Kako lepo je govoriti o križu in trpljenju. Celo opevati je lahko križ. A ko ga je treba nositi, velikokrat odpovemo.
»Sramota križa« ostane nedoumljiva,do- kler ne razumemo ali skušamo razumeti Križanega. Moja Ljubezen je križana. Be- sede sv. Ignacija Antiohijskega. Koliko vsebine je v tem stavku, kako globoka misel!
Saj gre za ljubezen. To mora biti vsebi- na mojega življenja. Ko bi mogel v res- nici reči s sv.Pavlom: »Meni je življenje Kristus!« In če bi mogel povezati Pavlo- vo in Ignacijevo besedo,bi laže razumel to nenehno vprašanje: zakaj trpljenje.
Noben modrijan še ni nanj odgovoril. Trpka skrivnost. Tudi nam kristjanom ostaja skrivnost,ker je skrivnost greh in z grehom Bog in njegova svetost. Tudi mi smo v nevarnosti, da iščemo križ le za dekoracijo.
Postni čas in zlasti véliki petek odpirata vrata v ta skrivnostni svet, ki so ga najbolj globoko doumele mistične duše. Terezija Velika je prosila: »Ali trpeti ali umreti.« Magdalena Paciška je šla v še bolj drzno prošnjo: »Ne umreti, trpeti.« Frančišek je pod križem začel svojo evangeljsko pot in jo hodil v ljubezni do Križanega tako daleč, da je na gori Al- verno dobil odtise križanega Kristusa - svete rane. Prvi zgodovinsko izpričani stigmatik. To so prevelike duše za nas navadne zemljane.
In vendar je tudi nam naložen križ. Ne- katerim vidni križ bolezni in telesne one moglosti. Drugim skriti križ, ki je včasih bolj boleč od vidnega. In za vidnega imamo celo človeško tolažbo. Za nevid- nega ostane samo tabernakelj.
Končno bi zahtevali herezijo - zmoto, če bi zahtevali krščanstvo brez križa. Kristusova beseda je jasna: Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan zadene svoj križ na svoje rame in hodi za menoj!
Morda se najgloblje dokopljemo do skri- vnosti osebnega križa, če se oklenemo misli, da nas Bog potrebuje. Na véliki petek je bil svet odrešen.Za vse je do- volj milosti. A da se te milosti delé, je treba še trpljenja. Véliki petek se mora nadaljevati.
Zato nas Bog potrebuje. Kristus je po- veličan. Neprestano na naših oltarjih proži svoje roke nebeškemu Očetu in neprestano ponavlja: »Oče,odpusti jim, saj ne vedo,kaj delajo!« Toda Kristus ne more trpeti. Potrebno je pa še trpljenje Zato nas potrebuje, ker imamo telo in dušo,ki sta trpljenja zmožna.Zato prosi:
Da bi v nas nadaljeval svoj križev pot On sam!
Kristus noče občudovalcev,ampak posne- movalce. Torej: križ na ramo! Vsak dan!

F. S.

Dragi prijatelji!

Najprej iskrena hvala vsem za voščila in dobre želje tako v osebnem življenju kot pri urejanju Prijatelja,da bi napredovali. Prav tako Bog povrni vsem dobrotnikom ki s svojimi darovi pomagate, da je list brezplačno dostopen tudi tistim, ki sami ne morejo poravnati naročnine. Ceno smo morali žal povišati kot drugi listi, o čemer obveščamo na 28. strani.
Šele v tretji številki lani smo napovedali da je novi glavni urednik Branko Jan, čeprav je že prej opravljal vsa tehnična dela pri prenovi Prijatelja. Kar prehitro pa se je 9.januarja vrnil v Argentino.Ko mu izrekamo iskreno zahvalo za vestno delo in učinkovito pomoč,mu želimo obilo božjega blagoslova na novem delovnem mestu, za kar bomo tudi sami prosili,saj ostanemo povezani v Kristusu.
Vsaj sedaj naj vas spomnimo, da je ja- nuar mesec verskega tiska. Geslo: Be- seda-Kruh-Življenje-naj v evharističnem letu ostane navzoče v nas, da bi nas spominjalo, kako so nam te vrednote dragocene, saj brez njih ni zemeljskega življenja, ni duhovnega zorenja in tudi ne življenja z Bogom.
Prijatelja bodo letos priporočale kapeli- ce in umetnine Stanke Glavan, ki slika z nogo. V notranjosti ne bo večjih spre- memb,razen nekaj rubrik,ki naj nas spod- budijo h krščanskemu služenju v župniji (Diakonija) in povezanosti z misijonarji (Iz misijonov). Če se kdo ne znajde v množici pravnih predpisov,mu bo skušal svetovati Pravni kotiček.
Prizadevanje uredniškega odbora pa bo lahko plodno le, če boste tudi sami povedali, kaj vam je (ni) všeč, oziroma česa si (ne) želite. Pišite nam! Iskrena ocena (kritika) nam bo več povedala kot samo pohvala.

Uredništvo

Ali ni iskanje sreče poglavitno človeko- vo prizadevanje? Ali sploh moremo kaj storiti, ne da bi, zavestno ali nezavest- no, šli za srečo? »Po hribih, dolinah za tabo hitim.« Za kristjana je cilj jasen: sreča. Na zemlji sreča ne more biti po- polna, pač pa v Bogu. Ta nas osrečuje na svetu kot Previdnost. K nam prihaja po Besedi, ki je Jezus Kristus. Ta nam pošlje svojega Svetega Duha,ki je duša Cerkve.Kot kristjani rastemo po razodeti božji besedi, zakramentih. Z Bogom se pogovarjamo v molitvi. Lahko računamo na zasluženje svetnikov. Prav posebej se nam Kristus oglaša po ubogih. Krist- jan je srečen, ker ni nikoli sam, nikoli ni sirota, brez očeta in matere, brez bra- tov in sester.
Srečo nam bi moralo prinesti vsako sre- čanje s Kristusom. Spomnimo se Jezu- sovih srečanj z apostoli, z ženo ob Ja- kobovem vodnjaku, z Nikodemom, s ce- stninarjem, s Savlom na poti v Damask. Vendar veren kristjan ne more dvomiti, da se morajo zanj vsa srečanja s Kris- tusom končati z velikim srečanjem v evharistiji. Evharistija je srce Cerkve, iz katerega vse prihaja in kamor se vse vrača.
V evharistiji Kristus osebno,kot hrana in pijača,sprejme vsakega,ki hodi v življe- nju po njegovi poti. Vse tiste, ki hočejo napredovati, kot tudi one, ki se čutijo naveličane,negotove, nesrečne.»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil« (Mt 11, 28).
Ko je dal Gospod Jezus na véliki četrtek presveti zakrament, je bil vesel, ko je s kruhom življenja osrečil apostole. In kako prisrčno se je za to zahvalil nebe- škemu Očetu. Oče osrečuje Sina, Sin osrečuje Očeta, v ljubezni se drug dru- gemu izročata. In Sin se v ljubezni Sv. Duha izroča svojim vernim: človek je po- stal, njihova hrana hoče biti. Mu gremo z veselim upanjem naproti? Se priprav- ljamo, da ga čim lepše sprejmemo? O apostolih je rekel, da so že čisti, samo prah jim je izmil z nog. Bog daj, da bi tudi o nas lahko enako rekel.
Nikoli ne bomo srečni, če bomo mislili le na svojo srečo.Evharistija se ne sme pri nas ustaviti. Daje nam življenje, ki bo življenje tudi za druge. Evharistija ni le vez med človekom in Bogom,ampak tudi vez edinosti in bratstva med ljudmi. »Ker smo deležni istega kruha, smo eno telo« (1 Kor 10,17). "Kaj je (posvečeni) kruh? Kristusovo telo.Kaj postanejo tisti ki se obhajajo? Kristusovo telo. Zares, kot je za kruh potrebno mnogo zrn, ta- ko se tudi mi medsebojno združimo s Kristusom. Ne hranimo se eni od enega telesa in drugi od drugega različnega, ampak vsi se hranimo od istega telesa". (Sv. Janez Zlatousti).
Evharistija je največji dokaz,da Bog člo- veka ljubi,za človeka pa najboljše sred- stvo, da ljubezen Bogu vrača. Ni sreče brez ljubezni. In kaj je evharistija, če ni šola ljubezni, torej tudi šola sreče!

S.B.

Dragi Prijatelj!
V bolečini se zatekam k vam.Želim vam povedati, obhajajo me slabe misli in strah, da bom pogubljena. Kako naj se tega rešim? Kaj mi je storiti? Če vam je le mogoče, svetujte in pomagajte mi, da bom našla smisel življenja. Dragi vsi skupaj!
Lepo pozdravljeni. Doma je hudo. Se precej kregamo. Kako naj se rešim po- gube? Se mi skoraj nič ne da.Imam sla- be misli. Kako naj se jih znebim? Kje je rešitev? Včasih je tako hudo, da bi naj- raje videla, da bi me nikjer več ne bilo. Srečnejši sta moji sestri,ki vesta, zakaj živita... Strah pred pogubljenjem ima lahko raz- lične vzroke. Lahko je posledica eno- stranske, nekrščanske ali neevangelj- ske vzgoje,saj prikazuje Boga samo kot zahtevnega in neizprosnega Sodnika, ki hudo kaznuje človeka zaradi njegovih grehov in zato ni usmiljen. Takšna po- doba Boga je, žal, še vedno navzoča pri nekaterih kristjanih, ki slabo poznajo pravo podobo Boga, kot jo je razodel Jezus v različnih evangeljskih prilikah, npr. v priliki o izgubljenem sinu (Lk 15, 11-32). Še bolj jasno podobo Boga je razodel Jezus s svojim osebnim odnosom do ljudi,zlasti do grešnikov in trpečih. - »Kdor vidi mene, vidi Očeta« (Jn 14,9). V pogovoru z Nikodemom je Jezus izrekel besede, ki morajo pregnati iz nas vsak dvom o božji ljubezni do nas (grešnih ljudi): »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče,kdor veruje vanj, ne po- gubil,ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet rešil po njem« (Jn 3, 16- 17). Vzrok za slabe misli je lahko tudi slabo telesno počutje. To pa nastane, če je človek telesno (dlje časa) bolan, če ga mučijo kronične bolezni in bolečine,če ima pre- bavne motnje ali starostne tegobe ipd. V takšnem primeru mora človek poiskati primerno zdravniško pomoč, da si olajša bolečine, kolikor je mogoče. Tako bodo tudi misli in občutki postali boljši.
Slabe misli so značilne tudi za bolj črno glede značaje ali ljudi, ki so odraščali ali pa še živijo (Teja) v slabih med- človeških odnosih. V tem primeru gre za splet več vzrokov, ki jih ni lahko niti odkriti niti odpraviti brez velikih osebnih naporov in brez pomoči drugih ljudi.
Proti črnim mislim se je treba boriti.Naj- prej je dobro,da ugotovite kdaj,ob kak- šnih priložnostih te misli nastajajo. Koli- kor je le mogoče,se tem,zlasti zunanjim vzrokom, kot je npr. prepir, izogibajte. Če doživite krivično besedo ali obsodbo se skušajte o tem mirno in brez očitkov pogovoriti. Če ste vi komu rekli žaljivo besedo, se čimprej opravičite in iščite spravo. Vsekakor prosite v molitvi Je- zusa, da vam da milost, da boste mogli vedno znova vsem ljudem odpuščati.Le tako bo prišel v vašo dušo mir, čeprav bo morda okrog vas nemir ali prepir.
Človeku je lahko v veliko pomoč tudi pogovor z osebo,ki ji zaupa svoje bole- čine, stiske in skrbi. Največjo pomoč in oporo za prenašanje vsega težkega, to je vsega, kar se ne da spremeniti, pa najde človek v zaupnem pogovoru z Jezusom. Ta nas vabi: »Pridite k meni vsi,ki ste utrujeni in obteženi,in jaz vas bom poživil« (Mt 11,28).- Zelo koristno je za človeka, če gre večkrat k spovedi in se o svojih težavah pogovori z duho- vnikom, ki mu more zaupati. Največja moč za nas kristjane pa je sv. obhajilo. Kdor uživa Jezusovo telo, ima v sebi »življenje«.
Vprašanje o smislu življenja je gotovo najpomembnejše življenjsko vprašanje. Človeku se ponujajo različni odgovori. Kristjani iščemo smisel življenja v prija- teljstvu z Jezusom,ki nas s svojo bese- do in zgledom uči, da je največja zapo- ved ali smisel življenja-ljubezen. Jezus nam je naročil in dal zgled, da se bomo z odpuščanjem usposobili celo za ljube- zen do sovražnikov (prim. Mt 5,20-48). Do takšne krščanske ljubezni pa človek ne more priti brez poglobljene molitve in sv. obhajila,ki nas napolnjuje z Jezu- sovo ljubeznijo. - Smisel kristjanovega življenja je torej ljubezen.-Če čutite,da v vašem okolju ni človeško toplih odno- sov, če živite v ozračju sovražnosti, se vprašajte, če vas morda Jezus ne vabi k temu, da bi prek vas medsebojni od- nosi postali bolj človeški in s tem tudi bolj krščanski. Vsak kristjan je poklican v življenje zato, da bi, kot pravi molitev sv. Frančiška Asiškega, postal »orodje miru«. - Mir, ki ga je prinesel na svet Jezus, božji Sin, nas osvobaja nemira slabih in črnih misli ter nas uvaja v pra- vo,smiselno življenje prijateljstva z njim in z vsemi ljudmi.

