OČE, POTRDI NAS V VERI

avgust

Da bi se vrnili v Cerkev vsi, ki so se od nje oddaljili.

Da bi se vsa Cerkev zavedala nujno- sti oznanjevanja Kristusa in njegovega evangelija med nepreglednimi množicami azijskih ljudstev.

Da bi Marija,Mati Cerkve,sprejela po- trditev posvetitve slovenskega naroda.

september

Da bi Cerkev spregovorila možem in ženam vseh kultur v jeziku, ki se bo dotaknil njihovih src.

Da bi mednarodna solidarnost, pose- bno v krščanskih krajih, pomagala na- rodom, ki žive v revščini.

Da bi naši svetniški kandidati čimprej dosegli čast oltarja.

Luč ljubezni - upanje tega in onega sveta!

Vsi smo božji sodelavci

Dragi prijatelji! Včasih se zgo di,da je življenje zelo radoda rno. V kratkem času dobimo toliko bogastva, ki ga sami nismo zaslužili. Vse, kar nam je daro- vano, smo prejeli zato, da iz te obilice posredujemo drugim.
Tako smo vam za poletne mesece,ki so čas telesnega oddiha in duhovne os- vežitve, mnogi pa žal ostajate še bolj sami,v tej številki pripravili za šestnajst strani več branja.
Hoteli smo izpolniti obljubo, da bomo o srečanju s papežem še pisali. Naj ose- bno srečanje z njim in navdušenje, ki nas je prevzelo, opogumi čim več ljudi. Iz te močne 'injekcije' je štiri tedne živela tudi s. Mihelangela. Podoba je, kot da je Jezus sam prišel ponjo, saj je umrla v zgodnjem nedeljskem jutru, ko se spominjamo njegovega vstajenja. Hvaležnost za vse, kar je dobrega sto- rila za Prijateljstvo oziroma Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ter z dopisovanjem v Prijatelja, narekuje, da smo ji posvetili več strani.
Poleg rednih rubrik so tu zapisi o števil- nih srečanjih. Ne gledamo na to, kdo jih je pripravil (Bratstvo, Karitas ali Rdeči križ). Menimo, da so svojevrstno zna- menje življenja in čuta odgovornosti za brate in sestre. Lepi zgledi v Prijatelju vabijo k posnemanju. Prava ljubezen do bližnjega je po Jezusovih besedah ena- kovredna ljubezni do Boga; med seboj se prepletata in sta odvisni druga od druge.
Morda bodo komu bolj všeč črtice in zgodbe;nekaj smo jih potegnili iz zaloge Veseli smo tudi, da se mladi dopisniki vse pogosteje oglašajo.
Avgust je čas za premestitve duhovni- kov. Po skoraj petindvajsetih letih je to tudi mene doletelo. Odhajam na novo službeno mesto,ostal pa bom član ured niškega odbora.V kratkem bo imenovan nov urednik.
Da je Prijatelj takšen, kot je, je po za- slugi mnogih ljudi. Rad povem, da sem vesel in iz srca hvaležen požrtvovalnim sodelavcem v uredništvu in upravi, zvestim dopisnikom, vsem dobrotnikom in še posebej skritim molivcem. Zahvalo izrekam ne samo za dosedanje delo. Prepričan sem namreč, da boste radi in velikodušno sodelovali tudi za naprej,da bo Prijatelj še boljši. Tako boste doka- zovali, da je Prijatelj res Vaš prijatelj.
Končno smo vsi skupaj božji sodelavci, čeprav na različnih področjih. Kot člani Cerkve hočemo skupaj z Jezusom na- daljevati njegovo poslanstvo oznanje- vanja evangelija ubogim. Zaupajmo v Marijino priprošnjo in potrudimo se, da se bomo vsakdanji molitvi srečevali.
Prisrčen pozdrav

Jože Zupančič

spredaj: razpelo na Zgornjem Brniku, foto Klemen Čepič
zadaj: sončni vzhod z Zelenega roba v Kamniških Alpah, foto Klemen Čepič

... SKOZI SLEHERNI ČAS PO POTI BLAGROV (I. DEL)

BLAGRI so Jezusovo klicanje k sreči, namenjeni tistemu, ki srečo zares hoče. Blagri so Jezusova čestitka vsem, ki vsrka- vajo življenje iz Božje besede in so mu zvesti. Blagri so Božji DA ljudem, DA, ki ga Bog neprestano izgovarja v Jezusu Kristusu in v njem razkriva svojo člove- koljubnost. Blagri kažejo pot, po kateri moramo iti,če hočemo doseči izpolnitev; preprosto kažejo, kakšni bi Jezusovi učenci morali biti: nič ne ukazujejo, ne utesnjujejo, ampak usmerjajo k cilju, vodijo k pravemu samouresničenju,k resničnemu življenju. Blagri so razglas svobode po ljubezni, ki jo je izpričal Je- zus sam; osvobajajo nas snovnih spon in nam omogočajo sproščeno in osre- čujoče druženje z Gospodom, ki nas pošilja v 'stari svet' kot 'nove ljudi' za 'novi svet'...
BLAGOR UBOGIM V DUHU, KER NJIHOVO JE NEBEŠKO KRALJESTVO: Ubogi so tis- ti, ki iskreno iščejo Božji obraz in Boga priznavajo za edinega Gospodarja;nikjer nimajo zavetja in opore - razen v Bogu! Zato so vedno odprtega srca, vedno pripravljeni izpolniti Očetovo voljo, so preprosti in predani v službi ljubezni; v njih plapola živa, dejavna vera... 'Ubogi v duhu' ve, da mora živeti za druge in biti združen s Kristusom,hvaležno spre- jemati darove Svetega Duha in se odlo čati za njegovo vodstvo. Jezusov uče- nec se lahko veseli vsega, ker ničesar ne zadrži sebično le zase,ampak občuti pravo blaženost v tem, da razdaja Bo- žje darove z evangeljsko preprostostjo in dobrotljivostjo tako, kot želi darova- lec, dobri Bog.
Vedimo tudi tole: prvi blagor ni pomirje- valno sredstvo za reveže,da bi se lažje sprijaznili s svojim klavrnim stanjem, marveč je poziv, da delujemo z Božjimi darovi v blagor vseh in smo sograditelji Božjega kraljestva!
BLAGOR ŽALOSTNIM, KER BODO POTO- LAŽENI: 'Žalostni' so Božji ubožci, pre- ganjani, odrinjeni, zatirani, izkoriščani, ki čakajo na Gospoda, verujejo vanj in mu zaupajo. Žalostni tudi bodo, dokler ne pride Gospod in njegovo kraljestvo; vedo namreč, da se bo v 'novem svetu' prismejalo veselje, ko bo Bog vse v vsem: "...in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči" (Raz 7,17b).
Blagor žalostnim ima utemeljitev v Je- zusu samem, kajti bil je žalosten zaradi Jeruzalema in človeštva,dal se je mučiti iz ljubezni do nas; njegova žalost je znamenje usmiljene ljubezni nebeškega Očeta in povezanosti z nami.
Blagor tudi nam, če se ne bomo žalostili zaradi zasebnih in sebičnih stvari (to je 'žalost za smrt'!),ampak bomo s Kristu- som znali trpeti za vse ljudi in sočutiti z vsemi ('žalost, ki vodi v odrešenje'!). Žalost, ki naznanja prihod Božjega kra- ljestva, je tudi bolečina zaradi osebnih in skupnih grehov, ki žalijo Boga ter pomnožujejo bedo in krivične razmere v svetu. Če se bomo znali iskreno razža- lostiti pred Bogom,ker so tudi naši grehi zavirali delovanje odrešenjske milosti, bomo pripravljeni ponižati se tudi pred bližnjim,ki smo mu storili krivico,priklicati odpuščanje in graditi spravo in edinost..
BLAGOR KROTKIM, KER BODO DEŽELO PODEDOVALI: Jezusovi prijatelji so str- pni, prijazni, vljudni, umirjeni, čuteči - krotkost je naravnanost srca k bližnje- mu, za nenasilje, za vztrajno potrpež- ljivost ob boleči različnosti... Krotkost, hčerka ljubezni,ki vse prenese,je hkrati najplemenitejša odločnost, predstavlja nepremagljivo moč dobrohotnosti in spo štovanja do drugih. V svetu,ki ravna po načelu ločevanja in nasilja, je krotkost prepotrebna ozdravljajoča vrlina, ki jo zmorejo samo do kraja pogumni!

Prvi koraki v objem Sreče naj nam vli- jejo srčnosti, da vztrajamo do konca...

p. Marko Novak

BODI KAKOR JEZUS

Zahvala po obhajilu na novi maši

Neki duhovni pisatelj je takole zapisal: "Kristjan, ki prejme sv. evharistijo, to je sv.obhajilo,je Jezusu bližji kot sv.Janez, ko je počival na njegovih prsih."
Sv. obhajilo je najdragocenejša moč za resnično življenje iz vere!
Hvala,Jezus,za evharistijo! Hvala za to, da smemo biti združeni s teboj. -Hvala, ker živiš v nas.
Bogu hvala za novomašnika! Hvala nje- govim staršem! Hvala molilcem Živega rožnega venca!
Ne veste vsi, kaj je to?
Človek se preprosto odloči, da bo vsak dan zmolil desetko rožnega venca, ali daroval trpljenje tistega dne za duhov- niške, redovniške in misijonske poklice ter njih stanovitnost.
Hvala, novomašnik Lojze, za tvojo prvo mašno daritev,ko si kot Jezus lomil kruh in pil iz keliha. - "Vzemite, jejte in pijte od tega vsi," boš ponavljal Jezusove besede.
Pa vendar!
Ne bodo vedno vsi pristopali h Gospo- dovi mizi, ko boš spreminjal kruh v Je- zusovo telo in vino v Jezusovo kri!
Zato pa živega Jezusa večkrat ponesi tistim njegovim ljubljencem,ki ne morejo v domačo cerkev, ki hrepenijo po Njem, ki jim je bolniška postelja ali voziček daritveni oltar, evharistični Jezus pa hrana za dušo in zdravilo za telo!
Lojze, bodi kakor Jezus, ki je imel rad majhne ljudi - danes bi rekli- z dna dru- žbene lestvice.
Tudi papež Janez Pavel II. je velik pri- jatelj bolnikov in invalidov. Na Brniku je po uradnem delu odšel k majhni skupini invalidov na vozičkih in vsakega pose- bej pozdravil.
Nadškof Alojzij Šuštar spada tudi med take velike može.
Naj postanejo tvoji vzorniki.

Dragi prijatelj Lojze! Želim si tvoje zma- ge, tvoje sreče v duhovniškem poklicu in vedno navzočega Jezusa v taber- naklju tvojega srca, da ga boš lahko razdajal najbolj potrebnim ter oznanjal njegov nauk tistim,ki potrebujejo nove evangelizacije, ki potrebujejo in priča- kujejo tvojo pomoč, tvoje služenje, - ki iščejo Kristusovo pot.
Lojze, obljubljam ti svoje molitve in žrtve!

Tone Planinšek

Op.: novomašnik je Lojze Hostnik- 30.6.1996 v Šmartnem pri Litiji

HVALA VEČNEMU BOGU

Slovesnost v mariborski stolnici

Prvi petek v juliju, 5.7.1996, na praznik slovanskih apostolov sv.Cirila in Metoda in ob 150 letnici posvečenja Antona Martina Slomška v škofa, so v maribor- ski stolnici skupaj s škofom dr.Kramber- gerjem in verniki slovesno obhajali svoj jubilej srebrnomašniki in biseromašniki mariborske škofije.
Za vsakega od njih je škof našel prijaz- no,ljubečo in hvaležno misel.Biseromaš- niki so bili posvečeni v duhovnike v letu škofovega rojstva. Najbolj so se me dotaknile besede, ki jih je škof namenil sedeminosemdesetletnemu biseromaš- niku Frideriku Orniku.
V šestdesetih letih je kot kaplan služil pri Mariji Snežni v Slovenskih Goricah in je bil tudi moj veroučitelj; ko sem se srečal z invalidskim vozičkom, pa tudi duhovni prijatelj.
Prvi petki so bili dnevi, ko se je ves po- svetil bolnikom in njihovim družinam. To je bilo za tiste čase nekaj novega ali vsaj ne povsem običajnega. V začetku, ko še nismo povsem dojeli simbolike duhovnikovih obiskov, je včasih kakšna gospodinja potarnala:"Pa ravno v petek ko ga človek niti pogostiti ne more, kot se za gospoda spodobi."
Spominjam se tudi, da je bil prvi, ki je v hišo prinesel Ognjišče in kasneje prve številke Prijatelja.Prvi je bil,ki je v meni prižgal iskrico zanimanja za romanje v Lurd ...
Nikoli ni (veliko) govoril o sebi. Vedeli smo le,da je med drugo svetovno vojno delil usodo mnogih slovenskih duhovni- kov in zavednih Slovencev. Ob prihodu nacistov je bil pregnan na Hrvaško. Po škofovih besedah je bil v Glini in Požegi priča grozljivemu pobijanju pravoslavnih bratov in sester.Po besedah g.Friderika pa je čas vojne, čas hudih skušnjav delati hudo ...
Gospod škof je omenil, da jubilant kljub letom še študira in se živo zanima za življenje Cerkve ...
Ker poznam skromnost jubilanta g. Friderika Ornika, naj končam le s tremi besedami iz pesmi, ki smo jo zapeli na koncu slovesnega bogoslužja: "Hvala večnemu Bogu!"

Jože R.

SPREJEMANJE IN ODPUŠČANJE

Pogosto se srečujem z besedami in zgle di o potrebi, da drug drugega spreje- mamo takšne, kot smo. Mar to pomeni, da moramo sprejeti tudi ljudi lažnivih, kriminalnih dejanj? Že več prijateljev, ki uporabljajo bergle ali voziček,mi je več- krat potožilo: "Ne vem, kaj je na meni, da se name vedno znova lepijo neki čudni ljudje?" Tudi meni se to dogaja.
Ob neki večji cerkveni slovesnosti sem se pred cerkvijo, po več kot desetih le- tih, srečal s svojim nekdanjim sosedom. Srečanje je bilo tako nepričakovano, da sem preprosto sprejel v pozdrav po- nujeno desnico. Po nekaj trenutkih me je prešinilo: "Človek božji, ti si vendar sprejel (morda v pohujšanje nekaterih prisotnih) roko,ki je pred dobrim deset- letjem zaradi nekaj bankovcev nasilno končala življenje starejšima zakoncema" Srhljivo je prvi hip v meni odmevalo to spoznanje. Razbremenila me je misel, da sem bil morda eden redkih v množici njegovih znancev pred cerkvijo, ki je tiste praznične nedelje sprejel ponujeno roko ter mu privoščil nekaj vsakdanjih besed.
Pogosto me prijatelji vprašujejo, kateri novodobni roman ali film mi je bil najbolj všeč. "Tisti kratki in resnični časnikarski zapis, ko je sveti oče Janez Pavel II. obiskal in blagoslovil v zaporu človeka, ki ga je poskušal ubiti...," je navadno moj odgovor. Dragi Izo!
V pismu ste navedli veliko in zahtevno problematiko: sprejemanje ljudi in od- puščanje. Velik del našega življenja se dotika te teme, saj smo toliko časa z drugimi ljudmi in živimo v svetu, ki je ranjen z izvirnim grehom. To se pozna v našem lastnem življenju in prav tako v življenju drugih ljudi. V tej obsežni problematiki bi se rad na kratko ustavil le ob dveh vidikih; to pomeni, da je še veliko drugih, ob katerih še vsak sam razmišlja.
Kako naj sprejemam ljudi lažnivih in kriminalnih dejanj? Pravilo, ki je vedno prisotno v Cerkvi, se glasi: greh se ob- sodi,grešnika pa ne.Tako je delal Jezus ko je srečeval grešne ljudi: prostitutko Magdaleno,goljufivega pobiralca davkov Mateja, neiskrenega Juda Iškarjota, o- mahljivega Petra, preračunljive farizeje, množico, ki mu je enkrat vzklikala: "Ho- zana", čez dva dni pa: "Križan naj bo!" Jezus je ljudi sprejemal,čeprav je dobro vedel, kaj je v njihovih srcih. V evan- geliju piše: "Zagledal je veliko množico. Zasmilili so se mu,ker so bili kakor ovce brez pastirja, in jih je začel učiti veliko stvari" (Mk 6,34). Ljudje so se mu smilili in se mu smilijo še danes. Zato se jih je tudi usmilil. Oče je svojega Sina Jezusa poslal prav zato, da bi se usmilil grešnih ljudi in jih sprejel k sebi. Bog dobro ve, da sami ne moremo popraviti in porav- nati svojih grehov,večjih ali manjših la- ži, večjih ali manjših kriminalnih dejanj. Tožnikom je Jezus rekel: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo" (Jn 8,7). Vsi so odšli in nobeden ni vrgel kamna. Za mnoge "čudne ljudi" je bil Jezus prav zanimiv. Mnogi so mu sledili, drugi pa so se pohujševali nad njim, ker se je družil s tako "čudnimi ljudmi". Ti ljudje so začutili, da jih ne obsoja,da jih sprejema.Vedeli in začutili so tudi,da ne odobrava njihovih dejanj; vendar jim zna tudi pomagati, da zapu- stijo ta dejanja in jim pokaže pot, kako naj to storijo. Jezus ni bil proti postavi, še bolj jo je poostril in hotel ne samo čistost dejanj, pač pa tudi čistost misli, besed in predvsem srca. Zahteval je veliko več,kot so določala splošna pra- vila obnašanja in življenja. Zapovedal je velikodušnost in prva zapoved zanj je ljubezen.
Ob Jezusovem zgledu si lahko odgovo- rimo na vsa vprašanja glede sprejema- nja ljudi. Ko ste sprejeli roko človeka, ki je zagrešil umor, je bilo vaše ravnanje podobno Jezusovemu.Niste mu dali roke v priznanje za njegov greh, pač pa v spoštovanje,ker je človek; in čeprav je zagrešil greh,ste mu dali jasno razumeti da je možno greh obžalovati, krivico popraviti in zopet živeti običajno vsak- danje življenje. Zaradi vaše odprtosti in sprejemanja takih ljudi se potem ljudje na vas "lepijo". Verjetno začutijo tisto ljubezen, ki smo jo vsi dolžni izkazovati po Jezusovi zapovedi. Naj ponovim, da to ne pomeni odobravanja greha in stri njanja s slabimi stvarmi. Greh je potre- bno vedno razkrinkavati: tistega, ki je prikrit, in tistega, ki je očiten. Jezus je bil pri tem zelo jasen in zahteven.
Drugi vidik je odpuščanje. Papežev zgled,ko je obiskal svojega atentatorja, mu odpustil in ga blagoslovil, je veliko pričevanje in pouk, kako naj bi storil vsak kristjan,vsak človek.Kratka novica v časopisu o tem dejanju je več vredna kot veliko romanov in filmov o odpuš- čanju.Mislim pa,da je vprašanje odpuš- čanja in sprave zelo težko.Veliko stvari se povezuje v to vprašanje.Poleg pape ževega zgleda in mnogih drugih čudo- vitih pričevanj odpuščanja imamo tudi veliko slabih izkušenj. Poglejte,koliko se govori v Sloveniji o spravi. Mislim, da bi se moralo govoriti poleg sprave še o odpuščanju in prošnji za odpuščanje. V tem govorjenju je pa veliko nesporazu- mov.Skoraj bi lahko že rekli,da si spravo predstavlja vsak po svoje. Uporabljamo isto besedo,mislimo pa na različne stvari
Pogledati je torej treba na tistega, ki je temelj sprave in odpuščanja. Mislim, da je sprava,še posebej odpuščanje,stvar, ki temelji na neizmerni božji ljubezni in božji resnici. Odpuščanje je milost. To lahko doživljamo v lastnem življenju, ko gremo k spovedi. Težko je priznati gre- he in težko se je popraviti. To moremo storiti v zaupanju v Boga in njegovo neizmerno ljubezen. Koliko truda je po- trebno,da se človek odpre, zaupa Bogu in zares sprejme njegovo tolažbo. Če je pri nas, kristjanih, včasih tako težko, kako težko je odpustiti ali sprejeti od- puščanje tistim ljudem, ki ne sprejmejo božje milosti. Res ima vsak človek mož- nost zajeti iz bogastva milosti; drugo vprašanje pa je, če to zares stori. Ali je odprt za Boga, za njegovo ljubezen, za njegovo milost? Ali je odprt za res- nico,da je vsak človek ljubljen od Boga, ki je vsakemu Oče? Morda vsak od nas od drugega človeka preveč zahteva? Morda kristjani včasih preveč zahteva- mo od ljudi, ki si ne morejo pomagati in ne znajo sprejemati božjih dobrot, ki so jim na razpolago.Zdi se mi,da se to do- gaja pogosto prav pri vprašanju sprave in odpuščanja.
Kako zelo smo lahko hvaležni Bogu, da nam je dal možnost odpuščanja, sprave in novega življenja. Zato je evangelij vesela vest; zato je to vest odrešenja in veselja, ki nikoli ne mine. Kako smo lahko veseli, da smemo iti k sveti spo- vedi, da smemo prejeti sveto obhajilo; da smemo biti maziljeni, kadar smo bol- ni in nemočni! Vedno nam Bog prihaja naproti in pri njem ni nič nemogoče.

Franc Šuštar

BOLEČINA SRCA

V zadnjem razmišljanju o srcu (Ritem življenja) sem se na koncu dotaknil prisotnosti srca v telesu, kot je o njej pripovedoval Paracelsus,eden največjih med zdravniki. Njemu je bilo srce simbol navzočnosti življenja in v življenju ter zato 'srce vseh stvari'. Prenova sveta po meri srca je podoba velikega dejanja (delovanja) očiščenja. Zato bom tokrat pozoren na to, kaj se v tem procesu očiščevanja dogaja v srcu in v človeku govoril bom o bolečini srca in 'rizičnih faktorjih' razbolelega srca.

Trpeče srce ali srčna bolečina je pred- vsem bolečina rasti.Srce se vse razda- ja in ničesar ne ohranja zase. To, kar daje srce, je neprecenljivo. "Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!". (Mt 10,8). V nasprotju s telesnimi bolečinami se bolečina srca dotakne predvsem obču- tja: ne gre samo za bolečino ali njeno topost, ampak za skrb, žalost srca in njegovo dvomečo zmedenost, če ni pristnega darovanja. Srčna bolečina je 'kakor' bolečina. Stiska ali tesnoba, ki spremlja srčno bolečino,ni samo telesna ampak je tudi psihična, celo duševna in duhovna z moralno in socialno kompo- nento. Ko je medicina v t.i. znanstveni dobi začela na novo raziskovati srce, je bila posebej pozorna na zaklopke, ki so bile podoba trepetanja srca. Še danes zdravnik seže po preprostem slušnem aparatu, da prisluhne trepetanju srca. V njem čuti, da je življenje toliko bolj ogroženo, kolikor bolj je dragoceno. Nekoč so bili zdravniki prepričani, da so nenehni piki bolečega srca delo črvič- kov ali bodic, ki jih je srce polno.
Sv. Bernard je trdil, da je boleče srce podoba izgubljenega človeka. Izgubil se je v 'svetu' in ostal sam. To je prva stopnja trdote srca in zanj srce brez Boga. Srce namreč išče sebi enakega. Bog išče človeka,človek išče Boga. Člo- vek brez Boga je zato izgubljen,utrujen in žalosten.Je neprenehoma prestrašen Rimski pregovor pravi:Abyssus abyssum invocat (Brezno/globina (prepad) kliče po breznu/globini)! To ni dokončno stanje, ampak je podobno visenju nad prepadom.Zdi se,da bo že vse razklano srce odnehalo, a ne odneha v iskanju sebi enakega. Zakrkne in postane trdo. Ta trdota je neke vrste srčna bolečina. Lahko torej trdimo, da je trpljenje srca znamenje bistvene nezadostnosti in nedokončanosti tega sveta.

