naša molitev 1993

AVGUST

• Da bi priseljencem in beguncem po- magali na temelju ljubezni in pravičnosti
• Da bi duhovniki s skladnim pričevanjem vere in služenja prebujali nove misijon- ske poklice.
• Da bi nas stik z naravo odpiral Bogu Stvarniku in nas naredil bolj preproste v medsebojnih odnosih.

SEPTEMBER

• Da bi se katoličani vedno zavedali svoje socialne in politične odgovornosti
• Da bi po posebni škofovski sinodi afri- ške Cerkve dobile nov polet za oznanje valno delo.
• Da bi v Slomškovem duhu gojili dialog, spoštovali različnost in rastli v ljubezni do svoje domovine.

OB OBALI IN PESMI GORA

Najbolj vroči mesec je zapi- san dopustu,počitnicam, od- dihu. Še preden se zavem,že sem na morju, sredi gora ali med novimi prijatelji.Moj jaz je na oddihu
"Umaknite se na samoten kraj in se malo odpočijte" tako je svojim učencem naročil Kristus.
Počitnice so za delovne ljudi - ne za lenuhe. Da si spet osvežimo svoje moči za poklicno delo,so počitnice prav tako potrebne kot duhovne vaje za osveži- tev duhovnega življenja.
Pretrgati je treba enoličnost vsakdan- jega življenja, spremeniti svoje okolje, delo.Niso pa počitnice družabni ali fizi- čni napor,da je človek po njih potreben počitka od počitnic.
Prav preživete počitnice so blagoslov. Če imamo dober namen, so prav tako proslava Boga.
V tišini peska ob morju preštevam zve- zdnato nebo in molim: naj Te slavi vsa zemlja, morje in reke, sonce in zvezde, vse naj hvali Gospoda. Poslušam tiho šumenje morja in s prijateljem zrem v globino,kakor da gledam svojo prehoje- no pot. Prav na obzorju pa je še nekaj neodkritega, kdo ve, je to moja usoda ali moje življenje. Ali si bom izbral školj- ko, ki hrani v sebi najlepši biser, ki nosi in varuje najboljši zaklad?
Grem na drugi breg in v hvalnici Bogu, sredi gora že slišim pesem gorskega vetra. Tisti spev, ki me vedno dviga v skrivnosti kraljestva gora, kristalno bi- strega izvira, in umiri duha.
Da, Gospod, tudi na počitnicah je naj- lepše, kadar sem s teboj, med prijatelji, združen v smehu in pesmi, brez mrtve ljubezni.
Nekoč je katehet dejal: Bog gre na po- čitnice s teboj. Zato vem, da nikdar ne more na počitnice moj odnos do Boga. In do ljudi tudi ne.
Poglavitno je, da v počitnicah dosežeš svoj namen:z oddiha moram priti veder, okrepljen za svoje delo,pa tudi bolj božji
Ob koncu pa še: Marija,največji zaklad.
Premalo je tvoj praznik tudi moj,vendar na veliki šmaren stopi ponovno v življe- nje slehernega človeka, ki slavi Boga. Vstopi tiho in skrivnostno, kot zna le mati. Pridi v narod, ki se ti je že od roj- stva priporočal, ti postavil svetišča ter se ti izročal v varstvo.
Marija, pod tvoje varstvo pribežimo...

Slavko Kalan

HODITI ZA JEZUSOM

Naša svetopisemska premiš- ljevanja nosijo skupni naslov: Le za Jezusom hodimo. Kako naj hodimo za Jezusom?
Apostoli so za Jezusom hodili zares, dobesedno. Živeli so v istem času in v istem kraju ter se odzvali njegovemu vabilu, naj gredo za njim. Nekateri drugi niso bili posebej povabljeni, a so hodili za njim,ker jih je pritegnila njegova bo- gata osebnost.
Po Jezusovi smrti in vstajenju dobesed- na hoja za njim ni bila več mogoča.Apo stoli so od takrat hodili za Jezusom ta- ko, da so se ravnali po njegovih naukih in posnemali njegove zglede. Tako so delali kristjani vseh časov in tako dela- mo danes mi.
Prvi način hoje za Jezusom je brez dvo ma prizadevanje,da se ravnamo po veri in po evangeliju.Jezusova prilika o talen tih nas spodbuja, naj dobro porabljamo darove, ki nam jih je Bog dal, prilika o usmiljenem Samarijanu nas uči,kako naj se vedemo, ko vidimo brata ali sestro v stiskah,zgodba o trdosrčnem bogatašu, kako se ne smemo navezovati na ze- meljske dobrine,o izgubljenem sinu,kako se je treba kesati grehov in se vračati k Bogu...
Za Jezusom hodimo,kadar ga z apostoli prosimo, naj nas uči moliti, ter jemljemo zares njegovo navodilo, da je treba vedno moliti in se nikdar naveličati. To pomeni, vedno in vse delati v božji pri- sotnosti in z namenom, da izpolnimo njegovo voljo.
Za Jezusom hodimo, ko se včlanimo v njegovo Cerkev ter jo cenimo in poslu- šamo kot svojo duhovno Mater in Uči- teljico. Cerkev je sedaj živeči Kristus na zemlji, po njej nam govori, nas uči in posvečuje.
Za Jezusom hodimo, kadar trpljenje in preizkušnje življenja jemljemo kot dele- žnost našega križa z njegovim križem in tako skupaj z njim posvečujemo svet in sebe. Kakor nekdaj Simon mu danes pomagamo nositi križ, ki ga je vzel nase za odrešenje ljudi.
Za Jezusom hodimo v trenutkih veselja in duhovnega razsvetljenja, ko - kakor apostoli na gori spremenjenja -uživamo njegovo veličino in s Petrom govorimo: Gospod, dobro nam je tukaj.
Vso to hojo za Jezusom lahko imenuje- mo hojo po suhem. Kakorkoli je morda težka in utrudljiva, moremo reči, da ču- timo pod sabo trdna tla. So pa primeri, ko nas Jezus vabi, naj hodimo z njim po vodi. To je takrat, ko spoznamo, da je nekaj za nas božja volja, a se nam zdi nemogoče, da bi jo mogli izpolniti.
Ena od takih hoj je duhovniški celibat. Mnogokrat slišimo prigovore:"Saj je ve- ndar nemogoče živeti samsko in čisto, saj je vendar Bog človeka ustvaril za družinsko življenje!" To je res. A je tudi res, da Bog tistemu, ki ga je tako v življenje poklical, daje tudi milost čisto in samsko živeti, če se poklicani milosti poslužuje.
Na hojo po vodi vabi Jezus tiste starše, ki čutijo nagnjenje,naj imajo številnejšo družino.Človeška pamet zna našteti sto razlogov proti takšni odločitvi,in vendar so med nami družine s petimi, šestimi in več otroki. Kljub skrbem in težavam jim je lepo in se imajo bolj radi kot v marsi- kateri samo tričlanski družini.
Hoditi po vodi lahko pomeni tudi spreje- ti trajno invalidnost - svojo ali koga od domačih, in v tem videti božji dar.
Peter je varno hodil po vodi, dokler je veroval. Potapljati se je začel,ko je po- dvomil. A ga je Jezus potegnil iz valov.
Ali ni Jezus kdaj koga od nas povabil, naj stopi za njim v valove? Nas morda vabi sedaj?

p. Franc Cerar

OB DIAKONSKEM POSVEČENJU

Mesec junij je pri nas tudi mesec diakon skih in novomašnih posvečenj.Na večer pred praznikom sv. Petra in Pavla in posvetitve novomašnikov v ljubljanski stolnici so bili posvečeni tudi novi dia- koni. Zvestobo evangeliju in pokorščino svojemu škofu je letos obljubilo enajst diakonov v župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki.
Prav gotovo je obred posvečenja dar Cerkve župniji, v kateri posvečenje po- teka. Prav je, da se tudi župnija na ta dogodek primerno pripravi. Zato nam je že v nedeljo pred posvečenjem o potre bah po duhovnikih in o pomenu diakon- ske službe govoril ravnatelj bogoslovja Franci Šuštar.
Prostorna cerkev na Vrhniki je polna po zdravljala sprevod narodnih noš, števil- nih duhovnikov, bodočih diakonov in g. nadškofa. Mašno daritev je spremljalo lepo petje domačega zbora z orkestrom
Obred posvečenja je bil pomenljiv. Na prošnjo ravnatelja bogoslovja, naj nad- škof posveti te nove diakone,ga je nad škof vprašal:"Ali so vredni?" "Povprašali smo odgovorne može in ti so nam zago tovili, da so vredni," je odgovoril ravna- telj. Po osebni predstavitvi je vsak od bodočih diakonov posvečevalcu daroval gorečo svečo kot simbol svojega daro- vanja. Psalm "Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod" je le še potrjeval, čemu so se odzvali ti novi diakoni.Kmalu nato so vsi diakoni v znak predanosti in ponižnosti legli na tla. Cerkev pa je v litanijah vseh svetnikov prosila Boga, Marijo in zavetnike novih diakonov, naj jih vodijo in podpirajo v njihovih dejanjih
Še en pomemben trenutek. Ko nadškof simbolično vsakemu izmed diakonov iz- roča Sveto pismo,mu zapoveduje:"Glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval; živel, kar boš učil!" To je naročilo, ob katerem se mora zamisliti vsak izmed nas.Ali se moja dejanja skla dajo z mojim govorjenjem?
Sv.maša se nadaljuje. Veliko nas je bilo ki smo se nahranili s kruhom življenja. S pesmijo 'Marija skoz' življenje' se je kon čala slovesnost v cerkvi.
Pri tej slovesnosti smo se zbrali tudi bol ni in invalidi skupaj s sodelavci iz Prija- teljstva bolnikov in invalidov. Želeli smo "biti zraven" pri tem posvečenju, saj je bil med novimi diakoni tudi naš Marko Marinko.Njega in njegovo služenje (dia- konat pa pomeni služenje) poznamo v PBI že dolgo. Hvaležni smo mu za vse dneve in ure, ki nam jih daruje. Želeli smo se mu zahvaliti za vse, kar naredi za nas. Hoteli smo mu tudi stisniti roko, mu voščiti veselja in moči pri izvrševa- nju božje volje in mu podariti šopek cve tja. Vse to smo v veselem razpoloženju storili na dvorišču pred cerkvijo, med prigrizkom,za katerega so poskrbeli do- mačini.
Slovesnost je minila.Dan,ki ga je naredil Gospod, je bil za nami in veseli smo bili, da smo ga tako polno doživeli.
Dragi prijatelji! Podpirajmo služenje no- vih diakonov pri oltarju in med ljudmi s svojimi deli in molitvijo.

Rafko Jurjevčič

TUKAJ SEM

(Misel ob diakonskem posvečenju)

Zelo različne so poti, na katere nas kliče Gospod. Prav vsakemu izmed nas ljubeče kaže tisto pot,na kateri moremo kar najbolj osrečujoče doživljati bližino Ljubezni in z veseljem odgovarjati na njegov klic.
Vsak odgovor na takšen klic Ljubezni nas seveda postavi v določeno poslan- stvo. Tega se zavedamo vsi, ki smo na večer pred praznikom apostolov sv. Petra in Pavla na Vrhniki in v Ajdovščini prejeli diakonsko posvečenje, prvo stop njo duhovništva."Tukaj sem" smo izrekli v zavesti, da se hočemo Bogu povsem posvetiti in mu nesebično služiti v svo- jih bratih in sestrah.Odgovorno poslan- stvo je torej pred nami, zato prosimo Boga, naj nas podpira s svojo pomočjo, naj dobrotno izlije na nas milost svoje- ga blagoslova.
Svojevrstno poslanstvo vsak dan znova sprejemate tudi vi,dragi prijatelji bolniki Tudi do vas se je sklonil Gospod,ko vas je obiskal z boleznijo. Pričakuje, da v njej tudi vi sledite njegovemu klicu Lju- bezni, kar vas edino more voditi k pre- danemu in osrečujočemu življenju, pa čeprav vam dnevi minevajo na bolniški postelji.
Vem,da mnogi na ta 'izziv' vdano odgo- varjate: "Tukaj sem,Gospod. V zavesti, da ti uravnavaš vse moje življenje,spre jemam novo življenjsko pot, na katero me vodi bolezen. Podpiraj me,da ti bom ostal vedno zvest."
Ni vedno lahko tako odgovarjati na Bo- žje posege.Če bi človek računal le nase bi mnogokrat na tej poti težko videval tisto svetlo točko, ki bi ga vodila v jutri šnji dan. Skupaj z Gospodom in njegovo pomočjo pa nam vse postaja svetlo. Spominjajmo se zato, dragi prijatelji, v molitvi drug drugega ter prosimo, da bi bili vsak v svojem poslanstvu vedno pri pravljeni z veseljem izrekati Gospodu: "Tukaj sem."Naj bo on naša moč in opora

diakon Franci Miklič

TVOJ BLAGOSLOV BO POČIVAL NAD NAŠIM MESTOM

Nova maša! Dragi naš rojak,novomašnik Aleš Rupnik! Svetogorski zvonovi od- krivajo še zadnjo misel, ko bo trenutek tvojega posvečenja, duhovnik bom... Mogoče bo solza sreče v tvojih očeh, mogoče skriti sklep v duši posebno sa- mo tvoj, za katerega odločitev ve Bog, za kar si se odločal polnih šest let in še prej, kot vemo iz otroštva. Kako vesel te je Gospod, kako se vesele nebesa! Čakamo te mi,tvoji rojaki, prijatelji, bol- niki, trpeči,invalidi, iskal si nas,pozdravil s svojim drobnim nasmehom, pa bodi to med cerkvenimi vrati, na cesti,v ambu- lanti. Prijatelj novomašnik,ni ti bilo nero dno odtrgati se od študija in se vzpeti v sedmo nadstropje klinike,da si obiskal bolnega in ga razveselil. Že takrat si nosil Boga, kot boš to delal naprej v zakramentih, v navzočnosti Njega, ki te je poklical in te pošilja kot brat k bratu.
Tako bo tvoj blagoslov večni dar naše- mu mestu, tvojim dragim in svetu, ostal boš na veke največji dobrotnik človeš- tva.
Še tri dni te loči od nežne izročitve Gospodu, dovoli, da jih smem iskreno s Teboj preživeti z molitvijo in prošnjami. Z vso resnobo zapuščaš ta svet z vse- mi užitki,z vso navlako. Prosim Gospoda za posebno moč in Njegovo ljubezen ter blagoslov. Ali smem danes čestitati tvoji mami, ki danes ob posvečenju po- darja vse skrbi šestih let in presrečna je njena duša, ki bo živela vsa za sina- duhovnika, njen zaklad, dar iz nebes. Z njo greš kot z Marijo, skupno bo rastla tvoja svetost kot vedno iz čiste mate- rine ljubezni.
Vsi smo ob tebi in še bolj bomo in ti, dragi naš novomašnik, nas blagoslovi, hvala, hvala!

Fanči

SREČANJE Z NOVOMAŠNIKOM

Jezus je ob neki priliki rekel: "Kdor hoče postati moj učenec,naj vzame svoj križ in hodi za menoj!" Letošnji novomašnik Aleš je ob svoji novi maši simbolično prejel križ, ki ga bo poslej spremljal na njegovi duhovniški poti. Nosil ga ne bo sam. Ob njem smo prijatelji, kar je raz- vidno iz gornje slike in mu bomo pri tem pomagali, predvsem z molitvijo.
Novomašnik iz Idrije Aleš Rupnik si ni naključno za svoje geslo izbral te bese-

de iz Svetega pisma: "Vas pa sem imenoval prijatelje." Gotovo se zaveda,da je pri- jateljstvo odgovornost in dar ki ga mora zaživeti duhovnik vse od mašniškega posvečenja naprej in ga v polnosti dajati vsem tistim,ki so ga pripravljeni vračati,kakor tudi tistim, za katere ve, da so brez tega ideala, brez te resničnosti.
Skušajmo med seboj in skupaj z Alešem na njegovi novi življenjski poti zaživeti in živeti to božje prijateljstvo v občes- tvu Cerkve in ga ponesimo v svet.

OK

Nova maša prijatelja Pavleta Novaka v nedeljo, 11. julija, je bila za vse nas duhovno in bogato doživetje Ob novi maši s prijatelji giba- nja Prijateljstva bolnikov in invalidov smo še globlje začu tili smisel prijateljstva vseh bolnih in zdravih, kaj pomeni biti prijatelj.Dobrepoljski farani,novomaš nikova oče in mati ter prijatelji iz Argen tine so most prijateljstva in krščanskih vrednot. Ohranjali so jih v težkih časih do današnjih dni in niso izgubili vere v prihodnost, v našo samostojnost in de- mokratičnost svoje slovenske domovine Našemu novomašniku Pavletu, njegovim staršem, bratom in sestram ter vsem kompoljskim vaščanom se iskreno zah- valjujemo za topel sprejem in jim zago- tavljamo, da se jih bomo spominjali v naših molitvah in trpljenju.Novomašniku želimo obilo božjega blagoslova, da bi ostal vedno zvest pričevalec Kristuso- vega evangelija.

Prijatelji iz DVZ Ponikve

VERA ME DELA POKONČNO

Neki dan je prišel do mene naš list Pri- jatelj, v katerem me preko pisma spod- bujate in nagovarjate s srcem, polnim tople, svetle pozornosti. Hvala vam!
Do vas je prišel moj odmev; vesela sem ker v slutnji čutim, koliko si bova imeli povedati ob času,ko bo to možno. Bral- cem Prijatelja in mojim sotrpinom pa bi rada rekla predvsem:brez vere se ne bi mogla veseliti,žalostiti, dajati, hrepene- ti, skušati razumeti druge, odpuščati... VERA me dela pokončno,notranje samo stojno; zato, ker verujem, lahko vedno znova spoznavam pomen ljubezni, do- brote, darovanja, prijaznosti... pa tudi teže križa. Temelj za vse pa biva v MI- LOSTI - in tudi vera je velik,trden DAR! V njem je zasluga za vse, kar imam, draga tov. Jelka! Nič ni moje! Še bole- čine, trpljenje Bog dopušča, zato da v njih zorim, zorimo,se klešemo,dopolnju- jemo... in drug z drugim hodimo naprej, samo naprej!
Da bi pisala o svoji mladosti? Nekaj je že napisanega (s poudarkom iskanja, spoznavanja vere) če bo še kaj več... zori počasi, največ z molitvijo v tišini... Kadar bo dozorelo, bom z veseljem de- lila z vsakim posebej in z vsemi.
Toliko, draga tov. Jelka. Sem vas vsaj malo potešila? Upam! Da, prvotno sem napisala daljše pismo, a sem ga "sfrizi- rala" (ne v škodo, verjemite)!
Mir in dobro!
Naj pismo dopolni ena mojih veselih pesmi:

Veselje,
tu si.
Napajaš me.
Dvigni svoj svatbeni glas
v višine!
Naj zatrobi trobenta
zmagoslavni klic,
naj venec radosti
ovije srca,
ki so z menoj!
Veselje, veselje!
Veselje - splavaj
na krilih poguma
v globine osamelih duš!

Marjetka Smrekar

ŽIVLJENJE PA TEČE NAPREJ

Poletje je čas, ko se mnogi odpravljajo na dopuste: na morje,v hribe,v zdravilišče ali kamorkoli že. Med množico je tudi nekaj invalidov. Njihove življenjske zgodbe, z vsemi lepotami in tegobami, vam predstavljamo na teh straneh. To- krat smo izbrali kraj, ki ga večina dobro pozna: eni zaradi zdravilišča, drugi pa zaradi pivovarne oziroma odlične pijače ki jo tam pridelujejo.
Zdenka in Peter Zdovc (Savinjsko na- brežje 6a, 63270 Laško) sta bila pripravljena spregovoriti o svojem življenju tudi za bralce Prijatelja.Povedala sta veliko lepega,med drugim tudi to,da je v Laškem prijetno,da živita v miru in na dokaj čistem zraku, da se med prireditvijo "Pivo in cvetje" zaradi hrupa raje odpravita od doma.

Veliko ljudi vaju pozna, a med bralci je gotovo še veliko tistih, ki sta jim nepoznana. Povejta, od kod sta!
Zdenka: Mene marsikdo pozna. Včasih sem hodila po Prekmurju. Tam sem bila doma. Lipovci (župnija Beltinci) so moj rodni kraj.
Peter: Jaz sem pa iz Laškega.Rodil sem se v Celju, drugače pa sem do šestega leta stanoval v Kuretnem. Potem smo se preselili v Hudo jamo,od tam pa sem kjer sva sedaj skupaj z Zdenko.

Kje sta se pravzaprav našla? Prek- murje in Laško sta precej oddaljena
Vsepovsod sva se videvala: v Zavodu za rehabilitacijo v Ljubljani, na morju, nazadnje pa tu v zdravilišču. In to sre- čanje je bilo "usodno".

Kakšni so vzroki za vajino invalidnost
Zdenka: Pred štiriindvajsetimi leti sem prebolela meningitis.Ostale so posledice na nogah. Na vsaki nogi sem imela po dve operaciji, še prej pa so mi morali zravnati kolke. Zadnjo operacijo sem imela pred meseci in po njej še nisem povsem okrevala.Hodim še v zdravilišče na kopanje - razgibavanje.
Peter: Imel sem prometno nesrečo tu- kaj na Šmohorju. Bila je neka okvara na avtu in z voznikom sva zletela v prepad Najprej sem bil v Celju v bolnici, nato v Ljubljani. Od tam so me poslali na Za- vod za rehabilitacijo. Povedali so mi, da bom dobil voziček. Ob tej novici me je krepko stisnilo pri srcu.

Kako si sprejel to spremembo v svo jem življenju? Na začetku ne vidiš iz- hoda in misliš, da tega ne boš preživel. Potem pa vidiš okrog sebe mnoge s po- dobno usodo in pač poskušaš to spre- jeti. Življenje gre naprej in ti se moraš sprijazniti z njim.
Zdenka ga dopolni,da teče življenje na- prej, le po drugih tirnicah kot prej.

Si bil prej zaposlen?
Ja, delal sem v Libeli v Celju.

Je podjetje kaj pomagalo po nesreči?
Dali so mi drugo delo: spajkal sem elek- tro vezja za elektronske tehtnice.

Ali si imel urejen dostop do delov- nega mesta? Tu ni bilo nobenih težav. Problem je bil le enkrat,ko sem se peljal skozi delavnico,kjer so bili na tleh opilki in so se mi kar tri gume naenkrat predrle Seveda so mi delavci takoj priskočili na pomoč in mi zračnice spet usposobili.

Sedaj sta oba doma, saj sta invalid- sko upokojena. Koliko časa sta de- lala?
Zdenka: Delala sem le 19 mesecev v Muri, potem pa sem bila kar pet let v bolniški. Nato so me upokojili. To je bilo zame grozno - pri štiriindvajsetih letih sem bila že upokojena.Takrat sem vpra šala zdravnika, če bom morala sedaj kar umreti. Pa me je potolažil. Življenje teče dalje - res da drugače kot prej, a sprejeti je bilo potrebno tudi to druga- čnost.
Peter: Po nesreči sem delal še deset let,potem so me upokojili.Sedaj sem že dve leti doma. V začetku sem imel pre- cej problemov sam s seboj - prej sem imel ustaljen urnik, potem pa praktično nobenih obveznih opravil.

Je bila nesreča oziroma voziček vzrok, da si se preselil v ta blok, ki nima stopnic? Če si na vozičku,si mo- raš v prvi vrsti urediti razmere za nor- malno življenje.Doma smo imeli stopnice in sem bil odvisen od drugih. Zato sem iskal primerno stanovanje.Želel sem biti samostojen. To nam, invalidom, zelo veliko pomeni.

Blok, v katerem živita, je upokojen- ski. Vaju moti, ker so okrog bolj ali manj starejši ljudje?
Zdenka: Nič zato, če so starejši, saj gredo tudi nama leta naprej. Tu je mir in precej čist zrak, niti avtomobilov ni dosti tod mimo. V začetku naju je motil vlak, sedaj ga pa sploh ne slišiva več.

Sta vesele narave. Peter, s čim te žena najbolj razveseli?
Najbolj me razveseli, če je dobre volje. Po tej zadnji operaciji še ni povsem okrevala, kar se pozna pri njenem raz- položenju. Saj ni žalostna, ampak tako vesela, kot je bila prej, ni.

Zdenka, kaj bi rekla na to? Zavedala sem se, da nisem bila tako razpoložena kot nekoč, a si nisem znala pomagati. Upam, da se bo kmalu vse uredilo.

Kdo je glavna kuharica, glede na to, da sta oba doma?
Peter: To delo prepuščam Zdenki. Z ve seljem ji odstopim prostor pri štedilniku. Na pomoč ji priskočim pri pomivanju po- sode.

Kaj pa takrat, ko je bila žena v bol- nici ali zdravilišču?
Ob takih primerih je žena preko sosede poskrbela, da nisem bil lačen.

Torej imata dobre sosede?
Ja, res so najina desna roka. Kadarkoli kaj potrebujeva, nama radi pomagajo.

Peter, videti je, da imaš skrbno in ljubečo ženo. Kaj pa si potem delal, ko je bila ona v bolnici?
Nabavila mi je gobelin,da sem se zamo- til. Takrat je bil še bolj zimski čas, zato sem lahko delal.Bil sem v glavnem doma Sedaj grem rad v naravo.

Si se z gobelini že prej ukvarjal? Na- učil sem se v Zavodu za rehabilitacijo. Če imaš čas,je to delo kar prijetno,da ne misliš na neumnosti ali na kakšno pijačo
Zdenka pokaže gobelin in Peter razloži, kaj še manjka. Pove, da bo nadaljeval jeseni.

Potem bo pa ta tvoj izdelek za našo razstavo. Si že kdaj sodeloval na njej? Sodeloval še nisem. Izdelek bom pa z veseljem dokončal. Če bom priden, lahko do prihodnjega leta, ko naj bi bila razstava, še kaj naredim.

Nekaj ti, nekaj Zdenka.
Zdenka: Jaz delam bolj malo, saj imam dovolj opravkov z gospodinjstvom.

Peter je že omenil, da gre rad v na- ravo. Gresta dostikrat od doma?
Sedaj sva bolj doma, prej pa sva dosti hodila okrog.Malokdaj naju je bilo mogo če dobiti doma. Hodila sva na obiske po raznih krajih Slovenije.Na Gorenjsko sva hodila k Marku, v Žužemberku sva bila tudi večkrat pri pokojni Stanki, skratka, povsod naju je bilo dovolj.
Kar pa zadeva naravo,se večkrat zape- ljeva v gozd in prisluhneva petju ptic in življenju v gozdu. To naju zelo pomirja.
Peter pa se pogosto odpravi na ribolov k Savinji.Ima lep prostor,kamor se lahko pripelje z vozičkom. Kadar pri kosilu kaj ostane, vzame vrečko in odnese ribam.

Zdenka, prišla si v čisto drugačno okolje,kot si ga bila navajena doma. Kako si se navadila? V začetku je bilo težko. Najraje bi kakšen hrib kar "odri- nila", da bi kam videla. Vsepovsod sami bregovi in zdelo se mi je, da se ne vidi drugam kot le v zrak. Potem sem se pa ščasoma privadila na ta del Slovenije.
Peter pa doda,da mu je všeč Prekmurje kjer je ravnine na pretek.

Se je kaj spremenilo v tvojem domu Peter, ko je prišla sem Zdenka? Se- veda, ona je prinesla sonce v moj dom. Stanovanje sva delno preuredila in ga prilagodila najinim razmeram. Zdenka je skicirala, kakšno naj bi bilo, pa so nama v Celju naredili takšno pohištvo. Poskr- bela sva tudi za zasteklitev balkona. Tam imava rože tudi pozimi.Zdenka ima res pravo roko za rože. Preden je šla v bolnico, jih je v glavnem razdala, da ni bilo preveč zalivanja.

Skupno življenje niso le same rado- sti, pač pa tudi težave, delo in skrbi. Kako vse to rešujeta?
Zdenka: Preden sva se poročila, je bila moja mama v skrbeh, kako bom zmogla toliko dela. Mislila sem,da bo treba Pe- tru veliko pomagati. Vendar je zdaj sa- mostojen: dopolnjujeva se, saj nihče ni za vse. Seveda pa je veliko veselja in tudi težav, kar pa si deliva. Pridejo tre- nutki,ko je eden ali drugi v krizi. Takrat se najraje zatečeva v naravo: Peter k ribam, jaz pa na balkon in gledam ven.

Ali imata kaj obiskov?
Ja, dosti. Kakšen dan jih pride tudi do deset. No,nekateri so redni obiskovalci- vsak dan pridejo na kavo,drugi občasno Kadar je kdo od prijateljev v zdravilišču naju skoraj gotovo obišče. Vsakega obiska sva vesela.

Kako imajo v vajinem kraju urejene dostope za vozičke do raznih zgradb?
Zdravstveni dom ima urejen dostop, pri lekarni kar potrkam,pa pride kdo ven,pri banki moraš iti zadaj (pa brez orožja),v samopostrežno trgovino pridem,v zdra- vilišče tudi, pa v gostilno ravno tako. No ja, kar dobro je. Sedaj, ko so uredili tudi pločnike, je res krasno, saj so bili včasih tako ozki.

Peter, si vključen v društvo para- plegikov? Imate kakšne aktivnosti?
Sem član društva. Imamo raznovrstno rekreacijo:v Dobrni in Celju imamo keg- ljanje,v Velenju košarko,v Celju atletiko Tako, da je za rekreacijo poskrbljeno. Vse to z namenom,da se malo razgibaš, saj to pozitivno vpliva na počutje.

Ali v prostem času kaj bereta?
Bereva Prijatelja, saj v njem najdeva marsikaj novega, zanimivega. Prav tako rada prebirava tudi Ognjišče.
Peter: Ko dobim v roke Prijatelja in Ognjišče, najprej pogledam, če je pred- stavljen kakšen poznan invalid.
Zdenka: V Prijatelju najprej preberem rubriko "Tako odhajajo domov". Never- jetno, koliko poznanih invalidov se je že poslovilo.
Peter je še dodal, da je včasih,ko je bil še sam, prebral zelo veliko knjig. Sedaj pa ta čas raje porabljata za pogovor. Pravi, da se veliko pogovarjata.

Vključena sta v Prijateljstvo bolni- kov in invalidov. Sta bila že kje na srečanju, pikniku...?
Zdenka: Jaz sem hodila na srečanja,ko sem bila še v Prekmurju. Peter pa prej sploh ni bil vključen v to gibanje. Odkar sva poročena, pa še nisva bila nikjer. Od takrat je pa že deset let- kako hitro čas mineva.

Bomo morali organizirati nekaj za poročene, da bosta prišla?
Peter: Zaradi mene je lahko tudi za ne poročene, me to nič ne moti. Sicer pa tu v Laškem ni nič takega. Nimamo niti srečanj za bolne, ostarele in invalidne v župniji.Socialna služba organizira tečaje -šole za "tretje življenjsko obdobje", si- cer se pa z vozičkom tja tako ne pride, ker so stopnice.
Na kakšno srečanje, ki ga pripravlja Pri- jateljstvo, pa bi res šla.

Imata morda kakšne težave z oko- lico? Je navajena invalidov? Nobenih težav ni, saj je zaradi zdravilišča okolje navajeno invalidov. Ljudje jih srečujejo dan za dnem. Tako da midva nisva dele žna kakšnega posebnega občudovanja.

Zdenka,ti si bila že večkrat v bolnici Tam je možen duhovnikov obisk.Kaj tebi to pomeni? Zdaj, ko sem bila na Ortopedski, je prihajal starejši gospod. Ko sem mu povedala,od kod sem doma, sva se kar po prekmursko pogovarjala. Dejal je namreč,da se malo spozna tudi na Prekmurje.
Možnost,da te obišče duhovnik,je zame in verjetno za mnoge druge zelo v redu Dobro je, če imaš možnost pogovora s človekom,ki ti privošči toplo,spodbudno besedo. Čas, ki ga preživljaš v bolnici, je navadno za večino težak, človek ta- krat pogosto doživlja stiske vseh vrst in je duhovnik res dobrodošel.
Tudi takrat, ko sem prebolevala menin- gitis, je prihajal duhovnik k meni. Sicer se bolj malo spominjam, vem pa, da mi je podelil bolniško maziljenje, saj sem bila zelo slaba.Takrat je prišel dostikrat tudi gospod Jakob iz Lipovec- on je naš sovaščan.

Kaj bi še želela povedati našim bral cem?
Zdenka: Rada bi povedala, da sem bila pred leti s Petrovo teto v Medjugorju. Šla sem tudi na oba hriba, in to v enem dnevu. Takrat sem hodila še z eno ber- glo,tako mi je na poti nekaj časa nudila oporo Petrova teta,nekaj časa pa šofer avtobusa. Bilo je zelo lepo.
Peter pa je še povedal, da je bil letos birmanski boter svojemu nečaku Davidu Dodal je še, da je bil poleg njega še en invalid za botra. Za oba je bilo to nekaj lepega.

Imata kakšne posebne spomine na dogodke iz preteklosti? Morda je bila poplava pred leti tisto, kar nama je po- vzročilo kar precej strahu. Savinja je namreč tako hitro naraščala, da je bila že blizu najinega balkona.
Zdenka: Mene pa je vode sploh groza. Še dobro, da je bil Peter proti večeru preko "postaje" obveščen, da reka v zgornjem toku le še počasi narašča.

Kaj si še želita? Najina največja želja je, da bi bila čim dlje samostojna. To nam, invalidom, izredno veliko pomeni. Zdrav človek to težko dojame.

Ali imata še kaj,kar bi rada povedala vsem, ki bodo brali te vrstice?
Vse bralce lepo pozdravljava:tiste,ki jih poznava in tudi nepoznane. Upava, da se s kom še spoznava. Če bo pa kdo v zdravilišču,se lahko oglasi pri nama. Kot sva že prej povedala, se nekateri redno oglašajo.

Že med pogovorom je Peter povedal,da gresta večkrat na grad. To je tisti grad Tabor,ki je prav v poletnem času pogo- sto omenjen, saj so tam razne kulturne prireditve.Tako sta naju za prijeten ko- nec srečanja povabila tja. Zapeljali smo se gor. Ob vznožju gradu imajo manjši živalski vrt, ki gotovo pritegne pozor- nost vsakega obiskovalca. Tudi našo je. Z grajskega vrta je lep razlgled na Laško. Lepo se vidijo tudi okoliški hribi, med drugimi tudi Kum.
Po krajšem klepetu na grajskem vrtu smo se poslovili z željo,da se še sreča- mo, ko bo spet priložnost.
V imenu bralcev se Zdenki in Petru za- hvaljujeva in želiva, naj jima zdravje še dolgo služi vsaj tako kot do sedaj.

Kramljali sva: s. Edith in Mili

KDO JE ZDRAV, KDO JE BOLAN?

Na prvi pogled se zdi, da je odgovor na to vprašanje čisto preprost. Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije zdra vje ni samo odsotnost bolezni,ampak je zdravje popolna telesna, duševna,soci- alna in duhovna blaginja. Kdo od nas si upa priznati, da je zdrav po tej oznaki? Vsaj ena od teh razsežnosti blaginje ni popolna.
In vendar se dosti ljudi počuti zdrave. Mnogi se počutijo tudi bolne, pa na zu- naj ni veliko videti.Počutiti se zdravega ali bolnega je torej zelo osebno.
Spominjam se bolnice,ki je prišla prvič v ambulanto in sem jo spraševala po bo- leznih, ki jih je doslej imela. Zatrjevala je, da je bila doslej ves čas zdrava. Na odpustnici iz prejšnje bolnice pa sem videla, da ima napisano tudi diagnozo sladkorna bolezen.Ko sem jo povprašala kaj je s sladkorno boleznijo, mi je rekla: "Ah, ja, ampak to imam že štirindvajset let, vsak dan si vbrizgam inzulin, na to sem se že čisto navadila in tega ne je- mljem kot bolezen."Ali pa nekdo drugi,ki pravi: "Hodim sicer težko, toda počutim se zdravega." Veliko je takšnih "bolezni" s katerimi pač živimo,ne da bi se poču- tili bolne.
Poznam pa tudi ženo v najboljših letih,z urejenim materialnim položajem, fizično zdravo in si ves čas zelo prizadeva za ohranjanje dobre kondicije.In vendar se počuti zelo nesrečno, težko živi, ker ne najde smisla svojega življenja, ker se počuti nekoristno in ne ve, čemu živi. Mislim, da resnično zelo trpi in bi ji člo- vek težko rekel, da je zdrava.
Tako vidimo,kako nejasna postane me- ja med zdravjem in boleznijo. Zdravje ni stanje,ni nekaj popolnega,ampak je pot Biti zdrav pomeni v vsem, kar se je do- gaja v tebi in okrog tebe,najti neko rav notežje, biti zdrav pomeni imeti v sebi moč,da se spoprijemaš z izzivi življenja, da tvegaš,da vzdržiš napetosti, ki nas- tajajo.Biti zdrav pomeni biti včasih zelo nemočen, čutiti težo življenja in videti tudi v tej teži vsebino in smisel. Biti zdrav pomeni, da ni druge poti kot ta, da vsak dan znova vzameš svoj križ in hodiš za Njim, ki je ravno s tem, da je tudi sam nosil križ življenja in umiranja, dal našemu življenju novo vsebino in nam omogočil, da na zdravje gledamo drugače.

Metka Klevišar

ZAZNAMOVANI Z DROGO Problematika

Tvegana oz.škodljiva raba drog je pojav mnogih razsežnosti. Socialni, kulturni in ekonomski dejavniki se prepletajo z in- dividualno človeško stisko in iskanjem sreče, ugodja in zadovoljstva,ki je dru- gačno pri slehernem človeku in značilno le zanj. Zdravniki, psihologi in sociologi tehtajo različne vidike odvisnosti in od- pirajo vprašanje pravne in zdravstvene politike, teoretične in praktične vidike. V teoretičnih razpravah obstajata dva skrajna pogleda na odvisnost. Prva je že znana prohibicionistična politika, druga opozarja na neučinkovitost in škodljive posledice prve tako imenova- ne "vojne proti drogam", ki da povečuje represijo, korupcijo pravne države in neupoštevanje človekovih pravic. Vrsta razmišljanj v svetu in pri nas sledi po- skusu normalizacije politike do drog, ki naj bi omogočila dekriminalizacijo odvis- nika in z njo povezano socialno izolacijo
Pravna ureditev o uživanju drog pri nas je urejena z dvema členoma KZ,kjer uživanje drog ni prepovedano, vsako posedovanje in preprodajanje pa sodi med kazniva dejanja.
Kot drugod po svetu tudi v Sloveniji narašča število uživalcev drog, in kar je pomembneje,se nevarno znižu- je starostna meja, ko se posameznik prvič sreča z drogo. Podatki iz raziskav na ljubljanskem področju leta 1991 in '92 namreč kažejo, da izkušnjo z drogo priznava 22% srednješolcev in 15% os- novnošolcev (I. Bulič, D. Vesel).
Če je uživanje drog v šestdesetih letih še pomenilo določen emancipacijski korak, je v devetdesetih letih postala oblika regresije in nemočnega protesta mladih, h kateremu se vse bolj zateka mladina iz nižjega socialnega sloja in s slabšo izobrazbo, ugotavlja psihologinja Marjana Ule.Mladinsko narkomanijo zato razume kot znak osebnega in social- nega poraza posameznikov in skupin mladih, kar dobro razumejo in izkoriš- čajo prekupčevalci na tržišču.
Dr. A. Kastelic, ki se ukvarja z mladimi odvisniki, ugotavlja, da je vsem skupno predvsem izrazito pomanjkanje samospo štovanja, težave v navezovanju stikov z drugimi ter v prepoznavanju čustev.
Uživanje drog ali mamil ne prizadene le uživalcev, temveč tudi njihove bliž- nje in druge, povsem naključne ljudi, npr. družino alhokolika, žrtev vinjenega voznika, itd. Pojav aidsa in njegovo šir- jenje v krogih intravenoznih uživalcev mamil zaradi souporabe igel in rizičnih spolnih odnosov, nato pa prek spolnih stikov ali okužene krvi tudi med neuži- valci,pa je dal problemu povsem drugo, novo razsežnost. Saj nas je posadil v isti čoln, pravi dr. Nolimal.
Ker je odvisnost od drog predvsem od- sev slabega psihološkega stanja in ne- zmožnosti posameznika, da se sooča z življenjem,se strokovna pomoč in zdra- vljenje -postopno odvajanje od droge - ne omejuje samo na reševanje površin- skih znakov, temveč poskuša reševati probleme, ki se skrivajo pod površino.
Pri preventivnem delu je pomembno da vključuje vzgojo od rojstva dalje in da vključuje tako družino in šolo kot socialo,medicino, sodstvo in politiko.To pa po drugi strani zahteva tudi vzgojo in izobraževanje odraslih, predvsem tis- tih,ki se ukvarjajo z mladimi - učiteljev, vzgojiteljev in svetovalcev, da bi se ti vključili v preventivno delo z znanjem in izoblikovanimi stališči do problema odvi- snosti od drog in do svoje preventivne vloge med njimi, poudarja V.Skalar (Po- vzeto po: Droge na tehtnici, Časopis za kritiko znanosti, št. 146-147).
Če smo dovolj pogumni in se vprašamo, zakaj kakšno mamilo uživamo ali zakaj ga ne, smo pri ključnem vprašanju svo- jega odnosa do njega. In tega največ- krat nimamo.Ob srečanju z narkomani in s škodljivimi posledicami uživanja mami- la se nas polasti vsa paleta predsodkov in zgražanj, ki jih hitro preženemo z zna nim obrambnim mehanizmom-saj to me- ne ne zadeva, ali droga ni moj problem. In pri tem spregledujemo vse (ne)majh- ne odvisnosti od nikotina, alkohola ali tablet, ki jih uživamo za lažje preživetje dneva.
Ob poskusu zdravstvene preusmeritve, ki zahteva celovito socialnovarstveno in medicinsko nadziranje razmer med uživalci drog in kolikor je mogoče tudi njihovo ponovno družbeno vključitev,se kažejo težave, ki so med drugim odsev tudi takšnega dolgoletnega dvoličnega odnosa do drog, saj od nekoga, ki je bil vzgojen v prepričanju, da prepovedana droga nima nič skupnega z npr. alkoho- lom,zdaj nenadoma zahteva iskanje sku pnih imenovalcev. O tem, kako velika je ta zahteva in kako veliki so odpori, ka- žejo neuspeli poskusi ustanovitev tera- pevtskih skupnosti po vzoru italijanskih komun (Krog nad Sečovljami, Planina, Višnja gora).
V medijih smo morda dobili vtis, da so ljudje proti temu,da bi sprejeli narkoma- ne, toda ta resnica ima še drugo plat: ni ljudi, ki bi bili za to, da bi jih sprejeli oz. ki bi znali delati ustrezno položaju, v katerem se nahaja narkoman. Noben uživalec ni samo "problem", ampak se pri njem začenja nov svet, tako kot pri vsakem človeku,le da je to uničen svet
Narkomanija ni le moralna ali socialna ali le psihološka opredelitev zavoženega življenja, ampak njene korenine segajo na področje (ne)vere. Narkomanija je pošasten odsev odsotnosti Boga v sve tu, torej (tudi) religiozno vprašanje. Na tem področju, če že ne prej, ugoto- vimo,da ne bomo mogli storiti kaj dosti, če bomo poskušali biti "profesionalci". Duh evangelija pravi,da ne moreš spre- jeti pomoči, če nisi ubog, prav tako je ne moreš dati, če računaš le na to, kar imaš.Ni problem tisti vidik javnega mne- nja, ki pravi, da ljudje težko prenesemo take skrajnosti,ampak v tem,da ni tistih ki bi to pokazali.
Na vseh ekstremnih področjih,narkoma- nija je eno od njih, se pokaže pomemb- nost tega popolnoma 'nefunkcionalnega' dejstva vere, ki je dejavna po ljubezni. Večina primerov narkomanov so po- gorišča in kolikor kličejo po pomoči, kličejo po ljubezni, ne po etiki, po uboštvu duha,ne (le) po dobrih pro- gramih.

Pripravila Darinka Slanovec

Zakaj se ljudje vdajajo mamilom?

Če naj verjamem prijateljem, ki so to počeli,in vse razloge imam,da jim verja- mem, tudi mamila niso onstran običajne igre želje:uživamo jih zaradi ugodja (pa naj gre za posebno ugodje, ali pa za povečanje ugodja,ki ga prinese kaj dru- gega), ali pa seveda zato, da bi ublažili trpljenje... Drogiramo se, da bi pozabili na grozo,samoto, frustracije,smrt, majh nost, skratka,ker nas od ugodja zmeraj znova odvračajo razočaranje,banalnost nepomembnost ali izrabljenost. Drogira- mo se, da bi pozabili ali laže prenašali to naše življenje, ki bi ga morali - če ga hočemo spremeniti - predvsem sprejeti. Ne drogiramo se iz obupa, ampak zaradi nezmožnosti prenašanja tega, kar je v življenju dejansko obupno. Mamilo ni simptom, ampak protistrup obupa; ne drogiramo se zaradi obupa, ampak da bi mu ubežali.
Tega,kar sam imenujem obup, Freud pa žalost, in ki je morda najpomembnejša življenjska izkušnja,tega narkoman očit no ne more prenesti.Odreči se?Če bi se lahko odrekel, ne bi bil narkoman. Prav v tem nam je podoben, in - ker nam je podoben - nas plaši.
Gre za to, čemur bi lahko rekli zmaga načela ugodja,in narkoman se v tej luči prav nič ne razlikuje od drugih,ki sledijo in se vdajajo temu načelu. Upravičeno ugotavljajo,da so mamila, ali vsaj neka- tera med njimi(vsa niso enako škodljiva in prisiljujoča) primerljiva z alkoholom, tobakom, psihoanalizo ali televizijo...

(André-Comté-Sponville, filozof)

Kdaj govorimo o odvisnosti?

Zasvojen oz. odvisen je po deseti revi- ziji Mednarodne klasifikacije bolezni po- sameznik z močno željo oz.hrepenenjem po drogi, ki ga povsem prevzame. Dia- gnozo odvisnosti lahko postavijo šele tedaj,ko so tri lastnosti od devetih mož nih navzoče v zadnjem letu.Te lastnosti so poleg močne želje po drogi še:
• zavedanje lastnega neobvladovanja droge;
• jemanje drog z namenom olajšati si odtegnitvene simptome;
• navzočnost znakov fiziološke absti- nenčne krize;
• pojav tolerance (za isti učinek je po- trebno vedno več droge);
• zoženje osebnega repertoarja uživa- nja droge(način vnosa postaja vse bolj stalen);
• zanemarjanje dolžnosti in drugih užit- kov na račun droge;
• jemanje droge kljub poznavanju njene škodljivosti;
• ponovno jemanje droge po določenem obdobju abstinence.
Zasvojenost je torej stanje, ko je vnos mamila vsakdanja nuja. Mamilo je tedaj že del človeka-telo odvisno od odmerka doze,osebnost od obreda vnosa mamila (skozi usta, nos ali kožo) in družbeni položaj od stigme (zaznamovani zaradi vedenja, ki pomeni odmik od družbeno priznanih norm).
Ostajati sam je za odvisnika najhujša posledica in navadno usodna.Zaradi od rinjenosti in zavrženosti je prikrajšan za skupinsko voljo,ki bi v stanju zasvojeno sti iznakaženi individualni volji mogoče lahko pomagala do ponovnega delovanja

(Andrej Marušič, zdravnik in psiholog)

STUDENČEK

Center za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premla Vojka, Vipava, je na ure- dništvo Prijatelja poslal svoje glasilo STUDENČEK.Uredili so ga člani Literarno novinarskega krožka, opremili pa člani Likovnega krožka. S pisano besedo in risbami so učenci spregovorili o svojem življenju, načrtih in hrepenenjih. Nekaj prispevkov pa so sami izbrali in jih z veseljem predstavljamo našim bralcem.

Kdo je najboljši prijatelj? Tisti, ki mu lahko zaupam svoje majhne skrivnosti.
Moja najboljša prijateljica je Sonja Bra- tušek. Doma je iz Ptuja. Poznam jo že pet let. Njej lahko zaupam prav vse. Ob meni je v dobrem in slabem. Res full cool friend.
Imam pa tudi veliko drugih prijateljev. Z njimi se zabavam, preživljam lepe in vča sih prekratke urice.
Imeti pravega prijatelja je želja vsakega človeka.

Lidija Horvat

MOJA ZGODBA

Sem najstnica Saša. V mojem življenju se je zvrstilo že nekaj zelenih, sončnih pomladi - kakršna je letos.
Drugačna sem od najstnic okoli sebe. One mislijo,ko hite mimo zavodske ogra je,da sem nesrečna. Pa se hudo motijo.
Svoje življenje, svojo mladost, preživ- ljam v Zavodu v Vipavi - zaradi telesne prizadetosti. Zelo, zelo lepo mi je tukaj. A kljub temu bi bila najsrečnejša, ko bi bila zdrava - da bi lahko tekla, tekla v sončni dan, do onemoglosti plesala ob nežni glasbi...
Zdrave noge. Ko bi jih imela, bi me hi- treje pripeljale do prijatelja, ki ga že dolgo nisem videla. Zakaj pa bi ga rada videla? On je moj pravi prijatelj, saj kljub temu, da ga ni več ob meni, misli name in me razume. Najino prijateljstvo skrbno negujeva. Čeprav je bolj tih, mi njegove besede veliko povedo in mi da- jejo pogum in trdno prepričanje v lepši, najin jutri.Rada bi,da bi postal del moje zgodbe... Moja zgodba je lahko svetla, temna ali grda, zabavna ali žalostna. Kakor raz- mišljam, kakor si želim. Rada bi hodila, pa ne morem, ker sem se rodila kot in- validka.
Rada bi šla vsak vikend domov, pa ne morem, ker sem doma na Hrvaškem. Rada bi imela sestrico, pa imam bratca.
Ampak jaz sem vseeno vesela deklica. Ime mi je Emir.Ime sploh ni važno.Lahko bi bil Peter, Janez, Aleš - ne, v vsakem primeru bi imel muslimansko ime, ker so moji starši iz Bosne.
Že devet let sem v Zavodu za usposa- bljanje invalidnih otrok v Vipavi. Veliko sem se naučil. Rad pojem, berem časo- pise in gledam televizijo.
To pa ni vse o meni.
Sem bolj lene narave. Mene to ne moti. Koga pa moti?
Tudi govorim rad. Uganite, komu gre to na živce?!
Moja invalidnost - mene moti to še naj- manj.Tak pač sem in sem vesel,da imam to, kar imam - v glavi in srcu... To je kratka zgodba o dobrem, pridnem nagajivem in včasih sitnem fantu. Drugi - starši, tovarišice, medicinske sestre - hočejo, da sem bolj priden, vljuden. Jaz pa si želim le zdravja. Pa naj si o meni mislijo, kar hočejo.
Zato se rad pogovarjam z ljudmi, z od- raslimi otroci. Pa pravijo,da sem tečen. Potem grem poslušat glasbo. Rada bi bila glavna oseba v tej zgodbi, ki že nekaj let lepo teče in piše nova poglavja, a zdaj se bojim, da bo nena- doma vsega konec.
Sem iz sosednje države. Tam je zdaj ponekod vojna in jih sploh ne brigajo invalidi. Tudi tiste ne, ki so bili ranjeni v vojni. Krivica.
Nad mojo zgodbo se zbirajo temni obla- ki, ker ne vem, kaj bo z mojim šolanjem v Sloveniji.Tu je okrog mene veliko ljudi ki me imajo radi in jaz njih.Pomagajo mi, da pozabljam na težave,ki me še čakajo
In še eno skrivnost nosim v sebi. Zelo rada bi bila fant. Slaven fant kot je Go- ran Ivaniševič. Zelo rada bi se srečala z njim. Ne sprašujte zakaj,ker niti sama ne vem, kaj me na njem tako privlači. Fantastičen je.
Ampak moja zgodba gre mimo njega. Kam sploh gre?

Lidija Horvat

Otvoritvena slovesnost je bila za mladino, ki je brez kakršne koli skrbi disciplinirano stala na dežju, nenavadno dolga, čeprav slovesna. Vsi nastopajoči, tako godba na pihala, folklorni ansambel, mlada pevca in v čebelico preoblečena vzgojiteljica, so bili prava poživitev za kranjski štadion,tako za nastopajoče in številno prisotno občinstvo na čelu z županoma Kranja in Radovljice, s predsedniki športnih in humanitarnih orga- nizacij ter staršev.
Na otvoritvi sem slišal,da se je gibanje za- čelo v Ameriki in da je kaj kmalu le tej sle- dila Slovenija; to me je spomnilo na nekaj poti po ZDA. Tam je nadpovprečno veliko telesno ali umsko prizadetih,pa tudi povsod nadpovprečno pripravljeno za ljudi s teles- nimi težavami. ZDA so prve začele prirejati takšna tekmovanja za prizadeto mladino pod oznako "Special Olympics".Že 9.avgu- sta 1979 so izdali prvo znamko za takšno tekmovanje, 14.maja 1983 drugo s splošno temo,na kateri so športniki in srčni kardio- gram, 25. marca 1985 pa tudi znamko za zimske igre specialne olimpiade.
Slovenska himna in svečana zaprisega so v Kranju lepo simbolizirali Slovensko speci- alno olimpiado. Tudi besede: "če ne bom zmagal, bom hraber," so se vsem prisotnim vtisnile v spomin.Šele tekmovanje je poka- zalo, kako resno so tekmovalci vzeli geslo iz zaprisege, saj so se borili, da bi zmagali. Vsem je šlo do srca, kako so si želeli biti dobri. Tudi tisti, ki so bili poleg psihičnih težav prizadeti še telesno. Spodbujanje pri posameznih disciplinah je bilo glasno, kot da gre za prave prijatelje in ne konkurente Tako je ostalo do konca atletskega dela; ta je z otvoritvijo trajal skoraj štiri ure.
Pogled v obraze vzgojiteljev je pokazal vso toplino teh ljudi, pa tudi ugodno počutje mladine ob njih.Vsa navodila so prevzemali z nasmeškom na obrazu, sledili z očmi, kaj in kako je treba storiti, ter s pestmi kazali, kako se bodo borili za zmago.
Ne glede na njihovo prizadetost je mogoče reči,da so resnično pravi in veliki športniki, vzgojeni in dobrovoljni. Vse povsod je bilo videti samo dobro voljo in smeh ter nobenih solza za neuspešne poizkuse,diskvalifikacije in padce.
Ni pretirano reči: "Take otroke je lahko imeti rad".

Anton Kaštivnik

25. jubilejno romanje bolnikov in invalidov k Mariji Pomagaj 19. junija 1993

GREMO NA BREZJE!

Prijatelj Roman me je udobno namestil v kombiju Prijateljstva. Še molitev za srečno vožnjo. Kaj kmalu pa so mi prijazni spomini pometli iz ušes cestni hrup in se sami v njih udobno namestili. Seveda na moje ve- liko veselje, kajti 'poslušala' sem najslajšo glasbo svojega otroštva: peket konjiča v ritmu lahkega koraka ali zmernega teka.
"Gremo na Brezje!"smo se družinsko odločili "S kočijo,kajne?" "Se razume!" Na vlaku me je glodala skrb: Bo čakal kakšen kočijaž na postaji? Seveda je čakal, s kočijo in konji- čem, vse v zloščeni nedeljski opravi. Dva koraka preko nizke stopničke in že smo se prijetno zagugali na imenitnih vzmeteh.Ko- čijaž je odvil vajeti, tlesknil z jezikom in ... In če bi mi tedaj kdo rekel, da bom šla v nebesa,bi ga zagotovo vprašala:A s kočijo?
Sikajoči žvižgi mimo kombija drvečih lepot- cev so postajali močnejši od ljube romanti čne idile mirnih časov.Kruta realnost je čas sedanjosti,ki vedno hitreje in brezobzirneje drvi k izteku drugega tisočletja. Tudi živ- ljenje generacije tega stoletja se izteka. Ta je kot priča velikim dogodkom verjetno edinstvena v zgodovini.Bila sem priča spu- stu človeka na Luno, vožnji avta po njej ter zločinski mašineriji na zemlji. Bila sem priča... Joj,kaj smo že na mostu Peračica? Sedaj pa je že skrajni čas,da izklopim svo- je mile in nemile čase. Pripravim naj se na objem Nje, ki nas polna milosti čaka na svetem kraju!

"Gremo na Brezje!" Prvi vzklik veselja 19. avgusta 1969. Ognjišče,čeprav namenjeno mladim, ni od svojega družinskega ognjišča nikoli izločilo invalidov in bolnikov.Oče ured nik je imel vedno dovolj ljubezni in posluha za vse. Tudi s telesno nemočjo obteženi širom po Sloveniji bi radi k Mariji Pomagaj. Nemogoče je postalo mogoče s prizadevno stjo,organizacijsko sposobnostjo,marljivost- jo in širokim srcem celotne ekipe Ognjišča z očetom Boletom na čelu. Naj Bog še na- prej blagoslavlja njihovo delo. Ta romanja niso prerasla samo v tradicijo, ampak so vedno znova dokaz, kako so naši trpeči bojevniki potrebni Kristusovega okrepčil- nega napoja. In za vse leto nam ga Marija Pomagaj izprosi pri svojem Sinu.
"Na Brezjah smo!" Danes že petindvajsetič zato nam je ob srebrnem jubileju še po- sebno slavnostno pri duši. Vsaj za nekaj ur zapuščamo svet človeške pameti in njenih meril. Stopamo v svet božje modrosti. Tu ni prestolov mogočnih.Danes je pred Mari- jo položen v dar križ skromnih in nemočnih.

Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je vodil slavnostno somaševanje z osmimi slo venskimi škofi, apostolskim nuncijem msgr. Celato in mnogimi duhovniki. Najprej se je prisrčno zahvalil: Bogu za mir,Materi Mariji, pa tudi vsem dobrim ljudem, ki v zdravstvu ali doma pomagajo invalidom, bolnikom in ostarelim.Še posebno zahvalo pa je ob 25. obletnici romanj izrekel g. Francetu Boletu in njegovim sodelavcem.
"Prišli smo s prošnjo k Mariji Pomagaj. Po besedi evangelija je bila Marija navzoča v Kani Galilejski in tudi Jezus je bil tam. Evan gelij samo enkrat poroča,da je bil Jezus na svatbi. Velikokrat pa je bil med bolniki, jih ozdravljal ali jim dajal moči ob sprejemanju križa, da bi bili tako skupaj z Njim soudele- ženi pri delu odrešenja: Tudi danes je Kris- tus z nami in Marija ga prosi: Glej, zdravja nimajo, upada jim vera, zaupanje, moč. In Kristus bo pomagal tako ali drugače.
Marija je v preteklosti in bo tudi sedaj in v prihodnje pomagala slovenskemu narodu. Tudi na težki poti skozi zgodovino.
Marija Pomagaj! Marija bo pomagala, saj je to njena vloga, njeno poslanstvo, da prosi za nas pri svojem Sinu.
Današnje srečanje z vami, dragi bolniki, in- validi in ostareli,naj vam bo v potrditev,da smo povezani z vami v prijateljstvu,da vas ne puščamo nekje ob robu naše družbe. A pri tem imam tudi prošnjo za vas, da bi se tudi vi vsi spominjali nas v molitvah."

Po blagoslovu bolniškega olja je za mnoge prišel težko pričakovani vsakoletni trenu- tek obdarovanja z darovi Svetega Duha. Z mirom srca na obrazu se bodo bolniki vra- čali v svoj vsakdan.
Proti koncu sv. maše nas je v slovenščini pozdravil še apostolski nuncij msgr. Celata in nam podelil papeški blagoslov.
V milostno kapelo me je peljala prijateljica Jožica, bivša laiška misijonarka na Mada- gaskarju. Bila sem prepričana, da ne bom dočakala njene vrnitve. Pa sem jo. Tudi to je bila velika milost.Pred sliko Marije Poma- gaj ni bilo mogoče ustaviti koraka,saj se je za nama pomikala še dolga kolona vozič- kov. Samo nekaj zmedeno poslanih prošenj in zahval in že me je žgoče sonce skoraj oslepilo. A glavno,v medsebojnem obdaro- vanju smo bili srečni vsi.
Jaz pa, sedajle, ko pišem te vrstice, lahko ustavim roko s svinčnikom in se v miru po- govorim z Njo,ki nas vedno ljubeče posluša "Ali se spominjaš, Marija, ko nas je konjič vozil k Tebi!" Seveda se spominjam..Toda, "Dovolj je spominov," zaključi naš urednik.

M. K.

PRVIČ IZ DOMA NA BREZJE

To je bilo prvič, da smo se v okviru Doma upokojencev v Kamniku pridružili romanju bolnikov,invalidov in starejših ob vsakolet- nem obisku Brezij. Letos ob 25. obletnici teh srečanj je bilo še posebno lepo. Imeli smo vodstvo, spremstvo in organizacijo za prevoz.Skavtinja Urška nam je pripela zna- čke, rdeče, spremstvu pa modre. Bilo nas je okoli 35 udeleženih od stanovalcev, ob spremljavi obeh fizioterapevtov in nekaj sester z glavno sestro Marijo na čelu. Ob pol devetih se je naša pot pričela s pesmi- jo.Šoferja Bogdana smo pozdravili z aplav- zom in željo za srečno vožnjo.
Peljali smo se v smeri proti Brniku, si ogle- dovali okolico in na njivah majhno rast za- radi suše, mimo aerodroma in že smo bili v predoru Ljubno. Le še nekaj ovinkov nas je ločilo od cilja. Z navodili za potrpljenje in poslušnost redarjem smo sledili pokretni in posebej nepokretni, poiskali sedišča, 'obo- roženi' z dežniki zoper sonce. Vendar smo dobili ugoden prostor v senci dreves pri cerkvi, še s kavo so postregli in kupiti smo si mogli razglednice.
Zadonela je Marija, pomagaj nam sleherni čas, potem pa se je že začela sveta maša s pozdravom g. nadškofa. Pozval nas je, zbrane okrog oltarja, naj bomo združeni v božji ljubezni med seboj. Po obeh berilih smo slišali evangelij o prvem čudežu v Kani Galilejski, ki ga je zapel pomožni škof msgr. Lojze Uran.
V govoru g.nadškofa so bile najprej besede zahvale: da smo se lahko zbrali s prošnjo za mir,za varstvo in božjo pomoč in da smo ta trenutek povezani z brati in sestrami po bolnicah, domovih, domačih hišah. Z za- hvalo vsem dobrim ljudem, ki pomagajo v življenjskih težavah, zdravnikom, bolniškim sestram in osebju po domovih,sorodnikom, ki skrbe za svojce doma. Naj jim velja Kris- tusov izrek: Kar ste storili kateremu izmed najmanjših bratov,ste meni storili! Zahvala tudi g. Boletu in Ognjišču za vse delo ob 25. obletnici romanj!
G. nadškof je nadaljeval, da bomo izrekli prošnjo:Marija pomagaj! Po zgledu iz prilike v Kani. Marija je opazila, da nimajo vina. Tako bo pri nas opazila, da nimamo moči, zdravja in bomo prosili, naj pomaga. Saj k Mariji kličemo v zavesti,prepričanju in veri, da pomaga in bo pomagala.-Današnje sre- čanje naj bo potrditev, da nismo ob robu družbe,da smo v molitvi, v prijateljstvu vsi povezani. Izrazil je ob koncu prošnjo, da bi se spomnili v svojih molitvah duhovnikov, naših in drugih,da bi lahko opravljali pomoč
Ker je sledilo bolniško maziljenje,je nato g. nadškof odmolil nad oljem blagoslov. Veliko duhovnikov je odšlo med romarje po vsem prostoru pred cerkvijo, z mladimi spremlje- valci, ki so nosili banderca in razdeljevali podobice, kar je bil lep prizor. Romarji smo se radi odzvali.V tem času pa so se vrstile pesmi v čast usmiljenemu Jezusu in dobri Materi Mariji ter njeni tolažbi.
Prošnje v nadaljevanju maše so izrekali udeleženci iz vseh strani Slovenije,kar nas je spet povezovalo.
Po spremenjenju in očenašu smo se pri- pravili na sveto obhajilo. Številni duhovniki so ponovno prišli med nas, bilo je bogato doživetje.
Ob koncu maše nam je posredoval pape- ževe pozdrave g. nuncij Piere Luigi Celata, posebej namenjene bolnikom in starejšim ter mladim pri nas.Sledila je čestitka in po- zdrav g. Boletu in vsem navzočim škofom ter slovo z zahvalno pesmijo.
Naša skupina je obiskala cerkev, potem pa smo se vrnili z vsemi vtisi lepega srečanja v Kamnik.

Marija Lavrič

BINKOŠTNO SREČANJE NA TEZNEM

Na binkoštno nedeljo popoldne, 30. maja, je župnija sv. Cirila in Metoda (Tezno), ki obsega južni, najbolj delavski predel Mari- bora, pripravila tradicionalno srečanje svojih bolnih in ostarelih župljanov.Že pred vhodom so domači župnik in mariborski de- kan Goličnik skupaj s kaplanom pozdravili vsakega "binkoštnega gosta" in mu toplo stisnili roko.
Srčika srečanja je bilo slovesno bogoslužje ki ga je vodil g.Časl,župnik pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah. Ta je v nagovoru poudaril potrebo, da drug drugega (bolni zdrave, zdravi bolne in mladi starejše, sta- rejši mlade) poskušamo razumeti (in živeti) v duhu binkoštnega sporočila. Navadno je tako, da prihajajo slavnostni govorniki in pridigarji iz mesta na podeželje,tu pa je bilo ravno obratno.Ob tem si drznem razmišljati da tudi v takšnih obrobnih in pozabljenih župnijah,kot je Marija Snežna (ki se je naj večkrat spomnita le davkarija in policija), raste in zori žito misli,spoznanj in dejanj, ki je vredno, da ga spoznajo in okusijo tudi "posvečene mestne duše".
"Poln klas ima sklonjeno glavo", nas opo- zarja ljudska modrost. Gostujoči župnik je prav iz takšnega polnega klasa vsakemu "binkoštnemu gostu" in Tezenčanu luščil in drobil zrno.
Po končanem bogoslužju je bil v župnišču še družabni del srečanja; pripravili so ga mladi in laični sodelavci v župniji, ki se skupaj z duhovnikom in svojci trudijo,da bi življenje njihovih bolnih in ostarelih bilo čim bolj prijazno in obogateno z dejanji ljube- zni do bližnjega.Bogu hvala za te in takšne ljudi.

Jože

Z VOZIČKOM NA ŠMARNI GORI

Na binkoštno nedeljo je župnik v cerkvi na Črnučah oznanil, da bodo gasilci prihodnjo nedeljo,ko bo za črnuško župnijo zaobljub- ljena maša na Šmarni gori, vozili z landro- verjem na goro tiste, ki zaradi bolezni, os- tarelosti in invalidnosti sami ne morejo gor. Prijavil sem se in bil tako letos že drugič (prvič lani),odkar sem na vozičku,na Šmarni gori. Naj mimogrede omenim, da je to zelo priljubljena izletniška točka Ljubljančanov in stara romarska pot še iz časov turških vpadov v naše kraje,saj je takratne prebi- valce Devica Marija reševala pred Turki,ko so se zatekali v njeno cerkev v varstvo.
Zbralo se nas je veliko farnih romarjev, častilcev Marije, da je bila cerkev med sv. mašo polna do zadnjega kotička. Vreme je bilo namreč prekrasno in je tudi prispevalo k tako veliki udeležbi. Večina je pristopila k obhajilu,da je na koncu še hostij zmanjkalo Župnik pač ni računal na tako udeležbo,na gori pa tudi ni stalnega duhovnika, zato je treba hostije prinesti s seboj.
Lepo ubrano petje črnuških cerkvenih pev- cev je harmonično dopolnjevalo bogoslužje Na koncu seveda ni manjkala pesem:Marija skoz' življenje. Tudi pritrkovalci so romar- skemu razpoloženju dali svoj, lahko bi rekel prazničen pomen, saj ne morejo vsak dan pritrkavati na šmarnogorske zvonove.
Z vrha je veličasten in zanimiv pogled na- vzdol. Vsaj zame se je mnogo spremenilo po tolikih letih, ko nisem mogel iti na goro. Vse skupaj sem si predstavljal tako, da gledam navzdol, kakor Marija na šmarno- gorskem kipu v cerkvi, ko zre na Jezuščka v svojem naročju.
Tudi teh pogledov, čeprav so bili zaradi lepega vremena enkratni,je moralo biti en- krat konec.Prišel je čas slovesa od zvonov in šmarnogorske Marije ter razgleda z vrha Šmarne gore najbrž kar za eno leto, če mi bo seveda takrat zopet dano priti gor.

Oton

PIJAČA ZA NEBESA

Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko smo se v črnomaljski farni cerkvi zbrali mladi in stari, bolni in zdravi, da bi opravili daritev sv.maše.Maša kot vse druge:Jezus Kristus se nam je izročil v spravno žrtev in mi smo poskušali na njegovo ljubezen odgovoriti z ljubeznijo.On pa nam je delil milosti,najprej v zakramentu sv.pokore,ki se je podeljeval še pred začetkom sv.maše pa tudi med njo potem v zakramentu presvete evharistije; in končno v zakramentu sv.bolniškega ma- ziljenja med mašo. Bilo je nekaj enkratne- ga... Toliko faranov je sodelovalo in prišli so še gostje iz Ljubljane. Pri pripravi take

slovesnosti je bilo gotovo porabljenih dosti ur, a v resnici največjo hvaležnost dolgu- jemo Bogu, saj je za vse poskrbel, tako da smo doživeli bogato nedeljsko popoldne.
Po evharistični daritvi smo bili povabljeni še na agape.Tam smo ob kavici in piškotih pa ob spremljavi harmonike začutili, v čem je smisel takih srečanj. To je prijateljstvo, ki se gradi ob vzvišenem Kristusovem vzo- ru in v občestvu z Marijo ter vsemi svetimi v nebesih in na zemlji. Tako po kapljicah okušamo pijačo,ki nam jo je Kristus pripra- vil za nebesa. Ta pijača je slajša kot vino (ki ga tukaj ni manjkalo) in zbuja v človeku željo, da bi jo še pil. Pa ne sam, ampak z vsemi ljudmi dobre volje.
Ko ponovno premišljujem, kako to, da je vse tako lepo uspelo, se mi v srcu zbudi želja: Bog, nakloni mi še takih srečanj. In čutim, da ta želja ni samo moja.
Imel sem priložnost in možnost spoznati se z urednikom Prijatelja. Kar nekaj časa je posvetil moji radovednosti o vsem, kar se pri Prijateljstvu poleg uradno povedanega še dogaja. Čas je prehitro potekal, kajti lepo je biti med prijatelji. Med nami so bili tudi mladi skavti, ki so nas po končanem srečanju na vozičkih odpeljali nazaj v dom upokojencev.Ob tem srečanju sem še dol- go premišljeval in spoznal,kako malo je po- trebno,da smo bolniki, invalidi in ostareli z malo dobre volje, ki jo do nas pokažejo zdravi,kdaj pa kdaj še lahko srečni in zado voljni. Zato se vsem, ki ste nam pripravili to prijetno popoldne, najlepše zahvaljujem in vas vabim: Še kdaj pridite med nas.

Ciril Jesenšek

STAROST KOT DAR

Svet ne more obstajati brez starosti, zato pa jo je treba sprejeti kot dar. Tudi sta- rostna doba mora biti doba življenja, ne pa životarjenja ali umika. To sporočilo je bilo vtkano v srečanju bolnih in ostarelih v Do- lenjskih Toplicah, 5. junija 1993.
Okrog 120 ostarelih in bolnih faranov se je ob pomoči svojih domačih in prijateljev udeležilo srečanja, ki se je začelo s sveto mašo. Ob somaševanju domačega župnika Dušana Kožuha jo je vodil bolniški župnik iz Ljubljane Miro Šlibar.V nagovoru je z izbra- no besedo, utemeljeno na primerih iz opra- vljanja poslanstva bolniškega župnika,spod bujal k zaupanju in vdanemu prenašanju življenjskih križev. Vsak ima svoj križ in ga mora nositi skozi življenje. G. Šlibar je tudi razložil pomen zakramenta bolniškega ma- ziljenja,kot ga razlaga novi "Katekizem ka- toliške Cerkve". Večina je tudi potem pre- jela ta zakrament, ki je posebno znamenje božje ljubezni do vseh bolnih.
Po maši je bilo na župnijskem dvorišču družabno srečanje. Člani ŽPS so pripravili vse za pogostitev. Mnogi so se srečali po več letih, sproščen pogovor, veselje, pe- sem,vse to se je povezovalo v zaključnem delu srečanja ostarelih in bolnih. Srečanje je bilo prvič v taki obliki, iskrene zahvale vseh prisotnih pa dajejo zagotovilo, da se bodo prihodnjih srečanj udeleževali še v večjem številu. Ostareli in bolni znajo biti hvaležni za vsako najmanjšo pozornost in toplo besedo,kar zdravim pogosto manjka. Zahvaliti bi se morali pravzaprav mi njim, saj so naše bogastvo.

ŽPS

PRIDITE K MENI VSI

Župnijsko srečanje v Sodražici,20.junija 1993

Čas, v katerem živimo, tako hitro beži. Pa vendar so trenutki, ko nam je milostno do- voljeno,da ga ustavimo s tem,ko ga čutimo da ga polno živimo, da je v nas svetost - lepota brezčasja.
Svetost je objem božje ljubezni,ki je skriv- nost večnosti; ki bo naša večnost.
Ko podajaš roko starosti, ko te bolezen drži za drugo roko, se zaveš, da je vabilo Jezusovega srca: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom po- živil..." izrečeno zaradi moje onemoglosti, moje stiske, zaradi moje palice, ob katero se opiram. Jezusovo vabilo je seglo do na- ših src, da smo se zbrali na nedeljo Jezu- sovega srca v župnijski cerkvi v Sodražici. Sodelavci Karitasa so obogatili bogoslužje, ki ga je vodil bolniški župnik Miro Šlibar z domačim župnikom Francem Bizjakom.
Kadar dam Bogu svojo dušo, mu dajem le tisto, kar je božje. Ko mu darujem svoje srce, mu darujem tudi sebe. Kadar se da- rujem, najbolj ljubim, okušam svetost, po kateri hrepenim.
V prelepi daritvi so se ob oltarju združila srca, trudne kmečke roke, leta trpljenja, skrbi in bolezni, neslišnost, ki postaja mo- litev, slepota,ki nam odkriva lepoto spomi- nov in vodi na poti Marijine milosti.
"Trpljenje ima tako malo besed" je povedal Miro Šlibar. Naš "jesenski vsakdan" potre- buje Gospod tudi za letošnje novomašnike, za novomašnika naše župnije Bogdana Oražma, za nove duhovne poklice. Milost je ljubiti trpljenje: milost je védenje, da si v Jezusovem srcu, v njegovem plamenu. Duh Tolažnik vliva moč, nas prenavlja za zvestobo, za vero, za luč.
Praznični dan je bil ves obsijan s soncem. Skozi barvna okna je objemalo v prečudo- viti modrini, rdečici, belini, zlatosti... mav- ričnosti... temne, sključene postave.
Dvakrat se nas je dotaknil Gospod.Ob pre- jemu bolniškega maziljenja in pri sv.obhajilu Cerkev je polna njegovega duha, njegove ljubezni, njegovega poveličanja, za kate- rega verujemo, da bomo z Njim živeli.
Po sv.maši smo se zbrali na župnijskem dvorišču za bogato obloženo mizo. Ob do- brotah so zaživeli naši spomini.Lep,prijeten je bil pogovor z bolniškim župnikom, ki je bil naš nekdanji sodraški kaplan. Njegovo mirnost, prijaznost, ustrežljivost in ljube- zen do duhovniškega poklica smo cenili že pred trinajstimi leti,ko je prav v naši cerkvi oznanjal evangelij, nas vodil, opominjal in učil.
Naj bo naša zahvala domačemu župniku F. Bizjaku, vsem, ki so obogatili to lepo sre- čanje, Karitas, posebno pa Mirotu Šlibarju, v naši tihi molitvi, molitvi samotnih getse- manskih noči.
Z blagoslovom v duši in srcu ne odhajamo v večer, temveč proti novemu jutru, ki bo čas veselja, svetosti, večnosti. Naj božji MIR in LJUBEZEN njegovega Srca sežeta, Prijatelj, tudi v srca tvojih trpečih, stiska- nih, bolnih, onemoglih.

Stanka Mihelič

DELO JE LJUBEZEN, KI POSTANE VIDNA

Zadnje dni maja je bila v Škofji Loki v Cen- tru slepih in slabovidnih razstava izdelkov, ki so jih naredili oskrbovanci doma dr.Anto- na Kržišnika.Okoli 17 razstavljalcev te hiše vsako leto skupaj s požrtvovalnimi fizio- terapevti pripravi razstavo, vredno ogleda. Občudovali smo lepo izdelane gobeline, kvačkane prte, pletene jope, puloverje, mojstrsko ožgane obrise na lesu... Izreden vtis so napravili izdelki iz lesa v obliki smre čice,ki jih je izdelal popolnoma slep človek.
Razstavo si je ogledalo precej ljudi iz Ško- fje Loke, Kranja, Kamnika in od drugod. Posebej razveseljivo je, da so prihajali tudi mlajši obiskovalci.V izdelkih starejših, slabo vidnih in slepih je izžarevala velika ljubezen in požrtvovalnost.Preko izdelkov so vse to podarjali tudi obiskovalcem in dokazovali, da se tudi takšni sprejemajo in delajo, kar morejo.
Želimo, da bi v prihodnje bilo še več podob nih razstav in tistih, ki bi na njih sodelovali s svojimi izdelki.

Miro Šlibar

NE NASEDAJMO

V junijski številki revije Prijatelj sem prebral opozorilo o raznih trgovcih, ki prodajajo po hišah vse mogoče stvari. Jaz pa imam dru- gačne težave: mlade ljudi, ki se vsiljujejo kot Jehovine priče. Tudi nanje je treba biti pozoren in biti do njih energičen. Dobro bi bilo v Prijatelju kaj napisati v poduk in opozorilo ljudem,naj ne nasedajo Jehovinim pričam. Spoštovani Alojz!
Pred kratkim je godoval sv.Alojzij -vaš pa- tron. Čestitam vam za godovni dan in vas priporočam tako imenitnemu svetniku. Ve- sel sem, da radi prebirate našega Prijatelja O prebranem razmišljate, se radujete in marsikdaj sprašujete-sebe potihoma,druge naglas. Krasno! Lepo dozorevate v zna- čaju in v veri. Pravilno je, da ste obenem pozorni na svet okoli sebe. Opažate marsi- kaj,kar se poraja med nami. Lahko rečemo, da so na eni strani mnoge tehnične prido- bitve nam v korist in olajšanje življenja. Na drugi strani pa vidimo in občutimo najraz- ličnejše trpljenje. Razumljivo je, da pred vsem hudim človek beži.Varno zatočišče in rešitev hoče biti vsako prepričanje, vsaka vera - tudi Jehovine priče.
Katoličanu pomeni vsaka nova vera ali drugačno prepričanje večji ali manjši izziv. Kako se ljudje srečujemo z izzivi?
a) Človek -sam ali v kakšni skupnosti-izziv "povozi". V sebi npr.ubije glas vesti,v skraj nem primeru ustreli zoprnega soseda...)
b) Slabiči si ne upajo in ne znajo soočati z izzivi. Zato zbežijo kot lisica v znani basni o lisici in kislem grozdju. Lisica je o grozdju ki ga ni mogla doseči, dejala, da je kislo.
c) Katoliška drža pa je: soočenje z izzivom iz oči v oči.
Evangelij nam nudi lep primer. Jezus je po- vedal zgodbo iz življenja:Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med raz- bojnike. Ti so ga oplenili in mu zadali rane ter odšli in ga pustili na pol mrtvega. Pri- merilo pa se je, da je šel po tisti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit,ki je prišel na mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popotni Sa- marijan, tujec, prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil.Pristopil je k njemu se z njim soočil, v njegove rane vlil olja in vina ter jih obvezal...
Soočimo se torej z našim izzivom - Jehovi- nimi pričami! Kdo so in od kod so? Kakšno držo naj do njih zavzame katoličan?
Ime te verske skupnosti (Priče Jehova) ali Jehovine priče se naslanja na besede pre- roka Izaija, ki pravi: "Vi ste moje priče, govori Gospod,in jaz sem vaš Bog (Jahve)" Mojzesu se je v gorečem grmu prikazal Bog in mu razodel svoje ime "Jaz sem, ki sem". (hebrejsko JHVH oz.Jahve). Jehovine priče to izgovarjajo Jehova.
Začetnik gibanja, iz katerega je nastala skupnost Jehovinih prič, je Charles Taze Russel (1852-1916).Bil je sin bogatih star- šev v Pittsburgu v ZDA. Obiskoval je le osnovno šolo, se potem zaposlil in že mlad začel proučevati Sveto pismo. Pridružil se je veji adventistov (ena od protestantskih verskih skupnosti), ki so napovedali drugi Kristusov prihod za leto 1873 ali 1874. Ko s tem prihodom ni bilo nič, je Russel začel razglašati, da bo Kristus prišel nevidno, ne pa kot človek v mesu. Začel je z živahno pisateljsko in izdajateljsko dejavnostjo in tako širil svoja spoznanja ter razlago Sve- tega pisma.Leta 1874 naj bi Kristus nevid- no prišel in začel 40 letno dobo velike žet- ve.Leto 1914 je bilo res pomembno za ves svet, toda to leto ni prineslo Kristusovega prihoda, marveč veliko tragedijo - 1. sve- tovno vojno. Število privržencev je tedaj padlo; leta 1916 je Russel umrl.
V tem stoletju so privrženci Jehova doživ- ljali vzpone in padce.Računajo,da je danes na vsem svetu okrog milijon Jehovinih prič. Izdajajo svoje glasilo, ki se v vseh jezikih imenuje Stražni stolp. Nekaj jehovskih ob- čin deluje tudi v Sloveniji.
Nauk Jehovinih prič je poln fantastike in samovoljnih razlag svetopisemskih besed ter številk. V nauku so se zelo oddaljili od krščanstva, saj poleg drugega zavračajo dve temeljni krščanski resnici:o Sveti Tro- jici in o Kristusu kot Bogu in človeku. Zato stojijo na samem robu krščanskih skupno- sti. Njihovega krsta katoliška Cerkev ne priznava za veljavnega.
Vsak član Jehovinih prič ima dolžnost, da se udeležuje zelo pogostih sestankov, kjer študirajo, pridigajo in se pripravljajo na apostolat po hišah.Najvažnejša dolžnost je namreč pričevanje za Jehova.Vsak se mora vsaj nekaj ur mesečno posvetiti oznanje- vanju in razpečevanju jehovskega tiska. S svetom nočejo imeti veliko opravka. V po- litiko se ne mešajo, vendar večkrat doživ- ljajo preganjanja, ker po pravilu odklanjajo vojaško službo.
Po tej zgoščeni predstavitvi Jehovinih prič se povprašajmo, kako naj katoličani gle- damo nanje? Katoliška Cerkev nam odpira dvojni pogled:
Po 2. vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru je Katoliška Cerkev poudarila odpr- tost do drugače mislečih. Kristus je umrl in vstal za vse ljudi.Bog želi,da bi se zveličali vsi ljudje.Vsi katoličani smo dolžni dejavno sodelovati pri delu za blagor tega sveta in voditi ljudi h Kristusu. Primerno pa je,da se le katoliški strokovnjaki spuščajo v zahtev ne in težke verske pogovore z drugimi krist jani (ekumensko delo) ter privrženci drugih veroizpovedi oz.prepričanj.Zato preprostim čeprav vernim katoličanom, odsvetujemo zahtevne verske pogovore, posebno z jehovci. Kajti ob srečanju z drugimi verami teološko premalo izobraženemu katoličanu grozi nevarnost, da se po nepotrebnem zamaje njegovo prepričanje o resničnosti in pravilnosti njegove vere. Lahko začne misliti, da je njegova vera ena od možnih, ne pa edina resnična in prava vera. Odsve tujemo torej neposredno soočenje z vsilji- vimi Jehovinimi pričami. Saj tudi narodni pregovor pravi: Pametnejši odneha! Pač pa naj bo srečanje z Jehovino pričo za nas izziv za rast v svoji veri.
Katoličani smo dolžni-in to je drugi pogled- preverjati in poglabljati svojo vero. Drago- ceno sporočilno vrednost ima v tem okviru Prijatelj skupaj z drugimi družbenimi občili (verski tisk,verske oddaje na TV, župnijska glasila itd.)
Naše razmišljanje smo pričeli s svetnikom in ga še končajmo. Povprašajmo se, kako naj poglabljamo svojo vero. Sv. Stanislav Kostka nam odgovarja:
a) Trudi se za čistost na duši in na telesu!
b) Odloči se in bodi vse življenje zvest svojemu stanu!
c) Rad se priporoči Devici Mariji in jo časti z vsem srcem!

Slavko Kimovec

OČNICE

Iz knjige: Janez Jalen, PREVISI, Ljubljana 1940

Izpred koče pod Vernarjem je donel smeh, pomešan z veselo pesmijo. Z jasnimi dekli- škimi glasovi so petju odgovorile planšarice s planine na Velem Polju.Gamsi na Mišelem vrhu so dvignili glave od trave in prisluhnili Šmarjetna glava, v trde skale vkovana, je nepremično strmela. Po grebenu Triglava pa so se kakor drobni mravljinci vzpenjali ljudje proti vrhu.
Barbka je pridno pomagala peti.Vmes pa je hitela prelistavati vpisno knjigo in si ogledo vala posamezna imena,kakor bi koga iskala
"Ne dobim ga. Še enkrat moram začeti od kraja."
"Koga iščeš?" je ujela njeno mrmranje Po- lonica.
"Ne bodi tako radovedna."
"Prej sem kar tako vprašala, sedaj se me pa res radovednost loteva."
Polonica se je spet pomešala med druge in začela novo pesem.
"Ni vpisan.Sedaj pa moram iti in pogledati." Barbka je zaprla knjigo, vzela palico in ho- tela sama oditi. Pa sta se ji kar nekako po sili pridružila Polonica in Janez. Seveda, vsi drugi so tudi hoteli z njo,pa se jih je obra- nila.
Edini, ki se ni ponudil za spremljevalca, je bil Zaborštnikov Miha. Tako nerodno mu je bilo: "Da sem vsiljiv, bi mislila Barbka."
Poiskal je tobačnico in si prav počasi zvil cigareto. Komaj jo je dobro prižgal,je zakli- cala Polonica v meli:
"Mihaaa!"
"Hoooj?"
"Prinesi Barbki jopicooo. Je robec pozabila"
"Koooj."
Miha je vrgel cigareto proč in vesel odhitel v strmino.
Pesem pred kočo je utihnila.Pri stanovih na Velem Polju pa so dekleta, spremljana od grmečih basov, skončavale v pesem zajeti pogovor med fantom in dekletom v senci zelenega drevesa. Pravkar je zadonelo:
"Na mojem grobu bode zrasla bela lilija."
Prav takrat je od Bovške škrbine lezla proti vrhu Triglava dolga,nepretrgana vrsta ita- lijanskih alpincev.Družba v koči jih ni videla So bili vsi preveč zaposleni s pisanjem,pod pisovanjem in žigosanjem razglednic.
V melih pod Vernarjem je Polonica znala tako urediti, da je sama ostala v Janezovi druščini,Miha pa je moral spremljati Barbko Razšli so se iskat pečnice.Pod gosto nako- vanimi kvedri je škrtal grušč, v planini pod njimi pa zvonkljala čreda na paši.
Polonica in Janez sta se povzpela na viso- ko skalo in veselo zavriskala.
Barbka pa je ostala sredi zatišne jase, bolj s cvetjem kakor s travo prerasle. Preko njenih ramen je zagledal Miha med travo skrit šop pečnic, lepih, kakor bi jih zaneslo z najbolj strme skale v tiho zavetje. Že je hotel bele zvezdice pokazati Barbki, pa se je spomnil, da bo dokaj bolj vesela, če jih sama opazi.
Barbka se je obrnila:
"Miha! Da bi šel sam stikat za triglavkami, ali bi se nameril na to jaso?"
Miha je pomislil. Res ni tako verjetno, da bi se človek v takem svetu nadejal očnic. Slučajno bi pa lahko naletel nanje. Da pa ustreže Barbki, je povsem pritrdil.
"Nikoli ne."
"In drugi iskavci rož?" je hotela vedeti še naprej Barbka.
"Izmed sto komaj eden. Ali pa še ne." Mihu se zdelo, da je s tem odgovorom popravil, kar je preveč rekel. Čudil se je,zakaj Barb- ka tako natančno povprašuje.
"Dobro, da te je Polonica poklicala. Sedaj vem, da sem vsa tri leta imela prav."
Kaj je Barbka imela prav,se Mihu še sanja- lo ni. Bil pa je trdno uverjen,da je samo za izgovor šla na vrh Triglava in da je hotela pravzaprav obiskati samo ta, komaj za sve ženj velik svet, na katerem sta stala. Da bi pogovor ne zastal, je pripomnil:
"Tako. Že pred več leti,praviš,da si odkrila te očnice."
"Kaj jih mar vidiš?"
"Že ves čas jih gledam."
"Pa bi vendar planil naprej in jih potrgal."
"Barbka! Malo me poznaš?"
"Vsaj meni bi se bil skusil prikupiti in bi mi jih bil pokazal."
"Sem sodil, da boš bolj vesela, če jih sama opaziš. Pa vidim, da sem napak mislil."
Barbka je pogledala Mihu globoko v oči. Miha pogleda ni umaknil, le nerodno mu je bilo, tako nerodno, da se je Barbka skoraj kesala, ker ga je spravila v zadrego. Sedla je poleg očnic v travo:
"Dokaj vrst ljudi pusti Bog hoditi po zemlji."
Kakor bi brezskrbni fant žvižgal prav po tihem veselo pesmico, se je oglasil skalni plezavček.Miha se je ozrl za glasom in po- kazal Barbki drobnega, v barve pisanega metulja odetega ptička, ki je brzel po nav- pični steni navzgor.
"Tiiju, tiiju," je prifrfotala od nekod še sa- mička.
"Poglej, Miha! Ta dva dobro vesta, da se imata zares rada.Jaz pa ne bom nikdar ve- dela,če me kdo res iz ljubezni popelje pred oltar. Vidiš. Prokletstvo denarja me tepe."
"Da denar redkokdaj srečo prinaša, to rad verjamem.Da bi pa zavoljo denarja ne mo- gel koga rad imeti,mi pa kar v glavo ne gre Nak. Le kdo ti je to natvezel?" Miha je ne- hote sedel zraven Barbke v travo.
"Tele rože so me poučile." Barbka je poka- zala razcveli šop v travi.
"Barbka! Res se ne morem spomniti, kaj bi bil zakrivil." Miha je hotel vstati. Barbka pa ga je pridržala:
"Kdo tebi kaj očita?"
"Ugank pa ne znam reševati."
Plezavčka sta priletela v skale tik pred nji- ma, kakor bi tudi onadva hotela poslušati Barbko, ko je pripovedovala:
"Pred tremi leti se je naše družbe na Kre- darici prijel ravnatelj banke. Kako se piše in katere banke ravnatelj je,je pač vseeno Ko je zvedel, čigava sem, se me je držal kakor klop.Prav zato,ker sem se mu hotela izogniti, sem naletela na to jaso. Kaj ni pribodel za mano, mi zmagoslavno pokazal prav iz teh korenin cvetoče očnice, katere sem že davno poprej sama videla. Da mu nisem ubranila, bi do zadnjega cveta vse potrgal. Tako pa sem izbrala njemu eno in sebi eno."
"Lepo si naredila, Barbka," je pohvalil Miha.
"Kaj misliš, da je prav razumel?"
"Pripoveduj, Barbka!"
"Čez dober teden se je pripeljal v pokritem avtomobilu in črno oblečen. Prinesel je šo- pek dragocenih rož,v katerem je bilo vple- tenih sedem očnic,prav tistih sedem,ki sva jih pustila rasti tu v tej travi. In - zasnubil me je."
"Trot neumni" je z zdravo pametjo razsodil Miha.
"Ne veš, kako težko sem mu dopovedala, naj nikar mene ne sprašuje, če ga maram. Da naj rajši vpraša kar moj denar, katere- ga je takrat skoraj vsega on sam upravljal"
"Barbka,da mi to katera druga pripoveduje, bi ji težko verjel."
"Da.Tudi tistih sedem očnic sem mu očitala Misliš, da me je umel. Ne. Užaljen je bil."
"Kako so res nekateri ljudje čudni?"
"Čez mesec dni se je drugod bolj bogato oženil, kakor bi se pri nas. Seveda je na to silno ponosen in do sedaj še nobeno leto ni pozabil pokazati se s svojo milostivo in prav s temile očnicami,ki rastejo v tej tra- vi. Hvali se pa, v kako strašnih pečinah si jih pribori."
"Skoraj vem, iz katerega mesta je."
"Kakor kaže, ga letos sploh ne bo."
"Pa če bi vendarle prišel? Daj, Barbka! Po- trgaj mu rože pred nosom!"
"Ne,Miha. Res mi je vselej bridko, ko jih vi- dim veneti na prsih žene s pobarvanim ob- razom. Od nikoder drugod bi me ne moglo tako glasno spomniti, da čim večjo doto katera ima, tem manj srcá primoži."
"Aaa.Zato tako vztrajno zavračaš snubače?
"Nočem biti nesrečna."
"Barbka! Tudi ti si očnica v travi."
Barbki se je dobro zdelo,da jo je fant,ki ga je že dolgo rada videla,primerjal z najljubšo ji rožo. Svetlo je pogledala Miha. Z besedo pa se ni marala izdati. Kakor bi bila presli- šala pohvalo, je zamodrovala:
"Saj roža je navsezadnje res samo roža. Trava,ki se posuši in v ogenj vrže. Do srca me je pa zabolelo takrat,ko sem vse poza- bila in zaprosila pri njem za poznanega mi uradnika iz njegove banke, ki ima kopico otrok, pa borno plačo. Pa me je bil zavrnil, da naj bi se bil bogato oženil."
Miha se je nemirno presedel:"Pa zares Bog pusti vseh vrst zverine razsajati po svetu"
"Barbkaaa!" je poklicala Polonica.
Barbka in Miha sta se z Vernarja vrnila brez očnic. Malo postrani so ju pogledali, rekel pa ni nihče nič. So oba preveč radi imeli.

Do konca poletja se je Barbka prepričala, da z Mihom ne bo primožila kdovekaj bo- gastva, pač pa célo srce. Časopisi so na pomlad poročali,da je banka,katero je vodil nekdanji Barbkin znanec s Triglava, zašla v stečaj, njen ravnatelj pa da se je sam s samokresom obsodil.
Pečnice v travi pod Vernarjem so se raz- rasle v mogočen šop.Jih dolgo vrsto let ni- hče več ni potrgal. Sta vedela zanje samo dva - Miha in Barbka?

DIAMANTNI VBOD

Danes vam bom predstavila še nekaj 'so- rodnikov' križnega vboda. Ste vedeli,da so s križci vezli že stari Egipčani?
No, tudi zapuščina naše ljudske umetnosti je izredno pestra,zato jo radi povzemamo..
Nisem vam še povedala, da križce ali so- rodne vbode lahko prerišete tudi na gosto tkano blago, kjer ne morete šteti niti in potem vezete čez narisan vzorček. Risati pa je treba zelo natančno, da vezenina ne bo postrani. Tako si lahko okrasite bluze, ovratnike, pasove, žepe...
Morda pa vas bolj mika,da bi v stanovanju ali v avtu imeli lepo blazino? Kar lotite se dela! Tkanina je lahko stramin ali vrečevina vezilna nit pa debelejša prejica ali volna. Tako porabite volnene ostanke. Tehnika vezenja je diamantni vbod, ki ga vezemo čez več nitk, odvisno, kako velik vzorec želimo.
Najprej izvezete poševen, nato še pokon- čen križec. Ta vbod zelo na gosto prekrije podlago. Metuljček bo še lepši,če boste barvno les- tvico sestavili sami.
Če boste vezli na grobo tkanino, boste, ko bo metuljček že zafrfotal, v želeni barvi izvezli še podlago okrog njega.
Tako bo sprednja stran vsa izvezena in prevleko za blazino že lahko sešijete.Potem jo na vogalih opremite še s čopi. Seveda taki izdelki ne prenesejo pranja v pretopli vodi.
Za čope narežete dvajset volnenih nitk, dolgih 15-20 cm.Položite jih na sredino mo čne niti, s katero boste čope potem prišili na vogale prevleke. Narezano volno čez to nit prepognete in trdno povijete oziroma zašijete z dodatno nitjo.

Najprej naredite vodoravne vbode in jih zatem prekrižate z navpičnimi iste dolžine.
Križec sv.Jurija lahko uporabite kot osnovo za vezenje zvezdic. Prekrižate ga z nava- dnim križcem enake velikosti in na koncu naredite še droben srednji križec.

Ta vbod je znan tudi pod imenom ruski kri- žec. Uporablja se za bordure. Šivilje z njim podšivavajo robove. Delate ga z leve proti desni.

Vezenino s križci lahko obrobite na dva na čina. Pri prvem z linijskim vbodom obrobite že izvezen vzorec.
Drugi način pa zahteva več dela,ker obro- bite prav vsak križec v vzorcu.

POŠTA: Ne čudite se, če so motivi danes bolj počitniški.Tole rubriko namreč priprav- ljam v kraljestvu sonca in morja. V zdravi- lišču je prav čudovito in vse lepe trenutke v duhu delim z vami.
Prijateljica mi je potožila, da nikakor ne u- spe slediti mojemu pouku.Skupaj sva hitro ugotovili, da zato, ker ne ve, kaj pomeni narobna stran. V pomoč še drugim - to je tista stran, ki je spodaj.
Lepo poletje vam želim in vam pošiljam mo ker, slan, sončen, predvsem pa prijateljski pozdrav!

Kati Urh

Naj bo pomlad
topla kakor dlan,
naj se razcvete
kot lice matere,
ko ljubkuje otroka.

SREČANJE V DOMINIKOVEM DOMU NA POHORJU

Od 21. do 23. maja je bilo v Dominikovem domu delovno srečanje odgovornih in so- delavcev BBI za mariborsko območje. V nedeljo popoldne je bilo nato še prijatelj- sko srečanje nekdanjih sodelavcev tega območja. Udeležba je bila res bolj skromna a vseeno je bilo prijetno srečati se s prija- telji izpred let, danes obdanih že s kopico otrok.
Vsi prisotni nekdanji sodelavci so izrazili željo,da bi se po svojih močeh mogli vklju- čiti v delovanje Prijateljstva bolnikov in invalidov in te vrednote posredovati tudi svojim otrokom. Upajmo,da bo pobuda za- živela.Možnosti je gotovo veliko,saj tudi tu velja: žetev je velika, delavcev pa malo.
Opazno je, da posamezni sodelavci delajo tudi z duševno prizadetimi in da izkušnje od tam žal nekritično prenašajo tudi v Pri- jateljstvo. To opažamo na mnogih občut- ljivih področjih v odnosu do prizadetih, po- sebej še pri tem, kako določajo odgovorne iz vrst prizadetih in koliko odgovornosti za Prijateljstvo so pripravljeni prepustiti pri- zadetim. Osvetlitev teh dejstev naj ne bo vzrok za slabo voljo, saj so te vrstice miš- ljene kot pobuda za strpen, iskren in ne- nehen pogovor pri skupnem iskanju poti in rešitev. Te bodo potrjevale enakost vseh ljudi, ne glede na to, ali smo Grki ali Judje, zdravi ali bolni, poročeni ali neporočeni...
Prav iskateljsko kritični duh je svojčas tako močno dajal pečat delovanju mariborske skupine in privlačeval vedno nove člane in sodelavce Prijateljstva. Ta duh bi veljalo znova obuditi,ga napolniti z vsebino ter pri tegniti nove ljudi širokih obzorij, s svežimi idejami, ki znajo prisluhniti potrebam in znamenjem časa - ljudi, ki imajo posluh za skupno in želijo ter zmorejo delati v duhu evangeljskega bratstva.Poglobiti pa bi ve- ljalo tudi medsebojno odgovornost, ki naj bo, samoumevno, dvosmerna cesta. Prija- teljstvo je in naj ostane gibanje(skupnost) prizadetih in tistih sodelavcev,ki nam želijo pomagati. V tem smislu mora biti poraz- deljena tudi odgovornost v Prijateljstvu. Vse drugo so iluzije ali pa to ni več zgodba o Prijateljstvu. Tako misli pisec teh vrstic.

Jože Raduha

ROKE V POZDRAV

Gotovo sem podobna mnogim izmed vas. Komaj čakam Prijatelja. Potem obračam strani, da njegovi listi že dobijo "ušesa". V njem srečam znance,o katerih že dolgo ni- sem nič slišala, pa se mi spet obudijo stari spomini... Prijatelj mi pove, kako živijo, kaj počnejo...
Da bi tudi sama kaj napisala? Jaz!? Oh, kje pa, jaz ne znam! Saj drugi tako lepo napi- šejo, da sem čisto zadovoljna.
Pa vendar me je končno zapekla vest!Tiho in z zanimanjem sem nekaj dni med opol- danskim počitkom v zdravilišču opazovala, kako nastaja rubrika "Različni so darovi". Koliko natančnosti, skrbi, zavzetosti in pri- zadevanja je avtorica vložila v svoje delo zato,da drugim pomaga. Čutila sem,da ima za vsakega izmed nas prostor v svojem srcu. Naslednjo številko Prijatelja bom ča- kala še z večjo nestrpnostjo in z veseljem prebirala rubriko,ki je nastajala pred našimi očmi.
Šele sedaj resnično razumem, kaj pomeni Prijatelj. Preko njegovih strani lahko stopi- mo do drugih. Naši stavki so kot roke,ki jih lahko stezamo prijateljem v pozdrav.
Zato ne bodite samo bralci. Tudi napišite kaj! Veste, jaz sem zdajle prav vesela, da sem s temi vrsticami prišla do vas.

Marica K.

26. ZAKON ODREŠUJE TELESNOST MOŽA IN ŽENE

Odnos do telesa in njegovo vlogo v zakonu lahko zakonca uresničita pod pogojem, če vsak sam sebe in drugega nima za posest, s katero razpolaga, ampak za popolnoma nezaslužen dar, katerega moramo občudo- vati in se zanj zahvaljevati. Zato je samo po sebi razumljivo,da človek spoštuje svo- je lastno telo, kakor tudi telo in življenje drugega človeka.
Zavest, da je naše telo tako nezaslužen dar kot njegovo odrešenje za večno življe- nje, je odločilna za krščansko razumevanje našega telesnega življenja in telesnih od- nosov med zakoncema. V tem temeljnem odnosu je izraženo dostojanstvo in sood- govornost, ki jo ima človek pred Bogom, svojim Stvarnikom. Zato je pripravljenost zakoncev, da služita drug drugemu in si ostajata zvesta, znamenje božje službe in zvestobe do Boga. Neločljivost zakona ima svoje najgloblje korenine v božji zvestobi do človeka.Obregati se ob neločljivost za- kona bi pomenilo dvomiti o božji zvestobi. Če zakonca nista pripravljena služiti drug drugemu v zvestobi, postavljata pod vpra- šaj smiselnost zakona.
"Popolna telesna podaritev bi bila laž, če bi ne bila znamenje in sad popolne osebne podaritve,v kateri je navzoča celotna ose- ba tudi v svoji časovni razsežnosti. Če bi si oseba karkoli pridržala ali dopuščala mo- žnost, da se v prihodnosti odloči drugače, bi že s tem njena podaritev ne bila celost- na" (Janez Pavel II., Apostolsko pismo o družini, 11,5).
Pripravljenost krščanskih zakoncev,da spre jemajo drug drugega, njegovo telesnost in spolnost ter pripravljenost za podaritev,pa gre še dlje.S spolno podaritvijo in rodovit- nostjo pričujejo za ustvarjalnost božje moči Zato so zakonci "sodelavci ljubezni" Boga Stvarnika in tako rekoč njeni razlagalci(CS 50,2). Sv. oče Janez Pavel II. dopolnjuje v svojem pismu o družini koncilsko besedilo takole:"S stvarjenjem človeka po svoji po- dobi in sličnosti je Bog okronal in dokončal delo svojih rok; poklical ju je k posebni deležnosti pri njegovi ljubezni in hkrati pri njegovi moči Stvarnika in Očeta, da bi na- mreč svobodno in odgovorno sodelovala pri posredovanju človeškega življenja: 'Bog ju je blagoslovil in jima rekel: Rodita in se množita ter napolnita zemljo in si jo podvr- zita" (1 Mojz 1, 28) (Apostolska spodbuda o družini, 28,1).
Samo s povezovanjem svoje podaritve in rodovitnosti lahko človek preraste sam se- be in sebično iskanje svojih užitkov. Tako postaja vedno bolj podoben Bogu Stvarniku in premaguje časovno omejenost svojega zemeljskega bivanja,nastalo zaradi izvirne- ga greha. S tem tudi postane soudeležen pri odrešenju za večno življenje, ker pos- taja soustvarjalec novega življenja. Koncil opozarja na vlogo človekove spolnosti in rodovitnosti ne samo pri nadaljevanju stva rjenja, ampak tudi odrešenja za večno živ- ljenje: "Človeškega življenja in naloge, po- sredovati to življenje,ni mogoče omejevati le na tostranstvo in ju presojati ter razu- mevati njun smisel le z vidika tega sveta; vedno se je marveč treba ozirati na večni namen ljudi" (CS 51,4).
In sedaj smo pri zdravilni vlogi zakramenta zakona.Zakonca s svojo duhovno in teles- no zvestobo in rodovitnostjo,s svojo celo- stno podaritvijo preraščata vse oblike ome jenosti njunega bivanja in postajata soude ležena pri večnem življenju. Zakonca torej ne ozdravljata samo po zakramentu zakona ampak s celotnim zakonskim življenjem. V ljubezni in rodovitnosti zakoncev se zrcali Jezusova odrešujoča ljubezen,namreč nje- gova smrt in njegovo vstajenje.
Če zakonca živita v celoti svoje podarjeno poslanstvo v zakonu,bosta odkrivala, kako ju njun zakon odrešuje in osvobaja tudi mnogih drugih omejenosti ter ovir, kot je npr. pomanjkljivo medsebojno razumevanje pa tudi duševne ali telesne pomanjkljivosti ki jih doživljata drug pri drugem.
Michael Marsch opisuje primer žene,matere štirih otrok, ki bi se morala podvreči radi- kalni operaciji zaradi raka na maternici,a je bila petič noseča. Mož je ženo med potjo v bolnico nagovoril, da sta se z zaupno molitvijo obrnila na pomoč k Bogu. Kirurgi so pri pregledu ugotovili,da so izginili znaki rakastega obolenja in da operacija ni več potrebna. Opisana izkušnja je ne samo ob- novila ljubezen med zakoncema,ampak sta odslej redno molila ob Svetem pismu.
O drugih vprašanjih in problemih zakonske- ga in družinskega življenja govorijo različne druge knjige. Priporočam naslednje:
p. Vital Vider, Z očmi zakoncev II.
Gerhard Hauer, Hrepenenje po nežnosti;
Živeti v občestvu, I. in II.
Omenjene knjige lahko naročite tudi pri Župnijskem uradu Ljubljana-Dravlje, 61000 Ljubljana, Vodnikova 279.

Pripravlja p. dr. Marijan Šef

SKRB ZA ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE - NAŠA SKUPNA SKRB

Verjetno smo že vsi kdaj slišali ali brali o javnih delih ali o programih javnih del, v katere se lahko vključijo brezposelni. Delo- vna obveznost tako zaposlenega je obi- čajna, za kar prejema osebni dohodek in mu teče delovna doba. Teh programov je ta hip že kar nekaj. Med najbolj izdelane programe pa gotovo sodi program nudenja pomoči ostarelim in prizadetim na domu. Tisti, ki potrebuje takšno pomoč, se lahko obrne na pristojni center za socialno delo, kjer potem odločijo. Brezposelni pa, ki bi se za to zanimali, se lahko pogovorijo na zavodu za zaposlovanje.
Kot mi je pred kratkim pripovedovala mlaj- ša ženska, vključena v omenjeni program javnih del,po programu dnevno obišče dva ali tri bolne in prizadete ljudi, jim pospravi, po potrebi opere, zlika, skuha..., medtem ko patronažna sestra še naprej opravlja medicinski del nege.
"Več kot deset let sem delala z ljudmi kot natakarica,ob tem srečala in spoznala mno go ljudi, toda nikoli si nisem mogla pred- stavljati, da je na svetu toliko trpljenja in pomoči potrebnih ljudi," pravi ta ženska in dodaja: "Prav zavest,da vsaj malo sodelu- jem pri lajšanju tega trpljenja,mi daje zado voljstvo, ki ga pri dosedanjem delu nisem poznala..." Spoznava pa tudi, koliko volje, iznajdljivosti in ljubezni do življenja je v trpečih ljudeh.
Koliko trpljenja in gorja je na tem svetu in koliko volje in prizadevanj za premagovanje le tega je vloženega, nam vsakodnevno posredujejo mediji.
Tokrat bom poskušal povzeti le nekaj misli iz časnika Slovenec,ki redno odmeri nekaj prostora prizadetim ali drugačnim ter odpi- ra teme,ki so bile do nedavnega odrinjene, zamolčane ali pa se je o njih govorilo in pi- salo s polnimi usti "kumrovške marmelade". Obravnavanje takšnih manj privlačnih in od mevnih tem gotovo terja od ustvarjalcev časnika kar nekaj načelnosti in poguma. Upati je,da bo Slovenec v tej smeri poglo- bljeno nadaljeval in rastel.
Naj na prvem mestu povzamem članek z dne 10.6.1993 pod naslovom: "Za bolniš- nico po domovih", ki govori o tem, kako v občini Lenart,potem ko je propadel refe- rendum, odgovorni na domovih obiskujejo ljudi in jih poskušajo nagovoriti za prosto- voljni prispevek za izgradnjo internega oddelka mariborske bolnišnice. Pogodbo je podpisalo že več ljudi. Akcija pa je stekla tudi že v sosednjih občinah.
Nič ne oporekam, toda ko so pred leti gra- dili Klinični center v Ljubljani, je bil to vse- slovenski interes.Denar zanj so brez večjih težav (razen za onkologijo) našli. Ob vseh peripetijah okrog mariborske bolnišnice in še drugih manjših bolnišnic pa se človek verje tno lahko upravičeno in prizadeto vpraša: "Ali ni vseslovenski interes tudi bolje zdra- vstveno oskrbljen in bolj zdrav Štajerc, Primorec, Brežičan..."
Zdravje in počutje sta ob vremenu gotovo najpogostejši temi vsakdanjih pogovorov in tudi dobrini, za kateri se moramo truditi prav vsi.
Ta trenutek, ko pišem te vrstice, slišim iz radia, da so slovenske ceste minuli teden (od 27.6. do 4.7.)terjale rekordni krvni da- vek- 24 mrtvih in skoraj 150 hudo poškodo vanih. Mnogi bodo do konca življenja nosili

posledice. Koliko novega gorja, solz... Je mar za to kriva le polna luna,neprevidnost, slabe ceste, ... ali pa je to kruto sodbo iz- rekla in izvršila tudi naša samovšečnost in pomanjkanje posluha do sočloveka, - bliž- njega v prometu?
AIDS, problem našega časa in verjetno še prihodnjih rodov, je že dostikrat našel pro- stor v Slovencu.Zaradi te bolezni so pone- kod v Afriki prizadete ne samo cele družine ampak kar cele države in bolezen utegne ohromiti njihov razvoj, piše Slovenec 15. maja.
Zveza društev za cerebralno paralizo Slo- venije je ob desetletnici delovanja v sobo- to 29. maja pripravila v Hrvatinih srečanje. Ob tej priliki so odprli Obalno rekreacijski terapevtski center Sonček.V naslovu član- ka o tem dogodku nas je Slovenec pozval: "Več spoštovanja do drugačnosti!" Do- godek so omenili tudi drugi mediji.Slovesno sti se je udeležil tudi predsednik Slovenije Milan Kučan in mnogi ugledni gostje.
"Ključ uspešnosti je v spoštovanja člo- veka", nam je v pogovoru z Jano Kolarič (26.6.1993) povedala dr. Nina Mazi, vodi- teljica urada Svetovne zdravstvene orga- nizacije v Sloveniji. Naloga tega urada je prenos slovenskih izkušenj s področja me- dicine in farmacije v tujino in prenos tujih dosežkov v Slovenijo. Poleg tega še: "Njen namen je dvigniti blaginjo prebivalstva,tako zdravstveno (telesno in duševno) kot tudi materialno. Napačno je prepričanje tistih, ki menijo, da je treba najprej ozdraviti go- spodarstvo, šele potem pride na vrsto vse drugo. Zgodovina je potrdila, da naložbe v zdravstvo prinašajo dolgoročno splošno izboljšanje.Urad pa dela tudi na programih: "Evropa brez tobaka,zdrava mesta, zdravo okolje, promocija zdravja, nega, zdrava prehrana, zdrave matere..." Na vprašanje, kje je ključ za njeno uspešnost, pa dr.Nina Mazi odgovarja: "Od staršev in učiteljev sem že v mladosti dobila tri življenjska na- čela,ki se jih držim.To so veselje do znanja ljubezen do narave in spoštovanje človeka"
Kot del skrbi za zdravje,za bolj zdravo oko lje in boljše počutje spada tudi skrb za ne- moteno in neovirano gibanje prizadetih ter ustvarjanje pogojev,da uporabljajo dosež- ke in dobrine naše civilizacije.V tem smislu je mogoče razumeti novičko s fotografijo (Slovenec 11.6.), iz katere izvemo, da je v Cankarjevem domu Rotary klub Emona v sodelovanju z Iskro postavil prvo javno te- lefonsko govorilnico za invalide. Dostopna je ljudem na vozičkih,namenjena pa je tudi slušno prizadetim.
Ob istem času se je tudi mariborski Rotary klub z vrednimi darili spomnil gojencev doma Antona Skale v Mariboru, so poročali mariborski mediji. V tem domu živijo otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju
Naj omenim,da Rotary klubi po vsem svetu (praviloma niso mogli delovati v socialisti- čnih državah) že od leta 1905 združujejo strokovno usposobljene ter poslovno uspe šne ljudi dobre volje in visoko etičnih načel
Slovenec redno poroča o delovanju raznih invalidskih društev širom po Sloveniji in u- pati je,da bomo lahko v njem kdaj prebrali kaj tudi o delovanju Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Prizadeto pa je pisal o neustreznem po- ložaju slovenske psihiatrije v Mariboru in drugod po Sloveniji. To je tema in veja medicine, ki je nekako na obrobju naše zavesti in dostikrat, žal, tudi pri določanju lokacij in odmeri sredstev. Realnost pa je takšna,da razni pritiski povzročajo pri šte- vilnih ljudeh mnoge oblike stresov in dušev nih motenj. Kot npr. prenese noga le dolo- čen pritisk in se potem zlomi,tako se lahko zlomi tudi naš duh in ga je treba zdraviti.
Center za socialno delo v Trebnjem je od- prl telefonsko številko za ljudi v stiski. Za zdaj je številka 44-293 odprta le ob pone- deljkih zjutraj in popoldne od 15.-17. ure, poroča Slovenec 21. maja.
V njem smo lahko brali tudi o razstavi "Po- skrbimo za svoje zdravje" v ljubljanskem Domusu. Osmega junija pa je prinesel po- govor z dr. Janezom Hoennom, ki v svoji praksi poskuša združiti tradicionalno medi- cino in alternativne metode zdravljenja. V pogovoru med drugim pravi: "Ko pride bol- nik k meni, mu skušam pomagati s pogo- vorom, da spozna svojo težavo in jo sam reši. Tradicionalna zahodna medicina je razdelila človeka na posamezne organe in bolezni, akupunktura pa ga obravnava kot celoto.Akupunktura je staro kitajsko zdra- vljenje in preprečevanje bolezni, ki temelji na urejevanju enakomernega kroženja ene rgije po telesu. Poleg tega se z draženjem določenih točk v telesu sproščajo zdravila v njem samem in zato niso škodljiva. Pri bolniku skušam v prvi vrsti doseči boljšo sprostitev, kar je že pol zdravljenja."
Ta sprehod po straneh Slovenca naj kon- čam s člankom, ki bi lahko bil aktualen tudi pri srečanju z drugimi boleznimi in stanji, in ne le pri cerebralni paralizi, o kateri je be- seda.

Rastislav

VAŠ OTROK IMA CEREBRALNO PARALIZO

Zdravnik vam je povedal, da ima vaš otrok možgansko poškodbo. Zdi se vam, da je konec sveta, toda: V Sloveniji se povprečno vsak teden rodi najmanj en otrok s podobno poškodbo, kot jo ima vaš otrok. Ta podatek vas ne bo pomiril in še vedno se sprašujete, kaj ste naredili narobe, kakšna bo otrokova usoda Poznamo nekaj metod, s pomočjo katerih lahko otroke s cerebralno paralizo kar naj- bolje usposobimo za življenje.Pomembno je da čim prej skupaj in po navodilih strokov- njakov začnete z otrokovim usposabljanjem Zdravnik vas bo napotil k fizioterapevtu, ki vam bo svetoval, kako morate pravilno ravnati z otrokom. Sprostitev: Za otroka in družino bo najbo- lje, da se sprostite in se brez strahu lotite reševanja težav.Ravnajte z njim kot z dru- gimi otroki. Sodeluje naj vsa družina,saj se bo le tako počutil ljubljenega.
Poiščite vaše društvo za cerebralno para- lizo. Če se boste vključili v društvo, vam bodo v pomoč izkušnje staršev s starejšimi otroki.
Poglejte s sončne plati! Zakaj ne? Ne išči- te brezglavo čudežno rešitev! Sprijaznite se z dejstvom in se pogumno lotite tega, kar morate storiti! Otrok je lahko srečen le če so srečni in zadovoljni starši.

V. T., Slovenec, 8.6.93

Novo cerkev, ki smo si jo ogledovali od zu- naj že vse dni, smo si želeli videti tudi od znotraj.V preddverju so nas ustavile visoke kulise in blagajna s prodajo vstopnic,knjig, brošur,razglednic.Ko smo razvozljali pravila na velikem panoju in smo odčrkovali, da je cerkev odprta od 11. do 16. ure od pone- deljka do sobote, ob nedeljah pa do treh popoldne, januarja in februarja pa je sploh zaprta,smo ugotovili tudi ceno za vstopni- no.Cena,da se vgrizneš v jezik! Obotavljali smo se, moja nečakinja Marjeta pa je na vsak način hotela videti notranjščino,pose bno še znameniti Stol Resnice.Že smo pre- računali, koliko nas bo ta ogled stal ali ne bi veljalo, da bi si zadevo ogledali samo midve z Marjeto,ki sva bili pač za take reči najbolj navdušeni, ostali trije naj bi naju počakali ob pivu na glavnem trgu.
Tedaj je od blagajne stopil k nam visok, starejši moški z očali,v lepi svetlosivi oble- ki. Videl je lahko, kako mencamo, gledamo v denarnico in se dolgo posvetujemo. V angleščini nas je vprašal, od kod smo. Po- vedali smo, da smo Slovenci.
"Iz Slovaške?" je vprašal.
"Ne, iz Slovenije. Nove, mlade države, ki je bila včasih del Jugoslavije."To mu je pove- dala svakinja Marija, ki sicer živi v Essnu, a je še bolj kot mi alergična na to, če nas zamenjujejo s kom drugim.
"O, da, tam doli so hude težave," je rekel gospod. "Če hočete vas zastonj spustim v cerkev."
Namesto veselja je s to svojo prijaznostjo izzval sveto jezo, ki je vzplamtela v nas.
"Kaj pa misli, da smo?" se je ogrela Marija. "Reveži, ki bi si radi zastonj ogledovali nji- hove znamenitosti?"
"Gremo vsi in plačamo polno ceno!" smo se odločili.
Tako smo tudi jezno, bolj kot je bilo potre- bno, povedali možaku, kupili vstopnice in šli v prostrano cerkev.
Kot bi odrezal, sta nas jeza in užaljenost zapustila.Človek je tako neznaten,če stopi v tako cerkev! Koliko ljudi in rodov je že bilo v njej? Koliko kolen se je že upognilo na tem tlaku? Koliko rok se je sklenilo k molitvi in prošnji?
Cerkev je bila zgrajena v letu 1408 v got- skem slogu.Večkrat je pogorela in so jo ob navljali in popravljali, največ v 17. stoletju z J. van Campenom, arhitektom kraljeve palače. Zgodovina Nove cerkve je intimno povezana z zgodovino kraljeve palače.Ma- rjeta nam je vse te podatke tiho prebirala in prevajala iz lista, ki smo ga dobili poleg vstopnic. Vsa kronanja so v tej cerkvi. Znana so njena čudovita barvasta okna. Najbolj znamenito je okno v severni steni. Izdelal ga je leta 1650 Johanes Bronkhorst Večje okno, ki gleda na jug, je darilo Nizo- zemcev ob kronanju kraljice Wilhelmine.
Posebno zanimiva je bakrena streha na koru in mogočen Stol Resnice. Ostali so že odšli vzdolž ladje po cerkvi, le midve z Marjeto sva še kar stali pred njim. Opažam da mi je moja nečakinja v nekaterih rečeh zelo podobna. Strmeli sva v veliko heksa- gonalno obliko stola, ki počiva na šestih angelih.Vsak kot je kip,ki predstavlja: Sta- novitnost, Upanje, Ljubezen, Vero, Pravico in Resnico.Vsaka zase sva iskali svoj smisel Resnice.
"Kaj pa je Resnica?" mi je šlo po glavi. Že Pilat je zastavil to vprašanje, vendar se je izognil odgovoru. Nekje sem nekoč brala, da je resnica tisto, kar nas plemeniti.
Med figurami stojijo tudi štirje evangelisti s svojimi simboli. Steber, ki podpira stol, je izdelan iz lesenih panel. Center predstavlja zadnjo sodbo, na desni so nespametne in pametne device, na levi je prispodoba Ta- lentov.
Ne vem,o čem je premišljevala Marjeta, ko sva tako otrplo stali pred Stolom Resnice, jaz sem mislila na tiste stare mojstre:arhi- tekte,stavbenike, mizarje,tesarje,rezbarje, podobarje, zlatarje in slikarje, na množice ljudi,ki so se zatekali pod streho te cerkve Vsak od njih je vgradil v to cerkev del se- be, del svoje Resnice so pustili tu. In misli so mi preskočile kot iskre in se spomnile hčerke in sina, prijateljev in vseh tistih so- rodnih duš, ki so bile daleč, več kot 1300 kilometrov proč, a bi prav tako preprosto in željno vpijale vsak dragoceni trenutek tako redkega doživetja.
Končno sva se z Marjeto premaknili naprej. Cerkev je tudi zadnje počivališče mnogih znanih nizozemskih osebnosti, raznih admi- ralov in mornarjev,ki so s kraljevo mornari- co osvajali svet. Tam je pokopan tudi naj- večji Nizozemec vseh časov,poet in pisatelj Joost van den Vondel.
Ob izhodu nas je čakal mož v sivem.
"Opravičujem se," je rekel."Nisem vas hotel žaliti."
"Vem, da ne," mu je odgovorila Marjeta spravljivo. Kdo bi se še jezil, če je pravkar videl tako cerkev?
"Torej mi ne boste zamerili, če vam čisto prijateljsko podarim brošuro o Nizozemski? Darilo Nizozemca Slavoncu?"
"Slovencu!" ga je popravila Marija.
"No, da, Slovencu!" se je popravil mož v sivem.
"Prav," je rekla Marjeta,ne da bi bila trenila z očmi. "Vendar morate tudi vi vzeti tole od nas."
In potegnila je iz svoje torbe nekaj prospe ktov o Sloveniji, o Bledu, Bohinju, Šobcu, ki smo jih povsod nosili s seboj.
"Z največjim veseljem," je rekel mož v si- vem.
Z Marjeto sta izmenjala stvari in se roko- vala. Mož pa je še dostavil.
"Ponosni ljudje ste. Le malo preobčutljivi."
"Ne,"je rekla Marjeta."Mi smo mi in nočemo biti kaj drugega."

Ivanka Korošec

HUDA URA

Jasno poletno nebo so iznenada pokrili te- žki oblaki. Votlo je zagrmelo,približala se je nevihta.Tedaj mi je spomin pohitel v otroš ka leta,kako je znala babica izkoristiti tudi nevihto,da nam je povedala kaj poučnega. Ob nevihti je najprej zažgala oljčno vejico, potem smo skupaj zmolili za "odvrnjenje hude ure". Nato pa je povedala naslednjo zgodbo.
Nekoč je živel kmet, ki je bil zelo bogat, imel je veliko zemlje. Le ljudje v okolici so vedeli,da si je bogastvo pridobil nepošteno Revežu je v stiski posojal denar; ko mu ga ni mogel vrniti, je zahteval njegovo zemljo. In tako si je pridobil veliko zaokroženo po- sestvo. Bil je sicer skrben gospodar, le za Boga, za cerkev se ni brigal, misleč, da mu njegovo bogastvo zadošča za srečo.
V tistem kraju pa je živel zelo pobožen župnik. Rad je hodil na sprehod v naravo, z rožnim vencem ali brevirjem v roki. Med molitvijo je včasih postal, ogledoval polja faranov, hvalil Boga in prosil zemlji božjega blagoslova.Tako je v lepem poletnem dne- vu prišel do polja bogatega kmeta Jernača ko je bil ta ravno na svoji rodovitni njivi.
"Kajne,očka,letos pa Bog bogato blagosla- vlja vaše delo,"je župnik ogovoril bogatega kmeta.
"Sem dvakrat gnojil,posejal najboljše seme in skrbno obdelal, meni ni treba nobenega blagoslova," je prevzetno odgovoril kmet.
"Jernač, nikar se ne pregreši, nič ni tisti, ki sadi, ampak tisti, ki rast daje," je odgovoril župnik.
Kmet je grdo zaklel, še enkrat zagodrnjal, da pri njegovem delu nima Bog nobene za- sluge, ter jezno obrnil župniku hrbet.
Župnik se je zamišljeno obrnil proti domu. Prestrašilo ga je votlo grmenje. Videl je, da se bliža nevihta, zato je pohitel, da bi bil še pred nevihto na varnem,pod domačo streho. Komaj je gospod župnik prišel do- mov, se je usula ploha, vmes pa tu in tam padlo kakšno zrno toče. Župnik je molil, za odvrnitev hude ure, medtem pa je v zraku vršalo, in vedel je, da ponekod pada toča. Med nevihto je udarila strela v Jernačevo gospodarsko poslopje. Pogorelo je do tal in s poslopjem vred vsa zaloga, ki je sicer pri Jernaču ni nikoli zmanjkalo.Ko se je nevihta umirila,so ljudje pohiteli gledat svoje njive, koliko je toča naredila škode.Toča navad- no pada v ozkih pasovih,ponekod vse uniči drugje pa pade le kakšno izgubljeno zrno, ki ne naredi posebne škode. Tako je bilo tudi tedaj. Polje bogatega Jernača je bilo skoraj uničeno,v okolici pa toča ni naredila preveč škode.

Angelca

Moram priznati,da sem si ob branju Odprte strani v prejšnji številki Prijatelja res kar oddahnila.Hvaležna sem za vrstice,ki dihajo mnogo tistega,kar bi rada tudi sama pove- dala, in kar je nujno potrebno, če hočemo med seboj sodelovati...Vsak se mora čutiti odgovornega za svojega brata!
Vemo, da Gospod ne bo vprašal, kaj sem, kaj delam, ampak kdo sem in kje je moj brat? Vemo, da je čas, ko se luč, ki nam je bila podarjena, ne more več skrivati pod mernikom, če hoče ostati luč. Stopiti na svetilnik pa je tveganje... Toda, prav tve- ganje bi se moralo bolj čutiti v Prijateljstvu bolnikov in invalidov,ker drugače nismo vre dni, da nosimo to ime. Noben izgovor, da zaradi bolezni,nemoči ali pomanjkanja časa ne morem nič storiti,ni opravičljiv. Ni dolgo tega, kar je g.Slavko v Prijatelju zapisal,da nihče ni tako ubog, da ne bi imel drugemu kaj dati. Zato ne skoparimo z nasmehi,pri- jazno besedo, potrpežljivostjo, molitvijo... Pomagajmo si na poti k skupnemu Cilju, vendar naj to ne bo le dolžnost, ampak sr- čna dobrota, človečnost in ljubezen.
Zanima me, kaj ste odgovorili na vprašanje ki nam ga je zastavila prejšnja Odprta stran: "Zakaj se komaj na vsakih sto najde eden, ki se z odgovornostjo in ljubeznijo do svojih trpečih prijateljev zahvaljuje Bo- gu za milost, da ga je poklical v skupnost Prijateljstva bolnikov in invalidov? Če smo se temu klicu odzvali, bi morali kdaj tudi 'pokazati', da smo mu pripravljeni slediti..."
Žal ljudje v ljubezni in veri rastemo počasi. Čeprav se o tem danes veliko govori in piše, celo Slovenija ima že precej verskih knjig, je med nami še vedno toliko nerazu- mevanja, laži in sebičnosti, da nam lahko samo Gospod pomaga.On potrpežljivo čaka da ponižno priznamo svojo "notranjo priza- detost".To ne pomeni,da zavračamo svoje darove in njihovo razvijanje, ampak, da jih želimo uporabiti v službo drugim. V tem je skrivnost ter pomen ljubezni in navzočnosti Boga med nami.
Sredi poletja smo. Nekateri ste v začetku julija lahko občudovali Jezusa v čudovitih bogoslužjih, ko so slovenski novomašniki svečano stopili na pot njegovih učencev. Zaželimo jim, da z božjo pomočjo našemu narodu na novo osmislijo krščanske vred- note!
Mnogi ste na počitnicah ali v zdraviliščih in nam, ki smo doma, pošiljate razglednice s pozdravi. In mi? Prav je, da molimo za vse dopustnike, da bi se duhovno in telesno spočiti srečno vrnili domov.
Vsem želim,da vas namesto moje roke do- sežejo vsaj topli sončni žarki in vam prine- sejo prisrčne pozdrave!

s. Mihelangela

ROMANJE NA DOBROVO

Malo po napovedanem času je naša romar- ska procesija krenila na več kot uro dolgo pot. Kolona na vozičkih s pomočniki se je lepo zvrstila drug za drugim ob desnem robu ceste, da bi ne bi motila prometa. Ko smo zapustili strnjeno naselje, se je pred nami odprl nov svet,prelepa pokrajina,pra- znično odeta v cvetje in zelenje, da se zdi ta naša deželica kot eno samo veličastno svetišče. Ko smo zrli v to lepoto, ki smo jo sicer že večkrat videli,je bila za nas v tem pomladnem dopoldnevu znova lepa,enkrat- na in neponovljiva.
Sonce je toplo grelo, lahen vetrič je pozi- baval zelenje,nad nami so žvrgolele in pre- pevale drobne ptice in v svojih srcih smo začutili globoko hvaležnost do Stvarnika,ki je nam vse to pripravil v veselje.Na tisoče rož je krasilo travnike na eni strani ceste, na drugi pa ob redkih hišah vrtne cvetice, zadaj v grmovju pa je že cvetel prvi bezeg Malo naprej je zadišalo po sveže pokošeni travi in na novo preorani njivi, pripravljeni za nov pridelek. Med potjo smo torej imeli kaj videti in slišati. Treba je bilo samo odpreti oči in ušesa za vse lepote narave okoli sebe.
Res,še zavedamo se ne,kakšne lepote nam je podaril Stvarnik. Saj ne vem,če smo vse ga tega vredni, ker je vse preveč slabega v nas: preveč sovraštva, nevoščljivosti, umazanije... je na tem ljubem svetu. Ko bi bila vsa naša srca taka, kot so cvetice v naravi, ki so še vedno take, kakor jih je ustvaril Vsemogočni... Njim namreč ni dal svobodne volje,kakor jo je dal nam,ljudem. V lepem sožitju se bleste njih cvetovi v soncu in sovraštva ni med njimi. Za vse je dovolj prostora in sonca,ljudje pa si ga kra demo drug drugemu in si zakrivamo sonce.
Kljub vsemu menim, da je to naše romanje na Dobrovo vsako leto lepše, bolj ubrano, da ne rečem redoljubno za nas, ki se zbe- remo. Ugotavljamo, da tudi ljudje, s kate- rimi se srečujemo, z večjim spoštovanjem in občudovanjem gledajo na nas in ni več čutiti tiste zvedave radovednosti.Skratka, navadili so se, da tudi mi enkrat na leto v sprevodu obiščemo njihove kraje.
Sedaj,ko smo popolnoma zapustili obljuden kraj, pa smo oči obrnili navzgor, k Bogu in se posvetili molitvi rožnega venca. Miro Šlibar je preko zvočnika molil naprej, cela kolona pa mu je odgovarjala. Pevci so med desetkami zapeli priložnostno pesem in ce- lotna molitev se do Dobrove ni izpela.
Po krajšem počitku in okrepčilu z osvežilni- mi pijačami - nekateri so med tem opravili tudi sv. spoved - smo se zgrnili v cerkev k Mariji. Tam nas je lepo pozdravil domači župnik g. Golob in povedal med drugim, da že tisoč let na tem mestu častijo Marijo in naj se ji tudi mi izročimo v varstvo do zad- njega dne.
Jože Zupančič je v pridigi poudaril, da je Marija, ki je bila z učenci v Kani Galilejski, imela odprte oči in videla stisko zaročen- cev, ko je zmanjkalo vina. Zato je Jezusa na to opozorila. Čeprav je Jezus rekel, da še ni prišla ura, ko naj bi delal čudeže, je vendar mati, ki je poznala svojega Sina, rekla strežnikom: "Karkoli vam poreče, storite!" Lepo spodbudno znamenje imamo tukaj. Marija, ki pozna nas, svoje otroke, tudi dobro ve za naše stiske in vemo, da bo ona posredovala božjo pomoč, če bomo zanjo prosili.
Po sv. maši smo šli kakor vsako leto k Ma- rijinim sestram v samostan še po telesno hrano; to so prav okusno pripravile. Ker se je vreme popoldne skisalo in tudi deževati je začelo, smo ostali notri in zapeli še lita- nije Matere božje.
Vse prehitro je prišel čas slovesa in morali smo se posloviti med seboj in od prijaznih sester. Rekli smo si, da se prihodnje leto zopet vidimo, če bo Bog dal zdravje.

Oton

DA BI IMELI ŽIVLJENJE

Duhovno srečanje PBI v Šmarjeti (od 11.-13. junija)

Že precej let se prijatelji iz Dolenjske v mesecu juniju srečujemo na duhovnem vikendu v prijazni Šmarjeti, kjer uživamo gostoljubnost župnika Jožeta Glasa in vse šmarješke župnije. Tako je bilo tudi letos. Vsakega prijatelja posebej smo se razve- selili, posebno pa še tistih,ki so letos prvič prišli med nas.Zbrali smo se v veroučni učil nici, kjer sta nas pozdravila Jože Nemanič in duhovni voditelj Vlado Bizant. Pripravili smo se na sv. mašo in odšli v cerkev, kjer so se naše duše umirile, da smo se lahko pogovarjali z Bogom in Marijo. Predali smo se duhovnikovi misli o Bogu,ki je prišel med nas, ljudi, ne da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel.
Večer smo posvetili naši nebeški materi Mariji, ki jo še vedno premalo poznamo. Ob posnetkih dogodkov iz Marijinega življenja, upodobljenih po različnih slovenskih cerkvah in ob posnetkih iz naših najpomembnejših Marijinih božjih poti nam je duhovni voditelj predstavil Marijo, njeno mesto v Svetem pismu in pomen v zgodovini odrešenja. Vmes smo prepevali lepe Marijine pesmi. Tako smo spoznavali Marijin vzor služenja, saj je vse svoje življenje posvetila Bogu - Jezusu. Tudi pod križem na Kalvariji in do konca življenja je ostala Gospodova dekla. Bogat večer smo zaključili z večerno molit- vijo.
Sobotno jutro smo začeli s hvalnicami.Nato smo prisluhnili duhovni misli tega srečanja - Jezusovi besedi: "Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju." V skupinah smo se nato pogovarjali,v čem je moje po- slanstvo in moje služenje doma, v župniji, v Prijateljstvu. Slišali smo,kako vsak izmed nas o tem razmišlja in kako z dejanji to slu ženje uresničuje.Bilo je veliko lepih izpove- di z besedo, včasih le v globokem vzdihu ali svetlih očeh.
Po kosilu je bil čas za medsebojno spozna- vanje, počitek in spoved. Nato smo dopol- danske misli strnili: "Življenje mi je podaril Gospod, zato je sveto in mi pomeni veliko vrednoto. Življenje je pot do Boga.Spoštuj svoje življenje in življenja drugih. Sprejmi življenje tako,kot je. Sprejmi sebe, družino in ljudi okoli sebe takšne,kot so.Takšnega, kakršen sem,me Bog pošilja in kot tak mo- ram izvrševati svoje poslanstvo.
Jezus se nam je zapustil v sv. Rešnjem telesu. To je njegov največji dar. Moramo ga čim pogosteje sprejemati, da bomo z Njim nenehno povezani. Jezus je naša Pot, Resnica in Življenje. Edino ta pot nas bo tudi pripeljala v večno življenje. Da bomo laže premagovali skušnjave in greh, tudi redno molimo in iščimo lepe zglede.Le tako bomo lahko služili, kot to Bog želi. Sami moramo postati vir veselja.
Naša naloga je, da smo pripravljeni poma- gati soljudem,ki še bolj trpijo od nas. Spo- mnimo se jih v molitvah, pri sv. mašah, jih obiščimo, jim prisluhnimo in pomagajmo, če kakorkoli moremo.
Ker se zdravi težko vživijo v človeka, ki je bolan ali invaliden, je naša naloga, da tudi sami storimo nekaj za to, da nas bodo bolj razumeli in nam laže pomagali. Pogumno in ponižno prosimo za pomoč, ki jo potrebu- jemo. Bodimo odprti in razumevajoči."
Po duhovnem delu je sledila sprostitev.Vo- ditelj je med nas razdelil slike z različnimi motivi iz Svetega pisma in življenja. Vsak si je sam izbral sliko, ob njej povedal svoje misli in se tako tudi predstavil.
Večer so nam polepšali in obogatili pevci iz Otočca. Zapeli so nam prelepe narodne, domoljubne in cerkvene pesmi. Njihova pe- sem in petje sta nas prevzela,bili smo sre- čni in ganjeni. Skupno prijateljsko srečanje s pevci smo nadaljevali ob pecivu in med- sebojnem pogovoru. V imenu nas vseh se jim je zahvalil Jože Nemanič in jih poprosil tudi za naslednje leto.
Sledila je telovska nedelja z zgodnjo jutra- njo procesijo. Kdor je le mogel, je izkoristil to priložnost. Nekateri so procesijo doživeli prvič, nekateri po dolgih letih, zato je bilo to doživetje resnično globoko in nepozabno
Nato smo se pripravili na slovesno mašo. V sprevodu za Križanim smo stopali v cerkev Sv.mašo je daroval Vlado ob somaševanju domačega župnika Jožeta Glasa in urednika Jožeta Zupančiča, ki se nam je v nedeljo pridružil. Vse navzoče sta na začetku po- zdravila Jože Pajk, oče Tilke in Vide, ki sta bili pred petindvajsetimi leti med pobudni- cami in ustanoviteljicami našega Prijatelja, s tem pa tudi Prijateljstva, in nato še žup- nik Jože, ki je poudaril, da vsak voziček in vsake bergle zaslužijo svoj blagoslov. V pridigi smo se poglobili v skrivnost sv. Reš- njega telesa, te velike milosti, ki nam jo je zapustil Gospod.
Na koncu sv. maše se je župniku in fara- nom za gostoljubje zahvalil Jože Nemanič. Po dobrem in okusnem kosilu nas je nago- voril še urednik Jože. Obnovil je zgodovino Prijateljstva bolnikov in invalidov, se zah- valil vsem za njihovo delo in sodelovanje. Vsi skupaj pa smo se zahvalili Bogu za vse milosti z zahvalno pesmijo.
Domov pa kar nismo mogli. Petje in igranje amaterskega ansambla, naših prijateljev, nas je zadržalo,da smo še dve uri posedeli na soncu.
Naš duhovni vikend se je tako končal. Še zadnji stisk roke in pozdrav. Odhajala sem bogatejša z mislijo,kako smo drug drugemu potrebni. Le s svojo odprtostjo in govorico ljubezni lahko mnogo dajemo in mnogo spre jemamo.

Albina

KAKO MALO JE POTREBNO...

Vroč, zgodnji junijski dan. Sonce pripeka, nikjer oblačka, ki bi vsaj malo namočil pre- sušeno zemljo.
Zatečem se v hlad svoje sobice. Obsedim pri oknu,pogled hiti v daljavo in z njim moje misli. Kar se mi prikrade v spomin prelepo majsko popoldne. Prelepo ne zato, ker je majsko, marveč zato, ker od tega dneva nosim v svojem srcu nekaj nepopisno le- pega, bogatega in plemenitega. Ta dan smo namreč obiskali gospo Heleno Jakič iz Markovec na Goričkem, invalidko,ki ji tema zagrinja oči, da ne vidi več jutranje zarje, valujočih trav in žitnih polj, zelenih gozdov in gričev ter prijaznih vasic in cerkvic na njih. Še ljudi razpoznava le po glasu in ko- raku.
Še enkrat podoživljam tisto popoldne: Skupina prijateljev bolnikov in invalidov ter sodelavcev, med katerimi sta tudi naša Marta iz Veržeja in duhovnik Miro Šlibar iz Ljubljane, potuje v tem lepem popoldnevu proti Markovcem. Toda,glej jo,smolo! Avto - kombi, ki vozi pred nami, se nenadoma ustavi: "Gumi defekt!" Na pomoč nam pri- skoči mehanik, ki stanuje v bližini. Toda še preden je okvara popravljena,nam s svojim avtom že prihaja naproti gospodar družine, h kateri smo bili namenjeni.Naša zamuda se jim je zdela le prevelika in je šel pogledat, če se nam ni kaj zgodilo na poti. Preložimo vozičke in potnike iz pokvarjenega kombija v njegov avto in v avto g. Šlibarja. Spet zabrnijo jekleni konjički in že hitimo proti Časarjevi domačiji, kjer pri svoji sestri živi tudi invalidka Helena.
Tam pa mi je od presenečenja kar dih za- stal. Dvorišče vse v cvetju pozdravlja naš prihod,še bolj pa množica ljudi,sovaščanov in prijateljev Časarjevih. Prisrčen sprejem, toplina, domačnost, vmes besede zaskrb- ljenosti zaradi naše zamude.
Moje srce je prepolno vsega,te preprosto- sti,topline in ljubezni. Oko se mi orosi. Za- zrem se v žametno rdeče cvetove vrtnic in v trnje na njih stebelcih. Kakor kaplje Jezusove krvi,me prešine,in trnje -njegovo trpljenje, lepota cvetočega rožnega grma -njegovo zmagoslavno vstajenje. Vsak del zase ima svoj pomen,a le celota,se mi zdi, daje nov smisel življenju.
Vesela prisrčnost, pozdravljanje z ljudmi, ki se srečujemo prvič,spoznavanje.. Vsi se čutimo povezani v neko celoto kot cvetje na žametno rdečem rožnem grmu.
Nato se začne priprava na sv. mašo, ki jo daruje Miro Šlibar. Pevski zbor domače žu- pnije sodeluje pri bogoslužju.Z veseljem se mu pridružim tudi jaz. Lahko bi rekla, da so prav vsi prisotni vsak po svoje prispevali k tej božji daritvi.
V kratkih presledkih tišine so se oglašali celo ptički z bližnjega drevja in živina v hle vih,kot bi tudi ti čutili slovesnost trenutka.
Po maši je sledila še kratka predstavitev Prijateljstva bolnikov in invalidov (PBI) ter zahvala domačinom in vsem prisotnim za prelep, nepozaben sprejem, za srečno in bogato preživeto popoldne. Domači pa so nas in pevski zbor lepo pogostili prav po prekmursko gostoljubno.
Nekaj tednov je že minilo odtlej, jaz pa še vedno nosim v srcu lepoto,bogastvo in ple menitost tega srečanja. Daje mi tudi moči, da laže prenašam svojo nemoč in vsakda- nje težave.
Moja prisrčna zahvala vam,g.Šlibar,in vam, spoštovana družina Časarjeva,za to nepo- zabno doživetje.

Irena

SREČANJE NA RAKI

Na nedeljo Svete Trojice, 6. junija, smo se v župniji na Raki zbrali pri svečani sveti maši ostareli, bolniki in invalidi skupaj z os- talimi verniki. Med nas je prišlo tudi precej gostov od drugod. V mislih in prošnjah pa so bili med nami tudi vsi tisti, ki so zaradi bolezni in onemoglosti ostali doma.Posebej smo bili veseli, da je med nas prišel naš rojak Jože Zupančič,ki že vrsto let po vsej Sloveniji vodi in povezuje Prijateljstvo bol- nikov in invalidov.
Sveto mašo je daroval urednik Jože ob somaševanju domačega župnika Franca Levičarja. V pozdravnem nagovoru vsem zbranim vernikom smo se spomnili 20.oble- tnice mašniškega posvečenja g.Zupančiča Ob tej priliki smo se zahvalili za njegovo požrtvovalno delo v Gospodovem vinogra- du, predvsem med bolniki in trpečimi,in mu zaželeli, da ga dobri Bog še naprej vodi in mu daje moči pri njegovem delu.
V pridigi smo prisluhnili in razmišljali o skri- vnosti in pomenu Svete Trojice. Troedini Bog je predvsem Bog - ljubezni, zato smo k daritveni mizi pristopili zdravi in bolni, ter skupaj molili za več ljubezni med nami.
Božja beseda, bolniško maziljenje in sveto obhajilo so okrepčali naše duše in srca.Bo- goslužje so polepšali domači pevci. Domači župnik pa se je ob koncu maše za sodelo- vanje vsem zahvalil.
Po maši nas je ga. Marica in njena družina povabila na kosilo in prijateljsko srečanje. Za vso njihovo skrb, delo in domačnost se v imenu gostov toplo zahvaljujem.

A. L.

VSE NAJBOLJŠE, SLOVENIJA!

Vsak izmed nas si želi, da bi imel čimbolj bogato življenje, da bi užil čimveč prijetnih in veselih trenutkov med prijatelji, da bi srečal in spoznal kar največ dobrosrčnih in plemenitih ljudi.
Čeprav včasih podvomimo o božji dobroti, pa Bog ni gluh in tudi tokrat nam je naklo- nil obilen dar - prijaznost, gostoljubnost in odprto srce družine Galjot iz Lahovč. Tam je doma naša prijateljica Mari.Njeni domači so nas, kljub temu,da imajo dela na pretek ter svojih skrbi in težav zadosti, povabili na piknik. Pa ne le nas, ampak tudi nekaj sovaščanov, ki so si enako kot mi želeli sproščenega klepeta in smeha.V tem deja- nju Galjotovih se je v polnosti uresničil duh Prijateljstva - Vstani in hodi! in to je bilo živo znamenje,da si želijo trdne prijateljske povezanosti z nami. Ni vrednota le v tem, da so nam pripravili bogat piknik, ampak je še veliko bolj vredna njihova zavest odgo- vornosti in ljubezni do bližnjega. To je v današnjem času, ki ga mnogi doživljamo kot čas zatiranja, pozabljanja na šibkega, nemočnega, materialno neproduktivnega človeka, še toliko bolj pomembno.
Najprej smo se pri sveti maši, ki sta jo za nas darovala domači župnik Stane Gradišek in Jože Zupančič, posvetili in zahvalili Bogu in Mariji. Hvaležni smo jima bili za lepo vre- me in za dar srečanja, praznovanja rojst- nega dne naše lepe Slovenije in za vse dobre ljudi, kar jih na zemlji slovenski živi. G.Stane nam je v nagovoru povedal nekaj

misli o pomembnosti medsebojnega sreča- nja.Srečanje pomeni pot k nekomu,ki si želi tvoje bližine, ljubezni, spodbudnih besed,a ki zna sprejeti tudi tvojo žalost in bolečino Vse naše življenje je eno samo srečanje: z Bogom in Marijo, s človekom, s samim se- boj...
Sledil je okusen obed, kjer je ob vseh do- brotah potihnil še naš pogovor, ki pa ga kasneje ni in ni zmanjkalo. Domači so nam pripravili še eno presenečenje, poskrbeli so celo za 'muziko' in tako nas je z veselimi zvoki harmonike razveseljeval vaščan Mir- ko (morda se ga kdo spomni z nove maše Slavka Kalana).
Dan se je nagibal v večer,mi pa smo še kar neugnano prepevali po harmonikinem taktu. A smo vedeli, da domov moramo iti, če hočemo še kdaj h Galjotovim v 'vas' priti
Bog povrni družini Galjot in vsem, ki ste jim pri pripravi piknika pomagali. Hvala vsem,ki ste s svojo prisotnostjo olepšali in obogatili naše srečanje. Bog plačaj vsem, ki ste se v tem času na nas spomnili. Lep pozdrav!

Alenka O.

POZDRAV IZ SMEDEREVA

Prejmite iskrene,srčne pozdrave iz Smede- reva. Zahvaljujem se vam za Prijatelja,ka- terega z veseljem prejemam. Žal mi je, da ga ne morem plačati, ker naš dinar v Slo- veniji tako malo pomeni. Prijatelj pa mnogo pomeni za naše duše.
Nekoliko sem pozabila govoriti slovensko, saj sem že več desetletij v Srbiji. Rojena sem bila l. 1907 v Nemčiji in le dvanajst let sem preživela na domačiji v Sloveniji.Vsem lep pozdrav!
Draga Francka. Nadvse veseli smo bili va- šega pisma. Zahvaljujete se nam za poši- ljanje lista Prijatelj v Smederevo,kjer živite Ljubo nam je, da vam je tako daleč in v tako spremenjenih razmerah Prijatelj res pravi prijatelj. Prišli so hudi časi, ki jih vsi občutimo, Vi pa še bolj. Mnogo nedolžnih ljudi trpi in umira. Tudi bolniki in invalidi la- hko pomagamo lajšati gorje z darovanjem svojega trpljenja.Z žalostno Materjo božjo se zberimo na Kalvariji ob Kristusovem kri- žu in položimo vse tegobe k Zveličarjevim nogam z besedami: "V zadoščenje za vse naše grehe, v blagor nedolžnih in za zveli- čanje grešnikov. Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Pa oglasite se še kaj! Ostajamo pa povezani v molitvi in prijatelj- stvu.

MI V RAKIČANU

Dragi prijatelji! Tudi jaz bi vam rada nekaj napisala - kako živimo mi v našem velikem domu v Rakičanu.Pomešani smo iz vseh ve trov, toda kljub temu se dobro razumemo. Tukaj v domu dobro skrbijo za nas. Poleg materialnih dobrin skrbijo tudi za naše ver- sko življenje. Vsak prvi petek v mesecu imamo sv. mašo. Tudi na velikonočno ne- deljo smo jo imeli in blagoslov velikonočnih jedil.
Lansko leto smo dobili lepo kapelico. Ker nas je precej, imamo mašo v jedilnici, v kapelico pa hodimo molit posamezno ali po skupinah. Na vrhu nas je nekaj vozičkarjev ki nam je kapelica težko dostopna, zato se zbiramo kar po sobah in molimo vsak dan ob 15h. Zmolimo vse tri dele rožnega ven- ca, nazadnje pa še kaj dodamo. Molimo za naše bolnike, za uboge begunce in prosimo Boga, naj se konča ta nesmiselna vojna. Tudi na duhovnike ne pozabimo. Boga pro- simo, naj jim da moči, da bodo zdržali do konca poti,na katero so stopili. Še in še bi vam imela napisati, a se zavedam, da tudi za druge potrebujete prostor. Vsem, ki berete Prijatelja, pošiljam lepe pozdrave.
Prijetno je prebirati takšna pisma, kot je tvoje,draga Jožica. K medsebojnemu razu- mevanju gotovo pripomore dobra telesna in tudi duhovna oskrba. Človek je mirnejši, bolj potrpežljiv in zadovoljen, če ima mož- nost, da se pogosto srečuje z Bogom, pa naj bo to pri sv.maši, zakramentih ali samo "ob obisku" kapelice.Razveseljivo je,da ste se tiste, ki v kapelo ne morete, tako hitro znašle in se vsak dan zbirate pri skupni molitvi. Hvala vam za vse vaše molitve. Le pogumno vztrajajte v tem plemenitem po- slanstvu!
Tebi, Jožica,pa se v imenu bralcev zahva- ljujemo in vračamo pozdrave.

POUČEN IN ZANIMIV ZA VSE

Sem redna bralka vaše revije in to že od vsega začetka. Z zadovoljstvom opažam, da je Prijatelj vedno boljši.Tega mnenja so tudi vsi moji znanci. Prijatelj je poučen in zanimiv še posebej za bolnike,prav tako pa tudi za zdrave,ki živijo v okolju bolnikov da se jim znajo bolje približati. Zanimiv je opis težjih kroničnih bolezni in strokovna nega teh bolnikov. Sicer pa je ves list od začet- ka do konca vredno prebrati.
Bog naj blagoslavlja vse vaše delo in trud, da obrodi bogate duhovne sadove! Hvale- žno vas pozdravlja vaša zvesta bralka
Draga Vida,hvala vam za pohvalo in zvesto bo.Brez takih zvestih bralcev bi bil Prijatelj 'siromašnejši'.Tako pa nam to daje novega elana in veselja pri pripravljanju prihodnjih številk. Prisrčen pozdrav!

PRIJATELJ JE SREČA IN ZAKLAD

Lepo se zahvalim za pismo z lepimi mislimi pred prazniki, spodbudne besede, polne upanja in ljubezni, ki jih tako potrebujemo. Večkrat sem ga prebirala in vedno odkrila še kakšno bolj globoko misel ter nasvet za naše vsakdanje življenje. Danes pa sem v knjigi "Minute v tihoti" prebrala: Prijatelj je sreča in zaklad! Po teh besedah sem bolj živo doumela,kakšna sreča se skriva v na- šem Bratstvu oz.Prijateljstvu.Vsem,ki tako lepo in požrtvovalno pomagate in skrbite za nas, se iskreno zahvaljujem in prosim Boga,da vam nakloni še obilo milosti in mo- či za nadaljnje delo z vsemi potrebnimi.
Po lanskem srečanju v Šmarjeti nisem mo- gla pozabiti vseh mladih, ki tako požrtvo- valno in z ljubeznijo pomagajo vsem,ki smo priklenjeni na voziček, kakor tudi drugim. Bog naj jim obilo poplača. Tudi za letos se priporočam za srečanje.
Veseli smo vašega pisma, draga Urška. S tem, ko nam sporočate svoja doživetja, skrbite tudi za to, da ne zmanjka gradiva za našega Prijatelja. Prav je, da napišete, kaj doživljate na srečanjih in kaj vam taki dnevi pomenijo. To je v pomoč tistim, ki srečanja pripravljajo. Vsi z veseljem upoš- tevajo želje in predloge,ki jih posredujete. Mladino, ki pomaga ne le na srečanjih, am- pak pri vsem delu PBI, pa hvaležno podpi- rajmo z molitvijo,da bo vztrajala še naprej. Morda bo ta zgled privabil novih,mladih moči

RADA SEM Z VAMI

V zadnji številki ste lepo prikazali začetek izhajanja Prijatelja. Zelo mi je pri srcu, ker ste namenili vrstice tudi Mimici Pust, ki je bila pobudnica lista in tudi moja osebna prijateljica. Ne morem povedati, koliko sem se od nje naučila. Tudi sedaj si dopisujem z več bolniki, nekateri so tudi vaši stalni dopisovalci, in to me zelo veseli. Čeprav sedaj še ne spadam med bolnike (sicer pa nikdar ne vemo, kdaj bomo bolni ali invali- dni), sem zelo rada z vami, dragi prijatelji, in zato si tudi rada z vami dopisujem.
Imam prijateljico, ki je bolna in si z njo že dolgo dopisujem. Če ji dlje časa ne pišem, je že v skrbeh zame. To me spodbuja, da imam še večjo ljubezen do nje in do bolnih Poslala mi je pesem, ki vam jo pošiljam. Meni se zdi lepa in mislim si,da bi jo marsi- kateri bolnik ali invalid z veseljem prebral. Zato vam jo predlagam in če se vam zdi, jo objavite v Prijatelju.
Vsem v uredništvu pošiljam prav lepe po- zdrave.
Prisrčna hvala za vaše misli, še bolj pa za vašo ljubezen do bolnih. Ko bi le čim več ljudi tako ravnalo! Jezusovo zlato pravilo: "Vse, kar si želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!" (Mt 7,12) namreč lah- ko izrazimo tudi takole: "Ravnaj tako,kakor da boš ti jutri sam bolnik ali invalid!" Ti se tega zavedaš in ustrezno ravnaš,mnogi pa žal ne. Marsikateri starejši bolniki po naših domovih nam v svoji osamljenosti in one- moglosti kar priznajo: "Saj se nimam pra- vice pritoževati nad brezbrižnostjo ljudi,ko pa se tudi sam, ko sem bil še zdrav, nikoli nisem zmenil za bolne ali stare ljudi ali in- valide."
Glede pesmi pa tole: Star rimski pregovor pravi,da se pesnik rodi, govornik pa naredi V govorništvu in pisanju vaja res dela moj- stra. Tudi v uredništvu zmoremo kakšen dopis malo popraviti,svoje postori še lektor in Prijatelj je tak, kakršen je. Pesmi pa ne znamo popravljati. To bi lahko storil samo kakšen pesnik, takih pa v uredništvu ni. Včasih nam je ob kakšnih poslanih pesmih res žal, saj so v njih lepe misli in se čuti iskrenost, toda če pesem ni ne proza, ne pesem,ampak nekaj vmes,ni za objavo.Vse kakor pa smo prepričani, da je med bralci kar nekaj takih, ki imajo pesniški dar in do- bre pesmi bomo seveda vedno radi objavili

TEŽKA JE SAMOTA

Že dve leti sem v domu upokojencev. Za- radi svoje bolezni ne morem biti sama v svoji hiši, ne morem pa dobiti primernega človeka, ki bi lahko bil vedno poleg. Po smrti mojega dobrega in skrbnega moža, ki mi je bil telesna in duševna opora vseh 46 let skupnega življenja, je zame ta samota težka preizkušnja. Vzela sem jo iz Gospo- dovih rok in z njegovo pomočjo jo nosim. Telesno trpljenje lažje prenašam, težka pa je samota. Tu v domu je malo ljudi, s ka- terimi bi človek lahko bil v duhovnih stikih.
Toda Gospod mi govori: Poznam tvojo revščino, slabosti tvojega telesa in stiske tvoje duše, toda daruj mi svoje srce in s tabo bom, dal ti bom moči.
Radi verjamemo, kako težka je samota in Prijatelj izhaja prav zato,da bi se ne poču- tili tako osamljene in da nas vse spomni na najboljšega Prijatelja, Jezusa Kristusa,ki je vedno z nami. Prepričani pa smo, da je v vas,ki ste imeli srečo živeti v lepem zakonu tudi veliko duhovno bogastvo, ki ga lahko delite drugim. Bog ne daj, da bi kdo od nas bil duhovni izbirčnež, ampak da bi vsi živeli v zavesti poslanstva. Dokler nas Bog pusti živeti, računa na nas.

V poletnih mesecih, ko vsi odhajajo na do- puste, bi človek mislil, da bodo tudi težave življenja počivale... Pa ni tako. Vedno več je trpljenja, bolečin, bolezni in smrt ne pri- zanaša, tudi v krogu našega Prijateljstva bolnikov in invalidov ne.

Med tem časom je naša prijateljica MILICA RITONJA, Trnovci 29, 62258 TOMAŽ PRI ORMOŽU izgubila dragega očeta. Bil je zelo dober oče, ki je za Milico od rojstva naprej čez trideset let zelo skrbel.Prav zato vemo da je Milici sedaj hudo in ga zelo pogreša. Vsej družini in še posebno 'naši' Milici glo- boko sožalje. Zaupajmo: kadar je najbolj hudo, takrat je božja pomoč še toliko bolj blizu. Pogum, draga Milica!

Hudo je, ko se ločujemo od dragih prijate- ljev, čeprav vemo, da je ta ločitev samo začasna,saj nam sveta vera zagotavlja po novno snidenje z našimi dragimi v božjem kraljestvu.
Vseeno nam je hudo, ko odhajajo starši naših bolnih invalidnih prijateljev, ker jih ti tako zelo potrebujejo, saj ostanejo nemo- čni, sami, ali pa morajo v Dom.
Tako nas je zapustila tudi dobra mama ALOJZIJA POGORELC, Žimarice 26, 61317 SODRAŽICA. Bila je do skrajnosti skrbna, požrtvovalna mati družine, ki je imela dva invalidna otroka FRANCKO in DOMINIKA. Zanju je živela in trpela dolga leta, dokler ni po velikem trudu tudi njo prizadela huda bolezen, da so jo ostali zdravi otroci oskr- bovali.
Bolna hčerka Francka je morala v Dom po- čitka in to je bilo za dobro mamo Alojzijo zelo hudo.Ko je videla,da je Francka zado- voljna in v Domu na Igu lepo postrežena,se je tudi sama pomirila. Moč za prenašanje vsega, kar je težkega mami Alojziji prina- šalo življenje, je bila njena globoka vera in zaupanje v božjo Mater, ki jo je neizmerno ljubila in jo častila. Zelo je skrbela, da so obnovili kapelico Matere božje v Žimaricah in jo je sama vedno krasila. Prosila me je, da naj ji pošljem čebulice tulipanov, da jih je pri kapelici nasadila in bila vsa vesela, ko mi je poročala, kako lepo cvetijo...
Ko so blagoslovili obnovljeno kapelico, je nas prijatelje povabila na slovesnost. Zato smo lahko prepričani,da jo je nebeška Mati sprejela v naročje, ko je prišla v nebesa. Tam sedaj prosi za vse tiste, ki skrbijo za njeno Francko in Dominika...
Mi vsi pa se ji zahvaljujemo in dobro mamo ohranimo v lepem spominu s prošnjo, da bi naša mlada Slovenija imela veliko takih 'velikih' mater... Mati Alojzija, ne pozabite na naše Prijateljstvo pri Bogu!

s. Mihelangela

Iskrena hvala g. Glasu, ki nas vsako leto očetovsko sprejme v svojo faro Šmarjeto. Hvaležna pa sem tudi Vladotu za spodbud- ne besede in navodila k dobremu v nadalj- njem življenju.Vsem v PBI naj Gospod obil- no poplača že na tem svetu in da trdnega zdravja. Jaz pa bom še naprej molila, da bi se PBI krepilo in obrodilo sadove prijatelj- stva in ljubezni.
Za vsako številko Prijatelja vam bom pri- srčno hvaležna. Žal mi je, da nisem bila že prej naročena nanj. A kljub temu sem bila povezana z vami,čeprav niste vedeli zame Toda Bog je vedel za vse. Njemu sem tudi hvaležna za milost novega prijateljstva z vami.
Vse lepo pozdravljam in čestitam ob 25- letnici.Zadnja številka Prijatelja je bila zelo lepa in obsežna, tako, da si bom morala vzeti dopust, da jo bom prebrala. Toliko za vedro razpoloženje! Vsem želim veliko do- bre volje in tako dobrih člankov kot do se- daj. Ljubi Bog naj vsem podeli zdravja, da boste vse to zmogli. Pozdrav!

Boža Renko

NAGRADNA KRIŽANKA 4/93

Na osenčenih poljih dobite geslo, ki se na- naša na zgoraj objavljeno sliko uganke. Rešitve (samo geslo) pošljite na dopisnici najkasneje do 22. velikega srpana (avgu- sta) 1993 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. 1. klekljan prtiček, 2. knjiga: J.Kerec, slov. misijonar na Kitajskem, 3.knjiga M.Klevišar: Kako udomačiti bolezen, 4. kaseta F. Ju- vana: Glejte, sejavec, 5. dvanajst pisem in knjižica: Don Bosko živi.

Rešitev križanke 3/93: SV.REŠNJE TELO IN KRI.

1. klekljan prtiček: BRIGITA DEMŠAR, Stu- deno 29, 64228 Železniki
2. gobelin Tihožitje: MARIJA MIKLAVČIČ, Gradnikove brigade 39, 65000 Nova Gorica
3. knjiga: J.Kerec, slov. misijonar na Kitaj- skem: ANGELA ST. KLANČAR, Tekačevo 11 63250 Rogaška Slatina
4. knjiga: L. Mezzadri: Ljubezen brez meja (sv. Vincencij Pavelski): MARIJA KUHAR, Dom oskrbovancev Rakičan, 69000 Murska Sobota
5. kvačkan prtiček: ANTONIJA GROŠELJ, Nas. na šahtu 15, 61412 Kisovec.

Prispevke za št.5/93 pošljite do 22.avg.1993