JUNIJ

Gospod Jezus, naj vzgojitelji duhov- nikov, redovnikov in laikov postavljajo češčenje tvojega Srca v središče vzgoj nih prizadevanj!

Nebeški Oče, naj pričevanje in pri- prošnja bl. Jožefine Bakhita v Sudanu in drugih islamskih deželah privede kri- stjane in muslimane do medsebojnega spoštovanja in sodelovanja!

Bog, Naš Oče, zahvaljujemo se ti za državno samostojnost, in blagoslavljaj naša dejanja,s katerimi bi želeli pokazati da smo je vredni!

JULIJ

Sveti Duh, navdihuj vse narode, da bodo cenili in branili človeško življenje v vseh oblikah in na vseh stopnjah!

Oče vseh ljudi, poučuj krščanske starše, da bodo svoje otroke vzgajali v duhu soodgovornosti za misijonsko dejavnost!

Srce Jezusovo, zaceli rane, ki jih je našemu narodu povzročila druga sveto- vna vojna in podeli nam milost resnične narodne sprave!

spredaj: ob gorenjskih njivah; avtor: F. Stele
zadaj: sv. Kolman v Lokavcu pri Rimskih toplicah; avtor: F. Stele

Podajmo  desnico  vzajemnosti!

Dragi prijatelji! Kaj bi rekli, če bi tale stolpec ali kakšno drugo stran pustili prazno? Dali bi napr. samo naslov: MNENJA IN ODMEVI... Morda bi se le kdo zganil in vprašal, zakaj tako? Ali pa tudi ne?
Takšno skušnjavo sem namreč imel, ker se na Domnovo pismo v drugi letošnji številki (stran 43), ni nihče oglasil. Pre- pričan sem, da nisem odgovoril na vsa možna vprašanja in pomisleke, ki jih je zastavil Domen. Skušal sem jih osvetliti še z druge plati.To naj bi bilo znamenje prizadevanja,da bi Prijatelj res bil odsev življenja vseh, ki vam je namenjen.
Upal sem, da bo iskrena izpoved mlade- ga bralca spodbudila k pisanju še koga. Ne z namenom, da bi začeli prerekanje. Tega je že po drugih časopisih preveč. Gre za iskanje boljše poti, kar ni prav nič v nasprotju s krščanstvom. Je ena osnovnih nalog vseh, ki se imamo za Jezusove učence: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).
Kdor je že 'vstal in shodil', kot pravi te- meljno geslo Bratstva bolnikov in inva- lidov, naj se zaveda, da je kot svetel zgled in spodbuda vsem, ki še iščejo. Premalo je, če peščica (v tem primeru: članov uredniškega odbora)skrbi za dru ge, t.j.poskrbi za članke. Tisti,ki imamo več izkušenj in možnosti, 'podajmo de- snico vzajemnosti' svojim bratom in se- stram. Ni jih malo, ki čakajo na nas.
Upam, da ne pričakujem preveč. Tudi se ne bojim, da bi nas množično zasuli s prispevki. Iz Svetega pisma vemo, da je Jezus imel le peščico zvestih. Ti pa so njegov evangelij (veselo vest o od- rešenju) ponesli v svet.
Binkoštni praznik je to vero v nas znova poživil ter nas spomnil, kako je Jezus svojim učencem že na dan vstajenja rekel:"Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem" (Jn 20,21). Kakor učenci smo poslani, da nadaljuje- mo njegovo delo.
Morda koga moti, ker smo tako različni. Nič zato. Po besedah apostola Pavla so duhovni darovi,službe in dela lahko raz- lični, "isti pa je Bog,ki dela vse v vseh." Nihče pa ne sme pozabljati, da "se vsakemu daje razodetje Duha v korist vseh" (prim 1 Kor 12, 3-13).
Začeli smo 'čas med letom'. To je čas, ko živimo iz velikonočne skrivnosti. Ta- krat se nam je Jezus izročil, da je v Sv. Rešnjem Telesu naša hrana in moč, še več, Življenje našega življenja. Njegovo Srce bije za nas. Samo z Njim bomo našli pot drug do drugega.

Jože Zupančič

JEZUS - ODREŠENIK

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi.To božjo podobo človek izpopolnjuje, kadar se trudi spoznati, kakšno zami- sel ima Bog z njim ter to v življenju tudi uresničuje. V tem je njegova sreča.
Če svojega življenja nočemo usklajevati z božjo zamislijo ali celo delamo proti njej, grešimo in smo nesrečni. Kdo nas bo rešil greha in nam vrnil srečo? Odre- šenik. Kako? Naučil nas bo usklajevati našo voljo z Očetovo zamislijo.Poglejmo kako nas uči.
Rojen hoče biti od žene,katere geslo je: Zgodi se mi po božji besedi. Ko prihaja na svet,pravi: Glej,prihajam,da izpolnim tvojo voljo, Gospod. Ob njegovem roj- stvu pojejo angeli: Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji. Dvanajstleten pravi svojim staršem, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta. Ob krstu pravi Krstitelju: Pusti,naj se izpolni nad nama kakor je pisano. Skušnjavca nažene z besedami,naj človek živi od vsake bese de,ki prihaja iz božjih ust,in da je treba samo Boga moliti in samo njemu služiti. Pozneje je dejal, da je z Očetom eno, da kdor vidi njega, vidi Očeta, da je njegova jed izpolnjevati Očetovo voljo, da mu je tisti, ki izpolni Očetovo voljo, brat in sestra in mati.
Ko se bliža dan njegovega trpljenja, se ne pritožuje, temveč pravi, da gre k Očetu. Petru,ki ga od trpljenja odvrača reče: Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je pripravil moj Oče? Na Oljski gori je nje- gova molitev: Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar naj se zgodi tvoja volja. Trpel je hudo, a po- končno, kakor tisti, ki ve, kaj hoče in zakaj trpi. Zadnje besede so mu bile: Dopolnjeno je (kar je bilo naročeno od Očeta), in: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.Na veliko noč naroči Magda- leni, naj pove učencem, da gre k svo- jemu Očetu.
Tako je Jezus pokazal, v čem je boj proti grehu in odrešenje: v uskladitvi življenja z Očetovo zamislijo.
Tu pa nam se postavlja vprašanje Jezu sove osebne svobode,ali kakor bi danes rekli: identitete. Ali Jezus s tem, ko se je vsega dal Očetu, ni "izgubil" sam sebe? Kaj mu je sploh "ostalo", če je bil ves v Očetu, če ni ničesar storil sam, in če je vse, kar je storil, storil samo za to, ker je hotel Oče, in tako, kakor je hotel Oče? Kaj je bilo v Jezusu sploh še njegovega, Jezusovega?
Odgovor najdemo v evangelijih.Kaj pra- vijo evangeliji? Da Jezus niti najmanj ne daje vtisa človeka,ki ne bi bil svoboden Res je nasprotno: Ni človeka, ki bi na- stopal tako svobodno, kot je nastopal Jezus,ki bi govoril in učil tako svobodno kot je govoril in učil Jezus, ki bi storil toliko dobrega,kot je storil Jezus. Bi bilo to mogoče, če ne bi bil svoboden, če ne bi imel lastne osebnosti, identitete? Ni človeka, ki bi bil bolj ljubljen in obču- dovan, kot je bil in je Jezus. Ni ga med ljudmi, ki bi okrog sebe zbral toliko naj- bolj plemenitih src, kot jih je zbral Je- zus, ki bi jih spodbudil k tolikim dobrim delom, kot Jezus. Ni ga, ki bi toliko ljudi osrečil, toliko obupanim vrnil upanje.
Kako to razložiti? Zelo preprosto. Jezus je bil z Očetom res eno, a ne zato, ker bi bil v to primoran. Z Očetom ga je usklajevala ljubezen. V tej usklajenosti je bil srečen, zato je mogel osrečevati; v tej usklajenosti je bil svoboden, zato je mogel osvobajati.
Odrešeni,osvobojeni in srečni bomo,ko- likor bomo v ljubezni uskladili svojo voljo z Očetovo in tako hodili za Jezusom.

Franc Cerar

TI KAR MOLI

Spomini. Kako radi jih obnavljamo, pa naj bodo veseli ali trpki. Slednjih je po- navadi več. Začetek nove življenjske poti naj bi bil vsekakor srečen, toda žal se zgodi, da pride trnje vmes, ko se človek najmanj nadeja.
Odkar sem ga poznala, je bil fant veren Tak je ostal tudi v zakonu. Dolga leta, do svoje bolezni, je bil tudi cerkveni pevec. Kot fant je še kar rad molil, po- zneje pa bolj na kratko in hitro. Čas in delo sta nas vedno preganjala, da za večjo poglobitev molitve ni bilo časa. Prihajali so otroci in zdelo se mi je pot- rebno moliti rožni venec. Navajena sem bila te molitve od doma, predvsem v zimskem času, zato sem želela,da bi se tudi najini otroci naučili te molitve.Ome nila sem možu, da bi skupaj molili rožni venec.Pa je mož dvignil roko s pomem- bno kretnjo in dejal:"Ti kar moli... Jaz v cerkvi pojem in to je toliko vredno, kot če ti dvakrat moliš."
Ostala sem osupla in brez besed. Za- vrtala pa se je vame misel: "Kaj pa, če pride čas, ko bi rad molil, pa ne boš mogel?" Mlad in zdrav človek si res ne more predstavljati, kaj vse mu bo pri- nesla prihodnost. Morda je to božji prst ki poseže, da bi šli sami vase in razmiš- ljali o tem, da moramo dati Bogu, kar je božjega. Vse drugo pa nam je navrženo - podarjeno.
In v najlepših letih, polnih moči in na- črtov,so se pokazali znaki neozdravljive bolezni. Sledila so zdravljenja po bolni- cah in toplicah. Iskali smo pomoč pri zeliščarjih in na romanjih. Tedaj pa je mož zaprosil: "Pomagaj mi moliti... Rad bi molil, pa ne morem."
Presunilo me je.Torej je prišel tisti čas.. Kako nadomestiti zamujeno, ko bi si bili morali v mladosti pripravljati 'rezervo' molitve za starost ali za bolezen? Bog ve, zakaj nam je namenjeno toliko raz- nih preizkušenj. Končni odgovor bomo dobili v večnosti.
Molila sem v zahvalo za ozdravljenje moževega duha, za spoznanje, da je treba moliti.

Marija

PREBOLETI PRVI PRETRES!

Ani Lipovec v Lanusu - Slo- venski vasi vsi poznamo kot veselo osebo,polno življenja. Kamor pride, tam je veselje. Rojena je bila leta 1952 v Buenos Airesu njen rod pa po mamini strani izvira iz Tabora-Loški potok.Pred dvema tedno- ma se je vrnila iz bolnišnice.Bila je petič operirana zaradi raka na prsih. Ker ji je mama veliko pripovedovala o Sloveniji,bo poleti obiskala domovino svojih staršev.
Ani, rojeni ste v Argentini, kako bi lahko opisali svoje otroštvo?
Moje otroštvo ni bilo nič posebnega. S sosedi smo se igrali kot vsi otroci, v vrtec sem hodila v Pompejo, v osnovno šolo v razne privatne šole, v srednjo šolo pa v Lanusu. Med šolo sem hodila delat kot tajnica, kar delam še sedaj. V argentinski družbi se dobro počutim. Ljudje so zelo preprosti in dobri. Lahko se jim približam.
Junija 1992 so vam zdravniki pove- dali diagnozo: rak na prsih. Kako ste to sprejeli? Ni lepo slišati,da imaš raka Lasje ti gredo pokonci. Bila sem priza- deta; spraševala sem se, kako bom to bolezen prenesla.Pred počitnicami 1992 sem šla na pregled. Izvidi so bili zelo dobri. Bila sem zdrava. Ko pa sem se vrnila s počitnic iz Brazilije, sem opazila na prsih neko oteklino, ki je po nekaj dnevih izginila.Po petnajstih dneh pa se je ponovila. Šla sem k zdravniku. Bil je rak na prsih.Zdravnik je rekel,da moram takoj na operacijo. Predvideval mi je še tri mesece življenja.Trideset dni so tra- jale preiskave.Po teh sem šla na opera- cijo. Vseh pet operacij sem dobro pre- stala.Zame je bilo zelo hudo,ko sem po operaciji videla, da sem brez prsi. Huda je bila kemoterapija.Trajala je šest me- secev. Kemoterapije ne bi privoščila niti največjemu sovražniku. Bolnišnica je po stala moj drugi dom. Počasi pa sem si dopovedala:če mi je Bog dal to bolezen že ve, za kaj je to dobro.
Kaj vam je pomagalo, da ste kljub diagnozi ostali takšni, kot ste bili: veseli, sproščeni in polni življenja?
Imela sem takšno zaupanje v zdravnika da je bil ta pripravljen storiti vse, da bi se moje zdravje izboljšalo. Drugo pa je bilo zaupanje v Marijo in sv. Nikolaja.
In kaj bi na koncu povedali tistim, ki imajo takšno diagnozo kot vi?
Preboleti morajo prvi pretres. Treba je imeti upanje,da bo šlo na bolje. Če sem bolj vesela, mi gre na bolje. Nočem se vdati v usodo, da sem bolna.

F. P.

BIRMA V MARIBORU

Torek, 3. maj 1994, je bil po besedah škofov dr. Krambergerja in dr. Smeja, ki sta vse prisotne tudi osebno pozdravila ter stolnega župnika dr. Lipovška, ki je obred tudi opravil, za Mariborsko škofijo lep in prazničen dan.
Na ta dan je v mariborski stolnici skupi- na teže telesno prizadetih ljudi prejela dva zakramenta, in sicer prvo sveto obhajilo ter sveto birmo.Da so se priza- deti z vero in Bogom srečali šele sedaj v svoji človeški in duhovni zrelosti, je vzrok predvsem v tem, da so živeli v ustanovah in v okolju, kjer so sile in posamezniki starega režima zavestno skrbeli za nerazpoloženje do vere in verujočih.
Naj še omenim, da je eden od botrov tudi sam na vozičku.

Jože R.

ZAKAJ SMO PRIZADETI?

"Jezus je šel mimo in videl človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: 'Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi starši,da se je rodil slep?' Jezus je odgovoril: 'Ni grešil ne on ne njegovi starši,ampak na njem naj se razodenejo božja dela." (Jn, 9,1-3)
In sedaj k svetopisemskemu besedilu: vprašanje,zakaj smo prizadeti,v kakšen namen nam je prizadetost Bog poslal?
To vprašanje nam je blizu in odpira spo- znanja, do katerih bi brez prizadetosti ne prišli. To je prednost težke usode.
Mnogo ljudi se ubija z vprašanjem,zakaj jim je Bog to naložil. Ne potrudijo se,da bi odkrili globlji pomen in se ne morejo ločiti od njih postavljene domneve. Bo- žja dela, pota in namere se izkazujejo v naši usodi. Bog nam pokaže,da ne more imeti naše življenje veliko zunanjih in notranjih oblik, in sicer vse smiselno, človeku koristno. V človeški duši pa se često ugnezdi temina in mračnost poleg svetlobe in življenjskega optimimizma. "Kar me ne vrže, me samo naredi bolj močnega!" V težkih trenutkih po zgledu močnih, tako rečejo vsi tisti, ki bi se radi povzpeli do uspeha.
Dejansko pa je ta stavek po svoje upra vičen,saj je često izgovorjen v stiskah. Ne iz površnega optimizma, temveč iz trpeče globine duše,ki pa da tudi odre- šilno spoznanje in olajšanje. Kajti vsa nasprotja ležijo v bistvu tesno skupaj: dan in noč, globina in površnost itd. Mi kot prizadeti nismo padli iz božjih rok, ne, Bog nas je dvignil. Smo oblika, nje- gova volja nam je v opozorilo.

Wolf Dieter Behrend

BOLEZEN

"Želim ti srečno novo leto, posebej pa zdravja!" to je običajno novoletno vo- ščilo mnogih,ki pove,kako pomembno se zdi človeku biti zdrav.Je velika vredno- ta,če ga imamo, in zelo si prizadevamo, da bi ozdraveli čimprej, kadar se nas loti bolezen.Malo je stvari,ki se jih tako prestrašimo,kot prav bolezni. Velikokrat se ob njej spomnimo tudi na smrt.
Bolezen ne pride v določenem času,ve- likokrat nepričakovano in hitro.Polni smo načrtov in nenadoma zbolimo. Bolezen ne prinaša dobro in je tudi ne moremo izbirati.
Kadar je človek bolan, mu prihaja na misel vprašanje krivde: "Kaj sem naredil Bogu?Zakaj je bolezen zadela ravno me ne?"Zakaj imeti ob tem občutek krivde?
Hudo je biti bolan. Večkrat nas to od- dalji od naših dragih, naših domov. Os- tanemo v rokah "strokovnjakov" in ne- strpno pričakujemo, kaj bodo rekli. To je spremljano z mnogimi preiskavami,za katere je potrebna včasih neprijetna priprava. Ob vsem tem smo negotovi. Včasih so potrebna različna zdravila. Bolnika velikokrat spremlja nemir, skrbi, osamljenost, čakanje, nerodnosti svoj- cev in osebja, ki spremljajo bolnika. In še in še bi lahko naštevali.
Tudi streči bolniku in ga zdraviti ni ved- no lahko. Veliko je odvisno od sistema zdravljenja, ki vlada v kakšni ustanovi. Večkrat ga bolj natančno pregledajo specialisti za posamezne organske bo- lezni. Ti so dostikrat človeško oddaljeni ker ni časa za pogovor z bolnikom. Prav tako bolnik večkrat nima možnosti,da bi se pogovoril s posamezniki, ki sestav- ljajo tim oddelka ali ustanove. Ubogi bolnik ostane zapuščen med "mnogimi", ker zanj nimajo časa.
Bolezen pa ni samo stvar, s katero se srečujejo strokovnjaki. Zadeva tudi bolnikove bližnje, sorodnike, prijatelje. Velikokrat pride do napetih odnosov, posebej,če je bolnik huje bolan. Za bol- nika so vsakdanje dolžnosti, ki jih imajo bližnji, popolnoma nepomembne. Svojci tudi ne vedo, kako bi govorili z njim o stvareh, kot npr. bližajoča se smrt, re- sna bolezen, hudi problemi, ki so nastali v zvezi z boleznijo itd. Posebej hudo je, če se bolnik počuti osamljenega.
Ob tem razmišljanju o bolezni je pome- mbno videti,kako jo vidijo in so jo doži- vljali naši predniki. Zgodi se, da ob tem odkrijemo veliko modrosti. Zato velja, da se ob njih zamislimo, premišljujemo, poskušamo razumeti.
Med osebami iz preteklosti je Jezus, človek iz Nazareta, Bog. Ves je tako človeški, velik del svojega delovanja je bil v službi bolnikom. Morda bo njegova izkušnja zanimala tudi nas? V nadalje- vanjih se bomo poglabljali v ta skriv- nostni svet, ki je zaznamovan s čudeži ozdravljenja.

Jože Štupnikar

V MILOSTI VZDRHTI SRCE

Svetovni dan bolnikov je že davno minil Toda nanj so mi ostali tako lepi spomini da vam moram opisati vsaj delček tega enkratnega doživetja. Naj v milosti vz- drhti srce in duša še komu...
Svetovni dan bolnikov smo v celi ribni- ški dekaniji obhajali najprej v nedeljo. Med sveto mašo je bil blagoslov molit- venikov "Gospod, ostani z nami!". Te smo potem skupaj z Marijino podobico prejeli bolniki naše župnije.
God Lurške Matere božje je bil posebno lep dan. Celo dopoldne me je nebo va- bilo s svojo sončno modrino in oblaki, ki so kot v procesiji drug za drugim romali nad cerkvijo Marije Vnebovzete pri Novi Štifti. Ta dan je bil res praznik - naše vaško žegnanje. Moja mala vasica Kot, odmaknjena iznad ribniške doline,je sla- vila. Pred kapelico Lurške Marije smo se zbrali vaščani skupaj z ribniškim župni- kom Maksem Ipavcem.Zapeli smo pesem v pozdrav Mariji. Božji mir nas je pove- zal v skupno molitev, prošnjo in izroča- nje daru trpljenja.
Med čakanjem na sv.mašo sem premi- šljala. Vsaka hiša gostuje tudi bolezen. Saj sta bolezen in zdravje kot levica in desnica. Obe sta potrebni, kadar želimo opraviti veliko delo. Obe roki sta potre- bni in pa volja, da dvignemo breme ter spoznamo skrivnost, ki leži pod njim.
V imenu vseh trpečih in vseh častilcev Lurške Marije se Bogu zahvaljujem za vse besede, zapisane v papeževi pos- lanici bolnikom, ter za dejavno ljubezen vseh duhovnikov, ki razkrivajo skrivnost trpljenja kot dar odrešenja, prinašajo upanje in tolažijo.
Bog je tako mamljivo skrivnosten, da nas ustvarja za eno samo hrepenenje. Vedno znova nas preseneča. Ko za hip pomislimo,da nam je v trenutkih njego- ve bližine že podarjena polnost radosti, nam v novem razodetju in novem bla- goslovu prikipi nova radost svetega, večnega - Boga ljubezni.
Tisti večer so začele rahlo padati dro- bne snežinke. Lebdele so nad vasjo. Prinašale so novo sporočilo: Verujte z menoj!Otroško nasmejana sem vprašala svojega Prijatelja: "Jezus, moj ljubljeni! So beli kosmiči besede skrivnosti Mate- rine ljubezni?"

Stanka Mihelič

PRAVICA DO JAVNOSTI

"Tudi bolni in ostareli imate pravico do javnosti!" To je bila vodilna misel sreča nja, ki smo ga imeli na 4.postno nedeljo v župniji Marije Kraljice v Lanusu-Buenos Airesu za bolne in ostarele.
Bolni in ostareli v župniji redno vsako nedeljo prejemajo sveto obhajilo. Z bir- mansko skupino smo imeli že več srečanj po domovih bolnih in ostarelih, pa tudi v Domu sv. Vincencija (kot se imenuje pri nas dom za ostarele).
To je že nekaj, vendar pa še vedno ne dovolj! Bolni, onemogli imate pravico do javnosti. Zaradi tega smo pripravili ma- šo, pri kateri je veliko število bolnih in ostarelih prejelo tudi zakrament svete- ga maziljenja.
Ker pri nas takšne maše še nismo imeli, je bilo potrebno najprej obiskati bolnike po domovih in jih pripraviti na sveto da ritev, zlasti pa na zakrament bolniškega maziljenja. Še vedno je zelo živo pre- pričanje, da se ta zakrament deli samo tistim, ki že trkajo na vrata večnosti. Pa ni tako, to je zakrament življenja in božje pomoči, da bolnik laže prenaša nadloge let in bolezni.
Navzočnost bolnih je v župniji potrebna Ta navzočnost je nam, ki se štejemo med zdrave, živa pridiga in spraševanje vesti. "Kaj bo s teboj,če se te nenado- ma dotakne bolezen? Ali bo smisel živ- ljenja, ki si ga imel do takrat, še tako močan, da bo zdržal?"
Navzočnost bolnikov je izvir božjega blagoslova za župnijo, družine in posa- meznike. Koliko trpljenja in molitev je darovanih v ta namen,tega mi ne vemo Po njihovi daritvi pa blagoslov prav go- tovo vsi prejemamo.
V tem ozračju smo imeli mašo,pri kateri so invalidi, bolni in ostareli brali berila ter uvode.Po maši je mladinska skupina kot znak hvaležnosti ostarelim in bolnim za njihove molitve ter darovanje trplje- nja zanje pripravila družabno srečanje. Med srečanjem ni manjkalo dobre volje in pesmi, pa tudi kakšne stvari za pod zob.

Franci Pavlič

SONČNI VLAK

12. maja, na praznik Kristusovega vne- bohoda, je v lepem sončnem vremenu skozi našo državo potoval že tradicio- nalni Sončni vlak s 350 invalidi iz desetih držav (Avstrija, Nemčija, Švica, Licht- enstein, Slovaška, Luxemburg, Italija, Hrvaška, Slovenija, Izrael).
Sončni vlak je kot vedno organiziral av- strijski odbor za organizacijo Sončnega vlaka. Glavni pokrovitelj je bil avstrijski predsednik, sopokrovitelja pa še pred- sednika Slovenije in Hrvaške.
"Cenjene goste",kot jih je imenoval ma- riborski podžupan g.Arih,so predstavniki naših oblasti pričakali in pozdravili že na meji. Vlak se je za nekaj trenutkov ustavil na mariborski železniški postaji, popoldne pa še v Ljubljani.
Udeležence Sončnega vlaka so ob po- stankih poleg visokih civilnih in cerkve- nih oblasti pozdravili še mnogi ljudje. Končna postaja Sončnega vlaka je bila Pula, kjer so udeleženci v prijetnem in prijateljskem ozračju preživeli nekaj pri- jetnih dni.
Tudi pisec teh vrstic je bil pred leti ude leženec Sončnega vlaka. Še po mnogih letih se rad spominja tega enkratnega potovanja skozi mnoge dežele, ter srečanja, druženja in prijateljevanja z mnogimi ljudmi, polnimi solidarnosti in ljubezni do bližnjega, ki so nas sprem- ljali ali vsaj pozdravljali ob naši poti.

Jože R.

USMILJENI SAMARIJAN NI DOVOLJ

Prilika o usmiljenem Samarijanu je ved- no znova aktualna in nič čudnega ni,če je lik usmiljenega Samarijana v Karitas zelo prisoten.
Vendar pa se moramo zavedati, da Karitas ni samo to,kar naredi Samarijan čeprav je to nujno potrebno. Če Sama- rijan ranjenca ne bi obvezal in ga od- peljal na varno, kjer so naprej poskrbeli zanj, bi lahko umrl. Tako bo tudi Karitas vedno skrbela za neposredno pomoč ljudem, ki se znajdejo v stiski.
To pa ni dovolj.Zato tudi podoba usmi- ljenega Samarijana za Karitas ni dovolj. Treba je tudi kaj storiti, da se podobne stvari ne bodo več dogajale.To bi pome nilo, da je treba zavarovati pot in pre- prečiti roparske napade.Še korak naprej pa bi bil,ko bi se dalo vplivati na roparje da bi pustili popotnike pri miru.
Seveda so vsi ti nadaljnji ukrepi veliko težji. Tu se tudi Karitas znajde pred mnogimi novimi nalogami, ki zahtevajo

še veliko večjo angažiranost,veliko več znanja in ljudi.Karitas bi morala opozar- jati družbo na takšne "roparje", morala bi iskati načine,skupaj z drugimi,kako bi se dalo pot zaščititi in omogočiti varen prehod.To bi tudi pomenilo,da bi ljudem pomagala živeti z manj strahu.
Karitas v Sloveniji, ki je zaživela v zad- njih letih, je bila takoj soočena z mno- gimi izzivi in ji ob tem ni preostalo dru- gega, kot da opravlja delo usmiljenega Samarijana.Toda pri tem ne sme obstati Kljub velikemu številu ranjencev ob poti mora najti čas, da premisli, kako lahko pomaga, da bo teh ranjencev nekoč manj. Ta naloga je veliko težja, je pa najbolj učinkovita in Karitas ne more mimo nje.

Metka Klevišar

ZAPOVED LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA

K značaju človekovega obstoja spada neka srednja pot med življenjem v sku- pnosti in varovanjem njegove lastne osebnosti.
Medsebojno in vzajemno delujemo z do- bronamernostjo,s pripravljenostjo poma gati in z ljubeznijo do bližnjega.Humana ljubezen, ki se pojavlja med ljudmi, se sprva pokaže v ideji, da sočloveka prija teljsko občutimo, želimo se mu približati in z njim sodelovati. V sebi čutimo željo da bi svojo zamisel uresničili. Erotična ljubezen npr. hoče nekaj zase, humana ljubezen ne. Skrb za druge, zvestoba in osebna predanost so bistvene lastnosti ljubezni do bližnjega. Nietsche je rekel: "Tuja bol nas prevzame." Ta navidezna oblika sočutja izhaja iz pasivnosti in slabosti. Nasprotno pa pravo sočutje prihaja iz notranje bogatega in močnega človeka. Sicer lahko sočutno gledamo na bolečino drugega, pa kljub temu ho- čemo takoj pomagati. Notranja moč in volja sta lastni pravemu sočutju, kar se ne izraža le v sočustvovanju z bližnjim v nesreči, temveč ravno tako tudi v skupnem veselju. Ljubezen do bližnjega je usmerjena v pravi prijateljski odnos.
Dobronamernost in pripravljenost po- magati spadata k čistemu socialnemu mišljenju. Nasprotno pa govorimo o ne- socialnosti, kadar se ljudje v skupnem življenjskem okolju ne zavzemajo za so- človeka. Nesocialno razpoloženje lahko nastane zgolj zaradi neobčutljivosti za tiste medčloveške odnose,ki se jih neka teri sebično ogibajo v svojem egoizmu. Tudi kdor je brezobziren, škoduje bliž- njemu,kajti ta bo dobil občutek,da koga moti in da bi se mu moral umakniti. Na- silno ravnanje s kom ni nič drugega kot vodenje svojih ciljev v egoizem.
Zavzemimo se za Kristusovo zapoved: Ljubite svojega bližnjega! Zavzemimo se za slabotne, za vse, ki potrebujejo našo pomoč.

Wolf Dieter Behrend

OPTA AEQUALEM

V času,ko sem pisal te vrstice,so mediji veliko poročali o drugi uspešni presadit- vi srca v ljubljanskem kliničnem centru, ki je bila opravljena pod vodstvom dr. Gabrijelčiča. Tega uspeha se lahko vsi veselimo, saj prinaša kanček upanja več v ta naš mali svet, kjer se vedno navadno za nekaj pehamo, prepiramo, borimo... Premalo pa je v nas volje, da bi prisluhnili besedam sv. Avguština »OPTA AEQUALEM«. To pomeni: "Stori, da ti bo drugi enak." Zato iščimo (in dajajmo) solidarnost, prijaznost, pozor- nost, bratsko ljubezen..
Če se ozremo okrog sebe z malce prija- znimi in ljubeznivimi očmi, lahko vedno znova zaznamo veliko drobnih ali večjih dejanj, ki so v duhu besed in naročila sv. Avguština ali se jim poskušajo vsaj približati.
S povzetki iz naših časopisov in s po- močjo naših sodelavcev (vsem iskreni Bog plačaj) smo izbrali naslednje:

Financiranje invalidskih organizacij

Na prvem mestu bi tu le na kratko ome nil dogajanja okrog sprejemanja zakona o igrah na srečo, o čemer so veliko po- ročali vsi mediji.Iz dobička iger na srečo so se do sedaj samostojno financirala invalidska združenja, sedaj pa je tudi državi "zadišal" ta denar in bi potem ona prizadetim delila ta denar. Po trdih in odločnih prizadevanjih je ta samo- stojni vir financiranja v veliki meri ostal invalidom,svoj večji vpliv,skrb in nadzor nad porabo pa si je prek možnosti še dodatnega proračunskega načina finan ciranja zagotovila tudi država.
Kot človek in kristjan pa ne morem mol- čati ob množici "gromkih" besed, ki so bile ob tem izrečene tako iz ene kot iz druge strani. Za mene pa je bilo vse to dogajanje predvsem priložnost za te- meljit premislek.

Z vitamini proti raku

Živali so z vitamini preskrbljene bolje kot človek.Večina jih je sama sposobna pridobiti vitamin C, in to ravno toliko, kolikor ga organizem potrebuje, da se obrani prehlada. Ko se na primer lisica v snežnem metežu odpravi na lov, njen organizem pridobiva iz glukoze velikan- ske količine vitamina C.
Človekovo telo razen vitamina D ne more pridobivati nobenega od trinajstih življenjsko pomembnih mikrohranilnih snovi. Odvisni smo od vitaminov, ki jih sprejmemo iz okolice...
Nemški strokovnjaki so v eni od raziskav v katero so zajeli 2.000 oseb, opazovali vsebnost vitaminov v krvi. Ugotovili so, da je povprečni Nemec dobro preskrb- ljen z vitamini, pet do deset odstotkom ljudi, predvsem iz rizičnih skupin, pa jih primanjkuje. Rizične skupine:
1. Kadilci in strastni pivci: Njihova preskrba z vitamini je kar dvakrat ogro- žena. Zaužijejo jih manj,saj so navadno pomanjkljivo zdravstveno poučeni,hkrati pa jih porabijo dvakrat več kot drugi. Vsaka cigareta namreč uniči nekaj mili- gramov vitamina C. Pri 40 % strastnih kadilcev so ugotovili pomanjkanje vita- mina C.
2. Ostareli: Trem četrtinam ostarelim primanjkuje vsaj enega od življenjsko potrebnih vitaminov.Staro telo vitamine v splošnem sprejema slabše kot mlado. Pogosto je vzrok za primanjkljaj tudi enostranska prehrana, podobno kot pri mladini.
3. Bolniki: Pri številnih boleznih želod- ca, črevesja in jeter telo iz hrane ne more več črpati dovolj vitaminov.Zdra- vila, predvsem tista proti bolečinam in pomirjevala,uničujejo vitaminsko zalogo (predvsem vitamina B in folne kisline)
4. Nosečnice:V nosečnosti se potreba po vseh vitaminih poveča. ...
Vitaminov ne gre uživati "za poobedek". ... Kdor daje prednost tabletam pred papriko, tvega izgubo številnih drugih življenjsko pomembnih hranilnih snovi. "Obstaja več sto varovalnih snovi. Ve- čine še ne poznamo," pravi Kasper.
Po mnenju strokovnjaka za prehrano Pietrzika nedvomno drži naslednje: "Na- rava gotovo ni predvidela, da se bomo po vitamine zatekali v lekarne."

Povzeto po: Slovenec, 2. marec 94

Zdrav nasmeh za vsakogar

Svetovni dan zdravja je letos namenjen zdravju ustne votline. Z njim je v mno- gočem povezano tudi naše siceršnje počutje in zdravje. Zobna gniloba na primer ne povzroča samo neprijetnega zadaha iz ust, ampak tudi bolj ali manj huda vnetja in bolečine,trpljenje na zo- bozdravniških stolih in druge akutne ali kronične bolezni,ki grenijo in skrajšujejo naša življenja.Navadno pa se zanemar- jenim zobem pridružijo še bolezni obzo- bnih tkiv in drugih delov ustne votline.
Vse te težave lahko z ustrezno ustno higieno in pravilno prehrano učinkovito preprečujemo. Zobne kreme in ustne vode z dodatkom fluorja ne čistijo samo zob, ampak v vsaki starosti krepijo tudi njihovo površino proti povzročiteljem zobne gnilobe. Na našem trgu kmalu pričakujemo še jedilno sol z dodatkom fluorja, ki ima enak učinek.
Zdravje ustne votline ne pomeni samo lepšega videza, večje samozavesti in socialne sprejemljivosti,ampak predvsem boljše in daljše posamično in družbeno zdravje. Zobna in ustna higiena sta od- sev naše kulture in higienskih navad. Iz podatkov o razširjenosti zobne gnilobe lahko zato sklepamo o splošni zdravst- veni kulturi vsake družbe.
V zadnjih desetih letih smo na nekate- rih območjih Slovenije zelo zmanjšali razširjenost zobne gnilobe med šolarji. Kljub doseženim uspehom pa nas čaka še veliko dela. Široke preventivne in zdravstvenovzgojne akcije naj zajamejo vse starostne stopnje od prvega zoba pa tja do pozne starosti. Na pomemb- nost ustne higiene je treba opozarjati tudi tiste, ki nosijo zobne proteze.
Če upoštevamo povprečne higienske navade, splošno izobrazbo in druge do- bre lastnosti Slovencev, lahko trdimo, da imamo še veliko možnosti za dosego cilja, ki naj se imenuje "zdrav nasmeh za vsakogar med nami."

dr. Božidar Voljč,

minister za zdravstvo; Slovenec, 07.04.1994

Ste občutljivi na vremenske spre- membe?

Ljudje marsikdaj prosijo za nasvete pri težavah,za katere vse kaže,da jih pov- zročajo vremenske spremembe. Bolniki te vrste včasih tožijo, da jih boli glava, da se slabo počutijo, slabo spijo, težko dihajo, imajo krče v trebuhu, da se jim vrti, nimajo volje do dela, da so razdra- žljivi in živčni, prepirljivi, potrti. Tožijo o raznih bolečinah,ki jim ne vedo vzroka (taki so predvsem revmatiki), tarnajo, da jim nagaja srce ali krvni tlak in po- dobno. Vsak tretji človek se pritožuje, da vreme močno vpliva na njegovo po- čutje ter zdravje.
Tudi rojstva in smrti uravnava vreme. Statistike kažejo,da je več smrtnih pri- merov v slabem vremenu, takrat pa je tudi več rojstev. ...
Navadno minejo same od sebe, ko se vreme spremeni. Če so težave le pre- hude, si pomagamo s tableto proti bo- lečinam. Včasih pomaga že, če spijete čaj za pomiritev.
Revmatični bolniki naj posežejo po kre- mah za masažo sklepov. Pomagalo bo tudi več gibanja. Krvni obtok boste po- živili s kopelmi(solna vas bo predramila, topla zeliščna pa pomirila). Utrujenim bo pomagala klasična masaža, pa tudi refleksna masaža podplatov.
Težav ne jemljite preresno, toda če ne minejo,se je treba vsekakor posvetovati z zdravnikom.

Slovenec, 2. marec 94

Pozornost in pomoč

Ko te doleti nesreča in ti bolezen vzame možnost, da bi se gibal, ne moreš brez pomoči in pozornosti svojcev,prijateljev in tudi ne družbe.
Tako ali drugače telesno prizadeti sku- šajo v okviru društev in združenj sebi enakih prispevati k temu, da bi okolje sprejelo njihovo drugačnost in seveda ne bi pozabilo, da lahko marsikaj stori, da bi prizadeti laže živeli,četudi so dru- gačni kot večina.
Mariborčanka G.M. je deklica,ki ne more brez posebnega fizioterapevtskega po- magala stojke. To je fizioterapevtski in delovni pripomoček, vreden 3800 DEM.
Izredno dragoceno pomagalo, toda tudi zelo drago, predrago za družinski pro- račun v hiši, kjer je doma ta deklica.
Pa se je našel dobrotnik, ki je izdatno pomagal pri nakupu stojke. Ko je slišal za stisko mariborske družine, je Kranj- čan Aleš Pajestko prispeval lepo vsoto.
Pajestko je lastnik založbe Anothes v Kranju in pravi, da pripravlja poseben zavod za pomoč telesno prizadetim ljudem. V tem okviru naj bi deloval tudi sklad za različne oblike pomoči tistim, ki so je potrebni.

Večer, 28.04.1994

JEZUS MED NAMI, NEKOČ IN DANES

Sveta vera nas uči, da je Jezus med nami v tabernaklju isti, kot je živel in učil v Palestini. In vendar,če poslušamo evangelije ali prebiramo Sveto pismo, vedno vidimo,da je Jezus uslišal vsako- gar,ki se je z zaupanjem zatekel k Njemu Danes je to povsem drugače. Koliko je prošenj,molitev drug za drugega. Otroci za starše, starši za otroke, neuslišanj je veliko,uslišanj pa malo. Tudi v duho- vnem pogledu, ko starši goreče prosijo, da bi otroci ostali na pravi poti, ohranili vero,niso uslišani.Kako naj si ob teh za- dnjih neuslišanjih razlagamo božji molk na goreče prošnje, ko pa je nekoč vse usliševal? Draga Angelca!
Vesel sem tega vprašanja,ki se postav- lja nam vsem ob velikih potrebah naših bližnjih, naše Cerkve in tudi našega naroda. Ne gre samo zato, da prosimo za druge ali vidimo, kako drugi prosijo v potrebah; velikokrat prosimo zase, pa ne doživimo takega odgovora, kot bi ga sami radi.
Prav je,da pogledaš na to,kar nas sveta Cerkev uči in kar verujemo. Verujemo, da je Jezus prisoten v sveti Evharistiji, v tabernaklju. To je res isti Jezus, ki je živel v Palestini, tam učil, delal čudeže, umrl na križu in vstal od mrtvih. Ob vnebohodu je rekel, da bo ostal z apo- stoli in vsemi učenci po vsem svetu in v vseh časih.
Sedaj pa praviš, da je glede čudežev in uslišanj čisto drugače, kot je bilo v Pa- lestini pred skoraj dva tisoč leti. Ali je res čisto drugače?Ali je Jezus res uslišal prav vse ljudi, ki so ga goreče prosili? Kako jih je usliševal?
Prvi vtis bi bil takšen, ko beremo evan- gelije,da je Jezus zelo veliko ljudi ozdra vil od bolezni in obsedenosti s hudim duhom, da je obujal mrtve. Ponekod je naredil veliko čudežev, ker so ljudje verjeli in mu zaupali, da je on Božji Sin. Ponekod pa niso verovali in se za vero niso zanimali, pač pa bi radi imeli od Jezusovega srečanja le trenutno in se- bično korist. Nekateri bi radi gledali ču- deže,ker je bilo to zanimivo in neka po- sebnost. Kjer ni bilo vere, Jezus ni delal čudežev;kjer je bilo le iskanje sebe,tam Jezus ni usliševal, kot so si ljudje pred- stavljali. Tudi v domačem kraju, kjer so ga nekako izzivali in mu niso verjeli, da je Božji Sin, ni storil nobenega čudeža. Torej je Jezus ponekod delal čudeže in usliševal, ponekod pa ne. Zato ne drži, da je vedno storil tako, kot so ljudje govorili. Morda tiste besede niso bile iskrene in ne potrjene v življenju.
Res je v svojem zemeljskem življenju v Palestini Jezus naredil veliko čudežev; zelo veliko čudežev pa dela tudi danes in v vseh časih in v vseh delih sveta. Odpreti moramo oči in verovati v Jezu- sovo bližino. Poznam nekaj ljudi, ki pra- vijo, da jih Bog vedno usliši, kar prosijo. Verjamem jim. Sorodnica mi je rekla, da ji je velikokrat kar težko prositi,ker Bog vzame zares njeno prošnjo in jo vedno usliši;ob tem pa čuti veliko odgovornost in je v zadregi pri prošnjah.
Draga Angelca, če pomisliš v miru na svoje življenje in na srečanja z Gospo- dom, sem prepričan, da boš našla izre- dno veliko stvari in dogodkov, ko je bila uslišana tvoja prošnja. Če bi se o tem skupaj pogovarjala, bi odkrila tudi, kako je Bog veliko stvari, ki si jih prosila, iz- peljal po svoje. Niso bile uslišane ravno tako,kot si prosila,ampak še veliko lepše čeprav je pot do končnega cilja vsebo- vala tudi križ in trpljenje. Takšno usli- šanje je še globlje,bolj bogato in lepše.
Veš, če pa govorimo tako na splošno o uslišanjih in o drugih ljudeh, je zelo te- žko soditi. Zelo težko poznamo človeka v srce in vemo, kakšna je njegova pro- šnja. Rekla si,da veliko staršev prosi za otroke in otroci za starše, pa je tako malo uslišanj. Kaj pa če dela in življenje ravno nasprotujejo tem ustnim prošnjam? Potem bi bilo težko govoriti o iskrenosti Morda prosimo le takrat, kadar pridemo v stisko. Tedaj želimo, da bi težavo rešili tako, kot bi pri avtomatu pritisnili na gumb. Božja ljubezen in usmiljenje ni "samopostrežna trgovina", ki je na raz- polago, kadar jaz hočem in kakor jaz hočem. Bog želi, da pristopamo k njemu kot dobremu Očetu, kjer sta pomembna ljubezen in globok prijateljski odnos. K temu spada zaupanje, ko lahko rečemo s srcem tisto, kar ponavljamo v molitvi Oče naš: "Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji."
Tukaj se lahko vprašamo,ali Jezusa pro simo za to, da bi imeli od tega kratko- trajne koristi, ali iz iskrenega prijateljs- tva z njim? Vprašamo se,s kakšno vero ga prosimo? Morda ga pa prosimo zelo svojeglavo? Morda je naša prošnja v lepih in pobožnih besedah,naša dejanja in prizadevanja pa teh ustnih in misel- nih prošenj ne upoštevajo in so celo na sprotna? Naša dejanja morda pomenijo ravno nasprotno,kar v mislih in besedah prosimo. V prošnji molitvi mora biti ves človek: z mislimi, besedami in dejanji; s telesom, dušo in duhom.
Vendar Bog ni le tisti pravični, ki bo vse samo po pravici odločal. Bog je tudi naš dobri in ljubeči Oče, ki bi rad dobro vsakemu svojemu otroku, čeprav je po svoji krivdi zašel v težave. Dal nam je svojega Sina. Jezus je bil eden izmed nas,saj je Bog postal človek,da bi nam bil blizu in razumel naše prošnje, stiske in tudi naše neiskrenosti. Večkrat je naročal apostolom, naj prosijo in molijo za vse mogoče potrebe; tako kot otrok prosi svojo mamo ali očeta za stvari, ki se mu zdijo potrebne. Jezus je tudi ob- ljubil, da bo Oče uslišal vse,kar ga bodo učenci prosili v njegovem imenu.
Kaj pa je tisto najpomembnejše, kar najbolj potrebujemo? Ljudje bi prosili za vsakdanje stvari, ki jih čutimo blizu. Gospod pa nam po svojih besedah, po uslišanjih in po čudežih odpira večje darove,ki so večni. Želi nam dati večno življenje. To se začne z vero, upanjem in ljubeznijo.Večno življenje je v tem,da poznamo Očeta in ostanemo z Jezusom v Njem. Zato nas je Jezus s trpljenjem in smrtjo odrešil in za Tolažnika poslal Svetega Duha. To so največji darovi: Bog sam je največji dar za nas.V prošnji za ta dar nas prav gotovo uslišuje,dru- ge stvari pa nam pri tem pomagajo. Te druge stvari pa so lahko težki križi ali pa čudoviti čudeži-kakor pač človek po trebuje,da bo dosegel tisti največji dar.
Ob koncu Janezovega evangelija je za- pisano, da bi ves svet ne obsegal knjig, ki bi jih bilo treba napisati o Jezusovih delih, besedah in čudežih. Nekateri ču- deži so opisani kot znamenja, da bi lju- dje zaradi tega verjeli v Boga. "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi ve- rovali, da je Jezus Kristus Božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu" (Jn 20, 30-31).
Ti čudeži so pomoč za vero, niso pa toliko sami sebi namen.Lahko pomislimo da so ozdravljeni gobavci pozneje še enkrat zboleli in umrli. Tudi Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih,je potem spet umrl. Tisto, kar je končno pomembno, je to, da je človek rešen po Jezusovem odrešilnem delu in da je zares pravi bo- žji prijatelj. K temu prijateljstvu pa veli- kokrat pomaga tudi kakšna preizkušnja in trd poseg v življenje.

Franci Šuštar

ŠOLA LJUBEZNI

Ljudje tako radi ocenjujemo sočloveka po njegovih uspe- hih. Poletna vročina nam kar preveč zahrbtno podtika sa- mozadostnost. Toliko stvari je šlo že mimo nas.Ne znamo oceniti niti lastne- ga dela in ciljev, ki smo si jih zadali na začetku letošnjega leta. Sklenili smo, da bomo naprimer v tem letu mislili na svojo družino in družine naših bližnjih.
Čas beži in za nami je le nekaj pustih srečanj, predavanj in konferenc o dru- žini, kakor da je tisto,kar je najnujnejše že za nami. Družba pa se sploh izogiba resnemu delu za pravo družino.
Vir družinske sreče je poštena ljubezen Pravi vir poštene ljubezni je Bog. Ko si izbira za ustvarjanje novega človeka sodelavca: moža in ženo,ju kliče na pot očetovstva in materinstva z medseboj- no ljubeznijo.
Ko si končno izpovesta svoj "da", ju posveti z zakramentom, da bo sveto in lepo in vir milosti vse, kar se bo po bo- žjih načrtih dogajalo v ognjišču zakona.
Velika skrivnost. Sv. Pavel, ki ni bil po- ročen, je to zapisal. Velika v Kristusu in Cerkvi.
Torej sta mož in žena dobila v Cerkvi posebno poslanstvo, kot ima duhovnik posebno poslanstvo.
In kakor obnemore duhovnik, če vsak dan ne ponovi svojega "da", tako tudi mož in žena uničita vse, če vsak dan ne ponovita svojega poročnega "da".
Ko je Marija rekla svoj "da", je bila ta beseda - bolje: njena predanost - za- četek odrešenja.
A ta "da" je ponovila neštetokrat, tudi pod križem.
V tem je teža in veličina tudi družinske- ga življenja. Treba je ponoviti poročni "da" vsak dan,tudi v hudih preizkušnjah
Koliko razvalin, ker na to pozabljamo!
Koliko lepote, veličine in bogastva, če vsak dan obnovimo svojo daritev!
Šola ljubezni je družina!
Kdor ni okusil ljubezni, kdor ob očetu in materi ni doživel, kaj pomeni ljubiti, ta bo ostal večna sirota.
Kdor se ni naučil ljubiti v krogu svoje lastne družine, ne bo nikdar prav ljubil, ta bo ostal večna sirota.
Svet hoče mladino prehitro osvojiti. Iz družine odhaja nedozorela in propada. Zato je vedno več razdrtih družin in vedno več sirot.

Slavko Kalan

UPAM, PA ČEPRAV ZAMAN

Bolnišnica. Kraj, kjer se spleta toliko življe- njskih usod, v njej prebiva strah, obup in upanje. Povrnem se v preteklost. Bilo je pred nekaj leti.
V bolnišnici sem bila že tri mesece. Najprej mesec dni v Trnovem, nato so me presta- vili na ginekološki oddelek v UKC, kjer sem bila dva meseca.Čakala pa me je še plasti- čna operacija in tako sem z ginekološkega prišla na oddelek za plastično kirurgijo. Pri- peljali so me v sobo. V njej je bilo že pet žena. Med njimi sem bila najmlajša. Gledala sem jih,toda spregovoriti z njimi nisem mo- gla.Obrnila sem obraz v blazino in zajokala. Želela sem si ven iz stavbe, v kateri je upanje, strah in obup. Nenadoma zaslišim glas: "Ali kadiš? Boš eno cigareto?" Začu- deno sem se ozrla in zagledala njo. Dejala sem: "Kadim,toda ali lahko kadim kar v so- bi?" "Da, je dejala," lahko kadiš zato, ker ne boš smela nič na voziček in toliko časa, kar boš tu, boš samo v tej sobi in na pos- telji."Zgrozila sem se:"Ali bom res samo na postelji, saj to je strašno," sem pomislila. Dejala nisem ničesar. Vzela sem ponujeno cigareto in molče kadila. Zopet zaslišim glas za seboj: "Jaz sem Majda. Kako pa je tebi ime?" Ne pogledam jo, samo odvrnem: "Meta sem." "Zakaj jočeš?Ne smeš obupati saj boš tudi ti ozdravela," mi je dejala in v njenem glasu je bilo mnogo upanja za lep- šo prihodnost. Pogledala sem jo, v njenih očeh je bilo upanje, v besedah dobrota.
Nekaj dni kasneje so Majdo, neko staro ženico in mene prestavili v manjšo sobo in bilo mi je laže, ko nas je bilo manj. Ko sem se po nekaj dnevih nekako sprijaznila z no vim oddelkom in se seznanila z Majdo, mi je bilo bolj toplo pri srcu. Bili sva skupaj se smejali, jokali in tako ena kakor druga sva bili veseli, da naju je usoda združila. Ne- kega dne sem jo vprašala: "Mi lahko poveš svojo zgodbo? Saj si mi dejala,da si bila še pred dvema letoma zdrava." Gledala sem jo. Njen obraz je bil globoko zamišljen. Oči so izražale grozo in slutila sem, da se je zgodilo nekaj strašnega. V njenih očeh se prikažejo solze, telo se je treslo v ihtenju. "Majda, ne trudi se, če mi tega ne moreš povedati sedaj,mi boš morda kasneje" sem ji dejala.Ni odgovorila in zagrnil naju je molk Morda nisem storila prav, ko sem ji odprla rano, ki se ne bo nikoli več popolnoma za- celila? Vprašanja, ki sem si jih zastavljala v groznem molku. Ne vem, koliko časa je trajal molk, toda občutek sem imela, da mu nikoli ne bo konca. "Povedala ti bom," je dejala, "ti me boš razumela." Oddahnila sem si. Samo,da je konec tej strašni tišini. Zrla sem vanjo, ona pa je pričela pripove- dovati svojo zgodbo.
"Bilo je čudovito poletno popoldne in odlo- čila sem se, da popeljem svoja otroka in otroka moje sestre na izlet. Odpeljali smo se. V avtomobilu smo prepevali,se smejali. Nenadoma zagledam,da se mi iz nasprotne strani bliža avtomobil in to, da vozi prav v nas. V trenutku se odločim, da zapeljem s ceste in se s tem izognem silovitem trče- nju. Ker pa sem precej hitro vozila, ko sem zapeljala s ceste, da bi se izognila trčenju, sem nenadoma zaslišala strašen ropot. Z avtomobilom sem zadela v skalo,ki je zara- di visoke trave nisem videla. Onemela sem in čakala najhujše. Ne vem,kaj se je doga- jalo, vem pa, da smo se končno ustavili. Hčerka mi je dejala: 'Mami,se ti je kaj zgo- dilo?' Takrat mi je prvič prišlo na misel:'Saj res,ven moram.' Toda,o grozno, nog nisem mogla premakniti. Nekaj časa sem molčala, nato sem dejala hčerki:'Ko bo prišel rešilec reci, naj me previdno dajo iz avtomobila. Mislim, da sem si poškodovala hrbtenico. To jim povej v primeru,če izgubim zavest.' To sem izrekla bolj neprisotno,toda vseeno sem slutila, da ne bom nikoli več hodila. Kmalu zatem sem izgubila zavest. Spomi- njam se še trenutka, ko je hčerka stala ob meni in jokala, nato črnina. Zavest se mi je vrnila med vožnjo v bolnišnico. Vozili so hitro, da bi čim prej prispeli v bolnišnico. Jaz pa sem jim dejala: 'Nikar tako hitro, ne pogubite sebe zaradi mene.Jaz sem že do- bila svoje.Ne želim,da bi se zopet zaleteli.' Nato sem spet utonila v temo. Bila sem že tretji mesec v bolnišnici, ko je k meni pri- sedel zdravnik in dejal: 'Žal, Majda, storili smo vse, kar se je storiti dalo, toda hoditi ne boste mogli.' V njegovo veliko začude- nje sem dejala:'To sem vedela prvo minuto po nesreči.' Odvrnil mi je: 'Imejte upanje in morda se bo nekega dne zgodil čudež.'Sa- mo prikimala sem in zajokala. V bolnišnici sem bila pet mesecev, nato sem odšla v Ljubljano na rehabilitacijo. Tako sem tu že leto dni.Sedaj sem dobila rane in usoda,pa čeprav kruta naju je združila. Tako, vidiš, Meta, to je moja zgodba in jaz upam, da bom nekega dne lahko hodila z opornicami. Upanje imam, pa čeprav zaman. Zajokala sem in dejala: "Le zakaj je usoda nekaterih tako kruta?" "Da," je dejala, "tudi jaz se to sprašujem."
Nekaj dni kasneje je pri njej nastopila tem- peratura. Imela je močne bolečine v spod- njem delu trebuha. Ves dan so k njej priha jali zdravniki in zvečer so jo odpeljali. Kam, tega nisem vedela. Želela sem si, da bi se še videli. Mislila sem, da bo v sobi, ko se bom zjutraj zbudila.Toda ni bilo tako.Nihče mi ni hotel povedati, kaj je z njo. Čakala sem in upala, da se vrne. Čez teden dni so jo na mojo veliko srečo pripeljali nazaj v sobo.Bila je še bolj bleda in obraz je bil iz- mučen."Kaj je bilo s teboj?"sem jo vprašala Odgovorila mi je: "Imela sem rano na me- hurju in so me operirali, sedaj je že dobro. Samo,da sem v isti sobi in da me ti še ča- kaš, to je lepo." Zajokala sem, ko sem jo zagledala, polno upanja.
Bili sva skupaj dva meseca. Smejali sva se, si v težkih trenutkih pomagali s toplo besedo. Nato pa je prišel dan, ko sem se morala od nje posloviti. Odhajala sem do- mov po petih mesecih. Bila sem srečna, toda ko sem se od nje poslovila, so mi po licih polzele solze. "Vidiš," mi je dejala, "pa je prišel dan, ko odhajaš od nas." Prikimala sem ji in ji obljubila, da jo obiščem, če bo še dolgo v bolnišnici.
Doma sem se telefonično zanimala zanjo in nekega dne sem jo res obiskala.Bila je pre- senečena.Dejala mi je,da bo tudi ona kma- lu odšla, nato je dodala: "Tu sem že osem mesecev,osemkrat so me rezali in upam,da so se me naveličali." "Osemkrat je bila ope rirana," sem pomislila. Rekla nisem ničesar. Ko sem se poslovila, sem zopet zajokala. Čez mesec dni sem jo ponovno obiskala, in to v zavodu za rehabilitacijo. Toda ravno tisti dan je z letalom odletela v svoj do- mači kraj, po katerem je tako hrepenela.
S tem odhodom se je najino prijateljstvo končalo. Ni mi več niti pisala. Nisem ji za- merila. Želela sem ji veliko sreče.
Danes po več letih se jo še vedno živo spominjam. Ostal mi bo lep spomin na ne- koga,ki kljub težki usodi ni klonil. V srcu bo ostal spomin na ženo, ki je tako zelo ljubila življenje.
Naj jo upanje spremlja vse njeno življenje, naj nikoli ne kloni!

Metka

UTRINKI IZ KANADE

Zadnja dva tedna postnega časa in velikonočne praznike sem preživel med rojaki v Kanadi. Na prošnjo sobratov lazaristov sem imel duhovno obnovo v treh župnijah. Poleg tega sem se bil že v začetku namenil, da bom naredil reportažo o življenju Slovencev v južnem Ontariu. Ko pa sem spoznaval, kako živa in dejavna je slovenska skupnost, saj imajo poleg narodnih župnij prek dvajset raznih društev, organizacij in ustanov,sem to na- mero moral opustiti. Celostne podobe ne bi zmogel dati (za to bi potreboval več časa) pa tudi v Prijatelju je premalo prostora. In še za teh nekaj skromnih utrinkov gre zah- vala sodelavcem in sobratom,da so poma- gali zbrati podatke.
Kanada je prostrana dežela. Obsega vso severno polovico Severne Amerike (razen Alaske) in polarne otoke. S površino 9.976 milijonov km² je druga največja država na svetu. To je dežela,kjer je misijonaril svet- niški škof Friderik I. Baraga. V Kanadi živi tudi precej Slovencev.
Prvi vtis je bil,da na širokih cestah,ki sekajo mesta in povezujejo en konec z drugim,vsi nekam dirjajo. Ali se sploh znajo ustaviti? Kmalu sem ugotovil, da imajo za to morda celo več smisla kot mi v Sloveniji. Bil sem deležen prijateljskega in domačega gosto- ljubja pri družinah, kulturnih in družabnih srečanj po župnijskih dvoranah ter začutil utrip bogatega duhovnega življenja tako pri spokornem bogoslužju (in spovedovanju) kot pri svetih mašah.Posebno doživetje so bili obredi Velikega tedna (vključno s križe- vim potom),ko je bila cerkev vse dni polna ter slovesno praznovanje Jezusovega vsta jenja.
Iz tega je že razviden namen dušnopastir- skega dela,ki ga je g. Franc Letonja, žu- pnik v Montrealu, takole opredelil: "Naše pastoralno delo je namenjeno Slovencem, ki so zapustili domovino po drugi svetovni vojni iz ideoloških in ekonomskih razlogov. Izseljenci so se s prihodom v novo domo- vino srečali z novim načinom mišljenja in življenja, ki nujno vpliva tudi na vero in versko življenje. Naše pastoralno delo naj bi jim pomagalo ohranjati zvestobo do Ce- rkve, do slovenskega naroda in narodno - kulturne dediščine."
Od kdaj in kako to delo poteka? G. Tone Zrnec,sedanji urednik Božje besede, mi je hitro in izčrpno odgovoril na zastavljena vprašanja...

Kdaj ste slovenski lazaristi prišli v Kanado?
Prišli smo z namenom, da duhovno oskrbu- jemo slovenske emigrante: Jakob Kolarič je prišel v Toronto iz Madrida 1948 leta;Janez Kopač,1952, iz Kitajske; Jože Časl,bivši ki- tajski misijonar,verjetno 1952;Franc Sodja 1958, iz Slovenije; Andrej Prebil in Tone Zrnec,v avgustu 1951,iz Čila;Stanko Boljka 1960, iz Ekvadorja; Jože Mejač (1961) in Ivan Jan (1966) iz Argentine; Ivan Plazar, 1969, iz Slovenije; Janez Jeretina, 1971, iz Argentine;Franc Letonja,1977,iz Slovenije; Ciril Čarga, 1977, iz Turina; Valentin Batič, stopil v Družbo in začel z noviciatom v ZDA 1972, posvečen v mašnika 1980; Tomaž Mavrič, 1983, iz Argentine (bogoslovne študije v Ljubljani).
Jakob Kolarič in Janez Jeretina sta umrla že pred leti, letos, 6. aprila '94, pa smo v Torontu pokopali g. Janeza Kopača. Skoraj dvainštirideset let je bil duša in srce vsega misijonskega dela. Več o njem lahko pre- berete v 15.štev. Družine, z dne 17. aprila 1994.

Čeprav so podatki suhoparni,pa vendar: na katerih župnijah imate redno dušno pastirstvo in katere samo občasno oskrbujete?
Lazaristi sedaj vodimo redno štiri župnije: Marija Pomagaj (ust.1953) in Brezmadežna s čudodelno svetinjo (1960) v Torontu,Sv. Vladimir v Montrealu (1963,stalni duhovnik že od 1957), Quebec ter Lurška Mati božja v Winnipegu (1963), Manitoba.
Na teh župnijah imamo tudi redno duhovno obnovo za božič in veliko noč,občasno mi- sijon,v Torontu tudi duhovne vaje za može in žene.
Poskrbimo tudi za misijone oz.duhovne ob- nove za božič in veliko noč skoraj po vsej Kanadi. Nekaj krajev: Windsor, Ottawa, Oshawa,Sudbury (prejšnja leta tudi v Tim- minsu in Val d'Orju), v raznih krajih provinc Saskatchewan (Saskatoon,Regina),Alberta (Edmonton, Calgary, Lethbridge), British Columbia (Vancouver,Victoria,Port Alberni, Kelowna, Prince George).

Na teh oddaljenih postojankah, kjer ni rednega slovenskega duhovnika, je gotovo zelo pomembno sodelovanje laikov?
Že od začetka je njihovo sodelovanje hva- levredno.V krajih,kjer pripravljamo misijone obvestijo ljudi, pripravijo cerkev, urnik in poskrbijo za bivanje misijonarja.V vseh kra- jih, kjer so Slovenci, imamo poverjenike za dvomesečnik Božja beseda.
Na župnijah z rednim pastoralnim delom de luje: Župnijski pastoralni svet (s sekcijami: pastoralni, vzgojni, liturgični, kulturni, dia- konija...) in gospodarski odbor. Vincenci- jeva konferenca (le pri Mariji Pomagaj,a že od začetka), Katoliška ženska liga, Zveza katoliških mož, cerkveni pevski zbor (tudi mladinski), Misijonski krožek, Apostolski krožek (ta dva le v Torontu) ter društva kot napr. skavtske organizacije, gledališki krožek, folklorne in športne skupine.
Župnik pri Brezmadežni, g.Ivan Plazar, še doda: Je tudi več raznih laičnih 'pokra- jinskih' organizacij (prekmursko društvo Večerni zvon, primorsko društvo Simon Gregorčič) ali po interesih (lovske in šport- ne).Kadar imajo piknike,prosijo za sv.mašo
Organizacije, ki poskušajo povezati vse Slovence,so sedaj:Slovenski kanadski kon- gres, Slovenska kanadska zbornica, Vse- slovenski odbor, v sklopu katerega deluje tudi tedenska radijska ura Glas kanadskih Slovencev ter Slovensko kanadski svet.Ta povezuje razne organizacije naše politične emigracije. Za materialno plat slovenskih izseljencev skrbita dve hranilnici in posojil- nici Janeza E. Kreka in Slovenija (ki jo po domače imenujejo 'župnijska'). Skratka: verske,kulturne in družabne dejavnosti med Slovenci so zelo živahne. To jim pomaga ohranjati medsebojno povezanost, mlajše- mu rodu pa posreduje ljubezen do svojega naroda in Boga.

Iz tega so že razvidne nekatere pose- bnosti,vendar ne vse. Prej si že omenil Božjo besedo...
Poleg rednih župnijskih glasil imamo dvo- mesečnik Božja beseda (od 1949 do 1991 je bil mesečnik). Ima 1700 naročnikov, v Kanadi in drugod po svetu. Publikacija opravlja duhovno, kulturno in narodno delo s članki z verskega in narodnega področja ter povezuje rojake, raztresene po širni Kanadi z novicami,obvestili in poročili. Tis- kana beseda se je izkazala za pomembno in učinkovito sredstvo apostolata. Z revijo sta zaposlena dva sobrata: urednik in upravnik,po svojih močeh pa sodelujejo vsi sobratje.

Nekateri rojaki so mi z navdušenjem pripovedovali, da imate poseben kraj za oddih...
To je Slovensko letovišče (od leta 1959), 60 km severno od Toronta. Nudi pošten oddih in zdravo druščino. Nekateri rojaki imajo tam svoje hišice- vikende. Letovišče ima dobro pitno vodo in elektriko. Tam je kapela, Baragov dom, igrišča, plavalna ba- zena (veliki in za otroke)...
V poletnem času je vsako nedeljo sveta maša,saj je redno na stotine ljudi. Poletne prireditve:Telovska procesija,Katoliški dan, prej Baragov dan smo preimenovali v Dan slovenskih svetniških kandidatov,Slovenski dan, športne in družabne prireditve priva- bijo do tri tisoč ljudi.
Nekaj podobnega imajo tudi montrealski Slovenci: Slovenska pristava. Te rekrea- cijske centre vodijo sobratje. Letovišča se vzdržujejo z vstopnino in najemnino pros- tora za hišice ter prostovoljnim delom.
Velikega pomena je tudi vsakoletno romanje Iz Montreala se odpravijo k Notre-Dame du Cap, Slovenci iz Ontaria pa k romarskemu svetišču kanadskih mučencev v Midland.

Opazil sem letake in vabila za 'Walk-a- thon'. Kaj bi to bilo?
To je 'pohod ljubezni' za potrebe Doma Lipa.Pravzaprav je to tekma ljubezni.Mlajši in starejši so povezani z eno samo mislijo: ustvariti čim lepši in čim boljši dom za naše ostarele rojake. Ne sodelujejo samo tisti,ki pešačijo.Tako zberejo letno do 60.000 CAD Velik delež prispevajo tisti, ki z denarjem nagradijo kilometražo pešcev. Prireditev se konča s srečelovom in piknikom. Ni to naša posebnost. Po vsem svetu organizirajo po- dobne 'marše' in to večinoma v karitativne namene.
S tem načinom zbiranja denarja smo začeli 1983, ko so priprave za gradnjo Doma Lipa bile pri kraju. Začetki segajo precej nazaj. Že leta 1972 se je zbrala prva skupina Slo vencev v Torontu in začela razmišljati o tem,da bi za svoje rojake zgradili starostni dom. Leta 1977 je bila ta skupina sprejeta kot Dobrodelna ustanova Doma Lipa v pro- vinci Ontario in delo je steklo.Med glavnimi pobudniki so Marijine sestre in g.Janez Ko- pač.Za Dom je odgovoren upravni odbor,v katerem sta župnika obeh slovenskih župnij v Torontu in predstavnica Marijinih sester. Odkar je urejen bolniški del, ga delno pod- pira provinca Ontario,sicer pa vsi plačujejo vzdrževalnino (1.500 CAD na mesec).

DOM LIPA

Hotel sem ga spoznati od blizu. Že zunanjost govori o toplini in domačnosti, ki sem jo doživel v Domu.Prvo presenečenje: upokojeni duhovnik in znani pisatelj g.Franc Sodja me je povabil na kosilo, v svetlo obednico, skupaj z drugimi. Kasneje sem zvedel, da je to redna in zaželena praksa, ko domači ali prijatelji obiščejo svojce v Domu.
G. Sodja je v Domu Lipa duhovni vodja in tam tudi živi. "Bogu in predstojnikom sem hvaležen," pripoveduje, "da sem tu sredi med ljudmi. Zame je to najlepši prostor, ki bi ga mogel imeti. Vem, da sem še komu koristen in imam več časa za molitev. Tu sem na razpolago noč in dan. Če kdo ne pride v domsko kapelo, kjer vsak dan ma- šujem, ga obiščem v sobi, vsaj za kratek pozdrav."
"To je že res, vendar, ali ni to preveč naporno.Imate še kaj časa za pisanje?"
"Pomembno je, da se ljudje duhovnika ne bojijo. Tudi zakramente laže sprejemajo. Pisati pa ne morem več. Vesel sem, kadar me pokličejo na pomoč, da spovedujem v župniji. Človek si mora kar priznati, da se stara in sposobnosti pešajo.Vendar je vsak še za kaj koristen. Posebno, če si veren... Potem je tudi starost lahko lepa. Z vsemi imam lepe odnose.Vsakega skušam spreje- ti takšnega,kot je.To delo mi je v veselje."

Potem sem se srečal s Francem Cerarjem odgovornim za sprejem novih članov. Do letos je bil upravnik oz. 'prvi hlapec',kot se zna skromno pošaliti.Dejansko pa je to res saj ves živi za Dom. O življenju v Domu mi je pripovedoval tako zavzeto,da so še su- hoparni podatki podatki dihali domačnost.
V Dom Lipa so se prvi stanovalci vselili 4. januarja 1988. Prostora je za sto postelj, za petinšestdeset udobno; od tega je tri- deset bolniških postelj v pritličju. Prav ta bolniški oddelek je najbolj zaseden. Pred- nost imajo Slovenci;če je prostor,sprejme- mo tudi ostarele drugih slovanskih narodov Vsaj nekaj podobnosti je v jeziku in tudi kulturi. Tako se zgodi,da je poleg katoliča- nov še kakšen pravoslaven, grkokatoličan ali evangeličan. Vendar to sožitja ne moti. Kapela prvotno ni bila v načrtu, ob gradnji pa smo jo vključili. Tudi po osem ljudi na vozičkih je vsak dan pri sv. maši. S prvimi stanovalci je namreč prišel tudi duhovni vodja g.Franc Sodja. Kot stanovalec Doma je tu še g. Vukšinič; on mašuje angleško.

"V Domu je zaposlenih okrog štiriintri- deset ljudi, polovica teh samo za polo- vični delovni čas. Vas ni premalo?"
"Ne. Imamo prostovoljce,zlasti žene.Enkrat tedensko prihajajo dve ali tri po tri do šest ur na dan: gredo okrog bolnikov, prinesejo malico, jih hranijo,se pogovarjajo, kaj pre- berejo, napišejo pismo...
V začetku so se ljudje Doma bali,češ da je to zadnja postaja. Počasi se to mišljenje spreminja. Vidijo,da živimo kot ena družina Posebno pohvalo želim izreči Marijinim ses- tram, saj imajo odličen odnos do stanoval- cev, zlasti bolnikov,pridne so in vedno do- bre volje.Domači in prijatelji lahko prihajajo cel dan; tako razbremenijo domsko osebje. Poleg zdravstvene oskrbe in fizioterapije poskrbimo tudi za kulturne prireditve in družabna srečanja, enkrat letno romamo v Midland, 40 km iz Toronta."

Ljudje so se že odpravljali k sv. maši, ko sem odhajal. Seveda, najprej zmolijo rožni venec. Komaj sem še ujel pričevanje Ane iz Ribnice. Dolgo je že v Kanadi. Že prej je bila bolna, sedaj pa je čisto opešala. Tu se je hitro privadila. Zakaj je prišla v Dom? "Imamo red, vsak dan sv. mašo. Največ pa je vredno, da smo kot ena družina."
Ali je to možno? Če pomislim na naše raz- mere in tako velike Domove?... Pa tudi v Torontu takšna skupnost ni nastala čez noč... Delni odgovor nam more dati članek s katerim naj sklenem tele utrinke. Napisal ga je g. F. Sodja v vabilu na veliki vseslo- venski piknik za Dom Lipa pred desetimi leti

Jože Zupančič CM

SKRB ZA OSTARELE

Morda se bere kot ironična šala:lepo je biti star. Vsekakor je starostna doba privilegij. Koliko ljudi nikdar ne doseže več kot šest- deset let.Na svetu je vedno več in bo ve- dno več starih ljudi,ker se življenjska doba podaljšuje. S tem pa nastaja dvojno vpra- šanje.Prvo:kaj bodo stari ljudje napravili iz te zadnje dobe svojega življenja?In drugo: kako bodo s starimi ljudmi ravnali ljudje okoli njih?
Vsi, ki stopamo v starostno dobo, bi morali reči:dober dan,starost! V teh besedah naj bi bil izražen pozitiven odnos do starosti. V to naj bi bila zajeta volja, da damo čim več vrednosti zrelim letom, jih napravimo bogate in lepe - za sebe in za druge.
Ljudje okoli nas pa bi morali biti vzgojeni, da na "sivo glavo" gledajo s spoštovanjem. Več: z ljubeznijo. V starčkih je velika živ- ljenjska izkušnja, nedvomno velika razoča- ranja, a za vso človeško družbo bogastvo.
Moderna družba s svojo tehniko preveč gleda na človeka le kot proizvajalca.Duho- vne vrednote so postavljene v kot. V sre- dišču je pridobitev, uspeh, denar, potroš- ništvo. Star človek tega ne nudi. Nudi pa lahko zrelo ljubezen,ki jo cenijo zlasti vnuki Zato bi bilo idealno,da bi vsak starček pre živel svoja zadnja leta in tudi umrl v svoji hiši, v svoji družini.
A zlasti v tujini je toliko ljudi, ki nimajo ni- kogar. In "divje" življenje, borba za kruh ali težka obolenja starih ljudi velikokrat one- mogočijo, da bi bil star človek med svojimi.
Za te osamele ljudi je nujno potreben starostni dom. A poudarek bi moral biti na besedi "dom". To pomeni: toplino, razume- vanje, skrb,ljubezen, domačnost.Vse tisto, kar ga je osrečevalo v življenju, bi ga mo- ralo obdajati. Kratko: znajti bi se moral v svojem svetu.In kolikšnega pomena je jezik si lahko mislimo. Uboge zapuščene mamice v tujih domovih, med tujimi ljudmi, katerih jezika ne znajo! Ne recimo:saj so itak duše vno izgubljene! Potem toliko bolj potrebu- jejo dom,kjer bodo mogle dojeti vsaj nekaj tistih besed,za katere še najdejo predsta- vo v svoji glavi.In če jim kdo obuja spomi- ne, če kdo posluša njihova pripovedovanja iz otroških let, kar je morda edino ostalo v njihovem spominu, koliko dobro delo bi opravil! V še tako luksuznem starostnem domu, kjer te govorice nihče ne razume in gre mimo nje, pa ubogi ljudje trpe zaradi največje bridkosti: osamljenosti, zapušče- nosti. Njihovi izgubljeni pogledi pretresejo človeka, če le ima še kaj srca.
Zato je treba pozdraviti vsa prizadevanja za slovenski dom. Ne le pozdraviti, treba jih je podpreti, da čim prej najdejo zavetje v njem vsi znani in neznani (sam Bog ve, koliko jih je v Kanadi!)osamljeni stari ljudje Vse storimo, da bodo v tem domu našli srce, preživeli lepo starost in se spoštljivo pripravili na zadnjo pot!

Za DOM LIPA: F. Sodja C.M.

"... Ker imamo vsa dovoljenja in izgotov- ljene načrte, stroški se pa stalno večajo, bomo začeli graditi letos. Prišel je čas, ko moramo vsi poprijeti, da skupno zgradimo spomenik slovenske dejavnosti,požrtvoval- nosti in pridnih rok, ki so se že neštetokrat izkazale.
Sedaj pa postavimo nekaj posebnega tudi za tiste sestre in brate, ki jim življenje ni bilo tako naklonjeno kot večini drugih in sedaj upajo, da jih ne bomo pustili umreti zapuščenih med tujci! Postavimo jim nekaj domačega,da se bodo v svojem jeziku raz- govorili med seboj, da pridejo v Dom, če tako želijo ali pa vsaj pridejo tja na obisk, ko jim bo doma dolgčas, ko gredo mlajši na delo, ali pa jih bo kdo obiskal od Doma. ...
Dom Lipa je naša skupna zadeva, bo last vseh in vsak bo dobrodošel v njem, naj bo kot stanovalec, obiskovalec, ki pride na partijo taroka ali balinanja, ali pa samo na pogovor in kozarec vina v domači družbi. Malokdo ali pa sploh nihče ne more in ne sme reči: "Kar postavite si ga, jaz ga ne bom rabil, imam že toliko spravljenega na strani".
Če smo se odločili, da nekaj postavimo, se ne smemo osmešiti pred tujci, da ne bi spravili skupaj denarja in bi zadeva padla v vodo.Zato velja: En človek ne more veliko narediti, vsi skupaj pa bomo zmogli tudi izvesti to veliko zamisel ljubezni do sočlo- veka,ki potrebuje našega sodelovanja.Star slovenski pregovor je še vedno moderen: "V SLOGI JE MOČ IN USPEH".

Frank Torkar

TI  NAPRAVI  SONČEN DAN

Ko obiskujemo naše prijatelje po domovini, večkrat tožimo, da so velike razdalje.Če pa pomislim na daljave,ki jih morajo premagovati naši rojaki v tujini, da ostajajo povezani, je to prava malenkost. To sem ugotavljal, ko sem v Kanadi obiskal nekaj sošolcev in prijateljev.Želel sem,da bi mogli predstaviti tudi katerega od naročnikov,saj kar precej Prijateljev pošiljamo v tujino. Prvi takšen zapis nam je poslala (bivša) sodelavka, ki živi v Avstraliji (glej št.1/94). Pri duhovni obnovi v Torontu sem srečal Darinko Cerar Takoj je privolila, da bi kaj več povedala, zato sva se dogovorila za obisk.

Darinka, čeprav si v 14. nadstropju, imam vtis, da je v Kanadi za invalide dobro poskrbljeno. Pri trgovinah opa- žam parkirne prostore za invalide, pri vhodu v to stavbo pa je vse tako prila- gojeno, da si najbrž zelo samostojna.
Enkratno. To poslopje je bilo zgrajeno lani predvsem za invalide(starejše od štirideset let) in upokojence ter za tiste, ki imajo majhne plače. Seveda le za samske ali za zakonce brez otrok.

Ali so vsa stanovanja tako prirejena?
Ne.V tej stavbi je samo osem stanovanj za invalide. Imam tole dnevno sobo, spalnico, veliko kopalnico z nizko banjo, poseben prostor za tuš, kamor lahko pridem kar z vozičkom, nizke školjke, nizke štedilnike, tudi peč je na moji 'naravni' višini, vsa stikala so nizko, tudi okna, balkon je brez praga.
Vrata stanovanja in vhodna se odpirajo avtomatično, s pritiskom na gumb. Ne za vse, samo za nas invalide. Res je naprava draga,vendar za nas dragocena. Stalno je vključena kamera, slika je na TV ekranu, da vidim kdo prihaja v hišo ali odhaja. V dvigalu so tipke tudi v Braillovi pisavi, vsa- ko nadstropje pa ima svoj zvočni signal.

Koliko časa si že tu?
Od lanskega avgusta. Bila sem že prej prijavljena. Merila za dodelitev takšnega stanovanja so stroga, moraš biti sposoben samostojnega življenja. Za tedensko čiš- čenje stanovanja ali kakšno drugo pomoč poskrbi država.

Če naredim primerjavo z razmerami v domovini: potem ti ne potrebuješ do- datka za tujo pomoč.
Najbrž samo rečemo drugače.Ker imam pre malo delovne dobe in je pokojnina premaj- hna,mi država doplača.Stanovanje namreč plačujemo vsi, vendar ne po vrednosti, ampak po odstotkih glede na pokojnino ali plačo. Zato pa za elektriko in vodo nič ne plačujemo.
Podobne ugodnosti sem imela tudi pri na- bavi električnega vozička (doplačala sem 25%). Z njim grem sama v trgovino, k fri- zerju, v cerkev.

Ko si zadnjič prišla k maši, te je pripe- ljal poseben avtobus. Kako je s tem?
Ta avtobus je prirejen tako,da se vanj za- pelje pet do sedem vozičkarjev. Imamo ga le za daljše poti po mestu in niti ni drag. Moram ga naročiti pet dni prej. Včasih je kar težko priti na vrsto. Z njim vozijo tudi slepe in stare.

Ali lahko opišeš, kako preživljaš dan, kaj delaš?
Moj urnik je tako napolnjen, da včasih kar zmanjka časa. Ko se zjutraj uredim, poskr- bim še za ptički. (Dva papagajčka sta kar naprej 'skakala' v besedo.) Večkrat grem v mesto po opravkih, udeležujem se raznih klubskih sestankov in sestankov v odboru za stanovanjsko skupnost,kjer obravnava- mo vsakdanje težave in potrebe stanoval- cev v naši hiši. Doma pa kvačkam, šivam, pletem,naredim kakšne figurice... Vse to v dobrodelne namene, največ za Dom Lipa.
Ob nedeljah grem redno v cerkev. Želim vsaj malo nadomestiti, česar doma nisem mogla. Zvečer gledam TV, poročila, repor- taže, predavanja, poučne oddaje. Rada tudi kuham in pečem. Vedno se kaj najde, da mi ni dolgčas. Seveda, za vsako delo porabim več časa kot zdravi.

Kdaj in kako si sploh prišla v Kanado?
Bilo je za božič 1961 leta. Je pa to dolga zgodba.Težko sem dobila dovoljenje.Teža- ve so bile v Ljubljani, Beogradu in Kanadi. K sreči so bili tu že bratje in sestre (deset od trinajstih otrok). Ti so dali garancijo,da v Kanadi ne bom živela na državne stroške
Pravzaprav sem hotela iti samo na opera- cijo hrbtenice;moja sestra je namreč zdra- vnica in mi je to omogočila. Trinajst mese- cev sem bila v bolnici, na rehabilitaciji pa samo dva meseca. Zelo hitro sem se na- vadila. Malo je boljše, da lažje sedim. Rekli so, da sem prepozno prišla. Sicer pa vidim, da tudi tem, ki se danes ponesrečijo na cesti, pri plavanju ali hokeju, ne morejo veliko pomagati.
Sama zelo pazim na prehrano in red, zlasti da je dovolj pijače, seveda ne alkoholne. To je za nas paraplegike in tetraplegike zelo pomembno, sicer hitro pride do vnetja mehurja in podobnih težav.

Torej si v Kanado prišla kot invalidka? Ali lahko malo pobrskaš po spominu do otroštva?
Sem Ljubljančanka, iz župnije Sv. križ, z zlomljeno hrbtenico od rojstva. O tem ne govorim rada. Nikoli nisem shodila. Čeprav nisem hodila v šolo, sem se naučila brati in pisati že pri petih letih. Še sedaj rada obi- skujem tečaje. Menda jih bom do smrti, nazadnje pa še neumna umrla.
Takrat je bila vojna, bolnim otrokom niso posvečali toliko pozornosti.Bili smo številna družina.Po vojni so drug za drugim odhajali v Kanado,zadnja še jaz. Pred tem sem bila po zavodih:pri sestrah v Šmartnem ob Sa- vi, v Sostrem, v zavetišču sv. Jožefa na Vidovdanski c. do 1948 leta, ko so ga raz- pustili. Potem pa so odprli Zavod za inva- lidno mladino v Kamniku.

Kakšen je bil odnos do bolnikov, inva- lidov?
Slab. Bolnih in invalidnih otrok so se sra- movali. Marsikje so jih imeli zaprte, bali so se, da bi jih pokazali javnosti. No, takšen občutek sem dobila tudi tukaj. Invalidi smo bili odrinjeni, ne le iz slovenske skupnosti, ampak tudi v kanadskem krogu.Danes tega ni več. Po mednarodnem letu invalidov (1981) je šlo na boljše. Hvala Bogu, da se to mišljenje oz. odnos do prizadetih vsaj počasi spreminja na boljše.

To ugotavljamo tudi v Sloveniji. Zlasti počasnost. No, tudi počasi se daleč pride. V Prijatelju smo že predstavljali bolnišnice, domove, zdravilišča. Sedaj pridejo na vrsto zavodi. S kamniškim in vipavskim smo že v dogovoru. Imaš ti kakšne spomine na tista leta?
Kamnik mi je ostal v lepem in slabem spo- minu. Žalostno je bilo to,da nas niso pustili v cerkev, preganjali so vse,kar je bilo ver- skega. Danes lahko povem,da sem iz tistih let uspela ohraniti rožni venec, ki mi ga je podaril novomašnik Janez Smolič 1945.Vera mi je bila edina pomoč,upanje za življenjski obstoj.
Te novice, da boste kamniški zavod pred- stavili,sem res vesela. Še vedno ga cenim, čeprav sem imela težke ure zaradi vere in naših,ki so odšli v Kanado. Pet let osnovne šole sem naredila tam. Mnogi v Kamniku so bili zelo dobri do mene, to želim posebej poudariti. Potem so me dali v Dom počitka v Mengeš, za sedem let.

Nekateri imajo pred domovi razne pred sodke...
Meni je bilo kar všeč,ker je red in je poskr- bljeno za najnujnejše. To je gotovo boljše, kot živeti v negotovosti. Priznam pa: bala sem se in jokala,ko sem zvedela za preme- stitev. Še danes sem hvaležna dr.Debevcu v Ljubljani. On me je potolažil in spodbudil: "Darinka,mlada si še. Ti lahko napraviš so- nčen dan tem bolnikom in starim."
Potem sem začela drugače. Skušala sem jim pomagati, kjer je bilo potrebno. Vsak dan sem jim brala iz Življenja svetnikov ali kaj drugega. Skupaj smo molili rožni venec Bili so veseli in hvaležni.Čutila sem se svo- bodno, saj sem lahko sama šla v cerkev. Čeprav je bil direktor komunist, nam tega ni branil. S hvaležnostjo se ga spominjam v molitvi. Z mnogimi oskrbovanci sem se dopisovala, saj smo bili zelo prijatelji.

Si že kdaj obiskala domovino?
Že dvakrat. Saj sploh nisem imela namena tu ostati. Šla sem le zaradi zdravljenja in ker rada potujem. V začetku sem imela veliko domotožje. Sedaj sem se privadila in imam lepo življenje.

Kako potuješ,imaš kakšno spremstvo?
Ne, grem kar sama. Saj so povsod uslužni in radi pomagajo. Bila sem trikrat na Floridi z družino moje prijateljice,po raznih mestih v Kanadi z letalom ali avtobusom (zelo na- porno), z invalidi na Havajih.
Ko sem potovala v Slovenijo, sem se usta- vila enkrat v Angliji, drugič v Švici. Zdi se mi, da je v teh dveh deželah za samostoj- no gibanje invalidov najboljše poskrbljeno.
Kar se tiče potovanja po Sloveniji, je za invalide zelo težko: po hotelih, trgovinah, cerkvah... Povsod stopnice! No, tudi v Ka- nadi ni dosti boljše.
Zanimajo me kulturni spomeniki, življenje kakega naroda. Ko sem bila na Havajih, je tamkajšnji duhovnik to opazil in me je prišel iskat z avtom ter me peljal na podeželje. Videla sem revščino, skromno, preprosto, vendar zadovoljno življenje domačinov. Seveda neprimerno za invalida

Omenila si potovanje z invalidi. Si včlanjena v kakšno društvo? Kako ste povezani, kakšne dejavnosti imate?
Sem članica Društva kanadskih paraplegi- kov. Enkrat letno imamo nekakšen banket ali občni zbor, več manjših srečanj. Dobim tudi društveni list,kjer so obvestila,novice, poročila,tudi naši prispevki. Vendar je naše glasilo bolj skromno.

Mi lahko pokažeš? Si tudi ti kaj pisala?
Pisala sem,žal pa nimam nobenega.Ni tako pomembno,da bi ga hranila.Bom pa poslala
Sem tudi članica Društva za zaščito malih živali ter Društva za zaščito narave in divjadi. Razni strupi uničujejo rastlinski in živalski svet. Ker je vedno manj ptičev, je vedno več mrčesa.

In za duhovno življenje? Kako je po- skrbljeno?
Bila sem članica kanadskega katoliškega društva presvetega Srca Jezusovega.Pet- indvajset let. Sedaj je prenehalo delovati. Premalo je prostovoljcev.

Kako je to društvo delovalo?
Z nami, invalidi, so bili sami prostovoljci: medicinske sestre, zdravniki, študentje in pridni ljudje vseh slojev. Vsak prvi petek zvečer so nas prepeljali v eno torontskih katoliških bolnic, kjer smo imeli sv. mašo in potem še družabno srečanje.
Enkrat letno smo imeli duhovne vaje v Mi- ssisagui, tri ali pet dni. Kakšnih petinšest- deset invalidov se nas je zbralo, in prosto- voljci.

Pri nas jim rečemo tudi sodelavci.Opiši prosim, te duhovne vaje. Morda bo za- nimivo primerjati z našimi duhovnimi srečanji PBI.
Dnevni red je zelo bogat: skupne molitve, predavanja (imajo duhovniki ali drugi izve- denci),pogovori(osebni ali v skupini),prilika za spoved, sv.maša, vmes dovolj prostega časa,po kosilu za sprehod. Duhovniki, polj- ski oblati, so z nami tudi jedli in sodelovali pri družabnem večeru. Sklep je vedno bolj slovesen, tako v cerkvi kot pri mizi. Obi- čajno pride še kakšen zbor.

Kako je s plačilom stroškov?
Zberemo prostovoljne prispevke, kolikor kdo zmore. Če je tega premalo, prispeva društvo ali Vincencijeva konferenca. Vse kaže, da tega žal ne bo več. Invalidov je dovolj,prostovoljcev pa primanjkuje. Ljudje preveč gledajo na zaslužek ... Težava je celo z avtomobili; novi imajo premajhen prtljažnik za vozičke.

Kar nekaj podobnosti je. Pri nas čutimo zlasti pomanjkanje fantov.V PBI dajemo večji poudarek sodelovanju bolnikov in invalidov. Upam, da Prijatelja poznaš?
Prijatelja mi redno prinese g.Ivan Jan, Og- njišče dobim po pošti, tudi Našo Luč, ob- časno mi prinesejo Družino. Tako sem kar dobro seznanjena z življenjem v Sloveniji in drugod.

Vsaki dve leti imamo razstavo ročnih del bolnikov in invalidov.Tudi ti bi lahko sodelovala...
Imam gobeline,kvačkane odeje in še druge izdelke. Samo ne vem, kdo bo lahko nesel.

Bi se rada vrnila domov?
Če bi takšno stanovanje imela v Ljubljani ali Kamniku,bi takoj šla. Tu je bolj udobno, v Sloveniji pa je lepše.

Imaš še kakšno misel za konec?
Hvala za obisk. Vesela, ponosna in srečna sem, da sva se spoznala. Vsem invalidom, zlasti tistim, s katerimi sem bila skupaj v Kamniku, iskren in prisrčen pozdrav. Vsem želim veliko poguma.Ne izgubiti upanja,če- prav je kdaj hudo. Vera bo dajala moč in pogum.Vsem pri Prijatelju veliko dobre volje!

Darinka je povedala še mnogo zanimivih podrobnosti.Pokazala je celo zbirko slik,saj rada fotografira, zbira zemljevide in igra šah.. Čeprav je bil tisti torek po veliki noči meglen, sem pri njej doživel sončen dan. Naj ti žarki prinesejo vedrino tudi do naših bralcev. Potem bo tudi zahvala izrečena večkrat, ne le ob slovesu.

prijatelj urednik

NOVA VAZA

Vedno se razveselim pisanega šopka s cvetočega travnika in sem tudi v zadregi, v kakšno vazo naj ga dam, da bo bolj zgo- voren. Pa sem se odločila primerno vazo narediti kar sama. Poskusite še vi!
Potrebujete odsluženo vazo, lahko tudi kozarec za vlaganje, izvirno steklenico, okrušen vrč ali skledo. Gotovo imate kje v omari kos bombažne tkanine, najprimernej- ša je navadna kotenina. Potem si nabavite še belo lepilo za les.
Delovno površino prekrijte s polivinilom in si nataknite gumijaste rokavice. Zmešajte lepilo z malo vode, da bo primerno redko. Tkanino pomerite okrog vaze in si zapom- nite,kako jo boste ovili in nagubali.Odvečni kos pa odrežite.
Potem blago pomočite v lepilo,ga malo os- mukajte in ovijte okoli vaze. Sedaj skrbno oblikujte nov videz vaze, uredite gube ali tkanino zavežite v vozel, pentljo... Lepilo se suši zelo počasi, zato ni treba hiteti. Ko se posuši, postane prozorno.
Vazo pobarvajte s tempera barvami, in ko bo suha, jo še prelakirajte z brezbarvnim lakom. Želim vam veliko zadovoljstva, ko boste svoj izdelek napolnili s cvetjem!

Morda vas bo prav nova vaza navdušila,da boste še bolj domiselni pri dekoraciji sta- novanja. Včasih bi lahko z drevesno vejo, koruznim storžem ali pisanimi kamni dosegli mnogo bolj učinkovito popestritev kot s kristalno vazo.Posebno steklene posode in različne kozarce in kozarčke lahko posta- vimo na najrazličnejša mesta.
V kuhinji jih uporabimo za shranjevanje raznobarvnih živil in začimb ali pa jih na- polnimo s suhim sadjem, bonboni, pisanimi flomastri, svečami itd...

V stekleni posodi lahko napravite tudi vr- tiček, ki bo ob vaši iznajdljivosti videti kot pokrajina iz drugega sveta. Rastline pod steklom imenitno uspevajo in dolgo zdržijo brez vsake oskrbe. Iz zemlje črpajo vodo in jo skozi liste oddajajo v ozračje okrog sebe. Ta meglica se na steklu spremeni v kapljice in steče nazaj v zemljo.
Rastline, ki rastejo v popolnoma zaprtih terarijih, ostanejo zdrave tudi po več let in ne potrebujejo oskrbe (mahovi, praproti, bršljan).V terariju z odprtino pa je potreb- no od časa do časa navlažiti zemljo. Le če imate v terariju majhno puščavo s kaktusi, ga ne smete zapreti.
Če je na steklu preveč rose, da rastline komaj še vidite,pokrov malo odmaknite: če so stene in pokrov suhi, pa z ročno škro- pilnico rahlo orosite liste.
Rastline,ki prebujno rastejo, lahko obrezu- jete. Zelo pomembno je, da sproti odstra- njujete odmrle liste in cvetove.Pazite tudi, da se v steklenem vrtičku ne pojavijo ško- dljivci ali bolezni.
Seveda je najpreprosteje, če v cvetličarni kupite že narejen terarij. Ker pa verjamem v vašo iznajdljivost, bi vas rada navdušila, da ga napravite sami,saj vam bo to uspelo tako rekoč iz nič.Najprej v kleti pobrskajte za stekleno posodo.
Dobrodošel bo zabojček za akvarij, pa vse od skromnega kozarca za vlaganje, do imenitnega kupolastega kozarca.Zelo upo- rabni so tudi veliki baloni za vino, majhne dekorativne stekleničke od parfuma ter visoki zvonasti stekleni pokrovi - kupole, s katerimi rastline v plitvi posodi pokrijete.
Vsako steklo mora biti pred sajenjem res temeljito pomito. Pomagajte si z omelčkom za steklenice,lahko pa v posodo natresete nekaj surovega riža in ga močno stresate z malo vode.
Od velikosti in oblike posode je odvisno,kaj boste posadili. Rastline morajo biti sposo- bne živeti ob enakih razmerah. Ne morete na primer združiti praproti in kaktusa. Za začetek boste gotovo uspeli s preprosto zbirko gozdnih rastlin in mahu.
Sicer pa je najprej treba poskrbeti za do- ber odtok. Dno posode 2-3 cm na debelo posujte z mešanico proda in oglja. Na to drenažo skozi lijak in lepenkasto cevko (od folije) stresite dvakrat tako debelo plast vlažne mešanice za lončnice, v kateri ne sme biti zajedalcev.Če imate večjo posodo prsti ni treba ravnati, saj bo lepo, če bo v terariju kakšen hribček.
Sedaj pa vam odkrijem še skrivnost, kako posadimo rastline.Že vem,da orodja ne bo- ste kupili,zato bo sajenje še bolj zanimivo. Z dolgo palčko napravite v zemljo jamice. Jaz pri tem delu vedno pogrešam pomoč kakšnega Kitajca, oni znajo s palčkami...
Liste večje in razvejane rastline ovijte s papirjem. S pinceto ali dolgo razklano pal- čko po dolgem rahlo primite korenine in potisnite rastlino v zemljo.
Papir snemite in izvlecite,prst okrog rastline pa potlačite. V ta namen na konec palčke pritrdite lesen motek od sukanca ali majh- no stekleničko od zdravil.
Na mehko plastično posodico(od šampona) pritrdite tanjšo gumijasto cevko in tako napravite brizgalko.Z njo sperite zemljo na notranji strani stekla in navlažite rastline. Če v brizgalki ni vode, pa z njo spihate prah z listov.
Odmrle dele rastlin v terariju porežete z britvico, ki jo pritrdite na palico ali žico. Žica z zanko na koncu je zelo dobrodošlo orodje tudi pri odstranjevanju rastlin iz posode.
Terarij postavite na svetlo, vendar ne v objem žgočega sonca. Zdaj so pa na vrsti posajene rožice,da bodo osupljivo in vzne- mirljivo izžarevale svoje življenje...

V tolažbo tistim, ki si ne morete privoščiti terarija, povem, da so tudi v vodi rastoče rastline zelo privlačne. Vejica plazečega se bršljana, vršiček zelenčice ali cyperus vam bodo v kozarcu pričarali še to ugod- nost, da boste lahko opazovali korenine.
Čisto nasproten čar boste doživeli, če si boste uredili vrtiček s kaktusi, ki vam bo približal sliko divjega Zahoda.V puščavo do miselno razpostavite stebraste, pritlikave, ježkaste in listne kaktuse. S koščkom zr- cala pričarajte jezero.Med rastline položite kakšen večji kamen in morda bodo otroci posodili še nekaj figuric kavbojev in Indija- ncev...
Za kaktuse, ki potrebujejo malo vode, je primerna vsaka plitva skleda, če tudi nima lukenj za odtok.Zato najprej nasujte vanjo 2cm debelo plast proda in pest oglja. Nato natresite plast šote, na vrh pa še malo mešanice za lončnice. Ko bo mini vrtiček narejen, med rastlinami posujte nekaj na- vadnega ali dekorativnega peska,ki bo za- drževal vlago. Površino lahko okrasite tudi z barvastimi kamenčki.

Rastlinski svet je res vznemirljiv in skrivno- sten, posebno tisti del, ki je ponavadi skrit v zemlji.Zato vam svetujem,da se poigrate s semeni in plodovi... Gotovo vam ne bo žal, ko boste opazovali korenine in nežne poganjke, kako se dvigajo v rast...
Najhitreje požene kreša.Posejte jo v plitek krožnik z malo vode ali kar na vlažen pivnik V nekaj dneh bo pred vami pravi zeleni ču- dež. Po enem tednu krešo že lahko upora- bite v solati ali pa jo posujte na namazan kruh.
Dosti zelenja vam bo enako hitro prinesla tudi leča, solata, redkvica. Zrnje boba in fižola pa čez noč namočite in položite na mokro krpo. Poganjki bodo mimogrede za- plesali pred vami v prikupnih oblikah. Posa- dite jih v lončke.
Čez nekaj tednov nam bo poletje že prine- slo prve pridelke. Vzemite hrapav krompir in ga posejte s krešo. Postavite ga na polovico drugega krompirja. Takega "kipa" gotovo še ni naredil noben kipar...
Kumarice za vlaganje rade "uidejo", pravijo gospodinje.Če je torej kakšna kumarica res predolga za v kozarec, jo z nožkom navr- tajte in v drobne luknjice posadite hitro kaleče fižolčke (namočene). S svojo "ve- soljsko ladjo" gotovo ne boste poleteli na luno, nekaj zelenega veselja vam bo pa že podarila.
Sedaj naj bo pa dovolj, sicer boste mislili, da je pomlad še mene malo oplazila. Bom pa o rožah in drugih rastlinah še kdaj pisa- la. Saj le kdo jih nima rad?
Cvetoč pozdrav!

Kati Urh

PRIZADETI - MANJVREDNI LJUDJE?

"Vstani in hodi!" se glasi ena od temeljnih pobud krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov (t.j. telesno prizadetih in trajno bolnih) v vzajemnosti s prijatelji in pomoč- niki; sicer pa stoji ta poziv na osrednjem mestu evangelija.
Zdravim ljudem je lahko vstajati dan za dnem in začeti z delom. Za prizadetega pa je to drugače:v večini primerov je navezan na pomoč in kljub temu ne more postati enako "produktiven".
Kljub temu pa ima prizadeti in bolni človek željo,da se duhovno dvigne k svobodnemu in pokončnemu človeku, da spozna svet, da je priznan in vključen v družabno živ- ljenje. Vsi prizadeti in bolni se pa po svojih lastnih močeh ne morejo povzpeti do ta- kega življenja, četudi kljub nemoči v sebi hrepenijo po tem.Potrebujejo mnogostran- sko pomoč.
Statistično je dokazano,da je in bo za njih nekaj narejeno.Ravno ta namera in beseda "nekaj" jih boli,kar pomeni približno obljub- ljene ukrepe. V njih tolažbo se izvrše bežni obiski z nekaj nepomembnimi besedami, včasih tudi s kakšnim majhnim darilom. To- da redko se zgodi, da se obiskovalec toliko zavzame, da bi skupaj s prizadetim razre- šila problem.
Kdor ima to voljo in je pripravljen, da vza- me prizadetega sogovornika resno (ti so v manjšini), bo ugotovil, da tisti, ki živijo z vero, izžarevajo več človeške in duševne globine kot drugi. Kdor pride z njimi v stik, občuti njihov blagodejni vpliv, čeprav so kot pri vsaki skupini, tudi tu le nekateri, ki izstopajo.
Tukaj je izhodišče za krščansko skupnost, kjer se bratje in sestre srečujejo in tudi želijo pomagati. Tako je v verskih skup- nostih med prizadetimi in neprizadetimi na mnogih krajih uspelo ustvariti prave prija- teljske odnose in vključitev v skupnost, v kateri so prizadeti od vseh priznani in ko- ristni.

O osebnih nadlogah in stiskah se prizadeti samo ob sebi umevno najlažje medsebojno pogovorijo, saj razumejo drug drugega. Toda izjeme potrjujejo pravilo,če npr.v za- četnem stadiju in pri prvem srečanju priza deti ne more in noče več prenašati poleg svojega trpljenja še muk sotrpina. V takem položaju najbolje pomaga prisotnost duha in dobro srce. Pomaga že majhna pomoč npr. pri potiskanju vozička, posebno če se more s tem ustreči.

Najčešče se pojavljajo zunanje težave, npr.če je voziček postavljen pred stopnice kakšnega urada, pred cerkev s sto stopni- cami ali kje drugje. Težko prehodna mesta povzročajo skrbi,ker z vozičkom ni mogoče naprej, medtem, ko večina ljudi brez pomi- sleka stopa navzgor z več ali manj lahkim korakom. Arhitekti naj bi v bodoče načrto- vali za invalide primerne dostope v urade

in druge stavbe. Treba je v ta namen tudi prilagoditi pločnike, telefone, dvigala, trgo vine. Najbolje bi vedeli svetovati sami pri- zadeti, ki bi morali biti navzoči pri načrtih in izvedbah.
Notranje,skrite,še bolj bolestne težave,nič manj pomembne od zunanjih, so ogrožen življenjski občutek,manjkajoča samozavest, izpad vključitve v družbo; sem spada še osamitev,občutek manjvrednosti, prepreke za normalno življenje, nemožnost za us- tanovitev lastnega doma ali družine in po- dobno.

Priporočali bi, naj ne govorimo o prizadetih in prizadetosti, temveč o sočloveku, ki je prizadet zaradi načina in teže prizadetosti. Lahko se učimo od otrok,kako se sprošče- no, skoraj radovedno bližajo prizadetemu človeku in z njim govorijo. Odrasli imajo tu često težave, neke vrste zadrego, če se približajo prizadetemu sočloveku, da bi z njim govorili, ne da bi se prej pripravili. Ker je njegovo stanje in obnašanje drugačno, vidimo pretežno le prizadetost in ne člo- veka. Če pa govorimo kot človek človeku, je stik lahko in hitro vzpostavljen čisto naravno. Biti hočejo normalno pritegnjeni s svojimi lastnimi problemi, pa tudi s tujimi, ki niso tako očitni.

Z besedo "okolje" se ta čas na splošno vežejo preteče razmere zaradi škodovanja in obremenitev celotnega svetovnega živ- ljenjskega prostora, npr. roparsko gospo- darstvo z zakladi zemlje, onesnaževanje in zastrupljanje zaradi industrije, prometa, odpadkov itd.
Prizadeti soljudje vidijo kot okolje najprej svoje stanovanje, družino, njim primerne stanovanjske naprave, njihov dom, nato najvažnejše potrebe svojega življenjskega prostora, kot je družba, cerkev, socialna varnost, zdravstvena pomoč in nega, mo- žnosti za napredovanje in tudi izleti v na- ravo h kulturnim spomenikom in še marsikaj
Vključitev v imenovana življenjska podro- čja je često problematična, kajti ponudbe so skromne. Vse, kar gre preko osnovnih potreb, je dodatno sredstvo za izboljšanje človekovega obstoja.
Samopomoč je čarobna beseda, a samo to vodi do uresničenja želje,da bi mogel priza deti človek skupaj s svojimi sotrpini uživati življenje, ki naj jim pomaga, da se polno- vredno vključijo v skupnost vseh ljudi.

Ludwig Graf

ŠE IN ŠE BI SE POGOVARJALI

Srečanje PBI v Semiču 4.-6.3.1994

Že dobrih sedem let je od tedaj, kar smo člani Zveze paraplegikov Slovenije v Semiču dobili svoj dom,dar zelo znane Dergančeve zdravniške družine.
Takrat ob otvoritvi je bilo rečeno, da bodo v njem potekale interesne dejavnosti, rekreacija, oddih, delo na domu, izobraže- vanje, pa tudi zavetje v stiski.
Ker je dom res prijeten, Semičani in sploh Belokranjci tako prijazni in dobri ljudje,sem bil v teh letih s prijatelji že nekajkrat v tem domu.Vedno sem odhajal domov obogaten z nepozabnimi vtisi.
Prvi vikend v marcu pa je bilo drugače,ne- kaj posebnega.V našem domu paraplegikov ki je funkcionalno zelo praktično prilagojen vozičkarjem, smo se zbrali na duhovnem srečanju našega Prijateljstva.
Naš duhovni vodja je bil pater Roman, ki nam je posredoval duhovne misli. V pogo- voru z njim smo razčiščevali življenjska vprašanja, tudi težave in dvome, ter iskali odgovor na smisel trpljenja. Razmišljali smo o tem, kakšno je naše poslanstvo ter kako obogatiti sebe in druge, da bomo kljub invalidnosti in bolezni živeli srečno - morda srečneje kot zdravi.Pater nam je znal tako preprosto in razumljivo posredovati globo- ke duhovne misli, da bi se še in še pogo- varjali z njim, pa nam je zmanjkalo časa.
S patrom Romanom smo v našem domu vsak dan darovali sv. mašo. Ko sem se za- zrl v križ na steni, dar Pivčeve Tončke, se mi je prostor zdel kot kapela.Prijetno in to- plo ozračje, Bog čuteče navzoč med nami v tej naši skupnosti, ki jo povezuje prija- teljska ljubezen.
Svoj dar so nam prinesla tudi tri semiška dekleta v pesmi in igranju. S svojim an- samblom Mavrica (mavrica je zaveza med Bogom in ljudmi), ki jih vodi njihov župnik Janko, so nas s pesmijo in petjem razve- seljevala pozno v sobotno noč. Vmes smo z g. Jankom in p. Romanom razdrli še nekaj svetopisemskih šal.
Bog daj, da bi lahko še večkrat prišli v ta dom in med te ljudi. Semičani so nas,inva- lide, sprejeli za svoje. Radi nas imajo in z veseljem nam pomagajo. Bog jim poplačaj!
Na koncu še hvala vsem, ki so nas spravili skupaj,sodelovali pri tem "poskusnem" sre- čanju in nas kljub majhni kuhinji svatovsko gostili.
Pater Roman, ker vem, da boste brali te vrstice - naj vam Bog bogato poplača za prispevek k bogatenju naših duš!
Da vas je riba ujela, ste v šali dejali. Ribič, ribič, se je ujeti dal, da bi svojim prijate- ljem del svojega duhovnega bogastva dal.
Vsem,ki boste brali te vrstice: Naj Bog vas blagoslavlja, moja majhnost pa pozdravlja!

Tone Planinšek

JEZUS JE ŽIVLJENJE MOJEGA ŽIVLJENJA

Dobrova, 12. marec 1994

Sončno pomladno jutro. Pogled mi drsi po čudovito obarvanih travnikih, na katerih se bohotijo znanilci pomladi. Za trenutek pomi slim, kako težko bo ves dan sedeti pri miru in »sestankovati«. Toda ob pozdravu z Marijinimi sestrami v njihovi hiši na Dobrovi in ob srečanju s prijatelji,ki so tako kot jaz prišli na letni sestanek odgovornih bolni- kov, invalidov in sodelavcev PBI, me je ta misel zapustila.
Božja beseda je hrana za mojo dušo.V ka- peli,ob oltarni mizi nas je nagovoril Gospod Nekatere izmed nas je navdal z upanjem, ki počasi premaguje strahopetnost in bo- jazen pred nemočjo. Druge je spodbudil drugače.
"Pojdimo! Naj naše gibanje živi in ne umira!" Tako nam je govorila Ljubica,odgovorna za gibanje PBI v Sloveniji. Nihče,ki z gibanjem živi in diha,ne bo ostal ob tem ravnodušen ne bo se izgovarjal, da ni sposoben karkoli h gibanju prispevali, da ni sposoben ljubiti in odpuščati. Vem, mnogo je stvari, ki so ovira življenju in delu gibanja,ki so plot naši ustvarjalnosti. Vendar, ne bodimo pozorni le na ideal, pač pa iščimo poti, da se mu bomo približali! Naučimo se misliti dobro in se veseliti ob lepih dosežkih kogarkoli!
O čem smo še govorili? O razstavi ročnih del bolnikov in invalidov v Sloveniji, ki jo bomo pripravili v letošnjem septembru, o predstavitvi gibanja PBI na srečanju slove nske mladine v Stični, o srečanjih in drugih oblikah medsebojnega združevanja v okvi- ru PBI. Vlado nam je povedal nekaj besed o organiziranosti gibanja PBI v Franciji,kjer se je njegova pot tudi začela.
O tem se bomo pogovarjali tudi na naših srečanjih PBI. Morda bomo s tem še koga prebudili iz zagledanosti v svojo bolečino in skrb, oziroma ga bomo navdušili za pri- pravljenost živo in prepričljivo sodelovati v gibanju PBI.
Razveseljivo je bilo,da je bilo na tem letnem sestanku prisotnih precej več bolnikov in invalidov kot poprej. To je znak sprememb ki jih zahteva sedanji čas, če se želi giba- nje PBI obdržati in utrditi v življenju in delu Cerkve in družbe na Slovenskem.
Najlepša hvala Marijinim sestram za izka- zano skrb, pozornost in gostoljublje,ki smo ga bili deležni pod njihovo streho.

Alenka O.

VI STE MOJI PRIJATELJI

Srečanje PBI v Kančevcih, 22. - 24.april 1994

Dan se je počasi umikal večeru,ko smo tudi prijatelji iz Ljubljane po ozki cesti po Go- ričkem prispeli v Kančevce. Takoj sta nas pozdravila prijazna cerkvica na gričku in p. Štefan, voditelj Duhovnega centra Kan- čevci v Prekmurju. Večina ljudi je bila že zbranih. Predstavili smo se in nato po sv. maši sklenili dan.
V soboto se nam je srce že navsezgodaj razveselilo, ko so se sončni žarki začeli poigravati na naših zaspanih obrazih. Na- polnjeni s pričakovanji smo se združili v jutranji molitvi hvalnic.
Po uvodnem razmišljanju smo se porazdelili v manjše skupine in se pogovarjali o do- govorjenih temah: kako se kot kristjan, bolnik ali invalid, počutim v rodni družini, naše versko udejstvovanje v duhovni dru- žini - domači župniji in PBI. Bilo nas je pet do osem v skupini in tako je pogovor laže stekel. Postajali smo vse bolj zaupljivi drug do drugega in pregrade med nami so se ru šile. Med nami so se začeli graditi mostovi. Koliko različnih zgodb: Nekoč - izgubljene iluzije,nemalo solza in obupa;potem-vstopi Bog in tistega ni več. Namesto tega zras- tejo ljubezen,mir in spoznanje,da se lepota življenja odpre vedno le za ceno trpljenja. Bog nam ga dopušča, da bi se spokorili in pomnožili krepost.
Bog je resnično med nami,v naših družinah kjer se redno združujemo v molitvi z Njim. Pogovor je tako kar stekel in na obrazih je zažarela prijazna zaupljivost. Mir se je na- selil med nami. Ljubezen, ki smo jo prejeli v materinem naročju, nosimo s seboj in jo lahko podarjamo drug drugemu.
Prehitro se je porodila nedelja.Naše sreča- nje smo zaključili s sv.mašo v farni cerkvici sv.Benedikta, kjer smo zavzeto sodelovali.
In že je prišel čas slovesa,ki v resnici ni bil težak, saj smo se zavedali,da nas razdalja v bistvu ne more ločiti. Bog je večji in on nas povezuje.
Sledila je še dolga pot domov. In kaj je lep šega kot vrniti se s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah ter s srcem napolnjenim s Svetim Duhom.

Nataša M.

SPET KLIČE NAS VENČANI MAJ ...
K MARIJI NA SVETO GORO!

Člani PBI, zlasti s Primorske,smo se odzvali njenemu klicu in v soboto, 8. maja 1994, je kar nekaj avtomobilov s kombijem vred puhalo proti vrhu Skalnice,kjer se je Marija pred 450 leti prikazala preprosti pastirici Urški. Rekla ji je: "Reci ljudstvu... naj me tukaj milosti prosi!"
Pozdravi, stiski rok, medaljončki z imenom, pesem, sonce, modro nebo in čudovito svetišče so nas združili v krog. Prišli smo k Materi, da bi jo prosili milosti, obrazi pa so nam žareli, saj smo tu pri njej spet srečali prijatelje.
"Kar je najboljšega v vas samih, naj bo za vašega prijatelja." To je bila vodilna misel, ko smo v petih skupinah razmišljali: o Ma- riji v današnjem času in kraju milosti, ki si ga je izbrala na Sveti gori, o evangeljskem stavku"Vas pa sem imenoval prijatelje" (Jn 15,5), o šmarnicah in veselju z Marijo. Bili smo "zbrani v molitvi" in "delali z ljubeznijo"
V kapeli nas je Jezus združil ob lomljenju Besede in Kruha. Postajali smo eno z njim, ki nas je imenoval prijatelje. Kaplan Janez Kavčič, iz Sežane, je kot pastir preživel z nami ta dan. Vse nas je povabil k veselju; veselju zato, ker smo otroci nebeškega Očeta. Na oltar smo položili rože, ki smo jih natrgali po gredicah in z njim vse naše molitve, delo in trpljenje. K pozdravu miru in sprave so nas spodbudili križi, ki jih je izdelala skupina "Delajmo z ljubeznijo", da bi znali tako kot On, odpuščati in ljubiti.
Prijatelji radi ostanemo skupaj, zato smo pred cerkvijo prepevali, se veselili in utrje- vali naše prijateljske vezi.
S Svete gore smo odhajali s prisrčno zah- valo Mariji za čudovito majniško nedeljo,za srečanje, za prijatelje in s prošnjo v srcu: "Sveta Mati in Devica, romarji te prosimo, bodi zvesta nam vodnica, vodi varno nas v nebo!"

Cirila

DAN VELIKE SREČE

Minulo nedeljo (17. aprila) smo praznovali dan veselja. Dal si nam ga ti, Gospod, po svoji milosti in dobrih ljudeh.Bili smo veseli, peli smo v prijetno toplem ozračju vipavs- kega župnišča. V bližnji restavraciji smo se okrepčali s kosilom - najbolj željno pa smo pričakali sveto mašo, katere čar je bil pre- jem zakramenta prvega svetega obhajila in svete birme.Osrečenih je bilo veliko src,od vipavskih župljanov,pa do vseh povabljenih v gibanju PBI - bili smo gostje primorskih vaščanov.
Slavje v cerkvi je bilo nepozabno. G.dekan ki je daroval sveto mašo in podelil zakra- mente, je poudaril, kako zavzeto in pogu- mno se je Saša Rolih pripravljala na svoj in naš veliki dan; dan, ko Gospod Bog na poseben način podarja sam sebe, svoj mir, blagoslov. Vse to nas povezuje,krepi, daje našemu življenju moč in smisel ter srečo vstajenja.
Vsi smo bili potešeni ta dan tudi zaradi sre če naše prijateljice Saše. Samo slutili smo lahko, kaj je doživljala v duši, videli smo njen srečen nasmeh, njeno mladostno od- prtost, preprostost in veselje.
Hvala, Gospod,za dan sreče s teboj, hvala za ljudi, ki nam po tebi dajejo zgled za vztrajnost, darovanje,služenje tebi in bliž- njemu!
Saša, ostani močna, trdna v veri in zau- panju v Jezusa, ki te ne bo nikoli zapustil!

Marjetka Smrekar

DAN KOT CELO ŽIVLJENJE

S kora je zadonela pesem »To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo se ga« in moje srce je bilo polno neizmerne sreče in veselja. Pelo je s pevci in res sem čutila, da je to dan, ki ga je naredil Gospod.
Že dolgo je v meni rasla želja, da bi spoz- nala božje skrivnosti in sprejela svete za- kramente. Ta želja se je še bolj okrepila,ko sem spoznala prijatelje iz gibanja Prijatelj- stvo bolnikov in invalidov. Ob srečanjih z njimi sem spoznala njihovo dobroto, medse bojno spoštovanje in povezanost z Bogom. Čutila sem, da sem v njihovi družbi sproš- čena in se prijetno počutim. Občudovala sem njihovo globoko vero. Spoznavala sem da sem drugačna od njih. Imela sem obču- tek,da v mojem srcu nekaj manjka-globoka vera.
Z njihovo pomočjo sem odkrivala Boga in v meni je želja, da bi postala kristjanka, ve- dno bolj rasla.
To svojo skrito željo sem nekega dne zau- pala dobri prijateljici Cirili. Ona mi je pove- dala,da se bom morala o veri najprej veliko poučiti in šele potem bom lahko sprejela zakramente.Zato sem se zelo trudila, spo- znala skrivnost vere iz knjig in katekizma. Ob učenju sem se počutila vsak dan moč- nejšo in pogumnejšo, saj sem čutila, da se je moč naselila v moje srce. S svojim zna- njem sem presenetila celo gospoda dekana ter svoje prijatelje in tudi samo sebe.
Končno je prišel težko pričakovani dan bir- me in prvega obhajila. Že dopoldne se je v mojem srcu zbudila sreča. Delila sem jo s prijatelji.Vsi skupaj smo se zbrali v župnišču v Vipavi, kjer je bilo organizirano srečanje prijateljev invalidov. Spremljalo nas je ve- selje in neizmerna sreča.Tudi oni so vedeli, da se v tem dnevu skrivajo bogati, nepo- zabni trenutki, ki bodo podarjeni tudi njim.
Ure so minevale v prijetnem klepetu, petju in zadovoljstvu. Sladkali smo se z različni- mi pecivi. V prsih mi je vedno bolj razbijalo in napetost v meni je bila iz minute v mi- nuto večja.
Po kosilu je bilo treba opraviti še precej stvari. Dobro, da je bila ob meni botra, da mi je vlivala pogum. Kdo je moja botra? To vam pa najbrž ni težko uganiti.Prijazno de- kle, ki mi vedno stoji ob strani - Cirila, je z menoj delila še posebno veselje. Po obedu so me pripeljali v zavod. Tukaj me je že nekaj dni čakala čudovita obleka.Izbrala mi jo je naša prijazna medicinska sestra Erika Pomagali so mi pri preoblačenju, Bojana mi je uredila frizuro. Med tem časom so prišli tudi moji domači in sorodniki.Srce mi je kar igralo od veselja,ko so mi pokazali lepo po- grnjene in pripravljene mize v zavodu. V to so mnogo truda vložile naše tovarišice in kuharice. Spekle so veliko različnih slaščic. Pri delu smo jim pomagali tudi mi. Kuharice so se potrudile in spekle torto ter pripravile sadno kupo.
Minute so tekle in prišel je trenutek, ko smo se s kombijem popeljali pred cerkev v Vipavi. Čeprav je bil deževen dan, me je grela toplota,ki je nastajala v meni. V cer- kvi se je zbralo mnogo ljudi. Videla sem,da vsi delijo veselje z menoj, zato sem bila še srečnejša. To srečo in veselje sem delila z mojo botro. Bilo nama je v veliko veselje, da sva pomemben korak v mojem življenju naredili skupaj.
Iz mladih grl se je zaslišala ubrana pesem in z njo se je pričela sv. maša. Prisluhnili smo mašniku in njegovim besedam ter ču- dovitemu petju vrhpoljskega zbora.
Ko je prišel trenutek birme in je tudi nadme prišel Sveti Duh,so se mi oči od radosti kar zasvetile. Zavedela sem se, da prejemam darove in moči za življenje v naslednjih letih.
Poleg zakramenta svete birme sem ta dan prejela tudi prvo sveto obhajilo. Jezus je prišel k meni v majhnem koščku kruha in me je zelo razveselil. Zdaj mi bo mnogo la- že nositi težka bremena, ker vem,da je On ob meni in da me ima rad.
Po tem enkratnem doživetju smo se vrnili za nekaj časa v vipavsko župnišče in pro- slavili ta nepozaben dan. Bilo je lepo. Pro- slavljanja tega velikega dne pa s tem še ni bilo konec.S prijatelji,domačimi in sorodniki sem se veselila tudi v zavodu, kjer je moj drugi dom. Tudi tukaj smo imeli pravo gos- tijo, ki so jo pripravile pridne zavodske ku- harice, torto in veliki birmanski kolač pa so podarile pridne vipavske žene.
Skratka,vsi so se zelo potrudili.Tudi doma- či in sorodniki so me razveselili, tako smo resnično lahko delili veselje drug z drugim. Veselje pa je popestril še diakon Marko s kitaro. Vesela sem bila, da sta na srečanje v zavod prišla tudi g.dekan iz Vipave in pa urednik Prijatelja.
Bil je res lep dan, ampak ne samo zame, pač pa tudi za vse moje prijatelje in goje- nce zavoda, ki so se še ves naslednji dan sladkali z mojimi birmanskimi dobrotami.
Ob koncu se vsem, ki ste karkoli pomagali in olepšali ta dan, lepo zahvaljujem in vam obljubljam, da vas ne bom nikoli pozabila in vam ostala večno hvaležna.
Še enkrat iskrena hvala in Bog vam povrni!

Saša Rolih

Center za usposabljanje invalidnih
otrok "Janka Premrla-Vojka", Vipava

SOŽITJE

Srečanje sodelavcev PBI v Križevcih pri Ljutomeru, v soboto, 16. aprila

Zbralo se nas je sicer samo dvanajst,ven- dar je bilo kljub temu zelo lepo.
Prvi so prišli že ob devetih, ob desetih pa smo s sveto mašo pričeli srečanje.Maševal je dr.Ivan Štuhec. Pri maši smo prejeli du- hovno hrano.Nato smo se še telesno okre- pili s piškoti, kavo in čajem, ki so priromali iz župnišča. Potem je sledilo predavanje, za uvod pa Angel Gospodov, ker je ravno zvonilo poldne. Lepšega uvoda si ne moreš želeti.
Sožitje bolnika in sodelavca je bila tema predavanja.G.Ivan je najprej govoril o cilju in smislu življenja invalida. Pri iskanju in- validi naletijo na veliko ovir, zato jim je še težje najti smisel in cilj. Ravno zato pa je invalid, ki živi osmišljeno življenje in se je "sprijaznil z usodo", velika spodbuda zdra- vim. Posebej je pomembna solidarnost bol- nikov, da kdo ob meni začuti, da res živim smiselno življenje. Prav v tem je tisto og- romno bogastvo bolnikov in invalidov, ki ga zdravi lahko občudujemo. V stiku z njimi se vsak lahko samo vpraša: Kaj pa jaz?
Nato se je predavatelj dotaknil odnosa mla dih do invalidov. Mladi v odnosu z invalidi med drugim spoznajo svoje omejitve, tako fizične kot duševne. Spoznajo,da popolno- sti ni. Predvsem pa je pomembno, da mladi občutijo, da stik z bolniki ni le nekaj trpkih trenutkov, ampak bogato doživetje, kjer oba prejemata. Poslanstvo bolnikov in in- validov je izredno veliko, kajti oni so naj- boljši pričevalci trpečega Kristusa.So oaza življenja, kjer vsak zdrav človek pride do novih spoznanj.
Po predavanju smo bili deležni dobrot iz župnijske kuhinje,nato pa smo se še pogo- varjali ob povedanem. Bilo je lepo, bogato in poučno, pa tudi prijetno srečanje.

Dragec Jerebic

NI BILO RAZLIKE MED NJIMI

Vprašal sem se, ali ni veriga nasprotje lju- bezni, saj je izraz grobosti, neprijaznosti... Z njo lahko človeka zasužnjiš, postaneš njegov gospodar.
Toda, pred seboj imamo VERIGO LJUBEZNI, ki popolnoma spremeni njeno podobo. Pos- tane najtrdnejša vez ljubezni,saj vsak člen verige oklepa notranjost naslednjega člena in to se lahko nadaljuje v neskončnost. Še več! Vsak člen ima vsaj enega "soseda", s katerim deli svoje življenje in s katerim so- deluje, kar je za verigo najbolj pomembno.
Podobno je z VERIGO LJUBEZNI, le da smo členi med seboj povezani z vezjo ljubezni naših src. Naša VERIGA bo močna toliko, kolikor je močan najtanjši člen,zato si mo- ramo prizadevati,da pomagamo tistemu, ki je slabotnejši. Tako povezani bomo razde- ljevali ljubezen tistim, ki še nimajo dovolj moči, da se nam pridružijo.
Da veriga lahko služi svojemu namenu, mora biti dovolj dolga. Zato v VERIGO do- dajam svoj člen.
Živimo v svetu, ki je poln nasilja in sovraš- tva. Nedaleč od nas divja krvava vojna in človek ni več podoba Boga.V ekonomskem svetu se odvija tekma, kako napolniti svoj žep. Politiki pa z neizpolnjenimi obljubami vlečejo ljudstvo za nos. Sovraštvo se sto- pnjuje, medčloveški odnosi pešajo,Boga pa bi mnogi najraje kar zbrisali...
Beseda prijatelj izginja iz našega besed- njaka. Jezus pa je svoje učence imenoval prijatelje,kajti ni bilo razlike med njimi. Tudi mi, ki se imenujemo kristjani, moramo po- stati prijatelji v pravem pomenu besede.
Zato si bom prizadeval, da bi se povsod gradili prijateljski odnosi... Več časa bom posvečal molitvi in branju Svetega pisma. Skušal bom še bolj iskreno deliti svojo po- moč, spodbudne besede ali vsaj zanimanje za svoje bližnje.
Torej,bodimo prijatelji,združeni v božji lju- bezni in svet bo postal boljši in prijaznejši!
Lep pozdrav iz noviciata v Franciji!

Roman Travar

HVALEŽNOST DOBROTO RAZVESELI

Rada bi se zahvalila delavcem Doma počit- ka v Mengšu, ki tako neutrudno delajo za nas. Oskrbovanci bi jih radi imeli vedno ob sebi in kar pozabljamo, da jih potrebujejo tudi drugi. Želim jim, da ne bi omagali in kljub naši nehvaležnosti vztrajali v tej tež- ki službi. Za vse poskrbijo, tudi za to, da včasih lahko rečemo kakšno spodbudno besedo po radiu v Domu.
Najbolj sem hvaležna, kadar smo deležni lepega doživetja, da smo v Domu pri da- ritvi sv. maše. Med drugim se nam je med velikonočno mašo g. župnik zahvalil tudi za naše molitve, ki jih prav radi pošiljamo v nebo za duhovnike in za blagoslov naši žu- pniji. Mi pa smo bili hvaležni mladim, ker so duhovno srečanje popestrili z lepim petjem in ker nam vedno veselih obrazov prinašajo sonce v jesen našega življenja.

Kati Ribič

DOBROTNIKOM

Se vam je že kdaj primerilo, da ste komu pomagali v stiski, pa vam na koncu ni iz- kazal nobene hvaležnosti, kaj šele, da bi rekel hvala? Dogajajo se take stvari in to upravičeno. Zakaj?
Na svetu so namreč tudi taki ljudje,ki imajo izredno razvit čut ali posluh za odkrivanje stisk in težav drugih. Priskočijo na pomoč, še preden se kdo sploh zaveda, da je v stiski ali težavi! Poleg tega pa znajo svojo pomoč ponuditi tako nevsiljivo, da tisti, ki mu je nudena, tega niti ne opazi.
Kako bi potem od nesrečnika pričakovali hvaležnost? Ko pa ste njegovo težavo ta- ko neopazno in elegantno odpravili, da je mogoče celo podvomil,če je sploh v resnici bil v kakšnih stiskah. S svojim izrednim ču- tom ste prej kot on zaslutili težavo in jo šli odpravljat, še preden se je sploh zavedel.
Dobrotniki, neizrečeno hvaležnost ste dol- žni prenesti Stvarniku - za dar, ki ste ga prejeli, za poslanstvo, ki se vam ponuja... Hvaležnost za veselje, ki ga občutite, ko ste prej kot prizadeti sami zaznali njegovo stisko in priskočili na pomoč, da še opazil ni...

Zvone Modrej

DOBRO STORITI, PA NE OKROG ZVONITI

Mnogo misli se mi je porodilo ob teh dveh prispevkih. Vam tudi? Bi jih zaupali Prijate- lju?
Biti dober nekomu, ki je bogat in daje od tistega, kar ima sam preveč, menda ni nič posebnega.Tudi hvaležnosti ni težko poka- zati, ko dobimo velik dar in nas veliko ljudi sliši.
Pozabljamo pa, da sta dobrota in hvalež- nost naša sveta dolžnost tudi v preprosti vsakdanjosti... Kako ti dve čudoviti člove- ški odliki živimo v naših družinah, med svo- jimi bližnjimi in med tistimi, ki jih vsak dan srečujemo?
Noben človek ni popoln,zato smo lahko vsi dobrotniki drug drugemu. Pri tem ne mislim samo na vidne dejavnosti: pomoč, darila itd., ampak tudi na ljubezen, ki se tiho in neopazno razdaja za druge.
Prav tako je s hvaležnostjo. Razveseljujmo ne le z besedico hvala, ampak pokažimo radost srca, da ne bomo podobni puščavi, ki poželjivo popije vodo izpod neba in po- tem ne rodi ničesar.
Lepo poletje vam želim!

Kati Urh

MOLIMO ZA VSE,ČEPRAV SE NE POZNAMO

V nočeh,ko mi bolečine ne pustijo spati,o- bujam spomine na srečne in težke trenutke Preizkušnje me spremljajo skozi življenje. Kljub temu vedno znova zaupam v božjo voljo in pomoč. To je moje zdravilo in pa molitev -pogovor z Bogom in božjo Materjo Marijo. Težko mi je,ko se spomladi začenja delo v naravi, pa ne morem več delati in pomagati gospodarjema. Tolažim se z nju- nimi besedami, da sem jima v pomoč, ko pazim na hišo in odgovarjam na telefonske klice. Mislim,da me Bog zato še ohranja pri življenju,da jima lahko pomagam. Ko so me pred leti znanke pregovarjale, naj se prese lim v dom upokojencev,sta tudi gospodarja nasprotovala. Tako smo ostali skupaj kot ena družina v zadovoljstvu in v miru in Bog je med nami. Veseli me, da nekateri dopi- sniki Prijatelja molijo za duhovnike in PBI. Prav je, da vsi molimo za vse. Čeprav se osebno ne poznamo, pa se spoznavamo s srcem in molitvijo. Iskren pozdrav! Draga Angela!
Lepo, da med svoje preizkušnje vpletate molitev za znane in neznane.Zato tudi Bog vam naklanja milost, da vdano prenašate težave starosti in bolezni. Bogu smo hva- ležni za vso pomoč, ki nam jo daje tudi po zaslugi vaših molitev in žrtev. Prisrčno po- zdravljeni!

OGNJIŠČE IN PRIJATELJ

Pošiljam vam nekaj znamk za misijone. Po- darila pa bi tudi vezane letnike Ognjišča (1969,70,71,72,73 in 85) in Prijatelja letnik 1974.Moja telefonska številka je 063/701- 415. Pozdrav! Draga Marija!
Gotovo bo kdo želel prebirati stare letnike revij, ki nudijo toliko zanimivega branja in tudi nasvetov, razmišljanj ter življenjskih izkušenj, ki jim čas ne more odvzeti vred- nosti.Hvala za vašo ponudbo in za znamke ki ste jih poslali -v imenu vseh,ki jim boste s tem koristili.

OBUP IN SAMOTA

Danes je zopet eden tistih dni, ko človek v svoji osamljenosti ne ve,ali naj znori ali naj izjoka svoje gorje ali naj se tako kot vedno kratko malo prisili, da svoje misli preusmeri drugam. In potem se vpraša, če ima vse skupaj sploh še kakšen smisel. Kajti stvari, ki so potlačene,nikoli niso razrešene in ve- dno znova prodirajo na dan s tako bolečino da tega ni mogoče opisati. Ko se končno odločim, da naredim temu konec,ko hočem izpovedati svojo bol, se obrnem naokoli,po svojem malem stanovanju. Ko mi pogled obtiči na mojih malih ribicah v akvariju, na mojih dveh nežnih kanarčkih in na mojem vedno brezskrbnem mačku, se zopet vpra- šam: "Komu, le komu naj se izpovem?"
Mar naj se postavim pred kletko, mogoče pred akvarij, ali naj pričakujem,da me bodo poslušala ta mala, nežna bitja, ki od mene pravzaprav ne želijo drugega kot to,da jim po njihovem urniku natresem hrano, mogo- če namenim prijazen pogled in dve lepi be- sedi. A to zadnje je verjetno že moje sle- pilo, s katerim se tolažim. In vendar me le

živalice ljubijo nesebično. One ne vedo za mojo hibo,to jim ni pomembno,kajti gledajo me od znotraj in ne od zunaj, kot to pona- vadi počne človek.
Čeprav sem še mlad (27 let), imam za se- boj kar precej velike nesreče. Že kot otrok sem bil veliko po bolnišnicah.Tako sem zgo daj spoznal, kaj pomeni trpljenje. Večkrat sem bil že operiran. Na srečo na zunaj ni videti posledic.Sedaj sem zaposlen na sre- dnji šoli Tiska in papirja (SŠTP) kot resta- vrator knjig.
Toda kljub temu bi rad imel prijatelje, ki bi me poslušali, spoznavali tudi moje dobre lastnosti ter me opozarjali na moje napake Želim si biti z nekom, ki bi me spremljal v mojih dolgih dnevih, mi pomagal,da prebro- dim težke trenutke; želim si nekoga, ki bi se mi popolnoma zaupal. Zato vas prosim, dragi ljudje, ne pustite me samega, prosim vas, odpišite mi!

Miklavž Čuk,

Trg komandanta Staneta 5, 61117 Ljubljana

ŠE NAPREJ ŽELIM BITI POVEZANA S PRIJATELJI

Moram vam povedati, da sem lani doživela kar nekaj lepih stvari. Čeprav sem na vozi- čku,sem bila srečna,ko sem bila povabljena na novo mašo v Krškem.Prvič po tridesetih letih sem bila tudi pri procesiji svetega Re- šnjega telesa. To je bilo zame nekaj zelo lepega. Predvsem pa sem vesela, ker imam dosti prijateljev,s katerimi se v mislih več- krat pogovarjam in jim tudi pišem.Vsaj de- set pisem na mesec pišem. Še naprej želim biti povezana s prijatelji po Sloveniji.
Lepo je slišati, da se naši prijatelji invalidi vedno bolj vključujejo v življenje župnije v svojem kraju in da je voziček pri tem ved- no manjša ovira.Prav gotovo botruje temu vedno večja osveščenost ljudi in tudi pri- pravljenost pomagati. Pohvalno je, da ste tako vztrajni v dopisovanju, prav gotovo vaše vrstice marsikomu polepšajo dan. Naj vas vedno spremlja božji blagoslov in var- stvo!

V ČAST SVETEMU DUHU

Bližajo se binkošti in birmovanja, pa vam pošiljam molitvico,ki sem jo napisala v čast Svetemu Duhu. Če se vam zdi primerna, jo objavite. Sem kot ponavadi;včasih je malo boljše, pa zopet slabše. Pomladni pozdrav!

Tudi mi prosimo,kakor molite vi,Fanika - da bi spoznali božjo voljo in jo spolnjevali v trdnem zaupanju v božjo dobroto, modrost in pravičnost. Še kaj se oglasite!

ČE BOSTE VNETI ZA DOBRO

Dragi prijatelji!
Še vedno upam, da bom lahko večkrat z vami, toda te želje se največkrat ne ures- ničijo. Prav zato sem vesela vsakega va- šega pozdrava, kartice, pisma; tudi vabila, čeprav se srečanja ne morem udeležiti.Ko- likokrat se v težkih trenutkih spomnim, da misli name kdo izmed vas in že ob tej misli mi je laže. Zato res hvala za vašo pozor- nost do mene,čeprav vam tega ne povrnem Lepo vas pozdravljam! Draga Helena!
Tudi mi smo veseli vašega pisma, vaših misli in pozdravov. Čeprav se ne vidimo na srečanjih,pa je med nami še tesnejša vez: Jezus nas povezuje med seboj, ko molimo drug za drugega. Ko nas v molitvi priporo- čate nebeškemu Očetu,nam stotero povr- nete.Vse dobro in obilo božjega blagoslova!

VEDNO KAJ NOVEGA

Pozdravljeni, prijatelji!
V PBI sem že pet let,tudi Prijatelja dobivam in mi ga vedno kdo prebere.V njem najdem veliko zanimivega branja in spodbudnih besed. Moje življenje je zanimivejše, odkar sem z vami,saj je vedno kaj novega. Prija- telj, srečanja, pošta... Od pomladi dalje hodim s sodelavci na obiske k bolnikom in invalidom; to me še posebej bogati in mi veliko pomeni.Zahvaljujemo se sodelavcem za vso pozornost in si želim še več prija- teljskih srečanj.
Načelo PBI je, da bi vsakdo sprejemal in dajal-tak je tudi naslov rubrike v Prijatelju: Mi vam,vi nam. Vsi se medsebojno bogati- mo. Tudi za nas, sodelavce, so dragocene vaše izkušnje in vaše pričevanje.Zahvalju- jemo se vam in se priporočamo v molitev. Veseli smo tudi vaših mnenj,kritike in pred- logov za izboljšave. Srečno!

Lepa sončna nedelja me je 8. maja zvabila da sem prekinila mučno zdravljenje in šla pozdravit drage mi prijatelje v bližnji Šem- peter, kjer so se zbirali, da poromajo na Sveto goro pri Gorici. Vleklo me je, da bi poromala z njimi...A huda nemoč me je us- merila nazaj domov in v spominu sem obis- kala prijatelje, ki so že poromali v večnost.

Že novembra lani,na praznik Kristusa Kralja nas je za vedno zapustila Frančiška Slavič Dom počitka, Šmihel 1, 68000 Novo mesto Ko mi je njena sestra Lojzka poslala to vest, me je stisnilo pri srcu, saj mi je bila Frančiška kot druga mama. Z njo me je vezala velika ljubezen in jo zelo pogrešam. Toda taka je božja volja in tudi mi smo na poti, ki se nekoč konča...
Pokojna Frančiška je še v visoki starosti razodevala dobroto krščanskega človeka, upanje,vero in predvsem zvestobo.Več kot petnajst let mi je redno pisala, tudi tedaj, ko je ležala v bolnišnici. Mnogo let je bole- hala za hudo astmo in težko je dihala dan za dnem. Svoje hudo trpljenje je premago- vala z delom in molitvijo. Sedaj, ko njene kartice ne prihajajo več, ji samo še tiho kličem nasvidenje...

Tudi drugo sporočilo je še od lanskega leta Pred božičnimi prazniki ga je poslala gospa Katarina Udovič: "Sporočam vam, da je moja draga mama Jelica Mis, Gestrinova 1 61000 Ljubljana, umrla za veliko noč 1993. Vseeno prisrčna hvala za prijazno darilce, ki bo razveselilo koga v Domu na Poljanah" Naj bo Gospod večni plačnik dragi Jelici!

Ivanka iz Rake mi je pisala: "Na svečnico smo bile z Marico na pogrebu Anice Lekše Senuše 38, 68273 Leskovec. Poleg inva- lidnosti je bolehala še za rakom. Zelo sem bila vesela,da smo jo tudi prijatelji spremili, saj je bila to njena zadnja pot. Sedaj naj pri Bogu in Mariji počiva!

Proti koncu aprila sem prejela pismo:"Spo- ročam vam žalostno vest, da je naš dragi stric,moj krstni boter in vaš prijatelj Ludvik Rojc, Zalošče 31B, 65294 Dornberk umrl 6. aprila in šel k Bogu v srečno večnost. S temi vrsticami bi vam rada izrazila iskreno hvaležnost za vso pošto, za vaše misli in molitev. Stric je bil šestnajst let invalid, brez obeh nog. Bil je zelo vesel vsakega obiska ali pošte in bil je z vami, dragi prija- telji, duhovno povezan v molitvi in tihem darovanju trpljenja. Naj vam Bog poplača za vse, kar ste dobrega storili zanj!"
Tudi mi izražamo vsem sorodnikom pokoj- nega Ludvika naše globoko sožalje, njemu pa želimo,naj se veseli pri Bogu v večnosti!

V aprilu pa sta za vedno odšla tudi Jože Rijavec,Brdo 17,65294 Dornberk in Albina Guzelj, Dom upokojencev, 61360 Vrhnika. Jože nas je vedno podpiral z dobro voljo na srečanjih.Izredno je bil pogumen in poln optimizma. Pogrešali ga bomo. Zato žalost njegove družine toliko bolj razumemo tudi prijatelji in ostajamo z njimi povezani.
Albina je med nas tiho delila svojo molitev in nas podpirala z duhovno močjo in spo- sobnostmi. Pri Bogu imamo tako še dva prijatelja, ki naj nas še naprej spremljata v naših prizadevanjih, da srečno in bogatih src nekoč priromamo na cilj.

Zvesta v malem

Dolgo in zelo junaško se je bo- jevala z boleznijo naša draga in dobra sodelavka pri upravi Pri- jatelja Lončka Bučer, Tabor 10 61000 Ljubljana. Zahrbtni bolezni je pod- legla na petek, ko je dan molitve gibanja Prijateljstvo bolnikov in invalidov,s katerim je bila povezana. Njeno srce je utihnilo, ostali pa so sledovi pridnih rok...
Mnogo let, tudi med boleznijo, je skrbno in z veseljem pomagala na pot vsaki novi šte vilki Prijatelja in urejala naročniške karto- teke. Kolikokrat so ji po ves dan prsti hiteli po tipkah pisalnega stroja... Vsakega je prijazno sprejela tudi po telefonu. S Prija- teljem ste bralci nevede doživljali njeno dobroto in plemenitost.
Za vse naj ji bo dobri Bog plačilo in sreča! Saj si je zaslužila, da se izpolni obljuba: "V malem si bila zvesta, čez veliko te bom postavil."
Naša hvaležnost, draga Lončka, se spleta z upanjem, da se nekoč spet srečamo pri Očetu!

s. Mihelangela

DOBROTA?

Za Kobalovega so ljudje v okolici skoraj pozabili njegovo ime. Bil je zelo dober,vsa- kemu je rad priskočil na pomoč v stiski ter pogosto poudarjal: "Ljudje božji, življenje je vendar tako kratko, pomagajmo, da bo vsaj lepo, bodimo dobri!" Tako se ga je prijelo ime "Dobrota". Tone je vedel za ta vzdevek in pogosto se je zdelo, da se res potrudi, da bi bil tega lepega imena tudi vreden.
Seveda je Dobrota skrbel tudi za svoje do- bro,za udobno življenje.Poklical je obrtnike da so dvignili,razširili in obnovili hišo,potem pa jo je opremil z novim, udobnim pohišt- vom. Razglasil je, da poceni proda dobro ohranjeno pohištvo.
Na koncu vasi je v skromni hišici živel Me- jašev Lojze z družino. Ko je zvedel za to, je rekel ženi: "K Dobroti grem, kakšna po- ceni postelja ali omara bi nama prav prišla, ko se nama družinica tako lepo množi." Lojze je z očmi ljubeče objel ženino telo, ki je bilo v pričakovanju novega, že petega člana družine.
"Le pojdi, samo predrago ne plačaj, da ne bomo za drugo v stiski," je odgovorila žena
"Dobrota vendar ne bo predrag," se je na- smejal Lojze in odšel.
Dobrota je Lojzeta prijazno sprejel. "Vesel sem, da si prišel prav ti, tebi bom dal zelo poceni, tako lahko naredim dobro delo," je hitel Dobrota in odpeljal Lojzeta v hišo. Razkazoval mu je, kaj vse je preuredil in opremil z novim pohištvom. Lojze je kar strmel nad lepo opremljenim stanovanjem. "No tole pohištvo mi je pa sedaj odveč,kar izberi, kar potrebuješ," je Dobrota pokazal v tesno založeno sobo, kjer je malo več omar,ob steni pa zložene razdrte postelje.
Medtem ko si je Lojze ogledoval pohištvo, je na vrata rahlo potrkalo.Plaho je vstopila stara Dobrotova teta in potožila: "Okrade- na sem,še pred dvema dnevoma sem imela spravljenega nekaj denarja, zdaj pa ga ni nikjer.Tuji ljudje so bili v hiši,delavci,morda je kdo..." Ženica ni utegnila dokončati.Do- brota se je prestrašil in kar zletel v tetino sobo. Tudi sam je imel nekaj denarja shra- njenega doma, da je bil takoj pri roki. A Dobrota se je hotel najprej prepričati, če je res teta okradena. Lojze je počasi stopil proti tetini sobi, na pragu pa presenečeno obstal. "Moj Bog,ali je to soba v Dobrotovi hiši," je vzdihnil Lojze.Soba je bila podobna kleti,saj že dolgo ni bila prebeljena.Ob ste- ni je stala stara,vegasta postelja, prekrita s prešito odejo, ki se ji ni poznala prvotna barva. Ob drugi steni pa so bile zložene kartonaste škatle in polivinilaste vreče. Iz teh škatel in vreč je Dobrota z mrzlično naglico stresal vsebino, tetino obleko in skromno, pokrpano perilo.
"Tu je, tu je," teta je z veseljem pograbila zavitek, ki se je pokazal med perilom.
Dobrota je bil ves rdeč od jeze. "Takole založite, potem pa obsojate poštene ljudi, da so kradli, ali vas ni sram?" je razjarjeno kričal Dobrota nad teto, ki se je plaho sti- skala.
"Oh, ko bi imela kakšno omaro, da bi mogla to beračijo vsaj malo pospraviti, tako pa se mi vse zameša," je vzdihnila teta in si obrisala solze, ki so ji zdrsnile po licih.
Lojze je počasi stopil proti vratom. "Kam greš, Lojze, ali ne boš nič kupil, saj dam čisto poceni?" je za njim zaklical Dobrota, toda Lojze ga ni poslušal. Zamišljeno je stopil v svojo skromno hišico.
"Kako je,ali si kaj kupil?" ga je ljubeče vpra šala žena.
"Ne, mami, nič nisem mogel vzeti." Povedal je,kaj je videl v tetini sobi,in dostavil: "Res živimo skromno, ampak v takem beraštvu pa še daleč ne kot Dobrotova teta." Loj- zetu je bilo še dolgo žal, da je tedaj stopil k Dobroti, saj je v njegovem srcu ostalo razočaranje, spoznanje, kako zlagana je "dobrota", ki se razkazuje na zunaj, pod domačo streho pa je trdosrčna...

Angelca

TEČAJ ZA UMIRJENOST

Samo za današnji dan
bom posvetil deset minut svojega časa dobremu branju;
kakor je hrana potrebna za življenje telesa
je dobro čtivo potrebno za življenje duše.

V Parizu so o nunciju Roncalliju rekli: "Pri njem boste vedno našli dober razgovor in dobro hrano." Družabnost ob jedi in pogo- voru sta bili za njega neločljivi že od otro- štva. Odraščal je v siromaštvu, večinoma ob polenti, izjemoma je bil kakšen posladek Toda vedno je bila okoli družinske mize zbrana dobra družba z zavestjo pripadnosti drug drugemu, kjer je tekel razgovor med mladimi in starimi z izmenjavo mnenj in iz- kušenj.
Skrb za telo in dušo - to za kmečkega sina iz Bergama spada skupaj.Tako more s pre- pričanjem reči: Kakor je telesu potrebna hrana, tako je duši potrebno dobro branje. To mnenje je mogel dopolniti še v več sme reh. Za duhovno življenje je potrebno še kaj drugega: molitev in božja služba, živ- ljenje iz zakramentov in cerkvenega leta. K vsem tem in drugim pomembnim življenj- skim področjem je vedno znova napravil sklepe kot za branje: "Danes bom posvetil deset minut dobremu čtivu."
Kot dober učenec in študent se je Angelo z veliko vnemo posvetil študiju. Od Fran- čiška Saleškega se je učil, naj bi bil študij duhovniku kot osmi zakrament.Toda učenje ne sme nikoli postati prazen dril in študij ne sam sebi namen. Čeprav se je Angelo tako zelo posvečal znanju, mu vendar ni- koli ni šlo za obseg, temveč mnogo bolj za kakovost. Dasiravno je nekoč rekel o sebi: "Imam celo knjižnico v svoji glavi"je vendar poudaril, za kaj mu gre: "Berimo, kolikor moremo; se iz tega učimo, da si pridobimo resnično zdrava in jasna načela."Ne obseg ne znanje razuma, predvsem modrost srca je cilj. Zaradi tega svetuje Roncalli manj natrpano branje: "Berite manj, toda dobro čtivo. In kar velja za čtivo, velja za vse: Malo, toda dobro."
Pri branju je priporočljivo, kar svetuje živ- ljenjska modrost: Zato papež poudarja vsakodnevno branje. Želi si vsaj deset minut dobrega branja na dan. Pridobil si je svoje navade kot na primer: "Vsak dan, posebno pred spanjem, hočem brati iz dobre knjige, kar mi bo pri- neslo duhovno pridobitev."
In kako je z mojimi dobrimi bralnimi nava- dami? Ali skrbim za to,da moja duša sprej- me redno hrano? Kdaj je zame ugoden čas branja? Kako izbiram čtivo? Ali je bolj na- ključje, kadar berem kaj dobrega? Je pot- rebno, da načrtujem svoje bralne navade? To so vprašanja za načrtovanje mojega vsakodnevnega časa. Pri tem se morem od dobrih izkušenj drugih naučiti tole:

• Vsak dan prebrati odlomek Svetega pisma
• Snov za branje more biti tudi evangelij dneva.
• Knjiga iz duhovne zakladnice ali tudi iz sedanjega časa mi lahko da novih spodbud

p. Johannes Haas

KO BINE ZINE

Lepo pozdravljeni vsi, ki ste nasmejanih obrazov kot najlepši mesec maj in tudi vi, ki ste še namrgodeni, kot je bil muhasti april!
Veste, jaz sem vesel in razcveten in prav taka je tudi moja zakonska lepotica. Ves dan brenči okoli mene kot čebelica, čeprav sem ji že nekajkrat razložil,da nisem tulipan
Tudi moja satelitska antena se je pomlad- no razbohotila in nov kabelski priključek mi omogoča, da vas ujamem na vseh koncih naše dežele... Od novic se mi kar vrti, še huje pa je z mojo "ptičko", ki mi kar naprej streže z žgolenjem, namesto z dobro fižo- lovo čorbo in bojim se, da mi bo podtaknila kakšno gladovno stavko. Potem bom pa imel tako linijo, kot odgovorna v PBI, ki se še z enim piškotom ne upa posladkati. Go- tovo pozna tisto modrost, ki jo meni vsak dan servira moja "kuhalnica": "Z jedačo zrasteš le k debelosti, nikoli pa k zrelosti!"
Kadar mi vseeno zaškripa v želodcu, bi jo najraje ubral kar k sestram na Dobrovo, ker tam mnjam, mnjam tako diši iz kuhinje. Morebiti je bil zadnji sestanek prav zato, kot se šika... Kar samo se mi je prekopi- cevalo srce v prsih, ko sem čutil malo več zaupanja in volje za delo. Stotavženkrat pa bi zavriskal,ko sem videl,da ima končno vajeti v rokah ta pravi furman; sestanek je namreč vodila odgovorna PBI.
Žal, ali pa na srečo sem moral s sestanka med prvimi oditi in tako zamudil najboljši del, razpravo o mojem pisanju. Prav rad bi vam povedal,da noben kaktus ni tako poln bodic, da ne bi imel prostora še za kakšen cvet. No, kot bi to že vedeli, me sploh ni- ste hudo oglodali in vesel sem vseh, ki me sprejemate, kakršen sem in mi nevede pomagate naprej. Ob moji "šibi" mi prav vi veliko pomenite,pa najsi z menoj jokate ali se smejete. Zato se tudi sam rad kar nap- rej motam okoli vas s svojo nerodnostjo in žlehtnobo. Če zdajle za spremembo rečem eno pametno, menda ne boste hudi?
Ljudje bi morali biti drug drugemu kot kruh!
Sebi ne zamerim,ker imam slabe zobe, vam pa, da hočete zmeraj jesti le bel in svež kruh; tudi s suhim in črnim bi morali biti kdaj zadovoljni. Potem bi mene radi imeli in dobro razumeli, kajti jaz se spremenil ne bom, ker nisem noben kameleonski demo- krat. Sicer pa, zakaj si domišljate, da bi morali ravno mene čisto vsi razumeti? Tudi meni je kakšna stvar v Prijatelju - uganka, pa jo ne rešujem,ker ni nagradna, ha,ha...
Velikonočno pošto sem ravno do šmarnic prebral in še zdaj sem hvaležen za vse že- gne. Le pri eni "pridigi" se mi je zavihal nos in, sotrpin moj, ne prepisuj iz knjige, kadar prijateljem pišeš.
Moja ta "firbčna" je prejšnji mesec kar naprej v nebo pogledovala in moledovala: "Kaj pa, če ne bo nazaj prišel?" Hm, nazaj je prišel, a zdaj pa bolan leži, naš gospod urednik namreč. Joj, jaz gotovo nikoli ne bom frčal čez veliko lužo,saj moja "osa" že brenči: "Doma bodi, da se ne okužiš, spo- mladanske bolezni so hude!"
In zato si v teh cvetočih dneh zračim svo- je podstrešje le zvečer,ko me "stevardesa" pelje k šmarnicam.Božje milosti sem vedno bolj potreben in to spoznanje tudi vam ne bi škodovalo, saj je to najbolj učinkovita zdravilna rožca proti vsem sortam bacilov človeških napak. Zato vas nikoli ne poza- bim priporočiti majniški Kraljici...
Ko se bo pomlad poslovila, bom pa odšel mehčat svoje kosti v bližnje toplice. Ante- no bom odnesel s seboj, toliko v vednost. Jaz nikoli ne spim, kar kukam kot kukavica. Če boste pridni, vam bom prihodnjič nekaj zaupal.
S toplimi pozdravi, kot je toplo sonce, se poslavljam!

Vaš Bine Bodež

Rešeto: V vsaki vodoravni in navpični vrsti je skrita gora ali vzpetina v Sloveniji. Spodaj so napisane v pomešanem vrstnem redu. Prečrtaj njihove črke, ki si sledijo v pravem zaporedju, le da so vmes še druge črke. Ko boš prečrtal-a vse spodaj napi- sane gore, ti mora v vsaki vodoravni vrsti ostati še po ena neprečrtana črka. Preberi jih zaporedoma od zgoraj navzdol in dobil- a boš še dve gori: 1666m in 2349m. Ti dve gori vpiši kot rešitev in pošlji do 25.rožnika na dopisnici na naš naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana (s pripisom: KRIŽANKA). Vsak lahko sodeluje samo z eno rešitvijo. (Odreži in prilepi kupon).

BOČ - KRN - KRIM - TRIGLAV - BLEGOŠ - BRICELJK - KUM - JAVORNIK - BRANA - JELOVICA - KOJCA - ŠENTJOŠT - GOLTE - VINJI VRH - RAZOR -STOL -KANIN -OTIŠKI VRH - OBIR -PUGLED -TOLSTI VRH - TOŠČ - GOLICA - KLEK -PECA - ŠMARNA GORA - PLANINICA - TRAVNA GORA. Nagrade 3/94:
1. radio z uro
2. klekljan prtiček
3. knjiga L. Mezzadri-a Ljubezen brez meja
4. kaseta Franca Juvana Pesem svetono- čna plava
5. prtiček in podstavka.

Rešitev rešeta 2/94: JOVAN VESEL KOSESKI

Nagrajenci 2/94:
1. radio z uro:Polona MUHIČ,Zg.Porčič 129 62235 Sv. Trojica v Slov. goricah
2. klekljan prtiček: Katja ŠTURM,Podbreg 9 65220 Tolmin
3. knjiga L.Mezzadri-a Ljubezen brez meja: Terezija KOCMUR, Velika loka 18, 61290 Grosuplje
4. pletena košarica: Nadja ZELENC, Vodni- kova 14, 65280 Idrija
5. stenski obesek: Marija KERIN, Gor. Lepa vas 1, 68270 Krško.

DVE MIČNI O PAPEŽU JANEZU XXIII.

Preden je papeža obiskal ameriški predse- dnik Kennedy z ženo Žaklin, se je papež vadil,da bi ju po protokolu sprejel v angle- ščini: "Spoštovani..., spoštovana gospa Žaklin." Na sprejemu je vse pozabil in pri- srčno vzkliknil: "Ja, Jakica!"

Prelat kurije je rekel: "Nemogoče je začeti koncil 1962. leta. "Prav," je pritrdil papež, "torej ga odprem leto prej."

Kateri kmet bi še ostal na tej zemlji, ki ji toča in pobesnele vode ne prizanašajo, če bi ne bil zaljubljen v poznopoletni vonj orumenelih trav, in kdo ga more zaustaviti takrat spomladi,ko ga omami zemlja, pripra vljena in cvetoča?

France Stele,
Alpske prisoje, str. 110, Ljubljana 1992