APRIL

Sveti Duh, navdihuj duhovnike, da bi se v zavesti svoje posvečenosti Kristusu trudili za to, da bi vedno bolj postajali božji možje in bili zgled popolnega slu- ženja!

Sveti Duh, naj tvoje trajno izlivanje podeli krajevnim Cerkvam misijonarsko gorečnost!

Gospod Jezus, pomnoži v nas vero v tvoje vstajenje, da bi tako lahko čim več prispevali k moralnemu preporodu našega naroda!

MAJ

Sveti Duh, utrjuj vezi edinosti in sodelovanja med laiki in duhovniki, med duhovniki in škofi ter škofi in papežem!

Presveta Devica Marija, naj ljudske pobožnosti v tvojih svetiščih pospešu- jejo tudi misijonarsko gorečnost!

Nebeški Oče, po priprošnji sv. Jožefa delavca, podari brezposelnim milost, da bodo dobili primerno delo,ki bo pravično plačano in da bomo vsako delo prav cenili!

spredaj: zaselek pod Nanosom; avtor: F. Stele
zadaj:na Cvetno nedeljo; avtor:F.Stele

Živimo v upanju

Dragi prijatelji! "Da se bomo mogli navduševati za dobro, so nam potrebni lepi zgledi." Tako je bilo zapisano v uvo- dniku prejšnje številke. Prvi odzivi so že tu (napr. Mož in žena ter še kaj), pri- čakujemo pa, da boste še pisali ali nas vsaj opozorili na spodbudne zglede, vredne posnemanja. Saj poznamo znani rek: "Besede mičejo, zgledi vlečejo." In teh ni nikoli preveč.
Tudi vabilo k pridobivanju novih naročni kov ni bilo zaman. Hvala vsem,ki ste se potrudili.Novi naročniki namreč 'pokrijejo izgubo', ki je nastala zaradi zmanjšanja pri nekaterih poverjenikih (župnikih). Tako živimo v upanju, da bomo ostali pri enaki nakladi.
Iskrena hvala vsem, ki ste pohiteli s pla čevanjem naročnine, še posebej tistim, ki s podpornimi naročninami oziroma darovi pomagate, da moremo Prijatelja pošiljati tudi brezplačno. Kdorkoli je osamljen ali živi v stiski, je Prijatelja še bolj potreben. Vsi pa smo potem zdru- ženi v hvaležni molitvi.
Še en dolg imamo v uredništvu, ker ga nismo 'poravnali' v prvi številki: da se zahvalimo za božična voščila in novo- letne dobre želje oziroma za vso pošto. Naj to velja namesto osebne zahvale. Hkrati vzemite to tudi kot opravičilo, kadar je treba na odgovor le predolgo čakati.
Podobno se lahko zgodi tudi s prispev- ki, da ne pridejo takoj na vrsto. Včasih morajo 'počakati' na primeren trenutek oziroma prostor, saj dobrih člankov ne zavržemo.
V zadovoljstvo in spodbudo nam je, če čutimo,da vsebina Prijatelja v vas,naših bralcih, odmeva. Čeprav iskrenost vča- sih zaboli, zlasti ko se dotakne žgočega vprašanja, je vendar res, da samo res- nica osvobaja. Resnico pa mora preže- mati ljubezen.
Če bomo v Vélikem tednu spremljali Jezusa Kristusa na poti odrešenja, se bomo tega tudi naučili. Velika noč bo za slehernega izmed nas res pomenila poglobitev vere, utrditev zaupanja ter odločenost, da bomo hodili po njegovi poti ljubezni. Po takšnem doživetju nam nihče ne bo mogel vzeti pristnega krš- čanskega veselja. Zato sklenem z ve- likonočnim pozdravom vstalega Jezusa: "Mir vam bodi!"

Jože Zupančič

VELIKONOČNO JUTRO

Tisto nedeljsko jutro, ki se je prebujalo v Jeruzalemu,ni prav nič kazalo, da bi mogel biti dan drugačen od vseh drugih
Od Jezusove smrti mineva tretji dan. Pred njegovim grobom leži težka kamnita gmota. Nekaj žena se odpravlja mazilit njegovo hladno mrtvo telo. Apostoli, zavarovani s težkim zapahom na vratih, se mučijo s spancem in ne morejo ver- jeti,da bi bilo vse,kar se je v petek zgo dilo, res. Veliki duhovniki se veselijo, da jim je uspelo znebiti se nadležnega pre- roka. Pilat je zadovoljen, da je kolikor toliko srečno izpeljal mučno zadevo. Vojaki ob grobu se borijo s spancem in se sprašujejo, čemu stražiti mrtvega človeka. Dva Jezusova učenca, vsega naveličana in nad vsem razočarana, molče in sklonjenih glav korakata proti Emavsu.Sicer pa se jutro prebuja v nov dan, podoben vsem drugim dnevom.
In vendar.
Jezusov grob je odprt, skala več ne zapira vhoda. Angel pove ženam, da je Jezus vstal in da živi.Stražniki pritečejo v mesto in zasopli pripovedujejo o nena vadnem potresu, ki je razmajal grobne skale. Peter in Janez tečeta h grobu, si ga ogledujeta in prihajata do prepriča- nja, da je Jezus vstal. Učenca, ki sta molče zapuščala mesto in prijatelje, se navdušena vračata in glasno pripove- dujeta,kako čudovito srečanje sta imela z Jezusom. Jezus prihaja pri zaprtih vratih med učence, jim prinaša pozdrav miru in, ko ne morejo verjeti, da je On, jim pokaže poveličane rane.
Tako je Jezus naredil tisti dan čisto dru gačen. Pokazal je, da je nad vsemi člo- veškimi načrti. Hudo,ki ga ljudje storijo, obrača v dobro. Prinaša veselje,tolažbo in upanje. Kaže nova pota in odpira no- ve možnosti, na katere ni mogel nihče misliti.
To je sporočilo, ki ga kristjani že dva tisoč let vsako veliko noč oznanjamo sebi in svetu.
Boli nas,ko gledamo ljubljenega človeka ki je leta in leta priklenjen na posteljo. Vprašujemo se,zakaj,odgovora ne vemo a vemo, da je Kristus vstal in da bo ta bolezen premagana.
Boli nas, ko nemočni opazujemo, kaj se mesec za mesecem dogaja v Bosni in ne vemo, kako dolgo se bo še. Vprašu- jemo se, čemu, a vemo in verujemo, da je odgovor skrit v veliki noči.
Boli nas, ko nas zadevajo vsakovrstne težave življenja, trpimo zaradi nespo- razumov v družinah, zaradi iztirjenosti tolikih mladih,zaradi mnogih,ki bi se radi zaposlili, pa zanje ni dela ne zaslužka. Hudo nam je, ko gledamo politične, kul- turne, gospodarske in druge zablode in jim ne vidimo konca.
In vendar: hodimo za Jezusom in vemo, da nas On po vsem tem in skozi vse to vodi v veliko noč, v vstajenje in odre- šenje. Njegov pogled presega našega, ker On gleda vse s svojimi božjimi očmi in vse meri z merili večnosti. Verujemo, da nam bo pripravil veselje, kot ga je pripravil svojim učencem. Tudi oni mar- sičesa niso razumeli in so se prav tako vpraševali, čemu in zakaj. Dočakali so dan, ki ga je naredil Gospod, in je bil lepši, kot so si mogli misliti.
Vsakoletno praznovanje njegovega vstajenja je poroštvo, da ga bomo tudi mi dočakali. Zato pa: le za Jezusom hodimo! Aleluja!

Franc Cerar

NJEGOVO VSTAJENJE

Letošnjo pomlad sem pričakoval z iz- rednim veseljem. Namenil sem se, da začnem obrezovati vrtnice, te čudovite cvetice,ki so mi v izredno veselje.Nekje sredi dela me zmoti telefon. Jezen sem bil na vse, ker nikoli nimam miru, ko kaj delam. Pohitim v hišo.
Na drugi strani žice umirjen glas pozd- ravi in začne:"Sem primarij v mestu X v Piemontu.Prosim vas,če jutri nemudoma pridete na našo kliniko. Vlak odpelje od vas ob tej in tej uri, na postaji vzemite taksi in se pripeljite do naše klinike."
"Oprostite, ampak jaz vas niti ne poz- nam, niti ne vem, za kaj gre... niti..."
"Da, vem," nadaljuje, "pričakoval sem to, vendar prosim, pridite in lep večer!"
To je bilo vse.Dogodek mi ni pustil,da bi mirno spal. Porajali so se mi vsemogoči dvomi. Kaj, če je potegavščina? Kaj, če je kakšno izsiljevanje? Skratka,vse pol- no dvomov in ugibanj, pa kljub vsemu sem odšel.
Taksi me odloži pred iskano kliniko in komaj ustavi, že pride k meni redovnik, ki se predstavi za brata Vincenca,plača taksi in me odpelje k vratarju, od tu pa v peto nadstropje.Na koncu hodnika so bila velika vrata, na katerih je bil velik napis: "Ni vstopa!" Odklene jih,za seboj zopet zaklene in greva naprej skozi la- birint pisarn in laboratorijev in se znaj- deva v velikem delovnem prostoru, kjer je pred ekranom starejši moški, oblečen v zdravniško haljo, spremljal neko ope- racijo in dajal po mikrofonu neke napo- tke... Ko zasliši, da je nekdo prišel, da z roko znak, naj sedeva in počakava... Zvedavo gledam okrog in se čudim, kje sem... Neki tuj, nepoznan svet, kot v kakšnem filmu...
Ko opravi delo, pristopi, prijazno poz- dravi, se mi zahvali,da sem prišel in prvi vtis je bil zelo nenavaden, kot da bi se poznali, ne vem koliko časa...
"Oprostite," pravi, "tu umira neki vaš nekdanji učenec. Delal je pri železnici, tu v bližini se je ponesrečil, pripeljali so ga sem in analize so pokazale, da ima AIDS... Imel je veliko časa kot železni- čar in mamila so naredila svoje... Starši ne želijo,da bi bil premeščen bliže doma saj veste, nekaj zaradi strahu, največ pa, da bi se ne razvedelo. Saj veste, predsodki so predsodki in teh ne zlomi- te kar tako... Pri njem ostanite tri četrt ure. Brat Vincenc vas bo poklical in pospremil. Hvala, da ste prišli!" Poda mi roko,se narahlo prikloni in se poslovimo.
Majhna urejena sobica s televizorjem me spominja na kakšno počitniško sobi- co.Na postelji leži neznan človek z zelo izpitim obrazom, redkimi, svetlimi lasmi in me v poltihi govorici lepo pozdravi ter ponudi roko. Brat Vincenc se oddalji in tako sva ostala sama...
Bil sem v veliki zadregi, saj se ga niti ne spominjam, pa četudi bi se ga, kajti njegov obraz je bil izredno izpit in izmu- čen. Vendar kmalu začne: "Vsako leto sem vam pisal razglednico za veliko noč Veste zakaj? Zato, ker ste nam nekoč tako lepo govorili o smrti. Bilo je pred veliko nočjo...To mi je ostalo v spominu ker se po počitnicah nisem več vrnil na šolo... Šel sem k železnici in tam ostal."
Nisem se mogel spomniti, kdo naj bi bil niti kako se imenuje...
"Veste," nadaljuje, "podpisoval sem se z Ruddy...?"
"Ja, res je,za veliko noč je vedno prišla razglednica, in to dobrih deset let s tem podpisom, pa nisem vedel, od koga je...?"
"Sedaj veste in mogoče se spominjate, kako se pišem?... Moja mama vam je nekoč pripovedovala, da imajo njeni na nagrobniku grb. Vi pa ste me večkrat spraševali,zakaj je tam prav riba? Videli ste ga na tisti razstavi v Budvi pred leti, ko ste tudi sami nekaj predavali..."
Še je govoril in pripovedoval, sam pa sem se mučil, kdo naj bi bil?
"Sedaj pa sem tu... No, ja, vse se je začelo, ko sta se starša ločila. To je bil zame strašen šok. Razbit dom... Tujci v hiši... Kdo vse to ve, zakaj? Bežal sem proč, daleč od takega doma. Ostajal še naprej po službi na železnici, bežal od ljudi, ki so me poznali ... to, to je bilo nekaj,kar se ne da povedati...Če nimaš doma,ti postane dom klapa in cesta.Tu se je začelo in kako čudno, do tu sem prišel... Vse skupaj je podobno dogod- ku,ki se ga spominjam,ko sem kot otrok pristal po nevihti na morju na stričevem čolnu, nedaleč od obale ... Kaj vi še učite? Jih še naderete s kurami in raca- mi?... Kako lepi spomini... Upam, da, upam,da bom kmalu zopet tam in gledal tiste kraje... Me pridete obiskat?"
"Seveda, takoj,ko boš doma, pridem..."
Z veliko težavo je govoril in me nepre- mično gledal. Neprijetno mi je postajalo ker sem videl, da trpi, da težko govori, da ga vse to zelo utruja... Počasi sem se pripravljal, da odidem. V trenutku je zakašljal in bruhnil vame kri... Strašno, kri mu je dobesedno lila iz ust... Bil sem krvav in zmeden in sem zakričal...Vsto- pil je brat Vincenc, ki je, kot kaže, bil pred vrati, pritisnil na alarm in prišla sta zdravnik in sestra...
Še enkrat sem ga pogledal. Videl sem, da je njegov obraz kazal neko izredno hvaležnost, da sem prišel... Kljub vsej mlaki krvi sem ga objel, stisnil k sebi, poljubil in odšel...
Zjutraj,ko sem se vrnil domov,je bilo na telefonu sporočilo, da je kmalu za tem umrl... Primarij se mi je še enkrat zah- valil in zaželel podoživeto vstajenje...

Ambrož Kodelja

VELIKONOČNO RAZMIŠLJANJE

Velika noč je pred vrati. Le kako bomo praznovali ta veliki praznik? To je odvi- sno od vsakega posameznika. Odvisno je tudi od nas vernikov, ki se štejemo za kristjane in bi naj dajali zgled drugim Potruditi se moramo, da bomo s svojim vedenjem vplivali nanje.
Bog oče je poslal svojeg edinorojenega sina Jezusa, ki naj nas in svet reši vseh tegob, grehov in pogube. Nekateri ga nočejo sprejeti, saj si mislijo, da so več kakor Bog. Premalo se zavedamo tega, zakaj je moral Jezus za nas toliko trpeti in na koncu umreti na križu.Dal je svoje mlado življenje za nas in za naše zveli- čanje.Bil je tudi na hudi preskušnji - 40 dni posta v puščavi, kjer mu je hudobni duh ponujal svoj raj in vse svoje do- brote, če se odreče svojemu Očetu. Postavljen je bil tudi pred Pilata, ki ga je obsodil na tako kruto smrt - smrt na križu. Jezus je s svojo smrtjo,trpljenjem in kar je najbolj pomembno, s svojim vstajenjem dokazal smisel življenja,smi- sel trpljenja za večno življenje.
Marsikomu se rado zareče: "Na tem svetu smo na dopustu." Ampak ni tako. Na ta svet smo prišli zato, ker je Bog tako želel, da si tu zaslužimo nebesa.

Drago Topler

SEDAJ PA KAR NAENKRAT STOP

Naj vam opišem svojo zgodbo. Petega decembra lani sem padla in si nalomila medenično kost. V bolnišnici sem bila le dva dni, potem pa so me,na mojo željo, dali domov. Ker imam živce že od prej precej izmučene,me je spanje čisto za- pustilo. Samo to sem želela, da pridem v svojo posteljo, v upanju, da se mi bo spanec spet povrnil. Res je bilo bolje, a tudi doma so bile s spanjem velike te- žave. Počasi se to ureja.
Pravim pa tole:Do te nesreče je moralo priti! Ves čas sem živela v stalnem gi- banju. Za počitek si,razen nedelj,skoraj nisem vzela časa.Sedaj pa kar naenkrat STOP, pred tabo se razgrne razkošje časa, ti pa ne veš, kam z njim. To me je privedlo do spoznanja, da tudi duša potrebuje hrano in nego, saj človek res ne živi samo od kruha. Trdno sem skle- nila, da bo odslej drugače. Neizmerno sem hvaležna Bogu, da me je "tako na lahko" pripeljal do tega spoznanja, saj to je bilo res najmanj, kar bi pri padcu lahko dobila. Zelo, zelo pa pogrešam vsakdanjega srečanja z Njim, ki je vsa moja moč, upanje in tolažba. Pa tudi to sprejemam kot dar in ga darujem Njemu za tiste, ki so še daleč od Njega. Tudi v lastnem sorodstvu imam, žal, take primere.
Z mojo nogo je sedaj že dosti bolje. Po stanovanju hodim le še z eno berglo.Od začetka januarja dalje tudi sama gospo dinjim. Prej je bila, po božji Previdnosti, hčerka mesec in pol na bolniškem do- pustu in je ona opravljala vsa gospodinj ska dela. Čudovito Bog skrbi za nas!
V upanju, da vas bo pismo našlo pri zdravju in v najboljšem razpoloženju,vas prisrčno pozdravljam!

G.Š.

OB SVETOVNEM DNEVU BOLNIKOV

V Čenstohovi je bilo ta dan osrednje težišče praznovanja v Cerkvi. Organi- zacijo je prevzel Papeški svet za zdrav stvene delavce. Že sv. oče je v pismu 8. decembra 1993 (namenjenem za ta dan) poudaril: "Ni večje moči v molitvi in ne večje ljubezni, kot jo izkaže tisti, ki "svoje solze da" za odrešenje svojih bratov.Ta dan je namenjen vsem trpe- čim sveta, posebej še bolnim in trpečim v Bosni in Hercegovini," je dejal papež.
Tudi v pismu,ki ga je napisal že 13.maja 1992, pravi papež, naj bo 11. februar, god Lurške Marije, namenjen, da odpre srca vseh verujočih tistim, ki trpijo.
Slovesnemu bogoslužju je v tem osred- njem Marijinem poljskem svetišču pred- sedoval kardinal Fiorenzo Angelini,pred- sednik in voditelj tega papeškega sveta V nagovoru se je obrnil k vsem bolnim in trpečim po svetu. Poromal je peš, v duhu združen še posebej z vsemi osa- mljenimi,ki niso deležni človeške pomoči in nimajo možnosti za zdravljenje.
Več kot dvajset tisoč romarjev se je s škofi in duhovniki zbralo v tem svetišču Kardinal je v svoji pridigi poudaril, da je ta množica znamenje, da človeštvo ra- zume in sprejema trpljenje v moči svoje vere. Posebej se je dotaknil nekaterih problemov Cerkve na Poljskem, spomnil se je tudi vseh trpečih na Balkanu.
V eni izmed rimskih cerkva,nedavno ob- novljeni in je posvečena Mariji -Zdravju bolnikov,je sv.mašo vodil nadškof Marra Med homilijo je poudaril, da moramo kri- stjani - po Marijinem zgledu - v vsakem človeškem trpljenju najti odrešenjsko vrednost. Pred vsakega bolnika se vsak dan postavlja velika in težka naloga: biti pričevalec - apostol Križanega in vstalega Jezusa.

Jože Štupnikar

BITI REDOVNICA PRI DELU Z BOLNIKI

Prvo srečanje redovnic-medicinskih sester

Mnogi starejši ljudje imajo še vedno v spominu nekdanje bolnišnice, v katerih je delalo na desetine in stotine sester, zlasti sester usmiljenk. Povojni čas ozi- roma tisti,ki so tedaj imeli glavno bese- do v družbi, so naredili svoje. Tedanje sestre so najprej z nemogočim ultima- tom vrgli čez prag bolnišnic in večinoma so drugje naprej opravljale svoje pos- lanstvo. Potem so tako dobro vzgajali mladino, da se je odlično naučila prera- čunavati,kaj se splača in kaj ne. Danes marsikdo sanjari, naj bi sestre spet pri- šle v naše bolnišnice. Prenekateri bolnik namreč bridko občuti kako majhen in nebogljen je v trenutkih bolezni, pa ne samo zaradi bolezni, pač pa večkrat zaradi takega zdravstvenega osebja, kakršnega imamo."Za tak denar še pre- več delamo," se sliši zlasti med medi- cinskimi sestrami. Imajo svoj prav, saj morajo živeti ter skrbeti zase in svoje družine. A bolniki so še bolj številke kot sicer. Tudi če bi preplačali vse medicin- ske sestre in strežnice,gotovo ne bi do segli tiste sočutnosti, požrtvovalnosti, potrpežljivosti in ljubeznivosti, ki jo ro- jeva vera sester. Če sestri redovnici kdo reče: "Za tak denar jaz nikoli ne bi delal vašega dela" odgovori: "Jaz tudi ne za tak denar! Jaz delam za Boga, ne za denar."
Ljudje v glavnem ne vedo, da so v pre- teklih desetletjih nekatere sestre redo- vnice vendarle tiho in neopazno delale tudi v najpomembnejših slovenskih bol- nišnicah. Kljub temu je razmišljanje o vrnitvi sester v naše bolnišnice bolj sa- njarjenje kot stvarnost. Časov,ko je po sto slovenskih deklet na leto stopalo samo k usmiljenkam, že zdavnaj ni več. Verjetno mlada dekleta tudi danes v srcu nosijo dobroto, požrtvovalnost,lju- bezen,a so jo pripravljene deliti le ome- jenemu krogu ljudi - svoji družini. Prav zato so tiste redke sestre redovnice, ki danes še delajo po naših bolnišnicah in domovih, toliko bolj vredne, da se jih spomnimo. Danes slavimo smučarske in druge športne reprezentance,pa je naj- brž reprezentanca dobrih deklet in žena ki so pripravljene vse svoje moči dan za dnem vse svoje življenje razdajati bolnikom in ostarelim, veliko bolj vredna občudovanja in spodbude.
To je bila tudi misel Komisije za Karitas pri Svetu višjih redovnih predstojnikov in predstojnic Slovenije. Dne 17. feb- ruarja je bilo tako v šentpetrskem žup- nišču v Ljubljani srečanje teh sester z namenom, da bi se bolje poznale med seboj, si izmenjale svoje bogate življe- njske izkušnje, si zaupale svoje težave; da bi se med njimi ustvarile ali okrepile prijateljske vezi ter bi se vse skupaj o- brnile k Bogu z veliko prošnjo:"Gospod, daj nam vsakdanjih moči in daj nam novih poklicev!"
Takšnih posebnih srečanj sester vseh redov doslej ni bilo. Prišla je večina se- ster,ki so še aktivno zaposlene v bolni- šnicah ali domovih v Ljubljani, Celju, Mariboru,Logatcu in drugod.Po pozdravu voditeljice Komisije s. Božidare Goličnik (predstojnice Marijinih bolniških sester) je imela predavanje usmiljenka s. Anica Kruhar. Del njenega razmišljanja objav- ljamo:
Slovenski pisatelj Karel Mauser,po vojni izgnan iz domovine,je leta 1972 posve- til svojo knjigo Razdrto gnezdo sestram usmiljenkam ali z besedami sv.Vincencija Hčeram krščanske ljubezni. Zahvalo za oskrbo v bolezni je izrazil z naslednjimi besedami: "Kakor razdrta gnezda, prizi- dana k bolnišnicam,so bila njih bivališča V težkih modrih krilih, s širokimi perutmi belih kornetov so šumele skozi bolniške sobe in opravljale svojo službo sebi v posvečenje in ljudem v blagoslov. Raz- gnali so jih na vse vetrove. V gubah svojih kril so odnesle s seboj zadnji dih umirajočih in jok novorojenih. Naj bi ta drobna povest posvečena slovenskim umsiljenkam,bila znamenje mojega ose- bnega spoštovanja in znamenje nas vseh, da jih nismo pozabili."
Ko se naše leta 1948 razdrto gnezdo usmiljenk zopet ponovno oživlja in se njegove članice sestre usmiljenke vklju čujejo tudi v redovnih oblačilih v držav- ne zdravstvene in socialne ustanove,bi želela po devetnajstih letih zaposlitve kot srednja medicinska sestra sprego- voriti o služenju bolnikom s svojega zornega kota. Prepričana sem, da nosi vsaka izmed vas svojo povest o sreča- njih z ubogimi in preko njih tudi pobude za usposabljanje in izpopolnjevanje v služenju bolnikom in s tem svoji Družbi in Cerkvi.
Že v začetku želim poudariti, da je Vin- cencijevo uvajanje prvih sester Hčera krščanske ljubezni v življenje in delo za uboge aktualno tudi za naš čas.
Sv.Vincencij Pavelski (1580-1660) je bil sin kmečkih staršev. V želji, da bi hodil v skladu z Božjo previdnostjo, odprt za delovanje in nagibe Svetega Duha, je odkrival materialno in duhovno revščino svojega časa. Zanj lahko trdimo,da je z vsem srcem živel za svoj čas. Svoje ži- vljenje je posvetil službi in evangeliza- ciji ubogih. Izreden čut za organizacijo mu je pomagal odkrivati sodelavce. Zavedal se je, da se svet lahko rešuje le s skupnimi močmi v Cerkvi in svetni družbi.
Njegova pobuda je bila, da so prosto- voljci prejeli služenje in odgovornost. V služenje je vključil žene in laike. Iz nje- govega delovanja veje gotovost priče- valca in pionirja. Za delo z ubogimi mu je božja Previdnost poslala Ludoviko de Marillac (1591-1660),pozneje še kmeč- ko dekle Marjeto Nasseau (1594- 1633) ki je bila pripravljena sprejeti najnižja dela pri revežih. Na svojo posteljo je sprejela celo kužno deklico in zaradi kuge umrla. Z drugimi besedami bi lahko rekli: "Če pšenično zrno ne pade v ze- mljo in ne umrje, ne obrodi sadu. Če pa umrje, obrodi obilo sadu."
Sv.Vincencij je večkrat poudaril,da Bog navadno izbira za velika dela preproste in nepomembne ljudi. Posebnost Družbe ali skupine deklet, ki so se zbrale v se- strski skupnosti, je označil z besedami: "Glavni namen, za katerega je Bog po- klical in združil hčere krščanske ljubezni je,da bi častile našega Gospoda Jezusa Kristusa kot vir in vzor vse ljubezni,nu- deč mu telesno in dušno pomoč v osebi ubogih."
Prve Hčere krščanske ljubezni so skr- bele za bolnike po domovih v mestih in na deželi. Po potrebi pa tudi za bolnike v bolnišnicah, za kaznjence na galejah, za duševno bolne,ranjene vojake, begu nce in stare ljudi. Sv. Vincencij je videl poslanstvo Hčera krščanske ljubezni ne le v eni župniji ali škofiji, marveč po ce- lem svetu,da "bi vnele človeška srca za tisto, kar je delal božji Sin,ki je prinesel ogenj na zemljo, da bi se vneli ob nje- govi ljubezni." Sam pravi: "Poslan sem, ne le da sam ljubim Boga, ampak da k tej ljubezni privedem še druge.Ni dovolj da jaz ljubim Boga, če ga ne ljubi tudi moj bližnji."
Naši sodelavci nas večkrat sprašujejo: "Kaj je vendar tisto, kar vas, sestre, osrečuje, da ste tako vesele?" Zunanjih znakov res ni veliko, le delo in trdo živ- ljenje.To,kar človeka notranje osrečuje in samo to je prava sreča,je zelo težko ali celo nemogoče izraziti z besedami,to je potrebno doživeti.Resnično ljubiti bli- žnjega pomeni biti pripravljen zanj vse storiti. Kar se kaže kot odpoved, žrtev, je za ljubečega le izraz ljubezni. Redov- no življenje mnogi vidijo le kot odpoved žrtev, zatajevanje in nesmiselno troše- nje energije. Tisti,ki smo v srcu doživeli Jezusov dotik, pa pričujemo drugače. Posvečeno življenje,ki je izraz nesebič- ne ljubezni, nujno budi veselje, prinaša srečo.
Duhovnost sv.Vincencija ima dva pola: Boga in reveža. Dati se Bogu, pomeni služiti ljudem ali z drugimi besedami videti v ubogih Kristusa. "Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40). Sv. Vincencij pravi: "Vedite, hčere moje,da ne boste nič izgubile, če boste zaradi pomoči ubogim zapustile češčenje ali sv.mašo.Kdor namreč streže,gre k Bogu k tistemu Bogu, ki ga morate gledati v teh ljudeh."
Naj omenim dogodek iz l. 1972, ko je v Beogradu razsajala huda infekcijska bo- lezen-črne koze,ki se v večini primerov konča s smrtjo. Sestre so bile z okuže- nimi bolniki, z zdravniki in drugim medi- cinskim osebjem v karanteni več dni. Edino upanje in tolažba jim je bila nav- zočnost Boga v sv. hostiji, ko so se same obhajale in v veri,da gledajo nav- zočnost Boga v srcu vsakega bolnika. Strah,ki so ga preživljali vsi v karanteni so slovenske sestre prenašale z mirom v globoki zavesti Bogu posvečenega in darovanega življenja. To je blagodejno vplivalo tudi na druge, odrezane od sveta. Ljudje postajajo ob srečanju z redovnimi osebami drugačni ali naj bi postajali drugačni.
Sestra iz moškega oddelka bolnišnice pripoveduje:"Več bolnikov uporablja pro staške besede, posebej Stanko. Takoj sem ga opozorila na neprimerne izraze in na alkohol, ki ga nosijo skrivaj na od- delek. Kljub pozornosti, da pazim nanj pri malici,da dobi po možnosti tisto, kar ima rad, ni spremenil govorjenja. Zato sem se zresnila in postala z njim uradna Kmalu sem opazila,da opušča neprimer- ne besede, vsaj v moji prisotnosti. Še naprej bom dobro vplivala nanj in mu s človeško toplino poskušala dopovedati, da je prostaško govorjenje narodna sra mota.Bistveno je,"je nadaljevala sestra "da še tako izprijeni ljudje čutijo, da nismo od sveta, čeprav smo v svetu."
Prizadevati si moramo, da bi ob izviru znova in znova odkrivale navdihe in no- va spoznanja svojih ustanoviteljev, da bi nas potrjevala v zvestobi in odprto- sti za potrebe časa. Zato bo klic, ki so ga začutile sestre pred nami, živ in se bodo vrzeli našega, po vojni razdrtega gnezda polnile z novimi poklici. Svetla luč svetih ustanoviteljev bo sijala tudi danes na naša pota ljubezni, ki se zno- va rojeva.
Sestre premišljujemo in najdemo Kristu- sa v srcu in v življenju ubogih,kjer Nje- gova milost neprenehoma deluje, da jih posveti in reši. Naša prvenstvena skrb je, da pomagamo ubogim spoznati Boga in oznaniti Jezusa Kristusa, ki je edino upanje. Tako jim povemo, da je božje kraljestvo tudi zanje in blizu. Naš poklic nam nalaga dolžnost, da strežemo brez razlike,vsem ubogim,ki nas potrebujejo.
V šoli božjega Sina se učimo, da nam nobena revščina ne sme biti tuja.Oblike uboštva in ubogih so številne, zato so oblike služenja različne.Ena je ljubezen, ki jo Bog poraja v srcu tistih, katere je poklical in izbral.
"Nekaj dni že opazujem bolnico," pri- poveduje redovna sestra, "ki s slastjo potegne dim cigarete, kot da bi s tem hotela potešiti vsa notranja teženja in želje. Nekega dne me vpraša: 'Kaj imaš ti od življenja? Iz dneva v dan hodiš v službo, nosiš eno obleko, odkar te po- znam, tvoja teža tudi ne razodeva, da si razkošna v hrani.' Sestra je še dolgo poslušala izpoved te duše in ji med tem bližala Boga. Bolezen se je poslabšala in sestra je ponovila misel na Boga kot dobrega Očeta in pravičnega sodnika. Težki trenutki so trajali več dni. Ko je končno zmagala milost, se je bolnica umirila in po šestinpetdesetih letih zno- va našla mir v Bogu."
Bogu posvečene osebe sestavljamo skupnost, ki nas Cerkev priznava in nas pridružuje svoji skrivnosti. Soudeležene smo pri njenem vesoljnem poslanstvu, odrešenja po karizmi svojih ustanovi- teljev. Sv. Vincencij je leta 1640 jasno naročil sestram: "Če hočete biti prave Hčere krščanske ljubezni,morate delati, kar je delal božji Sin na zemlji. In kaj je delal naš Zveličar? Neutrudno si je pri- zadeval za bližnjega; obiskoval in ozdra vljal je bolnike in poučeval nevedne, da bi se zveličali."
Duhovnost sv.Vincencija se tako izraža v dveh polih: darovanje Bogu za službo ljudem. Služenje je izraz našega posve- čenja Bogu. Hrani molitveno življenje in daje smisel skupnemu življenju. Večkrat se sprašujemo,kdo so današnji ubogi ali komu naj danes služimo? Konstitucije naše Družbe dajejo naslednjo definicijo: "Ubogi so tisti, ki trpijo, so prizadeti v dostojanstvu, zdravju ali v pravicah."
Če bi hoteli to še natančneje opredeliti, bi lahko še naštevali in ugotovili, kako obsežno je delo pred nami.Ubogi so po- ta redovnih skupnosti in Karitas. Tam, kjer so, tja vodijo naše poti, tja nas vodijo naše dolžnosti.
Sveta ustanovitelja sta prve sestre močno utrjevala v zavesti, da so ubogi naši učitelji, gospodje in gospodarji, ki dajejo utrip našemu Bogu darovanemu življenju. Ko s sestrami premišljujemo Kristusa v izničenju njegovega odrešil- nega delovanja,smo polne začudenja,da se Bog noče ločiti od človeka. Po sinu človekovem se učimo, kako naj bratom odkrivamo božjo ljubezen. Vemo,da nas Kristus čaka in prehiteva v srcu in živ- ljenju ubogih.Sv.Vincencij nas neprene- homa spodbuja, da moramo uboge než- no ljubiti in jih močno spoštovati.Služiti moramo ubogim s čustveno in dejansko ljubeznijo, ker gledamo Kristusa v ubo- gem in ubogega v Kristusu.
Kdor hodi za Jezusom Kristusom, sreča tudi Njo,ki je Kristusa prejela od Očeta. Marija, prva kristjana, najpopolneje po- svečena,vsa čista in brezmadežna, be- sede posluša in jih ohrani.Marija je vzor ponižne in zveste služabnice Očeta in Njegovih načrtov. V svojem služenju se utemeljeno oziramo nanjo, ki je tesno združena s svojim Sinom in vodi k nje- mu vse, ki ji zaupajo. Sv. Vincencij nas opogumlja: "Ko pokličemo Marijo,se vse dobro izteče."
To potrjuje tudi ponovno oživljanje in dograjevanje več desetletij razdrtega gnezda sester usmiljenk. Zato naj bodo naše zadnje besede namenjene Mariji, naši Materi, ki je tudi Zdravje bolnikov: "O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas,ki se k tebi zatekamo!"
Predavanje je popestrila še dr. Karolina Godina z diapozitivi iz celjske bolnišnice Sledil je pogovor, vse pa se je izlilo v čudovito mašno daritev, ki jo je vodil frančiškanski pater Marko Novak. Po maši pa še sproščeno kramljanje in okre pčilo, ki so ga sestre seveda kar same pripravile. Vseskozi je bil prisoten tudi bolniški župnik Miro Šlibar.Bog mu povrni za njegovo dobro voljo in pomoč.

Vlado Bizant

TISCHLERJEVA NAGRADA ZA GOVOR DIJAKINJE

Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu,Dvojezična trgov- ska akademija in Višja šola za gospo- darske poklice v Sv. Jakobu vsako leto priredijo govorniški natečaj v okviru po- delitve Tischlerjeve nagrade. Letošnjo XV. Tischlerjevo nagrado je za svoj na- stop prejela dijakinja Jerneja Lorber. Svoje razmišljanje je posvetila prizade- tim,ki jih je v Domu za delovno usposa- bljanje mladine v Črni obiskala skupaj z Vincencijevo zvezo dobrote (Vincenci- jevo konferenco) in mladinskim ansam- blom Samarijan iz Šmartna pri Slovenj Gradcu.
Dragi bralci, (v orig.: spoštovani poslu- šalci, spoštovane poslušalke), z vami želim deliti svoje občutke in misli o ne- čem, kar zadeva vse nas: duševno in telesno prizadeti ljudje. Samo nikar ne recite, kaj nas pa ti brigajo, saj tako pravi vse več ljudi in mislim,da je ravno v tem problem. Mi,ki se imamo za "nor- malne", smo jih stlačili v razne domove, posebne šole,samo da ne bi prišli v stik z nami in že malim otrokom vcepljamo v glavo, češ da so to nekakšna čudna bitja,ki ne spadajo v naš normalni svet.
Po eni strani pa se sploh ne čudim, da je temu tako. Ljudje smo si različni, ali drži? Ampak mi teh razlik nekako noče- mo sprejemati. Vsega so krive ideje o nekakšni normalnosti,ki so tako globoko zakoreninjene v naših možganih,da nam sesajo razum. S prstom kažemo za tis- timi, ki so drugačni od nas in se jim po- smehujemo. A povem vam, da je to že od nekdaj v nas. V potrditev naše odli- čnosti postavljamo mogočne meje med normalnimi in nenormalnimi. Vse, kar ni v naših merilih - proč s tem, drugam!
Vendar bi želela, da bi vsakdo od vas vsaj enkrat začutil bližino teh prizadetih ljudi. Za kaj boste sicer prikrajšani, ako ne boste videli tiste drobne lučke, ki tli v njihovih očeh,nikoli spoznali njihovega srca,ki se ne obdaja z mrežami, preden daje ali prejema ljubezen.
Kaj pa mi? Nam pa je tako težko že sa- mo nasmehniti se,podariti kakšno prija- zno besedo. Mogoče pa nas je strah, da bomo s tem, ko dajemo, sami ostali prazni. A vendar je ravno obratno.Vsak dragocen nasmeh,ki ga pokloniš,je obe- nem dvakratno zadovoljstvo tebi. Naše srce ni rudnik zlata, ki na koncu ostane osiromašen, iz katerega je že vse izčr- pano.Naše srce je neusahljiv studenec, izvir vedno nove in čiste vode. Naj nam ne bo pretežko poiskati ta izvir!
Ko sem bila sama v enem takšnih do- mov, so bile najpogostejše besede, ki sem jih slišala: "Rada te imam, ali boš ti moja prijateljica?" Ali se še sprašujete, česa potrebujejo ti otroci, dekleta, fantje, ženske in moški? Jaz se ne več! Samo dve uri časa smo imeli,da smo se spoznali in pogovarjali, a razšli smo se kot prijatelji,ki se poznajo že iz otroških let. Ni trajalo dolgo,pa so ti že trije se- deli na kolenih,eni so te božali po laseh drugi objemali okoli pasu. Bili so kot sončnično polje. Kakršnokoli vreme je - rastejo, a ko jih obsije sonce, takrat se razživijo,takrat postanejo najlepše - vsi cvetovi se obračajo proti toploti,soncu, ki jim daje moč in veselje do življenja. Vsak cvet potrebuje svoj žarek, ki ga krepi. Mislim,da bi vsakdo,ki je kakorkoli prizadet, potreboval svoj zaupanja vre- den izvir energije.
V domovih pa je to seveda drugače in težje. Kako naj se vzgojiteljica z dušo in telesom posveti vsakemu izmed go- jencev, ko pa jih je toliko, vzgojiteljev in vzgojiteljic pa žal premalo. Pa tudi delo z njimi je prav gotovo zelo zahte- vno. Z njimi je treba ravnati kot s tis- timi sončničnimi cvetovi. Pazi, da jih ne raniš,da ne ravnaš grdo z njimi - zlomili se bodo!
Sprašujem sebe in vas, kaj bo z nami? Najbolj se bojim tega,da bi ob vseh gro zotah, stiskah in potrebah tega sveta ostali slepi in gluhi,se obračali stran, do kler bi nam šlo dobro.Na svetu so ljudje ki potrebujejo pomoč, in če verjamete, da na tej naši preljubi zemlji nismo sa- mo zato, da bi s svojim egoizmom rinili naprej,potem vam ne bo težko razume- ti, da bomo samo z dajanjem prejemali, samo s setvijo tudi želi. Zakaj ne bi tu pa tam obiskali ljudi v domovih za priza dete?Zakaj ne bi prirejali raznih srečanj izletov ali pa,če že ničesar drugega ne, se vsaj pogovarjali o tem in od besed prešli na dejanja.
Kaj res ne vidimo, ali pa samo nočemo videti rok,ki nam jih iztezajo. Ne veliko, samo nasmeh,samo občutek,da so tudi oni ljubljeni, samo to potrebujejo. Mar res hrepenijo po nedosegljivem?
Končala pa bi rada z mislijo:

Jerneja Lorber
članica Vincencijeve zveze dobrote

BESEDA SVETEGA OČETA

Invalidi imajo pravico biti sprejeti v družbo in prevzeti odgovornost za svoja življenja

