Voda je čudovita prvina. Kakor nežna božajoča dlan pokriva pet sedmin naše Zemlje. Včasih je mirna in potrpežljivo nosi tisoče ton težke ladje, ki režejo in tudi onesnažujejo njeno površino, včasih se pa raztogoti in jih trešči ob skalovje, da ostanejo za njimi samo razbitine. Je mehka in voljna,kadar bredemo v njej v poletni vročini,je pa tudi trda,da lahko z njo v hitrem curku režemo les in kovine.
Pravijo, da je prvo življenje nastalo v vodi. Mogoče in zelo verjetno, saj tudi Sveto pismo pravi, da je »duh božji vel nad vodami«, stvariteljski božji duh, ki je ustvaril vse možnosti, da je nastala prva živa celica. S to prvo živo celico smo bili tudi mi prvič rojeni iz vode. Drugič smo se rodili iz vode, ko smo iz ljubečega in varnega materinega telesa priplavali na ta svet:iz varnosti v ogro- ženost, iz toplega raja v mrzli svet, iz sveta miru in zadovoljstva v svet sti- ske, mraza, vročine, lakote in žeje.
Tretjič pa smo se rodili iz vode in duha pri svetem krstu, ko smo prešli iz smrti v življenje. Naš Gospod je vedel, kako smo ljudje navezani na vidno in slušno, zato je za naše prerojenje določil vodo, da bi videli, kako teče po čelu in teme- nu in razumeli,da je voda vidno zname- nje nevidne milosti, ki se zliva v dušo. Po njej postanemo otroci večnega živ- ljenja in prejmemo najvišje odlikovanje, ki ga more dobiti ustvarjeno bitje: pos- tanemo božji otroci.Zato so nas mazilili s krizmo, kakor nekoč kneze in kralje,ki pa so v primeri z božjim otrokom pravi nič.
Blagoslovljeno vodo imamo doma v kro- pilniku, da bi se vselej, kadar se pokri- žamo z njo, spomnili svojega krsta in vedno znova zahrepeneli po večnem življenju in očiščenju, ki nam ga je dal krst in ki ga blagoslovljena voda po- meni. Zato mati in oče z njo pokrižata otroka, ko gre od doma, morda v šolo, morda za dalje časa v svet. Njun bla- goslov je molitev in goreča želja, da bi otrok ostal čist in pošten in da bi v srcu vedno nosil klico božjega življenja.
Z blagoslovljeno vodo se pokrižamo pred spanjem, saj je spanje neke vrste znamenje umiranja in zvečer nikoli z gotovostjo ne vemo, če bomo nasled- njega dne tudi vstali. Z blagoslovljeno vodo smo blagoslovili naš dom, to naše toplo družinsko gnezdo,da bi bila v njem sreča, radost, medsebojna ljubezen in po njej sam Bog. Z njo pokropimo hleve in shrambe, živino in polja, da bi vsemu Bog dal svoj blagoslov za rast in uspeh pri vsem našem delu.

Lojze Kozar

Dragi prijatelji!

Četrta številka ponavadi izide v času počitnic in dopustov. Morda je ravno zdaj primerno, da se z mislimi malo po- mudimo ob vsem dogajanju in našem življenju sploh v času počitnic.
Prav je, da si vzamemo čas tudi za po- čitek. Že na začetku Svetega pisma je zapisano, da je Bog po šestih dnevih dela sedmi dan počival. V Novi zavezi pa je Jezus rekel svojim učencem:»Poj- dite na samoten kraj in se nekoliko od- počijte.«
Delo človeka utrudi, zato je počitek potreben. Tudi dopust ima kot prvoten namen to,da ga izkoristimo za nabiranje novih moči in sposobnosti za nadaljnje delo. Po utrujajočem delu je prav, da v miru premislimo, kako smo ga opravili in se s tem razmišljanjem tudi pripravimo, da potem "s polno paro" spet poprimemo za delo.
Počitniški čas bomo verjetno zelo razli- čno preživeli. Marsikdo sploh ne bo imel počitnic. Ob tako pestrem življenju, kot je dopustniško, pa le ne pozabimo na Boga in drug na drugega. To ni čas, ko naj bi človek popolnoma prekinil s svo- jim »navadnim« življenjem; morda bomo prav v tem času navezali stike z novimi prijatelji ali poglobili že stara poznanstva V vsem pa naj nas - kot vedno - vodi prava bratska ljubezen.
V tej številki boste med drugim lahko prebrali tudi strnjeno poročilo o posve- čenju novega koprskega škofa pomoč- nika,Metoda Piriha.Veliko je tudi poročil o raznih župnijskih in dekanijskih sreča- njih, kar naj bo vsem spodbuda, da pri takih dogodkih sodelujete in tudi kaj napišete.
Vsem bralcem želimo, da bi počitnice lepo preživeli in si v toplem poletju na- brali veliko zalogo sončnih žarkov za mrzle zimske dneve!

Uredništvo

Vsak poklic je lep,če le ostane odprt za človekov končni,zadnji poklic. Naj bomo na katerikoli poti, je prava, če nas vodi k Bogu. V pokoncilskih časih nam Bog govori po dogodkih. Pove nam, kako, v katerem poklicu naj ga boljše spozna- vamo in mu zvesteje služimo. Po luči razuma prihaja k nam božja luč:»V tvoji luči bomo videli luč« (Ps 38,10).
Mati sv. Avguština, Monika, se je spra- ševala,zakaj jo Bog »še drži na svetu«. Tudi današnji človek,ki trdi,da je veren, a je bolan,zapuščen, ponavlja Monikine besede. Če nas Bog še drži na svetu,je gotovo, da nismo prehodili še vse poti. Morda smo bili dolga leta zdravi, sedaj pa kar ne moremo sprejeti, da bi mogli imeti še kakšen drugačen poklic. Koliko je bilo kmečkih gospodarjev in gospo- dinj, ki se niso hoteli ločiti od vajeti in kuhalnice, čeprav bi bilo to dobro zanje in za mladi rod, dokler jih huda bolezen ali celo smrt nista prisilili. Tudi verni pozabljamo,da ni pomembno, če znamo človeške in angelske jezike,če vemo za veliko skrivnosti; če nimamo ljubezni, nismo nič (prim. 1 Kor 13, 1.2). Naj se pota življenja še tako spreminjajo, naj bi se nam zdelo, da je preveč ovinkov, ali celo da nikamor ne pridemo, smo na pravi poti, v pravem poklicu, če se tru- dimo, da bi glede na okoliščine, po ka- terih nam Bog govori, delali dobro. In vsakdo, zdrav ali bolan, sredi največje aktivnosti ali upokojenec, more delati dobro svoji okolici.
Ob koncu junija se je končalo leto du- hovnih poklicev. Zadnja leta se je ob- čutno zmanjšalo število tistih, ki so se odločili za duhovniški, redovniški,misijo- narski poklic. Ženskih redovnih poklicev je bilo do zadnje svetovne vojne toliko, da smo še drugim narodom lahko po- stregli z njimi.Kar precej naših redovnih sester je živelo v Avstriji, Franciji, Ita- liji... Danes je položaj zelo spremenjen. Ko smo ubogali škofe in v preteklem letu molili za poklice,smo spolnili Kristu- sovo naročilo: "Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev" (Lk 10,2). Med letom poklicev so nam jas- neje povedali: Tisti, ki boste svoj poklic živeli po božji volji, boste za duhovne poklice največ storili. Ali ne bo več po- klicev, če bo zakonsko in družinsko živ- ljenje, človeško in krščansko gledano, čim lepše? Ali ne bodo prihajali duhovni poklici iz vrst tistih, ki se bodo trudili za pravičnost in ljubezen? Mladi, ki bodo spoznali in cenili darove, ki jih ljudem ponuja Kristusova Cerkev, se bodo od- ločili, da se ponudijo za delivce božjih dobrot. Tisti, ki trpijo tako ali drugače, ne morejo dvomiti, da je duhovni poklic dar božje ljubezni.Ker pa je ta dar zah- teven, lahko trpeči izbranim pomagajo. Samo Bog ve, koliko molitve, odpovedi, trpljenja je za vsakim duhovnim pokli- cem. Skratka: leto duhovnih poklicev je uspelo, če so se kristjani odločili vsak v svojem poklicu živeti tako,kot jih Gospod vabi in kliče.
Kristjan je človek,ki upa. Po veri ve, da bo konec zgodovine človeštva srečen. Bog mu je izbral pot, ki naj bi ga pripe- ljala do večne sreče. Ne le Abrahama, vsakega človeka čakajo presenečenja. Bolj ko je v božjih rokah voljan, bolje spoznava, da je vse, kar je in kar ima, dar. »Naša zvezda sveti na božjem ne- bu« (L.Boff).Vsaj od časa do časa se v življenju vsakega vernega pokaže božja domovina. »Naj bodo kristjani kjer si bodi, so doma« (Diognet).

S.B.

Te dni me je v pogovoru ena od starej- ših žena v zavodu vprašala: »Marta, ti si tako verna, da se ne bojiš nikomur priznati,da si bila pri maši. Kako ti moliš v jedilnici?«
»Povedala sem ji: »Pred jedjo v duhu s tiho molitvijo poprosim dobrega Boga, naj blagoslovi jedi,mene in ljudi ob meni V duhu počastim troedinega Boga in tako brez znamenja naredim križ. Kot kristjana ljubim Boga, sočloveka pa ne želim vznemirjati.«
»Mene pa takšna tiha, ne odkrita moli- tev zelo moti«,mi je rekla žena.»Včasih se res težko premagam. Pri mizi bi ob glavnih obrokih rada pokazala izvir svo- je moči in vere in glasno molila. Mislim, da bi potem bila tudi bolj močna. Ne rada bi skrivala ali se sramovala svoje vere. Če je ob meni, recimo pri jedi, v družbi, ob razgovoru več nevernih ali drugačnega prepričanja, takrat skušam presoditi, da je bolje Boga obdržati v srcu. Lahko se zgodi, da razburim dru- žbo in se prijetno razpoloženje sprevrže v neprijetno dokazovanje, da ne rečem prerekanje. Takrat je nujno, da branim Boga. Vendar je to težka naloga, pose- bno če je nasprotnik nepoučen, ali celo trmast. Če je strpen, se lahko ob pre- mišljevanju sv. pisma ter Božje priču- jočnosti na zemlji in žive moči vernikov obojestransko obogativa.«
Vidite, ko smo končali sveto leto odre- šenja,se mi zdi,da mi je Bog po tej ženi poslal vprašanje.Kajti,če sem se trudila odpreti vrata Kristusu - kako bo zdaj Kristus živel v meni in izžareval v moje okolje?
Dragi Prijatelj, želim si, da Kristus sije z velikonočno lučjo v moji sredini, a sama sem tako mala in nevedna.Zato te pro- sim, svetuj mi, kako naj se vedem v družbi nevernih?! Ali naj brez vsega in vedno vztrajam v svoji sreči, da imam Boga, čeprav se vse sprevrže v prere- kanje?
Upam, da bomo skupno svetu dokazali, da je Bog živ na veke.
Mislim, da si svoji znanki, verni starejši ženi v zavodu (verjetno v domu za sta- rejše občane), kar dobro in prav odgo- vorila. Starejši ljudje, ki so bili versko vzgojeni, so se v svoji mladosti navadili različne trenutke življenja in dneva (npr pred jedjo ali po jedi, pred začetkom dela,pred daljšim potovanjem, itd.) po- svetiti z molitvijo. V času, ko je versko življenje vplivalo še na družbeno življe- nje, so bile znane še druge verske na- vade.Tako so bili npr.nekateri verski oz. cerkveni prazniki (zlasti božič, praznik sv. Rešnjega Telesa, sv. Jožef, praznik Marijinega vnebovzetja in še drugi) dela prosti dnevi za vse državljane. Tudi v šoli so učitelji in profesorji skupaj molili na začetku in na koncu pouka.-Odkar je Cerkev ločena od države, so se mnoge verske navade začele izgubljati. Kljub temu pa skušamo verni kristjani ohraniti vse tiste verske navade,ki nam osebno pomagajo, da svoje vsakdanje življenje povezujemo z Bogom. Po ustavi imamo verniki pravico izražati svojo vero, kjer koli smo, samo da s tem ne motimo ne- verujočih. Za nekatere oblike javnega izražanja vere morajo dušni pastirji do- biti potrebno dovoljenje od državnih oblasti (npr. za procesije ali pogrebe, ki gredo po prometnih poteh, ipd).
Kakor verjetno veš, so mnogi verniki, ki so se znašli v domovih za starejše ob- čane,želeli svoje verske navade obdržati še naprej.V nekaterih domovih ni bilo po- sebnih težav. Duhovniki in drugi izredni delilci sv. obhajila precej redno, enkrat mesečno ali celo vsak teden, obiskujejo težje pokretne v domovih. Po prizade- vanju dušnih pastirjev,zlasti naših ško- fov,so že v marsikaterem domu enkrat, dvakrat na leto, ali celo bolj pogosto, sv. maše v domu. Lahko upamo, da bo to urejeno v vseh domovih, v katerih živijo verni občani, ki niso pokretni.
Glede osebnih verskih navad pa se mora vsak od nas najprej vprašati, kaj določena verska navada njemu osebno pomeni. Če npr. naredim kakšno versko znamenje (ti omenjaš križ) zavestno in čutim, da me to povezuje z Bogom in prek njega z ljudmi, ni razloga, da bi ga opuščal pred neverujočimi. - Pred leti mi je povedala študentka medicine,ki je bila na praksi v Kairu, da jo je zelo pre- senetilo, ko je ob opoldanski musliman- ski molitvi njen kolega,musliman, pokle- knil v parku na tla in mirno opravil svoje »klanjanje«. Pri tem se verjetno ni prav nič vpraševal,ali s tem koga moti ali ne. - Gotovo je prav, da se vprašamo, ali kakšno versko znamenje ali navada spada v okolje in med ljudi, kjer želimo to znamenje vere narediti. Takšno zna- menje, tudi preprost križ, delam vedno zaradi sebe in svojega odnosa do Bo- ga, ne pa zato,da bi me drugi videli, da sem veren. Kaj takšnega torej ne smem storiti pred drugimi, zlasti ne pred ne- verujočimi, da bi na njih naredil »vtis«, še manj pa,da bi s tem sprožil razpravo ali celo prepir. Takšen namen bi bil po- polnoma zgrešen in prav nič »verski«.
Za molitev nam je Jezus dal zelo jasno navodilo:»Kadar pa ti moliš,pojdi v svo- jo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem« (Mt 6,6).
Nepoučen in neveren človek, če je vsaj malo kulturen, se ne bo razburjal,če bo videl kakšno znamenje naše vere(če bo le prepričljivo in primerno kraju ter tre- nutku). Navadno se »razburjajo« ljudje, ki so po krstu in morda celo po vzgoji kristjani, pa so pozneje versko življenje zanemarili in jim je neprijetno, ker jim naše izražanje vere trka na vest. Če se v takšnem primeru res kdo začne »raz- burjati«, ni na mestu, da se z njim pre- rekamo. Tudi svoje vere in Boga nam ni treba »braniti«. Lahko se potegujemo za versko svobodo, za vero pa se ne bojmo, saj nam je nihče ne more vzeti (lahko jo samo mi sami zatajimo!). Tudi Boga ni treba »braniti«. Bog je dovolj velik, da se bo sam branil. Lahko samo zahtevamo,da drugi spoštuje naše ver- sko prepričanje.
Takrat,kadar naše versko dejanje sproži neprimeren odziv pri drugem, neveru- jočem človeku, moramo ostati mirni in prijazni. Če nas kdo vpraša, kaj pomeni naše znamenje vere, mu preprosto raz- ložimo,kot priporoča apostol Peter:"Vsak trenutek bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog va- šega upanja" (1 Pt 3,15).
Naše versko življenje moramo živeti po- vsod tako, da bodo ljudje »videli naša dobra dela in slavili našega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Več o našem zunanjem verskem življe- nju govori evangelist Matej v 6.poglavju in apostol Peter v svojem prvem pismu.

Tvoj Prijatelj

Zdrav otrok se v prvih šestih letih živ- ljenja igra približno 15000 ur. Igranje je za otroka odločilnega pomena. Ob igri se seznanja s svojo okolico, jo razisku- je, jo proučuje in si nabira izkušnje. Pri igranju se izpopolnjujejo in odkrivajo njegove številne fizične in psihične spo- sobnosti. Tudi prizadeti otrok ima, ne glede na vrsto prizadetosti-potrebo po dejavnosti ter priznanju svojega udej- stvovanja.Tudi on potrebuje igro,da se more razviti in razvijati. Ker pa njegove igralne potrebe mnogokrat ne morejo polno zaživeti, potrebuje pri igranju še mnogo bolj kot zdrav otrok naše sode- lovanje in pomoč. Njegovi starši ali nje- govi varuhi mu morajo pripraviti za igro določen material, ki ustreza njegovim telesnim in duševnim sposobnostim. To naj bo igrača, ki jo z lahkoto obvladuje in tudi dojame s svojo predstavo in fantazijsko močjo.
Najvažnejše vprašanje staršev priza- detega otroka ni, kaj manjka mojemu otroku,temveč,kaj zna.Kaj lahko v svoji prizadetosti primerno dela,kaj lahko do- življa? Kako pride v svojem telesnem in duševnem razvoju majhen korak naprej? Pri tem obstaja večja nevarnost, da od otroka zahtevamo raje premalo kot pa preveč.
Razvojni koraki zdravega otroka so v prvih letih zelo veliki. Tipanje, prijema- nje, kobacanje, vsaka sposobnost je pridobljena z igranjem. S preprostim opazovanjem nekega predmeta otrok kmalu spozna, da povezuje vsakodnev- ne predmete svoje okolice v širšo med- sebojno povezanost. Ta sposobnost često izostane pri duševno prizadetem otroku. Manjkata mu razumska sposob- nost ter tudi smisel za igranje. Pri tele- sno prizadetem otroku pa so zaradi te telesne prizadetosti igralne možnosti omejene. Če damo že zdravemu otroku najboljšo igračo, primerno njegovi raz- vojni stopnji,toliko bolj potrebuje priza- deti otrok igrače »po meri« in nezmot- ljivi izbiri staršev. Največja možna doži- vetja in spodbude za učenje mu morejo nuditi predvsem tisti, ki otroka najbolje poznajo.
Ni tovarne igrač,ki bi se specializirala za izdelovanje igrač, primerni za prizadete otroke. Preveliko, preobširno in preveč specifično je področje različnih vrst prizadetosti. Množica običajnih vzgojnih igrač bi ustrezala tudi prizadetim otro- kom.Avto z različnimi dejavnostmi vzbudi pri prizadetem otroku iste spodbude kot pri zdravem otroku: prostorski občutek, domišljijo, predstavno zmožnost, spo- sobnost osebnega stika.
Za prizadetega otroka ni pomembno samo, da mu izberemo primerno igračo, temveč, da pri igri z njim sodelujemo, ga spodbujamo, mu pomagamo. Ni vsak prizadeti otrok sposoben,da bi se iz last- nega nagiba tako igral, kot bi ustrezalo njegovemu veselju do igranja.Potrebuje stalno vodstvo. Pri tem ne smemo po- zabiti, da lahko pričakujemo od njegove samostojnosti več, kot si mislimo. Tudi prizadeti otrok potrebuje doživetje us- peha: »Juhu,jaz sem... « Kar zmore,mu pustimo,da napravi sam in ne pokažimo nestrpnosti.Otroci,ki so se razvijali pod pedagoškim in terapevtskim vodstvom, so prejeli navodila za igre in igralni ma- terial. Toda kljub temu je pri izbiri igrač potrebno upoštevati tri vidike.Treba se je vživeti v otroka, dobro poznati nje- govo prizadetost in vedeti, kako nanjo učinkuje igrača. Vedeti moramo, kako vpliva na otrokove sposobnosti dolo- čena igrača tehnične narave. Duševno prizadetemu otroku mora biti dana pri- ložnost, da na različnih materialih do- življa vedno isti potek igre, dokler je ne razume. Ob vseh kupljenih igračah pa ne smemo pozabiti na pomembnost na- ravnega igralnega materiala, ki ga nu- dita narava in okolje. Vse, kar otroka spodbuja k igranju - voda, zemlja, les, kamni, cvetice - tudi preprosto kuhinj- sko orodje,more biti igrača in spodbuda Z vsem kupljenim, z vso razlago in pri- kazovanjem pa ne moremo nadomestiti tega, kar naj v odnosu do svoje okolice sam izkusi, doživi in se nauči.
Če smo do sedaj obravnavali le igranje prizadetega otroka, ne smemo pri tem pozabiti na prizadetega odraslega člo- veka, pri katerem je znanje ravno tako pomembno za njegov napredek in raz- voj. »Človek je v polnem pomenu bese- de človek tam, kjer dela vse igraje,« pravi Schiller v svojem delu o estetski vzgoji človeka. Smemo torej odraslega prizadetega izločiti iz človeškega? Ker je popolni osebni razvoj za telesno in duševno prizadetega človeka težko do- seči, često povsem nemogoče, je pri- zadevanje in izobraževanje v tej smeri še posebno pomembno. Kjer niso bile prizadetemu človeku privajene nobene sposobnosti, vodi pot v samostojnost le počasi, korak za korakom. Kot si pri- dobiva majhen otrok ob igri oblast nad telesom,reflekse ter tudi potrpežljivost, tako si more isto pridobiti tudi odrasli duševno prizadeti človek. Zanj postane lahko igranje trdo delo, kajti pri igranju se nekaj od njega zahteva. Pri svojem igralnem udejstvovanju občuti veselje, tudi če je to zanj delo.Veselje pa je tudi pri prizadetem človeku »velika žehta« srca.

DROBCI IZ SVETA TIŠINE

Med nami žive in hodijo v šolo tudi gluhi ali teže in srednje naglušni otroci. Lahko so dobri šolarji, navdušeni športniki ali uspešni mladi tehniki; nekateri hodijo tudi k verouku v župnijo sv.Cirila in Metoda v Ljubljano
K verouku zelo radi prihajajo in so spre- jemljivi za Jezusov nauk. Težko je potr- kati na njihovo notranjost, še teže do- seči njihovo odzivnost. Toda ljubezen in dobrota premoreta vse in otrok je pridobljen za srečanje z Bogom,Resnico in Lepoto. Ves trud je poplačan s solzo sreče v materinem očesu in s prebliskom v očetovih očeh.
V nedeljo, 19.maja,je bila skupinica slu- šno prizadetih otrok pri prvem svetem obhajilu. Vesel dogodek je bil to za ot- roke, njihove starše in za našo župnijo. Tik pred obhajilom je svojim prijateljem spregovoril gluhi mož z živo besedo, ki jo je lepo spremljal s kretnjami. Otroci so njegov govor odgledali z ustnic.Zelo pozorno pa so spremljali kretnje. Marsi- komu od navzočih se je ob tem porosilo oko.
Pomislili so na trpko usodo teh otrok, ki jih je prikrajšala za lepoto in radost sluha
Otroci so obljubili, da bodo ohranili do- bro srce in čisto dušo,da hočejo ostati pridni in dobri. Umrlih učiteljev in vzgo- jiteljev gluhih smo se spomnili z molitvijo še živih pa s hvaležnostjo in ljubeznijo.
Ves veroučni pouk za gluho in naglušno mladino je usmerjen tako,da gluhi otrok v vsakdanjem življenju živi iz trdne vere, da ne obupa, da junaško prenaša težo bremena, ki mu ga nalaga gluhota, da je njegov pogled uprt v Križanega ter v onostransko življenje.Na žalost se še vedno v večini primerov dogaja, da se skoro nihče ne potrudi, da bi gluhe- mu počasi razložil, kar drugi ljudje hitro in pravilno razumemo ter dojamemo.
Pri gluhem otroku je treba z ljubeznijo, potrpežljivostjo in z veliko uvidevnosti odgrniti zastor,ki jih loči od svetostne- ga, skrivnostnega, božjega... In to se zgodi pri verskem pouku. Na srečo so prav ti otroci zelo potrpežljivi in vztraj- ni, saj morajo premagati veliko težav, preden se dokopljejo do govora in do osvojitve materinega jezika.Gluh človek je sprejemljiv za podane resnice in jih hvaležno obdrži.
Gluhi so živeli v vseh časih, med vsemi narodi.Njihova trpka usoda je bila dolga stoletja zagrnjena v neprodirno temo. Temna duševna noč je usoda gluhone- mih v pradavnini.Niti eno starih ljudstev ni poskusilo, da bi gluhim posredovalo vzgojo.
Tudi med našim slovenskim narodom je bilo tako. Toda časi, ko so gluhim odre- kali sposobnost za izobraževanje, so srečno za nami.
Gluhi so ostajali brez pouka do konca petnajstega stoletja.Do takrat se ni ni- hče zavzemal za pouk in vzgojo gluhih otrok, razen morda tu in tam kakega posameznika. Tako je okrog leta 700 znano ime škofa Johna na Angleškem. O njem pripovedujejo, da je z velikim uspehom poučeval nekega gluhonemega dečka.
Od konca petnajstega do konca osem- najstega stoletja so posamezni zdravniki in duhovniki doumeli bedo in revščino gluhih brez pouka. Lotili so se dela z misijonarsko vnemo in poučevali gluhe otroke iz premožnejših družin, večkrat pa tudi otroke svojih znancev in prija- teljev.
Od konca osemnajstega stoletja dalje začno ustanavljati prve zavode. Danes pa se neprestano zboljšujejo učne me- tode, kako dati gluhemu otroku čimveč praktičnega znanja za življenje.
V Sloveniji imamo tri zavode za gluhe otroke - v Ljubljani, Mariboru in Porto- rožu. V vseh treh zavodih so otroci iz raznih krajev Slovenije. Učitelji gluhih delajo z ljubeznijo,so prizanesljivi in po- trpežljivi.

p. Jakob Bijol

ZAKRAMENTI

Z zanimanjem prebiramo poročilo o uspehih moderne medicine. Med njene uspehe pa moramo šteti tudi vedno več ozdravljenih bolnikov in oseb s podalj- šano življenjsko dobo. Ljudje s hudimi boleznimi danes ne umirajo tako hitro kot nekoč,ostanejo pri življenju,vendar so odvisni od stalne zdravstvene po- moči. Starostna meja se pomika vedno više. S povečanim številom bolnih oseb in starejših pa nastajajo tudi novi pro- blemi in vprašanja kot so npr.vprašanja o smislu bolezni, trpljenja, starosti in smrti itd.
V prejšnjih številkah Prijatelja smo se poglabljali v premišljevanja papeža Ja- neza Pavla II. o odrešenjskem trpljenju. V tej in v prihodnjih številkah Prijatelja pa se bomo ustavili pri zakramentu bol- niškega maziljenja,ki je posebno zname nje in sredstvo, s katerim Bog odrešuje in ozdravlja.
Zakrament bolniškega maziljenja je še vedno za mnoge vzrok za strah pred smrtjo, moral pa bi biti razlog upanja na božjo pomoč v telesni ali duševni slabo- sti. - Preden se bomo nekoliko poglobili v versko vsebino in pomen zakramenta bolniškega maziljenja, se nekoliko usta- vimo pri vprašanju, kakšno vlogo imajo sploh zakramenti v našem krščanskem življenju, da bomo potem globlje razu- meli pomen zakramenta bolniškega ma- ziljenja.
Iz zgodovine verstev vemo,da so ljudje skušali svoj odnos do Boga izražati z različnimi zunanjimi,materialnimi zname- nji in sredstvi. Človek je po svoji naravi telesno in duhovno bitje in zato tudi popolnoma duhovna doživetja ne more drugače izražati kakor s pomočjo otip- ljivih materialnih znamenj.
Znano je, da so Izraelci v svoji verski zgodovini razvili bogato simboliko verskih obredov,ki so močno vplivali na njihovo celotno življenje.Zaradi stikov z drugimi narodi so se Izraelci včasih navzeli po- ganskih navad, proti katerim so se mo- rali preroki pogosto bojevati.V središču verskega življenja Izraelcev je bil tem- pelj v Jeruzalemu.V njem so z daritvami različnih vrst hrane izražali svoje češ- čenje, svojo hvaležnost, svoje kesanje in svoje prošnje Bogu-Jahveju. V njem so iskali rešitev za vse potrebe, zlasti v stiski, trpljenju pa tudi v bolezni. Toda šele z Jezusovim rojstvom,ko je nevidni Bog zaživel med nami v vidni podobi, smo Ljudje prišli do globljega uvida, da glavni izvor človekovega trpljenja niso telesne bolezni in zunanje težave, am- pak človekov greh.
Jezus se je veliko posvečal bolnikom in bil »uspešen« zdravnik. Vendar Jezus ni razvil kakšno novo metodo zdravljenja, ki bi obogatila medico. Vse ozdravitve so bile pravzaprav znamenja božje lju- bezni do bolnega človeka. Za temi zna- menji pa se je največkrat skrivala milost odpuščanja človekovih grehov. V Jezu- sovem življenju in delovanju se je člove- štvu razodela božja ljubezen,s katero je želel Bog človeka rešiti hudih posledic njegovih grehov in mu tako omogočiti, da bi spet našel smisel svojega življe- nja na zemlji.
Tako je Jezus postal prvo vidno in otip- ljivo »znamenje« božje bližine,prvi »za- krament« božjega ozdravljenja in odre- šenja. V zgodovini krščanstva je nauk o zakramentih počasi dozoreval. V sre- dnjem veku sta se izoblikovala mnenje in verska praksa, da je Jezus zapustil Cerkvi sedem zakramentov,sedem zna- menj življenja, ki nas povezujejo z njim, ki je Pot,Resnica in Življenje.Krščansko oznanilo opisuje zakramente takole: »Od pradavnih časov je človek dajal poglavitnim dogodkom svojega življenja praznično ali pomenljivo obliko. Rojstvo, odraslost,poroka in smrt so taki dogodki, za katere človek sam od sebe pretrga sivo vsakdanjost in ustvari oblike,ki ka- žejo prave razsežnosti našega bivanja. Zavemo se, kdo in kaj smo. Praznujemo svoje bivanje.
Tudi zakramenti so taki prazniki našega življenja. Dal nam jih je Gospod po svoji Cerkvi. Z njimi dobivajo jedra naše živ- ljenjske poti podobo, ki izraža, da smo odrešeni za novo življenje. In ne samo izraža.To niso le gole besede:zakrame- nti niso prazne oblike,temveč učinkovi- ta znamenja. Ne govore le o odrešenju, temveč odrešujejo.
Odrešujejo, ker se nam v njih približuje Odrešenik. Osrednjemu vseh teh zna- menj je dal Gospod tisti večer, preden je trpel, čisto osebno podobo. Pri tem je uporabil naš človeški običaj skupne jedi (nenehno ponavljajoče se jedro v človeškem življenju),da bi nam pokazal, da je eno z nami, in bi to enotnost ure- sničil. Vzel je kruh in dejal: To je moje telo za vas.
A Gospod ni med nami le v evharistiji, velikem zakramentu svoje bližine. Če se človek rodi ali če naj bo sprejet v Cer- kev, ga čaka krst. Ko kot kristjan dora- steš,si birman. Ko dva človeka sprego- vorita svoj skupni »da«, je to znamenje Kristusove bližine. Prenos pastirske na- loge je spet njegovo dejanje: posveče- nje. Nikjer nas Gospod ne pušča brez znamenj svojega življenja, še tedaj ne, ko grešimo; tedaj je pričujoč za nas pri spovedi.In v bolezni,globoki resničnosti našega življenja, ostaja pri nas, ko ma- zilimo bolnike« (Krščansko oznanilo, str. 272-273).

TUDI BOLNIKI BISTVENO VPLIVAJO NA OZRAČJE V BOLNIŠNICI

Ozračje v bolnišnici je veliko odvisno od ljudi, ki tam delajo, ki skrbijo za bolnike, od njihovega odnosa do njih ter med seboj. Bistveno pa vplivajo na to ozra- čje tudi bolniki sami. Ni prav, če se bol- nik pasivno prepusti drugim, ko pride v bolnišnico, in misli, da mora tu samo sprejemati in da so samo drugi dolžni skrbeti zanj. Tudi sam je dolžan storiti potrebno zase, sodelovati in se skupaj z zdravstvenimi delavci truditi, da bo zdravljenje potekalo čim boljše. Truditi se mora za pravilen odnos do tistih, ki skrbijo zanj.Ne sme vedno samo zahte- vati, ampak mora znati tudi reči prosim in hvala.
Poleg tega pa je bolnik dolžan skrbeti za čim boljši odnos do drugih bolnikov. Tudi od tega medsebojnega odnosa je odvisen potek zdravljenja.
Spominjam se bolnika,ki so ga prvič pri- peljali v bolnico hudo bolnega.Potem pa si je toliko opomogel, tako da je v bol- nici že hodil naokrog,šel celo do trafike po časopis in se popoldne in zvečer usedel pred televizor na hodniku. Kljub temu, da se mu je zdravje tako dobro popravilo, pa je bil ves čas nezadovo- ljen. Preklinjal je ves dan, se jezil na sestre in jih žalil,se neprestano prepiral s sobolniki,tako da je vsem v sobi otežil življenje. Ko je zadnji dan čakal, da ga rešilni avto odpelje domov,so ga prosili, da bi se raje usedel na stol. Medtem so namreč že pripeljali drugega bolnika, ki je bil zelo slab in bi nujno potreboval posteljo,pa so bile vse druge zasedene. Vendar je ta bolnik energično vztrajal, da postelja pripada njemu do konca,to- rej do takrat,ko bo reševalni avto prišel ponj, in se ni hotel umakniti. Verjetno tudi prej v življenju ni veliko razmišljal o tem, da je treba vse deliti z drugimi in da mora biti z njimi solidaren.
Nekaj tednov pozneje pa se je v isti sobi dogajalo povsem nekaj drugega. Bolniki so se medtem zamenjali. Tudi sedaj so bili med njimi nekateri hudo nebogljeni. Ozračje v sobi pa je bilo povsem druga- čno. Verjetno je bil eden med njimi po- budnik in je pridobil potem še vse druge bolnike, da so si med seboj izredno po- magali.Nastala je zares prava skupnost prijateljsko povezanih ljudi. Tisti, ki so bili bolj pri močeh, so oskrbovali slabše, jim pomagali, da so lahko prišli malo na hodnik, se z njimi pogovarjali, si med seboj delili priboljške,ki so jim jih prinesli svojci.Enega so odpeljali na sprehod po vrtu, kar mu je veliko pomenilo. Veliko so se med seboj tudi pogovarjali. Čutili so, da drug drugega razumejo,da doži- vljajo podobne probleme. Dajali so drug drugemu pogum in pokazali, da je tudi v bolezni nekaj, kar je večje od nje: medsebojna ljubezen in pripravljenost za pomoč.

MAMA JE SENCA IN STEBER

Lep je mlad poletni dan. Po sončnih tratah ubirajo svoj spev črički in topla sapa bur- ka mlado žito. Moje misli pa zopet iščejo in se prepletajo kakor veje kadar mednje plane veter.Za počitniško branje bi vam namreč rada pripravila nekaj prijetnega, mladostnega, bogate- ga... In naš novi urednik je na pogovor pripeljal Cecilijo Bratuša (Betnavska 129, 62000 Maribor), ki je bila tistikrat še na Zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. Ko je v lončku zašumela vo- da, si je kar sama skuhala kavico. Že skoraj leto dni ni tega počela. Potem je govorila... Njena pripoved ni imela pik, besede so kar žuborele iz nje.Komaj sem utegnila zastaviti kakšno vprašanje.

»Pri babici. O, kako sem jo imela rada! Učila me je raznih običajev.Prvi spomini so večni spomini. Rodila sem se v revni družini,v Bukovcih pri Ljutomeru. Dena- rja za šolo ni bilo. Šla sem delat v Lju- bljano. Po letu dni je oče prišel pome. Sedla sem h knjigam in dve leti obisko- vala učiteljišče. Potem sem se zaposlila v novem oddelku tovarne MTT v Ljuto- meru in se tudi priučila za tkalko.Ostala sem v Mariboru in se pri petindvajsetih poročila.«

»Nisem preveč pričakovala od njega, nekako bala sem se. V tistih krajih je bilo veliko pitja, jaz pa sem želela živeti človeško.«

Kakšni so bili občutki, ko si postala mamica? »Zanje ni mogoče najti be- sed... Čakala sem punčko. No, sedaj,ko imam tri fante, si pravim: ‘Punčke bodo prišle.’ Že vnaprej se veselim, da bom snaho sprejela za svojo. To, da imaš mlade rad, mora biti v tebi.«

Ali kdaj primerjaš svoje otroštvo z življenjem sinov? »Ko smo bili mi ot- roci, smo morali preveč delati. Nikoli ni bilo časa, da bi se bili pogovarjali, da bi si bili povedali,da se imamo radi.Očitala sem mami, da me nikoli ne objame, da ima brata rajši. Čakaj, je rekla, da boš imela svojo deco. Zato sem ob rojstvu drugega tako prosila: ‘Bog, daj mi moči, da bom imela oba enako rada.’ Ko sta bila že šolarja, smo kupili še tretjega in ta je bil vseh.Za nekaj časa sem pustila službo in ostala pri otrocih, saj vendar zanje živim.«
»Da in srce me boli, če ne razumem svojega otroka, da bi mu pomagala. Mi- slim, naj bo mama tista,kamor se otroci lahko zatečejo. Ni treba, da jim stalno pridigam, da jim le stojim ob strani kot senca in hkrati kot steber. Ko bo otrok odrastel, naj ve, kaj sem mu dala, kaj sem ga učila, naj ostane v njem nekaj prisrčnosti in lepih doživetij. Jaz sem ob otrocih sama postala otrok, da sem jim bliže.«

Kaj si kot mati najbolj želiš? »Da se svojim otrokom ne bi lagala,ne oni meni Veliko sem premišljevala, kaj naj storim, naj se prepiram, jezim, jokam? Kaj naj rečem, da mu bo sveto, da se mami ne bo več zlagal? Pred leti sem dejala sinu če bi se mi zlagal, mi ne bi smel prinesti rož na grob, ko bi umrla. Če otrok ne bo lagal, bo dober! Toliko je lepega, naj to ostane in se nadaljuje za nami.«

Skrb za otroke te ohranja tako mla- dostno... »Mož skrbi za zaslužek,drugo prepusti meni. Torej, nimam časa, da bi se postarala,ha,ha...mlada sem po srcu, z otroki, sedaj tudi v bolezni in v veri.«
»Ko sem začela odraščati, sem v cerkvi vedno stala ob mami in jo gledala. Mo- lila je in se ni nikoli premaknila. To mi je veliko pomenilo. Občudovala sem jo, čeprav še nisem mogla vsega razumeti. Mati je bila majhna,jaz sem ji zrasla čez glavo, spomin na njeno molitev je ostal lep. Zgledi res vlečejo. Naučila sem se, da za molitev niso dovolj le besede in sklenjene roke.
Sedaj po operaciji, ko so se vrstile noči brez spanja,pa neznosne bolečine in ko sem imela veliko časa,sem šla v globino Razmislila sem vse od svoje mladosti naprej in še utrdila svoje prepričanje: Resnica je! Čudno, zboliš, da v globini res zaživiš vero! Brez vere si ne bi tako opomogla. Žalostno je le, da se človek spomni na Boga šele takrat, ko mu bri- dko pride.«
»Nič jim ne morem dokazati, samo raz- lagam, da bi vero laže dojeli in se vanjo poglobili. Nočem,da bi molili drdraje,am- pak razmišljajoče. Ni dovolj le vzgoja in navada, treba je gledati tudi iz sebe.«
»Presenečena sem bila. Predstavljala sem si vse bolj po starinsko, da bomo ves dan molili... Pa smo se tako odkrito pogovarjali. To je bilo strašno lepo. Po- trebno je, da sedemo v krog in se po- govarjamo. Zelo lahka sem se vrnila s srečanja.«

Kdaj si zbolela? »O,kdo pa je bolan,ha ha? No, kako sem zbolela, še zdravniki ne vedo. Najbrž je to posledica napor- nega dela in porodov. Pred petnajstimi leti so me začele boleti noge in na hrbtu nisem mogla več nositi koša. Kako, sem si rekla, vsi so nosili koš: dedek,babica, starši... Sem jaz razvajena? Večkrat sem padla, a kdo bi za tako malenkost tarnal. Hodila sem na obsevanje, pa je bilo bolje. Čez nekaj let se je stvar po- novila. Ob padcu sem si leta 1980 dva- krat zlomila noge. Poten smo na može- vem domu začeli obnavljati poslopje in dograjevati kotiček za našo družino. Bila sem vse,od projektanta do zidarja«

Kako si zmogla tak napor?
»Tam so bili ljudje tako dobri. Radi so prišli pomagat,pa še veliko priboljškov so prinesli: meso,vino...Kako lepo je bilo takrat,čeprav sem ob večerih hodila že čisto sključena. Lani,konec februarja se nisem več dvignila Sledila je pot v bolnišnico, operacija na hrbtenici... Sedaj sem že več mesecev v Ljubljani.«

Vseskozi delavna, si nenadoma ostala brez moči... »Bolezen je bila vedno hujša in bila sem nekako pripravljena na to. Tudi zdravnik mi je veliko pomagal, da sem vse skupaj laže prenesla.«

»Konec tedna grem z avtobusom domov. Ostala bi kar pri njih,a moram nazaj na te- rapijo. Še vedno imam upanje, da bo bolje. Zdravniku sem obljubila,da bom spet hodila Če ne daš nič od sebe,nimaš kaj pričakovati"

»Družba in volja,to je nekaj vredno,pa po- gum in spoznanje, da vedno ostane še kaj dobrega.Jaz sem voziček mnogo laže spre- jela tu v družbi, kot bi ga doma. Sedaj se hočem obnašati,ko da nisem nič drugačna.«

»Da,prvi izpit sem naredila na sinovi valeti. Malo sem se pojokala, najprej od sreče, da se je prvi približal svojemu kruhu, pa tudi hudo mi je bilo,saj so vsi plesali. Včasih so samo solze tiste, ki olajšajo dušo. Za vso družino je bilo težko, a želela sem iti, da bi videla, koliko sem trdna.«

»Nimam kakšnih posebnih prijateljev,prav v vsaki družbi sem rada. Če hočeš biti komu prijatelj, se moraš najprej vprašati, kaj po- trebuje, želi in pričakuje, potem mu lahko pomagaš in si mu v oporo.«

»Oh, ne pustim... Vrtam tako dolgo, da najdem izhod. Kaj čem eno ali drugo mleti v sebi, raje poiščem družbo.«

Veliko obrazov življenja si spoznala. Si se zaradi bolezni kdaj ustavila pred vprašanjem - zakaj? »V to smer nisem vrtala. ‘Jaz bom že prenesla’, sem si rekla, ‘samo da je deca zdrava.’ To me je malo iztirilo, ker sem mislila,da bom domov prišla brez bergel in šla v službo, pa sem še na vozičku.«

»Tega, da bi študirala. Sedaj veliko berem. Moram se polniti zaradi otrok, da še lahko sodelujem z njimi.Človek se uči vse življenje"

Na hitro smo končali pogovor s Cilko. "Dru- gič ti bom prišla peš nasproti," mi je dejala ob slovesu. Občudovala sem njeno nepo- pustljivo vztrajnost. Vem, da bo v njenem skritem kotičku srca vedno gorelo upanje, ki ga bo na vsak način skušala uresničiti v svobodi hoje.
Kajti Cilka ve, da v begu ni rešitve. Bolje je ostati sredi življenja, ostati čovek med ljudmi.Resničnost je tudi za vozičkarja manj kruta in neznosna, če se spoprime z njo. Treba je le vztrajati, vztrajati.

Tekst: Kati, foto: Branko

Vabilo v Ognjišču na 17. romanje invalidov in bolnikov na Brezje je bilo v razvlečeni zimi kot topel stisk roke prijatelja,ki pravi: "Po- letje bo! Tudi letos bomo prišli k Mariji Po- magaj!" Več kot polletni ujetniki štirih sten res težko čakamo toplejših dni,zraka, son- ca, medsebojnega srečanja, tople besede, posebno še krepčila za pojemajočo moč. Zato smo rekli: "Oh, kje je še to!" Pa se mi zdi, da so meseci leta kot v vrsto postav- ljene domine, v katere se zažene januar in jih podira z bliskovito naglico drugo za dru go. Letošnje Brezje je že za nami. Površen opazovalec bi morda sodil, da je dan enak dnevu,srečanje srečanju,romanje romanju, maša maši. Le kako bi to bilo mogoče, saj je vsaka ura v življenju enkratna in nepo- novljiva? Ponovno smo na novo doživljali srečanje z Marijo. Spet so se prebudili no- vi upi in zopet se bo živelo naprej z novo močjo.
Aleluja! »Še močneje,tako močno,da se bo zatresla strehica!« Tako nas je nasmejano spodbujal g. Uran k petju, ki kar ni hotelo polno na plan.
Slovesno bogoslužje - že tudi zunaj slovenskih meja znanega romanja - je letos vodil koprski škof pomočnik Metod Pirih s številnimi du- hovniki somaševalci. Spoštovanje do trp- ljenja in trpečih se vedno krepkeje vrašča v krščansko kulturo.
Gospod škof je v pozdravnem govoru de- jal: »Vas bolnike, invalide, ostarele ter vse mlade, redovnike, redovnice, vse, ki so danes prišli z vami, prisrčno pozdravljam. Hvaležno pozdravljam tudi vse od Ognjiš- ča, pobudnike in organizatorje teh romanj.
Prišli smo k Materi božji in ji prinesli svoje prošnje, molitve, načrte, svoje veselje in trpljenje v želji, da bi nas Ona tesneje po- vezala z Jezusom Kristusom in med seboj. Vsi skupaj se potrudimo, da bo ta daritev Bogu v čast, nam vsem in slovenski Cerkvi v korist. Priznajmo, da smo vsi pred Bogom invalidi in bolniki.«
Invalidki sta prebrali prvo in drugo berilo.
Kdor svoje življenje dá Kristusu, je odrešen. Po evangeliju (Lk 9, 23-25) smo prisluhnili besedi g. škofa.
Dragi bolniki in invalidi! Danes je naš praz- nik. Prišli smo od daleč,da pokažemo, kako cenimo vaše življenje,vaše trpljenje in vaše delo.Mi brez vas ne moremo biti,potrebuje- mo vas.Trpljenje ima v božjih očeh vedno enako veliko vrednost. Vrednost trpljenja tudi danes ne pada,ampak ima pred Bogom in tudi pred ljudmi visoko uglednost.Skupaj s trpljenjem sodelujemo pri odrešenjskem delu.Zavedamo se,kako mi zdravi potrebu- jemo vas in kako vi potrebujete nas. Drug drugemu smo v oporo in pomoč.
Gospod Albert Metlikovec, župnik iz Ajdov- ščine, ki je umrl pred tremi leti, priklenjen na voziček,mi je pripovedoval,kako so mla- dinci hodili na počitnice;in ko so se vračali so rekli,da je bilo lepo, vendar pa ne vedo, kaj jim je manjkalo. Ko pa so skušali pre- živeti počitnice z bolniki, so se vračali v svoje šolske klopi bolj sveži in bolj bogati.
V tem bogoslužju se srečamo z božjo be- sedo o svobodi. Hoja za Kristusom je svo- bodna. Odločamo se, ali hodimo za Njim ali ne. Ko pa se kot mladika vcepimo v trto in hodimo za Kristusom tudi v preizkušnji,je to izredno velika milost za duhovno življenje.
Za vse, kar nam je Kristus dal, da smemo biti skupaj z Njim na poti, Mu moramo biti res iz srca hvaležni. Zato potrpežljivo pre- našajmo svoje težave. Gospod nam pravi, da bomo na tej poti vztrajali pod dvema pogojema. Prvi je,da se odpovedujemo sa- mim sebi. Odpovedati se samemu sebi po- meni,da nimamo sebe za središče življenja, temveč da je naše središče Kristus, ki se ob Njem usmerjamo. Življenje je za vsake- ga bolj ali manj težko. Včasih se zgodi, da kdo nosi v svojem srcu večjo bolečino kot tisti, ki se mu trpljenje na zunaj pozna. Drugi pogoj, ki nam ga Kristus postavlja, pa je, da vsak dan znova sprejemamo križ. Naš križ ni naša svobodna odločitev, da ga sprejmemo ali ne. Verni ljudje nosimo križ s Kristusom. On je z nami in nam različno daje moč, da ta križ nosimo. Ljudje, ki ne živijo iz vere, morajo svoj križ nositi sami.
Delovodja, ki je mesece in mesece delal pri viaduktu Peračica pred Brezjem, mi je pri- povedoval: Nekega dne sem videl ženo sre- dnjih let,ki je na stranski poti proti Brezjem pokleknila in šla po kolenih do Matere Bo- žje na Brezjah. Vsi,ki smo ta prizor gledali, smo bili ganjeni do solz. Razmišljal sem, kakšna močna vera je v tej ženi, pa tudi kakšna moč, da ima tako veliko zaupanje v božjo in Marijino pomoč.
Tudi mi bomo na neki način pokazali Materi Božji, da bomo vztrajali do konca. Drug drugemu bomo v oporo in vedno bolj bomo cenili kapital v naši sredi - bolnike in inva- lide. Ne zadošča samo enkrat na leto taka slovesnost, ob Kristusu se bo treba vedno znova odločati in usmerjati. Naj bo danes naša velika prošnja in želja, da bi drug drugega podpirali in nosili svoj križ, dokler bo Bog in kakor bo Bog hotel.«
Mater Priprošnjico smo prosili med drugimi prošnjami tudi za vse bolnike,ki trpijo doma ali v bolnišnicah, za vse, ki niso mogli na Brezje.Prosili smo tudi za vse drage pokoj- ne, ki so umrli od lanskega romanja.
K miru in spravi je pozval oče Bole:"Cerkev nas uči, naj bi ustvarjali mir: kajti samo tako smo vredni sprejeti Tistega, ki je na svet prinesel mir.Štirideset let po krvoločni vojni vemo in čutimo,kaj pomeni mir in že- limo, da ne bi bilo nikoli več vojne. Kristus pa je govoril o notranjem miru katerega je še težje doseči kot zunanji mir.Kristus nam daje ta notranji mir. Sprejmimo ga drug od drugega, saj čutimo, da nam je ta mir po- treben."
Pridite k meni vsi...
Kako dober, kako dober je Gospod. Pogle- dam našega prijatelja g.Špeliča, ki je prvič kot diakon z nami na tem romanju. Ja, do- ber je Gospod.
Zelo lepo je na koncu sv. maše povedala mladinka: »Bog, napolni srca z ljubeznijo, ki ustvarja prijateljsko razpoloženje. Ožari vse, s katerimi živimo v vsakdanjem življe- nju, z ljubeznijo, ki hoče služiti bližnjemu, ne da bi pričakovala plačila. Marija, v Tebi in s Teboj naj bomo kot božji otroci ena družina.«
Na stežaj so se odprla vrata Hiše zlate. Sprejemala je vsakega takšnega, kot je. Sprejela je od vsakega dar in vsak je od- hajal obdarovan iz milostnega kraja.
Ko smo se vračali po novi avto cesti, nas je mladež na mostovih prek avtomobilske reke vneto pozdravljala, z veseljem smo mahali nazaj. Vsakokrat se mi je zdelo, da se je vžgala človeška iskrica v hrupu in med neznanimi ljudmi. Hrumeča reka pod mostovi kmalu ne bo več zanimiva. Iskre človečnosti med ljudmi naj nam pa le osve- tljujejo in lepšajo pot do končnega cilja!

M. K.

IV.

Mati Jela je za prihodnost svojih »izrednih« otrok, Miloša in Rafke, slabo poskrbela. Mi- loša je njegov očim vzel za svojega,v res- nici pa je skrbel samo za zakonske otroke.
Miloš je bil bolj slaboten. Zato mu je oče ob obisku prisodil manj let, kot jih je imel v resnici. Zaradi lepe priložnosti za dodatne zaslužke je mati Miloša zaposlila, da je prevažal celulozni les iz gozdnih skladišč v tovarno.Dala mu je konja in celotno vprego kot nekakšno doto,češ:»Zdaj si odpravljen in ne pričakuj ničesar več.«
In tako se je Miloš sprijaznil z vozarstvom, čeprav ga je veselila avtomehanika.
Rafka je bila "rešena" šole (tako je namreč govorila mati, ki je nestrpno čakala, da jo pošlje na kakšno delo).Dokler ni bila godna za delo v bližnji tovarni, jo je poslala bratu Milošu kot pomočnico. Rafka se ni upirala materini volji z mislijo, da mora nezakonski otrok mater v vsem ubogati. Miloš in Rafka sta na vožnjah obujala spomine iz družin- skih težav.
»Ali se še spominjaš nedeljskega večera - tistega, ko si začela hoditi v šolo, ko si se zasmilila teti Poloni? Mama jo je naprosila, da nam skuha, ker sta bila starša povab- ljena na svatbo. Tebe, ki si po stari navadi sedela v kotu pri peči, je prijela za roko in te posadila k nam za mizo, češ: saj starša tega ne vidita...Prav tedaj,ko si z užitkom z nami segala v skupno skledo, sta se ne- pričakovano prej vrnila, kot sta prvotno mislila.Ogorčeno sta zapičila poglede vate, češ: Kako si drzneš sesti za mizo...«
»Kaj bi se ne! Pomnim,kot da se je to zgo- dilo sinoči... Teta me je branila: ’Jaz sem jo posadila tja.’ Onadva pa sta zavpila na- njo: ’Pa bi ne bila smela!’ - Kako sem joka- la ... « »In sredi večerje sta te za kazen nagnala spat, nam drugim pa sta razdelila sladice, prinesene od svatbe, vendar nam po vsem tistem niso šle posebno v slast.« »Za tiste slaščice niti naslednji dan nisem zvedela.« »Že takrat se mi je zdelo grdo in krivično, danes pa še toliko bolj.« »Pozabi, Miloš!«
Še nečesa se dobro spominjam. Ko je tisti večer teta Polona odhajala od nas, ni mo- gla skriti,da je prizadeta zaradi tebe. Slišal sem, kako je med vrati rekla materi, svoji sestri: »Le kako moreš tako ravnati z Raf- ko! Otrok je nedolžen in mu delaš krivico. Grda si, da veš!« Mati pa ni rekla drugega kakor: »Ti tega ne razumeš...« in vrata skoraj zaloputnila za njo.
"Vidiš," je spet poprijel »jaz kot nezakonski in pozneje pozakonjen naj bi bil povsem enakovreden trem zakonskim, saj se pišem Goričar, ampak to še malo ni bilo res; ta enakopravnost je samo navidezna - saj vidiš, s kakšno - doto in poklicem sta me odrinila. Boš videla, kako drugače se bosta zavzela za one tri. Kako je mati »zaribala« tebe. Kaj slabšega bi ti sploh ne mogla na- meniti, čeprav me veseli, da se midva kot pravi brat in sestra zbližujeva vsaj na tem lojtrniku.«
Nato sta lep čas molčala,kot da premišlju- jeta o moralni vrednosti staršev. Priznal je, da materi nič ne prizanaša, za sestrino rahločutnost in usmiljeno srce pa je dobro vedel,zato ga je to pot zanimalo, ali mu bo dala vsaj malo prav ali pa ga bo v celoti zavrnila. Ker je še vedno molčala, se je spet oglasil: »Mislil sem, da boš kaj rekla o najini materi, ki je bila toliko let trdosrčna do tebe. Res ne boš nič rekla?« »Mati je mati,« je rekla Rafka, se nagnila k njemu in ga poljubila na lice.
Ko je čez nekaj časa še vedno vprašujoče gledal, je le zinila: »Moja Brazilka bi rekla: ’Otroci morajo marsikdaj delati pokoro za grehe staršev. Nekateri ljudje pa so samo zato slabi in nesrečni, ker jih nima nihče rad ali sami nikogar ne ljubijo.’«
Miloš je spet povzel: »Tebe v naši družini nihče ni imel rad, niti rodna mati, niti pos- tržek Danilo, ki ti je kot dojenček vrsto let pil kri pa ga zato nisi imela nič manj rada. Vsem nam bi lahko vračala milo za drago... Ti pa se vedeš, kot da ti izkazujemo zgle- dno ljubezen in dobroto. Odkod si se neki vzela?«
Rafka je začela pripovedovati: »Vsa leta sem bila deležna ljubezni pri teti Brazilki. In ona bi o najini mami ponovila Učenikove besede: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Brat ji je rekel: »Rafka, ti si svetnica!«
»Ali veš,kaj govoriš?« ga je ironično pogle- dala Rafka. »To, kar mislim,« je vztrajal Miloš. »Ti si edina v naši družini z vero, ki je nekaj vredna, vsi drugi smo mrzli ali pa mlačni. Pa saj ni čudno: v cerkev hodimo, kakor se komu zljubi, doma ne poznamo skupne molitve razen lajnastega očenaša pri mizi, o verskih stvareh se nikoli ne po- govarjamo... In kdo je tu največ zagrešil? To se ve, pa bom raje tiho, ker ti je tako bolj prav.« In švrknil je po konju, da se je spustil v dir proti domu.
Čeprav je Rafka pomagala bratu pri nakla- danju in razkladanju, kolikor je največ mo- gla, je začel opazno pešati. Postal je bled in hujšal je iz dneva v dan, nekoč je pa obležal. Zdravnik ga je poslal v bolnišnico, od tam pa so ga čez nekaj dni prepeljali v zdravilišče za kostno tuberkolozo. Rafka je poskusila prevažati les sama, pa je morala že čez nekaj dni odjenjati. Mati je menila, da je za vozarstvo še veliko premlada.
Nekaj dni je ostala doma in pomagala ma- teri. Ker se je pa materi zdelo škoda, da bi konja nič ne delala, je prevažanje lesa za nekaj časa zaupala Radu, ki je bil dve leti starejši od Rafke. Nekaj dni pozneje pa je za Rafko iz tovarne prispela pošta. Social- na služba ji je ponudila šolanje v enoletnem tečaju za bolničarsko delo v obratni ambu- lanti. Rafka je od sreče poskočila. Nato je skoro tekla v tovarno, češ, da ponudbo z največjim veseljem sprejme. Vsa zadihana je obstala pred referentom za socialno de- lo. »Tak sedi, dekle, saj se ni nič mudilo.« » Oh, kaj pa vem... Bala sem se, da me bo katera prehitela...« Referent se je zasme- jal: »Že vidim, da smo izbrali pravo.«
Čez teden dni je bila že v tečaju. Stroške šolanja je v celoti prevzela tovarna. Z vso vnemo se je oprijela učenja in praktičnih vaj. Vse je opravila z odliko. Vsi profesorji so bili mnenja,da tako vzorne tečajnice ne pomnijo.Ob letu se je v tovarno prismejala z najboljšim spričevalom in pismeno poh- valo. Sprejel jo je sam ravnatelj in ji izrazil zadovoljstvo, da so se s svojo ponudbo o- brnili prav nanjo.
Naslednji dan se je že v uniformi sukala po ambulantnem prostoru. Kmalu po njenem nastopu so jo delavci začeli po obratu hvaliti, kako vestno bolničarko so dobili.
Ko je tudi področni zdravnik spoznal njeno predanost poklicu in delovno vnemo, je upravi predlagal razširitev obvezovalnice v zdravstveno postajo. Uprava je predlog z veseljem sprejela, hkrati pa je Rafki ponu- dila, da se »ob delu« izšola za medicinsko sestro. Rafka je spet poskočila od sreče. Kmalu so svojo zamisel uresničili,slušateljica pa je hotela širiti svoje strokovno znanje, da bi bila čimprej kos povečanim nalogam. Zdravnik ji je prav kmalu zaupal samostoj- no sestrsko delo,pri tem pa ji je tudi veliko svetoval in pomagal. Kljub trdemu oboje- stranskemu delu so bila to njena najsreč- nejša leta. Zaupanje v službi, priznanje v šoli-kaj je lepšega zanjo,ki so jo še včeraj pitali z »grinto« in »puklo«?
Kot slušateljica je imela pravico do modre sestrske obleke in začelo se je delo, da si ni mogla želeti lepšega. Za ljubezen pa ni imela niti ure časa, čeprav so jo nekateri fantje obletavali in poskušali srečo. Privla- čeval jih je njen obraz, saj je izžareval mi- lino in dobroto. Ona pa se ni mogla odločiti za nobenega, ker se je hotela posvetiti samo delu. Eden je bil pa izredno vztrajen. Pošiljal ji je pisma in razglednice, telefoni- ral ali pa jo čakal ob izhodu iz zdravstvene postaje. Nazadnje je popustila in mu do- volila pomenke na kratkih sprehodih.
Doma se je spraševala,ali ni storila narobe, ko se je v to spustila, hkrati pa se je pre- dajala sanjam prve ljubezni. Fant je uganil, da dekle misli resno, zato se je na svojo pustolovščino dobro pripravil. Nekaj časa se je strpno premagoval, a samo toliko, da mu je začela verjeti in zaupati v njegovo fantovsko poštenost. Nekega večera pa je menil, da je prišel pravi trenutek.
Sestala sta se kot navadno na istem mes- tu.Ko je minila ura,ki si jo je mogla utrgati, se je hotela posloviti, on pa jo je prosil, naj še malo ostane. Odvedel jo je dlje, v samoto.
Navadno je bil precej zgovoren, to pot pa je utihnil. Vprašala ga je, kaj misli, on pa ji je dejal, da uživa sladkost tišine z njo. Ne- nadoma pa je zaigral čustvo nepremaglji- vega hrepenenja in si jo tesno prižel nase, hoteč priti do svojega..., ona pa je v hipu spoznala, kaj namerava, in se mu iztrgala, ter ga pahnila od sebe. Razočarana in glo- boko užaljena mu je rekla: »Med nama je končano!«
Kaj takega od nje ni pričakoval. Skušal se je opravičiti: "Oprosti,bil sem prepričan,da si osamljena dekleta zelo želijo moškega.." Ona pa mu je ponosno odvrnila:"Že mogo- če, ampak pri meni si se krepko uštel!" Še lahko noč mu je zaželela in odhitela domov
Ta izkušnja jo je popolnoma streznila,da se je še bolj posvečala svojemu poklicnemu delu in ljudem v stiskah.

(se nadaljuje)

Na binkoštni ponedeljek,27.maja je bila v Kopru slovesnost po- svetitve novega škofa Metoda Piriha, ki ga je apostolski sedež 25.marca, na praznik Marijinega oznanjenja,imenoval za pomoč- nika in naslednika škofu Janezu Jenku.
Dan posvečenja,ki je bil tudi praznik Marije, Matere Cerkve, bo ostal v lepem spominu ne samo Primorski, ampak vsej Sloveniji. Kljub temu, da je bil to delovni dan, je bila koprska stolnica nabito polna.
Dolg sprevod se je ob petih popoldne raz- vil za križem: mašni strežniki, bogoslovci, 220 duhovnikov in 15 škofov. Škof Jenko je bil glavni posvečevalec,druga škofa po- svečevalca pa sta bila ljubljanski nadškof Šuštar in mariborski škof Kramberger. Prvo berilo je prebrala rodna sestra škofa Me- toda, ki kot redovnica benediktinka živi na otoku Cresu. Evangelij je zapel diakon, le- tošnji novomašnik.
Za geslo si je izbral misel iz 143. psalma: »Vate zaupam«. Svoje delo in življenje za- upa najprej Bogu, čigar ljubezen nam je Kristus približal v svoji velikonočni skrivno- sti. Zaupa svojemu škofu, zaupa v bratsko pomoč vseh duhovnikov. Zaupa v ljudi, v laike,saj brez njih ni Cerkve,brez njihovega odzivanja in sodelovanja je danes skoraj nemogoče pastoralno delo.
Škof Metod Pirih se je rodil v Lokovcu (ki je kake pol ure vožnje oddaljen od Nove Gorice) 9. maja 1936. Ima še pet sester in dva brata.Osnovno šolo je obiskoval v do- mačem kraju, gimnazijo pa v malem seme- nišču v Pazinu. 29. junija je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika in imenovan za ka- plana v Solkanu. Potem je 10 let opravljal službo tajnika škofa Jenka.V Rimu je opra- vil podiplomski študij duhovne teologije in 1976. leta dosegel magisterij. Do lanskega leta, ko ga je škof Jenko imenoval za ge- neralnega vikarja v Kopru, je bil spiritual v ljubljanskem bogoslovnem semenišču.
Večkrat se je srečal tudi z bolniki. Lansko leto je odprl razstavo izdelkov bolnikov in invalidov v Novi Gorici,letos pa je na roma- nju bolnikov na Brezje vodil somaševanje.
Lep je bil obred posvečenja, lepa tudi ško- fova zahvala ob koncu:»... Zelo sem vesel da je ta prezbiterij danes poln duhovnikov iz domače škofije,iz drugih slovenskih ško- fij, iz zamejstva in iz hrvaške Istre; da je v letu duhovnih poklicev tu toliko redovni- kov, redovnic, diakonov, bogoslovcev in semeniščnikov. S tem, ko sem postal škof, nisem nehal biti duhovnik,diakon in kristjan Želim biti vsem blizu, zlasti mladim, osta- relim in bolnim...
Hvala posebej vam,dragi verniki,ki ste prišli od blizu in daleč. Cerkev ne more biti brez vas. Kjer ste vi,tam je tudi Cerkev. Potre- be Cerkve so vaše potrebe; uspehi Cerkve so vaši uspehi; trpljenje Cerkve je vaše trpljenje; veselje Cerkve je vaše veselje; prihodnost Cerkve je vaša prihodnost.«
Škofu Metodu želimo uspeha pri njegovem delu in obilo božje milosti, da bo kos svo- jemu odgovornemu poslanstvu.

Začelo se je leta 1945. Zdaj je priložnost, da vam pripovedujem o njegovih začetkih. Videli boste,da je to bilo rojstvo zelo poni- žane rožice,nato pa majhnega šopka.Želim da bi vsi, ki bodo brali o začetkih Bratstva, živeli iz začetnega duha preprosti in teže- nja po bližini z vsemi svojimi bolnimi in pri- zadetimi brati.Naj bi bili tudi potrjeni v svo jem zaupanju,da jim bo Bog,ki je ljubezen, pomagal, da bodo evangelizirali svet bolnih in prizadetih.
Nekega dne leta 1942 sem šel obiskat mlado hromo deklico. Pri njej sem srečal tri bolna dekleta. Prosile so me, da bi se sre- čali in se pogovarjali o duhovnih stvareh. Nisem mogel odbiti in prvo srečanje je bilo 6. julija 1942, drugo pa 24. avgusta istega leta. Kmalu so se še druga bolna ali boleh- na dekleta pridružila temu drobnemu jedru. Ni jih bilo več kot petnajst. Leta 1943 se nam je pridružil hudo bolan človek, redem- ptorist, pater Altmayer iz Alzacije, in nam je dal velik duhovni zagon. Njegova nav- zočnost je bila previdnostna.
Tega istega leta 1943 me je škof prosil, da bi s svojo službo župnika pri sv. Viktorju v Verdunu združil še službo kurata v bolniš- nici. Gotovo, sprejel sem, vendar mi je bilo težko. V bolnišnico sem hodil popoldne, to pa je bilo ravno takrat,ko sem imel navado obiskovati bolnike svoje župnije. Od moje- ga posvečenja leta 1922 naprej je bil obisk bolnikov pomemben del mojega duhovniš- tva. Zato sem takrat mislil, da bi me lahko katere od mladih deklet nadomestile pri o- biskovanju bolnikov. Nisem se zmotil;nekaj se jih je z veseljem ponudilo za ta aposto- lat. Precej pogosto sem jih zbral in so mi pripovedovale o svojem apostolatu med bolnimi.
Bil sem presenečen nad prijateljsko toplino ki so jo ustvarile z bolniki.Poznale so njiho- ve težave in so jim pomagale pri njihovem reševanju. Doumele so že načelo, ki sem ga pozneje začel širiti: Vstani in hodi! Vse, kar sem zvedel pri vsakem srečanju, mi je prineslo veliko veselja. Odkrivale so bolnike ki jih nisem poznal. Skratka,to je bil začetek apostolata bolnih prek bolnih. Duh Bratstva se je bil rodil.
Spomladi 1945 pa je p. Altmayer vsej sku- pini predložil,da bi opravila duhovne vaje v Benuite-Vaux.Ta kraj je namreč mariansko središče verdunske škofije. Že več kot tisoč let častijo tam Devico Marijo,ki v levi roki drži Jezusa, z desnico pa kaže na ja- bolko. Jabolko je podoba Adamovega in vseh drugih grehov. Strinjal sem se s tem načrtom o duhovnih vajah, vendar sem jim rekel: »Zakaj pa ne bi povabili vseh bolni- kov iz škofije? Zanje še nikoli ni bilo duho- vnih vaj.«
Zamisel so sprejele z navdušenjem in takoj je bil vsem župnikom poslan poseben plakat Duhovne vaje so bile od 13. do 17. junija 1945. Za štiri dni se je vpisalo 45 bolnih in prizadetih,v nedeljo pa jih je prišlo sto. To je bil uspeh.Zavela je tudi velika simpatija. Podeželska Katoliška akcija je dala hrano. Ni manjkalo zdravih prostovoljcev. Treba pa je podčrtati: vse je organizirala moja skupina deklet iz Verduna... Še enkrat sem občudoval, kako imam opraviti z odraslimi in ne s podpiranci.
Duhovne vaje so se začele 13. junija zve- čer. Sam sem imel vsa premišljevanja in lahko rečem nekaj, kar bi se moglo zdeti čudno,pa je le resnično:vsa premišljevanja so obravnavala duhovno življenje: molitev, ljubezen do Boga in bližnjega, češčenje Matere božje in podobno. Niti enkrat pa nisem omenil apostolata bolnih s pomočjo bolnih. Niti besedice nisem rekel o tem, kaj se je dogajalo v Verdunu. Nisem imel dru- gega namena, kot da bi bolni živeli bolje svoje duhovno življenje.
Med premišljevanji in nabožnimi vajami je bilo veliko prostega časa brez naročila ti- hote. Tedaj pa so govorila moja dekleta iz Verduna. Pripovedovale so, kaj so naredile z bolnimi v župniji sv. Viktorja.
Nagovarjale so, da bi še drugi delali tako. Bilo je izrednih predvidnostnih sadov. Pred Marijinimi očmi in po nagibu Svetega Duha so se bolni odločili,da bodo storili doma to, kar se je delalo v Verdunu in da bodo to delali v tesni povezanosti z mojimi dekleti.. Tega sem se gotovo razveselil.
To je bilo rojstvo Bratstva: 17.junija 1945.
Ni treba misliti,da sem menil, da je nastalo nekaj velikega. Kje pa! Vesel sem bil, da sem videl, da so na nekaj mestih v škofiji bolni postali apostoli bolnih. Moja misel ni šla dlje.
Nekaj dni po teh duhovnih vajah me je obi- skal moj škof. Hotel bi izboljšati v svoji ško- fiji strukturo Katoliške akcije in ustanoviti skupino štirih duhovnih asistentov, ki bi ži- veli skupaj: trije za specializirano Katoliško akcijo in četrti, ta naj bi bil jaz, za splošno Katoliško akcijo. Ta oblika akcije je bila takrat zelo živa, danes pa se je zelo spre- menila. Takrat je šlo za to, da bi ustanovili skupine moških in skupine žensk, ki bi de- lovali pri apostolatu v župniji v tesni po- vezanosti v župnikom.
Tako se je moje življenje popolnoma spre- menilo. Vendar pa nisem zapustil svojih verdunskih deklet. Njihova skupina se je zelo povečala.Šle so prek meja župnije sv. Viktorja. Ostale so vedno tako dinamične in so si še naprej dopisovale s tistimi, ki so v Benuite-Vauxu vključili v apostolat bolnih.
In glej, kakšna sreča! Zdaj sem križaril po škofiji v svoji novi službi duhovnega asis- tenta.To mi je dalo priložnost,da sem opo- gumljal tiste, ki so začeli, in nagovarjal nove. Škof mi je pri tem poslanstvu dajal poguma. Pri župnikih sem naletel na veliko soglasje.Niso se sicer sami vključili,so pa z veseljem gledali ta apostolat med bolnimi.
Na koncu leta 1945 je šeststo bolnih pre- jelo majhno božično sporočilo z malim da- rom vred... Bil sem zadovoljen s tem, kar je naredil Gospod, nisem pa še predvideval nobene strukture in nisem mislil na nikakr- šno razširitev preko meja svoje škofije.
Leto 1946 sem začel brez slehernega na- črta. Previdnost pa je v tem letu vzela nase skrb, da se nisem ustavil.

O. H. François

Dan pred praznikom Svetega Duha, v soboto pred binkoštmi, je bilo v Šiški srečanje bolnih, invalidnih in starejših vernikov ljubljanske dekanije.
Ker smo še bili v letu poklicev, je bilo geslo tega srečanja, ki ga je vodil nadškof Alojzij Šuštar:"Ljudje te potrebujejo,Jezus te kliče" Velikokrat mi prihajajo na misel besede, ki so jih koncilski očetje zapisali v posebni poslanici ubogim,bolnim in trpečim: »Bodite prepričani, dragi bratje in sestre, da vaši vzdihi in solze globoko odmevajo v naših srcih,saj smo vaši očetje in pastirji. Še te- žje pa nam je zato,ker ni v naši moči,da bi vam vrnili telesno zdravje ali vsaj olajšali fizične bolečine,ki vam jih z najboljšo voljo skušajo omiliti zdravniki, bolničarke in vsi, ki se posvečajo bolnikom.
Vendar vam moremo dati nekaj globljega in bolj dragocenega: edino resnico, ki more pojasniti skrivnost trpljenja in vas brez sle- pila potolažiti: vero in združenje z Možem bolečin, s Kristusom, božjim Sinom, ki je bil za naše grehe in naše zveličanje križan.«
Gospod nadškof je v svojem nagovoru po- sebej poudaril, da smo vsi ljudje potrebni drug drugemu in skupnosti. Takole je spre- govoril:
»Srečanje bolnikov ljubljanske dekanije v Šiški na binkoštno soboto ima geslo:Ljudje te potrebujejo. To geslo ponavljamo v letu poklicev za mlade fante in dekleta, ki jih vabimo, da bi se odločili za duhovniški ali redovniški poklic,kjer jih danes ljudje zares potrebujejo.Danes pa izgovarjamo besede: Ljudje te potrebujejo, oziroma: Ljudje te potrebujemo tudi za naše invalidne, bolne in ostarele brate ter sestre. Toda, ali je to res? Ali ni resničnost popolnoma drugačna? Ali ne čutijo ravno bolniki,invalidi in ostareli da jih ljudje ne potrebujejo? Bolniki,ostareli in invalidi ne morejo več sodelovati na de- lovnih mestih; ljudje jih ne potrebujejo na organiziranih družbenih prireditvah,športnih in zabavnih, na raznih družabnih srečanjih, čeprav jih včasih povabijo,da so vsaj sim- bolično zraven. V resnici ljudje ne potre- bujejo ostarelih, bolnih in invalidov zaradi prostorskih, stanovanjskih in gospodarskih stisk. Zato bi radi ostarele, bolne in inva- lide oddali v domove, da bi tam poskrbeli zanje. In končno ostarelih, bolnih in invali- dov ne potrebujejo, kjer gre ljudem le za sebično iskanje osebne udobnosti in užitkov da bi si čim več privoščili in da bi imeli v življenju čim manj bremen. Ostareli in bolni pa so v breme,zato jih ljudje ne potrebujejo
Ali ni torej ravno nasprotno z geslom da- našnjega dneva: Ljudje te potrebujejo? - Ljudje te ne potrebujejo. Morda je to tudi vaš občutek, tudi vaša trda, žalostna, bri- dka in grenka, a žal tako resnična zavest.
Zato je toliko večjega pomena,da besedo, ki smo jo dali kot geslo za današnje sreča- nje, dobro premislimo, jo iskreno in iz pre- pričanja ponavljamo. Tisti, ki pravijo, da vas, dragi bolni, ostareli in invalidni bratje in sestre, ne potrebujejo, ne predstavljajo vseh ljudi. To ni ves svet in ne vse življe- nje,vsi ljudje ne mislijo tako. Vedno več je takih, ki zavračajo tako mišljenje in imajo čut za ostarele, bolne in invalide ter čutijo posebno ljubezen do njih.Tudi med mladimi je vedno več takih. Zavedajo se,da je od- rivanje invalidov, bolnih in ostarelih na rob človeškega življenja in družbe, odrivanje resnice o človeku. Tisti, ki to počenjajo, so ujeti v svoj majhen, sebičen svet, ki je tako varljiv in minljiv. Ker smo vsi na poti v ostarelost,če nas ne bo prej dohitela smrt, in ker smo vsi izpostavljeni nevarnostim, boleznim in invalidnosti, je toliko večjega pomena, da poznamo in sprejemamo celo- tno resnico o človeku.
Binkoštni praznik, z razodetjem Svetega Duha in njegovih darov kot dopolnitev ve- likonočne skrivnosti odrešenja, je hkrati razodetje drugega sveta in drugačnega gledanja na človeka in na življenje in s tem tudi na ostarelost, trpljenje in bolezen. Božja beseda v današnjem bogoslužju nam razodeva vso resnico in ljubezen Svetega Duha. V prvem berilu iz preroka Joela (Joel 3,1-5) zvemo,da je bil Sveti Duh obljubljen in dan vsem ljudem; nihče ni bil izvzet,tudi tisti ne, za katere bi ljudje pričakovali, da bodo izvzeti in ne bodo prejeli Svetega Duha. To pomeni,dragi bratje in sestre, da je tudi vam, ostarelim, bolnim in invalidom, obljubljen in dan Sveti Duh,da je vaš tola- žnik, da je za vas Duh moči,ljubezni in živ- ljenja.Zato je binkoštni praznik še posebno vaš praznik.
V drugem berilu iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,22-27) zvemo, da imamo v odrešenem stvarstvu upanje vsi, čeprav še čakamo na popolno razodetje odrešenja Upamo pa,da božji Duh deluje v nas in po- dpira našo slabotnost ter v nas moli. Tudi vam velja ta beseda apostola Pavla v pis- mu Rimljanom.
V evangeliju (Jn 7,37-39) pa nam vsem velja povabilo, naj pridemo k vstalemu Kristusu in pijemo živo vodo iz studencev Svetega Duha, da bi sami postali vir žive vode.
Ker vas torej Bog tako sprejema in obdarja ima beseda: Ljudje te potrebujejo, svoj nov in poseben pomen. Ne pravimo samo: Ljudje te potrebujejo,ampak vsi med seboj ponavljamo: Ljudje vas potrebujemo,mi vsi vas vse potrebujemo. Najprej zato,da nam oznanjate vso božjo resnico o človeku in ljubezen do njega in nas na to spominjate. Potrebujemo vas,da nas osvobajate iz za- prtosti v ta svet, iz zaprtosti v sebičnost in v iskanje samega sebe. Mi vas potrebu- jemo, da skupaj z vami živimo vso božjo resnico in božjo ljubezen, da delamo dobro in premagujemo sebičnost ter se tako os- vobajamo za vso resnico.
Kaj je vsa resnica? To,da potrebujemo drug drugega. Vsi potrebujemo Svetega Duha, vsi potrebujemo Boga in Marijino pomoč, ker brez Boga, brez Svetega Duha in brez Marijine pomoči ne moremo izpolnjevati svoje življenjske naloge.Zdravi potrebujejo bolne in bolni potrebujejo zdrave; nas vse Bog kliče, da drug drugemu pomagamo in delamo dobro. Naše srečanje potrjuje, da potrebujemo drug drugega, da iščemo in najdemo in imamo drug drugega, da se Bo- gu zahvaljujemo drug za drugega. Zahva- ljujemo se za to,da imamo Boga, da imamo Marijo in prijatelje med ljudmi. Tistim, ki so se danes izkazali kot naši prijatelji in so pri- pravili današnje srečanje,očetje frančiškani v Šiški, sodelavci v župniji in drugi pomoč- niki, vsem se za to iskreno zahvaljujemo.
Naša poklicanost, dragi bratje in sestre, je v tem, da živimo drug za drugega in drug drugemu pomagamo. Iz gesla: Ljudje vas potrebujemo, hočemo črpati novega pogu- ma in veselja. Božji klic nam vsem se torej glasi:Ljudje potrebujemo drug drugega.Naš odgovor v Svetem Duhu pa je, da hočemo delati dobro drug drugemu in drug drugega spominjati na vso resnico o človeku,tudi na to, da vsi potrebujemo Boga in da je Bog do nas dober in nam daje svojega Svetega Duha.«
Mnogi so ob teh besedah čutili težo vere - saj vera vliva upanje starejšim, ko stojijo pred smrtjo, brez spremljevalca, drugi brez domačih ali brez prijateljev. Hkrati trdno verjamem, da so doživeli vsaj malo pozor- nosti, uslugo, stisk roke, pogled. Živim v prepričanju,da Bog ob spodbudnih besedah in odprtosti z resnično tolažbo pripravlja veselje že na naši poti.

