naša molitev 1993

DECEMBER

• Da bi zaročenci pri pripravi na zakra- ment zakona računali na Kristusovo milost in tako skladno živeli vrednote zveste in rodovitne ljubezni.
• Da bi se ob praznovanju 150.obletnice misijonske družbe "Dejanje svetega detinstva" globje zavedali važnosti so- delovanja mladih pri misijonskem delu.
• Da bi ob božičnih praznikih bolj začutili vrednost družinskega življenja.

DRAGI NAROČNIKI IN BRALCI PRIJATELJA!

Ne vem, koliko vas je, ki vas bodo dosegle moje besede. Prijatelj sicer že petindvajset let želi obiskati čim več prizadetih in njihovih prijateljev, vendar vemo, da jih ne doseže posebno veliko.
Z letom 1993 končuje Prijatelj svoj sre- brni jubilej. Ko je pred petindvajsetimi leti prišla iz vrst bolnikov in invalidov pobuda,da bi dobili svoj list,ki bi jih po- vezoval in jim prinašal duhovne hrane, je bila njegova prihodnost zelo negoto- va. Ob petindvajsetletnici moramo biti iskreno hvaležni g. Jožetu Zupančiču, Misijonski družbi lazaristov in vsem so- delavcem, da se je Prijatelj vedno bolj razvijal, postajal bogatejši in pestrejši in tudi naklada je narasla.Da ima g.Jože Zupančič s svojim neutrudnim prizade- vanjem pri tem glavne zasluge, je treba ob petindvajsetletnici posebej povedati Zato mu v imenu vseh bralcev in v svo jem imenu izrekam posebno priznanje in zahvalo.
Kdor je sam v življenju doživel bolezen, ali je invalid ali kakorkoli prizadet,ve, da je osamljenost in občutek odrinjenosti iz življenja eno najtežjih bremen.V naših razmerah, ko imajo svojci in sorodniki tako malo časa za bolnike in invalide, je ta občutek še močnejši. Razni domovi za ostarele, invalide in duševno ali te- lesno prizadete še daleč ne morejo nadomestiti človeške bližine, topline in ljubeznivosti.
Ravno tu ima list Prijatelj svoje posebno poslanstvo. Vsem kakorkoli prizadetim bi rad vedno znova povedal, da niso pozabljeni, in jih vabil, da ohranijo svo- jo povezanost z družbo in s Cerkvijo. Članki, poročila in pisma so lahko velika spodbuda in pomoč. Na drugi strani pa sorodniki in prijatelji prizadetih, zdrav- stveni in karitativni delavci najdejo v Prijatelju duhovne hrane za vztrajnost v svojem poslanstvu in skrbi za priza- dete brate in sestre.
Kako lepo bi bilo, če bi si vsak naročnik in bralec Prijatelja prizadeval za to, da bi pridobil še enega naročnika in bralca. Prijatelj pa vabi tudi k sodelovanju. Ta- ko bi postal list vedno bolj živa vez in vse združeval v resničnem prijateljstvu.
Kadarkoli imam priložnost, da javno na- govorim verne in druge ljudi doma in po svetu,nikdar ne pozabim omeniti bolnih, invalidov in kakorkoli prizadetih, ter po- vabiti zdrave, da nanje ne pozabljajo.
Za bližnje božične praznike in za novo leto pa vam,drage sestre in dragi brat- je, ki boste dobili v roke zadnjo številko jubilejnega letnika Prijatelja,želim pose- bne božje pomoči, tolažbe in ljubezni. Po priprošnji božje Matere Marije, ki je zdravje bolnikov, tolažnica žalostnih in pomoč kristjanov, vam želim blagoslov- ljene božične praznike in božjega vars- tva v novem letu. Zahvaljujem se vam za vaše molitve in se vas tudi sam vedno spominjam v svojih molitvah ter vas prisrčno pozdravljam.

Alojzij Šuštar, nadškof

TIPAJOČI KORAKI

V rokah imate šesto številko Prijatelja,zadnjo v jubilejnem letu. Petindvajset let življe- nja lista prizadetih in njihovih prijateljev je lep praznik.Ko sem prebiral spomine nekaterih od Božičnega pisma bolnikom pa do danes, sem se v mislih večkrat ustavil ob posameznih dogodkih katerim sem bil priča.Bil sem pri nastaja nju Božičnega pisma bolnikom in potem do leta 1974 enkrat ob desni, drugič ob levi glavnega urednika.Z njim in drugimi sodelavci in pomočniki sem delil začetne napore, veselje,uspehe in tudi neprijet- nosti.
Prvi urednik je bil sedanji misijonar na Madagaskarju g. Janez Puhan. Povabil me je,naj pomagam tipkati matrice, raz množevati in razpošiljati Božično pismo bolnikom v prvih dneh decembra 1968. Niti malo nisem mislil, da bo tista, mislil sem, pomoč v sili, postala moja 'usoda'.
Rečem lahko, da smo bili bogoslovci Mi- sijonske družbe zelo pogumni,saj smo se lotili velikega in odgovornega dela. No- beden izmed nas takrat ni imel nobene izkušnje, tudi ne znanja, ki je potrebno za izdajanje časopisa. V mladostni nav- dušenosti smo prijeli za delo. Namesto pisanja dnevnika smo tipkali matrice in razmnoževali, pakirali in razpošiljali Pri- jatelja. Večino prostega časa smo ne- kateri žrtvovali, včasih tudi počitek. In še nekaj, naša prva naloga in dolžnost je bil študij, ki ga nikakor nismo smeli postavljati na stranski tir.
Težave, s katerimi smo se spoprijemali, so bile tehnične, neizkušenost, čas in študij. Čudno,da smo uspeli vse spraviti v skladnost.
Dvomili smo sami, naši predstojniki še bolj,ali bo naslednja številka izšla ali ne Ni bilo rednih sodelavcev.Kljub temu pa smo uspeli zbrati dovolj gradiva. Vsaka številka nam je bila potrditev, da je list potreben in koristen. K delu so nas spodbujala pisma naročnikov, besede hvaležnosti in prošnje mnogih, ki so bili zaradi bolezni ali invalidnosti na robu družbe.Tako smo dvome in bojazni pre- magovali z upanjem,da bo božja pomoč z nami in bomo zmogli usklajevati študij in delo.
List je bilo potrebno popestriti in mu dati vzgib življenja.V ta namen smo obi skovali bolne in prizadete. Pogovori na obiskih so vodili v razgovore, ki smo jih objavljali kot pričevanja življenja.Vsebi- na lista je bila urednikova odgovornost, jaz sem bil zadolžen za upravo,fotogra- fije in tudi pri urejanju sem imel prste vmes.
Ko gledam nazaj na tista leta,se vedno znova vprašam, kako smo zmogli, kje smo le našli čas; popolni amaterji smo bili.
Vedno bolj je prihajala do veljave želja in potreba po tesnejši in globji poveza- nosti bolnih in prizadetih. Mednarodno Bratstvo bolnikov in invalidov je bilo kot nov izziv. Ko smo se nekoliko bolj sezna nili z njim,se je duh Bratstva začel širiti tudi med bralci in naročniki lista Prijatelj Z začetki Bratstva so povezana sre- čanja ali 'duhovni vikendi', kot smo jih takrat imenovali.
Ob srečanjih in obiskih, v pogovorih z bolnimi in njihovimi domačimi se mi je odpiral nov svet. V ljudeh, ki so živeli bolj na robu družbe, sem srečeval opti- mizem, veselje in pristno vero. Njihov življenjski optimizem in tudi molitve so bile močna opora na moji poti k duhov- ništvu.
List Prijatelj in Prijateljstvo bolnikov in invalidov sta potrebna in koristna. Tako list kot gibanje povezujeta ljudi in daje- ta možnost za utrjevanje iskrenega pri- jateljstva, ki je nujno potrebno za nor- malno in polno življenje.
Nad petnajst let spremljam Prijatelja in Prijateljstvo bolj od daleč,pa zaradi te- ga z nič manjšim zanimanjem.Rečem la- hko,da so lahko uredništvo in naročniki ponosni na tako lep, bogat in živahen list. Marsikateri številnejši narod se ne more postaviti s takšno kakovostjo.
Ob branju Prijatelja ugotavljam, da se nekatere težave še vedno držijo lista in gibanja.Bolni in prizadeti nekaterih stvari kratko malo ne zmorejo in to nekaterim jemlje voljo do sodelovanja. Zmateriali- ziranost in potrošništvo družbe pa ne- gativno vplivata tako na bolne kot na zdrave.*
Prepričan sem, da bo dobro zmagovalo, da bo list tudi v prihodnje izpolnjeval svoje poslanstvo, da bo gibanje dajalo novo upanje in veselje do življenja in dela zdravim in bolnim.

Franc Letonja, Montreal, Kanada

Op.: * odstavek v reviji ni bil objavljen

Ob praznikih, na katere se pripravljamo v tihoti adventa,si bomo,dragi prijatelji, voščili, nekateri s podajanjem rok, drugi z voščilnico ali pismom,tretji bodo mor- da obrnili številčnico na telefonu. Saj vsi hrepenimo po sreči, miru in veselju srca, čeprav vsakodnevno vidimo in vemo, da je vsega tega v svetu tako zelo malo.
Zato je potrebno, da vsak po svojih močeh pri sebi nekaj stori, da se bomo imeli radi,da bo v nas zaživela ljubezen, ki jo uči Jezus, da bomo znali drug dru- gega spoštovati in sprejemati takšnega kakršen je.Evangelij naj nam bo zvezda vodnica skozi naše zemeljsko življenje. Svet v vsem blišču in sijaju ne more dati tiste tihe notranje sreče in miru, ki nam ga daje Novorojeni.
Vžigajmo plamen krščanske vere,upanja in ljubezni najprej v nas samih - in v vseh, s katerimi živimo, se srečujemo, skupaj delamo in trpimo!
Bodimo Bogu hvaležni za vse, kar smo prejeli dobrega ali bolečega - sreče ali trpljenja - v letu, ki odhaja. Da, tudi za trpljenje, saj vse pripomore k dobremu, če le gledamo v luči prave vere.
To so moje želje, dragi prijatelji, za ta sveti Božič in leto 1994, ki jih podpiram z molitvijo vsakodnevnega darovanja. Novorojeni naj prinese v sleherno srce mir, sveti mir, ki so ga oznanjali angelci na Betlehemskih poljanah,da bomo polni tega miru živeli skozi leto, ki je pred nami.
Božični pozdrav ljubezni, hvaležnosti in prijateljstva želim vsem, ki smo pove- zani v gibanju Prijateljstvo bolnikov in invalidov!

To so tudi naše želje vsem bralcem, poverjenikom, sodelavcem, dobrot- nikom, starim in novim prijateljem Prijatelja!

PREHOJENA POT

Včasih se je kar lepo ozreti malo nazaj in reči: Nekoč je bilo... Sliši se kakor v pravljici.Tudi rojstvo Prijatelja je bilo za mnoge kot prijazna pravljica...
Čeprav je bila med bolniki že dolgo želja da bi imeli nekaj 'svojega',nas je vseeno iznenadil. Presenečenje pa je najlepše, kadar pride nepričakovano. Toplo nam je segel v roke in odtlej je naš.
V svet zdravih in med 'brate in sestre' na področju verskega tiska se je malo teže prebil.Imel je namreč oznako - list za bolnike. Tudi te omejenosti smo se le stežka otresli, čeprav smo v svojih prispevkih stremeli k odprtosti do vseh bralcev.
No, vse hudo mine, pravimo potrpežljivi in danes četrt stoletja dolgo prehojeno pot zaznamujejo naši najlepši občutki in zavest, da smo jo prehodili z vsebino, ki zdravi dušo...
Ta vsebina je prinašala moč, poveza- nost, spodbudo,veselje in tolažbo vsem predvsem pa tistim,ki nam je nesreča ali bolezen prekrižala življenjsko pot. Učila nas je, da je doživljanje sveta s srcem in dušo prav tako pomembno, kot ob- vladovanje z rokami in nogami. Bogatila nas je z mnogimi spodbudami za iskren odnos do bližnjega in za ustvarjanje oko lja, kjer bomo enakovredni v človeškem dostojanstvu, ne glede na zunanjost. Kdor zna brati - ne le z očmi - ampak tudi s srcem, bo pritrdil,da se besede v Prijatelju niso rodile na papirju, ampak so vseskozi prihajale iz žive,neposredne resničnosti.
Sicer pa, poglejmo,kaj so bralci zapisali o listu v prvih letnikih Prijatelja:

Redno prebiram Prijatelja, čeprav sem sama zdrava. Pišem zato, ker bi med bolnimi rada našla prijatelje.Morda zato ker si želim,da bi tudi mi zdravi pomagali bolnikom,vsaj duhovno. Toda materialni svet nam je zastrl pogled v težave drugih in šele ob bolezni se zavemo re- snice. Stara sem komaj osemnajst let, vendar me je življenje marsičesa naučilo Naučilo me je spoštovati trpeče, ljubiti jih v Kristusu. Globoka je vaša misel splošne povezave z vsemi duhovnimi delavci in povezava ter več medsebojnega spoznavanja tudi med bolniki samimi. Ni dvoma, da bomo bolniki vašega klica v pomoč in poznan- stvo vedno zelo veseli in to je tudi spo dbuda za trdnejšo zavest, da smo tudi bolniki z vso svojo nebogljenostjo člo- veški družbi zelo potrebni.
Dopisujem si z nekaj bolnicami. V pismih tako pogosto zasledim bridki občutek manjvrednosti. To izhaja iz tega, ker duhovno zaostali ljudje navadno pomi- lovalno gledajo na hudo bolne in to je takim bolnikom vedno velika preizkušnja v že tako težkem trpljenju. Tako upam, da bo vaše posredovanje do vedno večjega zbližanja in spoznanja z vami in nami bolniki res zelo pomembno, saj kdor ni res v svoji boli zagrenjen, se mu bo ob tem lahko odprl pogled v tako obširni svet, ki potrebuje prav njegove, oziroma naše pomoči, pomoči bolnikov in trpečih.To je za nas bolne res spod- budna misel, ki nas priganja k ljubezni do Kristusa in k ljubezni do duš. K tej ljubezni naj bi vedno spodbujal tudi naš list Prijatelj in ob tem žel tudi obilo uspehov. Tudi Gospod sam nas vsak dan kliče k tej dejavni ljubezni in daritvi Njemu, v katerem je ves smisel našega življenja in trpljenja. Ne vem, kdo je bil tako dober, da mi je naročil list Prijatelj. Če rečem tisočkrat hvala, je še premalo, zato tudi molim vsak dan za vas, da bi imeli čim več uspeha.
Sem v službi kot bolniška negovalka v domu. Prijatelja zelo rada berem in ga posojam tudi bolnikom. Prosim,pošiljajte mi ga še naprej. Bolnike imam posebno rada in to delo z ljubeznijo opravljam. Vidim, da je bolnik srečen, če se mu približam z ljubeznijo in ga skušam ra- zumeti. Zadovoljstvo bolnika osrečuje tudi mene.
Gotovo je precej bolnikov,ki so osamlje- ni. Naj se kdo oglasi še meni. Z bolniki si rada dopisujem in si želim njihovega prijateljstva. Zato sta mi kotička 'vi nam mi vam' in 'Želim si prijatelja' zelo priljubljena.
Lep pozdrav starim in novim prijateljem! Iskrena hvala, da ste mi objavili pismo. Prejela sem veliko pošte iz raznih strani Tega sem zelo vesela in sem vsem od- govorila. Prav je, da tudi mi zdravi ču- timo, da je treba pomagati tistim, ki so naše dušne in telesne pomoči tako po- trebni.Bolnike zelo rada obiskujem in se od njih težko poslovim.
Dodam še dva naslova bolnikov, ki si želita dopisovanja... Pošiljam vam ta skromni članek (Sreča- nje-objavljen v tej številki-op. ur.),ki bi bil morda primeren za objavo. Malo ga boste morali popraviti in popiliti, morda pa bo.
Ta list vedno željno pričakujemo pose- bno še bolniki, saj nas vedno razveseli. Žal pa sem v zadnji številki brala, da se vam bolniki tako malo oglašamo s pris- pevki.Zdi se mi,da tega niso krive samo nadloge in morebitno neznanje, temveč tudi pomanjkanje volje pisati za druge, za javnost.Želim,da bi vaš klic spodbu- dil kakega bralca, bolnika, da bo prijel za pero in napisal kaj za Prijatelja, kar bomo mnogi z zanimanjem brali. Morda se vam bom tudi jaz še kdaj oglasila. Saj se medsebojna spoznavanja in vezi ki nam jih prinaša Prijatelj, morajo širiti in utrjevati.Le z roko v roki bo naša pot v večno domovino lažja in bolj varna,da ne zaidemo ali omahnemo, saj se v naš križ večkrat zaletavajo močni viharji brezupnosti. V zadnjem Prijatelju vabite, da bi se oglasili taki, ki si dopisujejo, ali se tudi obiskujejo. Pri tem sem se spomnila, s kolikim veseljem sem pred leti obisko- vala znanke, bolnice in prijateljice. To zame zdaj ne velja več, sem pomislila, saj še do župnijske cerkve težko pridem
Toda ob tej misli se mi je zbudila vest. Ali res čisto nič ne morem? V naši vasi, dobrih dvajset minut od mojega doma, živi stara ženica. Dokler je počasi in s palico v roki še hodila v cerkev,sem bi- la vsakikrat vesela, ko sem jo dohitela, tako dobro sva se kljub razliki v letih razumeli. Toda ženica je opešala, že dolgo ne more iz hiše. Tako se nisva videli morda dve ali tri leta. Ob vaših vrsticah v Prijatelju pa se mi je zbudila misel,da bi jo obiskala.Vstajali so pomi- sleki, da bom v zadregi,da bodo domači začudeni.
Otresla sem se pomislekov in jo šla obi- skat. (...) Ko sem odšla, je s prosečim glasom klicala za menoj: še kaj pridi, še pridi! ...
Tako bi spet rada dala skromen nasvet: Ko si iščemo med bolniki od daleč nova prijateljstva z dopisovanjem, ne poza- bimo takih,ki tudi za dopisovanje nimajo več možnosti, tople besede razumeva- nja pa prejmejo s toliko hvaležnostjo.
Ne vem,če mi je uspelo s temi vrsticami povedati,da mi je šele Prijatelj 'odprl oči' da nimam pravice reči, da ne morem nikomur narediti veselja. Tako rada bi, da bi ob Prijatelju to tudi drugi spoznali saj vem, da nisem samo jaz zanikrna zaspanka v razumevanju bližnjega... V zadnji številki Prijatelja sem v pismih, ki jih tako rada berem, zasledila, da se bolniki zahvaljujete za pomoč in pozor- nost zdravim. Mislim pa, da bi morali mi zdravi biti hvaležni vam bolnikom. Vpra- šali boste, zakaj? Ni težko odgovoriti. Zdrav človek pomaga le malo v primer- javi s tistim, kar bolnik napravi za zdra- vega. Prvi pomaga le za časno življenje Bolnik pa je most, ki s trpljenjem in da- rovanjem pomaga zdravemu,da postane boljši kristjan, pomaga mu do večnega življenja. Zemeljsko življenje pa se ne da primerjati z večnim, ki ga marsikdo ne bi dosegel brez pomoči bolnikov.
Da je to res,bi vam lahko napisala veli- ko primerov, ki sem jih doživela v svoji večletni medicinski službi, ki sem zanjo Bogu tisočkrat hvaležna.Večkrat se ču- tim nevredno tega zaupanja, da smem opravljati službo pri 'biserih', in to ste prav vi bolniki. ... Dragi prijatelji, v rokah imam božično številko Prijatelja. Listam ga in misli mi hitijo k začetku njegovega izhajanja. Komaj štiri leta je od tedaj,ko je slove- nske trpine obiskalo prvo Božično pismo bolnikom, ročno razmnoženo in v zares zelo skromni zunanji obliki.
Kdo bi si takrat upal misliti, da se bo Prijatelj v tako kratkem času razvil do bogate vsebine in lepe zunanje podobe? Mlad izobraženec, ki je študiral v Pa- rizu, mi je rekel, da je večkrat listal po francoskih in drugih inozemskih listih za bolnike, pa se mu nobeden ni zdel tako lep, kakor slovenski Prijatelj, ki človeka že s svojim naslovom pritegne.
Prijatelj ni le naslov, temveč pove že vsebino njegovega dela. Prijatelj nas obiskuje kot res iskren prijatelj in nam s tem nevsiljivo prinaša žarek veselja, tolažbe in spodbude za vdano spreje- manje vsakdanjih preizkušenj.Zato si je tudi tako hitro utrl pot v bolniške sobe, pa tudi zdravi ga radi prebirajo. Pisma v božični številki to dovolj zgovorno po- trjujejo. Vsi pa želimo, da bi se število Prijateljevih sodelavcev še povečalo,da bi bolniki Prijatelja ne samo brali, tem- več ga z izkušnjami svojega trpljenja tudi vsebinsko bogatili. ... S to željo vse Prijateljeve prijatelje in še posebno trpeče brate in sestre iskreno pozdrav- ljam.
Torej, že takrat smo čutili, da ni samo dolžnost, da si pomagamo in preko Pri- jatelja povezujemo, ampak je to tudi naša pravica.Ko se tako s hvaležnostjo oziramo nazaj,moramo hkrati z upanjem gledati naprej. • Prijatelja spremljam od začetka.Darina Konc je bila odlična. Prispevke Klevišar- jeve imam najraje, mama pa z veseljem bere Jalna. Hvala za vse vaše prizade- vanje, da bi tudi prizadeti imeli pravico do toplega prostorčka v gneči tega sveta!
• Zdravi lahko vidimo, kako bolniki in onemogli znajo in zmorejo razviti druge duhovne ali telesne darove in sposob- nosti.
• Prijatelja prebiram kot glasilo naše 'družine' Prijateljstva bolnikov in invalidov
• V cerkvi sem odkrila novo revijo s staro ženo na naslovni strani. Iz rado- vednosti in z mešanimi občutki sem jo odnesla s seboj in jo dala sedemdeset- letni teti v branje.Doma o tej reviji ni- smo govorili, kot bi se nečesa bali...
Na Srednji zdravstveni šoli, kjer sem poučevala, sem spoznala,da niti glavna sestra v bolnici za starejše ne pozna Prijatelja. Zato sem ji ga pokazala in presenečena ga je odnesla s seboj.
• Za besedami Bog, mati, domovina je beseda prijatelj ena najlepših. In tako ime ima naš list.
• Prijatelj je zame del mojih doživetij.
• V nekaterih pogledih postaja že malce enoličen in bi ga bilo potrebno spreme- niti.
• Ko ga dobim, je to navadno res 'obisk prijatelja'. Včasih pa mi s svojo pestro vsebino o lepih doživetjih še bolj poglo- bi moj občutek osamljenosti.
• Kadar list prinese moj prispevek, sem vesela,da morem biti vsaj komu koristna
• Z zanimanjem ga prelistam in vse pre večkrat najdem stalne sodelavce, kot da bi drugi ne znali nič napisati.
• Ko ga prejmem, žal čutim, da ga ne sprejmem kot prijatelja, ker nisem nič prispeval za to prijateljstvo.
• Prijatelj mi prinaša življenjska pričeva nja.Kaj naredim,da mi bo list ugajal? Če nič, potem zaman čakam,da bo odličen!
• Ko se je pojavila starost in bolezen tudi v naši družini,smo začeli revijo raje brati. Prej sem upala na čudež ozdrav- ljenja, potem sem spoznala, da je šla božja pomoč v drugo smer - čudež je, da živimo z vsem tem,kar nas je zadelo
• Zdravi premalo poznajo Prijatelja in prevečkrat zamahnejo z roko, češ: "Kaj me to briga?"
• Prijatelj naj bi zdrave učil, da bi znali gledati na trpeče ljudi.
• Na Srednji zdravstveni šoli sem v zad njem času večkrat vprašala,če poznajo Prijatelja. Kljub mnogim pritrdilom, sem čutila bojazen, ker je to verski časopis, o katerem je bolje, da se v šoli ne go- vori...
• Prijatelj je tudi za zdrave, saj v njem lahko preberemo svojo prihodnost.
• V Prijatelju bi lahko kdaj objavili tudi kaj iz nove zakonodaje glede invalidov.
• Predlagam, da bi bil Prijatelj bolj vesel in razvedrilen.
• Naj bi bilo več zapisanega o življenju preizkušenih starih ljudi.
• Humorja naj bo več!
• Fotografija na ovitku naj zgrabi, pri- vlači, opogumi... Zgovorni bi bili izdelki iz razstave.
• List je še premalo bran in razširjen, tudi zato je med zdravimi in invalidi še toliko nerazumevanja.
• Kaj najde v Prijatelju najstnik na vo- zičku, ki je na usposabljanju v kakšnem zavodu? Kdaj je Prijatelj nazadnje obja- vil kakšno novelo, črtico, poezijo, ki jo je napisal kdo od prizadetih? Koliko je bilo objavljenih intervjujev z ljudmi, ki so se uveljavili kljub svoji prizadetosti?
Dajem pobudo, da v vsaki številki na- menite nekaj prostora fotografiji, ki bi prikazala pozitiven primer rešitve do- stopa za voziček.
• Lahko bi kdaj zapisali tudi pogovore in kako dobro duhovno misel iz naših me- sečnih sestankov PBI.

Ko berete v Prijatelju,kaj je nekdo zapi- sal,se srečujete z marsičem,kar je mislil čutil, doživljal, upal, se veselil, trpel, veroval...
Tako spoznavate ljudi, ki osvetljujejo vašo pot k Cilju,ko iščete sebe, bližnje- ga in Boga. To ohranja vašo notranjost pri življenju...
Zato ste,kot vsi, dolžni storiti,kar zmo- rete -tudi kdaj kaj napisati! Slej ko prej boste občutili, da ste ob takem ravna- nju postali srečnejši. Takrat bo Prijatelj kot polje, ki ga poseješ z ljubeznijo in požanješ s hvaležnostjo.
Za vas (in tudi namesto vas) zbrala, uredila in obujala spomine

Kati Urh in Jože Zupančič

IN ŠE NEKAJ PODATKOV

• 1968: Božično pismo bolnikom, ciklo- graf, 500 izv., 8 strani, urednik Janez Puhan.
• 26. jan. 1969: bogoslovci Misijonske družbe s svojim ravnateljem dr.Francem Rodetom na sestanku sklenejo,da bodo takšen listič izdajali.Dobil je ime:Prijatelj listič za bolnike; urednik Mirko Škufca.
• 11. marca 1969: nadškof dr. Jožef Pogačnik da dovoljenje za natis.
• 1969 (letnik I): Prijatelj izide za veliko noč, binkošti, misijonsko nedeljo, raz- množen doma na ciklostilu,do 3000 izv, 32 strani.
• 27. nov. 1969: uredništvo sporoči Sekretariatu za informacije SR Slovenije da bo Prijatelj tiskan.
• 1969, božič, tisk, 4000 izv.,28 strani
• 23. feb. 1970: nov podnaslov: List za bolnike; urednik Jože Zupančič.
• 1970, mis.ned., barvni ovitek; močno je odmevalo prvo romanje slov.bolnikov in invalidov v Lurd (vodil p. dr. Marijan Šef).
• 1972 št.4 (IV): predstavitev medna- rodnega gibanja Krščansko Bratstvo bolnikov in invalidov, 6500 izv., 36 str. (izšlo pet številk).
• 9. nov. 1973: izdajatelj lista postane Misijonska družba.
• 1974(VI) postane dvomesečnik,32 str naklada se do 1983 dvigne na 9500 izv.
• 26. aprila 1974: uredništvo pošlje iz- popolnjeno prijavo Sekretariatu za infor macije SR Slovenije.
• 16. feb. 1978: predstavnik izdajatelja dobi od Sekretariata za informacije po- trjeno,da so list Prijatelj registrirali pod zaporedno številko 139.
• 10. sept. 1983: na pobudo nadškofa dr. A. Šuštarja nov uredniški odbor do- loči bogatejšo vsebino, večji format, 32 str., jasneje opredeljen njegov namen z novim podnaslovom: List prizadetih in njihovih prijateljev; za dve leti urednik Branko Jan.
• 1983 št. 6 (XV): reklamna številka, 18.000 izv.
• 1984-87: tiskamo okrog 13.000 izv.
• 1988/1 (XX): od 12.500 naklada pos- topoma pada na 11.000 (1989/6) ozi- roma (1992/3) na današnjih 10.500 izv.
• 1990/5 (XXII):povečan obseg na 40 str
• 1992/5 (XXIV):povečan obseg na 48 str
• 1993/3 (XXV): priloga Vstani in hodi, 60.000 dodatnih izv.

V 25.letih je izšlo 142 številk (4806 stra ni + 568 strani ovitkov)v skupni nakladi 1,315.000 izvodov. Prijatelj je imel 19 prilog (12 svojih,7 od Karitas) s 130 str V letih 1973 - 88 je bilo tudi 12 prilog Baraga na oltar.
Od vsega začetka je vse delo in sode- lovanje pri naši reviji brezplačno. Poleg člankov sodi sem še delo lektorja (Aloj- zij Mlakar, Avguštin Pirnat), tehnično urejanje (najprej Franc Zupet - Krištof, deset let Anča Briški-Pollak, sedaj Rado Čepič in Lojze Čemažar), fotografije za ovitke (Franc Rode,Franc Letonja,Mirko Kambič, Janez Marolt,Janez Rihar,Franc Bole, Silvo Čuk, Marijan Kozjek, Marijan Smerke, Knjižice Rakovnik, Franc Rataj, Vlado Bizant, Jože Zupančič, France Stele), blagajna in kartoteka (bogoslo- vci MD, Janez Kastelic in Lončka Bučer) Z naročnino in darovi pokrivamo samo materialne stroške. Okrog 300 naročni- kov prejema revijo brezplačno.
Ob zavzetem sodelovanju bolnikov in invalidov (tako v uredniškem odboru kot dopisovanju), pa tudi zdravih sode- lavcev gibanja Prijateljstvo bolnikov in invalidov, zdravstvenih delavcev (zlasti dr. Metke Klevišar), dobrohotni naklo- njenosti redovnih sester (Marijinih in usmiljenk) ter nekaterih duhovnikov (ne samo lazaristov) je list prerasel v revijo ki od 1974 redno šestkrat letno obišče slovenske bolnike in kakorkoli prizadete.

Zato velja vsem imenovanim in skritim dobrotnikom,naročnikom, poverjenikom, dopisnikom (imena so pod članki) in zve stim sodelavcem, prav posebej Misijon- ski družbi, iskrena zahvala!

MOŽ V PUŠČAVI

Evangelist Marko nam drugo adventno nedeljo s svojo kle no besedo govori o Janezu Krstniku,o množici in o Jezusu
Pove, da je bil Krstnik že davno najav- ljen in pričakovan. Pred osemstotimi leti ga je napovedal prerok Izaija.V puščavi se bo pojavil mož - je zapisal - ki bo z mogočnim glasom klical ljudem, da je treba Prihajajočemu pripraviti pot.
Sedaj je ta glasnik tu.S svojo mogočno pojavo zbuja pozornost in privablja mno žice.Živi v samoti,oblečen puščavniško, preživlja se spokorniško, kliče k spreo- brnitvi. Množici, ki se okrog njega zbira, oznanja krst za odpuščanje grehov. Tiste, ki pokažejo dovolj spokornosti, krščuje v jordanski vodi.
Čeprav je v središču pozornosti, ostaja skromen. Zaveda se, da je le glasnik,da je tu zaradi nekoga drugega,ki bo prišel za njim in je od njega večji. Nima se za vrednega, da bi se pred njim sklonil in mu odvezal jermen na obuvalu.
Množica, ki se okrog Janeza gnete, postaja iz dneva v dan številnejša. Ob Jordanu je pol Judeje, celo jeruzalem- skih meščanov ne manjka. Niso redki med poslušalci, ki jim Janezove besede segajo v srce. Priznavajo grehe in prej- mejo krst pokore. Očiščenih src in olaj- šane vesti se vračajo na svoje domove
Zakaj vse to? Ker se bliža čas, ko bo prišel tisti,ki ga Izrael že stoletja priča- kuje. Krstnik pravi o njem le, da je večji od njega in da bo, ko pride, krščeval s Svetim Duhom. Kaj je jordanska voda v primeri z Božjim Duhom?
Evangelist Marko,ki vse to pripoveduje, pa pove o Prihajajočem neprimerno več Tisti,ki ga Janez oznanja in ki mu pripra vlja pot,ni nihče drug kot Jezus Kristus, Božji Sin.Marko to pove jasno in kratko, brez pomišljanja, v prvem stavku svo- jega pisanja. Marko ne začenja svojega evangelija z Jezusovim rojstvom in ot- roštvom. To dvoje prepušča Mateju in Luku. Njega zanima odrasli Jezus, tisti, ki bo ves čas svojega življenja z be- sedo in dejanjem potrjeval resničnost trditve, izrečene v prvem stavku, da je Božji Sin.
Štiri adventne tedne se kristjani pripra- vljamo na Jezusov prihod. Cerkev nam pri tem pomaga in nam med drugim da- je v branje začetek Markovega evan- gelija. Kaj nam hoče s tem povedati?
Ko Marko opušča opis dogodkov ob Jezusovem rojstvu in njegovi mladosti, noče reči,naj nas ne zanimajo. Hoče pa nam reči, naj se ob njih ne ustavljamo. Naprej naj gremo in gledamo Jezusa v celoti njegovega oznanjevanja, trplje- nja, smrti, vstajenja in vnebohoda ter njegove prisotnosti v Cerkvi. Po njej je vse čase in tudi danes med svojimi verniki navzoč ter jih po svojem Duhu posvečuje.
Dalje hoče Cerkev naglasiti, da tisti, ki Marko o njem piše in ga Krstnik oznanja ni kdorkoli. Je Nekdo,ki je ne samo večji od Krstnika, temveč presega vse ljudi. Nobena človeška misel ga ne more za- jeti in nobena beseda izraziti. Je Božji Sin. V veri ga moremo sprejeti in se mu pokloniti, ali pa ga v neveri odkloniti. Ne moremo pa Markovem sporočilu o Njem ničesar odvzeti ali dodati.
Če ga sprejmemo, nimamo druge poti, kot je tista, ki nam jo kaže Janez Krst- nik: spreobrni se, priznaj grehe in prosi za odpuščanje.Ta pot ni nič prijetnejša od tiste, ki je nekoč vodila k Jordanu, a pripelje do neslutenih spoznanj.Božji Sin tistim, ki po tej poti k Njemu prihajajo, razodeva svojo skrivnost.

p. Franc Cerar

V NESREČI JE TUDI SREČA

Narava je bila vsa v čudovi- tih jesenskih barvah. Veter je nosil po zraku pisano listje Zazdi se, kot da narava umi- ra. A če le malo pomislimo,spoznamo,da je to potrebno sprejeti in s tem tudi ži- veti. Saj nam bo pomlad zopet podarila lepoto v drugačnih barvnih odtenkih.
Življenje je pogosto podobno dogajanju v okolju. Nekdo vidi le nesrečo,drugi pa v njej odkrije tudi srečo. O sreči v ne- sreči nam je tokrat spregovorila Slavka Jereb (Stara Loka 126, 64220 Škofja Loka).

Kje si preživljala otroška leta?
Doma sem iz Stare Oselice v Poljanski dolini. Bili smo štirje otroci. Oče nam je zelo zgodaj umrl - ko sem bila stara 10 mesecev. Potem je za vse skrbela ma- ma. Imeli smo veliko kmetijo in zato je bilo, posebno po vojni, zelo težko.

Kaj bi povedala o svoji mladosti?
Kmalu po osnovni šoli sem se zaposlila v Škofji Loki.Potem se poročila.Bila sem zelo mlada, pa sem si rekla, da ne bi bili otroci tako zgodaj ob starše, kot sem bila jaz. Ker to je res težko.

Od kod pa je doma mož Ivan?
Iz Straže pri Cerknem. Po poroki sva se kmalu preselila k njim na dom.

Kdaj in kako se je zgodila nesreča?
Nesreča se je zgodila leta 1977. Neki vojak me je po pomoti ustrelil, ko smo se vračali z obiska - od doma.

Ste bili takrat vsi v avtu?
Ne, Robija ni bilo. Še dobro,da sta imeli hčerki noge na sedežu, ker sta ležali. Bilo je namreč pozno ponoči. Mirjano je krogla malo oplazila v koleno. Sicer pa je bila ta krogla tretja. Prva je zadela v motor, a na srečo jo je nekaj zadržalo, da ni prišlo do eksplozije. Druga se je odbila od gume pri steklu -če bi bila šla skozi, bi bila zadela ravno Ivana. Tretja pa je priletela v ključavnico, jo razbila, zadela sedež in nato mene. Zdi se, da se je kljub vsemu to še srečno končalo.

Temu je sledila rehabilitacija. Koliko časa si bila po bolnicah?
To je trajalo celo leto. Še sreča, da je bila takrat Ivanova mama tako vitalna, da je ona skrbela za otroke.

Koliko pa so bili otroci stari ob ne- sreči?
Robi je bil star tri mesece, Mirjana pet let, Tatjana pa sedem. Začela je hoditi ravno v malo šolo.
Mislim, da je bila takrat res sreča v ne- sreči. Če pomislim,da sem ostala pri ži- vljenju,saj je bila poškodba zares huda. Še zdravniki so se čudili. Dr. Košej, ki me je takrat operiral, me je pred nekaj leti obiskal. Bil je zelo vesel, da se je vse tako uredilo.

Takrat ste živeli v Cerkljanskem vr- hu. Zakaj ste se potem preselili sem v Škofjo Loko?
Ko sem se vrnila z rehabilitacije, je bilo največkrat tako, da sem pozimi veliko- krat zbolela in morala v bolnico. Nava- dno je zapadlo vedno veliko snega in tako je bilo težko priti v dolino oziroma domov. Eno leto ga je bilo toliko, da so ga prišli orat celo gasilci.Potem sva za- čela razmišljati, da bi se morali preseliti nekam bolj k cesti,v laže dostopen kraj Odločila sva se,da bova poskusila dobiti parcelo v Škofji Loki, kjer bi si zgradila hišo.

Kdaj so se vajine želje uresničile?
Leta 1980 smo tukaj začeli gradnjo. Takrat nisem verjela, da nama bo kdaj uspelo delo dokončati.
No, po treh letih smo se že vselili. Imeli smo gotovo le pritličje. Kletni in zgornji prostori pa so še čakali delavcev. To smo postopoma urejali. Sedaj lahko re- čem,da je delo končano.Odprli smo tudi obrt - mesarijo.

Kako to, da sta se z možem odločila ravno za Škofjo Loko?
Pred nesrečo sem delala v Škofji Loki in mi je bil kraj zelo všeč.Zato sva se tudi odločila zanj. Delno pa je k tej odločitvi pripomogla tudi misel na otroke, da bi imeli bliže do šole.

Ali sta dekleti kdaj tarnali zaradi dolge poti v šolo?
Mislim,da nikoli. Od doma je bilo kar eno uro do avtobusa. Zato sta bili pozimi v internatu, ko sta bili še manjši. Vedno sta radi hodili domov.
Zdi se,da sta znali pot prijetno prežive- ti: opazovali sta naravo in razmišljali o njej. Pisali sta zelo lepe sestavke.

Se ti zdi, da so bili otroci za kaj pri- krajšani, ker si na vozičku?
Mislim, da ne. Najbrž bi bili lahko slabši kot boljši. Vse, kar nisem mogla narediti jaz, so morali otroci. Več dela so imeli, hitreje so naredili in večjo skrb za uče- nje so imeli. Če bi imeli pa preveč pros- tega časa, je vprašanje, če bi ga tako koristno izkoristili, kot so ga. Morda je bilo takrat hudo,ker so morali res delati Danes spoznavam, da je to edina dota, ki jo imajo za naprej.Mislim,da je mnogo več vredno to, da te kdo česa nauči, kot pa če ti nekaj podari. Sicer pa so imeli otroci vedno svoje razvedrilo in menim, da zaradi moje invalidnosti niso bili prikrajšani.
Lahko rečem samo to, da je vsaka nes- reča za nekaj tudi sreča.Če to sprejmeš in s tem živiš, si srečen. Težave pa so tako in tako v življenju vedno prisotne: pri zdravih in bolnih oz. invalidnih.

To je bilo gotovo veliko, da ti je dru- žina ves čas stala ob strani.
Ja,res je. Mož in otroci so bili zelo dobri zame, čeprav so bile tudi krize. Mož me ni nikoli pomiloval ali zaničeval, ampak vedno le spodbujal. Res pa se mi zdi,da se je vse obrnilo na najboljše.

Kaj pa lahko rečeš o okolju?
Zelo lepo nas je sprejelo.Ni bilo nobene razlike zaradi moje invalidnosti. Nisem doživljala pomilovanja. Pomilujejo le pri- mitivni ljudje, tisti, ki nič ne mislijo.
Pravim, da je za invalide najhujše pomi- lovanje in to, da te kdo stalno sprašuje o nesreči.

O nesreči je gotovo težko govoriti?
O svoji nesreči nikoli ne govorim. Zame je pomembna notranjost, ki je lahko pri prizadetem veliko bogatejša, kot pri zdravem. Zunanjost je malenkost proti temu,kar človek nosi v sebi. Notranjost je vrednota, ki ne mine.
Pomembno je, da nesrečo sprejmeš, da si zadovoljen s tem, kar imaš. Če se pa upiraš, pa s tem moriš svoje najbližje, vso okolico in seveda tudi sebe.

Koliko časa si potrebovala,da si spre jela svojo invalidnost?
V bolnici sem opazovala druge, kako so obupavali, in že takrat sem si rekla, da tega ne bom delala. Ves čas sem raz- mišljala, kako bomo živeli naprej.
V bolnici so me obiskale sodelavke in mi prinesle gobelin ter mi naročile, naj za- čnem delati takoj, ko bom lahko sedela. Razmišljala sem, da ne bom več hodila, zato bi si morda zaslužila kaj tudi z ro- čnimi deli.Danes razmišljam,da je skoraj nemogoče, da bi od tega živel. Ampak takrat mi je dalo to veliko zagona.

S katerimi ročnimi deli si se ukvar- jala oz. se še ukvarjaš?
Pred nesrečo sem znala samo plesti. S tem sem nadaljevala tudi po poškodbi. Pletla sem v Zavodu za rehabilitacijo, in sicer za otroke. Ko smo zidali, ni bilo denarja, pa je prišlo prav vse, kar sem naredila doma.
Poleg pletenja sem se ukvarjala tudi z gobelini in vezenjem.Ves prosti čas sem preživela z ročnimi deli.

Imaš družino, zato ti poleg ročnih del še kakšno drugo delo zapolnjuje tvoj vsakdan.
Po vrnitvi iz bolnice sem začela oprav- ljati vsa gospodinjska dela in skrbeti za otroke, predvsem za Robija, ki je bil še v plenicah. Zelo se je navadil, da ni šel po stopnicah, kot bi vedel,da ne morem za njim.

Doma je vse prilagojeno za dostop z vozičkom. Kaj pa drugje?
Takrat sva gradila tako, da je dostopno z vozičkom. V cerkev lahko pridem -po- stavljena je rampa. Morda je imel na to vpliv tudi Dom za ostarele, saj prihaja v cerkev veliko oskrbovancev. Prav tako lahko pridem tudi v zdravstveni dom, a le spodaj - na vrh do zobozdravnika ne morem, ker ni dvigala.

Ti je bila ob nesreči vera v oporo?
Nesreča mi je vero še utrdila. Prej sem šla večkrat k maši nekako iz navade, po nesreči pa sem pri njej vedno dobila notranjo oporo in moč. To je zares ve- lika opora v preizkušnji.Ne predstavljam si tistih,ki nimajo vere, pa jih doleti ka- kršnakoli preizkušnja. Meni vera pomeni vse.

Kako si se spoznala s Prijateljstvom?
O, s Prijateljstvom se poznam pa že iz Zavoda - Soče. S tem me je seznanila pokojna Ivanka Cvar. Bili sva skupaj na rehabilitaciji. In takrat sta prišli v Sočo s. Mihelangela in Alenka Bolta.To je bilo leta 1977.Naslednje leto sem prišla do- mov in nisem imela nobenih vezi s PBI. Potem pa sta čez nekaj let prišla na obisk oselniški župnik g. Jakob Kralj in g. Jože Zupančič s prijatelji, ki so bili na župnijskem srečanju. Takrat sem bila povabljena na srečanje na Mirenski Grad. Srečanja sem se udeležila in bilo mi je zelo všeč.

Kaj ti je pomenilo to srečanje oz.kaj ti srečanja v PBI pomenijo?
Veliko je vredno, ko se srečaš s sebi enakimi, se malo pogovoriš in izmenjaš izkušnje. Ob tem dobiš moč za naprej. Ko slišiš, kaj prenese kdo drug,si rečeš: zakaj se ne bi potrudil še jaz. Ob sre- čanju s sebi enakimi tudi spoznaš, kaj zmore kdo narediti in zopet se lahko potrudiš tudi sam.

Se morda spominjaš kakšnega do- živetja, ki ti je ostalo v spominu?
V času, ki sem ga preživela v Zavodu, so se mi marsikatere stvari, ki sem jih videla pri drugih pacientih, zdele nemo- goče. Dobro se namreč spominjam,kako nemogoče se mi je zdelo to,da so mogli nekateri, ki so bili na vozičku, zapirati vrata za sabo. Nisem si predstavljala, da bi kdaj to zmogla tudi jaz. Pa mi je kasneje tudi to uspelo - še več, zdelo se mi je čisto preprosto.
Druga nemogoča stvar je bila, ko sem se peljala po hodniku,pa se mi je zdelo, da nikamor ne pridem, da ne bom nikoli na koncu hodnika. Pa se je mimo pripe- ljal kdo tako hitro, da sem ga skoraj komaj opazila.
Sedaj vidim, da dosežeš marsikaj, če imaš voljo. Res pa je, da moraš po ne- sreči začeti vse znova. In če to storiš, živiš čisto normalno.

Si kdaj razmišljala, kako bi bilo, če bi spet hodila?
Po pravici povem,da si ne predstavljam kako bi bilo, če bi mi sedaj kdo rekel,da bom začela hoditi.Verjetno bi imela ve- like težave - kot takrat, ko sem začela živeti z vozičkom.
Zdi se mi, da sem se tako navadila s tem živeti, da sploh ne pomislim več,da sem na vozičku.

Povedala si, da si se odzvala že na prvo vabilo za srečanje. Mnogim je najtežji prav ta prvi korak. Kaj bi tem svetovala?
Rekla bi, naj se nihče ne ustraši, ampak povabilo sprejme. Prepričana sem, da ne bo nihče razočaran.Kajti ta srečanja niso le priložnost za duhovno obogati- tev,pač pa možnost za medsebojni po- govor, ob katerem lahko dobiš moralno oporo.
Mislim, da bi morala srečanja pritegniti večji krog ljudi.

Nekateri iz različnih razlogov ne morejo priti na srečanje.S temi smo povezani preko skupnega pisma ob praznikih. Kako ti sprejemaš to po- što?
Teh pisem sem zelo vesela. Vsako pre- berem in nato spravim.Pošto vedno tež ko pričakujem,saj je v njej vedno veliko spodbudnega. Gotovo je, da pišete z dobrim namenom in prepričana sem, da je malo takih, ki pošte ne preberejo. Kdor je osamljen, jo gotovo prebere, morda celo večkrat.Vsem pa se tako in tako ne da nikoli ustreči. Skupna pošta je vsekakor dobra stvar.

Ali dobiš poleg teh pisem še kakšno drugo pošto?
Pošte dobivam kar precej in tudi rada jo sprejemam,čeprav moram priznati,da bolj nerada pišem.

Kako si potem povezana s prijatelji, znanci?
Veliko stikov vzpostavljam preko tele- fona. Imam pa tudi zelo veliko obiskov. Prihajajo sodelavke, prijatelji, sosedje. Tudi sama koga obiščem.

Prijateljstvo organizira tudi razsta- ve ročnih del bolnikov in invalidov. Sodeluješ tudi ti?
Mislim, da sem sodelovala na vseh raz- stavah, ki so bile v teh letih, odkar sem na vozičku. Moje mnenje je, da so raz- stave nekaj zelo dobrega. Tam namreč vidiš,kaj kdo zmore in poskušaš še sam dobiš pa tudi vedno nove ideje.

Ob vsem delu ti časa najbrž primanj kuje. Gotovo kaj bereš?
Berem dnevno časopisje, naročeni smo na Družino, Ognjišče in Prijatelja - in to z veseljem tudi prebiram. Prijatelj mi je zelo všeč. Še posebno vesela sem ru- brike, ki jo ureja Kati Urh. Zelo lepo je, da lahko bralci dobijo poleg zanimivega branja tudi praktične nasvete za kori- stno izrabo prostega časa.
Zame je Prijatelj zelo zanimiv in vsako številko preberem tudi po večkrat.

Bi nam zaupala še kaj o svojem du- hovnem življenju? Sedaj imate rav- no misijon. Kako gledaš na to obliko duhovne prenove?
K maši hodim vsako nedeljo. Zavedam se, da to ni dovolj, če se tudi doma ne potrudim, da bi živela čim bolje. Vsako jutro se obrnem k Bogu s prošnjo, da bi bila orodje v njegovih rokah. Obenem pa ga prosim tudi za moč, da bi me po Svetem Duhu razsvetljeval,da bi se zna la z ljudmi pravilno pogovarjati in prav živeti. Tudi čez dan pogosto mislim na Boga.
Glede misijona pa sem razmišljala, da je resnično potreben vsake toliko časa. Človek si ob taki priložnosti vzame več časa, da pogleda vase, se bolj zaveda, da je le popotnik in da je življenje kratko

Kaj meniš o današnji mladini?
O mladih ne morem reči nič slabega.Mi- slim,da so po večini to zelo dobri, pridni in požrtvovalni ljudje.Vsem mladim želim da bi na takšni poti tudi vztrajali.

Veliko bridkih in hkrati spodbudnih misli nam je zaupala naša sogovornica. Kljub vsemu ne tarna nad nesrečo,ampak nas uči, da jo je potrebno vedno sprejeti in tako v njej najdemo marsikaj dobrega in smo kljub vsemu srečni.
Slavki iz srca želimo, da bi še naprej z veseljem vztrajala na tej poti življenja in tako dajala dober zgled svojim najbli- žjim in vsem nam.

Na obisku smo bile:
Edith, s. Helena in Mili

ZDRAVJE - REHATEH

V Ljubljani na Gospodarskem razstavišču je bil od 27. - 31.10.1993 že 24. sejem ponudbe proizvodov, dejavnosti in idej za zdravo življenje in v njegovem okvi- ru 2. razstava rehabilitacijskih izdelkov in storitev.
Sejem ZDRAVJE-REHATEH,ki se je letos prvič predstavil s svojim novim imenom in smo ga prej poznali kot NARAVA - ZDRAVJE, je gotovo eden večjih in med obiskovalci priljubljenejših sejemskih prireditev.
Uvršča se v pravi čas, ko vedno bolj razmišljamo o zdravem načinu življenja, ko spoznavamo, da nam zdravje ni več nekaj vnaprej danega, ampak moramo zanj tudi sami kaj storiti. Sejem s tako vsebino nam je torej še kako nujen in potreben.
Na tem sejmu se je predstavilo s svo- jimi izdelki okoli 200 razstavljavcev iz enajstih držav, kjer je bilo neposredno prisotnih 152, preko zastopnikov pa 49 podjetij in posameznikov.
Sejemski del,ki je bil uvrščen pod ZDRA VJE, je sestavljala zdrava prehrana (tako živila in pijače kot prehranjevalne metode), zdravljenje in zdravilna sred- stva, šport in razgibavanje, kozmetika in telesna nega, oblačila,bio vrtnarjenje gospodinjstvo in nenazadnje tudi časo- pisi in založbe.
V programu REHATEH pa so bili predsta vljeni: protetika in ortotika, invalidski vozički, električni stimulatorji, aparati slušno in vidno prizadetih, aparati za fizikalno medicino in rehabilitacijo, mala tehnična ortopedija, antidekubitalni pro gram, pripomočki inkontinence, komuni- kacijska sredstva in transport ter razni pripomočki za invalide. Svoj program dela in usposabljanja so prikazovali po- samezni slovenski rehabilitacijski centri, že tradicionalno pa so svoje usluge predstavljala slovenska zdravilišča.
Kar zadeva raznih mazil in čajev so imeli posamezni razstavljalci na razpolago razna eterična olja, mazila proti revmi, šentjanževo olje,čaje vseh vrst, doma- ča zdravila na osnovi zdravilnih zelišč ter razne obkladke iz gline itd.
Določeni razstavljalci in zastopniki so prikazali antirevmatične pripomočke iz ovčje volne merino:posteljne komplete, telovnike, kolenčnike in komolčnike, ra- mensko-vratne pasove,ledvične pasove copate, žimnice iz naravnih materialov, termo pasove z magnetno ploščico, to- plotno perilo,steznike, vretenčne opor- nike in še marsikaj.
Bilo je nekaj razstavljavcev, ki so imeli komplet izdelke za inkontinenčne osebe kot so: urinali, katetri, plenice, skratka vse, kar taka oseba potrebuje.
Končno so nam ostale še naše druge noge, to so invalidski vozički vseh vrst in dimenzij od standardne do specialno športne izvedbe. Potem so bile tu še antidekubitusne ROHO blazine za na vozičke in postelje, električni invalidski vozički,bergle, hodulje, električni stimu latorji in ostali pripomočki za rehabilita- cijo. Zelo koristno, praktično in seveda tudi drago je bilo predstavljeno dvigalo za vstop v avtomobile, raznih tipov. Druga za nas vozičkarje je bila predsta vljena dvižna ploščad,za premagovanje arhitektonskih ovir od pločnikov do sto pnic in stopnišč. Poglejte si skici arhi- tektonskih ovir (piramidi).
Zelo všečna očem je bila oprema iz lesa za večstransko prizadete otroke. Pri takih je najbolj problematično pravilno sedenje. Zato so razvili in izdelali pro- gram opreme,ki zajema različne stolčke in delovne mize ter mizice s paleto fun- kcionalnih dodatkov. Konstrukcijsko je ta program zasnovan tako,da omogoča medsebojno dopolnjevanje posameznih elementov in prilagajanje otrokovi veli- kosti,ko z leti raste.Kar je pri vsem tem še najbolj funkcionalno, je pa to, da se tak lesen stol lahko uporablja zunaj stal nih bivalnih prostorov. Celotna lesena konstrukcija se privije na kovinsko og- rodje s kolesci in otroka ni niti potrebno presedati, kar je dostikrat zaradi nje- gove narave prizadetosti zelo ugodno.

Mogoče bi se dalo še kaj povedati,mor- da smo tudi kaj bistvenega izpustili ali pozabili, pa naj torej ostane še kaj za drugič.

Oton in Jože

27. ZDRAVLJENJE  PO  ZAKRAMENTU BOLNIŠKEGA  MAZILJENJA

Zdravljenje bolnikov je središčno oznanilo nove zaveze. Jezus ni pridržal to polnomoč zase pri uresničevanju Očetovega poslan- stva, ampak jo je prenesel na svoje učen- ce in vse, ki vanj verujejo. Evangelist Luka piše: "Ozdravljajte bolnike v njem in jim govorite: 'Približalo se vam je božje kralje- stvo'" (Lk 10,9).Na koncu Markovega evan gelija je ta naloga še enkrat poudarjena: "Tiste pa,ki bodo verovali, bodo spremljala znamenja: ...Na bolnike bodo polagali roke in bodo ozdraveli" (Mk 16,17) Za izvrševa- nje tega poslanstva je dal Jezus polnomoč in obljubo, ki ne velja samo za njegove iz- brane učence ali nekatere svetnike,ampak za vse, ki vanj verujejo. Jezus je naročil celi svoji Cerkvi,naj ozdravlja bolnike. Zato je to tudi služba vsakega kristjana, ki pri- pada Kristusovemu telesu.
Apostol Jakob je zapisal: "Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere,bo bolnika rešila in Gospod ga bo okre pil;če je v grehih,mu bodo odpuščeni.Zato priznavajte grehe drug drugemu in molite drug za drugega,da ozdravite" (Jak 5,14-16)
To besedilo je prapodoba zakramenta bol- niškega maziljenja. Žal je bil ta zakrament v zgodovini Cerkve oropan svoje prvotne moči in pomena. Tako si je do II. vatikan- skega cerkvenega zbora pridobil ime s sla- bim prizvokom - 'poslednje maziljenje'. Še danes ga žal mnogi ljudje bolj povezujejo s smrtjo kakor z življenjem. Če se ob bolniku ali ostarelem človeku namesto zdravnika v beli obleki pojavi duhovnik v črni,je to zelo 'resno' in zato 'ni več upanja' na preživetje!
Takšna miselnost nas spodbuja, da pogle- damo zakrament maziljenja kot zakrament zdravljenja. Koncilski odloki o novem pojmo vanju tega zakramenta so sicer zelo jasni, toda 'verska praksa' je še marsikje pred- koncilska. V uvodu k novemu obredu piše: Ta zakra- ment bolniku posreduje milost Svetega Duha, ki celotnemu človeku pomaga k oz- dravljenju, mu krepi zaupanje v Boga in ga utrdi zoper skušnjavo hudega duha in zoper strah pred smrtjo; vse to zato, da bi hudo ne le bolje prenašal, ampak tudi premagal in zadobil zdravje, če bi mu bilo to v du- hovno korist. Če je potrebno, odpusti tudi grehe in dopolni krščansko pokoro (Previ- devanje bolnikov, Predhodna navodila št. 6).
V tem besedilu, ki je izšlo kot sad pokon- cilske prenove, najdemo vse sestavine, ki jih omenja pismo apostola Jakoba v 5. po- glavju. Ne gre niti za izključno telesno niti za izključno duhovno zdravje. Gre za oz- dravljenje celega človeka, na telesu, duši in duhu. Gre za ponovno vzpostavitev enovitosti celega človeka, na kateremkoli področju njegovega življenja, kjer je prišlo do ovir ali prizadetosti.
Ponovna vzpostavitev enovitosti in sklad- nosti celega človeka je delo Svetega Duha Pogoj,da more Sveti Duh bolnika rešiti gre- hov in ga ozdraviti, je bolnikova izpoved grehov,kesanje in pokora.Potrebno je torej da je človek odprt za delovanje Svetega Duha.
To je zelo pomembno vedeti pri obhajanju tega zakramenta. Kadarkoli se odločamo za obhajanje zakramenta bolniškega mazi- ljenja v bolnici, doma, v povezavi z božjo službo ali drugimi verskimi prireditvami, se mora bolnik sam in vsi njegovi bližnji te- meljito pripraviti z molitvijo, da bi se bolnik mogel odpreti ozdravljajočemu delovanju Svetega Duha.Pri obhajanju tega zakrame nta ne smemo bolnika nikoli pustiti samega Kjerkoli je, v svojem domu, v bolnišnici ali v cerkvi, naj ga obdajajo sorodniki in prija- telji, ki z njim prosijo za ozdravljenje, saj dobi ta zakrament svojo učinkovitost šele po molitvi skupnosti vernikov kot celice Kri stusovega telesa,Cerkve.To je zelo pome- mbno tudi zato, ker zelo pogosto potegne bolezen enega člana družine vso družino v stisko ali krizo. Zato je potrebno, da je z občestvenim obhajanjem tega zakramenta deležna ozdravljenja vsa družina ali obče- stvo.
Prav je,da duhovnik pred obhajanjem tega zakramenta bolniku ponudi priznanje gre- hov med štirimi očmi v spovedi. Če to iz različnih razlogov ni mogoče, je potrebno opraviti spokorno bogoslužje, pri katerem lahko vsak ud občestva izpove svoje gre- he proti ljubezni do bližnjega. Bolnik ima pogosto veliko potrebo,da pred sprejemom zakramenta maziljenja nekako izpove svojo krivdo in izreče željo po spravi.

Duhovnik naj s pomočjo bogoslužnih beril predstavi središčno nalogo Jezusovega poslanstva za ozdravljanje bolnih. Tako bo bolnik poglobil svojo vero v zdravilno delo- vanje božje ljubezni.Pri tem mora biti jasno poudarjeno zdravljenje celega človeka.Brez temeljite obrnitve, to je spreobrnjenja k Jezusu, brez osebnega srečanja z njim kot Odrešenikom, ne more priti do telesnega ozdravljenja ali zmanjšanja bolezenskih znakov.
Mc Manus opisuje,kako so se pri obhajanju tega zakramenta zmanjšali ali povsem iz- ginili pri nekaterih bolnikih znaki duševnih motenj in bolezni npr. strah, depresija, iz- guba zaupanja ipd. Pogostokrat se različni simptomi duševnih motenj skrivajo za tele- snimi simptomi. Zaradi tega eni ne morejo biti ozdravljeni brez drugih. Vedno je torej potrebno moliti za ozdravitev celega člo- veka in to jasno izreči. Takšna je končno tudi vsebina obrednih molitev.*
Pri blagoslovu olja duhovnik moli: "... Po tvojem svetem blagoslovu naj to nebeško zdravilo varuje na telesu,duši in duhu vsa- kega,ki bo z njim maziljen. Naj mu prežene vse bolečine, vsako bolezen in vsakršno slabost..."
Po obredni molitvi duhovnik moli: "Kristus, naš Odrešenik, z milostjo Svetega Duha ozdravi tega bolnika, zaceli mu rane, od- pusti mu grehe in ga reši vseh dušnih in telesnih bolečin. Usmiljeno mu vrni popolno zdravje, da bo po tvoji dobroti lahko spet opravljal svoje delo..." Pri drugi molitvi pa duhovnik moli: "...Pomagaj mu, da bo poln zaupanja svoje trpljenje združeval s tvojim trpljenjem ..."
Pri obhajanju zakramenta bolniškega mazi- ljenja moramo imeti pred očmi tudi to, da bolnika ponovno vključimo v njegovo živ- ljenjsko okolje, iz katerega ga je bolezen izrinila.Bolnik se pogostokrat počuti nemoč nega in nekoristnega in zato nezaščitene- ga in izključenega.To velja tudi za bolnike, ki so sicer dobro oskrbovani in negovani. Ne želi biti samo 'predmet' pretirane pozor nosti. Potrebuje prijatelje, ne oskrbovalce. Zavedati se mora, da lahko tudi on daje, ne samo sprejema.
Tudi pri obhajanju zakramenta maziljenja naj bolnik, če je le mogoče, sodeluje z glasno molitvijo, zlasti pri prošnjah. Potem, ko duhovnik molče položi roke na bolnika in zanj moli, lahko tudi bolnik položi roke na svoje najbližje sorodnike ali prijatelje in zanje moli. Tako lahko tudi bolnik postane blagoslov za druge. Takšno medsebojno polaganje rok občutijo kot močno poveza- nost z občestvom zlasti bolniki, ki duševno trpijo. Pri tem je seveda potrebno, da se z bolnikom prej pogovorimo,če to želi, da mu tega ne bi vsiljevali.
Pri obhajanju tega zakramenta mora biti odprt za zdravilno delovanje Svetega Duha ne samo bolnik, ampak tudi njegovi svojci ali občestvo. Vsi udeleženci tega zakra- menta pa morajo ostati odprti tudi pri pri- čakovanju sadov ali rezultatov tega obha- janja. Če bi bolnik sam ali drugi udeleženci obhajanja tega zakramenta bili preveč (ne urejeno) navezani na ozdravljenje določe- nih simptomov in se potem to ne bi zgodilo bi lahko prišlo do razočaranja. Pri bolniku ali svojcih bi se prebudili občutki krivde, da niso 'pravilno' molili, da niso 'dovolj vztraj- no' molili, da niso imeli pravega odnosa do bolnika ali Boga, da niso vredni zaželenega ozdravljenja,ipd. V sebi moramo vzdrževati zaupanje v Božjo ljubezen do nas in biti v veri odprti, da hoče Bog vedno in vsakega ozdraviti in odrešiti. Pri tem pa moramo biti prav tako odprti,da prepustimo Njemu kdaj in kako bo ozdravil našega bolnika ali nas glede na to,da nas on pozna in ve, kakšne so naše dejanske potrebe.
Če torej po obhajanju zakramenta mazilje- nja bolnik,za katerega smo molili in si želeli da bi ozdravil, ne ozdravi, potem to še zdaleč ni razlog, da bi se žalostili. Veliko je lahko razlogov, zakaj bolnik ne ozdravi ta- koj ali ne ozdravi tako, kot je to pričakoval on ali njegovi bližnji.
Med drugimi razlogi je tudi ta, da vsako ozdravljenje potrebuje določen čas, kar velja zlasti za kronične bolezni.Zaradi tega je potrebno zakrament maziljenja ponovno obhajati. V nekaterih primerih je dobro, da zakrament bolniškega maziljenja povežemo z obhajanjem drugih zakramentov, npr. s skupnim spokornim bogoslužjem in spoved- jo vseh bolnikovih svojcev in prijateljev, s sveto mašo ali tudi birmo.
Pri obhajanju zakramenta maziljenja je zelo pomembno,da ne bi bolnika izločili iz obče- stva, kot nekaj posebnega, ampak, da ga prav s tem zakramentom ponovno vklju- čimo v občestvo. Ne smemo pozabiti, da marsikdo zboli prav zaradi tega, ker so ga izločili iz družinskih odnosov, iz okolja, kjer je živel ali delal,ali celo iz verske skupnosti Bolnik je tudi lahko simptom bolnega okolja v katerem živi. Zaradi tega moramo pri ob- hajanju zakramenta bolniškega maziljenja imeti pred očmi tudi celotno bolnikovo okolje. Zato je lahko zelo koristno, če ob- hajamo ta zakrament med nedeljsko božjo službo celotnega župnijskega občestva, ko so zbrani vsi udje Kristusovega telesa in so potem vsi deležni zdravilne in očiščevalne moči Svetega Duha.

Pripravlja p. dr. Marijan Šef

Op.: * odstavek v reviji ni bil objavljen

NE BODIMO ODVISNI OD IZVIDOV

Vedno mi je težko,kadar vidim,kako so lju- dje odvisni od izvidov. Če na primer vred- nost sedimentacije malo naraste, so slabe volje, če se zniža, postanejo takoj dobre volje. Namesto da bi prisluhnili sebi in v sebi čutili, kako je z njimi, poslušajo raje izvide, ki sicer lahko nekaj povedo, vedno pa ne veliko.
Resnica o bolniku je veliko več kot zbirka raznih izvidov.Resnica je bolnik sam,v vsej celoti, v vseh svojih razsežnostih, v vsem, kar doživlja, čuti, razmišlja. Te resnice se ne da zajeti v nekaj številk, tudi ne v gra- fikone. Ta resnica ni nekaj dokončnega, ampak je nekaj v nastajanju, nekaj vedno novega. Ravno zaradi tega nam ta resnica tudi omogoča, da lahko upamo, kljub šte- vilkam, ki morda niso ravno obetavne.
Pogosto me svojci in bolniki sprašujejo po prognozi bolezni,želijo vedeti točen potek, koliko časa bo bolezen trajala itd. Hočejo vedeti tako, kot se na primer pri matema- tiki izračuna račun. Z odgovorom pa jih moram vedno razočarati, ker jim ne morem nikoli postreči z rezultatom kot pri mate- matični enačbi. Če gre na primer za hudo bolezen, povem, da je stvar resna, da pa morajo tudi vedno upati z bolnikom. Nikoli se ne pustim izzvati, da bi dajala kakršne- koli časovne napovedi. Statistični podatki o bolezni sicer nekaj povedo, na primer to, koliko časa traja bolezen pri večini ljudi. Prav ničesar pa ne povedo za bolnika, ki je pred menoj. Njega pa ne zanimajo statisti- čni podatki,ampak samo to,kako bo bolezen potekala pri njem. Tega pa mu ne morem povedati, ampak lahko skupaj z njim upam v čim ugodnejši potek.
Če začnemo tako razmišljati, začnemo tudi življenje doživljati drugače. Življenje ni ne- kaj statičnega, nekaj, kar imamo in obvla- damo in ga ob bolezni "repariramo", ampak je skrivnost, ki je nepredvidljiva. Zato tudi te skrivnosti ne moremo "vedeti", je obvla- dati, ampak ji lahko samo v tišini v sebi prisluhnemo in sledimo njenemu sporočilu, ki pa ni namenjeno ljudem na sploh, ampak vedno samo meni osebno.Zato ji mora tudi človek vedno sam prisluhniti in tega name- sto njega ne more nihče drug.

Metka Klevišar

DOBROTA PLEMENITI

Pismo fantom vojaškim obveznikom

Dragi mladenič!
Pod tem geslom DOBROTA PLEMENITI se v imenu Slovenske Karitas obračam nate, da razmisliš kako in kje bi preživel šestmesečni čas služenja vojaškega roka, ko moraš pač "cesarju dati, kar je cesarjevega".
Čar mladosti je tudi v tem, da lahko mlad človek v sebi odkrije neke notranje nagibe ali sile, ki ga ženejo, spodbujajo narediti nekaj dobrega, plemenitega, velikega. Če ga tudi okolje spodbuja k temu in prisluhne glasu v srcu, bo lahko kljuboval trenutni potrošni miselnosti, ki je sebično in raču- narsko usmerjena.
Ponudba Cerkve na Slovenskem, da kot mlad fant drugače preživiš tako imenovani "vojaški čas", je zate velik izziv. Stopil bi na pot, kjer se bi dnevno žrtvoval za ljudi, ki potrebujejo pridne roke in dobro srce. Pred teboj je velik korak, ki bo morda za- znamoval tvojo prihodnost.

Možnost imaš preživeti ta čas v kakšni verski ustanovi in tam osem ur dnevno po- magati (primer: gimnazija Želimlje, Vipava, Šentvid...) ali v kakšnem cerkvenem domu za ostarele (Logatec, Trstenik, Ptuj...).
Možnost imaš, da se kot gost vključiš v kakšno redovno skupnost in tam pomagaš pri vsakodnevnih delih pri strežbi (samostan Stična, frančiškanski samostan Ljubljana, kapucini na Ptuju...).
Možnost imaš, da ta čas preživiš z mladimi in popoldneve, večere ali vikende kot asi- stent pri pogovorih napr.: Servis dobrote mladih (frančiškani, Lj.-Šiška, mladinski salezijanski centri (Lj.-Rakovnik, Maribor - Janez Bosko, Cerknica, Radenci, Sevnica), medškofijsko pastoralno delo s študenti (Mladinski informativni center v Ljubljani - MIC, Emavs v Mariboru).
Možnost imaš, da razvijaš svoje talente za bolj specifična dela: pomoč mladim,zasvo- jenim z drogami, pod vodstvom ŠK, pomoč ostarelim in bolnim po domovih pod vod- stvom ŠK in ŽK; obiskovanje bolnikov po bolnišnicah pod vodstvom bolniškega du- hovnika;dejavnost z invalidi in bolnimi pod vodstvom Prijateljstva bolnikov in invalidov delo v zavodih za duševno prizadete pod vodstvom osebja iz Zavoda...)
Kočno imaš možnost, da (preko svoje ŠK v Kopru, Mariboru, Ljubljani), delaš bodisi v njihovih pisarnah ali večjih župnijskih Kari- tas; to pomeni, da osem ur dnevno poma- gaš pri tistih dejavnostih,ki jih dan prinese (sortiranje blaga, delo v pisarni, obiski bol- nikov...).
Pa še to! Stanoval boš lahko doma, če je izbirno delovno mesto blizu tvojega doma, ali v redovni oz. cerkveni ustanovi,če je to možno in če to zahteva narava izbranega dela. V drugačnem primeru ti bomo priskr- beli začasno stanovanje. Dobil boš toplo malico med delom, delovno obleko, plačilo za vozovnico na delo in minimalno žepnino.
Tvoja obveznost pa bo predvsem vzeti ponujeno delo zares, se posvetiti služenju nekomu, spoznati duha Karitas, prispevati svoj del dobrote, da bi svet okoli nas bil lepši.
Odgovoren boš določenemu voditelju na delovnem mestu, v končni stopnji pa tajniš tvu ŠK, ki je za to določeno od Ministrstva za pravosodje.
Cilj in želja ŠK ter raznih cerkvenih ustanov ali institucij sta, da bi civilno služenje vo- jaškega roka bila ena izmed priložnosti, da bi v mladih srcih rasla DOBROTA, PLEME- NITOST, ČUTENJE Z UBOGIMI..., zato se veselim tvoje odločitve.
S svojimi željami se oglasi v tajništvu Slovenske Karitas, Ciril Metodov trg 9; tel: 061/323-186.

Imre Jerebic, tajnik Slovenske Karitas

ŽELITE POLEPŠATI ŽIVLJENJE STARIM LJUDEM V DOMU?

Naše življenje postaja veliko lepše, kadar ne delamo samo tega,kar moramo,s čemer zaslužimo denar, ampak skušamo svoje zmožnosti in sposobnosti zastonj deliti z drugimi. To nas bogati in osrečuje.
Čeprav skušajo na različnih področjih spod bujati prostovoljno delo, je tega v naši dru žbi še vedno veliko premalo.
Pomembna je tudi vzgoja za prostovoljno delo.Čeprav je to delo zastonj,je potrebna zanesljivost, korektnost, tudi strokovnost - seveda vse povezano s toplo človeško naklonjenostjo.
Škofijska Karitas Ljubljana želi v tej jeseni začeti z uvajanjem prostovoljcev v Domu starejših občanov Ljubljana - Bežigrad.
V domovih za stare ljudi živijo mnogi sta- novalci, ki se kljub oskrbi in pomoči osebja doma počutijo osamljene in premalo ljublje- ne ter odrinjene iz vsakdanjega življenja. Lahko zato, ker nimajo svojcev in prijate- ljev, ali pa jih sicer imajo, vendar z njimi nimajo osebnih odnosov ali jim odnosi z njimi niso dovolj.Ti ljudje potrebujejo poleg dobre oskrbe v domu tudi občutek, da so komu dragi, pomembni - kljub svoji nebog- ljenosti -, da ima kdo čas prav zanje in jih razume.
S skupnimi močmi in dobro voljo želimo po- lepšati življenje ljudem, ki živijo v domovih, da bi lahko bolj polno in vredno živeli v svo jem novem okolju. V tej želji vabi Škofijska Karitas Ljubljana prostovoljce, ki imajo radi stare ljudi in so jim pripravljeni darovati nekaj ur tedensko.
Z uvajanjem prostovoljcev bomo zdaj za- čeli v Domu starejših občanov Ljubljana - Bežigrad.Vse,ki ste pripravljeni kaj narediti za sočloveka, ki živi v domu, bomo povabili v dom, vas seznanili z delovanjem doma, z negovalnim osebjem ter s sočlovekom, za katerega bi potem skrbeli tako, da bi vsaj delno postali njegov nadomestni svojec ali prijatelj.
Vabimo vas, da se oglasite pri gospe Nežki Novak (vsak ponedeljek od 9. do 12. ure na Škofijski Karitas Ljubljana, Poljanska 2, tel. 1320 119),da vam bo posredovala vse druge informacije.

dr. Metka Klevišar

Prostovoljno delo postane tudi za vas vir bogastva in novega veselja do življenja!

VODI ME DOBROTNA LUČ

Mati moja venec pletem...

V jedilnici Doma oskrbovancev v Stari Loki, ki je bila to popoldne v podobi svetišča, se je oglasila Marijina pesem, ki jo je zapel moški pevski zbor starološke župnije.Luč je zasijala v srcih vseh oskrbovancev,zbranih ob oltarni mizi, da bi bili deležni darov sv. misijona.Bili so povezani v občestvo vernih ki smo tiste dni evangelizirali svoje življenje in se trudili v iskanju, kje izvira Ljubezen.
Pater Polikarp Brolih,provincial frančiškanov jih je na začetku svete daritve povabil k sodelovanju z besedami: "Kar velja v bož- jem kraljestvu, je žrtev, darovana z ljube- znijo."
Po evangeljskem odlomku jim je bogatil duha z mislimi: "Sv.Terezija Deteta Jezusa je poznala bolečino. Razumela je smisel trpljenja. Spoznala je, kako nekaj velikega so preizkušnje, bolečine, trpljenje. Marija, vsebina njenega življenja je bila bolečina, ji je bila zgled.Tudi Kristus si je izbral bole- čino, da bi odrešil svet.
Trpljenje, preizkušnja je tako imenovani osmi zakrament, ki človekovo življenje po- svečuje in plemeniti. Človek raste in zori v težavah,ki jih duša nosi z ljubeznijo.V takih dušah je prostor za Boga in za sočloveka. Nihče ne bo prišel k Bogu 'po tepihu', mimo njegove Kalvarije. Vsak človek mora dozo- reti v preizkušnji,znati premagati trpljenje. Sv. Avguštin pravi: Bog tudi naše napake in grehe vzame za dobro,če vidi,da iskreno iščemo Njega."
Nekaj besed pa je pater namenil tudi vsem ki oskrbovancem strežejo,pomagajo:"Nikdar ne delimo usluge ali pomoči s kislim obra- zom. Kadar služimo, pomagamo bližnjemu, če delamo s slabo voljo,odporom,je to zanj žalitev. Vedno pristopajmo z ljubeznijo in potrpljenjem."
Med mašo so oskrbovanci prejeli tudi za- krament bolniškega maziljenja. Za konec naj zapišem besede Ane Frank: "Kljub vsemu trpljenju, ki ga prestajam, še vedno verjamem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega."
Dragi mladi prijatelji,tudi v vas,ki ste bili ta dan spremljevalci, pomočniki,bližnji oskrbo- vancem, je veliko dobrega in plemenitega. Ne dopustite,da to v vas zamre in ugasne.

Alenka O.

STIČNA 1993

Prišel sem,da bi imeli življenje (Jn 10,10)

Papež Janez Pavel II. je meseca avgusta z mladimi vsega sveta obhajal svetovni dan mladih v Denverju v ZDA. Mi, slovenska mladež, smo ga obhajali mesec dni kasneje v Stični. Sveti oče v svoji poslanici takole razmišlja o srečanjih mladih po vsem svetu: "Svetovni dnevi mladih pomenijo zanje po- membne postaje v življenju: pomagajo jim, da se sprašujejo o svojih najglobljih željah, da v sebi poglobijo svoj odnos do Cerkve ter da z vse večjim veseljem in pogumom skupaj izpovedujejo vero v umrlega in vsta lega Kristusa. Samo Stvarnik človeškega srca more zadovoljivo odgovoriti na priča- kovanja, ki so vanj položena."
Prvi, t.i. pozdravno pogovorni del srečanja je potekal v stiški baziliki.
Prisluhnili smo pozdravu stiškega opata p. dr. Antona Nadraha: "Prišli ste sem, ker ste si izbrali življenje, upanje in ne smrt in sovraštvo." Sledili so pozdravi gostov sre- čanja: predstavnikov hrvaške in slovenske tržaške mladine, dveh udeležencev svetov nega dneva mladih v Denverju: "Rekli smo da življenju - življenju,ki nam ga daje Kris- tus. Mi smo poklicani,da smo luč sveta. Ne bojmo se! Danes je čas za oznanjevanje. Moje življenje mora biti odsev evangelija." Svoje pozdrave in želje so nam poslale tudi sestre klarise iz Nazarij.
Potem pa nam je spregovoril nuncij g.Piere Luigi Celata: "Z obhajanjem dneva mladih v Stični se slovenska mladina združuje v občestvo mladih vsega sveta, v občestvo Cerkve v svetu. V središču tega občestva je kakor izvir Jezus Kristus. Kristus je pre- magal smrt in živi v polnosti med nami, on je življenje, ki ga prejemamo mi. Prav je,da sprejmete svoje življenje kot dar in da ga odgovorno razvijate.Kolikor bolj bo globoko vaše prijateljstvo z Jezusom, toliko bolj bo pristno vaše življenje in se bo sposobno upreti vojnam, nasilju... Vstali Kristus nam daje življenje in z njim tudi pogum in moč, da ga darujemo drugim. Cerkev potrebuje vaše navdušenje in mladostno zagnanost, da bi evangelij preko vas prepojil današnji svet."
Nato so s pesmijo in pričevanji nastopili Gen -mladi iz Marijinega dela: "Sej mir tam kjer si,in videl boš,tvoje upanje oživelo bo, s trnjem med rokami jokal boš, toda novi svet se bo rodil."
Potem smo poslušali še pogovor z alpinistom Vikijem Grošljem, ki je naš najuspešnejši plezalec na visoke vrhove Himalaje.Srečno Viki, in ko boš naslednjič premagal steno, se spomni na nas, ki nam ni dano gledati sveta iz visoke pečine!
Na samostanskem dvorišču je stekel pogo- vor Ide Baš z znanim slovenskim pevcem, Vladom Kreslinom, ki ga je dopolnil njegov "glasbeni intermezzo". Opazovala sem dek- leta in fante,kako jih je Vlado s svojim na- stopom čisto prevzel in navdušil,da so sko rajda pozabili na svet okrog sebe in sem se spraševala: "O Bog, kdaj pride čas, ko bodo ti mladi prav tako prevzeti in očarani zaradi tebe in tvoje ljubezni?"Prav lahko je ljubiti in slaviti Boga, ki je navzoč v podobi kruha in vina, ki je skrit v radoživi pesmi in mladostni zanesenosti.Težje je ljubiti Boga v preizkušnji in trpljenju, in ravno to bi se moralo dotakniti vsakega človeškega srca, ne pa da ga bolečina bližnjega pušča brez brižnega in malodušnega.
Dosegli smo vrh našega srečanja. G.nuncij Celata je z g. nadškofom, z nekaterimi slo- venskimi škofi in duhovniki daroval sveto evharistijo.
Po evangeljskem odlomku nas je nagovoril mariborski škof,dr.Franc Kramberger:"Človek že od davnine išče trdno točko, kamor bi lahko privezal svoj čoln življenja. Sprašuje se, kam pluje in kje bo pristal njegov čoln? Ali bodo filozofija, ideologija,znanost (vsa- ka znanost v nekem trenutku umolkne in odpove), tehnika in napredek (s tehniko je človek sposoben uničiti naravo in človeka) uživanje in izživljanje rešilne čeri mojega življenja? Kristus je odgovor na skrivnost našega življenja. Življenje slehernega člo- veka je nekaj svetega, neponovljivega,ne- kaj od Boga zaupanega. Od vas mladih je odvisno,ali bo naša jutrišnja družba prostor kulture življenja ali kulture smrti."
Torej, ali sem bitje Božje pričujočnosti ali Njegove odsotnosti, naj bo vprašanje za naju in vem, da bo Bog potrpežljiv v čaka- nju na moj in Tvoj odgovor, a le do trenu- tka, ko bova prestopila prag večnosti.

Alenka Oblakovič

POZDRAV IZ ARGENTINE

Ko sem bil poleti v Sloveniji,sem obljubil,da se bom skušal spraviti k pisanju o našem delu v župniji Marije Kraljice v Lanusu-pred mestju Buenos Airesa, ki ima skoraj toliko prebivalcev kot Slovenija.
Kastilsko govoreči del naše župnije šteje okoli 30.000 župljanov,slovensko govorečih pa je nekaj manj kot petsto. 1979 leta je bilo zgrajeno prvo nadstropje Zavetišča - Doma za ostarele,pet let kasneje pa še dru go nadstropje.Marijine sestre so že od za- četka prevzele delo v tej ustanovi,v kateri je 45 ostarelih (polovica Slovencev, drugi pa so drugačne narodnosti). V Zavetišču imamo vsak dan slovensko mašo preskrb- ljena je tudi duhovna oskrba Doma.
Župljane,ki se ne morejo udeležiti nedeljske maše,obhajamo ob nedeljah po prvi slove- nski daritvi. Z birmansko skupino in mladin- skim pevskim zborom pa smo za bolnike, ki niso mogli zaradi bolezni dlje časa k maši, pripravili maše na domu; odziv s strani so- rodnikov je bil vedno zelo dober.
In ker živimo na južni polobli, so tudi letni časi postavljeni za vas 'na glavo'. Božič praznujemo v največji vročini, materinski dan spomladi - 17. oktobra.
Z mladino smo pripravili materam (tako slo vensko kot kastilsko govorečim) voščilnice in preprosta darila.
Naslednji dan so se zbrali prvoobhajanci, birmanska skupina in nekaj mladih v Zave- tišču. Najprej smo imeli 'pevski program', nato pa so otroci obdarili vse prisotne, enako tudi vse matere, ki so nepokretne po sobah.
Tem vrsticam prilagam še nekaj slik od pra znovanja 'materinskega dne' v našem Domu
Ob koncu želim vsem bolnim,ostarelim, pri- jateljem, sodelavcem in bralcem Prijatelja vesele dneve prihoda našega Odrešenika. Pozdravom se pridružujejo tudi Marijine sestre, še posebno pa ostareli, ki se z do- motožjem in hrepenenjem spominjajo božič nega praznovanja nekdaj v domovini...

Franci Pavlič

Spet prihajajo prazniki in z njimi tudi čas dobrih želja. Kolikokrat bomo v tem času slišali ali izrekli besedo srečno?Smo se kdaj vprašali ali komu povedali, kje naj srečo iščemo, in kje jo najdemo?
Prevečkrat iščemo srečo le v velikih stva- reh in v materialnem bogastvu. Pri tem ne pozabimo na zdravje in uspeh. Potem pa nam ostane le še hlastanje po trenutkih, ki nam lahko prinesejo zadovoljstvo. Ob sebi si želimo ljudi,ki bi nam pomagali,nas razu- meli in razvedrili. Ob drugih želimo čutiti,da smo pomembni, uspešni, nenadomestljivi...
Pogosto nam od vsega tega ostane le ra- zočaranje.Nihče ne ceni naših prizadevanj, počutimo se nepomembne in nekoristne. Življenje polzi le še skozi navade, težave in naveličanosti.
Pred novim letom pa kljub vsemu radi de- lamo načrte in sprejemamo nove odločitve Zakaj ne bi tudi na srečo pogledali malo drugače?
Iz srca vam v novem letu želim sreče! Dati pa vam je ne morem. Sreča ni nekaj veli- kega, ki se kar zgodi. Občutimo in najdemo jo lahko le v sebi, ob preprostih trenutkih vsakdanjosti, ki jih napolnimo s toplino in iskrenimi medsebojnimi odnosi.
Če bomo bolj gojili vrednote in sposobnosti ki jih danes manjka,bomo prav gotovo tudi sami užili več sreče in zadovoljstva.Pri tem še posebej ne pozabimo na odpuščanje. V evangeliju tolikokrat zasledimo, da imata odpuščanje in usmiljenje prednost.Ne mislim takega usmiljenja, da komu rečemo revež (to je pomilovanje), pač pa táko, ki smo ga nekako vsi potrebni, saj nihče vsega ne zmore sam.
Truditi se moramo,da dobro opravimo svo- je delo in dolžnosti,kakršne zmoremo. Prav tako se moramo potruditi tudi, da z vero, upanjem in z veliko veselja sprejemamo življenje. V še tako nepomembnih dejanjih lahko poiščemo nekaj dobrega. Le odpreti se moramo ter sproščeno in z nasmehom pogledati okoli sebe.
Obkrožajo nas ljudje,ki nam lahko veliko da jo,če smo le pripravljeni sprejemati. Mnoge težave bomo laže premagali z malo dobre volje. Čutiti moramo, da smo sposobni iti skozi preizkušnje, ki nam jih prinaša življe- nje.Poiščimo lučko na dnu svoje duše in jo nežno pihajmo, da bo v nas več svetlobe. Dokler pa mislimo - jaz že nimam sreče - nismo na pravi poti.
Zastavimo si cilje,ki smo jih sposobni izpol- niti in uresničiti. Začnimo verjeti, da lahko zaživimo bolj srečno, začnimo verjeti vase in v božjo pomoč.Potem ne bo toliko razo- čaranj ob neizpolnjenih željah.
Vsi smo že kdaj izkusili, da zna biti sreča tudi 'navihana'. Pogosto namreč pride po drugi poti, kot mi pričakujemo. Bomo v no- vem letu toliko iznajdljivi, da jo bomo znali 'srečati'?
Prav tega vam še enkrat želim! Tudi vi ne pozabite,dobre želje je bolje povedati dva krat kot nobenkrat, da bi se izpolnile vsaj enkrat!

Kati Urh

MISIJONSKA NEDELJA V KLI- NIČNEM CENTRU V LJUBLJANI

V nedeljo, 24. oktobra je bilo v Kliničnem centru v Ljubljani bo- goslužje misijonsko obarvano. Bolniškemu župniku Šlibarju so se pri maše vanju pridružili še trije duhovniki, trenutno vsi bolniki -pacienti v Kliničnem centru.
Zbrano občestvo (okoli sto bolnikov, nekaj zdravstvenih delavcev in svojcev bolnikov) je namesto pridige poslušalo zanimiv in spo dbuden pogovor med Šlibarjem in Jankom Slabetom. Janko Slabe je že enaindvajset let misijonar na Madagaskarju in takorekoč pionir slovenskega misijonarstva na tem afriškem otoku.Svoje življenjsko delo in po slanstvo je daroval Bogu in svojim afriškim bratom v Kristusu. Božja volja je hotela, da se je letos na misijonsko nedeljo znašel med nami kot somaševalec in pacient obe- nem.V svoji obširni fari na Madagaskarju je doživel srčni infarkt 700 km daleč od prve primerne medicinske pomoči. Preživel je in zdaj je na zdravljenju v Kliničnem centru. Iz njegovih besed je bilo čutiti,da je srečen

med Malgaši. Prepričan je, da bo z božjo pomočjo ozdravel in se vrnil na svoje misi- jonsko delo, če ga nebeški Oče tam še želi imeti in ga potrebuje. Bolne in vse, ki jih je bolezen pripeljala na zdravljenje v bolniš- nico, zaupanje v božjo milost in pomoč pa k maši v Kliničnem centru, je povabil, naj Bogu darujejo svoje trpljenje in preizkušnje Spomnil jih je, da nam nebeški Oče veliko daje. Po milosti smo in živimo, dokler smo potrebni svojim bližnjim.
Ob somaševalcih so evharistično nedeljsko srečanje popestrili navzoči sami s petjem ob klavirski spremljavi organista - bolnika Toneta Mlinarja,z branjem beril,psalm pa je ob Braillovi pisavi zapel Jerko Kos. Čeprav bi verjetno sleherni med nami bil raje pri nedeljski maši v domači farni cerkvi, pa je tudi maša v bolnišnici gotovo prijeten in blagoslovljen lek za bolnikovo dušo in telo.

Pavel Vrtovec

POŠTENO ŽIVLJENJE

Vrednost prizadevanja za pošteno življenje
"Kaj misliš,da boš imela v večnosti od svo- jega življenja, saj še v Svetem pismu piše, da bo v nebesih večje veselje nad grešni- kom...?"
Ker gotovo nisem edina, ki je v življenju po gosto slišala gornjo ali podobno "krilatico" nam prosim razložite, kako razumevati Je- zusovo besedo, da bo v nebesih večje ve- selje nad enim grešnikom,kakor nad devet- indevetdesetimi, ki ne potrebujejo pokore? Draga Angelca!
Hvaležen sem ti za to vprašanje, saj je morda kar precej prisotno med ljudmi. Če človek gleda na določene stvari v svojem življenju, v življenju sosedov in znancev ali v celotni naši družbi, bi se lahko vprašal, kaj mi koristi lastni trud in poštenost. To vprašanje je lahko zelo površno in zelo na nizki človeški ravni. Predpostavlja neko miselnost, ki je učila "znajdi se" - seveda na račun bližnjega. Človek se ustavi ob tej skušnjavi,potem pa še v Svetem pismu pre bere, kako se Bog veseli bolj spreobrnjenja grešnika kot devetindevetdeset pravičnih. Zares se ta skušnjava lahko poveča, če bi božjo besedo površno prebral in razumel.
V vprašanju si napisala besede tako, kot mnogi razmišljajo. Vendar se svetopisemski stavek glasi nekoliko drugače:govori o spre obrnjenju grešnika. V središču dogajanja in veselja je spreobrnjenje.Najprej evangelist Luka pove, kako so k Jezusu prihajali ce- stninarji, ki so bili goljufi, in drugi grešniki. Nekateri ljudje, ki so se imeli za pravične in pobožne,so se pohujševali nad Jezusovo odprtostjo za grešne ljudi. Jezus je vedel, zakaj ga grešniki iščejo,videl jih je v ranje- no in skesano srce. Pravičniki so jih videli le na zunaj in so mislili, še tukaj ob Jezusu se goljufi želijo okoristiti.
V teh okoliščinah je Jezus povedal priliko, kako zavzeto pastir išče izgubljeno ovco, ali pa kako skrbno gospodinja pomete hišo, če izgubi kaj dragocenega. Ob najdbi je veselje. To veselje je večje, kot pa je bilo prej ob običajnem poteku dogodkov. Pastir in gospodinja sta najdbe izredno vesela. Tako je tudi Bog in vsi, ki so z njim, veseli, če je najden izgubljen človek. Vsak človek je za Boga izredno dragocen. Zato piše v Svetem pismu: "Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki se je izgubila. Povem vam: prav tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom,ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore" (Lk 15,6-7).In še malo naprej: "Veselite se z menoj,ker sem našla drahmo, ki sem jo izgubila. Povem vam: prav tako veselje bo vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne" (Lk 15,9-10).
Bog in svetniki v nebesih se ne veselijo tega,da je človek grešen.Veselijo se,če se ta grešni človek spreobrne in začne živeti v prijateljstvu in ljubezni z Bogom. Pravi pravičniki pri tem niso prav nič ljubosumni, ampak veseli, da sme še kdo uživati veliko veselje in božje dobrote.To svetniki privo- ščijo vsem. Mislim in sem iz izkušnje tudi prepričan, da spreobrnjenja ni vesel samo Bog in svetniki v nebesih, ampak še veliko bolj človek, ki je doživel dar spreobrnjenja. Če je spreobrnjenje in življenje z Bogom res velika vrednota za človeka, kaj se potem bolj "izplača": živeti nepošteno daleč od Boga ali pošteno v veliki ljubezni in miru? Kje ima človek večjo duhovno korist?Ali se splača življenje v prijateljstvu in ljubezni z Bogom odlašati in preje izkusiti in preboleti vse mogoče grehe,ali pa se čimpreje tesno povezati z Bogom? Mogoče bo kdo mislil, da bo na slabšem in mu bo dolgočasno biti pravi kristjan, če ne bo poizkusil vse grehe in izkusil mnoge globoke rane.
Mislim, da je lahko tako razmišljati in "špe- kulirati",dokler je človek na varnem v bož- jem naročju. Hudo je, ko nepošteno življe- nje človeku vzame mir; ko padci človeka tako izmučijo ali uničijo, da se ne bo več pobral; ko se zgodi takšna krivica ali greh, ki ju ni mogoče popraviti; ko človek obupa pod težo trpljenja in križa ter si vzame življenje... Ob takih primerih je vprašanje o tem, ali "se splača" živeti pošteno ali ne, popolnoma odveč.
Morda kdo takole načrtuje v življenju: saj imamo še veliko časa za spreobrnjenje, sedaj moram izkusiti življenje, sedaj je moj čas, - potem pa se bom pokesal in molil. Takšno načrtovanje je zelo nevarno.Morda ta človek ne bo imel nikdar več časa za kesanje (nenadnih in neprevidenih smrti je zelo veliko), morda pa ne bo imel moči, da bi sprejel božji dar spreobrnjenja. Zato se s takšnimi mislimi in vprašanji ni pametno igrati, so preveč usodna za našo večnost.
Jezus velikokrat opozarja, naj bomo čuječi in budni, da bomo pripravljeni na njegov prihod. Jezus, ki je sama ljubezen in je pri- šel zato,da bi ljudi rešil, govori o možnosti, da bi kdo ostal zaradi nepripravljenosti zu- naj v temi,"kjer bo jok in škripanje z zobmi"
V prvih stoletjih krščanstva so nekateri mislili in delali podobno, kar vi sprašujete. Čeprav so dolgo vedeli za krščanstvo, so prejeli sveti krst tik pred smrtjo. Ker sveti krst izmije v človeku vse grehe, so želeli tako priti čisti v nebesa.
Ob tem se lahko vprašamo, ali je res tako hudo živeti resno krščansko življenje.Papež Pavel VI. je večkrat poudaril,da je krščan- sko življenje sicer zahtevno, je pa tudi naj bolj osrečujoče.
Lahko pomislimo na tisto Jezusovo priliko, ki govori o gospodarju,ki je v svoj vinograd vabil ljudi ob različnih urah. Skoraj vsi se nekoliko hudujemo,da že ni bilo prav,ko so vsi dobili zvečer enako plačilo: tisti, ki so delali od jutra in tisti, ki so prišli šele zve- čer. Eni so delali ves dan, drugi pa so bili brezposelni in so postajali po cesti.
Vemo, da ta prilika govori o ljudeh, ki v različnih časih pridejo v skupnost Cerkve - eni v rani mladosti, zadnji tik pred smrtjo. Plačilo imajo na koncu sicer vsi enako. Kaj pa v življenju?Komu je bilo bolj lepo:delav- cem v vinogradu ali brezposelnim na cesti? Delavci v vinogradu so res pošteno delali, imeli so pa tudi prijetno druščino, dobro malico in vseskozi jasno gotovost, da jih čaka plačilo. Brezposelni na cesti pa res niso delali,prestopali so se z noge na nogo se lenobno obračali okrog sebe, v srcu pa imeli malodušje in negotovost, kaj bo kon- čno z njimi, kaj bodo zvečer prinesli lačni družini. Komu je lažje pri srcu in kdo ima večjo duhovno korist? Katero življenje je bolj polno?
Ta vprašanja in te Jezusove prilike dajejo dovolj jasen odgovor,ali je vredno vse živ- ljenje živeti pošteno. Vredno je!

Franci Šuštar

Zimski čas je teman, pust,mrzel. Morda se je prav zato vanj ujelo toliko praznikov, ki nam omogočajo,da ta čas ogrejemo in obo gatimo s svojo srčno dobroto, pozornostjo in iznajdljivostjo. Pa pojdimo po vrsti...

Zelo značilni za advent, čas pričakovanja, so venčki.Zanje uporabimo naravni material ki ga je mogoče dobiti v tem času: vejice smrečja, jelke, pušpana, bršljana, bodike; storže, orehe,makove glavice, šipek,želod; jabolka, pomaranče...
Seveda je najbolj preprosto,če podlago za izdelovanje venčkov kar kupimo v cvetli- čarni. Vanjo potem vejice,sveče in dodatni okras samo zatikamo.
Če smo že bolj izkušeni,pa zelenje in sade- že lahko vežemo na obroč, ki ga sklenemo iz slame,žice ali ga oblikujemo iz stiropora. Ob tak obroč polagamo vejice in priprav- ljene okraske ter jih ob vsakem ovoju s tanko žico močno pritrdimo. Če želimo,lah- ko okraske pobarvamo z zlatim ali srebrnim sprejem.Tak venček še poljubno ovijemo s svilenimi trakovi ali veliko pentljo in že ga lahko obesimo na vrata.
Venček bo še bolj zgovoren, če ga položi- mo na primeren podstavek ali pladenj in ga obogatimo s štirimi svečkami, ki nam bodo vsako adventno nedeljo svetleje govorile, da je Luč blizu... Svečke lahko zataknemo v sredino venčka ali pa jih razvrstimo po obodu v enakomernih presledkih. Vedno pazimo, da so okrasni trakovi in sveče v primerni barvi.
Moj predlog: del venca okrasimo z zeleno svileno pentljo, dodatni okras so bele sve- če in svetleče se krogle v zlati barvi (slika desno zgoraj).

Vsi ga imamo radi, kajne! Starejši obujamo spomine, otroci pa trepetajo od pričako- vanja in vsaj enkrat radi molijo. Miklavž ni izmišljena figura, ampak človek, ki se je v zgodovino zapisal s številnimi dobrimi deli. Škoda, da se zgled tega svetnika večkrat ne dotakne naših src...
Kako bomo presenečali in obdarovali za le- tošnjega Miklavža? Kaj, ko bi namesto pe- hara ali sklede napolnili škorenj? Vanj lahko nadevamo suho sadje, pomaranče,jabolka, sladke dobrote, pa kako drobno darilo. Za poredne bo iz škornja seveda kukala tudi palica.
Na papir narišemo kroj želene velikosti. Klobučevino ali debelejše blago preganemo položimo nanj kroj, dodamo pol cm za šive in urežemo. Sedaj pomislimo, kako bomo škorenj okrasili. Če bomo nanj kaj prišili ali izvezli (vejice, svečke, zvezdice, srčke), moramo to storiti, preden obe polovici se- šijemo. Šiv izdelamo s cik-cak šivom, da se ne bo cefral. Škorenj obrnemo na pravo stran.Zgornji rob obrobimo navzven s širo- kim trakom. Če je škorenj pisan,napravimo z enobarvnim blagom širok rob, ki ga lahko poljubno zavihamo navzdol.Zadaj prišijemo še zanko,da bomo škorenj obesili in nam bo služil še potem, ko bo zgubil Miklažev čar.

Božični večer je družinski praznik, marsikje po Sloveniji najpomembnejši v letu. Smre- čica je okrašena, jaslice čakajo na Novo- rojenega, hiša diši po kadilu...
Ste voščilnice že razposlali? Kaj je v teh dneh bolj osebnega in bolj od srca priha- jajočega kot voščilnica, ki smo jo izdelali sami.Božični motiv ponuja veliko možnosti: lahko se nariše, izveze, nalepi iz papirja, blaga, slame...
Mizo ta večer pogrnemo z daljšim prtom in jo okrasimo z značilnimi barvami praznika, ki nas bodo razveseljevale še nekaj dni.Na sredino postavimo nizko posodo z zeleno pšenico, ki smo jo v malo prsti posejali na dan sv. Lucije (13.decembra). Posodo mo- ramo imeti na toplem in rast pridno rositi.
Svečnike bomo napravili iz rajskega sade- ža. Vzemimo nekaj različno debelih rdečih jabolk, jim do polovice izdolbimo peščišče in v vdolbine postavimo bele svečke.Okra- simo jih lahko še s kakšno zeleno vejico, svetlečim se trakom in jih razporedimo po mizi.
Preden vam zaželim dober tek, vas še spomnim, da je tudi molitev pred božično večerjo lahko drugačna, preprosta, iskreno naša. Povejmo Bogu, kako nam je ta sveti večer, ko se povsod čuti bližina paradiža!
Vsi,ki boste lahko odšli k polnočnici, spom- nite se,prosim,tistih,ki so bolni,nepokretni, ostareli ali sami ostali doma!

Kako hitro je leto naokrog... Spet je tu priložnost, da se zberejo pri nas sorodniki, prijatelji in skupaj preživimo najdaljšo noč. Ker je tudi silvestrovo sveti večer, spet pokadimo s kadilom in poškropimo vse pro- store z blagoslovljeno vodo. Ko odmolimo rožni venec, pohitimo s pripravami na pra- znični večer.
Za silvestrovo je miza lahko pisana in ži- vahna, prilagojena veselju in sreči. Če je družina številnejša, zadolžite za okrasitev kar otroke. Mladi 'mojstri', naj vam čisto malo pomagam?
Preko belega prta pogrnite prozoren polivi- nil.Potem naj vam mamica posodi modelčke za izrezovanje piškotov. Na hrbtno stran barvnega samolepilnega papirja napravite obrise teh figuric in jih izrežite. Belo pod- lago odstranite in srčke, gobice, smrečice, zvezdice, zajčke nalepite na prozoren prt. Enako lahko okrasite sveče, vendar potem zelo pazite, da se nalepke ne bodo vžgale.
Tudi aranžma je tako preprost,da ga lahko hitro in lepo izdelate. Vzemite debel krom- pir (repo), ga razpolovite in v prerezano stran vtaknite nekaj žebljev, da pogledajo skozi krompir. To položite v nizko skledo in od vseh strani zatikajte v krompir vejice smrečja, bele omele,brinja, šipka... Na ko- nice žebljev ali med nje zagozdite sveče. Če imate pri roki pentljo, bo dobrodošla.
Če prostora ni veliko, napravimo manjšo dekoracijo. Vzemimo lepo oblikovano ste- klenico,na vrat z barvnimi trakci privežemo zelene vejice, jih okrasimo s srebrnimi laski in izrezanimi zvezdicami. Če so v družini otroci, bodo radi na vejice privezali storž- ke ali bonbone. Potem na zamašek ali kar v odprtino postavimo še rdečo svečko.
Praznična miza bo videti še lepša, če bodo tudi papirnati prtiči učinkovali malo druga- če. Zato jih nagubamo v harmoniko in po- vlečemo skozi figurico.
Rob papirnatega prtička zapognemo za 2 cm. Prtiček obrnemo na narobno stran in spet zapognemo za isto širino. Tako zapo- gibamo in obračamo do konca prtička. Ko harmoniko povlečemo skozi figurico, jo na obeh straneh razpremo.Pod to pahljačo na krožnik lahko skrijemo še kakšno skromno presenečenje.
Figurica je lahko angelček iz folije, ki mu z iglo vtisnemo obraz in okrasimo perutničke Svečko,srček, smrečico in še kaj pa napra vimo iz barvastega kartona ali pa figurice pobarvamo. Na sredini izrežemo pravokot- nik, da bomo skozenj povlekli prtiček.

Čar božičnih in novoletnih daril ni v veliko- sti in vrednosti, ampak v presenečenju in pričakovanju,ko jih odpiramo.Pod drevesce če je le mogoče, darila položimo skrivaj, da je potem več veselja, ko ob soju sveč vsak nestrpno išče svoje ime.
Naj bo obdarovanje svojevrstno doživetje. ... Izberimo skromna darila in jih pripravimo z ljubeznijo in pozornostjo. Darila ljudje pozabijo, dobrote pa nikdar! Okusno in do- miselno zavito darilo izraža tudi naš odnos do obdarovanca.
Morda bomo v papirnici izbrali papir, name- njen prav bližnjim praznikom, ki je potiskan z božičnimi in novoletnimi vzorci. Morda bomo zavijali v raznobarven krep ali pa v preprost bel svilen papir. Potrudimo se, da robovi ne bodo potlačeni in papir pomečkan Pomagajmo si z lepilnim trakom.
Že dolgo je v navadi, da na zavitke prive- zujemo praznične simbole: majcene zvon- čke, mušnice, dimnikarčke... Lepo, toda poskusimo letos samo z dekorativno zave- zanimi in nakodranimi trakovi ali pa simbol izdelajmo sami. Trak nakodramo tako, da ga s palcem močno pritisnemo ob odprte škarje in jih hitro potegnemo.
Prijaznega božička za okrasitev daril ali božičnega drevesca lahko izrežemo iz kar- tona, ga pobarvamo ter nalepimo brke in brado iz vate. Tudi če ga izdelamo iz klo- bučevine, bo lep.
Vse dele odrežemo in zlepimo po vrsti: črni škornji, rdeč plašč in bela obroba na njem, bela brada z obrobo za kapo (skupaj s po- dlago za obraz), rdeča kapa,bel cof,rume- na zvezda,roza obraz in rokavice, beli brki. Za oči prišijemo dva črna gumba, za nos pa rdečega. Skozi kapo z iglo potegnemo vrvico in božička privežemo na darilo.
V zadnjem hipu lahko napravimo še zavitek ki ga bomo napolnili s slastnimi domačimi kolački ali vanj položili kaj drugega. Karton izrežemo v želeni velikosti.Z zunanje strani ga prelepimo s svetlečim se pisanim papir- jem, robove pa z enobarvnim. Rahlo upog- nemo po pikastih črtah navznoter, vogale po kratki debeli črti pa stisnemo. Napravi- mo še luknjice, zavežemo s svetlečimi se trakci, pa še vejico zataknemo zanje.

Nič mi niste utegnili pisati. No, jaz vseeno mislim na vas... Želim vam blagoslovljene in res prijetne praznike! Taki pa bodo, če boste poleg vsega zunanjega blišča uteg- nili okrasiti tudi svoje srce. Iskrena dela dobrote in majhne pozornosti bodo sijale bolj kot vse lučke in svečke.Zato pomislite kdo v vaši bližini ne more na sprehod,da bi sam nabral mahu, storžkov in vejic! Seve- da ne pozabite v to akcijo vključiti otrok.
K nabranemu morda lahko primaknete še vrečko kostanja, kozarček vloženih gob, šopek suhega cvetja ali karkoli, kar nam je letos radodarno dala narava...
Tako bomo vsi globlje doživeli sporočilo božiča: Na svet je prišla Ljubezen!

Kati Urh

Slišite, kajne?! Že rožlja... Poje pesem po- vezanosti in pripravljenosti, da po svojih močeh storimo nekaj za boljši svet. Hvala vsem, ki ste mi pisali!
Dolga je že naša Veriga, dolga in močna, da se ni treba čisto nič bati, da bi nam jo v Miklavževem večeru zmaknili kakšni nje- govi spremljevalci.Tudi pisana in vsebinsko nadvse zanimiva je. Vsem, ki ste pripisali naslov, je Cirila, ki pomaga pri moji pošti, že odgovorila. Druge, ki ste pozabili ali se še niste upali priključiti, vabim, da pišete. V prejšnji številki Prijatelja boste našli vsa navodila.
Sedaj pa poglejmo skupaj, kakšne 'člene' že ima naša Veriga ljubezni. Največ je ta- kih,ki našo povezanost utrjujejo z molitvijo Dandanes molitev težko dobi vstopni vizum v moderni svet. Pogosto se mora umakniti v kakšen kotiček. Ljudje imajo polno dela in skrbi in se ne utegnejo ukvarjati še z njo. Zato dobrodošli vsi, ki molite za razne potrebe in namene, tako kot dekleti z Do- lenjske, ki sta edini rešili čast mladih. Pra- vita, da je Prijatelj prav 'super' in želita,da bi ju mladi malo bolj posnemali.
Lepi prispevki, s katerimi se priključujete Verigi, so tudi dobrota, več prijaznosti, ra- zumevanja, več pomoči in ljubezni otrokom ter njihovim staršem... Sledijo mnoge male žrtve, skromna dejanja, odpovedi, delo v večjo slavo božjo... Vovnikovi pa so poslali pismo za Prijatelja.
Čudovita povezanost in vsakdanja medse- bojna pomoč sestavljata člen, ki Verigo ne le podaljšuje, ampak prinaša vanjo žlahten odsev ljubezni do bližnjega in željo, da po- stanemo kar zlati. Torej, sodelujte! Morda prihodnjič ne bo več rožljalo, ampak že žvenketalo...
Vsem članom in drugim bralcem v spodbu- do objavljam pismo Marije J.:
"Kadar pride v moj dom Prijatelj,je tako,kot če pride na obisk prijatelj, ki ga že dolgo ni bilo na spregled.
Vzamem si čas in se mu popolnoma posve- tim, lepo od strani do strani, da zvem vse novice,ki so se v tem času nabrale po naši deželi. Teh pa ni malo in vse je treba tudi premisliti in ne samo prebrati ali preleteti.
Tokrat me je najbolj pritegnila Odprta stran in seveda,njena vsebina. Prebrala sem en- krat, pa dvakrat in že prijela pisalo, da do- dam člen v 'Verigo ljubezni', ki naj postane najdaljša in najtrdnejša veriga na svetu in naj nas oklene v ljubezen in dobroto.
Trudila se bom po svojih močeh, da bom prijazna do vseh, posebno do starejših, ki so v tem sodobnem svetu tako izgubljeni. Svoji mami bom posvetila vse ure nespeč- nosti in ne bom premišljevala o drugih za- devah. Tudi televizije ne bom gledala. Raje bom molila za njeno zdravje.
Tako! Sedaj je to napisano in dokončno sklenjeno,da sem postala tudi jaz kapljica, ki bo kapnila v ocean ljubezni. Pri srcu mi je toplo in vem, tudi vi se boste počutili tako, ko se nam boste pridružili.
Hvala s.Mihelangeli in Kati,ker sta nam dali možnost, da se zganemo! Čas je že, da se premaknemo vsi,mali in veliki, iz otopelosti vsakdana in njegove enoličnosti.
Stikajmo člen za členom v 'Verigo ljubezni' in ne odnehajmo, če se bo kak člen zrah- ljal ali strgal. Pomagajmo drug drugemu s svojim zgledom!
Lep pozdrav vsem in hvala,ker ste z menoj!"
Tudi jaz se pridružujem temu lepemu slo- vesu in hkrati želim blagoslovljene božične praznike,v novem letu pa spet nasvidenje!

s. Mihelangela

VSTANI IN HODI!

Zapis z letnega sestanka PBI

Predrami se iz udomačene lagodnosti! Raz- gibaj svoje misli in spomni se vsega, kar še nisi storil za svojega bližnjega! Ideje na plan! Dovolj je te pasivnosti! Čas je, da od spanja vstanemo! Gibanje PBI je treba s skupnimi močmi prenoviti z novimi zamislimi in načrti.Vsi,ki smo vanj vključeni,smo zanj odgovorni. Ali bo gibanje živelo,se razvijalo in se bogatilo v dobro in blagor vseh ljudi? Ali pa bo morda shiralo in utonilo kot sonce v večerni zarji za daljnimi vrhovi?Karkoli se bo zgodilo, odgovornost za gibanje nosiva jaz in ti. Zato morava vstati in poiskati poti, ki vodijo k človeku, ki naju potrebuje in si naju želi.
Vsi,ki smo se udeležili letnega sestanka od govornih bolnikov in invalidov ter sodelav- cev gibanja PBI na Brezovici,smo že stopili na pot iskanja in za sabo pustili sledi, da ti ne bo treba tavati v temi... Za nikogar iz- govora ni!
Sestro in brata dobiš, za prijatelja se mo- raš potruditi.Mnogi so osamljeni.Morda tudi zato, ker se ne zavedajo pregovora: Kdor hoče prijatelja brez napak, bo ostal brez prijatelja.
V vsem našem stvarstvu obstaja le en po- poln prijatelj, in to je Jezus. Med ljudmi pa popolnega prijatelja ni. Na začetku našega pogovora smo zato prisluhnili prijatelju - Bogu - da bi se naša srca uglasila v iskre- nosti,poštenosti, pogumu in ustvarjalnosti.
Zapisala bom nekaj misli in besed z našega sestanka, ti pa jih uresniči. Če besede ne postanejo življenje,smo namreč le zaprav- ljali čas.
Potrebno je najprej večje zaupanje med nami. Brez razumevanja ne bomo nikoli ve- liki. Ko pomagaš drugim, pomagaš sebi. Kaj boš storil,da bodo drugi deležni Kristusa, ki je skrit v tebi? Nihče sam ne zmore vsega, nihče ni povsem neodvisen.Vsak je na nek način vreden pomilovanja.
Pri svojem vključevanju v življenje in delo Cerkve na Slovenskem in družbe moramo biti vztrajni,potrpežljivi, pogumni in odločni Bolj ko bomo invalidi in bolniki v vseh sre- dinah prisotni, manj strahu, nezaupanja in odklanjanja bomo doživljali.Na vseh sreča- njih in zlasti na obiskih pri naših prijateljih si moramo prizadevati za poglabljanje in utrjevanje ideje in duha gibanja PBI.
V naših vrstah je potrebno spodbujati bol- nike in invalide k večjemu sodelovanju, k tesnejši povezanosti in k resnejši odgovor- nosti. V gibanje PBI je potrebno pritegniti tudi prijatelje in domače,saj bo tako bolnik ali invalid tudi doma lahko živel v ozračju gibanja in se ne bo zanj vsaka dejavnost PBI končala,ko se bodo za njim zaprla vra- ta srečanja,romanja.Vsi morajo biti deležni našega veselja.
Moram vam zaupati, da je nekaj časa bila med nami tudi s.Mihelangela. Vse vas lepo pozdravlja. Hvaležni smo gostitelju -doma- čemu župniku in našemu staremu prijatelju Janezu Komparetu. Bili smo veseli, da se nas je toliko zbralo, kajti tudi to je dobro znamenje za PBI.

Alenka O.

"Se ti ne zdi škoda časa," me je nekdo nekaj dni kasneje vprašal ob mojem pripo- vedovanju. Nehote mi je potegnilo usta v rahel nasmešek. Težko je odgovoriti na to vprašanje, saj je odgovor jasen, verjetno pa ga ni dano vsakemu razumeti.Kaj je ko- ristno uporabljen čas? Da študiraš, delaš, se 'podiš' iz sestanka na sestanek? Morda, vsekakor tudi tukaj lahko storiš veliko do- brega. Vendar, kaj mi to pomaga,če nimam posluha za sočloveka,ki me bogati z zado- voljstvom in srečo? Hlastanje za materialni- mi dobrinami in užitki je kot vedro brez dna Vseeno koliko vlivaš vanj,vedno je prazno. Kaj bom dejal na smrtni postelji? Postavil sem toliko hiš, vozil sem se s takšnim in takšnim avtom, na bančni knjižici imam še toliko in toliko?
Bolj prijetno je človeku pri srcu, če ve, da ima prijatelje,ki so mu vedno notranje bo- gastvo.Takšne prijatelje je mogoče srečati marsikje,le odpreti se je treba,da jih opaziš Malo kje pa sem našel toliko iskrenosti in odprtosti kot ravno med bolnimi in invalid- nimi. Presenečen sem bil nad njihovo pri- pravljenostjo za prijateljstvo. Proti koncu srečanja pa sem se celo začel spraševati, kdo je pravzaprav bolj bolan, oni ali jaz?
Srečanje je potekalo v prijetnem ozračju. Skupaj smo molili, se pogovarjali, imeli dru- žabne večere,lepo pripravljene in doživete maše. Duhovni voditelj Ciril Istenič nam je v svojem predavanju spregovoril nekaj be- sed, ki so nagovorile vsakogar. Govoril je o vlogi bolnikov in invalidov v cerkvenem občestvu in pri odrešenjskem poslanstvu.
Po predavanju smo se razdelili v skupine in skušali odgovoriti na različna vprašanja. Najprej smo se pogovarjali o Jezusovi za- povedi ljubezni in se vprašali,kako jo ures- ničujemo v vsakdanjem življenju. Pogovor je tekel zelo domače in odprto, tako, da smo brez predsodkov izrazili tisto, kar smo čutili. Eno temeljnih vprašanj, iz katerega smo razvijali pogovor,pa je bilo: kaj mi po- meni nevoščljivost in kakšne posledice ima v mojem življenju,v naših medsebojnih od- nosih, med prijatelji, v zakonu, kjerkoli? Ali sem jaz tisti, ki razdiram; sem jaz tisti, ki sem razdiral? Tudi vas, dragi bralci, vabim, da se pustite nagovoriti ob teh vprašanjih.
Svoj čar so našemu skupnemu bivanju dala razna praznovanja. Kar začudil sem se na tem srečanju, koliko priložnosti za prazno- vanje se lahko najde,če si ljudje to želimo. Lepo se mi je zdelo,kako smo se znali vsa- kega spominjati. Cvetlic in lepih besed ni manjkalo. Praznovali smo rojstni dan naše- ga Davorina, ki je dopolnil svojih štirideset let. Obhajali smo tudi dve pomenljivi oblet- nici:petindvajset let izhajanja našega skup nega glasila Prijatelj in dvajset let srečanj. Govorov in ploskanja ni manjkalo.
V nedeljo je našo skupno mašo vodil dr. Franc Rode,kar nam je bilo v posebno čast in veselje. Ambient mirenske cerkve je še pomagal to mašo prav posebno doživeti, saj je v vsakem od nas pustila svoje sle- dove. Sledilo je še skupno kosilo,nato smo drug za drugim odhajali na svoje domove. Zanimivo je, da se moramo raziti vedno takrat, ko je najlepše. Ob takih slovesih si človek zaželi, da bi ostali za vedno skupaj.
Dragi bolni in invalidni, bratje in sestre! Za vse bi se vam rad zahvalil.Ne zavedate se, koliko ste mi v teh treh dneh dali.
Velik zaklad ste za nas vse in svet okrog vas bi vam rad priporočil v molitev, ki smo jo zelo potrebni. Hvala za vašo potrpežlji- vost,za vašo odkritost in pripravljenost da ste me sprejeli medse.

vaš brat Andrej

IZ BELEŽNICE S SREČANJA

1. Ljubiti pomeni: Človeka razumeti,moliti zanj, ga spoštovati, mu iz srca odpuščati in biti pripravljen zanj tudi trpeti. Težko je ljubiti ljudi, ki ti delajo krivico. Čez nekaj let,ko se rane zacelijo, je laže. Odpusti se, pozabi pa nikoli.
2. Prava nevoščljivost je takrat, ko dru- gemu želiš škodovati.Nevoščljivost se lahko sprevrže v maščevalnost in trajno sovraš- tvo.Nevoščljivost razdere vsako skupnost, še posebno versko.
Primeri nevoščljivosti:
• Fant in dekle hodita skupaj. Prijateljica iz zavisti zmeša štrene.
• Ženska skrivaj razreže sodelavki krznen plašč.
• Neizkušena višja medicinska sestra bi rada izvedela od izkušene sestre s srednjo šolo, kako naj prav da zdravila bolniku. Ni ji hotela povedati. Na škodi pa je bolnik...
Spomnili smo se tudi trenutkov, ko nam je kdo od zdravih bil nevoščljiv, ker smo kot invalidi imeli privilegije.To pa je včasih zelo huda bolečina za tistega, ki trpi.
3. Velika nevarnost je, da se navadimo življenja ob drugih, s katerimi skupaj de- lamo in trpimo. Zjutraj se včasih sploh ne znamo več pozdraviti. Vsak je zatopljen samo v svoje skrbi in načrte dneva. Ljubiti se med seboj - to uresničujemo,če se dru- gemu znamo približati s toplino in nasmeš- kom na ustnicah.
4. Glavnega krivca, ki ruši zvestobo, smo našli prav v človeški sebičnosti,ki jo vsak izmed nas čuti. Vsi premalo storimo, da bi se tega rešili.
5. Iskrena ljubezen obstaja le tam, kjer se resnično ljubi. Če imaš človeka rad, ni nobena stvar pretežka.MORAM se spremeni v HOČEM!
6. Kjer je vera, je tudi upanje in veselje do življenja.
7. Vsakdo mora imeti prijatelja... Res- ničnega prijatelja pa spoznaš po iskrenosti po pogledu in načinu govorjenja.
8. Ljubiti-kako težko je to! Kako naj lju- bim moža,ki me je zapustil z dvema majhni ma otrokoma? Saj je nemogoče... Pomaga le vera, da ga vsaj ne sovražim.
9. Izredno pomembno je imeti dobrega soseda, ki ti je v pomoč.

SONCE V SRCIH

Spomini iz Nazarij, 21. do 24. okt. 1993

Pogled mi uide skozi okno.Opazujem jesen- sko odpadajoče listje, ki čaka,da ga pobeli sneg. Dežne kaplje polzijo po oknih in sre- čna sem, ker sem na suhem in toplem. Ne- nadoma zaslišim glas, ki me kliče in znova se vrnem v sedanjost.
S prebujenim pogledom se počasi sprehodim po meni dragih obrazih in pri srcu začutim toploto, ki me bo grela v dolgih zimskih večerih.
Zbirati smo se začeli v četrtek, 21.oktobra proti večeru. Ne da se z besedami opisati sreče,ki je sijala prijateljem iz oči. Nikjer ni bilo čutiti utrujenosti zaradi dolge vožnje.
Po večerji je bil na sporedu spoznavni ve- čer.Z božjo pomočjo smo se poglobili vase in se vprašali o naših vrlinah,ki jih nosimo s sabo vse življenje. Počasi smo se odpravili k nočnemu počitku.
"Cin,cin,cin" -me zbudi jutranji glas zvonca Pomanem si zaspane oči in se lepo obrnem na drugi bok. Nenadoma me kakor blisk pre šine misel: "Saj to je Sonjin zvonec,ki pre- peva pesem v začetku novega dne." Sem velika zaspanka in ljubiteljica jutranjega spanja. Oče mi je v šali pogosto dejal, da bom nekega dne zgnila v postelji. Ojoj, sa- mo tega ne! Danes ni časa za poležavanje Iz postelje me je pognala radovednost in kmalu bi pohodila spremljevalko, ki se je trudila, da bi spravila mojo malenkost iz toplih odej.
Program petkovega dne sta vodili dve dekleti - invalidka in spremljevalka. Koliko razlik sicer naredijo besede! Zakaj ne re- čemo najprej človek, ki duhovno raste, ne pa invalid, zdrav? Nobene posebne razlike ne vidim v tem, če kdo sedi na invalidskem vozičku, drugi na stolu. Tu pa - kogarkoli pogledam, nikjer ni čutiti razlike in vsi smo ena velika družina.
Ob temi: 'Moj pogled na BICIKEL' oz. 'Vozi- ček je zame kakor...', so se spremljevalci posedli na vozičke in se pomerili v vožnji. Zavedali so se, da bodo ponovno vstali z vozička, medtem ko nekateri izmed nas ni- koli ne bomo.
Še drugih tem smo se lotili: 'V ogledalu vidim sebe kakor...' in 'Kako živeti s sliko iz okvirja?'
Žal v našem in vašem listu Prijatelj ni do- volj prostora, da bi popisala vsa naša raz- mišljanja. Dam vam možnost, da se sami zamislite ob teh vprašanjih in si odgovorite Namen vseh naših razmišljanj je bil: spoz- nati,da bi brez vere,upanja in ljubezni tež- ko prenašali vse tegobe, ki se zgrnejo nad nas kot temno nebo pred nevihto.Brez na- šega Gospoda in brez naše vere bi težko našli žarek upanja.
Naj omenim še pogovor. Vsak je imel pri- ložnost, da je odprl svoje vse prevečkrat zaklenjeno srce. Izpovedi so bile ganljive in hkrati poučne. Ob svojih besedah smo spoznali, da smo tudi mi samo ljudje, ki pa smo sposobni tudi kaj dati. Če ne drugega, toplo besedo,ki je odsev dobrote in ljubezni
Počasi se je dan nagibal h koncu. Objela nas je temna deževna noč in varni med zidovi samostana smo potonili v globok spanec.
Naslednji dan je bil znova deževen,a v na- ših srcih je sijalo sonce. Ta dan so se za- menjale vloge voditeljev in teme, dane za razmišljanje. Naša Sonja nam je dopoldne razlagala BBI (Bratstvo bolnikov in invali- dov)-vse od njegovega začetka do danes; tudi o mestu zdravih v gibanju.
Kaj bi brez naše Sonje? Brez nje se mi ne bi spoznali; brez nje marsikdo ne bi vedel za gibanje BBI; brez nje ne bi bilo sonca na naših obrazih; brez nje bi bil en velik dolgčas...Le kako je lahko Bog nekoga ob- daril s tolikšno ljubeznijo, potrpežljivostjo in vdanostjo? Sonja, če morebiti prebiraš te vrstice,naj ti v imenu skupine zakličem: Hvala ti, in še naprej ostani z nami!
Po dobrem kosilu in počitku smo se razdelili v skupine in se pogovarjali o temah: Kaj je zame sreča? Kaj me osrečuje in dela pol- nega? Sreča? Za nekoga je sreča, če dobi prijateljevo pošto, za drugega,če je zdrav, za tretjega ... Nekdo iz skupine je rekel,da je zanj sreča to, ker je invalid, to pa zato, ker je prav zaradi invalidnosti spoznal sebe in ljudi, predvsem pa našel pot do Njega - Vsemogočnega. Mnoge izmed nas osrečuje in dela polne vera in misel na Boga. Vsak, ki nosi v sebi vero, upanje, in je obdan z ljubeznijo, je srečen,notranje bogat in mir- no pričakuje jutrišnji dan.
Življenje ni samo žalost in trnje, je tudi pesem in veselje. In zakaj se tudi mi ne bi veselili in igrali? Zvečer smo posedli v krog naše očke so poželjivo gledale čokolado, ki jo je držala Sonja v rokah. Vendar ni vsak imel sreče, da bi lahko okusil to sladkost. Metali smo kocko in le tisti,ki je vrgel šes- tico,se je sladkal vse do naslednje šestice Sledilo je napihovanje balonov.Naša pljuča so trpela,ob napihovanju so bila lica skoraj večja od balona samega. Na vrsto je prišla zanimiva igra, ki se imenuje Znanje in pre- izkušnja.Naša invalidka se je usedla v sre- dino kroga. Občudujoče smo jo opazovali, ko je pokazala,kako piše z nogo. Roke ji ne služijo, zato piše, riše, plete, šiva in kuha, skratka vse dela z nogami.Pisati z nogo so poskusili tudi spremljevalci. Ni jim šlo naj- bolje. Iz tega se lahko naučimo, da vsak človek nosi v sebi neko sposobnost, ki je morda drugi nima. Zadnja igra je bila tom- bola. Naj vam nekaj zaupam.Nikar me,pro- sim, ne izdajte. Veste, vsi smo dobili nag- rado,ne samo prvi trije. Na vseh obrazih je bilo videti zadovoljstvo ob prejemu darila.
Z nagradami v rokah smo počasi drug za drugim odhajali proti svojim sobam. Tiho smo za sabo zaprli vrata in z nasmehom na ustih stopili v deželo sanj.
"Ne, nočem vstati, hočem tu ostati, med vami, dragi prijatelji," je bila moja misel, ko sem zapuščala posteljo in pospravila rjuhi v potovalko. Ljudje zmorejo spremeniti na- ravo, delajo čudeže na področju medicine in tehnologije,a povejte mi, zakaj se nihče ne domisli, kako bi se dalo raztegniti čas takrat, ko nam je najlepše!
V nazarski cerkvi smo se udeležili nedelj- ske sv. maše. Nekateri boste mislili, no ja, maša kot maša.Pa ni tako.Prvič v življenju sem videla, kako sprejemajo mlade fante v službo ministrantov. Zelo lepo je bilo.
V zadnji uri našega skupnega bivanja v Nazarjah je zamrl pogovor. Naša srca so začela peti pesem slovesa, oči so iskale še zadnji tvoj pogled do naslednjega srečanja Nekoga so izdale biserne solze.Želel je os- tati z nami, v kotičku srca se je bal povra- tka v vsakdanjost. Sledil je še stisk roke in slovo.
Danes sem začela pisati to zgodbo o dežju in jo bom zaključila s soncem. Po tridnev- nem dežju nas je obiskalo.Z vso svojo mo- gočnostjo je posijalo in nas s svojimi žarki pobožalo po bledih in žalostnih licih. Bog je nekje nad nami. Prepričana sem, da je bil zadovoljen z našim delom na teh duhovnih vajah, zato nam je podaril sonce in lepo vreme za popotnico proti domu.
Prijatelji, če nam bo Bog stal ob strani, se čez leto dni zopet srečamo. Do takrat pa naša lepa doživetja shranite v predal spo- minov. Kadar vam bo hudo, odprite ta pre- dal in se spomnite na Nazarje.

skupina prijateljev

PREMAGAJMO OSAMLJENOST

Hinje, 24. oktobra 1993

Kot že več let zapored smo se tudi letos zbrali v farni cerkvi v Hinjah stari in mladi, bolni in zdravi, k daritvi sv. maše, ki jo je vodil urednik Prijatelja Jože Zupančič ob so maševanju domačega župnika Cirila Murna. Lepo nas je nagovoril, dal smisel trpljenju in osamljenosti, ki spremlja jesen življenja. Med sv. mašo je večina bolnih in starejših prejela tudi posebno znamenje božje lju- bezni do bolnih - bolniško maziljenje.
Po maši nas je župnik povabil v župnišče, da bi se malo posladkali, spili kozarček, se pogovorili in obudili spomine na prehojene poti, ki mnogokrat niso bile lahke. Cerkveni zbor je zapel nekaj pesmi, da bi starejši in bolni res občutili,kako so še vedno del na- še župnije.
Bilo je lepo in za marsikoga nepozabno ne- deljsko popoldne. Upamo, da se prihodnje leto spet srečamo.

Milka Štih

PRESENEČENJE OB GODU

Dan se počasi že nagiba k zatonu, a zame še ni končan. V meni se oglasi: "Ali veš,da ima jutri invalidka Ivanka god?" Na našem koncu prelepe Slovenije je navada,da gre- mo na večer pred godom slavljencu voščit "Kaj če bi šli in presenetili Ivanko?" Name- sto pokrovk in kuhalnic smo poprosili Tino, da vzame s seboj harmoniko.
Seveda smo Ivanko dobili že v postelji.Bila je zelo presenečena in kar verjeti ni mogla da smo se spomnili njenega godu. Srečna in zadovoljna je ob spremljavi harmonike tudi sama zapela. Zaupala nam je,da še ni doživela kaj takega.Lepa poživitev našega prijateljstva je bilo to. Seveda so nas ka- zalci na uri začeli preganjati, zato smo se poslovili,polni notranje sreče,da smo Ivanki polepšali večer.
Samo še sklep smo naredili, da moramo to čimprej ponoviti.Naše želje so se uresničile že čez tri tedne v Šentjerneju pri Mariji Brišar.

T. T.

POŠILJAJTE MI PRIJATELJA!

Pišem vam po skoraj treh mesecih bivanja v Franciji. Imam sicer občutek,da sem šele nekaj dni tu; tako hitro beži čas. K temu je pripomogel intenziven tečaj francoščine čez poletje in seveda novo okolje.Prav ta- ko je, kot so mi napovedovali. Prvi mesec je res težak, sedaj pa je že bolje.
Z nekaterimi iz PBI-ja sem že navezal pi- smene stike, z drugimi še ne, saj nas ni malo... Mislim na vse in se jih spominjam v molitvi in osebnem razmišljanju, posebej še ob petkih, ko nas združuje Kristusovo trp- ljenje, ki je trpljenje upanja. Prosil bi pa,če je mogoče, da bi mi pošiljali Prijatelja. Rad bi ostal povezan z vašim delom in aktivno- stmi.

Roman

ALI STA SI V SORODU?

Ob srečanju z invalidi mi včasih uhaja spo- min leta nazaj. Ko sem bil pred kakšnimi osmimi leti v bolnišnici, je na sosednji po- stelji ležal osamljen in naglušen starček. Neko popoldne je prišla k njemu na obisk trgovka Sonja, ki mu je prinesla tudi razne drobne stvari ter ga ljubeznivo spraševala, če še kaj potrebuje. Kljub njegovi nagluš- nosti se je precej dolgo pogovarjala z njim
Ko je odšla, sem vprašal starčka, če sta si v sorodu. "Nič," je odgovoril in obenem po- vedal, da ga pač kar tako spoštuje in da je pozorna do njega tudi v domačem kraju. Odslej sem to Sonjo še večkrat videl, kako s pozornostjo spremlja invalide na razna romanja in druga cerkvena slavja.
Ob takih prizorih je toplo pri srcu čutečim ljudem, še toliko bolj invalidom, ki si brez tuje pomoči ne morejo pomagati. Bog po- vrni Sonji za njeno dobroto.

NN

ISKRICE V VESELIH OČEH

Ta pesem je dne 17.10.1993 zadonela s kora farne cerkve sv. Petra v Radečah ob pričetku svete maše. To dopoldne so bili k maši še posebej povabljeni starejši in inva lidi.
Radeški župnik Slavko Kalan je z mladimi in člani ŽPS hotel nameniti sveto mašo tistim ki se ne morejo redno udeleževati bogo- služja. Cerkev se je napolnila s starejšimi iz ožje in širše radeške okolice.
Skupaj smo poslušali razmišljanja gospoda Jožeta Zupančiča iz Ljubljane, ki je vodil sveto mašo in s seboj pripeljal tudi nekaj svojih prijateljev invalidov.
Ob prijetnem klepetu po maši smo popol- dan mladi skupaj s starejšimi še posebej začutili Božjo prisotnost. Izdal nas je smeh in veselo lesketanje oči. Pesmi,katere smo ob harmoniki prepevali, so nas le še bolj povezale.
Z zanimanjem smo prisluhnili razlagi o de- lovanju in pomenu Prijateljstva bolnikov in invalidov. Ob diapozitivih smo laže zaslutili, kako pomembno poslanstvo ima to gibanje
Ko so se povabljeni poslavljali od nas z besedami zahvale,smo vsi vedeli,kdo je to popoldne poslal med nas tako veliko ljube- zni...
Usmiljeni Jezus se je ozrl na nas in nam vsem poklonil čudoviti dar srečanja.Ta dan se je tako edinstveno prepletala življenjska moč mladih in zrel optimizem preizkušanih bratov in sester.
Ti dve poti življenja sta si podali roke in bili neizmerno srečni!

»BUON GIORNO!«

Že dolgo sem vedela,da so v 4. nadstropju nepokretni oskrbovanci, saj večinoma vsi ležijo dan in noč. In prav te najbolj bolne in zapuščene ljudi sem šla obiskat.
Imela sem spremljevalko, oskrbovanko iz 1. nadstropja, pokretno mamco, še vso ži- vahno, le v mišljenju malce drugačno, zdaj zaradi starosti še bolj.
Najprej sva obiskali sosedo, ki jo je priza- dela rahla kap in si je zlomila kolk.Ko je bila še doma, se je vedno imela za 'nekaj več' od te moje mamce in se ji je posmehovala zaradi njene pameti. Zdaj pa gledam, kako jo mamca boža po obrazu in vliva poguma, kot da je pozabila na vse,kar ji je ona ne- koč storila. Da,dobrota je v tej mamci. Mi- slim si, kako je to mogoče, da mi, duševno zdravi, nimamo teh sposobnosti, da bi po- zabili na krivico in vračali le dobro.
"O, moj Bog, o, moj Bog," so besede moje nove znanke,ki leži poleg sosede.Že dolga leta leži tu in le te besede lahko govori, če prav razume vse. Solze ji tečejo in ponuja mi obe roki in srečna je, da vidi nove ljudi, kaj novega sliši,da ji je dan vsaj malce dru gačen. Pobožam jo,ponudim ji prijateljstvo in ji zagotavljam: "Rezka,še bom prišla, saj tako me ne sprejme vsak." Ona pa me je vesela, kot bi bili že dolgo prijateljici.
Potem poiščeva še najino Vlasto, ki je bila pred meseci še v 1.nadstropju. Skleroza jo je prizadela,da ne ve več, kdaj je večerja, kdaj kosilo. Pozna pa naju, še dobro. Sedi v kotu jedilnice, sama in misli Bog ve kaj. "Buon giorno!" "Buon giorno" odvrne Vlasta in se nama toplo nasmeji,kot bi hotela po- vedati,da naju pozna. Uboga Vlasta,govo- rila je sedem jezikov, a sedaj še enega ne more.Koliko študentov je učila na fakulteti, ali se še kdo spomni nanjo? Podarim ji malo čokolado. Takoj jo odvije in še nama po- nudi. "Ne, Vlasta, to je za vas." "O,kako je dobra." Pa že začne govoriti čisto nekaj drugega. A srečna je!
Pogledava še v moško sobo, kjer leži pri- jatelj moje mamce. On leži, nič ne reče. Le mamcina roka ga pogladi. Potiho zapustiva sobo.Mamca pa reče:"Umrl bo." In čez dva dni slišim osmrtnico.
Kaj so mi povedala ta doživetja, ti oskrbo- vanci? Želijo nas, želijo, da jih kdo obišče, jim podari vsaj malce nasmeha, da tudi v njihove sobice tako posije sonce.Da je dan bolj kratek. Pa tudi sama sem bolj bogata, bolj srečna. Kajti srečen si le, če znaš os- rečevati druge.

Marija

SKUPAJ

Dne 16. oktobra je minilo petnajst let od izvolitve kardinala Karola Wojtile za papeža Papež Janez Pavel II., ki ima sedaj dobrih triinsedemdeset let,bo gotovo ostal v srcih ljudi in v zgodovini zapisan zaradi svojega neposrednega stika z njimi. Kronisti so zabeležili, da je v teh petnajstih letih med 112 obiski v tujini preživel 406 dni in je na teh potovanjih imel 1921 nagovorov.
Ob tem bi poudaril,da je ob že znanih priza devanjih za obrambo življenja, več pravič- nosti in ljubezni med ljudmi in narodi, med svojimi obiski vedno našel čas za prizadete Med obiski v bolnišnicah, domovih in podo- bnih ustanovah se je vedno rad pogovarjal tako z varovanci,ki v teh ustanovah živijo, kot tudi z osebjem, ki zanje skrbi in jih tudi vedno skupno nagovarjal. Ta njegova pri- zadevanja vsepovsod puščajo sledove, da svet kljub silam zla postaja prijaznejši in bolj božji.
Med prizadevanja, da bi svet bil boljši, bi lahko uvrstili zgodbi iz dveh člankov v septembrskem L'OPERATORE SANITARIO iz Rima,ki nam ju je poslal naš sodelavec Jože Potrpin.Iz prvega članka izvemo o rdečem telefonu v Rimu, na katerega se lahko obrnejo nosečnice, ki se bojijo težav med nosečnostjo in pri otroku ter želijo splaviti. Rezultati so prav ohrabrujoči.Po pogovorih je svojo namero uresničila le četrtina. Po rojstvu spremlja ta služba otrokov razvoj dve leti.
Drugi prispevek govori o tečaju za starše gluhih otrok. Tega je organizirala v deželi Trento svetovalno-pedagoška služba. Za otroke, ki se rodijo gluhi ali to postanejo v prvih letih življenja, obstaja nevarnost, da ostanejo tudi nemi. Na teh tečajih starše naučijo, kako lahko skupaj s strokovnjaki gluhe otroke naučijo poslušati in govoriti.
Ta skromen sprehod po tujih logih pa kon- čujem z zanimivostjo iz Amerike,ki jo je 16. 10.1993 priobčila Republika. V Kaliforniji so neki materi, strastni kadilki, odvzeli 8- letno hčerko, ki boleha za astmo, ker je s kajenjem škodila svojemu otroku. V poro- čilu iz parlamenta je isti dnevnik isti dan priobčil tudi naslednje: "Slovenska ljudska stranka je včeraj ponovila pobudo o usta- novitvi posebnega odbora za invalide pri vladi. SLS se za tak odbor zavzema zato, ker meni, da ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ne zmore reševati vseh težav invalidov."
To pobudo je 25.10.1993 pod vodstvom g. Jožeta Zupanca izrekla delegacija invalid- skih organizacij med pogovorom s predse- dnikom parlamenta mag. Rigelnikom. Dele- gacija je opozorila tudi na probleme okrog zaposlovanja invalidov, financiranja inva- lidskih organizacij in dejavnosti... Izrečena je bila obljuba o hitrejšem reševanju pro- blematike invalidov, saj nas je v Sloveniji okrog 150.000, je poročal slovenski radio še isti dan.
V soboto 23.10.1993 pa pod naslovom No- vost v Topolšici,prinaša Republika novico, da so v hotelu Mladika tamkajšnjega zdra- vilišča odprli center za multiplo sklerozo s 50 ležišči in končuje: "Tako bo imelo dva tisoč Slovencev, obolelih za multiplo skle- rozo, možnost vsakoletne celovite rehabi- litacije, in to od fizične ter delovne do psi- hoterapije."
Pred mano je dober ducat člankov iz Slo- venca,ki tako ali drugače govorijo o priza detih in iskanju rešitev, da bi ti zaživeli polnejše.Takšna je tudi zgodba z naslovom Mitja se je vrnil. To je zadnji v seriji član- kov,s katerimi je Slovenec spremljal usodo malega Mitje Kočevarja iz Radeč, ki mu je življenje lahko ohranila le zahtevna opera- cija v tujini. Operirali so ga v Londonu. "V pomoč za njegovo mlado življenje se je zganilo toliko darovalcev kot pri nas še ni- koli doslej" piše v Slovencu 20.9.1993 Irma M. Planjšek. Mitja se je poln življenja in veselja s starši po uspešni operaciji vrnil domov 6. avgusta.
Škofijska Karitas in katoliško gibanje POT, ki sta vodila akcijo, se s starši zahvaljujejo vsem,saj je prišlo okrog 900 nakazil. S tem denarjem so krili vse stroške zdravljenja, nekaj denarja pa je še ostalo, zato bodo (ali pa medtem so že) pri Slovenski Karitas ustanovili sklad za pomoč otrokom,ki potre bujejo drago zdravljenje v tujini. Ta akcija je tudi pokazala, kaj zmoremo, če stopimo skupaj.
Dne 29.9.1993 je Slovenec objavil pogovor z Nino Ličer, voditeljico Centra za pomoč na domu. Minilo je leto, odkar je začel de- lovati telefon "Halo, pomoč", izvemo v uvodu (Prijatelj je o tem pisal v št. 5/92). Imajo najsodobnejšo opremo angleškega podjetja Lifeline, kar bi prevedli v Življenj- ska linija. V tem času so spoznali, da ta oblika pomoči bolnim, starim in invalidnim ljudem daje občutek varnosti in večje sa- mostojnosti ter omogoča starejšim preži- veti jesen življenja v okolju, kjer so živeli in delali. Sedaj je v to obliko pomoči vklju- čenih 53 uporabnikov,centrala pa premore 1400 priključkov. Vsak oskrbovanec ima okoli vratu obesek z rdečim gumbom, ki ga lahko po potrebi pritisne in s tem vzposta- vi zvezo s centrom za pomoč na domu. Za zdaj je projekt ljubljanski, načrtujejo pa tudi širitev preko pokrajinskih središč,da bi postali dosegljivi vsem Slovencem.
Omeniti pa je treba, da so v Angliji svoje omrežje pomoči na domu oblikovali dvajset let in ima danes takšno središče skoraj vsaka občina. Telefon "življenjska linija" je mogoče najeti ali kupiti. Na koncu izvemo, da ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije posebno obliko zavarovanja, ki krije stroške nege na domu in telefona "ži- vljenjska linija".
V isti številki je Slovenec poročal še o posvetovanju o epilepsiji, božjastnosti v Cankarjevem domu (24.-25.9.1993), od katere je prizadet vsaki stoti Slovenec in še kaj bi se našlo.
Za konec pa še nekaj misli iz Večera z dne 15.10.1993 iz celostranskega članka o prijateljstvu z naslovom Voda v reki je vedno druga: "Vsakdo od nas si predstav lja prijatelja po svoje. Mogoče je to človek ki ga resda lahko ob treh ponoči pokličeš in te bo potrpežljivo poslušal, mogoče je le kdo, ki ti bo nežno pobožal lice, mogoče je kdo,ki si nanj,ker je življenje spletlo čudne in drugačne okoliščine - pozabil? Vedno pa je tisti, ki si ga,ko ga vidiš, čisto preprosto samo vesel."
Razmišljanja otroške duše: "Moj prijatelj je tak kot jaz.Včasih samo sediva in sva tiho ampak se dobro razumeva. Potem se tudi skregava,čez tri ure pa sva spet prijatelja"
Psiholog Srečko Soršak pa med drugim pra- vi: "Prijatelj je kakor zaklad, ki ga hranimo v globini duše in se nanj obrnemo v veliki stiski... Prijatelj ni sebičen, ni zamerljiv in ni škodoželjen. Je tvoj pomočnik in sprem- ljevalec v dobrem in hudem, tvoja naloga pa je,da se ga spomniš tudi,ko ti je dobro"

Rastislav

POSTANI PRIJATELJ DUŠEVNO PRIZA- DETEMU OTROKU

V petek, 5. novembra, so v Zavodu za varstvo in delovno usposabljanje mladine dr. Marijana Boršnarja v Dornavi slovesno in tudi veselo praznovali štiridesetletnico svojega delovanja. V začetku so v zavodu živeli le mlajši duševno in telesno prizadeti danes pa v njem živijo in ustvarjajo tudi gojenci starejši od osemnajst let.Najmlajša ima štiri, najstarejši pa šestinštirideset let.
Vse do nedavnega so domovali le v dor- navskem baročnem dvorcu, kjer še danes stanuje in ustvarja 145 starejših gojencev Pred tremi leti so za mlajše (njih je danes 185) zgradili nove prostore, postavljene po normativih razvitega sveta.
Ker večkrat prihajam v to prijazno vas pri Ptuju, sem mogel videti,da se življenje teh gojencev ne končuje za zavodskimi ogra- jami in zidovi, ampak sem jih srečeval tudi na vasi,v trgovini, cerkvi... Sodelovanje in sožitje je za Dornavce nekaj samoumev- nega. Pogosto se zgodi,da zaposleni v za- vodu vzame čez nedeljo za kakšen praznik družinsko slovesnost, trgatev..., kakšnega gojenca k sebi domov.
Kot je v daljšem in izčrpnem pogovoru po- vedala ga. Ida Jurgec, voditeljica defek- tologov v zavodu, nenehno iščejo stike in nove poti za povezavo z ljudmi iz ožjega in širšega okolja.Tako zdaj poteka akcija "Po stani prijatelj duševno prizadetemu otroku" Z njo so nagovorili ptujske srednješolce. Prijavilo se je petinštirideset srednješolcev od teh danes prihaja v zavod dvajset mla- dih;ti obiskujejo gojence in pomagajo tkati povezave in prijateljstva.
Vsa ta prizadevanja in tudi drobna dejanja so lahko kot lučke, ki človeka usmerjajo in grejejo v tem hladnem in temačnem ad- ventu našega vsakdana in v pričakovanju božične noči...

Jože Raduha

K Gospodu,ki bo spremenil žalost v veselje se je 19. septembra vrnil Franci Fister, Dom počitka, Kopališka 10, 61000 Ljubljana. Tiho je živel, tiho je tudi odšel.
Prepričana sem,da sedaj uživa tisto srečo, ki mu je svet ni mogel dati. Tudi mi smo se premalo trudili, da bi mu olajšali težo inva- lidnosti. Oprosti, Franci, in prosi za nas,da bi znali bolj prisluhniti bližnjemu!

Ko je konec septembra minevalo srečanje na Mirenskem Gradu, smo zvedeli, da je odšla v nebesa tudi dobra mama Ivanka Kogovšek, Veliki otok 10, 66230 Postojna Bila je mama naše prijateljice Nanice, ki je bila od začetka pri gibanju Prijateljstvo bol nikov in invalidov in smo jo tudi med prvimi pospremili k večnemu počitku.Mama je vsa leta zelo žalovala za Nanico.Sedaj pa sku- paj uživata svetlobo večnega jutra pri Bogu

Jesen je obrodila in stvarstvo poje hval- nico Bogu za vse darove... Tudi po naših cerkvah smo obhajali zahvalno nedeljo in s hvaležnim srcem polagali na oltar poljske pridelke, sadje in kar je rodila trta...
Ravno v času, ko so iz grozdja začeli stis- kati vino - sorodno z vsem, kar v življenju stiska človeka -je kot obilen sad 5.oktobra legel k večnemu počitku oče Miha Kuhar, Predoslje 6, 64000 Kranj.
Njegovo življenje - dopolnil je ravno dvain- šestdeset let - je bilo kot darežljiva jesen, polno dobrih del, predvsem pa bogato v trpljenju in vdanosti v božjo voljo.
Oče Kuhar je bil samo eden... Kljub preiz- kušnjam je ostal pokončen človek, zvest Bogu v globoki veri in zvest družini ter vsem ki smo ga poznali, v ljubezni, odgovornosti in Prijateljstvu.
Ko ga je sredi dela in najboljših moči v dvainštiridesetem letu doletela nesreča in mu vzela vid, ni klonil. Sprejel je zemeljsko temo, a z duhovnimi očmi, ki so se polnile z božjo svetlobo, se je junaško boril proti otožnosti slepote.
Kadar smo se srečali na Trsteniku, je bil vesel, poln radosti in ustvarjalnosti. Vselej nas je prepoznal po glasu. Ob njem bi nas bilo lahko velikokrat sram,ker se tako malo zavedamo in smo premalo hvaležni za dar- da vidimo.
Na Brezjah je kljub dobri volji njegov videz dal slutiti, da dobri oče prenaša še drugo bolezen, ki ga je v hudih bolečinah pripe- ljala do smrti.
Hvala, dragi oče Miha, za vso ljubezen, ki ste nam jo podarjali v veliki meri! Ne poza- bite moliti za vse nas tudi v večnosti, kot ste na zemlji, ko so skozi vaše pridne in delavne roke drsele jagode rožnega venca in je iz srca privrela Zdrava Marija...
Zelo vas bomo pogrešali, posebno na sre- čanjih. Tudi razstava ročnih del bolnikov in invalidov v Ljubljani bo osiromašena,ker ne bo več vaših okvirjev, križev, svečnikov, ki ste jih kljub temi tako precizno in z ljube- znijo kovali.
Verujemo, da se sedaj že veselite 'razsta- ve' svojih dobrih del v nebeškem bivališču in to naj tolaži vse, predvsem pa domače, ki žalujejo za vami!

V dneh, ko smo se še posebej spominjali naših rajnih,je preminil oče Gašper Križnik Črtomirova 29, 61000 Ljubljana.
Našemu dragemu prijatelju Izidorju in vsem njegovim sorodnikom, posebno mami, ses- tri Dejani in bratu Tomažu, naše globoko sožalje! Očetu pa večni mir in pokoj!

s. Mihelangela

Dne 4.novembra smo se poslovili od šolske sestre Cecilije (Terezije) Križnik. Na za- dnji poti so jo pospremile številne sosestre znanci in sodelavci. Trije govorniki so pou- darjali njeno delo. V Repnjah je v samos- tanu dolgo vodila pevski zbor in orglala. V Mengšu in Domžalah je uspešno poučevala na glasbeni šoli. Z učiteljskim zborom je do bro sodelovala, da so jo vsi cenili ne samo kot kolegico, temveč tudi dobro učiteljico. Kadar so se pojavile težave, je z vedrim humorjem pregnala slabo razpoloženje. Po upokojitvi je bila desna roka prof. dr. Trs- tenjaka, saj mu je stipkala vse rokopise. Postala je tako odlična sodelavka, da je kar naprej uganila, kaj je hotel reči. Pred božjo sodbo je imela kaj pokazati, saj je bila poleg vsega dela predvsem redovnica.

A.P.

Spomin na rajne prijatelje je zavezujoč, budi našo vest in nas spodbuja, da smo dolžni skazovati več ljubezni tistim, ki nas obdajajo. Marta Tivadar, Prešernova 17, Ljutomer je umrla že 30. maja letos. Živo mi je v spominu njena dobrohotnost.

V ta spomin bo vključen tudi Franc Lutar, Matija Gubca 22, Murska Sobota. Čeprav se ni hotel vključiti v PBI, se je za naše delovanje živo zanimal. Veliko sva skupaj razmišljala. Bog mu povrni vse dobro!

Kot je Jezus imel prijatelje v Betaniji in se veselil srečanja z njimi, tako sem se pač veselila prijatelja Janeza v Murski Soboti. Od 15. septembra bom zaman gledala, kje me bo čakal in poklical: Janez Titan, Ma- tija Gubca 141,Murska Sobota.Njegove oči so spraševale, komu sem bolj prijateljica: njemu ali Jezusu. Trudim se,da bi bila obe- ma. Jezus mi daje moč, da jo posredujem drugemu. Takšno je življenje med prijatelji v Prijateljstvu. Bog daj, da bi zdaj Jezusa prosil za vse nas v gibanju PBI

Dan pred praznikom Vseh svetih je k nebeš kemu Očetu odšel tudi Jože Magdič,Mota 29 g, Ljutomer. Po domače smo mu rekli Pepek. Že zgodaj je zaslišal Jezusov glas in sprejel križ- invalidski voziček. Bil je ribič - športnik - po zgledu Jezusa je lovil ljudi. Jože je bil dober, vztrajen, delaven, vzo- ren družinski oče. Mnogim, ki smo vezani na invalidski voziček, je bil zgled.
Vesel je bil vsakega pozdrava in rad se je udeleževal duhovnih srečanj. Čutil je, kako je prav in potrebno, da prihajamo skupaj. Posebej sem Bogu hvaležna, da sem ravno takrat, ko je odhajal s tega sveta, bila pri sveti maši in zanj molila. Dragi prijatelj Pe- pek,ostajaš naš. Za Prijateljstvo in družino ti rečem: Hvala!

Marta

V SLOVO MARIJI LAVRIČ

Poslovili smo se od vas, človeka, ki je bil v našem Domu upokojencev v Kamniku duša vsega, kar se je med stanovalci doma do- gajalo.
Pred petnajstimi leti ste prišli k nam kot upokojena pravnica in se pridružili svoji bol ni sestri, da bi ji ob težkih trenutkih stali ob strani. Kljub neprestani skrbi za njo in svojemu šibkemu zdravju pa ste se takoj vključili v življenje v domu. Bili ste udele- ženi v vseh povezavah med stanovalci in upravo doma. Skrbeli ste, da se vsi bolni, posebej še tisti,ki so bili brez svojih bližnjih v trenutkih, ko jim je bilo najtežje, niso počutili osamljene. Skrbeli ste, da so vsi pokojni še pravočasno dobili zakramente in skrbeli za stike med duhovnikom in oskrbo- vanci doma. Bila ste nepogrešljiva pomoč pri pripravah na sveto mašo. Vrsto let ste vodili knjižnico in v fotoaparat lovili naš vsakdan. Vaši članki in fotografije so se pojavljali tako v domskem glasilu kot tudi v medijih, kot so: Prijatelj, Ognjišče,Družina, Vzajemnost, Kamniški občan in drugih ter tako življenje v domu predstavili širši jav- nosti. Poskrbeli ste za vsa sožalja svojcem umrlih in organizirali udeležbo oskrbovancev doma ob zadnjem slovesu vsakega umrle- ga ter jim povedali nekaj besed v slovo.Bili ste pripravljeni pomagati vsem, ki so vas za pomoč zaprosili. Skratka, bili ste duša vsega dobrega.
Vaše bivanje med nami, draga Marija, je bilo kot sončni žarek. Sedaj ko vas ni več, vemo, kaj ste nam pomenili. Tesno nam je pri srcu, ko vemo, da vas ne bo več med nami,vendar vaše življenje se še ni konča- lo, nadaljevali ga boste pred božjim oblič- jem, kjer boste za svoje požrtvovalno delo dobili tudi plačilo. Nam pa bodo ostali vaši članki, vaše pesmi ter lep spomin na vas. Vaša trdna vera in ljubezen do Boga naj vam prineseta srečo in veselje na drugem svetu. Zahvaljujemo se vam vsi, ki smo v mislih z vami in tudi vi ne pozabite na nas, ki še pridemo za vami.
Nekoč ste v svoji pesmi zapisali:

Zaspali so, pa ostajajo z mano,
v oporo, v spodbudo,
z vezjo, ki je živa
v prepletu življenja zemeljskih dni...

Benjamin Žnidaršič in Mojca Rems

BOJIM SE OSAMLJENOSTI

Prejela sem kartico s srečanja in na njej mnogo podpisov.Vsem ne bi mogla odpisati pa se po tej poti prisrčno zahvaljujem, da ste se me spomnili. Tudi sama sem mislila na vas, kako uživate v božjem miru.
Če se notranje obogatimo, pa kar gre z božjo pomočjo tudi to naše vsakdanje eno lično delo. Težje je sedaj, ko se bliža zima in sva oba z možem bolehna.Bojim se mra- za in osamljenosti. Tolažbo iščem v molitvi in prosim Jezusa, naj mi da moči, da ne omagam.
Kadar me kdo pelje k maši, je to zame nad vse lep dan,pa čeprav je poln težav. Hude so telesne bolečine,a še hujše so notranje Posebno še, če nimaš nikogar, ki bi mu la- hko zaupal. Pa vse lepo pozdravljam! Draga naša bralka, vedno smo veseli, ka- dar se nam oglasite. Če vam že pomagati ne moremo, naj vam bo v tolažbo, da vas razumemo in mislimo na vas. Ob sebi imate tudi moža, s katerim si bosta delila osam- ljenost. In Jezus, s katerim se tako radi pogovarjate, vas nikoli ne bo zapustil, pa čeprav vam ni dano, da bi lahko šli pogo- steje k maši. Vključite v svoje molitve in žrtve še tiste,ki zares sami preživljajo dne ve, pa še toliko drugih potreb je. Tako bo vsak vaš dan bogat za vas in za druge.

MUHASTI ŽREB

Lepo se zahvaljujem za vaše prijazno pis- mo. Bil sem presrečen, da je muhasti žreb prav meni dodelil lepo nagrado, ki sem je bil zelo vesel. Hvala mu! V svoji tihoti se jaz,zapuščeni samotar, najbolj kratkočasim prav z reševanjem ugank, križank in pa z dopisovanjem.
Sedaj dežuje in je že kar mraz, pa si zaku- rim,da me ob drugih težavah vsaj zebe ne. Kako ste pa vi? Upam in srčno želim, da bi bili zdravi in veseli na veke in da bi še na- prej tako lepo služili Bogu. Hvala,Albin, za dobre želje. Obenem česti- tamo za pravilno rešitev križanke. Saj še v uredništvu ne znamo vedno rešiti vsega, kar sestavi Oton. Le kje sta se Oton, pa tudi ti, toliko naučila? Želimo ti, da bi se čimvečkrat takole s pismom odpravil na obisk in koga razveselil, in pa, da bi tudi tebe kdo od prijateljev presenetil s pošto ali celo obiskom.

GOSPOD JE MOJA LUČ IN MOČ

Hvala vam,dragi prijatelji,ki ste me vključili v Prijateljstvo, kjer srečujem ljudi, preka- ljene v trpljenju in božji ljubezni; in tistim, med katerimi smem preživeti nepozabne trenutke;hvala za vaš zgled vere in krščan skega življenja.Veliko duhovnega bogastva smo dobili za sive in meglene jesenske dni, ki bodo prav zaradi tega obsijani s soncem
Prejšnji teden je bil pri nas misijon.Bila sem zelo srečna. Ko sem odprla srce Svetemu Duhu, sem spoznala, da ubiram pravo pot. To so bile besede življenja in radosti in dnevi luči in milosti. - Ker si ne vzamemo časa za molitev, je v nevarnosti naša vera in ljubezen do Boga.Učili smo se odpuščati bližnjemu in ga ljubiti, enako tudi svojega bližnjega. Na tej zapovedi sloni Gospodova postava.
Marsikdo je našel svoj mir v dobri spovedi in zopet uzrl Luč, ki nam sveti na zemeljski poti in daje moč za prihodnje, zlasti še za bridke dneve. Še enkrat hvala za povabilo na srečanje! Bog vas blagoslovi! Draga Kati! Veliko notranje moči vam je Bog podaril ob misijonu v vaši župniji, prav tako tudi na našem srečanju. Želimo vam, da bi tudi v adventnem času dobili veliko takih spodbud in se lepo pripravili na božič ni praznik,ko je prišla na svet prava Luč,ki ogreva vsakogar izmed nas in nam daje mi lost in pomoč.Iskren pozdrav in vse dobro!

JERNEJEV VEČER

Na trgu v Šentjerneju je bil 28.8.1993 Jer- nejev večer. Sodelovala je domača pihalna godba in več različnih skupin: pevski zbor, dva okteta, plesna skupina, recitatorji, citraši. Radijski napovedovalec je vodil po- govore s krajani. Gasilsko društvo je pre- vzelo obnovljeno gasilsko cisterno, ki jo je blagoslovil g. dekan. Po programu sta nas zabavala dva ansambla. Bilo je lepo,veselo in zanimivo. Čeprav je od časa do časa rosilo,je zbrana družba vztrajala. Naslednji večer je o prazniku poročala tudi novome- ška televizija.
Še odlomek iz recitacije, s katero sem na- stopil v programu: Prav vsem pošiljam prisrčne pozdrave Dragi Avgust, hvala za zanimivo poročilo o praznovanju.Vse priznanje vam,ki oživljate stare, marsikje že pozabljene običaje in skrbite, da ne zatonejo v pozabo, in vsem, ki sodelujete pri izvedbi programa. Vse to vaše prizadevanje ohranja tudi slovensko zavest in kulturo. Lepo pozdravljeni!

SREČANJA MI VELIKO POMENIJO

Hvala vsem, ki ste me sprejeli,da sem kon- čno lahko šla v Lignano. Vem, da je težko izbirati med tolikimi invalidi. Vesela in hvale žna pa bom, če me boste še kdaj povabili s seboj. Bilo je res zelo lepo. Prav tako na srečanjih, najsi bo v Želimljem, na Miren- skem gradu ali prej v Šentjakobu ob Savi.
Letos avgusta je bilo že devetnajst let,kar sem bila prvič z vami na Trsteniku. Hvala vam za vsa ta lepa srečanja. Hvala tudi za moj objavljeni prispevek v Prijatelju.
Danes je petek in sem si vzela čas,da vam pišem.Upam,da se bomo še večkrat srečali Draga Anica, tudi mi se zahvaljujemo za devetnajstletno zvestobo in sodelovanje v našem gibanju. Kot sami pravite,ni mogoče da bi se vsakega srečanja udeležili vsi čla- ni Prijateljstva,čeprav bi si to tudi mi želeli Smo pa lahko vedno vsi združeni v molitvi.

DARILO

Pošiljam vam eno malenkost,morda vam bo prav prišla,da obdarite kakšnega reševalca ugank oziroma križank. Prijatelja občasno kupujem. Sem upokojenka, hvala Bogu, kar dovolj zdrava, imela pa sem že vseh vrst težav, za kar pa sem Bogu hvaležna, ker kdo ve, kako bi čutila s trpečimi, če bi mi šlo vse gladko. Z željo, da vas Bog podpira vse povsod in da blagoslavlja vaše delo z uspehom, vas pozdravlja "Poklical me je po imenu" draga prijateljica. Vi pa ne želite biti imenovani. Nič hudega. Dali vam bomo izmišljeno ime ali psevdonim pa vas ne bo nihče po vašem pisanju pre- poznal. Tako smo ustregli vaši želji, draga Martina. Vašega paketka, v katerega ste, kakor pišete, dali 'eno malenkost', smo bili zelo veseli.Kadar je stiska največja, je po- moč najbližja. Kajti večkrat smo v zadregi, kaj dati kot nagrado nagrajen-ki-cu. Hvala Bogu, da imamo take darovalce.
Lepo, da vam zdravje služi, čeprav, kakor pišete, ste tudi že bili preizkušani. In kdo bo bolje razumel prizadetega kot tisti, ki je v življenju že kaj hudega prestal. Kar še kdaj se spomnite na trpeče sestre in brate v Kristusu, pa se vas bodo tudi oni spom- nili v molitvi. Draga Martina, morda bo vaš zgled še komu odprl roke.Kdor zna v skup- nosti, kot je Prijateljstvo, nekaj prispevati, mu bo potem tudi laže sprejemati. Želim vam še veliko lepih uric ob prebiranju Pri- jatelja,da bi vam postal res prijatelj. Hvala in Bog povrni!

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem za poslano izžreba- no darilo. Tako prijetno presenečenje. Bila sem zares vesela.Hvala darovalki-darovalcu Bog plačaj vam, ki se trudite, da nas raz- veseljujete tudi s križankami. Moj spomin v molitvi velja vsem. Iskren pozdrav Ko odgovarjam na vaše pismo, draga Bri- gita, je ravno zahvalna nedelja. Dopoldne smo pri maši poslušali razne zahvale. Tak- šne, kot je vaša, pa ni bilo. Saj je ni moglo biti. Naslovili ste jo na Prijatelja, to pa tudi nekaj velja, saj smo zahvale vedno veseli. Veste,prijetna presenečenja vedno vžgejo in veselega človeka ima tudi Bog rad. Tudi darovalec - darovalka bo po svoje vesel, čeprav ne ve, kdo je obdarovanec. S kri- žankami ali drugimi ugankami vas bomo še razveseljevali. Še kar veselo jih rešujte in pošiljajte, pa boste še kdaj prijetno prese- nečeni. Tudi pri Prijateljstvu se vas spomi- njamo v molitvi.

NEPOZABNI DNEVI

Različne so poti do sreče, zadovoljstva in prijateljstva. Vsak izmed nas si želi veselih trenutkov med prijatelji in spoznati dobro- srčne in plemenite ljudi.
Vabilo gospe Majde na tridnevno srečanje na Mirenskem Gradu mi je prineslo sončni žarek v enolično vsakdanjost.
Ob pisanju podoživljam prelepe trenutke. Zame je bilo to novo nepozabno doživetje. Sedaj v srcu nosim nekaj nepopisno lepe- ga, bogatega in plemenitega, kar mi daje novo vedrino in moči za življenje.
Vsem se zahvaljujem za vse, posebno za duhovno hrano,ki nas medsebojno povezuje v dobrem in slabem, v trpljenju in veselju. Hvala vsem, ki ste mi podali roko prijatelj- stva in me sprejeli v svojo sredino s polno topline in prijaznosti Veseli smo, draga Darinka, da se radi spo- minjate dni na Mirenskem Gradu. To je tudi nam, ki pripravljamo srečanja,v veliko zado ščenje. Skupaj z vami upamo, da se kmalu spet vidimo,do takrat pa naj nas povezuje molitev, dopisovanje in vaš in naš list Pri- jatelj.

Po dolgo dolgem času se vam zopet ogla- šam z enim lepim pozdravčkom. Ali sploh veste, koliko let je že preteklo, odkar sem v Prijatelju imel prostorček, kjer sem bil tako lepo 'udomačen' pet let? Tudi tega ne veste, zakaj sem po tolikem času spet prišel do glasu? Vam bom kar povedal, da ne boste na vse strani ugibali,sicer bo pre več pihalo na vašem 'podstrešju'.Ker pa je to dolga 'štorija', se kar lepo 'stegnite', da boste v udobnem položaju brali do konca.
Tistim, ki sploh še ne poznate moje 'bodi- časte kože' in moje 'strupene' žene,povem da mi v glavi, ki je prazna od rojstva, še vedno šumi, kar je nevarno za požar. Dru- gače sem pa srečno upokojen in tako nikoli nimam časa zase, ker mi moja 'full sitna' polovica še dihati ne da, kot bi si jaz želel. Še vedno jo v vsem ubogam, kot sem jo pred leti. Saj, kdo je tudi ne bi,te 'beštije', ki mi je odlomila mojo dragoceno anteno in nisem mogel več sprejemati novic, s kate- rimi sem tako rad polnil svoj 'kotliček'.
Sedaj pa se je zgodilo nekaj tako fantasti- čnega, da vam moram povedati, četudi mi potem moja 'stara' potisne glavo v centri- fugo.
Veste, vsi naši sosedje so si že spomladi omislili satelitske antene, ki omogočajo gledanje vseh vrst programov. Moja ljuba ženka pa me je morala kar do poletja lepo prositi, da sem ji izpolnil željo in dovolil montirati tako želeni krožnik na streho.Pre srečna me je po dolgih letih spet objela in do včeraj sva živela v mirni zakonski idili.
Sinoči pa,ojoj, prejoj, je začel padati sneg ki je prekril krožnik na strehi in programi so se 'sfecljali'. Moji 'spalni srajci' na fotelju se je tudi nekaj pomešalo in v nočnih urah je zlezla na streho,odmetala sneg in zače- la vrteti najin 'satelit'. To pa je povzročilo čudne premike v moji 'radijski' glavi, na ka- teri je še kratek ostanek nekdanje antene.
Najprej sem ujel zelo oddaljen glas:"Jubilej, jubilej..." Pa sem nežno pogladil 'škrbino' na glavi, vklopil vse registre, da bi še kaj ujel in, 'pismo', uspelo mi je... Kar iz petih koncev Slovenije sem ujel glasove, kako bi radi proslavili petindvajsetletnico Prijatelja, če bi se našel kdo in napravil dobro poje- dino. Kajpak, eni radi 'žurirajo' ob vsaki priložnosti. Oh,meni se je pa le milo storilo, ko sem se spomnil tistih prvih 'žametnih' let našega prijatelja PRIJATELJA.To novico sem povedal premraženi ženki in za čudo je takoj odbrzela še enkrat na streho in naravnala krožnik tako,da sva potem ujela še kar nekaj zanimivosti.
Zvedel sem,da je bil pred kratkim sestanek 'odgovornih' pri Prijateljstvu, kot je bilo to že včasih in se kaj bistvenega v vseh letih na tem prodročju ni spremenilo. Kar so do- poldan 'speglali' in poravnali, so popoldan spet 'pomečkali'.
Volitve so bile pa nekaj takega, kot bi bili prej vsi na praksi v naši skupščini.Veliko se je govorilo in nič storilo, nazadnje je bilo vse tako,kot je že prej bilo...Moja 'brihtna' žena je brž priznala, da še ona ne pozna recepta za tako odlično 'godljo'.
Sploh pa je sedaj že kar nekaj zadev, ki jih mi,ki si frizure urejamo s krpico,ne moremo več dobro dojeti,pa tudi poslušati nas več ne znajo. Opazil sem, kako je moja skrita 'simpatija' na sestanku kot sv. Miklavž 'na- tresla' nekaj podučnih in koristnih nasve- tov, pa so bili kot bob ob staro tapeto. Iz poznejših 'govorančic' sem spoznal, da se na obledeli in prašni tapeti še vedno vidijo nekateri stari 'vzorci': bolni-zdravi,posoja- nje sem in tja, žrtvovanje gor in dol, kar je mene vedno 'razpenilo' kot fijakarskega konja.
Še moja 'ta furjasta' je rekla, da bo kaj zmolila, da bi tudi srca lahko dohajala na- debudne možgane, ki še nimajo pravega pojma o poslanstvu Prijateljstva, pa tudi zdrave ponižnosti ne, da bi se nam lahko resnično približali. Vsevprek se govori, da smo 'eno', kot pri nas doma,ukazuje in ko- mandira pa vse le 'ta bolš polovica'.
En 'čudež' se je pa le zgodil in ga zaupam 'geografom' s sestanka. Kadar kam grem, me pa le vzame s seboj,v dobri veri,da me bo ja kje pamet srečala. Pa to ni mogoče, ker moja 'prikolica' samo 'bezlja'. Jaz pa bi tako s srcem rad pokazal, da vem, kaj se pravi priti na obisk. V ta namen se takrat še svoji največji ljubezni - fajfi odrečem.
Da ne bi zakinkal ob tako 'srhljivem' prog- ramu, sem še malo zavrtel anteno in ujel sliko prav iz uredništva Prijatelja.Kar nagle dati se nisem mogel g. urednika, ki je ves zaskrbljen sedel za pisalno mizo in vrtinčil pisalo. Frizuro ima že skoraj tako kot jaz in očala si natika na nos. Zlati zobje mu še niso izpadli,kar je gotovo vzrok,da je malo pridobil na teži. Osamljen se je ubadal s prispevki. Moji 'trdosrčnici' se je prav zas- milil,ko ga je gledala.Vsa prevzeta je rekla, da je 'špon dobr za pogledat', a da ga bo kmalu pobralo, če ne bo dobil ene tajnice, in še celo, da bi mu šla ona kar takoj po- magat. To pa že nekaj pomeni, saj se ji še jaz nisem nikoli tako zasmilil.
Za konec naj vam povem še to,da me prav razganja od radovednosti, kako se imajo moje nekdanje oboževalke? Posebno simpa tična prijateljica Rozika mi je bila pri srcu. Dobro sva se razumela in si kaj lepega na- pisala, četudi je potem burja vršala okoli mojega doma, ker imam pač tako ljubosu- mno ženo. Kljub temu sem zdajle premagal vsak strah in prosim Roziko,naj se mi ogla- si, če je še 'ledik in frej'. S kakšnim njenim 'ježem' se pa ne bi rad bodel.
Sedaj naj bo pa dovolj in dovolite, da vam vsem zaželim božjega miru v božičnih dneh in vse najlepše in najboljše v letu 1994! V upanju in srčni želji,da bi bilo na svetu več prijateljstva, vas pozdravlja

vaš Bine Bodež

NAGRADNA KRIŽANKA 6/93

Na osenčenih in oštevilčenih poljih (števil- ke označujejo vrstni red črk) dobite geslo (ime, pregovor, sinonim ipd.), ki se nanaša na zgoraj objavljeno sliko uganke. Rešitve (samo geslo) pošljite na dopisnici najkasne je do 22.grudna (decembra) 1993 na nas- lov:PRIJATELJ,Maistrova 2,61000 Ljubljana Veliko sreče pri žrebu! 1. klekljan prtiček, 2. knjiga: Jožef Kerec, slov. misijonar na Kitajskem, 3. letna naro- čnina na Prijatelja, 4. kaseta Franca Juvana: Pesem svetonočna plava, 5. pleten šal.

Rešitev križanke 5/93: ROŽNOVENSKA MATI BOŽJA

1. klekljan prtiček: Marija KUHAR, Dom os- krbovancev, 69103 Rakičan
2. knjiga: Jožef Kerec, slov. misijonar na Kitajskem: Sabina ULAGA, Rifengozd 28b, 63270 Laško
3. pleten šal: Alojzija JORDAN,Novi dom 7a 61420 Trbovlje
4. kaseta F. Juvana: Glejte, sejavec: Miro PETERLIN, Prešernova 36, 66250 Il.Bistrica
5. medvedek:Marija SIMNOVČIČ,Vodnikova 6, 65280 Idrija.