Papeški svet za pastoralno pomoč zdra vstvenim delavcem je od 19. do 21. novembra 1992 organiziral v Vatikanu 7. Mednarodno konferenco z naslovom Invalidi v družbi.Za bralce Prijatelja smo prevedli pismo papeža Janeza Pavla II. udeležencem tega velikega mednarod- nega srečanja, ki je bilo objavljeno v zborniku referatov v reviji Dolentium Hominum,Church and Health in the World št. 22, leto VIII, 1993/1.
1. Srečen sem,ker lahko pozdravim ude ležence mednarodne konference "Vaši udje so Kristusovo telo.Invalidi v družbi" ki jo je organiziral Papeški svet za pas- toralno pomoč zdravstvenim delavcem.
To letno srečanje,namenjeno premisleku in učenju,v času,ko narašča zanimanje v družbi, vedno bolj postaja priložnost, da združi v izmenjavi izkušenj tiste, ki so vključeni v iskanje ustreznih ukrepov za reševanje najbolj resnih problemov, ki prizadevajo velik del človeštva.
Z radostjo pozdravljam ugledne goste iz različnih držav - znanstvenike, razis- kovalce, zdravnike, sociologe, teologe, učenjake in zdravstvene strokovnjake - ki so ponudili prispevke svojih razisko- vanj in izkušenj, razvitih v letih marlji- vega, odgovornega dela.
Posebej pozdravljam kardinala Fiorenzo Angelinija, predsedujočega Papeškemu svetu,in njegove sodelavce ter vse dru ge,ki so različno prispevali k uspehu tega pomembnega Mednarodnega kongresa.
2. Invalidska problematika je skupna vsem državam.Na svetu je približno 500 milijonov telesno in duševno prizadetih oseb. Med njimi mnogim, žal, še vedno ni zagotovljena nujno potrebna pomoč. Rizični dejavniki in velike ovire za reada ptacijo so posebej opazne v državah v razvoju, kjer po nekaterih strokovnih podatkih živi 85% vseh invalidov in kjer je velik procent prizadetosti-npr.slepota -povzročenih zaradi endemičnih bolezni ter nečloveških življenjskih razmer.Stal- ni konflikti in naravne bede so še pove- čali njihovo število. Tu posebej mislim na otroke, žene in ostarele,kot tudi na težke razmere, v katerih živijo posebne skupine invalidnih beguncev in ubežni- kov. Ravno tako je v industrijskih drža- vah veliko število invalidov, v nekaterih regijah njihovo število celo narašča. Vzrok je v širjenju modelov razvoja, ki zanikajo ali omalovažujejo človekovo dostojanstvo. Zadostuje, da opozorimo na posledice cestnih nesreč in nezašči- tenega dela, osamljenosti ter zanemar- janja mladostnikov.
Dodatno se mnogi invalidi počutijo šibke in pogosto zmedene zaradi zavesti o svoji invalidnosti, prezrte v svojih teža- vah in dejansko prisiljeni, da živijo ob robu.Javno mnenje,ko odreja prostor in pozornost posameznikom,in običaji,ki so včasih kratkotrajni,ne kažejo pozornosti kot bi ga ti tako resni problemi zaslužili.
Kakorkoli, hvalevrednih iniciativ, katerih cilj je narediti družbo bolj občutljivo za rešitve, kako pomagati invalidom pri premagovanju njihovega marginalnega položaja in njihovem polnem vključeva- nju v skupnost, ne manjka. Zakonodaja v številnih državah je storila velike korake v tej smeri, podpirajoč kulturo sprejemljivosti skozi prizadevne, jasne možnosti in pospeševanja progresivne socialne integracije teh oseb.
3. V svojih predavanjih, razmišljanjih, izmenjavi izkušenj in mnenj v teh dneh ste obravnavali problem invalidnosti,pre učujoč njegov antropološki, klinični,mo- ralni, tehnični, socialni, pravni in religi- ozni vidik.Opozorili ste,da je v ponovno odkriti socialni in zdravstveni zavesti možno s pomočjo znanosti in tehnologije zagotoviti boljšo socialno in zdravstve- no pomoč,zadovoljujoč različne potrebe in kritične položaje invalidov ter pogosto tudi preprečiti nastanek ali pa poveča- nje telesne ali psihične oviranosti.
Na tem področju je bilo veliko nareje- nega. Kljub težavam in oviram pa še vedno ostaja veliko dela,tako da bi kul- turne,socialne in arhitekturne bariere,ki ovirajo invalide, da bi lahko zadovolje- vali svoja legitimna pričakovanja, bile dokončno premagane. Nujno je delovati v smeri,da se počutijo sprejete v civilni družbi s polnimi pravicami,in jim je dana dejanska možnost, da igrajo aktivno vlogo v družini,družbi in Cerkvi. Neome- jena pomoč, upajoč na velikodušnost nekaterih, ni dovolj; nujno je, da se vsi člani družbe odgovorno vključijo na njenih različnih nivojih.

4. Vsak človek,kar mednarodna zakono daja jasno priznava, je subjekt temelj- nih pravic, ki so neodtujljive, neoskrun- ljive in nedeljive. Vsaka oseba - torej tudi invalidi. Na račun svoje oviranosti lahko naletijo na posebne težave pri uresničevanju teh pravic.Zaradi tega ne smejo biti prepuščeni sami sebi. Nihče ni bolj kot kristjan sposoben razumeti dolžnosti tega altruističnega delovanja. Sv.Pavel opominja kristjane,ko govori o Cerkvi,skrivnostnem Kristusovem telesu da "če en ud trpi,trpijo z njim vsi udje". (1 Kor,12:26).To razkritje razliva nebe- ško luč na človeško družbo in nas vodi k razumevanju, da mora biti znotraj struktur solidarnost resnično merilo, ki ureja odnose med posamezniki in sku- pinami. Človek, vsako humano bitje, je vedno vredno največjega spoštovanja in ima pravico izraziti svoje polno dosto janstvo kot oseba. V tej pespektivi so družina, država in Cerkev - vsak na svojem področju in s svojimi nalogami - poklicani s svojimi različnimi glasovi, da ponovno odkrijejo veličino človeka in vrednost trpljenja,"navzočega v svetu, da osvobodi ljubezen ..., da preoblikuje vso človeško civilizacijo v civilizacijo ljubezni." (Odrešenjsko trpljenje 30)
Družina, država in Cerkev - strukture, ki pomagajo človeku živeti v skupnosti - so povabljene, da posebej sodelujejo, tako da bi se lahko kultura solidarnosti bolj razvila in bi invalidi prevzeli odloču- jočo vlogo v svojih življenjih.
Družina, ki je svetišče ljubezni in razu- mevanja, je prva poklicana, da pomaga najslabotnejšim bolj kot kdorkoli drug,da ponovno odkrije svojo odločilno vlogo pri usposabljanju invalidov, s pogledom v njihovo telesno in duhovno ozdravlje- nje in njihovo uspešno integracijo v dru žbo. Ta naj predstavlja naravni prostor za njihovo dozorevanje in harmonično rast v osebno in čustveno ravnotežje, ki je nujno za vzpostavitev ustreznih stikov in odnosov z drugimi.
Nadalje je enako odgovorna država,ka- tere civilizacijski nivo se meri po skrbi, s katero obkroža najšibkejše med člani družbe. Ta skrb se mora izražati v pri- pravi in nudenju strategij za preventivo ter rehabilitacijo, v iskanju in izboljše- vanju vseh možnih poti za vrnitev v normalno življenje in rast človeka; v spodbujanju integracije v skupnost s polnim spoštovanjem posameznikovega dostojanstva,s pospeševanjem pri inva lidih- kot sem že opozoril- "sodelovanje v družbenem življenju v vseh razsežno- stih in na vseh nivojih,dostopnih njiho- vim sposobnostim: družini, šoli, delu, in v socialni,politični ter verski skupnosti". (Insegnamenti di Giovani Paolo II, vol. VII/2, 1984, str. 398).
Cerkev ima tudi nalogo in pravico, da posreduje na tem občutljivem področju; ker jo vodita Gospodov vzor in učenje, ni nikoli prenehala po svojih najboljših močeh pomagati najšibkejšim.Zadostuje da opozorimo na številne in zaslužne verske skupnosti mož in žená, kot do- polnilo skupnosti vernih laikov, ki so se pojavile v stoletjih s posebno karizmo skrbi za invalide. Ta pozornost potreb- nim mora vedno bolj vključevati celotno Cerkveno skupnost, tako da bi se lahko vsakdo - še posebej osebe,ki imajo te- žave - polno integriral v družino vernih. Invalidom ponavljam sporočilo, ki je bilo oblikovano na Posebnem zboru škofov- ske sinode leta 1987:"Računamo na vas da naučite ves svet, kaj je ljubezen". ("Messaggio al Popolo di Dio" no. 13, v Obsservatore Romano, 30.oktober 1987 str. 4)
5. Dodatno zaslužijo spoštovanje in hvaležnost napori Svetovne zdravst- vene organizacije (SZO) in drugih teles Organizacije združenih narodov za razi- skovanje vzrokov invalidnosti, študijska srečanja, medregionalni posveti za us- klajevanje in razvoj služb, spodbujanje izobraževanja in poklicnega usposablja- nja strokovnjakov s področja zdravstva izobraževanja in socialnega dela.
Iskrena pohvala mora biti izražena tudi Združenim narodom, da so 14. oktobra razglasili mednarodni dan invalidov; ta naj bi se proslavljal vsako leto 3. decembra. Hvalevredna pobuda, ki je nastala skupaj s Svetovnim dnevom bolnikov, ki ga bo katoliška Cerkev vsako leto praznovala na dan, posve- čen Naši Lurški Gospe, prvič naslednje leto 11. februarja (op.prevajalca: leta 1993). Njegov namen je,da med verniki in vsemi tankočutnimi ljudmi spodbudi bolj globoko,intimno soudeležbo pri trp- ljenju vsakega človeka, ne glede na raso, kulturo, ali vero, spodbujajoč jav- no mnenje, kolikor je le možno v smeri večje pozornosti do trpečih in bolj us- pešnega služenja življenju.
Kako bi lahko pozabili opozoriti na prispe vek nevladnih in strokovnih organizacij ter čudovitega prispevka prostovoljcev, z navzočnostjo, ki se je v mnogih pri- merih pokazala kot odločilna v reševa- nju celotnih človeških problemov? Tako bi rad izrazil svoje zaupanje v številne prostovoljce, ki v hvalevrednem duhu služenja brezplačno nudijo svoj čas in svojo pripravljenost, da pomagajo inva- lidom v stiski. Iz srca jih spodbujam, da nadaljujejo svoje delo, ki je zgovorna priča vere in edinstvena izkušnja nepo- srednega srečanja s Kristusom, prisot- nega v osebah, ki so preizkušene v bolezni (prim. Mt 25,40).
6. Ne bi želel izpustiti tudi nalog zna- nosti in medicine,poklicanih,da združita svoje napore za izboljšanje telesnega stanja invalidov in zbudita v njih upanje po ozdravitvi ter aktivni vključitvi v družbo. Znanstveniki, zdravniki, sestre in tehnični strokovnjaki so poklicani, da store vse, kar morejo, da počlovečijo terapevtsko pomoč. Zavedajo se nam- reč,da primeri oviranosti,ki so posledica telesnih omejitev in psihičnih težav,za- htevajo osredotočenost in odgovorno delo na obeh področjih.
7. Besede v podnaslovu te mednarodne konference - "Vaši udje so Kristusovo telo" - niso retorični obrazec, temveč posebej razodeta resnica (prim. 1 Kor, 6:15), iz katere naj se izvede jasen življenjski program. Vse vrste oviranosti nikoli ne uničijo človekovega dostojan- stva ali njegove pravice do najbolj ka- kovostnega življenja.To nazorno kažejo med drugim tudi njihovi dosežki v šport nih aktivnostih. Zadnje olimpijske igre v Barceloni so nov in veličasten dokaz za to,da šport postaja praznovanje avten tičnih vrednot in duhovnega okrevanja invalidov.
"Vi ste udje Kristusovega telesa",telesa Vstalega. To je resnični temelj neunič- ljivega dostojanstva! Dostojanstva, ki se upira celo smrti. Tako je zapisano: "To naše uničljivo telo si bo obleklo ne- uničljivost, to naše umrljivo telo si bo obleklo neumrljivost" (prim. 1Kor 15,53)
Spoštovane gospe in gospodje! V sijaj- ni luči, ki jo Gospodova beseda prižiga pred očmi vere, naslavljam na vsakega izmed vas toplo povabilo, da vztrajate v vdanosti plemenitega namena pri pod pori invalidom. Naj vas naša blagoslov- ljena Gospa, Zvezda našega zemeljske- ga romanja, spremlja in prebudi v srcih vseh ljudi čustva bratskega sodelova- nja,tako da bo srečanje med trpljenjem in ljubeznijo raslo naprej in potrdilo v svetu vrednote solidarnosti, neuničlji- vega vira pravice in dobrotljivosti.
Naj Gospod naredi usmeritve in namene dozorele v teh dneh, uspešne s svojo milostjo in naj na vse vas tu prisotne, skupaj s tistimi, ki so sodelovali pri delu vašega Zbora,Apostolski blagoslov spu- sti obljubo obnovljene obveze v službi Evangelija upanja.

Pripravil: C.U.

TETÍCA MICIKA

Prvič sva se srečali na velikonočni ponede ljek leta 1936. Takrat sem s svojimi starši obiskala Meškove v Lahoncih z namenom, da bi se dogovorili o vsem potrebnem za- radi poroke.
Sedela je v prostrani kmečki kuhinji ob šte dilniku, vsa čista, s poškrobljeno belo ruto na glavi, izpod katere je sijal bel obraz. Na kolenih je pestovala pehar z nekaj lati ko- ruze, katero je luščila za večerni obrok ko- košim.Prisrčno sva se pozdravili in začutila sem,da jo bom lahko imela rada. To je zelo važno. Kajti,ko sem kot nevesta zapuščala svoj dom, mi je oče v poslovilnem govoru dejal: "Imej veliko nesebične ljubezni za vse,ne samo do svojega izvoljenca, ampak za vse, ki pod eno streho prebivajo."
Naj vas najprej seznanim z njenim porek- lom. Bila je sestra duhovnika, slovenskega pisatelja Franca Ksaverja Meška - edina sestra med samimi brati. Ker je mati dolgo bolehala in bila v postelji,je vsa teža kme- čke gospodinje padla na njena ramena.Za- radi dolžnosti, ki jih je nalagal dom, se ni poročila in ko so tam otroci dorasli,je svoje bivališče od časa do časa menjavala.Nekaj časa je živela pri svojem bratu na Selah. Toda tam jo je zajelo silno domotožje po Prlekiji, ki je bila popolnoma drugačna od redko naseljenega koroškega sveta v hri- bih pod Uršljo goro. Preselila se je k bratu Filipu na Ptuj, od tam pa nazadnje k bratu Tonetu, nekdanjemu deželnemu poslancu slovenskega kluba v Gradcu. Tu je ostala kot teta pri hiši do svoje smrti leta 1947.
Tetíca imenujemo Prleki tiste tete, ki so že starejše, mlajšim pravimo teta ali tetika. Tako so tudi našo tetico vsi vaščani poz- nali kot Meškovo tetíco, jo spoštovali in imeli radi.Medve sva se zelo dobro razumeli in posebno je cenila nečaka, mojega moža in rada grajala svojega brata, češ: "da sa- mo nobel oblači svoje punce, ubogi Maks pa si mora vse sam priskrbeti." Pri tem je rada omenila, kako je tudi ona mlada, kljub veliki kmetiji, hodila kopat v gosposke go- rice, da si je kaj prislužila. Rada se je tudi pohvalila,da ima še sedaj pri sedemdesetih letih v ustih zob,ki ji ga je v mladosti plom biral zobozdravnik v Ptuju.
Bila nam je v veliko pomoč.Njeno delovišče je bilo v glavnem v kravjem hlevu. Tam je oskrbovala devet krav in še dva ali tri te- leta. Živino je imela zelo rada. Poleti jih je redno vodila na pašo. Ko jih je prignala s paše, je potem šla s "šajtrgami" (samokol- nica posebne vrste) na njivo, kjer je med koruzo nažela travo, da je kravam dopolni- la, kar jim je manjkalo na paši. Rada se je zadrževala v hlevu.Nenehno ga je čistila in ko je živina žvečila seno, je stalno z malo paličico nadzorovala, da si krave niso med seboj kradle mrve. Nikoli ni bilo slišati iz njenih ust grde besede.Najhujše kar je bilo so bile za živino: "Šmentani kozoli", za ot- roke pa: "krvava deca". Zelo rada je imela dveletnega Maksa, ki ji je dostikrat delal družbo v hlevu in je nekoč celo padel v gnojnico, a ga je pravočasno rešila.
Njen zvesti spremljevalec je bil rožni venec in nikoli ji ni bilo dolgčas.Večkrat so jo obi- skovala dekleta, vnukinje njenega brata Lujza,ki je bil kovač in dedek Marije Švajn- cerjeve roj. Pučko, žene pisatelja Janeza Švanjcerja.S temi punčkami je bila poseb- no ljubeče povezana. Imela je tudi dve stari prijateljici, Goljanco in Žgajnkovico. Vsako nedeljo popoldne ju je obiskala na Lahonščaku. Bili sta revni,pa jima je vedno nesla kak priboljšek. Brat Ksaver ji je več- krat poslal kak dinar.Za sebe tako rekoč ni potrebovala nič, a bila je presrečna, da je lahko koga osrečila "iz svojega". Za vsako pozornost je bila zelo hvaležna. Ko sem ji nekoč, ko je bilo zelo mrzlo, na pašo nesla čaj, se mi je zahvalila s solzami v očeh.
Zdravnika ni potrebovala nikoli. Večkrat jo je bolela glava in bila je prepričana, da je uročena, pa si je takoj v svoji rajnglici skuhala "vraštvo".V krop je vrgla tri žareče oglje in potem to vodo spila. Mučila jo je tudi naduha in s to boleznijo je v osemde- setem letu starosti umrla. Naš ljubi dedek, njen brat Tonek, je imel v Litmerku velike gorice, ki jih je vsak dan obiskoval in tedaj se je vedno spomnil svoje sestre in ji vsak teden prinesel steklenico vina, da si je la- hko privoščila kozarček priboljška.
Rada je brala in marsikaj je vedela. Bila je izredno čista, skrbela je za higieno. Bila je delovna, pravična, skratka,poštena sloven ska kmetica. Vsi, ki smo jo poznali,jo bomo ohranili v najsvetlejši luči.
Ko sem zapisala te vrstice na dobro tetíco Miciko, se obenem spominjam vseh tistih tet in tetik, ki so se žrtvovale ob pomoči v marsikateri kmečki družini in poleg dela in skrbi delile tudi radost družinske sreče ob ljubezni živahne otročadi, ki ji je bila pre- dana z vsem srcem. On pa, ki plačuje vse hudo in dobro, naj v svoji pravičnosti bo- gato poplača,česar jim mi s svojo človeško revščino nismo sposobni. V srcu pa ohra- njamo nanje toplo misel in hvaležnost.
Tako naj bo materinski dan poleg materam posvečen tudi našim dobrim tetam.

Erna Meško

ZGODBA NEKE MATERE

Bila je mlada, poročena žena. Pod srcem je nosila sad svoje in moževe ljubezni. Ko je prišel njen dan,je z veseljem pričakovala detece. Toda ko ga je v bolečinah rodila, je udarilo vanjo kot strela z jasnega.
Zdravniki so ji povedali, da je punčka hudo duševno prizadeta in da je malo upanja na izboljšanje.Bilo ji je,kot bi ji z ostrim nožem zarezal v ubogo materinsko srce, a vendar ni klonila. Vzela je nebogljeno detece v naročje, ga nežno poljubila in pritisnila na ranjeno srce.
Potekali so dnevi, meseci in leta, toda iz hčerkinih ust ni prišla beseda "mama". Hčerka je ni mogla niti objeti in se zahvaliti za njeno požrtvovalnost. Ker je po moževi smrti morala v službo, je hčerko dala v za- vod za duševno prizadete, vendar je vsak prosti čas pohitela k njej, jo vzela v naro- čje. Otrok je le glavico naslonil nanjo. Ona je s silo zadrževala solze,da bi jih otrok ne videl. In tako so leta minevala,ko bi v nor- malnih razmerah hčerka že davno morala postati žena in mati. Ostala je za vedno nebogljen otrok uboge matere, ki ga je v svojih mislih spremljala vsak trenutek. Tudi Božja mati je s krvavečim srcem spremljala trpljenje svojega Sina, toda ko je vstal od smrti, je bilo njeno trpljenje poplačano z neskončnim veseljem. Kako pa je materi, ki dolga leta gleda svojega trpečega otroka, a mu ne more pomagati. To ve samo On,ki daje moči. Pri Njem išče tolažbo in oporo, pa tudi v razdajanju in pomoči bolnim in ostarelim, ki jih obiskuje.Pred tako materjo bi moral poklekniti vsak kristjan, ki razume njeno bolečino.
Ko se je upokojila, je hotela vzeti hčerko k sebi, pa so ji odsvetovali, ker bi morda to- likšnega trpljenja ne vzdržala. Toda nekoč bo tudi njej v ranjeno srce posijal žarek svetlobe in sreče, ko bo z veseljem objela svojo hčerko tam, kjer ni več trpljenja, ne solza.Tudi njej veljajo besede: "Blagoslov- ljena si med ženami," ki vztrajaš v ljubezni do svojega nebogljenega otroka in naj ti Gospod še nadalje daje moči in zdravja, da bi kljub trpljenju še dolgo obiskovala bolne in osamljene, za kar so ti iz srca hvaležni.

Zalika K.

Velikega petka je bilo treba za veliko ne- deljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.

Naj zazvoni in zapoje glas velikonočnih zvonov vsem vam, ki se trudite in ste obteženi! Vstali Zveličar naj vas okrepi opogumi in napolni z iskrenim veseljem in zvesto ljubeznijo!

Uredništvo in uprava

SI TI EDEN TISTIH ALI BOŠ?

Naj bo moja revščina še tolikšna ohranjati moram eno: neomajno upanje.
Iškarijotovstvo ni v izdajstvu. Iškarijotovstvo je v obupu nad usmiljenjem Peter je šel brez besed pod križ.
Nič ni izgubljenega zanj, ki upa.
Tragika pa je za kristjana, ki upanja nima več.
Zanj je tudi Velika noč - zaman. Kakor je Veliki petek - zaman.
Spričo te misli - ali je sploh še kaj hudo na svetu?
To je luč,luč Vstalega, luč,ki smo jo prejeli pri sv. krstu. To je luč, ki preganja našo temo kot simbol in kot realnost. Je kakor sonce,ki mi zatemni pogled,če gledam vanj A brez tega sonca bi bilo moje življenje mrak.
Ali se zavedam,da smem biti luč današnje- mu svetu, ki prodaja ceneno mračnjaštvo v "romantični senci" trenutnega udobja.
Je kdo v meni srečal vstalega Kristusa?
Drzno vprašanje! Si upam dati odgovor?
Zlasti med mladimi se čuti pravo vstajenj- sko gibanje, ki osvaja mlada in včasih ne- poučena ali celo od svojih bližnjih ovirana srca, ki se želijo osvoboditi nejasnega in neresničnega gledanja na življenje ter svojo prihodnost.
Nič novega. Prakrščansko.
Je to znamenje novih časov? Nedvomno.
Kristjan je že samo zaradi vstajenja optimist
A eno vprašanje je pred nami. Bogoslužje približujemo ljudem, vedno bolj se zaveda- mo svoje svetovne odgovornosti na vseh področjih življenja,na gospodarskem, soci- alnem, kulturnem,političnem. Ali smo v sebi zanetili zavzetost, da bi svetu dali velike ljudi - svetnike?
Kaj bo vse drugo brez njih!
Zgodovina jasno potrjuje. Velike premike v svetovni zgodovini in posebej v zgodovini Cerkve so ustvarili veliki svetniki.
In zakaj ne vprašam sebe: si ti eden tistih ali boš?
Zakaj pa ti ne postaneš velik, zakaj ti nisi sreča lastne družine, apostol v svojem oko lju, ponos naroda in blagoslov človeštva?

Slavko Kalan

VRNIMO SE H KORENINAM

Odkar sem listala novo knjigo Slovenska krasilna umetnost, sem ga želela spoznati. Spoznati človeka, ki že petdeset let riše okraske, zbira, ureja in proučuje ljudsko umetnost in folklorno bogastvo Slovenije ter mnogih drugih narodov sveta.

Ne dam se

Ko sem prvič sedela v njegovi delovni sobi,so bile moje oči več kot zaposlene in srce se mi je do roba napolnilo s preseneče- njem in občudovanjem... Kajpak sem takoj pomislila, da vam moram o tem pisati.
Gospod Ivan Razboršek, Postojnska 27, 61000 Ljubljana, tel: 061/261-520, je kar žarel, ko ga je prijatelj urednik pripeljal na Gorenjsko. Odkar ga je zadela kap in mu ohromila levo stran, gre redkokdaj z doma. Zato se je izlet res prilegel njegovi živahni naravi: "O, hribi, hribi! Veste, ko sem bil planinec in alpinist..." In že smo bili nekaj tisoč metrov visoko.
Potem smo se spustili za našo okroglo mizo in z besedami nismo bili v zadregi.

Kako hitite skozi vsakdanjost?
Še preden zjutraj odpro bližnjo trgovino, sem že pred vrati, da čimprej kupim časo- pis. Vedno mi žena še kaj naroči. Ker me leva noga ne uboga, se včasih s hojo prav mučim, a ne dam se! Moram, moram... Potem zajtrkujem s svojim psičkom. Dan mi mineva v risanju.

Kdaj je krasilna umetnost postala gibalo vašega življenja?
Ne vem,kdaj sem pravzaprav začel in zakaj to delam. Talent in ljubezen sta vseskozi v meni. S slovenskimi okraski sem se prvič srečal v šolski čitanki, ki jo je ilustriral slo- venski umetnik Maksim Gaspari. V daljnem Skopju, kjer se bil rojen, sem Slovenijo po- znal samo iz knjig in po pripovedovanju staršev. Začel sem zbirati vse, kar je bilo povezano s krasilno umetnostjo v Sloveniji
Kot otrok sem opazoval kmete, ki so hodili na trg v narodnih nošah,da pokažejo svojo narodnost. Že takrat so me prevzele ču- dovite barve in vezene kompozicije. Raz- stavo narodnih noš v nekem muzeju sem si ogledoval nekaj ur, da sem postal že malo 'sumljiv'.
Zaradi večkratne očetove premestitve na novo službeno mesto,sem lahko spoznaval kulture različnih narodov. Tako se je ljube- zen do tega izrednega bogastva v meni ra zvijala naprej. Za to zvrst ni šole,sam sem se učil in izpopolnjeval. Želel sem študirati vsaj na umetnostni akademiji, pa so me starši preusmerili v tehniko. Krasilna umet- nost je torej postala moj konjiček, ki pa je zapolnjeval vsak trenutek prostega časa.

Kaj pomeni izraz krasilna umetnost?
Ta izraz izvira iz latinskih besed ornare - krasiti,ornamentum-okrasek, ornamentika- krasilna umetnost.Sam nikoli ne uporabljam tujk. Zakaj bi jih, če imamo lepo domačo besedo.

Kdaj se je ta zvrst umetnosti začela razvijati?
Krasilno umetnost so gojili v vseh časih in pri vseh narodih. Že pračlovek je zazna- moval in krasil svoje predmete. Z razvojem spretnosti so se okraski spreminjali, poso- dabljali in lepšali. Okrasek je ustvarila želja po osebni lepoti in udobnem, privlačnejšem bivanju. Naši predniki so skrbno gojili in razvijali ljudsko umetnost. Zapustili so nam dediščino, vredno velikega naroda.

Kako to cenimo danes?
Danes smo to zelo zanemarili. Ni čudno, da imamo tako slabe spominke. Za uspešno delo pa primankuje tudi literature, oziroma vzorcev za izdelavo predmetov in navodil za umetnostno udejstvovanje. Da bi omilil nepoznavanje in nerazumevanje ljudskih okraskov, sem sestavil skripta, ki jih brez odškodnine dajem šolam, zavodom in do- movom,da jih kopirajo. Žal pa moji osnutki večinoma ležijo v omari in jih žrejo molji.

Kje ste nabrali osnovo za svoje delo?
Največ na terenu, v kmečkih domovih, v cerkvah, pri izdelovalcih domače obrti, pa tudi v muzejih in knjižnicah. Ljudem, ki so imeli kakšen star predmet, sem vedno go- voril: tega ne prodajat, to je spomin na starše in naj ostane v hiši. Žal so turisti mnogo te dediščine 'pokradli'.Ljudje so svo je bogastvo poceni prodajali, ker so vedno slišali, da je to kmečko. Kakšno ponižanje!

Kakšna je razlika med likovno in krasil- no umetnostjo?
V likovni umetnosti dajete sebe. Slika ima nekaj osebnega, izraža občutke, razpolo- ženje... V krasilni umetnosti pa je nekaj ustvarila že preteklost, moja roka samo še dodaja,spreminja... Zato tu ne glejte samo umetnosti, ampak okrasek. Okrasek ima bogat jezik, ki je vsakemu razumljiv, če mu le hoče prisluhniti.

Ali ga zato tako občudujete?
Da, ker ga je izdelala nešolana roka, srčno in neponarejeno,kar je izraz človeške duše in srca. Okrasek bo vedno uporaben, samo prilagajal se bo, razvijal in bogatil.

Kako je originalen okrasek sestavljen?
Iz prvine - to je en cvet ali en list. Iz več zrisanih prvin nastane - motiv. Kompozicija pa je sestavljena iz več motivov.

Kako se rojevajo vaše risbe?
Pri sebi imam vedno beležnico.Ko se porodi ideja ali v sebi 'zagledam' motiv, to zabe- ležim. Pozneje, ko prelistavam beležnico, iz skic napravim osnutek in izdelam risbo.
Kot skladatelj iz not, ki niso njegove, zloži skladbo, ki je njegova, tako jaz iz prvin, ki niso moje, ampak od naroda,sestavim svoj motiv ali kompozicijo.

Na kakšnih materialih lahko uporablja- mo krasilno umetnost?
Ustvarjamo lahko na papir,steklo,keramiko, blago, plastiko, les in kovino.

Veliko ste se posvečali izdelavi exlibri- sov, kajne?
Beseda exlibris pomeni - iz moje knjižnice. Po domače bi rekli - to je moje, vrni mi. V exlibrisu se lahko rišejo motivi iz narave, iz živalskega sveta, risbo lahko prilagodimo poklicu ali pa razpisanim temam na raznih natečajih. Jaz sem se orientiral samo na narodne okraske. Narisal sem preko 2500 exlibrisov; ti so prepotovali ves svet.

Kdo si da izdelati exlibris?
Ljubitelji in zbiralci knjig,literarni ustvarjalci in razne ustanove.

Zakaj vaš priporočnik Slovenska krasil- na umetnost govori brez besed?
Nisem želel dodajati teksta,ker je potem to že diktiranje. Tako pa le informiram, skice in okraski pa govorijo... To je priročnik, ki zbudi talent, če ga kdo ima.

Ste srečni, da imate talent za lepoto, barve, risanje?
To delo je res moja sreča. Talent je kot duša, s tem sem prišel na svet in to v sebi moram razvijati. Tega se ne da kupiti!

Kje črpate največ moči za delo?
Rad imam naravo, saj je največji umetnik. Samo gledati jo je treba in se bogatiti z njeno lepoto. Ko sem hodil v hribe,sem na- biral cvetje, listje ali upodabljal pokrajino. Vsak trenutek izkoristim,da živim z naravo. Ko sem jedel pomarančo,sem posadil pečko in pognala je rastlina. Kolikokrat sem se med risanjem žvižgaje pogovarjal s kosom, ki je pel pod oknom.
V mojem delu najdete tudi iz narave iztr- gane trenutke,ki so kot drobna bela veze- nina listov in cvetov.Stisnjene in posušene rastline s kontaktnim fotografskim postop- kom prenesem na fotopapir.

Kako, razen v priročniku, še razdajate dediščino naših prednikov?
Najraje ga posredujem otrokom in mladini. Ko sem bil še bolj pokreten, sem obiskoval šole in domove starejših občanov, da sem delil svoje vedenje in veselje z drugimi. Ko bi se večkrat našla kakšna dobra duša, da bi me še kam odpeljala, kot se je zgodilo danes...

Kaj pa razstave?
Razstavljal sem že širom po svetu. Poleg udeležbe na skupinskih sem imel tudi okrog 170 samostojnih razstav. V Sevnici, rojst- nem kraju svoje matere, sem pred sedmimi leti -v ambientu stare grajske arhitekture- odprl Galerijo krasilne umetnosti.

Vaša zbirka okraskov je gotovo zelo obsežna?
Doslej sem zbral približno 6000 krasilnih prvin in motivov iz Slovenije. V tej zbirki je samo srčnih oblik 1500 in 1000 nageljnov. Sam pa sem narisal preko 13000 okraskov, kompozicij in exlibrisov.

Katere kulture, poleg domače, še poz- nate?
Poglabljal sem se v bogato kulturo afriških ljudstev, izumrlih južnoameriških narodov, prevzela me je prefinjena figurika Japon- cev in Kitajcev. Po dolgem in počez sem prepotoval pokrajine bivše domovine. Tudi moje delo v tujini bolj poznajo in cenijo kot doma.

Pred štirimi leti je prišla bolezen. Kako odtlej rišete?
Morda je dobro, da je prišla bolezen, ne vem? Bolj me je navezala na stol, da sem doma in delam. Vedno si pravim,da bom še marsikaj naredil,čeprav z eno roko. Delov- no mizo sem prekril z železno ploščo, na to dam papir in ga z magneti pritrdim, da se ne premika. En čas rišem, potem pa vmes malo potelovadim. Časopis sem odjavil sa- mo zato, da ga moram hodit kupovat.

Kaj je bilo na vaši umetniški poti naj- težje?
Najbolj me je bolelo, da me niso razumeli. Po poklicu sem elektrotehnik. In ko je na primer kdo zvedel,da nisem ne vem kakšen profesor,je njegov odnos takoj postal dru- gačen. Nekateri arhitekti jemljejo to zvrst kot nekaj 'kmečkega'. Med Slovenci je to- liko nevoščljivosti, to me boli.

Kako pa se je družina razumela z vašim konjičkom?
Veliko smo skupaj živeli v svetu umetnosti, med knjigami,razglednicami, obiski muzejev in galerij, izleti v naravo in ogledi znameni- tosti.Žena ne zna risati,je pa odlična kriti- čarka.Samo čez ramo mi pogleda in že vidi kaj ni v redu. Hčerki v osnovni šoli nista imeli preveč veselja do risanja, potem pa je naenkrat nastal pravi 'bum'... Od koder sem prišel, sem ponavadi kaj prinesel, raz- glednice, knjige ali barvice. Nikoli jih nisem silil risati,ampak sem le pojasnjeval - s tem pa se takole dela... Sedaj je ena od hčerk že prevzela veliko dela, da jaz na stara leta igram le še bolj inštruktorja. Potiho se pa že veselim tudi prvih 'umetnij' svojega vnučka.

Vam je življenje hitro teklo?
Hitro! Ne morem si misliti, da sem star že sedemdeset let.

Je to veliko?
Veliko, če gledam na čas. Ko pa razmišljam o delu, nisem star. Vedno tuhtam,kaj bi še lahko napravil. Veliko idej bo ostalo neure- sničenih...

Označite lastno ustvarjanje!
Prepozno sem se rodil, moral bi se pred dvesto leti. Ker pa se danes pri nas počasi le prebuja zavest povezanosti s preteklo- stjo, je to delo pomembno. Predvsem naj bo spodbuda: Slovenci, vrnimo se k svojim koreninam!
Nekdo se izraža v pesmi, pisanju, športu... Jaz pa sem odprl dušo v risanju in tako - s slovenskimi motivi - tiho nosim naše ime v svet.

Kakšno bo slovo od naših bralcev?
Vesel sem,da smo se takole srečali.Pripra- vljen sem vsakemu pomagati z nasveti... Rad bi, da bi še kje odprli razstavo. Svoje znanje in delo vedno rad posredujem, pa tudi svojo življenjsko voljo. Na predavanjih v domovih sem vedno govoril: "Ne čepet v kotu in samo 'jamrat', to ne bo nič poma- galo. Še to vam svetujem, da tudi svojega znanja, darov in izkušenj ne shranjujte v predalih, ampak skušajte s tem obogatiti kar najširši krog ljudi."

To slovo velja samo za danes,saj se bomo z okraski gospoda Ivana v Prijatelju še srečali. Kajti njegova ustvarjalna moč in ljubezen do življenja nista samo vredni spo štovanja, ampak tudi privlačita in navdu- šujeta, popeljeta nas na neskončno pot...
Zapis končujem s prisrčnimi voščili za sedemdesetletnico in g. Ivanu želim, da bi v umetniško ustvarjanje lahko še bogato vlagal svoj čas in svoje srce!

Tekst: Kati Urh; foto: Jože Zupančič

VELIKONOČNI PIRHI

O nastanku, razvoju in uporabi velikonočnih pirhov lahko prebe- rete v obstoječi literaturi, zato tega ne bi ponavljal.
Iz originalnih prvin,ki sem jih vzel iz sloven ske krasilne umetnosti, sem izdelal nove, originalne motive za krasitev velikonočnih pirhov.
Za njihovo izvedbo lahko uporabimo klasič- ne ali sodobne tehnike.

Na jajca lahko rišemo motive s temperami, flomastri ali voščenkami,tehnike lahko me- šamo med seboj.

S čebeljim voskom ali voščenkami nariše- mo na jajca motive. Nato jajca potopimo v barvo, narisan motiv izstopi.

Jajca kuhamo skupaj s čebulnimi olupki. Na obrisana jajca lahko rišemo motive z razli- čnimi tehnikami.

Ivan Razboršek

DELO BOŽJE PREVIDNOSTI

V uredništvu smo se odločili, da bomo spet predstavljali razne domove in zavode, kjer starejši najdejo svoj drugi dom, mlajši pri- zadeti pa možnost izobraževanja ali tudi zaposlitve. To naj bi nam vsem pomagalo, da bomo spoznavali drug drugega, se laže med seboj razumeli in boljše sodelovali.
V letih 1984-85 ter 1988-89 smo takšne predstavitve imeli na ovitku (bolnišnice, domovi,zdravilišča in domovi duhovnih vaj) Sedaj hočemo s tem nadaljevati na barv- nih straneh,da bi podoba bila bolj celostna Najprej sta na vrsti domova starejših oskr- bovancev Župnijske karitas Logatec.
Med mnogimi dejavnimi Župnijskimi karitas (v nadaljevanju ŽK) je logaška gotovo ne- kaj posebnega. Imajo namreč otroški vrtec in dva domova: Dom Marije in Marte v Dolenjem Logatcu ter Dom sv. Jožefa v Gornjem Logatcu.Mislim,da ne bo preveč če rečem, da je 'duša' vsega župnik Tone Kompare. Sam bo seveda večji poudarek dajal dobrim sodelavcem in sestram.Čeprav sta domova dva, vse deluje kot celota. To velja za način dela kot tudi za družinsko ozračje. Niti v zapisu se temu ne bo dalo izogniti. Pri začetnih delih je pomagal nje- gov brat Janez, ki je bil takrat župnik v G. Logatcu, potem pa je bil prestavljen na Brezovico.Od l.1992 je tam Vlado Jaksetič.

Od kod ta zamisel,vprašam župnika Toneta
Vse od očeta, ki je bil invalid. Bili smo šte- vilna družina. Ob prihodu v Logatec sem se čudil, kako da tu ni doma. V Mengšu ga imamo. Že kot otroci smo hodili tja, kjer so bili naši ljudje. Pa sestre usmiljenke so nas tako lepo sprejemale.
Ta hiša je delo Božje previdnosti. Ko sem druge spraševal za mnenje, so mi vsi od- svetovali. Pa se je leta 1984 ponudila lepa priložnost, ko je bila naprodaj Poženelova hiša blizu cerkve. Bili smo brez sredstev, vendar smo jo kupili.Zelo prav je prišla kot skladišče pri obnovi cerkve.

Iskali smo namembnost. Pomislil sem, da bi bilo stanovanje za katehistinje.Radi bi imeli tudi župnijski otroški vrtec.Ko so na ob- čini to zvedeli,so nam ponudili druge večje prostore. Tako smo v vrtec začeli spreje- mati otroke aprila 1991.Od začetnih sedem najst otrok (od 1 do 7 let) jih je sedaj že petinsedemdeset.Zanje skrbi sedem vzgo- jiteljic, dve kuharici in ekonomski tehnik. V vrtcu ob delavnikih pripravljajo kosilo tudi za oba domova.

Ker je bilo tako za vrtec poskr- bljeno, smo to hišo namenili za dom ostarelih. Od januarja do oktobra 1991 je trajala obnova Pomagali so vsi, ne le verniki, tudi gospodarske organizacije in občina. Seveda sem se pred tem dogo- voril z Marijinimi sestrami, da bosta dve prišli v dom. Dom Marije in Marte je 5. oktobra 1991 blagoslovil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Ko se je dom napolnil, je prišla še tretja sestra.

Koliko ljudi lahko sprejmete?
Prostora je za enajst ljudi, petnajst jih je pa že pri Bogu, da prosijo za nas.

Gotovo bo koga zanimalo, kolikšna je čakalna doba?
To je v Božjih načrtih... Sedaj je gotovo petdeset prošenj, prednost imajo domačini

Koliko je zaposlenih?
Dom vodijo tri sestre.
Sestre takoj ugovarjajo: "Me ga samo os- krbujemo, vodi pa župnik."
In ta brž doda pohvalo za vodstvo Marijinih sester, ki je izbralo tako posrečeno ekipo. Da ne bi ostale 'dolžne', se sestre pošalijo: "Ja, doslej se še nismo steple."

Kako si potem porazdelite čas: delo in molitev?
Pravzaprav smo na razpolago vseh 24 ur. Ko zjutraj najnujnejše uredimo,gremo k mo litvi, da si v eni uri napolnimo akumulatorje Leto in pol smo v svojih prostorih imele tudi 8-10 beguncev. Res smo bili stisnjeni, so nam pa veliko pomagali. Med nami (ne samo sestrami,tudi oskrbovanci) je družin- sko ozračje. Med seboj si pomagamo.
Tako je izzvenelo tudi mnenje Jožeta,ki se tu tako dobro počuti, da je dejal: "Župnik in sestre so čudoviti."

Za Dom sv. Jožefa v Gor. Logatcu veljajo podobne ugotovitve,saj je vodstvo skupno Le začelo se je drugače. Ko je župnik Ja- nez Kompare hodil pomagat bratu Tonetu v Dol. Logatec obnavljat kupljeno hišo, je hodila z njim tudi Tončka Modrijan. In kar posvetilo se ji je: "Tudi jaz bi dala hišo za takšen namen." Tončka je namreč živela s svojo sestro Angelo Šemrl, obe že v letih, v prostorni hiši blizu cerkve. Angela kot lastnica hiše je s tem soglašala in dogovor je bil hitro sklenjen. Sedaj sta v domu, od štirih živečih otrok iz družine s štirinajstimi otroki, dve srečni sestri, saj se počutita kot doma.
Obnova oziroma kar gradnja hiše, saj so od stare ostali le zidovi, je bila zahtevna. Do 19. oktobra 1992 je bil Dom sv. Jožefa nared za vselitev. V njem je prostora za osemnajst oskrbovancev. Dom oskrbujejo Hčere krščanske ljubezni ali sestre usmilje- nke (štiri) in ena pomočnica.
Župnik Janez je bil medtem premeščen na Brezovico, tako da je delo skupaj z ljudmi, ki so pomagali, dokončal novi župnik,Vlado Jaksetič. Sestre so zadovoljne in pravijo, da dobro skrbi za njihovo družino:
"Dvakrat mesečno in še za praznike imamo sv.mašo, ob prvih petkih sv.obhajilo, sicer pa je vedno na razpolago, kadar ga pokli- čemo. Oskrbovanci ga imajo zelo radi, saj ima za vsakega toplo besedo. Imeli smo tudi Miklavža. Nasploh čutimo, da smo po- vezani z župnijo."
Posebej me je zanimalo,kako so sestre doživele spremembo: prej delo v bol- nišnici, sedaj v domu med starejšimi in povečini nepokretnimi.
"Prej smo hodile v službo, sedaj z njimi ži- vimo kot ena družina, in to je nekaj lepega Tu je bolj domače, smo ves dan skupaj. Dnevni red nam krojijo potrebe bolnikov. Vendar vsak dan najdemo čas tudi za mo- litev. To nam daje moč, da smo srečne, čeprav smo ves dan na razpolago."
Ste sploh kdaj proste?
"Po kosilu,ko sestre (poleg jutranjega pre- mišljevanja) spet molimo,prihajajo člani ŽK da so med oskrbovanci. Tudi otroci priha- jajo.Od prvega navdušenja,ko so množično prihajali, se je izoblikovala manjša skupina otrok, ki redno prihaja. Sestre smo proste tudi vsako nedeljo popoldne, ko dežurajo sodelavci ŽK (v obeh domovih). To je iz- redno pomembno za povezanost z župnijo. Župljani se vključujejo v karitativno delo, oskrbovanci pa čutijo, da so del župnije."

Naj sklenem z mislijo župnika Janeza, ki je takole obujal spomine:
"Takrat nisem imel nobenega načrta. Če delamo po svojih načrtih,uspeh pripisujemo sebi. Doživel sem, da Bog dela čudeže, če sledimo njegovemu načrtu.Spoznal sem,da preizkušnja ali trpljenje,ki ga Bog dopušča, človeku prinaša blagoslov,čeprav tega ta- krat še ne vidimo."

Jože Zupančič

PRAZNOVALI SMO PREŠERNOV DAN

S seboj povabim druge vas junake

Vrnila sem se domov po čudovitem popol- dnevu, ki me je obogatilo in osrečilo. Tega je "kriv" naš prijatelj Oton. "Zakaj se ne bi kdaj zbrali in naredili literarno popoldne, npr. za Prešernov dan? Bom jaz pripravil... Povabim vas na Prešernov dan." Tako nas je navduševal Oton na mesečnem sestan- ku. Če pa Oton nekaj reče, to tudi naredi.
Z veliko širino in polnostjo je vsem, ki smo se prav na Prešernov dan zbrali v dvorani šentpetrskega župnišča v Ljubljani, pribli- žal življenje in delo genialnega pesnika dr. Franceta Prešerna. Predavanju, v katerem je kot kak profesor podrobno opisal pesni- kovo življenje in vsa področja njegovega ustvarjanja, so sledile recitacije, vmes pa narodne pesmi ob spremljavi citer in kitare
Tako je to lepo literarno popoldne pregnalo hlad februarske vsakdanjosti in nas ogrelo s toplino preprostosti,medsebojne poveza- nosti, pa tudi pesnikovega zanosa. Morda je poleg mene še kdo zaslutil, kako malo je potrebno, da nas obogati prava, nenare- jena lepota, ki zbližuje v dobroti, veselju, plemenitosti.
Hvala Otonu in drugim za doživetje,ki zlepa ne bo pozabljeno. Zakaj? Praznovanje je bilo polno poučnosti in doživljanja vrednot, ki jih razodeva ustvarjanje našega največ- jega pesnika.

Marjetka Smrekar

Da bi bili sinovi enega Očeta

Marsikdo danes postavlja na prvo mesto predvsem boj za preživetje,pehanje za de- narjem in s tem težnjo po boljšem standa- rdu.V tej stvarnosti povzroča pomanjkanje kulturnih in moralnih vrednot med drugim tudi odtujitev in razdore v medčloveških odnosih. Koliko časa bodo te vrednote še zapostavljene, včasih celo zaničevane? Se zavedamo, da posledice takšnega življenja občutimo prav vsi, še posebej pa otroci, mladina ter bolni, invalidi in ostareli.
S takimi in podobnimi mislimi sem se odzval Otonovemu vabilu na praznovanje kultur- nega dne.V šentpetrskem župnišču se nas je zbralo nepričakovano veliko. V naslovu prireditve (Da bi bili sinovi enega Očeta,da bi bili bratje med seboj) sem odkril smisel skrbi za pravo kulturo. Čeprav smo to po- poldne poslušali le o Prešernu(letos se spo minjamo 145-letnice njegove smrti),mislim, da je kultura veliko več.
V vsakdanjem življenju se kaže predvsem pridobitniška kultura "imeti".Imeti čim več.. Evangelij nas opominja, da je pomembno "biti".To je prava kultura.Le taka nam daje moč,zavest in ustvarja sožitje.Takšna nas vodi k pristnejšim medsebojnim odnosom, k edinosti, Bogu.
Naj se zahvalim vsem, ki so nam pripravili ta spominski dan. Hvala Otonu za zamisel, pripravo in vodenje! Dekletom in fantom za zapete pesmi in potrebno pomoč! Vsem pa zato, da smo bili skupaj!

Rafko Jurjevčič

PRVI OBISK ŠKOFA URANA

Gost Doma upokojencev v Kamniku je bil ljubljanski pomožni škof Alojz Uran

Stanovalce Doma upokojencev v Kamniku je ob prvi obletnici svoje posvetitve v škofa obiskal ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. Šestega januarja lani ga je namreč sv. oče Janez Pavel II. v baziliki sv. Petra v Rimu posvetil za škofa.Obisk je sovpadal tudi s praznikom svetih Treh kraljev in s praznikom Jezusovega krsta.Dan obiska bo ostal stanovalcem še dolgo časa v spomi- nu, saj je bil to prvi obisk škofa v našem Domu.
Ob prihodu sta gospoda škofa pozdravila predstavnika stanovalcev,Marija Kramar in Benjamin Žnidaršič, v imenu uprave doma pa glavna sestra Marija Mali.
Slovesna maša se je začela s pozdravnim govorom predstojnika frančiškanskega sa- mostana p.Marka Novaka,ki je škofu izrekel dobrodošlico,mu čestital ob njegovi oblet- nici in zaželel veliko uspehov pri njegovem delu. V imenu stanovalcev ga je pozdravila najstarejša-sedemindevetdesetletna Fran- čiška Ulčar, ki ni skrivala svojega navdu- šenja ob obisku in ga verjetno ne bo nikoli pozabila.
S škofom sta somaševala p.Ernest Žižmond in kamniški župnik France Šuštar. Mešani pevski zbor iz Mekinj je s svojim petjem slovesno mašo še bolj povzdignil.
V pridigi je škof poudaril, da živimo v času, ko je svet politično in gospodarsko razklan in se zdi, da zmagujejo sile, ki so v to pri- peljale. Vendar hkrati slutimo v človeštvu neustavljivo hrepenenje po boljšem svetu. Upanje na boljši svet je neuresničljivo vse dotlej, dokler ni vsak od nas pripravljen kaj žrtvovati za svojega bližnjega in s tem za boljši svet. Sebičnost današnjega sveta nas spravlja v nerešljive težave, ki so vid- ne prav na Balkanu, še posebno v Bosni. Zato smo dolžni delati in moliti, da prema- gamo vse ovire, ki preprečujejo, da bi se med seboj ljubili. Cerkev je občestvo živih in mrtvih in sv. maša je tista, ki naj bi jih povezovala,tako farane v župniji ali škofiji, kot ves vesoljni svet. Še posebej naj bi zbliževala zdrave in invalide, ostarele ali kakorkoli trpeče. Od sv. maše naj bi vsak prišel drugačen, prenovljen. Ljubezen, ve- selje, mir, potrpežljivost, zvestoba, samo- obvladovanje, so bila njegova glavna po- slanica.
Ob koncu sv. maše je izrekla besede zah- vale gospa Ana Žagar in v imenu stanoval cev Doma povabila gospoda škofa, naj nas še kdaj obišče.
Zaključek maše pa je bil nekaj posebnega. Na željo stanovalcev, posebno njegovega bivšega farana iz Šentvida, gospoda Sta- neta Zadnikarja, je škof Alojz Uran zapel pesem "La paloma", ki govori o moči mate- rine ljubezni in molitve. Marsikaterega od prisotnih je pesem tako ganila, da ni mogel zadržati solz.Obenem pa se je zdelo da jih nobena stvar ne bi bolj razveselila. Kako malo je potrebno, da se razveseli starejši del cerkvenega občestva! Vsi so odhajali z vedrim srcem in polno dušo.
Za to bogato doživetje gre zahvala uršuli- nki s.Fani,ki je gospodu škofu posredovala naše povabilo,in glavni sestri Doma upoko- jencev Mariji Mali, za prijazno sodelovanje.

B.Ž.

PRAVICA DO ŽIVLJENJA - PRAVICA DO SMRTI

Letošnji dunajski tečaj o pastoralni skrbi za bolne in umirajoče z naslovom: "Pravica do življenja- pravica do smrti" se je končal z zanimivo združitvijo moralno- teoloških, medicinskih in pravnih vidikov. Skoraj 300 udeležencev iz vseh delov Avstrije, južne Tirolske, Slovenije (devet) in Slovaške se je zbralo v cerkvi Dunaj-Lainz,da bi si izme njali misli in poglede na evtanazijo, sprem- ljanje umirajočih in človekovo dostojanstvo ob njegovi smrti.
Teolog in moralist Günther Virt je najprej predstavil različne pomenske poudarke, ki so označevali pojma 'evtanazija' in "pomoč umirajočim" v zgodovini in seveda njihov vpliv nanjo. Potem je opisal poti na podro- čju etičnih odločitev. Kristjani bodo nale- teli na posluh v naši pluralistični družbi le, če bomo natančno poznali problematiko in njeno določeno etično presojo. Posploše- vanje gotovo ne bo dobro in ustrezno.
Michael Peintinger, specialist anestezist, je opisal težke odločitve, ki se porajajo pri skrbi za zelo bolne paciente. Pogosto je to nihanje med nujno pomembno zahtevo po življenju in nesmiselno zahtevo po smrti.
Teologinja Angelika Pressler je označila delovanje pastoralnega delavca ob bolniku kot "nosilcu spomina". V svoji pastoralni skrbi spominja paciente tako na smrt kot tudi na nebesa in na Boga.
S. Hildegarda Teuschl, pobudnica "Hospiz- gibanja" v Avstriji, nam je pokazala, kaj umirajoči in njegovi najbližji resnično po- trebujejo. S sodelavci nam je s paleto idej nakazala določene pastoralne spodbude.
Pravnik Alfred Haslinger nam je jasno pre- dočil,da sta usmrtitev na zahtevo,kot tudi pomoč pri samomoru po avstrijskem zakonu prepovedana. Opozoril nas je pred liberali- zacijo teh zakonov. Z njo začne izginjati osnovni zaupljivi odnos med zdravnikom in pacientom.

M.Š.

NEKAJ DOBRIH DEL

"Veselite se vsakega dobrega dela, ki ga opazite-ne glede na to,kdo ga naredi!" Ne- kaj dobrih del s pomočjo slovenskih časopi sov in naših dopisnikov opazi tudi Prijatelj.

Ta malce nenavadni naslov(saj veste,koliko krat v trgovinah ali na razstavah srečate zo- prno prepoved: Ne dotikajte se predmetov!) je prva poskusna razstava za obiskovalce z motnjami v vidu v Pokrajinskem muzeju v Celju (na ogled do 31. marca). Ob razstavi je izšel tudi poseben katalog za slepe in slabovidne. Člani medobčinske organizacije slepih in slabovidnih vsako leto obiščejo muzej. Njihov obisk je porodil tudi zamisel o posebni razstavi s tem geslom. S tem se celjski muzej pridružuje nekaterim tujim mu zejem,ki take razstave prirejajo že dvajset let.

V Domu upokojencev na Vrhniki so v februarju pripravili zanimivo razstavo glasil domov za ostarele iz vse Slovenije. Od 50 domov, kolikor jih je v Sloveniji, jim je us- pelo zbrati 30 glasil. V njih so predstavljeni literarni in drugi izdelki stanovalcev in dela vcev v domovih, objavljene so različne in- formacije in podobno. Ob odprtju razstave je bila častna gostja igralka Mila Kačičeva.

Urad Vlade Republike Slovenije za informi- ranje je sporočil, da je bil dr. Mirko Goleša imenovan za direktorja Urada Vlade Repu- blike Slovenije za invalide.

Včeraj je odbor za Materinski dom obvestil javnost,da mu je po dveh letih prizadevanj in, kot so poudarili, "prosjačenja" pri naj- različnejših državnih telesih in podjetjih -pokroviteljih, uspelo odpreti stanovanjsko enoto za matere, ki so se znašle same z otrokom in nimajo kam.
Novo enoto sestavlja dvoinpolsobno sta- novanje, ki ga je Materinskemu domu od- stopilo Ministrstvo za obrambo, obnovili in opremili z vsem potrebnim pa so ga posa- mezniki in številna slovenska podjetja. Prvi dobrotnik je bil pokojni Ivan Kramberger. Stanovanje je v bloku, naslova pa odbor ni želel izdati, saj imajo matere pravico do miru in zasebnosti. V njem je prostora za dve ali tri mamice z dojenčki. V zatočišče lahko pridejo že pred porodom. V takih do- movih so mamice običajno do otrokovega dopolnjenega prvega leta.Prošnje za spre- jem lahko oddajo kar v najbližji center za socialno delo.
Manj razveseljivo pa je, da matična hiša Materinskega doma v Trnovem še ni nared ker se je zapletlo z izdajo dovoljenja za adaptacijo. Zbranih pa imajo že približno dve tretjini potrebnih sredstev.

Mariborsko društvo za pomoč duševno pri- zadetim - eno izmed oseminštiridesetih v Sloveniji - bo letos slavilo tridesetletnico svojega delovanja.
Temeljna naloga društev je navezovanje stikov s starši prizadetih otrok ob hkratni vsestranski strokovni pomoči. Ti starši so zaradi duševne stiske ob spoznanju, da je njihov otrok "drugačen",pogosto potisnjeni na rob okolja, v katerem žive.
Mariborsko društvo ima danes 195 članov, od tega 155 staršev ter 40 strokovnih so- delavcev in prijateljev, vedno pripravljenih pomagati.Svoje delovanje osredotoča pred vsem na pomoč mladim družinam. Naloga društva je v tem,da med seboj kar najtes- neje poveže starše pri izmenjavi pridoblje- nih izkušenj iz življenja s prizadetimi otroki in odraslimi. Sedaj tudi v Mariboru obliku- jejo Varstvenodelovni center, ki bo zajel duševno prizadete otroke in odrasle na številnih področjih od varstva,druženja, do možnega zaposlovanja. V okviru maribor- skega društva deluje tudi klub za odrasle. Svoje delo financirajo z denarjem Loterije Slovenije, občinskega proračuna in darovi. V društvu se bojijo, da bo denarja čedalje manj...

Zakaj ne bi tudi pri nas kot v francoskih mestih ustanovili sprejemnic za srečevanje in pomoč brezdomcem,klošarjem, priseljen- cem, beguncem in študentom, kadar so brez denarja? V takih sprejemnicah v Fran ciji obiskovalci zastonj dobijo toplo kavo ali čokolado ter se srečujejo.
Zakaj ne bi bolje stoječe družine za kak teden sprejele na počitnice otroka iz rev- nejše družine, ki sicer počitnic sploh ne bi bil deležen?
Zakaj ne bi več družin zaposlilo nezapo- slenega moškega ali žensko, ki bi pri njih naredil-a to in ono?
To so misli in vprašanja Marice Merljak, Slovenke, rojene v Kairu, ki je med drugim živela tudi v Južni Afriki, sedaj pa kot upo- kojenka pomaga poučevati verouk v Por- torožu in dela v lucijski Karitas. Prepričana je, da Karitas ni le delitev hrane in oblačil, ampak predvsem vračanje človeškega do- stojanstva in poguma.

Celjski Center za socialno delo je v feb- ruarju začel z obsežno akcijo pridobivanja novih rejniških družin. Trenutno je v celjski občini 120 otrok v rejništvu. Razlogi, da mora otrok v rejo, so neurejene družinske razmere, ki jim nemalokrat botruje alkohol, brezposelnost, samohranilstvo. Rejniška družina mora biti predvsem potrpežljiva, razumevajoča ter strpna, pri odločitvi za prevzem otroka v rejništvo pa naj jo vodijo le človekoljubni razlogi.Zainteresirani lahko dobijo informacije v Celju, na Gregorčičevi 6/2.

PRIPRAVA NA SMRT IN POPOLNO KESANJE

Življenje nam je vsem darovano od Boga. Rodimo se, živimo, - in ko nas pokliče Go- spodar življenja,odidemo k njemu. Toda ne odidemo brez pripravljenosti, brez kesanja. Zanima me,v kakšnem smislu in kdaj podari Jezus umirajočemu milost popolnega kesa- nja?
Za odgovor se že vnaprej zahvalim. Morda bo zanimal še koga. Vprašanje me zanima tudi zato, ker sem slišala prošnjo vernikov: "Jezus, daj umirajočim milost popolnega kesanja!"
Spoštovana Marjetka,vesel sem tega vpra šanja, ki zadeva vsakega od nas,saj bomo nekega dne vsi stopili v večnost pred Go- spodarja življenja. Kakšni bomo prišli pred Boga? Ali bo v nas takrat ljubezen in hre- penenje po Bogu ali bo kaj drugega? Ali bo za nas smrtna ura krona našega življenja ter zadnji najgloblji poklon pred Vsemogo- čnim Bogom in ljubljenim Očetom?
V pregovorih včasih slišimo misel: Kakršno življenje, takšna smrt. Zares je smrtna ura za nas lahko povzetek našega celotnega življenja.Prehod iz tega življenja v večnost je zelo pomembna stvar in se je potrebno na to dobro pripraviti. To nam ne govori le zdrava človeška pamet, na budnost in pri- pravljenost nas opozarja tudi Jezus v evan geliju.Jezus večkrat govori o skrivnosti Bo- žjega kraljestva,o večnem življenju, ki nam ga naš ljubeči Oče v svoji ljubezni priprav- lja.
V evangelijih na več mestih lahko srečamo Jezusovo razlago večnega življenja v nebe škem kraljestvu, ki ga primerja veliki gostiji in slovesnosti. Na to gostijo so povabljeni vsi; nekateri prej, drugi pozneje. Vsi ljudje imajo možnost, da lahko pridejo na to slo- vesnost.Vendar pa v to srečo nebes nihče ni prisiljen. Pogoj je le to, da je človek za slovesnost spodobno oblečen in da slove- snosti ne zamudi. To pomeni, da ima očiš- čeno srce ter mu je prva skrb to, kako bi Gospodu ugajal.
Ta odgovor in pripravljenost človeka se kaže ne le v lepih željah in mislih, pač pa v načinu življenja, v obnašanju ter v odnosu do Boga in bližnjih.
Spomnimo se Jezusove prilike o gostiji, na katero so bili vsi brez razlike povabljeni. Niso se vsi odzvali vabilu in so ostali raje daleč proč.Med tistimi,ki so prišli,pa nekdo ni imel prazničnega oblačila,ni imel priprav- ljenega in čistega srca. Vržen je bil ven, kjer je bil jok in trpljenje.Tudi dekleta,ki so čakala ženina, so doživela različno usodo. Tista, ki so bila zavzeta za svoje poslans- tvo,so pravočasno prišla na gostijo;druga, ki so bolj ugajala sebi, so gostijo zamudila in so ostala zunaj, v temi in trpljenju.
Tisti, ki so ostali zunaj daleč proč, ali ki je bil vržen ven,so bili tam zato,ker sami niso hoteli primerno odgovoriti na božje vabilo in ne zato, ker bi jih Bog ne bil maral ali bi jih hotel kaznovati.
Ker nas Jezus tako različno opozarja, naj bomo pripravljeni na srečanje z njim v več nosti, moramo trenutek naše smrti vzeti zares.Na to se pripravljamo skozi vse svoje življenje.
Če živimo v prijateljstvu z Bogom,ga znamo v življenju ponižno in iskreno prositi pomo- či in odpuščanja naših grehov, bo trenutek smrti lepo srečanje s Stvarnikom.Tudi tak- rat ne bo težko iskreno prositi odpuščanja Seveda je to milost,božji dar,da mi Gospod na iskreno prošnjo podeli odpuščanje vseh mojih grehov. Če pa človek ni vajen prija- teljevanja z Gospodom, so ti trenutki lahko zelo dramatični in človek ne zna sprejeti božjega daru. Zelo hudo je, če človek za- mudi ali ni pripravljen z očiščenim srcem stopiti pred Boga.
Gospod Jezus nas po Cerkvi različno vabi, da se pripravimo na trenutek smrti:z molit- vijo, z zakramentom svete spovedi, bolniš- kega maziljenja,s sv.evharistijo- sv.popot- nico...Vedno pa je potrebno kesanje svojih grehov iz ljubezni do Boga in z veliko vero v božjo usmiljeno ljubezen.
Da bi lahko prišli urejeni na večno gostijo v nebesih, je potrebno oblačilo očistiti in se umiti.To pa storimo s kesanjem nad svojimi grehi.Vse tisto,kar skesani postavimo pred Gospoda in prosimo odpuščanja,nam je od puščeno. Zopet je odvisno od nas,zakaj in kako to storimo. Tukaj govorimo o kesanju in o popolnem kesanju.
V našem novem KATEKIZMU KATOLIŠKE CERKVE pri številki 1451,1452 in 1453 piše takole:

"Med spokornikovimi dejanji prihaja kesanje na prvo mesto. Kesanje je 'dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti'."
"Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje 'popolno kesanje' (kesanje iz ljubezni). Takšno ke- sanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej stopiti k zakramentalni spovedi."
"Tudi kesanje,ki ga imenujemo 'nepopolno', je božji dar, pobuda Svetega Duha. Porodi se iz razmišljanja o grdobiji greha ali iz strahu pred večnim pogubljenjem in drugi- mi kaznimi, ki grozijo grešniku (kesanje iz strahu). Tak pretres vesti more sprožiti notranji razvoj, ki se po delovanju milosti dovrši z zakramentalno odvezo. Samo po sebi pa nepopolno kesanje ne doseže od- puščanja velikih grehov, pač pa grešnika pripravi, da dobi odpuščanje v zakramentu pokore."

Torej popolno kesanje je tisto,ko človek iz ljubezni do Boga obžaluje svoje grehe, ker je žalil Boga in bližnjega.Seveda je potreb- no,da je to res iskreno; brez prisile in brez občutka, da je dovolj le nekaj zunanjega.
Prepričan sem, da Bog vsakemu človeku pred smrtjo želi podariti možnost popol- nega kesanja ali zakramentalne odveze. Vprašanje je le,če človek to milost,ta dar, sprejme in ga zares izkoristi. Mislim, da se v zadnjih trenutkih življenja,morda tik pred smrtjo, dogajajo skrivnostne reči.
Nekateri se v zadnjih dneh ali urah življe- nja spreobrnejo ter se z vso vero in zaupa njem obrnejo na Boga. To je velika milost. Pogosto se to dogaja ob boleznih. Hudo pa je, če je človek sam ali njegov bližnji že dolgo bolan, pa ga ob koncu prehiti smrt, ne da bi bil kdo poklical duhovnika. Domači se pogosto izgovarjajo,da sploh niso pomi- slili na duhovnika, na bolniško maziljenje in sveto popotnico. Bog pa s svojo milostjo lahko tudi takemu osamljenemu človeku podeli odpuščanje po popolnem kesanju.
Božja ljubezen je brezmejna in zelo iznaj- dljiva. Kako in kdaj Bog daje umirajočemu človeku milost popolnega odpuščanja, os- taja skrivnost. Tisti, ki prejmejo to milost, skrivnost nesejo s seboj v večnost. Vsem nam pa veljajo Jezusove besede, naj bomo čuječi in vedno pripravljeni na srečanje z Gospodom v večnosti.

Franci Šuštar

MOŽ IN ŽENA

Sedela sem v natrpani čakalnici pri zdrav- niku. Gripa,ki je razsajala okoli,je še doda- tno povečala število čakajočih. Nekateri ljudje so kašljali, kihali, se nestrpno prese- dali, spet drugi so bili čisto apatični, listali so po časopisu, gledali skozi okno in bili nasploh kar se da slabe volje.Kakšni pa naj bodo bolni ljudje?
Gledala sem dva možakarja, ki sta sedela nasproti mene. Oba sta bila že precej v letih in sodeč po tem, kako sta se pogo- varjala,sta bila dobra znanca. Eden je bil v obraz ves bled, z robcem si je kar naprej brisal mehurjast pot,ki mu je zalival čelo in mu silil v oči. Zagotovo je imel vročino in težko je sedel pokonci. Drugi mu je pripo- vedoval, da ni bolan, da ne čaka zase. Po zdravila za ženo je prišel. Vsakič pride do doktorja,saj ta dobro pozna situacijo in ko ženi zmanjka zdravil, pride on, njen mož, spet ponje. In pripovedoval je, kaj se je zgodilo in kako živita. Nehote sem prisluh- nila njegovi pripovedi.
"Oba sva težko delala vse življenje.Najprej sva si postavljala hišo. In to pri dveh bor- nih delavskih plačah.In pri treh otrocih,kar res ni bil mačji kašelj.Hudo sva se namučila saj je vse,kar lahko sam narediš,najceneje Žena je delala, da se je skoraj pretrgala. Ko je človek mlad in zdrav vedno pretirava in precenjuje svoje zmožnosti. Nič ji ni bilo ko je stala pri mešalcu za beton,vlačila te- žke kangle betona v gornje nadstropje ali vstajala že pred dnem, da je prala, likala in šivala. In potem delo z otroki; vedno je skrbela, da so bili lepo oblečeni, umiti in počesani,ko so šli v šolo. Vedno so bili prvi otroci; najprej je nakupila njim, kar je bilo potrebno, sama je bila zadnja na vrsti. Včasih sem se moral kar prepirati, da si je kupila kakšen nov predpasnik ali kaj take- ga.Potem je bila hiša postavljena.Pa je bilo potrebno zgraditi še garažo in v garažo po staviti avto. In med prazne stene je sodilo novo pohištvo in gospodinjski aparati.Toda še preden si je človek lahko oddahnil,je že spet bilo treba vse zamenjati, saj je bilo že zastarelo. Saj bo bolje, sva si rekla, ko bodo otroci odrasli. Odrasli so,se izšolali in se poženili. A skrbi zanje zaradi tega niso bile nič manjše. Pomagala sva še njim in se ubadala še z njihovimi skrbmi, pazila na vnuke in jim pomagala, kolikor se je kje dalo. Saj bo bolje, sva si rekla, ko bova v pokoju. Pokoj sva res dočakala,jaz dve leti prej, nato še ona. Ampak tudi dneva poči- tka in miru ni bilo.Kot strela z jasnega naju je usekalo. Zbolela je kar čez noč in oble- žala. Zdravniki pravijo, da ni bila kap,da je vse na živčni osnovi. Kar spodneslo jo je. Ne more se več postaviti na noge. Res je težko. A bolj njej kot meni. Kavč sem po- stavil iz sobe v kuhinjo, tako da leži tam, gleda me, in mi pripoveduje,kaj in kako naj naredim kakšno reč."
"In praviš, da ne more več hoditi?" ga je vprašal znanec.
"Kako naj bi, reva, nog sploh več ne čuti. Vsako jutro jo masiram, telovadim z njo,da bi ne dobila preležanine. Šalim se,da bo šla še na prihodnje olimpijske igre na gimnas- tiko,pa me ubožica gleda tako hvaležno,da bi se človek najraje zjokal."
"Zakaj pa se mučiš z njo?" se je čudil nje- gov sogovornik."Zakaj pa je ne daš v dom?"
Z zanimanjem sem pričakovala njegov od- govor. Moški, ki se na stara leta uči kuha- nja, ki skrbi za nepokretno ženo, za red in čištočo v kuhinji, ima res težko delo.
"Veš," je odgovoril mož, "poročena sva šti- rideset let in ko sem tedaj rekel DA, sem tudi tako res mislil. DA v dobrem in hudem. Mnogo lepega in bridkega sva skupaj doži- vela, a človek vse hudo pozabi, spominjam se samo najlepših reči. Tri otroke mi je rodila, noč in dan je skrbela zanje in zame in za naš dom; kot mravljica je bila. Čisto zmerom ji nisem bil v oporo in uteho. Moški vse prevečkrat mislimo,da je samo po sebi umevno, da žena podpira tri vogale in še četrtega pri hiši.Zato skušam zdaj izpolniti svoj del obljube, ki sem ji jo dal pred Bo- gom in pred ljudmi. Stal ji bom ob strani in ji pomagal, dokler bom mogel."
"Pa ne bi bilo treba. Saj imaš dovolj veliko pokojnino. Daj jo v dom. Lepo jo boš hodil obiskovat in nobenega dela in nikakršnih obveznosti ne boš imel."
"Tako mi pravijo tudi najini trije otroci. To- da meni kaj takega niti na misel ne pride. Zdaj sem, hvala Bogu,še dovolj pri močeh. Ko pa je ne bom mogel več dvigovati in ji streči, pojdeva oba. Svoje besede sem do zdaj še vedno izpolnil in bom tudi poročno obljubo."
Presenečena sem začutila, da so se mi na robu trepalnic nabrale solze. Kaj takega bi od tega možakarja z zgaranim obrazom in robustno postavo nikoli ne pričakovala. Tako nežne privrženosti, toliko človeške ljubezni kar težko najdemo v vsakdanjem življenju.
Odšel je, ko je dobil želeni recept. Tam na klopi, kjer je sedel, pa je ostala njegova sled. Nekakšna svetloba. Lepa misel, ki je obsijala vso čakalnico in jo naredila toplej- šo, svetlejšo in znosnejšo.
Gledala sem za njim in se spraševala,koliko zakoncev bi tako čutilo. Mora res priti bo- lezen ali druga huda preizkušnja, da človek najde resnico o sebi? Da znova najde smi- sel življenja?
Da odkrije Ljubezen in to, kako lepo je lju- biti in biti ljubljen.

Ivanka Korošec

DUH ODPIRA SRCA

Dragi Branko in vsi drugi pri Prijateljstvu bolnikov!
Svet je postal ena sama velika družina: spremljam vas z Madagaskarja preko Afrike Argentine, v Ameriko in Kanado,pa spet na vzhod,v Evropo, preko Francije, Nemčije in Avstrije, na sončno stran Alp, v našo ljubo Slovenijo. Z nekaterimi se že dolgo nismo "slišali", z drugimi imamo bolj ali manj redne pisne stike. A vse, kar smo skupaj živeli, ostaja in v tej duhovni povezanosti je Eden ki nas združuje: Jezus Kristus. Zato so ta trenutek z menoj tudi vsi tisti, ki sem jih na svojem zadnjem dopustu srečala. Mir in milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi!
Leto 1993 se izteka.Tako tudi moja triletka ki je prešla že skoraj v četrtletko.Ponovna priložnost, da se človek ustavi in pogleda na karto, kje je vodila in predvsem kam bo peljala njegova pot.
Po učenju francoščine v Parizu sem se vr- nila na svojo prvo postojanko v Tangainony k že poznanemu delu: zdravljenje, ceplje- nje in skrb za podhranjene otroke skupaj s sestro Marjeto Mrhar in Jožico Rihar.Kmalu sta se nam za nekaj časa pridružila Lenka in Ricardo Cuello, potem pa sta odšla v Manambondro. Po letu in petih mesecih sem plemenu Zafisoro ob reki Manabovani rekla zbogom tudi jaz. In drugega decem- bra bo dve leti, kar sem prišla živet v Am- bohigogo.
In tu se moja zgodba pravzaprav šele za- čne. Ob patronažnih obiskih po vaseh in domovih,ob ustanavljanju vaških zdravst- venih odborov, obiskih po šolah mi je dano še bolj prodreti v skrivnost tukajšnega živ- ljenja.Bivanje v majhni krščanski skupnosti kjer ni stalnega duhovnika ali redovnih se- ster, zlasti z bolniki, me vodi v ponižnost in potrpežljivost. Vodstvo zdravstveno - socialnega centra je zelo odgovorno in na- porno delo,hkrati pa tako osrečujoče.Zato vas prosim, dragi prijatelji, da se povežete z menoj v molitvi k Svetemu Duhu, kajti Duh je tisti, ki odpira srca za vse lepo in dobro.
Bog se je učlovečil, da bi ga mi prepoznali v sočloveku. Da bi vsi ljudje postali naši bratje in sestre, kjer bi ga častili, ljubili in mu služili.Tega spoznanja in doživetja vam iz srca želim. Številne so bile že vaše mo- litve, ljubeče misli, vsi pisni stiki in drobne pozornosti, vse vaše odpovedi in žrtve za misijone. Naj bo tudi teh nekaj vrstic skro- men znak moje velike hvaležnosti. In ko za veliko noč poromam domov na dopust,upam da se bom vsaj z nekaterimi tudi osebno srečala. Zato mi ni treba več pisati, ker bom najbrž prej pri vas kot vaše pismo pri meni.
V veselem pričakovanju snidenja in z naj- boljšimi željami vas prisrčno pozdravjam.

Helena Škrabec

Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraka, kjer ni noči,
tam sonce sreče ti ne ugasne.

Ko se je ob koncu lanskega leta vrnil boži- čni paket, smo zvedeli, da je umrla Pavla Tajč, Dom upokojencev,Jurčičeva 6,63000 Celje. Tako tiho je odšla, da sem se vpra- šala, je danes človek res le še številka v svetu?
Toda Gospod gleda drugače! Saj prav da- nes - na pepelnico - zagotavlja, da bo vsa naša skrita dela in trpljenje poplačal sto- tero. Zato verujem, da je z vso dobrotlji- vostjo sprejel Pavlo v srečno večnost.
Dokler je še živela v domači hiši,se je rada udeleževala naših srečanj.Še posebno rada je kam poromala, saj je bila drugače obda- na le z zapuščenostjo in boleznijo. Tako je zadoščevala Gospodu za mnoge žalitve in strahote v svetu.
Ko se ni mogla več sama oskrbovati, je šla v Dom in tiho služila naprej...
Obilno naj bo tvoje plačilo, draga Pavla! Nam pa naj Gospod pomaga,da bomo dobro izkoristili ta postni čas za večno življenje!
Lani na sveti večer je v prometni nesreči umrl naš Siko Krejan,Dom počitka,Mengeš Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, saj so ga Mengšani imeli zelo radi; v vsakem vre- menu je šel za pogrebom.
Siko je bil izredno dober in ustrežljiv.Veliko je pretrpel v življenju.Rodil se je nezaželen in starši so ga pustili v gozdu, tako da jih ni nikoli poznal. Svoje otroštvo je preživel pri dobri rejnici v Slovenskih Konjicah. Po njeni smrti je prišel v Kamnik.Ko pa je pre- rasel mladinski dom, je prišel v Mengeš.
Zaradi kostne tuberkoluze je imel sedem operacij na nogi in ta je bila krajša. Kot invalida ga nikoli nobeden ni imel prav rad. Čutil se je zavrženega. Lahko bi obupal,pa je vztrajal,je o njem rekel naš župnik Matej Rekel je še, da se je ob srečanju z njim vsakemu razjasnil obraz in ga po svoje osvojil, kajti bil je dober. Čeprav nevpliven in nedonosen, je dobro razumel božje skri- vnosti.V svoji preprostosti in skromnosti je bil eden izmed malih,ki se jim Bog razodeva
Tu v Mengšu je bil zelo rad, kar devetintri- deset let, dočakal pa jih je enainšestdeset Dokler je mogel, je vsak dan hodil k sv. maši in z veseljem pomagal oskrbovancem. Govor direktorja Doma počitka je izzvenel kot lepa in prisrčna zahvala. V slovo so mu zapeli še mengeški pevci.
Siko je bil zadnja leta tudi domski poštar. Svojo nalogo je vestno, posebno pa zelo pošteno opravljal. Lahko smo se zanesli nanj.
Siko, hvala ti za vsak korak,ki si ga,čeprav težko, napravil za dobro nas vseh. Počivaj v miru! Upamo, da se v nebesih snidemo.

Kati Ribič

KOT ENA DRUŽINA

Praznovanje svetovnega dneva bolnikov v Ljutomeru

"Petindvajset let je, kar sem priklenjen na invalidski voziček. Zgodilo pa se je na poti v službo in ne po moji krivdi. Od začetka se je bilo težko navaditi in najti novo voljo do življenja." Tako so se glasile besede možakarja srednjih let,ko je s svečo v roki spregovoril o svoji preteklosti in se pred- stavil zbranim bolnikom,invalidom in sprem- ljevalcem v ljutomerskem Mojem domu.
Naša Marta je namreč sklenila, da moramo priti skupaj in praznovati svetovni dan bolnikov. In smo ga; pa še veliko se nas je zbralo, da se je prostorna dvorana lepo napolnila.Tudi nekaj gostov iz Prijateljstva bolnikov in invalidov iz Ljubljane in Maribora je bilo vmes.
Srečanje se je pričelo okrog pol enajstih s predstavitvijo. Pri tem smo si podajali go- rečo svečo. Prav tako, kot plamen sveče razsvetljuje in daje toploto svoji okolici, so naše izpovedi hotele prinašati toplino in posvetiti drugim, da bi vsi skupaj laže pre- našali svoj vsakdan. Nekaterim so besede kar tekle,pri drugih se je za trenutek malce zataknilo.Lepo je bilo slišati vsako zgodbo, prepleteno z mnogo trpljenja in mnogo sol- za,občudovanja vredna pa je bila odkritost Za vsakogar bi po izpovedi lahko rekla, da kljub težkemu življenju ni izgubil volje.Vsak je s svojimi očmi in s svojim nasmeškom izžareval toliko topline, veselja in zado- voljstva, kot ga srečaš le pri redkih ljudeh. Sploh še nisem srečala ljudi,ki bi kljub svo- jemu težkemu življenju kazali toliko volje.
Po resnici povedano me je bilo v začetku zelo strah, saj sem bila prvič na srečanju. Počutila sem se, kako naj vam to razložim, tako izpostavljeno in drugačno. Vendar strah ni trajal dolgo, saj sem hitro čutila, da me sprejemajo med sebe, v to svojo veliko družino.
Po predstavitvi je sledila sv. maša, ki jo je vodil domači župnik g.Izidor. Čudovito nam je spregovoril o družini; najprej o naših družinah, iz katerih smo zrasli ali v katerih živimo, nato pa še o župnijski družini in družini vseh kristjanov, v kateri imajo tudi bolniki svoje nepogrešljivo mesto. Pa tudi mi naj postajamo kot ena družina. To je tudi eden od namenov svetovnega dneva bolnikov.
Po maši je sledila še majhna pogostitev; med njo smo se bolj spoznali in že začeli klepetati. Dan pa so nam zelo popestrile beltinške pevke, saj so vsakemu s svojo pesmijo vlile novih moči in poguma. Sledilo je kratko razmišljanje o družini, nato pa družaben del popoldneva. Pogovarjali smo se o tem, kaj je vsakdo že doživel in kak- šna so še njegova pričakovanja in želje. Marsikdo bi se rad zaposlil in kaj delal. U- pam, da se bo vsaj komu ta največja želja čimprej uresničila.
Proti koncu srečanja nas je obiskal še dr. Magdič,zdravnik psihiater in član državnega sveta. Spregovoril nam je o vlogi bolnikov in invalidov v naši družbi, pa tudi o pro- blemih, ki jih bo družba še morala reševati. Znamenje, da se nekaj le spreminja, je tudi izvolitev g. Borisa Šušteršiča za člana državnega sveta. Ko državni svetniki po- magajo g.Borisu in njegovemu invalidskemu vozičku premagovati skupščinske stopnice lahko vidijo, koliko nepotrebnih stopnic je še na svetu. Tiste, ki peljejo v republiško skupščino, so pravzaprav samo simbol za premnoge težave, s katerimi se srečujejo bolniki in invalidi.
Dan se je počasi bližal koncu in s tem tudi naše srečanje. Vsak je nesel nekaj domov, vsaj nekaj veselja in zadovoljstva. Nekaj časa bo laže premagovati težave in nositi svoje križe, saj imamo nove prijatelje, ki nas bodo podpirali z molitvijo, mi pa njih.
Mislim, da posebno priznanje zasluži Marta Janežič,saj je organizirala to lepo srečanje potem naš gostitelj g. Izidor ter njegove pomočnice v kuhinji. Hvala vam! Hvala tudi fantom in dekletom ljutomerske gimnazije za pomoč. Še eno lepo presenečenje tega dneva je bilo to. Brez vas najbrž ne bi šlo vse tako tako gladko in lepo. Hvala tudi vsem vam,ker sem en dan bila lahko v vaši družbi in del vas. Še najbolj pa bi se rada zahvalila Tebi, Oče, za ta lep dan.

N.N.

KAR SPRAVIŠ V SRCE

Duhovna obnova v Portorožu

Kakor se pri avtomobilih ob vsakodnevnih vožnjah polagoma izprazni akumulator,tako se pri vsakodnevnem napornem delu izpra- znijo tudi naše duhovne baterije. Sedaj, v zimskem času, v tako imenovani mrtvi se- zoni, je čas, da si jih ponovno napolnimo.
Tako smo se tisti, ki se v tem našem giba- nju PBI po svojih močeh, sposobnostih in zadolžitvah trudimo, da naše dejavnosti vse leto potekajo po začrtanih smernicah in nas bolezen ali službeni čas nista ome- jevala, od 18. do 20. svečana zbrali na duhovni obnovi v župnišču v Portorožu.
Uvodni pozdrav v dneve duhovne zbranosti je imela s.Edith; podala nam je tudi napot- ke,da bi vse potekalo v redu in v zadovolj- stvo vseh. Duhovni voditelj srečanja je bil p. Miha, ki nas je takoj presenetil s svojo "pogruntavščino" - vrvico na kolutu,ki smo ga kotrljali drug k drugemu. H komur je ko- lut zavil in pri komer se je ustavil, tisti se je moral predstaviti.To smo ponavljali tako dolgo,da smo vsi prišli na vrsto. Med nami, ki smo sedeli v nekakšnem krogu, se je ta- ko spletla mreža in nas simbolično povezala v eno veliko družino.
Imeli smo razne teme predavanj.Ker je se- daj že postni čas, vam bom prenesel nekaj misli o postu. Pater Miha nam je govoril o različnih oblikah posta: o postu pritrgo- vanja pri jedi, o postu ponižnosti, o postu premagovanja skušnjav in strasti na raznih področjih življenja. Ne smemo biti sužnji pohlepa ali napuha. Vsak pri sebi naj po- gleda, čemu se ne more odpovedati, pa bi se kot kristjan moral.
Ima pa post tudi svoje zanke. Ko ti uspe premagati določeno slabost, se lahko uja- meš v zanko in ta je, da postaneš ošaben, vzvišen in domišljav. Rečeš na primer: "Jaz to zmorem, ti pa ne." Če se ujamemo v tako zanko, se vrtimo v začaranem krogu. Glavni namen posta je, da človek postane v vseh pogledih gospodar nad samim seboj in da ga ne premamijo še tako vabljive skušnjave.
Sv.Avguštin je rekel, da sta molitev in mi- loščina tista, ki dajeta postu krila oziroma peruti. Brez teh kril se vlačimo po tleh. S krili pa dobimo potrebno lahkoto. Le post, ki je povezan z molitvijo in miloščino, v celoti zasluži ime zdravilni post.
Nek filozof iz I.stoletja je rekel:"Jej zmerno da boš neizmerno ljubil. Posti se, da boš videl!" Eden od Gandhijev učencev pa je rekel: "Če hočeš biti neobčutljiv za stisko okoli sebe, potem zamaši vsa svoja čutila s hrano in ne boš videl bede okoli sebe, ne boš nič slišal in tudi čutil ne boš nič več. Kot tak ne boš mogel stopiti v bolečino drugega. Kdor se pa posti,ta vidi,sliši,čuti, postane nekako prozoren ali drugače po- vedano,dobi notranje duhovno oko, gleda, sliši in čuti drugače."
V tem času in prostoru, ko se v naši bližnji in daljni okolici dogaja toliko hudega,je do- bro razmišljati o postu v službi miru.Post je tudi globoko povezan z upanjem, saj lahko rečemo: človek se posti po meri svojega upanja. Če nimam upanja, da mi Bog pri- pravlja še kaj boljšega, mirno lahko rečem: "Hvala lepa,saj posta za življenje nujno ne potrebujem." Torej se ne bom mogel ne- čemu odpovedati. Ko gledam okrog sebe, pridem vedno do istega zaključka - postim se po meri svojega zaupanja-pričakovanja.
Sv.Bazilij Veliki je rekel: "Če bi vsa ljudstva pri urejanju vprašanj sprejela nasvet o postu, bi v svetu vladal najgloblji mir." Ljudstvo ne bi več vstajalo zoper ljudstvo. Post bi učil vse, da se odpovedo ljubezni do denarja, do odvečnih stvari in splošni nagnjenosti k sovražnosti.
Ljudje bi radi imeli vse. Imaš lahko le tisto, kar lahko spraviš v srce. Vsega pa ni mo- goče spraviti vanj.V njem imaš lahko samo Boga.Ko pa imaš Njega,imaš vse,ker čutiš, da je vse božje; da ti je Bog dal vse, čisto vse.
Jezus je že v svojem času rekel,da se je v ljudeh,ki niso dobri, naselil zli duh. Obsedla jih je hudobija. Hudobije pa se ne da iz- gnati drugače kot s postom.
P.Miha je omenil tudi staro vprašanje:Kje je Bog, ko je toliko zla na svetu? Na to vpra- šanje ni bilo nikoli odgovorjeno. Edini od- govor je, da Bog z nami deli trpljenje. Tudi Jezus ni dal teoretičnega odgovora, zakaj trpljenje. To ostaja skrivnost.Vemo pa:Kot je Jezus stopil v našo človeško bolečino, tako naj mi stopamo v bolečino drugih in sodelujemo pri odreševanju sveta.
Pogoj za sposobnost,da vstopim v bolečino drugega, je prav post. Kajti post ni v tem, da bom naredil nekaj velikega.Post je božji čas, ko pride Bog k meni v moj prostor. Lahko ga nagovorimo kakorkoli, Bog pride, da bi naše rane povil, da bi nas ozdravil. Tudi zato lahko rečemo postu - zdravilni post.
Sploh ni v ospredju,čemu se s postom od- povedujem in kaj s tem Bogu dajem,ampak to, kaj z njim Bog meni daje. Post je kot pomlad, ko nekaj novega začne odganjati. Je tisto hrepenenje, tako ali drugače izre- čeno, ki poganja, ki je znamenje novega sveta. Tukaj ima človek to sposobnost,da ne vzame vsega, kar mu je všeč in kar bi lahko. V postu je torej prav, da se človek razbremeni raztresenosti, da se zbere in postane bolj ustvarjalen.
Lahko bi še nadaljeval,vendar naj bo dovolj Upam, da smo se na teh duhovnih vajah dodobra odpočili in si nabrali novih moči za dela in naloge, ki nas čakajo v tem letu. Teh pa, verjemite, ni malo.

Oton

SVET KATOLIŠKIH LAIKOV SLOVENIJE

Slovenska škofovska konferenca je ob koncu leta 1993 na pobudo laikov ustano- vila svet katoliških laikov Slovenije (SKLS). SKLS je javno krovno združenje vernikov katoliške Cerkve v Sloveniji, v katerih ak- tivno sodelujejo laiki. To združenje deluje pod nadzorstvom slovenske škofovske konference po Zakoniku cerkvenega prava in smernicah Apostolskega sedeža.
Osnovni namen SKLS je usklajevanje in spodbujanje združenj na področju laiškega apostolata, evangelizacije, izobraževanja laikov, karitativnega dela ter povezovanja na mednarodnem področju.
Kot laiško gibanje smo se tudi predstavniki Prijateljstva bolnikov in invalidov odzvali povabilu in se udeležili ustanovne skupščine ki je bila 22.1.1994 na Teološki fakulteti v Ljubljani. S svojo prisotnostjo smo potrdili vključitev v združenje in sodelovanje v njem. Vsi člani smo pri svojem delu samos- tojni,obvezujemo pa se,da bomo vedno de lali v smislu edinosti in ljubezni do Cerkve.

Ljubica in Tina

OZIRAJ SE, LURŠKA MARIJA, NA NAS

Drugi svetovni dan bolnikov

Enajstega svečana, na god Lurške Matere božje, je Cerkev po svetu drugič prazno- vala svetovni dan bolnikov. Kaj posebnega se je ta dan v Sloveniji dogajalo? Ne veliko pa vendarle: svetovnega dneva bolnikov so se spomnili nekateri naši verski časopisi in televizijska oddaja Obzorja duha. Misel na dan bolnikov je prežemala tudi nedeljsko sv.mašo,ki jo je nedeljo pred tem prenašal radio Slovenija. Sveto mašo je daroval in prav po domače in občuteno nagovoril bolnike znani salezijanski duhovnik in naš prijatelj Mirko Žerjav, župnik na Rudniku v Ljubljani. Pomurski bolniki in invalidi, člani Prijateljstva bolnikov in invalidov, so imeli ta dan lepo srečanje v Ljutomeru. V ne- deljo po godu Lurške Matere božje pa smo z mislijo na svetovni dan bolnikov prepletli tudi tradicionalno srečanje lurških romarjev na Ježici v Ljubljani.Tamkajšni župnik Peter Zakrajšek je z veseljem sprejel pobudo Prijateljstva bolnikov in invalidov, da bi na tem lurškem srečanju vsaj malo praznovali tudi svetovni dan bolnikov, saj se to ne- deljo na Ježici zbirajo vsi, ki so kdaj bili pri Mariji v Lurdu in prosili Marijo milosti skupaj s tolikimi bolniki in drugimi romarji iz vsega sveta.Na Ježici smo se sicer že doslej sku- paj z drugimi romarji zbirali tudi nekateri bolniki in invalidi, ki smo bili v Lurdu.
Letošnje srečanje je vodil ljubljanski pomo žni škof Uran in daroval sv. daritev za vse, ki v duhu in na telesu nosimo znamenje trpljenja. Na začetku slovesnosti nam je domači župnik izrekel dobrodošlico in nas pohvalil, da smo kljub hladnemu vremenu v tolikem številu napolnili cerkev in se zbrali k tej dvojni pobožnosti. Omenil je tudi pri- sotnost članov Prijateljstva bolnikov in in- validov (PBI) in da je en avtobus romarjev pripeljal celo iz Idrije.
Pri bogoslužju so zelo lepo in živahno so- delovali zbor na koru,moški zbor ob oltarju, pa tudi romarji s svojimi prispevki. Tako je Ljubica prebrala berilo, Jerko je pel psalm, Jože Zupančič pa povedal uvod v Očenaš. Romarji so lahko posegli po zadnji številki Prijatelja.
Škof Uran je najprej povedal nekaj misli ob svetovnem dnevu bolnikov, potem pa se je v svoji pridigi oprl predvsem na nedeljski evangelij,ko Jezus ozdravi gobavca.Bolezen sedanjega časa ni več gobavost v pravem pomenu besede,ki je mimogrede povedano že ozdravljiva. Danes obstajajo mnoge dru ge moderne gobavosti: AIDS, alkoholizem, narkomanija itd., ki razjedajo in razkrajajo našo družbeno skupnost: družine in posa- meznike.Še hujša pa je duhovna gobavost ki ji z drugimi besedami pravimo tudi greh. Po televiziji smo videli,kako gobavost stra- šno razjeda telo, zato si niti ne predstav- ljamo, koliko bolj človeka razjeda gobavost greha,ki je v človekovi notranjosti in se ne vidi. Vidi jo le Bog, ki ga ta notranja go- bavost zanika. Kdor se odreka ljubezni do Boga, tudi pravega sočutja do sočloveka nima. Zato prosimo Boga, da nas očisti gobavosti greha. Če se bomo potrudili, da bo v nas zaživela prava ljubezen do Njega in do bližnjega, nas bo tudi očistil.
Po sv. maši so sledile še pete litanije Ma- tere božje z odpevi nekaterih kitic lurške pesmi. Na koncu celotne slovesnosti pa seveda ni smela manjkati tista znana Ma- rijina pesem: Marija skoz' življenje, voditi srečno znaš. Vsa cerkev je zapela.

Oton

Z ODJAVO PRIJATELJA SE NE ODPOVEDUJEM VERI

Spoštovani g. urednik!

Poskušal vam bom utemeljiti svojo odločitev glede odjave Prijatelja in neudeležbo na srečanjih Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Izhajam iz "volje po normalnem življenju", ki so mi jo dali na rehabilitaciji in pozneje prijatelji. Če pustimo tiste hude trenutke v bolnici, ko sem bil res revež in nisem zmo- gel ničesar, in pogledamo skozi nauk "čim več naredi sam!", je to prva postaja, kjer se naša mišljenja ne ujemajo. Tu ne mislim na kake poglede na verska vprašanja ali kaj podobnega, ampak le pristop oziroma pogled na določen problem. Meni je všeč, da sam prosim za kozarec vode, ko sem žejen, ne pa,da ti v tem času to že trikrat ponudijo.To je všeč tistim,oprostite izrazu, ki se "smilijo sami sebi".
Druga stvar je sortiranje vseh v en koš, z enakimi,recimo temu -ugodnostmi. Meni so vlivali pogum z besedami: "Saj razen hoditi zmoreš vse!" To ne vzamem popolnoma do besedno,velja pa kar v veliki meri.Priznate? Praktično lahko opravljam gospodinjska dela.Razumljivo,da stropa ne morem čistiti, lahko pomijem in pobrišem posodo,skuham, posesam,grem v trgovino, hodim v službo. Bogu hvala, toda skušajte me razumeti, da se potem v PBI počutim nekako "ponižane- ga", saj, oprostite moji ugotovitvi, delate vse preveč v rokavicah, potem pa se člo- vek še bolj smili sam sebi. Če sem morda pretrdo rekel, se opravičujem.
Po pravici vam povem, da sem Prijatelja bolj malo bral. Zato sva z ženo naročila Ognjišče, za katerega menim, da je dosti bolj vsakdanja revija, medtem, ko je Prija- telj, recimo, bolj za reveže, ki potrebujejo moralno oporo ali drugačno tolažbo. To za zdaj,Bogu hvala,dobim pri ženi.Ob nedeljah grem k maši, včasih na sprehod, v kino, kegljat... tako, da poskušava spregledati moj voziček in živeti normalno življenje.
Upam, da sem vam dovolj natančno opisal vzroke in da se z odjavo Prijatelja ne od- povedujem veri oz.Kristusu:Odjavil sem ga zato, ker ga za zdaj v njegovem namenu ne potrebujem.
Hvala za razumevanje in lep pozdrav! Za tvojo iskreno besedo se ti iz srca zah- valim. Če bi mogel ravnati po trenutnem občutju,bi ti takoj odpisal. Tako pa se naj- prej opravičujem za zamudo.Ne samo lepo, tudi prav bi bilo, če bi hitreje odgovarjali.
Ne bi te rad moril s svojim modrovanjem, vendar si zadel v živo,zato skušaj potrpeti z menoj. Res sem ti hvaležen, da si tako odkrito spregovoril. Verjetno si že iz mo- jega pisma razbral, da mi ne gre toliko za enega naročnika več ali manj, pač pa, da bi zvedel za globlji vzrok odpovedi. In nisi me razočaral, veliko si mi dal misliti.
Morda boš težko verjel, vendar se v vsem strinjam s teboj, celo to bi rekel, da sem kar nekaj takega pričakoval. Lahko boš ugovarjal, češ, če bi bilo to res, potem bi bil tudi Prijatelj drugačen; zlasti pa bi bilo drugače na srečanjih PBI.

No, pojdiva po vrsti. List in gibanje sta te- sno povezana,zato se v listu kaže življenje gibanja. Očitno imamo premalo zunanjih sodelavcev. Če te je nova oblika Prijatelja kaj bolj pritegnila,si lahko našel nekaj novih poudarkov, ki so napovedani v uvodniku. Drugo je žal še po starem. Trudimo se, da bi ga prenovili, da bi bolj odseval dejansko življenje, še posebej prizadevanje za čim večjo samostojnost.
Sedaj si imel že dovolj časa, da si ga teme ljito pregledal in morda kaj prebral. Vselej smo veseli, če v naših bralcih izzove kak- šen odmev,da se tudi pisno oglasijo. To je lahko odmev, spomin ali pa kakšno dožive- tje. Kratki prispevki naredijo, da je revija bolj živahna. Upam, da nam bo z več so- delavci to tudi uspevalo.

Večja težava je s PBI. Žal je res tako, kot si napisal. Mislim, da je glavna težava v tem, ker imajo (oz. imamo) glavno besedo zdravi sodelavci. Mi pa se ne moremo do- volj vživeti v vaše potrebe in pričakovanja Žal za to pri vseh ni niti dovolj pripravlje- nosti niti volje.
Tako je bilo od začetka.Naša krivda je tudi v tem, ker nismo dovolj prisluhnili vašim potrebam. Kadar pa se je kdo oglasil, smo ga brž utišali, čeprav bi si upal reči, da se včasih tega niti nismo zavedali.
Zadnja leta, zlasti lani na letnem sestanku odgovornih in sodelavcev, so bili pogovori bolj odprti,z obeh strani, in z več posluha. Do jasnih sklepov, ki naj bi usmerjali naše delovanje v pravem duhu mednarodnega Bratstva bolnikov in invalidov (BBI), žal,še nismo prišli. Močno upam,da se bo to zgo- dilo na letnem spomladanskem sestanku.
Že samo ime BBI pomeni, da je to laično gibanje bolnikov in invalidov. Za geslo ima besede, ki jih je Jezus rekel hromemu: "Vstani in Hodi!" V prenesenem pomenu te besede spodbujajo prizadetega,da 'vstane' iz odrinjenosti in se čimbolj vključi v življe- nje. Običajno človek vsega tega ne zmore sam.V pomoč je drugo geslo:"Drug za dru- gega in drug z drugim."Šele v zadnji stopnji lahko pride (ali pa tudi ne) do rezultata, ki ga ponazarja tretje geslo: "Bolni si ozna- njajo blagovest."
Napačno bi bilo pričakovati,da bodo(bomo) to storili samo zdravi. (Tudi če bi,bi to bilo vse kaj drugega kot BBI). Preveč je v nas zakoreninjena stara (zgrešena krščanska) miselnost, ki v bolnem vidi le človeka, ki naj ponižno trpi in bo hvaležen za skazano usmiljenje.Vse preveč se obešamo na vaše 'pripomočke', namesto da bi videli človeka.
Nujno je, da nam je Jezus spet vzor za medsebojne odnose: spoštovanje, zaupa- nje, enakopravnost. Potem ne bi bilo več vprašanja, kakšen je kdo. Vsak izmed nas je človek, enkratno bitje, vreden Božje in človeške ljubezni. Ta pa nikoli ne more biti enostranska. Je vedno vzajemna, sicer ni prava.
Si iz tega zaslutil, da v BBI potrebujemo prav takšne, kot si ti, dragi Domen? Upam! Vendar te ne mislim siliti. Vsekakor pa te povabim in bom vesel, če se boš še kaj o- glasil.Tudi s pisano besedo lahko pomagaš dramiti in usmerjati.

In še eno prošnjo imam: da tega pisma ne vzameš zgolj kot opravičevanje, pač pa razmišljanje. Saj sva si drug drugemu po- vedala, kako misliva. In če je misel dobra, je treba navdušiti še druge. Prepričan sem da je še več takih, ki tako mislijo in želijo. Žal so mnogi skriti. Tistim pa,ki se oglašajo -te,moramo prisluhniti in z njimi sodelovati.
Končam in se opravičujem, če sem te pre- več utrudil.Spomin v Gospodu in prijateljski pozdrav v imenu uredništva!

Jože Zupančič

ISKRENA PRIPRAVA

Moja priprava na Veliko noč se preliva z notranjim spreobrnjenjem k Bogu, posebno v bolezni.Veliko trpljenja pa tudi veselja mi prinaša bolezen, ki je moj poklic. Potrebno je, da sem odprta do svojega bližnjega in da, če je še tako hudo, z nasmehom spre- jemam vse hudo. V družini lahko pomirim nesporazum, ki bi morda prerasel v prepir. To so majhne odprtosti mojega srca, a pomagajo, da je moja priprava iskrena.
Dragi prijatelji! Želim vam globoko doživeto Jezusovo vstajenje z upanjem, da se čim- prej srečamo.
Draga Davorinka! Hvala vam za vaše priče vanje,kako se trudite za postno preobrazbo ki je pogoj za notranje bogato doživetje praznika Jezusovega vstajenja. Da bi le vaše misli še komu od naših bralcev poma- gale pri iskanju smisla postne odpovedi! Hvala tudi za vaša voščila.Blagoslov vsta- lega Odrešenika naj vas vedno spremlja!

NE MAZILIM VAS, DA BI UMRLI!

Bilo je pred devetimi leti. Zbolela sem za rakom na rodilih. Med zdravljenjem mi je obsevanje tako uničilo črevesje, da sem bila čisto na koncu svojih moči. Bolniški duhovnik me je mazilil in ob tem dejal: "Ne mazilim vas, da bi umrli, ampak da živite!" In živim še danes, čeprav moram redno je- mati zdravila. Včasih, ko sem vsega nave- ličana in mi je hudo, pa bi vseeno raje kar umrla. Takrat se spomnim na ljudi, ki jim ni dano živeti in zaradi bolezni umirajo v še veliko večjem trpljenju,kot je moje. Pogle- dam tudi sliko Križanega, kako je umiral v strašnih bolečinah. Kaj vse je morala pre- trpeti njegova Mati, ko je gledala svojega edinega sina na križu. Potem se mi zazdi moje trpljenje majhno.
Imam otroke, ki imajo že svoje družine in svoje skrbi. Obiskovala sem jih, dokler so mi noge to dopuščale, sedaj pa ne morem iti niti v cerkev.Sveto mašo gledam po te- leviziji. Vsak prvi petek mi naš dobri župnik prinese obhajilo. Karitas mi prinese tudi razne vrste hrano. Ne smem reči, da sem osamljena, dokler imam okrog sebe toliko dobrih ljudi.
Draga Rozalija! Je že tako v življenju, da mora vsak vzeti na rame svoj križ in slediti Kristusu,ki je nesel svoj križ za nas in naše grehe na Kalvarijo. Na našem križevem po- tu skozi življenje nas spremlja zavest, da gre naša pot za Kristusom preko Golgote in groba v nebo. To lahko sprejemamo le v močni veri in zaupanju v božjo ljubezen, dobroto in pravičnost.Naj vas v teh postnih dneh spremlja zavest, da nam je Gospod vedno blizu in bo ostal z nami, vse dokler se ne dopolni polnost časov. Takrat bo obrisal vse solze z naših oči in vsakemu povrnil po njegovih delih. Vso srečo vsta- jenjskega jutra vam želimo.

KAKO JE Z ZNAMKAMI IN POLOŽNICAMI?

Po pravici povedano, me je kar sram, ko sem danes našla vaše pismo in se spomni- la,da vam nisem še nič odgovorila. Iskrena hvala za tako lepe in spodbudne besede. Vesela sem,da Prijatelj izhaja tako lep, naj bo za bolne ali zdrave. Objavili ste naslov, kamor lahko pošljemo znamke,pa me zanima ali sprejemajo samo že odlepljene znamke ali pa so lahko samo izrezane.Prosim,če mi odgovorite kar v Prijatelju, saj bo verjetno to zanimalo še koga. Rada bi tudi vedela, kako je s položnicami za naročnino na Prijatelja - ali bodo priložene naslednjemu Prijatelju ali si jih priskrbimo sami.Želim vam vso srečo in še prav prijateljski pozdrav vam in vašim sodelavcem.
A da se tudi pri vas pismom ne godi nič bolje kot pri nas, ko morajo čakati kot za pregled pri kakšnem specialistu v bolnišni- ci? Pa hitro k odgovoru: Znamke na obja- vljeni naslov lahko pošljete odlepljene ali samo izrezane. Je pa s tem tako kot s so- lato. Kar pomislite,kakšno solato raje dobi- te v roke: Že očiščeno in oprano ali tako naravnost z vrta? Vsekakor pa morajo biti znamke nepoškodovane.
Položnice posameznim naročnikom, ki do konca januarja še niso poslali naročnine, smo priložili prvi številki. Pošljemo jo tudi novim naročnikom. Morda smo pa pri po- šiljanju prve številke vmes kaj klepetali in ste vi dobili Prijatelja brez položnice.Morda pa se je izgubila kje pri vas doma kot pis- mo... Najhitreje in najbolj zanesljivo bo, da kupite eno položnico in pošljete denar za naročnino. Že vnaprej hvala.
Tudi mi vam želimo vse dobro in vas lepo pozdravljamo.

DA BO VENDAR TE ZIME KONEC

Najprej vas vse skupaj lepo pozdravim.Na- pisati vam moram, da mi je sedaj v zimskih dneh zelo dolgčas, ker ne morem iz hiše, čeravno berem verske časopise.
Samo to premišljujem, da bo vendar te zime konec, da me bo moja mama peljala ven na sonce. Vesel pa sem vsake pošte, ki jo dobim.Zahvaljujem se vam za vso po- što in pomoč in naj vam lurška Mati božja izprosi vsem skupaj dosti zdravja.
Dragi Janko! Kratki zimski dnevi in neprija- zna podoba narave,ki počiva, nas navdaja z otožnostjo in včasih tudi z malodušjem. Čas pa hiti in se ne ustavlja. Že je tu po- stni čas, ki nas pripravlja na Veliko noč, ko bo prerojena narava tudi nas navdala z novim načrtom in novim veseljem. Vstali Kristus naj vam podari potrpežljivost, pra- vega veselja in trdnega zaupanja v božjo skrb za nas!

VSEM VOŠČIM

Hvala lepa za pozdrave, ki ste jih poslali po Branetu, civilnem vojaku v Izoli. Izročil mi jih je okrog novega leta.Takrat sem bila devet dni v Izoli in sem se imela zelo lepo. Tam sem bila že tretjič zapovrstjo pri pol- nočnici.Hvaležna sem vsem,ki mi to omogo čijo. Prosim vas, da objavite moje voščilo v Prijatelju, ker vsem res ne morem pisati: Vsem prijateljem - invalidom in zdravim - ki so radi v naši družbi,želim blagoslovljene in milosti polne velikonočne praznike. Da bi v božjem miru doživeli Kristusovo vstajenje! Vse tudi prisrčno pozdravljam. Upam in že- lim, da se tudi letos srečamo.
Tudi drobna pozornost človeka razveseli in mu pove, da ni sam v bolezni in nesreči. Veseli smo, da se radi udeležujete naših srečanj.To je tudi velika spodbuda za naše delo.Veliko dobre volje in moči vam želimo.

OSAMLJENA SEM

Čestitam za petindvajsetletnico Prijatelja. Šestnajst let sem tudi jaz vaša naročnica. Bog poplačaj vsem, ki se trudite za lepo vsebino in obliko. Pred nekaj leti sem vam pisala, pa sem zaman čakala odgovor v Prijatelju.Želela sem voščiti vsem Jožetom v bogoslovju, posebno Jožetu Brileju. Lani je že daroval novo mašo v Brestanici. Ve- dno, kadar je imel počitnice, me je vozil k maši, na romanja in na obiske.
Sem namreč invalidka in potrebujem pomoč Hodim s palico,pomagam si z oprijemanjem predmetov in stene.
Lani za Božič so me obiskali Marko, pa še dve dekleti in dva fanta. Kako sem bila vesela. Poznamo se malo, ker nisem mogla hoditi na srečanja. Najlepše se vam zah- valjujem za trud in požrtvovalnost vsa ta leta. Hvala tudi za božično številko, ki me tako razveseli.
Moje življenje gre v zaton. Tako sem osa- mljena, kot je bil Jezus takrat, ko so ga še apostoli zapustili. Šla bi v dom, če bi ga vodile sestre.Ali morda veste za kašen tak dom, kjer bi me sprejeli? Prijatelja pa sedaj žalostna odklanjam,ker mi pešajo oči,doma pa sem sama. Težko pričakujem vaš odgo- vor in se vam že vnaprej zahvaljujem zanj. Po Brezmadežni vsem pošiljam lep pozdrav
Draga Angela! Večkrat je tako, da ne mo- remo objaviti vseh pisem, ki jih prejmemo in tudi ne moremo odgovoriti nanje. Se pa vseh naših prijateljev in dopisovalcev dne- vno spominjamo v molitvi. Gotovo se vas v molitvi spominja tudi g.Brilej. Tudi vi ste se prav gotovo v molitvi še posebej spomnili vseh bogoslovcev, duhovnikov, redovnikov in redovnic. Morda boste našli koga druge- ga, ki vas bo peljal k maši in vam tudi kaj prebral iz Prijatelja.
V nekaterih domovih za ostarele so zapo- slene tudi redovnice, zlasti kot medicinske sestre. Vendar se tudi to spreminja, ker je sester malo. Upamo, da bo sčasoma več podobnih domov kot v Logatcu pod vod- stvom Karitas, tako kot lahko preberete v tej številki. Duhovniki prihajajo praktično v vsak dom,večinoma imajo sveto mašo vsak mesec enkrat in ob največjih praznikih.
Človeku se res večkrat zazdi, da je osam- ljen in da so vsi pozabili nanj. Toda Nekdo je vedno z nami, in to je Kristus, ki je trpel in umrl za nas,da bi mi po njem imeli večno življenje in nam v stiskah deli svojo ljube- zen in pomoč. Naj vas to prepričanje spre- mlja v zarjah velikonočnega jutra. Prisrčno pozdravljeni!

IMAM POLNE ROKE DELA

Najprej moram sporočiti, da je v naš Dom Ponikve že pred kakšnim mesecem prišla Jožica Finc iz Škofljice. Šele danes sem iz- vedela, da je tukaj in z Danilo sva jo obis- kali. Zelo se ji toži po domu. Skrbi jo tudi, kako bo hodila na srečanja PBI, pa sva jo potolažili, da se bo lahko še naprej udele- ževala naših srečanj. Kako pa kaže glede srečanja v Ponikvah?
Redno spremljam televizijsko oddajo o Slovencih v Argentini. Zanima me življenje Slovencev po svetu. Drugače tukaj kot po navadi. Imam se dobro. Pripravljam izdelke za razstavo, tako imam polne roke dela. Rada berem tudi dobre knjige. Prijatelja la- hko samo pohvalim. Vsem,ki delate za nas, želim še naprej veliko uspeha in božjega blagoslova.
Prav lepo pozdravljam v imenu Jožice in svojem
Draga Dragica! Lepo, da obiskujete svojo prijateljico, novo stanovalko vašega Doma in ji tako olajšate domotožje. Prijatelji so res pravi blagoslov za osamljene in nesre- čne. Glede srečanja v Ponikvah vam za zdaj ne morem povedati še ničesar.
Lepo pozdravljamo vas in vse člane PBI, ki živijo v Ponikvah in vam želimo veliko ve- selja pri medsebojni pomoči. Spremlja naj vas zavest,da nam je Jezus v tem postnem času še posebno blizu.

ŠE SO DOBRI LJUDJE

Prav lepo vas pozdravljam in se zahvalju- jem, da ste moj naslov objavili v Prijatelju. Dobila sem že dve pismi, od ge. Ivanke in ge. Klare. Vidim, da so še dobri ljudje na svetu. Obema se iz srca zahvalim. Molila bom, naj jima Bog da zdravja, da bi lahko še kaj dobrega storili.Res ste me potolažili. Še enkrat se vam zahvalim in iz srca po- zdravim vse, ki delate pri Prijatelju. Tudi za vas bom molila.
Veseli smo, da smo z objavo vašega pisma pripomogli k vašemu zadovoljstvu ob pre- jeti pošti. Želimo, da bi se še kdo od bral- cev odločil, in vam napisal kakšno vrstico. Koliko pomeni človeku, da nekdo, čeprav neznanec, misli nanj in se ga spominja v molitvi! Tudi mi se vam zahvaljujemo za do bre želje.Še se vam priporočamo v molitev!

KO BINE ZINE

Želim vam dober in lep dan, kakršen je naš novi Prijatelj.

Kaj ne bo lep in dober, če pa je g. urednik dobil novo tajnico. Prav zanima me,kam jo je posadil, ko pa v pisarni še za fikus nima prostora? Vem le to, da se bom moral jaz od sile potruditi s svojim paberkovanjem, da bom sledil kvaliteti, vsem pa tako nikoli ne bo mogoče ustreči... Moje "nakladanje" pa sploh ni bilo zaman, saj sem vas ravno toliko "špiknil",da ste se zbudili. Med takimi je tudi g.Tone, ki me ima za lubadarja. Pa vedite vsi, da moje vrstice niso le "gloda- nje" ampak iskreno spodbujanje k srčnemu sodelovanju v Prijateljstvu in življenju. V resen premislek pa so namenjene še pose- bej tistim, ki se obme tako spotikate: Ko se "revčki" sami sebi ne boste več smilili in se raje začeli malo bolj aktivno ukvarjati v gibanju, boste tudi mene laže razumeli.

Ti, draga Rozika,pa mi le slediš,za kar - sr- čna hvala! Še mojo "furijo" si zelo osrečila, a ker si pozabila povedati, kakšen je tvoj stan,me ne pusti k tebi za tajnico.Jaz sem pa ugotovil, da je tvoj "firbec" še enako močan, kot pred dvajsetimi leti. Vendar ti še ne povem, zakaj sem spet začel pisati, kot ti tudi takrat nisem, ko sem nehal.... Veš, Rozika, več boš dobila soka iz ožete limone, kot besed iz moje obrite butice.

Prav tako se zahvaljujem tebi, ga.Kopriva, za prijazen klepet, ki me je prav okrepil, in tudi tvoje "štange" se bom prav rad oprijel Preden bomo v Bratstvu bolnikov in invali- dov postali gospodarji v svoji hiši,bova mo rala še marsikaj reči in tudi kaj grenkega po goltniti, čeprav si v pismu takole korajžna:

"Si pa zadnjič bil, dragi Bine,kar nekam hu- do odločen,kot jih je malo pri Prijateljstvu. Stric Marko,ki živi pri meni, jaz pa pri njem in malo pazim nanj, on pa name, te je po- hvalil, rekoč, da pravi in skrben gospodar kdaj tudi kakšno bolj odločno reče in po mizi udari, sicer ... Oba pozdravljava tvoja prizadevanja za več enakosti...Se kaj rado zgodi,da eni tako dolgo glodajo enakost,da ostane drugim le kost. Je pa ta moj stric možak in pol in se razumeva,le pri gledanju TV vedno obvelja njegova,čeprav sva spre jemnik skupaj kupila. Jaz bi rada gledala še kaj drugega, ne le naš lokalni program, on pa takoj zarohni, naj ne stegujem vratu čez tuje plotove... Pa se je zgodilo, ko je stric zadremal,da sem videla,kako je skoraj ducat zdravih in gostobesednih bradačev in eden lepo obrit gospod na vozičku demo kratično in učeno razpravljalo o prizadetih, o vozičkih, o ortopedskih in drugih pripo- močkih... Ja pa je res čuden in še dodatno in nepotrebno zgrbljen ta naš svet, a ne, Bine!?"

Ti se čudiš, draga Neža, jaz pa ne. Saj je bilo isti "rezultat" videti na duhovnih vajah v Portorožu...

Za bližnje praznike pa se pridružujem kar Nežinemu voščilu:

"Tebi Bine, tvoji ženkici in vsem vam, voš- čim vesele velikonočne praznike - da bi se vsi skupaj kot svetopisemske žene čimveč krat srečali z vstalim Kristusom!"

Vaš Bine Bodež

Dunajčan pride prvič v Benetke. "Oh, oh, le kje ste ujeli leva s perutmi," reče in se nasmeje nekemu Benečanu.
"Kje neki? Ravno tam, kjer ste vi Avstrijci našli orla z dvema glavama."
Babica: "Kaj želiš, da ti kupim za rojstni dan?"
Vnuk: "Pojdi v trgovino in mi kupi vse tiste gramofonske plošče, ki ti niso všeč."
"Je v vaši družini kakšen primer duševne bolezni?"
"Da, moj mož si domišlja, da je gospodar pri hiši."
"Rad bi pomeril rjave hlače v izložbi."
"Saj ni treba, da jih v izložbi, imamo tudi kabino..."
Tonček in stric se sprehajata po gozdu. Nenadoma se zasliši močno trkanje.
"Kdo pa je to, stric?"
"Detel, po drevesu trka."
"Zakaj pa mu tako dolgo ne odprejo? Saj je že čisto živčen..."
"No, vam je zdravilo pomagalo? Je konec vaše nespečnosti?"

 

Rešeto: V vsaki vodoravni in navpični vrs- ti je skrit priimek slovenskih pesnic-kov in pisateljic-ev vseh časov. Spodaj so napi- sane po abecednem redu. Prečrtaj njihove črke, ki si sledijo v pravem zaporedju, le da so vmes še druge črke. Ko boš prečrtal vse književnike, ti mora v vsaki vodoravni vrsti ostati še po ena črka. Preberi jih za- poredoma od zgoraj navzdol in dobil boš še enega slov.pesnika in prevajalca z imenom priimkom in psevdonimom (1798-1884). Te tri besede vpiši kot rešitev in pošlji do 25. aprila na dopisnici na naš naslov:PRIJATELJ Maistrova 2, 61000 Ljubljana (s pripisom: KRIŽANKA). Vsak lahko sodeluje samo z eno rešitvijo. (Odreži in prilepi kupon).

BEVK - BLEIWEIS - FINŽGAR - HIENG - JANČAR - JURČIČ - KERSNIK - KOCBEK - KOSMAČ - KOVIČ - KOZAK - KRAKAR - KRISTAN - LEVSTIK - LINHART - MAGAJNA - MENART - MEŠKO - MIHELIČ - MURNIK - PEROCI - POTRČ - PREGELJ - RIBIČIČ - ROZMAN - SMOLE - ŠKERL - VODNIK.

Sestavil: Oton

1. redna zbirka 1993 Mohorjeve družbe: Heli URH, Cankarjeva 30, 64240 Radovljica
2. klekljan prtiček (velikonočni): Ivan STR- MOLE, Goriška 4, 63000 Celje
3. poslikane šatulje: Tone KANC,Pristavica 22, 68213 Veliki Gaber
4. prtiček s tiskanim koledarjem 1994: Alenka PURGAR, Frankolovo n.159, 64220 Škofja Loka
5. letna naročnina na Prijatelja: Cvetko SMOLIČ, Kidričeva 7, 61330 Kočevje.

NA CVETNO NEDELJO

Mirko Kunčič