vaš Prijatelj

Pred nedavnim je v prometni nesreči iz- gubil življenje tudi fant, najstnik, o ka- terem so ljudje v njegovem okolju znali povedati marsikaj slabega: kradel nam je, delal škodo, kjer je mogel, je kakšno zagodel. Zato niso niti žalovali za njim. Mnogi so bili celo zadovoljni, da so se znebili nepridiprava. Gotovo pa se je malokdo vprašal, zakaj je ta fant prišel na tako pot in kako bi mu moralo prav okolje pomagati, da bi krenil z nje. To misel dobro osvetljuje naslednja pripo- ved laične misijonarke,učiteljice v ZDA.
Na naši osnovni šoli je bilo v vsakem razredu po 30 učencev. Le jaz sem jih imela več kot 35. V 1.b razredu so imeli posebne težave z učencem,ki je bil ve- lik malopridnež: razgrajal je po razredu, pretepal sošolce in motil šolski pouk. Nobena kazen ni nič pomagala, bil je ne- poboljšljiv. Zanemarjal je tudi učenje, zato je razred ponavljal. Neko jutro me je njegova učiteljica pričakala v šolski veži in me zaprosila, če bi tega njenega učenca sprejela v svoj razred za dva meseca, dokler bo ona odsotna. Njena namestnica ga namreč ni hotela obdržati in tudi v drugih razredih ga niso hoteli sprejeti.Obljubila sem ji.Šla sem najprej naznanit svojim učencem, da bodo do- bili novega sošolca. Povedala sem jim, da je malo večji od njih in tudi to, da je zelo nagajiv. Prosila sem jih, da bi po- trpeli z njim. Otroci so mi obljubili in šla sem ga iskat. Bil je zelo slabo oblečen in tudi se ni kaj prida umival. Posadila sem ga na stol poleg sebe, da bi tako laže nadzorovala njegove naloge. Prve dni je bilo res težko z njim, niti učiti se ni hotel. Med odmorom pa je brcal so- šolce in kolikor je mogel nagajal. Ti pa mu niso vračali,držali so obljubo - potr- peli so. Pozanimala sem se za njegovo družino in zvedela, da je otrok ločenih staršev ter živi pri stricu. Preskrbela sem mu tudi nekaj obleke. Po dveh tednih se je precej poboljšal. Nenadoma ga ni bilo tri dni v šolo.Mislili smo,da je morda bolan. Ko pa je prišel četrti dan v raz- red, je najprej dvignil roko, na kateri so bili vidni znaki udarcev,nato pa povedal da je bil tepen in tri dni zaprt, ker ni hotel nesti malice na njivo ob uri, ko je bilo treba oditi v šolo. Tedaj mi je bilo popolnoma jasno,zakaj je bil ta fant ta- ko divjaški. Po ljubezni, ki jo je bil dele- žen v našem razredu,se je ves spreme- nil. Postal je miren, prijazen, kakor smo bili mi z njim. Sedaj je dobro napredoval tudi pri učenju.Ob vrnitvi ga je njegova učiteljica spet vzela v svoj razred. Na zadnji dan šolskega leta mi je s šopkom rož prihitel naproti in vzklikal: »Izdelal sem, izdelal sem!« in mi izročil šopek. Presenečena sem mu rekla: »Kako to, saj jaz nisem tvoja učiteljica...« Fant pa mi je z žarečimi očmi zrl v obraz in mi odgovoril: »Vi ste moja marna.«
O, kako lepše bi bilo na svetu,če bi bilo na njem več ljudi, ki bi znali resnično ljubiti.

Cvetka

V evharističnem letu se poglabljamo tudi v mašno liturgijo. Ob tem ne moremo mimo liturgičnih besedil, ki naj oblikujejo našo zavest, še bolj pa naj vplivajo na naše vsakdanje življenje in ravnanje. Danes se želim nekoliko zamisliti v troje besedil.
Povabilo k molitvi očenaša se glasi:Naš Odrešenik nam naroča in božji nauk nas uči,da SMEMO takole moliti.Sme- mo moliti,smemo klicati Boga za Očeta, smemo prositi, smemo se priporočati, smemo se zahvaljevati...
V drugi evharistični molitvi po besedah spremenitve molimo: Zahvaljujemo se ti, da SMEMO biti tu pred teboj in ti služiti. Kako naj služimo, nam dovolj jasno govorijo Kristusove besede spre- menjenja, ki niso le besede dogajanja, ampak tudi naloga: Vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daje za vas. To zadnje besedilo je v vseh evharističnih molitvah od začetka krščanstva.
Posebno vznemirljiva in premisleka vre- dna se mi zdi v prvih dveh tekstih be- seda SMEMO,ki ji bom kasneje posvetil nekaj misli. Teh nekaj besedil ni samo oznanjevalnega ali liturgičnega značaja ampak nas usmerjajo v dejanja - diako- nijo- služenje,da ne bo naša »vera brez del«, da ne bo prazna ali »mrtva« kot pravi apostol Jakob (prim. Jak 2,14-18) Res je čudno, kako so kristjani začeli opuščati to, kar je bilo za prvo Cerkev nekaj, kar je samo po sebi umevnega. Morda je prav to tisto pravo odkritje v nasprotju do drugih verstev.Drugi iščejo zveze,naklonjenost njihovega božanst- va do ubogih ljudi. Nam pa po Kristusu Bog sam daje pravico, da se mu odzo- vemo, ko nas kliče v prijateljstvo s se- boj. Niti se ne zavedamo, kakšna sreča je za nas, da se smemo pogovarjati z najsvetejšim in pravim Bogom. Tega se bolj živo zavedajo pravi iskalci Boga v različnih verah. Rimsko pravo, Judovski dekalog in malomarno opuščanje dobre- ga je pripeljalo kristjane do predpisov, zakonov in zapovedi. Začne se govoriti o dolžnostih, ne pa o pravicah in tem, kar kristjan sme,da bi odgovoril na božji klic.
Vrnimo se k omenjenim trem mašnim mo- litvam in jih z nekaj izhodiščnimi mislimi poglobimo v osebnem premišljevanju.
Naš Odrešenik nam naroča in božji nauk nas uči, da SMEMO takole mo- liti: Oče naš... Ko nam razodene svoje ime in nam dovoli, da ga kličemo s tem imenom, je to znamenje posebne na- klonjenosti in izročitve. Hkrati se odnos med obema poglobi in okrepi. Posebno je to občutno,če so prej obstajale veli- ke razlike v odvisnosti,časti, posebnem spoštovanju, razlike v letih, družbenem položaju, službenih obveznostih ipd.Med nami in Bogom je gotovo neskončna raz- lika in vendar ga SMEMO klicati za očeta Kaj vse in koliko iz tega izhaja, si težko predstavljamo in do kraja domislimo. Zato je to dejstvo lahko temelj našega vsakdanjega razmišljanja, povezovanja z Bogom in ljudmi, pa tudi bogatejšega življenja, ki izhaja iz tega dejstva. S tega vidika je mogoče drugače,z večjim pridom presojati in razumevati evange- lije, kakor tudi vso Novo zavezo sploh. Senco tega je zaznati tudi že v Stari zavezi. Vse razodetje nas torej vodi v oseben in prisrčen odnos do Boga in ljudi,kar je v nasprotju z našim hladnim, službenim odnosom zgolj iz dolžnosti, ko nam je najvišje pravilo predpis. Sami s seboj smo večkrat zadovoljni, če smo vse opravili po zapovedih (rubrikah in zakoniku cerkvenega prava). Ali ni Kristus prav to obsojal pri farizejih? Bog sam pa se ravno v tem od nas razlikuje in je povsem drugačen. Vprašanje je torej, kaj me žene ali priganja k molitvi, s katero izražam svoj odnos do Boga in bližnjega? Veselje in sreča,da to smem, ker mi Bog sam daje to možnost? Ali je le moja dolžnost,ker drugače bi se med vernike ne mogel prištevati?
Zahvaljujemo se ti,da SMEMO biti tu pred teboj in ti služiti. Gotovo je to najprej zahvala za dar življenja. Življe- nje, ki ga »nihče sebi ne živi« kot pravi apostol Pavel (Rim 14, 7). Temu more slediti zahvala, da more biti naše življe- nje tudi bogato. Možnosti imamo prido- biti si "zakladov v nebesih,ki jih ne uniči ne molj, ne rja in jih tatovi ne morejo odvzeti" (prim. Mt 6,20). Podarjeno ži- vljenje bogatimo,ko ga z drugim delimo Na ta način služimo Bogu v svojem bli- žnjem. »Kar ste storili kateremu izmed najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25, 40). Žal se v službi Bogu vse pre- večkrat zadovoljimo s tako imenovano božjo službo, službo ob oltarju, kjer nas Bog sam ne vznemirja, ampak upamo, da mi Njega.
Kako lepo je služiti Bogu,ki nas v cerkvi ne bo spravil v slabo voljo, ne bo na- sprotoval naši volji, kot to lahko stori bližnji-v našem vsakdanjem življenju. In vendar se ob oltarju zahvaljujemo prav za to vsakdanje služenje, če se zave- damo z apostolom Pavlom, »da v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28) Tu se moramo vprašati: Kakšen je moj odnos do Boga? Kakšen pa je do sočlo- veka? Ali lahko rečem, da se moj odnos do Boga dovolj jasno kaže iz mojega od- nosa do ljudi in sočloveka? Ali pa potre- buje posebnega pojasnila,da sem veren da sem duhovnik in moram to dokazo- vati,ne moje življenje,ampak:krstni list, moja obleka ali kakšen drugi nabožni obesek.
Vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daje za vas. Besede posvečenja - spremenjenja. Ali jih duhovnik izgovarja samo nad kruhom, da bi postal Kristu- sovo telo? Spomniti se moramo, da smo se (če smo se) s tem kruhom darovali Bogu tudi sami. Posvetilne besede tako ne spreminjajo le kruha v Kristusovo telo ki se za vas (vse navzoče) daje,ampak tudi duhovnika kot služabnika in vse na- vzoče kot sodelavce.Kaj naj to pomeni? Gotovo ne bi smel biti to rutinski obred v Kristusov spomin, ampak pečat zave- ze med ljudstvom in Bogom in človekom včeraj za danes in jutri, skupaj z vsem človeštvom. Zaveza, ki se ponavzočuje in ta trenutek od nas potrjuje, kot ve- ljavna za nas sedaj in v prihodnje. S tem sam sprejemam naloge, ko naj se po Kristusovem zgledu dajem drugim. To jasno in glasno izpoveduje duhovnik pred vsem navzočimi (sodelujočimi) pri maši, vključno s Kristusom - Bogom, ko izgovarja »moje telo,ki se daje za vas«. Te besede v duhu spremljajo vsi nav- zoči in se jim pridružujejo. Dajem se na razpolago Bogu in ljudem,pa ne le s svo jim delom, ampak tudi s svojim življe- njem in imetjem, ki ga tako ljubosumno čuvam,skrivam in varujem pred drugimi, da bi vendar bilo samo moje.
Čudno nasprotje tega so izjave: »Da mi kdo gre na živce« ali »da mi kdo živce žre« ali »da nimam nobenega prostega dne samo zase«. To ne bi smelo biti nič posebnega, saj sem drugemu sam dal do tega pravico pri najsvetejši daritvi sv. maše. Še bolj čudno je, če »nimam časa« za bližnjega,ne za poklicne dolž- nosti, ne za pogovor,ne za pomoč dru- gemu... Že ko grem od maše,pozabljam na izrečene besede »moje telo, ki se daje za vas« in hitim po opravkih, vse prevečkrat le zase (čisto osebnih in za- sebnih).Spremlja me morda celo zavest da sem opravil,kar sem bil dolžan Bogu. Sedaj sem lahko sam svoj »Gospod«. Dal sem ljubemu Bogu, kar sem dolžan vsak dan ali vsako nedeljo opraviti. Se- daj sem prost. Sedaj sem jaz na vrsti s svojimi željami in potrebami... Ali res veljajo temu in takemu načinu življenja, mišljenja in dela začetne besede skoraj vsakega hvalospeva:»Res se spodobi in je pravično...«?

P. P.

Srečanje pod gornjim naslovom je pri- pravil Svet za diakonijo v soboto, 16. novembra 1985,v prostorih župnijskega doma ob cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Srečanje je bilo namenjeno svojcem in prijateljem bolnih, invalidov, prizadetih in ostarelih ter članom župnij- skih svetov. Najprej so poslušali preda- vanje Služenje v župniji, ki ga je pripra- vila diplomirana teologinja Julka Nežič. V njeni odsotnosti ga je prebral p.Marko Novak. Po zavzetem delu v štirih delo- vnih skupinah so se udeleženci zbrali k sv. maši, ki jo je vodil škof pomočnik Metod Pirih. Ob razlagi evangelija (o pomnožitvi kruha) je poudaril, kako nas Kristus vedno znova vključuje in vabi kot svoje sodelavce na najrazličnejših področjih.Popoldansko delo je obogatilo pričevanje gospe Mariangele Bertolini iz Rima,matere prizadete hčerke,ki deluje v gibanju VERA IN LUČ. S prepričljivo in iskreno besedo je orisala trpljenje in kal varijo vse do spreobrnjenja njene dru- žine in nje same, ko je bila pripravljena sprejeti prizadetega otroka in zaživeti z njim polnejše življenje. To izkustvo us- pešno prenaša v župnijo.

