Prijatelj • list prizadetih in njihovih prijateljev • št. 6 • december '96/januar 1997 • letnik XXVIII • 230 SIT
KAZALO:  <  O  >   V   Λ 
Nameni apostolata molitve Urednikova misel Le za Jezusom hodimo... Vi nam - mi vam: slabosti Svet srca: upanje domuje v srcu, ki ljubi Prizadeti v svojem okolju Zdravstveni delavci - prijatelji prizadetih Svet in mi Karitas Božično voščilo Na obisku pri... Zvone Horvat Žnidaršič Govorijo nam prijatelji: Ana Bradeško Dogodki Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Črtici: Prijeten večer; Grozd Različni so darovi: vožnja po stopnicah Želim si prijatelja Tako odhajajo domov Črtica: Johana Mnenja in odmevi Črtica: Kaznovani otroci Iz življenja mladih Razvedrilo Ovitek zadaj Koledar 1997
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE
OČE, POTRDI NAS V VERI

december
  • Da bi otroci, sirote zaradi vojne ali nasilja, našli prava ognjišča, kjer bi za- čutili, da so prijazno sprejeti.
  • Da bi Gospodovo rojstvo vzbudilo v otrocih in odraslih zavest o lepoti daru življenja in jim pomagalo živeti polnost krščanskega življenja.
  • Da bi ob spominjanju velikih božjih del v tem letu potrjevali svojo ljubezen do Cerkve.

    • januar
  • Da bi katoličani in drugi kristjani uspe šno sodelovali v vsem, kar jih združuje.
  • Da bi krščeni pričevali s svojim življe- njem za oznanilo vesoljnega odrešenja v Jezusu Kristusu.
  • Da bi pogosto branje Svetega pisma, ki ga imamo sedaj v novem prevodu, vse kristjane še bolj povezalo v veri učlovečene božje besede.
    		•
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    UREDNIKOVA MISEL
    Dragi prijatelji!

    Znan, prijeten in miren glas na drugi strani telefonske žice mi je povoščil dober dan ter dodal: "Imam predlog in željo za novo številko Prijatelja. Zelo mi je všeč in me krepi misel, ki jo poudarja papež:NE POZABITE,DA JE PRIHODNOST ČLOVEŠTVA V ROKAH TISTIH, KI SO DOVOLJ MOČNI, DA PRIHODNJIM RODO- VOM POKAŽEJO ZADOSTNE RAZLOGE ZA ŽIVLJENJE IN UPANJE. Iz koncila je ta misel,iz tistega dokumenta,ki ima ta- ko lep naslov: Veselje in upanje. Papež nas je razveselil in nam vlil novo upanje Rad bi,da bi ta misel bila zapisana nekje v Prijatelju."
    Hvala, dragi prijatelj, za to misel in pre- dlog. Naj bo zapisana in poudarjena kar na začetku, v uvodniku. Advent in bo- žični prazniki ter začetek novega leta so poseben čas pričakovanja in upanja. Tudi Prijatelj želi pripomoči k čim lepše- mu doživljanju adventa in praznika Go- spodovega rojstva ter začetka novega leta,najbolj pa k še bolj močnemu upa- nju. V mnogih prispevkih se prepleta misel nanj; iz nekaterih sestavkov to upanje kar diha. Tudi takrat,ko človeku zboli volja, je še vedno rešitev. Tudi o tem boste lahko prebrali v tej številki.
    Namen Prijatelja nikakor ni le tolaženje. Prijatelj vsakemu bralcu hoče klicati: "Ti si tisti, ki naj prinaša upanje!" Ali ne občudujemo najbolj tistih rož, ki so zra- sle v najtežjih pogojih; visoko na gori v samoti,skalovju in viharjih? Saj razume- te. Očnica s koledarja Prijatelja naj bo vse leto vabilo k duhovni rasti. Vsakdo naj z božjo pomočjo in skupaj s prijate- lji postaja duhovno čedalje močnejši,da bo mogel svoji okolici pokazati zadostne razloge za življenje in upanje. Prijatelj želi in hoče tudi v novem letu pripomo- či, da bi telesno slabotni postajali še bolj močni po duhu.
    Vlado Bizant
    Srečno začeto
    bodi nam leto,
    srečne naj bodo želje:
    Z Bogom začnimo,
    verno prosimo:
    Jezus, o sveto ime!
    Fotografiji na ovitku:
    spredaj: kapelica Marije Snežne na Kredarici, foto Klemen Čepič
    zadaj: na vrhu Planjave ob prvem svitu foto Klemen Čepič
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    LE ZA JEZUSOM HODIMO...
    ...DOKLER ŠE NA SVET' ŽIVIMO
    SKOZI SLEHERNI ČAS PO POTI BLAGROV (III. DEL)

    V adventnem času POT BLAG ROV zaznamuje upajoče pri- čakovanje Ljubečega, z bo- žično skrivnostjo pa se na njej zazrcali lepota Večnega in preprostost Učlove- čenega.In prav v tem obnebju čudovito zazveni BLAGOR ČISTIM V SRCU, KER BODO BOGA GLEDALI.
    Najprej osvetlimo razumevanje 'čistosti' ki je v stari zavezi izražala predvsem človekov odnos do svetih resničnosti, do bogoslužja,in jo je verujoči pridobil z obrednimi dejanji. Določila o čistosti so varovala Izraelce pred poganstvom in hkrati poglabljala vero v Božjo svetost; seveda so ti zakoni prinašali nevarnost, da jih verujoči iz sredstva napravi za cilj. Preroki so to že opazili in začeli poglabljati duhovni vidik: poudarjali so notranjo vrednost - čistost srca! Prava nečistost je greh in te omadeževanosti človeka lahko reši le Bog. Prepričljiv je v tem pogledu eninpetdeseti psalm "Po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! ... mojega greha me očisti! Čisto srce,o Bog,mi ustvari,stanovitne- ga duha obnovi v moji notranjosti" (Ps 3b.4b.12). Stara zaveza vidi popolno očiščenje šele v mesijanskem času: "Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim (Ezk 36,25). Jezus je potrdil preroške napovedi in proti farizejski obredni čistosti postavil notranjo čistost, ki je edina rodovitna. Še več! V velikonočni skrivnosti je Kri- stus Gospod odprl izvir milosti, ki izmiva vse,kar je nečistega, in usmerja pogled srca k Bogu.
    VSAK DAN JE BOŽIČ
    na zemlji,
    vsakokrat,
    ko kdo komu daruje ljubezen,
    ko so srca zadovoljna in srečna,
    je božič.
    Potem Bog spet stopi
    iz nebes na zemljo
    in prinese LUČ!
    (pesem s Haitija)
    Beseda 'srce' tudi potrebuje osvetlitve: srce pomeni človekovo središče, je izvir spoznanj in občutij; iz srca prihaja ver- sko in moralno ravnanje; srce je člove- kov intimni prostor, kjer se srečuje sam s seboj in z Bogom,kjer odkriva Zakon - Postavo, ki jo je Bog zapisal v človekov stržen; tamkaj ga Bog nagovarja in pri- teguje k sebi. Srce je skrivnostno nam samim, kaj šele bližnjim. Sveto pismo poudarja, da Jahve ve, kaj je v srcu, in on edini preiskuje srce in preizkuša obi- sti! Zato preroki hočejo doseči spreo- brnjenje srca, oznanjajo, da bo Gospod odstranil kamnito srce in dal meseno srce. Jezus je čistemu srcu obljubil gle- danje Boga. In res je; samo ob Jezu- sovem Srcu in v njegovi milosti se naše srce lahko tako preoblikuje, da se zazre v Boga. 'Čisto srce' pomeni človekovo 'pobožanstveno pravičnost', dovršen odnos med 'znotraj' in 'zunaj', med na- meni in dejanji. To je odnos, ki zahteva in izžareva notranjo plemenitost! Čisto srce je naravnano v Kristusov 'etos', je nravnost, prežarjena z 'novo zavezo ljubezni', in ta vodi v večno bivanje z Bogom. Vendar to ni le odmaknjena 'svetla prihodnost', ampak že zdaj po- stopno rastemo vanjo: z bivanjem v Jezusovi bližini in z odprtostjo Duhu, s služenjem v ljubezni, ki nas osvobaja srčnih spon,s spravljivostjo in nenehnim očiščevanjem nagibov, s popolno odkri- tosrčnostjo, ki so ji povsem tuji spre- nevedanje, laž in bedna hinavščina.
    Našemu svetu hudo manjka medseboj- no zaupanje, ki ga pa ne moremo zgra- diti brez popolne odkritosrčnosti. Samo s čistim srcem, z iskrenostjo in resnico- ljubnostjo, ki privreta iz poštenih nagi- bov, lahko oblikujemo okolje, v katerem se bo razcvetela evangeljska Resnica, Bog ljubezni.
    p. Marko Novak
    GLEJ, ZVEZDICE BOŽJE

    Glej, zvezdice božje migljajo lepo,
    odprto široko je sveto nebo.
    Duhovi nebeški se z raja vrste,
    prepevajo slavo, na zemljo hite.

    Obljuba predavna postala je res.
    Zveličar je rojen ljudem iz nebes.
    Pri ubogih pastircih na slamci leži,
    si revščino izvoli, ponižnost uči.

    O srečne dušice, ki njega dobe,
    z nebeško tolažbo jim polni srce.
    Le k njemu hitimo, saj rad nas ima,
    zaupno odkrijmo mu rane srca.

    V siju mestnih luči in v tako pogostni megli se redko zgodi, da bi jasno videli zvezdnato nebo. Podati se moramo v odmaknjenost pokrajine, da opazimo migljanje zvezdic in vso lepoto neba. V samoti pastirske pokrajine,pod zvezdna tim nebom,se je uresničila tudi 'obljuba predavna' o rojstvu Odrešenika.Jaslice, božična drevesca z utripajočimi lučkami in božične pesmi skušajo ponazoriti in nam približati ta dogodek - njegovo le- poto in trpko resničnost.
    Božična pesem GLEJ ZVEZDICE BOŽJE tako lepo podaja vse,kar se je dogajalo v Betlehemu tisto noč. Poje o odprtem nebu in Bogu, ki se je čisto približal človeku. Dobesedno vživel se je v člo- veški rod, postal deležen našega dela, veselja, skrbi, bolečin in trpljenja. Kako pomenljivo je to božično sporočilo za vsakogar: po božjem vzoru vživeti se v drugega človeka, v njegov značaj, nje- govo življenjsko izkustvo, njegovo raz- mišljanje, veselje, skrbi, strahove in bolečino. Vsakič, ko to uspemo, zopet spoznamo, kako smo si vsi ljudje blizu, kako v srcu nosimo eno in isto hrepe- nenje po razumevanju, sprejetosti, lju- bezni,večni sreči - po izgubljenem raju. To je hrepenenje po Njem, ki je učil: "Veselite se z veselimi, jokajte z joka- jočimi!"
    Božični prazniki naj bodo velika spod- buda, da se bomo v prihodnjem letu še bolj trudili vživeti se drug v drugega, se razumeti med seboj in drug drugemu bolj zaupati. Naj bo čim manj različnih ran, vsakič pa, ko bo zakrvavelo naše srce,se obrnimo k Jezusu,ki edini lahko uteši hrepenenje srca. Dobro vemo, da bo teh ran manj,če bo čimveč ljudi spre jelo življenjski program Novorojenega deteta, za katerega poje pesem: "si revščino izvoli,ponižnost uči." Le k nje- mu hitimo tudi v novem letu...
    Vlado Bizant
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    VI NAM - MI VAM
    SLABOSTI
    Kaj »moramo« pokazati na zunaj, pred svetom
    Pred kratkim sem v govoru slišala duho- vnikovo naročilo, da se pred svetom ne smemo kazati boljši, kot smo. Kako naj to uresničimo? Vsakemu človeku, tudi vernemu, kdaj v življenju "spodrsne", čeprav potem ne pade. Spovedujemo se vendar na samem; potiho. Če bi po- kazali vse svoje slabosti bi bili bližnjim v pohujšanje. Ali ni bolj prav slabosti po- ravnati na skrivnem,pred Bogom;potem pa se potruditi za življenje, ki bi bilo bližnjim za zgled in spodbudo, ne pa v pohujšanje. Prosim za vaše mnenje in pojasnilo.
    Angelca

    Verjetno je bila misel, ki jo je duhovnik povedal,povezana s kakšnim dogodkom ali govorjenjem o iskrenosti. Tega tukaj ne vemo, zato bomo to misel vzeli za izhodišče razmišljanja o naši iskrenosti in naših slabostih. Za razmišljanje si lahko postavimo nekaj točk, ki bi lahko bolje razložile naše vprašanje:
    1) človekova slabotnost in nagnjenje k slabemu;
    2) samo Bog pozna vse skrivnosti člo- vekovega srca;
    3) človekovo kesanje in obžalovanje svojih slabosti;
    4) dajanje dobrega ali slabega zgleda;
    5) človekovo prizadevanje za popolnost in svetost;
    6) dobra dela in ljubezen.
    Ko se je Jezus med svojimi učenci in med ljudmi srečeval s to problematiko, je bil zelo dosleden.Vsi poznamo njego- ve pogovore z grešniki, ki so svojo sla- bost priznali in se je pokesali,ter ljudmi, ki so bili prav tako grešniki, pa so se imeli za popolne, in so mislili, da lahko druge sodijo.Jezus je grajal hinavščino, pretvarjanje in laž, kajti te lastnosti člo veku preprečujejo pot k spreobrnjenju in sprejetju božjega usmiljenja. Lahko bi rekli, da so se mu ti ljudje zelo smilili, ker so imeli trdo in zaprto srce, bili za- gledani sami vase in so trpeli v svoji la- stni ujetosti. Vedno pa je Jezus sprejel ljudi, ki so se mu odprli, prosili pomoči v slabostih in se potrudili za poboljšanje. Poleg tega vemo tudi, da Jezus ni niko- gar izpostavil v javno sramoto, čeprav je vedel za vse njegove slabosti. Kako tolažilen je Jezusov pristop k človeku,ki je grešnik, saj človeka vedno zagovarja in brani, jasno pa obsodi greh, v kate- rega je bil človek ujet.
    V tej luči bi se lahko na kratko dotaknili vseh šestih točk,ki sem jih zgoraj omenil
    1) Človekova slabotnost in nagnjenje k slabemu. Zaradi posledic izvirnega greha vsi ljudje v sebi čutimo, da je veliko teženj, ki nas vlečejo k slabemu. Ko iskreno pogledamo vase,bomo odkrili veliko stvari,ki si jih dejansko ne želimo se jim želimo izogniti, pa kljub temu po- stanejo del nas. Sveti apostol Pavel je zelo mučno občutil svoj notranji boj; vsi veliki svetniki nam govorijo o tej no- tranji borbi. Iskren človek zaradi tega ostaja ponižen in prosi Boga za pomoč in za očiščenje srca.
    2) Samo Bog pozna vse skrivnosti srca. Bog pozna človeka do kraja.Kako nespametno bi bilo prikrivati Bogu to naše notranje stanje boja, ki se nam približa prav zato, ker se mu smilimo in nam želi pomagati. Človek bo imel naj- večjo korist, če s tem božjim usmilje- njem sodeluje; zelo huda pa je zaprtost vase in lastna samozadostnost. V tem primeru se človek obsodi na lastno sla- botnost in zapre pot božjemu delovanju
    3) Človekovo kesanje in obžalovanje svojih slabosti. Spoznanje lastnega položaja in zaupanje v božjo ljubezen nam pomagata, da prosimo pomoči. Ni težko prositi enkrat, dvakrat ali obča- sno; veliko težje je prositi, ko se nam iste slabosti ponavljajo in mislimo: "Saj nič ne pomaga." Vedno isto govorim pri spovedi, pa se nič ne spremeni. Zaupa- nje v Boga,učenje Cerkve in tudi lastna ponižnost nam pomagajo, da ostajamo pri tem iskreni in vedno odprti za božji poseg.Iz božje besede in življenja Cer- kve vemo,da se Bog ne naveliča odpu- ščati. Prej se bomo mi naveličali grešiti.
    4) Dajanje dobrega ali slabega zgleda Čim bolj poznamo sebe in svojo notra- njost in to primerjamo z božjo voljo,tem bolj smo lahko iskreni. Različno - preko božje besede, preko življenja Cerkve in njenega učiteljstva,preko človeške mo- drosti, preko lastnega premišljevanja in izkušenj - prihajamo do spoznanja, kaj je dobro in kaj je slabo v življenju. Ko želimo dobro v iskrenosti uresničiti,daje mo naravnost ali posredno dober zgled. Tako opogumljamo tudi druge ljudi,da si prizadevajo za dobro. To ni lahko. Zelo ostre besede ima pa Jezus za tiste, ki druge pohujšujejo s slabim zgledom. Slab zgled razkazuje slabosti in jih raz- glaša za dobre, zanimive, vredne. Ker smo vsi hitro dojemljivi za slabo, je to zelo nalezljivo. Izkušenj iz vsakdanjega življenja imamo dovolj.Če kdo naredi kaj slabega, to obravnavajmo kot slabost, ne pa kot nekaj dobrega in sprejemlji- vega. V ozadju slabega zgleda sta laž in napuh.
    5) Človekovo prizadevanje za po- polnost in svetost. Jezus je naročal, naj bomo popolni in naj bomo sveti, kot je svet in popoln naš nebeški Oče.To ni prevelika zahteva, saj nam prinaša vse možnosti,da to sprejmemo. Pri ponudbi božje ljubezni in odrešenja lahko sode- lujemo s svojo iskrenostjo.Bog sam nam pomaga premagovati dvoličnost, raz- krinkavati laž in živeti v iskrenosti. Po- trebno je biti odprt za božje delo ter se potruditi za stvari, ki so v naši moči in so naše dolžnosti.
    6) Dobra dela in ljubezen. Ko se po- govarjamo o slabostih in slabem zgledu, imamo skušnjavo, da moraliziramo in padamo v skušnjavo sojenja. Mislim, da je bolje, da se stegujemo za dobrim, za tistim, kar nas dviga, kar nam prinaša polnost veselja. Sveti Peter v svojem prvem pismu naroča:"Predvsem se med seboj goreče ljubite,ker ljubezen pokrije množico grehov" (1 Pt 4,8). Seveda ta ljubezen ni samo v prijaznih čustvih, ampak v delih ljubezni, pomoči, spreje- manja drugega človeka, dobrih delih, odpuščanju in potrpljenju.
    Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako se ne smemo predstavljati pred drugimi v slabih stvareh,raje mislimo na to,kako bomo drugim prinesli veselje, mir, tolaž- bo, spodbudno besedo in dobro delo.
    Franc Šuštar
     
    NAJ VAS UPANJE NE ZAPUSTI

    V prvih septembrskih dneh sem si v Ljubljani na Teološki fakulteti ogledal razstavo ročnih del invalidov in bolnikov Gospa, ki nam je razlagala, kdo je kaj naredil, nam je ob vsakem izdelku v nekaj stavkih opisala življenjsko zgodbo invalida,ki je nekaj naredil,sešil, skvač- kal ali izrezljal s svojimi skrajno omeje- nimi možnostmi. V izdelkih pred nami so bile zgodbe ljudi, ki so našli razloge za upanje, pa četudi so morali dati čopič v usta in iglo prijeti s prsti na nogi. Kako kratkovidna je civilizacija,ki ima za svoj ideal popolnega človeka, človeka s sto- odstotno genetsko zasnovo.Najprej ta- kih ljudi ni in jih nikoli ne bo, a še hujše je to, če se ne zavedamo, kako nepre- cenljiv dar za človeštvo in za upanje v življenju so tisti ljudje, ki iz minimalnih možnosti naredijo veliko.
    dr. Ivan Štuhec,
    informativni bilten AKZ AMOS, Maribor
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    SVET SRCA
    UPANJE DOMUJE V SRCU, KI LJUBI

    Upanje je zanesljivost nasprotnega brega
    Trditev,da je upanje doma v srcu, ki ljubi, hoče povedati, da upanje svoj prostor tudi v resnici ima in da je mogoče nanj tudi pokazati. Kaj je upa- nje? Ko si ga hočem naslikati, si rečem: upanje je gotovost o "drugem". Če je vera način bivanja, nekakšna samoza- vest in sprejemanje svoje ustvarjenosti kot nečesa dobrega,je upanje podobna "zavest" o nasprotnem bregu.Res se zdi da je to mogoče pojasniti z mostom: vera je uprtost mostu v moj breg stru- ge,upanje je uprtost mostu v breg stru- ge na drugi strani, most je povezava med menoj in drugim, je ljubezen. Ne- navadno, toda resnično je, da v vojno vpleteni najprej rušijo mostove.
    Še ena primerjava je mogoča: če vera poudarja mojo osebo in upanje zanes- ljivost mojega nasprotnika (končno je to Bog), potem je most med obema vse tisto, kar imenujemo "človeška družba". Verujoči človek gleda na Boga skozi či- sto določeno zgodovino, narod in kul- turo. Nikoli ni sam in nikoli samo vržen v družbo. Zgodovina, narod in kultura ga ne samo omejujejo, ampak tudi po- vezujejo z drugimi. Ko danes zgradimo most, ne mislimo na nič drugega kot na to, da bomo hodili čez. Zdi se, da je to podoba človeka,ki je bil vržen v družbo, ki je pozabil nase in na Boga. Družba (svet) je njegova usoda. Če je bil most podoba ljubezni, je bil zato, ker je upo- dabljal osebni odnos. Sodobni človek ima neizmerne težave z osebnim odno- som oz.njegovimi bistvenimi označbami: vero, upanjem in ljubeznijo.
    V razmišljanju o srcu, ki je dom upanja, hočem poudariti, da je srce razgledna točka na drugi breg, k srcu, v katerem ima upanje svoje domovanje. Upanje domuje v srcu, ki ljubi. Upanje je dom. Najprej je to božji odnos do Človeka, Boga, ki ima človeka (ljudi) neizmerno in brezpogojno rad. Upanje je zavest o nasprotnem bregu in samozavest o svojem. Vendar ne gre samo za gradnjo mostu k absolutno Drugemu, k Bogu, ampak tudi za mostove med ljudmi.