Razumljivo je, da je položaj, v katerem se srce oglasi s svojo bolečino in hoče biti glasno, skrajen. "Moja duša/srce je žalostna do smrti" (Mt 26,38). Pokaže se, da je srce svet zase. To srce, ki poje, se smeji in vriska, je čuječe in se daruje,tudi joka,krvavi, toži in se trese, poka in je izgubljeno. To srce, ki je zvesto in kljubovalno, je tudi nezvesto in 'pade v hlače'. V teh podobah ni no- bene kolikor toliko razvidne podobnosti s krvnim obtokom in možnostjo, da bi srčno bolezen opisali kot motnjo krvne- ga obtoka. Poškodba je globlja in usod- nejša.
Kdor hoče videti v srcu mehanizem ali zapleten mišični sistem, bo imel velike težave, kako pojasniti bolezen srca, saj je v srcu največja izguba izguba melo- dije in ritma. Tisti, ki gledajo na srce z mehaničnimi očmi, pridejo na tej ravni do nepremostljivih težav, kako nerit- mičnost opisati kot bolezen. Popolna neritmičnost lahko pomeni že smrt ali 'streljanje salv' (eksplozijo).Morda je še največ možnosti, da bi srčno bolezen opisali kot 'neekonomičnost motorja', češ da preveč porabi in nič ne oddaja. Na tej osnovi je nastala formula o 'angini pectoris',ki je neka oblika 'šivan- kinega ušesa', ožine, skozi katero se ni mogoče preriniti brez nepovratnih izgub Na podobni osnovi nastajajo predstave o bolezni kot 'utrujenosti' materiala, kar ima za posledico neprekrvljenost pome- mbnih organov in v njih včasih razdiral- ne posledice. Oporna točka tega gle- danja je (pre)visok pritisk,ki da je 'kriv'.
Kljub izrednemu razvoju medicine se ta v zdravljenju srca bolj zanese na posre dne kot na neposredne posege. Zdrav- niki govorijo o nujni spremembi življe- njskih navad. Katerih? Izpričano je, da ljudje,ki so bili izpostavljeni skrajnim ra- zmeram v taborišču, niso umirali zaradi srčnih bolezni, ampak so se prilagodili skrajnim položajem in mnogi preživeli. V tem položaju so bila leta 'suhih krav' boljša od let 'debelih krav' (prim. 1 Mz 41,1-4). V družbi blaginje ljudje umirajo zaradi bolezni srca. Poimenovali so jo (jih) z 'managersko boleznijo'.To so bo- disi ljudje z visokim pritiskom ali ljudje 'pod pritiskom'. Pri njih ne gre več za bistveno nezadovoljstvo s tem svetom in za iskanje sebi enakega, ampak za izgubo odnosa tudi do sveta,da ne go- vorimo o izgubi odnosa do soljudi, zlasti do svojih nadrejenih.
Modri zdravniki svetujejo takole: Mirno dihaj, zmerno jej in pij, redno spi, bodi buden in poslušaj, bodi urejen in člove- ški.Menijo namreč,da se sodobni človek ni sposoben več soočiti s 'sebi enakim', (ki ga v resnici išče),to je s samim se- boj, in druge samo tolerira, jih prenaša (je dobesedno 'pod pritiskom').Značilno za človeka s temi življenjskimi navada- mi je nenavadna častihlepnost, nemir in pomanjkanje časa. Še več, sodobna kultura v njem neguje vrednote, ki vo- dijo v srčne bolezni.

Ni dvoma, da je število srčnih bolezni ogledalo družbe in njenih (ne)vrednot. Srčne bolezni so posledica nenaravne- ga življenja in obenem motor nove pa- tologije časa. Ta se danes kaže zlasti v zatekanju k tradicionalni medicini. Ne gre mi za kritiko posegov tradicionalne medicine, ampak za nevarnost člove- kovega koraka v prazno/prepad: srce namreč ne išče delnih izboljšav ali samo zdravja, ampak mu gre za vse ali nič. Blažila tradicionalne medicine marsika- teri primer zadržijo,da ne pride do velja- ve,ko bi bila celostna izbira še mogoča, ker ga napravijo za 'socialno sprejemljiv primer'. Navajeni smo govoriti o 'oseb- nostih' in 'voditeljih', ki jih je v resnici sama častihlepnost in so v veliki neva- rnosti, da pustijo na cedilu svoje srce. Čeprav je to sprto s pametjo,so ti ljud- je, ki so sicer protislovje vzgoje in vzgo jenosti, vzor našega časa ter tvorci 'bolnega okolja' in 'bolnega časa'. To so po navadi možje,ki jim je pojem 'vzgoje' bivanjsko tuj in brez vsebine.
Govoriti o vzgoji pomeni govoriti o po- nižnosti. Kardiolog vedno apelira na 'ra- zumnost'. Zdravnik, ki v primeru srčne bolezni nasuje zdravil,je neresen in ne- socialen. Mnogi kardiologi trdijo, da je srce, ki je najboljši poznavalec telesa, posebej usposobljeno za trpljenje, to je za poslušanje organov, ki jih med vsi- ljevanjem ritma srcu nihče ni slišal in so prizadeti skupaj s srcem.

Ezekielova podoba o kamnitem srcu (Ezek 11,19) je specifična svetopisem- ska podoba, saj jo je mogoče brati tudi v neobičajnem pomenu: nekateri razla- galci jo razumejo, kakor da šele trdota (kamen) omehča srce. Pri preroku 'ka- mnito srce' ni dokončno stanje, ampak 'predzadnji' patološki položaj sveta pred stvarjenjem, ko je bila zemlja "pusta in prazna" (1 Mz 1,2), se pravi med ča- kanjem na božje stvariteljsko dejanje ljubezni. Obenem je tudi 'predzadnji' položaj človeka, ki ne more umreti oz. storiti nobenega dejanja, ki bi mu bilo v veselje in odrešenje. Podoba slednjega je faraon (2 Mz 11,10). Obnovitev srca je zato mnogo več kot zgolj njegovo omehčanje; je marveč usposobitev člo- veka za to, da bi storil zares dobro de- janje, dejanje ljubezni, dejanje 'zaradi samega sebe'.
Hildegard von Bingen je med vsemi ob- likami zla v trdem srcu videla največje: nobena stvar ga več ne premakne, ničesar več se ne veseli, nikomur več nima kaj povedati ali svetovati. Je res podoben kamnu ali srepemu pogledu kače. Z njim stopijo v ospredje še dru- ga tveganja in pregrehe, zlasti dolgčas, preganjanje časa in gnus. Hildegard pa je poleg tega v trdem srcu videla tudi določeno obliko kuge oz. patološke žeje po usmiljenju. Zanjo je bilo otrdelo srce ogledalo okolja in skrajna oblika prošnje naj bi drugi, ki to vidi, trdote srca ne preziral.
Ko je Jezus govoril o tem položaju - "iz človekovega srca prihajajo hudobne misli..." (Mr 7, 21) - ni samo dejal, kaj dela človeka bolnega,ampak je tudi po- trdil, da je v resnici ozdravljujoče šele srce, ki je nehalo biti 'neumno' in 'trdo', ker ga je omehčala ljubezen. Srce,ki je vir bolezni, je tudi vir zdravja. Hugo od sv.Viktorja je navedeni evangeljski sta- vek napisal takole: "...et omnium bono- rum radix caritas" (...in korenina vsega dobrega je ljubezen).
Srce ni samo osrednji in najvažnejši organ v našem telesu, ampak je 'moje' srce. Ko sem rekel 'moje' srce, sem ga prebudil. Takrat je spregovorilo. Takrat sem opazil, da ima svojo notranjost, ki lahko govori nenavadno nerazumljiv jezik, ki mu preprečuje stopiti na pot svobode, pa tudi jezik radosti nad živ- ljenjem "Moja duša poveličuje Gospoda. ..." (Lk 1, 47).

Glede na to, kar o srcu pripoveduje eva ngelij, je tveganje ne samo za otrdelo srce, ampak tudi za živo in prebujeno srce.
Med tveganji otrdelega srca je treba najprej imenovati lenobo. Lenoba srca ni isto kot nedelavnost, ampak je ne- ustvarjalnost. Upodablja jo pregovor: "Lenoba je grdoba." Lenoba je beg pred smislom.Srednjeveški pisatelji so jo ime novali 'acedia' in v njej videli odsotnost občutka za vse, kar 'je treba' in kar 'ne smeš' storiti. V srcu len človek opravlja samo navidezne dolžnosti, ki mu jih na- ročajo drugi ali njegov stan, v resnici pa preganja svoj dolgčas in se mu vse gnusi. Je žalost tega sveta ter nezmo- žnost za veselje in žalovanje.
To je splošna etiketa ali 'rodovnik' zla in nedoumljivih tveganj. Najprej gre za beganje ('evagatio mentis', odtujenost) nato za patološko radovednost ali 'vtikanje nosu' (curiositas),nato za kle- petavost (loquacitas), nadalje za go- vorjenje, ki išče samo odobravanje in onemogoča komunikacijo (verbositas), nadalje za malodušje in pritlehnost in 'plazenje' duše (pussilanimitas),nato za naslanjanje na javno mnenje (rancor) in navsezadnje za nestanovitnost (in- stabilitas loci vel proposti). Hildegard von Bingen je to imenovala 'križev pot sveta', ki nikamor ne vodi. Podoben je tistemu, ki v vrtu vse sproti poruje, kar je posadil.
Sodobna medicina jih pozna in imenuje 'rizični faktorji'. Upodablja jih rimski orel z dvema glavama, ki gledata vsaka na svojo stran. Nenavadno je, koliko drža- vnih grbov je prevzelo podobo od zno- traj razdeljenega orla, ki ne more leteti. Kakšna razlika v odnosu do podobe, ki jo omenja pisatelj Druge Mojzesove knjige (2 Mz 19,4)! "Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas privedel k sebi."
Neposredno za rizičnimi faktorji lahko zato navedem tveganja, ki vodijo k zdravju: nedoumljivo srce, zvesto srce, tolažilno srce, igrajoče se in plešoče srce, bratsko srce,modro srce itn. Srce ne išče svojega in si ničesar ne prilaš- ča. Ni Pandorina skrinjica,ki bi dosegala svoje s prikritimi grožnjami. Na vpraša- nje: "In kje potem prihaja srce do be- sede?" bom odgovoril: "Srce je budno!" ali "Srce se je spet prebudilo!"

Dr. Tone Mlinar

POT OZDRAVLJENJA, III.

Sprememba izločevanja

Ko otrok ljubi in je ljubljen, ko se vesel smeje v naročju svoje matere, vse nje- govo telo zažari in izločanje njegovih žlez razvija dejavnost. Nasprotno pa doživlja huda vznemirjenja v zavrnitvi, strahu in morah; tedaj delujejo druga izločanja. Naše telo je tesno povezano z našimi čustvi. Biologija in psihologija sta v nekaterih pogledih eno, kajti člo- veško bitje je eno. Nekateri tudi imajo telo,ki je biološko dovzetno za depresi- jo: njihov genetski ustroj, ki so ga po- dedovali,je postal krhek zaradi kemičnih in bioloških pomanjkljivosti njihovih star šev. Drugi pa imajo nasprotno trdnejši genetski ustroj; ta se, kot se zdi, upira psihološkemu trpljenju. Vsi smo zelo ra- zlični med seboj: po zgodovini, družin- skih doživetjih, našem ustroju, ki smo ga dobili od staršev.
Nekateri otroci doživljajo bridko stvar- nost. Primorani so, da si narede močne zavore v svoji notranjosti, da se zava- rujejo.Vendar pa ne zapadejo v bolest- no depresijo,kajti njihov genetski ustroj je trdnejši. Zdi se, da so drugi otroci najbrž živeli srečno družinsko življenje: "Vedno so me starši imeli radi." Vendar pa so morda trpeli zaradi njihovih odbi- jajočih kretenj. Morda so doživeli tre- nutke, ko je bilo njihovo občutljivo srce ranjeno, ko so bili starši preveč zapo- sleni, preveč utrujeni, bolni, nezmožni poslušati in izražati nežnost. Če so bio- loško šibki, morejo trpeti depresijo. So dovzetni zanjo.
Srčne rane so življenjske resničnosti, ki jih ne moremo preprečiti. Vsak otrok zajame to trpljenje kakor more, in ga zapre vase;bolj ali manj pa je sposoben govoriti o njem. Tako se oblikuje naša podzavest in delno tudi naša osebnost. Tako se srečujeta otrokov duševni razvoj in njegovo telo z vsemi svojimi biološkimi različnostmi.
Nekateri v odrasli dobi idealizirajo svoje starše. Kot bi jim bilo nujno potrebno, da so njihovi starši popolni. Težko jim je priznati svoje krivice in slabosti kot tudi krivice in slabosti svojih staršev. Nočejo priznati, da je vsako človeško bitje mešanica luči in teme, zaupanja in bojazni, ljubezni in sovraštva. Vendar nihče ne uide tej zakonitosti. Vsa člove ška rast je v tem,da se naučimo pustiti luči,da prodira globlje v temo; zaupanju in ljubezni, da premagata strahove, predsodke in sovraštva; najti notranjo moč za življenje in sprejem naše resni- čnosti z vsemi našimi ranami, ne da bi pobegnili v svet iluzij in sanj. V vsakem od nas,čeprav tega nočemo priznati, je skrit svet, pripravljen, da se nenadoma pojavi z večjo ali manjšo žalostjo in depresijo.

Te črne misli, ki včasih vodijo celo do želje, da bi izginili, umrli, postanejo sil- nejše,kadar se srečamo z drugimi ljudmi za katere se zdi, da veselo napredujejo po poteh življenja. Beseda 'depresija' požene strah v kosti, ne upamo si je izgovoriti: "Različen sem od drugih,vre- den sem preziranja, veliko slabega je v meni."
Kako naj bolj ali manj izrazito pomagamo tistemu, ki doživlja to trpljenje, da bo odkril, da gre za naraven pojav? Mnoge v tem ali onem trenutku in posebno ob bolečini, neuspehu ali žalosti napade ta globoka depresija, ki se dvigne na po- vršje zavesti.
To vendar ni sramotna bolezen, ki jo je treba skrivati pred seboj in drugimi. Imamo pravico,da smo takšni; to je del našega bitja in naše zgodovine. Je pa prav tako treba kaj ukreniti. Ne gre za to, da bi se potopili v to smrtno žalost. Moremo reagirati; moremo spet najti ži- vljenje.Treba se je naučiti dobro obvla- dati ta čustva, ki se dvigajo v zavest in se jih postopoma osvoboditi, ne pa postati njihov suženj.
Kaj je torej treba narediti, ko nas na- pade ta globoka žalost ali te črne misli? Prva stvar je govoriti s prijateljem, z izkušenim človekom. Najprej je dobro, da sebi ali drugemu priznamo, da trpimo, a tega ne moremo izraziti in zaupati drugim, ker se čutimo manjvredne,uboge in zlomljene. Vendar pa je v določenem trenutku nujno, da to izrazimo z besedami. Ta izraz je os- voboditev. Pogosto ne upamo reči, kaj doživljamo: "Nihče me ne more razume- ti." Čutimo se krive, kot da ne bi imeli pravice govoriti o svojih ranah. Mislimo, da nas morda ne bodo razumeli,niti po- slušali. "Kdo se more zanimati zame v mojem trpljenju?" Mislimo, da nas bodo sodili in obsojali, da bomo povzročali strah. Mnogo dejavnikov povzroča, da se zapremo v svoje žalosti in svoje rane, namesto da bi se odprli in zaupali svoje notranje trpljenje. Zapremo se v neke vrste ječo.
Prva stvar,ki jo je treba storiti,je govo- riti s kom,ki nas more razumeti. Beseda je zveza, izmenjava. Vključuje to, da zaupamo drugemu bitju ali da se to za- upanje poraja.Če drugi to besedo sprej me s pravim spoštovanjem, z resničnim sočutjem, celo če ničesar ne svetuje, je to stvarno priznanje človeka: "Si po- memben." Razprši se že nekaj oblakov depresije. "Nimam sramotne bolezni."

Včasih so blizu nas zaupanja vredni lju- dje,ki nas ne obsojajo; ti ne dramatizi- rajo in tudi stvari ne jemljejo preveč na lahko. Nekateri ljudje imajo dovolj časa in so razpoloženi, da nas poslušajo: podeželski zdravniki, duhovniki, starejši ali upokojeni ljudje, člani naših družin, ki so izkušeni in nam morejo včasih po- magati preprosto s tem, da nas poslu- šajo, nas primejo za roko, nam zaupajo in nam modro in praktično svetujejo. Treba pa je priznati, da mnogi ne naj- dejo nikogar, ki bi imel to človeško mo- drost in razpoloženje, da bi prisluhnil. Dejansko se preveč ljudi boji poslušati človeka v depresiji. Ker se boje, da bi s tem ustvarili odvisnost, se zatečejo v preobremenjenost; ne utegnejo...
Treba je tudi vedeti, če je potrebna zdravniška pomoč. Dejansko je treba razlikovati žalost in depresijo, ki ju mo- ramo doživljati in premagati z majhno podporo in z notranjim bojem,od žalosti ali depresije, ki se je ne moremo znebiti brez zdravnikove pomoči.Je neka oblika depresivne bolezni, ki postopoma pos- tane popolna zaprtost: človek je tedaj nezmožen pogovarjati se, zaprt je v strašno ječo črnih misli. Toda razen v tem skrajnem stanju moremo svetovati vsakomur: "Ne sodi se, ne obsojaj se zaradi teh čustev žalosti. To je usoda vsakega človeškega bitja. Skupaj bova poskušala vnesti malo luči, odkriti njen izvor in videti, kako naj obvladava ta čustva."

Dalje prihodnjič

BOLNIK JE NAŠ UČITELJ

Po prihodu iz bolnišnice domov mi je bolnik rekel: "Bolečine pozabiš, nikoli pa ne pozabiš, kako si ubog, ko si v vsem odvisen od drugih. Nikoli ne pozabiš vsakega stiska roke, križa na čelu, po- govorov v nočeh brez spanca, tistega, ki je odkril, da se za tvojim nasmehom skriva zaskrbljenost. Nikoli ne pozabiš tistih, ki so zate molili. Čeprav je bila bolezen huda, sem v bolnišnici spoznal toliko plemenitih ljudi, ki jih ne bi nikoli srečal,če ne bi zbolel. Odslej nisem več tisti, kakor bi bil, če me bolezen ne bi obiskala. Moč bolezni je v tem, da mi je razkrila tisti del mene, ki mi je bil do sedaj neznan. To poletje je zame eno najlepših, saj ga lahko tudi ne bi bilo."
Bolniki so v doživljanju bolezni najmanj za 'dolžino nosu' pred spremljevalcem. Dovolimo bolniku,da živi to,kar je.Bolnik sam najbolje ve, kaj je zanj najboljše. Ne potrebuje velikega števila naših na- svetov.Potrebuje spremljevalca,katere- mu lahko zaupa, kako se počuti, kaj si želi, o čem razmišlja. Dovolimo bolniku, da je naš učitelj ali vsaj sošolec v šoli življenja in umiranja.
Bolnica mi je rekla: "Vedno sem imela korajžo v življenju,sedaj mi je pa zmanj kuje." Bolnik ima tudi pravico, da mu zmanjkuje korajže, da je nerazpoložen in žalosten. V kakšno olajšanje mu je, če lahko svojo žalost izrazi.Več korajže ima, če ga ne boli, če dobro spi, če bližnjim ni v breme, če pričakuje kakšen pomemben dogodek (npr.poroko otroka rojstvo vnuka).
Bolnik mi je rekel: "Kar mi je do sedaj 'predpisal' Bog, se je vselej izkazalo za najboljše, bolje,kot če bi si sam predpi- sal. Z Bogom se nisva zmenila,da mi bo žena tako nenadoma umrla.Danes vidim da je bilo to zanjo in zame najboljše."
Kakšna modrost in zvestoba božji volji! Želim vam, da ste obojega deležni z zvrhano mero kot bolniki (učitelji) in kot spremljevalci (učenci). Bolezen ne poz- na počitnic, a vseeno želim vsem, da bi se duhovno odpočili in nabrali korajže.
Skrivnost je v prisotnosti (Stefanski). Pogosto me umirajoči bolniki s svojo pri sotnostjo popeljejo v tiste skrivnosti in globine življenja,ki so blizu Smislu. Sku- paj z njimi si odgovarjam na vprašanje: "Kaj je v življenju vredno in smiselno?"

dr. Janja Ahčin

PREVARAN

Ni bila droga,ki mi je spremenila življenje Imel sem življenje, ki je klicalo drogo. Potem ko se je enkrat zakoreninila v moje življenje in sem postal zasvojen, to ni bila le sprememba, bil je propad, vdaja ali pa moja nemoč.
Moje življenje in njegova filozofija pred zasvojenostjo, ki je bila posledica te filozofije, je bila usmerjena v preziranje družbenega sistema,njegove mentalitete in pravil.Če hočem to malo poenostaviti sem že od otroštva nezavedno in samo voljno odbijal vzgojo družbe, da bi pos- tal njen člen. V to družbo so vključeni starši,šola ter ožje in širše okolje.Zakaj je do tega prišlo, ne vem niti sam.
Mogoče sem kot otrok, ki z zanimanjem vsrka vse, kar mu okolje ponuja, raje sprejel močnega človeka, brez napak, po kalupu potrošništva in materializma. Imeti vse in takoj, biti upoštevan in nenavaden v svojem okolju. Hotel sem biti drugačen, živeti drugače. Vendar nisem našel sam sebe in tako niti ne zadovoljstva. Iskal sem vedno več in več in bil prevaran.

Ko sem stal na robu prepada,sem zgra- bil za zadnjo vejo drevesa, ki mi je bila že v dosegu in ponujena veliko prej, vendar je nisem sprejel.Bila je Skupnost Srečanje, 'Šola življenja',katere principi niso nič drugega kot prej prezirana živ- ljenjska pravila.
Tako spoznaš, da za izstop iz zasvo- jenosti ni dovolj samo prenehati jemati drogo. Treba je korenito in temeljito spremeniti življenje, če hočeš doseči zastavljeni cilj. Do tega spoznanja (da sem ga sploh sprejel, kaj šele začel uresničevati), je moralo preteči veliko časa,potrpežljivosti drugih, prijateljstva in ljubezni. Ko enkrat spoznaš, kaj uči skupnost: da je življenje odgovornost, disciplina, požrtvovalnost, sreča in ne- sreča, delo, ljubezen in sovraštvo, od- rekanje ..., in vse ima določen cilj. Ob dejstvu,da je življenje težko, sem prišel v konflikt sam s seboj.Prejšnja filozofija življenja mi ni dovoljevala sprejeti tega, zato sem se mu nezavedno in samovo- ljno upiral. S pomočjo sebi enakih, ki so ta problem okusili in ga s tem razumeli, in mogoče tudi z naravnim nagonom za preživetje sem se odločil,da bom posku šal sprejeti in živeti prezirana dejstva.
Znašel sem se pred nešteto problemi, na začetku so predstavljali neprema- gljivo oviro, počasi pa sem začel čutiti življenje v pravem smislu. S spoznava- njem sebe se zavedam, da je življenje težko.Ko bom to dejstvo povsem spre- jel, ga bom živel in dejstvo samo ne bo več pomembno.Za to je bil in bo še po- treben čas, volja, potrpežljivost drugih, prijateljstva ter moje in druge ljubezni. (iz pisma enega od fantov iz komune)

Povzeto iz Primorskih novic, 10.5.1996

MLADI IN DRUGAČNOST

Stane Koselj v Slovencu 23.3.1996 ra- zmišlja o mladih in o otrocih, ki po nje- govem mnenju žal spadajo med najbolj ogrožene skupine v naši družbi.
Nespoštovanje in ogrožanje otrok se začenja že pri zarodku v materinem telesu. Na razvoj otroka močno vplivajo materina čustva in zato ni vseeno, ali so ta čustva prežeta s strahom, nego- tovostjo ali z ljubeznijo. Nespoštovanje do otrok se kaže tudi v pomanjkanju časa zanje; ta je potreben za ustvar- janje ugodnega družinskega ozračja za duševno in duhovno rast otrok in skupaj z njimi tudi staršev. Vse preveč časa izgubimo pred televizorjem, zato pisec predlaga,da tvegamo posmeh in posku- šamo biti drugačni od ravnanja prevla- dujoče večine ljudi ter več pozornosti in časa posvetimo svojim otrokom - da se ne bomo čudili,če bodo čez čas naši otroci prihajali domov opiti, pod vplivom mamil in duhovno zlomljeni. Svobodna osebnost naših najmlajših dozoreva le v krogu sprejetosti, spoštovanja in priz- nanja.
V meni pa se ob razmišljanju Staneta Koselja poraja vprašanje, ali velik del piščevih spoznanj o odnosu družbe do otrok ne velja tudi za druge šibkejše skupine ali posamezne ljudi,kot smo de- nimo tudi bolni in invalidni,ki nas posku- ša novodobni darvinizem čimbolj izriniti iz življenja na obrobje. Tja, kjer ne po- znajo SKUPAJ, ampak morda le še ZA in O NJIH.

USTANOVILI SO KLUB INVALIDNIH ŠTUDENTOV

Ljubljana - 15. maja 1996 je bil v Štu- dentskem domu v Rožni dolini ustanov- ljen Klub invalidnih študentov.
Da bi olajšali delo tistim mladim, ki jih pri študiju ovirajo prirojene ali dobljene telesne ali bolezenske poškodbe, ni do- volj, da združijo prizadevanje uradne ustanove (oddelek za socialo in zdrav- stvo pri ŠOU ter ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), prav je, da se jim pridružijo tudi študentje sami,saj najbolje vedo, kako bi jim olajšali delo, pa tudi razvedrilo.
Klub si bo prizadeval za odstranitev oziroma premagovanje arhitektonskih ovir pri dostopih na fakultete ter za bogatejši obštudijski program (srečanja izleti, športne prireditve), bolj načrtno pa naj bi v prihodnje tudi sodelovali z odgovornimi vladnimi službami.

Slovenec, 16.5.1996

MOST MED DRUGAČNOSTMI

Naj začnem z besedami Jeana Vanierja: V našem tako razdeljenem in včasih trdem svetu nas oseba z duševno pri- zadetostjo vabi na pot zaupanja, pre- prostosti in edinosti. S svojo otroško preprostostjo in iskrivostjo nas vabi tudi Branko. Branko ima zmerno motnjo v duševnem razvoju.Rodil se je 14.aprila 1951 v Ljubljani. Od leta 1986 živi v Centru Dolfke Boštjančič (enota Škof- ljica). Tu je ustvaril čudovite risbe o svojem življenju,polne toplote in sonca. Pri tem mu je pomagala njegova men- torica Sonja Ofak. Pri Mohorjevi družbi je v mesecu aprilu,prav za njegov rojs- tni dan,izšla drobna knjižica z naslovom Branko. V njej so objavljene risbe iz njegovega življenja. Po njih nam tako odraslim kot najmanjšim govori o svo- jem doživljanju sveta: o sebi, starših, mladosti, smrti, prijateljstvu, poletju.
Brankova knjiga je na prvi pogled dru- gačna od drugih knjig, ki so jih napisali petinštiridesetletniki o svojem življenju. Je avtobiografija v sliki in preprosti besedi.
Branko je natanko tak, kot so njegove risbe: preprost, iskren, neposreden, duhovit. Vesel je,ker živi. Veseli se ljudi ki so okoli njega, in preprostih, majhnih stvari. Ne besediči; z malo besedami veliko pove.
So ljudje, ki so drugačni od nas. Živijo med nami in so naši.Če bi zanikali njiho- va dela,bi zanikali njihov obstoj. Branko je zgradil nov most med nami in njego- va knjižica nas vabi, da stopimo nanj.

Besedilo in fotografija: Alenka Veber

INKONTINENCA

O intimnih stvareh težko in neradi govo rimo. Nehoteno uhajanje urina ali blata (inkontinenca) to je. Če pa iščemo kri- vdo za večanje števila ljudi z inkonti- nenčnimi težavami, jo moramo pripisati tudi današnjemu načinu življenja, ko se premalo gibljemo. Za ljudi z omenjenimi težavami pa velja,da bodo dobili pomoč le,če bodo o svojih težavah spregovorili

Nekateri ljudje s to težavo se zaprejo med štiri stene in 'pozabijo' na svet okoli sebe: na zabavo,izlete, potovanja gledališče ipd. Pa to ni potrebno! Uha- janje urina ni tabu tema za odrasle! To preprosto obstoja! S to težavo se sre- čujejo ženske in moški v različnih sta- rostnih obdobjih. Pomoč lahko poiščete pri osebnem zdravniku, urologu ali gine- kologu.Za nasvete in pogovor lahko za- prosite tudi patronažne sestre ali me- dicinske sestre v ambulanti. Po presoji vašega zdravnika vas bo ta napotil na nadaljnjo diagnostično in terapevtsko obravnavo k specialistu,ali pa se odločil le za lajšanje težav s pripomočki in Keglovimi vajami. Med pomagali so tudi predloge, hlačne predloge in posteljne podloge. Zelo kakovostni so pripomočki Tena švedskega podjetja Mölnlycke.

PRIZNANJE SVETEGA FORTUNATA

Precej skromno je bila širši slovenski javnosti predstavljena novica,da je pri- marij in šef oddelka za abdominalno in splošno kirurgijo Splošne bolnišnice v Mariboru dr. France Grandovec, letošnji dobitnik najuglednejšega odličja Svete- ga Fortunata za posameznike,recherche de la qualité.

Ustanovitelj reda Venancij Fortunat je okrog leta 595 postal škof v Poitiersu in je častil poleg zdravja tudi duhovne vrednote, etiko, moralo...
Red je kasneje za nekaj časa utonil v pozabo. Leta 1901 ga je obudil pisatelj in arhitekt Prosper Montagne. Red Sve- tega Fortunata je mednarodno združe- nje in tudi posvetovalni član ekonomsko - socialnega sveta Združenih narodov. Član generalnega prioriata Svetega Fortunata je tudi akademik dr. France Bernik.
Dr. Grandovec je priznanje dobil za živ- ljenjsko delo. Sam pa je mnenja, da je s priznanjem ovrednoteno tudi njegovo delo v prid bolnikov s stomo. Bil je tudi soustanovitelj društva ILCO.
V pogovoru z novinarjem Večera 20. 6. 1996 je nekaj besed namenil tudi oceni slovenskega zdravstvenega sistema. "Morali bi se dogovoriti za trdne temelje v odnosih bolnik-zdravnik- zdravstvena zavarovalnica. Dolžnosti zdravnikov so jasno opredeljene, pravice bolnikov so že manj jasno določene, premalo jasne so tudi dolžnosti nacionalne zdravstve- ne zavarovalnice. Ljudem je treba pove dati, razložiti, kaj zmore država oziroma zdravstvena zavarovalnica plačati pri stroških za zdravstvene storitve..."

O PROTESTU INVALIDSKIH PODJETIJ

Po javnih shodih in protestih raznih in- ternih skupin so se sredi junija prvič-na mirnem protestu pred poslopjem SPIZ-a v Ljubljani - zbrali in zahtevali svoje pravice tudi invalidi, zaposleni v tistih invalidskih podjetjih, ki so jih izločili iz predloga o dodelitvi investicijskih sred- stev za letos.
Sredstva obveščanja so zvečine pozor- no spremljala ta protestni shod. Svoje- vrstna izjema pa je bil eden od sloven- skih časnikov, ki je pod fotografijo z invalidi na vozičkih podal le mnenje ti- stih, katerih ravnanje je povzročilo, da je bil protest sklican. Zanimivo pa je,da se prav ta list rad ponaša s socialnimi temami in je malo pred tem objavil zgo- dbo v treh nadaljevanjih o nekem nes- rečno zaprtem kužku. Dogajanje je po- zorno spremljal tudi Slovenec, ki je 19. 6.1996 priobčil stališča in mnenja vseh vpletenih.
Jože Primožič, direktor podjetja Sonce, je opozoril, kako je nevzdržno,da je po- membnejši statut in ne tisto,kar invalid potrebuje.Po besedah enega od članov komisije pa je za odločitev komisije bilo odločilno prav to, da so zavrnjena po- djetja imela le dokazila o invalidnosti in ne o statusu.
Invalidi so opozorili tudi na razlikovanje med invalidi, ki so to že od mladosti, in tistimi, ki to postanejo med delovnim razmerjem.

Zbrala Jože P. in Rastislav

Romarji v tretje tisočletje

Za sadove papeževega obiska

Dragi prijatelji,gospod Jože Zupančič me je povabil, da bi napisal nekaj osebnih vtisov o obisku papeža Ja- neza Pavla II. v Sloveniji. Vesel sem, da bo Prijatelj še naprej poročal o odmevih obiska. Nagovori papeža Janeza Pavla II. so izredno bogata zakladnica misli za vse, tudi za bolnike in invalide. Papežev o- bisk je imel tako za škofe in duhovnike, za vernike in tudi za bolne in invalidne izredno velik pomen.
Vsak osebno poroča o svojih vtisih in doživetjih. Tako je slika bolj pestra. Če omenim svoja osebna doživetja, so bila zame najbolj pomembna srečanja s svetim očetom Janezom Pavlom II. ob sprejemu na Brniku, potem na vožnji v Ljubljano, srečanje z duhovniki, redov- niki in redovnicami v ljubljanski stolnici, na večerji v petek v ožjem krogu, po- tem v soboto zjutraj, ko so mu prišli za rojstni dan voščit otroci, zvečer pa je bila slovesna večerja. Sveti oče je sta- noval na škofiji in dvakrat tukaj preno- čil.Tako sem ga potem spremljal na poti na Brnik in na letalu v Maribor kakor tudi pri slovesu v Mariboru.
Doživeli smo veliko odmevov,ne le v po ročilih o doživetjih,ampak tudi nekatere kritične opombe o papeževem obisku. Za nas pa je posebno pomembno,da to ne bodo odmevi samo v besedah, am- pak tudi v dejanjih in v življenju. Slo- venska škofovska konferenca bo imela 10. julija svojo sejo, kjer bo predložila poseben načrt za duhovno vrednotenje papeževega obiska. Priprava na pape- žev obisk je bila zelo zahtevna, vendar je obdelava še zahtevnejša. Rad bi po- udaril predvsem tri stvari: 1. še naprej molitev za sadove papeževega obiska, 2. študij nagovorov in okrožnic papeža Janeza Pavla II. 3. izvrševanje načrtov ki jih je pripravil Slovenski pastoralni svet.
Vse vabim k sodelovanju, da bi čimbolj prispevali k uresničenju sadov papeže- vega obiska v Sloveniji.

Alojzij Šuštar, nadškof
Ljubljana, 2. julija 1996

Podaril mi je notranji mir

Prišel je čas, ko je Bog uvidel bedo svojega ljudstva... In poslal je svojega namestnika na zemlji v Slovenijo. Hvala Bogu, bil sem priča božji navzočnosti med drugimi tisoči in slišal njegove be- sede:"Ne potrebujete novega evangeli- ja,pač pa močno evangelizacijo v moči Svetega Duha.Kajti,evangelij je resnica ki človeštvu od vekomaj prinaša veselo oznanilo: Ne bojte se! Resnica, ki vam jo oznanjam, izniči vsako pogubno misel in negodovanje človeških množic tudi ob koncu drugega tisočletja!"
Ne morem zadržati ganjenosti v dnu srca, ki jo doživljam ob sami misli, da sem se v svojem življenju imel prilož- nost srečati s svetim očetom in soočiti z resnico, v katero verujem. Prišel je, da nas potrdi na pravi poti, ki smo si jo izbrali.
Rad bi se zahvalil tistim, ki verjamejo, da smo pred Bogom vsi enaki in so nam pri sprejemu na Brniku pregnali dvom: "Ali ne bomo v napoto vsej tej množici zdravih ljudi," in nam pomagali.Pozneje, na vseh treh prireditvenih prostorih, invalidi niso bili deležni take pozornosti.
"Le kdo bi znal napraviti večji red med svojimi?" Slišal sem policista, ki je zatr- jeval: "Saj imamo več posla z navadno nogometno tekmo kot s to množico!" Namesto prerivanja in živčnega negodo vanja sem na rami začutil nežno roko: "To je dan, ki ga je naredil Gospod!"
Ob opazovanju pristajajočega letala sem razmišljal in občutil tisto,česar člo- veški jezik ni zmožen ubesediti... Tako trdno sem bil prepričan, verujem! In kdor veruje v Boga, veruje v svetega očeta. Vseeno si nisem upal pomisliti... pa sem se tolažil: "Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!"
Papež Janez Pavel II. mi je s svojim mi- lim obrazom in tresočo se roko podaril notranji mir, ki ga bom rad delil z vsemi svojimi domačimi.
Papežev obisk je imel značaj brezčaso- vne človeške naravnanosti.
V neposredni bližini božjega namestnika sem bil tudi v Stožicah in tudi tam ni bilo človeka, ki bi mu bila evharistična prireditev predolga. Vse, kar je zemelj- skega, je minljivo.
Žive so ostale njegove pomembne be- sede: "Med nami se je udejanjila zadnja večerja.Ob lomljenju kruha sem vas spo mnil, čemu ste poslani na zemljo. Jaz vas zapuščam, vi pa ostanete, da bi oznanjali evangelij."

Jože Nemanič

Ostalo bo v mojem srcu

Že pred papeževim prihodom v Slovenijo smo prebivalci Solkana imeli priložnost po- kloniti se naši Svetogorski Materi božji, ki je tudi romala v Postojno. Njen odhod smo navdušeno spremljali in pozdravljali, zvo- njenje pa je dajalo še posebno svečanost.
Prišel je težko pričakovani dan. S prijatelji sem odpotoval v Postojno. Med čakanjem smo molili in prepevali. Nismo čutili ne žeje ne lakote. Med nami je završalo: Sveti oče prihaja!
Tisti, ki smo bili na vozičkih, smo ga zagle- dali šele,ko je stopil na oder. Od veselja mi je srce hitreje bilo in v očeh so se pojavile solze sreče.
Vsi smo pozorno poslušali, kaj nam bo po- vedal. Napisal bom le dva kratka stavka, ki sta mi prodrla globoko v srce: "To je dan, ki ga je naredil Gospod," in "Papež 'ma vas rad." Mislim,da je to odgovor na našo pro- šnjo: "Oče, potrdi nas v veri!"
Navdušenje je bilo mogočno in nepozabno, niti po odhodu svetega očeta ni prenehalo Kar sem občutil, ne bo nikoli pozabljeno.
Rad bi omenil srečanje s sestro Mihelangelo v Postojni. Ko me je spremljevalec pripeljal k njej,sem jo pozdravil. Opazila je,da imam solzne oči. Z nasmehom me je nagovorila: "Jožko, sedaj si ti na boljšem kot jaz; ti sediš, jaz pa ležim. Vseeno pa sva srečna in zadovoljna, da nama je Bog dal, da sva tukaj z našimi prijatelji pri svetem očetu."
Na koncu bi se rad zahvalil vsem našim prijateljem, ki so nam nesebično pomagali, da smo se lahko tudi mi,bolniki in prizadeti, udeležili nepozabnega srečanja s svetim očetom, saj nas bo to spremljalo vse živ- ljenje.
Napisal sem, kot je prišlo iz moje duše, kar je in bo za vedno ostalo v mojem srcu.

Jožko Bašin

Podoba velike ljubezni

Praznik svetih apostolov Petra in Pavla.

Jezus je preprostega ribiča apostola Petra potrdil za svojega namestnika na zemlji in mu predal največjo odgovornost za krist- jane.
»Znanje je potrebno, Bog je potrebnejši«, se menda v prostem prevodu glasi misel, zapisana na kairskem vseučilišču. Ta misel mi prihaja v ospredje ob spoznanju, da Je- zus ni postavil za svojega namestnika na zemlji kakšnega učenjaka, ampak prepro- stega ribiča.
Petrov naslednik -papež Janez Pavel II.-je bil v maju med nami,da nas potrdi v veri in nas pošlje med ljudi, med žalostne in utru- jene,med vesele in razigrane,da prinesemo upanje in veselje, več upanja in veselja v ta svet, da bi vsi skupaj imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Ko danes gledam nazaj na srečanje s pa- pežem v Slivnici pri Mariboru, mi pred oči prihaja podoba velike ljubezni in osebne skromnosti,ki jo ta sveti mož izžareva.Kljub letom in temu, da je preživel atentat, da so mu izrezali maligno tvorbo iz črevesja in je bil operiran na kolku, ne pozna meja pri oznanjanju Kristusovega kraljestva, ter pri prizadevanju za več spoštovanja in miru, upanja, dobrote in ljubezni med narodi in ljudmi.
V meni močno odmeva njegov poziv, da zvesto nadaljujemo Slomškovo delo za do- movino in vero...
Obema z ženo so nama bile ponujene vsto pnice, da bi lahko sledila dogajanje iz prvih vrst. Vendar nama je že od nekdaj vsako sedenje v prvih vrstah tuje,odbijajoče.Od- ločila sva se, da skupaj z otrokoma poro- mamo v Slivnico,v tistih dneh veliko sloven sko katedralo, kot velika večina romarjev.
Skupaj živimo kot družina drug za drugega skupaj upamo, ustvarjamo, se veselimo in skupaj smo šli na ta praznični dan pokazat svoje veselje in hvaležnost za življenje... Morda sva si s to odločitvijo naložila nekaj več tveganja in naporov, a na vsakem koraku smo se srečali s tolikimi drobnimi in nevidnimi čudeži ljubeče pozornosti, ki od- tehtajo vse napore.Bili smo v množici,toda sredi množice človeških nog me nobena noga ni pohodila,niti se ni spotaknila obme in moj invalidski voziček. Naključje, nevidni čudež ali kaj tretjega?
Ko smo se kakšno uro po slovesnosti za- čeli pomikati proti izhodu, so nekateri še vedno v zbranosti vztrajali na svojih mes- tih. Zame je bila to ena od lepih podob s srečanja v Slivnici.
Ob tem sem se še globlje zavedel njihove- ga deleža in deleža vseh bolnih in zapuš- čenih,ki niso mogli biti z nami. Naj ne bomo le brneč bron, kot bi rekel apostol Pavel, ampak resnični romarji v tretje tisočletje...
Naj nam Marija pomaga, da bomo zmogli reči: "Hvala za vse,kar je bilo,in DA vsemu kar bo še prišlo."

Jože Raduha

Slovenija, bodi zvesta evangeliju

Prebujalo se je čudovito nedeljsko jutro, drugačno od drugih,saj je bilo polno priča- kovanj.Napočil je dan,ki bo ostal zapisan v zgodovini našega naroda.Ljudje so vstajali že ob prvem svitu in hiteli na kraj velikega dogodka, v Slivnico pri Mariboru.
Tudi v Malteški bolniški pomoči smo se pri- pravljali, da bomo pomagali s prevozi bol- nikov, invalidov in ostarelih. Zgodaj zjutraj smo začeli skupaj s kolegi iz Avstrije. Po- vsod so nas že pričakovali. Reke romarjev so se vile vse od Hoč do Slivnice,zato smo se z avtomobili le počasi prebijali mimo množice. Nikjer ni bilo opaziti slabe volje zaradi gneče in obrazi so žareli od veselja.
Ko se je z letalom pripeljal sveti oče, se je zaslišalo ploskanje in vzklikanje: "Papež, papež,..." Nekateri so imeli srečo,da so ga videli čisto od blizu, ko se je peljal mimo njih. Po pozdravu mariborskega škofa nas je pozdravil papež:"V velikonočnem veselju prihajam med vas, v vašo Slomškovo ško- fijo, dragi Slovenci..."
V homiliji nam je položil na srce, da je vsak kristjan poklican k svetosti in postavljen za pričevalca tistega neomajnega upanja, ki je opora človeškemu romanju po zemlji, mnogokrat zaznamovanemu s preizkušnja- mi. Svetost je sila, ki spreminja svet. Ne izgubite zaupanja v Boga. Božji služabnik Anton Martin Slomšek naj pomaga, da bo vsak izmed nas izpolnjeval božjo voljo. Pa- pež je končal nagovor s psalmistovimi be- sedami:"Gospod je moja luč in moja rešitev koga bi se bal..." Skupaj smo izpovedali vero s prelepim odpevom:"Sveta vera bodi vam luč..."
Na koncu se je sveti oče zahvalil Bogu za dar vere, ki ga je slovenski narod prejel pred davnimi 1250 leti. "Slovenija,čudovita dežela v srcu Evrope, bodi zvesta evan- geliju, ki si ga prejela. Dežela, posejana s številnimi cerkvami in kapelicami, priča, da živi tu ljudstvo s trdnimi krščanskimi kore- ninami" Nazadnje je prosil Marijo,ki je naše veselje in upanje, naj iz naših romarskih središč obrne svoje milostljive oči na nas.
Bil je vroč dan, vendar je prijetna toplina v naših srcih premagala vročino dneva.Okrog sebe sem videl zadovoljne obraze.Tudi pre lepo vreme nam je podaril Bog vse tri dni. Srečni smo se vračali na svoje domove. To je bil dan, ki nam ga je podaril Gospod. Spominjali se ga bomo, kakor se spominja- mo srečnih dogodkov svojega življenja.

Jože Čonč

BLAGOSLOVLJENI TRENUTKI SPOMINJANJA

Trdna volja in odločnost

Že pred leti, ko smo molili in se veselili obi- ska našega papeža, sem v srcu obljubila, če mi bo le mogoče, ga grem pozdravit. V nekaj letih pa sem oslabela in ostarela. Imam 82 let, sem v Domu upokojencev v Sežani.
Ko se je približal njegov prihod, sem iskala družbo,saj nas je tukaj blizu dvesto. Mno- gi so se bali napora, nevarnosti, čakanja, vročine. Meni nič ni vzelo volje, sem kar vztrajala. Edina sem šla na pot. Bala sem se hoje. Imela sem več korajže kot moči.
Občudovala sem vse. Najbolj sem vesela, da sem v živo videla papeža. Izteklo se je bolje od pričakovanega.
Molimo za vse naše svetniške kandidate. Naj nas ljubi Bog usliši, da bomo dočakali razglasitev prvega svetnika Antona Marti- na Slomška, biser Slovencev.
Zadnji Prijatelj je bil posebno bogat.

Nada Kukanja

Njegov stisk roke

Ko se je letalo spuščalo na Brnik, sem si predstavljal, da se sam Kristus spušča iz nebes med nas zemljane. To je bil čudovit občutek in srečen sem bil,da mi je bilo da- no to doživeti, saj se kaj takega v mojem življenju najbrž ne bo ponovilo.
Po pozdravih se je napotil še k nam,da smo mu segli v roko ali se ga vsaj dotaknili, ka- kor tista svetopisemska žena Jezusa.To je bila za vse, ki smo ga prišli pozdravit, še prav posebna milost -po njegovih rokah se nas je dotaknil sam Jezus. Ta njegov stisk roke,ta dotik me bo spremljal vse življenje.
Za spomin sem dobil rožni venec.Vedno,ko ga bom pri molitvi vzel v roke,bom podoži- vljal nepozabno srečanje s svetim očetom.

Oton Kurent

Molim zanj

Papežev obisk sem spremljala po televiziji. Mislila sem, kako so srečni tisti, ki se ro- kujejo s papežem. Jaz sem mu podala roko kar proti televiziji, saj je bil tako blizu, ka- kor bi bil pri nas. Vsak dan molim zanj.
Naj omenim tudi, kako me je prisrčno raz- veselil Prijatelj, ki sem ga prejela na svoj godovni dan. Vse na uredništvu, dopisnike in bolnike, iskreno pozdravljam! Udeležila sem se srečanja s svetim očetom Janezom Pavlom II. v Stožicah. V spominu mi ostaja ogromna množica ljudi in papež pred nami, pa še nekdo, ki je sedel na vo- zičku tako kot jaz. Nisem si zapomnila nje- govega imena, čeprav sva med čakanjem lepo poklepetala. Njegova podoba mi je še vedno živo pred očmi. Zakaj?
Ko smo svetega očeta pozdravljali, se je tudi on veselo smejal in mahal s svojo za- stavico v višini svojega naročja,ker ni mo- gel dvigniti rok.
Gledala sem s srcem:toliko ovir ga priklepa na voziček,a po duhu je neomejen.Pozdra- vlja kot drugi, vendar po svoje. Izraža pa toliko notranje naklonjenosti do najvišjega pastirja, toliko resničnega veselja, ker ga vidi, čeprav daleč pred seboj,da sem ostr- mela.
Seveda nas sveti oče ni mogel videti; ver- jetno je uzrl le morje zibajočih zastavic, a doumela sem,da gre za nekaj večjega, kot je moč videti in premeriti; gre za notranji pogon velike zgradbe svete Cerkve, gre za srce,ki nevidno poganja telo Cerkve...Kako bi v notranjosti ne molila: "Jezus, hvala ti za tvoje Telo, ki je Cerkev! Hvala ti, ker ostajaš med nami in nam vžigaš toliko ra- dost..." Z Janki se vam zahvaljujeva, da sva se z vašim posredovanjem lahko udeležili milosti polnega srečanja v Stožicah. Koliko lepih misli in spodbude je bilo slišati iz ust tega dobrega moža. Ko sem vse to poslušala in opazovala, mi je stala pred očmi podoba, kako je bil Jezus med množico in oznanje- val evangelij.
Res, nepozabni dnevi. Prošnja Bogu pa naj bo, da vsaj nekaj dobrega ostane med ljudmi! Za svetega očeta sem vsak dan molila ro- žni venec,da bi zdrav prišel k nam. Njegov obisk sem gledala po televiziji. Ko je odha- jal iz stolnice v Mariboru, nas je iz Doma Danice Vogrinec dosti šlo na Dravski most, da smo se tako poslovili. Čakali smo dolgo, mislila sem, da mi bodo noge ostale v ze- mlji. Potem me je pri srcu stisnilo, da sem jokala, saj takega srečanja ne bom nikoli več doživela.
O papeževem obisku mi ni govorila tele- vizija, le moj mali radio, naravnan na Radio Ognjišče, je sejal vse bogastvo, ki je od- mevalo po širni Sloveniji. Vse je bilo, kot še nikdar povedano... Svetloba mladosti je zasvetila v očeh, ko je sveti oče govoril o lepoti mladega življenja.
Srečanje ni bilo zborovanje množice,bila je množica izbrancev, pričevalcev, iskalcev novih poti.
Koliko povezave, koliko ljubezni! Nihče ne more vsemu slediti,vse se je naselilo v du- še,ki so ga z radostjo pripravljene sprejele Sveti oče, hvala, da ste prišli!
V polnočni uri,brez spanja,kam? K svetemu očetu. Kar tisoči pred nami so želeli, to zdaj smo doživeli! Doživeli smo, da je Kristusov na- mestnik s svojim obiskom blagoslovil našo slovensko zemljo. Med nami že od zdavnaj velja rek za vsa doživetja: "Tega ni mogo- če povedati in popisati, treba je doživeti." To gotovo velja prav posebej za doživetje ob obisku svetega očeta.
Ko se je prikazal papamobil in v njem bela postava svetega očeta, ko so zavalovile v pozdrav rumeno-bele zastavice, sem po- mislila, da Slovenija in z njo tudi sveti oče doživljamo hozano cvetne nedelje. Ko je počastil milostno podobo Marije Pomagaj, sem občutila, da je s svojim obiskom še posebno izročil ves slovenski narod v Mari- jino varstvo.
Ko pa sem se med sveto daritvijo zastrme- la v velik križ na tribuni, sem pomislila,kako malo dni cvetne nedelje ima naš dragi sveti oče v primeri z velikim petkom in s težo križa, ki ga nosi v svoji odgovorni službi. Kako težak križ zadene njegove rame,kako krvavi njegovo blago srce, ko sliši o razpr- tijah in sovraštvu, o vojnah, ki divjajo po svetu.
Zato sem poleg veselja ob srečanju gore- če želela in prosila Boga, da bi si sveti oče s svojim obiskom v Sloveniji pridobil novih prijateljev, ki bi mu z molitvijo pomagali nositi tudi težo križa, da ne bi bili z njim le v urah veselja, potem pa bi njegov obisk utonil v pozabo. Gospa Jerica R. je bila doma iz Ledin. Živ- ljenje ji je naložilo štiriindevetdeset križev in njihova teža jo je pripeljala v Dom upo- kojencev v Idriji. Tam se je pripravljala na obisk svetega očeta.
Tistega popoldneva se je z vozičkom že zgodaj zapeljala v dnevno sobo, da ne bi zamudila TV prenosa.Še posebno radostno je spremljala dogajanje v ljubljanski stol- nici. Skoraj osemdeset let je bila cerkvena pevka, zato je ob prenosu ves čas pela litanije in šmarnične pesmi. Pozneje je še v postelji prepevala Marija skoz' življenje... Presrečna, da je doživela ta veliki obisk, je zaspala.
Zjutraj je niso mogli zbuditi. V globokem snu, lepa v obraz in z nasmehom na ustni- cah je spala devetnajst dni. Umetno so jo hranili. Zdelo se je, kot bi hotela reči: "Do- živela sem, kar sem si najbolj želela, zdaj lahko umrem." In njena globoka vera jo je pospremila k večnemu počitku. Ni mi bilo dano, da bi se udeležil srečanja s svetim očetom. Tudi če bi načrtoval in ho- tel oditi, ne bi mogel, ker ravno tisti dan ni delovalo dvigalo v hiši, kjer živim v višjem nadstropju. Tako sem še bolj predano in pomirjeno spremljal papeža preko TV ekrana
Potrkal je na moje srce in dušo in oboje sem mu odprl. Čutil sem se počaščenega, da me je sveti oče nagovoril po slovensko.
Začutil sem njegovo široko slovansko dušo ki me je ogovarjala kot prijatelja. Začutil sem brezpogojno ljubezen, ki je stala za tem.
Začutil sem,da nas vse Slovence opominja na skupne krščanske korenine in prijazno napeljuje, da živimo po krščanskih vredno- tah. Po njih so živeli mnogi rodovi pred na- mi;tudi zaradi njih so preživeli. Zdaj bi nam te vrednote lahko zapolnile del praznine, ki je tako zazijala po menjavi družbene ure- ditve.
Začutil sem,da papež s krščanstvom vsem Slovencem ponuja nove (stare) temelje narodne sprave. Krščanstvo Slovenci tako ali drugače živimo že dobro tisočletje in nas druži, ne pa razdvaja. S krščanstvom smo nenazadnje postavili temelje svoji kul- turi,saj se je začetek slovenskega pismen- stva začel prav s prevodom Svetega pisma
Začutil sem, da papež nam vsem Sloven- cem želi samo dobro.