GOVORICA NAŠIH SANJ

Na splošno malo razmišljamo o svojih sanjah. Največkrat imamo občutek, da sploh ne sanjamo ali pa,če sanjamo, da zjutraj že vse pozabimo. Tudi se nam sanje ne zdijo pomembne, kot da je to nekaj, kar se našega življenja ne tiče. Največkrat o svojih sanjah tudi ne govo- rimo z drugimi,ker se bojimo,da nas bo- do imeli za »sanjače« in za nenormalne.
V resnici pa so sanje zelo pomemben del našega doživljanja in nam odkrivajo marsikaj, kar tiči globoko v nas. V bole- zni je naše doživljanje, tudi tisto, ki ni dosegljivo naši zavesti, zelo razgibano, zato je govorica naših sanj ravno v bo- lezni zelo bogata. Prav je, da pozorno prisluhnemo, kadar nam začne bolnik pripovedovati svoje sanje. Z njimi nam bo veliko povedal o sebi.
Za številne ljudi so sanje jezik za »ne- izrekljivo«, za tisto, česar si človek ne upa izgovoriti. Presenetljivo pogosto se dogaja, da začno ljudje s pomočjo sanj govoriti o sebi, čeprav so prej zelo red- ko ali niso nikoli govorili o tem, kar se v njih dogaja.
Zdi se, da sanje razodevajo dolgo za- drževano potrebo po izpovedi. Imajo tudi vlogo drugega jaza, ki si upa spre- govoriti, kar si sami ne upamo na glas izreči. Sanje so drug jezik za tisto,»če- sar se ne da povedati«. To ve vsak, ki se spominja svojih sanj: gre za slikovito doživljanje, za jezik, poln simbolov, v katerih se čustvena doživetja zgostijo. Sanje so kot dramatika ali poezija, v kateri nam celotno življenje zgoščeno še enkrat stopi pred oči. Srečamo se z osebami in podobami, ki jih nismo še ni- koli videli, vendar se nam zdi,da jih po- znamo. Slišimo tuj jezik, ki ga nismo še nikoli slišali, vendar ga lahko razumemo. Ko se zbudimo, nam je vse to pogosto zelo tuje in čudno. Navadno v dnevni svetlobi zabrišemo svoje nočne misli. Kljub temu ne smemo pozabiti, da smo mi sami vse to ustvarili:sanjska dožive- tja,tuje podobe,čuden jezik - vse to je naša iznajdba! Ko začenjamo doumevati da smo v sanjah resnično mi sami to,kar sanjamo, se tega včasih prestrašimo, zlasti če dopustimo, da so dejanja v sanjah naša, da so vse osebe in prizori izraz našega življenja.
Sanje so naše »stvarjenje«, velika ust- varjalna sposobnost, s katero izražamo sebe, oblikujemo svoje življenje, ures- ničujemo svoje želje, v njih odkrivamo življenjske konflikte, zaživimo, kar ne bi nikoli doživeli, slišimo,kar ne bi nikoli sli- šali, in izrečemo, česar ne bi nikoli po- vedali.
Še več.Tudi če se sanj ne spominjamo, jih potrebujemo. Življenjsko so nam po- trebne. Ne bi mogli biti to, kar smo, ne bi bili sposobni za življenje,če ne bi noč za nočjo v sanjah predelovali doživlja- jev,ki nas dan za dnem oblegajo,kot so npr. različna doživetja in vtisi od zunaj in znotraj in različni nerešeni problemi. Sanje imajo pomembno življenjsko nalo- go; predelajo najbolj različne konflikte, razjasnijo nerazumljiva doživetja, zdru- žujejo to, kar se je v nas razcepilo, re- šujejo nerešene situacije in nam tako pomagajo priti do integracije naše ose- be v naše celotno življenjsko okolje in doživljanje. Sanje so resnično sporočilo o tem, kdo sem in kaj sem.
Sanje so drug jezik za to, česar se ne da povedati. To, česar se ne da pove- dati,pa ima več obrazov. Najprej gre za to, česar človek ne more povedati, kar bi rad pred drugimi in pred seboj zamol- čal.Včasih pa gre za to,kar človek sam ne ve,kar je tako daleč odrinil od sebe, da tega ne more več doseči, kaj šele povedati. Pogosto pa gre za to,kar člo- vek sam dobro ve, toda tega ne »do- voljujejo« okolje in način medsebojnih odnosov, v katerih človek živi.
Kurt Lückel, nemški pastor, pripoveduje v svoji knjigi Srečanje z umirajočimi o starem vdovcu, ki je živel pri hčerki. Z njo se je pogovarjal komaj kaj več, kot bi se »lahko pogovoril z gospodinjo«. Hči je sicer zanj »vse« urejala, kar je po eni strani hvaležno priznal, po drugi pa tudi obtoževal kot pretirano varušt- vo.Ko je zbolel,mu po pregledu pri zdra- vniku niso povedali resničnega izvida.
V naslednji noči se mu je sanjalo tole: Zdravnik mu je dal recept, na katerem pa je bilo napisano »nekaj napačno« - in hči mu je iz lekarne prinesla zdravilo, toda za neko drugo bolezen.Prebudil se je v trenutku,ko je v sanjah videl, kako si hči in zdravnik nekaj šepetata, pre- pričana, da on tega ne vidi...
Ko se je prebudil,se je počutil zelo bed- no,prevaran in sam.Dolgo je ležal buden in govoril predse:
»Ti vsi mi ne govorijo resnice. Samo delajo se tako, kot da bi se dalo še kaj narediti. Tega ne verjamem!«
Drugo jutro je te sanje povedal hčerki, in ko ga je hotela pomiriti, sta se burno sporekla. Hči je pozneje povedala pas- torju, da ji je oče z drgetajočim glasom rekel:
»Nisem bebec, ki ga kdo lahko nalaže! Dobro vem, kako je z menoj - bolje, kot vi mislite!«
Popoldne istega dne je zbrala pogum in govorila z očetom. To je bil morda naj- bolj pomemben in najbolj pristen pogo- vor, ki ga je v vseh letih imela z njim.

NAŠ ODNOS DO DUŠEVNO BOLNEGA

Še vedno je med ljudmi razšir- jeno prepričanje, da je dušev- na bolezen nekaj sramotnega Kdor se je le enkrat zdravil v bolnišnici za duševne bolezni, se ga pogosto vse življenje drži pečat, da je norec, zato se čuti izločen iz družbe. Takó mora tak bolnik poleg težav,ki mu jih povzroča njegova bolezen,prenašati še sramoto in izobčenje.
Duševna bolezen se pogosto kaže z mo- tnjami v vedenju. Spremenjeno doživlja- nje bolnika lahko grobo krši norme so- žitja v družbi in okolica se na to odziva z obrambo ter protinapadom. Pa tudi v primeru, ko mu hoče kdo pomagati, se zgodi,da bolnik pomoč odkloni in se za- pre vase, ker pripisuje drugim slabe na- mene.
Prijatelji in sorodniki pogosto ne vedo, kaj jim je storiti. Če je bolnik nedosto- pen za pogovor in obstaja nevarnost kakšnega nepremišljenega dejanja, je edina rešitev premestitev v bolnišnico, čeprav proti njegovi volji.
Ko se bolnik toliko umiri,da lahko govori o svojih težavah, potrebuje prijatelja,ki ga bo razumel in kateremu bo lahko vse povedal, ne da bi ga obsojal.
Že zdrav človek se lahko težko sprijazni s svojimi nepopolnostmi in omejitvami, za bolnika je pa to še teže. Če ga sku- šamo sprejeti takšnega, kot je, ne da bi od njega pričakovali nemogočih spre- memb, mu bomo s tem veliko povedali. Ne smemo v njem gledati samo tega,kar je moteno,ampak mu pomagajmo odkriti predvsem to, kar je v njem še zdrave- ga, sposobnosti in kvalitete pa še bolj razviti. Največji problem teh bolnikov je v notranji negotovosti, v premajhni sa- mozavesti (čeprav to skušajo na vse mogoče načine prikriti),zato so zelo ob- čutljivi za vse izraze iskrenega spošto- vanja in ljubezni.Ne smemo pa pričako- vati, da bodo na to takoj ustrezno od- govorili. Pri nekaterih je potrebno veliko let potrpežljivega dela,preden jih prepri čajo,da jim zares želijo dobro. Sodobno zdravljenje omogoča večini duševnih bolnikov življenje zunaj bolnišnic, to pa prinaša tudi razne težave.
Ker se bolnik težko prilagodi, nastanejo konflikti z okolico, pri delu je manj us- pešen, ne zna prav izkoristiti prostega časa itd. Prav tu pa mu prijatelj lahko veliko pomaga.Začne morda tako,da ga povabi na krajši sprehod in ga posluša. Zanima se za njegove želje in načrte. Če je še sposoben za delo, ga lahko obišče na domu in mu pomaga. Pomoč pa ne sme biti vsiljiva ali pokroviteljska. Bolnika je treba spodbujati, da dela čim bolj samostojno. Če si sam ne zna prav organizirati dela, je potrebno opozoriti domače, naj ga z delom preveč ne ob- remenjujejo, da ne bo izgubil veselja in se začel upirati.Če bolnik izrazi željo,da bi kaj delal, pa doma nima te možnosti, ga prijatelj lahko povabi k sebi na dom in skupaj opravita kakšno lažje delo. Telesna dejavnost bolnika sprošča,dej- stvo,da je sposoben sam nekaj narediti pa mu dviga samozavest ter daje ve- selje do dela in življenja. Prijatelj mora sam presoditi, za kakšno delo je bolnik še sposoben in kaj ga bolj privlači, kri- tično naj oceni tudi svoje sposobnosti za delo s temi bolniki. Če smo utrujeni in slabe volje, bolniku več škodujemo kot koristimo. Nekateri bolniki so močno osamljeni, in če se kdo z njimi več uk- varja, se nanj prav bolestno navežejo. V takem primeru mora biti prijatelj od- ločen in bolniku jasno povedati, da ima še druge obveznosti in sta lahko skupaj le določen čas in določene dneve. Tako bolniku pomaga, da se navadi na red in večjo samostojnost.
Prav tako kakor ljubezen pomaga ma- teri, da razume svojega otroka in z njim pravilno ravna, bo tudi ljubezen poma- gala prijatelju,da bo razumel duševnega bolnika in odkril, kdaj naj ga pusti sa- mega in kdaj naj se mu približa ter kako naj mu pomaga.

dr. M. L.

O VERI, KI OZDRAVLJA

Znani teolog in moralist Bernard Häring je 1984 napisal knjigo O veri, ki ozdravlja (1).To je storil ob otvoritvi nove stolice na misijološki fakulteti papeške univerze Gregoriana v Rimu. Nova stolica naj bi proučevala odnos med evangeljskim od- rešenjskim oznanjevanjem in diakonijo zdravljenja. Stolica je bila ustanovljena v spomin Petra Dondersa,redemptorista ki je bil razglašen za blaženega.Bl.Peter Donders je kot duhovnik več let skušal povezovati odrešenjsko oznanjevanje z neutrudno službo gobavcem po zgledu Odrešenika, ki je bil prijatelj in zdravnik najbolj ubogih.
B. Häring,prav tako redovnik redempto- rist,je po operaciji grla močno oviran pri govorjenju. Že dlje časa pa se posveča moralno teološkim vprašanjem medicine
V svoji knjigi razlaga v luči svetopisem- skih besedil tesno povezavo med odre- šenjskim oznanjevanjem in zdravljenjem bolnikov. Na novo utemeljuje celostno gledanje na človeško življenje in bole- zen. Evangelija ni mogoče oznanjevati brez zdravljenja bolnikov. B. Häring želi s svojo knjigo v kristjanih prebuditi za- vest,da vera človeka odrešuje in ozdra- vlja. Zato bi morala biti vsaka resnična medicinska pomoč in terapija najtesne- je povezana s prizadevanjem za bolni- kovo duhovno zdravje.
V prihodnjih številkah Prijatelja se bomo podrobneje seznanili z vsebino omenje- ne Häringove knjige.

