naša molitev 1993

APRIL

• Da bi narodi znali brez nasilja utrditi svojo narodno istovetnost.
• Da bi kitajski katoličani vedno bolj velikodušno pričevali s svojo zvestobo za Kristusa, Cerkev in svoj narod.
• Da bi nas vera v vstalega Gospoda opogumljala v premagovanju težav in sprejemanju življenja kot božjega daru.

MAJ

• Da bi mladi v moči daru Svetega Duha ki so ga prejeli pri birmi, bili v svojem okolju pogumne priče za Kristusa.
• Da bi vsaka žena videla v Mariji,Materi Cerkve, svoje poslanstvo za družino, družbo in Cerkev.
• Da bi se po Marijinem zgledu in pri- prošnji dekleta odločila in navdušila za redovno življenje.

UMETNE ROŽE

Še v zadnjem trenutku sem lahko preverjal svoje moči v sprejemanju življenja, žrtve, odpovedi, vere. Vztrajnost dojemanja,pa čeprav velikonočnega do- godka, mora biti za kristjana priborjena krepost.
Potrebni smo nenehnega preverjanja, četudi ob neozdravljivi bolezni,prevarani ljubezni, duhovni praznini, brez službe.
Še toliko umetnih rož ne more nadome- stiti božje skrivnosti, ki se mora obnav- ljati v nas samih.
Kristus je resnično vstal takrat, ko so drugi v tebi prepoznali vstalega Kristusa
In kaj mi ostane od velikega tedna, če ne bo v meni umiranja in vstajenja?
Preprosta žena je povedala dovolj: praznik moje vere, praznik moje moči, praznik silnega upanja, da zmoremo nositi težo življenja brez obupa. Živel bom tudi jaz!
Ostani z nama,ker se že večeri! Čeprav si obljubil svojo stalno navzočnost, te morava nenehno prositi,govoriti s Teboj saj razumeš; kadar me je v temi strah, se pogovarjava in kličeva tvoj glas. Tako sva bolj varna.
Na poti skozi življenje si mi izročil naj- prej vse, kar si imel najraje na vsem svetu - svojo mater.
Kakor je otrokovo življenje prazno brez matere in njene ljubezni, tako je mrzlo krščanstvo brez topline njegove Matere Marije.
Tudi to vprašanje je zame pomembno: Kaj mi pomeni Marija? Sem njen otrok? Občutim kaj, ko molim: O Gospa moja, Mati moja!
Ali naše življenje sredi dela,v tovarnah, pisarnah, domovih, sredi ceste, po va- seh in med begunskimi taborišči priča, da smo Marijini otroci?
Vse je odvisno od tega; ali je Marija samo obliž na našo slabotno vernost ali pa preživljamo svoje življenje pred Ma- rijinimi očmi in zato s krščansko odgo- vornostjo.
Svoj narod bomo rešili z globoko vero. To vero so nekoč dedje prižigali ob Ma- rijinih svetiščih. Danes gre zame, zate; ali sem s svojim življenjem tej Ženi v ponos?

Slavko Kalan

KELIH TRPLJENJA

Kaj vse so že ljudje storili,da bi razvozlali skrivnost trplje- nja, kaj vse, da bi trpljenje s sveta odpravili. Nikomur se ni posrečilo ne eno ne drugo. Trpljenje ostane človekov vsiljivi spremljevalec, s katerim se nikoli ne bo sprijaznil.
Jezus je rekel o sebi, da je resnica, a nam resnice o trpljenju ni razložil. Rekel je,da je pot-in sam stopil na pot trplje- nja. Rekel je,da je življenje- in dopustil, da ga je trpljenje do kraja izmučilo ter končno pahnilo v smrt.
Ob letošnjem dnevu bolnikov smo mogli brati v dnevnem časopisu pogovor ure- dnika z duhovnikom, ki že leta in leta oskrbuje bolnike. "Napačno je misliti," je razlagal, "da veren človek ne trpi ali da trpi manj. Dušno in telesno trpljenje ga prizadene prav tako kot vsakega dru- gega. Razlika je le v tem, da kristjan veruje, da Bog, ki trpljenje dopušča, v trpljenje polaga globok smisel."V slavo- spevu maše za rajne slišimo besede:"Res nas žalosti gotova usoda smrti, a nas tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti." To besedilo lahko nekoliko obrnemo in rečemo:"Res nas žalosti usoda trpljenja a nas tolaži obljuba, da nam ga bo Bog obrnil v dobro."
Ta obljuba ni prazna. Utemeljena je v Jezusovih besedah in v njegovem rav- nanju. Njegovo dušno trpljenje na Oljski gori je bilo veliko in čutil ga je kot vsa- kdo od nas. Vedel je, da ga naslednji dan čaka sodba, obsodba, bičanje, kri- žanje in smrt. Njegova duša je bila ža- lostna do smrti. Bal se je, spreletavala ga je groza, čutil se je osamljenega, iskal je tolažbo pri ljudeh in pri Očetu. Če nam je Jezus kje enak, nam je v tr- pljenju. Moč in tolažbo pa je zajemal v molitvi, v pogovoru z Očetom.
Oče Jezusove prošnje, naj bi šel kelih mimo njega, ni uslišal. Obide nas skuš- njava, da bi krivdo zvalili na Očeta, da Sina ni imel dovolj rad,ali pa na Sina,da ni prav molil. Ne eno ne drugo ne drži. Jezus je prav molil in Oče ga je neizme- rno ljubil. Sinovo molitev je uslišal dru- gače, lepše. Dal mu je moč, da je trpel do konca in dostojanstveno, tretji dan pa ga je obudil ter mu podelil večno slavo. Postal je naš odrešenik, kralj ne- bes in zemlje.
Poznam ženo, ki je po hudi prometni nesreči pri 37 letih za vedno ohromela. Usojen ji je bil invalidski voziček. Le z berglami je z velikim naporom zmogla narediti kakšen omahujoč korak.
Ni in ni se mogla s tem sprijazniti. Molila je devetdnevnice,zatekala se je k vsem mogočim priprošnjikom, vozili so jo na razna božja pota. Trudila se je vstajati in hoditi brez bergel ter pri tem klicala Boga in Marijo, da bi izsilila čudež ozdra vljenja. A čudeža ni bilo. Večkrat je padla in se poškodovala, domači so jo opominjali, naj tega ne počenja, da se ji ne zgodi še kaj hujšega. Postajala je zagrenjena, obupana, vse težja sebi in drugim.
Neke noči se je zbudila in nenadoma jo je spreletelo:"Vdaj se v Božjo voljo.Bog mora imeti s tvojo ohromelostjo kakšne načrte, sicer je ne bi bil dopustil. Daruj se mu za izpolnitev teh načrtov. Ne z upornostjo,temveč z vero, predanostjo in ljubeznijo."
Storila je tako. Vrnila se ji je vedrina, spet je dobila voljo do življenja.Z doma čimi in obiskovalci se je lepo razumela. Nikomur ni dovolila, da bi jo pomiloval. Rekla je, da ima vsak človek svoj poklic njen pa biti na vozičku.
Kelih trpljenja je postal kelih odrešenja.

Franc Cerar

ODMEV NA PAPEŽEVO POSLANICO ZA SVETOVNI DAN BOLNIH

Vesel sem bil,ko sem v prvi številki Prija telja zagledal poslanico svetega očeta za Svetovni dan bolnih. Čutil sem se nagovorjenega in spodbudila me je k razmišljanju.
Pričakoval sem, da bo papeževa posla- nica pri nas bolj odmevala. Mislim pa,da ni še nič zamujenega. Gotovo je to na- loga vseh članov Cerkve,saj smo bili vsi tudi nagovorjeni. Posebno pa naj bi se Prijatelj in Prijateljstvo bolnikov in inva- lidov čutila poklicana v dajanju pobud in tolmačenju potreb prizadetih, ki so tako raznolike.
Verjetno bi bili dobrodošli kakšni pogo- vori (okrogle mize),da se ustvari odme- ven dogodek, še bolj kot to, pa naj po- slanica spodbuja k dejanjem. Tu bi nam lahko bili za vzor svetniki, ki so svetost dosegli prav zaradi praktičnih in čisto preprostih dejanj, ko so dosledno ures- ničevali Jezusov evangelij. Povsem isk- reno se sprašujem, kako bi se danes na to poslanico odzival napr. sv. Vincencij Pavelski.
Nekoga muči ena stvar, drugega vzne- mirja kaj drugega. Mene žalosti to, da z vozičkom ne morem sam v Zdravstveni dom in ne v cerkev,medtem ko povsem samostojno lahko pridem v trgovino, banko, bife, pošto. Skoraj v istem času sta bili zgrajeni cerkvi v Portorožu in Mariboru. Prva je celo brez pragov,dru- ga je 'okrašena' z dvema stopnicama, brez dohoda za vozičke (in starejše), čeprav je vsa iz betona. Zakaj?
Veliko je storila Cerkev, le na tem pod- ročju kot da se zaostaja za potrebami. Sicer pa, če nič ali premalo prosimo ali zahtevamo, pač ne moremo nič dobiti. Zamer in čič (sedenje) ne dasta nič, pravimo po domače. Zelo srečen bi bil, če bi papeževa poslanica izravnala vsaj eno odvečno stopnico pri vhodu v cer- kev,v prodajalno z verskim tiskom... da bi se v raznih domovih in šolah v lasti Cerkve vsaj ene sanitarije priredile za težje prizadete,ki bi jih zdravi prav tako lahko uporabljali.
Takšna adaptacija najbrž ne bi terjala več stroškov kot napr. obnova svetniš- kega kroga nad glavo svetnika. In verja mem, da bi marsikaterega (da ne rečem - vsakega) svetnika takšno dejanje do- sti bolj razveselilo kot sij nad kipom. Da ne bo pomote:tudi obnova kipov je po- trebna,toda naša svetost naj se začne tu spodaj,na tleh,kjer čaka vsako delo.
In še nekaj: ob prikazovanju dobrih re- šitev, mislim, da bi Prijatelj lahko bil bolj zavzet. Pred leti je naš prijatelj Lojze na srečanju v Nazarjah rekel: "Besede mičejo, zgledi vlečejo."

Jože Raduha

• Takole naj ne poskuša kdorkoli.Običajno je potrebna pomoč dveh ali treh, da pre- magajo stopnice in pridejo v cerkev.
• Preprosta rešitev: lesena rampa, ki jo namestimo po potrebi, olajša dostop.
• Dobra in trajna rešitev za vozičkarje in starejše (pa tudi za mamice z otroki). Na sliki: stranski vhod v župnijsko cerkev sv. Antona Padovanskega,Ljubljana-Vič(levo)

TO NI SLOVO,

AMPAK EN SAM BLAGOSLOV!

Prav na praznik treh kraljev, Gospodo- vega razglašenja,je bil naš župnik šent- viške fare,gospod Lojze Uran,posvečen za ljubljanskega pomožnega škofa.
Kot blisk se je ta novica razširila že decembra, pisalo je v dnevnih medijih, govorice so prišle tudi na televizijo.
Šentvidčani smo že nekaj časa slutili,da se bo to kdaj zgodilo.Toda vse prehitro je prišlo slovo. Veseli smo in ponosni, da je naš župnik izbran za škofa, saj je to blagoslov za celo župnijo - za nas, Šentvidčane.
Našega župnika smo imeli zelo radi,toda on je nas ljubil še bolj. Razdajal se je za svojo župnijo, kar je daleč presegalo meje župnijskega upravitelja. Njegove pridige so se ti usedle v srce, iz katerih si črpal moči za življenje. Posebno so bile značilne njegove široko razprte ro- ke, ko je delil blagoslov ob koncu maše. Hotele so objeti prav vsakega posebej, celo župnijo. V njem je toliko mladostne vedrine in topline. V prošnjah je še po- sebej sam prosil Boga za mir in ljubezen med narodi, da bi sovraštvo premagala ljubezen. Nikoli ni pozabil še prošnje za naše državne voditelje. Najraje pa je imel najmlajše,tiste prvoobhajance. Pri- jetno jim je znal približati Boga. Prilike o Jezusu je pripovedoval tako lepo, kot pravljico, in otroci so ga radi poslušali. Nepozabna pa bo ostala njegova veliko nočna Aleluja.Zapel jo je tako mogočno in doživeto, da se je predramilo še tako zakrnelo srce. Odmevala je v cerkvi ta- ko mogočno, da jo bomo zelo pogrešali.
Zdaj odhaja naš župnik v Gospodov vi- nograd,kamor ga je poklical sam Gospod Ves predan je z vso ljubeznijo sprejel njegov klic: "DA, OČE!".
17. januarja 1993 se je poslovil od šentviške fare. Šentvidu je pustil veliko duhovno bogastvo, mi pa bomo prosili Boga, da ga spremlja in mu daje moči in poguma za delo v Gospodovem vino- gradu.

Štefka Orešnik

VERA MI DAJE OPORO IN MOČ

Z novim letom je Prijatelj dobil novo rubriko Različni so darovi. Ob njej sem se spom nila na družino, ki jo spremlja veliko trpljenja in preizkušenj a zna kljub temu z vero in zaupanjem bogato uporabljati svoje darove v blagor bližnjih in v lastno za- dovoljstvo.
Pobudnik vsega je oče Marijan Novina (Gumberk 11, 68222 Otočec), ki z dru- žinskim triom navdušuje poslušalce in hkrati pomaga otrokom, obolelim za ra- kom. Kakšno je njegovo življenje, v ka- terem se prepletata bolezen in glasba z močno voljo,nam je zaupal v pogovoru.

Veliko ljudi vas pozna, ker se ukvar- jate z glasbo. Od kdaj?
Moja mama je bila takšna, kot večina mater - svojemu otroku je želela nuditi čim več. Dala me je v glasbeno šolo, v zborček. Pojavil se je problem, ker sem imel samo možnost igrati na klavir, saj drugega kot cerkvenih orgel in klavirja pri stari mami do takrat nisem videl. Zato sem večno jokal, zakaj se moram učiti igrati na tej "velikanski škatli".Moja želja je bila, da bi igral harmoniko ali ki- taro. Z znanjem klavirja sem se kasneje sam naučil igrati na kitaro. Igral sem pri raznih ansamblih, potem pa sem pred približno sedmimi leti sklenil začeti od začetka, in to s svojimi otroki.

Ali ste se morda glasbeno izobraže- vali še kje drugje?
Največ sem se naučil v cerkvi. S pokoj- nim novomeškim organistom Danijelom Fratarjem sva kar polovico svojega živ- ljenja prepela na koru.V bistvu mi je dal on največ glasbenega znanja.
Bil sem star štiri leta, ko sem začel v samostanu pri frančiškanih ministrirati in peti na koru. To se je nadaljevalo preko mladih let do poroke in še nekaj let po njej. Potem pa se mi je zdelo, da sem že prestar za mladince, a premlad za starejše. Tako med starejše pevce nisem nikdar šel, kajti tudi danes se ne počutim toliko starega,kot v resnici sem

Kako so se odzvali ljudje, ki so vas poznali,ko so slišali za vašo zamisel - to je igranje z otroki?
Večina se mi je smejala, kajti nihče ni verjel,da lahko kaj storiš s tako majhnimi otroki. A hvala Bogu -splačalo se mi je.

Pa sta bila otroka za to?
Vaje so bile v začetku vedno samo v pižamah. Ko je bilo treba spat, je prišel najprej starejši sin Marjan,za njim pa še mlajši Borut in sta spraševala,kaj delam ko sem se ukvarjal z inštrumentom. Ta- ko sta hotela biti na vaji prisotna tudi onadva. Vaje so bile vedno neprisiljene, priljubljene. Sedaj jih spremlja tudi že najmlajši sin Tomaž.
Morda je temu pripomoglo tudi to, da naša dnevna soba nima običajnega pohištva, ampak so v njej postavljeni inštrumenti -vedno pripravljeni za vaje.

Ali imate termine za vaje določene?
Ne. Mi nimamo tistih klasičnih vaj - ob določeni uri in dnevu. Imamo jih, kadar- koli smo zanje razpoloženi. Težava je le ker nam glede na naše obveznosti pri- manjkuje časa. Sam sem sicer že 15 let invalidsko upokojen, otroci hodijo še v šolo,doma pa je tudi dovolj dela pri hiši.

Kje ste bili zaposleni? Kaj je vzrok invalidske upokojitve?
Zaposlen sem bil v tovarni zdravil Krka. Od svojih enajstih let delovne dobe sem vse leto redno delal samo eno leto, in to prvo leto zaposlitve. Potem pa so se začele pojavljati bolezni in operacije, tako da sem bil veliko po bolnicah.

Imeli ste več operacij. Koliko?
Joj, sam Bog ve. Veliko jih je bilo. Če omenim samo tiste najtežje, ko je bilo vprašanje: biti ali ne biti - takih je bilo šest.

Vemo, da je težko govoriti o sebi in svoji bolezni. Bi nam lahko samo na kratko spregovorili o teh svojih pre- izkušnjah?
O moji bolezni je zelo težko govoriti. Skoraj nemogoče je vse, kar se je do- gajalo, razvrstiti točno po vrsti. Po ma- minem pripovedovanju je bilo že prve ure življenja zelo kritično, kajti štiri ure niso dobili glasu od mene. Potem pa me menda utišati niso mogli.
Sicer pa se je začelo na moj dvajseti rojstni dan. Takrat sem bil prvič operi- ran (maja 1970).Čez dve leti je bila zo- pet operacija in sicer ena težjih, ko so mi naredili "anus pretar".
Leta 1973 sva se poročila. Deveti dan po poroki pa je bila prva najtežja preiz- kušnja in bolezen.Z ženo Vladko sva bila v Rogaški. Pojavile so se hude bolečine v želodcu oziroma v predelu trebuha. Peljali so me v Celje, potem nazaj v Rogaško in končno sem prišel v Novo mesto, kjer so ugotovili,da imam zavita čreva. Sledila je seveda operacija, ki je bila zelo težka, zato sem po njej prosil, naj me dajo v "sveto olje", ker je bilo veliko vprašanje, če bom preživel. Ob tem lahko dodam tudi to, da je moja pokojna mama takrat že kupila prostor na pokopališču. Potem sem se pač po- zdravil, čeprav je bil to za marsikoga čudež.

S kakšnimi težavami ste se še sre- čevali v življenju?
Velika preizkušnja je bila, ko mi je na- enkrat vse odpovedalo. Nisem mogel ne govoriti niti se premikati;le videl in slišal sem.Če se dobro spomnim,so me takrat v bolnici z umetno hrano postavili na noge.Diagnoze tega pa še danes ne vem Ob tem kritičnem stanju so me zopet mazilili.
No,potem sem imel krvavitve iz mehur- ja. Ne vem točno, katerega leta je bilo to - pa saj to niti ni najbolj pomembno. Vem pa dobro, da sem tri dni "visel" na nitki. Kajti kolikor krvi sem dobil v žile, toliko jo je tudi odteklo. Spomnim se,da mi je zdravnik dejal, da je upanje,če se bo krvavitev ustavila.
Ker je bilo stanje kritično, so me takrat zopet mazilili.

Je bilo potem konec preizkušenj?
Ne. Poleg vsega omenjenega sem imel tudi težave s hrbtenico. Imel sem ne- kakšne napade, ki so postajali vse po- gostejši.Stvar je šla tako daleč,da sem bil v bistvu hrom, slep, nezavesten. To so bili težki dnevi.
Takrat pa je žena našla v Jani, pod naslovom Tri kapljice za novo življenje, naslov neke gospe iz Ljubljane.Peljali so me k njej.Med potjo sem naredil "življe- njsko inventuro", kajti to je bilo zopet nihanje med življenjem in smrtjo. Tista gospa mi je dala neke kapljice, ki so mi počasi vračale življenje. Tako sem do- bival spet tisto pravo barvo, zaznaval sem stvari in ljudi okoli sebe in končno dejanje je bilo, da sem se vpričo vseh postavil na noge. Zame je bil to čudež, kajti stanje se je popolnoma spremenilo
Menim namreč,da je čudež,če se človek pozdravi, ko vsi zdravniki že dvignejo roke, ker so praktično naredili vse, kar so mogli. Zavedati se pač moramo, da je zdravnikom samo dano ljudi zdraviti, ni jim pa dano ozdravljati.

So se po tem težave še nadaljevale?
Devet let sem imel mir, tudi zdravil ni- sem užival. Potem pa se je spet začelo Povedal sem že, da sem imel anus pre- tar in temu je bilo treba po toliko letih narediti "servis". Bil sem dogovorjen za štiri dni, a to se je zavleklo. Ob tem je prišla na dan novica, da imam raka. Po- vedali so mi,da je treba nujno operirati. A sedaj se je pojavila manjša težava, kajti ravno za tiste dni sem bil že leto prej dogovorjen, da bomo igrali v cerkvi v Mariboru.Zato sem operacijo za nekaj dni prestavil. Po tem "nastopu" pa sem na valu 202 slišal za veliko akcijo,v ka- teri so zbirali sredstva za otroke, ki so oboleli za rakom. Takrat sem sklenil, da jim bomo tudi mi z lastnim ansamblom pomagali. Porodila se je ideja o dobro- delnih koncertih.

No, prav na enem takšnih koncertov smo se tudi mi spoznali. Kolikokrat ste nastopili na takšnih koncertih?
Imeli smo devetnajst samostojnih dobro delnih koncertov in nekaj skupinskih. V kratkem pa bodo še štirje dobrodelni.

Kaj pa nastopi po cerkvah, kot tisti v Mariboru?
Poleg dobrodelnih koncertov nastopamo tudi po cerkvah. Pomembno je, da ne izbiramo,kam bomo šli.Gremo vsepovsod - kamor nas povabijo ali se povabimo sami, če nas seveda sprejmejo. S temi nastopi gremo praktično po vsej Slove- niji.

Vas poznajo tudi v tujini?
Ja, tudi po tujini se pojavljamo. Bili smo šest tednov v Kanadi, kamor sta nas povabila mož in žena, ki sta nas slišala na nastopu v Mariboru. To so bili čudo- viti dnevi. Človek kar težko verjame, da je bilo vse to res.Če bi bil zdrav,Kanade gotovo ne bi bil videl.

Kje dobite toliko poguma, volje in energije, da premagujete težke si- tuacije in obenem še pomagate Pe- diatrični kliniki v Ljubljani?
Precej življenjske energije imam od že- ne. Ta je kmalu po poroki rekla:"Bog že ve, zakaj je to dobro." In to je ponav- ljala v vseh preizkušnjah. Vendar pa je gotovo, da mi samo ta energija ne daje dovolj moči. Vso oporo in moč dobivam v veri. Dostikrat me ljudje sprašujejo za nasvete, a jim odgovarjam da mi je za- upanje v božjo pomoč največja opora. Saj v Sv. pismu lepo piše, da je treba vzeti svoj križ in hoditi za Kristusom. Poleg tega pa tudi misel: "Tvoja vera te bo ozdravila." Dokaz je žena, ki je dolga leta trpela zaradi krvotoka in se je v veliki veri dotaknila Jezusovega oblačila in bila ozdravljena.

Kako poglabljate svojo vero?
Z Bogom se zelo pogosto pogovarjam, in to čimbolj preprosto- otroško mu za- upam. Poleg tega smo se navadili, da v avtu molimo rožni venec, ko se vozimo na koncerte ali nastope-skratka,vedno, ko smo dalj časa na vožnji. Tako je pot prijetnejša,manj živčna. Iz tega črpamo veliko energije.

Kako vaša družina sprejema bole- zen, preizkušnje - vašo invalidnost?
Najprej bi rad povedal, da se kljub trem priznanim telesnim okvaram ne počutim invalida.Z gotovostjo lahko trdim,če ne bi bilo toliko bolezni in trpljenja v dru- žini, tudi naše družine,takšne kot je, ne bi bilo.Težave nas povezujejo. Zame je družina, ki "prenaša" invalidnega člana, herojska. Toda to niso heroji za našo družbo.Vsekakor se zelo trudim da moje težave čimmanj vplivajo na družino. Tudi z boleznijo se da živeti.

Kaj vas spodbuja za dobrodelne koncerte in nastope po župnijah?
S koncerti želimo finančno pomagati otrokom, ki se zdravijo na Pediatrični kliniki. Ves izkupiček koncertov daruje- mo v njihov sklad. Zelo zanimivi so tudi naši nastopi po cerkvah. Z njimi želimo ljudem povedati, kako živimo in prema- gujemo bolezni,preizkušnje ter jih hkrati tudi spodbuditi, da bi pravočasno pomi- slili, da lahko vsak trenutek pride bole- zen ali kakršnakoli preizkušnja. To pa je verjetno laže sprejeti, če si nanjo vsaj malo pripravljen.

Imate morda kakšne posebne izku- šnje s teh nastopov?
Pogosto se zgodi, da pride po nastopu kdo, ki pove, da mu je bilo všeč, da je ob tem kaj doživel.
Drugo pa je, da se nas nekateri duhov- niki bojijo. Kaj je temu vzrok, ne vem. Rad bi povedal, da ne igramo za denar, niti za to ne, da bi nas ljudje hvalili ali pomilovali. Z glasbo hvalimo Boga in hkrati želimo ljudem nekaj povedati - jim pomagati. Nekateri duhovniki menijo da imajo premalo ljudi v župniji in se ne splača priti za peščico poslušalcev. Mi ne gledamo na število.Če s svojim nas- topom pomagamo samo enemu, da laže premaguje težave, smo nadvse srečni.

Torej želite kljub invalidnosti živeti čim bolj normalno?
Prepričan sem, da človek, ki je svojo bolezen ali invalidnost sprejel in je sam s seboj zadovoljen tak,kot je,ne potre- buje pomilovanja. Ljudje naj ga pustijo, da je tak, kot je in mu omogočijo, da živi kot invalid.
Zame je zelo pomembno,da sem si našel "zaposlitev".Menim,da je to za vsakega invalida pomembno zdravilo. Ob delu namreč pozabiš na marsikatero težavo, ki bi te v brezdelju nenehno "morila".

Kaj menite o današnji družbi?
Pri nas se govori, da smo humana druž- ba-a smo še tako daleč od tega. Dokler bodo v vladi - oziroma na odgovornih mestih - sedeli samo zdravi ljudje, ne bodo nikdar razumeli bolnikov in invali- dov. Zelo me boli, da v družbi podpirajo lenobo, invalide pa mečejo na rob pre- živetja. Največji nesmisel je, ker dobi polena pod noge invalid, ki se trudi in želi po svojih močeh še kaj storiti. Tu mislim na naš ansambel. Spotikajo se, češ, kaj mu je pa treba igrati.
In če se ustavim še pri denarju:nikogar ne zanima,kako boš preživel. Ob tem se nihče ne vpraša, če lahko ješ vse po vrsti ali moraš zaradi bolezni bolj paziti pri hrani. Malokdo se zaveda, koliko po- rabi invalid za osebno higieno in podo- bno.
Kljub vsemu pa se najdejo posamezniki, ki nas razumejo in pomagajo.

Lahko o teh posameznikih poveste kaj več?
Mi nikdar ne bi mogli imeti toliko dobro- delnih koncertov,če ne bi imeli tri spon- zorje, in sicer: Zavarovalnico Tilia iz Novega mesta, ki nam je zavarovala inštrumente. Tako jih lahko brez skrbi prevažamo. Koliko nam to pomeni, pove že podatek,da smo zanje varčevali de- set let, in če bi to "zgubili", ne bi mogli nikdar več igrati.
Drugi je Servisno prodajni center Janez Molek iz Gradaca,ki nam redno servisira in popravlja avto.
In tretja je novomeška trgovina Termo- tehnika iz Mačkovca,ki nam je pri nabavi zadnjega inštrumenta tudi finančno po- magala. S tem smo kvaliteto koncertov vsekakor obogatili.
Zato bi se ob tej priliki rad vsem trem iz srca najlepše zahvalil.

Veliko zanimivega ste nam povedali Imate še kakšno sporočilo za naše bralce?
Vsem bralcem želim veliko poguma pri vsakovrstnih težavah.Hkrati pa je moja želja tudi ta, da bi sprejemali Prijatelja kot revijo, ki želi biti dejansko prijatelj bolnim, trpečim, ostarelim, osamljenim - skratka, vsem, ki so na obrobju dana- šnjega življenja. Bog daj, da bi jim bil Prijatelj v veliko pomoč in oporo.

Živite v družini, zato je ob vas goto- vo največ trpela tudi žena. Vladka, povejte nam, kako ste to doživljali, kje ste črpali moči?
Takoj po poroki je bilo zelo hudo in ta- šča je bila tako zaskrbljena, a meni se še sanjalo ni,da bi moral Marijan umreti. In kam hočeš takrat drugam kot v cer- kev. Tam sem molila in kljub bolečinam dobivala moči in energije ter zaupanja, da bom zmogla vse to. A preizkušnje so se pojavljale vedno znova, zato sem po trebovala vedno novih moči. Zdi se mi, da sem vsakokrat dobila več moči, da sem lahko zdržala nove in nove težave. Veliko opore sem črpala v Svetem pis- mu. Vsak večer namreč preberem vsaj nekaj vrstic iz njega. To mi pomaga v težkih trenutkih. Ob njem dobim veliko moči.
V oporo so mi tudi besede, ki mi jih po- ve kdo od poslušalcev naših nastopov. Za primer naj povem, da sem se pred kratkim srečala s sošolko. Povedala mi je, da ima raka in se mnogokrat spomni na našega Marijana in njegove preizku- šnje, pa vse nekoliko laže prenaša.

Veliko stvari nam je še povedal Marijan. To, da je njihov Tomaž za božič prvič naprej molil rožni venec, da se loti mar- sikakšnega dela, ki ga pri hiši nikoli ne zmanjka.Gobelini in slike,ki krasijo stene stanovanja, so njegovo ročno delo, da se, četudi je brez debelega črevesja,ne počuti invalid,da je bil šestkrat maziljen in to za šest različnih bolezni,da bosta, če Bog da, letos z ženo Vladko prazno- vala 20-letnico poroke, da imajo v na- črtu še dobrodelne koncerte in nastope po cerkvah, da se z veseljem odzovejo vsakem vabilu...
Ja, pretresljiva in hkrati poučna je Ma- rijanova življenjska zgodba - morda za nekatere kar nemogoča. Pa vendar je vse to, kar je zapisano in še marsikaj, Marjan resnično doživel ter z velikim zaupanjem in močno vero vse to tudi prenesel.
Marijan, hvala vam in vaši družini za bogato pričevanje.

Marijanu in njegovi družini
sta prisluhnili s. Edith in Mili

POGOVOR NAMESTO TABLETE

Kdor je že kdaj kot bolnik ležal v bolnici resneje bolan, ve, kako hudo je lahko ponoči. Včasih se pridružijo še bolečine ki so posebno močne ravno ponoči, pa še strah, kako bo šlo naprej,morda tudi skrb za otroke ali druge družinske člane in še kopica drugih težav in skrbi.Ponoči postane vse to še prav posebno težko in človeka začno obletavati vedno bolj črne misli, ki ne pustijo, da bi človek zaspal. Tudi tableta za spanje pogosto nič ne pomaga.
Zgodi se, da tak bolnik, posebno, če je nepokreten in ne more vstati, pritisne na zvonec, pokliče sestro in prosi za tableto. Ta mu jo sicer da, vendar pa malo pomaga. Morda se to ponoči še enkrat ponovi, več pa si bolnik že ne upa, da bi še zvonil in motil. Boji se, da bi ga imeli za sitnega.
Včasih ima bolnik tudi srečo in je ponoči dežurna sestra,ki razume, da tableta ni tisto,kar bolnik najbolj potrebuje.Usede se k bolniku, se z njim malo pogovarja, dopusti, da ji pove svoje bojazni, da spregovori o svoji stiski - in bolnik se pri tem neredko pomiri ter zaspi brez tablete. Bolniku nihče ne more odvzeti bolečine, nihče ne more namesto njega prenašeti bolezni,lahko pa to težo olaj- ša kdo, ki je pripravljen ob njem ostati, mu posvetiti nekaj časa ter se z njim odkrito in potrpežljivo pogovarjati. Na srečo je med zdravstvenimi delavci veliko takšnih, ki to znajo, čeprav med študijem niso o tem veliko slišali. Tako prihrani marsikatero tableto proti bole- činam in pomaga spati.
Povsod tožijo, da je postala današnja medicina zelo draga. Še dražja pa bo, če bomo pozabljali,da je človeški odnos bistvo vsake terapije. Če bomo znali v zdravljenju dati pravo mesto človeške- mu odnosu, bo to pomenilo, da mora biti za to delo na razpolago dovolj ljudi in da je treba te tudi primerno vzgajati, jih spodbujati in pri delu neprestano spremljati ter podpirati. Samo tako bo medicina postala bolj človeška - hkrati pa tudi cenejša, čeprav to ni glavni namen.

Metka Klevišar

V ČEM JE VREDNOST ŽIVLJENJA?

Trpljenje, posebno otrok, je za nas še posebno boleče. To gre lahko tako da- leč,da se v nas zbudi skušnjava, rekoč: "Bolje bi bilo, da bi se takšen otrok ne bil rodil, kot pa da živi in toliko trpi." Posledica tega je lahko, da takšnemu otroku onemogočimo, da bi zagledal luč sveta in mu tako "pomagamo",da ne bo "izpostavljen" trpljenju in bolečini.
Ne govorimo o manj velikodušnih vzgibih kot je strah pred nalogo, ker bi morali biti odgovorni za prizadetega, ali neke vrste sram, ki ga občutijo več ali manj zavestno starši, ko so omogočili, da je prišlo na svet bitje, ki bo lahko potem za družbo veliko breme. Takšni predso- dki so za današnjega človeka na žalost močno prepričljivi, zato skušajo sveto- vati ali vsaj opravičevati uboj tega nebogljenega bitja pred rojstvom ali po njem.
"Ali se splača," govorijo, "da pride na svet takšen otrok, ki bo potem samo trpel?" S tem hočejo reči: "Hudo mu bo in bo povzročal trpljenje tudi drugim..." Hkrati pa se čutijo poklicani odločati, da takšno bitje ne bi moglo biti srečno, seveda tako, kot si srečo oni predstav- ljajo in menijo, da velja ta zamisel za vse. Gredo se nekako za gospodarje življenja in smrti tega otroka in si celo dovoljujejo pravico, da ga ubijejo takoj na začetku, ali pa mu "olajšajo" trplje- nje po tem, ko pride na svet: dvojno ravnanje, v resnici zelo podobno eno z drugim.

Večkrat sem že povedal: če bi bili dru- gačni časi in bi bili tako mislili tudi moji starši, tudi ne bi bil zagledal luči sveta. Moja mama je bila namreč hudo bolna, ko me je nosila pod srcem. Prišel sem namreč pozno. Moja prihodnost se je zdela močno vprašljiva. In res, bil sem slaboten,hudo bolan,ko sem bil majhen; in nekajkrat je že šlo "za las". Vendar lahko zatrdim, da sem bil srečen otrok. Ko sedaj pišem te vrstice, vam povem, da sem lahko prepotoval ves svet, ne- katere kraje večkrat.K temu poslanstvu sem bil poklican za zahtevno nalogo - v vsakdanjem, dostikrat napornem življe- nju. Hvaležen sem Bogu,da mi je dovolil tako zanimivo življensko bivanje.
Kdo bi lahko rekel, da je to pač izjema. Ali sploh kdo ve, kaj bo z otrokom,ki se bo vsak čas rodil in s tistim, ki je prav- kar zagledal luč sveta? Kako bo jutri po tekalo njegovo življenje in kakšno vlogo bo imel v svetu? Kdo si je recimo upal napovedati izredno 'življenje' in čudovit vpliv, ki ga je imela Helena Keller, od malega gluha in slepa. In Danica Legrix, ki je prišla na svet brez rok in nog! (Tu- kaj bi prav gotovo mogli našteti veliko podobnih zgledov iz naših krajev).
Drugi,rojeni brez dvoma v boljših razme rah,nekateri pa so odraščali še v veliko slabših in so morali iti skozi hude preiz- kušnje in povzročali trpljenje tistim, ki so jih obkrožali.
Tudi če bi mu lahko z vso gotovostjo prerokovali življenje, zaznamovano s križem trpljenja, v čigavem imenu si la- stimo pravico onemogočiti človeškemu bitju priti na svet? Ali ni za zdravniško ekipo hudo obremenjujoče, ako si lasti pravico za tako obsodbo na smrt? Še posebej je to nenavadno, ker so takšni ljudje navadno neizprosni sovražniki smrtne kazni tudi za največje zločince nad človeštvom. Temu mišljenju se tudi pridružujem; toda zdi se mi, da je to v nasprotju s potrjevanjem evtanazije ali abortusa za prizadeta bitja.

Res,že samo to, da obiščemo - kot sem to storil - domove, ker se zdi, da "živo- tarijo" otroci,nekateri močno pohabljeni ali hudo prizadeti, je huda preizkušnja za človeka,ki nima vere, in celo za člo- veka, ki veruje. Koliko bolj grozna - kot največji spaček - pa je družba,ki bi od- ločila ubiti tega in pustiti živega onega, tudi pod pretvezo navidez nesebičnih razlogov, ki pa lahko zakrivajo druge, veliko manj altruistične namene. In kdo ve? Kdo ve za smisel življenja tega ali onega bitja, ki je na zunaj iznakaženo, celo strašilo, otroka,za katerega se ve, da ne bo nikdar govoril, ne bo naredil nobene usluge v svetu, in za katerega smo dolžni skrbeti, ga hraniti in paziti nanj vsaj toliko, da bo na varnem? Da, kdo bi razumel smisel tega bitja, ki pa lahko ima v sebi veliko večjo vrednost za družbo kot npr. kakšen znanstvenik, politik, ali celo znamenita osebnost, ki je tudi uradno priznana kot "dobrotnica človeške družbe"?!
In končno, če verujem v človeka, še prav posebno, če verujem v Boga, ki je Ljubezen,si ne morem misliti,da bi mog- lo biti kakšno človeško bitje brez vred- nosti. Dejstvo, da je sedanje življenje omejeno in minljivo,mi nikakor ne dovo- ljuje,da bi zmanjševal njegovo pomem- bnost in šel celo tako daleč, da bi smel odločati o tem,ali ga moram ali ga lahko podaljšam, ga skrajšam ali celo uničim.

(Iz revije "L'enfance dans le monde N 1/1990 str. 4-5), prevedel Rok Gajšek

KDO JE MOJ BLIŽNJI?

Začetek vseh modrosti je, da znamo po slušati in odpuščati drugim.Zavest last- nih slabosti mi omogoča priznati drugim pravico do nerodnosti.
Papež Janez Pavel II. je za svetovni dan miru leta 1991 izbral geslo: "Če ho- češ mir,spoštuj vest vsakega človeka!"
Psihologinja Azra Kristančič nas nago- varja: "Rada bi vam dopovedala, da sta strpnost in razumevanje boljši od tuh- tanja o krivicah in zamerah."
In dr. Anton Trstenjak: "Pri tem je tudi odpuščanje kakor čudoviti samousmer- jevalni radar: naša dobrohotna podoba, ki jo usmerjamo na bližnjega,vrača svojo osrečujočo svetlobo na nas same."
Življenje je težka ustanova tudi zaradi večnega nesporazuma:v večini smo bolj ali manj prizadeti, omejeni, neuvidevni in nemočni za podeljevanje olajšav, ugodnosti, priznanj in časti, ki jih drug od drugega pričakujemo. Počasi spoz- navamo in se le postopoma sprijaznimo, da življenje ne pozna kraljevskih poti. Ne staršev ne otrok ne bratov ne sester ne moremo izbirati sami in pri izbiri dru- gih sopotnikov smo omejeni.
Največji ustvarjalni dosežek je prizna- nje in prispevek za boljšo družbo, če si razumevajoč in solidaren s človekom (tudi s sabo), ki ga je doletela huda nesreča in je potrebna požrtvovalnost za sprejemanje. Mar ni to najbogatejše doživetje in najlepši trenutek v življenju kadar s svojo toplo človečnostjo komu pomagamo na poti življenja in smo mu milost. Ali da mu v globini duše podžge- mo božjo iskro za dobro in spodbujamo njegovo dostojanstvo.
Med posameznikom in ožjo in širšo dru- žbo je vzajemen vpliv. Duh časa, kul- turna prisila, moralna razpuščenost in površnost v medsebojnih odnosih niso naklonjeni človeku.Vse preveč je slabih zgledov, ki nam dajejo potuho in nam tišajo glas vesti.To je še posebno uso- dno,ker ima človek močno nagnjenje za posnemanje slabega in razvad.
Vsak pri sebi moramo začeti graditi bo- ljšo družbo.Moje prizadevanje za lastno spreobrnenje, za poboljšanje pomeni poboljšanje drugih. Moramo si prizade- vati biti boljši in soustvarjalci prijaznej- šega kulturnega ozračja, del boljšega jedra družbe. Vsaka družba ima svoje jedro, ki kot kulturna prisila oblikuje šir- šo družbo in posameznika. V slovenski družbi smo verjetno v večini mlačni, ali bolje, namišljeni kristjani; če bi bilo več res vernih pričevalcev Kristusovega nauka, bi naša družba ne bila v raznih krizah.
Za spodbudo poštenega in odgovornega zadržanja do drugih, za soustvarjanje boljše kulturne prisile ali boljše družbe moramo vedno imeti pred očmi misel Dostojevskega:"Vsi smo pred vsemi od- govorni za vse." Ni dvoma, vsi smo - le da vedno ne vemo -koliko in kako vple- teni in vplivamo ustvarjalno ali razdiral- no na harmonijo sveta, na zdravje člo- veške družbe. Vsak greh ali nekulturno dejanje ogroža naš srčni (duševni) mir in preti našemu življenju, pa še v družbi povzroča konflikte, nered in nemir. Za vsemi nezmernostmi, pretiravanjem v nasladah in ugodnostih preži neposred- na ali posredna bolečina in trpljenje.
Vsak človek je za koga dober.Večina je tudi dobra v temeljnih družbenih odno- sih: za člane lastne družine, do sorod- nikov,prijateljev... Žal pa večina ni do- bra in ne nepristranska, ni pripravljena odpovedati se privilegijem in se odreči nečemu za nekoga- kar tudi nam veliko pomeni -, ki ni naš. Rad bi poudaril, da se prizadevanje za dobro ne more in ne sme izčrpati v dvoje ali v okviru družine ali nazorske ali narodne pripadnosti.
Da bi imeli pogum biti takšni, kakršne nas želi Bog, želi in prosi!

Franc

BITI DOBER NE POMENI BITI NAIVEN

Gotovo je ena največjih umetnosti dajati tako, da pri tem nikogar ne prizadeneš, pa tudi,da daješ tistemu,ki je resnično potre- ben. Veliko laže je denar ali kaj drugega zbirati, zatakne pa se pogosto takrat,ko je treba zbrana sredstva pravično razdeliti.
Iz prakse vemo,da sta dve vrsti ljudi.Mno- gi, ki so resnično v stiski, zlepa ne pridejo prosit za pomoč, dokler ni stiska že zelo, zelo huda.Te ljudi je treba znati poiskati in jim zelo obzirno ponuditi pomoč.Spet drugi pa hodijo od enega kraja do drugega in skušajo povsod iztržiti čim več.Ti navadno niso najbolj ubogi in prihajajo včasih tudi nasilno in zahtevajo to in ono.
Zgodi se tudi, da prihajajo in pripovedujejo pretresljive zgodbe o stiski, ki morajo ga- niti še tako trdo srce. In seveda nihče ne bi hotel veljati za trdosrčnega človeka.Za- to marsikdo podleže temu pripovedovanju in nekaj da. Seveda je res, da je še vedno bolje biti včasih izigran,kot pa zapreti srce pred stisko drugih.
Verjetno bomo vse življenje nihali med enim in drugim -včasih bomo dajali prehitro in preveč,drugič prepočasi in premalo.Prav pa je,da o pomoči razmišljamo in si prizade vamo, da bo naša pomoč čimbolj smotrna in bo res dosegla tiste, ki so najbolj potre- bni. Tisti, ki so najbolj glasni, niso vedno najbolj potrebni pomoči.Biti dober ne pome ni biti naiven. To pa tudi pomeni, da bomo morali velikokrat slišati marsikatero pikro besedo na račun naše pomoči in vzdržati ob očitkih,ki nas bodo tudi prizadeli. Važno je samo,da se nikoli ne nehamo spraševati o naši pomoči in ne postanemo preveč za- dovoljni s seboj.

Metka Klevišar

TOLAŽBA: SPODBUDA IN IZZIV

Če hočeš komu podariti nekaj resnično lepega in oživljajočega, moraš to najprej nositi v svoji notranjosti. Kdor se srečuje s preizkušanimi brati in sestrami, ob njih ve- dno znova spoznava resničnost te misli. Ni pa tu tako neumestno vprašanje,kdo more komu res več podariti: Ali zdrav človek, ki obišče bolnega in si močno prizadeva,da bi ga z besedami in dejanji kar najbolj osrečil in vlil v njegovo srce veselje, ali pa morda tisti bolnik, ki je priklenjen na posteljo in prestaja hude bolečine, a kljub temu na njegovem obrazu sije veselje in upanje v jutrišnji dan?
Ko ti Gospod nakloni milost, da se srečaš s takim bolnikom, si je največkrat odveč do- mišljati, kaj vse si mu s svojimi izbranimi besedami podaril. To ne pomeni, da ni bil vesel tvojega obiska in da ti ni bil hvale- žen za vse, kar si mu spregovoril. S tem hočem le še bolj poudariti, da ti je še več podaril bolnik na bolniški postelji. Morda je spregovoril le nekaj besed ali pa še teh ne Nadvse zgovorno pa je spregovorilo priče- vanje njegovega življenja,njegovo pogumno prenašanje trpljenja in pogled naprej, ki je bil poln zaupanja v Gospodarja, za katere- ga ve, da ga čuječe spremlja v preizkušnji.
Takšno srečanje je svojevrsten "seminar"; bogato napolni tvojo notranjost, da boš mogel tistim, ki jih boš srečal v prihodnje, prinašati pristno, Kristusovo veselje.
Vsi, ki so nam pri srcu bolniki, pa se udele- žujemo tudi običajnih seminarjev,kjer se sre čujemo s tistimi, ki se prav tako posvečajo skrbi za bolnike, in si drug ob drugem nabi- ramo novih moči in spodbud za nesebično pomoč in žrtvovanje za vse potrebne. V mislih imam seminar o duhovni oskrbi bolni- kov po bolnišnicah,ki je 16. in 17.februarja letos potekal v Izobraževalnem centru v Lainzu na Dunaju.Prireditelj p.Peter Mollner je tja povabil dušne pastirje, ki delujejo po bolnišnicah, zdravnike, medicinske sestre, redovnice, socialne delavce in vse, ki v svojem srcu nosijo pripravljenost za sprem ljanje bolnih.Med 250-imi udeleženci je bilo tudi deset Slovencev. Poleg treh bolniških duhovnikov smo bili še medicinska sestra, redovnica, štirje kaplani iz različnih župnij in bogoslovec. Zbral nas je bolniški župnik Miro Šlibar, ki je zatem uredil vse potrebno za nemoteno potekanje.
Ves seminar se je odvijal na temo tolažbe. Potem ko je bilo prvo dopoldne težišče na predavanju o posameznih svetopisemskih citatih, ki govore o tolažbi, in ko se je po- poldne zvrstilo pet predavateljev, vsak s svojim razmišljanjem, in sicer o bolezni, in- validnosti, poklicih, ki se ukvarjajo z nego bolnikov, duhovnem spremljanju, na koncu pa še o izgubi in žalovanju, smo se za za- četek drugega dne vsi udeleženci zbrali ob Gospodovem oltarju k evharistični daritvi. Somaševanje je vodil p. dr. Anton Gots. Mnogi bolni pa tudi zdravi ga gotovo poz- nate kot avtorja knjige Sprejemam križ. Po sv.maši smo prisluhnili še zadnjemu razmiš ljanju o delu v bolnici;nato smo po kratkem pogovoru in molitvi sklenili seminar.
Slovenski udeleženci smo bili p.Petru Moll- nerju hvaležni, da si je znotraj tega prog- rama našel čas za našo skupino,prišel med nas in odgovarjal na zastavljena vprašanja Njegovi odgovori so nam odkrivali,kako po- teka dušnopastirsko delo na eni izmed du- najskih bolnic.Nad marsikaterim odgovorom smo bili presenečeni, saj po naših bolnišni- cah to poslanstvo poteka precej drugače in bo potrebno še veliko premikov, da bo dobilo svojo pravo vlogo, ko bodo mogli bolniki resnično prejeti, kar potrebujejo za oporo in moč na bolniški postelji.
Lahko rečem,da nas je seminar v marsičem izzval in bil za vse nova spodbuda k poglo- bitvi in utrditvi naše skrbi za bolnike.
Naj nas Gospod podpira, da jim bomo mogli prinašati resnično upanje!

Franc Miklič

POMAGATI SLABOTNIM JE SREČA

Pomagati človeku v stiski je težko, včasih nehvaležno delo, a pogostokrat vendarle lepo in osrečujoče. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da rešujemo samo materialne ali finančne težave ljudi,ki nas potrebujejo Naše poslanstvo je mnogo večje.Dobrodel- nost je tudi usmiljenje, ponižnost, skrb za invalide,spoštovanje do trpečih,osamljenih in bolnih.
Spoštovani sodelavci Karitas,naša dolžnost je, da takšne ljudi poiščemo v okolici in jim skušamo po najboljših močeh pomagati. Naša župnijska Karitas v Mengšu prav tak- šnim ljudem namenja največ pozornosti.
Zavedajmo se, da dobrodelnost ljudem, ki so zdravi, ne pomeni dosti v njihovem sreč nem življenju.Vsi ljudje pa niso srečni.Zato bo naša iskrena pomoč nesrečnim pome- nila mnogo več: vero, ljubezen, upanje v lepše,človeka vredno življenje. Prav takšni ljudje od nas ne zahtevajo veliko - le malo nežnosti, topel nasmeh, vljuden pozdrav, kratek pogovor ali malenkostno darilce. S takšnimi majhnimi dejanji pa bo njihovo in naše življenje vendarle dobilo drugačen smisel, postalo bo mnogo lažje in lepše.
Z ljubeznijo in dobroto v srcu bomo vsi sku paj laže prenašali križ,ki nam je bil naložen ob rojstvu, nekaterim lažji, drugim težji. S skupnimi močmi, s skupnimi hotenji ga bo- mo laže nosili, zato je potrebno razdajati mnogo več spoštovanja,ljubezni in dobrote sočloveku, ki je v takšni ali drugačni stiski. Pozornost do sočloveka bo morda nekoč našla tudi nas v podobni stiski.Zato dajaj- mo vsi skupaj svojo ljubezen in srečo ne- komu, ki je osamljen, zapuščen ali bolan. Vsi smo božji otroci,vsakdo je naš bližnji in vsi stopamo po isti poti v nebeško kralje- stvo, končnemu cilju naproti.

Jože Brojan

DOGODKI PO NOVEM LETU, PRI NAS V KAMNIKU

Uglašeni so bili na slovo od božične in novo letne dobe. V Domu imamo vsak teden sv. mašo, ki se je mnogoštevilno udeležujemo. To je ugodnost, saj so naši izhodi oteženi zaradi zime,zdaj pa imamo celo karanteno, ker se je pojavila gripa. Vodijo nas frančiš- kanski patri, ki nas tedensko obiščejo in spodbujajo z lepimi nagovori, predvsem z delitvijo obhajila. Prvo nedeljo v februarju smo prejeli tudi blagoslov sv. Blaža, dar moči za dobro in zdravje! Vedno spremljajo dogajanje mladi pevci, ki polepšajo naša srečanja v večnamenski dvorani.
S praznikom svečnice smo se poslovili od božičnega in novoletnega časa.Da bi bilo to poslavljanje prijetnejše, so poskrbeli pevci mladinskega pevskega zbora iz Nevelj in Mekinj z lepimi božičnimi melodijami. Vodili sta pevovodkinji Betka iz Mekinj in Jana z Nevelj. Sestav pevcev je bil zaradi bolezni okrnjen. Na klavir je igrala Tatjana iz Ljub- ljane.
Pesmi je napovedoval p. Marko in razlagal, od kod vse so.Največ je bilo starih ljudskih pesmi z legendarnimi motivi iz raznih strani Slovenije. Na primer ljudska iz Lašč, Jaz vem za eno štalico, goriška, Veliko veselje oznanjujemo,iz Grahovega, Jezus je ziban, Jezus in Marija potujeta preko sveta, kranj ska ljudska, Preljubi moj bratec vstani gor nocoj, pesem iz Poljanske doline, povezuje Rojstvo z velikim petkom, stara pesem iz Grgarja; nekaj naslovov: Marija nese zibel- ko, Zvezde v puščavi, o svetem večeru in angelskih trobentah.Zapojeta še oba zbor- čka skupaj in nato še vsi pesem Sveta noč ki je kot veselo sporočilo o miru, tako po- trebnem naši zemlji, kot je rekel za konec voditelj p. Marko.
Za Prešernov dan smo imeli kratek kulturni program, izvedel ga je mešani cerkveni mladinski zbor Matija Tomc iz Domžal.
To je mnogoštevilen mešani zbor odraslih, ki ga vodi Ksenija Kozjek. Napovedovalka Urša Vidergar nas je uvedla v program s prijetnim in razmišljujočim navajanjem pes- mi. Prva je bila Zdravljica,ki je lepo zazve- nela v čast pesnikovega spomina. Potem so sledile otožne,koroške narodne in druge saj je bila žalost v veliki meri delež pesni- kovega življenja. Vsi so prihajali, njega ni bilo, Nocoj pa oh nocoj, Vsi so venci bejli.
Pesnik je izražal veliko življenjskih resnic iz ljubezni do Primicove Julije v svojih pesmih Bil pa je tudi prijazen, hudomušen, ljudski. Poslušali smo njegovo Luna sije,klad'vo bije trudne pozne ure že, za miren počitek pa Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo, sladek počitek nam daja, urno pojdimo domov...
Voditeljica tega zbora je naša delovna te- rapevtka,ki ga vodi že osem let. Pomaga ji oziroma sodeluje mož Janez Kozjek,kitarist sama pa je tudi dobra organistka. Veselje jo je videti pri razgibanem vodstvu zbora. Želimo še nadaljnjega uspeha v tem lepem poklicu glasbenice.

Marija Lavrič

... Medtem so se bližali vasi, kamor so bili namenjeni. On (Jezus) pa se je delal, kakor da gre dalje.
Vendar sta ga silila in govorila:
"Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil."
In vstopil je, da bi ostal pri njima.
Ko je sedel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in ga jima dal.
Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala

Z Jezusovim vstajenjem praznujemo svojo najbolj globoko notranjo srečo. Doživimo to srečo v skupnem utripu pri jateljstva in medsebojnega darovanja!

MOLITEV CERKVE

Spoštovani! Hvala za lepega, bogatega Prijatelja! Imam vprašanje glede molitve in tudi brevirja. Tri smo posebej povezane v prijateljstvu resnične molitve. Molimo po- dnevi in ponoči,kakor katera more,posamič ali skupaj.Sama rada molim brevir.Vprašala bi: če brevirja ne molim ob urah, kot je v redu - ali je ta molitev še molitev Cerkve? Hvala prav za vse, vedno sem sama,a lepo mi je v srcu, ko je Gospodov križ tudi moj. Sodelavci Prijatelja smo vedno veseli po- bud in pohvalnih besed. Odkrivamo večjo povezanost z vami, dragi bralci, posebej z bolniki in kakorkoli trpečimi. Večja edinost med nami nas odpira in povezuje tudi z Bogom.
Vse naokrog nam govori o Bogu. Te dni,ob prebujajoči se pomladi, sem zrl v ptice in poslušal njih lepo petje. Mislil sem si: dobri Bog, poglej, kako te te preproste živalce slavijo! S svojim žgolenjem ti podarjajo to, kar imajo,tisto najlepše:same sebe.In učijo nas ljudi, brez besed. O njih pravi Jezus: "Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?Poglejte ptice pod nebom! Ne seje- jo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče živi. Ali niste vi več vredni kot one?" (Mt 6, 25b-26)
Zakaj ptič žvrgoli? Zato,ker je to v njegovi naravi. Kakšna pa je narava človekovega duha? Takšna, da se ukvarja s tem, kar je najlepše, torej z Bogom - takšna, da moli. Za kristjana je molitev to, piše sveti Janez Krizostom, kar je obzidje mestu ali vojaku meč. V raju je vse poganjalo zaradi boga- tega vodnega vrelca.V duhovnem življenju se ta studenec vseh kreposti imenuje mo- litev.
Kaj je molitev? Cerkveni očetje opisujejo molitev kot:
a) prošnja k Bogu za posebne dobrine,
b) dvigovanje duha k Bogu,
c) pogovor duše z Bogom.
Vsa verstva označujejo molitev predvsem kot prošnjo k božanstvu za pomoč.Med naj starejše molitve spadajo vzkliki: "Gospod, pomagaj!","usliši nas!","usmiljeno poglej na nas!" Sveto pismo prav tako priča o tem osnovnem obnašanju človeka pred Bogom. Vendar skoraj vedno predpostavlja Boga po človeško:Boga,ki sliši,ki nastavlja svoje uho, ima sočutje ipd.
Modrijan,ki pozna Boga,si ne poskuša pod- rediti božje volje,da bi mu služila. Nasprot- no, poskuša marveč premišljevati vzvišeno popolnost, da bi dvignil duha k Bogu.
Učenci so večkrat videli Jezusa v molitvi. Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: "Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence!" Dejal jim je: "Kadar molite, recite: "Oče naš..." (prim. Lk 11,1-2).
Najboljši molivec nas je naučil najlepšo mo- litev. Z molitvijo "očenaš" se pogovarjamo z Bogom, podobno kakor se otroci pogovar jajo s svojim očetom. V tej molitvi vedno rečemo:Oče naš! Vedno se na Boga Očeta obračamo v množini, povezani v mislih z drugimi ljudmi. Najsi torej molimo skupaj ali posamič, v resnici nismo nikoli sami. Odslej bova tudi midva, draga T.F. še bolj pove- zana v molitvi in res nikoli sama. O skupni molitvi je Jezus izrekel tudi tele čudovite besede: "Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi." (Mt 18, 19-20)
Spregovorimo še o posebne vrste molitvi, ki ji rečemo brevir. Sami pravite,da ga radi molite.Brevir je uradna molitev Cerkve.Svoj izvor ima v Jezusovem naročilu, naj vedno molimo in se nikoli ne naveličamo, bodisi podnevi ali ponoči.Poročila o življenju prve Cerkve govorijo tudi o tem,da so posamezni verniki molili ob določenih urah.V posamez- nih pokrajinah se je kmalu ustalila navada, da so določili za skupno molitev posebne čase, in sicer zadnjo uro dneva, ko se je zmračilo in so prižgali luč, pa tudi prvo, ko je ob sončnem vzhodu noč pojemala. Poz- neje so s skupno molitvijo posvečevali tudi druge ure.V apostolskih delih je omenjeno, da so bili učenci zbrani ob tretji uri(9h do- poldne);Peter,prvak apostolov,je šel okrog šeste ure (12 h) na streho molit; Peter in Janez sta šla v tempelj ob deveti (15 h) molitveni uri; okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in hvalila Boga.
Svojčas so brevir molili le duhovniki in re- dovniki, po 2. vatikanskem koncilu pa smo vsi verniki povabljeni k tej molitvi. Cerkev naroča duhovnikom, naj vernike primerno poučijo za občestveno obhajanje glavnih delov molitvnega bogoslužja (brevirja) zla- sti ob nedeljah in praznikih. Učijo naj jih,da jim bo udeležba pri tem opravilu vir iskrene molitve. Primerno naj jih uvajajo v krščan- sko umevanje psalmov in jih tako posto- poma pripeljejo do vedno večjega veselja opravljati molitev Cerkve.
Brevir ima torej tudi to posebnost v prime- rjavi z drugimi bogoslužnimi opravili, da se z njim posvečuje ves tek dneva in noči.Da bi dan zares posvečevali in molitvene ure opravljali z duhovnim sadom, je torej naj- bolje, držati se pri molitvi tistega časa, ki se najbolj približuje času posamezne molit- vene ure. To pomeni,da je molitev brevirja vedno molitev Cerkve, pač pa molitev po- samezne molitvene ure ob "nepravem času" izgubi svojo svojskost-znamenje tiste ure.
Ko z družno radostjo prepevamo hvalnice božjemu veličastvu in vsi s Kristusovo krv- jo odkupljeni iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva ter zbrani v eno Cerkev, z eno samo pesmijo hvale poveličujemo troedinega Boga, se že uresničuje naše tesno zedinjenje z nebeško Cerkvijo.

Slavko Kimovec

MOLJI

Iz knjige: Janez Jalen, PREVISI, Ljubljana 1940

Zunaj je deževalo.Matic je ležal v kamri;za kot si jo je bil izgovoril, da mu na starost, ko kolena klecajo, ne bo treba hoditi po stopnicah na vrh. In prav je zadel. Po udih mu je trgalo vreme in leta so ga težila.
Pok! je udarilo na odejo.
Ozrl se je v strop. Po mokri lisi je počasi plesala debela kaplja in iskala drobnega ka menčka v beležu, da se spusti z njega na postelj,kakor išče neokreten hrošč kakršno koli višino, da more razpeti krila in zleteti.
Pok! je spet padla kaplja na odejo.
V hišo je prišel sin Gašper, gospodar.
"Gašper!" ga je poklical Matic.
"Kaj pa je?" je vprašal gospodar z glasom, kakor bi hotel reči: Mir mi dajte!
"Pridi in poglej!"
Gašper je pomolil že močno plešasto glavo skozi vrata: "No, kaj je?"
"Poglej!" Matic je kazal s stegnjeno roko mokro liso na stropu. Roka se je tresla in dvignjen kazalec je utripal, kakor bi Matic žugal Gašperju,oče sinu, preužitkar gospo- darju.
"Skozi strop teče," je nekako opravičajoče dejal Gašper.
"Malo ga le je sram," je pomislil Matic, "pa ga je premalo." Zato je popravil Gašper- jevo priznanje: "V kamri ležim, ne na vrhu. Skozi dva, Gašper, skozi dva stropa teče."
"Streha je slaba." Gašper se je umaknil na- zaj v hišo.
"Pojdi in podtakni desko, da mi ne bo treba pod streho in še pod dvema stropoma raz- penjati dežnika."
Gospodar je bil užaljen: "Oh! Prej bi se bili spomnili,ko sem bil še v delovni obleki. Ves prah bi obrisal in vse pajčevine omedel. Pa tudi ne utegnem, se mi mudi na vlak; po opravkih." Odšel je in trdo zaprl vrata.
"Se mu mudi na vlak po opravkih. Po kakš- nih?" Matic se je zamislil.
Na postelj pa je čimdalje bolj pogosto ka- palo: pok, pok, pok.
V hišo je prišla Ana, gospodinja,mlada. No, ni bila več tako mlada, poznalo se ji je še povsod, da je bila lepa pred leti.
"Kaj pa ste razjezili Gašperja, da je s tako burjo odšel?" je vprašala od mize. Še med podboje v kamro se ji ni zdelo vredno sto- piti.
"Oh,nič. Prosil sem ga,naj gre pod strešnjo in naj podtakne desko.Na postelj mi teče."
"Zato ga ni bilo vredno jeziti."
"Ana! Skozi dva stropa teče!"
"Prava reč."
"Lepa je bila, gospodinja pa nikoli dobra, ni in ne bo. Zato pa - " je pomislil Matic.
Pok, pok, pok je lilo na postelj bolj in bolj nagosto.
"Ana," je poprosil starček. "Pa pojdi vsaj ti in podstavi posodo; če ne podstrešnjo, pa vsaj na vrhu,v zgornji kamri, da mi ne pre- moči odeje."
"Ni vredno,saj se že jasni," je odvrnila ma- lomarno in odšla.
Stari je žalostno pogledal skozi okno.Res je že jasnilo. Na njegovo postelj pa je kapalo bolj in bolj nagosto, že dvakrat bolj hitro kakor je tiktakala ura: pok, pok, tik; pok, pok, tak; pok, pok, tik.
Matic se je spomnil otrok: "Niso bogvekaj prida, pa včasih, če jih je volja, mi pa le skažejo uslugo. Poprosil bi izmed njih koga, naj gre in podstavi vsaj kako večjo črepi- njo."
Pa otroci so bili v šoli. Najmlajši je pred tednom ubil novo tablico.
Slišal je mlado hoditi po vrhu.Odprla je vra- tca zgornje kamre in jih zopet zaprla. Ni vstopila. "Noče, noče," jo je obsodil Matic.
Vrnila se je v hišo in prišla k njemu: "Saj sem rekla,da ni truda vredno. Bi nič ne po- magalo.V zgornji kamri nad Vami kar plava. Odmaknila bom postelj, da Vam odeje ne premoči."
Podrsala ga je s posteljo vred k nasproti steni in spet odšla.
Matic pa ni vedel, ali bi se jezil nad njo, ali bi se ji smejal: "Saj pravim, kar plava. In gre odmikat postelj. Ni toliko iznajdljiva, da bi pomedla in pobrisala. Ni. Saj sem rekel. Ni bila in ne bo gospodinja. Zato pa."
Čof, čof, čof, je padalo v čimdalje večjo lužo na tleh. Matic pa se je zagledal v ple- snobo, ki se je morda že leta skrivala za stranico postelje. Nagnusni prašički so lezli okrog zelenkastih lis.
"Ni čuda." Obrnil se je v steno, da ni več gledal plesnobe.
In še odejo je potegnil čez glavo,da ni sli- šal več čofotanja, ki ga je bolelo, kakor bi mu s kladivom nabijal po glavi.

Zunaj je sijalo sonce.Opirajoč se na palico in stene se je oprijemal, je počasi pridrsal Matic na podstrešnjo, da sam podtakne raztrgano streho.Nad kaštami se je svetilo skozi slamo: "Ni čuda,da zamaka skozi dva stropa."
Iskal je pripravne deske.Ni je bilo. Ko je pa oddal gospodarstvo je bilo na podstrešju poravnanih celo krado odrezkov: "Požgala jih je. Kaj pa." Na istem mestu je ležalo nekaj starih panjev.
"Čebel pri naši hiši,pri Vrečarju, tako ne bo nikoli več, saj je že čebeljnak podrl sneg in so ga tudi pokurili. Panj razderem."
Prijel je panj in odtrgal dno.
Panj je bil poln napol podrtega satovja. Molji so gospodarili v njem,ga razrili in pre- pregli s pajčevino. Pri izletavniku je ležala pest posušenih čebelic okrog mrtve matice nekatere pa so visele iz celic z glavo nav- znotraj.Kar videl jih je,kako so iskale revice vsaj še kapljo strdi, da rešijo kraljico smrti. Ni je bilo. Milo se mu je storilo: "O, Gašper, Gašper!Vsaj satovje bi bil izpodrezal in pro dal voščino.Sedaj ni za drugega več kakor za grmado."
Matic se je spomnil svojega očeta, Gašper je bil,kakor sedanji gospodar,kako je pose- dal pri čebelnjaku: "Jaz prav za prav nisem nikoli imel pravega veselja do čebel.Preveč pikajo. Ampak Gašper se je vedno smukal okrog njih. Kaj, da jih je opustil?"
Staremu se je razširil spomin: "Tistega leta je bilo, ko je Gašper hotel imeti posestvo, da bi vzel Korenovo."
Maticu je silila kri v glavo: "Zakaj sem mu branil? Kakšna gospodinja je Korenova!"
Oprl se je na desko in si je moral priznati: "Takrat so me klicale čebele,da počijem pri njih, in fanta je klicala zemlja,da se prete- gne na nji. Kako, da sem preslišal?"
Zasolzilo se mu je oko, starcu: "Nazadnje sem se moral vse drugače bolj ponižati, da sem se ubranil še večje sramote. Saj je že tako imela Ana na balah enega otroka.Čez par mesecev bi bila imela kar dva. Mestna krščenica je prišla v hišo, na moj grunt, da je izpodnesla hiši tri vogle. Dekla s kmetije bi jih ne bila. In kako bi jih bila oprla Kore- nova, sama z grunta!"
Skrbno je skril razdrti panj poln moljev in si obrisal oči: "Molči, Matic! Sam sem kriv. In po krivici sem ju tedaj ošteval."
Zlezel je na kašte, prerezal nekaj trt, raz- rahljal in strnil slamo in podtaknil dno panja
Upehal se je bil in je,z roko oprt pod špero stoje počival na kaštah.Samo pet predelov je bilo pokritih. Ni ga mikalo,da bi pogledal, koliko je žita v njih, pšenice,ozimne in jare rži, ječmena in ovsa, saj je vedel, da ne more biti nobenega žita kaj prida. Drugim predelom pa je nekaterim manjkal ves pok- rov,nekateri pa so bili vsaj še deloma pok- riti,da so bolj brezskrbno gnezdile podgane in miši v njih.
"Včasih pa so bili predeli tako trdo zaprti, da še molj ni mogel do žita, kaj šele miš in podgana."
Včasih, ko je bil Matic fantin, so s parom vozili žito na dvor, in po štiri mernike pše- nice so nosili hlapci v podstrešnjo, da so škripale stopnice in da se še danes pozna- jo na deskah podkvice škornjic. In vsi pre- deli so bili nabito polni žita, ki so ga hodili kupovat od blizu in daleč. In kašte so se praznile, in spet so škripale stopnice, in kašte so se spet napolnile. In tako je šlo leto za letom leto in dan. Sedaj se pa miši sprehajajo po preglodanih predelih.
"Pa tega ni Gašper kriv, jaz tudi ne. Hudič je kriv,ki je z železno kačo opasal svet, da lažje zapeljuje in pohujšuje ljudi."
Potrkal je s palico po pokrovu. Iz premno- gih luknjic se je usula drobna črvojedina: "Da me je moglo tako premotiti. Zavoljo teh praznih, črvivih kašt sem mislil, da je Korenova premalo imenitna za Vrečarico. Sedaj pa mi skozi streho in kašte in še dva stropa na posteljo zamaka."
Jezen je udaril z nogo ob pokrov: "Zavoljo teh razjedenih kašt!"
Prelomila se je deska in Matic je zgrmel v prazen,zasmeten predel. "Jezus!" je še za- kričal, ko je sprevidel, da se ne more ujeti.
Zaškripale so stopnice. Matic je prisluhnil: "Aha. Spet hlapci nosijo po štiri mernike žita v kašte."
Ane pa, ki je prestrašena zavpila: "Ježeš- marija! Oča!" ni slišal.
Ko sta ga Gašper in Ana vzdigovala iz pre- dela, se je smehljal. Klamalo se mu je, da je kot črv razjedel velikanski kup pšenice in se razvil v velikega molja, ki poskuša sfrfotati v širni svet. Silno moč je čutil v majhnih čeljustih in je sklenil: "Naravnost na progo poletim, in razjem železno kačo."
Čez teden dni so ga pokopali.

KRIŽNI VBOD

Na splošno velja,da vezenine s križci izvirajo z Gorenjskega. Torej sem prve napotke za to rubriko dobila kar pred domačim pragom
Na videz je križni vbod zelo preprost. Toda od natančnega vezenja je odvisna lepota vezenine in pravilna lega obeh križajočih se vbodov (spodnji v levo, zgornji v desno ali obratno). Leva stran risbe predstavlja pravo stran, desna stran pa narobno.
1. vodoravna vrsta
2. vodoravne vrste ena nad drugo
3. vodoravne vrste ena pod drugo
4. navpična vrsta
5. poševna vrsta
Priljubljena barva ljudskih vezenin je danes rdeče-modra kombinacija, ki na beli osnovi sestavlja trizvok slovenske trobojnice.Med motivi je najbolj zastopan cvet nageljna, ki se v ornamentnih izrastkih pojavlja ob ozkih ali razkošnih bordurah in v vogalih.
Tkanine, ki pridejo v poštev za vezenje s križci, so razne vrste lanenega ali bombaž- nega platna. Začetnikom pa zaradi lažjega štetja niti svetujem sintetično platno - leakril, ki se dobi v prodajalni ob tovarni Induplati Jarše.
Preden začnemo vesti, preštejemo znake na risanem vzorcu in označimo sredino.Po- tem preštejemo niti na tkanini in s tanko barvno nitjo označimo sredino v obe smeri.
Da ne prebadamo niti, izberemo primerno iglo z dolgim ušesom in topo konico.
Skrbno je treba izbrati tudi vezilno nit. Pri- poročam mercerizirano bombažno prejico, ki po pranju ohrani lesk in barvo. Debelejša Runolist je v klobkah,medtem ko se Mouline da cepiti na več tanjših nitk. Na vezilni niti nikoli ne delamo vozla,ampak jo na narobni strani med vezenjem podšijemo.
Vzorec s križci narišemo na karirast papir.Če hočemo iz bordure sestaviti kot, si poma- gamo z zrcalom,ki ga postavimo diagonalno na borduro (sl. 6). Če pa zrcalo postavimo ob borduro, jo lahko poljubno razširimo ali podaljšamo (sl. 7). Vendar pazimo, da os- novnih elementov preveč ne spačimo.
Vzorec,ki ga vam predstavljam za začetek ni zahteven, je pa primeren za lep prtiček, ki bo krasil košarico s pirhi. Bordura je mo- dra, cvetovi rdeči.
Tako razvrstimo cvetove ob borduri, glede na to, kakšne oblike je prtiček.
Ko je vezenje gotovo, preverimo,če je os- tanek tkanine okrog vezenine povsod enak Potem na vseh štirih straneh od roba pre- štejemo in izvlečemo deveto in deseto nit (odvisno,kako široke resice želimo).S preji- co ali s sukancem v barvi tkanine izvezemo še ažur.
Prtiček operemo (leakril v mlačni vodi) in polikamo - vedno le na narobni strani, da vezenina lepo izstopi. Potem izvlečemo še niti iz roba, da dobimo resice.
Pišite, kako vam bo šlo. Če se vam bo vo- zlala prejica, bo to pomenilo, da mislim na vas.
Pošta: Prvi odmevi na to rubriko so kar živahni. Ignacu bom skušala izpolniti dolgo letno željo, samo, da pridem do pravih na- potkov, ker je obljubil, da bo potem on še druge učil.
"Brez muje se še čevelj ne obuje," je k svojim vsakdanjim iznajdljivostim pripisala Ivanka.Iz duhovno bogatega dopisa Veroni ke nas spodbuja tudi tale misel:"Delavnost je v tem, kar želi tisti čas Bog od tebe!"
Velikonočni pozdrav miru in veselja vam pošilja

Kati Urh

DRAGI NAŠ SLAVLJENEC!

Že dolgo se nisem nič oglasila, toda še pravi čas, da Ti iskreno voščim za 25. let- nico. Vsaka obletnica je božji dar, da smo lahko vsako leto še povezani med seboj.Če koga izgubimo, ostane stolček njegovega poslanstva med bralci Prijatelja prazen, pa čeprav smo v duhu z njim povezani in se ob takih obletnicah spominjamo vseh dobrot- nikov in prijateljev. Lepo je tudi tukaj na zemlji,saj si moramo nabirati čimveč dobrih del za popotnico in jih spravljati v svoj po- potni kovček,je dejal pokojni škof Stanislav Lenič. Njegove pridige so bile čudovite,kar usedle so se mi v mojo notranjost,iz katere črpam moči za življenje. Res je bilo veliko trnja na tej življenjski poti, toda prav med trnjem zraste najlepša roža.
Želim Ti, dragi PRIJATELJ, čimveč takih rož za Tvoj 25. rojstni dan, da bi nas zvesto obiskoval ne samo vsak drugi mesec, am- pak vsak mesec. Predolgo moramo čakati, da se spet srečamo, saj si imamo včasih kar veliko za povedati. Čas kar hitro obrne dan, obrne leto in že sivijo lasje. No, Tebi še ne.

Štefka Orešnik

PRIJETNO JE Z VAMI

Namenili smo se tudi mi prispevati nekaj vrstic za zanimivega in vsebinsko vedno bolj bogatega Prijatelja. Ko smo brali,da je minilo že dvajset let,odkar smo se zbrali pri nas doma in s sveto daritvijo začeli bo- gatiti in krepiti naše prijateljstvo,kar nismo mogli verjeti.
Gospod Zupančič, sestra Mihelangela, vsi drugi prijatelji in sodelavci, veliko ste že naredili za nas tri in naše starše. Boglonaj vsem in vsakemu posebej! Vedno nam je bilo lepo in prijetno v vaši družbi.Vsako sre čanje je bogato in zanimivo.Tudi v prihod- nje si želimo, da bi bili mi trije in naši starši deležni tolikšnega razumevanja. Vsi smo in bomo vedno željni pomoči nebeškega Oče- ta in nebeške Matere. V želji, da bi bili vsi, ki berete Prijatelja, deležni obilo Božjega blagoslova, vas prav hvaležno, vdano in prijateljsko pozdravljamo.
Kako bogati smo,ko si moremo reči sestra, brat!

Vovnikovi iz Križev

1973

1993

Drugi marec... Mimo okna včasih pripleše drobna snežinka. Ali morda tudi obuja spo- mine? Takrat je bilo precej snega. Takrat, pred dvajsetimi leti...
Prvi duhovni vikend slovenskih invalidov, smo rekli. Bili smo na Trsteniku pod Storži- čem.Spominjam se,kako sem bila polna ve- selega in hkrati vprašujočega pričakovanja Moja sestra je bila bolj pogumna in se je že spraševala, kaj je v njej takšnega,da bi mogla posredovati drugim...
Hvala Bogu, da je zavest odgovornosti kot drobno seme vsejal v mnoga srca! Prijatelj stvo bolnikov in invalidov se je v dvajsetih letih razraslo v mogočno drevo,h kateremu stopiš,da odlomiš vejo za na pot k bližnjim. Njegovi sadovi govorijo:Vsak človek je en- kraten in prav zato nosi v sebi bogastvo, s katerim lahko obogati drugega.
Naj Bog še naprej blagoslavlja to rast!

Helena

ČLOVEK ZMORE VELIKO, ZELO VELIKO, ČE VE, ZA KOGA.

Za vsako pot,posebno pot iskanja Resnice je potrebno narediti prvi korak. Moj ni bil lahek, bil pa je gotov, poln hrepenenja. To ste delili z menoj, prijatelji, na poseben način; od mojih prvih solz sreče, ko me je Jezus objel, pa do velikih spoznanj, dose- ženih ob skupnem veselju,spodbudi... čas, poln tople božje bližine in moje zmage! Zakaj - priti do Resnice po vijugasti, težki poti - to je vse prej kot lahko.
Pa danes? Vam, prijatelji v Prijateljstvu bolnikov in invalidov, hvala za domačnost v vaši sredini, za vedrino,za vsak nasmeh. Še danes ga nosim v srcu - skupno z me- glicami in križi vseh nas. Zakaj tako,morda vprašate. Zato, ker vsako svetlobo kdaj prekrije senca slabosti in trpkosti.To je po- trebno, da se učimo, klešemo in tako bolj zaslutimo, kaj Bog želi od nas.
Če me vprašate, česa pogrešam, kaj bi z božjo pomočjo in našim skupnim prizadeva njem izboljšala, rada odgovorim: ranljivost, sprejemanje drugačnosti drug drugega - zdravega in bolnega. Je pretežko? Ne,opo- rekam, vendar poskusi lahko vsak. Želimo si rasti v dobrem zaradi našega skupnega ideala Jezusa Kristusa. On kliče k edinosti, pa tudi k poglobljenemu iskanju vsega pra- vega, res vrednega.
Nikogar ne želim učiti. Božji načrt vsak po svoje doume in ga želi spolnjevati. Rada bi samo spodbudila:podprimo se v vztrajnosti Za delo v božjem vinogradu nam je dano toliko milosti. Skušajmo jih zaznati,sprejeti Toliko ljudi čaka, da jim jih podelimo! Ne odnehajmo! V šoli ljubezni se izpopolnjuje naša pot k Njemu, ki nas čaka brez pridrž- kov, z odprtim, prebodenim srcem...

Marjetka Smrekar

24. ZDRAVILNA MOČ CELIBATA

Zakrament mašniškega posvečenja je v katoliški Cerkvi najtesneje povezan s celi- batom.Nekateri se zadnja leta sprašujejo o vrednosti celibata,toda dejstvo je,da izvira iz odpovedi zakonskemu in družinskemu življenju zelo veliko prednosti in milosti za duhovniško življenje in delo.
Celibat dobiva svojo zdravilno in spravno vrednost za duhovnika iz osebne poveza- nosti z Jezusom in njegovo Cerkvijo. Sam- skost ni najprej odpoved, ampak ponudba za večjo svobodo božjih otrok. Celibat va- ruje duhovnika pred notranjo raztrganostjo deljenega srca (prim. 1 Kor 7,32) in mu o- mogoča,da je vsem vse.Zato na celibat ne smemo gledati kot na odsotnost odnosov do drugih. Celibat je milost, je božji dar, za katerega moramo vedno znova prositi. Težave s celibatom, ki jih prej ali slej lahko vsak duhovnik občuti, niso nekaj stalnega ali nespremenljivega,če gledamo na celibat kot na posebno obliko medčloveških odno- sov. Kakor vsak drug odnos potrebuje tudi celibat razvoj. Glede na starost in okolišči- ne bo duhovnik doživljal različne razvojne stopnje celibata in s tem tudi bogastvo milosti, ki jih prinaša. Nekateri psihologi tr- dijo,da celibat nasprotuje človekovi naravi ker je človek ustvarjen, da dejavno živi svoje spolno življenje. Kolikor je to res, je to najboljši dokaz,da je celibat sad milosti, ki jo človek doživlja v povezanosti z Jezu- som. Zaradi tega ne more nihče živeti ce- libata uravnoteženo, če ne gleda nanj kot izjemen dar. Zaradi tega so psihološke in sociološke razlage in nasveti za zdravo ce- libatersko življenje ne samo nevarni,ampak popolnoma zgrešeni in usodni.Takšne raz- lage povzročajo čustveno zmedo, ki vodi v nezdravo iskanje nadomestkov.Opisane te- žave niso posledica celibata,kakor nekateri "oškodovanci" mislijo, ampak napačnega osnovnega odnosa do tega daru, čeprav takšen odnos "znanstveno utemeljujejo".
Celibat je mogoče razumeti in živeti samo iz vere.In samo vera more ozdraviti celega duhovnika in celo Cerkev.Zaradi tega je za duhovnikovo ozdravljenje po celibatu bist- venega pomena, ali vidi v Cerkvi samo so- ciološko danost, kot je npr. božje ljudstvo, ali pa zakramentalno, točneje rečeno, ev- haristično resničnost, namreč Kristusovo telo,rojeno z darovanjem njegovega telesa iz ljubezni do prijateljev (prim. Jn 15,13).
Duhovnik naj bi bil vedno zavzet za celo Cerkev kot Kristusovo telo.Zaradi tega za- dnji cerkveni zbor pravi, naj ima duhovnik svoje prijatelje, s katerimi naj prijateljsko in bratsko občuje (D 17). Celibat je lahko zdravilen za duhovnikovo čustveno uravno vešenost,če je zelo pozoren na odnose do vseh ljudi,s katerimi se srečuje in če se pri tem vedno zaveda, da sicer živi v svetu, vendar ni od sveta (prim.Jn 17,14).To po- meni, da lahko duhovnikovo prijateljstvo z ljudmi zaide v nasprotje z njegovim pokli- cem,če hoče imeti kakšno moško ali žen- sko osebo izključno zase in svoje potrebe. Če duhovnik druge osebe ne doživlja več kot dar, ki mu ga lahko Bog vsak trenutek odvzame in kateremu se mora prostovoljno odpovedati, brž ko opazi,da se pri njem ali drugi osebi pojavlja težnja po izključujočem ali posedovalnem odnosu,se je izneveril svo jemu poklicu.Duhovnik lahko deluje zdravil- no in je sam deležen zdravilnega delovanja če je vsem vernikom jasno,da je najprej in predvsem poklican v službo cele Cerkve in vseh ljudi, in se te odgovornosti pred Bogom tudi zaveda.
Bistveno zdravilno lahko deluje celibat na duhovnika, če se povezuje z Devico Marijo zlasti z molitvijo rožnega venca.Marija je v vseh življenjskih okoliščinah,od oznanjenja do križanja, brezpogojno in brez omejitev sprejemala božjo voljo.Z največjo notranjo razpoložljivostjo se je znala odpovedovati svoji volji,ker je v volji svojega Sina videla vedno novo ponudbo sodelovanja z njim. Njeno življenje zaradi tega ni postajalo ve- dno bolj revno ali omejeno, ampak vedno bolj bogato in polno.Zaradi tega je premiš- ljevanje skrivnosti rožnega venca za duho- vnikovo uravnovešenost v trenutkih raztr- ganosti nujno potrebno zdravilno sredstvo. Isto je treba reči za kratke obiske Gospoda v Rešnjem telesu in za njegovo češčenje. Kako zdravilno lahko vpliva evharistično češčenje na telesno, duševno ali duhovno zdravje,ve vsak duhovnik iz lastne izkušnje.

ROMANJE V KNOCK

Pred kratkim so predvajali na mnogih resnej ših satelitskih TV postajah film "Potovanje v Knock". V teh prvih postnih dneh - 1. marca zvečer smo si ga lahko ogledali tudi na 2. programu slovenske televizije.
To je zgodba o treh ljudeh na vozičkih, ki živijo v domu onemoglih in gredo iz Anglije na romanje v Knock na Irskem. Dva od teh treh junakov sta starejša gospoda in priza deta od poškodbe,tretji,Terry,pa je mlajši, star 25 let in prizadet od mišične atrofije; zaradi tega je telesno precej šibak,zato ga zdravnica tudi zavrne, ko se želi pridružiti prijateljema na romanje v Knock.S pomočjo električnega invalidskega vozička in svoje trme ter predrznosti se kar z avtostopom odpravi na romanje in pride na trajekt celo pred drugimi. Ker je pač že tu, mu vodstvo le dovoli, da naprej skupaj nadaljujejo pot.
Električni voziček mu omogoča,da gre svo- bodno,kamor se mu zahoče,na trajektu pa doživi,da se pri opravljanju osnovne člove- ške potrebe, zaradi guganja trajekta med plovbo, voziček spodmakne izpod njega in se nemočen znajde na tleh v najhujšem blatu, saj je njihov šofer in spremljevalec medtem imel dovolj težav s samim seboj.
Ves umazan in pretresen pripoveduje re- dovnici s. Mary in romarjem, kaj se mu je zgodilo. Vprašuje, zakaj ga je Bog naredil takega.Prvi hip mu odgovori le gluha tišina potem pa se oglasi in razlije po prostoru pesem,ki govori o zaupanju in veri v Boga..
Tudi nadaljnje potovanje za Terrya in nje- gova tovariša, ki potujejo skupaj v enem avtu, ni prav nič romarsko idilično in spo- korniško. Vrhunec težav doseže njihova pot v trenutku, ko telesna potreba prisili šoferja, da ustavi avto. Medtem, ko šofer izstopi in se oddalji, se avto z našimi tremi romarji, ker šofer ni potegnil ročne zavore, začne sam pomikati po strmini navzdol, zdrsne s ceste in se hvala Bogu še ustavi tik nad prepadom.
Medtem ko šofer odide po pomoč, se vsi trije odločijo, da bodo kar z vozički nada- ljevali pot, saj si srčno željo biti pri jutranji maši za bolnike.
Tu Terryu odpove še električni voziček in pot mora nadaljevati z navadnim.Moč nje- govih rok je dovolj velika le za upravljanje vozička, dokler gre pot navzdol, že ob pr- vem vzponu pa se ustavi.Pomagajo si tako da ga najmočnejši tovariš naveže na pas in ko začne omagovati še drugi od trojice, odvržejo vse, kar jih obtežuje, in se pove- žejo vsi trije v skupno navezo. S skupnimi močmi rinejo v poslednjo strmino.Ko trojica rine skupaj v poslednjo strmino in s. Mary pred cerkvijo skrbi, kje so ostali naši trije romarji, pa se vodja romanja ne pusti pre- več motiti s tem vprašanjem, "saj bi rad sedel v prvi vrsti", kot pravi sam.
Čeprav pot teh treh romarjev ni bila prav nič spokorniška in romarsko idilična, se po- tem, ko so pririnili do vrha zadnje strmine in je pred njimi le še odprt spust do cerkve s pripravljenim oltarjem pred njo in čaka- jočo Mary ob njem, iz vseh treh grl izvije vzdih olajšanja,veselja in sreče. Veselje pa zažari tudi z obraza s. Mary.
Da ne bi prišlo do nesporazuma, posebno pri tistih bralcih, ki si filma niso ogledali, bi dodal:ustvarjalci so si zgodbo zamislili tako da lahko v prispodobah prikažejo vse tisto, s čimer se prizadeti srečujemo na svoji ži- vljenjski poti v dozorevanju za končni cilj.
Tudi sam že več kot četrt stoletja "vozič- kujem", pa vendar me je ta drzna zgodba vznemirila. Tako resnična je, da sem imel ves čas ob gledanju filma občutek, da so kadri v filmu vzeti iz mojega življenja. Za mene pa je tudi resnično spoznanje izre- čeno v trenutkih,ko so se sami v avtu od- ločali,ali naj počakajo šoferja, ki je šel po pomoč,ali naj sami nadaljujejo pot v Knock: "Bolečine ni težko prenašati, toda živeti z njo se je treba naučiti."

Rastislav

ŽELIMO VAM POMAGATI

je geslo ljudi,ki delajo v Trgovini z ortoped skimi pripomočki v Mariboru (Tabor, ca 250 metrov južno od bolnice) na Cesti zmage 8/a,vhod z Ulice Pariške komune.Ob obisku je lastnik trgovine, g. Milan Kuri, za bralce Prijatelja z veseljem povedal, da v njegovi trgovini prodajajo ortopedske pripomočke za različno prizadete ljudi, ki jih je mogoče dobiti na recept.
1. Na voljo imajo več vrst slušnih aparatov priznanih znamk, ki jih tudi servisirajo in celo posojajo. Izdelujejo pa tudi mehke ušesne vložke iz uvoza.
2. Določajo dioptrijo in izdelujejo vse vrste očal, ki jih izdelajo takoj.
3. Na voljo imajo tudi kvalitetne uvožene kompresijske nogavice za ljudi s težavami ožilja, uvožene vložke za čevlje, razne pasove za hrbtenico in ledvice, aparate za lajšanje bolečin,bergle in invalidske vozičke SOČA Ljubljana, ki jih po pogodbi s Sočo popravljajo tudi na recept. Po potrebi pri- dejo po voziček tudi na dom,dovolj je le,da se kdo oglasi v njihovi trgovini, ali pokliče po telefonu 062/36-345. Delajo vsak dan od 9-18. ure, v soboto pa do 12. ure.
Za prizadete iz Pomurja pa bo verjetno dobrodošel naslov, kjer na recept dobijo rezervne dele ali jim popravijo invalidski voziček in druge ortopedske pripomočke: MARIJAN HIRŠL, Cankarjeva 84, Murska Sobota. Delajo vsak dan od 16.-20. ure. Telefon: 069/22-508.

Jože Raduha

OBVESTILO

Vsem, ki vas revija Prijatelj nagovarja in drugim prijateljem tega lista sporočamo:
V okviru dejavnosti podjetja INFOS. d.o.o. zbiramo znanja in spretnosti, ki ste jih pri- pravljeni proti plačilu nuditi interesentom.
Za samo delo tega podjetja pa se zanima- mo za invalide, ki obvladajo delo na raču- nalniku ali bi se tega priučili, take, ki imajo računovodske, knjigovodske in druge administrativne spretnosti.
Za občasna sodelovanja se zanimamo tudi za tipkanje besedil ali prevode iz različnih jezikov.
Informacije sprejemamo na tel.065/62-800
Lep pozdrav

INFOS. d.o.o.
Z vami za pravo odločitev

II.

Bilo je zgodaj zjutraj, še pred šesto. Hiša je bila v globokem spancu, kar je bila po- sledica napornega pogovora in petja dolgo v noč.Ampak če se le da,ne zamudim rada juter. Nekaj posebnega so, pa naj si bodo v gorah ali ob morju, doma ali na tujem. Vstala sem in šla ven.
Polja so bila vsa preprežena z jarki in so me spominjala na naše ljubljansko barje, le da je tu voda globja, poti so lepše vzdrže- vane in čez potoke in prekope vodijo belo prepleskani mostički.
Nedaleč od hiše sem zagledala na belem mostičku črno piko. Nils je sedel v črnem anoraku, kajti tudi poleti so jutra tu precej sveža, na mostu, bingljal je z nogami, ra- mena je imel povešana, roke spuščene v naročje. Na glavi je imel črno kapo, kajti popolnoma plešast je in večkrat se šali, da si lobanjo lošči z malinovim sokom, da je ščurek brez derez ne more preplezati. Naj- prej sem pomislila,da lovi ribe. Rad lovi ribe in tudi dobro jih zna pripravljati, posebno sledi in jegulje so njegova specialiteta. Holandska hrana je preprosta in obilna. Ti- pičen zajtrk vključuje različne vrste kruha, sira,srednje trdo kuhano jajce,kavo ali čaj. Za kosilo je več vrst solat, meso ali ribe. Prav tako smo za večerjo imeli vsak dan ribe in veliko zelenjave, rezance s koščki slanine in rakovic.Nils je rad pripravljal rib- jo solato, popečene sledi, dimljene jegulje in "abelegde broodje", nekakšno mesno rolado.
Ko sem prišla bližje, sem videla, da samo negibno strmi v vodo. Pozdravila sem ga in se pošalila,če je pozabil ribiški pribor doma Odkimal je, z roko je potrkal po lesenem mostičku zraven sebe in me s kretnjo po- vabil, naj sedem poleg njega.
Sedela sva molče v prozornem, hladnem jutru. Po nebu so se podili oblačni ohlipi, sonce sva lahko le slutila.
"Ta možakar, ki je bil sinoči pri nas," je de- jal Nils kar naenkrat. Kdo ve, kateri, sem pomislila. Pri njem je bilo vedno polno ljudi. Prihajali so sosedje, njegovi stari znanci, bivši sodelavci ali ljudje iz klubov, podpor- nih društev in ustanov, kjer je sodeloval. Za vse so bila njegova vrata vedno odprta
"Ta, ki se je pripeljal v belem porcheju," je razložil, ko je videl, da ne vem, koga misli.
Ah,seveda, mi je šinilo v glavo. Videla sem možakarja, ki se je bil pripeljal z dragim avtomobilom. Z Nilsom sta dolgo sedela v dnevni sobi in se pogovarjala mirno in pri- jateljsko, dokler ju niso zmotili in se je mož potem odpeljal.
"Je bil vaš prijatelj?" sem ga vprašala.
Nils me je pogledal. Zdelo se mi je, da so njegove oči motne.
"Ta je zakrivil nesrečo. Pred osmimi leti. Malo pred Apeldoornom je prehiteval, ne da bi bil pogledal v vzratno ogledalo. Trčil je v avto, ki ga je po prehitevalnem pasu vozila moja žena. Bila je na mestu mrtva. Sin pa je umrl v bolnici v Utrechtu po šes- tih urah."

Presenečena sem osupnila. Sprva sploh ni- sem vedela, kaj naj rečem. Nils tudi ni pri- čakoval, da bom kaj rekla.
"Ko sem pridirjal v bolnico, je bil še pri za- vesti. Sploh ni bil videti poškodovan, zato sem sprva mislil,da mu sploh ni nič hudega Zdravniki pa so me postavili na trda tla. Imel je tako hude notranje poškodbe, da jim je podlegel. Konec tistega meseca bi dopolnil štiriindvajset let.Študent zadnjega semestra matematike je bil..."
Še vedno sem iskala pravo besedo, morda pa je zato, ker sem še kar molčala, nada- ljeval:
"Moja žena je bila tako drobna stvarca, a bila je polna energije, z njo je vedno na- pajala tudi mene. In najin sin... Bil nama je vse... Jadral je, kolesaril, igral tenis. In matematiko je imel strašno rad. Diplomiral bi bil, poučeval, se mogoče že oženil, imel otroke..."
"In vi se še pogovarjate s tem človekom?" mi je uspelo reči. Končno,čeprav je bilo či- sto nekaj drugega,kar sem mislila in čutila.
"Tudi sam sem mislil, da tega ne bom nik- dar zmogel. Prosil sem Boga, naj ga dobim v pest, da bi mu zdrobil kosti ali da bi ga zadavil.Po prestani kazni pa je sam prišel k meni. Izročil se mi je na milost in nemilost. To me je tako pretreslo,da sem začel dru- gače premišljati. Niti sam Bog ne sodi člo- veka prej,kakor ob njegovi smrti. Zakaj naj bi ga torej jaz?"
Kaj se reče v takih trenutkih? Kje so vaše tolažeče besede? Niti ene se nisem spom- nila.
"Veš, kaj je največja civilizacijska iznajdba vseh časov?" je vprašal Nils.
Ne, nisem vedela.
"Kristusovo odpuščanje," mi je povedal in nato nadaljeval: "Dokler ta človek ni prišel sem, sem samotaril tu. Popolnoma mogoče je namreč obstajati, ne da bi razmišljal, ni pa mogoče razmišljati, ne da bi živel. In ker sem dosti razmišljal, sem uvidel, da ne morem vsega pustiti. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo in komur je bilo veliko zaupano, se bo od njega toliko več terjalo. Tako pravi Lukov evangelij. In meni je bilo dano veliko. Tako sem se vključil v razne klube in društva. Prostovoljno pomagam v šolah prizadetih otrok, v domu starostnikov, pri Karitas... Vendar sprva ni šlo tako preprosto.Kajti še preden živiš za druge, moraš živeti zase. Preden začneš dajati, moraš imeti sam se- be. In da sem našel, mi je pomagal ravno on. Pride, obišče me, pogovarjava se."
Jutro je postajalo vedno bolj biserovinasto s polj so se oglašali škrjanci in postovke. Ptičje ščebetanje,klicanje in požvižgavanje je postajalo vedno bolj glasno.
"Zdaj sem mu odpustil, toda takoj po ne- sreči sem ga preklel. Vse, kar naredimo in vse, kar rečemo v preveliki bridkosti pa je za vedno nepopravljivo. Vedno bo nosil breme v duši."
"Kakor tudi vi," sem rekla.
"Seveda," je odvrnil. "To bo šlo z mano v grob. Moja vera ni prav nič zmanjšala niti bolečine niti žalosti.Toda ta vera mi je po- magala, da ne živim brez upanja dalje. Vse sem izgubil,toda spoznal sem: smrt ni naj- močnejša. Nad našo ljubeznijo nima moči."
Posedela sva še za hip, nato mi je rekel:
"Pojdi in začni pripravljat zajtrk! Saj pridem kmalu za tabo."
Šla sem pretresena in znova presenečena nad razsežnostjo človeške duše.
Na pragu hiše sem se obrnila. Še vedno je sedel in strmel v vodo. Samo Bog ve za skrivnost energije, ki nam je potrebna za zmage nad ljudmi,nad stvarmi in nad samim seboj.

Ivanka Korošec

PREKLETI ADAM!

Živela sta mož in žena,oba siromaka.Imela sta le skromno bajtico in tako sta se mora- la preživljati z napornim delom. Še težje je bilo življenje za moža, ki nikakor ni poznal vdanosti. Vedno je razmišljal ter preklinjal.
Nekoč je sekal drva in ob vsakem udarcu s sekiro zagodrnjal: "Prekleti Adam!" Tedaj je prišel mimo mlad, lepo oblečen gospod in povprašal siromaka: "Zakaj pa preklinjaš našega praočeta?"
"Ha, kako ga ne bi preklinjal, ko pa nam je zapravil raj. Ko bi Adam ne bil grešil, ko bi bil ubogal,bi tudi jaz lahko živel v raju in mi ne bi bilo treba tako trdo delati ter uživati revščino," je jezno rekel siromak.
Tedaj se je gospod zamislil in rekel: "Jaz imam pa vsega dovolj, nič mi ne manjka. Pridi k meni, pa ti ne bo treba nič delati." Siromaku so se kar oči zasvetile od veselja "Jaz imam tudi ženo" je v zadregi odgovoril "Seveda, seveda,saj vaju poznam; kar oba pridita k meni!" je rekel gospod.
Siromak je hitel v skromno bajtico sporočat ženi veselo novico,da sta za vselej rešena revščine. Zaprla sta bajtico in se veselo odpravila za gospodom,ki je bil graščak bli- žnjega gradu. Tam v gradu jima je gospod dal lepo sobo, strežnica jima je nosila naj- boljšo hrano, lahko sta se sprehajala po grajskih vrtovih... Včasih ju je obiskal go- spod in ju povprašal, kako se počutita. "Lepše tudi v raju ne bi moglo biti,"sta od- govorila siromaka.
Nekega dne pa je strežnica poleg običaj- nega dobrega kosila prinesla v sobo lepo in skrbno pokrito posodo.
"Tukaj imam pa nekaj za gospoda; tega se nič ne dotikajta!" je naročila strežnica in odšla iz sobe. Siromaka sta pojedla svoje dobro kosilo, potem pa pravi žena: "Ko že nama daje tako dobro hrano, poglejva, kaj je pripravljeno za gospoda." "Poglejva!" je pritrdil mož in žena je čisto malo odkrila pokrovko.
Tedaj pa,ojoj... Iz sklede je skočila drobna miška in stekla po sobi. Mož in žena sta se prestrašila in začela miško loviti. Tedaj pa so se odprla vrata in na njih se je prikazal gospod.
"Kaj delata?" je resno vprašal. "Joj, gospod čisto malo sva pogledala v vašo skledo, pa je ušla miška, joj, joj" sta tožila.
"Tako torej, ti si preklinjal Adama, ker ni izpolnil božje zapovedi.Mar je bila moja za- poved težja? Ali sta bila lačna?" je strogo spraševal gospod."Pojdita,odkoder sta pri- šla, in vedita,da vama raja,lepega in brez- skrbnega življenja ni zapravil Adam,temveč sta si ga sama. Zato prijatelj, ne preklinjaj Adama, saj vidiš, da tebi ni nič kriv!"

Angelca

UTRINKI S POTI

Mnogo poti vodi k prijateljem, samo treba je zbrati pogum in dobro voljo ter odriniti v smer Prijateljstva. Ko so možgani utrujeni od učenja, srce zahrepeni po sočloveku. V sebi začutiš željo,da bi delil radost z vsemi ki ti jih Bog pošilja kot svetilke v tvojem življenju.
V sobotnem jutru so se snežinke poigra- vale z vetrom, midva z Romanom pa sva jo "mahnila" v Kočevje.
Dobro jutro, Drago! Prav nič zaspan, pač pa zgovoren in nasmejan je tale najin gos- titelj. Kljub domski utrujenosti je Dragotov pogled v življenje globok in jasen, zato se ob njem radi ustavljajo prijatelji.
Metke nisva poznala, dokler je nisva obis- kala. Sedaj veva, da v njej bije globoko čuteče srce, ki je odprto za vsakogar, ki si želi vanj vstopiti. Zato Metka v svojem domu nikdar ne sameva.
Pozvoniva pri Martini, njo pa sva pošteno presenetila.Zadrega mine in že na štedilni- ku vre kavica in poskakujejo žganci, ki jih Martina kuha za sina. Kljub bolezni mate- rina ljubezen ne pojenja, prav tako pa v njej živi vera v Boga in dobrota srca.
Le vztrajnost in trma sta nama pomagala, da sva našla pot k Mariji in njenemu možu, zato pa sva bila pri njej nagrajena z okus- nim kosilom.
Emo sva zmotila pri jedi.Na postelji je ležal prt,ki je čakal,da ga Emine roke olepšajo s križci. V kletki se je prekopiceval papagaj, ki si je silno želel z nami klepetati. Roman je še "pobliskal" dva super posnetka in že sva mahala nasvidenje Kočevju.
V Stari Cerkvi sva potrkala na napačna vrata. Mirko se je namreč preselil k sinu, v novo hišo.Televizijsko sliko je za kratek čas zamenjala najina pozornost. Mirko je dobil novega prijatelja - telefon, ki mu bo najbrž poživil kak trenutek življenja.
V Grčaricah sva pričakovala Tončko, a glej ga šmenta,ni je bilo doma. Tako sva ji po- slala le pozdrave v Grosuplje.
Pri Ivanki na Bregu naju je pričakala gripa, a midva sva ji klubovala. Naju,ki sva dobre volje, se bolezen že ne bo prijela.
Mrak je legal na Sušje,ko sva iskala Marijin dom. Prav hitro sva našla njeno dvorišče. Bog že poskrbi, da je vse prav. Marija je postala bogatejša, dobila je vnukinjo in zdaj ima njeno življenje lepši sijaj.
Za lahko noč pa sva se ustavila še pri Cva rovih, saj drugam si zaradi pozne ure nisva upala. Ivanka in domači so naju prisrčno sprejeli, pa še večerjo so nama dali. Bog povrni!
Kjerkoli sva z Romanom hodila, sva izročila pozdrave Prijateljstva bolnikov in invalidov vsi pa so se zanje zahvalili in v najin koš položili svoje pozdrave za vse prijatelje.
Še so 'fajn' ljudje na svetu, le oči moraš odpreti in srce razodeti.Daj ljudem prijatelj stvo in bogato ti bodo poplačali z darovi svojega trpljenja in življenja.

Alenka O.

DUHOVNI VIKEND V STIČNI

Kdor od povabljenih se je odzval klicu vere ki je Jezusov dar, se je drugi petek v sve- čanu odpravil v Stično.Zbralo se nas je za četrt stotnije Kristusovih vojščakov.Duho- vni vodja je bil p. Lojze Markelj. Sestavil je nekakšen "urnik",po katerem smo se potem ravnali.Bil je kar zahteven,saj je z majhnimi presledki (za čas obrokov) trajal od 7. do 22. ure.
Med samostanskimi zidovi je mogel vsak v miru in poglobljeno moliti, s tem stopiti v stik z Bogom ter tako ustvariti tudi mir v svojem srcu in duši. Ker smo sicer površni, je bil to pravi kraj in trenutek, da je vsak lahko pri sebi rekel Gospodu: "Tukaj sem, sprejmi me z vsemi mojimi slabostmi in na- pakami!" Notranji svet, v katerega smo se zazrli, je zelo lep, tišina z Bogom in pred njim pa nekaj čudovitega - svetega. To je dovolj,da se privadimo notranje in zunanje tišine, ki pa vedno ni lahko izvedljiva, saj človeka mimogrede zanese, čeprav je bilo priporočeno, da se kar najmirneje gibljemo in zbrano pogovarjamo z Bogom.
Poleg molitve, ki nas je spremljala na vsa- kem koraku, se je pater Lojze poglobil v razlago in branje Svetega pisma, v daritev in potekanje sv. maše, v naše trpljenje, v Boga, ki naj ga gledamo skozi svoje brate in sestre - skozi stvarstvo. Boga najti v vsakem človeku, tudi sovražniku, ni lahka pobožnost, je pa vendar edina, ki jo Bog upošteva. Zato je potrebna nadčloveška moč,da bi resnično Boga srečali v človeku. Rekel je, da Boga ni mogoče ljubiti mimo človeka, nasprotno pa tudi ni mogoče lju- biti človeka brez božje pomoči. Povedal je pregovor, ki se mi je zdel zanimiv, zato ga spoznajte še vi, bralci tega zapisa.
- Iskal sem svojo vero pa je nisem našel;
- iskal sem svojega Boga pa ga nisem našel
- iskal sem svojega bližnjega pa sem našel vse tri.
Pot k Bogu najde lahko vsak predvsem v glasu svoje vesti, zadnje merilo pa je ved- no ljubezen. Odločiti se mora vsak sam,saj je taka ljubezen trda in težka.
Med našim bivanjem v Stični,smo imeli mo- žnost opraviti sv. spoved ali kakor je pater rekel-daljši pogovor z njim. V vsakodnevno življenje je bila seveda vključena tudi sv. maša, kjer smo pridno sodelovali s svojimi prispevki.
Kar prehitro se je iztekel ta duhovni vikend in v nedeljo po kosilu smo se razšli z željo, da se ob letu osorej spet srečamo med temi samostanskimi zidovi.

Oton

POMLADNA SETEV PBI

Prijateljstvo je polje, ki ga poseješ z ljube- znijo, z ustvarjalnimi načrti,z novimi potmi, z odgovornostjo in s pozornostjo do sočlo- veka. Za pravilno rast skrbi naš Oče, brez naše dobre volje in zagnanosti pa tudi ne gre.Vendar,če je človek osamljen v svojem delovanju,pa naj bo to še tako človekolju- bno in Bogu po volji, počasi opeša v svoji vnemi in pripravljenosti.Zato je prav,da se med sabo tesneje povezujemo, si prisluh- nemo, se dopolnjujemo, si pomagamo in se drug ob drugem bogatimo.
Prav z željo po čimbolj živahni in trdni med sebojni navezi v gibanju PBI smo se v so- boto, 13. marca 1993, zbrali odgovorni in sodelavci na letnem delovnem srečanju na Mirenskem Gradu. Da bomo lahko resnično živeli in tvorno delovali v duhu mednarod- nega Bratstva bolnikov in invalidov,se mo- ramo tega plemenitega duha navzeti. Moj odnos do Prijateljstva bolnikov in invalidov ne sme biti enak odnosu do popoldanske rekreacije ali do večernega razvedrila.Spo- znanje o vrednosti obiska nekega bolnika oziroma osebnega pogovora z njim je naj- brž veliko večjega pomena za mojo osebno rast kot pa serija prebranih knjig.
Če želim, da bo živelo in se razvijalo tudi z mojim sodelovanjem, potem mi mora priti duh Prijateljstva v "meso in kri." Prijatelj- stvo ni šolski predmet in ne osemurni delavnik,pač pa mora biti moj stil življenja. In za to si moramo prizadevati vsi: bolniki, invalidi in zdravi sodelavci.
Post je čas premagovanja, očiščevanja... Ali se mojemu srcu človek približuje ali se od njega oddaljuje? Geslo gibanja PBI je: "Vstani in hodi!" Velika noč je pred vrati. Kdo si želi skupaj z menoj v nove zarje vstati?

Alenka O.

Tokrat nisem imela namena pisati za Odprto stran, a kaj ko se nihče drug ne opogumi, da bi jo napolnil. Ko mi je urednik potožil o praznem listu,sem kar rada prijela za pero. Prvič zato, ker je v meni toliko misli in hre- penenja, da se z vami pismeno pogovorim, če vas že obiskati ne morem. Drugič pa zato, da pomagam uredniku, ki se trudi za vas, čeprav je po prestani operaciji še v bolniški.
Od prejšnjega klepeta se mi je nabralo ne- kaj odmevov. Marjetka K. me sprašuje, če je Dolenc našel ženo.Da,našel jo je in prav te dni mi je pisal, da žena ne bo šla nikoli več v Italijo.
Neki duhovnik mi je rekel, da se dandanes ljudje ne znajo več čuditi. Jaz pa sem se preprosto začudila, kje je Dolenc, ki ni znal najti avta in žene, dobil moj naslov?
Tistemu,ki me v pismu "kara", da so danes resni časi, jaz pa pišem "hecne" stvari,od- govarjam takole: Zavedam se in občutim, kako je sleherni dan obtežen s strašnimi novicami zaradi vojne, brezposelnosti... V življenju, v pismih, po telefonu srečujem trpljenje, bolečine, skrbi, veliko tarnanja... Vse to,ne le hočem, ampak z vsemi močmi in najboljšo voljo pomagam nositi z mojim bližnjim po težki zemeljski poti!
Moja duša pa ni obremenjena,ker jo je Bog ustvaril za druge vrednote, tudi za to, da lahko koga razveselim in da sem kljub bo- lezni in napornemu delu za begunce srečna Torej se včasih iz srca nasmejem in zelo rada del tega veselja podarim tudi bralcem Prijatelja.
Vsi, ki se znate iskreno nasmejati, brž be- rite dalje. Tisti pa, ki radi pestujete slabo voljo, imate priložnost,da se "spreobrnete" Heleno pa prosim,naj mi oprosti,da se ji po vsem,kar sem ji "skuhala",sedaj še smejim..
Že decembra lani, ko sta me s Kati obiskali v Gorici, sem ji dala lepo steklenico. Oblo- žila sem jo z makaroni, da jo bo ja srečno pripeljala domov. Vedno praktična in iznajd ljiva Helena je steklenico doma takoj skrila
Konec februarja, ko so ji sorodniki prišli s torto voščit za rojstni dan,je ona ponosna postavila na mizo tisto steklenico. Vsi so občudovali zlato kapljico v njej, saj so na etiketi prebrali - vino,drugih besed pa niso razumeli. Ko so odvili zamašek, bi jim bolj kot torta prišla prav solata, saj je bil v steklenici le vinski kis...
Za to zabavno dogodivščino sem zvedela še tisto popoldne, ko sem telefonirala na Gorenjsko,da bi voščila. Smeh me je sprem ljal vso pot domov, da me je še carinik vprašal, čemu se smejem. Odgovorila sem mu, da zato, ker je na svetu tudi lepo, ne samo hudo...
Kot tista gospa z Dolenjske ne bo šla več čez mejo, gotovo tudi Helena ne bo več nazdravljala z italijanskim 'vinom'.
Srečna sem, ker vam pišem, da bodo tako prišla do vas tudi moja praznična voščila. Saj se gotovo še ne bo kmalu zgodil tak čudež, da bi utegnila vsem osebno pisati, čeprav bi to rada.
Prisrčno želim,da bi -skozi poglobitev med- človeških odnosov v postnem času-globoko doživljali veličino odrešenjske skrivnosti, ter se veselili življenja, ki vam ga podarja Vstali Kristus!
Pomladni pozdrav, Aleluja!

s. Mihelangela

Ko se pripravljamo na velikonočne praznike nas bolj kot običajno tolaži zavest,da bodo tudi naši dragi pokojni prijatelji z Jezusom vstali, čeprav nas,ki tukaj ostajamo,vsaka ločitev prizadene.

Že konec novembra 1992 je Jožica izgubila brata FRANCIJA KERZNAR, Vrtna 7, 63220 Štore. V družini zelo žalujejo za njim žena Vida, otroka Sebastjan in Nataša ter ses- tra Jožica,ki so ga zelo ljubili in potrebovali Vsem naše občuteno sožalje in zagotovilo, da smo z molitvijo z njimi v bolečini.

Prva v letu 1993 nas je zapustila mama IVANKA CVAR, Lipovščica 9,61317 Sodra- žica. Poznali smo jo od prvih začetkov PBI. Kar lepa obletnica je letos, že dvajset let! Mama je bila močna žena,polna vere,ljube- zni, upanja in poguma. Ni se ustrašila trp- ljenja, ampak ga je z božjo pomočjo spre- jemala iz dneva v dan, iz leta v leto. Vse življenje je veliko delala in skrbela za dru- žino s štirimi otroki,posebej za sina Lojzeta in hčerko Ivanko, ki sta naša prijatelja invalida. Še z večjo ljubeznijo se je posve- čala vnukinji Tatjani, ko so spoznali, da se njena prizadetost ne bo mogla pozdraviti. Odkar sem jo spoznala, je tudi sama bole- hala in kljub vsemu skrbela za vso družino s pomočjo dobre snahe. Hvala, draga po- kojna mama, za vse, kar ste tako veliko- dušno darovali v življenju, in ne pozabite na nas, ki potujemo za vami...

Nato je umrl oče našega sodelavca Toma- ža Brica. BRANKO BRIC, Draga 4, 65294 Dornberk. Njegov tako nenadni odhod nas je vse prizadel, saj nekateri prijatelji na Primorskem niso vedeli za pogreb. Toliko bolj so občutili nenadno smrt domači, ma- ma in otroci, ki gotovo dobrega, skrbnega očeta pogrešajo. Tomažu, ženi Marjani in vsem v družini, posebno Tomaževi mami, naše globoko sožalje!Očetu pa naj Gospod obilo poplača za vse truda polno življenje!

Te dni mi je vsa žalostna Marica Dvorjak, Vransko 104, 63305 Vransko sporočila, da so njeno drago dobro krušno mamo poko- pali 20. februarja 1993. Marica pravi, da je mama,KRISTINA KARO,zadnje dni življenja zelo trpela in je prosila Boga,naj jo reši tr- pljenja ter vzame k sebi. Dočakala je zelo visoko starost, sedemindevetdeset let, in zato ji niso mogli odrezati leve noge, imela je gangreno.Tej mami bi morali dati nagra- do, ker je vzgajala otroke, ki niso bili njeni (okrog petnajst), tudi Marico je vzela kot zapuščeno siroto k sebi in jo imela kot za svojo hčerko. Zato Marica sedaj pravi, da jo zelo pogreša in ji je zelo dolg čas, pa da se bo zavzela za delo pri Karitas v Vran- skem, kljub temu da je težka invalidka. Marica, ostani pogumna, molimo zate, da bi te ta preizkušnja ne prizadela preveč, saj bo mama tudi v nebesih "skrbela" zate, kot je na zemlji!

Čeprav zadnje čase tako hitim odgovarjati na pošto,me je kljub temu sinoči pretreslo, ko mi s.Edith sporočila po telefonu, da je v torek 2.marca 1993 umrla JOŽEFA DOBRIHA Partizanska 17, 61000 Ljubljana, saj sta na moji pisalni mizi njena kartica in pismo, ki čakata na odgovor. Kako mi je hudo, da ji nisem odgovorila! Tako,vidite,dragi prijate- lji,da marsikdaj zamujam. Na svetu si niče- sar ne želim, tudi zdravja ne, ampak edino časa, tega mi vedno primanjkuje. Hudo mi je,ko ne morem storiti vsega, kar bi morala in kar bi želela. Prepričana sem, da me Jo- žefa sedaj v večnosti v srečnih nebesih, ki si jih je zaslužila z invalidnostjo skozi vse življenje, razume in me opravičuje, ko je zaman čakala na moj odgovor.
Zadnja leta je poleg invalidnosti bolehala za rakom. Zato me v pismu sprašuje, kak- šno zdravilo imam, da še živim, naj ji po- magam z nasveti, ker ona bi tako rada še živela in si olajšala bolečine, ki so jo stalno spremljale. Kako težko človek na taka vpra šanja odgovarja, a vendar sem jo več kot leto dni spodbujala, naj bo pogumna. Raka ni mogoče redno pozdraviti, treba ga je sprejeti in z njim živeti, se z njim spoprijeti v boju vsak dan znova, da se ne vdaš ne bolečinam ne slabemu počutju, ampak te- mu kljubuješ z voljo bolj kot z zdravili. Ko pustiš, dovoliš, da je on močnejši od tebe, od tvoje volje,tudi nobeno zdravilo več ne pomaga. Jožefa je kljubovala invalidnosti, zato ni mogla tudi raku, čeprav je imela močno voljo živeti. Jožefa, odpočij se pri Gospodu med angeli in prosi za nas vse, ki se bojujemo s kruto boleznijo, ki tolikim ne prizanaša...

s. Mihelangela

TEŽAVE S PLAČILOM NAROČNINE

Zahvaljujem se Vam za Prijatelja, ki ga redno prebiram skozi vse leto z največjim zanimanjem.Nisem pa letos še mogla pora- vnati naročnine, ker namreč naš denar pri vas nič ne pomeni. Prosila sem sicer sina v Sloveniji, vendar še vseeno ne vem, ali je že plačal.To me namreč zelo skrbi.Obenem se zelo rada spominjam škofa Leniča, ki je umrl pred dvema letoma. Bila sem na nje- govi novi maši. Naj mu ljubi Bog da večno veselje v nebesih!
Draga Antonija! Veseli smo vašega pisma, ki je prispelo iz druge države. Bog daj, da bi mir zavladal povsod, kjer živimo. Zaradi naročnine je res najbolje, da jo poravna vaš sin, ki živi tu, v Sloveniji. Hvalevreden pa je tudi vaš spomin na škofa Leniča.

SVETA MAŠA MI JE OPORA

Zopet vam pišem. Mogoče mi bo lažje.
Čeprav zunaj sije sonce, je v stanovanju pusto in dolgočasno, ker je nedelja in ne morem k sv. maši, ki mi je edina opora v bolezni in invalidnosti. Nimam nikogar, ki bi me peljal.
Božični prazniki so minili in že je tu postni čas,ko se bomo notranje pripravljali na Kris tusovo trpljenje in mu skušali darovati tudi svojega.
Vaš list mi je zelo všeč in ga rada prebiram Vedno težko čakam, da pride. Je zelo za- nimiv in spodbuden. V njem najdem še bolj preizkušane brate in sestre. Najhuje je,ka- dar pridejo duševne stiske in nimaš nikogar ki bi mu zaupal. Takrat se, kolikor morem, potopim v molitev in prosim Boga za milost in moč, da bi vztrajala.
Draga prijateljica! Če nimate nikogar, ki bi vas peljal v cerkev, pa prisluhnite sv. maši ali besednemu bogoslužju po radiu. Ali pa vzemite Sveto pismo in ob njem razmišljaj- te in molite. Tudi tu boste dobili moči za premagovanje osamljenosti in bolezni.
Morda Bog želi,da je to vaša posebna post- na naloga. Skušajte jo vdano izpolnjevati.

ČEBELARJU

Vseh vas se rada spominjam, še posebej v molitvi. Jaz sem sedaj dobra, čeprav sem bila tudi prehlajena. Pošiljam vam pesmico, ki sem jo v prejšnjem mesecu napisala za prijatelja, čebelarja.

VESELA ČEBELICA
Veselo leti s cveta na cvet
in vesela se vrača
z upanjem, da bo vse
za tvoj najslajši med.
In da bo tudi sladka medica
samo za vas,
da bodo vaša zdrava
nasmejana in rdeča lica.

Štefka Bočkaj

SRCE MI JE ZAIGRALO

Zelo sem bila vesela, da sem bila lahko z vami na duhovnih vajah v Želimljem. Bila sem srečna; zlasti pri sv.maši, kjer je vsak večer obiskal moje ranjeno srce naš dobri in zvesti prijatelj, Jezus Kristus.
V srce so se mi vtisnila tudi razna prijetna doživetja: pogovora z novomašnikom Francijem Pavličem in patrom Gabrijelom iz Štepanje vasi, saj sta mi oba dala novih moči, da bom laže premagovala svoje vsa- kodnevne težave.
Ko pa nam je pater Gabrijel v soboto go- voril o naši dobri Božji materi Mariji, mi je srce zaigralo novo pesem. Začutila sem,da nam je Marija vsak trenutek našega življe- nja zelo blizu in ne nekje za devetimi go- rami; v težavah pa nam stoji ob strani in pomaga, da vedno ostanemo Bogu zvesti.
"Naj se zahvalim še Tatjani Šušteršič, da me je povabila na srečanje in Zdenki za prevoz.

Lep pozdrav od Irene Treven iz Vrhnike

TOLAŽILNA PESMICA

Po daljšem premoru Vas spet lepo pozdra- vljam. Pošiljam za vse prijatelje tolažilno in spodbudno pesmico.
Nastala je, ko sem razmišljal o sebi in o življenju vseh nas. Želim si,da bi jo objavili Posebej se ne bi predstavljal,ko je v pesmi mnogo povedanega.
S spoštovanjem,
Dragi prijatelj! Hvala za pismo in pesmico. S "spoštovanjem" se ni treba poslavljati, raje si pošljimo iskrene pozdrave.
Pisanje pesmic ni lahko delo, pisec mora imeti kar nekaj daru za pesnjenje. Vaša pesmica je resnično spodbudna in tudi za- bavna. Malo smo jo popravili. Verjetno jo bo marsikdo rad prebral in se nasmehnil ob njej. Lep pozdrav!

MOLITEV ZA BOLNIKE

Zelo sem se razveselila "Maše za bolnike". Molitev sem si tudi prepisala, da jo lahko molim. Pri nas je veliko bolnikov, ki so še potrebni molitve.Tudi jaz vam pošiljam eno če se vam bo zdela vredna prepisa.
Naj kri iz Jezusovih ran kot biserna rosa očisti naše duše v tem postnem času, da bomo z zaupanjem prihajali k zakramentu očiščevanja in zakramentu življenja - k Evharistiji! Da bi bilo vse naše življenje pot s Kristusom - do vstopa v nebeško kralje- stvo!
Opravičujem se zaradi slabega pisanja.Ro- ke se mi tresejo, ker me bolijo. Stara sem 70 let in sem 90% vojna invalidka. Iskren pozdrav in Bog plačaj!
Draga Tilka! Hvala za pismo, za lepe želje in za molitvico,ki pa smo jo morali kar pre- cej popraviti. Smisel besedila je ostal, le drugače smo povedali. Upamo, da boste zadovoljni. Lep pozdrav in božjo pomoč!

Uradno smo v pomladi.Zelenja je že precej rož ob poti tudi vsak dan več, veter je pa še zimski. Pa se bo moral tudi ta posloviti. Pomlad ga bo verjetno kmalu premagala in bo popolnoma zavladala.
Vsi najlepše pozdravljeni!
Petindvajset let je lepa doba. Občudujem vas, plemeniti in pogumni Samarijani,ki ste delali v nenaklonjenih časih in obrodili sad v potrpljenju. Draga sestra Mihelangela in gospod Jože! Veseli bomo še kakšnega povabila in vaše- ga obiska. Posebno lepo je na počitnicah ob italijanski obali v Lignanu, kjer se lahko veliko pogovorimo in si na soncu naberemo novih moči za nadaljnje življenje.
Vaš list mi je všeč. Tudi mi mlajši najdemo v njem mnogo lepih misli in spodbud. Pose- bno pa ga je vesela naša mama.

Majda T.

Bliža se postni čas, spomin Jezusovega trpljenja, darujmo vse naše trpljenje in te- žave Njemu v zahvalo in prošnjo za pomoč vsem, ki trpijo zaradi vojne v Bosni in na Hrvaškem,in molimo za spreobrnjenje greš- nikov. Naj Sveti Duh razsvetli vse voditelje držav, da bi delali za mir na svetu. Marija, Kraljica miru, prosi za nas! Vsem želimo zdrave in blagoslovljene velikonočne praz- nike in vas vse prav prisrčno pozdravljamo
Sem v učnem centru Postojna.Tukaj se še kar znajdem in mi ni hudega. Vesel pa bom vsake pošte, pa tudi obiske sprejemamo lahko vsak dan od 14. ure - 15. ure. Lep pozdrav vsem prijateljem.
Veseli smo bili obiska s strani Prijateljstva na našem skavtskem taboru in upamo, da se bodo taka srečanja še nadaljevala.
Sedaj v zimskem času,ko ne morem iti ven komaj čakam, da dobim kakšno pošto ali verski časopis,tako da vidim svoje prijate- lje in sotrpine. Vse prav lepo pozdravljata
Prav lepo se zahvalim muhastemu žrebu,da mi je dodelil tako lepe vizitke. Bog povrni! Zelo se jih bil vesel. Kakršenkoli pisarniški material mi prav pride, saj veliko pišem, čeprav že težko.

Albin Urh

UTRINKI IZ DNEVNIKA

Jožica Rihar se je lani julija vrnila z Mada- gaskarja,kjer je tri leta kot laična misijonar ka delovala v Tangainoniju. Nekajkrat smo objavili njena pisma. Hvaležni smo ji, da je našim bralcem zaupala še nekaj strani iz svojega dnevnika...
Letalo se je spuščalo, že se je pod nami prikazala kopna zemlja. "Madagaskar!" sem vzkliknila. Pred nami se je širilo rdečkasto- rjavo valovanje, posuto z zelenimi lisami, ki so nam bile vse bliže in bliže. Nenadoma se je težka ptica uprla na trda tla. Nič več lahkih kril,prispeli smo na Rdeči otok,v trdo stvarnost.
Danes sta mi Marija in Sonja malo razkazali Tananarive - glavno mesto Madagaskarja. Name je naredilo močan vtis. Predvsem me je prizadela divja revščina, ki zija vate izza vsakega vogala. Koliko majhnih,razcapanih otrok,ki molijo svoje črne ročice proti tebi; koliko invalidov,brezdomcev, postopačev.. Ne vem česa prosijo, saj še ne razumem njihovega jezika, a prav gotovo so lačni. Tople besede in ljubezni bolj kot kruha...
Srečujem zanemarjene matere z upadlimi obrazi in očmi brez leska.Je za vedno uga- snilo v njih upanje v boljši jutri? Umazani otroci stopicajo ob materi, najmlajši spi na hrbtu, drugi ji joče v naročju, tretji pa pod njenim srcem še sanja o sreči...

Z Marijo sva "rili" po blatu proti Tangaino- niju. Z našimi avti bi tja nikakor ne mogli priti.Tale MIVA pa si korajžno utira pot čez luže,jame in blato.Pot se mi je zdela dolga, a lepa zaradi črnih kuštravčkov,ki so zasli- šali avto in pritekli na cesto ter pozdrav- ljali: "ŠALAMA, madmozeli!" (pozdravljeni, gospodični). Dvigala sem roko v pozdrav. Ob petih sva prispeli v Tangainoni, kjer bo odslej moj novi dom.
Prvi dan v dispanzerju. V ušesih mi bobni malgaščina. Bom kdaj znala zlagati njihove zloge in besede ter jih zategovati kot oni?
Ljudje so me gledali. Ko jim je Marija razlo- žila, kdo sem, so bili veseli in so se zahva- ljevali.
Vsi so zelo revno oblečeni.Otroci so zane- marjeni in shujšani. Prihajajo z vsemi mo- gočimi težavami. Samo gledam, opazujem in se čudim.
Nocoj spiva z Marijo v Farafangani. Sem sva prišli z lesenim čolnom, izdolbenim iz enega debla. Lakana se imenuje.Prvič sem se peljala z njim.Ura in pol mirnega drsenja po vodi. Za nazaj bodo potrebne tri ure, ker bomo veslali proti toku. S.Marjeta je pokazala kraj, kjer se sončijo krokodili...
Bil je zelo lep dan, sončno nebo se je skla- njalo nad poraščene rečne bregove, nad riževa polja in sadno drevje.

Z dr. Sonjo Masletovo sva se odpeljali na deželo k bolniku,kakšne tričetrt ure vožnje pod ranomenskimi hribi. Potem sva vzeli vsaka svoj cekar in peš nadaljevali pot po shojeni stezi. Kar bosa sem hodila po mivki in blatu, potem sva prebredli široko reko. Previdno, da bi nama ne zdrsnilo na spolz- kih skalah. Z nama je hodila Julienne in ka- zala pot. Najlepša je bila pot skozi nasade cvetoče kave,ki je s svojim opojnim vonjem polnila vroči zrak.Hodile smo dobre pol ure.
Sredi palm in bananovcev sva uzrli leseno kočo in kakšnih šest ljudi.To je bil najin cilj Bolnika sva našli pred hišo. Pozdravili smo se - tako, kakor zahtevajo njihovi običaji - nato sva s Sonjo pripravili vse potrebno,in začeli delati. Sonja je pregledala bolnika in ga nato punktirala.Fant je bil precej ubog, trebuh je imel že tako napet, da je komaj dihal.V dveh urah sva iztočili trinajst litrov tekočine!
Pot nazaj je bila prav prijetna, pa čeprav naju je ujel dež in sva bili premočeni do kože. Spet se je prikazalo sonce in naju hitro posušilo. Vso pot je z nama hodil de- ček, star kakih osem let. Preden smo za- bredli v reko, se je vprašujoče zazrl v naju in nama pokazal roko. Takoj sva razumeli njegovo 'zvesto' spremstvo:od komolca do zapestja je imel roko vso v turih.Sedli smo na skale ob reki. Mali se je temeljito umil, midve pa sva pripravili nekaj zložencev in alkohol.V kratkem času so bili turi iztisnjeni očiščeni in poviti, fantek pa zadovoljen in vesel. Tako tudi midve.
Torek je.Prijatelji doma imajo nocoj pevske vaje. Lepo bi bilo biti z njimi, a Gospod me hoče imeti tukaj. Prav. Zato pa naj torki ostanejo naša vez-preko najvišje Centrale
Zvečer. Z Marijo sva se vrnili iz vasi. Molili sva rožni venec z ljudmi. Tako bomo molili ves mesec oktober.Toplo mi je bilo pri srcu ko sem sedela na tleh, v temni malgaški hišici,pred Marijinim oltarčkom.Le sij sveče jo je osvetljeval. Sedeli smo v krogu z ot- roki in nekaterimi ženami.Vsak večer bomo molili pri drugi družini,kar me bo še bolj po- vezalo z ljudmi.
Nihče me ni motil pri razmišljanju o teh na- ših temnopoltih ljudeh,živečih nekaj stoletij za nami, pa vendar ljudeh - s telesom in dušo, vdihnjeno od Boga,ljubljeno od Boga Otroci istega Očeta so kot jaz,torej smo si res bratje in sestre med seboj.

Jožica Rihar

Tečaj za umirjenost

Samo za današnji dan bom srečen v gotovosti, da sem ustvarjen za srečo... Ne samo za oni svet,tem- več tudi za ta svet.

Čemu smo mi ljudje ustvarjeni? Odgovor na to vprašanje nas je učil stari katekizem: ustvarjeni smo od Boga, da bi dosegli več- no blaženost. Tudi novi katekizem bo dal odgovor na to osnovno vprašanje. Papež Janez odgovarja po svoje. Reče o sebi,kar smejo reči vsi: smem biti srečen, kajti ust- varjen sem za srečo.
Vemo, kako pravijo ljudje: nekdo je za to in to "kot ustvarjen". Za neko nalogo, ne- ko vlogo, neko življenjsko področje. Nekdo je za to posebno nadarjen, sposoben, po- klican. Tem ljudem je bilo dano po naravi, od Boga podarjeno.
Od Boga podarjeno je nam ljudem, kar smo po naravi za Boga: Njegova bitja, Njegove hčere in sinovi. Od začetka nas je takšne ustvaril. Da jih od vsega početka vidimo drugače,je naš problem,je pogled izvirnega greha,je slepota zaslepljenosti.Naše oči so za Boga oslepele,naša ušesa so za Njegovo besedo gluha, naša srca za Njegov utrip srca brez posluha. Izgubljamo iz vida božji cilj in tekamo človeškim ciljem naproti. Iz- gubljamo božji klic našega sluha in posluša mo hrup družbe. Domišljamo si, kdo smo in kaj hočemo. Toda pravo podobo, po kateri smo ustvarjeni, pa spregledamo: Jezusa, podobo Očeta, brata vsakega človeka. On mora vedno znova vstajati iz naše zaslep- ljene slepote, da ga vidimo, kakšen je in kakšni smo mi v božjih očeh.On mora ved- no znova odpirati naša zamašena ušesa, da slišimo, k čemu smo poklicani. On mora vedno znova odvaliti kamne izpred našega srca, da nam bo prišlo do srca spoznanje, čemu nas je Bog ustvaril.
Velikonočni praznik je praznik Njegovega in našega vstajenja. Je največji praznik cer- kvenega leta, je praznik, s katerim doživ- ljamo svojo najbolj globoko srečo. Na ta praznični dan sme vsak z novo darovanim veseljem reči: "Danes bom srečen v resni- čnosti, da sem ustvarjen za srečo..."
Za srečo v dveh svetovih:
• "za drugi svet": Z Jezusovim vstajenjem po smrti morem biti trdno prepričan, da bom tudi sam po svoji smrti vstal v božjo srečo.
• "tudi za ta svet": Jezusovo vstajenje se zame ne prične šele po moji smrti, temveč takoj zdaj, tu in danes. Vsak dan smem vstati iz smrti v življenje, stopiti iz sence v luč, iz greha v nov začetek odrešenja.
Upravičeno pravimo,da vsako nedeljo pra- znujemo veliko noč.In pristaviti smemo,naj vsak dan doživimo kot velikonočni dan. Iz velikonočne gotovosti verovanja je to pa- pež Janez podoživljal:"Samo za danes bom srečen v gotovosti, da sem ustvarjen za srečo."

p. Johannes Haas

(risba labirinta)

Med potjo bosta z ribico naletela na ovire. Premagaj jih!

A - nekaj od svojih prihrankov nameni za lačne otroke;
L - danes pri kosilu in večerji poskrbi, da bo- ste molili;
Z - vljudno pozdravi,kogar boš danes srečal;
K - danes bodi prijazen do vseh;
M - zmoli molitev Oče naš;
B - pomisli na sošolko ali sošolca,ki ga nimaš preveč rad, se mu v mislih opraviči in se po- trudi, da boš bolj prijazen do njega;
T - zmoli kesanje;
O - danes deli z drugimi sladkarije, igrače in svojo dobro voljo;
R - zmoli Tebe ljubim, Stvarnik moj...;
S - iz Svetega pisma preberi vsaj eno zgodbo

NAGRADNA KRIŽANKA 2/93

Na osenčenih in oštevilčenih poljih (števil- ke označujejo vrstni red črk) dobite geslo (ime, pregovor, sinonim ipd.), ki se nanaša na zgoraj objavljeno sliko uganke. Rešitve (samo geslo) pošljite na dopisnici najkas- neje do 20.malega travna 1993 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. Veliko sreče pri žrebu! 1. vezen prt, 2. vezena prtiča, 3. knjiga: Jožef Kerec, slov. misijonar na Kitajskem, 4. knjiga:Kako udomačiti bolezen, 5. okra- sna ura.

Rešitev križanke 1/93: JAKOB ALJAŽ

1. klekljan prt: IVAN ŠTRUKELJ, Retnje 30, 64294 Križe; 2. letna naročnina za Prijate- lja: ANA URBANC, Cankarjeva 15, 64290 Tržič; 3. pleten čipkast prtiček: ANICA VRANIČAR, Stožice 62, 61113 Ljubljana; 4. vezeni podstavki:JULIJANA GOVEKAR,Stara Oselica 26, 64224 Gorenja vas.

spredaj: teloh, avtor F. Stele
zadaj:korita Mostnice v Bohinju,avtor F.Stele

Prispevke za št.3/93 pošljite do 20.aprila 1993