj vam pojasnim kako je to bilo. Ko ste mi začeli pošiljati nisem vedel na kakšen način. Mislil sem, da mi ga je kdo naročil in plačal. Bo- lan sem res, tako reven pa spet ne, da ne bi mogel plačati.
Verjemite, prav nerodno mi je. Toda upam, da me boste razumeli in še naprej pošiljali. Po pošti sem nakazal denar in želim, da si ostanemo še naprej prijatelji s Prijateljem.
Sprejmite lepe pozdrave! Prijatelja mi ni treba več pošiljati, ker ne vidim več ne brati ne pisati. Do sedaj sem ga zelo rada brala. Prav lepo se zahvalim vsem, ki so količkaj prispevali, da sem ga redno in brezplačno prejemala. Z dne 19.4.1985 odjavljam vaš list Prijatelj Spoštovano uredništvo in uprava!
Dobival sem Prijatelja,čeprav ga nisem na- ročil sam. Rad sem ga prebiral in mi je bil v tolažbo. A žal se bom moral odreči marsi- čemu zaradi draginje.Nimam dovolj let,zato je pokojnina majhna, ki pa mora biti dovolj za oba z ženo. Sem star in hrom. Brez tuje pomoči ne morem biti. Zato vam vračam položnico,ker vam ne bom mogel plačevati čeprav list ustavite.
Prosim pa, da mojega naslova nikjer ne omenjate. S spoštovanjem! Cenjeni urednik!
Pozdravljava vas z najlepšim pozdravom: Hvaljen Jezus in Marija! Najlepša hvala, da se trudite in nama Prijatelja pošiljate brez- plačno. Obenem vas lepo prosiva, da bi ga nama še v naprej pošiljali. Oprostite, ker se tega nisva zavedali, zato se tudi nisva nič oglasili. Prebirava ga radi, povrhu pa še drugim posojava. Sva že starejši, revni, onemogli in naročnine ne moreva plačevati Zelo pa sva vam hvaležni za Prijatelja.
Naj vam nebeški Oče in Marija Pomočnica vse povrneta že na tem svetu, v nebesih pa z lepim plačilom! Prejmite iskrene po- zdrave! Dragi prijatelji! Pred nami je nekaj značilnih odgovorov na pismo s položnico, ki smo ga s prejšnjo številko prvič poslali samo tistim posameznim naročnikom,ki že nekaj ali več let niste poravnali naročnine. Hoteli smo namreč vedeti, kdo Prijatelja res ne more plačevati,ali pa je morda na to samo pozabil Na željo enega nismo imenovali nikogar.
Iskreno smo hvaležni vsem, ki ste se ogla- sili: tako vam, ki ste zaostalo naročnino poravnali, kot tudi vam, ki je ne morete. Kot že tolikokrat doslej, naj spet zapišemo da boste Prijatelja še za naprej dobivali brezplačno, če ga želite. Brez sporočila ga nikomur ne ustavimo. Zato smo skupaj z vami še posebno hvaležni vsem neimeno- vanim dobrotnikom. Molimo drug za dru- gega, podpirajmo se, saj se tako najbolje pokaže, da smo tudi prijatelji ena družina.

Spoštovani prijatelji! Moram vam sporočiti, da je 25. februarja letos v osemdesetem letu umrla naša draga mama Ana Gabršek Kamniška 14, Celje. Bila je mati štirih otrok ki nas je postavila na pravo pot življenja. Zaradi skleroze multipleks je bila trinajst let na vozičku. Lansko jesen je bila tri mesece v bolnišnici in ostala povsem nepokretna. Nisem imela druge izbire,kot da sem jo da- la v Dom upokojencev, kjer je tudi umrla. Kljub bolezni ni tarnala. Le včasih je dejala da Bog že ve, zakaj je prav njej dopustil to trpljenje. Duhovnik ji je na dom prinesel Jezusa,kar ji je bilo v veliko oporo. Nasploh je bila zelo tiha, skromna in delavna.
Ob tej priložnosti se vam prav lepo zahva- lim za pisanje ob praznikih in vas prisrčno pozdravljam.