B. Häring odgovarja: službo, ki bi človeku omogočila priti do celovitega zdravja. Za kaj takega pa bi morala biti ta služba po- vezana z diakonijsko službo človekovega odrešenja.Tega naj bi bila deležna posame- znik in družba v vseh odločilnih življenjskih odnosih in razsežnostih.-Za takšno terapi- jo se bomo lahko odločili, če bomo prišli do prave diagnoze,to je do spoznanja,kako je z zdravjem današnjega človeštva. - Kje je mogoče prepoznati zdravilne moči? Kakšni so vzroki in glavni simptomi najbolj nevar- nih in najbolj razširjenih bolezni in degene- racijskih procesov? Kako je s predstavniki zdravilne službe človeštvu? Kako izpolnjuje Cerkev s tem povezano poslanstvo? Ali je mogoče priti do nove usmeritve in boljše povezave med evangelizacijo in izpopolnje- vanjem Gospodovega naročila o zdravljenju bolnikov?
James McGilvray, član ekumenske komisije, ki se že več let ukvarja s temi vprašanji, pravi, da so Cerkve vedno imele težave, kako naj bi čim bolj zvesto odgovorile na Gospodovo naročilo o zdravljenju bolnikov.
Po mnenju B. Häringa pa je glavni vzrok za opisano težavo v tem, da ni Cerkev nikoli uspela diakonijsko službo bolnim ljudem vključiti kot bistveni, integralni del v svoje celotno poslanstvo. Nikoli ni prišla do po- trebnega uvida, kako je oznanjevanje od- rešenja najtesneje povezano s službo člo- vekovega odrešenja in s službo zdravljenja bolnega človeka in bolnega človeštva. O tej tesni notranji povezanosti pa jasno go- vori novozavezno sporočilo o poslanstvu apostolov, učencev in prvega krščanskega občestva.
Zdravnik sv.Luka poroča,kako je dal Jezus apostolom in potem še dvainsedemdesetim nalogo ozdravljati bolnike, ko jih je prvič poslal na misijonsko potovanje. - »Poklical je k sebi dvanajstere, jim dal oblast nad vsemi hudimi duhovi in moč zdraviti bolezni Poslal jih je oznanjat božje kraljestvo in ozdravljat bolnike...Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali« (Lk 9, 1-2.6). - »Potem je Jezus določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva... Oz- dravljajte bolnike v njem (v mestu) in jim govorite: ,Približalo se vam je božje kralje- stvo'« (Lk 10,1.9). - Tudi Matej poroča o Jezusovem naročilu apostolom,ko so odha- jali na misijonsko pot, naj zdravijo bolnike. Teh dvanajst učencev je Jezus poslal in jim naročil:»...Spotoma oznanjajte: ,Nebe- ško kraljestvo je blizu.' Bolnike ozdravljajte mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte« (Mt 10,5.7-8). - O tem poslanstvu govori tudi Marko (Mr 6,7-13). Posebno značilen je zaključek Markovega evangelija.-»Tiste pa,ki bodo verovali, bo- do spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove... Na bolnike bodo polagali roke in bodo ozdraveli« (Mr 16, 17). Zadnji stavek: »Gospod pa je z njimi deloval in potrjeval njihovo besedo z znamenji, ki so jih spremljala,« (Mr 16,20) potrjujejo podrobnejši opisi Apostolskih del
V prihodnjem sestavku bomo poskušali od- govoriti na dve vprašanji:katere "hude du- hove" mora Cerkev po Jezusovem naročilu o ozdravljanju bolnikov izganjati, in kako naj bi to združila s svojim splošnim poslan- stvom oznanjevanja odrešenja.

Lepo nedeljsko popoldne. Toda Lojze ni videl lepote dneva. Po kosilu je obsedel v kuhinji za mizo. Podprl si je glavo z rokami in se zamislil.Njegovo srce je stiskala huda telesna in duševna bolečina.Že nekaj časa je občutil, da je bolan.Toda nič jasnega ne bi mogel povedati, kaj mu je. Le nobene moči,nobene vzdržnosti za delo ni več imel Kadar mu je dal zdravnik vsaj nekaj dni bol niškega dopusta, da je počival, se je bolje počutil. Takrat mu je v srcu vstalo upanje, da bodo težave,ki se ga že nekaj let pola- ščajo,počasi izginile in bo spet zdrav.Toda le nekaj ur napornega dela, v službi je bil na prostem, sadjar, samo nekaj ur sončne pripeke in zopet je omagal.
Delovodja mu je očital lenobo in mu grozil, da ga bo odpustil.Zdravnik je bil vedno bolj oster, vedno krajši so bili dnevi dopusta...
Pred kratkim ga je zdravnik poslal v bolni- šnico na preglede. Ko se je Lojze oglasil z izvidi pri svojem zdravniku, je ta pobesnel: »Niti ure dopusta vam ne dam več, le kaj hočete, saj so vsi izvidi v redu, nehajte že vendar igrati to komedijo.«
»Toda jaz nisem zdrav, ne morem delati«, je plaho potožil Lojze. »Morda bi bili potre- bni še kakšni drugi pregledi, saj na vseh le nisem bil?«
»Zdravniki imamo dovolj dela z bolniki,nima- mo časa za take, ki se jim ne ljubi delati,« je ostro odgovoril zdravnik.
»Ko bi me vsaj doma razumeli,« je dalje razpredal svoje misli.
Odkar je začel bolehati,ga tudi domači pre- zirajo. Mama ob vsaki priliki pokaže, kako ponosna je na druge svoje otroke, saj so podjetni in so v življenju nekaj postali... On pa megla, tridesetemu letu se bliža, pa nima še družine,niti dekleta niti avtomobila
Samo enkrat je potožil bratu,kako je bolan a že ob prvih besedah ga je ta ostro zavr- nil: »Še meni boš tvezil svoje domišljije.« In očka, njegov dobri očka, tudi on je že zgubil ljubezen in potrpljenje zanj. Saj ni dolgo, ko je vzrojil: »Bolje je imeti v hiši pijanca kot pa lenuha. Pijanec vsaj tedaj nekaj odleže pri delu, ko je trezen, z lenu- hom pa ni nikoli nič.«
Zakaj me obsojajo? Nikoli nisem bil lenuh, nobene resne laži se ne zavedam, zakaj vse to obsojanje? Lojzetu je v srcu vstajal bes. Zgrabilo ga je,da bi razbijal,da bi pre- klinjal,da bi zaželel vse hudo vsem,ki mu s svojim neutemeljenim obsojanjem povzro- čajo poleg bolezni toliko duševnega trplje- nja. Toda ne, ni preklinjal. Nekje v srcu se mu je oglasila Jezusova beseda: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kot v svojo tolažbo je ponavljal Lojze:»Da,odpusti jim, gotovo ne vedo, kaj mi delajo. Saj gotovo ni krščanskega človeka, ki bi hote in vede prizadejal toliko bolečine,kot jo dela obso- janje.«
Iz razmišljanja je Lojzeta zmotilo brnenje avtomobila. »Seveda, eden poročenih je prišel na obisk,« je pomislil. Mama bo spet vsa iz sebe od ponosa nad svojimi otroki, ki so v življenju postali tako imenitni, je Lojzeta zopet zgrabila zagrenjenost. »Naj- bolje, da se jim umaknem,« je še pomislil ter vstal, da bi odšel v svojo sobo. Kaj je pa to? Vrata je še odprl, toda noga pa ni več hotela prestopiti praga. Nekaj časa je še krčevito držal kljuko na vratih, a tudi roka je popustila in Lojzetovo telo je kot prazna vreča zdrsnilo med vrati na tla.Ma- ma, ki je v kuhinji pomivala posodo, je od strahu zakričala. Prihitel je brat Miro, ki se je ravno pripeljal z avtom.
»Joj! Dobro da si prišel! Lojzeta v posteljo! Hitro po zdravnika!« Mama je bila vsa zbe- gana. Miro je ostal priseben.
»Škoda vsake minute,kje naj iščem zdrav- nika zdaj v nedeljo, sam ga peljem v bolni- co, tako bo pomoč najhitrejša,« je odločil Miro in že hitel k avtu. Zvrnil je sedeže,ra- zgrnil še zračno blazino,da je pripravil vsaj malo udobno ležišče.Z očetom sta položila nezavestnega Lojzeta v avto. »Molite, da mi med potjo ne izdihne,da ne doživiva ne- sreče,« je še zaklical Miro in pognal avto z dvorišča. Vozil je kot še nikoli. Ni si mogel odpustiti, kako je zavrnil ubogega brata, ko se mu je hotel potožiti,da je bolan. Go- tovo je bil hudo bolan, sicer bi se sedaj ne bilo to zgodilo,« je razmišljal Miro.
Lojze se je že med potjo zavedel, le prema kniti se ni več mogel. Dežurni zdravniki so poskrbeli za prvo pomoč. »Tu bo potrebnih še več pregledov, preden bomo mogli po- vedati,kako je z njim,« je pojasnil zdravnik zaskrbljenemu bratu.Toda že po nekaj dneh so zdravniki izjavili:»Lojze ne bo več hodil, zahrbtna bolezen je uničila njegovo hrbte- nico. Živel bo, dokler bo vzdržalo srce« ...
Domači so Lojzeta obiskovali ob vsaki prili- ki. Lojze je bil v bolezni izredno potrpežljiv. »Saj mi ni nič hudega,zdaj mi le verjamete da sem bolan,« je odgovarjal na vprašanje kako se počuti.
»Saj boš ozdravel,« ga je tolažila mama in božala njegovo čelo.
»Mama, zakaj me tolažiš, ko sama veš, da zame ni več zdravja,« je otožno odgovoril Lojze. »Saj sem se že sprijaznil s smrtjo. Upam,da sem najhujše že prestal,mislim,da hujša tudi smrt ne more biti, kot je bil tisti čas v mojem življenju,ko me niste razumeli«
»Odpusti,sin« je v solzah zašepetala mama saj se je ob njegovi postelji tako boleče za- vedala krivice, ki mu jo je ves čas bolezni delala.
»Mama, saj sem odpuščal vse sproti, čep- rav je bilo res hudo« je Lojze s poslednjimi močmi stisnil roko strti materi.
Nekega dne je prišel v bolniško sobo brivec. »No, fantje, zdaj boste spet lepi,« je po- zdravil brivec in najprej obril Lojzeta. Ko je opravil delo še pri drugih, je pobral orodje in hotel v drugo sobo. »Na svidenje«, je pozdravil brivec ter začudeno pogledal, ker mu Lojze ni odzdravil. Lojzetove oči so bile uprte nekam v daljavo. Brivec je naglo pozvonil. Prihitela sta zdravnik in sestra. »Končano,« je izgovoril zdravnik,ko je prijel Lojzetovo roko.
Nad Lojzetovim grobom stoji krasen spome- nik. Njegov grob ni nikoli zapuščen. Poleti ga krasi cvetje, pozimi pogosto gorijo sveče.
Na črni marmorni plošči je Lojzetova slika. Njegov pogled je nekam otožen, kot bi gledal vse to razkošje na grobu in hotel ob tem zašepetati:
Kaj mi koristi vse to razkošje? Koliko več bi bila vredna ena sama razumevajoča be- seda tedaj, ko sem trpel, pa mi je ni nihče privoščil.«

