Nekoč,ko je bila maša v latinščini,si nisi mogel misliti, da bi šel k maši brez moli- tvenika. Moški so ga nosili v žepu, zato ni smel biti ne predebel ne prevelik, žen- ske so ga imele v rokah, vsem na očeh, zato je moral biti lep, s kovinskim ali koščenim križem na platnicah in včasih celo okovan s tanko medenino. Otroci smo ga hoteli imeti s seboj, kakor hitro smo poznali nekaj črk, saj je molitvenik tako rekoč pomenil pismenega človeka. Današnji molitveniki ne računajo na da- ljšo dobo, saj navadno niti enega rodu ne preživijo, sicer pa s hitro zamenjavo računajo vsi sodobni izdelki.
Iz molitvenikov so nekoč pri maši brali mašne dele bolj ali manj v skladu s tis- tim, kar je duhovnik opravljal pri oltarju Da bi mašniku laže sledili,so bile v mno- gih molitvenikih tudi slike,ki so predstav ljale,kaj duhovnik dela ali bere. Molitve- nik pa so uporabljali tudi doma za razne molitve, križev pot, ob hudi uri in ob umiranju kakega družinskega člana. Ve- likokrat je molitvenik nadomeščal sveto pismo.
Danes molitvenika ne nosimo v cerkev, saj lahko sledimo razumljivim duhovni- kovim besedam. Žal ga tudi doma bolj malo uporabljamo, ker zaradi nepresta- nega hitenja in pomanjkanja časa manj molimo.
Kakor je nekoč molitvenik nadomeščal sveto pismo,tako je lepo in hvale vred- no, če danes v družini sveto pismo na- domesti molitvenik.
Za mlajše otroke, pa včasih tudi za več- je in odrasle nam pride zelo prav sveto pismo s slikami.Ko gleda slike in prebere nekaj besedila, jih to naravnost sili, da si ustvarijo neki odnos do Boga in ono- stranstva. Naj nas ne moti, če so slike brez umetniške vrednosti, saj otroci v njih vidijo veliko več, kakor mi odrasli, in jim slike dajejo dovolj spodbude za njihovo ustvarjalno domišljijo.
V zadnjem času imamo še druge pripo- močke, ki nam lahko molitvenik nado- mestijo, če jih prav uporabljamo: Zgo- dovina božjega ljudstva v 24 zvezkih iz Stare zaveze in sledilo bo še toliko zve- zkov iz Nove zaveze, zgodovina Cerkve s slikami, vrsta raznih mesečnikov z versko vsebino. Za molitev v ožjem po- menu besede pa nam vendarle najlepše služijo molitveniki. Za otroke drobna knjižica z najpotrebnejšimi molitvami za skupno molitev,za mladino Gospod, na- uči nas moliti,za vse pa je zelo primeren molitvenik Kristjan moli, ki je obenem prava veroučna knjiga z razlago zakra- mentov in cerkvenega leta.

Lojze Kozar

Dragi prijatelji!

Ko boste dobili to številko v roke, bomo že tik pred adventom, ali pa ga bomo morda že pričeli.Na notranjih straneh je več misli o prazniku Kristusovega rojst- va, na začetku pa nekoliko razmislimo o času priprave na ta veliki praznik.
Advent. Pomen te besede je prihod. Pravzaprav je vsa človeška zgodovina advent.Najprej je človeštvo pričakova- lo Kristusov prihod v učlovečenju. Zdaj pa pričakujemo njegov drugi prihod v slavi.
Dejansko smo sredi dveh adventov.Prvi je spomin na hrepenenje po Odrešeniku Drugi je naše poslednje upanje, ko bo Kristus sklenil zgodovino sveta.
Naš advent pa vendarle ne more biti samo spomin,ne samo hrepenenje, am- pak naša sedanjost.
Da: hrepenenje po Bogu, ki naj zdaj prihaja v nas s svojo milostjo, to je naš sedanji advent. Čim bolj hrepenimo po Bogu,tem bolj pristno bomo doživeli svoj božič, letošnji božič. To ni samo spomin na svetopisemsko zgodbo izpred dva tisoč let. To je živa resničnost.
V tem je veličina našega bogoslužja, da je vse "danes", ne "nekdaj". Seveda pa je ta »danes« prežarjen z zarjo večne- ga »danes« ali večnega »zdaj«, ki se prične ob poslednjem prihodu Gospoda in ob našem vstajenju.
Pričakujmo pripravljeni letošnji božič! Odprimo srca svojemu Odrešeniku, ki prihaja!

Uredništvo

Morda pozna kdo knjigo spominov sep- tembra umrle Mire Miheličeve Ure mojih dni. Ena ali druga misel je tako lepa, da se bralec ob njej ustavlja in jo premiš- ljuje.
Svoje »spomine« ima tudi Cerkev. Je to eden izmed načinov, kako se njeno živ- ljenje pretaka iz roda v rod. Kaj vse je doživela ob preganjanjih, ko je bila »Kri mučencev seme novih kristjanov«! Ko je za časa Konstantina v 4. stoletju do- bila svobodo in s tem vedno večji vpliv v vsem življenju, je »ljubezen mnogih omrznila«. Na misel nam prihaja prese- ljevanje narodov in srednji vek ter re- formacija in protireformacija. Že v 11. stoletju je nastal razkol med Rimom in Carigradom. Ko je šel toliko stoletij po- zneje dober del krščanske Evrope po »svoji poti« mimo Rima, se je pokazala slika,ki jo še danes gledamo. Mnogi kri- stjani niso sprejeli Jezusove najbolj go- reče želje,da bi bili njegovi učenci "eno" In prišel je čas, ko je Cerkev »izgubila delavski razred«. In danes? Kateri nauk bi rad prevzel svet, tudi zato, ker smo »kristjani odpovedali«?
Na hitro smo prelistali "knjigo spominov" ki jo hrani Cerkev. Kolikokrat se je rani- la, umazala! Brazgotine so ostale, ma- deži se niso izgubili. Pri vsem,kar je bilo bolečega, je Cerkev ne le ostala živa, ampak je dajala sadove svetosti, ki jih človeško ne moremo razložiti. Ob vseh sencah je toliko sonca! Ob vseh mla- kužah toliko čiste studenčnice! Cerkev se neprestano očiščuje. Njeno nebo se vedno znova razvedri in življenje zmaga nad smrtjo. Odkod vse to?
Od takrat,ko se je prva krščanska sku- pnost začela zbirati k "lomljenju kruha", se je Cerkev prenavljala v hrani, ki daje življenje, ker je življenje. »Jaz sem živi kruh, kdor bo jedel od tega kruha, bo živel.« Jezusova beseda je veljavna za posameznike in za skupnost tistih, ki bi brez evharistije že davno izginili. Poko- nci jih drži »resnična jed« in »resnična pijača«.
Zadnjih nekaj let govorimo in pišemo o neozdravljivi bolezni AIDS. Kar se tiče duhovnih bolezni, vemo, da so vse oz- dravljive: božja ljubezen je večja od človeške slabosti, grešnosti. Če greh »človeka postara«, ga evharistija pom- laja.V kruhu življenja živi Bog in človek, poveličani Kristus, ki skrbi za rast in sadove na vinski trti. »Jaz sem trta, vi mladike«.
V človeškem življenju so časi, ko se svojega življenja bolj zaveda, ga je bolj vesel in ga bolje uporablja. Kar velja za posameznike, velja tudi za skupnosti. S praznovanjem evharističnega leta bi se Cerkev rada pomladila.In ko govorimo o pomladi Cerkve, si je ne moremo misliti brez poglobljene ljubezni. Zapisano je: »Ker je ljubil svoje,jih je ljubil do konca. Zato je pri večerji vzel kruh...« "Evhari- stija je največji dar Kristusove ljubezni, dar,ki nam je vedno na razpolago:,Vze- mite,jejte.’" Evharistija je Jezusova šola ljubezni do Boga in ljudi. Jezus se nam daruje, da bi po nas osrečil še druge.

S.B.

Jesensko-zimski čas prinaša obilo lepot in bogatih sprememb v naravi; vendar - za nas bolnike in invalide mrzlo vreme skrči stik s svetom. Ne moremo iti na srečanja,ne na obisk k bratom,sestram; kaj šele da bi hodili k maši.To je za nas tudi odpoved. Tolažimo, krepimo se z resnico,da nas v tem obdobju toliko bolj duhovno povezuje medsebojna molitev, nedvomno pa je velikega pomena du- hovno obhajilo!
In prav o tem bi želela kaj več izvedeti! Razloži, prosim, da tako rečem, globlji pomen duhovnega obhajila! Se to do- gaja v nas in ga opravimo le tedaj, ko res ne moremo k maši in k obhajilu v zakramentalni obliki? Vem, o duhovnem obhajilu je bilo veliko napisanega in po- vedanega, menim pa, da ne bo nobene škode,če o tem še kaj poveš. In morda bo za marsikoga tudi »novost«!
Povezujmo se med seboj, molimo drug za drugega! Učitelji vere so od nekdaj razlikovali ob- hajilo trojne vrste: samo zakramental- no, zakramentalno in duhovno in samo duhovno. Samo zakramentalno obhajilo prejme tisti, ki sicer telesno prejme Kri- stusa v posvečeni hostiji, duhovno pa ga ne. Vzrok je lahko nevera ali pa če je prejemnik v smrtnem grehu. S takim obhajilom niso združene nobene milosti; tako obhajilo je lahko celo velik greh.
Nobenih milosti ne prejme npr.nekrščen človek, ki pride v cerkev in je pri maši. Ko vidi, da verniki pristopijo k obhajilu, pristopi tudi on. Telesno prejme istega Kristusa kakor verniki,duhovno ne prej- me ničesar. Saj je prvi pogoj za uspe- šen prejem drugih zakramentov krst, ki nas prerodi v božje otroke, deležne bo- žje narave. Obhajilo šele potem lahko to božjo naravo v nas okrepi in poglobi ter nas tesneje poveže z občestvom svetih.
Nobenih milosti ne prejme, kdor je sicer krščen, v resnično navzočnost Jezusa pod podobo kruha pa ne veruje. Komur je obhajilo samo občestveni obred,zna- menje povezave z drugimi verniki in nič drugega, odhaja od obhajila »praznih rok«. Brez vere nima učinka noben za- krament. Tudi obhajilo ne!
Nobenih milosti ne prejme, kdor pristopi k obhajilu z zavestjo težke in še ne od- puščene krivde na duši, čeprav je krščen in veruje. Nakoplje si celo novo, težko krivdo. Za ta primer bi lahko uporabili primero sv. Pavla, ki svari vernike v Ko- rintu, naj se ne dajo »vpregati v isti ja- rem z neverniki«,in jim zakliče: »Kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je sogla- sje med Kristusom in Belialom?« (2 Kor 6,14.15). Isti apostol nas silno resno opominja: »Kdor nevredno jé in pije, si sodbo jé in pije, ker ne razločuje Go- spodovega telesa« od navadne hrane (1 Kor 11,29).
Zakramentalno in duhovno prejme ob- hajilo vernik, ki je v prijateljstvu z Bo- gom in prejme Jezusa ne samo telesno temveč tudi duhovno, z vero, upanjem in ljubeznijo. Pri takem obhajilu je naša duhovna hrana Kristusovo poveličano telo,še bolje rečeno: poveličani Kristus. Kako deluje na nas? Zakramentalno, skrivnostno vendar resnično: Ker je on trta in mi mladike na njem,si lahko pred stavljamo, da s svojo navzočnostjo v nas utrjuje našo povezavo z njim in poskrbi, da se njegovo božje življenje obilneje pretaka iz njega v nas. To se uresničuje tem obilneje, čim bolj dejav- no duhovno sodelujemo z njim, ko je v nas.Čeprav vredno prejeto obhajilo de- luje v nas že samo po sebi, je vendar stopnja in moč tega delovanja odvisna tudi od našega sodelovanja. Zato ni isto, če se po obhajilu za to, kar smo prejeli, še manj menimo, kot se menimo za kosilo, ki smo ga zaužili.
Tretja oblika obhajila je samo duhovno obhajilo. Morda kdo misli, da so si to obhajilo izmislili pobožni ljudje v tolažbo tistim,ki k zakramentalnemu obhajilu ne morejo.Pa ni tako.O duhovnem obhajilu govori Jezus sam, čeprav ne uporablja tega izraza. Spomnimo se samo nasled- njih njegovih besed: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23).
Pri duhovnem obhajilu Jezus seveda ne pride telesno in ne posvečuje vernika s svojo telesno navzočnostjo. Pač pa okrepi in poglobi svojo duhovno nav- zočnost: močneje se iz njega v vernika pretaka božja življenjska moč. To je pa veliko pomembnejše kot samo telesna navzočnost. Saj smo videli, da mnogim samo telesna navzočnost Kristusova nič ne koristi, nekaterim pa je celo v obsodbo in smrt!
Z duhovnim obhajilom lahko dosežemo prav nasprotno! Če je vernik nadnarav- no mrtev,se pravi v smrtnem grehu, pa obudi iskreno hrepenenje po združenju z Jezusom ter iz ljubezni do njega ob- žaluje vse,kar ga je od njega ločilo, ob- enem pa je pripravljen vse to razodeti spovedniku in doseči odvezo- mu Jezus takoj vrne svoje prijateljstvo,svoje živ- ljenje in svojo navzočnost v njegovi duši Saj je sam dejal: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebi- vala pri njem.« Zato je popolnoma ute- meljeno, kar je zapisano v Hoji za Kris- tusom (4,10,4): »Kadar je pa kdo res zadržan, (da ne more k obhajilu), naj ima vselej dobro voljo in pobožen namen pristopiti k svetemu obhajilu, in tako ne bo brez sadu presvetega zakramenta. Vsak namreč, ki je pobožen, more vsak dan in vsako uro z velikim pridom in brez ovire pristopiti k duhovnemu svetemu obhajilu... Duhovno se vselej obhaja in nevidno krepča, kadarkoli pobožno pre- mišljuje skrivnost Kristusovega učlove- čenja in se vnema v ljubezni do njega.«
Duhovno obhajilo je torej ljubeče ze- dinjenje z našim Gospodom. Naš cilj bi moral biti, da tega ljubečega zedinjenja ne bi samo sem pa tja obujali, temveč da bi v njem stalno živeli. Izrecno de- janje duhovnega obhajila naj bi bilo na eni strani izraz našega stalnega zdru- ževanja z Gospodom;na drugi pa pripo- moček,da se v tem stalnem združevanju ohranjamo. Zato je duhovno obhajilo posebno priporočljivo v tistih trenutkih in okoliščinah, ko bi nas naša neurejena naravna nagnjenja hotela odtrgati od božje ljubezni.