Zvone Modrej

GLAS MLADIH

Veselje v Gospodu, to je naša moč

Srečanje s papežem v Postojni...Bil je tre- nutek velike milosti. "Korajža velja!" Zame osebno so bile te besede potrditev pri mo- jem poslanstvu pri delu z mladimi, pri delu z invalidi.
Udeležila sem se srečanja s svetim očetom v Postojni. Kratko rečeno, bilo je čudovito! Ko nam je spregovoril v slovenskem jeziku, se nam je še bolj približal, postal kar naš.
S svojo ljubeznivo in ohrabrujočo besedo: "Ne bojte se Kristusa! Na široko mu odprite vrata svojega srca," nas je opomnil,da Kri- stus ni nekje daleč, ampak je med nami in čaka,da ga sprejmemo. Verjetno nam bodo še dolgo ostale v srcih besede: "Papež 'ma vas rad!"
Res moramo biti Bogu hvaležni za tako lju- bečega pastirja. Čeprav je bila sobota kakor druge,se je ti- stega sončnega dne prikradlo v naša srca veselje. Veselje, da je sveti oče prišel k nam, veselje,da verujemo v Boga, veselje, da je svet tako lep in poln čutečih ljudi. Hvala! Preprosto hvala - svetemu očetu za obisk in hvala vsem,ki so pripomogli, da je ta prireditev tako lepo uspela. Naj nas Bog še velikokrat osreči v veri! Tudi v našem Zavodu smo pričakovali in se pripravljali na obisk največje moralne av- toritete sveta. Vzgojiteljica Fani je zbirala prijave za srečanje v Postojni, tam je bilo zelo pestro.
Ko sem se vrnila v Kamnik, sem se počutila kot prerojena, bogatejša ob modrih bese- dah, ki nam jih je papež podal za življenje. Od tedaj gledam na življenje bolj optimisti- čno, v bližnjem skušam iskati dobro.
Najlepše, kar je izrekel, mi je bilo: "Papež 'ma vas rad!" Mislim, da je hotel povedati, da ni pomembno,kakšen je človek na zunaj Bog ga ima rad takšnega, kakršen je in je tak svetu lahko koristen. Prišla sem do spo znanja, če mi je bilo ob rojstvu nekaj od- vzeto,mi je po drugi strani podarjena božja milost, da lahko živim drugačno življenje. Tudi takšno življenje je lepo. Jaz mislim, da je moja dolžnost, da ga sprejmem, kot mi je bilo dano.
Papežev obisk mi bo ostal v spominu do konca mojih dni. Njegove spodbudne be- sede: "Korajža velja!" pa mi bodo vodilo in sopotnice v mojem življenju, ki je polno padcev in uspehov. Prebrala sem, naj se oglasimo tisti, ki smo rojeni na isti dan kakor sveti oče. Jaz sem vesela in kar malo ponosna, da praznujem 18.maja,kot on. Dopolnila sem sedemdeset let.
Slavja sem se udeležila v Stožicah. Bilo je nepozabno, z besedami se ne da povedati. Kaj je od tega ostalo? Mislim,da kar nekaj. Tako velika množica,toliko mladine,to mora vsakega ganiti.
Jaz nisem še nikoli toliko molila kakor pred papeževim prihodom. Tudi sedaj vsak dan zmolim rožni venec v zahvalo, da se je vse srečno izteklo.
Naročnica Prijatelja sem že, odkar izhaja. Hvala za toliko lepih besed in spodbud. Želim vam še veliko uspehov in vas lepo pozdravljam!
Oglašam se na vaše povabilo in sporočam, da mama moje snahe, Tončka Perko in jaz praznujeva rojstni dan takrat kot papež. Njegov obisk sem doživljala doma, ob tele- viziji, zelo živo in z globokim spoštovanjem
Zahvaljujem se vam za pozornost in vas lepo pozdravljam!
Prav vesel sem, da vam lahko pišem. Tudi jaz sem praznoval rojstni dan kakor naš oče, ki je prišel na obisk.
Odkar sem poročen, živim v Števerjanu, blizu italijanske Gorice. Vendar v srcu še gojim ljubezen do domovine, svojega naro- da, vse to z božjo pomočjo.
Letošnjo šestdesetletnico sem praznoval s svojo družino in papežem v Postojni.Bilo je lepo, globoko doživeto, neponovljivo. Ob tem sem se spomnil, da tudi koprski škof Metod Pirih letos praznuje šestdeset let življenja kakor jaz.
Pozdravljam vas, dragi prijatelji, in hvala vam. Naj papežev obisk ostane za vedno v našem spominu!
Sveti oče me je navdušil in utrdil v veri,ker v svojem poslanstvu ne ostaja daleč in vi- soko, ampak se zna kljub svoji veličini tudi skloniti in približati vsakemu. Kot Jezus ima v svojem srcu posebno mesto za pozablje- ne, male in nemočne. Tudi s tem kaže, da je božji namestnik.
Rada berem Prijatelja. Tudi jaz sem praz- novala svoj rojstni dan skupaj s papežem v Rakitniku pri Postojni.
Dogodek in skupno praznovanje mi bo os- talo v spominu, kajti tako prisrčnega, ve- selega srečanja s svetim očetom bi si želel marsikdo.S svojim sinom,ki je papežu okrog vratu ovil kito, spleteno iz šmarnic, sem to doživela tako, da se tega ne da povedati. Prisrčen pozdrav! Če je človek ganjen zaradi božje ljubezni, ki plemeniti in utrjuje njegovo notranje življenje,kaj je še potrebno. Po moje pred- vsem moliti in ves blagoslov ob obisku pa- peža Janeza Pavla II. spremeniti v dejanja ljubezni in služenja.
Ob vsakem zvonjenju se spomnim,kako smo svetega očeta pričakovali in pozdravili, ko je prišel k nam. Vsak večer ob sončnem zahodu se spomnim, kako se je poslovil...
Za menoj prihaja vse, kar sem doživela v dneh obiska svetega očeta v Sloveniji. Pri njem, ki je občudovanja vreden človek, cenim pogum in neustrašenost, ko gre za vrednote. Odkar sem se srečala z njim, mi je blizu in drag. Bog ga živi in ohrani!
Sveti oče je res človek današnjega časa... Spregovoril nam je v našem domačem je- ziku in nas opozoril, da nikoli ne smemo pozabiti materinega jezika, kjerkoli smo. Njegovim pridigam sem skrbno prisluhnila. Bogu in vsem, ki ste omogočili to srečanje, iskrena hvala!
Hvala vam, bratje in sestre v Kristusu, za lepo doživeto srečanje s svetim očetom, ker sem ga bila deležna po vaši zaslugi! Gospod naj nas potrdi v veri in ohrani mo- čne še naprej. Marija,naša skrbna Mati,naj nam izprosi božjega blagoslova. Papež spoštuje vsako življenje in je naš velik prijatelj. Preizkušani bratje in sestre so mu še posebej pri srcu.To vedno znova poudarja, ko nam želi pokazati, da misli na nas in da smo navzoči v njegovi molitvi...
Iz svojih izkušenj pozorno in ljubeznivo uči kako sprejeti drugačnost ter premostiti prepad med zdravimi in prizadetimi. Enaj- stega februarja 1985 je izšla okrožnica o odrešilnem trpljenju, ki jo je papež začel sestavljati kot pacient v rimski kliniki. Vsa- ko leto tega dne praznujemo svetovni dan bolnikov.
Vsi, kakorkoli preizkušani pa še posebno, potrebujemo njegovih spodbud, dobrote in solidarnosti za globlje razmišljanje in iskanje smisla našega življenja. Potrebujemo njego vega zgleda, ko se vedno znova odločamo za vsakdanje darovanje.

Že v preteklih stoletjih papeževi predhod- niki niso živeli samo v svojih sobanah. Saj je potoval tudi prvi papež, apostol Peter. V času, ko so bili kristjani preganjani, je bilo več papežev izgnanih iz Rima. Večkrat so potovali po svetu tudi kot mirovni po- sredniki.
Prva potovanja sedanjega papeža so bila zelo sproščena. Po atentatu pa so varno- stni ukrepi postali precej strožji. Takrat smo občudovali papeževo kratko, a pome- mbno pot v zapor k atentatorju, saj ga je tja vodila moč odpuščanja.
Janez Pavel II. je že kot krakovski nadškof veliko obiskoval župnije v svoji nadškofiji. Torej ni čudno, če pravi: "Moji pogledi na škofovsko službo, ki sem jo uresničeval v Krakovu, so prav tako veljavni v Rimu, ko gre za papeško službo.Napredek prometnih sredstev ustvarja posebno ugodne mož- nosti za njihovo izvedbo, potrebe pa so čedalje očitnejše. Zdi se mi celo, da je ta zahteva v življenju pokoncilske Cerkve po- stala prava dolžnost in nekakšna zapoved, ki obvezuje v vesti... Ali ni naloga nasled- nika svetega Petra poskrbeti,da se Cerkev v svoji raznovrstnosti zbira okrog Kristusa?"
Po prihodu svetega očeta v Slovenijo go- tovo lahko rečemo,da obisk ni samo potre- ba popotnika, ampak še posebno potreba čakajočih.

V času, ko nam je bila pred vsem svetom izkazana čast svetega očeta, se je tudi (skoraj vsa)Slovenija trudila,da bi nas obisk napolnil z notranjim veseljem in pokazal pot zaupanja, edinosti, novega življenja...
Pred prihodom se je papež, ki govori več svetovnih jezikov, učil tudi slovenščine. Na poti pri nas ga je stalno spremljalo več predstavnikov raznih odborov, deset vati- kanskih državnih predstavnikov,trije iz Cer- kve na Slovenskem in trije domači državni predstavniki.
Povsod na srečanjih so bili navzoči vsi slovenski škofje,nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Edmond Farhat, ob njem kardinali (LJ 7, PO 4, MB 3), škofje in drugi gostje (LJ 33, PO 24, MB 26).
Množica obiskovalcev na vseh treh krajih skupaj se je zelo približala številki tristo tisoč. Na prizoriščih je bilo pet tiskovnih središč,dvajset domačih in prav toliko tujih redakcij, sedemsto novinarjev. Televizija se je zavedala odgovornosti do gledalcev in dosegla izredno gledanost.
Še in še bi lahko preštevali, nikoli pa ne bomo zvedeli,kolikokrat je sveti oče izteg- nil roko v pozdrav... Naj bo blagoslovljena vsaka taka kretnja in vsaka njegova stopi- nja po slovenski zemlji,dragi nam in njemu.

Bil je praznik,ki ga bomo vedno nosili v se- bi. Bogu in drug drugemu bodimo hvaležni za to božje presenečenje, polno ljubezni. Po svojih močeh ali odgovornosti je vsak nekaj prispeval zanj,od glavnega do škofij- skih odborov, župnijskih občestev in mno- gih različnih služb... Za vse dobro hvala vsem!
Zdaj, ko smo ga videli, slišali in ga srečali, ne pozabimo na zvestobo temu,kar nam je naročil človek, ki ga je poslal Bog. Iščimo skupna pota za ljubeznivejši in bogatejši jutri s Kristusom...

Zbrala in uredila Kati Urh

Druga plat

Dvakratni telefonski klic na pripravljalni odbor, objave v časopisih in razni napotki, vse to me je prepričalo, da sem verjela zagotovilu: "Za invalide bo poskrbljeno."
To,kar je potem na prizoriščih v resnici bilo je po malem povsod invalide bolj spominjalo na mačka v 'žaklju' kot na prejšnje obljube
Razumemo, da ob tako zgoščenem progra- mu obiska ni moglo biti še posebnega sre- čanja z bolniki.Da smo papežu uspeli stisniti roko le predstavniki bolnikov in invalidov ob prihodu na Brnik, na srečanjih drugje pa nihče, se nam zdi še nekako opravičljivo. Kaj pa pravite na tole:
Ljubljana: Zmanjkalo je redarjev
Na sektorju za invalide ni bilo redarjev, v prvih vrstah pa so nekateri stoje razkazo- vali svoje uniforme,vendar skoznje vseeno nismo nič videli.
Postojna: Oznake veljajo ali pa tudi ne
Izjava redarja:"Lahko da imate akreditacijo toda mimo mene z vozičkom ne boste pri- šli!" Aha, zato so bili vozičkarji spet v var- nostni razdalji. Je bilo tako urejeno,da tudi papež nas ne bi videl?
Maribor: Modro stališče mož v modrem
"Vaša nalepka za invalide pri nas ne velja.. Za vsak primer vas ne bom spustil naprej, peljite se peš, saj je samo nekaj kilomet- rov."
To so samo tri "cvetke", pa jih je bilo kar za šopek,vmes tudi take s trni.V nekaterih župnijah so invalidom 'svetovali', naj osta- nejo kar doma, ker z berglami ali vozičkom sploh ne bodo smeli na prireditveni prostor
In papež je govoril o nujnosti medseboj- nega spoštovanja... Kot vse,so mu tudi te besede privrele iz srca. Njegove besede, a tudi naše,ker jih še kako potrebujemo, mar ne!

Uredništvo

Hvala, sestra Mihelangela!

Navadno nam v tem kotičku go- vorijo prijatelji,s katerimi živimo, sodelujemo, ali jih obiskujemo. Tokrat bomo naredili izjemo. Naša draga s. Mihelangela Maraž, Corso Italia 120,Gorica-Gorizia je po dolgi in hudi bolezni odšla k Bogu. Že večkrat smo jo nagovarjali, da bi za bralce Prijatelja poleg občasnih pisem kaj več spregovorila, pa je nismo mogli pregovoriti.Čeprav smo prepri- čani, da po svojih delih živi tudi med nami, čutimo dolžnost, da oživimo spomin nanjo. Morda ji v življenju nismo znali dovolj pris- luhniti. Naj njeno delovanje znova zaživi v naših hvaležnih mislih in srcih,naj nam bo v spodbudo.Danes podajamo besede slovesa

Draga sestra Mihelangela! Vaše besede so utihnile, koraki so zastali, vaše srce, ki je živelo za bolnike in invalide, je izgorelo v ljubezni.Vaša velika želja je bila,da smo se srečevali, da smo skupaj preživeli bogate trenutke življenja. Tudi danes smo skupaj z vami, da se vam zahvalimo, zapojemo in prižgemo novo upanje v vstalega Kristusa, ki je vaša in naša pot.
V zgodnjem nedeljskem jutru, 16. junija 1996, je v sestrski hiši v Gorici ugasnilo življenje naše s. Mihelangele in z njim velik plamen njene požrtvovalne ljubezni do Bo- ga in bližnjega.
S. Mihelangela Anica Maraž je bila najmlaj- ša izmed sedmih otrok Rafaela in Alojzije Maraž. Rojena je bila v Števerjanu,v Italiji, 23.7.1938. Pri krstu je dobila ime Ana-An- gela. Imela je precej težko otroštvo. Ko je dopolnila štirinajst let je začela razmišljati o vstopu v samostan, dokončno pa se je za redovniški poklic odločila po očetovi smrti, leta 1957. Zaradi nasprotovanja je do svoje polnoletnosti ostala doma. Šivala je in pomagala na kmetiji, potem pa sledila božjemu klicu in svoje življenje posvetila Bogu v službi bolnim in pomoči potrebnim v Družbi Marijih sester.S prihodom v noviciat leta 1957 se je začelo njeno redovno živ- ljenje, ki ga je potem vsa leta do smrti živela kot članica goriške postojanke.
Dokončala je medicinsko šolo, potem je v duhu sv. Vincencija Pavelskega stregla bolnikom po domovih, bila več let ekonoma Doma Marije Kraljice, pri tem pa pomagala ljudem,ki so bili v kakršnikoli stiski. Imela je izreden dar za organiziranje pomoči, pred- vsem pa čuteče srce in močno voljo.
Avgusta 1969 je peljala prve bolnike iz o- kolice Idrije na srečanje bolnikov na Brezje Nazaj grede jih je peljala tudi na Dobrovo, kjer so jih sestre prisrčno sprejele. Za njih je bilo to doživetje nekaj povsem novega, za s. Mihelangelo pa prvi začetki dela, h kateremu se je čutila poklicano in se je pozneje razvejalo na vse strani.
Pri delu z bolniki je spoznala tudi mnogo deklet. Kljub tedanjim težkim političnim ra- zmeram ji je zanje uspelo organizirati prve duhovne vaje. Do danes se ta apostolat v Družbi ni prekinil. Vzporedno z duhovnimi vajami je skupaj s salezijanci začela orga- nizirati tudi srečanja za mladino, ki so bila vedno množično obiskana. S. Mihelangela se je s časom tiho umaknila in to delo prepustila drugim, sama pa se je posvetila novim delom ljubezni.
Januarja 1972 je začela delati pri Predalu dobrote,ki ga je v Ljubljani odprlo Ognjišče Bila je na razpolago za prevoze in druge usluge.
Delo s. Mihelangele se je neprestano širilo. Njena posebna ljubezen pa je bila vedno namenjena bolnikom in invalidom. Skupaj z dekleti in lazaristovskimi bogoslovci jih je začela obiskovati, zbirati za srečanja.Tako je to delo počasi preraslo v gibanje Prija- teljstvo bolnikov in invalidov. Ker je najve- čjo težo skrbi in odgovornosti nosila sama, se je zaradi preobremenjenosti konec leta 1972 poslovila od Predala dobrote,da se je laže posvetila Prijateljstvu.
Pri vsem delu pa si je znala vzeti čas tudi za dopisovanje. Njenih pisem ni moč preš- teti. Ko je začela dobivati toliko pošte, da ni mogla več osebno odgovarjati na vsako pismo, je začela pošiljati skupna pisma, da ne bi kdo dobil občutka,da je pozabila nanj
V zadnjih nekaj letih je s podporo dobrot- nikov iz Italije veliko naredila za pomoč beguncem iz republik nekdanje Jugoslavije. Oskrbovala je več župnijskih Karitas in be- gunskih centrov v Sloveniji. Njeno pozorno oko in čuteče srce pa ni prezrlo tudi šte- vilnih slovenskih družin, ki so se znašle v ekonomski stiski.Večkrat je imela nagovore vernikom v raznih župnijskih cerkvah, da jih je spodbujala k dobrodelnosti. Nekatere župnije v Italiji so ji kot dobrotnice ostale zveste od njenega prvega obiska do danes
Vedno se je zavedala, da za njo stoji Dru- žba, ki jo duhovno in materialno podpira. Bog ji je dal veliko talentov, ki jih je dobro porabila.
Medtem ko je s. Mihelangela vse svoje moči in sposobnosti posvetila drugim, je pozabila nase.Kaj se z njo in v njej dogaja se je zavedela šele, ko je neozdravljiva bolezen že načela njeno izčrpano in utru- jeno telo. Avgusta 1986 je morala prvič na operacijo.Močna volja in ljubezen do trpe- čih sta kmalu premagala bolezen, a ne za dolgo. Septembra 1989 je morala zopet v bolnišnico.Bolezen je napredovala.V Vidmu so se zdravniki precej časa borili za njeno zdravje, a je morala kljub temu februarja 1990 na nevarno operacijo v goriško bol- nišnico.
Veliko je trpela. V skupnem pismu, ki ga je narekovala in podpisala na bolniški postelji sredi marca 1990, med drugim pravi: Za s.Mihelangelo moli in daruje svoje žrtve množica tistih, ki smo poznali njeno dobro, ljubeče in velikodušno srce. Gospod jo je v nedeljskem jutru popeljal s seboj v zarjo vstajenja, v kraljestvo luči, kjer ni več ne solz ne bolečin, ampak veselje in mir v Kri- stusovi ljubezni. Zanjo zdaj že veljajo be- sede: "Pridi, blagoslovljena mojega Očeta, zakaj lačen sem bil in si mi dala jesti,popo- tnik sem bil in si me sprejela, bolan sem bil in si prišla k meni... Prejmi v posest kralje- stvo,ki ti je pripravljeno od začetka sveta"
Draga sestra Mihelangela, spočij se v bo- žjem naročju in prosi za nas, ki smo še na poti.

---

Od s. Mihelangele smo se poslovili v torek, 18. junija. Do pogrebne sv. maše je ležala doma, ob njeni krsti pa so se neprestano vrstili njeni številni znanci, prijatelji, sode- lavci, invalidi, sosestre, duhovniki, sestre iz drugih redovnih skupnosti..., skratka vsi ki smo se želeli še zadnjič posloviti od nje in ji s tem poslednjič izkazati svoje spošto vanje ter hvaležnost za vse dobro, ki smo ga bili po njej deležni.
Poslednje slovo od naše s. Mihelangele je bilo veličastno, čeprav zelo žalostno, pa vendar močno ožarjeno s Kristusovo zmago nad smrtjo.
Sv. mašo je v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici ob somaševanju več kot trideset du hovnikov vodil spiritual g.Zdravko Pogorelc prepeval pa je cerkveni pevski zbor iz Štandreža. Po maši so se vrstili poslovilni govori v slovenskem in italijanskem jeziku, ki so vsak s svojega zornega kota osvetlili razmeroma kratko, a bogato življenje s. Mihelangele.
Dotrpela je, njen odhod pa nas zavezuje k še večji zavzetosti za uboge, katerim je bilo posvečeno njeno življenje in delovanje
Naj počiva na božjem Srcu, me pa se je rade spominjajmo v svojih molitvah.

Marijine sestre

Kristusova Ljubezen nas priganja

Govor g. spirituala pri pogrebni sv. maši

Drage Marijine sestre, sobratje duhovniki, redovniki in redovnice,dragi sorodniki rajne s. Mihelangele, zastopniki Prijateljstva bol- nikov in invalidov ter vsi,ki ste rajno sestro poznali in vas je njena smrt prizadela!
Poslavljamo se od izredne žene-redovnice. Pogreb večine redovnic poteka v krogu redovnih sosester, sorodnikov in navadno majhnega števila znancev. Živela je pač (redovnica namreč) življenje s Kristusom skrito v Bogu, odmaknjena od hrupa sveta in je tudi slovo s tega sveta primerno na- činu življenja.
Tokrat pa je drugače. Vidite, da se nas je zbralo zelo veliko. Pa je bilo tudi življenje s. Mihelangele po svoje s Kristusom skrito v Bogu. Ni delala zato, da bi si pridobila prijatelje, ki bi jo potem na pogrebu slavili in jo v velikem številu spremljali na njeni zadnji poti. Tudi ona je bila redovnica,ki se je posvetila Bogu, dala se je na voljo Bogu in On jo je uporabil, da je po njej delil do- brote ubogim, prizadetim, preganjanim in izgnanim. Tudi s. Mihelangela je bila dekla Gospodova. Služila je Gospodu, čeprav ne v tem smislu,da bi večji del svojega življe- nja preživela v kapeli, na kolenih, v molitvi in premišljevanju. Služila je Gospodu v ubogih. Ti so bili njeni gospodje, kot se je nekoč izrazil sv. Vincencij Pavelski, ko je sestre spodbujal k zvesti strežbi bolnikom. To pa je sv.Vincencij lahko rekel na podla- gi evangelija, v katerem Jezus pravi: "Kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili."
Teh Jezusovih najmanjših bratov in sester pa je bilo v življenju s.Mihelangele ogromno In ona jih ni čakala doma,da bi prišli do nje jo prosili pomoči in bi jim potem velikoduš- no delila potrebno. Ne, sama je hitela od doma do doma, od hiše do hiše, od stano- vanja do stanovanja in iskala, kje je kdo v potrebi, stiski, osamljenosti, privezan na posteljo ali invalidski voziček, da bi mu la- hko v Jezusovem imenu pomagala. Kakor Marija,ki je hitela na pomoč svoji sorodnici Elizabeti. Lahko bi rekli, da je bilo njeno ži- vljenje eno samo hitenje na pomoč potre- bnim.
Nekaj jo je preganjalo ali priganjalo,da si ni dala miru in počitka. Lahko si mislimo, kaj je to bilo. Sv. Pavel je v pismu Korinčanom zapisal:"Ljubezen Kristusova nas priganja!" Od istega apostola imamo besede: "Gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal." Gotovo je tudi s. Mihelangela čutila v sebi ta božji imperativ,ki ji ni dal miru,da se je žrtvovala in izgorevala do skrajnih meja. Bil je v njej kakor ogenj, kakor božja beseda v preroku Jeremiju, ki ga je žgala in pekla, dokler je ni povedal in oznanil ter tako spolnil svoje poslanstvo.
Tako se je tudi s. Mihelangela povsem iz- črpala v tej službi. Kar je še ostalo njenih moči, jih je použila bolezen. Celih deset let se je borila. Včasih se je zdelo,da jo je pre magala, ko je kakor po čudežu vstala, šla v kombi in spet hitela pomagat in reševat vse vrste človeških stisk.Zdelo se je,kakor da ji prav te človeške stiske, v katerih so se ljudje obračali nanjo, dajejo novih moči in zagona, da je storila tisto, kar bi bilo si- cer po človeških merilih nemogoče.
Tako so se njeno življenje in njene življenj- ske moči izčrpale. In danes jo imamo tu na mrtvaškem odru in se od nje poslavljamo s temi svetimi opravili.Verujemo,da se je ko- nčno v Bogu povsem umirila in tam dosegla tisto spokojnost, ki je v njenem življenju ni bilo in tudi drugim ob sebi ni pustila, da bi brezbrižno šli mimo stiske bližnjega. Sedaj pa lahko govori s psalmistom: "Kakor otrok v naročju svoje matere, tako sem svojo dušo umiril v tebi, moj Bog."
Poleg tega nemira je bil v njej tudi velik strah pred temo.Ko so ji zdravniki napove- dali, da bo zaradi bolezni popolnoma osle- pela,jo je to zelo potrlo in navdalo z nepo- pisnim strahom. Mislila je, da bo od strahu umrla, če se bo to res zgodilo. Toda Bog ji je s to preizkušnjo prizanesel. Čeprav je bil njen vid oslabljen, je vendarle videla do smrti.Po smrti pa je,kakor upamo,zagledala večno luč.
Draga sestra Mihelangela! Vsi,ki smo te po znali in bili deležni sadov tvoje nesebične ljubezni do bližnjega, se ti za vse dobrote iz srca zahvaljujemo, vendar ne zato,da bi kakorkoli zmanjšali tvojo nagrado v nebe- sih, saj ti iz srca želimo, da bi se končno povsem umirila v božjem naročju in se v nebesih naužila večne svetlobe.

Zdravko Pogorelc CM

Imejte se radi

»Kadar se sebi odpovem, / v Bogu ljubim vse ljudi... / Sprašujem se, zakaj / nemir prelije se v tišino / in skozi bolečino - / v biserih jutranje rose / zavriska mojega življenja dan!
Vzemite zvezdnate noči/skrivnostne sreče!
Ne sebe,/vas vse želim osrečevati v Bogu/ vas vse...«

Tako se je Cili Kodričeva izpovedala v pes- mi v prejšnji številki Prijatelja. Menim,da te misli lahko vzamemo za moto s.Mihelangele saj se je vse življenje trudila "druge osre- čevati v Bogu".
Naša navzočnost ob slovesu je znamenje, da hočemo deliti bolečino z vsemi,ki smo jo imeli radi. Hkrati pa smo Bogu hvaležni, da je s. Mihelangela pred sedemintridesetimi leti slišala njegov klic in sprejela njegovo povabilo živeti po evangeljskih svetih v Družbi Marijinih sester, za služenje malim, ubogim v očeh tega sveta.
V zadnjem Prijatelju je zapisala: Njene besede,ki so zapisane v rubriki Tako odhajajo domov: "Naj bo naše srce rado- darno, kadar mislimo na prijatelje, ki jih je smrt odpeljala na večne poljane..." me spodbujajo, da se ji smem iskreno zahvaliti tako v svojem imenu kot v imenu uredniš- tva in vseh, ki smo se z njo srečevali, saj je kar dvajset let skrbela, da rajnih ne bi prehitro pozabili. Naj mi bo dovoljeno, da se spomnim še kakšnih drugih razlogov za hvaležnost.
Ob delu pri Poštnem predalu dobrote pri Ognjišču je hitro spoznala, da ljudje poleg materialne pomoči potrebujejo zlasti razu- mevanje, pravo sočutje brez pomilovanja, skratka, pristno prijateljstvo. Z lahkoto je navezovala stike in se brez predsodkov vživljala v druge.S svojim odprtim načinom približevanja je osvojila srca mnogih, ki so se ji odpirala. Imela je izreden posluh za težavo vsakega in tudi znala najti rešitev. Še v pisma, ki jih ni moč prešeti, je vlagala del srca.
V začetku sedemdesetih let smo začeli z obiskovanjem bolnih in prizadetih ter s pr- vimi srečanji. Iz plahih in negotovih posku- sov je začelo živeti Krščansko Bratstvo bolnikov in invalidov, ki smo ga nekaj časa po domače imenovali Prijateljstvo bolnikov in invalidov. S. Mihelangela je bila 'motor' tega gibanja, pa ne zaradi kombija, ki ga je imela, ampak zaradi notranjega ognja, s katerim je ogrevala in navduševala druge. Po njeni zaslugi je naše Prijateljstvo bolni- kov in invalidov seglo prek meja, do prija- teljev v Italiji (Lignano, Udine).
Posebej velja poudariti, da sta pobuda s. Mihelangele in njena gorečnost veliko vpli- vali na razstave ročnih del bolnikov in in- validov iz vse Slovenije. Njena vnema niti v bolezni ni ponehala. Skoraj do zadnjega diha nam je ponavljala: "Obiskujte zlasti tiste, ki nikamor ne morejo,ker so dejansko priklenjeni na posteljo! Ti so najbolj zapuš- čeni."
Še pred enim tednom je na bolniški postelji izrekla svojo 'oporoko' nam vsem: "Spora- zumevajte se, pogovarjajte se med seboj, odpuščajte si! Imejte se radi! Edino kar ostane, je ljubezen. Vse drugo mine!" In s hrepenenjem je dodala:"Komaj čakam,da bi objela Boga; kako močno ga bom stisnila!"
Draga sestra Mihelangela! Upamo, da si ga že objela. Prosili bomo zate, da boš srečna v Božji ljubezni. Molili pa bomo tudi zase, da bi te na Marijino priprošnjo posnemali v nesebičnem služenju oz. v ljubezni do bliž- njega in do Boga! Radi bi namreč izpolnili še eno tvojo željo:"Ostanimo še naprej po vezani,da bomo zmagovali strmo pot skozi vsak dan, ki nam ga Gospod še daruje!" Utihnile so besede in ustavili so se koraki moje drage sestre Anice in vaše s. Mihe- langele.
Čeprav je bilo slovo pričakovano, je zare- zalo globoko in bolečo rano v mojem srcu in prav gotovo tudi v vaših srcih.
Naj nas krepi in spodbuja vera v vstalega Kristusa.
Dovolite mi, da se vam vsem preprosto in iskreno zahvalim za vsako dobro misel,tiho prošnjo, molitev, veliko žrtev..., ki ste jo tiho darovali zanjo, da je zmogla prinesti svoj življenjski križ na cilj.
Vesela bi bila, če bi nas v prihodnje pove- zovala in združevala misel nanjo.

Vaša hvaležna
Marija Maraž s sestrama in bratom

Predraga sestrica Mihelangela!

Kot večkrat med tvojo boleznijo, sem se tudi v zadnjih dneh odločila, da te obiščem s svojimi vrsticami, saj si mi, dokler si mo- gla, vedno zatrdila,kako te razveselijo. Ker pa sem vedela, da bi zdaj ne mogla sama prebrati, sem v mislih dolgo iskala besede, da bi ti pisala tako, da bi šepet razbolele duše razumela ti,ne pa tisti,kdor bi ti moje vrstice prebral. V tem mojem razmišljanju, v pogovoru v mislih s teboj pa me je prehi tel angel smrti in odnesel tvojo blago dušo v večnost.
Draga sestrica! Prav to uro se prijatelji po- slavljajo od tebe, ko polagajo tvoje telo v grob. Jaz pa sem le v duhu ob tebi in se s temi vrsticami tudi jaz poslavljam od tebe. Mnogo, mnogo je lepih spominov nate, na tvoje obiske,na tvojo dobroto in razumeva nje. Kako lepa je zavest,spomin,da v vsem več kot četrt stoletja dolgem najinem pri- jateljstvu, nisem bila ob tebi niti minuto razočarana! Veliko je spominov ko si tudi ti razkrivala svojo dušo.
Bila si 'otrok misijona'. Tvoja mama se je odločila,da uniči nastalo življenje pod svo- jim srcem. Že je bila dogovorjena s svojim zdravnikom za usodni dan. Toda ko se je mama že odpravljala k zdravniku, je v farni cerkvi zazvonil misijonski zvon. Ta je pre- budil materino srce in mala deklica, ki ji je Bog namenil v življenju veliko poslanstvo, si ostala pri življenju, hvala Bogu.
Bila si otrok Luči, svetlobe, strah te je bilo teme, posebno groba.Ko si otrok, petletna zagledala podobico Male Terezike,ki počiva pod oltarjem, si sklenila: "Tudi jaz bom no- sila tako obleko, da me bodo dali pod oltar in ne v temno jamo." Tako je misel na re- dovno življenje vzklila v tvojem srcu že v nežnem otroštvu. Odločila si se za Marijine sestre, ker si vedela, da se posvečajo pomoči bolnim in potrebnim, kar je bilo tebi posebno pri srcu.
Samo Bog more vedeti, koliko dobrega si storila v svojem poklicu;mi,ki smo prejemali tvoje dobrote, pa vemo vsak zase in se Bogu zahvaljujemo zate, za tvoje življenje, za tvoje prijateljstvo. Že ob prvem roma- nju na Brezje si pripeljala bolnike s svojim kombijem. Koliko kilometrov si prevozila, da si obiskovala bolne v tistih prvih letih,ko je iz drobnih koreninic nastajalo naše Prijate- ljstvo bolnikov in invalidov! Bila si duša in srce vsega našega gibanja, bila si gonilna sila še potem, ko se je začela oglašati bolezen. Tiho, zaupno si včasih potožila o svojih bolečinah, ter ob tem dodala: "Hitim delati, dokler morem."
In zdaj ne moreš več? Ali pa res ne moreš več? Ali nisi sedaj pri Bogu prav tako ali še bolj gonilna sila našega Prijateljstva!? Tvoje od bolezni izčrpano telo sicer to uro polagajo v grob.Toda,upam,da tvoja blaga duša uživa Luč, Luč božje ljubezni. On, ki je rekel, da niti kozarec vode,ki jo ponudiš bližnjemu,ne bo ostal brez plačila,je postal tvoj plačnik. Sedaj ko si blizu Bogu in Ma- teri Mariji,ju prosi tudi za naše Prijateljstvo Prosi, da bi bilo tako lepo, kot je bilo, ko si ga ti doživljala z nami!
Predraga sestrica,z molitvijo za tvojo dušo se ti zahvaljujem za vso tvojo ljubezen in dobroto, ki sem jo prejemala od tebe, ob tem pa te tudi prosim, ne pozabi name,ta- ko rada si prihitela v mojo dolinico.Prosi mi božje pomoči tudi zdaj, ko ostajam vedno bolj sama.

Tvoja Angelca

Šopek ruja na grob s. Mihelangele

Bilo je več kot pred dvajsetimi leti. Bavar- sko ministrstvo za zdravstvo me je prosilo, če bi spremljal na Triglav skupino medicin- skih sester, ki so želele videti Julijce. Dobili smo se na jeseniški postaji, odšli do koče pri Savici,se tu 'oplaninili' in preko Komarče in mimo Sedmerih jezer prišli do Prehodav- cev. Drugo jutro smo jo mahnili po tedaj še lepo prehodni poti pod Kanjavcem na Dolič in mimo vrha smo proti večeru prišli do Planike.
Povsod, kamor smo prišli, smo naročali: "Osemindvajset čajev in eden, 28 enolon- čnic in še eno, 28 postelj in še eno!" Tako je bilo tudi v Planiki. Ko sem zvečer želel poravnati račun, mi je skrbna Francka iz Gorij, ki je tam dolga leta gospodinjila, z nasmehom rekla: "Vas pa niso naučili štet do trideset!"
Tedaj vstopi neka ženska in prosi dve sveči Pripomnil sem: "Saj je še svetlo, ponoči pa sije luna!" Ona pa: "Ja,veste,sveče potre- bujemo tudi kar tako!" Francka pa dostavi: "Pustite ga,saj ne zna štet do trideset.Ve- dno govori 28 in še ena! Kakšna matema- tika pa je to?" Ona druga,ki je iskala sveče nadaljuje: "So tiste 'pupe' tam zunaj vaše? Kaj ste po poklicu?"-"Dimnikar!" Francka pa: "Za voljo božjo, dajte no, popravite mi ta 'raufnk',ki tako strašno vleče,da bo še me- ne 'durhcuh' potegnil gor k Aljažu!" - "Sem na dopustu, pokličite dimnikarja z Bleda!" Ona druga pa takoj: "Kak špacakominar pa ste,če nečete zaflikat tega komina!" - "O," dodam, "ste Primorka?" - "Ne," odgovori, "Brika!"- "Vidim po licu, saj ste rdeči, kot črišnja!"
Kmalu za tem se je po koči razširila novica da je neki slovenski dimnikar pripeljal na Triglav 28 dimnikark iz Nemčije. Vse skupaj je postalo sila smešno, pa tudi senzacio- nalno, saj dekleta niso niti vedela, kaj se dogaja, bila pa so v središču pozornosti.
V zadnji sobi koče v nekem kotu je napol dremuckal nekdo, ki me je poznal. Ko so ga predramili z nenavadno novico, je takoj odšel na oglede, kakšne so tiste 'furešt špacakominarke', kot jih je označila ona, ki je iskala sveče,če bi mogoče le bila kakšna tudi zanj, ker so ga dražili, da ko bo dobil pupo, bo dal za pit... Ko me je od daleč zagledal, je takoj Briki povedal, da sem duhovnik in ne 'špacakominar', kot je ona raztrobila po koči.
Tedaj primaršira proti meni kot kakšen sta- roavstrijski general. Sam sem se prestrašil, da me ja ne pošlje 'flikat' dimnik, o čemer nisem imel pojma,ona pa: "Jaz sem s.Mihe- langela.Za pokoro boste sedaj somaševali, pa še lagali ste!"
Postal sem rdeč kot kakšen mulc, ko ga zasačijo, da je kradel hruške, in ponižno se ji predstavim. Tako sem spoznal Anico Škripčevo iz Škorjanske jame v Števerjanu
Sledila so najrazličnejša srečanja,kakor tu- di 'komande' kot na primer: "Vi,tu je naslov nekega borca; tam je neki mož zelo slab; ona nona bi že lahko bila deležna vašega obiska..." Takšnih njenih 'komand' je bilo zelo veliko, ki so se, hvala Bogu, vedno dobro končale, predvsem po njeni zaslugi, zaslugi njene molitve, kot tudi molitve nje- nih sosester, ki so tiho, tudi nevede, pa vendar vztrajno zalivale te moje velikokrat zelo avanturistične obiske...
Zadnje srečanje je bilo na prvo soboto, 3. septembra 1994, v Doberdobu. Tu smo se zbrali predstavniki najrazličnejših skupin župnijskih Karitas iz severne Italije in pred stavniki enakih skupin iz Slovenije. Bilo je enkratno, nepopisno. Jezik nam sploh ni delal preglavice,saj je tu govoril jezik LJU- BEZNI, to je univerzalna govorica vseh, ki enako mislijo, čutijo, in želijo. Ob zelo lepo oblikovani in doživeti maši, ki jo je daroval prof. Luigi Tavano,in ob kramljanju na tra- vniku za našo hišo se je tudi tisti enkratni, neponovljivi popoldan iztekel. Še pozno v noč smo sedeli v naši kuhinji skupaj s s. Mihelangelo, njeno sestrično Nado in mo- žem Stojanom ter njeno sestro Marijo. Vsi veseli smo se Bogu zahvaljevali za lepo doživeti dan. Obujali smo spomine in ona nam je zatrjevala,da je to srečanje zadnje in da sedaj res odhaja...Zanjo je res prišel dan slovesa,nam pa je ostal spomin nanjo..
Sam sem tako srečen, ko grem zjutraj v Gorico, vidim v ozadju Svete gore Triglav, pa se vedno spomnim na svoje prvo sre- čanje z njo. Vsak dan grem dvakrat mimo njene gomile, kakšen privilegij!
Ostane nam obveznost vseh,ki smo jo po- znali,z njo neopazno delali in jo tudi kritizi- rali... Živeli bomo dalje,sicer brez nje,čutili pa bomo njeno bližino ob njeni priprošnji...

Ambrož Kodelja

BLAGOSLOVLJEN ŽUPNIJSKI DOM BOLNIŠKE ŽUPNIJE

Po enajstih letih, kar obstaja bolniška žup- nija, edina v Sloveniji, je nadškof Šuštar v sredo, 19.junija 1996, blagoslovil prvi žup- nijski dom te župnije. Nekdanje prostore Družine so uredili za primerno stanovanje bolniškemu župniku Šlibarju in pomočnikom predvsem pa tudi dvorano za srečanja in prireditve. Bolniška župnija je z župniščem in kapelo v Kliničnem centru dobila zaokro- ženo podobo ustanove, ki oskrbuje svoje župljane in omogoča njihovo srečevanje in povezovanje. Iskrena hvala vsem, ki ste materialno ter z molitvijo in trpljenjem spre mljali delo!
Bolniškega duhovnika lahko pokličete: Miro Šlibar, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana telefon: (061) 320 449; mobitel: 0609 613 378; fax: 133 95 15

OKRASEK GOVORI BREZ BESED

Dolgoleten zbiralec ljudskih okrasnih moti- vov in naš prijatelj Ivan Razboršek (Prija- telj št.2, 1994) se kljub bolezni ne odpove risanju in krasilni umetnosti. Po zaslugi njegove neomajne volje smo bili 10. junija v galeriji knjižnice Prežihov Voranc spet navzoči na odprtju pregledne razstave ex- librisov in male grafike. Svečanost so po- pestrili glasbeni utrinki dveh deklic. Hčerka Maja pa je recitirala izbrane pesmi iz svoje pesniške zbirke.
Gospod Razboršek se je z okraski prvič srečal v šolski čitanki, ki so jo bogatile Ga- sparijeve ilustracije. Prevzele so ga barve, skice, ornamentika... Odprl je dušo risanju in krasilna umetnost je postala njegov ko- njiček. S slovenskimi motivi nas že več kot petdeset let bogati in navdušuje za umet- nostno udejstvovanje, predvsem pa tiho nosi naše ime v širni svet.
Njegovi exlibrisi, prek 2500 jih je, so pre- potovali vse celine. S prvinami slovenske krasilne umetnosti je sodeloval na mnogih svetovnih natečajih in razstavah.
Slikovnemu gradivu nikoli ne dodaja teksta Tudi na razstavi v Ljubljani okraski govo- rijo brez besed... Toda vsak, če le hoče, lahko spozna njihovo sporočilo in odide bogatejši za nekaj lepega in dragocenega.
Zato želim avtorju še veliko ustvarjalnega navdiha in življenjske moči, da bi se z za- kladom, ki ga nosi v sebi, lahko še odpiral svetu in se veselil svojega talenta.

Kati Urh

STOPETDESETLETNICA, KO JE V CELJE PRVIČ PRIPELJAL VLAK

V soboto, 1. junija, je bilo v Celju precej živahno, saj je bila tu osrednja proslava ob prihodu prvega vlaka. Slovesnosti se je udeležilo več tisoč ljudi z vseh koncev in krajev Slovenije. Prireditev je obiskalo tudi precej tujcev. Iz Gradca so se pripeljali z muzejskim vlakom, prišle pa so tudi dele- gacije iz Belgije, Češke, Veliki Britanije in drugod. Na slovesnosti je spregovoril tudi predsednik Milan Kučan.
Poskrbljeno je bilo za prijeten kulturni program, v katerem so sodelovali: pihalni orkester, Celjsko pevsko društvo, folklorna skupina Tine Rožanc, Anja Rupel, Lado Leskovar in New Swing Quartet. Nastopili pa so tudi letalci,padalci in zmajarji. Bilo je prijetno doživetje za vsakega obiskovalca.

Ivan Strmole, Celje

NAŠE ROMANJE NA BREZJE V LETU PAPEŽEVEGA OBISKA

"Oče, potrdi nas v veri!" nas je pozdravil že napis nad Marijinim oltarjem, ko smo se v soboto, 22.junija 1996,zbirali na osemin- dvajseto romanje na Brezje, ki ga za bolni- ke, invalide in ostarele organizira Ognjišče. Da je sveti oče ob obisku Slovenije obiskal tudi brezjansko baziliko, na to nas je v uvodu opozoril pater frančiškan, ki nas je tudi povabil,naj se v molitvi spomnimo vseh ki so v teh osemindvajsetih letih romali k Mariji, pa so sedaj že v večnosti. Še po- sebno je priporočil v molitev drago sestro Mihelangelo, ki je le nekaj dni pred tem našim romanjem odšla v večnost, in se je, dokler ji bolezen ni izpila zadnjih moči, z vsem srcem razdajala trpečim.
Gospod škof Kvas, ki je to naše romanje vodil,nas je še posebno opozoril na Jezuso vo besedo: "Stojim pri vratih in trkam,kdor mi odpre, bom vstopil in z njim prebival." Dragi trpeči prijatelji! Na vsako srce je Je- zus že potrkal, da vanj odloži košček svo- jega križa in tako z nami ostane.Nekomu je potrkal iznenada s hudo nesrečo in invalid- nostjo, drugemu z neozdravljivo boleznijo. Spet drugemu trka počasi, vsak dan s starostno oslabelostjo. Na nas je, da na Jezusovo trkanje odgovorimo, da more on ostati z nami.
"Na sliki, ki jo vidite, Marija objema Jezusa, pa ne zato,da bi ga imela sama, ampak,da bi ga mogla dati nam, da bi nam on poma- gal nositi težo križa," je povedal gospod škof.V spodbudo je ponovil še besedo sve- tega očeta, izgovorjeno mladim v Postojni: "Korajža velja."
Tokrat je bilo ob zares slabem vremenu po trebno kar nekaj korajže tako duhovnikom, ki so somaševali,kot invalidom in romarjem, da so, pod dežniki in zaviti v polivinilaste plašče, mirno sodelovali pri sveti maši. Ob vsej nevihti in nalivu so tudi mladi pokazali posebno požrtvovalnost. Ob koncu svete maše nas je gospod škof povabil, naj se zahvalimo za dan, tudi za težo vremena. "Tega dneva ne boste pozabili," nam je za slovo še z nasmehom povedal gospod škof
Dragi prijatelji! Tri cvetke ohranimo v svo- jih srcih na to naše romanje k Mariji v letu papeževega obiska!
Prva cvetka: "Oče, potrdi nas v veri!" Ne pozabimo, da je Kraljico Slovencev, Marijo Pomagaj na Brezjah obiskal tudi sveti oče in tedaj gotovo ves slovenski narod še po- sebno priporočil Mariji.
Druga cvetka:"Jezus trka na vrata našega srca." Trka vsak dan znova, vsak dan mu svoja srca odprimo ter ga prosimo, naj os- tane vedno z nami.
Tretja cvetka:"Korajža velja."To papeževo naročilo velja sicer mladim, toda ostanimo po srcu mladi vsi!
Vse tri cvetke pa povijmo z naročilom go- spoda škofa Kvasa: Ne pozabimo svojega romanja k Mariji pomagaj v letu papeževe- ga obiska!