Angelca

POGOVOR
Z JOŽETOM MIHELČIČEM

Iskanje ljudi, ki bi bili priprav- ljeni, da pogovor zapišemo v Prijatelju, ni ravno prijetna zadeva. Zato smo hvaležni, da smemo priobčiti izposojeni intervju, ki so ga v lanski zadnji številki (109) prinesli Slovenski jezuiti. P. Jože že ves čas skrbi za rubriko Prizadeti v svojem okolju, zato bo tudi bralce Prijatelja zanimalo kaj več o njegovem poslanstvu.
Prvič je bilo v Belgiji. Tja sem šel na eno- letni magisterij (stopnja v jezuitski vzgoji, čas med študijem filozofije in teologije).
Živel sem v hiši L'Arche, ki jo je vodil jezu- itski pater Roberti.Ustanovo L'Arche je za- čel Jean Vanier.Vanjo sprejmejo prizadete, stare nad 18 let,ki ne morejo ostati doma.
Jean Vanier je sicer sin diplomatskih star- šev in ima dva doktorata,s tem pa je začel v Troslyju v Franciji, kjer je kupil hišo, se vanjo naselil z duševno prizadetimi in živel z njimi.
Dan pred mojim prihodom v Bruselj je v hišo L'Arche prišel hudo prizadet fant, za kate- rega je moral nekdo stalno skrbeti. Odslej sem zanj skrbel jaz.
Mlad človek je navadno poln predsodkov. Boji se pokazati svojo notranjost,svoja ču- stva. Tudi jaz sem bil tak. Ko mi npr. v šoli kaj ni šlo, sem imel občutek, da drugi več vedo, da več znajo. Ko pa prideš v stik z duševno prizadetim, vsi predsodki izginejo.
Meni je pomagalo to, da sem bil ob fantu, ki sem mu bil potreben. Med nama se je ustvaril osebni odnos in prav zaradi tega so hitro odpadle notranje ovire. Če bi ga srečal na cesti, bi morda reagiral drugače.
Zelo pomemben je človeški odnos:preprost, brez zapletanja in zadrege. Ob takšnem človeku sem tudi sam duhovno rastel. Za- čel sem se spraševati o življenju, smislu in veri. Prizadeti sproža v ljudeh vprašanja.
Po enem letu magisterija sem ostal še štiri leta na teologiji.Stik z L'Archom sem ohra- nil.Na univerzi v Louvainu sem obiskoval še posebna predavanja o kateheti duševno prizadetih.
Kolikor sem vedel,v slovenski Cerkvi na tem področju ni bilo nič organiziranega. Treba bo zaorati ledino.
V letih 1980-1982 (takoj po novi maši) sem bil v Dravljah kaplan. V Družino sem dal oglas za verouk za prizadete.Prijavili so se trije. Začel sem z veroukom posameznikov na domovih.
Sčasoma pa je bilo tega vedno več in s posamezniki nisem mogel več nadaljevati; da pa bi imel v župnišču poseben verouk, tedaj ni bilo mogoče. Jaz sem bil sam in otroci zelo različni.
Septembra 1982 sem se preselil v Maribor in sem tam prav tako začel učiti nekaj ot- rok,hkrati pa sem se do naslednjega leta še vračal v LjubIjano k posameznim družinam.
Poleti leta 1983 je neko mamo hudo priza- delo, ko sta dva fanta pretepla njenega sedemletnega prizadetega otroka (eden izmed njiju mu je na prsih ugašal cigareto) Milica se za to ni kaj dosti zmenila. Le nekaj dni kasneje je z otrokom prišla med mašo v cerkev. Fant je šušljaje spraševal to in ono. Ljudje so se začeli ozirati. Pristopil je duhovnik in predlagal, da gresta iz cerkve, ker motita bogoslužje. To je bil zanjo drugi udarec.
Tedaj sem videl, da tako ne bo šlo več naprej, in če ne drugače, bomo imeli mašo za prizadete posebej.
Oktobra leta 1983 je bilo prvo tako sreča- nje.Od tedaj se redno,vsako tretjo nedeljo v mesecu srečujemo v Dravljah v Ljubljani, Mariborčani pa vsako drugo pri sv. Magda- leni.Tudi na Tolminskem se dobivajo občasno
Najprej je bilo to srečanje prijateljev-tistih ki smo se že poznali, potem pa se je vse vedno bolj širilo. Če bi v Ljubljani sedaj vsi prišli, bi nas bilo od 90 do 100, kar pa je že preveč za eno skupino, zato bo treba misliti na drugo. V skupino so vključeni du- ševno prizadeti - otroci in odrasli -, njihovi starši oziroma družine in prijatelji, večino- ma mladi, ter duhovni voditelj.
Naše srečanje je ponavadi razdeljeno na tri dele: pogovor in priprava na mašo,maša in po maši veselo srečanje.
To je bilo avgusta leta 1983, ko sem bil na srečanju v Švici. Tedaj so me spodbudili, da začnem s skupino. Navdušili so me.
Mi delamo v duhu gibanja Vera in luč, po- polnoma formalno in pravno pa še nismo njegov del. Novembra letos smo se na Mi- renskem Gradu pri Gorici srečali s predsta- vnico gibanja Mariangelo Bertolini iz Rima in s tem se je tudi začel proces uradnega priznanja in polne vključitve v gibanje.
Ker nas je bilo vedno več, se je čutila po- treba po povezavi.Zato smo začeli z Lučko Od začetnih 50 se je naklada povečala na 500 izvodov.
Po nekih podatkih je v Sloveniji okoli 19.000 duševno prizadetih. Marsikdo v Družbi in Cerkvi misli, da je to majhen odstotek in da se ne splača delati z njimi. Med ljudmi vlada nevednost in zgrešena miselnost, da za te otroke ni treba ničesar storiti, češ, dovolj je, da so krščeni; zakramentov tako ali tako ne razumejo.
Toda: prvič, ni res, da otroci ne bi ničesar razumeli,in drugič,zakramenti so znamenja, ki naj bi pomagala razumeti verske resnice Ti otroci ne dojemajo z razumskimi pojmi kot mi, vendar bolj čutijo, kaj je dobro. Ob njih se zapostavlja tudi vprašanje naše vere. Oni nam zastavljajo to vprašanje: ali ti sploh veruješ, da sem jaz božji otrok, da Bog deluje v meni?
Da se otrok nauči deset zapovedi, še ne pomeni, da je tudi v notranjem odnosu z Bogom. Pri duševno prizadetem otroku ima Bog lažji in bolj neposreden dostop do nje- gove duše, ker ni vmes razumskega filtra.
Pri zakramentih se najbolj lomijo kopja. V praksi so med duhovniki in verniki nekateri bolj,drugi manj občutljivi za to problemati- ko. Ob prizadetem otroku pa je treba gle- dati širše okolje, predvsem družino.
Človek ne more ostati brezbrižen, da miren in pasiven otrok prav pri obhajilu zavrisne in se zasmeje.To si lahko razlagamo na sto psiholoških načinov, za vernega pa je to božji znak. To je otrokovo srečanje z Je- zusom - kakšno, to pa ni naša zadeva.
Naša srečanja naj bi bila prehodnega zna- čaja,da bi odkrili svoje mesto v Cerkvi. Ker za zdaj zdravi še nismo dovolj osveščeni, da bi duševno prizadete sprejeli take, kot so - niti župljani niti starši - delujemo še sami zase.Potrebno bo obojestransko zbli- ževanje. Zato so pri naših srečanjih tudi zdravi. Vse bo imelo smisel, če se bo po župnijah kaj premaknilo. Premaknilo pa se bo, kadar starši ne bodo več skrivali svojih prizadetih otrok, ampak jih bodo upali pri- peljati v cerkev.
Spodbudo za to, kar delam, sem našel tudi v četrtem odloku 32. generalne kongrega- cije,kjer piše,naj bi se jezuiti posvetili ubo- gim in vsem, ki so na robu družbe. V delu z duševno prizadetimi vidim svoje jezuitsko poslanstvo.
Moji sobratje kažejo do tega dela prav to- liko razumevanja, kolikor ga potrebujem.

Vprašanja zastavil,
poslušal in beležil Franc Kejžar

Odločila sem se,da se ude- ležim duhovne obnove za starše prizadetih otrok na Mirenskem Gradu od 15.11.1985 do 17.11. 1985,kjer je bilo tudi srečanje z Mariangelo iz Rima.
Mariangelo sem spoznala že v Versaillesu in naredila je name močan vtis. Je zelo pre- prosta, odprta in prisrčna mati, ki je tudi sama prestala trnovo pot matere prizade- tega otroka-hčerke,ki jo je 17 let negovala in hranila, saj je bila tudi nepokretna. Pri tej starosti je umrla.
Vedela sem,da nam ona lahko marsikaj po- ve in svetuje pri delu za gibanje Vera in luč saj tudi sama vodi skupine v Rimu. Opisala nam je svojo pot v gibanje s poudarkom na povezanost s Cerkvijo. Poudarila je, da mora biti v središču naš prizadeti otrok in naše oči morajo biti uprte vanj. Res, njeno pripovedovanje je prepričljivo in življenjsko
Spoznala sem tudi nekaj oseb, ki delajo pri tem gibanju v Mariboru, Novi Gorici in Tol- minu. Izmenjali smo si svoje izkušnje in se pogovorili o nadaljnjem delu za razširitev tega gibanja. Bili smo kot ena družina in dnevi so nam kar prehitro minili.
Mariangela nam je dala mnogo pobud, od- govarjala je na naša raznovrstna vprašanja (osebna in skupinska). Pogosto smo peli, kar ji je bilo posebno všeč.
Mislim,da je vsakdo od nas našel nekaj,kar bo poskušal vnesti tudi v delo za širjenje in utrjevanje gibanja Vera in luč v svoji skupini.

Lea

Na prvo slovensko srečanje gibanja Vera in luč smo se skrbno priprav- ljali. Gospa Mariangela in gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar sta se odzvala našemu povabilu in se nam pridružila.
Prihod v draveljsko cerkev me je močno prevzel. Tina je dobila okrog vratu papir- nato srce. Na srečanju se je zbralo mnogo ljudi: prizadetih,staršev in prijateljev.Nekaj jih je prišlo celo iz Zagreba. Tudi otroci so občutili,da je to srečanje nekaj posebnega Tina je ves čas sodelovala z glasnim sme- hom. Po Marijinih pozdravnih besedah sta dva naša otroka podarila gostom simbolična darila. Besede,ki sta nam jih oba namenila, so se mi globoko vtisnile v spomin. Po ob- hajilu in zahvali,ki sem jo povedala v imenu staršev s prizadetimi otroki, mi je gospa Mariangela dala svoje papirnato srce.
Po maši smo odšli v novo dvorano, ki je sprejela vse prizadete, starše in prijatelje. To je bil zadnji del srečanja,ki je bil name- njen pogovorom, petju. Otroci so bili zelo razigrani. Naju s Tino je pozdravil tudi g. nadškof. S pomočjo prevajalca dr.Marijana Šefa sem govorila z gospo Mariangelo, ki naju je s Tino povabila v Rim. Dejala sem, da to pač ni mogoče in da je za nas veliko že, kar doživljamo v Dravljah. Rekla je le: »Boste že videli.
Za naju s Tino je bilo sreča- nje v Dravljah zelo bogato in lepa hvala vsem,ki so ga pri- pravili. Urice so kar prehitro minile in zadovoljni smo se razšli z mislijo, da si takšnih srečanj še želimo. Vesela sem, da naši ot- roci niso več zaprti med štirimi stenami,ter da so zdravi začeli spoznavati prizadete in njihov svet.

Olgica

Na sestanku 2.12. smo se člani ožje skupine gibanja Vera in luč na Primorskem prvič sestali skupaj z Marjano Mihelčič, ki je za delovanje gibanja v Sloveniji odgo- vorna.Ta skupinica vključuje po nekaj ljudi (izmed staršev in prijateljev duševno priza detih) iz tolminskega, goriškega, vipavske- ga in idrijskega področja.Pripravili smo tudi srečanje za mentalno prizadete, njihove starše, svojce in prijatelje v novogoriški cerkvi 14.12.1985 ob 14. uri.
Na čimbolj nazoren način smo skušali pri- bližati skrivnost Jezusovega učlovečenja. Izdelali smo jaslice: naredili iz žic in vate ovčke,jasli, kamor smo,pred začetkom maše položili kipec Jezusa ter postavili smreke. Vse to je spremljala ustrezna razlaga. Ker so bili na voljo štirje duhovniki: p. M.Novak OFM, S. Ipavec, R. Čuk in duhovni vodja p. Jože Mihelčič DJ, je bilo med tem spo- vedovanje ali osebni razgovor s starši.
Po pripravi sledi sveta maša pred jaslicami. P. Jože je v nagovoru na preprost način razlagal skrivnost božje ljubezni, ki se je razodela v malem Jezusu in tudi skozi vse njegovo življenje do tedaj,"ko so mu hudo- bni ljudje storili veliko hudega in ga umorili" Tudi potem je z nami pod podobo kruha (pokaže hostijo), po katerem Jezus pride v naše srce. Vsa maša je bila pripravljena na njim primeren način in z njihovim sodelo- vanjem, spremljana zelo pozorno, ubrano. Prostorna dvorana je bila skoraj premajhna za vse. Veseli smo bili udeležbe (okoli se- demdeset, od tega petindvajset bolnikov). Po maši še prigrizek in obdaritev otrok s pomarančo za Božič.
Upamo, da je bilo doživetje Božiča z druži- nami s prizadetimi otroki res lep in globok dogodek v njihovem življenju in da je sre- čanje izzvenelo v božjo slavo.