hči Jožica Pelikan

Zrastel je pod slamnato streho v siromašni koči.Ob branju Mohorjevih knjig se je nav- dušil in sklenil, da bo pisatelj. Svoj sklep je zaupal materi - vdovi. »Sin moj, ne sanjaj o tem! Za to je potreben študij,kar mnogo stane, a veš, da tega ne zmoreva,« mu je rekla. »Mati,ne skrbite za to;znam delati,« jo je tolažil sin.
Materin blagoslov je bilo vse, kar mu je mogla dati na pot. Delo je v mestu lahko našel. Kmalu pa je spoznal,da mu za študij primanjkuje časa. Popustil je pri delu in se predal študiju. S tem se je moral odreči obroku hrane.To pa je telo kmalu začutilo; začel je telesno hirati. Materi tega ni ome- nil,le ko ga je bolezen priklenila na posteljo ji je to rahlo omenil. V skrbi je mati takoj šla k sinu. Našla ga je v vlažni kletni sobici vsega izčrpanega in onemoglega zaradi pomanjkanja hrane. Ni pomišljala; prevzela je hišniška dela ter tako pomagala sinu. Njegovo znojno perilo je sušila v postelji s svojim telesom, da se je spet hitro preo- blekel, ker perila ni imel.
Zle posledice tega niso izostale. Zbolela je tudi mati.Ob tej bedi so se sinu iztekle ure Še je imela mati toliko moči, da mu je pri- skrbela duhovnika, preden mu je zatisnila oči in ga pospremila v zadnji dom.
Nato se je vrnila domov, kjer jo je čakala zapuščena koča.Onemogla se je napotila k sestri. Zaprosila je: »Usmili se me,ne pusti da umrem na cesti.« Sestra, sama bolna, ni pomišljala,čeprav je imela le majhno so- bico.Na skrinjo je položila slamnjačo in po- magala sestri leči v svojo posteljo. Sama pa je legla na slamnjačo, srečna,da je mo- gla pomagati bolni sestri. Pa ne za dolgo. Po prejemu poslednje tolažbe jo je Gospod poklical k sebi.
Bila sem še deklica, ko mi je ta sestra pri- povedovala to zgodbo in pri tem naročala: »Če hočeš biti v življenju srečna, ljubi in pomagaj trpečim!«

A. B.

»Oprostite,gospa, bi mi hoteli posoditi tole knjigo, lepo prosim!«
»Nikoli ne posojam knjig, gospodična, ker jih ljudje ne vračajo.«
»Ampak, gospa...«
»Res je, kar pravim, gospodična. Poglejte mojo knjižnico:vse te knjige sem si namreč sposodila.«
Dajte mi, prosim, vodo za rast las!«
»Takoj, gospod. Želite majhno ali veliko steklenico?«
»Majhno, ker nimam rad predolgih las.«

• Ob praznikih se mi nabere veliko pisanja in me to zelo utruja. Zato naj vam vsem v uredništvu, vsem sodelavcem Prijatelja ter vsem preizkušanim in trpečim bratom in sestram zaželim,da bi kot ena družina glo- boko doživeli odrešenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Mir z vami! • Obnavljam naročnino za Prijatelja, ki ga pošiljate moji prijateljici (sledi naslov).Zelo jo veseli, ko prebira dopise bolnikov. To jo tolaži in ji daje poguma, da laže prenaša križ bolezni. Tako se ji utrjuje vera in zau- panje v Boga, ki za vse skrbi. • Ko vam voščim blagoslovljene velikonoč- ne praznike, vam še posebej želim,da bi bil Jezus Kristus vedno vaš prijatelj in vodnik čez Golgoto v slavo vstajenja. • Prisrčna hvala za povabilo na srečanje. Dve leti se ga ni sem mogla udeležiti, letos pa mi je že bolje in bom zopet lahko prišla med vas. Danes je petek, bodimo združeni med seboj, saj sta med nami Marija in Je- zus. Kako smo lahko srečni. • Tako malo se vidimo. Pa bo že prišel čas ko se bomo zopet na kakšnem srečanju ali romanju. Prisrčno pozdravljam vse sodela- vce in želim, da bi bili vsi skupaj povezani v Kristusu in da bi božjo besedo oznanjali po naši širši domovini. • Na belo nedeljo so nas bratje frančiškani hkrati z mladino povabili k sv.maši na Kos- tanjevico-kapelo (Nova Gorica).Z veseljem pričakujemo. • Hvala za pozdrave in čestitke h godu ter ob materinskem dnevu. Še vedno se v mi- slih vračam na Mirenski grad, kjer smo bili tako zadovoljni in srečni.Dostikrat si rečem: kako lepo je biti veren! • Vesela sem, da se me spomnite, čeprav na srečanja ne morem,ker sem prišla iz bol- nišnice. Z vami bom v mislih in v molitvi. Bog naj bo z nami v težavah in bridkostih, naj se zgodi njegova volja. Vsem zdravim pa želim sončne dni in vedro razpoloženje.