Angelca Škufca

CELJSKA BOLNIŠNICA V LUČI PASTORALE NEKOČ IN DANES

Ob gradnji bolnišnične kapele

Iz knjige Zdravstvo v Celju in okolici izvemo da so bile prve bolnišnice že v srednjem veku;v začetku jih najdemo v samostanih. Že Benedikt iz Nursije (480-543), utemelji- telj zahodnega meništva, je v pravila,ki jih je sestavil za svoj benediktinski red,vpletel tudi skrb za bolnike.
Celjski špital so ustanovili celjski grofje.Grof Friderik I. in žena Dimuta sta leta 1350 zunaj obzidja (pri cerkvi Svetega Duha) pozidala špital s kaplanijo. Zaradi turške nevarnosti je cesar Friderik III. leta 1459 dovolil meščanom, da so prenesli špital v mesto.Določil je,da mora biti v njem kapela posvečena sv. Maksimiljanu. Špital je dobil ime po sv. Uršuli, stal je nasproti Marijine cerkve.
Že v 15. stoletju so meščani razmišljali o novem špitalu.Zgradili so ga v začetku 16. stoletja in mu prizidali veliko kapelo sv. Eli- zabete in kaplanijo. Dotacija 323 goldinar- jev pa ni zadostovala za vzdrževanje duho vnika. Zato je bila kaplanija ukinjena. Leta 1824 so v prostor starega špitala namestili 26 postelj za bolnike. S tem je bil storjen prvi korak k ustanovitvi prave bolnišnice.
V začetku 19.stoletja so se pojavljale prve zahteve po ustanovitvi nove bolnišnice. Nova bolnišnica, imenovana po cesarjevi hčerki "Gizelina bolnišnica", je leta 1874 imela 60-80 postelj.Strežba bolnikov in po moč zdravniku sta bili v rokah pet do šest usmiljenk - članic Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega.
S prehodom bolnišnice pod upravo štajer- skega deželnega odbora je bila leta 1887 postavljena nova bolnišnica. Na bolnišnič- nem ozemlju v stavbi zunaj oddelkov je bila kapela, posvečena Brezmadežni. Za kapelo so skrbele usmiljenke. Redno skrb za bol- nike so prevzeli župnijski duhovniki. Maša je bila vsak dan, ob delavnikih ob 5,30 uri zjutraj. Bogoslužje je bilo tudi med drugo svetovno vojno. Za bolnike je skrbel kano- nik Pavel Žagar,ki je stanoval v isti stavbi. Župnijski duhovniki so hodili k bolnikom vse do leta 1947. Leta 1948 so bile usmiljenke z odlokom odslovljene kot tudi drugod po Sloveniji.
Po podatkih iz kronike župnijske cerkve sv. Danijela v Celju je bilo duhovnikom vse do leta 1951 obiskovanje in deljenje zakrame- ntov bolnikom popolnoma onemogočeno. Od leta 1952 pa je lahko prihajal duhovnik k bolnikom le na prošnjo bolnika z dovolje- njem oddelčnega predstojnika. Pozneje je bil obisk možen tudi na prošnjo domačih. Okrog leta 1965 je bil obisk popolnoma sproščen. Po letu 1970 pa je bil omogočen reden dnevni obisk po vseh oddelkih,razen na ginekološko-porodniškem, po letu 1980 pa tudi na tem oddelku.
Bolnišnična kapela Brezmadežne je bila v letih po vojni spremenjena v skladišče. Ohranjen pa je kip Brezmadežne, ki je bil po štiriinštiridesetih letih begunstva odkrit v kapelici na Bukškovi domačiji v hribih v Žahenbercu pri Rogatcu leta 1992. Okrog kipa je napis:"Marija bolnikov,prosi za nas!"
Ob božiču leta 1990 je bila prvič po vojni na hodniku pred nevrološkim oddelkom pol- nočnica. Bogoslužje je vodil bolniški kurat Anton Ratej. Po osamosvojitvi Slovenije so se na tem mestu zbirali bolniki k bogoslužju ob velikih cerkvenih praznikih.
Leta 1992 so smele prvič po vojni na Slo- venskem zaposlene redovnice v celjski bol nišnici obleči redovno obleko. Istega leta je bila v sklopu bolnišnice urejena mrliška vežica. Pozneje je Društvo Gideoncev - krščanskih poslovnih mož, ki deluje v več kot 150 državah, poklonilo za vse bolniš- nične nočne omarice bolnikom Sveto pismo Nove zaveze. V bolnišničnem kiosku se je pojavil tudi verski tisk Družina in Ognjišče. Leta 1995 je bolnišnica po upokojitvi bolni- škega kurata Antona Rateja dobila lazaris- ta Stanka Domajnka, ki je uvedel v skladu z navodili Ministrstva za zdravstvo in vodstva bolnišnice nedeljsko mašo v sejni kirurški sobi,leta 1996 pa v veliki avli. Leta 1996 je bil uveden tudi verouk na prosto- voljni odločitvi malih bolnikov in njihovih staršev na otroškem oddelku in oddelku za otroško kirurgijo. Poučuje ga bolniški kurat Stanko Domajnko.
Po navodilih Ministrstva za zdravstvo, da se v slovenskih bolnišnicah uredijo sakralni prostori, po prizadevanjih direktorja bolni- šnice mag. Aleša Demšarja, dr. med., in prelata Friderika Kolška, ki predseduje tudi odboru za izgradnjo bolnišnične kapele, je bilo februarja 1996 izdano gradbeno dovo- ljenje za bolnišnično kapelo. Planirana je v kletnem prostoru novogradnje. Projektant kapele je Arhitekturni atelje Vera Klepej - Turnšek.
V kapeli so pozidane nosilne stene z grobim in finim ometom. Položena je talna izolacija in izdelana groba elektroinstalacija. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki jih zbi- rajo predstavniki Cerkve, pa je ureditev kapele prehitelo več slovenskih bolnišnic, ki so pozneje začele z delom.
Mar bolniki na Celjskem ne potrebujejo po- leg aparatur in laboratorija tudi tolažbo in upanje v stiskah in boleznih, večkrat ne- ozdravljivih? Mar celjski bolnišnični svet ne potrebuje oaze miru?
Ko stopam ob svežih pokopaliških gomilah, prekritih z dragocenim cvetjem, se večkrat spomnim na to,da bi mnogim,zdaj že pokoj nim, mir in tolažba v bolnišnični kapeli več pomenila kot po smrti drago cvetje, ki čez noč ovene.

mag. Karolina Godina, dr.med.

POD OKRILJEM MATERE BOŽJE ČENSTOHOVSKE

Kulturni večer v Celju ob obisku papeža Janeza Pavla II.

Mohorjeva družba Celje je 14. maja letos z Amaterskim gledališčem Teharje, Glasbeno šolo Celje in profesorico Boženo Orožen priredila kulturni večer ob obisku svetega očeta Janeza Pavla II. pod naslovom Moja zvesta beseda. V dvorani Glasbene šole so predstavili Poljsko liriko 20. stoletja. Med pesmimi so tudi štiri pesmi poljskega pes- nika - sedanjega papeža Karla Wojtyle, v slovenskem prevodu Lojzeta Krakarja in Toneta Pretnarja.
"Zvestoba besede je zvestoba resnici! Resnica je že po svoji definiciji skladnost med besedo in mišljenjem, med mišljenjem in delovanjem. Za to oboje si prizadevata tako Mohorjeva družba kot papež" je v po- zdravnem nagovoru poudaril Matija Remše, urednik Mohorjeve družbe Celje.
Izbor poljske lirike, oprt na knjigo Poljska lirika 20.stoletja, je zaživel na Celjskem že tretjič, preveden v slovenščino v besedi,ki so jo podali nastopajoči: Ljudmila Conradi, Mira Furlan, dr. Jadwiga Hajewska - Kosi (poljska zdravnica, ki je recitirala pesmi v poljščini), Srečko Maček, Sonja Mlejnik, Peter Simoniti,Lada Ščurek in Jani Turnšek
Med pesmimi se je prepletala Chopinova glasba, ki so jo izvajale dijakinje srednje stopnje Glasbene šole Celje:Simona Guzej, Maja Sedovnik in Barbara Starovasnik pod mentorstvom profesorice Brine Zupančič - Rogelj. Prireditev v režiji Petra Simonitija, sceni Božidarja Ščurka in skrbi za odrska dela Martina Hodnika, ni le utrnila misel, da bi bilo dobro oživeti zvezo med Slovenci in Poljaki tudi na literarnem področju, ampak je v srcih prisotnih ponovno potrdila slova- nsko vez. Posvečena je bila obisku prvega Slovana na Petrovem sedežu, poljskega atleta, kulturnika, bivšega študentskega duhovnika, potem škofa in kardinala v Kra- kowu Karla Wojtyle, Janeza Pavla II.
"Izhodišče Poljske lirike 20.stoletja je spo- znanje: pravi čas lirske pesmi je sedanji čas,čas doživljanja poslušane in brane po- ezije,ne glede na čas nastanka.Zajeti raz- nolikost življenja, ki se spreminja od obupa do vedrine... Naslov izbora pesniške zbirke je Somrak in svit. To se prilega tudi usme- ritvi našega izbora: veliko somraka, a tudi veliko sonca, ali vsaj upanja in vere... Raznolikost je, nečesa pa ni: ni zanikanja vrednot, ni nihilizma," je poudarila v uvodu profesorica Božena Orožen.
V tematiki je kot najbolj boleče izkustvo prisotna vojna, z nemškimi bombami poru- šena Varšava in uničena življenja. Ob pre- tresljivih zvokih Chopinove glasbe smo prisluhnili triindvajsetim pesmim trinajstih pesnikov Poljske.Pesmica o mrtvi materi je nastala, ko je bil Karol Wojtyla star devet- najst let. Že naslovi njegovih pesmi: Mislim na domovino, Materi, Delavec iz tovarne orožja, Vzemi me, Učenik, se ujemajo s papeževo pozneje prehojeno življenjsko, študijsko in duhovniško potjo.
In kako bi poljska pesem ne govorila o do- mači zemlji,o velikem pesniku Chopinu! Te- mu tudi služijo kulise: Sirena - simbol Var- šave, toliko bolj ljubljene zaradi uničenja, Chopinov spomenik v Varšavi in podoba Matere božje Čenstohovske, h kateri se Poljaki v stiski zatekajo po pomoč.

mag. Karolina Godina, dr.med.

ROMANJE V LURD

Z veseljem se vam oglašam z našega lepe- ga romanja k Lurški Materi božji. Ponoči ne spim kaj dosti in premišljujem, kako je lepo biti z neznanimi,a prijaznimi ljudmi. Bili smo skupaj iz mnogih krajev Slovenije,in to dva avtobusa. Bili smo kot ena družina. Z vozi- čkom sva bili dve, Pepca in jaz. Veseli sva bili, da so naju tako lepo sprejeli in nama pomagali.
Želela sem k Lurški Materi božji in res sem bila pod Marijino skalo, katere sem se pri- jela. Sedaj si mislim, da se še z vozičkom daleč pride. Hvala Bogu in Mariji, da imam še toliko volje in moči pri tej hudi bolezni - multipli sklerozi.
Imam še eno željo. Na srečanje s papežem v Ljubljano me bodo odpeljali s kombijem. Dvaindvajsetega junija bo spet naše ro- manje na Brezje k Mariji pomagaj. Po vseh teh božjih poteh nabiram novih moči.
Želim vam vsem skupaj največ zdravja in lepega doživetja v cvetoči naravi. Srečno!

Ivanka Radežič

NA BINKOŠTNO NEDELJO

Na binkoštno nedeljo smo se srečali ostareli in bolni v farni cerkvi sv.Mihaela v Mengšu
Prvo presenečenje za nas so bili godbeniki mengeške godbe, ki so nam znatno pole- pšali bogoslužje; npr. z obhajilno pesmijo, pesmijo Ti,o Marija in Marija skoz' življenje.
Gospod župnik Matej Zevnik nas je spod- bujal in dajal poguma. Zaznamovani smo s trpljenjem, ki pa je velik kapital, s katerim razpolagamo. Torej smo še koristni,ko mo- limo in se darujemo za druge.
Gospod župnik se je tudi zahvalil vsem, ki so nam omogočili, da smo se lahko zbrali. Zahvalil se je sestram in sodelavcem pri Karitas,pevcem in seveda godbenikom. Jaz pa se v imenu vseh nas, ki smo bili deležni pomoči in pozornosti, najtopleje zahvalju- jem njemu.
Počaščena in vesela sem bila,ker sem mo- gla v prošnji prositi Svetega Duha, da bi razsvetlil mlade, da bi se odločali za duho- vniški in redovniški poklic.
Dopoldansko slabo vreme se je popoldan izboljšalo, tako, da smo imeli agape kar na prostem.
Vsem želim zdravja in uspeha pri delu, mo- lim za vse in vas toplo pozdravljam!

Kati R.

SONCE KLJUB DEŽJU

Na zadnjo nedeljo v juniju so podružnično cerkev sv. Marjete na Jagnjenici v župniji Svibno v velikem številu napolnili ostareli in bolni.Približno petdeset jih je prišlo ali so jih pripeljali svojci in prijatelji izmed tristo sedemdesetih prebivalcev, kolikor jih šteje krajevna skupnost Jagnjenica. Tisti, ki so jim moči to dopuščale,so prišli z veliko do- bre volje in pričakovanja na licih,in to kljub slabemu vremenu.
Srečanje je organiziral Rdeči križ Jagnjeni- ca, na župnikov predlog pa so ga prvikrat združili še z mašo. Daroval jo je gost iz Ljubljane g.Vlado Bizant. Takoj na začetku je dejal:"Gospod župnik me je povabil,da bi bila ta nedelja nekaj posebnega. Izkazana pozornost bolnikom in ostarelim."
Po prebrani božji besedi jih je najprej spo- mnil na gostoljubnost. Pohvalil je vse,ki so gostoljubni. Tudi v najmanjši stvari, če so komu samo pokazali za pot.
Popotnik v nedeljskem mašnem branju je bil še nekaj posebnega. Žena je čutila, da ga mora gostoljubno sprejeti in podpreti v njegovem poslanstvu. Tako storijo še da- nes nekateri dobri ljudje. Gradijo cerkve, župnišča, sprejmejo duhovnika za nekaj časa, ga podpirajo, materialno in duhovno.
V nadaljevanju jih je govornik opogumil s svojo izkušnjo. Nekoč je v Domu upoko- jencev v Ljubljani obiskal neko gluho ženo. Postavil, oziroma zapisal ji je vprašanje: "Kako se počutite tukaj v Domu?" - "Dobro se počutim.Dobro.Imam zelo dobro sosedo ki mi vsak dan streže." Stalno je ležala na postelji. Imela je zlomljeno hrbtenico. Bila je poročena z možem paraplegikom.V vojni ji je v naročju ubilo edinega sina. Nepokre- tna,čisto gluha,v Domu sama brez svojcev Ali ni imela pravice, da bi bila zagrenjena, jokala, se pritoževala nad kruto usodo? Ona pa je govorila:Dobro mi je.Imam dobro sosedo.
Svoj nagovor je sklenil z mislijo,da je treba še pravočasno preložiti bremena na mlade, prepustiti, da delajo po svoje. Ne misliti na materialne in podobne zadeve. Da se ne bi predolgo obremenjevali s takimi rečmi.
Mlade pa je povabil k izkazovanju dolžnega spoštovanja. In da bi zmogli leta, ki so še namenjena, prenašati, daje Bog posebno moč, bolniško maziljenje. Sledil je obred bolniškega maziljenja za navzoče, ki so to želeli. Mašo je popestrilo petje domačega cerkvenega zbora. Med njimi je bila tudi predsednica krajevnega odbora Rdečega križa Danica Veber.
Na koncu se je župnik g. Janez Očkon za- hvalil g.Vladotu in vsem, ki so omogočili to srečanje ter zaželel, da bi tudi v prihodnje taka srečanja združevali z mašo.
Po maši so odšli v bližnje gostišče Jež, kjer so v okviru Rdečega križa srečanje nadalje vali s pesmijo,družabnostjo in pogostitvijo.

Jože Potrpin

PREROŠKI  POGLED  V  PRIHODNOST

Temu francoskemu duhovniku, ki je prejel mašniško posvečenje na smrt bolan, je bilo jasno, da je duhovno obvladovanje bolezni in prizadetosti življenjsko vprašanje za ce- lotno človeštvo.
Odprava otroka s 'predvideno' prizadetost- jo v materinem telesu je ena od človeških zmot, ki pride od popolnoma zmaterializira- nega pogleda na človeka. Človek hoče biti sam merilo vseh stvari in izgubi pri tem bi- stvo in srečo svojega življenja.
Ta mož na sliki je preroško gledal v prihod- nost.On ni slučajno imel vsakodnevno pred očmi ogromne površine grobov stotisočih vojakov v Verdunu.Umirali so,ker je vladalo mnenje, da se more trpljenje takratnega človeštva reševati samo na bojišču. Če bi ljudje dosegli medsebojni sporazum že ta- krat v svoji notranjosti, po vsem svetu ne bi bilo vojaških grobov.
Svoje probleme in trpljenje moramo reše- vati v lastni notranjosti. François je bil katoliški duhovnik, ki je vedel, da ne bomo dosegli vstajenja, dokler nismo obvladali velikega petka v svojem življenju. Kronično bolni in prizadeti ljudje nas, hvala Bogu, stalno opominjajo na to veliko nalogo člo- veškega obstoja.

JEZUS TRKA NA VRATA SRCA

Srečanje KBBI v Šmarjeti od 31.05.-02.06.1996

Naše tridnevno duhovno srečanje smo začeli 31. maja. Dan je bil vroč, vetroven, ravno pravšen za spravilo sena. Mi pa smo hiteli s svojimi 'konjički' mimo teh pokošenih in lepo očiščenih travnikov v župnišče k našemu dobrotniku g. Jožetu Glasu v Šma- rjeto pri Šmarjeških Toplicah. Nasmejane obraze in tiho srečo v očeh je bilo čutiti pri vseh, ko smo se pozdravljali. Zakaj? V nas je še vedno odmevalo močno in nepo- zabno doživetje s svetim očetom. Večina se nas je udeležila tega romanja,kajti to je bilo enkratna priložnost, da slišimo papeža govoriti v Jezusovem imenu. Izrekel je njegove besede prav nam ter nas potrdil v veri, upanju in ljubezni. Ta nepozaben in tako pomemben dogodek je dajal tudi vse- bino in razpoloženje našemu srečanju.
Zbrano družino je pozdravil prijatelj Jože Nemanič. Pripravili smo se na sveto mašo, da se v molitvi in petju priporočimo Bogu in Mariji za uspešno delo. Božja beseda se je dotaknila naših src in duha. Mašna dari- tev nas je povezala v eno družino. Večer smo preživeli ob gledanju filma o obisku svetega očeta v Sloveniji. Za ped so se odprla vrata kamric naših src in naših misli ter doživetij.
V sobotnem dopoldnevu nam je bogato in globoko duhovno misel podal g. Janez Kompare - človek živahnega duha in misli, ki s svojo besedo in neposrednostjo takoj pritegne poslušalca. Toliko lepega nam je povedal, mi pa smo ga poslušali s srcem. Med drugim je poudaril: Kaj mora biti naš cilj? Nebeško kraljestvo.Za ta cilj je potre- bno živeti vsak dan in se zanj neposredno truditi.Moj odnos do Cerkve? Kaj Cerkev je in kako moramo gledati nanjo. Bolniki so blagoslov za Cerkev, za družino in okolico.
Popoldne je naše delo potekalo v treh sku pinah. Razglabljali smo in iskali odgovore na pet vprašanj. Kaj mi pomeni srečanje, zgolj srečanje ali še kaj več? Že samo sre- čanje je velika sreča. Tu imamo možnost, da bolje spoznamo drug drugega. Veliko veselja ti daje občutek,da te bližnji poslu- ša in razume. Zdravilen je občutek, da se lahko med prijatelji razbremeniš ali pa sprej meš del bremena,ki ga težko nosiš.Na sre- čanjih razširimo in poglobimo svoje videnje o veri, to nam odpre nova pota za globlja iskanja. Kaj mi pomeni Jezus,kaj Marija,kaj sveta maša? Ali sem dober kristjan? Vse to daje človeku močnejšo duhovno trdnost ter novo upanje za naprej.

Na vprašanje, kaj bi predlagal, da bi bila naša srečanja boljša, je večina odgovorila, da so s tem, kako potekajo sedaj, zado- voljni. Vsak naj bi se prizadeval, da bo po svojih talentih čimbolj dejaven,da se odpre za dajanje in sprejemanje.
Najbolj pa smo se razgovorili o temi, kaj sem doživel ob papeževem obisku. Ker je papež prišel k nam prav za svoj rojstni dan, nam je hotel pokazati svojo posebno naklonjenost. Zelo sem ponosna, da je pri- šel prvič v našo samostojno domovino in nas tako potrdil v veri in v svetu. Sprego- voril nam je v našem jeziku, razločno in tako prisrčno. "Jezus trka na vrata vašega srca in čaka,da mu odprete."-"Ne bojte se!" Te misli naj nas spremljajo celo življenje.
Zvečer smo se Bogu zahvalili za lep in us- pešen dan s sveto mašo,ki jo je daroval g. Kompare ob somaševanju urednika Prijate- lja in g.Glasa. Bogoslužje so obogatili mladi pevci iz Škocjana,ki so nas po večerji obi- skali še v župnišču. Zapeli so nekaj lepih pesmi in nam naredili prijeten večer. Nato je sestra Davorina Gregorc, usmiljenka, zelo zanimivo pripovedovala,kako se je od- ločila za redovniški poklic.
V nedeljo po zajtrku je tekel pogovor o tem, v kakšni obliki naj bi se srečevali v prihodnje. Želja vseh je bila, da bi se tri- dnevna srečanja nadaljevala, ker se tako lahko bolj spoznamo med seboj in imamo čas za duhovno poglobitev. Vsekakor pa naj bi uvedli tudi redna enodnevna sreča- nja med letom v manjših skupinah.
Nedelja je bila posvečena Sveti Trojici: Bogu Očetu - Stvarniku, Bogu odrešeniku- Jezusu in Svetemu Duhu,ki nas posvečuje. Sveto mašo je daroval prijatelj urednik ob somaševanju domačega župnika g. Glasa in gosta iz Šmarjeških Toplic. Na začetku maše je vse navzoče pozdravil Pajkov oče Bogoslužje je spremljala godba na pihala iz Novega mesta, pel pa je zbor domače žu- pnije.
Pri maši smo se v molitvi prav posebno spomnili župnika g. Glasa, ki letos praznuje petindvajsetletnico svojega mašniškega posvečenja. Za ta jubilej so se najprej za- hvalili domači farani,nato pa mu je zahvalo v imenu KBBI izrekel g. Jože Nemanič in mu zaželel pri njegovem delu še veliko božjega blagoslova. Po skupnem kosilu mu je česti- tal za petdesetletnico ter se zahvalil nje- govi mami in vsem sodelavcem za njihovo požrtvovalno delo. Po zahvalni maši smo se z lepimi željami in pozdravi na karticah spomnili tudi tistih, ki se srečanja niso mo- gli udeležiti.
Vse prehitro se je končalo naše bogato srečanje. Bogu hvala, vsem in vsakemu! Domov smo se vračali srečni in obogateni.

Albina Lešnjak

Op.: v reviji je bil tekst nekoliko skrajšan

Časopis Ljubezen do bližnjega (Zeitung der Nächstenliebe), je v št. 219 objavil pismo Leopoldine Hirnschall, odgovorne za Brat- stvo bolnih in prizadetih oseb v Avstriji. Pismo velja tudi za nas.Prinašamo vsebino:

Dragi prijatelji!
Smo med prizadetimi in kronično bolnimi ljudmi. Toda naše življenje ni brez smisla, temveč ima tudi nek pomen. Sreča, ki nam je dana, pa ne leži v potrošnji, temveč v nas samih. Biti osebnost je osrečujoča za- vest,ki se je ne da izenačiti z vsemi zakladi sveta. Tudi mi imamo neko poslanstvo in nalogo od Boga,ki ju izpolnjujemo ob daro- vanem življenju; imamo odgovornost zase, za soljudi, za Cerkev in za svet.
Uveljavljeni izrek Bratstva se glasi: "Vstani in hodi!" Zato, draga sestra, dragi brat, vrzi stran svoje bergle, ki te vlečejo k tlom (simbolično mišljeno). Pojdi k svojim sest- ram, k svojim bratom, kjer boš odkril skrito bogastvo njihovih sposobnosti in talentov, pomagaj njim in njihovim družinam, da se bodo zavedali tega bogastva.
Toda pusti jim, da ga bodo sami odkrili, da bo vsebina Bratstva 'dajati in jemati'. Roža je šele tedaj lepa, ko cvete! Bog je dal vsakemu človeku nekaj,s čimer more druge osrečiti.Toda bolj kot denar potrebuješ lju- bezen;ljubezen je moč,da si pridobiš srečo
Neskončno bolj pomembno je, kakšen sem, kot kaj sem. Sonce obsije vsakega, tudi tebe, če se ne skrivaš v senci. Moja želja je,da bi tisti,do katerih še ni prodrlo sonce to je bolni in prizadeti ljudje vseh starosti, pa tudi zdravi, sprejeli moje povabilo, naj se nam poskusijo približati in stopiti z nami v stik.
Rada bi vas ohrabrila skupaj s tistimi, ki se že leta in leta trudimo pri gradnji Bratstva kot sodelavci božjega kraljestva - tudi mi smo na začetku poti, ki nas vodi k cilju.
Lepo bi bilo za nas,če bi se nam tudi mladi ljudje hoteli približati. Zelo bi bili hvaležni in veselilo bi nas delati z njimi.
Izrekam zahvalo vsem prijateljem in prosim ostanite nam tudi v naprej naklonjeni!

M.K.

VESELJE NA BINKOŠTNI DAN

Duhovno polna, pa tudi sproščeno živahna je bila letošnja binkoštna nedelja. Vstali Jezus me je močno nagovoril pri jutranji maši,potem pa še popoldne na prazničnem srečanju v župniji Šentvid pri Lukovici. Lepo se je srečati s preprostimi ljudmi, ki s toplo pozornostjo poslušajo pridigo in so- delujejo pri maši. Msgr. Anton Štrukelj je poudaril, kako pomembno je za človeka,da ga Bog ljubi. Spomnil nas je na besede pa- peža Janeza Pavla II. "Papež 'ma vas rad." Skratka, to srečanje (tudi s procesijo na prostem) je ogrelo mene in še več prijate- ljev v KBBI.
Prijetno duhovno ogreti smo se potem res sproščeno poveselili pri prijazni družini Ber- not kot gostje našega prijatelja Štefana.
Ne doživiš vsak dan tako dobrodošle in spontane sproščenosti v našem gibanju. Kadar pa pride, je toliko bolj lepo in res veselo.V takem razpoloženju ni težko doži- veti medsebojne sprejetosti ob zavesti, da smo skupaj taki, kakršni smo. In z nami se veseli naš Gospod Jezus Kristus, ki nas ima rad, ki skrbi za nas s svojo ljubeznijo.
O, da bi se veselje v Jezusu ob naših sre- čanjih krepilo in nas spodbujalo v služenju drug drugemu!

Marjetka Smrekar

SPOMIN, KI OGREJE SRCE

Sveti Duh pri Škofji Loki,31.maj-2.junij 1996

Je čas pričakovanja in so trenutki spominov
Z zaupanjem, z otroškim nemirom in rado- vednostjo, s hrepenenjem v duši stojim na pragu svojega doma in se veselim velikega dne - srečanja s svetim očetom. Radost in sreča,ljubezen,odgovornost in spoštovanje do življenja, bližina Boga. To so trenutki spominov po srečanju s papežem Janezom Pavlom II. To so žarki Sonca, ki posušijo žalost, bolečino, malodušje,zato jih ne ob- držimo le zase, ampak pustimo, da svetijo še drugim.
V želji, da bi iz naših spominov spletli čim lepši venec medsebojne povezanosti, smo se zbrali na srečanju Bratstva, v domu sv. Angele, pri sestrah uršulinkah.
Dnevi našega druženja so bili eno samo podoživetje bogate in globoke priprave ter prisrčnega, za mnoge najbolj zaželenega obiska svetega očeta v Sloveniji.Za boljšo in bolj občuteno pot spominov smo si og- ledali nekaj krajših filmov o življenju in po- slanstvu papeža Janeza Pavla II. Ustavili smo se pri njegovih besedah:"Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu! Prestopite prag upanja!"
Duhovni voditelj srečanja, g.Marko Marinko nas je v svojem razmišljanju popeljal skozi papeževe govore ob obisku v Sloveniji ter skozi njegove misli in poslanice, ki govorijo o upanju in ljubezni.
Bog povrni in hvala vam vsem!

Alenka Oblakovič

SREČANJE IN PIKNIK V LAHOVČAH

Bil je deževen dan, ko smo se malo pred deseto uro začeli zbirati člani KBBI in svoj- ci ter prijatelji pri Galjotovih v Lahovčah. Nekateri so malo za šalo in malo zares rekli da je to srečanje blagoslovil sam Bog s kapljicami izpod neba. Dogajalo se je to na Dan državnosti in ob peti obletnici razgla- sitve samostojne države Slovenije.
Srečanje smo pričeli z mašo;to je z doma- čim župnikom g. Milanom Hlebšem in ured- nikom Prijatelja daroval g. Marko Marinko. Kakor je bila prejšnji dan v ljubljanski stol- nici maša za domovino, tako smo tudi mi poleg osnovnega namena v uvodni besedi, prošnjah,uvodu v očenaš in pozdravu miru vpletli misli in dobre želje za blaginjo domo vine.Tudi božja beseda in Markova homilija sta bili doživeto povezani z našim sreča- njem in naravnani na vseslovenski praznik.
Že prej omenjeno deževno vreme nas je prisililo,da smo ostali pod streho (v garaži) in s piknikom na prostem ni bilo nič. Bil pa je to piknik s kosilom, ki so ga pripravile pridne roke Galjotovih in njih prijateljev s 'šefom kuhinje' na čelu.
Za popoldansko dobro voljo so poskrbeli 'muzikantje':dekle s sintesajzerjem,g.Marko s kitaro in domačin s harmoniko, vmes pa smo peli predvsem narodne in ponarodele pesmi. Ozračje je bilo enkratno, saj je bilo časa za medsebojni pogovor tudi dovolj. Saj veste, prijatelji, ki se že dolgo niso vi- deli, si imajo kaj povedati.
To sta dokazali tudi prijateljici, ki sta se srečali po dvajsetih letih. Res sta si med- tem redno pisali za večje praznike, a da sta se srečali, je bilo potrebno, da je Vika prišla v Lahovče, Marija pa je tam doma. Le krajši telefonski pogovor je bil potreben in prijateljici sta si 'skočili' v objem. Bilo je to veselo snidenje in tudi kakšna solza sreče je kanila vmes. Razvil se je živahen pogovor,ki se je zavlekel v pozno popoldne Kaj je moglo zanju biti lepšega, kot tako snidenje. Gotovo se ga bosta še dolgo spo minjali.
Za lepi dan se je s priložnostnimi darili v svojem in našem imenu organizatorica Ale- nka zahvalila Galjotovim, glavnemu kuharju in vsem, ki so pomagali. Da nam je pri njih lepo, pa je 'kriva' domača hčerka in sestra Mari, ker se je priključila našemu gibanju. Prijaznim gostiteljem smo se zahvalili, sam bom pa še enkrat rekel: Hvala lepa, Galjo- tovi, za vse!

Oton Kurent

KANČEVCI

Sobota, 8. junij '96. Sončno jutro je, ko zopet hitim na goričke bregove.
Spotoma pobiram drage mi prijatelje.V uše- sih slišim še vedno besede:"Papež 'ma vas rad."Ko nam iz radia prihajajo lepe melodije nas spominjajo na njegov obisk.Kar se nam prikaže Benedički dom. Zbralo se nas je že kar nekaj. Prvi utrip je bil predstavitev in spomini,kako si doživel papežev obisk.Naj- več je bilo takih,ki so bili združeni s svetim očetom ob TV sprejemnikih in ob prižganih svečah. Ampak eno je skupno vsem:obču- tki so nepopisni. Sklep je bil,da je papežev obisk obogatil nas vse in nam vlil novega poleta.
Sledila je sv.maša; p.Donat Kranjec nas je opozoril na vdovo, ki je vrgla dva novčiča. Dala je vse, čeprav malo,vendar iz ljubezni Odmor smo z veseljem porabili za medse- bojne pogovore;potem so se nam predsta- vili prijatelji iz SMBP (Slovenske malteške bolniške pomoči). Njihovo dobrohotno voljo smo okusili že med papeževim obiskom v Sloveniji, ko so nas s potrpežljivostjo vozili in nam pomagali.
Na koncu je imel p.Donat še kratko preda- vanje in nas s papeževimi besedami spod- bujal k novi evangelizaciji. Za to pa je po- trebno, da je naše življenje v božji navzo- čnosti, da si prizadevamo za svetost. Po- vedal nam je prispodobo o enačbi V = v,to pomeni Božja volja je enaka človeški volji.

Slavica Bajec

LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA

Ta svetopisemski stavek je gotovo nam vsem znan in tudi poudarjamo, da hočemo delati vedno za svojega bližnjega. To je nedvomno prav, toda večkrat pozabljamo na drugi del stavka: "... kot sam sebe." To pomeni tudi: sprejeti sebe, kot smo.
Nočem spet govoriti o prizadetosti, kot se dogaja pri mnogih prispevkih. To vodi k egoizmu, često celo k samopomilovanju.
Na nas je, da iz svojega življenja kaj nare- dimo, da razvijamo svoje sposobnosti ter se v njih izpopolnjujemo. Živeti svoj vsak- dan s polno vsebino, nekaj ustvariti,kot so pač naše možnosti. Ne bi našli nikogar, ki prav ničesar ne bi znal; važno je, da smo ustvarjalni. Eden je ročno spreten, drugi ima na tem področju 'dve levi roki'. Zato pa zna pisati, slikati ali delati ročna dela in vidi, da je nekaj ustvaril.
Koliko je ljudi na invalidskem vozičku, ki imajo vozilo za svoje noge, in to s polno pravico.Tudi takih skoraj ni nikoli doma,saj opravljajo razne častne službe pri prizade- tih ali pri skupnem delu ali so na obiskih. Veliko je tudi takih, ki jih zanima pisemska ali telefonska izmenjava mnenj.Res,telefon nenadomestljivo povezuje.
Toda so še tihi trenutki,ko se nehote uma knemo. Če enkrat z umikom izprežemo, ne pomeni,da se predamo kakšnemu brezdelju V samoti pridejo nove misli, novi navdihi, nove ideje.
Gotovo nam včasih pride,da bi zavidali tis- tim,ki so telesno močni.Če se na kratko pri meni ustavijo mladi ljudje, si že predstav- ljam, kako brez težav prenašajo zaboje, klopi, deske. Pomislim,da kaj takega jaz ne zmorem,pa sedem zopet k pisalnemu stro- ju in delam naprej. Kar nam je odvzeto, la- hko nadomestimo z drugimi sposobnostmi. Samo spoznati moramo, da tudi mi nekaj zmoremo in potem naredimo.

Werner Gentsch, iz Fraternität 3/96

ŠMARNA GORA

Prva junijska nedelja nam je ponudila toplo sončno vreme in nenavadno idejo- izlet na Šmarno goro.
Ob različnih priložnostih,ko naju je pot vo- dila okrog šmarnogorskega pobočja, so se nama misli sprehajale po strminah, ki so lepo zeleno poraščene, na severozahodni strani pa tudi skalno razigrane.
Ustavljale so se pri veliki cerkvi z mogoč- nimi zvonovi v zvoniku. Vedno nama je bila izziv - nedosegljiv cilj.
In danes se nama je ta cilj približal.Dobro- voljni in požrtvovalni črnuški gasilci so na- ju povabili s seboj. Tudi Oton in Joži sta z nama delila lepe trenutke. Močan terenski avtomobil je brez težav premagoval str- mino, tako da se je kmalu pred nami odprl čudovit pogled na ljubljansko kotlino, ki je bila rahlo ovita v vročinsko meglico.
Željan pogled se je sprehajal med ravnica- mi in gozdički, od ceste do ceste, ki so se kakor bele niti pletle med hišami in travniki ter užival lepoto dežele, ki je ležala pod nami.
Ovire so bile premagane, cilj dosežen, ve- selje veliko in doživetje nepozabno.

L. in T.

KAKO NAJ POMAGAM?

Poletje...V tem čudežnem času sonca,rož, morja in gorskih vrhov odhajamo na izlete, počitnice ali dopust. Mnogi pa nikoli ne morejo sesti na razgiban vrtiljak poletja in se vsaj za kakšno uro odpeljati trenutkom sreče naproti.Velikokrat je vzrok- invalidski voziček.
Pri zdravih tolikokrat srečam neko negoto- vost, kako se približati, kaj narediti? In če so obremenjeni še z usmiljenjem,potem in- valid ostane kar lepo med štirimi stenami...
Rada bi pomagala - enim in drugim. Kljub vedno boljšim (žal tudi vedno teže dosto- pnim) tehničnim pripomočkom, prizadeti naletimo še na veliko ovir, kjer je potrebna fizična pomoč drugega človeka.Zato upam da bo dobrodošel odgovor, kako to pomoč v različnih življenjskih situacijah nuditi.
V rokah imam strokoven priročnik Kako nudimo fizično pomoč mišično obolelim Avtor dr. Anton Zupan mi je dovolil, da iz njegove knjižice prenesem nekaj praktičnih nasvetov,za kar se mu iskreno zahvaljujem
Dr. Zupan je priročnik namenil obolelemu ali invalidnemu zato, da bo pomočniku znal svetovati, kako naj mu pomaga; tistemu, ki bo pomagal, pa zato, da bo znal najbolj učinkovito in varno pristopiti k obolelemu. Hkrati pa mora biti pravilno izvedena fizič- na pomoč nenevarna in neškodljiva tudi za pomočnika.
Priročnik, ki ga je izdalo Društvo mišično obolelih Slovenije, sta ilustrirala Iztok Vad- njal in Igor Resnik. Tako so prikazani razni načini pomoči, ki jih invalidi potrebujemo vsak dan, pa ne samo od ožjih sorodnikov, ampak od katerega koli človeka.
V spremni besedi avtor med drugim pravi: "Seveda je prvi pogoj za človeka,ki bo po- magal, pripravljenost in to ne samo nuditi fizično silo, ampak tudi sprejeti sočloveka, ki potrebuje fizično pomoč, v socialnem in čustvenem smislu.Tisti,ki daje pomoč,mora tistega, kateremu pomaga, trdno prijeti,se mu približati. To približanje in stik morata biti izvedena z naklonjenostjo in človeško toplino,hkrati pa brez nepotrebne radove- dnosti in s kulturno distanco. Pomagati se ne da z rokami, ki so daleč iztegnjene..."

Prvi nasvet vam bo predstavil ravnanje s pripomočkom,ki mnogim nadomestuje noge Na sliki (sl.1) so označeni sestavni deli vo- zička.Posebej bodite pozorni na tiste dele, ki so snemljivi. Zanje vozička ne smete držati, ko ga prestavljate ali prenašate.
Kadar invalida peljete,se morate prepričati kako stabilno sedi na vozičku. Če sedenje ni stabilno in varno, ga je treba privezati z varnostnim pasom, ki mu ga daste okoli pasu ali prsi in pritrdite na hrbtni naslon vozička.
Ko voziček ustavite, se morate prepričati, če je zavrt. Če prizadeti ne more zavreti sam, mora to narediti pomočnik. Voziček mora biti nujno zavrt tudi, kadar invalida presedate.

Najprej dvignite podnožni plošči ali snemite cele podnožnike. Primite sedež - na sredini spredaj in zadaj - in ga dvignite, potegnite navzgor (sl.2). Potem ga z obeh strani pri- mite za kolesa in stisnite skupaj.
Zložen voziček razprete tako, da položite roke na levo in desno stran sedeža ter po- tisnete navzdol. Potem namestite še pod- nožnike in naslone za roke.
Če vam je še kaj nerazumljivega, kar brez skrbi vprašajte, vsak vozičkar vam bo go- tovo rad odgovoril.
Do prihodnjič, ko bomo že odšli na poskus- no vožnjo, vas lepo pozdravljam!

Kati Urh

JUDA IŠKARIJOT

O tem dogodku mi je pripovedoval ostareli duhovnik, ko sem bil še zelo mlad. Kasneje sem se trudil ugotoviti,na koga se nanaša, kako je pripoved nastala,pa se mi do danes to ni posrečilo.
Pred nekaj stoletji je slavni slikar dobil na- ročilo,da bi nekje na Siciliji v veliki katedrali naslikal mogočno fresko. Predstavljala naj bi posamične dogodke iz Kristusovega živ- ljenja. Umetnik je ponudbo sprejel in dolga leta delal sliko s pobožnim navdušenjem. Po več letih je skoro končal. Na freski sta manjkali samo še glavi dveh znamenitih osebnosti: malega Jezusa, kako se prvič vrača iz Jeruzalema, in Jude Iškarijota. Umetnik je dolgo iskal osebi, ki bi mu mogli biti model za ta dva obraza,vendar ni našel nikogar,ki bi ustrezal njegovim predstavam Nekega dne, ko se je brez cilja potikal po starih ulicah mesta,je ugledal gručo dečkov ki so se igrali.Med njimi je bil tudi dvanajst letni deček. Ko je umetnik videl njegov obraz, mu je srce močno zatrepetalo. Bil je obraz angela - čeprav trenutno umazan - obraz angelske čistosti in nedolžnosti.
Mojster je takoj vzel dečka s seboj, da bi mu bil za model in po nekoliko dneh napor- nega,vztrajnega dela je na freski zablestel nedolžen obraz dvanajstletnega Jezusa.
Toda najti vzor za Judeževo glavo umet- niku ni uspelo. Prešla so leta in slikar je ostarel, primernega modela pa še ni našel. Bal se je, da svojega dela ne bo končal.
Po mnogih letih je mojster sedel v majhni gostilni ob svojem običajnem kozarcu vina. Nenadoma se je do vrat dotipal ves reven in potrt berač in komaj stoječ s hripavim glasom zaprosil: "Vina, prosim vas, dajte mi kapljo vina!"
Mojster se je zagledal vanj in takoj skočil s stola k nesrečniku. Objel ga je okoli ramen in dolgo, dolgo strmel v zdelan, grd obraz.
"Pojdi z menoj," je rekel beraču, "dobil boš vina, jedi in obleke."
Končno je našel svoj model za Judovo glavo
Takoj naslednji dan se je vrgel na delo in prizadevno slikal. In ko je delal ter podro- bno, natančno odslikaval gube na obrazu neznanega berača,je videl,kako se ta spre minja. Berač se je sprva vedel brezbrižno, stal je negiben,hkrati pa je z grozo opazo- val,kako strašna je podoba njegovega ob- raza.Ko je zatem ugledal na freski nedolžni angelski obraz malega Jezusa, se ga je polastila taka vznemirjenost, da je mojster prenehal z delom.
"Bratec, kaj se ti je vendar zgodilo?" je vprašal.
Berač, model Jude Iškarijota, se je bridko razjokal in zakril obraz z rokami,kakor bi se ga bil sramoval.
"Se me ne spominjaš?" je vprašal. "Nekoč pred davnimi leti sem tu stal za model dvanajstletnega Jezusa."

Bonnie Chamberlin, prev. A. S.

POTOVANJE PO IDRIJSKEM

(Zaključni izlet mladinske skupine iz Sežane)

Prebudil me je sončni žarek težko pričako- vanega dne.Z mladinsko skupino smo se od pravljali na Idrijsko,točneje v Idrijo.Pot nas je vodila mimo našega čudovitega Krasa. Prvi postanek je bil v vasici Brje pri Vipavi, kjer je doma naš prijazni kaplan Tomaž.
Po krajšem oddihu smo se odpeljali po ovin kasti poti do Soče. Ob njej smo postali in občudovali njeno modrino, v kateri so ve- selo čofotale račke.Zabavali smo se tudi z metanjem kamenčkov, s katerimi so neka- terim uspevale 'žabice'. Sonce nas je mo- čno ogrelo. Odločili smo se,da se okrepimo s hladno pijačo, še preden se odpravimo v Idrijski rudnik živega srebra, imenovan An- tonijev rov. Ob prihodu nas je lepo sprejel vodič,ki nam je predstavil krajši film o delu in življenju rudarjev ter o nastanku tega rudnika, v katerem pa je bilo delo zelo na- porno.
Meni je film pomenil veliko, ker sama s pri- jatelji nisem mogla na raziskovalno akcijo v skrivnostno podzemlje.
Tako sem si čas raziskovanja prilagodila z lovom na novice v reviji Prijatelj, ter molit- vijo rožnega venca za vse, ki so se na dan izleta 1.junija neutrudno trudili,da sem do- življala nepozabne trenutke skozi ves dan.
Naše potovanje se je nadaljevalo v vese- lem razpoloženju naprej do pekarne Toma- ževega prijatelja Pavleta, ki nam je raz- kazal pekarno in nam opisal potek, kako se peče kruh.
Tudi to je bila zame novost. Saj nikoli prej nisem bila v pekarni in sem si ves postopek peke in dela predstavljala drugače, kot se je po tej predstavitvi izkazalo.Za zaključek raziskovalnega potepanja smo si pripravili še piknik na bližnjem travniku.
Ob klepetu, smehu, pisanju razglednic ter posedanju in kramljanju v zelo želeni senci se je ura odhoda domov za vse prehitro bližala. Toda ugotovim lahko,da mora tako biti, da bo drugič še lepše.
Za vse lepe trenutke sreče, veselja, prija- teljstva in znanja, ki sem ga prejemala v mladinski skupini skozi vse leto, se iskreno zahvaljujem vsem in vsakomur posebej, ki ste me sprejeli medse in mi neutrudno po- magali, da je moje srce bolj veselo bílo kot poprej.

Nives Fabčič

CENTER SONČEK  (tiskovna konferenca)

V četrtek,20.6.1996,je bil v centru Sonček na Vojkovi ulici v Ljubljani dan odprtih vrat obenem pa tudi tiskovna konferenca, ki sta jo priredila Svet invalidskih organizacij Slovenije in Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije.Omenili so najpogostejše probleme,s katerimi se srečujejo,predstavili so Almanah 1995, v katerem predstavijo, kdo je Sonček, kakšno je njegovo poslan- stvo, in kakšni so načrti do konca tega tisočletja. Obenem smo si lahko ogledali tudi dejavnosti, ki potekajo v Sončku. Naj omenim le del tega: slikanje na svilo, mar- morno slikanje, pekarna drobnega peciva, izdelava voščenih sveč,delo z računalniki..
Cilj je, da bi vsi imeli enake pravice in bi se vsak med nami lahko enakopravno vklju- čeval v družbo. Vse bo potrebno rešiti na institucionalni ravni z zakoni na področju zdravstva, sociale in šolstva, vendar ne ostati le pri načelih. Sonček želi biti vaš partner, saj so njegovi programi tudi tržno zanimivi.
Takšne institucije so same po sebi huma- nitarno usmerjene in so finančno neprodu- ktivne. Zato si močno želijo, da bi v svoj projekt pritegnili tudi podjetja in posame- znike, ki bi jim pomagali. Predvsem s tistim denarjem, ki se po nepotrebnem razsipa. Država financira svoje institucije, zato je tudi ta center prikrajšan za formalno fina- nčno podporo države.
Država in družba bosta morali na prelomu tisočletja še veliko storiti tudi za ljudi s po sebnimi potrebami. Vsak človek mora pre- živeti človeka vredno življenje od svojega prvega dihljaja naprej. Zavzemati se mo- ramo za pravično socialno politiko vseh, še zlasti pa manj- in nesamostojnih predstav- nikov naše družbe. Nihče ne sme s svojo površnostjo kratiti pravice mišično obolelih oseb.Omogočimo jim šolanje,tudi s sovrst- niki,priznajmo družinam s prizadetimi njiho- ve pravice in jih potrdimo, tudi finančno. Omogočimo tudi enakopravno visokošolsko in univerzitetno izobraževanje ter pravico do zaposlitve.
Ne rešujmo družbenih problemov tako, da ljudi, ki v sodobni družbi niso 'konkurenčni', izločujemo iz svojega vsakdana na obrobje in diskriminiramo.
Za vas sestavil in parafraziral besedilo Zveze društev za celebralno paralizo

Jože Kralj

SVETA OBDARITEV

Sredi aprila letos sem zvedel, da s svojo boleznijo in pri petindvajsetih letih lahko grem k sv. birmi. Zato se v imenu vseh birmancev: Toneta, Marka in Olge iskreno zahvalim g. nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, da nam je podelil potrditev - dar Svetega Duha in daroval sv. mašo. Prav tako se zahvaljujemo kaplanu Jerneju Marenku za pripravo na zakrament, župniku Francu Škulju, pevskemu zboru Videm-Dobrepolje ter za pogostitev v župnišču. Pri birmi smo bili 23.junija 1996, ko je bila hkrati tudi sv. maša za bolne, invalidne in ostarele; ti so prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja
Zahvaljujemo se tudi zavodu Prizma Poni- kve za gostoljubje, pa Tončki Pugelj, Mojci Centrih in vsem drugim uslužbenkam, ki so napekle peciva in drugih dobrot. Še pose- bej pa se zahvaljujem negovalki Dragici.
Birmanska nedelja je bila dan najlepših sanj

Lojze Vetrih

PUSTITE MI BITI POGUMEN

Ob 2. bolnišnični olimpiadi v Celju

"Očitno je moralo miniti precej let, da smo se tudi mi pri nas seznanili z izsledki psiho- logov in pedopsihiatrov, ki so v zgodnjih šestdesetih letih, prvič v Angliji, pozneje v ZDA, ugotavljali,kako huda je lahko ločitev otroka od njegovega domačega okolja, seveda v prvi vrsti od njegovih staršev" je zapisal v reviji Otrok in družina leta 1990 priznani strokovnjak, pediater, prof. Pavle Kornhauser.
"Magna Charta" za pravice otroka v bolni- šnici, sprejeta na I. evropski konferenci v Leidenu na Nizozemskem leta 1988,pouda- rja, da je najboljša medicinska obravnava in zdravljenje temeljna otrokova pravica. Med desetimi sprejetimi sklepi listina govori da ima otrok v bolnišnici tudi pravico do igre in šolanja.
Vodstvo celjske bolnišnice si že nekaj let prizadeva, da bi bili uresničeni vsi sklepi podpisane listine o pravicah otroka v bol- nišnici. Za šolanje skrbijo učitelji I.osnovne šole v Celju. Letos je uveden na prosto- voljni bazi(otrok in starši) tudi verouk,ki ga poučuje bolniški kurat Stanko Domajnko.
Po zgledu Bolnišnične šole Ljubljana, ki je enota Osnovne šole Ledina, kjer prirejajo bolnišnično olimpiado že več kot deset let, so učitelji I. osnovne šole Celje pripravili z malimi bolniki 17.maja letos že 2.bolnišnič- no olimpiado v veliki avli celjske bolnišnice Povezani s predstavniki bolnišnice,ki s svo jimi interesi sooblikuje podobo te prireditve so se v tej olimpiadi pomerili poleg malih bolnikov tudi odrasli, ekipi zdravstveno osebje bolnišnice in učitelji I. osnovne šole Celje,kar je bilo za mlade nepozabno doži- vetje. Za glasbene užitke je poskrbel ljub- ljanski ansambel 12. nasprotje s pevcem Branetom Lindičem.
Mali bolniki so tekmovali v igrah z žogo, keglji, baloni in sestavi slik. Izbrane igre so bile primerne njihovemu zdravstvenemu stanju, vendar pa zato nič manj privlačne in zanimive. Tekmovalci so prejeli za svoje dosežke medalje in priznanja, ki so jih po- delili znani športniki, predstavniki športnih klubov na Celjskem. Prisostvoval je tudi smukač Miran Rauter iz Velenja, član slo- venske smučarske reprezentance. Tekmo- valce je bodrilo veliko obiskovalcev, med njimi tudi svojci in domači šolarji. Priredi- telji so s pomočjo sponzorjev poskrbeli za pravo praznično ozračje. Športno priredi- tev je povezovala Simona Brglez. S petjem bolnišnične himne in zagotovilom, da bodo pogumni lahko ponovno poskusili zmago prihodnje leto, je bila zaključena 2. bolniš- nična olimpiada v Celju.
Bolnišnična olimpiada je le ena izmed mno- gih zabavnih, sprostitvenih in razvedrilnih dejavnosti,ki jih učitelji pripravijo za hospi- talizirane otroke. Zamisel o tej in vseh po- dobnih prireditvah se je porodila na osnovi strokovnega poznavanja otrokovih potreb. Izkušnje, ki jih pridobivajo predvsem s povratnimi informacijami od udeležencev, jasno nakazujejo, da je potrebno otrokom poleg znanja nuditi tudi obilo organizirane zabave. In več kot deset tisoč otrok, ki se letno zdravi v slovenskih bolnišnicah nas k humanizaciji malega bolnišničnega sveta tudi zavezuje.

mag. Karolina Godina, dr. med.

MOJA PUSTOLOVŠČINA

Popoldansko vročino je hladil rahel vetrič, ki je zapihal iz severozahodne strani. Še enkrat sem pogledal okoli naše hiše in se zagledal v svoje kolo - pony. Malo sem ga pripravil in že je bil nared za izlet. Vsedel sem se nanj in odrinil. Zame, ki sem po preboleni otroški paralizi težko motorično prizadet, je to že kar nekaj.
Veter je postajal vse močnejši in občutil sem, da mi postaja hladno. S kolesom sem se vozil po glavni rojski cesti in prispel do križišča magistralne ceste Ljubljana-Maribor Ne da bi se zavedal nevarnosti, sem zavil proti Viru. Na mostu čez Kamniško Bistrico je namreč zelo ozko.Ko sem prispel do tja, je iz ljubljanske smeri pripeljal težak turški tovornjak, naložen s starim železom. Imel sem dve možnosti: zaviti proti parku ali pa iti peš čez most. Izbral sem tretjo:zapeljal sem s kolesom čez most. Ko sem srečno prispel do Vira, sem naenkrat izgubil ves strah, ki sem ga prej občutil. Obšel me je občutek samozavesti.Začel sem opazovati naravo, kako je lepa in kako napolnjuje človeka s svojo romantično pravljičnostjo. Peljal sem se po pobočju Šumberka do Zaboršta. Ker mi je postalo vroče, sem bil zelo vesel sence,ki so jo delala drevesa ob poti. Z vožnjo do sedaj nisem imel težav. Ko sem prispel do najvišje točke ob samo- tni hiši, pa sem naenkrat začutil, da se mi je nekaj zataknilo pri desnem pedalu. Ven- dar sem se že spuščal po strmini. Hotel sem obvladati svoje gibe, a mi je naenkrat vse odpovedalo. Začel sem izgubljati rav- notežje, kolo pa je drvelo vedno hitreje in hitreje... Naenkrat sem za povrh z ihanske strani opazil še dva avtomobila, ki sta se mi hitro bližala. Gotovo sta peljala precej hitreje,kot je dovoljeno. Nisem se imel kam umakniti. Vrglo me je na levo stran ceste. Sploh se ne spomnim, kaj je bilo z avto- mobiloma, ali sem padel sam ali me je kdo zadel. Ko sem se zbudil iz nezavesti, ju ni bilo nikjer. Začuden sem pogledal okrog sebe,opazil najprej kup kamenja,nato svo- je skoraj uničeno kolo in šele potem, da sem poškodovan.Nikjer pa ni bilo žive duše ki bi mi priskočila na pomoč. Sam sem si moral pomagati in se izvleči iz te težke si- tuacije.
Ta pot je bila zame preveliko drzno deja- nje in kljub nesreči se je bom vse življenje spominjal.

Emil

LAŽ IMA KRATKE NOGE

S tem starim pregovorom so nas nekoč starši svarili pred lažjo in nam prikazovali zglede,kako se laž kmalu izkaže,in osramoti lažnivca.
Tudi danes doživljamo take zglede.
Nedavno je v mojo samotno dolinico prišel potnik. Nisem ga poznala, a povabila sem ga na oddih in na pogovor. Takoj se mi je predstavil kot 'božji izvoljenec, vseved,vse mogočnež,ki je napolnjen s Svetim Duhom' Razumela sem,da je malo prizadet a sem z njim pač potrpela. Toda potem me je obis- kal še večkrat in zatrjeval,da on more ozdra viti vsako bolezen, da s pomočjo Svetega Duha, ki ga razsvetljuje, vse ve. Včasih mi je šel s svojim hvalisanjem na živce,včasih sem se skušala tudi zabavati, a njegovo ponudbo, da me bo ozdravil, sem odločno odklonila.
Ob njegovem naslednjem obisku pa mi je postalo resnično težko pri srcu. Ta mož mi je prinesel veliko mapo pisem, ki so mu jih poslali razni bolniki iz vseh delov Slovenije. Eni ga v pismu prosijo, da bi jih obiskal in seveda ozdravil,spet drugi,kdaj smejo priti k njemu, da bo ozdravil bolezni od rojstva, bolezni, kjer zdravniki ne morejo pomagati. No, nekateri so ga v pismu prosili celo to, naj jih on, čudodelnik, ozdravi kar na da- ljavo...
Zakaj sem dala tem vrsticam naslov, da ima laž kratke noge? Ta mož, ki se je imel za vsevednega, je meni namreč zatrjeval, da mu je 'Sveti Duh' zame razodel, da sem tako božji otrok, da sem vedno združena z Bogom, da mi ni potrebno k obhajilu, da mi ni potrebna spoved,obisk in pogovor z du- hovnikom.Pred nekaj dnevi pa sem od tega moža dobila pismo z naslednjimi vrsticami:
"Razočaran sem nad teboj. Veliko negativ- nega sem zvedel od tebe, zato ti vračam tvoje darilo." Priložil je rožni venček,ki sem mu ga na njegovo prošnjo ob nekem obis- ku dala. In ob tem pismu se zdaj vprašam, kje je bilo razsvetljenje njegovega 'Sve- tega Duha' tedaj, ko je prišel prvič v moj dom, ko me je prvič videl, da ga ni 'Sveti Duh' opozoril kako sem 'negativna',da bi se me bil izognil v velikem ovinku?!
In takemu šarlatanu naši slovenski bolniki zaupajo in ga prosijo, naj jih ozdravi. Kako je mogoča taka lahkovernost? Toda pisma, ki mi jih je pokazal, so bila resnična, saj so bila pisana s povsem različno pisavo.
Dragi bolniki! Ne nasedajte praznim govori- cam o raznih čudodelnikih,da morejo zdra- viti. Ker se o resničnosti vsemogočnosti ne morete prepričati, zaupate govorici, ki vas doseže.
Ako bolezni ne more premagati narava sa- ma z božjo pomočjo, ako vaše bolezni ne more ozdraviti zdravnik, potem bolezen sprejmite kot božji dar. Z vdanim spreje- manjem bolezni moremo trpljenje darovati Bogu,ki ga oplemeniti s svojim blagoslovom da moremo tako koristiti vsej Cerkvi.
Naj vas, dragi bolniki, razsvetljuje,spremlja Sveti Duh,resnična božja Oseba,in ne tisti 'Sveti Duh', ki spremlja razne šarlatane, ki tako hitro spremeni svoje razsvetljenje, saj sem jaz iz posebnega božjega otroka kar na hitro postala tako 'negativna', da je celo moj rožni venec nevaren.

Angelca Škufca

Na dan prihoda svetega očeta Janeza Pav la II. se je po enomesečni bolezni poslovila od tega sveta Marija CIGULA iz Dornave 120, mama naše prijateljice Micke Cigula. Spomnimo se ju z molitvijo in s kakšno pri- jazno besedo.

Jože Raduha

Na pragu poletja je Gospodar življenja po- klical k sebi našo sestro MIHELANGELO MARAŽ.Res je bila Gospodova dobra,zvesta služabnica. Žalostni smo, a nismo sami. Iz vseh spominov nanjo veje trdno prepriča- nje, da smo še naprej povezani - drugače, a trdno. V nebesih imamo ljubečo priproš- njico. Spominjajmo se je v molitvi in se ji priporočajmo!

Ne morem opisati sreče ob prejemu lepe kartice s pozdravi od naše tako drage s. Mihelangele.Saj smo v molitvi in mislih vsak dan skupaj. Ko sem videla njeno sliko ob obisku papeža v Postojni, sem kar zatre- petala ob pogledu na njene shujšane roke. Njen nasmeh pa sije iz srečne duše, ki je tudi mene osrečil. Njeno dolgo in vdano trpljenje z Jezusom odrešuje svet.
Draga sestra,hvala vam,da ste se me spo- mnili s pozdravom. Tudi jaz se vas vsak dan spomnim v molitvi. Ko dobim Prijatelja, kar trepetam, kaj mi bo sporočil o vas. Zdi se mi, da vas Jezus spozna za vredno, da z Njim kot Marija s svojim trpljenjem, odre- šujete svet. Molite za mlade slovenske družine.
Kako dobra je Marija. Ker ne bom mogla na Brezje, pa me je po vaših rokah obiskala ona kot Mati svojega bolnega otroka. Kako dober je Jezus, ko mi ne moremo do njega, pa nas vsak mesec on obišče na domu, da nas pokrepča in da novih moči.
Draga prijateljica Kati! Ko se srečujeva v Prijatelju, se mi zdi,da sva si tako blizu,saj sva se večkrat že tudi osebno srečali na razstavi in na Brezjah. Vedno pa se sreču- jeva v našem ljubem listu Prijatelj.
Vsem v uredništvu en velik Bog plačaj in prisrčen pozdrav! Ni se mi še zacelila rana,kar je v naši bližini umrla dobra mamica. Že sem prejela vašo kartico z obvestilom, da se je v večnost preselila tudi ljubljena sestra Mihelangela. Močno me je prizadelo.
Bog ji obilo poplačaj vse, kar je dobrega storila.
Vsem v uredništvu, pa tudi širšemu krogu KBBI, izrekam globoko sožalje.
Ni mi bilo dano, da bi se osebno videli s s. Mihelangelo,le z dopisovanjem sva bili tako povezani, da je ne bom mogla pozabiti.
Ob branju 3. številke Prijatelja so se mi oči ustavile na sliki s. Mihelangele, ko je spre- mljala papežev obisk v Postojni.Prevzel me je njen pogled, nasmeh, veselje...
Pred petindvajsetimi leti sva se prvič sre- čali na Rakovniku, kjer smo se zbrali mladi iz vse Slovenije. Z vsakim se je znala pogo voriti ali mu želela vsaj stisniti roko. Njene oči pa so žarele in govorile...
Kot sapica je hodila okrog nas, nam rada prisluhnila ter nevsiljivo in nasmejano delila nasvete. Tako jo bom ohranila v spominu in molitvi. Ker nismo mogli iti na pogreb s.Mihelangele smo se zbrali k sv. maši v Beltince. Dekan g.Izidor Veleberi je s. Mihelangelo predsta- vil kot močno drevo. Veselimo se, da nam je bilo dano drevo življenja, del življenja sestre Mihelangele. Drevo je rodilo mogo- čno krošnjo. V tej senci je našlo mir, moč, voljo Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Drevo ima po deblu trne. S. Mihelangela je nosila v sebi marsikaj žalostnega. Tudi bo- lezen je okusila v živo in stala pokončna, močna.
V župnijskem domu smo kot pod krošnjo drevesa - ljube s.Mihelangele - ne le zazrti v svečo in rožo, marveč smo jo v kramlja- nju začutili ob sebi. Drug drugemu, drug z drugim je vsak zase risal sliko hvaležnosti v spomin.
Dragi nam vsi v KBBI po Sloveniji,pomagaj- te, zalivajmo nam drago drevo!

Marta

NIMAM ČLOVEKA, KI BI MI BRAL

Spoštovani! Sem dolga leta vaša bralka. Moje najboljše prijateljice so bile dobre knjige in vaša revija.
Zahvaljujem se vam za novoletne vizitke, ki so tudi edine prispele na moj skromen in osamljen dom.Ker sem stara že triindevet- deset let in so moje oči opešale, moram vašo revijo s solzami v očeh odpovedati, saj nimam človeka, ki bi mi jo bral!
S spoštovanjem vaša
Draga Marija! Zahvaljujemo se vam za zve stobo. Upamo,da boste kljub visokim letom in slabemu vidu še vedno lahko sledili naši reviji,ki vam je dobra prijateljica,kot pišete Morda se bo tudi v Celju ali okolici našel kdo, ki bo vam utegnil sem pa tja prebrati kakšen prispevek ali odlomek za razmišljanje

POZDRAVLJENI, PRIJATELJI!

Že dolgo se pripravljam, da bi napisala ne- kaj besed za naš list.
Prej sem vedno rada hodila na srečanja in tudi na obiske k drugim bolnikom. Zdaj pa me je bolezen tako potlačila, da sem res nepokretna. Imela sem protezo v kolku, pa sem morala zaradi vnetja že dvakrat na operacijo in potem na tritedensko čiščenje gnojenja. Zdaj nimam nobene moči, da bi bila kaj več pokonci, ker sem brez kolka in imam zlom stegnenice in porozna kost se noče zaceliti.
Zelo mi je bilo hudo, ker nisem mogla na srečanje s svetim očetom. Bila sem prijav- ljena, pa sem bila prav do tistega dne v bolnišnici. Še sreča, da sem bila 17. maja odpuščena,tako sem vsaj po TV spremljala vse dogodke. Bilo je enkratno, nepozabno. Potem pa sem bila veselo presenečena, ko mi je naša prijateljica Ljubica poslala vse štiri knjižice s programom srečanj. Tudi rožni venec sem dobila, zato se ji od srca zahvaljujem za vse.
Žalostna sem ob novici,da nas je zapustila s. Mihelangela, obenem pa vesela, da jo je Bog poklical k sebi. Zdaj se prav gotovo raduje v njegovi bližini,saj je naredila toliko dobrega za bližnjega.Vsi jo bomo pogrešali Bog ji bodi dober plačnik.
Vsako pismo, v katerem nekdo iskreno po- toži, pokara ali pohvali, je zanimivo. Sploh se ni treba dolgo pripravljati k pisanju. Kar pišite in posnemajte pokojno s.Mihelangelo ki je med drugim napisala morje pisem. Bolečina, ki jo v pismu delimo z drugimi, je gotovo znosnejša,pohvala pa tako ali tako vsakemu dobro dene. Morda pa s pismom tudi koga razveselite, kot je vas ob pape- ževem obisku razveselila Ljubica.

HVALA ZA DAROVANI ČAS

Spoštovani prijatelj urednik!
Zadnjič ob srečanju ste omenili, da bi kaj napisala za Prijatelja. Pa ne vem, če ste mislili resno ali samo zato,da ste me poča- stili... Bila sem precej vznemirjena, ker ste prišli tako nepričakovano, obenem pa tudi vesela.
Čutim se dolžno, da se zahvalim družini Radej iz Blance, ker so tako lepo sprejeli in pogostili invalide. Zavedam se, da je bilo s tem veliko dela in stroškov.Zato se v ime- nu vseh invalidnih oseb, ki so bile deležne njihovih dobrot,najlepše zahvaljujem. Hva- ležni smo tudi,da smo se na srečanju lahko udeležili sv. maše in pri njej sodelovali.
Lepo je, draga Micika,da ste s pismom od- govorili na vabilo za prispevek v Prijatelju. Ob vsakem srečanju se zahvalimo vsem, ki so kakorkoli pomagali pri pripravah na sre- čanje kot tudi vsem udeležencem, ki so ga vsak po svoje oblikovali.Lepo pozdravljeni!

OSAMLJENA SEM

Po dolgem času se ponovno oglašam, kajti živim v taki depresiji,da ne najdem ne miru ne izhoda. Zaradi deformiranosti nog po operaciji sem že nekaj let nestabilna in večkrat padem ter se poškodujem. Lansko leto sem si zlomila hrbtno vretence, letos pa se mi je zgodilo še hujše. Zlomila sem si medenico,bila sem tri tedne v Traumatolo- ški kliniki, nepokretna, potem pa tri tedne v Zdravilišču Laško.
Sedaj uporabljam bergle, vendar samo po stanovanju, ker zunaj še ne morem hoditi. Ker živim sama, si kljub vsemu moram sku- hati in pospraviti stanovanje,čeprav težko Najtežje pa mi je, ko sem tako osamljena, čeprav imam otroke. Vsi so poročeni in ži- vijo za svojo družino, name pa pozabljajo. Imajo avto, s katerim se vozijo na razne izlete, nikoli pa nobeden ne reče: Mama, ali bi šla tudi ti z nami?
Pomlad je. Narava oživlja. Vse zeleni in cvete. Jaz pa med štirimi zidovi premišljam svojo usodo. Hudo mi je, ker vidim, da me ne marajo,čeprav sem,ko mi je pred osem- intridesetimi leti umrl mož, vzgojila osem otrok. Imela sem štiri svoje otroke. Dva sem našla pri hiši, ko sem se poročila, dva mi je pustila hčerka, ko se je razvezala z možem alkoholikom. Eden je imel eno leto drugi pa dve. Vendar sem, ko so moji odšli in se osamosvojili, še pet let varovala tuje otroke, vse dokler nisem imela prometne nesreče.
Potem sem zbolela še za rakom, katerega pa so mi po vsej verjetnosti še pravočasno pozdravili.Nato se me je polastila nestabil- nost in pogosti padci ter poškodbe.
Naveličala sem se tega življenja.Vprašujem vas, dragi bolniki in invalidi,kako prenašate svoje težave, medtem ko si jaz želim samo smrti.
Ko ostaneš sam, ne veš, ne kod ne kam gre tvoja pot. In če bolan si, star, nikomur nisi mar. Vsak zase le skrbi, a čas naprej gre in hiti.Ti pa ostajaš sam povsod in ve- dno sam do konca svojih dni.
Draga Rozalija! Tudi vernemu človeku je včasih nerazumljiva in nerešljiva uganka o smislu trpljenja in se ga polasti občutek zapuščenosti in zavrženosti. V luči vere pa spoznavamo,da nismo nikoli sami in da nas Bog nikoli ne zapusti ter nam daje zname- nja, ki jih včasih ne prepoznamo.
Res je, da sta nas miselnost in naglica modernega vsakdanjega življenja večkrat potegnila za seboj in v tem vrtincu pozab- ljamo na bližnjega;žal tudi na svoje dobro- tnike in tiste, katerim smo mi dolžniki.
Vabimo naše preizkušane brate in sestre, da z nami delijo svoje izkušnje, kako po- gumno živeti s težavami in premagovati malodušje.

SPOMINI NA OBISK SVETEGA OČETA

Ko je sveti oče stopil na našo zemljo, jo je poljubil. Njegov obisk je bil en sam slovesni praznik. Najbolj so me ganile njegove be- sede,da nas 'ma rad'.Tudi verniki lahko re- čemo,da ga imamo radi. Moram mu izkazati ljubezen in moliti, da bi ga Bog ohranil še mnogo let in bi mu Marija izprosila srečo v življenju. To je tudi moja želja in hvalež- nost za njegov obisk. Podarjen blagoslov naj nas vedno oživlja in krepi naše duše.
Obisk svetega očeta je v nas pustil globo- ko sled in prav je tako. Dobro je,da nas ta obisk spodbuja k razmišljanju, molitvi,hvale žnosti in novemu življenju.Njegov blagoslov naj nas spremlja,ko negotovo in s strahom prestopamo prag tretjega tisočletja!

ZAMENJAVA ČRK

S črkami B, J in D zamenjajte v prvi vrsti tri črke,s temi nadomestite tri v drugi vrsti in tako dalje do konca. Vedno gredo po tri črke v naslednjo vrsto. Za lažje reševanje si narišite še en takle kvadrat (10 x 7 polj) in vpisujte svojo rešitev, da boste že po smislu videli, kaj bo napisano.
Ob pravilni zamenjavi črk boste (brano vodoravno) v liku našli pomembno misel francoskega matematika in filozofa Blaisa Pascala.
Še malo pomoči, da se ne boste preveč u- trudili v tem počitniškem času:Prva črka,ki jo je treba zamenjati,je na samem začetku Zamenjajte jo z eno od omenjenih treh, ona pa se bo preselila nekam v drugo vrsto
Rešitev (misel) prepišite na dopisnico, priložite kupon in do 20. velikega srpana (avgusta)pošljite na naš naslov:PRIJATELJ Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom: UGANKA). Nagrade 4/96:
1. vezen prtiček
2. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge
3. električna digitalna ura
4. UKV tranzistor-radio
5. dežnik
6. slikanica Sveti Vincencij Pavelski.

Rešitev 3/96: Bedaki imajo srce v svojih ustih, modri pa usta v svojem srcu.

Nagrajenci 3/96:
1. kvačkan prt:MIRO PETERLIN,Prešernova 36, 6250 Ilirska Bistrica
2. radio z uro: IVANA MAJNIK, Ul.Zmage 9, 5280 Idrija
3. Srce Jezusovo (mala podoba): KLARA ŽAGAR, Šmarješka c.24, 8000 Novo mesto
4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge IVAN STRMOLE, Goriška 4, 3000 Celje
5. ribniški spominček: ZVEZDANA ZADNIK, Mestni trg 8, 4220 Škofja Loka
6. kvačkan cekarček: Družina REJC, M. Tomca 2, 1230 Domžale.

ŠALA

Različne so možnosti,kako najti ženo... Eni so jo našli na veselicah, spet drugi jo sre- čajo v službi. Polde pa jo je dobil s pomo- čjo oglasa v Nedeljskem dnevniku. Lepo se je usedel in napisal oglas: "Iščem ženo..." Dobil je preko sto ponudb. Na vseh je pi- salo: "Vzemi mojo!"

A.U.

Kakor križanega Kristusa ne moremo ločiti od vstalega Kristusa,tako kristja- ni nikoli ne smemo biti zagledani samo v svoje trpljenje in življenjske preizku- šnje, ampak moramo vse to gledati v žarkih vstajenja,ki čaka tudi nas. Vsak naš križ je že ožarjen z vstajenjsko zarjo.

Stanislav Lenič