Tone Kenda

OZNANJAJTE EVANGELIJ

Cerkev se mora pripraviti za razširitev evan- gelija po vsem svetu. To razumemo,če od- premo evangelij, kjer Jezus to kaže z več prispodobami. Luč ne sme ostati pod mer- nikom, saj je za to,da razsvetljuje prostor. Tudi kvas je za to, da ga dajemo v testo, da se le-to lahko dvigne...Sol moramo do- dajati mesu, da ga ohranjamo užitnega...
V vseh časih so kristjani in kristjanke žrtvo- vali svoje življenje za uresničevanje tega naročila.Občudovanja vreden zgled so imeli v apostolu Pavlu,ki je zapisal:»Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni ...« (Gal 2, 20).
A že slišim ugovor: »Mi pa nismo svetniki; daleč od tega...« To je res, a vendar sem trdno prepričan, da morajo vsi kristjani oz- nanjati evangelij. To pa delajo le ob izpol- njevanju bistvenega pogoja - da tudi živé po veri. Seveda jo živé nepopolno ter z mnogimi napakami. Te je treba priznati, se ponižati ter si prizadevati, da bi jih z božjo pomočjo odpravili. Bog si namreč pomaga s svojimi slabotnimi sinovi in hčerami, da bi se tako širil evangelij.V teh sinovih in hče- rah deluje Sveti Duh.
Neki duhovnik je nedavno zapisal:»Jaz sem svetilnik in Sveti Duh je luč,ki je nanj pritr- jena.« Mislim,da ta prispodoba ni najboljša Ta duhovnik ima sam sebe le za predmet. Toda kristjan ni predmet, ampak živo bitje. Zato imam raje naslednjo primerjavo: On je majhna sveča, ki izgoreva in daje nekaj svetlobe. Sveti Duh pa temu plamenu do- daja še svojo,da je bolj svetlo. Vsem kris- tjanom je naročeno, da morajo oznanjati evangelij;danes velja to še bolj kot nekdaj Bil je čas, ko so dobri ljudje mislili: »Ozna- njati evangelij je stvar duhovnikov; to ni naša dolžnost.«
Vsepovsod pa se vendarle pojavljajo krist- jani,ki oznanjujejo in tudi živé po evangeliju Poglejmo dve lepi pričevanji:
»Biti pričevalec evangelija je naša stalna življenjska drža. Spreobračamo se s tem, da iz svojega srca odstranjamo egoizem, napuh. To je brezkončen napor po prena- vljanju. Čutimo svojo nezadostnost. Toda sredi vsega tega sam doživljam izkustvo svoje slabotnosti in stalnega sprejemanja božjega usmiljenja.«
In drugo: »Presojamo svojo revnost in ne- izmernost naloge, ki nam jo je Kristus za- upal. Ko molimo, prosimo,da bi prejeli moč, ki jo potrebujemo. V molitvi posredujemo tudi za druge. V molitvi se zahvaljujemo tudi za milost vsega, kar nam je dano ...«
To sta lepi pričevanji sodobnih apostolov (moža in žene), katerih celotno življenje je evangeljsko pričevanje.
K drugim prihajamo taki, kot smo. Ne skri- vamo svojih slabosti. »Kadar sem namreč slaboten,takrat sem močan« (2 Kor 12,10) Vsi smo le glinaste posode, v katerih pri- našamo zaklad drugim.
V vsej množici,sestavljeni iz vseh ras,vseh socialnih slojev, so tudi bolniki in prizadeti. Tudi ti so poklicani k oznanjevanju evange- lija in prav gotovo posebej še tisti, ki trpe. To je temelj krščanskega Bratstva bolni- kov in invalidov. Bolni in prizadeti kristjani ustvarjajo bratske vezi ljubezni s temi, ki trpijo in so jim blizu. Bratstvo ni kakšno združenje bolnikov,ampak živo gibanje tistih bolnikov, ki žele, da raste božje kraljestvo v njih in v njihovih bratih.
Presenečen sem bil, obenem pa srečen, ko sem bral, kaj je dejal lani papež Janez Pavel II. bolnikom na svojem potovanju po Peruju: »Bolnik ne potrebuje le higienske in tehni- čne pomoči. Kot človeško bitje potrebuje čustveno navzočnost svojih prijateljev. Ta prisotnost je duhovna medicina, ki vrača ljubezen do življenja in se bojuje zanj z notranjo močjo ...«
Ta tekst je res odličen, posebej, če ga beremo v duhu Bratstva in če so tudi pri- jatelji bolniki. Upravičeno lahko govorimo o duhovni medicini, o ljubezni do življenja in o notranji moči za ponovno oživljenje. Ne morem se izraziti bolje kakor sveti oče.
Poglejmo sedaj krščanske bolnike v njiho- vem oznanjevanju.Gotovo bodo taki bolniki srečali druge bolnike,ki tudi žive po veri.Ko bodo združeni z bratskimi vezmi,bodo drug drugemu oznanjali evangelij in bolje razu- meli, da je potrebno svojo vero izžarevati okrog sebe s tem, da gredo k vsem tistim, ki jim jaz pravim »množica« bolnikov in pri- zadetih. To množico sem videval od blizu skozi triinšestdeset let duhovništva ter imel obenem toliko pričevanj iz Evrope, pa iz Amerike in iz Afrike...Poglejmo si jo od blizu!
Mnogi imajo vero, a ta nima v njihovem življenju nobenega učinka. Nikoli ne molijo; pogosto jih bolezen napravi, da dvomijo o Bogu-Ljubezni. Poglejmo jih,kako se čutijo odrinjene vstran in ponižane na raven pod pirancev. Zaprli so se vase in ne živijo več...
Pred štiridesetimi leti so nekateri plemeniti bolniki in prizadeti razumeli, da jih je Go- spod pozval,naj gredo k tej trpeči množici. Šli so z vero, da jim bo Bog pomagal. Niso šli v bogastvu, ki se skloni nad revne, am- pak čisto preprosto, skromno, kot bratje, brez predsodkov. Tudi brez načrta so šli, a prepričani,da bodo v svojih bratih našli bo- gastvo.Zavedali so se lastne slabosti in so imeli druge za boljše od sebe. Šli so pogu- mno, z upanjem, da bo nastala sprememba in se bodo ustvarile prijateljske vezi...
Abbé Pierre, ki se je zavzemal za najbolj revne med revnimi, nam pravi, kako naj se vzpostavijo in kakšne naj bodo prave bra- tske veži: »Ljubiti,to pomeni,da tudi mene boli, ko ti trpiš - ti, kdorkoli že si. Boli me, pa ne iz solzave ginjenosti, ampak tako,da se vsa moja moč, kolikor je imam, dvigne, da se začne skupaj s teboj, prizadevati, da ozdraviva skupaj in da tvoja bolečina postane moja bolečina. Ljubiti - to je moje veselje v tvojem veselju in tvoje veselje v mojem veselju. In če tvoja svobodnost pra- vi NE temu, kar zahteva tvoje ozdravljenje - najino ozdravljenje - od tvoje bolečine, tedaj ljubiti pomeni -ostati ob tebi in moliti da bi dobila veter, ki se imenuje milost, in ki te more voditi k DA ...«
Ali ni to zopet živo prevedena Gospodova beseda,ki nas prosi,da ljubimo svoje brate?
Da bi se ustvarile vezi,mora drugi odgovoriti DA. Morda bo začuden, osupel, nezaupen; vse je možno. Gotovo bodo tudi neuspehi. Toda izkušnje kažejo, da se bodo najpo- gosteje ustvarile bratske vezi prijateljstva. Prijateljstvo pa razveseljuje Boga.Drznem si reči: Iz prijateljstva se šele čuti evangelij...
Med bolnikom, ki se čuti odgovornega za druge, in bolniki v njegovi okolici se vzpos- tavljajo bratske vezi.Tak bolnik je resničen kristjan,ki ponižno priznava svoje meje,svo- je napake,toda ima vero v pomoč Svetega Duha, ki je v njem. Ko daje svojemu bratu »ljubezen do življenja«, kot pravi Janez Pavel II., mu pravi: »VSTANI IN HODI!« To je tudi geslo Bratstva.
Vprašanje,ki se nam zastavlja,je: Ali lahko vse različne akcije pri vzpostavljanju vezi imenujemo oznanjevanje evangelija? Vze- mimo stvari od začetka. Obiskani bolnik prejme od svojega brata ljubezen, ki je že evangeljska. Ta brat je član Cerkve, ki je »Kristusov zakrament« in ki v vseh svojih dejanjih v ljubezni posreduje božjo milost. Tako zaživi božje življenje,ki mu daje božjo ljubezen in večno prihodnost.Obiskani bol- nik tako zaživi pravo in ne le neko površno prijateljstvo.
Seveda lahko bolnik tudi zavrne prijateljst- vo in tako ne more priti do evangelizacije. Če pa sprejme to prijateljstvo, če ga je vesel,pa trdim,da je to že evangeljsko živ- ljenje, ki se sčasoma še bolj razcvete. Bog namreč z veseljem gleda na vse tiste, ki se bratovsko med seboj ljubijo.
Takšno prijateljstvo ne bo ostalo le na ra- vni čustev,kakorkoli vzvišena že so. Odgo- vorni bolnik bo odkril, v kateri točki njegov prijatelj ne živi polno kljub svojim sposob- nostim. Pomagal mu bo razviti te sposob- nosti.Ko to dela,izpolnjuje božji načrt. Tudi to imenujem življenje po evangeliju. Enako trdi tudi II. vatikanski cerkveni zbor,naj bo vsa človekova dejavnost v skladu s člove- škostjo in po božji volji ter naj dovoljuje človeku, da v polnosti razvije svoj poklic.
Papež Janez Pavel II. je na potovanju po Latinski Ameriki lani dejal: »Moralno in ma- terialno osvoboditi človeka je ostati zvest Kristusovi ljubezni ...« »Vse, kar naredite za človeka, nima namena v samem sebi, kajti verni teže h kraljestvu, ki ni od tega sveta.«
Odgovorni iz Bratstva, ki živi iz vsega svo- jega srca in iz svoje vere, gotovo želi, da bi tudi njegov bolni brat živel iz vere. Po- gosto se zgodi, da ima bolnik, njegov brat, vero,toda le táko,da ne živi po njej. Dvomi o božji dobroti.Z obzirnostjo pa bo prijatelj prišel kdaj do ugodnega trenutka,ko mu bo njegovo pričevanje spregovorilo. »Vedno bodite pripravljeni,« pravi apostol Peter, »da boste odgovorili vsakemu, ki hoče ve- deti razlog za vaše upanje.«
Tu ne gre za vsiljevanje svojega mnenja, ko s tem tvegamo, da bo naš brat trmasto ostal pri svojem mnenju. V prijateljstvu pa bo prijatelj le preprosto povedal, na čem temelji njegovo življenje, njegovo upanje. Tak dialog pa je milost Svetega Duha. Bol- nik bo vesel, ko bo slišal govoriti o Bogu. Odkril bo, da je tudi on v božjih rokah. Ta- krat bo tudi molitev privrela iz njegovega srca. Imel bo res živo vero, ki se bo poka- zala v dejanjih.
Odgovorni bolnik se znajde pred bolnikom druge vere in pred nevernim.Tudi to je brat, katerega ljubi in zanj želi, da nekega dne sreča Jezusa. Toda pristopil bo s še večjo obzirnostjo,vedno spoštujoč svobodo svo- jega brata. Ta bo tako vedel, da je njegov prijatelj kristjan,resničen prijatelj, resnično vdan. Brez dvoma bodo tudi njegovi pred- sodki proti krščanski veri izginjali. Kot sem dejal že prej:Ko se bo skušal človeško od- preti, požrtvovalno iti k drugim in pozab- ljati sam sebe, bo delal dobro vsem okrog sebe.
Tako bo, ne da bi vedel, pot k Bogu, kot Jezus pravi Nikodemu:"Kdor pa vrši resnico prihaja k luči" (Jn 3, 21).
Tudi pripoved o poslednji sodbi pravi, da bo Bog povrnil vsakemu, kakor da je vsako dejanje storil njemu osebno.

(Nadaljevanje in konec prihodnjič)

(Drobec z misijona pri Mariji Snežni)

Po daljših pripravah je prvi teden adventa v župniji Marija Snežna (Velka) v Slovenskih goricah potekal misijon.
To poročilo o misijonu za Prijatelja pa pišem zato,ker so precej pozornosti posvetili tudi bolnim in ostarelim župljanom. Misijonarja - minorita iz Ptuja sta jih vsak dan obisko- vala po domovih in jim prinašala Jezusa ter krščansko upanje.Povsod,kamor sta prišla, sta bila dobrodošla znanilca tega upanja in tudi prinašalca pristnega veselja. Posebej še tu omenjam p.Frančka,ki ga je Stvarnik obdaril s talentom - ljubeznijo do glasbe in je tudi to svojo ljubezen stavil v službo bližnjega.Ves čas misijona ga je spremljala kitara in je to spremljevalko vzel s seboj med bolniške postelje,da sta skupaj slavila Gospoda in sejala veselje.
Vsak dan misijona je bil posvečen enemu od stanov, npr. mladim, zakoncem, ovdo- velim...in tako je bilo eno popoldne posve- čeno starejšim in bolnim župljanom. Pri sv. daritvi v toplo ogreti cerkvi smo poslušali prisrčne nagovore in spodbude, naj se ne čutimo odveč: tudi ko človek obnemore ali zboli in ni več ustvarjalen,je še lahko kori- sten in po svoje delaven.»...Bolni in trpeči ste blagoslov za župnijo, saj s svojim trp- ljenjem in molitvijo najbolj pripomorete pri odrešenju...in nikoli ni nihče tako brez moči da bi ne mogel moliti, in nikoli ni pretemno za molitev...«
Ni pa bilo mogoče preslišati,da ni dovolj,če prizadetega človeka sprejmemo z usmilje- njem, ampak ga moramo kot sebi enakega, saj to tudi je. In če hočemo biti pravi kri- stjani, moramo to enakost še požlahtniti z dejanji v duhu evangelija...
Po maši je bila še agape, med katero so prepevali otroci.V začetku je bilo nekaj za- drege,ker so mladi kar v cerkvi začeli streči s prigrizkom in toplim okrepčilom. Kdo pa bi se mogel upirati toplemu nasmehu, ki je premagal zadrego. Kjer pa je bila zadrega hujša, je pomagal še domači župnik g.Časl.
To je bila prisrčna slovesnost, iztekala se je v doživetje,ki bo ogrelo marsikatero hla- dno zimsko noč brez spanca.
Še srečnejši pa bi bil, če bi smel zapisati: »To je bil dan, iz katerega raste zdaj naš vsakdan!«