Univerzitetni zavod za reha- bilitacijo invalidov v Ljubljani (ZRI) je preteklo leto prazno- val 30-letnico ustanovitve. V tem obdobju je največ prispe- valo za hitrejši razvoj združitev Ortopedskega podjetja Soča, katerega zgodovina sega v leto 1919, in Zavoda za rehabilitacijo invalidov, leta 1964. Z zdru- žitvijo proizvodne dejavnosti za potrebe telesno prizadetih ljudi in zdravstvenih pro- gramov za rehabilitacijo invalidov je nastala ustanova,ena redkih na svetu,kjer je priza detemu človeku na enem mestu omogoče- na ustrezna rehabilitacija in hkrati oskrba s primernim pripomočkom.
V ZRI je zaposlen 501 delavec v petih te- meljnih organizacijah in delovni skupnosti skupnih služb.
Kot osrednja ustanova na področju reha- bilitacije invalidov v Sloveniji izvaja Zavod naslednje dejavnosti: medicinsko rehabili- tacijo, psihosocialno rehabilitacijo, uspo- sabljanje invalidov in delovnih ljudi za delo, izdelovanje in aplikacijo ortotskih in pro- tetskih pripomočkov, izdelovanje več vrst rehabilitacijskih pripomočkov in opreme za zdravstvo,raziskovanje na področju biome- dicine in medicinske tehnike in oblikovanje enotne rehabilitacijske doktrine v Sloveniji. Zavod je učna osnova za študente Medicin- ske fakultete, Višje šole za socialne delav- ce in Višje šole za zdravstvene delavce. V naštetih izobraževalnih ustanovah stroko- vnjaki ZRI sodelujejo tudi pri pedagoškem delu. Zadolženi so za najtežjo invalidsko populacijo, razvrščeno v štiri osnovne pa- tologije po naslednjih oddelkih: za paraple- gijo,rehabilitacijo amputiranih,rehabilitacijo pacientov s hemiplegijo (po možganski kapi ali drugih možganskih okvarah z različnimi posledicami ter oddelek za travmatologijo in degenerativna obolenja; Zavod pa spre- jema tudi paciente z opeklinami in multiplo sklerozo.
Letno je sprejetih na hospitalno zdravljenje 2.000 pacientov, poleg tega pa je dnevno opravljenih 150 arnbulantnih pregledov, pa tudi do 100 pacientov, ki potrebujejo razli- čne orotopedske pripomočke.Za čim uspe- šnejšo obravnavo tako različnih patologij, se strokovnjaki povezujejo s kliničnimi spe- cialisti, ki kot konzultanti prihajajo enkrat do dvakrat tedensko v Zavod. V tem in- terdisciplinarnem povezovanju sodelujejo: ortoped, travmatolog, kirurg za plastično kirurgijo, nevrokirurg, nevrolog in psihiater. Tesno in kontinuirano je tudi sodelovanje z Univerzitetnim kliničnim centrom v Ljubljani ki razpolaga z nekaterimi,za Zavod predra- gimi sredstvi visoke diagnostike in terapije.
Znano je, da je ZRI na področju funkcio- nalne električne stimulacije v svetovnem vrhu, in to predvsem po zaslugi njegovih strokovnjakov,ki delajo v okviru Rehabilita- cijskega inženiring centra v Ljubljani (REC); tega sofinancirajo ZDA. V ljubljanskem RCU- u sodeluje ZRI že 20 let s Fakulteto za elektrotehniko, Inštitutom Jožef Stefan in Medicinsko fakulteto. V zadnjih letih je po- udarek na raziskavah, kakšne so možnosti glede izvabljanja funkcij mišic nog pri para- plegiji s pomočjo električnega stimuliranja (FES). Dosežke raziskav sproti preizkušajo v rehabilitacijskih programih za paciente s paraplegijo; to po eni strani ugodno vpliva na rehabilitacijo takega pacienta, ki lahko s pomočjo FES vstane z vozička in ob opori celo hodi,po drugi strani pa praktična spo- znanja o tej metodi sproti plemenitijo in dopolnjujejo raziskovalno delo.
TOZD Soča-oprema izdeluje rehabilitacijsko, bolnišnično in drugo opremo za zdravstvo. Najobsežnejši je program standardnih inva lidskih vozičkov,saj zajema vse vrste vozi- čkov, ki lahko po svoji funkcionalnosti in merah zadovoljijo pretežni del uporabnikov Za tiste, ki ne morejo uporabljati izdelkov standardnega programa, ima ZRI poseben oddelek;ta na osnovi medicinsko tehničnih zahtev izdela uporabniku najprimernejši pripomoček.
Proizvodnja bolnišnične opreme obsega bolniške postelje, pregledne mize, bolniške vozičke ter servirno in transportno opremo
Druga proizvodna temeljna organizacija Soča-ortopedija izdeluje proteze in ortoze za gornje ter spodnje okončine, ortoze za telo in vrat, ortopedsko obutev in druge ortopedske pripomočke.Strokovno zahtevno aplikacijo ortopedskih pripomočkov opravlja v sodelovanju z zdravstvenimi delavci te- meljne organizacije Inštitut. Z dograditvijo in usposobitvijo novega razvojnega centra Zavoda konec minulega leta je ta temeljna organizacija s 65-letno zgodovino pridobila nujno potrebne dodatne delovne prostore. To je bila največja investicija od ustanovi- tve in dograditve objektov Zavoda od leta 1954.S tem centrom so se občutno izbolj- šale možnosti za uspešno delo predvsem za TOZD Soča - ortopedija, ki je v pritličju dobila ustreznejšo čakalnico za sprejem naročil in prevzem ortopedskih pripomoč- kov, ustreznejše prostore za aplikacijo za- htevnejših ortopedskih pripomočkov in v 1. nadstropju proizvodne prostore za izdela- vo ortopedske obutve. Treba je zapisati, da je bil razvojni center dograjen v pičlem letu in pol, in to z lastnimi sredstvi.
V naslednjem obdobju se bo poleg progra- mov fizikalne medicine in rehabilitacije Za- vod usmeril na rehabilitacijo telesno priza- detih otrok in mladostnikov, rehabilitacijo oseb s kraneocerebralnimi poškodbami (posledica prometnih in drugih nesreč), v načrtu je pa tudi vzpostavitev sistema za rehabilitacijo telesno prizadetih starejših pacientov.
Pred tridesetimi leti zgrajeni prostori Zavoda so bili sicer opremljeni zelo sodobno, ven- dar ne zadostujejo več za povečan obseg dela in novo uvedene metode dela. To se še posebej kaže v prenapolnjenem bolniš- ničnem oddelku,ki je bil zgrajen za 100 po- stelj, sorazmerno s potrebami pa so morali število postelj povečevati, tako, da jih je danes 200 ob nespremenjenih funkcionalnih in sanitarnih razmerah.Kljub temu traja ča- kalna doba v nekaterih primerih tudi do pol leta.Zato je nujna adaptacija obstoječega in dograditev bolnišničnega objekta. Dela naj bi bila končana do leta 1989.
Obiski v ZRI so vsak torek, sredo, četrtek in petek od 15.30 do 16.30 ure; ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 13. do 16. ure.
Duhovnik obišče ZRI vsako soboto od 16.30 ure naprej, po potrebi pa ga lahko pokličete kadar koli v župnijski urad Sv. Križ-Žale, Na Žalah 2, tel.061/316-469

Prispevke za št. 4 pošljite do 20. junija 1985

Naslovna stran: foto J. Marolt.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 50 din, naročnina za leto 1985 300 din (podporna 600 din), za inozemstvo 700 din (dodatek za letalsko 400 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka