(vsak svetnik je vztrajen).

Ta stavek je zapisan v živ- ljenjepisu enega naših svet- niških kandidatov, skopskega škofa Janeza Frančiška Gnidovca. Zanj namreč prav posebej velja. V začetku februarja se ga ob obletnici smrti (umrl 3. feb. 1939) spominjamo s člankom la- zarista g. Antona Pusta. Celo življenje slabotnega zdravja je vendar zmogel velike napore. Zanj tudi piše: "Posebno ljubezen je imel do bolnikov in revežev. Od tega, da obišče bolnika, ga ni odvr- nila ne razdalja,ne huda pot,ne vreme. Sodelavcem je naročal reden obisk bolnikov; o tem so mu morali poročati." Vsak duhovnik in človek dobre volje, tudi bolnik ali invalid, ki ima še nekoliko več zdravja, se lahko ob tem zamisli. Vsem nam je gotovo čudovit zgled vere sočutja in vztrajnosti.
K vztrajnosti v prenašanju bolezni in težav življenja ter sočutnemu odnosu do vseh, ki še bolj trpijo kot jaz sam, vsakogar prav posebej nagovarja sveti oče v svoji poslanici ob svetovnem dnevu bolnikov 11. februarja. Osrednja slovesnost bo v Marijini baziliki v Fatimi na Portugalskem. Prijatelj z veseljem prinaša premišljeno, razumevajočo in spodbudno besedo svetega očeta ter njegov ljubeči apostolski blagoslov. Go- tovo v vseh nas še močno živijo dnevi srečanja z njim.Marsikdo je kot bolnik ali invalid pričakoval od njegovega obiska še več; predvsem,da bi mu sam osebno mogel seči v roke. Tako slišim.To je ra- zumljivo, posebej, ko vemo za posebna srečanja z bolniki in invalidi na mnogih potovanjih po svetu. Toda bodimo tudi mi čimbolj razumevajoči. Si moremo misliti, da bi na primer ne bilo srečanja z mladimi v Postojni? Za vsak dogodek ob obisku bi lahko tako rekli. Tudi novo papeževo pismo za svetovni dan bolni- kov nam govori o njegovi zavzeti skrbi in sočutju z vami, dragi bolniki in invali- di. Njegova beseda, kako naj svetovni dan bolnikov spodbudi zanimanje javno- sti in kako odnos do trpečih označuje vsako družbo, seveda tudi krajevno Cerkev, pa bo gotovo zopet dala komu misliti. Upajmo,da bo tudi letošnji sve- tovni dan bolnikov spodbuda, da se bo v Cerkvi na Slovenskem bolj slišal glas bolnikov in invalidov in bo več podpore vašim pobudam.
V tej številki nam je dano nekoliko po- gledati tudi po svetu - med naše rojake v Argentini. Spregovori nam prijateljica od tam, ki prebira in komentira tudi na- šega Prijatelja. Našli boste seveda ve- čino rednih prispevkov. In - hvala vsem ki ste prijazno povoščili za praznike ter novo leto.

Vlado Bizant

spredaj: ovce, foto Vlado Bizant
zadaj: starka na bolniški postelji, foto Jože Zupančič

Februar

Da bi vsaka krščanska skupnost po- magala trpečim z dejanji ljubezni.

Da bi znali bolniki in ostareli združe- vati svoje trpljenje s Kristusovim in ga darovati v dobro vesoljne Cerkve.

Da bi kateheza in katekizem poma- gala pri evangelizaciji kulture, vzgoje in izobraževanja.

Marec

Da bi bogate in revne dežele v duhu odgovornosti znale prav sodelovati v prizadevanjih za razvoj in mir.

Da bi se krščanska občestva ob 175- letnici ustanove za širjenje vere čutila še bolj odgovorna v prizadevanjih za misijone.

Da bi z dobro spovedjo globoko do- živeli Jezusovo usmiljenje in spravo z ljudmi.

SKOZI SLEHERNI ČAS PO POTI BLAGROV (IV. DEL)

V mesecu svečanu(februarju) stopimo v obdobje ponotra- njevanja, spokornosti, spre- obrnjenja in sprave - v POSTNI ČAS. Z gore blagrov nas tudi tokrat nagovarja Gospodova beseda, še posebno primer- na za postno prizadevanje: "BLAGOR TISTIM, KI DELAJO ZA MIR, KER BODO POSTALI BOŽJI OTROCI."
V semitskem svetu ima beseda MIR (hebr. ŠALOM) posebno globok pomen, ki presega naše običajno pojmovanje. Sam besedni izvir veliko pove:mir = po- polnost, nedotaknjenost,celovitost. Mir v svetopisemskem pomenu ni dogovor, ki omogoča umirjeno ali varno življenje ali odsotnost orožja; pač pa pomeni človekovo skladnost z naravo, s seboj in z Bogom, pomeni blaginjo v vsakdan- jem življenju,pa še življenjsko gotovost, slogo v skupnem življenju, medsebojno zaupanje in sploh dobre odnose;končno je mir polnost sreče! Psalmist pravi: "Ponižni pa bodo dedovali deželo, oživ- ljali se bodo ob velikem miru" (prim. Ps 37, 11).
Tak mir lahko podari le Bog. Človek ta dar sprejema z zaupno molitvijo in vrlim življenjem. Prav krepostno življenje je za graditev miru prvi pogoj. Pri delu za mir je treba najprej odstraniti greh, ki je rušilna sila v odnosih med ljudmi in z Bogom; na to so opozarjali že preroki in psalmisti: "Velika je blaginja (velik je mir) za tiste, ki ljubijo tvojo postavo, zanje ni nevarnosti,da bi se spotaknili". (Ps 119, 165).
V blagru lahko začutimo poseben pou- darek: gre za ljudi,ki niso mir le sprejeli, marveč vse svoje sposobnosti in moči žrtvujejo za to, da bi zavladal mir med vsemi.V prizadevanju za mir vidijo svoje življenjsko poslanstvo, hočejo biti čim- bolj podobni Bogu, ki ima rad vse ljudi, brez razlike. Jezus Kristus je scela živel blagor miru: najprej je pričeval o miru in ga gradil,šele nato ga je oznanjal z be- sedo! V njem je tudi premagana zastru pljajoča, zločesta klica zoper mir: greh. Evangelist Luka je občuteno opisal Jezusa kot kralja miru: od angelskega oznanila o miru ob rojstvu do miru, ki je dar Vstalega, je Lukov evangelij pesem o miru; in sklepnik te 'poezije' miru je poslanstvo,ki ga imamo Jezusovi učenci in učenke:"Vi ste priče teh reči" (Lk 24, 48). Kristusa Gospoda, ki je obljubljeni darovalec in graditelj miru, je poglob- ljeno izpričal apostol Pavel: "Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo." (Ef 2,14) "In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih,saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni" (Kol 3, 15).
Dar miru, Kristusov dar,moramo sprejeti s hvaležnostjo, iz katere privre neustav ljiva želja po miru med vsem ljudmi.Kdor sprejme Božji mir s hvaležnim srcem, žari od veselja, ki prehaja na druge kot žarek. Hvaležno sprejemanje zastonjs- kega daru miru vodi k delitvi z bližnjimi- po odpuščanju in spravi, brez napadal- nosti in brezčutnosti, proti zaničevanju in negativnem posploševanju, v spoš- tovanju in dobrohotnem dialogu. Ob tem lahko pomislimo, da je nespametno izgubljati srčni mir zaradi vsakdanjih nevšečnosti, ki so pogosto res majhne.
Mir in z njim povezana sprava nas va- bita,da pogumno živimo nove odnose: z Očetom in z bratom Jezusom Kristusom z bližnjimi, s svetom okrog nas in s seboj. Novi odnosi temeljijo na Božjem sprejemanju: da smo Božji otroci in prijatelji! Kdor ve, da ga Bog razume in sprejema,bo sprejel bližnjega takšnega, kakršen je, in bosta hodila skupaj po poti, ki vodi do polnosti življenja v Kris- tusu.
Sklenimo z mislijo papeža Pavla VI.:"Mir je mogoč.Kdor veruje v Jezusa Kristusa ki je sam mir, verjame tudi v možnost življenja v miru in v mogočost pospeše- vanja miru med ljudmi."

p. Marko Novak

»EDEN PADE, DRUGI RASTE«

"Eden pade, drugi raste". Ta stavek so proti koncu lanskega leta prinesli naši časopisi. To je napis z listka, pribitega na metrski štrcelj, ki je ostal za poža- ganim velikim križem na hribu nad našo vasjo.Kdo ga je podrl? Je bilo samo po- balinstvo ali pa se ponavlja zgodovina? Tega se še ne ve. Pokazal bo čas. Križ namreč ni padel prvič in ko pade, oživi- jo spomini, pripovedi in čustva.
Vse do konca druge svetovne vojne in še nekaj časa potem se je velik križ svetil nad dolino. Potem je padel. To so bila leta, ko so padali križi in ne samo križi. Padel je tudi župnik moje domače fare.V septembrski noči leta 1951 so ga klicali, da bi šel previdevat umirajočega bolnika. Šestinsedemdesetletni mož, kljub letom goreč duhovnik, je vstal in si prižgal luč. Iz teme so odjeknili streli. Starček se je zgrudil in obležal.Mučenec
Ko je bilo mogoče, je križ na hribu nad našo vasjo spet stal. Velik križ. Lepo ga je bilo videti iz doline, tudi izpred našega doma. Še lani poleti, ko je brat novomašnik sprejemal novomašni križ, se je lepo videl. Sedaj je padel in se ne vidi več. Pesem Kraljevo znam'nje, križ, stoji bom zato to leto pel drugače.
Ljudje so pač takšni. Če so Kristusa samega pribili na križ, zakaj bi se bali podreti križ na samotnem hribu? Ni mi vseeno, ampak posebej presenečen nisem. Tudi križi padajo. Križ v srcu pa ostaja. Ostajajo tudi vsakdanji križi in Jezusova beseda:"Vzemi vsak dan svoj križ in hodi za menoj!"
Besede postne pesmi:Kraljevo znam'nje križ, stoji naj bodo za vsakogar od nas spodbuda in obljuba, da hočemo vztra- jati - v potrpljenju in požrtvovalnosti, sočutju in dobroti. Hočemo vztrajati, kjer smo: na svojih domovih, v domovih za ostarele, na vozičkih, na bolniških posteljah,v službah,kjerkoli. Lepih zgle- dov vztrajanja imamo dovolj; kar doma, ni nam jih treba uvažati! Od vsega, kar se je zgodilo v preteklosti in se dogaja še danes, hočemo videti predvsem te čudovite zglede vztrajnosti.
Bodite prepričani: tudi vi, še zlasti, če danes nosite težak križ bolezni, inva- lidnosti ali starostne onemoglosti, ste čudovit zgled, če svoj križ sprejemate. Vedno se tega zavedajte! Naj ta vaš križ in čudovit zgled trdno stoji!
Kraljevo znam'nje - znamenje trpljenja in odrešenja - križ, stoji.

Vlado Bizant

SLOVENSKA VAS V ARGENTINI

Morda bo naslov za koga zvenel neverjetno,vendar boste kmalu zvedeli, da je upravičen. Lanskega decembra sem na prošnjo naših sobratov odšel v Argentino in med našimi rojaki imel duhovno obnovo pred božičem. Še sreča, da sem šel dva te- dna prej. Tako sem se laže privadil na spremembo ure (štiri ure prej), zlasti pa na vročino. Na drugi strani zemeljske poloble so sedaj sredi vročega poletja. Zato je razumljivo,da imajo šolarji prav v tem času prave počitnice.
Nekaj dni počitnic sem bil tudi jaz dele- žen. G. Jože Bokalič me je peljal 1.700 km na sever, kjer sva si ogledala lepe in mogočne slapove na reki Iguazu. Res voda ni tako bistra, kot so naše, ker je zemlja rdečkasta, vendar se človek ne more načuditi, da vode nikoli ne zmanj- ka, kar naprej teče in pada, pa spet teče. Videl sem pravi pragozd (vendar brez opic in zveri),saj tropska klima spo dbuja bujno rast. Ta severna provinca Misiones meji na Brazilijo, ki se lahko pohvali z največjo elektrarno na svetu. Na reki Parana so skupaj s Paragvajem zgradili elektrarno Itaipu. Večinski delež ima seveda Brazilija.
Kdo še ni slišal za Bariloche?Po planinah in jezerih je kraj podoben Sloveniji,le da ga moramo nekajkrat pomnožiti. Slove- nska skupnost je bolj majhna, imajo pa redno nedeljsko mašo; udeleži se je do sedemdeset rojakov.G.Branko Jan je na robu mesta pred enajstimi leti sprejel novo župnijo Brezmadežne. Večinski del župnije sestavljajo ljudje, ki živijo v barakah. Sedaj imajo preprosto, a lično zidano cerkev s skromnim župniščem in lepo dvorano. Zgradili so jo s prosto- voljnim delom revnih župljanov in s po- močjo dobrotnikov. V prvi baraki, ki je seveda boljša od običajnih stanovanj je vrtec za štirideset otrok. Načrti so ve- liki, a sredstev je malo. Razveseljivo pa je, da je Cerkev živa in mlada; radi so- delujejo in tako se vzgajajo za medse- bojno pomoč.
Zadnji dni sem uspel obiskati še nekaj družin. Vsem sem hvaležen za topel sprejem, gostoljubnost in domačnost. Prof.Tine Vivod pa mi je z ženo Marjano pripravil še eno presenečenje - peljala sta me v argentinsko narodno svetišče Naše Gospe v Lujan (izg. Luhan). Nisem mogel verjeti, da se iz zvočnikov slišijo slovenske božične pesmi. Hitro smo do- bili pojasnilo, ko je iz spovednice prišel g. Ivan Likozar, sicer član argentinske province lazaristov.Vsak dan predvaja- jo pesmi drugega naroda. Pokazal nam je kripto pod mogočno baziliko. V ka- pelicah urejajo Marijine podobe, kot jih častijo različni narodi;med njimi izstopa Marija Pomagaj z Brezij. Enkrat letno v to svetišče poromajo tudi Slovenci iz vseh središč. Zaradi številnih narodnih noš in večglasnega petja so zelo opazni
Glavno mesto Argentine je Buenos Aires s tremi milijoni prebivalcev. Skupaj z vsemi predmestji ima blizu štirinajst mi- lijonov prebivalcev in se imenuje Veliki Buenos Aires. Slovenska vas je majhen delček predmestja na jugu in se nahaja v občini Lanus, ki ima petsto tisoč pre- bivalcev.To je strnjeno naselje z druži- nskimi hišami. Takrat nenaseljeno zem- ljišče je kupil msgr. Janez Hladnik in ga potem pod ugodnimi pogoji v letih 1947 - 49 prodajal našim beguncem iz Slove- nije.
Msgr. J. Hladnik ima veliko zaslug, da je tedanja vlada(predsednikova žena Evita Peron) sprejela cele družine. Po njem se imenuje glavna ulica, kjer so rojaki zgradili cerkev Marije Kraljice in Hladni- kov dom z veliko dvorano in športnim igriščem.
Slovenska vas (okrog petsto rojakov) je vključena v župnijo Marije Kraljice, ki ima dvanajst tisoč ljudi. Obe 'župniji' vodijo duhovniki Slovenske province Misijonske družbe (lazaristi): gg. Janez Petek,Jože Bokalič,Jakob Barle in Franci Pavlič. Prav na sveti večer '96 smo praznovali 40-letnico njihovega prihoda in delovanja.Veliko zaslug za Slovensko vas in tako razgibano življenje imajo še drugi sobratje: gg. Lado Lenček (umrl 1993 v Ljubljani), Franc Sodja, ki živi v Kanadi...
Lazaristi poleg pastoralnega dela med Slovenci in Argentinci vodijo tudi tis- karno, Baragovo misijonišče, župnijsko šolo, Duhovno in športno središče na Pristavi. Kolegij Marije Kraljice, kot se šola imenuje,ima štiri oddelke: predšol- ski pouk, osnovno in tehnično šolo ter gimnazijo.Za dvatisoč učencev je preko dvesto učiteljev in drugih uslužbencev. Lep je bil pogled na dvestopetdeset letošnjih prvoobhajancev, ki so se za sklep šolskega leta zbrali na dvorišču, ko so drugič prejeli sveto obhajilo.
K župniji spada tudi Dom Sv. Vincencija kjer bolni in stari župljani (Slovenci in Argentinci) najdejo svoj drugi dom. Za to, od ustanovitve 1979 leta, s svojo preprostostjo in ljubeznivostjo poskrbijo tri slovenske Marijine sestre. Dom lahko sprejme šestinštirideset oskrbovancev. Tisti, ki želijo in zmorejo, se lahko vsak dan udeležijo slovenske sv. maše ali pa se združijo z Jezusom v obhajilu.
'Vaščani' Slovenske vasi se trudijo, da bi tudi mladi rod ohranil jezik in vero svojih staršev, spoznaval domače šege in navade. Požrtvovalno skrbijo za kul- turno udejstvovanje,sobotno slovensko šolo pa začenjajo že eno leto pred red- no osnovno, ki bo poslej trajala devet let (do sedaj sedem). Da njihov trud ni zaman, sem se lahko prepričal ob mi- klavževanju in sklepu šolskega leta, ko so tudi najmlajši - ob podelitvi spričeval v slovenski šoli - po domače zapeli; in ne nazadnje tudi pri duhovni obnovi, ki je bila pred božičem dobro obiskana. Na štiriindvajset ministrantov bi bila pono- sna marsikatera večja župnija.

DRUGA SLOVENSKA SREDIŠČA

Poleg Slovenske vasi, kjer rojaki živijo najbolj strnjeno in imajo svojo cerkev, je v Argentini še več večjih skupnosti. V velikem Buenos Airesu so to: San Justo (stolnica),Slomškov dom v Ramos Mejiji, slovenska pristava v Castelarju (Ulica Republike Slovenije),Carapachay, San Martin, Paternal (staronaseljenci); v notranjosti dežele pa: Mendoza, Bari- loche, Rosario, Cordoba, Mar del Plata in Miramar. Vse večje skupnosti imajo slovensko mašo vsak dan, manjše pa enkrat mesečno.
Središče vseh je Slovenska hiša na Ramon Falcon 4158 v glavnem mestu, kjer imajo cerkev Marije Pomagaj.Tu se rojaki ob večjih praznikih zbirajo k slo- vesnim mašam in kulturnim prireditvam. Delegat Slovenskega dušnega pastir- stva in glavni urednik revije Duhovno življenje je prelat g. Jože Škerbec. Pred njim sta to delo opravljala msgr. Anton Orehar, po katerem so imenovali Slove- nski dom z veliko dvorano in prostori za sobotno slovensko šolo pri cerkvi Marije Pomagaj, ter prelat Alojzij Starc.
Vsa številna društva povezuje krovna organizacija Zedinjena Slovenija.S sku- pno delegacijo so leta 1991 nastopili v Ljubljani na Slovenskem svetovnem kon gresu. Da je bila Argentina med prvimi državami,ki je Slovenijo priznala kot sa- mostojno, gre gotovo zahvala tudi na- šim rojakom. Kot spomin na ta dogodek imajo trg in ulico Republike Slovenije. Leta 1992 so priredili petdnevno kultur- no dogajanje,ki je zbudilo veliko pozor- nosti v javnosti,zlasti pa je pomembno, da se tako še bolj povezujejo.

TRIJE VALI IZSELJENCEV

Kakor v druge dežele po svetu, zlasti v Kanado in Združene države Amerike, so se tudi v Argentino Slovenci selili v treh obdobjih. Prvi val emigracije, že pred prvo svetovno vojno (od leta 1880 da- lje), je t.i. ekonomska emigracija. Šli so 's trebuhom za kruhom'. Ekonomsko so se sicer dobro znašli, saj so Slovenci splošno znani kot pošteni in marljivi, vendar so se v glavnem razgubili.
Drugi val emigrantov, okoli dvajset ti- soč, je bil med obema vojnama. To so bili po večini Primorci, ki so bežali pred italijanskim fašizmom. Med njimi je bil komaj kakšen duhovnik.
Po drugi svetovni vojni pride še tretji val emigrantov (1947-49), okoli sedem tisoč ljudi. Ta t.i. politična emigracija je bila doma dolga leta zamolčana. Že v avstrijskih (in italijanskih) taboriščih so imeli slovenske šole in se zavestno pri- pravljali, da bi tudi v tujini živeli po veri staršev, ostali skupaj in ohranjali ljube- zen do domovine. Ko so prišli v Argen- tino, so morali začeti iz nič. Z njimi je bilo tudi okrog osemdeset duhovnikov. Ti so delovali med rojaki, med domačini, nekateri pa so odšli v misijone.
S pomočjo duhovnikov in vseh narodno zavednih Slovencev so se obdržali sku- paj.Z lastnimi žulji so zgradili svoje sku- pne domove. Malo za šalo malo zares je eden od rojakov rekel: "Velik kulturni davek smo plačali."Vsi so ponosni nanje saj so to verska, narodna in kulturna središča.
Letošnji osnovnošolski tečaj (povsod je ob sobotah) je obiskovalo skupaj 576 otrok.Začenjajo ga eno leto pred redno šolo. Srednješolski tečaj pa je obisko- valo 130 otrok. Prva šola je seveda v domači družini. To je dejansko težka naloga, saj je redna šola v španščini, ki je uradni jezik. Zato so dobrodošle tudi počitniške kolonije ali tečaji; v Cordobi je bilo napr. sedemdeset otrok.
Vseh učiteljev in profesorjev je sedem- indevetdeset, sedemdeset od teh je rojenih že v Argentini. Pet od njih to delo opravlja že petinštirideset let. In plačilo? "Bog povrni!" To je vse,kar do- bijo. Človek zmore samo hvaležnost za tolikšno velikodušnost in požrtvovalnost poplačati je ne more.Osebno zadošče- nje je mladi rod argentinskih Slovencev in dobrih kristjanov.

MISIJONSKI KROŽEK

Med mnogimi dejavnostmi, ki so običaj- no po župnijah (npr. živi rožni venec, otroci, mladinski in mešani pevski zbor, mladinska veroučna skupina,ministrant- ska, birmanska skupina...), v Slovenski vasi že od vsega začetka deluje misi- jonski krožek. G. Lado Lenček se je pri- družil že obstoječi misijonski skupini, ki je delovala v župniji sv. Jožefa pod vodstvom msgr. J. Hladnika. Misijonsko dejavnost je razširil med vse slovenske priseljence v Velikem Buenos Airesu. G. L. Lenček je bil tudi urednik Katoliških misijonov in tako nadaljeval delo Misi- jonišča Groblje. Pred njegovo vrnitvijo v Ljubljano so se preselili tudi Katoliški misijoni (leta 1986) in pod vodstvom Misijonskega središča v Sloveniji izha- jajo kot Misijonska obzorja.
Sedanji misijonski krožek odrasle mladine se je pod vodstvom g. Francija Pavliča usmeril v zbiranje pomoči revnim v Ba- riločah,kjer deluje g.Branko Jan. Zadnja leta spet hodijo v Formozo. Tam so pro testanti,vendar so s pomočjo slovenske sestre Gabrijele Berčič ter po dobrodel- nosti njenih ljudi našli dostop v najbolj revne predele mesta Las Lomitas (Hrib- čki). Darove iz Slovenske vasi (denar, hrano in obleko) zamenjajo za ročna dela domačinov; to so potem dobitki na misijonski tomboli. Seveda se z njimi pogovarjajo in tudi skupaj molijo.
Zgovorna je misel, s katero se konča kratek film z obiska v Formozi, in se mi zdi zelo primerna za sklep: "Kaj misliš, kaj je naredil Gospod, ko se je srečeval z revščino? In ti, ki si njegova priča v svetu, kaj nameravaš storiti?"

Jože Zupančič

BODITE POPOLNI!

»Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48), je Jezus naročal svojim učencem. Toda prva človeka, Adam in Eva sta hotela, da "bi postala kakor Bog" (1 Mz 3,5) in sta se s tem hudo pregrešila.
»Ali ni v tem nauku pravo nasprotje?« mi je pred kratkim zastavil vprašanje nek znanec. Nisem vedela odgovora. Kako bi vi to pojasnili? S tem vprašanjem, draga Angelca, si se dotaknila zelo obširnega vprašanja človekovega hrepenenja in življenja. S tem je povezano vprašanje človekove- ga prizadevanja in odrešenja, grešnosti in omejenosti, popolnosti in svetosti. V teh dneh po božičnih praznikih nam še v ušesih odmevajo besede božičnih nagovorov in misli, naj bomo podobni Jezusu, ki je tako preprosto prišel med nas; misli, da je Bog postal človek, da bi človek postal božji... Poleg tega nas papež spominja, da je to leto posebej posvečeno Kristusu, da bi bolj sprejeli njegovo besedo,se bolj oklenili njegove ga zgleda in tako potrdili svojo poveza- nost z njim in nebeškim Očetom. V čem torej moremo in smemo biti popolni in sveti, v čem je narobe, da bi bil človek "popoln" ali da bi bil "kakor Bog"?
V Svetem pismu lahko srečamo veliko odlomkov, ki govorijo o popolnosti. Ali ni vsa Božja beseda v Svetem pismu zapisana zato, da bi bili mi boljši, bolj popolni.Ob tem se učimo,kaj nam govo- ri Bog, da bi srečno živeli. Vse zapovedi in navodila, vse molitve in psalmi nas pripravljajo na to, da bi bili srečni in popolni.Zakaj je bil torej greh prvih ljudi tako huda stvar, da nosimo posledice prav vsi ljudje na zemlji v vseh časih? Želela sta namreč biti popolna kakor Bog! Ali je bil torej Bog ljubosumen in ni hotel imeti nikogar ob sebi, ki bi mu bil blizu in bi mu bil "konkurenca"?
Če pazljivo preberemo prva tri poglavja v Svetem pismu, bomo spoznali, kako veliko dostojanstvo ima človek.Vsak od nas je ustvarjen po Božji podobi. Pono- vno preberimo nekaj stavkov: "Bog je rekel: 'Naredimo človeka po svoji podo- bi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini,ki se plazi po zemlji!' Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko ju je ustvaril. (...) Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro" (1 Mz 1,26-27.31).
Ta podobnost Bogu nam daje izredno dostojanstvo. Seveda se pri tem vedno spominjamo, kdo smo mi in kdo je Bog. Bog je človeka pri stvarjenju povabil v sodelovanje in zaupanje. Ko pridemo do skušnjave pri človeku in do padca, vi- dimo, da je pri tem nezaupanje, nespo- štovanje dogovora, potvarjanje Božje besede in precejšnja samovolja. Vse to ni zraslo le pri človeku,pač pa je človek podlegel laži in skušnjavi. Iz tega je nastal nekakšen upor in svojevoljnost. Tu je bil končno napuh. Torej pri tej "popolnosti" ni šlo za povezanost in pri- jateljstvo, pač pa za ločevanje in ne- zaupanje.
Jezus je prišel ravno zato, da bi premo- stil nezaupanje in ločitev. Oče je poslal Sina, ne zato, da bi nas obsodil ali nam očital naše grehe, pač pa zato, da bi med seboj in človekom vzpostavil novo vez. Oče je sklenil rešiti človeka iz nje- gove lastne laži, napuha, strahu, pri- merjanja in ujetosti. Človek je po grehu spoznal, da je popolnoma nemočen, gol in nezaščiten;bil je beden,ubog ter pre puščen slabostim, bolezni, sovraštvu in smrti. To vendar ni v skladu s prvotnim načrtom človekove sreče in popolnosti! S svojim evangelijem in odrešenjskim delom nam Jezus ponovno podarja mo- žnost za srečo. Pri branju evangelijev bomo videli, kako različno nas opozarja na pot, ki prinaša veselje in srečo. Pre- dlaga nam tisti način življenja, kjer bi res najbolj popolno živeli. Ta popolnost ne temelji v prvi vrsti na množici naših osebnih prizadevanj,pač pa na odgova- rjanju na Božjo ljubezen. Prvo potezo stori torej Bog. Mi dajemo le odgovore.
Popolnost, ki nam jo predlaga Jezus v našem prvem odlomku, prihaja iz pove- zanosti z Očetom. Po Jezusu nas Oče posinovi; vsakega, ki je krščen, vzame za svojega otroka. Po krstu postanemo Božji otroci; postanemo z njim sorodni. Že po naravni poti imamo otroci precej potez svojih staršev. Pri posinovljenju pa prejmemo nekaj stvari od našega Očeta,ki je v nebesih. Jezus nam pripo- roča, da bi sprejemali prav to lastnost, da bi bili popolni v odnosih do drugih ljudi. Uči nas,da ljudi ne bi obsojali, pač pa sprejemali in jim pomagali. Tako dela Oče, ki je dober do vseh svojih otrok - do dobrih in do slabotnih in grešnih. Prav ta Očetova lastnost je nam,ki pri- znavamo svojo grešnost,velika tolažba. Vemo, da smo sprejeti, čeprav smo slabotni in grešni. Kako pa nas boli, če se kdo iz naše grešnosti norčuje, nas zato obsoja in nam ne daje možnosti, da bi se poboljšali. Ko pa posnemamo našega nebeškega Očeta, bomo tudi mi do drugih dobrohotni in jim pomagali na vse načine, da bi bili tudi oni dobri.
Mislim, da je to tista popolnost, podo- bna Očetovi, ne pa tista, ki temelji na uporu, napuhu in samopoviševanju.

Franci Šuštar

SPOLNOST PRI TELESNO IN DUŠEVNO PRIZADETIH

Kako začeti z obravnavanjem moralnih vprašanj pri telesno in duševno prizadetih osebah zlasti vprašanj, povezanih s spolnostjo? Nisem kaj dosti razmišljal, ko sem prejel pobudo urednika, da bi kaj napisal na to temo, saj se mi je zdelo, da nekaj že vem in da gre za splošne stvari.Izkazalo se je, da je ta oreh trši od mojih klešč. Ne vem, kolikokrat sem začel in napisal veliko preveč,preveč splošnih in še več strogih, nerazumevajočih in nerazum- ljivih besed. Po ponovnem branju sem tudi hotel že nehati, češ da to ni stvar zame in naj o tem pišejo drugi. Potem sem se pogovarjal z ljudmi,ki jih poznam ali bi jih rad spoznal. Opozorili so me, da gre tukaj poleg spoznanja oziroma vedenja predvsem za sposobnost doži- vljanja, za amplitudo možnosti, telesnih in duševnih, in zlasti za vlogo vzgoje oz. pojmovanja krivde. Vedeti nekaj o spolnosti pri telesno in duševno priza- detih pomeni predvsem "hoteti vedeti", kdo je človek. Zato sem končno sklenil napisati nekaj vrstic,da bi z njimi spod- budil k razmišljanju o tem tako težkem in hkrati tako človeškem in velikokrat tudi usodnem vprašanju.Bralke in bralce teh vrstic bi rad spodbudil,da bi se, če bodo nagovorjeni ali izzvani,tudi odzvali in povedali svojo zgodbo ali povedali to kaj si mislijo o napisanem.Ob pisanju so se mi odpirala nova vprašanja in želja po tem, da bo to, kar bo prišlo izpod peresa, ne samo civilizacijska zadeva, se pravi stvar, o kateri je treba nujno predvsem govoriti, ampak tudi predmet kulture, se pravi tihe navzočnosti obeh elementov, ženskega in moškega. Na svoja vprašanja sem iskal odgovore v knjigah.Mnogi odgovori so me prepričali zlasti tisti,ki so jih pisali prizadeti bodisi v dobesednem ali prenesenem smislu. Vendar sem odkril, da najboljših odgo- vorov, tudi če bi jih prepisal, ne morem napisati zadovoljivo in pri tem ostati "neprizadet učitelj". Ugotovil sem, da smo na področju spolnosti in spolnega obnašanja tako ali drugače prizadeti vsi ljudje.
Najbolj prizadeti so tisti, ki so šli skozi pekel razosebljenja. To so tisti, ki jim je bilo življenje navrženo kot "pasja kost", tisti, ki so postali predmet zlorabe od- raslih še kot otroci, tisti, ki so spolnost poskušali živeti kot zasvojenost ali kot tržno blago, in še posebej tisti, ki so se s svojo spolnostjo vred zazidali v bun- ker in nehali biti žena oziroma moški. Vendar so prizadeti tudi tisti najboljši, ki so svojo spolnost živeli in odkrili, da je spolnost res jezik ljubezni. Vmes je nešteto usod ljudi,ki jim spolnost ni po- menila veliko ali jim ni prinesla ničesar in jim ni potešila njihove samote in sti- ske.Med prizadetimi so verjetno najprej tisti, ki spolnosti sploh ne morejo živeti ali jo živijo samo v domišljijskem svetu. To so ljudje, ki jih spolnost ne zbližuje in jim zaradi specifičnega položaja tudi dejansko nič ne pomeni. Potem so tisti, ki trpijo zaradi spolne nezmožnosti, biološke ali duševne. Mnoge od njih je ranila vzgoja,ker je iz spolnosti naredila tabu. Med temi je množica ljudi, ki jim je vse odtenke ljubezni odnesla pijača, saj je ta postala edina "ljubezen" in be- den nadomestek doživljajskega sveta. V govorjenju o spolnosti so grobi in vulgarni, v spolnosti nezmožni izraziti ljubezen. V poseben sloj prizadetih je treba uvrstiti tiste, ki so vse življenje stavili na uspeh in tudi so uspeli, potem pa z uspehom opravičili spolno svobodo "lahko spolnost", nasilno spolnost in celo zlorabo otrok in mladostnikov. To vprašanje sodi med najtežje probleme sodobnega časa. Nekateri ga imajo za posledico legalizacije splava, ki je ned- vomno ne samo zloraba pravnega reda ampak predvsem tudi strašna zloraba spolnosti oz. zloraba ženske. To je prvi t.i. duševno/duhovni vidik prizadetosti.
Drugi vidik, telesna prizadetost, ima prav tako mnogo odtenkov. Tudi tukaj je pogosta dejanska spolna nezmožnost ali pa jo pogojuje nezmožnost spolne združitve. Sem smem prištevati tudi tako imenovani sram oz. sramežljivost, ki se ponavadi predstavlja kot krepost, v resnici pa je prikrita hinavščina in nevoščljivost,ko človek noče biti to,kar je.V ta sklop prištevam zelo pomembno vprašanje (vsaj zame) o sožitju med prizadetim in zdravim,ki je jamstvo nju- ne zvestobe in intimnosti.
Če bi torej sodil o tem, kaj pomeni raz- pravljati o spolnosti pri prizadetih in nji- hovem trpljenju,ki prizadetost še pove- ča, bi poleg mnenja, da smo v spolnosti tako ali drugače prizadeti vsi ljudje, moral tudi povedati, da je ključni pojem prizadetosti v spolnosti pravzaprav osa mljenost in dolgčas.Dolgčas je najhujša oblika trpljenja in najpogosteje prizadene spolnost.Je brez globine in brez izhoda. Je podoba sodobnikove neopredeljeno- sti do svojega osebnega,religioznega in ljubezenskega življenja. Je tudi podoba odnosa do telesno in duševno prizade- tih v sodobni civilizaciji.
Seveda na tem mestu ni mogoče go- voriti o vsem, zlasti ne o tisti neopre- deljenosti do spolnosti, ki skriva spolni pesimizem, spolno nasilje, demonizacijo spolnosti in (v splavu) zlasti nepoteše- nost ženske kot ženske. Kjer so navzo- ča ta znamenja razslojevanja družbe in razosebljanja spolnosti kot jezika ljube- zni,ni mogoča absolutno nobena novost O tem priča nedoumljiva drznost ljudi, ki jih ni strah niti spolne zlorabe otrok.
S psihoterapevtičnega vidika je spol- nost ena najpogostejših,najbolj zakritih in najtežjih vprašanj.Glavna šibka točka psihologije je, da na človeka načeloma ne gleda z vidika njegove presežnosti. Zato podčrtava človekovo aktivno vlo- go tudi v spolnosti. Psihologija ne razu- me Ojdipovega kompleksa kot problema identitete moškega, ki to ni hotel biti, ampak zgolj kot njegovo spolno zavr- tost. Nanj so v pretežni večini vplivali bolj ali manj (ne)smiselni normativi in vedenjski vzorci. Psihologija jih hoče razkrinkati in odstraniti. Kaj pa potem, če Ojdipov kompleks ni problem spolne zavrtosti (prepovedane spolnosti), am- pak problem identitete, če torej "Ojdip" išče materine prsi zato,ker ne more biti moški ali "dedec", ampak hoče ostati otrok, nedorasel, nedoločen, nedolžen? Ko sem prej rekel, da smo v spolnosti vsi prizadeti, sem mislil na to nedoum- ljivo dejstvo, da je človek na vrhuncu svojega razvoja, ko postane ženska ali moški,šibek,ranljiv in nemočen. Strinjam se s tistimi,ki so mi svetovali, naj napi- šem, če že kaj, vsaj to, da spolnosti ni mogoče izraziti brez ljubezni,tudi če gre za zaupen pogovor o njej. Tako imeno- vana seksualna energija je ne-moč, je po-moč. Šele s tega zornega kota je mogoče divjost, norost ali zločin po- imenovati s pravo besedo. Čim bolj je civilizacija aktivistična, tem bolj je nev- rotična, tem bolj je groba do spolnosti in v spolnosti. Zato spolna prizadetost nima enoumne rešitve, kolikor seveda ne gre za izkustvo ljubezni.
Pavel N. Evdokimov je nekje zapisal, da je" dovoljena" (permisivna) in brutalna spolnost prizadela predvsem žensko oz. "živeto" spolnost.Če se prizadetim ose- bam odteguje pravica do "živete" spol- nosti (ali če to počno prizadeti sami), jim to še povečuje njihovo prizadetost, anonimnost in odvisnost od drugih. To- da, kaj je "živeta" spolnost? Menim, da je to razvijanje sposobnosti biti ženska ali biti moški, ki se zlasti uresničuje v osebni bližini. Zato prizadeti zahtevajo ne le strokovno poznavanje stisk in strokovno nego, ampak tudi človeško bližino zdravih oseb.To se mi zdi pome- mbno predvsem zato,ker je to razmerje lahko le razmerje v ljubezni, nikoli le iz usmiljenja.Ko Evdokimov govori o absu- rdu dovoljene spolnosti in pravi,da vodi v boj med spoloma, v katerem vedno izgubi žena in postane podrejena, mi to pojasni občutljiv položaj, ki nastane med prizadetim in ne-prizadetim, če v odnosu ni ljubezni. Ta položaj bo prej ali slej onemogočil "živeti" spolnost. Naj k temu navedem poučno zgodbo iz ja- ponske tradicije.Medtem ko žena (žen- ska) ni imela nobene možnosti prevzeti katerokoli javno funkcijo,na drugi strani mož (moški) ni storil nobenega koraka, ne da bi se posvetoval s svojo ženo. Na videz nesprejemljiv položaj je izražal globoko sožitje med "biti ženska" in "biti moški". V indijski tradiciji "biti ženska" pomeni biti mati,materinstvo pa pomeni božjo nežnost.V svetopisemskem okolju je žena pomoč moškega,ki je ne le brez telesnega očeta, kot Jezus, ampak tudi brez matere (prim. Gen 2,18).Ta čudo- viti lik stvarnikove naklonjenosti do člo- veka ponazarja, kaj pomeni biti ženska in biti moški. Med močnim in šibkim, prizadetim in zdravim je merilo osebna ljubezen,ne usmiljenje,"ranjeni zdravnik" ne neprizadeti strokovnjak.
Zakon je edinstvena oblika bistvene enakosti in različnosti med moškim in žensko. Vprašanje je, kako je s sklepa- njem zakona med prizadetimi. Ne glede na to, da obstajajo zakoni,v katerih sta prizadeta mož in žena, se mi to vpra- šanje postavlja kot izziv in kot nujna dopolnitev zgornjemu odstavku, kako je s sklepanjem zakona med prizadetim in neprizadetim. Mislim namreč na zakon iz ljubezni, ne na zakon kot dovoljenje spolnosti ali na zakon iz usmiljenja. Ne mislim na zakonu podobno skupnost, ki jo včasih priporočajo celo socialne us- tanove v primeru,da gre za manj priza- dete osebe, a jim razen kontracepcije ne nudijo nič drugega. Prizadeti ljudje so večinoma brez tuje pomoči nespo- sobni za skupno življenje, ne le za ku- hanje, vzdrževanje reda in tako naprej, ampak tudi za osebno komunikacijo. Računati na to,da bo praznino odnosov zakrila spolnost, ali da bo spolnost od- prla vrata za osebni odnos,je utopično. Za mnoge prizadete je biološka spolnost (spolni odnos) tudi nemogoča. Še več je takih,ki od spolnosti pričakujejo več, kot jim lahko nudi. Včasih je mogoče slišati nasvete, naj se tisti, ki spolnosti ne morejo uporabiti zaradi telesnih ovir ali zaradi drugih razlogov, samozadovo- ljujejo. To ni samo problem prizadetih. Zavedam se, da je vsako govorjenje o spolnosti obremenjeno s tako imenova- no virilizacijo oziroma emancipacijo po merilu moških. To se kaže predvsem v želji po zapeljevanju, posedovanju in u- živanju.Če je merilo emancipacije (ena- kosti) moški, se ženska ne more veseliti svoje ženskosti. Če se ženska (žena) ne more veseliti svoje ženskosti, česa naj se razveseli moški (mož)? Moški je ponosen na svojo dejavnost,vendar mu ta ne prinese veselja do življenja, tudi če prisega na asketsko samoto.V sodo- bnem okolju, v katerem štejejo uspehi in učinkovitost, je človek izgubil veselje do življenja in svoj položaj strašno po- predmetil.Kaj mu pomaga njegova nadu ta osamljenost? Toda na srečo je tukaj ženska (žena), ki je nosilka vrednote življenja in njegova varuhinja.
Z zgornjim vprašanjem o zakonu kot bistvenem preseganju razlik med priza- detimi in neprizadetimi imam pred očmi stalnost in zanesljivost odnosov, četudi ti formalno ne dosežejo ravni zakona. Mnogo človeških vprašanj in stisk nam- reč kliče po dolgotrajnejšem in v zves- tobi in zaupanju zakoreninjenem odnosu Končujem torej z namero odpreti rubriko za pisma, razprave, pripombe in kritike.

Anton Mlinar

Jean Vanier

POT OZDRAVLJENJA, VI.

Znajmo počivati

Kadar čutimo sile žalosti in notranje praznote, je največja nevarnost v tem, da se mrzlično zaženemo v vse vrste dejavnosti,se opijanjamo ob kateremkoli razvedrilu. Hočemo pozabiti, pozabiti, pozabiti s tem, da delamo ali se posve- čamo čemurkoli. Kajti brž ko se ustavi- mo, pridejo na površje zavesti nemir, zaskrbljenost in občutek krivde. Vendar je treba priznati, da mnogi vztrajajo pri tem.Ne morejo se ustaviti,morda zaradi svojih otrok ali ker se jim zdi preveč nevarno, da bi se ustavili.
Toda v določenem trenutku moramo biti dovolj pogumni, da prenehamo z mrzli- čno dejavnostjo ali iskanjem praznih razvedril, da si malo odpočijemo. Tedaj pridejo občutki teme na površje,pokaže se notranja praznina, a na novo sku- šamo najti notranji mir. Tako najdemo drobna sredstva, ki pomirjajo: kuhamo, se sprehajamo,poslušamo lahko glasbo, stopimo v cerkev, se posvetimo dejav- nostim, ki prinašajo veselje, govorimo s prijateljem, se igramo z otročičkom; majhne stvari, a dajejo le malo pokoja in notranjega miru. Vemo za svoje sla- bosti, toda tudi odkrivamo,da obstajajo kraji miru.
Moramo se naučiti, da znamo uživati te trenutke miru: mirno dihati, pustiti, da se v srcu dvigajo vesele misli, pustiti, da sončna toplota pride v telo, uživati trenutke ugodja.
Če moreš,se zvečer pred spanjem oko- plji v topli vodi. Odpočij si, sprosti se v tej kopeli.
Tedaj boš polagoma odkril, katera so pota miru in luči ter pota smrti. Če ho- češ živeti v luči in miru, se je treba izogibati nekaterih stvari in ljudi, morda prijateljev ali sosedov,ki zavajajo v ne- mir zaradi svojih strahov,težav,bojazni; nekaterih televizijskih oddaj, nekaterih revij.
Odkril boš,da tvoja duševnost kot tvoje telo potrebujeta določeno hrano; da je druga hrana zanjo kot strup: škoduje. Tako kot ljudje, ki vedo, da bodo imeli težave z jetri, če bodo jedli preveč čo- kolade.
Tedaj odkriješ, kako so krhki in nežni tvoje življenje, tvoje telo in tvoja du- ševnost.Ne moremo z njimi delati,kar bi hoteli. Treba se je paziti, skrbeti zase, bdeti nad popuščanjem teh napetosti, nad srečanji, trenutki miru in molitve, ki pomagajo,da ostaneš v luči.
Seveda je treba najti ravnovesje. Ne smeš postati stara mama, preden se postaraš! Ni se treba vedno vznemirjati zaradi zdravja,ko si še mlad.Znati živeti se pravi tudi najti to ravnovesje. Se pravi znati izbrati, odločiti se za tisto, kar ti pomaga živeti 'v miru in skupno- sti', odgnati, kar vznemirja in razburja. Tako se najbolje bojuješ proti silam smrti.Toda včasih je boj težaven.Treba je reči smrti: "Ne, ne, ne," in ponavljati življenju: "Da, da, da." To je dejanje vere.
Vse to se morda zdi idealistično. Mogo- če imaš otroke, ki jim je treba dati jesti in iti ponje v šolo, morda malo sitnega moža, težavno delo. Res ima vsakdo od nas odgovornosti, stvari, ki jih je treba narediti.Ne moremo si narediti počitnic. In vendar se moremo osvoboditi le, če se telo spočije.Če sta naša telo in naša duševnost napeta in v stresu, ne bo moglo priti do prave osvoboditve.Vsak- do se mora naučiti,da opušča nekatere dejavnosti, da ni preveč aktiven in ve- dno kaj dela. Vsakdo se mora naučiti, da se ustavi, da pogleda druge in svet, sprejema mir.
Da se tako ustavimo, nam je potrebna pomoč. Morda ti bo zdravnik mogel dati dopust ali pa ti bo mož,žena ali prijatelj ki je odkril tvojo veliko utrujenost in stres, pomagal, da se oprimeš pravih pomirjevalnih sredstev.

nadaljevanje prihodnjič

BOG MI RAKA NI POSLAL

Lani decembra sem se udeležila semi- narja 'Smisel trpljenja in stiske' ob izidu knjige p. Bernharda Häringa Videl sem tvoje solze. P. Bernhard Häring je vo- dilni svetovni strokovnjak za etiko in moralko.
V tej knjigi opisuje svoje "druženje" z boleznijo. Na svoji koži je doživljal raka v grlu in leta 1977 odstranitev grla. Čeprav zna 12 jezikov, je po operaciji ostal nem. Ponovno je bil kot otrok, ki se je moral znova učiti govora s pomo- čjo želodca. Sam pravi: "Bog mi raka ni poslal, podaril pa mi je milost in notra- njo moč, da bi dal trpljenju sprejemljiv smisel.To je nezasluženo darilo,terja pa tudi naše sodelovanje. Jezika nežnosti in ljubezni sem se učil že v materinem telesu. Govora se želim na novo naučiti tako,da bom lahko vesel oznanjal evan gelij. Še vedno izboljšujem svoj jezik ljubezni." Čeprav govori precej neraz-

ločno, so njegova predavanja vedno dobro obiskana, ker verjame v dobro v vsakem človeku. Iz njega kar sijeta veselje in radost, ker živi. Govori kratko in jedrnato, bolj pričuje, kot filozofira. Njegova beseda tolaži bolnika in hrabri spremljevalca, ker govori iz izkušnje.
Prepričan je, da je kakovost človeških odnosov najodličnejši dejavnik zdravja. P. Häring se je zelo dobro počutil v bol- nišnici za reveže, ker so bili tam člove- ški odnosi dobri. Poleg njega je ležala starejša bolnica, ki mu je rekla: "Jaz sem gluha in ti si nem, na koncu je eno in isto." Pela mu je pesmi.Ker ji ni mogel odgovarjati z besedami,se je nasmehnil Bolezen nas prisili k iznajdljivosti. Nikoli ne bo pozabil ustrežljivosti medicinskih sester, strežnic in zdravnikov.
Ko je občutil bližino smrti, mu je pome- nilo premišljevanje Kristusovega trp- ljenja in vstajenja dosti več kot sicer. Zatekanje v naročje Boga je bilo zanj največja zdravilna moč. Dal se mu je

posvojiti. Boga je spoznaval po dobroti staršev, predvsem matere, ki je rodila dvanajst otrok. Zanj je Bog nežen, lju- beč in potrpežljiv.Starši so mu zapustili dragoceno dediščino: veselje v veri, zaupanje v Boga Očeta in zavest o po- menu molitve za življenje. Najprej je nujno srečanje s človekom, potem šele z Bogom. Nasprotne poti ni.
Tudi p. Häring je bil mojster zanikanja. Vedel je,da je bolan,a ni verjel.Spraše- val se je, zakaj prav on? Prepričan je, da mu bolezni ni naložil maščevalni Bog. Mnenje,da Bog koga kaznuje z boleznijo je po njem ena najgrših oblik skrunjenja božjega imena.
So srečanja, ki so odločilna za vse živ- ljenje. In srečanje s p. Häringom je bilo tako. Je živ zgled, ki nagovarja. Če ti je vzet besedni govor, se lahko spora- zumevaš s tablico, telesno govorico in jezikom ljubezni (nasmeh). Njegovo veselje, da biva, se je prelilo vame. Na koncu je vzkliknil: "Bog bodi zahvaljen za vse,kar prihaja!" Tudi za naše temne noči, zaradi katerih morda skupaj s Kristusom izrekamo: "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23, 46).

dr. Janja Ahčin

NESREČA ALI SREČA?

»Vsaka nesreča je k eni sreči,« pravi star slovenski pregovor.Toda tega pregovora si v nesreči ne znamo priklicati v misli, obču- timo nesrečo, ni pa mogoče za njo videti sreče.
Mlada mamica Albina je ta pregovor doži- vela v vsej resničnosti. Bilo je zadnje dni pred prazniki,vračala se je iz službe in trgo vine.V mislih je delala načrte,kako bo svoji družini pripravila lepo praznovanje. Toda v hipu so se njeni načrti sesuli, kajti mlad, nepreviden voznik se je zaletel vanjo in namesto doma pri svoji družini se je Albina znašla v bolnišnici s hudo poškodbo.
"Zakaj, zakaj me je to doletelo, pa ravno pred prazniki, pa moji otroci, kako me po- grešajo," se je zagrenjeno spraševala, ko se je zbudila iz nezavesti. Zdravniki so ji nudili pomoč,stanje se je hitro izboljševalo in mamica je živela v upanju, da bo kmalu med svojimi. Ob tem ji je seveda vstajala tudi jeza na neprevidnega šoferja, ki je bil kriv za nesrečo.
Prišel je k njej zdravnik in Albina je upala, da ji bo povedal, da se bo kmalu vrnila domov. Toda zdravnik je nekaj časa tiho sedel ob njeni postelji,potem pa počasi po vedal: "Gospa, za zdaj ne boste šli domov, ampak na onkološki oddelek in tam na ope- racijo".Ubogo mamico bi bila ob tem skoraj kap zadela, tako se je prestrašila.
"Čemu vendar, saj sem bila zdrava,saj sem tu le zaradi prometne nesreče" je s težavo zajecljala.
"Imeli ste srečo v nesreči, nesreča vas je pripeljala k nam. Je pa upanje, da ni pre- pozno za vaše zdravje. Če bi ne bilo te nesreče, bi po vsej verjetnosti prišli v bol- nišnico prepozno, zdaj pa je še upanje, da boste popolnoma ozdraveli."
Zdravnikova napoved se je uresničila. Po dolgem zdravljenju je mlada mamica pov- sem ozdravela. Kolikokrat se je med zdra- vljenjem Bogu zahvaljevala za nesrečo. Ko pa je bila na sodišču obravnava zoper neprevidnega šoferja, pa je zaprosila zanj: "Naj ne bo kaznovan, saj je bil z nesrečo le orodje v božji roki, po njem me je Bog hotel ohraniti otrokom in družini!"

Angelca Škufca

ROMANJE INVALIDOV V LURD MAJA 1997

Slovenska malteška bolniška pomoč(SMBP) slovenski člani Suverenega malteškega viteškega reda (SMVR) in Komisariat za Sveto deželo prirejajo od nedelje, 4. maja, do četrtka, 8.maja, romanje invalidov, bol- nikov, ostarelih in drugih oseb v Lurd. Ro- marji bodo tja in nazaj potovali z letalom Adrie Airways. Iz Slovenije bo polet z ljub- ljanskega letališča na Brniku.
Slovenski malteški vitezi in članice ter člani SMBP bodo med romanjem pomagali dvaj- setim invalidom. Ti bodo v njihovi stalni oskrbi.Letalo bo sprejelo nekaj več kot 160 potnikov. Med njimi bodo lahko tudi drugi invalidi-poleg dvajsetih že omenjenih,samo da bo imel vsak zagotovljenega spremlje- valca. Poskrbljeno bo tudi za stalno zdrav- niško pomoč.
Ko bomo prispeli v Lurd, se bomo priključili Avstrijski malteški bolnišnični službi(MHDA) ki nam bo uredila bivanje v udobnih hotelih v bližini votline Marijinih prikazovanj in ima z romanji invalidov v Lurd že dolgoletne iz- kušnje,saj vsako leto organizira enoteden- ski prevoz s posebnim vlakom iz Avstrije. Slovenski organizatorji smo se odločili za lažjo,hitrejšo in cenejšo različico-z letalom
Udeleženci romanja boste lahko videli in obiskali vse pomembne kraje, povezane z Marijinimi prikazovanji. Doživeli pa boste tudi nekaj posebnega, saj boste priče tra- dicionalnemu letnemu romanju malteških vitezov in dam ter njihovi predani skrbi za invalide, bolne in ostarele, kateri se je red zavezal ob ustanovitvi pred devetimi sto- letji. Cena romanja bo predvidoma 80.000 SIT po osebi. Poskrbljeno bo tudi za duho- vno vodstvo; po možnosti enega od slo- venskih škofov.
Prijave sprejema: SMBP, Glavarjeva 110, 1218 KOMENDA, tel. 061/ 841-135; Komi- sariat za sveto deželo (p. Peter Lavrih), Tržaška 85, 1000 Ljubljana, tel. 061/ 123-54-26, in uredništvo Prijatelja, Tabor 12, 1000 Ljubljana, tel. 061/ 133-94-10.

Vodstvo SMBP

NE ODKLANJAJ SVOJE DOBROTE

Dobrodelni koncert v Rovtah

Za uvod v teden Karitas je župnijska Karitas Rovte v soboto, 16. novembra, pripravila dobrodelni koncert z geslom: "Ne odklanjaj dobrote tistemu,ki jo potrebuje,če jo lahko izkažeš."
V tem večeru so se predstavili Osnovna šola Rovte s skečem, pevskim zborom in igrico,mešani cerkveni pevski zbor, mladin- ski cerkveni pevski zbor,zakonca Mateja in Peter Hodnik, tenorist Jože Oblak, Marica in Alenka Kavčič z oprekljem in violino, državni prvakinji v citranju Tanja in Katja Kokalj ter njun brat Matjaž, ki bo kmalu dopolnil devet let in je že državni prvak v igranju na diatonično harmoniko, ter direk- tor škofijske Karitas g. Stane Kerin. Svojo pripravljenost pomagati ljudem v stiski je izkazalo tristo navzočih, ki so ob spodbu- dnih besedah g. Kerina podprli delo naše Karitas.
Za prijetno razpoloženje sta poleg nasto- pajočih poskrbela še povezovalca Miha in Mateja Kavčič.
Hvaležni smo vsem,ki so se odzvali našemu vabilu ter nam kakorkoli pomagali. Z izku- pičkom bomo pomagali ljudem v stiski.

Mateja Kavčič

UMETNIKI SE PREDSTAVIJO

Prireditev,kakršne smo si lahko samo želeli, se je zgodila v soboto, 16.listopada v pro- storih UZRI v Ljubljani. Zavodskemu občin- stvu in mnogim povabljenim so se namreč predstavili pesniki in slikarji - invalidi.Vsi so člani Zveze paraplegikov Slovenije, prišli so pa: dva iz obalno - kraške regije, ena iz gorenjske, štirje pa iz ljubljanske regije. Predstavil bom -za tiste,ki te predstavitve niste videli - najprej tri pesnice in pesnika, kasneje pa še tri slikarje samouke.
Pesnica Darinka Slanovec iz Nevelj pri Kam niku je svoje pesmi povedala sama. Pesmi Marjetke Smrekar iz Ljubljane je recitiral upokojeni igralec Ljubljanskega mestnega gledališča Sašo Miklavc. Pesnica Ljubica Jančar iz Radovljice je svoje pesmi tudi sama predstavila poslušalcem. Ostal mi je še edini pesnik, Benjamin Žnidaršič iz Kam- nika.Njegove pesmi pa nam je prebral eden od igralcev Drame Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane.
Na začetku in med predstavljanjem pesmi posameznega avtorja so nas počastili s svojimi izvirnimi kakor tudi narodnimi in ponarodelimi pesmimi ob spremljavi citer - Kamniški koledniki. Spored je povezoval Tone Ftičar, vsi izvajalci, tako recitatorji kot glasbeniki, so bili vsakokrat deležni gromkega ploskanja.
Po pesniško - glasbeni predstavi smo se napotili na drug konec Zavoda. Tu so v prostornem hodniku razstavili svoje slike že tudi v svetu priznani slikarji, kajti svoja dela ustvarjajo v precej težjih okoliščinah. Čopiče morajo držati z usti, ker so vsi trije tetraplegiki: Vojko Gašperut-Gašper iz Ko- pra ima za seboj že 31 samostojnih in 36 skupinskih razstav;Stojan Zafred iz Divače je imel že 33 samostojnih razstav in Dušan Lamberšek iz Domžal; ta se s slikarstvom ukvarja zadnji dve leti.
Slikarji in likovni kritik so nam vsem, ki nas je ta zvrst bolj zanimala, povedali, kako so slike nastajale in v kakšni tehniki so izde- lane, kritik pa je pohvalil naše umetnike. Razstavljene slike so bile na ogled obisko- valcem še ves naslednji teden do 24.listo- pada 1996.
Na koncu tako imenovanega uradnega dela je sledil še zabavni program. Koledniki so nam zapeli in zaigrali še nekaj viž,pridne servirke pa so nam postregle s prigrizki in sadnimi sokovi.
Minila je še ena lepa predstava. Pričakuje- mo naslednjo.

Oton

MOLITVENA NOČ V STIČNI

Najbolj vztrajni,željni božjega miru in molit- ve smo kljub slabemu vremenu prišli v Sti- čno na molitveno noč, zadnji dan meseca decembra lani.
Jezus nas je sprejel, poslušal nas je. Mi, tako mladi in starejši, smo drug drugega nagovorili po molitvi, pesmi ter nekaj z pričevanji. Bilo je lepo, preprosto, domače. Srečati se z Jezusom in med seboj s to za vestjo je velikega pomena,toliko bolj tedaj ko gre za duhovno okrepitev. Sveta maša (daroval jo je p. Anton Nadrah) je bila vr- hunec molitvene noči.Pri maši nas je Jezus okrepčal s Kruhom življenja, mi pa smo se njemu zahvalili za tolike milosti v preteklem letu ter izročili v njegovo in Marijino varst- vo svojo prihodnost.

Marjetka Smrekar

MARIJA ROMA OD DOMA DO DOMA

Prišel je čas adventa, ko si po naši župniji v Veržeju Marija išče prenočišča v naših domovih,še bolj pa v naših srcih. Tako je v petek na Lucijino našla odprta vrata naše- ga doma in naših src,pa tudi src prijateljev iz Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov, ki so se nam pridružili. Čeprav je bilo zunaj megleno in je rosil dež, se nas je ob Marijinem kipu zbralo kar precej, da smo se naužili radosti, ki nam jo je razdajala s svojo navzočnostjo. Ob molitvi rožnega venca in litanij Matere Božje je marsikdo v duhu poromal med romarje v Rim, k svete- mu očetu. Tako so minevale ure in hitro je prišel čas, ko se je morala Marija vrniti v cerkev, da najde nov dom odprtih src vse tja do svete noči, ko si vsak izmed nas zaželi ognja ljubezni, miru in sreče,da bi ga podaril drugim.

Slavica Bajec

CELJSKI DECEMBER

Že prvi teden v decembru smo v Celju pri- čeli z raznimi prireditvami, povezanimi s prazniki v tem mesecu.
V hali Golovec so bile prireditve za miklav- ževo, kjer so bili zadovoljni tako majhni kot veliki, mladi in stari. Vsak je našel tam nekaj zase, kar mu je bilo všeč. Na ulicah mesta je bil novoletni sejem, v trgovini Lajna je New swing quartet z Majdo Petan predstavil svoje pesmi.
Pred cerkvijo Svetega Duha je bil na šte- fanovo ob lepem sončnem vremenu blago- slov konj. Seveda pa to ni bilo vse, saj je bila na mnogih krajih kakšna kulturno za- bavna prireditev.
Najdaljšo noč pa so lahko letos Celjani pre živeli tudi na prostem,kajti na glavnem trgu je bilo organizirano silvestrovanje. Kljub mrazu je bilo prijetno.Lep pozdrav iz Celja!

Ivan Strmole

SPOMIN NA POMEMBNE DOGODKE PRETEKLEGA LETA

• Papež Janez Pavel II. v Sloveniji.

• Biseri iz bolečin - razstava ročnih del Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov (mašuje urednik Prijatelja).

• Nadškof Alojzij Šuštar, velik prijatelj bolnikov in invalidov - zlatomašnik.

MED PRIJATELJI

Radost in mir svete noči. Jezus se je rodil. Pri njem so pastirji,otroci, preprosti, revni, bogati ljudje, vsak s svojimi željami in pri- čakovanji... in Jezus prisluhne vsakomur, ga sprejme in objame. V tem siju božične noči se v moji duši Jezus prebudi.
Silvestrov večer. Hitim prijateljem naproti. To noč, ko se poslavljamo od lepih, nepo- zabnih doživetij, od bolečih preizkušenj in globokih spoznanj odhajajočega leta ter se z zaupanjem v božjo ljubezen veselimo pri- hajajočega, želim preživeti z ljudmi,ki so mi blizu in mi pomagajo rasti ter slediti ljubez- ni;mi pomagajo vstati iz ranjenosti,nemoči, sebičnosti in gredo z menoj naprej življenju naproti. Prijeten, miren in v dušah topel drugi sveti večer smo praznovali v Ivančni Gorici, skupaj s staršema naše prijateljice Renate,ki sta nas ta večer prijazno sprejela pod svojo streho. Na začetku večera je bil z nami g.Miro Šlibar.Pobožno smo pokropili in pokadili dom in se v mislih spomnili vseh, ki ste bili v duhu z nami.
Ni pravega Silvestrovega večera brez dob- re večerje.Zanjo ni potrebno velikih dobrot pač pa le začimbe prijaznosti, ljubezni in dobre volje. In teh so naše kuharice imele obilo. Večer je mineval v pogovoru, petju, pripovedovanju šal in ugank, v spominih na minula srečanja. Malo pred polnočjo nas je z obiskom razveselil p.Drago Lavrič. Pripra- vili smo se na najbolj pomemben trenutek Silvestrove noči, na srečanje z Jezusom v sveti daritvi. Enkraten občutek se lahko prebudi v duši, ko moraš vse minulo poda- riti na Njegov oltar in smeš z zaupanjem prositi za nov dan, novo priložnost, nov blagoslov nov korak.. Kakor pastirji v sveti noči smo tudi mi prihiteli v prijazen Renatin dom, da bi se veselili Ljubezni in si oznanili veliko veselje, blagost, resnico. Snežinke so vztrajno legale na spečo zemljo in naše odhajajoče stopinje so se mehko odtisnile v zasneženo pokrajino.Tako se je ta večer nežno in globoko vtisnil v naša srca.
Bog povrni vsem, ki ste pripomogli, da je bil ta večer lep, prijazen, topel. Najlepša hvala Renati in staršema za dobro srce in odprte roke. Lep pozdrav!

Alenka Oblakovič

MOJE SILVESTROVO

Minil je božični čas in novo leto je že v teku. Človek se vpraša,kaj nam bo prineslo Morda več ljubezni, nova znanstva in prija teljstva, več miru, notranje svobode? Več vere, sreče, in zdravja? Ali pa tudi več trpljenja in novih preizkušenj. Kakorkoli že, naj bo blagoslovljeno!Bog nam daje ta čas Naj se vsak trenutek zgodi Božja volja!
Različno smo pričakali ta novi čas, novo leto 1997.Budni in nebudni,doma ali zdoma med domačimi ali tujimi ljudmi, na domači postelji, v bolnici, ali v domu za ostarele, ob obloženi mizi ali bolj skromno, drugi, ki so bolj pri zdravju v plesnih dvoranah, go- stiščih ali v disku.
Sam sem novo leto pričakal malo drugače kot večina znancev.V družbo so me pova- bili prijatelji Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov. Znano mi je, da je bilo več podobnih srečanj po Sloveniji. Mi smo se zbrali v župnijski učilnici v Domžalah, proč od bučnih in od cigaret zadimljenih plesnih dvoran,in proč od pokov aktiviranih petard Naš namen je bil, da kot prijatelji preživimo to najdaljšo noč skupaj, drug z drugim in drug ob drugem.
Nekaj molitve, pesem, skeč, medsebojna obdaritev in seveda pogovori. Tudi torta ni manjkala. V takšnem razpoloženju so se prav hitro približale zadnje minute leta. Še v starem letu smo začeli sv. mašo, ki jo je z nami daroval naš prijatelj, kaplan iz Že- leznikov, g. Marko Marinko.
Ko se je naša maša končala,se je že pisalo novo leto. Nazdravili smo mu in si povoščili Voščit nam je prišel tudi bolniški župnik g. Miro Šlibar ter predstavnice Karitas iz Dom žal. Ves čas je bil z nami tudi domžalski kaplan.
Bilo je res prijetno to naše silvestrovanje. Čutiti je bilo tisto pravo domačnost in pri- jateljsko razpoloženje. Zdi sem mi,da ni lep šega kot končati staro in začeti novo leto s sveto mašo ter imeti ob sebi prijatelja.
Tudi vam, drage prijateljice in prijatelji re- vije Prijatelj, želim blagoslovljeno leto. Naj vam Prijatelj polepša in obogati čimveč trenutkov vašega življenja.

Tone Planinšek

LOZICE V SILVESTROVI NOČI

V mraku zadnjega decembrskega dne se je iz Ljubljane proti Primorski odpeljal majhen, a v mrzlem večeru prijetno topel avto. Za- dnjo noč v letu 1996 so spremljale redke snežinke, ki so z vsakim kilometrom hitreje in gosteje padale. Prav zanimivo jih je bilo opazovati.Kot bi potovali skozi vesolje! Že na začetku poti smo se priporočili angelu varuhu za srečno pot in za lep večer.Moli- tev nas je takoj povezala s tistimi, h kate- rim smo bili namenjeni, zato o kakšni skrbi glede potovanja ni bilo sledu. Mimogrede smo se z avtoceste zapeljali še skozi Pos- tojno,da bi videli,kakšna je v Silvestrovem večeru; padajoče snežinke, zasnežene ulice, utripajoče luči, osvetljena okna. Iz srca smo privoščili Mimi iz postojnskega doma starejših občanov, da je nato skupaj z nami lahko bila deležna te lepote.
Snežinke na koncu avtoceste so se obna- šale čisto drugače.Vrtinčile so se,se podile z leve na desno in nazaj. Seveda, bližali smo se Podnanosu,kjer je doma burja.Tako smo se pripeljali v temo zavito vasico čisto na koncu vipavske doline, globoko pod Na- nosom, kjer so redko posejane hiše z raz- svetljenimi okni pričale, da je na Silvestrov in drugi sveti večer večina ljudi doma. Ob prihodu nas je v kuhinji objela nova toplina ki je še bolj kot od štedilnika izžarevala iz družine Majde Križaj,naše gostiteljice. Naj- mlajši udeleženec večera Grega je imel šele nekaj mesecev, najstarejša, še vedno čila mama, pa devetdeset let. Vsi skupaj, tudi drugi prijatelji,ki se niso ustrašili slabe vre- menske napovedi in so prišli h Križajevim, smo bili zadovoljni, da smo ob mizi dobrot in s sveto mašo prestopili iz starega v novo leto. Vsi skupaj smo hoteli ta večer dati osrednje mesto Jezusu, zato je to bil lep večer. Napravili smo kar nekaj sklepov za začetek leta. K temu nas je spodbujal urednik Prijatelja.
Nekateri so vmes pokukali na TV ekran, da bi videli konec tiste zanimive, a majčkeno nenavadne avstralske nadaljevanke Pesem ptic trnovk. Nadaljevanka je lepa, tudi za- radi glasbe, glavni junak pa pač umre tako kot staro leto. Drugi smo se raje pogovar- jali,potem pa vsi zapeli lepe božične pesmi Večer, že po polnoči, ko smo si nazdravili, smo zaključili še z narodnimi pesmimi. Med drugimi je prišla na vrsto tudi tista, ki go- vori o starem in novem letu: Lan' sem ji kupil cukra, kofeta letos pa hoče že cel'ga teleta. Kje, kje, kje bom jemal... Vse smo se nasmejale in si mislile,da tako zahtevne v novem letu že ne bomo. Znamo biti za- dovoljne s tistim, kar nam Bog daje.
Res lepo doživetje je bil ta Silvestrov ve- čer, saj dokazuje, da je najpomembnejša širina srca. Najbolj smo to občutile dve, ki živiva v bloku, in Mima iz doma starejših občanov. Res morajo biti najprej odprta srca, potem se odprejo tudi vrata. Vsem skupaj, predvsem pa Bogu in družini Majde Križaj, hvala za lep večer, ki mi bo ostal v nepozabnem spominu.

Tatjana Š.

Op:začetek predzad.odstavka v reviji ni bil objav.

ZLATA BELEŽKA

Zlato beležko bi moral imeti vsak človek, noben otrok bi ne smel zrasti brez nje. Zlata beležka ima toliko strani, kolikor pri- jateljev, sorodnikov in sošolcev ima otrok. Vsak na svoj list zapišejo otroku lepo misel prijazno besedo o njem, ki ga imajo radi. Zlata beležka je otrokov zaklad, saj mu v trenutkih osamljenosti in žalosti lahko vrne pogum in dobro voljo.
Zlato beležko so mi podarili otroci v Anto- novem vrtcu v Železnikih. V njej ni napisa- nih misli o meni,v njej so narisane najlepše najdragocenejše radosti otroških življenj, ki so mi jih podarili zato, ker smo prijatelji.
Na poti po Selški dolini razmišljam,kako naj tem otrokom spregovorim o sebi,o življenju invalida. To ni mladinska ali birmanska sku- pina, kjer zadošča že slika ali beseda. Pa je bil vsak pomislek odveč. Objeli sta me toplina in veselje sproščenega ozračja v vrtcu,pozdravili sta me vzgojiteljici Marjeta in Damjana skupaj z otroki ter kuharica Jožica.
Ni bila pomembna beseda, ki je bila za naj- manjše mnogokrat pretežka in nerazumljiva Pomembna je bila moja pripravljenost biti z njimi, jih poslušati, se z njimi igrati, se vži- veti v njihov svet otroških sanj. Najlepše je bilo, ko smo se spuščali po toboganu in ko je prišel kaplan Marko, ki je bil tokrat naš fotograf. Včasih razmišljam, zakaj se odrasli bojimo pokazati, kako zelo imamo koga radi. Otroci v Antonovem vrtcu imajo Marka zelo radi in tega ne skrivajo. Mislim, da bodo zrasli v dobre in prijazne ljudi, saj njihove vzgojiteljice ne varčujejo s pozor- nostjo, nasmehom in ljubeznijo.

Alenka Oblakovič

"KAKO LEPO KAPO IMA"

Miklavževanje

V soboto, 30.11.1996, smo se zbrali v ob- novljenih škofijskih prostorih na Poljanski 2 v Ljubljani,da pričakamo Miklavža.Srečanje smo pričeli s sv. mašo, nato pa so nam mladi iz Železnikov uprizorili igrico, ki so jo napisali sami. Potem pa... Ja, potem smo zaslišali rožljanje vražičkove verige in rjo- venje. Vse to pa je nadvladal Miklavž.
"Mami,poglej, je že prišel Miklavž.Kako lepo kapo ima!" To so bile besede radosti in kanček strahu štiriletne deklice. Zbudil se je nemir - v odraslih spomini na mladostna pričakovanja Miklavževega večera, v otro- cih pa tisto nedolžno srečanje s svetim možem dobrote.
Vsak je bil deležen majhne pozornosti v skromnih darilih,saj Miklavž ne pozabi niko- gar.Tudi mi ne smemo pozabiti,da v letu ni en sam Miklavžev večer, temveč si lahko s tihimi,skritimi darili in dejanji lepšamo dneve
Hvala Miklavžu, da nas je obiskal, seveda pa tudi vsem, ki so to srečanje omogočili.

Magda

POSLANICA JANEZA PAVLA II.

1. Prihodnji svetovni dan bolnikov bomo obhajali 11.februarja 1997 pri baziliki Fatim- ske Matere Božje s plemenitim portugalskim ljudstvom. Izbrani kraj je zame izredno pomemben. Tja sem namreč hotel oditi ob obletnici atentata name na Trgu sv.Petra, da se zahvalim Božji previdnosti.Po njenem nedoumljivem načrtu se je dramatični do- godek skrivnostno ujemal z obletnico pr- vega prikazanja Jezusove Matere v Irijski globeli, 13. maja 1917.
Zato sem vesel, da bomo v Fatimi obhajali glavno slovesnost svetovnega dneva bol- nikov - dneva, ki mi je posebej pri srcu. Vsakemu bo tako dana možnost, da znova prisluhne sporočilu svete Device, katerega bistvo je klic k spreobrnjenju in pokori, ka- kor v evangeliju. Ta klic iz začetka dvaj- setega stoletja prav posebej velja za naš čas.Zdi se,da Marija posebej jasno pokaže znamenja časov - našega časa (Nagovor v Fatimi, 13. maja 1982).
Če poslušamo presveto Devico, moremo živo in občuteno odkriti njeno poslanstvo v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Njeno po- slanstvo moremo odkriti že v evangeliju.Ko Marija na svatbi v Kani prosi Jezusa, naj prične s čudeži, pravi služabnikom: "Karkoli vam reče, storite!" "Čas se je dopolnil... Spreobrnite se in verujte evangeliju" (Mt 1, 15). Vztrajno Marijino povabilo k pokori je samo izraz njene materinske skrbi za usodo človeške družine, ki potrebuje spre- obrnjenje in odpuščanje.

2. Marija v Fatimi je glasnica še drugih Si- novih besed. V Irijski globeli odmeva pred- vsem Kristusovo povabilo: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil" (Mt 11, 28). Mar niso množice romarjev, ki se z vseh koncev sveta ste- kajo na to blagoslovljeno zemljo, zgovorno pričevanje o potrebi po okrepčilu in tolaž- bi, potrebi, ki jo nešteti občutijo v svojem življenju?
Posebej trpeči občutijo in so deležni tega okrepčila,če je le v njih zaupanje v Božjega zdravnika. V Fatimi najdemo to okrepčilo: včasih telesno okrepčilo, kadar Bog v svoji previdnosti nakloni telesno ozdravljenje; pogosteje pa duhovno okrepčilo, ko človek dobi milost notranjega razsvetljenja, da more sprejeti težko breme bolezni in ga v povezanosti s Kristusom, trpečim služab- nikom, spremeniti v orodje odrešenja zase in za brate.
Marijin materinski glas nam kaže pot, po kateri naj hodimo na tem težkem popoto- vanju.Ona nenehno v zgodovini in življenju Cerkve,še posebej v našem času, ponavlja besede: "Karkoli vam reče, storite."

3. Svetovni dan bolnikov je torej dragoce- na priložnost, da znova poslušamo in spre- jemamo spodbujanje Jezusove matere, ki ji je bilo ob vznožju Križa človeštvo izročeno v varstvo (prim. Jn 19, 25-27). Ta dan je postavljen v prvo leto triletne priprave na veliki jubilej leta 2000. Prvo leto bo popol- noma posvečeno razmišljanju o Kristusu. Prav to razmišljanje o osrednji vlogi Kristu- sa "ne more biti ločeno od priznanja vloge, ki jo je opravila njegova presveta mati... Marija namreč nenehno gleda na Božjega Sina in je v vsem predložena kot zgled ži- vete vere" (V zarji tretjega tisočletja, 43).
Marijin zgled dobi svoj najvišji izraz v po- vabilu, naj se ozremo na Križanega in se učimo od njega,ki je popolnoma privzel na- šo človeškost, si prostovoljno naložil naše trpljenje in se daroval Očetu kot nedolžna žrtev za nas ljudi in za naše odrešenje "z močnim vpitjem in solzami". (Heb 5, 7). Njegovo odrešenjsko trpljenje se je spre- menilo v dar zveličavne ljubezni.

4. Dragi bratje in sestre, ki trpite na duši in na telesu! Ne podlegajte skušnjavi, da bi gledali na bolečino kot na nekaj slabega in celo dvomili o božji dobroti. V trpečem Kristusu najde vsak bolnik smisel lastnega trpljenja.Trpljenje in bolezen sta del življe- nja vsakega človeka,ki je krhko in omejeno bitje in ga je že ob rojstvu zaznamoval izvirni greh. V umrlem in vstalem Kristusu pa človeštvo odkriva novo razsežnost svojega trpljenja. Navidezen polom se mu razodeva kot možnost za pričevanje o veri in ljubezni.
Predragi bolniki, naučite se najti v ljubezni "odrešujoči smisel svojega trpljenja in pre- pričljive odgovore na vsa svoja vprašanja". (Odrešujoče trpljenje,31).Vaše poslanstvo ima silno visoko vrednost za Cerkev in vso družbo. "Vi,ki nosite težo trpljenja,ste prvi med tistimi, ki jih Bog ljubi. Kakor na ljudi, ki jih je srečeval na palestinskih poteh, je Jezus tudi na vas obrnil nežnosti poln po- gled" (Nagovor bolnikom in trpečim, Tours, 21. septembra 1996). Z močjo te ljubezni velikodušno pričujte o daru vašega trplje- nja, ki ima takšno moč za rešitev človeš- kega rodu.
Družba, kot je današnja, poskuša graditi svojo prihodnost na blaginji in porabništvu in vrednoti vse po učinkovitosti in dobičku. Bolezni in trpljenja ne more zanikati, zato ju odriva ali jima jemlje smisel s praznimi upi, da ju bo mogoče premagati s sredstvi, ki jih ponuja napredek znanosti in tehnike.
Brez dvoma ostajata bolezen in trpljenje meja in preizkušnja za človeški um. V luči Kristusovega križa pa vendarle postaneta izjemen trenutek za rast v veri in v zdru- žitvi z Jezusom Odrešenikom, dragoceno sredstvo za sodelovanje pri udejanjanju Božjega načrta odrešenja.

5. Evangelij, ko je govor o poslednji sodbi, pri kateri bo Sin človekov prišel v svoji slavi in vsi angeli z njim (Mt 25,40), nam predoči tudi merila,po katerih bomo sojeni. Kot vemo, so povzeta v slovesni sklepni izjavi: "Resnično vam povem: Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bra- tov, ste meni storili." Med temi najmanjšimi brati so bolniki, pogosto sami in potisnjeni na rob družbe. Eden glavnih namenov sve- tovnega dneva bolnikov je prebuditi zani- manje javnega mnenja zanje. Naša bližina, nega in pomoč jim morajo pomagati,da po- stane njihovo trpljenje rodovitno.
Po Jezusovem zgledu moramo kakor usmi- ljeni Samarijan pristopiti k človeku, ki trpi. Naučiti se moramo v ljudeh služiti Sinu človekovemu, kakor je dejal blaženi Ludvik Orione (prim. Scritti, 57,104). Potrebno je, da znamo trpljenje bratov gledati s solidar nimi očmi; ne gremo mimo,ampak postane- mo bližnji,se ustavimo ob njih in jim služimo z ljubeznijo, ki je usmerjena k celovitemu zdravju človekove osebe. Vsako družbo označuje njen pogled na trpeče in odnos do njih.
Mnogi ljudje po svetu danes niso deležni ljubezni v družini in širši človeški skupnosti Ko se je presveta Devica v Fatimi prikaza- la trem revnim pastirčkom, je obnovila svoj osvobajajoči Magnificat in postala glas tis- tih,ki ne sprejemajo neprizadeto neugodnih okoliščin osebnega in družbenega življenja, niti niso žrtve odtujenosti - kakor rečemo danes - ampak za Marijo razglašajo, da je Bog maščevalec ponižanih in če je potreb- no,odstrani mogočnike s prestola"(Nagovor v Zapopanu, 30.1.1979).

6. Zato ob tej priložnosti ponavljam glasno vabilo odgovornim za javni blagor, med- narodnim in zdravstvenim organizacijam, zdravstvenim delavcem,združenjem prosto voljcev in vsem ljudem dobre volje, da se pridružijo skrbi Cerkve, ki, sledeč Kristuso- vemu nauku,hoče oznanjati Kristusov evan gelij s pričevanjem v služenju trpečim.
Naj presveta Devica, ki je v Fatimi osušila toliko solza, pomaga, da bo svetovni dan bolnikov nova spodbuda v prizadevanju za novo evangelizacijo.
S temi željami kličem na vse pobude ob tem dnevu materinsko varstvo Marije, Gospodove in naše Matere. Vam, predragi bolniki, vašim sorodnikom, zdravstvenim delavcem, prostovoljcem in vsem, ki vam v vašem trpljenju v duhu solidarnosti stoje ob strani,podeljujem svoj ljubeči blagoslov.

Janez Pavel II.

Prevedla Breda Cigoj-Leben

KLINIČNI CENTER LJUBLJANA (kapela)

Bolnišnica LJUBLJANA-ŠIŠKA

Onkološki inštitut v Ljubljani

Psihiatrija LJUBLJANA-POLJE

Bolnišnica BREŽICE

Bolnišnica CELJE

Bolnišnica GOLNIK

Bolnišnica JESENICE

Bolnišnica IZOLA

Bolnišnica MARIBOR

Bolnišnica NOVO MESTO

Bolnišnica PTUJ

Bolnišnica SLOVENJ GRADEC

Bolnišnica ŠEMPETER PRI GORICI

Bolnišnica TRBOVLJE

Psihiatrična bolnišnica VOJNIK

V drugih bolnišnicah občasno.

VEDRINA IN POTRPLJENJE

"Z vsakim obiskom iz Slovenije pride k meni košček domovine, še posebej Ljubljane." Tako mi je, brž ko sva se pozdravila, z nasmehom zatrjevala Tončka Zajc (roj. Možan).V začetku lanskega decembra sem jo obiskal na njenem domu,v Slovenski vasi kjer živi z možem in njegovo sestro: Garcia Romero 3991, 1826 Remedios de Escalada, Pcia Buenos Aires.
Sobratje so mi povedali,da je Tončka Zajc že dvajset let na vozičku zaradi sklepne revme. Najprej me je seveda zanimalo, od kod je doma.Iz Kostanjevice na Krki, Koža- rija 9, je hitela pripovedovati,in brž dodala da je rojena 25. aprila 1909. Presenečen sem bil nad njeno vedrino in sem se pošalil:

Imate veliko let, a jih ne kažete?
To pa zato, ker imam šest nog.
Pri tem je sproščeno pogledovala po vozi- čku, kot da bi jih hotela prešteti...

Tončka, imate kakšne spomine iz mla- dosti?
Seveda jih imam!Zlasti na očeta,ki je padel v prvi svetovni vojni na italijanski fronti. Ko je kot častnik prišel v šolo, sem se ga najprej ustrašila, ker je bil ves zaraščen. Takrat sem imela kakšnih sedem let.

Česa se še spomnite?
Bilo nas je pet otrok in smo morali veliko delati. Mama nas je kar naprej priganjala, saj je po očetovi smrti morala sama skrbe- ti za vse. Vendarle je bila vzgoja dobra.
Bili smo zelo povezani s Cerkvijo. Pri nas so se duhovniki radi ustavljali. Ko pa smo dekleta odraščale, je mama takšne obiske odsvetovala, da ne bi nastale kakšne go- vorice. Saj veste, da hitro kaj pride. Skozi petdeset let je bil pri nas blagoslov veliko- nočnih jedil. To je bilo nekaj najlepšega.
Na sveti večer smo blagoslovili hišo, gos- podarsko poslopje in polje. Potem je mama 'sejala lešnike', otroci pa smo jih med vriš- čem pobirali.Žal sedaj tega ni več.Za božič smo vsi šli k polnočnici, ob 4. uri zjutraj je bila sv.maša na Vodenicah,pri Mariji Pomo- čnici.Od tam smo šli še v župnijsko cerkev da smo bili pri vsem treh mašah.To so naj- lepši spomini.

Ste doma kaj skupaj molili?
Vsak večer rožni venec. Poleti samo,kadar je bil čas. Molili smo kleče, ne sede kot danes.Doma sem dobila nekakšno podporo, notranjo vero. To je bila najboljša dota za življenje.

Morda lahko še kaj opišete, kakšna je bila vzgoja, ko ste bili brez očeta?
Naj povem s primerom: S sestro sva pasli živino. Ta je ušla na sosedovo njivo in po- žrla ves fižol. Starejša sestra je ušla,mene pa je mama ujela in nabila. S strahom sva šli domov.Mama pa potem ni rekla nič dru- gega kot: "Zdaj lepo pojdita k sosedovim prosit odpuščanja!" In sva šli. Sosed naju je molče poslušal in s poudarkom dejal: To je več vredno,kot če bi plačale fižol. Med- tem je ženi naročil, naj vsaki da velik kos belega kruha. Ta prošnja za odpuščanje je bila velika šola za življenje. Pri nas je bila tudi navada, da smo po vsaki zahvali od- vrnili: "Bogu hvala!"

Doma ste torej dobili dobro podlago za vero, delovne navade in napotke za dobre medsebojne odnose. Kdaj ste šli po svetu?
Z devetnajstimi leti sem šla k stricu v Ce- lje, kjer sem se v hotelu naučila kuhati. Od tam sem šla v Ljubljano za gospodinjsko pomočnico k družini dr. Kelemina. Pri njih sem se počutila kot doma.Oče je bil profe- sor za germanske jezike.Z njegovo hčerko, ki je postala profesorica na fakulteti, si še sedaj dopisujeva. Pri tej družini sem bila sedem let.

In potem?
Spoznala sem Toneta Zajca iz Sodražice. (Mimogrede je s hvaležnim in ljubečim po- gledom pobožala moža.) Nato nadaljuje: Poročil naju je frančiškan p. Roman Tomi- nec. Lepe spomine imam nanj, rada sem poslušala njegove pridige ali prebrala, kar je napisal.
Letos (15. junija '96) sva obhajala že 60- letnico poroke. Zbrali smo se samo v dru- žinskem krogu, kar tukaj, ker mož ne more več v cerkev.

Bog vam je dal dočakati visoko starost Kako na to gledate?
Velika milost je to; vesela sem in Bogu hva ležna, da mi daje toliko moči. Tudi mama je dočakala devetindevetdeset let.

Praznovali ste v družinskem krogu. Kako je z vašo družino?
Z možem sva želela imeti veliko otrok, pa nam je Bog dal samo sina. Potem sem na- mreč zbolela. No, gradila sva si hišico na Rudniku v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bilo težko,potem pa so nam hišico zaplenili. Mož je skupaj s svojimi sorodniki in drugimi begunci preko taborišča v Avst- riji odšel v Argentino...

Gotovo je bilo hudo, ko ste ostali sami s sinom?
Zelo hudo, to se ne da povedati. Vendar tega nisem hotela pokazati in ne govoriti. Imela sem srečo, da sem dobila službo. Hodila sem pospravljat sobe na občino v Ljubljani (Kresija). Hudobni jeziki so me si- cer tožili (zaradi moža),vendar nisem imela težav, ker sem bila pridna in poštena. Tam sem delala šestnajst let.

Kdaj pa ste končno še vi odšli za mo- žem?
Po upokojitvi sem bila doma še štiri leta, dokler se sin ni poročil. Tako sem šele po dvajsetih letih, torej 1964, prišla sem.

Gotovo je bilo veliko veselje. Kakšni so bili prvi vtisi?
Seveda sem bila zelo vesela in srečna. Možu je bilo tukaj vseeno laže, ker je bil s svojimi domačimi (oče, mati, sestre in stric duhovnik). Nad deželo oziroma mestom pa sem bila razočarana, bilo je toliko umaza- nije, smeti kar na ulicah. No, počasi tudi to urejajo.

Kaj pa na obisk v domovino, ste že kaj šli?
Leta 1970. Težko sem čakala, da bi spet videla svojo rojstni kraj. Kar neka teža se je odvalila z mene. Veste, ko gre človek v tujino, ga znotraj kar nekaj tišči. To se ne da opisati. Takrat sem bila doma šest me- secev. Videla sem mamo, ki je imela že tri- indevetdeset let, sestre, brata in seveda sina in vnuka. Potem sem se spet lahko vrnila.

Vaju je sin kdaj obiskal?
Bil je tukaj leta 1992. Vsaj pošteno pogo- vorili smo se, kajti pošta ni ravno redna in zanesljiva.

Do sedaj smo se vrteli okrog vaše dru- žine. Zanima me tudi, kdaj vas je dole- tela bolezen?
Kako bi rekla? Že na obisk v domovino sem šla z bolno nogo.Imela sem vnetje žil.Malo sem se zdravila v Ljubljani, nadaljevala pa tukaj. Dr. Babič je skrbel zame. Kasneje je nastopila še artroza kolka in kolena.Najprej sem dobila opornice,kmalu pa tudi voziček.

Kako ste sprejeli voziček?
Čisto v redu. Vedela sem, če drugače ne morem hoditi,mi bo v pomoč; najprej opor- nice in potem voziček. Kadar so nastopile še druge bolezni (npr.vnetje mehurja),sem rekla samo: O Bog,še ta križ! Sprejela sem pač. Nisem se ozirala na to,kaj bodo ljudje rekli,ko me bodo videli na vozičku. Če dru- gače ne gre,bo tudi tako dobro.Vnuka Emil in Mirijam sta me rada vozila okoli in tudi pomagala na voziček.Še sedaj sta mi v ve- liko pomoč; zlasti Mirijam,čeprav ima veliko dela, saj je ravnateljica slovenske šole.

Kakšnega pomilovanja niste doživljali?
Z dobro voljo sem vse premagala. Nekaj časa sem sicer imela hude bolečine, potem pa je šlo na boljše. S hvaležnostjo se spo- minjam g. Franca Sodja. Vsak teden me je obiskal. Rada sem se pogovarjala z njim, saj je tako duhoven mož. To mi je dajalo pogum in moč. Večkrat je tudi maševal na domu.

Sedaj je že več let v Kanadi, v domu Lipa v Torontu.
Veste, kako mi je pisal v zadnjem pismu: upam, da sva v molitvi še vedno združena. Velikokrat vas dajem za zgled bolnikom, ki kar naprej tarnajo.Imena seveda ne povem

Rad bi, da še kaj poveste, od kod ta vaša vedrina?
Ne vem. Že kot dekle sem bila vedno na- smejana.

Kaj pa takrat, ko so prihajale preizkuš- nje?
Nekako sem znala vse sprejemati. Nisem se spraševala, kaj bo pa zdaj? Če je tako, sem si rekla,moram pač tako sprejeti. Tudi mož tako pravi. Če z dobrim srcem sprej- meš križ, ga boš laže nosil.

Vam pri tem kaj pomaga zavest, da križa ne nosite sami, ampak skupaj z Jezusom?
Vsak dan molim: "O Bog, darujem ti svoje trpljenje in bolečine. Sprejmi jih iz mojih nevrednih rok ter razdeli med misijonarje in vse,ki so najbolj potrebni."To me 'gor drži'.

Vaša drža je vredna občudovanja.
Hvala Bogu,da je tako. Imam pa tudi dobro pomoč od moževih sorodnikov. Smo sose- dje. Ob nedeljah me peljejo tudi k maši, zadnje čase pa kar ob sobotah zvečer, ko je v domu nedeljska maša. Vedno se najde kdo,ki vpraša,če je potrebno kaj pomagati; tudi Argentinci so dobri.

Greste tudi kam drugam? Imate kaj stikov z drugimi bolniki in invalidi?
Ne, saj me ne morejo prenašati, ker me vsak prijem boli. Drugi sicer gredo, jaz pa se moram vsemu temu odpovedati.

S čim se še ukvarjate doma?
Veliko berem, rešujem križanke, prej sem tudi šivala, sedaj pa se prehitro utrudim. Še za dopisovanje moram druge prositi.

In kdaj je mož Tone tako opešal?
Do svojega dvainosemdesetega leta je de- lal, sedaj jih ima štiri več. Ta misel, da ne more več delati, da ni nič več vreden, ga je čisto ohromila.

Žal se to marsikdaj zgodi, čeprav naj bi kristjani tudi v starosti in bolezni videli vrednoto.
Večkrat sem mu prigovarjala,da se ne sme zapreti vase in se sam sebi smiliti. Človek mora pač sprejeti, kar ga v življenju doleti.

Ob tem najbrž trpite tudi vi. Kako to sprejemate?
Z dobro voljo.Nasmejem se.Ko so me prvič dali na voziček, sem imela občutek, kot da me je žerjav zgrabil. Oblile so me solze. Pa mi je nečakinja milo rekla: "Teta, nasmej se,boš bolj pridna." In sem se začela sme- jati. Takole je bilo.

Tukaj je veliko Slovencev. Ste kaj po- vezani?
Zelo, smo kot ena družina. Kakršen obraz imaš, takšnega te ljudje sprejmejo. Če si veder, te bodo z vedrino sprejeli.

Potem najbrž nimate težav z domačini?
Žal sem prehitro prišla na voziček in se nisem kaj prida naučila špansko oziroma 'kasteljansko',kot tukaj pravijo.Znam samo nekaj vsakdanjih besed.

Naj vas še vprašam,kdaj ste se sezna- nili s Prijateljem; kako ga spremljate in doživljate?
Že zgodaj mi ga je prinesel g. Sodja. Spo- znavam, da tudi drugi trpijo, morda še bolj kot jaz. Tako najdem lepe zglede, ti so mi v spodbudo. Prijatelj mi je všeč in ga več- krat preberem.

Kaj imate v njem najraje?
Najprej pogledam slike in naslove, pa kri- žanko, potem Govorijo nam prijatelji, od dr. Klevišarjeve, letos od dr. Mlinarja. Tudi Bineta Bodeža sem rada brala. Hotel je biti humorist, a je včasih malo zbadal; tako je imel pač ime. Lepo piše Tone Planinšek, Alenka Oblakovič pa Kati Urh.Ta je gotovo študirana. Zelo rada berem njene članke; tako lepo, tehtno in doživeto napiše, da kar uživam. Rada imam črtice od Angelce, veliko zvem od Jožeta Raduha. Pravzaprav grem kar od začetka, da vse preberem.

Ali v Prijatelju česa pogrešate?
Premalo imate šal, nekatere križanke so pretežke.

Vam je bilo kdaj hudo?
Najteže mi je bilo takrat, ko je mož odšel, hišo pa so zaplenili. Stiskalo me je pri srcu in nisem vedela, kaj naj naredim. Potem se je pri sedemnajstih letih ponesrečil še sin; izgubil je roko... Bil je hud udarec. Na re- habilitaciji so ga usposobili za samostojno življenje.V šolo ga namreč niso več sprejeli Na srečo je v Iskri dobil delo, se izpopol- njeval in vztrajal do upokojitve. Ta sinova nesreča me še vedno pretrese, kadar jo pripovedujem. Vendar se zaradi tega ne predajam žalosti. Resnico je treba sprejeti takšno, kot je.

Rekli ste že, da sami težko kaj pišete, oziroma ne morete več. Kaj bi želeli bralcem Prijatelja še povedati, jim po- ložiti na srce?
Naj bodo vedri kljub svoji bolezni ali inva- lidnosti. Sprejmejo naj križ,kot nam ga Bog pošilja, z dobrim srcem. Z vedrino in potr- pljenjem ga bodo laže nosili. Trudim se, da bi ga sama tako sprejemala. Za sedaj ga, hvala Bogu, lahko nosim. Kaj bo še prišlo, ne vem. Potrebno je zaupati,da Bog svojih zvestih ne zapusti.

Draga Tončka, iskreno se vam zahvalim za vašo pripoved, zlasti za veselje in vedrino, za vero, ki izžareva iz vas. To je največ vredno. Naj to slovensko sonce, ki sije v Argentini, obsije in ogreje mnoge prijatelje v domovini Sloveniji in povsod po svetu.

Jože Zupančič CM

MNOGO LJUDI ČAKA

Novo leto! Sam Bog ve,koliko jih bo še. Kaj bo letošnje prineslo; bomo zdravi, srečni? Brez dvoma je veliko odvisno od tega,kako bomo zadovoljni s tem, kar nam bo nudilo.
Gotovo je včasih težko. Kako tudi ne, če te usoda pelje po poti, ki je nisi sam izbral. A stokanje in upiranje ne prinašata miru in sreče. Bolje je usodo vzljubiti in se jo nau- čiti sprejemati ter prenašati. O tem ne go- vorimo radi,kajne? Pa bi nam zelo pomaga- lo, če bi. Laže bi iz sebe še kaj ustvarili in zaživeli tudi za druge. Na stotine malen- kosti lahko pomaga,če le kdo hoče podariti hipec sreče...
Mnogo ljudi čaka na lepo besedo, na stisk roke, na kratek obisk, na dobro delo in še posebej na tiho, darujočo molitev...
"Dajajte in se vam bo dalo," nas spodbuja tudi Novorojeni. Pomagajmo torej narediti to leto preprosto, dobro, srečno!
Morda vam bo tudi kateri naslednjih nasve tov prišel prav,da boste pomočnikom znali svetovati in da se bodo roke, ki pomagajo, laže spremenile v dragoceni dar srca.


Postavite se pred sedečega, z malce skr- čenimi nogami zavarujte njegova kolena. Primite ga pod pazduhama in ostanite čim- bolj zravnani v hrbtu (sl.1). Na dogovorjen znak zravnajte noge in sedečega dvignite. Počakajte, da v stoječem položaju ujame ravnotežje.
Tudi v drugem primeru najprej blokirajte kolena, potem vas sedeči prime okrog vra- tu. Z rokama objamete njegov hrbet, še boljše je,če primete za rob hlač v pasu (sl. 2). Na dogovorjen znak stisnete kolena,se malce nagnete nazaj, z rokama potegnete sedečega nekoliko naprej in navzgor. Va- rujte ga, dokler ne ujame ravnotežja.
Kadar sedečemu pomagata dva, pristopita vsak z ene strani. Nekoliko skrčita noge in blokirata vsak eno koleno. Nato ga primeta z eno roko pod pazduho, z drugo preko zadnjice ali za pas in na dogovorjen znak naenkrat dvigneta navzgor (sl. 3). Stoje- čemu pomagata ujeti ravnotežje.


Velikokrat se zgodi, da kdo pade in se ne more sam dvigniti.Najprej se prepričajte,če ni poškodovan in mu pomagajte v sedeč položaj. Na tleh sedečega dvignete podo- bno kot s stola (sl. 4). Blokirate kolena in ga trdno primete. Sodelovanje mora biti usklajeno, poteg odločen in izveden z večjo močjo kot s stola. Če je mogoče, ga presedite najprej na primeren predmet, da bo nekoliko više od tal in bo dvigovanje lažje (sl. 5.)
Sedečega na tleh lahko dvignete tudi tako da stopite za njegov hrbet in skrčite ko- lena. Primite ga pod pazduhama, v kolenih začnete stegovati svoje noge in se oba dvigujeta.
Če sta pomočnika dva, gre precej laže, morata pa dvigati na dogovorjen znak-sl.6


Ko oslabijo noge ali otrdi hrbtenica, je tudi na stol težko sesti.Kadar boste pri tem po magali, primite stoječega preko hrbta, on pa vam položi roki preko vratu (sl.7).Lahko ga primete tudi samo pod pazduhama ali preko zadnjice. Med spuščanjem na stol ga zadržujte,s koleni pa blokirajte njegova kolena (sl.8).


Ležečega najprej potegnite za nogi pod kolenoma,da stopali visita s postelje. Nato ga primite pod hrbtom in vratom (sl. 9). Med dviganjem pazite, da mu glava ne omahne nazaj.
Če ležeči glavo zadrži, ga lahko dvignete za rame (sl. 10) ali potegnete za roki.


Bolnika ali starega človeka poležete tako, da eno roko položite preko zatilja na nas- protno ramo in ga začnete spuščati proti ležišču. Z drugo roko ga primite pod koleni in dvignite nogi na posteljo, da bo udobno ležal (sl. 11).

Do prihodnjič prisrčen pozdrav in naj vam zima hitro mineva.

Kati Urh

SREČA IN POTRPEŽLJIVOST

Mnogo voščil in spodbudnih toplih besed je v dneh okrog božiča ogrelo naše domove in naša srca.V voščilih,ki jih je prejela naša družina, se je največkrat ponovila beseda sreča. In kaj je sreča; kako jo doseči in udomačiti? "Sreča zahteva čas, mir", je v razmišljanju Sreča v sedanjosti zapisal naš lani v večnost prestavljeni dr.Anton Trste- njak in ga zaključil s spoznanjem: Če ho- čemo biti vsaj trenutek srečni, moramo biti srečni sedaj, danes. Zato se moramo šele navaditi biti srečni. Človek mora znati po- grabiti prav ta trenutek in biti srečen; vsaj trohico. Človek se mora znajti ne le v prostoru, ampak tudi v času, v trenutku. Pravzaprav so stari to trohico sreče v se- danjem trenutku, ki se ne zanaša šele na jutri, že davno dobro prepoznali in zelo preprosto imenovali: potrpežljivost.


V Milanu je izšel priročnik z naslovom Tudi jaz potrebujem odpuščanje.Vsebuje glavna znamenja za spovedovanje gluhih. Avtorji, strokovnjaki za govorico gluhih,tako dajejo duhovnikom konkretno pomoč, da bi se ti lahko pogovorili z gluhimi in opravili zakra- ment sprave. Knjiga pouči, kako postaviti vprašanja glede izpolnjevanja desetih bož- jih zapovedi in z njimi povezanega učenja Cerkve ter razbrati odgovore sogovornika.

Prenosni telefon na baterije zaradi medse- bojnega vplivanja lahko škodi pacemakerju -dragoceni napravi,ki uravnava srčni ritem Zato je potrebno nekaj previdnosti. Treba je upoštevati razdaljo med njima, vsaj 30 centimetrov, telefona nikoli ne nosite na levi strani, uporabljajte pa ga vedno na desni, čim dlje od pacemakerja. Za ženske je problem manjši in je povezan z njihovim načinom oblačenja. Mobitel je še najbolj varno prenašati obešenega za pasom. Mo- teče lahko vpliva tudi vključen televizor.

Famiglia Christiana, sept. 1996

SKUPNOST SONČEK

To je majhno podjetje,ki vključuje prizadete osebe.Dovolj jim je bilo majhno stanovanje in hektar zemlje, da so uresničili sanje o življenju v skupnosti. Preživljajo se z go- jenjem in prodajo zdravilnih rož: rožmarin, meto, materino dušico, origiano in druge. Prodajajo jih po celi Sardiniji in drugod po Italiji.
Skupnost Sonček je nastala pred dvanaj- stimi leti. Združuje zdrave, prizadete in socialno ogrožene osebe in sicer na pode- želju,dvajset kilometrov proč od Cagliarija. Preden so postali povsem samostojni, je preteklo precej časa in potrebnih je bilo veliko potov. Vsi člani skupnosti se čutijo odgovorne za svoj obstoj in oblikovanje takšnih življenjskih pogojev, v katerih bo vsakdo lahko razvijal svoje zmogljivosti. V skupnosti živi šest oseb, štirje prihajajo na delo k njim čez dan. Včasih organizirajo posebne delovne akcije. Za uspeh morajo imeti tudi veliko fantazije, čuta za estetiko in privlačnost. Njihovo vodilo izraža tudi razpoloženje v skupnosti: "S fantazijo do imetja."
Minulo poletje sem skupnost Sonček srečal nad sončnim Ankaranom. Poleg prijaznih stanovalcev me je pozdravilo tudi hrzanje dveh konj.Med kramljanjem sem izvedel,da je ježa vključena v rehabilitacijo obolelih za cerebralno paralizo,ki so tu tudi gospo- darji.
V predbožičnem času pa sem srečal člane mariborskega Sončka na stojnici v središ- ču mesta, kjer so prodajali dela svojih rok. Med množico izdelkov so bile unikatno po- slikane rute, voščilnice in še marsikaj, kar človeka nadvse preseneti in ga navaja na misel, da ni pomembno, česar človek ne zmore, ampak to, kar človek zmore.

SLOVENSKI INVALIDSKI FORUM

Minulo jesen so slovenske invalidske orga- nizacije z namenom, da nam invalidom za- gotovijo vključevanje v socialno, kulturno in politično življenje ter pomagajo pri ure- sničevanju temeljnih človekovih pravic, ustanovile SLOVENSKI INVALIDSKI FORUM.
Na tiskovni konferenci 21. novembra 1996 je bilo povedano, da želi Forum združevati vse ljudi dobre volje, ki želijo pomagati in- validom,zlasti še pri uresničevanju želje po neodvisnem življenju. Ustanovitev foruma so narekovali družbene razmere in razvojne usmeritve v Sloveniji, ki ta trenutek niso najbolj naklonjene invalidom. Z njim se želi tudi izogniti vse bolj pretečemu sporu med invalidskimi in humanitarnimi organizacijami ki izhaja iz nove zakonodaje. Ta zmanjšuje vpliv invalidskih organizacij pri razporejanju loterijskih prihodkov, namenjenih za delo- vanje invalidskih organizacij.
Slovenski invalidski forum želi preseči skrb- niški odnos do invalidov,zato se bo zavze- mal za razvoj mreže podpornih služb, ki bi invalidom pomagale pri negi in gospodinje- nju. Želi pa tudi sodelovati pri oblikovanju takšne zakonodaje, ki bo spodbudno učin- kovala na invalide, da ne bomo invalidi ostajali invalidi - v smislu nemoči.

zbrala in pripravila J.P. in J.R.

INTERNET

Invalidi,ki smo vključeni v različna slovenska invalidska društva, imamo sedaj možnost brezplačnega dostopa do omrežja INTERNET Za to potrebujemo računalnik, opremljen s fax modemom, in telefonski priključek. Za- sluge za to ima predvsem pobudnik Tomaž Wraber, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ARNES (Akademska raziskovalna mreža Slovenija, Jamova c.39 Ljubljana).
Internet omogoča:
• hitro povezavo z zunanjim svetom in komunikacijo;
• hitro iskanje informacij ali pošiljanje spo- ročil;
• odstranitev ovire, ki nam je preprečevala dejavnejše sodelovanje v družbi.
Vsak uporabnik plača stroške telefonskega poziva v svoji omrežni skupini, stroške uporabe INTERNETA pa pokrije Ministrstvo.
Prisrčen pozdrav ter mir in vse dobro!

Lojze Čokl, Zibika
(E-mail: Lojze.Cokl@guest.arnes.si)

ARNES/INTERNET ZA INVALIDE

Postopek pridobitve uporabniškega imena za osebni dostop do omrežja

Uporabniška imena ARNES dodeljuje na po- dlagi izpolnjene prijavnice za osebni dostop za invalide in priložene kopije izvedenskega mnenja.
Najpreprostejši način pridobitve prijavnice je, da med 9. in 17.uro zavrtite telefonsko številko 061/125-15-15 in sogovorniku na ARNES-u poveste, da potrebujete prijavni- co za osebni dostop za invalide. Prijavnico bomo poslali na vaš naslov.
Na prijavnici izpolnite rubriko z imenom, priimkom, domačim naslovom in telefonsko številko. Če ste član kakšne invalidske or- ganizacije,izpolnite tudi drugi del prijavnice Pazljivo preberite IZJAVO O UPORABI in se pod njo podpišite (s podpisom potrjujete, da se z izjavo strinjate).
Trenutno lahko uveljavljajo pravico do brezplačnega dostopa tisti invalidi, ki imajo IZVEDENSKO MNENJE (velja izvedensko mnenje ZPIZ), zato prosimo,da kopijo tega mnenja pošljete na ARNES skupaj s prijav- nico.
Obvestilo o dodelitvi uporabniškega imena pošljemo na domači naslov. Obvestilo vse- buje elektronski naslov (e-mail) lastnika, uporabniško ime (username) in geslo (pass word). Prosimo vas, da navodila pozorno preberete in obvestilo shranite (v primeru, da lastnik pozabi osebno geslo, si po do- govoru z ARNES-om pomaga z geslom v obvestilu). Obvestilu bomo priložili tudi kratka navodila za uporabnike omrežja ARNES/Internet.

DEČEK S KRIŽI

Jernej je tih deček. Ni pretepaški, nikoli ne razgraja. Vdano,proseče gleda,pa ne vem, zakaj.
Drugi vpadajo v besedo, on ne.
Zna se lepo pokrižati, čeprav je še majhen
Včasih pride k veroučni uri kar sam.
"Saj že znam," pravi.
"Kaj pa cesta?" ga opomnim.
"Saj grem po pločniku."
"Pa ne prav od doma."
"Mami me je pripeljala do tam." Pokaže z roko skozi okno.
"Do varnosti", si mislim,in prišla ga bo iskat in njene oči se bodo prijazno zahvalile.
Jernej zna na pamet že več molitev. Spo- zna se na živino in na poljsko delo, saj živi na vasi. Zares ve veliko stvari. Pazljivo posluša in skoraj ne trene z očmi.
Kmalu začnejo otroci spraševati:
"Ali bomo danes kaj risali?"
Zdaj pa se Jernej nemirno presede. On je prepričan, da risati ne zna.
"Kaj naj še narišemo?" sprašujejo otroci.
"Lepo cvetico za Jezusa."
"Jaz pa ne znam," ponavlja Jernej kar se da otožno, "ali lahko narišem križ?"
Otroci rišejo oblake, metulje, cvetice, ob- raze, cerkvice, drevesa, sonce, hostije, živali, vlak, potoček, mavrico. Jernej pa križe, same križe. Velik list križev. Velikih, majhnih, še večjih, še manjših, na gosto posejanih po vsem papirju.
Tudi kadar rišemo na tablo,Jernej riše križ.
Gleda tako vdano in proseče, pa ne vem, zakaj.
Edino Križani ve, kaj je vtisnil v Jernejevo dušo kot pečat njegove prihodnosti.

Berta Golob

VISOKOLETEČE IN PREPROSTE MISLI

Danes je prispela zadnja številka našega lista Prijatelj. Najprej sem poiskala svoje pisanje, potem pa v eni sapi prebrala še skoraj vse drugo.
Zanimivo in napeto se mi je zdelo branje, kjer spregovorita urednika v rubriki "Mnenja in odmevi". Rekla sem si, da ju je ustano- vitelj lazaristov zaradi preprostosti gotovo vesel.Tudi jaz si močno želim govoriti tako kakor v resnici je.
Rada bi dejala, da je priznanje, ki ga je dobil g. Jože, skoraj nič v primerjavi s tem, kar je v petindvajsetih letih za nas storil. Meni je na primer delal veliko veselje z ob- javo mojih člankov, ki so bili večkrat nedo- rečeni in polni zmedenih misli. Toda Jože je potrpežljivo vse dopolnil tako, da je bilo razumljivo.
Šele zdaj sem se zavedela, da niso na me- stu visoko leteče in tuje misli. Prav tako ni zadosti znati stavke iz evangelija, pač pa jih je treba v življenju tudi izpolnjevati, sicer smo le pozabljivi poslušalci, ki sami sebe varamo, kot pravi Sveto pismo.
Zaupam tudi novemu uredniku, da ne bo zavrgel mojih skromnih prispevkov. Mislim, da je vsak prispevek kamenček v mozaiku lista,ki nas povezuje in seznanja s stanjem gibanja KBBI.
Bog živi naša urednika in prisrčna hvala obema. Pozdravlja

Katarina

PRIJATELJ V STISKI POSTANE BRAT

Zelo sem bil vesel koledarja v prilogi. Na njem pravi pregovor: "Prijatelj vselej ljubi, a v stiski postane brat." In takoj sem se spomnil na g. Jožeta Zupančiča. Prepričan sem, da po petindvajsetih letih dela pri re- viji nanjo ne bo pozabil,ampak bo še naprej tudi on tisti prijatelj, ki vselej ljubi, v stiski pa postane brat. Če bo revija prišla v stis- ko,bo gotovo priskočil na pomoč. Gospodu Jožetu želim vse najboljše na drugem de- lovnem mestu, enako pa novemu uredniku.
Lep pozdrav in srečno iz Velenja!

Alojz Malenšek

ONA JE ČUDEŽ LJUBEZNI IN DOBROTA SAMA

Prisrčno vas pozdravljam in želim, da bi v letu,ki smo ga pričeli,vedno čutili božjo bli- žino in ljubezen. K pisanju me je spodbudil članek v rubriki Mnenja in odmevi, v kate- rem ste nam prikazali delo urednika. Vašo revijo poznam že dolgo. Tudi po mamini smrti - umrla je pred štirimi leti- smo ostali vaši prijatelji in z veseljem pričakujem vsa- ko številko.Že večkrat mi je prišlo na misel da bi vam za rubriko:Govorijo nam prijatelji predlagala koga, ki je zares prijatelj-ica vsakega in vsega živega. Lepo bi bilo,če bi v Prijatelju predstavili našo dobro prijate- ljico ... (naslov v uredništvu). Srečala sem jo, ko sem bila rosna sedemnajstletnica; danes je moj najmlajši sin že dopolnil de- vetnajst let.Ona je čez nekaj let od prvega srečanja hudo zbolela in se z močno voljo in vero zopet postavila na noge.Veliko po- maga vsepovsod, je velika prijateljica ubo- gih, bolnih,invalidov, misijonarjev, mladih in starih. Če boli glava ali srce,če potrebuješ avto ali zdravila,ona vedno pomaga,svetuje in tolaži. Kljub hudi bolezni, ki je zaznamo- vala njeno življenje, je vedra, nasmejana in predvsem vedno pripravljena na pomoč. Ne pozna besede: "To pa ne morem" ali pa "nimam časa." Prosim, nagovorite jo, da nam spregovori o sebi v Prijatelju. Ona je čudež ljubezni,je sama dobrota. Njen nas- lov je:(prihranjen za intervju,op. urednika)
Prisrčno pozdravljam in tokrat želim res srečno.

Zofka

ČE BI SE TO ZGODILO

Poleg voščil bi vam, dragi prijatelji v ured- ništvu,radi napisali tole:V Prijatelju je pisal nek gospod o duhovnikih in sestrah, da bi se poročili. Če bi se to zgodilo, ne gremo več v cerkev in k obhajilu.Sestre pa ravno tako - kako pa bi bilo potem v samostanu, če bi imele otroke ... In tudi nehamo moliti za vse te poklice.

Vas pozdravljamo stari bralci

Ker je bila moja stara mama, MATILDA LESJAK,Loka pri Žusmu,vaša zvesta naro- čnica, pa tudi velikokrat je s svojimi izdelki sodelovala na razstavah ročnih del, čutim dolžnost, da ob njeni smrti zapišem nekaj besed iz njenega življenja.
Pred 77.leti ji je Gospod podaril življenje na Žurejevi domačiji v Hrastju. Njeno življenje je bilo prepleteno s trpljenjem pa tudi z veseljem. Vse je prenašala z velikim zau- panjem v božjo pomoč. Skupaj z možem Tončkom sta si ustvarila dom, kjer so se jima rodili štirje otroci. Ponosna je bila na- nje in jim z vso ljubeznijo, ki jo premore mati,pomagala,da so si ustvarili svoje dru- žine. Vedno je vsakega z veseljem sprejela že na pragu svoje hiše,pa naj je bil to njen otrok, sosed ali popotnik. Za vsakega je imela lepo besedo. Z veseljem pa je spre- jemala tudi nas, svoje vnuke in pravnuke, za katere sta bila njen dom in srce vedno odprta. Naša stara mama je bila lik trdne, kmečke žene, ki je moč za življenje črpala iz sv. maše in prejemanja zakramentov. Njena velika želja je bila, da bi doživela vnukovo novo mašo. To milost ji je Gospod podaril pred dobrim letom in pol. Vedno znova se je zahvaljevala za dar duhovnega poklica v družini. Njeni zadnji štirje meseci življenja so bili dnevi trpljenja, ko jo je Go- spod povabil na Kalvarijo.Bolniška postelja je bil kraj, kjer nas je naša stara mama zbirala in nam na poseben način govorila o božji ljubezni. Bolečina ostaja, a v nas je upanje, upanje vere, ki nam ga je podarila z življenjem.Gospod jo je poklical 14.dece- mbra 1996,da ji podari večni mir in veselje.
Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki ste ji kdajkoli izkazali kakršnokoli pozornost.Teh pozornosti se je veselila,saj so ji dajale novih moči za premagovanje raznih težav v življenju. Bog vam poplačaj za vse.
V večnost se je preselil mož naše prijate- ljice FRANCKE MOŠKON iz Golišč pri Kres- nicah.V decembru smo se še zadnjič srečali si zaželeli blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto. Praznoval ga je že v večnosti.
Srečal se je z Njim,ki je življenje brez kon- ca. Zato lahko upamo, da je bilo zares srečno novo leto. Bog daj, da bi bilo nekoč tudi za nas!

Z božično pošto smo prejeli vest,da sta od šli domov k Očetu tudi FRANCKA TRATNIK Pepelno 31, Šmartno v Rožni dolini in ALOJZIJA SIMONIČ, Gočava 56, pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah.
Bogu hvala zanje, da sta bile med nami in za vse dobro,kar sta storile v življenju. Naj se zdaj veselita v Bogu!

Kdo je bil don LEO, vemo mnogi, ki smo bili na letovanju v Lignanu. Z njim smo bili prijateljsko povezani, zato se spominjamo tudi njegovega očeta, ki se je v tem me- secu poslovil s tega sveta.

ČAS ZA TISOČ MALENKOSTI

Čas pričakovanja in luči. Naj se prižge tudi lučka v vašem srcu.Tiho brez bliska in gro- ma, z mirom in srečo. In z ljubeznijo. Brez tesnobe in stiske, v veselem pričakovanju in hrepenenju...
Vzemite si v letu 1997 čas za tistih tisoč malenkosti, ki so vam spolzele v večnost to leto!
Draga Zdenka, hvala za tako lepo voščilo in za vse vaše sodelovanje s Prijateljem. Prepričan sem, da se lučka v srcu prižge vedno, ko dobimo pismo dobrega človeka, ki ga spoštujemo in imamo radi.Vaš nasvet - vzemite si čas - pa si bom rad zapomnil. Hvala še enkrat!

KAJ PRIDI K NAM!

Pošiljam naročnino za Prijatelja in voščim za praznike. Kaj pridi k nam!
Najprej hvala, draga Tinca, da tako redno in vnaprej plačuješ naročnino. Veš, niso namreč vsi tako vestni.Še kakšne gospode župnike je treba opomniti, naj vendar že plačajo za zadnji dve leti, dolg od prej jim bomo potem že odpustili...
Hvala tudi za povabilo na obisk.

PIŠITE ČITLJIVO

Zdaj smo že kar dobro stopili v novo leto 1997. Želim, da bi se še srečevali, vendar na žalost ne dobivam vabil na srečanja.Te- ga si nadvse želim,čeprav sem na vozičku.
Želim in upam, da si bom še naprej dopi- sovala kot doslej. Meni pismo pomeni kot obisk, s tem se tolažim in tudi zvem, kar me zanima. Včasih, ko pismo z veseljem odprem, pa ga žal ne znam prebrati, tudi ne morem odgovoriti nanj. Gledala sem na televiziji žensko, ki je z nogo napisala lepo in razločno besedilo. Nekateri pa z rokami pišejo tako,da se ne da za njimi brati. Pro- sim, dragi prijatelji, pišite čitljivo!
Hvala Bogu in Mariji za to milost, da sem bila v Lurdu in tri dni v Švici. Močno upam, da bomo tudi letos še kam šli na romanje. Tako si naberemo novih moči, pa gre laže naprej, in to s pomočjo vozičkov. Z božjo pomočjo se še daleč pride. Ostanite pri zdravju in vedno z Marijo pomočnico v letu 1997!
Imate prav, draga Ivanka. Kar okregajte nas, vse po vrsti, naj pišemo lepo. Kar pa zadeva srečanja,vam rad verjamem. Glede vabil je tako. Če gre za srečanje v cerkvi, ki je velika in lahko sprejme celo množico, se vabila pač ne pošiljajo.Za druga sreča- nja,na primer celodnevna,pri katerih je tudi kosilo in pa omejen prostor, je potrebno vnaprej vedeti, koliko bo udeležencev, ker je število omejeno. Lepo pa bi bilo, če bi bilo takih srečanj več, kar pa je odvisno tudi od vas bolnikov in invalidov samih. Upajmo, da bo srečanj čedalje več in da bo prišlo tudi kakšno vabilo prav k vam.

UREDNIK, NE PA URADNIK!

Zelo me je potrlo, ko sem zvedela, da je naš prijatelj g.Jože Zupančič odšel na dru- go delovno mesto in se mu zahvaljujem ker nam je toliko let lepšal življenje.Iskreni Bog lonaj!
Upam in želim, da bo tudi drugi urednik ta- ko dober in čustven - ne samo uradnik. S tem upanjem končujem in vas vse v ured- ništvu lepo pozdravljam.
Draga Micika, tako kratko, jedrnato in zanimivo res redkokdo zna napisati. Da je samo ena črka razlike med urednikom in uradnikom, pa še nisem pomislil. Da vas še jaz malo podražim, vas povabim: Pomislite, da morajo tudi uradniki biti na svetu; da ne bi kakšnega od bralcev, ki je uradnik ali uradnica po poklicu, užalili. Saj veste, da je tudi občinski, poštni ali bančni uradnik lahko prijazen in ustrežljiv,lahko pa tudi ne Vsekakor si bom vaše besede vzel k srcu.

Ob koncu leta se vam le oglašam, ter po- šiljam lepe pozdrave iz Istanbula (Turčija). Imamo se lepo,tudi zdrave smo, vaš časo- pis Prijatelj redno dobivam in ga tudi rada berem. Rada bi se vam zahvalila za poši- ljanje - ne vem pa, kdo plača.
Draga sestra. Veseli me,da Prijatelj prihaja tudi v Istanbul in drugam, kjer ga radi be- rejo. Hvala za pozdrave in voščila. Lepo bi bilo, če bi kdaj napisali še kaj več. Glede plačila naj vas ne skrbi. Nekateri bralci k naročnini dodajo še dar za podporno naro- čnino, da Prijatelja lahko pošljemo še komu - nekaj za bolnišnice, nekaj za misijonarje, nekaj za tiste bolnike in invalide ali starej- še, ki res ne morejo plačati. Za sedaj še kar shajamo, hvala Bogu.

MINILI SO PRAZNIKI

Toliko pričakovanja, toliko lepih doživetij, vse je minilo. Srca se hoče polastiti rahla otožnost. Da bi lepota bogoslužja, ki je dvigala dušo,ne zbledela,k temu pomagajo tudi prelepa voščila. Kar lepo število jih je in ponovno jih prebiram.
Tu kratko uradno voščilo in nekaj vsakda- njih besed, spet drugje bogata duhovna misel,obljuba spomina v molitvi.Ob vsakem voščilu se v duhu želim srečati s tisto osebo, ki je voščilo pisala.
A največkrat je v branju najlepše voščilo. K lepi duhovni misli je namreč pripis: "Rada te imam, čeprav te osebno ne poznam." Podpis sestra X.
Ob tem voščilu se vedno znova vprašujem le kdo si, neznana sestra, ki si mi napisala te najlepše besede.Ne poznaš me osebno, kako me torej moreš imeti rada? Ali me poznaš po skromnih vrsticah v Prijatelju ali kako drugače? Ne moreš imeti rada mene, ampak si vzljubila mojo dušo.Tvoje voščilo, nepoznana sestra, mi poleg tihe sreče daje dolžnost, opomin, da mora moja duša biti taka, da jo boš res mogla imeti rada, ko se bova srečali, pa četudi bo to morda šele v večnosti.
Hvala, nepoznana sestra, za spodbudo, ki si mi jo dala s tem lepim voščilom. Naj ti povem, da prav vsak dan priporočam Bogu "tiste, ki so se me ta dan kaj spomnili." Upam, da se tako najine misli srečajo v prošnji k Bogu!
Kar sama od sebe mi je, draga Angelca, ob temle pismu prišla misel na znamenite pa- peževe besede v Postojni: "Papež 'ma vas rad!" Svojo naklonjenost in ljubezen nam je najlepše pokazal z obiskom.Pri teh letih, pa se je tako potrudil!Potrudimo se tudi mi in drug drugemu pokažimo svojo ljubezen. Pismo, še bolj pa obisk -kdor ga še zmore- je znamenje, ki nam govori o naklonjenosti drugega človeka.

JANEZ FRANČIŠEK GNIDOVEC- PRIJATELJ BOLNIKOV

Narod mora poznati svoje velikane in svoje svetnike, jih posnemati in se jim priporočati. "Dolžnost je da seznanimo svoj narod z delom enega njegovih največjih sinov." Tako je bilo zapisano ob 10. obletnici posvetitve Janeza Gnidovca za škofa (Slovenec 8.12. 1934).
Na dan po svečnici, 3. februarja, bo minilo 58 let od smrti našega svetniškega kandi- data škofa Gnidovca. On je bil tudi velik prijatelj bolnih in trpečih. Vse njegovo živ- ljenje je potekalo v molitvi, premagovanju in vdanem sprejemanju križev in trpljenja, ki mu ga je nalagalo življenje in poklic.Zla- sti pa je njegova zadnja bolezen potekala v hudih telesnih in duševnih bolečinah ter stiskah.
Že od otroštva naprej je želel v vsem pos- nemati Jezusa in sebe upodobiti po njego- vem vzoru. Prof.Josip Šimenc pravi zanj,da je z molitvijo in pokoro sam sebe izklesal v zlatega Kristusa.Tudi on je v življenju oku- šal bridkosti bolezni in trpljenja. Bolezen - jetika ga je doletela že kot dijaka v srednji šoli v Novem mestu. Njegov brat Karel je zapisal: "Takrat je bil na tem,da ga pobere jetika.Rešil ga je župnik iz Soteske,gospod Plevanič, znani homeopat in sicer samo z domačimi rožami." Gotovo je tudi ta bole- zen pripomogla, da se je vse življenje po- svečal bolnim in trpečim,z njimi čutil in jim nudil telesno in duhovno pomoč, kar bomo v naslednjih sestavkih še bolj spoznali.Nje- govo šibko telo je z močno voljo in božjo pomočjo premagalo hude napore,kar mnogi krepki ne bi zmogli. Tudi trni so vpleteni v venec njegovega svetniškega življenja in močno sporočilo nam vsem.
Msgr. Viktor Zakrajšek, zvesti Gnidovčev sodelavec, razmišlja, da Slovenci nismo vredni svojih velikih mož, ker jih ne znamo spoštovati, in pravi: "Želimo si svetnika naše krvi in našega jezika. Izprosimo si ga od Boga in ne odnehajmo v svojih molitvah pa bomo dosegli, saj nam je Jezus to ob- ljubil. Potrebni so čudeži, če hočemo imeti

Gnidovca svetnika.Danes se dvomi o vsem še celo o tem,kar je naravnega, gotovega, kaj šele o tem, kar je nadnaravnega in pre sega naravne zakone. Mi pa potrebujemo ravno to. Svetniki so nadnaravno delo bo- žje milosti, kar dosežejo božji služabniki s svojimi dobrimi deli. To mora biti dokazano z nadnaravnimi deli,ki se po čudežih kažejo v naravi.To pa dela Bog. Pri Bogu to dose- že zaupna molitev, ki ima temelj v globoki veri.In ravno tega nam danes najbolj manj ka.Prav zato so nam čudeži danes potrebni da bi v nas zrasla vera in zaupna molitev. Čudežev smo potrebni, storimo vse, da jih bomo vredni," zaključuje gospod Zakrajšek
Delo v zvezi z Gnidovčevim postopkom za razglasitev za blaženega je že pri kraju. Potreben je še čudež,ki ga potem posebna komisija razišče in potrdi.
Že v življenju škofa Gnidovca so se nekateri zatekali k njemu po pomoč in bili prepri- čani, da so uslišani. Po njegovi smrti pa so bila na njegovo priprošnjo mnoga čudežna uslišanja v telesnih in duhovnih potrebah.
V Prijatelju boste lahko odslej med drugim prebirali kratke članke o škofu Gnidovcu, našem svetniškem kandidatu. Priporočamo vsem, da se po njegovi priprošnji zatekate k Bogu po pomoč v telesnih in duhovnih potrebah, zlasti bolniki,invalidi ter prijatelji. Zatekajte se k njemu, velikemu prijatelju bolnih in trpečih, svoja uslišanja pa sporo- čajte na uredništvo Prijatelja.Gotovo bodo tudi objavljena, posebej če boste to želeli. Bog rad uslišuje goreče prošnje po posre- dovanju njemu zvestih, samo prositi je po- trebno v zaupni molitvi.

Anton Pust

ODPRLI SMO VRATA IN SVOJA SRCA

Petek, 6. decembra, je bil v našem Centru za usposabljanje invalidnih otrok poseben dan.Ob mednarodnem dnevu invalidov smo za starše in krajane pripravili dan odprtih vrat. Širši okolici smo predstavili življenje in delo otrok v našem centru.Posebej za ta dan smo pripravili proslavo in ustvarjalne delavnice: ročna dela, likovno delavnico, kulinarično delavnico.
Tema tega dne je bilo darilo. Tako darilo,ki ga ni moč kupiti ali materialno ovrednotiti. Prijazen nasmeh, veder pogled, topel sme- hljaj, stisk roke, veselje ob srečanju in še vse tiste male vsakdanje pozornosti, ki so nam tako potrebne za boljše življenje.Naj- boljše darilo pa smo ljudje drug drugemu. Prav človek, s katerim imam sedaj opraviti, je darilo meni. Lahko me nauči biti boljša, lahko me razveseli in sprejme, sama pa mu lahko podarim vse tisto, kar si želim, da bi drugi dali meni.
Osrednji del programa je bil kulturni nastop otrok s pesmicami, recitacijami in igrico. Nekatere besede so bile tihe, komaj razu- mljive, druge glasne in razločne. Vse pa so bile izrečene z navdušenjem in ljubeznijo in take smo jih tudi sprejeli. Obiskovalci so cenili trud, ki so ga otroci vložili v nastop. Izdelki na prodajnih stojnicah so pričali o marljivosti in skrbnosti, ki je bila potrebna, da je nastala čestitka, svilena ruta, ura, poslikano steklo.
Pri teh otrocih in njihovem delu čast nič ne pomeni. Naglica običajnega dneva izgine. Ni obremenjenosti z nepomembnimi skrbmi, sleherni dan zadošča sam sebi in je izpol- njen.
Obiskovalci so odhajali polni lepih vtisov in z globokimi občutki spoštovanja do sveta, ki je drugačen. Povedali so, da nismo od- prli le vrat stavbe, ampak tudi svoja srca.

Lilijana Tomažič,

socialna delavka, Center za usposabljanje invalidnih otrok "Janka Premrla Vojka" Vipava

MOJA ŽELJA

Sem Slađana. Imam rjave lase in lepe oči, pravijo. Doma sem iz Cerknice. Brez opore ne morem hoditi. Zato sem bila še čisto majhna na Stari Gori, kjer so predšolski otroci, prizadeti zaradi cerebralne paralize. Tam sem spoznala veliko dobrih ljudi. Imeli so me zelo radi. Najbolj mi je ostala v spominu g. Veličkova. Rada se je igrala z menoj, če je le utegnila. Med drugimi sem spoznala Natašo. Spomnim se, kako sem se nekega dne priplazila v igralnico sestre Beti. Želela sem se igrati z nekom, najraje z Natašo. Vprašala sem jo, če bi se igrala z mano. Bila sem zelo srečna, ko je rekla, da bi se. Tistega dne sva se dolgo igrali skupaj in postali prijateljici.Na smeh mi gre ko se spomnim, kaj vse sva počeli skupaj. Zvečer nisva hoteli spati,ampak sva uhajali ven iz stajic. Večkrat sva "zašli", seveda namerno prav tja, kjer so imele sestre za nas piškote. Najbolj smešni sva bili, ko sva na dvorišču jedli zemljo.
Stari sedem let sva prišli v Vipavo. Kako srečni sva bili,ko sva izvedeli,da bova sku- paj v istem razredu. Najina prva učiteljica je bila gospa Sonja, vzgojiteljica pa gospa Ana. Bili sva pridni, tako vsaj pravita. Po- tem so me poučevale še druge učiteljice. Nekatere sem imela zelo rada.
Sedaj sem že v osmem razredu. Rada bi vam zaupala svojo največjo željo. Shodila bi rada. Tekala bi rada sem in tja brez opore. Mislim, da se dolgo časa sploh ne bi ustavila.
Oh,žal pa so to zopet samo moje želje! Vem da se mi nikoli ne bodo uresničile. Škoda!

Slađana Marković, Vipava

BO PA KDO DRUG DAL

"Gospod,počakajte, počakajte!" Kot vedno sem hitel po ljubljanski ulici ter zatopljen v svoje misli in skrbi niti opazil nisem, da klic velja meni. Potem sem le zagledal enega od meni poznanih ljubljanskih brezdomcev -klošarjev,ki prihajajo na naša vrata prosit za hrano, denar ali obleko. Klical in hitel je za menoj: "Gospod, počakajte!" - "O, ti nebodigatreba," sem zavzdihnil. Saj veste, kako je to. Če te pokliče kakšno ugledno, imenitno ali vsaj simpatično bitje, takoj naj deš čas in se ustaviš. Tale zamazan, ne- obrit, razkuštran in zapit brezdomec pač ni imel nobene teh lastnosti. Za povrh se mi je tistikrat res mudilo. On pa kar za menoj; dohitel me je in povlekel za rokav: "Poča- kajte, gospod! Počakajte!" - "Ja,kaj pa je? Mudi se mi." Tako sem mu med hitro hojo nejevoljno odvrnil in še podaljšal korake. On je pa še naprej drobencljal ob meni in prosil: "Gospod, dajte mi dvesto tolarjev." Nalašč sem se naredil začudenega in ne- vednega: "Zakaj pa? Kar tako, dvesto to- larjev, saj jih ne pobiram po cesti?" Ni po- pustil: "Oh, gospod, saj veste zakaj. Vino bomo kupili! Dajte nam dvesto tolarjev." Začel je prositi v imenu vse svoje skupine. Še vedno se nisem ustavil. Zdelo pa se mi je zanimivo,da je kar naravnost vprašal za denar za vino. Ponavadi je namreč tako, da si tile brezdomci izmislijo celo zgodbo, da bi se ti zasmilili, in potem daš ali pa tudi ne. Moj predhodnik, dosedanji urednik Prijatelja, je na primer še vedno poznan med ljubljanskimi klošarji kot njihov velik dobrotnik in še sedaj bridko obžalujejo, da je bil prestavljen drugam. Včasih je pa tudi njemu prekipelo,ko je kdo od njih le preveč vneto prosjačil: "Predolga 'štorija', adijo!" je imel navado reči v takih primerih in zaprl vrata.
Tale klošar pa me je čisto brez sramu kar naravnost prosil: "Dajte nam za vino, gos- pod!" Končno sem ga le pošteno pogledal in se naredil hudega: "A za vino? Za vino, praviš! Za vino pa že ne dam! Za vino go- tovo ne! Ali ne vidite, da vam škoduje in vas uničuje?" On pa še kar: "Gospod, am- pak mi potrebujemo vino. Mi ne moremo brez njega." Pa tudi jaz se nisem dal:"Vino vam škoduje. Voljo morate imeti, voljo, da boste nehali piti in začeli iskati delo. Voljo morate imeti!" On pa zopet čisto prosto- dušno: "Gospod, volje pa mi nimamo. To pa ne. Volje mi nimamo. Ampak, dajte nam za steklenico vina!"
Prehodila sva že polovico ulice."Ne,za vino že ne dam. Nič ne bo." Končno je odnehal: "Bo pa kdo drug dal." Niti razjezil se ni; zaostal je in se počasi začel vračati nazaj proti svojim tovarišem.
Najbrž se kar strinjate z menoj in bi tudi vi storili podobno.Da bi podpirali lenobo,brez- delnost in še pijančevanje povrhu, pa tudi propadanje ljudi, to ne gre. Pa vendar - ko v cerkvi slišimo na primer besedo apostola Jakoba: "Ako namreč stopi v vaš zbor mož z zlatim prstanom in v sijajni obleki, stopi pa tudi ubožec v umazani obleki ..." (prim. Jak 2,2), mi je nekoliko neprijetno. Pa naj- brž še komu. Tudi po tistem srečanju mi je vest poočitala: "Vsaj ustavil bi se lahko in ga poslušal ali pa bi mu dal kakšen tolar!"
Ustaviti se in za praznike še posebej pris- luhniti tudi ljubljanskim brezdomcem, to so si zastavili za nalogo mladi iz Vincencijeve zveze dobrote in pripravili božično srečanje zanje. Duhovni vodja te zveze je lazarist Peter Žakelj, ki se že nekaj let trudi,da bi oživil delovanje nekdaj zelo razširjenih Vin- cencijevih konferenc. Pomoč brezdomcem je ena od njihovih nalog. Konferenca je trdno povezana in karitativno usmerjena skupina približno dvanajstih vernih ljudi,po vezujejo pa se v Vincencijevo zvezo dob- rote.Druga področja dela so še obiskovanje in pomoč starim,pomoč prizadetim otrokom potem otrokom, ki se teže učijo in tako naprej. In tako so za božič po Ljubljani nalepili nekaj plakatov z vabilom, naprosili našo sestro kuharico(usmiljenko) in še eno Marijino sestro, da sta skuhali toplo jed, na pomoč so priskočili še sodelavci Karitas ljubljanske kapucinske fare Štepanja vas in se je zgodilo.Sredi predbožičnega popol- dneva se je napolnila cerkev Srca Jezuso- vega na Taboru v Ljubljani z neobičajnimi obiskovalci. Pesem mladih iz Vincencijeve zveze in študentskega doma Vincencij, besede pozdrava, duhovnikove besede premisleka o življenju - in ustvarjalo se je prijetno, praznično razpoloženje.
Po maši se je skupina približno petinšest- desetih brezdomcev preselila v dvorano v domu, ki jo sicer poznajo mnogi cerkveni pevski zbori, ko prihajajo prepevat za ne- deljsko mašo z radijskim prenosom. Kar pre majhna je bila tokrat za vso to druščino. Zanimivo, v cerkvi in v domu je bilo pre- senetljivo lepo, spoštljivo in mirno ozračje. Nekateri brezdomci so si prej našli celo praznično obleko, drugi so prišli takšni, kot jih poznamo.Želel sem napraviti nekaj foto grafij. Takoj sem videl, da nekaterim med

njimi ni prav nič do slikanja. "Zakaj bi slikali samo politike in druge pomembne ljudi?"sem se skušal pošaliti. Potem sem raje vključil kasetar, da bi zabeležil kakšno zanimivo misel iz pogovora,in pa pesmi. Najprej smo zapeli tisto znano: "Poslušajte vsi ljudje, sveti Jožef v mesto gre. Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem." Nekoliko negotovo so poprijeli,potem pa kar krepko: "Ko pa v mesto prideta, prenočišča iščeta. 'Oj, ti mesto betlehemsko, da nas nočeš prenočit?'" In še tretjo kitico: "Sveti Jožef govori: 'Za večerjo me skrbi.' A Marija ga tolaži: 'Saj večerje treba ni.'" Bolj prav bi seveda bilo, da bi zapeli: "O-oj, ti mesto lju-u-ubljansko, da-a nas nočeš prenočit'," pa je to ostalo neizpeto, videlo pa se je v marsikaterih očeh. Kako posluša ali poje to pesem človek ob božični potici, jaslicah, dreveščku, preskrbljen in v varnem zavetju svojega doma, poznamo. Kako jo dojema in poje brezdomec, si lahko mislimo. Tokrat so jo skupaj zapeli.
Podanih je bilo nekaj zanimivih predlogov, ki so morda napotek tudi za nadaljnje delo Vincencijeve zveze dobrote in Karitas."Po- trebovali bi prostor,kjer bi imeli pralni stroj. Ponujajo nam samo svežo obleko, ampak mi tega nočemo. Radi bi si oprali, posušili in nosili naprej svojo obleko." Očitno jim ni do kakšnega velikega zavetišča, ki pač zna biti podobno taborišču. Potem je prišel presenetljiv predlog: "Gospod,ali je kakšna možnost, da bi mi tukaj silvestrovali?" S Petrom sva se spogledala. On je obljubil mladini na svoji župniji, da bo na silvestro- vo z njimi, jaz, ki sem sicer bolj slučajno bil navzoč, pa našim iz Bratstva bolnikov in invalidov. Letos pač še ne bo mogoče. Podan pa je bil izziv. Bi to zmogli za nasle- dnje silvestrovo?

Zanimivi so bili tudi odmevi. "Hvala za to srečanje. Upam,da bo še kdaj." Topel,hva- ležen pogled in nato dolg stisk rok. Drug odmev, že dan po srečanju. "Zakaj pa nisi prišel na srečanje? Ali nisi videl plakatov?" sem vprašal mladega poznanega brezdom- ca. "Sem hotel priti. Potem pa sem videl, da prihajajo tudi taki, ki sploh niso klošarji. Zato nisem hotel biti zraven." Zanimiv po- nos! Kdo bi si mislil. Naslednjič bo na pla- kate treba pripisati: Samo za klošarje!

Počasi so gostje začeli odhajati v decem- brski večer. Nekaj želodcev ni preneslo dvojnega ali trojnega obroka. Tudi na tak odmev bo treba računati.Vseeno sem pre- pričan, da prav nikomur od mladih iz Vin- cencijeve zveze in drugim ni bilo žal za to popoldne. Najprej zato ne, ker je bil zelo velik odziv, obenem pa uresničenje ene od želja in načrtov Vincencijeve zveze dobro- te. Bilo pa je tudi zares močno doživetje. Tudi zame, čeprav sem se bolj iz radove- dnosti znašel tam. Močno doživetje je bilo najprej zato, ker sem se moral opravičiti navzočim klošarjem da sem včasih koga na naših vratih prav nič prijazno in nepotrpe- žljivo odgnal, ker je zvonil ob nič kaj pri- merni uri ali takrat,ko sem imel največ dela Malce predbožičnega spreobrnjenja je to bilo zame.

Prav ob tem srečanju sem se tudi spomnil, kako je pred leti naš misijonar in prvi ured- nik Prijatelja, g. Janez Puhan, nekega dne med dopustom bil izredno dobre volje. Na vprašanje zakaj je tako dobre volje, je od- vrnil: "Zato, ker sem ravnokar nekaj prav prisrčnega prebral. Bral sem pogovor dveh klošarjev, pijančkov, kako bo ob koncu sveta. Takole bo: Bog bo najprej sprejel in pohvalil 'ta pridne' in pobožne, potem bo pa rekel nam: 'No, pa še vi pridite, saj je tamle v kotu nebes še nekaj prostora.' In bomo v nebesih;kot bo kar dober. Bogu pa tako ali tako ni dobro biti čisto pred očmi." G. Puhan je takrat še rekel: "Jaz tudi mis- lim, da bo tako." Tisto, da bodo cestninarji in nečistnice v nebeškem kraljestvu prej ko starodobni in novodobni farizeji, pa je tako ali tako še vedno veljavno (prim. Mt 21,31).
Kdor malo pobliže pozna življenjsko pot kakšnega teh brezdomcev, ve, kako malo je potrebno,da človek preide iz običajnega življenja v takšnega. Nedokončana šola, izguba službe, nesrečna ljubezen, nezve- stoba zakonca, kozarec... še malo, še nekaj borbe, popustiš in si na Vagonski št. 6, Kišobranski št. 10 ali na Prepihu št. 13. Tudi te naslove svojih stalnih bivališč so med značilnim smehom povedali brezdomci na božičnem srečanju.

Ko bom zopet zaslišal za seboj klic:"Gospod počakajte!", mislim, da bom počakal. Tudi tistim bralcem, za katere ravno tako kot zame velja sodba ene mojih tet: "Ti si se pa prepozno rodil, ker se ti vedno mudi," želim, da bi se ustavili. Vem, mnogi, ki ste na vozičku, na berglah,na bolniški postelji, ali pa ste samo stari in onemogli,ne morete hiteti.Boste pa morda bolj z razumevanjem in naklonjenostjo, pa tudi zanimanjem gle- dali na življenje brezdomcev in tudi zanje zmolili kak očenaš. Ne nazadnje pravim to zato, ker smo kristjani in poznamo Jezu- sovo besedo: "Karkoli ste storili..., karkoli niste storili...". (prim. Mt 25).

Hvala vsem, ki ste pripravljali to srečanje, tudi v imenu brezdomcev, ki so me po tis- tem srečanju prosili: "Gospod, zahvalite se v našem imenu v vašem časopisu!"Obljubo spolnjujem.

Vlado Bizant

Dragi prijatelji! Vsaj kakšna majhna novost mora biti v Prijatelju, ko se je leto obrnilo. V različnih časopisih podeljujejo nagrade športnikom - najboljšemu igralcu, strelcu, podajalcu in tako dalje. Stalno objavljajo, kdo vodi v svetovnem pokalu tega ali one- ga športa in podobno. Saj vem, da mnogi radi gledate športne prenose. Tako mi je prišlo na misel, da bi ustanovili POKAL PRI- JATELJA (PP).
V čem pa bi mi lahko tekmovali? V znanju seveda. V vsaki številki boste na tem me- stu našli sliko npr. nekega svetnika ali kaj na temo Svetega pisma oz. življenja in zgo dovine Cerkve, zraven pa po tri vprašanja. Da ne bo pretežko, bodo poleg vprašanj tudi po trije možni odgovori.Velja torej na- čelo: Povej, če veš, sicer pa ugani... Kdor bo sodeloval,naj izreže kupon,ga nalepi na dopisnico ali da v pismo ter seveda napiše rešitev (poglejte primer odgovora). To po- šljite do istega roka,kot nasploh za prispe- vke ali križanko oziroma uganko. Križanka bo seveda ostala in nagrade zanjo tudi. V temle našem pokalu boste za vsak pravilen odgovor dobili točko, kdor pa bo odgovoril pravilno na vsa tri vprašanja, dobi dvojne točke. V naslednji številki bomo poleg pra- vilnih odgovorov objavili tudi imena vodil- nih v pokalu. Ob koncu leta seveda pride na vrsto primerna nagrada. Povabljeni k sodelovanju.

Svetniškega opata prepoznamo po palici, obleki, govedu in zlasti po jetniških okovih. Povejte:

1. Ime svetnika:

A) sv. Roman
B) sv. Bruno
C) sv. Lenart

2. Zakaj ima v rokah jetniške okove?

A) sam je bil ujetnik in je umrl v ječi
B) čudežno se je rešil okovov in ječe
C) jetniki so mu bili zelo pri srcu in se je močno prizadeval za njihovo osvoboditev, pa tudi za spreobrnjenje.

3. Zakaj ima govedo?

A) V pridigah je pogosto navajal svetopi- semsko misel, da "vol pozna jasli svojega gospodarja". Kako ne bi človek priznaval Boga, svojega stvarnika?
B) rad je pomagal okoliškim kmetom z živi- nozdravniškimi nasveti in je zato tudi za- vetnik kmetov za zdravje živine?
C) boril se je za prosto rejo goveda,češ da privezana žival ravno tako trpi kot človek v okovih.

Odgovore pošljite do 25.2.1997 na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

ZLOGOVNA DOPOLNJEVANKA

DVOM - GREN - JE - KI - KU - LI - LJE - LJU - MR - NI - NI - PA - RE - Z - EN - ŽA

Dragi prijatelji, zlogovna dopolnjevanka je uganka, kjer je treba manjkajoče zloge, ki so zgoraj napisani po abecednem redu, s pravilnim kombiniranjem vstaviti na prazna polja.Z nekoliko spretnosti vam bo to kma- lu uspelo,samo odnehati ne smete. Skupaj z že vpisanimi zlogi boste potem po vodo- ravnih vrsticah prebrali življenjsko modrost slovenskega pesnika in dramatika Antona Medveda.
Rešitev prepišite na dopisnico, priložite oz. prilepite kupon (vsak lahko sodeluje z eno rešitvijo) in jo do 25. svečana pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom UGANKA.

Sestavil: OTON

Nagrade 1/97:

1. UKV tranzistor
2. stenska gravirana plaketa - ptički
3. knjiga Jakob Sket, Miklova Zala
4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge
5. glasb. kaseta, Za Slovenijo z ljubeznijo
6. pleten šal in cekarček.

Rešitev 6/96:
V KAMNOLOMU - JAN PLESTENJAK

Nagrajenci 6/96:

1. redna knjižna zbirka 1996 Mohorjeve družbe: JOŽA HRIBAR, Gradišnikova 2,1353 Borovnica
2. UKV tranzistor: MARIJA ZEMLJIČ, Parti- zanska pot 13, 2380 Slovenj Gradec
3. ženska ruta:MARIJA BORŠIČ,Male Rodne 7, 3250 Rogaška Slatina
4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge SAŠA MERDANOVIČ, Čopova11,4248 Lesce
5. glasb. kaseta, Za Slovenijo z ljubeznijo: VINKO KOREN, Magozd 4, 5222 Kobarid
6. žepni robci: MOJCA MERVAR, Glavna c. 52, 8233 Mirna.

Nič ni bolj škodljivo za bolnika kakor nene- hno ukvarjanje z zdravjem in skrb zanj. Sprostitev in razvedrilo sta lahko neprece- nljiva.

Bernhard Häring