Jože

Najlepši dar mojih dopustniških dnih so bile tudi letos duhovne vaje, ki smo jih slepi hkrati s spremljevalci pod vodstvom patra Marijana Šefa imeli v Nazarjih, v zavetju frančiškanskega samostana in ob duhovni podpori sester klaris.Teh dni sem se iskre- no veselila, ker imam iz prejšnjih let veliko lepih doživetij. To so dnevi, ki mi vedno znova odkrivajo, kaj pomeni prijateljstvo z Bogom. Božja ljubezen se me dotakne tako nepredvidljivo in tenkočutno, da ostanem brez besed, a s hvaležnim in ponižnim sr- cem. Vem, da je vse dar božje Besede, ki se je učlovečila in osvetlila vse moje živ- ljenje.
Jezus me je povabil, naj pridem sama, po- gledam in se prepričam. In sem šla. Ostala sem z njim nekaj dni.Gledala sem ga v sve- tli luči dogodkov, ki jih je predstavil njegov ljubljeni prijatelj, apostol Janez. Izvedela sem, da je Janezov evangelij še posebno namenjen ljudem z raznimi težavami. Zato sem s toliko večjim zaupanjem ob Jezusu iskala odgovore in rešitve za svoje tegobe Videla sem, kakšen odnos je imel do svojih prijateljev, in po drugi strani, kako so ga ti sprejemali in doživljali. Tudi sem videla,ka- kšen odnos ima do mene, in končno, kako se počutim kot njegova prijateljica.
Bolj ko razmišljam o Jezusu,bolj spoznavam da je on prijatelj, ki mu ni para. Kaj to po- meni za moje vsakdanje življenje? To, da me ima rad, tako v srečnih in prijetnih tre- nutkih,kot v težkih in bolečih. Ne odvzame mi bolečine, jasno pa mi daje čutiti, da je z menoj, da me ljubi. In to je zame dovolj, vsaj želim si, da bi tako bilo.
Jezus se svojim prijateljem razodeva najbolj prisrčno in enkratno; po drugi strani pa je do njih zelo zahteven. Evangelist Janez nam daje ključ za razumevanje te njegove zahtevnosti: v dogodku, ko je med zadnjo večerjo svojim učencem umil noge.Njegovo dejanje je skrivnostno, izraža pa potrditev njegovih besed, da jim je izkazal ljubezen do konca. Ponižno izvršuje svoje poslan- stvo ljubezni in v njem gre do konca. On,ki mu je Oče vse dal v roke, se je popolnoma izročil človeškim rokam.Gre za skrivnost,da nam Jezus odkriva Boga kot človekovega služabnika.Če je Bog takšen,potem tudi mi prihajamo do globljega spoznanja, kakšen je smisel našega bivanja na zemlji.Bog nam odkriva izvor naše človečnosti,usmerja nas da bi bili tudi mi tako razpoložljivi za sočlo- veka, kot je on za nas. Težko je sprejeti Boga v tako ponižni drži.Prav tako je težko sprejeti sebe v ponižni vlogi. Petrov odpor, da bi mu Jezus umil noge, nam daje slutiti, da bi pot ponižnosti in služenja mogla po- stati tudi njegova. Prestrašil pa se je,da bi izgubil delež z Bogom, in je končno le do- pustil, da mu je Jezus izkazal uslugo. Tudi nam je težko sprejeti božji dar odrešenja, pa vendar nas more osrečiti samo to, da dar sprejmemo in se zahvalimo zanj.
Kako se Jezus po vstajenju razodeva svo- jim prijateljem in kako odgovarja na njiho- ve potrebe, sem letos posebno začutila ob liku Marije Magdalene. Hrepeneče je iskala mrtvo Jezusovo telo, on pa se ji je razodel živ.Njegova ljubezen je presegla vsa njena pričakovanja, vsa njena hrepenenja. Niti ni mogla slutiti, kako so bila njena pričakova- nja majhna v primerjavi s tem,kar je preje- la. V dno duše sem bila pretresena,ko sem odkrila, da se je Bog tudi meni približal v skladu z mojimi potrebami,mojim značajem, mojimi napakami.Ob takem spoznanju je bila tudi moja molitev polna hvaležnosti in iskre- nosti ter me je razpoložila za dobro spoved O, kako vesela sem bila odpuščanja! Ob- čutek sreče,ki me je navdajal, bi privoščila vsakemu človeku.

»SINČEK EDINČEK« MED BRATI

Rodil sem se 11. avgusta 1946 v Selcih, župnija sv. Rupert v Slov. Goricah. V družini je bila navada, da smo vsako leto poromali k Mariji v Ruše pri Mariboru in tam sem prvič pomislil, da bi postal duhovnik. Ker sem bil v družini »sinček edinček« in veliko upanje mojega očeta, da bom prevzel kmetijo, si nisem upal povedati, kaj se je rojevalo v moji glavi. Odšel sem na služenje vojaške- ga roka. Tam je padla dokončna odločitev, s katero so se morali sprijazniti tudi moji domači, čeprav ne preveč radi. Po konča- nem vojaškem roku sem odšel k minoritom v Zagreb in dokončal srednjo šolo ter no- viciat. Filozofijo sem študiral v Ljubljani, teologijo pa v Innsbrucku v Avstriji. V du- hovnika sem bil posvečen 29. junija 1975. Najprej sem bil kaplan pri sv. Trojici v Ha- lozah, nato pa na Ptujski Gori in upravljal župnijo Stoperce.
Za zdaj so vsi postulanti kandidati za redo- vne brate.Nekateri so končali razne obrtne šole,ki sicer tu v Zambiji niso kaj prida, to- da osnovno znanje o določeni stroki le po- dajo. Sedaj imam tri mizarje,dva mehanika, enega elektrikarja,enega vrtnarja in enega tehnika z višjo tehnično izobrazbo. Vsi os- tali pa so končali srednjo šolo.Vseh skupaj je dvajset.
Ročno delo je tako organizirano,da se fan- tje skušajo sami vzdrževati. Na misijonu imamo mlin. Ljudje prinašajo mlet koruzo in za uslugo nekaj plačajo. Zaslužek v mlinu sicer ni velik,nekaj pa le je za vzdrževanje semenišča.Poleg dela v mlinu so postulanti zaposleni še v naši mizarski delavnici in na vrtu, kjer pridelujemo raznovrstno zelenja- vo od ljubljanske ledenke pa do kitajskega zelja. Na misijonu imamo tudi celo vrsto domačih živali.
Delo s fanti v semenišču me zelo veseli, čeprav je včasih potrebno precej potrpe- žljivosti. Krščanstvo v Zambiji je še vedno mlado. Komaj pet let je, odkar so prvi mi- sijonarji začeli oznanjati vero. Mnogi fantje prihajajo v semenišče z napačnimi pričako- vanji ali pa iz napačnih razlogov. Šele čas pokaže, kdo je v resnici poklican.

Kaj narediti s težavami, s katerimi se vsak dan srečujemo? - Lahko jih odložimo,poza- bimo, lahko pa jih poskusimo rešiti. Mnoge dileme, vprašanja so taka, da jih moremo rešiti sami.Nekaterih pa brez poglobljenega znanja (oz.pomoči ustreznega strokovnja- ka) ni moč razrešiti. Taka področja so šte- vilna - zdravstvo, tehnične vede itd. Sem prištevamo tudi področje pravnih ved.
Zaradi vsega navedenega, nekaterih pisem in pogovorov, ko so nas prijatelji prosili za pravne nasvete, z današnjo številko odpi- ramo novo rubriko Pravni kotiček.

Usmiljeni Bog,ti človeka ljubiš in rad odpuš- čaš. Naj naši sorodniki, prijatelji in dobrot- niki,ki so se s tega sveta ločili,po priprošnji Device Marije in vseh svetnikov, uživajo večno blaženost.Po našem Gospodu Jezusu Kristusu,tvojem Sinu,ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. -

Domov k Očetu so lani odšli tudi naslednji naši prijatelji, ki naj jih spremlja naša moli- tev:

Marija Borjančič - Breginj 10, Breginj
Marija Dovč - Sneberska 66, Ljubljana
Marija Gorjanc - Dom Bokalci, Ljubljana
Antonija Kokovnik - Dobravlje 23,Nazarje Antonija Kračun-Žiče 76,Loče pri Poljčanah Marjanca Mravlja - Dom počitka, Mengeš Pavla Pavšer -Dom upokojencev,Sevnica Janez Škrjanc-Nožice,Gostičeva25,Radomlje Roza Turk - Dom upokojencev, Sežana.

Zavzeti se bo treba za drugačne oblike dela z moteno mladino - V vzgojnih zavodih je več deklet kot fantov.

Ljubljana, 12. decembra - Večina zgradb, v katerih se nahajajo zavodi za otroke in mladostnike z motnjami vedenja in oseb- nosti, je v slabem stanju. To so graščine, nekatere stare tudi več kot sto let,izvaja- nje sodobnih vzgojnih metod pa je v takih prostorih nemogoče.
Zahtevali so tudi odgovornost za to, ker se stvari v dveh letih niso nič spremenile. Pripraviti bi morali celovito analizo in ta naj bi bila podlaga za spremembe usmerjenega izobraževanja.

Marko Jenšterle, Delo, 13. decembra 1985

Črna na Koroškem, 5. novembra - Urejanje materialnega položaja zavodov za delovno usposabljanje duševno prizadetih in njihovo medsebojno sodelovanje ter povezovanje z okoljem, kjer delajo, so osrednje teme tretjega jugoslovanskega srečanja predsta vnikov organizacij za usposabljanje zmerno, težje in težko duševno prizadetih otrok, mladoletnih in odraslih oseb, ki se je danes začelo v Črni in bo trajalo dva dni. V Jugo- slaviji je 28 takih zavodov (v SRS šest),vsi pa se srečujejo s precejšnjimi prostorskimi problemi,neurejenim materialnim položajem delavcev, kar vse slabo vpliva na skrb za duševno prizadete ljudi. Teh je v Jugosla- viji okrog 10 tisoč. V zadnjih letih, so ugo- tovili na posvetovanju, se je zelo izboljšala strokovna usposobljenost pedagogov in drugega terapevtskega osebja, pri čemer sta najbolj napredovali Slovenija in Vojvo- dina, najslabše pa je za to poskrbljeno v Črni gori in v BiH.Srečanja v Črni se udele- žuje okrog 100 pedagogov in terapevtov iz vse Jugoslavije,na posvetovanju pa bo go- vor tudi o vključevanju duševno prizadetih v življenje. Prve uspešne korake so napra- vili prav v Sloveniji, kjer že deluje nekaj delavnic pod posebnimi pogoji, kjer se po končanem usposabljanju zaposlujejo duše- vno motene osebe.

I. P., Delo, 6. novembra 1985

Ljubljana, 22. novembra - Danes popoldne je Ljubljana dobila še enega od skupnih ob- jektov iz programa tretjega samoprispevka - Varstveni delovni center za domsko var- stvo in delovno usposabljanje duševno pri- zadetih občanov.Center bo organiziral var- stvo gojencev, varstvo z zaposlovanjem in prosti čas za odrasle duševno prizadete osebe, ki si same niso sposobne ustvariti socialne varnosti,vendar pa z organiziranim varstvom pridobijo in ohranijo temeljne in delovne navade.

Delavci SGP Grosuplje so začeli graditi ob- jekt aprila 1984. Delavnice so bile pod stre- ho že konec leta 1984,stanovanjski del pa je bil dograjen spomladi letos. Zemljišče, namenjeno za Varstveno delovni center,je veliko skoraj 4.500 kvadratnih metrov, saj je pokojna Antonija Hočevar že leta 1973 v ta namen podarila zemljišče, veliko nekaj več kot 2.000 kvadratnih metrov.V Centru ki ima skupno 2.690 kvadratnih metrov ko- ristnih površin, je prostora za 60 varovan- cev,v delavnicah pa je na voljo 120 delov- nih mest. Vrednost celotne naložbe je 247 milijonov dinarjev,poleg skupnosti samopri- spevka pa so denar prispevali tudi ljubljan- ska stanovanjska skupnost, SPIZ, mestna skupnost za zaposlovanje in medobčinska zdravstvena skupnost.

K. M., Delo, 23. novembra 1985

Spoštovano uredništvo! Že dolgo časa se Vam nisem nič oglasil. Zmeraj pridejo kak- šne neprilike, da človek ni zrel za pisanje. Danes pa, ko zunaj sneži in piha okrog vo- galov močna burja, sem se vseeno odločil.

Vzgoja srca pa se začne že v rani mladosti Ko npr.vzgajamo otroke v pravilnem odno- su do hrane,mnogo teže sprejmejo dejstvo koliko smo bili lačni mi, ampak jim je to bolj jasno, ko vidijo lačne otroke z drugih celin na televiziji. Postavijo sicer vprašanje:»Kaj smo mi krivi za to, kaj lahko storimo?« Od- govor je:najmanj to,da cenite to,kar imate in spoštujete to danost.Samo na drugi ze- mljepisni širini bi živeli,pa bi bilo lahko čisto drugače. To je le en primer od mnogih,lah- ko ga pa prenesemo še na druga področja. V spominu imamo svetal zgled žene brez rok v Ameriki (njenega imena se ne spom- nim),ki živi normalno življenje in se zaveda da je nakazala rešitev otrokom, ki so se rodili brez rok v Nemčiji. Vedeli bodo, da je mogoče!

