AVGUST

• Da Evropa odkrije svoje lastne krš- čanske korenine in se odpre problemom vsega sveta.
• Da bi se v deželah s starim krščanskim izročilom ponovno porodila misijonska skrb in polet.
• Da bi mladi ob skrivnosti Marijinega vnebovzetja začutili več veselja do ži- vljenja.

SEPTEMBER

• Za vse, ki so zboleli za aidsom, in nji- hove družine.
• Da bi bolniki s svojim trpljenjem pri- spevali k uspešnosti apostolskega delo- vanja.
• Da bi zlasti verska vzgoja pomagala mladim pri resnem učenju in pripravi na poklic.

NEKOMU SE MORAM ZAHVALITI

Človek potrebuje nekaj poči- tka, da se duhovno in fizično pripravi na nove naloge, na- pore,nove žrtve. To je vedel tudi Jezus. Ko so se vrnili apostoli iz prvega misijons- kega potovanja,jim je naročil,naj gredo v samoten kraj in se nekoliko odpočije- jo (prim. Mr 6,31).
Kristjan tudi med počitnicami ne pozabi na Boga in na svoje osnovne naloge. Počitnice so tudi čas,ko svoje duhovno življenje poglobimo, prehojeno pot pa uredimo.Za ta čas slovenski škofje pro- sijo k molitvi za domovino, k posvetitvi slovenskega naroda Mariji.
V tem mesecu smo preživeli ravno leto dni v svobodni in mednarodni priznani državi Sloveniji, o kateri so sanjali in upali že stoletja in stoletja naši predniki To doživljamo med tem, ko se sosednji narodi še vedno za to borijo in krvavijo v vsega obsojanja vredni najstrašnejši in pravi demonski vojni,na pragu v vstop v tretje tisočletje.
Nekomu se moramo zahvaliti, za neiz- meren dar ljubezni in miru! Zahvaliti se moramo za upanje, ki ga s Kristusom nosimo v sebi, in je vedno močnejše ob našem prepričanju.
Že pred več kot 1200 leti je škof Mo- dest posvetil slovenski narod Mariji. V vseh teh stoletjih razburkane preteklo- sti,ko so mnogi narodi hlepeli po našem "raju na zemlji", strokovnjaki in zgodo- vinarji ugotavljajo, da smo se ohranili in obstali do današnjega dne, prav po ču- dežu. Za ta čudež se bomo še posebej zahvalili Mariji letos, 15. avgusta, v vseh večjih in manjših Marijinih božjih poteh, širom po lepi Sloveniji, katerih ni malo po naši domovini.
Mariji želimo dati vse priznanje in se ji ponovno posvetiti, kljub temu, da smo spoštovanje do Marije že zelo pozabili in jo celo skrunimo s preklinjanjem, nor- čevanjem in celo "uradnim" humorjem, po naših javnih "trobilih" in družbenih občilih. Ko se bomo zavedali, da potre- bujemo Mater,bomo med seboj bolj bra tje, bolj sestre, bolj znali živeti besedo "sprava" in jo ne nosili le na ustnicah ampak tudi v srcu.
K tej zahvali, k tej vrnitvi k Mariji, najini Materi, vabim tudi tebe, draga sestra in brat v Kristusu.

Slavko Kalan, kaplan

USMILJENJE ODREŠUJE

Nam, ki verujemo v Kristusa,je Njegovo usmiljenje v pomoč in uteho. Kako ga doživljamo, kaj občutimo,to vemo. Prav v tem zadoščenju sprašujem - tudi v imenu drugih bralcev Prijatelja - kaj je to duhovno usmiljenje? V litanijah s po- udarkom molimo za ta blagor.Se motim, če slutim,da je duhovno usmiljenje pred vsem blagor za duha in dušo? Za odgo- vor Bog plačaj! Ko govorimo o usmiljenju, razlikujemo človeško in božje usmiljenje.
Usmiljenje narekuje človeku, da za bliž- njega stori več,kot narekuje pravičnost Pravični pravi: storil sem, kar mi je na- rekovala dolžnost. To pa po Jezusovih besedah ne zadostuje. V priliki o usmi- ljenem Samarijanu nam je to vsem ra- zumljivo povedal.
Usmiljenja nam ne narekuje le evangelij Že starozavezni preroki govorijo o bož- jem usmiljenju in o nujnosti tega, da se usmiljenje uresničuje tudi v vsakdanjem medsebojnem ravnanju.Božje usmiljenje do izvoljenega ljudstva se izraža kot posebna božja naklonjenost, kakor na- klonjenost matere do otroka, ki ni za- služena, ampak človeku podarjena.
Božje usmiljenje se ne nanaša le na izvoljene, ampak na vse ustvarjeno. V priliki o izgubljenem sinu se očetova ljubezen do njega razodeva kot božje usmiljenje. Bog ponuja svoje usmiljenje človeku še preden ga ta prosi. Takšnega usmiljenja smo potrebni vsi. V Kristusu se božje usmiljenje učloveči. Kristus se v svojem usmiljenju postavlja na stran ubogih, zavrženih, nemočnih, na stran slabotnih in grešnih.
Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmilje- nje dosegli; tako beremo v Jezusovem govoru na gori. Vsako Jezusovo sreča- nje s človekom je spremljalo usmiljenje. Njegovo življenje, še posebej njegova smrt, razodeva Jezusovo usmiljenje. Njegovo naročilo: Bodite usmiljeni, ka- kor je tudi vaš Oče usmiljen! narekuje usmiljenje tudi nam.Merilo za našo kon- čno podobo v božjih očeh bodo naša dela usmiljenja. Ob koncu Matejevega evangelija slišimo:"Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kra- ljestvo, ki vam je pripravljeno od zače- tka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni" (Mt 25,35-36). Odrešenje je sad božjega usmiljenja, pa tudi na- šega. Naše usmiljenje je zahvala in od- govor na božje usmiljenje.
Zdaj lahko spregovorimo tudi o duhov- nem usmiljenju ali bolje o duhovnih delih usmiljenja. Matej v odlomku o poslednji sodbi razgrne pred nas telesna dela u- smiljenja (tako jih imenujemo po starem katekizmu), poznamo pa še duhovna dela usmiljenja, ki se nanašajo na člo- veka v duhovni stiski. Tako je duhovno usmiljenje povezano z izvrševanjem te- lesnih del usmiljenja, saj je poleg telesa največkrat ranjena tudi duša.Katekizem takole našteva duhovna dela usmiljenja: žalostne tolažiti, grešnike svariti, ne- vedne učiti, dvomljivim prav svetovati, sovražnikom iz srca odpustiti, krivice voljno trpeti,za žive in mrtve Boga pro- siti.
Ni nam težko razumeti,kaj pomeni žalo- stne tolažiti. Mnogo ljudi je osamljenih, zapostavljenih. Nihče jih noče poslušati Blagor tistim, ki so jih pripravljeni in jih znajo poslušati. Zgled za izpolnjevanje del duhovnega usmiljenja nam je Jezus sam.On tolaži,svari, opominja, odpušča...

Vaš Prijatelj

Iz knjige:Janez Jalen,PREVISI,Ljubljana 1940

VIŠAVE

Andrej in Pavla sta po strmi peščeni poti globoko zasopla prispela na vrh.
Križ stoji tam, v skalo vsajen, ni velik. Dež ga izpira in skoraj vsako leto mu burje natrgajo streho.
Robato izrezljan bogec, od solnca in burje razdejan, je pribit na preperel les. S prebodenih razprtih rok in z drugo na drugo pribitih nog, s presunjene strani in s kolen, od trikratnega padanja pod težkim križem ranjenih, je že davno dež izmil vso kri.Od trnjeve krone je en sam trn še zasajen v glavo.
Oveneli cveti sleča mu namesto zlate- ga soja soja obkrožajo glavo. Andrej se je odkril.
Pavla se je po mestno pokrižala.
"Triglav je danes jasen, jezero v vetru podrhteva in žita na polju zore.
"Lepo je pri vas, Andrej."
"Je."
"Kako veter buči."
"Ni veter. Voda dere med skalami v do- lino."
"Stopiva naprej, slaboten si še, da se ne prehladiš. Tukaj vleče."
" Vleče? Z gora se pretaka zdravje v dolino."
Šla sta po beli ravni poti, s kolesom bi se lahko vozil po njej, čeprav ob trdi zmrzlini ni varno stopiti brez derez z nje
Nad potjo cvete v zgodnjem poletju visoko navkreber od strmih skalnih sten polje sleča; pod potjo rdi globoko nav- zdol, da priliva zadnjim grmičem mrzla Završnica.
"Sleč!"
Pavla je z očmi objemala rdeče razcve- tele strmine,on se je komaj ozrl po njih. Zagledal se je bil v razdrapane grebene pred sabo.
Ves se je spremenil. Takega še nikoli ni videla. Ni mu mogla razbrati z obraza, kako mu je pri duši: "Trpko ali sladko?"
"Razmišlja, kakor bi molil in trpi," je mi- slila. Izrekla pa je: "Morda sem prehitro hodila in si se preveč upehal."
"O, ne. Nisi."
Molče sta stopala po drobnem belem pesku.In nad potjo in pod potjo je cve- tel sleč, sleč, sam sleč.
Pred njima, med rdečim cvetjem, sta se preletavali dve drobni ptički, ki sta se sklicavali s tankim cicirikanjem.
Andrej je zavil na ozko stezico navkre- ber in stopil z nje skozi gosto zaraslo drevje na odprt pomol.
Pavla mu je sledila vsa začudena in se ga je skoraj bala. Tako tuj ji je postal: "Kaj me nima nič več rad?" Začutila je, kakor bi ji bil ožel naravnost v srce naj- bolj grenko korenino encijana.
Prijel jo je za roko: "Poglej, Pavla!" Z drugo je črtal počasi lok od Golice pre- ko Stola, čez razdrapane hrbte Vrtače in Srednjega vrha,dokler mu ni omahnila po senožetih Begunjščice v temne go- zdove.
"Oj, lepote!"
Pa ni gledala lepote. Začutila je slabost in zameglilo se ji je pred očmi. Naslonila bi se nanj -: "Sediva!"
Za hrbtom jima je pošumeval gozd, pod nogami navzdol pa je cvetel mogočen plaz sleča.
Andrej je strmel v temne drvošce in sve tle poseke in iskal po rovtih, v katere svisli se je bil kdaj zatekel pred dežjem ali nočjo. Božal je z očmi jasno-zelene trate med pečmi in melmi, se v mislih hladil ob zadnjih ostankih snega med čermi in je globoko vsrkaval zrak, kakor bi vonjal murke z Begunjščice.
Ona pa je gledala samo v rdeče razcveli plaz pod seboj.
Vse je utihnilo, le voda v Žingarskih pečeh je bučala.
"Pavla! Orel!" Zakričal je. Ko se je pre- strašena ozrla vanj, je nepremično s stegnjeno roko kazal mogočnega ptiča, ki se je vozil z mirno razprtimi krili nad Jezerci.
"Kako je lep!"
"Prekleti ptič!" Zabliskalo mu je v očeh.
"Kaj ti še vedno ni dobro, Andrej?"
Začutila je v sebi toliko sočutja, da bi se bila najrajši razjokala.Četudi bi se za večno poslovil od nje in si izbral drugo, bi ga ne mogla pozabiti.
"O, Pavla!" Zopet jo je narahlo prijel za roko."Še v šolo nisem hodil,ko mi je oče moj oče, prav s tega hribca razkazal ves ta divji svet. Ogovarjal je gore ka- kor ljudi,moj oče. Zdi se mi, da je prosil modrice, naj mi odkrijejo,kadar bom ve- lik, lepoto in dobroto gora,in jih je rotil, naj me skrijejo pred hudim in strašnim, ki preži na človeka v višavah."
Orel je presunljivo kriknil. Pavla se je primaknila bliže Andreju, kakor bi iskala pri njem zavetja pred hudim in strašnim z višav.
"Le izzivaj!Tudi tebi lahko krogla ohromi perut in boš padel kakor kamen na ze- mljo."
Iskala je besede, da bi ga umirila. Pa tako brez moči še ni bila nikdar v svo- jem življenju.
"Saj ti ne privoščim," je govoril orlu pod sinje nebo. "Ne. Le tisti tvoj brat, ki je pred leti za Suho rušo krožil nad mano, naj bi bil tisti dan proti drugim goram odjadral s perutmi."
Orel se je oddaljil v Zelenico, da je bil samo še temna pika visoko pod nebom.
"Veš, Pavla! Modrice so mi z ljubeznijo razodevale lepoto gora. Vem za zatišja in skrite skale,čudovito porasle z roža- mi. Taki so morali biti vrtovi triglavskih žena. Na vseh vrhovih,kar jih vidiš pred sabo, sem bil, kdo ve kolikokrat."
Pavla je videla pred seboj samo meglo. Le okrog Andreja se ji je jasnilo.
"Raztrgan, lačen in žejen bi marsikaj ne bil menjal s kraljevičem iz najlepše pra- vljice.
Orel pa mi je vzbudil hrepenenje, da bi se dvignil v omotične višine.
Odšel sem v svet.
Postal sem letalec.
Želel sem vsa dolga leta samo to, da bi se dvignil tako visoko, kakor se ni še nikdar pred mano noben človek."
"Andrej!"
Iz drhtečega glasu je spoznal, da ga prosi, naj neha.
Orel, črna pika, je padel kakor kamen v Zelenico.
"Sedaj, ko domačim goram in modricam, ki žive skrite v njih,prisegam,da ne bom sedel nikdar več v letalo, ti lahko razo- denem, Pavla."
"Oh! "
"Najvišje pod nebo sem hotel poleteti, pa če se prav ubijem. Pripel sem si pa- dalo, sedel k motorjem in odbrnel in brnel, brnel, brnel. Že bi bil lahko švignil čez najvišjo goro v Evropi.
Gorim! Komaj sem še ujel toliko razsod- nosti, da sem se domislil padala in se pognal izmed tulečih plamenov med ne- bo in zemljo.
Padalo se ni razpelo. Joj!
Kakor kamen sem padal. Joj! Prejoj!
Da se nisem zavaroval s padalom, bi mi bilo manj grozno. Samo zamižal bi, in že bi ležal strt v brezobličnost na zemlji. Tako pa: kakor kamen sem padal in še vedno padal.
Zadnje,česar se še spomnim:zahrumelo je nad mano. Mimo mene pa je švignil črn zverižek, ostanki letala.
Potem -potem -si ti jokala poleg mene, ti, ki sva se prej komaj poznala."
Okrog Srednjega vrha je priveslal orel.
Andrej je vedel:"V Orlišču gnezdi.Jagnje nese mlademu." Pa ni hotel povedati Pavli, v duši razboleni. Obotavljajoč se je poprijel zopet svojo trpko misel:"Prav se mi je dogodilo. Zakaj nisem opustil ničemurnega hotenja takrat, ko sem pribrnel čez dom, v slabem letalu, da sem se komaj, komaj lovil. Spoznal sem mater na njivi. Ona mene ni mogla. Pa njeno srce je zatrepetalo za otroka, ki se je za življenje boril. Zaklicala je moje ime in zarila obraz v peščeno prst so mi povedali pozneje. Ni me mogla gledati. Drugi pa so zijali v sinje nebo,da bi vsaj enkrat v življenju videli, kako se ubije letalec."
"Lepo te prosim, nikar! Ni dobro, da se razburjaš."
"Ne. Seznanil sem se tudi z dekletom, ki mi je prisegala, da me ima rada. - Zakaj si me tako tesno prijela za roko? - Všeč mi je bila, najbolj zato, ker me je vedno bodrila, naj skušam nadkriliti druge. Večkrat sem tvegal življenje za- radi njene prijazne besede.Nekoč so me vsi prehiteli. Komaj sem še živ pristal. Še na tleh se mi je vrtelo. Tako sem bil potreben dobre besede. Ona pa mi je oponesla, da nisem nič prida.
Le nasloni se name, Pavla.
Takrat sem uvidel, da ljubi letalca, ne mene, da je brez srca. Ti pa trepečeš, ko ti samo pripovedujem."
Drobni ptiček se je zaprašil v ptička pritepenca. Ptičica pa se je stisnila v razžareni grmiček sleča.
"Prav se mi je zgodilo."
"Andrej!"S solzo v očeh je zrla v njegov trpeči obraz.
"Da ti vse razodenem, in čeprav me nikdar več ne pogledaš. Boli me prav za prav samo to, da mi mogočnjaki niso pustili dvigniti se v letalu,ki je bilo zgra jeno po moji zamisli. Ne. Drugi je sedel vanj, njihov miljenec, in me je visoko preletel."
"Andrej! Ne razburjaj se!"
"Ne. Z mojo lastno zamislijo me je nad- krilil, jaz pa sem kakor kamen padel. Da ga sram ni."
"Andrej!" Kakor se ji je zdel divji, se ga je tesno oklenila.
"Pri belem dnevu so me oropali mogoč- njaki. Da sem orel in oni jagneta, ne bi hranil mladiča z njimi.Rajši bi ga odnesel v najvišjo višino in ga pustil, da bi ga strtega v brezobličnost požrli krokarji."
"Pusti grde ljudi." Pavlo so oblile solze. Dolgo sta oba molčala. Prva je spet spregovorila Pavla:
"Saj ti menda ni žal,Andrej,da se midva do dna duše poznava?"
"Prav imaš. Pustiva grde ljudi. Nova mi je ta modrost, pa sem jo že vendar ne- kje slišal."
"V zadnjih dneh,ko sem sama obupavala si me ti sam prav s temi besedami vrnil življenju."
"Kako neumen je človek sam zase." "Andrej!"
"Tako visoko pod nebo kakor pravkar še nikdar nisem poletel."In se je zasme jal sproščeno kakor se ni še nobeni roži med skalami, in tako drzno je pogledal v svet, kakor še nikdar ni, tudi izpod najvišjih oblakov ne.
V rdečo krono sleča sta se stisnili dve drobni ptički in nista nič več cicirikali. Andrej in Pavla sta prepereli križ na vrhu bogato ovenčala s slečem.In zapela sta pesem pred Trpečim, pesem življenja.

