naša molitev 1993

OKTOBER

• Da bi bila nova evangelizacija zvesta nauku Cerkve na socialnem področju.
• Da bi se dialog med muslimani in kris- tjani povsod razvijal brez ovir.
• Da bi se ob veselem in hvaležnem u- živanju božjih darov polja in vinogradov znali upreti skušnjavi nezmernosti, pija- nosti in omamljanju.

NOVEMBER

• Da bi svetnike častili kot svoje pripro šnjike in jih posnemali kot vzor na poti krščanskega življenja.
• Za misijonarke in misijonarje, ki so darovali svoja življenja za evangelij iz ljubezni do bratov in sester.
• Da bi nam zemeljske potrebe ne za- meglile pogleda na verske dobrine.

KRŠČANSKA VZGOJA

Kdor pazljivo bere opis stvar jenja v prvi Mojzesovi knjigi, opaža nekaj nenavadnega. Stvari in živali je Bog ustvaril z ukazom, človeka pa čisto drugače - v življenje ga je poklical. Izrekel je vanj oživljajočo besedo.Ta beseda vzposta- vlja edinstven odnos med človekom in njegovim Stvarnikom, pogovorni,odvisni odnos, ki ga je vzpostavil Bog. S tem dejanjem se je Bog napravil za naš "Ti".
Prvi pogovor na zemlji je bil človekov pogovor z Bogom.Ta pogled je zelo po- memben tudi pri pravilnem pojmovanju vzgoje.
Še več. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, to pomeni, da je človek zelo pomemben v Božjih očeh. Bog je vanj položil nekaj svojega. Človek je krona stvarstva. Nihče ne more zanikati člove kovega dostojanstva, ker je utemeljeno na nadčloveški, Božji volji. Človekova oseba je zato edinstvena, nenadome- stljiva, nedotakljiva.
Bog je popolnoma svoboden. Tu ne gre za svobodo v izbiri med dobrim in slabim saj Bog ne vključuje zla. Njegova svobo da pozna samo naravnanost k dobremu Ta naravnanost ostaja svobodno deja- nje. Človekova svoboda je v bistvu po- vabilo k posnemanju Božje svobode.
Živimo v pokvarjenem svetu. Izkušamo, da nikoli nismo to, kar bi morali biti. Po- ročilo o izvirnem grehu pričuje o tem,da se je stvarstvo spridilo, ker človek ni več uporabljal svoje svobode po Božji zamisli,ampak jo je napravil za svobodo izbire med dobrim in zlim.Človek ni hotel biti več podoba Boga.
Kristus pa nas iz tega brezizhodnega položaja rešuje. Obnavlja zavezo med nami in Bogom.
Temu obnovitvenemu procesu bi lahko dali naslov vzgoja, pedagogika, obliko- vanje.Vzgajati pomeni dati nečemu ob- liko po neki podobi.Kristjani bi to vzgojo lahko imenovali tudi "krščanska vzgoja". Krščansko vzgajati torej pomeni obliko- vati po podobi, ki jo je Bog namenil ot- roku. Človek naj bo odgovor na ta Božji klic, na sámo Besedo. S svojimi talenti izvršuje to, kar želi Bog. Tako postane njegovo življenje pogovor med Bogom in človekom.
Tu je vir krščanskega gledanja, da ima vsak človek pravico do spoštovanja la- stne osebe in pravico do vzgoje.

Slavko Kalan

VOGELNI KAMEN

Evangeljska besedila pripove dujejo o mnogih dogajanjih.
Marsikaj od tega,kar pripove dujejo, se je zgodilo zares. Jezus se je zares rodil, zbiral učence, ozdravljal bolnike, z nekaj malega kruha in rib nahranil lačno množico, pomiril vihar na morju... Bil je resnično obsojen na smrt, trpel in umrl, se po vstajenju živ prikazoval učencem in jih poslal po vsem svetu...
Druga dogajanja, ki jih pripovedujejo evangelisti, pa so prilike. Jezus jih je uporabljal,da je z njimi razložil določene resnice in storil poslušalcem laže razu- mljive;zato jih je ponazoril s prispodobo Tako so prišle v evangelij Jezusove pri- like o izgubljenem sinu, o usmiljenem Samarijanu, o farizeju in cestninarju... Ni pomembno, ali se je to,kar prilika pri- poveduje,zares kdaj zgodilo. Pomembno je razumeti, kaj je hotel Jezus, ko je priliko povedal, pojasniti.
Eno od Jezusovih prilik beremo na 27. navadno nedeljo v letu A, ki je letos 3. oktobra. Navadno ji pravimo prilika o hudobnih vinogradnikih.Imovit gospodar si je uredil lep vinograd,ga predal v os- krbo najemnikom in odpotoval v daljno deželo. Ob trgatvi je poslal k najemni- kom služabnike, da bi prinesli iztržek. Pokazalo pa se je, da vinogradniki niso bili vredni gospodarjevega zaupanja. Z njegovimi služabniki so ravnali skrajno surovo,njegovega sina,ki je prišel zadnji pa so celo ubili. Gospodar se je razsrdil in najemnike kaznoval,vinograd pa pre- dal drugim oskrbnikom (Mt 21,33-43).
Ko to zgodbo beremo, se nam zdi tuja in oddaljena. Zelo blizu pa je bila krist- janom,ki so jim apostoli evangelij ozna- njali in jim ga napisali. V gospodarju so videli Boga, v najemnikih pa judovske veljake - smo opazili,da Jezus pripove- duje priliko velikim duhovnikom in sta- rešinam? Tem je Bog kot predstavnikom izvoljenega ljudstva najprej dal v najem svoj vinograd.Ker so s preroki grdo rav- nali in nazadnje njegovega Sina umorili, jim je bil vinograd odvzet, prenehali so biti voditelji izvoljenega ljudstva. Novo izvoljeno ljudstvo so postali tisti Judje in pogani, ki so sprejeli evangelij.
Danes smo izvoljeno ljudstvo kristjani vsega sveta.Nam je poverjen božji vino grad. Od papeža, škofov in duhovnikov vse do zadnjega vernika smo povabljeni da v njem delamo. Če se tega zavemo, nam prilika nenadoma postane bližja. Sprašuje nam vest o poštenosti in od- govornosti našega najemništva. Prizna- mo, da nismo mi lastniki vinograda. Ga vestno obdelujemo? Oddajamo najem- nino pošteno in ob pravem času? Spoš- tujemo gospodarjeve služabnike in nje- govega Sina?
Jezus končuje priliko s primero o kamnu ki so ga zidarji zavrgli,a je postal voge- lni kamen. Ta kamen je Jezus. Judovski zidarji so ga kot neporabnega zavrgli, a je postal nosilni kamen nove zgradbe - njegove Cerkve.Skozi stoletja je Cerkev polagala vogelne kamne zahodni kulturi in tudi kulturi našega naroda. Pomagala mu je obrniti se od poganstva in se okleniti evangeljskih vrednot. Če se naš narod tem vrednotam odpove, se bo ponovno navzel poganskega ravnanja. Znakov tega vračanja ni težko opaziti in ob njih nam postaja pri srcu tesno. Nikomur ne moremo preprečiti, da pos- tane pogan,če hoče. Lahko pa z molit- vijo, darovanjem trpljenja, trdim delom v božjem vinogradu in zvestobo evan- geliju dokažemo Bogu in ljudem, da v Kristusu, vogelnem kamnu naše Cerkve, še vedno vidimo temelj našega osebne- ga in narodovega življenja. Cenimo ga, iz njega črpamo svoje sile in svojo moč na njem gradimo svojo bodočnost.

p. Franc Cerar

TUKAJ SEM, GOSPOD

Odločitev za popolno ljubezen v službi Cerkve in trpečih bratov

Bog je ljubezen.To smo začutili v sredo 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva, ko so v hiši Marijinih sester na Dobrovi štiri mlade sestre z večnimi zao bljubami izrekle svoj "da" Bogu in Cerkvi Med njimi je bila tudi s. Helena, njo smo v Prijateljstvu bolnikov in invalidov še posebno spremljali med njeno pripravo.
Gospod jih je preprosto poklical in v do ločenem trenutku povabil, naj mu dajo na razpolago svoje roke, noge, usta, srce,da bo mogel po njih delati, tolažiti, deliti dobrote,predvsem pa,da bo mogel z njihovimi srci ljubiti. Za to so se odlo- čile in to svoje sodelovanje potrdile z večnimi zaobljubami.
Božja milost, ki vodi človeška pota, je njihova srca že dolgo pripravljala na ta korak.Mesec dni so se poglabljale v skri vnost te zaveze, teden dni prej pa so se skupno z drugimi sestrami umaknile v samoto duhovnih vaj. V tej duhovni oazi jim je Kristus še posebej spregovoril na srce.Zato so sestre pri obredu več- nih obljub na klicanje lahko odgovorile s tako veselim in pripravljenim glasom: "Tukaj sem, Gospod, poklical si me..."
Za svoje življenjsko vodilo so si izbrale besede: Bog je ljubezen! Tako s. Heleni kot drugim sestram želimo, da bi bile še naprej znamenje Gospodove navzočno- sti v današnjem nemirnem svetu, ki si želi in išče tolažilno, osrečujočo in ne- sebično ljubezen. Naj jih pri vsem delu spremlja božji blagoslov in posebno Ma- rijino varstvo.

PBI

ZAROČNI PRSTAN

ODMEV na:Velikonočni obisk,Prijatelj 2/93

V januarju leta 1971 sem zapustila Slo- venijo in odšla v Avstralijo. Tam je bila že moja sodelavka.
Takrat nisem pomislila na hudo, videla sem samo lepo. Vozovnice ni bilo treba plačati. Dekleta so imele takrat prosto pot, ker so potrebovali mlade moči. Pri- stali smo na peti celini. Toplo jutranje sonce nas je lepo pozdravilo. Bilo je ti- sto sonce, ki sem ga pustila v Sloveniji. Moji prvi vtisi so bili:Slovenci zelo prija- zni, ulice čiste, kot da so jih ravnokar očistili, hiše kot v pravljici.
Po treh dneh sem šla na delo v tovarno pletenin. Stroji so se vrteli ravno v na- sprotno smer, kot sem bila vajena. Tudi avtomobili so vozili po levi. Kmalu sem izgubila delo, ker nisem dosegla norme. Iskala sem drugo zaposlitev. Čas je kar hitro tekel.Z njim je bilo pomešano mo- je domotožje, dokler ga niso izrinila leta Po petih letih sem se popolnoma utrdila Tukaj je moj dom.Tam je moja domovina
Moj fant me je tistikrat prosil za roko. Doma je iz Kala pri Pivki. Kupil mi je za- ročni prstan, kot je tu navada. Tako se je čutil bolj gotovega. Verjetno je bil prstan prevelik, ker sem ga zgubila.

Konec tedna je bilo v časopisu,da se je našel zaročni prstan.Takoj sva odhitela na tisti naslov in ženska srednjih let mi ga je izročila. Moj zaročenec je rekel Thank-you. Kmalu zatem je sledila po- roka.V zakonu se nama je rodila zdrava deklica Veronika, čez dve leti pa še Barbara. Obe govorita lepo slovensko in prideta kmalu obiskat domovino svojih staršev.
Letos, bil je ravno postni čas, sem pre- birala revijo Prijatelj. V njem sem zasle- dila vabilo: "Obiščite bolne, osamele, žalostne, tudi tiste, s katerimi že dolgo niste govorili,nesite jim velikonočni pirh" Tedaj mi je prišlo na misel,da bi poiskala osebo, ki mi je našla in vrnila dragoceni zaročni prstan. Hitro sem pobrskala po omarici z dokumenti in našla naslov. Šla sem tja.Od soseda sem zvedela,da go- spa še živi in da ima že čez osemdeset let.
Odhitela sem v cvetličarno po velik šo- pek rož ter velikonočni pirh. Ko sem se vrnila, je pred hišo v naslonjaču sedela

sključena, zamišljena mama. Ko sem jo ogovorila,se je nekoliko stresla, češ,kaj hočem.
Povedala sem, da sem tista oseba,ki mi je pred mnogimi leti našla zaročni prstan ter da sem se prišla zahvalit, ker takrat nisem imela denarja in tudi jezika še ni- sem znala. Počasi se je dvignila iz nas- lonjača, me materinsko lepo objela, jaz pa njo. To je bil trenutek spominov, ki ne bodo nikoli zbrisani. Predstavila sem ji hčerko. Gledala jo je in rekla: "To je naredil pa zaročni prstan."

Anica Smrdel

LJUBEZEN PREMAGA MNOGO OVIR

V poletnih mesecih,ko mnogi odhajajo od doma,morda celo iz domovine,na dopust,pa so nekateri,ki pridejo na dopust domov. Tu imamo v mislih na še misijonarje in misijonarke. Njihovi dnevi v domovini so navadno vse drugo kot počitek. Mnogi jih vabijo v svoje skupnosti, da bi jim z besedo in sliko prikazali misijonsko življenje.Mi smo za pogovor naprosili laično misijonarko dr. Sonjo Masle.

Poznamo vas kot misijonarko na Madagaskarju. Radi pa bi izvedeli vsaj nekaj besed o tem, kdo ste in od kod? Sem Ljubljančanka, rojena v župniji sv. Jakob. V družini smo bile tri hčere, jaz sem srednja.
Po končanem študiju na Medicinski fa- kulteti sem bila v službi v Slovenj Grad- cu. Tam sem delala štiriintrideset let. Nato sem se upokojila in že naslednji mesec odšla na Madagaskar.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se od- ločili za zdravniški poklic? Ko sem bila še mlajša, sem večkrat prebirala misi- jonske časopise in od takrat me je spre mljala misijonska miselnost - veselje do misijonov. Odšla sem na Medicinsko fakulteto z namenom, da bom postala zdravnica misijonarka. Ves čas študija je misijonska miselnost tlela v meni.
Kakšna je bila potem vaša pot do končne odločitve za misijone? Leta 1981 sem srečala misijonarja, ki je bil pet let na Madagaskarju. To je bil Pepi Gider. On je takrat prikazal potrebo po zdravstvenem kadru. Ob tem razgovoru z njim je misijonska miselnost še bolj vzplamtela v meni. Spoznala sem, da sem poklicana na to pot. In moja želja se je potem uresničila leta 1987,ko sem se upokojila.
Navadno gredo v misijone mladi. Ali ste se vi kaj bali, da ne bi zmogli?
Nobenega strahu nisem imela, kajti člo- vek mora zaupati.Moji domači na primer niso mogli razumeti moje odločitve,prav tako tudi marsikdo drug.Nekateri še ve- dno ne morejo razumeti, da spet odha- jam. Ampak,človek mora zaupati Njemu ki me je poklical na to pot in mi zaupal to misijonsko poslanstvo.
Koliko let ste že na Madagaskarju? In kolikokrat ste bili v tem času v domovini - na dopustu? Šesto leto bivam med Malgaši. Na dopustu pa sem sedaj drugič.
Gotovo ste prek pošte povezani z domovino. Vam je to v oporo?
To je vsakemu misijonarju v nekakšno tolažbo. Vsak glas iz domovine je dobro došel, ljub,drag. Zelo vesela sem,kadar mi kdo piše. To je pač vez z domovino, ki je vedno prijetna.
Dodati pa moram, da je časa zelo malo in ne morem pisati vsem, katerim bi že- lela.
Koliko časa potuje pošta iz Slovenije na Madagaskar ali obratno?
Iz Slovenije pride do nas v dveh do treh tednih, obratno pa traja malo dlje, in sicer štiri do pet tednov.
Verjetno lahko rečemo, da je Mada- gaskar vaša velika ljubezen. Kaj bi lahko povedali o ljudeh, ki so te va- še ljubezni deležni?  Ljudje so zelo preprosti, revni. Živijo v pomanjkanju. Pogosto ne vedo,kaj bodo jedli nasled- nji dan.Vsak dan se bore za preživetje. Zlasti je velika skrb za otroke. Vsaka družina ima po deset otrok, hrane pa ni. Veliko otrok je podhranjenih. Mi jim pač pomagamo, kolikor moremo.
Kako to oni sprejemajo? Ljudje vse to sprejemajo z veseljem, saj so potrebni. Na splošno so Malgaši veseli, prijazni ljudje. Na obrazih imajo nasmeh in radi pojejo. S tem želijo morda prikriti svojo revščino, trpljenje, boj za obstanek.
Kakšno pa je življenje mladih?
Žalostno je, ker nimajo služb, zato vsi životarijo: starejši in mladi. In tako se tudi marsikdo izživlja -prostitucija je na dnevnem redu. Prav tako tudi narko- manija in alkoholizem.
Vi ste delali z bolniki tukaj in sedaj v misijonih. Kako bi primerjali ti dve delovni mesti? Torej štiriintrideset let sem bila v bolnici Slovenj Gradec, kjer sem delala kot internistka. Na Madaga- skarju pa sem zdravnica za vse bolezni. V tem je že velika razlika. Poleg tega sem imela tukaj na razpolago vse, kar sem želela, na Madagaskarju pa delam s tistim, kar imam.
Česa vam najbolj primanjkuje?
Težko bi rekla. Če česa ni, si moraš pa nabaviti ali prositi. Včasih smo to prosili Slovenijo,a sedaj je poštnina tako draga Nekaj materiala si kupimo na Madagas- karju, če pa tam nimajo, pa naročimo v Nemčiji. Tam je tovarna Medeor,ki pro- daja po tovarniški ceni.
Trenutno smo še kar na nivoju,da lahko delamo. Potrebno pa je poskrbeti tudi za malo zaloge.
Vi delate v dispanzerju. Koliko je ta oddaljen od bolnice? Približno 45 km oziroma dve uri in pol vožnje, ker je cesta zelo slaba,še posebno, če je de- ževna doba.
Pri delu doživljate gotovo tudi razo- čaranje, morda nesprejetje. Kako vse to premagujete? Različne stvari so. Včasih čutiš osamljenost, drugič te prevzamejo kakšna čustva. Ob takih trenutkih si vzamem misijonski križ, ki mi je bil zaupan in tako laže prebrodim težave.
Kaj pa jezik? Vam je povzročal dosti težav? Na začetku je bila na srečo eno leto skupaj z menoj Helena Škrabec. Ta je že precej obvladala malgaščino, tako da mi je bila prva učiteljica. Ko pa je ona odšla, sem se učila iz knjig. Zadnja tri leta je z menoj s. Amanda Potočnik, usmiljenka. Ta je že dvaindvajset let na Madagaskarju in obvlada jezik. Tako mi sedaj ona pomaga, če česa ne razu- mem. Sicer pa se mi zdi, da ljubezen premaga mnogo ovir, tudi pomanjkljivo znanje jezika.Pomagaš si kar s kretnja- mi, če ne znaš vsega povedati.
Pri nas je čas tisti, ki nas nenehno priganja. Kakšno vlogo pa ima na Madagaskarju? Tam gre vse počasi. Nikomur se nič ne mudi - pravzaprav nam se, samo Malgašem ne. Ja, veste, oni životarijo,nimajo nobenega pravega dela. Iščejo si zaslužek, a tega v kraju, kjer sem,ni. Delajo,ko je čas za sejanje riža in ob žetvi.
Vas je njihov tempo motil?
Vsaki stvari se moraš privaditi. Tako, kot sem se morala privaditi tega tempa sem se morala na primer tudi njihovim nehigienskim razmeram. V začetku je bil to zame psihološki šok,ko mi je kdo želel dati roko,ki je bila zelo umazana.Potem sem pomislila na to,kako daleč imajo do vode, in sem se tudi tega privadila.
Čim bolj se prilagodiš tem ljudem in razmeram,laže te ljudje sprejemajo Kakšne so vaše izkušnje? Človek se mora prilagoditi, sicer ne moreš živeti z njimi. In oni to zelo lepo sprejemajo. Zelo spoštujejo to, da smo se odpove- dali domačim in prišli k njim na pomoč. Odsev tega spoštovanja so tudi spre- jemi v cerkvi,ki jih prirejajo,ko misijonar pride ali odhaja.
Se vam zdi, da se je v teh letih, ko ste na Madagaskarju, že kaj spreme nilo? Tega pa ne morem reči. Ne vem, kdaj se bodo pokazali kakšni sadovi našega dela. Na primer, da bodo postali ljudje bolj higiensko usmerjeni.Mi jih na- mreč z raznimi predavanji k temu spod- bujamo. Veliko jim govorimo tudi o po- trebi cepljenja in o zdravi prehrani.
So pa verjetno,tako kot povsod,bolj dovzetni za dejanja, kot za besede?
Gotovo je,da jih z dejanji najlažje prite- gneš. To opažamo predvsem pri tuber- kuloznih bolnikih, ki morajo priti vsak dan v dispanzer po zdravila. Intenzivna nega traja dva meseca in v tem obdo- bju gre marsikateri bolnik tudi v cerkev. Morda ga je spodbudil zgled sestre,mo- rda moj ali koga drugega.
Katerih bolnikov pa je največ?
Veliko je tuberkuloznih; ti kljub specifi- čni terapiji umirajo. To so tisti, ki jih prinesejo, ko so že v zadnjem "štadiju". Imamo tudi veliko parazitarnih bolezni. Te se dostikrat komplicirajo s krvavimi grižami. Pri odkrivanju povzročiteljev nam je v veliko pomoč mikroskop.
Kdaj se začne vaš delavnik? Začnemo zjutraj ob pol osmih,ob dvanajstih gre- mo na kosilo,potem pa zopet nadaljuje- mo - delamo, dokler so bolniki. Delamo vsak dan, tri dni v tednu delamo ves dan. Če pa pridejo bolniki tudi druge dni, jih seveda sprejmemo. Injekcije, ki so potrebne vsak dan, dajemo tudi ob nedeljah in praznikih.
Delate samo v dispanzerju ali hodi- te tudi na teren? Od začetka sem bolj hodila na teren, sedaj pa so ljudje že toliko seznanjeni, da bolnika prinesejo v dispanzer. Sedaj grem na teren, če ni možnosti,da bi bolnika prinesli v dispan- zer, sicer pa ne, kajti časovno tega ne zmorem.
Kako pa je z gobavostjo? Te bolezni je še vedno veliko.Prihaja precej mladih in to takoj, ko opazijo na koži pigment- ne madeže. Potem pa na osnovi analize ugotovimo, ali je gobavost ali ne.
Zdravljenje takih bolnikov traja od šest mesecev do dvanajst let,ob vsakodne- vni terapiji in redni kontroli. Imamo tudi nekaj starejših gobavcev, ki so se zane marili. Tem pa samo prevezujemo gnoj- ne rane, ki zelo zaudarjajo. Ti se vedno bojijo, če bo gobavost napredovala do tiste stopnje, ko jim odpadejo prsti rok ali nog. Marsikdo je namreč že brez prstov.
Kaj vas najbolj "boli", ko gledate Malgaše? Zame je boleča ta njihova revščina in to,ko si ne morejo pomagati iz tega. Pri tem jih ovira še ta njihova poganska miselnost, ki se močno kaže ob smrti. Takrat si namreč kupijo vola, ga ubijejo in spečejo, to pa uživa cela vas. Zraven pa seveda dodajo tudi ne- kaj pijače.Za redno vsakdanjo prehrano pa dostikrat ni denarja.
Zelo pretresljivo je, kako ubijajo ljudi. Človeka potopijo v riževo mlakužo za toliko časa,da utone. To je strašno, če samo slišiš. Kaj šele, če celo vidiš.
Poleg takih stvari so gotovo tudi prijetne, razveseljive. Seveda. Zelo prijetno je, če vidiš, da bolniku res po- magaš.Kadar je potreben kirurški poseg in se bolnik vrne srečen,ker je ugotovil, da mu je samo operacija pomagala, je to za nas največje veselje.
Mineva šest let vašega misijonske- ga dela. Nekateri se odločijo samo za tri leta. Ali še vedno odhajate s srcem? Rada grem nazaj. Ne morem reči za koliko časa.To Bog ve.Razumem pa tiste mlade, ki odhajajo za tri leta. Oni imajo tako rekoč vse življenje še pred seboj.Nekateri izmed njih so pokli- cani za družino.
Vi ste vsekakor velik dokaz, da za misijone ni nikoli prepozno. To je pa res. Upajmo, da se bo še kdo odločil.
Moj prijatelj zdravnik, ki je sicer službo- val v Nemčiji in je sedaj že v pokoju, je sprva nameraval na Madagaskar, sedaj pa ga je prevzela Zambija. Pa naj gre tja, kamor ga vleče srce!
Sedaj ste drugič v domovini -na do- pustu. V tem času gotovo obiščete precej skupnosti mladih. Kaj jim na- vadno poveste? Vesela sem, če me mladi povabijo medse.Lahko jih spodbu- jam, da bi tudi oni zaživeli to misijonsko poslanstvo.Vedno jim govorim,da če ne morejo v misijone, so lahko misijonarji v zaledju. S tem,da molijo za nas,da nas s pismenimi stiki opogumljajo ali kako drugače podpirajo, storijo veliko dobre- ga. V prvi vrsti je vsekakor molitev.
Za misijonarje veliko molijo tudi bolniki in invalidi. Kaj bi rekli njim?
Prosila bi jih, da vztrajajo v tem, kajti molitev je največja moč za nas, misijo- narje,in za vse ljudi. Naš poklic - poklic laiških misijonarjev -je oznanjati Kristu- sovo ljubezen. In mi to delamo s svojim pričevanjem, z delom ob molitveni pod- pori mladine, bolnikov in invalidov, za kar smo vsem iskreno hvaležni.
Dela vam torej ne manjka.Kako pre- življate prosti čas, če ga sploh kaj imate? Povedati moram, da je prav prostega časa zelo malo, ker ne delam samo v dispanzerju. Moje delo ni samo zdravljenje, ampak je potrebno tudi pripraviti zdravila, skrbeti, da bo nekaj zaloge, pošiljati naročila... Ker je dis- panzer uradno priznan, moram narediti vsak mesec tudi poročilo. In vse to mi vzame precej časa.Nenehno moraš pač nekaj iskati, prositi. Poleg tega delam sama tudi analize blata,skrbim za pripra vo sputumov za tuberkulozne bolnike in še marsikaj.Vse to opravljam v "prostem" času.

Iz pogovora sva lahko ugotovili, da na- jini sogovornici ne primanjkuje časa le v misijonih,ampak tudi na dopustu. Pove- dala je,da ne bo utegnila obiskati vseh, ki jih je nameravala, in storiti vsega,kar si je želela. Toda to dr. Masletove ne vznemirja,kajti zaveda se,da jo Malgaši že težko pričakujejo. Zopet jim bo na mnogo načinov prinašala Kristusovo lju- bezen.Bog daj,da bi lahko to izvrševala še veliko let!

Pogovarjali sva se: s. Edith in Mili

PROBLEM VREDNOTENJA ČLOVEKA

Kairos je svetovna organizacija, ki si prizadeva,da bi pri gospodarskem, poli- tičnem in socialnem razvoju sveta upo- števali varovanje okolja in iskali take možnosti razvoja, da ne bi uničili člo- veka in sveta, v katerem živimo. Kairos združuje posamezne organizacije,ki ve- činoma na verskih temeljih ali na osnovi svetovnonazorskih usmeritev,ki so blizu religijskemu pojmovanju sveta, iščejo v svojih državah, pa tudi v mednarodnem okviru možnosti, kako ustaviti oz. pre- prečiti sedanji gospodarski razvoj, ki omogoča, da postanejo bogati vedno bogatejši, revnejši pa vedno bolj revni in nemočni.
Za primer:Tako opevana Evropska skup nost (ES) vedno bolj stiska krog gospo darskega proizvajanja, se pravi: vedno manj zaposlenih, vedno manj socialnih ugodnosti in vedno večje izrivanje so- cialno šibkih in nemočnih iz družbenega dogajanja, ker jih proizvodnja ne po- trebuje. Že zdaj opažamo povečevanje nezaposlenosti ne le pri nas, ampak tudi v ES. Gospodarstveniki in finačniki skušajo z združitvami čimbolj zmanjšati stroške proizvodnje in povečati kapital. Sindikati že opozarjajo,da zmanjševanje proizvodnje povzroča zbiranje kapitala pri manjšini, medtem ko večina ostaja brez sredstev, še posebej, ker se tudi v teh državah zmanjšujejo podpore za brezposelne.
Zaposlovanje invalidov je pri podjetnikih večinoma vedno naletelo na slab odmev Na Zahodu imajo sicer za to predvidena dodatna sredstva, ki naj bi spodbujala podjetnike, da bodo zaposlovali telesno prizadete. Ker je zaposlovanje invalidov v nasprotju z vedno večjo racionaliza- cijo oz.pocenitvijo proizvodnje, se seve da delodajalci zdaj še bolj otepajo nji- hovega zaposlovanja. Zaradi omenjene politike ES, ZDA in Japonske pa se se- veda tudi sredstva za stimulacijo zapo- slovanja invalidov zmanjšujejo kot tudi druge socialne ugodnosti.
Na primeru invalidov se torej danes še posebej kaže problem potrošniške dru- žbe, ki ima vedno manj smisla za tiste, ki niso sposobni proizvajati oz. trošiti tega, kar ta družba proizvaja. Zato v njej veljajo le močni in družbeno spo- sobni, medtem ko je drugim mogoče le životariti.
Slovenija se s približevanjem ES spušča v podobno nevarno avanturo, zato bi morali zelo paziti, kako bomo z zakono- dajo in mednarodnimi pogodbami uspeli ohranjati svojo samostojnost in obvaro vati našega človeka, da se ne bi izgubil v morju evropske oz. ameriške brezob- ličnosti in brezbarvnosti.
Problem mesta posameznika v družbi ne glede na to, kaj človek po svojem polo- žaju je,je že star.Tudi Jezus izpostavlja te probleme, ko v evangeliju o tem raz- merju govori o tem,kako ne smemo de- lati razlike med bogatim in revnim, kako je za človeka bolje, če posoja takemu, ki mu ne more (po)vrniti itd.Vedno zno- va se pojavlja v družbi problem,da tisti, ki je sposoben, bogat,uspešen, lep, itd. najde boljše mesto v družbi kot tisti, ki tega nima. Zato pa se ljudje izogibamo invalidov - in tudi sami invalidi ponavadi ne ravnajo nič drugače-,skratka, druž- beno nevplivnim ljudem posvečamo ma- njšo pozornost kot dejavnejšim, tistim, ki igrajo v družbi neko vlogo. To pa je spet povezano z našim razumevanjem sveta, ki je določen bolj z imeti kot z biti, kot bi dejal Erich Fromm.
Vsakdanje življenje poteka po potroš- niških načelih imetja, družbene moči in vpliva ter uživanja (trošenja), ne pa po načelu bivanja. Tako nam pomeni več denar, avto ali druge materialne stvari kot človek. Čeprav smo rasli z geslom: Človek je naše največje bogastvo, vendar to geslo malo pomeni v življenju To se dogaja po drugih merilih, pri ka- terih človek postane podrejen pravilom potrošništva. Njegovo delo služi čimve- čji proizvodnji, cenjen je kot kupec, ki veliko potroši, ne pomeni pa veliko kot osebnost, kot samostojno in neodvisno bitje.
Kairos se preko svojih organizacij in gi- banj zavzema za človeka, ki je odrinjen na rob družbe. Rekli bi za človeka kar tako. Ne za človeka,ki nekaj ima, ki ne- kaj pomeni, ki se je uveljavil, ampak za vsakega človeka. Zavzemanje zanj pa ni tako preprosto. Kajti potrošniškega človeka, človeka-imeti podpirajo dana- šnji vodilni sistemi in evropski monopoli, ki se vedno bolj širijo: tovarne se zdru- žujejo v mednarodne koncerne,ki obvla dujejo trg. Njihov namen je sicer uskla- jevati trge,vendar se ne uveljavlja le to ampak tudi izrivanje majhnih,kar pomeni obvladovanje trgov in tako politično obvladovanje malih narodov in držav tretjega sveta. Zmanjšujejo se socialne ugodnosti, preprečuje se izvoz določe- nih izdelkov, mnoge dežele ali večje skupine ljudi po tovarnah ostajajo brez dela, ne morejo prodati svojih izdelkov, skratka, mali izgubljajo svoj pomen in se morajo vedno bolj podvreči diktatu večine.
Pri tem se postavlja še dodatni problem Rastoča proizvodnja vedno bolj ogroža svet. Svet je okrogel, niti raven in niti v neskončnost segajoč. Na tem svetu potrebujemo samo omejeno količino do- brin,kar jih lahko porabimo na tej okrogli zemlji, ki je zaprt prostor. Izdelovati v nedogled pomeni ne le zatirati tiste, ki ne izdelujejo,ali pa sicer tudi izdelujejo, pa ne morejo prodajati in so zato lačni. To pomeni tudi večati dobrine preko naših zmožnosti in zato tudi zanesljivo pot k nasičenju zemlje, s tem pa k nuj- nemu zlomu gospodarstva in svetovni krizi. Zato je govorjenje o koncu sveta, o različnih zadevah, ki naj bi se zgodile, mogoče gledati tudi s tega vidika.
Če človek ne bo spremenil svojega na- čina življenja: od imeti k biti in tako k bivanju z manj imeti, bo slej ko prej uničil samega sebe. Zato se danes kot vedno v zgodovini spet uresničuje prav ljica, da pritlikavec premaguje velikana, David zmaguje Goljata itd., skratka: Svetovni velikan drvi v prepad, upajmo le,da ga bo uspel premagati mali del člo veštva, ki si bo zastavil nove vrednote, ki temelje na zavzemanju za biti,za člo- veka in bo storil vse, da ta človek ne konča v zobeh mita stroja,ki ga je ust- varil in ga vedno znova ustvarja. Vsak- do izmed nas lahko prispeva pri obliko- vanju nove zavesti z življenjem, ki je bolj prijazno do (vsakega) človeka, do vsakega živega bitja, skratka, prijazno do vsega bivajočega. Kristjani imamo za takšno prizadevanje dovolj razlogov, saj verujemo, da je vse to božje in ne naše stvarstvo.

Janez Juhant

PRAVICE IN DOLŽNOSTI

Nikoli ne moremo govoriti samo o pravi- cah,pa tudi ne samo o dolžnostih. Ima- mo oboje, pravice in dolžnosti, pa naj gre za bolnike ali za zdravstveno osebje
Star latinski pregovor pravi,da mora biti bolnikovo zdravje,blaginja, za zdravnika najvišji zakon. To gotovo drži in bolnik naj bi bil za vse, ki delajo v zdravstvu, glavno merilo, po katerem naj bi se vse ravnalo. Tako naj bi na primer v bolnici prilagajali dnevni red potrebam bolnikov tudi obiske in vse drugo, ne pa, da se morajo bolniki prilagajati potrebam ose- bja itd. Prav je,da je bolnik središče vsega, vendar pa kljub temu ne smemo pozabiti, da imajo tudi bolniki dolžnosti, ne samo pravice.
Velikokrat premišljujem o besedah, ki jih je zapisal Viktor Frankl v svoji knjigi 'Kljub vsemu reči življenju da'. Takole piše:"Iz vsega tega se moramo naučiti: Na zemlji sta dve človeški rasi:rasa spo dobnih ljudi in rasa nespodobnih ljudi.In obe rasi sta splošno razširjeni: prodrejo v vse skupine in jih prepojijo; nobena skupina ne obstoji izključno iz spodob- nih ali nespodobnih ljudi, v tem pomenu ni nobena rasa 'čista' - no,in tako je bil ta ali oni dostojen fant tudi med stra- žarji."
Tako se tudi tu,med bolniki in med zdra vstvenim osebjem, prepletata obe rasi, rasa spodobnih in rasa nespodobnih lju- di. Ko človek zboli, navadno prinaša s seboj to, kar je že prej bilo v njem. Če prej ni bil nikoli pripravljen deliti z drugi- mi,biti obziren do drugih,ne misliti samo nase in sebe postavljati v središče, bo to težko zmogel,ko se bo npr.kot bolnik znašel v sobi z nekaj bolniki. Prav tako pa bo tudi zdravnik, ki se tega ni učil in tega ne obvlada, težko partnersko pri- stopal k bolnikom, pa tudi k svojim ko- legom.
V življenju se to zares prepleta, vendar pa pogosto lahko opažamo, da kdo iz "rase spodobnih ljudi" v okoliščinah, ko nihče ne pričakuje človeške dobrote, s svojo toplo človeško gesto druge tako preseneti,da se tudi v njih nekaj prema kne in se začnejo spreminjati in iz "rase nespodobnih ljudi" postajati "spodobni ljudje".

Metka Klevišar

IZLET V NEZNANO

Nadvse privlačno nagrado smo prejeli izžrebani reševalci križanke našega Glasila v Domu upokojencev v Kamniku. Križanka ni bila lahka, saj jo je sestavil naš Beno, sicer tetraplegik, ki pa nekaj ve. Žal se nam zaradi bolezni ni mogel pridružiti pri izletu v neznano.
Naša terapevta: delovna terapevtka Darja in fizioterapevt Ivo sta nas v son čnem julijskem dnevu s kombijem vodila preko Podgorja,Križa in Komende. Dobro razpoloženi smo med smehom in petjem ugibali, kam pravzaprav gremo. Šli smo dalje, mimo Cerkelj na Gorenjskem do Velesovega.Pozdravil nas je grad Strmol pa Visoko, Britof pri Kranju, Brdo in - šli smo na Brezje priporočit se za srečno vožnjo. Zdaj smo že uganili, da se pe- ljemo na Bled. Ustavili smo se najprej v avtokampu Zaka,nato pa odšli v blejsko farno cerkev, da si ogledamo zanimivo- sti: freske, značilno velik lestenec, ki ima 97 enot in zanimive orgle z izrezlja- nimi stolpički.Počivali smo in občudovali čudovito naravo po dežju. Vse je bilo lepo, čeprav sta dve naši dekleti z vo- zičkoma pri sestopu potrebovali pomoč. Tudi nazaj grede je bila vožnja nadvse prijetna: Gorenjska s svojimi lepimi va- smi, okoli hiš vse čisto in pospravljeno, pa rože na oknih. Na avtocesti, na Gmajnici, smo se še enkrat ustavili, da bi poklepetali ob kavici in s tem končali naš kratek, a tako lep izlet.
Izleta v neznano si še želimo, torej bo treba še reševati križanke,saj jih imamo v našem Domu radi.

Marija Lavrič

GRADNJA NOVIH PROSTOROV KARITAS V KOČEVJU IN ČRNOMLJU

Karitas v Kočevju je začela konec av- gusta graditi DOM KARITAS. Do sedaj so svoje delo opravljali v prostorih gim- nazije. Gimnazijo je potrebno obnoviti, zato se morajo iz teh prostorov izseliti. Začeli so graditi novo hišo, kjer bodo tako kot do sedaj delili hrano beguncem in drugim ljudem,ki so v stiski. Področje Kočevja je glede brezposelnosti v slo- venskem vrhu. Velika brezposelnost, veliko število invalidov (v Kočevju delu- je precej močna skupina VERA IN LUČ), veliko mladih mater brez stanovanj, ta- kšne in drugačne stiske ljudi. V isti hiši bodo del prostorov namenili za MATE- RINSKI DOM.Ob gradnji novega doma pa se vzporedno oblikuje tudi skupina ljudi, ta želi sodelovati pri raznih projektih, ki jih bo načrtovala KARITAS.Blagoslov te melja je bil 28.avgusta 1993. Upajo, da bodo dela dokončali do konca oktobra.
Tudi v Župnijski Karitas Črnomelj so za- radi premajhnih prostorov obnovili staro hišo, v kateri bodo imeli sedaj skladišče in prostore za delitev hrane in obleke beguncem ter ljudem,ki so v stiski. Delo so začeli v začetku junija in vsa glavna dela tudi končali. Veliko ljudi je pri tej obnovi pomagalo s prostovoljnim delom.

Stane Kerin,
Škofijska Karitas Ljubljana

VEČ SONCA TUDI ZA BOLNIKE V ŽALNI

Božja ljubezen je med nami navzoča in se uresničuje predvsem po ljudeh.Zdra- vi imamo velikokrat kar premalo posluha in razumevanja za potrebe bolnih in os- tarelih. Prav zato so srečanja z njimi toliko bolj pomembna.
V nedeljo, 5.septembra, je bila v župniji Žalna sveta maša namenjena prav njim -bolnim in ostarelim,ki nimajo velikokrat priložnosti, da se jih spomnimo čisto na poseben način.Pred sveto mašo so imeli priložnost za spoved, med mašo pa se- veda za prejem bolniškega maziljenja in sv. obhajila. Tako se je Bog kar trikrat lahko dotaknil vsakega izmed njih. Vseh tistih pa, ki se kljub vsemu niso mogli udeležiti srečanja, smo se spomnili pri prošnjah.
Bogoslužje je vodil Jože Zupančič skupaj z domačim župnikom Cirilom Oražmom. Po maši smo se vsi skupaj zbrali ob bogato obloženi mizi v župnišču. Člani ŽPS Žalna in tudi drugi farani so se zelo potrudili in bolne ter ostarele zelo lepo pogostili. Za popotnico je vsak izmed njih dobil nekaj dobrot in šopek suhega cvetja,ki jih bo lahko še dolgo spominjal na to lepo, sončno dopoldne.

E. R.

PRELAGANJE TRPLJENJA

Pri maši je duhovnik izrekel prošnjo, da ne bi ljudje prenašali trpljenja na druge ljudi,ampak naj bi ga darovali Bogu.Pro- sim, pojasnite mi, kako naj kdo, ki trpi, prelaga trpljenje na druge ljudi? Bogu ga lahko daruješ, z ljudmi ga pa deliš, da trpljenje postane lažje. Nalagati trp- ljenje ljudem se mi zdi nemogoče in ne po božji volji.
In še nekaj: trpeči človek lažje spre- govori trpečemu človeku o trpljenju, z zdravimi ljudmi pa je to precej težje. Odgovor ne bo v spodbudo samo meni. O trpljenju smo se že pogovarjali na teh straneh in je tudi celotni list Prijatelj namenjen temu, da razkriva in nekoliko pojasnjuje skrivnost trpljenja. Trpljenje ostaja skrivnost in vsak človek ima o njem svojo izkušnjo in svojo modrost. Lahko se pogovarjamo o tem prav z vsakim človekom,če zna le pogledati na sebe in svoje življenje.
Marjetka,sprašuješ me,kako naj bi razu mela misel o prenašanju lastnega trplje nja na druge ljudi. Mislim, da je pri tem več različnih razumevanj prenašanja trpljenja na druge. Upam, da se bomo vsaj nekaterih dotaknili.
Že v vprašanju si nakazala tudi odgovor da je ljudem nemogoče nalagati svoje trpljenje in ga je možno darovati samo Bogu.S človekom pa lahko trpljenje de- limo,da postane lažje. Vsi imamo izkuš- nje, kako je dobro, če v trpljenju nismo sami, če imamo koga ob sebi, ki nas ra- zume,nas ima rad in nam pomaga. Vča- sih je trpljenje še veliko večje,če se ga bojimo ali si ga ne upamo priznati pred drugimi ljudmi. Če pa je ob nas človek, ki mu lahko zaupamo, se stiska zmanjša in veliko več je upanja. Ob tem dobimo moč za sprejetje trpljenja, da ga laže nosimo in si ne mislimo, da smo najbolj ubogi ljudje na svetu. Mislim, da si tako pomagamo in podeljujemo trpljenje.
Zelo težko razumem,da gre pri podelje- vanju trpljenja samo v eno smer, da bi bolnik ali kdo, ki je v stiski, podeljeval trpljenje drugim,zdravi bi pa samo spre- jemal. Tudi ljudje,ki so zdravi in jim vse lepo teče, nosijo v sebi skrbi in križe ali pa tudi velike stiske. Ti ljudje potrebu- jejo drugačno podeljevanje teh stisk. Vedno potrebujemo drug drugega.
Pri prelaganju trpljenja na drugega člo- veka pa si morda mislila na ljudi, ki svo- jega trpljenja ne morejo sprejeti in ga prelagajo na druga ramena. Mislim, da je to možno in se tudi zelo pogosto dogaja v našem vsakdanjem življenju. Ob primerih se bomo tega laže zavedali
Morda je kdo bolan ali v drugačni stiski, ob tem pa je zelo nepotrpežljiv in siten. Svoje bližnje kar naprej obremenjuje s svojimi težavicami in težavami,stalno se sam sebi smili in vse dogajanje se vrti samo okrog njegovega počutja. Mislim, da takšen človek prenaša in nalaga tr- pljenje drugim. Primer je lahko v družini, ko mož ali žena ne sprejmeta svojih težav ali križev in jih v drugačni obliki prelagata na drugega. Drugi nekaj časa vzdrži in prenaša; lahko pa nastane pri tem družinska tragedija. Podobno pre- laganje križev in težav je v družini med starši in otroci.Lahko pa se takšno pre- laganje dogaja tudi v drugačnih skup- nostih.
Pri prelaganju se res ne da prenesti te- lesne bolečine ali invalidnosti na druge- ga človeka. Vendar je zunanja telesna slabost samo en del trpljenja, ki ga po- znamo. Duhovno in duševno trpljenje je hujše. Seveda je največkrat telesno trpljenje povezano tudi z duševnim in duhovnim.
Ljubezen bližnjega zelo olajša trpljenje, po drugi strani pa tisto, kar ni narejeno iz ljubezni, ampak iz egoizma in iskanja sebe, pomnoži trpljenje ter ga naloži drugim.Lahko naštejemo nekaj primerov: takšno dejanje je, če kdo svojo krivdo zvrača na drugega; če kdo drugemu po krivici zbudi občutek krivde; ko človek ni pripravljen odpustiti in kar naprej ob- tožuje; ko se kdo izmika svoji odgovor- nosti in vanjo poriva druge; nenehno kritiziranje vsega in "jamranje" nad hu- dimi časi in vsemi ljudmi, ki jih pozna... Vsak od nas bi lahko naštel še veliko takšnih stvari, za katere vemo, da ob pravi priložnosti prizadenemo bližnje. Prav gotovo je to tisto trpljenje, ki ga prelagamo na druge in ni po božji volji.
S trpljenjem se srečujemo tudi ob lju- deh, ki jih je prizadelo veliko hudega in izziv trpljenja tudi iskreno sprejemajo. Ob takšnem človeku se vsak lahko obo gati.Če si želimo z njim podeljevati trp- ljenje, vidimo, da smo sami preveč ne- bogljeni,da bi nosili še njegov križ.Že s svojim križem imamo dovolj težko breme Tu lahko storimo tako, da sprejemamo njegov križ in ga takoj posredujemo Je- zusu Kristusu, ki je naš edini Odrešenik. Samo Jezus Kristus, ki je Bog in človek, je dovolj močan, da nosi križe drugih in vse naše križe.
Ob tem dogajanju, ko svoje lastno trp- ljenje ali trpljenje bližnjega posredujem Bogu,se zgodi nekaj čudovitega.Prav to trpljenje postane prostor,kjer se srečam z Bogom. Mnogi ljudje se ne bi nikdar srečali z Bogom in ne bi nikdar doživeli božje ljubezni,če ne bi doživeli trpljenja Ob trpljenju in bolezni si znamo tudi med seboj veliko bolj pomagati.Človeški odnosi so veliko bolj pristni. Veliko je primerov,ko kdo v družini sredi velikega dela zboli.Prej je vsak član družine hitel po svojih poteh, starši niso imeli časa za otroke,ne otroci za starše. Ob bole- zni očeta ali mame pa se družina zopet zbere;kakšne stare zamere se kar poza bijo; drug drugemu so blizu in vsak želi čim več pomagati. Zopet skupaj molijo za zdravje in gredo še k maši in zakra- mentom.
Tako je trpljenje tudi milost. Človeku je težko razumeti to skrivnost, saj vsi že- limo, da bi čim manj trpeli in se izognili križem. Križi in trpljenje pa kljub temu obstajajo,čeprav se toliko stvari spremi nja. Kaj storiti, če me trpljenje zadene? Ne obupati, pač pa ga sprejeti. Takšno trpljenje postane zelo rodovitno za tis- tega, ki trpi, za njegove bližnje,za Cer- kev in za vse človeštvo. Kolikokrat se priporočamo trpečim ljudem,naj daruje- jo svoje trpljenje Bogu kot prošnjo za mir na svetu, za družine, za duhovne poklice, za spravo, za domačo župnijo, za blagoslov pri delu, za posebne na- mene... Tako podeljevanje trpljenja ne bo le breme za bližnjega, ampak pravi blagoslov za oba.
Vsi potrebujemo bližnjega,da bi si poma gali v trpljenju, saj imamo na rami vsak svoj križ. Jezus nas vabi, naj vsak dan vzamemo na rame svoj križ in hodimo za njim (prim. Mt 10,16;16,24). Jezus ni o tem veliko razpravljal, pač pa je s svojim križem in smrtjo na njem sprejel bolečine,trpljenje in grehe nas vseh. Ta božja ljubezen in trdna povezanost z Jezusom nam omogočata, da bi izpolnili svetopisemsko naročilo,ki pravi: "Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo". (Gal 6,2).

Franc Šuštar

SPOMENIK PADLIM

Iz knjige: Janez Jalen, PREVISI, Ljubljana 1940

Do vratu zarit v otavo je ležal Hanz na sa- motnem seniku. Mehka in suha mrva mu je ogrela od vlage premrle ude. Nekaj,kakšen štremelj je moral biti,ga je tiščalo v stegno pa se ni hotel premakniti. Ni maral spustiti mraza v svoje gorko ležišče.Dolgo se ni že nič zganil.Za brunom tik njega je škrabljala miš.
Hanzove misli pa niso bile mirne.Glodala jih je moreča skrb:
Od pičlih prihrankov,katere je bil poleti za- služil ob malti, je izdal predvčerajšnjim za- dnji dinar.
"Da bi za zimo kje delo dobil?" S tem praz- nim upanjem ni maral varati samega sebe.
"Kaj bom res moral iti kruha prosit, če no- čem poginiti od lakote?"
Hanz ni več zdržal.Nejevoljen je segel pod se, izgrebel iz mrve smrekov češarek in ga jezno vrgel v paž. Spet se je skrbno zaril in zaogrnil in začel presti misli:
"Krasti bi začel, pa sem premalo spreten. Bi me prehitro dobili."
Skrb. Sama skrb.
Iz vasi so ljudje na skrbno oplete grobove nosili rože in prižigali luči.
Včeraj je še sijalo sonce. Hanz je ves dan polegal po prisojnih brežinah in se preživ- ljal s pobranim sadjem.Pod noč se je zako- pal v kup nagrabljenega listja. Prebudil se je dokaj pred svitom. Ves moker je bil v obraz. Droban dež je pršil iz megle. Težko je čakal dneva.
Zajtrk si je spet skušal poiskati pod sad- jem. Pa so ga v tem kraju že davno drugi prehiteli. Dobil je eno samo tepko. Še tista je zaudarjala po gnilobi.Da je naprej vedel, bi ne bil dve debeli uri brskal po odpadlem listju. Čevlje bi imel sedaj suhe in obleka bi se ne parila na njem. Pa še dobro, da je o pravem času naletel na pripravno streho.
Na sleme senika je slišal sesti vrano. Pres- topicala se je nekajkrat,nakar je zakrakala v pusto jesensko meglo.
"Kruha prosit?" V današnjih časih to ni nič posebnega. Pa vendar -. Nak!"
Spomnil se je dokaj let nazaj. Prav na Vse svete prvo leto vojske je bilo. S srebrno svetinjo se je že postavljal in rekrute,same mlade, napol dorasle fante je vežbal. Trd učitelj jim je bil. Kar tresli so se pred njim. S klobasami in štruklji, z žgano in nežgano pijačo je skušal, kdor je zmogel odvrniti od sebe njegovo jezo. Za praznike njegova bira ni bila pičla.
Tudi slabotni Lojze Pohleven si je hotel o- lajšati bridko usodo. Poslali so mu od doma sadja in črno jabolčno potico. Skoraj na polovico jo je prerezal in ves v strahu in z rahlim upanjem ponudil za spoznanje manj- ši kos svojemu najnižjemu predstojniku.
"Saj nisem prašič, da bi žrl otrobe," se je zadrl nad prestrašenim fantom in mu vrgel dar božji v obraz.
Lojze pa je ves obupan pobral jabolčnjačo z umazanih tal, jo obrisal in poljubil. Pa je že držal v rokah večji kos, ga dvignil vštric očem,kakor bi hotel darovati raztogotene- mu maliku. Šlo mu je na jok:
"Gospod! Lepo prosim,nikar me ne zavrnite"
"Glej, da mi zgineš izpred oči. Pes beraški."
"Lojze! Ne sili v prevzetnost presito," se je oglasil s slamnjače v kotu starejši vojak. "Še bos bo kruha prosil."
"Ti morebiti že. Jaz pa ne. Rajši crknem za plotom."
"Glej, da te res Bog ne kaznuje."
Hanz pa je v svoji razkačenosti začel o Bo- gu posmehljivo govoriti in je izzivalno klical nase njegovo moč.
Zadnje dni se je čimdalje bolj pogosto spo minjal davnega dogodka. Prav zavoljo be- sed "še bos boš kruha prosil," kar ni mogel stopiti čez tuj prag. Pa tako je bil lačen,da se mu je kar tema delala pred očmi.
Po tramu je neslišno pribrzela podlasica. Za hip je obstala, se vzpela in mu pogle- dala naravnost v oči. Pa že je smuknila v špranjo. Komaj ped do njega je koj nato za otavo v smrtnem strahu zacvilila miška.
Dvignil se je. Obul je kakor cunja premo- čene čevlje. Oboje podplatov je bilo tako predrtih, da je za tolar na široko hodil po bosi nogi.
Poskočil je s senika v vlažno meglo in ote- pel otavo s ponošene obleke. Ni vedel,kam bi se obrnil. Zmanjkalo mu je misli. Videl je samo jato vran,ki so v težkem letu krakale nad obranimi sadovnjaki in nad spraznjeni- mi njivami.
Odzvonilo je poldne. Hanz ne bi vedel po- vedati, kdaj in kako ga je bilo zaneslo v vas. Počutil pa se je, kakor bi se bil ujel v mrežo. Iz hiš je dišalo meso in zabela, rož- ljale so žlice in ljudje so se klicali h kosilu.
Pozabil je na vse in zavil na dvorišče do- mačije, ki je s svojo zunanjostjo molče pri- povedovala, da v njej nikomur ničesar ne manjka.Stopil je na oster kamen in se tako zbodel v razbošeno stopalo,da je odskočil, kakor bi ga pičil gad. Velik in rejen pes,pri- klenjen na močno verigo,se je zagnal proti njemu. Na prag pa je stopil postaven mo- žak s polnimi usti jedi in kosom pogače v rokah.
"Nič se ne bojte. Kar naprej. Saj vidite, da je priklenjen in vas ne more."
Hanz se ni odzval povabilu. Za trenutek je ostrmel, se naglo zaokrenil, zamrmral nekaj predse in hitro odšel z dvorišča.
Gospodar je začuden gledal za njim:
"Da se odrasel človek priklenjenega psa tako zboji. Naka!"
Pa Hanzu pes še malo ni bil mar.Gospodarja je spoznal.Najbolj po glasu.Pred leti,takrat ko mu je Pohleven ponujal črno jabolčno potico, mu je zaklical s kota barake: "Še bos bo kruha prosil."
Da je moral prav na njegovo hišo naleteti.
S trdnim sklepom, da zlepa nikjer več ne poskusi, se je podvizal proti sosednji vasi. Veter mu je prinesel že daleč naproti vonj zdravo kuhanih jedi.
Zavil je ob grmovju za vasjo. Že je bil uver jen, da se je izmotal iz mreže preizkušenj, ko je stopil skozi grmovje na odprt svet in ugledal pred sabo borno hišico. Pred durmi je stala postarana ženica. Z visoko privzdi gnjenim repom se je smukala okrog njenih nog belo lisasta mačka.
"Špela, jest," je zaklicala žena.
Z loncem mleka v rokah je prišla iz hleva druga, ne dosti manj stara ženska.
Hanz je čutil,da ga prijemlje krč v čeljustih Lotila se ga je skušnjava, da bi iztrgal iz slabotnih rok lonec, napolnjen s penečim se mlekom, in zbežal. Pa se je prav takrat ženica pred pragom obrnila in ga tako do- brohotno pogledala, da je obstal in jo po- zdravil:
"Dober dan, mati!"
"Bog daj!"
Hanz ni vedel nič več reči.Pa mu je gospo- dinja sama pomagala iz zadrege:
"Kakšno malo podporo bi radi,kajne?Denar- ja vam ne moreva dati,ko ga nama samima manjka. Če ste pa lačni, pa lahko kar pri- sedete."
Nič manj kakor kosila je bil Hanz vesel te- ga,da ga je žena kar povabila in mu ni bilo treba za jed prositi. Za zdaj se je še ognil grožnje, da bo še bos kruha prosil.
Obe ženici sta bili kaj zgovorni.Hanz je zve del, da je bila starejša omožena, pa je kaj kmalu ovdovela in da je imela zelo pridne- ga sina, ki ga ji je pa vojska vzela.
"Kako bi se nam lahko dobro godilo. Sedaj bi že njegovi otroci odraščali in ne bilo bi treba nama tako trdo delati. Saj človek še v cerkev komaj utegne. Tako pa... Še za njegov grob ne veva. Kar zmanjkalo ga je. Popoldne ponesem rože na spomenik pad- lim."
Hanz se je zahvalil in odšel. Premišljal je in premišljal, pa se ni mogel spomniti, kje in kdaj je videl že prav take oči, s kakršnimi ga je pogledovala mati v vojski zgubljene- ga sina.
Čimdalje bolj nizko se je spuščala megla na zemljo.Kakor v žalno tenčico je pričel mrak ovijati potrepetavajoče luči na grobeh.
Hanz je stal za temno cipreso nedaleč od spomenika vojnim žrtvam. Črno oblečena žena je klečala na mrzli kameniti stopnici, molila in si brisala solze. Spoznal jo je. Opoldne sta iz iste sklede zajemala. Že je hotel pristopiti in ji reči dobro besedo. A je prav takrat ženica vstala,poljubila spodnjo sliko na levi strani, se pokrižala in odšla.
Hanz se ni mogel premagati. Približal se je spomeniku, da vidi podobo sina nesrečne matere. Obstal je kakor v zemljo vkopan. Poleg slike prijazno smehljajočega se fanta je bilo vklesano: Alojzij Pohleven,pogrešan
Dolgo je ostal Hanz pred spomenikom. Sa- me so se mu razgibale ustnice v molitev. Pa je mislil, da je moliti že davno pozabil.
Pod noč je stopil čez tuj prag. Svojega nikoli ni imel. Noge je komaj še čutil, tako ga je zeblo. S pohlevnim glasom, kakor bi opravljal naloženo pokoro, je spregovoril:
"Za košček kruha bi prosil."
Niso mu odrekli ne večerje in ne prenočiš- ča. In ko je zmolil z družino vred za pokoj dušam vse tri rožnevence,se mu je zazde- lo, da se je njegovo življenje obrnilo v dru- gačne smeri, kakršne je hodil doslej.
Na pokopališču okrog spomenika padlim pa so se poleg vencev in cvetja solzile in po- časi dogorevale sveče.

Na glavnem trgu, ki se imenuje DAM in je srce mesta, se je zbrala velika gruča ljudi. V velikem krogu so obstopili temnopoltega plesalca.Vsi njegovi rekviziti,ki jih je prena šal iz enega trga na drugega, iz ene ulice v drugo, so bili radijski tranzistor, konec elastike, črn cilinder in rdeča roža. V vele- mestih to ni nič posebnega, saj že celo pri nas v Ljubljani lahko naletimo na pevce ali plesalce sredi ulice. V velemestih pa je to čisto nekaj običajnega in mora biti pred- stava že res nekaj posebnega, da privabi širši krog ljudi.
Plesalec je bil sam. Bil je oblečen v črno obleko,tako da je bilo vse,kar je bilo svet- lega na njem, le zobje, beločnice v očeh in njegove dlani. Plesal je break dance, in to čudovito. Ljudem je zastajal dih, ko je zvi- ška telebnil na asfalt in odskočil kot ping- pong žogica.Z elastiko je zavezal glavo na stopalo ene noge in se med plesom spet izmotal iz zanke. Vrtel se je kot propeler in pri tem držal svojo težo na eni sami roki. Ko je bilo njegovih vragolij konec,je ugasnil radio, vzel cilinder in pobral od gledalcev prispevke. Guldni, marke, funt šterlingi, franki, najrazličnejši denar so turisti metali v nastavljeni cilinder.Tudi pred mano se je ustavil. Imel je nizko čelo, zelo skodrane lase in našobljene ustnice.Ko se mi je nas- mehnil,je pokazal vrsto belih zob in nehote sem še enkrat segla v denarnico, tako to- pel je bil njegov nasmešek.
Ko so se ljudje že razhajali,je plesalec vzel cilinder n šel z njim preko prostranega trga k spomeniku Svobode. Izdelal ga je kipar Raedecker v spomin na Nizozemce, ki so umrli v II. svetovni vojni. Tu potekajo raz- lični koncerti in ekshibije skozi vse leto. Pri tem spomeniku večina turistov začenja ogled mesta.
Na stopnicah ob spomeniku je sedela zelo stara ženska in prodajala ptičjo hrano.Mno žica golobov je stopicala okoli njenih nog. Ko se ji je črni plesalec približal, so vzfrfo- tali in se spustili nekaj metrov proč. Črnec je poveznil vsebino cilindra ženici v naro- čje. Eden od kovancev se je celo zakotalil po stopnicah,vendar ga je s plesno kretnjo elegantno ustavil,ga pobral in položil k dru gim. Ženica je bila osupla. Presenečenje se ji je risalo na zgubanem obrazu, v očeh je ležalo začudenje. Z razprostrtimi rokami je strmela v nenavadnega darovalca. On pa jo je samo prijazno potapljal po rami, zataknil si je rožo v gumbnico, si poveznil izpraznjen cilinder na kodrasto glavo in od šel v eno od ozkih uličic, ki obkrožajo Dam.
"Poznata se"je rekel nekdo od ljudi na trgu
"Tako sta domenjena, ja," je pritrdil še ne- kdo.
Jaz pa verjamem,da je bilo naključje.Tisto, kar smo nametali plesalcu v cilinder je po- daril starki iz čistega, veselega srca. Po mojem je še nikoli ni videl in je najbrž tudi nikoli več ne bo. Kdo ve, kje je bil že uro potem, ali naslednjega dne?
Povsod deluje božja moč,povsod lahko od- krivamo njegova čuda. Povsod lahko nale- timo na njegovo dobroto. Po dobrih ljudeh ga srečujemo.Kadarkoli je kdo dober s kom je dober zato, ker je Bog dober do nas.
O tem sem trdno prepričana.

Ivanka Korošec

Že leto dni si s s.Mihelangelo podajava pero na tej Odprti strani. Ko sem premišljevala, kaj naj tokrat povem, sem zvedela, kakšno "železo ima v ognju" s. Mihelangela že za prihodnjo številko. Zamisel mi je bila všeč in pripravljena sem ji bila odstopiti mesto. Ona mi je uslugo brž vrnila in me povabila, da kar skupaj pripraviva za vas tole prese- nečenje...
Dandanes svet nekje bolj, nekje manj trpi nasilje, sovraštvo, jezo, vseh vrst hudobi- jo... Vendar nas to ne sme potreti in nam vzeti poguma, da bi se ne trudili za vse dobro, plemenito, iskreno, za vse, zaradi česar sami radi živimo...
Človek si vse preveč domišlja,da je "velik", pa je tako majhen in nebogljen že v boju s poplavo vsega slabega. Mati ljubezni, ne- beška Mati,nas opozarja,da je treba moliti, trpeti, delati pokoro, da se nas bo Gospod usmilil tudi v tem naprednem času enain- dvajsetega stoletja,ko marsikdo misli,da la hko živi brez Boga in brez njegove pomoči.
Da bi tudi naše Prijateljstvo bolnikov in invalidov (PBI) ne preslišalo božjega klica, vam na tej Odprti strani predstavljava po- budo za VERIGO LJUBEZNI. Sovraštvo v svetu bomo "pogasili" samo s pravo,zvesto in iskreno ljubeznijo do sebe, bližnjega in predvsem do Boga. Ne recite: "Kaj morem jaz proti vsemu, kar se dogaja v svetu?" Vsak najmanjši izraz ljubezni bo nov člen v VERIGI, ki bo skušala z združenimi močmi izprositi božjega usmiljenja, da bi v svetu zavladali mir,dobrota in spoštovanje. Bodi- mo kot kapljice,ki -čeprav majhne- sesta- vljajo morje, ocean...
Prisrčno vabiva vse:bolne,zdrave,ostarele, izobražene in manj učene, otroke, mladino in vzgojitelje, vse ljudi dobre volje, da se nam pridružite. VERIGO LJUBEZNI bomo pletli vsak dan, od zore do mraka in spet od mraka do belega dne... Iz česa jo bomo pletli, da bo res trdna? Tu vas prepustiva vaši iznajdljivosti in pripravljenosti.. Morda med kosilom ne bi več godrnjali, otroci bi bili lahko bolj poslušni do staršev... Posku- site lahko tudi z molitvijo ob določeni uri, z darovanjem trpljenja, z več nasmeha, z dobrimi deli, z iskrenostjo, z odpuščanjem, s potrpežljivostjo, prijaznostjo, pokoro...
Ne nalagajte si velikih stvari,odločite se za nekaj, kar boste lahko res zvesto opravili vsak dan ali vsak teden, odvisno, kakšno nalogo si boste zadali. Sporočite, kakšne bodo te vaše "kapljice", da bova pozneje lahko povedali,kako dolga je naša VERIGA.
Posebno mlade še enkrat navdušujeva, da pokažejo,koliko so pripravljeni na odpovedi in pokazati prizadevanje,da bi bil svet lepši in boljši. Vaš odziv bo tudi povedal, koliko otroci in mladi berete Prijatelja, koliko se zanimate za ta list, ki bi moral biti v vsaki družini. Nikomur ne bi škodovalo, če se kaj nauči iz njegovih strani, saj nihče ne ve, kdaj ga lahko doleti bolezen ali nesreča.
Upava, da so vas septembrski dnevi že predramili iz otopelosti vročega poletja in prepričani sva, da naju ne boste pustili na cedilu. Naj vas ne zaustavi tisti -kaj bi jaz - ampak storite majhen korak k velikemu Cilju.
Pišite na naslov: s. Mihelangela Maraž, Poštni predal 126, 65000 Nova Gorica.
Pozdravljata vas prvi in najmočnejši obroč v VERIGI LJUBEZNI in drugi člen... No, se- daj razumete,kajne, zakaj je s.Mihelangela hotela, da piševa v dvojini. Toda, kaj bo s tako kratko VERIGO? Brž jo podaljšajte!
Lepo jesen vam želita

s. Mihelangela in Kati U.

SEDEM NAHRBTNIKOV

Okrog vogala je "prišel" velik nahrbtnik,na- to še drugi, tretji... in sedmi. Utrujeni glas je prosil za prenočišče pred hišo. Ko sem privolila, so nahrbtniki zdrseli na tla in za- gledala sem sedem deklic.
Potem sem nekaj ur z veseljem spremljala skavtsko življenje.Najprej so odslužile pre- nočišče. Pomile so posodo, nosile vodo in zalile rože. Tudi Prijatelja sem jim ponudila v branje.
Skrbno so si pripravile večerjo. Presenetilo me je, da so bile tako složne in hkrati ži- vahne. Pred jedjo so molile in pele.
Zvečer, ko so kukale iz spalnih vreč, smo se še dolgo pogovarjale. In tista,ki je sku- pino vodila, je bila hčerka prve sodelavke pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov pred dvajsetimi leti.
Zjutraj so mlade skavtinje v svoj dnevnik zapisale tudi to, da je Prijatelj 'full dobra revija'.

Helena

VSE SE JE DOBRO IZTEKLO

Dragi prijatelji, prvi sodelavci Prijateljstva bolnikov in invalidov!
Leta bežijo,a spomini so še danes čisti kot kristal.
Vem, da so bili težki časi, saj ste morali mnogo prestati, pa vendar se je vse dobro izteklo.
Da je temu tako,se moram najprej zahvaliti Bogu in Materi Božji, da sta vse podpirala s svojim blagoslovom, da ste kljub težkim časom hodili na obiske,tudi k nam v zavod, in se niste ustrašili nikogar. Lep prijateljski pozdrav vsem

Karolina G.

RADI VAS IMAMO

Mnogo, premnogo dolgujem s.Katarini. Ona me je prvič peljala na srečanje sotrpinov. Vse mi je priskrbela na Soči, pa sem se znašla v Želimljem.To je res košček nebes. Pozabila sem na bolečine in invalidnost, s katero sem zaznamovana.
Sedaj se zahvaljujem vam in vsem sotrpi- nom ter vsem zdravim mladim,ki me že vrsto let lepo sprejmejo, saj sem dobila vrstice, v katerih je bil stavek: Radi vas imamo. Hvala Bogu za tako dobro mladino, pa tudi za mojo invalidnost!Nikoli bi ne bila deležna tako prijetne družbe.
Hvala vsem in vsakemu posebej za lepa voščila ob praznikih, saj je toliko podpisov, da se moram res potruditi, da jih prečitam. Za tem se zahvaljujem še vsem,ki mi pišejo Vsem prisrčna hvala! Roke me ne ubogajo, da res ne morem vsem pisati. Mislim pa ob prečutih nočnih urah na vse vas. Molim za vse, darujem pa tudi to,kar imam, trpljenje in bolečine, zase in za vse druge. Seveda tudi molim za vse.
Vse pa še naprej prosim za molitev, ra- čunam na pomoč. Saj sem le prah zemlje, polna grešnih slabosti. Vse drugo je last Gospodarja življenja. Mnogo imam duš, ki mi zagotavljajo pomoč v molitvi. Čeprav je trpljenje odmerjeno po točni meri, čutim, da ga bomo le zmogli do konca življenja v dolini solz,če bomo drug drugemu pomagali
Še enkrat vsem in vsakemu posebej naj- lepša hvala! Vam vdana

Marija Premrov

ŽIVIMO V ODGOVORNIH ČASIH

"Živimo v odgovornih časih" je ena od misli s katero je romarje na Sveti Gori in nas pred TV sprejemniki na praznik Marijinega vnebovzetja nagovoril koprski škof g.Metod Pirih in nas povabil, naj po svojih močeh in v duhu krščanske odgovornosti soobliku- jemo ta novi čas. Mnogi so se dejansko ali vsaj v duhu in molitvi pridružili temu romar skemu shodu na Sveti Gori,in verjamem,da bodo mnogi z molitvijo in praktičnim življe- njem podprli škofov poziv ter tako najlepše počastili Marijo,s katero smo Slovenci pred letom dni sklenili zavezo.
Zadnje čase veliko slišimo o odgovornosti in poštenju. O njiju govorijo duhovniki, šol- niki, kulturniki,politiki..., vrstijo se pogovori v družini, med prijatelji in znanci. Vsa ta prizadevanja za več odgovornosti in pošte nja dobivajo odmev v razčiščevanju raznih nepravilnosti in afer po svetu in postopo- ma tudi pri nas doma v Sloveniji. Vse tako kaže, da smo odgovornost in poštenje le začeli jemati resneje.
Poštenje ter zrelo in odgovorno ravnanje nam ni dano enkrat za vedno, ampak si moramo za to nenehno prizadevati. Dobro rodi dobro, poštenje prinaša mir in mirno spanje, zvestoba povečuje veselje in lju- bezen, vse skupaj pa odpira nova obzorja in poti.
Ko razmišljamo o vseh teh stvareh, pa gotovo ne moremo mimo družine, ki je za vsakega prva kovačnica našega značaja in zrelosti. Nemogoče si je zamisliti,da bo kdo imel posluh za potrebe bližnjega,za skupno če ga ne gojimo v družini, če ne zmoremo dejavne ljubezni do staršev, otrok, bratov in sestra.
Ena od kovačnic našega značaja in zrelo- sti pa je tudi šola, ki je spet odprla svoja vrata.
Za večino mestnih otrok pomeni pot v šolo nekaj minut hoje ali vožnje,za otroke nekje v hribih pa to dostikrat pomeni kilometre pešačenja. Prizadeti otroci pa morajo za nekaj mesecev od doma, od družine v ka- kšen zavod.
Le malo težje prizadetih otrok lahko med šolanjem živi doma in si nabira znanje v okolju, kjer živi. O enem takšnem izjemnem primeru je pisalo Ognjišče, ki je v poletni številki (7-8) predstavilo slepo dijakinjo Ireno Mikelj iz Ajdovščine.Ta lahko z deja- vnim razumevanjem profesorjev, sošolcev, voznika avtobusa... obiskuje Škofijsko gim nazijo v Vipavi. Ob istem času pa smo v graškem Kleine Zeitung lahko brali nasled- njo zgodbo, ki pa močno presega običajna razmišljanja in ravnanja s prizadetimi.

SLEPI DEČEK HODI V NORMALNO ŠOLO

Angažirani učitelji so se v prid učenca naučili Braillove pisave!

12-letni Armin Erker iz kraja Trofaich se je moral sprijazniti s tragično usodo. Njegov vid je v zadnjih letih zaradi hudega očesne ga obolenja tako opešal, da je deček med- tem skoraj oslepel. Armin mora biti izredno hvaležen ganljivemu prizadevanju svojih učiteljev:ti so se med drugim naučili Braill- ove pisave, da bi lahko Armin obiskoval "normalno" meščansko šolo oziroma višje razrede osnovne šole in da mu ne bi bilo treba zapustiti domačega kraja.
Integracija tega slepega otroka je medtem že nadvse občudovanim zgled, ki je tudi druge pedagoge opogumil,da so se lotili te naloge.Armin je moral že v tretjem razredu osnovne šole prestopiti k Braillovi pisavi (pisavi za slepe), vendar pa je lahko ostal s sošolci, ker se je te pisave nadvse zav- zeto naučila tudi učiteljica Gunda Hogler, in to ob podpori učiteljice za slepe Marije Gschainder-Kraner. Na pragu višjih razre- dov osnovne šole je kazalo, da se bo to pedagoško dejanje končalo. Toda skupina učiteljev meščanske šole Petra Roseggerja je sprejela ta izziv: razrednik Erich Gartner in njegovi kolegi so se v počitnicah (!) na- učili Braillove pisave in so dečka medtem v celoti ter izredno uspešno integrirali v šols ko delo.Nazadnje se je po zaslugi uporabe posebnega računalnika tudi zanje marsikaj poenostavilo: na zaslonu lahko preberejo, kaj Armin piše,navaja graški Kleine Zeitung

Večer, 9.7.1993

Novinarka Katarina Šulek se v Večeru 27. 7. 1993 vprašuje: "Kako z invalidi, ki ne morejo biti delovni presežki," in nam že kar v naslovu daje odgovor: "Invalidska podjetja znotraj tovarn." Pri tem opisuje rešitve iz TAM-a in METALNE v Mariboru, kjer so znotraj tovarn ustanovili invalidska podjetja za svoje invalidne delavce, ki jih ne morejo odpustiti, ne zmorejo pa tempa zdravih.
Kakor lahko pozdravimo vsa dobronamerna prizadevanja v dobro prizadetih, bi se pa kritično ustavil vsaj pri enem podatku v zapisu. Iz njega izvemo, da v Metalinem invalidskem podjetju TIO dela sedemdeset ljudi, polovico od njih je invalidnih. Ko pa nam opisuje številčno razmerje med zdra- vimi in invalidnimi po posameznih področjih izvemo, da npr. storitve podjetja opravlja osem delavcev in so vsi invalidi, na drugi strani pa na odgovornejših mestih dela se- dem ljudi in je le eden od njih invalid. Ta podatek pa naravnost ponuja vprašanje. Kdaj bodo invalidi zaposleni v invalidskih podjetjih tudi gospodarji v njih in ne le de- lavci? Če bi se poglobili v ta vprašanja, bi gotovo ne zadeli le ob vprašanje sposob- nosti invalidov, ampak tudi na vprašanje skromnih možnosti šolanja in usposabljanja (predvsem težje) prizadetih za odgovor- nejša dela.
Brez namere s prstom kazati na kogarkoli bi tu omenil že večkrat izraženo bojazen in skrb,da pri ustanavljanju invalidskih podje- tij ali delavnic v okviru tovarn, ne bi prišlo do čiščenja preostalega večjega dela tova rne od invalidov. Vmes je predvsem denar.
"Podjetja,ki imajo status invalidskega pod- jetja,morajo zaposlovati vsaj 40 odstotkov invalidnih delavcev, zato so oproščena plačevanja vseh prispevkov, ne plačujejo carin za uvožene materiale, ne davkov od dobičkov, ministrstvo za delo pa namenja zagonski denar za zaposlitev invalidnih de- lavcev v takšnih podjetjih. Vsako leto tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavaro- vanje za ta podjetja nameni nekaj denar- ja," izvemo iz omenjenega zapisa.
Poleg učinkovitega nadzora državnih služb je poziv s Svete Gore gotovo zelo na mes- tu tudi tukaj.Dodal bi še že znano spozna- nje, da je v vsaki družbi, skupnosti, družini le toliko odgovornosti,poštenja in ljubezni, kolikor je prakticirano v odnosu do svojih najšibkejših članov. Osebna drža in ravna- nje vsakega kristjana in dobromislečega človeka sta tu nenadomestljivi.

Želja pomagati ljudem pa je prignala mlade iz različnih koncev sveta in domovine v mednarodni mladinski tabor v vasico Krn na Tolminskem. Slovenec o tem poroča 4. 8. 1993 pod naslovom "Pomoč ostarelim pri kmečkih opravilih" (povzeto):
Nemalo dijakov in študentov želi del polet- nih počitnic preživeti bolj delovno. Možno- sti je seveda veliko. Eno ponujajo različni tabori,od raziskovalnih do tako imenovanih socialnih.
V letošnjem poletju poteka v Sloveniji 23 mednarodnih in okrog 25 domačih taborov. Udeleženci so iz različnih koncev sveta. Okrog 400 prostovoljcev je iz tujine, slo- venskih udeležencev pa je prek tisoč. Za sodelovanje v teh taborih je veliko povpra ševanje, pravijo v neprofitnem društvu za prostovoljno delo MOST iz Ljubljane, ta pri nas deluje kot podružnica mednarodne or- ganizacije SCI.
Tudi sam se že več let pri svoji rehabilita- ciji srečujem z udeleženci takšnega med- narodnega socialnega mladinskega tabora, ki vsako poletje poteka v Domu Dva topola v Izoli.Tudi tja se mnogi mladi radi vračajo

čeprav se pri svojem delu srečujejo tudi z najtežje mišično obolelimi. Kljub jezikovnim oviram se s temi mladimi vedno dobro ra- zumemo in je za vse lepa izkušnja.
To sta le dva drobca s strani Slovenca, ki skrbno in redno spremlja problematiko pri- zadetih in prizadevanje zanje.

Omenim naj še dogodek, o katerem so po- ročali mediji predvsem na Štajerskem. To poletje je Jože Fingušt v Mariboru odprl sodobno prodajalno mesa in mesnih izdel- kov, "kakršno je mogoče videti le v večjih evropskih mestih," kot je bilo poudarjeno v poročilih. Sestavni del evropske vsebine te zgodbe pa je tudi v tem,da je pred proda- jalno razširjen parkirni prostor, rezerviran za invalide, in arhitektonska rešitev,ki tudi "vozičkarju" omogoča neoviran vstop v prodajalno. Tudi tukaj bi se zgodba mogla razplesti po naše -saj se vedno najde kdo, ki je pripravljen pomagati. A se ni. Vpraša- nje je, koliko ljudi na vozičkih bo prišlo ku- povat v omenjeno prodajalno,a možnost je ponujena, in to na način, kot ga prakticira duhovno, kulturno in gospodarsko razvita Evropa,ki je uspešna prav zaradi domišlje- ne zakonodaje in dosledne prakse, zakore- ninjene v krščanstvu.
Marsikaj je bilo pri nas že postorjeno v tej smeri, mnogo je pa še treba. Tudi tukaj bomo morali skozi trdo šolo ostrenja odgo- vornosti in posluha za potrebe drugačnih in prizadetih ter prakticiranja enakosti v obliki enakih možnosti, da nas bo Evropa v celoti sprejela kot sebi enake.Morda se bo komu zdelo, da sem misel zastavil preveč na splošno in široko.
Prizadeti smo del skupnosti, v kateri živimo in prav tako podvrženi vsem dobrim in sla- bim pojavom v njej. Zato ni razloga, da bi preslišali poziv škofa Metoda in se ne bi po svojih močeh enakovredno z molitvijo, raz- mišljanjem,delom in vsem našim ravnanjem odgovorno vključili v prizadevanje, da bo v naši državi in med nami več odgovornosti, poštenja, dobrote in ljubezni, da bomo za seboj puščali prijaznejše sledi.Zato iskreno vabim vse, da svoje talente in tudi našo drugačnost vgradimo v skupno dobro tam, kjer živimo.

Rastislav

METATI ČEZ PLOT

Nekoč je živel bogat mož. Imel je vsega dovolj za življenje,vendar ni bil srečen. Zavedal se je namreč, da bo treba umreti in vse bogastvo zapustiti. Pogosto je raz- mišljal, kako bi ga mogel odnesti s seboj v večnost, da bi bil tudi po smrti bogat...
Bil pa je ta mož dobrega srca. V bližini nje govega doma je živel siromak, bajtar, ki je imel veliko otrok, pa nič vrta, da bi se ti ubogi otroci lahko vsaj sadja do sitega na- jedli. Ta bogatin je povabil otroke v svoj vrt, ki je bil prepoln dobrega sadja.
"Otroci, najejte se sadja, kolikor hočete, toda ven ga ne smete nič nositi," je naro- čal mož,ker se je bal,da bodo otroci njegov vrt opustošili.Tako so siromakovi otroci po gosto zahajali v njegov vrt. Mož je včasih pogledal njihove žepe in se čudil,da ga ot- roci tako ubogajo in nikoli nič ne odnašajo s seboj.Vrt je bil namreč ograjen z visokim plotom, imel je le vrata, da je gospod ved- no videl, ko so otroci prihajali in odhajali.
Nekoč je spet stal ob vratih, ko so otroci odhajali in videl,da imajo prazne žepe. "Ja, otroci, ali vam ni nič težko pustiti toliko dobrega sadja, ki ga doma nimate in oditi domov prazni?" je vprašal.
"Ne, ne, to ni nič hudega," so se navihano smejali otroci in odhiteli.
Naslednji dan pa je možakar,medtem,ko so bili otroci na vrtu, šel v svojo sobo in jih opazoval skozi zaveso, da ga otroci niso mogli videti. In kaj je opazil? Ko so otroci prišli na vrt, so le malo jedli, ampak so vse najlepše sadeže hiteli metati čez plot.Tako so skozi vrata odhajali s praznimi žepi. Po- tem pa so na drugi strani napolnili žepe in košare, ki so imeli pripravljene, ter veselo hiteli domov.
Bogatemu možu se je obraz razjasnil. "Joj, koliko so otroci bolj pametni kot jaz," je razmišljal. "Jaz se vse življenje trapim,kako bi vsaj del svojega bogastva mogel odnesti s seboj preko smrti. Otroci so mi pokazali. Čez vrata smrti res ne bom mogel nič nesti toda če bom kaj vrgel čez plot, me bo na oni strani počakalo..."
Od tedaj je bil ta mož v življenju srečen. Svojega bogastva ni več spravljal na kup in žaloval,da ga ne bo mogel po smrti vzeti s seboj, pač pa je skušal čimveč podariti siromakom. Ko so se mu siromaki zahva- ljevali, je veselo odgovarjal: "Moram malo vreči čez plot, da me bo tam počakalo, ob smrti ne bom mogel nič nesti s seboj, od mojega bogastva ne bo po smrti nič dru- gega kot to, kar bom poslal naprej, vrgel čez plot!..."

Angelca

ROBLJENJE PRTOV

Štirioglati prti,ki so najbolj navadna in naj- bolj uporabna vrsta prtov, so lahko kvad- ratne ali pravokotne oblike. Te prte lahko izdelamo iz najrazličnejših vrst blaga, v raznih velikostih in z različnimi okraski ter dodatki.
Koliko blaga portebujemo za prt? Izmerimo dolžino in širino mize, povsod dodamo polju bno dvojno širino previsa (kar visi čez mi- zo) in dodatek za rob. Pri blagu, ki se rado cefra, vzamemo večji dodatek za zavihek pri robu.
Pri izdelavi robov moramo paziti, da se v vogalih ne nabira blago. Vogali morajo biti ostri in pravokotni.
Prt s širokimi robovi je lepši in bolj urejen, če ima robove v vogalih spojene pod ko- tom 45°. Pri blagu, ki se ne cefra preveč, vogale izdelamo takole: Kadar pa rabimo prt iz debelejšega platna ali leakrila, uporabimo ta način:
Videz prta lahko polepšamo z vrsto okras- nih dodatkov,na primer z vezenjem,bordu- ro, resami, okrasnimi trakovi ali s čipkami. V tem primeru prt ozko zarobimo in rob zli- kamo. Lahko pa ga samo strojno obrobimo z gostim cik-cak šivom. Ko kupujemo čipke za prt, jih potrebujemo toliko, kot znaša obseg štirioglatega prta, ki mu prištejemo osemkratno širino čipk.
Zanimiv prt bomo imeli, če za okrasitev u- porabimo trakove ali vrvico. Kupimo pisane ali črtaste bombažne ali svilene trakove, ki so na obeh straneh enaki, da jih bomo pri oblikovanju vogalov lahko obračali.
Na prt narišemo ali označimo vzorec, nanj položimo trak in ga navdarimo.Prišijemo ga na obeh straneh. Vrvico pa zašijemo samo po sredini.

Okrogle in ovalne prte lahko šivamo v raz- ličnih velikostih. Prt lahko mizno površino le prekrije, sega preko robov mize ali celo do tal, če želimo doseči imenitnejši izgled ali skriti podmizje.
Če je blago dovolj široko, ukrojimo prt iz enega kosa, drugače pa ga sestavimo. Ker ni lepo, če šiv, ki spaja blago, poteka po sredi mize, ga raje sestavimo takole:

Ko krojimo okrogel ali ovalen prt, si pomagamo, kot kažeta sliki. Blago lahko tudi preganemo v dve ali v štiri plasti in narišemo le četrtino kroga.
Dodatek za rob je pri okroglem prtu nava- dno širok le 2 cm. Če je rob širok, se blago preveč nabira in ga ne moremo zlikati.Naj- prej podvihamo 1 cm blaga in nato še 1 cm. Rob pritrdimo z bucikami,ga navdarimo in polikamo.
Rob okroglega prta likamo vedno od zuna- njega roba proti sredini. Nato ga zašijemo.
Okrogel prt lahko lepo obrobimo s poševno rezanim trakom, ki ga kupimo v različnih barvah.
Trak prišijemo na spodnji strani, nato ga zavihamo na pravo stran prta, navdarimo in zašijemo. Lahko uporabimo cik-cak šiv, da bo rob trpežnejši.

Pošta: Tudi v tej rubriki se je čutilo,da so počitnice, saj me je samo Marija zvesto priganjala, naj jo vendar že naučim vseh "čarovnij" glede vogalov, robov in čipk pri prtu.
Pošljite tudi drugi svoje predloge in želje.V teh jesenskih dneh pa uživajte v bogastvu barv in sadov! Prisrčen pozdrav!

Kati Urh

10. JUBILEJNO SREČANJE PBI V ŽELIMLJEM

"PRIJATELJSTVO NAJ POMAGA BOLNIKU SREČATI GOSPODA"

Predzadnji vikend v avgu- stu,ko je bila povsod dru- god vročina,smo se zopet zbrali v prijetno svežem okolju želimeljske fare. V dvorani,za ta jubilej primerno okra- šeni, smo prvi večer posvetili pokojnim prijateljem, ki so se v zadnjih desetih letih poslovili,še posebej zadnji med njimi,Marjeti Kresnik;njo smo pospremili k počitku le dan poprej.
Sobotno jutro smo pričeli z molitvijo in me- ditacijo. Nato nam je Toni Burja, nekdanji sodelavec,sedaj pa duhovnik in na tem sre čanju naš duhovni voditelj, zelo doživeto in razumljivo razložil vlogo in delo Prijatelj- stva bolnikov in invalidov.
• NAMEN GIBANJA: Podaja ga naše vodilo "Vstani in hodi!" V Prijateljstvu naj bi bili bolniki in invalidi sami odgovorni drug za drugega. Vsak naj stori, kar zmore in naj prevzame odgovornosti,za katere je sposo ben. Prijateljstvo naj bo pomoč posamez- nikom, ki so odrinjeni. Vsakdo naj pomaga ali pa brani drugega.
• ODGOVORNOST se gradi na zaupanju, ki pomaga premagati strah, da nekaj le zmo- remo - potrebno je le začeti.
• Prijateljstvo je kot piramida, ki bo ostala trdna le,če bodo temeljni kamni -odgovorni in sodelavci - trdni v Bogu. V tej piramidi naj vsakdo razvije vse svoje sposobnosti: fizične, duševne in duhovne ter pomaga Cerkvi. Tako bo vsak dosegel svoje dosto- janstvo.
• ODNOS ZDRAVIH: Zdravi ne vodijo giba- nja,ampak le pomagajo. Odnos do bolnikov in invalidov naj bo odnos prijateljstva, ne pa nadrejenosti.
• OZNANJEVANJE EVANGELIJA:Prijateljstvo ima veliko vlogo v oznanjevanju evangelija v svetu. To lahko ponazorimo ob evangelj- skem odlomku o dveh učencih na poti v Emavs.Na velikonočno nedeljo proti večeru sta šla obupana učenca iz Jeruzalema. Dohitel ju je Jezus, pa ga nista spoznala. Jezus je izhajal iz njunega počutja in jima začel razlagati. Potem sta ga povabila na večerjo. Ob lomljenju kruha sta ga prepo- znala. Tudi v Prijateljstvu mnogi hodijo po poti, ki pelje v Emavs, da bi tudi oni živeli, kot On želi. Nekateri so Jezusa že srečali, drugi še ne; nekateri so na poti. Dolžnost prijateljev je,da tem pomagamo prepoznati Jezusa. Ustvariti moramo pot do Jezusa tako, da stopimo v življenje drugega z lju- beznijo.Vemo namreč,da je Jezus učencem naročil: "Pojdite po vsem svetu..." Prijatelj stvo naj pomaga srečati Gospoda z ljube- znijo,s potrpežljivostjo in pričevanjem. Po- slušajmo in posnemajmo Njega,ki ga ljubimo in nas on ljubi ter nam je zgled.
• VERA JE ZAKLAD: Kaj pa tisti, ki so že srečali Jezusa? Ali živijo v vsej polnosti ali pa mlačno in grešijo? Ne smemo jih soditi! To ni naša naloga. Vedeti pa moramo, kaj uči Jezus o veri. Vera je kot zaklad na njivi Za ta zaklad je treba prodati vse drugo. Ali čutimo tak zaklad? Morda ga imam, a ga ne delim z drugimi? Vera daje bolniku odgovor, zakaj trpi. Zaradi vere vemo, da trpljenje odrešuje. Če to pomagamo trpe- čemu razumeti, bo dobil novih moči za živ- ljenje. Tak bolnik je na poti, na kateri bo srečal Gospoda. • Moja odprtost je pogoj, da sem dobro- došel in sprejet. Lepa beseda dela čudeže. Prav in potrebno je,da smo s svojim ravna njem in spodbudnimi besedami zgled drugim Vedno lahko kaj storim za druge.
• Najbolj iskrene pogovore doživim z inva- lidi in bolniki, bolj kot z zdravimi. Osnovni pogoj za iskreno prijateljstvo je spoštova- nje sočloveka, njegove enkratnosti in dru- gačnosti. Ne čakam, kaj bodo storili drugi, ampak naredim prvi korak. Ta pa je po be- sedah urednika Jožeta tudi najtežji. Sve- toval nam je, naj poiščemo tistega, ki ga nihče ne mara in je najbolj osamljen.
• Tudi za zdrave je Prijateljstvo nekaj veli- kega;morda nam še več pomeni kot bolnim To ni odpoved za nas, kot se to morda zdi Ljudje se med seboj slabo poznamo. Vsak človek je svet zase. Zdravi smo voljni po- magati, pa nas je strah, ker ne poznamo želja in možnosti za pomoč.Koristen je po- govor.Pomoč bližnjim je lahko smisel mladih ki tavajo brez cilja in lahko zaidejo v slabo družbo.
• "Vstani in hodi" pomeni biti povezan v Duhu bolj kot po telefonu.
• Sam hodim trdno svojo pot v cerkev, kljub pripombam: Kako moreš ostati miren ob tolikih preizkušnjah?
• Izkušnje so dobre. Vsi se spominjamo le lepih trenutkov. Tukaj se dobro počutimo, zato radi ponovno pridemo. Lepo je, ker smo vsi enakopravni: bogati in revni, stari in mladi. Lepo je, ker je Jezus z nami. Tu doživljamo ljubezen in močno vero v Boga. Tukaj najdemo mir.
• Lepo je, da imamo razstavo izdelkov, da imamo lepo revijo Prijatelj.
• Iz molitvene skupine so poročali,da so se povezali z vsemi skupinami in so vse pod- pirali z molitvijo rožnega venca, med kate- rim so brali psalme in prepevali. Molili so v cerkvi in bilo jim je lepo. Po maši pa je bila na vrsti sprostitev ob razvedrilnem programu. Pripravila so nam ga Zupanova dekleta iz Mengša s svojimi harmonikami,ki so prinesla med nas prelepo slovensko narodno pesem. Igranja, petja, rajanja in ploskanja kar ni bilo konca. V dveurnem programu so prevzele sleherne- ga poslušalca. Na družabnem večeru smo pozdravili še predstavnika salezijancev iz Želimelj, ki nam je zagotovil, da bomo še njihovi gostje,brž ko ne bodo imeli več pro storske stiske. Zaradi dolgega večera je bila noč krajša.
Glavni dogodek nedeljskega dopoldneva je bila zopet sv.maša v farni cerkvi. Zahvalili smo se Bogu, zatem salezijanski družini in faranom Želimelj ter ne nazadnje tudi na- šim sodelavkam in sodelavcem ter Marijinim sestram. Ob koncu je ena od udeleženk potarnala: "Kar tukaj bi rada ostala, ko je cerkev tako blizu. Pri nas pa je tako daleč do nje!" Druga je dejala: "Ni prav,da mora- mo od tod, kjer je tako lepo!"
Kar ni zapisano, smo odnesli domov v srcih in v Irencinih lepo vezenih vizitkah. Sedaj čakamo na novo snidenje. Zavest, da smo ustvarjeni za večno srečo pri Bogu, nas bo spremljala, saj ne dozori, kdor ne trpi, in ni zrel, kdor ni trpel. Semena Prijateljstva, ki smo jih pod Finžgarjevo lipo zbirali, pa naj obrode obilen sad povsod tam, kamor smo se razkropili.

Tatjana Š. in Ana

LIGNANO '93

"Dobrodošli in iz vsega srca pozdravljeni, prijatelji Slovenci! In...hvala, ker ste tukaj da bi nam pokazali, da je življenje kljub trdoti in težavnosti vendarle lepo!" Te be- sede nam je v pozdrav namenila Rita, ki je že naša stara znanka. Najbrž jo v Lignanu srečujemo že od začetka. In letos je že petnajst let, odkar smo Slovenci tu na ita- lijanski obali našli kraj s prijaznimi in gosto- ljubnimi ljudmi. Mnogo tistih,ki so bili v Lig- nanu ob naših prvih letovanjih, je že odšlo "domov",toda njihova mesta zasedejo drugi saj je naš krog prijateljstva vedno širši.
Letos nas je bilo petinšestdeset. Tiste, ki so izbirali skupino za to letovanje,je čakala zelo težavna naloga,saj je težko med osem sto prijatelji izbrati štirideset ali petdeset najbolj potrebnih.Vem,da je še veliko tistih ki bi radi šli z nami, toda morali so ostati doma, mogoče kdo celo nejevoljen ali uža- ljen. Mislim pa, da za vse to ni razloga, saj če smo si resnični prijatelji, bi se morali veseliti s tistimi, ki so letos bili v Lignanu.
Prijateljica Rita je svoj pozdrav zaključila: "Zavedati se moramo,da bodo vse slabosti in napake,ki smo jih do sedaj doživeli, kon- čane v trenutku, v katerem bo brat gledal brata z LJUBEZNIJO. To ljubezen nam daje Bog in le ta nam vsak dan pomaga živeti, se bojevati, smejati, jokati in se veseliti 'za druge', brez narodnostnih ali osebnih sebičnosti.Vsak izmed nas lahko nekaj pri- pomore v svoji majhnosti."
Veliko je stvari, ki smo jih doživeli in nam bodo ostale v spominu, vendar pa mislim, da sta dve še posebej pomembni: obisk g. nadškofa Šuštarja in srečanje s prijatelji novomašniki.
Da smo bili nadškofovega obiska veseli tako Slovenci kot Italijani in da nam veliko pomeni, moremo razbrati iz pozdrava dia- kona Roberta: "Tukaj lahko opazimo, da so bile meje odstranjene že pred leti.Petnajst let prihajajo prijatelji Slovenci v DUM (Dinsi une man) preživet nekaj dni skupaj z nami. Vaš obisk je za nas vse močna opora, ker je znamenje, da je Cerkev pozorna do naj- manjših bratov. Naši škofje so izdali doku- ment Evangelizacija - pričevanje dobrote; to torej živimo. Mogoče vse prevečkrat hodijo mimo nas mnogi bratje, ki jih ne opa zimo. Pomembno pa je, da prav mi, ki smo poklicani in poslani,da bi oznanjali ljubezen Jezusa Kristusa, preživimo in delimo nekaj trenutkov s temi brati."
Sveta maša je središče v življenju vsakega kristjana, zato se ob vsakem pomembnem dogodku radi zberemo ob oltarju in tako pokažemo našo hvaležnost in ljubezen do nebeškega Očeta. Tudi nadškofovega obi- ska si ne bi mogli predstavljati brez svete daritve.Rad bi skupaj z vami delil nekaj misli ki jih je med homilijo nanizal naš nadpastir:
"Naj bo moj obisk tu pri vas predvsem po- trditev naše povezanosti in našega prija- teljstva, ko vas vedno spremljamo, se vas spominjamo v svojih molitvah in bi vam ra- di pomagali,kakorkoli bi bilo mogoče.Potem pa naj bi bil to obisk, v katerem hočemo izraziti prav posebno zahvalo.Najprej Bogu da moremo v časih, ko je na toliko krajih vojna,vendar doživeti mirne in lepe dneve. Ta božji dar ni nekaj samo po sebi umev- nega. Rad bi izrekel prav posebno zahvalo vsem tistim, ki že štirinajst let sprejemajo naše slovenske bolnike in invalide na tem kraju. Predvsem škofiji Videm ter vsem do- brotnikom, našemu dragemu prijatelju dia- konu Robertu. Rad bi se zahvalil PBI, pred- vsem s.Mihelangeli, ki je od vsega začetka bila duša in je skrbela za to, da bi moglo to prijateljstvo čimbolj zaživeti, s.Edith, ki s tako požrtvovalnostjo in ljubeznijo spre- mlja to delo,vsem sestram,bogoslovcem in drugim prijateljem, ki so tukaj, na poseben način pa seveda g. Zupančiču.
Slišali smo božjo besedo,ki nam pove, kako nekaj velikega je božje kraljestvo, poveza- nost z Bogom. Kristus primerja božje kralje stvo z zakladom na njivi in z dragocenim biserom. Ljudje danes ne mislijo, da bi bilo življenje z Bogom kaj posebno dragocenega Pripravljeni so zelo poceni prodati božje kraljestvo v svojih dušah, v svojih srcih, v družinah. Prositi hočemo Svetega Duha, da bi sami, pa tudi drugi spoznali vrednost božjega kraljestva. Nekoč, dragi bratje in sestre, bomo ob koncu svojega življenja spoznali, kako dragocen je dar vere in po- vezanosti z Bogom. Bog daj, da bi to spo- znanje za nikogar ne bilo prekasno."
Drug dogodek, ki bo ostal v naših srcih, pa je bil obisk novomašnikov. Kako lepo je spremljati prijatelje na njihovih poteh in se z njimi veseliti ob uspehih, pa tudi skupaj žalovati v nesreči. Ta dan smo se z njimi veselili, saj čutimo, da so del nas, zato je njihovo veselje tudi naše.
"Aleš Rupnik, Bogdan Oražem in Francesco Cojaniz so kljub različni narodnosti sledili božjemu glasu; ta jih je klical v službo med brate. Pred nekaj tedni so bili posvečeni v duhovnike. Naša velika družina DUM pozna Aleša in Francesca že leta, ker sta bila z nami, da bi nam darovala nekaj svojega. Danes jima želimo polepšati praznik in tudi praznovati z njima,ker Bog je ljubezen,Aleš in Francesco sta nam prinašala ljubezen. Želimo jima, da bi ob svojih novih nalogah še vedno našla čas tudi za nas,da bi ostali vedno prijatelji."
Veselje ob srečanju za oltarno mizo se je nadaljevalo po sveti daritvi. Aleš,ki smo ga vsi poznali po izrednem veselju do glasbe in je vsa leta bogoslovja vodil zbor in ok- tet bogoslovcev, ni prišel sam, ampak je s sabo pripeljal svoje prijatelje, ki so nam s pesmijo polepšali že tako bogat večer. Ob tem smo se znova prepričali, kako je po- membno in lepo,če človek najde vse svoje talente ter skuša pridobiti še nove. Toda ne zato, da bi sam užival v njih, ampak da bi jih lahko delil drugim. Tako je drugim v veselje in pomoč, sam pa se čuti bogatej- šega in srečnejšega.
Zadnji dan počitnic nas je nagovorila Lju- bica: "Vsi dobro vemo, da ima ladja tudi sidro. To visi na verigi. Če hočemo, da bo ladja dobro in varno zasidrana, mora biti vsak člen verige močan. In za to smo se trudili vse dni našega skupnega bivanja v Lignanu."
Bog daj,da bi vsak izmed nas,ki pripadamo tej veliki družini prijateljev,mogel biti trden člen v tej verigi, ker le tako bo naše prija- teljstvo resnično Prijateljstvo.

Janez Drnovšek

PRVIČ NA ITALIJANSKEM MORJU

Prišel je težko pričakovani dan 23. julij. Prvič sem šla letos s PBI v Italijo na morje v Lignano. Tisti petek so bila že v Ljubljani presenečenja, saj smo se nekateri prijatelji zopet srečali skoraj po dvajsetih letih. Pri- šel je avtobus, nas pa so znosili vanj in lepo namestili. Potem smo krenili na pot. Najprej smo molili in se priporočili božjemu varstvu, nato še zapeli in kar hitro smo bili na meji.Že se je odprl italijanski svet;sama ravnina, veliko koruze in drugih pridelkov.
Kako lepo so italijanski prijatelji sprejeli nas slovenske invalide, ve lahko samo tisti, ki je bil z nami. Diakon Roberto je bil res kot oče in to velike družine. Trinajst dni smo imeli nov dom in prav ničesar nisem pogre- šala. Vrstili so se dnevi, eden lepši od dru- gega. Vsak dan je bilo kaj novega.
Zelo lepo je bilo, ko smo imeli sv. mašo kar zunaj pod borovci. Vsak dan smo poslušali božjo besedo pri sv. maši v slovenskem in italijanskem jeziku ter si pri sv.obhajilu na- birali tudi duhovnih moči.
Tisti dan, ko nas je obiskal ljubljanski nad- škof dr. Alojzij Šuštar, mi bo še posebno ostal v spominu. Po naporni poti je daroval sv. mašo in se tudi potem z vsemi prijazno rokoval.
Zelo lepo je bilo in vesela sem bila, ko smo šli v nedeljo v cerkev, v tisto veličastno. Kar ne morem verjeti, da je vse to res. Pa je bilo.
Vsak dan smo šli v gosjem redu na morje. Na plaži so nam naša dekleta in fantje ne- sebično pomagali, nas vozili v vodo ali nas nosili, kot da smo otroci. Z nami so plavali, se smejali in šalili.Nič jih ni motila naša dru gačnost. Prvič v življenju sem se peljala s čolnom po morju. Zame je bilo to enkratno doživetje. Naužili smo se sonca in se na- makali v morju. Po večerji so nam večkrat pripravili igrice za smeh. Res je bilo lepo!
Z obiskom so nas poleg g. nadškofa razve selili še bolniški župnik Miro Šlibar in Jakob Turšič, novomašniki Francesco, Aleš in Bo- gdan z bogoslovci in še precej naših slo- venskih ter italijanskih prijateljev. Čas je tako hitro minil, jaz pa nisem čutila nobene utrujenosti.Tisti večer po novomašni slove snosti so bogoslovci pod vodstvom Aleša zapeli še nekaj cerkvenih in narodnih pes- mi. Ura se je bližala polnoči, pesem pa je še kar naprej donela pod zvezdnato nebo.
Upam in želim, da se je g. Stanko Lipovšek dobro počutil med nami in spoznal,da lahko doživiš kaj lepega, čeprav si na vozičku. Zelo pa si želim,da bi mu Bog povrnil zdra- vje, saj mu je zelo težko. Bog daj zdravje tudi naši s. Mihelangeli, da bi nas še veliko krat tako trdno vodila.Lepa hvala tudi dru- gim setram, duhovnikom in vsem ter vsa- kemu posebej, dekletom in fantom,za vse, kar so nam v tistih dnevih tako lepo po- magali in nas razumeli.
Nepozaben bo tudi zadnji večer, ko smo šli skupaj na obalo gledat, kako je luna vsta- jala iz morja in ob tem zapeli litanije Mate- re Božje. Bilo mi je kar težko, ko smo se odpravljali domov. Lepo mi je bilo, resnično lepo. Najlepša hvala italijanskim in našim prijateljem, saj so nam dali vse, kar smo potrebovali.
Slovo ni bilo lahko. Upam in želim, da so se vsi srečno vrnili na svoje domove ali kjer pač živijo. Vsem, ki smo bili skupaj, invali- dom in zdravim, pošiljam lepe pozdrave. Ostanimo povezani še naprej v molitvi, s pošto ali obiski. Posebno ob petkih mislimo drug na drugega!

Anica Jankovič

SREČANJE V ŽUPNIJI VIDEM-DOBREPOLJE

Lep,sončen dan je bila nedelja 22.avgusta Iz Želimelj smo nekateri pohiteli še v žup- nijo Videm-Dobrepolje, kjer je mladina s pomočjo župnika in kaplana pripravila sre- čanje za bolne, invalide in starejše.
Kdaj je bilo prvo srečanje,se ne spominjam Že nekaj let pa vem,da so to sedaj vsako- letna srečanja v poletnih mesecih.
V svojo sredo so povabili urednika Prijatelja Jožeta Zupančiča,ki je daroval sveto mašo Da so ga bili veseli,se je videlo takoj,ko so ga pozdravili, on pa je vsem navzočim vrnil prijateljski pozdrav.Potem se je začela sve ta maša. V svoji pridigi je urednik Prijatelja lepo orisal pomen gibanja Prijateljstva bol- nikov in invalidov. Najprej naj si vsak sam, po svojih zmožnostih, pomaga. Potem pa naj se ne boji druge prositi za pomoč v ti- stem, česar sam ne zmore. Zdravi prijatelji naj priskočijo na pomoč. Na kratko bi lahko rekli: s skupnimi močmi gradimo naše Prija- teljstvo bolnih in zdravih! Kljub različnosti lahko živimo kot ena družina.
Kdor je želel, je mogel prejeti bolniško ma- ziljenje. Navzoči so v polnem številu prejeli Jezusa v svoja srca.Pri pozdravu miru smo si v znak spoštovanja in prijateljstva po- dali roke in s tem dokazali,da cenimo Prija- teljstvo in si ga želimo.
Ob koncu svete maše so nas povabili v župnišče, kjer so nam pripravili zakusko. Skupno smo zapeli,se poveselili in pogovo- rili. Ana je povedala,kaj smo delali v Želim- ljem. Po obrazih in njihovih nasmehih se je videlo, da so teh župnijskih srečanj veseli, saj iz njih odhajajo tudi duhovno bogatejši
Vsako leto jih tudi težko pričakujejo.Mladi- ni in obema duhovnikoma se v imenu vseh navzočih za vse iskreno zahvaljujem in že- lim, da se drugo leto ponovno srečamo še v večjem številu.
Bog in Mati Božja naj vsem vašo skrb za bolne obilo poplačata. Mi se bomo vseh spominjali v molitvi.
Prijatelji, pridružite se tudi vi Prijateljstvu in tako pomagajmo živeti in širiti gibanje Prijateljstva bolnikov in invalidov po vsej Sloveniji.

Karolina

Po pridigi pa čudovito darilo: zakrament bolniškega maziljenja. Veliko ljudi se je od- zvalo temu Jezusovemu vabilu. Kako mirni in srečni so bili potem!
Župnik se je bolnim in ostarelim faranom zahvalil za njihov velik prispevek pri delu v naši župniji in v našem narodu.Bog vidi vse darovano trpljenje, vse molitve in žrtve za mir po svetu, v naših družinah, za mladino, za svetost duhovnikov, nove duhovne po- klice...
Zahvala pa velja tudi vsem tistim, ki so v preteklosti utirali pot našim srečanjem.Po- trebna in lepa so ta srečanja tudi za nas, mlade, saj nas vse zelo obogatijo.
Jezus,hvala Ti! Samo pri Tebi je tako lepo. Težko je povedati vse, kar smo doživeli. A Ti veš, kaj nosimo v svojih srcih in tam preberi našo zahvalo. Poživi našo vero, ko se bomo spet začeli utapljati v malodušju in dvomih, kot se je takrat apostol Peter na Genezareškem jezeru. Naj vedno gleda- mo Tebe in ne valove, saj nam govoriš: 'Pogum! Jaz sem. Ne bojte se!'"

Minka Rovtar

HITRO SVA SE VKLJUČILA

Prisrčno srečanje invalidov pri Joštovih v Rojah pri Šempetru.

Popoldan, 14. julija 1993, sem peljal svojo, od kapi prizadeto ženo z vozičkom na spre hod.Ko sva prišla iz trga Vransko,je pripeljal za nama bel kombi in se ustavil. Predstavil se je Vlado in povedal, da je od Prijatelja. Vprašal je, če sva morda midva Kapusova. Ko sva pritrdila,naju je povabil na srečanje invalidov. Kar takoj sva privolila. Prijazen šofer Roman je naložil voziček v kombi,kjer sva se najprej spoznala s Stankom Lipov- škom, ravno tako od kapi prizadetim duho- vnikom, še pred enim letom predstojnikom lazaristov pri sv. Jožefu v Celju. Nato smo se peljali v Brode, kjer sta se nam pridru- žila še Denžičev Željko in mama.
Pri Joštu v Rojah so nas sprejeli prisrčno in gostoljubno. Nekateri invalidi,ki so bili tam, so se že poznali.Midva sva bila nova,a sva se hitro vključila v kar številno in prijetno družbo pod kozolcem. Domači so nam stre gli z jedačo in pijačo. Med njimi je bila tudi hči Slavica,ki je Marijina sestra.Tudi sose- dje Kudrovi so pomagali,da je bilo res lepo. Gospa Danijela iz Nove Štifte, tudi inva- lidka, je pripeljala s seboj sina, ki je veselo igral na harmoniko. Tudi jaz sem zaigral na citre nekaj pesmi. Proti večeru pa je Vlado v hiši daroval sveto mašo. Domači hčerki sta vodili petje, vsi pa smo sodelovali. Bilo je res lepo doživetje.
V imenu vseh navzočih invalidov, se Vam, Joštovi, iskreno zahvaljujem za vašo gosto ljubnost ter Vam želim božjega blagoslova pri vašem delu. Vas in tiste, ki se trudite za revijo Prijatelj, lepo pozdravljam!

Rado Kapus

NOVOMAŠNIK V DOMU PONIKVE

Bil je lep petkov popoldan. Vsi oskrbovanci doma vedno težko pričakujemo in sprašu- jemo, kdaj bo sveta daritev.
Zato smo bili še toliko bolj veseli in prese- nečeni,ko nas je obiskal novomašnik Pavle Novak in daroval sveto mašo. Bilo je lepo sodelovati in se duhovno obogatiti.
Dragi novomašnik, želimo vam obilo božje- ga blagoslova pri vašem nadaljnjem delu, da bi zvesto hodili za Kristusom in njegovo materjo Marijo.
Obljubljamo vam, da se vas bomo vedno spominjali v molitvi in darovanem trpljenju!
Oskrbovanci, invalidi in uslužbenci v Ponik- vah.

Karolina

KRUH, MOČ ŽIVLJENJA

Kombi je previdno tipal po makadamu, potem pa veselo zapeljal po asfaltu proti Tomažu pri Ormožu. Matija,Janez,Marija, Jožica,Marija in jaz s slepimi potniki v srcu: Jožetom, Marijo, mamo in Karmenco, ki za- radi narave bolezni v taki vročini niso mogli z nami. Slavica je vozila spredaj in vodila. Zadaj je rdeča petka peljala še Milana in Pepico. V veselem pričakovanju smo želeli priti čim hitreje, pa nas je skušnjava zape- ljala po lepem ormoškem polju, da smo se nagledali zelenega stvarstva. Nič! Nazaj in gor k Marjanu! Nestrpno pričakujoč, kako bo, smo zapeljali na dvorišče, kjer so nas čakali Marjan in drugi domači, ki so že vse pripravili.
Upokojeni župnik Martin Maroša je pred mašo dobil vprašanje, ali je Jezus v veliki ali v mali hostiji. Ravno pravšno vprašanje, saj je bilo razmišljanje usmerjeno na kruh v verskih obredih.Močno in blagodejno je bilo potovanje v zgodovino kruha, ki je vidna podoba božje pomoči (opresniki) ter živi Jezus (v hostiji). Daritev smo še globlje doživljali ob sprotni razlagi podrobnosti v glavnih delih sv. maše. Spoznali smo, kako lepo in slovesno je obhajanje spominske in sedanje Jezusove daritve,združene v obred sv. maše.
Po njej nas je g. Maroša popeljal še na Ognjeno zemljo (Čile), kjer je misijonaril in Indijancem delil kruh življenja. Zanimivo in za rast osebne vere koristno je poznati, kako se obred -obhajanje božje skrivnosti- prilagaja zmožnostim dojemanja različnih ljudstev,narodnosti oziroma plemen. Bistvo obreda in vere pa ostaja nespremenjeno, vedno enako sveto in cenjeno.
Prijetno in lepo je bilo pokramljati za bo- gato obloženo mizo. Vsi smo bili napolnjeni z dobrotami z nje,pa tudi s srečo in mirom, ki ga le Jezus-naše središče v Prijateljstvu zmore dati. S hvaležnostjo smo pomislili na trud in ljubezen Marjanovih, zavedajoč se, da sta največje bogastvo prijatelja Marjan in Lojze.
Srečni smo odhajali s hriba v Vičancih, kjer stoji Marjanov dom. V duhu pozdravljam vso množico novih znancev, upam, da od- slej tudi prijateljev v PBI.

Marta

VESELJE V DEŽJU

"Kdor želi gledati živega Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli,ampak v ljubezni do sočloveka"

Telefon veselo zacinglja ... in oglasi se Katarina: "O ja, v Topolje bi pa rada šla." To se zgodi še nekajkrat, a vedno zaslišim drug glas. Milka se mi opravičuje: "Ne mo- rem priti, imam dializo. Vse lepo pozdravi!" Kako lepo in duha poživljajoče je tako spro ščeno klepetati, pa čeprav nas razdvaja nekaj deset kilometrov.
Za to, da se ohranja prijateljstvo, ni pot- rebno v nebo segajočih besed in visokodo- nečih hvalospevov,ampak je dobrodošla še tako skromna in preprosta misel, ki privre iz globine srca. Iskrenost je nepogrešljiva "valuta" prijateljstva.
Taka iskrenost in dobrosrčnost domuje tudi v Selški dolini, v plemeniti in globoko verni Kokaljevi družini.
Kljub številni družini (ata in mama sta živ- ljenje podarila enajstim otrokom in danes ju razveseljuje dvajset vnukov),ki zahteva veliko skrbi in odgovornosti ter trdemu kmečkemu delu, nas že vrsto let gostolju- bno sprejemajo pod svojo streho.
Zadnjo avgustovsko soboto, na dan sv. Avguština, je naš kombi neugnano sopihal po serpentinasti cesti našim prijateljem na proti, mi pa smo z dobro voljo in smehom preganjali nič kaj prijazne oblake. Doma so me malce z začudenjem gledali:"Saj dežuje! Kakšen piknik pa bo to?" Nekaterih stvari se ne da razložiti, pač pa jih je potrebno doživeti. Kakor se izsušena in zbita zemlja razveseli blagodejnega dežja, tako se mi radujemo ob vsakem trenutku,ki ga po bo- žji dobroti prebijemo med prijatelji. Vsako srečanje je za nas kaplja poguma, volje, vere in potrpljenja, da laže zmagujemo bolečino, osamljenost, otopelost in strtost srca. Tako smo sposobni sprejeti v srce ljubezen in jo tudi drug drugemu podarjati.
Pri sveti daritvi se nam je pridružil g. Bojan Likar,župnik v Selcah. Po evangeliju (prilika o talentih) nam je spregovoril o smiselnosti ter pomembnosti žrtve in trpljenja. Zelo občutljiva tema,ki jo more razumeti in not- ranje dojeti le tisti, ki je sposoben gledati bolečino v luči Kristusovega odrešenja. Drugače je vse zaman.
Talenti niso le spretnost igranja na kitaro ali orgle, obvladovanje več svetovnih jezi- kov,upravljanje zapletenih aparatur,ampak je talent tudi dar potrpežljivosti in zaupa- nja, s katerim vzameš svoj križ in rečeš Bogu svoj da.
Potem pa smo se še pošteno "pokrepčali", preiskusili svoje pevske sposobnosti, o mar sičem, kar nam je "ležalo" na duši, smo se pomenili in že je prišel čas slovesa.
Bog povrni Kokaljevi družini in vam,prijatelji za tako lep dan.

Alenka O.

VOŠČILO

Darovanje iz ljubezni rodi ljubezen - pono- vno in ponovno. Tudi če je na videz vse "vsakdanje", je pa resničnost globine tista, ki govori v Božjem imenu in v besedah: "Po njih sadovih jih boste spoznali."
Zato,draga Zdenka, naj moje srce govori v imenu vseh tistih src, ki smo bili s teboj. In tudi v imenu tistih, ki bi ti radi čestitali k štiridesetletnici in h godu. Vsak izmed nas je občutil toplino ob zavesti, da smo prijatelji; skupaj smo zato, ker smo božji izvoljenci,božji otroci. Tu ne delamo razlik, tu je želja za toplo medsebojno edinost.
Zdenka, naj bo tvoja nadaljnja življenjska pot, kljub tvojemu križu, polna blagoslova in božje svetlobe.

Marjetka Smrekar

PETDESETLETNICA PRIJATELJA FRANCIJA

Bil je lep, sončen dan, ko sem se 30.avgu- sta peljal proti Ljubljani. Namenjen sem bil na Vrhovce k našemu prijatelju Franciju Peklenku,ki je ta dan praznoval velik jubi- lej, petdeset let življenja. Ob pol dveh po- poldan smo se začeli zbirati na vrtu ob hiši Prišli so njegovi domači,sorodniki in sosed- je.Tudi iz Prijateljstva bolnikov in invalidov nas je bilo precej. Tako se je zbralo res veliko ljudi. Bilo mi je všeč,ker je bilo toliko sosedov, tako se vidi,da vsa okolica živi s Francijem.
Ob treh je bila sveta maša, ki jo je daroval domači kaplan p.Pepi Lebreht. Somaševala sta g. Jože Zupančič in Miro Šlibar, sode- loval pa je še diakon Marko Marinko. Na začetku maše je g.Zupančič povedal,da se vsi skupaj zahvalimo Bogu za Francijevih petdeset let. P. Pepi je v pridigi povedal, da se za rojstni dan prižge sveča. Tudi pri tej maši gorijo sveče.Prižgimo jih še v svo- jih srcih. Ta plamen sveče vedno nosimo skupaj z Bogom, saj ga je On dal v naša srca.
Takoj po maši je Oton povedal Franciju ne kaj lepih besed za njegov jubilej. Ob tem mu je prebral tudi dve Gregorčičevi pesmi z naslovoma Kupa Življenja in Na bregu. Nato je v imenu PBI zaželel vse najboljše in mu izročil lepo darilo.
Franci je bil vsega tega zelo vesel, pa tudi malo ganjen.Nato smo se posedli okoli miz, ki so bile bogato obložene. Za vse je bilo dovolj. Ob tem pa ni manjkala tudi glasba. Za dobro voljo je skrbel ansambel Odmev z Rake. Kakšno pesem pa smo zapeli tudi vsi skupaj.
Dan se je začel nagibati v večer in začeli smo odhajati na svoje domove. Bog povrni Francijevi mami in sestri z družino ter vsem ki so pomagali pripraviti to lepo praznova- nje. Francitu pa želimo še veliko zdravih in srečnih let v nadaljnjem življenju.

Tone Kanc

S PRIJATELJI

Bilo je lepo popoldne.S prijatelji smo se od pravili v Kamniško Bistrico na piknik.Hitro smo našli primeren prostor ob vodi. Marko je poskrbel, da nismo bili lačni, Kamniška Bistrica pa za hladno pijačo, paradižnik in lubenico.Svojo energijo smo porabili za ig- ranje z žogo,česar se Robi ni najbolj veselil Čas nam je vsem prehitro minil. Sonce se je skrilo za gorami, rahla meglica se je dvi- gnila iznad vode in naša vesela pesem je utihnila, ko smo odhajali s prelepega kraja. Hvala Bogu in prijateljem za ta dan.

Viki

HVALA,MARJETA KRESNIK

V četrtek,19.avgusta 1993,nas je MARJETA KRESNIK (Cesta na Rožnik 6, Ljubljana), še enkrat nevsiljivo zbrala, da smo jo s Plečnikovih Žal pospremili na božjo njivo. Bila je več kot dvajset let ena izmed steb- rov Prijateljstva bolnikov in invalidov (PBI) ter izredno delavna članica uredniškega od bora Prijatelja.Zato pogrebna svečanost ni bila le slovo, marveč tudi obljuba,da hoče- mo začeto delo, ki mu je posvečala vse svoje moči, tudi nadaljevati.
P. Silvin Kranjc je v homiliji poudaril, da se je njeno večno življenje že začelo, saj je redno prejemala Kruh Življenja.Zato je no- bena preizkušnja ni mogla ločiti od Kristu- sove ljubezni. Pri sveti maši se Bogu zah- valjujemo za njeno bogato življenje.
V imenu PBI se je Marjeti zahvalila Alenka Oblakovič, v imenu uredništva Prijatelja pa Jože Zupančič:
"Eno izmed pravil PBI je, da vedno, kamor koli že gremo, vzamemo s seboj duha Prija teljstva.Vsak ga ima lepo v svojem srcu in ni zadrege ne s prostorom ne s papirjem."
Te misli sem si, draga Marjeta, sposodil iz tvojega lanskega velikonočnega pisma. Ko se z žalostjo in hkrati s hvaležnostjo posla vljamo od tebe:tvoja sestra Mara,sorodni- ki,sosedje in prijatelji,se hočemo še enkrat spomniti tvojega svetlega zgleda.
Upam,da tokrat smem spregovoriti o tvojem tihem življenju in nesebičnem delu. "Danes ne bomo govorili" - če spet uporabim tvoje pismo - "o vprašalnicah brez konca:'zakaj? zakaj jaz?...' Vsak bo dobil svoj 'zato' na cilju svoje življenjske romarske poti. Odgo- vor nam bo povedal Tisti, ki nas je sprejel v svojo službo in nam jo zaupal."
Ti si Božji odgovor že prejela. Nosila si ja- rem in se učila od Jezusa, ki je 'krotak in iz srca ponižen'. Verujemo,da si v Njem našla tudi svoj mir. Kako si se veselila vsakolet- nih romanj na Brezje, z otroškim srcem si častila Marijo, zato si bila pripravljena, da te je Vnebovzeta objela.
Bratje in sestre, dragi prijatelji! Spomnimo se na kratko, kakšno službo je Bog zaupal naši rajni Marjeti.Pred sedeminšestdesetimi leti se je rodila kot peti otrok. Oče je bil vojaški uradnik, zato so se veliko selili, pre den so si v začetku druge svetovne vojne zgradili dom pod Rožnikom v Ljubljani. Naj- starejši, Franci, je umrl kot otrok in počiva na Brezovici,tu pa jo bosta poleg očeta in matere pričakala še sestra Sabina in brat Mirko.
Marjeta je v življenju imela malo srečnih ur Pri petih letih so zdravniki odkrili, da ima 'poliartritis', t.j. revmo vseh sklepov. V os- novno šolo je še hodila,čeprav težko, višje razrede gimnazije in maturo pa je naredila z izpiti. Želja za znanjem jo je gnala, da je na Pedagoški akademiji končala študij matematike in nemščine. Rada je drugim pomagala z inštrukcijami, kolikor ji je glas dopuščal.
Vmes je veliko pretrpela po bolnišnicah zaradi operacij in zdravljenja, doma in v tujini. Sestra Mara ji je kot tiha Marta ves čas stregla s potrpežljivo ljubeznijo. Dolgo je skrbela tudi za bolno mamo. Marjeta je bila za Maro 'naš zlati otrok', vendar odra- sel. Prav ničesar ni hotela odločati sama, Marjetino mnenje je bilo zanjo odločilno. Tolikšno spoštljivo in ljubečo povezanost je težko srečati.
Leto 1970 je bilo za Marjeto zelo pomem- bno. V zgibanki Vstani in hodi,ki smo jo iz- dali kot prilogo Prijatelja, je zapisala: "Leta 1970 smo slovenski bolniki, invalidi in po- močniki prvič romali v Lurd. Vrnili smo se na domove s čudežem:
• osebne duhovne prenove in
• trajne medsebojne prijateljske poveza- nosti, ki je kasneje dobila ime Prijateljstvo bolnikov in invalidov ter deluje v duhu osnovnih smernic mednarodnega Bratstva bolnikov in invalidov."
Marjeta je že od začetka zavzeto in zvesto sodelovala. Njeno delovanje je dostikrat ostalo skrito očem, le bližnji prijatelji vemo kako je vedno znala nevsiljivo iskati, sve- tovati in spodbujati. Kot izredno bogata osebnost je razširila srce in nas vse boga- tila s svojo dobroto. Ob njej smo doživljali, da je tudi naše življenje nekaj velikega in dragocenega v Božjih očeh; razdajala se je takšna, kot je bila.
Ker je bila globoko zasidrana v Bogu,je do- kazovala, da smo lahko vsi Božji sodelavci, čeprav bi svet drugače mislil. V potrditev nam je ap. Pavel: "...kakor nepoznani in vendar znani, kakor umirajoči in, glejte, ži- vimo,kakor stepeni in vendar ne usmrčeni; kakor žalostni,pa vedno veseli,kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo,kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse." (2 Kor 6,9-10)
V vsaki številki Prijatelja lahko najdemo njene izvirne članke ali številne prevode, ki se skrivajo za skromnim podpisom M. K. Prek nje smo ohranjali povezanost z med- narodnim Bratstvom bolnikov in invalidov. Rada je slikala na papir ali les, zlasti slove- nske narodne motive. V tem slogu je nare- dila tudi plakate za razstavo ročnih del bolnikov in invalidov. Vedno je kaj snovala. Njeno navdušenje je bilo nalezljivo.
Imel sem to milost, da sem jo obiskal dva dni pred smrtjo. Ni mogla več govoriti, ven dar je pobožno prejela sv. Rešnje Telo in bila vsa predana. Kot po čudežu je čisto razločno rekla samo:"Iz srca sem hvaležna za vse,česar sem bila deležna v Bratstvu!"
Draga Marjeta! Mi smo tebi hvaležni za vse,kar si pomenila in darovala PBI,Prijate- lju in Cerkvi na Slovenskem! Nebeški Oče naj te nagradi, ti pa ne pozabi na nas!
Dragi prijatelji! Sprejmimo njeno oporoko in našli bomo pravo pot, ki bo tudi nas po Mariji vodila k Jezusu.

DRAGA MARJETI!

Dovoli mi, da v imenu gibanja Prijateljstva bolnikov in invalidov govorim s Teboj! Mno- go stvari bi Ti želela še povedati,a Ti si že odšla lepoti,radosti,soncu večnosti naproti
Romanje bolnikov, invalidov in ostarelih k Mariji Pomagaj na Brezje. Takrat sva si zadnjič segli v roke. Niti slutnje ni bilo...
Ljubezen vedno spozna svojo resnično glo bino šele ob času ločitve. Bog, ki Ti je po- daril življenje, Te je poklical,ker si izpolnila svoje poslanstvo. Odšla si, ker si v njego- vem klicu zaslutila ljubezen.
Tvoj prostor na srečanjih, romanjih, počit- nicah,straneh Prijatelja bo prazen.A v srcih vseh nas,ki smo Te poznali in srečevali, bo ostal živ spomin na Te,ki si s svojo bogato globoko, iskreno, plemenito osebnostjo vklesala v nas neizbrisne sledi.
Daleč nazaj segajo zametki našega po- znanstva.Bila si z našimi prijatelji invalidi v Lurdu. Od tam ste v našo (takrat moralno, versko, kulturno zelo okrnjeno) Slovenijo prinesli idejo in sporočilo gibanja Bratstva bolnikov in invalidov (BBI):VSTANI IN HODI Vstala si iz lastnega trpljenja,ko si spozna- la, da je klic sočloveka, ki potrebuje Tvojo roko, nasmeh, besedo, veliko močnejši, upornejši kot Tvoja bolezen.Zavzeta si bila za prave krščanske vrednote, pogumna v boju za malega, nemočnega človeka, potr- pežljiva v iskanju poti do sočloveka, polna volje in zaupanja v moč uresničevanja evangeljskega duha gibanja BBI,mladostno zagnana in nadobudna osvajalka mnogih ranjenih, nemirnih, trpečih duš, bolnih in invalidnih prijateljev.Z vsem srcem si si pri zadevala za razširitev, poglobitev in utr- ditev idej gibanja BBI pri nas. Tvoj bogat besedni zaklad tujih jezikov je pripomogel k večji in živahnejši povezanosti z našimi prijatelji BBI onstran naših meja.
Tvoji članki, bodisi v obliki utrinkov zapisa s srečanj, romanj bodisi kot prevajalsko delo so nas razveseljevali na straneh Pri- jatelja. Pogrešali jih bomo, a za vse daro- vano, hvala!
Na razstavah ročnih del bolnikov in invali- dov nas je pozdravljal Tvoj plakat, ki si ga vedno pripravila s takšno skrbno pozorno- stjo.
Tvoja notranja zrelost, globoka duhovna zavest, odgovornost Bogu in sočloveku Ti je dajala moč,da si zmogla sprejemati, lju- biti,se pogovarjati z vsakim človekom brez razlik. Pri Tebi se res nihče ni čutil zapos- tavljenega, odrinjenega, nezaželenega. Vsakega si sprejela v njegovi različnosti.
Tvoj resen, odkrit in rahlo zadržan pogled je zbudil v človeku čut spoštovanja in od- kritosrčnosti. A le trenutek pogovora je odkril v Tebi veder optimizem, veselja pol- nega človeka. Brez velikih, glasnih in sebe povzdigujočih besed si bila zgled pravega dobrosrčnega kristjana. Med Tvojim bivan- jem med nami,se nismo niti zavedali Tvoje resnične vrednosti delovanja,ki si ga z vso svojo prizadevnostjo, pomočjo, ljubeznijo posvetila gibanju PBI. Sedaj vemo, kakšen dar si bila in boš še za vse nas, če se bomo res iz srca potrudili in nadaljevali že zaorane ledine. Besede so preskromne, da bi Ti z njimi izrazila vso hvaležnost, zato Ti iskreno želim: Bog Ti povrni! V zavesti, da se naše življenje ne konča s smrtjo,ampak se nadaljuje v Bogu ljubezni,Te prosim, naj bodo naše misli, molitve združene v njem, ki je naša Pot, Resnica in Življenje. V Bogu naj bo naša povezanost trdna in neunič- ljiva, da bo v vseh nas manj bolečine in malodušja,pa več prostora za vero,upanje in ljubezen, ki jo najini bližnji tako željno pričakujejo.
Draga Marjeti, odpusti, če smo Te razoča- rali in te kdaj prizadeli.Pri tej sveti maši se zahvalimo Bogu za dar Tvoje pričujočnosti med nami in prosimo Gospoda,da Ti nakloni mir in radost v njegovem objemu.
Mi pa položimo na oltar vse, kar nas na poti k Bogu obremenjuje, ovira in teži, da bo naša molitev iskrena.

Alenka O.

ZDAJ PRIHAJA JESEN

in listje odpada;
spomini se pno pod nebom temačnim,
spomini na dneve,ko še si živela...

Bili smo srečna družina navkljub tistim, ki so nam vedno znova poskušali dokazati, za koliko stvari nas je prikrajšal prizadeti otrok: za razne oblike zabave, potovanja, zaslužek...Od življenja nismo zahtevali več kot nam je lahko dajalo in bili smo srečni. Pa se je zgodilo drugače.
V vročem poletju, ko se zrelo žitno klasje sklanja k tlom in kliče žanjce, je Gospodar življenja poklical našo mamo Evo. Nepri- čakovano je v jasni julijski noči po nekaj- dnevnem slabšem počutju zastalo njeno srce. Prišel je bolniški župnik Miro Šlibar. Z njegovim znamenjem križa je njen duh pre- stopil tja,kjer nas obda svetloba in nas pri čakujejo naši dragi, ki so zaspali v upanju na vstajenje.
Mama Eva je umrla sredi načrtov za leto- vanje v obmorskem zdravilišču,kamor je že nekaj poletij hodila z očetom in našo Nino. Ob prijaznosti osebja in lepoti božjega stvarstva so si nabrali moči za megleno ljubljansko zimo, ko je bila zaradi hčerkine prizadetosti tudi mama večinoma vezana na domačo hišo. Tega ni sprejemala kot breme; rada se je vračala k Nini po vsako- dnevnih nakupih in po poučevanju sloven- skega jezika na Srednji zdravstveni šoli nekajkrat tedensko.
Človeški razum se sicer trudi,a ne more po polnoma razumeti,da božja pota niso naša pota in da bomo šele v večnosti spoznali, da je bilo prav, kakor se je zgodilo po božji volji.Rojstvo prizadetega otroka je za vsako družino preizkušnja,a treba jo je sprejeti in se naučiti živeti z njo, pa se še kdaj obrne v dobro. Mama Eva je morda prav zato začela sodelovati v Prijatelju, v Besedi, pri začetkih gibanja Vera in luč, in prvih letni- kih revije Lučka.Ob pomoči dobrih redovnic -Marijinih sester- smo živeli skoraj povsem normalno življenje. Mama in oče sta bila med delom brez skrbi za Nino, ki je bila v dobrem varstvu. Dosegla sta redno upo- kojitev. V pokoju sta se posvetila Nini, ki stalno potrebuje ob sebi poznano in naklo- njeno osebo.
Želja večine staršev otrok,ki ne bodo nikoli odrasli, je, da bi njihovi otroci umrli pred njimi. To si je želela tudi naša mama, ki je nikoli ni nehalo skrbeti za Nino,vendar je vedela, da samo Bog lahko uravnava naše poti.
Verujemo, da je mama sedaj pred božjim obličjem in ga prosi, naj očetu, stari mami in meni pomaga živeti naprej z našo ljubo Nino; da bi lahko tudi jaz izpolnjevala po- slanstvo,v katerega me je poklical: zdrav- niška skrb za duševno prizadete otroke.Vsi smo romarji na poti v nebeško domovino; Bog pa nam pomaga, da si na tem svetu z dobrimi deli zaslužimo prostor, ki nam ga je pripravil.
"Letos pa ne bova skupaj na tvoj rojstni dan", mi je rekla mama, ko sem prav za ta dan dobila vabilo na kongres. Toda danes sva si prav gotovo tako blizu kot takrat, ko sva bili še eno. Vsi smo združeni z njo v Bogu, ki nas oživlja, nas podpira v življenju in smrti in nam v trpljenju deli ljubezen in pomoč.

Maja Jekovec

Že šestnajst let smo nekaj poletnih dni gostje pri italijanskih prijateljih ob morski obali v Lignanu.Še nikoli pa ni med letova- njem odšlo toliko naših prijateljev in sorod- nikov za vedno domov kot letos,ko je huda vročina premagala mnogo srčnih bolnikov.
Vsak odhod pušča bolečino spoznanja, da nikoli več ne bo tistih, ki so nam bili blizu. In šele ta bolečina nam povsem odkrije, da smo si bili tudi dragi.

Po telefonu smo v Lignano dobili sporočilo, da je umrl Stanko Rakovec, Vinski vrh 63, 62275 Miklavž pri Ormožu, oče naše dolgoletne sodelavke Vesne. Njej in vsem sorodnikom izrekamo iskreno sožalje, saj je slovo boleče, čeprav vemo, da je samo začasno. Očetu pa naj Gospod poplača z večnimi darovi za vso skrb, ki jo je imel s številno družino.

Sredi julija nas je zapustila naša prijatelji- ca, ki nas je vedno in povsod spremljala z molitvijo,ker ni mogla na srečanja: Fanika Razbergar, Trubarjev dom počitka, Loka 48, 61434 Loka pri Zidanem mostu. Bila je dobra, pobožna in v trpljenju preizkušena duša. Rada je prebirala Prijatelja in molila za duhovniške poklice. Zato jo je Gospod gotovo z odprtimi rokami sprejel v veselje nebeške slave. Hvala, draga,dobra Fanika, za vašo duhovno oporo in pomoč!

Še na zadnji razstavi smo občudovali lepe vizitke Elizabete Koman, Dom upokojen- cev, Ob sotočju 9, 61110 Ljubljana. Sedaj "riše" pri Bogu za nas, da bi bili boljši in tako pomagali,da bi tudi svet postal boljši.

Kot bogato žetev dozorelega klasja je ko- nec julija oče Janez Urh, Zg. Lipnica 12, 64246 Kamna gorica, vrnil Stvarniku, ko ga je poklical,svoje-nekaj mesecev manj kot- sto let dolgo življenje.Tako bo visoki jubilej praznoval v nebesih s svojo ženo Rozalijo, ki ga je kmalu poklicala za seboj, saj, kjer je ljubezen, ločitev ni dolga.
Njuno življenje je bilo polno preizkušenj in trpljenja, a sta s skupno močjo vztrajala do konca, zvesta drug drugemu, družini, predvsem pa zvesta globokemu krščans- kemu življenju, s katerim sta bila vzor prav vsem. Danes prav to manjka v družinah - zvestoba in molitev,s katero premagujemo še tako velike preizkušnje.
Urhova starša sta posebno na začetku sku pne poti živela skromno in v pomanjkanju, pa se nista izogibala skrbi in odgovornosti za poznejšo veliko družino. Tudi ko jima je Gospod poslal dve invalidni hčerki, nista tarnala,ampak sta svoji najmlajši brez vsa- kega pomilovanja ali razvajenosti vzgojila v zreli in pokončni osebnosti.
Ko sem zvedela žalostno novico, mi je bilo hudo, kot bi mi umrl moj lastni oče. Kako nas je bil vedno vesel, kadar smo prišli na Lipnico. Vsakega je vprašal, od kod je, kaj dela? Kolikokrat je z nami molil... Njegova molitev je bila nekaj posebnega, vedno res iz srca rojena prošnja ali zahvala Bogu.
Z naglasom govorice je zmeraj takoj izdal, kako v sebi ohranja spomin na rodno Po- ljansko dolino.Ni torej čudno,da mu je tudi daljni Četenski zvon zapel v slovo. Poleg izredno bistrega spomina je bila očetu da- na še ta velika milost, da je vse življenje neizmerno častil in se z zaupanjem zatekal k nebeški Materi. Skoraj petdeset let je vsako nedeljo, poleti in pozimi, romal peš - uro hoda daleč na Brezje,k Mariji Pomagaj.
Svojo najmlajšo,Heleno,je imel še posebno rad. In prav ona, čeprav na vozičku, je bila poleg Kati in Stanke tista, ki je za ata najbolj skrbela in mu kot svetal žarek laj- šala večer življenja. Občudovala sem to pomoč prej mami,sedaj onemoglemu očetu da sta kljub hudi bolezni lahko ostala pod ljubo domačo streho.
Prepričana sem, da bosta Urhova mama in ata vesela, kadar priromamo za njima v večnost.Njuna priprošnja v božjem naročju naj pripomore,da se na poti tja ne bi nihče zgubil.

Ko smo se vrnili z našega letovanja, je prišlo sporočilo, da je 1. avgusta podlegel pljučnici in odšel med angele Franci Mohor Retje 54, 61318 Loški potok. Franci je bil že na zemlji pravi mučeniški nedolžni angel Mama ga je vseskozi skrbno negovala,prav tako njegovo sestro Heleno. Junaška mati je z vso ljubeznijo sprejela dva nebogljena otroka, ki ju je Gospod izbral, da mu za- dostujeta in pomagata nositi težki križ za rešenje sveta.
Ni ju hotela dati v Dom počitka, kot so ji dostikrat svetovali. Tudi ko je zdravnik za Francija predlagal zdravljenje v bolnici, plemenita mama tega ni sprejela. Vedela je, da v bolnici Francija ne bodo razumeli, saj je bil tako hudo prizadet, da je le ona s svojim materinskim čutom uganila, kaj potrebuje. Zato je noč in dan vztrajala ob njegovi postelji. Tako je v trpljenju preka- ljeni fant umrl v varnem maminem naročju. Gotovo ga je od tu k sebi sprejela nebeška Mati.
Hudo mi je, ker prijatelji iz PBI nismo bili pri pogrebu. Soseda piše, da je imel Franci veličasten pogreb. Župnikove besede so orosile marsikatero oko. Vemo, da bosta Helena in mama pogrešali Francija, saj so se imeli zelo radi. Naj ju tolaži zavest, da je Franci rešen vsega trpljenja,da je angel v nebesih in bo nevidno med nami še bolj kot doslej.
Mami izrekamo globoko zahvalo za njeno veliko, plemenito ljubezen. Morala bi biti zgled vsem tistim slovenskim materam, ki se izogibajo otrok in še zdravih ne spreje- majo z ljubeznijo.

Ko sem zadnji teden avgusta pisala te vrstice, me je z obiskom presenetilo osem sodelavcev PBI. Resnično, zelo sem jih bila vesela. Povedali so,da prihajajo iz vinorod- nih Brd, kjer so obiskovali naše prijatelje. Niso se mogli povsod veseliti snidenja, ker so zvedeli,da je Izidor Toroš, Šlovrenc 8, 65212 Dobrovo v Brdih, umrl že pred enim mesecem. Stisnilo me je pri srcu. Izidor je živel tako blizu Gorice, pa nisem vedela za njegov odhod.
Pred leti, ko sem zbolela, me je obiskoval, in to ni bilo lahko, saj je z rokami poganjal voziček iz Brd v Gorico. Hvala vam, Izidor, za to vašo požrtvovalno ljubezen. Naj vam bo Gospod bogat plačnik med svetniki, saj ste dolga leta z invalidnostjo in trpljenjem kazali pot v večnost posebno tistim,ki vam jih je Bog zaupal,da jih rešite s svojo vda- nostjo v božjo voljo.

Marta mi je sporočila, da je 31. avgusta umrl tudi Ivan Gostan, Krožna 12, 69231 Beltinci. Zaupno je zrl v Jezusovo Srce. Ljubezen premaga daljave in čas, poprav- lja, odpušča, se srečna razdaja. Zato je z nasmehom zaspal v Gospodu.

Malo, preden je zaspala v Gospodu, je Marjetka Kresnik, Cesta na Rožnik 6, 61111 Ljubljana,rekla,da je hvaležna za vse velike milosti, ki jih je bila deležna v PBI. Marjetka je bila dolga leta naša nadvse iskrena prijateljica,sodelavka Prijatelja,do- bra svetovalka in tudi pobudnica marsika- terega dejanja v Prijateljstvu, ki bi ga brez njene pobude in pomoči ne storili.
Draga Marjetka! Tako nenadoma in tiho si po prazniku Vnebovzete odšla od nas. Hvala za tvojo ljubezen in razdajanje!

Tudi vsem drugim pokojnim prijateljem se moramo iz srca zahvaliti za vse,kar so nam darovali na zemlji, posebno za zvestobo, molitev in darovano trpljenje. Uživajte sre- čo in veselje pri Gospodu in ne pozabite na nas, ki še potujemo za vami...

s. Mihelangela

V petindevetdesetem letu starosti je, 28. avgusta, Gospodar življenja poklical k sebi Faniko Žargi, Dom Kolezija, Ljubljana. Fanika je rada opravljala svoj poklic šivilije Tudi potem,ko je zaradi prometne nesreče ostala brez noge, je rada kaj zašila, še zlasti za razstave ročnih del.Z zanimanjem je spremljala delo PBI in se rada udeleže- vala srečanj. Kar težko ji je bilo, če kdaj ni bila poleg. Čeprav je dolgo živela sama, je bila zelo živahna. Rada je oddajala sobo študentkam,ki so ji pomagale.Ko ji je zdra- vje opešalo, se je preselila v Dom. Do konca je ohranila življenjsko vedrino, saj je imela trdno vero in neomajno zaupanje, zlasti v Marijino pomoč.

Vsaka ločitev je boleča, še toliko bolj, če se je treba ločiti od dragega bitja,če pride to nenadoma in brez slovesa. 2. avgusta smo se poslovili od Vas, draga Eva Tomc- Jekovec.
Nisem mogla verjeti, da vas ne bom nikoli več videla, še vedno čakam, da mi pridete po stopnicah naproti, nasmejana tako kot vedno, kadar sva se srečali.
Zdi se mi, da me je Bog v svoji ljubezni "poslal" v medicinsko šolo samo zato, da sva se spoznali. Sami ste to večkrat ome- nili. Kako se je potem vaše delo razširilo! Sodelovali ste pri listu Prijatelj, v gibanju Vera in Luč. Koliko člankov je izšlo izpod vašega peresa, lektorirali ste Lučko in Be- sedo. Skupaj sva načrtovali, iskali poti do povezanosti z drugimi, vključevali nove člane v Prijateljstvo in Vero in Luč. Vedno ste bili polni idej, kaj bi bilo treba še storiti in izboljšati.
Niste mi bili le profesorica, ampak ste me zares sprejeli v svoj dom in mi bili, kot ste sami dejali, krušna mati. In to res dobra mati. Tudi mlade v šoli niste le poučevali, ampak ste jim znali vcepiti ljubezen do slo venskega jezika in kulture. Oblikovali ste njihove osebnosti z vrednotami življenja in jih spodbujali,da bi svoj poklic opravljali ne le z rokami, ampak z ljubeznijo.
Vaša največja skrb in ljubezen pa je bila namenjena hčerki Nini, ki je zaradi priza- detosti potrebovala vso vašo pozornost.
Spremljali ste nas in bili za vsakega v skr- beh. Svoje molitve in trpljenje ste vedno združevali z Nininim in oboje namenjali za mnoge namene in osebe. Zaradi vseh teh vezi, ker verujem, da pristna ljubezen ne more umreti,ker je od Boga,ne morem reči, da smo vas izgubili. Ne, mama, ti ostajaš z nami!
V zadnjih minutah malega šmarna je utih- nilo tiho bitje srčka Tine Škerjanc-Munih, Dolenjska cesta 114, Ljubljana. Praznik Marijinega rojstva je bil tudi Tinin praznik rojstva za nebesa.
"Težko je povedati, v koliko duševnih od- tenkih se kaže vse, kar doživlja mati pri- zadetega otroka," je zapisala rajna Eva v enem izmed svojih pisem. Ker je sama to doživljala, se je prva znala približati Olgi in mali Tini. Prva jo je seznanila s PBI in med prvimi je Tina za njo odšla k Bogu.
V oktobru bi Tina dopolnila štirinajsto leto. Bila je povsem odvisna od drugih, tudi go- voriti ni mogla. Vendar smo prepričani, da je s svojim potrpežljivim prenašanjem storila več,kot bi mogla z vsemi besedami. Zaradi velike mamine ljubezni je lahko ži- vela doma in prav ta je bila tudi tista, ki jo je ohranjala pri življenju. Sam Bog ve, kaj vse je doživljala v sebi.
Da je vsak človek,pa naj bo še tako nebo- gljen, dovzeten za ljubezen, smo se lahko prepričali pri Tini.Nanjo se je znala odzvati s prisrčnim nasmehom. "Ko so bili prijatelji zbrani pri njej, ko smo prepevali, se pogo- varjali, se šalili, to je bilo nekaj za Tino. Navdušeno je pomagala," je zapisala mama Olga.
Ker Bog ljubi otroke, se je sklonil k njej in je že pri šestih letih lahko prejela Jezusa v svoje srce, čez pet let pa tudi zakrament sv. birme. Mamica jo je izročila Mariji, naj jo Ona obvaruje, ko bo prišel čas,da ne bo preveč trpela. Marija ni prezrla te prošnje. Čeprav je bila že ves dan v komi, je Tina na široko odprla oči in z nasmehom, kot bi že gledala večno Lepoto, mirno zaspala.

s. Edith

"Le to, kar je večno, nas more zadovoljiti."

V razcvetu poletja je tiho odšla "naša slikarka" Doma starejših Moste, Elizabeta Koman.
Poznala sem jo nekaj let. Majhna, sivolasa žena z rokami, ki so ustvarjale čudovite umetnine.Njena soba je bila polna slik,risb, barv, čopičev, svinčnikov, lončkov. Soba umetnice, ki prinaša skrivnosti življenja na platna. S svojimi slikami je razveseljevala naš Dom.Sodelovala je tudi na razstavi iz- delkov bolnikov in invalidov.Bila je kot spo- ročilo slike, katero je naslikala, ena izmed drobnih cvetk na livadi življenja.
Gospa Koman, hvala Vam za zgled prepro- stosti, ponižnosti in ljubezni.
Pred nekaj dnevi sem izvedel,da je Gospod poklical k sebi Ivana Dikliča. Spoznal sem ga nekaj mesecev pred smrtjo v ljubljanski bolnišnici, kjer je z veseljem pripovedoval o svojem življenju in o pripravljanju bolniš- kega in krizmenega olja.
Najprej mi je z radostjo povedal,da ga je g Miro Šlibar mazilil s tistim bolniškim oljem, ki ga je sam pripravil. Olje za sveta olja je namreč pripravljal že desetletja. K temu delu ga je spodbudil domači župnik. Pripra- vljene oljke stisnejo, to oljčno olje pa upo- rabljajo kot bolniško olje.Če dodajo balzam dobijo krizmeno olje. Balzam je tekoča di- šeča smola z močnim aromatičnim vonjem iz Arabije in Indije. Če je letina dobra,se iz stotih kilogramov oljk dobi tudi po trideset litrov olja. Vsako leto je Ivan z veseljem šel tudi na krizmeno mašo v Koper, kjer so posvetili njegova olja.
Rodil se je 15. februarja 1920 v Padni, ob- čina Piran,na revni kmetiji,v kmečki družini s sedmimi otroki. Oče je bil mežnar,sam pa dolga leta ministrant. Križe vojne je moral prenašati v italijanski, kasneje pa še v partizanski vojski. Potem je nekaj let delal v zadrugi Šmarje, kasneje pa v Trstu kot vrtnar. Leta 1968 je izgubil ženo,čez nekaj časa pa še zeta.
Koliko ljudi je bilo krščenih, posvečenih in previdenih z njegovim oljem! Na koncu svojega življenja je bil sam maziljen z bol- niškim oljem, ki ga je toliko let z veseljem in vestnostjo pripravljal za druge, to leto pa tudi zase.Naj mu bo Bog bogat plačnik!
V začetku maja smo se poslovili od spošto vane profesorice slovenščine gospe Vide Horvat iz Ljubljane. Bila je vzor kot profe- sorica in kot človek. Zapustila je velik vtis, saj je kot zelo sposobna pedagoginja znala posredovati svoje znanje, poglede na svet in bogatila svoje slušatelje.Bila je tudi zelo verna.Dokler ji je bilo mogoče,smo jo lahko vsak dan srečevali pri sveti maši pri uršu- linkah. S svojo mamo je živela v Ljubljani, blizu cerkve sv. Jakoba, pozneje pa se je preselila na Mirje, kjer smo jo včasih obis- kali.Rada je sprejemala znance in bila ved- no pripravljena na pogovor. Tudi s svojimi dijaki se je rada srečavala še v poznejših letih. Od nje si odšel bogatejši. Priljubljena in poznana je bila v duhovnih krogih. Vpli- vala je tudi na svojo mlado sorodnico smučarko Matejo Svet, da je ta postala katehumen. Kot bogat, svetleč in cenjen utrinek je bilo njeno življenje. Tudi njena zadnja pot je bila lepa, v spremstvu štirih duhovnikov. Zapeli so ji 50. psalm, kot si je posebej želela. Zdaj se je zanjo začelo novo življenje,ki je vanj verovala in ga pri- čakovala.Hvala ji za plemenitost in dobro- to, ki ju je posredovala rodovom učencev in vsem,ki so jo poznali. Ostala bo v lepem in nepozabnem spominu.

Marija Lavrič

NAJ BO TUDI MOJ PRIJATELJ

Odločila sem se, da se tudi jaz naročim na vašo revijo, ker upam, da bom v njej našla prijatelja.
Tako kot je Prijatelj prijatelj vseh bolnih, invalidnih, ostarelih, pa tudi zdravih, tako bo tudi moj prijatelj.
Tudi mene spremlja lažja invalidnost, ki me ovira v življenju,ampak vem,da so še drugi veliko hujši bolniki in invalidi. Zato bi bila rada tudi jaz njihova vez,da bi čutila z nji- mi in jim bila prijateljica.
S spoštovanjem
Upamo,draga Joži,da te ne bomo razočarali in boš tako v Prijatelju, kot med mnogimi,ki so z njim povezani, našla prave prijatelje. Sprejemamo te v našo vez prijateljstva. In hvala tebi, ker jo ponujaš in jo želiš živeti.

BIL JE OČARAN

... Letos se mi je nasmehnila sreča,da sem lahko prišla v Šmarjeto med vas,svoje dra- ge prijatelje. Domov sem odšla srečnejša in bogatejša, polna lepih vtisov, doživetij in novih poznanstev. Duhovno in telesno okrepčana sem se kar težko ločila od vseh naših prijateljev.
Moj nečak, ki me je prišel iskat, je bil oča- ran od vsega,kar je videl in slišal.Tako nad gostoljubjem, ki so ga razdajali mladi naši prijatelji in ga je bil tudi on deležen,pa tudi ansambel mu je bil zelo všeč. Bila sem kar ponosna na svoje prijatelje, ko jih še kdo pohvali. Bog naj vam bogato poplača in blagoslavlja to delo,ki ga imate z nami, in- validi in bolniki. Vsem se iskreno zahvalju- jem za vse. Posebno za duhovno hrano, ki nas ohranja in medsebojno povezuje v do- brem in slabem, v trpljenju in veselju. Vse pa naj spremlja ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu in naši nebeški materi Mariji. Naj živi PBI!
Prijateljski pozdrav, mir in vse dobro
Draga Urška, nismo mogli drugače kot, da objavimo nekaj vaših vrstic, ki so tako prisrčne. Pa tudi spodbudne za vse. Za te, ki se trudijo pri tem delu, da bi še naprej velikodušno vztrajali, in za te, ki se morda še obotavljajo ali ne vedo, kam bi usmerili svoje mlade moči.Za vse je dovolj dela. Če je bil nečak tako navdušen nad vsem, ga povabite, da se nam pridruži, da doživi še večkrat kaj takega. Če pa ima že druge obveznosti, lahko kjerkoli je, postane on sam eden tistih, ki bo navduševal druge.

ZAUPAM V BOŽJO VOLJO

Bogu in Vam sem hvaležna za Prijatelja in za iskreno prijateljstvo z Vami!
Ker staršema nisem bila zaželjena, pa sem bila Bogu, da me je ohranil pri življenju do starosti, in to kljub bolehanju ter večkrat- nim hudim bolečinam. Pogosto mi prihajajo v spomin bridke besede, da nisem bila za- željena, da sem po sili na svetu. Pa se to- lažim, da je le Bog Stvarnik življenja, da je bila božja volja in želja, da živim.
Zaupam v božjo voljo, čeprav me tudi preizkuša, vendar mi daje moči za vdano prenašanje raznovrstnih težav, bolezni in bridkih trenutkov. Zdaj obujam spomine iz otroških, mladostnih in službenih let.
V lepem spominu imam srečne trenutke še pri latinskih svetih mašah z latinskim pet- jem na koru. Pela sem blizu petindvajset let, tudi solo. Vse iskreno pozdravljam.
Draga Angela! Hvala Bogu, da čez čas lepi dogodki pokrijejo slabe in težke. Taki so tudi vaši spomini na latinske maše.Prav go tovo vam je v zadoščenje, da ste s svojim petjem polepšali tolikšno število bogosluž- nih opravil. Morda ste komu pomagali najti pot do Boga. Verjetno si še vedno kdaj sami zapojete in vam tudi pesem pomaga prenašati težave. Še naprej vam želimo trdnega zaupanja v božjo voljo.

KOT SONČNA ŽARKA

Čeprav je sonce tisto nedeljo že zašlo, sta me še obsijala dva sončna žarka. Obiskala sta me urednik Prijatelja Jože Zupančič in študent Damijan Kejžar. Zelo sta me raz- veselila in ogrela naš dom.Še naslednji dan sem imela ob vstopu v kuhinjo svečan ob- čutek zaradi ljubezni in tople človečnosti, ki sta ju prinesla s seboj in pustila v mojem srcu. Zdaj vem, da me tudi prijatelji Prija- telja niso pozabili, čeprav se že dalj časa ne oglašam. Več razmišljam, več molim in manj pišem.
Odkar mi je umrla mama,sem zelo žalostna To gotovo vsak razume.Mnogo časa potre bujem, da se sedaj brez besed pogovoriva o vsem,kar nama je v naglici življenja ušlo. Počasi se spoprijemam s težavami, ki so prišle z njenim odhodom. Ne morem razu- meti,kaj vse sem ob njeni bolniški postelji zmogla, kako odločna in samostojna sem bila. Zdaj pa ure in ure prisluškujem notra- nji tišini srca,ki me združuje z mamo in Naj višjim. Vem, da zdaj oba skrbno spremljata moje korake. Zaradi globokega zaupanja vanju sem v zadnjem času nekajkrat čisto sama zapustila varen kuhinjski kot in se na potila v božji hram. Tam sem občutila tisti božji dotik, ki ga opisuje Antony de Mello v svojem najnovejšem delu. Zdaj živim z no- vim upanjem in z novo močjo.
Trdno verjamem, da sta me k temu prebu- dila tista dva svetla sončna žarka z ime- nom Jože in Damijan. Hvala jima!
Vsem prijateljem iskreno želim, da bi tudi njihovo življenje spremljali sončni žarki in zaupanje v božjo ljubezen.
Lepo vas pozdravlja
Draga Jelka! Ob smrti naših dragih nas vse lej prevzema žalost. Tudi Kristus je jokal ob grobu svojega prijatelja Lazarja. V tej žalosti pa pozabimo gledati onkraj groba; tja, kjer ni smrti in ne žalovanja, ampak večna sreča in blaženost v družbi svetih. Trdno upamo, da to srečo že uživa vaša mama,s katero sta si zdaj bližji kot takrat, ko je še živela. Sami pišete, da skrbno spremlja vsak vaš korak in vam daje novo moč.Naj vas ta občutek povezanosti z njo in Bogom nikoli ne zapusti!
Morda še ta misel: kako malo je potrebno, da smo lahko komu sončni žarek.

Najlepša hvala vsem, ki imate toliko truda pri vsaki izdaji Prijatelja. Prilagam nekaj, da bi lahko bral še kdo, ki si vseh tolažilnih vrstic sam ne more naročiti in si bo s tem malo olajšal svojo osamljenost. Vse lepo pozdravljam Stara sem devetdeset let in se sama pre- življam.Dobre knjige so moje prijateljice. Ker pa me bolijo oči, zelo težko berem, vidim le tisto, kar je napisano z močnejšim svinčnikom. S spoštovanjem Dragi moji prijatelji, čeprav ste raztreseni po naši lepi Sloveniji, so moje misli pri vas, kajti smo kot eno veliko srce, ki bije v iskrenem prijateljstvu, tega pa vodi Božja ljubezen. Nove maše v naši fari se zaradi bolezni ni- sem mogla udeležiti.Imela pa sem to srečo da je bila velikokrat sv.maša pri nas doma. Imamo tudi dobrega župnika, ki me vsak prvi petek obišče;enako tudi druge bolnike
Sedaj pa prejmite moj pozdrav in zahvalo za vse, kar ste že za nas dobrega storili. Čeprav sem upokojena, komaj najdem čas za pisanje.Pravim si:hvala Bogu,da je tako! Hitro, le prehitro bo prišel čas, ko bo časa dovolj,ko ga bo preveč,ko ne bom vedela, kam z njim. Ko bodo postali dnevi tako dolgi in noči še daljše. Že danes se bojim, toda tudi to bo treba sprejeti. Bog naj mi pomaga, da bom tudi to zadnje obdobje - povezana z Njim, lepo, mirno preživela. Dan mi ob obiskih hitro mine. Če še kaj na- redim in večer je tu. Rečem si, da bom z božjo pomočjo nadaljevala jutri. Vse dobro in lep pozdrav

Štefka

Tečaj za umirjenost

Samo za današnji dan se bom prilagodil razmeram, ne da bi za- hteval, da se razmere prilagodijo mojim željam.

Marsikateri človek je kot aprilsko vreme: muhast,nestanoviten, spremenljiv. Franči- šek Saleški je poznal te menjavajoče se kopeli duše.
Prav tako je Angelo Roncalli vedel, kako mnogoličen more biti človek, omahljiv in ne stanoviten, poln hrepenenja in malodušja. To je doživel sam na sebi. Včasih si je za- želel drugačno "vremensko stanje", kot je bilo: za Cerkev, pa tudi zase. V njegovem dolgem življenju so bili časi, ko si je zaželel sprememb. V nekem takšnem razpoloženju je sklenil:"Na svojem položaju hočem osta- ti poslušen do konca. Bog ve, da sem tu. To mi zadostuje."
Dostikrat se je moral Angelo Roncalli prila- gajati novim življenjskim prilikam. Njegove misli za vsak dan so preizkušene postaje na njegovih poteh: učenec in študent v dijaškem in bogoslovnem šolskem obdobju, škofijski tajnik in predavatelj, bolničar v vojni,predsednik papeške misijonske dejav nosti v Italiji,apostolski vizitator v Bolgariji delegat v Turčiji in Grčiji, nuncij v Franciji, patriarh v Benetkah, končno s sedeminse- demdesetimi leti "prehodni papež" in papež presenečenj.
Nalog si ni sam izbral, bile so mu izročene. S predanostjo je izvrševal,kolikor mu je bilo le mogoče. Pri vseh spremembah je ostal zvest sam sebi; svojemu poslanstvu kot kristjan, duhovnik in škof. Lotil se je tujih izkušenj, drugačnih prepričanj in svetovnih nazorov.Pri vsem tem je bil v svojem duhu širok, v srcu rahločuten, v dejanjih odprt. Tako je mogel postati oče vsem ljudem znotraj in zunaj Cerkve,katerim je zaklical: "Sem Jožef, vaš brat!". (1 Mz 45,4).
Takšna širina srca je sad vsakodnevne od- prtosti za tisto, kar prinaša današnji dan z vtisi in mnenji: "Samo za danes se bom prilagodil okoliščinam ... " Pri tem se more vedno znova učiti, kar mu življenje daruje s svojimi izkušnjami.Ne dela sebe za merilo življenja, temveč življenje mu je učitelj, zgodovina mu je učiteljica za sedanjost in prihodnost.Učil se je tako iz cerkvene zgo- dovine kot iz znamenj časa,da je volja Bo- ga za njegovo Cerkev ta, da pusti delovati Božjega Duha v novem koncilu.Ko je papež Janez odprl koncil, je o tem rekel: "Glas časa je božji glas."
Kaj moremo mi danes iz tega pridobiti zase za svoj vsakdan?
• Če vzamem sebe za merilo, krajšam živ- ljenje.Življenje je dosti bolj mnogostransko in pisano, kot lahko mislim.
• Če menim, da bi se morali ljudje prilaga- jati meni, zamudim dragocenost za svoje življenje. Ravno v ljudeh, ki se mi najprej zdijo manj simpatični,more biti kaj pomem- bnega zame.
• tedaj bom verjetno kmalu pristal v slepi ulici. Boleče bom spoznal: "Vsa resničnost življenja je v srečanju" (Martin Buber).Ravno v srečanju med menoj in drugimi, v sooče- nju z meni tujimi ljudmi in situacijami,pridem življenju na sled.
Iz Angela Roncallija ne bi bil nikoli postal Janez XXIII., če se ne bi bil v mnogih dneh svojega življenja naučil: Položaj, v katere- ga sem postavljen, je šola ljubezni. Ljudje, s katerimi sem skupaj, mi morejo postati učitelji pravega življenja. Moja želja, ljubiti tu in zdaj, more postati kraj,kjer se v meni izraža božja volja.

p . Johannes Haas

NAGRADNA KRIŽANKA 5/93

Na osenčenih in oštevilčenih poljih (števil- ke označujejo vrstni red črk) dobite geslo (ime, pregovor, sinonim ipd.), ki se nanaša na zgoraj objavljeno sliko uganke. Rešitve (samo geslo) pošljite na dopisnici najkasne je do 22.vinotoka (oktobra) 1993 na nas- lov:PRIJATELJ,Maistrova 2,61000 Ljubljana Veliko sreče pri žrebu! 1. klekljan prtiček, 2. knjiga: Jožef Kerec, slov. misijonar na Kitajskem, 3. pleten šal, 4. kaseta Franca Juvana: Glejte, sejavec, 5. medvedek.

Rešitev križanke 4/93: MARIJINO VNEBOVZETJE

1. klekljan prtiček: ALBIN URH, Jelovška 10 64264 Bohinjska Bistrica
2. knjiga: Jožef Kerec, slov. misijonar na Kitajskem: ANA PERKO,Plešičeva 37,61000 Ljubljana
3. knjiga: Metka Klevišar, Kako udomačiti bolezen: KLEMEN LUKMAN, Zapuže, 64275 Begunje
4. kaseta F.Juvana: Glejte,sejavec: ANICA ŠTRUKELJ, Retnje 30, 64294 Križe
5. dvanajst pisem in knjižica:Don Bosko živi: PRIMOŽ MOLJK, Planina 71, 66232 Planina.

Prispevke za št. 6/93 pošljite do 22.okt.1993