JANUAR

Nebeški Oče, blagoslavljaj naše dru- žine,da bodo prispevale svoj nenadome stljivi delež za duhovno rast krščanskih skupnosti in vsega človeštva!

Gospod Jezus Kristus, naj misijonski duh preveva ekumenski dialog in molitev za edinost kristjanov!

Sveti Duh, prosimo te, spodbudi vse, ki se trudijo za zdravo telo,da bi skrbeli tudi za zdravega duha!

FEBRUAR

Dobri Oče, praznovanje svetovnega dneva bolnikov, naj nam pomaga videti v vsakem trpinu trpeči in poveličani Kristusov obraz!

Sveti Duh, navdihuj z ljubeznijo vse, ki si prizadevajo v deželah v razvoju za potrebno nego umirajočih, nalezljivo bol nih in okuženih z AIDS-om!

Gospod Jezus, vodi nas, da bomo krščansko kulturo, ki smo jo prejeli od prednikov, posredovali prihodnjim rodo- vom!

MAREC

Duh ljubezni,spodbudi s svojo milostjo vse narode, da bi sodelovali pri odprav- ljanju lakote in revščine po svetu!

Usmiljeni Jezus,prebudi v vseh ljudeh dobro voljo, da bodo begunci in prise- ljenci povsod deležni razumevajočega sprejema in potrebne pozornosti!

Nebeški Oče, po priprošnji Device Marije in sv. Jožefa, naj bi v našem na- rodu prav cenili ženstvo, materinstvo in starševstvo!

spredaj: kapelica Marije Snežne na Veliki planini z Ojstrico v ozadju; avtor: F. Stele
zadaj: streha iz skodelj na pastirski bajti na Veliki planini; avtor: F. Stele

Korak naprej

Dragi prijatelji!
Dolgoletne sanje postajajo resničnost. Po desetih letih prenovljenega Prijatelja naj nekaj barvnih strani naznanja novo po- mlad.To bo pojasnilo ugibanja,zakaj smo za letos napovedali precej višjo ceno. Nekaterim rubrikam smo spremenili ime in tudi zunanja podoba je drugačna.
Bo to dovolj, da list pridobi nove bralke in bralce? Gotovo ne! Potrebni so tudi novi članki, kratki in jedrnati, da bi čim več zanimivosti iz življenja našlo pros- tor na teh straneh. Tako bo vsebina postajala boljša. Pričakujemo torej, da boste pisali o vsem, kar doživljate.
Da se bomo mogli navduševati za dobro so nam potrebni lepi zgledi. Ko sprem- ljamo razna poročila, dobimo vtis, da je teh premalo. Ne bi bilo prav, če ne bi videli tudi težav,s katerimi se srečujete Vendar se ne mislimo ustaviti le pri kri- tiziranju. Kot kristjani smo dolžni iskati pozitivne rešitve. Z dobro voljo in s skupnimi močmi bomo to zmogli. V to verujemo in zaupamo.
Novo usmeritev kažejo Odmevi in Spo- mini,ki so hkrati že naš odgovor. Namen je jasen:da od želja preidemo k delova- nju. Niti zima ne more in ne sme zavreti vseh dejavnosti (Veseli december).
Posebej hočemo opozoriti na papeževo poslanico za 2. svetovni dan bolnikov (11. februar). Vredna je,da jo temeljito premislimo. Potem,ko papež s toplo be- sedo nagovori bolne,vsem vernim poma ga odkrivati krščanski pomen trpljenja, zdrave pa spodbuja k obnavljanju zav- zetosti za to,"da boste bratje in sestre vsem, brez vsakršnega razlikovanja."
In še naslednji korak: svojim znancem pokažite, priporočite ali kar naročite Prijatelja; ne le vrstnikom,tudi zdravim, s katerimi se srečujete.Kolikor večja bo naša družina, čim bolj bomo sodelovali, toliko več bomo mogli storiti za zbolj- šanje medsebojnih odnosov.
V januarju nas je Cerkev opozarjala na pomen verskega tiska. Vsak dan znova okušamo moč in nemoč besede, ki jo izgovarjamo in beremo ali sprejemamo. Beseda nas lahko potre ali dvigne. Ver- ski tisk in Prijatelj še posebej želi vse ljudi dvigati k novemu upanju, krepiti vero in vzgajati za pravičnost, medse- bojno spoštovanje, sočutje, sožitje in ljubezen. Sprejmimo to tudi kot klic po- stnega časa. Bog daj svoj blagoslov!

Jože Zupančič

OD ŽELJE K DELOVANJU

"Historia est magistra vitae - zgodovina je učiteljica življenja,"tako pravi latinski pregovor. Tudi obujanje spominov ima namen,da se česa naučimo.Navdušenje ki je gnalo sodelavce, da bi bil Prijatelj vedno bolj živ, naj predrami tudi nas.
Med pomembne dogodke gotovo sodi prenova Prijatelja za božič 1983. Z no- vim podnaslovom smo razširili njegov vsebino in jasneje poudarili njegovo po- slanstvo. Sodelovalo je veliko ljudi.

Branko Jan se je že kot bogoslovec vključil v to delo skoraj dve leti je Prijatelja urejal, potem pa odšel v Ar- gentino. Posvetil se je delu med revnimi,zlasti Indijanci,v predmestju turističnega mesta Bariloche Izkoristili smo kratek obisk v domovini in mu zastavili nekaj vprašanj.

Branko,imaš kakšen spomin na prvo srečanje s Prijateljem oziroma Pri- jateljstvom bolnikov in invalidov?
Bolj malo. Takoj, ko sem leta 1978 iz Buenos Airesa prišel v Ljubljano, sem pomagal pri razpošiljanju. To mi ni bilo težko,saj sem vedno želel poleg študija še kaj delati.Tako sem popravljal in tip- kal članke ter vodil upravo. Kmalu sem začel hoditi tudi na srečanja. Videl sem da je potrebna pomoč. In me je priteg- nilo.
Po nekaj letih ste me povabili v uredni- ški odbor. Z novimi sodelavci smo želeli prenoviti in obogatiti revijo ter doseči nov krog bralcev. Odločili smo se za re- klamno akcijo. S plakatom in novim Pri- jateljem v dvojni nakladi za božič 1983 smo dosegli kar lep uspeh, ki pa žal ni trajal dolgo.

Za kaj si se kot urednik najbolj zav- zemal? Da bi bilo res to, kar je pove- dano v podnaslovu t. j.: List prizadetih in njihovih prijateljev. Prizadeti naj bi torej čimveč sodelovali s pisanjem. Kot člani uredniškega odbora vplivajo tudi na zasnovo. Želeli smo,da bi bil list gla- silo vseh prizadetih, njihovih svojcev in prijateljev, zdravstvenih in karitativnih delavcev.
Uredniški odbor je imel sejo dvakrat le- tno, kar ste obdržali, vmes pa še ured- ništvo za pripravo posamezne številke. Mislim, da je bila ekipa dobra.
Rad bi ponovil sklepno misel iz prvega uvodnika:"Prijatelj želi s svojo razširjeno vsebino sodelovati v oblikovanju člo- veške in zdravstvene srčne kulture po zgledu Jezusa - Zdravnika in Prijatelja vseh - zdravih in bolnih."

Do kakšnih spoznanj si prišel pri tem delu? Bolnik je subjekt in ne objekt. Ta misel mi je ostala iz 1981 leta,ko je bilo leto prizadetih. Razne okoliščine, med drugim udeležba na mednarodnih zborih Bratstva bolnikov in invalidov (BBI), so mi pomagale, da sem začel gledati dru- gače.Mlad človek je pač pripravljen po- magati. Na teh srečanjih mi je bila všeč enakopravnost, vse je bilo tako prepro- sto.
Spoznal sem,da res živijo iz gesla Brat- stva:Vstani in hodi! Zdravi niso zraven, da bi nekaj naredili ZA prizadete,pač pa skupaj Z njimi; in sicer le tisto, česar sami ne zmorejo.Tudi oni so ljudje in so za marsikaj sposobni.

Je bila to pobuda,da si se lotil diplom ske naloge, kjer si pod vodstvom p. dr.Marijana Šefa samostojno obdelal dokumente papeža Janeza Pavla II. bolnikom ter uresničevanje njegove misli v gibanju BBI, in ji dal naslov: Vstani in hodi!? Delno tudi, sicer pa sem BBI spoznaval prek literature in ga spremljal zlasti na naših srečanjih. Zato sem čutil potrebo,da bi dal nekaj prakti čnega za pastoralo.Pri tem sem se oprl na knjigo ... Et nous voila vivants (In glejte, živimo). V njej sta D'Argenlie P. T in Delagoutte P. predstavila katoliško Bratstvo bolnikov in invalidov.
Glavni namen te naloge je, da jasneje prikažem in osvetlim to gibanje. Zato nosi naloga tudi naslov: VSTANI IN HO- DI ... To je geslo gibanja BBI.

Bereš Prijatelja? Kaj meniš o njem?
Berem ga redno. Morali pa bi ga pope- striti, da bi bil bolj živahen. Morda tudi v barvi?

Imaš kakšen predlog?
Naj zaživi prvotni duh Bratstva.Vrniti se k temeljnim smernicam, da bi živeli in delali v duhu BBI, ki ima temelj v evan- geliju,v Jezusovem delovanju.Spremeniti bi morali tudi ime, če hočemo biti člani mednarodnega BBI. Ime Prijateljstvo je sicer lepo,vendar premalo pove. Hitro si lahko najdem prijatelja, prav tako hitro ga lahko izgubim ali zapustim, če mi ni všeč. Za brata (po krvi ali v Kristusu) pa sem odgovoren tudi takrat, kadar se z njim ne razumem najboljše.
Če boš imel prostor,dodaj še to misel iz naloge: "Eno je gotovo:bolj kot kdajkoli vidim potrebo po uresničitvi temeljne misli Bratstva. Več let živim v neposre- dnem stiku s prizadetimi. Vsaj nekoliko poznam njihovo življenje,želje, potrebe. Poznam pa tudi duhovno moč, ki se skriva v njih, in sposobnosti,ki jih imajo, da s to močjo skrbijo tudi za svoje pri- zadete brate. Rad bi,da bi se je ovedeli in jo začeli uporabljati ter se razdajati na vse strani."

Branko, iskrena hvala za ta sprehod po spominih in za spodbude. Očitno prvotna gorečnost še ni popustila in tega sem vesel. Imaš morda še ka- kšno željo? Močno želim, da bi Prijatelj rasel ter da bi BBI res zaživelo. In še lepe pozdrave vsem, s katerimi smo so- delovali in se srečevali.

Pogovarjal se je: Jože Zupančič

SREČANJE Z JEZUSOM

Naš kotiček ima vabljiv in osrečujoč naslov: Le za Jezu som hodimo! Kako lepo se to sliši! A le sliši. Ko ga je treba vzeti zares,se znajdemo v zadregi.Kako naj hodimo za Jezusom, ko je že davno odšel v nebesa, nas pa je pustil tukaj. Mislimo si,kako srečni so bili ljudje,ki so živeli v Jezusovem času v Sveti deželi. Ti so se mogli z njim srečati in za njim hoditi, vsi drugi pa smo za to hojo pri- krajšani.
Pa ni čisto tako. Ali so vsi Jezusovi so- dobniki hodili za njim?Niti najmanj.Koliko jih je bilo, ki se zanj sploh niso menili, koliko,ki so nekaj časa za njim hodili, pa so šli pozneje svoja pota, nekateri so mu nasprotovali ter ga nazadnje celo umorili. Za srečanje z Jezusom torej ni bilo dovolj živeti v njegovem času in v isti deželi.Potrebno je bilo še nekaj zelo pomembnega:Vera vanj. Za Jezusom so hodili tisti in z njim so se srečevali tisti, ki so vanj verovali.Med temi je bila prva Marija,njegova Mati.O njej je bilo reče- no:Blagor ji,ki je verovala. Med te spa- dajo pastirji, trije kralji, pa sveti Jožef, apostoli,Nikodem in toliki drugi takrat in pozneje. A vedno samo tisti, ki so vanj verovali. Judež je hodil z Jezusom kar tri leta, pa se z njim v resnici ni srečal, ker mu ni veroval. Pilat je Jezusa gledal iz oči v oči, se z njim pogovarjal, a se z njim ni srečal, ker ni imel vere. Stotnik pod križem ni spregovoril z Jezusom no- bene besede, a se je z njim srečal, saj je izpovedal o njem, da je Božji sin.
V veri so se srečali z Jezusom mnogi, ki so živeli davno pred njim. Smemo reči, da že Adam in Eva,ko sta prejela oblju- bo,da bo zapeljivi kači strl glavo. Z njim so se po veri srečali Abraham, Mojzes, David, Izaija, preroki in vsi Judje, ki so pričakovali Mesija.
Z Jezusom so se srečevali Kristjani prvih stoletij. Niso ga videli s telesnimi očmi,pač pa z očmi vere.Ta je bila tako močna, da so zanjo darovali svoja živ- ljenja.
Z njim so se srečali toliki znani in nepo- znani Kristjani v dveh tisočletjih krščan stva, ko so najrazličneje izpovedovali vero vanj in se trudili živeti po njegovem evangeliju.
Poglejmo nekaj možnosti, kako se more danes vsakdo od nas srečati z Jezusom če le to želi.
Z njim se srečamo v Cerkvi. Cerkev je skozi stoletja potujoči Kristus na svetu. Ko nam Cerkev oznanja evangelij, nam ga po njej oznanja Jezus. Ko nam Cer- kev deli zakramente in nas po njih po- svečuje, nas posvečuje Kristus. Ko nas cerkveni predstojniki vodijo, nas po njih vodi Jezus,saj je rekel:Kdor vas posluša mene posluša.
Z Jezusom se srečamo, kadar smo v njegovem imenu zbrani v molitvi,pri bo- goslužju ali kako drugače. Sam je dejal: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi.
Jezusa srečamo v lačnih, žejnih, bolnih, vseh, ki so kakorkoli stiskani in preizku- šani. Karkoli dobrega storimo kateremu od teh najmanjših, storimo Jezusu.
Z Jezusom se more vsakdo od nas sre- čati v svojem srcu. On namreč v nas živi. Najprej po stvarjenju, ko je bila v nas vtisnjena njegova podoba. V nas živi po krstu, ko smo postali božji tem- pelj; po birmi, ko nas je Sveti Duh po- trdil za Jezusove pričevalce; po naši osebni odločitvi, da hočemo živeti kot kristjani.
Le za Jezusom hodimo! V pogumni in veseli veri.

Franc Cerar

"POGOVOR GLUHIH"

Ta prispevek pišem s kar precejšnjo mero nelagodja. Bojim se, da me boste napačno razumeli. Da se neupravičeno oglašam in preveč čustveno reagiram samo zaradi dveh, treh vrstic v Prija- telju 1993/6.
V prispevku "Ali je kaj novega" namreč le bežno omenjate tečaj za starše glu- hih otrok v Trentu v Italiji. Zopet mi bo kdo očital,da je moje oglašanje le znak, da se s svojo gluhoto ne sprijaznim. Pa je omenjena novica samo neka spodbu- da oziroma pobuda za moje razmišljanje Prav rad bi slišal, da se še kdo oglasi in pove svoje mnenje. Saj še vedno velja: "Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona! "
Morda si bo marsikdo mislil, da tole ne sodi v Prijatelja. A v podnaslovu piše, da je to List prizadetih in njihovih prija- teljev, torej tudi 'drugačnih' ljudi. Tako malo, skoraj ničesar,ne vemo o gluhoti. Preprosto ne znamo dojeti, kaj je to nič v tem hrupnem svetu. No, zadnja leta se stvar precej spreminja,saj je tudi na TV oddaja z nekam pomenljivim naslo- vom-Prisluhnimo tišini.A tudi v Prijatelju je minilo že skoraj deset let,ko je o tem pisal p. Bijol iz Bežigrada.
Pa k obvestilu. Škoda,da vaš sodelavec ni zasledil poročila o taboru pri nas do- ma v Bohinju. Preveč radi stegujemo glavo čez mejo.Pri nas v Sloveniji so šli vsaj mislim, še korak dalje. Taborjenja so se udeležili strokovnjaki za gluhoto (strokovno se jim reče surdopedagogi), gluhi otroci (izraza gluhonemi in slušno prizadeti naj gresta na smetišče zgo- dovine; prvi je zastarel, drugi pa neko nesmiselno zavijanje resnice v celofan) in njihovi starši. In pogoj, če sem si prav zapomnil, dve ali tri ure niso smeli odpreti ust in se glasno sporazumevati.
Ne bi v tej reviji razpravljal o tem, da je popolnoma nemogoče, da se v nekaj dnevih naučiš, kako pri otroku doseči, da govori. In je po tej plati informacija popolno zavajanje. O tem se prepirajo že stoletja, žal pa ne obstaja čarobna formula, ker tudi tu velja, da je vsak človek nekaj enkratnega. Kljub večlet- nemu trudu mnogi ne spregovore. Pač pa oči poslušajo in roke govore. Vem, čudno se bere, a tako je. Ne vem, če "normalno čuteči" in oglušeli to lahko razumemo. Govor, jezik je nekaj več. To je stvar, ki jo je Bog dal človeku, ga dvignil nad žival in ga povzdignil skoraj do samega sebe. Pa smo,po mojem, pri bistvu krščanstva.
Kaj pa sedaj, če otrok ne spregovori, kako bomo sprejeli njegovo drugačnost? Ali ne veljajo v tem primeru Prešernove besede: "Pusti peti moj'ga Slavca,kakor sem mu grlo ustvaril." Ne imenujejo se zaman Otroci manjšega boga ( tako se je imenovala tudi drama, ki so jo pred leti igrali v SNG).Saj je bilo lansko geslo v postu: "Živim s teboj,ki si drugačen".
Tu mislim na tistih 25 otrok na leto, pri katerih ugotove, da so gluhi ali z zelo majhnim ostankom sluha. In jih ta "osi- romašenost" (težko je najti pravo be- sedo:prizadetost ima že čuden prizvok, aha, ta je pa neumen, z njim se ne da pomeniti) spremlja vse življenje. Ne vprašamo pa se, kaj pa če mi ne znamo stvari povedati, kdo pa pravi, da ima večina prav.Torej se v življenjskem ob- dobju človeka nabere kakih 2000 gluhih Slovencev.
Gluhi imajo svoj jezik in se med seboj kar dobro razumejo.Lepo je napisal eden naših udeležencev kongresa gluhih pred leti na Finskem: "Odpadle so vse rasne, verske, politične pregrade,bili smo eno" Gluhota nas združuje, ne ločuje.
Zato mislim, da mora kristjan dvakrat premisliti,ko napiše,da je nekaj pogovor gluhih. Ja, to je menda kratka in jasno razumljiva primera za "normalno slišeče" torej, da se gluhi ne znamo ničesar pogovoriti (mogoče prej kot kaki slišeči politiki). Mislim,da se prepad med sliše- čimi in gluhimi v tej informacijski družbi, ki gluhim noče priznati statusa invalida, še povečuje.
Upam, da moje razmišljanje ni preveč dlakocepsko, kar bo verjetno marsikdo rekel. No, pa za konec kar malo pobr- skam po domači knjigi. "Vsakogar lahko razumemo,če se vanj vživimo,tudi tujca ki ne zna jezika ali mutastega človeka. To smo dolžni, zato je poslušanje vrhu- nec umetnosti pri pogovarjanju" (dr.Jože Ramovš, Sto zdravil za dušo in telo, str. 189; MD 1990).

Tone Pezdirc

BODIMO ENAKOVREDNI

Spoštovani urednik in pozdravljeni pri- jatelji Prijatelja!
Že kar nekaj Kolpe je preteklo, kar sem se zadnjič oglasila v Prijatelju. Danes sem pa morala prijeti za pero,da povem tisto, kar mi leži na duši.
Najprej naj bo pohvala. Prijatelj je iz le- ta v leto lepši in predvsem kvalitetnejši Rada ga prebiram in tudi vedno znova me o čem pouči.
Žal pa v zadnji številki ne morem pohva liti vsega.Zelo me moti takšna hvala-že kar slavospev - eni sami spremljevalki, kakor ga je zapela "skupina udeležen- cev Sonce v srcu". Vse lepo in prav! Bodimo hvaležni za vsako pomoč,ki nam jo nudijo zdravi, a ta hvaležnost naj se ne izraža le v prelepih besedah! Gotovo je potrebna topla misel in molitev.To bo zanje veliko bolj koristno kot pa pre- obilica besed,ki v ljudeh tako hitro pod- krepi rast napuha.
Drugo pa je, da tudi mi dajemo tem, takoimenovanim zdravim, vse svoje du- ševno bogastvo. Če nas ne bi bilo, tudi spremljevalcev ne bi bilo treba in kar vsi naj pomislijo, kje bi potem skušali "zaslužiti nebesa".Vsakemu,ki mi ponudi roko v pomoč, se zahvalim. Dober so- delavec se seveda sam zaveda, da če ne bi bilo njegove roke, bi bila pa od koga drugega,ki bi mi tudi rad pomagal, pa za to nima priložnosti.
Tako o taki hvali mislim jaz in še mnogi, s katerimi sem o tem govorila. Ob tej priliki pa pozdravljam tudi vse tiste naše dolgoletne spremljevalke in spremlje- valce, ki jih nihče na veliko ne hvali, pa so nam vedno na razpolago, če za to prosimo ali ne. S svojo tiho in nevsiljivo pomočjo nam dajejo gotovost, da nikoli ne bomo ostali sami in znajo pokazati tudi to, da potrebujejo nas, kot mi po- trebujemo njih.
Ne morem verjeti v tako moč le enega, ker to vse prerado onemogoča druge in jih, kljub tudi njihovim sposobnostim, pritiska k tlom.
Le enakopravno sodelovanje vseh je lahko znamenje hvaležnosti za vse, kar smo,kar imamo,in kar si lahko podarimo! Bodimo vsaj v Bratstvu enakovredni!
Vse vas lepo pozdravljam v tem novem letu in upam, da bo počasi le prenehalo to besedovanje "bolni - zdravi - itd."!

Marija J.

DRUŽBA IN INVALIDI

V sodobni socialni državi mora družba najprej skrbeti tudi za invalide, vendar ne iz sočutja, ampak zato,ker je to nji- hova človeška pravica. Invalidi morajo to pravico od družbe in države dosledno zahtevati,tako kot drugi ljudje zahteva- jo uresničitev svojih interesov. Invalidi ne smejo biti družbi nekaj odvečnega,v breme, ampak mora družba in država s svojimi institucijami poskrbeti, da ures- ničujejo svoje interese in s tem živijo srečnejše.
Vsak sam si mora prizadevati,družba pa mu mora pri tem pomagati, da prizadeti najde svoj poklic in delo, vendar mora biti delo invalidov zavarovano pred ko- mercialnimi pritiski. Delovno mesto mora biti prilagojeno telesnim sposobnostim in zmožnostim posameznika, kar spet spada med ukrepe družbe. Posebno odgovornost pri tem nosijo podjetja, v katerih so invalidi zaposleni, da lahko opravljajo za človeka dostojno delo.
Če je človek telesno prizadet, se ne mo re vedno zaposliti. Zato je naloga dru- žbe, da ustanavlja posebne delavnice, kjer je invalid zavarovan pred tržnimi pritiski, delovno mesto pa prilagojeno njegovi hibi.
Posebno pozornost pa mora družba na- meniti otrokom,ki so telesno ali duševno prizadeti.Vzgoja teh otrok je najpomem bnejša naloga družbe. Telesno prizadeti otroci so prav tako inteligentni kot nji- hovi zdravi vrstniki, vendar ne morejo obiskovati običajne šole. Povečini so šolska poslopja zgrajena tako, da so za invalidne nedostopna.Pri mnogih otrocih pa zdravljenje v bolnišnici pomeni tudi prekinitev rednega šolanja in zaostanek pri izobrazbi. Zaradi teh vzrokov priza- deti otrok potrebuje posebno vzgojo.
Družba mora invalidom pomagati tako, da bodo lahko živeli polno življenje. Država mora to doseči z ustrezno za- konodajo. Ne moremo reči, da je v Slo- veniji tovrstna zakonodaja slaba, toda izvajanje te zakonodaje v praksi pa po- meni vsakodnevno prizadevanje inva- lidov, da bi to dosegli. Posebne napore morajo v to vložiti tisti invalidi, ki so se poškodovali na delovnem mestu,pri op- ravljanju svojega poklica in dela.Ob tem je osnovna naloga podjetij, v katerih so postali invalidi, da omogočijo delovnim invalidom enako ravnanje kot drugim delavcem.
V praksi se v podjetjih dogaja vse mo- goče. Med naraščanjem brezposelnosti je vedno težje najti ustrezno zaposlitev za invalidne delavce. Po zakonu invalidi ne morejo postati presežni delavci,zato jih podjetja rešujejo tako, da jim ni tre- ba delati, da ostanejo kar doma, plačo pa prejemajo. Tako ravnanje je za in- valida še bolj ponižujoče, saj ima stalno občutek, da je komu v breme in da živi na tuj račun.
V nekaterih podjetjih uspejo najti tudi delo za invalide, vendar so prisotni dru- gi problemi. Od teh zaposlenih invalidov zahtevajo prav tako produktivnost kot od zdravih delavcev. Izpostavljeni so vsej krutosti tržnega obnašanja in pe- hanja za dobičkom. Na delovnem mestu jim zaščitna sredstva, ki so prilagojena

zdravim, ne zadoščajo, zato se njihovo zdravje slabša, duševno pa jih spremlja manjvrednost, saj ne morejo dosegati takega delovnega uspeha kot njihovi zdravi sodelavci.
V današnjem času bi morala biti pogla- vitna delo in prizadevanje družbe, da ohranimo invalidom samozavest. Poško- dovan človek že tako pogosto zapade v pomilovanje samega sebe. Prav zato mora družba, skupaj s prizadetimi, tak problem zaznati in se spoprijeti z nje- govim reševanjem. Invalid se ne more zbrati pri svojem delu, dokler ima druž- bene in denarne skrbi, posebno, če je vzrok zanje njegova invalidnost.
Ko se invalid zaposli, napravi zelo po- memben korak, ki je zanj duševno in fizično življenjskega pomena,saj pomeni umik iz odvisnosti in vstop v neodvis- nost, kajti prej je spraševal druge ljudi: "Kaj boste storili,da mi bo bolje?", v ne- odvisnosti pa mora zastaviti sebi vpra- šanje: "Kako si lahko pomagam, da bom lažje živel?"
Ves trud družbe in vsa veščina, ki je potrebna pri rehabilitaciji invalida, je zaman, če si ne more najti pravšnjega dela. Naloge socialnih služb, v primeru delavnih invalidov pa naloge podjetij,so izredno odgovorne. Mnogi invalidi po- trebujejo lažje delo,dokler ne postanejo sposobni za celodnevno zaposlitev ali za šolanje za nov poklic. Družba,država in njene institucije morajo pomagati, da se zaposlijo v okviru svojih zmožnosti, kajti le tako bodo dobili dolgoročno mo- žnost izraziti svoja stremljenja in izrabiti svojo energijo za lažje preživetje.
Najmanjši cilj pri invalidnem človeku je nemara nekaj več kot to, da postane spet družbeno koristen in zmožen živeti v normalni skupnosti.Nima smisla člove- ku dodajati le življenje,če se mu ne mo re omogočiti tudi veselja nad življenjem To veselje pa se kaže v vseh mogočih dogodkih in doživetjih.Ni mogoče izraziti ganjenosti in ponosa ob tem,ko otrok s poškodovanimi nogami stori prvi korak, ali ko družinski oče, ki se telesno težko premika, zapoje otrokom, ki mu poma- gajo,lepo pesem in jim tako izrazi svojo ljubezen. Vsa bogastva sveta niso nič ob izgovoru prve besede gluhonemega otroka. Ponos prizadetega človeka, da sam skrbi zase in za svoje bližnje, se ne more meriti z nobenim ponosom ljudi nad uspešno kariero ali nad doseženim bogastvom.Zato družba ne sme prepu- stiti invalidov samim sebi, vsi moramo pomagati, da ne bodo ostali sami pri reševanju svojih težav.
Čeprav je povsod po svetu težko pre- skrbeti dovolj sredstev za rehabilitacijo velikega števila invalidov, ki si obupno žele čimprej kolikor je le mogoče ozdra- viti, pa v socialni državi, za kakršno se tudi opredeljuje Slovenija, to ne bi smel biti problem. Pri tem bi morala bistveno bolj pomagati podjetja,v katerih so za- radi priganjanja za večjo produktivnost in zaradi pehanja podjetja za dobičkom postali invalidi. Pomagati jim je treba kot celostni osebi, ne pa stalno gledati le medicinski vidik njihove invalidnosti. Samo po sebi se razume, da se je po- trebno prizadevati invalidu vrniti fizično zdravje,vendar je prav tako pomembno uravnavati njihovo duševnost. Kadar bo upoštevan celoten položaj invalida in ugoden vpliv na njegovo samozavest bo dobil upanje in možnost, da bo zaži- vel polno življenje.
Človeka hudo potre, ko spozna, da ne more v celoti skrbeti zase. Pri tem nas- tanejo mnogi osebni, družinski in druž- beni problemi. Vendar invalid ne bi smel izgubiti upanja, saj poznamo številne konjičke in poklice, ki niso odvisni od človekovega fizičnega zdravja in zmanj šanih telesnih zmožnosti. Vsa družba in posamezniki bi morali pomagati, da se prizadeti čimprej vrne v vsakdanje živ- ljenje in da izgubi občutek, da je "dru- gačen" od drugih.

Bogomir Ličof,
sindikat Neodvisnost-KNSS

ČLOVEK JE TOLIKO VREDEN,KOLIKOR JE V NJEM LJUBEZNI

Toliko je besed,ki bi jih danes morali iz- brisati iz besednjaka in jih pozabiti, ker so izgubile svoj pravi pomen, ker so iz- praznjene,ranjene in zlorabljene.V ustih današnjih ljudi so postale zanka za lov- ljenje naivne divjačine in orožje, ki rani človeško srce.
Vse preproste, velike in svete besede - dobrota, zvestoba, iskrenost, prijatelj- stvo, ljubezen - postanejo prazne in izgubijo pomen, če se ne utelesijo, če ne postanejo "meso" med ljudmi. Danes imamo veliko stvari: šolo, starše, kolo, stanovanje, ljubezen, prijatelje. Toda kaj smo? Človek, v katerem ni ljubezni, ni vreden nič.Zato je treba vse pozabiti in se začeti znova učiti. Toda ne tega, kako si pridobiš prijatelje, ampak kako postati in ostati dober prijatelj. Lahko je prejemati ljubezen, toda težko jo je vračati. Če ljubezen samo prejemaš, je pa ne vračaš, so ljudje, ki so okoli nas in nas imajo radi,nesrečni in žalostni.Ali je potem lahko takšen človek srečen? Po mojem ne. Srečen je tisti človek, ki hoče srečo drugega,hoče razvoj njego- ve osebnosti, njegovo radost, njegovo vsesplošno dobro in pozabiti samega sebe zaradi njega. Vsak rad naleti na človeka,ki ima dobro srce,ki zna prislu- hniti in te jemlje takšnega,kot si. Zakaj niso vsi ljudje takšni? Potem ne bi bilo lakote, vojn ... Toda zamislim se ob pre govoru: "Ljubezen naredi ljudi srečne." Ljubezen res naredi ljudi srečne, sreča združi prijatelje, prijateljstvo naredi bo- gastvo, bogastvo sproži zavist, zaradi zavisti se začno vojne, vojne povzro- čajo bedo in nesrečo, beda in nesreča združita ljudi, med ljudmi se začne ljube zen, ljubezen naredi ljudi srečne ... Vse se vrti v nekem krogu.To pa se dogaja, ker mnogo ljudi človeka ocenjuje po nje govi zunanjosti.
Še enkrat pravim: Človek je vreden to- liko, kolikor je v njem ljubezni,pa naj bo star ali mlad, bogat ali reven.

Barbara, Srednja zdravstvena šola

ONA IN ON

Komolec je položila na okensko polico,si z dlanjo podprla glavo in se zastrmela po ulici navzdol. Rahel vetrič je hladil njena vroča lica in se nagajivo poigraval z njenimi svetlimi lasmi, ki so se leske- tali v jutranjem soncu.
Tudi tisto jutro ga je nestrpno pričako- vala. Kot vsako jutro teh štirinajst dni, kar ga je prvič zagledala. Verjetno je tudi že prej hodil mimo, vendar ga ni nikoli opazila. Vedno ob istem času se je pojavil izza vogala, nato pa počasi stopal po ulici mimo njenega okna. Čez rame mu je, na dolgem ramenu, visela siva platnena torba. Bila je nekako pre- pričana,da hodi na ekonomsko. Vračala mu je nasmeške in že par dni ji je, ko je šel mimo, pomahal z roko.
Spraševala se je, kakšne so njegove oči. Modre? Rjave? Zaželela si je, da bi se mu globoko zazrla vanje in se pre- pričala kakšne so. Rada bi se dotaknila tega nasmejanega, veselega obraza in ga pomilovala s prsti. Nenadoma se je zdrznila. Izza vogala se je spet prikazal on. V modrem jeansu, z obvezno torbo preko rame. Že od daleč je zrl v njeno okno. Ustnice so se ji rahlo razleze v nasmeh. Ko je bil nasproti okna, se je nasmehnil, dvignil roko in ji pomahal. Po telesu jo je spreletelo in srce ji je pri- čelo hitreje biti. S svojimi drobnimi, ne- žnimi prsti mu je narahlo odgovorila na pozdrav. Še ko ga ni več videla,ji je na ustnicah lebdel srečen nasmeh.Čez ne- kaj časa pa se je zresnila,ko se je spo- mnila, da je drugi dan sobota. Spet ga dva dni ne bo videla.Kot prejšnji teden. Ure se bodo vlekle v neskončnost, pre- den bo spet prišlo ponedeljkovo jutro.
Sama sebi se je čudila, kako se ji je ta fant vtisnil v srce. Čeprav ni še nikoli govorila z njim, se ji je zdelo, da sta si že dolgo znanca in prijatelja. Premišlje- vala je,ali je tudi ona njemu všeč.Se je v njem prebudilo kakšno čustvo do nje, ali pa ji pomaha kar tako za šalo. Naj- lepši čas, kar ga je v zadnjem letu pre- živela so bila ta jutra odkar ga je prvič zagledala.Pregnal je žalost iz njenih oči in ji spet izvabil nasmešek na ustnice. Vedela je, da bo čez dober mesec vse- ga konec, ker se bodo pričele počitnice in tedaj bodo postala jutra spet pusta, dolgočasna in nezanimiva. Zazrla se je v pročelje hiš na nasprotni strani. Okna so se lesketala v soncu in zdelo se ji je, da v vsaki šipi gleda njegov obraz. Naslonila se je na roko in sanjavo str- mela predse.
Sobotno jutro je bilo oblačno in čeprav je vedela,da ga ne bo, ker nima pouka, je z očmi spremljala vrvež na ulici. Lju- dje so hiteli sem ter tja, se pozdravljali in se nasmihali drug drugemu. V njenih očeh pa se je pojavila žalost, ker ga tako dolgo ne bo videla.
Za trenutek se je njen pogled ustavil na vogalu in presenečeno je ostrmela. Ker ni mogla verjeti,si je pomela oči.Da, res je, ni se zmotila. Počasi je stopal po ulici, le da mu ta dan ni preko rame visela torba. Ko je prišel do njenega okna, se je ustavil, in se ozrl navzgor. Nežno se je nasmehnil in ji pomahal. V prvem trenutku se še nasmehniti ni mo- gla,tako je bila srečna, ker je stal tam, na drugi strani ulice. Ko se je nekoliko zbrala, mu je vrnila pozdrav. Z nasme- hom sta zrla drug v drugega in se mi- lovala z očmi. Tako rada bi pohitela navzdol po stopnicah k njemu, se ga dotaknila, mu pogledala v oči in ga po- ljubila. Imela je občutek,da plava nekje v neskončnosti, da je njeno telo brez teže in mu bo lahko zdaj,zdaj,poletela v naročje. On jo bo ujel in pritisnil k sebi. Kot skozi meglo je videla, kako je fant dvignil roko in ji dal znak, naj pride dol. Sanje so se razblinile kot dim in ostala je le gola kruta resničnost.Še nekajkrat ji je fant pomignil, se nato naslonil na zid sosednje hiše in čakal. Stisnilo jo je v grlu,odkimala je,si z rokami pokrila oči med prsti pa so se pojavile solze. Čez nekaj časa je odmaknila roki z obraza, še enkrat pogledala skozi okno,nato pa se žalostno zastrmela v svoji nogi, ki jo od nesreče naprej nočeta več ubogati. Prijela je za kolesa invalidskega vozička in se umaknila od okna.

Ivan Strmole

POKLICANI, DA DELAMO DOBRO

Na pobudo sedanjega papeža Janeza Pavla II. katoličani po vsem svetu 11. februarja, na god Lurške Matere bo- žje,obhajamo svetovni dan bolnikov Vsi vemo,da bolezen ni prav nič vljudna gospa in nič ne vpraša ali sme vstopiti v naš dom in v naše življenje... Prepro- sto vstopi, se vseli in postane naš so- potnik ter dostikrat usodno preusmeri naše življenje. Ni je lahko sprejeti za sopotnika, niti ni vedno lahko sprejeti evangeljsko in osebno spoznanje o trp- ljenju kot vrednosti-da smo poklicani v življenje,da se na nas razodenejo božja dela.
Zdravje ni le odsotnost bolezni, am- pak mnogo več - tudi naše počutje, odnos do sočloveka in naš način razmi- šljanja,delovanja.Kot so poročali mediji, opiram pa se na dnevnik Večer, z dne 29.10.1993, je na zasedanju Državnega zbora, dan prej,v tem smislu govoril mi- nister za zdravstvo g.Božidar Voljč,ki je poslancem in javnosti predstavil načrt zdravstvenega varstva in socialno stra tegijo.
Državni zbor je končal prvo obravnavo (vsi zakoni se obravnavajo in sprejema- jo v teh fazah) Plana zdravstvenega varstva in zadolžil vlado, naj stvarneje prikaže trenutno stanje zdravstvene oskrbljenosti Slovencev v primerjavi z razvitim delom Evrope.
Minister je poslancem povedal, da smo na nekaterih področjih zelo visoko (de- nimo pri številu postelj in zdravnikov na število prebivalcev,oskrbi dojenčkov...) zelo slabi pa smo v primerjavi z drugimi glede življenjske dobe, posebej moških, nesreč in samomorov. Zato so v Planu oblikovali šest prednostih področij:
• oblikovanje politike varovanja zdravja
• zmanjševanje razlik v zdravstvenem varovanju in zdravstvenem stanju pre- bivalstva
• spreminjanju zdravju škodljivih vzor- cev vedenja (denimo kajenja)
• kakovostno življenjsko okolje
• spodbujanje razvoja zdravstvene stroke
• varovanje zdravja otrok in mladine.
Minister pa je izpostavil še naslednje: "Že dalj časa smo priča sistematični demotivaciji naše družbe, poudarjanju zgolj negativnega, prepričevanju ljudi, kako je vse zanič in komaj kakšnega upanja vredno. To je neodgovorno in nevarno početje,ki nas ne pelje nikamor in slabo vpliva na družbeno, ekonomsko in politično zdravje slovenske družbe, pospešuje pa tudi negativne kazalce: nesreče in izgubljena aktivna leta,nizko rodnost, alkoholizem,odvisnost od drog, samomore..."
V prejšnji številki Prijatelja sem omenil pobude in prizadevanja, da bi pri vladi ustanovili odbor ali nek organ, ki bi bil zadolžen za reševanje invalidske proble matike.Predsednik vlade dr.Drnovšek je 15.11.1993 za slovensko RTV povedal da je bil sprejet sklep o ustanovitvi Urada za invalide.
Urad za invalide je organ vlade. V nje- govem okviru bo deloval Svet, ki bo sestavljen iz predstavnikov vlade, stro- kovnjakov in predstavnikov invalidov. Pobude in predloge sveta bo Urad po- sredoval vladi in posebni parlamentarni komisiji,sestavljeni iz poslancev.Komisija bo v Državnem zboru dajala predloge za sprejemanje zakonodaje. Iz tega lahko sklepamo, da reševanje invalidske problematike tudi z ustanovitvijo Urada ne bo enostavno, saj bo vsa zakono- daja šla skozi več filtrov.
Do sedaj je bila pristojnost in odgovor- nost razpršena, saj je ob ministrstvu za delo,družino in socialne zadeve, denimo zdravstveno problematiko invalidov lo- čeno reševalo ministrstvo za zdravstvo vprašanja šolanja prizadetih spet loče- no ministrstvo za šolstvo, problematiko gradnje prilagojenih stanovanj in pris- topa ministrstvo za okolje... Pridobitev je v tem, da bo od sedaj pristojnost in odgovornost za vsa ta raznolika in med seboj prepletena vprašanja združena na enem mestu - pri Uradu za invalide, ki bo lahko bolj poglobljeno spremljal in bolj kvalitetno vodil reševanje invalids- ke problematike, so povedali na pristoj- nem mestu. Mi pa lahko vsem, ki bodo delovali v tem na novo ustanovljenem organu,zaželimo vso srečo,mnogo pos- luha in ustvarjalnega poguma pri iskanju rešitev, ki naj čimbolj odsevajo skupne potrebe prizadetih (in vseh ljudi) in vsa kega posameznika. Pri tem pa bodimo realni in ne pričakujmo več,kot vsi sku- paj zmoremo.

Dnevnik Republika je v soboto 4.12.1993 ob svetovnem dnevu invalidov, pod naslovom "Invalidom zagotoviti var- stvo", poročal iz Ljubljane:
"Vodstvo državnega zbora je včeraj ob svetovnem dnevu invalidov pripravilo sprejem predstavnikov različnih invalid- skih organizacij.
Jože Zupanc, predsednik sveta invalid- skih organizacij Slovenije, se je zahvalil za poslanico in sprejem v parlamentu. Dejal je,da je zadovoljen,ker je sloven- ski parlament doslej po vseh srečanjih s svetom invalidskih organizacij izpolnil dane obljube. Pri tem je izrazil upanje, da bi vsi člani desetih invalidskih orga- nizacij čim prej postali neodvisni, tvorni člani družbe in soustvarjalci lepšega skupnega življenja.
Po sprejemu so udeleženci razpravljali še o nekaterih načelnih vprašanjih in- validskega varstva.
Pri tem so bila izpostavljena zlasti vpra- šanja neodvisnega življenja invalidov, statusna vprašanja invalidskih organi- zacij in davčne oprostitve za invalidska podjetja."
Morda bi bilo prav, če se vsi skupaj za hip ustavimo ob upanju in razmišljanju predstavnika invalidskih organizacij, saj je žal tudi med prizadetimi še vedno vse preveč pričakovanja, da bo nekdo drug nosil delež naše odgovornosti,ki je usojena le nam. Prav tako pa bi ta je- drnat zapis lahko nagovoril in spodbudil vse tiste dobre ljudi in jim prihranil ne- potrebna razočaranja, ki so pripravljeni marsikaj dati in žrtvovati za prizadete, nekako pa se jim zatakne,ko bi bilo po- trebno stopiti stopničko višje,kjer delo- vanje ZA (prizadete),prehaja v SKUPAJ
V Celovcu že deset let izhaja in pogu- mno odzvanja v to našo meglo vseslo- venska revija za leposlovje, kritiko, kul- turna, družbena in verska vprašanja - CELOVŠKI ZVON. Pri njem sodelujejo mnogi največji slovenski duhovni ustvar jalci iz domovine in iz celega sveta. Naj tokrat na kratko zazvoni tudi nam z žla htnim utrinkom iz Dnevnika pisatelja Alojza Rebule, ki pronicljivo kritično spremlja vse pomembnejše dogodke med Slovenci doma in po svetu:

"Krhka mlada sestra, članica družbe 'Marijinih sester' iz stare Gorice, me v zavodskem kombiju prepelje čez mejo. Prednica s. Dolhar mi postreže s kavo v koketni srebrni ročki in mi pokaže kape- lico.
To je nekje na Korzu. Do kolodvora bi lahko šel peš, pa me prijaznost Marijinih sester spet spravi v avto. Med kratko vožnjo mi šoferka navrže zgodbo svo- jega poklica. Avantura, vredna povesti kakšne Divje golobice. Zdoma nekje v Brdih je odšla brez pozdrava staršev in z bratovo zaušnico na vratih. In je sre- čna, vsa od volana in od Kristusa..."

Smo v tem utrinku prepoznali našo s. Mihelangelo, ki že dobrih dvajset let, kot premakljiv svečnik izgoreva za bolnike na Slovenskem in vse življenje za vse ljudi v stiski. Tudi v minulih bo- žičnih praznikih je poslala Božička v približno tisoč slovenskih domov in dru- žin ter nas nagovorila s toplo besedo in pozornostjo, ki ogreje in osreči srce in ga napolni z mirom ... in hvaležnostjo. S tisto toplino, srečo in mirom,ki prihaja iz Božje in Marijine bližine.

Rastislav

Likovna razstava treh Mariborčanov

Um išče, srce najde. (Sand)

Nova mariborska avtobusna postaja gotovo spada med najlepše v tem delu Evrope in mislim,da smo Mariborčani la- hko upravičeno ponosni nanjo.V njej se človek ne sreča le z običajnim vrvežem značilnim za večje postaje in z vonja- vami po pijači in hitro pripravljeni hrani, ampak je v njej stalno najti še marsikaj s čimer je mogoče nahraniti tudi duha.
Od sredine oktobra do sredine novemba smo se v njej srečevali in spoznavali z likovnimi deli treh Mariborčanov-Štefice Sandre in Marjana. Vsi trije so vsak na svoj način 'zaznamovani' z boleznijo. Kljub različnostim pa vse tri združuje medsebojno prijateljstvo in želja po li- kovnem izražanju in ustvarjanju.
Kot pravi Štefica, brez njihovega prija- teljstva ne bi bilo njihovega ustvarjanja Sandra in Marjan sta jo ob popoldnevih vozila in spremljala v likovno delavnico in med čakanjem so ju čopiči in barve tako močno zamikale, da sta še sama začela risati.
Medtem, ko je v Štefičinih abstraktnih slikah mogoče prepoznati globje vsebi- ne in poteze talentiranega umetnika,pa so risbe od Sandre in Marjana otroško iskrive in preproste, kot bosta vse živ- ljenje ostala tudi ona dva. Pa vendar, kot je v kamere slovenske televizije povedal Marjan, doživlja on svoje risbe kot umetnost.
Če imamo sočloveka in bližnjega radi in mu skušamo priti nasproti, potem Mar- janovim besedam lahko pritrdimo. Če pa tega ni v nas in smo polni samega sebe potem lahko tudi največje umetnine naj večjih mojstrov ostanejo nerazumljene brezvredne čičkečačke. Narisati pre- prosto rožo in z njo olepšati in voščiti dober dan sočloveku je umetnost, ki jo zmore le človek, v katerem domuje DO- BRO in BOŽJE.
Vse razstavljene slike in risbe so nas- tale v likovni delavnici invalidskega pod jetja SONČNA POT,ki deluje pri Društvu za cerebralno paralizo v Mariboru, Tru- barjeva 15. Mentorica in duša razstave in vsega dogajanja v likovni delavnici je ga. Rasta Vrečko. Pohvaliti pa je treba tudi vodstvo mariborske avtobusne po- staje,ki je dalo na voljo razstavne pro- store.

Jože Raduha

HIFA

Avstrijski časopis, ki poroča o razmerah v Afriki ima naslov: Časopis ljubezni do bližnjega. Opisuje dejavnost organizira- ne pomoči afriškemu ljudstvu, to pot v Nigeriji. Dobrodelne akcije izvršuje tako imenovana HIFA, kar v našem jeziku pomeni "pomoč za vse". Človekoljubno dejavnost omogočajo razne dobrodelne ustanove in denarne podpore posamez- nikov.
Predsednik HIFA akcij je Dunajčan Adolf Paster, že večkrat odlikovan ob svojih obiskih v Afriki. Njegovi sodelavci doma čini mu nudijo dragoceno pomoč. Tako je npr. zdravstvena pedagoginja odprla prostore za prizadete kar v svoji garaži ki pa je kmalu postala premajhna.Sedaj stremi za tem, da bi dobila stavbo v ta namen. S podporami bi rada uredila tudi vodnjak za pitno vodo. Bratje maristi (redovniki) vodijo rehabilitacijski center Hišo za sirote vodijo sestre usmiljenke. Tudi za poklicno izobraževanje skrbijo sestre. V gradnji je otroški vrtec, ki ga domačini že željno pričakujejo.Organizi- rana je tudi dostava potrebščin za Tan- zanijo, ki ima 27 milijonov prebivalcev.

M. K.

KAPELE SPET V BOLNIŠNICAH

Državni sekretar v ministrstvu za zdravstvo v Vladi R Slovenije primarij dr. Janez Zajec je 29. decembra 1993 obiskal ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja.Ob tej priliki je obljubil, da bo storil vse, da bodo slovenske bolnišnice v najkrajšem času dobile bogoslužne pros- tore oz.kapele. G.nadškof se je gostu zah- valil za nov bogoslužni prostor v Kliničnem centru v Ljubljani,kjer bogoslužje že redno poteka. Sv. maša je vsako nedeljo ob 10. uri. Vsako sredo ob 16. uri pa je maša tudi na Onkološkem inštitutu, v stavbi C, v predavalnici v pritličju. Kapele (bogoslužni prostori) kot jih obljublja dr. J. Zajec niso novost, ampak pomenijo vračanje tistega, kar smo nekdaj v naših bolnišnicah že imeli

J. R.

ZNAMENJA UPANJA

Veliko slavje v sosednji Avstriji je bilo v septembru lani ob 775-letnici obstoja gra- ške škofije (Gradec-Seckau). Štirikotna stavba, ki so jo skrbno obnovili, stoji na 1400 kv. metrih površine. V njej je seme- nišče in poleg prostorov za študente so še drugi prostori za cerkvene namene. Na otvoritvi je bilo mnogo častnih gostov, na tisoče vernikov, med njimi tudi prizadeti na invalidskih vozičkih. V govorih je bila pou- darjena misel, da ekumensko vprašanje ni samo teoretično, temveč sodobno vpraša- nje,ki zajema vse krščanstvo.Papežev od- poslanec je imel govor v veličastni graški stolnici in zaželel, naj škofija in semenišče uspevata z božjim blagoslovom.

M. K.

SPREOBRNJENJE DANES

Minili so časi komunizma.Pot v cerkev ni za nikogar več nevarna. Tako sedaj pride v cerkev tudi kdo, ki ga prej ni bilo. Vendar namesto veselja med nami, 'vernimi' krist- jani, so danes taki spreobrnjenci deležni norčevanja. Kako te ljudi sprejemati, kako jim pomagati, da bi lahko zaživeli v Cerkvi? Nedavno mi je neka gospa potožila, da si ne upa v cerkev zato,ker bi jo bolel očitek da se je spremenila, kar pogosto sliši za druge. Poznam le molitev za pogum tem današnjim spreobrnjencev,a vidim,da to ne zadošča.
Hvaležen sem ti za to izzivalno vprašanje in bom poskušal odgovoriti, ker mislim, da več ljudi razmišlja o tem. Seveda ne bom mogel vsega povedati,ker je to zelo široka tema. Zajema namreč skrivnost Božjega usmiljenja in njegove očetovske ljubezni,po drugi strani pa človekovo stalno prizade- vanje za pravo spreobrnjenje ter ljubezen do bližnjega. Zato bo to samo nekaj misli in povabilo, da bi še naprej razmišljali.
Rekla si,da se iz 'spreobrnjencev' norčujejo drugi kristjani, namesto da bi bili veseli. Tako naravnost in posplošeno to najbrž ne drži. Morda se to bolj pozna na podeželju kot v mestu. Poznam precej ljudi, ki so v zadnjih letih močno zaživeli svojo vero v Cerkvi. Nimam občutka, da bi doživeli več posmeha kot veselja od vernikov, ki so že dolgo v Cerkvi. Kljub vsemu mislim, da je zelo veliko veselja, če kdo pride v Cerkev, ki prej ni bil deležen teh velikih dobrot. So pa tudi taki ljudje, ki vse druge okrog sebe sodijo in veliko opravljajo. Morda jih ni ve- liko,njihove sodbe in misli pa so precej od- mevne in tudi zelo na široko ranjujejo ljudi.
Kaj storiti, če smo sami taki ali srečujemo podobne ljudi,ki raje sodijo in obsojajo, kot pa da se veselijo?
Spreobrnjenje mora zajeti tako nas kot te kritične ljudi. Če prav sprejemamo božjo ljubezen in vemo,kako velik zaklad in kolik- šno dostojanstvo je to, da smo kristjani, potem želimo to tudi drugim. Kot človek spoznavam svojo grešnost, pred katero se vsak od nas lahko zgrozi,obenem pa veru- jem in okušam božjo ljubezen, ki me spre- jema takšnega čudnega in mi odpušča. Ne morem biti nevoščljiv drugemu, če je dele- žen božje ljubezni.
Novi KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE nam pri teh vprašanjih lahko veliko pomaga. Seveda je potrebno biti ponižen in sprejeti nauk tako, kot nas uči Cerkev,ne pa tako, kot si sami nekaj domislimo.
Ozrimo se na ljudi,ki se spreobrnejo in sto- pajo v Cerkev.Morda ima kdo res strah 'kaj bodo pa drugi rekli". Večkrat je ta strah neupravičen;je pa seveda razumljiv. Dokler nečesa ne poznam dobro, me je tistega vedno nekoliko strah. Vsakega bi povabil, naj se približa, naj poskusi priti v Cerkev, pa bo videl da ni tako hudo. Ne bo doživel tolikšnega odmeva pri drugih ljudeh kot si misli.
Tisti, ki se spreobrne, lahko računa tudi z neprijetnostmi,in to je normalno.Zaradi tega se ne smemo preveč pohujševati. Verniki nismo svetniki in imamo različne slabosti. Nismo kristjani zato,ker bi bili popolni ljudje ampak,ker tako močno potrebujemo božje- ga usmiljenja in božje ljubezni.
Vsi imamo izkušnje, kako težko smo zvesti v sklepih, da bomo boljši; morda to še po- sebej velja pri slabosti obsojanja in oprav- ljanja.Če smo že sami taki,lahko razumemo da imajo tudi drugi težave pri obsojanju ali opravljanju in nas tako norčevanje ne bo tako bolelo.
Tem ljudem moramo biti sami zelo blizu in jih spremljati. Marsikakšen nesporazum bo tako odpravljen.
Dobro je, če jim mi sami pomagamo, da bi se tudi dejavno in na zunaj povezali s Cer- kvijo.Sedaj je veliko možnosti,da se v žup- niji vključijo v razne skupine poleg rednega oltarnega občestva.Dobro je,če sodelujejo in pomagajo pri obnovitvenih delih v cerkvi ali župnijskem domu;lahko pomagajo vsako soboto pri čiščenju cerkve;lahko sodeluje- jo pri molitveni skupini, pri biblični skupini; če so mlajši, pri mladinskih ali študentskih skupinah; sodelovanje pri župnijski Karitas, udeležba pri srečanjih in raznih predava- njih...
Prav je, da se ti ljudje čimbolj približajo in vključujejo v življenje župnije. Za njih je potrebno moliti. Vendar ne samo "za njih", pač pa predvsem "z njimi".

Franc Šuštar

VEDNO NOVI ZAČETKI

Začeti dan, začeti delo, začeti leto,začeti knjigo. Začeti z zako nom, začeti s študijem.Na novo začeti po prepiru, po nespora- zumu,po bolezni. Začeti ... Začeti ... Naše življenje se stalno začenja.
Vsak dan znova!
To pomeni: vsako jutro se zavem svojega bivanja,vsak trenutek mi daje svoje poslan stvo,vedno znova začenjam z novo močjo. Vsako jutro sprejmem svoj dan, da ga na- pravim lepega, bogatega.
To ni izgovor slabičev.
To je modrost svetnikov. Zato so upali. Vsak dan je dan,ki mi ga podarja Ljubezen, je dar Ljubezni.
Ali ne leži nad vsakim začetkom upanje? Pričakovanje? Obljuba? Ali ne postane z vsakim začetkom življenje novo, privlačno, napeto?
Starši,ki imajo novorojenčka v rokah, doživ ljajo prav to. Ker pa leži nad vsakim senca negotovosti, se bodo vprašali:"Kaj neki bo iz tega otroka?"
Tako se ne vprašujemo samo na začetku človekovega življenja. Ali nismo že večkrat rekli:"O, da s tem ne bi začel!"
Iz tisoč novih začetkov dobi naše življenje šele svojo podobo. Tako dobimo svojo po- dobo v dopolnitvi,gotovosti in globini. Zato pomeni začeti znati živeti. Marsikateri nov začetek je kot novo rojstvo.
Življenje samo nam ukazuje, da znova za- čenjamo.
K vsakokratnim novim začetkom spada za- upanje v druge in vase.
V zaupanju vase in v drugega lahko obno- vim neki odnos,tvegam prijateljstvo,zakon, rečem "da" novemu otroku, družini. S tem se povrne božji "da" mojemu začetku, bož- jemu zaupanju vame.
Na novo začeti pomeni odgovoriti božjemu "da"; na novo začeti pomeni zgrabiti Nje- govo roko, v mnogoterih dogodkih našega življenja postajati zaupljivejši in bolj sproš- čen ob Njegovi roki.
Izkustvo sposobnosti, da na novo zače- njam je osnovno izkustvo človeka z Bogom Prve besede Svetega pisma govorijo, kako je Bog začel s svetom in s človekom: "V začetku je Bog ustvaril... (Mz 1,1). Zadnja poglavja Razodetja zopet govorijo o novem začetku: o novem nebu in o novi zemlji.
Ali smem reči, da ima tam, kjer na novo začenjam, Bog z menoj poseben načrt?

Slavko Kalan

ZA 2. SVETOVNI DAN BOLNIKOV

11. februar 1994

1. Na vas,predragi bratje in ses- tre, ki na telesu in v duhu nosite znamenja človeškega trpljenja, z ljubeznijo obračam svojo misel ob pomenljivi prilož- nosti Svetovnega dneva bolnikov.
Posebej pozdravljam vas,bolni,ki imate mi- lost vere v Kristusa,Sina živega Boga, učlo večenega v telesu Device Marije.V njem,ki je solidaren z vsemi trpečimi,ki je bil križan in je vstal za zveličanje ljudi, boste našli moč, da boste živeli svoje trpljenje kot "odrešenjsko bolečino."
Želel bi se srečati z vsakim od vas, na vsakem koščku zemlje,da bi vas blagoslovil v imenu Gospoda Jezusa, ki je hodil mimo, "delal dobra dela in ozdravljal" bolne (Apd 10, 38). Želel bi biti ob vas, da bi tolažil v bolečinah, podpiral pogum, krepil upanje, da bi vsak iz sebe znal napraviti ljubeč dar Kristusu za dobro Cerkve in sveta.
Kot Marija ob vznožju križa (prim.Jn 19,25) se želim ustaviti ob Kalvariji tolikih bratov in sester, ki jih v tem trenutku trgajo na dvoje bratomorne vojne, ki usihajo v bol- nišnicah, ali pa žalujejo za svojimi dragimi, žrtvami nasilja. Najslovesnejši trenutek obhajanja letošnjega Svetovnega dneva bo v Marijinem svetišču v Čenstohovi,da bi izprosili po materinski priprošnji preblažene Device božji dar miru, skupaj z duhovno in telesno tolažbo bolnih ali trpečih, ki v tišini darujejo Kraljici miru svoje žrtve.
2. Ob priložnosti Svetovnega dneva bol- nikov želim usmeriti pozornost vas, bolni, zdravstveni delavci, kristjani in vsi ljudje dobre volje na temo "odrešenjske bolečine" na krščanski pomen trpljenja,na vprašanje, ob katerem sem se ustavil v apostolskem pismu O odrešenjskem trpljenju, objav- ljenem 11. februarja pred 10. leti (v nada- ljevanju OT).
Kako moremo govoriti o odrešenjski boleči- ni? Ali ni trpljenje ovira sreči in vzrok odda ljitve od Boga?Brez dvoma obstajajo stiske ki se s človeškega gledišča zdijo brez vsa- kega pomena.
Resnično, če je Gospod Jezus, učlovečena Beseda, razglasil "blagor žalostnim" (Mt 5, 4), je to storil zato, ker obstaja višje gle- dišče,gledišče Boga,ki vse kliče k življenju, čeprav skozi trpljenje in smrt, v svoje ve- čno kraljestvo ljubezni in miru.
Srečen tisti,ki mu uspe,da božja luč zasije v uboštvu trpečega in pojemajočega živ- ljenja!
3. Da bi mogli zajeti to luč nad trpljenjem, moramo predvsem poslušati Božjo Besedo, zapisano v Svetem pismu,ki ga lahko ozna- čimo tudi kot "veliko knjigo trpljenja". (OT,6). V njej najdemo "dolgo vrsto polo žajev, ki so za človeka resnično boleči" mnogooblične izkušnje zla, ki neizbežno prebudi vprašanje: "Zakaj?"
To vprašanje se je najbolj dramatično iz- razilo in našlo prvi delen odgovor v Jobovi knjigi. Zgodba tega pravičnega moža, pre- izkušenega na vse možne načine, ne glede na njegovo nedolžnost, kaže, da "ni res, da je vsako trpljenje posledica krivde in ima naravo kazni." (OT, 11)
Popoln in dokončen odgovor Jobu je Kristus "Samo v skrivnosti učlovečene Besede na- jde skrivnost človeka pravo luč" (CS,22).V Kristusu je tudi bolečina zajeta v skrivnost neskončne ljubezni, ki izžareva iz Svete Trojice in postaja izraz ljubezni ter sredst- vo odrešenja,postaja odrešenjska bolečina
Oče je tisti, ki izbere popolno daritev Sina kot pot za obnovitev zaveze med ljudmi, ki jo je greh naredil neučinkovito:"Bog je svet tako ljubil, da je poslal svojega edinoroje- nega Sina,da bi se nihče,kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje". (Jn 3, 16).
In Sin "se napoti proti svojemu trpljenju, ker se zaveda svoje odrešilne moči. Gre pokoren Očetu, še prej pa je združen z Očetom v ljubezni, s katero je ta ljubil svet in človeka" (OT, 16).
Sveti Duh pa po ustih prerokov oznanja bolečine, ki jih Zveličar prostovoljno spre- jema za ljudi in nekako namesto ljudi: "On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine ... Gospod pa je naložil nanj nas vseh pregrehe" (Iz 53, 4-6).
4. Občudujmo, bratje in sestre,načrt božje modrosti: Kristus "se je približal svetu trpljenja predvsem s tem, da je to trp- ljenje sam vzel nase" (OT, 16): v vsem nam je postal podoben, razen v grehu (prim. Heb 4,15; 1 Pt 2,22),privzel je naše človeško stanje z vsemi njegovimi mejami, vključno s smrtjo (Flp 2, 7-8), svoje živ- ljenje je daroval za nas (prim. Jn 10, 17); 1 Jn 3, 16), da bi mi živeli novo življenje v Duhu ( prim. Rim 6, 4; 8, 9-11).
Včasih se zgodi, da se kdo pod težo hude- ga in nevzdržnega trpljenja jezi na Boga in ga obtožuje nepravičnosti, toda na ustni- cah tistega, ki zre v Križanega,ki "prosto- voljno" in "po nedolžnem" trpi, tožba zamre (prim.OT,18).Ne moremo se jeziti na Boga,ki je solidaren s človeškim trpljenjem!
5. Popolno razodetje odrešenjske vredno- sti bolečine je Gospodovo vstajenje: "V Kristusovem križu se je ne le odrešenje izvršilo s trpljenjem, marveč je pri tem hkrati človeško trpljenje bilo odrešeno. (OT,19) "Kristus je odprl svoje trpljenje človeku" in človek najde v njem svoje trpljenje "obogateno z novo vsebino in novim pomenom" (OT, 20).
Razlog, ki že zajema obstoječo razliko med bolečino in zlom, osvetljen z vero, daje ra- zumeti, da lahko vsako trpljenje po milosti postane podaljšanje skrivnosti Odrešenja, ki ostaja, čeprav v Kristusu že popolno, "neprestano odprto vsaki ljubezni, iz- raženi v človeškem trpljenju" (OT, 24).
Vse življenjske stiske lahko postanejo zna- menja in nastavki prihodnje slave. "Kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju," spodbuja Prvo Petrovo pismo,"bodite veseli da se boste veselili in radovali" (1 Pt 4,13)
6. Dragi bolniki, iz izkušnje veste, da so v vašem življenju bolj kot besede potrebni zgledi. Da, vsi potrebujemo vzorov, ki bi nas spodbudili k hoji po poti posvečevanja trpljenja.
Na današnji praznik blažene Lurške Device, gledamo na Marijo kot na živo podobo evangelija trpljenja.
Preletite v mislih postaje njenega življenja. Našli boste Marijo v uboštvu nazareškega doma, v ponižanju betlehemskega hleva, v pomanjkanju na begu v egiptovsko deželo, v naporu ponižnega in blagoslovljenega dela z Jezusom in Jožefom.
Predvsem po Simeonovi prerokbi, ko je na- povedal Marijino sodeležnost pri Sinovem trpljenju (Lk 2,34),je Marija na zelo globoki ravni izkusila skrivnostno slutnjo bolečine. Skupaj s Sinom se tudi ona začne približe- vati Križu. "Na Kalvariji je trpljenje Bla- žene Device Marije,ob trpljenju Jezusa doseglo višek, ki si ga z našega člove- škega stališča težko predstavljamo v njegovi veličini, saj je skrivnostno in nadnaravno plodno za vesoljno zveli- čanje" (OT, 25).
Jezusova mati je bila obvarovana greha, ne pa trpljenja.Zato se krščansko ljudstvo istoveti s podobo Žalostne Matere božje: prepoznavajoč v njeni bolečini svoje bole- čine. Vsak vernik je, medtem ko jo zre,no- tranje bolj uveden v skrivnost Kristusa in njegovega odrešenjskega trpljenja.
Skušajmo stopiti v občestvo z brezmadež- nim srcem Jezusove matere, v katerega je edinstveno in neprimerljivo udarila Sinova bolečina za odrešenje sveta. Sprejmimo Marijo, ki jo je umirajoči Kristus postavil za duhovno mater svojim učencem,in izročimo se ji, da bi bili zvesti Bogu na poti od krsta do poveličanja.
7. Zdaj se obračam na vas, zdravstveni delavci, zdravniki, medicinske sestre in te- hniki, bolniški župniki in redovnice, na vas, tehnično in upravno osebje,socialni delavci in prostovoljci.
Kot usmiljeni Samarijani ste ob bolnih in v njihovi službi, spoštujoč v njih predvsem in vedno dostojanstvo osebe ter z očmi vere prepoznavate v njih navzočnost trpečega Jezusa.Varujte se brezbrižnosti,ki se lahko rodi iz navade. Vsak dan obnavljajte zav- zetost za to, da boste bratje in sestre vsem,brez vsakršnega razlikovanja.Ne nadomestljivemu prispevku vaše poklicane usposobljenosti, združene z usposobljeno- stjo struktur, dodajte "srce", ki je edino sposobno, da jih "počlovečuje". (OT,29).
8. Ob koncu pozivam, vas, odgovorni na- rodov, imejte zdravstvo za prvenstveni problem v svetovnem merilu.
Eden izmed namenov Svetovnega dneva bolnikov je tudi opravljati delo širjenja dov zetnosti za težke in nerešljive probleme, ki zadevajo zdravstvo in zdravje. Približno dvema tretjinama človeštva še vedno ni zagotovljena osnovna zdravstvena pomoč, ker so sredstva,uporabljena na tem podro- čju, pogosto nezadostna. Program Sveto- vne zdravstvene organizacije "Zdravje za vse do leta 2000" bi se lahko zdel privid,pa vendar spodbuja tekmovanje v dejavnosti solidarnosti. Izreden napredek znanosti in tehnike ter razvoj sredstev množičnega o- bveščanja prispevata k temu,da to upanje postaja vedno bolj trdno.
9. Dragi bolniki, soočite se, okrepljeni z vero,z boleznijo v vseh njenih oblikah brez malodušnosti in zapadanja v pesimizem. Sprejmite od Kristusa odprto možnost, da preoblikujete svoj položaj v izraz milosti in ljubezni.Tako bo tudi vaša bolečina postala odrešenjska in bo dopolnjevala, kar manjka Kristusovim bridkostim, v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24).
Vsem vam,zdravstveni delavci, tistim,ki se posvečate služenju trpečim, želim milost in mir, odrešenje in zdravje, življenjsko moč, vztrajno zavzetost in neminljivo upanje. Skupaj z materinsko pomočjo Presvete Device, Zdravja bolnikov, naj vas spremlja in vas vedno tolaži moj prisrčen blagoslov.

Janez Pavel II.

POROČILA SVA SE ISTI DAN...

Takrat,ko v Sloveniji listje rumeni in odpada se v Avstraliji začne pomlad. Že dolgo sem obljubljala gospe Marici Tomažič, da bom obiskala njenega moža Jurija, ki je moj prijatelj že 20 let.Za obisk sem izbrala lepo pomladno jutro, 6. oktobra 1993. Živita v starem delu Sydneya,ki se imenuje Strath- field in je znan po lepih vilah bogatih ljudi. Ko sem pozvonila na vratih njunega doma, se mi ni nihče oglasil. Stopila sem k vrtnim vratom in zaklicala: "Maricaaa!" In pritekla mi je odpret s pojasnilom, da je ravno za- čela prati in da Jurij slabo sliši."Nič hudega vi kar perite, ne bi vaju rada motila. Želela bi le malo pokramljati z Jurijem," sem ji re- kla ...
Našla sem ga v dnevni sobi, sedečega na invalidskem vozičku ob električni pečici, ki mu je ogrevala svežo rano na nogi. Obraz mu je zažarel od veselja. Ko sem njegovo dlan začutila v svoji, sem čutila, da me je res težko čakal.

Rodil sem se 5. avgusta 1908. leta v Vinici, v vasi Nova lipa. Naša podružna cerkvica je po- svečena Svetemu Duhu. Vsak petek smo imel sveto mašo. V družini nas je bilo osem otrok, šest fantov in dve dekleti.Bil sem najmlajši izmed fantov in mislim,da edini še živim. En brat je odšel v Argentino in se že leta ne oglaša. Predvidevamo,da je med pokojnimi, ena sestra je bila pogrešana med vojno, drugi so pomrli v domovini. Ko sem bil mlad sem pomagal starejšemu bratu na kmetiji, pred drugo svetovno vojno pa sem se kot sezonski delavec zaposlil v Nemčiji.

Kako so takrat živeli mladi slovenski fantje, ki so v Nemčijo odhajali na se- zonsko delo?
Ja, v Nemčiji so najrajši jemali na delo Slo- vence in Dalmatince. Mnogi so se zaposlili v gradbeništvu.Jaz sem dobil delo na žele- znici blizu Münchna pri židovskem podjetju Ni bilo časa za učenje nemškega jezika, delali smo od pomladi do jeseni in se pozimi vračali.
V domovini pa je brat k naši že tako veliki kmetiji še dokupil zemljo in napravil vod- njak. Rad sem se vračal domov in mu tudi v zimskem času pomagal,kolikor sem mogel Doma je bila velika revščina in na delu v Nemčiji sem kar čutil, da se bo nekaj zgo- dilo...
Žena Marica je prišla iz pralnice in Juriju v ušesa namestila slušni aparat, ter poma- gala pri pogovoru. Težko se je namreč po tolikih letih vsega spomniti.

Jurij, začela se je II. svetovna vojna, kako ste iz Nemčije prišli domov?
"Ja, takole je bilo," pripoveduje Jurij. "Ko je izbruhnila vojna,sem se peš odpravil domov Nekaj časa sem se skrival v Karlovcu, po- tem sem se s čolnom prepeljal čez Kolpo in se srečno vrnil.Februarja leta 1942 so me- ne in še dvajset fantov iz vasi mobilizirali v belo gardo; brez pušk smo se borili okoli Semiča in Novega mesta.Veš,tudi partizani niso imeli orožja,"se Jurij navihano smeje in mi pove,da so tiste z malo boljšim orožjem pošiljali v prve linije. Ko so bili oni pobiti ali ranjeni, je dobila puško druga linija in za njo tretja.

Kako dolgo ste bili pri beli gardi?
Ne dolgo,bil sem mlad in sem si želel služiti pošten kruh. Zbežal sem in hodil po Slove- niji kot skrivač. Včasih sploh nisem vedel, kam grem in kje sem. Tako sem prišel v Italijo in od tam nazaj v Nemčijo, kjer sem bil vojni ujetnik do konca vojne. Pri Ameri- kancih sem nekaj časa delal v kuhinji, ki je imela peč na bencin.Takrat je bilo vse pod šotori. V glavnem sem tam srečal fante s Primorske. Bilo nas je dvaindvajset in smo delali sedem dni brez počitka,dokler nismo za šefa dobili dobrega Italijana. Ta nam je včasih dal prost dan. Bili smo le kakih 60 km stran od poljske meje. Med vojno sem kot ujetnik delal tudi na železnici. Zeblo nas je.Hrana je bila slaba.Toda Amerikanci so nas imeli radi, čeprav angleško nismo znali. Bili so dobri do nas.

Kako pa je bilo po razpadu rajha?
Nemci so nas poslali v taborišča, v razne vojaške kasarne, kjer so zbirali emigrante. Nobenih dokumentov nismo imeli. Šest me- secev sem prejemal podporo. Ker pa sem se že malo privadil nemščine, sem si začel iskati delo. Našel sem ga in bil sem srečen, še bolj pa potem, ko sem si našel tudi pri- vatno stanovanje. Vendar so bile razmere po vojni v Evropi slabe in leta 1949 sem štirideset let star emigriral v Avstralijo.

Kakšen je bil vaš prvi vtis ob prihodu v Avstralijo?
Veš, zdelo se mi je, da sem prišel iz dežja pod kap. Prispel sem v Bathurst, kjer je bilo taborišče za emigrante. Spet ameriške barake in delo na železnici.Bil sem žalosten Pogrešal sem domovino. V Avstralijo sem prišel s tovorno ladjo,na kateri sem se učil angleščine. Naporno potovanje je bilo to. Prišli smo spomladi (4. novembra) in kmalu se je začela poletna vročina. Takoj sem si začel iskati delo in ga kar hitro našel. Pod- pisal sem pogodbo za dve leti in delal v Dabbo na železnici. Spoznal sem, da sem v tropski deželi in da vročemu, soparnemu poletju sledi deževna jesen, ki zna biti s svojo soparo ubijajoča.Zime so mile,pomlad pa prinese deževje in spet nastopi huda vročina. Pogrešal sem naše štiri letne čase ki so v Evropi veliko bolj izraziti in lepi.

Jurij, kdaj ste začeli misliti na ženitev in na to, da bi imeli družino?
Veš, najprej štalca, potem kravca! Ko mi je potekla dveletna pogodba na železnici, sem se zaposlil v Coomi,v goratem predelu snežnih gora; tam so tudi Slovenci poma- gali graditi ceste in predore. Mnogo naših fantov je tam umrlo ali so postali invalidi, nekateri pa so se zapili.Rojak Ivan Kobal je o tem napisal knjigo. Jaz sem po 18.mese- cih dobil odpoved in z zaslužkom odšel v Sydney.

Prišli ste v velemesto, v Sydney, ki je septembra 1993 dobilo naziv olimpijsko mesto leta 2000. V Sydneyu živim že enaindvajset let in vi,Jurij,petinštiride- set let.Oba sva doživela spremembe...
Da, Sydney je bil pred 40. leti čisto druga- čen. Namesto avtomobilov so po cestah peketali konji. Ko sem prišel v mesto, sem spoznal brate Švigelj, ki so me sprejeli tudi na stanovanje.Z zasluženim denarjem sem s Švigljevimi vzel v najem špecerijsko trgo vino. Marica je bila takrat v službi pri dr. Pintarju v Ljubljani.

Marica, kako sta se z Jurijem spoznala in kdaj ste prišli v Sydney?
Jurij je bil iz sosednje vasi in naši družini sta se poznali. Njegova nečakinja je v Ljubljani delala pri dr.Blumauerju in mi je povedala, da si Jurij išče slovensko dekle. Jurij mi je prvi pisal in jaz njemu tako sva si dopisovala štiri leta.

Zakaj pa je vajina ljubezen po pismih trajala kar štiri leta?
Od 1953. leta sem v Ljubljano hodila na urad po dovoljenje, da bi smela k Juriju, pa so me vedno pošiljali domov,češ naj ga kar pozabim, saj je bil pri beli gardi. Bila sem potrta in sem že skoraj obupala,da ga bom še kdaj videla. Leta 1957 je prišel k meni vratar iz tistega urada in mi rekel: "Kaj no- češ v Avstralijo?" Mislila sem, da me je pri- šel dražit, in sem mu rekla, da mi ne dajo dovoljenja. Prepričal me je, naj grem na urad, ker me dovoljenje že čaka. Ko sem se z dovoljenjem vračala domov, sem bila srečna in takoj sem pripravila kovček.

Če smem vprašati, koliko ste bili stari takrat?
Bilo mi je sedemintrideset let. Z manjšim letalom sem potovala iz Beograda v Rim in z večjim nato do Manile, kjer smo prespali, in nato do Sydneya.Potovanje z letalom je takrat trajalo teden dni. (Danes pa prele- tite v dvajsetih urah.)

Kakšno je bilo srečanje z Jurijem in kdaj sta se poročila?
Marica se je malo otožno nasmehnila in re- kla: "Prišla sem utrujena in začudena nad novo deželo. Jurij je plačal 100 funtov jamstva zame. Če se z njim ne bi poročila, bi ta denar dobila kraljica Elizabeta II. Po- ročila sva se isti dan (19.4.1958), ko sem prišla v Avstralijo.Poročil naju je p.Bernard Ambrožič, za priče pa sta bila Alojz Švigelj in Ana Bizjak, ki je zdaj že pokojna.

Marica,kdaj ste opazili,da je Jurij bolan
Veš, že v Nemčiji so mu operirali ožilje na nogah. Ko sem prišla k njemu,sva oba cele dneve delala v trgovini. Jezika nisem znala a sem se hitro učila in sem rada delala v trgovini. Opazila sem, da Jurij vedno teže hodi. Spodbujala sem ga, naj gre k zdrav- niku. Hodila sem z njim na razne preiskave, a nihče ni znal postaviti pravilne diagnoze. Nekega dne pa sva šla k slovenskemu zdra vniku, dr. Colju; ta ga je videl, kako težko hodi in mu je takoj rekel: Vi imate sklerozo multipleks! To me je zelo užalostilo.A hvala Bogu,je bolezen počasi napredovala,ker je Jurij imel zelo močno voljo. Najprej je hodil s palico in pozneje z berglami. To je bilo leta 1965. Leta 1984 pa si je Jurij sam po- iskal invalidski voziček,ker so mu noge od- povedale. Počasi je bolezen napredovala tudi v roke in postal je odvisen od pomoči. Otrok nisva imela. Vedno pa sva ljubila nečake obeh mojih sester, ki žive nedaleč stran.

Ali vam nečaki kaj pomagajo?
Marica pokima in pove, da pridejo pokosit travo, da jo peljejo ob nedeljah k maši v Merrylands ... Jurij pravi, da ga je njegova nečakinja skoraj pozabila. Vendar jo opra- vičuje:
Družino ima,naučila se je angleškega jezika in mladi nimajo časa.Tudi tebe dolgo ni bilo na obisk...

Da, očitek me je zabolel. Daleč stran živim in družino imam. Barbara ima deset let in Tomaž šestnajst, mu rečem. Z Marico ga odpeljeva v kopalnico. Medtem, ko ga ča- kam na vrtu, gledam njegove rože. Oplela sem nekaj orhidej,ki so se bohotile v cvet- ju, in se spomnila na tisto orhidejo, ki mi jo je Jurij poklonil pred desetimi leti.Vsakemu, ki ga pride obiskat, podari rožo.
In ko se je prismejal na vrt, mi je rekel: "Se spomniš, da si mi obljubila nageljčke?" Že zdavnaj sem pozabila na obljubo.Pove- dala sem mu, kako srečna sem bila, ko se je udeležil sv. maše in kosila, ki ga je za upokojene rojake pripravila naša molitvena skupina Srca Jezusovega pri Sv. Rafaelu. Nekajkrat je prišel in hotel po maši kar do- mov, pa sem mu rekla, naj gre pogledat še v dvorano.Tam so lepe slike in tudi dvora- na je naša - slovenska. Stekla sem mu po kavo. In ko je srebal juho in pojedel svoje kosilo, sem bila najsrečnejša.
Tako je Jurij prišel v našo družbo, dobri Jurij z Marico; to vsako nedeljo po maši povprašam po njem in ji naročim pozdrave zanj. To nedeljo (10.oktobra 1993),ko bo- mo praznovali tudi dvajsetletnico našega svetišča Sv. Rafaela, pa bom Juriju nesla obljubljene nageljčke.
Tako molitvena skupina po zgledu naše ne- beške Matere združuje v tujini nas- mlajše Slovence s starejšimi in bolnimi.

Marica in Jurij, hvala vama za pogovor in za vrečko dobre solate z vajinega vrta. Od vaju sem odhajala srečna in še bom rada prišla na obisk!

V Sydneyu, 9. oktobra 1993,
se je pogovarjala: Danica Novak-Petrič

JEZUS PRIČAKUJE TUDI MENE

Sneži, sneži, ves dan sneži... Sneg je po- belil doline, planine in mnoge poti. Božično drevo se košati nad betlehemsko votlino. Nad njo se košati zvezda repatica, v njej pa v jaslih Detece spi. Božična idila je po- polna.
Kje pa so pastirji? Odšli so iskat ljudi, da bi na božično praznovanje v Škofjo Loko prišli. K našim prijateljem smo jih napotili, a vseh žal niso pripeljali. V nedeljo, na dan sv. Štefana, so mnogi zavoljo neprevoznih cest, slabega počutja, nenadnih obiskov... ostali pri Jezusu v "domačem Betlehemu". Toda niso bili sami.V mislih,pesmi, molitvah in v sveti daritvi smo bili z njimi združeni vsi, ki smo se zbrali na božičnem prazno- vanju v župnijski kapeli sv. Jakoba.
Bilo je skromno, preprosto in prijetno prija- teljsko srečanje, saj za občutje veselja in sreče nismo potrebovali bleščečega sijaja in oglušujočega direndaja, pač pa smo se razveselili prisrčnosti, dobrodušnosti ter odkritosrčnosti bližnjega.
Jožičino igranje na citre je spremljalo Mar- kovo brenkanje na kitaro. Mladi iz župnije sv.Jakoba pa so nam predstavili svojo boži čnico.Dobrodošlico in praznična voščila nam je izrekel domači župnik Alfonz Grojzdek.
V sproščenem ozračju smo se zbrali okrog oltarja in v sveti maši dosegli vrh našega praznovanja. Na ta dan je Cerkev obhajala praznik Svete Družine, zato nam je Jože Zupančič v homiliji spregovoril o vrednoti trdne, plemenite, poštene in krščanske družine. Prizadevajmo si za strpnost, potr- pljenje, miroljubnost, sprejemanje drugač- nosti,za ustvarjalni pogovor in za razume- vanje v naših družinah.
Za konec še Markovo misel: "Če se v sveti noči Jezus v mojem srcu ni rodil tudi zate, prijatelj, in če se v tvojem srcu Jezus ni rodil tudi zame, potem Božiča nisva doži- vela v vsej polnosti notranje iskrenosti!"

Alenka Oblakovič

Z LJUBEZNIJO IN PRIJATELJSTVOM V LEPŠI  SVET

Z globoko ganjenostjo v srcu sem v nedeljo na Miklavžev večer spremljala oddajo,ki mi je mnogo, mnogo dala občutiti, kar se tudi z besedami ne da povedati, niti napisati. Kočno ste se zbudili, ljudje, in prisluhnili vsem nam,ki nas je življenje tako ali druga če prikrajšalo že v rosnem otroštvu. Zbu- dili ste se z eno samo oddajo,ki je mnogim, posebno pa telesnim invalidom, dala vsaj malo življenskega optimizma v boljši svet, katerega si vsak želi! Da, v boljši svet,kjer bi zavladala resnična ljubezen in prijatelj- stvo, dobrota, katero v današnjem svetu za vse primanjkuje.
Svet invalidnih ljudi je svet neštetih zati- ranih želja,hrepenenj, katera nosimo skrita v svojih srcih.Mnogi pozabljajo,da smo tu- di mi samo ljudje, kateri si želimo le kanček razumevanja na tej življenjski poti.Oropani smo za marsikaj, kar daje življenju smisel, toda mnogi moramo to pogoltniti in iti prek vsega,tudi preko resnične ljubezni, ki igra glavno vlogo v življenju. Marsikdaj gleda- mo v svet, kjer imamo občutek, da nam ta svet ne more ničesar dati. Že od otroštva smo prikrajšani za sproščeno igro v naravi s svojimi sovrstniki, ko tekajo za žogo, se lovijo itd... Koliko skritega duševnega trp- ljenja stane vse to nas, ki smo drugačni in vendar smo samo ljudje, kot vsi ljudje. Marsikomu od nas ni omogočeno, da bi zrli v resnično sonce na sinjem modrem nebu, katero vzide, ko zaigra v srcu najnežnejša struna ljubezni, morda iz resničnih čustev, katere moramo v isti sapi tudi zatajiti, čeprav čutimo, da bi nam ta ljubezen dala resnično voljo do življenja, ki ga živimo kot invalidi. Smo pa tudi mi samo ljudje!
Želim, da bi ta oddaja, "Miklavžev večer", obrodila resnično prijateljsko vez do vseh nas, ki smo drugačni na zunaj, a v naših premnogih srcih tli želja po resnični ljube- zni, prijateljstvu in dobroti, katera je dan- danes še tako potrebna za lepši svet,svet resničnega prijateljstva, če hočemo po- stati ljudje za ljudi, kajti v slogi je moč in življenje hkrati!
Zahvaljujem se vsem, ki ste omogočili to resnično dobrodelno oddajo, ki je mnogim invalidnim osebam omogočila resnično spro ščene trenutke ob gledanju, ter nam dala čutiti, da le nismo tako osamljeni in nemo- čni sredi tega, včasih brezbrižnega sveta.
Naj se ljubezen, prijateljstvo in dobrota združijo, da bi bil resnično lepši ta svet, svet drugačnih ljudi,kajti samo na ta način bo ta svet postal res LEPŠI!

Nevenka Širca

URA TEČE, NIČ NE REČE ... BIM - BAM - BOM - SREČNO

Prebudila sem se s soncem v srcu in nas- mehom na ustnicah. Spremljala me je ra- dovednost, kako bom preživela zadnje ure tega leta, starega leta 1993 in kako prve trenutke novega leta...
V popoldanskem času sem se s prijateljicami odpeljala na Mirenski Grad. Tu so pridna dekleta že krasila skupni prostor. Ljudje so se počasi zbirali in med petjem in klepetom je čas hitro mineval.
Prijazne sestre so poskrbele za naše lačne želodce; pripravile so okusno večerjo.
V naš krog je pristopil Vlado Bizant. Nasle- dnji trenutki so bili namenjeni blagoslovu.
Svoje znanje in spretnosti smo nato preiz- kusili v kvizu in se športno borili za točke. Za popestritev večera je poskrbel mladi čarovnik z različnimi triki. Tudi jaz sem se zbranim predstavila s točko, ki sem jo pri- pravila za nastop.
Minute so drvele proti polnoči,zato smo se zbrali v prostoru,kjer smo imeli mašo. Z mo litvijo smo stopili v Novo leto. Voščili smo si, si zaželeli vse dobro in lepo. Obdaroval nas je tudi Božiček. Iz ubranih grl je bilo slišati pesem veselja in upanja v boljše jutri.
Naredili smo skupen korak v mlado leto 1994! Podajmo si roke, tako bo naša pot varnejša in lepša! Srečno, dragi prijatelji!

Saša Rolih

GLEJ, NOV ZAČETEK JE PRED NAMI

Mnogo dlani na tvojo roko čaka,prijatelj moj,
na milijone ljudi, potrebnih pomoči...
Ko si sam in brez moči,
takrat se spomni teh ljudi,
ki upajo, da roko jim boš podal.

Glej, nov začetek je pred nami,čisto nov in svež - a naše vezi ostajajo iste, še od lani in predlani. Radi bi ti postali še bolj blizu, radi bi čutili s teboj v tvojem križu in ra- dosti. Zahvaljujemo se ti za tvoje molitve, želje in za tvoj prispevek v našem prijatelj stvu. Gradimo ga naprej,na tisoče načinov Z iznajdljivo ljubeznijo zmoremo stkati ču- dovito mrežo prijateljstva. Tudi ti si v naši mreži in brez tebe bo mesto ostalo prazno. Zato pridi,podaj nam roko! Naj te v novem letu spremlja božji blagoslov! To ti želijo prijatelji, ki smo v veselju in molitvi na Mirenskem Gradu skupaj stopili v novo leto 1994.

VESELI DECEMBER V VIPAVI

Poseben čas decembrskih dni je v razigra- nosti naših misli, saj je to čas praznikov, čas pričakovanj, želja in sreče za vse ot- roke tega sveta. Tako je bilo tudi v centru za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka v Vipavi.
Letos smo naše prostore praznično okrasili že v začetku decembra.
Prvi nas je obiskal Miklavž v organizaciji Prijateljstva bolnikov in invalidov, skupaj z dramsko skupino in gospo Majdo Križaj z Lozic.Z njeno pomočjo in pomočjo Karitasa Šturje je vsak otrok dobil darilo.
Že čez teden dni nam je gospod Sten Vilar animator, ki nas obišče vsako leto, podaril lutkovno igrico Skrinjica želja.
Otroci so uživali tudi v lutkovni predstavi Povodnjak in Makov škrat v izvedbi Jane Stržinar.
Nestrpno so pričakovali tudi novoletni sre- čolov. Vsak delavec zavoda je pripravil darilce in veliko veselja je bilo z žrebanjem številk in odvijanjem darilc.
Predstavila se nam je še gledališka skupina Bleščečih šest iz Ljubljane s predstavo Tajno društvo PGC.
Piko na i je naredil Dedek Mraz iz Nedelj- skega dnevnika s polnim košem dobrot.
V petek, zadnji dan pouka, pa so bile vse oči uprte pred vhod. Prihajali so avtomobili in otroke odpeljali na vse konce Slovenije- domov,v objem staršev,bratcev in sestric.
Mamin objem je več vreden kot vsa darila...

Zdenka Fučka

NOV DAN SE PREBUJA

Na drugi sveti večer smo se prijatelji z Do- lenjske zbrali na Raki v hiši naših zvestih sodelavcev Marice in Jožeta.Ta naš Betle- hem smo tudi pokropili in pokadili ob molitvi rožnega venca.Ta večer smo z vso družino delili pravo veselje, dobroto in vso domač- nost.
Sveto mašo je opolnoči z nami daroval urednik Prijatelja, ki nas je toplo pozdravil in nas spomnil, kako bomo pri tej božji da- ritvi povezani z vsemi prijatelji širom naše domovine. V zbranosti novorojenega Dete- ta smo sledili duhovnemu nagovoru o Bogu ki edini pozna naša pota.Njemu se moramo popolnoma zaupati in predati, da nas bo pripeljal na pravi cilj. Zato nam novorojeni Odrešenik mora pomeniti veliko veselje in pravo srečo. Zveličar je prišel med nas kot človek,da bi nas učil ljubezni, potrpežljivo- sti, dobrote in tudi trpljenja. Njegov zgled je čudovit! Ta zgled skušajmo posnemati vsak dan,ker le tako bomo z Bogom in med seboj najlepše prijateljsko povezani.
"Gospod, nov dan se prebuja, prebuja se novo leto." Zato naredimo drugačen korak. Obrnimo svoje misli in želje h Gospodu, naj On vodi našo barko življenja. Hud je obču- tek ujetosti v lupino svojih nagonov in že- lja, kjer vladata oblast in moč.Človek pa si tako želi miru.Samo Bog nam daje možnosti izhoda, od njega prejemamo skrivnostni ključ miru. Z molitvijo in ljubeznijo se bomo trudili za ta veliki dan.
Za lepo, prijetno in tudi duhovno bogato srečanje hvala Gospodu in vsem prijateljem

A. L.

ZAHVALA

Dolgo sem premišljevala in se končno od- ločila, da napišem par vrstic, s katerimi bi se vam zahvalila za vse lepe trenutke, ki sem jih preživela pri PBI. Tu sem spoznala veliko dobrih ljudi. Najbolj mi je ostala v spominu spremljevalka Tilka,ki sem jo spo- znala lani na morju v Italiji. Štirinajst dni, ki sva jih preživeli skupaj, mi je zelo veliko pomenilo. Najini pogovori o težavah in živ- ljenju nasploh pa so mi vlili veliko volje za nadaljnje življenje.

Tatjana P.

HVALA, DOBRI MIKLAVŽ!

Kot otrok te nisem mogla poznati, dobri sveti Miklavž. Zate sem zvedela veliko ka- sneje. In zdaj,ko te poznam... Na prvo so- boto v decembru si osrečil toliko ljudi - po dobroti prijateljev,ki so nas povabili medse V njihovih srcih sem začutila iskreno pri- pravljenost: osrečiti druge! V teh čudnih časih je to toliko več vredno. Vredno je upati, biti vesel, si krepiti medsebojno po- moč v molitvi, v dobrih delih...
Lepo je bilo in vse na svojem mestu: naj- prej poslušanje božje besede in prejem svetega obhajila (po želji posameznikov). To nas je notranje umirilo, zbližalo z Jezu- som in med seboj. Skupno obdarovanje in pesem pa je utrdila namen našega sreča- nja: ostajamo skupaj, povezani v DUHU in z zavestjo, da drug drugega potrebujemo v VERI.
Hvala p.Pavletu in vsem v Servisu dobrote mladih (župnija Ljubljana-Šiška). Hvala za dan, ki ga je naredil Gospod.

Marjetka Smrekar

Samo na novo leto sem še dobivala njihove kartice,pa še te so bile naslovljene na na- pačen naslov.Ko je bila živa še moja mama so pisma v enakomernih presledkih romala na Nizozemsko in nazaj. Mama mi je več- krat pripovedovala o njih. Posebno rada je imela teto Lizo in pogostokrat sva gledali stare fotografije.Tudi obiskali so nas nekaj krat, ko so prišli v Slovenijo. Po mamini smrti pa so naši stiki zamrli,in to predvsem po moji krivdi. Kadar se je v meni zasvetila iskrica ali želja,da bi jim obširneje odgovo- rila na njihovo pismo ali jim celo telefonirala je vedno ugasnila ob pomislekih, da nismo nobena krvna žlahta,pač pa sorodstvo kdo ve v katerem kolenu.
Zdaj pa je bila priložnost. Bila sva na Nizo- zemskem in odločila sva se,da jih obiščeva Dolgo sem se obotavljala, a Nils me je pre- pričal,da take priložnosti ne smem zamuditi Sploh pa me je malce okrcal in pograjal,da sorodnikov,pa ni pomembno,kako daljni so, ne smemo zanemarjati. Prijateljske vezi morajo ostati. In bil je tako dober, da naju je peljal v mesto Leevans, pomagal nama je najti pravo ulico in povprašati celo za pravo hišo, potem se je odpeljal nekaj ulic naprej, kjer naju je čakal.
Pozvonila sem z nelagodnim občutkom. Če bi se me ne spomnili,kar se mi je zdelo zelo verjetno, bi jim lahko še razložila,kdo sem. Če pa bi se ne spominjali niti moje mame, ne bi imela moči, da bi jim nadrobneje raz- lagala zadevo.
Odprla nama je ženska,ki bi je jaz, če bi jo srečala nekje na cesti, zagotovo ne spoz- nala.
Ona pa me je opazovala morda le nekaj sekund,nato me je prepoznala, preseneče- no je kriknila moje ime in me objela.Ob taki reakciji in nepričakovanem sprejemu sem postala mahoma vsa ganjena. Pritekla je tudi njena hči, ki je le malo mlajša kot jaz in tudi ona me je spoznala, čeprav sva se videli v ranih otroških letih. Prišel je tudi hišni gospodar, ki so ga privabili na prag vzkliki in radostni kriki. Žena mu je hotela razložiti, kdo sva in je začela:
"Veš,to je od mojega ata,njegove najmlaj- še sestre, njenega moža sestre hčerka ..."
Razlagala mu je v nizozemščini, saj je Holandec in ne zna slovensko. Nekaj časa je začudeno mežikal in premleval to čudno kombinacijo, potem je zamahnil z roko in nas povabil v hišo:
"Naj bo, kdor hoče! Naj stopita v božjem imenu v naš dom!"
In prisrčno so naju posadili za mizo in niso vedeli, s čim še bi naju postregli.
"Kako pa teta Liza?" sem vprašala. Po pra- vici povedano nisem vedela, če še živi.
"O, mama se kar dobro drži, čeprav gre že v 89. leto. Noge ji počasi odpovedujejo in gluha je precej, sicer pa je čila in zdrava. To vaju bo vesela!"
In peljali so naju v sobico na koncu hodnika Takoj se je videlo,da je tu življenje reduci- rano na največjo preprostost. Medtem, ko so bili ostali prostori hiše opremljeni sodo- bno in z vsemi tehničnimi in tehnološkimi pripomočki in opremo, je bila sobica tete Lize čisto preprosta. A kljub temu se je človeška duša in misel počutila tu mirno in dobro. Na eni strani je visel preprost lesen križ,na drugi pa črno bela reprodukcija Tri- glava v jutranjem soncu. Na nočni omarici je poleg svetilke in čajnika ležalo Sveto pismo.
V postelji je sedela stara ženica, oprta na blazine. Na slikah,kjer sta bili slikani z mojo mamo, je bila postavna in velika ženska. Zdaj so jo leta upognila in jo popolnoma izžela, vsa drobna in suhcena se je izgub- ljala pod odejo.
Zelo,zelo se je naju razveselila,kot se člo- vek,ki živi na tujem pač razveseli pozdrava iz tujine.
"O, bila so leta,ko sem si želela,da bi umrla doma. Tako domotožje sem imela,da se mi je srce kar trgalo na dvoje. Tvoja mama me je vedno znala potolažiti s pismi. Pa je vse minilo. Zdaj sem na koncu poti in vidim da je vseeno, kje sem. Hči in vnukinja lepo skrbita zame, ne vem, kaj bi brez njiju."
Potem je začela govoriti o moji mami. Pre- srečna sem bila, ker je tudi njena hči in celo vnukinja, ki se je bila rodila na tujem, vedela in se spominjala tolikih dogodkov in pripetljajev, ki so bili meni neznani ali sem se jih spominjala le medlo.
Ko sem omenila, da sem presenečena, kaj vse se spominjajo, je odgovorila: "Kako bi lahko pozabili tvojo mamo! Saj jo je bila ena sama dobrota!" In spet je nadrobno razlagala, kje in kdaj in ob kakšnih prilož- nostih jim je moja mama tako ali drugače pomagala.
Strmela sem v drobne, tople oči starice in vedela sem, da ji je znano, kako poln je v tem trenutku moj duh moje mame.
"Resnični užitek spoznaš samo tedaj,kadar daješ.Tvoja mama je vedno rekla:'Kar daš, imaš, kar obdržiš, izgubiš. ' Poglej,tudi tole Sveto pismo mi je ona dala."
Segla je na nočno omarico in mi dala Sveto pismo, podobno tistemu, ki ga imam doma tudi sama.Na prvih straneh je bilo posveti- lo z mamino lepo,v desno nagnjeno pisavo. Od nenadnih solz so se mi zameglile oči.
"Čas je, da gremo," sem rekla in vstala.
"Čas je," je prikimala teta Liza. "Jaz v smrt vi v življenje. A kateri gremo v boljše, je vsakomur prikrito, razen Bogu."
Kdo ve, ali se bova še kdaj videli? Upog- njena je k zemlji kot zrel klas, ki čaka na žetev. Če jo bom še kdaj obiskala, upam, da mi bo spet govorila o stvareh, ki božajo srce.
Ko sem po vrnitvi domov šla prvič k materi na grob, sem se potem, ko sem se sklonila nad črno prst, zavedela resničnosti prego- vora: Človek živi toliko časa, dokler žive ljudje, ki se ga spominjajo.

Ivanka Korošec

"Kolikor so na Svečnico dolge ledene sveče ki visijo s streh,toliko bo še debela snežna odeja to zimo," je konec januarja vedno modroval moj oče. No,kakršni že bodo pre- ostali zimski dnevi - spet je tu nekaj idej, kako si jih lahko krajšate.
Ker pa je pred vrati ravno kulturni praznik, ne bi škodilo, če bi najprej pokukali v Poe- zije in si priklicali v spomin kakšen verz. Ni še dolgo, kar sem v časopisu brala, kaj je napisal Saša Vuga o Prešernu:"Vsak večer preberem eno Prešernovo pesem oziroma, ker sem nočni človek, vsako jutro ob štirih ali petih preberem eno njegovo pesem in se sprašujem: Kdo te je dal tem neumnim Slovencem? Tako si velik. Vedno, ko smo v zosu, nam gospod Bog pošlje enega Prešerna, enega Maistra, enega Levstika."
Po tejle kulturni telovadbi pa kar zavihajte rokave.

Da vas ne bom le k delu priganjala, vam najprej svetujem, kako si pred začetkom ročnega dela ogrejete ali vmes sprostite otrple roke.
1. Začnite s krčenjem in stegovanjem skle- pov. Potek vam ponazarjajo slike.
2. Še bolj učinkovita je naslednja vaja,po- sebno,če vam kdo pomaga,kar pa ni nujno Tudi sami lahko previdno nategujete vsak sklep posebej.S tem ohranjate sklepni hru- stanec in gibljivost prstov.
3. Roko položite na mizo, napravite pest in jo dvignete. Potem premikajte zapestni sklep levo in desno.Telovadite počasi in ne predolgo.
Sedaj pa še malo šaljive »telovadbe« za psihično sprostitev. Ko boste dokončali risbico, vas bo spomnila,da bo kmalu Pust. In to je dan,ko si smemo vsi natakniti ma- sko.Dovolj časa je še,da premislimo,kakšna bo najbolj ustrezala...
Še prej je namreč na vrsti praznik ljubezni.

Poleg sv. Miklavža je sv.Valentin zelo prilju bljen svetnik.Mladi in tudi zaljubljenci vseh starosti imajo ta dan praznik. Po njegovem godu se narava pod površjem začne pre- bujati. Ko bi Valentinov ključ odklenil tudi človeške globine...
Legenda o tem svetniku pravi, da je imel velik vrt, poln rož. Vsakemu,ki je šel mimo, je poklonil cvet, da bi ga razveselil.
Pri nas je oživela navada, da si podarjajo lectova srca, ki so bogato okrašena. Kdor se želi še posebej prikupiti, podari srce z ogledalcem in napisanim verzom v sredini.
Spominjam se,da je naš oče na Valentinovo zjutraj vedno romal na Ovsiše,popoldne pa je na peči prepeval verze. Najbolj zabaven se mi je zdel tale: "Srček ljubezniv, da bi nikoli ne segnil!"
Povsod po svetu še danes uresničujejo moto sv.Valentina:Razveseljujte s cvetjem! Pišejo si voščilnice z rdečimi vrtnicami. Ti cvetovi pa ne pomenijo le zaljubljenosti, ampak vodijo v radost, mir, širšo duhovno ljubezen, odpuščanje in v novo življenje. To pa predvsem za mlade pare pomeni, da je kdo pripravljen dati in kdo sprejeti...
Poklonite letos Valentinov cvet, ki ne bo nikoli ovenel. Popek vrtnice lahko izvezete na prtiček ali pa vezeno sliko prilepite na karton, ki ima lahko obliko srca. Ostale na- potke za delo boste našli v lanskih števil- kah Prijatelja.

Sedaj se bomo pa malo zresnili, kajne? V tem času se ponovno vračamo k Bogu, ki je bogat z usmiljenjem in dobroto, da bi ga prosili za "novo srce in novega duha". Ob drobnem delu, ki naj ga narekuje zavest in dolžnost ljubezni do drugih, ta čas ne bo zaman.
Zato kar k nasvetom, da jih boste do Veli- ke noči lahko uresničili. Iz ostankov volne napravite pompone - cofe, ki jih potem sestavite v piščančka ali zajčka.
Iz lepenke urežete dva kolobarja v želeni velikosti.Premer kolobarja mora meriti 2 cm več,kot bo velik izdelek. Pompon bo gostej ši, če bo luknja v sredini večja. Kolobarja položite drug na drugega in ju čimbolj ena- komerno ovijte z volno.
Ko je srednja luknjica izpolnjena, prerežete volnene niti med obema kolobarjema. Kolo- barje nekoliko razmaknete in z močno nitjo zavežete volno med njima. Odstranite le- penko.
Ko imate dva cofa, ju pristrižite v želeno obliko in ju nekaj časa držite nad paro. Nato ju prišijte drug na drugega.
Piščanček je rumene barve,ostale dodat- ke pa urežete iz filca (v sili bo tudi karton dober). Oči so bele, s črnim flomastrom zarišete zenice in obrise, ter jih nalepite. Kljunček je oranžen,namažete ga z lepilom in potisnete med volno. Krempeljce obliku- jete iz žice ali oranžnega kartona in nanje prilepite piščančka.
Zajček je bel, ušesa in zobke mu nalepite iz filca, za repek pa prišijete majhen cofek Te ljubke živalice vas bodo spremljale v pomlad; lahko jih tudi podarite.
Čeprav je Velika noč še daleč, vam že po- nujam nekaj značilnih vzorčkov, s katerimi lahko okrasite prtiček ali vizitko.
Pred cvetno nedeljo si priskrbite nekaj ve- jic forzicije, češnje, mačic... Preden jih daste v vazo, jih za kakšno urico potopite v vodo, da popki ne bodo odpadali. Potem šopek postavite na toplo.
Če ne morete v cerkev, dovolj zgodaj po- prosite sosede ali znance, da vam bodo prinesli blagoslovljeno oljčno vejico. Na jabolko ali pomarančo se bodo pa menda sami spomnili, saj iznajdljivim ni nič težko.
Pošta: Ena roka se niti v morju ne more sama umiti, zato sem vesela spodbud in pomoči v tej rubriki. Tudi vaše sodelovanje bo dobrodošlo. Lep pozdrav!

Kati Urh

Ob dvajsetletnici Prijateljstva bolnikov in invalidov,ko smo v daljnem letu 1973 začeli z obiski, srečanji, pošto, bi rada napisala več strani, ne le eno...
Žal zaradi bolezni in oddaljenosti sama ne morem več toliko sodelovati kot nekoč. Opažam pa, da tudi na splošno ogenj tega gibanja bolj tli kot gori.Po območjih je najti dva,tri "žive plamene". Kaj pa ostali? Men- da veste, da vaša naloga ni le čakanje ali zadovoljstvo,ko greste na srečanje? Kje je odgovornost za brata, za sestro, h kateri kliče Jezus?
Večkrat mi je bilo hudo, da je leto 1993 šlo mimo skoraj brez pozornosti in zahvale Bogu za to dolgoletno gibanje. Upala sem, da se bo kje sprožila misel, kako bi se do- taknili tega jubileja!
Pa nam je "pomagal" le spomin na pokojno prijateljico Marjeti. Ona je bila pobudnica, da smo za Božič 1973 obeležili že prvo leto delovanja Prijateljstva. Njena sestra Mara mi piše: "Presenetili ste nas s tako lepim darom. Topla zahvala, enako za prispelo pismo. Res je bilo tako,kot ste opisali. Bog je blagoslovil tisti dan, ko se je začela ta vez,ko se je začelo dragoceno Prijateljstvo Marjeti je z dušo in srcem živela zanj." Take duše so bile takrat tudi Mimica, Tilka in Vida...
Tako smo Marjetino željo -da se spomnimo drug na drugega - ponovili, da za praznike nihče ne bi bil sam, ampak bi čutili, da smo preko Prijateljstva povezani v veliko dru- žino božjih otrok.
Moram priznati, da je bil vsaj odziv na to gesto tako velik, kot v dvajsetih letih še nikoli. Od poštnih delavcev, ki so pakete videli in raznašali, pa do mnogih izmed vas je prišel hvaležen, prazničen odmev, ki je bil poln veselja in dobrih želja za srečo v novem letu.Iz polnega koša pošte sem po- tegnila vrstice,ki jih je napisala gospa Ana: "O, Gospod, jaz nisem vredna... ginjena ponavljam in sprejemam vaš dar kot bla- goslov, ki je z nebeškimi vonjavami prepojil poštarjevo torbo in moj dom. Bog lonaj stokrat!"
Ob vsem tem bi lahko rekla, kako malo je potrebno, da bližnjega razveseliš - malo pozornosti, iznajdljivosti, dobrote in odgo- vornosti... Na misel mi prihaja, kaj je na sestanku konec lanskega leta rekla Kati: "Prijateljstvo je kot drevo, na vse strani razteza svoje veje. Na jesen se je malo obletelo in po zimskem počitku se moramo vprašati ali bo znova vzbrstelo, zacvetelo in dajalo sadove? Dvajset let ima - torej ima za seboj osemletko in gimnazijo. Od vseh je odvisno, če ga bomo lahko vpisali na fakulteto.
Med nami bi moralo biti več topline, sode- lovanja in pomoči ne glede na zunanjost in sposobnosti. Ko boš pomagal drugim, boš pomagal sebi, ker ob tem zoriš in se učiš. Vse zdravje ali vsa bolezen ni nič, če skozi srce ne gre tudi vsebina, ki jo vsak potre- buje za zdravo dušo in prizadevanje - ljubi svojega bližnjega.Naše gibanje naj postane pripadnost ljubezni, ki nas kliče v iskreno delitev zmožnosti in pravo služenje..."
Naj nas te besede pospremijo na pot ne le v to novo leto, ampak tudi v novo deset- letje našega gibanja.
Želim,da vam dnevi prinesejo vse več sve- tlobe in vas prisrčno pozdravljam!

s. Mihelangela

Upala sem, da bo med bralci Prijatelja ali v vrstah Prijateljstva več zanimanja za Veri- go, saj je bil prvi odmev zelo obetajoč. Pa je vse utihnilo, le Ivana H. je sporočila: "Rada bi s svojo molitvijo za mir v družinah in v svetu, za slovenski narod, za spravo, za ljubezen in da bi sv. Duh razsvetlil naše voditelje, dodala člen v VERIGI."
Predvsem otroke in mladino želim spodbu- diti, da bi prisluhnili temu klicu in si priza- devali za vse dobro. Vem, da so dovzetni za to, treba jim je le spregovoriti, nakazati potrebe in možnosti, moliti in jih podpirati.
V svetu je veliko dobrega,pa ne "kriči" tako kot slabo, zato mislimo, da je slednjega več. Torej naj bo "glasna" tudi dobrota...
Pred Božičem sem se s s. Edith, Cirilo in g. Marjanom odzvala povabilu prostovoljcev iz Torina, ki zbirajo humanitarno pomoč za begunce v Sloveniji. Na srečanju smo se zahvalili za njihovo solidarnost. Presenetilo me je,da je tudi v tamkajšni pokrajini opa- ziti revščino. Mnoge trgovine in tovarne so zaprte, brezposelnost je velika. Kljub temu ljudje z iskreno ljubeznijo čutijo, da lahko drugim pomagajo s prostovoljnim delom. Spoznala sem čudovito skupino tridesetih ljudi,ki od države dobijo le reševalna vozila vse ostalo (tudi sredstva za bencin) se odvija prostovoljno.V vsaki nezgodi ali po- trebi starejšemu, bolnemu ali nemočnemu človeku ponudijo pomoč. Podnevi in ponoči dežurajo ob telefonu,vsak drugi dan vozijo na dializo. Bolnike spremljajo na preglede in jih oskrbujejo z zdravili.
Najlepše pa je bilo spoznanje, da je v srcu tega prostovoljnega delovanja tudi mlado dekle na invalidskem vozičku, ki vsak dan dežura ob telefonu.Povedala sem ji za našo Verigo in takoj je bila za to, da se pridruži. Vsak dan bo eno uro molila za Slovenijo.
Ko sem ob koncu navzočim razdelila darila, sem temu dekletu povedala,da so prtički in vizitke delo dveh invalidnih sester, ki kljub nemočnim rokam uspeta v svoje izdelke v- tkati neizmerno moč srca. Ob teh besedah je naročila lepe pozdrave za vse in potem zajokala.
Tako, vidite,čeprav to največkrat nikjer ne piše, so tudi drugod bolniki in invalidi po- budniki za pomoč drugim. Tisti, ki trpi, ima ljubezen, ki jo svet danes tako potrebuje. Zato lahko "uči" one,ki imajo vsega dovolj, a ne vidijo bližnjega v stiski.
Kdaj bo tudi v Sloveniji vzklilo več tega so delovanja? Gospod, daj nam moči in pogu- ma, da bomo znali pozabljati nase in živeti za druge!
Vsem želim pogumen korak skozi novo leto 1994!

s. Mihelangela

VOŠČILO

MEDNARODNO KRŠČANSKO
BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
FRATERNITE CHRETIENNE INTERCONTINENTALE DES PERSONNES MALADES  ET HANDICAPEES

3,rue Charles Perrault, 45000 ORLEANS -FRANCE

MIR - VESELJE - SREČA -
BRATSTVO - VZAJEMNOST

Dragi prijatelji, mednarodna ekipa vam želi, naj vas božična luč popelje v novo leto ljubezni in vzajemnosti, da bi tako gradili mir in bratstvo!
"Prizadetost, vse njene oblike, nikoli ne zmanjšajo dostojanstva osebe niti njene pravice do boljše kakovosti življenja."
"Bratstvo hoče ustvariti vezi ljubezni med bolnimi, kar ustvarja resničen pogled na dejanske probleme bolnih; pa naj bodo Ki- tajci, Švicarji, Malgaši ali pa Perujci..."
"Bratstvo se čuti posebno solidarno z naj- bolj ubogimi. V svetu nepravičnosti in od- rivanja na rob družbe Bratstvo sodeluje pri obrambi dostojanstva bolnikov in invalidov. Na življenjski poti jim pomaga odkrivati božjo bližino."

(temeljna načela, člen 1.9)

SREČANJE II. LJUBLJANSKE SKUPINE V STIČNI

Kdaj in kje: Od 1.-3. vinotoka med samo- stanskimi zidovi v Stični.
Namen: Obnovitev in poglobitev našega duhovnega življenja.
Predmet razprave: Služenje v družbi in Cerkvi.
Udeležba: Na visoki ravni - v prvem nad- stropju.
Torej pestro, zanimivo in poučno.
Ko sem dobil obvestilo, da bo srečanje v Stični,sem imel to za posebno milost.Zakaj? Že od nekdaj imam posebno spoštovanje do krajev, kjer veliko molijo - kot so razne božje poti,in to Stična zagotovo je. Prihod na ta blagoslovljeni kraj je zato zame doži vetje zase.Ko človek prestopi samostanski prag in se znajde med njegovimi zidovi, ga objame nekaj nadnaravnega. Kajti prišel je na kraj miru, tihote, premišljevanja v zbra- nosti molitve.
Naključje ali božja Previdnost sta hotela, da smo se zbrali ravno na prvi petek, temu je sledila še prva sobota vinotoka in zače- tek roženvenske pobožnosti.Oboje je prišlo na vrsto že prvi večer našega bivanja v Stični. V naš program so bile vključene sv. maše kakor tudi zornice in večernice z mo- litvijo psalmov in še marsikaj. Med drugim naj omenim ogled samostanskega muzeja, poslušali smo kroniko stiškega samostana, bili pri spovedi ali se samo pogovarjali z duhovnikom in nenazadnje so nam Marijine sestre v soboto zvečer priredile čudovit razvedrilen program z igro.
Prvi večer smo prisluhnili opisu,kako je pri- šlo do češčenja Presvetega Srca Jezuso- vega. Začetek češčenja sega do velikega petka, ko so Jezusa pribili na križ. Ko je na križu umrl,ga je doletela še zadnja krutost. Rimski vojak mu je s sulico tako silovito prebodel prsi, da je prebodel tudi srce, iz katerega je pritekla kri in voda. Kri iz srca velikega petka je simbol Jezusovega trplje nja in ljubezni do ljudi.Prvi petek pa je ne- kakšen dvojnik velikega petka, saj na prve petke častimo Presveto Jezusovo Srce. Ljudje smo orodje v božjih rokah. Zato Bog izbere, kogar hoče. Poglejmo samo razna prikazovanja npr. v Lurdu ali Fatimi, ko je Bog izbral mlade pastirčke. Tudi drugod to ni izključeno. Za začetek posebnega češ- čenja Presvetega Srca Jezusovega je Bog izbral mlado dekle, ki je pozneje postalo svetnica,sv.Marjeto Alacoque (Alakok). To je bilo v Paray le Monialu na Francoskem.
Tistim, ki bodo častili Jezusovo Srce, je bilo po Marjeti danih dvanajst obljub. Med njimi je najbolj znana in pomembna zadnja ali velika obljuba. VSEM TISTIM, KI BODO ZAPOREDOMA DEVET PRVIH PETKOV POBO ŽNO PREJELI SV. OBHAJILO, BOM PODELIL MILOST STANOVITNOSTI IN SREČNO SMRT Ta pobožnost se je med obema vojnama tudi pri nas lepo razcvetela, danes pa je ponekod, žal, popolnoma zamrla.
Ta pobožnost ima velik pomen tudi za dana šnji čas. Na veliki petek se je po Jezusovi daritvi na križu zgodila sprava med Bogom in grešnim človekom. Poravnavo zanjo je dal Jezus s svojim življenjem. Ta sprava se mora uveljaviti med ljudmi.Če sami med se- boj ne dosežemo sprave - zgled pa nam je Jezusova daritev na križu, je tudi z Bogom ne bomo dosegli. Iz sedanjega trenutka v naši domovini in na vojnih področjih vidimo in vemo,kako pomembna in prepotrebna je ta sprava.To je končno narodno vprašanje zato ima sporočilo prvega petka zelo velik pomen.
Sledilo je še pričevanje obhajanja prvih sobot oz. češčenja brezmadežnega Srca Marijinega,tolikokrat žaljenega in trpečega Marija je vesela vsake molitve, če prihaja iz ljubeznivega in čistega srca. Tako smo se priporočili Jezusovi in naši Materi, da nam bi s priprošnjo pri svojem Božjem Sinu izprosila miru in edinosti.
Drugi dan smo poslušali daljše predavanje bolniškega župnika Mira Šlibarja. Nekdo je pred tem z vrta prinesel majhen šopek rožic, ki naj bi simboliziral nas, ker smo bili za nekaj dni odtrgani od svojih družin - iz domačega okolja. Postavil je rože v vazo, sicer bi ovenele; naša duhovna rast pa bi tudi opešala, če je ne bi obnovili - zalivali. Našo rast smo ta dan zalivali z novimi spo- znanji o služenju.
Dandanes hoče vsakdo imeti za vsako op- ravljeno delo tudi plačilo. Vsakdanje življe- nje pa nas uči: kdor bo stregel bolnemu le kot uslužbenec,le zaradi plačila,se bo prav kmalu naveličal in vse skupaj pustil. Mati, žena ali pa redovnica, te vztrajajo. Zakaj? Ker ne strežejo bližnjemu zaradi plačila, temveč iz ljubezni. Zato smo povabljeni, da služimo družbi in Cerkvi, ali po domače povedano,da kdaj kaj storimo tudi zastonj.
Miro nam je povedal lep primer, kako je Cankarjeva mama s svojim služenjem otro- kom, tudi sinu Ivanu, pisatelju, razodevala Kristusa Boga. Cankar je to njeno služenje lepo opisal v svojem delu Sveto obhajilo: "Po dolgem čakanju lačnih otrok so se po- časi in tiho odprle duri. Na pragu je stala mati. K životu je tiščala hleb kruha.O mati, zdaj vem,tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili, zato si šla tako zgodaj od nas."
Sveto pismo veliko govori o služenju. Slu- žiti pomeni biti odprt za drugega, biti na razpolago bližnjemu in Jezusu samemu. V Matejevem evangeliju beremo: "Kdor med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik in kdor med vami hoče biti prvi, bodi vaš slu- žabnik." Ta misel je tako prevevala prve kristjane, da je bilo njihovo življenje eno samo služenje, zato pa tako čudovito.
Lep zgled služenja je zlasti Marija. Živela je v ponižnosti - v služenju svojim bližnjim. S stavkom: "Glej dekla sem Gospodova," je stopila v službo celotnemu človeštvu, tudi za mene in tebe. Dandanes, ko čas ni na- klonjen služenju,kot je rekel Miro že na za- četku, ko hlepimo po oblasti, po slavi, po moči, po denarju in še čem, nam je Marija svetal zgled in kažipot,kako služiti v poniž- nosti Bogu in ljudem. Če je kdo zelo vdan sočloveku, če čisto pozablja nase, o njem rečemo: "Ta je pa dober človek." Služiti bližnjemu pomeni tudi dejavno ljubiti Boga. Kakor je Kristus v svoji službi svetu razo- detje Očeta,tako je Cerkev dejavno razo- detje Kristusa in po njem Očeta; po mojem in tvojem služenju, po dnevu, ki ga preživ- ljam nesebično. Naj še drugi spoznajo, da je Gospod tudi danes živ, da živi po meni, ki hočem služiti.
Na srečo je v naši slovenski miselnosti in po naših župnijah dovolj odprtosti do po- moči potrebnim,saj se povsod ustanavljajo Karitas.Te delujejo na več pomoči potreb- nih področjih in to prostovoljno.Prihodnost naše družbe in Cerkve je v služenju s po- sebnim poudarkom na prostovoljnosti.
Tudi v Prijateljstvu ni nič drugače. Prihod- nost Prijateljstva je v služenju; je v prosto voljnosti in vztrajnosti. Sklep vsakega naj bi bil: Tu bom služil, če me potrebujejo. Osnovna naloga Prijateljstva bolnikov in invalidov je bila zapisana v prvem Prijatelju in je v tem,da v bolnikih zbudi čut za apo- stolat. Drug drugemu naj pomagamo pre- našati trpljenje in ga razumeti kot veliko nalogo pri graditvi božjega kraljestva.Tola- žeča, spodbujajoča in pomagajoča beseda bolnika odmeva pri drugem bolniku vsekakor drugače kot še tako skrbno izbrana bese- da zdravega - tudi duhovnika. VSTANI IN HODI res ne moremo vedno vzeti dobesed- no, pomeni pa,naj vsak prispeva k gibanju in naredi tisto, kar še zmore in to kljub svoji prizadetosti ali pa prav zato. Pojdi do sotrpina, če on ne more k tebi!
Za življenje Prijateljstva bolnikov in invali- dov je potrebno,da med vsemi zaveje bra- tski duh. Vsak bolnik, invalid in zdrav bi se moral zavedati, kako pomembno je, da nas vse druži medsebojno prijateljstvo. Velikih ciljev, uspehov in dosežkov nihče ne more doseči sam. Skupnost je tista, ki je močna in lahko premaga tudi velike ovire. Tudi če posameznik omaga, bo skupnost opravila delo namesto njega ali za njega. Zato je nadvse pomembno, da se v prijateljstvu povežemo v enem duhu, v njem spozna- vamo svoje odgovornosti in jih po svojih močeh opravljamo,ter v istem duhu živimo tudi svoje osebno življenje.
Pomembno je skupnosti nekaj prispevati, nič manj pa znati tudi sprejemati. To so velike in zahtevne besede, ki kličejo k de- javnosti. Moram nekaj dati in pri tem ne mislim na denar, ampak na svoj čas, na svoje moči in znanje. Vsak dan moram dati jaz,ne pa samo duhovnik, pomočnik ali tisti ki je sprejel odgovornost. Če daješ, potem tudi lažje sprejemaš.
Vsa dejavnost Prijateljstva naj izvira iz zaupanja v božjo Previdnost. Ta je hotela, da imamo take sodelavce,s katerimi imamo možnost biti tu v Stični. Tudi po njih nas Bog spremlja.
Po končanem predavanju smo se porazde- lili v skupine, kjer smo se pogovarjali ob zastavljenih vprašanjih. Napisali smo nekaj sklepov.

1. Marija je rekla "DA" svojemu poslanstvu. Kako naj mi uresničujemo svoj "DA" v vsak danjem življenju?
• Da dobrovoljno in brez večjega nerganja sprejemamo svojo prizadetost.S tem spreje mamo križ, ki ga ne bo nihče nosil namesto nas.
2. Moja pripravljenost za sodelovanje v župnijskem občestvu.
• Ker smo večinoma tako prizadeti, da fizično ne moremo sodelovati, usmerjajmo svoje prizadevanje v molitve in priprošnje, ki jih namenjamo za pristno življenje vse župnije. Sicer pa pride v poštev tudi sve- tovanje, kjer je za to potreba in interes.
3. Kako uresničujem osebno prijateljstvo v svoji okolici?
• Nekateri še lahko s pripomočki (bergle, voziček) navezujejo stike z okolico. Drugi so odvisni od tega, če jih kdo iz okolice o- bišče. So pa tudi primeri,ko se posamezniki z okolico dobro razumejo,doma ali pri soro- dnikih pa ne najdejo prijateljskega ozračja in razumevanja.
4. Kako uresničujem osebno in skupno pri- jateljstvo v PBI? Ali bi moral še kaj storiti?
• Srečanja,ki jih organizira PBI, so izvrstna priložnost za sklepanje prijateljstva. Samo premalokdaj se takole dobimo.Lahko bi bilo več enodnevnih srečanj in tudi obiskov je premalo,predvsem takih,ko zdravi vzamejo invalida s seboj na obisk.
5. Imam kakšen predlog ali misel o tem,kaj bi se še lahko storilo v PBI?
• Vsi smo bili nekako enotni,da sodelavci - pomočniki premalo poznajo naravo naše prizadetosti. Bolj bi morali biti seznanjeni o posamezni diagnozi zaupanega mu invalida
6. Sem oz. nisem zadovoljen s PBI? Kaj je lepo, kaj težko?
• Večina je zadovoljna na splošno z vsem. So pa tudi trenutki,ko kaj zaškriplje. To so morda le kratki trenutki tesnobe -zadrege, ki pa hitro minejo. Lepo je, ko dobiš pošto od prijatelja ali telefonski klic; težko pa takrat, ko zveš, da se je dragi prijatelj za vedno poslovil. Sicer pa opažamo,da PBI nekako stoji in ne napreduje. Ni nobenih sprememb.

To je nekaj misli za nas, ki smo bili na sre- čanju, da bomo doma v miru še marsikaj premislili in skušali uresničiti.To je tudi da- rilo vam,ki niste mogli na srečanje.V Stični je lepo. Tudi nam je bilo. Sklenili smo le,da se drugo leto dobimo nekoliko prej, ko bo še bolj toplo. Za popotnico pa nam je Lju- bica, ki je vodila srečanje, podarila - kaj drugega kot vrečko dobrega stiškega čaja za preganjanje zimskih prehladov. Hvala ji za vse.Hvala tudi stiškim patrom za gosto- ljubnost.

Oton

ADVENTNI VENEC

Pobuda, da bi se srečevali in združevali v majhnih skupinah,je to jesen zaživela.Tako smo se že drugič zbrale in z jagodami rož- nega venca, ki z molitvijo osveži advent in oživi prijateljstvo,poživili naše stike.Tokrat smo se zbrale z Jezusom med nami v mo- jem skromnem domu.Ob plamenčku sveče, ki pomeni svetlobo, toploto in lepoto, smo razumele, da je le Njegova LUČ tista, ki použiva našo temo. Za to doživetje, ki ste mi ga, drage prijateljice, darovale kljub slabemu vremenu, iskrena hvala. Upam in želim si še kdaj in še kje 'NASVIDENJE' in vas lepo pozdravljam.

Tatjana Š.

UTRINEK IZ NAZARIJ

Letos sem bila prvič na takšnem vikendu kot sodelavka. Nikoli prej nisem razmišljala o tem, da nekdo potrebuje ravno mojo pomoč. V sebi sem že dalj časa čutila, da je moje bitje ustvarjeno za pomoč drugim. Našla sem to,kar sem iskala in še več. Pri- jatelji na vozičkih in sploh vsi ste me mno- go bolj obogatili kot pa bi vas lahko moje dejanje. Vaš zgled je tako močan, da sem se - zdrava - zamislila. Nevsiljivo ste mi podarili spoznanje, da smo potrebni drug drugemu. Najbolj pa me je razveselil Sonjin govor o PBI, o vodstvu, o sodelavcih, o bolnikih...
Sv. maša je dala pečat sobotnemu dnevu, a še prej zelo doživeta spoved, ki smo jo nekateri prejeli.Popoldansko delo po skupi- nah mi je bilo zelo všeč,saj smo tako lahko povedali svoje misli vsi:bolniki in sodelavci Da bolniki niso otožni ljudje, kot so bili v mojih predstavah,je povedal sobotni zaba- vni večer. Koliko sproščenosti! Tako zaba- vala se že dolgo nisem. Pa naj še kdo reče da bolniki ne znajo biti veseli.
Nedelja se je za razliko od prejšnih dni za- čela s soncem.Čeprav sem bila še utrujena od nočne molitve pri sestrah klarisah, sem ob pogledu v sončno jutro bila kar boljše volje. Po zajtrku smo ob desetih odšli v cerkev k sv. daritvi. Spet novo izkustvo: Zdravi in bolni smo tesno povezani. Pove- zuje nas Jezus.
Nezadržno se je bližal tisti trenutek, ki si ga nihče ni želel.Pred kosilom smo še napi- sali kartice, izrekli drobne misli in kmalu po kosilu je prišel trenutek slovesa.Marsikate- ro oko ni ostalo suho in obljubili smo si, da se bomo preko pisem in molitev spodbujali, ob letu osorej pa se spet snidemo kot stari prijatelji, čeprav smo se tokrat z mnogimi videli prvič.

Ksenija Kabaj

Op.: v reviji je bil objavljen le prvi odstavek.

LJUBEZEN PREMAGA STRAH

Mar ste vedeli, da je bil 3. december sve- tovni dan invalidov? Se vam je v tistem dnevu zgodilo kaj lepega, nenavadnega, zanimivega? Ste preko besed,dejanj sočlo- veka začutili, da je vaša drugačnost lahko dragocena? Vam je kdo rekel,da mu ni vse eno, kje,kako in s kom živite? Moram vam priznati, da je tudi meni, čeprav sem inva- lidka, ta dan šel neopazno mimo.
Naslednji dan pa je bilo povsem drugače. Bil je god sv. Barbare. Bil pa je tudi življe- njski praznik za Barbaro in Janija Trdina, ki sta v župnijski cerkvi Sv. Jakoba v Škofji Loki, ob navzočnosti svojcev in prijateljev prejela zakrament sv. zakona. "Iz ljubezni vaju je Bog poklical za ljubezen. Bog vama je podaril ljubezen, da bi vidva sama v vajinem zakonu postala Njegovo orodje ljubezni", jima je v nagovoru dejal g. Vinko Kobal. Mislim, da je njuna odločitev živeti v zakonski skupnosti kljub Janijevi drugač- nosti, simbol njune zmage nad predsodki, malodušjem,strahom pred različnostjo,tes- nobo,skrbjo zaradi prikrajšanosti, odpovedi Vsi, ki smo bili tisto uro zbrani ob mizi Je- zusove daritve, smo bili veseli in ponosni, ker nam je bilo dano, da smo se na poti življenja srečali,spoznali in morda z Janijem in Barbaro resnično spoprijateljili.
Naše voščilo novoporočencema: "Naj Bog obilno blagoslovi vajin zakon in naj v vaji- nem življenju ne bo težkega in neizpros- nega trenutka, da ne bi zmogla videti luči življenja!"

Alenka Oblakovič

BILO JE TOPLO

V današnjem času je izgovorjenih mnogo besed. Vsaj polovico jih preslišimo ali ne dojamemo njihovega sporočila. Tudi med prijatelji v Prijateljstvu so besede spodbu- de, tolažbe in veselja,le da malokatere pa- dajo na plodno zemljo, vzkalijo, vzcvetijo in obrodijo obilen sad -sad,ki nas povezuje in gradi. Vendar svetle izjeme se vedno najdejo!V skromnih odločitvah lahko zagori velik plamen iskrenega prijateljstva.
Na pobudo nekaterih naših prijateljev so se občasno začele zbirati manjše skupine invalidov, bolnikov in sodelavcev. Ob ve- likodušnem povabilu naše prijateljice Ane smo se zbrali v prijetno domači sobi nje- nega doma. Bilo je toplo. Toplo v sobi in v naših dušah. Zunaj je naletaval prvi sneg, ki je naše počutje še polepšal.
Miza, polna dobrot,ki so bile skrbno pripra- vljene, prijeten pogovor, vesel nasmeh je ob koncu drobna svečka v večernem mraku s svojim plamenom povezala naša srca z Bogom ob jagodah rožnega venca.Smreke, obložene s snegom,so ustvarile tišino sredi mesta.

Ljubica, Tina

PRIJETNO PRESENEČENJE

V turoben zimski dan pozvoni telefon. Na drugem koncu se oglasi Ljuba. Razveselim se je. Ni bil samo prijateljski klepet, bilo je tudi povabilo: "Greš z nami v Opero, 10. decembra bo na sporedu Verdijeva opera Nabucco." Prvi hip sem pomislila, koga naj dobim,da bi me peljal. Toda Ljuba me pre- hiti z besedami:"Za prevoz bo poskrbljeno" Razveselila sem se, saj je bila to že dolgo moja tiha želja,da bi videla opero in poslu- šala njene prečudovite speve.
Hitro so minili dnevi in prišel je trenutek veselega pričakovanja. Z Marjetko sva ča- kali,da pridejo po naju.Minute so se vlekle. Končno pozvoni. Hitim odpirat. Pred vrati stojita Boštjan in Robi. Robi dahne: "Malo smo pozni, po mestu je velik promet... pohitimo!" Hitro naju spravita v kombi, kjer sta bili že Alenka in Tatjana. Veselo se pozdravimo.Med potjo ugibam ali bomo pri- speli pravočasno, sicer bomo zamudili celo dejanje. To bojazen tu in tam kdo izreče tudi na glas. Kljub vedno rdečim semafor- jem in majhnim zapetljajem, nas Boštjan varno pripelje do opere. Zopet ugibam:bo- mo še prišli pravočasno v dvorano? Komaj nam to uspe,že se pojavi nekdo na odru in nam sporoči,da se bo zaradi tehničnih ovir predstava začela šele čez 15 minut. Od srca se nasmejimo in udobno namestimo.
Predstava se je začela. Bogastvo Verdije- vih skladb so dopolnili dobri pevci. Kot bi trenil so minile tri ure. Lepota melodije iz zbora sužnjev, me je še dolgo spremljala v noč.
Hvala vam, prijatelji,da ste nam to dožive- tje omogočili,da ste dali na razpolago sebe in svoj čas! Bog vam povrni!

Zinka

ABRAHAMA SMO PRAZNOVALI

Tvojega Abrahama smo praznovali, draga Evica.Za tvoje in naše veselje,da bi začu- tila našo povezanost s teboj. Zavest, da si Bogu blizu, te tudi ne sme zapustiti. Saj veš-On te vedno spremlja in bdi nad teboj Ve za tvoje potrebe in stiske ter utrjuje tvojo voljo do življenja. Verjemi, Evica, nič ni izgubljeno, nikoli! Naše zaupanje v božjo Previdnost je dokaz za to, kajne? Vzdržali bomo!
Bog te živi, Evica, še veliko let!

Marjetka Smrekar, v imenu PBI

DRAGI PRIJATELJI!

Tako sem bila vesela vašega pisma,voščila in darila. Bog vam povrni! Moje besede so preskromne, pa vendar še enkrat hvala za vse! Vesela sem, da se me spominjate.
Prav danes, ko to pišem, je moj 82. rojstni dan. Hroma sem od šestega leta starosti. Dolg je križev pot mojega življenja. Skupaj z Jezusom sem nosila križ, pa tudi padala sem. Pa mi je Bog v svoji usmiljeni ljubezni vedno pomagal vstati. Tudi Mati Marija mi je podala roko. Ob njeni roki sem romala skozi to dolgo življenje.
Prejšnji teden sem bila tako srečna;gospod župnik mi je prinesel sveto obhajilo domov. Hvala Bogu za vse!
Tako sem sama. Skozi okno svoje sobe gledam proti cerkvi, molim in sem v duhu pri svetem obhajilu. Upam, da me ljubi Bog sliši. Težave v starosti so hude. Opešal mi je sluh, zato slabo razumem, ko poslušam sv.mašo po radiu. Rada berem lepe knjige. Veliko molim. Posebno ponoči,ko ne morem spati,pa v duhu obiskujem cerkve in delam družbo zapuščenemu Jezusu.Na sveto noč bom v duhu z vami pri jaslicah. Božjemu Detetu bom prinesla svoj križ, saj ga je On nosil tudi zame.
Zaradi preslabega zdravja mi ni več dano, da bi se udeleževala srečanj, rada pa be- rem o njih. Bog naj bo z vami pri vašem delu, ko se trudite za nas, bolnike.
Pozdrav v Bogu in Mariji!
Draga Micika! Iz vašega pisma vidimo,kako polno je lahko življenje bolnika, ki je sicer privezan na posteljo ali na invalidski vozi- ček. Koliko so vredne vaše molitve, ki jih namenjate za vse nas! V tišini se človek sreča z Bogom. V hrupu vsakdanjega življe nja pa vse prevečkrat hodimo mimo njega in ga ne poznamo. On pa nas čaka v trpe- čih in pomoči potrebnih bratih in sestrah,ki mu pomagajo nositi križ. Naj vas v novem letu spremlja mir in sreča božične noči.

SREBRNI JUBILEJ

Najprej lep pozdrav. Leto se končuje,odšlo bo in nikoli več ga ne bo.Pa vendar je prav v tem letu nekaj, kar se ne da pozabiti. To je srebrni jubilej Bratstva bolnikov in inva- lidov. Koliko dobrega je bilo narejenega za bolnike in invalide, ve samo Bog. Vsi bolni, prizadeti in zdravi naj bi vam bili hvaležni za vaše samarijansko delo,ki ga opravljate z eno samo mislijo, pomagati tistemu, ki je potreben pomoči.
Presenečeni smo bili,ko smo v zadnji števi- lki Prijatelja zagledali sliko Franca Letonja in njegov zapis,ko obuja spomine na zače- tke Bratstva. Kolikokrat ste prišli k nam, k Tilki in Vidi, nam dajali poguma,da sta lažje prenašali svojo prizadetost. Na vse to nas vežejo spomini.
K praznikom obilo božičnega veselja in mi- losti!
V preteklem letu smo skušali z različnimi zapisi obuditi spomine na začetke našega Prijatelja ter Prijateljstva bolnikov in inva- lidov. Med drugimi je bil tudi zapis, ki ste ga omenili. Veseli smo, da je ta zapis vašo družino prijetno presenetil in hkrati spomnil na lepe trenutke preteklosti. Preko vaših rajnih hčera ste bili tesno povezani z za- četki tega lista,tako ostajamo tudi naprej.
Res smo vas obiskovali. Vendar smo prepri čani, da je tisto, kar smo mogli dati, zelo malo, če primerjamo s tistim, kar sta Tilka in Vida oziroma vsa vaša družina dali nam ter še mnogim prijateljem. V vaši družini se je pokazal pravi smisel Bratstva bolnikov in invalidov. Ne le z molitvijo, pač pa tudi s spodbudno besedo na srečanjih ali v pis- mih sta Tilka in Vida mnogim pomagali, da so bolj polno zaživeli.
Če se ob tem spomnimo še njunega sode- lovanja in povezanosti z Mimico Pust in drugimi bolniki, se bomo toliko bolj zavedali da je pobuda prišla prav iz vaših vrst.

PREMAGAJMO OSAMLJENOST

Že več let sem vaša naročnica, vendar se vam nisem oglašala s pismi.
Najprej se zahvaljujem g.dr.nadškofu Aloj- ziju Šuštarju,da je tako lepo napisal ob ob- letnici Prijatelja.Ganilo me je do solz.Nimam nobenega sorodnika.Ko berem Prijatelja,se zjočem. Sem v bloku med štirimi stenami. Nihče me ne obišče. Stara sem 72 let in bolna; petkrat sem bila operirana. Po mož- ganski operaciji sem bila dva meseca v bolnici. Sem osamljena in obupana. Zelo bi bila vesela, če bi mi pisal kdo od Prijatelja.
Želim vam vesele božične praznike in zdra- vo novo leto.
Draga Barbara! Veseli smo bili, da ste se nam oglasili s pismom. Obup in osamljenost se zmanjšata le, če vrata do njiju odpremo vsaj toliko,da skoznje posveti sončni žarek upanja.
Prepričani smo, da vam bodo novi prijatelji radi pisali, nekajkrat pa vas bo obiskala naša in vaša revija Prijatelj. Z vdanostjo v božje voljo začnite novo leto, njegova po- moč naj vas spremlja! Tudi mi se vam pri- poročamo v molitev.

KO NIMAŠ NIČ, TE ŠE SMRT NE MARA

Pošiljam vam molitev, ki jo vedno molim. Imam čas,delati ne morem,osamljena sem, ko nihče ne pride k meni. V molitvi se vas spominjam, pa vseh prijateljev in bolnikov. Najbolj sem žalostna, ker ne morem v cer- kev k sveti maši in spovedi. Nimam niti radia,da bi vsaj v nedeljo poslušala prenos sv. maše. Rada bi šla v dom počitka, pa mi nočejo plačati, čeprav sem izročila poses- tvo. Saj veste: "Ko posestvo prepišeš, se pod nosom obrišeš!" Ko nimaš nič, te še smrt ne mara.
Draga Frančiška! Ves čas našega življenja nas spremlja misel,da živimo v solzni dolini. V veri pa slutimo večno srečo, ki nam jo je Bog pripravil in namenil po trpljenju svoje- ga Sina, našega Odrešenika. Z darovanjem svojih težav v zadoščenje in za zveličanje drugih dobi naše trpljenje smisel.
Vi to lepo izpovedujete dan za dnem v molitvi, ki ste jo posredovali tudi nam. Roj- stvo nebeškega Kralja naj tudi vas napolni z novo močjo kljub vsem tegobam. Še se vam priporočamo v molitev.

PIŠEM V KLEINOVI PISAVI

Ob obisku sem Zdenki obljubila, da vam bom napisala pismo v Kleinovi pisavi, ki jo lahko kontrolirajo slepi in berejo tudi videči Vsaka črka je sestavljena iz iglic in je v svojem predalčku. Na enem delu aparata so črke, na drugem pa okvir in blazinica na lesu. V okvir vstavljamo črke.
Zdaj pa moj nasvet: če morate reševati kak težak duševni problem, prosite za po- moč Svetega Duha Tolažnika,ki vas bo tudi razsvetlil. Posebno študenti in vsa mladina bi morali bolje poznati to "pozabljeno" bož- jo osebo in se priporočati za razsvetljenje. Prijateljski pozdrav!
Draga Elizabeta,iskrena hvala,da ste se po trudili napisati pismo v tej posebni pisavi. Verjetno je mnogi še ne poznajo, zato je nadvse dobrodošel tudi vaš opis. Na Sve- tega Duha,tretjo božjo osebo, resda preve čkrat pozabljamo. Pri birmi je vsakdo prejel njegovih sedmero darov. Radi se mu pri- poročajmo za razsvetljenje in vodstvo pri odločitvah v težkih zadevah!

Kdor živi  v  spominu  drugih, ni mrtev; je samo oddaljen!

"Sporočam vam žalostno vest, da je 3. 11. 1993 umrl Emil Rupnik, Dom upokojencev, 65281 Sp. Idrija. Že dalj časa je bil v po- stelji, ker so ga noge zelo bolele. Pokopali so ga na Vojskem, v rojstnem kraju.
Vsak prvi petek je prejel Jezusa, rad je pel Marijine pesmi. Zelo je bil vesel, kadar je dobil pošto ali pozdrave od Prijateljstva." Tako mi je sredi novembra napisala Vida Lapajne.
Emila sem spoznala, ko je še živel z mamo na Vojskem. Vsa leta je bil zares vesel vsakega obiska, saj ni mogel nikamor, niti na srečanje ne. Bil pa je poln radosti, kljub trpljenju in hudi bolezni nikoli ni tarnal. Bil je tista duša, ki je trpel za rešenje sveta. Hvala, dragi Emil, za tvojo junaško pot, in tudi tam med angeli prosi za nas!

Kar verjeti nisem mogla, ko se je praznični paket Martine Dragar, Trg na stavbah 14 61270 Litija, vrnil in je na njem pisalo,da je umrla. Ob tej žalostni novici sem se spom- nila, kako je Martina še v januarju prosila, da bi šla z nami na morje. Nikoli je nismo sprejeli, ker ji je to zdravnik odsvetoval, saj zaradi sladkorne in srčne bolezni ne bi prenesla take vročine. Pa vendar mi je se- daj hudo, da ji nismo ustregli. Če si je tako želela, bi morda tudi prenesla.
Vso mladost je bila tako preizkušana. Naj ji Gospod bogato poplača z večno srečo med blaženimi! Svojcem pa naše sožalje!

Že prve dni novega leta, 3. januarja, se je življenjska pot Marije Sojar-Mince, c.Do- lomitskega odr.44, 61000 Ljubljana, obrnila v večnost. Na praznik Gospodovega raz- glašenja so jo položili k večnemu počitku.
Bila je dobra žena in mati, ko jo je v naj- lepših letih zalotila neozdravljiva bolezen. Moči so ji polagoma popuščale.Vse je vda- no sprejela, le to je večkrat dejala, kako bi rada še kaj delala in postorila, pa ji to ni bilo mogoče.
Sedaj bo pri Bogu dobila odgovor, zakaj je bilo treba prav njej toliko trpeti. Za svojo dobroto in vdanost se bo veselila v nebe- sih in prav gotovo ne bo pozabila svojih dragih ... Njim izražamo globoko sožalje! Zgubili so "močno in veliko" ženo in mater, a ljubezen je ostala.

V nedeljo, 10.1.1994 so na božji njivi po- kopali našo drago prijateljico Hildo Ribič, Vukovski dol 3,61221 Jarenina. Koliko lepih pisem nam je napisala s svojo lepo pisavo in z ljubeznijo,ki je dihala iz vsake vrstice..
Živela je doma s sestro Majdo, ki je tudi invalidka. Mama je z ljubeznijo skrbela za hčerki,dokler je ni Gospod poklical k sebi in od takrat je tudi Hilda vidno pešala. Veliko je bila v bolnici.
Dokler ji je zdravje še dopuščalo, je rada hodila na srečanja. S sestro Majdo sta bili pristni pevski umetnici. Tako lepo sta v duetu zapeli kot dva slavčka. Trdno upam, Hilda,da že prepevaš med angeli v nebesih Hvala za tvojo ljubezen, za darovano trp- ljenje in za moč, s katero si podpirala tudi mene v boju z boleznijo.
Majdi,ki bo sestro zelo pogrešala, izražamo naše globoko sožalje. Vse, ki boste čitali te vrstice, prosim, napišite Majdi na gornji naslov kartico, da v svoji veliki bolečini ne bo sama. Hvala!

Danes, 11.1.1994, ko to pišem, polagajo k večnemu počitku Emo Oberstar,Mahovnik 6, 61330 Kočevje. Kako rada bi bila ta tre- nutek tam, da bi se od nje poslovila tudi osebno, saj je bilo njeno prijateljstvo tako iskreno in prisrčno.Življenje ji ni prizanašalo a vendar je na naših srečanjih zatrjevala, da je življenje vedno lepo, da je od nas samih odvisno, ali znamo biti zadovoljni s tistim,kar imamo ali pa ne...Prav za ta tvoj pogum, draga Ema, naj ti Gospod poplača s posebno nagrado v nebesih! V domači zemlji pa naj se tvoje telo spočije in čaka večnega življenja!

Vsem v Prijateljstvu bolnikov in invalidov širom po Sloveniji sporočam, da se bo sv. maša za vse naše pokojne, ki so odšli do- mov v teh 20 letih, darovala 11. februarja, na praznik Lurške Matere božje. Lepo pro- sim tiste, ki se lahko udeležijo sv. maše, naj jo darujejo v ta namen, vse ostale pa prosim, bodimo tisti dan še posebno zdru- ženi! V duhu nasvidenje!

s. Mihelangela

Dragi prijatelji!

Spodobi se,da za novo leto povem kaj no- vega. Pomislite, moja "smrečica" ni izustila niti ene očitajoče besedice, čeprav je bila kar okinčana od zavisti, ker sem prejel to- liko pošte od svojih oboževalk. Ena me je celo na obisk povabila.Pa sem izpod zasne ženih Gorjancev tako hitel nazaj v domači "pekel", da sem se še krofu na Trojanah odrekel.Ženička me je od veselja lopnila po betici,da je moja antena nevarno zanihala in na TV zaslonu sva zagledala, da v Ljub- ljani spet sestankujejo.
Besede naše odgovorne so mi segle v srce Kljub kratkovidnosti pa sem spoznal, da so imeli nekateri navzoči še precej lanske repe v ušesih in so slabo slišali. V roko bi segel mladenki,ki je prebila mnogo zim star led in sprožila ugotovitev, da bi ne škodilo, če bi se tisti, ki "vse znajo in vse zmorejo" malo poučili o pravem delovanju gibanja PBI. Moja "jezičnica" je brihtno pripomnila, da se mnogi v Prijateljstvu sedaj res obna šajo kot jaz, ki bi se najraje samemu sebi priklanjal. Ja, ja, vsak ima svoj okus in tudi duhovno omejenost vsak po svoje razka- zuje... Nekateri pa to delajo tudi v skupini ali v imenu skupine, kot sem zasledil v za- dnji številki na strani 39-40. Kar lastno- ročno sem jo iztrgal, ker se mi kljub moji nepismenosti zdi, da kvari sicer kvalitetno branje v zadnji lanski številki.
Še ena resnica pa je ta, da če mačke ni, miši plešejo.Moja "nežna" polovica je z od- prtimi usti občudovala duhovnega voditelja ki si je moral nekajkrat navdušeno pometi roke,ko je prešteval udeležence sestanka. Jaz sem ga žalostno posnemal in čeprav imam prirojeno luknjo v glavi,mi je le uspelo prešteti svoje "sotrpine",saj jih je bilo le za prste na eni roki. Kljub taki "burji" ob sebi vem,da človeku ni dobro samemu biti.Ven- dar se je naježila moja "antena", ko sem slišal, da se zdravi morajo srečati, da bi potem znali nam "revčkom" bolj pomagati. In moja "furija", ki je odprte glave (kadar zine), je že modrovala, da bo šla tudi ona na tako srečanje, da bo tam zvedela, kako naj meni pomaga priti do boljše antene.
Da ne bom samo prazne slame mlatil, vam povem še eno modrost izpod naših loških hribov: Bog ima šibo za vsako zadnjo plat, da jo utrdi! Moja "bogaboječnica" mi te besede rada ponavlja, jaz jih pa namenjam vsem,ki po dveh uricah sedenja na sestan- ku stokajo in gladijo svoje okrogle zadnjice Ob tem "junaštvu" ponižno ugibam, kako le se počutijo tisti, ki že po dvajset, trideset let niso stopili na noge!?
Med prazniki, ki sem jih preživel v domačih "jaslicah",mi je Gospod Kapselj izprašal gre šno dušo in kar lažje sem zadihal, ko sem prižgal svečke na božični večer ob jaslicah
Božičnici pa sem se odrekel, ker je sneg poprašil okrog naše hiše.Z mojo "včasih lju bo" ženko pa sva obujala spomine na čas pred dvajsetimi leti, ko je medlo do kolen, pa se sodelavci niso ustrašili priti pome. Takrat so še poznali lopato ali pa so me tovorili "štuparamo" do ceste, kjer je čakal avto.
Silvestrovanja pa nisem zamudil, ker je bilo tudi vreme naklonjeno veseljakom.Na Miren skem Gradu,kot se za Primorce spodobi, je bilo zelo vroče,posebno meni- štajerskemu telebanu- ni prijalo,saj nisem vajen "pranja možganov" z zavozlanim kvizom. Zato sem odhitel v Ljubljano,kjer mi je vročina skoraj padla pod ničlo, saj so me pozdravili sami resni, dostojanstveni in prav nič silvestrski obrazi. Čeprav sem dvojno videl, se mi je "posvetilo",da se začenja sv.maša.Kot sem bil tega vesel,da bom v starem letu ujel še kakšen dober nauk, tako sem žal ob koncu maše imel polna le ušesa, dušo pa prazno.
Ves čas so zunaj na vso moč pokale pe- tarde,da še antena ni sprejemala signalov. Bil sem pa zbegan tudi zato, ker so mašo stisnili v zadnje minute leta, jaz pa sem željno čakal na silvestrski poljub...
Nobena se ni skorajžila,jaz pa-malo prizadet - brž na Dolenjsko in tam sem se udomačil do jutra. Ob preobilni jedači,pijači in zape- ljivem glasu "frajtonarice" sem nenadoma pogrešal svojo "peršono", da bi mi poma- gala pospravljati okusne zalogaje. Ker pa sem krožnik praznil sam, sem naslednji dan imel "redkost z gostim ponavljanjem".
Tako me ženka še vedno zaliva s čajčkom, jaz pa se poslavljam s pozdravčkom!
Iskreno čestitam za moč in pogum, da si se po toliko letih zopet oglasil v Prijatelju! Res sem bila vesela in hkrati tudi "firbčna", kaj te je k temu privedlo. Morda okrogla obletnica - 20 let - odkar smo začeli van- drati skozi to naše Prijateljstvo? Morda si se pa res le znebil strahu in boš sedaj še drugim dal korajžo.
Veš,jaz sem ves ta čas,enkrat bolj, drugič manj, pridno sodelovala. Sedaj pa ti skoraj moram priznati,da že čutim stara leta in mi ne gre več tako od rok. Predvsem pa tudi utegnem ne.Odkar sem namreč rekla ljube- mu Bogu: "Naredi z menoj, kar hočeš," me je zasul s tolikim delom, da bi mi še kakšen par rok prav prišel.
Pa sem pomislila, če se že tvoja soproga ponuja uredniku za tajnico, bi bil ti morda kar pravšnji za mojega pomočnika?! Goto- vo bi zalegel za dve tajnici, laško in slove- nsko, za nakladača, poštarja, in še kam bi te vpregla ... Saj veš, da vsemu dobremu vedno rečem da; nikoli ne.
Ker vem,da si plemenitega srca,boš morda staknil kakšno rešitev zame.Želim ti mnogo sreče v tem letu!
Hvala, pa brez zamere, dragi Bine!

Rozika

Dragi Bine!

Ni v moji navadi, da bi poročenim moškim pisarila, ampak, ko sem te po dolgem času spet zagledala v Prijatelju, sem bila tako silno vesela, da se nisem mogla zadržati in bom, duša pregrešna, tudi ta greh danes storila prvič. Upam,da tvoja življenjska to- varišica in hišna gospa zaradi tega ne bo ljubosumna in prehudo huda. Pa saj ti ne mislim sesti v naročje, le malo poklepetala bi s teboj in potožila o svojih težavah, saj je danes duhovitega sogovornika tako te- žko najti.
Prvo,kar sem si rekla,ko sem te v Prijatelju zagledala, je bilo: "Hvala Bogu, končno se je tudi pri Binetovih demokracija zgodila!"
Gotovo so se te razveselili mnogi bralci in bralke, malo manj pa tisti, ki si jim kdaj ka- kšno ogledalce pridržal. Je za tvoj molk res kriva polomljena antena? Hm, hm, da ni v ozadju še kaj pomembnejšega?
Če pomislim, kaj vse se je zgodilo, medtem ko si bil ti na čakanju... Zame je najpome- mbneje,da živim na sončni strani Alp,v de- želi, kjer je nemogoče mogoče, in da smo se osamosvojili, postali gospodarji v svoji hiši,čeprav so nas ob tem ponekod spoto- ma še polastninili do "gat".
Bomo tudi bolniki in invalidi v Bratstvu kdaj postali gospodarji v svoji hiši, kaj misliš, Bine?
Ja, medtem sem se tudi jaz osamosvojila in tudi na čakanju sem. Pri tem pa sploh ne vem, kako se je "nerodnost", da sem se znašla na drugi strani vrat, mogla zgoditi prav meni, brihtnici brihtni? Ti pa povem, da sem to pričakovala, ker imam za svojo "šefico" premalo globok poklon,pa še glava se mi včasih obrača od leve proti desni rami, kar pa pri meni izhaja iz moje bolezni. Najbrž je posredi še moja udeležba na zborovanju "sindikata", ki šefici ni prav nič všeč,in tako se je zgodilo, kar se je zgoditi moralo.
Joj, pa ne smem biti preveč enostransko kritična do te naše "železne lady", saj zna biti tudi prav ganljivo pozorna. Povabila sem jo na srečanje "prisilnih penzionistov", kjer sem le posmrknila in pri zdravici dvig- nila čaše. Navdušeno sem tudi zaploskala vsem glasnogovornikom,ki so nas razsvet- ljevali s spoznanjem,kakšen dolgčas in pu- ščava bi tukaj bila, če bi nje ne bilo.
Pa bodi dovolj za danes in naj ti pleša ne dela sivih las. Prejmi le še en vesel podrav od tvoje oboževalke in prijateljice

Neže Kopriva

NISEM PROTI HUMORJU, TODA ...

Poleg prispevka,ki ga boste morda objavili, še moje osebno mnenje. Rubrika "Ko Bine zine" ne sodi v Prijatelja.Nisem proti humo- rju in malo bolj šaljivemu tonu. Kljub trudu sem se prebil skozi prispevek,a žal ne vem kaj je hotel pisec s svojim "nakladanjem" povedati.Nimam se za ne vem kako pamet nega, pa sem stvar pokazal še ženi in sinu in ju prosil, da mi povesta, če napisano razumeta. Pa tudi ne! Včasih - ko sem še slišal - so takim rekli, da kradejo Bogu čas, ljudem pa denar... Danes rečemo še: papir pa naravi. Za papir je padlo drevo.

Tone

REŠETO: V vsaki vodoravni in navpični vrsti je skrito ime ene ptice pevke. Spodaj so napisane po abecednem redu. Prečrtaj njihove črke, ki si sledijo v pravem zapore- dju, le da so vmes še druge črke. Ko boš prečrtal vse ptice, ti mora v vsaki vodora- vni vrsti ostati še po ena črka. Preberi jih zaporedoma od zgoraj navzdol in dobil boš še dve ptici pevki. Ti dve vpiši kot rešitev in pošlji napisani na dopisnici na naš naslov PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana (s pripisom: KRIŽANKA).

BRGLEZ - CIKOVT - ČAPLJA -DETEL -DROPLJA- FAZAN - GALEB - GRLICA - JASTREB - KALIN - KRAGULJ - KROKAR - KUKAVICA - LIŠČEK - PAPIGA -PENICA -PONIREK -SINICA -SKOBEC - STRNAD - ŠKOREC - TAJNIK - TAŠČICA - VO- DOMEC - VRABEC - VRANA - ŽERJAV - ŽOLNA.

Oton

NAGRADE 1/94:

1. klekljan prtiček: Tatjana MAROLT, Nova vas 53, 61385 Nova vas
2. knjiga Jožef Kerec, sloven. misijonar na Kitajskem: Franc MOŠKON, Mirke 19,61360 Vrhnika
3. letna naročnina na Prijatelja: Ana ZU- PANČIČ, Pristavica 14, 68213 Veliki gaber
4. kaseta F. Juvana: Pesem svetonočna plava: Anica MEGLIČ, Dom počitka, 61234 Mengeš
5. pleten šal: Nuška ŽIŽEK, Majde Vrhov- nikove 4, 61000 Ljubljana.

SERVIS INVALIDSKIH VOZIČKOV

Zveza paraplegikov Slovenije je v skladu s svojimi posebnimi socialnimi programi skle- nila tripartitno pogodbo o servisiranju inva lidskih vozičkov proizvodnje SOČA OPREMA in EXPERTA M&J iz Ljubljane za popravilo vozičkov nemškega proizvajalca MEYRA.
Pogodba je sklenjena z Zavodom za zdrav stveno zavarovanje Slovenije, Inštitutom Republike Slovenije za rehabilitacijo in Zvezo paraplegikov Slovenije.
Vozičke vzdržujejo in popravljajo naslednji servisi: Prosimo vse, da se za popravilo svojih vozičkov obračajo po telefonu, pismeno ali osebno na serviserje,ki imajo vse potrebne rezervne dele za hitro in kvalitetno popra- vilo.Za popravilo potrebujete potrdilo,ki ga izda lečeči zdravnik, mora pa biti potrjeno od vaše območne enote Zavoda za zdrav- stveno zavarovanje Slovenije.
Prosimo vas, da na možnost popravila invalidskih vozičkov opozorite tudi druge invalide v svojem kraju.

Zveza paraplegikov Slovenije

France Stele:
Nalivi svetlobe, str. 110, Ljubljana 1988