D. K.

Popoldne smo se pogovarjali o poklicanosti našega Prijateljstva, ki se kot mednarodno gibanje imenuje Bratstvo bolnikov in invali- dov. Križi in težave se zmanjšajo, če si jih delimo - če pa srečo delimo z drugim, se nam ta sreča še poveča.
Ta dan je bil res praznik za nas in za žup- nijo Čatež, saj je bilo v cerkvi celodnevno češčenje Rešnjega Telesa. Tudi mi smo šli v cerkev in ga častili z molitvijo in pesmijo. Ob zaključku češčenja pa smo se ponovno zbrali v cerkvi,kjer smo bili pri sv.maši.Med mašo so peli otroci iz Mirne peči, ki jih vodi njihov župnik Franc Levičar. Bili smo zelo navdušeni nad njihovim petjem in igranjem na kitare, zato smo jih povabili v župnišče, kjer smo nekaj pesmi tudi skupaj zapeli. Pozno v večer so bili z nami in nas razve- seljevali z lepim petjem. Hvala njim za tako lep večer!
Nedelja-Binkošti. Vrhunec našega srečanja je bilo romanje k Mariji na Zaplaz.Cerkev je bila polna kot redkokdaj. Invalidi in bolniki smo našli prostor ob oltarju. G. Miro in naš urednik sta z nami darovala sv.mašo. Tako samo bili z Jezusom in Marijo najtesneje povezani v evharistični daritvi. Tatjana pa se je v imenu Bratstva zahvalila čateške- mu župniku, da nas je že desetič sprejel pod svojo streho.
Kakor so se apostoli po prihodu sv. Duha spremenili in se počutili svobodne,da slavi- jo Boga, da govorijo o Jezusu in oznanjajo njegov evangelij in se niso več nikogar bali - nekako tako sem se tudi sam počutil, ko sem odhajal s tega srečanja.Tudi to je dar sv. Duha, če človek spozna svojo poklica- nost.
Stisk roke,pozdrav,morda solza - solza ve- selja in sreče. Tako smo se po kosilu pos- lavljali in razšli z željo,da se prihodnje leto spet vidimo.
Samo delček tega,kar se je dogajalo in kar sem sam doživljal na tem srečanju,sem po- skušal spraviti na papir. To kar čuti srce, pa vse na papir ne gre.
Bog plačaj vsem, ki so nam to srečanje in doživetja omogočili. Vsem prijateljem lep pozdrav! Vsem prijateljski pozdrav!

Tone Planinšek

Tako nam je zvenelo v dušah, ko smo se lepo sončno nedeljo zbirali pred župniščem v Stari Loki.
Uvodna molitev nas je usmerila k oltarju, kjer smo srečanje nadaljevali s sv. mašo. Ko smo podoživljali Kristusovo daritev,smo začutili vedno večjo povezanost. V vseh nas je bilo neizmerno veselje. Elizabeta je bila presrečna,ko so,po desetih letih, njeni prsti drseli po tipkah harmonija ob sprem- ljanju našega petja. Lepo je bilo prisluhniti sedeminosemdesetletni Micki, ko je z nav- dušenjem zapela: »Ko v družbo nebeško boš srca jemal...«
Ob božji besedi in njeni razlagi so se naša srca odpirala Bogu in mu izrekla svoj da. Vsak izmed nas je izrazil svoje prošnje, želje, zahvalo... Spomnili smo se tudi tistih ki se niso mogli odzvati povabilu na sreča- nje, in jih priporočili Njegovemu varstvu.
Po odpeti Marijini pesmi se je razvil živa- hen pogovor. Srce se je odpiralo srcu. Vsi smo se med seboj zbliževali. Spoznali smo nove ljudi in utrdili stare prijateljske vezi. Še posebno se je čutila sreča tistih, ki jim je malokdaj dano oditi z doma med prija- telje, kjer spoznaš, da nisi sam v trpljenju. V življenju nam je večkrat težko prenašati bolezen,osamljenost... Na tem srečanju pa smo začutili, da je vsak izmed nas v bož- jem načrtu nepogrešljiv. Ob slovesu smo si navdušeni zaželeli ponovnega snidenja.
Vemo, da je vse, kar prejemamo, dar ne- skončne ljubezni, zato tudi za ta dan, za to srečanje, Bogu hvala!

Marija, Romana, Martina

»Pridi,ljubi Jezus,pridi mi v srce,težko te že čakam, veselim se že.« Težko pričakovani dan prvega obhajila je bil za Andrejko res velik dan. Veselila, pričakovala in priprav- ljala se je nanj eno leto. Ko smo se lani na Mirenskem gradu srečali s starši in prijatelji prizadetih,si je ona iskreno želela,da bi pre jela Jezusa. Obljubili smo ji,da bo na priho- dnjem srečanju lahko šla k obhajilu. Stalno je spraševala, kdaj bo to srečanje.
Petega maja pa se nas je v Tolminu zbralo nad 40. In Andrejka je bila z nami. Bila je vznemirjena, zardela v lice, rahlo nemirna, pa vendar v globini zbrana in v srcu srečna Pri maši je prejela belo oblačilo, znamenje krsta, pa tudi znamenje čiste notranjosti in pripravljenosti, da bo boljša. Vsakomur je rekla oprosti, vsakogar je objela in mu zagotovila, da ga ima rada. Še prav pose- bno pa ima rada Jezusa, ki bo odtlej njen prijatelj v srcu, zato bo tudi bolj pridna. Zvečer je še dolgo pripovedovala domačim in teti, kaj je doživela, vsake podrobnosti se je spomnila, nikoli ne bo pozabila tega dneva. Drugi tudi ne. Ostal nam bo v spo- minu tudi kot spodbuda drugim, ki še niso bili pri obhajilu, in želja, da se kmalu spet srečamo.

Jože Mihelčič

Doživljam trenutke-velike in tople... rada bi jih napolnila z iskreno hvaležnostjo Bogu in ljudem;da,to so bili trenutki naših svetlih dni, polni razodetja, blagoslova, spoznanj, predvsem pa iskrene notranje harmonije in povezanosti...
Naše srečanje na Štajerskem (Sveta Trojica v Slovenskih goricah)-vsak dan znova nas je Bog nagovoril, vsak dan znova nam je Bog omogočil v svežini svoje Besede in re- snice nagovarjati drug drugega... iz trenu- tka v trenutek smo bili bolj močni, ker nas je Jezus obnavljal, svetil v našo notranjost s svojo polno, večno svetlobo... dajal nam je samega sebe - zato, da smo si mi lahko delili med seboj spoznanja o naši poklica- nosti,seveda z bogastvom Njegovega spo- ročila.
Veliko je bilo pričevanj. V njih smo bili vsi eno,vsi smo podarjali drug drugemu srečo, da se lahko pogovarjamo, se slišimo in se poslušamo med seboj. Doživljali in čutili smo resnico, da nas Bog kliče k sočloveku! V pogovorih smo prav zato drug drugemu dajali razodetja svojih življenj, okrepili smo skupna iskanja, "okopali" in "zalili" njivo na- še vere, upanja, ljubezni... Zdaj bomo laže hodili naprej, bolj pogumno bomo iskali, tr- peli,potrpeli... predvsem pa bomo osrečeni z Ljubeznijo ljubili življenje in ljudi!
Nekdo je rekel: »Velika doživetja ne potre- bujejo dosti besed, ker jim pravo vsebino daje najbolj trdna - večna Beseda.« Zato- naj ostane v varnem objemu Besede naše srečanje - skupno z enkratnim prazničnim dogodkom, ko je Jezus s svojim Kruhom prvič vstopil v dušo naše sestre in je tudi moč Svetega Duha po zakramentu birme uslišala njena iskanja, hrepenenja... Da, "to je bil dan, ki ga dal je Gospod" in z njim ožaril naše življenje, našo nadaljnjo pot upanja, darovanja - bivanja v Bogu!

Marjetka Smrekar

V nedeljo, 19.maja popoldne smo se v žu- pniji sv.Cirila in Metoda na Teznem v Mari- boru srečali bolni, ostareli in invalidni člani te mlade župnije. Srečanja se je udeležilo tudi nekaj bolnih prijateljev iz drugih krajev
Pričeli smo z molitvijo rožnega venca in sv. mašo; ob petih popoldne, že sredi popol- dneva, pa smo se na trati ob cerkvi zbrali tisti,ki smo vključeni v Bratstvo,da se spo- znamo, obnovimo in poglobimo prijateljske vezi, si izmenjamo svoje misli, poglede, da okrepimo duha skupnosti.
Na kratko smo tudi razmišljali o svoji pokli- canosti in iz vseh besed je zvenelo prepri- čanje, da smo vsi poklicani, da posebno, enkratno in neponovljivo obogatimo ta svet z nečim posebnim,enkratnim in neponovlji- vim. V vsem izrečenem smo zaslutili, kako lahko različno uresničujemo to svojo enkra- tnost, neponovljivost - poklicanost. Nekdo veliko moli,druga pa se spet čuti poklicana da pomaga otrokom iz okolice pri učenju, tretji se kljub svoji prizadetosti trudi biti svojemu zakoncu in družini vir veselja in sreče itd.
Skozi pogovore in izpovedi pa je bilo mogo- če začutiti tudi grenkobo razočaranja nad tisto vase zazrto množico ljudi, ki hodi ok- rog in ne vidi človeka (ne njegovih potreb, upanj ...), ne na levi, ne na desni.
Mislim, da bi se morali ob tem čutiti pokli- cane,da začnemo najprej pri sebi,v družini, župniji in povsod buditi in krepiti čut za bližnjega,za sočloveka in s svojim zgledom pripomoči, da se razodene spoznanje,da je prava sreča le v tem, če živimo in izgore- vamo za drugega.
Kasneje smo se pridružili zbranim župljanom v cerkvi. Bilo je kaj videti. Prostorna nova cerkev se je do zadnjega kotička napolnila z bolnimi in ostarelimi župljani in njihovimi spremljevalci.Prisrčno oblikovano bogoslužje med katerim je gotovo več kot sto teže bolnih zaprosilo in prejelo božjo pomoč (bolniško maziljenje), je obogatil domači cerkveni pevski zbor z dovršenim petjem in seveda občuteno podani nagovor stolnega župnika,ki je daroval in vodil to sveto dari- tev.Ta je s preprostimi besedami med dru- gim nakazal vrednost poslanstva vseh, ki se uresničujemo na križu trpljenja, in tudi tistih v njegovi senci. Srečanje se je izte- klo v sproščenem pogovoru in prigrizku v župnišču.
Za konec bi dodal,da je župnija sv.Cirila in Metoda po svojem obstoju in v svoji vital- nosti mlada župnija, čeprav je v teh nekaj letih zrastla v trdno skupnost. Po velikem odzivu sodeč,so tukaj uspeli prisluhniti zna- menjem časa in čutenju svojih bolnih ter ostarelih bratov in sester.
V času, ko iščemo ali le lenobno čakamo različna vidna znamenja božje pričujočno- sti - Ljubezni - je to srečanje gotovo bilo zelo vidno znamenje ljubezni.

Rastislav

V nedeljo, 19. maja smo se zbrali v župnijski cerkvi na Otlici še posebno tisti bolniki in ostareli,ki ne morejo sami v cerkev. Naj- večjo spodbudo za to srečanje nam je dal domači župnik Janko Kosmač. Poleg doma- čih bolnikov in ostarelih, bilo nas je okoli petindvajset, so se srečanja udeležili še gostje iz Postojne, Plav pri Desklah, odgo- vorni urednik Prijatelja ter pet študentov z Madagaskarja.Skupno nas je bilo okrog pet inštirideset. Pri dopoldanski sv. maši smo sodelovali tudi bolniki,ostareli,svojci in pri- jatelji ter drugi župljani, predvsem z darom za lačne otroke po svetu in za misijone. Gospod Jože nas je z lepo pridigo duhovno podprl in še tesneje povezal med seboj. Razpoloženje so poleg domačih pevcev po- večali še gostje z Madagaskarja. Sv.obha- jilo nas je okrepilo,da bomo mogli pogumno za Kristusom.
Po sv.maši je bilo skupno kosilo v župnišču Z nami se je pogovarjal prijatelj urednik o začetkih lista Prijatelj in o Prijateljstvu (Bratstvu) bolnikov in invalidov.
Popoldne smo se ponovno zbrali v cerkvi k šmarnicam, litanijam in blagoslovu. Nato je sledil koncert, ki so ga pripravili gostje z Madagaskarja s črnskimi duhovnimi in na- rodnimi pesmimi. Za te pesmi je bilo veliko navdušenje, kar je kazalo že po veliki ude- ležbi poslušalcev, zlasti pa po zavzetem sodelovanju.Prišli so tudi iz sosednih župnij največ s Črnega vrha.
To skupno srečanje nam bo ostalo še dolgo v lepem spominu. Zahvaljujemo se vsem,ki so ga pripravili, se ga udeležili in kakorkoli pomagali,zlasti za lepo sodelovanje in po- moč pri bolnikih in ostarelih ter kuharicam, ki so za nas lepo poskrbele. Srečanje je bilo lepo organizirano. Še lep pozdrav ure- dništvu in vsem, ki radi prebirajo Prijatelja.

Marinka Peljhan

Življenje je naše iskanje luči,
a dostikrat tavamo sredi noči,
zdaj k Tebi prihajam,
da blizu Ti bom...

Vsak izmed nas bi rad našel Kristusa, nje- govo luč,ki razsvetljuje človeka v trenutkih ko je potreben pomoči, ko je osamljen ali celo zapuščen.Toda popolnoma sami nismo nikoli. Kristus je z nami. Njegova navzoč- nost nam razsvetljuje težke trenutke živ- ljenja. Še posebno je navzoč tam, kjer se zberemo kot ena družina na romanjih ali srečanjih.
Tako smo se tudi letos na binkoštno nede- ljo, zbrali bolni, invalidi in ostareli iz škofje- loške in starološke župnije pri crngrobski Mariji. To srečanje je bilo za nas luč, ki smo jo iskali. Vemo, da je Kristus bolnim še posebej blizu in je z nami vedno, kadar ga potrebujemo.Kot ena velika družina smo se počutili pri sv.maši,ki jo je daroval p.Stane Bešter. Sveto daritev je pričela članica pastoralnega sveta z besedami: »Ali veš, da bližina kakšnega človeka lahko prinaša zdravje ali zaseje bolezen, ubije ali oživ- lja...?« Kako smo ji hvaležni za te besede! Dvigala so duha v naših srcih, dale duška našemu veselju. Prijetno ozračje pri maši je ustvarilo tudi lepo petje in nepozabna pridiga, ki je še posebej poudarila veliko ljubezen Boga do nas, trpečih. Prav zato je bila sv. daritev tako lepa, da bo vedno prisotna v naših srcih. Bila je luč našega velikokrat temnega življenja.
Svojo plemenito človečnost so nam zdravi bratje dokazali s tem, da so nam pripravili lepo bogoslužje, nam pomagali, da se je lahko čimveč trpečih bratov udeležilo tega srečanja. Ob zaključku smo prijetno kram- ljali pred cerkvijo ob okusnem prigrizku.
Prav zato se zahvaljujemo vsem, ki so po- magali pripraviti to, česar sami ne bi mogli. Posebna zahvala domačemu župniku An- dreju Glavanu in ŽPS Stara Loka in Škofja Loka.
To srečanje je bilo za nas res lepo, prisrč- no. V polnosti smo doživeli edinost,vsi smo bili eno: stari, mladi, zdravi in bolni!

Slavka Jereb

V senci templja sva s prijateljem videla sedeti samotnega slepega moža.
"Poglej," je rekel prijatelj, "to je najmodrejši mož v deželi." Stopil sem k slepemu, ga pozdravil in začela sva se pogovarjati. Čez nekaj časa sem rekel: »Oprosti, ker spra- šujem. Od kdaj si slep?«
»Od rojstva«, je odgovoril.
In vprašal sem ga še: »Katera je ta pot modrosti, po katere steze hodiš?«
Rekel je: »Astronom sem.«
Potem je z roko pokazal na svoje prsi: »Pro- učujem vsa ta sonca, lune in zvezde.«

Prevedla Darinka Slanovec

Zdrav človek težko napiše knjigo,namenje- no bolnikom, tako da v njej zares začutijo, da jih povsem razume. Zato se to najbolje posreči tistemu, ki je bil samo bolan ali je še in je doživljal vso težo bolezni in o tem veliko razmišljal;ki je znal v bolezni postati bogatejši in želi to omogočiti tudi drugim. Takšna je knjiga Antona Gotsa Sprejemam križ,ki je pravkar izšla v slovenskem jeziku.
Anton Gots je član reda kamilijancev, ki skrbijo za duhovno pomoč bolnikom v bol- nišnicah. Rojen je bil 1934 v Avstriji. Po študiju teologije in filozofije je bil zaposlen kot bolnišnični duhovnik. Od 1971 vodi Avstrijsko katoliško združenje bolnikov, od leta 1973 pa društvo Življenja vredno živ- ljenje za spodbujanje samopomoči telesno prizadetih v Avstriji. Je tudi pobudnik in duhovni vodja Vasi prizadetih Altenhof, ki so jo odprli 1978. Izdal je več knjig, name- njenih bolnikom. Za slovensko izdajo knjige Sprejemam križ je napisal uvod, v katerem je svojo knjigo predstavil takole:
»,Sprejemam križ’ je poročilo o mojih last- nih notranjih in zunanjih izkustvih v težki bolezni, ki je trajala skoraj leto dni in se je včasih zdela povsem brezizhodna. Majhna nesreča pri telovadbi v telovadnici je bila povod za dolgotrajno bolezen, pa tudi za toliko dogodkov, ki so tej bolezni sledili. Poškodovano koleno je bilo treba operirati. Operacija ni uspela. Pridružila se je zastru- pitev krvi, ki se je mesece pasla po mojem telesu in zaradi česar sem moral ostati v bolnišnici skoraj eno leto. V tem času so se skoraj vse moje notranje in zunanje ži- vljenjske navade postavile na glavo.Počasi so prišli na vrsto skoraj vsi glavni organi. Bil sem tako življenjsko ogrožen, da sem dvakrat doživel tudi klinično smrt in so me morali dvakrat reanimirati. Toda ni mi še bilo usojeno, da bi umrl! Moral pa sem - za svoje poznejše dejavnosti,ki jih je Bog za- me še predvidel - na lastnem telesu in živ- ljenju izkusiti meje svoje narave, tudi meje človeškega ravnanja in meje medicine in drugih znanosti. Vsega tega pa takrat, ko sem popolnoma tičal v tem,še nisem videl. Ko sem mesece in mesece ležal v postelji, nesposoben za kakršnokoli duhovno ali celo telesno dejavnost, izpostavljen telesnim bolečinam in tudi duševni nemoči, je moja dosedanja notranja in zunanja življenjska pot prehajala neopazno v novo življenjsko obliko, v nov način mišljenja in v novo osebnostno usmeritev. V meni je nastajalo nekaj drugega. Postajal sem drugačen. Ta proces spreminjanja je bil zelo boleč. Ko se danes oziram nazaj na ta proces, lahko marsikaj bolje razumem.«
O svojih notranjih in zunanjih doživetjih v leto dni trajajoči hudi bolezni govori pater Gots v tej knjigi.Kot sam pravi,pa knjiga ni namenjena samo bolnim, ampak bodo tudi mnogi »čisto zdravi« v njej videli potrditev svoje drže pred Bogom in našli mnoge ko- ristne napotke na svoji poti za Kristusom.
Knjigo lahko dobite tudi na uredništvu Pri- jatelja, stane pa 200 din.

M. K.

Še letos bodo v nekaterih velikih ameriških bolnišnicah začeli na rakavih bolnikih preiz- kušati novo zdravilo. Njegova znanstvena kratica je T.N.F. (tumor nekrosis factor, kar pomeni: tumor uničujoči faktor). Odkril ga je onkolog dr. Old s slovitega onkološ- kega centra Sloan Kettering v New Yorku. T.N.F. ima veliko uničevalno moč zoper rakaste celice in hkrati popolnoma nič ne poškoduje zdravih telesnih celic.
Laboratorijski preizkusi na živalih in človeš- kem tkivu so pokazali razveseljujoče učinke Že po enem dnevu so bile vidne spremem- be na tkivu, ki so ga zdravili s T.N.F.: ra- kaste celice so odmrle,zdrave pa so ostale popolnoma nepoškodovane. Vsa dosedanja sredstva kemoterapije zoper raka sicer uničujejo rakaste celice, vendar pa ovirajo in poškodujejo tudi zdrave telesne celice.
Seveda bo T.N.F. podvržen temeljitim pre- iskavam in je vprašanje,kdaj ga bo mogoče redno uporabljati.

Povzeto po Ljubljanskem dnevniku, 17.6.1985

Vse več je znanstvenih dokazov, da je preveč soli v hrani nezdravo. Najlažji način zmanjšanja porabe soli je,da omejimo pora- bo te snovi pri kuhanju.Težava pa nastane pri tem, ker ima hrana brez soli drugačen okus.
Angleška tovarna Ruthmol je izdelala na- domestek, ki ne vsebuje soli; hrana je bolj zdrava, njen okus pa je nespremenjen.

Odhajam. Močno zaprem vrata avtomobila in se pripnem. Preden prižgem motor,se iz- za vogala prismeji njen zguban obraz. Beli lasje obkrožajo drobne črte na obrazu, ki so jih zarisale skrbi.
Roka mi negibno obstane. Zastrmim se v prizor.
Starka drži v rokah hlebček kruha. Sama ga je umesila pri svojih osemdesetih letih, sama je zakurila v peči in ga spekla. Zdaj ga z obema rokama in z nasmejanimi očmi ponuja meni.
Svež, rumen hlebček posrka vase moj po- gled in moja čustva. Hranim se ob njegovi svetlobi, pijem svežino in se v duhu poklo- nim njeni ljubezni, s katero se je potrudila za menoj in mi zdaj poklanja del sebe.
Starka vztraja na vogalu hiše, a v meni je še vedno negibnost, ki jo skušam z veliko težavo premagati. Besede ne premorem. Odpnem trdno prižet pas,izstopim in sežem po kruhu. Res je tak,kot sem ga ocenila že od daleč; dišeč, topel, rumen.
Zakaj? Doma sem pripravila kruh za prazni- ke. Le zakaj jemljem ta hlebček iz starkinih rok? Brez njega bo videti prazna in siroma- šna.
A sonce na njenem obrazu močneje zažari, gube se povzpnejo navzgor, usta se raz- širijo v iskren nasmeh. Srečna je, ker sem sprejela njen dar. Z njim sem sprejela tudi vse tisto,kar sva si nekaj minut prej zaupali Med nama so se stkale drobne niti razume- vanja in zaupljivosti.
Počutim se eno z njo.Imam kruh -a ne samo kot hrano za telo, v tem kruhu je mnogo, mnogo več! V njem slutim vse skrbi, ki se zajedajo v dušo rahločutne starke, matere enajstero otrok; v njegovi svežini je simbol njene večno mlade ljubezni in dobrote...
V meni se nekaj premakne. Ganjena sem, a nočem pokazati solz, čeprav jih komaj požiram. Hvaležno brez besed pokimam in ponovim obred poslavljanja.
Danes sem srečna ob spominu na to doži- vetje. Plemenit in iskren namen starke me marsikdaj spomni, kako je treba dajati, spomni me pa tudi, da se moram še veliko naučiti, preden bom znala dano prav spre- jemati.

Angelca

Nasmeh nič ne stane,a veliko zaleže. Tisti, ki ga sprejme, obogati, ne da bi darovalca osiromašil. Traja samo trenutek, toda spo- min nanj večno ostane.
Nobeden ni tako bogat, da ga ne bi mogel sprejeti, in nobeden tako ubog,da ga ne bi mogel dati.
Ustvarja srečo v družini in je opora pri opravilih in občutljivo znamenje globokega prijateljstva.
Nasmeh daje počitek v utrujenosti,obnavlja pogum v omahljivosti,je tolažba v žalosti in dobra rešitev vsake bridkosti. A je dobrina ki je ne moremo kupiti,ne izposoditi,kajti ta ima vrednost samo v trenutku, ko jo daru- jemo. In če boste potem srečali koga, ki bi vam pričakovanega nasmeha ne znal dati, bodite tako radodarni,dajte mu vi svojega, zakaj nihče ni nasmeha tako potreben kot tisti, ki ga ne zna dati drugim.

P. Faber

prevedla Cvetka Muzlovič

Še vedno mi je v čudovitem spominu lepa nedelja,ki sem jo preživela ob trpeči sestri. Svoje doživetje hočem posredovati tudi drugim, zato sem se odločila, da ga vsaj v malem spravim na papir, kajti za vse sploh ne najdem pravih izrazov. Prisluhnite mi!
V kapiteljski cerkvi v Novem mestu smo imeli 9.junija veroukarji osmošolci zaključek osem letke. To je bil zame izredno lep dogodek, saj sem se skupaj s svojimi sošolci zahva- lila za vse milosti, ki sem jih v teh osmih letih prejela pri verouku. Toda dan s tem še ni bil popoln. Po kosilu se nas je pri so- sedovih zbrala majhna skupinica, od tam pa smo odšli na obisk k invalidki Faniki Koštomaj v Orešje. Pot do nje je bila zelo prijetna. Vse okoli nas so nas pozdravljali hribi in grički, ki jih je po jutranjem deževju s svojimi žarki obsipavalo čudovito sonce. Prevzela me je ta lepota narave, saj mi je vsako drevo,vsak listič in še posebej petje ptic govorilo o neskončni ljubezni in dobroti našega Stvarnika.
Tako se nam je prav kmalu na vrhu hriba med drevesi prikazala streha, pod katero prebiva naša dobra sestra Fanika. Obču- dovali smo njeno majhno, a zelo prijetno hišico. Še bolj pa smo kasneje občudovali njo, ki v svoji plemeniti duši nosi veliko bo- gastvo. Ko smo vstopili,nam je odkrito po- vedala, da nas zaradi slabega vremena ni pričakovala. Zato pa je bilo njeno veselje toliko večje. V njeni izbici, ki je bila polna rož, smo opravili tudi sveto daritev,ki jo je vodil vikar Stanislav Matičič. Bog je govoril vsakemu posebej in tudi mi smo imeli marsi kaj povedati.Pri petju se nam je med mašo pridružil tudi zbor ptic, ki so celo popoldne spremljale naš pogovor. Po končani maši nam je ob malici in prijetnem kramljanju popoldne hitro minilo. Morali smo se poslo- viti. Na poti domov pa smo se ustavili še pri mlajši invalidki Vidi Pajk v Šmarjeti. Tudi ona je bila presrečna,kar nam je govoril že njen pogled.
Domov smo se vrnili drugačni, kot smo od- hajali. Vrnili smo se bogatejši, kajti srečali smo se z živim Kristusom,ki voljno prenaša svoj križ. Zvečer nisem prišla prazna pred Gospoda, kajti imela sem mu veliko pove- dati. Zahvalila sem se mu,da sem ravno ob zaključku osemletnega veroučnega šolanja preživela tako lep dan.
Ob koncu pa želim vsem trpečim bratom in sestram, da bi vdano nosili svoj križ, ki jim ga pošilja Kristus. Želim, da pod njegovo težo ne bi nikoli omagali, temveč da bi ga nosili zvesto, kot ga je nosil Križani.
Ostanimo vedno povezani pod Marijinim plaščem ljubezni!

Vlasta Kovačič

Dnevi, v katerih ni sonca ne svetlobe in toplote, mi spomin zdrvi do Tebe, Gospod. Nate se spomnim, kadar zagledam človeka ki trpi pod križi, težavami... Obenem pa pomislim: Kako srečni so lahko ti ljudje, ker pomagajo nositi križ Tebi. In to je največja sreča-in sreča,ki osrečuje dušo slehernega
Pomagati je velik dar. Pomagati sočloveku, a pomagati Jezusu je najlepši zaklad.Prav- kar se izteka leto duhovnih poklicev in za- kaj bi - dragi bratje in sestre - vseh svojih težav ne darovali za rast duhovnih pokli- cev,ki so našemu svetu tako zelo potrebni
Kako lepo je, če si v današnjem svetu lju- bljen, a še lepše je, če znaš ljubezen tudi dajati. In ravno od vas, dragih bratov in sester,se lahko mi naučimo ljubiti, ljubezen dajati sočloveku, jo posredovati tistim, ki po njej še hrepenijo; vsem,ki so izgubljeni, ki blodijo v temi, prižgimo luč, rahlo lučko ljubezni, ki jih bo pripeljala na POT, kjer bodo spoznali pravo LJUBEZEN.

Helena Sajovec

Z božjo pomočjo se vam oglasim, saj se že nekaj mesecev nisem. Oprostite mi. Temu so vzrok bolezen in neusmiljena smrt, ki je vzela življenje moji dragi materi. To mi je še bolj uničilo živce in težko se potolažim. Edino to me tolaži, da je bila pač takšna božja volja in ljubega Boga prosim, naj ji da sveta nebesa. Tudi druge težave imam. Sestra je bolna in ne more več skrbeti za- me, v dom me pa tudi ne sprejmejo. Dosti- krat mi je dolgčas, le priljubljenega Prijate- lja rad berem, kadar mi bolezni dopuščajo. Iz srca se vam zanj zahvalim. Ko ne bi bili tako daleč, bi vas prosil, da me obiščete, ker sem zelo zapuščen. Nihče me ne obi- šče, jaz pa ne morem iti nikamor. Vse vas najlepše pozdravljam! Ob mamini smrti vam,dragi Franc, izrekamo iskreno sožalje. Obenem prosimo Boga, naj ji podari svoj mir,vam in sestri pa vse tiste milosti, ki jih potrebujeta za premagovanje vsakdanjih težav. Ko že mi ne moremo na obisk, vas obišče in razveseli vsaj Prijatelj. Upajmo, da se bo tudi med sosedi našel kdo,da bo kaj pomagal ali vsaj krajšal čas.

Po dolgem času se spet oglasim in vam želim obilo zdravja in veselja, več kot ga imam jaz. Pet tednov sem bila v bolnišnici na operaciji zaradi sive očesne mrene. Vem,da je še težje za tiste,ki imajo zeleno očesno mreno. Tudi jaz še trpim, ker še ne vidim dobro, upam pa, da se bo vid še kaj izboljšal, če ne, bom morala pač potrpeti. Muči me, ker ne morem toliko pisati kot bi rada. Nihče ne ve, kaj ga čaka, tudi vi ne. Mogoče ste danes zdravi in živi,jutri pa že lahko pride bolezen ali smrt. Ne veste ne ure ne dneva. Morda koga lahko doleti kaj takega kot mene ali pa kaj drugega. Po- trpeti bo treba tako, kot trpim jaz že kar dvanajst let.Kako dolgo bo še to trajalo,ve le ljubi Bog.Mogoče bo hitro minilo,mogoče ne, nič ne vemo, kaj koga čaka.
K meni pridejo bolniki,ki še lahko hodijo.Ker so verni, bi radi dobili kakšen rožni venec za spomin. Pa kaj,ko se tako težko dobijo.
Vse sodelavce Prijatelja lepo pozdravljam! Prav zato, ker ne vemo, kaj nas še čaka, se moramo truditi,da dobro preživimo vsak dan, to se pravi, čim bolj krščansko. Tako bomo najbolje pripravljeni tudi za jutrišnji dan,ki je še negotov,če ga bomo sploh do- čakali. Draga Lojzka, posebno razveseljivo v vašem pismu je, da vas obiskujejo drugi bolniki. Vi si imate največ povedati in tudi najbolje razumete drug drugega. Koristno je,če ob takem srečanju tudi kaj pomolite, morda kaj duhovnega preberete in se o tem pogovarjate. Tako bodo prijateljske vezi postajale bolj globoke in pristne. K temu vas hoče spodbujati tudi Prijatelj v kotičku Bratstvo bolnikov in invalidov živi, pa z vašimi pismi in drugimi prispevki.

V bolezni so me tudi drugi kdaj obiskali,toda najbolj zveste so bile moje štiri prijateljice Ana, Olga, Helena in Marica.
Hodile smo skupaj tudi v šolo. V puberteti sem zbolela,toda one me niso pozabile. Ko so me obiskovale, sem tudi jaz skušala biti obzirna, da nisem preveč tarnala in tako smo se marsikaj pogovorile. To mi je veliko pomenilo. Seveda so starši, sestra in brat skrbeli zame, toda lepo je,če imaš tudi pri- jatelje, oziroma prijateljice. Tudi sedaj, ko sem v domu upokojencev, so pozorne do mene, čeprav so poročene in po službah. V njihovih težavah sem jih tudi jaz skušala razumeti in po možnosti kaj svetovati. Od- kar sem v domu,sem bila vedno pripravlje- na pomagati vsem, če ne morem drugače, pa vsaj s prijazno besedo. Hvala vam za spodbudno pismo,draga Ma- rija. Ob priznanju,ki ga dajete domačim, ko skrbijo za vas v bolezni, zaslužijo besedo pohvale tudi zveste prijateljice. Ne smemo prezreti,da je za pravo prijateljstvo potre- bno obojestransko razumevanje,spoštova- nje in ljubezen, saj moramo biti pripravljeni na izmenjavo dobrin.Lepo vas pouči angle- ški pregovor,ki pravi:»Prijateljstvo pomnoži veselje in razdeli tegobe.«

Bogu in našemu duhovniku Janezu Kržišniku se iskreno zahvalimo za daritev sv. maše na domu.Bil je to naš najlepši družinski pra- znik. Tako lepa so doživetja s Kristusom v družinskem krogu. Preskromna je beseda hvala za tako velik dar,ki nam ga daje Bog kajti daritev sv.maše je največji dar -Bogu se zahvaljujemo in darujemo. Darovati pa pomeni izročiti se Bogu kot je to storil Je- zus na križu, ko se je popolnoma izročil v roke Očetu.
Prisrčen pozdrav vsem sodelavcem v ure- dništvu in prijateljem. Dragi Prijatelj!
Po dolgem času se ti zopet oglašam. Ne mo- rem zadržati v sebi veselja, ki sem ga do- živela 9. junija. G. vikar s Kapitlja je tukaj opravil sv. mašo.
Ko sem gledala in premišljevala, da je moja siromašna hišica postala prizorišče Kristu- sove daritve, me je tako ganilo, da nisem mogla zadržati solz, posebno tedaj, ko je mašnik izrekel prošnjo za vse pokojne iz te hiše. Lepo je tudi pridigal in peli so, kot bi bili v cerkvi.
Vse,kar je lepega,hitro mine.Tudi to nede- ljsko popoldne je prehitro minilo. Zdelo se mi je,da je bila prej noč kakor druge dneve Zelo sem hvaležna g. vikarju, M. Lojzetu, ki ga je pripeljal in vsem, ki so prišli z njim. Kaj pomeni sv. maša za nas, ki smo prikle- njeni na posteljo,ve tisti,ki to skuša. Dragi moji sotrpini,molimo in darujmo trpljenje za tiste, ki bi k maši lahko šli, pa jim sv. maša ni mar.
Mnogo lepega in veselega sem doživela v osemnajstih letih svojega trpljenja,kar go- tovo ne bi,če bi bila zdrava. Hvala Bogu za vse, tudi za trpljenje. On že ve, zakaj je to dopustil. Kar Bog stori, vse prav naredi. Hude so moje bolečine. Koliko trpim, vem sama,pa On, ki biva nad nami. Kljub vsemu sem bolj srečna in zadovoljna kakor marsi- kdo, ki je zdrav in ima vsega dovolj.
Na koncu prav lepo pozdravim vse trpeče in sodelavce Prijatelja, posebno novega urednika, želim mu blagoslova in mnogo uspeha. Bog z Vami! Vajinemu trpljenju,kar ste bile deležne milo- sti sv.maše na domu,draga Filica in Fanika se pridružujemo tudi mi. Po svoje osvetlita resničnost slovenskega pregovora: »Kdor ni užil žalosti, ne zna ceniti veselja.« Pismi objavljamo, da bodo spodbuda tako bolni- kom, da bodo za to prosili, duhovnikom pa, da bodo takšne prošnje radi uslišali.

Pozdravljam vas z najlepšim pozdravom: Hvaljen Jezus! Tukaj nimamo tega pozdrava ker živimo ljudje različnih narodnosti in ver Upam, da se me še spominjate iz ljubljan- ske bolnišnice, kjer sem se zdravila od 10. februarja do 9. marca. Ko ste nas bolnike obiskovali in nam prinašali Jezusa, sem bila do solz ganjena, saj si tega nisem mogla predstavljati.Zopet sem se spomnila svojih mladih let,ko sem bila članica Marijine dru- žbe v župniji Sv.Križ (Podbočje). Zelo rada sem brala Bogoljuba in druge liste. Vojna vihra nas je razpršila in jaz sem se znašla v Banatu. Imam tri sinove,dva sta v Boro- vnici, eden pa je tu z menoj. Vsak ima že svojo družino. Zadovoljna sem, ker so vsi zelo dobri in me imajo radi.
Prosim vas,da mi Prijatelja pošiljate po po- šti, saj ga od takrat, ko sem se z njim se- znanila v bolnišnici,zelo rada berem. V tem daljnem kraju mi bo pomenil mili glas iz roj- stnega kraja.
Prisrčno vas pozdravlja Dobro se vas še spominjam s prvega sre- čanja z vami v bolnišnici, draga Antonija. Vesel sem bil, da ste tako dobro ohranili domač dolenjski naglas in vero. Hvala tudi za vaše prijazno pismo. Želim, da bi vam Prijatelj res prinašal košček domovine, da boste tako še bolj povezani z bolniki doma

Marjan je že dolgo rad videl Vesno, a se ji tega ni upal povedati. Zato ji je pisal in jo prosil, naj mu čimprej odgovori,če ima tudi ona njega kaj rada.
Vesna je pohitela na pošto in vprašala ura- dnika, koliko stane telegram.
»Deset besed, sto dinarjev,« je bil uradnik kratek.
Naslednjo uro je Marjan prejel telegram z vsebino:Imam imam imam imam imam imam imam imam imam imam.
Starejša gospa zboli, tako da ne more v nedeljo k maši. Zato pošlje v cerkev svo- jega moža. Ko se ta vrne, ga vpraša:
»No,si bil pri maši?« - »Mhm,« zagode mož
»Ali je bilo lepo?« - »Mhm.«
»Ali je bilo kaj pridige?« - »Da.«
»Res? O čem pa je govoril duhovnik?«
»O grehu.«
»In kaj je povedal?« - »Bil je proti.«

V letih 1970-1971 so na pobudo Obalnega sveta sprejeli prve najpomemb- nejše odločitve, sklepe in stališča,na podlagi katerih so začeli graditi novo bolnišnico. Osnovni namen je bil združiti razdrobljene oddelke bivše Splošne bolnišnice Koper, ki so še vedno raztreseni od Ankarana do Pirana, nameščeni pa v nefunkcionalnih prostorih. Zaradi finančnih težav so se odločili, da bo delo potekalo po stopnjah, tako bi upošte- vali pri selitvi oddelkov razmere v starih lokacijah. V prvi stopnji so preselili kirurški oddelek (1.12.1982), delno rentgen, labo- ratorij,centralno sterilizacijo in druge para- medicinske službe ter poliklinične dejavno- sti za kirurgijo in interno medicino. V drugi stopnji pa so preselili interni oddelek iz Ankarana (29.11.1984). Nadaljnje stopnje predvidevajo preselitev oddelkov iz Kopra (ginekologija-porodništvo in otroški oddelek) in oddelke iz Pirana (infekcijskega,otorino- laringološkega in okulistiko).Pri tem je treba hkrati preseliti specialistično ambulantno dejavnost, kuhinjo, pralnico.
V novi bolnišnici je 115 kirurških,120 inter- nističnih ter 10 postelj za intenzivno tera- pijo in 6 v tako imenovani koronarni enoti ter 14 dializnih mest. Poliklinično delo ob- sega specialistično obravnavo kirurških in internističnih pacientov.Hkrati deluje rent- genološka ambulanta, laboratorij, fiziote- rapija. Organizirana je urgentna služba z ekipo za sprejem in obdelavo.
Kirurški oddelek ima za operativne posege na razpolago 6 operacijskih dvoran (3 za urgenco)in prostor za malokirurške posege Formiran je endoskopski kabinet in kabinet za ugotavljanje srčne zmogljivosti. Labora- torij je centralnega obalnega pomena,kakor tudi rentgenološka služba.
Ker so oddelki še vedno razdrobljeni (Ko- per, Izola, Piran), si zdravstveni delavci in tudi občani prizadevajo za združitev v novi bolnišnici. Spričo splošne finančne krize to verjetno ne bo tako hitro. Vendar je njena preselitev nujna, kajti vedeti je treba, da je koprska hiša zelo stara.
Skupno število postelj v sestavi TOZD Splo- šne bolnišnice Izola je 483. Lani so sprejeli na zdravljenje 14.701 pacienta, v speciali- stičnih ambulantah so jih pregledali 89.494, hemodializo so opravili 5.890-krat. Dodati je potrebno še veliko opravljenega dela v anesteziji, rentgenu, laboratoriju, transfu- ziji, fizioterapiji, patocitologiji, radioizotop- nem kabinetu in lekarni.
V Splošni bolnišnici Izola je zaposlenih 666 delavcev, od tega 68 zdravnikov.
Uspešno delo ni odvisno samo od prostorov, opreme in kadrov, ampak tudi od dobre or- ganizacije; ta pa spričo razdrobljenosti ne more biti najboljša.Upati je,da se bo grad- nja nadaljevala in bodo končno vsi oddelki pod isto streho.
Obiski v novi bolnišnici so dovoljeni ob tor- kih in četrtkih od 15.do 16.ure,ob sobotah nedeljah in praznikih pa od 14. do 16. ure. Obiski pri otrocih so možni vsak dan; infor- macije o pacientih pa svojci lahko dobijo tudi vsak dan od 11.do 12. ure. Duhovnik pri- haja v bolnišnico vsak ponedeljek od 15. ure dalje; po potrebi pa ga lahko pokličete v žup- nijski urad Izola,Trg pri bolnišnici 4,tel.066/23- 069, ali pa v župnijski urad Strunjan,Strunjan 141, tel. 066/73-215.

Prispevke za št. 5 pošljite do 20. avgusta 1985

Naslovna stran: foto F. Letonja.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 50 din, naročnina za leto 1985 300 din (podporna 600 din), za inozemstvo 700 din (dodatek za letalsko 400 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka