OKTOBER

• Da bi možje in žene Latinske Amerike pri delu za novo evangelizacijo mogli obilno uživati sadove Kristusovega od- rešenja.
• Da bi se ob praznovanju 75.obletnice Misijonske Zveze globlje zavedali po- membnosti evangelizacije v misijonskih deželah.
• Da bi vsi čutili odgovornost za duho- vno in versko prenovo Cerkve na Slo- venskem.

NOVEMBER

• Za zapornike in njihove družine ter za tiste, ki delajo v zaporih.
• Da bi tesnejše sodelovanje med krš- čanskimi skupnostmi pospešilo in okrepilo evangelizacijo v deželah južno-vzhodne Azije m Oceanije.
• Da bi tudi kristjani v luči družbenega nauka Cerkve prispevali svoj delež pri pravičnem reševanju socialnih problemov

PRVA ODLOČITEV

Nepopisan bel list papirja leži na mizi in čaka na svoje po- slanstvo. Sprašujem se, ali ni podobno s človekom, ko se na jesen v letu 1992 odloča med najrazličnejšimi ponudbami trenutnega časa, v katerem je bistvo to, da živim sedaj in tukaj.
Misel, ki se še vedno ne more otresti dogodkov vročega poletja, želi znova stopiti v realni svet časa in trenutka.
Zopet so pred nami nove naloge. Ne- kateri so vsi navdušeni znova prvikrat zakorakali v hram učenosti, zopet drugi se od njega razočarani poslavljajo, ker so pričakovali več in bolj za življenje usmerjeno izobraževanje; ugotovili so v sebi veliko praznino nekih večnih obljub Tretji pa bijejo boj v svoji naveličanosti sivi vsakdan in preklinjajo svojo temo, z vžigalico v roki.
Vsaka odločitev ni prva odločitev.
Prva odločitev je pomembna, a silno težka. Za kaj se boš odločil in v čem se bo tvoje življenje zaradi te prve odlo- čitve spremenilo, je odvisno od tvoje lastne notranje drže in naravnanosti.
Časi, ko so se namesto tebe odločali drugi, so minili. Poiskati boš moral svoje mesto v šoli, družbi, na delavnem me- stu in v duhovnem življenju in..., sam si odgovoren za svoje odločitve.
Ne trudi se biti povprečen,skrit in neja- sen, odloči se za to, kar je bistvo tvoje človeške vrste, kateri pripadaš.
Preveč izgubljaš energijo z zavlačeva- njem in iskanjem izrabljenih in prežveče nih izgovorov.Postajaš mladostni starec ranjen v duši, nezaupljiv do sveta in odvisen od meril in nazorov vrstnikov.
Soočenje z namišljenimi in zmedenimi idejami je za tebe neizbežno.Kozmetična duhovnost ne bo preživela sedanjega časa.
Potrebujem pa samo jasne in trdne, brezkompromisne odločitve, še posebej če se spominjam besed, ki jih je izrekel On,ko je iskal svojih sodelavcev: "Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne od- pove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec" (Lk 14,33).
Ostali so mu zvesti mnogi, med drugimi tudi tisti,ki so mu zaupali ne samo svoje srce in življenje, ampak vse svoje odlo- čitve,svojo pot in življenjsko usmerjenost

Slavko Kalan, župnik

VENCI ALI DOBRO DELO

Spoštovani prijatelj urednik! Oprostite, da vas ob tolikem delu še jaz nadlegu- jem za nasvet v važni zadevi. Rada bi ob svoji smrti naredila še dobro delo,da mi ne bi nosili vencev, ampak darovali za invalidne otroke brez staršev. Svojci pa se bojijo, kaj bodo rekli ljudje, če ne bo vencev, ki so povsod.
Prosim,svetujte mi,kako naj to izvedem Ali se dobijo kakšne plakete ali kaj po- dobnega kot potrdilo,da so darovali. To bi bilo za okras ob mojem mrtvaškem odru. Ob taki revščini bodo dragi venci mene težili. Pomagajmo prizadetim. In kam naj se to nakaže?
Z zaupanjem na vašo pomoč vas lepo pozdravlja
Vaše pismo je priložnost, da razmislimo o svojem odnosu do pokojnih (tudi do tistih, ki bomo pokojni!) in do pogrebnih običajev. Razveseljivo je, da vedno več ljudi čuti podobno kot vi, a smo včasih premalo pogumni in si ne upamo narediti radikalnih potez.
Če raziskujemo pogrebne običaje drugih ljudstev, ugotovimo, da so ti skoraj re- dno povezani z rožami. To se zdi nara- vno, saj ima cvetje globoko simbolično vsebino. Pomeni življenje, podobno ka- kor lučka. Podariti človeku, ki praznuje, rože, bo najbrž še dolgo ostala ena najlepših navad.
Ali niso že pred davnimi stoletji kristjani rekli, da je smrt rojstni dan za nebesa? Gledano z očmi vere je smrt dobrega človeka v resnici praznik, dovršitev na- šega krsta in srečanje z Gospodom.Tu- kaj pa cvetje ne sme manjkati. Seveda je vse odvisno od tega,kako to storimo zlasti s kakšnim srcem.In tukaj nas moti bahaštvo, neiskrenost, brezpotrebno zapravljanje. Nekateri se hočejo z dra- gimi venci odkupiti, ker za človeka, ko je bil živ, niso imeli dovolj časa. Tako si nekako pomirijo vest. Določeni ljudje se hočejo postaviti,češ,kako so pokojnega imeli radi. Večina pa prinese vence, ka- kor vi pravite, "ker je taka navada; kaj pa bodo ljudje rekli, če tega ne bo". Tako le redki pomislijo, da bi ob pogre- bu mogli storiti kaj drugega kot to, da "naročijo venec".
Kaj storiti,da bo drugače? Katoliška Cer kev je v stoletjih svoje rasti med narodi mnoge običaje, ki so bili sicer poganski, pokristjanila. Ni jih uničila,ampak pople- menitila. Odnos do pokojnih je stvar naše kulture in vere. Osvetljen naj bo z evangelijem. Ne gre le za to, kakšna je navada, kakšno je javno mnenje. Gre predvsem za to, kaj je primerno iskreno

in krščansko. Če mi je bil pokojni še ta- ko drag, lep šopek in spomin pri oltarju bo najbrž dovolj. Dobro se je kdaj v družini pogovarjati o tem.Duhovniki več krat pridigamo, naj se namesto bogatih vencev namenijo darovi dobrote. To bi lahko storili tako, da bi že v osmrtnico napisali,kakšna je bila pokojnikova želja Namesto venca in rož naj se daruje za semenišče, Karitas, Rdeči križ, za gra- dnjo cerkva (npr. Pogačnikov sklad), za revnejše študente, za invalidne otroke, za misijone, za prizadete v naravnih nesrečah...
Menim,da ni potrebno nobenih potrdil,ki bi jih postavili ob krsti namesto vencev Jezusova beseda: "Naj tvoja levica ne ve, kaj dela desnica," je dovolj. "Oče, ki vidi na skrivnem, bo povrnil," zato bi zgolj iskanje človeških priznanj spomi- njalo na farizejstvo.
Po drugi plati pa imajo tudi zunanja znamenja lahko vzgojen pomen.V marsi katerih župniščih je navada, da oddaš dar, duhovnik pa na posebno plaketo oziroma vizitko vpiše vsoto in namen darovalca. Takšni izrazi sočutja so pri mrtvaškem odru ne le okras,ampak tudi vabilo k dobrim delom.
Draga bralka Hribarjeva, hvaležni smo vam, da ste se spomnili na to in nam pisali. Vaše pismo in naše razmišljanje bo še koga od bralcev vodilo k ugoto- vitvi, kako čudno je včasih človeško ravnanje.Kristus v umrlem ne potrebuje drugega kot spoštljiv pokop in iskreno molitev. Namesto tega ga "zasujemo" z bogastvom. Kristus v revežu pa potre- buje marsičesa. "Lačen sem bil, žejen sem bil, bolan sem bil...", pa ga ne vi- dimo. Ko skrbimo za dostojno slovo od rajnih, ne zapirajmo svojega srca za žive, ki so v potrebi.

Vaš Prijatelj

Iz knjige:Janez Jalen,PREVISI,Ljubljana 1940

OGRINJAČA

Ponoči se je bila s prostranih ravnin na Barju odtekla zadnja voda. Med širokimi počrnelimi, po trohnobi zaudarjajočimi lehami se je svetlikala zaostala kaluža. Razpotegnjena jata rac, ki so se bile že kar nekako udomačile v naraslih vodah, se je že od zgodnjega jutra v prečudnih obratih pozibavala nad žalostno zemljo, pa ni našla nikjer več tako prostorne vode, da bi moglo stotine tovarištva pristati in se napasti. V strnjenem zale- tu so se pognale pod meglo in odletele proti jugu.
Žalostno tiho je bilo vsenaokrog, le zrakoplov je zabrnel visoko nekje nad meglami.
Pričel je pršeti znova dež, se kmalu sprevrgel v sneg, ki je sproti kopnel na premočenih tleh.
Resno in zaskrbljeno,kakor ob mrliču,so se pogovarjali ljudje med seboj v vaseh na višavah okrog črne ravnine.

Pri Dobnikarju pa so dišale koline in ocvirki. Vonj po obilnosti dobrin je ovijal visoko hišo, prostorne skednje in hleve, obsežno kaščo in se zgubljal zadaj na žagi med skladi po smoli dišečih desk.
Od ognja in dela vsa pregreta je stala gospodinja, Dobnikarjeva mama, ob ši- rokem, z medenino okovanem ognjišču. Tako je bila zaverovana v kuho, da ni slišala, kdaj je stopila med vrata bera- čica. Šele na nekako prisiljeno in piska- joče voščen dober dan je zaokrenila glavo in odzdravila: "Bog daj!"
Neža ni imela navade, da bi berače na hitro odpravljala z najmanjšim denarjem ali da bi komu vsiljevala kako postano jed. Ne, vedno je počakala, česa si bo revež zaželel.
"Če bi mi mogli s kakšno kronico malo pomagati," je zaprosila beračica.
Dobnikarica je segla v žep in položila v na pol odprto roko kovanec za dva di- narja. - Manj kakor dinar ni nikomur da- jala. Začudila se je lepi, beli, ozki roki prosjakinje in zopet odhitela k loncem in ponvam.
"Če bi bila kakšna klobasica že pečena?"
"Kar tjale k mizi sedite."
Neža je brž ustregla na pol izrečeni želji Vedela je, da prosjaki niso baš preveč- krat deležni kolin. Pa tudi žensko samo je hotela pridržati, ker je kar koj videla, da se močno loči od drugih beračic. Skoraj bala se je,da bi prehitro ne odšla
Dobnikarica tudi nikdar ni silila v pros- jake z nepotrebnimi vprašanji, posebno kadar so jedli ne. To beračico bi bila pa najrajši začela takoj izpraševati, pa se je premagala. Na drugo stran ognjišča je pa le stopila, da jo je laže opazovala Kljub temu, da se je beračica odmikala pogledu, jo je Neža vso premotrila.
Za roke je že vedela,da bi se jih nobena mestna gospodična ne sramovala.Čevlji so bili tudi gosposki in ne kdovekaj po- nošeni. Čudno se je Neži zdelo posebno to, da je bila obutev kljub razmočenim potom tako malo blatna. In oko? Oči niso bile žalostne in motne od pomanj- kanja in stisk. O ne! Mlado življenje je sijalo iz njih in o zadovoljnosti je govoril njih lesk. Glas, hoja in vse vedenje je bilo nekako prisiljeno, narejeno. Poteze na obrazu so pa govorile o trpljenju in siromaštvu, pa so bile le bolj naslikane, tako nekako, kakor slab in prav nič po- božen slikar skuša z barvami prenesti na obraz Matere božje njenih sedmero žalosti.
Kakor hitro se je spomnila primere z obrazom Matere božje, je vedela, da bo ta čudna beračica od nje dobila vse kar koli si bo poželela, čeprav niti od daleč ni mislila, da bi jo bila prišla preiz- kušat sama Mati božja, preoblečena v beračico, kakor vedo povedati legende. Bog obvaruj!Neža bi od groze skoprnela Predobro se je zavedala, da je Dobni- karjevo bogastvo vse prehitro zraslo in se je še vedno rado okoriščalo s stis- kami drugih. Zato je pa tudi z odprtimi rokami dajala vbogajme. Kolikokrat se je že pokesala, da se je dala preprositi in je vzela Dobnikarja, vdovca. Kako je moledovala prva leta, naj začne druga- če gospodariti, pa je ni hotel poslušati. Sedaj jo celo nekateri izmed njenih la- stnih otrok po strani gledajo, ker skuša z radodarnostjo vsaj malo popraviti, kar zagreši oče, da ne bi otroci dajali pre- težkega odgovora.
Skrivnostna prosjakinja je narahlo odri- nila prazni krožnik. Neža jo je skušala zaplesti v pogovor, pa je bila žena tako kratkih besedi, da je ni hotela nadlego- vati. "Bog ve, kakšne bridkosti je že preživela ta reva," si je mislila.
Beračica je zasukala pogovor na mraz in zaprosila še za gorko obleko.
Neža se je spomnila, da ima Janja, njen najstarejši otrok, zavrženo, obnošeno ogrinjačo, katere gotovo ne bo hotela nikoli več ogrniti.
Stopila je v sobo svoje hčere, kar takoj našla ogrinjačo in že hotela hitro oditi, da ne bo beračica predolgo sama v kuhinji, ko je še mimogrede opazila na mizici pred ogledalom lepotila, kakršna je v mladih letih tudi sama uporabljala, kadar je igrala na odru. Sklenila je, da ob prvi priliki povpraša Janjo, po čemu nosi take stvari na dom.
Beračica se je s ponarejenim glasom zahvalila in ogrnjena v Janjino ogrinjačo odšla.Neža je še dolgo pogledovala sko zi okno, pa ni mogla nikjer več na vasi spaziti skrivnostne žene.Kakor bi se bila vdrla v tla: "Človek bi res skoraj verjel, da me je prišla preizkušat vsaj sveta Elizabeta, mati ubogih, če bi se v da- našnjih časih še dogajale take stvari."
Zunaj so se megle za spoznanje dvig- nile. Prav čez Dobnikarjevo domačijo je letela na široko razpotegnjena jata rac z Barja na jug.

Pri južini je bil Dobnikar čmeren. Neža je videla, da mu spet nekaj ni prav. Ko sta ostala sama, je pa hitro zvedela, zakaj je bil nasajen. Sam je povedal:
"Neža! Kolikokrat sem ti že rekel, da ne navali vsakemu beraču kar na trbos. Dva dinarja, klobaso in še čisto dobro ogrinjačo beračici v najboljših letih. In v teh slabih časih."
"No, no, je že dobro, saj si že stokrat povedal," ga je hitela zavračati Neža, da bi se ga prej odkrižala. Sama je pa premišljevala, kako neki je mogel zve- deti. Siromaki so ga vsi dobro poznali in če je prejšnje čase kdaj koga ustavil,je pred njim vsak tajil,kaj je dobil od mame
Mož je godrnjaje odšel. V veži pa ga je slišala spregovoriti z Janjo. Koj za tem je pa vstopila Janja, ogrnjena v obno- šeno, pred kratkim beračici podarjeno ogrinjačo. Mama se je začudila:
"Janja! Kaj je ata ustavil beračico in ji vzel ogrinjačo?"
"Ne."
"Kako pa je vendar prišla ogrinjača na tvoja ramena?" Neža bi skoraj verjela v legende, v beračico sveto Elizabeto in v revno romarico Marijo.
S čudnim nasmehom, kakršnega še ni- kdar ni videla na obrazu svoje hčere, je odgovorila Janja:
"Saj si me prav s to ogrinjačo pred kra- tkim sama ogrnila."
"Janja?"
"Z atom sva se bila dogovorila, da se prepričava, če res ne veš prave mere, kadar daješ vbogajme."
"Janja?"
"Ni čudno, če ata včasih godrnja."
"Janja, kako si grda!"
"Grda? Fantje vedo drugače povedati," se je skušala ponorčevati hči.
Mami je pa šlo na jok:
"Betlehemka si, Janja. Zato,ker... Če bi na tvoja vrata potrkala sama Mati bož- ja in te prosila za streho,da bi nam sina Odrešenika rodila, bi jo tudi ti pognala v črno noč."
Janjo je minilo norčevanje. Zresnila se je. Sprevidela je,kako napak je naredila Vzelo ji je besedo in ni mogla več ugo- varjati. Molče je poslušala mater, ki jo je podučevala, da ne vemo danes, kaj se utegne jutri zgoditi z nami. Ni treba, da bi ravno premoženje propadlo. Spo- mnila jo je na pripovedovanje zemljaka Mraka,kako je v ujetništvu kruha prosil. In pa brezposelni. Zdravi in mladi so,pa morajo na tuje kljuke pritiskati:"Bog nas obvaruj hudega! Zapisano pa nikjer ni, da bi nas samih ne moglo kaj podobne- ga prizadeti."
"Mama!" je bolj dahnila kakor pa spre- govorila Janja.
"Da. Kadar se omožiš in postaneš sama mati, se v skrbi za otroke zaveš, česar sedaj ne veš. Svet se hitro obrača in tvojim otrokom se lahko tako hudo godi kakor si medve še predstavljati ne zna- va. Naj se spet razvre vojska -."
Janjo je pretreslo. Oklenila se je mame in jo prosila odpuščanja.
"Je že dobro, je že dobro," se je branila Dobnikarica: "Saj je prav,da si naredila, kar si. Sem ti vsaj mogla povedati, ka- kšna bodi."
"Bom, mama," je s solzami v očeh ob- ljubila Janja.
Megle so se bile spet ponižale in streh se je začel prijemati sneg.

Spomladi, ko so vzcveli pirhi na mahu, se je Dobnikarjeva mama ob bogato z medenino okovanem ognjišču zgrudila smrti v naročje. Dolga vrsta siromakov se je solzila za njenim pogrebom.
Na mamin grob je dala Janja sama na svojo odgovornost izklesati v ogrinjačo ogrnjeno mater z brezskrbno spečim otrokom v naročju.
Molče je plačal ata težki račun.
Pri Dobnikarju je po mamini smrti nekaj let gospodinjila Janja. Po svoji darežlji- vosti je zaslovela daleč naokrog.
Tiste obnošene ogrinjače pa bi Janja za vse na svetu nikomur ne dala,pa čeprav je sama nikdar več ni ogrnila. In ko se je možila, jo je vzela z balami vred na svoj novi dom. Bila ji je najljubši spomin na mater.

VOJNE VIHRE IN INVALIDI

(Od Kajna do jutri)

Vojna, rat, Krieg, war, džihad, guerra. Ognjena gorjača. Fronta. Katastrofe. Invalidi.Trupla.Splošna kriza.Politiki pod pisujejo deklaracije. Smrt okupatorju! Svoboda! Identiteta! LOV! NO LOVE!
Zlo prodira skozi debelo zidovje. Seklja- jo možgane in psiho. Vsak dan bobni! Potres! Detonacija! RUM! BUM! BUM! DIM! RAUH! AU! AUT! KAPUT! Shit. Šid. O,Bog! Bombe letijo, žvižgajo, padajo... Ruševine in novi kraterji. Smrdi po žve- plu, kemiji, metalurgiji... Puškarjenje. Orožje rožlja. Mladina zamenja svinčnik s puško.Krogle sikajo, žvižgajo, granate padajo, hiše gorijo, koščki možganov in jeter okrog frčijo.
Doktorji politike iz foteljev koljejo,morijo Soldateska koraka... Gorje se poglablja. Medsebojni obračuni.Bratomorna vojna. Kajn Abla. Gospod, usmili se nas! Kav- bojski znanstveniki ustvarjajo novo orožje. Kozmična igra. Veliko je mrtvih in ranjenih. Dobre ovčice molijo in priži- gajo sveče.
Brzostrelke regljajo:
RA-TA-TA-TA-PIF-PAF! POK-POK! Živa in smrtna groza. Brutalni satan se kro- hoče, kri teče, žrtev joče! Vojne so si tako podobne! Vojna je tudi krvavi turi- zem in stalni marketing z orožjem.Šverc - komerc. Dober posel. Money. Angleški biznis. Vsi koljemo, ubijamo in kričimo: MIR! HOČEMO MIR! UN! OZN!
Kakšen mir? Krvavi mir? Uranov mir! Nuklearni mir! Ljudje trpijo in krvavijo. Permanentna apokalipsa podlosti. Smrt kaže jezik in pridno kosi! Strupena gro- za se nadaljuje. Mafija minira in raketira naselja, božje hrame in vrtce...
Očetje sodelujejo v boju zoper okupa- torja.Nekateri strici so pač belogardisti. Vojna je kaos - kolobicija. Agresivni te- roristi streljajo tudi kurirčke.
Angleška bomba je padla na našo hišo. Na srečo smo bili prav tedaj v sosedovi kleti. Silovito je počilo. Od šoka sem izpljunil krvavo žilico. Dobil sem srčno napako. Ko so bombe padale daleč od nas, smo otroci vriskali in uživali. Ko pa je zagrmelo blizu, je nastal preplah - groza. Videl sem pravo bitko.Mularija je jurišala na trdnjavo, starčki so gledali in uživali. Koliko nepotrebnih žrtev. Za- poznela kontracepcija.Tanki prodirajo in vse mendrajo... Spopadi se nadaljujejo.
Imel sem osem let. Moja druščina se je rada igrala z municijo. Pok! BUM! Joj, kako smo uživali. Bil sem preveč srečen Razstavljali smo ročne bombe. Deto- natorčke smo metali v goreči smodnik. BUM!BUM! Čudovite eksplozije za fantiče!
Preveč sem si upal. Nekoč je smodnik zgorel,kapica pa ni počila. Zakaj? Nisem uganil. Kot segreto žerjavico sem jo pobral in tisti hip je počilo - BUM! Tako je sinko debelinko prejel krepko porcijo. Satan me je premagal in iznakazil.Nekaj prstov je odletelo; enega je mimogrede pobral lačen cucek in jo pobrisal. Dva prstka sta še visela na kožici. Vroča kri je poškropila mene in bližnje mravljišče. Kri je dolgo lila iz obeh rok. Nato sem padel v nezavest. Zbudil sem se v bol- nišnici. Groza! Penicilina ni bilo, zato je bilo veliko možnosti za infekcije. Rane so se divje gnojile.Ranjenčki smo stokali Otroci so umirali kot muhe. Še danes se spominjam zadnjih krikov umirajočih otrok iz svoje sobe. O,groza,tale zadnji krik je bil zame najbolj boleč šok.Potem je nuna prižgala svečo. Trupelce so odnesli in takoj položili v tisto posteljo novega ranjenčka,da je bil deležen me- dicinske pomoči.
Kirurgi so marljivo rezali, šivali in obve- zovali rane. V kotu so ležali odrezani udi. Širile so se bolnišnične vonjave. Pacienti smo doživljali notranje travme in strese... Terapevti so se trudili.
Na veliko nedeljo so prišli na obisk v bol nišnico: oče, mati, teta Urška in kužek. Teta Urška je prinesla kletko, v kateri sta čepeli dve mladi kavki. Ponudila mi je rdeča jabolka. Kužek je veselo migal z repkom in me polizal. Pohabljenčka je res prijetno presenetiti.Svojo pozornost sem osredotočil na obe debeloglavi kavki,ki sta me spominjali na ravnatelja Kalina. Teto sem pobaral, kako kavka lula? Tedaj je stopila k nam dežurna medicinska sestra in jezno vprašala:"Ali je tukaj živalski vrt?" Kužek jo je prijaz- no pogledal,a je kljub temu grizel rjuhe, kot papiga načenja kletko. Zato me je strežnica klofnila.
Obe pesti sem imel debelo povite, ban- dažirane.Ničesar nisem mogel prijeti,niti žlice niti lulčka. Stregla mi je bolniška sestra. Najbolj nerodno mi je bilo pri lu- lanju v posebno posodo. Rane so se še naprej gnojile. Grizel sem rjuhe. Zdrav- niški konzilij mi je odločil, da mi zaradi hude infekcije amputirajo obe pesti!
Starša nista podpisala soglasja in sta me na svojo odgovornost predčasno odpeljala domov v domačo nego.Gnojne "parklje" sem dvakrat dnevno namakal v mlačnih kamilicah. Zdravilna kopel v tem čaju je počasi učinkovala in čez tri tedne se je zgodil čudež: rane so se o- čistile in zacelile.Pravi kamilični mirakel.
Tedaj sem imel skoraj devet let. Postal sem invalid brez treh prstov na desnici, brez polovice zapestja in treh prstov na levici,s poškodovanim obrazom in desno nogo, zato šepam. Oslepel pa nisem!
Kruto sem oropan veselega otroštva. Življenje brez zagona,brez samozavesti Hotel sem biti ljubljen, hotel sem tudi sam ljubiti. Pa ni šlo več. Satan me je iznakazil. Kako mu lahko to povrnem?
Le kdo mara neprivlačnega,pohabljene- ga "medveda",živo pokoro,nebodigatre- ba? Še bodičasti kaktus je na boljšem.
Od takrat me nihče resnično ne mara in sam tudi ne morem več zares ljubiti. Zaradi hudega zapostavljanja sem ne- zmožen kogarkoli ljubiti.
Ali vi lahko ljubite? Če ste zmožni ljubiti ste najbogatejše bitje na svetu. Kar zavidam vam.
Zaradi depresije je moj glas postajal vse bolj hripav,zoprn, brez zvena. Učiteljica v šoli se je čudila, kako sploh lahko pi- šem in rišem.
Začel sem lepo risati.
Morda globoko v srcu skrivam prelepi kaktusov cvet?

Anton Drofenik

OZNANJAJMO EVANGELIJ

Mednarodno srečanje v Paray le Monialu

Prenova v Duhu na Slovenskem je že osmo leto zaporedoma pripravila sou- deležbo mednarodnih verskih srečanj v Paray le Monialu v Franciji. To mesto je znano po sv.Marjeti M.Alacoque (1647- 1690), redovnici iz Francije, ki je bila deležna Jezusovih prikazovanj in naročil glede češčenja njegovega Srca.
Organizator srečanj je skupnost Emanuel in so namenjena vsem slojem, odvijajo pa se v petih zaporednih tednih v juliju in začetku avgusta. Namen srečanj je, da bi kristjani znova zaživeli iz krstnih milosti, osvežili lepoto življenja po evan geliju in poglobili vero v navzočnost ži- vega Boga. To pa mora prenikati v vse oblike življenja in na vsa področja udej- stvovanja. Skratka, gre za prenovo v Cerkvi in za evangelizacijo.
Tako smo se tudi letos od 31. julija do 7.avgusta z dvema avtobusoma odpra- vili v Paray. Pred nami je bila dolga pot, ki smo jo poživili z molitvijo, pesmimi in duhovnimi pogovori. Na poti prvega dne smo se ustavili v Brescii, tam smo imeli sv.mašo v cerkvi, kjer leži nestrohnjeno telo sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink.
Noč smo "predremali" v avtobusu. Do- poldne drugega dne smo prispeli v Ars, malo mestece,ki slovi po arškem župni- ku Janezu Vianneyu. Tudi tukaj smo se zbrali k mašni daritvi in si nato ogledali prostore,kjer je arški župnik živel in de- loval. V popoldanskih urah smo prispeli v Paray le Monial. Ob sprejemu so nam razdelili bloke za hrano ter nam dali slu- šalke, ki smo jih potrebovali vsak dan, saj so nam naši prevajalci vsa predava- nja, jutranje in večerne molitve, mašo in pričevanja posameznikov prevajali v slovenščino - nato so nas namestili v prenočišče.
V tem tednu se nas je zbralo prek pet tisoč iz vsega sveta.Veliko doživetje za nas so bile sv. maše. Vsak dan je bilo ob oltarju okrog sto duhovnikov in trije škofi.Ni bila lepota maše samo v števil- čnosti, ubranem petju,ampak v duhovni zbranosti in v veri v navzočnost Naj- svetejšega,ki smo ga slavili.Vsaka maša je trajala približno uro in pol. V dopol- dnevih so bila skupna predavanja.Letos ko je 25 let, kar se je začela Prenova v Duhu v Cerkvi,je bilo na kratko podano, kaj je bilo v Cerkvi v tem času nareje- nega.Seveda ta prikaz ni zajel vsega in celotne Cerkve, toda od vsega našte- tega je bilo razvidno, da Bog znova in znova sam prenavlja svojo Cerkev.Božji Duh je neustavljiv, jasen in močan. Po- udarjeno je bilo, da smo kristjani v teh velikih spremembah (tudi političnih) odigrali veliko vlogo. Ravno tako v boju zoper revščino in lakoto in v ustvarjanju pogojev za prave vrednote. To potrjuje veliko duhovnih poklicev,pa tudi mučen cev, ki so seme za nove kristjane. Ob predavanjih sem doživljala veliko veselje saj so mi Jezusove besede, da peklen- ska vrata ne bodo premagala Cerkve, prišle še globlje v zavest.
V popoldanskih urah smo imeli uro časa da smo se po skupinah pogovorili o svo jih doživetjih in vtisih, ki smo jih dobili ob predavanjih, pri maši ali osebni mo- litvi.Po tem so bila različna predavanja: o popolni izročitvi Bogu in življenju iz milosti krsta, o karizmah v Cerkvi, o molitvi, o novih gibanjih in sektah, ki se ponujajo, o zakoncih, itd. Skratka, za- jeto je bilo vse. Kar je koga zadevalo ali zanimalo, tega se je lahko udeležil. Po teh predavanjih je bila ura skupnega češčenja pred Najsvetejšim in večerni- ce s čudovito petimi psalmi.
Večeri so bili izpolnjeni z molitvijo (sla- vilno), s petjem in pričevanji. Ob tem sem globoko začutila božjo ljubezen, ki išče vsakega človeka, da ga privede k sebi, ne glede na grehe, če le želi, da se vrne.
Nenehna molitev, ki je bila pred izpo- stavljenim Najsvetejšim na travniku pod belim šotorom in celonočne adoracije v kapeli prikazovanja in razodetja ljubezni božjega Srca, je izvabila obilje milosti, ki jih je bil vsak deležen.
Teh srečanj se vsako leto udeleži tudi nekaj invalidov, ki pridejo iz različnih držav. Kolikor mi sporazumevanje dopu- šča,kar hitro navežemo stike.Tako sem letos spoznala slepo dekle iz Belgije, ki je obvladala nekaj jezikov in na moje presenečenje tudi delno slovensko. Po- tem mi je razložila,da je njen oče Slove nec,mati pa Čehinja.Bili sva zelo veseli, da sva se spoznali.
Po zadnji maši nas je še enkrat nago- voril francoski škof Monleon, in rekel,da nas pošilja v imenu Cerkve, naj ozna- njamo evangelij, kjerkoli smo, to lahko storimo vsi - po milosti svetega krsta - zdravi in bolni.

Zinka P.

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH 1992

Zbudi v nas pravo skrb
za bolne in ostarele,
da jim bomo
s toplo besedo in dejanji
v pomoč in tolažbo.

V nedeljo, 6. 9. 1992, sredi sončnega popoldneva smo se bolni in ostareli iz dekanije Lenart spet zbrali na srečanju pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Srečanje se je začelo z molitvijo rožne- ga venca, se nadaljevalo s sveto mašo in končalo z zakusko in prijetnim prija- teljskim klepetom v prostorih obnovlje- nega samostana.
Sveto mašo je skupaj z devetimi du- hovniki iz vse dekanije v prepolni cerkvi daroval g. Markovič, župnik iz svetega Jakoba v Slovenskih goricah. Ta nas je v nagovoru z izbranimi besedami pozval da bi vsi skupaj svoje neprespane noči in svoje trpljenje po Kristusovem vzoru vtkali v proces odrešenja in molili, da bi bilo na svetu več miru, pravičnosti in ljubezni.
Med mašo je ubrano prepeval domač mladinski pevski zbor. Pa tudi v družab- nem delu srečanja, na koncu med za- kusko, so se mladi domačini izkazali kot skrbni in pozorni gostitelji.

Jože

MED SKAVTI

Veselo presenečena sem dobila od Ta- tjane sporočilo,da gremo v nedeljo, 19. 7.1992, popoldne k skavtom, ki so nas povabili.
Jože Zupančič nas je vozil. Tatjana, Štefica in jaz iz Štepanjskega naselja, na Vrhniki je prisedla Irena, potem še Zdenka, Zoran in mala Viki, tako ljubka in pridna, da človeka takoj osvoji. Mala družba veselih prijateljev, smo si rekli.
Vozili smo se po prelepi naravi, največ po gozdu. Vsako drevo, grm in skalo bi najraje pobožala z roko. Ker to ni bilo mogoče,sem jih z očmi. Vmes smo pre- pevali. Jože ni vedel točno za pot, zato sta s Tatjano na zemljevidu poiskala pravo.Tako smo hitro prispeli do marka- cij, ki so jih naredili skavti. Pa še čakali so nas v kraju Podkraj in nas privedli na ravnico med griči nad Kalcami.
Tale dolinica je nekaj posebnega; ob- dana z gozdnatim pogorjem, senožetmi in ravninico, na kateri so bili, ob robu gozda postavljeni šotori. Takšno je bilo skavtsko bivališče.
Prevzel me je prisrčen sprejem skavtov in njihovih domačih, ki so se prav tako kot mi udeležili njihove slovesnosti. Na mah sem se počutila kot ena izmed njih Postregli so nam s pecivom in "zeleno vodo", osvežujočo pijačo, ki se nam je prav prilegla. Zvedeti moram, kako je narejena, ker je izvrstna.
Najmlajši skavti so se igrali na bregu, starejši pa na ravnici. Ostali smo bili v prijetnem pogovoru,kot bratje in sestre Hotela sem videti vse hkrati, skavte, šotore, senožet, gozd, vsako travo in rožo.Viki je letala po trati kot metuljček
Nato se je pričela slovesna prisega mla dih skavtov. Lepo je bilo gledati zdrava mlada lica in iskreče se oči. Eden izmed njih je prebral odlomek iz evangelija, sledila je prisega, blagoslov in podelitev rutic. Zatem so vsi zapeli. Veselo pre- senečena sem med petjem zagledala našega poslanca gospoda Polajnarja.Po končani slovesnosti je bila še predstava mi pa smo se morali vrniti. Poslovili smo se in odpeljali. Preživeli smo lepo popol- dne med skavti, pa tudi nazaj grede smo prepevali in molili.
Dragi skavti, hvala za prelepo doživetje Želimo vam obilo sreče, naj vam sledi slovenska mladina. Vi, mladi verniki, ste naša prihodnost,naše upanje.Lepo pre- živite svoje počitnice v planinah.Mi smo morali nazaj v mesto, med hrup in štiri stene, kjer bomo sanjali o vas v nadi, da se zopet srečamo.
V Logatcu smo obiskali sestre, ki imajo tam svoj dom za upokojence. Pozdravit nas je prišel tudi tamkajšnji župnik. Pri sestrah smo se srečali tudi z begunci iz Bosne. To so bili sestra in starši sestre Angelike. Kako jim je pri srcu, si lahko predstavljam,saj sem sama vojni invalid Zato sem se zatekla v cerkev čez ce- sto. Pred tabernakljem sem našla zopet mir.Ogledala sem si cerkev,ki je ne bom opisovala, vabim pa vse, ki to berete, da poromate v Logatec. Gospod župnik vas bo lepo sprejel in vam povedal ne- kaj o cerkvi. Pa tudi k sestram stopite.
Na Vrhniki so se poslovili Zdenka, Zoran in utrujena Viki. Na drugem koncu me- sta se je poslovila še Irena. Drugi smo se vrnili v Ljubljano. Doma sem morala pripovedovati o doživetjih,kar je trajalo do polnoči. Dogodki prelepega dne pa so me nato zazibali v prijeten spanec.

Marija Špoljar

SEM SLIŠAL ZVONITI TRIGLAVSKE ZVONE...

Jutro 19. avgusta 1992 je imelo v sebi nekaj po- sebnega, prazničnega. Z avtom hitim mimo Ljubljane in Kranja. Pred seboj občudujem v soncu ožarjene Karavanke Preden zapeljemo v predor,na levi strani ceste zagledam Ljubno.Letos praznuje- mo 300-letnico Marije Udarjene.Prisrčno jo pozdravim: "Zdrava Marija.." Še malo naprej me na desni strani pričakuje Marija Pomagaj - kraljica Slovencev. V soboto,na praznik njenega vnebovzetja smo se ji posvetili kot narod v mladi samostojni Sloveniji. Prav je, da se ji posvečamo vsak dan! Zato: "O, mati moja, tebi se ves posvetim..."
Pred Žirovnico,v Vrbi,bližnji sosed svet' Marka pozdravlja in spremlja mimovoze- če. Še skozi Jesenice in nato na levo, pa sem že v Mojstrani na nogometnem igrišču,ki občasno služi tudi za vzletišče helikopterja.
Ob 8. uri smo tu že zbrani: poleg mene še novinarji, zidarja, maturantka iz Ar- gentine,pa še kdo. V farnem zvoniku se oglasi pritrkovanje zvonov. Rahel veter prinaša in odnaša čudovito melodijo teh "instrumentov". Občutek svečanosti narašča. Po kolovozni poti se skupinici približujeta g. nadškof in njegov sprem- ljevalec. Takoj nato prisrčen pozdrav in stisk roke vsakomur. Kratek pogovor, klepet.
Zasliši se brnenje helikopterja. Pristane v naši bližini in v močnem vetru tudi mene naložijo v ta "čudež tehnike".
Letimo proti Kredarici tik pod vrhom Tri glava. Na njem se bo ob 11.uri uresničil sen in dolgoletna želja vernih Slovencev Blagoslovljena bo nova kapela Triglav- ske Matere božje. Med letom opazujem kolone ljudi, ki se iz vseh smeri dvigajo proti vrhu. Živobarvne so te kolone, le začetka in konca ni nikjer. Nepretrgane so!
Množica planincev navdušeno pozdrav- lja vsakega govornika.Slovenska beseda je resnično beseda praznika, petja in vriskanja. Danes, tu v kraljestvu Zlato- roga, to še lepše doživljamo.
Začelo se je! V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Sv. Pavel nas v berilu spomni, da je božji temelj svet, in taki smo tudi mi. Sveti! Vse premalo se za- vedamo tega!
Moliti v duhu in resnici in ne le z usti, je sporočilo današnjega evangelija.
V nagovoru nam nadškof potrdi,da smo se zbrali v čudoviti katedrali pod Trigla- vom.Zavedati se moramo,da sta Triglav in slovenska zemlja dar Boga samega nam, ki tu prebivamo. Ta kapela bo na poseben način zanamcem govorila o veri in koreninah, iz katerih je živel in se ohranjal slovenski narod, o božjem usmiljenju in dobroti.
Triglav nas vabi: "Kvišku srca", da od- krijemo nova obzorja svojega življenja.
Po blagoslovu kapele, oltarja, oltarne slike Marije Snežne - darilo poslanca slovenske skupščine -, sledi še blago- slov treh zvonov, posvečenih Kraljici miru, sv. Jakobu in sv. Bernardu. Njih pesem se zliva v čudovito pritrkovanje.
Daritev se nadaljuje v zahvalo za blago slov pri opravljenem delu, pa tudi kot prošnja za življenje pri Bogu vseh tistih planincev, ki so v teh stenah končali zemeljsko.
Množičen prejem Kruha življenja, pesem "Kristus kraljuj" in zahvalna pesem so slavje približali koncu.
Preprosto in prisrčno nas pozdravi tudi prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Povabi nas k slogi in sožitju in nam zaželi srečen povratek v dolino.
Še zadnji blagoslov najvišjega pastirja slovenske Cerkve in "Marija skoz' življe- nje" se oglasi iz 5000 grl. Vendar vsi kakor en sam!
Neponovljivo in nepozabno doživetje. Enkratno v vsej svoji veličini!Mašna da- ritev se je spremenila v darovanje drug drugemu. Pozdravi, stiski rok, nasmeh, sreča v srcu in očeh so bili darovi naj- večje vrednosti.
Bil sem edini paraplegik pri tem veliča- stnem doživetju! Ne, to pa ni čisto res. Dragi prijatelji, z menoj ste bili vi vsi. Prav z vsemi delim to srečo in veselje. Saj drugače sreča ne bi bila tolikšna.
Geslo letošnje razstave naših ročnih del je:moč volje in ljubezni! To moč volje in ljubezni sem občutil v vsakem od mno- žice, ki se je ta dan zbrala na Kredarici.
Naj se na koncu tega zapisa zahvalim. Najprej dobremu Bogu. Nato pa triglav- skemu župniku - novemu Jakobu Aljažu -g. Urbaniji,za veliko delo in potrpljenje pri gradnji kapele ter močno zaupanje v božjo pomoč. Seveda pa tudi zato, da sem lahko doživel ta praznik.

Rafko Jurjevčič

ROMANJE K MARIJI V PUŠČAVO

Dvajseto romanje in srečanje bolnih, invalidov in ostarelih pri Mariji v Puščavi je bilo 29. avgusta 1992 ob deseti uri. Srečanje je vodil mariborski škof Franc Kramberger z duhovniki. Če pogledamo število teh romanj, je kar lepo,in za vsa ta srečanja je treba posebej pohvaliti puščavskega gospoda župnika Tovšaka ki se je na vso moč trudil in pripravljal, seveda s svojimi pomočniki.Ta enkratna srečanja so za nas prizadete zelo po- membna.
Gospod škof je v svojem pozdravnem nagovoru nekako takole dejal: "Lepo pozdravljeni, invalidi, bolni, ostareli in zdravi." V tem pozdravu se vidi, da smo z zdravimi prav tako povezani oziroma popolnoma enaki. To se je tudi videlo, saj je bila cerkev nabito polna in vsak je po svojih močeh sodeloval pri sveti daritvi.
Na podobicah,ki smo jih prejeli pri izho- du iz cerkve,piše čudovito: "Stvarnikov dar smo vsi, v Kristusu združeni, Mati Marija, pomagaj nam TI! Hvala Mariji, hvala vodnikom,hvala župniji,hvala bol- nikom."
Prav zares lepa hvala vsem, ki ste se trudili in se še trudite za nas!

Drago Topler, Radlje

GLEJ, DEKLA SEM GOSPODOVA...

400 let Marijinega svetišča Brezje pri Mariboru

Letošnji 15. avgust, praznik Marijinega vnebovzetja, bo verjetno še dolgo od- meval v naši javnosti, in upam, da tudi v srcih in v zavesti vseh kristjanov na Slovenskem.
V župniji Brezje pri Mariboru smo na ta dan lepo in slovesno praznovali tudi 400 let, odkar so na prostoru sedanje župnijske cerkve postavili prvo svetišče posvečeno Mariji. Bogoslužje, ki je po- tekalo na prostoru ob cerkvi, je skupaj z domačim duhovnikom in duhovniki so- sednjih župnij vodil mariborski naslovni škof g. Grmič. Z izbranimi in preprostimi besedami nam je približal smisel posve- čenja slovenskega naroda Božji Materi Mariji. Poskušal nas je predvsem nago- voriti,navdušiti,da bi živeli po Marijinem zgledu, da bi znali prisluhniti, kaj Bog vsak trenutek pričakuje od nas in bi zmogli kot Marija reči: "Glej, dekla sem Gospodova..." Le če bomo tako dobro- hotno kot Marija odprti za Boga in služili drug drugemu, smemo upati, da se bo naše življenje na koncu izlilo v Ljubezen
Tako verovanje,h kakršnem smo bili na- govorjeni v Brezjah, je tudi meni vedno pri srcu.
Za konec pa še o začetku; kar malo bojazni je bilo v meni, ko smo tik pred mašo dospeli do cerkve in sem zagledal gnečo pred oltarjem. A glej, kot so se Mojzesu razprle vode Rdečega morja, da ga je mogel prečkati, skoraj tako se je pred mano razprla gneča, da sem mogel z vozičkom v bližino oltarja. Vse pa se je zgodilo tako spontano, samo- umevno...

Rastislav

HVALA, DOBRI ČLOVEK IN PRIJATELJ

Ob letošnji Rožnici je iz Tolmina odšel na drugo službeno dolžnost naš kaplan Janez Kobal. Težko je z besedami po- vedati,kaj je ta dobri človek pomenil za vso našo župnijo,za vse,ki smo poslušali njegove nauke in mu sledili po poti, po kateri nas je vodil. Vsi smo ga resnično imeli radi in ga spoštovali kot dobrega, iskrenega prijatelja.To smo poskušali ob slovesu vsak po svoje izraziti, vendar vsega, kar smo občutili, ni bilo mogoče povedati z besedami, ne s pesmijo in darili. To smo lahko občutili v svojih srcih.
Zaradi tega je nemogoče opisati bole- čino, ki smo jo ob tem slovesu občutili oskrbovanci Doma upokojencev v Tol- minu.K nam je naš dobri Janez pogosto prihajal. Štiri leta je tu maševal ob ve- likih praznikih, kolikor mu je bilo dovo- ljeno, spovedoval in obhajal. Tu nas je obiskoval,nas tolažil,bodril in nam lepšal dneve, ki jih živimo v starosti, bolezni in trpljenju. Iskreno smo mu zaupali, ko nam je naročal, da moramo zaupati Bogu.
Ko je bil med nami in smo čutili njegovo bližino, se nam je dozdevalo, da smo drugačni, močnejši in srečnejši, ko pa je odhajal, smo se že veselili njegovega ponovnega prihoda.
Sedaj ga ne bo več in zato smo žalostni Vemo, da nas dobri Bog ne bo zapustil in nam bo poslal novega Janeza, pa- stirja, ki ga bomo prav tako sprejeli s hvaležnostjo in odprtimi srci.
Če bo naš prijatelj prebral te skromne vrstice, želimo, da bi vsaj malo občutil, kako iskreno smo mu hvaležni za vse, kar nam je dal, za vsako dobro besedo, kajti dal nam je veliko, veliko več kakor smo mu poskušali in uspeli dopovedati. Hvala, gospod Janez, hvala za vse. Naj vam Bog da še veliko moči in poguma na vaši nadaljnji poti.

Oskrbovanci Doma
upokojencev v Tolminu

BOGU HVALA!

Veren človek v življenju po- gosto vzklikne Bogu hvala. Da pa duhovnik izreče Bogu hvala za šestdeset let svo- jega mašništva, da duhovnik praznuje biserni jubilej, ta Bogu hvala se le bolj poredko sliši.
Župnija Radomlje, v cerkvi, posvečeni sveti Marjeti, je dne 23. avgusta doži- vela praznik, da je njen rojak, gospod France Jereb, misijonar lazarist, pra- znoval biserni jubilej, zahvalno daritev.
Ker je o tej slovesnosti že obširno po- ročala Družina, ki upam, da jo vsi naši prijatelji prebirajo, bi se v tem zapisu omejila le na nekaj razmišljanj, ki so se porajala v mojem srcu ob udeležbi te slovesnosti.
Veselje, s katerim so župljani sprejeli svojega rojaka biseromašnika, se je ka- zalo že v čudovito okrašeni cerkvi. Od vsega okrasja je bil zlasti pomemben šopek pšeničnega klasja in umetniško izdelan venček; imel je še posebno lepo ponazoritev vsega slavja s številko 60.
Pšenično klasje! Podoba žetve, podoba bogastva! Kako bogato žetev je opravil g. biseromašnik v svojem duhovniškem življenju na polju, za katerega je Jezus rekel, da je žetev velika, delavcev pa malo. Saj je dvajset let opravljal svoj misijonski poklic v daljni Kitajski, kjer je bil pouk in krst njegovo vsakdanje opra vilo.
In venček s številko šestdeset! Ko je govornik, beograjski gospod nadškof France Perko, opisoval biseromašnikovo duhovniško pot, sem nehote primerjala gospoda biseromašnika z venčkom, ki je bil tesno ob tabernaklju.
Da, dolga in težka je bila duhovniška pot biseromašnika, toda vzdržal je, ker je bilo njegovo srce vedno ob Njem, ki biva v tabernaklju,vedno je ostal tesno povezan z Njim, ki ga je v sveti daritvi vsak dan poklical na oltar in v svoje srce!
Toda ob govoru gospoda nadškofa in ob pogledu na venček so se moje misli razpletale še dalje. Gospod Jezus vsa- kega pokliče na pot za seboj. Tega duhovnika, ki je sedaj slavil svoj biserni jubilej,je poklical kot mladega kmečkega fanta in šel je za božjim klicem ter mu ostal zvest vso dolgo življenjsko dobo.
Kdaj pa je tebe, dragi prijatelj, prijate- ljica, Jezus poklical na pot za seboj? Ni ti sicer zaupal keliha s svojo krvjo, dal pa ti je košček svojega križa. Morda v obliki invalidskega vozička, morda v obliki bergelj, ali s skrito boleznijo, ki te razjeda, a veš zanjo le sam. Ni najbolj pomembna oblika križa, pomembna je vdanost, s katero križ sprejemaš; vda- nost, s katero stopaš na poti za Njim, ki biva v tabernaklju. Pomembno je, da si kot ta venček vedno blizu tabernak- lja. Tako si vedno tudi sodelavec tistih Gospodovih delavcev, ki jim je zaupano polje vidnega delovanja v Cerkvi. Bise- romašnikov vzklik "Bogu hvala, da me je poklical;Bogu hvala,da mi je dajal moči, da sem vztrajal na poti za Njim"; ta bi- seromašnikov vzklik je tudi tvoj, je tudi moj vzklik, moja zahvala!

Angelca

MED BARAKARJI

Poletni meseci so za mnoge na- še rojake, ki živijo v tujini, naj- bolj primeren čas, da obiščejo domovino. V zadnjem letu so se ti stiki še okrepili v obojestransko veselje. Prihajajo tudi iz Argentine, kjer živi močna in zavedna skupnost Slovencev.V Misijon- ski družbi je pravzaprav že dve desetletji navada,da fantje,ki se odločajo za duhov- niški poklic, študij bogoslovja opravijo v Ljubljani. Potem se seveda vračajo v svoje okolje ali gredo v misijone.Po štirih ali petih letih pa spet pridejo na obisk v domovino svojih staršev.
Med njimi je bil letos tudi Branko Jan (Cura Parroco, C.C.907, 8400 S.C.BARILOCHE R. N.,Argentina).Rodil se je v Lanusu (Buenos Aires), kjer je končal gimnazijo, potem pa je prišel na študij v Ljubljano. Mnogi naši prijatelji se ga še spominjate, saj je kot bogoslovec sodeloval pri Prijateljstvu bolni kov in invalidov, vodil prenovo Prijatelja za božič 1983 ter ga potem leto in pol tudi urejal.
Kot novomašnik leta 1984 je vprašanju odnosa bolni-zdravi posvetil tudi diplomsko nalogo 'Vstani in hodi...',kjer je obdelal do- kumente papeža Janeza Pavla II. bolnikom ter uresničevanje njegove misli v gibanju Bratstva bolnikov in invalidov.
Branko se je januarja 1986 vrnil v Argen- tino in se posvetil delu med revnimi, zlasti med Indijanci, v predmestju turističnega mesta Bariloche. Ima tudi nedeljsko mašo za Slovence, ki tam živijo. Med letošnjim obiskom v domovini je zadnjo nedeljo v maju svoje delo na kratko predstavil v cer- kvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Zahvaljujemo se mu,da smemo ta pogovor posredovati tudi bralcem Prijatelja.

Kako se Slovenci vključujete v to dru- gačno okolje?
Slovenci povsod ostanemo Slovenci. Čeprav daleč od matične domovine, ohranjamo ne samo slovensko zavest, ampak tudi delav- nost,ki je s to zavestjo povezana. Skoraj vsi hodijo redno k nedeljski maši. Njihov način življenja in delovanja je povsem slo- venski.Nekateri Slovenci,ki so bolje stoječi imajo celo manjša podjetja in v Barilochah imajo kakšen turistični objekt. Svojo ver- nost pokažejo v dejanjih,velikokrat prisko- čijo na pomoč pri raznih delih in potrebah na argentinskih farah.

Ali je to nova župnija, ki je nastala na tem področju?
Ko sem prišel v Bariloche,je na tem podro- čju, ki je sedaj fara, stala kapelica. Potem je bila tu podružnična cerkev, ki je bila bolj podobna drvarnici. Za Slovenijo se to sliši nenavadno, pri nas pa je precej pogosto tako. Nato je škof takoj ustanovil novo župnijo, ki je počasi začela rasti, ker so se ljudje stalno priseljevali in danes šteje ok- rog 22.000 ljudi.

Kakšno prebivalstvo je v tem naselju in kakšna stanovanja imajo?
V župniji so pretežno reveži. Nekateri so prek države dobili neka boljša stanovanja. To so bloki, za silo urejeni, v glavnem pa živijo v barakarskih naseljih. Ljudje so po večini prišleki iz sosednje države Čila, ne- koliko politična emigracija izpred petnajstih let in sem, delno pa ekonomsko, tudi iz notranjosti Argentine.Tako kot se v večjih mestih ustvarja obroč revščine, tako se je zgodilo tudi v Barilochah, ki je najpomemb- nejše turistično središče,poletno in zimsko; pravzaprav je največje smučarsko središče v Južni Ameriki.

Kaj bi lahko povedal o vernosti teh ljudi?
Kot vam je znano,je Latinska Amerika pre- težno katoliška, sicer samo po krstu, de- jansko pa se po vsej Latinski Ameriki, tako tudi v Argentini, krščanstvo meša z vsemi pritiklinami, ki jih prinesejo s seboj domači- ni, po rodu Indijanci, iz svojih verstev. So izredno vraževerni, vsaka stvar ima svoj pomen. Pravega krščanstva skoraj da ne živijo. Precej moči moraš zbrati, da se jim prilagajaš.

In kako poteka tvoje pastoralno delo na župniji med Argentinci?
Delo je nekoliko drugačno, kot smo ga bili vajeni. Lahko bi rekel, da je to najprej so- cialno delo.V Argentini ima Cerkev zelo ra- zvejano socialno dejavnost,drugače kot tu v domovini, kjer se šele sedaj odpira mo- žnost socialnega delovanja prek Karitas in podobnih ustanov. V Argentini je obratno: Cerkev ima prevelike naloge na socialnem področju, zato, ne da bi zanemarjali ozna- njevanje, prek socialnega dela pridemo do verske plati v človeku. Tako imamo v žup- niji po več letih dela in prizadevanj otroški vrtec za najbolj revne in zapuščene otro- ke, ki bi sicer morali v kakšne domove. Potrebovali bi seveda veliko večjega. Ker pa nimamo za to sredstev, imamo otroški vrtec s petdesetimi otroki. In ko je bila pred tremi leti v Argentini huda ekonomska kriza,smo morali - da smo reševali ta polo- žaj - preskrbeti hrano za 350 otrok iz naše župnije. Opoldan so dobivali močno hrano. Še danes, po treh letih, imamo več kot dvesto otrok vsak dan na hrani.

Kakšni pa so tvoji načrti za naprej na tem področju?
Načrtov je veliko. Najprej bi potreboval pomočnika.Izredno dobrodošlo bi bilo,ko bi se dalo dobiti kakšne redovnice. V Argen- tini zelo manjka duhovnih poklicev, čeprav je prvi vtis, da je vera navzoča v življenju. Tukaj pravite, da je pomanjkanje duhov- nikov. Primerjava pokaže, da jih je pri nas glede na število prebivalcev veliko manj. Bariloche ima okoli 100.000 prebivalcev in nas je le deset duhovnikov,od teh so štirje upokojeni. Tako imam sam 22.000 ljudi. So pa tudi župnije, ki so veliko večje. Zato bi bilo dobrodošel vsaj en sobrat, ki bi poma- gal, ali redovnice, da bi mogel svoj čas in delo posvečati najbolj potrebnim.
Glede načrtov pa tole:ko se bo dalo, bomo skušali povečati vrtec, da bi mogli sprejeti do sto otrok, seveda, če od države dobim zagotovilo za plače uslužbencem. Vrtec še vedno deluje samo na prostovoljni bazi: se pravi, verniki, žene, ki imajo nekoliko več časa,ki si ga vzamejo,ker ne delajo,pridejo vsak dan paziti otroke, delati v kuhinjo ali poučevati verouk. Imam kar precej kate- hetov. Brez njih si pastoralnega dela ne morem predstavljati. Vsi so prostovoljci in delajo brezplačno.
Če se bo dalo, bomo povečali vrtec, nato pride na vrsto dodelava cerkve. Župnija je nova in smo morali zgraditi večjo cerkev. Žal pa ni bilo dovolj sredstev, da bi jo do- končali. Tako je samo pokrita in zaprta. Mašo imamo kar v takšni nedokončani cer- kvi, zato pa še čaka boljših časov.

Branko, najlepša hvala za to predsta- vitev dela.
Tudi vam hvala za poslušanje.In še sklepna misel: ko me včasih kdo povpraša, kakšni so načrti in potrebe,moram pač priznati,da so ekonomske težave velike kot marsikje po svetu. Posebej pa vas prosim, da spre- mljate vse to delo in tudi mene v molitvi. Brez te molitvene podpore v trpljenju, v samoti, v raznih malih žrtvah,ki jih vsi pre- življamo, ne bi mogli vztrajati pri delu za božje kraljestvo. Prav v tem je prava pod- pora in pomoč, ki jo moremo biti deležni na terenu. Tistim, ki ste doslej skrbeli za tak- šno pomoč, se prav lepo zahvaljujem in se priporočam še za naprej, da bi Bog blago- slavljal našo setev.Žetve sedaj še ni veliko vendar živimo v upanju, da bo. Mi sejemo, okopavamo in zalivamo, Bog pa daje rast našemu skupnemu prizadevanju in tudi našim molitvam. Skušajmo ostati povezani po veri,ki jo izpovedujemo, tudi v dejanjih.

Vprašanja zastavil: Pavle N.

Sporočam vam, da sem 3. septembra 1992 prejel misijonsko pismo z Madagaskarja od našega prijatelja Klemena Štolcarja. V njem piše: Dragi Branko!
Dobro,da nisem blizu,če ne bi ti lahko prišel in me pošteno premlatil, ker sem tak zani- krnež, kar se pisanja tiče. Najbrž sem na tvoji pisemski ovojnici še zadnjič uzrl jugo- slovanske znamke, čeprav je bila Slovenija v tistem času,ko si mi pisal,že mednarodno priznana.
Hvala lepa za sonet o drugem življenju.
Medtem me je tukajšnji škof prestavil. Pe- sniško rečeno, sem krotilec divjih živali ali upravitelj malega semenišča. Moje sedanje delo je s prejšnjim kot noč in dan. Kaj ho- čem. Že ob posvečenju sem obljubil škofu spoštovanje in pokorščino.Na vsakih nekaj let pač stvar pride do veljave, ko te flik- nejo iz mesta, kjer si se že krepko usidral ali ugnezdil.
Najprej je stvar dobra za ljudi, ki se nas gotovo prej naveličajo kot mi njih.Človek je pač taka "žival", ki se vsemu privadi (tudi v slabem pomenu besede) in ga spremem- ba poživi, mu da novih spodbud in poleta. Sicer pa so že Latinci rekli: "Sprememba razveseljuje."
Še skoro ves pričujoči mesec ne bo počitnic Otočani so štrajkali z učitelji in profesorji vred in zamujeno je treba nadoknaditi. Da počitnice sicer so, vemo po obiskih, ki jih danes skoraj ni. Letos pa je pri nas zaklju- čila poletne počitnice slovenska družina iz Pariza.V nedeljo ob 2.uri zjutraj me je vrgel iz postelje Buhov nečak Janez iz Kanade, ki je nekoč že obljubil obisk svojemu stricu in ga je trenutno uresničil. Kaj hočemo. Svet postaja majhen. Janeza je vse pre- senetilo. Pravi, da bo šele sedaj bolj znal ceniti stvari, ki jih sam ima, ko je videl, v kakšni bedi živijo tukajšnji ljudje.Zelo dobro je, da je vajen potovati; sam se je spravil na otoški taksi in v živo videl tukajšnje življenjske razmere. Iz glavnega mesta se je do mene vozil tri dni. Namenoma ni stri- cu nič pisal,da pride, da ga ne bi nadlego- vali. Seveda, če bi mu pisal, bi ga gotovo kdo izmed nas šel iskat v glavno mesto in v dobrem dnevu bi bil tu pri nas na obali. Tako pa se je cijazil in cijazil in tako pred- vsem videl, kako čas tu ne igra nobene vloge.Nikomur se nikamor ne mudi.Nekoliko je to dobro, in to še zlasti za zahodnjaka, ki stalno zija na uro.To so prave počitnice.
V nedeljo se je fant z menoj peljal, ko sem šel maševat na podružnico, ki je v smeri, kjer deluje France Buh,njegov stric. Jekleni čolni, ki nosijo splav, so že vsi zarjaveli in spuščajo. S preluknjanimi konzervnimi škatlami so delavci ležerno izmetavali vodo in ko so bile ladje nekaj centimetrov nad vodno gladino, sem lahko gor zapeljal avto in prepeljali so naju čez.
Po maši sem Janeza predstavil ljudem.Fant je star 32 let, neporočen. Zanje je to ne- pojmljivo. Rekli so: "U, koliko otrok bi že imel, če bi bil tu naš domačin."
Potem sva se odpravila k Buhu. Žal ga ni bilo doma. Povedali so, da pride popoldne. Obenem so že prosjačili, da bi jim bil za "rešilca", ker sem pač povedal, da se mi mudi nazaj in bom Janeza kar pustil pri njih Na preprostih doma narejenih nosilih so prinesli nosečnico,ki ji noben vrač ni mogel spraviti otroka na svet. Ostalo je edino upaje-porodnišnica v 40 kilometrov oddalje nem škofijskem mestu Farafangana. Janez je razumel trpljenje porodnice in mi seveda dovolil, da sem ga pustil samega v povsem tujem okolju, pač z upanjem,da stric skoro pride. Upam, da sta se našla.
Tako,Branko,imaš nekaj odlomkov iz mojega vsakdana. Želim ti plodnejšega pesniškega ustvarjanja. Toplo se ti priporočam v mo- litev, ker le z božjo "gnado" upam kaj po- storiti za poklice v tretjem svetu.
Prav lep pozdrav tebi, vsem v prijateljstvu in seveda "Smrekarci".

Klemen Štolcar

POZNAŠ KAKŠNEGA INVALIDA?

Invalid je očitov brat. Meni se zdi najpo- membnejši človek na svetu. Od njega sem se naučila z dobro voljo premagovati te- žave. Obiščem ga vsako nedeljo in vedno me je vesel.
Imam invalidnega bratranca. Mamica skrbi zanj od jutra do večera. Težko mu je,ven- dar je večkrat dobre volje kot jaz. Ne vem kdaj bom toliko odrasla,da mu bom dorasla
Moj stric se je ponesrečil z avtom. Danes je zelo spreten voznik invalidskega vozička avta in življenja.
Tine, ki je moj znanec, ni invalid na telesu, ampak na svoji notranjosti. Povzročila je ni bolezen,ampak njegova mati. Nima ga rada dala ga je drugim ljudem. Kadar ga obišče, Tine ni več tak, kot ga poznam. Trudim se, da ne bi bila samo znanca, da bi bila prijatelja.
Invalid je moj prijatelj. Rada se z njim po- govarjam, čeprav težko govori.
Moj sosed je invalid. Ljudje ga občudujejo, ker vseeno toliko dela, ker ima čudovito hišo in super moderen avto... Jaz pa ga občudujem, ker nenehno skrbi za dobro voljo svoje žene in sina, ker ima neomajno vero v ljudi in Boga.
Samo bežno poznam fanta,ki ne vidi.Mama ga pripelje v cerkev. Ob pogledu nanj se vedno zavem, da ima to, da imam oči, nek pomen in namen.

TINA

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

21. PRIZNANJE GREHOV OZDRAVLJA

Ljudje smo med seboj ne samo socialno ali čustveno, ampak tudi duhovno zelo tesno povezani. Kakor vpliva veselje in sreča enega človeka na druge, tako vpliva tudi greh enega človeka na mnoge ljudi. S pri- znanjem grehov pred skupnostjo se človek osvobaja krivde in s tem duhovno ozdravlja Pred skupnostjo naj bi seveda človek priz- naval samo tiste grehe, ki jih je storil proti skupnosti, ne pa osebnih, skritih grehov, čeprav tudi takšni grehi skupnost prizade- nejo.
Javno priznanje grehov pred skupnostjo pa ne more nadomestiti osebne spovedi, s katero je povezana zakramentalna odveza Tudi skupno spokorno bogoslužje ne more nadomestiti posamične spovedi, ampak k njej vodi, ker prebuja in izostri vest posa- meznikov za socialno razsežnost greha. Prav tako posamična spoved ne more v vseh primerih nadomestiti medsebojnega priznavanja grehov znotraj skupnosti. Ko ljudje drug drugemu iskreno in ponižno od- pustimo, lahko Bog tudi nam odpusti. O tem je spregovoril Jezus v molitvi Očenaš.

Mnoge redovniške skupnosti so od svojih ustanoviteljev prejele zelo dragoceno de- diščino: kapitelj s priznavanjem grehov proti skupnosti (Kapitelj je srečanje vseh članov skupnosti, na katerem obravnavajo skupne zadeve.)V zadnjih desetletjih so to navado v marsikateri redovniški skupnosti opustili, ker je postala preveč površinska. S prenovo redovniških skupnosti odkrivamo vedno bolj pravi pomen javno priznavanje grehov pred skupnostjo bratov ali sester. Skupnost brez javnega priznavanja grehov je v veliki nevarnosti, da začne v njej vla- dati zmeda in postane žrtev hudega duha. Osebno priznanje grehov pred brati in se- strami odpre vrata božji luči, ki spremeni temo medsebojnih odnosov v svetlobo. "Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči" (Ef 5,13).V takšni skupnosti se zlo umakne in skupnost postane spet prostor odrešenja. Člani skupnosti, ki niso priprav- ljeni priznati svojega uboštva in medseboj- ne odvisnosti in skušajo vztrajati v prevari da je možno takšno skupno življenje, v katerem bo vsak hodil svojo pot, zanikajo skupnost in njen krščanski značaj.V takšni skupnosti Jezusova daritev na križu in vsta jenje nista več navzoča in zato odvečna. V takšni skupnosti Kristusovo telo ni samo bolno, ampak mrtvo. Še več, skupnosti sploh ni več. Znamenje in temelj skupnosti je namreč v tem, da ima vsak član skup- nosti drugega v uboštvu za boljšega od sebe, in ne gleda samo nase, temveč tudi na druge (prim. Fil 2,3). Če se skupnost in vsak posameznik v njej vedno znova izre- cno ne odloča za Kristusa s priznavanjem grehov, se odloča proti njemu: "Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Mt 12,30).
Michael Marsch opisuje v svoji knjigi Zdra- vljenje z zakramenti celostno ozdravljenje študentke,ki ga je doživela po osebni spo- vedi. Študentka, ki jo je M. Marsch pred več leti spoznal, ga je obiskala in mu opi- sala svoje nenavadne zdravstvene težave Po petletnem študiju jezikov in triletnemu študiju teologije ji je začelo presedati živ- ljenje na zahodu in krščanstvo. Dobila je štipendijo za študij jezikov na Kitajskem in pred odhodom je želela še enkrat govoriti z M.Marschem. Po dveh dneh brezpomem- bnega klepetanja je dobila enega od zna- čilnih napadov krča, kar jo je spremljalo že deset let. Zdravniki so nad njo praktično obupali,ker ji ni pomagalo nobeno zdravilo, razmiki med napadi pa so se vedno bolj krajšali. Svetovali so ji, naj poskusi s psiho terapijo. Krči so navadno trajali tri dni in so povzročali odrevenelost celega telesa. Vse to je bilo povezano z močnimi boleči- nami,težavami pri dihanju, z občutki duše- nja in smrtnega strahu. Tretji dan pogovo- rov bi morala študentka oditi v tujino. Bila je pred vrhuncem krize:njeni gibi so bili ne kontrolirani, upočasnjeni in okorni,kakor pri pijancu. Povedala je,kaj je sanjala preteklo noč. V svojem jeziku je večkrat glasno kri- čala: "Gospod, usmili se - Kristus, usmili se - Gospod,usmili se." Zbudila se je in v pol- snu se je začela zavedati,da mora opraviti spoved. Tega že tri leta,odkar je začela s študijem teologije,ni storila. Po nasvetu M. Marscha se je odločila za takojšnjo spoved Iz torbice je potegnila listek z grehi, ki si jih je že ponoči zapisala. Spovedovala se je s kratkimi gesli pol ure. Potem sta molila za ozdravitev odnosov, posebno do star- šev,do Cerkve in do duhovnikov. Takoj, ko ji je duhovnik dal odvezo, je doslej skoraj hroma študentka skočila "in bila od te ure ozdravljena". M. Marsch jo je več kot eno leto spremljal in napadi krčev se niso več ponovili. Z njej lastnim humorjem je ugoto- vila, da je težko oporekati določeni pove- zavi med spovedjo, odvezo in telesnim ozdravljenjem. Ponovno je začela razmiš- ljati o vstopu v neko redovniško skupnost. "Res je močnejši od mene," je rekla smeh- ljaje, "ujel me je, samo ne vem, kako mu je to uspelo..."
Bistveno pri tem ozdravljenju med zakra- mentom sprave je v dejstvu, da se je zgo- dilo po Jezusu, ki je navzoč v svojem skri- vnostnem telesu. Pogovori, ki jih je imel M. Marsch s študentko, so potekali znotraj male redovniške molitvene skupnosti. V njej so vsak dan častili Jezusa v svetem Rešnjem Telesu, opravljali bogoslužne mo- litve in še posebej molili za vsakega gosta njihove skupnosti. Arški župnik je dejal: "Od začetka stvarjenja do Odrešenikovega prihoda je vse božje usmiljenje."

Nekateri ljudje se težko odločajo za spoved ker se v njihovi zavesti pojavljajo grehi, ki so se jih že večkrat spovedali. Večina mi- slijo, da pri spovedi niso vsega ali dovolj natančno povedali. V luči Jezusove prilike o izgubljenem sinu (Lk 15,18 sl) cerkveno učiteljstvo poudarja, da je za spoved pot- rebna iskrena želja po spreobrnjenju,ne pa celovit opis grehov. Tudi za neimenovane in samo nakazane grehe je človek deležen božjega odpuščanja, kajti On pozna naša srca. Kdor se je iskreno spovedal in prejel odvezo, so mu vsi grehi odpuščeni in nje- gova duša je čista kakor ob krstu. Seveda se to zgodi samo med zakramentalno spo- vedjo. Duhovnik ima v službi Cerkve polno oblast, da v božjem imenu podeli spove- dancu milost, s katero so mu odpuščeni vsi grehi.
Razlog, zaradi katerega se v človekovi zavesti ponovno pojavljajo že spovedani grehi, je v tem, da sicer verujemo v božje odpuščanje, nismo pa še odpustili sami sebi. Odpustiti pomeni nekaj dati, izpustiti iz rok.Če se v svoji zavesti trdno oklepamo svojih grehov, čeprav mi jih je Bog že od- pustil, grehi ne bodo mogli zapustiti moje zavesti. Potrebno je, da z vero sprejmem resnico, da mi je Bog odpustil grehe, kar pomeni, da se moram ločiti od tega, kar za Boga več ne obstaja.Ne morem pričakovati da mi bo Bog dal novo srce in vanj položil svojega duha, dokler nisem pripravljen od- straniti svojega kamnitega srca (prim. Ez 36,26-27). Kdor čuti,da ima v tem pogledu prešibko vero, naj prosi za milost vere in milost, da bi mogel odpustiti sam sebi.

NAMESTO PREDGOVORA - BESEDA PRIZNANJA,ZAHVALE IN SPODBUDE

Pred seboj imamo nenavaden katalog, seznam imen invalidov in bolnikov, ki so v prejšnjih razstavah in letos že desetič širši javnosti s svojimi ročnimi deli prikazali, kaj pomeni geslo:"Moč volje in ljubezni".Seve- da ima katalog svojo vrednost in svoj po- men samo ob obisku razstave in ob čimbolj osebnem razmišljanju, kaj je skrito v teh ročnih delih in kakšna je življenjska moč invalidov in bolnikov, ki so ustvarjali ta dela, nekatera med njimi prave umetnine.
Za vsakim imenom v tem nenavadnem katalogu je osebna zgodba naših bratov in sester, ki so kljub svoji telesni ali duševni prizadetosti ohranili in razvili voljo do živ- ljenja in ustvarjanja. V medsebojni pove- zanosti in pomoči v Prijateljstvu bolnikov in v ljubezni so dobivali nove pobude, po- gum in moč, da so vztrajali. Geslo letošnje razstave: "Bog podpira naše prizadevanje" pa odkriva zadnji vir, iz katerega črpajo verni invalidi in bolniki, ki bi radi ta vir od- krili tudi tistim, ki ga še ne poznajo.
Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so v Pri- jateljstvu bolnikov in invalidov od vsega začetka tako ali drugače sodelovali pri pripravi in izvedbi razstav, in seveda prav posebej vsem ustvarjalcem razstavljenih del. Zahvala pa velja tudi tistim, ki so z ljubeznijo, potrpežljivostjo, vero in zau- panjem v božje usmiljenje na svoj skrit in samo Bogu poznan način sodelovali. Naj Bog vse obilno blagoslavlja!
Trdno upam, da bo letošnja 10. razstava povabila in spodbudila še nove sodelavce, da se pridružijo Prijateljstvu in da bo kmalu še več novih imen v tem katalogu.

Ljubljana, 5. septembra 1992, ob začetku 10. razstave

Alojzij Šuštar
ljubljanski nadškof in metropolit

NEKAJ SE V DUŠI ZGANE

Po nevihtnem petku se je v soboto zjutraj zazoril prekrasen, sončen, a mrzel dan. Na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani se je zbralo precej ljudi.Prišli so z vseh koncev na otvoritev razstave ročnih del bolnikov in invalidov.
Ob vhodu je bil domiselno postavljen panó z zemljevidom Slovenije in z oznakami, od- kod vse so doma razstavljavci.Med zbranimi je završalo,ko se je pojavil gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar. Nisem ga še videla brez njegovega mašnega plašča in drugih zna- menj njegovega dostojanstva. Preprosto, kot zna le on, je stopil med množico, se rokoval z invalidi in imel za vsakega prija- zno besedo. Med navzočimi sta bila tudi Ivan Oman in ljubljanski župan Jože Strgar
Po uvodnih besedah Tatjane Šušteršič, s. Edith Metelko in Ljubice Zakovšek je imel nagovor g. nadškof, kateremu je pripadla tudi čast,da je prerezal trak in s tem odprl razstavo. Pevka Majda Mežan je občutno zapela Ave Marijo. Slepi Jerko Kos pa je vse navzoče navdušil s posnemanjem tro- bente. Le z ustnicami zna izvabiti prese- netljive zvoke.
Kati Urhova je goste popeljala po razstavi in povedala nekaj zanimivih stvari o tistih, ki so izdelke naredili.
Noben obiskovalec te razstave ne more ostati ravnodušen ob ogledu teh malih umetnin. Nehote ti zastane korak, ko se zamisliš, koliko truda in potrpljenja je stalo nekoga, da je izvezel vbode s tanko svilo na umetelno vizitko,nalepil na tisoče drob- cenih žitnih zrnc v podobo, spletel plete- nino s čudovitim, zapletenim vzorcem, izvezel prte, gobeline, avbice, naslikal slike z nogo...Še za zdravega človeka je včasih to preveč. Preveč, ker nimamo dovolj po- trpljenja, dovolj moči za vztrajanje, dovolj poguma, da bi delo sploh začeli.
Kdor zna trpeti, zna zmagati, je pisalo na enem od transparentov. Prav zato, ker večina zdravih ljudi ne zna nič potrpeti in trpeti,ne znajo zmagovati. Ali pa so zmage ničeve...
In ko človek strmi v drobne nitke gobelina, kjer je v resnici vsak vbod pomenil za iz- delovalca novo iskro,je mahoma pripravljen razumeti še kaj drugega zunaj sebe in prisluhniti drugim. Nekaj se ti zgane v duši, podvomiš v svoj sistem prepričanj, ki ti preprečuje videti skozi druge ljudi, ker tudi skozi sebe raje ne vidimo.
Trpljenje nam je vsem dano,da bi mogli od preti oči za resnico. Blagor tistim, ki jo že okušajo. Večina od nas pa si trdo zatiska oči pred njo.
Ustavimo se pred mehkimi igračami iz pliša, ki bodo tolažile kdo ve katerega otroka. Gledam slike, ki jih je naslikal nekdo, ki ima preslabotne roke, da bi držale čopič in si pomaga z usti. Ali nam vse to ne govori o skrivnostih življenja? O nečem,kar sicer ne razumemo, a nas globoko presega? Neiz- merne so sile v človeku, veliko jih je. V človeku je ljubezen, ta pa teži k dejanjem, Ljubezen in volja sta silna energija.
Ob sklepu ogleda smo združeno zapeli pe- sem Marija, hiti na pomoč. Nadškof Šuštar se je zahvalil prirediteljem, jim dal vse pri- znanje in poudaril, kar je omenil že na za- četku, da smo vsi ne glede na zdravje ali invalidnost otroci ene, človeške družine.
Z razstave sem odhajala z novim spozna- njem. Umetnosti zadovoljstva se mora človek naučiti. Do dna je treba doživljati in izkušati lepoto majhnih stvari in vsakdanjih dogodkov. Tega je toliko v našem življenju samo odpreti je treba oči in biti zadovoljen s tem, kar imaš in ti narava daje.
Trpljenje je eno izmed skrivnosti človeške- ga življenja. Brez trpljenja ne more nihče skozi življenje. Vprašanje je samo, ali mora kdo trpeti več ali manj. Trpljenje pa je treba znati preoblikovati in mu dati smisel.
Invalidi, ki so nas razveselili z razstavo svojih del, to odlično znajo.

Ivanka Korošec

ČLOVEK JE SETEV IN ŽETEV

Kadar stečejo priprave za RAZSTAVO, ži- vimo z njo in zanjo. Do veljave pridejo naši skriti darovi. Tako ob njeni postavitvi vsak ki gleda s srcem, lahko vidi barvno paleto talentov, ki se kot MAVRICA pokažejo v vsej lepoti, da so žrtve, odpovedi in napori čisto pozabljeni.
Čutim veselje in hvaležnost do razstavljav- cev, postavljalcev in obiskovalcev. Hvala!
Sprašujem Te za smisel, za pot, o Bog! Obdaja me skrb in dvom, ali me res puščaš samo, nebogljeno? Potrebno mi je le vsto- piti v razstavni prostor - svetišče ljubezni - in moja duša radostna začuti prijateljski objem tisočerih rok. Vsaka solza, nasmeh, vzdihljaj, bolečina, misel, ki se skriva v tvojem delu, prijatelj, me nežno poboža in govori: "Ne sprašuj, ampak le opazuj, zau- paj in vztrajaj!" Hvala ti, prijatelj, za tvojo pot, tvoj zgled in pogum. Sedaj sem spet našla svoj smisel.
Ustvarjalnost je tista, ki me osrečuje, da lahko delam izdelke, ki sem jih pripravil za razstavo.
Sem mnenja, da človek ne sme držati zak- lada v sebi,ampak ga mora s svojim delom in dejavnostjo posredovati tudi drugim.

Otroci, ki so prihajali med nas, so spoznali del našega življenja in dela. Bili so kot dro- bne,živahne in svetle iskrice,ki so prinašale svojo mladost in vedoželjnost.
Marsikomu se je odprl nov svet, drugačen od njegovega in vendarle razumljiv in pri- jeten.
Morda se med temi mladimi obiskovalci skrivajo prijatelji bolnikov in invalidov?
Hvala ti,prijatelj! Ko zrem v tvoje delo,slo- vesno močan vstajaš pred menoj.Z besedo te predstavljam, dajem obiskovalcu, kot da ti sežem v roko.
Tvoje izdelke čudovito dopolnjujejo ljube- znivi, zanimanja polni, zvesti obiskovalci.
Veš, kot sonce si... Kot sončni žarek iz razstave potujeva po Sloveniji in toplota - božja previdnost - ta večna ljubezen pou- darja edinost v različnosti.
Gledam razstavljene izdelke in jih občudujem Še bolj pa občudujem marljivost, vztraj- nost, preprostost, trpljenje ter ljubezen do Boga, do življenja in ljudi, ki se skrivajo za njimi.
V meni zbujajo novo življenjsko moč in me vabijo k polnejšemu življenju.

Marko

ZAPISALI SO V SPOMINSKO KNJIGO

Bog blagoslovi vse, ki razstavljajo in ki obiskujejo razstavo.
O, Bog, kako čudovito!
Trnje daje najlepše cvetove.
Molk pove največ!
Veseli me, da je toliko mladih priprav- ljeno sodelovati in pomagati invalidom
Srečen tisti, ki zna svojo bolečino upo- rabiti za kaj dobrega.
Hvala, ker ste nam luč v svetu.
Tisti, ki imamo manj - smo bogatejši.
Podarili ste nam košček sonca.
Ljubezen je vrlina plemenitih duš.
Veseli me,da je toliko korajžnih na svetu

OD SRCA DO SRCA

Telefonski klic, s Poljanske ceste nekaj krepkih zavojev volana in bili smo... No, tam, kjer me objame Duh Prijateljstva naj- močneje. Prosim,vsaj tokrat mi dovolite,da zapišem "duh" z veliko začetnico! Ne zato, ker bi na veliko butnil vame kot poletni vro činski val, kadar sem stopila iz sobe. Pač zato, ker mi je bil Sonce tistega sončnega poldneva na Gospodov dan, 6. septembra 1992. In preprosto zato, ker je v moji duši duh Prijateljstva svet.
Premočrtno nas je potegnilo skozi vhod. Hvala Bogu,tu se pričenja svet drugačnosti v smislu božje modrosti.
Simbol vabila na letošnjo razstavo ročnih del bolnikov in invalidov sta roki, ki daruje- ta in sprejemata srce. Vabimo te s srcem! Pridi in glej s srcem!
Krog je znamenje večnosti. V njem je ujet tudi naš čas. S srcem ga dvigamo proti večnemu Bogu.
Čas našega življenja je v božjih in naših ro- kah. Moč njegove ustvarjalnosti se napaja z energijo božjih milosti. Pridi, obiskovalec, in postoj s spoštovanjem pred ročnimi deli ustvarjalnega časa naših prijateljev!
Zaznala sem dve podobi mozaika, ki se je odkrival pred menoj.Tistega vidnega,kate- rega izdelke - žlahtne kamenčke je ljubeče sestavljalo okrog dvajset sodelavcev Pri- jateljstva bolnikov in invalidov. In tistega nevidnega,katerega kamenčki so bili izbru- šeni v neskončni potrpežljivosti,vztrajnosti in močni volji. Tudi sijaj teh kamenčkov, sijaj zmage nad nemočjo,ni viden,a vendar je najbolj pomemben, je smisel razstave. Tisto nedeljsko popoldne sta to podobo mozaika z besedo odkrivala Marko in Robi. Z vso zavzetostjo in žarom. Prisluhnila sem in opazovala obraze obisko valcev iz Gorice. Kot žejni popotniki so pili razlago! In potem so še enkrat gledali izdelek z dvakratnim občudovanjem v očeh. Veliko poslanstvo imajo naši prijatelji, vodiči in razlagalci.Nagrada,velika vrečka bonbonov je pristala pa v mojem naročju!
Drugi del doživetij je bil zunaj razstavnega prostora. Jubilejna deseta razstava je za- netila nekaj nadvse posrečenih novosti.Kaj vse zmore ljubezen do slovenskih razstav- ljavcev, je pokazalo gigantsko delo sode- lavcev:Od kje smo...To je bil velik panó na dvorišču ob vhodu v preddverje. Podlaga je rdeča in na njej naša država Slovenija. Je mojstrsko reliefno naslikana z vso raz- gibanostjo tal in rek. Na njej so napisana imena treh glavnih mest koprske in mari- borske škofije ter ljubljanske nadškofije. In vsi drugi kraji, kjer domujejo razstavljavci. Okrog Slovenije so na podlago nalepljeni listki z imeni razstavljavcev (za področje Kopra zeleni, za Ljubljano rumeni in za Ma- ribor vijolični). In nitka, pripeta z buciko, kjer je razstavljavec doma, vodi do listka z njegovim imenom.Pomislite,okoli 140 bucik!
Ko sem ravno končala prvi krog ogleda v razstavnem prostoru, smo zaslišali godbo. Seveda, saj to so bili naši stari znanci! Znani trio Novina z Dolenjske,ki ni več trio, saj nastopa tudi že komaj šestletni sinček, Tomaž z velikansko trobento. Obiskovalci že utrujenih nog so se lahko posedli, se spočili in poslušali petje in muziko. Krasna ideja!
Bili smo na sončku ali v senci, pri klepetu s prijateljem, znancem ali neznanim obisko- valcem. Lepo je, ko vidiš in zaznavaš ne- vidne niti od srca do srca. In spočiti smo si ponovno ogledali razstavo.
Zaključila sem svoj "izlet" z najlepšim da- rom-sveto mašo v kapeli Teološke fakultete
Že vsa omotična od doživetij, srečanj in vtisov sem že v trdni temi pristala - na postelji. Nekaj časa sem še ponavljala na- potke za življenje: vztrajnost in pogum, vztrajnost in pogum ..., ko me je realnost kaj kmalu zazibala v sladko spanje.

M. K.

DELO, KI NAS UČI ŽIVETI

V začetku veroučnega leta smo bili učenci 6.r.povabljeni na razstavo.Pojasnjeno nam je bilo, da so te izdelke naredili tudi težji invalidi. Pri izdelavi si različno pomagajo z nogo, usti...
Zelo me zanimajo slike,zato so mi bile naj- bolj všeč. Posebno tista, ki je prikazovala šopek vrtnic, je bila taka, kot da jih vidim nekje na vrtu, v naravni lepoti.
Veliko mislim na razstavo. Težko verjamem da lahko telesno prizadeta oseba napravi take izdelke. Prisluhniti moramo trudu, te- žavam, času in dobri volji v teh delih.
Izrekam priznanje za vztrajnost, da invalidi kljub težavam in bolečinam ustvarjajo take lepote. Ob tem se zavedam, kako lepo je biti zdrav...
Marsikateri invalid je srečnejši kot kateri- koli drug človek. Toda, to še ne odtehta dejstva, da ne bo nikoli stopil na lastne noge. Zato jih sprejmimo medse in dajmo vedeti, da so bolj pomembni kot ljudje, ne pa kot invalidi.
Ne bom napisala, da mi je bilo všeč, ker se za vsem skriva preveč trpljenja.
Ugotovila sem, da imajo vsi ti ljudje več upanja in vere, kakor jaz,ki sem še zdrava. In to je tisto,kar te ljudi še drži pri življenju
Do sedaj skoraj nisem poznal nobenega invalida. Preprosto ga nisem "videl".
Sedaj pa vem,da so nekateri celo bogatejši od nas.
Na razstavi je bilo dosti zanimivega. Bila sem zelo pretresena, saj doslej takih ljudi sploh nisem opazila.
Med izdelki na stenah je bilo več njihovih misli. Najbolj mi je ostala v spominu tale: "Razumeš le, če veruješ."
Tudi naša voditeljica po razstavi je bila na vozičku. Imela je prometno nesrečo z av- tom. Da se ji je vrnila moč v roke,je začela tkati. Na razstavi so bili njeni šali.
Sprašujem se, zakaj se ljudje tako mučijo s temi izdelki? Mislim, da je dar za ustvar- janje del neprecenljive vrednosti,ki je ostal tem invalidom za življenje.
Oni seveda niso nič manj vredni kot zdravi ljudje. Moramo jih spoštovati in jim omo- gočiti čim boljše življenje.

Peter L., 8. r.

VSI LJUDJE SO TVOJI UČITELJI

Mnogi invalidi se verjetno sprašujejo, zakaj se jih mi, zdravi, tako izogibamo? Odgovor na njihovo vprašanje je čisto preprost: napačno mišljenje.
Tudi jaz sem mislila, da so drugačni. Toda po ogledu razstave sem mnenje spremenila Res, da so na videz drugačni, toda dušo imamo vsi od Boga. Spoznala sem, da so mnogi izmed njih celo bolj iznajdljivi,spretni in dobri kot mi.
0gledala sem si razstavo del bolnikov in invalidov. To mi je dalo misliti. Ljudje, ki jih je narava ali nesreča tako močno prikraj- šala,imajo z vero v Boga tako močno voljo da vztrajajo in izpopolnjujejo darove, ki jim jih je dal. Zato je potrebno res veliko lju- bezni in potrpljenja. Za nas zdrave je to popolnoma nov svet,katerega si ne znamo predstavljati. Naj nam bodo bolni in invalidi za zgled popolne predanosti Najvišjemu.

Katarina 8. r.

Nikoli si nisem mislila,da bi slepa ženska la- hko napletla tako lepo jopico ali da bi risali čudovite slike z nogami.
Mnogi,ki si te razstave niso ogledali,v sebi še vedno nosijo tako misel. Toda, če bi si jo ogledali, bi mišljenje spremenili.

Andreja Marošek

Na letošnji -jubilejni- deseti razstavi naših ročnih del v Ljubljani,na Teološki fakulteti, od 5.9. do 13.9. je sodelovalo 140 raz- stavljavcev iz vse Slovenije z 2100 izdelki
Obisk je bil razveseljivo velik, posebno s strani mladine, ki je prihajala iz različnih šol. Naše popoldneve so kulturno obogatili nastopi različnih pevskih skupin, ki so pre- pevali še pri večerni maši za sklep dneva. Koraki so utihnili, besed ni več... Samo tiha glasba me še spremlja od izdelka do izdelka. Poslednjič... Velika "katedrala" se je zaprla.
S tiho hvaležnostjo se poslavljam tudi od vseh, ki ste s srcem in z iznajdljivostjo sodelovali pri tej razstavi. Nasvidenje čez dve leti.

NE SAMO TOŽITI (OBTOŽEVATI) - TUDI ZAHVALJEVATI SE

Misli te knjige naj bi bile pobude:da se us- tavimo,da pogledamo nazaj,da se vprašamo da diskutiramo, da postanemo drugačni, da imamo vizije!
Moja perspektiva je zaznamovana s tem, da sem pogosto skupaj z bolniki, zdravniki, sestrami, duhovniki in prostovoljnimi po- močniki in se skušam udeleževati njihovih strahov (bojazni) in upov, njihovih skrbi in prizadevanj.
Po mojih izkušnjah naj bi se pri vsem reali- zmu ljudem,ki dan za dnem in pogosto tudi ponoči pomagajo drugim, jasneje zahvalili. Čeprav velja ta zahvala prav posebno tis- tim mnogim, ki pomagajo prostovoljno, ne smemo pozabiti,da so med tistimi,ki poma- gajo poklicno, mnogi, ki se angažirajo prek pričakovane in poplačane mere in prinašajo (investirajo) ne samo svoje delovne moči, ampak samega sebe.Vedno samo tožiti in obtoževati,stopati v javnost z neuspehom (odpovedjo) povzroča namreč mnogo re- signacije, frustracije, negotovosti in tudi preobremenjenosti.
Ne da bi neuspeh bagatelizirali ali odvrnili (odvračali) od njega, naj bo v javnosti prikazano pozitivno, ampak da bi pomagali, da lahko osebje v bolnišnicah, domovih in drugih ustanovah dela v ozračju,ki omogo- ča, da pomoč postaja umetnost. Ljudje, ki so jim v službi zaupani ljudje,ki morajo rav- no v tej službi pogosto iti do meje svoje obremenljivosti, in ki v nalogi zdravljenja prevzemajo odgovornost brez primere, bi morali smeti pričakovati, da jim je izkazana dobrohotnost, opogumljanje in priznanje. Kdor se sam še ni nikoli masivneje soočil s trpljenjem, kdor še ni ure in ure sedel ob bolniški postelji, kdor se še ni z obupanimi ljudmi boril za smisel, kdor še ni spremljal umirajočih ljudi... tega, mislim, smemo že iskreno povabiti,da zadržano ravna s pred- sodki in obtožbami zdravnikov, sester in drugega zdravstvenega osebja. Nagovorjeni ljudje v teh poklicih pa bodo (upajmo) zopet lahko resno vzeli kritiko,če jim bo odkritosrčno zagotovljena tista za- hvala,ki jo njihov angažma (ki gre pogosto do skrajne meje) zahteva. Pri tem ne sme- mo pozabiti vseh tistih mnogih, ki v bolniš- nicah, domovih, organizacijah, skupnostih in društvih stojijo v ozadju in opravljajo svoje delo. Kdor ima danes malo vpogleda v poslovanje bolnišnice, ve, koliko služb je treba tu opraviti in uskladiti, da postane možna pomoč za posamezne. Danes bolniki zelo dobro čutijo, ali funkcionira samo po- djetje ali pa so ob vsem funkcioniranju na delu "ljudje". Ravno v bolnišnicah doživlja- mo,kako si ljudje ne želijo "tovarn zdravja" ampak bolnišnic, v katerih zadnji cilj ni zdravje, ampak ozdravljen človek! In tam, kjer se smrti ne da več zadržati,sme človek ravno v umiranju priti do svojega zadnjega in najglobljega dostojanstva! Kajti vse pomoči za bolj človeško (človeka vredno) življenje in trpljenje najdejo svoje zadnje kronanje (??) v spremljanju k bolj človeš- kemu (človeka vrednemu) umiranju!

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN
SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

DUHOVNE MISLI V LIGNANU

Počitnice v Lignanu so bile izredna prilož- nost tako za bolne in invalidne kot za so- delavce, da smo se telesno in duhovno okrepili. Za nekatere je bila prav duhovna poživitev tisto pričakovano doživetje, ki bogati človeka še po počitnicah. Vsak dan smo se z Bogom srečali pri jutranji molitvi, sveti maši,večerni molitvi in še mnogih dru gih osebnih priložnostih.Pri mašnih pridigah ali nagovorih nas je ves čas vodila ena sama misel: kako moliti. Ob tem nismo že- leli le poslušati ali razmišljati, pač pa tudi uresničevati.
V začetku smo razmišljali o pomenu molitve kdaj je najbolj primeren čas za molitev in sadovih,ki jih molitev prinaša.Vsak pogovor z Bogom, še več, vsak odnos z Bogom je molitev. Molitev ni samo stvar čustva ali človekovih potreb, ampak je osebni in lju- beči odnos z Bogom, ki nas je ustvaril, nas ima rad in nas odrešuje hudega. Kakšni so ti odnosi in koliko je vrst molitve, najlaže primerjamo s povezanostjo in pogovorom dveh ljudi, ki se imata rada. To ljubezen, povezanost in zaupanje lahko izrazita na tisoč različnih načinov: z besedo, s prisot- nostjo, s pogledom, z delom, z zvestobo, z darom, z žrtvijo... Vsi sicer vemo, kako pomembna je molitev, iz osebnih izkušenj poznamo tudi sadove naših molitev, vedno znova pa se odpira vprašanje, kaj naj sto- rim, da bom molil? Kako naj molim?
V naslednjih dneh smo razmišljali o posame znih načinih molitve, ki nas jih uči Cerkev in vsi duhovni učitelji. Ker smo razmišljali o mnogih načinih, je vsak od nas lahko našel nekaj stvari, ki nas bodo vodile skozi leto.

• V vseh stvareh najti Boga. Ta molitev je zelo preprosta in nam je vsem zelo blizu Božje stvarstvo,narava, sonce,morje,hribi, rože, žito, trava, živali, ljudje, prijatelji in končno jaz sam,moje telo,duša in duh-vse to mi govori, kako je Bog Stvarnik čudovit. Ko vidim vse to, moram slaviti Boga, se zahvaljevati in občudovati. Mnogi svetniki nas to učijo.
• Molitev s telesom, dušo in duhom. Ko se zavem,da gledam,hodim,premikam roke, govorim, vidim, da je v meni čudovito živ- ljenje. Spomnim se,da je to življenje v po- vezavi s tisto Jezusovo besedo, ko pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje." Kako mi je Gospod blizu že samo zaradi tega, ker živim.
• Branje Svetega pisma. Najlaže mi Bog spregovori prek pisma,ki ga je napisal meni in tolikim ljudem in ga sedaj vedno znova oživlja. V Svetem pismu imam dostop do besede, ki je polna Svetega Duha, do be- sede,ki ustvarja, odrešuje,tolaži in prinaša veselje. Poznati besedo Svetega pisma pomeni poznati Besedo, ki se je učlovečila in prebivala in še prebiva med nami;pomeni poznati Jezusa. Zato preberimo celotno Sveto pismo!
• Meditacija. Ko preberem božjo besedo, se ob njej ustavim. Razmišljam, kaj vsaka prebrana beseda pomeni, spomnim se še drugih podobnih besed ali misli v Svetem pismu; spomnim se tudi stvari, ki sem jih o tem slišal pri pridigah, verouku ali o njih bral. Pri tem pa se vprašam, kaj to pomeni za moje življenje.
• Kontemplacija. Ko sem tako razmišljal o božji besedi in videl, kaj mi govori, vidim, kako čudovito je biti povezan z Bogom.Se- daj ne bom več samo razmišljal o tej bese- di, ampak bom to tudi okušal, občudoval, gledal, poslušal. Tedaj bom okušal lepoto trenutkov biti z Bogom, biti s tistim, ki me ima rad.
• Sveta maša kot molitev. Jezusova daritev in Jezusova molitev je najmočnejša zahvala in prošnja za nas. Jezus nas je odrešil in pri maši to vedno znova podo- življamo. V Lignanu smo to doživljali vsak dan. Vsak dan smo prejemali največji dar, kar ga je možno dobiti na svetu.
• Molitveno bogoslužje, brevir kot mo- litev.To je molitev Cerkve, molitev,ki pove zuje vso zgodovino odrešenja in molitev, ki povezuje vse kristjane na svetu.Ko molimo psalme, slavimo Boga s tistimi besedami, ki so mu najbolj všeč. Ko mi molimo, sami poustvarjamo psalm in smo v molitvi odprti za druge ljudi v potrebi.
• Izpraševanje vesti kot molitev.
Izpraševanje vesti nam pomaga, da osta- nemo zvesti svojim obljubam in življenjskim odločitvam.To delamo vsak dan, lahko več krat,prav gotovo pa zvečer. Vprašamo se, kako živimo in ali gremo pravilno po svoji poti. To ni le iskanje grehov ali napak. Pri tej molitvi se postavimo pred Boga in pro- simo njegove pomoči pri tem. Potem se spomnimo, kaj je cilj našega življenja. Po- gledamo na dan, kako je potekal in kaj je bilo lepega, potem pa tudi na slabosti v tem dnevu. Pri tem se za lepe stvari za- hvalimo, za slabe pa prosimo odpuščanja.
• Rožni venec in Jezusova molitev.
Rožni venec vsi dobro poznamo in nam je zelo blizu. Premišljujemo skrivnosti Jezuso- vega življenja in ponavljamo božje besede, ki nas postavljajo v božjo prisotnost. Prav tako nas lahko pri delu,na poti,v samoti in v vseh mogočih trenutkih našega življenja spremlja Jezusova molitev: "Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me!". Ta, ali kakšna druga beseda, ki jo stalno ponavljamo, nas tesno poveže z Bogom. Očisti našo not- ranjost, prinese mir in pripravi prostor za Svetega Duha v naši duši.
• Zahvalna in slavilna molitev.Ob koncu čudovitih počitnic nismo mogli drugače,kot da smo razmišljali še o slavilni in zahvalni molitvi. Vse, kar je bilo lepega, smo obču- dovali; za vse, kar nam je bilo v Lignanu podarjeno, smo se zahvaljevali. Ta molitev nam mora biti blizu tudi pri čisto drobnih vsakdanjih stvareh.Vedno znova občutimo svojo revščino, pa kljub temu imamo do- brega Očeta, ki nam toliko stvari podarja. Zato ga slavimo in poveličujemo!

Franc Šuštar

LIGNANO 1992

PBI Slovenije je že veliko let povezano z italijanskimi prijatelji.Naše vezi se utrjujejo prek pošte in obiskov, še posebno pa med našim bivanjem v Lignanu.
Tam preživi vsako leto nekaj invalidov in bolnikov 14-dnevne počitnice. To je čas, ko se lahko duhovno poglabljamo,se učimo življenja v skupnosti,utrjujemo stara prija- teljstva in sklepamo nova, uživamo v vodi, na soncu in prijetnemu zraku.
Tisti, ki so bili letos prvič z nami, niso skri- vali svojega zadovoljstva:

• Ena od sodelavk je bila navdušena nad vsem, kar se je dogajalo in hkrati srečna, da je mogla preživeti čudovite dneve v družbi Prijateljstva.
• Druga je povedala, da si ni znala pred- stavljati,kako bo to potekalo. Bilo jo je kar malo strah,ko je odhajala od doma.Že prve dni počitnic pa je spoznala, da je bil njen strah nepotreben.Zadovoljna se je vračala domov.
• Mlajši invalid je bil zelo kratek: "Bilo je super!"

Marsikomu je bila vsakodnevna sv. maša največja radost dneva. To so poudarjali predvsem tisti,ki se je doma ne morejo re- dno udeleževati.Prav pri maši smo se vedno spomnili naših prijateljev - živih in pokojnih Tako je bilo tudi v ponedeljek, 27.julija, ko nas je obiskal naš novomašnik Toni.

V dneh našega počitnikovanja v Lignanu smo imeli tudi več obiskov.Še posebej smo se razveselili Tonija Burje - letošnjega novomašnika. Prišel je,da bi z nami ponovil novo mašo.
Toni si je za novomašno geslo izbral:"Tam, kjer je namreč tvoj zaklad,tam bo tudi tvo je srce." Tonijevo srce bije za invalide, saj je vedno pripravljen pomagati. Povedal je, da so bili dnevi,ki jih je preživel v Lignanu, najlepši v njegovem življenju. Trpljenje in molitve preizkušenih bratov pa so mu po- magali k njegovemu poklicu.
Sv. mašo smo darovali za pokojnega Virka, ki je tragično preminil v prometni nesreči. Marsikdo od nas se ga spominja kot izred- no veselega človeka. Zavedamo se, da je bil naš velik dobrotnik.Mnogo je pripomogel pri gradnji hiše, ki je v poletnih dneh pos- tala tudi naš dom.Naj mu bo Gospod bogat plačnik!
Po novomašnem blagoslovu smo se poslo- vili od Tonija. Zaželeli smo mu srečno pot v Argentino in nazaj; v Gospodovem vino- gradu pa obilo božjega blagoslova.

Martina

Še posebno lep dan je bila nedelja,2.avgu- sta,ko smo se udeležili sv.maše v župnijski cerkvi.
Dnevi so bili na videz podobni eden druge- mu, a v bistvu polni novih doživetij, spoz- nanj, veselja...

Lepo doživetje je bila nedelja, 2. avgusta. Okrog devetih smo se odpravili v mesto, kjer smo se udeležili sv.maše, ki jo je z žu- pnikom-gostiteljem in urednikom Prijatelja g. Jožetom Zupančičem daroval in vodil g. Franci Šuštar.Že prej smo pripravili spored pesmi v italijanščini in slovenščini. Župnik je pripravil list,s pomočjo katerega smo vsi lahko sledili poteku sv.maše v obeh jezikih. Ta prijateljska in bratovska gesta je na- govorila nas, opozorila pa je tudi druge, da Kristusova zapoved ljubezni dobiva vedno nove razsežnosti in je še vedno živa. Prav tako ne smemo spregledati, da nam je le- tošnje bivanje na morju omogočila župnija Lignano.

Aleš Rupnik

Počitniški dnevi vedno hitro minevajo. Za- čeli smo razmišljati, kako bomo vse stvari spravili spet nazaj v potovalke, kovčke...
Morda je kdo pomislil, kje bi lahko še po počitnicah uporabljal peščico italijanskih besed, ki se jih je tam naučil.
Za slovo so nam nekaj misli o skupnem bivanju zapisali tudi italijanski invalidi in sodelavci.

• S slovenskimi prijatelji smo preživeli dne- ve,ki so minili, kot bi trenil; ker so bili polni dogajanj,napetosti in veselih trenutkov na vseh področjih, tudi na duhovnem.
Med vojno, v splošni nevarnosti, v času, v katerem padajo vrednote, je treba najti moč za življenje v Bogu in ljubezni, ki je njegov dar Človeku. In prav to se je doga- jalo v Lignanu. • Ni nas ločevala različnost v jeziku.Vedno je govorilo srce. Hvala vam! • Vesela sem, da sem z vašo skupino pre- živela počitnice. Občudujem vas,kako zna- te biti povezani med seboj, še posebno v trenutkih molitve in pri sv. maši. Upam, da se še srečamo. • Dobro ste razumeli, kaj je "boljši del", in to je izziv za nas. • Kljub temu da sta dve skupini različnih narodnosti, smo se vsi čutili kot eno. • Po jutranji molitvi in zajtrku smo pod vod- stvom fizioterapevtke Irene tudi telovadili.

(Vovnik-ovi)

Čas, ki smo ga preživeli v Lignanu, se vse bolj oddaljuje. V nas pa ostajajo prijetni spomini, razmišljanja.

V dneh po vrnitvi iz Lignana sem večkrat obujal vtise.Strnil bi jih lahko v misel:"Imeli smo se zelo lepo." Vendar pa to ne zados- tuje. Kaj je pripomoglo,da smo bili vsi tako zadovoljni? Kdo ima največ zaslug? Gotovo bi povedali premalo, če bi rekli, da je bilo lepo vreme,topla voda, pridni sodelavci. Ni bilo le kopanje,sončenje in počitek.Ni bil le dopust. Naše bivanje na morju so bile tudi duhovne vaje. Svoj vsakdan smo obogatili z molitvijo, sv.mašo in duhovnimi pogovori. Obiskal nas je Bog in nam na poseben na- čin spregovoril.
Vsa doživetja, vsi prijateljski nagovori, vse to gradi mostove,ki nas povezujejo.Prav je da te mostove gradimo naprej in jih utrju- jemo tudi s povezanostjo v molitvi. Želimo si ne samo Lignana morja in sonca ter dob re hrane,temveč tudi Lignana molitve, du- hovnosti ter prijateljstva z Bogom in vsemi s katerimi se vedno znova srečujemo. Letošnje letovanje je bilo tako in zato lepo Naj končam z mislijo evangelija 18. nedelje med letom. Nismo si nabirali le zakladov na zemlji, temveč smo iskali novih poti, da bi postajali bogatejši pred Bogom. Vse to pri- našamo domov v našo Slovenijo in želimo, da bi vedno znova in vse bolj drug drugega bogatili ter tako postajali pravi prijatelji.

Aleš Rupnik

Prizadevajmo si, da bo seme, ki je padlo v naša srca med počitnicami v Lignanu,rodilo sadove!

Vtise zbrala in uredila: Mili

SREČANJE PRI MAJDI V LOZICAH

V lepi vipavski vasici Lozice pri Podnanosu, na domačiji prijazne invalidke Majde Križaj, smo v nedeljo 16. avgusta imeli prijatelji srečanje.
V dopoldanskih urah smo se zbrali ob mizi polni dobrot, postavljeni pod star, košat oreh. Z dvorišča je bilo slišati klepet, smeh in ubrano petje.
Vesela sem bila, ko sem zagledala toliko novih obrazov. To je znamenje, da naše Prijateljstvo bolnikov in invalidov živi in bo živelo,se krepi in postaja trdno,da postaja- mo pravi bratje in sestre v Kristusu. Kako lepo je imeti ob sebi ljudi, ki te imajo radi, te znajo poslušati, te sprejmejo takega kot si, ne pa takega kot bi želeli. Najbolj sem srečna, ko je med nami invalidi toliko mladih prijateljev, ki nam s srcem in dušo pomagajo prenašati tegobe življenja. Kako lepo je prijatelju stisniti roko,se z njim po- govarjati, saj potem življenje zasije v novi luči in nam da poguma za premagovanje vsakdanjih težav.
Vem,da sem neučakana,a želela bi si,da bi se še bolj pogosto srečevali, vem pa tudi, da je to iz objektivnih razlogov nemogoče. Čeprav je bilo srečanje enodnevno, smo bili kot velika družina, ki ji bije eno samo srce prijateljstva ter medsebojne ljubezni. Tudi kratko srečanje ostane v duši, člove- ka poglobi. Zmeraj bolj čutim, da so taka srečanja potrebna. Bilo je prelepo, ostalo bo še dolgo, dolgo v mojem spominu.
Po obilnem in dobrem kosilu se je veselje nadaljevalo. Tudi srečolov je bil zraven.
Vrhunec našega srečanja pa je bila popol- danska sveta maša. Posebno doživetje je bilo,da nam je maševal gospod škof Metod Pirih, ki je kot dobri pastir prišel med svoje ovčice.
Zahvalim se vsem in vsakemu posebej, ki ste prišli, zlasti škofu Metodu ter Majdi in njeni družini. Bog daj obilo moči in blago- slova vsem,ki se trudite z nami, da nam je življenje lepše. Srečanje invalidov in bol- nikov nam velikokrat pomenijo edino pravo razvedrilo.Takrat si naberemo moči in volje za premagovanje vsakdanjih težav, ki nam jih daje življenje.
Hvala, dragi prijatelji, rada vas imam! Ako mi Bog da,se bomo še velikokrat srečevali.

Davorinka in Valentina

SREČA-nje

Duhovni vikend PBI, Želimlje, 21. - 23. avgusta 1992

Sredi najhujše vročine mi je poštar prinesel Tatjanino vabilo na duhovno srečanje. Kot da me ne vabi ona,sem govorila: "Ljubi Jezus, kako naj grem? Ti veš, da sem dolžna biti na voljo ljudem vsaj takrat, ko me potre- buješ. Šla bom samo v soboto."
Nobenega odgovora nisem dobila,zato sem bila prepričana,da imam prav.Dnevi so tekli in zamudila sem rok za prijavo.Poklicala sem Tatjano in ji povedala,da še vedno ne vem če bom šla. "Je še čas, da rečem da?"
In spet kot da ni rekla ona:"Seveda! Velja! Kadar moreš, čimprej!"
Tedaj sem zaslišala Jezusov glas tistim, ki se niso odzvali.
Šla sem pravočasno. Rajko je povedal, da je prispel v Želimlje tri ure pred drugimi. Med svojimi dragimi sem se počutila, kot da nismo bili vse leto ločeni. Vsi obrazi so mi znani. Nič zato, če ne vem vseh imen. Kot da živim v drugem svetu.
Jezusa je prinesel med nas novomašnik Franc Pavlič v spremstvu Jožeta Zupanči- ča. Na njegovi novomašni podobici piše: "Kar ste storili enemu izmed teh mojih naj- manjših bratov,ste storili meni" (Mt 25,40)
S prijaznim nasmehom je dokazoval, da si je izbral poklic "biti ljubezen", ko nam je govoril, da ni tako hudo, če nismo ljubljeni, kot je tragično, če ne ljubimo: sebe, bliž- njega, Boga. To se pravi potrpeti najprej sam s seboj, nato z drugimi. "Preveč ener- gije vložimo v to, da bi bili nekaj drugega kot smo."
Da bi nam bilo življenje lažje,nam je podelil svoj novomašni blagoslov.Želim si,da bi me njegov blagoslov in nauk spremljala vse dni življenja, da ne bom več nesrečna, če me kdo ne mara.Enako želim tudi novomašniku ob odhodu v Argentino, kamor je odšel na obisk k domačim tudi naš prijatelj Toni Burja, ki je na svojo novomašno podobico zapisal: "Tam, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Bog mu daj, da bi ga našel!
Z vesoljno Cerkvijo smo bili povezani zve- čer, ko smo zmolili dve desetki rožnega venca po namenu svetega očeta, ki nam je poslal molek v ta namen.
Rafko pa je prinesel pozdrave od gospoda nadškofa Alojzija Šuštarja, s katerim je kot planinski orel poletel s helikopterjem in svojim invalidskim vozičkom na Kredarico k blagoslovitvi nove kapele Marije Snežne, kar nam je tako slikovito opisal, kot nam ni pričarala niti televizija s svojim skopim po- ročanjem o tem dogodku.
Vso soboto nam je bogato napolnil p. Ga- brijel Recek. Uvodna pesem Veš, o Marija me je z vsemi prisotnimi vred pritegnila k razmišljanju o Mariji,kateri smo se Slovenci posvetili in tudi papež Janez Pavel II. je obljubil: "Ves sem tvoj, Marija".
Kakor se mati posveti otroku, zdravnik po- klicu, se je p.Gabrijel kot duhovnik ves dan posvečal nam in z nami razmišljal o Mariji,ki je kraljica miru, kraljica mučencev, zdravje bolnikov. O Mariji, ki je vse svoje življenje posvetila Jezusu in z Njim delila svojo uso- do, tudi ko je stala pod križem. Da bi se mi posvetili nevesti Svetega Duha in ostali zvesti Svetemu Duhu, ki človeka poenoti, da je stanoviten-"ves tvoj"- in vdan BOGU LJUBEZNI IN ODPUŠČANJA, ne pa božan- stvu strahu in groze, ki prinaša telesno in duhovno trpljenje v svetu, kjer vlada poo- sebljeno zlo. Ostanimo zvesti Jezusu tudi v materialno bogatem svetu.
Mariji smo zapeli: Lepa si in nato Še gori ljubezen, ob uri, ko so se Marijini častilci zbirali na Rakovniku.
Po odmoru je ena skupina molila v kapeli, drugi pa smo se v skupinah pogovarjali o temah: Marija, kraljica mučencev, Marija, zdravje bolnikov,Mariji smo se posvetili,Sto pimo v življenje z optimizmom, Zakaj mnogi zapuščajo Jezusa,Z Jezusom in Marijo gra- dimo boljši svet, Smisel življenja,Vedno biti boljši človek, Marija pomaga, Moje sode- lovanje s Svetim Duhom, Marija, ves sem tvoj, Kako sprejemam svoje življenje.
Beseda "Kraljica mučencev" nam je zvenela trdo in najrajši bi se temu vprašanju izognili Mučeništvo, kaj to pomeni? Kdo je mučen? Pa smo našli mučence: v nasilju nad nero- jenimi otroki; v družinah, kjer starši mučijo otroke,ali otroci nemočne starše;mučenike v vojni in po vojni; v koncentracijskih tabo riščih. Naštevanje grozot resničnih dogod- kov pri nas in blizu nas ni bilo kraja. In kaj ima Marija pri tem? Sam Bog nam je v tis- tem trenutku poslal na pomoč duhovnega voditelja p. Gabrijela, ki je pomagal odkriti Marijo kot Kraljico mučencev, ker je bilo Marijino življenje eno samo mučeništvo.
O Mariji doslej nisem tako razmišljala. Je- zusovo trpljenje sem bolj poznala, in kadar mi je bilo hudo, sem priznala: "Jezus, tebi so delali večjo krivico,tebe so bolj zaniče- vali kot mene, te bolj zasmehovali, te bolj obsojali,te zverinsko umorili kot hudodelca. To,kar so meni hudega storili, je malenkost v primerjavi s Teboj! Bolj so ti podobni vojni in povojni mučenci kakor jaz."
Marijo sem poznala kot dobro nebeško ma- mo, nežno, usmiljeno, srečno mamico naj- boljšega otroka Jezusa. Nisem razmišljala o tem, kako je Marija trepetala za Jezusovo življenje,ko je z Njim bežala pred Herodom. Kako se je počutila v Nazaretu,kjer Jezusa niso marali? Ko ga je gledala viseti na kri- žu, ko je mrtvega držala v naročju? Kako je trpela ob izgubi edinca?
Zdaj bolj razumem, zakaj se zatekamo k Mariji, kadar nam je hudo, zakaj smo svoje življenje reševali z molitvijo rožnega venca v času nasilja. Dolgoletna trpinka je priče- vala, kako je v bolnišnici prosila za sveto obhajilo, ko ji je bilo najtežje in kako se ji je zdravje opazno izboljšalo. Doma je na- mesto kreganja molila, kadar ji ni bilo kaj prav,so ji rekli:"Kako moreš vse tako mirno prenašati?"
Druga skupina je razmišljala o Mariji kot Kraljici miru. Naj vsak prosi za mir, moli in dela za mir tako, da spoštuje prepričanje drugih,da odpušča,daruje svoje trpljenje za mir. Če sem gluh, darujem to za duhovno gluhe, svojo slepoto darujem za duhovno slepe.Težko je sprejeti Božjo voljo.Trpljenje darujmo z Jezusom za vse ljudi, ker smo Marijini otroci. Božji bomo, če bomo bolj človeški in se bomo več pogovarjali.
Tretja skupina je razmišljala o Mariji v vsak danjem življenju. Kristjanu so bergle Jezus in Marija. S to oporo hodimo v cerkev in povsod. Preizkušnje so potrebne za to, da spoznamo, da ne moremo vsega sami sto- riti. Pomembno je, da hodimo v pravo smer - k Bogu, čeprav se Božja ljubezen ne po- kriva vedno z našimi željami. Življenje je dar. Bodimo zadovoljni z njim in poklonimo ta dar naprej. Z majhnimi koraki v ljubezni lahko veliko storimo.
Četrta skupina je razmišljala o življenjskem optimizmu. Poklicani smo zato, da širimo optimizem.Za to nas Bog potrebuje takšne kakršni smo, ker zdravi hitreje obupajo in podležejo ob prvi preizkušnji kakor dolgo- trajni bolniki in invalidi. Ena od prisotnih je že doma napisala, kako se veseli srečanja in kako se vsak dan Bogu zahvali za vse. Druga invalidka je povedala, da je poleg vsega hudega, kar je doživela, zgubila še mamo, pa se je tolažila z nebeško mamo in s tem, da ima sedaj dve mami v nebesih. Zavedati se moramo, kaj je dobro in tisto, kar ni dobro, pustiti pri spovedniku. Brez Božje pomoči in brez sočloveka ne bo šlo, zato dajajmo ljubezen, da jo bomo našli.
Ko smo o svojem razmišljanju poročali na popoldanskem plenumu, je prišel gospod Miro Šlibar naravnost iz Rakovnika in je kratko poročal še o srečanju treh dežel. Prinesel nam je sporočilo, da moramo biti kristjani kljub vsem težavam realisti in op- timisti. "Močni v veri in trdni v upanju", je dodal gospod Jože, kot je geslo tega sre- čanja. P. Gabrijel Recek pa nas je spomnil, da bomo to zmogli le z močjo Svetega Du- ha. Za zgled nam je dal zbegane apostole, ki so z Marijo v svoji sredi na binkoštni dan postali novi ljudje in so v moči Svetega Duha odšli v svet oznanjat vero ter vsi razen Janeza umrli mučeniške smrti.
Sama sem potrebovala veliko časa,da sem dojela pomen mučeništva za spremembo na bolje kot nasprotje samomorilstva, ki je samouničenje.
"Sestra Mihelangela je prišla. Sama je vo- zila. Videla sem jo. Tako sem vesela!" je zažgolela Irenca z biseri v očeh.
"Tako sem vesela tega," je ponavljala vsa- kemu posebej. "Najbolj sem vesela tega, ker je sama vozila."
Bili smo spet popolna družina.
Ko sta se gostujoča duhovnika prijazno poslovila in smo ostali sami, so se "naši starši" (s. Mihelangela in urednik) odkrito pogovarjali z nami o problemih v zvezi s Prijateljem. Zelo resno, odkrito in z ljubez- nijo, kot se pogovarjajo v dobrih družinah.
Dan je bil zame zvrhano poln,zato sem pre spala večerne domislice. V nedeljo zjutraj so pripovedovali,da so se najbolj nasmejali tisti domislici, ki je ni bilo.
K sveti maši smo šli v farno cerkev.Na poti sem srečala sestro Marije Pomočnice v beli uniformi, ki je z optimizmom govorila o di- jakih tamkajšnje gimnazije.
Pri maši so lepo pokazali svoje duhovno bogastvo tudi naši spremljevalci. Med pri- digo smo slišali,da se bodo farani Želimelj v soboto zvečer poslovili od KRALJICE MIRU, ki je dolga povojna leta kot begunka bivala v lepo urejenem stranskem oltarju želimelj- ske cerkve. Okrašen kip bodo v procesiji z lučkami nesli iz cerkve med njihove hiše in polja, v nedeljo pa jo bodo spremili domov na Kurešček, v njeno prenovljeno cerkev.
Po kosilu smo se zahvalili prizadevnim ku- haricam, ki so ves čas materinsko skrbele, da nismo bili lačni ne žejni. Vrstile so se pohvale vsem in vsakemu,ki je s svojo pri- sotnostjo prispeval, da smo se imeli tako lepo, da smo ugibali, kje in kdaj bi se dobili večkrat, da bi laže dočakali novo srečanje ob letu.
Dr. Gabrijel Recek je rekel:
"Lepo je bilo, ko sta bila Jezus in Marija z nami. Navzeli smo se Jezusovega Duha lju- bezni in dobrote in tega ponesimo v svet." S.Mihelangela je z materinskim ognjem na- ročala, naj govorimo o tem povsod, koder bomo hodili, in na razstavo naj ne pozabi- mo! Gospod Jože je z očetovsko skrbjo po spremil domov tiste, ki niso imeli prevoza.
Za povrhu smo dobili še popotnico.Kar milo se mi je storilo, da kdo še poskrbi za moj jutri.
Sestri Edith in Helena sta bili neopazni, pa zato bolj urni pri vsakem delu. Še Breda je z njima hodila.
Nič se nisem poslavljala, ker vse leto živim s svojimi prijatelji, ko jih vidim v Prijatelju, na razstavi, po pošti in jih v duhu sreča- vam, kadar mi je hudo.Rada imam vsakega posebej.Tudi Ljubo in Tino in vse,ki so nas obiskali. Sama ne bi zmogla nositi bremena bolezni in bi osamljena postajala vse hujše breme. Zato hvala Bogu za vsakega pose- bej. V srcu bom nosila vsak trpeči obraz, ki je jokal iz duše in se v naslednjem hipu nasmejal z otroško prisrčnostjo.

Vsem hvaležna Ana

SKUPAJ NA MORJU

Kot že nekaj let smo si mišično oboleli iz vse Slovenije tudi to poletje nabirali moči in zdravja v Domu Dva topola v Izoli. V te programe ohranjevanja zdravja sem vklju- čen od začetka, že šesto leto zapored, in moram reči, da še nobeno leto nisem bil deležen tako kvalitetne in temeljite medi- cinske obdelave in terapije kakor letos - kljub hudim časom in težkim razmeram.
Poleg medicinske rehabilitacije se je do- gajalo še marsikaj drugega in zanimivega. Morda je komu ostal najbolj v spominu ka- kšen od zabavnih večerov, ki so nam jih pripravili mladi prostovoljci,udeleženci med narodnega mladinskega tabora;ta je v po- letnih mesecih deloval v Domu Dva topola. Mladi so nam, obolelim, pomagali pri vsako dnevnih opravilih, kot tudi pri našem vklju- čevanju v normalne življenjske tokove.
Drugemu so morda najbolj ostale v spomi- nu dobrote iz lonca in žara,tretjemu izlet v Portorož, Piran, Hrastovlje, pa nakupovalni izlet prek meje in še kam in še kaj - morda tudi kaj neprijetnega, saj, kjer je sonce, je tudi senca.
Meni pa je bila najbolj všeč prav ta razno- likost dogajanja in tudi možnost, da so bili z nami tudi ožji družinski člani. To možnost želim še posebej poudariti,saj je to za mno ge družine ena redkih priložnosti, da so dalj časa skupaj. Posebej to velja za tiste družine,ki imajo med letom svoje otroke po raznih zavodih in šolah.
Otrokom, ki jih je bilo v moji skupini kar pre cej, pa je gotovo ostal v lepem spominu ogled izolske tovarne igrač Mehano. Otroci so si z velikim zanimanjem ogledali izdelo- vanje igrač.Največje veselje je bilo ob kon cu, ko je vsak otrok dobil svojo igračko. Nekaj igrač pa je ostalo tudi v domu za tiste otroke, ki so prišli kasneje.
Namesto besed zahvale pa tole:
Morda bi se vse skupaj lahko končalo pri besedah: "Kaj hočemo, hudi časi so..." in z odloženo telefonsko slušalko ali z zaprtimi vrati. Pa se ni!
Morda bo kdo imel ta zapis za nepotreben in odvečen. Tudi prav, a meni nekaj ne da miru in mi vodi roko pri zapisovanju teh vtisov in sicer prav navdušenje nad ljudmi, ki poskušajo v vsakodnevnem življenju uve ljaviti ravnotežje med imeti in biti.Življenje in svet bi bila neznansko revna, če bi se vse končalo z ugotovitvijo, da so hudi časi in težke razmere. Na srečo pa hudi časi in težke razmere porajajo tudi ljudi odprtih src in ostrijo posluh za sočloveka...

Jože Raduha

TELEFON Z REŠILNIM RDEČIM GUMBOM

Mnoge invalide,ki žive sami,ali pa sami preživijo doma večji del dneva, muči skrb, kaj na- rediti, če bodo nenadoma po- trebovali pomoč.Padec z vozička ali padec na stopnicah, slabost v postelji jim more onemogočiti,da bi prišli do svojega telefona in poklicali pomoč. Tragični primer mlajše tetraplegične osebe, ki je v stolpnici sredi Ljubljane dva dni ležala skupaj s svojo mrtvo materjo, ne da bi mogla poklicati na pomoč s telefona v svojem stanovanju, potrjuje,da bi zaradi osebne varnosti marsi kdo potreboval poseben telefon.
Poseben telefon z rešilnim "rdečim" gum- bom je telefon Lifeline 2 Plus. Če v raz- dalji do 25 m od telefona pritisnete "rdeči gumb" na obesku,ki ga stalno nosite okoli vratu, sprožite klic za pomoč, telefon pa vas poveže s svojcem, sosedom, prijate- ljem,ali pa z dežurnim delavcem pri "Halo, pomoč!"-posebni službi za sprejem klicev za pomoč na domu. Telefon Lifeline v pre sledkih po nekaj minut zaporedoma kliče na šest določenih številk,dokler telefonske zveze ne vzpostavi z eno od klicanih oseb. Z osebo, ki bo klic sprejela,se lahko pogo- vorite z razdalje več metrov,ne da bi sploh prišli do telefona in dvignili slušalko (kot pri domofonu). Telefon Lifeline 2 Plus se pri- ključi namesto vašega starega telefona.
Telefon Lifeline deluje tudi kot navaden telefon s slušalko, tipkovnico in spominom. "Rdeči gumb" lahko uporabljate še za "dvigovanje" in "odlaganje" slušalke na da- ljavo, kadar želite opraviti pogovor brez slušalke v rokah npr. kar iz postelje. Na telefon Lifeline je mogoče priključiti še dodatne naprave za vašo osebno varnost: dodatni rešilni "rdeči gumb" v kopalnici, hišno protivlomno napravo,javljalnik požara ali pa napravo za nadzor gibanja v stano- vanju.
Služba "Halo, pomoč!" za organiziranje pomoči na domu je že organizirana pri Centru za pomoč na domu v Ljubljani (tel. 061/110-262).Tam je nameščena po- sebna oprema za sprejem klicev z Lifeline telefonov. Sprejemna naprava razpozna vaš telefon in na zaslonu računalnika pri- kaže kartoteko z vašimi podatki. Kartoteka vsebuje vaše ime,naslov,zdravstveno sta- nje in naslove vaših sorodnikov, prijateljev ali sosedov, ki bi vam lahko najprej poma- gali. Podatki vsebujejo tudi ime osebe, ki ima npr. rezervni ključ vašega stanovanja. Dežurni operater se odzove na vaš klic vseh 24 ur na dan, vse dni v letu. Z vami se bo pogovoril o vzroku za klicanje in ko bo ugotovil, kakšno pomoč potrebujete,bo poskrbel, da pomoč tudi prejmete. Če pa se operaterju ob vašem klicu ne bi odzvali, bo ta vseeno vedel, kdo ste.Predpostavljal bo, da potrebujete nujno pomoč, ki jo bo priskrbel v najkrajšem času.Poklical bo ne- koga od vaših bližnjih ali pa ustrezno služ- bo. "Halo, pomoč!" vam bo priskrbel tudi ustreznega izvajalca za pomoč na domu ali dobrodelno organizacijo, kadar si boste zaželeli npr. dovoz hrane, pomoč pri hišnih opravilih, varstvo na domu, pomoč pri ure- janju osebnih zadev, spremstvo... Sporočil jim bo, kaj potrebujete in kje vam lahko nudijo pomoč. Center za pomoč na domu v Ljubljani lahko "varuje" imetnike Lifeline telefonov po celi Sloveniji.
Telefon Lifeline 2 Plus z rešilnim "rdečim" gumbom je angleške proizvodnje, naročite pa ga lahko pri zastopniku, podjetju MKS Elektronski sistemi. Cena je okoli 1500 DEM v tolarski protivrednosti, čas dobave pa približno 2 meseca.

Zastopnik:
MKS Elektronski sistemi d.o.o.
Rožna dolina C. XVII/22 b
61111 LJUBLJANA
tel.: (061) 262-978, 268-633

Za to številko Prijatelja sem upala,da tokrat iz naših vrst ne bo nihče odšel za večno domov.
Ko pa smo začeli pripravljati razstavo roč- nih del, nam je bilo sporočeno na Teološko fakulteto, da je dobra Urhova mama Rozalija (Zg. Lipnica 12, 64246 Kamna gorica) ob 9.uri zjutraj zaspala v Gospodu.
"Močno ženo,kdo jo bo našel,"pravi psalmist Urhova mama je to bila! Delavna, skrbna, dobra, plemenita krščanska žena in mati je znala sprejemati življenje s hvaležnostjo do Boga,ko jo je obdaroval s srečo,pa tudi takrat, kadar jo je preizkušal s težkim trp- ljenjem. Bila je vdana v Njegovo voljo, ki jo je krepila v zvesti vsakdanji molitvi.
V hudem materialnem pomanjkanju je dala življenje sedmim otrokom in jih je z možem vzgojila v pravi krščanski veri in ljubezni. Ta zavest ji je dajala moči, ko je spoznala, da bosta njeni hčerki zaradi bolezni v živ- ljenju za marsikaj prikrajšani. Kot čuteča mati jima je stala ob strani na poti skozi življenje.
Ko smo jo šli kropit,nas je močno pretreslo ko je devetindevetdesetletni oče po rožnem vencu molil še očenaš za ženo in mamo Rozalijo. Kako globoko je bila zasidrana njuna zakonska vez vere in zvestobe krš- čanskemu življenju!
Rada bi rekla dragi mami hvala!Mislim,da bi tako rekli vsi, ki ste jo poznali. Kadar smo bili na obisku, je velikodušno in z vsem srcem postregla.
Mama, počijte v naročju Gospoda, da se odpočijete od muk in trpljenja, ki ste ga bili deležni, posebno v zadnjih letih, ko vas je izmučila bolezen.
Vsem sorodnikom naše sožalje, posebno Heleni in Kati, saj vemo, da je njuna bole- čina velika, kajti mama je le ena.

Še preden je bila odprta razstava, sem odšla na duhovne vaje. V četrtek, 3. sep- tembra, so mi sporočili, da bo popoldne pogreb invalidke Lizike Rakun (Nazarje 46 63331 Nazarje), ki je odšla po plačilo h Gospodu.Umrla je v torek zvečer v bolnici, kamor so jo zjutraj pripeljali.
Šla sem pred oltar, v tihoto kapele, saj mi je bilo hudo,ker sem imela Liziko zelo rada. Čutila sem, da je Lizika v naročju Marije... Njeno življenje je bilo ena sama molitev k Mariji in Jezusu. Še posebno je bila duša molitve za duhovnike in duhovniške poklice!
Lizika je bila v Prijateljstvu bolnikov in in- validov od vsega začetka-leta 1972.Njeno prijateljstvo me je bogatilo.Vsak teden mi je pisala. Bila je zelo vdana domači župniji in Mariji v Nazarjah. Gospod jo je poklical k sebi v 77. letu starosti.
Pred 34.leti je prišla za pestunjo mali Anici k Lenkovi družini. Na večer življenja in v težki invalidnosti jo je ta plemenita družina obdržala pri sebi.
Hvala vam, dragi Lenkovi, za zgled pleme- nite ljubezni do bolnega in nemočnega človeka.
Marjetka je zapisala: "Lizika je bila velika žena molitve,tihega darovanja. Njena vera je bila prav zato polna vdanosti, božjega veselja in poguma.
Hvala ti,Lizika,za neomajno voljo in toplino tvoje duše. Mnogi smo je bili deležni.
Pri Bogu si.Daj,prosi za nas! Molimo skupaj ti odrešena, mi še grešni, a vendar v upa- nju, da pridemo na cilj - domov k Očetu."

Marjanca Malavašič -Menart, Dom počitka 61360 Vrhnika, mi je pisala: "Sporočiti Vam moram žalostno vest, da me je 11. julija za vedno zapustil mož Alojz, ki je v maju dopolnil visoko starost, vendar sva se vsa ta leta najinega zakona lepo razumela, zato je moja bolečina še toliko hujša! Bil je bolan samo dva dni, imel je hudo pljučnico visoko vročino in srce tega ni preneslo. Lepo previdenega smo pokopali v Logatcu. Zame je bil dober mož,ki ga ne more nihče nadomestiti! Naj mu bo Bog bogat plačnik"
Marjanca je v Domu na Vrhniki že šestnajst let,njen mož Alojzij pa je bil tam enajst let! Tam sta se spoznala in na večer življenja sklenila zakonsko zvezo. Z ljubeznijo sta si lajšala težo dneva polnih devet let!

Tudi naša prijateljica Marjetka Smrekar je v tem času izgubila očeta Danijela, Gla- varjeva 32, 61000 Ljubljana.
Zadnja leta je bil preizkušen s hudo bolez- nijo in bolečinami. Gospod ga je vzel k sebi po zasluženo plačilo. Marjetki in vsem nje- nim, posebno ženi, naše sožalje. Oče pa naj počiva v Bogu!

s. Mihelangela

DRAGEMU p.SIMONU V SLOVO

Ni ga med nami, ki bi ne poznal p.Simona Ašiča in njegovih knjig (Pomoč iz domače lekarne I., II. in Priročnik za nabiranje zdravil- nih rastlin). K Bogu je odšel nepričakovano in sicer en dan po svoji 62-letnici mašniš- kega posvečenja.
Bil je srčno dober človek, prijazen in uslu- žen, vedno pripravljen vsakemu pomagati v duhovnih ali telesnih stiskah. Bil je poln ljubezni in usmiljenja do bolnih in nesrečnih Trpeči so se mu smilili, zato jim je rad po- magal - včasih celo prek svojih moči.
Bil je velik strokovnjak za nabiranje zdravil- nih rastlin in za njihovo uporabo pri zdrav- ljenju bolezni ter utrjevanju zdravja. Da bi znali sebi in drug drugemu pomagati, je bil pripravljen vsakega poučiti, kako je treba zdravilne rastline nabirati, sušiti in shraniti in kako jih uporabljati za čaje, obkladke, kopeli itd.
P. Simon je bil dober, zvest duhovnik in izreden spovednik. Njegovi življenjski na- sveti so nepozabni, saj so tako praktični, uporabni v vsakdanjem življenju. Kako rad je npr. dejal, naj odpustimo tistemu, ki nas je užalil ali naredil krivico. Namesto, da bi se nanj jezili, naj ga blagoslavljamo, zanj molimo, saj mu s tem pomagamo k pobolj- šanju. Vneto je priporočal, naj se Bogu zahvaljujemo tudi za trpljenje. Rad je dajal iz zakladnice svojega duhovnega izkustva.
Zdaj imamo spet novega priprošnjika pri Bogu. Kakor na zemlji nam bo pater Simon Ašič rad pomagal tudi z nebes!

Marta Silvester

SRCE MI NAREKUJE

Srce mi narekuje, naj dam na papir malo svojih težav,čeprav jih darujem Bogu vsak dan. Doslej sem bila sama invalidka, sedaj pa je zbolel še mož. Včasih bi mi res vse odpovedalo, če ne bi zaupala v Božjo be- sedo. Molitve me še držijo pokonci. Kadar mi Bog dá to veliko milost, da me kdo pelje v cerkev, je nepopisno veselje v duši in vse tegobe laže prenašam. Samo da bi mi bilo dano toliko moči, da bi zmogla težave, ki mi legajo na dušo. Zelo rada bi se pogo- vorila z našim gospodom župnikom,pa razen v spovednici ne najdem prilike, ker moram vedno po maši kar hitro v avto. Zato pa vam zaupam del svojih težav. Lepo prosim če vam je mogoče, za kakšno besedo v Prijatelju. Spominjam se vas v molitvi vsak večer.
Draga Francka! Hvala vam za zaupanje glede vaših težav! Res se nam včasih zdi, da je naš križ že dovolj težak, pa nam Bog dodeli poleg starega še novega. Zavedati se moramo, da Bog dobro pozna naše moči in nam bo naložil samo toliko, kolikor zmo- remo. Pa še sam bo hodil poleg nas in nam pomagal nositi... Tudi poleg vas je nepre- stano Božji Zveličar s svojo Materjo. Ne bosta vas zapustila. Tudi mi se vas bomo spominjali v večerni molitvi in bomo tako združeni pred nebeškim Očetom.Lep pozdrav!

MOJA STARA MAMA

Moja stara mama je doma v Budanjah pri Vipavi. Zelo je stara in hitro vse pozabi. Včasih pove dvakrat isti stavek.Zelo je skr bna in dobra in mi kupuje skoraj vso obleko Imam jo zelo rada in sem navezana nanjo.
Tudi ona me ima rada. Ima tri otroke: dve hčerki in enega sina. Ena od hčerk je moja mama.
Moja stara mama živi sama. Včasih me pri- de obiskat in tudi piše mi večkrat.
Kadar pride,mi prinese veliko sladkarij. Če- prav redijo, jih rada pojem. Upam,da bo še dolgo hodila na obiske in mi tudi kaj pisala.
Draga Tatjana! Hvala ti za spis! Prav je,da tudi mladi spoznate življenje starejših ljudi že v svoji družini in okolici, pa tudi bolnih in prizadetih. Svet bo boljši,če se bomo že v mladosti naučili, da jim moramo pomagati in jih imeti radi.
Verjetno nimaš stare mame rada samo zato ker ti kupuje skoraj vso obleko in ti prinaša sladkarije. Upamo, da boš tudi poskrbela zanjo, kadar bo onemogla in bolna. Nič hudega, če včasih kaj pozabi in pove isto dvakrat. To se starejšim ljudem pogosto dogaja in se bo tudi nam,ko bomo ostareli. Lep pozdrav!

PRIJATELJ JE VSE BOGATEJŠI

Pri 6.številki Prijatelja sem bila še posebno vesela ob članku g. Slavka Kalana, ki je novi radeški župnik.
Dobila sem vabilo za srečanje v Šmarjeti. To je že za nami. Moram povedati, da se žal ne morem udeležiti nobenega srečanja, ker mi tega ne dopušča bolezen. Sem zelo oslabela in vedno utrujena,da kar bolj ležim
Vsak dan, še posebno ob večerih, sedim na terasi z rožnim vencem v rokah. Takrat se z očenašem spomnim vas vseh. Tedaj navadno mašujejo po vseh cerkvah.
Prosim Boga vdanosti in stanovitnosti, ker je včasih kar precej hudo. Priporočam se vam v molitev, saj sem čisto osamljena. Vsem pošiljam tople pozdrave in želim mno go uspeha in zvestobe.
Draga Fanika! Tudi nam je žal, da se bolj bolni ne morete udeleževati srečanj naše- ga Bratstva. Žal nam je, ker ste prav tisti, ki ste najbolj potrebni pomoči, prikrajšani tudi za to. Upamo pa, da to lahko vsaj malo nadomestimo z obiski člankov našega Bratstva. Da bi se le čimbolj razširilo in da bi vsakdo, ki si to želi, našel obiskovalce iz svoje okolice.Nihče se ne sme čutiti zapu- ščenega in osamljenega, saj smo vsi otroci istega Očeta, ki svojih otrok nikoli ne za- pusti. Lep pozdrav in hvala za molitev!

BODITE SREČNI

Dragi prijatelji! Pošiljam svojo najnovejšo pesem in bom vesela, če jo bom zagledala v Prijatelju. Drugače sem dobro.Za razsta- vo imam že vse pripravljeno. Če morem še vedno kaj naredim in dan mi tako prehitro mine. Danes je praznik (binkošti) in včeraj smo imeli mašo v Domu. Tudi sama sem bila pri maši in sem se tudi vas kot vedno spomnila v molitvi. Bodite vedno srečni. Pošiljam pa tudi najlepše pozdrave.
Draga Štefka! Ker prav sedaj pripravljamo razstavo ročnih del bolnikov in invalidov na Teološki fakulteti, smo veseli vašega spo- ročila, da imate že vse pripravljeno in ver- jetno tudi že odposlano. Tudi za pesmico se vam zahvaljujemo.
Binkošti so sicer že daleč za nami,a darovi Svetega Duha nas spremljajo vse leto. Veseli smo,da jih tako lepo doživljate.Tudi vam dobroto in srečo ter najlepše pozdrave!

ROŽICE V ZAHVALO

Dragi prijatelji! Za pozornost, dobre želje in navdih naj vam te rožice prinesejo mojo toplo zahvalo z iskrenimi pozdravi in dobri- mi željami.
Draga teta Pia! Tudi vam hvala za pozor- nost,dobre želje in lepe pozdrave, kar nam vse pošiljate na kartici z rožicami! Kako la- hko že ena sama, iskreno napisana kartica prežene žalostne misli, tako da bo posijalo sonce v oblačen jesenski dan! Oblačnih dni bo jeseni vedno več in zato naj bo več tudi naših pozdravov, naše pošte. Napi- šimo si med seboj nekaj prijaznih besed in naš Prijatelj jih bo rad posredoval naprej. Lep pozdrav vam in vsem dopisovalcem!

ZDRAVILA, DAR IN PESMICA

Spoštovani! Po pošti vam pošiljam paketek z nekaj zdravili za naše misijonarje v Afriki. Upam,da nisem prepozna,da so še nekateri v domovini, da boste lahko oddali, predno odidejo. Za vas pa tudi prilagam skromen dar. Vse kar dam, dam iz srca, bolj sem srečna, če obdarujem koga, kakor pa če prejmem.
Prilagam še pesmico, ki sem jo napisala 7. julija 1991 zvečer. Če hočete, jo lahko ob- javite v Prijatelju, prosim pa, da napišete, kakor sem jo napisala, ker jo znam na pa- met, pa bi me motilo, če ne bi bila pristna. Sem brez znanja, saj imam samo šest raz- redov osnovne šole, in se zato sprašujem, odkod meni take lepe pesmice. Mislim, da je to delo božjega Svetega Duha.Če se bo stanje izboljšalo, jih bom še nekaj poslala. Imam jih še nekaj. Ob tej priliki se tudi spominjam vseh prija- teljic in prijateljev in jih prav prisrčno po- zdravljam in se vseh spominjam v molitvi in se jim tudi sama priporočam.
Pri vašem delu želim obilo božjega blagos- lova in varstva,da bi še naprej za nas tako lepo skrbeli in pisali v naši reviji Prijatelj. Vdana v Gospodu se vas spominjam v mo- litvi in vas prav lepo pozdravljam.
Hvala vam, draga Marija, za prepričljivo vedrino, ki veje iz vašega pisma. Prav tako tudi za dar in zdravila, saj jih misijonarji zelo potrebujejo. Srečni smo, če moremo kaj darovati, hvaležni pa,kadar prejemamo Je že tako, da drug drugega potrebujemo. Vaša skromna zahvala Kraljici miru, ki jo molite že od lanskega julija, nas utrjuje v veri,da brez posebnega Marijinega varstva ne bi prišli do svobodne Slovenije.

Sreča takšna, sreča drugačna! Pa tedaj, ko se nam občutno zmanjšajo možnosti za njeno doseganje, ali pa ko celo mislimo, da nas je zapustila; ko mislimo, da je za nas sploh ni več?!
Takrat moramo najprej preveriti, kaj nam sreča sploh pomeni. Za nekoga je sreča zadetek na loteriji, za drugega, če opeka s strehe pade tik pred njim in ne na glavo. Tretjemu pomeni sreča globoko notranje občutje zadovoljstva po uspešno opravlje- nem delu ali ob ugotovitvi, da napreduje proti svojemu cilju. Četrtemu pomeni sreča mogoče čisto nekaj petega!
Na splošno lahko pride sreča v človeka od drugod, lahko pa si jo ustvari sam v svoji notranjosti. Na zunanjo srečo ponavadi ne moremo kaj dosti vplivati, na notranjo pa zelo! Kako bi si lahko tudi v najslabših po- gojih ustvarili vsaj kanček notranje sreče?
Vsekakor moramo najprej preveriti svoj od- nos do sreče nasploh. Za srečo namreč ni zadosti samo želja BITI SREČEN, ampak je potrebna tudi lastna odločitev,trdna volja, vera in upanje vanjo.
Človek si tudi sam zelo rad postavlja ovire do svoje sreče. Zelo pogosta zapreka je lahko preveč podrobna predstavitev o kon- kretni sreči, ki je potem ne moremo doseči in zato ne priznamo za srečo nobene dru- ge. Sreč je namreč več vrst in vedno je bolje odkrivati nove, kot pa trmasto vztra- jati samo pri preizkušenih vzorcih. Rado se namreč izkaže, da je marsikatero splošno priznana sreča le namišljena ali "sreča z napako". Bodisi da je nedosegljiva ali pa je njena cena previsoka.
Za drugačno srečo pa je za začetek pot- rebna ugotovitev ali vsaj dvom, da sreča pravzaprav ni seštevek ugodnih trenutkov ali užitkov, za katere velja, da več kot jih imaš, več jih želiš imeti in tem manj si sre- čen.In potem se bo začelo odpirati! Začeli boste iskati srečo drugačne vrste.
Da samo prejemanje ni prava, sploh pa ne trajna sreča, dnevno dokazujejo mnoge ži- vljenjske usode različnih zvezdnikov, bodisi filmskih, športnih ali medijskih. Življenje jim je navidez največ dalo, pa se njihove poti pogosto klavrno končujejo v različnih za- svojenostih (alkohol,mamila, ipd.) in v pre- zgodnji osamljenosti.
Zakaj bi se torej počutili prikrajšane, če si ne morete vsega ali pa veliko privoščiti? Raje poskusite doživeti srečo v dajanju,saj to je dvojna sreča.

Poleg tega pa ta sreča ni odvisna od niko- gar drugega kot od nas samih.Privoščimo si čimveč sreče, ki jo lahko ustvarjamo sami.
Seveda ob dajanju ne smemo pričakovati povračila,še manj pa hvaležnosti. S tem bi se lahko naša sreča zelo zmanjšala. Kveč- jemu se lahko vživimo v obdarovanca in si zamislimo, kako bi se sami počutili v podo- bnem položaju oziroma ob taki obdaritvi.
In kaj lahko damo? Damo lahko prijaznost, sočutje, naklonjenost, toplino, veselje, vzpodbudo... damo lahko ljubezen! Tudi če teh dobrin nimate v izobilju, jih vedno da- jajte. Če jih iskreno želite dati, se namreč pomnože in na koncu ponavadi ugotovimo, da smo dali več kot smo spočetka sploh mislili, da imamo. Ugotovimo, da s tem, ko dajemo, pravzaprav tudi dobivamo.
Vendar pa ta drugačna sreča ni dostopna vsem. Kot kaže, se rada pojavi takrat, ko nastopi okrnjenost v dosegljivosti ali pa v doživljanju običajne sreče. Tedaj se člo- veku drugačna sreča ponudi kot nekakšna alternativa.
Mogoče pa občutimo pravo srečo šele ta- krat,ko je zase sploh več ne iščemo.Tedaj smo namreč sposobni srečo drugih občutiti kot svojo lastno. To pa je šele tedaj, ko na življenje ne gledamo več skozi kopreno lastnih želja in lahko uzremo in občutimo lepoto in dobroto vsepovsod.In takrat smo srečni na poseben, poln način. Takrat ob- čutimo drugačno srečo!
Ste že kdaj pomislili,da je srečen človek,ki zna svoje želje in cilje naravnati na dose- gljivo in uresničljivo višino; ki vidi čim več svojih možnosti in jih zna čim bolje izkoris- titi; ki zna ob morebitnem odpisu nekaterih svojih možnosti videti in računati tudi na tiste možnosti, ki se ob tem na novo od- prejo.Srečni so predvsem tisti,ki so stalno na poti proti nekemu svojemu cilju.
Človek pa je predvsem sam lastne sreče kovač, še posebej te drugačne. In naj- boljša sreča se kuje v domači kovačnici!

Odlomek iz knjige: Zvone Modrej, SREČA JE METULJ, Ljubljana 1991. Knjiga je že razpro- dana, avtor sprejema prednaročila na tel. 061/217-366.

TIHO ŠEPEČEŠ

Morje, ti, ki si brezkončno, ti,ki že stoletja daješ človeštvu svoj sijaj, svoj objem, ti, ki dan za dnem šepetaš neznano govorico, govorico, ki jo razume le človek, ki ti pri- sluhne.
Tvoji valovi so kakor božajoča pesem,kakor nežen spev uspavanke, katere je deležen otrok, preden zaspi.
Morje. Najlepše siješ ob jasnih večerih, ko sonce tone v tvojo globino in ko se na ne- bu prižgo zvezde. Takrat šepečeš človeku, ki stoji na obali tih, zamišljen, najlepše be- sede, ki jih razume samo tisti,v katerem je ljubezen do vseh ljudi,do vsega stvarstva. Koliko tihe sreče se rodi ob tebi, morje, koliko ljubezni se vsako leto rodi na tvojih obalah,ko te pokriva mrak.Zvezdnato nebo je takrat kakor biser, valovi kot ena sama neizpeta pesem, pesem večnosti. To je pesem prijateljstva za vse nas, ki si želimo tihe sreče, veselja in miru, ki ga ob jasnih večerih tiho izvabljajo tvoji valovi.Najlepšo melodijo, šepet valov,ki naj večno šepeta- jo, tudi takrat, ko bo v naših srcih zbledel spomin na te, morje.

Nevenka Širca

Evica: "Mami, naša tovarišica nič ne ve in nič ne zna!"
Mami: "Kako pa ti veš, kaj zna in česa ne zna! Ne govori tako o tovarišici!"
Evica: "Res, nič ne zna! Zakaj je pa mene vprašala, koliko je ena in ena?"

PO ZDRAVNIKOVEM RECEPTU
Mož: Kaj vidim, v taki vročini, ti pa kuriš peč na olje?
Žena: Zdravnik mi je predpisal, naj kuham vse na olju!

HUDA BOLEZEN ALI ...
Srečata se stara znanca Miha in Janez.
"O živijo, Janez, stopiva v gostilno na ko- zarček žganja," veselo Miha.
"Joj,ne smem žganja" kislo odgovori Janez.
"No, pa vrček piva ali vina, da se malo po- govoriva," se Miha ne da odgnati.
"Tudi piva in vina ne smem" vzdihne Janez
"Ja, kakšno bolezen pa si staknil od tedaj, ko se nisva videla?"
"Ne bolezen, ampak ženo," odgovori Janez še bolj kislo.

aš

NAGRADNA KRIŽANKA 5/92

Rešitve (izpišite le vodoravno) pošljite do 20. oktobra 1992 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. klekljan prt, 2. knjiga: F. Sodja: Pisma mrtvemu bratu, 3. komplet unikatnih vizitk 4. zimske nogavice.

Rešitev križanke 4/92 vodoravno:
PRIBA, RAMIZ, ID, NO, JAKOV, ARAM, ST, ENERGETIKA, DOKL, LENAU, IVO, OJNICE, TENOR, EC, HLOD, NIAS, SIMON, TARN, TS, RE, ELKE, ETE, PI, KAD, IKS, ARMADE, NAT, LAH, AŽ.

NAGRAJENCI 4/92:
1. klekljan prt: ROBERT HUDOKLIN, G. Vrh- polje 87, 68310 Šentjernej
2. knjiga F. Sodja Pred vrati pekla: MARIJA SIMNOVČIČ, Vodnikova 6, 65280 Idrija
3. kvačkan prtič: ANA TOMELJ, Šmarca, Nožiška 14, 61240 Kamnik
4. prijemalki za posodo: ALBIN URH, Jelov- škova 10, 64264 Bohinjska Bistrica.

viseči most v dolini Idrijce in senena kopa v Istri (avtor F. Stele)

Prispevke za št.6 pošljite do 20.oktobra 1992