Tvoj Prijatelj

Srečanje svojcev in prijateljev bolnih,

prizadetih in ostarelih

Čeprav ste verjetno že brali v Družini o srečanju "Bratovsko se med seboj ljubi- mo", bi rad posredoval nekaj misli o tem pomembnem dogodku.
V prostorih teološke fakultete se nas je zbralo lepo število,večinoma svojcev in prijateljev prizadetih ter članov župnij- skih pastoralnih svetov (posebno komisij za diakonijo). Bilo je tudi nekaj zdravst- venih delavcev in drugih,ki jih to področje zanima,več duhovnikov in redovnic, pa tudi nekaj invalidov.
Osrednja tema,o kateri smo se pogovar- jali, je bila: Naše služenje - diakonija v župniji.Uvodoma nam je teologinja Julka Nežič temeljito razložila,kaj je diakonija, kako je Kristus bil diakon - služabnik, ki nas spodbuja in od nas zahteva,da smo služabniki vsakemu človeku - bratu in sestri - v ljubezni, ki jo Bog izkazuje po nas. Poleg oznanjevanja in bogoslužja nas kot kristjane označuje tudi služenje To je pravzaprav življenjsko oznanjeva nje in liturgija. Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor to misel močno poudarja. Nalaga nam, da se v tem modro in iz- najdljivo prilagajamo razmeram današ- njega časa. Predavateljica je poudarila nekatere probleme v današnjem razrva- nem in odtujenem svetu,kot so:družina, mladi in njihovi problemi, ostareli,otroci, tujci in priseljenci, alkoholizem, mamila, nevera ipd.
Prav tu, v okviru domače župnije, je naloga vsakega kristjana, da pomaga v potrebah ali stiskah sočloveka. To je bistvena dolžnost in pravica VSAKEGA Kristusovega učenca. Vprašanje diako- nije je vprašanje ljubezni!
Ne smemo se izgovarjati, da nam civilni predpisi onemogočajo izvrševanje dia- konijskega dela,ampak se moramo vpra- šati: »Ali storim vse,kar je v moji moči? Ali morda čakam na druge, da bodo to storili (komisija za diakonijo, župnik, so- cialni delavec, zdravnik ...)?
V uvodni duhovni misli g. Mira Šlibarja smo slišali, kako so velikega svetnika krščanske ljubezni sv.Vincencija Pavel- skega vprašali: »Kaj mora človek storiti da nekaj naredi v življenju?« »Več, več bi moral storiti!«
Ko smo se pri okrogli mizi - vodila jo je dr.Metka Klevišar-pogovarjali o konkre- tnem delu diakonije v župnijah: Črnuče, Lj.-Bežigrad,Lj.-Moste, Dravlje in Mora- vče, smo ugotovili, da vsak po svoje že delamo na tem področju. Veliko zanimi- vih in dobrih izkušenj smo si že nabrali. Vendar je potrebno še iskati novih mo- žnosti, kako odgovoriti na številne po- trebe in stiske v naših župnijah.Poiskati si moramo čim več sodelavcev, pred- vsem mladih. Še veliko je bilo poveda- nega, česar v enem stavku ne morem napisati. Za to bo še priložnost.
Dopoldanski del srečanja smo končali s sv. mašo; vodil jo je s somaševalci g. nadškof dr.Alojzij Šuštar.V nagovoru se je najprej zahvalil vsem, ki se trudijo v diakonijskem delu,posebno vsem zdrav- stvenim delavcem, pedagogom, vzgoji- teljem in drugim. Spodbudil je svojce in prijatelje, ki imajo prizadete, starejše in bolne v svojih družinah, naj vztrajajo v velikem delu usmiljenja in krščanski lju- bezni. Tudi duhovnikom, redovnikom in redovnicam zahvala za velikodušno pri- zadevanje.
Povzel je misel evangeljske prilike o us- miljenem Samarijanu,ki je s svojo čudo- vito prispodobo o dobroti in usmiljenju močno vplivala na človeško zgodovino. Postala je podoba, simbol in spodbuda ljubezni do bolnih in trpečih. Samarijan si ni namerno izbral te naloge. Zatekla ga je na poti. Ustavil se je in našel čas za tega človeka, čeprav je bil tujec. Ne hodimo mimo! Bog nas najmočneje kliče po našem bližnjem, ki je v potrebi. Mo- litev, vera in zaupanje nam dajejo moč ter pogum za služenje bratom. V po- vezavi med seboj in z evharističnim Je- zusom bomo zmogli nadaljevati službo Samarijana, ki nam jo nalaga Kristus - največji Samarijan.
Po maši smo posedli okoli miz, obloženih z dobrotami.V pogovor se je vključil tudi g.nadškof in vsakega osebno pozdravil. To se mi je zdelo zelo lepo!
Popoldanski del srečanja smo začeli z delom po skupinah, sestavljenih glede na različne prizadetosti: ostareli v do- movih za starejše občane,bolniki, duše- vno prizadeti, slepi in slabovidni, slušno in govorno prizadeti in še posebni sku- pini: člani ŽPS ter duhovniki.
V skupinah je bilo delo živahno in zav- zeto, kar so pokazala tudi poročila na plenumu, ki je bil zadnje dejanje sreča- nja. Veliko problemov je bilo navrženih, še več pa spodbud za njihovo reševanje Naša naloga je velika! Truditi se mora- mo, da bi se vsak kristjan v slovenski Cerkvi zavedal svoje krščanske dolžno- sti -služiti vsakemu v njegovi potrebi in stiski. Biti moramo modri in znati odkri- vati znamenja časov; z eno besedo: Kristusova ljubezen nas priganja,da slu- žimo bratom z veliko mero iznajdljivosti in odgovornosti!
In kaj je meni, tebi, ... potrebno storiti, da odgovoriva na ta klic? Več! Vse, kar zmoreva!
Še ena resnica je; velika in pomembna: Kolikor bomo molili, se povezovali s Kri- stusom v evharistiji, toliko bomo mogli ljubiti - služiti.

Lojze Š.

»Ali daste v krstno vodo kakšno stvar?«, (dekle, 16 let)
»Zdaj naj me krstijo! Če bi bil dojenček, me sploh ne bi vprašali.« (deček,15 let)
»Rad bi bil krščen; imel bi botra,ki bi me varoval.« (otrok)
»Pravico imam, da me krstite.«
»Če sem morala tako dolgo čakati, to pomeni, da nisem bila tega vredna.«
»Nehali smo hoditi v cerkev. Ko se je rodil prizadet otrok, nas župnik ni prišel nikoli več pogledat, in to nas zelo boli.«
»Rojstvo takega otroka nas je tako pri- zadelo,da nismo več na to mislili... Šele ko smo si po nekaj letih nekoliko opo- mogli, smo pomislili na krst.«
»Radi bi ga na hitro krstili, da ne bo ni- hče za to zvedel.«
»Nočem dati sosedom prilike, da bi se posmehovali. «
»Socialna delavka nam je dejala: ,Vze- mite ga k sebi,saj ne bo dolgo..' in tako ga imamo kar pri sebi. Poskusili smo še to stvar urediti,toda zdaj še ni krščen«
»Večkrat sva se z možem o tem pogo- varjala in si rekla,da ga bova krstila kar sama.«
»Dolgo je že, ko sem prosila za verouk našega otroka, toda duhovnik je odgo- voril, da ne ve za nikogar, ki bi to pre- vzel. Bi ga morda vi lahko učili verouk?«
»Včasih vzamem otroke s seboj k maši«
»Kaj pa se oni razumejo na vero!?«
»Jih to ne bo še bolj vznemirjalo?«
»Čému služi krst takega otroka? Saj bo brez tega tudi živel!
»Ivan počasi dobiva svoje mesto v dru- žini. Od krsta pa pričakuje nekaj pome- mbnega za svojo osebnost.«
»Obiskal sem starše, potem pa nisem vedel več kaj narediti.«
»Nismo se učili,kakšen naj bo verouk za takšne otroke.Nisem za to usposobljen«
»Mar jih bomo še krstili, ko pa poznamo njihove družine?!«
»Spoznal sem, da je pri teh otrocih ne- kaj posebnega...«
»Ugotovil sem, da so mnoge krstili kar v porodnišnicah, ker so mislili, da so v smrtni nevarnosti. Kasneje pa se ni za- nje nihče več zanimal.«

Iz Recherches, št. 32, 1982

 Kaj so zakramenti?

Vidna znamenja nevidnega Jezusa, na- šega Odrešenika, med nami.
V Jezusu se je razodela božja ljubezen do nas, ljudi.
Med zadnjo večerjo je Jezus izrekel ču- dovite besede, ki niso bile namenjene samo apostolom,ampak kristjanom vseh časov,do dovršitve sveta:»Ne bom vas zapustil,sirot, prišel bom k vam... Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Tola- žnika,da bo za vedno ostal pri vas« (Jn 14, 18.16). Jezusova »tolažba« so tudi zakramenti, saj v vsakem od njih deluje Jezusov Duh, ki človeku pomaga vztra- jati v prijateljstvu z njim.
Ko se je pa Jezus pred vnebohodom poslavljal od svojih, je povedal še tole: »Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).
Jezusova napoved se različno uresničuje.
• V trenutku, ko "sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu" (če vlada med njimi Jezusov duh ljubezni),je On "med njimi", (Mt 18,20).
• Kadarkoli in karkoli storimo enemu od Jezusovih najmlajših bratov: lačnim, žejnim, tujcem, nagim, jetnikom, bolnim - storimo njemu samemu (Mt 25,35-40)
• Posebno pa je Jezus med nami in v nas, kadar smo deležni skrivnostnega delovanja zakramentov. Vemo, da so zakramenti posebno znamenje Jezuso- ve ljubezni do nas, kristjanov, ker nam po njih prihaja naproti v vseh pomemb- nejših ali težjih trenutkih življenja.Ko se odločamo sami ali po starših za prijate- ljstvo z njim - v sv. krstu; ko hočemo z grehom porušeno prijateljstvo spet ob- noviti-v zakramentu sprave; ko iščemo moč, da bi vztrajali v izpolnjevanju Je- zusove zapovedi ljubezni-v sv.obhajilu; ko v preizkušnjah življenja potrebujemo potrdilo in tolažbo - v zakramentu sv. birme; ko se odločamo za ljubezensko življenje v zakonu in družini - v zakra- mentu sv. zakona; ko se nekateri med nami pridružijo Jezusovi duhovniški slu- žbi v Cerkvi - v zakramentu mašniškega posvečenja; ko nas mučijo bolezni,sta- rost ali se nam približuje smrt -v zakra- mentu bolniškega maziljenja. V vseh opisanih okoliščinah nam je Jezus blizu v zakramentih in po njih.
Jasno je,da so zakramenti znamenja Je- zusove bližine in ljubezni za vse kristjane če se znajdejo v kateri od opisanih živ- ljenjskih situacijah in si želijo Jezusove pomoči.
Duševno prizadeti otroci in odrasli so še posebno božji prijatelji, ker so v nekem pogledu zares »najmanjši od Jezusovih bratov«. Zato jih Jezus prav tako vabi k sebi, da bi jih »poživil« (Mt 11,20). Ti naši »najmanjši« bratje in sestre sicer življenje drugače doživljajo kot mi, toda njihov življenjski boj ni nič manj naporen kot naš, le da so sadovi njihovih priza- devanj manj potrošniško obarvani kakor naši. Bliže so evangeljskemu uboštvu, zato tudi blizu nebeškemu kraljestvu.

p. Marijan Šef

Tako je Jezus ob neki priložnosti pokaral učence, ki se jim je zaradi otrok zdelo nepotrebno obremenjevati Gospoda.
Ta opomin še zdaj ni zastarel v življe- nju sodobnih Jezusovih učencev. Take obzirnosti Bog ne opravičuje, ko kliče k sebi vse. Zakaj bi mi morali postati ovi- ra namesto pot k Njemu tudi za ljudi, ki ne morejo jasno izraziti želje in hotenja priti k Njemu? Prepričani smo,da Kristus sam podira meje ozkih človeških pogle- dov in prihaja k človeku, ne oziraje se, kakšen je. Po njem bo drugim razodel moč svoje ljubezni.
Tako se je zgodilo v nedeljo 6. oktobra v malo komu znani vasici Roče nad Sla- pom ob Idrijci. Trije duševno prizadeti člani Oliva,Melanija in Davorin iz družine Obrekar so s prisrčno otroško vero in zaupanjem prvič sprejeti Jezusa v svo- je srce.
Na ta veseli dogodek so čakali trideset let, dokler jih nanj ni začel skrbno in z veliko zavzetostjo letošnje poletne me- sece pripravljati njim primerno domači župnik g. Stanko Ipavec. Njihov praznik nas je privabil od blizu in daleč. Ubrano bogoslužje je vodil skupaj z župnikom p.Jože Mihelčič. Slovesnost je razgibala vso župnijsko občestvo. To se je poka- zalo v pripravi cerkve, saj je bila za ta dan posebno lepo okrašena. Sodelovali so med sveto mašo,kot tudi po njej, ko so se vsi udeleženci zadržali s slavljenci ob prigrizku, prijateljskem pogovoru in s pesmimi pod lipo ob cerkvi.
Ta čudovito lep dan je bil tudi priložnost za srečanje teh, ki se redno sestajamo v duhu gibanja Vera in Luč. Upam,da je bil spodbuda za marsikatere starše,ki še čakajo s svojimi otroki za zakramente, da ne bi obstali pri obzirnosti Jezusovih učencev, ampak nadlegovali, dokler ne pridejo do Gospoda. Za večno srečo otrok gre, četudi niso v nevarnosti za- njo, za srečo družine, ki jo po njihovem članu obišče Kristus in ne nazadnje tudi za krščansko pričevanje cerkvenega občestva.
Tega se je dobro zavedala njihova ma- ma, ki je šla na to pot kljub zapostav- ljanju,v potrpežljivosti in upanju do cilja ki jo je napolnil z veseljem. Sreča ji je sijala z obraza in hvaležna je bila vsem, ki so ji to omogočili.
Z njo se veselimo tudi mi in jo občudu- jemo v njeni vztrajnosti in skrbi za pri- zadete otroke.Župnijska skupnost je ob tem dogodku pokazala, kako krščansko zna sprejeti medse te člane, ki najbolj potrebujejo njeno skrb in pozornost. Ob njih se da naučiti večje preprostosti, bolj verovati kot dokazovati, bolj ob- čutiti kot vedeti, božje darove, kot so zdravje in pamet, pa porabiti v službi človeku.
V tem je mala vasica Roče postala prva in njen zgled kliče po posnemanju: Ne branite jim priti k Njemu...

Tone Kenda

Pred kakšnim tednom smo bili moj mož, Sabina in jaz pri maši. Z župnikom je somaševal francoski duhovnik. Pri izme- njavi pozdrava miru je ta duhovnik šel od oltarja, izbral Sabino med vsemi pri- sotnimi in jo objel.
Nekateri so radovedno obračali glave, kdo je ta, da je izbrana med mnogimi. Drugi niso bili presenečeni. Navzoča je bila skupina prijateljev,ki poznajo Sabi- no in druge prizadete. Poleg tega so se mnogi župljani ob nedeljah že navadili na prisotnost prizadetih pri sveti daritvi.
Na žalost pa nimajo vsa cerkvena ob- čestva istega čutenja.Rada bi povedala kaj se je pripetilo pred dvema letoma.
Bili smo na počitnicah ob morju. Spre- hajali smo se pred cerkvijo in čakali, da pride župnik. Hoteli smo vprašati, če je mogoče dati Sabini Rešnjo Kri, ker Sa- bina težko jé. V tistem trenutku se je Sabina obnašala zelo dobro, čeprav se je držala za očetovo roko. Ko je duho- vnik prišel, smo se mu približali. On pa je pogledal Sabino in rekel: »Ona ne bo vstopila.«
Po trenutku presenečenja in tišine je prijateljica, ki nas je spremljala, dejala: »Toda,oče,deklica je navajena vse ne- delje iti k maši!« Duhovnik je odgovoril: »Zanjo ni obvezno.« Molk, ki je sledil, je dal duhovniku čutiti, da mora svoje stališče razložiti, in dodal: »Njena pri- sotnost bi lahko druge motila.«
Kako bi lahko razložili tako veliko razliko med dvema duhovnikoma, ki sta približno enako stara, podobno oblečena in oba služabnika iste vere? Med njima tudi ni večje razlike v času in kraju. Ali je to pomanjkljivost cerkvenega učiteljstva? Ali morda izreden primer in učenje sku- pine v eni cerkvi in ne v drugi? Morda še ljudje niso navajeni na prisotnost pri- zadetih in ne vedo, kako bi se do njih vedli?
Mnogi kristjani se ne nasmehnejo in ne pokažejo kretnje prijateljstva prizade- temu človeku. Nekateri starši se še ve- dno bojijo vzeti s seboj v cerkev svoje prizadete otroke; morda imajo slabe iz- kušnje in so se zaradi tega oddaljili od Cerkve.
Starši nismo krivi, da so naši otroci pri- zadeti. Ni naša krivda, če naši otroci motijo, kljub temu, da jih skušamo po- miriti. Kljub vsemu se moramo odločiti in vzeti svoje otroke v cerkev. Toda če prizadeti začuti, da so ga odklonili, ali je prav,da ga še vodimo okrog in ga iz- postavljamo odklanjanju ljudi, ko s tem dodajamo novo trpljenje? Bi bilo bolje držati ga v zavarovanem prostoru ali doma? Tudi če prizadeti ne občuti, da so ga zavrnili,to še preveč občutijo nje- govi starši.
Zato prizadeti in njihovi starši tvegajo, da izgubijo vero, in Cerkev tvega, da izgubi zelo pomemben element. Neki duhovnik mi je nekoč rekel: »Kristusovo telo ne bo popolno,dokler bodo prizade- ti ljudje odrinjeni, izključeni.« Če je pri- zadeta oseba del Kristusovega telesa, predstavlja njen najbolj ranjeni del: to zahteva razmišljanje, potrditev.
Duševno prizadetemu otroku je težko razložiti, da se ne sme smejati, ploskati ali klepetati med mašo. Mislili bi morda, da nima pravice prejeti zakramente, ker ne razume. Poskušajmo si te stvari raz- jasniti. Jezus nas vabi,četudi nismo po- mena vabila dovolj jasno razumeli. Go- tovo nekateri bolje razumejo. Ali se je Jezus žrtvoval samo za teologe,za zdra ve in tiste brez problemov? Vse ostaja velika skrivnost in dejanje vere. Naši prizadeti prijatelji so bili povabljeni. Mo- ramo jih spremljati, če ne znajo hoditi, če ne vidijo ali ne govorijo. Kljub temu so bili povabljeni...
Jezus ni med svojim zemeljskim življen- jem nikoli odklonil pomoči tistemu, ki ga je zanjo prosil: včasih ni prosil prizadeti pač pa njegovi prijatelji. Spomnimo se hromega človeka, ki so ga prinesli nje- govi prijatelji, pripravljeni celo, da od- krijejo streho hiše, samo da bi prišel v Jezusovo bližino. Jezus ni človeka samo ozdravil, ampak mu je tudi odpustil, čeprav ga za to ni posebej prosil. Tega morda ni storil, ker ni imel možnosti, ali zato,ker ni razumel vrednosti tega. Pri- jatelji so storili samo to,da so ga prine- sli v Jezusovo bližino.Vse drugo je storil Jezus.Ta človek je imel posebno srečo: imel je dobre prijatelje.
Smo tudi mi pripravljeni tako izpričati svoje prijateljstvo?

O. G.

(Narodna iz Kostela)

Tam na gmajni
je ena štalca,
notri sveta luč gori.
Notri je Marija,
ki detece povija,
ljubo dete Jezusa.
Notri je en možak,
to je sveti Jožef,
s sivo brado tam sedi.
Z nogo giblje,
dete ziblje,
ljubo dete Jezusa.

Prijatelji in uredništvo

V prejšnjih številkah smo zvedeli,kakšen je bil zgodovinski razvoj v pojmovanju bolniškega maziljenja. Razlaga in verska praksa sta bili precej različni.
Kakšne spremembe je prinesel zadnji vesoljni cerkveni zbor,o tem govori novi obrednik:Previdevanje bolnikov z naslo- vom Bolniško maziljenje in pastirska skrb za bolnike.
1. Obrednik ne govori samo o zakramen- tu bolniškega maziljenja, ampak uvaja vernike in duhovnike v obrede,ki so po- vezani s človekovo boleznijo in umiran- jem: obiskovanje bolnikov, obhajilo bol- nikov,sv.popotnica,delitev zakramentov bolniku, ki je blizu smrti, birma v smrtni nevarnosti, priporočanje umirajočih in opravila (molitveno bogoslužje) pri bol- nikih.
Cerkveni zbor je v novem obredniku podal novejša načela, ki naj usmerjajo pastirsko skrb duhovnikov v službi bol- nikov, starejših, invalidov in umirajočih.
2. Zakrament za bolnike se ne imenuje več »poslednje maziljenje«, ampak za- krament bolniškega maziljenja. Ta zakrament je torej namenjen predvsem bolnikom, ne pa umirajočim! Bolnikom v smrtni nevarnosti je namenjena sv. po- potnica, t.j. sv.obhajilo, ne pa bolniško maziljenje.Sv.popotnica pomeni za umi- rajočega okrepčilo ob prehodu iz tega življenja v življenje z Bogom.Pomeni tudi poroštvo vstajenja, saj v sv. obhajilu prejemamo vstalega Kristusa.
3. Koga je treba maziliti? Pismo sv. Jakoba pravi, naj mazilimo bolnike. Cer- kveni zbor naroča, da zakrament ni sa- mo za tiste, ki so v smrtni nevarnosti. Primeren čas za sprejem nastopi brez dvoma takrat, ko vernik nevarno zboli ali zaradi starosti.
V presoji glede nevarnosti bolezni pa ne smemo biti pretankovestni. Zato lahko prejmejo maziljenje bolniki pred opera- cijo, če je bolezen vzrok za operacijo; starejši,kadar jim moči slabijo; bolni ot- roci, da jih zakrament okrepi; invalidi in drugače telesno ali duševno prizadeti, če jim njihovo zdravstveno stanje pov- zroča resno duševno krizo in so potre- bni duhovne okrepitve,tolažbe ter zau- panja v božjo pomoč. - Maziljenje lahko pri bolniku ponovimo,če je bolnik pono- vno hudo zbolel zaradi iste (ali druge) bolezni.
4. Druga sprememba pri delitvi bolniš- kega maziljenja je občestvena narava tega zakramenta. Mnogi bolniki, ostareli ali drugače prizadeti ljudje ne trpijo samo zaradi bolezni, temveč tudi zaradi za- puščenosti in osamljenosti. Obred bol- niškega maziljenja in molitve predstav- ljajo sodelovanje vernikov, s tem pa je izražena edinost kristjanov.Zato je zelo primerno, da se domači ali tisti, ki skrbe za bolnika, z veseljem udeležijo obreda maziljenja (spremeniti je treba navado, da se domači ob maziljenju umaknejo, ker ravnajo nasprotno z namenom za- kramenta). Če prejema bolnik maziljenje v bolnišnici ali zdravstveni ustanovi, naj bi pri obredu po možnosti sodelovali drugi verni sobolniki in kadar ali kjer je to možno, tudi zdravstveno osebje (verniki).
Zakrament bolniškega maziljenja je lepa priložnost za oblikovanje molitvenega občestva na bolnikovem domu. Izbrati je treba čas, ko se lahko zberejo vsi domači, prijatelji ali sosedje. Kadar in kjer je mogoče, naj bi bolnik prejel ta zakrament med sv. mašo, ki jo ima du- hovnik na bolnikovem domu.
Občestveno naravo bolniškega mazi- ljenja morejo bolniki še globlje doživeti skupaj s svojci in drugimi verniki, če se to zgodi med sv.mašo v cerkvi, npr. ob srečanju večjega števila bolnikov, sta- rejših in invalidov (župnijska ali področ- na srečanja, romanja, itd).
5. Vedno je treba poskrbeti, da so bol- niki, domači in vsi sodelujoči primerno pripravljeni. - Iz svetopisemskih besedil in cerkvenega izročila odseva vera v Jezusovo ljubezen do bolnikov. Skrb za bolnike in kakorkoli prizadete je bila še od začetka krščanstva najpomembnej- še delo apostolov in cerkvenih starešin.
O pomenu bolniškega maziljenja govore liturgične molitve. Duhovnik z verniki prosi Kristusa, naj z milostjo sv. Duha ozdravi bolnika,mu zaceli rane in ga reši dušnih in telesnih bolečin. Zakrament naj bi bolniku vrnil zdravje, da bi spet opravljal svoje delo. Obrednik pravi:»Ta zakrament bolniku posreduje milost Sv. Duha, ki celotnemu človeku pomaga k ozdravljenju, mu krepi zaupanje v Boga in ga utrdi zoper skušnjavo hudega du- ha in zoper strah pred smrtjo; vse zato da bi húdo ne le bolje prenašal, ampak tudi premagal in zadobil zdravje, če bi mu bilo to v duhovno korist« (BM 6).
Obrednik odkriva novo krščansko poj- movanje bolezni in trpljenja, ko pravi: »Zoper bolezen se ni dolžan boriti le bolnik, ampak tudi zdravniki in vsi, ki so kakor koli povezani z bolniki. Zavedajo naj se, da morajo narediti, poskusiti in preizkusiti vse, kar se zdi,da bo dušev- no in telesno bolnim v olajšanje. S tem spolnjujejo Kristusovo naročilo o obis- kovanju bolnikov, s katerim je hotel povedati, da tistim, ki bolnika obiščejo, zaupa celega človeka, da mu namreč pomagajo telesno in ga dvignejo duho- vno« (BM 4).
Novi obrednik povezuje različne zgodo- vinske razlage tega zakramenta. Pred očmi moramo torej imeti telesne in duho- vne učinke zakramenta,saj Kristus hoče s tem zakramentom pomagati celotne- mu človeku. Milost sv. Duha pa bolnika usposablja, da z zaupanjem v Jezusa ponavlja za sv.Pavlom: Zdaj se veselim ko trpim za vas. S svoje strani dopol- njujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid nje- govemu telesu,ki je Cerkev« (Kol 1,24).
6. Bolniki lahko prejmejo bolniško mazi- ljenje v povezavi z drugimi zakramenti. Če se želi bolnik spovedati,ga duhovnik spove pred podelitvijo maziljenja ali pa v začetku obreda. Isto velja, če je bol- niško maziljenje vključeno v sv. mašo. V tem primeru prejmejo bolniki mazi- ljenje po bogoslužju božje besede in po duhovnikovem nagovoru.
7. Duhovnik podeli zakrament bolniškega maziljenja z oljem,ki ga prinese s seboj, ali pa z oljem, ki ga pripravijo domači v primerni posodici.V tem primeru seveda najprej blagoslovi olje.Obred bolniškega maziljenja duhovnik prilagodi zunanjim okoliščinam. Celoten obred obsega več delov. Duhovnik navzoče pozdravi, bla- goslovi z blagoslovljeno vodo bolnika in sobo. Po duhovnikovi molitvi je skupno kesanje. Ob prebrani božji besedi du- hovnik razloži pomen zakramenta, nato so prošnje za vse potrebe. Sedaj pride na vrsto glavni del tega zakramental- nega obreda-polaganje rok. Duhovnik molče položi roke na bolnika.Sledi obred maziljenja. Duhovnik mazili bolniku čelo in dlani in pri tem moli: »Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmi- ljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha.« Vsi navzoči odgovore: »Amen«. - »Odpusti naj ti grehe,te reši in milostno poživi.«-»Amen.« Po molitvi, prilagojeni bolniku, vsi zmolijo Oče naš. Na koncu podeli duhovnik blagoslov.

POGOVOR PONOČI

Včasih slišimo, da se sestre jezijo nad ka- kšnim bolnikom, ker jih kliče ponoči. Ko pri- dejo k njemu, nič posebnega ne potrebuje, ampak bi se rad le pogovarjal. Sredi noči bi se pogovarjal! To se marsikateri sestri zdi nerazumljivo in ima takšnega bolnika za sitnega.
Če pa se malo bolj vživimo v bolnika, nam bo njegova želja postala morda bolj razu- mljiva. Ura je 2, 3 ponoči, bolnik se zbudi, drugi spijo. Tema je,sam je,boli ga. Že po- dnevi ga je pogosto strah, pa se zamoti z drugimi stvarmi. Zdaj pa se strah še pove- ča, čuti se negotovega,loteva se ga obup. Moral bi z nekom spregovoriti,da bi prema- gal to krizo. Moral bi v tem trenutku začu- titi človeško bližino, moral bi začutiti, da ni sam.
Zato naj bi bolnik smel pozvoniti in pokli- cati tudi sredi noči - samo za pogovor. To ne pomeni biti siten. Pomeni le, da v tem trenutku potrebuje pomoč.
Pogovori v nočnem času so lahko veliko globlji,bolj osebni kot podnevi. Človek v tej situaciji govori bolj iskreno, brez maske, zares iz sebe - in pove bistveno v kratkem času.V desetih minutah ponoči lahko pove veliko več kot podnevi v dveh urah. In po- ve lahko tudi bolj bistvene stvari, ki si jih podnevi morda ne bi upal nikoli povedati.
Zakaj se zdravstveni delavci teh pogovorov tako bojimo? Najprej zato, ker mislimo, da mora biti ponoči mir in je noč namenjena predvsem spanju, če ne gre drugače, pa z uspavalno tableto. Predvsem pa se teh pogovorov bojimo zato, ker nam pomenijo velik izziv in nanje preprosto nismo pripra- vljeni. Tak pogovor,ki seže bolniku v globi- no, tudi zdravstvenega delavca prizadene v njegovi globini. Ne more se izmuzniti s splošnimi, neosebnimi odgovori, ne more uporabljati naučenih fraz. Pokazati mora tudi svoj obraz, postati mora oseben, do- pustiti mora, da nekdo pokuka v njegovo »zaklenjeno kamrico«. To pa pomeni dati del samega sebe, kar včasih boli. To tudi pomeni, da ob bolnikovem trpljenju ne mo- reš ostati neprizadet.
Če bi se zdravstveni delavci večkrat z bolniki pogovarjali, bi laže prenašali osebno bolečino,laže sprejeli izziv in postali v sre- čanju z bolnikom bolj osebni.Ker pa teh po- govorov v glavnem ni,ne preostane zdrav- stvenim delavcem največkrat nič drugega kot beg v že preizkušene mehanizme-bolnik mora ponoči spati in pika.

Sredi oktobra. Grozeči oblaki, v katere se žejno ozira suha ze- mlja,se umikajo sončnim žarkom Jesen. Njene barve se vsak dan bolj mešajo v zelenilo gozdov. Griče krasijo cerkve.Kmetje hitijo s pripravo njiv za zimo Pridelki so pod streho.Cesta si vsiljivo vtira pot med njivami. Tu in tam tovarna, vir zaslužka in onesnaževalec okolja. Krško, stisnjeno ob Savi.
Gospod župnik Ivan Lovše naju prijazno od- vede na cilj,k Tereziji Planinc, Humekova 32, 68270 Krško. Ravno danes goduje. O njeni zavetnici sv. Tereziji Veliki lahko v knjigi Leto svetnikov preberemo:
Polna življenja se je znala varovati greha, ker je,kakor pravi sama,v svojem življenje- pisu,zelo cenila čast in se ogibala vsega,kar kali notranji mir in razdira skladnost duše.
In prav to bi lahko rekli tudi o naši Tereziji.
Najprej ji v imenu bralcev in sodelavcev Prijatelja zaželimo vse najboljše, da bi jo Bog spremljal in ji v preizkušnjah dajal moči še naprej.
Medtem, ko pripravljamo fotoaparat in ka- setofon, steče pogovor.

»Rodila sem se v Brestanici. V družini je bilo enajst otrok. Zdaj živiva le še brat in jaz, drugi so umrli. Imeli smo dobre starše, bili smo vzgojeni v veri in skromnosti. Naj- lepša leta so bila dekliška. Sodelovala sem pri Marijini družbi. Želela sem v samostan, toda Bog je hotel drugače. Pri dvaindvaj- setih letih sem se poročila v Zdole na kme- tijo. Bog naju je z možem obdaril s številno družino. Rodila sem trinajst otrok;dvanajst je živih, eden je majhen umrl. Po dvajsetih letih zakona pa se je mož ponesrečil;padel je z odra pri zidarjih in umrl. Ostala sem sama z enajstimi otroki in enim pod srcem. Otroci so mi pomagali. Skupaj smo obdelo- vali zemljo, kolikor smo zmogli. Bili so pridni in vestni. Drug za drugim so se izšolali, si ustvarili svoje družine in odšli od doma.
Ko so otroci odraščali, mi je začel pešati vid. Morala sem zapustiti kmetijo in z naj- mlajšo hčerko sva se preselili v Krško. Pred kakimi dvajsetimi leti sem čisto oslepela. Pridružile pa so se še druge bolezni. Zaradi izrabljenih hrustancev ne morem hoditi, imam rano na želodcu, pred kratkim so mi odstranili žolčne kamne. Bila sem veliko po bolnišnicah:v Novem mestu,Celju,Ljubljani, Valdoltri, Brežicah, v Zagrebu pa skupaj dve leti.
V zdravstvenem domu mi obljubljajo vozi- ček. To,da ne vidim, ni tako hudo; bolj me prizadene,ker ne morem hoditi. Z vozičkom bi me mogoče lahko kdo peljal k maši. To si najbolj želim.
Ne vem,kdaj bo prenehal ‘voziček’ gospoda župnika. Vsak dan se pripelje po večerni maši in mi prinese obhajilo.Večkrat pri meni tudi mašuje, ne samo danes, ko godujem. Bog vam povrni, veliko se žrtvujete,« - se obrne h gospodu župniku.
"Vera in sveto obhajilo mi je vse na svetu; to me ‘gor drži’, po obhajilu kar pozabim na svoje težave."
»Iz otroških let sem ohranila trdno vero.Že doma smo vsak večer molili rožni venec. Vsak dan je drugi ‘molil naprej’. Spominjam se očeta, ki je dostikrat po napornem delu naprimer v mlačvi,rekel:Če smo toliko časa delali,bo pa zdaj še nekaj časa za molitev.' To sem ohranila potem v svoji družini. Mož je še na večer pred svojo smrtjo vodil mo- litev rožnega venca. V naročju mu je sedel sedemletni sin.«

»Gospod župnik mi vsak dan prinese obha- jilo, drugače pa me obiskujejo domači, so- seda. Z vsemi se dobro razumem. Imam pa občutek, da so ljudje vse preveč površni, mlačni. Premalo molijo, iščejo razne izgo- vore, da jim ni treba hoditi k maši. Pa je čas za molitev, mora biti, le vzeti si ga je treba,« odločno pribije in hote ali nehote ji moraš pritrditi.

»Dan je enak dnevu.Ponoči ne morem spati in tako že ponoči veliko molim.Zjutraj pride soseda in mi pripravi zajtrk.Ko odide,imam, dokler ne pridejo otroci iz službe in vnuki iz šole, dovolj časa za premišljevanje in moli- tev. Na dan zmolim tudi po dvajset rožnih vencev.Rožni venec-to je moje delo.Molim še križev pot in druge molitve. Hvala Bogu sem se jih veliko naučila na pamet. Molim za otroke in vnuke, za duhovnike, za misi- jone, za cel svet, največ pa za zveličanje duš.
Veste, zelo sem si želela sina duhovnika. Pa ga nimam,« nam zaupa ne čisto brez grenkobe v srcu. »Mogoče pa bodo moje molitve pomagale kateremu drugemu priho dnjemu duhovniku. Letos smo imeli v naši fari novomašnika,« veselo pove in se poza- nima,kako je s Tonetom Kerinom,ki je odšel oznanjat Kristusa na daljni Madagaskar.
»Potem pridejo otroci, se malo pomudijo pri meni in odidejo. Povprašam jih, kako je v službi, v šoli, pri verouku. Včasih mi kaj berejo. Rada slišim kaj lepega, preveč si pa ne upam prositi. Rada se zamislim nazaj in se spomnim tistega, kar sem sama pre- brala. Tudi Prijatelja mi berejo.«

»Zame je vse lepo, kar je notri,« odgovori kratko.

Imate kaj stikov z drugimi preizkuša- nimi? »Ne, tega pa nimam. Pri nas imajo ljudje bolj malo posluha za bolnike.«
In kot bi hotela omiliti, kar je povedala, takoj pristavi: »Ampak župnika imamo pa zlatega.«

Hvaležna sem gospodu župniku, da ga je pripeljal. Bila sem presenečena in vesela. Takega obiska nisem vredna. Prvič sem se po birmi tako od blizu srečala s škofom.«

»Nisem.Imam težave in ne bi mogla zdržati V duhu in molitvi sem z romarji. Rada bi šla zraven, pa najbrž ne bo mogoče.«

S sestrami in zdravniki sem se dobro razu- mela. Imeli so me radi, jaz pa njih. Bolnik mora biti pripravljen za sodelovanje pri te- rapiji. Duhovno oskrbo sem imela povsod. V Zagrebu smo imeli vsak dan mašo v bol- niški kapeli. Nepokretni bolniki so potem lahko prejeli obhajilo v sobah. Tudi drugje me je obiskoval duhovnik in mi prinašal Kri- stusa.«
Po imenih se spominja bolniških kuratov, ve, kdaj in kolikokrat so ji prinašali obhajilo

»To pa se velikokrat sprašujem.Pridejo te- mni trenutki,ko mislim,da se mi godi krivica Toda ne ostanem pri tem. Trpljenje je po- trebno, če tako hoče Bog. Darujem ga za zveličanje duš. Šele v večnosti bomo zve- deli, zakaj je bilo potrebno trpljenje.«

»O, to pa. Leto poklicev je minilo, prihaja evharistično leto. Sodelujem z molitvijo in trpljenjem.

»Trpečim bi priporočila, naj darujejo trplje- nje za zveličanje duš;mladim čisto mladost in več spoštovanja; vsem skupaj bi rada rekla, da smo bratje in sestre. Potrebno je več molitve.«
Potem se zamisli in pove:
»»Predobro nam je. Včasih se je bilo treba za vse bolj potruditi.«

"Na gospoda župnika glejte,da boste njega lepo naredili,zame ni pomembno," hudomu- šno pripomni.
»Na sliki na steni sva mož in jaz ob poroki« pove in ponovno potrdi,da se dobro znajde v prostoru, čeprav ne vidi.

Za vse otroke ve, koliko so stari, koliko so bili stari, ko je mož odšel v večnost, vse vnuke pozna, čeprav jih nikoli ni videla, le pri njihovem številu se ji malo zatakne.Šti- riindvajset ali šestindvajset? Ravno pred kratkim se je rodil najmlajši, prvi otrok nje- ne najmlajše hčerke. Ja, edino tega še ne pozna.
Potem je prišel sin z družino. Stopili so k mami in nastal je še en posnetek za spomin. Torta in novo, še nezrelo vino, vse je bilo pripravljeno, kot se za praznovanje spo- dobi. Toda vse je bilo le za goste. Tereziji stroga dieta ne dopušča takšnih dobrot. Zelo malo jé in gospod župnik pravi, da živi skoraj samo od obhajila.
Veliko trpljenja in potrpljenja diha iz nje, veselja do življenja in strahu pred prihod- nostjo, spraševanja po smislu življenja in vdanosti v božjo voljo.
Kako zapleteno je človeško življenje... Kot da se sladkost in grenkoba prelivata v eni čaši...

M. S.

NEPRETRGANA VRSTA dokazov zaupanja v to, da je Baraga svetniško živel in da s svojo priprošnjo pri Bogu nadaljuje svoje plemenito življenje ljube- zni do bližnjega, se vleče od njegove smrti v preteklem stoletju in nadaljuje v tem sto- letju vse do današnjih dni. Tako je izjavil strokovnjak, ki pripravlja za kongregacijo v Rimu dokaze, da je Friderik Baraga vreden časti blaženega in svetnika.
OSEM ZBIRK uslišanj na priprošnjo Baraga je izdal Baragov odbor v Ljubljani pod vod- stvom pokojnega prelata dr. Vilka Fajdige. Izbral jih je iz mape,v kateri se zbirajo za- hvale in pisma, poslana na njegov naslov. Sporočila o uslišanjih še vedno prihajajo. Potrebno je še naprej zbiranje takih doka- zov zato,da bo postopek v Rimu dokončan V ta namen hočemo obveščati slovensko javnost še naprej o zaupanju našega ljud- stva v Baraga,o zahvalah za milosti (večje in manjše), ki so jih naši ljudje prejeli ter o uslišanjih na Baragovo prošnjo.
O BARAGOVIH PROSLAVAH pri nas in po svetu ter o poteku in napredku prizadevanja da bi apostolski sedež priznal temu našemu velikemu božjemu služabniku svetništvo so kakor poprej tudi zadnja leta poročale raz- ne številke našega verskega lista "Družina"
Po porodu sem zbolela. Prebrala sem zah- vale o uslišanjih, zato sem se zatekla v molitvi k škofu Frideriku Baragu po pomoč. Ker sama nisem bila vedno sposobna zbrati se v molitvi, so zame prosili mama, sestra, tašča in soseda.Zdravje se mi je izboljšalo Tudi otrok je zdrav. Javno se zahvaljujem. Hčerka, ki je poročena in ima že tri otroke, se je hotela ločiti. Obrnila sem se na škofa Baraga in sem bila uslišana. Hčerka se je spet vrnila na pravo pot zakonskega živ- ljenja. Zato se lepo zahvaljujem. Pred dvema letoma sem bila uslišana, ko sem se priporočila v težavi k škofu Baragu. Enako sem bila uslišana letos,le v drugačni zadevi. Kdor trdno zaupa in moli k škofu Baragu,je uslišan,sem prepričana.Po poštni nakaznici pošiljam dar v zahvalo. Podpisana se zahvaljujem božjemu služab- niku Baragu za dvoje uslišanj.Pred desetimi leti mi je brat težko zbolel. Ležal je v celj- ski bolnišici na internem oddelku. Močno je krvavel iz želodca in je bil zelo slab. Vpra- šala sem doktorja,če je še kaj upanja. Od- govoril je: Težko, ker ima bolezen, katere se vsi bojimo. Goreče sem prosila božjega služabnika Baraga,naj bratu izprosi zdravje Brat je imel visoko vročino. Zdravniki so se odločili za operacijo, a so bili v skrbeh, ker je eno operacijo že prestal. Brat se je vdal in pristal na operacijo.V dneh priprave na- njo pa se mu je stanje zelo izboljšalo. Zdra- vniki so bili prepričani,da imajo v laborato- rijih tako slab kader, da so bili izvidi nega- tivni. Brat je kmalu nato prišel domov in od takrat dalje ni imel težav. -Pa tudi meni je Friderik Baraga pomagal. Trpela sem zaradi hude alergije. Bila sem že dvakrat v bolni- šnici,tretjič pa me niso sprejeli. Dobila sem dvojno mazilo,ki mi je stanje še poslabšalo Ponovno sem se obrnila na božjega služa- bnika Friderika Baraga. Ta mi je izprosil zdravje nekako v desetih dneh. Od takrat je že več let in se mi alergija ni ponovila. Tudi diete mi ni treba več držati. Moja snaha je imela zelo bolno nogo,bila je zastrupljena. V bolnišnici na Jesenicah je zelo dolgo niso mogli pozdraviti. Molila sem devetdnevnico k Frideriku Baragu in se je obrnilo na boljše.Pa se je toliko pozdravila, da se spet lahko vozi s kolesom, hodi in dela. Zato vam sporočam: Bog daj, da bi kmalu častili Baraga na oltarju, tega naše- ga slovenskega svetnika. Pripis: Tudi jaz sem bila zelo bolna in se že nisem več za- vedala sebe.Bila sem dolgo v bolnišnici.Bo- lehala sem potem še doma in gre na bolje, vendar me še napadajo bolečine in astma. Ko se priporočam Baragu, je boljše. Božjemu služabniku Frideriku Baragu se za- hvaljujem, ker mi je v težkih stiskah resni- čno pomagal. Ob molitvi devetdnevnice se mi je zdravje vrnilo.Priporočam ga vsakemu za pomoč. Prilagam skromni dar. Ko sem pred leti brala tako prilogo „Baraga na oltar", sem mu za preiskušnjo-če smem tako reči - izročila staro stanovanjsko za- devo, zaradi katere se je moja mama zelo jezila. Na veliko začudenje vseh je zadeva brez težav uspela. Od takrat nadaljujem z Baragovo devetdnevnico. V zelo težki za- devi sem poromala peš iz Trebnjega v Malo vas (k Baragovi rojstni hiši) in vse se je čudovito dobro izteklo. Obljubila sem Ba- ragu javno zahvalo za to. Tudi v Metliko in Šmartin (kjer je deloval Baraga kot kaplan) sem poromala po njegovih stopinjah v mo- litvi. Tudi v ljubljanski stolnici, pri oltarju, kjer je prvič maševal, se vselej spominjam nanj...Temu dobrotniku trpečih in velikemu božjemu misijonarju se priporočam tudi, da bi prav porabila še to tretjo dobo mojega življenja in ga posvetila po Jezusovih bese- dah in v moči Svetega Duha ter z Marijino pomočjo,da ne bi životarila kar tje v en dan. Neizmerno hvaležnost čutim do našega, v nebesih prav gotovo že svetega škofa Fri- derika Baraga.Moja sestra je bila že precej stara,bolje rečeno že iz tistih za porod naj primernejših let,ko je prvič rodila. Ob otro- kovem rojstvu so ji našteli vrsto nevšeč- nosti, ki da bodo doletele otroka. Ves čas njene nosečnosti sem prosila-škofa Baraga naj ji izprosi srečen porod. Bil je težek po- rod, a kljub temu brez posledic, ki smo se jih bali. Na vseh zdravniških pregledih se o fantku zelo pohvalno izražajo. Normalno je shodil, govori prve besede in nam je v ve- liko veselje. Saj smo bili v družini od škofa Baraga že tolikokrat uslišani, da mu nikoli ne bomo dovolj hvaležni... Baraga je pomagal. V svoji hiši smo imeli stanovalce, ki se niso hoteli izseliti. Delali so nam težave in nam grenili življenje.Več- krat sem bila obupana zaradi njihovega krivičnega ravnanja z nami. Obrnila sem se na Baraga in bila uslišana. Sedaj smo mirni in srečni. Izselili so se. V zahvalo priporo- čam še drugim,naj se zatekajo k Baragu... Pošiljam dopis v zahvalo za uslišanje molit- ve iz vernega srca. Sredi februarja je pri- jokala mati, ki je imela sinčka v bolnišnici. Pljučnica in še hujše stvari. Zaupno sem prosila Baraga za otroka. Danes je zdrav in mamica ga že prinese tudi v cerkev. Bara- ga, tudi dušo ti priporočam. Čuvaj otroka in nas, saj si pri Bogu. Vedno sem molila k njemu z zaupanjem in sem bila uslišana. Še vedno se zatekam k njemu za pomoč v moji zadevi. Vsak dan tudi molim,da bi kmalu bil prištet med sve- tnike. Obljubila sem tudi, da bom potovala v njegov rojstni kraj, ko bom mogla. Zelo me je bolela noga, nisem mogla hoditi brez bergelj, kajti pri vsakem koraku sem imela močne bolečine. Pomagala niso no- bena zdravila. Obrnila sem se s zaupanjem s prošnjo k škofu Frideriku Baragu. Po več devetdnevnicah se mi je zdravje toliko iz- boljšalo, da hodim brez bergelj. Po zaobljubi se zahvalim božjemu služabni- ku Frideriku Baragu za večkratno uslišanje v bolezni in težavah po opravljenih devet- dnevnicah. Želim in prosim Boga, naj mu dodeli čimprej čast oltarja. Prilagam mali dar za stroške Baragovega odbora. Ob času obnove na potresnem področju je bilo treba marsikaj popraviti pri neki zelo poškodovani hiši. Ob času obnove se je ti- sta družina priporočala Frideriku Baragu,da bi se ne zgodila kaka nesreča, ker so bila dela tudi nevarna. V ta namen so molili devetdnevnico. Vse se je srečno izvršilo. „Za uslišano prošnjo se zahvaljujemo in želimo, da bi Bog Baraga kmalu povišal do časti oltarja." Prosim, da objavite v prilogi „Prijatelja" mojo zahvalo za uslišano prošnjo Frideriku Baragu po devetdnevnici in prilagam dar za misijone, ki sem ga obljubila. Naredila se je velika rana,iz katere je tekla kakor voda. Obenem me je strašno bolela noga, ki je bila zelo otečena. Tedaj mi je v tem obupnem stanju rekel neki glas:„Pripo- roči se Baragu,pa bo noga zdrava." Začela sem devetdnevnico,saj sem Baraga že prej častila. Za devetdnevnico sem začela z velikim zaupanjem moliti molitev na podobici in očenaš ... Prenehale so bolečine in vse se je lepo pozdravilo.Uslišana sem bila po- polnoma v tem, kar sem prosila. Zato sem prepričana, da je bil tisti glas od zgoraj in mi je Baraga res pomagal.

M. V., Ljubljana

KRAVO BI MORALI ZAKLATI

M. K., Makole

V skladu s cerkvenimi predpisi - z objavo teh uslišanj nočemo izreči nobene sodbe o tem, ali so nadnaravnega izvora ali ne.

PRILOGA 'PRIJATELJA':1985-Izdal Baragov odbor v Ljubljani (odg. dr.Jošt Martelanc,vicepostulator) Razmnožila „Družina", Ljubljana, Cankarjevo na- brežje 3 - novembra 1985 (9)

VI.

Ljudski rek pravi, da sta čevljarjeva žena in kovačeva kobila zmeraj bosi. Tudi Rafka je bila v svoji zdravstveni postaji tako pri- klenjena, da ni utegnila na specialen pre- gled želodca. Ko pa jo je drugi izbruh krvi streznil,se je odločila in poiskala zdravnika. Ta jo je krepko oštel,ker je tako pozno pri- šla: »Kaj ne priznavate starega rekla,da je človek sam sebi najbližji in je Bog samemu sebi najprej brado ustvaril?«
Sledila je neizogibna operacija. Hkrati z želodcem so kirurgi odkrili še bulo na mater- nici. Šla je tako z ene operacijske mize na drugo.Med okrevanjem je pobito tavala po hodnikih. Izogibala se je vseh priložnosti za pomenke z bolnicami. Prizadelo jo je, da je bila oropana svoje ženskosti.
Nekega dne, ko je morala po nujnem opra- vku v pritlično trgovinico, se je nepričako- vano srečala s srčnim bolnikom, elektrote- hnikom iz svoje delovne organizacije, kjer se je kdaj pa kdaj oglašal v njeni zdravst- veni postaji. V ambulanti ni opazila, da je fant zagledan vanjo. Bil je pravoslaven in Makedonec izpod Šar planine. Srečanju z njim se ni mogla izogniti, medtem ko je on zažarel od sreče, da jo vidi. Pospremil jo je v trgovinico, potem jo je povabil na kavo.
Na kratko sta si povedala potek zdravljenja in okrevanja. Rafka si je morala priznati,da ni bila brezbrižna spričo tolikšne topline, čeprav še vedno ni prebolela razočaranja s prvim moškim. Ko sta odšla vsak na svoj oddelek, mu je morala obljubiti, da se na- slednji dan spet dobita pri kavi. Večer po tem prvem srečanju sta imela podobne mi- sli. On dolgo ni mogel zaspati. Za hrbet si je podložil blazino in se zastrmel v strop.
Nočna sestra je prišla z injekcijskimi iglami, on pa je še vedno bedel. Vprašala ga je, zakaj še ne spi. Zanimala se je, ali naj mu da tableto, toda zahvalil se je in bi jo bil najraje vprašal, ali je že doživela prvo lju- bezen...
Zjutraj se je zdel pri pregledu zdravnikom utrujen, toda živahen, kot da je vso noč sladko spal. Hodil je po hodniku ves nestr- pen in prepogosto pogledoval na uro.Srečal ga je sobni zdravnik in ga vprašal:»Stojan, ali je z vami vse v redu?« » Hvala, gospod doktor, vsak dan je bolje.«
Končno je le prišla njegova ura. Pri mizici v bifeju je varoval stol za Rafko in se oziral proti vratom. Namesto nje pa se mu je pri- bližala strežnica z ginekološkega oddelka in vprašala: »Oprostite, gospod, ste vi Stojan Jordanov?« »Tako je.« »Pacientka Rafka me je naprosila, da vam izročim tole pisemce.« »Lepa hvala,sestra. Prosim vas, vzemite to malenkost in si privoščite sko- delico kave.
Roka se mu je zatresla, ko je bral: »Dragi Stojan, sporočam vam, da sem bila danes zjutraj odpuščena. Žal mi je, da vam tega nisem mogla povedati osebno. A ne samo to,še nekaj veliko bolj pomembnega bi vam rada zaupala,če še tako težko.Z operacijo sem postala žensko invalidna... In s tem sem povedala vse.Globoko doživljam in spo- štujem vaša čustva,ki mi jih posvečate.Ker sem oropana tega, kar je za vsako žensko najdragocenejše, vam ne morem pomeniti več kakor ugasla sveča.Ozrite se po kakem drugem dekletu, po kaki dobri duši, ki vas bo vredna. Želim vam vso srečo! - Rafka.«
Pisemce je večkrat prebral. Spet se je sprehajal po hodnikih, saj ni imel obstanka.
Planil je po pisemski papir in pisal: »Draga Rafka! Ne morete si misliti, kako globoko ste me prizadeli s svojim pismom.V teh tre- nutkih se ne bi mogel počutiti huje, kot če bi moral ponovno leči na operacijsko mizo.. Ne vem, ali mi boste verjeli,vendar ne pre- tiravam, če trdim tole: telo vam je pač in- validno,a duh vam je zdrav, in z njim bi sr- čno želel deliti svoje življenje. Zato nočem izgubiti zadnjega upanja. Čakal vas bom vse dotlej, ko mi boste verjeli. - Ostajam vaš in samo vaš Stojan«
Isti dan kot Rafka iz bolnišnice je iz Val- doltre prispela brzojavka: SIN MILOŠ ZELO SLAB STOP ŽELI VAS VIDETI.
Rafki je nekaj reklo,naj prej pogleda domov, da vidi, kako so živeli med njeno boleznijo. Izkazalo se je, da je prišla kot nalašč. Mati je sedela za mizo,kakor bi bila spala. Ko se je približala,ji je v nos udaril duh po žganju Še to! Že večkrat je sumila,da skrivaj pije, to pot pa jo je našla pred polprazno stek- lenico.In poleg nje brzojavka...Ubogi Miloš!
Ko se je prepričala, da mati ne spi, jo je stresla za ramena: »Mama! Kaj počneš, nesrečnica? ... «
»Saj vidiš... Tole poglej, brat ti umira...«
»Sem že pogledala - Bog se nas usmili!«
»Z menoj ni kaj prida usmiljen...«
»Tiho, mama! Jutri zjutraj odpotujeva. Kar pripravi se!«
»Sama boš šla, jaz nimam prebite pare...«
»Šla boš, saj si mu vendar mati. Za denar ne skrbi, toliko že še premorem.«
Na vlaku je mati nekaj časa trdovratno mol- čala,potlej se je pa le odtajala. Priznala je, kaj vse si je bila nakopala na glavo. »Oh, jaz nesrečnica...«
Takoj po poroki z Goričarjem mu je zapisala skoraj vse gozdove, ta pa je vse zapustil. Poleg tega mu je podpisala nekaj meničnih posojil,ki so požrla najboljše njive. Z njeno zaposlitvijo v tovarni ni bilo nič,ker je pre- stara. Iz hleva je šla za sprotne potrebe glava za glavo...Ko sta Rado in Breda zve- dela za polom, sta razočarana zapustila dom in si našla zaposlitev v prav tisti to- varni, ki je zavrnila njuno mater. Tako je pri hiši ostal samo še mladoletni Danilo, pa še temu je grozila nevarnost, da bo moral opustiti šolanje v mestu, saj je bila mati nenehno brez denarja.
»Ubožica Rafka,kaj vse si morala zvedeti.."
»Zdaj si ubožica ti, ne jaz... Dopustila si, da je šla po zlu čedna domačija...,in kaže, da z njo tudi otroci... Kako si to mogla? Ostala ti je samo streha nad glavo. Vsak čas boš odvisna od socialne podpore... Ne morem in ne morem razumeti, da zapravlji- vemu možu nisi znala reči ne. Rada bi ve- dela pravi vzrok.«
»Vzrok?... Samo tvoje rojstvo...«
Vso vožnjo sta potem molčali. Ko sta pri- speli, so jima v zdravilišču povedali, da je Miloš izdihnil že prejšnji dan. Brat je bil tak okostnjak, da ga je Rafka komaj spoznala.
Za prevoz nista imeli denarja. Prenočili sta v kraju,da bi bili vsaj pri pogrebu. Rafka se je spomnila,da si je brat v svojih »furman- skih« dneh rad zatikal v gumbnico rožmarin Zdaj mu je kupila lep šopek za na krsto.
Na vožnji domov sta malo govorili. Rafka je rekla: »Mama, k vama se preselim, v svoje stanovanje bom hodila samo spat; to bom storila samo s pogojem, da opustiš pijačo. Obljubiš?« »Obljubljam...«
Prevzela je skrb za mater in po poli brata. Hkrati si je morala najti čas, da je obisko- vala bolno Brazilko, svojo duhovno mater, ki je zdaj samevala med zelišči, z njimi je pomagala neštetim bolnikom, njej je poka- zala pravi smisel življenja.
Stojana Jordanova je Rafka prepričala, da bi bilo za oba najbolje,če si ostaneta samo dobra prijatelja. V zdravstveno postajo je prihajal z raznimi izgovori,samo,da jo je vi- del.Nato pa ga je na lepem pogrešila. Rada bi bila zvedela, kaj je z njim. Pomagalo ji je naključje.
V zdravstveni postaji se je oglasil načelnik personalne službe.Iz vljudnosti je vprašala ali je kaj novega v "personali".»Nekaj pa je: Izgubili bomo tehnika Jordanova.« Rafka ni rnogla prikriti začudenja: »Odhaja... Torej je še tu?« »Seveda, dokler delavski svet ne sprejme odpovedi. Žal nam bo dobrega delavca« »Je morda navedel razlog ali vzrok odpovedi?« »Je. Vrniti se hoče domov.«
Ko je načelnik odšel in v čakalnici trenutno ni bilo nikogar, je Rafka prvič sedla, ne da bi si dala kaj opraviti. Pomislila je: Ali ni žal tudi meni?
Še isti dan je potrkal Jordanov. »Rafka,že- lim se posloviti.« »Odhajaš... Pravkar sem službeno slišala. Vsem bo žal dobrega to- variša Stojana...« »Vsem? Nekomu bo pri srcu odleglo, ko bom odšel.« »Kaj pa če se motiš?« »Motim? Zavrnitev je bila preveč jasna,da bi se mogel motiti.« »Obema sem želela samo dobro.V srcu te nisem zavrnila niti za trenutek...« »Odpoved je oddana.« »A ni še sprejeta.Lahko jo umakneš« »Sem prav slišal?« »Prav. Če me še hočeš, sem pripravljena...« »Rafka! Pa ne iz usmilje- nja...?« »Ne bodi krut...«
Nikoli ni obžalovala svoje odločitve, saj ji je bil tistih nekaj let, kolikor jih je preživela z njim, dober mož. A nekega dne se je na sprehodu prijel za srce in ji ugasnil pred očmi.
Ko je potekel zadnji kader njenega »filma«, je še dolgo zrla v Kosovsko devojko na ste- ni. Zdaj je upokojenka, ne mudi se ji v po- steljo. Bo sploh znala in mogla uživati to, na kar drugi tako nestrpno čakajo? Težko. Sicer pa: kakor je božja volja...

KONEC

Če zaslutiš, da je bližnji v stiski, mu privoščiš toplo besedo, nasmeh in ponudiš roko v pomoč. Tako je, odkar so ljudje na svetu... In če je v teh pozornostih še pravo srce, potem Sv.Duh danes kot včeraj ali jutri vedno po- skrbi,da si dovolj bogat za svojega brata in še zase ti ostane. Notranjost je razgibana, živi in daje, čeprav je zunanjost vklenjena v nemoč. Tako je, odkar je Bratstvo na svetu...
Zaživelo je pred štiridesetimi leti v nekaj francoskih vasicah, se širilo po Evropi in prek oceana zajelo še druge celine. Kdo bi si mislil, da bo dobilo tolikšno razsežnost! Kakšna božja pomoč! Bratstvo bolnih in pri- zadetih - štiridesetletna zgodba o prijatelj- stvu, dragocenejšem od kruha...

Leta minevajo.Pozabiš mnoga imena in lju- di, ko srečuješ in spoznavaš spet nove. In spet daješ in sprejemaš in je lepo... Tako je bilo tudi v Lyonu, kjer smo se ob koncu septembra zbrali na evropskem zasedanju krščanskega Bratstva bolnih in prizadetih.
Delovni program za lyonske dneve je pripra- vila Mednarodna komisija. Prva dva dneva sta bila namenjena globljemu spoznavanju življenja Bratstva v posameznih državah. Komisija je zastavila nekaj vprašanj,ki smo jih obravnavali in pripravili odgovore. Po- zneje pa so si države še med seboj posta- vljale razna vprašanja, kar je bilo zelo živo in zanimivo.

Veselili smo se dne, ki je bil namenjen od- dihu. Odpeljali smo se v Taize,veliko roma- rsko središče mladih. Poleti se jih tu zbere po več deset tisoč dnevno.V Taizeju sedaj živi okrog osemdeset bratov raznih držav in celin, ki s pogovori, nasveti, predvsem pa z molitvijo pomagajo reševati premnoge krize današnjega sveta. Opoldne smo z njimi molili v cerkvi. Tu smo srečali prepro- stost in mir. Naju s Tonetom je presenetil še neznaten, a velik dogodek, ko nama je mimogrede segel v roko brat Roger - duša Taizeja. Kar prehitro smo odšli od tam, vendar je tudi prav, da takšen kraj ohrani nekaj neodkritega in skrivnostnega...

Zvečer smo dvignili čaše v čast štirideseti obletnici Bratstva in si ogledali diapozitive o delovanju tega gibanja v drugih državah.
Naslednje dopoldne nam je minilo ob poslu šanju teološkega predavanja o evangeliza- ciji in v pogovoru s predavateljem. Preda- vanje bo objavljeno v listu kdaj pozneje kot samostojen članek.
Popoldne smo radi prisluhnili razmišljanju,ki ga je na lyonsko srečanje poslal oče Fran- çois. Žal se nam zaradi bolezni in izčrpa- nosti ni mogel osebno pridružiti.
Nekaj njegovih besed: »Kakšno veselje bi bilo zame, da bi bil z vami! Spremlja vas moja molitev. Rad bi vam izrekel priznanje in zahvalo za vse,kar storite za svoje bra- te. Nadaljujte in odkrivajte velikodušnost srca, ki bodo apostoli skupaj z vami...
Zgodovina Bratstva je manifestacija božje Previdnosti. Preteklost nam daje upanje za sedanjost. Sv. Duh je v Lyonu, zaupajte! Bratstvo je gibanje, to ime je dinamizem,ki ima podlago v ljubezni. Le razumna ljube- zen, osvetljena z lučjo vere in oživljena s Sv. Duhom, pomaga, da odkrivate prave probleme.
Ideal Bratstva je -napraviti iz bolnika svo- bodnega človeka, človeka, ki stoji pokonci in se čuti odgovornega za druge. Tako bo Bratstvo bolj živo,bolj evangeljsko,lepše...«

Zadnji dan... molitev, ki jo je vsak dan pri- pravila druga država,nas vpelje v delo. Spet pogovori, vprašanja, poročila, odločanja, statuti, glasovanja...
Popoldne poslušamo verdunskega škofa, mons.Boillona. Tudi njegov govor:Bratstvo v jutrišnji Cerkvi in svetu, bo našel prostor v listu pozneje.
Zvečer nas je prišel obiskat lyonski kardi- nal in vodil zaključno evharistično slavje.
Poslovilni večer se je zavlekel pozno v noč Izmenjali smo si darila,pogovarjali in se ve- selili. Čudovito je, ko si brat in prijatelj... Mnogo pozdravov in najboljših želja izročam BBI od udeležencev zasedanja.
Hiteli smo domov. Mesta, cvetoče doline in beli vrhovi gora so nas spominjali na ne- besa pod Triglavom.Svet je res majhen,če si z očmi in srcem pripravljen sprejemati vse dobro in lepo.
Hvaležni smo Bogu za zaklad izkušenj in spominov na velike dni v Lyonu.On naj po- vrne tudi prijateljem v Milanu, St. Gallenu in Innsbrucku, ki so nas krepčali na poti.

Kati

Bilo je na roženvensko nedeljo v Postojni. Dan je bil posvečen skupni zahvali za pre- novljene cerkvene zvonike. Molitve in tihe žrtve so gotovo pomagale, da je bilo delo dokončano. Jesensko jutro me je vabilo k prvi jutranji maši. Potem sem nameravala osvojiti privlačnost Nanosa v jesenskih dneh: lahen piš vetra, čudovite jesenske barve,ki niso nikoli ponovljive,upor sončnih žarkov v skale, ki imajo v jeseni poseben čar. Prav na poseben način vse to prevza- me temine duha in ga bistri,ko v potu vztra- jaš k cilju...Takrat me je ustavilo oznanilo: »Maša za bolnike, invalide in ostarele...«
Danes sem se odločila,da bom z vami. Ne- katere prav dobro poznam. Posebno blizu so mi nekateri iz Doma upokojencev. Več- krat na teden sem tam in tako smo si pos- tali domači.Tudi druge bi rada še bliže po- znala in se skupaj udeležila povabila.Zgledi v sprejetju križa me hrabrijo in kažejo,kako se prenaša križ s Kristusom.
Bolezen,trpljenje, zapuščenost,osamljenost, izločenost, ostarelost... nekaj tega neo- pazno nosim v sebi in pogosto me pritisne ta teža k tlom. Takrat sem molila: »Zgodi se Tvoja volja«...in podobno trepetala,kot je Kristus pred trpljenjem. In to predanost božji volji bi še vedno rada omilila, zmanj- šala in se prepustila svojemu človeškemu kljubovanju:»Dovolj je,Odrešenik!« Po dru- gi strani pa vem, da bom prišla v srečo in radost le prek Golgote. »Prizanesi mi v sti- skah!«
Maša se je začela s pesmijo:Kraljica venca rožnega.Oživela je skupnost.Molili so vsi,ki jim dan na dan z zaupanjem drsi rožni ve- nec med prsti rok. Trpljenje, bolezen, sta- rost...Vse ta je upanje.Vse to je gotovost Vse to dobiva v Kristusu smisel.
Koliko različnih poti je za Kristusom! Tu ob meni kleči žena,vdova, ostarela, onemogla Njen obraz riše poteze žalosti in trpljenja. Njena bol me stisne. Kjer se mi ustavi po- gled, povsod vidim pričujočega kristjana v trpljenju za skupno odrešenje.Zaslutim raz sežnost potrebe v trpljenju, čeprav moram priznati: To je skrivnost; in nemo besedo spremenim v upajočo misel: Bog že ve za vsako pot, On je Stvarnik in Odrešenik, On je Gospodar vsega. Podarim svoj nevidni delež in se prepustim Njegovim besedam: »Ne bojte se, jaz sem tu.«
Iz razmišljanja me predrami Dorica, ki ne- mirna išče sprejetosti. Kot otrok je, a od- rasla.Njen otroški svet ne bo nikoli segel v svet odraslih. Besede iz današnjega evan- gelija: »Pustite otročiče k meni,kajti njih je nebeško kraljestvo« so žive že dva tisoč let;v tem trenutku še posebej. Pozabim na njeno prizadetost, ne vidim je; sprejmem jo z nasmehom. Njena sreča kipi...
Te besede dobijo potrditev tudi v tem tre- nutku. Pesnik seže v dušo. Vsaka znanst- vena razprava se mora tukaj umakniti. Moj Bog, kako minljiva je ta sreča! Človek jo išče in misli, da jo je našel tam, kjer se kot blisk kaže v omami. Pa je hitro razočaran. Če srečo iščemo v Kristusu,je bomo v tre- nutku deležni in ta trenutek se bo spreme- nil v večnost.
Po maši smo se s pesmijo zadržali pred cerkvijo. Sonce se je nagnilo za Nanos in ožarilo obraze. Svoje žarke je veličastno razlilo čez prenovljene zvonike, ko smo se poslovili.
Na Nanos sem šla danes.Z rahlim trepetom pred polnostjo vrha, pred skrivnostjo,ki me čaka tam, sem občutila Njegovo neizmer- nost, večnost, ki jo je pripravil tistim,ki ga ljubijo...

Magdalena

Dolgoletna želja radeljske župnije se je le- tos, 29. septembra, na Mihaelovo nedeljo, uresničila. Želja je namreč bila ta, da se enkrat letno zberemo nepokretni,težko po- kretni,oslabeli in priletni župljani pri sv.maši Taki pač, ki ne moremo pogosto v cerkev. (Nalašč nisem napisal »invalidi in ostareli«, ker je ta beseda zelo težka za prizadetega)
Pobudo za to srečanje je dal že pred leti naš gospod župnik Jože Gomboc,na pomoč pa mu je priskočila mladina in se je izka- zala prav imenitno. Sveto mašo je daroval p. Stanko Grošelj, doma iz Maribora. Med pridigo je povedal toliko lepega in spod- budnega, da tega nikakor ne gre pozabiti. Njegove besede si velja zapomniti in se ko- likor mogoče ravnati po njih. Med sv. mašo je bilo tudi sveto maziljenje, ki je bolnemu in oslabelemu dalo novih moči,da laže pre- naša svoje težave, saj se počuti bolj čis- tega, bogatega in močnega v svoji duši.
Po sveti maši je mladina izvedla program,ki so ga pripravili posebej za nas,in na koncu vse pogostila s pecivom in čajem, ki ga je verjetno pripravila župnikova mama.
Na koncu bi se rad vsem, ki so to prelepo srečanje pripravili, iz srca zahvalil.
Naj bo srečanje res vsako leto na lepo Mi- haelovo nedeljo.
Lep pozdrav!

Drago Topler

V nedeljo, 21.septembra, je naša cerkev vzdrhtela od veličine molitve... Molitve iz stotine grl, iz stotine src; molitve, ki dvigujejo še tako ubogo telo h Kristusu.
Okoli tretje ure popoldne smo se začeli zbi- rati v župnijski cerkvi sv. Jakoba. Vsi smo bili tukaj: zdravi,bolni, mladi,stari,invalidi... A vsi smo čutili, da smo eno, da smo Kris- tusova Cerkev!
Čudovit je bil pogled na naše ljube, preiz- kušene brate! Koliko ljubezni,veselja in za- upanja v božjo pomoč vsebujejo ta srca!
Sv.mašo smo pričeli z mogočno pesmijo,da je odmevala po cerkvi in dvignila še tako prizadeto dušo v višine, kjer ni oblakov in skrbi.
Vse navzoče je prisrčno pozdravila mladin- ka iz domače župnije. Sledil je pozdrav g. dekana; poudaril je pomen vseh bolnikov v naši cerkvi. Zahvalil se jim je za vse molitve in njihovo vdano življenje, ki je ena sama molitev in prošnja, dvigajoča se v nebo.
Pridigar, g.Vinko Čampa,je naglasil potrebo trpljenja vseh tukaj navzočih za srečo, po kateri hrepeni naše srce. Kakor mora groz- dje skozi prešo,da nastane iz njegovih ja- god sladko vino, in kakor morajo pšenična zrna skozi mlinske kamne, mora iti tudi na- še življenje skozi mnoga trpljenja. Človek se prekali le v trpljenju! Vendar pa brez Kristusa se moremo storiti ničesar.Kdor Mu ni pripravljen darovati svojega trpljenja, ta ostane sam, zapuščen. Le v Kristusovi lju- bezni bomo nosili svoj mir in svojo srečo! Zaupajmo v Njegovo neskončno dobrotlji- vost! Kristus zna ceniti naše bolečine in trpljenje.Mi pa moramo znati Bogu darovati svoje trpljenje in videti v njem smisel. Ve- dno moramo biti voljni, da gremo za Njim, vzamemo s seboj svoj križ in Mu znova go- vorimo:»Zgodi se tvoja volja!« Z duhovniki vam kličem: »Molite za nas, za našo mla- dino, za Cerkev, za misijone, za tiste, ki nimajo časa, ki ne znajo ali nočejo moliti! Vaše trpljenje bo tako dobilo neprecenljivo vrednost! Darujte svoje molitve in trpljenje za nove duhovne in redovne poklice! Cer- kev bo tako najlepše doumela moč molitve
Po maši, kjer je bila priložnost za prejem zakramenta sv. bolniškega maziljenja, smo se zbrali za cerkvijo k skromni malici in po- govoru.
Med seboj smo imeli tudi dva častitljiva ju- bilanta. Devetdeset let je že kar lepa sta- rost, toda 90 let žrtvovati za Boga, je pa sploh nekaj lepega! Večni nasmeh na nju- nih obrazih je pričal, da jima ni žal hoje za Kristusom.
Dragi naši bratje in sestre! Veseli smo, da smo v vaša življenja lahko prinesli vsaj malo sonca! Z ljubeznijo vas pričakujemo zopet drugo leto!

Marta

Zdi se mi,da v Prijatelju nekaj manjka,če ni nič mojega notri; saj ne boste hudi name, kajne, da ne?
Odločila sem se napisati nekaj vrstic. Naj- prej hvala Tadeji za pismo, ki je objavljeno v peti številki Prijatelja glede duhovnih vaj za invalide.
Že večkrat sem mislila na duhovne vaje, ker vem,kako so potrebne.Nisem imela po- guma, da bi vam napisala, saj vem, da je težko izvedljivo. Z dobro voljo pa,upam, bi se tudi to uredilo.
Ne morem razumeti, zakaj se invalidi tako malo zanimajo za srečanje v Brestanici. Vsako leto jih prek Družine od blizu in daleč povabijo,pa se ne odzovejo.Nekaj starejših še pride;invalidov pa je bolj malo. Na vozi- čkih nas je bilo osem. V Brestanici sem bila že sedmič na srečanju. Vsako leto je bilo lepo, letos še posebno. Škofova pridiga je segla gotovo vsakemu do srca. Po maši je bila po cerkvi procesija z Najsvetejšim in blagoslov bolnikov.Bil je pravi slovenski Lurd.
Po maši smo se zbrali za cerkvijo,se okre- pčali in srečali s prijatelji in znanci. Gospod škof je bil med nami, z bolniki se je rokoval in pogovarjal.
V naši skupini smo se pogovarjali o Prijate- lju, ko je stopil g. škof k meni. G. kaplan iz Šentjerneja je povedal,da je tisti dan dobil Prijatelja in že prebral, kar sem napisala. Malo nerodno mi je bilo;škof pa je rekel,naj še kaj napišem, naj bom korajžna in dobre volje. Bil je zelo razpoložen za pogovor; vendar so ga prišli klicat h kosilu,zato smo se na hitro poslovili.
Prav lepo pozdravim vas in vaše sodelavce

Fanika

»Vsakič, kadar pridem v Nazarje,sem tako srečna, v duši mi je tako lepo, da bi najrajši objela vse osamljene in trpeče,« mi je v petek zvečer v Nazarjah zaupala prijateljica,ki že vrsto let sodeluje na duhovnih srečanjih.
Obstal sem za hip ob tej izpovedi pod sve- tlobo zvezd in videl pod seboj potemnelo zemljo, večerne svetilke v dolini in v duhu mnoga mlada življenja, ki jih žeja po vese- lju, ljubezni, bližini..., ki tavajo za mnogimi idoli, malikujejo razne malike... in se nasle- dnje jutro prebujajo še bolj žejni,kot so bili prejšnji dan.
Prvi večer je bil z nami g.Rado Sušnik, ki je sledil božjemu klicu in odšel v misijone na daljni Madagaskar, kjer seje seme evange- lija že deset let. Po daritvi sv. maše nam je ob prikazovanju diapozitivov povedal še mnogo zanimivega o življenju, navadah in verovanju ljudi na tem afriškem otoku. Ti so nam v svojih upanjih in hrepenenjih pre- cej podobni, čeprav živijo neprimerno bolj skromno kot mi - v spletenih kočah in pre- more le vsaka deseta družina kakšen kos pohištva. Na vseh posnetkih pa je kljub revščini opazno veselje teh ljudi in volja do življenja.
Od našega prijatelja misijonarja smo se poslovili z obljubo, da se ga bomo spomnili in ga podprli z molitvijo, k temu pa ste na- prošeni tudi vi, ki berete te vrstice.
V soboto smo se pod duhovnim vodstvom Mira Šlibarja pogovarjali in razmišljali o naši poklicanosti, saj se nam odstira tako razli- čno, kolikor je ljudi.
Razmišljali in pogovarjali smo se tudi o naši veri.
Vera ni nekaj, kar si lahko enkrat za vselej obdržiš, potem ko si jo enkrat prejel. Vero lahko tudi izgubiš. Zato jo je treba vedno znova utrjevati in jo nenehno iskati. Tudi danes se nam Bog razodeva na mnogotere načine,le prisluhniti je potrebno Njegovemu glasu s srcem in ljubeznijo. In prava vera je vedno dejavna, kot je bila Mojzesova, Abrahamova in Jezusova.
Delček te globoke in dejavne ljubezni sem doživel, ko je pri sv. maši nekdo občuteno prosil Boga za prijatelja,naj mu nakloni moč da bo zmogel hudo preizkušnjo.
»Včasih je treba nase prevzeti tudi del sra- mote tistega,ki mu želimo pomagati« je iz- povedala svojo izkušnjo redovnica Družine Jezusove in nadaljevala: »Mnogi kristjani kažejo svojo krščansko gorečnost le z ob- sodbo tistega, ki je zašel, izogibajo pa se dostikrat še tistega, ki mu želi pomagati! Jezusova ljubezen in zgled pa nas priga- njata, da se sklonimo tudi k tistemu, ki je zaznamovan z zablodami,grehom ali še ka- ko drugače.«
Skupina je bila tokrat nekoliko manjša kot navadno, zato je bilo tudi več možnosti za sproščene pogovore in medsebojna skle- panja ter utrjevanje prijateljstva. Prav pri- jetno je bilo, ker so tokrat lahko malo več posedeli in se pomenkovali z nami tudi naši zdravi prijatelji - sodelavci ter krepili duha povezanosti.To se mi zdi vredno omenjati, ker tudi danes premalo poslušamo drug drugega in smo gluhi in slepi za duhovno življenje.
Babilonski stolp je ljudi razdelil, da se niso mogli več razumeti. Abraham je pripravil pot binkoštim in binkoštni jezik je jezik ljubezni Če smo ljudje pripravljeni tudi kaj žrtvovati se vse konča v duhu božje ljubezni,« sem razmišljal dolgo v noč, saj zaradi bogatih doživetij te sobote še dolgo nisem zaspal.
Svoje srečanje pri nazarski Mariji smo kon- čali v nedeljo, prav na praznik Žalostne Matere božje, saj nam je mnogokrat v živ- ljenju tako zelo podobna. Tudi ona je doži- vljala mnoge bridkosti, a je vedno ostala hvaležna Bogu in nam je lahko vzor in še mnogo več.
Ob slovesu nas je z bogato duhovno popot- nico obdaril in blagoslovil naš dobri gostitelj in prijatelj p. Leopold; goreče nas je spod- bujal k molitvi za duhovne poklice in drug za drugega.
Zapis o srečanju končujem s prošnjo iz lju- dstva,položeno na oltar pri nedeljski sv.ma- ši, ki smo jo darovali z nazarškimi župljani:
»Dobri Jezus, ne dopusti, da bi moledoval v tesnobnem strahu,da bi bil rešen,ampak, da bom upal v potrpljenju, ki me bo odre- šilo.«

Rastislav

Smo v evharističnem letu. Naše srečanje pa je potekalo ob razmišljanju o molitvi.Kaj za nas pomeni molitev. Poleg teh razmiš- ljanj smo seveda imeli priložnost,da smo se globlje spoznali med seboj in navezali nova prijateljstva, nova spoznanstva.
Naše oko je ogledalo,ki neprestano opazuje življenje okrog nas. Lepo je opazovati na- ravo, ki se neprestano spreminja. Tudi mi se. Večkrat smo potrebni duhovne hrane, da nam da moči za nadaljno pot v življenju In prav to nam je dva dni nudil nazarski hribček.
Naš duhovni voditelj Jože Berdinc nam je živo prikazal,kaj pomeni za človeka molitev Tudi Jezus Kristus je dobro poznal molitev; bil nam je zgled ljubezni do nebeškega O- četa in do ljudi. Predvsem do revnih, trpe- čih ljudi. Ta Ljubezen do Boga in ljudi pa je povezana z molitvijo.
Kaj je molitev? Kaj nam pomeni molitev?
Pogovor z Bogom. Molitev mora imeti svoj pomen. Ne sme in ne more biti v prazno. Moramo čutiti Jezusovo navzočnost. Ne smejo nas ovirati razni dvomi, sicer se iz- gubimo. Ni dovolj pogled na lep križ. Pred seboj moramo imeti resnična dejanja, sple- tena v močno vrv, ki se ne sme pretrgati. Tudi v težkih trenutkih,bolečinah,se mora- mo ozreti Nanj. In ravno molitev je kakor rešilni pas, ki te obdrži na površju - sicer utoneš.
Na ustnice se mi je prikradel bežen smeh- ljaj, ko se skozi moje misli prerinejo besede sotrpina, ki je rekel: »Bog vsakemu naloži le tako težak križ, kakršnega more nositi, in nič težjega...« Veliko resnice je v tem. Ljubezen Jezusa Kristusa nam je potrebna, da se vedno znova dvignemo na površje, kadar nas hoče vrtinec obupa potegniti na dno. Če hočemo Kristusu slediti in mu biti podobni, moramo hoditi po Njegovih stopi- njah.
Ni dovolj, da z besedami kažeš, kako imaš rad Njega, ljudi, svet. To moraš dokazati z dejanji. Zaupanje v Boga je kakor odprta knjiga, ki vanjo položiš srce, namenjeno Njemu, z ljubeznijo za vse ljudi sveta. In le taka pot bo napolnila človeška srca z zado voljstvom in mirom, kot se spodobi za pra- vega kristjana.
Še in še bi lahko pisala.A besede se izgub- ljajo v obilici praznine; kljub vsemu pa smo se zavedali,kako je vsak izmed nas po svoje podoben Njemu.Dovolj zgovorna so bila na- ša razmišljanja, pogovori, izmenjave raznih preizkušenj v trpljenju, žalosti, pa tudi ve- selja.Videli smo,da smo zelo različni. Edino, kar nas povezuje, je molitev in Ljubezen ter zaupanje v Boga.
Ti prijetni občutki so izžarevali z naših ob- razov. Doživeli smo veliko lepega, pridobili novih moči. Mladi in stari obrazi,vedno na- smejani,so bili kakor topli žarki istega son- ca, ki so ogrevali srce vsakogar: bolnika, onemoglega starčka, invalida, zdravega.
Vse to nosimo v srcu; to toplo sonce smo v molitvi poklonili vsem prijateljem in svojim sotrpinom,ki se nam,žal,niso mogli pridružiti!

Štefica Peklar

• Hvala za kartico s pozdravi, ki me osre- čuje; posebno za dobroto in molitev vseh. S trpljenjem zmagujem. Naj vas vse osre- čuje On na poti vašega življenja. V duhu z vami vaša
• Bogu se zahvalim, da se mi je po svetem maziljenju zdravje izboljšalo,čeprav ne vem za kako dolgo. Domačim sem sicer že od- več,morda me pa Bog še potrebuje,čeprav vem,da sem slaba. Veliko molim za vas vse
• Vsakemu posebej pošiljam obilo pozdravov iz našega prelepega Bohinja. Bolje, pošilja vam jih samotar iz bistriške doline. V svo- jem velikem dolgočasju - zakaj iz dneva v dan mi je bolj dolčas-se veliko pogovarjam v molitvi z Njim,ki ga vsi neizmerno ljubimo

Osrednja športnorekreativna prireditev ob koncu minulega tedna je bil tretji in zadnji maraton "Treh src" v letošnji sezoni tekaških prireditev.Tudi to pot so prireditev uspeš- no izpeljali kranjski telesnokulturni delavci, veljala je pa tudi za prvenstvo Slovenije v malem in velikem maratonu. Udeležilo se je je okoli 800 tekačev in tekačic vseh rodov med njimi tudi znani športnik paraplegik Marjan Peternelj, ki je nalogo z vozičkom opravil prav tako uspešno kot njegovi zdravi športni tovariši.

Delo, 14. oktobra 1985

New England Journal of Medicine je zbral rezultate zadnjih raziskav o vplivu kajenja na nekadilce in ugotovil, da je pasivno ka- jenje precej bolj škodljivo,kot so priznavali doslej.
Bristolska raziskava je pokazala, da je v slini otrok kadilcev visok odstotek nikoti- novega metabolita kotinina. Otroci, katerih oba starša kadita,dobijo v pljuča toliko ni- kotina,kot če bi sami pokadili po 80 cigaret letno. Za vzorce so vzeli slino enajst do šestnajstletnih šolarjev.Posledica pasivne- ga kajenja v otroštvu se kaže še posebej v zrela leta.
Leta 1981 je velika raziskava v Veliki Bri- taniji pokazala, da so od 7 do 11 let stari otroci kadicev v povprečju za centimeter manjši od svojih vrstnikov z nekadilskimi starši.
Leta 1983 so bili v New England Journal of Medicine objavljeni rezultati raziskave, ki kažejo, da otroci mater, ki kadijo, teže di- hajo in da pasivno kajenje ovira normalen razvoj dihalnih funkcij pri otrocih. Podobna raziskava je pokazala, da otroci kadilcev dvakrat pogosteje obolevajo za pljučnimi boleznimi kot otroci nekadilcev.
Februarja letos je objavil svojo študijo Dale Sandler z ameriškega inštituta za zdravo okolje. Poroča, da nekadilski člani kadilskih družin pogosteje obolevajo za rakom; pa- sivno kajenje v otroštvu za 60 odstotkov poveča nevarnost, da zbolijo za rakom. Ugotovili so tudi, da je mešanica kemikalij, ki jih vdihuje nekadilec v zakajeni sobi, še nevarnejša od cigaretnega dima, ki pride v pljuča kadilca.
Raziskava, ki so jo opravili v Pennsylvaniji in objavili na svetovni konferenci o kajenju in zdravju leta 1983, pa kaže, da nezapo- slene nekadilke,žene kadilcev, dvakrat po- gosteje obolevajo za rakom kot žene ne- kadilcev,ki same ne kadijo. Na Japonskem, kjer je zaposlenih manj žensk in kjer skoraj vsi možje kadijo, so prišli do enakih rezul- tatov.
New England Journal of Medicine je lani ra- zkril rezultate japonske raziskave, da je v urinu pasivnih kadilcev toliko nikotina, kot če bi pokadili po tri cigarete na dan.
Vpliv pasivnega kajenja seže do samega zarodka v materi. Obstajajo trdni dokazi, da se zarodki kadilk slabše razvijajo kot zarodki nekadilk.

Po Delu, 17. oktobra 1985

V Kranju se je 28. septembra zbralo na srečanju okoli 800 slušno prizadetih ljudi iz vse Slovenije. Proslavljali so mednarodni dan gluhih...V kulturnem programu so mla- di pokazali, da se kljub oglušelosti ali hudi okvari sluha z vztrajno vadbo lahko nauči- jo tudi takih stvari, kot so folklorni plesi ali moderni rock'n'roll. Pomembne so še njiho- va športna, likovna dejavnost in izdelava ročnih del, kar so pokazali na razstavi v Kranju ...

Po Delu, 30. septembra 1985

Prvič se vam oglašam, da boste vedeli, da tam daleč na severni meji živi še ena trpinka ki čuti z vami,trpi z vami in v molitvi pošilja prošnje k nebeškemu Očetu po mesečnih namenih v našem Prijatelju in za vse, ki so naše molitve potrebni.Zaradi invalidnosti v nogah ne morem več delati, pa razen mo- litve napišem še včasih kakšno pesmico.
Srčno bi želela, da bi mi kateri bolnik kaj napisal in vse lepo pozdravim!
Hvala vam, draga prijateljica Antonija, za vaše zaupanje. Z veseljem priobčimo vaše pismo in ga podpremo še s svojo željo, da bi se vam kdo oglasil ali vas morda kdo tudi obiskal. Sploh je namen tega kotička, da bi naše bralce spodbujal k dopisovanju, da bi si našli novih prijateljev. še več, tudi od drugih bi radi zvedeli, kaj komu pomeni do- pisovanje. Zato vas vabimo,da nam pišete o svojih izkušnjah.
Veseli smo tudi, da uporabljate Namene apostolstva molitve, saj smo se v uredniš- tvu že spraševali, če ti nameni sploh komu pomagajo. Vaše pismo dokazuje, da smo res lahko povezani v eno družino, čeprav živimo na različnih koncih naše domovine.

Najprej lep pozdrav. Oglašam se ti iz pre- lepe vasice Gameljne,Šmartno pod Šmarno goro. Pišem ti prvič, čeprav Prijatelja že dolgo poznam, saj mi je zelo všeč. Pri ve- rouku smo se dogovorili,da bomo v mesecu oktobru vsak dan pred mašo molili rožni venec. Naš razred, to je peti, ga moli ob četrtkih. Jaz ga zelo rada molim in se zelo veselim četrtka. Poleg četrtka molim rožni venec vsak večer predno grem spat. Naš katehet vedno pravi: »Radi prihajajte k ro- žnemu vencu in ga molite.«
Za danes naj bo dovolj, saj se ti bom še kdaj oglasila.
Lep pozdrav vsem bolnim in trpečim od Lepo je,da si se oglasila. Še lepše pa je to da rada moliš rožni venec.
Mnogi starejši ljudje se še danes spominja- jo,kako dolgočasno je bilo v mladosti moliti rožni venec. Verjetno so ga morali in jih ni nihče znal navdušiti zanj. Čakati samo na to,da bo desetka mimo, je res dolgočasno, če pa pri tem misliš na vsebino desetke: » .... ki si ga Devica v templju našla«, pa je že druga pesem. O desetkah veselega rožnega venca v tvojih letih lažje premiš- ljuješ, kot o žalostnem, z leti pa boš zaje- mala z mislimi še globlje. To je pomembno! Lahko zmoliš samo desetko, premišljuješ o njej in jo primerjaš s svojimi življenjskimi iz- kušnjami,ki jih je vsak dan več. To bo lepa molitev in Bog te bo vesel!

Tudi jaz se strinjam z mnenjem Tadeje, ki je sprožila vprašanje duhovnih vaj.Res člo- vek včasih želi nekaj bolj globoko duhovno poglobljenost. Seveda gre zahvala tudi vam, dragi prijatelji, ki s požrtvovalnostjo pripravljate srečanja, ki so tudi velikega pomena. Tako se snidemo bratje in sestre v Kristusu in smo drug drugemu v oporo in zgled.
Upam,da se bo predlog glede duhovnih vaj uresničil že v letu 1986. To bo zelo razve- seljivo.
No,sedaj pa že voščim vesele božične pra- znike ter želim milosti polno novo leto vsem prijateljem širom po svetu.
Tvoje pismo,draga Milena,je še en glas več o potrebnosti duhovnih vaj za prizadete. Težko je reči,kdaj jih bomo mogli uresničiti Gotovo pa bomo o tem razmišljali in iskali možnosti, kot smo že obljubili v odgovoru Tadeji. Morda se bo medtem še kdo oglasil s predlogi.