    Most se imenuje človečnost
    Veliki judovski filozof Martin Buber je trdil, da je to biblično zaupanje v ab- solutno božjo zvestobo in zanesljivost drugega brega bistvena sestavina člo- večnosti. Videti(pokazati) jo je mogoče samo v sočlovečnosti. Drugega človeka bom kot drugega opazil šele tedaj, ko ga bom poslušal, nagovoril in razumel. Vse tri besede so povezane z govorje- njem. Govorjenje je bistveno človeško.
    Ko spregovorim, pokažem, da sem na svetu zaradi drugega.Kdo je ta "drugi"? Moj Stvarnik.Moji starši.Življenja nimam sam od sebe. Ko spregovorim, priznam svojo ustvarjenost. Nisem sam. Govoriti pomeni vedno govoriti z nekom. Ko člo- vek spregovori, pove, da ga je kdo na- govoril. Ko spregovori srce, je tako, kot bi hotelo povedati, da je ta stran za- nesljiva, in da je vredno poiskusiti. Po mnenju M. Bubra je govorica suverena poteza srca. Rad je govoril o prostosti srca, ki je rado z drugim. "Šele ko je človek prost v svojem srcu, je takšen, kot je v srečanju s tistim, pri katerem je dobrodošel,z drugim,ki je rad z njim."
    Človeško je tudi tisto obnašanje, ko se obrnemo k človeku, zlasti k tistemu, ki potrebuje pomoči. Kraj, od koder kali, raste in cveti človečnost,se že od nek- daj imenuje srce. Srce je prostor, v ka- terem je človek pri sebi in s tem hkrati pri drugem, pri vseh. Srce je sredina zlasti tedaj,kadar se kdo odtuji in izgubi kot človek. Ugotovitev odtujenosti je že iskanje poti domov. Odtujenost med ljudmi je hujša od izgubljenosti. Kdor najde pot nazaj k prisrčni človečnosti, mu je kdo moral dati delež na svojem srcu. Dotaknil se ga je s srcem, da je lahko spet postal to, kar je.
    Do srca pride samo beseda, ki prihaja iz srca. Romano Guardini je po drugi sve- tovni vojni veliko pisal o trdoti srca širokih množic. Trdota srca množic je posledica totalitarizmov, ki so obljubljali to,kar niso mogli in tudi niso hoteli dati. Hoteli so krutost in brezsrčnost. Njihov cilj ni bila prostost,ampak nasilje. To je rodilo novo nasilje. V vrtoglavosti nasi- lja v svetu je Guardini videl sadove za- nikanja človekove ustvarjenosti in brez pogojnega dostojanstva posamezne osebe.Ker ni bilo srca,ni bilo spoznanja.
    Srce ni samo najvažnejši organ našega bivanja, ampak tudi bistveni organ člo- veškega sožitja.Srce ne ohranja življe- nja samo v biološkem smislu, ampak ga ohranja tudi s tem, da je odprto svetu, da daje delež na samem sebi, da daje priložnost za besedo, da odgovarja in da je odgovorno. Sožitje med ljudmi je vedno stvar odgovornosti.Ni podarjeno z naravo. Zgolj v svoji naravi se človek obnaša kot zver. To se zgodi zlasti ti- stemu, ki zase zahteva svobodo, da bi se lahko uprl Bogu in drugim. V zadnjih stoletjih je človek svojo upornost vgra- dil v družbene strukture in dal svoj "prav" vrtoglavici nasilja.S to nerazum- ljivo potezo je pokazal, da je hotel biti žival in da mu ni bilo do tega, da bi dar svobode, ki jo je kot človek prejel, tudi dejansko uporabil.

    Ali je srce mogoče oblikovati?
    Srce je seveda tudi plod evolucije. Če je samo rezultat evolucije,je lahko trdo Preroki so govorili o kamnitem srcu. Ponavadi se zdi, da je treba vzgajati predvsem razum. Šolski sistemi imajo eno samo merilo: inteligenčni kvocient. Ekonomija pozna uspešnost in dobiček. Prav tako politika.Tudi kultura se obna- ša tržno. V tako imenovanem postmo- dernem okolju si vrednote vsak določa sam in sproti. Tako je postala žrtev prevrednotenja temeljna pravica do življenja.
    Ne gre za vprašanje ali je vzgoja srca mogoča in ali je potrebna, ampak za o- vrednotenje srca na ladji človeštva. Že Goethe je rekel, da je srce magnetno polje sveta. O odgovoru na vprašanje, kaj je lahko človek drugemu človeku,ne odloča bistrost, ampak srce in talent. Talent, o katerem govori evangelij, da ga je prejel vsak človek,ni "samo eden" ampak je edini talent.Verjetno mu lahko rečemo čut za osebno dostojanstvo. Morda bi mu lahko rekli tudi nežnost.
    Srce lahko odpre samo srce. Kolikor bolj je človek trd in kolikor manj zna biti nežen, toliko bolj potrebno je, da se ga kdo dotakne z nežnostjo.
    dr. Tone Mlinar
    Znamke vseh vrst in rabljene telefonske kartice!
    Prisrčno se zahvaljujem vsem, ki ste doslej sodelovali z mano pri zbiranju znamk za misijone. Akcija se uspešno nadaljuje,zato se še enkrat priporočam vsem, ki se zanimajo za pomoč našim skrbnim misijonarjem. Ob tej priliki želim vsem blagoslovljen božič in srečno novo leto 1997.

    Saksida Franc,Ul.Biasolletto 125,34142 TRST-TRIESTE, Italija
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    PRIZADETI V SVOJEM OKOLJU
    Jean Vanier:
    POT OZDRAVLJENJA, V.

    Vsak izmed nas je skrivnostna in globoka osebnost
    Moški in ženske smo čudovita bitja. V nas je zelo globok, tajen in skrit del: to je globoko srce, narejeno za povezavo in veselje. Je pa tudi bolj površinski del narejen iz čustev in domišljije. Lahko si predstavljamo stvar,ki je ni. Moremo se zatopiti v ideje, ki so samo blodnje in slike.
    Včasih moremo zakriti globoko resnič- nost našega srca in našega življenja z najrazličnejšimi dozdevnimi stvarmi.
    Za odpiranje vrat potrebujemo ključ. Prav tako je potreben ključ,da odpremo srce in odkrijemo smisel in ritem življe- nja.Tedaj je potreben ključ,da se odpro vrata,ki osvobode,vrata življenja, vrata osvoboditve.
    Je pa prav majhen, skrit ključ. Ta je v veri, da je globlje kot čustva žalosti in smrti naša globoka osebnost, v nji pa življenje. In da je ta globoka osebnost edinstvena in pomembna. Poklicana je, da raste in zavzema več prostora.
    Ne dovoli, da te preplavijo ta čustva. Zaupaj,da si za njimi ti,tvoja osebnost. Za črnimi oblaki sije sonce. Ključ, ki odpira, je tisti "da" tvoji globoki in tajni osebnosti, skriti za oblaki žalosti.
    Človek,s katerim se ti posreči govoriti,ti bo pomagal, poslušal te bo v vsej než- nosti in pozornosti, da boš v sebi odkril to globoko in tajno osebnost. Pomagal ti bo, da jo boš ljubil in cenil.
    Namesto da bi rekel: "Nisem za nobeno rabo, sem nezmožen, hočem izginiti in umreti," boš polagoma odkril in dejal: "V meni so čustva žalosti in smrti, ki pri- hajajo ne vem odkod." Tako boš odkril v sebi dva dela: tajen in skrit del, vir tvojega bitja in življenja, in drugega, ranjenega, ki pošilja tvoji zavesti spo- ročila žalosti, smrti in upora.

    Boj proti tem silam smrti
    V sebi boš odkril nekak boj ali vojno med tema deloma, kot da bi bilo včasih tvoje srce bojišče.Tajen in svetal del je videti tako majhen in tako slaboten, ni ga skoraj nič; del malodušnosti in smrti se zdi velikanski,moreč. Zdi se,da je že vnaprej premagan šibki del, ki prihaja iz zemlje kot majhen poganjek. In vendar, ne! Če v temni sobi prižgeš vžigalico ali svečko, se vse razsvetli. Gre za to, da verujemo v to lučko, ki prežene temo. Najgloblji del v vsakem od nas je kot ta luč, ki more pregnati temo.
    To se ne pravi, da tema ni gosta; je. To ne pomeni, da je lahko prižgati luč. Ne, včasih je težko. Toda je upanje, je luč: življenje je močnejše kot smrt, luč močnejša od teme, ljubezen močnejša od sovraštva.
    Kolikor se ne istovetim več z depresijo, ko razlikujem svojo globoko osebnost od teh čustev žalosti in občutka krivde ki se dvigajo ne vem odkod, imam ključ do ozdravljenja in vstajenja.
    Bodo boji, včasih hudi: po eni strani je moja globoka osebnost tako skrita,tako žejna priznanja in notranje svobode. Po drugi strani so te sile žalosti,razdejanja in smrti, ki me napadajo, sodijo, obso- jajo in trdijo, da nisem za nobeno rabo, da moram izginiti.
    Če izbereš življenje,se boš bojeval proti tem silam teme. Boj bo včasih tako te- žaven kot trud,da ozdravi mož ali žena, ki ju je zasvojil alkohol ali mamilo. A ka- dar izbereš življenje, vsakokrat, ko se odločiš za svojo globoko osebnost, se tema umakne.
    Ne smemo pustiti, da nam vlada in nas potare čustvo žalosti in smrti, ta naša negativna slika. Treba se je upreti. Ne nadeni si znaka žalosti in ne obleci se v črno.Pač pa vzemi svetlo obleko,odiša- vi se. Stori vse, kar moreš, da se upreš tem silam teme. Ta boj ni vedno lahak, a se splača. Vodi k življenju in osvobo- ditvi.
    V tem boju ti bo pomagal prijatelj,ki mu zaupaš, čas počitka in sprostitve.
     
    BODIMO OTROKOM IGRAČE!
    Razmišljanje ob tednu otroka
    Ob besedi igrača starši pogosto pomis- limo,kaj vse bi morali svojemu otroku še kupiti; za katero igračo,ki jo je videl pri sosedovih, nas je zaprosil. Običajno se otroci takšnih igrač že po nekaj dneh naveličajo in pozabljene obležijo v kotu
    Igrače nas hitro zavedejo in mislimo, da bomo z njimi pričarali srečo in potešili otrokove potrebe po varnosti, bližini, sprejetosti, ustvarjalnosti. Pa so le sla- bo nadomestilo staršev,mame in očeta. Otroci potrebujejo človeka, odraslega ob sebi. Otroške igralnice,sobe in trgo- vine so zasičene z igračami, katalogi po nujajo najrazličnejše tuje igrače in nas silijo v kupovanje vedno novih in novih.
    Pogosto s kupovanjem igrač odrasli za- dovoljujemo svoje nepotešene potrebe ali pa se želimo odkupiti otroku za čas, ki smo ga zapravili za druge stvari. Šele ko je otrok zadovoljil osnovne socialne potrebe, pridejo na vrsto igrače.Sproš- čen in zadovoljen otrok bo koristno u- porabil igrače v svojem svetu domišljije Dobre igrače - igrala so lahko koristen pripomoček za razvijanje sposobnosti, predvsem, kadar gre za otroka z dru- gačnimi potrebami. Tak otrok kasneje seže po igračah in potrebuje usmer- janje odrasle osebe. Potrebno je veliko spodbud in pohvale, da začuti potrebo po dejavnosti.Igrala se vse bolj uvelja- vljajo kot terapevtski pripomočki, tako, da skozi igro pridobimo otroka za sode- lovanje. Vendar se o tem lahko pogo- varjamo šele takrat, ko smo otroku na- klonili dovolj topline, preprostih besed ljubezni,nasmeh in objem. Kajti tega še tako popolna igrača ne more ponuditi.
    Letošnji teden otroka je imel naslov: OTROKU NAJBOLJŠA IGRALA.
    Zato razmišljajmo ob tem tednu druga- če -po otroško. Glejmo z otroškimi očmi in opazujmo z otroškim srcem. Bodimo otrokom igrače. Pogovarjajmo se, pris- luhnimo in upočasnimo korak. Igrača ne more nadomestiti praznine in osamljeno sti, ki jo doživlja otrok,ko je sam doma. Poskrbimo, da bomo ta teden več sku- paj. Prekinimo bitko s časom in izrazimo vsaj malo veselja nad življenjem.
    Tako malo potrebujejo naši otroci, da dosežejo srečo, pa vendar smo v pre- obilici potrošniške mrzlice pozabili, kako priti do nje.
    Lilijana Tomažič, JPV Vipava
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ZDRAVSTVENI DELAVCI -
    PRIJATELJI PRIZADETIH
    KLJUČ DO USPEHA

    V spremstvu žene pride v ambulanto mož, kateremu se že na obrazu vidi, da je potrt. Reče mi:"Ne morem več živeti. Na vseh področjih življenja sem neus- pešen. Iskal sem rešitev v alkoholu, pa je tudi tam ni". Čez nekaj dni sem se s prijatelji pogovarjala o knjigi Sedem na- vad uspešnih ljudi. Teh navad se lahko vsakdo nauči. Temeljna navada je, da imaš osebno vizijo,vrh gore,na katerega se boš povzpel. Ključ vsakega uspeha je, da si prepričan, da lahko nekaj do- sežeš. Invalidka-tetraplegik je v uvodu svoje pesniške zbirke zapisala: "Danes imam to, kar sem želela, za kar sem trpela."Želela je napisati knjigo in napi- sala jo je. Upala se je spopasti z vsem, kar jo je čakalo. To je zmogla, ker je imela v duši zdravje. Ve, da ne bo nikoli stopila na Triglav, lahko pa posluša Bacha in prebira pesmi Toneta Pavčka. Njeno bogastvo ni skrito v hranilnici, ampak v pesmih - banki svetovnega duha. Pisatelj Fazil Iskander je zapisal: "Kulturen človek, ki je veliko, skoraj vse izgubil, je v primerjavi z običajnim člo- vekom močnejši v spopadu z življenj- skimi okoliščinami."
    Vzgojiteljica na otroškem onkološkem oddelku je rekla: "Zame je uspeh, če se hudo bolan otrok nasmeje, se naveže name in se razveseli, ko mu naredim medvedka." Uspeh je,da čimveč napra- viš v določenih razmerah. Uspeh zame pri zdravniškem delu je, če se mi svojci po smrti bolnika, katerega smo skupaj spremljali, zahvalijo. Tako čutim,da smo skupaj ustvarili dom, kjer smo se srečali bolnik,družina in terapevti. Na irski raz- glednici sem prebrala: "Dom je, kjer si lahko tih, a te slišijo, kjer je žalost de- ljena in se veselje množi, kjer si delimo, ljubimo, in rastemo." Vsakdo,ki je nekje doma,se počuti sprejetega in zadovolj- nega. Dom je kraj,kjer sta izgubljeni sin in izgubljena hči vedno sprejeta. Doma ne ustvarjajo drugi, ampak jaz skupaj z drugimi.
    Vedno več je knjig z "recepti",kako priti do uspeha in sreče. Recepta, kako naj dosežem uspeh in smisel življenja, ni v nobeni knjigi. Knjige so le markacije, vrhove - cilje pa si moramo izbrati sami in pot moramo prehoditi sami. Dobra markacija zame je pesniška zbirka Mar- jetke Smrekar: V sonce večnosti. Zapi- sala je: "To je več kot zmaga.Danes mi je v delavnici mojstrica pokazala delo s pletilnim strojem. Ona je nastavila nit, uredila igle, jaz pa sem pletla,ena leva, ena desna. Petnajst vrst sem spletla, dobro za začetek. Oči mi sijejo v solzah Pa vendarle nekaj zmorem." Danes Ma- rjetka ne plete več ob pletilnem stroju. Nekdo ji nastavi nit in "plete" pesmi, ki tudi mene opogumljajo. Marjetkina sre- ča se preliva vame in čaka tudi na vas, da ji odprete vrata.
    Dr. Janja Ahčin
     
    NOVA "OPEKA" BOLNIŠNIČNE KAPELE V CELJU
    Že dober mesec je, odkar so ljubiteljski slikarji iz širšega celjskega območja po svoji predstavnici Alici Javšnik,zaposle- ni v zdravstvenem domu Celje, pokazali pripravljenost darovati svoja dela za izgradnjo bolnišnične kapele v Celju. Ta je zaradi pomanjkanja finančnih sreds- tev v zaostanku za drugimi slovenskimi bolnišnicami.
    Po dogovoru z bolnišničnim kuratom Stankom Domajnkom in župnikom Dragom Svetkom je razstavni prostor, kamor pošiljajo svoja slikarska dela, v dvorani cerkve Sv. Duha v Celju. Razstava je odprta vsako nedeljo dopoldne in vsak dan od 18. do 19.ure.
    Do sedaj so svoja dela darovali: Vinko Pajek, Rajko Mlinarič, Štefan Vrbanič, Amina Kolarič, Marinka Krajec, Špela Strašek - Vogrin, Vlado Geršak, Alica Javšnik, Marija Zlatoper, dr.Rajko Livio, iur. Marjan Medved, Marija Ducman, Vlado Renčelj-Ver, umetniško fotogra- fijo Herman Čater in skulpturi Ljubomir Melanšek.
    Svet,v katerem živimo in ga po števil- nih pretresih želimo na novo oblikovati na temeljih humanosti in medsebojnega razumevanja, se ne ustavlja na mejah širšega Celjskega. Vsaka dejavnost, ki sodelovanje in spoštovanje teh vrednot spodbuja, zasluži priznanje in podporo. Zato naj pomenijo te vrstice tudi zah- valo vsem ustvarjalcem,ki so se veliko- dušno odzvali klicu k pomoči in svoja dela poklanjajo za vrnitev sakralnega prostora v bolnišnico.
    V kapelo bodo prihajali po mir, tolažbo in upanje ne samo bolniki iz širšega Celjskega, ampak tudi širše domovine in tujine, ko bodo v bolnišnico prihajali po pomoč.Zato nam slikarski dar za 'opeko' bolnišnične kapele, ki smo ga z našo podporo za skupen cilj ponesli v svoje domove, toliko več pomeni.
    mag. Karolina Godina dr. med.
    Bolnišnična kapela v Celju
    je v stiski. Denarno pomoč zanjo lahko oddaste svojemu župniku ali bolniš- kemu duhovniku ali jo nakažete na žiro račun:
    Stanislav Domajnko, bolniški kurat, Plečnikova 29,3000 Celje, "ZA KAPELO"
    Številka žiro računa:  50700-620-16 05 1371118-2623250.
    Bog povrni za vsak dar!
    Slovesno odprtje in blagoslovitev nove kapele Lurške Matere Božje v splošni bolnišnici Brežice je bila v nedeljo 8. septembra 1996.Slovesno bogoslužje je opravil mariborski škof dr. Franc Kram- berger s somaševanjem duhovnikov in v navzočnosti direktorja bolnišnice, zdravstvenega osebja, izvajalcev in dobrotnikov kapele, bolnikov in drugih gostov.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    SVET IN MI
    Le v Bogu počivaj, moja duša,
    od njega pride, kar upam!     (Ps 62, 6)
    ROJSTVO UPANJA
    Biti pošten, dober, razumevajoč, ljubeč človek, brat, sestra, starš, hči, sin, zakonski partner... so izzivi evangelija, ki se začenja z Rojstvom v Betlehemu.
    Tisto, tudi zaradi človeškega ravnanja hladno noč,se je rodilo Upanje,človeško upanje povezano z Božjim, ki nas nago- varja k poštenju, dobroti, razumevanju, ljubezni. Po teh še posebej močno za- hrepenimo v takih prazničnih dneh, kot so pred nami.
    Živimo v času, ko mediji v veliki meri krojijo našo duhovno podobo. Odprimo kdaj tudi notranje strani nekaterih naših časopisov in videli bomo, da poštenje, dobrota, razumevanje in ljubezen še bivajo med nami. Ustavimo se ob njih, odškrnimo duri svoje skrite kamrice, da se nas dotaknejo tople sape teh sporo- čil, dovolimo,da se nam približajo akterji teh sporočil in tudi mi jim po svojih mo- čeh poskušajmo priti naproti.
     
    PES, ČLOVEKOV PRIJATELJ
    Za psa, ki je ena najstarejših domačih živali,velja,da je pravi človekov prijatelj Zaradi svoje inteligentnosti in želje (nagona) po podrejanju, je primeren za najrazličnejše naloge. Tako so najprej začeli šolati pse kot vodiče za slepe.Do tega je prišlo posebej še po prvi sveto- vni vojni,v kateri je veliko ljudi oslepelo Danes šolajo pse tudi za gluhe, ki opo- zarjajo gluhega na razne šume in zvoke kot je denimo otroški jok,telefonski klic, zvonjenje na vratih... Nekateri psi no- sijo invalidom šolske torbice, prinašajo predmete, odpirajo vrata...
    S tem omogočajo svojim gospodarjem večjo samostojnost in jim dajejo obču- tek varnosti ter samozavesti. Psi pa so lahko tudi dragoceni družabniki starejših ali osamljenih ljudi in tudi otrok. Omo- gočajo večjo povezanost z naravo in ugodno vplivajo na počutje ljudi.
    Invalidi smo praviloma najbolj prizadeti zaradi okolja. Rob pločnika, previsoko stikalo za luč, stikalo v dvigalu, upor vrat... Vse te stvari omejujejo invalidu možnosti za samostojno življenje in ga napravijo odvisnega od pomočnika.
    Sčasoma se tudi na tem področju mar- sikaj spreminja na bolje in vse več je tudi ljudi, za katere je nudenje pomoči samoumevno. Vseeno pa ta nenehna odvisnost od pomoči drugih nekaterim prizadetim jemlje pogum. Roka, ki nese- bično pomaga,in razumevajoča podpora nista dovolj. Ključ do polnovrednega življenja je v srčni želji prizadetih za večjo samostojnostjo.
    Elektromotorni invalidski vozički,prilago- jeni avtomobili in še mnogo drugih pri- pomočkov in pomagal veliko pomagajo v življenju prizadetega človeka. Toda vrnimo se k vratom ali h ključem, ki so nam zdrsnili na tla,morda celo pod mizo Kakšno olajšanje, če v tem trenutku pozoren spremljevalec prijazno pomaha z repom in nam ponosno prinese ključe. Prijeten pa je tudi občutek, da mi en- krat spet ni bilo treba prositi za pomoč sosedov, seveda če bi zaradi upora kljuke in vrat ter visokega stikala za zvonec sploh mogel do njih.
    V ZDA že več kot dvajset let uporab- ljajo živali kot pomočnike pri rehabilita- ciji, pozneje pa v življenju, polnem na novo pridobljene samostojnosti. Uspehi so različni, kot so različno prizadeti lastniki. Za prizadete in njihove bližnje pomeni na novo pridobljena (povrnjena) samostojnost veliko pridobitev v kako- vosti življenja.
    Povzeto po Slovencu 21.9.1996
     
    INVALIDNOST IN MATERINSTVO
    Minulo jesen je v avstrijskem Gradcu potekal mednarodni seminar z naslovom Invalidnost in materinstvo. V sodelova- nju z gostiteljico,Zvezo civilnih invalidov Avstrije, ga je pripravila strokovna ko- misija invalidnih žensk pri Fimiticu- med narodni zvezi invalidov, ki združuje 34 združenj invalidov iz tridesetih držav. Seminar je v okviru programa Helios 11 podprla Evropska komisija. Udeležilo se ga je petdeset zastopnic invalidnih žensk iz petnajstih evropskih držav,dve tudi iz Slovenije.Delo je potekalo v treh skupinah.
    V prvi skupini so se pogovarjali o part- nerstvu,materinstvu in reakcijah okolja. To pogosto sprejema materinstvo in- validnih žensk z nerazumevanjem. Pre- vladovalo je mnenje, da invalidke težko najdejo razumevajočega in odgovorne- ga partnerja. Takim zvezam pa pogosto nasprotujejo tudi partnerjevi starši.
    V Evropi živi štiri milijone invalidnih žensk in v njihovi želji po materinstvu je tem ženskam treba vsestransko in odgovorno pomagati,so menile udeleže- nke seminarja. Pravica do materinstva in družine je tudi za invalidne ženske osnovna človeška pravica,ki jo zagota- vlja že Konvencija Združenih narodov. Naloga vseh je, da ustvarjamo primerno ozračje v javnosti, zakonodaja in stro- kovne službe pa naj obdelajo praktične ukrepe za pomoč različno prizadetim ženskam.
    V drugi skupini je beseda tekla o raznih oblikah pomoči invalidnim materam in njihovim otrokom. Poudarile so, da si ne želijo posebnih pravic ali privilegijev,po- zvale pa so vse odgovorne, naj zago- tovijo primerne ukrepe, da bodo mogle živeti kot druge (neinvalidne) ženske.
    Invalidne ženske bi morale imeti tudi pravico do posvojitve otroka.Zdravstve ne in druge strokovne službe bi morale biti dovolj dobro poučene o različnih vrstah prizadetosti in njihovih poseb- nostih, da bi lahko dale več strokovne pomoči in svetovanja.
    V tretji skupini so otroci invalidnih ma- ter govorili o svojih izkušnjah. Povedali so, da se svojih mater nikoli niso sra- movali, saj so jim vedno stale ob strani z besedo in dejanji. Ob njih so spoznali in se močneje zavedeli,da lahko vsakdo vsak trenutek zaradi nesreče ali bolezni postane invalid.
    Otroci z invalidno materjo, očetom, se- stro ali bratom morajo v družini prev- zeti res nekaj več obveznosti kot drugi otroci. Se pa ob tem tudi marsikaj koristnega naučijo, kar jim v življenju in v medčloveških odnosih ter v globljem razumevanju življenja pride zelo prav.
    J.R.
     
    IZPOLNJENO UPANJE
    Za zakonski par Fassino iz juga Italije bo letošnji božič neponovljivo doživetje Pričakala ga bosta ob živih jaslicah s peterčki,ki so se jima rodili sredi oktobra Triintridesetletna mati in petintrideset- letni oče sta nadvse srečna,saj se jima je po devetih letih upanja izpolnila srč- na želja - imeti otroka. Naj še omenim, da sta srečna starša oba na invalidskih vozičkih.
    Po Slovencu 21.0.1996
     
    RAZSTAVA OZARE
    Minister za delo, družino in socialne zadeve Rop je 12. oktobra v Mariboru odprl medijsko odmevno prodajno raz- stavo, ki so jo v sklopu mednarodnega dneva duševnega zdravja pripravili u- porabniki psihiatričnih služb v Ozarinih kreativnih delavnicah(V Ozari se skupaj s strokovnjaki srečujejo in ustvarjajo ljudje, ki se po zdravljenju v bolnišnici vračajo v vsakdanje življenje.)
    Ob tej priložnosti je bila tudi izrečena misel, da je skrb za ljudi s psihosocial- nimi motnjami in težavami zgovoren pokazatelj stopnje humanosti,zrelosti in demokratičnosti kakšne družbe. Pri nas se danes zdravi v psihiatričnih bolnišni- cah in zavodih več kot deset tisoč ljudi Tako so duševne motnje in težave po številu obolelih na tretjem mestu v Sloveniji.
    Ob teh podatkih pa se samo od sebe odpira vprašanje, kaj je s to družbo narobe, koliko ljudje kot posamezniki še imamo posluh drug za drugega,da toliko ljudi zapade v takšne duševne stiske in stanja, ko morajo iskati, dobiti zdravni- ško pomoč? Mar se stopnja humanosti, zrelosti in demokratičnosti ne kaže že tukaj, kjer se težave teh ljudi spoče- njajo in v številu ljudi s psihosocialnimi težavami?
    J.R.
     
    DOM ČEBELA V SLOVENSKIH KONJICAH
    Dr.Franc Kramberger, mariborski škof in predsednik Slovenske Karitas, je v so- boto 19. oktobra v Slovenskih Konjicah blagoslovil nov dom Čebela za dnevno varstvo oseb z motnjami v duševnem razvoju.
    Hkrati je na pročelju doma odkril tudi spominsko ploščo z napisom "Vi ste luč sveta", ki jo je med obiskom v Mariboru blagoslovil papež Janez Pavel II. To je prvi tovrstni dom v Sloveniji, ki ga je zgradila in uredila škofijska Karitas iz Maribora.
    Karitas opravlja takšno socialno delo predvsem tam, kjer z zakonom zago- tovljena skrb za tako prizadete ljudi ne zadošča. Dom je urejen po evropskih standardih. Razdeljen je na tri dele, ki omogočajo delo in življenje v dnevnem varstvu,v začetku desetim ljudem. Izho dišče delovanja doma je, da varovanci ne bodo trajno ločeni od družin.Tako se bodo mogli vključevati v družbo in obi- čajno življenje v svojem okolju. Dnevno varstvo je tudi razbremenitev za starše in hkrati strokovna pomoč na domu.Ra- zvijanje samostojnosti, dopolnjevanje splošnega znanja, športne, glasbene in še druge dejavnosti so program delo- vanja doma. Načrtujejo pa tudi že,da bi Čebela poleg dnevnega varstva razvila tudi bivalne skupnosti za osebe z mo- tnjo v duševnem razvoju. Povezanost in odprtost kraja in župnije z domom pa je na simbolni ravni nakazal nastop ot- roškega župnijskega pevskega zbora na slovesnosti ob blagoslovitvi.
    Povzeto po Slovencu 23.10.1995
     
    PLETENJE MREŽ SKUPIN ZA STAREJŠE
    Starost ne zadeva le starih ljudi,ampak tudi danes še mlajše in mlade ljudi, ki z vsakim dnem postajamo starejši. Tega se zavedajo številni sodelavci v skupi- nah starih za samopomoč. Te skupine so dobile pred kratkim tudi mednarodno potrditev z vključitvijo v program Phare
    Mreže skupin starih za samopomoč pri nas ponekod obstajajo že dalj časa. Razpletene so od Primorske do Koroške. Večina teh skupin deluje v domovih upokojencev, tretjina pa v krajevnih skupnostih. Doslej je projekt zaživel v več kot tristo skupinah in povezuje več kot štiri tisoč starostnikov. Pogoj, da skupina lahko deluje, je prostor,voditelj in minimalna denarna podpora.
    Skupine povezuje Združenje za social- no gerontologijo Slovenije ob strokovni pomoči Inštituta Antona Trstenjaka.Kot so še poročale Primorske novice 25.10. 1996, pa so se povezali z italijanskim Centrom za solidarnost v projekt Človek za stare ljudi. S tem bi radi izmenjali izkušnje s skupinami iz drugih evropskih držav in skupaj z Italijani poiskali še boljše načine pletenja mrež ostarelih za samopomoč.
    Pri nas je prva skupina ostarelih za sa- mopomoč zaživela pred devetimi leti v Domu upokojencev v Izoli. Kot je pove- dala socialna delavka Marija, premore dom 240 postelj. V njem deluje pet skupin ostarelih za samopomoč. V vsaki skupini je od deset do dvanajst ljudi. Srečujejo se redno vsak četrtek dopol- dne.Mnogi najdejo v skupini nadomesti- lo za družino,kjer si izmenjajo svoje mi- sli, bogate življenjske izkušnje, obujajo spomine na stare običaje in jih skušajo ob različnih praznikih, skupaj z mentorji iz hiše,tudi oživeti in podoživeti. V sku- pinah se spletajo tudi mnoge prijateljske vezi in drug drugemu postajajo bližji, po svojih močeh tudi odgovorni drug za drugega.
    Znanec, stanovalec doma,mi je ob neki priliki malce hudomušno omenil, da pri njih čas ob četrtkih hitreje teče, saj se večkrat zgodi, da imajo četrtkov večer domačih pesmi že v četrtek dopoldne. K temu velikokrat pripomore ob koncu srečanja skupin razigrana Marčelova harmonika.
    Jožef R.
    Veselo srce pospešuje zdravljenje potrt duh pa kosti suši.
    (Pregovori 17, 22)
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    KARITAS
    SKRIVNOSTNA MOČ

    V mrzlem nedeljskem jutru na Žalostno Mater Božjo smo se v Veržeju pri pozni maši zbrali starejši bolni in invalidni farani. Pogled se nam je kot vedno ustavil na Sv. Mihaelu, katerega ime pomeni: KDO KAKOR BOG. A mnogi to sliko lahko vidijo le nekaj- krat na leto ali celo samo na ta dan, zato- Bog povrni tistim,ki nam vsaj to omogočijo
    Z ljubeznijo nas duhovniki oskrbujejo za prve petke. Tudi ob srečanju vrsta pred spovednico kaže, da smo vzgojeni ob Bož- jem srcu. Ob iskrenem kesanju in priznanju grehov se prične sveta maša. To je čudo- vito srečanje z Jezusom, ki se spet daruje za nas, prošnja, zahvala, druženje z njim, Bogom in bližnjim. Da Verženci znamo po- slušati božjo besedo, se ve tudi po tem,da ni pomembno, kdo bere. Vsakemu prisluh- nemo, tokrat tudi slabovidnemu. Hvala za sodelovanje!
    Gospod župnik je povedal zanimivo pridigo - zgodbo, ki mi je zelo ostala v spominu. V neki vasi so nepotrpežljivi mladi ugotovili, da jih starejši z nasveti, prepovedmi in priporočili zelo motijo. Tako so sklenili, da mora vsak od mladih starejše člane družin odvesti ali odnesti na vrh najvišjega hriba, da se ne bi mogli vrniti v vas. A stanje v vasi se ni izboljšalo; nasprotno,celo posla- bšalo se je. Povsod se je to videlo: v go- spodinjstvu, na njivah, zlasti pa v tem, da so se še bolj kregali med seboj.Nemir se je naselil v tej vasi.Le eden mladih gospodar- jev je uspeval in bil srečen ter zadovoljen. Kmalu so mu vsi zavidali, misleč,da ima ka- kšno skrivnost in pogruntavščino, da tako dobro shaja. Iskali in spraševali so po skri- vnostni moči. Malo v zadregi in strahu jim je priznal,da je prekršil dogovor. Kajti ko je nesel svojega ostarelega očeta na hrib, je postajal sam sebi vedno bolj težak, pa ne da bi bil oče vedno težji-vest je bila vedno težja.Pod vrhom se je z očetom vred obr- nil in ga ljubeče nesel nazaj, ga skrival in spoštljivo poslušal njegove nasvete ter jih še bolj zvesto uporabljal. Lepo priznanje in nauk nam je bil dan.
    Mašnik nas je spomnil še na praznik Žalost ne Matere Božje.Marija je stala pod križem Ni obsojala, ni se jezila, ampak je s svojim sinom Jezusom ljubila tiste, za katere je bil križan in tako postala naša soodrešenica. Lepo ljudsko petje je med obhajilom povz- dignil otroški zbor.Obogateni in z blagoslo- vom smo se zbrali po sv.maši v novi dvorani ob veroučnih učilnicah, da pri obloženih mizicah še pokramljamo in se poveselimo. Nad pozdrave in pripovedovanje se je kot mavrica dvigala pesem otroških grl. Sreča snidenja, kava, vino in čaj so nas ogreli za petje. Celo zaplesali so nekateri. Sicer pa vsi vemo,da ima Bog rad vesele ljudi. Mi se prav posebej veselimo naših treh duhovni- kov in Bogu hvala zanje.
    Marta Janežič
     
    POTUJE V OSEMINDEVETDESETO

    Na zadnjo avgustovsko nedeljo popoldan je župnijska Karitas v Rovtah pripravila srečanje ostarelih,bolnih in invalidnih fara- nov. Na to srečanje so bili povabljeni tudi rovtarski ostareli farani, ki so v domovih. Ob številni udeležbi povabljenih, najprej pri sveti maši, med katero je bilo tudi sveto maziljenje, je spregovoril bolniški župnik g. Miro Šlibar. Dejal je, da so prav bolniki in invalidi ter osamljeni del žive župnije. Obe- nem je povedal nekaj zgledov, kako mnogi bolniki, ki so v bolnišnici, lepo sprejemajo obisk duhovnika. Bogoslužje je polepšal cerkveni mešani pevski zbor.Po bogoslužju je bilo še prijetno srečanje v novih pros- torih župnišča. Ob podpori dobrih faranov smo člani župnijske Karitas in SKD pripravili zakusko. Ob njej se je razvil živahen po- govor, ki ga je popestril pevski zbor.
    Povabilu na srečanje se je odzval tudi g. Stanko Kapš; ta je letošnje leto v Rovtah veliko pomagal, ko je bil domači g. župnik bolan, prav tako se je povabilu odzval srebrnomašnik g. Lojze Kavčič ter domači župnik g.Janez Petrič. Srečanja se je ude- ležil tudi najstarejši faran in občan g. Filip Gantar,ki potuje v osemindevetdeseto leto
    Vsi smo se razšli v upanju, da se zopet srečamo prihodnje leto.
    župnijska Karitas Rovte
     
    MISIJONSKA NEDELJA V IZOLI

    Na misijonsko nedeljo, 20. oktobra pri maši ob desetih,je bilo v župnijski cerkvi sv.Ma- vra v Izoli že tradicionalno srečanje bolnih in ostarelih izolske župnije. Sveta maša in srečanje po njej sta bili na župnijski ravni lep in duhovno bogat zaključek tedna sta- rejših občanov v izolski občini. V Izoli je tudi eden večjih domov za ostarele. Po besedah kaplana Janeza za naš list je raz- veseljivo, da je vsako leto večji odziv med bolnimi in ostarelimi; posebej še sodelova- nje mladih na srečanju.
    Topla misel pa velja tudi sestram uršulin- kam, ki delujejo v Izoli in mladim posredu- jejo bogastvo ter izzive evangelija. Sestre skrbijo, da vsako nedeljo pesem vesela Gospoda slavi, kot se je zgodilo tudi na letošnjo misijonsko nedeljo pri sveti maši in kasneje na srečanju ob prigrizku kar na prostem, pod toplim jesenskim soncem.
    Za konec pa še misel, ki je prevevala vse dogajanje na srečanju in v prihajajočih dneh: "Vsi smo misijonarji ljubezni. Če kris- tjani hočemo biti pravi kristjani, smo brez- pogojno dolžni sprejeti bolne in ostarele za sebi enakovredne,in jim pomagati,da jesen preživijo (preživimo) v vsej polnosti..."
    Jožef Raduha
     
    V SLOVENSKEM LURDU

    Na prvo nedeljo v septembru smo bili po- vabljeni bolniki, starejši in invalidi v baziliko lurške Marije v Brestanico. Tukaj smo se že pozdravili z novim urednikom Prijatelja Vladom Bizantom.On je tudi vodil bogosluž- je in imel pridigo, v kateri nas je z beseda- mi apostola Pavla nagovoril, naj darujemo svoja telesa in vse svoje življenje v živo, sveto, Bogu všečno daritev.Ker smo v letu obiska svetega očeta, še vedno odmevajo njegove spodbudne in tolažilne besede tudi nam vsem trpečim. Mašnik nas je po- vabil, naj bomo Bogu iz srca hvaležni za vse milosti letošnjega bogatega leta.
    Tega srečanja se je tudi letos udeležilo veliko romarjev in duhovnikov. Prišli so tudi iz sosednjih župnij. Bilo je lepo bogoslužje, po cerkvi so delili sv. maziljenje in sv. ob- hajilo. Mnogi smo bili ganjeni, mnogim se je od sreče orosilo oko,ko smo med procesijo ki se je vila po cerkvi, prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Z glavnega oltarja nas je gledala Marija, Lurška Mati Božja.
    To veličastno cerkev so zgradili že v našem stoletju. Začeli so jo zidati 1908, slovesno posvetitev je opravil škof Mihael Napotnik leta 1914, tik pred začetkom prve svetov- ne vojne. Bilo je v veliko veselje vsem Slovencem, saj so od vsepovsod prispevali za to cerkev, tako da se upravičeno ime- nuje slovenski Lurd. Častno ime bazilike pa je dobilo leta 1929. Krasita jo dva visoka zvonika. Marijin kip so pripeljali iz Pariza.
    Zanimivo je poslikana notranjščina. Na vi- sokih stenah so naslikani vsi prizori rožne- ga venca.Krasijo jo še podobe svetnikov in umetno cvetlično okrasje. Zato smo veseli in srečni, ko nam pripravijo bogoslužje, ki nas napolni z duhovno srečo.V imenu vseh se lepo zahvalim g. župniku in vsem tistim, ki prispevajo in pomagajo, da smo deležni lepega dneva in gostoljubnosti. Bog vsem obilno poplačaj za lep dan, ki smo ga bili deležni.
    Urška Zupančič
     
    NA ŠENTVIŠKI PLANOTI

    V mesecu septembru smo imeli že peto srečanje ostarelih na naši Šentviški plano- ti; pripravil nam ga je naš župnik g. Jože Jakopič. Bilo nam je v veliko veselje. Zbrali smo se pri sv. maši in med njo smo prejeli zakrament sv. maziljenja. Po maši so nas povabili še v dvorano. Tam so nam pono- vno pripravili veselje. Postregli so nam z raznimi dobrotami.
    Želim se v imenu vseh ostarelih zahvaliti g. župniku za ves trud, ki ga je imel, in osebam Karitasa, ki so mu bile v pomoč. Lepo pozdravljam bralce Prijatelja.
    Angela Hvala
     
    SREČANJE GOSPODOVIH LJUBLJENCEV V LITIJI
    V župnijski cerkvi sv.Nikolaja (sv.Miklavža) v Litiji je bil v nedeljo, 15.septembra, pra- znik. K sv. maši smo se zbrali "Gospodovi ljubljenci", kakor nas je imenoval litijski župnik in dekan Anton Masnik. V nagovoru je izrekel besede tolažbe in krščanskega upanja.
    Srečanja so se udeležili tudi člani sloven- ske Malteške bolniške pomoči,ki so sodelo- vali pri maši in predstavili svoje poslanstvo - pomoč bolnim, ostarelim in invalidom.
    Po maši smo bili vsi povabljeni v župnijske prostore ob cerkvi,kjer smo se ob obloženi mizi, ki so jo pripravile litijske gospodinje, zadržali še v prijateljskem klepetu.
    Tone Planinšek
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    BOŽIČNO VOŠČILO
    Najlepše v življenju je upati

    Vedno, ko prebirava Prijatelja, si praviva,da morava tudi midve kaj napisati. Pa naju prehiti čas utrujenost in vedno pogosteje bolezen. Potem med prispevki opaziva, da drugi še lepše napišete mnogo tistega, kar imava jaz ali Metka v mislih. Za praznike pa bi radi napisali nekaj misli in voščil:
    "Advent je pred nami... Vsak s svojimi stis kami in težavami,s pričakovanji in upanjem se bomo pripravljali na pot k preprosti votlini v Betlehem.
    Najlepše v življenju je upati, hrepeneti in iskati srečo v vsemogočni Ljubezni... Iz srca želiva, naj bo z milostjo in radostjo božičnih praznikov bogato obdarjen vsak dan v prihodnjem letu! Na življenjski poti naj vas spremlja materinski Marijin blago- slov!
    Ob jaslicah vam obljubljava spomin in du- hovno bližino!
    mama in Metka Valjavec

    Tem iskrenim in preprostim besedam voščila izpod gorenjskih planin se pri- družuje uredništvo in uprava Prijatelja Hvala vsem za duhovno bližino v letu, ki se izteka. Ostanimo si blizu tudi v novem letu!
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    NA OBISKU PRI ...
    KRIZA SRCA,RAZUMA IN VOLJE

    Ko sem bil civilni vojak,sem delal tudi z narkomani.Tematika zasvo jenosti in odvisnosti me zanima, poleg tega postaja to vprašanje iz dneva v dan bolj pereče. Ne moremo in ne smemo si zatiskati oči pred tem dejst- vom. Nihče ni imun, kot pravi sobesednik v pogovoru, ki nas bo popeljal v svet odvis- nosti, in, upam, tudi nakazal začetek poti ven. To je Zvone Horvat Žnidaršič, ki je pri Slovenski Karitas 'oseba za stike' za to področje.

    Na začetku me zanima,kako in kje si se srečal z narkomani ter kaj je bil vzrok ali povod,da si se v celoti posvetil delu z njimi in njihovimi družinami?
    Natančnega odgovora ne vem. Še preden sem se zavedel, v kaj sem stopil in s kak- šno problematiko se bom soočal, sem že moral reševati določene težave. Težko bi govoril o kakšni zavestni odločitvi. Po štu- diju o tej zadevi nič kaj dosti nisem vedel, tako da sem se slučajno srečal s takratno skupino prostovoljcev,ki je nastajala.Lahko bi rekel, da smo bolj sanjali in nekoliko na- črtovali, kot pa kaj resnega delali z ljudmi. Razmišljali smo o nekih drugačnih oblikah zdravljenja, rehabilitacije, urejanja; nihče praktično ni vedel, kaj to pomeni. Očetu Francu, župniku iz Portoroža, se moramo zahvaliti, da smo se seznanili z življenjsko stvarnostjo, ki se je odvijala v Italiji, to je s Skupnostjo Srečanje. Oče Prelc je nam- reč v sodelovanju s Slovensko Karitas in drugimi ustanovami takrat pripravil enodne ven seminar za različne strokovne delavce s področja zdravstva, vzgoje, kateheze in pastorale. Ta seminar je vodil Don Pierino Galmini, ustanovitelj Skupnosti Srečanje. Osebno sem se srečal z odvisniki in takrat je bil vzpostavljen stik med to skupnostjo in Slovensko Karitas.Takrat sem tudi že bil v službi pri Karitas in sem se bolj poglobil v to problematiko. Skušal sem tem ljudem nuditi pomoč, sčasoma pa sem si pridobil tudi nekaj znanja in izkušenj. Na teh osno- vah delamo naprej.

    Kaj je droga? Kako učinkuje? Si jo kdaj videl?
    Menim,da droga ni le kemična snov,ki bi jo lahko tako ali drugače analizirali in govorili o njenih učinkih. Gledam širše. Droga je vse, kar nas postavlja v neko odvisnost. Jemlje nam najpomembnejšo človekovo sposobnost, in to je svoboda. Če je človek od nečesa odvisen, potem lahko rečemo, da je zasvojen. Je sredstvo v rokah koga ali nečesa. Govorimo sicer o drogah, ki so takšne in drugačne. Delimo jih na trde in mehke, ilegalne in legalne. Lahko pa govo- rimo o zasvojencih in odvisnikih z raznimi mislimi,idejami in premalokrat ta širši pojem droge predstavljamo.Lahko je človek odvi- sen in zasvojen s spolnostjo ali televizijo. Če pogledamo dogodke zadnjih let na tleh bivše Jugoslavije, lahko rečemo, da so bili ljudje drogirani z neko idejo večvrednosti; z idejo, da jim je dana večja pravica kot komu drugemu in da lahko o kom drugem odločajo. Vidimo, česa vsega je sposoben odvisnik. Razdelitev drog na trde in mehke na legalne in ilegalne je zastarela. V novo klasifikacijo bi morali prišteti tudi nove sin- tetične droge, ki se pojavljajo.
    Opozoril bi na tri osnovne skupne imenoval ce. Vsaka droga se pokaže v treh krizah: kriza srca,razuma in volje. Kriza razuma se pokaže v tem, da človek postane orodje iracionalnega sveta,ki ne obstaja.Že otrok ki prižge prvo cigareto, se poglobi v svet sanj, svet odraslih, pomembnih, kjer ti ni treba upoštevati določenih pravil. Lahko gremo še globlje. Človek, ki vzame druga- čne droge, se zateče v iracionalni svet, kjer postane orodje raznih vidikov. Kriza srca so neka etično moralna načela: biti dober do drugih, biti spoštljiv. Moralno, ki ima v sebi neko sugestivno moč, zgubi to moč. Navezuje se tudi na krizo volje.

    Moje predstave o narkomanih so se precej razlikovale od tega, kar sem doživel. Kako jih ti doživljaš?
    Velikokrat te ljudi napačno sodimo in to pod vplivom različnih filmov,ki nam vso za- devo mnogokrat napačno prikazujejo.Vča- sih pretiravajo s prikazovanjem temne plati včasih pa zasvojenost prikazujejo kar s simpatijo in odobravanjem.
    Kakšnih predsodkov ali predstav nisem imel Zasluge pri tem ima družina,s katero sem to problematiko doživljal. Potrebovali so mojo pomoč in nabirali so se vtisi. Pri odvisnikih gre velikokrat za urejene ljudi,ki vzdržujejo normalne stike v družbi, zato družina dalj časa sploh ne opazi, da je kaj narobe.

    Ali si se poskušal kdaj vživeti v narko- mana in poskušal ugotoviti,kaj doživlja takšen človek?
    Težko se je zares vživeti v drugega člove- ka.To samo rečemo. Razumeti človeka,ka- terega življenje je prepolno gorja in težav, je res težko.Vseeno pa prevladuje v svetu nekaj metod. Na eni strani so metode, ki temelje na podoživljanju odvisnikovega preteklega življenja. Vrtajo po njem, kaj je bilo tisto, kar je botrovalo vsemu. Na drugi strani je logoterapija - priti do smisla živ- ljenja. Ta metoda poskuša določiti, kaj in kako doseči tisto, kar je pred človekom in ni toliko pomembno,kaj se je dogajalo prej.
    Živim na osnovi pozitivnega gledanja na svet in življenje in želim si, da se s temi vrednotami tudi vsak sam sreča. Najti smi- sel in sam sebe v tej družbi.

    Kaj pa njihove družine? Iz kakšnih dru- žin izhajajo?
    Krivično bi bilo, če bi rekel, da izhajajo iz patoloških, bolnih ali ločenih družin. Tudi iz takšnih izhajajo, seveda, prav tako iz dru- žin, ki so urejene, tudi verne, tako da se moramo zavedati, da nihče ni imun. Tudi s katoliško vzgojo se to lahko zgodi.Odvisnik je pač žrtev določenih družbenih razmer, prostora, ali pa je za vse sam odgovoren. Staršem velikokrat rečem, da niso krivi, če je otrok narkoman. Bodo pa krivi, če ostane narkoman. Vsak je odgovoren, ko to izve.
    Veliko družin, iz katerih izhajajo odvisniki, je res neurejenih.Starši so razvezani ali pa sploh ne vidijo smisla v skupnem družin- skem življenju. Tudi pri tistih, ki prisegajo na družinsko življenje, je vprašanje, če je ta vrednota na dovolj visokem mestu.
    Vse te krize se nedvomno začno s krizo vrednot. Država na prehodu v novo uredi- tev je samo izgovor.Po eni strani smo še v starih vrednotah, novi ljudje pa sicer pos- tavljajo nove vrednote, toda te so še bolj materialistične.To stanje ni naključno.

    Potem v naši družbi premalo naredimo za zdravo rast osebnosti?
    Premalo! Prav v tem času poslušam naše politike, ki se potegujejo za glasove voliv- cev. Mnogi poudarjajo šolo, drugi ločitev šole od etično-moralnih predmetov. Tudi učitelji lahko rečejo: moja skrb je, da učence naučim seštevati. Ne učijo pa jih odgovornosti, strpnosti, biti dober. V šole se morajo uvesti vzgojni predmeti, saj tja sodijo.

    Kaj lahko rečeš glede osveščenosti o- trok ob pojavu droge? Je to lahko celo nevarno?
    Morda otroci res še preveč vedo o vseh teh zadevah (drogah), premalo pa vedo o življenju. Nekaj, kar je slabega, se lahko zgodi. Zato je treba vzgajati za odgovorno življenje. Treba je osveščati pravočasno. Ko tako od daleč gledam na preventivo, se mi marsikaj ne zdi na mestu. Če bi o vsem govorili predšolskim otrokom, bi lahko imeli drugačen rezultat. Obdobje radovednosti pa se lahko konča zelo slabo.

    Kaj pa vključevanje staršev v to pro- blematiko?
    To se mi zdi potrebno.Ko sprejemam pova- bila na pogovore skupin, prosim, da bi bilo to predvsem za starše, ker oni nadaljujejo vso to zadevo. Lahko najdem lep stik z mladimi, ko pa odidem, to zbledi. Potrebno pa je,da to spremlja družina,ne le v smislu obtoževanja in sumničenja, ampak, da po- stane pozorna in se s tem sreča in pogo- varja. Takšni pogovori so bolj koristni kot pa vso problematiko otrokom predstavljati po možnosti še z vzorci drog.

    Mlad človek je danes postavljen pred mnoge ovire, na katere ni pripravljen. Sam si oče.Kako naj danes starši vzga jajo otroke?
    To,kako vzgajati svoje otroke,je tudi zame boleča skrb. Lahko je namreč doma dobra vzgoja, pa pri verouku, vendar je potem okolica tista, ki kvarno vpliva. Zato ni re- cepta. Prva stvar je osebno razumevanje in odgovornost. Otroka je potrebno naučiti odgovornosti, kam gre, s kom gre in kdaj se vrne. Najprej je potreben zgled staršev Starši morajo polagati račune pred otroki. Druga stvar je pogovor. Moramo imeti čas, da se vzpostavi zaupanje, da ni strahu, če je kaj narobe; da otroci povedo. Družine morajo biti povezane in vzgajati za življe- nje. Otrok ne sme postati razvajen,naučiti ga je treba odpovedovanja, ne sme vsega dobiti. Otroci danes želijo prehitro odrasti. Potem je tu radovednost in dokazovanje odraslosti.V razredu naj bi tudi jaz poskusil če so drugi. Potem si domišljajo, da imajo vse pod kontrolo, pa, žal, ni tako. Brezcilj- nost je gotovo eden od vzrokov.

    Je povezanost med jemanjem droge in samomorilskimi nagibi?
    Oba pojava predvsem kažeta, da je z dru- žbo nekaj narobe.

    Kakšno je trenutno stanje v Sloveniji? Koliko je zasvojencev? Koliko je smrt- nih žrtev? Kako je s starostno karakte- ristiko?
    Težko je reči natančno. Podatek o pet do osem tisoč zasvojencih nekaj pove,vendar problem ni dovolj raziskan. Govorimo tudi o tisočih, ki se s tem ukvarjajo. Vemo zago- tovo,da starostna meja zasvojencev naglo pada. Včasih je bila droga izraz protesta, danes pa je že v osnovni šoli množično prisotna. Po sadovih dela pa mislim, da se niti dobro ne zavedamo problematike,kljub temu da se o tej zadevi veliko govori. Te- žko je reči,ker nikoli ne bomo imeli popolnih podatkov, saj se mnogi odvisniki skrivajo.

    Kakšno je sodelovanje z državnimi in- stitucijami?
    Lahko rečem, da niso najbolj naklonjene projektom slovenske Cerkve. Naši projekti so zato prikrajšani za denarna sredstva in ne morejo napredovati. Potrebujemo naj- osnovnejša sredstva za življenje in delo.

    Kaj pa sodelovanje z zdravstvenimi organizacijami?
    Sodelovanje je zgledno, spodbudno in mi- slim, da ima prihodnost. Gre za izmenjavo podatkov, skupno pripravljamo kakšnega kandidata za zdravljenje v skupnostih Sre- čanje in podobno. Mislim, da bi se lahko še marsikaj storilo.

    Če bi kdo želel več informacij, kje vas dobi?
    Mi smo na Litijski cesti 24 v Ljubljani (tel. 061/ 454 - 377), od ponedeljka do petka. Vedno se bo dobil kdo, ki si bo za vas znal vzeti čas.

    Najlepša hvala za pojasnila in tvoje misli, Zvone.
    Jože Kralj
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    GOVORIJO NAM PRIJATELJI
    VSAK IMA SVOJ KRIŽ

    Jesen je za mnoge lep ali celo najlepši in najbolj vesel letni čas Na razpoloženje ljudi ima precej šen vpliv tudi vreme.Kadar nam je naklonjeno, se med nami običajno širi dobra volja. Prav posebno to doživljamo ob obilni letini. Sicer pa se vsakdo izmed nas skuša ob vsakoletni zahvalni nedelji vsaj malo ustaviti in premisliti o vsem, kar nam leto za letom nudi narava. Kako smo odvisni od nje in hkrati povezani z njo,naj- bolj občutijo ljudje, ki vse svoje življenje preživijo v naravi in z naravo.
    Lepa, sončna in topla nedelja je bila kot naročena za odhod v naravo. Drevesa so bila že brez listja.Z njim so bile posute vse poti in steze po gozdu. Korak za korakom je pod nogami zašumelo listje. Vsak,še tak miren korak, je bilo slišati. Človeku, ki ga pogosto vsakdanji vrvež nemalokrat dobe- sedno zbega,se ob takem mirnem,šeleste- čem sprehodu zazdi, da živi v nekem dru- gem, nevsakdanjem svetu. Šumom, ki jih povzročajo umirjeni koraki, se od časa do časa pridruži drobno šelestenje.Povzročajo ga ptice, ki si med grmičevjem poiščejo hrano, potem pa spet odletijo.
    Čez čas pa se zasliši nekoliko glasnejše šumenje. Obstanem, poslušam,opazujem in čakam. Napetost narašča. Le kaj naj bi to bilo. Napetost popusti, ko v manjši kotanji, do vrha zasuti z listjem, zagledam sivkasto muco. Gotovo se vrača s popoldanskega lova. Namenjena je proti isti domačiji kot jaz. Prispela sem namreč do hišice,v kateri živi oziroma je do nedavnega živela Ana Bradeško, Zadobje 9,Gorenja vas. Zagle- dam jo na podstrešju.Nekajkrat jo pokličem in že se obrne ter začudi, ko me zagleda pod lestvijo, ki je prislonjena k podstrešju.
    Nekam zadržano stopa po lestvi.Njen obraz je resen in malce otožen - drugačen kot običajno. Takoj pove,da pregleduje še ne- katere stvari, preden se poslovi od ljubega domovanja. Pove,da namreč odhaja v dom za starejše, ker ni več tako pri močeh, da bi bila lahko sama čez zimo tu, kjer je pre- živela skoraj vsa leta dosedanjega življe- nja. Pa tudi streha, kdo ve, če bi vzdržala težo zime.Kljub vsemu temu si je vzela čas da sva malo poklepetali o njenem življenju in delu.
    Na vprašanje, kje se je rodila, je povedala, da ne v tej hiši, da pa živi tu že od leta 1924. Takrat so prišli v to hišo. Njej še ni bilo dve leti, ko so se preselili. Dodala je, da je bila njena sestra Marjanca že rojena v tem domu.
    Ana skoraj ni poznala brezskrbnega otroš- tva in mladosti. Hodila je v šolo v Lučine. Od doma do šole je seveda prepešačila po raznih bližnjicah, a kljub temu je za pot porabila eno uro. In približno toliko je bilo tudi za pot nazaj do doma. Povedala je,da je takrat učil še duhovnik. Dodala je, da je hodila le nekaj let v šolo. Doma so bile te- žke razmere. Preživljanje ni bilo preprosto. Tako je Ana že z desetimi leti odšla za pestrno, pri dvanajstih letih pa služit. Tam je bila približno deset let.Opravljala je dela na njivi in v hlevu, vse, kar je bilo pač po- trebno. Pripomnila je še, da je služila tudi nekaj časa med vojno in še po njej.
    Domov se je vrnila takrat, ko je njena mati bolj oslabela. Tako je pomagala materi in svoji invalidni sestri Micki. Zanjo je skrbela vso do njene smrti leta 1982. Štiri leta je nato živela skupaj z drugo sestro Marjano, ki je imela zelo prizadet vid in sluh.Po njeni smrti živi sama. No, da ne bi bila samota prehuda, je imela psa, ki ji je skrajšal mar- sikatero uro.
    Ko je pripovedovala o mladosti, ni pozabila tega, da je v času, ko so še imeli svinjo in kozo, skrbela zanju. Naučila se je tudi kle- kljanja. Poudarila je, da jo je te spretnosti -jaz bi dejala kar umetnosti- naučila njena mama. Malo v zadregi je Ana povedala, da ji je bilo takrat že dvajset let. Pa niti ni bilo tako pozno, če pomislim, koliko let se sedaj že ukvarja s tem ročnim delom, ko- liko lepih izdelkov je že prišlo iz njenih rok. Lahko smo jih občudovali že večkrat na razstavah ročnih del. Kar pobrskajte malo po spominu! Kdor ima dober spomin, se bo Aninih izdelkov zagotovo spomnil.Vsi vemo da se v življenju prijetni in radostni trenu- tki tesno prepletajo s preizkušnjami. Tudi v Aninem življenju ni nič drugače.Zanimalo me je, kaj ji je v življenju v oporo, ko na- stopijo težave. Ana je povedala, da je to vera,molitev. Brez vere mnogih preizkušenj ne bi zmogla sprejeti in z njimi živeti. Ob tem je povedala še, da zelo rada moli, in to predvsem rožni venec. Vedno moli po določenem namenu. V zadnjem letu je ve- liko molila za papežev obisk, za Slomškovo razglasitev k blaženim,pa za duše v vicah. Prav posebno je poudarila, da velikokrat moli za mlade, da bi bili dobri in da bi imeli vero. Ana je dejala, da gre rada tudi v cerkev. Ker pa je pot do cerkve dolga, je povedala,da ob deževnem vremenu poslu- ša sveto mašo po radiu Ognjišče. Ta ji ve- liko pomeni. Predvsem ob sobotnih večerih mu prav rada prisluhne. Dodala je še, da ji je zelo všeč duhovna misel, ki ji prisluhne zjutraj ali opoldan.O radiu Ognjišče zaključi z besedami: "Dober je ta radio."
    Molitev, poslušanje radia in branje verske- ga tiska so poglavitne dejavnosti, preko katerih Ana bogati svoje duhovno življenje Naročena je na Družino,Ognjišče, Prijatelja in Misijonska Obzorja. Povedala je, da so imeli včasih tudi Nedeljski dnevnik, s kate- rim so šli na kakšen izlet. In kdaj Ana bere vse to? Povedala je, da je to na programu ob večerih. Bere pa tako dolgo, dokler se ji ne dremlje. To je vsekakor čudovit uvod v nočni počitek. Med pogovorom sva se ustavili tudi ob Prijateljstvu bolnikov in in- validov. Zanimalo me je, kdaj in kako se je Ana seznanila s tem gibanjem.
    Dejala je, da ne ve natančno, kdaj se je z njim seznanila. Misli,da je to bilo leta 1970 ali 71, ko je šla njena sestra Micka prvič v Lurd. Povedala je, da je bila tam trikrat.
    Ana pa se še živo spominja nekaterih pri- jateljev, ki so prihajali k njim v tistih letih kmalu po Lurdu.Naštela je nekaj imen: Pe- ter Pipan, g. Slapšak, s. Mihelangela, Jože Glas, Bogdan Špacapan, Cerarjeva mama. V začetku je hodila na srečanja sestra Mi- cka, in to prav rada. Sedaj pa se že nekaj let na srečanjih rada pridruži Ana. Ob tem poudarja, da je sedaj na srečanjih zanjo dosti laže,ker ima slušni aparat in se lahko vključi v pogovor.Ob tem si izmenjuje izku- šnje o življenju s križi in težavami, pa tudi o veselih doživetjih. Pravi namreč: "Vsak ima svoj križ, ki ga mora nositi do konca."
    Ana je že takoj ob srečanju povedala,da bo odšla v nov dom, v dom starejših v Škofjo Loko. Sama se je odločila za to, kajti zime so iz leta v leto bolj mrzle in tudi snežene. Ni več tako pri močeh, da bi se dan za dnem ubadala s snegom, pa tudi zdravje počasi slabi. Iz njenega pripovedovanja se čuti, da ta odločitev ni preprosta,a nekako se tolaži z mislijo,da se bo navadila.Največ moči ob tej spremembi pa se mi zdi, da ji daje upanje, ker bo imela potem dosti bliže do cerkve in bo lahko pogosto zahajala k maši, kjer bo prejemala moči za pogumno sprejetje novega okolja. Ob tem je izrazila željo, da bi jo v domu večkrat kdo od Pri- jateljstva, oz. sedaj Krščanskega bratstva obiskal in da bi se še lahko udeleževala srečanj s prijatelji.
    Ob misli na velike stroške, ki jih bo zahte- valo življenje v domu starejših, zaskrbljeno doda, da ji od skromne pokojnine ne bo prav nič ostalo za naročnine in za ves prej našteti verski tisk, saj bo njena pokojnina še za kritje stroškov bivanja v domu pre- majhna. Brez verskega tiska pa si Ana ne predstavlja večerov v domu. V tolažbo ob tej njeni upravičeni skrbi sem ji dejala, da se bodo gotovo že našla sredstva za nje- ne naročnine, saj je dobrih ljudi v Sloveniji kar precej. Na koncu pogovora sem ji za- želela božjega blagoslova in varstva med novimi ljudmi, ki ji bodo gotovo kmalu po- stali prijatelji. Vsaj nekateri.
    Ob slovesu je bilo obema tesno pri srcu. Tolažila naju je misel, da bova povezani v molitvi, da se kmalu srečamo v Škofji Loki.
    Odhajala sem od hiše in v srcu nesla s seboj tudi Ano ter njeno tesnobo ob misli na ločitev od tega koščka narave in doma. Zopet so me na vsakem koraku spremljali šumeči listi. Misel, da se narava jeseni pri- pravlja na zaslužen zimski počitek, me nehote spomni na prijateljico Ano, ki si po svojem trdem in nadvse bogatem življenju prav tako zasluži, da nekoliko bolj brezskr- bno preživlja del svoje jeseni. Prepričana sem,da ji bo njeno duhovno bogastvo trd- na opora v novem okolju.
    pogovarjala se je s.Edith
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    DOGODKI
    LJUDJE ODPRTIH ROK IN ŠIROKIH SRC

    Revija NAŠA ŽENA je tudi letos izbrala LJUDI ODPRTIH ROK.Svečana razglasitev priznanj je bila 14. novembra v Narodni galeriji v Ljubljani. Izmed dvainštiridesetih predlogov je posebna komisija izbrala za DAROVALKO '96 ANKO DEMŠAR iz Mlake pri Kranju, za DOBROTNIKA '96 zakonca KULOVEC iz Medvod, za POBUDNICO DO- BRIH DEL dijakinjo ANDREJO RAZLAG iz Ptuja, za IZJEMNO OSEBNOST LETA pa PETRA OPEKO, slovenskega duhovnika la- zarista na Madagaskarju; ta je poskrbel za tisoče najrevnejših ljudi,ki so prej večinoma životarili po smetiščih.Nekatere od tistih,ki so bili ponovno predlagani, so razglasili za VZORNIKE,med njimi družinski trio NOVINA ter ANGELCO KOTNIK, ustanoviteljico Dru- žine Kristusa Odrešenika.
    Ostali so dobili zahvalne listine.Naj omenim le nekatere,ki so tako ali drugače povezani z bolniki in invalidi. Ni ga človeka, ki bi v nesreči ali bolezni prišel ob vse. Tako tudi invalidi in bolniki pomagajo drugim. Med naj bolj znane,ki se kljub svoji telesni prizade- tosti razdajata drugim, sodita primarij dr. JOŽE FELC iz Idrije in KATI URH iz Radov- ljice. Prijatelji bolnih in invalidov pa so še: JOŽE ZUPANČIČ iz Ljubljane, dr. BOJAN RAVBAR, župnik iz Pirana, ter že pokojna sestra MIHELANGELA MARAŽ iz Števerjana v Italiji.
    Dr.Jože Felc je že 25 let predstojnik idrijske psihiatrične bolnišnice. Je odličen zdravnik, pisatelj, predavatelj, publicist,urednik, so- dni izvedenec itd. Vse to počne kljub hudi telesni prizadetosti. Zaradi multiple sklero- ze je že štirinajst let na vozičku.
    Kati Urh,tudi na vozičku,rada pomaga dru- gim, predvsem bolnih in invalidnim, ker jih še posebej razume in jim je blizu.Vsakomur ki tarna nad usodo, če je zbolel ali končal na invalidskem vozičku, pa svetuje, naj se izkoplje iz svoje bolezni in prizadetosti, iz osamljenosti in odrinjenosti,naj se vključi v življenje, naj počne, kar še lahko in kar še zmore.Veliko tudi pomaga pri reviji Prijatelj saj je tudi članica uredniškega odbora. Bila je prva odgovorna v gibanju Bratstva bol- nikov in invalidov za Slovenijo. Kati resnič- no živi geslo gibanja, ki je: Vstani in hodi.
    Draga KATI URH!

    Zahvalna listina,ki ti jo je podelila Naša žena, je le skromno prizna- nje za vse tvoje delo,iznajdljivost vztrajanje in plemenitost. Podelitev je so- vpadala s tvojim srečanjem z Abrahamom. Ob tem življenjskem jubileju sprejmi iskrene čestitke vseh,ki se skupaj s teboj trudimo da bi naš Prijatelj čim bolje uresničeval svoje poslanstvo.
    uredniški odbor
    Jože Zupančič, zdaj provincialni ravnatelj Hčera krščanske ljubezni slovenske pro- vince, je bil skoraj četrt stoletja urednik Prijatelja, lista, ki skuša povezati vse,ki so kakorkoli prizadeti; zaradi bolezni, invalid- nosti ali starosti, in njihove zdrave prijate- lje. Po zgledu sv. Vincencija Pavelskega v vsakem človeku -naj bo invalid, starček ali berač - najprej vidi človeka.
    Dr. Bojan Ravbar, župnik v Piranu, skuša čimveč invalidom omogočiti, da letujejo na morju. Največja vrednota se mu zdi lju- bezen, še posebej, če jo daruješ tistim, ki trpijo.
    Sestra Mihelangela Maraž je kot redovnica družbe Marijinih sester živela v Gorici v Italiji. Opravila je medicinsko šolo, potem pa je v duhu sv. Vincencija obiskovala in stregla bolnikom po domovih. To delo je po časi preraslo v gibanje Prijateljstvo bolni- kov in invalidov. Vse svoje življenje (umrla je junija letos) je posvetila drugim: bolnim, starejšim, invalidom, osamljenim in mladim. Zadnja štiri leta je z vsem svojim žarom, ki je dan le redkim, lajšala hude ure tudi be- guncem iz bivše Jugoslavije,ki so se zatekli v Slovenijo. Mnogi so jo imeli kar za slo- vensko mater Terezijo.
    Ljudje, ki ne živijo v izobilju, imajo navado deliti skromen košček kruha. Bogati, često pretrdih src, pa pogosto niti ne vidijo rev- nih in pomoči potrebnih. Ni pomembno, kaj in koliko damo. Samo da damo - in to z ljubeznijo!
    Tone Planinšek
     
    BILI SMO TAM S TEBOJ, "SESTRA"

    Končno smo se te spomnili tako, kot si zaslužila. Bili so prisotni vsi stebri tvojega velikega dela: bolni in invalidi, begunci in prostovoljci, duhovniki in tvoje redovnice, tvoji domači, prijatelji od blizu in daleč. Vsi so prišli tja, v tvoj Lignano, v to oazo miru in ljubezni, ki se imenuje Dinsi une man - Podajmo si roko!
    In na tem oltarju,kjer sta doma italijanšči- na in slovenščina, kjer je vse razumljivo in preprosto, smo darovali sveto mašo v tvoj spomin. V globoki zbranosti in sodelovanju vseh smo poslušali tisto, kar je rekel Ro- berto o tebi: lepe in ganljive besede, kajti vedno,kadar govori o tebi, njegov glas pri- haja iz srca in se nezadržno vrstijo čudo- vite misli.
    Najbolj pomenljiv trenutek je bil tisti, ko se je Roberto spomnil tebe in ti prinesel rože. Izročil jih je sestri Edith,ki je s teboj delala triindvajset let in je znala v vseh teh letih biti tvoja ponižna senca. Simbolično se je zdelo, kot bi nanjo prešel tvoj križ, tvoja Kalvarija, tvoje misli in skrbi, pa tudi tvoja moč in vztrajnost ter tvoje veliko dosto- janstvo. V tem trenutku smo te čutili bolj kot kdaj prisotno, najbolj z nami, najbolj v nas in najbolj za nas.
    V tem trenutku sem spoznal, da človek ne umrje, dokler ostajajo njegova dela; kajti človek ostaja navzoč v srcih in v mislih ljudi, ki so bili deležni njegove zemeljske navzočnosti.
    Ko je Roberto rekel: Pojdite v miru, slove- snost se nadaljuje, se je zdelo, kot bi to ti rekla, saj je bil za tebe velik praznik - to, da si nas videla vse povezane med seboj, ko si nas videla, kako se poznamo in spre- jemamo brez pregrad, tako fizičnih kot duševnih. Bili smo tukaj, vsi tvoji prijatelji in ti, sestra Mihelangela, si vedno z nami.
    In slovesnost se nadaljuje.
    Paolo Mandruzzato
    (Prevod iz glasila skupnosti Dinsi une man)
     
    IZLET IN MAŠA V KOČEVJU

    Društvo paraplegikov ljubljanske regije je za svoje člane 19.oktobra organiziralo izlet v Kočevje. V zadnjem času,kar so drugač- ne politične razmere in je predsednik druš- tva Ivan Pibernik, se ti izleti in prijateljska srečanja začnejo s sveto mašo.Tako je bilo tudi tokrat v Kočevju, ko je mašo daroval gospod dekan Ivan Potrebuješ. Povedal je tudi zgodovino in zanimivosti župnije in okolice.
    Po maši so nas prijazni farani kot goste povabili na župnijsko dvorišče, poklepetali z nami in nam še postregli s pecivom in pijačo.
    Naj omenim še neko dejanje, ki kaže skrb za invalide v Kočevju. V pričakovanju na- šega prihoda so zabetonirali klančino, da bo vstop v cerkev lažji tudi za vozeče se vernike. Naj bo to zgled tudi za druge žu- pnije, da se dajo takšne ovire odpraviti z malo dela in veliko dobre volje.
    Tone Planinšek
     
    SREČANJE MLADIH PO LETIH IN SRCU - STIČNA 96

    "TI IMAš BESEDE VEČNEGA ŽIVLJENJA" je bilo geslo letošnjega srečanja mladih po letih in srcu v Stični. Tu se je zbralo deset tisoč ljudi.Odprli smo srca Bogu in drug dru gemu. Jezus je sprejel naše veselje,pesem in molitev. Jezus je slišal naše želje in pro- šnje; sprejel nas je takšne, kakršni smo.
    Osrednji del srečanja je bilo pričevanje p. Marka Rupnika. Prepričljivo, z veliko vero je p. Marko med drugim poudaril: "Ne bojte se Kristusa. On vas čaka v vsaki vaši situ- aciji, tudi v vaših grehih."
    Višek srečanja je bila sveta maša. Vodil jo je g.nadškof dr.Alojzij Šuštar. Po njem nas je Jezus nagovoril z besedo večnega živ- ljenja - njim samim, ki je ljubezen.
    Marjetka Smrekar
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
    "Kaj počneš VSAKO TRETJO SREDO V MESECU OB 20.35?"

    "Kaj vendar? Poslušam RADIO OGNJIŠČE - našo oddajo!"

    Na sliki je prizor iz studia radia Ognjišče konec avgusta. Razstavo ročnih del in življenje KBBI sta predstavila odgovorna KBBI Ljubica Zakovšek in Tone Planinšek.
    Z velikim veseljem in s hvaležnostjo Bogu sta 27. oktobra 1996 v župnijski cerkvi Vi- dem Dobrepolje med sveto mašo po rokah nadškofa posvečevalca prejela diakonsko posvečenje naša prijatelja in sodelavca: Boštjan Modic in Slavko Žagar.
    Svojo življenjsko odločitev za Gospoda sta praznovala tudi z nami.
    L. in T.
     
    VESELJE JE VELIKO

    Vesela sem uspeha Alenke Oblakovič in njenih sodelavcev. Organizirati razstavo ročnih del dvakrat zapored ni majhna stvar Tudi sama sem sodelovala, čeprav samo z izdelkom. Vodstvu doma počitka Mengeš bi se rada iskreno zahvalila, ker je pokazalo dobro voljo, da si je nekaj oskrbovank iz doma, ki se ukvarjamo z ročnim delom, la- hko ogledalo to lepo, zanimivo in bogato razstavo članov KBBI. Razstava je zopet dokazala, da je možno ustvarjati na inva- lidskem vozičku in celo z nogo.
    Kati Urh se zahvaljujem, ker nas je ljubez- nivo popeljala po razstavnem prostoru in nas seznanjala z življenjskimi zgodbami teh, ki so razstavljali. Res veliko truda in potrpljenja je treba, da iz nešteto vbodov nastane vzorec in celotni izdelek. Ko pod prsti nastane rožica - biser, je vse pozab- ljeno in veselje veliko. To pa je nagrada, ki jo Bog daje že tukaj na zemlji in spodbuda za nadaljnje delo. Tako izkoriščen čas je tudi večja polnost trenutka in življenja, ki ga živimo.
    Vsem, ki se že pripravljate na naslednjo razstavo, želim veliko domiselnosti, smisla za ustvarjanje in božjega blagoslova.
    Kati Ribič
     
    UMETNOST SREČEVANJA

    Srečanje KBBI v Novi Gorici

    Pisali smo 15. september, ko nas je zbudil sončen Gospodov dan. Za primorski del gibanja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov to ni bila navadna nedelja. Za to je poskrbel naš prijatelj Joško Bašin iz Sol- kana, ki nas je s pomočjo sodelavcev zbral v veliko družino prijateljstva.Povabil nas je v novo cerkev Kristusa odrešenika v Novi Gorici. Tako smo imeli priložnost, da se združimo tudi s Kristusom, ki je nam, trpe- čim, v stiski in težavah resnični Odrešenik. Pomen odrešenja in odpuščanja smo glo- boko čutili ob lepi mašni daritvi bolniškega župnika Mira Šlibarja.
    Ura je odmerjala svoje minute in sekunde. Vrtela je svoje kazalce po ustaljeni poti in nam napovedovala, da nas čaka delo po skupinah, ki se je tokrat navezovalo na Božjo mater Marijo, ki je Mati poti v službi Boga in ljudi. Pogosto stopa na odgovorna in negotova pota in pravi -nauči nas ume- tnosti srečevanja. Ob tem je naša misel potovala v čas, ko se je Marija srečala z Elizabeto in z njo vzpostavila dialog. Za- nimivo je bilo obujati spomin na svatbo v Kani Galilejski. Obravnavali smo srečanje z umirajočim Kristusom pod križem, ko Jezus izroča učencu Janezu Marijo za mater; ta- ko je postala duhovna mati vseh nas. Ona predstavlja človeštvo pred Bogom.
    Močno duhovno okrepljeni in polni energije smo odšli še na veseli, šaljivi del srečanja; ta vedno pomaga, da se naše telo bolje prekrvavi, razvedri in iz nas izvabi iskrice tiste sreče in veselja, ki nam pomeni tako veliko, da so besede zahvale velikokrat premalo.
    Joško, preprosto hvala ti za podarjeni dan v imenu vseh,ki smo bili ob tebi. Bog obilno povrni g. Mirotu Šlibarju, kaplanu Ivanu Likarju, vsem pomočnikom ter skavtom iz Goriških Brd.
    Nives Fabčič
     
    BISERI V SONCU

    V lepem jesenskem jutru smo se polni dob- re volje in vznemirljivega pričakovanja od- pravili na pot na Primorsko. Kdo? Skupina prijateljev, ki nas povezuje pripravljenost živeti skupaj v povezanosti z Bogom in sočlovekom, delati dobro, zlasti pa skupna izkušnja priprave in organizacije razstave Moč volje in ljubezni '96.
    Nekateri niste mogli iti z nami, pa ste bili kljub temu v naših mislih. Najbolj prisotna pa je bila ta dan s.Mihelangela,ki bi nasle- dnji dan praznovala svoj god in smo se je spomnili v vseh naših molitvah in pri sveti daritvi.
    Pot nas je vodila preko Črnega Vrha in Cola na Sveto goro,kjer nas je čakala Mati. Vse naše življenje je hrepenenje po varnem zavetju doma, po Materi in Očetu. Poklek- nili smo pred oltarjem božje Matere in se ji priporočili.
    Cesta se je vila naprej preko Plav ob Soči do Goriških Brd,kjer nas je v goste sprejela prijateljska družina Ščurek.Stojan in Fanika pred petnajstimi leti oba sodelavca Prija- teljstva bolnikov in invalidov, sta nas kljub obilnemu delu prisrčno sprejela in pogostila Ščurkovi živijo in delajo v sožitju z vino- gradi. Pri njih so doma res dobra vina,ki so lahko ponos slovenske zemlje in naroda. Stojan nam je razkazoval vinsko klet, kjer so tedaj prešali grozdje v mošt. Razložil nam je potek dela, od trgatve grozdja, do zrelosti dobrega vina. Seveda smo vino tudi poskusili, tako kot to delajo pravi po- znavalci "žlahtne kapljice" in bili navdušeni nad to dobroto.
    Naslednji postanek je bil v Kostanjevici pri Novi Gorici, kjer smo imeli v cerkvi, posve- čeni Materi Božji, sveto mašo; daroval jo je g. Jože Zupančič. Po sveti maši nam je p. frančiškan povedal nekaj besed o zgodo vini cerkve, ki je bila nekdaj tudi župnijska, danes pa je kraj živega občestva in mesto povezanosti med Staro in Novo Gorico. Od leta 1811 cerkev oskrbujejo frančiškani. Pod cerkvijo je grobnica francoskih kraljev iz rodu Burbonov.
    Preživeli smo bogat in prijeten dan, zato smo se vračali domov polni novih doživetij in nepozabnih vtisov.Bogu in vam,prijatelji, hvala za tako lep dan. Prisrčen pozdrav!
    Alenka Oblakovič
     
    ŽIVE ROŽE

    Srečanje v Kančevcih

    V mesecu,ki je bil posvečen rožnemu vencu smo se zopet zbrali v gostoljubnem domu duhovnih vaj v Kančevcih. Razmišljali smo o skrivnosti rožnega venca, to se pravi o življenjski poti Božje in naše matere Marije ter o Jezusovi poti. Vsak od nas naj bi bil živa roža rožnega venca; v njegovem živ- ljenju naj bi se videla ta pot.
    Za uvod smo zrli v znamenje rožnega ven- ca iz cvetnih balončkov. Vsak si je izbral svoj cvet,ob katerem se je predstavil. Du- hovni voditelj, kapucin p.Jože Kunšek, nam je opisal svojo ljubezen do vrtnice in nas v duhu popeljal skozi svojo mladost ter de- lovne postojanke v duhovniškem poklicu. Vzradostili smo se ob omenjanju Štepanje vasi, zdaj naselja, saj je tam bil v tesnem stiku s Tatjano in Marijinimi sestrami, na- šimi prijateljicami. Večkrat je tudi vodil duhovna srečanja Prijateljstva bolnikov in invalidov.
    Veseli smo bili pozdravov tistih, ki so želeli biti z nami,pa niso mogli priti,saj so ti poz- dravi znamenje, da smo povezani. Posebej smo se razveselili besed Ljubice,odgovorne v našem gibanju.Veseli bi bili še drugih po- zdravov ali besed,a nekaterih pričakovanih ni bilo.
    Z očiščenimi dušami in veselimi srci smo se po prijazni dobrodošlici okrepčali s telesno in duhovno hrano.Pokazali smo drug druge mu in Bogu,da znamo vse bogastvo misli in želja,kar smo prejeli, takoj udejanjiti. Tako smo v veselem razpoloženju in razigranosti pomagali drug drugemu pri urejanju in pripravljanju na počitek: še posebej smo pomagali Slavici, ki so jo zdravi sodelavci pustili na cedilu.
    Zjutraj se nam kar ni dalo iz toplih sob.Kar nekoliko gluhi smo bili za Svetega Duha, ki nas je budil v lep in bogat dan duhovnosti. A molitev hvalnic nam je ogrela duha in razvilo se je sodelovanje in veselje,še bolj, ker nas je skozi okno grelo sonce.
    Mnoge čudovite misli smo slišali v tem do- poldnevu: Jezusovo srce je svetišče tro- edinega Boga. Kdor Jezusa ljubi, ostaja v njegovi bližini in spolnjuje njegovo besedo. Hodimo po poti ljubezni, kajti ta vodi do Boga. Pot ljubezni je pot križa-pot darova- nja samega sebe. Pri vsakem Kristusovem prihodu ima glavno vlogo Sveti Duh. Maša je nenehno ponavljanje utelešenja Božjega Sina.
    Po kosilu smo se greli na soncu pred domom Uživali smo čudovito naravo ter lepoto jesenskih barv in vdihavali čist zrak, ki ga marsikdo doma pogreša. Kmalu so se nam pridružili mladi iz slovenjegraške župnije, ki so se v tišini učili iskati v sebi Jezusa; ga spoznati.Urejali so svoj tempelj za posebno ljubezen Boga -Svetega Duha na duhovnih vajah v času priprave na birmo. Spoznali smo se tudi v pogovoru. Izmenjali smo si nekaj vprašanj in kljub tremi, ki nas je vse dajala, so bili odgovori odkriti in močni - poučni.Bogu hvala za te cvetove mladosti. Mladi so nas razveselili z lepim petjem ter nam priklicali pred oči čas srečanj s svetim očetom.
    Človek je kot drevo, kamor se nagiba, tja tudi pade. Tudi ta misel bo ostala z nami. Začetek večnega življenja ali pogubljenja je tu na zemlji. Že se vidi, kam se nagiba drevo našega življenja.
    V treh skupinah smo nato razmišljali o Krš- čanskem bratstvu bolnikov in invalidov ter o vsem, kar smo slišali. Spomnili smo se na naš znak: vrtnica, srce, roke... Vpraševali smo se,ali se čuti v naših dejanjih poveza- nost vrtnice,ki predstavlja Jezusa; odprtih rok, ki predstavljajo naše sodelavce; srca, ki predstavlja nas - bolne in invalidne. Naj zopet iz zapiskov prenesem nekaj misli:

  • bolniki si moramo čimveč pomagati med seboj;
  • Bratstvo bi moralo sprejemati vse redove in laike, ki se želijo z nami povezati;
  • Bratstvo mi veliko pomeni, ker se sreča- mo in se duhovno obogatimo;
  • večkrat bi se morali srečati;
  • tudi v Bratstvu naj drugi prepoznajo delovanje Svetega Duha.

    • Zvečer smo seveda ostali tudi brez vseh nastopajočih za veseli večer. Vendar smo se do solz nasmejali že pred molitvijo ve- černic, veselo razpoloženje pa je bilo tudi v sobah, preden smo legli k počitku.
    V nedeljo zjutraj nam je molitev kar vrela iz srca.Prav gotovo je Marija ožarjene cvetke molitve in ljubezni z materinsko ljubeznijo posredovala Troedinemu. Pater Jože nam je za darilo dal molitvico papeža Leona XIII. k sv. nadangelu Mihaelu, pater Karel pa nam je dal sv. Frančiška in njegov križ. Hvaležni za vse prejeto v teh dneh smo se odpravljali proti domu.
    Marta Janežič
     
    V NAŠIH SRCIH JE SIJALA LUČ

    Srečanje v Vipavi

    Misijonska nedelja. Lep sončen dan nas pozdravi, ko se od vsepovsod zbiramo na srečanju bolnikov in invalidov v župnijskem domu v Vipavi. Vsi se tega srečanja že vnaprej veselimo.Naša srca so polna priča- kovanj.Koga bom srečal,koga bom srečala? Pogovor s prijatelji ti vlije novo upanje,na- užiješ se novih moči, da laže izpolnjujemo Jezusove besede: "Vstani in hodi!"
    Po pozdravnem govoru prizadevne organi- zatorke Majde Križaj je po ustaljeni navadi sledila predstavitev.Tokrat se nam je prvič pridružila velika skupina bolnikov in invali- dov iz Ilirske Bistrice, kar nas zelo veseli. Zelo smo bili počaščeni,da smo imeli v svoji sredi predsednika Malteškega viteškega reda v Sloveniji g. grofa Carla de Villavi- cencio-Margheri s sodelavci. Opisal nam je nastanek in razvoj Malteškega viteškega reda in Malteške bolniške pomoči ter njiho- vo delovanje.
    Duhovno misel nam je podal bogoslovec Roman Travar, ki je bil tudi duhovni vodja tokratnega srečanja. Poudaril je, da nas Jezus vabi, naj prinašamo Kristusa drug drugemu, kajti to je oznanjevanje evange- lija; poslanstvo misijonske nedelje. Bog je dober in ustvarja samo dobro, zato mora biti tudi med nami samo dobrota,predvsem pa odpuščanje, kajti samo na odpuščanju lahko gradimo temelj krščanstva VERO, UPANJE IN LJUBEZEN.
    Sledilo je delo po skupinah,kjer smo razmi- šljali o sporočilu misijonske nedelje in nje- nem izpolnjevanju. Mnenja skupin so si bila zelo podobna: mi vsi naj bomo misijonarji na poti življenja. K temu smo poklicani vsi, mladi in stari, bolni in zdravi. Vsak je kdaj potreben pomoči, pa naj si bo z dobro be- sedo, prijaznim nasmehom,ali pa potrebuje pomoč pri opravilu,ki ga kdo sam ne zmore Žal se vse prevečkrat pojavljajo ovire v naših glavah, saj bolnik ne potrebuje usmi- ljenja,ampak dejansko pomoč.Taka dejanja nas obogatijo in nam omogočajo duhovno rast.
    Ko smo malo razgibali svoje možgane, smo se odpravili v bližnjo menzo, da se še tele- sno okrepčamo. Po kosilu sta se nam pri- družila še g.Janez Kavčič in g.Andrej Volk; ta je bil tokrat prvič med nami.
    Sledila je daritev sv.maše,ki sta jo v cerkvi sv.Štefana darovala g. Janez in g. Andrej. Tu smo se Bogu zahvalili za vse milosti, ki so nam bile ta dan naklonjene, za mlade pomočnike, saj nam dobrohotno pomagajo, in za vse znane in neznane dobrotnike, ki nam ta srečanja omogočijo.
    Po daritvi sv.maše smo se ponovno odpra- vili v dvorano, kjer smo ob prigrizku nada- ljevali srečanje v medsebojnem pogovoru. Mladi so nam s kitaro in pesmijo pripravili prijeten zaključek srečanja.
    Zahvaljujemo se g.dekanu, ker nam veliko- dušno odstopi dvorano, bogoslovcu Ro- manu za duhovno vodstvo, župnikoma g. Janezu in g. Andreju za opravljeno daritev sv. maše, Karitas iz Šturij za podporo pri organizaciji srečanja, predvsem pa tebi, draga Majda, ki srečanja izredno skrbno organiziraš.
    Dan se je nagibal v večer,ko smo zapuščali Vipavo. Toda mrak je bil le zunaj, kajti v naših srcih je sijala LUČ.To je LUČ LJUBEZ- NI,ki nas povezuje in osrečuje; LUČ VERE, ki nam daje moči za vsakdanje napore in nam kaže pot k Bogu, saj je vir in središče vsega;LUČ UPANJA,da smo vsi božji otroci in zato poklicani oznanjati Kristusa drug drugemu. V srcu je bilo tudi upanje, da se kmalu dobimo na novem srečanju.
    Majda Trošt
    Δ na kazalo nadaljev.rubrike Δ
    KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
    (nadaljevanje)začetek
    ŽELIM SI ŠE VEČ TAKIH SREČANJ

    Ves teden sem se pripravljala na srečanje bolnikov in invalidov v Vipavi. Sonce me je pozdravilo že zjutraj, a pri srcu mi je bilo še topleje,ker sem vedela, da bom srečala drage prijatelje,s katerimi se že dolgo nismo videli. Žal sem bila zaradi bolezni večkrat odsotna s srečanj. Moram pa povedati, da sem kljub celodnevnim malim napadom(epi) vzdržala ves dan.
    To srečanje v Vipavi sem doživela zelo globoko. Zame je bilo enkratno, kar se ne zgodi zmeraj. Globoko občutenje sem do- živela posebno pri sv. spovedi in srečanju z Jezusom. Srečanje med prijatelji, ki sem si ga tako želela, je v moje srce privabilo srečo, toplino in moč, ki jo more dati samo Bog med iskrenimi prijatelji. Tu prihajajo do uresničevanja Jezusove besede: "Tam, kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi." Meni so vsa srečanja lepa in topla, ker se v njih čuti resnično prijateljstvo. To srečanje je bilo še posebno lepo, enkratno pripravljeno.
    Želim si še več takih srečanj, ki me obo- gatijo, da laže z Božjo pomočjo nosim svoj križ.
    Davorinka Klemše
    »Božjo voljo spolnjevati«
    nadškof dr. Alojzij Šuštar - zlatomašnik

    Draga Ljubica,
    Vam in vsem v Krščanskem bratstvu bol- nikov in invalidov se iskreno zahvaljujem za vaše dobre želje ob mojem rojstnem dnevu in ob zlati maši.
    Vsem želim obilo božjega blagoslova in Vas ter vse v Krščanskem Bratstvu bolnikov in invalidov prisrčno pozdravljam.

    Ljubljana, 19.11.1996
    Alojzij Šuštar
    Z BOŽJO POMOČJO DO BISERNEGA JUBILEJA
    Kljub žalostnemu vremenu, ki nas je sprem ljal ves jesenski čas,se je pokazal lep son- čen dan in se veselil z nami biserne poroke Praznovala sva jo 15. septembra letos v šmarješki župnijski cerkvi, skupaj z najinimi domačimi, prijatelji in znanci. Ni dolgo, ko sva obhajala zlato poroko, pa vendar se je marsikaj v tem času spremenilo. Od nas so se poslovile naše nepozabne Vida in Slavka
    V najinem zakonskem življenju so bili tudi temni oblaki, pa vendar sva vse težave z božjo pomočjo premagovala.Tisočkrat bodi Bogu hvala! Ob tem lepem praznovanju biserne poroke se najlepše zahvaljujem g. župniku Jožetu Glasu in njegovi mami, ki sta vse tako lepo pripravila. Hvala mašniku g. Vladotu, pa tudi g. Otonu, predstavniku Bratstva bolnikov, za navzočnost in lepe besede, zlasti za spomin na pokojni Tilko in Vido, ki sta z vsem srcem sodelovali v gibanju bolnikov. Najlepša hvala šmarješ- kemu cerkvenemu zboru za lepo petje. Bog vam povrni za vse, kar sva prejela ob tem najinem jubileju.
    Brez božje pomoči in brez Marijinega vars- tva ne bi šlo.Zato se nebeškemu Očetu in materi Mariji najbolj zahvaljujeva za skup- nih šestdeset let, za najin biserni jubilej.
    Jože in Tilka Pajk
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ČRTICI
    PRIJETEN VEČER

    Kako rado se zgodi, da kljub lepoti dneva ne moremo najti sreče in miru svoji notra- njosti. Brez pravega vzroka so naše misli prazne in sonce ne more prodreti meglene zavese. Toda kako malo je potrebno.
    Ko se ravno ukvarjam z mislijo,da mi danes ne gre in ne gre, zazvoni telefon. Glas pri- jateljice me toplo nagovori.Takoj mi je laže Potem me povabi, da po sestanku, ki je bil predviden ravno to popoldne, skupaj pre- živiva lep večer in obiščeva poletno gleda- lišče na Studencu pri Domžalah.
    Težave so minile in moje misli so bile nav- dušene in vesele, podobne metulju,ki svo- bodno seda iz cveta na cvet. Popoldne se je bližalo z vso naglico.Delo mi je šlo dobro od rok; tudi sestanek smo pravočasno za- ključili in povabilo se je začelo uresničevati V pričakovanju se mi je postavljalo vse polno vprašanj,na katera sem počasi dobi- vala želene odgovore. Pot je bila za nama. Na travniku pred gledališčem je bilo vse polno avtomobilov, celo nekaj poznanih obrazov sva srečali v množici obiskovalcev Prijazni organizatorji so za vse potrebno poskrbeli in že sva sedeli na tribuni v prvi vrsti kot nalašč za invalide.
    Glasovi obiskovalcev so utihnili, ugasnile so luči, le nekaj usmerjenih reflektorjev je spremljalo dogajanja na odru. Pred nami se je odvijala igra z naslovom: "A njega ni." Dobro uigrani igralci so nas popeljali v čas prve svetovne vojne, ko so slovenski fan- tje odhajali na tuje in umirali za interese avstrijskega cesarja. Zgodba je bila ža- lostna, kakor vojna, a vseeno sva domov odhajali z občutkom, da sva doživeli nekaj lepega, bogatega, domačega, celo nekaj slovenskega.
    Večkrat se naše želje pasejo daleč po sve- tu, preko gora in oceanov,v svoji bližini pa spregledamo lepote, ki se nam kar same ponujajo.
    L. in T.
     
    GROZD

    Brajda je zleknjena čez parobek nad kolo- vozom,s trt se smehljajo zreli grozdi.Sonce se zlato zrcali v nabreklih jagodah.Nebo je brez oblačka, nad mano je razpeto v čisti modrini.
    Veliki trtni listi, ki že venejo in se barvajo škrlatno, silijo čez nizki zidec, zadaj se šibijo cele vrste trt. Pihlja prijetna sapica, poigrava se mi v laseh.
    Trava se mehko vdaja pod mojimi stopi- njami.Roka se stegne in zahlepi po grozdju Jagode odletavajo, a pecelj ne popusti. Trgam in sunkoma vlečem težki grozd. Na- posled popusti in ostane v rokah. Dvignem ga k očem, ki pijejo zlati odblesk. Škorci se zaženejo na obrobek, nekje zalaja pes.
    Ne poskusim ga, čeprav sladko - kiselkast okus jagod razločno čutim v ustih. Urno stopim mimo brajde čez zaraščeno dvori- šče, kjer med divjim pelinom in kamilicami brskajo kokoši, do hiše.
    V veži leži na tleh prevrnjen koš. V natr- ganem, od starosti preperelem peharčku je pripravljena piča za kokoši. V kotu je pri- slonjena motika. Stopim v "hišo". Pod bog- kovim kotom stoje klop, velika miza, stoli. Na zvegani, z zelenimi pečnicami obloženi peči so orehi. Ob večerih zakurijo, zdaj pa je peč še mrzla, saj so vsi odšli za delom. Le ona je tam. Na postelji s starinskimi, izrezljanimi stranicami leži. Vsa drobcena in suha je. Skozi okenske križe lije sončna svetloba in riše na odeji svetle kvadrate. Na steni je velika poročna slika, za okvir so zataknjene manjše fotografije otrok in vnukov. Gleda me z velikimi očmi. Samo te oči so žive v shujšanem obrazu.Gledajo me a ne vem, če me je spoznala. Vzamem pr- tiček z nočne omarice in ji ga razprostrem pod brado.Odtrgam najdebelejšo zlatopro- zorno jagodo. Kot biser je, solzna, napeta, lepljivo sladka. Nesem jo na izsušene ust- nice. In glej, obraz oživi, oči se zaiskrijo. Hlastno použije jagodo. Zdi se mi, da me pozna in bi mi rada nekaj povedala. A ker ne more,le z roko pokaže na grozd in name Da, razumem jo. Naj grozd poskusim tudi sama.Pokimam ji,jo pobožam po zgubanem licu.
    S staro mamo zadovoljno in počasi jeva jagode z grozda.Soba je polna sončne luči
    Ivanka Korošec
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    RAZLIČNI SO DAROVI
    VOŽNJA PO STOPNICAH

    Kolikokrat v mislih zavzdihnem:"Le kdo si je izmislil stopnice?" Zaradi njih vozičkar ne more v šolo,cerkev,trgovino, gledališče,na razne urade in prireditve... Ustreznih klan- čin in dvigal je še tako malo.
    Dobro, da je vsaj moč rok in ljubezni v ljudeh iznajdljiva in dobrotljiva, da tudi "okrogle noge" lahko premagujejo stopnice Če je pomočnik dovolj močan in izurjen, bo vožnjo preko te ovire zmogel sam.Manj na porno in še bolj varno pa je, če pomagata dva ali trije.
    Da boste današnjo rubriko laže razumeli,še enkrat preberite nasvete v prejšnji številki Prijatelja (na strani 42), kjer je prav na začetku ponagajal tiskarski škrat. Namesto besede - si, je pravilno - sem...

    Po stopnicah navzgor
    En pomočnik: Na dnu stopnic zapeljite voziček vzvratno in se tudi sami s hrbtom obrnite proti stopnicam.Voziček nagnite na zadnji kolesi. Z eno nogo stopite na prvo stopnico, z drugo pa dve stopnici višje. Viseč voziček potegnite za eno stopnico navzgor (sl. 1). Nato prestopite najprej s spodnjo in potem z zgornjo nogo eno sto- pnico višje. Tako je ponovno spodnja noga eno stopnico, zgornja noga pa tri stopnice nad tisto,na kateri stoji voziček.V tem po- ložaju spet potegnite voziček za eno sto- pnico navzgor in to ponavljajte do vrha.
    Dva pomočnika: Prvi obrne voziček in stopa zadaj po stopnicah tako, kot je opi- sano v prejšnjem odstavku. Drugi pa stopa pred njim, obrnjen proti invalidu. Voziček drži za sprednji del ogrodja, ne sme pa pri- jeti za snemljive dele (sl. 2). Zelo je po- membno, da pomočnika delata usklajeno. Začeti je treba hkrati: tisti zgoraj potegne nagnjen voziček k sebi, tisti spodaj pa voziček dvigne in hkrati potisne navzgor preko roba na naslednjo stopnico.Voziček se mora ves čas dotikati stopnic in ga po- močnika ne smeta nositi. Vožnja bo lažja, če predhodno snamete podnožnike, če se- veda noge to dopuščajo.
    Trije pomočniki: Prvi je spet na stopnicah in drži nazaj nagnjen voziček, druga dva pa ga držita vsak na eni strani za ogrodje (sl. 3). Vsi trije morate delati usklajeno in potegniti, oziroma potisniti hkrati, najbolje na dogovorjen znak. Voziček se mora po- mikati navzgor enakomerno. Pazite,da obe zadnji kolesi hkrati prideta na rob stopnice sicer se voziček nagiba vstran,kar je lahko nevarno.

    Nošenje vozička
    Trije ali štirje pomočniki lahko voziček z invalidom po stopnicah tudi prenesete. Pri tem je treba paziti,da vsi držite voziček za nesnemljive dele in da je invalid v stabilnem položaju. Zato mora biti sedež ves čas rahlo nagnjen nazaj, da je invalid s hrbtom naslonjen na naslon in ne more omahniti naprej.

    Po stopnicah navzdol
    En pomočnik: Biti morate prepričani, da res sami zmorete takšno vožnjo. Na vrhu zapeljete voziček tako, da oba z invalidom gledata po stopnicah navzdol. Ko mali ko- lesci prideta do roba, nagnete voziček na zadnji kolesi (sl. 4). Tako nazaj viseč vo- ziček spuščate po eno stopnico navzdol. Med spuščanjem je pomočnikova spodnja noga na isti stopnici kot voziček, zgornja noga pa dve stopnici više (sl. 5). Potem, ko spustite voziček za stopnico nižje, tudi prestopite, najprej z zgornjo in nato še s spodnjo nogo. Paziti morate na težišče in da udarci koles na stopnico niso premočni.
    Dva pomočnika: Prvi dela na enak način kot v prejšnjem primeru.Drugi pa stoji obr- njen proti invalidu, nižje od vozička, in ga drži z obema rokama za ogrodje. Po stop- nicah hodi vzvratno in zadržuje voziček (sl. 6). Tudi v tem primeru, če je mogoče, je dobro sneti podnožnike.
    Trije pomočniki:Voziček je obrnjen naprej Prvi pomočnik drži voziček nagnjen nazaj in stoji najvišje na stopnicah.Druga dva pa držita vsak na eni strani za ogrodje vozi- čka in gledata v smeri hoje po stopnicah navzdol (sl. 7). Če so pomočniki izurjeni in usklajeni, stopajo zelo tekoče.

    Sedaj pozimi se morda ne bomo toliko vo- zili naokrog. Spomladi pa, dragi pomočniki, bomo vozičkarji še kako veseli vaše moči in znanja. Ne pustite nas pred ovirami!
    Vsem,ki radi prebirate Prijatelja,želim vese- le in blagoslovljene praznične dni! Še prej pa naj vas tudi Miklavž obišče. Srečno!
    Kati Urh
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ŽELIM SI PRIJATELJA
    RAD BI SI DOPISOVAL

    Kot vidite, vam pišem pismo,v katerem vas lepo prosim, da objavite nekaj o mojem življenju.To pa zato,ker bi si rad dopisoval z mojimi vrstniki in drugimi ljudmi.
    Star sem devetindvajset let.Izučen sem za restavratorja knjig. Sem invalidski upoko- jenec,saj sem bolnik z epilepsijo. V zgodnji mladosti sem bil zelo veliko po bolnicah in podobnih ustanovah. Drugače imam sta- novanje v Ljubljani. Sem pa zelo osamljen; rad bi si dopisoval z ljudmi in tako nabiral prijateljstva. Moj naslov je:
    Miklavž Čuk
    Arto 13, 8290 Sevnica

    Dragi Miklavž,tudi vaš naslov posredujemo bralcem in upamo,da se vam bo kdo oglasil Saj vsi poznamo tisto misel, da se veselje, ki ga delimo med seboj, pomnoži, bolečina pa se porazdeli. Seveda pa je najbolj po- membno, da to delitev veselja in bolečine udejanjimo najprej v okolju, kjer smo: v domači družini, s sostanovalci, z drugimi ljudmi, s katerimi redno prihajamo v stik. Lepo pa je imeti prijatelje tudi drugod. Že- limo vam čim več prijateljev.
     
    HVALJEN JEZUS!

    Prihajam na kratek pismeni obisk. Pred da- vnimi leti je krščanska skupnost ustanovila Bratstvo bolnikov, katerega glavni namen je pomoč invalidom in starejšim ljudem, pa tudi invalidi kljub svoji nezmožnosti poma- gamo drug drugemu.Vsak ima kakšno zmo- žnost in naj jo izkoristi. Tako pomagamo drug drugemu in svoji duši. Vsaka pomoč je zmaga duše.
    Marsikdaj smo nemirni in ta svoj nemir ka- žemo nazven.S tem obremenjujemo okolico in sebe.Vendar se tudi ta nemir da ukrotiti s preusmerjanjem misli na dobro delo. Tudi molitev pomaga. Hvaljen Jezus in lepo po- zdravljeni!
    Ciril

    Hvaljen Jezus, dragi Ciril. Bolj redko je sli- šati ali pa tudi v pismu videti ta najlepši krščanski pozdrav. Me veseli,da ga upora- bljaš. Naj najprej nekoliko dopolnim tvoje misli o Bratstvu bolnikov. Petdeset let je res minilo, kar je v francoskem mestu Ver- dunu zaživela skupinica bolnikov in invali- dov, ki so želeli, povezani v lepo bratsko skupnost, živeti evangelij in ga oznanjati drugim bolnikom in invalidom. To se je po- tem širilo naprej v takšni ali malo drugačni obliki in je prišlo tudi v Slovenijo. Tudi v današnjem času so takšne skupine potre- bne in lahko delno nadomestijo družino ti- stim, ki si je niso mogli ustvariti. Tudi sveti oče je vsem v Cerkvi ob zadnjem svetov- nem dnevu bolnikov naročal: "Spodbujajte rast občestev med bolniki." Hvala Bogu tudi za vse druge dobre pobude, zlasti za tiste, ki imajo namen pomagati bolnikom in invalidom. Sam lepo praviš, da ima vsakdo kakšno zmožnost in naj jo izkoristi. S tem se uresničujejo evangeljske besede:Vstani in hodi!, ki so geslo Bratstva.
    Hvala za lep nasvet o miru v sebi! Tudi ti bodi lepo pozdravljen in: Hvaljen Jezus.
     
    VOŠČIMO ZA BOŽIČ IN NOVO LETO

    Z nekaj vrsticami želim pohiteti k vam in te vrstice naj potrdijo, da vse tri iskreno želimo čimboljše počutje in da bi vas na vaši poti spremljalo čimveč božjega blago- slova.Imamo pa prošnjo,da bi objavili v Pri- jatelju naše božično in novoletno voščilo. VSEM BRALCEM ŽELIMO,NAJ VAS BOŽIČNA SKRIVNOST NAPOLNI Z NOVIM UPANJEM IN NAJ VAM BO MOLITEV VELIKA OPORA V VSEH DNEH PRIHODNJEGA LETA. Vse lepo pozdravljamo.
    Janki, Majda in mama Vovnik

    Drage Vovnikove! Kdor ima naročenega Prijatelja, gotovo prebere tudi tale delček z naslovom: Želim si prijatelja; najbrž še prej kot kakšne bolj učene stvari. Tako sem prepričan,da bodo vsi,ki vas poznajo- in vem,da teh ni malo - z veseljem prebrali vašo željo in lepo voščilo.V tej številki Pri- jatelja se velikokrat pojavi beseda upanje in vaše voščilo vse to prav lepo dopolnijo. Hvala vam!
     
    VSAKODNEVNI MOLITVENI SPOMIN

    Iskreno pozdravljam bivšega dolgoletnega urednika g.Jožeta Zupančiča. Naj mu dobri Bog obilno poplača za vse dobro,ki smo ga bili deležni po njegovi ljubezni in dobroti. Ostali nam boste v vsakodnevnem molit- venem spominu!
    Vsem prisrčne pozdrave!
    Urška
     
    PRESENEČENA SEM NAD ODHODOM

    Postala sem slaba za pisanje in se moram zelo potruditi, da sem vsaj tole spravila skupaj. Dobri Bog naj da moči in zdravja novemu uredniku, da bi nam pomagal deliti si medsebojno ljubezen in postajati bratje in sestre v Kristusu.Zelo sem bila presene- čena nad odhodom g. Zupančiča. Naj tudi njemu Bog da trdnega zdravja na novem delovnem mestu in najmu bo bogat plačnik za vso njegovo dobroto. Zelo me je tudi užalostila smrt s. Mihelangele. Upajmo, da že uživa večno veselje.
    M. Z.

    Prav je, da v hvaležnem in zlasti molitve- nem spominu ohranjamo vse dobre ljudi. Tole vaše zahvaljevanje bivšemu uredniku me pa kar nekoliko moti, ker izzveni kot poslavljanje. Računam, da bo g. Zupančič še naprej sodeloval pri Prijatelju, čeprav ni več glavni urednik. Saj ni odšel na drug konec sveta,ampak samo deset kilometrov iz Ljubljane;kakšna ura časa pa mu bo tudi ostala. Upam,da bo urejeval kakšno rubri- ko;morda pisal duhovno misel čez celo leto pa tudi, da bo duhovno osvežil kakšno srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.
     
    NIKAMOR VEČ NE MOREM

    Osebno se ne poznamo,vendar sem v mo- litvi povezana z vami. Vest me ob bližnjih praznikih že preganja in vam že danes za- želim v zdravju in božjem spremstvu do- čakati in doživeti lepe božične praznike ter novo leto.
    Mene še naprej spremljajo preizkušnje z boleznijo, vendar zaupam v božjo voljo in pomoč.Nikamor več ne morem,tudi z avtom se zaradi omotice ne morem več voziti. Peša mi pogled, oči se mi meglijo. Tolažim se z upanjem, da me za vdano prenašanje raznih bolečin in drugih težav čaka večno življenje.
    Angela Rebov

    Vaše ime, draga Angela, mi je že kar po- znano, saj dajete lep zgled dopisnice v Prijatelja. Osebno pa se bomo, upam, tudi kdaj srečali.Želim vam,da bi vas to upanje ki ga omenjate, nikdar ne zapustilo.
     p r i j a t e l j   '9 7

    Cena izvoda:      250 SIT

    Letna naročnina:

  • posamezniki  1.500 SIT
  • poverjeniki    1.350 SIT
  • podporna      3.000 SIT

    • Za tujino 20 USD ali 30 DEM. Letalsko po- šiljanje 30 USD.

    Uprava in uredništvo: Tabor 12, Ljubljana.
    Tel. 061/133-94-10, faks 061/302-474

    Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 13h.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    TAKO ODHAJAJO DOMOV
    Mnogo, mnogo prezgodaj nas je v devet- inpetdesetem letu starosti zapustila naša dobra negovalka MARTA MUSTAVAR. Dol- ga leta je bila zaposlena v našem domu - PRIZMA Ponikve.
    Pred leti sta ji umrla oče in mati. Njena dru žina je štela kar devet otrok. Vsi so odšli po svetu, le ona je ostala sama v skromni hišici v vasi. Večkrat smo jo obiskovali in ji s tem krajšali njene dolge samotne urice. Vsakega je toplo sprejela v svojo hišico, kjer je preživela cele dneve. Prav tako kot mi, invalidi doma Prizma Ponikve, so jo obi- skovali tudi njeni sorodniki in znanci. Rada je sprejela vsakega človeka, bolnega ali zdravega. Njen dom je bil poln topline in domačnosti; prave božje topline. Bila je namreč tudi globoko verna žena. Imela je veliko stikov z g. župnikom Škuljem. Tako je v domu pripravljala vse za sveto mašo.
    Pred leti so ji operirali koleno, zato je mo- rala večkrat hoditi na preglede.Po operaciji je ostala doma,ker je morala veliko počivati Pred letom dni se je ravno zato morala upokojiti.
    Pred tremi meseci jo je doletela huda, ne- ozdravljiva bolezen.Odločiti se je morala za bolnico, kjer je preživljala zadnje dni svojega življenja, kajti njeno zdravstveno stanje se je hitro slabšalo. Vse, ki smo jo poznali, je njena nenadna smrt napolnila z globoko žalostjo.
    V imenu vseh uslužbencev in gojencev se iskreno zahvaljujemo župniku in kaplanu videmske župnije, ki sta jo pospremila z lepo sveto mašo k njenemu večnemu po- čitku, kjer tudi ne bo sama. Z veseljem, a obenem z žalostjo v srcu jo bomo obisko- vali, kajti tolikokrat nas je ona prišla obis- kat. Vsi gojenci zavoda Prizma Ponikve jo bomo ohranili v lepem spominu. Bog naj ji povrne za vso dobroto in ljubezen, ki nam jo je izkazovala.
    Lojze Vetrih
     
    Sredi oktobra je za vedno nehalo utripati dobro in plemenito srce KOLENČEVE MA- ME ALOJZIJE iz Gor. Globodola, Mirna peč V težkih povojnih razmerah je vzgojila štiri sinove v pokončne Slovence. Starejši sin Franc, ki ga nekateri poznate z duhovnih srečanj Bratstva bolnikov in letovanja v Lignanu, je od rojstva invalid. Vse do zdaj je bil deležen velike mamine pozornosti in ljubezni.Moč za sprejemanje preizkušenj je mama črpala iz globoke vere in zakramen- tov. Vse to se je kazalo v njenem vsakda- njem življenju. Rada je imela svoje vnuke, jih učila in z njimi molila.
    Vsi, ki smo jo poznali in imeli radi, posebno pa sin Franc, ji bomo vedno hvaležni za vse, kar je dobrega storila. Verjamemo, da je zdaj že naša priprošnjica pri Bogu.
    s. M.
    Dober je Gospod njemu, ki ga čaka, duši, ki ga išče. Dobro je,tiho čakati Gospodove pomoči.
    (Žalostinke 3,25.26)
    Kot goreča sveča,ki se použiva,prav takšno je bilo življenje KRAJŠKOVE MAME FANI iz Gavc, Šmartno ob Paki. Triindvajsetega oktobra letos je dogorela.
    Po moževi smrti pred enajstimi leti je sama skrbela za oba svoja prizadeta otroka;Ani- co in Jankota.Anico je pospremila na zadnji poti pred petimi leti. Tudi njej so telesne moči pešale, vendar je z vso ljubeznijo, ki jo premore le materino srce, skrbela za Jankota. Težko je bilo breme skrbi in bole- zni, a nikoli pretežko, da bi ne izžarevala ljubezni do vseh.To smo občutili ob vsakem srečanju z njo. Ni imela blizu do cerkve, pa vendar je ob še tako slabem vremenu nje- na pot včasih tudi večkrat na teden vodila k cerkvi, kjer je črpala moč za vdano pre- našanje vsakdanjega trpljenja. Za vse to, smo prepričani, mama že prejema bogato plačilo pri Očetu in se veseli v družbi dra- gih in vseh prijateljev. Od tam bo še bolj prosila za Jankota,ki je najbolj občutil njen odhod in zdaj potrebuje še bolj prijateljske roke in ljubezni.

    V uredništvo smo dobili sporočilo, da je odšla domov k Očetu tudi mama MARIJA PURG s Ptuja. Tudi njeno življenje je bilo ena sama ljubezen in skrb za hčerko An- gelco in sina Vlada. Angelca je bila vse življenje, več kot petdeset let, vezana na posteljo, Vlado pa je tudi bil invalid od ma- lega.Po maminem padcu je kljub temu sam skrbel za vse. Bog ju je drugega za drugim poklical k sebi,sedaj pa se jima je pridružila še mama. Naj se z njima veseli pri Bogu. Nam ostaja življenje teh naših mater lep zgled požrtvovalnosti in ljubezni. Hvala, drage mame!
    s.Edith
     
    Devetnajstega septembra je izdihnil svojo Bogu vdano dušo spoštovani MIKUŽEV ATA z Brezovice pri Ljubljani. Nesreča pri gospodarjenju ga je priklenila na invalidski voziček. Bil je telesno prizadet,a duh mu ni klonil. Vedro je poleti obhajal svoj devet- deseti rojstni dan. Otroci so zanj stalno skrbeli in ga negovali;v njem so imeli zgled krščanskega sprejemanja in premagovanja življenjskih težav.Bog mu daj večno plačilo in veselje v nebesih!
    Marica in sorodstvo
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ČRTICA
    JOHANA

    Bila je nadvse čudaška. Skoraj noč in dan je tičala v svoji kamri, kadar pa je prišla iz nje, je godrnjala.

    Kako tudi ne bi!

    Nekoč je bila prikupno dekle.Miha jo je za- snubil. Prišla bo na grunt in bo poročena. V tistem času je bilo to za vsako žensko čast in veliko upanje.

    Zgodilo pa se je le to, da je Johana rodila deklico. Miha pa se je poročil z drugo.

    Otrokec se je iz plenic preselil med angel- ce, Johani pa se je zbledlo.

    Od tedaj je bila samotarska in godrnjava.

    K maši pa je hodila, o ja. S posebno fran- cosko ukrojeno torbico iz blaga. Preden je stopila iz kamre, si je obraz naprašila z ajdovo moko.

    Ljudje so se ji smejali. Komurkoli, ki jo je vprašal, koliko let da ima, je rekla,da se ne zanima za zgodovino. Nato je zarentačila in zagodrnjala.

    Uboga Johana! In njen predalnik v kamri z Mihovo sliko. In tisti Miha! Mogoče je bil samo zato ves obešenjaško razigran, ker ga je pekla vest. Otrokec pa je bil med angelci.

    Johano so snedle bolhe.Ko je obležala,so jo oblegale v trumah. Nikogar ni hotela blizu.

    O, mogoče si je ves čas želela človeške bližine, le da ji domači niso znali prav pri- sluhniti.

    Celo grunt bi morala podedovati. Saj to ni mogoče s tako zmedeno pametjo. Na njem je umrla kot preužitkarica.

    Johana, rojena leta 1873, umrla leta 1945. Brez spomina.
    Berta Golob
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    MNENJA IN ODMEVI
    Z VESELJEM ZA GOSPODOM

    Dragi prijatelji! Tako domača mi je postala ta beseda, zato z njo začenjam te vrstice. Mislim, da prijateljstvo ne more umreti, če se vsaj malo potrudimo, da ga obnavljamo.
    Imel sem srečo, da sem se še mogel ude- ležiti odprtja razstave vaših izdelkov.Bilo je to enkratno doživetje novega pričevanja iznajdljivosti, vztrajnosti, potrpežljivosti, skratka velikodušne ljubezni. Naj vam za nadaljevanje takšnih -in tudi drugih- deja- vnosti nikoli ne zmanjka moči in volje. Va- ša navzočnost v svetu 'zdravih' je nujno potrebna, saj tako mnogim odpirate oči do spoznanja, da se tudi iz bolečine porodijo biseri.
    Sicer sem pa o pomenu razstave in še mar sičem lahko bral v Prijatelju.Si morete pred stavljati,da sem ga tokrat komaj čakal in z zanimanjem prebral? Ves mesec sem bil namreč odsoten in pri pripravi nisem mogel nič pomagati. Vesel sem, da sedaj lahko čestitam novemu uredniku, pa tudi vsem dopisnikom in sodelavcem, ki marljivo vztra jate. Hvala vam tudi za prijazne besede, s katerimi ste me pospremili na novo pot.
    Kot sem že sam napovedal,in je bilo v prej šnji številki še pojasnjeno, sem 14.avgusta letos sprejel službo provincialnega ravna- telja Družbe hčera krščanske ljubezni ali po domače sester usmiljenk.
    No,začetek je bil bolj težak. Lahko mi ver- jamete, da sem se ob sprejemanju službe počutil nebogljenega; danes sestrsko živ- ljenje že malo bolj spoznavam. Časa za dokončni premislek sem imel samo en dan. Res je,da sem že prej vedel,ko so me pre- dlagali, vendar sem živel v upanju, da bo kdo drug. Dvojno težo sem čutil: najprej zaradi dosedanjega dela (pri Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov ter kot ured- nik Prijatelja),za katerega sem menil,da ga bo težko pustiti, saj sem ga rad opravljal dobrih petindvajset let; drugo pa zaradi negotove prihodnosti in tolikšne odgovor- nosti. In niti nisem dovolj usposobljen za to. Ko bi imel vmes vsaj nekaj časa, da bi se posvetil spoznavanju sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac ter študiju konstitucij in statutov.
    Potem je prevladala misel, da imam med zaobljubami tudi pokorščino; skušal sem pritrditi spoznanju, da se po predstojnikih kaže Božja volja. Seveda je nekaj razlike med vedeti in sprejeti. Končno sem ob za- vesti, da imam zagotovljeno molitveno pod poro sester, rekel, naj bo v Božjem imenu. Še vedno sem učenec, in gotovo bom še kar nekaj časa oziroma dokler bo Bog hotel Pravzaprav "je samo eden naš Učitelj," moj in vaš, saj Jezus govori vsem: "Vi vsi pa ste bratje" in sestre.
    In ne nazadnje,v tem me je potrdil tudi do sedanji ravnatelj g.Anton Lavrič,ki je odšel za župnika v Beograd (tudi tam imamo svojo postojanko lazaristi in usmiljenke). V poslovilnem (zame hkrati uvodnem) na- govoru je razvil in poudaril vodilno misel: "Eden je vaš vodnik, Kristus" (Mt 23,10). Da bi nas spodbudil, kako nujno potrebno je "iti vedno naprej", je dodal še papeževe besede: "Korajža velja!"

    Nič ne de, če je sveti oče to rekel na sre- čanju z mladimi, saj evangelij nas vse za- vezuje k pogumnemu pričevanju. Bilo je to ravno v času,ko smo vsi živeli pod močnim vtisom, ki ga je zapustil obisk papeža Ja- neza Pavla II. Njegova beseda in njegov zgled nas potrjujeta v veri.Ta pa je temelj tako posvečenega življenja kot tudi apo- stolskega delovanja vsakega kristjana.

    Zelo pomenljivo je, da sva se z g.Lavričem zamenjala tik pred praznikom Marijinega vnebovzetja, saj je "Devica Marija prva in edina mati" Družbe hčera krščanske ljube- zni. K temu bi rad dodal še misel apostola Pavla, ki me že od otroških let nagovarja, poslušamo pa jo na praznik sv. Lovrenca: "Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi ve- selega darovalca" (2 Kor 9,7). Tudi vas, dragi prijatelji,prosim za podporo z molitvi- jo ali darovanjem trpljenja, da bi novo od- govorno službo mogel opravljati z veseljem in ljubeznijo, še bolje, da bomo vsi skupaj z veseljem služili Gospodu v vseh ubogih bratih in sestrah.

    Čas mi zelo hitro teče. Kmalu bodo minili trije meseci.Vesel sem,da sem v prvih me- secih lahko obiskal skoraj vse bolj oddalje- ne skupnosti (Kosovo in Makedonija) druge pa bodo prišle na vrsto,brž ko bo mogoče. Lepo je videti, kako majhne skupnosti po župnijah nadaljujejo z vincencijanskim po- slanstvom. Zaradi ostarelosti in bolehnosti mnogih sester pa se delokrog zožuje na služenje ubogim v lastnih vrstah. Prepričan pa sem, da tudi bolne sestre rade darujejo svoje trpljenje za Družbo ter številne pot- rebe v Cerkvi in v svetu. Tako vsa družina trpečih, kot bi rekel papež, dokazujete solidarnost z vsemi, ki trpijo, in pomagate graditi boljši svet.

    Vsaka sprememba povzroči neko bolečino zaradi slovesa, hkrati je kot novo rojstvo in pomeni nov začetek. Tega nas uči tudi božična skrivnost. Bog se je ponižal in po- stal človek, da bi mi postajali vedno bolj Božji.Naj bodo ti božični prazniki spodbuda da se bomo od Jezusa učili delati za mir in ljubezen; potem bomo lahko vsi srečni.

    V zavesti, da smo vsi odvisni od Božje po- moči in našega odgovornega sodelovanja, v želji, da bomo z zaupanjem in veseljem hodili za Gospodom, vas vse prisrčno po- zdravim!
    Jože Zupančič, C. M.
    Šentjakob 33, 1231 Ljubljana-Črnuče
     
    OZDRAVLJENJE

    Tisti del lista, ki se mu reče 'mnenja in od- mevi', naj bi vse prenesel; hudo lepe po- hvale, bridke opomine, vznesene želje in tako naprej. Nanašal naj bi se na vsebino Prijatelja pa tudi na dogodke, ki smo jim priče.Tako bi tudi jaz rad obelodanil in po- komentiral nekaj dogodkov. Najprej gre za dogodek, ki se je pripetil novemu uredniku, ko je bil še bogoslovec Misijonske družbe lazaristov; to pa je bilo pred kakšnimi de- setimi leti.

    Kot vsak urednik je imel tudi tedanji urednik lista s sicer lepim imenom Prijatelj zoprno navado, da je kar naprej drezal v ljudi, naj mu kaj napišejo. Celo ljudi na invalidskem vozičku ali na bolniški postelji ni pustil pri miru.Kar uspevalo mu je;celih petindvajset let. Skoraj iz vsakega človeka je kaj izbe- zal; tudi iz mene.

    Spominjam pa se še, kako se mi je za malo zdelo, ko sem potem gledal končni izdelek. Tisto, kar sem napisal, je bilo okrajšano, spremenjeno, spet drugje pa kar nekaj do- danega. Groza! Protestiral sem, da se tako ne grem. Če misli tako popravljati, naj kar sam piše.

    Gospod urednik pa nič. Kar nekaj je šaril po svojih papirjih in si jih ogledoval,si vmes popravil očala z velikim črnim okvirom, po- tem pa navidezno malomarno rekel: "Veš, če jaz nadškofa Šuštarja prosim za kakšen članek, vedno, ko mi ga izroči, pravi: 'Če sem bil predolg, pa kar malo skrajšajte. Če pa nisem bil dovolj jasen, pa še kaj dopol- nite.' Ampak on je nadškof, on si to lahko dovoli."

    Sledil je le še sklep:Če si sam gospod nad- škof to dovolijo, si lahko tudi moja malen- kost (beri napuhnjena visokost). To je bilo eno od ozdravljenj v mojem življenju. Od tedaj naprej me ni več prizadelo, če je kdo za menoj kaj popravljal. To pa seveda tudi pomeni,da sedaj kot urednik nimam pomis- lekov, da ne bi drugim kaj popravil. To tudi moram storiti, kajti, da bi častitljivi lektor (eden tistih, ki je tudi Sveto pismo lekto- riral, prosim) vsakič popravljal 'vzdušje' v 'razpoloženje', 'važen' v 'pomemben' in po- dobno,ne gre.Sicer bi že vsakdo sam moral vedeti,da so važni važiči, drugi ljudje, za- deve in stvari pa so pomembni ali pa tudi nepomembni. Ali pa tisto: po končani maši - po maši vendar! To je nepotrebno troše- nje besed! Lahko se celo pobaham, da me lektor včasih že pohvali, češ da prinesem kar dobre stvari.

    Sem bil pa tudi pri njem deležen zdravlje- nja. Nekoč sem čakal, da je pregledal neko pesem.Nenadoma se je med branjem usta- vil,me ostro pogledal,in rekel: "Tole pesem je nekdo popravljal. Prej je bila slaba,sedaj je pa zanič!" Jaz sem kar vase lezel in si komaj upal priznati,da sem jaz tisti grešnik Predrznil sem si namreč popraviti nekaj be- sed, da se je vsaj malo rimalo. "Zapomnite si enkrat za vselej: Pesem je ali pa ni. Saj vendar veste, da se pesnik rodi, govornik pa naredi.Pesmi nikoli ne popravljam! Samo kakšno vejico,če je pesem sicer dobra. Če je zanič, je za v koš!"

    Vidite, kaj vse mora vedeti urednik. Menda mora pa predvsem znati pohvaliti ljudi. Sli- kovito je to izrazil eden od mojih sobratov, ki se je na stara leta vrnil v domovino, po- tem ko je zaradi povojnih razmer obredel skoraj ves svet. Tudi on je bil urednik in je vedel,kako se tem stvarem streže. Nekoč sem mu rekel, da že malo pretirava s poh- valami. On pa se je nasmejal: "Oh,gospod, mladi ste še. Vse, kar sem jaz v življenju dosegel, sem tako, da sem ljudem kadil."

    Kaj še dela urednik? Največkrat vse drugo, kot pa dela v svoji pisarni. Na vso srečo je odšel samo prejšnji urednik, gospa tajnica, ki je tudi računovodkinja, pa je ostala in lepo prijazno pove, da me ni doma. Tako Prijatelj deluje naprej. Sam sem pa res od avgusta,ko so mi rekli,da sem tudi urednik Prijatelja, obredel kar nekaj župnij. Skušam pa tudi vmes kaj storiti za Prijatelja;to go- tovo. Med drugim po zgledu svojega pred- hodnika drezam v ljudi. "Bi vi bili za pogo- vor - za intervju za Prijatelja", sem vprašal moža, ki bi vedel kaj povedati, saj trdo občuti življenje. "Sva že zmenjena," mi je odgovoril kot iz topa.Razveselil sem se nad nepričakovano hitrim uspehom. On pa na- prej:"Veste,me je nagovarjal že tudi ured- nik Ognjišča, pa sem mu takoj dejal,da sva že zmenjena." In ni bilo nič. Na naslednji župniji sem poskusil nagovoriti žensko bitje, bolnico, ki tudi ve, kaj je življenje. "Ženske so bolj zgovorne," sem si mislil. In res, na tričetrt sva že bila domenjena. Baterije sem že vstavil v aparat, si napisal nekaj vprašanj - ona pa si je medtem premislila. Zdi se,da sem se tokrat predolgo pripravljal Ni vedno lahko biti urednik, verjemite mi.

    In kaj sedaj? Ko vse odpove in še gospod čas začne sitnariti, ostane samo še eno: prositi ženske za pomoč. To mi ni težko, saj imam o njih sicer v glavnem kar dobro mnenje.Dobro vem,da bi Cerkev brez žensk bila skoraj čisto prazna. Rezultate vidite. Dva intervjuja, ki sta jih napravili dve žen- ski, z dvema ženskama seveda, sta pod streho. Sedaj napenjam možgane, da bi se spomnil, kako le mi je uspelo pred več kot desetimi leti napraviti nekaj intervjujev za Prijatelja. Najbrž bom za naslednjo številko ubral drugo taktiko. Naj kakšna ženska na- redi intervju s kakšnim bolnikom ali invali- dom.Drugače mi res ostane samo še to,kar mi nekateri sodelavci Prijatelja oponašajo: "Vsaj predstavi se, kdo si. Ti daj zgled, daj intervju!" Upam, da to le še ne bo treba. Prejšnji urednik je namreč četrt stoletja zvozil brez njega.

    Da se pa vsaj malo predstavim,naj povem, da je novi urednik doma na začetku Gore- njske,kjer se zlivata Sora in Sava; je samo nekaj let mlajši kot prejšnji urednik; ravno tako duhovnik lazarist in spada med tiste, ki v Gospodov vinograd niso prišli zgodaj zjutraj ampak bolj proti enajsti uri. Prišel je pa potem, ko je srečal - nikogar drugega kot prejšnjega urednika Prijatelja,in mu za- čel malo pomagati. Od takrat dalje je sre- čeval mnoge čudovite ljudi, verne,trpežne, sočutne, nekatere pa tudi malo drugačne, in želi še naprej pripomoči k medsebojni povezanosti bolnikov, invalidov ter vseh, ki vam želijo biti prijatelji. Predvsem pa želi prinašati Jezusovo oznanilo upanja in spod bujati k uporabi vsakega našega talenta. Zato bo tako in drugače ter vedno ponav- ljal Jezusove besede: "Vstani in hodi!", ter drezal v vas, da kaj napišete.
    Vlado Bizant
     
    DUHOVNIŠKI KOMPLEKS

    Hvala za zvesto pošiljanje Prijatelja, ki je postal res bogat.

    Da se vam malo "oddolžim",vam pošiljam za dobro voljo tole zgodbico, ki sem jo nekje prebral.

    Med drugim vatikanskim koncilom so se baje nekje v Braziliji zbrale redovnice na srečanje. Ker se jih je zbralo zelo veliko, je ena skupina izkoristila to priložnost, da bi zbirala podpise za posebno zahtevo, ki naj bi bila naslovljena na Sveti sedež. Stvar sicer neposredno ni zadevala redovnic,pač pa duhovnike. Zahtevale so pravico, da bi se duhovniki smeli poročati.

    - "Zakaj naj bi se poročali?"je vprašala ena od sester, katero so prosile za podpis.

    - "Zato, ker obvezni celibat povzroča pri duhovnikih kompleks" je odgovorila prosilka

    - "Toda Jezus Kristus ni bil poročen,pa tudi zakompleksiran ni bil."

    - "Oh, seveda draga sestra,on je pač umrl premlad."

    Želim,da Prijatelj naredi še veliko dobrega. Prisrčen pozdrav iz Farafangane!
    Janez Puhan
    O SVETA NOČ, NEVIDNA MOČ

    O noč,
    kako čudno lepa si nocoj,
    kako nemirno
    me obdaja tvoj osoj.

    Zakaj ne spim
    in se ne potopim v sanje?
    Zakaj to noč
    nemirno je srce
    in se ne zmeni zanje?

    To noč,
    tiha radost
    se prikradla je v srce.
    To noč, glej,
    še bremena nič več ne teže.

    Nocoj,
    nevidna moč v meni drhti,
    srce ljubeče je,
    objelo bi vse ljudi,
    tudi tiste, ki zlo mu želi.

    V Marijo zrejo mi oči,
    tam v jaslice sredi noči.
    O sveta noč! Ne odidi!
    Ostani v meni,
    ostani vse dni!
    Štefka Orešnik
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ČRTICA
    KAZNOVANI OTROCI

    Marjeta je imela posebno "slab dan." Bole- zen se je oglašala,še težja pa je bila čudna osamljenost, misel,da v svojem življenju ni nikomur potrebna, nikomur koristna.

    Tedaj je proti njeni hiši pribrnel avto. Mar- jeta si je naglo priklicala na obraz nasmeh in dobro voljo. "Nihče ne sme vedeti, kako me grabi otožnost," je pomislila in se z na- smejanim obrazom pripravila na obisk. Vsto pila je mlada prijateljica, učiteljica.

    Hitro je med njima stekel prijeten pogovor. Seveda, o čem drugem naj bo pogovor kot o zanimivem učiteljskem delu. Prijateljica je pripovedovala, kako so ji otroci ta dan nagajali, tako da je v svoji jezi kaznovala ves razred in jih zaklenila, sama pa odšla na svoje delo v zbornico. Sklenila je,da bo ves razred ostal zaklenjen vsaj eno uro.

    "Ko je poteklo nekako deset minut," je pripovedovala učiteljica, "sem šla v razred pogledat, kako se obnašajo moji grešniki. Vsi so se vedli trmasto in uporno. Le naj- manjši učenec, ki prav nikoli ne nagaja in sem vedela, da kazni ni zaslužil, je pristopil k meni,lepo sklenil roke in zaprosil:"Prosim, spustite nas!" Njegova prošnja me je gani- la, ker ni prosil le zase, ampak je prosil za vse. Kaj sem hotela drugega; na prošnjo tega fantiča sem odpustila zasluženo ka- zen celemu razredu."

    Njen obisk je bil kratek, saj jo je tisti dan čakalo še veliko dela, zato se je kmalu po- slovila. Toda po tem obisku se je poslovila tudi otožnost srca prej tako potrte Marjete

    "Ljubi Jezus, hvala ti za tale obisk! Daj,naj bom tudi jaz kot tisti otrok, ki je s svojo prošnjo mnogim izprosil rešitev in jih rešil zaslužene kazni."
    Angelca Škufca
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    IZ ŽIVLJENJA MLADIH
    Utrinki ob tednu otroka - posebna izdaja Studenčka - Center za usposabljanje in- validnih otrok Janka Premrla Vojka, Vipava

    Ogled razstave Moč volje in ljubezni

    Tudi iz Vipave smo si šli ogledat razstavo ročnih del bolnikov in invalidov. Množico čudovitih izdelkov,ki bi se jim čudili tudi,če bi nastali pod prsti zdravega človeka, je spremljala razlaga invalidke.Skušala nam je čim bolj podrobno predstaviti avtorje dolo- čenih izdelkov, saj so sad volje in ljubezni invalidov,ki jih to stanje spremlja od rojst- va ali pa je posledica nesreče.

    Spoznali smo, da lahko kdo z močno voljo, vztrajnostjo in ljubeznijo naredi čudovit kvačkan prt ali pulover tudi samo s pomo- čjo nog. Prav tako so nekateri s pomočjo prstov na nogah ustvarili umetniške slike.

    Še veliko krasnih izdelkov,v katere je vtka- na takšna ali drugačna usoda, smo videli in občudovali.
    Skupinica pošolskega
    usposabljanja v Centru JPV Vipava
     
    Moja najljubša igrača

    Moja najljubša igrača so plišasti medvedki. Imam jih že lepo zbirko. Ko sem bila še či- sto majhna,so mi dali medvedka.Pestovala sem ga in stiskala k sebi. Vsak večer je spal pri meni. Postal je že ves zamazan in strgan,zato so ga vrgli v smetnjak. Takrat sem hudo jokala. Da bi me potolažili, so mi kupili novega. Le počasi sem ga sprejela.
    Zdaj sem že velika.Z medvedki se ne igram več. Imam jih pa še zmeraj rada. Zato jih zbiram. Vsi vedo za to. Kadar praznujem rojstni dan,mi prijatelji prinesejo medvedka Vse medvedke znosim domov in jih imam v svoji sobi.
    Ana

    Moja najljubša igrača je kolo.To je posebno kolo za invalide - tricikel. Imam ga doma. Z njim se vozim po cesti. Ati me spremlja, ker včasih potrebujem pomoč. Naučil sem se že dobro poganjati kolo, potrebujem pa pomoč pri vožnji ob robu ceste. Na kolesu uživam in bi bil na njem cele dni.
    Hrvoje
     
    Kaj so tvoje pravice in katere pogrešaš?

    Kristina: Moja pravica je, da hodim vsak teden domov. Pravica je, da se lahko učim in hodim na fizioterapijo ter logopedijo. Ni- hče me nima pravice udariti.

    Ana: Pravica je, da se lahko smejem in se veselim. Moja največja pravica je,da živim.

    Robi: Pravica je,da lahko nekaj narediš po svoje,se dokažeš.Rad grem domov;pravico imam, da sem vesel.

    Marko: Pravica je,da lahko gledamo TV na tistem programu, kot želimo.

    Boris: Da imam očeta in mamo, da me oče ob petkih odpelje domov.

    Nermin: Da imam svoje kolo, s katerim se rad vozim.

    Kakšne so tvoje dolžnosti?

    Kristina: Da poslušam učiteljico in ne go- drnjam,ko moram na fizioterapijo. Dolžnost je, da vikamo odrasle, da spoštujemo sta- rejše in svoje sošolce.

    Ivana: Naša dolžnost je, da si pomagamo med seboj, da ne govorimo grdih besed in ne izzivamo mlajših otrok.

    Pavel: Ne smemo se pretepati s sošolci.

    Marko: Naša dolžnost je, da odrasle opo- zarjamo na nas otroke in na naše potrebe.
    iz glasila Studenček
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    RAZVEDRILO
    ŠIFRIRANA NOVELA

    No, no, le nič bojazni, ne bo pretežka, saj ista številka pomeni vedno isto črko,vsaka črka pa se najmanj trikrat ponovi. Besede so ločene s pomišljaji. S pomočjo že natis- njenih črk med številkami in s sklepanjem skušajte vse številke zamenjati za črke,da boste vodoravno prebrali kratko vsebino novele iz zbirke ROMAR mladega slovens- kega novelista in kantavtorja v spodnjem podnaslovu.Črke so oštevilčene od ena (1) do devet (9). Ločila morate postaviti sami!

    V - 9 2 M 3 O 5 O M U

    8 i 7 8 6 - d 3 i - 7 6 - 3 2 m - š 6 - i g r 2 8 i - 3 i - 5 l u b i 5 o - 3 2 - 7 0 7 6 d o v 6 m - 8 r 2 v 3 i 9 u - 7 o - c v 6 8 6 5 6 - 8 r 2 v 3 i š 9 6 - 7 o 3 č 3 i c 6 - 4 2 - 3 2 7 - 7 - 7 5 2 d 9 i m i - 7 8 6 b 6 5 c i - 3 i 7 o - 4 r i v 2 b i 5 6 - 4 r 6 l š 3 1 6 - 5 6 8 o - m 6 - 3 i - m o g 5 2 - u 9 r o 8 i 8 i - 3 6 - m 2 8 6 r i 3 2 - i 3 - 3 6 - 7 o 7 6 d o v 2 - b 6 7 6 d 2 - 8 2 - 8 6 d 6 3 - b o - 4 2 - 3 2 1 b o 5 1 - 3 6 v 2 r 3 o - d o - 7 6 d 2 1 - 1 6 - š 6 5 6 - d v 2 - u b i 5 o - 3 6 9 2 1 - 1 6 - r 2 3 1 6 3 i h - z 2 - 8 2 - 8 6 d 6 3 - 7 6 - 4 2 - r 6 7 - b o 1 i m - 1 6 - i z 9 o 5 c 2 5 - o č 6 - z - 3 6 9 2 m - č u d 3 i m - d o - 8 6 d 2 1 - 3 2 m - 3 6 m - 3 6 z 3 2 3 i m - g 5 2 7 o m .

    1 2 3 - 4 5 6 7 8 6 3 1 2 9

    Če tudi gornje številke pod novelo zame- njate z istimi črkami, boste prebrali ime in priimek tega avtorja - novelist. Za lažje reševanje si črke,ki so skrite za številkami, sproti zapisujte,in povsod tam,kjer ste čr- ko uganili, isto vpišite po vsej noveli. Naj- bolje bo, da si novelo prepišete na prazen list z več razmaka med vrstami, pa boste videli, da bo šlo.
    Rešitev - podnaslov novele in avtorja- na- pišite na dopisnico, prilepite kupon (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) in do 20. grudna (decembra) pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom: UGANKA.

    Nagrade 6/96:

    1. Redna knjižna zbirka 1996 Mohor.družbe
    2. UKV tranzistor
    3. ženska ruta
    4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge
    5. glasbena kaseta, Za Slovenijo z ljubez- nijo - dar Marjana Podobnika
    6. žepni robci

    Rešitev 5/96: Iskalnica "Deseti brat"
    Manica - Marijan - Martinek - Krjavelj - Vencelj - Lovre - Piškav - Nežica - Majda- lena - Zmuzne - Balček - Bučar - Krivec - Peharček - Kaves.

    Nagrajenci 5/96:

    1. Okrasne lučke za božič. drevo: MATEVŽ KERIN, Turopolje 30, 8310 Šentjernej
    2. UKV tranzisor z uro: EMA ŽUMER,Potoki, 5222 Kobarid
    3. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge GROŠELJ ANTONIJA, Naselje na šahtu 16, 1412 Kisovec
    4. knjiga Dr.Metke Klevišar,Kako udomačiti bolezen; MARKO BURNIK, Šolska ulica 17, 5281 Spod. Idrija
    5. glasb. kaseta, Za Slovenijo z ljubeznijo - dar Marjana Podobnika: ČEH METODA, Šujica 64, 1356 Dobrova pri Ljubljani
    6. zložljiv dežnik:ZVEZDANA ZADNIK,Mestni trg 8, 4220 Škofja Loka.

    Bog povrni darovalcem nagrad!
     
    Kolofon
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    OVITEK ZADAJ

    Človek ni nikdar bolj človek kot takrat,

    kadar se bojuje za nekaj težko doseg- ljivega,

    zato ni pomemben le vrh,ki ga doseže,

    ampak napori, ki vodijo do njega.

    Aleš Kunaver
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    oblikovanje in izdelava: primož cvetko  •  copyright © 1996 prijatelj - tabor 12 - 1000 ljubljana slovenija  •  elektronski naslov: revija.prijatelj@rkc.si

    KOLEDAR - PRIJATELJ '97
    JANUAR

     1. S Novo leto -Marija,B.mati
     2. Č Bazilij, Gregor
     3. P Genovefa, Meliton
     4. S Elizabeta, Ana B. Seton
     5. N 2.ned. po božiču - Milena
     6. P Gospodovo razglašenje
     7. T Rajmund, Valentin
     8. S Severin, Erhard
     9. Č Julijan, Hadrijan
    10. P Agaton, Viljem
    11. S Pavlin Oglejski
    12. N Jezusov krst - Tatjana
    13. P Veronika, Hilarij
    14. T Feliks (Srečko), Oton
    15. S Pavel, Habakuk
    16. Č Marcel, Berard
    17. P Anton Puščavnik
    18. S Marjeta Ogrska, Priska
    19. N 2.nav. - Kanut, Arsen
    20. P Boštjan in Fabijan
    21. T Agnes (Neža, Janja)
    22. S Vincencij
    23. Č Ildefonz
    24. P Frančišek Saleški
    25. S Spreobr. apostola Pavla
    26. N 3.nav. - Timotej in Tit
    27. P Angela Merici
    28. T Tomaž Akvinski
    29. S Valerij
    30. Č Hijacinta, Martina
    31. P Janez Bosko
    FEBRUAR

     1. S Brigita Irska, Sever
     2. N Svečnica - Jezus.darov.
     3. P Blaž, Oskar
     4. T Andrej Corsini, Gilbert
     5. S Agata, Liharda
     6. Č Pavel Miki, japonski muč.
     7. P Egidij, Rihard
     8. S Hieronim-Sloven.kult.dan
     9. N 5.nav. - Apolonija
    10. P Sholastika
    11. T Lurška Mati Božja -
            Svetovni dan bolnikov
    12. S ++ Pepelnica - Evlalija
    13. Č Beatrika, Jordan
    14. P Valentin (Zdravko)
    15. S Klavdij
    16. N 1.postna-Julijana,Onezim
    17. P sedem sv.ustanov.servitov
    18. T Frančišek Regis Clet
    19. S Konrad Piačenski
    20. Č Sadot
    21. P Peter Damiani
    22. S Kvatrna -sed.ap.Petra
    23. N 2.postna - Polikarp
    24. P Matija
    25. T Viktorin
    26. S Aleksander
    27. Č Gabrijel
    28. P Roman
    MAREC

     1. S Albin (Zorko)
     2. N 3.postna - Neža Praška
     3. P Kunigunda, Marin
     4. T Kazimir, Lucij
     5. S Hadrijan, Olivija
     6. Č Fridolin
     7. P Perpetua in Felicita
     8. S Janez od Boga
     9. N 4.postna-Frančiška Rim.
    10. P 40 armenskih muč.
    11. T Konstantin, Benedikt
    12. S Doroteja, Inocenc
    13. Č Kristina
    14. P Matilda, Pavlina
    15. S Klemen Dv,Ludovika Mar.
    16. N 5.postna (tiha) - Hilarij
    17. P Patrik, Jedrt (Jerica)
    18. T Ciril Jeruzalemski
    19. S Jožef, mož Device Marije
    20. Č Klavdija
    21. P Nikolaj Flue, Serapion
    22. S Lea, Zaharija
    23. N Cvetna-Turibij iz Mongr.
    24. P Dionizij Palestinski
    25. T Gosp.ozn.Mariji-mat.dan
    26. S Larisa (Lara), Ludgar
    27. Č Veliki četrtek-Rupert Sal.
    28. P ++Veliki petek - Bojan
    29. S Velika sobota - Bertold
    30. N VELIKA NOČ - Amadej
    31. P Velikon. pon. - Modest
    APRIL

     1. T Hugo, Teodora
     2. S Frančišek Paolski
     3. Č Rihard, Irena
     4. P Izidor
     5. S Vincencij Ferrer
     6. N Bela nedelja - Viljem
     7. P Janez de la Salle
     8. T Valter, Julija
     9. S Tomaž Tolentinski
    10. Č Ezekiel
    11. P Stanislav
    12. S Zenon, Julij I.
    13. N 3.velik. - Martin I., Ida
    14. P Valerijan, Lidvina
    15. T Helena, Anastazija
    16. S Bernardka Lurška
    17. Č Robert, Rudolf
    18. P Apolonij
    19. S Leon
    20. N 4.velik. - Hilda, Teotim
    21. P Anzelm, Konrad
    22. T Leonid, Aleksander
    23. S Jurij, Vojteh
    24. Č Fidel
    25. P Marko
    26. S Pashazij, Mati dobr.sveta
    27. N 5.velik. - Dan upora
    28. P Peter Chanel, Ciril
    29. T Katarina Sienska
    30. S Pij V., Jožef Cottolengo
    MAJ

     1. Č Jožef, delavec
     2. P Atanazij, Boris
     3. S Filip in Jakob
     4. N 6.velik. - Florijan (Cveto)
     5. P Angel, Gotard
     6. T Dominik Savio
     7. S Gizela, Boris
     8. Č Gosp. vnebohod - Viktor
     9. P Pahomij
    10. S Gordijan, Job
    11. N 7.velik. - Mamert, Ignacij
    12. P Leopold Mandić
    13. T Marija Mazz., Servacij
    14. S Bonifacij
    15. Č Zofija (Sonja)
    16. P Janez Nepomuk
    17. S Pashal, Jošt
    18. N BINKOŠTI - Janez I.,Erik
    19. P Marija, Mati Cerkve
    20. T Bernardin Sienski
    21. S Serapij, Teobald
    22. Č Julija, Renata
    23. P Željko
    24. S Kvatrna-Marija,pom.krist.
    25. N SV.TROJICA - Gregor VII.
    26. P Filip Neri, Lambert
    27. T Avguštin Canterburyjski
    28. S German Pariški
    29. Č SV.REŠNJE TELO IN KRI
    30. P Ivana Orl., Kancijan
    31. S Obiskanje Device Marije
    JUNIJ

     1. N 9.nav. - Justin, Pamfil
     2. P Marcelin, Peter
     3. T Karel Lwanga-ugand.muč.
     4. S Kvirin
     5. Č Bonifacij
     6. P Srce Jezusovo - Norbert
     7. S Srce Marijino-Robert New.
     8. N 10.nav.-Medard, Armand
     9. P Primož in Felicijan
    10. T Bogumil
    11. S Barnaba
    12. Č Eskil, Adela
    13. P Anton Padovanski
    14. S Valerij, Elizej
    15. N 11.nav. - Vid
    16. P Beno, Gvido
    17. T Gregor, Adolf
    18. S Marko in Marcelijan
    19. Č Romuald
    20. P Mihelina, Silverij
    21. S Alojzij Gonzaga
    22. N 12.nav. - Ahacij, Tomaž
    23. P Jožef Caf., Agripina
    24. T Rojstvo Janeza Krstnika
    25. S Doroteja-Dan državnosti
    26. Č Vigilij (Stojan)
    27. P Ema Krška, Ladislav
    28. S Irenej (Hotimir)
    29. N Peter in Pavel
    30. P Prvi mučenci rim. Cerkve
    JULIJ

     1. T Estera, Teobald
     2. S Martinijan
     3. Č Tomaž, Bernardin
     4. P Elizabeta Port., Urh
     5. S Ciril in Metod
     6. N 14.nav. - Marija Goretti
     7. P Izaija, Vilibald
     8. T Hadrijan III.
     9. S Veronika, Anatolija
    10. Č Amalija (Ljubica)
    11. P Benedikt, Olga Kijevska
    12. S Mohor in Fortunat
    13. N 15.nav. - Henrik (Hinko)
    14. P Kamil Lelijski, Božidar
    15. T Bonaventura, Vladimir
    16. S Karmelska Mati Božja
    17. Č Aleš, Vesna
    18. P Friderik (Miro), Arnold
    19. S Simah, Arsen
    20. N 16.nav.-Marjeta Antioh.
    21. P Danijel, Lovrenc Brind.
    22. T Marija Magdalena
    23. S Brigita Švedska
    24. Č Krištof, Kristina
    25. P Jakob st.
    26. S Joahim in Ana
    27. N 17.nav.-Gorazd, Kliment
    28. P Viktor, Nazarij
    29. T Marta
    30. S Justin de Jac., Peter Krizolog
    31. Č Ignacij Lojolski
    AVGUST

     1. P Alfonz M. Ligvorij
     2. S Porciunkula
     3. N 18.nav.-Lidija,Nikodem
     4. P Janez M. Vianey
     5. T Marija Snežna (Nives)
     6. S Jezusova sprem. na gori
     7. Č Kajetan, Donat
     8. P Dominik
     9. S Jaroslav
    10. N 19.nav. - Lovrenc
    11. P Klara, Suzana
    12. T Inocenc XI., Hilarija
    13. S Poncijan in Hipolit
    14. Č Maksimilijan Kolbe
    15. P MARIJINO VNEBOVZETJE
    16. S Rok,Štefan Ogrski
    17. N 20.nav.-Hijacint, Liberat
    18. P Helena, Firmin
    19. T Janez Eudes
    20. S Bernard, Samuel
    21. Č Pij X., Zdenko
    22. P Devica Marija Kraljica
    23. S Roza iz Lime
    24. N 21.nav.-Jernej, Avrea (Zlata)
    25. P Ludvik, Jožef Kalasanc
    26. T Zefirin
    27. S Monika
    28. Č Avguštin
    29. P Muč. Janeza Krstnika
    30. S Mihael Gh.,Feliks (Srečko)
    31. N 22.nav.-Rajmund,Pavlin
    SEPTEMBER

     1. P Egidij (Tilen), Verena
     2. T Emerik, Maksima
     3. S Gregor Veliki, Marin
     4. Č Rozalija, Mojzes
     5. P Lovrenc Giust.
     6. S Bertrand, Evelina
     7. N 23.nav. - angelska
     8. P Marij.rojstvo-Mali Šmaren
     9. T Peter Klaver, Gorgonij
    10. S Nikolaj Tolentinski
    11. Č Janez G. Perboyre
    12. P Marijino ime
    13. S Janez Zlatousti
    14. N Povišanje sv. Križa
    15. P Žalostna Mati Božja
    16. T Kornelij in Ciprijan
    17. S Robert Bellarmino
    18. Č Irena Ciprska
    19. P Januarij
    20. S Kvatrna-Korejski mučenci
    21. N 25.nav. - Matej
    22. P Tomaž Villan., Mavricij
    23. T Lin, Marta Perzijska
    24. S Marija, rešit. jetnikov
    25. Č Avrelija (Zora)
    26. P Kozma in Damijan
    27. S Vincencij Pavelski
    28. N 26.nav. - Venčeslav
    29. P Mihael, Gabrijel, Rafael
    30. T Hieronim
    OKTOBER

     1. S Terezija Det. Jezusa
     2. Č Angeli varuhi, Bogoljub
     3. P Evald, Gerard
     4. S Frančišek Asiški
     5. N 27.nav. - rožnovenska
     6. P Bruno
     7. T Rožnovenska Mati Božja
     8. S Pelagija, Sergij
     9. Č Dionizij
    10. P Danilo (Danijel)
    11. S Emilijan (Milan), Firmin
    12. N 28.nav. - Maksimiljan C.
    13. P Fatimska Mati Božja
    14. T Kalist
    15. S Terezija Velika
    16. Č Hedvika, Marjeta M.Al.
    17. P Ignacij Antiohijski
    18. S Luka
    19. N 29.nav. - misijonska
    20. P Irena, Vendelin
    21. T Uršula, Celina
    22. S Marija Saloma
    23. Č Janez Kapistran
    24. P Anton Marija Claret
    25. S Darija (Darinka)
    26. N 30.nav. - žegnanjska
    27. P Sabina
    28. T Simon in Juda Tadej
    29. S Narcis, Ermelinda
    30. Č Marcel, German
    31. P Volbenk - Dan reform.
    NOVEMBER

     1. S VSI SVETI
     2. N Spomin vseh ver. rajnih
     3. P Viktorin Ptujski
     4. T Karel Boromejski
     5. S Zaharija in Elizabeta
     6. Č Lenart, Mitja
     7. P Ernest
     8. S Bogomir
     9. N 32.nav. - zahvalna
    10. P Leon Veliki
    11. T Martin (Davorin)
    12. S Jozafat, Emil
    13. Č Stanislav Kostka
    14. P Nikolaj Tavelić, Lovro
    15. S Albert Veliki, Leopold
    16. N 33.nav. - Jedrt, Otmar
    17. P Elizabeta Ogrska
    18. T posv.baz.sv.Petra in Pavla
    19. S Matilda
    20. Č Edmund, Feliks
    21. P Darovanje Device Marije
    22. S Cecilija
    23. N Kristus Kralj - Klemen
    24. P Flora, Vietnam. muč.
    25. T Katarina Aleks.
    26. S Leonard Portomavriški
    27. Č Virgil, Valerijan
    28. P Katarina Labouré
    29. S Radbod, Saturnin
    30. N 1.adventna - Andrej
    DECEMBER

     1. P Natalija, Eligij
     2. T Bibijana, Herta
     3. S Frančišek Ksaver
     4. Č Barbara, Janez Dam.
     5. P Saba (Savo)
     6. S Miklavž (Nikolaj)
     7. N 2.adventna - Ambrož
     8. P Brezmad.spoč.Dev.Marije
     9. T Valerija, Abel
    10. S Melkijad, Marija
    11. Č Damaz, Sabin
    12. P Ivana Šantalska
    13. S Lucija
    14. N 3.adv. -Janez od Križa
    15. P Kristina
    16. T Albina
    17. S Lazar iz Betanije
    18. Č Vinebald
    19. P Darij, Teja
    20. S Kvatrna - Evgen
    21. N 4.adv. - Peter Kanizij
    22. P Frančiška Cabrini
    23. T Janez Kancij, Viktorija
    24. S Adam in Eva, Sveti večer
    25. Č BOŽIČ-Gospodovo rojstvo
    26. P Štefan - Dan samostoj.
    27. S Janez
    28. N Sveta družina-Nedolž.otr
    29. P Tomaž Becket, David
    30. T Rogerij, Sabin
    31. S Silvester, Melanija
    slike in tekst za koledar: na kazalo  domov  na vrh
    1. stran: Prijatelj vselej ljubi, a v stiski postane brat. (Prg 17,17) - slika: planike, foto Vlado Bizant
    2. stran - črnobela slika: otroška igra, Potoki, oktober 1996