naša molitev 1993

JUNIJ

• Da bi pri obhajanju mašne daritve evharistično skupnost vedno bolj in bolj umevali kot žrtev, zahvalo in spravo.
• Da bi na Srednjem Vzhodu gradili mir na pravičnosti in na človeški, družbeni in verski vzajemnosti.
• Da bi duhovniki črpali moč iz prebo- denega Odrešenikovega srca za poglo- bljeno duhovno življenje in apostolsko poslanstvo.

JULIJ

• Da bi vsi kristjani sodelovali pri skup- nem prizadevanju za evangelizacijo.
• Da bi bili domači in tuji laiški misijonarji primerno izobraženi in pravilno ovred- noteni v svoji misijonski dejavnosti.
• Da bi slovenski verniki po vsem svetu zvesto ohranjali verske vrednote in se ob evangeliju nenehno navdihovali za večjo solidarnost.

POGANSKO KRŠČANSTVO

Vdor posvetnosti - to je ne- varnost.
Realni svet kristjana postaja vse bolj dvotiren. Ko se od- pravlja v življenje s Kristusom, želi po- nesti Njega tudi tja, kjer se za ta obisk visokega gosta še niso pripravili.Najvišji postane ponižan, stisnjen v kot laži in namišljene religioznosti. "Moj Bog je drugačen bog," je dejal Slovenec.
S katerim bogom primerjaš svojega "drugačnega Boga"?
Na sodni dan nas ne bodo rešile Pre- šernove poezije, sprehod po Dolini tri- glavskih jezer ali pomiljujoč zdihlaj nad dogodki vojne, kjer vladajo združene demonske sile.
Strah je znamenje nedozorelosti.Za zo- renje človek potrebuje neskončno časa ker živi v senci smrti ali navideznega krščanstva.
Vse velike odločitve sme napraviti vsak sam. To je pravica človeka. Svojo od- govornost si lahko pridobiš z nenehnim vzgajanjem za Njega, kateremu si zapi- san in na dlani nosi tvoje ime.
Kakšna odgovornost vzgojiteljev, bodo- čih apostolov. Če mladih duš ne bodo vsidrali v Bogu, jim ne bo ostalo druge- ga kot "mahanje po zraku",pa četudi se bo to imenovalo učenost, visoka kul- turna ustvarjalnost, moderna tehnika, svobodna ustvarjalnost.
Odprtost za vse dobro in lepo ni le člo- večanska,ampak tudi krščanska poteza Namesto, da bi me preganjala sla po iskanju zmote in človeške slabosti, naj me raje vodi neugnana optimistična že- lja po odkrivanju resnice dobrote,lepote
Potrebna mi je evangeljska vedrina. In če sem po naravi črnogled in otožen, si moram pridobiti to krepost.Ta krščanski optimizem, to vedrino, ki išče in najde resnico, dobroto, lepoto. Ozkost ubija posameznika in družbo. Junak je tisti, ki ljubi resnico in pravico, ne meče kame- nja na druge, ker resnico in dobroto iz- žareva in z njo osvaja.
Med takimi ljudmi ni "naših" in "vaših". Smo eno v naporu, eno v ciljih, eno v ljubezni, pa čeprav si pustimo svobodo v mnogih stvareh.
Vedno sebi zvest: to pomeni - biti tak, kot sem,pred Bogom in svojo vestjo.Ta svet je samo za naju:za mene in za Bo- ga. Vsak ima svojo skrivnost. Ne smem hoditi okoli s srcem na roki, pač pa z roko na srcu.

Slavko Kalan

USTVARJENI  PO  BOŽJI  PODOBI

Nekatere resnice naše vere se nam zdijo lahko sprejem- ljive,druge težje.Nauk o Sveti Trojici spada med slednje.Kdo more doumeti, kako morejo biti tri božje osebe en sam Bog, kako more en Bog obstajati v treh osebah? Skrivnost je,v čem se Oče,Sin in Duh razlikujejo - če se ne bi,ne bi bili Trojica, in kako so kljub različnostim en sam Bog.A Jezus v evangeliju tolikokrat govori o Očetu, o sebi kot Sinu in o Svetem Duhu, da o treh osebah v Bogu ne moremo dvomiti. Ljudje si pri razlagi te skrivnosti pomagamo, da vsaki od treh oseb v Bogu pripisujemo posebno delovanje.
Očetu pripisujemo stvarjenje.On je prvi in vse, kar biva, je nastalo po njegovi stvariteljski moči: razsežnost časov, neizmernost vesolja, množičnost,različ- nost in razgibanost stvari, rastlinsko, živalsko in človeško življenje na zemlji..
Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Zato naj bi bili po Očetu Stvarniku tudi mi ustvarjalci. In res:že od malega človek teži k temu, da bi kaj naredil. Njegova pamet vedno razmišlja in tuhta, njegove roke bi kar naprej rade kaj naredile.Ker je Oče ust- varjal skupaj s Sinom in z Duhom, tudi človek čuti željo po sodelovanju; ker je Oče ustvarjal zato, da osrečuje, je tudi človek najbolj vesel, kadar pri ustvarja- nju osrečuje druge.
Sinu pripisujemo odrešenje. A ne samo, da mu pripisujemo- kot učlovečeni Božji Sin nas je resnično odrešil. Ni treba na- števati,kako je oznanjal evangelij,trpel, umrl, vstal, odšel v nebesa pripravit nam pri Očetu prostore, poslal Svetega Duha. V vsem ga je vodila ljubezen, ki se je pokazala v besedah, še bolj pa v dejanjih, v popolnem darovanju samega sebe.
Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi mi odreševalci.Najprej odrešu- je vsakdo sam sebe, ko veruje, moli, se ravna po vesti,izpolnjuje dolžnosti svo- jega poklica, jemlje nase svoj križ in ga nosi za Jezusom.Kot zrno pada v zemljo kjer umrje,a rodi sadove.Odrešujemo pa tudi druge, ko v družini, v drugih skup- nostih in v čutu soodgovornosti za vse človeštvo delamo, molimo, trpimo,veru- jemo,upamo in ljubimo,se po Jezusovem zgledu darujemo...
Duhu pripisujemo posvečevanje. Jezusa je pri krstu v Jordanu posvetil za njego vo službo. Napolnil ga je s svojimi sed- merimi darovi.Nas posvečuje,ko nas po zakramentu krsta sprejema v članstvo Cerkve, ko nas po birmi dela sprejem- ljive za evangeljske resnice in nam daje moč, da po njih živimo...
Pri stvarjenju je v nas vtisnjena po- doba Svetega Duha, zato smo tudi mi posvečevalci. Najprej samih sebe. Mož, žena, otrok,fant,dekle, sosed, delavec, duhovnik, starček, bolnik ali kdorkoli se posvečuje v stanu in poklicu,ki mu ga je božja previdnost dodelila. Prav zato mu ga je dodelila, da bi se v njem posvetil.
Povabljeni smo tudi k posvečevanju drugih.Duhovniki posvečujejo po poklicu za katerega so od Boga na poseben način odbrani. V nekem pomenu pa je vsak kristjan poklican za duhovnika. Pri posvečevanju drugih sodeluje predvsem tako,da izžareva božjo dobroto in zgle- dno živi.Sovražnike posvečujemo,ko jih ljubimo in jim hudo vračamo z dobrim, preklinjevalce, ko jih blagoslavljamo. Bolniki so še posebej povabljeni, naj v povezavi s trpečim Kristusom darujejo svoje trpljenje za odrešenje in posve- čenje vsega sveta.
Lepo je živeti iz zavesti,da smo ustvar- jeni po božji podobi.

p. Franc Cerar

STAREJŠI IN BOLNI DUHOVNIKI

"Vendar mislim, da moje življenje ni ome- mbe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim svojo službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa Kristusa, da izvršim veselo oznanilo o božji milosti"(Apd 20,24)

Te besede,ki jih je govoril Pavel efeškim starešinam,so izraz duhovne drže vsake ga duhovnika, še posebej škofa v vsaki dobi starosti. Posebej kadar obolijo, je to velika preizkušnja njihove službe.
Prava drža vsebuje vedno zavest last- ne omejenosti in razpoložljivosti za od- prtost v službi Cerkve, dokler bo "želel Gospod".
Če starejši duhovniki nimajo več moči za vso pastoralno delo, ali ga sploh ne morejo več opravljati, odkrijejo svojo identiteto kot služabniki evangelija in prinašalci milosti drugače. V luči vere in občestva svetnikov je njih prisotnost dragocena in plodna za svetost v življe nju Cerkve. Njih služenje je sedaj pred- vsem vneta molitev in duhovni nasveti sobratom in vernikom.
Še bolj pomembna je prisotnost bolnih duhovnikov. Obiski in pogovori z njimi so lepi,saj so priče življenja kot Gospo- dovega daru,sprejetega tudi v trpljenju kot zaupanja v lastno poklicanost.
Škofje in duhovniki bodimo posebej bli- zu tem,ki so starejši in bolni,da se bodo vedno čutili povezane z duhovniškim zborom.
Kadar mora škof ali duhovnik v starosti pustiti svoje pastoralno delo in odgo- vornost, naredimo vse, da se bo čutil še naprej spoštovanega in bo cenjeno njegovo delo, ki ga je naredil v Cerkvi in za Cerkev.
Posebej bodimo pozorni, da se njihovo pastoralno delo ne prekine takoj in po- vsem, posebej,če ga sobratje in verniki ne cenijo preveč. Skupaj z njimi iščimo nove rešitve. Tudi hiše,kjer živijo duho- vniki,naj bodo kraj velike človečnosti in duhovnega bratstva.
O spreminjanju pastoralnega dela se pogovarjajmo s starejšimi duhovniki.Ta- ko bodo v skupnosti prišle do veljave njihove izkušnje in se bo na novo na- daljevalo njihovo delo.
Kadar hudo zbolijo in ne morejo več biti pomočniki v pastoralnem delu,so za nas klic za solidarnost.To je trenutek merila resnične karitativne dejavnosti in no- tranje povezanosti v zboru skupnosti - Cerkve.

(Iz pisma italijanske škofovske konference duhovnikom: "Poživi božji dar, ki je v tebi", februar 1993)

Jože Štupnikar

RAVNAJMO PAZLJIVO Z ŽIVLJENJEM

Letošnji svetovni dan zdravja je zazna- movan z geslom "Ravnaj pazljivo z življe njem,preprečuj nasilje in brezbrižnost!" Z njim nas Svetovna zdravstvena orga nizacija želi opozoriti na veliko število umrlih ali poškodovanih zaradi nezgod in nasilja, nas opozoriti, naj razmislimo o vzrokih vsega tega ter nas napotiti k drugačnemu ravnanju.
Zaradi človeške narave so bile nesreče in nasilnost v vsej zgodovini pomemben vzrok smrti. Najbrž smo zato preveč brezbrižni do spoznanja,da jim je seda- nji način življenja še posebej naklonjen. Smrt kosi po cestah,na delovnih mestih pri igri, športu in zabavi, pomaga pa ji brezbrižno, nestrpno in nasilno obna- šanje, bodisi v javnem, družinskem ali osebnem življenju.
Nesrečne in nasilne smrti najpogosteje prizadevajo otroke in ljudi,ki so v najve čjem življenjskem zagonu.Če na smrt v visoki starosti gledamo kot na danost, naravno dopolnjenost, pa moramo na nasilne smrti gledati kot na nedopolnje- na, presekana in tragično končana živ- ljenja. Te smrti so za nas Slovence še posebej tragične zato, ker nas je malo in ker je v zadnjem času tudi vse manj rojstev. Pa tudi sicer se v vseh tovrst- nih primerjavah slabše odrežemo, ker je pri nas nasilnih smrti s samomori vred več kot v drugih deželah. Zaradi njih prebivalci Slovenije izgubijo v najbolj ustvarjalni dobi največ let življenja.
Samomori in poskusi samomorov so še posebej tragični. Podatki pred nekaj leti so vlivali upanje,da bodo samomori ven darle začeli upadati, zadnji izvidi pa ka- žejo,da se to upanje ni uresničilo. Soo- čiti se moramo s tragičnim spoznanjem, da so samomori pri nas pogostejši kot v drugih državah.Čeprav so vzroki za od- ločitev, da človek sam nasilno pretrga svoje življenje,zelo različni in zapleteni, ne smemo ostati brezbrižni do tega v samega sebe usmerjenega nasilja.
Zadnja leta narašča število smrti in in- validnosti tudi zaradi prometnih nezgod Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da na vsako smrt na cesti pride petnajst težje in trideset laže poškodo- vanih ponesrečencev. Kjer imajo slabe ceste, je za vse te smrti in invalidnosti soodgovorna tudi država.To pa seveda nikogar od nas ne odvezuje odgovorno- sti, da se ne bi preudarno in previdno vključeval v promet, varujoč sebe in druge.
Pri nas so kot vzrok smrti in nezgod po membni tudi naključni padci.Ponavljajoči se padci so kategorija nesreč, ki zbuja vse večjo pozornost,ker se pri poškodo vanih ženskah za njimi velikokrat skriva družinsko nasilje. Strokovnjaki priporo- čajo zdravnikom,da so pri vseh ženskah

ki se pri njih oglašajo zaradi padcev,po- zorni tudi na druge znake pravkar pres- tanega in preteklega nasilja. Pregledajo naj tudi zdravstvene kartone njihovih otrok, da bi videli, kolikokrat so zaradi poškodb prišli k zdravniku.
Nasilje in brezbrižnost do nasilja sta nezdružljivi s prizadevanji za boljšo in bolj zdravo družbo, kar je eden glavnih ciljev našega programa Zdravje za vse. Zdravje je sicer izjemno pomembno za vsakega posameznika, vendarle pa ni samo sebi namen, ampak je tesno po- vezano s kakovostjo življenja, z demo- kracijo, humanostjo in vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo. Žal sta slovenska družba in politika še daleč od takega pojmovanja, kar se kaže tudi v naših nestrpnih odnosih in reakcijah. Temu smo vsak dan priče v naših medijih, na naših cestah, v naših osebnih, pa tudi medstrankarskih odnosih. Nestrpnost je marsikdaj povezana z nasiljem in ga spodbuja.
Človek razlikuje med dobrim in zlim.Zato je sposoben največjih duhovnih dosež- kov, pa tudi najhujših zločinov, ki si jih lahko izmisli. Morda je paradoksno, če pravimo,da je strahopetno in brezumno vojno nasilje v naši soseščini nekaj, kar je človeka nevredno. Vendar pa je ta paradoks le navidezen. Dobro in zlo da- jeta vsakemu med nami možnost izbire, obremenjene z odgovornostjo do nas samih in do vsakogar okrog nas. In če govorimo o nasilnih smrtih,se spomnimo da je vsakomur dano le eno življenje in vsako predstavlja enkratno, neponov- ljivo priložnost. Letošnji svetovni dan zdravja naj bo zato najprej izziv za vsa kogar med nami, da se skuša opredeliti do brezbrižnosti in nasilja,ki ga morebiti prizadeva drugim. V družini, pri delu, na cesti, kjer koli in kadar koli. Spoštujmo življenje in človeško dostojanstvo vsa- kogar,in v času,ko so človeška življenja tako malo vredna, je naša dolžnost, da jih naredimo spet dragocena.

dr. Božidar Voljč, Slovenec, 7.4.1993

ODPRTO PISMO MARJETKI SMREKAR

Draga Marjetka, prebiram tvoje vrstice v reviji Prijatelj in ne morem verjeti, da je to napisala Marjetka Smrekar.
Bila si še dekle, ko sva se spoznali. Od takrat je preteklo že mnogo let...V moji duši pa je ostala tista Marjetka iz Za- voda za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku.
Pred menoj, na mizi, leži odprta revija Prijatelj in še kar naprej strmim v tvoje stihe.
Zbiram besede in ne najdem prave. Sa- ma sebi se zdim čisto majhna...Zapišem nekaj besed in spet pogledam proti re- viji z željo,da bi ti napisala nekaj lepega
Kaj naj napišem današnji Marjetki, ki je s svojo globino in lepoto doživljanja srca in duše presegla vse nas, ki smo pred tolikimi leti vodili njeno "mladostno pot"?
Sprašujem se, kaj naj napišem Marjetki, ki morda niti ne sluti in ne ve,da je pre- segla sama sebe.
Presegla je čas, v katerem živimo... Lepota njenih besed ni samo iskanje rešitve na poti lastnega trpljenja, am- pak je iskanje, iskanje človečnosti za slehernega od nas, je klic po duhovnih vrednotah.
Njena spoznanja in njen mir naj bi bil tudi naš mir.Njena globoka vera v Boga je njena moč, ki jo lahko samo slutimo, a dojeti je ne moremo.
Vse premajhna sem pred teboj, draga Marjetka,da bi te lahko danes razume- la... Občudujem veličino doživljanja v tebi.
Veselim se tvojih literarnih uspehov in štejem si v čast,da sva skupaj "prehodili del tvoje življenjske poti".
V meni svetiš kot drobna lučka,kot dro- ben žarek,ki prerašča v svetlobo upanja da boš s svojo globoko notranjostjo in močjo umetniškega ustvarjanja poma- gala vsem tistim mladim, ki se iščejo in se ne najdejo ter tavajo v temi svojih mladostnih razočaranj.
Spomni se svoje mladosti,vnesi v svoje pisanje tudi del tiste mladosti, ki si jo poznala kljub težavam, ki si jih preživ- ljala.Bila si tudi mlada,vesela, radostna, zaljubljena in ljubeča ter zasanjana...
Spregovori o tisti mladosti, ki ni bila sa- mo težka in boleča... tvoje mladostne sanje in lepota teh doživljanj bo morda prižgala luč svetlobe v marsikaterih mla dostnih očeh. Spregovori o vrednotah svoje mladosti...

Tvoja nekdanja ortopedagoginja
Jelka Knific

NAJTEŽJI JE PRVI KORAK

Življenje invalidov je zelo različno, kot so različni tudi vzroki invalidnosti. Za vse pa velja, da drugačen način življenja težko sprejmejo. Eni se zaradi invalidnosti umaknejo v samoto in samo čakajo,drugi se začno ukvarjati z razno vrstnimi ročnimi deli,nekateri se posve- tijo športu, zopet drugi pa so vsestran- sko aktivni.
Tone Kanc (Pristavica 22, 68213 Veliki Gaber) je eden tistih,ki se trudi za čim- večjo aktivnost,zato v zimskih mesecih dela ročna dela,v poletnih pa se ukvarja s športom. Kakšno je njegovo življenje, pa naj nam kar spregovori!

Lahko na začetku poveš nekaj ose- bnih podatkov?
Izhajam iz kmečke družine. Sem naj- starejši - 22. julija bom dopolnil 32 let. Imam tri sestre. Moj krstni zavetnik je Anton Puščavnik, katerega god praznu- jemo 17. januarja.

Kakšen je vzrok tvoje invalidnosti? Koliko časa si že na vozičku?
4. aprila je bilo 9 let, odkar sem imel prometno nesrečo. Ko sem se vračal iz službe, je avtobus, s katerim sem se peljal, prehiteval. Prišli smo v "škarje" in prišlo je do nesreče.Sedel sem na spre- dnjem sedežu,pa me je vrglo skozi pred njo šipo. Poleg mene je bilo poškodova- nih še dvanajst potnikov. Odpeljali so nas v bolnico.
Takoj na kraju nesreče sem vedel, da imam poškodovano hrbtenico,kajti hotel sem vstati, pa nog sploh nisem čutil.

Kdaj so ti povedali, da ne boš več hodil?
V Kliničnem centru, kamor so me pripe- ljali, so mi rekli, da bo še vse dobro, le da je zdravljenje zelo počasno. Po treh mesecih so me odpeljali na Sočo, kjer mi je glavni zdravnik takoj povedal, da pač ne bom hodil. Tam sem bil devet mesecev.

Kako si sprejel dejstvo,da bo voziček tvoj nepogrešljivi spremljevalec?
Zame je bil to velik udarec, velik šok in to sem težko sprejel. Zdi se mi, da je drugače, če si bolan in zaradi napredo- vanja bolezni prideš na voziček. Morda je to lažje sprejeti.
Meni se je življenje v trenutku spreme- nilo: od doma sem šel zdrav, domov pa sem se vrnil z vozičkom. Prvič je bilo to po približno petih mesecih - prišel sem na vikend.

