AVGUST

Prečastita Mati Marija, podpiraj pri- zadevanja mladih, da bi ohranjali lepote narave in naredili življenje bolj prijazno!

Sveti Duh, vodi odgovorne za sred- stva obeščanja,da bi čim več prispevali k boljši evangelizaciji in uspešnejšemu misijonskemu delovanju!

Predobra Mati Marija, izprosi nam milosti, da bi živeli iz posvetitve tebi (15.8.1992)in bi v življenju čutili pomoč tvoje materinske roke!

SEPTEMBER

Sveti Duh, prepoji s svojo ljubeznijo človeško družbo, da bo odločna zavra- čala vse oblike rasizma in preziranja tujcev!

Gospod Jezus, blagoslavljaj narode v Afriki in Aziji, da bi se med seboj zbližali ter živeli v miru in slogi!

Bog, naš Stvarnik, nauči nas prav ceniti kmečko delo in pomagaj nam, da bi naši kmečki domovi še naprej ostali izvir narodovega zdravja!

spredaj: Grintovci iz Komende; avtor: F. Stele
zadaj: domačija v Šentjoštu nad Horju- lom; avtor: F. Stele

Vedrine, sonca mi je treba

En sam nergač poruši več, kot more s trudom ustvariti deset pametnih ljudi.
Kot da je prirojeno ali privzgo jeno.Nekateri ljudje obgrizejo,obnergajo prav vse.
Pomilovanja so vredni, ker sebi grenijo življenje in ga grenijo še neštetim drugim
Vsakemu človeku se vsiljujejo negativna čustva. Zato je notranji boj nujno po- treben. Notranje zatajevanje je stalna higiena srca.
Vedrine, sonca mi je treba. Saj ga je toliko na tem božjem svetu.
Odprtost za vse dobro in lepo ni le člo- večanska,ampak tudi krščanska poteza Namesto,da bi me preganjala sla po is- kanju zmote in človeške slabosti,naj me raje vodi neugnana optimistična želja po odkrivanju resnice, dobrote, lepote.
Potrebna mi je nekakšna evangeljska vedrina. In če sem po naravi črnogled in otožen,si moram pridobiti to krepost. To je krepost, ki išče in najde resnico, dobroto, lepoto, ljubezen. Pa se je tudi veseli.
Ljubezen je oguljena fraza, če drugim ne pustim pravice do drugačnosti.
Bog si ni zamislil sveta kot tovarno, ki bo po istem kopitu izdelovala ljudi.Hoče drugačnost na zemlji in hoče drugačnost v večnosti.
V tem je ravno božja veličina, da se ni- kdar ne ponavlja. V vseh milijardah, od prvega do zadnjega človeka si ne bosta dva enaka.
In vendar nam je dal za temelj evan- geljske ustave: ljubezen.
Krščanska ljubezen je stvarna. Čeprav je komu lažja po naravi kot drugemu, vendarle nikomur ni prirojena, ampak pridobljena kot krepost.
"Je potrpljiva, vse prenaša, vse odpuš- ča" ... Sv. Pavel je kopičil izraze, da bi dopovedal, kaj je ljubezen.
Ni dana. Zato trdi: "Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen!" Vendar ne smem biti shojena tržnica, ker moje notranje življenje ni za na razstavo. Pomembno je, da najdem sebe in svojo prvinskost.
Ta svet je samo za naju: za mene in Boga. Vsak ima svojo skrivnost, tisto, kar pomeni: ostati sebi zvest. Ne smem hoditi okoli s srcem na roki, pač z roko na srcu.
Naj te tudi v poletni počitniški hišici obišče žarek vedrine, sonca.

Priredil Slavko Kalan

LEPA JE NAŠA

Kdo neki? Domovina seveda. Mar ni zares lepa?Pa še kako! Ali ni naša? Čigava pa, če ne naša? In kakšno zvezo ima to s člankom na prvih straneh Prijate- lja? Takšno, da je nekaj izredno lepega sredi poletja, ko je priroda odeta v naj- bujnejšo rast, hoditi z Jezusom in za Jezusom po naši lepi domovini.
Lahko je tistim, ki to morejo. Mene pa je bolezen priklenila na posteljo, mene nesreča na voziček, mene starost na dom,mene delo na kmetijo,jaz za to ni- mam ne časa ne denarja.Kako naj torej hodim za Jezusom po širni domovini in uživam nje lepoto ali celo pijem nje prelesti, kot se je navdihnilo pesniku?
Če ne moreš tega storiti zares,poskušaj v mislih, v željah,v domišljiji,v spominih, v hvaležnosti.In v molitvi,v pogovoru z Jezusom. Kliči njegov blagoslov na našo zemljo, na tiste,ki jo varujejo, na tiste, ki se trudijo, da bi bila lepa, čista, ure- jena, prijetna za bivanje. Na tiste, ki na njej pridelujejo vsakdanji kruh, ki z ljubeznijo porajajo in vzgajajo bodoči rod, na tiste, ki se trudijo, da bi bil naš narod kulturen, veren in pošten ter da bi ga vodili sposobni in ugledni državni in cerkveni predstavniki.
Kaj je domovina? Košček zemlje, pokra- jina, dežela, kjer sem bil rojen, "kjer so me zibali mamica moja", kjer sem med sebi enakimi odraščal, se naučil govoriti isti jezik in skupaj z njimi oblikoval naro dno zavest.Domovina nam je omogočila osebni razvoj. V njej smo pognali kore- nine, dobili občutek skupnosti, varnosti in povezanosti s tistimi, ki imajo isto domovino. Zvedeli smo, da se naša do- movina imenuje Slovenija. Naučili smo se jo imeti radi in biti nanjo ponosni. Srce nam je zaigralo, ko smo brali, kar je napisal eden njenih sinov: "O, domo- vina, ko te je Bog ustvaril, te je blago- slovil z obema rokama. Razsul je svojo lepoto na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in rekel: "Veseli ljudje bodo živeli tod, pesem bo njih je- zik in njihova pesem bo vriskanje."Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom.Oko,ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od sladkosti, zakaj gore in poljane oznanjajo,da je Bog ustvaril pa- radiž za domovino veselemu rodu, bla- goslovljenemu pred vsemi drugimi. Bo- gatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo - ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno pritrkavanje, in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj." (Ivan Cankar, Kurent).
Napotimo se z Jezusom tudi v pretek- lost naše domovine. Priznal bo, da nam ni dal mogočnih vladarjev,ki bi bili vodili številne vojske ter na račun sosedov širili meje naše domovine. Obvaroval nas je skušnjave, da bi si omadeževali roke s tujo krvjo in obtežili vest s tujo lastnino. A je poskrbel, da smo ostali na svoji zemlji, da smo na njej ohranili svoj jezik in si ustvarili kulturo,ki je prav naša. Poskrbel je tudi,da smo pred kra- tkim, ko skoraj ni bilo pričakovati, prišli do lastne države. Neverni bo to imeno- val naključje in splet ugodnih okoliščin, verni pa vidimo v tem potezo božje pre vidnosti in znak, da nas ima Jezus rad. Sam je pripadal malemu in podjarmlje- nemu narodu, kako nas ne bi razumel?
Le hodimo za Jezusom - po naši lepi domovini!

Franc Cerar

Popotni blagoslov

Tudi če "popotni blagoslov" ni na dnev- nem redu,pa naj nam postane v navado prošnja Bogu, da nas bo varoval in spre mljal pri našem vsakodnevnem opravilu. Nekaj minut tihe poglobljenosti pred od hodom iz hiše nam zadostuje, da mirno odrinemo z zavestjo,da nismo sami, te- mveč da je Božja previdnost z nami. Če se odločamo za potovanje na dopust,je to pomembno in ravno tako tudi potem, ko se odpravljamo na svoje delovno mesto ali na opravke in osebna pota.

Werner Gentsch

RAČUNALNIK MALO DRUGAČE

V razvitih državah pojmujejo računalnik tudi kot rehabilitacijsko sredstvo, zato ga je možno v določenih primerih dobiti tudi na recept. V mnogih primerih nam- reč omogoča hitrejšo in učinkovitejšo komunikacijo z okolico tako pisno (mno gokrat so močno motene motorične fun kcije, ponovni nadzor nad fimomotoriko zahteva dolgoletni trening),kot govorno (tu gre v bistvu za nadomestitev go- vora). Doseganje uspehov pri vzposta- vljanju stikov z okolico pa pomeni tudi osebnostno rehabilitacijo,ki je vir ener- gije za vse nadaljnje terapije. Na temo uporabe računalnika v življenju prizade- tih oseb bo jeseni na Dunaju potekala četrta mednarodna konferenca (4th International Conference on Computers for Handicapped Persons).
Na Odseku za uporabno matematiko (OUM) na Institutu "Jožef Stefan", smo že leta 1991 ponudili različne izobraže- valne vsebine v obliki enotedenskih taborov, ki smo jih za osnovnošolce in srednješolce izvajali v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Dobri uspehi in pribljubljenost takega načina dela (učenja) so nas spo dbudili,da smo pripravili nekaj poskusnih taborov za populacijo otrok z motnjami v razvoju (motnje sluha in govora,vida, vedenja in osebnosti ter lažja duševna motnja v razvoju) in otrok, ki so v ne- sreči utrpeli poškodbo možganov.
Zadnji tabor smo sodelavci OUM v so- delovanju z društvom VITA (društvo za pomoč po nezgodni poškodbi možga- nov) izvedli v obliki družinskega tabora, s ciljem, da tudi starše in prijatelje teh otrok seznanimo z različnimi možnostmi pri uporabi računalnika. Delo na taboru je bilo organizirano na treh nivojih; pri tem smo upoštevali računalniško pred- hodno znanje udeležencev (nekateri so se tabora udeležili že tretjič) in njihovo starost oz. stopnjo njihovega šolanja.
Mlajši udeleženci (osnovnošolci) so se posvetili iskanju življenjskih vrednot, spoznavanju samega sebe in se z iz- delavo in izvedbo ankete vključili tudi v delo drugih dveh skupin.Skupini srednje šolcev in odraslih pa sta se preizkusili z osnovami tržnega gospodarstva, prera- čunavanjem tabel in iskanjem najbolj donosnih možnosti pri vlaganju prihran- kov. Ob gledanju poslovnih filmov pa so se seznanjali z različnimi poslovnimi okoliščinami. Moči za uspešno delo smo si nabirali po izletih po lepi Gorenjski.Pri urah računalništva so udeleženci prido- bivali osnovna znanja o uporabi neka- terih računalniških programov, kmalu pa se je računalnica spremenila v pravo uredništvo,kjer smo pridobljeno znanje, vtise, rezultate drugih dejavnosti in sploh vse zanimivosti zapisali in obliko- vali v taborsko glasilo.
Računalnik v skupini teh otrok in mlado- stnikov ni služil le kot orodje za pisanje risanje, preračunavanje tabel in obliko- vanja glasila,temveč se je uveljavil tudi kot nadomestilo za spretno roko, kot komunikacijsko sredstvo, kot sprožilec sposobnosti, katerih okolica sicer ne bi mogla zaznati, nenazadnje kot možnost spoznanja enakovrednega vključevanja v poklicno življenje, ki se, čeprav polno preprek, odpira pred temi mladostniki.
Taki tabori imajo pomembno vlogo tudi v socializaciji in integraciji te populacije v okolje. Ponujajo enkratno priložnost za druženje, sprostitev in izkušnjo živ- ljenja zunaj družinskega okolja. To vse- kakor spodbudno vpliva na otrokov osebnostni razvoj. Mnogi otroci so bili prvič sami od doma in so si na taboru oblikovali nov vidik samozaupanja ter zaupanja v prijatelje, mentorje in s tem v svet okoli sebe. V pogovorih s starši pa smo čutili hvaležnost, saj jim to po- meni pomoč pri vzgoji njihovih otrok za čimvečjo samostojnost.
Ta tabor predstavlja prvi korak v pro- gramu poklicnega usposabljanja priza- detih otrok; vključeno je v raziskovalno nalogo. V okviru tega programa bodo ti otroci pridobili osnovna znanja za upo- rabo računalnika kot orodja,pod vodst- vom metodološkega mentorja bodo izde lali seminarsko ali raziskovalno nalogo, seznanili se bodo z osnovami tržnega gospodarstva in poslovnim bontonom ter skozi tečaj Nauči se podjetništva "preigrali" celotno pot pri nastajanju podjetja, od porajanja in izbire zamisli do zasnove zamišljenega podjetja.
PS.:Za morebitne informacije se obrnite na naslov:Institut Jožef Štefan,Jamova 39, 61000 Ljubljana, tel. 061/1259-199 (Vanja Kiswarday ali Bojan Rovtar).

OBISK BOLNIKA - DOBRO DELO

Dobro delo,uspeh in plačilo dobrega dela
Obiskati bolnika velja za dobro delo. K obisku spada tudi tolažba. Ta pa je navadno zlagana,ki bolnika boli, ne raz- veseli. Bolnik si želi razumevanja. Brez- čutna tolažba,"saj ni nič,saj tako dobro izgledaš", pa bolnika boli.
Ali ima tako obiskovalec, tolažnik, pla- čilo dobrega dela, trpečemu bolniku pa ostane le dodatna bolečina? Po takem obisku je tudi zahvala bolnika za obisk neiskrena. Kakšen naj bo odnos obis- kovalca do bolnika in obratno, da ne bo srečanje obremenjeno z lažnim medse- bojnim odnosom? Spoštovana Angelca!
V Tvojem pismu je kar več vprašanj.Ta niso zanimiva le za odnos med bolnim in zdravim človekom, pač pa tudi za vse naše medsebojne odnose. Jaz bi rad še enkrat po vrsti nanizal ta vprašanja:
• Kako izraziti ob bolnem človeku bese- do tolažbe ali podariti tolažbo na kakšen drug način?
• Kako je s plačilom za dobro delo?
• Zakaj naj bi ostala po obisku bolečina še večja - pri bolnem in pri zdravem?
• Ali se je mogoče s trpečim človekom srečati v resnici in iskreno?
Vsa vprašanja imajo pa skupno misel in željo, da bi bili naši medsebojni odnosi iskreni in resnični.
Angelca, mislim, da Tvoje pismo precej poenostavlja primere nepristnih obiskov Skoraj težko verjamem, da bi bile naše medsebojne tolažbe "navadno zlagane". Mislim, da se včasih zgodi to, običajno je pa le veliko dobre volje pri obisko- valcu. Morda je obiskovalec večkrat v veliko večji zadregi kot pa tisti,ki mu je namenjen obisk. Velikokrat smo obisko- valci zelo nerodni. Lahko si zamisliš, da nekdo pride na obisk k bolniku in obisko valca vse skupaj malo preseneti.Včasih najbrž ne ve, kaj bi rekel in kako bi se obnašal. V takem primeru je potrebno videti dobro voljo obiskovalca že v tem da je prišel na obisk.Bolnik v tej zadregi lahko obiskovalcu zelo pomaga s spro- ščeno in nenarejeno besedo. Bolnik ima pri tem veliko več izkušenj, kot tisti, ki je prišel. Zato je prav,da v tem odnosu bolnik pomaga.
Najbrž ni veliko takih ljudi, ki bi zbirali dobra dela z obiski bolnikov s sebičnim namenom, da bodo zato dobili bogato plačilo. Morda je kdo, vendar se mi zdi, da je izjema.V tem primeru tisti človek, obiskovalec,potrebuje pomoč in tolažbo tistega bolnika, ki ga obišče. Bolnik mu tukaj lahko veliko pomaga.Mislim pa tu- di,da večina bolnikov - saj smo vsi kdaj bolni,ne potrebuje le tolažbe drugih,pač pa je bolnik vesel, če lahko kaj pomaga obiskovalcu. Poglej, kako je to med seboj povezano. Če grem sam na obisk k bolniku, ne grem zato, da bom zbiral dobra dela in bom potem kasneje dobil plačilo. Plačilo dobim že takoj. Srečanje z bolnikom me obogati in tudi sam pro- sim kakšno pomoč tega bolnika. Prosim, da bi zame in za moje molil in daroval Bogu trpljenje za čisto konkretne pot- rebe, ki mu jih povem in razložim. Niso le bolniki v stiskah, pač pa so zdravi lahko še v večjih potrebah in stiskah.
Rekla si, da cenena tolažba - "saj ti ni nič, saj tako dobro izgledaš", boli in človeku povzroči še večjo bolečino. Če nekdo tako reče,želi morda bolnika opo gumiti, da bi ne videl le svoje bolečine. Težko verjamem, da bi bila to namerno brezčutna in žaljiva beseda.Vendar tudi če je izrečena z najboljšim namenom, lahko bolnika prizadene. Bolnik namreč ve,da ni vse tako enostavno,ker ima za seboj že dolgo pot preizkušnje. Zares moramo biti vsi zelo pazljivi na svoje besede.
Sam želim videti čim bolj tako, kot v resnici je. Če človeka ne poznam dobro je potrebno čim bolj poslušati in razu- mevati. Če pa nekoga dobro poznam in si zaupava, lažje rečem tudi odkrito besedo. Včasih je potrebno reči, da ni prava pot v iskanju lahke tolažbe "saj bo že bolje", pač pa v sprejetju tega križa. To je posebno pomembno, če je neozdravljiva bolezen,ali v stanju,ko se zdravje samo poslabšuje. Takrat je tre- ba pomisliti,in morda tudi reči o upanju, ki ga daje Gospod z obljubo večnega življenja. Pomembno je reči besedo o križu, ki ga je sam Jezus sprejel in nas z njim odrešil. Križ, ki ga nosi bolnik, se tudi močno povezuje z Jezusovim kri- žem in njegovo skrivnostjo odrešenja. Srečanje z Gospodom v večnosti, če je nekdo na to pripravljen, je največja sreča za človeka.To je težka skrivnost. Ni po meri človeškega mišljenja, pač pa zajema iz Jezusove besede in zadnjega človekovega hrepenenja.
Ko sem bil kaplan na župniji,sem za prvi petek obiskoval bolnike in jim prinašal Jezusa v Evharistiji. Redno sem obiskal in prinesel obhajilo starejši gospe, ki je živela s sinom. Nekega dne sem opazil pri tem obisku, da sin izgleda precej slabo. Vprašal sem ju, kako se počuti in zakaj je takšen. Nič nista povedala kaj posebnega. Nisem mogel reči le: "Bo že bolje!" Rekel sem, da je morda stvar lahko nevarna in je potrebno misliti na vse. Povabil sem ga k zakramentom. Z velikim veseljem jih je sprejel. Čez štiri dni je sin umrl. Kljub žalosti ob njegovi smrti, sem bil potolažen in vesel, da se mu nisem bal reči o njegovem slabem stanju in da sem ga povabil k zakramen tom.
Za vse naše medsebojne odnose, po- sebej še za odnose do trpečih ljudi je pomembno, da smo iskreni in da je v nas resnična ljubezen,ki je sad Božjega Duha. Samo v iskrenosti je možno go- voriti o resnici. Ta velikokrat tudi boli. Narobe bi bilo, da bi z "resnico" kar brezobzirno ravnali in jo samozavestno trosili okrog sebe. Skupaj z resnico hodi ljubezen. Ljubezen nam odkrije, v kak- šnem ozračju in v katerem trenutku la- hko razkrivamo resnico. Če ni ljubezni, je morda včasih bolje, da resničnost še ostaja skrivnost. Seveda je pa ne sme nikdar nadomestiti laž.
Ker je srečanje in obisk pri bolnem člo- veku lahko tako občutljiva zadeva, je potrebno imeti v sebi veliko spoštova- nje; spoštovanje do sebe in do tega bližnjega.V iskrenem spoštovanju se ne more eden poviševati nad drugega in ga samo učiti in deliti nauke. Pred Bogom smo vsi enaki, vsi smo veliki reveži, vsi smo grešniki; vsak od nas ima kakšno slabost ali bolezen na telesu,na duši ali v duhu. Vsi smo potrebni pomoči drug drugega. V tej zavesti majhnosti in v ponižnosti so naša srečanja in obiski lahko zares bogati in prisrčni. Potem tolažitelj ne bo le tisti,ki pride k bolniku na obisk, pač pa bo morda še večkrat bolnik tolažitelj za zdravega.Tisti zadnji in najpomembnejši, ki tolaži, je pa Sveti Duh.Jezus ga je napovedal kot Tolažni- ka. Ob binkoštnem prazniku, ob birmah in drugih zakramentih se ga posebej spomnimo. Posebno nas zanimajo nje- govi darovi in njegovi sadovi.Darovi so: modrost, vednost, svetovanje, moč, razumnost, pobožnost in božji strah. Sadove Duha pa je lepo predstavil apostol Pavel v pismu Galačanom: "Sad duha pa je: ljubezen, veselje,mir, potr- pežljivost, blagost, dobrotljivost, zve- stoba, krotkost, samoobvladovanje". (Gal 5, 22-23)

Franc Šuštar

NI PRIJETNO BITI BOLAN

Ni šala biti bolan, ni ga, ki bi bil z vese- ljem bolan.Navadno jo spremlja trpljenje ki poruši harmonijo organizma. Človeka tudi skrbi: bom ozdravel? In še mnogo drugih vprašanj se pojavlja in postavlja pred človeka, ki zboli.
Doktor, kaj je z menoj?
Navadno ne poznamo bolezni in to v nas sproži tesnobni strah.Prihajajo nam na misel različne ideje, kar v nas naredi še težjo podobo o bolezni.Želeli bi spoz nati bolezen,želeli zvedeti za njen vzrok tako pri sebi, kot tudi pri svojih bližnjih in znancih. Včasih nam razum ne po- maga dosti. V zgodovini so ljudje vedno želeli vedeti čim več o bolezni, če tudi je njihovo znanje o tem bilo borno, pa vendar se je s tem zmanjševal strah in umska napetost.
Mnogokrat so videli bolezen, kot kazen za prikrit greh. To je preprosto še bolj oteževalo njih življenje. Čutili so, da jih ljudje sodijo, mnogi so se jih začeli celo izogibati. Mnogokrat so razlagali in po- vezovali bolezen z delovanjem raznih demonov.
Evangeliji velikokrat govorijo o demonih vendar ne tako, kot jih često pojmuje človek. Ta jih ima za neka nadnaravna bitja, ki kaznujejo človeka za lastne gre he in prestopke. Pri Jezusu in njegovih učencih pa so demoni osnovni vzroki za bolezen. Kako to razumeti? Razumeti jih moramo v duhu in razvoju znanosti tis- tega časa. Večkrat je vzrok bolezni iz- ven našega telesa (voda,zrak, produkti zemlje itd.) Takrat niso poznali virusov, mikrobov,raznih kemičnih spojih,ki kvar- no vplivajo na naše telo. Zato so bili za njih demoni povzročitelji bolezni. Zaradi tega so bili bolniki tudi večkrat poniže- vani, niso se mogli braniti, odvisni od milosti drugih. V Jezusovem času so torej bolniki poleg telesnih bolečin trpeli tudi zato,ker so izgubili svoje dostojan- stvo, vrednost, kot jo človek ima. Če pozorno beremo evangelij, nekaj tega

lahko zasledimo pri slepem v Jerihi, hro- mem v Kafarnaumu,Petrovi tašči,grbavi vdovi pred sinagogo, s psihičnimi bolniki sploh niso kontaktirali itd.
Zavrženost je veliko trpljenje,ki sprem- lja bolnika. Zato so imeli zdravi vedno strah pred boleznijo in tudi pred bolniki. Ljudstvo, med katerim je Jezus deloval, je imelo mnogo bolnikov, ki so bili odri- njeni na rob družbe. Na prvem mestu so bili gobavci, ki so živeli izven naselij, da ne bi okužili zdravih. Strašno so se bali tudi krvi,zato je bila krivičnost skriv nostna izguba življenske moči. Psihične bolnike so kot vemo vezali in jih izolirali. Za bolnike drugih narodnosti, se niso čutili odgovorne.
Jobova knjiga je čudovit primer bolnika, ki se čuti zapuščenega, kjer je prizade- to njegovo dostojanstvo in obenem kar "vpije" o svoji nedolžnosti.

Jože Štupnikar

SLOVENCI, MARIJIN NAROD

Da Slovenci zaslužimo ime 'Marijin narod' se najlepše pokaže ob romanjih v Mari- jina svetišča. Zelo množično je romanje bolnikov in invalidov, ki ga organizira Ognjišče k Mariji Pomagaj na Brezje. Letos,18.junija je bilo to že 26.romanje
Pretresljiva je tožba bolnika iz Svetega pisma, ki smo jo slišali v evangeliju na ta dan.
"Gospod,nikogar nimam," je potožil bol- nik, ki je bil bolan že 38 let in je zaman čakal ob kopeli, ker ob prihodu Gospo- dovega angela ni mogel v kopel, da bi ozdravel.Ta tožba evangeljskega bolni- ka je toliko bolj pretresljiva,ker je morda že vsak,ki ga je obiskala bolezen,kdaj v srcu ali glasno vzdihnil:"Nikogar nimam."
Gospod škof Kramberger, ki je to naše romanje vodil,pa nam je s svojo prepri- čljivo besedo, v pridigi, ki jo je navezal na evangelij, pojasnil,da le nimamo pra- vice tožiti, nikogar nimam.
Z nami so najprej naši domači. Koliko skrbi in ljubezni so deležni v družini prav bolni in prizadeti, ko bi te ljubezni, ko bi bili zdravi, ne občutili. Z nami so zdravniki in drugi zdravstveni delavci. Z nami so duhovniki,ki nam,po besedah g. škofa, sicer ne morejo povrniti zdravja, kot ga je dal Jezus bolniku ob Ovčjih vratih,toda s svojo dobroto nam dajejo moči in poguma. Z nami so šoferji, ki vsako leto poskrbe, da se moremo sre- čati pri Mariji Pomagaj. In z nami je Ona, Marija, naša nebeška Mati, ki jo kličemo Zdravje bolnikov, Tolažnica žalostnih.
Toda morda si ti, dragi brat ali sestra, ki boš bral te moje spomine na prelepo romanje, eden tistih, ki boš vzdihnil: "Nikogar nimam." Morda ti bolezen ne dopušča več, da bi mogel poromati k Mariji Pomagaj ter si ob njej mogel na- brati moči za težo vsakdanjega križa. Morda občutiš, da se je tvoja družina naveličala tvoje dolgotrajne bolezni, ali pa družine sploh nimaš.Morda vzdihneš, zdravnik me ne razume, duhovnik zame nima časa... Toda ob vseh teh tožbah imaš še Nekoga. K zapuščenemu bolni- ku v evangeliju je pristopil Človek Bog! On tudi zdaj pristopa k vsem nam, prav posebno k tistim, ki se počutijo najbolj zapuščene.Saj so prav oni Njegovi naj- bližji sodelavci pri odrešenju sveta. Saj je tudi On v svoji zapuščenosti vzkliknil k svojemu Očetu "Moj Bog, zakaj si me zapustil." Zato prav On, naš nebeški Tolažnik, tudi osamljenost razume.
Pridigo gospoda škofa pa je lepo dopol- nil tudi g. urednik Ognjišča pri uvodu v Gospodovo molitev Očenaš. Jezus nam je naročil,naj nebeškemu očetu rečemo "naš oče". Nihče ne more Bogu reči naš Oče,ako ne reče bližnjemu brat, sestra. Zato,dragi bratje in sestre,ki ste najbolj osamljeni, z vami smo bili zbrani tudi pri Mariji Pomagaj. Saj smo se v prošnjah spomnili vseh,ki ne morete biti med na- mi, vseh, ki so v teh letih naših romanj že odšli v večnost in se, kot upamo, že vesele pri Bogu. Ostanimo v Bogu in Mariji med seboj bratje in sestre, da med nami ne bo nikogar, ki bi mogel potožiti "Nikogar nimam."

Angelca

ZADOVOLJNA S POMOČJO NA DOMU

Zaradi velike brezposelnosti se je veliko naših občin odločilo,da zaposluje mlade ljudi v programih javnih del.Eden od teh je tudi program nudenja pomoči osta- relim in prizadetim na domu, o čemer je poročal tudi Prijatelj (1993/4).
Prav zapis v Prijatelju me je spodbudil, da sem se kot invalidka tudi jaz obrnila na Center za socialno delo v naši občini Voditeljica me je že po enem tednu obi skala na domu, da je videla moje stanje in moje razmere. Dogovorili sva se, da me bo dvakrat na teden po dve do tri ure obiskovala njihova uslužbenka.
In res je prišlo mlado, prijazno in delov- no dekle, s katero sva vzpostavili zelo lep medsebojni odnos pomoči, zaupanja in prijetnega pogovora. Pomaga mi pri čiščenju stanovanja, obešanju perila, z avtom me zapelje do trgovine, da na- bavim najpotrebnejše stvari,me zapelje do zobozdravnika in mi občasno prinese iz lekarne tudi zdravila. To pomoč do- bivam že sedem mesecev in sem zelo zadovoljna. Vedno prihaja isto dekle, ki poleg mene oskrbuje še sedem do osem drugih oskrbovancev. Pomoč se plačuje po denarnih zmožnostih oskrbovanca in je zelo zmerna.
Na koncu bi rada povedala, kako je v družbi potrebna takšna pomoč. Mislim, da jo vsi,ki jo sprejemamo in naši svojci zelo cenimo in spoštujemo.Koliko nemo- čnih in osamljenih ljudi lahko s take vr- ste pomočjo še živi v domačem okolju! Hvala vsem, ki organizirate to pomoč in vsem, ki nas neposredno obiskujete ter z veseljem in prijaznostjo postorite to, česar sami ne zmoremo več!

Albina

PRI TRŠKOGORSKI MARIJI

Zadnjo nedeljo velikega travna je bilo prav lepo sončno popoldne. Nekaj čla- nov Prijateljstva Bolnikov in invalidov se nas je odpravilo na Trško goro pri Novem mestu, kjer so imeli domačini sv.mašo za ostarele, bolnike in invalide. Ko je naš konjiček, katerega "vajeti" je držal v rokah "furman" - urednik g. Jože Zupančič, zapeljal iz betonske Ljubljane na odprto med dolenjsko gričevje, nam je srca objela milina slovenske pokrajine pa čeprav smo jo že dostikrat videli. Odprl se nam je dvojni svet: svet se- danjosti in obenem svet preteklosti.
Svet sedanjosti je moderna cesta s pre mnogimi objekti: tuneli, viadukti, useki, nadvozi in podvozi, boleče vrezana in kot tujek položena v to dolenjsko zemljo
Svet preteklosti pa so naše lepe cerk- vice, kapelice, razna znamenja in križi, posejani po gričih in doleh. Bolj senti- mentalen človek bi danes lahko rekel, da v nemi zahvali in prošnji kipi v nebo okamenela in olesenela vera naših pred nikov.Ta znamenja,kužna ali zaobljubna so bila postavljena gotovo v neizmernih stiskah in trpljenju. Mi pa dostikrat ali največkrat pozabljamo na to, ali pa se sploh ne zavedamo, kako nevredni pre- jemamo, uporabljamo in uživamo te du- hovne darove oziroma dobrine globoke vernosti naših prednikov, ki nas ohranja jo pri življenju kljub naši mlačnosti in se istočasno vprašamo: ali smo jih vredni? Saj se dogaja,da dandanes marsikakšno srce ne moli več;ne besede zahvale,ne besede prošnje. Na srečo pravi kristjani tega ne bomo nikoli pozabili in se bomo, kakor mi danes, še mnogokrat vračali h koreninam naših prednikov in naše ver- nosti.
Iz tega razmišljanja med potjo me je prebudila oz.zdramila želja enega od so potnikov, da bi malo molili ali kaj zapeli. In res, zmolili smo častitljivi del rožnega venca, nekaj priložnostnih molitev, za- peli smo in,ne da bi vedeli kdaj, smo že bili pod Trško goro.
Naš jekleni konjiček je zahrzal, zakopal z vsemi štirimi nogami, oprostite -kolesi in se zagrizel v strmino. Po nekaj ostrih ovinkih in strmih vzponih mu je uspelo, da nas je srečno pripeljal na vrh do cer kve,od koder se nam je nudil lep pogled na dolenjsko metropolo in okolico.
Sv. mašo je daroval naš urednik, mi pa smo, poleg domačinov seveda, z nekaj prispevki popestrili bogoslužje. Po maši smo se zadržali še nekaj časa pred cer kvijo, kjer so domače gospodinje vse udeležence pogostile s svojimi dobro- tami.
V pogovoru z domačini sem zvedel, da se največ romarjev na Trški gori zbere na Malo mašo, čeprav niti za tokrat ne moremo reči, da nas je bilo malo, saj je bila cerkev skoraj do zadnjega kotička polna.Pravijo pa,da jih je na Malo mašo vsaj še dvakrat toliko, tako, da mnogi samo zunaj po zvočnikih morejo sprem- ljati obred.
Lepo vreme se je naenkrat sprevrglo in že so začele padati prve kaplje dežja. Hitro smo se naložili v kombi in odpeljali nazaj v dolino. Doživeli smo lepo popol- dne, se zahvalili Mariji za to srečanje z njo in sotrpini ter se srečno vrnili na svoje domove.

Oton

PRVIČ V PRENOVLJENI CERKVI

Iz župnije Stara cerkev

Za prvi maj je bila v naši župniji Stara Cerkev napovedana sveta birma.Župnik je želel na to slovesnost pripraviti ne samo birmance, njihove starše in botre, ampak tudi druge župljane. Zato je v župnijo za štiri dni povabil p. Lojzeta Marklja, da bi imel duhovno obnovo. P. Lojze je poleg govorov za vse imel še posebne nagovore za starše in botre, za mladino in upokojene, pa tudi za ot- roke in še posebej za birmance. Za vse je bilo tudi dovolj priložnosti za sveto spoved.
V soboto, zadnji dan duhovne obnove, le nekaj ur pred prihodom birmovalca, opata dr. Antona Nadraha, je bilo orga- nizirano srečanje tudi za ostarele in bol ne,ki v cerkev že nekaj časa ne morejo več priti ali pa le zelo težko.
Eno uro pred sv.mašo je bila priložnost opraviti sveto spoved. Večina prisotnih je bila prvič v prenovljeni cerkvi,v novih klopeh in novih spovednicah, kjer so spoved lahko opravili kar sede. Pri sv. maši so zgledno sodelovali,peli in glasno odgovarjali. Pater Lojze jih je na koncu pohvalil, da so mnogo lepše sodelovali kot pa tisti, ki so mnogo mlajši in tudi zdravi. Med sv.mašo so vsi, ki so želeli, prejeli tudi sv. maziljenje. Vseh je bilo okrog petindvajset.
Od doma v cerkev in nazaj so jim poma gali domači ali sosedje in članice Karitas ki so vse tudi organizirale in pripravile. Največje presenečenje za vse udele- žence pa je bilo po maši, ko so bili po- vabljeni v župnišče, kjer jih je pričakala bogato obložena miza s pecivom in na- pitki: Tudi vse to so pripravile požrtvo- valne članice župnijske Karitas. Prišlo je do mnogih pogovorov, saj se nekateri že dolga leta niso videli. Nazadnje so zapeli še nekaj pesmi.Najstarejši udele- ženec je imel 95 let in pol, najstarejši udeleženki je do petindevetdesetih let manjkal le teden dni. Ta je tudi rekla: "Kaj takega pa v naši župniji še nisem doživela."
Najstarejša faranka, ki je v začetku aprila stopila v stotretje leto svojega življenja, se zaradi bolezni srečanja ni mogla udeležiti. Njo je p. Lojze skupaj z domačim župnikom obiskal na domu, da je tudi ona lahko opravila sv. spoved in prejela sv. obhajilo.
Za župnijo je bilo to nekaj lepih dni, še lepši pa bi bili, če bi se svetih maš in nagovorov p.Lojzeta tako polnoštevilno kot ostareli udeleževali tudi mlajši in zdravi župljani, predvsem starši mlajših in šoloobveznih otrok.

ec

DRUŽINA-VIR CIVILIZACIJE LJUBEZNI

Slovensko slavje družine v Stični,11.6.1994

Prihodnost je odprta vsem, ki spoštu- jemo življenje;ki ljubimo otroško veselje spontanost in poštenje; ki želimo,da se med nas povrne zaupanje, dobrota in odpuščanje. V ljubezni ni strahu in tudi v družinah, ki so se zbrale v Stični, ni skrbi,kako bo jutri.Trdna vera in močno upanje v božjo prisotnost jim pomaga previhariti težave,negotovosti,odpovedi
Na začetku srečanja so se zvrstili po- zdravi zastopnikov Cerkve in Republike Slovenije. Nato je nastopila glasbena skupina Jonatan, vmes pa je pesnik in igralec Tone Kuntner prebiral svoje pesmi.
Sledil je govor kardinala Alfonsa Lopeza Trujilla, predsednika Papeškega sveta za družino,ki je bil ravno tiste dni na o- bisku v Sloveniji."Družina je srce Cerkve Družina je naravni poklic, h kateremu Bog kliče moža in ženo.Samo v skupno- sti ljubezni in življenja najdemo srečo,ki traja večno. Medsebojno darovanje, ki je polno ljubezni, mora biti odprto živ- ljenju.Treba je slaviti in braniti življenje Življenje je sveto, ker je svet tisti, ki ga daje. Res je, da je življenje težko, da otroci povzročajo skrbi, vendar ni večjega darila,ki ga Bog daje vsem, kot je dar življenja."
V t.i. delu po skupinah je lahko vsakdo našel nekaj zase, lahko se je pogovar- jal v skupini z zakonskimi pari, molil v cerkvi, meditiral v kapeli, prisluhnil pe- smi na dvorišču, se igral z otroci na travniku in z mladimi razmišljal na vrtu. Tu je bil navzoč tudi nuncij g. Celata.
Slovesno somaševanje je vodil kardinal Trujillo.V homiliji:"Krščanska družina sla vi Boga" pa nam je spregovoril nadškof dr. Alojzij Šuštar. Marija je priprošnjica poštene, iskrene, krščanske družine. Zastavimo vse svoje moči za pošteno krščansko družino! Sveta družina nam je vzor. Marija in Jožef sta našla dva- najstletnega Jezusa v templju potem, ko sta ga dolgo iskala. Marija je Jezusa vprašala: "Zakaj si nama to storil?" Ni mogla razumeti božjega načrta, a ga je sprejela in vse Jezusove besede ohra- nila v svojem srcu.Poglobiti moramo za- vest medsebojne povezanosti za pomoč družini, ki je v nevarnosti in preizkušnji. Družina, v kateri je malo upanja in vere se vse bolj oddaljuje od Boga. Dajmo Bogu domovinsko pravico v naših dru- žinah!
Srečanje se je nadaljevalo s sproščenim družinskim slavjem na dvorišču. Vrstila so se pričevanja družin,glasbeni nastopi otrok,tamburaške in folklorne skupine in celo sam Janez Svetokriški je zakonce v dobro "podučil".
Praznovanje smo sklenili s sklepno moli- tvijo in zahvalno pesmijo.

Alenka O.

OB BLIŠČU OBLETNIC NISMO OSTALI POZABLJENI

Šentrupert, 5. junij '94

Začetek junija je v Šentrupertu minil v znamenju proslav ob 950 letnici kraja, 600 letnici pričetka gradnje sedanje cerkve,375 letnici šolstva... Še posebej pa se moram pohvaliti, da ob blišču vi- sokih obletnic, kakršnih se ne bi sramo- valo marsikatero mesto, nismo ostali pozabljeni starejši, onemogli in invalidi.
Prvo junijsko nedeljo smo se zbrali na farnem srečanju. Pred cerkvijo nas je pozdravil napis: 950 let naših korenin. Pogled se nam je ustavljal na začasno postavljenih reflektorjih, ki so poskrbeli, da je naša gotska lepotica tudi ponoči žarela kot biser.Ob vstopu v božji hram se je marsikdo zagledal v restavrirano Wolfovo oltarno sliko sv. Ruperta. Za- donele so orgle,zapeli so pevci in osre- dotočili smo se na bogoslužje. Ugajala mi je misel, ki jo je povedal g.kaplan pri pridigi: "Nekdanji ameriški predsednik je v svoj dnevnik zapisal: Ko sem se rodil in sem jokal, ste se vi veselili. Zdaj pa, ko se jaz veselim srečanja z Gospodom, se vi jokate."
Seveda smo imeli med mašo priložnost "spraviti" se z Bogom in prejeti zakra- ment bolniškega maziljenja. Preden pa smo potolaženi in pomirjeni zapustili cerkev, nas je naš dušni pastir g.Janez Vidic povabil na "nadaljevanje" našega srečanja.
Temni oblaki, ki so se začeli zbirati nad našo dolino, so bili krivi, da so marsika- tere utrujene noge pospešile korak proti šoli. Posedli smo v jedilnici in pritegnili pevcem: "Prav lepa je Šentrupert fara". Z otroškim pevskim zborom smo se "sprehodili" skozi letne čase. Ravnatelj Osnovne šole g.Jože Zupan nam je po- vedal nekaj o pomembnih obletnicah in o naših "učilnah zidanih", ki se jih sta- rejši še živo spominjajo. Pozdravila sta nas še predsednika Krajevne skupnosti in Rdečega križa Šentrupert,ki je svojim zaslužnim članom podelil priznanja. Po- tem pa smo se prepustili kuharicam in obloženim mizam. Vmes je bilo večkrat slišati:"Kaj si res to ti...? Joj,kako dolgo se že nisva videla!" In veste, kako do- živeto smo zapeli:"Oj,mladost ti moja.."
Medtem je zunaj že posijalo sonce. Pa ne samo zunaj! Tudi v marsikatero osa- mljeno in otopelo srce je to popoldne, po zaslugi vseh, ki so nam pripravili to srečanje, posijal topel žarek upanja.

Vinko Ahlin

SREČANJE JEZUSOVIH LJUBLJENCEV

Župnijsko srečanje v Šmartnem pri Litiji

Po mnogih župnijah je že več let na- vada, da vsaj enkrat na leto pripravijo srečanje in omogočijo obisk sv. maše invalidnim, bolnim in ostarelim osebam, ki sami ne morejo v cerkev.
Tudi v šmarški župniji je že več let tako in je bilo tudi tisto lepo junijsko nedeljo po vseslovenskem srečanju na Brezjah.
Za našo župnijo je bil praznik - praznik zato,ker so bili med nami Jezusovi ljub- ljenci-invalidni, ostareli in bolni.V njiho- vih očeh je bilo čutiti srečo in veselje.
Sveto mašo je z nami daroval domači župnik Franci Kadunc. V pridigi je pos- kušal razložiti smisel trpljenja in križa in njegovo veliko vrednost,če ga darujemo za bližnje, za župnijo,za uspeh misijona v Šmartnem,ki bo jeseni - da bi čimveč ljudi ponovno našlo pot k Bogu.
"Trpljenje za druge je najvišja oblika ljubezni,zato je Jezus izbral takšno pot" je dejal g. župnik in poudaril, da so oni res Jezusovi ljubljenci. Kdor je želel in se je čutil potrebnega božje pomoči, je lahko prejel zakrament sv. maziljenja.
Pri sv.maši je sodeloval tudi dekliški pe- vski zbor,ki ga vodi mlado dekle Mateja Hostnik. Ob spremljavi kitare so veselo prepevale tudi pred cerkvijo, kjer so žene in dekleta za naše "redke" goste pripravile pravo pogostitev.
Prijetno je tudi klepetati z invalidi, bol- niki in ostarelimi,saj so polni življenjskih izkušenj. So kot biserne školjke, ki se odpro, če se jim kdo približa,da bi dajali svoje bogastvo.
Hvala vsem, ki kjerkoli po Sloveniji pri- pravljate takšna in podobna srečanja! Hvala vsem, ki imate radi te ljudi!
Vse in vsakega posebej najlepše po- zdravljam.
Iz Šmartnega pri Litiji za Prijatelja pisal in slikal:

Tone Planinšek

SKRB IN DELO ZA BLIŽNJEGA STA TUDI ZDRAVA

Življenjski sopotniki in prijatelji ohranjajo zdravje, je rezultat raziskave, ki jo je opravil nizozemski inštitut za primarno zdravstveno oskrbo. V raziskavi je so- delovalo deset tisoč moških in žensk. Ljudje, ki ne živijo sami, so na splošno bolj zdravi kot tisti, ki živijo sami. Tudi ljudje, ki so zaposleni in imajo veliko prijateljev ali pa so aktivni v okviru Ce- rkve in drugih društev, se v povprečju manj pritožujejo nad zdravstvenimi te- žavami.Zdravniki menijo,da socialni stiki krepijo odpornost človeka in mu dajejo občutek varnosti in ljubezni.
Kako iznajdljiva je skrb in ljubezen do bližnjega in na koliko načinov se kaže, pa naj pove nekaj povzetkov iz našega tiska.

Z UMETNOSTJO POMAGATI SLEPIM IN SLABOVIDNIM

V petek, 3.6.1994,so v Hiši umetnosti v Novi Gorici,ki jo vodita zakonca Blažeto odprli prodajno razstavo umetniških del. Naprodaj je bilo 39 likovnih del enaintri- desetih umetnikov iz Slovenije,Avstrije, Italije, Kitajske in Avstralije. Ves izkupi- ček so namenili za nakup diagnostičnih aparatov za slepo in slabovidno mladino na Goriškem.Prodajno razstavo in to do brodelno akcijo je pripravil novogoriški Lions club. V klubu pa načrtujejo in pri- pravljajo še druge akcije. S temi dejav- nostmi uresničuje Lions club eno svojih temeljnih poslanstev - dobrodelnost.

Republika, 4.6.l994

27.JUNIJ-SVETOVNI DAN SLADKORNE BOLEZNI

Dnevnik Večer piše o težavah sladkor- nih bolnikov, ki jih je v Sloveniji 70.000. Največji problem sladkornih bolnikov so stroški za zdravo prehrano in zdravlje- nje.Zato Zveza društev sladkornih bolni kov med drugim predlaga oblastem, naj bodo živila za zdravo prehrano oproš- čena davkov in sprejetje zakona, ki bi uzakonil skrb za obolele od te čedalje bolj razširjene bolezni. Dr.Medvešček iz Kliničnega centra pa je povedal, da je naša diabetologija dosegla lepo stroko- vno in organizacijsko raven, soglaša pa z oceno, da se slabšajo možnosti slad- kornih bolnikov, da bi bili deležni dobro zamišljenega specializiranega zdravstve nega varstva, poroča Večer, 28.6.1994
V isti številki pa je bil tudi zapis o pri- dobitvi Psihiatrične bolnišnice v Ormožu z naslovom RASTLINJAK ZA DELOVNO TERAPIJO. Človekova navezanost na zemljo je znana že od nekdaj, daje mu občutek svobode, ustvarjalnosti in bli- žine narave. Ta povezanost je toliko pomembnejša za ljudi, ki so bili navajeni živeti z zemljo in delati na njej. Tega se še posebej zavedajo v Psihiatrični bolnišnici v Ormožu, kjer je delo na vrtu prvina delovne terapije in ena izmed metod zdravljenja. Zdaj so dogradili še rastlinjak,v katerem vzgajajo zelenjavo. Glavna sestra Majda Keček pravi, da poskušajo bolnike med zdravljenjem čim bolj zaposliti,seveda upoštevaje njiho- ve interese. Zelo pomembno je delo v skupini, pogovor in sprostitev. Mnogim bolnikom stik z naravo pomaga odvra- čati misli na lastne probleme, obenem pa se navajajo na delo in se potem la- že vrnejo v svoje okolje.

EPILEPSIJA IN ŠOLA

Potem,ko je lani predavanje o epilepsiji, ki ga je pripravila koprska skupina za samopomoč, ta deluje v okviru sloven- ske lige proti epilepsiji, zbudilo med uči- telji osnovnih šol precejšnje zanimanje, so letos, 20. maja, pripravili v mali gle- dališki dvorani predavanje o epilepsiji, namenjeno tudi dijakom in učiteljem srednjih šol.
Kot je povedal predsednik koprske sku- pine za samopomoč g. Veselko, je ena od nalog skupine tudi seznanjanje ljudi s to boleznijo,o kateri žal še vedno vla- dajo predsodki, tabuji in strah. Sezna- njanje mladostnikov s to boleznijo pa je toliko pomembnejše,saj gre za obdobje, v katerem mladi sklepajo prijateljstva za vse življenje. S predavanjem in raz- govorom o epilepsiji so mlade želeli o- pozoriti, da živijo med njimi tudi vrstniki z omejitvami. Ti bolniki imajo omejitve tudi pri zaposlitvi, zato je beseda tekla tudi o tem. Isti dan so v otroški bolniš- nici v Kopru odprli nevrološko ambulanto za otroke in mladostnike,v kateri je tudi EEG aparat kupljen s prispevki posame- znikov.

Primorske novice, 20. in 24.6.94

DOBRI IN SLABI BIOENERGETIKI

Verjetno smo že vsi kaj slišali o bioenergiji in o bioenergetikih.V začetku junija so slo- venski bioenergetiki v Mariboru ustanovili svoje združenje. Pogoj za članstvo v zdru- ženje je diploma torinskega inštituta za raziskavo in uporabo bioenergije,ki je za to pooblaščen od Svetovne zdravstvene orga nizacije. Sprejeli so tudi etični kodeks. Kot je povedal član izvršnega odbora Borut Zemljič,so glavne smernice kodeksa: "Naj- bolj pomemben se mi zdi odnos do uradne medicine.Bioenergetik ne sme nikoli omalo- važujoče govoriti o uradni medicini,ne sme razglašati svojih uspehov,če jih ne potrjuje medicinska dokumentacija. Nikoli tudi ne sme posegati v zdravnikovo delo.Zdravniki naj bodo naši razsodniki in ne nasprotniki." Dodaja še,da je medicina na mnogih podro čjih alfa in omega,na področju psihosoma- tike pa smo lahko bioenergetiki zelo močni. G. Zemljič svari tudi pred samozvanimi bio- energetiki.

7D, 8.6.1994

DRUŽBENA PROTISLOVJA VODIJO V TOKSIOKOMANIJO

V okviru predavanj Verska kulturna dedi- ščina, ki sta ga 12.5.1994 pripravila Nad- škofijski odbor za izobraževanje odraslih in Cankarjev dom, so en dan posvetili tudi problematiki drog. Po mnenju dr. medicine Janeza Krašovca izhajajo korenine zasvoje nosti z drogami iz nasprotij sodobne druž- be. Ta po eni strani poudarja solidarnost in človekove pravice, po drugi strani pa idealizira podjetnost, uspešnost... skratka, način življenja, ki gradi na načelu "znajdi se". Protislovje med razglašenim in dejan- skim stanjem ustvarja dvome, tesnobo in napetosti, te pa vse več predvsem mladih ljudi poskuša "reševati" s poseganjem po mamilih. Trgovina z drogami je velikanski in dobro organiziran posel,boj zoper to zlo pa je zelo težak.
Toksiokomani -uživalci mamil so po mnenju portoroškega župnika g. Prelca, ki poskuša zasvojencem organizirano pomagati že več let, najtežji bolniki,ki jih ne more pozdraviti ne medicina ne psihiatrija, ampak le izjem- no zdravilo, to pa je izjemna ljubezen, ki zasvojenca spremlja vseh 24 ur dnevno skozi več let boja za ozdravljenje.

Slovenec, 4.5.1994

SVET IN NAROBE SVET

Slovenec se rad loteva tudi zahtevnejše problematike in "izziva" bralce tudi s takš- nimi temami, kot je 1. 6. 1994 storil Rok Pogačar v sestavku Svet in narobe svet. Avtor poskuša razčleniti pojem prizadetosti in ga postaviti v širši miselni in kulturni okvir. Ugotavlja, da v družbi primanjkuje temeljitejšega pogleda na prizadetost. Vse se odvija na ravni praktičnega reševanja problematike in v okvirih že obstoječe misel nosti.V ospredju moderne družbe so denar korist,užitek in vse to v dobršni meri urav- nava medčloveške odnose. Ta miselnost pa stalno doživlja zadrego in precep, saj življenje prinaša tudi neuspeh v različnih oblikah, kot so razne nesreče, razočaranja v odnosih, poslovni polom, bolezen, priza- detost, trpljenje... Te zadeve pa globoko zavrtajo v vprašanje smisla, da se ob njih človek nehote vpraša,kaj priznava in spo- štuje kot vrednoto v svojem življenju. Ob tem pa se v nas srečujeta in pogovarjata svet in narobe svet. Kot vedno pa se tudi tu vsi šele učimo.

Rastislav

OTROKA JE TREBA IMETI RAD IN ZNATI SKRBETI ZANJ

Svetovni center za otroke, mladostnike in starše na Gotski 18 v Ljubljani je ustanova ki bi jo najlažje opredelili kot mentalno-higi ensko vzgojno poslovalnico. Po pomoč la- hko pride vsak, ki jo potrebuje, kajti to je ustanova, ki po svojih močeh skrbi za du- ševno zdravje staršev, otrok in mladost- nikov v stiski. Velika življenjska stiska so nesporazumi v družini in razveze. PS.
Smo v času počitnic in iskanja velikih doži- vetij. Iskrenega in toplega stika smo ljudje v današnjem času resnično potrebni.Pogo- sto pa se zgodi, da so najlepša doživetja tako rekoč zastonj in tukaj med nami. Nič drugega ne zahtevajo, kot nekaj prostega časa, odprte oči in iskrene pripravljenosti ter zanimanja, da prisluhnemo sočloveku. Je kaj lepšega, ko odkrivamo skrivnosti in izkušnje svojih bližnjih in morda tudi le be- žnih znancev in osamljenih ljudi, ki jih med letom še opazili nismo.

Rastislav

DOBRA DELA

Prišel sem pred božji prestol. Jezus me je vprašal,kaj sem dobrega naredil v življenju Premišljal sem in premišljal. Nazadnje sem vsa svoja dobra dela spravil na majhen list papirja. Jezus se mi je od srca nasmejal in mi tolažilno razložil, da imam še nekaj živ- ljenja na zemlji, ki ga lahko izkoristim bolj pametno.
Ko sem se zbudil, sem naredil načrt, kako bom izkoristil čas, da bom naredil čimveč dobrega.
Mama se ni mogla načuditi in še danes me sprašuje, kako se človek lahko spremeni kar šez noč.

Luka

NAŠI PRIJATELJI

Mami in ati sta bila zelo zaskrbljena, kam naj me dasta v varstvo. Za v vrtec sem bila še premajhna. Zvedela sta za družino, ki pazi otroke. Šli smo tja in se zmenili za varstvo.Takrat sem bila stara 15 mesecev Prvi dan, ko sem prišla tja, sem se jokala. Čez kakšno uro nisem več jokala, ampak sem se že smejala. Spoznala sem invalida Stankota, mamo Mimi in ata Alojza. Mama in Stanko sta bila zelo prijazna, ata pa se je zelo rad šalil.
Postali smo pravi prijatelji,kar dokazuje tu- di to,da so Markovičevi za menoj pazili tu- di mojo sestrico Tanjo in bratranca Davida in Mateja.
Sedaj sem že v drugem razredu. Varstva ne potrebujem več. K Markovičevim pa še vseeno zahajam,ker se tam dobro počutim in ker me vedno lepo sprejmejo.

Katja Jevnikar, 9 let

UJELA SEM ZLATO RIBICO

Šla sem k ribniku. Zagledala sem zlato ribico. Hitro sem stekla domov po stekleno posodo. Zlata ribica je bila še vedno tam. Hitro sem zajela vodo in še njo. Ko sem prišla domov, sem hitro stekla v trgovino po hrano. Ko sem prišla domov,sem zagle- dala polno mizo igrač in sladkarij. Ko sem hotela narediti nalogo, je bila že narejena. Vprašala sem atija in mami ali sta mi ona- dva naredila domačo nalogo. Rekla sta mi da ne. Vprašala sem ju ali mi kupujeta ig- rače. "Kakšne igrače?" sta vprašala. Ugo- tovila sem, da da je vse to naredila ribica, da je ta ribica čarobna. Drugi dan sem ji rekla: "Ostani pri meni!" Res je ostala pri meni in še sedaj mi izpolnjuje skoraj vse želje.

Katja Jevnikar, 9 let

ZAVOD ZA USPOSABLJANJE INVALIDNE MLADINE KAMNIK

"Te novice, da boste kam- niški zavod predstavili,sem res vesela. Še vedno ga cenim, čeprav sem imela težke ure zaradi vere in naših, ki so odšli v Kanado. Pet let osnovne šole sem naredila tam. Mnogi v Kamniku so bili zelo dobri do mene, to želim posebej poudariti..."
Tako je - med drugim - povedala Darinka Cerar v pogovoru za prejšnjo številko Pri- jatelja.Mnogi bivši gojenci hranijo podobne spomine. Kakšna kaplja pelina sicer greni občutek hvaležnosti, vendar pa so znanje in spretnosti,ki so si jih bili pridobili, drago- cena popotnica v življenje za večjo samo- stojnost.Tudi prijateljstva,stkana v šolskih klopeh, še živijo.
Ne smemo prezreti, da so bili ti otroci dva- krat prikrajšani: zaradi bolezni in zato, ker so bili iztrgani iz družin prav v tistih letih, ko so najbolj potrebovali družinsko okolje, ljubezen staršev ter bratov in sester. In tako je žal še danes, čeprav se vodstvo zavodov trudi za boljše sodelovanje s sta- rši in za to, da bi bila ločenost od doma čim manj boleča.
Ko sva z gospo Jelko ob dogovorjeni uri prišla v Kamnik, naju je presenetilo, ker je direktor Davorin Dominkuš moral v Lju- bljano. Drugo presenečenje: kmalu se je vrnil,in to- sam se je pripeljal s katrco! Ker so ga čakale še mnoge druge obveznosti, smo takoj začeli s pogovorom.

Gospod direktor,kakšna je ta ustanova katere dejavnosti imate,kako potekata delo in življenje?
Zavod za usposabljanje invalidne mladine (ZUIM) v Kamniku je ena od dveh ustanov v Sloveniji, ki je namenjena usposabljanju telesno prizadetih otrok in mladostnikov. Poleg našega je še zavod v Vipavi, kjer pa so otroci, ki so tudi duševno prizadeti.
V zavodu šolamo otroke od 6. do 20. leta. Imamo torej malo, osnovno in več progra- mov srednje šole. Programi srednje šole se razlikujejo glede na stopnjo zahtevnosti oziroma smer.V glavnem gre za administra tivne programe in s področja elektronike. Lani smo v sodelovanju s privatnico, ki je dobila koncesijo od Ministrstva za šolstvo in šport, začeli izvajati tudi program za pomožne šivilje.
Poleg teh šolskih programov imamo tudi delovno usposabljanje za otroke s kombini- ranimi motnjami (z motnjami v telesnem in duševnem razvoju), za katere menimo, da po šolanju ne bodo mogli dobiti primerne zaposlitve; ostali bodo torej doma ali se vključili v delavnice z delom pod posebnimi pogoji.
Ob šolskem programu teče celoten prog- ram rehabilitacije, ki zajema zdravstveno rehabilitacijo. Imamo hišnega zdravnika, specialista s področja pediatrije,več konzi- liarnih zdravnikov, zlasti ortopede, nevro- loge, urologe. Zelo dobro sodelujemo tudi s kamniškim Zdravstvenim domom.
Za nego otrok v zavodu skrbi negovalna služba: sedem sester pod vodstvom višje medicinske sestre in dvajset negovalk.Ne- ga v naši hiši je 24-urna in zagotavlja vso zdravstveno pomoč tistim, ki jo stalno po- trebujejo.
K zdravstvu spadajo še terapevtske službe: fizioterapija,delovna terapija in logopedska obravnava. Vsi ti delavci delajo po pose- bnem programu skozi vse šolsko leto, ki upošteva pouk.Pri otrocih s hujšo prizade- tostjo je seveda to težko usklajevati: šola in terapije zavzemajo ves dan, tako da nekateri skoraj nimajo prostega časa.
V naši hiši otroci lahko bivajo.Imamo inter- nat s 156 posteljami. Navadno jih je okrog 150, iz vseh krajev Slovenije; nekaj tudi iz bivših republik Jugoslavije, ki imajo sedaj status beguncev. Otroci so razdeljeni v skupine; te se pokrivajo z razredi v šoli. V nižjih razredih so manjše, potem pa večje.
V zavodu so možne samo dnevne oblike usposabljanja, da torej prihajajo od zunaj; pa tudi naši niso vezani samo na naš pro- gram. Lahko obiskujejo šolo v Kamniku ali Ljubljani. Dobro sodelujemo s kamniškim srednješolskim centrom, kjer sta gimnazija in ekonomska šola.Vsako leto se nekaj na- ših uspešnih dijakov vpiše v to ustanovo.
Posebnost naše šole je, da se vanjo lahko vpišejo tudi redni dijaki iz Kamnika ali iz okoliških krajev in tako zapolnijo prosta mesta. Ta odprtost dobro vpliva na naše, kakor na zunanje dijake. Poleg običajne pomoči učencem si lahko privzgajajo tudi druge navade kot: kolegialnost, human odnos do prizadetih itd.
Tu skrbimo ne le za te otroke, ki so vklju- čeni v zavod, ampak preko mobilne službe pomagamo tudi otrokom, ki so ostali doma (okrog petdeset). Zelo pomembno je, me- nimo, da otrok ostane v družinskem krogu čimdlje. Če je le mogoče, naj bi osnovno šolo obiskovali v domačem kraju. Seveda pa so s tem povezane številne težave:šole so za take otroke nemalokrat nedostopne, ni rehabilitacije;skušamo pa v takih prime- rih pomagati staršem in učiteljem.
Kar se tiče načrtov...
Želimo, da bi naša ustanova bila čimbolj odprta. Otroci naj bi imeli možnost, da si ustvarijo čimveč stikov z zunanjimi, da bo- do bolj pripravljeni na življenje, ko bodo to hišo zapustili. Nekateri se vpišejo tudi na višje šole. V veliko pomoč so razna inva- lidska društva.
Tekoči problemi...
Prevozi otrok domov. Želimo, da se otrok za konec tedna vrača k staršem,v družino. Ker pa so iz vse Slovenije in povečini uporabljajo invalidski voziček, so odvisni od tuje pomoči. S prevozi precej pomaga društvo za cerebralno paralizo. Tudi med počitnicami gredo domov. Prizadevamo si, da bi ta ločenost od doma bila čim manj boleča.
Kako je z odkrivanjem prizadetih otrok da potem lahko pridejo k vam?
Mi smo javen zavod. Plačilo za oskrbo teh otrok zagotavlja država, in sicer iz treh virov: Ministrstvo za šolstvo in šport, za delo in socialno zavarovanje.Otroci morajo biti razvrščeni,kar je za starše zoprno. Po- vezujemo se z raznimi ustanovami: centri za socialno delo, zdravstveni domovi, šole in starši sami. Največ jih pride preko soci- alne in naše mobilne službe.
Torej ne čakate,ampak greste naproti..
Veliko stikov navežemo tudi prek invalid- skih društev,s katerimi vzorno sodelujemo. Lahko pa se starši obračajo naravnost na nas, vsaj z vprašanji,da se potem laže od- ločijo. Radi bi,da bi bilo čim manj formalno- sti,vendar zaradi tega strokovnost ne sme trpeti.
Omenili ste malo šolo. Ali opažate, da ima ta otrok vrzeli tako iz znanja kot iz vedenja? S prikimavanjem ste mi že odgovorili. In kako to rešujete?
Imamo tri skupine: otroci s cerebralno pa- ralizo, živčno-mišično oboleli ter z okvaro hrbtenice. Mnogi otroci so že od rojstva prizadeti.Vezani so na družino,zdravstveno pomoč, manjka jim povezanost z drugimi. Zato si prizadevamo, da bi vpeljali priprav- ljalni razred. Čeprav so šli skozi malo šolo, povečini niso dovolj pripravljeni za reden pouk. Ta program že pripravljamo.
Omenili ste že, da tega otroka obrav- navajo različne strokovne službe in ima zase malo časa. Eno je: malo časa drugo pa, da ga različne službe obrav- navajo preveč intenzivno. Vendar ima tudi otrok svojo razvojno - notranjo dušo. Lahko se zgodi, da mu je vsega preveč. Kako rešujete to vprašanje: priložnostno, osebno ali strokovno?
Pri tem dostikrat nastajajo nasprotja.Stro- kovne službe se trudijo doseči čimveč, sku šamo pa upoštevati tudi zmožnosti otrok. Ko bo končana obnova hiše, bomo imeli več možnosti za alternativne metode dela; že sedaj je hipoterapija (jahanje konja) lepo sprejeta.
So z alternativnimi metodami dela mi- šljene tudi šolske?
Da.Gre za to,da bi otroke čimbolj aktivirali, da bi sami ustvarjali,da ne bi bili samo spre jemniki. V tem smislu podpiramo različne tabore, umetniške ali kulturne kolonije. V okviru srednje šole že tretje leto izvajamo program izbirnih vsebin.
Sprašujem še po tem,kako "širše",nav zven pripravljate gojence na življenje?
S tem se strinjam. Vsega tega ne moremo pričakovati samo od ustanove. Ravno to odpiranje navzven,pluralnost (šola,družina, Cerkev), naj bi omogočilo vsestransko rast otroka. Trenuten uspeh, dobra ocena, ne more biti merilo. Gre za to, da bo otrok, ki bo zapustil to ustanovo, mogel doseči čim višjo kvaliteto svojega življenja, bogastvo medsebojnih odnosov, skratka, omogočiti mu, da se bo sposoben tudi sam razvijati in prevzemati odgovornosti.

Socialna delavka s.Helena Smole naju je lepo sprejela.V njeni pisarni je zelo živahno in sproščeno. Zvedela sva, da lahko dobijo bolniški stalež za svojega otroka tisti star- ši, ki nimajo varstva. Zato je zavod odprt do 1. julija.
Da bi začutili utrip življenja, sva se želela srečati še z gojenci. Večina je že odšla na počitnice, vendar jih je s. Helena poiskala. Med redkimi so ostali še Marija, Nataša in Danijel. Zadrege skoraj ni bilo,saj je Danijel kar sam vprašal,kaj naju zanima.Želela sva zvedeti,kako se počutijo, kakšni so njihovi medsebojni odnosi, kakšne načrte imajo... Najlažje vprašanje:
Koliko časa ste že tu?*
Kar od prvega razreda osnovne šole.Nataša je iz Orehove vasi pri Mariboru in je kon- čala administrativno. Ker pa v tem poklicu ne vidi prihodnosti, se bo izučila za šivilijo, da bi delala doma.Rada bi se tudi zaposlila najraje v kakšnem manjšem privatnem po- djetju.
Danijel, iz Novega mesta, pripoveduje o različnih dejavnostih v prostem času. Radi gredo na prireditve,včasih pa pride kdo od znanih, npr. Manca Košir.
Marijo iz Dupelj na Gorenjskem zanima moda Mama je šivilija.
Kako je v šoli?*
Kar dobro,pravita Marija in Danijel.Nekateri učitelji kažejo še preveč naklonjenosti, kot da nam morajo kakšno oceno podariti. S sošolci - večina je zdravih, saj obiskujeta gimnazijo v Kamniku - so bolj enakovredni odnosi, čeprav potrebujejo kar nekaj časa, da premagajo zadrego.
Sedaj imate izkušnjo iskanja. Kako gledate naprej? Se vam zdi, da ste na življenje dovolj pripravljeni? So kakšne bojazni, ko slišite, kako so danes inva- lidni ljudje sprejeti?
Do sedaj se nam ni bilo potrebno posebej truditi. Povsod smo dobili oporo in pomoč, pri vseh vzgojiteljih, socialni in zdravstveni službi. S.Helena nam vse preskrbi.Za mno- ge vrstnike,ki imajo daleč do šole, je veliko teže.
Vsak človek sanja. Gotovo tudi vi. O čem sanjate?
Danijel se hitro znajde: Sanjam, da letim, skačem,hodim. Nikoli ne sanjam,da sem na vozičku.
Kaj pa sanje o belem dnevu, se pravi, o prihodnosti? Kaj pričakujete od živ- ljenja?
Rad bi prišel do višjega življenjskega stan- darda, zlasti, rad bi nekaj dosegel. Rad bi imel prijeten dom,primeren mojim potrebam Bral sem knjigo Sreča je metulj,kjer je tako lepo zapisano, da moramo iti korak za ko- rakom.
Ali je dom hiša ali ljudje v njem?
Ljudje,na katere se zaneseš,ki te razumejo V njih bi rad imel oporo. Zavedam pa se,da človek prejme toliko ljubezni,kolikor je daje
Se čutiš dovolj močnega, da si boš tudi potem pridobil prijatelje, da jih boš oh- ranil? Si pripravljen na to?*
V zavodu sem spoznal majhen krog ljudi in je majhna izbira. Mislim, da bo zunaj več možnosti in bo laže najti ljudi, ki me bodo razumeli. To bo nov izziv. Pripravljen sem na iskanje.
Ali kaj bereš?*
Bolj malo.Priznam,da sem bolj len.Zanašam se na tisto, kar imam, na svoje znanje. Premalo se trudim, da bi se še izpopolnil.

Vmes nas je zmotila bučna moderna glasba Sogovorniki brž pojasnijo, da se moraš v takšnem zavodu navaditi tudi na to. Marija pa doda: "Mene to moti, zlasti pri učenju. Ne morem se zbrati. Človek je včasih rad tudi v miru in sam s seboj."*
Sad zbranosti so razna glasila, kjer se go- jenci poskušajo v pisanju. Ena so resna, druga za zabavo. Predstavila sva jim tudi Prijatelja, v katerega pišejo tudi bivši go- jenci.*
Vsako srečanje z bivšimi gojenci bi pome- nilo izmenjavo izkušenj, ki bi mladim poma- gale, da bi se v življenju bolje znašli. S to ugotovitvijo se bo vsak strinjal.
Zavedam pa se, da je ta zapis nepopoln. Zato preberite še dva prispevka:Psiho ter Našla sem ti prijatelje. Srečanje z novi- mi prijatelji mi je odprlo nov svet. Iskrena hvala direktorju Dominkušu, s. Heleni in mladim, Mariji, Nataši in Danijelu.

Jože Zupančič

Op.: vpraš.z oznako* v reviji niso bila objavljena

NAŠLA SEM TI PRIJATELJE

Pogled se mi je ustavil na naslovnici zadnje številke revije Prijatelj.Simfonija 'pojočega' travnika me je vabila nazaj k naravi, k belorumenim cvetovom blaženosti, k miru in tišini.
Z radovednostjo sem obračala list za listom in se seznanjala z novo vsebino. Nič take- ga ni bilo, kar bi me vrglo iz ravnotežja ob prebiranju novih vsebin, dokler se nisem ustavila ob pismu "Obup in samota", v ka- terem Miklavž zaključuje takole: "Zato vas prosim, dragi ljudje,ne pustite me samega, prosim vas, odpišite mi!"
Pod težo te prošnje, tega prosečega klica, sem živela vse do trenutka notranje razre- šitve.
Bila sem izzvana kot človek in kot special- na pedagoginja ter bila sem brez odgovora vse do dne,ko me je urednik revije Prijatelj gospod Jože Zupančič, povabil s seboj na obisk v Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamnik,z namenom, da mu kot specialna pedagoginja pomagam pri pred- stavitvi te ustanove vam, dragi bralci.
Ko nama je direktor zavoda,gospod Davorin Dominkuš,zelo izčrpno predstavil:"Kdo so?" "Kaj ponujajo?" "Kaj hočejo?" in "Kako priti do njih?", še nisem imela odgovora zate, dragi Miklavž...
Ob dovršeno zasnovani strokovni shemi delovanja zavoda kot ustanove sem začu- tila vso težo strokovnosti, ki me je še bolj postavila v "kot" moje notranjosti...
Spraševala sem se, kaj bom iz vse te suho parne strokovnosti iztržila zate. Zate,ki se zunaj vseh teh zidov boriš za droben žarek človeške naklonjenosti. Kaj bom iztržila za tiste bralce,ki se obračajo k svojemu prija- telju uredniku v bolečini in stiskah in kakšne odgovore bom dobila za vse tiste bralce, ki so del svoje mladosti preživeli prav tu...
Spraševala sem se, kaj bom odgovorila svoji prijateljici Marjetki Smrekar, s katero sva se srečali prav v zavodu,in kaj bom od govorila vsem svojim nekdanjim gojencem in gojenkam, s katerimi sem pred mnogimi leti prehodila dobršen del svoje življenjske poti prav v tej ustanovi...
Na pomoč mi je prihitela socialna delavka gospa Helena, ki je začutila vso mojo no- tranjo stisko...
Njene tople, široko razprte oči so govorile še drugo govorico, tisto toplo, človeško, brez besed,in ko me je kasneje predstavila trem mladim srednješolcem Mariji, Nataši in Danijelu, je pregrada v meni padla,bila sem na "svojih tleh".
Nisem gledala ali opazovala njihovih invali- dskih vozičkov,tako ali drugače tehnološko dovršene gibalne pripomočke, ampak sem iskala drobne lučke ljubezni, ki so mi dajale občutek varnosti za človeško topel in spon tan pogovor.
In ko smo se kasneje znašli z gospodom urednikom čisto sami v eni izmed njihovih sob, moderno urejeni in njihovim težavam prilagojeni spalnici, sem občutila pravo domačnost in zdelo se mi je, kot da se vsi skupaj poznamo že zelo, zelo dolgo...
Hkrati pa sem začutila skrivnostni klic vseh tistih,ki so v meni,kot zapis preteklosti,za- čutila sem tisto veličino naše skupne govo rice,ki jo avtorica Zora Tavčar pooseblja v svojem članku "Marjetka Smrekar ali svet- loba in veselje na invalidskem vozičku"...
Moram ti povedati, dragi Miklavž, da so se najini sogovorniki "predstavili" kot prijatelji, kot mladi, odprti ljudje, ki ne marajo usmi- ljenja in podarjenih šolskih ocen.
Želijo,da bi ljudje začutili njihove mladostne želje, sanje ter sposobnosti; bili z njimi kot prijatelji, saj imajo enake potrebe kot mi, samo da za pripomoček gibanja uporabljajo invalidski voziček.
Pripravljeni so sprejemati in dajati, saj us- miljenje ponižuje tako tistega,ki ga deli,kot tega, ki ga prejema. Gre za vprašanje do- brote v nas,ne za usmiljenje.To in še mno- go več bi ti rada povedala o mladih ljudeh, ki živijo v Zavodu za usposabljanje invalid- ne mladine v Kamniku. Med drugim tudi to, da imajo svoja interna glasila: ZUIM, Na peruti ptice želje položim, Naše življenje, Leteči cirkus... in še mnogo drugega bi se našlo.
Rada bi jih predstavila še bolj živo, zato sem se odločila,da vas bom,dragi bralci,do konca tega pisanja vodila skozi odlomke nji hovih objavljenih del. Ti so prava svetloba upanja, kako spreminjati sebe in drugega na bolje...
Takole se zavzema Erna za svojo prijate- ljico: "Kot vsak človek tudi ona nosi v sebi čustva, misli,sanje... Rada je v družbi dek- let in fantov. Nekateri jo takoj odrinejo,ker vidijo, da zelo težko govori ter se z njo ne morejo razumeti. Darja je dekle in pol,zato se mi ne zdi prav, da jo zapostavljajo..."
Primož pa takole razmišlja in razglablja o invalidskem vozičku: "Invalidu njegov vozi- ček služi ravno tako kot zdravemu noge, le da je svet bolj za noge prikrojen."
Zidove in blokade v nas je potrebno sproti vsak dan podirati in si v dopolnitev podajati roke. Pri tem podiranju si že navzoč, dragi Miklavž, zagotovo si s svojim pisanjem za- tresel strunico, ne samo mojega, ampak, verujem, tudi srca drugih. Morda se bomo prav kmalu srečevali na skupnih poteh, saj mlada avtorica Brigita razmišlja takole: "Vsak ima svojo pot,sledi ji,kakor sledi me- secem. Tudi jaz imam svojo pot, drugačno od tvoje, kakor si tudi ti drugačen od me- ne... Jaz sem metulj, ki ga je tvoja pot s svojim soncem naredila enakega drugim..."
Tako, bila sem z vami,moji dragi prijatelji iz Kamnika... Bila sem s teboj, dragi Miklavž, in bila sem z vami, dragi bralci. Prizadevala sem si, da bi strokovnost naprtila na hrbet in vam raje podala roko.Koliko mi je uspelo boste presodili sami.
In čisto na koncu, spoštovani gospod urednik, tako doživljam vašo revijo in vaše bralce...Gotovo vas bom razočarala s pred stavitvijo Zavoda za usposabljanje invalid- ne mladine v Kamniku; morda ne samo vas verjetno še koga v tej ustanovi.Zelo mi bo žal, nikogar nisem želela razočarati,vendar ne morem iz svoje "kože", iz "poti", ki so jo v meni, v življenju začrtali otroci...

Jelka Knific

PSIHO

Jutro. Zbudim se.
Zavem se svoje enkratnosti, skladne dovr- šenosti in občutljivosti telesa.Vir moje do- mišljije in iznajdljivosti so zapleteno sesta- vljeni možgani, s katerimi se telo ponaša. Vse na meni je neponovljivo: moj obraz, prstni odtisi, moj "jaz".
Živim. Razvijam se.Rastem kot rastlina. Pa vendar sem več kot rastlina.Rastline se ne zaljubijo, ne berejo časopisov,ne hodijo na počitnice...
Telo imam in možgane,prav tako kot kakš- na žival.Pa sem vendar nekaj več kot žival Živali ne kukajo skozi daljnoglede, ne poši- ljajo čestitk za rojstni dan, ne igrajo šaha, ne kuhajo...
Sebi in drugim sem skrivnost. Kemik pravi, da sem v glavnem iz vode,pa nekaj ogljika, kalcija in soli. Biolog me uvršča v družino homo sapiens,v rod hominidov iz vrste pri- matov,za astronoma sem le neznatna pika na površini planeta,ki ni ne velik ne majhen in se vrti okoli zvezde srednje starosti.
Včasih se počutim majhnega. In tudi osa- mljenega. Sem mar golo naključje, drobec, ki je odletel ob vesoljski eksploziji? Mar nič ne pomenim in nisem nikomur namenjen?
Pravijo, da imam nekaj, česar pri živalih in rastlinah res ne najdeš.Saj korenčku nema ra res ni mar, koliko je velik Mars. In krava se gotovo ne zmeni za svetlobno hitrost.
Jaz sem drugačen, človeško podobo imam. Oseba sem. Bog me je ustvaril. Edinstven sem v vesolju in celotni zgodovini.Od vseh živih bitij imam samo jaz kot človek potre- bo po čaščenju. To je ena glavnih značil- nosti, po kateri se razlikujem od živali. To je ta notranji občutek, da obstoji nekdo, mnogo večji od mene. Vsaka civilizacija, vsako tudi najbolj primitivno pleme nekaj časti, nekega boga. Za vsem tem je pa človekovo iskanje Boga.
Nekateri pravijo: Boga ni, ker ga ne vidim. To je noro, ker tudi v vsakdanjem življenju je mnogo stvari, ki me obdajajo, pa jih ne vidim, a vseeno dobro vem, da obstajajo. Vetra ne vidim, vendar vem,da obstaja,ker maje perilo na vrvici in premika listje na drevju. Vidim njegove učinke.
Električnega toka ne morem videti, toda ko prižgem luč, vidim, da je tu. Ljubezni ne morem videti, pa vseeno vem, da obstaja v srcu tistih, ki me imajo radi.
Tudi Boga ne morem videti, ampak vem,da obstaja, ker vidim okoli sebe čudovit svet, ki je poln oblik in barv. Svet ni nastal sam od sebe, nekdo je moral vse to načrtovati, ustvariti.Za mene je Bog ta veliki arhitekt, umetnik in stvarnik.
Moje življenje ima začetek in konec,rojstvo in smrt.Ker sem jaz tako ustvarjen, mislim, da mora tudi Bog biti takšen. Toda Bog je drugačen. Nima ne začetka ne konca. Ni časovno omejen z urami.On je mnogo večji kot more doumeti moj omejeni razum. S stvarjenjem Bog uresničuje svoje načrte, ki jih ima za živa bitja.
Toda kakšen je smisel mojega obstoja in zakaj sem tukaj? Ustvarjen sem po Božji podobi.To pomeni,da imam tudi jaz sposo- bnosti ljubiti, razmišljati, odločati in izbirati Imam razum in svobodno voljo. Ustvarjen sem tako, da lahko spoznavam Boga, ga ljubim,mu pripadam in da sem njegov otrok Ustvarjen sem za to,da bi skrbel za svet in živa bitja, da bi razvijal in modro uporabljal vse, kar mi je dano, in pri tem bil srečen.
Vse,kar je Bog ustvaril na tem svetu,je bilo zelo dobro. Želel je, da bi bil človek njegov prijatelj, da bi pazil na svet in vse, kar na njem živi. Ni ga ustvaril kot robota,progra- miranega,da ga ljubi in spoštuje.Nemogoče je koga prisiliti,da bi drugega ljubil.Ljubezen mora biti prostovoljna in naravna. Človek ima svobodno voljo, zato lahko sam izbira med dobrim in slabim,pravilnim in napačnim
Razočaran sem in se jezim na Boga, če na moje molitve ne odgovori takoj in tako,kot jaz želim. Nekako upam, da me bo vedno zaščitil pred vsako nesrečo in boleznijo. Bog včasih dopusti trpljenje,da preizkusi in utrdi vero, on čuti in trpi z mano. Pomaga mi, da trpljenje sprejemam, z njim živim in ga z njegovo močjo premagujem.
Trpljenje me lahko usmeri tudi k bližnjemu. Trpljenje drugih mi vzbudi željo, da bi jim pomagal po svojih najboljših močeh. Vedno znova me lastno trpljenje in trpljenje dru- gih tako zelo zbliža, kakor si prej nikoli ne bi mogel niti misliti, to me plemeniti in po- glablja zaupanje v Boga.
Če bi bilo življenje le z rožami posuta pot, se ne bi soočal s težavami, ne bi prema- goval ovir, ne bi spoznal svojih zmožnosti. Življenje bi bilo varno, mirno in prijetno, vendar ne bi imel priložnosti izoblikovati si svojega značaja. Smisla življenja ne dose- gam samo v uspehih in veselju, ampak tudi v trpljenju. Neuspešnost še ne pomeni nesmiselnost življenja, zato tudi bolezen in smrt nista nesmisla.

Mido

Iz časopisa "Leteči cirkus" 94/16, ZUIM Kamnik

TRIKRAT "DA" NAŠIH SODELAVCEV

Sreča je prava sreča takrat, ko si za drugega sreča.

V minulih letih so bili duhovni vikendi PBI prepleteni s sodelovanjem, pridnostjo in zvestobo pričujočih deklet in fantov, ki so danes žene in možje. Pričeli so novo obdo- bje svojega življenja in prepričana sem, da lahko v imenu prijateljev rečem, da jim to od srca privoščimo z najboljšimi željami. Ne bomo se pozabili,saj je mnogo lepih spomi- nov, zaradi katerih je to nemogoče. Razu- meli smo se in prav tega razumevanja, ki naj ga vedno in povsod spremlja božji bla- goslov, želimo tudi na novi življenjski poti. Še enkrat "iskrene čestitke!"

Tatjana Š.

KO VAS POKLIČE LJUBEZEN

"Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite" beremo v Svetem pismu.Da,polni so trenutki in lepo je zadoščenje, ko Ljubezen potrdi sožitje dveh oseb.
Tone in Mateja! Vaju je Bog za vedno bla- goslovil z zakramentom svetega zakona.
Bodita močna, srečna v Bogu! On nikoli ne zapušča; vse,kar dopušča, daje, je milost, potrditev, da se splača darovati, vztrajati. Ostanita pogumna, zaupajta Bogu in drug drugemu. Naj njegovi otroci živijo veselo, varno - v vajini in božji ljubezni!

Marjetka Smrekar

Podpis k sliki:
Mateja in Tone Marinko, Homec, 21. maj '94

VAJINA SREČA IZ BOLEZNI

Draga novoporočenca, draga prijatelja.
Slovenski pregovor pravi,zakoni se sklepajo v nebesih. Na zemlji se le potrdi,kar je Bog v svojem večnem načrtu sklenil.Če za kak- šen zakon ta pregovor velja,potem gotovo velja za zakon, ki sta ga danes sklenila vidva, draga Nada in Silvo, saj vaju je Bog tako čudovito vodil do današnjega dne.
Spomni se, draga Nada, kako si se pred leti, ko te je obiskala bolezen, z bolečino v srcu spraševala zakaj, zakaj moram biti bolna, ko sem mlada, ko bi bila tako rada zdrava. Da bi našla odgovor na svoje vpra šanje,da bi nosila težo bolezni,si se pridru- žila nam, Prijateljstvu bolnikov in invalidov. Iskala si moči med nami, kjer je mnogim spremljevalka bolezen dolga leta,nekaterim celo življenje. Bog je vodil Tvoj korak med nas.
Tudi Ti Silvo, si prišel v Prijateljstvo bolni- kov, le da je bil tvoj korak drugačen. Želel si pomagati.V svoji dobroti si vozil onemo- glo sosedo med bolnike in tako med nami spoznal Nado. Srečali sta se vajini duši. Spoznavala sta, koliko skupnih življenjskih nazorov vaju druži. Družila Vaju je trdna vera,ljubezen do Boga,ljubezen do bližnje- ga. Ko pa je tebi,Nada,Bog povrnil zdravje, je iz vajinega prijateljstva vzklila ljubezen, ki vaju je danes pripeljala pred oltar.
Današnji dan je za vaju in za vse nas,vaji- ne prijatelje dan veselja,dan radosti,je kot velikonočno jutro. Toda velikonočni čas mine, se izteče. Kip vstalega Zveličarja so umaknili, ni ga več videti. Njegov križ pa je ostal med nami za vse leto,za vse življenje Toda ni ostal samo križ. S križem je ostal tudi on, Gospod Jezus, ki je s svojim trp- ljenjem posvetil vsako človeško bolečino. Zato draga prijatelja, ako vaju v življenju zadene križ, kakršna koli bolezen, nikoli ne klonita,ostanita zvesta Bogu. Nikoli ne po- zabita,da je prav na bolečini tvoje bolezni, draga Nada, vzklila vajina današnja sreča. Zato zaupajta Bogu, da bo On vsako bole- čino posvetil in obrnil v srečo.
Spremljali smo vaju v Prijateljstvu v zore- nju za današnji dan. Z molitvijo, s prošnjo k Bogu, naj blagoslavlja vajino skupno pot, pa vaju bomo spremljali še naprej.To Vama smem reči v imenu Prijateljstva!

Angelca

Podpis k sliki:
Nada in Silvo Marinčič,Šentjakob ob Savi, 4. junij '94

BOGU HVALA IN VAM, PRIJATELJI

"Ko srca ustvarja Bog višin,
iz raznih dela jih tvarin;
iz vsakikrat snovi
po dvoje src pa naredi
ter vrže jih med širni svet,
da našla bi se v teku let!
Te stvarnik sam zaročil je,
za družbo jih določil je.
Presrečen ta, ki med ljudmi
srce enako si dobi,
ter sveta vez ga veže z njim!"

Nekaj časa je že minilo, odkar sta se moja pot in pot mojega zaročenca Robija združili v eno. Pred oltarjem sta se sklenili najini roki, obljubila sva si zvestobo in ljubezen. Pred oltarjem sva prejela tudi zagotovilo, da bo skupaj z nama šel na najino pot On, ki naju je ustvaril in v najinih srcih vžgal ogenj ljubezni.
Za vedno bo v najinih srcih ostal čudovit spomin na poročno mašo. Za to lepo do- živetje se želiva zahvaliti tudi vam, dragi prijatelji, bolniki in invalidi, ki ste s svojo navzočnostjo in molitvijo obogatili sv.mašo Hvala tudi vsem, ki ste se naju spomnili v molitvi doma, na bolniški postelji.
Osebno pa bi se rada še enkrat zahvalila Bogu, da se je delček mojega življenja vpletel tudi v gibanje in življenje PBI.Hvala vsem vam,s katerimi sem vsa ta leta sode lovala, hvala za vse lepe in tudi manj lepe trenutke, ki smo jih preživljali skupaj.
Življenje in delo z vami in med vami, dragi prijatelji, je bilo zame velika obogatitev in dragocena izkušnja.
Seveda bom z vami ostala še naprej pove- zana v molitvi. Skupaj z možem Robijem se vas bova rada spominjala, pa tudi midva se vam priporočava v molitev. Bogu hvala!

zakonca Vlasta in Robi Femc

Podpis k sliki:
Vlasta in Robi, Novo mesto-Kapitelj, 11. junij '94

NOVOMAŠNIK BOD' POZDRAVLJEN!

OBLJUBLJAMO

Takoj po mašniškem posvečenju so se ho- teli letošnji slovenski novomašniki oddolžiti svojim najbolj zvestim in zaslužnim molilcem Za bolnike so darovali sv. daritev v novi kapeli KC v sredo, 6. julija.
»Ko so vas spremljali zvonovi na god sv. Petra in Pavla k posvetitvi, so bila naša srca združena z vami.Boga smo tiho prosili za vas in želeli, da pride vaš blagoslov tudi do nas,« je ena od bolnic nagovorila pet novomašnikov.
Novomašniki so najprej izrazili globoko hva ležnost in spoštovanje do vseh bolnih in preizkušanih, ki svoje trpljenje, združeno z molitvijo namenjajo prav njim. Spomnili so se tudi vsega osebja, ki požrtvovalno skrbi za bolne.Nad vse so klicali nebeškega bla- goslova in božje moči,da bi vztrajali, pa da bi šlo na bolje.
"Obljubljamo, da bomo v veri, upanju in ljubezni še naprej združeni z vami," so še dodali bolniki in zaželeli, "bodite dobri Je- zusovi in naši prijatelji."

Vasjan Kecojević

NE BOJ SE!

Novomašna daritev, h kateri smo se zbrali v nedeljo, 10. julija, ob cerkvi sv. Jerneja v Ambrusu, v Suhi krajini, je imela posebno obeležje.Od zadnje nove maše je minilo 88 let. To je bila prva daritev novomašnika Francija Mikliča.Daroval jo je v svoji rojstni župniji,v krogu svojih domačih, sorodnikov in prijateljev,tudi iz Prijateljstva bolnikov in invalidov. Nekateri ga poznate, saj je kot bogoslovec rad prihajal med bolnike v bol- nišnice in se udeleževal srečanj PBI. Fran- cijevo prvo kaplansko mesto bo v župniji Svete družine v Mostah v Ljubljani.
Po njem in vseh drugih novomašnikih Bog izpričuje svojo božjo radodarnost,zvestobo in ljubezen. Z nami potrjuje svojo zavezo, svoji Cerkvi pa v mladih duhovnikih podarja novo mladost. Želimo, da bodo pogumni možje, ki bodo z Jezusom tesno povezani, in bodo k prijateljstvu z njim vabili tudi druge.
Dragi Franci, želimo ti, da boš srečen in pogumen, saj si za svoje novomašno geslo zapisal besede: "Ne boj se, ker sem s te- boj!" (Iz 41,10). Mi pa bomo prosili Boga,ki te je izbral in poklical,naj blagoslavlja tvoje delo in sprejema naše molitve in trpljenje za nove duhovne poklice.

Miro Šlibar

ŽIVI IZ BOGA, MARKO!

To željo podpiram tudi jaz z mo- čjo molitve, še v imenu drugih, ki se s teboj veselimo tvojega duhovništva in nove maše. Vsak dan,ki ga daje Gospod,je najbolj bogat,najsrečnejši dan v življenju kristjana
Tvoj dan, Marko, je bil tak zaradi veselja v tvoji duši, saj si se ves izročil Bogu; dal si mu sam sebe zato,da boš v njegovi milosti lahko nam delil toliko darov,naše duše grel z božjo tolažbo in toplino. Tega si najbolj želimo, Marko. Pa močnih besed in zgledov iz Resnice,iz Duha! Da bosta naša notranja moč in sreča še bolj trdni, naš križ blago- slovljen po tvoji ljubezni in žrtvi za nas -za vse ljudi, ki ti jih Bog pošilja na pot!
Ne ustraši se naporov, padcev! Objemi križ ko bo hudo!V križu je moč in pomoč večne Ljubezni! Zmogel boš, Marko, tudi zaradi veselja, ki ga izžareva tvoja duša ob petju tolikih pesmi. Podarjaj to veselje naprej! Upaj! Veruj!
Življenje iz Boga in po Bogu za ljudi bo ro- dilo bogate sadove za večnost!

Marjetka Smrekar

TONI JE LUČKA V NAŠI DRUŽINI

Letošnje leto je posvečeno dru- žini,zato o njej pogosto govorimo Družina je tista skupnost, ki jo vsak od nas pozna, saj iz nje izhaja, v njej živi. Kakšno je naše izkustvo družine? Na to vprašanje more odgovoriti vsak izmed nas. Lahko smo prepričani, da bi bili odgovori tako različni,kot so različne družine,iz katerih izhajamo.Vsakdo doživlja družino čisto drugače.Nekaterim je dano,da dolga leta preživijo v toplem zavetju dru- žine; drugim je družina skoraj tuja, saj so mogli v njej preživeti le nekaj otroških let.
Priznati moramo, da ima večina od nas pogosto v mislih le družine z zdravimi člani Žal pa niso vse družine takšne. Koliko je družin v naši lepi domovini, ki imajo priza- detega enega ali več članov. Kakšno je ži- vljenje v takšni družini, nam je v pogovoru zaupala družina Kušar (Pot čez Gmajno 60, 61111 Ljubljana).
Mama Francka in oče Tone živita s sinom Tonijem, ki je prizadet že od rojstva. Pri- sluhnimo, kaj nam želijo povedati!

Kakšne spomine imate na domače dru- žine? Najprej je odgovorila mama:
Na življenje sem ves čas gledala zelo kri- tično, z nekim strahom. Ko sem bila stara pet let,je bil ata ubit. Imela sem tudi brata ki je bil eno leto mlajši od mene. Tako smo živeli v veliki revščini, saj smo se preživljali le z delom na kmetiji. Po očetovi smrti smo zelo težko živeli.
Nato je spregovoril oče:
Tudi pri nas je bila kriza,ko sem bil majhen. Izhajam iz kmečke družine. Bilo je težko - kruha nam sicer ni manjkalo, morali pa smo veliko delati.
Kako je na vas, Francka, vplivala oče- tova zgodnja smrt?
Vedno sem mislila, da se ne bom nikoli po- ročila. Živela sem v nekem strahu. Vedela sem, koliko morajo pretrpeti otroci,če zgo- daj izgubijo starše, zato me je nenehno spremljala ta misel.
Življenje ne gre vedno po naših načrtih Tudi pri vas je bilo tako,kajne,Francka?
Moj brat je bil pri vojakih skupaj s Tonetom in tako sva se začela spoznavati. Potem pa se je zgodilo tako,da je brat pri vojakih umrl.Domov ga je pripeljal Tone.Najino pri- jateljstvo se je s tem še bolj utrdilo. Poleg tega pa mi je tudi stric dejal, da sami z mamo ne bova mogli živeti, kajti hiša se je skoraj podirala.
Tone, kakšni so bili torej vajini načrti?
Jasno je bilo, da Francka z mamo tam ne bo mogla živeti, zato sem začel urejati za parcelo,takoj ko sem prišel od vojakov. Ko je bilo vse urejeno, sva začela zidati hišo. Takrat sva bila še fant in dekle.
Dom sta si zgradila že pred poroko?
Preden sva se poročila, sva imela hišo go- tovo. K nama je takoj prišla tudi Franckina mama,kajti hišo in parcelo sta prodali.Tako je bilo še od tam nekaj denarja, da smo gradnjo laže končali.
Kakšna so bila potem vajina prva leta skupnega življenja?
Dobro leto po poroki se je rodil Toni. Z njegovim rojstvom pa so se pričele vrstiti razne preizkušnje. Pripoveduje mama:
Med nosečnostjo sem imela slabe slutnje. Ves čas mi je nekaj govorilo, da se bodo začele težave. In res je bilo tako.
Mama in oče sta razlagala, kaj vse se je dogajalo v tistih novembrskih dneh, ko se je rodil njun Toni. Oba sta ga zelo težko pričakovala. Pri porodu pa je prišlo do zelo hude poškodbe, tako je bilo vprašanje, če bo otrok sploh preživel.Zdravniki so skušali stvar nekoliko omiliti,zato so staršem sve- tovali, da bi dali Tonija v kakšen zavod ter se odločili še za enega otroka.
O tem predlogu, kljub bolečini,ki sta jo do- življala,Francka in Tone nista hotela slišati Bila sta enotnega mnenja, da bosta Tonija vzela domov, ne glede na to, kako huda je bila poškodba ob rojstvu.
In to sta tudi storila. Po treh tednih sta prišla mamica in sin domov.
Zaživela sta v družini, ki je bila že na samem začetku krepko preizkušana. Je bilo zapetljajev ob prihodu iz bolniš- nice konec?
Kje pa! Lahko rečeva, da so se šele dobro začeli.Že iz bolnišnice so naju skoraj "spo- dili,"čeprav je bilo potrebno Tonija v prvem tednu večkrat oživljati. Vsak drugi dan je bil punktiran, nato je tretji ali četrti dan dobil status "epileptikus," ker je imel kar naprej krče. Kmalu se je pokazalo, da je imel vedno stisnjene pesti - ni več odpiral dlani. Bile so velike težave s hranjenjem. Ko je bil star že več kot pol leta, je popil komaj po 50 ml iz stekleničke. Spal je zelo malo, po 15 minut,vsak šum ga je prebudil. To je bilo podnevi in ponoči. V precejšnjo pomoč nama je bila Franckina mama.
Kako so vas sprejeli ljudje?
Bilo jih je veliko,ki so nas nekako odklanjali se oddaljevali. Patronažna sestra, babica, je dejala, da nima kaj delati,saj sva bila tri tedne v bolnišnici. In res ni več prišla na dom.
S Tonijem ste morali gotovo pogosto na preglede. Kaj ste tam doživljali?
Ko sva bila doma tri tedne, sva morala na kontrolo. Takrat pa nama je zdravnica re- kla,da kontrola ni več potrebna.Kljub temu sva Tonija nesla v posvetovalnico,ko je bil star pol leta. Takrat pa se je zopet precej zapletlo. Tonija sploh niso imeli v evidenci, ni bilo njegove kartoteke. Zdravnica je po- tem rekla, da bo napisala napotnico za bol nišnico,da bi se midva doma vsaj malo od- dahnila in razbremenila. Povedala sva ji,da najin obisk ni imel tega namena. Razložila sva ji, da sva ga prinesla z enakim name- nom kot drugi starši svoje zdrave otroke. Zdravnica pa nama je dala še en nasvet, naj damo Tonija v Staro Goro. V posveto- valnico pa ga ni treba več nositi, če noče- mo napotnice za bolnišnico.
Težka je bila vajina začetna skupna pot najbrž povsem drugačna, kot sta si jo zamišljala in načrtovala pred poroko.
Najina pot se je res obrnila popolnoma drugače, kot sva želela. Sam pri sebi sem že prvi dan po Tonijevem rojstvu rekel, da Francka že tako ni imela nič od življenja. In sedaj se je še tisto, kar sva tako težko čakala, spremenilo v nekakšno bolečino. Kljub vsemu pa sva se ves čas zavedala, da je za otroka treba skrbeti, da je zanj treba živeti.In tako sva delala ves čas vse do danes.
Oba sta zaposlena. Kdo je bil pri Toniju med vajino odsotnostjo od doma?
Res je, da sva hodila v službo, kjer naju je ves čas spremljala misel na dom in otroka. Nenehno sva bila v skrbeh,če je doma vse v redu, pa naj je bilo to takrat,ko je Tonija pazila Franckina mama ali pa potem, ko je k njemu prihajala sestra Gizela, Marijina sestra.
Sta imela Tonija v glavnem doma, ali sta ga vozila s seboj, če sta kam poto- vala?
Toni je bil potreben fizioterapije. Preko ne- kih znancev sva izvedela za dobrega zdra- vnika v Nemčiji. Tja sva ga vozila več let. Vaje pa sva izvajala tudi doma. Pomagale so mu toliko, da je bil vsaj nekoliko razgi- ban. Zato ga razgibavamo še danes.
Sicer pa ga vzamem s seboj, če je le mo- goče. Tako je bil že po Italiji, v Nemčiji, Belgiji, Holandiji, pa seveda po Sloveniji.
Na nek način sta prebrodila tisto krizo in mu skušala nuditi čim več stvari, ki so jih lahko deležni zdravi. Kje sta do- bivala oporo?
Veliko smo premolili. Pogosto pa vzameva v roke tudi Sveto pismo in ob njem premi- šljujeva. V precejšnjo oporo so nama bili tudi ljudje, ki so se posvečali takim preiz- kušanim ljudem, kot npr. Marijine sestre. Je pa čisto gotovo, da bi brez vere bilo to še mnogo težje. Sicer pridejo trenutki, ko skoraj ne vidiš izhoda, a z božjo pomočjo prebrodiva tudi to.
V čem je po vašem mnenju razlika med zdravimi in bolnimi prizadetimi otroki?
Pri zdravih otrocih vidiš iz dneva v dan ka- kšen napredek, starejši otroci lahko pazijo mlajše. Nekateri starši,ki imajo prej zdrave otroke, potem pa še prizadetega, pogosto rečejo, da za zdrave skoraj niso vedeli, da jih imajo. To je očiten dokaz, koliko skrbi imaš z invalidnim otrokom. Nihče tega ne razume, kdor ne doživi.
Kaj vam kljub težavam pomeni Toni?
Dejansko je on lučka v naši družini, čeprav je za naju s Francko to precej težak križ. Križ tako in tako spremlja vsakega človeka Bog nama je poslal tolikšnega, kot ga z njegovo pomočjo zmoreva nositi.
Sedaj povprašava še Tonija, ki sicer težko govori, kako se počuti v družini?
Z nasmehom odgovarja, da mu je lepo. Nadvse vesel pa je,kadar gresta z očetom na kakšno prireditev, ki jo organizira Zveza paraplegikov ali kdo drug. Tako sta bila pred časom na letalskem mitingu. To mu je eno največjih doživetij, saj so letala že od otroštva njegova "velika ljubezen". Na tem mitingu mu je eden od ameriških pilotov dal zastavico, ki jo skrbno čuva.
Oče pripoveduje,da sta bila pred kratkim na srečanju,kjer so priredili ribiško tekmovanje Poleg tega se redno udeležujejo srečanj s Sončnim vlakom,hodijo na Brezje,se udele- žujejo srečanj Vera in luč ter pri Prijatelj- stvu.Povedal je,da so jim všeč enodnevna srečanja.
Kako dolgo že poznate Prijateljstvo bolnikov in invalidov?
To je pa že kar dolgo,natančno res ne ve- mo. Nekaj časa nismo bili vključeni, potem pa smo spoznali, da so tam dobri ljudje in smo se jim pridružili. Dobro poznamo tudi revijo Prijatelj, ki nam je zelo všeč.
Kaj naj bi izboljšali v PBI,kaj v Prijatelju?
Prepričan sem, da s tolikimi sodelavci kot jih imate, ne morete kaj več storiti, kot že naredite. Toniju so všeč srečanja,na kate- rih je več petja in glasbe.Pravi,da bi morali večkrat povabiti koga od glasbenikov. V Prijatelju je toliko zanimivih tem, da nam je tako, kot je, zelo pri srcu.
Kako bi lahko po vašem navdušili več mladih za pomoč pri PBI?
Težko bi odgovorila na to vprašanje, če ve mo, da mladim v zadnjih letih skoraj nihče ni podajal pravih vrednot življenja. To se vidi že pri vstopu na delovno mesto. Veči- na jih najprej vpraša po zaslužku,s katerim so le redki zadovoljni.
Večina mladih živi zelo lahkotno in se ne zanima za potrebe ljudi, ki so v stiski ali potrebujejo pomoč. Meniva, da ima mnogo mladih ogromno prostega časa, ki ga pre- malo koristno izrabljajo.
Kaj pa vaš prosti čas,če ga sploh imate?
Mama pravi, da še vedno obstaja, če se kdaj usede za kratek čas, saj je od mladih let navajena trdega dela. Ata pa dodaja, da gresta v prostem času kam s Tonijem.
Zanima naju, kako Toni preživlja dan. V njegovem imenu odgovarjata starša.
Ko grem v službo, pravi oče, se Toni že prebudi in kmalu nato tudi vstane, dodaja mama. Čez dan se ukvarja z računalnikom, igra kakšne igre,med katerimi mu je najbolj pri srcu tista z letali. Včasih gleda televizi- jo,kakšen film ali športne oddaje.Ob televi- ziji se je naučil nekaj jezikov, toliko, da jih razume. Kadar je lepo vreme, ga peljeva tudi ven.
Hiša je prirejena za dostop z vozičkom Ste to naredili potem, ko ste vedeli, da bo Toni uporabljal voziček?
Potrebno jo je bilo preurediti,kajti po stop- nicah je bilo zelo naporno z vozičkom.Zato smo se posvetovali s strokovnjaki, ki so svetovali takšno rešitev, kot jo sedaj vi- dite. Dogradili smo dva prostora in dostop za voziček.

Med pogovorom je prišel na kratek obisk župnik p. Zdravko. Toni je že prejel sv. obhajilo, birmal pa ga je g.nadškof Šuštar, kmalu po tem, ko je prišel iz Švice. Brž sva razumeli,da Kušarjevim župnikov prijateljski obisk veliko pomeni. Povedali so, da jim je všeč, saj se ob takih srečanjih veliko po- govarjajo in spoznavajo.
Nekaj pa ju skrbi. Čeprav se ne obreme- njujeta s preteklostjo, jima pravo duševno trpljenje povzroča skrb, kaj bo s Tonijem, ko bosta obnemogla. Vesta, da Toni težko govori in da se takim v zavodih le redki dovolj posvečajo.
Ob vsem tem lahko rečemo, da imata težak križ, ki ga nosita skozi vsakdanje življenje.
Res je, da je križ težak, a nikoli ne misliva, da je najin najtežji. Koliko je ljudi, ki nosijo še težje križe.
Ata potem pove, da se je vsa leta precej srečeval z vse vrste prizadetimi, predvsem z otroki. Od vseh se mu zdi najtežja pri- zadetost pri slepih. Zanj je to dosti težje, kot če ne moreš govoriti ali pa govoriš le s težavo.
Ob teh spominih na taka srečanja ni mogel mimo obiska nekega zavoda na Koroškem. Tam je namreč doživel nekaj posebnega. Nek otrok,ki ga je tam srečal,ga je imel za svojega očeta. Rekel mu je,da je lepo, ker je spet enkrat prišel k njemu.Tone pripove duje,kako ga je ta dogodek stisnil pri srcu. Spoznal je, da otrok zelo pogreša starše, čeprav je v zavodu preskrbljen z vsem.

Tudi midve ne bova pozabili našega nedelj skega pogovora. Kljub temu da se pogosto srečujeva z bolniki in invalidi, so nama bila njihova doživetja nov opomin,da se je tre- ba večkrat ustaviti pri prizadetem človeku ali družini s preizkušanim članom in prisluh- niti njihovim težavam in stiskam.
Kušarjeva svojih težav ne razlagata drugim Sta pa vesela, če vidita, da se kdo resno zanima prav za njihove križe. Takemu se rada odpreta.
Bog naj jim da zdravja in moči, da bodo mogli še dolgo živeti pod domačo streho.

s. Edith in Mili

TELOVNIK - HIT POLETJA

To poletje brez telovnika skoraj ne gre. Nosimo ga lahko ob vseh priložnostih. Prav nam pride čez dan preko bluze, majice ali pod jopičem. Zvečer pa preko slovesnejše obleke ali kar na golo kožo.
Njega dni je bil telovnik izključno privilegij močnejšega spola. Ženske so si ga začele od možakarjev sposojati šele nekako pred sto leti.Ko so ga osvojile,je telovnik postal priljubljen dodatek ženski garderobi.
Menda je bil njegov praded bahav jopič španskih bikoborcev, imenovan bolero. Na svojega vzvišenega prednika telovnik danes spominja le po svoji kratkosti, saj je izgubil rokave, vzorce in obrobe.
Tudi v teh toplih mesecih se v preprostih, svežih in učinkovitih poudarkih spet kažejo njegove poglavitne lastnosti. Kot velika zvezda je letos zasijala na modnem nebu (slika 1).
Če tega modnega oblačila še nimate, si ga sešijte. Pomagala vam bom, da ponudite priložnost domačim škarjam,šivanki in svoji ustvarjalni domišljiji. Zakaj se torej ne bi poigrali s katero od narisanih izpeljank te- ga super modnega kosa garderobe? Morda vam bo uspelo imenitno izkoristiti ta izziv!
Za klasičen telovnik potrebujete 1.10m bla ga enojne širine (90cm). Kroj (slika 2) za velikost 38 sem narisala tako,da ga boste- upam brez težav - prerisali v naravno veli- kost. Številke pomenijo centimetre. Krojne dele položite na preganjeno blago, dodajte spredaj za zavihek 6 cm,za vratni izrez 0.5 cm,za vse ostale šive pa 1.5 cm in urežite Vse reze lahko obšijete s cik-cak šivom, vendar zelo pazite,da ne raztegnete blaga
Iz preostanka blaga odrežite 3 cm široke poševno rezane trakove za obrobo rokav- nih izrezov. Lahko pa kupite že preganjeno poševno rezano dekorativno obrobo. Trak položite lice na lice, naj bo precej napet, da ne boste imeli raztegnjenih okroglin. Prišijte ga, obrnite navznoter, zapognite in naudarite. Rob lahko izdelate ročno, z dro- bnimi,skritimi šivi ali pa ga zašijete strojno.
Zavihek na sprednjih delih obrnite na pravo stran,zašijte konice vratnega izreza in ko- nice v pasu. Preden konice obrnete,prišijte še trak za obrobo. Potem vratni izrez in dolžino izdelajte,kot ste rokavne okrogline. Na hrbtnem delu lahko telovnik stisnete s tankim pasom, potem ga še zlikajte.
Po istem postopku si lahko izdelate tudi enega največjih hitov 94-mikrotelovnik (sli ka 3).Le kroj skrajšajte po želji (10-12 cm)
Z gumbnicami se pa nikar nič ne trudite, saj se telovniki vseh vrst radi poigravajo z vezalkami in trakovi. V ta namen nesite telovnik k čevljarju (prav ste prebrali), da bo vanj vtisnil kovinske luknjice (slika 4).
Končni učinek lahko popestrite tudi s frfo- tajočimi resicami, čipkami ali vezenino. Gu- mbe najbolj imenitno nadomestijo broške in okrasne kovinske sponke.
Na oblačilih v starih filmih ste morda opazili da so sponko častila že mnoga obdobja. Celo stari Rimljani so jo uporabljali za spe- njanje svojih umetelnih oblek.
Današnja moda sponko prav obožuje in ji daje kar dvojno nalogo - krasiti in držati skupaj (slika 5).
Tudi učinkovit nakit si lahko pričarate iz tega šiviljskega pripomočka.Na manjše va- rovalne sponke nanizajte perle,lesene kro- glice, drobne obeske ali ostanke raztrgane ogrlice ter jih z večjo pripnite na oblačilo.
Kljub velikemu ugledu sponke vam svetu- jem, da gumbov vseeno popolnoma ne po- zabite, ampak jih tudi uporabite kot modni dodatek. Majhni, veliki, okrogli, trikotni, pisani se kotalijo po škatlah in predalih... Kam z njimi? Zakaj jih ne bi uporabili za poživitev oblačil? (slika 6)
Star telovnik skrajšajte in ga okrasite z gumbi. Prišijte jih poljubno, enega poleg drugega ali pa iz njih oblikujte črke, like, cvetove...Še zelo koristen nasvet:z gumbi lahko zakrijete tudi neodstranljiv madež ali luknjico v oblačilu.
Gumbe lahko napravite tudi sami iz mase za modeliranje. Oblikujte jih,napravite luknjice in posušite. Potem jih še poljubno pobar- vajte in prevlecite z brezbarvnim lakom.
V poletnih večerih je nadvse uporaben tu- di podaljšan telovnik, ki včasih opleta celo okrog gležnjev. Takšen seveda imenitno poživi stara oblačila in tudi kakšen odvečni kilogram skrije (slika 7).
Narisala sem zelo enostaven kroj (slika 8), da se tudi začetnice lahko lotite šivanja. Vsak kvadratek na risbi pomeni 5cm dolžine in širine. Pri izdelavi telovnika ne pozabite na dolge razporke ob strani. Potrebujete 1.50 m blaga dvojne širine. Sešijte ga po prej opisanem postopku, le dolžino samo zapognete navznoter in zašijete.
Izbira materiala za telovnik je odvisna od namembnosti. Če ga boste nosili preko vro čega dne, svetujem bombažno ali laneno platno. Zvečer bo najbolj romantična čipka ali prozorni muslin.
Kot telovnik,so si ženske od moških že zda vnaj sposodile tudi hlače. Prepričana sem, da ne zgolj zaradi praktičnosti in ni treba, da bi bili moški domišljavi...
Morda si bo katera od bralk rada sešila široke hlače,ki so v pasu stisnjene z elas- tiko.Potrebujete 1.20 m bombažne tkanine dvojne širine (140 cm).
Kroj (slika 9) za velikost 38 prerišite v na- ravno velikost(mere so v cm) in ga položite na preganjeno blago. V pasu in za dolžino dodajte po 4 cm za rob. Za sedalo in not- ranji šiv dodajte 1 cm, ob straneh ni treba dodajati.
Pri krojenju velja,da vsak krojni del ukrojite dvakrat, zato pa morate pod krojem vedno imeti dvojno blago,ki je preganjeno z licem na lice. Če se blago krči, ga splaknete in pred krojenjem zlikate.
Na urezanih hlačah najprej označite sredi- no sprednjega dela (črtkana črta).Vzemite dolgo nit naudarka ali tanjšega sukanca. Delajte dva kratka vboda in enega daljše- ga (2 cm), ki ga ne zategnete, ampak pu- stite 1 cm visoko zanko.
Potem oba dela blaga previdno razmaknite in po sredini naudarek prestrižite. Tako ste dobili na obeh delih označen rob, po kate- rem boste zgotovljene hlače zlikali...
Sedaj hlače sešijte najprej po stranskih ši- vih (en sprednji in en zadnji del)in nato po notranjih šivih,ter jih obrobite s cik-cakom Hlačnici polikajte in ju sestavite v sedalu. Zašijte zelo prožno in obšijte šive.
V pasu zapognite dodatek za elastiko in rob zašijte.Pustite samo odprtino,da boste s sponko vpeljali elastiko, ki jo na konceh močno sešijte.
Potem preverite dolžino, jo zapognite in zarobite strojno ali ročno s skritimi vbodi.
Po tem kroju si lahko napravite tudi krajše hlače, samo skrajšajte ga po želji. Za kak- šen cm lahko kroj tudi razširite, tako,da ga po sredini (črtkane črte) prerežete in dele razmaknete.
Za vozičkarje bom napisala še tale nasvet: hlače spredaj v pasu spodrežite za poldru- gi cm, zadaj pa jih prav za toliko povišajte in verjemite, da se boste v njih udobno počutili.
Čisto po šiviljsko sem danes posejala tole rubriko. Od vas pa je odvisno, kako bodo zrna kalila, rasla, cvetela in dajala sad...
Poletje je, zato se poslavljam z željo, da bi v vseh, ki jih srečujete, videli sonce in ga našli tudi v sebi!

Kati Urh

DVAJSET LET GOSTOLJUBNOSTI

Šmarjeta, 3.-5.6.1994

Prvi konec tedna v juniju je bil velik praznik praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi. Tiste dni smo nekateri člani Prijateljstva bolni- kov in invalidov posebej občutili veličino in radost praznika. Bili smo namreč gostje pri našem prijatelju župniku Jožetu Glasu, ki nas je že dvajseto leto zapored sprejel v svojem župnišču, prej na Čatežu, zdaj v Šmarjeti. Rad nas ima kot prijatelje,zato je takšno srečanje toliko bolj prisrčno. Neka- teri se na ta dan pripravljajo kar celo leto.
Z različnimi pričakovanji prihajamo na tak- šna srečanja: da spoznamo nove prijatelje da prijateljstva poglobimo, da preživimo drug z drugim in drug za drugega skupni čas in se med seboj bogatimo.Za duhovno rast in obogatitev v veri pa je božja bese- da in duhovna razmišljanja.Vsega tega smo bili deležni v dneh šmarješkega srečanja.
Prvič,kar obstajajo takšna srečanja pri Prijateljstvu, je pripravil temo razmišljanj in predavanj laik-eden izmed nas,Oton Kurent
Kar precej se je založil z raznimi temami, da nam je celo zmanjkalo časa. Zanimiva razmišljanja o prijateljstvu med ljudmi in o našem Prijateljstvu kot gibanju. Na listek sem si zapisal čudovito misel; "Oseba, ki me ne sodi in ne obsoja, je moj prijatelj." Bog, daj nam čim več takšnih ljudi, torej prijateljev!
Ker smo v letu družine, je bilo predavanje na to temo, saj navsezadnje vsi izhajamo iz družine in se tako ali drugače vračamo vanjo.
Poučna in zanimiva tema - dobrota srca. Saj je res mnarsikje manjka. - Ne,ne,tu ne gre za za materialne dajatve in izkazova- nje usmiljenja; gre preprosto za podarjanje ljubezni. Ve se: "Kdor ima ljubezen v svo- jem srcu, ima vedno nekaj,kar lahko da." - Dajajmo drug drugemu ta najdragocenejši dar in se napajajmo pri izviru!
Vse tri dni smo lahko šli k izviru -k sv.maši v farni cerkvi, v nedeljo pa še k procesiji, ki je bila zaradi dežja skrajšana. To je bilo veliko doživetje, ki ga marsikdo dolga leta ni bil deležen.
Hvala vsem, ki so dali na razpolago moči in talente, da se je zgodilo srečanje v Šmar- jeti! In Bogu hvala! Vsakemu udeležencu posebej hvala za dar njegove prisotnosti. Hvala voditeljem srečanja,kuharicam,spre- mljevalkam in spremljevalcem! Velika hvala šmarješkim faranom! Tista najbolj prisrčna zahvala pa velja našemu prijatelju in dob- rotniku Jožetu Glasu, ki nas je sprejel že dvajseto leto. Ob desetem jubileju, takrat še na Čatežu pod Zaplazom, sem zapisal: "Sprejme nas z odprtim srcem in z odprtimi rokami. On je z nami in mi smo del njega. Ko smo pri njem, je čutiti v župniji praznik. Farani nas z veseljem sprejmejo!"
Poznava se že od prvega srečanja. Redko uporablja besedo invalidi, ampak prijatelji. Hvala, g. Jože, ker sprejemate v svojo sredino drugačne ljudi, ker nas imate radi, ker nas sprejemate kot prijatelje, da se iz- polnjuje geslo našega Prijateljstva: "Vstani in hodi!" - tudi z vašo pomočjo! Te besede sem zapisal zato, da boste luč tistim du- hovnikom,ki invalide oziroma drugačne ljudi težko sprejemajo.
Vse, ki se poznamo ali pa ne, prisrčno po- zdravljam!

Tone Planinšek

DRUŽINA, ALI TE POTREBUJEM?

Trstenik, 13.-15. maj '94

Veselje, skrb, nemir, vse to se je kot kita pomladnih rož prepletalo v moji duši, ko sem se v majskem popoldnevu odpravljala na naše srečanje pod Storžičem. Veselje, ker bom spet nekaj časa pisan kamenček v mozaiku Prijateljstva. Skrb, ker ne vem, česa si želijo in kaj pričakujejo moji prija- telji. Nemir, ker je vsako srečanje nova iz- kušnja,neizmerno bogastvo in praznovanje življenja.
V petek zvečer smo spremljali in podoživ- ljali trpljenje in ponižanje Križanega. Nekdo bi vprašal: "Zakaj? Mar nismo vsi vsak dan obdarjeni z bolečino, žalostjo, samoto? Za mnoge izmed nas ostaja smisel Njegove poti na Kalvarijo nedoumljiva skrivnost. Zato se moramo vanjo znova poglabljati. Morda se nas bo v nekem trenutku dotak- nila milost spoznanja. Do takrat pa vztra- jajmo v iskanju Življenja!
Sobotni dan smo namenili pogovoru o dru- žini-o vlogi invalida v odnosu do družine in vlogi družine v odnosu do invalida. Družina je za nekoga prvo srečanje z Bogom,ognji- šče ljubezni in družinske molitve;za druge- ga je pojem razumevanja in medsebojnega spoštovanja; za tretjega je mesto prepira, osamljenosti,razžaljenja. Invalid je za dru- žino lahko bogastvo izkušenj, temelj strp- nosti in potrpljenja, pot drugačnosti, pre- izkušnja vere,a žal je lahko tudi "tnala", na kateri se sekajo debela polena nerazume- vanja, odklanjanja in podcenjevanja.
Naš duhovni vodja, g. Toni Burja, nas je kasneje usmeril še v razmišljanje o veliki in raznoliki družini, ki jo gradimo vsi, ki smo vključeni v gibanje PBI.Porajala so se vpra šanja:"Kakšen je moj odnos do PBI? Kaj mi ta družina pomeni? Zakaj se v njej dobro počutim?Zakaj me spremlja občutek,da me utesnjuje? Mar me res želijo vsi v družini po svoje preoblikovati?"
Tako kot v vsaki družini smo tudi v PBI vključeni ljudje z različnimi hotenji in priča- kovanji, sposobnostmi in znamenji,z različ- nimi zahtevami in stališči. Prav je, da smo drug do drugega iskreni; da se zavedamo, kje so meje naših zmogljivosti;da si zaupa- mo in se v duhovni rasti podpiramo. Nihče ne ve vsega in nikogar ni, ki bi ne vedel nič. Zato vsadimo voljo in pogum v srce ter postavimo razum na mesto,kamor sodi! V Prijateljstvu potrebujemo drug drugega: bolnik invalida in zdravega,zdrav bolnika in zdrav zdravega. Kot pravljica o jari kači in steklenem polžu se vleče nesoglasje med invalidi in sodelavci, kdo koga res potre- buje; kdo komu postavlja meje, zahteve, pravila; kdo se komu podreja in prilagaja? Odnosi so problematični, vedno in povsod. Trdnost in trajnost odnosa je odvisna zgolj od vzajemne pripravljenosti biti prijatelj. Prijatelj ne moreš biti človeku ki ga vidiš in slišiš le enkrat ali dvakrat v letu; človeku, ki ga zaradi arhitektonskih ovir na srečanju narediš odvisnega;človeku,ki ga zaradi po- manjkanja socialnih izkušenj in spretnosti v medsebojnih odnosih postaviš v vlogo sprejemnika tvojih idej, zamisli in spoznanj. Prijatelja moraš gledati in poslušati s srcem Seči mu moraš v roko, da začutiš njegov utrip življenja. Pobožati ga moraš po licu, da zaslutiš njegov strah in trpko bolečino. Zazreti se mu moraš v oči, da odkriješ v njih radost in hrepenenje.
Večjo skrb in pozornost moramo nameniti kvaliteti medsebojnih odnosov, vzgoji in prebujanju zavesti invalida o njegovi odgo vornosti v gibanju PBI ter preoblikovanju stališč in vrednosti sodelavca v odnosu do invalida! Dejstvo je, da so mnogi mladi so- delavci, predvsem preko obiskov invalidov na domu, prevzeli mnenje, da so sami v vlogi izvira veselja, prijetnega in družab- nega razpoloženja in da so bolniki objekt sodelavčevega krščanskega usmiljenja.Pri- znati je treba, da nekaterim invalidom tak odnos odgovarja in ne čutijo želje po spre membi,ker bi se potem sami morali bolj de- javno odzvati na klic prijateljstva. Nekateri bolniki in invalidi pa zaradi narave svoje bolezni, invalidnosti ali zaradi družinskih, domskih razmer ali zaradi drugih objektiv- nih zavor res ne zmorejo večje aktivnosti. Morda bi zmogli, če bi imeli ob sebi človeka ki bi jih stalno spodbujal, potrpežljivo spre mljal, jim v nemoči pomagal in jim iskreno prisluhnil.
Odgovornost za obstoječe odnose v PBI je obojestranska in sodelavčeva zavest o vrednosti življenja invalida se ne bo spre- menila,če ne bom sama v svojem mišljenju in delovanju nič spremenila.
V sobotnem popoldnevu nas je s svojim obiskom presenetila in razveselila sestra Mihelangela. Hvala vam, sestra, za moč volje in ljubezni,s katero nas vztrajno opo- gumljate, da ne zapademo v malodušje in brezvoljnost!
V nedeljo pa smo se lepo in prijetno razpo loženi zbrali ob oltarju v župnijski cerkvi na Trsteniku. Nato smo se postavili v "gasilski ustroj" za naše nadebudne fotografske mojstre.Tačas pa so naše skrbne kuharice pripravile okusno kosilo, ki nam je kar pre- več teknilo. Bog naj nam ne zameri tega greha! Kosilo je bilo tako dobro, da je bilo škoda karkoli pustiti.

Alenka O.

LEP DAN V JULIJU

Zopet smo se srečali.Tokrat je prišlo vabilo z Vrhnike.Dogovorjeno je bilo,da se dobimo v soboto, 9. julija,v Bistri, nedaleč od Vrh- nike.Program našega srečanja ni bil strogo sestavljen,vseeno pa je obsegal nekaj točk ki so zagotavljale, da bomo zopet preživeli še en blagoslovljen dan.
Rafko,ki je kot organizator vse budno spre mljal, nam je najprej predstavil zgodovino Bistre. Zanimivo ga je bilo poslušati.
Nekdanja kartuzija v Bistri je danes pre- urejena v Tehniški muzej Slovenije. Zaradi svojih razstavnih predmetov je dobro obis- kan. Številni obiskovalci sploh ne motijo narave in tišine, ki je vase sprejela staro- davne zidove opustelega samostana. Prav zelenje in svež zrak sta bila tudi za nas poživitev in prijetna sprostitev,saj radi za- pustimo zatohle sobe in globoko zadihamo.
Stopili smo v prvi prostor in na široko odprli oči. Sploh se nam ni mudilo.Stare limuzine, motorji, kolesa,orodje in pripomočki za kme tijstvo in razne obrti - vse nas je prevzelo Mnogo predmetov je razstavljenih v gornjih nadstropjih. Jaz pravim - stopnice za nas ne smejo biti nobena težava, če so krepki fantje in dobra volja.Še Franci je pogumno vztrajal. Tako so se nekateri sami odpravili drugim pa so pomagali spremljevalci,z nami so bili tudi trije skavti.
Vendar bolj kot vsi tehnični izumi, smo bili pomembni mi. Skupaj smo bili in se pogo- varjali. Tako je prišel čas za kosilo. Golaž je vsem teknil bolj kot doma.
Po kosilu pa nas je čakalo najlepše sreča- nje. Z nami sta bila kar dva novomašnika, Marko Japelj iz Vrhnike in Marko Marinko iz Vnanjih Goric, ki je še isto popoldne imel novomašni sprejem v domači župniji Bre- zovica. Sv. mašo smo imeli na prostem pri ribniku. Rekli smo,da je to prelepa naravna katedrala,kjer doživljamo navzočnost Vse- mogočnega,ki je združen z našimi drobnimi težavami. Vrhniškemu novomašniku smo podarili križ, ki naj ga spominja na to sre- čanje v Bistri in na nas, prijatelje iz PBI.
Čakala nas je še kavica in torta.Zopet smo klepetali, se smejali in si veliko zaupali, kar nismo se mogli ločiti. Tisti najbolj vztrajni smo prišli domov šele proti večeru. Bogu hvala in vsem,da smo skupaj preživeli tako lep dan!

Udeleženci srečanja z Vrhnike

S PRIJATELJI V LOVSKI KOČI NA ČERNIVCU

Naše življenje je v današnjem času polno ovir,ki bi se jim hoteli izogniti ali jim ubežati zato se je potrebno kdaj pa kdaj umakniti v samoto, da bi svoje misli spočili in si na- brali nove energije za spopad s težavami, ki so pred nami. Ker je pri ljudeh vedno dvom pred upanjem,smo potrebni prijatelj- stva, s katerim si krepimo upanje. Odvisni smo drug od drugega in vsi enako povezani med seboj. Prej ali slej spoznamo, da smo potrebni pomoči drug drugega, in da svojih sposobnosti nimamo le zase.
Tako smo se kljub slabemu vremenu zbrali v lovski koči na Černivcu,ki nam jo je za ta dan odstopila Lovska družina Gornji grad. Ob tej priliki se jim zahvaljujemo in se pri- poročamo še za naprej.Ker nam jo je vreme zagodlo, nas je grela krušna peč in naša topla srca, ki jim ne bi mogel do živega še tako pasji mraz.Moč prijateljstva in ljubezni je naša največja moč in zmore premagati vse naše ovire in težave. Da prijateljstvo res ne pozna meja, se je poznalo že po starosti udeležencev, saj je najstarejša udeleženka imela osemdeset, najmlajša pa osem let.
Zbrali smo se v glavnem že sami znani ob- razi. Srečanje je začela Ljuba Zakovšek, ki je vsem zaželela dobrodošlico in nam pred stavila, kako naj bi skupaj preživeli dan. Predstavila nam je zgodovinske razloge, ki dokazujejo obstoj Jezusa, pri tem pa pou- darila,da vse premalo beremo Sveto pismo Če pa ga že beremo, ga ne beremo pravil- no in ne razmišljamo, kaj beremo. Skratka, beremo ga le kot zgodbo.
Po kosilu, ki ga je pripravila Zdenka ob pomoči drugih sodelavk, smo se prijetno porazgovorili, drug z drugim pokramljali in se veselili našega snidenja.Tudi zapeli smo in tako dali duška veselemu razpoloženju.
Druga tema našega pogovora je bilo prija- teljstvo med ljudmi in naša vzgoja srca, ki je z današnjim posiljenim načinom življenja vse preveč zapostavljena. Oton je prebral nekaj razmišljanj in opozoril,kje vse delamo napake in kako bi vsakdo lahko te napake odpravljal. Prijateljstvo je osrečevanje bližnjega. Prijateljstvo ni v tem,da se na nekoga spomnimo takrat,ko ga potrebuje- mo, marveč je življenje skupaj z njim tudi takrat, ko ni s teboj. Prijatelja spoznaš v nesreči. Pravi prijatelj te tudi v takih pri- merih ne zapusti. Tudi z vzgojo srca lahko pripomoremo k prijateljstvu. Skušajmo ra- zumeti drug drugega v vsakdanjih težavah in skrbeh. K temu pripomore že nasmeh, topel stisk roke,pismo; torej majhna pozor nost, s katero daš vedeti, da ti ni vseeno za svojega bližnjega.
G. Miro Šlibar je naš pogovor zaključil z mašo. Z njegovim povabilom sta mu kot ministrantki pomagali najmlajši udeleženki Urška in Neža.
Vse, kar se je v pogovoru dogajalo med nami, se je preneslo na nas.
Duhovno razgiban dan smo sklenili s spo- minom na svoje prijatelje, se jih spomnili z razglednico in jim pokazali, da mislimo tudi nanje.

Benjamin Žnidaršič

OJ, SONČNI MAJ, OJ KRASNI MAJ

Srečanje pri Otonu na Črnučah

Ljudje se radi srečujemo,saj čutimo potre- bo, da bi se bolje spoznali, drug drugega razveselili in se duhovno obogatili. Toliko bolj čutimo potrebo po srečanju bolni,osa- mljeni in trpeči.
Tako smo se zbrali v prelepi 'božji katedrali' pod vinsko trto in med dišečim cvetjem, kjer nas je sprejel Oton z ženo. Bila je sobota pred praznikom Sv.Trojice.Na pova bilo naše Ljube smo se z veseljem odzvali na "prvi klic",kot nas je na koncu pohvalila
Po kratkem pozdravu smo imeli lepo duho- vno razmišljanje, ki sta ga pripravila Oton in Ljuba. Poglobili smo se in prosili Sv.Duha za razsvetljenje, za poglobitev vere ter smisla življenja. Ob poslušanju sestavka Berte Golob Vzgoja srca, smo si vtisnili v srce, da si moramo pomagati, se po svojih močeh razdajati ter skrbeti za lepo in čisto okolje. Ne smemo biti sebični, saj je Jezus sam rekel: "Kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni."
Z molitvijo rožnega venca smo se spomnili naših slovenskih družin, da bo v njih mir, veselje in ljubezen kot v nazareški družini. Tudi za našo veliko družino PBI smo molili in to s prošnjo in zahvalo za prejete dob- rote, za Marijo,ki nam jo je Bog dal za ma- ter. Molili smo tudi,da bi vztrajali v dobrem
Spomnili smo se tudi naših bratov in sester v PBI,ki jih ni bilo med nami. Tako smo ne- katerim po pošti poslali misli iz razmišljanja in pozdrave, vsak enemu. Ta zamisel mi je bila lepa in ljuba.
Tudi petja ni manjkalo, saj je bil med nami novomašnik Marko s kitaro in Jerko. Poro- mali smo še v bližnjo cerkev sv. Janeza Krstnika. Oton kot domačin nam je podal temeljito razlago o cerkvi in kraju. Zmolili smo nekaj postaj križevega pota in zapeli Jezusu in majniški Kraljici v zahvalo za lepe trenutke. Vse prehitro minejo lepi trenutki, a spomini ostanejo nepozabni. Še smo se veselili, ko smo nadaljevali z dobrotami tega sveta. Našemu Markotu smo zaželeli lepo pripravo na posvečenje. Vsem, ki so nas povabili v tako čudovito "božjo kate- dralo", nas sprejeli in pogostili - Bog plati!

Marija Kos

KO BINE ZINE

Kako ste kaj, moje drage bralke in bralčki? Ali ste že kaj lepo zapečeni in pregreti?Jaz sem prepečen kot palačinka, moja "kuha- rica" pa me sploh ne obrača, ker ima toliko opraviti sama s seboj. Te vrstice namreč pišem ob polnem bazenu zdravilne vode in bolnih teles. Kako je z glavami, pa ne vem, a vidim,da vse plavajo lepo nad vodo...Saj to vemo, da prazen sod ne potone... Zato je bolje, da jaz ne grem v vodo. Hu! Hu! Pa se tudi nadvse dobro počutim v senci košatih kostanjev,pišem vtise iz preddopu- stniškega potepanja in obenem poslušam še vesti "radia PBI", saj sem anteno name- stil na najbolj primerno mesto svoje "tikve" Pa je tudi prav prijetno takole lenariti in poslušati, kaj vse se dogaja v naši lepi de- želi. Še več je takega,kar bi se lahko doga jalo in se ne, ker so pač nekateri zaspali v hladnih sencah, drugi pa spijo še kar zim- sko spanje. Pa naj sedaj nadrobim nekaj vtisov, kot so mi ostali v spominu.
Srečanja na Brezjah sem se z velikim ve- seljem udeležil in prenekateremu prijatelju stisnil roko. Moja "furija" pa je na vse "mile viže" skušala odkriti moji "oboževalki" Ro- ziko in Nežo, kar ji na srečo v tako veliki množici ni uspelo. Saj če bi se dobile, me je kar malo skrbelo, bi moral kar en teden ostati na Brezjah,da bi se one lahko pogo- vorile o vseh mojih "muhcah". Nazadnje pa bi se gotovo lotile še teme,ki je bila nače- ta na Trsteniku in jo je moja "ta pametna" ujela po "v-etru". Prav žal mi je bilo,ker se nisem tudi sam udeležil tega srečanja, da bi še jaz primaknil kakšno bistro misel in se morda ponudil za "inštruktorja" na tečaju za spremljevalce. Če ni že prepozno, bi še sedaj poslal ponudbo, saj znam kar nekaj "trikov" za obojestransko zaposlitev. Moja "čebelica" pa je poudarila, da bi na takem tečaju imela samo eno temo, ki bi jo slu- šateljem skušala vliti v "znanja prepolne čaše" - da bi nehali govoriti o BOLNIH IN ZDRAVIH. Ko bi se to naučili, bi šli lahko takoj domov ali na srečanje.
Na Trsteniku nisem bil, zato sem bil pa na poroki, na jugu naše dežele. Ves zasanjan sem gledal lepo nevesto, ki me je spomi- njala tistih "davnih dni" ko je bila tudi moja "beštija" taka, da bi jo najraje dal v vitrino in samo gledal. Pa se je ta slika kaj hitro

spremenila, ko je "nežna cvetka" oblekla svojo "bojno opremo" in me začela "prevz- gajati" po svojem okusu.Še danes občutim trdoto opeke, ki mi je tistega nesrečnega dne padla na glavo.Pa se tolažim s tem,da tudi današnji moški rod ni nič bolj pameten
Pa ne mislite, da sem bil samo tam, kjer so polne mize! Bil sem tudi na Sveti gori. Na to romanje sem se podal po dolgem času spet enkrat sam,brez svoje "prikolice". Kar želel sem si spočiti ušesa in oči od enolič- nega pogleda in besed, pa sem bil takoj kaznovan. Vse je bilo namreč lepo in prav do trenutka, ko je bilo treba najti WC. Ko pa sem ga našel in ugotovil,da bi mi le mo- ja "ženička" lahko pomagala v tak "štrbunk" sem jo kar urno popihal v svoj domači pri- stan. Pa hvala Bogu, da mi ga je dal tako lepo urediti!
V Binkoštnih dneh sem se pa sploh veliko potepal. Udeležil sem se srečanja na Raki, kjer so se mize šibile od raznovrstnih do- brot, a meni se je nekam čudno zatikalo v grlu. Prosil sem Sv. Duha, naj mi pomaga razrešiti uganko,ki mi ni dala uživati dobro- te. In res mi je postalo jasno, da tudi pri mleku stopi smetana na vrh, pa ga imamo vseeno radi. Tako je bilo tudi na Raki lepo, četudi je bila "smetana" v drugem prostoru kot mi in dobrote smo si tudi bratsko delili. Moji "vsevidki" pa se je toliko zataknilo, da me ni hotela spremljati na romanje na Do- brovo. Tako sem si pač jaz mislil, ko ni hotela o romanju nič slišati. Kar naprej in naprej je razlagala o demokraciji in majhni deželi, da že nisem nič več vedel, o čem govori. Končno mi je le pojasnila, da ne bo hodila peš,ko se drugi vozijo s helikopterji. Pa tudi v to "jugo-škatlo" se ne bo več vsedla,ker sem jaz tako pomemben "pisun" da bi me že lahko prišli iskat vsaj s starim helikopterjem, če že ne more "PBI" dobiti tako sodobnega kot ministrstvo.Kar naprej je "brenčala", da naj enega vsaj posodijo nam,da bodo tako oskrbljeni vsaj ta odro- čni kraji naše deželice, ki je res majhna, a ko je govor o prevozih, je še vedno preve- lika.
S tem svojim "brenčanjem" pa nadaljuje še tukaj ob bazenu in mi tako "cefra" anteno, da bom za danes kar zaključil pisanje s sončnimi in vročimi pozdravi!

Vaš Bine Bodež

Dragi moj Prijatelj,dragi moji nepoznani prijatelji, bolni, ostareli in osamljeni!

Odločila sem se, da napišem par vrstic vsem, ki ste betežni in osamljeni kakor jaz. Pred leti me je dvakrat povozil avto,potem ko sem že itak imela deformirano nogo za- radi operacije izraslih kosti.Bila sem v Soči, bila na invalidskem vozičku, učila sem se hoditi z berglami in počasi sem okrevala. Veselila sem se življenja, ko sem zopet la- hko hodila na obisk k poročenim otrokom in vnukom. Kar precej otrok je šlo skozi moje roke. Dve deklici sem našla pri možu, ko sem se poročila. Potem sem porodila še svoje štiri;dva dečka in dve deklici.Nato mi je še hčerka ob razvezi z možem alkoholi- kom zapustila dva fantka, stara komaj eno oziroma dve leti. Za osem otrok sem tako skrbela.Vse sem imela rada.Živela sem sa- mo zanje, čeprav sem bila po moževi smrti še razmeroma mlada in bi se lahko ponov- no poročila. Toda otroci so rabili mojo lju- bezen. Ko so odhajali, sem za pet let pre- vzela varstvo na domu. Tudi tuje otroke sem ljubila, dokler me ni "zapečatila" pro- metna nesreča.Ko se je to nekako uredilo, sem pa zbolela za rakom, ki so mi ga sicer pozdravili, toda ostale so posledice na prebavilih in s tem se mučim že deset let. Vendar to še ni najhuje. Vedno bolj mi od- povedujejo noge, da brez bergel ali palice ne morem več nikamor.Najstrašnejše pa je to, da me kljub opori med hojo premetava sem in tja, otroci pa kričijo za mano: "Glej jo,že spet je pijana!" Jaz pa nikoli ne pijem alkohola. To mi je kot nož v srce in zgodi se,da obupam tako daleč, da si želim samo še smrti.Če mi ne bi pomagala vera v Boga in posmrtnost, bi že zdavnaj storila korak v smrt. Vendar pridejo trenutki, ko me po- novno napade obup; ko se spomnim, kako veselo in ponosno sem hodila z otroki na izlete v hribe in gorenjske planine. A sedaj so to samo še sanje,iz katerih se zbudim v kruto resničnost. Zdaj sem samo še obu- pana stara invalidka. Niti z upokojenci ne morem več na izlete, kamor sem tako rada hodila.Sem kot ptiček z zlomljeno perutjo,ki ne more več poleteti. Samo še smrti čaka.
Otroci so poročeni in žive svoje življenje. Za obiske je vse premalo časa. Moje noge pa čisto odpovedujejo in sama ne zmorem več iti k njim kot nekoč, da bi pobožala vnučke in celo pravnučke."Zakaj je starost tako grda?" se sprašujem."Zakaj nam jem- lje še tisto poslednje, ko bi vendar še tako radi živeli kot nekoč?" Saj imam tudi druge ljudi: naš dobri Karitas, naše socialne de- lavke, patronažne... vsi skrbijo zame, toda zdravja mi ne more dati več nihče.Sprašu- jem vas,moji dragi invalidi,ki ste tudi obso- jeni na vozičke, sprašujem vas osamljene doma in v Domu ostarelih:"Kako vam je mo goče vztrajati v svojem trpljenju brez obu panih misli na smrt. Odgovorite mi,prosim!"

Spet pride dan ko črn obup,
razjeda dušo kakor strup.
Povsod si sam in vedno sam...
Nikogar ni, da mogla bi
razkriti bolečino svojo.
In zopet se sprašujem:
Mar vredno je živeti
- mar lepše ni umreti?

Rozalija K.

ZVESTI V BOŽJI NAVEZI

Ko boste brali te vrstice,bo za nami že lep kos poletja. Prav pred začetkom tega let- nega časa smo se mnogi srečali na Brezjah Že šestindvajsetič smo poromali k naši Mariji Pomagaj...
Vsako leto sem bila na tem romanju in še nikoli se me ni tako dotaknilo kot letos.Po- gled na toliko vozičkov, oziroma na mlada, trpeča,a kljub vsemu junaška življenja, me je močno presunil... Vsak obraz se mi je globoko vtisnil v srce.
Ali mali slovenski narod res potrebuje to- liko trpljenja in zadoščevanja? Ta misel, to vprašanje kljuva v meni... Tudi vi čakate odgovora,kajne? Morda pa bo mojemu vpra šanju prisluhnil kateri od bralcev in prihod- njič sam odgovoril.
Vsem vam, s katerimi smo se srečali na Brezjah, naj te vrstice prinesejo ljubečo spodbudo in pogum, da bi še naprej vztra- jali in vdano sledili Božji volji. Naj vas lju- bezen Marije,ki nas na Brezjah vedno tako zvesto čaka,še naprej varuje in brani pred vsem, kar vodi v malodušje in obup.
Za to dvoje sedaj res ni časa, saj je pred vrati razstava. Vsi, ki ustvarjate izdelke, gotovo hitite, ostali pa le usmerjajte svoje dobre misli in molitve v to smer.
Pa še malo poromajmo... Pred mesecem sem z goriške železniške postaje pospre- mila "Beli vlak", ki je peljal italijanske in za- mejske bolnike v Lurd.Kljub hudi opoldanski vročini je ozračje na postaji govorilo, da gredo romarji k Mariji... Ko je vlak potegnil sem jim želela, da bi pri njej našli tudi tisto srečo, ki jo vsak na zemlji pogreša. Še po- sebej pa sem z vsem srcem prosila, da bi njihova vera in upanje ne bila zaman, in da bi se vrnili polni tiste ljubezni, ki z vdanim trpljenjem prekvaša svet...
Kako rada kramljam z vami, ki sledite vrsti- cam v Prijatelju. Občutek,da smo povezani in da me vaša - v trpljenju preizkušana - srca razumejo, mi daje posebno moč...
Upam, da si še ostanemo zvesti v božji navezi. Naj Gospod vsakega posebej bla- goslavlja in vas obdarja s svojo bližino.
V takem počitniškem času se mnogi žal po čutite še bolj osamljene. Zdravi govorijo o morju, hribih ali o potepanju po raznih de- želah... Zato, prav vam, ki tudi poletni čas preživljate doma,v domu ali bolnišnici,želim da bi vam vsaj kakšna lepa kartica prinesla pozdrav in košček božjega stvarstva v sliki
Narava je odprta knjiga... Zdravi,ne poza- bite, da tistim, ki so ujeti med štiri stene, prav z razglednico omogočite, da "berejo" iz te knjige. Zato jim pišite! Verjemite, da bodo vaši dopustniški dnevi še bolj bogati..
Iz zadnje vrstice in pozdrava kuka še moja ljubezen, ki je vedno z vami!

s. Mihelangela

ŽIVIM NORMALNO

Skrbno sem prebrala Domnovo pismo in od krito povem, da se ne strinjam popolnoma z njim.
Mislim, da vsakdo želi živeti normalno življe nje,žal pa nekateri iz različnih vzrokov tega ne morejo in se morajo sprijazniti z okoljem kamor so jih dali drugi. Jaz vse življenje, že od mladosti, živim po raznih zavodih...
Ne počutim se reveža in tudi Prijatelj ni samo list za reveže.Tudi se ne smilim sama sebi, saj sem veliko stvari dosegla in mar- sikaj prenesla in sem zadovoljna s tem, kar imam.
Hvaležna sem vsem,ki so mi v življenju ka- korkoli pomagali - od osebja v zavodih,teti Nežki, prijateljem iz PBI, Prijatelju in Og- njišču. Posebno pa sem Bogu hvaležna za vero, ki sem jo uspela ohraniti kljub hudim časom.
Rada se udeležujem naših srečanj, saj iz njih odhajam duhovno bogatejša. Tu čutim in doživljam iskreno prijateljstvo.
Vsak od nas živi normalno življenje, le da vsak na svoj način.
Toliko bi jaz dodala k Domnovemu pismu.
Prijateljski pozdrav!

Dragica

LEPO IN TEŽKO JE BITI ČLOVEK

Prebral sem Domnovo pismo v drugi številki Prijatelja, a šele urednikova slaba volja v naslednji številki zaradi molka nas,bralcev, me je spodbudila h globljemu razmišljanju. Znamenje česa je naš molk?
Je mogoče, da je za mnoge molčeče Prija- telj le nekakšna zanimivost, kot nekakšno mlinsko kolo, ki se na zunaj vrti in nekaj ropota, znotraj pa ničesar ne poganja in ničesar ne melje...?
Tudi jaz sem pred kakšnimi petnajstimi leti napisal uredniku podobno pismo kot Domen (le, da takrat takšnih stvari niso objavljali) in se odpovedal Prijatelju in Bratstvu bol- nikov in invalidov (BBI). Zakaj?
Marsikaj vrednega in tehtnega sem sicer našel tako v Prijatelju kot v BBI, a tudi to- liko ponavljanja in predenja sladkorne pene kot temu pravim jaz, je bilo takrat v njima, da tega nisem več prenesel. In potem še tisto posplošeno in poudarjeno govorjenje v množini - vi bolniki, vi prizadeti... Kje je tu ednina, kje sem tu jaz, Pavel, ki me je Stvarnik po starših poklical v življenje?
Pa se je počasi vame zagrizel neki skriv- nostni črviček, da sem začel razmišljati od drugega konca in sem se počasi vrnil.Mar- sikaj se je od takrat premaknilo in upam si trditi, da tudi zaradi Prijatelja in BBI, če- prav...
Se pa večkrat sprašujem, zakaj na naših srečanjih ni več takšnih ljudi,kot je,denimo Domen. Po mojem mnenju tudi zato, ker se odgovorni v praksi še vse premalo zave- dajo dejstva, da ni nujno, da imata dva, ki sedita na enakem vozičku, enake duhovne potrebe, ker tudi ne živita in ne doživljata enako,nista v svojem okolju enako spreje- ta... Jaz razumem, da,denimo, dobrega pla valca ne zanimajo začetni tečaji plavanja in v tej smeri bi se delovanje BBI gotovo moglo popestriti in obogatiti.
Bog nas ima rad po ljudeh in Domna ima rad (tudi) po njegovi ženi. Vprašujem pa se, kako se počuti nekdo,ki dneve, tedne, mesece in morda celo leta zaman zre skozi okno, ali pa mu še to ni dosegljivo, in proti vratom in upa, da bo vstopil kdo, ki mu bo toplo stisnil roko,mu s tem dal vedeti,da je željen in ljubljen. Takšnemu človeku lahko še tako skromna pozornost veliko pomeni.
Ob tem bi rad nagovoril tiste prizadete, ki so uspeli vstati in izplavati iz te "revščine" in stiske, saj je dostikrat sestavni, trajni in najtežji del prizadetosti. Naj ne pozabijo na te ljudi (reveže, kot jih nekako imenuje Domen) in se ne oddaljijo od njih.Hkrati pa bi lahko zdrave pomagali usmerjati v pravo in željeno smer in pomagali ostriti posluh za sočloveka - bližnjega.
Skrb in solidarnost naj se najprej začne udejanjati med prizadetimi samimi,šele po- tem isto pričakujmo od zdravih!
Pohvala sicer dobro dene, a le predenja sladkobnih puhlic lahko človeka mimogrede zapeljejo v zmoto. Tudi če ne znamo de- lati čevljev, je prav, da povemo, kje nas čevelj žuli, da se težave sproti rešijo. Tudi kritična misel se da lepo povedati, je po- trebna in je izraz dobrohotnosti in ljubezni.
Če bi bili ljudje vedno z vsem zadovoljni,po tem bi verjetno še danes živeli v jamah...
Pa še nekaj o pretirani uslužnosti, kot jo je doživel Domen pri ponujanju pijače.
Ne spadam ravno med najbolj pohlevne in potrpežljive ljudi,a ravno v času,ko je izšla druga številka Prijatelja z Domnovim pismom sem ležal in se zdravil v bolnici zaradi tega ker svojčas nisem popil dovolj tekočine in nisem pravočasno povedal, da me nekam tišči, ker pač pri teh opravilih potrebujem pomoč in nisem hotel biti preveč "siten" ali pa v sebi nisem vedno znal premagati raz- nih nepotrebnih zadreg. Danes je tudi meni to nekdanje početje - hvaležnost v obliki pretirane in škodljive potrpežljivosti -nera- zumljivo, posebej še,ker sem ves čas živel v okolju, ki mi je prijazno. Mislim,da je tudi v tej moji izkušnji lahko drobec resnice o pretirani uslužnosti.
"Lepo in težko je biti človek. Lepo, ker pač smo,bivamo,ker smo sredi življenja. Težko, ker je vsakdo od nas enkraten in nepono- vljiv in zaradi te enkratnosti tudi osamljen, ker življenju - in s tem sebi - ni več kos, prevečkrat se znajde v navzkrižju z lastni- mi uspehi in veličino.Pa vendar ne moremo biti kaj drugega kot ljudje, nekaj, kar smo, ampak tudi, kar še nismo," kot je zapisal mislec R. Garaudy. Zato vselej hodimo za lastno osebnostjo,nikoli pa je ne dosežemo Zato smo tudi razpeti med pričakovanja in razočaranja, upanja in stiske. Ob tem pa najprej odgovorni in potem vsi skupaj ne bi smeli izgubiti smisla za pravo mero (po prof.Trstenjaku je zmernost še vedno kro- na vseh čednosti), sredino,resnico in z njo modrost in občutek, kako naj človek pos- tane bližji človeku, posebej še takrat, ko drug drugega najbolj potrebujemo.
Kjer je dobra volja, tam nobena zagata ni nerešljiva. Prijateljski pozdrav

Pavle

NA BREZJAH JE PRELEPO

Dragi Prijatelj! Zopet se oglašam, da se vam iskreno zahvalim za Prijatelja, ki mi ga pošiljate. Zelo sem ga vesela in takoj vse- ga preberem. Tudi srečanja invalidov me zanimajo,a kaj,ko sama ne morem nikamor. Grem pa vsako leto na Brezje na srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih. Le eno leto nisem šla. Hčerka pelje vsako leto z menoj tja še sestro in svakinjo. Tam je prelepo, naužijem se duhovne hrane. Dobro je po- skrbljeno tudi za nas, ki ne moremo hoditi. Letos nam je bilo tudi vreme zelo naklonje- no. Hvala Jezusu in Mariji za tak lep dan. Mir z vami!
Draga Julka! Vsakoletno romanje na Brezje junija je naše skupno veliko slavje in za- hvala brezjanski Materi, da nam pomaga premagovati težave bolezni in starosti in nam v trpljenju stoji ob strani. Še naprej jo radi častimo in se ji priporočajmo!
Upamo,da se boste kdaj lahko udeležili tudi kakšne druge večdnevne duhovne obnove.
Tudi vas naj spremlja Kristusov mir!

ODVISNA OD TUJE POMOČI

Spoštovani urednik! Minilo je kar precej časa, odkar sem se zadnjič oglasila. Mimo je že mesec maj, najlepši mesec v letu, ko častimo Mater Marijo. Danes je že praznik Rešnjega Telesa. Misli mi uidejo nazaj,kako je bilo včasih lepo pri obredih. Tudi sedaj so lepi obredi, vendar jih lahko spremljam le z molitvijo doma.
Povsem sem odvisna od tuje pomoči, pa tudi mož je bolan. Večkrat bi se rada ude- ležila kakšnega srečanja, da bi skrbi in te- žave podelila z drugimi.
Hvala Bogu, da lahko molim. Ko mi je naj- huje, rečem:"O, moj Bog,če ti tako hočeš, naj bo tako. Težko je prenašati bolezen in invalidnost, a še huje notranje trpljenje in osamelost."
Vse lepo pozdravljam in vam želim veliko uspeha pri vašem delu. Bodimo združeni v molitvi.
Ne pravijo zaman,da molitev gore premika. Lepe so različne zunanje slovesnosti, a molitev je in bo ostala najgloblja človekova vez z Bogom, ki nam vidi v dušo in mu v molitvi lahko zaupamo najskrivnejša ob- čutja, prošnje, pa tudi bolezni. Prosimo za trdno vero, da On vse dela v naše dobro!

VESELIMO SE SREČANJ

Lepi in veseli so bili dnevi v Šmarjeti. Z veliko hvaležnostjo se spominjam vseh, ki ste nam jih pripravili.
Cerkev je bila lepo okrašena.Besede gospo da Glasa so nam vlivale upanje in tolažbo. Bile so smernice za naše življenje. Tisti, ki se sicer sv.maše ne moremo pogosto ude- leževati, smo bili še posebej srečni.
Vesela sem, da pripadam PBI. Hvaležne pozdrave!
Gospod,hvala ti za prijatelje. V njihovi dru- žbi se sprostim. Vsak izžareva toliko prist- nega in čistega veselja. Tudi v dnevih, ki so zame sivi in deževni, mi je v uteho in pomoč misel na prisrčno snidenje z vami.
Vedno pa je ob meni in v meni največji in najboljši prijatelj - Jezus, ki me nikoli ne zapusti. Z njim bom vzdržala in vztrajala tudi v preizkušnjah. Zato,hvala nebeškemu Očetu za Jezusa in za vas, prijatelji.
Prisrčno vas pozdravlja

Kati Ribič

SREČNI TRENUTKI

Še naprej me spremljajo božje preizkušnje z boleznijo.Skoraj ves mesec maj sem imela težave pri prenašanju omotice in glavobo- lov.
Me pa tudi objamejo srečni trenutki. Pred- zadnji, deževni majski dan me je obiskal p. kapucin Rafael Jenko in v moji skromni sobi daroval sv. mašo za moje zdravje. Obhajal me je pod obema podobama. Tako je bilo slovesno, kakor bi bil sam Bog v moji sobi. Ta dan mi bo v dušno tolažbo do smrti.
Čeprav Bog preizkuša z boleznimi in težava mi,pa tudi pošilja moč za vdano prenašanje bolezni. Zaupanje v božjo voljo in pomoč olajša tudi bolezni in težave.
Vsak dan molim pri oltarčku pred svetimi podobami za duhovnike, prijatelje, tudi ne- znane, saj smo v Bogu vsi bratje in sestre in upamo, da se bomo v večnosti skupaj veselili.
Še vam pišem, ker se bojim,da mi bo zdra- vje kmalu tako opešalo, da ne bom mogla več pisati. To je namreč doletelo mojo do- bro prijateljico. Težave moramo prenašati iz ljubezni do Boga, saj je Jezus iz ljubezni do nas hudo trpel na križu.
Po smrti bomo izvedeli, kaj je pomenilo ze- meljsko trpljenje.
Eno leto po bratovi smrti sem ga v spanju zagledala in mi je rekel:"Ko sem se preselil sem v ta kraj, sem veliko izvedel, česar prej nisem vedel." Vprašala sem ga, kaj bi to bilo, pa sem se brez odgovora zbudila. Tako bomo tudi mi vse izvedeli v večnosti in se bomo skupaj veselili. Na zemlji živimo v solzni dolini, po smrti pa nas čaka blaže- na domovina. Prisrčno pozdravljeni!
Draga Angela!Želimo,da bi vaše pričevanje pomagalo marsikateremu od naših bralcev utrditi vero v to, kar nas uči Sveto pismo, da oko ni videlo in uho ni slišalo, kaj je Bog pripravil njim,ki ga ljubijo. Ljubiti ga,pomeni izpolnjevati božjo voljo, prenašati težave in izkazovati ljubezen bratom in sestram.
Veliko dobrih dokazov božje ljubezni do vas vam želimo in vas iskreno pozdravljamo.

RADA REŠUJEM KRIŽANKE

Ime mi je Polona. Sem iz Svete Trojice v Slovenskih goricah. V 3. številki Prijatelja sem dobila prvo nagrado za rešeno križan- ko. Obiskal me je gospod, ki mi je prinesel nagrado, lepo se zahvaljujem. Gospod mi je tudi rekel, naj napišem spis, pa sem ga napisala:
Med prostim časom rada rešujem križanke in uganke v časopisih in revijah, tudi v Prijatelju, kjer so zelo zanimive stvari. Če ne poznam odgovora na kakšno vprašanje, obiščem prijateljico Marino. Ona ima tri slovarje,ki mi pri reševanju zelo pomagajo.
Marina je na vozičku. Rada jo obiščem in vesela je mojega obiska.Skoraj vsako sredo jo obiščem. Ko pa bodo počitnice, jo bom še večkrat obiskala. Med obiskom se moji sestri igrata z Marinino hčerko Matejo, jaz pa z Marino rešujem križanke. Čas hitro mineva. Ko odhajamo, nam vedno reče,naj še pridemo k njej.
Drug drugemu si moramo pomagati in se imeti radi. Vse lepo pozdravljam, posebno sodelavce Prijatelja, saj ga tako lepo ure- jajo.

Draga Polona!Veseli smo bili tvojega pisma in še posebej zagotovila, da križanke rada rešuješ - sama ali s prijatelji in vam tako popestrijo marsikatero urico.Žreb je muhast in nagrade niso najpomembnejše,vendar je vsakdo vesel, če se mu nasmehne sreča. Ti si s svojim sporočilom in spisom raz- veselila še druge, tako kot sama praviš v zadnjem stavku svojega pisanja.
Še naprej veliko zadovoljstva in uspeha pri križankah tebi in tvojim prijateljem!

ROSILO JE, A NAM NI BILO DOLGČAS

Odločila sem se, da vam napišem nekaj vrstic s srečanja v Šmarjeti.
Vse tri dni nam je nagajal dež;po malem je vseskozi rosilo in nismo mogli biti zunaj. A tudi notri nam ni bilo dolgčas. Za to je po- skrbel zlasti naš prijatelj Oton iz Ljubljane, ki je tudi invalid. Kadarkoli je bila priložnost nam je bral in razlagal Sveto pismo.To nam je zelo prav prišlo, saj ga doma malokdo bere. Večina ga sploh nima. V imenu vseh se Otonu zahvalim za njegovo vztrajnost. Enako se zahvalim vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da smo se imeli lepo. Bog plačaj! Hvala g. uredniku za lepe pridige. Največ zahvale sem dolžna g. župniku. Brez njega bi se srečanje ne mogla udeležiti. Bog pla- čaj vsem!
Vedno radi slišimo, da so vam srečanja všeč in potrebna. To je nam spodbuda za nadaljnji trud in najlepša zahvala za naše delo.
Dobrodošli so tudi vaši predlogi, želje in mnenja in nadvse dragocena pomoč v mo- litvi. Kmalu spet na svidenje!

ŽELIM SI DOPISOVATI

Spoštovani Prijatelj! Lepo vas pozdravljam iz Primorske.Sem invalidka,že 22 let na vo- zičku. V Stari Gori me je povozil avto.Nato sem bila tudi zelo razočarana v osebnem življenju. Stara sem 48 let in vse od prve nesreče sem v domu starejših občanov v Ajdovščini. Vendar v domu ne najdem pri- merne družbe. Želim si dopisovati z bralci Prijatelja, posebno z invalidi. Iskreno poz- dravljeni!
Draga Rozana!Včasih življenje ubere čudna in nam nerazumljiva pota. En sam trenutek je včasih dovolj,da se naša pot obrne dru- gače, kot smo pričakovali, upali in želeli.
Prijatelji so nam v pomoč v težkih in lepih trenutkih, zato vam želimo, da bi preko dopisovanja spoznali dobre ljudi, ki bi vam pomagali premagovati osamljenost.
V duhu smo z vami!

REŠETO 4/94: V vsaki vodoravni in nav- pični vrsti je skrita ena slovenska reka ali rečica. Spodaj so napisane po abecednem redu. Prečrtaj njihove črke, ki si sledijo v pravem zaporedju, le da so vmes še druge črke. Ko boš prečrtal-a vse reke, ti mora v vsaki vodoravni vrsti ostati še po ena ne- prečrtana črka. Preberi jih zaporedoma od zgoraj navzdol in dobil-a boš še dve sloven ski reki.Ti dve reki vpiši kot rešitev in poš- lji do 25.velikega srpana (avgusta) na do- pisnici na naš naslov:PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana (s pripisom: KRIŽANKA) Vsak lahko sodeluje samo z eno rešitvijo. (Odreži in prilepi kupon!).

BAČA - BISTRICA - ČRNUŠNICA - DRAVA - DRAVINJA - GRAČNICA - IDRIJCA - KOKRA - KOLPA - KORITNICA - KRKA - LAHINJA - MISLINJA - MIRNA - MLINARICA - PAKA - PIVKA - RINŽA -RIŽANA - SAVA - SAVINJA - SELŠČICA - SOČA - SORA - SOTLA - TEMENICA - TIMAV - UNEC. Nagrade 4/94:
1. gobelin: Marija z Jezusom
2. radio z uro
3. knjiga L. Mezzadri: Življenje za druge
4. kvačkan prtiček
5. komplet vizitk

Rešitev rešeta 3/94: RATITOVEC,OJSTRICA

Nagrajenci 3/94:
1. radio z uro: Anica GRAHAR, Trg Celjskih knezov 7, 63000 Celje
2. klekljan prtiček: Marija MAČEK, Strahinj 20, 64202 Naklo
3. knjiga L.Mezzadri-a Ljubezen brez meja: Ivanka URBAS,Martinjak 21,61380Cerknica
4. kaseta Franca Juvana Pesem svetono- čna plava: Terezija LAPAJNE, Vojsko 11, 65280 Idrija
5. prtiček in podstavka: Družina ŠNOBEL, Ročevnica 70, 64290 Tržič

ki mi zgodovina pripoveduje o tebi toliko gorja, ki si bila neštetokrat oškropljena s krvjo pogansko in krščansko,ki si pila toliko solza, s trpljenjem blagoslovljena in posvečena, izlij Bog vsedobrotni vso svojo srečo nebeško na tebe! Bodi pozdravljena in bla- goslovljena od njega,ki te je ljubil z zvesto ljubeznijo vse dni in ure življenja ...

Franc Ksaver Meško, Črna smrt (odlomek)