VSELEJ NOVO ROMANJE

Marija, Kraljica Slovencev, vedno znova vabi romarje pred svoj oltar, pred milostno podobo na Brezjah. Vsako leto enkrat,letos je to bilo 20.junija,pa privabi svoje najbolj preizkušane otroke, invalidne, bolne in ostarele, pod vodstvom organizacije Ognjišča. Že nekaj let je to najbolj mno žično romanje k Mariji Pomagaj na Brezje Kaj nas trpeče tako privlači, da se po- vabilu Ognjišča odzovemo v tako obil- nem številu,mnogi od daleč in z velikimi napori?
Kakor drobno seme je bilo prvo romanje pod vodstvom Ognjišča. Le nekaj vozi- čkov in stolov, drobna skupinica pred Marijino podobo v baziliki. A že to prvo romanje je bilo za udeležence čudovito doživetje,srečanje s sebi enakimi,sreča nje s težjim križem obloženimi. Verjetno smo bili že tisti prvi romarji dobri Mari- jini častilci in s tem njeni organizatorji, saj se je že prihodnje leto število več kot podvojilo.Po nekaj letih pa je število romarjev naraslo v tisoče,velika cerkev ni mogla več sprejemati toliko množico in romarji sedaj vsako leto napolnimo obširni trg pred cerkvijo.
Da, kaj nas na ta dan tako privlači na Brezje? Gotovo najprej naša ljubezen do Marije. Toda pred Marijo,našo nebe- ško Materjo,bi bilo lepo obstati povsem navaden dan, ko je bazilika skoraj pra- zna in se z Marijo tiho pogovarjati o svojih težavah in željah. Toda srečanje s trpečimi brati, pogledati križ drugega, to je, kar daje vrednost množičnemu romanju, ki ga organizira Ognjišče. Kdor ne le z očmi,ampak s srcem pogleda na križ bližnjega, njegov lastni izgubi svojo ostrino in težo. Mnogi se tu srečujemo leto za letom, obnovimo svoje prijatelj- stvo in si dajemo poguma. Ob tem sre- čanju se spomnimo tudi tistih, ki so ne- koč bili med nami,a sedaj že v večnosti kot upamo,od blizu gledajo Marijin obraz
Pa naša tolikokrat kritizirana mladina! Da, koliko očitkov pada na njeno lahko- miselnost in površnost. In vendar prav mladina s svojim delom že pred roma- njem,s pripravo sedežev ter med roma- njem s svojo pomočjo, obilno pripomore k lepoti in urejenosti romanja.Njihovega dela mnogi niti ne opazijo, ne znajo ceniti. Hvala vam, vsi mladi, ki tako ne- sebično pomagate. Vedite, da mnogi v molitvi izrečemo zahvalo vsem vam, ki je vi sicer ne slišite, a sliši jo Marija!
To naše romanje poteka po ustaljenem redu, vendar je vedno novo. Nova, v srce segajoča, je vsako leto pridiga g. škofa, ki romanje vodi. Kako čudovito nam je letos upokojeni nadškof Turk na lastnih doživetjih prikazal, kako Marija nagradi zaupanje v Njo. Kdor Marijo ča- sti, se ne pogubi.
Vse lepo prehitro mine. Tudi naše sre- čanje pri Mariji.
Še pogled na Marijino baziliko, ko se avto že oddaljuje.
"Nasvidenje,Marija, prihodnje leto,ali pa v večnosti,"še zašepeta srce,ko se oko še zadnjič poslovi od Njenega svetišča...

Angelca

MOJE DOŽIVETJE ROMANJA

Čudovito majsko popoldne. Sonce pri- jetno greje, svežino dnevu pa dajejo nenehno gibajoči listi dreves v bližnjem parku. Stojim na praznem prostoru pred simbolom slovenske pobožnosti in čaš- čenja Marije - pred Brezjansko baziliko Marije Pomagaj. Vse je čisto tiho, spo- kojno in skrivnostno. Prisluhnem tišini, ki nosi v sebi številne molitve in prošnje Koliko ljudi je v mnogih letih prineslo na ta sveti kraj svojo življenjsko zgodbo, koliko jih je prišlo po nasvet, toplino, razumevanje, sočutje... upanje. Je mar kdo odšel praznih rok?! Ne,prihajajo ve- dno znova,eni s prošnjo,drugi z zahvalo Vsi pa zato, ker zaupajo v Marijo, ideal vseh zemeljskih mater.
Minil je maj, končuje se junij. Sobotno dopoldne. Zopet stojim pred baziliko, toda tišina je oživela. Sem ena izmed tisočih,ki smo prišli iz vseh koncev Slo- venije;večina bolnih,invalidnih in ostare lih. Z nami pa so tudi molitve in prošnje vseh tistih, ki so morali ostati doma... Molitev nas vseh se zlije v eno samo - v priprošnjo Mariji in po njej k Bogu.
Mnogokrat se v svojih težavah, bolezni in starosti čutimo sami, edini na svetu, najbolj nesrečni. Toda ali je mar sreča odvisna od starosti, zdravja...? Resda smo v današnjem svetu, v katerem je zdravje ena pomembnejših vrednot, večkrat prepričani, da le če si zdrav, si lahko srečen. Toda ozrimo se naokrog, poglejmo množice mladih, zdravih ljudi, ki so nesrečni. Mnogi med njimi celo tako nesrečni, da ne zmorejo več niti živeti. Torej je sreča le nekaj več od materialnih dobrin pa tudi več od zdra- vja.Da je zares srečen lahko tudi bolan, invaliden ali ostarel, sem čutila iz ved- rih, nasmejanih... iz srečnih obrazov romarjev, ki so se zbrali to junijsko so- boto na Brezjah. Srečo moramo iskati v Bogu,kajti edino tam je."Srečni smo,ker imamo vero", je dejal nadškof Turk, ki je vodil letošnje že 24. romanje. Mnoga doživetja njegovega bogatega pastir- skega poslanstva so nam izpričevala prav pomembnost vere in zaupanje v Očeta.
Pozno popoldne sta se cerkev in prostor pred njo spraznila. Tisoči so odšli z no- vim upanjem - srečni. Srečni smo, ker imamo vero, zavedajmo se svoje sreče!

Nataša

ČUDOVIT DAN

(ob srečanju bolnih in starejših v Naklem)

Kako čudovit dan nam je podaril Gospod! To je misel vseh,ki smo bili na prvi pole- tni dan - to je v nedeljo, 21.junija 1992 na srečanju bolnih in starejših krajanov župnije Naklo pri Kranju. Ta misel je bila izrečena na glas ali pa nekako ni šla iz ust, a je sijala iz oči. Le škoda, da šte- vilo udeležencev ni bilo še večje.
Po sveti maši, ki jo je daroval gospod Jože Zupančič - hvaležni smo mu - smo pred cerkvijo ob starejših in bolnih os- tali tudi nekateri predstavniki mlajše in srednje generacije.
Vodilo našega srečanja je bilo namreč Z LJUBEZNIJO ŽIVETI DRUG OB DRUGEM.Če to znamo - komur so življenjsko vodilo vera, upanje in ljubezen, pa bi to moral znati- je vsako življenjsko obdobje lepo ter koristno in noben križ, ki nam ga je naložil Gospod, ne pretežak. Prijateljska beseda, pesem, pa tudi dobrote, s ka- terimi so postregli mladi, so marsikomu povedali,da niso tako sami, kot mogoče včasih mislijo.
Odhajali smo s spoznanjem, kako malo je treba, da doživiš kaj lepega.

A. K.

DELO V JAVNOSTI

Žal se širša javnost zmeni za ljudi, ki delajo v zdravstvenih poklicih,predvsem takrat, ko kdo poroča o škandalu ali neuspehu.V vsaki poklicni skupini priza- deti različno izpolnjujejo pričakovanja, ki jih imajo ljudje od njih. Tiste, ki se v teh poklicih nadpovprečno angažirajo, prizadene posebno trdo, če poudarjajo in posplošujejo neuspeh (odpoved) po- sameznih. Če o tem razpravljajo v jav- nosti, se pokaže,da je ta zelo slabo in- formirana o zahtevah poklica za pomoč drugim (predvsem služba sester,pa tudi zdravnikov).
Kdo pozna danes vsaj malo potek živ- ljenja v bolnišnici oz. domu za stare? Celo tisti, ki so kot bolniki že bili v bol- nišnici, so dobili v bistvu površen vtis o mnogoterosti te službe.Bolniki so ustre- zno oskrbljeni. Ne vidijo pa, pod kakšno duševno in fizično preobremenitvijo in osebnim naporom se pogosto vse to dogaja. Ker je pomoč predvsem bolnim, starim in umirajočim ljudem postala ve- dno bolj institucionalizirana, so toza- devna izkustva in vpogledi v trdoto te službe zreducirani in je zato zelo težko biti solidaren z osebjem v bolnišnicah in v domovih.
Ali ne prihaja včasih tudi do tega, da skušajo svojci naloge, ki bi jih morali sami opraviti, naložiti na osebje v bol- nišnicah in v domovih? In ali ni tako, da tudi prisotna slaba vest zaradi pomanj- kljive skrbi za starega oz.bolnega svoj- ca vodi k temu,da zahtevajo nadčlove- ško od sester, pa tudi od zdravnikov? Seveda je lahko tudi pri negovalnem osebju navzoče nerazumevanje in po- manjkljiva solidarnost do svojcev. Mor- da tudi zato, ker napetosti med obema stranema niso dovolj dopustili in se o njih pogovorili.
Eno prošnjo pa smemo in moramo izreči osebju v bolnišnicah in domovih: Nare- dite svojo službo, svoje zahteve, svoje uspehe in svoje meje za javnost pro- sojne!
Povejte nam, v kakšnih razmerah dan za dnem delate! Izrecite pričakovanja, ki od najrazličnejših strani prihajajo do vas! Ne zamolčite ran, ki ste jih dobili v svoji službi za druge!Bodite bolj ponosni na svoje kompetence in ne postavljajte svoje luči pod mernik! Trezno pokažite meje, ki so vam postavljene! Dopustite, da bodo ljudje deležni izpolnitve,pa tudi stisk vašega poklica!
Tako lahko dobi vaš poklic še mnogo več priznanja. Tistega priznanja, ki je zato potrebno in upravičeno, ker je spremljanje k bolj človeškemu (človeka vrednemu) življenju,trpljenju in umiranju središče in vrhunec vsega človeškega ravnanja.

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

20. SOCIALNA RAZSEŽNOST GREHA

Velikokrat se ljudje po spovedi pritožu- jejo, da kmalu padejo v iste grehe, ki so se jih spovedali. - Gotovo so vzroki za takšno ponavljanje grehov različni, toda bistvenega pomena za človekovo spreobrnenje, za spremembo srca, je pretresljivo spoznanje božje ljubezni do človeka-grešnika. Brez takšnega spoz- nanja, ki človeka zadene v globine nje- govega srca, si človek ne more preure- diti svojega življenja, ker ni doživel us- miljenja božje ljubezni,ki ozdravlja. Brez opisanega kesanja in pokore,ki nima na sebi nič mehaničnega in moralizator- skega ne more priti do ozdravljenih in s tem prenovljenih odnosov do Boga, do bližnjega in do sam sebe.
V enaki meri kot ozdravljenje celega človeka je namen pokore, da bi prišlo do ozdravljenih odnosov z njegovim okoljem. Obrednik pravi: "...greh enega škoduje tudi drugim, ... svetost enega prinaša drugim blagoslov, zato tudi po- kora vedno prinaša obenem spravo z brati,katerim greh vselej prizadene ško- do" (št. 5). S temi besedami je opisana bistvena razsežnost greha in pokore,na katero je Cerkev sicer vedno opozarjala vendar smo nanjo v zadnjih letih pre- več pozabili: SOCIALNA RAZSEŽNOST GREHA.
Sv. oče papež Janez Pavel II. piše v apostolski spodbudi o spravi in pokori (CD 25, št. 16): "...nobenega greha ni, naj je še tako notranji in skrit, še tako strogo zaseben, ki bi se nanašal samo na tistega, ki ga naredi. Vsak greh bolj ali manj silno, bolj ali manj škodljivo od- meva v vsem sestavu Cerkve in v ce- lotni človeški družini."
Če ima že strogo osebni in skriti greh svojo, sicer skrivnostno, vendar zato nič manj učinkovito socialno razsežnost potem ima odkriti, javni greh zoper lju- bezen do bližnjega še toliko težje soci- alne posledice. O socialni razsežnosti greha lahko govorimo, kadar ljudje drug drugega žalijo, kadar je med posamez- nimi skupinami nasprotovanje, krivično izkoriščanje, politično in gospodarsko zatiranje, kot se to dogaja npr.med bo- gatimi in tretjim svetom, med severnimi in južnimi ali vzhodnimi in zahodnimi deželami.
Vendar socialna razsežnost greha nikoli ne odpravi osebne odgovornosti posa- meznika. Tudi če posameznik prisilno sodeluje znotraj neke skupine, osebni značaj greha ostane. V tem pogledu je papeževa razlaga o socialni razsežnosti greha zelo pomem- bna, ker je v nasprotju z danes zelo razširjenim mnenjem, da so za mnoge krivice krive grešne skupine ali struk- ture. Papež jasno pove, da so vedno grešne določene osebe, ne pa skupine ali strukture. Zaradi tega ne moremo pričakovati, da bodo s spremenjenimi strukturami izginili grehi in njihove pos- ledice. Samo s spoznanjem, priznanjem in odpuščanjem grehov lahko posamez- ne osebe pridejo do resničnega uvida, da so strukture,za katere so odgovorni, slabe zaradi njihovih osebnih grehov. Strukture se bodo spremenile,ko se bo- do nosilci struktur spreobrnili,to pomeni rešili škodljivosti grehov. Kadar so po- samezni ljudje pretreseni zaradi božje ljubezni in se dejansko spreobrnejo, bo njihovo spreobrnenje močno vplivalo na mnoge druge ljudi. Če pa poskušamo grešne strukture spreminjati samo s človeškimi ukrepi,bomo prej ali slej spo- znali, da bodo naši napori ostali neus- pešni.Pri zanašanju na človeške ukrepe se tudi opeharimo za izredno priložnost osebnega spreobrnenja in ozdravljenja, ki nam ju ponuja božja ljubezen.
Mučeniška smrt Martina Luthra Kinga,ki se je zavzemal za nenasilne spremembe v družbeni strukturi ZDA,nam jasno do- kazuje,da ne more biti grešnih okoliščin brez ljudi, ki jih je greh zapeljal v nasil- na dejanja. Z druge strani pa nam isti zgled dokazuje,kako more zgled posame znika pripeljati ljudi h kesanju in pokori, kar vodi k spravi in ozdravljenju med- sebojnih odnosov. Takšni posamezniki morejo postati blagoslov za mnoge, če- prav ljudje na to ne mislijo. Toda zgled jih spodbuja k razmišljanju in končno k spreobrnenju. M.L.King je preganjalcem ki so ga pozneje v resnici ubili, takole govoril: "Delajte z nami, kar hočete. Lahko ogrožate naše otroke, toda mi vas bomo še naprej ljubili. Lahko nam govorite, da nismo vredni živeti in lahko nas ponižujete, toda mi vas bomo kljub temu ljubili. Vrzite bombe v naše hiše, če hočete, razstrelite naše cerkve, mi vas bomo še vedno ljubili."
Nenasilna drža M. L. Kinga in drugih posameznikov, je končno pripeljala do sprememb mnogih ameriških zakonov, ki so spodbujali rasne krivice. Pričevanje M. L. Kinga in drugih podobnih oseb ne bi imelo svoje pričevanjske moči, če ne bili pripravljeni drug drugemu priznati svojih grehov in si jih medsebojno od- puščati.Gotovo so jim pri tem pomagale besede apostola Jakoba: "Priznavajte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite" (Jak 5,16).

V PRIJATELJSTVU SEM SI NABRAL VELIKO DOŽIVETIJ

Šolarji imajo najraje počitnice Ti dnevi so za mladino nava- dno najlepši del leta. Lepoto in radost pa v poletnih mesecih do- življajo tudi fantje, ki so se odločili za duhovniški poklic. Vsako leto na praznik apostolov Petra in Pavla naši škofje posvetijo diakone v duhovnike. To je torej čas novih maš.
Duhovni poklici zorijo tudi v našem Prija teljstvu bolnikov in invalidov, zato smo tokrat zastavili nekaj vprašanj našemu prijatelju Toniju (Toni Burja, Maistrova 2, 61000 Ljubljana), ki je prišel v Slo- venijo in se vključil v Misijonsko družbo in je naš letošnji novomašnik.

Povej nekaj o svoji (vaši) družini; od kje si doma?
Doma sem iz Argentine,iz župnije Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu, pred mestju Buenos Airesa. Sem sin sloven- skih staršev. Doma nas je šest otrok: trije fantje in tri dekleta. Sem tretji po vrsti. Najmlajša sestra Silvija,ki je prišla sedaj na obisk v Slovenijo, je stara de- set let in mi bo izročila novomašni križ.
Oče je delal najprej v tiskarni, kasneje pa v lesni tovarni kot mizar. Mama je delala le prva leta, ko se je poročila, nato pa je bila z otroki doma kot go- spodinja. Dve leti starejši brat Štefan dela v pisarni. Novembra 1991 je bil v Sloveniji na obisku. Sestra Angelca je eno leto starejša od mene in je višja medicinska sestra, inštrumentarka pri operacijah. Lani novembra pa se je po- ročila dve leti mlajša sestra Marjana. Marko pa je štiri leta mlajši od mene in hodi v službo. Mama je sedaj prišla v Slovenijo drugič po 33. letih. Ker ima tukaj mamo in vse svoje, bi ostala kar tukaj. Vendar to ni mogoče že zaradi drugih razlogov. Oče je prišel sem po sedeminštiridesetih letih. Zelo je vesel tega doživetja.

Kako si prišel v Slovenijo?
V Slovenijo sem prišel avgusta 1985 in od takrat še nisem bil v Argentini. Prišel sem, da bi študiral in se pripravil na duhovniški poklic. Lahko bi študiral v Argentini, ker pa je pred mano že več fantov šlo v Slovenijo sem se tudi jaz odločil za tako pot. Poleg tega imam tukaj vse sorodnike po mamini strani in nekaj po očetovi.
V naši Slovenski vasi delujejo slovenski la- zaristi že od začetka. Gospod Franc Sodja ki je v Torontu,je dolga leta vodil Misijonski zavod, ki je služil za vzgojo mladih sloven- skih fantov v krščanskem in slovenskem duhu. Poleg študija v srednji šoli smo imeli tu še več pouka in raznovrstnih dejavnosti ter več molitve. V zavodu, doma in v vasi sem se mogel odločiti za duhovniški poklic. V zavodu so bile razmere in možnosti za tako odločitev.Doma smo radi molili,še raje pa hodili v cerkev. V vasi pa sem nemalo- krat začutil pomen edinosti v veri, pristne- ga veselja in medsebojnega razumevanja. Končno je name vplival zgled posameznih osebnosti,staršev,starih staršev,predvsem pa duhovnikov.

Na praznik apostolov Petra in Pavla si bil posvečen v duhovnika. Skupaj s svojimi sobrati si isti dan daroval prvo sveto daritev. Kakšno je bilo tvoje do- življanje?
Ker sem bil en teden prej na duhovnih va- jah, je bilo lažje se na vse dobro pripraviti. Po eni strani sem bil tisti dan malo nervozen in zaskrbljen, po drugi strani pa sem po- svečenje in prvo daritev doživel kot veliko božje delo in velik božji dar. Ta dan sem doživel tudi kot odgovornost in zavezo, da se bom bolj kot do sedaj posvečal poslan- stvu krščanskega poklica z vsem svojim življenjem. Čutil sem tudi pomen edinosti v našem prizadevanju za prihod božjega kra- ljestva.Vsi smo enako poslani in enako ču- timo svojo nemoč. Zato potrebujemo in se opiramo na božjo moč.

Kdaj si se seznanil s PBI? Ti je bilo to delo med študijem, (v težavah)... v pomoč?
Prvo leto, ko sem prišel v Slovenijo, sem bil v noviciatu v Beogradu, v župniji, ki jo vodijo lazaristi. S PBI pa sem se seznanil naslednje leto. Gospod Jože Zupančič je bil urednik Prijatelja in sem vedel za nje- govo delo. Vendar do PBI sem prišel prek gospoda Vlada Bizanta, takrat bogoslovca, ki je hodil na srečanja in imel mnogo prija- teljev iz PBI. Prek njegovega zgleda in be- sede sem prišel v stik z nekaterimi invalidi. Opazil sem, da so to povsem normalni lju- dje,ki pa imajo malo drugačno življenje kot mi. Nato sem bil povabljen na srečanje, ki je bilo zame enkratno doživetje.Vsako sre- čanje sem kasneje doživel kot enkratno, vendar čedalje bolj tudi kot odgovornost.
Seveda mi je sodelovanje pri PBI pomagalo Ob njem sem si nabral veliko doživetij in potrebnih izkušenj za kasnejšo duhovniško pot. Zame je predvsem pomembno,da sem imel v PBI veliko dobrih prijateljev, ki jih vsak potrebuje. Vesel in hvaležen sem za te in še druge mnogotere darove.

Kaj ti pomeni delo z bolniki in invalidi?
Rekel bi, da pri PBI nisem delal, ampak so- deloval. In to se mi zdi pomembno, da gre za sodelovanje, ne za delo. Čutil sem se sprejetega.
Ob tem sem se učil tudi druge sprejemati takšne, kakršni so. To je zelo lahko, če imaš vero v Boga,ki je Ljubezen, in iz tega tudi živiš. Seveda so težave, ko odkriješ meje svojih sposobnosti, ko odkriješ, česa vsega ne zmoreš in kaj vse je slabega v tebi. A treba je iti naprej, sprejeti sebe, svoj križ in težave ter zaupati v Njega, ki nas je učil živeti človeško. Na misel mi pri- de Jezusovo naročilo, naj bomo brez skrbi. Poglejte lilije na polju in ptice pod nebom. Skrbimo najprej za božje kraljestvo in vse drugo nam bo navrženo. To je morda vča- sih težko, vendar potrebno.

Nam lahko že zaupaš, kam te bo zdaj vodila pot kot duhovnika?
Seveda lahko. Prva leta duhovništva naj bi preživel v župniji, in sicer v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Šel bom po dosedanjih stopinjah gospoda kaplana Vlada Bizanta, ki je bil tam štiri leta in bo letos prišel v Ljubljano.V Šmartnem se bom verjetno kot kaplan uvajal v župnijsko delo. Upam, da bo Bog blagoslovil moja prizadevanja, saj mislim, da je drugače vse zaman.
Ob tej priložnosti pa bi se rad zahvalil vsem ki so mi do sedaj stali ob strani in kakorkoli pomagali. Vsem želim božjega miru in bla- goslova. Hvala lepa!

Tudi mi se Toniju najlepše zahvaljujemo za njegov prispevek v Prijateljstvu in si želimo še naprej sodelovanja z njim,kolikor bo pač mogel in dokler bo še v Sloveniji. V duhov- niški službi pa mu želimo obilo božjega bla- goslova in osebnega zadovoljstva.
Obljubljamo mu tudi povezanost v molitvi.

Vprašanja zastavili: s. Edith in Mili

NJENE ČIPKE ODSEVAJO DUŠO

Prebuja se poletni dan. Skozi okno se zasliši čudovito žvrgole- nje ptic. Kako prijetno je takšno prebujanje! Človek se zamisli, da je vse to del stvarstva, del božje dobrote. Misel se nehote ustavi tudi pri načrtu za ta nov, neponovljiv dan.
Po jutranjih obveznostih se s prijateljico odpraviva proti Idriji, kjer želiva opraviti intervju.
Imava srečo, da so ceste precej prazne in zato lahko uživava ob ogledovanju ter ob- čudovanju narave in njenih lepot. Vonj gradiva in prahu se meša z vonjem po senu ki leži ob poti ter z vonjem po gozdu, ob katerem naju vodi cesta. Človek bi se kar ustavil in se nadihal teh prijetnih vonjav. Toda že v istem hipu se zaveva, da naju čaka na cilju naloga. Torej morava vožnjo kar nadaljevati.
Za nama so že zadnji ovinki in pred nama najin cilj - Idrija.V hiši tik ob cesti živi bol- nica,ki bi nama gotovo znala povedati, kje naj iščeva osebo, h kateri sva namenjeni. Tako se tu za kratek čas ustaviva.
Najina sogovornica pripoveduje,kako živi in kaj dela.Ob tem poudarja,da ji je vsak dan prekratek. Da ne bi bil tudi nama,se počasi posloviva in odideva. Po nekaj minutah se znajdeva že na cilju: pri Mariji Simnovčič (Vodnikova 6, 65280 Idrija). Prijazno naju povabi v hišo, čeprav se še ne poznamo. Komaj ji poveva, kdo sva in od kje, že se pogovarjamo kot stari znanci.Na vprašanje če bi bila pripravljena odgovarjati za inter- vju, brez razmišljanja takoj pritrdi. Del na- šega razgovora sva tudi zapisali.

Imate hišo. Ste jo vi gradili?
Hišo mi je kupil moj stric iz Amerike. Tule imam njegovo sliko (pokaže nama sliko - fotografijo).

Iz kakšne družine izhajate?
Bilo nas je dvanajst otrok: osem fantov in štiri dekleta. Jaz sem peta po vrsti.

Marija nam našteje vse po imenih z letni- cami rojstva.In to seveda po vrsti.Ob tem pripoveduje, kako se je eden od bratov smrtno ponesrečil,ko je padel v nek tolmun pri bolnici Franji.

Kaj bi lahko povedali o svojih starših?
Imela sem zelo dobro mamo - bila je kar preveč radodarna. Ata pa ji je večkrat re- kel, da bo vse razdala. Mama mu je vedno prigovarjala, naj pomislil na tiste štiri otro- ke, ki so šli po svetu. Morda tudi oni kaj potrebujejo in jim dobri ljudje pomagajo.

Ste bili kdaj zaposleni?
Imam osemindvajset let delovne dobe. Štirinajst let sem delala kot prodajalka v neki kmetijski zadrugi - zelo rada sem bila v trgovini. Nato pa sem bila štirinajst let gospodinja v župnišču.

Kako vas je pripeljala pot do gospodinje?
Duhovnik se je ves slaboten vrnil iz zapora Takrat mu je zbolela kuharica in ostal je sam. Mama me je začela nagovarjati, da bi mu šla gospodinjit. Dolgo sem se upirala tem maminim prigovarjanjem, nato pa sem le odšla.

Kaj je bil vzrok, da ste prenehali s to službo?
Vzrok je bila moja bolezen. Zbolela sem na očeh. Bila sem v bolnišnici v Ljubljani in nato na okrevanju na Jezerskem. Zdravniki so ugotovili, da imam očesno tuberkulozo, zeleno in sivo mreno. Na Jezerskem sem bila štirinajst mesecev. Domov sem se vr- nila slepa na levo oko. Razločim le, kdaj je svetlo oziroma temno okrog mene.

Kako pa je sedaj z vašo boleznijo?
Še vedno se zdravim. Lani so ugotovili, da mi je začela siva mrena rasti tudi na dru- gem očesu.Imam pa tudi težave s pritiskom

Kljub svoji bolezni opravljate razna dela. Z razstav, ki jih pripravlja PBI, se spominjava vaših čudovitih prtov z idrijskimi čipkami - ukvarjate se s kle- kljanjem, kajne?
Seveda, klekljam rada, in to že zelo dolgo.

Kdaj ste se pravzaprav naučili te ročne spretnosti in od koga?
Naučila me je mama. Mislim, da sem bila stara približno osem let, ko sem se tega naučila.

Za nekaj časa se posvetimo klekljanju: Marija nama prikazuje in razlaga, kako se to delo opravlja. Pove imena nekaterih vzorcev ter imenuje tudi pripomočke za klekljanje. Kleklje spretno premika ob rokah in vidiva lahko, kako nastaja vzorec. Pove, da ima 8 parov klekljev in te nenehno me- njava, tako nastajajo krasni vzorci.
Od prikaza dela smo prešle do samih izdel- kov, ki jih je bilo v tolikih letih dela zares veliko. Pred nami so prtički: eden lepši od drugega. To je zares mojstrovina,ki jo Ma- rija opravlja kljub težavam z očmi. Velika volja in vztrajnost jo vodita vedno le na- prej, zato nenehno dela, kljub bolezni in letom.
Pove, da bo tudi letos sodelovala s svojimi izdelki na razstavi, ki bo septembra v Lju- bljani. Torej bomo lahko še uživali ob lepih izdelkih.

Gotovo del svojega časa posvetite tudi molitvi?
Seveda, tudi molitev me spremlja vsak dan Veliko ljudi se mi priporoča v molitev in za- nje tudi molim. Včasih molim sama, včasih pa skupaj s starejšo sestro. Grem pa tudi v cerkev, in to v spremstvu mlajše sestre, ker slabo vidim in ker se bojim, da bi kje padla.

Ali prebirate kakšen verski časopis?
Da,imam Družino,Ognjišče in Prijatelja. Vse časopise redno berem, potem pa jih poso- dim še komu, ki si ga ne more kupiti. Saj se nič ne izrabi.

Kaj bi rekli o Prijatelju?
Zelo mi je všeč in rada ga berem. Vedno najprej pogledam, če sem bila morda izžre- bana pri križanki,nato pa preberem še drugo

Kaj bi vi spremenili v njem?
Meni je všeč takšen, kot je sedaj.

Sodelujete morda tudi z Ognjiščem?
Že dalj časa zbiram člane za rubriko Milijo- narji dobrote.

Vam je kdaj dolgčas?
Včasih tudi. Sicer pa mi veliko pomeni tudi telefon. Zdi se mi, kot da bi bil en človek v hiši.

Marija pove, da je tudi pošta eden od na- činov povezave, ki jo ima s prijatelji. Sama sicer težko piše,zato ji pri tem rada poma- ga njena sorodnica.
Med pogovorom nama pogled obstane na cvetju, ki krasi njeno hišo znotraj in zunaj. Povabi naju na balkon, kjer ima polno rož. Del dneva nameni tudi njim, da jih neguje. So ji v veliko veselje.
Najin obisk je bil zanimiv:koliko lepega nam je povedala najina sogovornica! Njeno živ- ljenje pa so spremljale tudi številne grozo- te, ki jih je doživljala v vojnih časih. Tudi o tem nama je pripovedovala. Zelo živo se spominja vsega tega, kot da bi se zgodilo pred dnevi. Morda je tudi del teh spominov vzrok, da je sedaj njeno življenje tako bo- gato.
Svoje izdelke namenja za razstavo, za ra- zna darila, med drugim tudi za ugankarje - za reševalce križank v Prijatelju. V imenu vseh,ki so prejeli njene izdelke,se ji iskreno zahvaljujemo. Želimo si, da bi mogla še naprej vztrajati v tej dobrodelnosti. Morda bo njena dobrota spodbudila še koga.

Čas našega pogovora je zelo hitro minil. Morali sva se posloviti. Na poti proti Ljub- ljani so naju spremljale njene besede,njeni izdelki in seveda njeno bogato življenje. Le Bog ve za vso njeno dobroto in trpljenje! Hvaležni smo ji za vse to in za številne mo litve in žrtve, s katerimi so napolnjeni njeni dnevi. Marija, hvala vam za pričevanje!

Pogovarjali sta se: Mili in s. Edith

IZREDEN POPOTNIK S POLENŠAKA

Tone Horvat,invalid "avanturist" s Polenšaka, pogumen mož, ali človek močne volje?
Verjetno bo kar najbolj držalo, človek močne volje. Tone ima za seboj izjemno pogumno dejanje, če ne celo rekord s svojim motornim triciklom. Sicer hudo pri- zadet invalid, brez obeh spodnjih okončin, a zmore kljub temu veliko.
Bilo je v nedeljo, nekega poletnega dne, ko je Tone s svojim trikolesnikom odšel na pot. Udeležil se je srečanja bolnih in osta- relih v Beltincih. Kakih 90 km tja in nazaj, že za utrjenega mopedista kar lep zalogaj, kaj šele za invalida. In je vzdržal, on in njegov motor, pa še vreme je bilo ugodno. Tistega popoldneva,ko se je vračal domov mi je z navdušenjem pripovedoval o lepem, doživetem srečanju v Beltincih. Tako je pravzaprav opravil "generalko" za nekoliko daljšo in napornejšo turo na Dolenjsko.
Prvega oktobra 1991 je spet štartal svoj motor za dolgo potovanje s Polenšaka v Šentjernej. Kar neverjetno se sliši: Polen- šak, Ptuj, Majšperk, Poljčane, Slov.Konjice Mimogrede je zavil v Zreče, da si ogleda novo cerkev.Potem pa dalje v Celje,Laško, Zidani most, Sevnico, Krško in naposled njegov cilj - Šentjernej.
V Šentjerneju je obiskal svojo požrtvovalno spremljevalko na romanju v Lurd,leta 1980 Slavko Metelko, sestro g.dekana Božidarja Metelko. Naslednjega dne je srečno prispel nazaj na Polenšak. Tone neomajno zaupa v božjo pomoč in varstvo nebeške Matere Marije.
Ni samo izreden popotnik - romar, je tudi opazovalec življenja, ljubitelj dobre knjige in duhovno razgledan človek.
Vsako nedeljo zgodaj zjutraj med prvimi "prihiti" v domačo cerkev, da si nabere no- vih moči za življenje.
Naj bo njegov izreden podvig vsem priza- detim, posebno invalidom, pa tudi zdravim v spodbudo, kako je treba na življenje gle- dati z optimizmom, zgled,kako je treba križ sprejeti in ga pogumno ter vdano nositi za Jezusom.

Jože Gerič, žpk.

ZAPUŠČAM DOM

Cvet moje mladosti se je odprl in napočil je dan,ki je moral slej ko prej priti. Končalo se je otroštvo, ki sem ga preživljala v tihi vasici pod gorami, kjer me je vsako jutro prebudilo petelinje petje in mukanje krav v hlevu, kjer je vsak večer tonilo sonce za hribi. Kdo ve,koliko večerov je zašlo sonce preden je prišel ta dan, in kdo ve, koliko noči je mati prebedela ob meni. Ko gledam vas, ki nanjo lega mrak, se mi toži, vendar moram v svet, tja kamor me kliče življenje, ne da bi pomislila na starše (mamin žalost- ni obraz in očeta, ki zre predse), sestre in brate, ki bodo še naprej uživali brezskrbno otroštvo v domačem okolju. Z žalostnimi očmi se zazrem v psa,ki me prav tako oto- žno pogleda,kakor da bi mi z očmi šepetal: "Ostani, kajti tukaj si bil najbolj srečen, prijatelj moj!"
Za trenutek pokleknem kraj njega in ga nežno pobožam. Solza mi spolzi po licih, ko se zazrem na pot,ki je speljana čez zeleno dolino v čisto nov svet, katerega niti ne poznam.Vendar vem,da moram iti. Zazrem se v zeleni grič nad domačijo, po katerem sem se neštetokrat pozimi sankala,nato pa še enkrat v psa,ki je še vedno zrl žalostno v moj obraz.
"Ne bom te pozabila, prijateljček moj," sem mu tiho zašepetala, ko mi je prek lic zdr- knila solza. Ta trenutek stopi k meni naj- mlajši brat, rekoč: "Zakaj odhajaš?"
Moram, kajti širni svet me kliče, kliče me življenje, kliče me On, ki mi je podaril živ- ljenje, toda ne pozabi, da bo tudi tebe ne- kega dne tista pot tam doli zvabila v svet. Eh, moj mali bratec, bodi srečen, dokler si otrok, čeprav sedaj ne razumeš, da je to najlepši cvet, ki raste v milini jutra pod hribi, tu, kjer se nebeški Oče sklanja nad tihimi vaškimi domačijami, ko noč objema zemljo. Tu je dom, dom,ki ga nikoli ne bom pozabila!

Nevenka Širca

DARILO

Skrbno je zložila kocke v škatlo in jih polo- žila na polico. Potem je spet sedla na tla in odprla "svoj" predal. Pri meni je namreč imela toliko stvari, da sem ji odstopila spo- dnji predal v omari.
Izvlekla je papir in barvice.Začela je bren- čati kot čebela in dvakrat zakrožila po sobi Ko se je ustavila ob meni, je priliznjeno pro sila: "A ne, da lahko tukaj rišem?" Preden sem utegnila kaj reči, je že primaknila stol. "Kaj naj ti narišem?"
"Danes pa nariši mene," sem ji predlagala. Pogledala me je precej začudeno. Oči so ji počasi zdrsele na velika kolesa, nato na manjša,pa še na pedala in stranice... Nikoli še ni risala vozička, me je prešinilo.
Spet je dvignila pogled in hitro vprašala: "Zakaj pa tebe?"Odleglo mi je in veselo sem odgovorila: "Ker imam danes rojstni dan." Ves obrazek ji je zažarel: "Domov grem, da bom šla z mamico v trgovino.Potem ti bom prinesla darilo."
Komaj sem jo zadržala: "Čakaj,Mojca! Veš, ti si zame najlepše darilo. Kadar priskakljaš po stopnicah, jaz nisem več sama. Ko mi poješ pesmice iz vrtca, mi je lepo kot pri maši. Tvoje risbice imam pa namesto tele- vizije..."
Sama ne vem, kdaj mi je zlezla v naročje: "A,a imaš ti rada taka darila?" "O,zelo rada zelo, kot sladoled," sem se nasmehnila.
Potegnila je list predse. "Ne smeš gledat," je strogo rekla. Noge so me že bolele, pre- den je bila končana njena umetnija. Pre- vidno je zdrsnila na tla in mi dala list: "Na! Sedaj grem domov, da ti ga ne bom poje- dla."
V rokah sem držala veliko merico, polno raznobarvnih kepic sladoleda.

Greta

POČITNICE V PINETI

Sonce je vsak dan topleje sijalo. Čas po- mladi se je hitro prevesil v poletje in že sva bili na pragu počitnic.
Odločitev je bila negotova,saj sva odhajali na nemirno Hrvaško obalo. Ko sva se sre- čali s prijatelji, je negotovost prešla in bilo je prijetno kot nekdaj.
Sonce nam je večkrat ponagajalo in se skrilo za oblake,zato so se kopali samo naj bolj pogumni.Nekajkrat pa sta nas pregnala tudi dež in burja.
Toda kljub slabemu vremenu je bilo raz- položenje prijetno. Krepili smo prijateljske mostove in gradili nove. Ob večerih se je pesem združila s šumenjem morja.
Ko smo se razhajali, smo si zaželeli vse dobro z željo, da se prihodnje leto spet srečamo.

Ljuba, Tina

VOŽNJE S KOLESOM

Dnevi so hitro bežali. Vsak dan je bila sta- rejša. Stiskalo jo je pri srcu, ker se še ni znala peljati s kolesom. Vsak dan znova je bila prepričana, da se bo prav tisti dan le naučila.
Sestro in brata je prosila, da sta jo držala za sedež,ona pa je vozila. Ko je dobro ob- vladala krmilo,sta jo spustila. Dobro je šlo, dokler se ni obrnila nazaj. "O, groza! Jaz pa se ne znam sama peljati," si je mislila. Vsa prestrašena je zavila s ceste, v vaško lužo,ki je bila na srečo izsušena,žal pa vsa porasla s koprivami. Ko je vstala iz kopriv, je bilo njeno telo posuto s srbečimi nabre- klinami. Dobro, da je imela starše, ki so jo tolažili.
Na desni strani ceste se je dvigoval sose- dov svet. Mejo so posadili s smrečicami, ki so bile ravno tolikšne, da so sosede videle le glavo človeka, ki se je peljal s kolesom. Nekega dne se ji je porodila želja, da bi jih prevarala tako, da bi mislile, da se že zna peljati. Na vso moč je tekla ob kolesu,sto- pila na levi pedal in se zravnala, da je gla- vo kazala nad smrečicami. To je velikokrat ponovila in prepričana, da gospe gledajo le njeno glavo m občudujejo njeno vožnjo s kolesom, je bila srečna, srečna... Pokesala se je pred svojimi starši.
Nekega dne je bila njena sreča popolna. Sama se je peljala po rahlo padajočem delu ceste. Sama se je peljala s kolesom! Ničesar ni ne videla ne slišala. Niti na so- sede ni mislila niti na to, da bi se pred kom bahala. Rahel ovinek je odlično speljala, nato pa je zagledala tisti prostor porasel s koprivami. Zdelo se ji je, da jo vabi. Tesno se je oprijela krmila. Plastika na levem delu krmila se je snela. Roka ji je omahnila in s kolesom vred je padla med koprive. Poto- lažili so jo šele starši.
Za praznik ji je mož podaril kolo. Počasi se je vozila po cesti in razmišljala o svojih posrečenih in ponesrečenih vožnjah s ko- lesom. "Le kako sem se mogla tolikokrat prevrniti!" si je mislila. Komaj je misel do- končala, že je zapeljala na pesek ob robu cestišča. Videla je samo še velik kamen, mimo katerega je poletela. Hitro se je po- brala, pogledala naokrog, če jo kdo vidi, in se hitro odpeljala. Na cesti se je kar naen- krat obrnila in odpeljala na obisk k svojim staršem. Verjetno se je odpeljala k njim po tolažbo, čeprav tega niti sama sebi ni ho- tela priznati.

Katja

Moj očka je invalid. Moj očka je hudi bolan in se lahko premika le z invalidskim vozičkom. Zelo ga občudujem, ker kljub temu, da ne more hoditi in ima zelo hude bolečine,pogumno prenaša veliko bolezni. Mene, mojo sestro Klavdijo in mamico ima zelo rad. Čeprav lahko le malo premika samo eno roko,mi vedno zelo rad pomaga po svojih zmožnostih. Zelo rad se z mano pogovarja, mi svetuje in me ve- liko nauči.
Zelo si želim, da bi moj ljubi očka nekoč ozdravel in ne bi več potreboval vozička. Pa čeprav je bolan, smo zelo ponosni nanj in srečni, da ga sploh še imamo.
Njegovo življenje je že mnogokrat viselo na nitki. Mislim, da je moj očka najboljši očka na svetu.

Monika Ketiš
OŠ Franja Goloba, Prevalje

IMEJ ČAS ZA ...

Imej čas za premišljevanje - to je vir vsake moči;
imej čas za igro - to je skrivnost večne mladosti;
imej čas za branje -to je vodnjak modrosti;
imej čas za molitev - to je največja moč na svetu;
imej čas, da ljubiš in da si ljubljen - to je od Boga dan privilegij;
imej čas, da boš prijatelj - to je pot do sreče;
imej čas za smeh - to je glasba duše;
imej čas za darovanje - dan je prekratek, da bi bil sebičen;
imej čas za delo - to je cena uspeha;
imej čas za dobrodelnost - to je pot v nebo!

Kdor tako vlaga v svoj čas,mu čas postane dejanje soustvarjanja in ponovnega obliko- vanja materije in človeškega duha.

Glasnik Srca Isusova i Marijina, 91/7-8

STAROST POVEZUJEMO Z MNOGIMI PREDSODKI

Običajni izreki o starosti so danes: npr. mnogi imajo starostnike za otroke, zopet drugi za "prazne in izgubljene", ker so že odigrali svojo vlogo. Persino Cicerone je prepričan, da je proces staranja bolezen.
"Kadar umre starostnik, je, kot bi zgorela knjižnica," pravi nekoliko šaljivo afrikanski pregovor. Velikokrat se sramujemo govoriti o starostnikih. V vrsti misel o starosti in smrti v naših držah nista občuteni prav. Ali pomilujemo ali nanju pozabljamo. Starost imamo pogosto za nekaj nesimpatičnega. Podoba o starosti,ki je v naši glavi,je veliko krat v stereotipni obliki, produkt naših ne- vednosti bioloških in psihičnih dejstev sta- rosti. Skupaj se vse to pokaže v predsod- kih, ki jih imamo do starejših. Tudi Ciceron ima starost za bolezen - lep in dober pred sodek za opravičila, kot npr. obravnavamo in imamo ga kot otroka,vse je že dal,sedaj je prazen ali še živi popolno svoje življenje ali je nekakšen "popackanec"? S takim gle- danjem zgubi vso svojo vrednost.

Veliko jih je, ki tem predsodkom navadno verjamejo. Nerazumljiva je tudi misel, da je starost kot velika škatla, ki jo imamo zato, da vanjo mečemo vse, in imamo starost za nepomembno.Psihološko gledano so staro- stniki med seboj različni,po njih osebnostih po izkušnjah življenja, iz katerega izhajajo. Vse to odseva v njihovem stilu življenja in mu daje posebnost.
"Zanimivo pomembno je," piše Marcello Cesa-Bianchi v svoji knjigi Psihologija sta- ranja, "kako posamezne osebe neprestano ohranjajo in poudarjajo svoje različnosti tudi s staranjem, ki je za to še poseben ambient spodbude. Do tega pa ne prihaja, če živijo ob robu, pasivno, brez odgovor- nosti, njihova osebnostna težnja izginja in propadajo določene duševne sposobnosti, čustva se "sušijo", poročanje o vsakdanjih stvareh je velikokrat zamegljeno. Nemogo- če je definirati psihološke posebnosti, ki so tipične za starostnika.Zaradi tega znanost na tem področju ne govori o "psihologiji starostnika",temveč o "psihologiji staranja" poskušajoč upoštevati dinamiko njenega poteka.
Veliko različnost pogojujejo mnogi dejavniki: genetični, izobrazba, kultura, ekonomski, sanitarni, socialni,sestava družine,izkušnje iz življenja, okolje. Odvisno pa je tudi od tipa osebnosti, ki je v različnosti posame- znika (odprtost ali zaprtost, aktivnost ali pasivnost, intravertiranost ali ekstraver- tiranost, optimist ali pesimist). Zanimiv je članek z naslovom Predsodki pred leti so- mraka, kjer dva avtorja Američana pišeta, da je intelektualni zaton v tretji dobi kot mit, kjer pamet ne zastre pogleda v mla- dost in zrelo dobo, temveč za neposredne dogodke. Možnost srečanja in spopadanja z novimi problemi in različnimi situacijami s staranjem počasi pojema, inteligenca pa glede na število informacij in s tem možnost sprejemanja in izkušenj kaže,da se sprejem v teh letih upočasni.Če je njihovo življenje kulturno dovolj bogato in so stimulirani iz okolja, kompenzirajo, kar pomeni,da obvla- dujejo različne situacije.
Spomini starostnikov iz preteklosti so ne- šteti, so "trdno uskladiščeni", slabša pa je možnost sprejemanja in oblikovanja novih. Mnogokrat slednje pripelje do nezanimanja za sedanjost. Dragi in nekaj "vredni" so spomini njihovega izkustva življenja, ki so se v njih "usedli" in so del njih.
Starostniki postajajo tudi učljivi, tudi če niso za to motivirani. Tako uči psihologija, pa tudi praksa. Predvsem aktivnost in so- cialnost v letih rasti in staranja nagiba sta rostnika k podcenjevanju mnogih socialnih vidikov lastne osebnosti in s tem zapre bližnje horizonte. Ni jasno, ali vse to izhaja in je produkt naravnega razvoja osebnosti ali odgovor na bolj ali manj odprte zmož- nosti za socialni čut.

Mnoge frustracije prihajajo v življenje sta- rostnika: menjave v družini,upokojitev, iz- guba spolnega življenja,bližina smrti... Vse to lahko privede do agresivnosti starostni- ka v odnosu do drugih, kar vodi v žalostno sivino,ki se lahko zaključi tudi v samomoru. Ali je kakšna druga možnost? "Mi smo pre- pričani," piše Aveni Casucci, "da za lastne vzroke (fizične,psihične, socialno-ekonom- ske),ki prihajajo v starosti v težki in drama tični obliki; bogastvo in celovitost v zreli dobi predstavlja pomemben dejavnik za prilagajanje v starosti. Delavnost je po- trebna v vseh obdobjih življenja. Vsak, ki primerno letom starosti obdrži aktivnost in se v družbo dobro vključi,je lahko ponosen Drugi pa na žalost ostajajo porinjeni vedno bolj ob rob.
Ni recepta, ki bi veljal za vse. Vsak prihaja v svoji čisti enkratnosti.

Luciano Sandrin,

profesor psihologije na mednarodnem inštitutu pastoralne teologije za zdravstvo v Rimu

MAJ, MARIJA, JAZ

Žrtvovati vse za tvoje prijateljstvo, Jezus.
Jaz in Jezus. Vse drugo je nečimrnost.

Svoj maj posvečam misli: srečna sem, da sem verna!
Papežev obisk Cerkvam v deželi Furlaniji - Julijski krajini je tudi mene vso prevzel. Kako blaženi trenutki so bili ob njegovi sv. maši v Trstu, ko je govoril: "Prišel sem, da vam prinesem mir. Ne bojte se!" Večkrat je to ponovil. "'Jaz sem z vami' govori Kristus 'ne bojte se!' Postavite Kristusa v vsak tre nutek vašega življenja!" Pa še veliko jedr- natih spodbud,prevedenih v slovenščino je bilo slišati od evharističnega oltarja. Čisti glasovi iz radia so me naravnost presene- čali, kot da se vsa slovesnost godi tu, v moji sobi. Še vedno: Ne bojte se!
Prošnje,tudi za nas,Slovence.Papež visoko dviga hostijo, posvečuje. Napovedovalec vse mašne molitve podaja v slovenščini: obhajilo(tudi moje duhovno obhajilo) toliko kilometrov na daljavo.Solze v očeh.Srečna sem zopet, o Bog! Hvala ti, da sem verna. Ljudstvo slovensko prepeva.Pred tem je bil tudi dolg pozdrav miru, papež zopet vabi: Ne bojte se, odpuščajte!
Po blagoslovu se papež vrača skozi špalir med bolniki in invalidi na vozičkih, polaga jim roke na glavo,jih blagoslavlja,jaz jokam Zdi se mi, da sem med njimi in tudi vsi iz našega Prijateljstva bolnikov in invalidov. Vse se mi obnavlja,vse sem doživela. Sve- temu očetu in Bogu hvala, da sem verna. Koliko sreče, koliko lepot...
Nocoj v Gorici papež moli rožni venec,pre- naša radio Vatikan. Utrujen je, moli, kon- čuje. Še in še nas vabi: Jezus je z nami, ne bojte se! Iz tega doživetja in enkratne slavnosti svetega očeta bom še dolgo živela. Kako bogata je naša vera, blagor nam. Gospod, hvala ti za dar vere!