Kako so to sprejeli domači?
Lahko rečem, da so oni težje sprejeli kot jaz in tudi več časa so potrebovali, da so se sprijaznili z mojo drugačnostjo To pa zato, ker so računali, da bom prevzel kmetijo, potem so pa videli, da ne bo nič. Sicer pa sem takšne načrte imel tudi sam.

In kaj ti je najbolj pomagalo, da si se čimprej rehabilitiral?
Veliko mi je pomagala vera. Zaupal sem v Boga in veliko molil, ko sem bil še v bolnici. Tudi doma so zame veliko molili. To je bila zame nekakšna opora,da sem zmogel vse to sprejeti.
Ko sem bil v zavodu -na Soči-sem videl veliko težjih invalidov,ki so imeli poško- dovane tudi roke. Pa sem "djal",da sem še vseeno jaz na boljšem. Tudi ta misel me je dvigala.

Kaj ti je bilo v tistem času najtežje?
Težko mi je bilo,ko sem šel prvič domov na vikend. Spraševal sem se, kako me bodo domači sprejeli, kako okolje. Poleg tega mi je bilo težko tudi, ko sem šel prvič v cerkev. Vsi so me gledali in imel sem slab občutek.

Koliko časa si potreboval, da si pre- brodil največjo krizo in šel brez stra hu od doma?
Ja, približno dve leti sem imel kar neko psihično krizo. V tistem času sem šel nerad od doma. Lažje mi je bilo, če sem vedel, da bo kje še kakšen drug invalid z vozičkom.

Kdaj si se vključil v Društvo invalidov?
Bil sem še v zavodu za rehabilitacijo,ko so prišli predstavniki Zveze paraplegi- kov in so me že tam vpisali. Potem sem prišel domov in že po dveh tednih je prišel g. Jože Okorn, ki je tudi športni referent za Zvezo paraplegikov Slove- nije. On me je nato potegnil v društvo. Povedal je, da imajo vsak četrtek v Trebnjem rekreacijo.
Po tem obisku je prišel spet čez čas in me povabil na "tek mladosti" v Trebnje. Takrat sva se dogovorila, da bom šel. Ker sem bil še brez avta, so me prišli iskat.

To je bil torej začetek tvoje športne poti. S čim si se ukvarjal?
Sprva sem se največ ukvarjal s košarko Nato pa sem prešel na vožnje z vozič- kom - tudi maraton. In to mi je sedaj največji užitek. Udeležujem se tudi raz- nih tekmovanj, ki so s tem povezana: torej košarkarskih in maratonskih voženj

Kaj pa vozniški izpit? Si ga imel že pred nesrečo?
Že pred nesrečo sem se pripravljal na izpit. Opravil sem zdravniški pregled in prvo pomoč. Potem pa sem ga delal v Zavodu za rehabilitacijo. Tam me je zdravnik takoj vprašal za izpit. Povedal mi je,da je to za nas ena glavnih stvari Ob tem sem še dodal,da ne bom šel prej iz Zavoda, dokler ne bom opravil izpita.
Prijavil sem se in vse skupaj opravil v treh mesecih. Izpit sem tako naredil ravno na prvo obletnico nesreče - torej imam ga že osem let.

Avto ti je gotovo velika pomoč pri stiku s svetom?
To mi pomeni polovico življenja. V glav- nem smo vezani na avto - z vlakom ali avtobusom nam je težko potovati.

Pa te ni nič strah, da bi se ti kaj po- kvarilo?
Do sedaj se mi ni še nič posebnega zgo dilo. Dvakrat mi je sicer spustila zračni- ca,a to je bilo že na domačem dvorišču

Si se že pred nesrečo ukvarjal s športom?
Ne.Prej sem rad hodil v hribe. Enkrat na mesec sem gotovo nekam šel. Trikrat sem bil tudi na Triglavu.
Na morje pa prej nisem hodil, me sploh ni mikalo. Sedaj pa hodim v Novigrad, in sicer v prvo skupino, kjer je največ športnikov. Bil sem tudi že v Lignanu.

Povej še kaj več o svoji športni ak- tivnosti!
Odkar imam avto, hodim redno vsak četrtek na rekreacijo v Trebnje - če je "suha zima" tudi pozimi.Tam igramo naj več košarko. Tako se potem udeležu- jemo tudi regijskih tekmovanj. Letos je naša novomeška regija zasedla drugo mesto.
Drugi del pa so vožnje z vozičkom.Sedaj je sezona,tako da več treniram.Dvakrat na teden hodiva s prijateljem Jožetom Zajcem na trening v Ljubljano na stadi- on.Sicer pa se vozim tudi tu okrog,npr: od Krke do Ivančne Gorice in nazaj.
Enkrat na teden imamo tudi kegljanje tu v Radohovi vasi.Vedno se nekaj dogaja

Kakšno hitrost dosegaš na takih vo- žnjah?
Po ravnem gre povprečno 15 km/h.

Je za takšno vožnjo potreben pose- ben voziček?
Seveda.Izvedba je drugačna: kolesa so večja,manjši obroči, sediš bolj globoko, tudi precej lažji so. Za maraton bom dobil sedaj novega, ki bo težak le okrog 5 kg.Običajni voziček tehta okrog 14 kg
Tudi za košarko imamo posebne vozič- ke. So krajši od običajnih in tudi teža je manjša-približno 10 kg, sprednja kolesa so majhna, da se laže in hitreje obrača.

Kje vse si že sodeloval na tekmova- njih?
Bil sem že na Češkem -trikrat, štirikrat: od tega sem dvakrat vozil maraton. Za veliko noč smo v Nemčiji igrali košarko. Dvakrat sem bil tudi v Italiji.Drugače pa se udeležujem tekmovanj v Sloveniji, kjer jih pač prirejajo.

Pred leti si bil z vozičkom pri slapu Savica. Kdo je bil pobudnik za to?
Rekli smo, da gremo na izlet na Gorenj- sko.Bili smo štirje:invalidka Tinca Trobiš sodelavki Vlasta in Nataša in jaz. Spo- mnil sem se na ta slap, pri katerem sem bil že prej, ko sem bil še zdrav. Takrat sploh nisem videl tistih stopnic, na ka- tere nas je opomnil gospod v koči spo- daj. 527 stopnic ni kar tako, zato smo prvi hip malo obstali. Potem pa smo se odločili, da kljub vsemu gremo. Bilo je kar naporno,saj smo šli gor tako,da sta Vlasta in Nataša hodili "nazaj" in vlekli vozička.Med potjo nam je neki planinec malo pomagal.
V dolino smo se vrnili kar pošteno utru- jeni, a zadovoljni, da nam je "akcija" uspela.

Kdaj si se seznanil s Prijateljstvom?
Mislim,da je bilo to leta 1988.Bil sem na Brezjah skupaj z domačimi in med mno- žico invalidov in bolnikov me je "našla" s. Mihelangela. Prosila me je za naslov, pa sem ji ga dal.Nato sem dobival nekaj krat letno pošto za PBI: praznična vo- ščila in vabila na srečanja. A v začetku nisem šel nikamor, nisem se mogel od- ločiti.

Česa te je bilo strah, da nisi šel na srečanja?
Kaj pa vem. Nisem si predstavljal, kako srečanje sploh poteka. Potem pa sva se enkrat peljala z Jožetom Nemaničem na Jesenice.Med pogovorom me je vpra šal,zakaj me ni nikoli na duhovni vikend ki ga organizirajo v okviru PBI. Takrat sva se dogovorila, da bom prišel. In res sem šel na srečanje v Šmarjeto leta 1989.Od takrat naprej sem šel vedno,če sem le utegnil. Najtežji je bil prvi korak.

S kakšnimi vtisi si odhajal s prvega srečanja?
Bilo mi je zelo všeč,zato vedno rad grem Videl sem,da se tam srečaš s sebi ena- kimi, se lahko pogovarjaš, izmenjuješ izkušnje.

Imaš kakšne želje ali predloge o po- teku srečanj PBI?
Meni se zdijo ta srečanja dobra. Morda bi bilo zanimivo, če bi razmišljanje,ki ga ima običajno duhovnik, pripravil kdo od laikov.
Za družabne večere bi morda lahko več krat povabili kakšno skupino,ki bi izved- la neke vrste literarni večer,na katerem bi se prepletala glasba z recitali. Mnogi bolniki in invalidi so namreč samo doma in jim zato tak družabni večer veliko pomeni.

S tem,ko si se vključil v PBI,si se sre čal z novimi ljudmi. Gotovo si dobil tudi nove prijatelje. Ali si še vedno v stiku s "starimi" prijatelji?
Mnogi od prejšnjih prijateljev so se po- ročili in odselili, ampak še pridemo sku- paj. Lahko rečem, da z nesrečo nisem izgubil prijateljev. Pomagali so mi, me obiskovali in priskočili na pomoč tudi pri gradnji moje hiše.
Res pa je, da sem imel prej prijatelje iz domače okolice, sedaj pa jih imam iz vse Slovenije.

Kako ohranjaš stike s prijatelji iz PBI?
Za praznike jim pišem,drugače pa imam več stikov preko telefona. Včasih me kdo obišče, pa tudi sam grem rad na obiske.
Pred kratkim sva s Tonetom Planinškom ki je tudi invalid,obiskovala prijatelje na Gorenjskem.

Torej izpolnjuješ poslanstvo Prija- teljstva? Kakšni so tvoji vtisi z obis- kov?
Na obiskih vidim,kako drugi živijo.Tisti,ki živijo sami, so ob obisku nadvse srečni. To sva s Planinškom doživela pri Albinu v Bohinjski Bistrici. Ko se vračam z obi- skov, sem zadovoljen, ker so bili ljudje veseli. Nekaterim veliko pomeni to, da so se lahko pogovorili s sebi enakimi. Laže zaupaš svoje težave takemu, kot zdravemu. Ta te težje razume kot tisti, ki doživlja podobno usodo. Vsak pa ima svoje težave.

Kaj te moti v odnosu med invalidi in zdravimi?
V prvi vrsti je pomilovanje - marsikdaj slišimo mi,invalidi,da nas imajo za reve- že.Večkrat ta izraz uporabljajo starejši. Ljudje mislijo,da ti s takimi pomilovalnimi besedami dobro storijo, ampak ni tako. Saj nisi revež, če si invalid na vozičku, če ne moreš hoditi. Si pa morda na ne- katerih področjih uspešnejši od zdravih.

Se ti zdi, da si bil v življenju v čem prikrajšan, ker si na vozičku?
Prva leta po nesreči sem se čutil pri- krajšanega: prej sem hodil v hribe, vozil traktor - to je bil zame vedno velik uži- tek. Potem, ko sem sprejel invalidnost, mi je postalo laže.
Po drugi strani pa imam sedaj veliko stvari,ki jih prej nisem imel,delam stvari ki jih prej nikoli nisem.Ko hodim po sve- tu, marsikaj vidim. Potujem po drugih državah - ne vem, če bi toliko potoval, če bi bil zdrav. Ukvarjam se s športom, na katerega prej skoraj pomislil nisem, šivam gobeline, občasno popazim tudi na svoje nečake: Žiga in Jure sta mi včasih že v pomoč - pripeljeta mi vozi- ček, da grem iz avta, Tjaša in Peter pa sta še premajhna - tako se, predvsem Peter, rad vozi pri meni na vozičku.

Omenil si šivanje gobelinov. Kdo te je to naučil?
Sestra mi je pokazala in potem sem se počasi naučil.Nekaj sem jih že izdelal in z njimi sodeloval tudi na razstavi ročnih del bolnikov in invalidov na TF v Ljubljani

In kaj delaš, kadar si doma, da ti ni dolgčas?
Berem časopise in revije, včasih gledam televizijo ali kaj podobnega. Rad poslu- šam tudi narodno glasbo.

Se razen doma, še kdaj srečuješ z arhitektonskimi ovirami? Kako jih premaguješ?
Doma mi po stopnicah vedno dva poma gata.Najpogosteje sta to mama in oče, včasih sestra, če je doma. Kadar pa je doma samo mama, pa gre po koga od sosedov - vedno radi pomagajo.
No,v novi hiši te ovire ne bo,saj je gra- jena prav za invalide. Načrt sem dobil pri Zvezi paraplegikov.
Pri domači cerkvi imamo "rampo", žal pa tega nima niti zdravstveni dom v Treb- njem niti občina. Enaka ovira je tudi pri zdravstvenem domu v Ivančni Gorici, kamor sem prej hodil k zobozdravniku. Tako sedaj to opravim v Ljubljani v Za- vodu za rehabilitacijo.
Morda se bodo te stvari počasi izboljše vale,ko imamo g.Šušteršiča v državnem zboru. On je veliko naredil za invalide.

Kaj bi še želel povedati našim bral- cem?
Morda bi dejal še to, da sem bil med in- validnostjo že trikrat v Medjugorju, kar je bilo posebno doživetje. Od leta 1986 pa gremo z domačimi vsako leto na Brezje.Z nami gre tudi stara mama,ki ob povratku domov že sprašuje, če bomo naslednje leto spet šli.

Imaš kakšno spodbudo za ljudi,ki se ponesrečijo in pridejo na voziček?
Svetujem jim, naj gredo čimprej in čim večkrat med ljudi,naj se ne zapirajo med stene stanovanja,naj obiščejo sebi ena kega in se z njim pogovarjajo. Najtežji je prvi korak in čim prej ga narediš, tem lažji je in s tem sprejetje invalidnosti manj boleče.

Nekaj besed o Tonetu nam je sprego- vorila tudi njegova mama.
Povedala je, da je bila Tonetova ne- sreča velika preizkušnja za vso družino. Poudarila je, da so domači potrebovali več časa, da so to preizkušnjo sprejeli, kot pa Tone. Dejala je, da je bil Tone priden delavec doma, ko je bil še zdrav - vedno so že vnaprej preračunali, kdaj bo prost,da bodo opravili večja dela na kmetiji.

Ob prijetnem pogovoru so se kazalci na uri naglo premikali. Bližal se je čas To- netovega odhoda na trening, zato smo s pogovorom končali. Tone si je želel slišati le še odgovor na vprašanje,zakaj je bil prav on izbran za intervju.Dobil je primeren odgovor in bil je videti zado- voljen z njim.
Vi, dragi bralci, pa po prebranem tekstu gotovo tudi lahko odgovorite na njegovo vprašanje. Tisti, ki ga bo zelo zanimalo, ali se njegov odgovor ujema s Toneto- vim, pa naj mu piše!

Pogovarjali sva se s. Edith in Mili

VSTOP BOLNIKOM PREPOVEDAN

Brala sem o tem,kako se odvija življenje v hospicu za umirajoče v Kölnu. Hospic je priključen na enega od oddelkov tam kajšne bolnice,je pa v svojem delovanju samostojen.
Hospic ima samo pet postelj,razporeje- nih v treh sobah.Največ življenja pa se odvija v dnevni sobi, kjer se srečujejo bolniki, njihovi svojci, sestre, zdravnik, prijatelji, prostovoljni pomočniki in drugi obiskovalci. Skupaj popijejo skodelico kave ali čaja, skupaj zajtrkujejo, kosijo ali večerjajo,bolniki in sestre in zdravnik če seveda stanje bolnikom to dovoljuje Tako ustvarjajo zelo družinsko ozračje, ki pomaga vsem: bolnikom, da so laže kos bolezni in umiranju, zdravstvenim delavcem pa tudi, da laže opravljajo svoje delo.
Ob tem sem se spomnila nekaterih stvari ki sem jih lahko opazovala v naših bol- nicah. Najprej to,da večina zdravnikov, sester in strežnic ne bi nikoli jedla z is- tim jedilnim priborom kot bolniki. Pri tem pa mirno hodijo v lokale najrazličnejših vrst.Dvomim,da po lokalih pomivajo po- sodo in jedilni pribor bolj temeljito kot v bolnici. In če se bo kdo od nas znašel kot bolnik v bolnici, bo moral prav tako jesti s priborom za bolnike. Ali bo takrat prešel v drugo kategorijo ljudi? Tako se mi zdi, kot da so bolniki v očeh mnogih zdravstvenih delavcev zaznamovani in se le ti bojijo neposrednega stika z bol- niki.Kako naj spodbudno vpliva na zdra- vljenje zdravstveni delavec, ki je poln strahu pred boleznijo in ni sposoben trezno presoditi, kje je res nevarno za okužbo?V tem oziru ravnajo mnogi zdra vstveni delavci povsem iracionalno, še bolj kot popolni laiki.
Druga stvar, ki sem jo že večkrat opa- zovala, je napis na nekaterih vratih: VSTOP BOLNIKOM PREPOVEDAN. Res so posamezni prostori namenjeni določenim dejavnostim in tam bolniki nimajo kaj iskati,vendar pa bi bilo veliko priznanje, če takšnih napisov ne bi bilo. Lahko bi se dalo to napisati kako drugače,ne kar s strogo prepovedjo.Vsi si prizadevamo da bi se bolniki v bolnici počutili čimbolj kot doma, toda ob takšnih napisih bodo bolniki težko dobili dober občutek.

Metka Klevišar

ZAZNAMOVANI Z DROGO Iz izpovedi

(Povzeto iz Droge na tehtnici,časopis za kritiko znanosti, št. 146-147)

... upam, da bom vsaj približno orisal svoje življenje narkomana. Jaz, tako se bom poimenoval. Druga imena bodo iz- mišljena, da ne bi komu škodovala, kajti policija je do nas zelo "neprizanesljiva".
Pisanje začenjam s svojim prelepim otroštvom. Imel sem veliko prijateljev. Najboljšemu je bilo ime Mali.Doma ni bilo problemov.Razumeli smo se zelo dobro..
V osnovni šoli nisem imel problemov,saj sem bil v zlati sredini. Vse me je zani- malo.V šoli sem se vpisal v vsak krožek
Potem je prišla na vrsto srednja šola. Tudi Mali je šel na isto šolo in še v is- tem razredu sva bila. Tam so se začeli problemčki, sprva špricanje. Tudi kaditi sem začel bolj pogosto, ker se nama je zdelo, da sva 'frajerja'. Takrat sva z Malijem tudi prvič naletela na travo in seveda naju je dajala radovednost, kaj je to, in sva jo poskusila. Tako sva za- čela kaditi travo. To je bilo, ko sem bil star 16 ali 17 let. Šole nisem dokončal in Mali tudi ne, zato sva se zaposlila. Ravno ko sem naredil pripravniški izpit, je prišel poziv za vojsko...Ko sem prišel iz vojske, sem začel iskati drugo družbo in tudi trave nisem več kadil.
Po vojski sem se začel družiti s Pavcem Tudi on je enkrat že poskusil travo, po- tem pa ne več. Z njim sem žuriral, se podil za babami in užival. Skupaj z nje- govim prijateljem Pejzlom smo postali tako rekoč nerazdružljivi. Začeli smo se ukvarjati s športom. Najbolj nas je nav- duševalo športno plezanje... V tistem času se je vrnil iz vojske Mali. Videl je, da nisem preveč navdušen, da bi se družil z njim.Tudi doma je imel probleme tako da se je začel ukvarjati z drogo. Jaz tega sicer nisem vedel. Začel se je družiti s Petkom, ki je že bil zasvojenec in je potegnil za sabo še Malija.
S Pavcem in Pejzlom smo se takrat od- ločili,da gremo plezat v Paklenico, naci- onalni park pri Zadru. Tam se je Pejzel smrtno ponesrečil. Skupaj sva se spuš- čala, ko se je zgodila nesreča. Umrl mi je na rokah.Bilo mi je najhuje v življenju
Ko smo se vrnili domov, so vsi mislili, da sem tega kriv jaz. V resnici pa je bila kriva oprema,toda vsi so me gledali,kot da sem krivec. Vsi so se me izogibali, le da mi naravnost tega ni nihče rekel... tudi s Pavcem sva se skregala, tako da nisem imel več nikogar. Iskal sem novo družbo. Toda vsi so nekako vedeli in so iz muhe delali slona, tako da nisem ve- del kaj.
Toda Mali me ni zapustil,rekel je: greva na džoint in bo vse cool; tako sva spet začela skupaj. V tistem času sem tudi naredil izpit za avto...Z Malijem sva za- čela žurirat,vse bolj sva tonila v drogo. Mali je imel že boljše stike s tem,jaz pa denar,saj sem hodil v službo.Tako sem spoznal ljudi,ki so se ukvarjali s prepro- dajo...
Po nekaj mesecih mi je začel govoriti, da lahko veliko zasluživa... Peljal me je h Petku (naše sanje so zmeraj bile de- nar, avto,motor, punce,... itd.). Začela sta govoriti o ogromnih zaslužkih itd. V resnici je bila to pot v pekel, ki se je takrat ne zavedaš, saj ti govorijo same lepe besede (Petko je bil zasvojen že kakšna štiri leta in je seveda potrebo- val denar). Začel sem zbirati denar, z Malijem sta šla v Turčijo kupit drogo... prinesla sta H. Jaz sem tudi hotel pro- bati, ker me je zanimalo,pa sta rekla,da raje ne.Na koncu sta mi ga dala. Bilo je nepopisno...
Zmeraj bolj smo se začeli družiti, in ker je bil Petko že 'izurjen' v prevarah, sva k njemu hodila po nasvete.Vse bolj sem tonil v H in druge trde droge... Začel sem se drogirati vsak dan. V službi ni- sem mogel več tako delati, pa sem se zadrogiral in tako sem se začel drogirati po šestkrat na dan in postal sem odvi- sen.
Potem pa mi je zmanjkalo in kar naenk- rat sem postal bolan in šele takrat sem vedel (kar sta mi govorila Mali in Petko) da bo kriza. Bolečin, ki sem jih imel, se ne da opisati.To je bilo grozno, kakor da te hoče raztrgati. Metalo me je po postelji, bruhal sem žolč itd. Mati je kli- cala zdravnika,toda on ni vedel, kakšna je diagnoza...
Doma še ni nihče vedel,da se drogiram, saj sem še zmeraj hodil v službo, toda vse več je bilo 'bolniških'.Vse pogosteje sem jih prosil, če mi dajo kaj denarja... Rekel sem, da žuriramo in vse mogoče izgovore sem si izmišljal. Tako sem pre- živel dve leti drogiranja.
Potem me je dobila policija s 25 grami H in preživel sem tri dni v priporu. Tam je bilo grozno... Česa vsega niso počeli z menoj, samo da bi izvedeli, kdo mi je to dal. Toda jaz nisem upal povedati, kajti če bi povedal,bi doživel še kaj hujšega, kot da sem tam.
Takrat sem za nekaj časa prenehal.To- da zopet šok. Prišlo je pismo in mene ni bilo doma, zato ga je odprla mama. Vse je izvedela. Bilo mi je zelo hudo, ko sem videl starše trpeti,toda kaj narediti, ko pa ne moreš več ven iz tega (sam).
In ko je prišla resnica na dan, se doma nisem več skrival...
Tako smo preživeli več let in se popol- noma odtujili. Jaz sem še vedno trdil,da se ne drogiram, čeprav so me našli ne- zavestnega (zaradi prevelike doze) z iglo v roki.Zgodilo se je tudi,da bi kmalu umrl, saj sem hotel vsemu narediti ko- nec.Rešili so me zadnji trenutek.Izgubil sem tudi službo in se ukvarjal samo še s prodajo H, prevarami in goljufijami.
Potem sem začel z zdravljenji. Bil sem skoraj povsod in doma rekel, da bom pa sedaj začel resno in začel sem krizirati. Ravno ko sem bil na vrhuncu krize, so starši poklicali zdravnika in ta mi je dal napotnico za psihiatrično bolnico. Tam je bilo grozno. Mislil sem, da se mi bo zmešalo, saj so tam mislili, da sem nor- malen in tako so me tudi zdravili. Zato sem po treh tednih prosil starše,naj me vzamejo ven.
Po odhodu iz norišnice smo šli naravnost k doktorju z raznimi nazivi (jaz sem mu dal ime Kreten). Ko smo prišli tja, nas je najprej nadrl, nato pa ozmerjal in še vse drugo... No, pa smo vseeno sprejeli zdravljenje... skratka, cela družina ne bi smela kaditi, ne piti alhokolnih pijač in bi morali preteči 10 km dnevno, brati knjige, pa še vsak teden od 20-22 ure na sestanek v Ljubljano... To se ni dalo uskladiti. Vendar smo vztrajali. No, jaz po nekaj tednih nisem več zmogel in sem zopet začel s H...
Toda po šestih, sedmih letih se zaveš, da si nenadoma star 25 let in se vpra- šaš, kaj bo iz tebe.
Začel sem iskati pomoč za zdravljenje s heptanonom. To je trajalo in trajalo, povsod, kamor sem prišel, so se delali nevedne, skratka, niso hoteli imeti op- ravka z nami. In seveda kaj ti drugega preostane kot H...
Takrat sem kot po sreči spoznal punco, ta je vedela za doktorja, ki zdravi take, in da jih je tam že dosti. Prosil sem jo, če me odpelje tja... Tako se je začelo moje zdravljenje, ki sem se ga oklenil z vsemi močmi, saj je bila po tolikšnem iskanju to edina možnost, da ozdravim.
Po mesecu dni, ko sem se zdravil, me je poklicala Taša, ki sem jo spoznal v Izoli,da bi se dobila.Tako je iz tega naj- prej nastala simpatija, kasneje pa lju- bezen. Toda moje zdravljenje je bilo na začetku zelo težavno,živčnost za vsako malenkost. Povedal sem ji vse, kar sem počel, ona pa mi je rekla, da mi bo po- magala, saj sem se ji smilil. In tako se je začelo. Imel sem kontrolo doma in še pri Taši. Vem,da je Taša zelo trpela,saj sem bil še sebi v napoto, kaj šele njej, ki je hodila v službo in imela še mene na grbi in morala poslušati moje tožbe. Ko sem se drogiral, sem se zaprl vase, sedaj pa sem se počasi odpiral in ji ho- tel povedati, kaj vse sem doživljal. In ona je bila zelo zvesta poslušalka. Z njeno pomočjo sem dosegel marsikaj, česar ne bi z nobenim drugim. Tudi do- ma smo se bolje razumeli in postali bolj sproščeni... Začel sem dobivati voljo in samozavest - in to mi je dala Taša.
Nato smo odšli na smučanje v Rusijo in tam so se začela tudi prva nesoglasja s Tašo.Težko me je bilo prenašati.To sem spoznal, ko je bilo že prepozno. Tako sem po nekaj mesecih izgubil dekle,ki me je popeljalo v novo življenje - stike pa imava še.
Nisem pa izgubil tega, kar mi je dala, to pa je bila volja do vsega...
Potem je prišlo do velikega prepira do- ma in odšel sem od doma. Odločil sem se, da grem k doktorju, ki sem ga zelo spoštoval in cenil, pa tudi pogovoriti se je dalo z njim. Takrat sem že vedel, da so v Italiji komune in sem mu rekel, da bi rad odšel tja. Tudi doktor je menil,da bi bilo dobro. In njemu smo vsi zaupali in mu verjeli...
Oče in mama sta bila navdušena,da sem se odločil. Oče je dejal,da je dobro, ker sem se odločil sam, saj, kar so hoteli doseči s silo, ni šlo. Tako se je začelo moje zdravljenje, tokrat povsem dru- gače: pogovori s starši, boljši odnosi z bratom in drugimi v družini. Vsi so mi pomagali prebroditi težave, to pa mi je dalo še več moči in volje.Vmes so sicer prišle krize, ne fizične, ampak psihične, a smo jih s skupnimi močmi prebredli... Potem smo začeli s končno fazo- odho- dom v komuno.Začel sem hoditi v spre- jemni center in dajati izvide o svojem zdravljenju.
Čeprav je bilo zelo veliko težav in dru- gih problemov (ko so npr. drugi slišali, da se zdravim, so mi začeli ponujati H zastonj in dajati vnaprej tudi po 300g, toda jaz nisem hotel več v ta pekel in sem jim obrnil hrbet...). S tem sem imel še eno zadovoljstvo, dokazal sem, da to zmorem. Vem, da bom uspel - bom! To je moj cilj. Nočem nazaj v pekel, ki sem ga doživljal toliko let in s tem iz- gubil svojo mladost in še mnogo več...


Z drogo v ožjem pomenu besede misli- mo na snov, ki deluje na naše počutje in mišljenje.Na to se da vplivati različno mi pa se lahko odločamo ali za tiste, ki so v življenju bolj konstruktivni, ali pa za one, ki vodijo le v pozabo in k spro- ščanju napetosti. Takšne psihoaktivne snovi, ki jih pri stalni uporabi spremlja znatno tveganje, da bo prišlo do sin- droma odvisnosti in okvare zdravja, so:
• opiati (opij, heroin, metadon, morfin), kokain,halucinogene droge(LSD), kana- bis (hašiš, marihuana ali trava), katerih posedovanje in preprodajanje je po za- konu prepovedano;
• najrazličnejše tablete: amfetamini (poživila), barbiturati (uspavala) in po- mirjevala;
• alkohol, nikotin.

Pripravila Darinka Slanovec

POMOČ - KOMU? KDAJ? ZAKAJ?

Pomagala sem muci, ki si je zvila tačko. Vedela sem, da jo zelo boli.
Ko je bila mamica noseča, sem ji vse- skozi pomagala, saj sva vendar tudi jaz in oči hotela dojenčka.
Pomagala sem suhi muci, ki je prišla k nam. Na vlaku sem pomagala invalidu in v cerkvi sem odstopila sedež starejši ženski. Vem, da smo na svetu zdravi zato, da pomagamo bolnim.
Vedno pomagam bolnemu bratrancu,ker si ne more pomagati sam. Zaradi svoje osebnosti, je vreden moje pomoči.
Zalila sem sosedove rože, ker so bile uvele.
Pomagal sem bratu, ker je bil nesrečen.
Pri sosedovi teti sem pobiral krompir,ker se mi je smilila.
Pomagal sem prijatelju, ker bi lahko pa- del čez skale. Po vsakem dobrem delu se počutim bolje. Srečen sem, kadar vidim, da ima moje življenje pomen tudi za druge.

KLEMEN O.

V KARITAS NE MOREŠ UKAZOVATI

Glavno delo Karitas naj bi se odvijalo na področju župnijskih Karitas in naj bi ga o- pravljali prostovoljci. To pa pomeni, da gre tu za drugačne odnose kot nekje, kjer lju- dje delajo po neki pogodbi in so za to delo normalno plačani.
Prostovoljno delo je velik dar za tistega, ki ga opravlja, pa tudi za tistega, ki mu je to delo namenjeno. Tu gre za odnos,brez ka- terega tega dela ne bi bilo. Prostovoljcem pri Karitas ne moreš ukazovati, lahko jih samo motiviraš za delo. Predvsem pa je pomembno, da v prostovoljcih prebujamo tiste karizme,ki so zares njihove in s kate- rimi so lahko najbolj koristni za druge.Vsak človek ima svojo karizmo,ki jo morda zares odkrije šele takrat,ko začne delati v Karitas
Seveda pa mora biti kljub prostovoljnosti tudi v Karitas nek red. Potrebne so dolo- čene strukture, tako da se natančno ve, kdo je za kaj odgovoren. Brez tega reda bi nastala zmeda in najslabše je, kjer so vsi odgovorni za vse. Izkaže se, da potem v odločilnih trenutkih pogosto ni nikogar. Ker je Karitas izrazito področje laikov je delo v Karitas tudi odlična priložnost, da se laiki naučimo sprejemati in nositi odgovornost v Cerkvi.
V Karitas kljub različnim odgovornostim ne more biti nadrejenih in podrejenih, ampak smo vsi lahko samo sodelavci,ki skupaj ne- kaj gradimo,si skupaj za nekaj prizadevamo Verjetno se ljudje premalo zavedajo, kako zvenijo na primer takšne izjave:"Jaz imam 50 beguncev v naši župniji ... Jaz sem pa nakupil(a) dovolj hrane za naše uboge ... Jaz ... jaz ... to in ono ..." Nihče ne more imeti sam kot Karitas toliko beguncev, nih- če ne more sam kupiti to in ono, ampak ve dno delamo lahko samo skupaj,kot skupina ljudi pri Karitas.

Metka Klevišar

NA MATERINSKI DAN

Pred materinskim dnevom 24. marca so prišli k nam v Dom upokojencev v Kamniku šolski otroci iz Stranj, obenem z nonetom, pevskim zborom iz Črne, oboji iz naše bliž- nje okolice in pod vodstvom dirigentke,prof Karle Urh. To je bil nastop s prijetnim glas- benim izvajanjem, glasbeno darilo, name- njeno vsem mamicam in babicam, da bi se razveselile. Po Zdravljici je nonet ubrano zapel Ipavčevo Slovenec sem in Tomčevo Teče mi teče vodica. Sledile so recitacije otrok, nato osem flavt z visokimi toni lepo zaigralo Mamica je kakor zarja, Larino pe- sem in La paloma. Nadaljevale so se pesmi noneta,devetih članov pevcev in potem še otrok posamezno. Tudi solo točke so bile vmes, vse v čast mamicam in starim ma- teram, prav tako recitacija malega dečka Mamici v zahvalo. Zaključile so flavtistke z dvema skladbama, zadnja je bila ljubka otroška pesmica Mamica zlata. Mamice in babice so pri tem obujale tople spomine. Z vsem predvajanim so nam zares polepšali ta dan.
Na praznik, 25. marca, pa so nas obiskali člani mladinske kulturne skupine pri Karitas na Šutni v Kamniku, z voditeljicama prof. Peterlinovo in go. Malijevo. Napovedovalka je v uvodu navedla,da niso pozabili na ob- ljubo priti ob letu spet k nam na proslavo dneva mamic,babic, prababic in vseh žena Da bi skupaj praznovali, ker nas imajo radi in so hvaležni, kar smo naredile v življenju za ves narod, za vse prestane težave, posebno med drugo svetovno vojno in po njej,trepetale za svoje otroke in najdražje, pozabljale nase, da bi bilo drugim lepo, ne da bi gledale na plačilo.In ni bilo hvaležno- sti. Naj bo zdaj v Domu počitka drugi dom, in to resnično pravi dom, so nam zaželeli!
Spomine je budila pripoved o zibelki (obču- tena pesem dr. E.Cevca - Zibelka), ki jo je recitirala Mojca. Tanja je povedala zgodbo o deklici in njeni mamici, flavtistka Andreja pa je zaigrala skladbo Ave Maria.Trije otroci so govorili o mamici, ki je vse noči stregla bolnemu dedku,dokler ni odšel brez povra- tka. Slišali smo pesem Darine Konc: Moja mama in še nekaj glasbenih točk. Na vrsti je bil prizorček, kjer so otroci pripravljali darilo mamici za materinski dan, na kar jih je opozoril očka, za konec pa še pesem Franca Ksaverja Meška z naslovom Pesem nevidnih duhov o tem,kaj vse privre iz ma- terinega srca.
Praznik je bil z obema nastopoma lepo po- udarjen in razveselili so nas z željami za vse dobro.

Marija Lavrič

SLAVJE VERE IN LUČI

Jean Vanier na obisku v Sloveniji (Stična 2.-4. april)

Zgodilo se je ... in zdaj odmeva v meni. Prekipelo bo, zato moram veselo sporočilo, nepozabno doživetje posredovati tudi vam prijatelji. To je globoko doživeto izkustvo človeka-Jeana Vaniera,ki je svoje življenje posvetil osebam z duševno prizadetostjo.
Nanizala vam bom cvetke njegovih razmiš- ljanj, vi pa jih povežite v šopek.
Mar so ljudje s hudo prizadetostjo res lju- dje? Kako naj dojamem, da je v ubogih pri- soten živi Bog?
Odgovor je preprost: l'ARCHE ali Barka po slovensko. To so skupnosti, v katerih pre- bivajo duševno prizadeti in zdravi skupaj in so hkrati pričujoča znamenja, da so priza- deti res ljudje in, da imajo tudi oni, kot vsakdo izmed nas, pravico živeti človeka vredno življenje.
Ali je naša družba res prostor samo za mo čne? Zakaj potrebujemo šibke, uboge, ne- močne? Vsi smo ubogi in močni. Tam, kjer se začenja moja šibkost, se začenja tvoja moč. Ubogi vznemirjajo družbo, njihova drugačnost zahteva spremembo poti srca, mišljenja, ravnanja.Ljudje pa nosimo v sebi odpor do sprememb.Nočemo se spremeniti, ne želimo se odpovedati svojim iluzijam, udobju,načrtom, privilegijem.Resničnost se nam zdi prenevarna. Obvladuje nas strah: pred neuspehom, pred zavrnitvijo,pred bo- lečino, pred osamljenostjo..., strah nas je Jezusa. Tudi on je bil močan na cvetno nedeljo in ubog na veliki petek. Jezus se poistoveti z ubogimi, nemočnimi, križanimi, mi pa se raje poistovetimo z Jezusom na cvetno nedeljo in ga skupaj z Jeruzalemom pozdravljamo: "Hozana, hozana!" Jezusova bolečina je trpljenje ubogih.
Ubogi so bogati v veri,oni morajo biti z na- mi,njihove roke so sposobne objeti Jezusa Mi vsi smo poklicani,da smo Jezusov obraz, Jezusova beseda. Jezusov učenec se spo- zna po kakovosti ljubezni. Pomembna je dragocenost človeškega življenja.Bog nam govori: "Ti si moj ljubljeni sin." Sočloveku se približuj z občutkom, da je njegovo telo svetišče božje ljubezni,tempelj Boga.Lahko sem to, kar sem. Če me Bog ljubi, se lahko tudi sam ljubim.Mi se obračamo od Jezusa, od njega, ki nas ljubi.
Dokler me Jezus vodi k varnosti in moči, je prav. Kadar pa me vodi v zavračanje in težave, mu ne želim več slediti. Čudno je, da nekateri raje živijo v svoji depresiji, po- trtosti, kot pa da bi stopili na pot spremi- njanja. Bogu obrnejo hrbet in ne pustijo, da osvobajajoča moč Svetega Duha vstopi vanje.Jezus nas nagovarja: "Veš,jaz te ne obsojam.Prosim te,veruj in zaupaj.Naj moč Svetega Duha počasi prodira vate, da boš človek miru. Pojdi in me nikdar ne zapusti."
Pogosto imamo občutek, da Bog zahteva od nas nekaj nemogočega. Nič ni narobe, če se kdaj razjezimo na Jezusa, ker s tem pokažemo, kako zelo nas je vznemiril. In če smo dovolj čuječi in dovzetni zanj, nam bo rekel: "Razumem. Pripravljen sem ti pomagati, dal ti bom svojega Duha in bom spremenil tvoje okorelo srce v srce ljubezni Lahko pa ostaneš onkraj pregrad, ki si jih postavil, lahko ostaneš v svoji ranljivosti, v bolečini, za svojimi obrambnimi zidovi."
Duševno prizadeta oseba zmore nekaj, kar "zdrav" pogosto ne more; ustvarja iskreno prijateljstvo,v katerem ni prostora za obso janje, ko spozna moje meje, ko se dotakne moje ranljivosti. Ona ne zahteva od mene uspehov, kariere, ugleda in premoženja, marveč le to, da sem človek prijateljstva. Duševno prizadeti nas učijo: "Vredno je izgubiti medaljo zato, da pomagaš svojemu bližnjemu."
Naše življenje je zgodba od majhnosti do majnosti. Iz otroške nebogljenosti rastemo v moč,v uspešnost in slavo.Potem to izgu- bimo in postanemo šibki in krhki ter za tem umremo.
Odnosi so nevarna stvar, če se odpremo drugim,smo lahko hitro ranjeni. Ljubezen je blizu bolečini.
Pogosto govorimo z očmi, še preden spre- govorimo z usti. Včasih je prenevarno go- voriti z usti. Oči lahko povedo več.
Precej časa smo bili tudi v tišini. Tišina ni praznina, ampak prilika za srečanje z Bo- gom. Biti moram pozoren na tišino, v kateri lahko prisluhnem Jezusovi govorici. Tišina je Jezusov dar, a zanj se moramo truditi in ga ohraniti, zato pa je potrebna disciplina pri molitvi in ljubezni. Ne boj se tišine, ker je Bog s teboj.
Vmes pa se je razlegala še naša pesem, širil se je smeh, preplavljala nas je dobra volja in v meni se je prebujala želja: storiti za svojega prijatelja še kaj več.

Alenka O.

BIRMA V HRASTOVCU

Na veliki ponedeljek je bilo slovesno tudi v zavodu za duševno in živčno bolne v Hra- stovcu. Tamkajšnjim 420 oskrbovancem, njihovim sorodnikom,zaposlenim in krajanom je maševal mariborski škof dr. Franc Kram- berger. Enega od bolnikov, 36-letnega Ivana Lebana, je škof tudi birmal.
Škof Kramberger, rojen v bližnji Šetarovi, je bil na veliki ponedeljek prvič v hrastov- škem gradu, čeprav je,kot nam je povedal, pogosto pri bolnikih in ostarelih v drugih slovenskih zavodih in domovih.Hrastovškim bolnikom je škofov obisk z mašo seveda zelo veliko pomenil. V prepolni viteški dvo- rani hrastovškega gradu so prebivalcem "kraja trpljenja", kot je škof poimenoval bolnišnico, peli lenarški cerkveni pevci; bili so pri obhajilu...
Botra bolniku - birmancu Ivanu, ki je v za- vodu od leta 1976, je njegova sestra. Na birmo pa ga je pripravljala redovnica fizio- terapevtka Zofka in tako pomagala uresni- čevati dolgoletno željo že pokojne Ivanove matere.
Po maši si je dr. Kramberger v spremstvu vodstva zavoda ogledal bivalne in delovne prostore zavoda, ki so sedaj veliko boljši, kot so bili pred leti, in se tudi pozanimal, koliko bolnikov ozdravi. Povedali so mu, da so v zadnjih desetih letih odpustili 200 pa- cientov. Škof se je posebej zanimal za va- rovanca Kristijana, ki mu je dolga leta ob praznikih pošiljal voščila, letos pa jih ni bilo več. "Odpustili smo ga,in zdaj živi pri star- ših v Franciji," so mu povedali. Dr. Kram- berger si je ogledal tudi grajsko kapelico, ki je potrebna obnove. Za obisk v fari se je g. škofu zahvalil lenarški župnik Martin Bezgovšek, za obisk in mašo v zavodu pa oskrbovanec Mario in mu izročil sliko, delo skupinice bolnikov in ga povabil,naj še pride

Povzeto po Večeru z dne 13. aprila 1993

SREČANJE V HRASTOVCU

V četrtek 29. aprila je bilo v hrastovškem zavodu tradicionalno letno srečanje oskr- bovancev,njihovih svojcev in članov družin v katerih živi nekaj oskrbovancev. Z na- menom, da bi njihovi oskrbovanci doživeli vsaj nekaj družinske topline, so odgovorni zavoda nekaj oskrbovancev oddali v rejni- ške družine v okolici.
Ob bogatem programu,izčrpnem prikazu ži- vljenja in ustvarjanja varovancev in pogo- stitvi, so predvajali tudi videofilm o obisku škofa Krambergerja in birmi varovanca Ivana. Za mnoge,ki so si film ogledali,je bil to trenutek, ko se je za hip ustavila misel in so vsaj za hip popustili razni zadržki,bo- jazni,strahovi.Slišati je bilo govorico srca..

Jože R.

REDNO SVETO OBHAJILO

Redno obhajilo: ali je to nepotrebna, celo škodljiva navada? O tem večkrat razprav- ljamo s prijatelji. Menim: lepa navada je zlata vredna, saj more prav misel na redno obhajilo prečistiti marsikakšno slabost in greh.
Kljub temu me zanima: ali res lahko prejem svetega obhajila postane navada?
Vem, noben kristjan ne more pristopiti k obhajilu (in seveda k maši) vedno z občut- kom sladke pobožnosti, ampak - čim večji je stik z Bogom, bolj polno je naše srce in trdna naša vera, kajne? Povejte, prosim tudi, kakšno je vaše mnenje o pogostnem oziroma rednem prejemanju obhajila?
Zastavili ste veliko vprašanj in lahko bi te- mu sledil dolg pogovor ali kateheza o sve- tem obhajilu. Poskušal bom odgovoriti na kratko,kot je primerno za ta članek. Sveto obhajilo, Sveta Evharistija, je tako velika skrivnost in zavzema tako pomembno me- sto v življenju Cerkve, da je o tem treba veliko premišljevati, se pogovarjati in tudi prebirati, kar je o tem zapisano.
Ob vseh teh vprašanjih se zastavi še eno, ki bi lahko odgovorilo na vsa prejšnja: Kaj je Sveto obhajilo? Sprejetje in zauživanje Jezusovega telesa. Ob tem pomisliva, kaj pomeni,da jaz jem Jezusovo telo,telo Boga in Človeka.To je tisto telo,ki se je po Sve- tem Duhu v Mariji učlovečilo, ga je Marija rodila, to je telo Jezusa, ki je pridigal po Palestini, delal čudeže,trpel,bil križan,umrl, vstal, se prikazoval svojim učencem in je sedaj pri Očetu v nebeški slavi in je tudi med nami. Ali ste pomislili na vso to skriv- nost svetega obhajila, na to, da jeste Je- zusovo telo?
To Jezusovo telo jemo mnogi kristjani, in poglejte, to nas povezuje, zaradi tega Je- zusovega telesa si postajamo vedno bolj v sorodu in vedno bolj povezani. Tako nam skrivnost svetega obhajila pomaga,da smo Cerkev, da smo skrivnostno Jezusovo telo. Torej nas sveto obhajilo zelo močno po- veže z Bogom in tudi zelo močno ljudi med seboj. Sveto obhajilo je torej življenjska vez za človeka,ki želi živeti z Bogom in tu- di v pravem odnosu z ljudmi. To nam daje življenje. Jezus je pa tudi rekel: jaz sem Življenje. Torej kristjan potrebuje obhajilo zato, da bo lahko živel, tako kot je treba. Sveto obhajilo je hrana za življenje, pred- vsem tisto pravo življenje, ki je v prijatelj- stvu z Bogom. Kar sami si lahko mislite, kaj bi bilo, če ne bi jedli, kako bi hitro shirali, bili popolnoma neodporni za vsako najmanj šo nevarnost ali bolezen ali skušnjavo.
Morda boste rekli, to pa je preveč zahtev- no za moje razumevanje. Svetujem vam, da pri sveti maši zelo natančno poslušate vsako besedo,ki jo duhovnik izgovarja,in jo vzamete zares in dobesedno. Tako boste lažje tudi spoznali in ne samo čutili, kaj je ta neizmerni božji dar, ki je sveto obhajilo.
Če imate sedaj v mislih ta božji dar,to hra- no za pravo življenje, Jezusovo telo, ki se daje za nas vse, - ali lahko še govorite,da je prejemanje svetega obhajila nepotrebna navada. Kako bi prejemanje svetega ob- hajila mogla postati navada, če vem, kako zelo potrebujem vsak dan božjo hrano, da sploh lahko prav živim v prijateljstvu z Bo- gom in z ljudmi. Zato se mi zdi,da je redno vsakodnevno obhajilo, če je možno, nekaj samo po sebi umevnega in zelo lepega. To je izreden božji dar. Tudi drugo hrano mo- ramo jesti vsak dan, če nočemo, da bi shi- rali. Če je človek dolgo časa lačen, oslabi, zboli in končno tudi umrje. Bog nam prihaja naproti in ponudi vsak dan svoje Telo, da bi jedli, se nasitili in imeli polno Življenje - tudi po naši telesni smrti.
Sveto obhajilo je taka hrana da sploh lahko živim.Prav ste rekli,da prečisti marsikakšno slabost in greh. Če sem duhovno zdrav in močan, potem mi duhovne bolezni ne mo- rejo tako hitro do živega. Prvi kristjani so tudi govorili, da je sveto obhajilo zdravilo za večnost, zdravilo za nesmrtnost.
Na žalost je pa tudi res, da kdaj za nas ali za druge kristjane postane sveto obhajilo navada. To je takrat, kadar ni vere, ko ne verjamem, da je sveto obhajilo Jezusovo telo. Pravite,da človek ne čuti vedno slad- ko pobožnost pri sveti maši.Velikokrat smo res mnogi brez posebnih čustev pri maši. To pa še ne nasprotuje veri in mojemu hotenju. Takrat vsaj tako prosimo Jezusa, kot tisti oče, ko je prosil za svojega sina: "Pomagaj moji neveri!" Vsaj vedeti je treba kaj hočem in zakaj grem k svetemu obha- jilu; vsaj kakšno besedo naj bi spregovoril osebno z Jezusom, ki prihaja k meni.
Kadar pa je človek v grehu, torej takrat,ko je ločen od Boga,ni z njim povezan, takrat ne moremo iti k svetemu obhajilu.Greh po- meni ločenost od Boga; čim večji je greh, bolj se je človek obrnil proč od Boga. Vča- sih gre človek tako daleč proč, da v njem prevlada smrt; takrat v človeku ni Jezusa, ki je Življenje, ampak smrt. Narobe bi bilo, da bi tak človek šel k obhajilu, saj se je obrnil proč od Boga,in noče živeti tako kot hoče Bog. Kako naj sedaj prejme pod po- dobo kruha Jezusovo telo? Sveti Pavel je o tem pisal svojim vernikom v Korint:
"Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih,se bo pregrešil nad Gospo- dovim telesom in krvjo.Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če se ne zaveda,da je to Gospo- dovo telo" (1 Kor 11, 27-29).
Da človek ne bi ostal v grehu in bil zaradi tega ločen tudi od Kristusovega telesa, ki daje življenje, imamo v Cerkvi še en Jezu- sov dar:zakrament sprave ali sveto spoved Človeku je potrebna vera in ponižnost in se lahko hitro vrne v prijateljstvo z  Bogom; in zopet lahko v veri uživa Jezusovo telo - sveto obhajilo.

Franc Šuštar

ZRNO

Iz knjige: Janez Jalen, PREVISI, Ljubljana 1940

Tema je že bila, da je bolj otipal kakor pa videl, ko je Andrejec sinoči obdeval zadnje snope pšenice.Zjutraj navsezgodaj je vozil gnoj na strnišče. Raztrosil ga je v najhujši vročini. Pozno popoldne je spet napregel. Preden se je odpeljal orat za repo,je priko- bacal k njemu Drejček. Fantek ni odnehal; moral ga je vzeti s sabo.
In sedaj Andrejec orje,Andrejec,mlad gos- podar.Ne bo dooral nocoj;se bo prej stem- nilo. Zjutraj bo spet navsezgodaj na njivi, da preobrne še preostale brazde, vseje in zabrána še pred vročino, ko konji ne pre- nesejo muh. Bi stopil za spoznanje hitreje, če bi bila o sv. Jakobu noč dolga, kakor ni; pa komaj dahne med večer in jutro. Skoraj ni vredno leči za tisto kratko uro. Ne poči- ješ tako ne; samo udje zastanejo,da vsta- jaš zjutraj, kakor bi te snemal s križa.
Andrejec je prioral do konca njive.Kobila je obstala sama od sebe.Nizko je sklonila gla- vo. Gospodar ji ni mogel privoščiti oddiha, kakor bi ga ji bil rad. Ni utegnil. Potegnil je za voj: "Hot obrni! Tibo! Tiiibo!" Zastavil je novo brazdo.
"Ko bi vsaj konje imel, kakor jih nimam. Rjavko sem moral prodati,da sem Neži izpla čal doto. Stara je izredila že deset žrebet. Vidim: Rada bi hitela, pa ne more, reva. Letnica? Pelje za pol, nagaja za dva. Bi jo priganjal, pa bi jo utegnil v rasti skvariti."
Andrejec je spet obrnil. Na drugem koncu njive je stikovalo dvoje vran za izoranimi črvi.
"Da bi vsaj koga imel, ki bi mi konje vodil. Ona? Saj je hotela,pa Bog ne daj.Taka ka- kor je. Naj se ji kaj primeri. Bog ne zadeni! Ne bo več dolgo,ko bo legla. Bog ve,če bo spet fantek ali dekletce?"
Vrani sta se pred konji preleteli,pa se spet koj spustili na sveže zorane brazde.
"Seveda,če bi zmogel za hlapca. Pa moram še pestunja sam biti."
Na ozarah je bil svojemu prvorojencu Drej- čku razgrnil nosilno rjuho in mu dal šibo v rokico,da bi se igral z njo.Pregret od sonca je otrok zaspal. Pa še v spanju drži dolgo leskovko v rokici.
Andrejec pa je oral, oral. Čimdalje niže se je sklanjal med ročici,čimdalje teže je pre- stavljal noge.Hodil je za drevesom kakor bi bil zvezan v sklepih. Kdor bi ga po postavi sodil, ne po obrazu, bi ga cenil na šestde- set, pa jih je komaj pol toliko dopolnil.
Drejček je vstal.Majhen je še,še krilce nosi ne zna še dolgo klicati ata in mamo. S šibo v rokici stoji na koncu njive in posluša, kako ata konjem ukazuje. Andrejec se je vznejevoljil: "Sedaj bom še z otrokom imel opraviti." Dopoveduje malemu: "Sedi Drej- ček, sedi! Nazaj na rjuho sedi, da te ne bo mravlja as. Pa konji te bodo pohodili."
Drejček ata ni razumel. Pristopical je h ko- njem,mahal s šibo in jih priganjal: "I, ii, iii!"
Andrejec se ni več pritoževal, da ima slab par konj in da ni nikogar pri hiši, ki bi jih vodil. Nič več. Posadil je Drejčka na drevo med ročici. Fantek je hitel mahati s šibo in mu je motil konje. Ni mu jih branil. Potrpe- žljivo jih je miril in skrbno pazil na otroka, da bi mu ne padel pod lemež. Utrujen, ka- kor je bil, se je še celo lahko pogovarjal z otrokom: "Hitro zrasti, Drejček, da mi boš konje vodil. Pa ne bova vpregala več tako neenotnega para. Ha! Konje vzrediva, da bodo vsi gledali."
"Hi, i, hii, iii," sta poganjala oče in sinček v mraku proti domu. Andrejec bi bil rad leta pognal. Hi!

Pomlad je ogrela zemljo. Spet orje Andre- jec, Andrejec, trden gospodar. Močne in pametne konje ima. Lahko bi oral sam, pa mu jih vodi Andrej, da se dela privadi. "V brazdo! K sebi! Naprej! Udari črno, kaj bi se muhovala!" Oče Andrejec uči orati sina Andreja.
V brazdi za njima hodi hčerka Rozalka in pobira redke,v jeseni pozabljene krompirje. Jožek pobira črve in podjede. Ciril pa od- naša kamenje z njive.
Na ozarah je Andrej ustavil konje.
"Poženi! Kaj se obotavljaš," se je vzneje- voljil oče.
Boječ je zaprosil Andrej: "Naj jaz odorjem eno brazdo."
Zavriskal bi, tako se je razveselil sinove prošnje Andrejec. "Poskusi!" Spustil je sina med ročici,prijel za vajeti, zaobrnil in vžgal črno z bičem: "Da bi se leno prestopala,ko njegov najstarejši orje prvo brazdo. Mrha. Hi!"
Andrejec spet sam orje.Nič več ne ukazuje nič več ne uči. Svoja polja vidi, kako jih obdelujejo njegovi fantje.Andrej orje. Kako bi kdo drugi, kakor najstarejši. Brata Joža in Ciril mu vodita razborite konje in za njim branata. On sam pa samo še seje.
Kako? Konji dobro in lepo vlečejo, pa je Andrejec dvignil glavo in jih priganja: "Hi!"
Rad bi naglo preoral skozi leta.

Jesenska zemlja je zahrepenela po pšenič- nem zrnu, Andrejcu pa se nikamor ne mudi Prav nalašč je postal za drevjem na groblji da od daleč gleda svoje fante.Andrej orje, Ciril mu vodi. In kakšen par! Ha! Rdeča je zraščena kakor žrebec. Ha! Mladi dve! S staro Joža vlači.
"Eee, moji fantje, Bog bodi češčen in za- hvaljen!"
Stopil je do voza. Kdor bi ga po postavi sodil,ne po obrazu,bi mu jih trideset priso- dil, pa jih ima že nekaj nad šestdeset. Uprl se je v vrečo semena, da nasuje zrnja v sejavnico. Pogodrnjal je nad sinovi: "Norci! Nasujejo v eno samo vrečo, ko bi lahko v dve. Kdo naj prevzdiguje tako težo." Pa že vpije Joža z njive: "Počakajte,da se ne pre vzdignete. Vam jaz postavim seme na tla."
Andrejec seje.Zrno se zlati v soncu in sve tle so njegove misli: "Dobri so moji fantje. Ni čudno, da so na Rozalkini svatovščini tako rade plesale dekleta z njimi."
Beseda bratovščina mu je zagrenila misel: "Seveda,saj mu bom dal,Andreju. Pa ne še koj. Naj Hribar s svojo Marjanico še malo počaka."
Andrejec seje. Nikakor se mu ne mudi. Sinovi pa poganjajo konje kakor za stavo.
"Hi! Hi! Hi!"

Poletje je pozorilo žita. Lemeži spet preob- račajo njive in jih barvajo črno, da jih sko- raj pregrne beli ajdov cvet. Navsezgodaj zaprhajo konji na polju in zacvilijo kolca. Andrejcu pa ni treba prav nič podvizati, saj fantje orjejo. Z dvema paroma orjejo. Andreju nihče ne vodi. Ne brazdajo zemlje v srde in razore. Na ravno orjejo,po novem orjejo. Andrej je ukazal. Vse je že zorano in z branami zavlečeno, pa ni očeta, da bi vsejal.
"Saj ne veš, če bo znal prav vsejati v rav- no."
"Ne utegnemo čakati. Konji so preveč ne- pokojni."
"Če si upal na ravno orati, še vsej!"
Joža in Ciril vesta,da ne bo očetu prav, pa vseeno priganjata brata:
"Vsej ti, Andrej!"
"Vsej, vsej!"
Andreja mika, pa se obotavlja. Ko bi vsaj robatega temnega semena v sejavnici ne bil pomel z roko.Sedaj ga vsako zrno prosi: "Vrzi me, Andrej, vrzi po novem, vrzi po svoje. Andrej! Andrej!" Z njive mu kliče pre orana in prebranana njiva: "Gospodar boš, Andrej, gospodar!"
Andrej ne vzdrži več. Dvigne sejavnico in vrže zrno.Hodi po njivi gori in doli in seje v prst, ko jo je po svoje preoral. Seje, seje, seje.
Spet je postal Andrejec na groblji, da bi se poveselil svojih fantov: "Kaaaj?" Lastnim očem ne more verjeti, Andrej sam seje in Joža in Ciril mu vlačita. Niso čakali nanj.
Zabolelo ga je: "Ne vedo, kaj je prav." Za- mikalo ga je, da bi pohitel na njivo, stopil pred konje in jih ustavil: "Eee, oha!" Pa se je zavedel,da bi oba para hkrati potegnila, če bi Ciril zavpil: "Hi!" In če bi Andrej vpra- šal mlajša dva, čemu sta obstala, bi Joža in Ciril oba hkrati pognala: "Hi!"
Andrejec se je ujezil: "Ne grem sejat. Naj kar sami po svoje razmečejo seme. Saj so zorali tudi tako, da ni njivi podobno. Ne grem" si je dopovedoval, "ne bom se bodel z njimi. Naj jim mama pove,kako so mi grdo naredili. Jih bo bolj zabolelo."
Andrejec,mogočen gospodar,je odšel nazaj proti domu. Upognjen je šel po lastni zemlji klicat na pomoč slabotno žensko proti trem korenjakom, mater proti lastnim sinovom: "Naj jim le pove, naj jim le."

Prostorno njivo ajde je že vsejal Andrej, Joža in Ciril sta jo pa zavlekla, ko se je vračal Andrejec nazaj na polje. Občutil je, kakor bi bil stopil na kačo in odskočil prav zadnji trenutek, da ga ni pičila: "Bog bodi češčen in zahvaljen, da si mi ženo ohranil do današnjega dne. Njeno srce, da si nam ohranil. Kaj bo sama suha pamet. Srce!"
Zdaleč je videl, kako je stresel Andrej pre- ostalo seme nazaj v vrečo: "Res je zemlja moja, konji so moji, vozovje je moje,orodje je moje, zrno je moje, vse je moje,do smrti moje. Tako trdno zapisano v pismih. Ha, zapisano. Pa sem spreumel, da zares boli šele tista krivica, ki ni nikjer zapisana in je ne moreš gnati pred sodnijo. Tista, tista! Gorí v človeku, in dokaj jih je,ki jo s pijačo gase. Ooo, če bi Andrej začel. Kakor je bil do sedaj priden, bi postal po godu sprijen. Jaz bi ga seveda klel,njega,namesto sebe"
Joža in Ciril sta dobranala in vpregata:"Nič ne pomaga. Tudi petelin mora biti pri hiši, da se zdravje varuje. Enkrat ga pije eden, drugič drugi. Danes sem na vrsti jaz."
Obstal je pri vozeh. Sinovi povešajo oči. Komaj ga upajo pogledati. Vedo, da očetu ni prav. Andreju je res grenko.Skoraj noče beseda iz ust,pa se premaga:"Prav,Andrej, prav. Seveda, vsaj poskusiti je treba po novem.Če se ne bo obneslo po tvojem,boš spet začel po mojem. Star si dovolj. Prav, da si sam prijel za sejavnico."
Andrejec trpi, trpi bolj kakor takrat, ko je sam oral s slabima konjema in bil še pestu- nja zraven. Pa je trpljenja nekako vesel: "Samega sebe sejem." Še sliši ženo, ki mu je bila iz molitvene knjige prebrala: "Ako pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umr- je, ostane ono samo; ako pa umrje, stori veliko sadu. Kdor ljubi svoje življenje,ga bo zgubil."
Oče in sinovi vozijo v soncu domov.Andrej in Andrejec sedita na zadnjem vozu. Po- govor jima je potekel, pa ga je povzel spet Andrejec: "Andrej! Če boš v nedeljo šel kaj k Hribarjevim,reci Marjanici,naj za predpust pripravi bale. Bom zemljo nate prepisal."
Andreju je bilo kar nerodno. Zavoljo lepše- ga se je kakor branil: "Saj se ne mudi."
Oče je prav razumel prvorojenčevo bese- do: "Ne mudi? Praviš. Pa ne boš strpel do nedelje. Še danes ji poveš."

SLOVANSKA KITA

Ta tehnika vezenja je danes že čisto po- zabljena. Vendar so mnoge stare vezenine ki jih še hranijo v muzejih, izdelane prav s kitastim vbodom ali slovansko kito.
Preden začnemo vesti, moramo vse pripra- viti,kot je opisano v Prijatelju št.2,za križni vbod. Tudi material in vzorce pripravimo tako, torej na karirastem papirju.
Pravilno izvezena slovanska kita kaže na licu enakomerno kitico, ki v strnjenih povr- šinah še posebno lepo učinkuje, ker drug proti drugemu obrnjeni vbodi lomijo svetlobo Če izberemo debelini tkanine primerno nit, bo površina lepo, gosto prekrita in vzorec še bolj poudarjen.Če pa je tak,da so vmes tudi samo posamični znaki, jih izvezemo samo v križnem vbodu.
Poskusite vezenine s križci izdelati v teh- niki slovanske kite,kar jim bo dalo poseben čar.
V vogalu vezenje obrnemo za 90 stopinj.
Težav pri vezenju se ni treba prav nič bati saj je ta tehnika z malo vaje laže izvedljiva kot navadni križni vbod.
Morda se boste potem celo strinjali z me- noj, da so križci kar malo krivično izpodrinili stari, domači način vezenja.
Vzorec, ki sem ga narisala tokrat, lahko na tkanini razvrstite samo po sredini prta, ob dveh straneh ali ob vseh štirih straneh.

Kjer naletimo na bolj ali manj spiralaste vitice, jih takoj sproti naredimo z linijskim vbodom. Vezemo naprej, da dobimo na licu le vsak drugi vbod,nazaj grede pa dopolni- mo manjkajoče vbode. Tako pridemo zopet do izhodiščne točke in nadaljujemo vezenje
a) vitica s prednjim vbodom
b) dopolnitev manjkajočih vbodov
c) izdelana vitica in nadaljevanje vezenja.
Linijski vbod lahko uporabljamo tudi v rav- nem ali stopničastem vezenju.
Pri cikcakastem vezenju pa že dobimo

Ta vezenina je na licu in narobni strani enaka,zato mora biti še posebno skrbno in enakomerno izdelana.
S tem vbodom lahko tudi obrobimo prtiček. Tako nam ni potrebno delati ažura, preden izvlečemo nit, da dobimo resice.

Pošta: Otonu hvala za pošiljko, saj bo za- nimiva za to rubriko.Poleg tega je Oton pri šepnil dober predlog. Ampak, ne bom vam še izdala, kaj predlaga...
Prej se kar še malo potrudite in sodelujte s pisanjem, z delom... No, ne recite, da vas priganjam. Rada bi le, da bi vas to različno drobno delo osrečevalo in bi ga imeli radi, ker boste tudi druge stvari bolje opravljali.
Priporočam se za kakšen nasvet. Pravijo, da je nasvet najmanjši drobiž, zaleže pa lahko veliko.
Pomladni pozdrav, dehteč kot šmarnica, vam pošilja

Kati Urh

SPREJETI IN KORISTNI

V dveh dneh, kolikor mi je dal urednik časa za premislek, sem se vsak prosti trenutek spraševala, kaj naj povem o dvajsetletni poti PRIJATELJSTVA. V spominu se mi je zvrstilo nešteto utrinkov, še posebno, ko sem se zatekla k pregledovanju slik z naših srečanj, izletov, obiskov, sestankov, raz- stav, letovanj na morju, romanj, pogrebov porok in novih maš.
Resnično, v 25-ih letih, kolikor časa izhaja naš PRIJATELJ,se je zvrstilo nešteto dogo- dkov,o katerih ste brali in bili vsak po svoje tudi vključeni.Po večini bi o istem dogodku lahko slišali več izpovedi, kakor je kdo ob- čutil.Odvisno od tega,ali je bil udeleženec, sodelavec ali družinski član, šofer, duhov- nik, redovnica, medicinska sestra, bolnik, bogoslovec, da ne naštevam naprej.
Skupni imenovalec našega gibanja je bilo delovanje v luči evangeljske resnice in bratstva. Brez veliko besed o LJUBEZNI in TRPLJENJU so bila med nami vidna dejanja v smislu Jezusovih besed: "Kar ste storili malim, ste meni storili." Pomembna pri tem je SPREJETOST in sicer v najširšem pome- nu besede. Gre za:sprejetost božjega na- črta nad nami, sprejetost samega sebe in za sprejetost okolja,v katerem se nahajamo Mislim, da smo v četrt stoletja, kolikor je Prijateljstvo navzoče v Cerkvi in družbi, s skupnimi močmi pomagali spreminjati misel- nost ljudi v to, da je tudi bolan, invaliden, prizadet ali ostarel, lahko koristen člen v verigi življenja.
Zase lahko rečem, da mi Prijateljstvo po- meni drugo družino in okolje, kjer se čutim srečno,sprejeto in nenazadnje tudi koristno Nikjer drugje se nisem tako s srcem vklju- čila in srečala toliko dobrih in plemenitih ljudi kot prav tu. Zato upam, da bo srebrni jubilej revije Prijatelj še naprej utiral pot Prijateljstvu bolnikov in invalidov.Za vse in vsakogar - Bogu hvala!

Tatjana Š.

SREČEN DAN

Ko berem skupno pismo, ki sem ga dobila danes in Prijatelja, ki je priromal včeraj, sem zelo vesela. Vesela sem tudi, da ste me nekega dne nepričakovano povabili v Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Dobro se spominjam tistega dne.Ne morem povedati koliko mi pomeni pripadnost tej veliki dru- žini. Čutim se nevredna in nesposobna. In vendar, če bom dala kapljico v morje, bo morje za kapljico večje, sem se potolažila. Pa da bi le bil mir! Za splošen mir, posebno pa za dušni, prosim zase in za vas.

Kati Ribič

POTI

Ne vem, kdaj se je začelo, toda začeti se je moralo že zelo zgodaj.Ko sem začel ho- diti v šolo, me je bolezen toliko zaznamo- vala, da je bila moja hoja pozibavajoča in ko sem se s sošolci pognal v tek, sem bil vedno zadnji. Večkrat pa so se mi pri tem zapletle noge in sem trdo pristal na tleh. Nekatere je to zabavalo, nekaterim sem se zaradi tega smilil, nekateri pa me še opazili niso.
Moja pot v šolo na Velko se je vila dobre tri kilometre gor in dol po slovenjegoriških gričih.To pot zdrav prehodi v dobre pol ure jaz pa sem za to pot porabil debelo uro in več. Tako sem vsak dan bil na poti dve do tri ure, poleti in pozimi.
V dveh treh urah pa tak neroden šolarček, kot sem bil jaz,doživi marsikaj. Meni je bilo dovolj le, da sem stopil na trhlo vejo, v drobno kotanjo in že sem zgubil ravnotežje in že sem se znašel na tleh.
Kot rečeno, je to nekatere zabavalo, pri drugih pa zbujalo pomilovanje ali usmiljenje in so mi ob tem večkrat sočutno ponudili roko v pomoč.
Zame in za moje starše pa je to bila takrat edina pot do šole in znanja, pa naj so bila moja kolena vedno še tako blatna in do krvavih krast obtolčena.
Mojemu sosedu in sošolcu, ki je živel nekaj sto metrov više v bregu in je bil vedno in povsod poln vragolij, se je silno imenitno zdelo, če me je videl na tleh. Tako mi je pozimi pogosto na pešpot,ki je vodila mimo njihove hiše,postavil kakšno snežno zapre- ko, da sem bil potem ves snežen in moker, ko sem lezel preko nje. Potem me je nava- dno skupaj s starejšo sestrico v diru prehi tel in me hihitajoče vpraševal,če sem se v sneženega moža maskiral.Pa je to njegovo "domiselnost", ki je trajala kar več let in še ob drugih prilikah, porodila ena čisto nava- dna pohvala učiteljice v prvem razredu, ki je pohvalila eno mojo risbico.
Bilo je na poti v šolo in nazaj tudi mnogo časa za prijetnejša doživetja,ki se jih ved- no rad spominjam. Tako me je pozimi dosti krat kakšen od sošolcev povabil na sanke in mi tako skrajšal pot, kakšen mi je kdaj pomagal nositi šolsko torbico...
Avtomobilov v tistem času še skoraj ni bilo in me je tako včasih povabil, da prisedem na voz kakšen voznik vprege. Nekajkrat pa me je vzel v avto voznik kombija, ki je v našo trgovino vozil kruh. Dostikrat je bil to edini avtomobil, ki sem ga videl ali srečal na poti v šolo. To so bile moje prve vožnje z avtomobilom in so bile zame vedno silno veliko doživetje.
Ne daleč stran od nas je bil takrat v gradu dom za ostarele in duševno bolne.Tisti čas so zelo pogosto, navadno po nekajkrat na teden s parom lepih črnih konj vozili pokoj- nike iz gradu na naše farno pokopališče. Voznik, ki je bil dostikrat tudi edini pogre- bec, je opazil moje težave s hojo in me je kot prvošolčka povabil,da prisedem na mrli ški voz,ki je bil le malo prirejen kmečki voz.
Enkrat ali dvakrat sem prisedel, vendar sem se ob tem tako nelagodno in tesnob- no počutil, da sem se potem raje izognil takšni vožnji in vozniku.
Sem se pa prvič udeležil celo pogreba, saj so bili konji tako hitri,da sem imel še dovolj časa za pogreb pred začetkom pouka.Brez zvonjenja, duhovnika,pogrebcev in prižga- ne sveče se je končal ta pogreb, kot da je s pokojnikom umrlo vsako človeško čustvo in upanje na vstajenje. Grude zemlje so tako strašljivo brezčutno in votlo padale na krsto, da sem pobegnil s pokopališča, čeprav sem z babico rad hodil na pogrebe.
Ko danes razmišljam o tem vozniku, mi še sedaj postane nekoliko tesno,hkrati pa tu- di toplo v duši,ko ob tem pomislim,kdo vse mi je pomagal, ali mi je želel pomagati na mojih poteh.
Enega najlepših doživetij pa sem doživel v osmem razdredu,ko me je bolezen v nekem trenutku zgrabila s podeseterjeno močjo, saj me noge niso več ubogale in so se se- suli vsi moji načrti o prihodnosti. Naenkrat nisem mogel več hoditi,le ležal sem še lah- ko v postelji ali sedel na stolu.Šolsko snov pa mi je nosil sošolec Slavek. Nekega dne pa mi je prinesel tudi sporočilo, da bo raz- redničarka pripeljala na obisk ves osmi raz red in da mi bodo zaigrali lutkovno igrico z zadnje šolske proslave.
Ko je napočil tisti dan, se je naša velika kmečka izba v hipu napolnila in je v njej za vršalo kot v panju, ko je stopilo v njo vseh dvajset sošolcev z razredničarko Kristino na čelu. Spominjam se,zaigrali so lutkovno igrico o Ostržku,o leseni lutki,ki jo ljubezen prebudi v življenje.
Vsakič, kadar srečam to našo nekdanjo "tovarišico Kristino", sedaj že vso sivolaso in upokojeno gospo, se poleg vsega spom- nim tudi te lutkovne igrice doma.
Njeno učiteljevanje se nikoli ni končalo na šolskem pragu in je vedno znala prisluhniti krajanom ter jih v njihovih stiskah napotiti na pravo mesto. Ljudje jo še danes vedno in povsod pozdravljajo s spoštovanjem. Tudi sam sem vedno vesel,kadar jo srečam Vesel pa sem tudi, da sem mogel pri njej nabirati učenost. Včasih mi je le nekoliko žal, ker je nisem vedno dovolj pozorno po- slušal.

Jože Raduha

25. ZDRAVILNI ODNOSI V ZAKONU

"Niste vi mene izvolili,temveč sem jaz izvolil vas in postavil,da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane ... To vam naročam, da ljubite drug drugega" (Jn 15,16-17). Kar velja za ozdravljenje po mašniškem posve- čenju, velja na drug način za zakrament zakona. Obadva zakona delujeta zdravilno že zato,ker izhajata iz Odrešenika. Potreb- no je, da se prepustimo delovanju milosti, ki človeka odrešuje in ozdravlja. Seveda prihaja spodbuda vedno od Jezusa,kar vča sih težko spoznamo in priznamo.
Po pojmovanju Svetega pisma Stare zave- ze je zakon podoba ljubezenskega odnosa med Bogom in njegovim ljudstvom. Po iz- javah zgodnjega krščanstva je zakon po- doba zaveze med Kristusom in Cerkvijo, ki je njegovo mistično telo (prim Ef 5,25 sl). Zakon ni vzor za zavezo med Bogom in nje govim ljudstvom, kakor imamo kdaj navado reči, ampak je prav nasprotno, ker je Bog sklenil zavezo s svojim ljudstvom, jo živel in jo še živi, moremo tudi ljudje skleniti za- vezo med seboj.Spodbuda torej prihaja od Njega in On to zavezo vedno znova oživlja in potrjuje. To pomeni, da zakrament za- kona ni izčrpan (zaključen) s slovesno po- roko, ampak se s tem zakramentom sproži proces,ki traja oz.naj bi trajal vse življenje
Ko zakonska partnerja sprejmeta ponudbo božjega Duha,da sprejemata drug drugega sta podobna Devici Mariji, ko je v trenutku angelovega oznanjenja, sprejela njegovo ponudbo. Iz tega sledi, da morata ostati zakonca trajno odprta drug za drugega in pustiti, da ju spreminja in ozdravlja milost zakramenta.
K posebni skrivnosti zakramenta zakona spada tudi to, da zakonca vedno znova drug drugemu podarjata milost. Drugi vati- kanski cerkveni zbor pravi,da je smisel za- kona v tem, "da so zakonci drug drugemu priče vere in Kristusove ljubezni" (C35). Živeti z milostjo sv.zakona pomeni stopiti v odrešilen in in ozdravljujoč proces med- sebojnih odnosov in skupnega življenja. Zakonca doživljata skupno odrešenje in zdravljenje zaradi vere,da ju je Bog prive- del skupaj in da bo On še vnaprej vodil nju no življenje. Medsebojno doživljata zdrav- ljenje s tem,ko drug drugemu podarjata milost,ki sta jo prejela od Boga,in zaupanje ki sta ga prav tako podarila drug drugemu.
Življenje zakoncev,ki tako živita v zakonu, vpliva zdravilno na njuno okolico,ker njuna medsebojna ljubezen in ljubezen do Boga pričuje o resničnosti božjega kraljestva v tem svetu. Zadnji vesoljni cerkveni zbor izrecno govori o tem: "Krščanska družina glasno oznanjuje tako sedaj delujoče moči božjega kraljestva" (C 35). Takšen odnos omogoča stalno zdravljenje vsakršne oblike individualizma, kajti "Kristus ostane še na- prej z njima, da bi tako, kakor je on ljubil Cerkev in dal sam sebe zanjo,tudi zakonca v medsebojnem dajanju z neminljivo zves- tobo ljubila drug drugega" (CS 48,2).
Vse to se bo lahko zdelo komu zelo idea- listično in odtujeno resničnosti, ker je res drugačno od tega, na kar smo navajeni in kar vidimo okoli sebe.Toda ne moremo pri- čakovati, da bo Kristus prilagodil evangelij našim navadam in s tem postal bolj realis- tičen. Prav tako ne moremo pričakovati od Cerkve,da bo svoje pojmovanje zakona, ki temelji na evangeliju, bolj prilagajala temu, kar danes zakonci "dejansko žive", kakor temu, kar je Bog Cerkvi razodel po evan- geliju svojega Sina. Lahko se vprašamo: Ali moremo pričakovati, da bo zakrament zakona še zdravilen, če bomo evangeliju tuje življenje imeli za "realno", na hojo za Jezusom pa bomo gledali kot na nekaj od- tujenega resničnosti?
Priče smo,da se mladi z veliko samozavest- jo odločajo za krščanski zakon, v katerem naj bi zakonca služila drug drugemu. Toda zelo hitro se pokaže, da vladajo med njima potrošniški odnosi.Vse je preračunano,celo spolni odnosi: koliko to enemu ali drugemu "koristi", koliko se splača "vložiti", da bi od tega "kaj imel" itd. Ni čudno, če v takšnem zakonu vlada strah, da bo en partner "oš- kodovan", da ga bo drugi odslovil, brž ko ne bo več zadoščeval njegovim potrebam. Zakon uničuje tržno pojmovanje medseboj nih odnosov.V takšnem ozračju se pojavlja volja po obvladovanju drugega, kar ima za posledico skrajno sebičnost in osamitev. To pa je nasprotje rodovitnosti ljubezni.
Še večjo škodo in zmedo prinaša krščanskim zakoncem praksa mnogih zakonskih sveto- valcev in predavateljev na tečajih priprave na zakon,ki se sicer sklicujejo na nauk Ce- rkve, vendar so njihove različne psihološke metode zrastle večkrat v krščanstvu po- polnoma tujem okolju. Psihološka gesla o "samouresničevanju" in "osebni zrelosti", kakor tudi tečaji za "intenziviranje medse- bojnih odnosov" so daleč od svetopisem- skega nauka o "ljubezni, ki je potrpežjiva, dobrotljiva,ki ni nevoščljiva,se ne napihuje ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega" (1 Kor 13,4.5). Zaradi ponesrečenega mešanja cerkvene- ga nauka z nekrščanskimi stališči nekaterih psiholoških šol imajo mnogi zakonci vtis,da Cerkev vztraja pri preživetih zahtevah o vzdržnosti in zakonski zvestobi, ko hkrati zagovarja materialistično prežete zahteve o zadovoljevanju človekovih osnovnih po- treb.
Zmedo pri mnogih zakoncih bi lahko razložili tudi z domnevno krščansko sovražnostjo do telesnosti in spolnosti. Priznati je treba da Cerkev v oznanjevanju in v praksi še ni ozdravljena te zgodovinsko pogojene rane. Sveto pismo Stare in Nove zaveze na mno gih mestih jasno govori o veličini in dosto- janstvu človeškega telesa zaradi učlove- čenja božjega Sina in njegovega vstajenja od mrtvih. Kristjani se moramo učiti gledati na svoje telo v luči Svetega pisma, ki mu pripisuje tako veliko čast in hkrati odgovor- nost kakor nobena druga vera ali kultura.- "Poveličujte Boga v svojem telesu," pravi apostol Pavel. Neposredno pred tem pa piše: "Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? ... Mar ne ve- ste, da je vaše telo, ki ga imate od Boga, tempelj Svetega Duha,ki je v vas! Ne pripa date sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem te- lesu" (1 Kor 6, 14-20).
Sovražnost do telesa ni sad svetopisem- skega in tudi ne krščanskega gledanja na človeka,ampak je sad grške filozofije (neo- platonizma). Po nauku te filozofije je telo ječa za dušo. Zato mora duša hrepeneti, da se reši hlapčestva telesu.Žal je ta nauk skupaj z maniheizmom prodrl tudi v neka- tere spise cerkvenih učiteljev in se potem širil skozi več stoletij v Cerkvi kot njen nauk Znani cerkveni učitelj sv. Tomaž Akvinski pa je takole opisal odnos do telesa: "Daj, prosim, brezmejno Obdarjajoči,mojemu te- lesu lepoto pozornosti, sposobnost pronic- ljivosti, tenkočutnost čutenja in moč ne- smrtnosti."

Pripravlja p. dr. Marijan Šef

MEDICINA DANES

STAR 2000 je specializirano trgovsko pod- jetje za področje medicine, zdravega živ- ljenja in rehabilitacije.Kot nam je v daljšem dopisu opisal g. Lojze Čokl, je omenjeno podjetje pred časom imelo predstavitev v Kliničnem centru v Ljubljani. Med drugim so tam pokazali zračno blazino za posteljo, ki preprečuje,da bi bolnik dobil preležanine. Blazina je narejena tako,da s pomočjo ne- slišno delujoče črpalke v njej nenehno kro- ži zrak. Poskusno uporabljajo te blazine v bolnici v Valdoltri in prvi vtisi o njih so do- bri, je povedala sestra. Predstavili so tudi kopalniško opremo, prilagojeno za ljudi na vozičkih.
Tu gre predvsem za posebno obliko in na- klon umivalnikov, držala in pipe s podaljša- nim ročajem. Zanimiva je tudi naprava, ki jo montirajo na ograjo stopnišča in lahko nadomesti dvigalo. S to napravo se lahko človek na vozičku samostojno zapelje v višje nadstropje. Naprava stane 10 tisoč DEM, zračna blazina s črpalko pa približno 30 tisoč SIT.
Za vse informacije se lahko obrnete na podjetje STAR 2000 d.o.o.,Ivana Regenta 16, Izola, tel. 066/61-978.

PRIZADETI V OČEH MEDIJEV

Pred leti smo govorili o politični pomladi, ki je že preoblikovala naš prostor in čas-našo domovino. Mislim,da bi danes lahko upravi- čeno govorili o neki novi pomladi,o pomladi na področju medijev, tudi, ko poročajo o vprašanjih in problemih, ki se dotikajo ali uravnavajo življenje kakorkoli prizadetih ljudi.
Nemogoče je slediti vsemu, kar se dogaja na tem področju.V slovenskem prostoru je ta hip kar nekaj medijev, ki redno odmerijo nekaj prostora za tako ali drugače priza- dete in zaznamovane ter ostrijo posluh za njihove potrebe.Med temi mediji pa nekako prednjači dnevnik Slovenec.
Tako v Slovencu v soboto 20.marca 1993 poročajo, da so v okviru mednarodnega dneva invalidov, ki ga praznujemo vsako prvo pomladno nedeljo, v prostorih SOČE v Ljubljani podelili nagrade in priznanja za inovacije na področju usposabljanja,življe- nja in dela invalidov, ki sta jih podelila dr- žavna sekretarka za borce in invalide Anka Osterman in dr. Miro Denislič. Podeljeno je bilo pet nagrad in štiri priznanja.
Na predlog strokovne komisije sklada so nagrade za leto 1992 dobili:
• Magda Kranjc in Borut Koprivnikar za izdelavo projekta Računalniško opismenje- vanje slepih in slabovidnih,
• Marjan Klemenčič in Rafael Zupančič za inovativnost pri zaposlovanju najtežje telesno obolelih,
• Vladimir Markovič za izdelavo novega pogonskega sistema za invalidske vozičke,
• Toni Rifelj za izdelavo vozila na bencinski pogon "Tori Mobil"
• Žan Boltežar, Cirila Burja in Veronika Slapar za izdelavo ortopedskega stolčka.
Priznanja so dobili:Jože Lakner,Borut Preželj Franc Tori in posmrtno Daniel Vogel.
Vse inovacije letošnjih nagrajencev bodo koristile širokemu krogu obolelih, končuje poročilo Vesna Tripkovič.

Ista novinarka nam je v Slovencu tri dni kasneje, pod naslovom Pogum kljub na- predujoči bolezni, pripravila pogovor z nagrajencem Marjanom Klemenčičem, direk torjem invalidskega podjetja Skipper.
Sklad za nagrajevanje inovacij je nagradil to podjetje, ker najtežje obolelim daje mo- žnost,da se s svojim delom čimbolj enako- pravno vključujejo v okolje in si pridobijo samostojnost.
Direktor podjetja Marjan Klemenčič živi v domu upokojencev v Ljubljani,Komanova 1 Iz pogovora izvemo, da je to edini oddelek v Sloveniji, kjer živijo aktivno ustvarjalno življenje težje oboleli ljudje. To se kaže prek študija nas, stanovalcev na višjih in visokih šolah in preko našega zaposlovanja v običajnih ali invalidskih podjetjih, kakršno je Skipper, ki zaposluje 85% telesno hudo obolelih, z možnostjo, da delajo na svojem domu.To je tudi v skladu s strategijo inva- lidskega varstva v vseh sodobnih družbah.
Nekaj prijaznih vrstic je tem ljudem, ki si svoj kruh tudi mesijo,ne le režejo,20.aprila namenilo tudi Delo,ko je poročalo s sejma Informatika'93 v Ljubljani,kjer so predsta vljali in ponujali pisano paleto računalniške opreme, namenjeno tako podjetjem, kot za osebno uporabo.
Več delovnih mest za invalide, tak je bil naslov v Slovencu 5. aprila, ko je poročal iz Ribnice o pogovoru na temo varstva pravic invalidov.
Prejšnja oblast ni imela veliko posluha za težave invalidov, pa tudi nova slovenska država nima izdelane strategije,kako naj se izboljšajo predvsem delovni pogoji invalidov Tak je bil vtis po pogovoru z dr. Ivanom Žužkom.Ugotavljanje invalidnosti je pri nas problem, ker je postopek izpeljan formalno in birokratsko.
Najtežje je to, da invalidska komisija na- vadno ne pozna dela v podjetju, tako, da potem podjetju prepustijo,da po svoji pre- soji izbere "primerno" delo za prizadetega, kar dostikrat pripelje do spora, v katerem prizadeti posameznik praviloma potegne krajši konec. Stekla je akcija za ustanovi- tev invalidskih podjetij, čeprav izkušnje po svetu kažejo,da zbiranje invalidov v nekak šni geto ni najboljša rešitev. Težave se ne dajo rešiti hitro,zato so upravičene zahteve po ustanovitvi vladnega urada za invalide, se končuje zapis v Slovencu.
Med invalidi prevladuje mnenje, da je po- trebno obdržati nekatere pozitivne rešitve in k snovanju ter uresničevanju te zamisli o vladnem uradu od začetka pritegniti tudi invalide ter skupaj z nami vse dobro premi sliti in se odločiti. Urad naj ne bo le varuh, kjer bi se invalidi pojavljali kot prosilci in tolmači svojih potreb, ampak naj spodbuja in pomaga odpirati nove možnosti,da bomo prizadeti v večji meri kot dosedaj mogli biti soodgovorni za sebe in bomo po svojih mo čeh tudi nosilci razvoja na področju inva- lidske problematike.
Slovenec je med drugim nekaj pozornosti posvetil tudi gluhim in nam poskušal pred- staviti,kako težke so poti iz sveta tišine
Njihova prizadetost je nekako manj opazna in za to pri reševanju svojih težav ne naj- dejo vedno dovolj posluha. Opozarjajo na to,da morajo biti 95% gluhi,da se jim prizna status invalida III. stopnje in si pridobijo pravico do beneficirane delovne dobe. Ve- selijo pa se nekaterih dosežkov pri šolanju, nekateri njihovi člani se uspešno ukvarjajo z založništvom, imajo svoja glasila,na tele- viziji pa oddajo Prisluhnimo tišini...
Zavod za usposabljanje Janez Levec v Ljubljani je praznoval 80 let delovanja, izvemo iz Slovenca 7. aprila. Zavod je ena od ustanov, ki v Sloveniji skrbijo za uspo- sabljanje otrok z motnjami v duševnem razvoju.
Kot je povedal ravnatelj zavoda Jan Ulaga, je šolanje otroka v posebnem zavodu go- tovo ena najtežjih odločitev staršev.Mnogi starši se za zavod odločijo šele potem, ko so otroci neuspešni na običajni šoli, kar pri otroku največkrat pusti škodljive posledice Zanimivo je, da starši navadno veliko teže sprejmejo lažjo, kot pa hujšo prizadetost. Po mednarodnih določilih je šolanje teh ot- rok del rednega šolskega sistema. G. Ulaga misli,da je to področje eno redkih,s katerim smo že pred leti odločno stopili v Evropo. Prednost razvite tujine je v tem, da imajo poleg šol in rednih zaposlitev na voljo šte- vilne zasebne ustanove...,ki se ukvarjajo z usposabljanjem in zaposlovanjem teh ljudi.
Gospod Vanier,ki je obiskal ta zavod, je bil prijetno presenečen. Sodeč po njegovem navdušenju, gremo po pravi poti, pravi g. Ulaga. G.Jean Vanier (nekdanji oficir v ka- nadski kraljevi mornarici in kasneje profesor na univerzi v Torontu) je leta 1964 opustil svoj poklic,kupil staro hišo v neki francoski vasici in v njej živel skupaj z dvema duše- vno prizadetima fantoma, poroča Slovenec 2. aprila o njegovem obisku na ljubljanski Pedagoški fakulteti. To je začetek gibanja L'Arche, ki se je razširilo po vsem svetu. Odsev tega gibanja pri nas je gibanje Vera in luč,ki nas nagovarja,da sprejmemo vsa- kega človeka takšnega, kakršen je, in mu poskušamo biti prijatelji.
Za konec želim pohvaliti še našo televizijo, ki je pri športnih poročilih korektno poro- čala o dosežkih naših tekmovalcev na po- sebni olimpiadi v Avstriji. Tekmovalci so bili predstavljeni in so sami spregovorili v več oddajah. Omenim naj le Sedmo stezo in Klub klobuk, kjer so gostovali celo dvakrat.
Televizija je 3. maja v rednih športnih po- ročilih poročala tudi o tem, da so bile ob cvetnem dnevu dan prej v Ameriki tekme, na katerih je ob drugih tekmovalcih sode- lovalo tudi šestinpetdeset tisoč invalidov in poimensko so predstavili zmagovalca na vozičku.
Pohvalno je,da slovenska televizija dosežke invalidnih športnikov predstavlja v rednih oddajah in njihovim dosežkom posveča enako pozornost kot dosežkom zdravih vrstnikov.

Rastislav

LETO KASNEJE

Minilo je že več kot leto dni,ko sem lani na peto postno nedeljo na valovih radia Mari- bor prvič zasledil prenos svete maše, ki ga mariborski radijci pripravijo enkrat mesečno Vse se je zgodilo brez večje pozornosti, tako da sem temu prenosu prisluhnil pov- sem naključno in niti ne vem, kdaj so se ti prenosi začeli. Kako slabo smo bili o tem obveščeni, govori tudi dejstvo, da je eden slovenskih tednikov še nekaj mesecev ka- sneje priobčil pismo bralca iz okolice Mari- bora, v katerem je ta izrazil željo, da bi radio vsaj enkrat mesečno prenašal sveto mašo.Mimogrede:radio Maribor dobro slišijo v več kot tretjini Slovenije in daleč preko mejá, prenos pa je povzel tudi 3. program slovenskega radia v času,ki je sicer bil na- menjem besednemu bogoslužju.
Prenos je vedno iz druge župnije,kar pome ni, da je v vsak prenos svete maše vtkano mnogo truda in ljubezni, tako radijcev kot župnijske skupnosti,od koder prenos po- teka, saj je potrebno za vsak prenos prak- tično vse na novo pripraviti.
Vsak prenos svete maše je zame doživetje zase, gotovo pa tudi za župnijo, od koder prenos poteka. Eno najlepših in najbolj pristnih doživetij v drugi polovici letošnje- ga posta so nam darovali župljani iz Žič. Žiče so hribovska župnija pri Slovenskih Konjicah z le nekaj nad 900 dušami.
Vesel sem, da sem že več kot leto preko radijskih valov prisoten pri nedeljski maši in morem doživeti občestvo.Od cvetne nede- lje naprej skoraj vsako nedeljo, kadar pač sam ne morem v domačo cerkev. Po drugi strani pa sem žalosten, ker ti prenosi vse do nedavnega niso sprožili (skoraj) nobe- nega javnega odmeva. Žal jih ni opazil niti Prijatelj.
Mislim,da je prav,če znamo ceniti,pozdraviti se veseliti in biti hvaležni za dobrohotna prizadevanja, ne glede od kod prihajajo, posebej še, če nam sodelujoči poskušajo dati in iztisniti iz sebe vse najboljše, kar premorejo.
V tem smislu želim reči preprosti in iskreni HVALA vsem, ki so in še prispevajo,da lah- ko od cvetne nedelje naprej vsako nedeljo spremljamo sveto mašo na valovih 3. pro- grama slovenskega radia in preko srednje- valovnega oddajnika 1. programa in enkrat na mesec, ko prenos pripravijo mariborski radijci, še na valovih radia Maribor.

Jože Raduha

Z Nilsom smo se peljali na sever. Ko smo vozili preko polderja Vollenhove, je moral ustaviti avto. Izstopili smo in občudovali človeško iznajdljivost. Polderji so namreč ogromna polja,obdana z nasipi in prepreže- na s kanali.Ta zemlja je dobesedno iztrga- na morju, polja so pridobili z izsuševanjem morja. Na prostranih, rodovitnih površinah gojijo žita, zelenjavo, zelo pa tam uspeva cvetličarstvo. Človek je tukaj dobesedno vzel božje navodilo, naj si podredi zemljo.
Vožnjo smo nadaljevali dalje proti severu, šele tik pred mestom Heerenveen smo se ustavili v majhni, ljubki vasici. Tam je bila doma pokojna Nilsova žena. Vaščani so praznovali 300-letnico svoje cerkve in na slovesno mašo so povabili vse, ki so imeli kakršnokoli povezavo z vasico ali cerkvijo. Nils je bil neznansko ponosen, da je pripe- ljal zraven pet prijateljev.
Vasica je stala na ravnini, romantična, kot bi bila narisana na kulisi. Belo prepleskani mostički so žareli v jutranjem soncu, nekaj mlinov na veter je ropotaje obračalo svoja ogromna krila,po dvoriščih so se sprehajale gosi in race, hišice so bile iz rjave opeke in opažene z belim lesom - kot da bi gledali barvni film. Človek si kar oddahne, ko vidi, da sredi tega ponorelega sveta lepota še obstaja. Čeprav je skrita in skromna, čaka da jo odkrijemo,jo pokličemo,se ji posveti- mo,da z njo vsaj včasih nadomestimo bla- znost časa, ki ga živimo. Še več: za dušo je lepota še zmeraj zdravilo brez primere.
V polni cerkvici smo sedeli in se predajali harmonijam zvokov,ki jih je izvabljal iz pre- novljenih orgel mladi organist. Opazovala sem ljudi: iz vseh mogočih krajev so bili, nikogar nisem poznala. Obrazi so bili stari, mladi, gladki, zgubani, našminkani in brez opleska, glave plešaste, lasate, skodrane in gladke, obleke pisane, črne, take, da bi z njimi lahko šli na ples v Kraljevo palačo in take, ki so primerne samo še za jadranje ali ribanje.
Toda noben obraz ni bil jezen, namršen, zlovoljen. Z vseh je odseval mir, blagohot- nost,svečanost. So me v tem svetem,pol- mračnem prostoru, ki so ga razsvetljevale samo sveče, prevarale oči? Ne, niso. Mo- goče so malce posplošile,ampak večina oči in obrazov, uprtih v oltar, je sijalo v lepem in dobrem, spokojnosti, v miru in radosti. In tudi duhovnik, h kateremu sem obrnila pogled, se mi je zdel nenavadno svečan, imel je mirne in sladke poteze.
Ali ni tak trenutek veličasten? Orgle so za- igrale in umetnik je izvabljal iz njih zvoke, porojene davno v nekih drugih možganih, iz misli poslušalcev je z glasbo izrinil vsa boleča občutja. Prečudno lepe melodije so vzplavale do obokanih stropov in se potem v akordih vračale do nas.
Vsak, ki je to dovolil, se je lahko napolnil s svetlobo zvoka in s harmonijo, pustil se je povezati z drugimi ljudmi v eno. Čutila sem da v tistem trenutku za strah in tesnobo, za jezo in sovraštvo ni prostora. Pogledala sem po možu;ujela sva se s pogledom.Vsa čustva, vse tiste tanke, zlate niti, ki naju vežejo že šestindvajset let, so se strnile v tem pogledu. Lahko sem jasno videla vse najine misli in želje, tudi tiste najbolj skrite in globoko zakopane, in sem vedela, da se bodo še naprej lahko ohranjale z najino vero, upanjem in ljubeznijo.
Maše je bilo konec. Orgle so utihnile,sveče dogorele,razšli smo se v jasen,sončen dan Mislim,da bo vsem prisotnim ostal neizbrisen spomin na ta dan v starodavni holandski vasici. Marsikdo bo želel,da bi se spet vrnil tja. Ali pa se vrnil k Očetu. Četudi bo to samo majhna želja, kajti na njenem mestu ne bo prostora za žalost in obup.
"Ko začutiš,da se ti okoli srca nabira nekaj mrzlega in trdega, pojdi v cerkev," je rekel Nils. Pomaga: ledeni oklep se raztaja, po- staneš topel, mehak in veder. Morda se v takem trenutku porodi odločitev za korak na pot,ki vodi iz sivega k belemu in pojdeš po njej, čeprav dobro veš, da popolnoma belega ni mogoče doseči.

Ivanka Korošec

USODNO SREČANJE

Naslednjo zgodbo nam je babica pripove- dovala še posebno s poudarkom,da smo jo tembolj pozorno poslušali:
Včasi kmečki fantje niso študirali. Nekega mojega daljnega sorodnika pa so starši, na župnikovo prigovarjanje le dali v šolo. Se- veda so tako starši kot župnik želeli, da bi mladi fant Janez, Žan so ga klicali doma, postal duhovnik.
Žan je v mestu sicer pridno študiral, toda navzel se je tudi brezverskega duha, češ, da je poklic duhovnika nepotreben, da du- hovnik nič ne dela,je večkrat slišal opombo brezvercev.
Žan pa bi bil v življenju rad koristen. Zato je razmišljal,da bi bilo lepo postati profesor učiti mladino. Ali zdravnik, zdraviti bolne. Ali sodnik, pomagati ljudem do pravice. Vsi trije poklici so se mu zdeli tako lepi, da se ni mogel za nobenega odločiti, ker bi s tem moral opustiti misel na ostala dva poklica, čas odločitve pa se je bližal.
Nekega dne je odšel na sprehod,trdno pre pričan, da se danes mora odločiti, kaj bo postal. Odšel je v park in sedel na klopco.
Spet se je poglobil v lepoto vseh treh njemu ljubih poklicev. Tedaj je videl, da je poleg njega na klopco sedla neka ženska. Toda Žan je bil tako zamišljen, da se ni dal motiti, ženske poleg sebe ni hotel nič po- gledati.
Tedaj je zaslišal, da mu ženska rekla:
"Žan,le kaj se toliko mučiš z razmišljanjem, kaj bi postal, bodi duhovnik, pa boš oprav- ljal vse tri poklice, vse tisto delo, ki te veseli."
Žan se je zdrznil, hotel je žensko vprašati, kako ve kaj ga muči, toda bil je sam, niko- gar ni bilo...
Še bolj negotov glede svojega poklica je odšel v stanovanje.
Tu pa ga je pri gospodinji čakal prijatelj, znanec iz domače vasi, in mu povedal, da je njegova mama hudo bolna, naj gre hitro domov, ker ga mama želi še enkrat videti.
Žan se je hitro odpravil s prijateljem, toda ko sta pozno zvečer prišla domov, je bila Žanova mama že na mrtvaškem odru.
Dolgo je Žan molče gledal obraz svoje dra- ge mame. Potem pa je sosede vprašal po uri, kdaj je mama umrla. Ko so mu povedali za uro, je Žan spoznal, da se je mama po- slovila od življenja prav tedaj, ko je njemu na klopci neka žena rekla, naj postane du- hovnik.
Njegov poklic se je odločil tisti dan...

Angelca

Prva pomladna nedelja je naš praznik- Med narodni dan invalidov. Čakala sem in bila tiho. Težko sicer, toda rekla sem si: Toliko nas je v Prijateljstvu bolnikov in invalidov (PBI), se bo že kdo spomnil in kaj napisal, uredništvo bo dodalo čestitko...
Potem sem listala. Povsod je bilo kaj, le v verskih časopisih in revijah, kar mi je bilo na razpolago, nisem zasledila nič. Nekoliko me je potem potolažila vest,da so se tega praznika v skupnem popoldnevu v Vipavi spomnili Primorci. Ah, seveda, tam je bolj toplo in tudi burja jim ne pusti "spati".
Precej sem se tudi pozanimala, koliko duho vnikov po Sloveniji je tisto nedeljo pri maši omenilo, kakšen dan je. Odgovori me niso presenetili, saj malo pred tem mnogim še tisto sporočilo ni šlo z jezika, da je papež 11.februar,god Lurške Matere Božje,določil za svetovni dan bolnikov.
No, naj "pometem" najprej pred našim pra- gom Prijateljstva. Tole pišem tudi sebi, ne le drugim bolnikom in invalidom. Upam, da se nam bo vsaj malo "zaprašil nos"!
Začnimo od začetka. Ko je Jezus srečal hromega, mu je rekel: "Vstani in hodi!" To je naše vodilo, radi rečemo in ponosni smo nanj. Ne slišimo pa, da govori Jezus te besede tudi nam, danes! Ne slišimo, kako vsakega od nas kliče, naj zaživimo blagor služenja drug drugemu: "Dvigni se iz svoje žalosti, pridi iz svoje sobe, zaživi... Potem pojdi do drugih, piši jim, obišči jih, pokliči po telefonu, moli zanje, odpelji jih kam... Pomagaj in sodeluj tako,kot ti je mogoče!"
Tako radi ponavljamo, da je PBI gibanje, ki ga vodijo bolniki sami. Gotovo vsaka pozor nost in spodbuda bolnega odmeva v drugem bolniku vse drugače, kot če govori zdrav človek.Zakaj se potem komaj na vsakih sto najde eden,ki se z odgovornostjo in ljubeznijo do svojih trpečih prijateljev zahvaljuje Bogu za milost, da ga je po- klical v to skupnost? Če smo se temu klicu odzvali, bi morali kdaj tudi "poka- zati",da smo mu pripravljeni slediti...
Občudujem vse, ki so zaradi težje prizade- tosti poklicani le k nevidnemu apostolatu molitve in trpljenja. Mislim, da v PBI "na- redijo" mnogo več kot tisti, ki bi lahko še dejavno sodelovali ter tako izvrševali svo- je krščansko poslanstvo. Le zakaj bolj ne uporabljamo in razdajamo moči in sposob- nosti, kakršne smo pač prejeli?
Kaj storimo za tiste prizadete, ki še ne živijo vrednot Prijateljstva, da bi se čutili povabljene, naj nam sledijo? Kako jim po- magamo, da bi bili tudi oni in njihovi sorod- niki zmožni sprejemati drugačnost in najti pravo duhovno hrano?
Se kdaj vprašamo, zakaj smo poklicani v to skupnost?! Ne zato, da bi iskali moči, uspehov, občudovanja, in tudi ne zato, da bi se komu smilili, ker ne moremo hoditi,ker ne vidimo, ne slišimo...
Poklicani smo, da bi s preprostostjo srca v skupnem iskanju in prizadevanju uporabili vse možnosti, da zaživimo radost sodelo- vanja in podarjanja tega, kar imamo. In poklicani smo tudi k resnosti in iskrenosti, ne pa, da tisti, ki se že trudijo, naletijo včasih celo na norčevanje, brezbrižnost in nevoščljivost.
To gibanje ni samo nekaj, kjer bi lepše ži- veli,ko dobimo pošto ali gremo na srečanje na piknik, na morje, ampak je stalen izziv meni, tebi, družbi, Cerkvi...
Kako odgovarjamo na ta izziv?! Vsi smo poklicani, da bi slišali vprašanja, ki nam jih po prizadetih bratih in sestrah zastavlja Bog: "Kaj si pripravljen storiti zame? Si me pripravljen imeti rad? Si pripravljen podreti zaščitne ograje okrog srca in vstati v spo- štovanje,prijaznost, potrpežljivost,v dobro to,molitev in delo, kakršnega pač zmoreš?"
Kdaj bomo torej imeli dovolj posluha, da z drugimi dejavno,resnično,veselo in globoko zaživimo v tej posebni poklicanosti? Ali pa bomo, kljub živahni pomladi okrog sebe, še naprej suha veja v zelenečem drevesu?
Prisrčen pozdrav po Majniški Kraljici!

Kati Urh

PRVIČ MED VAMI

Dragi prijatelji! Še preden vam kaj več na- pišem, se vam moram zahvaliti, ker ste me sprejeli medse in mi podali roko prijateljstva ki je polna topline,razumevanja, prijaznosti in prijateljske ljubezni.
Čeprav sem bila - na srečanju v Vipavi, v nedeljo, 21. marca 1993 - med vami prvič, sem se počutila sproščeno in pri srcu mi je bilo prijetno toplo. Zdi se mi,kot bi se poz- nali že veliko let in tako skupaj premagovali težke trenutke na naši poti življenja... Ko sem bila med vami -in še vedno sem- so v meni zasvetile svetlejše luči. Te me vodijo k novemu življenju, ki je obdano z mnogo volje, poguma in upanja v boljši jutri.
Hvala vam, prijatelji! Poslavljam se z vročo željo, da bi se še kdaj lahko spet srečali.
Še posebno se zahvaljujem Cirili, ki me je pripeljala k vam.Bilo mi je zelo všeč in tega ne bom pozabila.

Saša Rolih

POROČNA MAŠA

V soboto 1. maja je bil in bo velik dan za hčerko naše prijateljice Slavke Jereb Mir- jano in njenega izbranca Pavleta. Stopila sta namreč na skupno življenjsko pot in nekateri iz PBI smo se poročne maše v prelepi cerkvi v Crngrobu tudi udeležili ter prenesli dobre želje v imenu vseh, ki niste mogli biti z nami. Osebno Mirjano že dalj časa poznam kot pridno in vedno veselo spremljevalko naših vsakoletnih letovanj v Pineti. In tudi na naših srečanjih je sode- lovala. Iskreno želim, naj jo dobra volja spremlja še naprej. Ko smo pred cerkvico čakali prihod mladoporočencev, smo se spričo njune zamude v šali spraševali, pa se ja ni kateri v zadnjem hipu premislil? Toda ne, ta poročna maša je bila zares slovesna in lepa, veliko čudovitega petja in nadvse spodbudnih besed g. župnika in našega prijatelja Jožeta. Ob koncu pa še tista lepa Marija skoz življenje..., ja,vedno vodi ju Ti!
Zunaj smo imeli potem še nekaj časa za kratek pomenek, skupno slikanje in seveda za prigrizek. Draga Mirjana in Pavle, vidva nista sama, naša misel naj vaju spremlja tudi, ko bo morda hudo!

Milena Ž.

BOG  MI  JE  DAROVAL  ŽIVLJENJE, DA Z

NJIM SLUŽIM BLIŽNJEMU

Moje srce me priganja: "Pojdi že, kaj še čakaš doma, mar ne veš, da te prijatelji že pričakujejo?" Misli so odbrzele na Trstenik, jaz pa sem nestrpno pričakovala hupanje kombija. Če se človek resnično veseli sre- čanja s prijatelji, potem je vsaka minuta čakanja predolga.
Tokrat je bilo naše snidenje pod Storžičem še bolj slovesno, kajti praznovali smo 20. obletnico prvega srečanja PBI na Trsteniku Nekaj prijateljev, ki so takrat prvi zaorali ledino in se odzvali klicu prijateljstva, je bilo med nami.
Vsako prijateljsko srečanje pa je tudi sre- čanje s samim seboj (če sebe ne poznaš in ne sprejmeš, tudi drugih ne moreš imeti rad) in zato smo prvi večer, za poglobitev in utrditev našega duhovnega življenja, prisluhnili meditaciji: "Sprejmi svoj križ in pojdi... Imel sem mnogo želja in načrtov, a so vsi propadli..., Bog mi pošilja drugačne. Ni mi prizanešeno z izkušnjo trpljenja in bolečine..., a vseeno moram najti smisel življenja. Bojim se, da ta žrtev, to breme presega moje moči... Ne zmorem več..., prelomil sem se, ranjen sem..., toda še je življenje v meni.Sedaj sledi najlepše:v svoji ranjenosti, bolečini sem sposoben prisluh- niti, začutiti in razumeti bolečino bližnjega. Najino trpljenje se združi v križu odrešenja
V sobotnem dopoldnevu nas je p. Primož Kovač popeljal v razmišljanje: Služenje Cerkvi in družbi. Ob tem smo se vprašali:
• Kaj je služenje?Služenje je zastonjskost, brez misli na koristolubje in zasluženje.Slu- ženje je skrbnost in odgovornost. Služenje je pripravljenost na odpoved, pri kateri pa ne trpim, ampak ljubim in spoštujem.
• Ali moram služiti, kdo to od mene zahte- va? Jezusovo življenje je bilo v celoti daro vanje, služenje, vrh je doseglo v daritvi na križu. Če je on moj prijatelj in moj brat, če ga spoštujem in ga imam rad,potem sledim njegovemu zgledu.
• Komu naj služim? Vsakomur, ki mi ga Bog pošilja na mojo pot življenja. Vsak človek je njegov dar,ki ga moram sprejeti in vzlju- biti.
• Kako naj služim? Sv.Pavel pravi:"Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh." Darove imam za to, da z njimi oznanjam Boga,da služim bližnjemu.Kristjan je dolžan da pri sebi odkrije svoj način služenja. Za- radi bolezni, trpljenja ne smem zapasti v malodušje. Vedno ostane odprta vsaj ena pot, preko katere lahko služim človeku, a to pot moram sam poiskati.
• Zakaj služim? Ob mojem služenju naj dru gi začuti, kakšen je Bog. Vera je velik dar. Človek vedno teži po sreči in zadovoljstvu in prav to lahko najde tudi v služenju, če je resnični temelj njegovega življenja Bog.

Služenje je tudi poslušanje. Za marsikoga je prav to najtežje.Človek se mora povsem odpreti in očistiti samega sebe, da vanj lahko vstopi beseda, izkušnja bližnjega.
Po kosilu so nas obiskali mladi iz Žirovnice in nam zaigrali igro: Le po kom' se je vrgel ta otrok?, pri kateri smo se gledalci prisrč- no nasmejali. Hvala vam, prijatelji, za pri- nešeno dobro voljo.
Zvečer so v našo sredo prišli mladi trste- niške župnije in njihovi animatorji. Preživeli smo lep večer v pogovoru in pesmi.
V nedeljskem dopoldnevu smo se pridružili faranom Trstenika pri sveti maši v cerkvi sv.Martina. To je bila zahvala Bogu, materi Mariji, salezijanski skupnosti in vsej župniji za 20 let trsteniških srečanj.
Po maši smo se posedli kar na dvorišču, katerega so preplavili čudoviti zvoki citer, na katere je ubrano igrala Nataša.Dež nam je ponagajal pri kosilu in tako smo se morali kar hitro "pospraviti" v hišo k obedu.
Na koncu pa je vedno slovo,a če ne bi bilo slovesa,tudi naslednjega snidenja ne bi bilo Še zadnji stisk roke in nasvidenje čimprej.
Bog povrni vsem, ki ste pripomogli, da je bilo naše srečanje lepo in bogato.

Alenka O.

DA BI POSTAJALI BOLJŠI

Duhovni voditelj Prijateljstva bolnikov in invalidov mi je ob slovesu dal misel-nalogo: "Tudi to,da so se vabilu odzvali bolj invalidi kot mladina,naj ti bo eno znamenje -vpra- šanje."
Vabila so bila poslana na vse župnije v Pomurju. Povabljeni so bili predvsem mladi, posebno osnovnošolci (7.in 8.razred),ki se zanimajo za delo-pomoč bolnim, invalidnim in prizadetim. Na povabilo se je odzvala majhna peščica, kar pa je bolje kot nič.
Na srečanju so se zvrstili trije predavatelji: zdravnik, duhovnik in fizioterapevt ter prija telji iz Prijateljstva. Glavna beseda je tekla o pristopu, pomoči in delu z invalidi ter da pri tem ohranjamo lastno zdravje,se boga- timo in spoznavamo našega prijatelja Je- zusa. Potrebno je razumeti, sprejemati in ljubiti drug drugega ne glede na težo pri- zadetosti.
Zdravnik dr. Magdič se je predvsem ustavil pri duševno bolnih (depresije). Vsak samo- mor ja žalosten zaključek življenja. Samo- mor ima tri stopnje razvoja: misli, impulzi, dejanje. Dolžnost nas vseh je, da se usta- vimo ob tistem, ki je kdaj omenil samomor. Trpi ne le bolni, invalidni, ampak tudi tisti, ki si postavi za cilj materialne dobrine. Po- sebno trpljenje pa je biti kristjan politik.
Fizioterapevt Hirš je skušal z besedo in praktičnim prikazom razložiti, kako ohraniti zdravo hrbtenico, kako prenašati napor pri negi in pomoči bolnikom, in kako bolnika zavarovati ob prenašanju ali pri vožnji z avtomobilom.
Župnik Franc Maršič nas je poučil, da ima Prijateljstvo svoj temelj v prijateljstvu z Bogom.Ni odvisno od števila zbranih. Prija- teljstvo se ne sešteva in ne odšteva. Pri- jateljstvo je kot 1 x 1=1 (obogatena enka) Prijateljstvo nas ne le veže, pač pa tudi bogati,nas napravi močnejšega in aktivnej šega ter srečnejšega, posebno v povezavi z Bogom. Naše življenje dobiva nov smisel. Ljudje smo že po naravi radi skupaj, zato so prijateljske skupine zelo pomembne. Prijatelji so nam tudi ogledalo, laže vidimo kakšni smo v resnici.Pomagajo nam posta- jati boljši.
Sledili so diapozitivi o delovanju PBI in pri- jeten pogovor, ki nam je dal novega po- guma.
Zaključili smo s sv.mašo v cerkvi sv.Miha- ela. Domačini smo srečni, kadar stopimo v cerkev in lahko pozdravimo Jezusa v naj- svetejšem zakramentu. Oziramo se tudi na našega farnega zavetnika,ki nas sprašuje: "Kdo je kakor Bog?" To je enim v spodbudo za živo življenje župnije, drugim pa v opra- vičilo,da ne bi bilo potrebno poslušati duho vnika, ki oznanja evangelij. Zato ne znajo videti bližnjega ob sebi.
Če v množici rečem: "Glej, Jezus, tvoja sem", pa ne slišim in ne vidim drugega ob sebi, se bojim, da gre Jezus takrat mimo mene, od nas.
Dan duhovnega srečanja PBI je bil po da- tumu meni osebno in za Veržence izredno bogat: štiriindvajsetega v mesecu, sobota dan Marije Pomočnice, sv. Jurij - zavetnik skavtov in vsem znanilec rojevanja nove- ga življenja, pomladi, svetlobe, tudi rojstni dan sv. Vincencija Pavelskega... In nismo ga izkoristili.

Marta

VERA, UPANJE IN VOLJA

Dragi prijatelji! Vera, upanje in volja naj vam bodo vodilo!
Sem starostni kmečki upokojenec,brez pri- znane invalidnosti.
Bilo je februarja leta 1977. Dobil sem hude bolečine v levi nogi, desni roki in v hrbte- nici. Zdravila mi niso pomagala. Hodil sem na razgibavanja, na masaže,v toplice,a ni bilo nič boljše. Ko sem se vrnil iz Valdoltre, kjer je bila zaradi sklepne revme tudi moja žena, mi je po nekaj dnevih bivanja doma počil želodec. Šel sem na operacijo. Tej operaciji pa so kmalu sledile še druge, naj- več na hrbtenici. Ko sem si nekoliko opo- mogel, mi je pozimi na snegu spodrsnilo in sem padel. Dolgo sem se valjal po snegu, preden sem vstal. Žena je bila nepokretna v kuhinji. Ko so me pregledali zdravniki, so ugotovili,da sem si polomil rebra. Spet sem bil ves prevezan. Ob tem pa sem dobil še bronhitis. Sledile so nove težave in nove operacije. Septembra 1992 sem se že ve- selil, da grem na Brezje, avtobus sem imel že plačan, pa mi je znova počil želodec in dvanajstnik. Pa tudi to sem prestal.
Hvala za dobre želje! Božič naj bo v naših srcih vsak dan. Jaz sem ga imel vsak dan, tudi v samicah. Ko bi ne imel močne vere, upanja in dobre volje,bi ne vzdržal strahot v letih od 1946 do 1949. Bil sem obsojen na osem let. Odslužil sem tri leta po različ- nih deloviščih. Delal sem v Litostroju,gradil hidroelektrarno v Žirovnici in bil po sami- cah. Nekaj časa sem bil srečen v samici z župnikom iz Banata in njegovim kaplanom.
V šestnajstih letih moje invalidnosti so me stalno spremljale bolnišnice, operacije in razna zdravilišča. Kljub temu sem bil vsako leto na Brezjah na srečanju invalidov. K temu so pripomogli dobri spremljevalci.
Bog in Marija naj bosta z Vami.
Hvala, dragi Ivan, za Vaše pričevanje. Saj ne boste hudi, kajne,ker smo pismo precej skrajšali. Vse bistveno je namreč ostalo in to smo hoteli poudariti že v naslovu.Česti- tamo Vam, da ste bili na vseh romanjih in- validov,bolnikov in ostarelih.Pod vodstvom Ognjišča se tako zbiramo iz vse Slovenije. Upamo in želimo, da bi bili tudi letos med nami na jubilejnem srečanju.

BOG NI POZABIL NA NAS

Sestre in bratje,dragi prijatelji! Najprej vas vse skupaj lepo pozdravljam. Zelo sem bila vesela vašega pisma, še bolj pa vašega o- biska.Kako ste se potrudili,da ste me našli v tej samoti. Vidim, da so še dobri ljudje na svetu. Bog v svoji ljubezni ni pozabil na nas.
Moje življenje je en sam križev pot. Imam pa trdno upanje, da bo tudi zame prišel dan vstajenja. Z Jezusom nosim križ, vča- sih tudi padem. Tam na tleh pa se srečam z Njim, ki je tudi padel za nas. Vedno sem zelo vesela, ko mi g.župnik prinese sv. ob- hajilo. Zelo pa pogrešam sv. mašo. V svoji dolgotrajni bolezni sem le malokdaj imela priliko biti pri sv. maši. Kar od daleč se pri- družim molitvi in sv. obhajilu. Upam, da me Jezus sliši.
Zelo rada pa berem, tako Prijatelja kot kaj drugega. Zdaj prebiram knjigo:Božja bese- da je živa.
V molitvi se vseh spominjam.
Draga Micka! Toliko lepih misli ste nanizali v pismu. Gotovo se bodo vsi bralci Prijate- lja ustavili ob njih in se zamislili. Naj vam ne bo žal življenjskega križevega pota, saj je najboljše zagotovilo večnega vstajenja.
Gospod župnik vam prinaša obhajilo, po- grešate tudi sv. mašo. Če nimate svojega radia, na katerem bi lahko sedaj poslušali mašo vsako nedeljo tudi v slovenskem jeziku, bi vam morda lahko kdo od bralcev Prijatelja daroval kakšnega starega. Kar pogumno obrnite gumb in vsako nedeljo ob 9. uri poiščite mašo na III. UKV ali srednjih valovih Radia Slovenija. Maša po televiziji ali radiu sicer nima enake vrednosti, kot če bi bili navzoči, a vendar nas lahko du- hovno obogati tako kot mnoge. Ostanimo povezani v molitvi!

OBISKUJEM OSTARELE IN INVALIDE

Kot dolgoletni naročnik in zvesti bralec va- šega glasila, tudi jaz želim napisati nekaj besed.
Sem lažji invalid že 24 let in se približujem osemdesetim letom. Ker še, hvala Bogu, lahko hodim, občasno obiskujem ostarele in invalide v bližnji okolici. Tudi Albina Urha sem že obiskal, čeprav sva precej narazen Občasno obiščem tudi Frančka Oblaka, s katerim sva bolj blizu. Njemu je teže,ker je nepremičen.Ima pa zelo požrtvovalno ženo ki lepo skrbi zanj,da laže prenaša svoje te žave.Poleg njega oskrbuje še svojo nepre- mično mamo. Franček je, čeprav ne more govoriti, dobre volje in se rad smeji. Taki bolniki so nam lahko za zgled in spodbudo. Včasih jima posredujem duhovnika.Na nju- no željo smo že večkrat imeli sv.mašo tudi doma. Tega sta bila bolnika zelo vesela.
Tako pomagamo trpečim nositi njihov križ. Pozdravljam vse trpeče po bolnišnicah, domovih in doma. Posebno pa še Albina in Frančeka.
Dragi Matija!Prisrčna hvala za te tople po- zdrave, oplemenitene z molitvijo, saj nam šele združenje z Bogom olajša trpljenje in tudi upanje na Božjo pomoč. Križ nekaterih je res tako težak,da se nehote sprašujemo zakaj Bog nalaga nekaterim toliko trpljenja nekateri pa vsaj navidezno kar lepo in brez težav hodijo po svoji življenjski poti. Ven- dar so to Božja pota! Bog že ve, kaj je za vsakogar dobro.
Jezus nas vabi naj hodimo za njim. Ne le vsak s svojim križem. Drug drugemu naj pomagamo nositi križ. In vi to tudi delate, ko sam bolan obiskujete druge, ki še manj zmorejo. Hvala vam za posnemanja vreden zgled, ki ga dajete Prijateljstvu bolnikov in invalidov! Prisrčen pozdrav in molitev!

UČIJO ME PRAVEGA PRIJATELJSTVA

Po velikonočnih praznikih smo se spet zna- šli v vsakdanjosti.Sedaj je na nas,da v veri ki smo jo poglobili v velikonočni skrivnosti, rastemo kot prvi kristjani v krščansko sku- pnost.Vstali Zveličar je osmislil naše trplje nje in ga vzel nase.Tako ima še tako velika muka svoj pomen. Vse moramo načrtovati iz vidika večnosti. Z očmi uprtimi v cilj. Apostol Pavel vzklika, da nas zato čaka venec zmage,ki nam ga bo dal oni dan Bog naš pravični sodnik. Ta dan bo nastopil po mukah in trpljenju ter ljubezni do bratov in sester.
Sedaj, ko je že toplo, gremo z najbolj pri- zadetimi iz zaprtega oddelka na teraso. Kako zelo rada to delam.Te žene in matere na pogled tako uboge, dobro razumejo go- vorico ljubezni. Tudi ni hudobije v njih ali dvoličnosti.Ne uporabljajo sile in se ne po- vzdigujejo ena nad drugo. Nasprotno, zelo se znajo povezati v isti stiski in trpljenju. Tako me učijo pravega prijateljstva. Želim si, da bi jim trenutki, ki jih delim z njimi, bili znosnejši in bi jim hitreje minili. Razumem jih v njihovi Golgoti. Prisrčen pozdrav!
Draga Kati! Tvoje besede so dovolj zgo- vorne in so nam lahko v premišljevanje in izpraševanje vesti. Pogosto nas tisti, za katere mislimo,da ničesar ne morejo, osra- motijo v naši majhnosti in slabosti.Bog daj, da bi ljubezem med vami rasla, vse oboje- stransko osrečevala in bila tudi drugim v spodbudo.

DOČAKALI SMO PRENOS MAŠE PO RADIU

Sedaj smo toliko na boljšem,da bomo lahko vsako nedeljo poslušali po radiu sv. mašo, kar je nam bolnikom v veliko tolažbo.Sama sem tudi do sedaj pogosto spremljala sv. mašo iz Zagreba,Trsta ali drugod iz Italije. Malo sem vseeno razumela.
Ko sem slišala, da bo odslej vsako nedeljo prenos iz Ljubljane, sem od veselja zajo- kala. Kar verjeti nisem mogla, da se je res uresničila dolgoletna želja nas bolnikov in invalidov. Težko je, ko človek ne more iti k sv. maši, katero je že od otroštva rad obi- skoval. Pri šestih otrocih sem vedno imela še čas, da sem šla z njimi v cerkev. Pa ne samo v nedeljo, večkrat tudi med tednom.
Prosila bi vas še, če bi posredovali, da bi se cerkev na ljubljanskih Žalah odpirala, ko je pogreb. Tako žalostno je, ko gre pogreb mimo cerkve, notri pa ne. Ali ni ta cerkev zgrajena tudi za to? Ali se res zapre zato, da se ne umaže? Pa naj se naredi poseben nabiralnik za snažilko. Vsak bo rad kaj dal, samo da bo lahko šel v cerkev. Pa lep po- zdrav.
Številni odmevi hvaležnosti potrjujejo, da je bil prenos sv. maše po radiu težko pri- čakovan in torej nujno potreben. Tako bo nedelja še bolj Gospodov dan tudi za tiste, ki ne morejo v cerkev.
Kako so urejene pogrebne svečanosti na ljubljanskih Žalah,je težko na kratko pove- dati.Kadar je pogreb z mašo (za duhovnike in redovnice), ni nobenega dvoma. Za vse pa je skoraj nemogoče,saj so pogrebi vsa- ko uro, ali celo na pol ure. V manjših krajih je seveda lažje, da se pogrebci, skupaj z rajnim faranom, udeležijo še sv. maše in tako zanj molijo. Tudi v Ljubljani se lahko dogovorite in imate mašo po pogrebu.

Letos sem vedno v zamudi, tako tudi ta članek pišem vedno zadnji trenutek,ko gre Prijatelj že v tisk in me urednik mora priga- njati... Na tem svetu se zadnja leta vedno samo mudi, zato se sprašujem, če naši prijatelji, ki so odšli, že imajo tisti zaželeni mir...Prepričana sem,da uživajo srečni mir!

V nedeljo, 21.marca 1993, nas je zapustila Fani Pohlin, Vir, Borova 8, 61230 Domžale Gospod,ki mu je vse življenje zvesto služila tudi v trpljenju,jo je sprejel v svoje naročje Ko ni več mogla v cerkev, ji je bil največja sreča Jezus, ki ga je duhovnik prinašal na dom. Naj sedaj uživa zasluženi mir!

Med tem časom je odšla po svoje plačilo tudi naša dolgoletna prijateljica, ki je ži- vela z vsem srcem za Prijateljstvo Marija Ladstätter, Dom upokojencev, Idrijska 13, 61360 Vrhnika. Vedno se je tako rada udeleževala srečanj. Čeprav se je zaradi naglušnosti težko pogovarjala, je bila zelo rada v veseli družbi s sebi enakimi. Bila je izredna ustvarjalka ročnih del s kvačkanjem Njena dela so večkrat krasila razstavo in vsako oko je razveselila, ko jih je občudo- val. Sedaj je v nebesih med veselo družbo angelov in gotovo prosi tudi za nas!

Franc Drnovšek, Dolenja vas 13, 61410 Zagorje. Oče Dragota -sodelavca pri Prija- teljstvu. Po hudi bolezni in prestani opera- ciji je odšel v srečno večnost. Vselej, ko sem ga imela priliko srečati, je rekel, da mora storiti tudi kakšno dobro delo, ne za plačilo,da bo ostalo za nebesa. Prepričana sem, da mu to njegovo plemenitost sedaj Gospod v veliki meri plačuje v nebesih,kjer se je združil z vsemi, zlasti z ženo, ki jo je zelo pogrešal.

Nekaj dni je že minilo, odkar sem prejela žalostno sporočilo in še ne morem verjeti, da naše drage Ivanke Cvar, Lipovščica 9, 61317 Sodražica, ni več med nami. Res je, da tisti, ki se imajo radi na zemlji, si tudi v smrti želijo biti skupaj. V zadnji številki Pri- jatelja sem napisala o odhodu njene drage mame Ivanke, ki je sedaj tako hitro "pokli- cala" še hčerko Ivanko!
Na moji pisalni mizi še leži pismo pokojne Ivanke,v katerem se mi zahvaljuje, da sem se spomnila in napisala o njeni pokojni ma- mi. Odgovorila sem ji, ko je bila že na božji njivi,ker nisem vedela za njeno smrt.In ta- ko jo je spremljalo prav malo prijateljev na njeni zadnji poti, ki je bila v petek 7. maja. V najlepšem mesecu maju je pozdravila ne beško Mater v nebesih, kamor je priromala s tako velikim zasluženjem,saj je bila inva- lidka od rojstva. Tako se sedaj v večnem maju veseli z nebeško Materjo Marijo in mamo Ivanko, kjer skupaj prepevajo hvalo večnemu Bogu. Ivanka, prosi tudi za nas vse,ki romamo za teboj! V seznamu,ki smo ga napisali za letošnje letovanje ob morju, si bila tudi ti,sedaj pa se veseliš na obalah srečne večnosti kot angel, ki se je rešil zemeljskega trpljenja. Vsem domačim, po- sebno bratu Alojziju,naše globoko sožalje!

s. Mihelangela

Od nas se je poslovila Marija Mohorčič, ki je umrla 5.12.1992, stara dvainosemdeset let.Rodila se je na Vrhniki(Vas 10).Od mla- dosti je imela bolni nogi in je težko hodila. Dalj časa je hodila z berglama, po zlomu noge pa se ni več postavila na noge.Imela je tudi več operacij. Poleg vsega tega je zbolela še za meningitisom. Spominjam se, kako težko je hodila od hiše do hiše in zbirala denar za obnovo kapelice, ki danes obnovljena krasi okolje.Zelo rada je romala na Brezje,kjer je prejemala vse zakramente in se zahvaljevala Mariji za vse milosti. Ob prvih petkih se je veselila obiska duhovni- ka, ki ji je prinašal Jezusa.
V velikonočni osmini smo se na pokopališču pri Sv.Gregorju poslovili od triinosemdeset- letnega Metoda. Pogreb sta vodila župnik Ludvik Šivic in Jože Zupančič, urednik Pri- jatelja. Metoda so pospremili poleg sorod- nikov številni farani, nekateri celo iz odda- ljenih vasi, saj so ga dobro poznali. Že v mladosti je bil povezan z vaškim občestvom Pomagal je v župnišču, z župnikom pobiral "bero". Ko je pogorel zvonik in je bilo treba pomagati krovcu, je pri tem nevarnem delu požrtvovalno priskočil na pomoč.Dolga leta je zvonil. Pri tem je bil tako vesten, da je za hip pustil delo in prihitel zvonit, naj je bilo to zjutraj, opoldne ali zvečer. Njegova največja ljubezen so bili zvonovi. Že mlad je s "hojškim" mežnarjem in "tazadnjim" stricem ves zamaknjen ubiral pesem zvo- nov.Tudi ko ju ni bilo več,je še vedno rad, dokler je mogel, redno hodil potrkavat, po- sebno ob večjih praznikih in procesijah.
Z Metodom je legel v grob dober oče in ustrežljiv sosed, živa priča časov, ki jih ni več. Sedaj samo na gumb pritisneš, pa se oglasijo zvonovi. Vendar mehanizem ne more izvabiti takih melodij kot potrkovalec.
Zadnja leta je imel Metod velik križ. Moral se je podvreči operaciji in je izgubil najprej eno nogo,čez nekaj let pa še drugo. Tele- sno in duševno trpljenje je vdano prenašal saj ga ni optimizem nikoli zapustil. Naj po- čiva v miru na prijaznih Slemenih!

A. P.

Prisrčno se vam zahvaljujem za pismo,ki mi je prineslo sončen žarek v mračno vsakda- njost. Hvala tudi za to, da sem lahko prišla na srečanje v Vipavo.Ti dogodki so za nas bolnike velikega pomena, saj se potem po- čutimo srečne in pomirjene.
Z molitvijo sem vsak večer z vami vsemi...
Hvala za nadvse lepo voščilo, katero mi bo pomagalo nositi moj križ bolj potrpežljivo.
... naj bo trpljenje vaš oltar, na katerega polagate svoje trpljenje,bolečine in težave vsakdanjega dne.
S hvaležnostjo se vas vseh spominjam.
... svet bi bil prelep, če bi vsi ljudje živeli tako kot Bog zahteva. Zato molimo tudi za sebične, nevoščljive in hudobne.
Ostanimo si zvesti v molitvi!
Pišem zunaj na svežem zraku. Občudujem naravo,ki se prebuja,zeleno travo in vsako cvetlico.Okoli mene je več otrok,ki mi več- krat pomagajo in sedaj z mano občudujejo vse.
Iskreno se vam zahvaljujem za Prijatelja, ki ga zelo rada prebiram in mi je v oporo v raznih težavah. Odkar izhaja, ga čitam. Čeprav sem bolna,si kakšno stvar še sama postorim.S Prijateljem sem združena v mo- litvi za g. škofa Urana - za božjo pomoč in spremstvo pri njegovem odgovornem ško- fovskem poslanstvu.
Velikega petka je bilo treba, da smo do- čakali veliko noč. O, da bi se te resnice z menoj vred vsak trenutek življenja zave- dali vsi, ki nas tarejo razne nevšečnosti in obiskujejo različne preizkušnje. Koliko laže bi jih prenašali in vdano vsak zase nosili svoj križ. Pa smo tako slabotni, tako hitro nam je vsak križ pretežak.
Bila sem v bolnici,na operaciji očesa.Opera cija je lepo uspela, zdaj še kar dobro vidim in sem vesela tega. Hvala vsem, ki ste se me spomnili in vam po Mariji želim obilno duhovnih dobrot.

Frančiška Skupek

ANA JE ROŽE NABIRALA,
IVA JIH V VENČEK JE SPLETLA.

IVA IN ANA STA ROKE SKLENILI
IN SE MARIJI ZA RADOST ZAHVALILI.

JOŽICA, 2.R. OŠ

ZATO, DA PREŽENE
MI TEŽKE MISLI?

ZATO, DA SE MI
VERA UTRDI?

JOŽICA, 2.R. OŠ

Tečaj za umirjenost

Samo za današnji dan se bom z največjo skrbnostjo pripravil za svoj nastop: odličen v svojem za- držanju; nikogar ne bom kritiziral ne bom si prizadeval, da bi druge popravljal ali jih poskušal napraviti boljše... razen samega sebe.

Prvi del zapovedi je laže razumljiv kot drugi Biti hočem: "odličen v svojem zadržanju." To je Angelo Roncalli prevzel od svojega vzornika Frančiška Saleškega, ki si je že kot mlad mož v Padovi zastavil življenjsko pravilo, s katerim je dal vrednost tudi svo- jemu zunanjemu videzu. Kot "sveti gentle- man" je stopil v zgodovino.
Pri "odličen v svojem zadržanju" vsekakor ne misli samo na zunanje oblike videza, temveč mnogo bolj na notranje zadržanje. V zunanjosti se zrcali notranjost, v telesni drži notranja drža.Kako se obnašam do dru gih, se kaže nekaj v tem, kakšen sem do samega sebe.Sem sam do sebe dober,bom dober tudi z drugimi. Živim sam s seboj v miru,bom mogel tudi z drugimi živeti v miru Če se sprejmem, kakršen sem, bom tudi druge sprejemal, kakršni so. Papež Janez ve za takšne skupne odvisnosti od znotraj in zunaj,o duši in telesu,o ljubezni do sebe in drugih. Zato prične pri sebi: "nikogar ne bom kritiziral", še več: "ne bom si prizade- val, da bi druge popravljal ali poboljševal."
Zapira oči - tudi tam, kjer je očitno,da ne- kdo narobe živi? Mrzi kritiko - tudi tedaj,če je kritika zapoved? Se dela slepega - tudi tam,kjer je krivica očitna? Tako bi se lahko vprašali. Papež Janez je na to gledal dru- gače; sklenil je: "Hočem vse slišati, mnogo pozabiti, nekaj spremeniti."
S tem je koncilski papež preddoživljal pra- vilo,ki ga danes psihologi priporočajo tistim na vodilnih položajih. To tako imenovano "triočesno pravilo" svetuje: "Desno oko mora vse videti. Levo oko mora večji del spregledati,ne da bi se jezili.Z obema oče- soma mora šef videti vse,kar je bistveno."
Nisem samo šef ali šefinja za druge, pred- vsem sem odgovoren za samega sebe.Sem sam sebi predstojnik,ki mora videti vse,kar je bistveno. S svojimi očmi moram videti vse: dobro in zlo, zrelo in nezrelo. Naj po možnosti gledam tako, kot vidi Bog. Kajti ON je v vsej svoji globini moj Gospod, ON ima popoln pregled nad mojim življenjem, ima odločilen vpogled. V Njegovih očeh se odloča, kdo sem v resnici. Če bi ob svoji smrti stal pred Njim,bi njegov pogled veljal samo meni,ne drugim.V pogledu Njegovega usmiljenja bom spregledal,kaj bi bilo pome- mbno,kaj bi se dalo spremeniti.Tedaj mi bo postalo jasno, kako resnična je Jezusova beseda, ko zavrača obtožbe: "Kaj gledaš iver v očesu svojega brata,bruna v svojem pa ne opaziš?"(Mt 7,3).Tedaj bo dokončno jasno, kaj ima prednost: "Odstrani najprej bruno iz svojega očesa; šele potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svo- jega brata." (Mt 7,5). To je vrstni red spre obrnitve: najprej sem sam na vrsti, potem drugi. Spreobrnitev se prične pri meni,vsak dan na novo. "Samo za današnji dan" ho- čem "samo samega sebe" korigirati. Po blagoslovu Urbi et Orbi so se začeli ljud je razhajati.Mati z več otroki je še strmela na balkon, potem pa vzkliknila: "No ja, lep ravno ni." Nekdo za hrbtom pa je dejal: "Gospa,na konklavu ne izbirajo 'Miss sveta"

NAGRADNA KRIŽANKA 3/93

Na osenčenih in oštevilčenih poljih (števil- ke označujejo vrstni red črk) dobite geslo (ime, pregovor, sinonim ipd.), ki se nanaša na zgoraj objavljeno sliko uganke. Rešitve (samo geslo) pošljite na dopisnici najkas- neje do 22.rožnika(junija) 1993 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. Veliko sreče pri žrebu! 1. klekljan prtiček, 2. gobelin: Tihožitje, 3. knjiga: Jožef Kerec,slov.misijonar na Kitaj- skem, 4. knjiga: L.Mezzadri: Ljubezen brez meja (sv.Vincencij Pavelski), 5. kvačkan prtiček.

Rešitev križanke 2/93: KRISTUS JE VSTAL

1. vezen prt: BREDA KISOVEC, Pod Trško goro 69, 68000 Novo mesto
2. vezena prtiča: VIDA BOBNAR, Vasca 12 64207 Cerklje na Gor.
3. knjiga: Jožef Kerec, slov. misijonar na Kitajskem: MARIJA BEŠTER, Sp. Besnica, 64201 Zg.Besnica
4. knjiga:Kako udomačiti bolezen: AMALIJA STRNIŠA, Zagaj pod Bočem 6, 63250 Ro- gaška Slatina
5. okrasna ura: MILENA CUZNAR, Rateče 65, 64283 Rateče-Planica.

Prispevke za št.4/93 pošljite do 22.junija 1993