Revija Prijatelj

BOG - OZDRAVLJA IN ODREŠUJE

Pripravlja p. dr. Marijan Šef

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

22. ZDRAVILNOST MAŠNIŠKEGA POSVEČENJA

"Vsak duhovnik po svoje zastopa Kris- tusa samega," pravi II. vatikanski cer- kveni zbor v Odloku o službi in življenju duhovnikov. "Zato je obdarjen tudi s posebno milostjo, da more v službi za- upanim ljudem primerneje težiti za po- polnostjo tistega, katerega predstavlja. Za svojo človeško slabost dobiva zdra- vilo iz svetosti njega,ki je za nas postal veliki duhovnik 'svet, nedolžen, neoma- deževan, ločen od grešnikov'" (Hebr 7, 26) /D 12/
Tudi duhovnik potrebuje ozdravljenje. Sme imeti človeške slabosti. Zakrament po katerem sploh postane duhovnik, mu bo pomagal, da bo te slabosti hkrati priznaval in se jih vedno znova reševal. Gre za proces."Zakrament svetega reda upodobi duhovnika po Kristusu Duhov- niku," pravi odlok. Seveda podobnost ne pomeni enakosti, ampak bolj ideal ali obljubo. Kristus ve, da je za duhovnika v njegovih človeških slabostih potrebna vedno znova posebna milost - stalno ozdravljenje -, da bi mogel postati nje- mu podoben.
V čem je bistvo duhovnikovega ozdrav- ljenja? Kako more priti duhovnik do po- dobnosti s Kristusom, ki ga ozdravlja? Že omenjeni stavek "Zakrament svete- ga reda upodobi duhovnike po Kristusu Duhovniku",utemeljuje podobnost tako- le:"in jih napravi za služabnike Glave,da kot pomočniki škofovskega reda gradijo in zidajo celotno Kristusovo telo, ki je Cerkev" /D 12/. Odlok pravi:"Vsakdanja opravila kakor tudi celotna njihova služ ba jih usmerjajo k popolnosti".Duhovnik bo ozdravljen svojih človeških slabosti in tako postal podoben Kristusu s tem, da bo opravljal svojo službo z zavestjo, da je njegova služba služba božjemu ljudstvu, ki je Kristusovo telo.Duhovnik more samo po svetosti Kristusa in nje- govega telesa doživeti svoje posveče- nje in ozdravljenje. Iz tega sledi, da mora duhovnik svojo službo Cerkvi in v Cerkvi doživljati in opravljati predvsem kot zakramentalno službo,da bo deležen posvečevanja in ozdravljenja. "Cerkev je v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu" /C 1/. Zakramentalna služba du- hovnika, ki ga posvečuje in ozdravlja, je pravzaprav evharistična služba. Kardinal Ratzinger imenuje takšno opre- delitev Cerkve evharistično ekleziologijo (nauk o Cerkvi). "Jezusovo zadnjo ve- čerjo lahko spoznamo kot bistveno de- janje, s katerim je ustanovil Cerkev. Ko podari svojim prijateljem liturgijo smrti in vstajenja, jim podari praznik življenja... Zato so cerkveni očetje z lepo podobo zapisali, da izvira Cerkev iz Gospodove strani, iz katere tečeta kri in voda". (Communio 1/86, 44).
Duhovnik postaja odrešen,ko pri sreča- nju z občestvom kot Kristusovim tele- som vedno znova pusti, da je deležen

Pozdravljena Mati kraljica miru,
k tebi prispeli, zbrani smo tu,
da ti izkažemo slavo in čast,
pod svoje okrilje sprejmi ti nas!

Slovenskemu narodu slaba preti,
Marija Pomagaj, reši nas ti.
Milosti polna, varuj ti nas,
z nami ostani sleherni čas.

Zvonovi po vseh cerkvah naj done,
v čast in slavo naši Gospe!
Prošnje poln božji je hram,
Marija Pomagaj, pomagaj ti nam!

Rezka Jan

praznika življenja. To je bistvo evhari- stije, pa tudi vseh drugih zakramentov. Duhovnik postaja odrešen, ko skupaj z Jezusom, iz ljubezni do prijateljev, iz- roča življenje, ki mu ga je dal Bog Oče.
Zato beremo v Odloku:"Če torej oprav- ljajo službo Duha in pravičnosti (2 Kor 3,8-9),se utrjujejo v duhovnem življenju če so le poslušni Kristusovemu Duhu, ki jih oživlja in vodi" /D 12/. Kristusov Duh ne oblikuje samo duhovnikove službe Kristusovemu telesu, ampak vse njego- vo življenje.Duhovnik je deležen ozdra- vljenja, če pusti, da ga oživlja in vodi Kristusov Duh. To se mi zdi samo po sebi umevno, vendar se vsi duhovniki ne zavedajo, kaj je hotel koncil s tem povedati. Duhovniki namreč ne "mrtvijo v sebi dela mesa" z osebnim prizadeva- njem in z vajami odpovedovanja (as- kezo), ampak z "maziljenjem Svetega Duha in poslanstvom, ki ga prejemajo od Kristusa" /D 12/. Duhovnik se zaradi svojega posvečenja ne more čutiti ob- vezanega k nobeni vaji zaradi nje same ampak mora bogastvo posvečenja pri- čakovati samo od maziljenja in poslan- stva Kristusovega Duha. Vsega tega pa je deležen v svetih opravilih, ko služi božjemu ljudstvu kot Kristusovemu te- lesu z delitvijo zakramentov, oznanje- vanjem in diakonijo.
Duhovnik torej ni deležen posvečenja in ozdravljenja zaradi lastnega prizadeva- nja, ampak lahko oboje sprejme kot dar Ta dar nujno potrebuje, da je njegova služba ljudstvu rodovitna. "Svetost du- hovnikov pa tudi največ pripomore k plodovitosti njihove službe" /D 12/. Plo- dovitost ne pomeni nobenih statistično merljivih uspehov,ki so sad duhovnikove marljivosti. Velikokrat so takšni uspehi na škodo duhovne plodovitosti duhov- niške službe,pa tudi na škodo duhovni- kovega duhovnega in telesnega zdravja Pod vplivom zunanjih uspehov se začno duhovniki ozirati k drugim 'bogovom',kot je Jezus Kristus in navajajo vernike na druge vrednote, kot je vera v Jezusa Kristusa. Različne možnosti in ponudbe, zlasti privlačnost 'proizvodnosti',so tudi za duhovnika zelo vabljive, ker so mu dosegljive.Vendar vodi takšno ravnanje k tekmovalnosti, napetostim in razcep- ljenosti, ne pa k edinosti in ljubezni v enem Kristusovem telesu.

PROBLEM ZASVOJENOSTI PRI MLADIH

(Odlomki iz nalog)

• Nikoli doslej nisem razmišljala o pro- blemu zasvojenosti pri mladih. To nam pove, kakšni smo, nato pa se čudimo, zakaj do tega pride. Vedno začnemo pomagati takrat, ko je že prepozno...
• V naši družbi je zasvojenih vedno več mladih. Vedno več je težav, problemov ki jih ne znamo rešiti,zato nam ne pre- ostane drugega, kot boriti se do konca ali pa omagati in biti človek brez kril...
• Letos smo imeli praktični pouk na psihiatriji. Srečali smo se z različnimi bolniki, tudi z bolniki zasvojenimi z alkoholom, drogo... Medicinske sestre imamo zelo veliko vlogo pri zdravljenju: pomagati bolnim ljudem.
• Zasvojeni ljudje nimajo nobene pri- hodnosti, živijo iz dneva v dan. Živijo v svetu sanj in iluzij.In ko se te razblinijo ne vidijo nobene svetle točke v življe- nju in to lahko vodi tudi v samomor.
• Kaj pomaga mlademu človeku, če tudi ima vsega preveč, duševno pa je prazen.
• Pri srcu me stisne, ko vidim družine, ki propadajo zaradi težav,ki jih povzro- čajo droge in alkohol, pa ne vem, kako bi jim pomagala. Zelo pomembno je, da bi se tudi v Sloveniji odprl center za zdravljenje narkomanov, pod vodstvom portoroškega župnika,ki zelo veliko po- maga prizadetim družinam in narkoma- nom. V tem centru naj bi narkomane zdravili brez terapije (zdravil), samo s fizičnim delom.Takšno zdravljenje se je uveljavilo predvsem v Italiji.

učenke srednje zdravstvene šole

ZDRAVSTVENI DELAVCI -

PRIJATELJI PRIZADETIH

Pripravlja dr. M. K.

POGUM ZA SANJE DAJE MOČ ZA RAVNANJE

Ko sem pred dvanajstimi leti iskal poti, da bi v prostem času na podlagi izku- šenj iz lastne hude bolezni in iz študij pomagal predvsem težko bolnim in umi- rajočim, je bil eden najbolj pretresljivih odgovorov: "Kaj vendar hočete, ti bodo tudi brez Vas umrli!" V trenutku se je zame marsikaj najprej podrlo: bil sem globoko ranjen, prizadet in tudi jezen. Nisem mogel in hotel razumeti, da lahko tako ostro zavrnejo ponujeno službo iz skrbi za malo več človeškega ozračja kot prispevek iz terapevtsko pastoral- nega vidika. Lahko sem,hvala Bogu,vso svojo ranjenost izrazil svoji ženi. Zaradi njene pomoči,ki me je krepila, je v meni hitro zrasla drža: Kljub temu in še prav posebej! "Prebudil sem se iz sanj," in hkrati spoznal,da je potrebno veliko maj hnih korakov,da pridemo košček naprej. Iz teh izkušenj sem se naučil, kako po- membno je veliko sanjati, da potem korak za korakom lahko nekaj tega ure- sničimo. Tako naj bi bil zaključek (v tej knjigi) za bralce uvod za lastne sanje o spremembah in za začetek samouresni- čevanja.

Sanjajmo vendar o tem,
da ne mora nič ostati tako, kot je vedno bilo,
da lahko vladanje postane odgovorno vodenje,
da lahko poderemo sisteme in strukture,
da drug drugemu spet damo imena,
da ne samo premagujemo bolezni, ampak zdravimo ljudi,
da pozicije in vloge ne določajo vrednosti ljudi,
da najdejo najšibkejši in najbolj ubogi v nas zagovornike,
da se z odporom srečujemo s ponižanji,
da nam je "vsevednost" samo po sebi umevno vprašljiva,
da se ne odpovemo svoji sposobnosti kritike,
da si od nikogar ne pustimo vzeti svoje odraslosti,
da zaradi včeraj ne zamudimo danes in jutri,
da govorimo, kjer ne smemo več molčati,
da pri vsej pomoči ne pozabimo na same sebe,
da ne trpimo in ne pustimo trpeti po nepotrebnem,
da bolj praznujemo dobre dneve,
da se bolje uvajamo v odpuščanje,
da ne zatajimo več samega sebe,
da se zavzemamo za bolj izpolnjeno življenje.

Sanjajmo vendar o tem,
da smemo bolj človeško živeti,
trpeti, umirati
in pri tem pomagati.

Kajti, ali bodo sanje današnjega dne postale resničnost jutrišnjega,
je veliko odvisno od mene,
od vas, od nas!

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN
SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

Človek brez moralnih vrednot je kot ptica brez kril.

(Don Bosko)

GOVORIJO NAM PRIJATELJI

VZGOJA OTROK SE ZAČNE V DRUŽINI

Bolniki in invalidi živijo med nami. Njihovo življenje je v marsičem drugačno od živ- ljenja zdravih.Ob duhovnih vikendih pre živimo nekaj dni skupaj z namenom, da se duhovno obogatimo in medsebojno spoznavamo. Vendar pa čas tako hitro mineva, da se o vseh podrobnostih na teh srečanjih ne utegnemo pogovarjati.
Vsi, ki smo bili zadnji dan razstave na TF,smo lahko prisluhnili glasbenemu na- stopu, ki sta ga pripravila slepa prijatelja Zoran in Jerko. Tokrat smo za razgovor poprosili Zorana (Zoran Habe,Vrhnika) Zanimalo nas je, kako živi, ter s čim se, poleg petja in igranja kitare,še ukvarja.
Zoran, od kje si doma, kako si pre- življal otroštvo, mladost? Rodil sem se v Ljubljani. Ko sem bil star dve leti, so me dali v rejo v Krtino pri Moravčah. Tam sem bil osem let. Nato sem se za dve leti vrnil domov.Leta 1962 je mama umrla in zopet sem se poslovil od doma Za eno leto sem šel v Dom Janeza Lev- ca, od tam pa v Dom slepih na Vič,kjer sem bil pet let.Potem pa še za eno leto v Prehodni mladinski dom v Jarše, pa za eno leto v Dom Malči Beličeve in od tam v Dom slepih v Škofjo Loko, kjer sem bil devet let. Sedaj sem pa že sedemnajst let poročen.
Si bil že od rojstva slep? Eno oko sem izgubil pri dveh letih. Natančnega vzroka za to ne vem. Na drugo oko pa sem oslepel, ko sem bil star sedemnajst let. Pred tem sem videl še približno 7%, pa me je takrat nekdo udaril in mi pre- sekal oko. Tako teden dni nisem ločil niti svetlobe. Odšel sem v bolnico, da so mi oko zašili. Po operaciji sem ločil le obrise ljudi, prepoznaval pa jih nisem.
So tej operaciji sledile še druge?
Leta 1968 sem šel na Madžarsko na presaditev roženice. Po operaciji je bilo stanje boljše - videl sem toliko, da sem lahko sam hodil, medtem ko brati in pi- sati nisem videl.
Leta 1969 sem imel odstop mrežnice in ponovno sem šel v Ljubljano, da so me operirali.Operacija je dokaj dobro uspe- la,čeprav brati in pisati še vedno nisem mogel; razločeval sem barve, ki jih da- nes ne. Leta 1971 sem šel na ponovno presaditev roženice na Madžarsko. Ta- koj po operaciji je dobro kazalo, saj je bila pred menoj takšna slika kot nikoli prej in ne pozneje. Po štirinajstih dneh so mi odvili - odkrili oko in spet nisem videl ničesar več; tako je bilo, kot je danes.
Zdravnik v Ljubljani mi je rekel, da je bila to neka napaka, da je prišlo do po- novnega odstopa mrežnice. Povedal je tudi, da bi bila možna še ena operacija. O tem pa za zdaj še nisem premišljeval, da bi šel.
Precej časa si preživel v Škofji Loki. Povej, kaj vse si tam delal! Preden sem popolnoma oslepel,sem hodil v šolo za polkvalificiranega kovinarja, nato pa so me prekvalificirali v metlarja. Izdelo- val sem sirkove metle. Poleg tega sem delal košarice iz šibja,iz viter.To bi lah- ko izdeloval tudi doma, če bi imel stroje in primeren prostor. Približno tri mesece sem hodil tudi v tovarno Iskra v Želez- nike.Toda zaradi slabega vida mi je vsak drugi komad ušel po traku. Ugotovili so, da s takim vidom ne morem delati v tovarni.
Kako si torej sprejel svojo invalid- nost-slepoto? To je bilo pa zelo težko Namreč tisti,ki je nekoč videl, sprejema svet drugače. Zato je sprejetje slepote pri takih ljudeh res težko.Človek je psi- hično na tleh, doživljaš neke vrste šok, ne veš,ne kam ne kako. Ob tem pozab- ljaš,da nisi edini,ki se je znašel v "temi"
Bil sem sorazmerno mlad,ko sem oslepel Doživljal sem velike krize.Ko spoznaš,da preizkušnje ne moreš odriniti od sebe, jo pač sprejmeš in se učiš z njo živeti. V bistvu je to novo rojstvo. Učiš se "gledati" z rokami - s tipanjem.
Kako si se privajal drugačnemu živ- ljenju? Ko sem bil še v Škofji Loki, sem se že začel navajati na drugačno živ- ljenje. Imel sem prijatelje, s katerimi smo bili pogosto skupaj. Ob pogovoru je čas hitro mineval. Velikokrat pa smo igrali tudi kitaro.Tako sem bil "zaposlen" in sem na slepoto kar pozabil.
Torej ti je bila družba v oporo, da si lažje prebrodil težave?Ja.V Škofji Loki sem imel zelo dobro družbo. Raje sem bil med starejšimi. Bolj so me razumeli. Dobro smo se imeli in zato smo hodili skupaj na izlete,romanja, skratka,povsod
Kdaj pa si se srečal z vero? Rejnica nas je učila,da smo hodili v cerkev,in to peš iz Krtine v Dob - vsako nedeljo. Bili smo trije: midva z bratom in njihov sin.
Do tretjega razreda smo imeli verouk v Krtini, nato v Dobu. Toda jaz sem bil tam le do tretjega razreda. Od takrat pa do Škofje Loke nisem imel nobenega verouka več.
Kje si prejel zakramente? Rejnica je poskrbela, da sem prejel sv.krst in prvo obhajilo.K birmi pa sem šel v Škofji Loki.
Ob tem naj povem, da sem imel med pripravo na birmo precej težav.Direktor je bil strog in me je klical na zagovor. Zanimalo ga je, zakaj hodim v cerkev, zakaj želim k birmi,kaj sploh vidim v veri Odgovoril sem mu, da je zame to opora v težavah, da je to smisel življenja. Toda on mi je še ugovarjal, a jaz sem kljub temu vztrajal v pripravi in nato prejel tudi zakrament sv. birme.
Kdo te je pripravljal? Je bil to morda župnik? Ne,ni bil župnik.Pripravljala me je pevovodkinja, ki je bila v Domu. Bila je prav tako slepa kot jaz.
Tako je počasi tudi direktor nehal na- sprotovati. Gotovo je spoznal, da bom vztrajal pri tem,kar sem si izbral,čeprav je bila moja vera šibka. Manjkalo mi je veliko verouka. Morda pa sem si ravno zato tako zelo želel spoznati božji nauk
Gotovo si se ob tej pripravi kdaj spo mnil tudi rejnice, ki ti je prva poka- zala pot do Boga. Ali imaš še stike z njo? Seveda!Ko sem bil še v Škofji Loki sem jo šel nekajkrat obiskat. Odkar pa sem poročen,grem vsako leto k njej,če je le mogoče. Res je ne morem pozabiti saj je bila zelo dobra "mama". Imel sem jo rad in jo imam še sedaj.
Veliko "postaj" si imel v življenju. Kako si prišel na Vrhniko? Z ženo sva se spoznala v Škofji Loki. Ko sem bil še v Domu, je prišla Ani - moja sedanja žena - tja, da bi videla, kakšen je dom za slepe. Poznala je Dom starejših na Vrhniki,zato je želela spoznati še druge domove. In tako sva se čez čas poro- čila sem na Vrhniko.
Kako si se seznanil s Prijateljstvom?
Zdenka - sodelavka PBI - je hodila na srečanja in tja vozila tudi Ireno Treven. Včasih mi je pripovedovala doživetja s teh srečanj. Začel sem se zanimati in zato sem se tudi jaz vključil. Prihajala je pošta,med drugim tudi vabilo za sre- čanje. Udeležil sem se ga in bilo mi je zelo všeč. Po tistem sem težko čakal vsako pošto iz PBI. Veliko mi pomeni, zato jo skrbno spravljam.
Ali lahko bolj natančno poveš, kaj je bilo tisto, kar te je na srečanju tako navdušilo? Všeč mi je bila družba in prijetno, sproščeno ozračje,kjer se lah- ko z vsakim pogovarjaš. Prijetno je tudi ob večerih, ko mladi poskrbijo za smeh in razvedrilo.
Meni je dobrodošlo duhovno razmišlja- nje - poglabljanje, kajti v mladosti sem imel tega premalo.Zato tudi pogovore s prijatelji včasih usmerim v to tematiko. Tako spoznam njihovo življenje in miš- ljenje.
Kako sprejemaš predvajanje filmov ali diapozitivov na srečanjih? To je nerodno za nas slepe. Dobro je, da sedi kdo poleg in ti oriše sliko. Potem si jo lahko tudi sam predstavljaš.
Ti je kdaj tudi dolgčas?
Ne, to pa nikoli. Velikokrat me kdo prav to sprašuje. Včasih stojim pri cesti in štejem avtomobile, pa pride kdo zraven in vpraša, če mi ni dolgčas. Povem mu, da mi ni prav zato, ker tam stojim in štejem. Če premišljuješ,da ti je dolgčas ti bo zares postalo, če pa si vedno kaj poiščeš in delaš, ti ne bo nikoli.
Sicer pa svoje dneve krajšam tudi z igranjem kitare in petjem.
Kje si se tega naučil? V Škofji Loki. Nekaj časa me je učil birmanski boter, ki je bil organist. Nato pa sem hodil k invalidki, ki je znala dobro igrati. To je bila Betka Pohorec. Ta me je lepo učila. Bila je potrpežljiva z menoj. Zelo vesel sem bil, da sem se tega učil. Kasneje sem se še sam izpopolnjeval.
Letos si nastopal na razstavi ročnih del bolnikov in invalidov skupaj s prijateljem Jerkom.Si morda nasto- pal že kdaj prej?
Nastopal ravno nisem. Smo pa včasih igrali s prijatelji. Bil je harmonikaš, tro- bentar in jaz. Potem sta onadva odšla, jaz pa sem svojo električno kitaro pro- dal. Še danes mi je žal zanjo.
Naj ob tem povem, da bova šestega novembra gosta meseca v Kočevju- pri mladinski skupini.Tamkajšnji kaplan naju je poslušal na TF in naju povabil.
Na razstavi si sodeloval tudi s svo- jimi izdelki. Kaj ti to pomeni? To je bilo moje prvo sodelovanje. Težko bi opisal z besedami tisto,kar sem ob raz- stavi doživljal. Povem naj le to,da je bil zame to velik dogodek-nadvse spodbu- den. Že ob tej razstavi sem se odločil, da bom v prihodnje še sodeloval. Všeč so mi bili tudi glasbeni popoldnevi. Tudi razpoloženje je bilo enkratno.
S kakšnimi ročnimi deli pa se ukvar- jaš? Največ izdelujem makrameje: za rože, razne stenske makrameje. Poleg tega izdelam kakšen pas,rožni venec in drugo. Včasih komu popravim tudi kolo ali manjši motor.
Imaš morda tudi ti kolo? Z ženo imava dvokolo. Z njim sva se nekajkrat udeležila maratona. Nastopila sva na maratonu Franja,Kočevskem maratonu, Dakijevem maratonu, prijateljskem ma- ratonu v Kamniku in v Škofji Loki.S tem kolesom sva šla tudi na Brezje, pa v Železnike, Moravče, Logatec, Cerknico, Rovte, Smrečje, Zagorje...
Imaš morda kakšna posebna doži- vetja s teh voženj? Takšnega kole- sa le nima vsak. Kadar se peljeva po Vrhniki, se večina ozira za nama in se čudi, kakšno kolo imava.
Živo pa mi je v spominu dogodek, ko se nama je kolo prelomilo tik pred ciljem. Bila je neka tovarniška napaka. Strašno smešno je bilo, ko sva vlekla domov vsak polovico kolesa.
Vajine dneve sedaj razveseljuje tudi mala Vika. Povej še kaj o njej!
Vika bo za božič stara že tri leta. Sedaj je že tako velika, da mi marsikdaj malo ponagaja. Rada se mi skrije, in ko jo pokličem, se ne oglasi. Potem seveda stopim nekaj korakov po stanovanju, da bi jo našel. Včasih se mi zgodi, da jo skoraj pohodim, kajti popolnoma tiho čepi v kakšnem kotu.
Drugače pa pogosto pleza v naročje,da se igrava. Rada tudi poje-me posnema, ko pa pesmi ne zna naprej, moram jaz nadaljevati.
Naj povem tudi to, da je po razstavi pogosto govorila o izdelkih, ki jih je tam videla. Največkrat je razlagala, katere živali so bile tam.
Verjetno doživljaš kakšne krize. Ka- ko jih premaguješ? V življenju ne gre brez težav. Pri premagovanju le-teh mi je velika opora prav vera, poleg tega mi pomagajo prijatelji s svojimi nasveti, zgledi.Velikokrat sem se že prepričal,da res drži misel: "Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad."
Si naročnik Prijatelja.Kaj ti je v njem všeč, kaj pogrešaš? Zanimajo me vse rubrike, ki so v njem, vse rad poslušam. Za zdaj ne pogrešam ničesar. Če si v kakšni skupnosti, te mora vse zanimati, kar se v njej dogaja. Vsaj z menoj je tako.
Povedal si, da hodiš tudi na obiske. Kakšni so tvoji vtisi, doživetja?
Velikokrat grem na obiske, in sicer ta- krat, ko je žena doma, da pazi na Viko. Z Zdenko sva obiskala zelo veliko prija- teljev bolnikov in invalidov v Ljubljani in nekaj tudi na cerkniškem koncu. Obiski so mi zelo všeč, ker tako spoznavaš ljudi, njihovo življenje in delo in hkrati ugotavljaš, da je poleg tebe še veliko takih, ki trpijo, so kakorkoli preizkušeni. Tu dobivam novih moči za premagova- nje svojih težav. To so srečanja z zna- nimi prijatelji, nekatere pa tu šele spo- znavam. Oni povedo nekaj, ti nekaj. To so misli, ki te spremljajo v dneh, ko si bolj ali manj sam.
Kaj bi dejal našim bralcem, starim in mladim, bolnim in zdravim?
Ljudje smo različni. Takšna je tudi naša mladina. Pogosto se odrasli zgražajo nad njo. Prepričan sem, da se prav ti premalokrat vprašajo, kdo je vzgojitelj mladine. Vzgoja v vrtcu, šoli, v družbi nasploh, je tista, ki pride na vrsto po starševski vzgoji. Zato bi se morali vsi starši zavedati,da je na njihovih rame- nih največji delež vzgoje.Kdor te vzgoje nima, se težko vzgaja v vrtcu, šoli... Če želimo, da bo naša mladina kulturna, se moramo za to truditi odrasli. Otrok mora čutiti materino in očetovo ljube- zen. Otrok,ki tega ne doživi, hitro zaide v slabo družbo in se staršem odtuji.
Bolnikom in invalidom pa bi rad dejal, naj bodo med seboj kar se da povezani naj si pomagajo in gradijo prijateljstvo.

Zoran nam je v pogovoru razkrival pre- tresljiva osebna doživetja, ki so sprem- ljala njegovo mladost. Njegove bogate izkušnje bodo gotovo pomagale vsem, ki se v življenju srečujemo s podobnimi težavami in preizkušnjami. Prav je, da se zavedamo,kaj v življenju Bog od nas pričakuje. Zato si prizadevajmo, da bo- mo znali posredovati bogastvo, ki ga nosimo v sebi, tudi svojim prijateljem. S tem bomo osrečevali nje in sebe.

Na obisku sta bili: s. Edith in Mili

KARITAS

CERKEV GRADIMO ENAKO BOLNI IN ZDRAVI-župnijsko srečanje v Metliki

Na mnogih krajih po vsej naši domovini Sloveniji se v poletnih toplih dnevih vr- stijo razna srečanja ali vsaj svete maše ki naj bi bile namenjene predvsem bol- nikom, invalidom in ostarelim. "Prav je tako."
Začenjajo se zimski dnevi,ki tem ljudem onemogočijo obiske svete maše, tako gre veliko lepih verskih dogodkov mimo, ki jih ti verni prizadeti ljudje ne doživijo.
"Cerkev gradimo enako bolni in zdravi."
Kdor pa si želi globljega razumevanja duhovnosti, je dobro, da od časa do časa prisluhne kakšnemu govoru, ki je namenjen bolj duhovnim rečem.
Ko sem prelistal nekaj številk Prijatelja, nisem opazil,da bi bil kakšen članek na- pisan o srečanjih ali vsaj o sveti maši, ki naj bi bila namenjena bolnikom in in- validom ter ostarelim, če ravno je nekaj takšnih srečanj bilo v teh belokranjskih farah.Pa vendar se je nekaj premaknilo.
Tako je Župnijski pastoralni svet Metlika z župnikom patrom Albinom v nedeljo, dne 18.10.1992 pripravil ob treh popol- dan sveto mašo, ki je bila namenjena bolnikom, invalidom in ostarelim te žup- nije.
Sveto mašo je daroval gospod Ivan Se- lan iz župnije Kolovrat pri Izlakah. Lepa pridiga ter bolniško maziljenje sta ne- kako napolnila notranjost bolnega in invalidnega človeka.
Za popestritev tega dogodka je poskr- bel moški pevski zbor metliške fare.Člani ŽPS so po sveti maši pripravili izredno bogato zakusko z dobrim belokranjskim moštom ter drugimi značilnimi dobrotami te pokrajine.
Razveseljivo je to,da se je kljub slabemu deževnemu in hladnemu vremenu zbralo veliko ljudi, predvsem ostarelih. Ravno za tako številno udeležbo gre gotovo zahvala članicam ZPS metliške fare. Upam, da smo se vsi zadovoljno razšli in zagotovo s seboj odnesli vsaj delček duhovne moči, katere smo močno po- trebni, enako, bolni in zdravi.
Prisrčna hvala vsem, ki ste sodelovali. Bog povrni!

Jože Nemanič

POJDITE IN OZNANJUJTE EVANGELIJ

Vseslovensko srečanje mladih v Stični

"Oznanjati Kristusa pomeni predvsem pričevati s svojim življenjem. To je naj- bolj preprosta in najbolj učinkovita ob- lika evangelizacije, ki jo imate na voljo. Svet mladih predstavlja misijonsko de- želo za današnjo Cerkev. Imejte torej pogum,da predlagate Kristusa!Pomagati bratu ali sestri, da odkrije Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, je resnično dejanje ljubezni do bližnjega."

Besede Janeza Pavla II. ob 7. svetov- nem dnevu mladih so namenjene tudi nam,ki smo se 19.septembra letos zbrali na 11. vseslovenskem srečanju verne mladine v Stični.

"Vlij mi olja v srce, da bom svetil ljudem kakor sonce..."

Pesem tisočerih glasov je zadonela pod oboki samostanske bazilike Žalostne Matere božje. Pozdrav in uvodno misel je povedal glavni organizator srečanja Milan Knep. Stiški opat p.Anton Nadrah nas je opogumljal za neustrašen in vedno pripravljen odgovor na Kristusov klic ljubezni. Z lepim slovenskim poz- dravom nas je presenetil g. nuncij Pier Luigi Celata. Spodbujal in pohvalil je naša prizadevanja za živo in resnično pristnost evangelija v našem življenju.
Z besedo,pesmijo in koreografijo so nam svojo izkušnjo solidarnosti posredovali udeleženci salezijanskega CONFRONTA '92 iz Torina. Biti solidaren s človekom, ki potrebuje tvojo nesebično in ustvar- jalno pomoč, je zahteva: zmore pa jo popolnoma uresničiti le človek,ki je pre- žet s Kristusom.

"..., zdaj opazujem tvoj križ in se spra- šujem, čemu zdaj iščeš me, me vabiš iz teme..."

Sledil je pogovor z udeleženkama na olimpijskih igrah Majdo Ankele-Samaluk in Matejo Svet. Marsikdo želi, da bi ga okolica opazila, da bi postali pozorni nanj,da bi se njegovo ime zableščalo na nebu. Mateja nam je povedala, kakšno breme in odgovornost nosi v sebi življe nje človeka-športnika,saj so vanj uprte vse oči javnosti. Mateji je smučanje pomenilo vse: ljubezen in igro. Konec tekmovanj in aktivnega smučanja je bil zanjo odločilen trenutek, "podrl se ji je svet". Treba je bilo začeti znova. Sle- dila je ljudem in dogodkom, čeprav se ni zavedala, da se preko njih približuje Bogu. Vztrajala je na tej novi poti in danes ima njeno življenje smisel in te- melj,ki ga ne more porušiti človeška moč
Vsem mladim Mateja želi: "Postavite Boga na prvo mesto in vse stvari bodo na pravem mestu." Opozorila je tudi na to, da v svetu,kjer ne vladajo omejitve in pravila, ni mogoče vzpostaviti člove- ka vrednega življenja. Vsakdo se mora zavedati, da njegova svoboda in moč smeta segati le do svobode sočloveka.
Majda se je zavzela za vrednoti ljubezni in odpuščanja, saj se je z njima človek sposoben spoprijeti z življenjem. Dejala je, da je misel: "Iščite Boga in ga boste našli. Ko ga boste našli, ga boste vzlju- bili.In ko se boste vanj zaljubili,vam nič več ne more škoditi" - vodilo njenega življenja, ki so mu temelj vere postavili že v otroštvu, kasneje ga je Majda le še utrdila in poglobila.
S pesmijo ob spremljavi glasbene sku- pine Sirius smo zaključili dopoldanski del srečanja. Preselili smo se na dvorišče, kjer nas je s svojim koncertom resnej- ših pesmi razvedrila skupina Big Ben Hit Quartet. Nekateri so navdušeno sprem- ljali njihov nastop, ki ga je povezoval Mito Trefalt,drugi (manj poslušni)pa smo se sprehajali po dvorišču ter pozdrav- ljali, paberkovali in klepetali s prijatelji.
Jezus se ob morju ustavi, me pogleda in prijazno povabi: "Pusti ribe, ljudi lovil boš". Vrh srečanja je bil neposreden pogovor z Jezusom. Na samostanskem dvorišču je g. nadškof Alojzij Šuštar, z nuncijem Celato, s slovenskimi škofi in duhovniki daroval sveto mašo. V homiliji nas je nagovoril s svetopisemskimi be- sedami: "Pojdite in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu". Slovenski narod,ki je razklan in razvrednoten v vsej svoji biti potrebuje zveste, plemenite in goreče pričevalce Kristusa. Mlade ne sme biti strah in sram priznati,da so kristjani, če svoje krščanstvo v vsej polnosti resni- čno živijo,saj je to najlepše pričevanje o Božji navzočnosti med nami.
" Tu sem, moje roke porabi, šibke noge in okorne besede, kaplje znoja in vso ljubezen..." Slovo, stisk roke, obljuba skorajšnjega snidenja... in občutek, da nisem sama, mi dajejo pogum, da za- čnem znova. Pred mano je pot...

Alenka O.

nadaljev.rubrike Δ

KARITAS (nadaljevanje) začetek

PRI OKTOBRSKI SVETI MAŠI

Dom upokojencev v Kamniku

Letos se srečujemo pri sv. maši v Domu upokojencev v Kamniku vsak mesec enkrat, na prvo soboto.Morda se bomo kmalu zbrali še večkrat, saj slabo vreme in prihajajoči mraz priganja k temu. V oktobru je bil po- udarek na praznikih tega meseca. Počastili smo sv. Frančiška Asiškega, Malo Terezijo in angele varuhe, naše vzornike.
S p.Ernestom Žižmondom,ki nas obiskuje v Domu, s skavti in malimi pevkami pod vod- stvom sestre uršulinke, smo se udeležili bogoslužja. Prišlo nas je veliko,tudi z inva- lidskimi vozički so napolnili dvorano in smo radi prisluhnili govoru voditelja, ki ga pov- zemam:
"Zdaj je čas milosti, zveličanja. Ta čas, v katerem živimo, je božji dar za nas in naše življenje. Naše telo je umrljivo, podvrženo trpljenju, boleznim in umiranju. Nekoč bo preoblikovano ob koncu časov.Kakor bomo živeli, ljubili Boga, taka bo naša večnost. Trpljenje,ki ga tu prenašate, je dragoceno v božjih očeh; če ga sprejmete iz božje roke, posvečeno Bogu, je vrednota pred Bogom, ker s takim trpljenjem očiščujemo sebe in grešni svet. Sv. Frančišek Asiški, čigar god smo praznovali posebno v fran- čiškanskih, kapucinskih in minoritskih cerk- vah,je do konca in kar najbolj izpolnil svojo življenjsko nalogo.Odgovoril je na božji klic naj popravi cerkev, ki je razpadala. Ko je popravil podružnično cerkev sv. Damjana, je spoznal,da se naloga nanaša na Cerkev, živo mistično telo,ki je začela v 13.stoletju razpadati. Bog je poklical asiškega ubožca, da je ustanovil red manjših bratov in odi- gral vse do danes veliko vlogo v prenovi Cerkve, zlasti v popolnem posnemanju Je- zusa Kristusa. Sv. Frančišek in vsi njegovi duhovni bratje so se odpovedali svetu in bogastvu. Prejel je veliko nagrado - odtis Kristusovih ran.Veliko je trpel in mlad odšel iz tega sveta (40 let),izpolnil je svojo nalogo
Tudi vsakemu od nas je Bog zaupal svojo nalogo: v družini, na delovnem mestu, v Domu počitka, da jo izpolnimo. Da vdano prenašamo svoje trpljenje, se trudimo za sveto življenje, da vse to združujemo s Kristusom, vse delamo iz ljubezni do Boga. Posvetimo svoje misli, trpljenje in skrbi in darujemo v božjo slavo. Zlasti v tem me- secu redno molimo rožni venec za spreo- brnjenje grešnikov in nevernikov..."
Nadaljevali smo s sveto mašo in male pev- ke so spremljale dogajanje z lepim petjem cerkvenih pesmi. Na koncu so zapele Mari- jino:Veš,o Marija,moje veselje... Nazadnje smo prejeli duhovnikov blagoslov: Pojdite in živite v božjem miru!
Bilo je lepo doživetje.

Marija Lavrič
Dom upokojencev v Kamniku

DOGODIVŠČINA

Bila je lepa jesenska nedelja. Pot nas je vodila v Železno jamo na Krumperku.Verje- tno se sprašujete,ZAKAJ? Domžalski skavti so imeli zaobljube.
Gozdna pot nas je pripeljala do vhoda v jamo. Železna vrata so bila odprta in jama nas je pričakovala. Hladno ozračje, ozke poti, čudoviti kapniki, mnogo ljudi s prižga- nimi svečami in skavti - to je bilo enkratno doživetje zame, ki sem na vozičku.
V jami smo se zbrali k sv.maši,ki jo je daro- val g. Kvaternik, duhovni vodja domžalskih skavtov, in zaobljubam. Kako lepo je slišati mlade ljudi, ki zavestno in prostovoljno pravijo: "VEDNO PRIPRAVLJENI!" Ob koncu slovesnosti nas je v rokovnjaškem taboru čakala topla malica in gozdni sadeži. Imeli smo celo pripravo za trenje lešnikov iz ka- mene dobe.
Popoldne se je prevesilo. Igre, petje in po- govori so zamrli. Slišali smo samo: pridružili se vam bomo!
Bilo je lepo. Hvala Gospodu in prijateljem.

Vinko, Tina in Ljuba

SREČANJE PARAPLEGIKOV LJUBLJANSKE REGIJE V ŠMARTNEM POD ŠMARNO GORO

Jesen se je naenkrat naselila v naš čas in prostor po tistem vročem poletju.Dež je ta dan, 3.vinotoka, padal že od ranega jutra, ni pa mogel zadržati doma prek sto invali- dov, svojcev in prijateljev,da se ne bi po- dali na že tradicionalno srečanje,povezano s sveto mašo,ki jo je samo za nas v cerkvi sv. Martina daroval bolniški župnik Miro Šlibar.
Še pred mašno daritvijo nas je pozdravil in nagovoril domači župnik Drago Markuš. Na kratko nam je orisal zgodovino kraja in cerkveno zgradbo. V spomin je vsak dobil razglednico lani obnovljene cerkve.
V uvodnem pozdravu je bilo povedano, da je bilo to leto za nas kristjane in državljane Slovenije pomembno na več področjih.Slo- venija je bila mednarodno priznana država. Slovenski narod se je na treh osrednjih Marijinih božjih potih posvetil Marijinemu varstvu. Bilo je tudi nekaj posvetitev cer- kva in kapel, kot je nova kapela na Kreda- rici in obnovljena cerkev na Kureščku. Tudi to naše srečanje je bilo prvič po vseh teh dogodkih.
V ta božji in kulturni hram smo prišli zato, da smo se ob udeležbi pri sv.maši z molitvi- jo zahvalili Bogu za vse letošnje dogodke, ki so se v miru odvijali, predvsem pa prosili za mir pri naših sosedih.
G. Miro nas je v svoji pridigi spodbujal, naj se ta čas priporočimo v varstvo Jezusu in Mariji. Namesto nas pa se je vprašal,kakor so se tudi mnogi med nami, zakaj je prav mene, tebe doletelo,da tako trpiš. Spraše- vali so se, a odgovora niso dobili. Tudi on nam ga ne more dati. Usmeril pa nas je na križ in rekel, naj pogledamo nanj, pa bomo dobili odgovor. Kakor Jezus, tako moramo tudi mi nositi svoj križ.
Sodelovali smo še v uvodu v Očenaš, po- zdravu miru in z nekaj mislimi za zaključek, ki nas bodo spremljale do naslednjega sre- čanja.Iz cerkve smo šli veseli in potolaženi ter bogatejši za še eno doživetje.
Po hrano smo šli v bližnje gostišče, kjer smo ob prijetnem kramljanju zaključili naše srečanje.

Oton

ZDRAVI SO POVEZANI Z NAMI

Župnijsko srečanje v Ambrusu

Mnogi iz Ambrusa se letos nismo mogli ude ležiti srečanja bolnikov, ostarelih in invali- dov, ki je bilo 20. junija na Brezjah. Zato smo še s toliko večjim veseljem pričakovali tovrstno srečanje v domači župniji.
V nedeljo, 27.septembra, je bilo lepo, son- čno vreme, zato se nas je moglo ob Gos- podovem oltarju zbrati kar največ bolnikov Evharistično bogoslužje je vodil bolniški župnik Miro Šlibar. Govoril nam je o smislu trpljenja in prenašanju najrazličnejših težav s katerimi se soočamo v bolezni in starosti
Po sveti maši so nam žene in dekleta pripra vile prigrizek, ob katerem smo prijateljsko kramljali in se veselili drug drugega.
Nas bolnike,ostarele in invalide,je navdajala osrečujoča zavest, da je z nami vseskozi povezano celotno župnijsko občestvo, zla- sti še mladi in pevci. Z besedo in pesmijo so vnašali v naša srca pogum in tudi novo moč za hojo po poti preizkušenj. Ob njih smo začutili, da na tej poti nismo sami, temveč nam zdravi stojijo ob strani in so povezani z nami.
Gospodu župniku, bogoslovcu Franciju in vsem, ki so poskrbeli za to srečanje, se v imenu vseh udeležencev najlepše zahva- ljujem. Naj jim Gospod poplača za njihovo ljubezen in pozornost do preizkušenih bra- tov in sester.

Lojzka

AKCIJA 92

"Nemogoče je mogoče", slišim reklamo po radiu. Je mogoče, da se smejemo oblakom in kljub dežju čutimo skrito sonce?
Odpeljala sem se na izlet z "Nedeljskim". Sedemindvajset let je že zvest invalidom po širni Sloveniji, ko nam s svojo AKCIJO pripravi vesel oktobrski dan.
"Gremo na Štajersko," smo s pesmijo kmalu odkrili skrivnost, kam nas peljejo.
Gornji Grad.Ne,tam dežnikov res nismo po- trebovali. Deževne kaplje so se sproti spre minjale v lepe in dobre stvari. Močne roke so pomagale čez stopnice v dvorano, do- mače savinjske dobrote so zapeljevale oči in tolažile želodce, pozdravne besede in kulturni program pa je razgibal našo notra- njost.
Potem smo v prostorninsko največji cerkvi v Sloveniji prisluhnili orgelskemu koncertu Huberta Berganta in simpatičnim pevcem Big Ben Hit Quarteta.
Ko je domači župnik Ivan Koren predstavil zgodovino in bogato poslikavo cerkve, nas je povabil še k molitvi.Po sedemindvajsetih letih smo pa le doživeli še to domačnost.
Odhiteli smo naprej v Zreče na kosilo. Ob muziki ter klepetu s prijatelji in znanci je čas prehitro ušel v večer.
Zadovoljni in hvaležni za zanimiv dan smo pomahali v slovo. Seveda ni manjkalo tis- tega obveznega stavka - Drugo leto se spet srečamo.

P. S. Naslednji dan sem brala v Dnevniku: "Tudi včeraj je bilo turobnemu jutru in de- ževnemu dnevu navkljub toplo pri srcu tristo hudim in najhujšim invalidom, ki jih je devet avtobusov z vseh koncev Slovenije popeljalo na izlet..."

Pa recite,če ni res: "Nemogoče je mogoče"

Žozi

SERVIS DOBROTE MLADIH

Smo mladi,pripravljeni svojo vero in človeko ljubje tudi izkazovati.Želja in pripravljenost sta nas pripeljali, da imamo naš servis do- brote mladih "SDM".
Pomagamo ostarelim, ki so prepuščeni sa- mim sebi, da jim pospravljamo stanovanje, kaj manjšega postorimo, prinesemo kurja- vo, živila iz trgovine, jim postrežemo med lažjo boleznijo,jih spremljamo na sprehodu, na kakšno kulturno prireditev, k maši in nenazadnje prijazno poklepetamo z njimi na domu ali v domovih za ostarele.
Pomagamo tudi mladim pri iskanju sob, zaposlitve, pomoč pri študiju, v prepreče- vanju socialno indiciranih splavov, pa tudi pomoč v lažjih duhovnih in telesnih stiskah dvomih, iskanjih...
Svoj center imamo v Šiški na Verovškovi 38, kjer zbiramo prijave in usklajujemo delo SDM, ob ponedeljkih in četrtkih imamo organizirano dežurstvo od 17. do 19. ure. Vsak zadnji četrtek v mesecu pa se člani sestajamo v "SDM".
Naj bo "SDM" signal za vse,ki jim lahko nu- dimo pomoč, in za vse, ki v sebi čutijo, da se nam lahko pridružijo.

p. Pavle

MWAPOLENI MUKWAI!

Čas tudi pri nas hitro mineva in kmalu bom obhajal "obletnico" na Črni celini. Po operaciji sle- piča, nekaj malarijah, po prvih korakih v bemba jezik, po sklenjenih prija- teljstvih s postulanti v naši formacijski hiši in domačini tu okrog sem se popolnoma u- domačil.Ko sva bila s p.Mihom Drevenškom za novo leto na srečanju slovenskih misijo- narjev v Nangomi, sva naletela na skupino študentov medicine z Ljubljanske univerze. V pogovoru sva se večkrat zarekla, da pri "nas doma" je pa tako in tako... Študentje so naju samo čudno gledali, dokler jim ni- sva razjasnila,da je ta dom pač misijon sv. Jožefa. Sicer pa je bilo srečanje, čeprav kratko, kar zanimivo. Večino slovenskih misijonarjev v Zambiji sem že prej spoznal. Seveda pa je čisto nekaj drugega, ko se zberemo, malo potožimo nad svojimi teža- vami, se pohvalimo z "uspehi" in ob dobri hrani in kapljici kakšno po domače zapoje- mo. Vse skupaj nas je s svojim šaljivim pri- povedovanjem spravljal v dobro voljo brat marist Zdravko Kravos.Ob "poročilu" o nje- govem delu na misijonu v Chassi smo se vsi držali za trebuhe in se zvijali od smeha. Res škoda, da sta tista dva dneva tako hitro minila.
S študenti smo se zmenili, da nas pridejo za nekaj dni obiskat konec januarja.Večino časa so preživeli v Lusaki na Univerzitetni kliniki. Sliši se sila mogočno, dejansko pa je vse skupaj ena velika revščina. Stara vlada (Keneth Kaunda) je na področju go- spodarstva, pa tudi šolstva in zdravstva, pustila velikansko podrtijo. Nova, na prvih svobodnih večstrankarskih volitvah izvo- ljena vlada, bo imela s tem velike težave. Sicer pa se tudi vam doma ta zgodba naj- brž zdi dokaj znana.
Ko se v Evropi zavijate v vsa mogoča ob- lačila,da bi se zaščitili pred mrazom, mi tu okrog hodimo v kratkih rokavih. Do aprila nas še spremlja deževna doba. Ta mora napolniti reke in podtalnico za preostali del leta, ko niti za največje praznike ne pade dež. Vsaj ljudje na vasi so neposredno od- visni od obilice padavin in trajanja deževne dobe. Če se zakasni, skopari s padavinami ali prezgodaj usahne,to pomeni:nič koruze in nič NSHIME (ali BWALI= neke sorte bela "polenta", ki je osnovno živilo tukajšnjih ljudi) naslednje leto. Nekaj let nazaj jo je tako zagodlo in dežela neverjetnih možno- sti (južnoafriški strokovnjaki predvidevajo, da bi sama Zambija lahko nahranila afriški kontinent!) se je srečala z lakoto. To se zadnja leta več ne dogaja, vendar pa še vedno marsikateri kmet ostane z razpolo- vljenim pridelkom.
Dokaj umirjeno preživljam "misijonske" dne- ve. Dela je zadosti in je tudi različno, da se ne morem pritoževati. V formacijski hiši po odhodu p. Ernesta malo škriplje. Vendar sem tudi glede tega optimist. Kaže, da se je med postulanti ustvarilo pozitivno jedro, ki s svojim zgledom in odločno besedo pre- maguje tiste, ki so nagnjeni k lenarjenju in godrnjanju. To je za Zambijce nekaj sila pomembnega,saj si navadno ne upajo tako očitno stopiti na prste takšnim "mafijam". To velja na splošno tudi v družbi. Zato so tudi zabredli v takšno gospodarsko in mo- ralno zmešnjavo.Samoiniciativnost je tukaj redka lastnost, saj štrleti iz povprečja ni najbolj zdravo. Hitro lahko postaneš plen roparjev (ki znajo biti zelo "učinkoviti" in okrutni) ali pa obdolžen čarovništva. Stare tradicije le počasi izumirajo. Danes zvečer sem pri novicah slišal za takšen primer.So- vaščani so požgali hiše petim družinam, ki so bile obdolžene čarovništva, in jih izgnali iz svoje srede.Ubogi brezdomci (biti izločen iz družbe za Afričana pomeni skoraj nekaj takega kot smrt!). Zatekli so se k plemen- skemu poglavarju (na srečo je kristjan); ta jim je ponudil zavetje.Vendar se zgodba tu še ne konča. Ko prizadete strani vpletejo tako imenovane "wich-doctorje" -tradicio- nalne vrače, se stvari zapletejo,da ne veš več, kje je vzrok in kaj posledica. Sicer pa afriška logika ne obstaja v tem zaporedju. Mi jih le poskušamo razumeti,a nam veliko- krat ne uspe. Čeprav smo letos slovesno obhajali stoletnico krščanstva v Zambiji, pa so njegove korenine še sila šibke.

In še za Vas, draga Štefka!

Razveselil sem se vašega pisma.Ko sem bil doma,sem v naši ulici obiskoval starejšega možakarja, bil je zaradi bolezni priklenjen v svojo sobo.Od sorodnikov je imel le še eno sestro nekje v Italiji,zato je večino svojega časa preživel v samoti.Čeprav ni bil kdo ve kako veren, sem marsikaj od njega prejel. Kot vidim iz vašega pisma,ste tudi vi takš- na oseba,ki se v svojem trpljenju ne zapre vase,marveč postane vir dobrote za druge Hvala vam za vaše molitve, ki jih včasih prav občutim kot skrivni izvir,od koder pri- teka moč, izprošena od Boga.
Želim vam,naj vas blagoslov novorojenega betlehemskega deteta spremlja prek nove- ga leta. Vaša molitev in darovanje naj ob- rodita še obilo sadov. Spodbujam vas, da jih darujete za nove misijonske poklice, saj iz izkušenj vidim, kako so potrebni, pa tudi kako te takšna odločitev obogati.Ostanimo povezani v molitvi in lep pozdrav iz sončne Zambije!

Branko Likar, St. Joseph's Mission
P. O. Box 260155 Kalulushi, ZAMBIA

NAJLEPŠE DARILO ZA BOŽIČ

Prek našega glasila sem si pridobil nekaj prijateljev, s katerimi si dopisujem. To so pisma prijateljstva, polna topline, tolažbe, in spodbud drug drugemu, hkrati pa sporo- čila o življenju posameznikov. Pišejo mi o gradnji cerkva,ki jih tudi invalidi podpiramo v duhu, z molitvijo ali z manjšim darom.
Tako sem lani z božičnim voščilom prejel veselo vest, da bo polnočnica v novi, še nedokončani cerkvi Svetega duha v Celju. Zame in za vse, ki smo to gradnjo podpirali je bilo to sporočilo čudovito darilo.
In še eno veselo vest sem dobil lani prav za božič od fanta, s katerim sva se začela dopisovati prek Prijatelja. Domenila sva se in se potem tudi srečala na Brezjah na dan molitev za duhovne poklice.Za božič pa sem prejel njegovo pismo: "Po tistem srečanju na Brezjah se je moje življenje spremenilo. Pustil sem službo in se vpisal v bogoslovje. ..." Lepšega darila si ne bi mogel pričarati. Vsak dan se v molitvi spomnim vseh, ki so šli za klicem večne ljubezni. In letos sva se z istim fantom Markom spet srečala na Brezjah; bil je med bogoslovci.
Naj omenim še izlet invalidov, ki je bil letos prvič povezan z obiskom cerkve.Ko smo se z avtobusom pripeljali na Ptujsko goro,nam je predsednik rekel, da si lahko ogledamo cerkev, kdor želi. Vsi smo kar planili v cer- kev in prepevali Marijine pesmi, kar do se- daj ni bilo dovoljeno.Solze sreče in ganotja so mi prišle v oči.
Nanizal sem vam nekaj doživetij; poleg dela, ki ga še zmorem. Vam, ki urejate naš list, in vsem bralcem želim lep božič, da bi ga v miru in sreči obhajali ter vse prisrčno pozdravim!

Ludvik Mori, 1990

PRILOGA 11: BOŽIČNO PISMO BOLNIKOM 1968

Učlovečila se je Beseda,
učlovečila se je ljubezen -
rodil se je Odrešenik.

Ni več brezciljnosti,
ni več brezsmiselnosti -
rodilo se je Upanje.

Če nekdo joka, moramo jokati z njim, če se smeji,se moramo smejati z njim. Tako se križ razdeli in ga nosi mnogo ramen, veselje se pomnoži in ga je deležno mnogo src.
Ta listič naj poveže nas, ki trpimo, da bi čutili, da ne trpimo sami, da se naši križi porazdele in jih nosi mnogo ramen in veselje, ki nam ga Bog pošilja s križem, naj se pomnoži in naj ga bodo deležna vsa trpeča srca.

NOCOJ

Nocoj, oj nocoj, ko je sveti večer,
Dete nebeško nocoj k nam prihaja;
vsem, ki so dobri, prineslo bo mir,
mir svoj nebeški iz svetega raja.
Oj, Dete nebeško!

Vsako bo hišo obiskalo nocoj,
srečo, veselje in radost delilo,
solze bo brisalo, dalo pokoj,
svoj blagoslov na ves svet razlilo.
Oj, Dete nebeško!

Vsi, ki na posteljah bolni leže,
bedni, nemočni, a njemu predani,
križ njegov nosijo in z njim trpe,
njemu najdražji, največ jim pokloni.
Oj, Dete nebeško!

Ob posteljah njih se najdlje pomudi,
sreče božične največ jim bo dalo,
v žrtev za druge so izvoljeni ti,
njim se nocoj bo najslajše smejalo.
Oj, Dete nebeško!

Ančka Salmič

Dragi sotrpini!

Ob prazniku rojstva Gospodovega vam želim obilo notranje sreče in božičnega veselja. Vsemogočno božje Dete, ki je tako nežno in ubogo počivalo v betlehemskem hlevcu, naj vam izpolni vse tihe želje, ki Mu jih bo- ste nocoj,v sveti božični noči,zaupno pred ložili. Če je Njegova sveta volja, naj vam povrne ljubo zdravje, ako ne, pa naj vas v trpljenju podpira s svojo milostjo.
V sveto božično noč se razliva ubrano potrkavanje zvonov, ki oznanjajo svetu veselo oznanilo: "Rojen je Rešenik". Polni nežnosti in ljubezni do božjega Deteta kle- če ljudje ob jaslicah, da Njemu od mraza drgetajočemu podarijo svoje srce za topel dom in mu razodenejo vse želje svojega srca...Ob pogledu na božje Dete,počivajo- če v bornih jaslih in ob blagoglasni melodiji božičnih pesmi, se mora tudi najtrše srce ogreti v sveti božji ljubezni.In v teh srečnih dušah vlada tiha radost in sveto veselje.
Potrkavanje božičnih zvonov prihaja tudi do naših ušes, tudi v našem srcu budi sveto hrepenenje, da bi mogli pred jaslice živega Jezusa v tabernakelju.Toda mi hre- penenja trpečega srca tudi nocoj, v sveti božični noči,ne moremo utešiti. Ne moremo k jaslicam,ker nas je bolezen trdo priklenila na bolniško posteljo. Ostati moramo doma, sami s svojo bolečino. Sami, mar res sami? O, ne, tudi nam je Jezus prav blizu. Res, da mi ne moremo z drugimi v cerkev, toda hrepenenje našega srca gre z njimi, tudi naše srce se nocoj mudi pri sveti družini.
Nad pokrajino se pne jasno nebo,posejano s svetlimi zvezdami. Razkošni Betlehem se je zazibal v sladko spanje. Toda za revna popotnika Jožefa in Marijo ni prenočišča v mestu. Ni prostora za božjega Novorojen- čka, ki prihaja na svet. Reven hlev zunaj mesta jima da skromno streho in dih zani- čevanih živali ogreva malo Dete. V višavah pa se razlega angelski spev: "Slava Bogu na višavah..." Le ubogi pastirji molijo v hlevu rojenega Kralja nebes in zemlje. V dušah svetih staršev pa kljub mrazu in revščini vlada sveto veselje.
Da, božje Dete trpi že v prvih trenutkih življenja, da bi nam ob pogledu nanj bilo lažje trpeti. Od njega se učimo nositi križe življenja. Sledimo mu od jaslic do Kalvarije z zaupanjem v njegovo ljubezen, ki se nam je razodela v osebi malega Otroka. Nocoj v sveti božični noči mu darujmo svoje srce za tople,mehke jaslice,ki naj jih preoblikuje po svoji sveti volji. Z ljubeznijo ga pova- bimo v svoje revno srce, pa bomo tudi mi doživeli skrivnost božične noči.
Ko bomo nocoj v samoti bolniške sobice svoje zadeve priporočali malemu Jezuščku, se spomnimo onih sotrpinov, ki svetonoč- nega oznanila še ne poznajo, ki tudi nocoj trpe brez upanja,brez tolažbe. Tudi nocoj, ko nam topla domačnost lajša trpljenje, tisoči in tisoči trpe po bolnišnicah, daleč stran od svojih domačih. V razkošnih so- banah in skromnih izbah se tudi nocoj na stotine sotrpinov bori s smrtjo, premnogi razočarani in do konca razdvojeni.
Mnogi izmed njih niso še nikoli slišali, da se je pred 2000 leti v Betlehemu rodil Jezus, ki je naša moč in tolažba v trpljenju. Ne poznajo ga, da bi jim v sveti popotnici laj- šal smrtni boj; trpe in umirajo brez tolažil svete vere.
Prosimo torej božje Dete, naj bo tem ubo- gim sotrpinom bolezen ravna pot do be- tlehemskih jaslic, kjer najde moč in uteho vsako trpeče srce.
Res, da je bolezen tudi za nas težka pre- izkušnja, zlasti če se vleče že mesece in leta. Toda, če trpljenje nosimo združeni z Jezusom, nam bo bližnjica do večne sreče. Zato se nocoj v duhu približajmo jaslicam in se božjemu Detetu iz srca zahvalimo, da nas v trpljenju podpira s svojo milostjo. Zagotovimo mu svojo vdanost in ljubezen, zato pa nam bo malo Dete,kljub našim žrt- vam in odpovedim,delilo tihe božične sreče
S to željo vas prisrčno pozdravlja

Mimica Pust

Daritev vaše je življenje,
daritev vaše je trpljenje,
daritev vaše je veselje.
Daritev vašega srca prelep je dar,
ki ga vsak trenutek položite
Bogu na oltar.

VEROIZPOVED TRPLJENJA

Na ploščadi pred cerkvijo je stala skupina slepih romarjev. Pravkar so prišli od votline a njene lepote niso mogli videti. Niso se mogli zazreti v kip Brezmadežne, po kate- rem se obračajo oči vseh romarjev.Vsakdo bi popolnoma upravičeno mislil, da so prišli prosit le ozdravljenja. K njim je pristopil duhovnik in jih vprašal: "Kateri od vas bi hotel ostati prostovoljno slep, samo zato, da bi ozdravil drugi?" Veliko je to vpraša- nje,da,človeku se zdi skoraj predrzno.Velik pa je bil tudi odgovor: dve tretjini slepih je dvignilo roko. Niso se videli med seboj, da bi jih k temu nagnil zgled drugih, pač pa jim je to velikodušno odpoved narekovala ljubezen do bližnjega, ljubezen, ki je zasi- drana v Bogu in Brezmadežni.
Ganljiv je bil ta primer, obenem pa zgovor- na priča, kaj človeku pomeni globoka vera v Boga. Naj, dragi slovenski trpini, njihov zgled tudi nas duhovno bogati in nam po- maga, da bomo z božjo pomočjo svoje tr- pljenje tudi mi vdano sprejemali in nosili.
Po tem drobnem,a velikem dogodku,so slepi romarji skupno z duhovnikom še enkrat izmolili veroizpoved trpljenja. Izmolimo jo iz globine svojega srca tudi mi:

Verujem, da je trpljenje ena največjih milosti, ki jih Bog podeli človeku!
Verujem, da trpljenje našo dušo najbolj zbliža z Bogom.
Verujem, da je Bog od večnosti odmeril število in težo mojega trpljenja in določil temu primerne milosti!
Verujem,da ima trpljenje svojo skrivnostno uteho in tolažbo za onega, ki ga vdano sprejema in nosi!
Verujem, da je trpljenje, ki ga prenašamo združeno s Kristusovim trpljenjem, najbolj učinkovito sredstvo za spreobrnjenje in rešenje duš.
Verujem, da je trpljenje poroštvo božje ljubezni in znamenje, da nas hoče Bog prišteti med izvoljene!
Verujem, da je trpljenje najbolj varna in ravna pot v nebesa!
Verujem,da bo trpljenje večno poveličano! Amen!

Priredila M. Pust

Koncilska poslanica bolnim in trpečim

... Kristus trpljenja ni odpravil niti ni hotel v celoti razkriti njegove skrivnosti. Vzel pa ga je nase in to je dovolj, da razumemo, kako je dragoceno.
Zato pa vsi, ki težo križa huje občutite, ki ste preganjani zaradi resnice,ki ste siroma- šni in zavrženi, vi neznani trpini, o katerih se niti ne govori, ne obupajte. Vi ste izvo- ljenci božjega kraljestva, ki je kraljestvo upanja, sreče in življenja. Vi ste bratje tr- pečega Kristusa, in, če le hočete, skupno z njim rešujete svet.
Tako misli krščanstvo o trpljenju. Ta nauk je edini, ki vas more pomiriti. Vedite, da niste osamljeni, niti izločeni, niti zapuščeni niti nekoristni. Vas je izvolil Kristus, da ga upodobite v svojem življenju. V njegovem imenu vas koncil pozdravlja z ljubeznijo in se vam zahvaljuje.Zagotavlja vam prijatelj- stvo in podporo Cerkve ter svoj blagoslov.

* * *

Trpljenje je vrednota, ki jo bomo šele v večnosti prav spoznali.

* * *

Merilo naše sreče ni zdravje in blago- stanje, temveč vdanost v božjo voljo, vdanost v vsakem življenjskem polo- žaju, tudi na bolniški postelji.

MAŠA ZA BOLNIKE

Stopi, ljubi angel varuh
v cerkvi ti na prostor moj,
bodi tam pri sveti maši,
v duhu združen bom s teboj.

Pri darovanju ti položi
na pateno še moj dar,
moje križe in trpljenje
Večnemu ponudi v dar.

Pri povzdigovanju moli
v sveti hostiji Boga.
Prosi ga, naj skrije mene
v rano svojega srca.

Ko bo mašnik se obhajal,
tudi meni, angel moj,
sveto hostijo prinesi,
moli Jezusa z menoj.

Dušam v vicah, mojim dragim,
nesi sveto rešnjo kri,
vse, ki bodo danes umrli,
z njo pokropi, greh izmij.

Prosi, da ves svet deležen
svetomašnih bo sadov,
meni pa na dar prinesi
svete maše blagoslov.

s. Elizabeta Kremžar

Duhovnik je pripovedoval: "Poklicali so me k starejši ženi, ki je umirala za ra- kom. Ko sem videl pred seboj to ženo, ki je bila ena sama bolečina, sem zbral vse svoje moči in sposobnosti ter jo skušal tolažiti. Nekaj časa me je mirno poslušala, nenadoma pa spregovorila: "Gospod, nikar se ne trudite. Moja to- lažba je tam"; in z očmi je pokazala na razpelo na steni."

Če vam je ta listič všeč, prosimo,sporočite nam,pa vam bomo poslali novih izvodov,da jih boste mogli ponuditi tudi drugim, zlasti vsem bolnikom, ki jih poznate. Tudi v tem je lahko apostolat ljubezni do bližnjega.
Res je skromen njegov nastop,pa kljub te- mu nosi s seboj veliko željo, da bi povezal vse bolne in trpeče.
Zato vas vabimo vse, ki čutite, da bi mogli svojim poznanim in nepoznanim prijateljem kaj povedati, da se oglasite s svojimi pri- spevki.
Če bo dosegel svoj namen, vas bo,upamo, še kdaj obiskal in tako postal naš prijatelj, prijatelj bolnikov.

Razmnožili in odgovarjajo bogoslovci CM
Ljubljana, Maistrova 2

Prijatelj si v svojem jubilejnem letu želi,da bi mu večkrat pisali. Spregovorite o svojih prvih srečanjih z njim in tudi o tem, kaj vam ta zvesti obiskovalec pomeni danes.

POGOVOR S PRVIM UREDNIKOM

Preden bomo začeli 25.letnik Pri- jatelja - prihodnje leto - smo se namenili,da v prilogi ponatisnemo Božično pismo bolnikom, ki je iz- šlo leta 1968. Naš namen je, da to obuja- nje spomina v t.i. spominski številki poživi v vseh nas tisto prvotno gorečnost, ki je bolne in zdrave, mlade in stare navdušila za sodelovanje. Letos je bil na dopustu lazarist Janez Puhan. Njegovo misijonsko delovanje na Madagaskarju smo pred leti že predstavili. Rad se je odzval prošnji, da izda nekaj "skrivnosti" o rojevanju Prijatelja in njegovem poslanstvu.
Janez, ti si bil takrat še bogoslovec in tudi že prvi urednik. Se še spominjaš, kako je do te zamisli prišlo?Kako ste jo uresničili? Odkod povezanost z Mimico Pust? Kaj veš o njenih stikih z drugimi?
Zamisel o listu za bolnike je prišla iz vrst bolnikov. Ni zrasla na našem bogoslovnem zelniku. Nas je Mimica Pust, katero sem dobro poznal, saj je bil njen brat Tone moj sobrat, izzvala, ko nam je poslala zasnovo božičnega pisma bolnikom. Sama je kot bolnica čutila potrebo te medsebojne po- vezanosti. Čutila je, da vsak bolnik, ki se dostikrat čuti osamljen,potrebuje prijatelja Tak prijatelj mu je lahko revija,ki ga nekaj- krat letno obišče. To je tudi razlog,da smo potem dali listu naslov Prijatelj - listič za bolnike.
Kakšni so bili odmevi na Božično pismo?
Prva številka, Božično pismo bolnikom, je bila razmnožena na ciklograf v 500 izvodih, ki smo jih poslali najprej bolnikom, katerih naslove sta nam posredovali Mimica Pust in Tilka Pajk. Imeli sta že kar številno dru- žino prijateljev po Sloveniji. Poslali pa smo ga še nekaterim župnikom, za katere smo mislili, da so za te reči bolj "sprejemljivi".
Odziv je bil velik, tako med bolniki kot med duhovniki, ki so listič lepo uporabili ob obi- sku bolnikov.
In kako je šlo naprej?
Bogoslovci Misijonske družbe, ki smo v tem delu čutili prav pristno naše poslanstvo, smo ob prvih uspehih dobili nov zagon. Drugo številko smo hoteli ciklostirati in izdati v 2.000 izvodih. Da bi pa duhovniki, ki največkrat potrebujejo spodbudo od zgoraj, sprejeli naš listič, smo si hoteli za- gotoviti škofov blagoslov. Ko sem bil pri g. nadškofu Pogačniku s članki druge številke (pravzaprav prvega "pravega" Prijatelja) in mu jo predstavil, ni bil v začetku nič kaj navdušen, da bi uvajali poleg Družine in Ognjišča še kaj novega, "saj so gospodje župniki že tako preveč obremenjeni". No, vseeno me je poslal h g. Čeponu, ki je pa- pirje vzel in mi jih čez teden vrnil z "Natis se dovoli". Potem je lepo uvodno besedo k tej številki napisal sam nadškof Pogačnik.
Vedeti je treba, da takrat 1969 še ni bilo ne duha ne sluha o kakšni škofijski komisiji za diakonijo oziroma Karitas.
Kakšen namen, poslanstvo, ste določili Prijatelju?
Namen lističa je bil:
• pozornost, skrb za bolnike
• medsebojna povezanost
• osmislitev trpljenja
• vključitev v apostolat
Morda opišeš kakšno doživetje iz teh let,ki je bilo v spodbudo ali pa dogodek razočaranja, bolečine?
Pravo doživetje zame je bil moj obisk v Stari Loki, v Centru za rehabilitacijo in varstvo slepih. Za rubriko Govorijo vam prijatelji za prvo številko Prijatelja sem hotel napraviti intervju s slepimi v tem centru. Z nekim čudnim občutkom in strahom sem šel med te ljudi, potem pa so mi odprli nov svet, ki ga nisem poznal. To srečanje mi je še da- nes, po 24. letih, živo v spominu. Koliko optimizma in zdrave krščanske vere! Dobil sem lekcijo,vredno enoletnega študija teo- logije.
Odšel si v misijone? Si list še spremljal?
Ves čas, kar sem v misijonih (21 let) redno dobivam Prijatelja in ga z ljubeznijo sprem- ljam. Vesel sem njegove pestrosti in od- prtosti in tega, da ste si pridobili toliko sposobnih sodelavcev. Vesel sem, da je v Cerkvi na Slovenskem našel svoje mesto in opravlja svoje poslanstvo. Hudo pa mi je, ker so še župnije, ki nimajo niti enega iz- voda. Sprašujem se, ali v teh župnijah ni nobenih bolnikov, ali vsaj njihovih prijate- ljev? Sicer pa naj priznam, da sem bil prav zgrožen, ko sem pred kratkim po Sloveniji razpošiljal Misijonska Obzorja in ugotovil,da so nekatere velike in "slavne" župnije,ki ni- majo niti enega izvoda Misijonskih Obzorij. Bojim se, da se bodo župniki iz teh župnij kar nekaj časa "vicali", ker svojim vernim niso dovolj širili obzorja in srca.
Morda na kratko poveš tudi o svojem misijonskem delu na Madagaskarju, zlasti med bolniki? S kakšnimi težavami se srečuješ?
V misijonih imamo bolnike na vsakem koraku
Na Madagaskarju za ljudi danes država ne naredi skoraj nič. Če ne bi bilo Cerkve in misijonov, bi bila mizerija nepopisna. Zato imamo gobavska naselja, bolnišnice in ambulante. Ravno letos sva z našo laiško misijonarko Heleno Škrabec odprla ambula- nto na eni mojih župnij. Ambulanta skrbi za 15.000 ljudi in je edina zdravstvena usta- nova na tistem področju. Za zdravila, ki sva jih naročila v Nemčiji, sva dala 15.000 DEM. Bogu hvala za mnoge dobrotnike,tudi iz Slovenije!
Sicer so pa na splošno bolniki v teh deželah tretjega sveta v veliki stiski, saj še zdravi komaj preživijo. Cerkev jim poskuša lajšati trpljenje, kolikor je mogoče.
Prijatelj ves čas ohranja povezanost z vami, misijonarji. Imaš ti še kakšno spodbudo?
Na koncu vas vse bolnike vabim, da z nami misijonarji sodelujete pri Kristusovem odre- šilnem poslanstvu. Darujte svoje molitve, onemoglost, bolezen, trpljenje v naše na- mene. Tako bomo od vas, preko Gospoda, prejemali novih moči, da vztrajamo in na- daljujemo to lepo delo, ki je zaupano tudi slovenskim misijonarjem.

Vprašanja zastavil: Jože Zupančič

Deset let mineva od smrti Mimice Pust (4.11.1992). Bolezen jo je več kot trideset let priklepala na bolniško po- steljo. Njeno bolno, oslabelo srce si je želelo povezanosti z bolniki. V tem je videla medsebojno podporo. Bila je živahne narave, zato je vedno našla primerno besedo za so- človeka, posebno še za sotrpina. Krog njenega poznanstva se je hitro širil. Tako je kot iz gorčičnega zrna nasta- jalo Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Svoje sotrpine je v pismih in ob sre- čanjih povezovala med seboj,jih spod- bujala in jim vlivala poguma. Nadvse je bila vesela, še več, srečna, ko so se njena dolgoletna prizadevanja uresni- čila s Prijateljem.
Moč in voljo do življenja je Mimica črpala iz povezanosti z Bogom. Bila je polna vere, upanja in ljubezni. Svoje trpljenje je voljno sprejemala iz božje roke. Njeno vero in zaupanje sem ču- tila ob vsakem srečanju, od nje sem vedno odhajala duhovno obogatena. Radi smo se zbirali ob njej in tako je nehote povezovala našo družino med seboj.
Danes smo pokojni Mimici vsi hvaležni za njen zgled. Tudi nečakinja in nečaki se je radi spominjajo, saj so jo imeli zelo radi,ko jih je učila v nežni mladosti Zdaj uživa mir in veselje v Njem, ki ga je ljubila v potu svojega obraza.

s. Marjeta Pust iz Mirne peči

Za našo družino je bil hud udarec, ko sta se Tilka in Vida morali posloviti od nas in se preseliti k nebeškemu Očetu, kjer uživata večno plačilo. V družini smo ju vsi ostali neizmerno cenili in spoštovali. Njuna bolezen nam ni prinesla težav. Bili sta zelo potrpežljivi, vedno dobre volje, kakor da živita v največjem zdravju. Naše družinsko zbirališče je bilo vedno pri njunih posteljah Tu se je stekal naš pogovor, ob večerih pa molitev, naj bo pozimi ali poleti. Njuno življenje je bila ena sama molitev. Posebno veliko sta molili za duhovniške in redovniš- ke poklice.
S kakšnim navdušenjem se je Tilka vključi- la v to delo! Tudi mlajša Vida je z veseljem sodelovala. Res nekaj zelo dobrega je bilo narejeno za bolnike in invalide z ustano- vitvijo Prijateljstva bolnikov in invalidov ter lista Prijatelj, saj je to res njihov in naš Prijatelj. Ko gredo spomini nazaj na bogata doživetja in obiske prijateljev,se zavedamo koliko blagodejnih sprememb je to prineslo v življenje Tilke in Vide in vse naše družine
Najlepša hvala za ves trud, zlasti Mimici Pustovi,s.Mihelangeli,pa naši Tilki ter vsem prijateljem.

oče Jože Pajk
iz Gorenje vasi pri Šmarjeških toplicah

MIMICA PUST - NAŠA INSPIRACIJA

Ko smo tistega leta 1968 pripravljali Božično pismo bolnikom, sem predvsem občudoval Mimico Pust, bolnico, ki nas je predramila, ker je hotela svoje bolečine in radosti deliti s sebi enakimi.Veseli smo bili njene pobude da slovenske bolnike in invalide povežemo s pisano besedo, pa smo se tega dela lotili s srcem in radostjo. Njena ideja je bila, da bi razposlali nekakšno božično pismo bolni- kom, v katerem bi bilo vsebovano več pri- spevkov in bi bilo oblikovano kot brošura. Že takoj se je porodila misel, da ne bo do- volj božično pismo bolnikom, da smo dolžni prizadetim omogočiti stalne stike in stalno možnost, da drug drugega spodbujajo in tolažijo, pa smo zasnovali revijo, ki smo ji pozneje dali ime Prijatelj. Pri Božičnem pi- smu bolnikov sem sodeloval bolj tehnično, glavno breme tega začetka Prijatelja je nosil g. Janez Puhan. Ker je bil g. Janez že na poti v misijone, je nadaljevanje dela prepustil nam, tedanjim bogoslovcem laza- ristom.
Pri zasnovi nastajajočega Prijatelja je bila Mimica Pust mnogo bolj vključena, kot je mogoče kdo pozneje mogel zaznati. Bila je naš dobri duh, ki nas je zasula tako s pris- pevki kot z idejami, bila je naša inspiracija. V spominu jo imam kot plemenito, nesebič- no ženo. Njeno trpljenje jo je naredilo ust- varjalno in ta ustvarjalnost je prehajala na nas.
Ustvarjanja Prijatelja smo se lotili nadvse resno. Prosili smo za denar, da bi si zago- tovili osnovno opremo in papir, da bi list mogel izhajati. Presenečeni smo bili, kako velikodušno so se odzvali gospodje laza- risti, sestre usmiljenke in Marijine sestre. Pravi razcvet tega, lahko rečemo gibanja, pa je bil, ko se je vključila sestra Mihelan- gela (Marijina sestra), ki je bila sposobna pritegniti k delu mnoge invalide in plemenite mlade fante in dekleta, ki so bili invalidom pripravljeni nesebično pomagati.
Lahko bi še našteval imena iz vrst bolnikov in invalidov, pa tudi zdravih prijateljev te plemenite ideje, vendar naj omenim samo še sestri Tilko in Vido Pajk, ki sta s svojim sodelovanjem nastajajočemu Prijatelju mnogo pomagali do zrelejše oblike.
Na prejšnji strani ju srečamo na sliki, ko ju je s svojim obiskom (12.6.'73) razveselil urednik Ognjišča, Franc Bole (op. ur.).
Božično pismo bolnikom in Prijatelja smo razvijali vsaj v prvih nekaj številkah izključ- no amaterji. Če danes prebiramo tiste šte- vilke,nam je to popolnoma očitno.Spomnim se predvsem težav,ki nam jih je delala izde lava prvega intervjuja, tako v vsebinskem smislu kakor tudi v oblikovnem. Kot prvi reporter Prijatelja se takrat pojavi nade- budni bogoslovec Franc Letonja, dolgoletni požrtvovalni sodelavec te naše revije. Fo- tografiral je največ sam, filme sam razvijal v podstrešni sobici na Maistrovi 2, kritikov teh njegovih izdelkov pa nas je bilo kar nekaj.
Zase osebno moram reči, da mi je delo pri Prijatelju mnogo pomenilo, da je nekako oblikovalo moj pogled na življenje in dalo, kot pravijo prijatelji, poseben pečat moji osebnosti. Zato sem vesel in ponosen, da mi je bilo dano delati skupaj s tako pleme- nitimi ljudmi, kot jih je združevala in jih še združuje revija Prijatelj. Mimica Pust, du- hovna začetnica Prijatelja, pa je še danes podoba,ki mi v podzavesti prebuja krščan- ski optimizem tudi takrat, ko mi ga zmanj- kuje, kljub zavestnemu prepričanju, da kot kristjan smem vedno in v vsakršnih razme- rah upati.

Miroslav Škufca

ODKRIVAJ IN PRINAŠAJ VESELJE!

Na vsakem koraku in v vseh življenjskih okoliščinah se skriva veselje in čaka,da ga odkrijemo. Veselje prihaja iz srca, iz človekove notranjosti. Pomagajmo tudi žalostnim priti do veselja!Ko bodo našli pravi cilj - šele tedaj bodo odkrili življenjsko veselje v vsem,kar nas ob- daja.Prenašajmo veselje,izžarevajmo ga, naj se širi in objame vsakega okoli nas. Naj bo vse obarvano s srečo, da smo božji otroci. Živimo iz veselja! Ali je kateri motiv za naše veselje moč- nejši od spoznanja, da nas je odrešil Jezus Kristus, da bi lahko po smrti uži- vali večno veselje?

ZABRNELO JE LETALO...

Vaščani so hiteli z delom na polju, prijazna vasica pa je bila tiha in molčeča. Le ob koncu vasi, v senci košatega oreha je bilo živahno. Tu so se zbrali otroci, ki še niso bili zmožni za delo.
V otroški družbi je na invalidskem vozičku sedela Pustova Mimica. Teta Mimica, so jo klicali otroci.Četudi jih Mimica ni mogla va- rovati, saj ni mogla hoditi z njimi,so vendar matere otroke brez skrbi puščale pri njej, kajti otroci so jo imeli tako radi, da so jo ubogali na besedo. Igre, ki jih je naučila Mimica in se z njim igrala, so bile za otroke vedno zanimive in najlepše.
Tedaj je v zraku zabrnelo letalo-helikopter Nizko leteče letalo je bilo za otroke zanimi vo,popustili so igro in pohiteli na prosto,da bi helikopter bolje videli. Mimica pa se je ob brnenju letala boleče zdrznila in spomin ji je pohitel nazaj v njena otroška leta...
Bilo je 11. junija 1942. leta. Tudi tedaj je Mimica sedela v senci oreha, obkrožena od otrok, še sama otrok in otroci, ki so bili ob njej,so bili njeni bratci in sestrice. V njiho- vo brezskrbno otroško igro je v zraku za- brnelo letalo,nato še drugo in tretje.Otroci so pol v strahu, pol v radovednosti gledali nizko leteča letala, ki so odletala, pa se s peklenskim truščem ponovno vračala. Te- daj sta z njive prihitela ata in mama.
"Otroci, hitro v klet, bombniki so," je že od daleč klical ata.Mama pa je v vozičku spe- čega bratca tesno stisnila k sebi in hitela proti kleti. Nad dvoriščem je znova zahru- melo letalo,njegovo hrumenje pa je preglu- šil strašen pok. Mimica se je prestrašeno

GOVORICA SRCA

Danes moj svinčnik spet piše s srcem. Mnogo let sem se ti takole oglašala...
Spoznala sem te kakšno leto po rojstvu. Takrat se je že pokazala tvoja barvita zu- nanjost in z odločnimi koraki si stopil v svet
Spominjam se, kako si mi prvič segel v roko in se predstavil: PRIJATELJ. Že tvoje ime je bilo kot svetal žarek... Takoj sem začutila neko domačnost. Ob spoznanju, da se besede,ki mi jih prinašaš, niso rodile na papirju, ampak jih je izklesalo življenje, se je širilo moje obzorje. Vodil si me v tre- zen premislek o sebi in mojem poslanstvu.
Občutek, da si mi v oporo,je bil zame izziv da se ti v tvojih prizadevanjih pridružim. Pomagal si mi, da sem začutila, kaj pomeni odprtost, razdajanje in pripravljenost, da svoje izkušnje, radosti in žalosti delim z drugimi.
S svojim pisanjem sem zato vedno skušala iskreno izpolniti dolžnost prijateljstva do tebe, Prijatelj, in do najinih znancev. Ta naloga pa ni v tem,kajne, da vedno prijet- no pišeš, ampak da zmerom bralcem nekaj daš, svetuješ, tolažiš, pomagaš,razvedriš, učiš...
Želim, da v tebi nikoli ne umolkne bogata govorica srca in da bi lahko v nas še na- prej poživljal skrb za usodo bližnjega. Naj ti tudi bralci odkrijejo zaklade življenja, ki jih prinašajo drobni utrinki vsakdanjosti, vrezani v bolečine, hrepenenje, nasmeh, prijaznost, dobroto in razumevanje.

Kati Urh

ozrla, kje je ata. Videla je še, kako krili z rokami,kot bi iskal opore, na čelu pa mu je zijala velika rana. Mimica je v tem hipu še kriknila, potem pa jo je objela tema in ni ničesar več videla.
Prebudila se je v bolnišnici. Počasi se ji je vračal spomin. Priletela so letala, strašno je počilo, ata je imel na čelu grdo rano, se je počasi spominjala. Toda kako sem jaz prišla v bolnišnico,kdaj so me dali v mavec da se ne morem ganiti, zakaj me mama in ata nič ne obiščeta, je razmišljala in solze so tekle po njenih licih.
Šele četrti dan je Mimica dobila obisk. Za- čudeno je strmela v teto, ki je obstala ob njeni posteljici.
"Zakaj ni prišla mama in zakaj je teta tako čudno stara?" se je spraševala Mimica. Teta pa je drhtela in ni mogla spraviti be- sede iz ust.Njene oči so bile rdeče,a v njih ni bilo več solz. Tedaj je Mimica spoznala, da je teta zato tako čudno stara, ker ima na glavi črno ruto. Vedela je, da je črna ruta znak žalovanja. Spomnila se je, da je ata, ko je počilo, imel na glavi veliko rano. Pri srcu jo je stisnila temna slutnja: "Ata, ata..." je boleče zajokala.
"Ata in mama,ata in mama," je s težavo od govorila teta in po licih so se ji vlile solze.
"Kaj pa bratec, ki ga je mama hotela nesti v klet pred bombniki?" je po dolgem, neu- tolažljivem joku vprašala Mimica.
"Ostal je živ v naročju mrtve matere," je olajšano odgovorila teta.
Po dolgem bivanju v bolnišnici se je Mimica vrnila domov. Toda ni bilo več zdravja, ni bilo več ata, ni bilo mame. Mimici je ostalo življenje med štirimi stenami bolniške so- bice, ostal ji je invalidski voziček, ki so ga obkrožali otroci. Otroci so odraščali in od- hajali,prihajali so drugi,za vse pa je Mimica vedno imela ljubeče srce.
Toda ob Mimici se niso zbirali samo otroci. Ob njej so se začeli zbirati tudi bolniki in invalidi, se preko nje spoznavati drug z drugim. Tkale so se pismene in prijateljske vezi, obiskalo nas je Božično pismo bolni- kom (1968), iz katerega je nastala naša revija Prijatelj. Ta nas povezuje tudi sedaj ko Mimičino utrujeno telo že deset let po- čiva v grobu (umrla je 4. nov. 1982),njena duša pa, upamo, uživa večno veselje.
Naj bodo te vrstice v spomin ob deseti obletnici njene smrti!

Angelca

Tišina. Zunaj sneži... kot v pravljici je vse naokoli; in tudi v moji duši je pravljica... Jo čutiš tudi ti?
Topla in polna je ta pravljica! Nočem, da jo bremenijo odvečne besede, nočem, da jo stisne navlaka sveta. Čutim pravljico miru in preprostega odpuščanja, pravljico zvestobe, ki daje gotovost...
Vem, moja pravljica lahko diha samo v mojem hrepenenju. Samo v lepoti tišine smem upati, da bo kdo slišal moje hre- penenje...
Ah, srečna sem, da moja duša premore željo po resnični, plemeniti LEPOTI, željo, da daje zavetje, varnost...
O,da tudi za druge ne bi umrl svet pravljic!

Marjetka

ALI JE KAJ NOVEGA? JE...

VEROVANJE DOBRO VPLIVA NA ZDRAVJE

Washington - Da je vera dobra za dušo, je trditev,ki velja v množičnih kulturah večine narodov na svetu. Ameriški znanstveniki pa so ugotovili, da je verovanje dobro tudi za telo, je zapisala Anita Manning v časni- ku USA Today.
Raziskava, ki jo je na univerzi Purdue vodil sociolog medicine Kenneth F. Ferraro, je pokazala, da so verujoči ljudje povprečno boljšega zdravja kot neverujoči. Razisko- valna skupina je zbrala podatke od 1.473 ljudi in ugotovila, da je "med tistimi brez redne verske prakse devet odstotkov od- ličnega zdravja".
Med ljudmi, ki redno hodijo v kakršnokoli cerkev, jih ima le štiri odstotke težave z zdravjem, medtem ko se je kar šestintri- deset odstotkov vprašanih pohvalilo z od- ličnim počutjem.
Raziskava sicer ni natančneje predstavila odgovora na vprašanje, zakaj takšna po- vezava, vendar Ferraro trdi, da "so ljudje, ki so trdni v svojem verovanju, očitno us- pešnejši tudi na drugih področjih in dejav- nostih".
Cerkve pogosto tudi zagotovijo pomoč pri družinskih težavah in udarcih ter prepove- dujejo alkohol in tobak ali priporočajo zmer nost pri tem. In še ena korist - "Gospodov dan", ko ljudje vsaj en dan v tednu posve- tijo počitku in družini, piše Manningova v USA Today.

Slovenec, 23.10.1992

NOVI TIPI BATERIJ ZA ELEKTRIČNE INVALIDSKE VOZIČKE

Vsi, ki uporabljamo električne invalidske vozičke iz uvoza, smo se do sedaj pogosto srečevali z večjimi ali manjšimi težavami pri nabavi originalnih ali vsaj podobnih baterij - akumulatorjev za te.
Pred kratkim pa je Podjetje za akumulator- sko dejavnost "Vesna" p. o. v Mariboru ra- zvilo in začelo izdelovati nov tip baterij, to je VESNA ENERGY hermetična baterija, ki razen rednega polnjenja ne zahteva no- benega vzdrževanja. Osnovna značilnost te baterije je rekombinacija plinov, ki na- stajajo pri polnjenju. Uporaba PbCa litine zmanjšuje samopraznjenje in preprečuje porabo vode.Zaradi posebne litine,tesnosti ohišja in zamaška je baterija hermetično zaprta in uhajanje (zdravju škodljivih) plinov ni možno, zato tudi ni nevarnosti, da bi se izlil elektrolit in lahko obratuje v vsakem položaju. Kakovost in varnost zagotavlja 40 kontrolnih točk, skozi katere gre vsaka baterija med proizvodnjo. Sestavimo jo lahko v vzporedne in zaporedne vezave.
Baterija je namenjena predvsem za zahtev nejše električne in elektronske aparate ter za medicinsko tehnično opremo, kot so električni invalidski vozički.
Mi, ki te baterije že uporabljamo na elek- tričnih invalidskih vozičkih, smo z njimi zelo zadovoljni, saj so do sedaj v vseh pogledih več kot zadovoljile. Uporabljen je tip her- metične baterije VESNA ENERGY 27 Ah, 12 V, dolžine 17 cm, širine 12 cm in višine 17 cm,ki je funkcionalna in lična tudi po obliki. Cena te baterije v industrijski prodajalni Vesne v Mariboru, Einspielerjeva 31 (tel. 062/221-982) je 95,50 DEM v tolarski proti vrednosti + 5 % prometnega davka.
Za vozičkarje "dolgoprogaše" pa bi utegnila priti v poštev še dva večja tipa hermetič- nih baterij VESNA ENERGY, izdelana po isti tehnologiji. Prva, 50 Ah,12V, stane 168,00 DEM, druga,60 Ah, 12V, stane 175,00 DEM obakrat v tolarski protivrednosti + 5 % prometnega davka.
Predvidena življenjska doba omenjenih ba- terij je 10 let,vendar pa bi se pri vozičkar- jih,zaradi (pre)velikih obremenitev utegnila skrajšati, opozarja proizvajalec.
V sodelovanju s Podjetjem za akumulator- sko dejavnost "VESNA" p. o.

Jože Raduha

S TROKOLESOM PROTI BARCELONI

Gottfried Preising (37), nekdanji mojster kolesarskega športa in Lutz Krajinski (31), invalid-spastik,oba iz Erfurta,sta s kolesom krenila na pot proti Barceloni, prizorišču letošnjih poletnih olimpijskih iger. Gottfried je vztrajno vrtel pedale za svojega prijate lja,da bi le-ta neposredno,s kraja samega, doživljal olimpijske igre. Pot je bila dolga preko 1500 km. Najprej sta imela postanek v Mainzu, v pobratenem mestu z Erfurtom, v zavodu Don Bosca. Potem sta vozila preko Alzacije in doline Rona v Provanso in dalje vzdolž Sredozemskega morja do olimpijskega mesta.
Gottfried je ob vrnitvi povedal, da sta bila večkrat že na tem, da bi svoj podvig opu- stila. Rekel je: "Pripekajoče sonce, vročina preko 39°C, vzponi, gost avtomobilski pro- met na cestah, tehnična okvara, težave zaradi sedenja, vse to nama je nalagalo novih opravil in pazljivosti. Toda končno je zmagala volja. Cilj je bil po 12 dneh dose- žen!"

Fraternität 5/92

PRIZADETI V SVOJEM OKOLJU

SKUPNOST DUŠEVNO PRIZADETIH - L'ARCHE

"V našem tako razdvojenem in včasih kru- tem svetu nam psihično prizadete osebe odkrivajo poti zaupanja, preprostosti, lju- bezni, enosti."

(Jean Vanier)

Med letošnjimi poletnimi počitnicami sem bival v vasici Trosly-Breuil na SV Francije, v kateri je 1964 leta Jean Vanier v svojo majhno hišo sprejel dva duševno prizadeta moža,ki sta prej bivala v nekem zatočišču. Hotel jima je nuditi družinsko življenje,sku- pnost in delo, preko katerega bi spet lahko našla vsak svoje dostojanstvo. Postopoma pa so Jeana potrebe časa in okolja prisilile, da je moral skupnost povečati. V vasi je danes okrog 20 ali morda še več hiš, v katerih živijo duševno prizadeti odrasli. Te majhne skupnosti imajo družinsko naravo. To niso bolnišnice s strogim neosebnim od nosom, ampak skupnosti,v katerih smo vsi bratje, vsi prijatelji; od odgovornega hiše, do najhuje psihično in fizično bolnega čla- na.V skupnosti lahko vsakdo dobi strokov- no pomoč,katera je posebej organizirana v vasi,in ki jo potrebuje bodisi zaradi zdravja, psihičnega ravnovesja, bodisi zaradi razvi- janja lastnih sposobnosti.
Te male skupnosti hočejo ljudem pomagati da bi našli smisel življenja. Na kratko bi rad opisal življenje skupnosti,v kateri sem bival Že spoznanje, da obstaja nekje skupnost, v kateri so ljudje srečni in polni upanja, je velika pobuda za marsikoga izmed nas.
Naj opišem delovni dan. Vstajajo od 7. do 8. zjutraj. Ker se večina ne more buditi in opraviti sama, je za vsakega določen asi- stent, ki prijazno pomaga pri umivanju in drugi jutranji osebni higieni ter oblačenju. Nato je zajtrk,ki ga pripravi kdo izmed čla- nov hiše; glede na zahtevnost pomagajo asistenti.Zajtrk poteka sproščeno.Po njem se vsak odpravi na svoje delovno mesto. Nekateri delajo na vrtu,drugi v delavnicah, spet tretji v klubih... vsak na primernem mestu, ki si ga je na začetku lahko izbral in ga kasneje po potrebi tudi zamenjal. Na vseh delovnih mestih pomagajo asistentje ali drugi, posebej zaposleni, ki dela vodijo, hkrati pa tudi sami normalno delajo, se po- govarjajo in razdeljujejo posamezna opra- vila. Smisel dela ni le proizvod,temveč tudi stalno vzdrževanje življenjske kondicije, razvijanje samostojnosti, rasti medčlove- ških odnosov, spoznavanje življenja... Kot sem že omenil, je skupnost raztresena po vasi, v kateri živi precej ljudi. Zanimivo je, da imajo vsi prebivalci vasi do skupnosti veliko spoštovanje in ljubezen in se zelo dobro razumejo med seboj.
Malo pred 12. uro se delo konča in vsakdo odide v svojo skupnost (foyer) na kosilo. Kosila pripravijo asistentje (enkrat eden, drugič drugi), mize pa ostali člani. Pred je- djo je vedno molitev,ki ni obvezna, vendar je vsak lepo povabljen,če hoče sodelovati. Molitev izraža skupno povezanost, saj se vsi člani, ki sedijo za eno mizo, primejo za roke in skupaj zapojejo kratko pesem (npr. Aleluja). Za marsikaterega "civiliziranega" človeka bi bilo kosilo prava muka, saj se prigodi precej nenavadnih reči, vendar je to čudovito doživetje, saj se lahko vsakdo sprosti in popolnoma ne hinavsko izrazi svojo misel. Po kosilu vsi skupaj odidejo v kuhinjo,kjer si razdelijo vloge pri pomivanju in pospravljanju posode. Nato se spet od- pravijo na delo. Ob 6. zvečer je redna sv. maša v vaški cerkvi, ki tudi ni obvezna in se je vsak udeleži po lastni odločitvi. Med delom je tudi čas za redne preglede in obiske pri zdravniku,kolikor je to potrebno.
Večerja poteka podobno kot kosilo. Po njej je čas za pogovor, branje, poslušanje gla- sbe... Pomembno je, da so praktično ves čas vsi skupaj. O vseh težavah dneva se lahko pogovorijo skupno ali individualno, kolikor ima kdo težave z bližnjim, delom ali kakšno drugo rečjo, se lahko pogovori z odgovornim ali izbranim asistentom.Če kdo hoče, gre lahko na sprehod; skratka, vsak ima dovolj časa zase in dovolj svobode. Dan pa se vedno konča s skupno molitvijo; vsi skupaj, v hišni kapeli ali dnevni sobi, ob svečah in Marijinem kipu, v krogu... Sledi pesem, ki jo vsak zapoje po svojih najbolj- ših močeh.Nato odgovorni iz posebne knji- žice,ki jo je izdal Jean in je tudi prevedena v slovenščino pod naslovom Srečal sem Jezusa, prebere kratek odlomek, ki ga je prej že izbral eden izmed članov skupnosti. Sledi kratko razmišljanje in prošnje; pre- proste,iskrene. Za konec pa še skupaj za- pojejo pesem Archa, ki vsebuje priprošnjo Mariji.
Tak je povprečen delovni dan. Težko je opisati vse tisto neformalno, kar se dogaja v vsakem posamezniku. Skupnost je res nekaj posebnega. Kot bi odmislil vse tiste slabe trenutke vsakdana, kot da ni ego- izma, kompliciranja, zlaganosti;vse je tako preprosto,pa vendar tako polno,tako lepo.

Branko Skela

ALI SE POZNAMO?

Študentje 4.letnika defektologije Pedagoške fakultete v Ljubljani so v okviru svojega izobraževalnega programa pripravili okroglo mizo oz. spoznavno - izobraževalno - pro- blemski pogovor z mladimi invalidi.

Kdo so, kaj so, kje so, kako živijo, delajo, razmišljajo... vsi ti ljudje, ki jih je narava njihove bolezni, prizadetosti, razvojne mo- tnje itd. obsodila na drugačnost in s tem tudi mnogokrat na izoliranost oz. izpodri- njenost od tako imenovanega zdravega, normalnega življenja in okolja? Zakaj ima mlado dekle na vozičku vtis, da hodijo mi- mo nje ljudje brez zavedanja, da je v njej globoko čuteča, življenja željna in po ve- selju ter ljubezni hrepeneča duša? Zakaj mora fantu s cerebralno paralizo greniti življenje spoznanje,da je za mnoge najprej invalid in šele potem človek: da so vsi ta- ko skrbno pozorni na to, kaj pri njem ne "funkcionira" normalno in skorajda brez za- nimanja za njegove osebnostne, čustvene razumske... kvalitete in usposobljene spret nosti? Mnogo vprašanj, zakaj-ev, če- jev in ko-jev se je porajalo v tem pogovoru, dokončnega odgovora pa ni bilo in najbrž ga ne bo. Življenje je prevelika skrivnost, da bi ga mogli do dna doumeti. Bodimo samo ljudje, odprti in pripravljeni v vsej polnosti živeti. Govorimo o enakopravnosti invalidov in zdravih ljudi, o integraciji oseb z motnjami v razvoju v normalno, prvotno okolje, o zapiranju oz.zmanjševanju števila ustanov, zavodov, namenjenih invalidov. Preveč je bolj ali manj plodnih razgovorov, prepričevanj in pogajanj... Toda to nima smisla,če nismo sposobni zaznati in sprejeti različnosti sočloveka. Vsak človek je svet zase, poln svoje enkratnosti in najlepše spoštovanje do človeka pokažeš takrat, ko znaš biti pozoren na to njegovo enkrat- nost,ko jo zmoreš ovrednotiti in jo sprejeti Vsi pa se moramo za to truditi in prizade- vati. Morda se mora oseba z motnjami še malo bolj...Ljudje namreč zaradi njene "po- manjkljivosti" pogostokrat dvomijo vanjo, gledajo nanjo z nezaupanjem.Zato se mora ta oseba v normalnem okolju vedno znova dokazovati in potrjevati. Toda, mar ni ta izkušnja samopotrjevanja tudi stopnica na poti razvoja osebne zrelosti? Nič nam ne sme biti pretežko in nikoli se ne smemo bati tveganja ter vsi naredimo prvi korak, pa ne bomo pogrešali razumevanja. Še tako zabit trdobučnež in brezupen egoist se bo prebudil in spoznal ob sebi človeka. V življenje je postavljen vsak sam in vsak se mora naučiti z njim se spoprijemati. Le tako bo znal živeti.
Govorili smo tudi o t.i. bivalno- stanovanj- skih skupnostih, ki so oblika izpolnjevanja načrta "Za neodvisno življenje".V teh sku- pnostih živijo ljudje z motnjami v razvoju skupaj s prijatelji, prostovoljci, strokovnimi in javnimi delavci. Skupnost - družina je oblika življenja, ki vsakemu njenemu članu, bodisi invalidu, bodisi zdravemu, dopušča in omogoča, da udejanji svojo originalnost, osebnost, sposobnost, kvaliteto, potrebo in željo, ki v zavodu zaradi preštevilčne segregacije, izolacije ne more ali ne pride do izraza. Prav je, da je teh skupnosti vse več, saj bo tako vsakdo imel možnost od- ločitve kje, kako in s kom bo delil svoje življenje.A tu so potrebni tudi zdravi ljudje nujna je njihova človeška naravnanost in sposobnost sprejetja človeka, zaželena je ustrezna vzgoja in osveščenost... in spet sem tu jaz, ki moram s svojo prisotnostjo pričevati, dajati, ljubiti...

Alenka Oblakovič

ANGELCI OB PRAZNOVANJU!

Na Dednem dolu, v idilični dolinici na Mleš- čevem, boš 20. XII. 1992 praznovala svoj šestdeseti rojstni dan,naša draga Angelca Kdo Te ne pozna? Veliko imaš prijateljev, saj si prijetna sogovornica, dobrovoljna, dobrohotna in odprtega srca za vsakogar. Presrečna si, če Te kdo obišče,saj živiš na jasi, obdani z gozdom, popolnoma sama, daleč od sosedov. Druščino Ti delajo le tvoje kokoške in trije nagajivi kužki, ki so obenem tudi tvoji "varstveniki". Rada Te obiščem in vsakokrat nama v klepetu čas prehitro mine. V letih sva stkali med seboj pravo, iskreno prijateljstvo.
Draga Angelca, za Tvoj praznik sem Ti osebno že voščila ob zadnjem jesenskem obisku.Zdaj pa uporabljam še našega PRI- JATELJA in Ti ponovno kličem: "Bog te živi še vrsto let!" Ker boš letošnja jubilantka prav na nedeljo -Gospodov dan - Ti zago- tavljam poseben molitveni spomin pri mašni daritvi.

Malči Marinčič

BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV ŽIVI

POKLICANI SMO K SLUŽENJU V LJUBEZNI

Srečanje PBI, Želimlje, od 9. do 11.oktobra 1992

V petek popoldne smo se zbrali v Želimljem v želji, da kot sestre in bratje, združeni v eno, preživimo nekaj prijetnih in nepozab- nih ur. Nekateri se maše v Želimljem nismo udeležili, ker smo pospremili na zadnjo pot našo prijateljico Cilko Petek in smo bili sku paj z njo pri maši v cerkvi svetega Križa na Žalah.Potem smo prišli na mesto sreča- nja in po običajnem pozdravu že po večerji zmolili desetko rožnega venca po namenu svetega očeta. Ta nam je v znak poveza- nosti z njim podaril ta rožni venec. Molitev nas je notranje umirila in nas vpeljala v predstavljanje. V manjših skupinah smo se drug drugemu predstavili in se sproščeno pogovarjali. Meni je tako predstavljanje zelo všeč;že naslednji dan nam je pomagal da smo po skupinah (bilo jih je deset,glede na večje število udeležencev) poglobljeno razmišljali o temi, ki nam jo je podal pater Marko Novak.
Naslov teme je bil Odgovornost za Cerkev, v Cerkvi in po njej. P.Marko je poudaril na- šo poklicanost, med drugim je dejal: "Svet nam je že zaupan s stvariteljsko božjo močjo, da ga oblikujemo in v njem in po njem služimo svojemu Bogu in drug druge- mu. Kot kristjani pa smo vanj zasajeni, da bi ga s Kristusom, ki je prvorojeni vsega stvarstva in prvorojenec vstalih od mrtvih, sooblikovali, da bi - kakor pravi apostol Pavel - dopolnili to, kar je potrebno temu svetu dopolniti. Klic nas močno vabi. Izpo- polnjevati ga moramo oziroma se za to,kar se da najbolj truditi tudi mi sami."
V spodbudo za to nam je voditelj duhovne obnove ponudil delo po skupinah. Vsaka skupina je dobila svoja vprašanja, da bi iskanja in spoznanja lažje prenesli v svoje življenje.
Naj omenim delo skupine, v kateri sem so- delovala. Pogovarjali smo se o tem, kaj pomenijo poslušanje, govorjenje in sveto- vanje. Ali imate dovolj časa za poslušanje drugega, kako ga poslušamo, ali se nam vedno upravičeno mudi? Bog ima za vsake- ga izmed nas čas, zato nas uči poslušati, iskreno govoriti in biti strpen.Poskušam mu čimbolj slediti.
Druge skupine so poudarjale smisel in po- men ljubezni, darovanja, pozabljanja nase; to naj bo naš smerokaz za nadaljevanje naše skupne poti; to pot pa bo spremljala molitev kot zahvala in klic, kar je poudarila vsaka skupina.
Bogu in naši Ljubi, ki nas je tako ubrano in požrtvovalno spodbujala na tem duhovnem srečanju,gre posebna zahvala za čudovito doživetje v soboto zvečer. Trio Rožmarin, dva pevca in harmonikar ter napovedoval- ka, so nam z narodnimi pesmimi, že skoraj pozabljenimi, ogreli naša srca. Naše tiho poslušanje sem spremljala kot molitev k Bogu in v duši čutila neizmerno srečo, ko sem v svojih sobratih in sestrah videla na- vdušenje in tudi solze v očeh.Bog nam daj še kdaj doživeti tako presenečenje.
Zdaj smo spet vsak na svojem domu in življenje gre naprej. Srečanje v Želimljem nas bogati in spodbuja k dobremu. Kliče k tistim, ki nas potrebujejo in, kot je bilo po- udarjeno v skupnem pogovoru v nedeljo, spodbuja: "Ne čakajmo, naredimo mi prvi korak..."
Izražena je bila tudi želja, da bi se pogo- steje srečevali v manjših skupinah. Čisto preprosto:nekaj prijateljev,ki niso predaleč naj se dogovori, da pridejo skupaj na kavi- co. Medsebojno prijateljstvo bo utrjeval že nevezan pogovor. Če pa bomo k temu do- dali še molitev in morda sv. mašo, bo maj- hna skupina PBI lahko zaživela v pristnem evangeljskem in bratskem duhu.
Do takšne spodbude smo prišli, ko smo ponovno prebrali misel, ki jo je Nevenka povedala za pozdrav miru. Takole se glasi:

"Vsak človek je bolnik. Preveč poudarjajo, da je bolnik le tisti, ki ga muči telesna bo- lezen. Čeprav sem sama invalidka, mislim, da to ni res. Veliko je poti in stranpoti. So ljudje,ki ne vedo,zakaj živijo,toda živijo;so drugi, ki nimajo vere v Boga, tudi ti živijo.
Težko to pišem,toda vem,da moram. Bojim se, da nekateri od vas, bolniki, ne boste razumeli. Mene moti,da moramo sprejeti to kot poklic, ki nam ga je dal Jezus. Vendar to zame ni poklic, ker si ga nisem sama iz- brala. Pa tudi ni najtežji - ali pa je? Morda je svojevrsten božji dar, česar pa še ne morem razumeti.
Veliko ljudi išče, čeprav ne vedo kaj, toda iščejo. Mogoče so takšni ljudje, ki tavajo brez cilja,še večji bolniki. Zato lepo prosim nehajmo govoriti tukaj o bolnikih. Kajti tako bo, upam, zraslo pravo prijateljstvo med nami. Naj stisk roke potrdi to naše prijateljstvo!"

Gospod,daj nam Tvojih navdihov,Tvoje spodbude in volje, da bomo vztrajali. Brez Tebe ne moremo ničesar storiti.

sestavili: Marija in Marjetka

STIČNA '92 - pesem in sonce

Pesem iz tisočerih grl... sonce in radost v srcih! Stična - kraj, kjer so vedno odprta vrata vsem ljudem; iščočim,srečnim, žalo- stnim,tudi mladim.Duhovna srečanja zanje so že tradicija, ki pa vedno bolj potrjuje svoj pomen, pridobiva smisel srečanja še toliko bolj v današnjem času.
Pesem... veselje... sproščenost... Da, Jezus, s teboj smo. Zate in za Marijo je ta dan,naša negotovost-pa tudi naše upanje, iskanje -VERA! Mladi smo in ti nas poznaš, Gospod. Daj nam moči, daj nam svoje mo- drosti, milosti za duhovni polet, za prava spoznanja, za dobra dela...
Pričevanja Mateje Svet in Majde Ankele - Samaluk. Strmimo, navdušeni smo. Torej - vsa slava se razblini v nič, da le lahko za- slutimo Pot, se je oprimemo - in jo sprej- memo! Hvala za zgled, Mateja in Majda! Hrabro je vajino srce in izpoved vredna posnemanja!
Mladost... veselje... pesem. Jezus, polni duhovne vedrine se ti zahvaljujemo za vse življenje! Želimo se boriti, vztrajati v dob- rem. Naša srečanja v Stični so nam velika spodbuda! Še bomo prišli, zaradi UPANJA, SONCA - ZARADI VERE!

Marjetka Smrekar

KRISTUS JE MOJ IN TVOJ BRAT

Srečanje PBI v Ljutomeru

V soboto, 24.10.1992, smo imeli srečanje invalidi in bolniki iz ljutomerske dekanije. Zbralo se je kar lepo število. Tudi nas, ki pomagamo, ni manjkalo. Glavni gost je bil g.dekan Izidor Veleberi,župnik iz Ljutomera
Imel je zelo zanimivo predavanje oziroma razmišljanje o Cerkvi in naši odgovornosti. Skušal bom napisati nekaj vrstic tega raz- mišljanja.
Prijateljstvo je življenje Cerkve. Cerkev živimo mi in ne drugi,ki bodo prišli za nami. Ona nam nudi nadnaravno življenje, nara- vno pa so nam dali ali pa še dajejo starši. Jezus Kristus je dal življenje za tiste, ki so živeli pred njim; za tiste,ki so živeli z njim; za nas, ki živimo za njim; in tudi za tiste, ki bodo živeli za nami.
Cerkev ima svojo skrivnost in svoje poslan stvo, ki se ju ne da razložiti, ali kot pravi sv.Pavel:"Cerkev je skrivnostno Kristusovo telo."
Svet se spreminja,a Cerkev je ostala skoraj vedno nespremenjena in trdna. Uresničuje se, kar je Jezus Kristus napovedal: "Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala" (Mt 16,18).To daje moč Cerkvi ki živi že dva tisoč let. Cerkev daje ljudem možnost, da postanejo nebeščani. Rodimo se za zemeljski svet in se prerajamo za nebesa. To pomeni, da Kristus živi po nas, mi živimo po Kristusu. Na poseben način je to vidno na vas, invalidih in bolnikih, ki no- site križ, kot je bil naložen Kristusu. Toda niste sami, kot ni bil sam Jezus, takrat, ko mu je Simon iz Cirene pomagal nositi križ. Ko mi pomagamo vam,se hkrati od vas tudi učimo.
Gre za to,da bi vsi prišli do tistega krščan- skega ideala,ki ga je apostol Pavel povedal z besedami: "Ne živim več jaz, ampak Kris- tus živi v meni."
Kakor so bili apostoli glasniki evangelija, tako smo mi glasniki Boga. Bog hoče go- voriti po nas, zato smo mi preroki našega časa. Bog je vsakega izmed nas obdaril s posebno nalogo,katere drugi ljudje nimajo. Zaradi enkratnega poslanstva, ki ga ima vsak posameznik, smo povezani v veliko družino, kjer se med seboj dopolnjujemo. Tudi Sveti Duh nam pri tem pomaga, da moremo v polnosti živeti svoj čas.Najlepše vidno delo Svetega Duha so svetniki.
Vsakdo je vreden,da živi svoje življenje,pa naj bo še tako hudo. Toda pomembno je, kako ga živimo, da ga ne pokvarimo. Prav zaradi tega je Kristus moj in tvoj brat.

Mihael Veberič

SREČANJE PRIJATELJEV V NAZARJAH

Bil je pogled, bil je nasmeh,
kanček veselja in sreča v očeh.

Znova znani obrazi, tople besede, objemi. Po letu dni smo se znova našli prijatelji, da bi lahko skupaj z zaupanjem poglobili po- vezanost z Bogom.
Kako je potekal naš vikend duhovnih vaj?
Najbrž mislite, da so bile običajne duhovne vaje. Pa saj te niso nikoli običajne.
Skupaj smo skušali biti razumevajoči drug do drugega, se za trenutek odmakniti iz mestnega življenja. Umakniti času, ki tako kruto in neusmiljeno pritiska na nas.
Bili smo veseli, dobre volje in od tega smo želeli odnesti čimveč.
Prav gotovo se sprašujete, kaj smo počeli drugače? Približali smo se drug drugemu, prisluhnili težavam,ki smo jih poskušali vsaj razumeti.V današnjem času namreč ni ljudi ki bi znali poslušati, ki bi znali razumeti. Ne znamo se ustaviti,kajti zdi se,kakor da nas bo povozil čas. Zato smo si že na začetku izbrali skrivnega prijatelja, kateremu smo pošiljali pisemca. Zadnji dan smo odkrili in izdali njegovo ime.
Toda veliko laže se je pogovarjati. V po- govoru smo nekaj besed namenili tudi človeškim potrebam. Mi smo jih razdelili na duhovne in telesne.Delo je potekalo v treh skupinah. Ugotovili smo,da so vse potrebe povezane z ljubeznijo. Najlepša sreča, ki prevzame vsega človeka in globino srca, je prijateljska ljubezen.
Med nas so prišli tudi naši prijatelji: Vinko Cingerle, ki nam je skušal približati življenje Janeza Boska; Jože Zupančič pa se je tru- dil, da bi razumeli pomembnost Vincencija Pavelskega.Da pa preostali dnevi niso minili vsakdanje, sta nas z obiskom razveselila tudi Jože Berginc iz Mute in p.Bernard Javh
Vsako doživetje se konča s poslovilnim večerom. Z majhno razigranostjo in iskrico v očeh smo se s preprostimi, a zanimivimi igrami zabavali zadnji večer.
Razšli smo se v upanju, da bomo ostali po- vezani med seboj. Obljubili smo si, da se kmalu spet vidimo, povežemo srca in duše z Bogom.
Še veliko bi lahko govorili,toda vse besede so zaman.
Vsega tega pa ne bi bilo brez naših dragih sodelavk in prijateljev, zlasti Sonje Poštu- van,ki je skupaj s Štefico Peklar skrbela za srečanje. In seveda, tega ne bi bilo brez vas, dragi prijatelji,ki ste na srečanje prišli in vsak po svojih močeh tudi sodelovali. Zato vsem ISKRENA HVALA!

Petra in Milka

NA OBISKU V KOČEVJU

Na povabilo kaplana Marjana Lampreta smo 6. novembra obiskali Kočevje. Pobuda za obisk je bila letošnja razstava ročnih del bolnikov in invalidov,na kateri sta Jerko Kos in Zoran Habe s svojim petjem prispevala, da je bilo tudi tisto nedeljo, ko sta prepe- vala pred Teološko fakulteto,živahno.Naša skupinica sicer ni bila velika:Marija in Jerko Kos,Zoran Habe in jaz,vendar smo že takoj ob prihodu začutili,da smo zelo dobrodošli. Učilnica je bila skoraj premajhna za vseh petdeset mladih.
"Led smo prebili" s pesmijo, nato pa je ve- čer "stekel". Najprej sta se oba predstavila nato pa sta odgovarjala na vprašanja mla- dih. S svojim pričevanjem sta jih obogatila saj sta govorila iz življenja, iz izkušenj in verjetno marsikomu odprla še drugačen pogled na življenje.
Slišali smo,da je življenje invalida,kljub do- ločenim omejenostim lahko lepo, bogato in predvsem vredno besede življenje.Po vseh padcih in vzponih v srcu ostane veselje do življenja, sta dejala. Ko življenje z invalid- nostjo lahko sprejmeš kot božjo voljo, kot poseben božji načrt s teboj,se zopet lahko veseliš. Vsako življenje je vredno življenja. Do te stopnje zrelosti pa seveda lahko po- maga molitev in zaupanje v Gospoda.
Med pogovorom ni manjkalo smeha,pa tudi Jerkotove "trobente" ne. Kako hitro sta minili dobri dve uri!
Gospa Marija je mladim spregovorila o za- konskem življenju.Mladim je povedala nekaj spodbudnih besed, poudarila pa je pogovor med zakoncema, medsebojno spoštovanje in odpuščanje.
Na koncu sem predstavila naše gibanje PBI Spregovorila sem jim o njegovem smislu in namenu, predvsem pa sem želela poudariti naj bi pri odločitvi za delo v PBI prevladala ljubezen do Boga in do sočloveka.
Pred odhodom sta Jerko in Zoran zapela še nekaj pesmi in že smo se morali posloviti. Podali smo se v pozno večerno megleno noč.Med vožnjo smo bili,ob molitvi rožnega venca,z mislimi še vedno pri kočevski mla- dini, zahvalili pa smo se tudi Gospodu za čudovit večer.
Hvala tudi kaplanu in župniku za povabilo.
Prijatelji, naj bo ta večer spodbuda tudi za vas, da se kdaj kam povabite, če vas že drugi ne,in tako obogatite druge. Tako ve- liko jim lahko daste!

Zdenka Partl

RES DEŽEVEN DAN,A MED NAMI JE SIJALO SONCE

Ob zaključku razstave ročnih del bolnikov in invalidov smo bili vsi, ki smo sodelovali pri njenem oblikovanju, pripravi in vodenju, povabljeni na skupni izlet v Maribor. Zbrali smo se v sobotnem jutru, 17.10.1992,ki je bilo res hladno, deževno in megleno. A to nas ni motilo, ker je v nas gorela ljubezen do bližnjega, ljubezen za skupnost. Pot smo si olepšali z molitvijo rožnega venca, pesmijo in pogovori.
V Mariboru smo si najprej ogledali razstavo slik in skulptur slovenskega ilustratorja in kiparja Franceta Goršeta v galeriji Ars sacra Franc Gorše je ustvaril velik umetniški opus Uporabljal je najrazličnejše tehnike, forma- te in različne umetniške stile. Gorše je bil Meštrovičev učenec ter profesor in orga- nizator slikarske šole v času, ko pri nas še nismo imeli svoje lastne akademije. Po og- ledu te razstave smo šli v Slomškovo knji- garno. Ker se je bližala ura, ko naj bi imeli sveto mašo,smo morali tu kar malo pohiteti Sveto mašo smo darovali v mariborski stol nici,katere zavetnik je sveti Janez Krstnik. V njej je grob škofa Antona Martina Slom- ška, pred cerkvijo pa tudi njegov kip. Ker potrebuje človek poleg duševne hrane tudi telesno, smo odšli v okrepčevalnico Emavs na kosilo.
Po dobrem kosilu pa smo imeli v Mariboru le še eno postajo - mariborski mestni grad, prenovljen v muzej, kjer je razstava o A. M. Slomšku in času, v katerem je živel. A. M. Slomšek je bil škof, ki je preselil sedež lavantinske škofije v Maribor in tako določil mejo današnje Slovenije.
Na tej razstavi lahko vidiš originalne listine rokopise, mašne plašče, literaturo in Slom- škove upodobitve. Hkrati pa so predstav- ljena verska,kulturna in politična dogajanja v 19. stoletju: podatki o dogodkih, zgodo- vinski predmeti, portreti cesarjev, škofov in papežev; dela iz slovenske književnosti in umetnosti. A.M.Slomšek je bil tudi naro- dni buditelj in s svojimi deli veliko prispeval h kulturnemu razvoju slovenskega naroda.
Tako smo duhovno in kulturno obogateni zapustili Maribor. Večerjo "Pri Rusu" smo sklenili z večerno molitvijo, še nekaj pesmi, in že smo pristali v Ljubljani.
Za vsakega izmed nas je bil to poseben dan. Bogata doživetja so dopolnjevali med sebojni pogovori o vsakodnevnem veselju in tudi trpljenju, ki ga laže prenašamo, če vemo, da je nekdo vedno z nami. To so prijatelji in zlasti naš nebeški Oče, ki nam je tudi ta dan naredil tako lep.

Marijanca

Sv.Duh naj vlada v naših srcih. Zato veliko krat molim vzdihljaj, ki mi je prišel iz srca v najhujšem trpljenju:
"Ljubim Te in prosim Te o Sveti Duh,Ti nas razsvetli, Ti nas tolaži, Ti nas vodi, da no- bena duša ne zablodi."

Elizabeta

Obujam spomine na naša srečanja in mi je toplo pri srcu. Tudi kaj napišem,narišem ali kaj drugega, da je občutek še lepši.

Štefka

Počutim se bolj osamljeno v tej samoti in teh deževnih jesenskih dneh. Saj dela je dovolj, s katerim si preganjam dolgčas, pa berem tudi rada, toda človeka le ni poleg.

Ana

Povezani smo v molitvi. Ko je najtežje, se obrne na bolje.Sedaj sem zopet v bolnišnici Želim, da se me tudi vi spomnite v molitvi. Služiti hočem z veseljem, kajti vzvišeno je delati za Boga.

Viktorija

Se spominjate blage sivolase gospe, in- validke, ki se je s svojim vozičkom na ročni pogon vozila po Ljubljani? (Cilka Petek, Trubarjeva 89, Ljubljana). Njena najpogo- stejša pot je vodila do ljubljanske stolnice. Tam jo je bilo moč videti vsak dan pri ve- černi maši,leta in leta.Ni je oviral ne dež in ne sneg. Vedno je rekla: "Z Božjo pomočjo bom že zmogla."
Na zadnjo zemeljsko pot smo jo pospremili 9. oktobra. V naših srcih in v naši zavesti pa bo živela naprej kot svetal vzor, ki nam pričuje, da je s Kristusom naš križ lahak,da je mogoče uspeti preko upanja in ljubiti s pomočjo Njegove Ljubezni tudi tiste,ki nas ne marajo.
Marsikomu od nas, ki tarnamo nad vsakda- njimi težavami,smo naveličani in malodušni je njeno življenje lahko v opomin ter hkrati v spodbudo. Zato se ozrimo na njeno živ- ljenjsko pot.
Rodila se je pred enainosemdesetimi leti v Tevčah pri Laškem kot peti od štirinajstih otrok.Pri sedmih letih je zbolela za otroško paralizo in od takrat je imela ohromljene noge.Hodila je s pomočjo opornic in bergel ter se premikala z vozičkom. Kljub svoji in- validnosti je bila vedno pokončna in pogum na in se ni nikoli sramovala svojega stanja. Zavedala se je,kakor je sama rekla:"Zdravi

Cena PRIJATELJA v letu 1993

bo verjetno enaka.Posamezna številka bo 80 SIT.Letna naročnina 480 SIT,pod porna pa 1000 SIT, da moremo revijo pošiljati tudi brezplačno. Ta cena velja do 31. januarja 1993 brez doplačila. Vsem, ki naročnino redno poravnate, še posebej dobrotnikom, iskren Bog povrni!

Za inozemstvo poglejte v kolofonu na ovitku.

Vabimo vas,da ostanete zvesti Prijatelju in z novimi naročniki povečate našo družino.

ljudje niso zdravi po lastnih zaslugah in jaz ne bolna po svoji krivdi."
Zelo zgodaj je začela kazati veselje do ši- vanja.Domači so ji omogočili,da se je izučila za šiviljo. Z osemnajstimi leti je odšla v Ljubljano in dobila službo. Od tedaj je bila popolnoma samostojna in se je vseskozi preživljala sama.
Po štirih letih zakona z Jožetom se jima je rodila hčerka Cvetka,ki pa je že v devetem mesecu zbolela in je bila zato kmalu spre- jeta v Zavod za prizadete otroke. Bog jo je vzel k sebi, ko je bila stara dvajset let. Mož pa ji je umrl pred osmimi leti.

Skratka, Gospod je Cilki poleg križa invalid- nosti naložil še veliko drugega trnja. Toda nikoli ni obupavala, vedno je s sklenjenimi rokami in velikim zaupanjem v Božjo voljo zrla v prihodnost.
Po dvajsetih letih delovne dobe se je inva- lidsko upokojila, vendar je doma še veliko šivala za znance in prijatelje. Imela je velik smisel za krojenje in zelo natančne prste, zato so njene izdelke vsi z veseljem nosili.
Zelo rada se je ukvarjala tudi z drugimi ročnimi deli: s kvačkanjem, pletenjem in vezenjem. Nekateri njeni prti krase tudi cerkvene oltarje.Veliko je tudi brala. Pozno v noč je 'požirala' knjige Mohorjeve družbe in razne revije in časopise,predvsem Druži- no in Ognjišče. Pogosto je poslušala radio Vatikan,ki ji je prinašal novice Cerkve in po glabljal duhovno življenje.Spremljala je vse posvetitve novomašnikov in vedno veliko molila zanje. Zbrane je imela vse Družine, kjer so bili predstavljeni novomašniki.Zanje in tudi za vse ostale duhovnike in cerkve- ne očete je darovala marsikatero žrtev.
Z veseljem se je udeleževala duhovnih vaj in drugih srečanj,ki jih je organiziralo Prija- teljstvo bolnikov in invalidov. Vsako leto je prihajala k brezjanski Materi Božji na sre- čanje bolnikov, invalidov in ostarelih.

TRENUTEK ZA RAZUMEVANJE

ČE ...

Če te prijatelj sprejme z nasmehom,
če ti otrok priteče v objem,
če znaš sredi mestnega prometa prepevati,
če znaš pri sosedu potrkati na vrata,
če znaš otrokom pripovedovati zgodbe,
če pripravljaš hrano za koga, ki bo

nepričakovano prišel,

če se znaš čuditi majhnim stvarem,
če te slabo vreme ne spravlja v potrtost,
če te vsakdanja opravila ne utrudijo,
če znaš dajati in sprejemati brez

komentarjev,

če ne misliš, da si boljši od drugih,
če priznaš, da te Bog ljubi,

potem si danes lahko vesel!

Ombre e Luci, '91; prevedel: Jože Potrpin

Pridružila se je tudi izletom in prireditvam, ki jih je prirejal Nedeljski dnevnik in organi- ziralo Društvo paraplegikov. Ob vsem se je navduševala in odkrivala čudovito Božjo roko. Vse do zadnjega je skrbela za psiho-fizično aktivnost in telesno zdravje. Vsako jutro je telovadila. Spomin si je krepila z učenjem pesmi na pamet. V njenem življe- nju se je zrcalil velik red.
Bila je torej celovita osebnost.S svojo razgle danostjo in načitanostjo je bolje razumela ljudi, svet in Boga. Z molitvijo in duhovnim poglabljanjem se je stapljala s človeškemu razumu tolikokrat nedoumljivo Božjo voljo. S svojo toplino, dobroto in ljubeznijo je bogatila ljudi okrog sebe in jim lepšala živ- ljenje. Neizmerno je znala biti hvaležna za vsako pomoč, pa tudi za sleherno prijazno besedo in smehljaj.
Zato je imela širok krog ljudi,ki smo jo obi- skovali. Vlivala nam je poguma, nas bodrila v življenjskih preizkušnjah in nas spremljala s svojimi molitvami. Jagode rožnega venca so nenehno drsele preko njenih prstov. Zdaj pa nas priporoča v nebeškem kralje- stvu, kajti malo pred smrtjo je rekla: "Ne bom vas zapustila, v onostranstvu bom še lažje prosila za vas."
Naj ji Vsemogočni vse poplača z večno radostjo, nam pa naj da moč, da jo bomo posnemali.

Barbara Razinger

ADVENTNI VENEC

Iz smrečic venec naredimo
in štiri svečke nanj denimo!

Zdaj čas adventni je te dni
in prva svečka naj zagori!

Kaj svečka prva mi pove?
Da zbrano molil bom kleče.

Svečka druga pa želi,
da dobra dela trosili bi!

Obišči samotne in druge ljudi,
to tretja svečka mi veli!

A četrta svečka ko se prižge,
pridi Jezus! Pot pripravljamo za Te!

Štefka Orešnik, 1986

Dragi prijatelji!

Skoraj nisem mogla verjeti,da je res,ko sem listala prejšnjo številko Prijatelja. Dobro si mi jo "zakuhala", Kati. Hvala, da si zaslutila moje misli!

Večkrat tudi jaz prejmem lepa, globoka pisma in mi je kar hudo, ko ne morem vsaj kakšne vrstice posredovati še drugim.Zato upam,da je sedaj v Prijatelju odprta stran, na kateri se bomo obiskovali, pogovorili in presenečali...Lahko boste sami kaj napisali ali pa "zatožili" druge,kako so vas obogatili Saj ste za tako sodelovanje, kajne?

Še vedno sem "zasuta" z obilico dela za begunce.Zato sem vas letos žal zelo zane marjala,bolni prijatelji širom Slovenije. Obi- skujem vas samo še ponoči, ko ne morem spati. Nocoj me je kar zabolelo pri srcu, ko sem se vzpenjala visoko v hrib nad Gorenjo vasjo.Kako boš preživela letošnjo zimo,Ana Bradeško? Tako sama si tukaj v gozdu.Kaj, če bo veliko snega? Saj se ti lahko podre streha, slamnata je še! Bogoslovec Marko te je pa res lepo razveselil... Sedaj pa ča- kaš name. O,Ana, v duhu velikokrat pridem v to kraljestvo miru in preprostosti.

S hriba sem se spustila k morju, v Portorož Hvala za pozdrave, Vesna Grbec, ki si jih poslala po sosedi. Še vedno si luštno in mlado dekle kot takrat,ko sem te spoznala Bila si na rehabilitaciji v UZRI v Ljubljani in si prišla na ogled razstave '90. Tudi ti čakaš moje pošte, vem. Niti burja ti je ne prinese, kajne?

Proti jutru sem se znašla ob vznožju Kam- niških planin. Komaj dvakrat sem bila letos pri tebi, Marija Kregar. Obljube, da bom večkrat prišla, nisem mogla izpolniti. Te pa občudujem in tiho spremljam, ko ležiš, dan za dnem priklenjena na posteljo. Koliko let že, Marija?! Priznam, jaz bi ne zmogla. Mo- čna si in tvoje tiho,vdano trpljenje bo prav gotovo marsikomu v blagor.

Veliko hudega je na svetu, ampak tudi ve- liko dobrega, ko tako plemenite duše brez večjih "reklam" vdano nosite svoj težki križ za Gospodom.

Sedaj vam zaupam še nekaj, kar se mi je čisto zares pripetilo sredi belega dne. Bila sem na drugem koncu mesta Gorice,ko me je v zmedeni nemščini nagovoril starejši gospod. Jaz pa nazaj kar po slovensko in možakar me je dobro razumel, saj je bil iz Novega mesta. Zgubil se je in ni več našel ulice, kjer je parkiral avto. Usmiljeni Sama- rijan je potrkal na moje srce. Povabila sem Dolenjca v kombi in mu pomagala poiskati avto. Našla sva ga v enosmerni ulici, obr- njenega v nasprotno smer. Svetovala sem mu, naj se kar hitro odpelje, pa je začel spet mencati. "Gospa, kje bom pa sedaj ženo našel?" Kaj pravite, sem se jezila ali smejala?

Nekaj podobnega se je pred leti pripetilo našemu prijatelju Slavku Kalanu, ko je bil v Trstu. No, toliko je bil na boljšem, da mu ni bilo treba iskati žene...

Danes je zahvalna nedelja.Zato je moja no tranjost še posebno hvaležno vzvalovana, ko vam kličem srčna hvala za vse v tem letu! Skoraj nas bo zajel čas pričakovanja- advent.Naj bo tudi čas upanja,odpuščanja in odprtosti za Boga in bližnjega.

Želim vam blagoslovljene božične praznike! Božje Dete naj obišče slehernega, najsi bo v mestu ali na vasi,kjerkoli! Obišče naj bol- ne in zdrave, še posebej pa vse osamljene in onemogle.

Vsak dan v novem letu pa naj bo napolnjen z novo svetlobo, s kančkom božje ljubezni in z vašim darovanjem, ustvarjalnostjo in prijateljstvom!

s. Mihelangela

KOLIKO LEPEGA SEM DOŽIVELA

Dolgo se vam že nisem oglasila. Sedaj pa moram sporočiti,koliko lepega sem doživela za svoje osebne praznike. Naj zvedo še drugi, da nisem čisto pozabljena od vseh, čeprav sem tako sama na tem hribu.
Za moj rojstni dan sta dva gospoda salezi- janca zame darovala sveto mašo v moji hišici. Tudi pridiga je bila tako lepa, da bi jo poslušala ves dan.
Zvečer za moj god so prišli pod okno s harmoniko. V nedeljo pa so prišli iz Novega mesta moji prijatelji, da so me peljali na Kapitelj na srečanje,čeprav nisem popolno- ma nič pričakovala. Gospod prošt me je v pridigi omenjal.V dvorani pa ni bilo ne kon- ca ne kraja čestitk in petja. Na nobenem srečanju, pa čeprav je bilo tridnevno, še nisem slišala toliko petja.
Lepo je bilo, hvala vsem skupaj, še prav posebna zahvala g. proštu!
Vsem bralcem Prijatelja pa želim blagoslov- ljene božične praznike in srečno novo leto. Prilagam še eno molitev, če jo objavite, gotovo jo bo kdo molil. Lep pozdrav!

Fanika

O Marija, zdaj je čas,
da pomagaš, rešiš nas!
Usmiljena, mogočna si,
vse, kar prosiš, Bog stori.
Prošnja naša je človeška,
pomoč Tvoja pa nebeška.
O Marija, zdaj je čas,
da pomagaš, rešiš nas!

Draga Fanika! Tudi mi se pridružujemo vsem voščilcem ob vašem godu.Da bi čimvečkrat še tako lepo praznovali! In da bi bilo čim- več tako dobrih ljudi, kot so vaši prijatelji, ki so poskrbeli za lepo doživetje. Hvala za priloženo molitev! Verjetno jo bo kdo molil in se v duhu povezal z vami.
Tudi mi vam želimo vse lepo in dobro za božične in novoletne dneve pred nami.

BOG NAS VSE RAZUME

Dragi prijatelji!

Ob dobrih delih, za katere imam priliko pri vezenju, ob pomoči drugim oskrbovancem in pa ob molitvi mi minevajo poletni dnevi. Čutim se sprejeto in ljubljeno,čeprav v Do- mu,zato sem srečna. Vsi so dobri z menoj. Zato prosim Boga, naj mi daje moč, kadar mi zopet pošlje križ.
Včasih se sprašujem, kako se obnašam, da me hvalijo. Dostikrat mi pride na misel, da človeška hvala ni vselej na mestu. Potem sem nekje zasledila, da ni dobro znamenje, če mučenje poneha. Kljub vsemu upam, da so te spodbude v božjih načrtih.To me tudi vodi k Bogu. Rečem mu preprosto HVALA. To veča mojo srečo. Posebno, kadar ga lahko sprejmem v svetem Rešnjem telesu. Nocoj sem ob misli, da nosim s sveto ho- stijo v sebi NEBESA, jokala. Stisnilo me je pri srcu,ko sem skozi okno videla prizadeto dekle. Ima zlatega očeta, ki skrbi zanjo.
Kako bi morala biti hvaležna za plemenite ljudi,ki mi pomagajo na življenjski poti.Misel nanje me večkrat prevzame in sem do solz ganjena.
Še bolj pa bi morala biti hvaležna za NEBE- ŠKI KRUH. Veliko več bi se morala potruditi s pripravo na prejem tega zakramenta.Mo- rala bi si ga srčno želeti in prisrčno veseliti Ob spominu na otroke iz Zambije, ki jih je pripeljal misijonar Drevenšek, ugotavljam, da pri molitvi ne le blebetamo, pač se drži- mo naravnost mrko - smo jezni. Kakor da nam je vse ena velika muka.
Jezus pa prihaja.Ob skupnih molitvah je na mah med nami z materjo Marijo, ki je tam, kjer je Jezus. Prihaja kot ženin v našo rev- ščino in navlako ter še telo preobražuje, posvečuje,daje moč in zagotovilo večnega življenja. Še delamo napake,toda ne vemo kakšne so v božjih očeh. Morda nanje on gleda drugače, kajti kdor je tako daleč, da ne dela napak,je nehal delati. Torej ni do- volj, da se jih ogibamo, pač pa da delamo dobro, ker dobra dela pomagajo v nebesa.
Dragi prijatelji, ne rečem,da nikoli ne upam na plačilo. Toda Bog nas vse razume! Lep pozdrav!

Kati R.

Hvaležnost je lepa čednost. Zelo prav je, draga Kati, da ste opisali, kako jo doživ- ljate. Če bi znali na svojem bližnjem videti najprej tisto,kar je dobrega,ne bi bilo toliko nesporazumov in težav vsak dan, tudi jeze in sovraštva ne. Najbrž v svojem vsakda- njem življenju premalo pomislimo na to. Jezus nam daje moč, da moremo pohvale in graje sprejemati za rast v dobrem. On,ki vidi v naša srca, bo poplačal vsako dobro delo, če smo ga storili s pravim namenom. Hvala vam!

NEVERJETNO DOŽIVETJE

Jesen prihaja med nas, jaz pa sem še ved- no poln vtisov z morja.Zdi se mi,da moram svoja občutja deliti tudi z vami, dragi moji prijatelji, ki niste bili z nami.
Ko sem med pošto našel vabilo za letovanje na morju sem bil presrečen.Nikoli še nisem bil na morju. Tako sem komaj čakal 24. julija 1992, da se prvič podam na morje z novimi prijatelji, pa še v tujino. Neverjetno doživetje! Ne verjameš, če tega nisi sam tudi doživel.
Ko so me starši pripeljali v Ljubljano, sem nestrpno pogledoval proti avtobusu in se pogovarjal. Tudi tedaj še nisem mogel ver- jeti, da je to res.
Tako sem se prvič srečal z morjem v Ligna- nu, kjer je bilo čudovito. Bilo je kot v raju; lepe sobe,lepi parki, polno rož in prijateljev in sodelavcev, ki so mi pomagali, da sem mogel iti tudi sam v vodo.
Spoznal sem nove prijatelje in srečal stare znance. Hrana mi je bila zelo všeč. V vodi sem tako užival, da nisem vedel, kdaj je minila ura.
Imeli smo tudi razne prireditve.Najbolj glo- boko pa sem doživljal obiske cerkva v me- stu in vsakodnevno udeležbo pri sveti maši kjer sem se srečeval s svojim odrešenikom, Jezusom Kristusom. Vedno znova sem se zahvaljeval in se še vedno zahvaljujem Bo- gu, da je letos zame naravnal božja pota tako,da sem skupaj s prijatelji postal pravi in najsrečnejši turist, ki jo je mahnil kar v tujino.
Odkar pa sem se vrnil iz Lignana,ne neham staršem pripovedovati o naših doživetjih in bom verjetno še dolgo pripovedoval.
Vam, dragi moji prijatelji, pa naj darujem vsaj delček vsega lepega,ki sem ga doživel med letošnjim poletjem. Obenem pa tudi iskrena zahvala sestram in sodelavcem, predvsem Boštjanu,ki mi je pomagal. Živim z upanjem,da mi bo Bog v življenju še kdaj naklonil tako lepe trenutke, skupaj z vami, dragi moji prijatelji.

Stanko Markovič iz Radohove vasi

NE MOREM OPISATI, KAR ČUTI SRCE

Minil je teden razstave ročnih del, ki je bil zame žalosten, ker sem si tako želela med vas, dragi moji prijatelji, da bi se nagledala vaših izdelkov ljubezni, moči in vztrajnosti. Kako rada bi se srečala z vsakim izmed vas mu stisnila roko in čestitala k uspehu. Ko sem predlani hodila po razstavi, sem ob vsakem predmetu čutila ob sebi osebo, ki je sodelovala, in v mislih pokramljala z njo.
Hvala vsem, ki se trudite, da se srečujemo vsaj po listu Prijatelj, ki ga prebiram še in še. Srečna sem,da ima ta naš list tako lep naslov. Vedno molim za vse sodelavce in za vse, ki se po tem listu z njimi srečujem, predvsem pa za vse trpeče. Vas, dragi trpeči prijatelji, pa prosim, da z molitvijo in žrtvami pomagate pri gradnji porušene žu- žemberške cerkve. Ne morem opisati, kar čuti srce,zato vsem le še prisrčen pozdrav

Ivana

Draga Ivana! Vsi se še vedno radi spomi- njamo letošnje razstave ročnih del. Žal ni bilo mogoče, da bi jo videli vsi, ki so si to želeli. Pa darujte tudi to odpoved Bogu!
Hvala vam za vabilo k molitvi in žrtvam pri gradnji žužemberške cerkve. Radi bomo pomagali, kolikor moremo.
Po molitvah in Prijatelju ostajamo še naprej povezani med seboj.

ISKRENA LJUBEZEN
IN DUHOVNA POVEZAVA PREKO PBI

Najprvo se še enkrat zahvalim, da ste mi omogočili ogled razstave. Vaša iskrena lju- bezen in duhovna povezava preko PBI nam vsem pomaga živeti na tem božjem svetu.
Rada bi še vprašala,zakaj ni bilo objavljeno eno od mojih pisem? To je bilo še spomladi ko smo imeli misijon. Ali sem mogoče v pi- sanje premalo vključila naše Prijateljstvo? No,pa saj lahko pride še kdo drug na vrsto
Ko čitam Prijatelja,vidim,da so članki spod- budni. Ko bi se mogli vedno ravnati po njih toda na žalost se ne moremo!

Milena

Draga Milena! Veseli smo prisrčnega pisma, ki ste nam ga poslali. Verjamemo, da ste bili tudi vi veseli, da ste si lahko ogledali razstavo PBI. Zakaj ni bilo objavljeno eno od pisem,ki ste ga poslali,bi zdaj po tolikem času težko rekli. Urednikova miza je vedno obložena s pismi. V košu prav gotovo ni končalo, prej je ostalo na mizi pod kupi pi- sem ali je bilo morda prekratko za prispevek Naj bo že kakorkoli, naj vam to ne vzame poguma nam pisati.
Prav je, da radi berete Prijatelja, pripove- dujete o njegovi vsebini drug drugemu in se tako res spodbujamo med seboj.
Vse dobro in oglasite se še kaj.

V TRPLJENJU STE MI BLIZU

Bila sem na srečanju in si nabrala novih moči. Bogu in vam, dragi invalidi, ter drugi, ki hodite na srečanja, sem zelo hvaležna, da ste me sprejeli medse, kajti na vsa sre- čanja imam zelo lepe spomine. Ti dnevi vselej minejo v prijetnem razpoloženju ob pesmi,molitvi in duhovnih pogovorih. Vselej ko dobim povabilo, komaj čakam, da pride ta prelepi dan. To čakanje v meni prebuja vse tisto, kar je v meni lepega.
Človek kar ne more verjeti,koliko volje, op- timizma in življenja je v vas,dragi prijatelji. Iskre v vaših očeh netijo ogenj,vaš nasmeh je nalezljiv in vaša topla dlan opogumlja. Ob vas pozabim na vse in sem srečna,zelo srečna.
Vselej,ko se vrnem s srečanja, sklenem,da bom še prišla. Hvala lepa tistim, ki nosijo breme vseh srečanj,odgovornim in prosto- voljcem,in so njih glava in srce.Torej,dragi prijatelji, hvala! Prisrčen pozdrav

Kati Ribič

Draga Kati! Veseli smo vaše hvaležnosti za naše prizadevanje,pa čeprav je ne pričaku jemo,saj je vaša sreča dovolj veliko plačilo Predvsem pa nas krepi zavest,da je vedno na srečanjih z nami tudi On,ki je bil rojen kot nebogljeno Dete v revnem betlehemskem hlevu. V svetu noči je bilo prvo srečanje z Bogom. Prišli so pastirji,revni prebivalci vo- tlin okoli mesta, vsi, ki jih je angel prebudil in jih zbral okoli svete družine. Pozneje so prišli sveti trije kralji in počastili novega Kralja. Srečanja so se nadaljevala,dokler ni morala sveta družina pred hudim Herodom zbežati v Egipt. Naj bodo tudi naša sreča- nja v adventu in božičnem času lepa, in še posebej osrečujoča! Lepo pozdravljeni!

POZDRAVI IN VOŠČILA

Prisrčno Vas pozdravljam, dragi g. Jože, kakor tudi vse sestre in bogoslovce. Bi jim zelo rad pisal za god, pa ne vem, v kateri fari Bogu služijo. Prosim Vas,če bi mi pripi- sali naslove tistih,ki so bili letos posvečeni
Prosim tudi za objavo naslednje zahvale: Podpisani Albin Urh, ki se večkrat počutim kot nesrečen in zapuščen samotar (hvala ljubemu Bogu le lažji invalid), se prisrčno zahvaljujem Krajevni skupnosti in invalids- kemu društvu, ki so mi darovali in napeljali telefon. Rdečemu križu pa se zahvalim za paket. Za vso to izkazano dobroto se pri- srčno zahvalim gospe Nuši Avsec in direk- torju Marijanu Poljancu.Dobri Bog naj vsem obilo povrne, ko ste mi napravili tolikšno veselje!
Vsem svojim dobrotnikom, prijateljem, so- trpinom po našem lepem,širnem svetu, po- sebno še tistim,ki tako lepo služijo ljubemu Bogu daleč v misijonih, posebno s. Mojci Karničnik v Afriki, pa v Nemčiji gospe Rajki in njenim sofaranom in sestram ter g. žup- niku voščim vesele,srečne in blagoslovljene božične praznike in mirno, zdravja polno novo leto 1993.

Albin Urh

Dragi Albin! Vaši prošnji smo radi ustregli, saj v svetu sebičnosti takšno dejanje pri- žiga drobno lučko upanja. Hvala vam za pozdrave, vse dobre želje in prijazna praz- nična voščila. Za naslove, ki si jih želite, bomo poskrbeli. Tudi vam želimo vse dobro za praznike in novo leto.

NAGRADNA KRIŽANKA 6/92

Rešitve (izpišete le vodoravno) pošljite do 20. decembra 1992 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA.

Sestavil: Oton

NAGRADE:

1. klekljan prt,
2. knjiga: F. Sodja: Pred vrati pekla,
3. vezen prt,
4. komplet robčkov.

Rešitev križanke 5/92 vodoravno:
TIARA, EVGEN, RAABE, EN, RK, ZAPIS, PI, ANI, SRK, AJ, KEJ, TOR, SAPICA, OMOT, ARS, JUPI, VOTEK, AN, PRIMATI, KOLON, ESMA, STEZA, OPAL, KOCEN, KOLESAR, TI, ALICE, AS.

NAGRAJENCI 5/92:

1. klekljan prt:TINKA ČEBELA,Selce 5,61282 Sava pri Litiji
2. knjiga F. Sodja 'Pisma mrtvemu bratu':
MARIJA DEMŠAR, Na Kresu 24, 64228 Železniki
3. komplet unikatnih vizitk: ALBIN URH, Jelovška 10, 64264 Bohinjska Bistrica
4. zimske nogavice: FRANCKA OSOLNIK, Rozmanova 24, 61230 Domžale.

Bog povrni vsem darovalcem nagrad! Se še priporočamo.

KAZALO

Jesen je. Tiho pričakovana, vase sprejeta kot starost vsega rastočega, kot srečno darilo za vse prestane viharje mladosti, za vse težke ure zrelih odločitev.

Drevesa se upogibajo do tal.Košare so pol ne sadežev. Sonce blago sije nad travniki. Pastirski ognji plapolajo. V stolpih zvoni večernice.

Zatem vse obnemi. Drevje sleče očarljiva ogrinjala.Barve minejo.Plašči osive. Grenko spoznanje. Čas poslednjih čakanj.

France Stele:
Nalivi svetlobe, str. 134, Ljubljana 1988

Fotografije na ovitku:

Stržišče nad Baško grapo in jesenska pričakovanja (avtor F. Stele)

Prispevke za št. 1/93 pošljite do 20. dec. '92

Kolofon