Približala se nam je dobra in lepa jesen,pred vrati je zima. Tako bo kmalu tudi to leto naokrog. Hvala Najvišjemu za vse!
Naglo se bližamo svojemu cilju. Daj Bog,da srečno prestopimo prag večnega doma. Tam bo lepo,večno in srečno. Ne bo slovesa ne bolečine. Težka je pot vsakega zemljana,a misel na srečanje z našim Stvarnikom nam lajša življenje.
Iskrena hvala za pozdrave in vse, kar pre- jemamo v Prijatelju v tolažbo našim bratom in sestram.
Priložena je naročnina za prihodnje leto. Kajne, malo zgodaj,a prezgodaj ne! Najvišji naj vam in vašim sobratom podari svetost, zdravje in blagoslov. Vsi angeli naj vas va- rujejo, kjer boste hodili ali se vozili.
Iskrene pozdrave vam vsem pošilja
Res,za vse bi morali biti Bogu hvaležni:tudi za letošnjo jesen, ki je presuha, in tudi za to, da smo vsak dan bliže srečanju z Njim. Le pozabiti ne smemo,da se moramo na to vsak dan vestno pripravljati, pa se nam ne bo treba bati večnosti. Tudi vaša zamisel, da ste tako zgodaj poslali obilno naročnino draga prijateljica Angelina,zasluži pohvalo. Tako nam ob koncu leta pomagate iz stis- ke,saj nekateri kar predolgo odlašajo s po- ravnavo naročnine. S tem so seveda vsi, ki to zmorejo, povabljeni, da to store.

Rad vam posredujem preko našega lista le- pe stvari, ki sem jih doživel. Tudi srečo, ki sem jo doživel letos tik pred začetkom ev- harističnega leta, ne želim ohraniti le zase.
Z dovoljenjem ljubljanskega nadškofa mi soseda, ki je članica župnijskega sveta, v nedeljo,ko gre od maše, prinese sveto ob- hajilo na dom. Kljub temu, da sem hrom in oddaljen od cerkve, sem v nedeljo deležen župnijskega evharističnega obeda. Mar ni to čudovito za verujočega?
Res je, da sem bil med letom kar nakajkrat v cerkvi pri sveti daritvi; večino nedelj pa le preživim doma -da o jesenskih in zimskih nedeljah sploh ne govorim.
Menim,da je ta pokoncilska pridobitev med nami premalo znana,pa tudi premalo cenje- na. Ker je tako obhajilo zame (in verjetno še za druge) resnično velikega pomena,naj tudi zapišem zahvalo Bogu in vsem,ki mi to omogočajo!
Drži pa tudi to, da je potrebno veliko razu- mevajoče ljubezni tudi s strani zdravih, da bi bilo mogoče doseči to ugodnost v živ- ljenju vseh nemočnih, ki bi si tega želeli.
Vsem, zdravim in bolnim bralcem našega lista želim, da bi adventni in božični čas v evharističnem letu preživeli nadvse lepo in napredovali v dobrem! Resnična vzgoja srca se začne takrat, ko pri bogato obloženi mizi pomislimo na tiste, ki nimajo kaj jesti. Ali drugače; ali kdaj po- mislimo, ko smo zdravi, kaj vse je drugim onemogočeno, ki to niso.
Velikokrat sem že opazila, kako malo izo- braženi smo v tem. Zmožni smo pomagati invalidu,ko vidimo,česa ne more storiti tisti hip, zelo malo pa razmišljamo o njegovem vsakdanu. Sicer se ne bi bilo treba toliko boriti za dostop psom,ki spremljajo slepega v javne lokale in za primernejšo arhitekturo stavb, da bi uradna pota lahko opravili z invalidskim vozičkom. Na to drugačnost bi morali misliti. Saj pravimo, da vas hočemo čim bolj vključiti v življenje. Pomagati vam moramo ne zato, da nam ne bi bilo treba kaj postoriti, ampak,da vam omogočimo,da sami lahko kaj naredite. Človek vendar rabi občutek koristnosti, da sam kaj naredi, če seveda ta občutek v njem ne zakrni.Saj že majhen otrok zahteva od nas: »Sam bom, sam!« Tu vidim veliko nalogo za tiste, ki žive ob ljudeh-invalidih.Oni vedo,kaj vse bi morali storiti,da bi jim olajšali trpljenje,ozi- roma omogočili čim več življenjskega pro- stora. To so ambasadorji bolnih, ki morajo osveščati zdrave.

Spoznala sem jo pred nekaj leti, ko je že upokojena prišla delat na oddelek za kroni- čne živčne bolezni v Ljubljano.
Bila sem tam že nekaj let pacientka in po- znala sem več medicinskih sester,toda ona je že prvi dan napravila name dober vtis. Ko nam je ob večerih pripovedovala o do- godkih, kjer je delala po bolnišnicah, sem spoznala, da je bila vedno požrtvovalna in vestna sestra, ki ji ni bilo nikoli odveč po- magati bolnim in tudi drugim.Seveda ni bila vedno resna,znala se je tudi šaliti, tako da smo se od srca nasmejali. Smo pa tudi so- čustvovali, ko je govorila o svojem zares težkem življenju. Ko je kdo od nas huje zbolel, marsikatero noč ni zatisnila očesa. Z njo sem se res dobro razumela in postali sva pravi prijateljici.Ko so naš oddelek uki- nili, smo se težko poslovili in več nas je šlo v domove upokojencev. Sestra Tončka je šla pa drugam v službo, med duševno pri- zadete otroke. Seveda me je potem še obiskala kakor tudi druge. Želim ji, da bi ji Bog dal zdravja in da bi še lahko dolgo po- magala bolnim in zdravim.
Oh,te ljube sestre Tončke! Kako bi bilo brez njih? Težko! V življenju srečamo veliko ljudi - dobre in slabe. Z dobrimi navežemo glo- blje stike, ali se jih z veseljem spominjamo, slabim pa se ognemo, če se le da. Ko smo bolni, nimamo kam, odvisni smo od dobrote ljudi,ki nas negujejo. Ker smo takrat mnogi med nami čemerni in na robu obupa,smo še kako potrebni sestre Tončke, ki nas bodri in v vseh teh letih ob nas ne otopi. Velika dragocenost je to, da kljub trpljenju, ki ga vsak dan gledaš, ostaneš veder.

Bilo je toplo poletno jutro,ko smo se peljali v Predoslje naproti lepemu dnevu in lepim doživetjem, ki so jih vsi,tudi mi,bolniki, de- ležni ob slovesnosti nove maše. Zbrali smo se pred domačijo Kalanovih, pred domom našega prijatelja Slavka.
Že to,da smo bili navzoči pri novomašniko- vem slovesu od doma, je bilo za nas nekaj novega, nekaj posebnega. Potem smo na vozičkih s pomočjo zdravih odšli proti žup- nijski cerkvi v Predosljah. Zvonovi so nas prijazno vabili v lepo božjo hišo,kjer je no- vomašnik skupaj z nami prvič daroval sveto daritev.
Dragi prijatelj novomašnik! Toplo se vam zahvalimo za vse; enako tudi vašim doma- čim. Naj vam bo Bog obilen plačnik za dan, ki smo ga preživeli z vami in za vse,kar nam lepega in dobrega naredite.
Vam in vsem bralcem Prijatelja pošiljamo iskrene pozdrave!
Slovesnosti! Kdo jih nima rad. Mnogokrat nam dajo polet za naš vsak dan. Tudi za novomašnika, običajno je po teh slovesno- stih utrujen, pride vsak dan, saj »Življenje ni praznik,je delovni dan!« Za delavnik po- trebujemo dosti moči-telesnih in duševnih, v preizkušnjah pa še veliko več.Takrat po- trebujemo okrepčilo. Na potovanju sežemo v popotno torbo in se okrepčamo, na poti življenja pa sežemo v malho izkušenj in spoznanj,kako jih premagati.So pa trenutki ko ne zmoremo sami in rabimo človeško in božjo pomoč. Takrat dobro čutimo ali nam kdo stoji ob strani.
Svojemu prijatelju Slavku napolnite popot- no torbo s svojimi molitvami, da bo iz nje črpal moči na poti življenja.

"Poglej jo no, pa si le prišla" je veselo vzkli- knila osemdesetletna ženica, ko sem prišla iz cerkve.
»Da, da, toda hvala Bogu, da sem dobila vsaj pol molitvene ure za poklice...« se ji nasmehnem.
Pa se s to ženico res poznava že tri leta? Kako čas beži!
Pomlad je prinašala radostno petje, drevje se je odelo z zelenim plaščem. Vse je bilo tako svečano.
Veliki četrtek; zvečer sem polna nekega globokega hrepenenja odšla v cerkev.
»Gospod, sama sebe darujem za lačne, ti uporabi to. Ti veš,kako je prav..« tiho mo- lim.
Nisem razumela vsega, toda tisti veliki če- trtek je ostal jasen in nepozaben.
Toda On trpi, da bi bili mi rešeni ...
»Ko bi ljubili Jezusa in se znali odpovedati sebi kakor On, ali vsaj malo njemu podob- no, bi si nihče ne vzel življenja,« ji pravim. Ko se razhajava, pravi: »Pa moliva za tiste ki ga še ne poznajo ali pa so ga zavrgli...«
To je tista preprosta ženica, ki mi jo je Gospod dal na veliki četrtek. Hvaležna sem Mu zanjo.

Marija Pučnik

Zima.Snežinke lahno padajo z neba,se po- igravajo,kot bi si nekaj tiho pripovedovale. Gledam vso bleščečo se belino narave ter razmišljam.
Zakaj? Odgovora ne najdem. Vprašanje me muči kot mora. Toda kako naj najdem od- govor v zimski belini? Vendar odgovor je! Odgovor je v trpljenju,kajti to je veliko bo- gastvo, če ga le znamo sprejeti ter ga po- gumno in vdano nositi in darovati za vse potrebne. To je največ, kar lahko storimo. Zavedati se moramo ob vsem mogočem trpljenju, da nas vedno in povsod spremlja On, ki je žarek upanja. Je LUČ v temi.
Tiho se odpro vrata. Vstopi sestra.Prijazno me ogovori in mi stisne roko. V tem poz- dravu je vsa toplina ter prijateljstvo,to,kar potrebujem tudi od človeka. Spregovoriva nekaj besed. Nato pričneva moliti. Besede iz brevirja me povsem prevzamejo. Zbližajo me z NJIM, ki je najvišja LJUBEZEN in UPA- NJE.
V mojo sobo je spet posijalo sonce. Res, vredno je živeti. Živeti ZANJ, ki mi pomeni vse.
Hvala sestra! Naj Bog blagoslovi vas vse, ki mi tako požrtvovalno pomagate.

Alma

Koncem septembra je nebeški Oče poklical k sebi našega prijatelja Lojzeta Peterleta Dolnje Kamence; naj uživa pri Njem večni mir.

Leto dni po prvi poroki se je filmski igralec Charlie Chaplin obrnil na klub samcev, naj ga spet sprejmejo za člana. Ko ga je pred- sednik pokaral zaradi nezvestobe do bivših prijateljev in mu povedal,da poročenih mož v klub ne sprejemajo,je Chaplin dejal: Mislil sem, da bi me potrebovali kot svarilen zgled!

Kot vsi veliki učenjaki,je bil tudi slavni filo- zof Kant zelo raztresen človek.Nekoč pride v knjigarno in prodajalec ga vljudno vpraša kaj želi.Kant ga zamišljeno pogleda in pravi: Glejte, popolnoma sem pozabil, kaj sem hotel kupiti. Toda nič zato, dajte mi nekaj podobnega.«

Pisatelj in pesnik Johann Wolfgang Goethe je sedel nekega večera v gostilni in pil vino z vodo. Pri sosednji mizi je sedela družba objestnih študentov, ki so pili vino. Eden izmed njih vpraša Goetheja:»Čemu mešate vino z vodo in ga tako kvarite?«
Pesnik mu pojasni:
»Sama voda napravi živa bitja nema. To dokazujejo ribe. Samo vino vodi v neum- nost. To dokazujete vi,mladi gospodje. Ker pa ne želim biti ne eno ne drugo, mešam vino z vodo.«

Veliki učenjak je pravil,da je v tropskih kra- jih zaupal bolnega člana svoje znanstvene odprave nekemu »zdravniku« - domačinu. Zdravilo, ki ga je preprosti mož pripravil iz vseh mogočih bilk in cvetlic, pa ni poma- galo.
»Zdravilo ni nič prida,« je dejal učenjak mazaču.
Stari očanec pa je odkimal z glavo in resno dejal:
»Ne,tujec,zdravilo je že dobro,samo bolnik ni nič prida.«

Slikar je portretiral gospoda,ki je kar naprej godrnjal in zabavljal,češ da mu na portretu to in ono ni po volji. Slikar ga je najprej potrpežljivo poslušal, a ko mu je njegovo sitnarjenje že presedalo, je zarenčal:
»Zdaj sem vas pa že sit! Če takoj ne utih- nete, vas naslikam takšnega,kakršen ste!«

Neki publicist je opazil,da se bolnik zelo za- nima za strokovne knjige in da se tudi zdravi po njih.
»Pazite!« mu je svetoval, »da ne boste umrli zaradi tiskovne napake!«

Univerzitetni inštitut za pljučne bolezni in tuberku- lozo na Golniku je ustano- va z dolgotrajno tradicijo, saj je bil ustanovljen kot bolnišnica za tuberkulozo takoj ob koncu prve svetovne vojne. Ura- dno je začela delovati leta 1921, kmalu za tem pa je predvsem po zaslugi izjemnih zdravniških osebnosti zaslovela po vsej Jugoslaviji kot zdravilišče za tuberkulozo z najbolj naprednimi metodami zdravljenja. Zato so poleg bolnikov Golnik radi obiskovali tudi zdravniki iz vse države, ki so si prišli sem nabirat novega znanja.Te kvalitete je Inštitut ohranil tudi v letih po drugi svetovni vojni,ko je kot Zvezni inštitut za tuberkulozo omogočil, da je jugoslovanska medicina v vseh republikah držala korak z razvojem v svetu.
Tudi danes,ko se na Golniku zdravijo bolniki z drugimi boleznimi pljuč in manj zavoljo tu- berkuloze,predstavlja bolnišnica pomembno učno osnovo za Medicinsko fakulteto v Ljubljani in center za podiplomski študij za širši jugoslovanski prostor.Poleg bolnikov z boleznimi pljuč se na Golniku zdravijo tudi bolniki z drugimi boleznimi notranjih orga- nov z Gorenjske.V Inštitutu je tudi oddelek za rehabilitacijo pljučnih bolnikov in bolni- kov po prebolelem srčnem infarktu.
Skupno ima Inštitut 429 postelj na 12 bolni- ških oddelkih (eden med njimi je v Ljubljani v novi stavbi Kliničnega centra, 8.nadstro- pje). Poleg dela na oddelkih je v Inštitutu tudi ambulanta za zunanje bolnike, del de- javnosti Inštituta (bronhoskopija, gastro- skopija,pljučna funkcija) pa opravljajo am- bulantno.Inštitut ima tudi redno ambulanto na Polikliniki v Ljubljani.
V Inštitutu je zaposlenih 507 delavcev, od tega 39 zdravnikov, prek 200 medicinskih sester, fizioterapevtov, rentgenskih tehni- kov in laborantov ter drugih sodelavcev.
Obiski v Inštitutu so dovoljeni ob torkih, četrtkih in sobotah od 15. do 16. ure, ob nedeljah in državnih praznikih pa od 14. do

16. ure. Otrokom do 14.leta vstop na oddel- ke za bolnike s pljučno tuberkulozo ni dovoljen

Duhovnik prihaja v bol- nišnico vsakokrat med časom obiskov. Lahko ga pa pokličete v žup- nijski urad Goriče,Goriče 50, tel. 064/57-125.

Prispevke za št. 1 pošljite do 20. decembra 1985

Naslovna stran: foto J. Marolt

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 50 din, naročnina za leto 1985 300 din (podporna 600 din), za inozemstvo 700 din (dodatek za letalsko 400 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka