OČE, POTRDI NAS V VERI

oktober

Da bi bila pravičnost, ukoreninjena v ljubezni, v središču vzgoje mladine.

Da bi svetovni misijonski dan spomnil vse vernike na nujnost velikodušnega sodelovanja pri prizadevanjih za evan- gelizacijo.

Da bi Duh svetosti navdihoval in varoval naše misijonarke in misijonarje.

november

Da bi se učitelji v šolah in sodelavci pri sredstvih obveščanja zavedali, da morajo vzgajati za bratstvo in solidar- nost.

Da bi vsi krščeni poživili v sebi misi- jonsko zavest.

Da bi v tem mesecu poživili zavest svojega občestva z vsemi svetniki.

Dragi prijatelji!

»Veste, lahko kakšno stvar petkrat narediš brez vseh težav, šestič se ti pa upre in te pelje v tako šolo, da si jo zapomniš za dolgo!« Takole modruje eden naših mojstrov. Večkrat se nanj jezim, ker me pusti čakati, vendar me s svojim prisrčnimi besedami vedno pre- maga, da ga počakam. Čim bolj se zap- lete,tem bolj zanimivo modruje.Lahko bi se jezil,spuščal hude in ogabne psovke; lahko bi celo Boga in Marijo preklinjal ali pa zahteval dvakratno plačilo. On pa samo pomodruje: »Me pelje v šolo!« Zanimivo in poučno!
V podobnem položaju, ko se ti kaj upre - na primer zdravje, se vsi znajdemo. Predobro to poznate.In kaj potem? Po- magajo zdravniki, kolikor morejo, prebi- ramo revije o zdravljenju in nazadnje je treba sprejeti, kar je. Treba je "udoma- čiti bolezen", dihati svoje krščanstvo do konca,kot pravi naša tokratna prija- teljica, ki nam je spregovorila, gotovo vsem poznana dr. Metka Klevišar.
Vemo, da to sploh ni lahko. "Več rožnih vencev sem zmolila, kot je vzidanih o- pek v vaši cerkvi;pa nič ne pomaga! Ne pomaga ne moliti, ne kleti." Taka bridka tožba je med solzami ušla bolnici.Mesec oktober nas še prav posebej vabi, da v najbolj mučnih položajih storimo to, kar je storil Jezus. "Ko so ga obšle smrtne težave, je še bolj goreče molil" (LK 22, 44a).
V šolo življenja nas je v začetku sep- tembra vabila razstava ročnih del bolni- kov in invalidov; zanimivo -na Teološko fakulteto; tja, kjer se bodoči duhovniki učijo teologije, Svetega pisma, pouče- vanja verouka itd. Mnogi duhovniki, vključno s škofi, so - gotovo ne samo iz vljudnosti - prišli v to našo šolo živ- ljenja; enako tudi mnogi drugi ljudje, ki so prišli občudovat "Bisere iz bolečin", ki jih je porodila "Moč volje in ljubezni". Dnevi razstave so bili čudovito doga- janje in nekaj tega boste lahko razbrali v Prijatelju.
Na koncu z veseljem rečem:Ni težko biti urednik revije,ki ima toliko dopisnikov in sodelavcev.Hvala vsem in dosedanjemu uredniku, ki sedaj spodbuja sestre us- miljenke,naj še bolj z ljubeznijo strežejo bolnikom in goreče molijo za vse nas.

Vlado Bizant

spredaj: razpelo v Spodnjih Pirničah, foto Klemen Čepič
zadaj:na polju pod Kamniškimi planinami foto Klemen Čepič

SKOZI SLEHERNI ČAS PO POTI BLAGROV (II. DEL)

Četrti blagor nas popelje h globokemu hrepenenju Jahve jevih- evangeljskih ubožcev: BLAGOR LAČNIM IN ŽEJNIM PRAVICE, KER BODO NASIČENI... Gre za lakoto in žejo po Božji pravičnosti; ne gre za pravno-sodstveno pravičnost, marveč za versko-duhovno, ki je v sorodu s svetostjo,z izpolnjevanjem božjega za- kona v celoti, in je sad božje pravično- sti,ki milostno deluje v verujočem. Vse- bina blagra je pravičnost kot krepost - vrlina, ki izžareva predanost Bogu in je hkrati zavzetost za človeka, ki je v stiski in potrebuje pomoč!
V Jezusovem času je bila v krizi prav verska-duhovna pravičnost: ogrožali so jo hinavščina, pretvarjanje, formalizem. Zato Jezus poudarja pristno pravičnost ki se pokaže v poslušnosti Božji volji, kjer gre za življenje iz Duha (novozave- zni zakon ljubezni!) in ne za izpolnitev Postave po črki. Pravičnost je tudi v notranji zvezi z božjim kraljestvom, je kar sinonim zanj. Vse Jezusovo življenje razodeva (usmiljeno) pravičnost: člo- veka ne more pustiti v grešnem breznu. Jezus je lačen in žejen po tem, da bi razdajal človeštvu sam sebe... In Go- spoda še vedno žeja, vedno znova je lačen pravice - želi namreč videti potr- jeno "novo pravičnost" v naših srcih, v naših družinah, v vseh odnosih! Kdor dojema to Kristusovo razpoloženje, se bo z Njim in v Njegovi moči vzajemno s sestrami in brati spustil v boj za pravico v Cerkvi in v svetu.Današnjega človeka bo lahko prepričala le pravica, ki jo iz- kazujemo Bogu s hvaležnostjo in z ot- roško ljubeznijo - povezana s sadom, ki sta pravičnost in ljubezen do bližnjega. Slednjič pribijmo: lakote in žeje po pra- vici ne smemo nikdar omejevati samo na dobrine za ta svet-največja pravica ki je najprej zastonjsko darilo, je vera!
BLAGOR USMILJENIM, KER BODO USMI- LJENJE DOSEGLI: Jezus Kristus je prive del starozavezno Postavo do presene- tljive in korenite zahteve - do enakosti zapovedi ljubezni do Boga in do bližnje- ga: "Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki" (Mt 22, 40). V tem 'ozračju' moramo razumevati blagor usmiljenim.
Usmiljeni so nekakšni duhovni sorodniki ubogih,ki so obenem pravični.Usmiljenje je pot pravičnosti in vodi v popolnost. Svetopisemsko usmiljenje torej nima svojih korenin v občutkih ali celo goli čustvenosti, ampak se poraja iz odnosa in hrani v dejanju;izraža se neposredno in določno:odpušča žalitve in zadolžitve pomaga bližnjemu v stiski... Premislimo psalmistovo izpoved: "Gospod je usmi- ljen in milostljiv,počasen za jezo in poln dobrote. / Ne prepira se brez konca,ne vztraja večno v jezi. / Z nami ne ravna po naših grehih,ne vrača nam po naših krivdah./ Da, kakor nebo presega zem- ljo,tako njegova dobrota presega tiste, ki se ga bojijo. / Kakor je vzhod odda- ljen od zahoda, tako oddaljuje od nas naše pregrehe./ Kakor je oče usmiljen z otroki,tako je Gospod usmiljen s tistimi, ki se ga bojijo./ Pozna našo ustvarjeno naravo,svest si je,da smo prah"(Ps 103 8-14). - Kakršen je Bog do nas, takšni moramo biti mi do bližnjih:usmiljeni (do- brosrčni, sočutni,nežni, odpuščajoči). K takšnemu odnosu nas priostreno spod- buja tudi tole besedilo: "Brez usmiljenja bo sojen tisti, ki ne skazuje usmiljenja. Usmiljenje slavi zmago nad sodbo" (Jak 2, 13). Vrednota usmiljenja je dobila v Jakobovem verskem izkustvu kar odlo- čilno večnostno vlogo!
Blagor nas zavezuje v življenje usmilje- nosti in dela usmiljenja (duhovna in te- lesna) so naša stalna naloga.Usmiljenje nas tudi obvezuje, da s to vrlino vpli- vamo na bližnjo in daljno okolico, pred- vsem s pričevanjem: ker nas je Bog prvi ljubil (bil usmiljen z nami), moramo tudi mi prvi (!) posredovati usmiljenost drugim. In če bo usmiljenje osnovno prizadevanje našega življenja, se bomo ob uri smrti lahko srečali s Kristusom v popolnem zaupanju - kajti zagotovo bomo uzrli Gospodov usmiljeni obraz.

p. Marko Novak

PRIZADETI

Na robu mesta stoji šola s prilagojenim programom. Večkrat grem mimo. Dovo- lim si tam celo parkirati svoj avtomobil. Počutim se njihova.
Ne vprašajte, koliko otrok je v njej. Ne vem.
Vem pa nekaj drugega: vsi so prijazni. Ogovarjajo me,če se srečamo v mestu.
Na obrazu je začrtan njihov razumski primanjkljaj, iz duše sije njihova evan- geljska vedrina.
Vsi so iz blagrov.
Le ljubiti jih je treba. Imeti zanje srce Jeana Vaniera in don Boska. Ali pa kar preprosto:očetovsko in materinsko srce
"Kdaj boste spet prišli?" veselo kričijo že od daleč. Tudi zato si dovolim tam parkirati svoj avtomobil.
Tam je na varnem. Prizadeti otroci so vsi iz blagrov.
Le ljubiti jih je treba.

Berta Golob

LJUBEZEN DO STARŠEV

»Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). To so Jezusove besede. Jezus je pa rekel tudi to: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Ali niso prav onemogli starši pogosto tisti "najmanjši", ki so pomoči in pozor- nosti še najbolj potrebni? Saj ljubezen Bogu moremo izkazovati le z ljubeznijo do ljudi, zlasti staršev, kar pove tudi četrta božja zapoved. Skoraj je laže iz- kazovati ljubezen zunaj domačega kro- ga, kjer je človek deležen spoštovanja in pohvale, skrb za onemogle starše pa je pogosto skrita.
Ali lahko upamo, ob tem kar je Jezus rekel, da bo tisti,ki se v življenju daruje za starše, deležen besed večnega So- dnika: "Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili?" Prosim, pojasnite mi, kako uskladiti te skoraj nasprotujoče si Jezusove besede Spoštovana Angelca!
Če na hitro pogledamo te Jezusove be- sede, zares lahko mislimo, da so si med seboj v nasprotju. Ta primer, ko Jezus govori o odnosu do staršev,bi lahko po- dkrepili še z drugimi odlomki v Svetem pismu. Tako bi našli še več takih stvari, ki si na videz nasprotujejo.Vendar je to le prvi vtis in občutek ob bežnem po- gledu. Če pa prebereš celotna odlomka, kjer sta zapisana ta dva stavka, boš videla, da samo pojasnjujeta drug dru- gega in govorita še o mnogo pomemb- nejših stvareh.
Poleg tega, da se tukaj ustavljava ob pomenu teh besed o odnosu do staršev in pomoči za "male brate", bi se na kra- tko ustavil ob razumevanju Svetega pisma. Ravno v tem mesecu bo izšel novi prevod Svetega pisma v slo- venski jezik, ki bo bogato opremljen s pojasnili, opombami in razlagami. Ob tekstu pa bo veliko številk, ki nam bodo povedale,kje še drugod v Svetem pismu lahko najdemo podobno misel. Zelo pomembno je,da Sveto pismo bere mo z velikim spoštovanjem do Boga, ki nam po tej knjigi govori svoje bese- de; ter da njegove posamezne besede razumevamo v kontekstu, v okolju in smislu tistega celotnega odlomka, v katerem je kakšen stavek zapisan. V drugačnem primeru lahko naredimo hu- do napako in eno besedo ali stavek potegnemo iz konteksta, ga po svoje razumemo, ga tako razlagamo in ne upoštevamo celotnega mnenja Cerkve. Torej je za to razumevanje potrebna ljubezen do Boga,ki govori,ljubezen do Cerkve,ki v svojem življenju že dva tisoč let razumeva in tudi živi to bese- do, ter samo Sveto pismo, ki s celotnim odlomkom in drugimi vzporednimi mesti že zelo močno razlaga samo sebe. Rav- no zato so vzporedna mesta v Sve- tem pismu tako dragocen pripomoček za globlje razumevanje posamezne be- sede stavka ali misli v Svetem pismu.
Če kdo vsega tega ne upošteva in se sam postavi za razsodnika nad pome- nom Svetega pisma, brez upoštevanja Cerkve, njenega učiteljstva,ki so papež in škofje, ter brez upoštevanja cerkve- nega življenja v dva tisoč letih (ki po- vezuje življenje svetnikov, njihovih del in zapisov, vse uradne izjave cerkvenih zborov), lahko zapade v velike zmote. Tako nastajajo mnoge sekte in ločine. Na primer,pri Jehovih pričah takoj nale- timo na to napako,saj se opirajo na po- samezne iztrgane odlomke iz Svetega pisma, jih po svoje razlagajo, ne da bi upoštevali celoto Svetega pisma in živ- ljenje Cerkve.Ta napaka je tudi osnova za vse številne protestantske sekte. Kako pa smo katoličani lahko hvaležni Bogu, da nam daje Cerkev za mater, ki nas varuje zmot in nas vodi varno do pravega razumevanja božje besede.Se- veda je pri tem potrebna ponižnost in poslušnost; tako smo podobni Božji Materi Mariji, ki je bila poslušna božji Besedi, saj se je v njej tudi učlovečila. Marija je vse besede sprejemala in jih premišljevala v svojem srcu. Torej sprejemala je vse besede, ki jih je Bog govoril preko različnih posrednikov, ne le posameznih.
Naj se vrnem na pomen gornjih besed o odnosu do staršev in do Jezusovih "naj manjših bratov". Ti dve stvari se samo dopolnjujeta. Zares so starši lahko po- stali "najmanjši bratje",čeprav bi morali biti najbolj pomembni, saj nam četrta božja zapoved zapoveduje spoštovanje do staršev. Pri tem je vprašanje: Koga postavljam na prvo mesto? Ali po- stavljam Boga ali starše? Poglej! Če postavimo starše na prvo mesto, Boga pa na drugo, potem verjetno tudi do staršev ne bomo imeli vedno takšnega odnosa, kot bi ga morali imeti. Ko pa postavimo Boga na prvo mesto, bomo iz ljubezni do Boga in iz spoštovanja do njegove besede spoštovali starše in tudi zaradi človeškega odnosa. Včasih je sicer težko tako pomagati staršem, kot si oni predstavljajo, ali kot bi si po- samezen človek zamislil. V ozadju so lahko nerazčiščeni odnosi iz mladosti, velika zahtevnost in nesprejemanje drugačnosti,lahko so mnoga nerazume- vanja, premalo časa zaradi dolžnosti in obremenjenosti v lastnih družinah, ki so si jih otroci ustvarili. Če bi tako človeš- ko poenostavili, bi bilo vse še težje in včasih je neizhoden položaj.Ko pa pomi slimo,da je v teh odnosih Bog na prvem mestu, se lahko človek vpraša, kaj Bog hoče od mene oziroma naše družine, da bi storil za svoje starše. Ko je tukaj v sredi Bog, mi On pomaga, da lahko od- puščam, če je potrebno kaj odpustiti, mi pomaga uskladiti svoje dolžnosti do lastne družine oziroma poklica v odnosu do staršev, mi daje moč to uresničiti, prinaša staršem mir in razumevanje, da so naši odnosi lahko iskreni in resnični. V tem primeru človek ne bi "igral" kakš- ne vloge zato, da bi se lepo videlo in bi ga drugi hvalili, ampak, ker čuti odgo- vornost pred Bogom. Torej, "če je Bog na prvem mestu, so vse stvari na pravem mestu". To je lep pregovor, ki ga pogosto lahko slišimo. Naj nam Gospod pomaga, da ga bomo lahko tudi uresničevali; ob tem bomo imeli veliko veselja in tudi starši bodo zadovoljni.

Franc Šuštar

OČETOVE BLAGE BESEDE

Bilo je okoli leta 1970. Mladenič,že sko- raj mlad mož, šestnajst ali sedemnajst let star,je izjavil svojemu očetu:"Izsto- pil bom iz Cerkve." Oče je bil prizadet, toda zbral se je in odgovoril: "Če hočeš storiti to, se moraš odločiti na lastno odgovornost. Ti veš, da je ta korak tehten. Gotovo ne pričakuješ, da bodo tvoji starši odobravali, kar misliš storiti. Nasprotno, Boga bomo prosili za tisto, za kar smo še njegovi namestniki. Pa še nekaj drugega naj bo jasno: če bi se odločil za tak korak, kar bi zelo žalostilo tvoje starše, tedaj kljub temu ostajaš najin sin."
Mladenič je izstopil iz Cerkve. Pozneje je pripovedoval, da ga je blagi oče s svojim razumevanjem in naklonjenostjo vseeno tako pritegnil, da njegovih be- sed ni mogel več pozabiti. Kasneje je spet stopil v Cerkev in danes deluje kot duhovnik - redovnik.

Gerhard Natern (Licht 5/96)

OZDRAVLJUJOČE SRCE JE RADOSTNO SRCE

Pregovor"Narava je naš lastni zdravnik" večini ljudi obrne pogled v naravo in pred očmi si že skoraj slikajo zdravilna zelišča, ne pomislijo pa na svojo lastno naravo, ki jo simbolizira srce. Iz evangelija slišimo pregovor: "Zdravnik sebe ozdravi!" (Lk 4,23). Ko so domačini od Jezusa zahte- vali, naj naredi kakšen čudež tudi pri njih,je s tem pregovorom hotel pokazati na posebno naravo človeške bolezni oz.na človekov položaj v svetu: človek ne potrebuje samo zdravila ali čudežev, ampak zdravnika,pomočnika, sočloveka Prav to upodablja človekovo srce: je zdravilo in "zdravnik" obenem.
V prvem zdravstvenem leksikonu iz leta 1735 je avtor J.H.Zedeler napisal, da je v naravi toliko sredstev namenjenih sr- cu predvsem zato,ker je srce "zdravnik" v celotnem telesu in celotnem človeku. V srcu je svetovna lekarna, kot je znal povedati Paracelsus o naravi. Naravna zdravila, ki so v večini primerov namen- jena srcu,se v srednjem veku imenujejo laetificantia, to je sredstva,ki razvese- ljujejo srce. To je najširši opis zdravil in njihove dejavnosti. Na drugem mestu potem najdemo sredstva, ki blažijo (to- lažijo). Med njimi zavzema melisa naj- odličnejšo mesto. Nekateri razlagalci jo vidijo opisano že v Visoki pesmi (Vp 6, 2), kjer je "moj ljubi" prav človekovo srce. Presenetljiva je zlasti tudi rastlina mandragora,sicer strupena,vendar se po skrbni pripravi spremeni v srčno blažilo.
V mnogih primerih, ne glede na to, kje so nastale, nastopajo sredstva, ki bla- žilno vplivajo na srce. Podobno kot pri mandragori se pogosto zgodi, da ima blažilo podobo ženskega telesa, ki s svojo lepoto priča za vedrino in veselje do življenja. Videli smo že,da sodobnik gleda na srce kot na črpalko. Zato je o medicini tako pogosto slišati, da gre za "medicinsko tehniko" Medicina popravlja,nadomešča čisti, daje ritem, pri zahtevnih operaci- jah omogoča zunanji krvni obtok itd. V sedemdesetih letih, ko je bila medicina polna navdušenja zaradi posrečenih presaditev srca, so govorili o možnosti zamenjave "črpalke" v človeku z živals- kim srcem. Medicinska tehnika je veliko delala na umetnem srcu, ki bi nadome- stilo prvi dve fazi presaditve, odvzem in hranjenje srca, obenem pa nudilo še boljše možnosti za življenje kot meseno srce. Med poljudno-znanstvenimi članki je bilo mogoče prebrati, da se "samo mehanično srce nikoli ne utrudi". Naj- bolj "daljnovidni" so že videli atleta na maratonu, ki bo celo progo pretekel v istem tempu, ker bo imel umetno srce, in seveda zmagal.
Ni si mogoče predstavljati krutosti dru- žbe,v kateri človek ne bi smel biti utru- jen ali bolan. Poleg tega je tako gleda- nje na človeka popolnoma zmaličilo tudi pogled na srce in na vlogo zdravnika; napovedal je tudi nepredstavljivo in strašno spremembo pojmovanja smrti. Že od leta 1968, ko so sprejeli novo opredelitev smrti, t.i. možgansko smrt, so srce porinili v senco. Ko zdravnik pre gleduje črte na EEG, ga srce ne zanima več,pač pa ga zanima zaradi morebitne presaditve.
V današnjem svetu tudi mnogi zdravniki opozarjajo,da ni dovolj gledati samo na srce,ampak na celega človeka. Kdor mu hoče zares pomagati,se pravi pomagati tako,da si bo lahko potem tudi sam po- magal,pomaga človekovemu srcu. Teo- log in filozof Evgen Biser pravi, da je treba s srcem govoriti, ga nagovarjati. Ni pa zdravilna zgolj beseda sama na sebi, ampak sočlovečnost, govorica srca. Znan je Avguštinov stavek: "Cor ad cor loquitur" (Srce naj govori srcu). Besedičenje ne pomeni nič. Metafora srca, ki se sklanja, poklekuje, pomaga, govori itn., je doma v svetovni litera- turi. Najdemo jo tudi v Svetem pismu. V vsakem jeziku ima ta beseda poseben zven. Milosrčnost je tista zdravnikova drža, s katero ne zdravi ali "popravlja" za vsako ceno, ampak hoče biti najprej človek, milosrčen. Neredko se zgodi, da kdo začne pomagati prepozno ali da ne pomaga na osnovi milosrčnosti, ampak zato, ker se mu drugi smili ali ker tega ne prenese. To je značilno tudi za mo- dernega zdravnika, ki je profesionalec, ne pa vedno tudi milosrčen.
In vendar se mnogoplastna zgodovina moderne medicine začenja in poglablja skoraj izključno ob besedi milosrčnost. Predstavljata jo zlasti dve že večkrat imenovani osebi, Hildegard von Bingen in Paracelsus.
Hildegard je bila s svojim zdravilstvom prerokinja srednjega veka. Njen je sta- vek, ki ga je mnogokrat ponavljala v svojih spisih: "Rane se nauči zdraviti z milosrčnostjo, kot nas je učil najvišji Zdravnik." Usmiljenje, rojeno iz milosrč- nosti, je nekaj popolnoma drugega kot usmiljenje, rojeno iz pomilovanja. Pomi- lovanje je po Hildegardinih besedah pri- pravljanje na pobeg in iz položaja. Kako naj koristi blažilno delovanje zdravila, če bolan človek opazi, da se zdravniku mudi, da mu pri njem ni dobro,ali da mu je to docela odveč.
Milosrčnost je "kraljeva prijateljica" in njegova zakladnica.Hildegard vidi v mi- losrčnosti tri obraze: obraz Samarijana, ki pomaga bolnemu na tleh, obraz Kri- stusa - zdravnika, ki pozna človekovo stisko, in obraz človeka, ki je našel pot k spreobrnjenju. Človek na poti iz Jeruzalema v Jeriho je bil v dvakratni nevarnosti: najprej zato, ker je bežal iz svetega mesta" (v na- sprotju z Jezusom, ki je šel iz Jerihe v Jeruzalem), nato zato, ker mu na tej poti pretijo mnoge nevarnosti. To se je zgodilo človeku, ki je na tej poti padel med razbojnike. Po isti poti sta šla tudi duhovnik in levit. Nista padla med raz- bojnike, vendar sta bežala stran iz me- sta, v katerem bi morala biti. Samarijan je v ranjenčeve rane vlil olje učloveče- nja, ko mu je prišel naproti kot človek. Samo tako je mogel od svojih in tujih grehov zmaličeni človek spet prepo- znati svojega Stvarnika. Peljal ga je do gostišča. To je podoba, da je človek na tem svetu "gost". Tja ga je pripeljal na svojem oslu. Ta "osel" je Cerkev, ki nosi bremena grehov skozi zgodovino odrešenja. Prilika se končuje s pomen- ljivim stavkom: "Pojdi in tudi ti tako de- laj!" (Lk 10,37). Pot proti Jerihi je pot dejavne ljubezni. Ta ljubezen se krepi na poti nazaj proti Jeruzalemu. Sama- rijan pravi gostilničarju, da mu bo vse, kar bo bo več porabil, povrnil "nazaj grede" (Lk 10,35). To je nedvomno ena najveličastnejših Jezusovih podob. Zato ni čudno, da je postal vzor zdravnikov in zdravilstva. Cerkveni pisatelji, že Ignacij Antiohijski okrog leta 100,to podobo pogosto upo- rabljajo v povezavi z zakramenti, zlasti zakramentom krsta. Jezus je zdravnik v pravem in prenesenem pomenu besede. On zdravi, pa tudi prebuja človeško v človeku in je diskreten. Njegova milo- srčnost je "velika medicina." Milosrčnost postane zdravilo šele tedaj, ko začne z njo sodelovati trpeči človek Nasprotje milosrčnosti je trdosrčnost. To je podoba,ki je v milosrčnem zbudila ljubezen. Milosrčni človek trdosrčnega ne obsoja, ampak ga ljubi in mu hoče pomagati; toda brez njegovega sode- lovanja mu ne more pomagati. Zato je milosrčnost včasih podobna glasbi, ob kateri se srce zgane in morda zapleše ter poskoči. Če se ob tem odpre stude- nec srca,to so solze,se je zgodilo nekaj kar je zares začelo pomagati. Nekateri pisatelji so pozorni na "dar solza", ker solze napovedujejo veselje. Srce je oz- dravljeno,ko se začne ponovno veseliti življenja. Zato človek, ki se je prebudil in postal pozoren na svoje morda še kamnito srce, v njem začuti vratolomno gibanje, ki sproži "dar solza", te pa, da življenje spet ozeleni.Obstaja celo izraz ki pomeni ozdravljenje in obenem zele- no travo,"viriditas." Kesanje je moč,po- dobna izviru vode.Max Scheeler je rekel da je kesanje moralna sila in "gradbeni načrt pomladitve." Danes bi morda rekli da je kesanje obnovitveni dejavnik pr- vega reda, ki človeka varuje pred tve- ganjem odtujitve. Hildegard von Bingen je napisala: "Najkrajša pot do miru je spreobrnjenje srca." Hildegard von Bingen je v milosrčnosti najprej videla "kraljevo prijateljico", Paracelsus pa njeno silno moč, pomoč. Kdor hoče pomagati in pomaga, gotovo ni nasilen. To je najbolj preprost uvid v skrivnost milosrčnosti. Paracelsus je našel svoj vzor v dobrem pastirju, ki ga skrbijo celo v ovce preoblečeni volkovi. Zdravnik v podobi volka je tisti,ki svoje znanje uporablja proti človeku. Zdrav- nik v podobi dobrega pastirja pa je tisti ki ga prepoznamo v srečanju z vsakim človekom.Podobno kot Hildegard je tudi Paracelsus posvetil vso pozornost Sa- marijanu in v njem spoznal, da je vsa skrivnost zdravilstva milosrčnost. Zato bi bilo treba na zdravnikova vrata na- pisati: urad milosrčnosti. Ko je Jezus govoril, da potrebujejo zdravnka pred- vsem bolni, je pokazal, da ljudem noče pomagati le k zdravju ali jih naučiti česa novega, ampak jim hoče razodeti milosrčnost. O tem govori zgodba o za- kladu na njivi (Mt 13,44). Zato ne gre zgolj za razliko med bolnimi in zdravimi, ampak za zdravnikovo dejavnost, ki je dejavnost celega človeka, razodetje človeka. Paracelsus ne bi bil to, kar je bil, če ne bi ob tej priliki kritiziral govo- ričenja zdravnikov, ki v svoji dejavnosti ne razodevajo ljubezni do človeka."Naj- višji razlog zdravilstva je ljubezen." Ali bo zdravilo pomagalo ali ne, je odvisno od ljubezni,ki jo zdravnik "dodaja" zdra- vilu. Na to zdravilstvo pa ni mogoče gledati kot na priložnostno dejavnost ali ga celo proslavljati, ampak kot na milosrčnost,ki "neprenehoma dela" prav v tem pomenu,da postaja eno s srcem, ki ga je vzljubila.

dr. Tone Mlinar

POT OZDRAVLJENJA, IV.

Zime v življenju pripravljajo pomlad

Vsi smo neučakani.Hočemo vse in takoj Hočemo veselje, razcvet in biti v sredi- šču življenja.Te želje so tako normalne! Treba pa se je naučiti, da rastemo po- časi v ritmu svojega bitja.
Poglejte rastline in živali, poglejte zele- njavo in sadno drevje. Nič ne hitijo, da postanejo lepši in donašajo sad. V po- letju zore bogate žetve,v jeseni dežuje in listje odpada, v sivih in mrzlih zimah se zdi,da se je življenje ustavilo; nato se v pomladi življenje na novo razcvete V Svetem pismu se prepeva: "Vstani, prijateljica moja,moja lepa, in pridi! Za- kaj, glej, zima je minila, deževje je ne- halo, prešlo. Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja se je približal in grlice glas se sliši v naši krajini." (Visoka pesem 2, 10).
Človeško življenje je takšno. Vsi smo kot sadno drevo. Vsajeni smo bili v ma- terino zemljo in smo rasli. Rodili smo se, pognali smo v naših družinah v zemlji,ki je včasih malo trda. V našem življenju si slede različne dobe.
Lepa so drevesa in grmovja. Narava je lepa. Naše vesolje je lepo. Vse rastline in živali so lepe. V Svetem pismu bere- mo,da je Bog videl to vesolje s soncem luno, dežjem,lepim vremenom z zrakom, zemljo, morjem, rastlinami, cveticami, drevesi, ribami, žuželkami in živalmi in vsemi vrstami ptic.In videl je,da je lepo In sredi vesolja sta mož in žena. Tako lepa sta. Mož in žena, ki začenjata po- tovanje v življenje kot drobno seme, ki poganja, raste in daje sad. Nato se po- stara in izgine. To je krog življenja.
Da, vsak od nas, telo, srce, duh, je lep Vsak od nas kot ta grlica, ki poje, kot vsaka zvezda, ki žari, kot vsako drevo, imamo krog rasti, lepoto in svoje mesto v vesolju. Toda človeška rast vključuje tudi višine in nižine,zime,slabe trenutke padce, čase suše. Ti so del življenja, a so vendar samo prehod, vedno je mo- žen nov razcvet.
Kot je treba trto obrezati,da donaša še več sadu,tako je treba obrezati vsake- ga od nas. So trenutki žalosti in neus- pehov,ki so trdo in boleče obrezovanje, vendar zato,da bo več življenja.Pač pa takrat, kadar je zima in je zelo mraz, ko obrezujemo trte, jim odvzamemo vse odvečne vejice, je kar težko verjeti, da bo prišla pomlad in da življenje le dre- mlje in bo kmalu pripravljeno, da zopet privre na dan. Nisi čisto sam. Nisi središče vesolja. Si pa del tega lepega vesolja. In vsak del ima svoje mesto;vsak je pomemben. Ta svet živi že milijone let. Sonce vzhaja vsako jutro in zahaja vsak večer. Zve- zde sijejo daleč onstran oblakov in ne- viht. In te zvezde so tako lepe in tako čudovito urejene.
Si del tega neskončnega in čudovitega vesolja. Si mož, žena na poti. Gotovo danes čutiš, kot da si zaprt v maloduš- nost, da te napadata žalost in občutje smrti.To so zime.Pripravi se na pomlad!
Razlika med nami, človeškimi bitji, mo- žmi, ženami, otroki zemlje in živalmi je v tem, da so živali prilagojene okolju. Mi pa ga lahko sprejmemo ali odklonimo Moremo se odpreti ali zapreti, reči "da" življenju in poskusiti krmariti čoln naše- ga življenja. Ali pa reči "ne". "Da" živ- ljenju, ki izvira iz tega, kar je najgloblje v nas,ni naiven in idealističen "da"; ni pritrditev sanji ali iluziji. Je "da" našemu globokemu bistvu, pritrditev naši prete- klosti,našemu telesu,naši domači družini pritrditev naši zemlji neviht, zim, trplje- nja pa tudi lepote in sončne svetlobe, svežega zraka, tekoče vode, otroškega pogleda, ptičjega pitja. To je "da" naši usodi in naši rasti. Je "da" naši lastni lepoti, čeprav je v tem trenutku ne vidimo. Ta "da" more biti v začetku pa- siven, iz naveličanosti in obžalovanja, more pa tudi postati "da" sprejema, popolne privolitve, "da", ki postane ve- selje. Včasih pa je boj v prehodu k po- polnemu "da". Danes vidiš zimo; veruj v pomlad! Jutri se bodo prikazali brsti, nato cvetovi in sadovi. Ne dramatiziraj stvari! Bodi prijatelj časa! Doživljaš slab trenutek. Poglej sonce, ki sije, ptice, ki pojo, zvezde ponoči! Tudi ti si del tega vesolja; rasteš, poklican si, da donašaš sad. Potrpežljivo čakaj. Rast potrebuje čas.Ali ne veš,da v naravi ni odpadkov? Samo mi, človeška bitja, proizvajamo in odmetavamo nekoristne odpadke. V kuhinji imamo smetnjak, naša stranišča mečejo naše izločke v kanalizacijo. V naravi pa ni tako. Celo smrt daje živ- ljenje. Listje gnije in daje potreben gnoj življenju, ki se bo pojavilo. Mi pa smo del narave. Naše telo nam je bilo dano. Ni proizvod, kakor se izdela stroj. Vsak dan biologi in zdravniki jasneje odkriva- jo zakone, ki vodijo naša telesa in naša bitja. Da, smo del te narave, kjer ni izmečkov, ampak samo krog smrti, ki se spreminja v življenje.

Dalje prihodnjič

DEKLETA GLEDAJO VOZIČEK

Konec julija sem preživela s skupino mladih iz Piombina Dese (Italija) v Ljubljani. En teden počitnic so želeli preživeti skupaj obenem pa razveseliti otroke v begun- skem centru.Med njimi je bil tudi sedem najstletni Fabio Panozzo,Via G.Massari 14, 35017 Piombino Dese (PD), Italia, s katerim sem navezala pogovor. Je na vozičku,vzrok njegove invalidnosti pa je prezgodnji porod.Prizadete ima spodnje ude (parapareza). Doma živi s starši, s katerimi se dobro razume in jih ima zelo rad. Hvaležen jim je za njihov trud, po- trpežljivost in samoodrekanje, da so ga usposobili za samostojno življenje.
Z vrstniki je obiskoval osnovno šolo in nadaljuje šolanje za administratorja. Z vsemi se lepo razume, le v domačem kraju težko naveže stike z ljudmi,ker so zelo zaprti.Kadar ljudje zagledajo člove ka na invalidskem vozičku, se ustrašijo in ga gledajo s pomilovanjem. Bojijo se mu približati. Fabio ima vtis, da je raz- lično govorjenje o invalidih bolj propa- ganda komu v politično korist; ko pa je cilj dosežen,na invalida ne pomisli nihče več. Misli, da se svetova invalidnih in zdravih vedno bolj oddaljujeta. Sanje vseh invalidov so, da bi se ta svetova združila.Z dobro voljo vseh bi lahko šlo.
Ko si prisiljen obsedeti na vozičku, imaš včasih nizko, včasih visoko moralo. Ta- krat, ko imaš nizko moralo, sam sebe celo sovražiš. Sicer pa ima invalidnost pomanjkljivosti, ki jih moraš sprejeti, in možnosti,ki ostanejo,čimbolje izkoristiti Povedal je, da včasih napiše kakšno pesmico. Eno, seveda v italijanščini, mi je tudi izročil.
Upa, da bo po končani šoli dobil zapos- litev. Rad bi si dobil dekle, vendar je to težko, ker italijanska dekleta vidijo le voziček in ne človeka, ki na njem sedi.
Letos je že drugič v Sloveniji. Želel je skupaj z drugimi mladimi obiskati begu- nski center. Potovanje iz bližine Padove do Ljubljane je bilo zanj kar dolgo in naporno. Kasneje pa se je odpočil v Študentskem domu Vincencij, ki mu je bil zelo prijeten in poln topline.
Poleg dopoldanskega obiska in dela z otroki so v popoldanskem času imeli svoj program skupaj z mladinci. Razmiš- ljali so tudi, kaj bi še storili za pomoč begunskim otrokom. Upa, da se bodo ljudje še naprej ukvarjali z njimi in jim želi veselo prihodnost.S to preizkušnjo, ki so jo morali prestati, in dobroto, ki so je vendarle bili deležni, upa, da bodo utrjeni za nadaljnje življenje. V begun- skem centru se mu je najbolj vtisnilo v spomin, kako zmorejo otroci z majhnimi dejanji narediti dan lep in živahen.
Najin pogovor je končal z lepo mislijo, ki ga navdaja z upanjem: "Skupaj bomo uspeli."

Lea Petrovčič, Miren

»KO POJEM, SLIŠIM GOSPODA«

Dragi prijatelji, rad bi vam predstavil izrednega človeka Tonyja Melendeza.Rodil se je v kraju Rivas (Nikaragua v Srednji Ameriki) in to čisto brez rok in z nogo,okvarjeno v stopalu. Druga noga je v redu. Zdravnik je ugotovil, da je vse to posledica napačnih zdravil, ki je svoj čas povzročila poškodbe celi generaciji novorojenčkov.
Tonyjeva veličina je v tem, da se ni nikdar ustrašil težav in da je vsepovsod kjerkoli se je pojavil, krepil duha vseh,ki jih je srečeval.
Z materjo, ki ga je ljubila in varovala, ter z očetom, ki ga je navduševal, naj bo čimbolj neodvisen, se je doraščajoči Tony naučil napraviti skoraj vse z zdra- vo nogo. Ko je bil star šestnajst let, se je naučil igrati kitaro s prsti zdrave no- ge. Ni si želel umetnih rok.Z veliko vaje je dozorel kot pevec in skladatelj.Potem je kot mlad priseljenec prišel z bratom v Združene države.
Dne 15.septembra 1987 je bil povabljen naj poje na srečanju mladine s papežem v Los Angelesu. Papež je takoj opazil, kako čudovito je Tony z nogo igral na kitaro, in se nato skozi množico prebil do njega ter ga poljubil v zahvalo za njegov pogum. Tony je navdušeno izja- vil, da po srečanju s papežem "nikdar več ne bo isti mladenič in isti človek". In od tistega dne dalje je navduševal vsakogar, ki ga je videl ali slišal igrati in prepevati. Njegove melodije izžarevajo globoko vero in veselje.
Od takratnega petja mladim in papežu je Tony obiskal večino posameznih držav ZDA, pa tudi dvanajst držav po svetu. Na televiziji je prepeval "Dobro jutro, Amerika" in druge pesmi. Na ameriških državnih tekmah leta 1989 je zapel dr- žavno himno. Prepeval je pred Materjo Terezijo in še štirikrat pred papežem Janezom Pavlom II.
Predsednik Reagan, država Kalifornija, mesto Los Angeles in še mnogi so mu podelili odlikovanja.Že leta 1989 je izdal album sodobnih krščanskih pesmi pod naslovom "Nikoli več ne boš isti." Za ta album je dobil posebno nagrado leta. Izdal je že tudi album v španščini, ki je njegov materni jezik. Tudi njegov živ- ljenjepis "A Gift of Hope - Dar upanja" so hitro razprodali.
Tony povsod potuje z bratom Josejem in skupaj spodbujata ljudi ter jim po- življata upanje. Anekdote iz svojega življenja rad pripoveduje pri obiskih šol. Oba z bratom poudarjata pomembnost spoštovanja samega sebe, zaupanja, pa tudi svarita pred zlorabo mamil. Po- udarjata tudi pomembnost družinskega življenja in koliko se da napraviti za pre mostitev različnih težav zaradi pohab- ljenosti.
Tony sedaj živi v Teksasu s svojo ženo Lynn, ki jo je spoznal na enem svojih srečanj z mladino.Kljub velikemu povpra ševanju po koncertih in kljub pohvalam, ki jih povsod doživlja,se Tony zelo trudi da bi izvrševal svoje poslanstvo med mladimi. O sebi ponavlja: "Nisem nič posebnega, ampak vedno doživljam, da sem samo to,kar sem - JAZ." In vendar je čudovit mož krščanskega duha s ču- dovitim glasom in svojim poslanstvom.
Po veliki noči letos je mladinska skupina povabila Tonyja v našo župnijsko cer- kev Marije Kraljice. Imel je dveurni kon- cert. Vse je pel brez not. Vsi smo čutili nekakšno sveto ozračje miru in spokoj- nosti. Večkrat nas je vse povabil,naj se mu pridružimo pri petju.Besedila njegovih pesmi vodijo k Bogu in njegovi dobroti.
Med drugim je tudi povedal, da z ženo zaradi njegovih zdravstvenih težav ni- sta mogla imeti otrok, čeprav sta si jih zelo želela. Na obisku v svoji domovini je prosil za pomoč,da bi mogla posvojiti otroka iz Nikarague. Po nekem koncertu je prišla k njima mlada noseča, a nepo- ročena žena in jima obljubila, da bosta čez eno leto lahko dobila njenega ot- roka. To se je tudi uresničilo in sedaj imata z ženo hčerko Marisso. Ganljivo je bilo videti Tonyja in hčerko, ki se mu je ovijala okrog vratu. Tony je povedal o svoji veliki želji, da bi mogel to malo bitje objeti,a mu ni dano,saj je brez rok Ob tem so mnogim, tudi meni, stopile solze v oči. Skrivaj sem potegnil robec iz žepa in si obrisal solze.
Moja čustva so bila podobna tistim, ki sem jih kot mlad fant čutil v domovini, kadar smo zapeli "Le enkrat bi videl, kak' sonce gor gre." Želel sem tudi, da bi to doživetje mogel podeliti z bralci Prijatelja v domovini.Gotovo vas je med bralci precej takih,ki boste ob Tonyjevih izkušnjah začutili nov pogum in zaupa- nje v božjo pomoč, pa tudi hvaležnost za vse, kar ste v življenju prejeli. Vsem želim, da bi vse,kar ste prejeli, mogli u- porabiti v dobro bližnjih in v božjo čast.
Ne pozabite: Ko Tony poje, mi slišimo Gospoda.

Charles Wolbang, CM, Plainsboro,ZDA

DUŠEVNA BOLEČINA

V ambulanto je prišla žena, oblečena v črnino. Rekla je: "Po očetovi smrti imam hude občutke krivde. Umiral je v inten- zivni enoti,priključen na aparate. Sedaj se počutim krivo, ker zdravnika nisem prosila, da bi zanj storil še več in bi ga priključil še na kakšen aparat. Oprostite ker jokam, a ne morem si pomagati. Ne vem, kako ven iz tega. Sem čisto sama 'v hiši brez oken in brez vrat.'"
Poslušam jo. Vem,da je za očeta storila vse,kar je mogla. Iščeva možne rešitve Po pogovoru se odloči,da bo šla še en- krat k zdravniku, ki je zadnje dni zdravil njenega očeta.Čas in pogovor o zadnjih urah v intenzivni enoti sta jo osvobo- dila občutka krivde in s tem duševne bolečine.
Gotovo je že vsakdo izmed nas občutil duševno bolečino,ki nam vzame spanec nas onesposobi za delo in požene v osamljenost. Ne pokaže je noben labo- ratorijski izvid.Številne tablete in praški so brez učinka. Duševno bolečino shra- nimo v skrito kamrico srca. Nihče, tudi najbližji, je ne bodo odkrili, če o njej ne spregovorimo.Pogosto se prepričujemo: "Nihče mi ne more pomagati." Pomaga nam lahko le tisti,ki mu zaupamo. Bo to mož, žena, starši, prijatelji, zdravnik, spovednik?
Paracelsus je menil,da je osnova vsega zdravljenja ljubezen. Papež Janez Pavel II. je v knjigi Prestopiti prag upanja zapisal: "Z osebo smo pravični, če jo ljubimo." Zaupajmo tistemu, ki je z nami pravičen in za katerega vemo, da nas ima rad.
Bolnica mi je rekla: "Ko sem bila v najve čji duševni stiski, ni bilo nikogar k meni. Izogibali so se me. Niso mi verjeli, kako trpim,v meni pa je bilo grozno. Sedaj,ko je prišla telesna bolečina,se je duševna zmanjšala. Bližnji mi ne verjamejo,da se bolje počutim. Največ mi pomeni zves- toba tistih,ki me med duševno bolečino niso zapustili.
Verjemimo bolniku in ne sodimo,kako ga boli. Vsaka bolečina je tako velika, kot jo bolnik doživlja. Filozof Martin Buber pravi: "Najpomembneje je povezati uho z dušo."Koliko duševne bolečine povzro čijo neurejeni medsebojni odnosi, osa- mljenost, nesprejetje lastne podobe, staranje, občutki zamujenih priložnosti in hrepenenje po nemogočem.
Duševno bolečino izražamo z besedami: "Nikogar nimam, da bi mi pomagal, naj- rajši bi umrl, vsem sem v breme, nihče me ne razume."
Spremljanje človeka, ki duševno trpi, je vedno tveganje. Gre za odnos, ki zah- teva zmožnost vživljanja in duhovnost. Ta odnos je vedno vzajemno dajanje in prejemanje. Človek,ki duševno trpi, po- trebuje most k lastni zgodovini in k TI. Puščave v svojem srcu ne more iztrebiti sam in besede, ki mu pomaga naprej, si ne more izreči sam. Pot, ki jo prehodita skupaj, ima zdravilen učinek za oba. Najpomembnejše zdravilo za duševno bolečino je človek, če nosi v sebi vero, upanje in ljubezen. Kakor slepi ne more voditi slepega, tako ne more pomagati tisti, ki sam ni nikoli občutil duševne bolečine.
Kristusu na križu verjamem, ker je izre- kel besede: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" in "V tvoje roke izročam svojo dušo." Izročimo duševne bolečine v roke tistega, kateremu zaupamo! Za objem,ki zdravi,sta vedno potrebna dva

dr. Janja Ahčin

KOLAČI IN SLAŠČICE IZ BOLNIŠNIČNE KUHINJE V CELJU

Pripraviti kolače in slaščice, dobro in ceneno pecivo - hitro,preprosto in brez tveganja za uspeh, je želja vsake gos- podinje.
Pri odmerjanju količin sestavin za slaš- čice moramo biti mnogo bolj natančni kot za druge jedi. Napake pri pripravi drugih jedi lahko morda še popravimo, pokvarjena slaščica pa je praktično iz- gubljena.
Tega se dobro zaveda tudi celjski žen- ski svet, zaposlen v zdravstvu. Zato je slaščičarjeva pomoč bolnišnicam, ki že desetletja popestrujejo bolnikom obroke hrane s pripravo peciva pod okriljem celjske bolnišnične kuhinje, še kako do- brodošla. Kos peciva, pripravljen sicer po dietnem predpisu, hrano na pladnju poživi. Zelo zadovoljni so predvsem starejši bolniki, ki odklanjajo zelo sladke industrijske sladice. Male bolnike, ki preživijo rojstni dan v bolnišnici, razve- seljuje tortica, ki je za večino otrok še vedno simbolično najbolj povezana z rojstnim dnevom.Porodnice dobijo v dar slaščico-štorkljo.
Pred petimi leti, v večjem obsegu pa zadnji dve leti, je vodstvo celjske bol- nišnice z vodstvom kuhinje omogočilo prodajo peciva v manjšem obsegu tudi zaposlenim v zdravstvu.
Znanje bolnišničnih slaščičark je neiz- črpno. Pecivo je čudovito za oko in iz- vrstnega okusa, zato ga radi kupujemo. Rogljiči vseh vrst,čajno pecivo,kokoso- vi poljubčki, slaniki, rolade, potice,pite, kremne rezine in torte neredko raz- bremenijo zaposlene žene in matere v zdravstvu. Povpraševanje je največje ob praznikih.
Zato naj pomenijo te vrstice požrtvo- valni Štefki, Ivanki, Darinki in Ireni,ki so zaposlene v celjski bolnišnični slaščiča- rni, skromno zahvalo za skrbno oprav- ljeno delo, Slovenskemu bolnišničnemu svetu pa vzorec, vreden posnemanja.

mag. Karolina Godina, dr. med.

Na dan sv.Lovrenca, 10. avgusta letos, je maševal za bolnike celjske bolnišnice med otroškimi risbami "Poletnega travnika" laza rist Tomaž Mavrič iz Buenos Airesa v Arge- ntini; od leta 1994 ponovno živi v Sloveniji Nadomeščal je bolniškega kurata. Z njim je somaševal duhovnik Milan Korbun iz Poljčan ki se trenutno zdravi v celjski bolnišnici. Bogoslužje je spremljala pesem bolnikov in se izgubljala v belini zidov, okrašenih z ot- roškimi risbami.
Tako je slovenski rojak iz Argentine z be- sedo tolažbe in upanja zgradil med nami nov most.

mag. Karolina Godina, dr. med.

OBRAZI, KI SE SMEJEJO

Pino je dal ulici, kjer je stanoval, vzdevek: "Nevesela ulica",ker so bili ljudje po njegovi sodbi pusti in čemerni. Neke noči je sanjal o obrazih, ki so se na vso moč smejali in gledali skozi okno na cesto.
Pino se je zamislil:"Da,tak obraz bi tudi jaz rad imel, da bi ga postavil na okno. Vzel je lepenko in izrezal obraz s karseda veselim nasmehom. Ko se je zvečer stemnilo, je postavil gorečo svečo na okno. Kdor je pogledal obraz, se je nasmehnil tudi sam. Razveselil je starša, ki sta se vračala z dela domov. Ob oknu se je ustavljalo staro in mlado. "No, kaj takega", je zabrundal njegov sosed in godrnjavo pristavil: "Čemu naj bi se ljudje danes še smejali?"
Drugi dan so se skozi okno smejali že trije narisani obrazi. Pino se je zelo zabaval, kajti od dneva do dneva je gledalo več smejočih se obrazov na ulico, ki jo je Pino preimenoval v "Veselo ulico."
Vsekakor so prebivalci nove ulice opustili svojo čemernost ob tolikem številu smejo- čih se obrazov,ki so gledali na cesto.

Elke Bräunling, Fraternität 4/96

BIRMA ODRASLIH V DOBREPOLJU

V nedeljo, 23. junija, je bila v dobrepoljski župniji svojevrstna slovesnost. Ob slovesni maši, ki je bila namenjena predvsem bolnim in ostarelim župljanom,so prejeli zakrament svete birme štirje stanovalci Delovno var- stvenega zavoda Ponikve.
Čestitam jim ob tako pogumnem dejanju, ki so ga storili,saj so se odločili za Kristusa Slovesnost je vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Predzadnjo nedeljo v juniju je v dobrepolj- ski župniji navada,da je popoldanska maša namenjena tistim, ki se je ne morejo redno udeleževati, četudi si to močno želijo. Bo- lezen in starost to mnogim preprečuje. Še zlasti imam v mislih Delovno varstveni za- vod Ponikve, ki je v naši župniji.
Vsi, ki jim je bilo ta dan omogočeno priso- stvovati tej maši, so bili gotovo srečni, saj je za mnoge to tudi edina maša, ki jo letno lahko doživijo v domači farni cerkvi.Tudi tu sem srečal tiste, ki sem jih še pred nekaj leti redno videval pri nedeljski maši.Po ma- ši je v župnišču sledil še klepet in majhna zakuska.
Vem, da je to velik dan za tiste,ki jim je bil namenjen.Gotovo so zanj vsi zelo hvaležni še zlasti g. nadškofu, ki si je vzel čas za tiste,ki jim njegov stisk roke veliko pomeni.

Jože Kralj

BINKOŠTNO SREČANJE V TRBOVLJAH

Dovolite mi, da se z nekaj stavki oglasim tudi iz Trbovelj.
Na binkoštno nedeljo smo se na povabilo g. župnika odzvali vabilu in prišli v župnij- sko cerkev. Kar lepo število bolnih se je udeležilo sv. maše. S svojim obiskom, z daritvijo sv.maše in spodbudnimi besedami nas je razveselil g. Jože Zupančič. Prese- netila nas je tudi skupina mladih. Prepevali so nam in igrali na kitaro,potem pa so nam pripravili tudi bogato kosilo. Prosili bomo Marijo, naj jih v vseh težavah in preizkuš- njah vzame pod svoj plašč. Povsod naj jih spremlja s svojim blagoslovom.
Bog naj povrne vsem, ki ste nam pripravili to veselo srečanje. Močnejši in srečnejši smo odhajali na svoje domove. Obljubili smo si tudi, da se naslednje leto zopet zberemo.
Ob tej priliki bi se rada zahvalila tudi naši- ma duhovnikoma za vso njuno skrb in lju- bezen do bolnih ter ostarelih. Vsak mesec nas ob prvih petkih z veseljem obiskujeta in nam prinašata Jezusa. Bog naj jima po- plača.

Valerija Štros

DAN BOLNIKOV V TOLMINU

Vsako leto imamo zadnjo nedeljo v avgus- tu v Tolminu sv.mašo za bolne, invalide in ostarele v župniji. Tako je bilo tudi letos.
Pri sveti maši so sodelovali člani Župnijske Karitas. Vse prisotne pri sveti maši je pri- srčno nagovoril g. Niko Rupnik, župnik iz Dolenje Trebuše.V nagovoru je poudaril,da smo kljub trpljenju lahko veseli ljudje, kajti z nami sta na poti Jezus in Marija. Jezus je tisti, ki je prvi objel križ iz ljubezni do nas. On je naše trpljenje vzel nase in preko križa nam kaže pot v večno veselje. Prav preko križa lahko tudi druge odrešujemo. Zaželel je bolnim, naj jim sveta daritev dá novih moči za vsakdanje življenje.
Pri sveti daritvi je sodeloval odrasli mešani cerkveni zbor. Sveta maša je bila pravo doživetje. Bolni in ostareli so bili ganjeni in hvaležni, ko smo jim ob vratih, pri izhodu iz cerkve, v znamenje pozornosti podarili majhne šopke cvetja.
Nato smo vse povabili v še nedokončano veroučno dvorano na skromno zakusko. Tam so se razživeli v medsebojnem pogo- voru, pevci so jim zapeli še nekaj pesmi, gospod Niko pa je raztegnil harmoniko in nastalo je res veselo razpoloženje. Najbolj pogumni so celo zaplesali,pa naj kdo reče, da se starejši ne znajo veseliti.Bili so nav- dušeni,saj so celo predlagali,da bi bila taka srečanja bolj pogosta. Mislim, da so se ti- sto nedeljo bolni in ostareli zares čutili del naše župnije.
Hvala vam, dragi trpeči bratje in sestre, za vaš zgled; hvala za ponižno prenašanje težav, ki vam jih prinašajo leta; hvala pa tudi za številne tihe molitve in vso vašo življenjsko modrost, ki nam jo dajete.
Prav vi ste milost in blagoslov za župnijo. Naj iz tega studenca župnijska skupnost črpa moč za delo v Gospodovem vinogradu

Župnijska Karitas Tolmin

VZTRAJAJTE V DOBREM!

V globini svojega srca iščem; iščem besede,ki bi lahko opisale lik s. Mihelangele. Bila je mati brez materinstva in samo ma- terina ljubezen zmore to, kar je delala ona. Učila me je prvih korakov ljubezni, ki ne meri in ne tehta.
Njeno trpljenje pa naju je zadnje leto še posebej zbližalo, saj sem ves svoj dopust preživela pri njej. To so bili dnevi izredne milosti - šole za življenje.
Kako velik zaklad je bila s.Mihelangela! Kljub hudemu telesnemu in duševnemu trpljenju je našla čas in moči, da je mislila na druge trpeče. Vedno je znala prisluhniti vsakemu v stiski in ga z vso ljubeznijo tolažiti in spodbujati,čeprav je tolažbe bila potrebna sama. Vedno je poudarjala le eno: vztra- jajte v dobrem! Ne bojte se trpljenja; to je ključ za nebesa. Imejte se radi in delajte dobro, kajti pride dan, ko se boste morali ustaviti in takrat vam bo žal za čas, ki ste ga zapravili.
Ko sva zadnja štiri leta sodelovali pri Kari- tas za pomoč beguncem, sem jo spoznala še globlje.
Koliko ur je preživela na mejnem prehodu, koliko kilometrov je prevozila po naši Slo- veniji, da je lahko videla,kako so ljudje po- trebni pomoči. Niso je ustavile ne papirne vojne na carini,ne kilometri,ne slabo vreme ne bolečine.
Vedno je dosegla to,kar si je zastavila. Ne v svojo korist, temveč v dobro njih, ki so prejemali pomoč.
Tudi vi, dragi prijatelji,ki berete te vrstice, ste ji pomagali s svojimi molitvami, pošto in pozdravi,da je lahko vztrajala v trpljenju in v drži pokončnega kristjana ter v duhu Gospodove dekle prestopila prag večnosti.
Verjemite, da nas vse sedaj še bolj ljubi, še zvesteje spremlja in spodbuja ter prosi: "Vztrajajte v dobrem in imejte ljubezen v svojem srcu, kajti to je nekaj, kar lahko vedno daste drugemu!"
Za konec bi sama dodala: "Neizmerno vas ima rada s.Mihelangela! Ne pozabimo na to njeno zapuščino!"

sodelavka Magda

BISERI  IZ  BOLEČIN

12. razstava ročnih del bolnikov in invalidov

Med najpomembnejšimi in najlepšimi dogodki v življenju Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v Sloveniji je razstava ročnih del. Vsaki dve leti uživa gostoljubje Teo- loške fakultete v Ljubljani in nato bogato deli iz svojih zakladov -ne šolske učenosti, pač pa spoznanja življenja, kakršno je, in predvsem življenjskega poguma. Mnogi ste sodelovali s svojimi izdelki in vse priprave ter potek podpirali z molitvijo; nekateri ste si jo mogli tudi ogledati. S slikami,nekateri- mi nagovori ob otvoritvi in vtisi obiskoval- cev boste lahko tudi tisti, ki na razstavo niste mogli priti, doživeli lepoto in nevidno moč razstave.

Spoštovani g. nadškof, cenjeni gostje in obiskovalci, dragi prijatelji, prisrčno po- zdravljeni!
Danes je za nas velik praznik, praznik upa- nja, vere in moči,ki izhaja iz božje ljubezni. To je dan, ki ga je naredil Gospod,zato se ga radujmo in veselimo. Čez nekaj trenut- kov boste,g.nadškof,odprli razstavo ročnih del bolnikov in invalidov, ki ima stalni nas- lov: MOČ VOLJE IN LJUBEZNI. Razstava, dvanajsta po vrsti, ima letos posebno vodilo: BISERI IZ BOLEČIN. Bolečina ni le nekaj, kar bi človeka napolnjevalo s stra- hom,dvomi,obupom; bolečina je del naše- ga življenja, kot so vera, upanje, veselje, volja in odpuščanje. Bolečina je božji dar, ki ne rodi le solz in žalosti, ampak prebuja voljo, ljubezen, ustvarjalnost ter odkriva bisere.
Zato ta naša razstava ni le prikaz naših sposobnosti, znanj, spretnosti, ampak je zahvala Bogu in odgovor na klic, prošnjo sočloveka.Razstava je naša ponujena roka vam v pozdrav. Ne spreglejte je, prosim!
Stopili boste v naš svet, v naše življenje, kjer ni v ospredju uspešnost, učinkovitost, prestiž. V našem življenju so vrednote volja, vztrajnost, potrpežljivost, pogum in neskončna ljubezen, ki nam daje upanje v svetlobo novega dne.
Spoštovani g. nadškof, prosim vas, da za naše goste,prijatelje, obiskovalce in mimo- idoče odprete razstavo ročnih del bolnikov in invalidov ter jo blagoslovite.

Besede g. nadškofa

Ta razstava je meni vsako leto nekaj prav posebnega, zato sem vesel, da morem biti tu med vami in vam, dragi invalidi, izrekam prav posebno zahvalo n priznanje,da vztra jate pogumno, z ljubeznijo in požrtvoval- nostjo. Žal se včasih dogaja, da ta ali oni nima pravega razumevanja za invalide,bol-

nike in ostarele, ter da jih nekako odrivajo iz družbe.Mi pa vas sprejemamo s posebno ljubeznijo in hvaležnostjo,ko tako pogumno prenašate svoje težave in hkrati ustvarja- te, o čemer priča ta razstava.
S posebno hvaležnostjo se spomnimo se- stre Mihelangele, ki si je tako zavzeto pri- zadevala za invalide in tudi za to razstavo Naj bo razstava pričevanje naše medse- bojne povezanosti, naše hvaležnosti vam,

dragi bratje in sestre, in upam,da bo veliko ljudi prišlo nanjo in doživelo, kaj pomeni ljubezen, požrtvovalnost in vztrajnost.
Zato še enkrat obilo božjega blagoslova vam vsem v vašem osebnem življenju in tistim, ki vas spremljajo, vam pomagajo,da bi bilo vaše življenje čim lažje in da bi čim bolj doživljali dobroto in ljubezen. In zdaj z veseljem odprem to razstavo.

In glejte, živimo!

Spoštovani gostje, dragi obiskovalci! No- bena beseda, nobena darežljivost nam ta trenutek ne more dati toliko, kot preprosto dejstvo, da ste z nami. Tudi mi smo radi znamenje sodelovanja in edinosti in želimo vam podariti nov, dragocen navdih za živ- ljenje.

Ste že kdaj rekli:Ne morem! To se reče ta- ko zlahka. Ampak treba je komaj kaj dosti več truda, samo malo se premagamo in že se rodi možnost in neizrečeno osrečujoče besede: Pač, to zmorem!
Dokaz za to je tukaj in, dragi obiskovalci, dovolite, da vas Bog po naših delih osreči. Ta dela, "iz krajev niso, ki v njih sonce sije"... Toda ustvarjalna sila, trdna vera, dobra volja in vztrajnost nas spet družijo - ustvarjalce, sodelavce in obiskovalce.
To ni le razstava ročnih del, saj si nekateri pomagajo tudi z usti ali nogami.To je prikaz

naše notranje ustvarjalnosti in prizadeva- nja, da bi gradili bolj človeško in krščansko skupnost ter hkrati ena od možnosti, kako najbolj dejavno živimo tudi naše gibanje, Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. To pa pomeni, da je vsak, ki sodeluje na razstavi, slišal besede, ki jih je Jezus rekel hromemu: "VSTANI IN HODI!" Te besede je ustanovitelj Bratstva, francoski duhovnik Henry François, pred več kot petdesetimi leti izbral za prvo in temeljno geslo gibanja

To pomeni:Vstani iz svoje bolezni in priza- detosti,iz osamljenosti in odrinjenosti, pre- magaj občutek manjvrednosti in se vključi v življenje, tako kot zmoreš: z delom, pi- sanjem, molitvijo ali darovanjem trpljenja!
Vemo, kako pomemben je notranji polet življenja, zato imajo naše razstave tudi to poslanstvo, da bi se prav tukaj še kdo od naših prijateljev opogumil in v sebi "zvedel" kaj zmore. Jezus vsakega od nas kliče, da živimo blagor služenja drugim in si tako oznanjamo blagovest.
Kolikokrat je invalid po človeški presoji dru gim v breme,namesto da bi gledali njegove notranje skrite moči. Razstava naj pokaže: ljudje nismo invalidi in zdravi, normalni in nenormalni, ampak imamo le različne mož- nosti za uresničevanje svojih interesov, želja, talentov... in premagovati moramo različne ovire, da bi prišli do cilja.

Tudi v nas je vera,hotenje,življenjska moč in pogum, da se spoprimemo z življenjem. Želimo napredovati in iztisniti iz sebe naj- več, kar v danih možnostih lahko in kar bo pomagalo za jutri; nam in drugim. Vemo,od tarnanja koristi ne bo. Besede tarnanja je treba prevesti v različne dejavnosti življe- nja.
Ti izdelki so tudi darovi, ki jih prinašamo pred Boga in priznavamo, da brez njega ne bi bilo nič. Prav tako so darovi tudi za vas, ki naj odpro oči za skrita človeška bogas- tva, za lepoto našega življenja, ki jo kljub težavam ponuja vsakdanjost.

Bog nam je poslal križ, toda nebes nam s tem ni vzel... Razstava je za nas tudi tre- nutek za spomin in hvaležnost naši s. Mi- helangeli. Pred dvema mesecema in pol se je poslovila, a ostaja v naših srcih in tudi tukaj tiho prepreda našo pot s svojimi iz- delki,ki jih je napravila med hudo boleznijo. Bila je živa spodbuda za vrednotenje in še bolj za spoštovanje drugačnosti. Kot redo- vnica si je izbrala čudovito pot - najbolj o- zko stezo,ki jo je pripeljala med slovenske invalide in bolnike.

Četrt stoletja smo skupaj pletli venec,tako iz rdečih nageljnov in upajočega rožmarina kot iz novembrskih krizantem. Od prvih spodbud pa vse do zadnje razstave nam je pomagala s svojo iznajdljivostjo. Danes nam njena dragocena zapuščina govori: Imejte se radi, samo ljubezen ostane!

Veliko je idej, ki bi jih radi uresničili in za svoje delo in življenje našli pravo mesto v slovenskem prostoru, v srcih... Žal nam načela, ki veljajo v naši družbi, niso vedno naklonjena.Mogoče nas zato fizična nemoč še bolj spodbuja k ustvarjalnosti, k delu, ki veliko prispeva k življenjski radosti.

Zato je potrebno, da nas razstava pred- stavlja svetu,nas povezuje z njim in vklju- čuje v življenje. Morda je preizkus,koliko je v naši družbi prostora za nas! Premostimo lahko vsaj razlike v miselnosti,če že fizičnih ne moremo.
Radi bi po svojih močeh prispevali k življe- nju, čeprav je to težko, ker je življenje do prizadetih velikokrat še zelo kruto, ker je tako "normalno"!Zato je v našem vsakdanu

še velikokrat prisotna samota in zapostav- ljanje. Dovolj je razlogov, da bi omagali, a tudi en sam razlog je dovolj,da vztrajamo: Cenimo to, kar nam je dano, kar nam je ostalo, da po svojih močeh uresničujemo občutek odgovornosti in dolžnosti v svo- jem srcu.
Spomniti vas želim na "bisere", ki jih ni tu- kaj. To so mnoge dobre misli,želje, molitve in darujoča vsakdanjost tistih, ki v svoji telesni nemoči ne morejo več oblikovati vi- dnih del.Predstavlja se nam še en "izdelek" naše glasilo Prijatelj. Mimica Pust je čutila

osamljenost in hkrati vedela, da lahko iz bolniške postelje marsikaj naredi. Za božič leta 1968 je napisala pismo in ta iskra je zanetila ogenj, ki preko Prijatelja še danes govori, da lahko tudi iz vozička vodi pot naprej in navzgor, bralce vzgaja, svetuje in uči pravega čutenja za bližnjega. Tako se križi in težave razdelijo, veselje in sreča pa se pomnoži...

V medsebojnih odnosih bi se lahko večkrat spomnili pomenljivih besed:Kaj imaš,česar nisi prejel? Zato, kar imamo in kar smo, to dajajmo naprej in sprejemajmo druge, takšne kot so. Morda bo prav zaradi tega nekdo laže živel. Tako sodelovanje se pre- pleta prav v tej katedrali: izdelki prizadetih in pomoč sodelavcev pri postavitvi in lepi dekoraciji.

Razstavljavci želimo, da ta prikaz za obis- kovalce ne bi bil le trenutek pretresa, am- pak bolj trenutek razsvetljenja, da bi laže razumeli:Drugačnost,kaj je to? Kaj pomeni, kaj predstavlja? Ni treba odgovarjati, do- volj je ljubiti!
In, glejte, živimo! Iz teh izdelkov je prav ljubezen napravila slap, iz katerega prši tisoče žarečih iskric. Naj vam odslej v živ- ljenju sveti vsaj katera od njih!
Bratje in sestre, pa naj še kdo reče, da čudežev ni! Bog povrni!

iz nagovora Kati Urh ob otvoritvi razstave

Dan biserov

Ob odprtju razstave ročnih del invalidov sem že doživela prav posebne občutke, vse od strmenja do navdušenja. Zato sem bila še posebno vesela, ker sta bili to pot z mano hčerka in prijateljica. Vse lepo je namreč še lepše,če to lahko delimo s svo- jimi bližnjimi.
Po pozdravnem nagovoru sta čudovito zapeli Majda Mežan in Marica Domitrovič. Nato je spregovoril nadškof g.Alojzij Šuštar in slovesno odprl razstavo.
Ta je vedno nekaj posebnega. Obstali smo v krogu v razstavnem prostoru; vsi obis- kovalci niti niso mogli noter. G.nadškof je blagoslovil razstavo, zatem se je na nas obrnila Kati Urh. Vem, da ne mara raznih pohval, vendar so bile njene besede pretre sljive, take, nad katerimi se lahko še in še zamislimo.Sledil je ogled razstave.Čudovite vizitke in voščilnice, vezene s tankimi svi- lenimi nitmi, pletenine, vezeni in kvačkani

prti in prtički, milijoni vbodov v gobelinih, slike, izdelki iz slame, ročno poslikane rute in šali,slike iz samih zrn in semen;ena stva ritev lepša od druge.
Človek kar težko verjame, da so vse to ustvarili bolni in invalidni ljudje. Nekateri med njimi ne vidijo sonca,drugi ne občutijo tal pod nogami. Ali morda čudovite slike umetnika, ki slika z usti!
Ne vem, koliko ljudi si povprečno ogleda tako razstavo. Četudi jih je morda veliko, jih je vseeno premalo. Vsakdo bi jo moral videti, vsakdo bi moral slišati tisto misel: Kaj imaš, česar bi ne prejel? In vse tiste drobne iskrice med razstavljenimi izdelki bi moral prebrati! Prepričana sem, da bi se v marsikom vžgale v pravcati kres.Vsakdo bi se moral zamisliti nad temi izdelki, ki nemo govore,da so neizmerne sile v človeku,tudi v najslabotnejšem. Moč volje in moč božje ljubezni sta nepremagljiva sila.

Poznam le malo zdravih ljudi -ali bolje: ljudi z vsemi danimi možnostmi,ki bi znali ustva- riti kaj podobnega, kot so jih ljudje,ki imajo za to veliko manj možnosti. "Znali" niti ni prava beseda - ker pač nimajo ne časa,ne pripravljenosti, ne volje, ne potrpljenja, ne idej,ne smisla za kaj takega. A glej, tisti,ki so kakorkoli prikrajšani,ki so bolni, invalidni ali trpijo kako drugače, hočejo, zmorejo in znajo premagovati težave vseh vrst. Ust- varjajo in vsak po svoje iščejo lepoto.Brez iskanja lepega ne more biti lepote v nas. In ne svetlobe med nami. Vedo tudi, da ne gre za to, kaj v življenju še lahko pričaku- jejo,ampak za to,kaj Bog od njih pričakuje. In od vsakega od nas se nekaj pričakuje in zahteva, saj je bilo vsakemu dano in daro- vano. Pa smo kot v začaranem krogu spet pri tistem vprašanju: Kaj imaš, česar nisi prejel?
Zame je bil to poseben dan. Čudovit dan. Dan biserov-ali kakor je nekje zapisal Tone Pavček:
"Školjka srca tvojega bližnjega se je odprla in videl si biser, ki je tudi zate."

Ivanka Korošec

KADAR SE ČLOVEK OZRE, VIDI JASNEJE

Druga julijska sobota se je zbudila v pre- lestnem soncu in se izluščila iz turobnega tedna v vsej svoji lepoti. Tistim, ki smo bili povabljeni k Angelci Škufca,je bil namen- jen nepozaben dan. Pričeli smo ga s sveto mašo. V čudoviti katedrali narave, obdani z drevesnimi krošnjami, ob šumenju potoka in ščebetanju ptic smo posvetili misli s. Mihelangeli,ki je že v večnosti, prijateljem, dobrotnikom in tistim,ki se nam priporočajo
Tako duhovno obogateni smo na jasi, ob- dani z domačo hišo, vso v cvetju ter ko- zolcem toplarjem v senci pričakali topel prigrizek.
Ob igranju tombole, s katero nas je prese- netil prijatelj Miro Šlibar, smo stopili v po- poldanski čas. To je bilo res lepo doživetje prijateljskega druženja; koristno in bogato po vsebini. Srčno si želim, da bi se uresni- čile duhovnikove besede pri darovanju, ko je med prošnjami rekel: "Dobri Bog,daj nam več mašnikov, ki bi hoteli sodelovati z inva lidi, bolniki in prizadetimi!" Bogu in vsakemu posebej hvala!

Tatjana Šuštaršič

NOVA POT

Jesen.Sončni žarki,ki prodirajo skozi veje in pokošene travnike,se ustavljajo na rumeno rjavih listih in travah ter jih v opoldnevih grejejo in ožarjajo,da se skoraj ošabno bo- hotijo v prelepih barvnih odtenkih.
Bogastvo barv in pridelkov, ki jih jesen po- laga v naročje človeku,osrečuje,daje novo upanje,povezuje in obenem bogato plačuje za vsa prizadevanja in skrbi.

Če se kot prijatelji ozremo na prehojeno pot in opravljeno delo, nam bodo naročja polna čudovitih barv in bogatih sadov. Ni šlo vedno lahko. Veliko smo se pogovarjali, skupaj reševali težave in, kar je najbolj pomembno, vztrajali.
Drug drugemu smo bili opora in kažipot na ozki, neuhojeni poti. Ko odhajaš na novo delovno mesto ravnatelja sester usmiljenk, nam dovoli, da se ti toplo in iskreno zah- valimo za ves trud, skrbi, prizadevanja, za vsako dobro in spodbudno besedo.
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov te je spremljalo že kot bogoslovca. Tvoja nadaljnja pot je bila v tesni povezanosti z gibanjem, zato smo prepričani,da to ni slo- vo, ampak čas, ko bomo lahko tudi drugim delili čudovite barve in bogate sadove. Naj bo to čas, ko bomo "od daleč" odkrivali lepote, utrjevali prijateljstvo, se trudili za povezanost in tako gradili mostove ljubezni med nebom in zemljo ter med seboj.
Naj bo tvoja nadaljnja pot prehojena z veseljem!
Naj bo tvoje delo blagoslovljeno!

Ljubica Zakovšek, odgovorna KBBI

V TEMI VIDIMO PRIŽGANO LUČ

Zadnjo junijsko nedeljo smo se nekateri pri morski bolniki, invalidi ter sodelavci srečali pri sv. maši v Lozicah. Skupaj z župnikom g.Antonom Štrancarjem smo jo darovali za našo pokojno s. Mihelangelo. Na bolečino, ki jo čutimo ob njeni smrti, je Jezus položil zdravilo ljubezni. Njegovo vstajenje nam zagotavlja, da je tudi naše življenje večno in nas v nebesih čaka še lepši ter prijet- nejši dom, kjer se bomo ponovno srečali tudi s sestro. Ljubezen je tista vez, ki je edina tako močna, da nas lahko povezuje z našimi rajnimi.
Pri nedeljskem bogoslužju smo sodelovali s petjem, molitvijo in mislijo na vse vas. Po sv. maši nas je na svojem domu pogostila Majda Križaj, ki je srečanje tudi pripravila. Prisrčna hvala!
Sprejeti moramo temo,kajti le v temi vidimo prižgano luč.To je čudovit zgled,ki nam ga je dajala s. Mihelangela v vseh letih svoje bolezni.
Pogumno stopi proti tej luči, prijatelj, in ne boj se teme.

Gabrijela K.

LIGNANO-MESTO MORSKIH PRIJATELJEV

Toplo sonce, sinje morje, bogate svete maše, prijatelji, veselje, sreča, radost, no- va spoznanja... Vse to se je v štirinajstih dnevnih bivanja v Lignanu naselilo tudi v moje srce, ki je dolgo hrepenelo po vsem tem. Nekaj čudovitega je bilo čofotati v morski vodi in se prepuščati drobnim valo- vom, da so me objemali z vso svojo než- nostjo. Lepo je bilo gledati vročo, rumeno kroglo. Njeni žarki so prodirali skozi sinje modro nebo in mi božali nasmejani obraz... Prizadevala sem si, seveda z Martino pomo čjo, da so 'migale' tudi moje noge in roke. Kadar so 'zaspale' jih je Marta takoj 'pred- ramila'. Vsak dan znova sem se z veseljem srečevala z Jezusom,ki živi v nas kristjanih Z Njim sem se veliko pogovarjala in prislu- hnila Njegovi besedi. Tako je v mojih očeh ponovno gorela svetla iskrica upanja in moč za prihodnje dni življenja...
Dragi prijatelji,upam,da je tudi meni uspelo osrečiti vaša srca z drobnimi dejanji, tihimi prošnjami in molitvami. Podajmo si roke in pogumno stopajmo po poti življenja,ki nam jo je začrtal On, ki nas ljubi.

Saša Rolih

DNEVI, KAKOR LEPE SANJE

Poleg obiska pomožnega škofa Urana so se mi zadnji dnevi, ki sem jih preživela skupaj s prijatelji V Lignanu, še posebno vtisnili v spomin. Zdeli so se mi še posebno lepi,če- prav so bili tudi drugi vsestransko bogati in so minili kakor lepe sanje.Sončili smo se, sprehajali ob obali in seveda čofotali po morju in se namakali v njem. Zato so se mi zdeli še posebno polni življenja, ljubezni, prisrčnosti in sproščenosti. Mislim, da smo si vsi želeli te zadnje trenutke skupnega bivanja podaljšati in zadržati. Posebno ro- mantično je bilo zadnji večer,ko smo se po razburljivi tomboli odpravili na obalo. Tam smo ob luninem siju prepevali litanije Ma- tere božje. Ko smo poslušali butanje valov ob obalo, smo se zavedali,da bomo tu,pod senčnikom ob morju,samo še naslednji dan
Naj se še zahvalim vsem, ki ste omogočili letovanje in poskrbeli,da smo se imeli tako čudovito. Hvala za darežljive in čuteče roke. Vsem plemenitim fantom in dekletom ki ste nam bili na razpolago,pa iskreni "Bog povrni!"

Kati Ribič

KORAJŽA VELJA!

Dan je bil oblačen in kar nekoliko kislega obraza sem zrla na morje, ki je bilo razbur- kano. Tudi rdeča zastava nam je govorila o prepovedi plavanja. Zato sem se zato- pila v prijetno kramljanje s prijatelji in kar pozabila na muhasto vreme. Vendar se je le izboljšalo in glej, dovoljeno je bilo, da se odzovem vabilu toplih valov in se spopa- dem z njimi. Priznati moram, da me je bilo tega kar strah. Vendar sem si rekla: "Saj sama veš, kakšni so boji v življenju." Po- mislila sem še na besede svetega očeta: "Korajža velja!" Tako opogumljena sem se s svojo spremljevalko Katjo spustila v boj z valovi. Prvi občutki so bili čudni,a le tre- nutek za tem sem se že smejala od vese- lja. Prav prijetno se je bilo pozibavati na valovih. Kar nisem se mogla ločiti od njih. Tako sem dobila izkušnjo,ki je podobna či- sto življenjskim:Treba se je boriti,če hočeš doseči cilj.

Nives Fabčič

ZAPRI OČI, ZAPRI OČI!

Tisto jutro so me sončni žarki našli še v trdnem spancu. Šele ura, ki vedno napove nov začetek, me je predramila. Ampak to jutro ni bilo navadno jutro, kajti čakal me je odhod v Lignano. V meni so bili prisotni različni občutki: želja, da bi pomagala ne- komu preživeti počitnice,ker potrebuje po- moč pri vsakodnevnih opravilih, hkrati pa strah in številna vprašanja: "Ali sem tega sposobna? Ali bom zmogla?"
Odgovori so mi kmalu postajali jasni.Iz dne va v dan mi je bilo lepše in tako smo sku- paj preživeli nepozabne dneve.Naša prilju- bljena knjiga se je 20.julija začela odpirati, listov pa je bilo dovolj, kar do 3. avgusta. Takrat smo s težavami spustili še zadnji list.
Naš urnik je bil zelo napolnjen in ni bilo ča- sa za lenarjenje. Zjutraj nas je vedno pre- bujal naš radio Lignano in tako smo odprli oči ob zvokih citer, kitar in nežnih glasov. Po zajtrku smo se namestili v naši 'kate- drali', sezidani iz opek prijateljstva. Čutili smo božjo navzočnost med nami. Bog nam je kazal novih poti in dajal moči za nadalj- nje življenje. Maše so darovali različni du- hovniki. Udeležili smo se tudi svete maše v mestu Lignano. Takrat nas je nagovoril ljubljanski pomožni škof, g. Lojze Uran. Pri daritvah smo,mislim, vsi čutili tesno pove- zanost z vsemi prisotnimi in iz oči so žareli tiste drobne iskrice hvaležnosti, ljubezni, prijateljstva, razumevanja in spoštovanja.
Morje nas je s svojimi valovi spodbujalo in dajalo priložnosti za številne igre in norčije Med drugim se nas je kar nekaj znašlo po- sutih z mivko. Doživeli smo pravo "vstaje- nje od mrtvih". Ja, kaj bi vam še pisala?
Skratka, bilo je nepozabno in neponovljivo. Na kitare se nikakor ni uspel nabrati prah, ker so bile nenehne spremljevalke naših glasov. Peli smo različne pesmi in ena iz- med njih se je glasila: "Zapri oči, zapri oči, le tako boš videl bistvo vseh stvari...!" Ja, natanko to smo storili.Dopustili smo poglede s srcem in s tem dejanjem še bolj bogatili drug drugega in sebe. Osebno bi se rada zahvalila vsem,ki ste nam omogočili te po- čitnice,in posebna zahvala vsem invalidom saj sem se od vas veliko naučila. Odprli smo svoja zaprašena okna in dopustili ve- tru, da je odnesel še zadnje sledi neprija- znosti, ter pomislili na vse tiste, ki iščejo prave poti do drugih ljudi.
Bila je velika šola življenja, ki naj se nada- ljuje in včasih prinese drobno iskrico spo- minov.

Spremljevalka Katja Premrl

ZNAMENJA VERE

Letošnje leto nam je postreglo z mnogimi čudovitimi dogodki. Za marsikoga je to bil tudi seminar za evangelizacijo, ki je od šestega do osmega septembra potekal na ljubljanskem nogometnem stadionu pod vodstvom karizmatičnega kanadskega pat- ra Emiliena Tardiffa.Sedaj deluje v Domini- kanski republiki, večino časa pa preživi kot oznanjevalec evangelija po vsem svetu.
Seminar v Ljubljani je organizirala sloven- ska Prenova v duhu. Tri dni so se zbirale množice, poslušale,molile, prepevale in bile tudi priče čudovitih znamenj. Ali so to bili tudi čudeži, se bodo morali izreči zdravniki. Vsi sicer vemo, da svoje vere ne smemo graditi na čudežih, ki pa jih ne smemo iz- ključevati. Ta seminar, ko se je tudi prvič po šestih desetletjih na stadionu darovala sveta maša,je po besedah p.Marijana Šefa želel naložiti novih drv na plamen vere, ki se je razplamtel ob obisku sv. očeta.

T I Š I N A - smo na svetem kraju

V sončni julijski nedelji se približujemo Ko- čevju. Dolgo smo že nameravali na to bo- lečo pot, po kateri se je po drugi svetovni vojni vila reka ljudi v smrt. Jagode rožnega venca polzijo med prsti."Ki je za nas krvavi pot potil..." Ženski glas v avtomobilu pre- kinja brnenje motorja. Glasno molimo. Du- hovnik nam ljubeznivo kaže pot.
Po makadamski cesti v Kočevski Rog se približujemo kraju smrti.Zgovorna tišina.Na deblih dreves tu in tam napis: Tišina - smo na svetem kraju. Ob ograji prvega brezna je več ljudi z rožnim vencem v rokah. Ne- kateri smo tu prvič. Žalostni obraz žene se obrne k meni. "Imate koga tu?" me vpraša. "Ne, prišli smo pokropit kraj bolečega spo- mina," ji pojasnim. "Tu sta pobita moja dva brata," nadaljuje in spet moli. Za nami pri- hajajo drugi,starši z dojenčkom,nekaj mla- dih in starčkov, ki se opirajo nanje, zadnji na berglo. Prižigajo sveče in berejo napise na vencih ob breznu. Pokojnim sotrpinom so jih darovali preživeli,ki so se nagi in se- stradani srečno rešili iz kočevskih brezen. Na veji plapola slovenska zastavica,ob njej pa vatikanska z napisom: "Oče, potrdi nas v veri."
Pospravimo uvele rože in dogorele sveče. K lesenemu križu, ki ponazarja trpljenje ti- sočerih mučencev, mladih in starih, bolnih in onemoglih, položimo šopek cvetja iz na- šega vrta in prižgemo svečo. Tiha molitev, šumenje kočevskih gozdov in spevi ptic so kot večna neizpeta melodija za vse, ki so se morali tu grozotno posloviti od sveta.
Za nami je Kočevski Rog - kraj, ki so ga kakor druge kraje smrti na Slovenskem za javnost odkrili šele po državni osamosvo- jitvi. Vedno pa še nima urejenega obeležja kot opozorila današnjim in prihodnjim ro- dovom, naj brat nikdar več ne dvigne roke nad brata!
Oče, potrdi nas v veri, da bi spoznali, da je zločin zločin, in da je o njem v zgodovini možna le ena resnica.

Špela Sobočan

PETDESET LET BEGUNKA

Dovolite mi, da vam opišem srečo, ki smo jo doživeli žužemberški župljani na Rokovo nedeljo, ko se je vrnila Marija, naša ljuba Gospa. Petdeset let je bila begunka. Vrnila se je domov v obnovljeno župnijsko cerkev Kaj čutijo otroci, ko prihaja Mati po dolgih letih domov? Ko smo jo spremljali v proce- siji, so srca drhtela od sreče. Solze ginje- nosti so nam tekle po licih, ko se je Marijin kip bližal cerkvi in so jo nato postavili na mesto, kjer je toliko let kraljevala našim prednikom.
Ko smo prej hodili mimo ruševin naše cerk- ve,smo se počutili kot otroci ob mrtvaškem odru svoje matere. Za našo župnijo so bila ta leta en sam veliki petek. Po zaslugi po- žrtvovalnega dekana g. Povirka in mnogih dobrotnikov pa je zrasla čudovito lepa cerkev, ki je krona pokrajine. Na Rokovo nedeljo smo se v njej zbrali tudi bolniki in ostareli, da smo obhajali spomin na lepe trenutke, ki smo jih v mladosti doživljali v tej naši župnijski cerkvi.
Vse prijatelje povabim: pridite pogledat ta naš lepi hrib in našo Kraljico, ljubo Gospo. Skupaj z nami jo prosite,da bi v naši župniji bili novi duhovniški poklici, pa tudi dovolj odpuščajoče ljubezni. Prosite jo za našo ljubo Slovenijo, za vse mlade družine, za pravo ljubezen v njih in za zaklad vere.

Hribarjeva

DODAJA ŽIVLJENJE DNEVOM

Na Neubergerjevi 4 v Ljubljani biva dr. Metka Klevišar. Pri- čakala me je pred stanovanjem. Vprašala je, kje se bova pogo- varjali. "Tam,kjer se najbolje počutite",sem odgovorila. "Jaz se povsod, ker sem tukaj doma," je v šali dejala. Usedli sva se v njeno majhno kuhinjo in stekel je sproščen pogovor.
Dr.Metka Klevišar,o vas zelo malo vem Ko so me prosili, naj vas predstavim, sem si dejala,da je to morda dobro,ker vas ne bom že vnaprej dala v določen okvir. Vem za vaše razdajanje v pokli- cu,pri Prijatelju,da ste bili Slovenka leta 1995 in nekaj o zdajšnjem delovanju.
Meni beseda razdajanje ni ravno pri srcu, to pa zato,ker se mi zdi,da to ni res. Tisti, ki pravi,da se razdaja,po mojem ne dojame bistva stvari.Pri vsem,kar človek dela,daje in dobiva. Vedno je vprašanje, ali več daje ali več dobiva. Jaz tega nikakor ne delam z občutkom, da se za kogar koli razdajam. Ko sva se dogovarjali za ta pogovor, sem vas prosila, da mi napišete nekaj o svojem življenju. To,kar ste napisali, je vaš moto, lahko bi rekla tudi filozo- fija, vendar mislim, da je pravi izraz za to "vaša bit". Prosim, povejte nekaj o svojem življenju. Kakšna je bila vaša družina, kako ste prišli v ta poklic?
Sem Ljubljančanka. Naša družina je sta- novala sedemnajst let na glavni železniški postaji. Bilo je zelo zanimivo življenje. Imeli smo neke vrste kolodvorski misijon.Ogrom- no ljudi je prihajalo v našo hišo. Ljudje, ki so zamudili vlak, morali na stranišče, hoteli kaj spraviti, ali jih je zeblo, so potrkali na naša vrata. Mi smo živeli zelo skromno,ven dar zadovoljno.Imeli smo veliko stanovanje vendar brez svoje kopalnice in sanitarij.
Starši so bili zelo preprosti ljudje, vendar so spoznali, da bi bilo škoda, če s sestro ne bi študirali. Jaz sem hodila na klasično gimnazijo. Učila sem se osem let latinščino in pet let grščino.Hotela sem študirati sla- vistiko, ker sem bila pravi knjižni molj. Ob ljubljanskem misijonu sem se leto pred vpi- som odločila, da grem na medicino, ker me bo to povezovalo z ljudmi. Čutila sem, da se moram tako odločiti. Po študiju sem bila pet let na Dunaju. Ko sem se vrnila, sem nujno potrebovala službo. Logično je bilo, da grem vprašat tja, kjer je največ mož- nosti. To je bilo na onkološkem institutu. Čeprav nisem tega nikoli načrtovala, sem se tam zaposlila leta štiriinsedemdeset in delala dvajset let z bolniki, ki imajo pljuč- nega raka. Po dvajsetih letih sem imela mo žnost, da se upokojim.To je bil spet nov korak v neznano.Zdi se mi,da je to vredno storiti, ker se na nobeno stvar v življenju ne smeš toliko navezati, da rečeš: "Tako in nič drugače!" Ampak nove poti se vedno odpirajo. Med tem smo pri škofijski Karitas Ljubljana začeli s skupino za spremljanje hudo bolnih in umirajočih. Leta 1995 se je preimenovala v društvo HOSPIC, in jaz v glavnem delam tu.

Spomnili ste me na gospo, ki je bila na onkološkem institutu anestezistka. Tudi ona ni nikoli mislila, da bo delala tam. Povedala mi je,kako so bile njene prve izkušnje težke;kako so k umirajo- čim materam prihajali otroci, kako so jokali z njimi, ko so gledali to trpljenje. Že takrat so takim materam dovolili, da so odšle domov vsaj toliko, da so družini skuhale. To počlovečenje onko- loškega instituta je nastajalo počasi. Kako ste vi to doživljali?
To delo te po svoje oblikuje. Splošno se ljudje na tem institutu dobro počutijo. Ne- kateri tudi ne,vendar večina da.Nehote se tu srečuješ ne samo z medicinskimi diag- nozami,ampak tudi s človeškimi usodami in stiskami bolnikov ter njihovih svojcev. De- jansko človeka to oblikuje. Tu je zelo res, da kot zdravnik malo daš, veliko pa dobiš; učiš se živeti od teh ljudi. Mejne situacije te počlovečijo in verje- tno tudi obvarujejo pred rutino.
Gotovo! Vendar te pred njo ne more popol noma obvarovati nobena stvar. Lahko pa tudi bežiš. Je veliko načinov bega; npr. bežiš v čisto znanost. Vse to je možno in tudi zelo človeško.
Opažam,da se ljudje ob hudem nekako ra- zdelimo oziroma različno reagiramo. Najbolj žalostno je, če ob trpljenju otrdimo. Do bolezni imate poseben odnos. Jem- ljete jo kot preizkušnjo,izziv.Ali je knji- ga: "Kako udomačiti bolezen?" nastala iz lastne izkušnje ali iz opazovanja?
Eno in drugo. Ta misel oz.naslov je vzet iz Malega princa. Bolezen ni samo nekaj, kar te doleti, ampak je tudi del tvoje človeške usode, zgodovine in v bistvu si šele z njo to, kar si. Vsa umetnost življenja je v tem, kako živeti z boleznijo, s težavami, ki jih imaš.

Spomnili ste me Simone Weil, ki ima krasno misel: "... če stvari ne oprede- limo za slabe, dobro v njih zmaguje..." Zdi se mi: če bolezni ne vzameš za hudo, jo kot dobro doživiš.
Rekla bom še to. Morda je to v naspro- tju z vami. Nekateri pravijo,da je bole- zen opozorilo, kaj v življenju napačno delamo, ker skrenemo iz svojega not- ranjega zapisa in tega, kar imamo naj- bolj žlahtnega v sebi. Ste kdaj gledali na bolezen tako - ali nikoli?
Vsaka bolezen ima svoje sporočilo. Človek pa ga mora razbrati sam. Nič ne pomaga, če ti nekdo pridiga.
Zelo bi se varovala tudi miselnosti-bolezen kot krivda.To so zelo nevarne stvari.Lahko je to tudi vzrok,vendar nikoli tega ne smeš reči drugemu. To lahko človek sprašuje le sam sebe. Vendar ljudje zelo iščejo, kdo je kriv. Hudo je,ko iščejo pri sebi, še huje, če iščejo pri drugih in s tem povzročajo veliko hudega. Kako je ideja za Hospic prišla k vam?
Kot sem že rekla, sem delala dvajset let na onkološkem institutu in se srečevala z ljudmi, ki so večinoma umrli. Vpraševala sem se, kaj lahko medicina stori zanje. Ali je to vse? Dojela sem, da zdravljenje ne pomeni samo nekoga pozdraviti in ga pos- lati v življenje,ampak je to tudi spremljanje nekoga, ki umira. To je dozorevalo in leta 1992 sem zbrala dvajset ljudi: zdravnike, medicinske sestre, socialne delavce, du- hovnika. Razmišljali smo skupaj kar nekaj časa o temeljih.Izhajali smo iz krščanskega vendar ostali odprti do drugače mislečih. Želeli smo detabuizirati smrt v naši družbi in pomagati umirajočim in njihovim svojcem -pomagati,da bi lahko čim več ljudi čimbolj kvalitetno živelo do konca dni, in spremi- njati razmere v naši družbi, v zdravstvenih ustanovah. Izdali smo prvo zloženko z na- slovom: Da bi živeli in umirali s človeškim dostojanstvom. Začeli smo s seminarji, iz- šla je moja knjiga: Spremljanje umirajočih. Stvar je dozorevala in lani smo imeli semi- nar za vse terapevtske skupine skupaj; ne več ločeno. Tema je bila: Čas življenja in čas umiranja.Povabili smo psihoterapevtko iz Würzburga. Seminarja se je udeležilo dvesto ljudi. Organizirali smo ga skupaj z oddelkom psihoonkologije,zdravniško zbor- nico in zbornico nege. Ideja je do konca dozorela in junija smo ustanovili društvo Hospic.Trenutno ima stoosemdeset članov vseh starosti in poklicev; skoraj polovica je iz zdravstva.
Hospic je pri nas neznana beseda. Hospici so bila v srednjem veku gostišča na roma- rskih poteh, kjer so našli zatočišče vsi ro- marji. Kot gibanje se je začelo leta 1967, ko je v Londonu nastal prvi sodobni Hospic Ustanovila ga je Cicely Saunders; to je Hospic sv. Krištofa. Od takrat se to giba- nje širi po celem svetu. Načela programa Hospic so:

dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju. Dokler človek živi, naj živi čimbolj polno;

skrbeti za lajšanje bolečin in bolezenskih znakov;

ne delati nobenih preiskav,ki niso bolniku v korist;

pomagati bolnikovi družini med boleznijo ter po smrti v času žalovanja;

ustvarjati razmere, da bi čimveč ljudi lahko umiralo tam, kjer si želijo.

To delo opravlja veliko prostovoljcev. Hos- pic danes ni najprej hiša,ampak je življenj- ska filozofija, ki zajema celostno skrb za bolnika in njegovo družino. Večina progra- mov nima "hiše",oddelka,ampak je ta pomoč doma. Društvo organizira veliko predavanj in seminarjev po vsej Sloveniji. V glavnem se na nas obračajo svojci bolnikov in zdra vstveno osebje. Drug drugega učimo.

Kaj trenutno načrtujete?
Zelo potrebujemo prostor za svoje delo- vanje. Načrtujemo šolanje za prostovoljce. Začeli bomo z oktobrom. Zaživela je skupi- na za samopomoč za žalujoče.

Kako je pa z denarjem?
Članarina je tisoč tolarjev letno. Pomagajo tudi sponzorji. Letos jih imamo kar lepo število(petindvajset) in trenutno smo pres krbljeni.Če bomo dobili nove prostore,bomo potrebovali denar za najemnino, pohištvo, računalnik in telefon.
Sponzorjem pošljemo material,ki ga izdaja- mo. Tako jih seznanjamo z našim delom in posredno tudi osveščamo. Izdali smo bro- šure: Glasilo slovenskega društva Hospic, Zadnji tedni in dnevi, pa zloženke... Izdali bomo brošuro o žalovanju.Tudi to je tema, o kateri se malo ali pa sploh nič ne govori.

Kaj pa vaše sodelovanje pri Prijatelju?
Pri Prijatelju sem sodelovala praktično od začetka. Bilo je dosti dobrih odmevov na moje prispevke. Objavili so dosti tekstov iz knjige: Kako udomačiti bolezen. Rada sem sodelovala, mislim pa, da je treba po dolo- čenem času oditi naprej.

Je bilo to sodelovanje del poti, ki še traja?
Točno! Če pogledam,te vse,kar delaš, ne- kam vodi. Ko sem študirala, si nisem pred- stavljala, kaj bom delala. Hospica pred pe- timi leti še videla nisem. Nenadoma pa se pot odpre in Bog ve, če je to zadnja stvar v mojem življenju.

Z urednikom Prijatelja sva ugotovila, da je bilo vaše slovo vzorno.
Saj ne vem, če je slovo sploh bilo?

Hvala za te besede.Hotela sem le reči, da ste se zelo lepo poslovili iz uredniš- kega odbora. Svoj odhod ste napove- dali in ga pojasnili ter celo poskrbeli, da nekdo drug skrbi za vaše področje. Zato je bilo slovo vzorno.
No, zdaj je začela pisati prispevke za Pri- jatelja dr. Ahčinova in jaz sem prepričana, da dobro. Prav je tako! Vsak človek je malo drugačen, vsak prinese svoj pogled. Sploh je po mojem dobro, da znaš enkrat odnehati. Grozno je,če ljudje tega ne zna- jo; če mislijo, da brez njih stvari ne bodo šle naprej.

Vem, da je bolezen doletela tudi vas. Kako pa je to vplivalo na vas?
Multipla skleroza,da.O tem ne govorim ve- liko, predvsem zato ne, ker mi gre v primer javi z drugimi dosti dobro.Bila sem v prvem letniku medicine, ko so se začele težave. Si predstavljate? Če si v prvem letniku medicine, si prebereš vse, kar ti pride pod roke. Pomislila sem: "Moj Bog, da bi vsaj medicino končala!" Končala sem jo in odšla še celo v penzijo. To je bila zame največja šola-naučiti se živeti z negotovostjo.Toda ta šola je tudi drugje,to sem morala spoz- nati.Tudi drugi ljudje nimajo nobenega za- gotovila za prihodnost.Moram reči,da imam srečo; lahko bi bilo čisto drugače, zato me to vedno bolj obremenjuje.Pomislim,šlo bo!

Povedala vam bom zgodbo iz življenja, iz katere sem se veliko naučila: Neka gospa je ostala vdova z dvema nedo- raslima otrokoma in nedograjeno hišo. Ostala je sama za vse in njej je dobe- sedno zastal korak.Na poti v službo na- enkrat ni mogla storiti niti koraka več. Ko je tako stala četrt ure, si je rekla: "Pa kaj? Jaz moram preživeti dva otro- ka; moram dograditi hišo, moram priti v službo!" V sebi je ponavljala misel toliko časa, je pozitivno mislila,da tako rečem, da je naredila korak in prišla v službo. Ponovilo se je večkrat. Spet si je rekla: "Oni dan sem prišla v službo, to se pravi, da bom zmogla tudi danes. Če sem zadnjič premagala to v sebi, bom tudi danes!"Globoko sem prepriča na,da je ona sama premagala bolezen.
Gotovo! Vendar tega ne smemo posploše- vati, saj tega vsakdo ne zmore. Kot sem že rekla, je potek pri meni zelo ugoden. Pri vsem tem sem se naučila biti sama. To zelo prav pride. Starejši ko postajaš, več moraš biti sam.Ne smeš preveč pričakovati od drugih.Še nekaj,kar se mogoče sliši ne- navadno, ampak je res. Moji starši so bili zelo preprosti ljudje in sploh niso dojeli, za kaj gre. Če tako gledam, hvala Bogu! Gle- dam druge mlade ljudi, njihovi starši vedo več o tem. Med njimi so tudi zdravniki, ki zaženejo vik in krik.To je zelo hudo.S svo- jimi negativnimi čustvi samo poslabšujejo položaj. Verjetno bi delala isto, če bi se to zgodilo mojemu otroku. Brez teh izkušenj, ki jih imam sedaj, bi postala panična. Brez njih bi reagirala kot večina staršev.

Svoje bogate izkušnje in opažanja ste želeli deliti z drugimi v svojih prispev- kih v časopisih in revijah, kot so Druži- na, Prijatelj, Nedelja... in v knjigah. Koliko ste jih napisali doslej?
Samostojno tri: Kako udomačiti bolezen, Spremljanje umirajočih, Čisto vsakdanje stvari.

Dr. Metka Klevišar, vam še dolgo ne bo zastal korak. Hvala!

Na obisku je bila Gabrijela Čepič

NAŠE IZBIRE

Blagor človeku, ki ima v tebi pomoč, ko se odpravlja na svete poti (psalm 84,6)

Kratko je bilo letošnje poletje. Kratko, a bogato z dogodki, ki bodo v prihodnosti močno posegali v naše življenje. Nekateri se ga bomo spominjali po tem, da se je od nas poslovila sestra Mihelangela - upajmo, da imamo z njo pri Bogu priprošnjico več - morda bo komu ostala v spominu drža ma- tere Terezije ob njeni bolezni, nekateri se bomo tudi radi spominjali dni,ko smo kje ob morju ali v zdravilišču utrjevali zdravje...
Marsikaj se je v minulem poletju spreme- nilo na področju zdravstvenega varstva in invalidske tematike. Vsako prizadevanje se žal vedno ne konča z uspehom,zato je do- bro imeti nekaj potrpljenja. Ne gre prehitro obupati, temveč velja še bolj stisniti zobe, premagati trenutne težave, poiskati nove možnosti in potem pride tudi medalja. To so dokazali naši športniki na olimpijskih in paraolimpijskih igrah v Atlanti. Prvi so pri- garali dve medalji, drugi pa so sebi in nam vsem skupaj prigarali pet medalj.
Pred nami pa je tudi jesen s predvolilnim in volilnim vrvenjem. Mislim, da za kristjana to ne bi smel biti čas tišine in navidezne nevtralnosti. To je čas, v katerem je treba razločevati moralne kvalitete,ki so zajete v posameznih političnih izbirah in tudi v na- činu njihovega udejanjanja in učinkovanja.

DESET LET DOMA STAREJŠIH OBČANOV V KOČEVJU

V Kočevju so minulo poletje s številnimi prireditvami in predavanji počastili deset- letnico Doma. V njem živi sto šestdeset starejših ljudi iz občin Kočevje, Ribnica, Loški potok in Osilnica. V začetku je bilo petintrideset zaposlenih, zaradi posebnih potreb pa sedaj dela z varovanci petinše- stdeset ljudi. Skrbijo za razgibano življenje stanovalcev in spodbujajo različne oblike družabnega življenja ter podobno. Stano- valci so zelo dejavni; v začetku desetlet- nice so pripravili prodajno razstavo svojih izdelkov.
"Poleg skrbi za stanovalce si prizadevamo, da pomagamo starejšim ljudem na domu. Ponujamo jim vse usluge kot v domu; tudi hrano. Zavedamo se, da so starejši ljudje potrebni posebne skrbi..." je povedal dire- ktor Jože Novak.

Povzeto po Slovencu, 4.7.1996

KISIK - TEMELJNA PRVINA ŽIVLJENJA

Dihanje nas vzgibava v nenehnem ritmič- nem gibanju, podobnem večnemu prihaja- nju in odhajanju morskih valov. Dihanje je praritem življenja od začetka do konca, saj prinaša kisik v telo. Vse celice našega telesa ga potrebujejo. Zato bi bilo prav,da bi se zavedeli pomena pravilnega dihanja in bi mu vsak dan posvetili nekaj pozornosti.
Slabo dihanje in slaba oskrba telesa s kisi- kom omeji delovanje srca, zmanjša se te- lesna obrambna moč, medtem ko pravilno dihanje in dobra oskrba s kisikom krepita srce, jačata telesno obrambno moč in nam bistrita duha. Že v razvitih kulturah stare Grčije, Egipta in Daljnega vzhoda so diha- nje vpenjali v enotnost telesa in duha in ga imeli za temelj razmaha življenjske mo- či, telesno-duševne prenove in človekove zrelosti.
Pomembno je, da se dihanja in dihalnih vaj lotimo z veseljem. Poiščimo si miren pros- tor in si naredimo sebi primeren program dihanja. Najpomembnejša dihalna mišica je prepona. Leži vodoravno med trebušno in prsno votlino ter se pri vzdihu povesi proti trebušnim organom, kar izboljša prekrvitev organizma in poveča zmožnost raztezanja pljuč.Poskusimo med vdihom in izdihom ču- titi,kako se v izmeničnem širjenju in oženju pljučnega prostora gibanje prenaša na so- sednje dele telesa,kako se telesna prosto- rnina širi in oži. Idealen čas za to so jutra. Tudi pretegovanje in sproščeno zehanje ustreza potrebi po dihanju, po kisiku in prispeva k boljši prekrvitvi možganov ter spodbuja delovanje organizma. Zehanje je najnaravnejša oblika globokega dihanja in z njim zjutraj lahko obudimo, sprožimo in uskladimo telesne in duševne moči,so nam priporočili v Slovencu 29.6.1996.

ZA NEODVISNO ŽIVLJENJE

Čas, v katerem živimo, je trd in življenje je pogosto eno samo veliko prizadevanje ali celo pehanje za materialnimi dobrinami, tekmovanje za boljše izdelke ... In hitenje. Medtem pa življenje polzi mimo nas.
Pa ne hitijo vsi.Med njimi je tudi okrog štiri tisoč ljudi s cerebralno paralizo - motnjo gibanja in drže, ki je posledica okvare v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju. Posledice so različne, od komaj opaznih do zelo hudih.
"Življenje invalidne osebe ima kakovost, če se kar najmanj razlikuje od življenja nein- validnih oseb,če je vključena v skupnost,ki jo obdaja in ima stike z drugimi ljudmi," je bilo povedano na dnevu odprtih vrat Son- čka v Ljubljani. Namenjen je bil predvsem prijateljem, pokroviteljem in darovalcem. Prav to poslanstvo in delo opravlja Sonček v Ljubljani, Celju, Slovenj Gradcu, Elerjih nad Ankaranom in v Mariboru. V Ljubljani imajo pet delavnic - pekarno, delavnici ro- čnega tkanja, slikanja na svilo, računalni- ške in administrativne storitve ter likovno delavnico. V njih dela pod posebnimi pogoji trideset delavcev invalidov.
Iz tega, kar smo lahko prebrali v Slovencu 4.7.1996, lahko sklepamo, da so se kljub invalidnosti in kroničnem pomanjkanju de- narja, po svoje pogumno spustili v tekmo za boljše izdelke in za kakovost, polnost življenja tudi ljudje s cerebralno paralizo.

J.R.

PODNAPISI NA TV SLOVENIJA ZA GLUHE IN NAGLUŠNE

Med nami je precej ljudi, ki slabše slišijo ali sploh ne. Ti ljudje so se zagotovo razve- selili možnosti, da že nekaj časa lahko os- rednji dnevnik TV Slovenija in še nekatere druge oddaje,med njimi tudi Obzorja duha, spremljajo s pomočjo podnapisov. To je možno na TV sprejemniku z vgrajenim te- letekstom. Na 'daljinca' se pritisne tipka za teletekst, vtipka številka 777 in čez nekaj hipov bomo oddajo lahko spremljali s po- močjo podnapisov.
Ko ob tem izražamo zadovoljstvo in hva- ležnost odgovornim na TV Slovenija za to možnost, moramo hkrati povedati, da je s tem dejanjem bila udejanjena ustavna in zakonska pravica biti obveščen.
Pa še cvetka z livad našega vsakdana, o kateri je nedavno spregovoril visoki pred- stavnik Zveze društev gluhih in naglušnih. Status invalida, da si gluh ali naglušen, la- hko pridobi le, če je oglušel ali postal na- glušen pri delu ali v nezgodi, nikakor pa ne tisti, ki se je tak že rodil. To pa je nekaj, kar lahko razume le kakšen uradniški um.

R.J.

NOV CENTER ZA SRČNO KIRURGIJO

Bolezni srca in ožilja niso neozdravljive, še vedno pa so vzrok velike smrtnosti. Zato je razveseljivo,da smo v Mariboru, kjer ne- kateri oddelki prav te dni dobivajo status klinične bolnišnice, dobili nov center za srčno kirurgijo. Prve operacije so bile op- ravljene v juniju skupaj s strokovnjaki iz ljubljanskega Kliničnega centra. Dogovor- jeni pa so za skupno delo tudi v bodoče. Ta čas čaka na operacije na odprtem srcu približno dvesto štirideset srčnih bolnikov iz raznih krajev Slovenije.
Lani so na ljubljanski kliniki za kirurgijo srca in ožilja opravili petsto osemindvajset to- vrstnih operacij, kar je bistveno manj od evropskega povprečja glede na število pre bivalstva. Zavarovalnica pa je te dni mari- borski bolnišnici odobrila stodvajset tovrst nih operacij letno.

Povzeto po Slovencu, 28.6.1996

TUDI ZA ZDRAVILA VEČ IZ SVOJEGA ŽEPA

Dnevnik Večer 5.9.1996 skuša iz različnih zornih kotov osvetliti posledice sklepa Za- voda za zdravstveno zavarovanje Sloveni- je o novi razvrstitvi zdravil na pozitivno in vmesno listo.
Magistra Majda Rant pravi,da je v lekarnah že čutiti nekaj negodovanja zaradi doplačil zdravil,zato opozarja,naj vsi,ki pridemo po zdravila v lekarno, obvezno s seboj prine- semo potrdilo o dodatnem zdravstvenem zavarovanju, sicer bomo morali nekatera zdravila doplačati. Več kot četrtino zdravil je treba doplačati, če nismo dodatno za- varovani.
Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje si od nove razvrstitve zdravil obetajo umiri- tev pretirane porabe zdravil. Slovenija je po porabi zdravil v evropskem vrhu. Vsak Slovenec v povprečju odnese iz lekarne sedemnajst škatlic zdravil in žal jih veliko konča tudi v smeteh. Pri ZZDS zaradi teh pričakovanj za sedaj ne bodo povišali pre- mij, podobno pa razmišljajo pri Adriatiku.
Profesor dr.Ivan Kranjc,vodja internistične službe v mariborski bolnišnici, pa poudarja, da z novo razvrstitvijo zdravil niso kršene pravice bolnikov, ampak je omejena le iz- bira zdravil. Zagotavlja, da bo vsak bolnik dobil zdravilo, ki ga nujno potrebuje, saj je za vsako bolezen več vrst zdravil.
Dr. Srečko Rutar pa meni, da dodatno za- varovani bolniki spremembe sploh ne bomo čutili. Takšne liste so običajne v vsej za- hodni Evropi. Verjamem pa,da se bodo ne- koliko povečale premije za dodatno zava- rovanje. Nekaj sprememb je čutiti tudi pri tako imenovanih pomožnih zdravilnih sred- stvih,kot so izdelki iz medu in različni zdra vilni čaji, ki jih bo v bodoče mogoče dobiti le v lekarnah in specializiranih prodajalnah s strokovno usposobljenimi prodajalci. Pro- daja tovrstnih pripravkov se je v zadnjem času zelo razpasla. Med njimi so tudi taki, ki ob nepravilni uporabi lahko škodujejo, zato sta navzočnost in nasvet strokov- njaka nujna. Reševanje teh problemov pa terja tudi veliko mero tenkočutnosti,saj se nam sicer lahko zgodi, da bomo tudi po mineralno vodo Donat mg morali v specia- lizirano prodajalno. Poleg zdravnika pos- kušajmo po svojih močeh tudi sami skrbeti za zdravje, spomnimo se tudi izkušenj in nasvetov svojih babic in tudi na Marijo in Boga se spomnimo ter drug drugega pod- pirajmo z molitvijo in s kakšno dobrohotno mislijo. Nekaj podobnega nam je svetovala ob odhodu iz bolnišnice tudi mati Terezija.

Rastislav

ČUT ZA HUMANOST NI ZAMRL

Izolska bolnišnica je že pred časom za- prosila vodstva obalnih občin za pomoč pri izpeljavi humanitarne akcije zbiranja pros- tovoljnih prispevkov za nakup mamografa. Med ženskami na obali so nevarna obole- nja dojk najbolj pogosta, zato je podobna aparatura za odkrivanje obolenj in učinko- vito zdravljenje nujna. Izolska bolnišnica je še vedno v gradnji, zato nima denarja. Direktor bolnišnice dr. Kinkela je že obiskal vodstva večjih podjetij na obali;tam so mu zagotovili, da bodo prispevali del denarja za nakup mamografa. Pričakujejo pa, da je tudi med ljudmi še dovolj močan čut za humanost do bližnjega. Tako smo lahko prebrali v Primorskih novicah 2.8.1996.
Ob tem pa v meni še vedno odmevajo misli pokojnega Ivana Krambergerja, izrečene množici leta 1990 na prostem ob izolskem stadionu: "Medtem ko se za apetite kakš- nega generala po novem orožju vedno naj de denar, si bolnišnice in podobne ustano- ve prepotrebne aparature vse prevečkrat lahko nabavijo le s pomočjo darov in pro- stovoljnih prispevkov..."

Jože R.

PO 1. SEPTEMBRU

Verjetno se nam je že vsem,ki uporabljamo ortopedske ali druge posebne pripomočke, kdaj zgodilo, da smo se z velikim pričako- vanjem razveselili kakšnega novega pripo- močka,ki bi nam olajšal življenje.Pravim naj bi, ker je potem v praksi vse prevečkrat drugače in veselje zamenja razočaranje. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slo- venije je že nekajkrat poskušal napraviti nekaj več reda okrog standardov. Kot smo lahko prebrali v Delu 12. in 13. avgusta, tudi to poletje pri tem ni imelo ravno naj- bolj srečne roke.Žal se vse prevečkrat vse skupaj vrti le okrog cenovnih standardov in barantanja okoli cen,premalo pozornosti pa je posvečeno kvaliteti, uporabni vred- nosti,zanesljivosti pripomočka in predvsem potrebam uporabnika. To danes v praksi pomeni, da se za standardni invalidski vo- ziček ali bergle štejeta voziček ali bergla, ker sta najcenejša. Ali je takšen najcenej- ši pripomoček tudi dovolj kvaliteten,zane- sljiv in najbolj primeren za uporabnike, je vprašanje,na katerega pa ni zadovoljivega odgovora.
Na zadnji razpis Zavarovalnice za dobavi- telja ortopedskih in drugih pripomočkov se je prijavilo več kot sto dobaviteljev. Koga izbrati? Kdo od teh dobaviteljev hoče in zna najbolje prisluhniti prizadetemu človeku in mu glede na potrebe najbolje pomagati?
V omenjenem zapisu v Delu se dobavitelji pritožujejo nad tem, da so razpisni pogoji za pridobitev koncesije napisani na kožo le nekaterim. Tako bodo prisiljeni uvažati pri- pomočke slabe kvalitete,ki jih prostovoljno ne bi. In zdravilo? Posesti avtorje takšnih standardov v invalidske vozičke, ki so nam jih izbrali in jih za nekaj dni pustili v njih, da se na lastni koži prepričajo o modrosti svojih odločitev. To je žal neuresničljivo. Glede na to, da so se s 1. septembrom zmanjšale pravice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, smo se sedaj tudi pri ortopedskih in drugih posebnih pripomočkih znašli pred resnico, da bodo o kvaliteti teh pripomočkov odločale oblike prostovoljnega in dodatnega zavarovanja in naš žep. Razmišljanja o tem, koliko so takšne rešitve socialne, pravične in kršča- nske,so v tem trenutku žal neproduktivne.

Pripravila Jože P. in Rastislav

S I O S

V avgustu in septembru je SIOS pripravil nekaj tiskovnih konferenc.Enajstega avgu- sta je bila konferenca ob petdeset letnici Zveze društev slepih in slabovidnih Slove- nije, 7. septembra pa ob mednarodnem dnevu gluhih in naglušnih.
V zadnjem času se je pri nas (pa ne samo pri nas) posluh za socialne probleme zelo spremenil. Na eni strani je nenehna težnja po večji humanosti družbe, na drugi pa je tržna miselnost izpodkopala mnoga priza- devanja,saj je vsakdo,ki konkurenci ni kos, 'izločen iz igre'. Mnogi problemi so v družbi rešeni tako, da so potisnjeni v ozadje in tam naj ne bi nikogar vznemirjali.

Najpomembnejše je,da ima kakorkoli fizično prizadet človek pravico, da o sebi in svoji usodi sam odloča. Te pravice ne smemo preprečiti, temveč jo je treba zakonsko bolje doreči (zakon o invalidskih organiza- cijah, ker vlada zmeda glede humanitarnih organizacij). Večina slepih nima urejenega socialno-pravnega položaja. Invalidske or- ganizacije so se odločile tudi za vsebinsko- formalni protest zaradi izločanja iz fondacij Tako kot v širši družbi narašča brezposel- nost,je enako tudi med invalidi, sposobnimi za določena dela,s tem da določeni državni krogi to celo pospešujejo. Takšno politiko je na svoji koži okusil že marsikdo, ki je iskal svojo pravico (ne miloščino) pri naših oblastnikih.
In na koncu še ena zanimivost. Med 15. in 21. septembrom bo v mestu Pavia (Italija) tretje evropsko prvenstvo gluhih v kole- sarstvu. Nastopili bodo tudi naši, med njimi Samo Petrač,ki je leta 1993 v Sofiji osvojil bronasto medaljo v vožnji na sto kilometrov

Jože Kralj

Op: zadnji odstavek v reviji ni bil objavljen

DELATI SKUPAJ

Svet invalidskih organizacij Slovenije (SIOS) in Društvo multiple skleroze (MS) sta ob delovnem obisku g.Reida Nicholsona predsednika Mednarodnega odbora oseb z multiplo sklerozo (IFMSS) s sedežem v Londonu, povabila vsa sredstva javnega obveščanja v Ljubljani, med drugim tudi uredništvo Prijatelja. Obisk je bil v juliju. Kljub povabilu se je zbralo presenetljivo malo novinarjev, kar dokazuje, da jih tovr- stna invalidska problematika prav malo za- nima. Navzoče je najprej pozdravil tiskovni predstavnik Sveta invalidskih organizacij Slovenije g. Borut Pogačnik in zaželel de- lovnemu srečanju uspešno delo.
Predsednik društva g.Alojz Ješelnik je nato poudaril, kako pomembno je, da se njihovo društvo pojavlja v sredstvih javnega ob- veščanja.Ne gre za popularnost,pač pa za obveščenost javnosti o tej bolezni,kako se z njo živi, kako jo zdravimo in s kakšnimi težavami se bolniki srečujejo v svojem živ- ljenju. V Sloveniji in v tedanji Jugoslaviji so se bolniki s to boleznijo v društvo povezali leta 1973, leta 1989 pa so bili sprejeti v Mednarodno zvezo. Po osamosvojitvi Slo- venije so se vključili vanjo kot samostojno društvo države Slovenije.
Glavni namen obiska je bil predstavitev pro jekta DELATI SKUPAJ. To je projekt Medna rodne zveze,s katerim bi olajšali zaposlitev invalidnih oseb z multiplo sklerozo. Tudi pri nas je zaposlovanje oseb s to diagnozo zelo težavno. Še tistih, ki so zaposleni, se ponekod želijo znebiti ali jih odrivajo na stranski tir. To se dogaja predvsem zato, ker delodajalci in sodelavci ne poznajo vzroka, težavnosti in poteka te bolezni. S tem projektom bi radi obvestili vse deloda- jalce o tej bolezni in dosegli sistematizacijo delovnih mest, ki bodo ustrezala bolnikom. Enako bi radi seznanili okolja,v katerih bol- niki delajo in živijo, s to boleznijo. Obenem je bil ta obisk za društvo pomemben tudi zato, ker se je s tem društvo predstavilo vodstvu Mednarodne zveze.

Oton

ČEZ RAZLIČNE OVIRE

"Sem napravil šoferski izpit?" me je vprašal nasmejan mladenič, ko mi je sredi avgusta na romarskem shodu v Lescah pomagal čez visok cerkveni prag...
Če kdo le hoče pristopiti in ga ni "strah" prijeti za invalidski voziček, potem je že skoraj pravi šofer. Osvojiti mora še nekaj zelo pomembnih praktičnih prijemov in ve- dno prisluhniti invalidu na vozičku, ki bo sproti znal najbolje svetovati.
Zadnjič ste se naučili, kako voziček zložiš in zopet razpreš. Danes se bomo vozili čez ovire, teh je, žal, še povsod dovolj. Če se ne bo nihče opogumil, da ga naučim prak- tične vožnje v živo, naj pomagajo vsaj ti napotki v sliki in besedi. Poglejmo, kako boste vozičkarju najlaže in varno pomagali na neravnem terenu ali čez prag,stopnico, pločnik...

Pri vožnji po travi,pesku ali snegu se spre- dnja kolesa vdirajo. Po kamnitem terenu pa se zadevajo ob kamenje. Zato je treba pri taki vožnji voziček nagniti nazaj (sl. 1). Peljete ga samo po zadnjih kolesih,sprednji pa sta dvignjeni od tal. Tako se manjši kolesci ne pogrezata. Del teže se prenese na pomočnikovi roki, ko voziček drži in ga potiska naprej.

Ko boste vse to prebrali, boste morda ra- zumeli, zakaj sem vesela, kadar - namesto na stopnico - naletim na prevozen dostop na pločnik in mi ni treba čakati na pomoč mimoidočih. Ljudje sicer radi pomagajo... A raje kot odvisnost bi "srečala" nekaj lopat cementne malte, ki bi zgladila oviro in mi kadarkoli omogočila samostojen vstop v trgovino, cerkev, razne urade...
Marsikje je to mogoče urediti! Kjer pa ne gre drugače, bo šlo takole -s pomočnikom. Pred oviro voziček ustavite tako,da se obe sprednji kolesi dotikata pločnika. Nato na- gnite voziček na zadnji kolesi. To naredite tako, da z eno nogo stopite na spodnji del ogrodja vozička ter pritisnete navzdol - z nogo in obema rokama na ročajih naenkrat (sl. 2). Pazite na ravnotežje,ko se voziček nagne nazaj. Sprednji kolesi se dvigneta, voziček potisnite toliko naprej, da se z zadnjimi kolesi dotakne pločnika. Popustite toliko, da se s sprednjimi kolesi dotaknete tal, šele nato ga za ročaje dvignite navz- gor in hkrati nekoliko potiskajte naprej. Če invalidu omahne glava nazaj, se postavite bliže k vozičku, da jo boste zadržali s svo- jim telesom.

Pred oviro obrnite voziček vzvratno. Nag- nite ga nazaj na zadnji kolesi (sl. 3). Nato vzvratno stopite na pločnik in potegnite nihajoč voziček nazaj, k sebi. Počasi ga spuščajte,da se prvi kolesci dotakneta tal, in pri tem glejte, če je spredaj že dovolj prostora, da ne bo voziček zdrsnil čez rob. Tudi v tem primeru morate biti pozorni na glavo in jo po potrebi zadržite.

Ko pripeljete s sprednjimi kolesci do roba pločnika, voziček nagnite na zadnji kolesi (sl. 4). Saj sedaj že znate, kajne! Počasi ga potisnite naprej in tako viseč voziček spustite s pločnika. Vedno pazite, da se obe veliki kolesi hkrati dotakneta tal. Nato ga počasi spustite na vsa štiri kolesa.

Obrnite voziček vzvratno in stopite s ploč- nika. Nato počasi spuščajte voziček nazaj. Z rokama in telesom ga zadržujte,da ne bo pristanek vozička na zadnji kolesi pretrd (sl.5).Spustite s pločnika še sprednji kole- sci, udarec pa zadržujte tako,da z rokama potiskate ročaja vozička navzdol. Pri tem spet bodite pozorni na to, da se obe veliki kolesi hkrati dotakneta tal.
Kadar me kakšen začetnik malo premetava levo-desno, mu v šali in za pogum rečem, da morske bolezni ne bom dobila, on se bo pa le naučil voziti invalidski voziček. Naj tudi za vas, dragi pomočniki, sedaj to ne bo nobena težava več. Imejte pravi odnos do tega, da imamo nekateri pač "okrogle noge". Pristopajte brez bojazni, tako boste najbolj učinkovito pomagali nam in sebi.
Lep pozdrav in jesen naj se vas bogato dotakne s svojimi darovi in barvitostjo!

Kati Urh

OROPANCI

Brez sonca ni življenja. Spomladi njegovi žarki ogrejejo premraženo zemljo, vse oze- leni in zacveti.Sonce je edino pravično na tem svetu.Ne dela razlik. In vendar je tako daleč dan, ko bi sonce ljubezni zavladalo nad vsemi ljudmi; da,daleč je ta dan.Koliko invalidnih ljudi ječi-samih, zapuščenih,brez tolažbe in ljubezni. Zro v sonce, ne vedoč - ZAKAJ? Mar smo invalidi res oropanci na tem svetu?
Sedim za mizo in pišem te vrstice. Utruja me to življenje, prijatelj; potrebujem tvojo tolažbo, stisk roke, objem v tihem zavetju gozda, kjer šepeče Stvarnik. Srce nemo kriči po gozdni samoti, kjer prodira sonce skozi mogočne smreke.
Veš, tisti dan sem želela, da bi se čas ni- kdar ne ustavil. Zaželela sem si, da bi me močno stisnil v objem, in šepnil tisti dve besedi o ljubezni,ki bi mi edina vlila veselje do življenja. Od tistega sončnega popol- dneva sem kakor oveneli cvet sredi vrta. Že najino prvo srečanje je izzvalo bolečino in tisti dan je bolečina dosegla vrhunec. Sedaj ne vidim več izhoda,zato se zapiram v svoj svet in bežim pred ljudmi. Čutim, da potrebujem tvojo tolažbo, ki bi me zopet dvignila v življenje.Moja platonska ljubezen se je sprevrgla v žgoč ogenj,ki vzplamteva v srcu.Hočem pozabiti človeka,ki ga ljubim a ne morem. Nemočna sem,solze so zaman
Zakaj ljubezen zahteva toliko bolečine, zakaj? Zakaj nam ni dano ljubiti in biti lju- bljen? Zakaj mora vedno zmagati ta nemi krik v mojem srcu in v srcih neštetih inva- lidnih oseb? Kdaj bomo spoznali,da smo vsi ljudje samo ljudje?

Maja

PETNAJST SLIK

Že več let ali morda še nikoli nisem toliko- krat vzela v roke našega Prijatelja kot zad njo številko,ki prinaša slovo od naše drage sestrice Mihelangele.Ob prebiranju sem kar nehote preštela tudi slike drage sestrice in se ob tem nasmehnila. Saj, koliko slik sem naštela? Petnajst! Ali nam te slike in njiho- vo število ne ponazarjajo štirinajstih pos- taj križevega pota,zadnja - petnajsta - pa vstajenje in poveličanje? Ali pa nam to sim bolično število ponazarja skrivnosti rožne- ga venca in kot zadnjo njeno krsto, "ki je tebe, devica, v nebesa vzel"?
Kakorkoli, četudi je to število naključno, meni bo življenje drage sestrice v opomin, da tudi sama vdano hodim po postajah križevega pota svoje bolezni, da bo nekoč zadnja postaja tudi v srečanju z drago se- strico. Prav tako mi bo opomin za molitev rožnega venca, saj ima tudi petnajst skri- vnosti, ki tudi vodi do konca življenja, do poveličanja, v katerega smemo in moramo vsi upati. Draga sestrica pa naj nam v večnosti izprosi moč za vdanost, ki jo je v življenju tako bogato dokazala s svojim trpljenjem!

Angelca Škufca

PRIJATELJ V ROKAH SV. OČETA

V začetku avgusta sem imel priložnost iti v Rim. Prav na večer pred odhodom sem v župnišču dobil v roke novo številko Prija- telja, kjer so zapisani vtisi ob papeževem obisku, kot ste ga doživljali. "Kako lepo bi bilo, če bi to papežu mogel pokazati, ali mu celo izročiti Prijatelja," sem si mislil. To seveda ni lahko. In vendar se je zgodilo.
Na avdienci 7. avgusta 1996 v dvorani Pavla VI. v Vatikanu sem Svetemu očetu izročil kartico s posnetkom iz srečanja v Postojni in zadnjo številko Prijatelja. V tem sem videl simbolično dejanje, kakor da bi sprejel vsako vašo besedo, zapisano v Pri- jatelju; kakor da bi nosil ves trud in napor številnih sodelavcev, ki oblikujejo celotno podobo tega časopisa, in vso skrb tistih, ki ga razpošiljajo po župnijah ter številnih domovih širom po Sloveniji; kakor da bi potrdil in blagoslovil vse, ki so povezani s Prijateljem -še najbolj tiste,ki vam Prijatelj pomaga lajšati bolečine in osmišljati trplje- nje.
Fotografija je zabeležila trenutek, tik pre- den sem Prijatelja izročil svetemu očetu.

Vasjan Kecojević

Zaradi krute bolezni, pa vendar v srcu ve- dno igriv, poln življenjske energije,nas je v cvetu mladosti zapustil TONI ČELIGOJ iz Parij pri Pivki.
Čeprav je bil v življenju za marsikaj prikraj- šan, je vse nemogoče stvari premagoval z vztrajnostjo ter neizmerno ljubeznijo star- šev, sestre in prijateljev.
Vselej čilega in vedrega duha je izžareval toplino iskrenega medčloveškega odnosa. Kljub vsem izničenim sanjam je bil čudovit, iskren, pozoren in srečen. Vselej se je ve- selil svojih načrtov in uspehov.
V triinsedemdesetem letu življenja je 7.maja letos zastalo srce dolgoletnemu krojaške- mu mojstru in učitelju praktičnega pouka ter vzgojitelja v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku LUDVIKU TRAVNIKU.
Pri njem se nas je izučilo za poklic in us- posobilo za življenje več generacij mladih invalidov.
Nekateri so ga imeli za posebneža. A nje- gova posebnost je bila v tem, da se je z nami,svojimi učenci,veliko pogovarjal.Spo- dbujal je močnejše, naj pomagajo slabot- nejšim; hitrejše (pri učenju), naj pomagajo počasnejšim. Nenehno nam je z besedo in zgledom dopovedoval, da smo odgovorni drug za drugega, in v nas budil ustvarjalno razmišljanje. Bil je razumnejši do tistih, ki so imeli težave pri učenju, a so se trudili, ter odločen do tistih, ki so prišli v zavod le "vedrit".
Sam sem se šolal pri njem v času, ko je le malo ljudi imelo avtomobil in smo mnogi bili odtrgani od družine tudi po več mesecev. Ni bilo vedno lahko,a z njim je bilo marsikaj lažje.
Namesto šopka rož polagam na njegovo gomilo hvaležno misel in tiho upanje, da je seme njegovih prizadevanj, dobrote in ve- selja vsaj malo vzklilo,vzbrstelo,se razcve- telo in nadaljevalo v nas,njegovih učencih. Mojster, hvala vam!
Vljudno vam sporočamo, da nam je naša draga ROZALIJA KEREC junija zaspala v Gospodu. Smo skupnost dvanajstih osta- relih žena, ki nas povezuje molitev, pesem in dobra volja. V molitvi smo povezani tudi z vami v vašem poslanstvu - biti prijatelj bolnemu, invalidnemu, ostarelemu človeku.

NAJVEČJA ŽELJA

Največjo željo imam,da bi mi objavili pismo v Prijatelju. Lepo bi bilo, če bi se dobili pri nas doma, lahko pa tudi jaz pridem k vam. Če bi prišli vi k meni,me morate prej obve- stiti, ker sem večkrat zdoma.
Zelo sem zadovoljen zaradi obiska sv.oče- ta v Sloveniji. Potrdil nas je v veri. Mislim, da je zdaj prišel čas, da bi naša vlada in Ministrstvo za šolstvo potrdila verouk v šoli
Dragi Zvonko! Prav gotovo se bomo kdaj srečali in se pogovorili o vsem,kar nas teži in radosti.
Glede uvedbe verouka pa tole: prepustimo to ljudem, ki smo jim tudi mi, kristjani, za- upali, da nas zastopajo. Pač pa molimo za njihove pravilne odločitve, naj Sveti Duh vodi njihove misli in delo v dobro sočloveka!

RADA BI SI DOPISOVALA

Imam devetindvajset let in veliko bridkih življenjskih izkušenj. Mati mi je umrla v zgo dnji mladosti. Rodila sem dve hčerki, ki sta sedaj v rejništvu, vsaka pri drugi družini. Osem let sem bila v službi, živela v stano- vanju,ki je bilo nato denacionalizirano in so mi ga vzeli.Mene so dali v dom za ostarele v Poljčane, sedaj pa sem na Impoljci. Sem živčna bolnica in življenje mi je dolgočasno Leto in pol sem v domu in nimam prijateljev Zato vam pišem, da bi preko vaše revije spoznala nove ljudi. Moj naslov je: Silvana Čuk, Arto 13, 8290 Sevnica.

NI "SPOSOBEN" ZA OBJAVO

Iskreno se vam zahvaljujem za objavo mo- jega prispevka. Bala sem se, da "ni sposo- ben" za objavo, vi pa ste ga lepo popravili. Posebej se zahvalim za vsako pismo,ki sem ga prejela iz uredništva.Povezana sem tudi z uredništvom radia Vatikan, z nekaterimi duhovniki in prijateljicami. Za vsakogar vsak dan molim za srečno in dolgo življenje v božjem varstvu.
V Prijatelju sem vedno rada prebirala rubri- ko:Tako odhajajo domov. S.Mihelangela je za vsakogar lepo napisala v slovo. Sedaj je pa še ona odšla domov. Naj uživa v ne- beški družbi pri Bogu.
Tudi jaz večkrat pomislim, da bom že iz- dihnila, ko doživljam neznosne bolečine, pa sem čez nekaj dni zopet boljša. Vedno za- upam v božjo voljo,ker vem,da je Bog sam vse pretrpel na križu za nas. V mladosti sem večkrat slišala: V TRPLJENJU SKOZI KRIŽ - JE POT V NEBEŠKI PARADIŽ.
Hvala vam, draga Angela, da delite svoje bogate življenjske izkušnje z nami. Vaše zaupanje v božjo voljo je dragoceno priče- vanje in zgled za nas.

TUDI JAZ POČASI ZORIM

Ob papeževem obisku sem tudi sama so- delovala vsaj z molitvijo in darovanjem trpljenja. Oh, kako sem bila vesela, ko sem dobila povabilo za srečanje s papežem. Pa sem se zaradi bolezni morala odpovedati temu veselju. Moj dobri zet mi je prinesel v sobo televizor in sem obisk spremljala. Pravi čudež je, kaj še zmore sv. oče kljub letom in bolezni. Njegove besede bi še ka- menje zmehčale. Hvala Bogu in vsem, ki so ga spodobno sprejeli.
Tudi na pogreb s.Mihelangele bi rada šla,pa nisem mogla. Spoštljivo hranim vso njeno pošto.Tudi jaz počasi zorim,je pa skrivnost kdaj me bo Gospodar življenja odpoklical. "Odprta noč in dan so groba vrata, al' dneva ne pove nobena prat'ka." Čutim, da se moram marljivo pripravljati. Želim vam zdravja in bodite lepo pozdravljeni.
Kako lahko včasih navidez majhna stvar pomeni veliko dejanje ljubezni! Veselimo se z vami, da ste lepo doživeli obisk svetega očeta,čeprav se niste mogli osebno udele- žiti bogoslužja.Tudi mi vam želimo dobrega počutja in vas lepo pozdravljamo.

DAN, KO SVA SE PRVIČ SREČALI

Ko sem zvedela za smrt s.Mihelangele, mi je živo stopil pred oči dan, ko sva se prvič srečali. Tega je že več kot dvajset let.Bilo je pozimi in kar precej snega je bilo.Sedela sem na krušni peči in sestra je takoj prišla k meni.
Hvala Bogu za vse tolažilne besede, ki mi jih je izrekla ali napisala. Veliko sva si do- pisovali. Sedaj bo pri Bogu prosila za nas invalide in bolnike, da bomo laže prenašali križe in težave.
Zdravje mi še dopušča, da šivam prtičke. Prisrčno vas pozdravljam,mlade in starejše ki smo se kdaj srečali.
Koliko spominov na sestro Mihelangelo živi v naših srcih! Prižigajo se kot zvezde na nebu in ogrejejo srce in dušo. Kolikokrat nam prav te drobne iskrice pomagajo živeti in premagovati vsakodnevne nevšečnosti, bolezni in druge težave!

MOJI PRISPEVKI BODO SAMO DUHOVNI

Po dolgem času se vam oglašam; to mi omogoča sovaščanka Cirila, ki mi pomaga pri pisanju.
Po enem mesecu sem iz Družine in Prijate- lja izvedela, da je odšla v večno življenje naša ljuba prijateljica s.Mihelangela. V za- doščenje mi je,da sem vsak dan molila za- njo. Tako sem v duhu povezana z njo tudi ob njenem odhodu in pogrebu. Naj zdaj uživa večno veselje, v katero je na zemlji verovala in za dosego tega cilja vse svoje življenje posvetila Bogu ter se darovala za pomoč ubogim in trpečim. S. Mihelangelo, veliko dobrotnico Prijateljstva bolnikov in invalidov, bi želeli imeti ob sebi še naprej. Toda božji načrt je drugačen.Hvaležni mo- ramo biti,da smo poznali njeno luč.Trudimo se torej posnemati njen zgled. Ona pa bo brez dvoma pri Bogu in Materi božji prosila za vse svoje prijatelje.
Ob tej priložnosti bi rada dodala nekaj be- sed g. Jožetu, dosedanjemu uredniku Pri- jatelja. Spoštovani g. Jože! Iskrena hvala za vse,kar ste naredili za nas v petindvaj- setih letih urejanja našega lista in na naših srečanjih.Bog povrni za vaš ogromen trud, darovan z ljubeznijo. Ostanite še naprej z nami! Želim vam obilo božjega blagoslova v vaši novi službi.
Prav tako bi se po teh vrsticah rada zah- valila Ljubi in Tini za njune "pisne" obiske, posebno za prisrčne želje ob mojem oseb- nem prazniku sedaj v avgustu. Bog plačaj, dragi sestrici.
Ostajam z vami vsemi v duhu združena, zlasti sedaj ob pripravi na razstavo. Moji prispevki bodo samo duhovni; molitev s srčnimi željami, da bi razstava ročnih del bolnikov in invalidov 1996 z božjim in Mari- jinim blagoslovom žela obilen uspeh. Vsem skupaj prisrčen prijateljski pozdrav.
Tudi duhovni prispevki so potrebni: sami pravilno ugotavljate, kako pomembna je molitev - uresničitev duhovnih ciljev raz- stave: da bi invalidi spoznali, da niso sami; da bi zdravi začeli gledati bolne z drugač- nimi očmi; da bi mi vsi spoznali, da Bog obilno povrne, kar vzame. Lep zgled takih prispevkov je tudi pokojna sestra.

DRAGI NAŠ PRIJATELJ GOSPOD JOŽE!

Iskreni Boglonaj vam, gospod Jože, za vso pomoč na letovanju v Lignanu. Naj vam bo nebeški Oče bogat plačnik za vse! Naj vas tudi sedaj,ko boste stopili novemu poslan- stvu nasproti,še posebno podpira in varuje dobri Bog! Kako lepo mi je bilo, ko ste da- rovali mašo za mojega, za našega Mirkota.
Drage moje sestre in bratje, srečna sem bila med vami. Bili smo kot velika družina božjih otrok. Lepo mi je bilo, ko ste me sprejeli takšno, kot sem. Dragi mi vsi, naj nam bo to spodbuda za našo nadaljnjo živ ljenjsko pot.Vsem pošiljamo tople in vdane pozdrave.
Drage prijateljice!
Naj vas toplo sonce iz Lignana in svetla luč prijateljstva božjih otrok spremljata v pustih jesenskih in zimskih dneh ter dajeta volje in moči za premagovanje vsakodnev- nih nadlog in težav. V mislih smo z vami. Iskren pozdrav!

MOJE DUHOVNO DOŽIVETJE

Po obisku svetega očeta bi rada opisala svoje duhovno doživetje.Za obisk svetega očeta sem zmolila šeststo rožnih vencev. Največja sreča zame je ta,da sem se lahko udeležila srečanja v Stožicah; to so nepo- zabni trenutki. Bogu hvala in Materi Mariji! Vse svoje prizadevanje darujem za vso Slo venijo, za Cerkev še posebno, da bi obisk svetega očeta prinesel duhovno in moral- no prenovo vsemu narodu. Vsak dan grem k maši, vsak mesec k spovedi, vsak dan zmolim po dva rožna venca, enega po na- menu škofa Martina Slomška, da bi čimprej doživel čast oltarja.
To je moj mozaik, ki ga delam za Boga in tudi za vse mlade,ki se tu, v salezijanskem zavodu, vzgajajo, da bi bili dobri kristjani in dobri državljani. Hvala za vse!
Draga Angela! Vsaka prebrana jagoda na rožnem vencu,vsaka beseda molitve in po- božna misel so drobni kamenčki, ki sestav- ljajo mozaik naše ljubezni do Boga. Želimo vam, da bi moč za vsakodnevne težave našli v molitvi, zakramentih in duhovnem bogastvu svetega očeta. Naj vas spremlja njegov apostolski blagoslov!

ISKALNICA "DESETI BRAT"

Ta drama ni Cankarjeva.Nič ne mari Janez, čigava je. Kajti komar ti nekaj poje v uho. Za dobrega državnika pa princ El Bakr ja velja.Delaven Celjan je povsod dobrodošel Prinesel je milo,vrelo vodo in brisačo. Pre- den pa zaspiš, kavo popij! Tone, žica v varovalki je pregorela. Kljub dežju komajda Lena še teče naprej. Ciril se je v komuniz- mu z Nežo poročil. Petelin bi sam vse po- zobal,če kokoši ne bi bilo. Tvoja "buča" res ni za nobeno rabo. Zakaj delaš tako krive cokle? Na banki so imeli za cel pehar čeko vnih knjižic.Ivanka ves dan prešteva denar

V gornjih stavkih je skritih 15 oseb z imeni, priimki ali nadiimki iz Jurčičevega romana "Deseti brat." V vsakem stavku je skrita le po ena oseba. Poiščite jih in prepišite na dopisnico, prilepite kupon (vsak lahko sode luje z eno rešitvijo) in pošljite do 20. vino- toka (oktobra) na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12,1000 Ljubljana,s pripisom ISKAL- NICA.

Dragi prijatelji! Zadnja uganka vam je naj- brž delala preglavice. Zato bo tale, vsaj upam, lažja. Da boste preskusili sami sebe, koliko iz šolskih let še poznate našo knjiže vnost, sem tokrat vzel snov iz prvega slo- venskega romana pisatelja Josipa Jurčiča "Deseti brat." Vem,da ga je gotovo vsakdo prebral, le precej časa je že preteklo od tedaj.Zato malo za osvežitev spomina po- brskajte po njem. Tudi v knjigo lahko po- gledate, če jo imate pri roki. Veliko užitkov pri ponovnem branju romana. Nagrade 5/96:
1. Okrasne lučke za božično drevo
2. UKV tranzistor z uro
3. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge
4. knjiga Metka Klevišar, Kako udomačiti bolezen
5. glasbena kaseta, ZA SLOVENIJO Z LJU- BEZNIJO - dar Marjana Podobnika
6. zložljivi dežnik.

Rešitev 4/96: Bolje je, da se ne postiš in si zaradi tega ponižen, kakor da se postiš in si sam sebi všeč!

Nagrajenci 4/96:
1. vezen prtiček: MARINKA FUNA, Rogljeva 2, 4270 Jesenice
2. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge MOJCA MERVAR, C. III. Bataljona VDV 52, 8233 Mirna
3. električna digitalna ura: MARIJA HLADIN Kuharjeva ul. 3, 3320 Velenje
4. UKV tranzistor-radio: LIDIJA JEROMEL, Velika Mislinja 30, 2382 Mislinja
5. dežnik: SILVANA BIZJAK, Koseč 9, 5222 Kobarid
6. slikanica Sveti Vincencij Pavelski: IVAN in JOŽICA VEVODA,Na peči 4,1000 Ljubljana

ŠALE

Žena se je že dalj časa slabo počutila.Mož jo je peljal k zdravniku, ki jo je pregledal in poslušal. "Tipični simptomi", je mrmral in gubančil čelo.Vendar ni hotel nič povedati, kaj bi bil vzrok njenim težavam. Osuplo je poslal nazaj v čakalnico ter naročil, naj v ordinacijo stopi mož. Kar naravnost mu je povedal vzrok ženinega slabega počutja - noben rak, levkemija ali kaj groznega, am- pak preutrujenost, ker samo dela, nikamor ne gre in ji mož najbrž nič ne pomaga pri delu v gospodinjstvu. Zdravilo: vsak teden ženo peljati kam na izlet,v kino in gledališ- če, da si bo odpočila in se okrepila. Pa po- maga naj ji pri delu, jo pohvali in podobno.
Žena je vsa v strahu čakala,kaj bo zvede- la. Končno so se le odprla vrata in mož je prišel ven. "Kaj je rekel zdravnik? Kaj je?" Mož je počasi odgovoril: "Če sem ga prav razumel, ni nič nevarnega, ampak zdrava ne boš nikoli več." "Zoprni ljudje. Kar naprej me kdo gnjavi, koliko je ura." Tako se je jezil redkobese- den voznik dvigala v hotelu. Sklenil je, da temu napravi konec, da bi končno imel mir. Šel je in kupil veliko stensko uro ter jo na- mestil v dvigalo. In potem? - Odtlej so ga spraševali, če je ura točna. Zakaj je Bog najprej naredil moškega, šele nato pa žensko? - Čisto preprosto! Vsak umetnik najprej naredi skico,nato pa pravo umetnino.

Svet je bil ustvarjen kot svetišče,

raj, v katerega bo stopil Bog sam

in ljubeznivo bival z umnimi bitji,

ki jih je vanj postavil,

Thomas Merton