IZKAŽIMO SI LJUBEZEN

Dragi prijatelji! Nisem vam še odpisala,am- pak sem nalašč počakala,da so se ustalje- ne fraze voščil za praznike polegle. Koliko lepih in globokih besed je bilo spregovorje- nih in napisanih. Ko pa se prazniki iztečejo je tu zopet pusta vsakdanjost,ko se malo- kdo spomni, da bi pisal, oziroma boljše re- čeno kaj lepega napisal ali rekel sosedu, pa onemu čez cesto, ali pa temu, ki vsako jutro istočasno zaklepa nasprotna vrata v bloku. Edino,kar lahko damo drug drugemu, je ljubezen, prijaznost; tudi samo bežen nasmeh pomeni nekomu več kot razkošno darilo.
Bliža se postni čas in postaja me malo strah ko se spomnim,kaj je sploh post. Že pozno v noč sem čakala avtobus na postaji, ko sta se blizu mene pogovarjala neka zelo inteligentna gospa in mlad fant. Ne vem, kako je naneslo, da sta se pogovarjala o postu. Ko sem zaslišala post, sem še bolj prisluhnila. Pogovor je potekal o tem, kako danes ljudje zelo opuščajo post. Če sem zares iskrena, je moja skrb in strah prav v tem. Ko sem bila v srednji šoli, sem se ob petkih mnogokrat spozabila glede mesa. Res sem bila cele dneve od doma in moja hrana so bili sendviči. Sedaj sem v službi z neurejeno prehrano in se sprašujem, kaj bom storila tokrat. Ne vem,morda bom to- liko močna v nekrščanskem okolju, da bom jasno povedala, zakaj danes ne jem kruha s salamo, ampak s sirom. Sedajle se mi je porodila misel. To, da jasno povem, da bo moja manjša žrtvica k postnim petkom. V postnem času moramo prav gotovo tudi več moliti in storiti še kakšno dobro delo več. Vi, dragi prijatelji invalidi, prizadeti in starejši, pa v tem času z večjo ljubeznijo, potrpežljivostjo in zadovoljstvom spreje- majte svojo bolezen,starost in njene težko pokretne ude. To bo vaša velika žrtev, saj morate prenašati trpljenje vsak dan,ne sa- mo določen čas. V molitev pa priporočam nas mlade, da bi vas sprejemali takšne kot ste, vam radi priskočili na pomoč in bili ve- seli vsakega ponovnega snidenja z vami.
Vsaj en dan bi rada izpolnila ta zadnji stavek
Res je,veliko smo vsi skupaj opustili pri po- stu. Mnogi so to storili, ker so se oziroma se hranijo v javnih lokalih. Tam je žal manj pripravljenih kvalitetnih nemesnih jedi. Mi- slim, vsak dan, ker nekaterim nasploh prija bolj nemesna hrana. No, če bi bilo tako, bi bila izbira lažja in odklanjanje mesne jedi manj vidno. Tako pa ostajamo tam,kjer smo Toda, če smo pripravljeni na žrtev, ima ta lahko tudi druge oblike,ki so včasih še tež- je,npr.prenašati »težkega sodelavca« brez godrnjanja ali pa še celo poskušati razumeti, obiskati bolne ali ostarele, pa tudi drobnih prilik je dovolj za dobro delo. Najprej bomo to delali zavestno, čez leta pa bo to pos- talo del našega življenja. Postni petek naj nas nauči odrekanja,da bomo v nedeljo la- žje sprejeli božjo besedo v naše življenje.

SODELUJEM Z VAMI

Dragi Prijatelji! Prav lepa hvala za vaše bo- žično pismo. Enako tudi mi želimo,da bi nas praznik Jezusovega rojstva vse osrečil in dal moči za nadaljnjo pot življenja ter da bi v novem letu zavladala sreča na vsem svetu. Združimo molitve v ta namen.
Vsem dragim prijateljem se lepo zahvaljuje- mo za pozornost in pomoč,ki nam jo nudite z nesebično ljubeznijo.
Vedno smo veseli vseh,ki pomagate ustva- rjati čim lepšega in bogatejšega Prijatelja ter ga širite do vseh, ki ga želijo prebirati. Veliko je vidnih sodelavcev, še več pa ne- vidnih, a vendar bi brez teh Prijatelj ne bil tak, kot je. Vse potrebujemo, od urednika, dopisovalcev, pa vse do skritih molitev, ki podpirajo to delo.

ZAHVALA DOBROTNIKOM

Iskrena hvala za lepo pismo in božično da- rilo. Bog povrni vsem,ki pripomorejo,da nas onemogle za praznike razveselite.
Vseh prijateljev, zdravih in trpečih, sem se spomnila pri svojih jaslicah. Vsem vam, ki Prijatelja berete,želim v novem letu božje- ga blagoslova in zdravja. Tistim, ki zdravja ne pričakujemo,pa vsaj olajšanje bolečin in božjo pomoč,da bi potrpežljivo nosili križ,ki nam ga je naložila božja previdnost. Sto- pimo pogumno in veselo v novo leto. Kaj nam bo prineslo, ne vemo. Zaupajmo! Bog bo z nami.
Lep pozdrav!
Naj se ob tej priliki tudi mi zahvalimo vsem tistim, ki ste nam v preteklem letu karkoli darovali. Tako vsi skupaj lahko naredimo nekaj lepega za Boga in osrečujočega za bližnjega.

TUDI JAZ SI ŽELIM PRIJATELJEV!

Preden začnem, vas vse v uredništvu lepo pozdravljam.Čeprav Prijatelj izhaja že pre- cej časa in je zlasti namenjen nam invali- dom,vam moram povedati,da sem se s tem listom spoznal pred kratkim. Je zelo v redu Še zlasti mi je všeč kotiček Želim si prija- telja.Ker pa si tudi sam želim novih prijate- ljev, sem se odločil,da vam pišem in upam, da boste mojega pisma veseli, še zlasti zato, ker vam pišem prvič. Najbolj bom pa vesel, če boste moje pismo objavili. Sem invalid in tudi zaposlen. Malo je tako sreč- nih, da so redno zaposleni in si lahko sami služijo kruh. Eden redkih sem, ki se lahko pohvali, da sem lahko kljub svoji invalidno- sti našel zaposlitev. Čeprav je bilo treba veliko storiti in se dokazovati,mi je končno le uspelo tudi s pomočjo drugih.Najbolj po- membno je,da se s sodelavci odlično razu- memo. Morda se prav zaradi svojih težav in iskanja zaposlitve nisem že prej seznanil s Prijateljem. Še posebej si pa želim novih prijateljev in se že vnaprej zahvalim vsem, ki mi boste pisali. Kot lahko preberem, vas je še veliko invalidov, ki si tako ali drugače krajšate čas.Tudi sam imam poleg zaposli- tve kar precej konjičkov: zelo rad pišem in to ne samo prijateljem, pač pa tudi članke za časopise, zbiram značke. Sem pa tudi velik ljubitelj ansambla bratov Avsenik.Ve- sel bom, če me boste kdaj povabili na kak- šno vaše srečanje, katerega se bom rad udeležil.Počasi bom zaključil tole moje pis- mo z željo,da mi boste pisali.Že vnaprej se zahvaljujem za objavo pisma. Lep pozdrav!
Dragi Nace! Takih pisem kot je vaše, smo še prav posebej veseli. Vsakdo izmed nas potrebuje življenjski optimizem, borbenost in dejavnost na drugih področjih, da zaživi polno življenje. Prav posebej pa smo veseli če te lastnosti najdemo pri invalidu, ki se že težje uveljavlja v okolju. Dano vam je spoznanje, da si morate vse izboriti, tudi zdravi si moramo,in to je dragoceno. Inva- lidi ste še v večji nevarnosti, da čakate in upate,da bo to storil kdo drug namesto vas Imate tudi zožen življenjski prostor zaradi invalidnosti. Sprijazniti se morate najprej s tem in šele v danih okvirih lahko izbirate. To pa je včasih tudi prednost, ker lažje izbirate. Saj razumete, kajne? Zdravim je včasih težje izbirati med stotimi stvarmi kot vam med desetimi. Veseli smo vašega pisanja, oglasite se še kaj.

IŠČEM STIK Z LJUDMI

Razni prizadeti posamezniki razmišljajo o svojem življenju. Zato sem se odločil, da tudi jaz nekaj napišem o sebi in skušam na ta način olajšati svoje težave in poiskati rešitev. Želim najti stik z ljudmi, ki bi me spre jeli v svoj krog z dobrim namenom.
Hvaležen bom vsakomur, kdor bi mi želel pomagati.
Z razumevanjem smo prebrali vaše pismo, dragi Janez, in se vam zahvalimo za zau- panje.Pismo objavljamo v skrajšani obliki in želimo, da bi tudi vi našli dobre prijatelje, s katerimi bi si dopisovali in si pomagali v du- ševni stiski. Ko boste našli svoj mir, boste laže uredili tudi vse ostalo, kar se vam se- daj zdi nepremostljivo. Želimo vam božji blagoslov in pomoč vaše priprošnjice-Brez- madežne Marije.

Zahvaljujem se vam za pismo, ki sem ga bila zelo vesela, saj so mi te vrstice v po- duk in spodbudo. Zelo sem vam hvaležna, ker se toliko trudite za nas odrinjene in nam skušate lepšati življenje.Tako lepo nas na- slovite z "dragi prijatelji".Ta naziv zelo bla- godejno vpliva na vsako dušo. Včasih mis- lim in si rečem, da je tudi v poškodovanem telesu lahko lepa duša in v revni hiši dobri ljudje. Bog naj poživlja vaše dobre namene in vam daje zdravja.
Končujem s prisrčnim pozdravom
Hvalite nas, Micika! Ta hvala je obvezujo- ča, pove pa nam, da smo v marsičem že uspeli. Prepričani pa smo,da še ne v vsem, zato pa potrebujemo kritiko in spodbudno besedo, ki nas bo osveščala. Hvala vam!

Na željo mnogih bralcev bo križanka odslej nagradna. Nagrade bodo tri in četrta tola- žilna: izžrebanec bo v naslednjem žrebanju še enkrat poskusil srečo.Da bi bile nagrade čimbolj privlačne, vas prosimo za sodelo- vanje. Mnogi od vas izdelujete domiselne prtičke, vizitke in podobno. Bi nam bili pri- pravljeni odstopiti kak svoj izdelek? Pošljite ga na naše uredništvo.
PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA.

1. nagrada: celolet.naročnina na list Prijatelj
2. nagrada: knjiga »Kdo si, Gospod?«
3. nagrada: knjiga »Sprejemam križ«

• V molitvah in žrtvah bodimo eno,da bomo nekoč skupaj v nebesih prepevali: Slava Bogu na višavah.
• Zima je za naju najtežji letni čas in ver- jetno še za marsikoga. Za molitev, premi- šljevanje in za branje pa je več časa, ker so večeri dolgi. Tako si krajšava čas, obe- nem pa narediva tudi nekaj dobrega.
• Smo v evharističnem letu. Naj bodo naša srca vsak dan pripravljena za prejem sv. Rešnjega telesa. Bratje in sestre, trdno se oprimo na Njega,saj je naš Brat in Prijatelj.
• Ob spominu rojstva našega Gospoda od- primo na stežaj vrata svojega srca. On nam bo dal tisti mir, ki ga svet ne more dati, v novem letu pa svoj blagoslov, zdravja in moči za spolnjevanje božje volje.
• Predrage prijateljice in prijatelji! Pošiljam šopek rožic vsem skupaj. Bolna sem in ne morem iti nikamor, Vlado pa je odšel k se- stri. Imejte se prijetno na srečanju!
• Včeraj sem spet prejela Prijatelja in danes popoldne bo zame dvakrat praznik, ko se mu bom lahko posvetila. Preberem ga od prve do zadnje črke in dam še nekaterim v sosedstvu, ki ga nimajo naročenega.

Sneg prekriva polja, vasi, mesta in sonce se blešči,kot bi kdo nasul bisere po drevju, strehah in tleh. Sredi travnikov sameva ko- zolec in tu si najdejo skromno zavetje ptički ter druge živali. Čeprav nemo stoji sredi po- lja, zameten s snegom,se zdi,da mi šepeče »Tudi ti si postavljena tja, kjer te nekdo potrebuje. Vsemogočni ti je odločil mesto, že od nekdaj. Ko boš sposobna za delo, ki ti je določeno, stori vse, da boš koristila bližnjemu. Ponesi vsem mir in ljubezen,kajti to lahko daješ vsakemu,pa naj je priklenjen na voziček ali na posteljo.«
Čez nekaj dni smo si zaželeli vse lepo v pri hajajočem letu. Naj bi bilo polno miru, miru v svetu in med nami. Velikokrat se vprašu- jem: »Je res samo zdravje zadosti za našo srečo?« Žal je to večkrat premalo. Upanje in mir v srcu sta temelj,na katerem je mož- no graditi srečo, če smo zdravi ali na inva- lidskem vozičku, oziroma v bolniški postelji Zato si v komaj začetem letu 1986 zaželi- mo predvsem upanja in miru. Če bo v nas to, najkrajša pot do sreče, čeprav zdravje ni najboljše.
Ko gledam na oltarju sveče, se mi zdi, da počasi izgorevajo za ljudi, ko nam podarijo luč.Luč nas razveseljuje in pomaga,da bolj zbrano slavimo Gospoda. Kristus je naj- svetlejša luč, saj nam sveti že skoraj dva tisoč let. Skrbimo, da ne bomo nikoli zašli v temo!

Bliža se praznik lurške Marije. Vsem,ki smo že bili kdaj v Lurdu,se nam je neizbrisno vtisnil v spomin in v duhu se radi vračamo k votlini,Mariji pa razodevamo svoje težave in veselje.

Stanka

Prispevke za št. 2 pošljite do 15. februarja 1986.

Na naslovni strani: Kapelica Srca Jezusovega v Tunjicah pri Kamniku (foto J. Marolt)

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 100 din, naročnina za leto 1986 600 din (podporna 1200 din), za inozemstvo 1200 din (letalsko pošiljanje 2000 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka