naša molitev 1993

JANUAR

• Da bi raslo sodelovanje med kristjani in verniki drugih verstev in med ljudmi dobre volje pri delu za pravi mir.
• Da bi krščanske skupnosti pod vodst- vom Svetega Duha za svojo učinkovito dejavnost razvijale tudi ekumensko miselnost.
• Da bi spoznali in cenili versko izročilo, bogastvo liturgije in duhovnost vzhod- nih kristjanov.

FEBRUAR

• Da bi si katoličani prizadevali za trdno vero in se tako bolje soočali z izzivi verskih sekt.
• Da bi posamezne Cerkve v Latinski Ameriki ob praznovanju 500-letnice oznanjevanja evangelija dobile nove pobude za pastoralno in misijonsko de- javnost.
• Da bi v zasebnem in javnem življenju razvijali lepe poteze slovenskega zna- čaja.

MAREC

• Da bi naši preizkušeni bratje in sestre znali v luči skrivnosti odrešenja spre- minjati svoje trpljenje v dar Bogu in ga skupaj s Kristusom darovali za rešitev sveta.
• Da bi narodi Evrope ponovno odkrili svoje krščanske korenine in da bi kra- jevne cerkve poživile vnemo za evan- gelizacijo.
• Da bi se kristjani v političnem delo- vanju ravnali v duhu krščanskega etosa in katoliškega družbenega nauka.

OKVIR BREZ SLIKE

Hladno bele snežinke poljub- ljajo svoj cilj.Kot da bi vedele da se nikoli ne bodo vrnile,se združijo z zemljo. To je čas, ki dušo popelje v slikovito dogajanje brez okvira.
Težko je beračiti za kos kruha; lahko je, kadar te boža sreča. Še težje je z beraško palico iskati po svetu košček sreče, morda desetletja zastonj. Člo- veško hrepenenje in upanje zlepa ne opešata.
Če trpim prav te dni v okolju,v katerem je ugasnila želja po božjem, potem niso potrebna duhovnikova priporočila,potem naj prav te dni skušam z odpovedjo in molitvijo biti protiutež. Kaj vse se skri- va za pustnimi maskami! In kaj vse se lahko iste dni dogaja v srcih, ki ljubijo.
Ni lahko, toda blagor mu, kdor na pe- pelnični dan ob začetku svojega posta doživi notranji pretres, notranje spre- obrnjenje. Prav to želi Cerkev.
Pot kristjana je pot skozi puščavo.Oaze so samo kratek oddih. Če nam Bog kdaj za nameček podari veselje, mir: hvala!
Mimo bo prispela procesija grešnikov. Si se znašel v njej? Da, potem si na pravi poti, kajti edini Pravični je že dal življe- nje in te povabil na pot vstajenja.Toda počasi,mimo Kalvarije ni poti v večnost.
Življenje je skrivnost. Razpeti smo med nebo in zemljo. Ni to največje križanje? In vendar je rešitev tako preprosta.Saj nam je naš prvorojeni brat rekel: Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan za- dene svoj križ in hodi za menoj.
Naj hodi za menoj! To je tolažilno. Naj zadene svoj križ! To je težje.Vsak dan! A v tem tiči naš problem. Enodnevno mučeništvo. To bi še bilo. A vsak dan? Brez počitnic?!
Kdor ugotavlja, da v življenju ni storil nič slabega, se lahko takoj nagradi z odgovorom na vprašanje, ali sem storil kaj resnično dobrega?
Ne samo pokopane sanje; potreben si molitve,molka. Molitev srca,ki se daruje To je življenje, katero ti je podarjeno. Lahko ga zajameš polno prgišče,in če si kristjan, boš tako rasel v močno oseb- nost, ki skrbi za tiste, ki so šibkejši.
Katero sliko bom vstavil v prazen okvir? Jutrišnji dan je v tvoji odločitvi.

Slavko Kalan

SOL IN LUČ

Jezusovo naročilo, naj bomo sol in luč, je kratko in jasno. Ni nekaj, kar bi bilo našemu krščanstvu dodano, temveč spada k njegovemu bistvu.Ko si kristjan si sol in luč, ali pa nisi kristjan.
Jezus pravi,da smo sol zemlje in luč sve ta. Torej ne samim sebi, temveč ljudem okrog nas. Domačim,sosedom, sodelav- cem, dobrim in slabim, vernim in never- nim, prijaznim in zoprnim.
Sol in luč si, kadar se tega zavedaš in morda celo poklicno oznanjaš evangelij. Sol in luč si tudi takrat,ko na to ne mi- sliš. Ljudje te namreč opazujejo in si o tebi ustvarjajo sodbe. Če jih spodbujaš k dobremu, si zdrava sol in svetla luč. Če jim daješ slab zgled, si pokvarjena sol in brljiva luč.
V nekem domu upokojencev mi je prile- tna gospa tožila: Pri nas je vse narobe. Na upravi so ljudje,ki mislijo samo nase. Streha pušča,žlebovi zamakajo, dvigala so pokvarjena, čudno, da se hiša še ni podrla. Osebje je neprijazno, hrana je zanič, čudno, da sploh še živimo. Moški kvantajo in pijančujejo, ženske se pre- pirajo in tožarijo, dobro, da se še ne pobijejo.Vernih skoraj ni med njimi, zato pa jaz rajši nimam z nikomer nič. Živim sama zase in s svojim Bogom.
Vprašal sem jo, kako dolgo je že v Do- mu. "Štirinajst let, je odgovorila." Dom pa še kar stoji, sem dejal, zunanjost je ohranjena in tudi notranjost je videti urejena. Vratar mi je prijazno povedal, kje vas najdem, z dvigalom nisem imel sitnosti, ko vas gledam, nimam vtisa, da bi bili slabo hranjeni... Pa ni bila nič kaj zadovoljna z mojimi ugotovitvami.

Seveda je povsod, kjer so ljudje, kaj narobe. Ni človeka brez napake, ni sku- pnosti, v kateri se ne bi našle pomanj- kljivosti, ni stvari, ki se ne bi mogla po- kvariti.
Prav zato pa nam je Jezus naročil, naj bomo sol in luč. Naj popravljamo, kar se kvari, naj premagujemo zlo z dobrim. Takšna sol in luč pa je kaj malo tisti, ki je zaljubljen vase, ki si natika črna o- čala, ki zviška presoja napake drugih in se nad njimi spotika. S takim početjem ničesar ne izboljšuje, sebe in druge spravlja v slabo voljo, do marsikoga pa je tudi krivičen.
Luč in sol smo, kadar se trudimo nered spraviti v red, kadar na sprte vplivamo pomirjevalno, kadar razočaranim prina- šamo upanje,žalostnim vlivamo tolažbo, vse pa nevsiljivo, z vedrim obrazom, z lepo besedo,z veliko mero potrpežljivo- sti, z ljubeznijo, ki se nikoli ne da raz- dražiti.
Rekel bo kdo, da se to ne splača. Kaj bi bilo, če bi sonce reklo, da se mu ne splača obsevati in ogrevati zemljo; če bi sol rekla, da se ji ne splača jedem dajati okus; če bi Jezus rekel, da se mu ni splačalo priti na zemljo?
Drugi bo dejal,da se trudi biti sol in luč, a ne vidi nobenega uspeha. Saj nam Jezus ni naročil, naj bomo sol in luč le takrat, kadar se to na zunaj vidi. Naše je truditi se,njegovo je,da nam pokaže ali pa ne pokaže sadove našega truda. On je vsemogočen in zmore vse sam in brez nas, a si želi našega sodelovanja.
Bil bi sol in luč, a mi zmanjkuje moči, bo dodal tretji.Vsem nam včasih zmanjkuje moči. Dobimo jo pri njem, ki nam je dal to nalogo. Le prositi ga moramo.

Franc Cerar

INVALIDI IMAJO PRAVICO, DA JIH DRUŽBA SPREJEMA IN SO ODGOVORNI ZASE

Sveti oče Janez Pavel II. je tudi lani 21. novembra govoril na VII. konferenci mednarodnega papeškega sveta za zdravstvene delavce. Že v prvem sta- vku je poudaril, naj invalidi čutijo, da so sprejeti v družbi. "Tudi vi ste udje Kristusovega telesa," jim je dejal.
Po svetu je danes nekako 500 milijonov invalidnih oseb. Nekateri živijo v slabih, človeka nevrednih razmerah. Zlasti se to kaže v deželah v razvoju. Posebej so prizadete žene, otroci,stari, begunci in na rob odrinjeni. Tudi v industrijskih deželah je odstotek precej visok, ker nagel razvoj ne upošteva vedno dovolj človeškega dostojanstva. Ne moremo tudi mimo velikega števila invalidov,ki so žrtve prometnih nesreč.Mnogi se danes čutijo manj vredni,odrinjeni, pozabljeni, se morda celo borijo za preživetje. Tudi družba jih dostikrat ne sprejema in z njimi ne ravna pravilno. Manjkajo tudi spodbude, ki bi človeško družbo pripra- vile za zavzeto reševanje teh velikih problemov,predvsem glede kulture spre jemanja in razvoja socialnega vraščanja invalidov v skupnost, kjer živijo.
Po tej kratki analizi je papež spodbudil zdravstvene delavce, da bi se v teh dneh poglobili v to problematiko z vseh vidikov (antropološki, klinični, moralni, tehnični, socialni, pravni, verski). Le dobro poznavanje teh pomaga h kvali- tetnejši skrbi,zdravljenju, spremljanju in rehabilitaciji invalidnih oseb, tako psihi- čnih kot fizičnih. Ob vsem je še veliko različnih pogledov, ovir, kulturnih in drugih ozirov. Invalidi morajo namreč čutiti, da jih lepo sprejemajo in da so potrebni v družini, družbi in Cerkvi. Ni dovolj, da se za to trudijo le nekateri. Nujna je skupna odgovornost na vseh nivojih znotraj človeške družbe.
Vsak človek ima osnovne pravice: nedo takljivost, neločljivost in neodtujljivost. Ne smejo se čutiti sami. Še posebej kristjan je poklican za pomoč v tem. Sv. Pavel nas spodbuja: "Če trpi en ud telesa, trpijo vsi udje" (1 Kor 12, 26). Zato razumemo, da je solidarnost pri ljudeh merilo za posameznika in skupine Družina, država in Cerkev so poklicane, da znova odkrijejo človekovo veličino in vrednost v trpljenju (Okrožnica o odre- šenjskem trpljenju, 30).
Družina je najprej svetišče ljubezni in zavetja,zato bolj kot drugi poklicana za rast harmoničnih osebnosti, ki so pogoj za prave stike.Tudi družba naj bi vzga- jala za rast v skupnosti, kjer je prvo merilo spoštovanje osebe kot posame- znika. Cerkev v posnemanju svojega Učitelja služi ubogim različno;uči v sve- tu, kaj je ljubezen.
Velikega pomena so Svetovna zdravst- vena organizacija in druge strukture v svetu, ki se že vrsto let prizadevajo za invalide z osveščanjem in razvojem slu- žb in institucij v znanosti in humanosti. Veseli se tudi vsakoletnega dneva in- validov, ki ga je vpeljala OZN (3. de- cember). V letu 1993 bomo prav tako v Cerkvi ob godu Lurške Matere božje (11.februar) prvič obhajali dan bolnikov Cerkev hoče s tem pokazati, da čuti s trpečimi, bolnimi brez razlike v rasi, kul- turi ali veri.Trpljenje je velikega pomena v službi življenja.
Sledijo zahvale, najprej prostovoljcem, ki vidijo v delu in pomoči potrebnim Kri- stusa. Nato strokovnjakom s področja medicine in znanosti, ki z razvojem in dosežki vlivajo upanje v življenje inva- lidnih oseb,obenem pa ustvarjajo vedno bolj človeške možnosti zdravljenja in rehabilitacije.
Besede iz 1 Kor 6,15 niso retorične, so resnica.Invalidnosti vseh vrst ne priza- denejo dostojanstva osebe, ne pravice do boljšega življenja. Temu smo priča pri dosežkih,ki jih imajo invalidi v športu kjer je možno obnavljati duha in ohra- njati močno fizično kondicijo.

Povzel: Jože Štupnikar

GOD LURŠKE MATERE BOŽJE- SVETOVNI DAN BOLNIKOV

Janez Pavel II. je v svojem pi- smu 13.maja 1992 predsedniku mednarodnega sveta za zdrav- stvene delavce, kardinalu Angeliniju, določil 11. februar, god Lurške Matere Božje, za svetovni dan bolnikov.
V svojem pismu sveti oče pravi, da je pobuda za to prišla iz mednarodnega sveta za zdravstvene delavce in mnogih škofovskih konferenc po svetu. Cerkev je bila vedno odprta skozi stoletja za služenje trpečim in je to vključevala v svoje poslanstvo. Sprejemanje z odpr- tostjo vsakega človeka,še posebej bol- nega in trpečega, je tudi danes njeno osnovno poslanstvo. Ta odprtost je v poistovetenju s Kristusovim trpljenjem za človekovo odrešenje.Vsakoletno ob- hajanje dneva bolnikov, pravi sv. oče, ima namen, da zbuja čut božjega ljud- stva in celotne človeške družbe, da bi se v vseh zdravstvenih ustanovah pri- zadevali za čimboljšo oskrbo bolnikov, ki bi upoštevala humano in večnostno razsežnost trpljenja. K temu so še po- sebej poklicane vse škofije, skupnosti kristjanov, redovne skupnosti v službi bolnikom, krščanski prostovoljci, da bi se trudili za boljšo duhovno in moralno vzgojo vseh, ki delajo z bolniki.
Enajstega februarja 1984 je izšla Okrož nica o odrešenjskem trpljenju.Ta govori o pomenu človekovega trpljenja. Tudi dan bolnikov ima poseben pomen. Z Marijo pod križem je zaznamovano tudi vsako človekovo trpljenje (SD 31). Lurd je danes kraj in simbol upanja in milo- sti; znamenje in potrditev darovanja trpljenja. Papež prosi vse odgovorne v zdravstvu, škofovske konference in državne uprave, naj to njegovo pobudo uresničijo. Tako bi ob moči molitve in soočenju s trpljenjem bolj začutili, kako velikega pomena je za naše odrešenje.

Jože Štupnikar

LJUBEZEN DO TRPEČIH JE ZNAMENJE IN MERILO KULTURE IN RAZVOJA NARODA

1. Krščanska skupnost se je vedno s posebno pozornostjo obračala na bolne in na svet trpljenja v njegovih številnih oblikah. V luči tako dolgega izročila se Cerkev pripravlja na praznovanje prvega svetovnega dneva bolnih; ta je svoje- vrstna priložnost za rast v poslušanju, razmišljanju in prizadevanju, da bi bolje doumeli veliko skrivnost trpljenja in bolezni. Takšen dan bomo od februarja prihodnjega leta obhajali vsako leto na praznik Lurške Matere Božje. To naj bi bil za vse vernike "prednosten trenutek molitve in darovanja trpljenja v dobro Cerkve.Tudi naj vabi vse,da prepoznajo v obličju bolnega brata obličje Kristusa, saj je ta s trpljenjem, smrtjo in vsta- jenjem odrešil človeštvo." (Ustanovno pismo svetovnega dneva bolnih,13.maj 1991, št. 3)
Svetovni dan bolnih želi nagovoriti vsa- kega dobromislečega.Trpljenje in klic po tolažbi tistega,ki je bolan, tako telesno kot duhovno, pozivajo vse človeštvo, zaznamovano in omejeno z umrljivostjo.
2. Na obhajanje tega prvega svetov- nega dne se pripravljamo v okoliščinah, ki so marsikje zelo žalostne.Dogodki teh mesecev poudarjajo nujnost molitve, da bi izprosili pomoč iz nebes, hkrati pa opozarjajo na nove in nujne pobude za pomoč trpečim. Vsem so pred očmi žalo stne podobe posameznikov in celih na- rodov, ki so jih prizadele vojne in spori, tako da klonejo pod težo nesreč, ki bi se jim lahko izognili. Kako naj odtrgamo pogled od prosečih obrazov tolikih ljudi, ki so zaradi strašnih nesreč le še lastne sence, predvsem pa od otrok,ki so po- dvrženi temu nasilju zaradi egoizma? In kako pozabiti vse tiste,ki v bolnišnicah, zavetiščih,na klinikah,v domovih za os- tarele ali na svojih domovih,spoznavajo Kalvarijo pogosto prezrtega trpljenja, ki ni vedno primerno lajšano in je včasih celo povečano zaradi pomanjkanja us- trezne pomoči?
3. Bolezen v vsakdanji izkušnji pojmu- jejo kot omejevanje naravne življenjske moči. Za verne pa postaja preizkušnja njegove vernosti in vdanosti v božjo voljo. Kako naj bi brez tega sicer v tre- nutkih preizkušnje odkrili smisel trpljenja? Kako dati pomen in vrednost tesnobi, nemiru,telesnim in duševnim bolečinam, spremljevalkam naše umrljivosti? Kako razumeti staranje in smrt, saj sta kljub znanstvenemu in tehničnemu napredku neizbežna? Da, samo v Kristusu, učlo- večeni božji Besedi, Odrešeniku človeka in zmagovalcu nad smrtjo je mogoče najti ustrezen odgovor na ta temeljna vprašanja.
V luči Kristusove smrti in vstajenja bo- lezen ne pomeni več uničenje, ampak "obisk Boga"; priložnost, da "se prebuja ljubezen, ki sproži dela ljubezni do bliž- njega,ki preobrazi vso človeško civiliza- cijo ljubezni" (Okrožnica o odrešenjskem trpljenju, 30).
Zgodovina Cerkve in krščanske duhov- nosti nudi široka pričevanja o tem. V stoletjih so napisali sijajne strani o ju- naštvu v trpljenju, ki je bilo sprejeto in podarjeno v združenosti s Kristusom. Nič manj vzvišene niso strani, napisane s ponižno strežbo ubogim in bolnim, ko so v njihovem izmučenem telesu prepo- znavali navzočnost Križanega.
4. Obhajanje svetovnega dneva bolnih nima namena,da bi se v pripravah, pote ku in namenih zožilo samo na zunanjost To je sicer v redu, vendar želi potrkati na vest, da bi se ljudje zavedeli nadvse pomembnega prispevka,ki ga krščanska in človeška strežba prinaša k boljšemu razumevanju med ljudmi in zaradi tega tudi k ustvarjanju resničnega miru.
To je osnoven pogoj in terja za trpeče in bolne posebno pozornost oblasti, državnih in mednarodnih organizacij ter vsakega dobro mislečega človeka. To velja predvsem za države v razvoju - od Latinske Amerike do Azije in Afrike. Te pestijo v zdravstvu hude težave. Z obhajanjem svetovnega dneva bolnih hoče Cerkev spodbujati obnovljeno pri- zadevanje za te prebivalce z namenom, da bi sedanjo nepravičnost izbrisala s tem, da bi za njihove potrebe namenili več humanitarnih, materialnih in duhov- nih sredstev.
V tem smislu želim nasloviti poseben poziv na civilne oblasti, znanstvenike in vse tiste,ki delajo v neposrednem stiku z bolnimi. Naj njihova služba nikoli ne postane birokratska in odmaknjena od ljudi! Vsem mora biti jasno, da zahteva upravljanje skupnih družbenih sredstev pošteno delo, tako da ne bi nepotrebno uporabljali denar, pač pa z razpoložljivi- mi sredstvi upravljali modro in pravično. Tako bi zagotovili potrebnim zaščito pred boleznijo in zdravniško oskrbo v bolezni.
Živa pričakovanja humanizacije medicine in zdravniške pomoči zahtevajo danes bolj odločen odgovor. Za bolj človeško in ustrezno zdravniško pomoč je vendar temeljnega pomena izhajati iz takega pogleda na človeka,ki ve, da nosi bolnik v sebi božjo podobo in božje sinovstvo. Predvsem pa naj pokaže na vrednost in svetost življenja. Bolezen in bolečina zadevata vsako človeško bitje:ljubezen do trpečih pa je znamenje in merilo sto pnje omike družbe in napredka naroda.
5. Vam, dragi bolniki z vseh koncev sveta,ki ste v središču pozornosti tega svetovnega dne, naj ta priložnost pos- reduje oznanilo žive in tolažilne Gospo- dove navzočnosti. Svoje trpljenje spre- jemajte in prenašajte z nezlomljivo vero in ga združujte s Kristusovim trpljenjem Za življenje Cerkve in dobro vsega člo- veštva ima neprecenljivo vrednost.
Zdravstveni delavci ste poklicani k naj- višjemu, najzaslužnejšemu in najbolj zglednemu pričevanju za pravičnost in ljubezen. Ta dan naj bo nova spodbuda za nadaljevanje svojega velikodušnega služenja ob odprtosti za globoke vred- note človeške osebe, spoštovanje člo- veškega dostojanstva in obrambo živ- ljenja od nastanka do njegovega nara- vnega zatona.
Pastirji krščanskega ljudstva in vsi, ki sestavljate cerkveno skupnost, prosto- voljci in še posebej tisti, ki delate v zdravstveni pastorali, naj vas prvi sve- tovni dan bolnih spodbudi in opogumlja, da boste z obnovljenim prizadevanjem nadaljevali pot služenja preizkušenemu in trpečemu človeku.
6. Cerkev Lurške Device Marije v vzno- žju Pirenejev je postala svetišče člove- škega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester. Prinesli naj bi jim tolažbo, sočustvovali z njihovim trpljenjem in ga izročili Go- spodu življenja, v duhovnem občestvu z vso Cerkvijo.
Naj bo Devica Marija, Zdravje bolnikov in Mati živih naša pomoč in naše upanje in naj ob obhajanju svetovnega dneva bolnih poveča našo občutljivost in skrb za preizkušene brate ter hkrati zaupno pričakovanje svetlega dne zveličanja, ko bodo za vedno obrisane vse solze (Iz 25,8).Že zdaj naj nam bo dano pred okusiti,čeprav sredi najrazličnejših stisk tisto prekipevajoče veselje (prim. 2 Kor 7,4),ki nam ga, kakor je obljubil Kristus, ne more vzeti nihče (Prim Jn 16, 22). Vsem moj blagoslov!

Vatikan, 21.oktobra 1992,

Janez Pavel II.

PRIPADNOST GIBANJU PBI

Letošnje leto je za Prijatelja in Prijateljstvo bolnikov in invalidov (PBI) jubilejno leto. Petindvajset let bo od izida prve številke Prijatelja in dvajset let od prvega srečanja v okviru Prijateljstva. Zato se spodobi,da nam prva v tem letu spregovori Ljuba Zakovšek (Brejčeva 1, 61230 Domžale), ki je odgovorna za PBI Slovenije. Ljubo mnogi že poznate, a kljub temu prisluhnite njenim željam, spodbudam... Gotovo bo za vsakega nekaj zanimivega.
Kakšni so bili tvoji občutki, ko smo te prosili za razgovor?
Že pred nekaj časa mi je g. Zupančič rekel, če bi odgovarjala, pa sem rekla, da imajo drugi več zanimivega povedati kot jaz. Ne vem, če bom povedala kaj zanimivega za bralce.
Kako si se srečala z invalidnostjo?
Imela sem to srečo ali nesrečo, da se mi ni bilo treba srečevati s to stvarjo. Bila je prometna nesreča - le trenutek- in vse mi je bilo jasno.Torej sedaj zdra- va, a v naslednjem trenutku invalidka.
Še huje kot invalidnost me je prizadela izguba mame, ki je zaradi neozdravljive bolezni umrla mesec in pol po nesreči. No, po nekaj letih se je oče še enkrat poročil,z Ivanko,in sedaj imam še brata Vika.
Koliko časa je trajala rehabilitacija?
Trinajst mesecev sem bila zdoma. No, zadnje pol leta sem vikende preživljala doma. Sprva so mislili, da me bodo že po pol leta rehabilitacije poslali domov, potem pa se mi je stanje le začelo malo izboljševati. Tako so mi bivanje na Soči podaljšali za tri mesece.Tam so me na- učili nekaj osnovnih stvari, ki mi vedno prav pridejo. Prava rehabilitacija pa je potem doma, ko poskušaš mnogo stvari in ob tem spoznavaš, kaj lahko delaš in česa ne zmoreš.
Kakšna je bila tvoja pot do sprejetja invalidnosti? Na poti je bilo nekaj cve tja in veliko trnja. S prirojeno trmo in z očetovo pomočjo sva skušala to trnje na poti pobirati in menim, da sva ga kar precej pobrala. Gotovo pa je potrebno na taki poti kljub vsem težavam vztra- jati. Pomoč domačih in pomoč "od zgo- raj" sta mi pomagali, da sem zmogla. Čeprav je dostikrat težko, ne smeš iz- gubiti poguma in vztrajnosti.
Si kdaj pomislila, da ne bi vztrajala?
Ne, s tem pa se nisem ukvarjala. Vedno sem si govorila, da moram vztrajati, pa četudi je včasih težko.
Kdaj si se srečala s PBI?
Avgusta leta 1976,ko sem prišla domov s Soče, je prišla Rožmanova mama in me vprašala,če bi šla na romanje v Rim. Rekla sem, da grem, in to je bilo moje prvo srečanje s PBI.
Sprva sem bila bolj mehak člen v verigi Prijateljstva, z leti pa se je prijateljstvo kalilo in postajalo vedno bolj trdno. Zdi se mi, da je sedaj to zelo trdno.
Koliko let si že na vozičku?
Osemnajsto leto mi teče - kmalu bom polnoletna.
Kaj si delala prva leta, ko še nisi bila vključena v PBI? Veliko sem se ukvar- jala sama s seboj. Zelo veliko sem tudi telovadila, da sem ohranjala tisto reha- bilitacijo, ki sem je bila deležna v Soči. Vsega tega ne bi zmogla brez pomoči Ivanke,ki mi je še danes v oporo.V tem obdobju sem poskušala mnogo stvari. Začela sem se ukvarjati tudi z ročnimi deli, za kar sem porabila veliko časa. Bolj pa se je življenje izpopolnilo takrat, ko sem začela delati v PBI.
S katerimi ročnimi deli se ukvarjaš? Kako si se jih naučila?  Včasih sem imela veliko časa. Dan za dnem nisem mogla le brati,zato mi je prišlo na misel, da bi zašila kakšen prtiček,gobelin. Te- žava se je pojavila pri šivanki.Sprva sem si pomagala v glavnem le z usti,nato pa mi je uspelo, da sem si pomagala tudi z levo roko. Nisem hotela odnehati. Po- tihem sem si govorila, da se železo kuje takrat, ko je še vroče. Ko si enkrat za- staran, ne pride več v poštev, da bi se lahko učil takih spretnosti.
Kdaj si sprejela nalogo odgovorne PBI v Sloveniji? To je bilo leta 1986. Sedaj mi teče že šesto leto. Za to na- logo se moram iz dneva v dan utrjevati Čutim, da me vsak od članov PBI po svoje utrjuje in oblikuje.
Kakšna pa je naloga odgovornega?
Naloga odgovornega je, da prijatelje s posameznih področij med seboj pove- zuje,da skuša delati dobro povsod tam, kjer se le da, da skuša delati dobro za vse prijatelje in tudi za sodelavce in skrbeti za vse tiste, ki so v obrobju.
Od kod vse so bolniki in invalidi, ki so vključeni v PBI?
Odgovor je zelo kratek: iz vse Slovenije Zato je delovanje razdeljeno po podro- čjih (Štajerska, Primorska, Dolenjska, Gorenjska...). Na vsakem področju je nekdo od invalidov odgovoren,da se or- ganizirajo srečanja (eno ali večdnevna)
Kaj je vodilo in pomen srečanj? Kaj ljudje od njih pričakujejo? V prvi vrsti je namen medsebojno srečevanje.Veliko možnosti je tudi za pogovor, s katerim drug drugega bogatimo, si izmenjujemo izkušnje - prijetne in manj prijetne. Imamo pa tudi čas za duhovne stvari, ob katerih se skušamo napolniti. O tem lahko potem tudi doma mnogo premiš- ljujemo in morda najdemo kakšen odgo- vor na življenjska vprašanja.Na vsakem področju je po eno tridnevno srečanje in vsaj nekaj enodnevnih.
Se ti zdi, da so srečanja danes kaj drugačna, kot so bila pred leti?
Kolikor se spominjam, so ves čas bolj ali manj enaka. Vedno je bilo nekaj du- hovnega,pogovor in razvedrilo. Sicer pa so večini takšna tudi všeč. Marsikdaj namreč sprašujem bolnike in invalide, kakšne želje imajo, pa večinoma odgo- varjajo, da so s tem zadovoljni.
Kako se v PBI še utrjujejo medseboj ne prijateljske vezi? Zelo lepi trenutki so obiski. Lahko si pol ure pri nekom - pomembno je, da se pogovarjaš, se za- nimaš za bolnikovo-invalidovo življenje, mu po svojih močeh pomagaš, če zaide v takšno ali drugačno stisko.Poleg tega pa utrjujemo medsebojne vezi tudi pre- ko pošte.
Si veliko dopisuješ?
Lahko rečem,da pišem zelo veliko. Pre- cej po uradni dolžnosti, veliko pa imam tudi dopisovalcev, ki sem jih izbrala po lastnih željah. Povedati moram, da mi časa vedno zmanjkuje, tako da pišem osebne pošte vedno manj.
Torej dobiš kar precej pošte. Kako uspeš vsem odgovoriti? Ja, veliko pošte dobim.S tem pa je povezana tudi obveznost,da vsem odpišem.Sprva sem prakticirala tako, da sem neodpisano pošto spravljala. Nabral se je prevelik kup,zato skušam to zadržati kar v glavi Včasih pa vzamem zvezek z naslovi bol nikov in se ob listanju seznama spom- nim, komu moram odpisati.
Imaš telefon. Ti kaj pomaga pri oh- ranjanju prijateljskih vezi? Ja, ta je pa več kot dobrodošel. Telefon je reši- tev v stiski, v sili. Najbolj preprosto je odtipkati številko, pa prijatelja že slišiš. Tako namesto pisma dobiš telefonski klic. In to se mi zdi zelo dobro.
Kakšno je tvoje mnenje o dejavno- stih, ki se organizirajo v okviru PBI? Tvoje želje? Zdi se mi,da bi morali oh- ranjati to, kar že izvajamo: od obiskov, duhovnih vikendov, enodnevnih srečanj do romanj. Ob vsem tem pa se veliko- krat spomnim na izlet na Vršič. To je bilo zame in verjetno še za koga nekaj izrednega.
Morda bi bilo dobro, ko bi se kdaj za en dan srečali kje v nižjih predelih našega gorskega sveta. Veliko ljudi namreč živi le med štirimi stenami, zato bi bilo sre- čanje v naravi zelo dobrodošlo.Za oko- lico Ljubljane bi bil zanimiv morda Iški Vintgar - ni daleč, je pa lepo. Sicer pa ima Slovenija mnogo lepot, zato izbira kraja ne bi smela biti težka.
Kaj bi bilo po tvojem mnenju potre- bno storiti bolnikom in sodelavcem, da bi se podobne zamisli hitreje uresničevale? Dostikrat se doma spra šujem,zakaj bolniki in invalidi vedno ča- kamo, da nas nekdo "rukne", če bi kam šli. Dostikrat se tudi zgodi, da pride ne- kdo po nas, pa ne gremo z njim. Potem pa se tako pogosto sliši, da smo osam- ljeni, da ni nikogar k nam in podobno. Prav bi bilo, če bi kdaj prišla določena pobuda z naše strani. Ni prav, da samo čakamo. Marsikdaj bi se lahko sami bol- niki prek pisem ali telefona dogovorili, da bi se srečali za en dan. Prepričana sem, da bi se vedno našlo tudi nekaj sodelavcev. Nekateri težko pridejo na večdnevno srečanje, saj imajo tudi svoje privatno življenje: službo, šolo in podobno.
Kakšno pa je tvoje privatno življenje?
Največ svojega časa posvečam svoje- mu bratu Viku, ostalo pa Prijateljstvu. Mislim, da s prijateljico Tino, ki je tudi sodelavka v PBI, delava na vseh mogo- čih in nemogočih področjih. Nekaj časa pa seveda preživim doma z očetom in Ivanko. Tudi tu se je potrebno pogo- varjati.
Kakšne izkušnje imaš z okolico?
Imam sorazmerno slabe izkušnje. Je le že 18 let od takrat,ko sem se ponesre- čila in to so bili drugačni časi. Ljudje so na invalide gledali drugače kot danes.
Sprva sem se zelo nerada oddaljila od hiše, nisem imela nobene želje iti v do- mače mesto. Vedno sem očeta prosila, da me je dal v avto in me odpeljal proč - samo da nisem bila v svojem mestu. Bolje sem se počutila v okolju, kjer me ljudje niso poznali. Najraje sem se giba- la v krogu zdravih ljudi. Sploh nisem iskala družbe bolnih ali invalidnih oseb. Sedaj pa se mi zdi, da se me je mesto navadilo, ali pa sem se jaz mesta, tako da s tem nimam težav. Zdi pa se mi tudi, da so ljudje drugače osveščeni.
Se ti zdi, da bi morali zdravi in bolni v tej smeri storiti več kot doslej?
Verjetno je naloga obojestranska. Če bi se vsi, zdravi in bolni, obnašali čim bolj normalno, bi bilo najbolj lepo. Mi se ne bi smeli zapirati vase, ne bi smeli imeti občutka manjvrednosti... Zdravi pa naj bi nas sprejemali kot sebi enake. Če jaz ne morem hoditi in se torej vozim z vo- zičkom,sem lahko drugemu skoraj enaka - voziček ne sme biti ovira. Mi nismo v svojem bistvu nič drugačni od zdravih, le da kdo malo težje govori, drugi težko razmišlja, nekdo ne more hoditi, spet drugi ne vidi... Vsak se mora zavedati, da se je nesreča danes zgodila meni, jutri se pa lahko že nekomu drugemu. Verjetno je vsakemu neprijetno, če se ga nekdo izogiba.
Kakšno vlogo ima list Prijatelj? Kot mi je znano, ga ljudje zelo radi berejo. Zase pa moram povedati, da najprej preberem odstavke, ki spadajo pod do- godivščine in so zanimivi-ne suhoparni. Na splošno ne maram dolgega, puščo- bnega branja. Menim, da ga lahko bere kdorkoli -vsak najde v njem nekaj zase.
Ali ima PBI kakšne povezave z dru- gimi (posamezniki, organizacijami)?
V zadnjem času se nikjer ne udejstvu- jemo.Smo v stikih z mednarodnim Brats tvom bolnikov in invalidov,ki nam pošilja svoje programe ali vabila na srečanja,ki pa se jih zadnja leta žal ne udeležujemo
Imamo pa trdne vezi s prijatelji iz Italije K njim gremo vsako leto na morje.Poleg tega sedaj Italijani zbirajo hrano in ob- lačila za slovenske družine, za bolnike, invalide in begunce.Te vezi z italijanski mi prijatelji krepimo preko s.Mihelangele
Veliko je dejavnosti v PBI. Kdo pa vse to financira? Za finančna sredstva poskrbijo dobri ljudje, del pa bolniki in invalidi sami. Ob tem moram poudariti, da ob praznikih svoje darove prispevajo še: g. nadškof, veliko tudi Marijine se- stre in sestre usmiljenke. Vsem se ob tej priložnosti prisrčno zahvaljujem.
Vedno poudarjamo, da zaradi finančnih sredstev ne sme nič odpasti. Navadno božja previdnost poskrbi, da imamo denarja ravno toliko, kot ga rabimo za pokritje stroškov.
Torej dobrotniki so dobrodošli? Vse- kakor,saj le tako lahko naše gibanje živi
Kako pa je sicer poskrbljeno za bol- nike in invalide? Za nekatere zelo sla- bo. To so v glavnem ljudje,ki so od roj- stva invalidi in tisti, ki so postali invalidi v obdobju šolanja. Boljše je za tiste, ki imajo vsaj nekaj delovne dobe.
In v katero skupino spadaš ti?  Po študiju kemije sem se zaposlila. Delala sem le devet mesecev, potem sem se ponesrečila. Upokojili so me pod poseb- nimi pogoji. Pokojnina je sicer majhna, ampak ker so zraven še razni dodatki, je, hvala Bogu, za zdaj kar dobro glede mojega finančnega stanja.
Ti znanje,ki si ga pridobila med štu- dijem, v vsakdanjem življenju kaj koristi? Se morda še ukvarjaš s to tematiko ali s čim drugim? Kemija mi nič ne koristi, razen toliko, kolikor po- magam bratu Viku pri nalogah in učenju Če bi vedela, kaj mi je namenjeno,bi se gotovo odločila za študij jezikov. To bi lahko še sedaj uporabljala.
Si zelo dejavna. Med drugim sode- luješ tudi na razstavah ročnih del v okviru PBI. S kakšnimi izdelki?
V preteklosti so bili to gobelini,sedaj pa so vizitke. Te mi namreč vzamejo manj časa. Tega mi manjka,zato moram kar varčevati z njim.
Gotovo imaš veliko misli, želja, spo- dbud za prijatelje. Sedaj imaš pri- ložnost, da to poveš preko našega Prijatelja. Silno rada bi videla, da bi bolniki čutili pripadnost gibanju,da bi se zavedali,da morajo tudi sami kaj storiti, da bo gibanje živelo in postajalo vedno bolj naše. Ob tem bi spoznavali, da se na PBI lahko zanesejo.Tu bi odkrivali prave prijatelje.Če bi se vsi člani res za to trudili, bi bilo v PBI še lepše, kot je.
Moja naslednja želja je, da bi prijatelji razumeli,da so vsi,ki prihajajo na obiske, iz Prijateljstva, zato naj ne čakajo le določenih oseb. Naj bodo prepričani, da ti hodijo v imenu vseh. Kdor se zaveda, da nas je 800 bolnikov in invalidov v gibanju PBI, bo razumel, da ne more imeti obiska kar vsak mesec ali še bolj pogosto.
Na obiskih pogosto slišimo, da se nekateri čutijo osamljeni.Kaj bi sve- tovala tem? Morda se čutijo osamljeni prav tisti, ki čakajo le na določenega človeka. Sicer pa osamljenim svetujem, naj se potrudijo in navežejo pisne stike Tako bo vsakdo dobival obiske prek pi- sem. Menim,da je tudi pismo neke vrste obisk.Kdor ima telefon,pa lahko samoto preganja tudi z njim. Razumljivo pa je, da moramo biti pri vsem zmerni.
Tvoji dnevi so prepleteni z delom, veseljem, trpljenjem... Kako vse to zmoreš? Z božjo pomočjo. Vedno pra- vim, da je to nekaj neoprijemljivega, a vedno čutiš,da te Nekdo spremlja, pod- pira in vodi. Najbolj pomembno je, da spoznaš, da ima za vse delo, veselje, uspehe, zasluge Nekdo, ki te nevidno spremlja, na katerega se lahko vedno zaneseš.
Spominjamo se let, ko si vneto na- vijala za Bojana Križaja.Si se morda kdaj tudi sama ukvarjala s športom? Kot invalidka sem se udeležila precej tekmovanj.Potem pa mi je padla morala ker sem tekmovala med telesno močnej šimi. Tako sem šport povsem opustila. In tudi danes se s športom ne ukvarjam Bila pa sem res vnet navijač Križaja in nobenega prenosa takrat nisem zamu- dila. Sedaj pa smučanja ne spremljam več tako zavzeto.

Življenje ni za nikogar lahko.Razlikujemo se po tem, da zna kdo poleg veselja in sonca sprejeti tudi napor, preizkušnje, osamljenost... drugi pa nad težavami samo tarna.Bodimo vztrajni in iznajdljivi pri delu in razvedrilu. Morda nam bosta zaradi aktivnosti tudi dolgočasje in osa mljenost postala neznanka.To nam je v pogovoru zatrjevala tudi Ljuba - vedno ji zmanjkuje časa.
V pogovoru sta uživali

Mili Drnovšek in s. Edith Metelko

JEDLA BOVA

Nekdo mi je pripovedoval, kako je do- življal bolnico. Marsikaj mu je bilo všeč, imel pa je tudi nekaj pripomb.Najbolj ga je motilo,kako so sestre,predvsem ena, govorile z njim. Gotovo pri tem niso nič slabega mislile in so delale vse z najbolj šim namenom,njega pa je vendarle mo- tilo. In ko je človek bolan in v marsičem odvisen od drugih, postane še prav posebno občutljiv.
Takole je potekal ta pogovor:"Sedaj bo- va pa jedla,ata.. Dala bova injekcijo..." In tako naprej, vsak dan podobno. Moj sogovornik je najprej protestiral zaradi nagovora "ata". Zares je ata, vendar ne tej sestri. Ata je svojim otrokom in zato se v tej besedi skriva velik pomen. Ni pa "ata" kar tako.Poleg tega pa mora jesti on sam in ne skupaj s sestro. In- jekcijo pa je dala sestra.
Tak pogovor morda marsikoga sploh ne bi vznemirjal, njega pa je. Tega mu tudi nihče ne more zameriti. Prav pa je, da vsi, ki se kakorkoli srečujejo z bolniki, zavedajo, kako pomembna je vsaka nji- hova beseda. Pa ne samo beseda, tudi vsaka kretnja,pogled, dotik, molk... Vse to je izraz naše komunikacije in iz vsega tega bo bolnik začutil, kako ga spoštu- jemo kot človeka,koliko ga jemljemo re- sno,kako smo z njim odkriti ali neodkriti, ali pomeni za nas samo objekt, s kate- rim se poklicno ukvarjamo, ali pa je za nas pomemben kot enkraten človek, s svojim prav posebnim imenom. Ni vedno lahko začutiti, kakšna oblika komunika- cije je najbolj primerna za tega človeka prav v teh okoliščinah. Tako bi bil na primer nekdo drug morda prav zadovo- ljen, če bi mu sestra rekla: "Jedla bova, ata." Moj znanec pa bi želel,da ga na- govarja drugače.
Za pravilno komuniciranje z ljudmi, še prav posebno z bolniki, se moramo tudi pripravljati, se učiti. Ta sposobnost nam ni v celoti dana kar sama od sebe. Gotovo ima vsak človek v sebi kakšno sposobnost komuniciranja, vendar pa je treba o tem vedno znova premišljevati, preverjati to,kar se dogaja, prihajati do novih spoznanj in postajati tako vedno bolj občutljiv za to, kar drugi človek v resnici potrebuje.
Tako moramo tudi zdravstveni delavci vedno znova preverjati svoje komunici- ranje z bolniki, se o tem pogovarjati in si odkrito priznati,kadar nam to ne uspe najbolje. Samo tako nam bo uspevalo ustvarjati bolj človeško razpoloženje v naših bolnicah in zdravstvenih domovih.

dr. Metka Klevišar

MOJI VTISI S POČITNIŠKE PRAKSE

Vsak dan znova se srečujemo z ljudmi, ki so v stiski, iščejo oporo, si želijo, da bi jih kdo razumel in jim pomagal.Vedno znova imamo priložnost,da se v teh lju- deh srečamo z Jezusom,da jim po svojih močeh pomagamo.Kako?S prijaznim po- gledom ali z besedo,z drobnimi uslugami z majhnim darilom, vedno pripravljeni, da razveselimo drugega in mu olajšamo težke trenutke.
Tako sem razmišljala ob koncu šolskega leta.Bližale so se počitnice,ki so za nas šolarje ponavadi čas lenarjenja, druže- nja s prijatelji in potepanja po naši lepi domovini. Tudi sama se v teh poletnih mesecih ponavadi prepustim brezdelju. Toda ob izteku počitnic je bila v meni vselej neka praznina in žal mi je bilo za vsako urico in neuresničene dobre skle- pe. Zato sem se odločila,da bodo leto- šnje počitnice drugačne, da jih ne bom tako sebično porabila zase, ampak bom poskušala narediti tudi kaj dobrega. Kot dijakinji srednje zdravstvene šole se mi je za uresničitev tega sklepa kmalu po- nudila priložnost. Razredničarka nam je sporočila,da v Univerzitetnem kliničnem centru potrebujejo dijake za opravljanje počitniškega dela.Seveda sem ponudbo z veseljem sprejela, saj sem si vedno želela, da bi si lahko nabirala znanja in izkušenj tudi drugje.
Ko so se iztekali zadnji dnevi v juliju, mi je bilo vseeno kar malo žal, da sem se odločila za odhod v Ljubljano. Navadila sem se bila namreč na počitniško življe nje in prav nič mi ni bila všeč misel, da bom morala vstajati zgodaj zjutraj in od hajati v službo, medtem ko bi doma la- hko uživala še poslednji mesec počitnic
Toda ko sem se v začetku avgusta us- tavila pred mogočnim poslopjem klinike, so bili prejšnji občutki pozabljeni. Dotlej sem delala samo v domači bolnišnici, ki pa se po velikosti ne more primerjati s kliniko.Počutila sem se malce izgubljeno sredi tolike množice ljudi. Bili so to sami tuji obrazi, in ko sem stala sredi avle in se ozirala naokoli, mi je skoraj upadel pogum. Po teh prvih vtisih sem se na- potila na nevrološki oddelek, kjer naj bi delala.
Prvi dnevi so bili precej težki, saj sem se morala privaditi določenim spremem- bam. Še posebej mi je delala preglavice moja ne preveč dobra orientacija. Tako se mi je kar nekajkrat zgodilo, da me je sestra poslala v lekarno,pristala pa sem čisto na drugem koncu, čeprav sem poprej zatrjevala, da poznam zgradbo. Toda spremembam sem se hitro priva- dila. Seznanila sem se tudi z dijakinjami ljubljanske zdravstvene šole in postale smo dobre prijateljice. Zelo lepo je bilo delati z njimi, saj smo si lahko izmenjale tudi naše sicer skromne izkušnje; ki pa so nam še kako prav prišle. Všeč mi je bilo tudi to,da so nam sestre,s katerimi smo se dobro razumeli, pri delu puščale precej samostojnosti. To sem večkrat pogrešala v domači bolnišnici.
Na oddelku je bilo veliko bolnikov, ki so bili priklenjeni na bolniško posteljo in ta ko popolnoma odvisni od pomoči drugih. Naš urnik se je pričel ob sedmi uri zjut- raj z jutranjo nego.Imeli smo veliko dela tako da nam do zajtrka ni ostalo veliko časa, da bi posedeli ob bolniški postelji in za minuto ali dve poklepetali z bolniki Drugače je bilo po zajtrku, ko se je te- kanje po hodnikih počasi umirilo. Sestre so imele takrat ponavadi opravka z dokumentacijo in pregledom zdravil, mi pa smo našli nekaj časa za pogovor z bolniki ter za izpolnitev njihovih drobnih želja. Veliko časa smo preživeli ob po- govoru z bolniki in veselilo nas je, če smo nekomu vsaj za trenutek pregnali dolgčas. Med tem časom smo našli pol urice za malico,saj nam je okrepčilo kar prav prišlo. Ko smo nato pomagali ses- tram pri prevezovanju ran, je ponavadi na oddelek že priropotal voziček s ko- silom, ki smo mu dali ime "lokomotiva". Po kosilu smo uredili bolniške postelje in sobe nato pa ob dveh zapustili oddelek
Tako nekako so si sledili dnevi in doži- vela sem veliko lepih trenutkov.Zdelo se mi je, da sem z vsakim dnem bogatejša za izkušnjo. Spoznala sem, koliko lahko drobne pozornosti, ki jih zdravi ljudje v vsakdanjem življenju še opazimo ne,po- menijo nekomu,ki je priklenjen na bolni- ško posteljo. In ko sem tako poslušala pripovedi teh ljudi, ki so doživeli tudi marsikaj hudega, so se mi zazdele moje vsakdanje težavice tako nepomembne. Dnevi so tekli kot za stavo. Na oddelku je bilo vedno živahno. Novi bolniki so prihajali,stari so nas zapuščali. Iz njiho- vih oči je kanila prenekatera solza ve- selja ob odhodu domov, nam pa je bilo včasih kar težko, ko so nas zapustili. Tudi sama sem vsak dan znova gledala na koledar, saj se je mesec avgust že iztekal. Čeprav sem se veselila, da bom videla domače, mi je bilo vendar žal, da se je bližal čas odhoda.
Ko je napočil moj zadnji delovni dan, sem se stežka poslovila od sester in bolnikov, še posebej pa mi je bilo težko zapustiti nove prijateljice. Ko smo si že najmanj desetič obljubile, da si bomo redno dopisovale, sem v avli zagledala očeta in brata,ki sta prišla pome.Pripra- vila sem prtljago in po bratovem komen tarju, da bi bilo potrebno za moje po- tovalke pripeljati kar celo prikolico, smo oddrveli domov proti Slovenj Gradcu.
Minilo je že več mesecev, odkar še za- dnje leto sedim v srednješolskih klopeh. Toda spomini so še vedno živi.In vsakič kadar prispe pismo katere izmed prija- teljic iz Ljubljane, se v mislih povrnem v mesec avgust, ki mi bo ostal v spominu kot eden najlepših mesecev vseh mojih dosedanjih počitnic.

Alenka Kozar

MOJA IN TVOJA DOBRA DELA

1. Pomagala sem mami.
2. Peljala sem invalidno Ano v trgovino z igračami.
3. Molila sem za svojega bolnega so- šolca.
4. Nesla sem torbo stari ženici.
5. Obiskala sem Igorja.
6. Posodila sem najljubšo knjigo svoji sošolki.
Svojih šest žog z dobrimi deli sem po- slala k našemu Očetu,da jih oceni. Žogi 7. in 8. čakata na tvoja dobra dela. Ko ju boš obogatil, bosta odskakljali za ostalimi žogami in Gospod bo ocenil tudi tvoja dobra dela.

POTREBA PO SMISLU

Sredi oktobra je v Ljubljani predaval znani avstrijski psihoterapevt in oče logoterapije prof.Viktor E.Frankl.Njegov nastop je pri- tegnil množice. Skupaj z dr. A.Trstenjakom in J. Ramovšem je razpravljal o smislu živ- ljenja.Ta enkratni dogodek bi rada za bral- ce Prijatelja zabeležila z nekaj značilnimi mislimi s predavanja prof. Frankla:
"Temeljna človekova potreba je potreba po smislu. Človek je neprestano v hoji za smislom in se, če ga ne najde, znajde v bivanjski praznini, na tleh, v obupu. Ima morda vse, a temeljno vprašanje, čemu in zakaj živi, ostaja odprto.
S smislom doživljamo tudi srečo, vendar je ta drugotnega pomena. Primaren je smisel, če ga najdemo, je sreča navržena. Ljudje radi zamenjujemo cilj in posledico. Za cilj si zadenemo srečo, ki pa je tako ne more- mo najti, kajti sreča nastopi kot posledica ali stranski učinek.
Iskanje smisla vključuje tudi trpljenje. Člo- vek je bitje trpljenja.Nobena žival ni zmož- na tega, kajti nobene bolečine ne pripisuje svojemu jazu.
Če bi človek izgubil smisel, ko se srečne okoliščine obrnejo,bi bil to slab smisel.Člo- vek se samouresničuje tako,da pozabi sam sebe in živi za nekoga ali za nekaj.
Okoliščine se spreminjajo, vsak človek je drugačen in smisel se spreminja od človeka do človeka,od položaja do položaja.Iz pre- teklosti ostane ohranjeno vse: vse stvari, ki smo jih naredili, vse ljubezni, ki smo jih ljubili, in vse trpljenje, ki smo ga dostojan- stveno prenašali. Vse to ostaja shranjeno tam, kjer je žetev našega življenja."
Iz Franklovega obsežnega opusa imamo v slovenskem prevodu le eno od njegovih knjig verjetno v marsičem značilno zaradi rojst- va logoterapije, ki je prvič izšla leta 1983 pod naslovom Psiholog v taborišču smrti. Ob njegovem obisku v Sloveniji smo dobili ponovno izdajo te knjige z dodatkom Te- meljna načela logoterapije in s skupnim naslovom "Kljub vsemu rečem življenju da". (Trotzdem Ja zum Leben sagen).
V. Frankl je eden izmed razmeroma malo- številnih psihologov, ki načelno upoštevajo človekovo duhovno (religiozno) razsežnost in nanjo tudi računajo. Gre za spoznanje in priznanje človeka kot bitja, ki ima smisel. Še tako zavrženo življenje ni brez smisla. Duhovna razsežnost je ljubezen.Frankl rad pravi ljubezni "kljubovanje duha" (Trotz- macht des Geistes), ki je najbolj temeljna človekova sposobnost znotraj človeških meja.
O logoterapiji Frankl pravi,da se ne ponuja kot edino zdravilo za vse, ki hoče vse sim- ptome obravnavati logoterapevtično, tem- več le polaga poudarek na logoterapevtični vidik. Logoterapija ni konkurenčna terapija proti drugim terapijam,marveč bi lahko bila izziv v tem,da se dotika najbolj človeškega v človeku. Upošteva dve značilno človeški sposobnosti:najprej njegovo samopresež- nost,katere bistvo je v tem,da človek svojo predanost (ljubezen) spozna kot nalogo, v kateri lahko pozabi nase,in drugič, njegovo sposobnost distance do samega sebe. Na to se opira logoterapevtična metoda zdrav ljenja (paradoksalna intencija),ki predvide- va, da je človek sposoben razbiti začarani krog nevroze tako, da se nasmehne sam sebi.Predvideva,da se človek more odvrniti od sebe,stopiti sebi nasproti,celo nastopiti proti sebi, če je to potrebno,in sicer z iro- nijo. Humor je specifično človeška sposob- nost. Domneva, da se človek lahko smeje tudi sam sebi in celo svojim lastnim stra- hovom in jih tako lahko obvladuje.
Ko je človek frustriran v iskanju smisla svojega življenja,je logoterapija,ki se osre- dotoči na vidik smiselnosti človeka (logos pomeni smisel), pristojna. Človek,ki se bori za smisel svojega življenja in pri tem trpi, ni bolnik. Kolikor gre za bolezen, nevrozo, je to toliko, kolikor ga današnja družbeno- ekonomska struktura frustrira v njegovi zahtevi in hrepenenju po smislu življenja. Prav to,občutje nesmiselnosti, je po Fran- klovem mnenju najpogostejša motnja, sim- ptom sodobnega sveta.
To pa je prostor, v katerem V. Frankl s svojim duhom kljubuje vse od leta 1939, ko so ga nacisti aretirali ter uničili njegovo družino in njegovo delo. Igro dobiva zaradi "kljubovanja duha".

Darinka Slanovec

KAJ HOČEMO IN KAJ ZMOREMO

Posvet pedagoških delavcev na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, 2.-4.12.1992

Platonova votlina in defektologija

Študentke 4. letnika defektologije so v ok- viru predstavitve programa in smeri študija na fakulteti pripravile tako imenovane de- lavnice, v katerih so prikazale študijske in obštudijske (prostovoljne) dejavnosti,preko katerih se srečujejo z osebami z motnjami v razvoju.
Delavnica je bila razdeljena v tri sklope, in sicer v strokovno teoretični del, predsta- vitev obštudijskih dejavnosti in pogovor z osebami z motnjami v razvoju.
V strokovno teoretičnem delu so za prikaz odnosa osebe z motnjo v razvoju in okolja uporabili Platonovo prispodobo resnice z votlino. V votlini so ljudje priklenjeni, s hrbtom obrnjeni proti izhodu in z obrazom proti steni. Za njimi gori ogenj in njegova luč meče sence ljudi na steno. Sence so edino, česar se te osebe zavedajo; so edina resničnost, ki jo poznajo. Ljudje, ki pridejo iz votline, se morajo postopoma navaditi na sončno svetlobo, sicer jih bo zaslepila in ne bodo mogli ničesar videti. Vračajo se v votlino, toda sedaj zanje vo- tlina ni več isto kot je bila prej. Vse stvari v njej dobijo novo podobo,drugo resnič- nost. Pot od neznanja k znanju zahteva: OSVOBODITI SE SPON.
Oseba z motnjami v razvoju, ki je bila do- slej le v zanjo določenem in prilagojenem prostoru,pozna le resničnost tistega okolja Ko jo pripeljemo v "normalno,zdravo" okolje je povsem mogoče, da jo vsi ti dražljaji, novosti, spremembe zbegajo in vržejo iz tira,kajti nanje jo nismo pripravili. Ko se bo spet vrnila v zanjo prilagojen prostor, ta prostor zanjo ne bo več resničnost, ampak zlo, ovira, most brez konca, odrinjenost od živega dogajanja... V predstavitvi obštudijskih dejavnosti so predstavile različna gibanja, društva, sta- novanjsko bivalne skupnosti: Raziskovalni tabor slepih v Portorožu, gibanje Vera in luč, bivalna in delovna enota Sonček in Sonce, skupnost Cottolengo v Rimu, leto- vanje avstrijskih prijateljev v Lignanu, delo na kmetiji med razvojno motenimi osebami v Italiji... V pogovoru z mladimi z motnjami v teles- nem razvoju so ti izpostavili svoje probleme konflikte in zapreke, katere doživljajo ob vključevanju v "normalno" okolje. Tu gre tako za arhitektonske ovire kot za okorelo, okostenelo miselnost ljudi in celo za dvom in pomisleke strokovnjakov, ki ne zaupajo njihovi sposobnosti in zmožnosti živeti normalno, odgovorno in samostojno.
Naj za konec zapišem misel študentke Nataše: "Naše delo z ljudmi je kot cvet v vetru, ki iz trenutka v trenutek spremeni smer."

Alenka O.

LEPO POJE SNEŽNIŠKI ZVON

Marija Snežna v Slovenskih goricah je pre- cej obsežna in razčlenjena župnija, tako da je včasih,ko so zvonili še ročno, zvonar moral kar precej močno potegniti za vrv največjega (nekaj nad 1100 kilogramskega) zvona,da se je zvonjenje razlilo preko mno gih gričev in dolinic do najbolj oddaljenih domačij in župljanov.
V soboto popoldne 12. decembra je zvon vabil predvsem svoje bolne in ostarele župljane. Njegovemu povabilu in povabilu domačega župnika g. Franca Časla se je odzvalo nekaj nad petdeset bolnih in osta- relih župljanov in še nekaj spremljevalcev, ki smo se srečali v prenovljeni župnijski cer kvi ob oltarju pri skupni daritvi, kamor smo položili svoje trpljenje in upanje - upanje,ki ga prinaša evangelij.To evangeljsko upanje je v naša srca v svoji pridigi polagal g.Jože Kužnik, ravnatelj semenišča v Mariboru. Po maši smo se bolni in ostareli zbrali še v bližnji krajevni hiši in ob prigrizku izmenjali še marsikatero misel, novico in razdrli še kakšno veselo, medtem ko so nam mladi v zadovoljstvo vseh zapeli nekaj poskočnih duhovnih popevk in že se je oglasil zvon za večerni ave, ko smo se razšli.
Lepo poje snežniški zvon, lepo in zbrano pojo vsi štirje in vabijo k sebi. Če smo se Snežničani pred skoraj dvajsetimi leti lepo potrudili in s skupnimi napori zvonove ku- pili, je prav, da jim tudi prisluhnemo in se jim odzovemo. Tistim, ki se sami ne morejo več odzvati njihovemu vabilu, pa da jim mlajši pomagajo podobno kot tisto soboto pred tretjo adventno nedeljo.

Jože Raduha

AVE MARIJA V CELJSKI BOLNIŠNICI

Decembrski čas je postajal vse tišji. Kakor da mu je potreben molk kot človeku, ki gre sam vase. Da se sliši ali da sliši odmev ali napev svetega. S tem in v tem pa je ta čas zaznamovan tudi s potjo k duši.
V daljavi so zazvonili božični zvonovi. Na hodnik pred nevrološki oddelek celjske bol- nišnice so prihajali bolniki k polnočnici. Več kot 120 se jih je zbralo z zdravstvenim o- sebjem,da bi bili priče Besedi,ki daje smisel vsemu zgodovinskemu dogajanju, priče oznanilu, da se je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.
Bogoslužje je vodil bolniški kurat Tonček Ratej. Spremljal ga je mladinski pevski zbor Emanuel pod vodstvom Bernarde King in 14-letne Maje Marvin iz Celja, študentke Akademije za glasbo v Koelnu, s Schubert- ovo Ave Maria na več kot 260 let stari violini iz obdobja Italijana Galiana, učenca Stradivarija, najboljšega izdelovalca violin na svetu dosedaj.
Sveto noč nad zidovi bolnišnice so bolni- kom olepšale tudi 7-letna Maruša Ščurek in Lada Ščurek ter prof. Sonja Mlejnik z božičnimi recitacijami.
S spominsko podobico Mati begunka bolni- kom in njihovim petjem Sveta noč, blažena noč...,je bil zaključen tretji božični obred v bolnišnici po vojni, ki narekuje tudi potrebo po ureditvi bolniške kapele.

dr. Karolina Godina

ČAROVNIK - G. ŽERJAV PRI NAS

Na povabilo našega Doma upokojencev v Kamniku nas je v novembru 1992 obiskal župnik iz Rudnika pri Ljubljani g.Mirko Žerjav Prijazno se nam je predstavil,povedal mar- sikaj iz svojih svetovnih popotovanj in tudi pokazal svoje rokohitrske umetnije, ki so zares nenavadne.
Doma je iz velike družine desetih sinov. Že v maminem telesu je kot po čudežu ostal živ, čeprav je bil klinično mrtev. Študiral je na Teološki fakulteti in dokončal študije leta 1948.Bil je na župniji,potem je nadalje val študij,poslušal predavanja iz psihologije parapsihologije, radiostezije itd. Nato je po šolah predaval psihologijo.
Veliko je potoval, štirikrat obiskal Ameriko, bil v Avstraliji in na Orientu. Srečeval se je s Slovenci, na te je povsod naletel, zlasti po velikih mestih.Tudi med Arabci jih je sre čeval in med Indijanci, kamor ga je vodila pot. Videl je njihov način življenja in veliko domotožje,ki ga imajo. Sam je dobil vtis,da je najlepše, ko se spet vrneš v Slovenijo.
Pred dvajsetimi leti se je priučil rokohitrske spretnosti in to spopolnjeval na kongresih, kjer se pridobivajo kolajne. To je razvil do posebne mere, ki je osupljala. Med nas je prišel, da bi nam prinesel razvedrilo, kot je rekel. V svojem programu obiskov ima zavode za psihiatrijo, ljubljanske zapore, domove za invalidno mladino, za mentalno prizadete. Tako je bil v Dornavi, na Tratah in v Hrastovcu. Prinaša razvedrilo s svojo posebno spretnostjo in spodbudo, da je vsak človek edinstveno bitje na svetu. Saj je Bog hotel, da živimo. To velja tudi za nas v Domu, ki nam v primeri z drugimi ni najslabše na svetu.
Rokohitrstvo je začel s papirnatimi krogli- cami, katerih število se poljubno povečuje, nato s kartami, s katerimi je nešteto iger. Pri nas smo videli precej od tega,na primer ploščice, ki so v hipu spremenile barvo, svilene rutice, ki so se naenkrat združile, kroglic je bilo ničkoliko, udarec s palčko je pričaral lire in dolarje, trik za kuharice je pričaral nešteto jajčk iz škatle, veliko je bilo trikov z vrvico, ki se je pojavila razre- zana daleč kot vozel na glavi, nekaj kart, ki so se pojavile pri oddaljeni osebi.

Marija Lavrič,
Dom upokojencev Kamnik

SAMEMU SEBI POVZROČATI TRPLJENJE

Pri maši je duhovnik ob kesanju priporočil Gospodu tudi tiste, ki sami sebi povzročajo trpljenje. Prisluhnila sem in se začudila:mar res človek lahko sam sebi povzroči trplje- nje? Kako? Zakaj?
Prosim za odgovor! Upam, da se ne motim preveč, če rečem, da bo ta marsikomu v pomoč. Bog z Vami!
Na to vprašanje bi najlaže odgovoril, če bi imel pred seboj človeka, ki bi mi povedal, kakšno trpljenje nalaga sam sebi oziroma, kaj temu človeku povzroča trpljenje. Zelo neradi priznamo, da sami sebi prizadevamo trpljenje.Vedno iščemo razloge za trpljenje zunaj sebe.Prav gotovo pa si veliko trplje- nja nalagamo sami.
Drugače bi lahko rekli na to vprašanje: veliko trpljenja, ki ga nosimo, lahko rešimo. V Svetem pismu pri apostolu Pavlu beremo da tistemu, ki ljubi Boga, vse pripomore k dobremu. Na zunanje razmere včasih ne moremo nič vplivati ali na zunaj ne moremo ničesar spremeniti.Tu gre lahko za družbe- no ali osebno življenje, za nas same ali za tiste,ki so nam zelo blizu.Marsikaj pa lahko storimo v našem notranjem življenju. Tu stvari lahko sprejmemo, se z njimi spopri- memo, jih pametno obdelamo ter jih tako premagamo. Tako premagamo odvečno trpljenje.
Kaj storiti v razmerah, ki so težke. Ravno takrat, ko je že dovolj hudo od zunaj, si človek največkrat naloži še notranje trplje nje.Začnejo se očitanja,obsojanja, iskanja krivca ali krivde...
Lahko si vzamemo primer. Nekdo naredi drugemu hudo krivico.Kdor doživi krivico in škodo, zaradi tega trpi. Temu pa se potem pridruži še druga škoda in novo trpljenje. Navadno ljudje krivice zamerimo.Zamera in neodpuščanje večkrat naredita več škode kot tista prva krivica. Neodpuščanje člo- veka znotraj žre, vnaša nemir, vedno je zaposlen z mislimi, kako bo to povrnil in podobno. Prvemu trpljenju in krivici se ta ni mogel izogniti, ker mu jo je storil drug človek.Pri drugi škodi in drugem trpljenju je pa drugače. Tisti, ki je kriv, se za to več ne meni. Neodpuščanje in zamera sta pa odvečno trpljenje.Težko se temu izognemo vendar to trpljenje ni rodovitno, pač pa uničujoče.Prvo trpljenje je lahko rodovitno drugo pa ne.Z odpuščanjem in darovanjem trpljenja se temu drugemu izognemo, ob tem pa imamo lahko celo duhovno korist. Tako je storil Jezus,ko je svojim mučiteljem odpustil in tako s svojim trpljenjem odrešil vse nas. To trpljenje je rodovitno. Seveda je težko odpustiti in darovati trpljenje brez božje pomoči, brez milosti.
O vzrokih za trpljenje ne bi na dolgo govo- rili,saj je to tako široko področje in je prav zaprav del skrivnosti človekovega življenja Vemo, da ob stvarjenju človeka ni bilo tr- pljenja. Trpljenje je prinesel greh, ko se je človek uprl Bogu. IZVIRNI GREH je greh NAPUHA, ko bi bil človek rad Bog. Namesto da bi bil človek gospodar vsega,se je začel vsega bati: bal se je Boga, bal se je bliž- njega in je brat ubil brata;bal se je bolezni in smrti. Ta človek, ki se vsega boji, ima v sebi polno notranjih bojev, vsaka stvar mu dela konkurenco in ga ogroža. Svojo svo- bodo uresničuje na škodo bližnjega in stva rstva in v sebi čuti veliko zmedo.To je po- sledica greha, izvirnega ali osebnega; in ta zmeda vodi naprej v nove grehe in nove strahove.
Samo Jezus Kristus je tisti,ki je ta začarani krog strahu in greha presekal z odpušča- njem. Sam je pokazal, da se Boga ni treba bati, ker nas ima rad; namesto ubijalca Baraba je šel sam v trpljenje in mu bližnji ni bil v strah in konkurenco; strah pred smrtjo je premagal z darovanjem svojega življenja za nas. Jezus Kristus nas rešuje tega odvečnega trpljenja, ki človeka uni- čuje in nič ne gradi. Pri tem je potrebna vera, ponižnost in zaupanje. Verjeti je tre- ba, da me ima Gospod rad takšnega, kot sem, z mojimi pomanjkljivostmi in vsemi trpljenji.
Največ trpljenja si ljudje povzročajo,ker ne sprejmejo sami sebe. Nekateri si pri tem ne morejo nič pomagati, ker niso čutili, da bi jih od začetka kdo sprejemal. Tudi tu ponižno sprejetje Jezusa Kristusa v svoje življenje reši človeka nepotrebnega trplje- nja. Ta človek potem lahko odpusti svojim staršem,sam sebi,da je nekdaj delal neum- nosti,drugim ljudem,ki so ga potem različno prizadeli.
Precej ljudi si povzroča trpljenje, ker jim to ugaja. Potem imajo vzrok, da lahko vedno kritizirajo,da lahko tarnajo nad nemogočimi razmerami,nad nemogočimi ljudmi in so sa- mi tisti najbolj pravični in največji reveži. To vse skupaj jim prinaša neko notranjo potešitev. V tem se čutijo pomembne. Pri tem so tudi včasih ljudje, ki imajo stalno probleme in trpljenje zato, da zbujajo po- zornost. Potem se drugi zanje zavzemajo, jih tolažijo, se z njimi ukvarjajo. Če ne bi imeli teh problemov, se zanje ne bi nihče zmenil.
Vzrokov za trpljenje in načinov trpljenja, ki si ga sami povzročamo, je neskončno vrst. Veliko več,kot nas je ljudi na svetu. Kakor koli že, naj bodo vzroki za takšno trpljenje resni ali pa smešni, povsod to trpljenje lahko darujemo.Če v ponižnosti sprejmemo sebe, se za vse - tudi za trpljenje - Bogu zahvalimo,in če sprejmemo Jezusa Kristusa kot Odrešenika, bo od nas odpadlo breme nepotrebnega trpljenja. Trpljenje, ki se mu pa ne moremo izogniti, bo takrat postalo rodovitno in dragoceno, za nas same ali za mnoge druge. Takrat bomo lahko razumeli, da tisto breme, ki ga nosimo s Kristusom, postane lahko in jarem trpljenja celo koris- ten.

Franci Šuštar

Ni mi lahko pri srcu ta trenutek. In vendar - pišem vsem v spodbudo.
Za kaj gre? Čisto preprosto: za rubriko VI NAM, MI VAM ni gradiva. Nihče od vas se ne oglasi. Vprašanja že nekaj časa sesta- vljam sama.Na srečo imam ljudi,ki napišejo odgovore. Do zdaj je šlo,kako pa bo naprej mi povejte vi! Jaz sem svojo "malho" iz- praznila. Ali jo bomo skupno spet napolnili ali pa bomo rubriko ukinili? Povejte! Pred- lagajte! Imate morda kakšen predlog za novo rubriko?
Čakam odziva vsem v dobro.Za pot naprej niso potrebni veliki koraki, ampak skupen trud v vztrajni hoji po poti ljubezni in dari- tve. Pa veliko sonca in božje tolažbe vsem skupaj!

ZARJAVELA PUŠKA

Pod kapom za hlevom na Razgledni planini je kakor sneg bel gorski zajec izbrskaval uvele bilke trave.
Pred vrata pastirske koče je privohala lisica smrček je dvigala komaj za palec visoko nad zmrzli sneg. Zajec se je potuhnil kakor mrtev za zamet, lisica se je pa potegnila med ruševje, obstala, prisluhnila, posegla z mehko šapko tik poleg veje pod sneg. Zacvilila je miška. Drobna kapljica krvi je zažarela na lesketajočem se snegu. Rdeč- kasta roparica je pa odbrzela v goščavo in najostrejše oko bi ne prepoznalo v zamrz- lem snegu njenega sledu. Še pes bi moral imeti dober nos, da bi jo dvignil iz ruševja. Zajec je spet oživel in znova začel stikati okrog hleva.
Počasi je vstajalo izza gora mrzlo in veliko zimsko sonce in čedalje niže ovijalo zasne- žene gore v ognjenordeč soj.
Ne kaj prida daleč za bohinjskimi gorami so se zamolklo oglasili topovi: "Bum, bumm, bummm."
Previdno na vse kraje se razgledujoč,kakor srnjak, ki se namenja, da se gre past na odprt svet, je stopil iz gošče napol dorasel fant,Alešev Joža. Iz obsežnega nahrbtnika mu je dokaj čez glavo štrlelo močno topo- rišče. Ko se je prepričal, da ga prav nihče ne more slišati, je zamrmral: "Le kako si morejo v tem mrazu, v visokih, od sonca tako rožnato obsevanih gorah ljudje streči po življenju.Človek pa še žival težko ubije"
"Bum, bumm, bummm," mu je odgovorilo iz daljave.
Zajec se je postavil kakor majhen, v bel kožušček oblečen možic, pomigal z ušesi, opazil človeka, udaril s skoki ob zamrzli sneg, odskakljal v višavo in se kar izgubil v bleščečem se snegu.
Ne zavoljo zajca, zavoljo gamsov, ki jih je opazil med zadnjimi macesni, se je Joža po prstih bližal koči in tiho vstopil. V noge ga je zeblo. Ni imel kaj prida čevljev in lačen je bil. Zakuril je na prostornem ognjišču, se sezul, dejal sušit obutev in si grel noge. Ogenj je dogorel v prgišče žerjavice. Joža je zagrebel vanjo dva,komaj za dober oreh debela krompirja. Iz pograda je potegnil pest slame, jo zatlačil v čevlje in jih kar na boso nogo spet obul.
Stopil je k oknu: "Eden, dva, tri... Enajst jih je. Levi kozel bo imel še največ mesa. Da imam boljšo puško, bi ga kar skozi okno podrl."
Potegnil je iz goljufivega toporišča cev, jo privil na kopito, dvignil prazno puško in pomeril skozi okno na gamse. Sedel je na tnalico, nabijal puško in se molče sam s seboj pogovarjal:"Sedaj me je mama doma že pogrešila, ko me od nikoder ni. Zasluti, pogleda za dimnik,ne najde tam več puške in bo koj vedela, kje sem. Tako ostro mi je prepovedala, ko sem samo namignil. To jo bo skrbelo. Ne morem pomagati,nisem mo- gel več poslušati."
Joža je razbrskal žerjavico, vzel iz nje dro- bnejši krompir in ga koj pojedel, čeprav je bil kaj pičlo pečen.
"Včeraj sem videl ženske, katerih možje trpe v vojski. Celo taka je bila vmes, ki so ji moža že ubili. Videl sem jih piti vino, da je od mize teklo. Podpore, podpore! Zato pa vojske ni konca."
Joža je izgrebel še drugi krompir. Ni mogel počakati, da bi se bil do dobrega prepekel.
"Naš ata je pa tri tedne pred začetkom vojske umrl. Oh, nas je ostalo z mano vred kar sedem in izmed vseh otrok najstarejši sem jaz, ki jih še šestnajst nisem dopolnil. Zemlje pa niti za ped, glave skrivamo pod tujo streho, denar pa komaj poznamo. Mi- slim,da na fronti ne more biti dosti huje, ali pa nič. Seveda, nas nihče ne vidi, ker jim ne pomagamo ubijati. Podpora, podpora! Imam pa že rajši ata doma pokopanega, kakor pa podporo. Prav za prav sem pa po podporo danes kar sam prišel."
Dobro, da ga nihče ni videl, ker je bilo kaj smešno videti, ko je sestradani, premra- ženi in ves zašiti nedorasli fantič potrkal s staro, rjasto puško ob tla kakor zrel mož, katerega je skrb za družino pognala na prepovedana pota.
"Mama se boji, da me zaloti stari nadlovec ki zna komaj nekaj besed po naše. Naj me. Kaj prida me ne morejo zapreti.Bom že pre stal. Če bi pa streljal name, bom pa še jaz nanj. Mislim, da izmed vseh vojska, kar se jih sedaj vojskuje, ni nobena tako pravična kakor bi bila moja."
Joža se je pri ognju grel. Tudi v noge ga ni več tako zeblo.
"Še bolj se pa mama boji, da mi puške ne raznese.Hudo narobe bi se naredilo. Samo, mama, jaz ne morem več gledati v vedno lačne oči svojih bratcev in sestric.Saj ti še ne veš,kako jih imam rad. In,mama,če nam še ti omagaš? Saj se na vse strani bojim, pa ne morem drugače."
Stopil je do okna. Kakor bi gamsi čutili nje- govo stisko,so se primaknili čisto blizu koče Joža je prislonil in pomeril.
"Pok!-ok,-ok,-ok," sta se razlegla strel in odmev. Razkadil se je dim. Kmalu nad kočo je ležal v krvi levi kozel, najtežji izmed tro- pa enajsterih.
Joža je stekel navkreber, pritisnil usta h krvaveči rani in pil gorko kri. Ne zato, da bi laže hodil po gorah, kakor je slišal praviti, ne,lačen je bil. In krvi je bilo škoda. Enkrat bo le treba manj jesti, da bo več ostalo za male.
Dokaj po Marijinem zvonjenju je stopil Joža z nalepljeno brado in brki kakor starček, ves sključen pod težkim nahrbtnikom, na domači prag. Voščil je dober večer. Otroci so že spali, mama pa ga je še čakala. Ma- ma pa: "Ti smrkavec ti! Kaj sem ukazala? Sem mislila,da me bo od same skrbi konec" Ko je pa Joža povedal,da bodo za njen god na svečnico jedli meso, ni mama vedela, ali bi jokala, ali bi se od veselja smejala.
Še enkrat je moral Joža tisto noč na Raz- gledno planino. Gams je bil težak, ni mogel vsega hkrati prinesti.
Vojska se je že davno umirila,ko se je šele razvedelo, da je najemnik lova, Švicar po rodu, ukazal tujemu nadlovcu, naj vsako leto vsaj petdeset živali postreli in meso razdeli lačnim revežem. Reveži so dobili na ta ukaz z gora samo toliko mesa, kolikor so si ga sami znali vzeti. Druga divjačina je pa romala na ne ravno prazne gosposke mize.
Nadlovec je odšel iz naših krajev. Alešev- čemu Jožu so večkrat ponujali službo lovca pa je ni maral sprejeti, češ da se utegnejo še povrniti časi, ko bo ta ali oni spet moral sam hoditi za majhne otroke s puško v go- re po podporo. In če bi bil izmed sto samo eden tak,kako naj ve,koga naj ne preganja

Iz knjige: Janez Jalen, PREVISI, Ljubljana 1940

INFORMACIJA O PROSTOVOLJNEM ZAVAROVANJU

Vsem, ki prejemate nadomestilo (za invali- dnost) Ministrstva za zdravstvo, družino in socialno varstvo, velja tale informacija:
V skladu s 3. točko obvestila direktorja Zavoda za zdravstveno varstvo, gospoda Franca Koširja,območnim zavodom za zdra vstveno varstvo,ki nosi številko 007-1/92- 209,z dne 2.12.1992 in naslov: "Skupinsko prostovoljno zavarovanje upokojencev - nekateri problemi," je sprejeto stališče, po katerem se zavarovancem po členu 15/16 Zakona o zdravstvenem zavarovanju ni potrebno prostovoljno zavarovati,saj imajo zagotovljeno 100% zdravstveno zavaro- vanje, tako kot otroci,ki so zavarovani kot družinski člani.
Opomba: Citat 3. točke obvestila: "Glede otrok po 18. letu starosti, ki so kategori- zirani kot otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, pa je sprejeto stališče, da imajo status otroka in imajo zagotov- ljeno 100% zdravstveno zavarovanje."
Svojo izvzetost dokazujete z zdravstveno izkaznico,kjer je vpisan 15. člen/točka 16. in z odločbo,ki vam priznava status invalida po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

HERMAN VAN DYCK:

NE TAKO, AMPAK TAKO

Knjižica nasvetov za prijaznejše druženje s slepimi in slabovidnimi,založila SLS,Zarnikova 3, Ljubljana.

"Četudi danes ne poznate nikogar, ki bi bil slep, preberite to knjižico nasvetov, kajti morda boste že jutri ali kasneje srečali ko- ga z belo palico, ki mu boste hoteli poma- gati,pa si ne boste upali,ker ne veste kako Ali pa boste slepemu pomagali spontano, vendar nespretno, da boste s svojo dobro namerno pomočjo prej dosegli nasprotno," je v uvodu zapisal avtor van Dyck.
Naj za boljšo ponazoritev zapišem še nekaj nasvetov, ki jih boste našli v knjižici. "Še preden kaj storite za slepega,ga vprašajte če mu lahko pomagate. Tako pokažete, da spoštujete njegovo osebnost. Ko stopimo na pločnik ali na cesto, je dovolj povedati, da stopamo gor in dol. Slepemu pokažete sedež tako, da položite njegovo roko na naslonjalo in rečete: "Tu je prost sedež." Če postrežete slepi osebi pri mizi, ji lahko rečete. "Vaš kozarec stoji levo pred vami." Slepih ljudi nima smisla pozdravljati s kima- njem ali z dvigom roke, kot je to v navadi med znanci."

A. O.

ČESTITKA

Na volitvah v Državni svet, 10.decembra 1992,je bil za področje socialnega varstva izvoljen g. Boris Šušteršič, predsednik Dru- štva mišično obolelih Slovenije. Ob tem is- kreno upamo, da smo z njegovo izvolitvijo tudi najbolj prizadeti dobili svoj glas v tem visokem domu, ne glede na to, kaj nas je prizadelo.
K izvolitvi g. Šušteršiču iskreno čestitamo in mu želimo uspešno delo v dobro vseh prizadetih in vseh državljanov Slovenije.

Uredništvo

Sredi hrupa in naglice vsakdanjika
hodi svojo pot;
ne pozabi pa, da je tišina mir!
Bodi prijatelj vsem, dokler ti je mogoče,
ne da bi sklonil glavo.

Povej svojo resnico,
počasi, da jo bodo vsi razumeli.
Prisluhni drugim,
čeprav se ti dozdevajo težje dojemljivi
in manj izobraženi:
tudi oni imajo kaj povedati.

Ne primerjaj se z drugimi,
kajti postal bi lahko domišljav
ali zagrenjen,
drugi bodo namreč vedno mogli biti boljši
ali slabši od tebe.

Veseli se svojih uspehov
in ne izgubljaj spanja zaradi svojih
odpovedi.
Ljubi svoje delo, čeprav je zelo preprosto:
je bogastvo v tvojem svetu sanjarjenja.

Zelo pazi na to, kar počneš,
kajti svet je goljufiv,
toda ne pozabi, da je mnogo dobrih ljudi,
ki se borijo za svoj ideal
in da je več junakov, kot si misliš.

Bodi pošten in ne varaj prijateljstva!
Ne obravnavaj ljubezni s cinizmom,
kajti kljub možnim razočaranjem
se ljubezen vedno znova rojeva
kot trava na travnikih.

Prepričaj se,
da ne boš v enem samem dnevu postal močan.
In ne pusti se voditi varljivim slikam,
ki samo utrujajo in te potiskajo v kot.
Kljub vsej strogosti bodi dober sam s seboj
Tudi ti si božji otrok
kot drevesa in zvezde.

Imaš svoje mesto na tem svetu.
Tudi če ne verjameš,
gre vesoljni svet naprej brez prestanka.

Ohranjaj mir z Bogom,
in četudi si sam v hrupu in vrvežu,
nikoli ne izgubi miru!

Kljub prostaštvu,
težavam in izgubljenim sanjam navkljub
je življenje lepo...

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

23. ZDRAVILA ZA DUHOVNIKA

Poleg zdravilnih učinkov mašniškega posve čenja si duhovnik zdravi rane,ki jih prejema pri svojih stikih z ljudmi, še z drugimi zdra- vilnimi sredstvi, ki izhajajo iz zakramenta posvečenja.
Koncilski odlok o duhovnikih navaja na pr- vem mestu vsakodnevno branje Svetega pisma,ki daje možnost osebnega srečanja z Jezusom. "Kot služabniki božje besede vsak dan berejo in poslušajo božjo besedo katero morajo razlagati drugim... Če se zavedajo, da je Gospod tisti,ki odpira srca, in da preobilna moč ne prihaja iz njih samih marveč od Boga, bodo tudi med samim oznanjevanjem besede tesneje združeni s Kristusom Učiteljem in se bodo dali voditi njegovemu Duhu. V takšnem združenju s Kristusom so deležni božje ljubezni" (D 13) Zdravilni učinek branja Svetega pisma iz- haja torej iz tega, da se duhovnik po božji besedi osebno srečuje z Jezusom, ki mu razodeva Očetovo ljubezen. Brez tega ne moremo priti do resničnega razumevanja božje besede. Zato lahko postane vsako- dnevno branje Svetega pisma prazna navada (rutina). Pri takšnem branju ostaja vsebina Svetega pisma neživljenjska in tuja namesto, da bi bila za človeka zdravilna in mu omogočala spravo z Bogom in s samim seboj.
Podobno zdravilno moč ima za duhovnika tudi molitveno bogoslužje (brevir): "Pri opravljanju molitvenega bogoslužja poso- jajo svoja usta Cerkvi, ki v imenu vsega človeškega rodu vztraja v molitvi obenem s Kristusom, ki vedno živi,da prosi za nas". (D 13). Tudi pri tej službi je duhovnik de- ležen zdravilnega delovanja molitve, ker se neposredno povezuje z Jezusom Odreše- nikom in Cerkvijo, kot njegovim telesom. Molitveno bogoslužje posreduje spravo in ozdravlja tudi takrat, kadar ga opravlja duhovnik čisto sam, ker je po tej molitvi združen z vso Cerkvijo v nebesih in na ze- mlji in se zavzema za mir med vsemi ljudmi Molitveno bogoslužje je najboljše sredstvo zadoščevanja in sprave tudi v primerih, kadar so druga sredstva že odpovedala in obstoja resna nevarnost, da ne bodo pri- nesla želenega sadu.
Odlok o duhovnikih pravi tudi to: "Svojim vernikom dajejo znamenje trdnega upanja'. (D 13). Upanje v bližajoče se božje kralje- stvo in Jezusov ponovni prihod je bistveno zdravilo za duhovnikovo življenje in njegovo občestvo. Če doživlja duhovnik različne oblike zunanjih neuspehov, je lahko razo- čaran in išče različne zasilne izhode: beži v pretirano aktivnost, intelektualno dejav- nost, stopa v površinske medosebne od- nose s svojimi bližnjimi, lahko pa celo zaide v kakšno telesno ali duševno bolezen. Posebna oblika odpovedovanja se pri du- hovniku kaže v tem, da poskuša vse zade- ve samo psihološko ali sociološko reševati. Takšno ravnanje je v bistvu iluzija in pri nji zaide duhovnik v dvojno nevarnost. Naj- prej pride do ločevanja med duhovnikovo osebo,njegovim občestvom,njegovimi pred stojniki, Cerkvijo in tudi Bogom, in skrivno- stjo njegovega duhovniškega poklica. Dru- gače rečeno: duhovnik se odmika od ljudi in stvari, ki ga človeško gledano ranjujejo. Ko nastane opisana razdalja, si duhovnik ustvarja zmotno mišljenje, da bo tako ljudi in stvari laže obvladoval. Drugače pove- dano: če bo duhovnik razpolagal z ljudmi in stvarmi, se bo izognil nevarnosti, da bi ljudje in stvari z njim razpolagali. Čim bolj podzavestno pa se duhovnik prepušča ta- kšnemu ravnanju,toliko bolj postaja osam- ljen in toliko bolj je razočaran.Duhovnik bo na zunaj lahko zelo uspešen, toda njegovo delo ne bo imelo duhovnih sadov. Njegovo delovanje ne bo zdravilno ne za druge ne zanj osebno.
Cerkev ravna zelo modro,ko duhovnika opo zarja,naj gleda na to,da bo ostal znamenje neomajnega upanja za vernike. Duhovnik mora namreč živeti iz tiste notranje goto- vosti,ki jo črpa iz povezanosti s Kristusom, tako da more z apostolom Pavlom ponav- ljati: "Naše zaupanje v vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja" (2 Kor 1,7). Tolažba,ki jo omenjata apostol Pavel in cerkveni zbor, ne izvira samo iz pove- zanosti s Kristusom, ampak tudi z njegovo Cerkvijo. Duhovnik se bo izognil nevarnosti raztresenosti in raztrganosti, če bo "imel pred očmi zgled Kristusa Gospoda, čigar jed je bila spolnjevati voljo tistega, ki ga je poslal, da dovrši njegovo delo" (D 14) in opravlja svoje poslanstvo "v hierarhičnem občestvu celotnega telesa" (D 15). Odlok pojasnjuje,v čem je zdravilni učinek opisane povezanosti, ko pravi: "Ta pokorščina vodi do bolj zrele svobode božjih otrok" (D 15).

Naš čas je napolnjen z velikimi in majhnimi vsakdanjostmi, z rožami in trnjem, z upa- njem in razočaranji... Zakaj ga ne bi malo požlahtnili, obogatili in polepšali, saj pravi stara modrost: "Kdor rad dela lepe stvari, tri dni dlje živi."
Zato se v Prijatelju rojeva nova rubrika RAZLIČNI SO DAROVI. Želim in vabim vas, da bi se predstavili s svojim delom in svo- jimi talenti. Z domiselnim ustvarjanjem, iz- najdljivostjo, razdajanjem in učenjem bi v drugih izzvali odmeve...
Vsaka spodbuda, nasvet, pomoč, vse bo dobrodošlo. Tako bomo sodoživljali sadove naporov in duhovnih višin. S prizadevanji udov in prebliski razuma bomo uresničili misel: "Različni so darovi, isti pa je Duh!" In različnost ne bi imela nobene koristi, če je ne bi živeli. Upam,da bo rubrika zaživela in bo lepo vodilo k razstavi naših izdelkov, ki bo tudi letos.
Prihodnjič vam bom že predstavila nekaj vbodov,vzorcev in opisala potreben mate- rial. Potem pa tudi računam na vaše sode- lovanje. Napišite ali narišite, kako se vozla makrame, rezlja les, kuje železo, spleta slama, oblikuje kipec, izdela čipka, kako si pomagate pri šivalnem stroju? Morda mi lahko posodite kakšne revije?
No, ne bomo samo šivali in pletli. Zanima me tudi, kako skuhate kavo, čeprav morda ne vidite, kdaj zavre voda; kako bogastvo svojih notranjih slik prenesete na platno; kako si krajšate čas s petjem, igranjem, prevajanjem ali s premišljevanjem in molit- vijo...
Zanimivo bo zvedeti,kako se čisto po svo- je lotite premagovanja drobnih vsakdanjih ovir. Za primer vam povem, da vsak trdo privit zamašek pod mojimi zobmi hitro po- pusti... (ker ga z roko ne morem odviti).
Naj bo ta rubrika poučna,koristna in zabav na. Z znanjem, veseljem in praktičnostjo si pomagajmo.Zaupajte svojo iznajdljivost ti- stim,ki morda niso tako domiselni. Oglasite se in k naslovu Prijatelja pripišite - Različni so darovi.
Pozdravljam vas takole: Kdor ima vedno prekrižane roke, temu niti Bog ničesar ne podari!

Kati Urh

Vse, kar smo doživljali v prazničnih dneh, nam odpira svetla obzorja upanja in poti naprej. "Tako sem bila vesela vašega le- pega pisma," piše Marija B. s Črnega vrha. "Vendarle so še ljudje,ki se spomnijo name Tudi jaz se v molitvi pridružujem vsem, ki se trudite,da nam je na sveto noč posvetil žarek sreče. Prilagam naročnino za Prijate- lja, ki me redno obišče, drugih obiskov pa ni v tej moji samoti."
Kajne, Marija, čeprav je tu že svečnica, je še lepo spominjati se božiča. Božje Dete je kot neugasljiva luč. Ni dovolj,da luč prihaja na svet,ampak moramo to luč tudi sprejeti da nas razsvetljuje; moramo jo bolj ljubiti kot temo...
Ko smo na vse tri svete večere doma molili ob jaslicah, je moja misel uhajala med vas. Čudovito je takole tiho obiskovanje,kot ga je na prejšnji odprti strani odkrila sestra Mihelangela. Jaz sem se tokrat malo dlje pomudila pri "naših mamah".
Pred prazniki mi je Valjavčeva mama rekla: "Tako te imam rada!"Kako bi si mogla želeti česa lepšega? To je bilo darilo toplih misli in srca.
Ste tudi vi dobili ali pa morda poklonili tak- šen dar? Kako ste zavili svojo naklonjenost v svetleč se papir z razkošno pentljo ali v prijazen nasmeh in objem?
Pri Vovnikovi mami sem. Njene trudne oči so povešene k sklenjenim rokam: "... zgodi se Tvoja volja... "Že nekaj desetletij tako! Njena milina in vdanost me spremljata.
Ali verjamete, Peklenkova mama, da se mi še vedno cedijo sline, ko pomislim, kako dobre sendviče ste prinesli na razstavo? Tako redko se srečava Verbovškova mama le tiho vas spremljam na vaši poti, ki jo zmaguje globoka ljubezen.
Pozdravljena, mamica Bojana! Zelo rada smuknem k vam, da stisnem k sebi vašega fantiča Janeza in da zaželim, naj bo skrb zanj vedno tako ljubeča in vztrajna.
Saj me komaj še poznate, kajne Krajškova mama? Kako vam želim, da bi za vsako bo- lečino, za vsako solzo, našli tolažbo!
"Ki si ga Devica v templju darovala," gre molitev naprej, jaz pa na Japonsko. Mama Zvonka, spremljam vas, ko dan za dnem stopate v tokijsko bolnišnico. Upam, da bo Petrino zdravljenje uspešno in jo boste iz mračnega jutra bolezni lahko pripeljali na- zaj v svetle in zdrave dni življenja. Obema kličem sajonara!
Res, Cerarjeva mama, zdajle vas objemam tako močno, kot znate tudi vi. Še do Zde- šarjevih skočim.Tam me bo mama posadila k topli peči in potem se bova čisto po žensko zaklepetali.
Naše prijateljske mame! Ne morem dvigniti teže z vaših hrbtov. Vsaj malo pa bi rada olajšala težo na vaših srcih... Kot je Bog svojo ljubezen zapisal povsod,na vse stra- ni in kraje, tako jo je še posebej razločno zapisal v vaše družine. Hvala, da skromne, razumevajoče in dobre delite to ljubezen tudi naprej! Naj Božja Mati razprostre nad vami svoj plašč nežnosti in potrpljenja...
Oče končuje z molitvijo: "Prosimo še za srečno novo leto, da bi nam Bog dal, kar potrebujemo za dušo in telo..."
Za prihodnjič vas zopet čaka prazen list. Opogumite se in tudi vi kaj napišite.

Kati Urh

Letošnje poletje sva imela z možem mož- nost in priložnost potovati. Obiskala sva zahodno Nemčijo in prepotovala velik del Nizozemske.Mnogi nepozabni spomini in ne izbrisni vtisi so odšli z nama iz te prelepe, za nas Slovence, ki smo navajeni visokih gora, tako nenavadne dežele. Več kot ena tretjina Nizozemske leži namreč pod nivo- jem morja.Ob izlivih rek in v severnem obal nem področju so rodovitni marši, polderji, sicergeesti - višji peščeni svet na obalah in barja. Z nama so potovali še moževa sestra Marija, ki sicer živi v Essnu, njena enaindvajsetletna hči Marjeta, ki študira v Mariboru, in njen fant Igor.
Nizozemska je precej dražja kot Nemčija, zato smo bili silno veseli gostoljubja Mari- jinega znanca in prijatelja, gospoda Nilsa van der Woestijne,ki pa,kakor je sam rekel žal ni nič v sorodu z velikim nizozemskim književnikom istega priimka.
Marija nas je opozorila,da je strašno dober in odprt človek, vendar naj nikar kdo ne dreza vanj. Pred leti je doživel hudo ne- srečo. Na avtocesti pri Apeldoornu sta mu umrla žena in sin.Tedaj je pustil vse,prodal hišo,nehal predavati na univerzi v Utrechtu Predčasno se je upokojil in se umaknil na sever, kjer si je iz opuščenega mlina na veter uredil prijetno stanovanje.
Imela sva torej možnost, da potujeva, da vidiva svet, opazujeva nove, čudovite po- krajine, ljudi in njihovo kulturo. Množica te povsod sprejme, ne glede na to, kdo si in od kod. Potopiš se vanjo in hkrati začutiš svojo različnost.Razlike nedvomno so in se kažejo v marsičem -temperamentu, jeziku, navadah, načinu dela in razmišljanja. Na pot je res treba vzeti oči in srce, kakor je svetoval F. S. Finžgarju že stari, dobri čebelar Knafelj. Kamorkoli greš, povsod se ti odpre nov svet.
To je nekaj miniatur s tega popotovanja.

Ves dan, od ranega jutra dalje, smo si ogledovali Amsterdam. To je največje in tudi glavno mesto Nizozemske, čeprav je sedež vlade v Haagu. Ima okrog 700.000 prebivalcev,s predmestji vred pa se število že bliža milijonu.
Najprej smo se s turistično ladjico odpeljali na enourno vožnjo okrog mesta, tako, da smo sploh dobili občutek njegove velikosti in razprostranjenosti. Ne pravijo mu zaman severne Benetke, saj ima 160 kanalov in čez 2100 mostov. Mesto ima obliko polme- seca, ki ga "grahti" - vodne poti, delijo na večje obroče. Arhitektura je nekaj poseb- nega. Ozke, visoke hiše so iz rdečerjave opeke, vse stojijo nekako postrani, zato ima človek občutek, da so nagnjene in da se bodo podrle.V resnici so vse zelo dobro vzdrževane. Amsterdam je največji zgodo- vinski center Evrope,ima 7 tisoč hiš,kvalifi- ciranih kot zgodovinski spomeniki. V mestu je 60 gledališč in koncertnih dvoran, ki po- nujajo 14 tisoč predstav letno,v povprečju kar 35 na dan!
Amsterdam je mesto kolesarjev. Imajo kar 600.000 koles. Te lahko vidiš na vsakem vogalu; vse živo se vozi z njimi. Vendar to niso kakšna nova, lepa in bleščeča se ko- lesa, pač pa stara in razmajana, ki jih pri nas niti pogledali ne bi več.
Ogledali smo si Dam in zunanjost Nove cer kve ter kraljeve palače. Ta od zunaj ni kaj posebnega, vsak nizozemski šolar pa ve, da je bila postavljena v 17. stoletju, in to na 13.659 lesenih pilotih. Vse hiše stojijo na koleh, dolgih tudi do 20 m, saj je bil to močvirnat svet ali pa celo iztrgan morju. Ogledali smo si tudi Nieuwmarkt, Waag, Stolp vdov, Staro cerkev, hišo Ane Frank, cvetlični trg, Rembrandtovo hišo, pomorski muzej...
Vodič nam je pokazal tudi znamenito Tri- ppenhuis, ki je največja renesančna hiša. Zdaj je to sedež nizozemske akademije znanosti in umetnosti. Brata Tripp sta zgra dila to palačo leta 1660. Saj sta jo lahko - bila sta lastnika rudnika in proizvajalca orožja (že tedaj sta, kakor bi tudi danes, služila s tem ogromne denarje). Ker nista marala,da bi se hiša delila,sta žrebala, kdo od njiju bo hišo imel. Metala sta kovanec v zrak, da sta odločila, kdo bo lastnik. Vodič nam ni povedal, kateri od bratov je hišo dobil in kaj se je zgodilo z enim in z drugim Pravnuk enega od njiju se je tako in tako odločil in hišo prodal mestni upravi. Zani- mivo pa je, da je tej palači ravno nasproti hišica, ki jo je zgradil mož z zelo skromnimi ambicijami. Bil je kočijaž, zaposlen pri bra- tih Tripp. Medtem ko sta se brata pehala za bogastvom,je on živel mirno in skromno v svoji hišici, ki ni nič dosti večja kot vho- dna vrata v hiši njegovih gospodarjev.
Od vseh vtisov mi je kar šumelo in bučalo v glavi. In vendar sem zdaj, ko sem videla to sijajno palačo in njej nasproti kot kon- trast skromno kočijaževo hišico,lahko izklju čila zunanjo sliko in obrnila pogled v svojo notranjost.
Za kaj vse se ljudje pehamo? Kaj vse nam pomeni bogastvo, razkošje, potrata? Kako nemočni smo v svoji zaslepljenosti ljudje, saj zanemarjamo tisto, kar je najbolj pleme nito? Tisto,kar je moč najti znotraj,iščemo zunaj.
Ali nismo sami pogostokrat podobni brato- ma Tripp?

Ivanka Korošec

Nekoč ni bilo radia in televizije.Toda zimski večeri so bili tudi nekoč dolgi. Tedaj so zimske večere krajšali stari ljudje s svojim pripovedovanjem.
Naša babica je v zimskih večerih pridno vrtela kolovrat, ob tem pa ji ni nikoli zmanj kalo snovi za pripovedovanje. Nekatere teh njenih zgodb so bile resnične, saj nam je znala povedati, kje in kdo je to ali ono kdaj doživel.Druge zgodbe so bile verjetno le izmišljene. Toda ko se sedaj spominjam teh zimskih večerov, spoznavam, kako je bil v babičinih zgodbah vedno lep poučen nauk za pošteno in krščansko življenje. Škoda bi bilo, če bi te lepe misli utonile v pozabo. Zato jih po spominu napišem in pošiljam Prijatelju. Kakor so nekoč otrokom te zgodbe krajšale dolge zimske večere, tako naj skrajšajo samotne ure komu od prijateljev bolnikov.

Živela sta mož in žena.V vsem sta se sicer dobro razumela, le nekaj ju je ločevalo. Žena je namreč redno hodila k maši in ni nikoli opustila nedelje. Mož pa je bolj cenil posteljo in spanje kot mašo.
Ko se je v nedeljo zjutraj žena odpravljala k maši, je zaman prosila moža, naj gre tudi on, sicer bo pogubljen in bo šel v pekel. Mož pa je zaspano pogledal izpod odeje in zagodrnjal: "Kar ti moli za oba!", se obrnil in ponovno zaspal.
Žena je res sama hodila k maši in molila za oba,molila tudi za moža,da bi se spreobrnil in da bi tudi on cenil vrednost svete maše.
Nekoč pa se je možu sanjalo, da sta oba z ženo umrla in odšla pred nebeška vrata. Mož je komaj premikal noge, sopihal je,kot bi nosil težko breme.Vendar sta oba hkrati prišla do nebeških vrat. Tedaj je sveti Pe- ter odprl vrata, se ženi globoko priklonil in ji rekel: "Vstopi kar za oba!" Žena je vsto- pila, nebeška vrata so se zaprla in mož je ostal zunaj v temi.Začel je padati,v strahu je zakričal in se prebudil. Žena se je prav tedaj že oblačila za nedeljsko mašo. Mož je skočil s postelje in vzkliknil:"Hvala Bogu! Ni še prepozno, hvala Bogu,da sem še živ. Nikoli več ne boš šla sama k maši, da se ne bi nekoč res tako zgodilo, kot se mi je v sanjah, da bi ti šla v nebesa za oba, jaz pa bi ostal v strašni temi."

Angelca

PRIJATELJ JE PRIŠEL

Nesrečna ljubljanska kotla! Natlačena je s sivo meglo kot očetova pisarna pred dav- nimi desetletji. Včasih sva ga šli zvečer z mami iskat. Tekla sem naprej po dolgem, dolgem hodniku z neskončno vrsto vrat. A pravih nisem nikoli zgrešila,čeprav nisem še poznala ne črk ne številk. Zadimljena soba me je ustavila pri vratih. Šele glas: "Pridi! Imam škatlico zate", me je potegnil bliže. Prazna škatlica,zapuščina svinčnikov,lepa, srebrnkasta, kovinska, podolgovata, ozka in ploščata. Kako velik in razveseljiv dar!
Nesrečna meglena ljubljanska kotla, natla- čena s strupi vseh vrst! In spet bom vso dolgo zimo poslušala napovedovalko: "V višjih legah jasno, po dolinah megla." Tudi danes bi se razveselila lepe prazne škatli- ce, toda jaz bi se rada dvignila nad vso to našo umazanijo! Lahko je drugim,pograbijo otroke, zaklenejo vrata in hajdi soncu na- proti. Na Šmarno goro, na Katarino in kaj vem kam še vse. Kaj me spet pika zavist? Pa bi le rada vedela, kako naj se dvignem! Kadar sneži, se igram igrico: snežinke pa- dajo dol,dol,dol..., sama pa se dvigam gor, gor, gor... in počutim se kot vesoljec v breztežnosti.
"S to raketo se ne boš dvignila do sonca," se oglasi moj škrat. To je tisti škrat, ki mi tako rad nagaja,pa tudi pamet soli. "Balon, balon! To je spet moderno."
"Kakšen balon neki?"
"Balon spominov! Saj si rekla, da bi rada nekaj napisala o Prijatelju, mar ne?"
"Ja, rada bi."
"Samo to ti rečem, če se hočeš dvigniti, moraš odvreči vse, kar je težkega."
Rečeno - storjeno.
"Škrat! Se že dvigam,dvigam,sončnim spo- minom naproti!"

Bilo je pred petindvajsetimi leti. Na obisk je prišla gospa Eva in mi prinesla Prijatelja. Takega na ciklostilu. Takrat sem se prvič srečala z njim. Prebrala sem ga, a v srcu mi ni zazvenela nobena struna. Bil mi je tuj Temu se danes ne čudim. S svojo vedno večjo okornostjo mi je svet zunaj doma po stajal vedno bolj nedostopen,pa tudi vedno bolj zijalast, trd, neprijazen in nepravičen. Zato sem se vedno pogosteje zapirala z domačim ključem in se odpirala svetu knjig Predvsem pa nisem poznala niti enega in- valida. Tudi sebe ne.
Sončno srečanje s Prijateljem (Misijonska nedelja 1970) sem doživela že kot članica skupnosti lurških prijateljev. Na barvnem ovitku je slika medicinske sestre, ki vozi mlado invalidko k votlini.Prijatelj se je spo- jil s Prijateljstvom v eno. Postal je podoba življenja v Prijateljstvu, njegov duhovni voditelj in povezovalec vseh prijateljev. Bila sem sprejeta v to skupnost! Pomislite, bila sem dejavno vključena vanjo!Od tedaj - usmerjena od sebe navzven! Kako velik dar Lurda.

Sončen pozdrav, s.Mihelangela! Moj balon žene plamen njene ljubezni. Plovem nad vso Slovenijo. Najprej na Sveto goro. Prvo in največje in najbolj čudovito doživetje. Sveta gora 22.avgusta 1972.Velike milosti sem prejela. In koliko drugih znanih krajev, osvetljenih s soncem!Včasih jih štejem kot skopuh svoje dragotine. Ha, ta balon se pa požvižga na potne liste! Kar čez mejo v Italijo. Megle ni,zato se spustim niže. Glej, Gorica,kjer je s.Mihelangela doma.Glej, Be- netke,Padova, Lignano. Sončne pozdrave, italijanski prijatelji! Glej, Gradež, Barbana, Stara gora nad Čedadom..Večkrat so prišli prijatelji, nasmejani, kipeči od mladih moči. Veselje je planilo tudi vame. "Greš z nami?" "Ja, bi!"
Prijateljstvo s Prijateljem se napaja z več- no energijo Ljubezni.Zato je živ organizem, božji in človeški,s poslanstvom ljubiti trpe- čega človeka in mu pomagati. Če obojega ni,bo ostajal evangelij le na jeziku in osta- jal bo Prijatelj na knjižnih policah v cerkvah
"Prijatelj je prišel!"
"Res? Daj!" Hitro iz omota! In prelistam za prvo potešitev.
Dragi prijatelji! Kadar bo legla megla ali ni- zka oblačnost, pa kar z balonom spominov v višave! Resnično se boste začudili,koliko sončnih spominov imate.

M.K.

KADAR ME OBIŠČEŠ

Včasih mislim,dragi naš PRIJATELJ, da sem s svojim pisanjem nadležna, ker imajo v uredništvu toliko dela. V zadnji lanski šte- vilki pa nas tako lepo vabiš, naj še pišemo, da bom spet malo pokramljala s teboj in preko tebe z vsemi prijatelji,bolnimi in zdra vimi.
Kadar me obiščeš,stopi v mojo osamljenost množica prijateljev, ki jih čutim ob sebi in srce se radosti z njimi. Že tvoje ime je kot balzam, ki zdravi žalostno srce.
Ob tvojem jubileju ti iskreno čestitam, in želim, da bi nas še obiskoval in razveselje- val. S tvojo pomočjo se srečujemo z na- šimi misijonarji po svetu. Opominjaš nas k molitvi za uspeh pri delu in moč v preizku- šnjah. Že dvajset let si mi nepogrešljiv in drag.
Ne pišem zato, da bi kaj objavili. Vesela bom, če bodo v uredništvu vsaj prebrali mojo zahvalo, ki jo pošiljam vsem, ki se trudijo, da nas tako lep obiskuješ. Želim še mnogo uspeha, da nas boš še naprej zdru- ževal v molitvi in lepih željah.
Naj Bog vodi delo vseh tvojih sodelavcev in daje setvi rast!

Zvesta bralka Ivana H.

VSTANI IN HODI

Prijatelj, prijateljica, gibanje Prijateljstvo bolnikov in invalidov(PBI) je podobno grmu ki se je v letih svoje rasti in razvoja silno razrasel. Kljub močnim koreninam,ki so po- gnale v bogato blagoslovljeno,a krepko pre izkušeno slovensko zemljo, pa so njegove veje mnogokje ranjene,trhle, nalomljene..., za kar sva odgovorna tudi midva.
Gibanje PBI ni samo velikonočno in božično pismo, srečanje v Šmarjeti, v Želimljem, ali kje drugje, počitnice v Lignanu... Gibanje PBI mora biti tudi:
Ne zdihuj in ne tarnaj: "Počutim se osam- ljen in zapuščen;kje so moji prijatelji?" Po- tegni na plano svoj pogum in dobro voljo, pobrskaj malo po škatli iznajdljivosti in našel boš kup možnosti in načinov, da boš lahko tudi ti odgovorno in ljubeče živel, o- brezoval in cepil grm gibanja PBI. Stori vse kar je v tvoji moči, in spoznal boš, kako lepo je, ko nikoli nisi sam.

Alenka Oblakovič

DRUG Z DRUGIM

Moram povedati, da mi stik in sodelovanje s Prijateljstvom zelo veliko pomeni.Od mo- jega prvega stika - takrat sem bila stara petnajst let - pa do danes, mi ni bilo še nikdar žal, da sodelujem pri PBI. To pa tudi ne pomeni, da mi ni bilo nikdar težko ob pogledu na življenje PBI. Bilo mi je hudo, kadar ljudje pri Prijateljstvu niso znali žive- ti v prijateljstvu. Včasih se mi zdi, da smo postali preveč "zaprti" in nismo odprti za pridobivanje novih članov s strani bolnikov
Zavedam se velikega daru, da mi je Bog podaril zdrave roke,noge, podaril mi je lju- bezen,ki je usmerjena do bolnih in trpečih. Tako sem lahko orodje v božjih rokah- Bog me ob stiku z vsakim trpečim bratom ali sestro kleše in oblikuje po svojem načrtu. Bolj kot zavest,da lahko pomagam tistemu ki je pomoči potreben, me osrečuje notra- nje bogastvo,ki mi ga dajejo bolniki. Vedno sem notranje pomirjena, ko mi kdo reče: molil bom zate, svoje trpljenje bom daroval tudi zate... Prav to mi daje novo upanje, novih moči, da se spoprijemam z vsakda- njim življenjem.
Ob koncu pa še eno misel: zdravi na splo- šno menijo, da imajo bolniki zato, ker jim je odvzeto zdravje, nekaj manj kot zdravi. Pozabljajo pa,da imajo po drugi strani nekaj več kot tisti,ki niso bolni. To pa je globoko doživljanje vrednosti zdravja in življenja. V doživljanju bolezni se v človeku na nek način pojavlja življenjski optimizem, želja po veselju in sreči, ki ju prinaša zdravje.

Vlasta

UTRINKI Z MIKLAVŽEVANJA

Sveti Miklavž nam je zgled dobrote in po- zornosti do drugih. Ta prikupni svetnik je imel rad vse ljudi, posebno še otroke...
Miklavž,ki nas je zbrane obiskal,je vsakega posebej ogovoril in obdaroval. Na koncu nam je priporočal,naj bomo tudi mi Miklavži tako da se tudi med letom obiskujemo in obdarujemo...
Dobila sem darilo, ki ga je darovalka sama pripravila. Hvala ji! Hvala tudi vsem vam,ki nam darujete svoj čas in sposobnosti.Vem da vse to premalo cenim...
Potem smo se še nekaj pogovarjali, peli in se smejali.Res je bilo prijetno in veselo oz- račje. Mislila sem si, da nas je zbrala Božja previdnost. Da,Bog je tisti,ki nas zbira,nam daje zdravja in moči. Tako sem njegovo bližino otipljivo občutila.

Kati Ribič

MIKLAVŽ NAS ODPIRA ZA DRUGE

Tudi letos nas je Prijateljstvo bolnikov in invalidov povabilo na miklavževanje, ki je bilo v župnišču pri svetem Petru v Ljubljani Vesel sem bil tega povabila.
V župnišču smo se zbrali prijatelji, bolniki, invalidi, otroci in sodelavci, ki so nam po- magali. Nato nas je obiskal Miklavž. Z njim je prišel tudi angelček in dva parkeljna, ki sta kar naprej rogovilila. Miklavž nam je spregovoril nekaj besed v spodbudo in nas obdaril z darili.
Miklavževanje je bilo zame novo doživetje, ki nas odpira za druge. Zbrali smo se v velik krog, sodelavci pa so nas pogostili z domačimi dobrotami in osvežilno pijačo. Robi, Jelka in Vinko so nam odigrali nekaj skečev, ob njih smo se od srca nasmejali.

Jože Grm

MIKLAVŽ V VIPAVI

S pomočjo nekaterih dobrih ljudi smo pri- pravili osemdesetim otrokom iz Zavoda v Vipavi prijeten Miklavžev večer. Največje veselje za otroke je bilo, da so lahko Mi- klavža pobožali po bradi in se mu zahvalili za darila.Parkeljne pa so lahko potegnili za rep. Ti so bili ob tem tako presenečeni, da so v Vipavi še vile pozabili.Miklavž s svojim spremstvom nam je priskočil na pomoč iz Ljubljane. Brez njih bi kljub naši dobri volji ne mogli izpeljati miklavževanja.Vsi z otroki vred upamo,da bo drugo leto še kaj takega uspelo.

Majda Križaj

SAMOSTOJNA  LIKOVNA RAZSTAVA ŠTEFICE PEKLAR

Od 17. novembra do 16. de- cembra 1992 je bila v Domu srednjih šol,Gosposvetska 89 v Mariboru odprta prva samostojna raz- stava risb in slik naše prijateljice Štefice Peklar iz Maribora.
Razstavljene risbe in slike so nastale v re- kreativno likovni delavnici,ki deluje v okviru mladega in obetavnega podjetja Sončna pot v Mariboru; ustanovilo ga je Društvo za cerebralno paralizo Slovenije. Kot nam je povedala Štefica,že od nekdaj rada riše žal pa do sedaj ni imela nobene možnosti, da bi ta svoj talent razvila in požlahtnila z znanjem. Je članica Društva za cerebralno paralizo, in ko je direktor Sončne poti g. Taras Poljanec izvedel za to njeno veselje do risanja, jo je povabil v rekreativno likovno delavnico. Tako je sredi junija pod vodstvom mentorice Raste Vrečko naredila prve korake v osvajanju likovne tehnike. Začela je s svinčnikom in nadaljevala z voskom. Pravi tudi, da ji svoja občutja in razpoloženja najbolje uspe preliti na papir prav s pomočjo voska.Najbolj so ji pri srcu abstraktni motivi. Na razstavi smo lahko videli približno 25 od okrog 40 del,ki so na- stala od srede junija do začetka razstave. Dela prikazujejo njen razvoj v tem kratkem času (delala je le popoldne, saj dopoldne dela v invalidskem podjetju Bodočnost), ki je resnično opazen. Zanimiva je tudi go- vorica barv, ki so od dela do dela postale čedalje bolj izrazite in svetlejše in govorijo o čedalje večjem veselju,o zadovoljstvu in življenjskem optimizmu,ki ga Štefici prinaša risanje in slikanje.
Nisem usposobljen,da bi mogel oceniti ume tniško vrednost razstavljenih del, vendar pa ugodni odmevi v lokalnih medijih ter želje in načrti mentorice in organizatorjev mariborske razstave,da se vsaj del razsta- vljenega prikaže tudi v naši mladi prestol- nici in po možnosti še kje drugje, povedo veliko.
Za konec pa še misel iz obsežne in bogate knjige vtisov enega od obiskovalcev,ki ima pred svojim imenom akademski naziv:"Volja je pot do znanja, znanje, blagoslovljeno z ljubeznijo do dela, pa je pot do uspeha."

Jože Raduha

MOJE PRVO SREČANJE

Moje misli hite nazaj v leto 1973, ko sem bila 31. maja prvič v krogu Prijateljstva bolnikov in invalidov na izletu oziroma na obisku pri prijateljih.Najprej smo se ustavili pri Mariji Zdešar v Polhovem Gradcu, od tam pa smo odnesli vrtnico Kati in Heleni Urh. Potem pa nas je pot peljala na Bled; tam smo se s čolnom peljali na otok in ob- čudovali božje stvarstvo. Popoldne smo se ustavili v Tržiču pri Metki, zaključili pa pri Vovnikovih z daritvijo svete maše. Daroval jo je dr. Anton Stres, saj je bil gospod Zu- pančič tedaj še bogoslovec. Na koncu pa nas je Vovnikova mama še malo pogostila. Sama pa sem občudovala vso njeno dru- žino.
Tega dneva ne bom nikoli pozabila.Obenem pa se moram zahvaliti sestri Mihelangeli, gospodu Zupančiču in vsem drugim prija- teljem za vse, kar ste mi dobrega storili v teh dvajsetih letih.

Milena

SILVESTROVANJE PRI SVETEM PETRU

Prav ste prebrali,le bolj natančno naj zapi- šem. Bilo je v župnijskih prostorih sv.Petra v Ljubljani. Gostitelj je bil bolniški župnik Miro Šlibar.Gostil je svoje prijatelje invalide in bolnike. Ljuba Zakovšek,ki je odgovorna za PBI v Sloveniji, pa je povabila prijatelje ljubljanskega območja.
Najprej stisk roke v pozdrav prijateljem, znancem -nato klepet, pogovor, izmenjava izkušenj, življenjskih dogodivščin, izpoved ali pripoved...
Kjer sta skupaj dva ali trije, tam si ti. Kjer se približam svojemu sosedu, tam si ti. V vsakem stisku rok, ki me zadene, si ti. V vsakem človeku, ki je zame "ti", si ti!
Molitev je doživeto prijateljstvo z Bogom, zato smo se poglobili v molitev rožnega ve- nca. Vanj smo vpletli svoje prošnje in tudi zahvale.Bili smo pravi živi rožni venec.Vsak je naprej molil po eno Zdravamarijo. Bilo nas je nekako ravno za rožni venec.

Po stari slovenski navadi smo na drugi sveti večer, kakor se reče silvestrovemu večeru, tudi pokropili in pokadili prostore.
Za smeh in veselo razpoloženje so poskr- beli naši spremljevalci, ki so nam odigrali nekaj veselih skečev. Ker je bil med nami tudi organist šentpetrske župnije, nam je z veseljem zaigral nekaj pesmi. Šli smo se tudi srečelov in vsi zadeli uporabna, mnogi tudi užitna darila.
Ko se je ura približala polnoči,smo se zbrali ob oltarju k daritvi sv. maše. Somaševanje je vodil lazarist Vlado Bizant. V nagovoru nam je povedal svoje izkustvo, da človek ob selitvi spozna, koliko nepotrebnih stvari hrani. Zato nam je predlagal, da gremo v novo stanovanje-novo leto neobremenjeni in vzamemo s seboj le vse potrebno, kot prvo pa križ - Jezusa in Marijo.
Sveta maša - vrhunec vere. Sveta maša, darovana ob prelomu leta, pa je bila vrhu- nec našega silvestrskega srečanja.
V prijateljskem ozračju in z Bogom med nami smo preživeli lep silvestrski večer in začeli novo leto 1993. Naj bo blagoslovljeno

Tone Planinšek

MOJ PRVI BOŽIČ V SAMOSTOJNI SLOVENIJI

Ko se je končala polnočnica na slovenski TV, sem sklenil,da bom svoja občutja tega dogajanja spravil na papir, da bi še drugi brali, kako sem doživljal svoj prvi božič v samostojni Sloveniji. Ker sta mi kraj in cerkev v Velesovem, od koder so prenašali polnočnico, dobro znana, sem se v mislih preselil v ta kraj.
Na koru so peli znane in tudi manj znane božične pesmi. Še vedno mi v glavi odzva- nja ena predvsem za ta polnočni čas znana božična pesem: "Božji nam je rojen Sin!" Pa sem se vprašal, kaj mi kot kristjanu po- meni to rojstvo? Veliko in vse. Kajti, če se Jezus ni rodil v Betlehemu, če se to noč ne rodi v moji duši, potem to skrivnostno obhajanje božičnega praznovanja izgubi prvotni pomen.

Naj se torej vrnem v mislih na začetek. Približujemo se cerkvi.Pritrkavanje odmeva na vse strani.Včasih so se ljudje,namenje- ni h polnočnici, z vseh koncev približevali cerkvi z baklami, ki so kot majhne lučke kazale pot k Novorojenemu. Danes pa gro- zi, da bo ta navada, značilnost slovenske svete noči, povsem izumrla. Kolikor mi je znano, se je ta običaj ohranil le še v tol- minskih hribih in Stržišču v Baški grapi.
Že stopam v cerkev in z menoj tudi drugi ljudje. Stopili smo vsak s svojimi težavami in skritimi željami, za katere bomo v tej blagoslovljeni noči prosili Novorojenega, naj jih usliši. Ko smo šli zunaj v temi eden mimo drugega, smo si bili tujci, daleč eden od drugega. Zdaj pa smo si postali znanci, saj smo se kot ena družina zbrali ob jasli- cah. Skoraj 2000 let že vemo za to Dete Marijino, ki govori jezik ljubezni, dobrote, resnice in spoštovanja. Toda blagovest, ki jo On prinaša,na žalost v mnogih med nami večinoma še spi. Kljub temu pa božje Dete v vsakem versko mlačnem človeku ves ta čas potrpežljivo čaka osamljeno in varuje zanje tudi tisto svetlo lučko, ki mogoče le tli na dnu njihovih src.V tej skrivnostni no- či bi se moral vsak zavedati, da je v srcu vsakega izmed nas novorojeni Jezušček. Sprejmimo ga in pustimo mu v njem živeti, saj je za vsakega tako želel naš Stvarnik.
V cerkvi je gorela betlehemska lučka miru; to so iz Betlehema prepeljali v Avstrijo, od tam pa so jo naši skavti raznesli po vseh cerkvah,mnogi pa so jo odnesli tudi na svo je domove. Novorojeno Dete nas ljubi,nam oprošča in pričakuje,da bi vsi odkrili to Luč Ljubezni in spremenili odnos do Stvarnika.
Malo še manjka do polnoči. Po cerkvi se počasi ena za drugo prižigajo luči in stop- njujejo svetlobo okoli nas, kot bi hotele še bolj približati čar te božične noči. Pritrkova nje utihne.Župnik s spremstvom ministran- tov stopi k oltarju. Polnočnica se začne. Zadonijo mogočne orgle,oglasi se še petje, ki je kar vrelo iz vseh grl po cerkvi. Petje na koru me je vsega prevzelo še posebno, ko so zapeli tisto znano, najprej potihoma, nato pa vedno glasneje in še glasneje: "Sveta noč,blažena noč". Bila je res sveta, saj je moje srce pozabilo na vse razprtije, ki se hote ali nehote prikradejo vanj, ter se posvetilo vsemu, kar je dobro in prinaša mir.
Ta božična pesem je nastala pred božičem leta 1818 v vasici Oberndorf na Solnogra- škem v Avstriji. Josef Mohr,takratni pomo- žni duhovnik, je svojemu prijatelju Franzu Ksaverju Gruberju, krajevnemu učitelju in organistu predlagal, da bi skupaj zložila božično pesem. Tako je 24.decembra 1818 Gruberju izročil pesem z naslovom: Sveta noč,blažena noč... in ga zaprosil,naj zanjo napiše glasbo. Še isto noč jo je Gruber uglasbil in prvič so jo zapeli 25. decembra pri polnočnici v cerkvi svetega Nikolaja v Oberndorf. Ta cerkev je kasneje pogorela, na njenem mestu pa stoji danes kapela v spomin Gruberju in Mohru. Od tedaj jo po- jejo po vsem svetu v največjih katedralah in preprostih vaških cerkvicah ter domovih

Gospod župnik je v pozdravnem nagovoru zaželel vsem blagoslovljene praznike, še posebno vsem bolnim, invalidom, ostarelim in beguncem, ki se polnočnice nismo mogli udeležiti. Slovesna sveta maša je bila s priložnostno pridigo,naravnana na dogodke izpred 2000 let, ko se je rodil Jezus Kristus v Betlehemu.
Moje srce se je veselilo z drugimi ljudmi,saj so nam molitve in pesmi to noč prihajale zavestno iz dna srca.
Ko se je polnočna slovesnost na TV kon- čala, sem zopet le v mislih odšel iz cerkve z drugimi ljudmi. Tokrat bolj pomirjen kot ob vstopu, saj so se težave, ki sem jih prinesel s seboj, ob rojstvu Odrešenika kar zmanjšale. Vesel sem bil, da sem se lahko udeležil te svete daritve.

Oton

DELITI RADOST BOŽIČA

Prišel je čas okrog božiča, majhen otrok zbira ob jaslicah vso družino in ji deli mir, ljubezen in dobroto. Rojstvo deteta je za vso družino velik praznik, zato ga vselej veselo in prisrčno praznuje, k praznovanju pa povabi tudi prijatelje in znance.
Na praznik svetega Štefana smo praznovali in se veselili z Jezusom v jaslih prijatelji iz gorenjskega konca, ki smo se srečali v žu- pnijski kapeli svetega Jakoba v Škofji Loki.

V naših srcih so se prižigale zvezdice upa- nja in vere, ko smo zbrani okrog oltarja pozdravljali Novorojenega, ki nam je delil milost in odpuščanje,brez katerega ne mo- re biti iskrenega prijateljstva.
Sveto mašo je z nami daroval domači kap- lan Fonzi Žibert.V nagovoru po božji bese- di nam je s prispodobo o ograjenih jaslicah ponazoril vsakdanje človeško življenje, ki se v svoji slabosti in majhnosti velikokrat skriva za različnimi ograjami. Vsak izmed nas se mora sam odločiti, ali bo prestopil ograjo jaslic in se približal Jezusu ali pa bo ostal pred ograjo in le od daleč opazoval. V človeku je obilo pregrad, ki mu onemo- gočajo prijazen pogled v oči prijatelja. V njem zadržujejo strah in dvom o resnici, ljubezni, zaupanju in odrešenju.

Med čajanko se je razvil sproščen klepet, ki ga je prisrčno dopolnjevala glasba citer, na katere je igralo dekle iz Kranja. Čeprav smo sprva želeli, da bi pogovor zamrl, ko se je oglasila melodija, pa smo kaj kmalu spoznali, da bi bila to malo preveč sebična želja nas, ki imamo možnosti za medseboj- no paberkovanje na pretek. Ob poslušanju človeških in instrumentalnih glasov se mi je porodila misel: Bog nevsiljivo in za nas neopazno prihaja v naša srca. Čeprav se ne zavedamo, pušča v nas neizbrisne sle- dove, ki počasi preoblikujejo življenje. Prav tako je na nas delovala glasba, četudi ji nismo pozorno prisluhnili.

Mladinski pevski zbor in še nekaj mladih škofjeloških faranov nam je pripravilo božič nico,ki so jo bogato oplemenitili Boštjanovi diapozitivi. Njihova pripravljenost deliti z nami radost božiča je poživila naše srečanje Izkazalo se je, da še velja: "Lepa beseda lepo mesto najde."
Polni novih vtisov in doživetij smo počasi zapuščali prostor praznovanja in z novim upanjem odhajali na svoje domove, k jas- licam...
Bog povrni vsem, ki ste bili v tem popol- dnevu z nami, čeprav le v duhu in molitvi.

Alenka Oblakovič

NOVOLETNO SREČANJE V ŠMARJETI

Malo pred božičnimi prazniki nas je presene tilo prijazno vabilo naših zvestih sodelavk Nataše in Vlaste. Naša dolenjska skupina PBI naj bi se zbrala in poveselila v nedeljo pred novim letom v župnišču v Šmarjeti.
Bilo je mrzlo nedeljsko popoldne,ko smo se začeli zbirati.In bili smo res pridni. Prišla je večina, kar dokazuje,da smo si pravi prija- telji, ki želimo skupaj preživeti nekaj uric ob koncu leta.
V veroučni učilnici smo se najprej pripravili na sveto mašo; darovala sta jo župnik Franc Levičar z Rake in prijatelj urednik. Zbrano smo sledili in sodelovali. Zanimiva vsebina beril, pridiga ter Božji kruh,vse nas je duhovno obogatilo.
Sledil je pogovor in razvedrilni program naj prej s pesmijo ob spremljavi kitare. Obiskal nas je tudi Božiček z darili.Pozdravil je vse navzoče, nam zaželel srečno in blagoslov- ljeno novo leto. Prijazno je vodil srečolov tako, da je bil vsak obdarovan. Naši mladi pomočniki so nato poskrbeli za šalo in smeh. Sledila je lepo pripravljena in okusna večerja.
Po večerji pa so se kar vrstila presenečenja Obiskali so nas cerkveni pevci iz Šmarjete in nam zapeli nekaj božičnih pesmi. Vsak je dobil še darilce s koledarčkom. Vlasta,ki je vodila naše srečanje,se je v imenu skupine zahvalila našemu gostitelju g. Glasu, kuha- ricam in pomočnikom. Nato je spregovorila Ljuba; prenesla je prisrčne pozdrave in to- plo voščilo nadškofa Šuštarja. Zahvalil se je za vse naše molitve ob njegovi bolezni in obljubil, da nam bo stal ob strani tudi v prihodnje.
Na koncu smo se vsi skupaj z zahvalno pe- smijo zahvalili našemu dobremu nebeškemu Očetu za lepo, prisrčno in bogato nedelj- sko popoldne. Razšli smo se v mrzlo zimsko noč z veliko topline v naših srcih,ki nas bo grela do junija,ko se bomo ponovno srečali v prijazni Šmarjeti.

A.L.

Franc Špeh, doma iz Gore- nja na Štajerskem, je leta 1981 doživel hujšo promet no nesrečo. Med zdravlje- njem hudo poškodovane desne noge je nastalo gnojno vnetje kosti. Zato so mu morali leta 1986 nogo odrezati V prostem času se je posvetil popravilom avtomobilov in izdelal posebno vrsto oseb- nega avtomobila kot ga vidite na fotografiji

HVALA ZA SREČO V BOGU

V mrzlem, toda jasnem popoldnevu smo zadnji dan leta krenili na pot; nebo se je veselilo z nami, mogočni hribi so božali naš pogled,mi pa smo slutili veselje v Bogu, mir srca...
Obojega je bilo dovolj na Mirenskem Gradu med primorskimi veseljaki. Tako se je duh prijateljstva v PBI okrepil in ne glede na krajevno oddaljenost smo bili eno v duhovni povezanosti; vsaj jaz sem tako čutila - posebno pri sveti maši, ko je bilo pri pridigi poudarjeno UPANJE, ki raste iz vere. In vera daje veselje srcu, pogum duši. Pogum krepi notranji mir, zaupanje... Zaradi tega smo bili tedaj na Gradu vsi srečni. In vse, kar smo si podelili z molitvijo, dobro voljo, medsebojno bližino in pozornostjo - vse je vlivalo olje našemu življenju;da bomo odslej še bliže Bogu in drug drugemu. Da bomo verovali v moč milosti in Duha,ki povezuje, hrabri, uči...
Hvala, prijatelji iz Primorske za srečo v Bogu, za vašo srčnost, ki je sad ljubezni, vere in zaupanja!

Marjetka Smrekar

Ne da bi kaj slutili,nas je zapustil naš dragi prijatelj VLADO PURG (Ob studenčnici 7, Ptuj).Vedno smo ga radi obiskali,kadar smo šli mimo ali tudi drugače. S sestro Angelco ki ga sedaj gotovo zelo pogreša, sta bila od rojstva invalida in zelo prizadeta. Kljub temu sta ob dobrih in plemenitih starših vedno živela v domači hiši, zadovoljna v svojem okolju. Pred leti je umrl oče, sedaj pa še Vlado, ki je gotovo angel med angeli v nebesih. Dragi Angelci in mami naše ob- čuteno sožalje z zavestjo, da imamo spet enega priprošnjika pri Bogu.

V minulem letu nas je zapustil tudi ANTON HORVAT (Lasigovci 4,Polenšak).Bil je velik molilec in poln dobrote do vseh, čeprav ga je invalidnost spremljala skozi življenje. S svojim motornim triciklom je obiskal veliko prijateljev in mnoga Marijina svetišča.Bil je ljubitelj dobre knjige in duhovno razgledan. Vsako nedeljo je bil med prvimi v domači cerkvi, da si je nabiral moči za življenje. Naj mu bo Gospod bogat plačnik!

V visoki starosti nas je zapustila tudi MICKA GASPER (Dom starejših občanov, Šmihel 1, Novo mesto). Veliko let nas je spremljala z molitvijo in ljubeznijo, čeprav na naša srečanja ni mogla priti. Bila je ve- dno vesela obiska. Večer življenja je znala dobro izkoristiti v božjo čast in blagor nas vseh. Zato njeno življenje ni bilo zaman. Hvala vam, draga Micka, za zgled potrpe- žljivosti in vdanosti,ki je zlatila vaše dneve v Domu.

Kar nisem mogla verjeti, ko so mi te dni povedali iz uredništva, da je umrla tudi ELIZABETA LANGERHOLC (Stara Loka 139 Škofja Loka). Nič nisem vedela, da se ji je stanje poslabšalo, da jo je Gospod želel imeti pri sebi.Ona je bila od vsega začetka v Prijateljstvu in zopet spoznavam, kako stari prijatelji odhajajo domov... Kot drugi se tudi ti, draga Elizabeta, za svoje vdano trpljenje gotovo raduješ pri Bogu.

Tudi novo leto 1993 smo začeli s slovesom saj je 2.januarja v cvetu mladih let za ved no odšel domov k Očetu naš dragi prijatelj ANDREJ ŠKRABAN (Mladinska 40, Murska Sobota). Nismo se mogli osebno udeležiti pogreba,zato se je nekaj prijateljev iz Lju- bljane prav ob uri pogreba zbralo pri Marje- tki Kresnik in zanj darovalo sv. mašo. Tako smo bili vsi, ki smo zvedeli za Andrejevo smrt, združeni v molitvi. Prav je,da zvemo, kadarkoli naši prijatelji za vedno odhajajo domov. Tako smo združeni vsaj v molitvi, v pomoč pokojnim in v tolažbo domačim. Andrej je veliko trpel, a še danes je živ spomin nanj, na njegov nasmeh v Zavodu za rehabilitacijo,ko smo ga obiskali;saj go- voriti ni več mogel.Vedno znova smo priče človeške hudobije,zavedamo pa se tudi,da je veliko vdanega trpljenja, ki rešuje svet. "Sidro upanja" je bil tudi Andrej, ki je bil kot mučenik toliko let priklenjen na voziček in posteljo. Andrej, sedaj ti je dobro. Ne pozabi na nas, ki romamo za teboj...

s.Mihelangela

DR. PETRU MALEŠIČU V SPOMIN

Lani v februarju je umrl moj dragi bratranec dr.Peter Malešič, zobozdravnik iz Šentvida nad Ljubljano. Zapustil nas je po bolezen- skih težavah, ki so mu več let izpodjedale zdravje. Velika preizkušnja zanj je bila, ker je slabo slišal.Njegova zadnja pot na Pleč- nikovih Žalah je potrdila, kako je bil cenjen in priljubljen. Velika udeležba sorodnikov in prijateljev, dva duhovnika (p. Tarzicij Ko- lenko, provincial slovenskih minoritov in g. Kožuh iz Šentvida) ter nagovori so dvignili slovo v pravo malo slavje, ki je omililo ža- lost. Bil je globoko veren že od otroških let Do konca mu je ostala ta vera mladega srca. Vse težave je reševal z vero v božjo voljo in zaupal v pomoč od zgoraj."Tu sem samo popotnik, namenjen proti cilju," je bilo njegovo življenjsko vodilo.Kot zdravnik je rad pomagal vsakomur. Zapisal se je v srce s svojo dobroto, pozornostjo in potr- pežljivostjo, zlasti do bolnikov. Pozoren je bil do moje bolne sestre,mene pa je obiskal v zdravilišču, kjer sem bila več let. Svoje vere ni razkazoval. Živel je vero zase in za bližnje. Veliko je razglabljal o duhovnih vprašanjih in obzorjih. Zdaj, ko je prestopil prag večnosti, je dobil odgovor na vpra- šanja in vsa pojasnila. Verujemo, da je že srečen in da se bomo spet sešli.

Marija Lavrič

HVALA ZA POMOČ

Tudi jaz sem z vami preko molitve in pre- mišljevanja. Vendar pa kljub vsemu prosim novorojeno Dete, da vam bo dalo še dosti moči, da boste zmogli še naprej s toliko ljubezni delati z nami, invalidi.
Želim vam blagoslovljene praznike, pred- vsem pa mirno novo leto 1993. Prisrčno vas pozdravlja,
Draga Marija! Hvala za pismo in vse lepe želje. Hvala tudi za pomoč v molitvi, za zdravje in moč, da bomo lahko še nadalje pomagali vsem,ki so potrebni naše pomoči. Zavedamo se, da so besede mnogo pre- malo. Potrebovali bi še več dobrih ljudi in njihovih rok.Naj Bog navdihne mlade,da se bodo ponudili Bogu za pomoč trpečim ses- tram in bratom! Blagoslovljeno novo leto!

VABIM V NAJIN SKROMNI DOM

Po dolgem času se vam spet oglašam z u- panjem, da mi oprostite, saj veste, da sva z ženo oba že ostarela in nevajena pisati. Vsem voščiva srečo in veselje božičnih dni in naj vas to spremlja tudi v letu 1993.
Zima je pokazala svoje bele objeme, kljub vsem hladnim dnem pa je pri naju vedno toplo.Z veseljem prebirava vaš list in vašo pošto ter vse drugo. Ob misli na najine sotrpine nama dnevi minevajo hitro tudi ob prenašanju najinega vsakdanjega trpljenja. Sem invalid brez obeh nog. Zadnji dve leti so odkrili še sladkorno bolezen. Moja zlata žena pa je začela bolehati na kosteh. Za- radi obrabe ramenskega sklepa ima hude bolečine.Upam,da vam drugim zdravje ma- lo bolj služi. Midva sva vezana le na dom.
V letošnjem letu sva hotela s pomočjo na- jinih otrok na Brezje na srečanje invalidov, pa ni bilo mogoče.
Če vas bo pot zanesla kaj mimo nas, naju obiščite, da poklepetamo, se spoznamo oziroma skupno lažje prenašamo breme življenja. Prisrčno vas bolnike - prijatelje vabim v najin skromen, vendar topel dom.
Draga prijatelja! Hvala vama za veliko stvari: za prijazna božična in novoletna voščila; za prisrčno pismo,ki smo ga morali zaradi pomanjkanja prostora nekoliko skraj šati, in za toplo povabilo. Vsak človek ima svoje težave. Z leti se kar nakopičijo.Lažje so, če jih prenašamo skupno in v zaupanju v Boga.
Kadar nas bo pot vodila blizu vajinega do- ma, se bomo rade volje oglasili. Lepo po- zdravljena in tudi vama najlepše novoletne želje!

MOJE PRVO SREČANJE

Minilo je že pol leta od dni,ki sem jih preži- vela v Šmarjeti na srečanju invalidov.Ostali so mi v lepem spominu in večkrat mislim na to. Udeležili smo se vsak dan tudi svete maše, kar je za vse nas,ki drugače ne mo- remo v cerkev, velika sreča. Besede, ki so bile poudarjene v cerkvi:"Moja duša pove- ličuje Gospoda...", velikokrat premišljujem.
Čeprav sem zaradi otroške paralize že od desetega leta invalidka, letos je tega že triinpetdeset let, sem bila lansko leto prvič na srečanju.To je bilo nepozabno doživet- je. Zato se še vsem, ki so nam pomagali, iskreno zahvaljujem in prosim Boga, da jim poplača njihovo nesebično pomoč. Zelo me je tudi razveselilo vaše božično pismo in vse dodane misli. Za vse, kar ste storili, vsem hvaležni boglonaj. Lep pozdrav!
Človek se rad spominja, še posebno, če je doživel kaj lepega. Vas je to srečanje no- tranje obogatilo in tesneje povezalo s Pri- jateljstvom.Dvajset let se že srečujemo na takih duhovnih vikendih. Z nekaterimi bol- niki in invalidi se poznamo že od prvih let, z drugimi smo se osebno srečali prvič šele lani. Vemo pa, da je še mnogo takih, ki jih ne poznamo in tudi ne vedo za nas. Vsak od nas pa je odgovoren, da širi idejo Prija- teljstva;da z njo seznani še druge bolnike, če jih pozna in prav tako vse prijatelje bolnikov, da se tako naša družina širi in so lahko še drugi deležni takih lepih doživetij in prijateljstva, kot ga vi doživljate, draga Urška.

DOMA MOLIVA

Prvo, kar vam mislim napisati je to, da se vam zahvalim, ker mi pošiljate Prijatelja; tega bi zelo pogrešal,če ga ne bi dobil.Kajti postal mi je resnični prijatelj. Posebno mi je v njem všeč rubrika Govorijo nam prija- telji. Sploh pa je naš Prijatelj postal bolj obširen, tako da sva ga z ženo vedno bolj vesela.
Drugače živiva kar po starem. Zdaj je zima in gazi do hiše ni. Tako tudi z ženo ne moreva prav nikamor, zato moliva skupaj le doma. Pa bo zopet posijalo sonce, sneg bo skopnel in prišel bo sin ter naju odpeljal k sveti maši. Blagor ljudem, ki imajo blizu cerkev in so lahko vsak dan pri maši. Obilo božjega blagoslova pri vašem delu, mir, zdravje in vse dobro.Prisrčno pozdravljava in ostajava hvaležno vdana
Draga Leopold in Minka! Tako prisrčno je vajino pismo. Hvala za pohvalo in veder pogum,ki ga kažeta.Večidel sta sama v tej zimi in ne moreta nikamor,pa vendar znata koristno porabiti vse urice. S pisanjem in molitvijo obiskujeta prijatelje in prosita za tolike potrebe sveta. Hvala vama! Naj vaju doseže tudi naša prijateljska misel in moli- tev.

PRIJATELJA POSOJAM TUDI DRUGIM

Najprej se vam zahvaljujem za Prijatelja in pošiljam mnogo pozdravov vsem, ki se tru- dite, da je tako zanimiv. Posojam ga tudi drugim, ki ga zelo radi prebirajo. Tako gre naš Prijatelj iz roke v roko.
Draga Pavla! Kljub svojim osemdesetim letom, kakor pravite,da jih imate, ste prav koristna članica Prijatelja.Mnogi ga še pre- berejo ne, Vi pa ga znate res pošteno iz- koristiti, ko ga posodite še svojim bližnjim in prijateljem. Takih potrebujemo!

DOBRIH ŽELJA NI NIKOLI PREVEČ

V minulih praznikih ste nas res kar zasuli z lepimi prazničnimi voščili. V zahvalo za do- bre želje in spodbudo objavljamo le voščilo g. nadškofa in odlomke iz pisem sester us- miljenk in slovenskih sodelavcev na radiu Vatikan:

Draga Ljubica, Tebi in vsem iz Prijateljstva bolnikov in invalidov Slovenije se iskreno zahvaljujem za dobre želje, svoje ozdravlje nje in za molitve.Vsem želim blagoslovljene božične praznike, posebno božjo pomoč in ljubezen, v novem letu pa božjega varstva na Marijino priprošnjo. Upam, da se bomo spet srečevali.
Vseh se spominjam v molitvi in tebe in vse druge prisrčno pozdravljam
Odrešenikov prihod v naš svet raznovrstne ga trpljenja naj spet ogreje človeška srca v božji ljubezni in jih vnema za resnično dobro. Ko mu boste v teh dneh pripravljali pot, naj tudi Vam podari notranjo moč, veselje in mir.
Vsem se prav lepo zahvaljujemo za tako bogata božično-novoletna voščila.Veselimo se vaših dosedanjih uspehov in prav tako želimo še naprej vsem zdravja, božjega blagoslova, pa tudi pomoči od zgoraj in Marijinega varstva vsepovsod.
In česa naj Vam voščimo v novem, Gospo- dovem letu 1993? Da bi prineslo izpolnitev vseh vaših želja tako, kot Bog ve, da je za Vas dobro; miru v Vaših srcih in Vaših dru- žinah ter povsod po svetu; božja luč naj razsvetli Vaša srca;po božji dobroti naj bo v Vašem življenju veliko lepega; božja moč naj Vam bo v oporo pri vsem, kar bo živ- ljenje morda terjalo od Vas; božja modrost naj Vas vodi pri vseh Vaših izbirah in odlo- čitvah. Skratka: naj bo vsak dan novega leta z Vami božji blagoslov in Marijino ma- terinsko varstvo!

p. Leskovec DJ s sodelavci

Tudi naš topel pozdrav naj vas doseže... Spomin na Odrešenika pa naj kar naprej vabi, da bomo z Njim pravi božji otroci!

O,da bi v stisko,žalost in trpljenje sedanje- ga časa res stopila dobrota betlehemskega Deteta in prinesla luč in mir vsemu svetu, ki si ga vsi tako želimo.
Zahvaljujem se vam za vabilo na srečanje. Lepo mi je bilo tam in srečna sem, saj sem takrat pustila doma težave in skrbi. Na srečanju me je prevzela vaša skrb za bol- nike in invalide. Mnogo je hudo prizadetih, vendar so občudovanja vredni, ker so tako močni ob prenašanju trpljenja.Ker sem sa- ma še kolikor toliko zdrava,sem zadovoljna in bom za naprej še z večjim pogumom skušala razumeti trpeče ljudi. Bog naj jim pomaga nositi križ, ki jim bo morda na kon- cu v odrešenje.
Zelo sem vesel, ko prebiram Prijatelja in vidim v njem sebe in svoje prijatelje. V teh kratkih dneh najraje berem Prijatelja in Ognjišče. Ta dva verska lista mi dajeta upanje in pogum za nadaljnje življenje.Naj- lepše želje vam pošiljava,
Vsem v Prijateljstvu želim obilo božjega blagoslova tudi v novem letu.Hvala za vse kar ste komurkoli dobrega naredili,še pose- bej za svoj čas,ki ste ga komu z ljubeznijo podarili. Bog povrni! Iskren pozdrav,
Daj, ljubi Bog, da bi dneve novega leta preživeli v miru, zdravju in božjem varstvu.
Obe sva zelo bolni.Večji del dneva preživiva v postelji, posebno, kadar je hladno. Moja astma je zelo občutljiva za vsak najmanjši prehlad, pa tudi sladkorna mi ne prizanaša. Sprejmite vsi najine ljubeče pozdrave
Hvaležni smo vam za vsa naša skupna du- hovna srečanja, nepozabne razstave, obi- ske in vse tople pozdrave po pošti.
Vse dobro in duhovno bogato novo leto vsem, ki se trudite za naše povezovanje in prijateljstvo.
Iskrena hvala za lepo čtivo, Prijatelja, ki nas bogati in usmerja k dobremu za lepše in boljše življenje. Naj vas in vaše delo spremlja božji blagoslov

Angela K.

TEČAJ ZA UMIRJENOST

Vsakodnevne poti z desetimi za- povedmi za umirjenost od papeža Janeza XXIII. (1881-1963)

Z namenom, da sestavi Deset zapovedi za umirjenost, je papež Janez XXIII. obvlado- val svoj vsakdan. Na binkoštni ponedeljek 1963 je z 82.leti izročil svoje življenje Bogu Njegova smrt pred 30 leti je povod za pred stavitev njegovega vsakodnevnega živ- ljenjskega programa.

SAMO ZA DANAŠNJI DAN se bom potru- dil, da bom dan doživel, ne da bi hotel hitro rešiti problem svojega življenja.

Kaj mi prihaja naproti z dnevi novega leta? Ne vem, niti ne morem slutiti. Kakšni prob- lemi se bodo zakotalili proti meni?Ne morem jih poznati,jih rešiti. Naj mi le pride naproti vsak dan - v zaupanju, da prihaja ta dan iz božjih rok. Vsako težavo lahko vzamem v roke ali si jo pustim vzeti iz rok v zaupa- nju, da je že vzet v božje roke. Korak za korakom morem iti svojo pot v novem letu. Tako sta svetovala Frančišek Saleški in papež Janez XXIII. in tako tudi živela.
Problem, ki se nam često zastavlja: radi bi svoje probleme rešili kar naenkrat. Tako se nabira pred menoj gora problemov, ki mi raste čez glavo in mi jemlje pogum."Saj ne zmorem,"si stokam in odrivam goro proble- mov pred seboj. Papež Janez da nasvet, ki razbremenjuje: Danes smem živeti, ne da bi hotel problem svojega življenja naenkrat rešiti. Ta nasvet je dal iz svojega globoke- ga zaupanja, ki lahko gore prestavlja, kot je svojim učencem rekel Jezus. "Resnično vam povem: če imate vero kakor gorčično zrno in porečete tej gori: prestavi se od- tod tja!, se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče" (Mt 17,20).
V takem zaupanju v Boga si smem tudi jaz kot papež Janez reči: "Samo za danes se bom potrudil doživeti dan". Vedno gre za današnji dan.Ta dan smem doživeti,v njem pridem do spoznanja: Danes me je Gospod vzel v svoje roke - z vsemi mojimi problemi Danes skrbi ON zame z vsemi mojimi skrbmi Danes gre ON z menoj - na bregove in preko dolin, skozi višine in globine.
Kratka molitev naj me spremlja čez dan in skozi dneve meseca. Z Malo Terezijo iz Lisieuxa morem moliti:

Ti veš, moj Bog,
da te ljubim,
imam samo
današnji dan.

p. Johannes Haas

NAGRADNA KRIŽANKA 1/93

Na oštevilčenih poljih (številke označujejo vrstni red črk) dobite geslo (ime, pregovor sinonim ipd.), ki se nanaša na zgoraj obja- vljeno sliko uganke. Rešitve (samo geslo) pošljite na dopisnici najkasneje do 20.sve- čana 1993 na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana. Veliko sreče pri žrebu! 1. klekljan prt, 2. letna naročnina za Prija- telja, 3. pleten čipkast prtiček, 4. vezeni podstavki (4).

OGRSKA, BIOTOP, ABANO, POROK, TISA, EDICIJA, NAL,LEVIČAR, AMI,ITAKA, UKREP, ZONA, ENNS, AMA, IZOBATA, BO, PRASE, ERAR, RAROG, TIGER, ARS, AL, DORKA,AV, EPILEPSIJA, CINA, JAŠEK.

1. klekljan prt: MIRKO VOVNIK, Pot na Močila 30, 64294 Križe
2. knjiga F. Sodja Pred vrati pekla: ZOFKA ZARNIK, Petrovčeva 7, 61230 Domžale
3. vezen prt: MIHA KUHAR, Verovškova 48 61000 Ljubljana
4. komplet robčkov: IGOR BURJA,Svetčeva pot 6, 61240 Kamnik.

spredaj: kozolec, avtor F. Stele
zadaj:domačija pod Golim vrhom,avtor F.Stele

Prispevke za št.2/93 pošljite do 20.feb. 1993