Fanči

VES TVOJ

Kako hitro je minilo leto in ponovno je pri- šel čas našega srečanja v Šmarjeti. Letos je to bilo od 12. do 14. junija. Kljub de- ževnemu vremenu, sem z radostjo v srcu skupaj s prijatelji hitel proti Šmarjeti. Misli so mi poromale za leto nazaj. Koga izmed njih bom srečal tudi letos? Bo tudi letos tako lepo?
Takoj na začetku srečanja nas je gospod Slavko Kalan seznanil s temo našega vi- kenda. Ker se pripravljamo na leto posve- titve naši nebeški Materi, bo naša misel: "Ves tvoj, Marija!" Saj je ravno Marija že ničkolikokrat dokazala, da ona ne zapusti nikogar, ki se zateče pod njeno varstvo. Da bi lažje spoznali vero in zaupanje naših prednikov v Marijo,smo si ogledali na videu posnetke romarskih cerkva, ki so posve- čene naši Materi Mariji. Misli in navdihe, ki smo jih dobili med ogledom,smo nato lahko poglobili in razvili v pogovoru po skupinah naslednje dopoldne.Razmišljali smo o Mariji kot naši vzornici in priprošnjici. Ugotovili smo, da se lahko k Mariji zatečemo v raz- nih hudih preizkušnjah, saj nas ona vedno sprejme in tolaži. Prav ona nam je dala svetel zgled, kako prositi! Nikoli ne smemo pozabiti njene velike prošnje,ki jo je izrekla na svatbi v Kani galilejski. Ko je na svatbi vino pošlo,je Marija rekla Jezusu: "Vina ni- majo." Kako velika je bila ta prošnja! Božja Mati ni veliko govorila. Njena preprosta prošnja je prišla iz zaupnega srca. Bila je trdno prepričana, da bo Sin njeno prošnjo rad uslišal.
Kar se želiš z Bogom prisrčno pogovarjati, se moraš vedno tudi zavedati, da je Bog vsemogočen, neskončno dober in usmiljen ter zvest. Še prav posebej pa se moraš zavedati, da je Bog tvoj najboljši Oče. Če boš v vsem tem prepričan, boš Bogu lahko v zaupnem pogovoru priznal vse svoje sla- bosti in iskal tolažbe ob svojem križu. Moč križa lahko opazujemo v preizkušnjah živ- ljenja in bolezni. Koliko naših preizkušenih bratov in sester najde ravno v križu tolažbo in moč! In jaz tarnam nad svojim križem?!
Vprašajmo se,ali dovolj storim za bližnjega? Mu podarim le bežen pogled in nasmeh ali pa sem pripravljen storiti kaj več. Saj bol- niku in invalidu niso pripomočki samo palica voziček in tabletka, ki bi mu nadomestili vso pomoč,ampak tudi spremljevalec. Sem se torej pripravljen podariti bližnjemu kot dober spremljevalec?
Takoj se mi ustavi misel ob sodelavcu,ki je rekel: "Samo peščica nas je.Vendar veljajo za nas Jezusove besede: 'Ne boj se mala čreda. Pojdite po vsem svetu!'."
Na takih srečanjih se invalidi srečajo med seboj s sebi enakimi v preizkušnji in ljube- zni. Tako skupaj preživimo duhovno zelo bogat vikend. Drug drugemu smo zgled povezanosti med nami in z Marijo. Pri tem se lahko marsikaj tudi drug ob drugem na- učimo. Marsikomu bo dolgo ostalo v spo- minu branje berila slepe invalidke pri maši. Kolikokrat pa mi nismo pripravljeni sode- lovati pri bogoslužju. Kaj šele, da bi brali s prsti v Braillovi pisavi. Tako nam je bolnik in invalid velik zgled.
Beseda zahvale velja tudi župniku Jožetu Glasu,ki že osemnajst let nesebično razda- ja pomoč Prijateljstvu bolnikov in invalidov In faranom Šmarješke fare za vse gosto- ljubje, ki smo ga vselej deležni med njimi. Bog povrni!

Dovoli mi, ljuba nebeška Mati, da se ti za vso ljubezen in pomoč prisrčno zahvalim. Hočem te iskreno in zvesto ljubiti vse živ- ljenje. Kaj bi bili mi,sirote,brez tebe? Ljuba mati, stalno nas ljubiš in materinsko skrbiš za nas. Tebe, Rešiteljica in Pomočnica, se hočem še tesneje okleniti. Hvala ti, veko- maj hvala, ljuba moja nebeška Mati, za vso ljubezen in pomoč! Tebi se znova in vsega posvetim in izročim. Tvoj želim biti v življenju in smrti. Amen.

Tadej Gačnik

V BOLEZNI IN TRPLJENJU NISMO OSAMLJENI

V treh dneh,od 25. do 26.junija letos, smo se ponovno zbrali invalidi z gorenjskega območja na Trsteniku k duhovni obnovi.
Duhovni voditelj Slavko Kalan, kaplan iz Semiča, nas je pestro povezoval in dajal smernice za razgovor ter razmišljanje,kako bi lahko tudi mi, vsak po svoje, z molitvijo in lepimi zgledi pripomogli k posvetitvi naše nove samostojne države Slovenije Materi Mariji na praznik njenega vnebovzetja.
Pri vsakodnevni sv. maši smo z mašnikom sodelovali s prošnjami za uresničitev naših želja. Dneve našega bivanja smo si pope- strili tudi s pesmijo, ob večerih pa so za veselje poskrbeli naši pridni sodelavci.
To srečanje znova potrjuje, da naše giba- nje Prijateljstvo bolnikov in invalidov živi. Prisrčno se zahvaljujemo za lepo priprav- ljeno bivanje v prijetni stari leseni hišici, in vsem, ki so tako pozorno skrbeli za naše dobro počutje.
Ob slovesu smo si segli v roke v dokaz prijateljstva ter z zavestjo, da res nismo osamljeni in smo po svoje srečni.

Danica

ROMANJE NA DOBROVO K MARIJI V LEŠČEVJU

Sedaj prizadeti, ki smo vključeni v gibanje Prijateljstvo bolnikov in invalidov, že nekaj let ob pomoči zdravih romamo k Mariji na Dobrovo pri Ljubljani.
Ko slišim besedo 'romanje',ki ji pravimo tudi 'božjepotništvo', me vedno spominja na obisk kakega svetišča ali svetega kraja. Romanje tudi pomeni, da še nismo na cilju, ampak nenehno na poti k Njemu, k dovr- šitvi našega bivanja na Zemlji. Na tej poti, na teh svetih krajih, dobijo naše človeške značilnosti svoj poseben smiselni, motivni izraz, saj vsi udeleženci tega življenjskega romanja težimo k istim končnim ciljem,ki jih končno najdemo v Bogu.
Ljudje so že od nekdaj romali iz različnih razlogov. Predvsem zato, da so si utrjevali vernost, da so ob molitvah zbrano premi- šljevali božjo besedo, evangelije, hrepeneli po zveličanju in božji bližini, prosili pomoči v svojih težavah in skrbeh, da bi si, kakor še dandanašnji, izprosili zdravja in odvrni- tev kakršnih koli nesreč. In ne nazadnje, romali so, da bi se zahvalili priprošnjiku za uslišane prošnje ter končno vzeli vse to, kar je bilo največkrat povezano z določeno pokoro, za nadaljnje spokornejše življenje, za kar so seveda dobili tudi odvezo za svoje skesane grehe.
Kakršnakoli romanja so včasih vernim, pred vsem kmečkim ljudem, kljub nevšečnostim ob dolgi hoji in raznim odpovedim,pomenila prekinitev enoličnega življenja na vasi. Vse to je takrat bilo kot majhno preseljevanje narodov.Med potjo se je menjavala pesem z molitvijo, pa tudi veselega kramljanja ni manjkalo.
Božje poti so spoznali že stari Egipčani, Grki, Rimljani in niso kakšna novozavezna domislica.Poleg krščanstva jih poznajo tudi druga verstva kot npr. budisti, šintuisti, mohamedanci in drugi.
Z učlovečenjem Boga so dežele in kraji, v katerih je živel, deloval, trpel in umrl Jezus Kristus - to je Palestina - postali "Sveta dežela",kamor ljudje že stoletja romajo.Peš romanj je vse manj; so se pa posodobila glede na nova prevozna sredstva.Dandanes razne potovalne agencije prirejajo romanja z vlaki, avtobusi, avioni in ladjami. Tako so sodobna prometna sredstva omogočila ve- likemu številu kristjanov, med njimi tudi Slovencem, obisk daljnih svetih krajev, kot so Lurd, Fatima, Sveta dežela, kjer se pri samem "viru" lahko prepričajo o resnici iz- ročila in si tako še bolj okrepijo svojo vero.
Po sprejetju krščanstva je tudi Rim zgodaj postal privlačno mesto številnih romarjev; obiskovali so grobova prvih apostolov sv. Petra in Pavla ter grobove drugih mučen- cev. Rim je kot kasnejše središče krščan- stva ostal še danes najprivlačnejša božja pot, saj je celo ime 'romanje' nastalo od latinskega imena za Rim (Roma-nje).
Poleg božjih poti svetnikov in mučencev so najbolj znane Marijine božje poti, ki so raztresene domala po vsem svetu in imajo svoje izročilo tudi na naših tleh.
Pri nas in za Slovence danes znane in po- membne božje poti so: Brezje, Sveta gora, Ptujska gora, Svete Višarje, Gospa sveta, Brestanica in ena manjših ter nekoliko po- zabljenih že omenjena Dobrova.
Tudi letos smo v soboto, 16. maja, v veli- kem številu in ob izredno lepem vremenu poromali tja,kjer smo Mariji ob sodelovanju pri sv. maši, ki jo je daroval bolniški župnik Miro Šlibar, izpovedali svoje prošnje in po- tožili vsak svoje težave.
Ko smo se okrepčali z duhovno hrano, smo se napotili še k Marijinim sestram,ki so nas postregle še s telesno. Tam smo popoldne naše romanje nadaljevali tako, da smo na prostem ob Marijinem kipu zapeli lavretan- ske litanije Matere božje in nekaj priložno- stnih cerkvenih pesmi.Vse prehitro je mini- lo to naše romanje in razšli smo se z željo, da se ob letu osorej zopet srečamo.

Oton

ZA VEČ LJUBEZNI MED NAMI

Že nekaj let se tudi v naši župniji (Raka na Dolenjskem) v mesecu juniju zbiramo pri sveti maši ostareli, bolni in invalidi skupaj z drugimi verniki. Letos pa je bilo srečanje na veliki cerkveni praznik binkošti 7. junija. Med nas so prišli tudi preizkušani bratje, gostje od drugod, ki smo jih bili zelo veseli. V mislih in v naših srcih pa so bili med nami tudi vsi tisti,ki so zaradi bolezni ostali doma Posebej smo bili veseli, da je bil med nami naš rojak Jože Zupančič, ki že nekaj let po vsej Sloveniji požrtvovalno vodi in povezu- je Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Koliko bolnikov in invalidov je zaradi tega gibanja spet dobilo veselje do življenja v družini in v Cerkvi!
Cerkev sestavljajo zdravi in bolni, mladi in stari. Naš odnos do Boga,ki je Ljubezen,se najbolj pokaže v našem odnosu do bolnih in invalidov.Zato smo pri sveti maši skupno molili zdravi in bolni za več ljubezni med nami. Pri daritveni mizi smo prosili našega Očeta odpuščanja in mu obljubili, da se bomo poboljšali. Božja beseda in božji kruh sta nas poživila in nam dala novih moči, da bomo laže in bolj vdano prenašali vsakda- nje skrbi in težave.
Vsi, ki jim je bilo srečanje namenjeno, so zadovoljno pripovedovali: "Lepo je bilo!" Ljudje so še okoli cerkve sproščenih in ve- selih obrazov pozdravljali znance, prijatelje in sorodnike.Čas je kar prehitro mineval,da bi še komu lahko prijateljsko stisnili roko!

A. L.

NAŠA MALA ILEGALKA

V prvem razredu je naša punčka postala dovolj velika za organizirano versko vzgojo Večerna in jutranja molitev, pogovor o Bo- gu, ki vse vidi in jo vedno varuje, je ni več zadovoljeval. Starša, prosvetna delavca v zagrizenem malomeščanskem okolju, si za- radi "ljubega kruhka" nisva mogla privoščiti da bi dekletce redno obiskovalo verouk. V tretjem razredu pa je videla sliko svojih sošolk od sv. obhajila in v hiši ni bilo več miru. Tako je postala mala ilegalka. Sestre frančiščanke so jo ljubeče sprejele in ji pri bližale krščanski nauk. Bila je zelo vztrajna in mnogo hudih duševnih muk je prestala, ko je na poti k sestram srečala učiteljico ali prijateljico. Včasih se je skrila,drugič iz- govorila in njena slaba vest nam je mnogo krat povzročala skrbi. Dobila je celo visoko vročino in kar naprej se je obtoževala in glasno jokala,da je zatajila Bogeca. Mnogo krat sva obe jokali. Vendar je vzdržala in svojo skrivnost čuvala do težko pričako- vanega prvega svetega obhajila,ki so ji ga častite sestre pripravile v svoji kapelici.
Ta dan je bila na šoli tudi vsakoletna revija pevskih zborov, ki sva se je obe udeležili: naše dekletce kot pevka in jaz kot tovari- šica in občudovalka.Ves nastop sva vsaka na svoji strani mrzlično razmišljali, ali bo proslava pravočasno končana in bova še utegnili obvezno rdečo pionirsko rutico na beli bluzici zamenjati za svečan moder ža- meten trakec, namenjen njenemu velikemu prazniku. Ko sva že sedeli v avtu,so jo ob- hajali dvomi,ker ni imela bele oblekice. Gla- dila je modro krilce, poravnavala bluzico in trakec ter postajala vse bolj molčeča. Iz avta sva smuknili, kakor da bi komu storili kaj žalega.Prijazne sestre so naju predsta- vile gospodu dekanu, ki je v trenutku videl naši deklici v srce in spoznal njeno stisko ter vzkliknil:"Helena,ti si najlepša obhajan- ka, kar sem jih letos videl!" Sveto obhajilo naše deklice je bil praznik. Sprejela je Kris- tusovo telo in Kristusovo kri in po kapelici sta odmevali molitev in pesem. Sama je brala berilo, bila je tako zbrana in srečna, da sem bila prepričana, da jo bo Kristus varoval za večno življenje.
Kako rada bi bila o veselju pripovedovala svojim prijateljicam! Zvečer sva molili za- hvalo po obhajilu in zjutraj sem na njeni nočni omarici, na podobici,ki so ji jo poda- rile sestre, videla zapisano: "Skrivnost v srcu nosim in tebe, Jezus,prosim, pomagaj in oprosti mi."
Le zakaj sodi to v Prijatelja,ki je namenjen bolnim, bo morda kdo vprašal? Ali ni bila to strašna bolezen naše družbe, saj je zade- jala nikoli pozabljeno rano nedolžnemu ot- roku, ki ni želel nič drugega kot ljubiti Boga in verovati vanj?
Preživljali smo krivično bolezen in jo končno preživeli.Tako je naša deklica lahko zakra- ment sv. birme ponosno sprejela javno v domači fari Sv. Jerneja med prijateljicami in sošolkami.

J.S.

OKNO - glasilo društva onkoloških bolnikov Slovenije

Zagledala sem ga na polici za knjižne izdaje v stavbi D Onkološkega inštituta v Ljublja- ni. Doslej je bilo bolj skromno, zdaj pa kar v primerni tiskovni obliki.Na naslovni strani drevo, skozenj sije sonce in spodaj pesem "Ljubim sonce". - Življenje je vse! Neskon- čno ljubim - Sonce. Sonce, pisano z veliko začetnico, je več kot samo to naše vsak- danje sonce - je večno Sonce.
Iz članka z naslovom Ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti, iz- vem,da je številka nastala s sodelovanjem Katedre za novinarstvo. Študentje so se razkropili po ambulantah Onkološkega inšti tuta,poslušali pričevanja o tej bolezni,brali časopise, zbirali ilustracije. Zelo pohvalno! Hvala predvsem mentorici dr. Manci Košir.
"Sodelujte, da bo Okno res skupno glasilo! In da bomo skupaj leteli - v ljubezni, upa- nju in zaupanju. Saj to je smisel življenja. Življenje je pa vse!" Je res vse?Vsako živ- ljenje se enkrat konča. Kaj naj potem? Za nas, kristjane, se začne novo življenje v večnosti - zato zemsko življenje res ni vse - je le priprava na večnost, in zato lahko zremo v bodočnost z velikim zaupanjem,pa četudi smo še tako hudo bolni in so nam po človeško dnevi šteti... Pred nami je no- vo življenje!
Veseli smo tega glasila in radi bi, da bi iz- šlo čim večkrat,da bi bilo čim lepše, svetlo in spodbujajoče. Da ne bi v njem pisali o rakavih bolnikih, temveč o bolnikih z raka- sto, rakovo boleznijo, saj je rak le bolezen kot toliko drugih,ki jo je le treba pravočas- no odkriti in premagati s človeško in božjo pomočjo. Rada bi, da bi bilo Okno res son- čno glasilo, še bolj svetlo, kot je ta prva številka.Tudi bralci Prijatelja ga bomo radi sprejemali, še posebej tisti, ki nas je obis- kala ta bolezen, neprijazna gostja in zelo zahtevna,a vendar je le del človeškega ži- vljenja. Zakaj bi se jezili nanjo? Spomnimo se brata Frančiška Asiškega: Brat Sonce, sestra Zemlja! - zakaj ne bi rekli še sestra Bolezen? Tudi ona je nastala po Božji volji, sprejmimo jo in živimo z njo tako, da bomo postali zaradi nje boljši, bliže Bogu in vsem prijateljem.
Pozdravljena sestra bolezen! Pozdravljeni vsi, ki živite z njo in z nami!

a c

V tem času, ko v BiH divja tako grozna vojna in smrt pobira mlade in stare, celo uboge otroke, ki umirajo mučeniške smrti, je tudi iz našega Prijateljstva bolnikov in invalidov odšlo za večno domov pet naših prijateljev

Izgubili smo Marijo Domevšček, Breginj. Živela je sama in dočakala visoko starost v molitvi in vdanosti v božjo voljo. Zelo je bila vesela vsake naše pošte, čeprav na naša srečanja ni mogla prihajati prav zaradi bolezni. Sedaj pa uživa zahvalo v večnem srečanju z Bogom.

Stara mama Frančiška nam je vsa žalostna sporočila, da je njen ljubljeni vnuk Vinko Ločan, Sp. Rečica 13, Rečica ob Savinji, umrl 4.junija v bolnišnici Topolšica, pogreb pa je bil 9. junija. Veliko ljudi ga je sprem- ljalo na zadnji poti.Vinko je bil bolj tih in je živel svoje življenje v trpljenju in delu,ki ga je opravljal tudi na bolniški postelji. Popra- vljal je radijske in televizijske sprejemnike in še kaj... Čeprav ni bil zgovoren, se je zelo rad pogovarjal in bil vesel vsakega obiska, vsake pozornosti. Zadnje čase je zelo trpel, ko so se invalidnosti pridružile še druge bolezni. Vinko je vse prenašal in ni tožil, še svojim domačim ne! Naj mu bo Gospod bogat plačnik in naj ga nagradi s tisto srečo, ki jo sedaj uživa,ko vidi, koliko duš je rešil s trpljenjem na zemlji. Stari mami Frančiški in vsem domačim naše glo- boko sožalje.

Naša dobra Micka,Marija Jamšek,Štefanja gora 8,Cerklje na Gor.,je tudi nepričakova- no odšla k nebeškemu Očetu po plačilo za zvestobo in Bogu vdano življenje.Pogreb je bil 13. junija in udeležili so se ga tudi prija- telji Prijateljstva, saj je bila Micka z nami zelo povezana. Ko smo letos pripravljali seznam za letovanje ob morju,smo tudi njo vpisali, saj nismo slutili, da je njeno zdrav- stveno stanje tako slabo. Res je zadnje čase živela v Domu počitka v Preddvoru, ker sama v tisti hišici na Štefanji gori ni mogla več živeti. Tudi na letošnji razstavi ročnih del bolnikov in invalidov bodo manj- kale lepe košare, ki jih je samo Micka tako lepo in mojstrsko spletla. Vsi smo občudo- vali njeno lepo ustvarjalno delo in vsak je bil zelo vesel, če je njeno košarico ali mali jerbašček dobil v dar. Marsikoga je Mickina ljubezen z delom razveselila in obogatila s spoznanjem, kaj zmore MOČ VOLJE IN LJU- BEZNI! Hvala vam, draga Micka, za zgled delovnega življenja, ki ste ga krepili z mo- litvijo in trpljenjem.

Ko sem zvedela za smrt Antonije Marc, Lozice 7,Podnanos,sem prosila Majdo Križaj naj mi malo opiše njeno življenje, ker sem jo sama premalo poznala. Majda mi je lepo napisala: Na praznik Svetega Rešnjega te- lesa smo se v Lozicah pri Podnanosu s sv. mašo v polni cerkvi poslovili od najstarejše faranke Antonije Marc. V isti hiši, kjer se je pred dvaindevetdesetimi leti rodila, je živela in tudi umrla med svojimi domačimi. Z možem, ki je umrl pred štiridesetimi leti, sta imela tri otroke. Ko je opešala,so zanjo lepo skrbeli. Bila je globoko verna žena in mati. Dokler je mogla,je šla v cerkev,zadnji dve leti pa jo je ob prvih petkih obiskoval župnik in ji prinašal Kruh življenja. Kakor je ona velikokrat zvonila pri procesiji Svetega Rešnjega telesa,tako je prav na ta praznik zvonilo pri njenem pogrebu. Ali ni to velika milost? Bog nas nagradi že tu na zemlji, samo premalo mislimo na take milosti.

Že sem hotela oddati te vrstice, ko nas je iznenadila vest,da je 9.julija umrla Biserka Bogdan, Ul. 29. hercegovske div. 6, Lju- bljana. Že nekaj časa je ležala v ljubljanski bolnišnici in bila operirana na ledvicah.
Biserko je poznal velik krog prijateljev. Kot mlado dekle je doživela prometno nesrečo in postala za vse življenje invalidka. Bila je članica Zveze paraplegikov in tudi v Prija- teljstvu ni zaostajala. Rada je prihajala med nas, še posebno je bila vedno vesela povabila za letovanje ob morju. Biserka je živela sama z mamo. Ko ji je mama umrla, se je z vsemi močmi prizadevala, da ni šla v kakšen dom. S pomočjo dobrih ljudi je živela v svojem stanovanju.
Rada je imela obiske, rada se je pogovar- jala in tudi pošte je bila vesela. Zaupala mi je, kako hudo ji je, ko je marsikdo obljubil, da bo zvest prijatelj ali prijateljica, pa jo kmalu pozabi, ne pride več na obisk, niti s kartico se več ne oglasi. Taka razočaranja so boleča.Sprejela je invalidnost,ni pa mo- gla sprejeti nezvestobe ali neiskrenosti, ki se tolikokrat pojavi v odnosu do bolnikov. Ljudje marsikaj obljubijo,pa tega potem žal ne storijo. To dejstvo jo je večkrat za- grenilo in jo upravičeno delalo nezaupno. Kljub temu se je rada smejala in bila dobre volje v veseli družbi. Večkrat jo lahko naj- demo na slikah v Prijatelju, celo na ovitku (1990/5) je bila skupaj z Nuško. Sedaj se v srečni večnosti veseli s svojo dobro ma- mo, ki jo je zadnja leta zelo pogrešala, saj nihče ni mogel nadomestiti mamine nege in ljubezni. Biserka, hvala ti za vse, tudi za trpljenje, in oprosti, ker nismo naredili vse- ga, kar smo ti obljubili...

S. Mihelangela

OLGI ŽARGAJ V SPOMIN

Težko je razumeti,da nas je morala zapus- titi draga Olga Žargaj. V upanju prek upa- nja smo želeli,da še ostane z nami, čeprav je huda bolezen posegla po njej. Bila je tako dobra in mila, pravi sončni žarek, ki je posijal v naš vsakdanjik. Naklonjena je bila družini, predvsem bolni mami in vsakemu, ki je prišel na njeno pot. Njena prijaznost in dobronamernost je presenečala.
Dobra hčerka in sestra, vestna uslužbenka banke, je izpolnjevala svoje dolžnosti s prizadevnostjo in skrbela za bolehno mamo ki jo je zadnjih deset let vsakodnevno obi- skovala v Domu upokojencev. Pri tem je bila prava osrečitev za domsko hišo, ki se je veselila njenega prihoda. Zlasti mamine sobne sosede so bile razveseljene ob Olgi- nih pozornostih do vseh. Ni izpustila dneva da ne bi prišla v Dom, brez ozira na vreme ali ovire, da je bila v pomoč mami pri hra- njenju in drugih aktivnostih. Spremljala jo je pri prireditvah,celo izletih na invalidskem vozičku, na sprehodih in drugem. Prinašala je cvetje in priboljške,pozorna tudi do dru- gih. Veselje in moralna uteha za vsakogar, ki se je srečal in zbližal z njo.
Naenkrat pa je zdravje odpovedalo. Odkrili so njeno kruto bolezen, ki se je razširila kljub večji operaciji do kraja. Veliko trplje- nje jo je prizadelo, a vztrajala je in upala. Poskusila je z vsemi zdravstvenimi pripo- močki,posebno pa je zaupno iskala pomoči iz onstranstva. Zaupala je v Marijo, rada poromala na Brezje, šla v Medjugorje... Bolezen je zavzela žal prevelik obseg, šla prek meja človeške vzdržljivosti. Namenje- no je bilo drugače. Šlo je do konca, ki se je hitro približeval. Še ni minilo leto, ko je sledila dragi mami, se pridružila pok. sestri in očetu. Ostal je čudovit spomin nanjo,na njeno prelepo življenje in delovanje v korist drugim,na ljubeznivost,nasmeh, prijaznost, ki jo je izkazovala. Njen lik ostane enkra- ten, nepozaben.
Hvaležni smo ji za vse!Želimo ji miru in ve- čne osrečitve v onstranstvu,kot verujemo.

Marija Lavrič,
Dom upokojencev, Kamnik

SPODBUDA ZA DOMOVE UPOKOJENCEV PO VSEJ SLOVENIJI

Naročamo en izvod revije Prijatelj. Prosimo vas, da nam pošljete tudi obe številki, ki sta že izšli (februar, april 1992). Plačilo v zakonitem roku z virmanom.
Veseli smo in bomo to naročilo še posebej radi izpolnili. Prijatelj bo popestril življenje vaših oskrbovancev, saj razen krajevnih listov za upokojence nimamo drugega lista ki bi povezoval vse slovenske ostarele, prizadete in njihove prijatelje.
Vedno več je verskega življenja tudi po na ših Domovih.Veliko je vernih oskrbovancev veliko pa je vernih tudi tistih, ki jih oskrbu- jejo. Zato je prav, da je Prijatelj na voljo tudi v Domovih.Naj širi še naprej idejo Brat stva bolnikov in invalidov, vseh, ki so še posebej potrebni Božje in človeške ljubezni

O MATI MOJA

Mati dobrote,ljubezni in usmiljenja,neskon- čno Te ljubim in se Ti vso izročam.Reši me po svoji dobroti, ljubezni in milosti. Rada bi bila Tvoja. Neskončno Te ljubim in bi rada, da me varuješ. Mati dobrega, iz srca Te prosim, obvaruj me s svojo dobroto, da s Tvojo pomočjo zaslužim nebesa. Prosim Te za Tvojo neskončno ljubezen in daj mi mi- lost,da bom lahko ljubila vsakogar kakor si Ti ljubila Jezusa Kristusa.Prosim Te tudi za milost, da bi mogla biti milostna Tebi. Vsa se Ti izročam in bi rada, da me spremljaš ob vsakem koraku, kajti polna si milosti. Amen.
Hvala vam, draga Marija, za vašo molitev. Naj bi se vsak z molitvijo in življenjem po njej pripravljal na dan, ko bomo vsi verni Slovenci izročili in posvetili sebe in ves naš narod Mariji. Praznik Marije vnebovzete bo zares naš velik praznik. Posvetitev naroda pomeni njegovo izročitev pod posebno Marijino varstvo in priprošnjo.Posvetitev je neke vrste zaveza,nekaj trajnega, še zda- leč ne zadostuje samo zmoliti posvetilno molitev. Zato naj bi se resno pripravili na ta dogodek:z bolj redno in boljšo molitvijo, dobro opravljeno spovedjo,premišljevanjem in udejanjanjem božje besede, vedno bolj prisrčna povezanost z Materjo Marijo.

BEREM IN MOLIM

Tudi jaz se vam po dolgem času oglašam. Vsako številko Prijatelja redno preberem od začetka do konca.
Prebiram tudi Sveto pismo,Salezijanski ve- stnik ter Fatimske knjige. Popoldan, ko se grejem na soncu, pa zmolim vse dele rož- nega venca. Drugega tako ne morem več delati.
Pozdravljeni vsi prijatelji.
Za kristjana je potrebno, da prebira versko literaturo,moli in se tako osebno poglablja. Zato le vztrajajte,draga Jožefa. Molitvenih namenov nam v teh negotovih časih res ne manjka.

Ker mi je dolgčas, sem vzel svinčnik in če- prav težko pišem, vas vse prav lepo po- zdravljam. Bog z vami vsemi.
Prejela sem vaše pismo in revijo Prijatelj. Prisrčna hvala, zelo ste me razveselili. Do- bro ste zastavili pero,lepo predstavili moje pesmi bralcem revije.
Čuti se, da pišete po navdihu, da pišete iz polnosti svojega trpljenja.Kakšna skrivnost kakšna milost je trpljenje, ko postajamo bolj božji,ko postajamo drug drugemu dru- gačna svetloba.
Na romanju je bilo lepo. Sedaj sem še bolj spočita, pomirjena in lažje premagujem te- žave, ki jih imam z boleznijo.
Vem,da imate vsi delo in se ne morete ta- ko zanimati za nas stare prijatelje. Vendar mnogo mislim na vas in za vas molim. Zelo sem vedno vesela Prijatelja, saj prek njega zvem vsaj malo novic.
Morda moje misli ne bodo več potrebne, ker boste dobili boljše. Pa upam, da bom kdaj drugič pri tem imela več sreče, saj mi je vsaka vrstica, ki je kadarkoli objavljena, v veselje.
Z velikim veseljem smo prejeli povabilo, da bomo tudi mi mogli sodelovati na razstavi ročnih izdelkov bolnikov in invalidov, ki bo v Ljubljani.
Gospod Bog prihaja med nas vsak dan, sprejmimo ga, kakor on sprejema nas!

Jana, Mirko in Majda Vovnik

GOSPOD ŽUPNIK NIKOLI NE DELA PRAV

Če kdaj za kakšno minuto podaljša pridigo, je dolgočasen. Če je kratek, se ni dovolj pripravil.
Če povzdigne glas,kriči.Če govori normalno ga ni mogoče razumeti.
Če gre z doma, je vedno na cesti. Če ne gre nikamor, zaostaja za časom.
Če hodi na obiske, ga ni nikoli doma. Če je v župnišču, nikoli nikogar ne obišče.
Če govori o denarju, mu je mar le plačilo. Če o denarju molči, ne zna gospodariti.
Če pripravlja slovesnosti, nam je nadležen. Če ničesar ne organizira, je zaradi njega župnija mrtva.
Če si za ljudi vzame čas, ne zna nikoli ne- hati. Če se mu mudi, ne prisluhne človeku.
Če točno pristopi, njegova ura prehiteva. Če pristopi minuto kasneje, mora ves svet čakati njega.
Če obnavlja cerkev, zapravlja denar. Če je ne popravlja, je kriv, da vse propada.
Če moli v cerkvi brevir,razkazuje svojo po- božnost. Če ga moli v župnišču,ni pobožen
Če je mlad,mu manjka izkušenj. Če je star, bi se lahko že umaknil v pokoj.
Če umrje - spet ni prav, ker ni nikogar, ki bi ga nadomestil. Mama pripelje svojega sinčka k zdravniku: "No, fantek, reci A."
"Tiskanega ali pisanega?" "Ata,ali je črnilo zelo drago?"je vprašal sin- ček očka. "Zakaj, da bi bilo drago?" "Zato, ker se mama strašno jezi,ker sem ji ga pol- no stekleničko po nesreči razlil po tepihu.."

Miha je pogosto zamujal šolski pouk. Uči- teljici je bilo tega dovolj. "Za kazen boš petdesetkrat napisal stavek: "V šolo se mora pravočasno priti," mu je nekega dne ukazala ob koncu pouka. Naslednji dan je Miha prinesel v šolo takole napisano ka- zen: "V šolo se mora petdesetkrat pravo- časno priti."

Marjanca je pogosto zatrjevala svojemu fantu Janezu, da ga ima rajši kot sebe. Nekoč je Janez na sprehodu nabral šopek kopriv, ga ponudil Marjanci in rekel, naj ga s tem šopkom močno tepe po golem hrbtu. Marjanca se je zgrozila:
"Kako naj te s koprivami tepem po hrbtu,ko te imam rada, tako rada, rajši kot sebe?"
"Pa hitro, sicer bom jaz tebe," je zagrozil Janez.
Marjanca je pograbila koprive in zamahnila.
Janez, ki je to pričakoval, se je spretno umaknil in nasmejal: "Končno si pa le po- kazala, da imaš sebe rajši kot mene."

DOBRI BOG SE JE ZBUDIL

Stara mama je zbolela.Zjutraj ni mogla več vstati in potem je povsem obležala.Hčerka Marta je obupana obsedela ob njej. Le kdo bo poslej varoval njeno Anjo? Zaradi stop- nje punčkine prizadetosti je ne sprejmejo v nobeno bližnjo dnevno varstveno usta- novo, edino v bolj oddaljeni zavod. Marta pa želi svojo punčko obdržati pri sebi, saj če je življenje v domači družini največje dobro za zdravega otroka,je toliko pomem- bnejše za prizadetega. Kako bi tudi Marta živela, če bi bila punčka stran od nje, v zavodu? Kar naprej bi jo skrbelo, kaj dela: ali joka, ali se smeje, je lačna, jo kaj boli. Ponoči bi vstala in jo šla iskat. Saj ne ob- soja mater, ki so oddale svoje prizadete otroke v zavode, a sama tega ne zmore. Poskrbeti pa bi morali za službo na terenu, ki naj bi staršem svetovala, kako naj svoje otroke vzgajajo,učijo, negujejo. Preveč so starši prepuščeni sami sebi in svoji nesreči
In kaj sedaj? Ali naj preneha hoditi v služ- bo, ko ji samo še nekaj let manjka do upo- kojitve? Nekaj dni dopusta bi že dobila, a to ni rešitev. Ali je dobri Bog, za katerega pravijo, da vse vidi in vse ve, tako trdno zaspal,da ne vidi Martine stiske? Tedaj pa, kot da se je za trenutek zbudil in pomislil tudi na duševno prizadete otroke, je po- zvonila patronažna sestra. Poskrbela bo za mamo. Vsaj ena skrb je odpadla z Martinih ramen.Potem se je domislila upokojene so- rodnice in ji telefonirala, če bi lahko prišla popazit na Anjo vsaj za uro ali dve. Prišla bo za nekaj dni, več ne more.
Ko je varuhinja prišla, je Marta odhitela v mesto. Le kje naj išče pomoč? Že prej je na več mestih povprašala za Anjino vars- tvo, pa ga ni nikjer našla. K starim, bolnim ljudem bi že kdo šel. Mirno sedijo ali ležijo, molijo in se pogovarjajo, njihova duša pa sili naravnost v nebesa. Dosti so prestali v življenju, zaslužijo pomoč na stara leta in še posebej v bolezni.
Ti otroci pa-zanje naj vendar skrbi država! Res bi morala zanje skrbeti država, prav tako kot skrbi za tiste otroke, ki hodijo v šolo ali pa se lahko vključijo v kakšno dru- go ustanovo.
Tudi Cerkev se ne zmeni zanje. Le kaj bi s takimi otroki! K verouku vabijo otroke, ki znajo prepevati in deklamirati, brati berila, igrati na inštrumente ter zmorejo napraviti cerkvene obrede tako lepe, da se verniki zjokajo ob spominih na svoje otroštvo.
Pa vendar mora biti kako drugače! Da bi dobri Bog samo spal in se sploh nikdar ne zbudil ter vsaj malo pogledal na nebogljene otroke, ki jih je vendar ustvaril po svoji podobi?
Marta je obstala pred samostanskim vrtom Boječe je pristopila k neznani redovnici in ji zaupala svojo stisko. Razumela jo je, a ji ni mogla pomagati: "Vse naše sestre so po službah, nobena ni prosta. Sicer pa nas je dosti premalo... Molila pa bom za vas, da vam Bog pomaga..."
Marta je bila žalostna, po malem je že kar obupovala. Povprašala je še na več krajih, povsod brez uspeha. Varstvo za prizade- tega otroka je težko najti, ker ljudje te probleme premalo poznajo. Premalo vedo o tem celo tisti, ki se poklicno ukvarjajo z nego bolnikov. No, včasih je bilo še huje; leto prizadetih je vendarle opravilo svoje poslanstvo. Marta je to čutila, kadar je šla s svojo Anjo na sprehod. Nihče se več ne ozira za njo kot pred leti. Sosedje ju poz- dravljajo in ogovarjajo,zanimajo se za Anjin napredek.
Ljudje niso tako slabi, kot si jih predstavlja mo v svoji nesreči, le premalo poznajo vse te stvari, je ugotavljala Marta, ko je hitela na drugi konec mesta.Obstala je pred cer- kvijo in brez misli zavila vanjo.

Objel jo je prijeten mrak, pred oltarjem je pomirjajoče gorela večna luč. Usedla se je v klop,saj je bila že močno utrujena. Nekaj trenutkov ni hotela misliti na nič. Vsaj od- počila bi se rada,a čas jo priganja.Pohiteti mora. O Bog, kam naj še gre? Na katera vrata naj še potrka? Iz teme za oltarjem se je prikazala redovnica. Še to bo pov- prašala. In ko ji je Marta težko izpovedala svojo prošnjo, jo je redovnica spremila za cerkvene zidove...
Obstala je pred sestro prednico. "Ne poz- namo teh problemov.Včasih smo se ukvar- jale s šolo, zdaj imamo druge naloge. Ne vem, kako naj vam pomagam. Vprašajte redovnice, ki se ukvarjajo z nego bolnikov! " Marti se je zazdelo, da dobri Bog spet trdneje spi. Zbuditi ga mora, zbuditi...
"Da, vem, govorila sem že z njimi, obljubile so mi svojo pomoč, a prav sedaj ni nobena sestra prosta. Počakati moram nekaj časa, a ne morem čakati zaradi službe. Samo za kratek čas,morda za mesec dni potrebujem varstvo za svojo punčko. Niti za trenutek ne more biti sama.." Modra in izkušena re- dovnica je premišljevala. Teh stvari res ni poznala, saj je vedno poučevala le zdrave deklice,bolj ali manj nadarjene,bolj ali manj pridne za delo in učenje.

Marta se ni pustila odgnati. Povedala je vso življenjsko zgodbo svojega otroka.Po- tožila je, da se zanj ne brigata ne Cerkev ne država. Ti otroci so pravzaprav vsem odveč. Nihče od njih ničesar ne pričakuje, zato sploh ni vredno misliti nanje. Najbolje bi bilo, da bi čimprej in čim laže pomrli... Ljubijo pa jih njihovi starši in se borijo za vsak dan njihovega življenja. Prizadevajo si, da bi jih priznala Cerkev in družba.
Duhovniki jih le krščujejo, pokopljejo jih menda tudi še, vmes pa ni ničesar, morda samo nekaj lepih besed za tolažbo. Vse ži- vljenje spremlja prizadete le molitev v dru- žini... Še v cerkev smejo priti šele takrat, ko drugi verniki odidejo...
Predničin obraz se je jasnil. Razumevati je začela nekaj novega, nekaj o čemer je do- slej le malo vedela: Tudi ti otroci so božji otroci, ustvarjeni po božji podobi, odrešeni s Kristusovim križem... Nenadoma se je nečesa domislila: "Nekaj dni bo punčko varovala s. Marjeta, nato s.Agata, nato s. Cecilija, potem s. Lucija... Kakor in kolikor bomo le mogle,vam bomo pomagale, dokler ne pride k vaši punčki stalna sestra."

Dobri Bog se je zbudil, zbudil se je in se smehljal; tako se je vsaj zdelo Marti, ko je hitela domov.
In res so prihajale tri mlade sestre, s. Ce- cilija, s. Marjeta, s. Lucija, trije žuboreči studenci,polni vere v božjo ljubezen.Spre- jele so Anjo z vsemi njenimi posebnostmi,ki jih je dopustil Stvarnik, in punčka je spre- jela njih.Prihajale so,dokler ni Marta prejela sporočila: "Prišla bo s. Emilija".
Sedaj varuje Anjo že nekaj časa s. Emilija. Prihaja in odhaja, kot ima Marta službo. Na obisk k Anji ob prazničnih dneh pa še vedno prihajajo s. Cecilija, s. Marjeta in s. Lucija. Pravijo,da jim ni žal za tiste dneve,ki so jih darovale Anji. Spoznale so življenje otroka ki je drugačen in opomin vsem zdravim, da svoje naravne zmožnosti kar najbolje izra- bijo tudi za dobro tistih,ki ne zmorejo toli- ko kot oni. Duševno nerazviti so velik izziv božje ljubezni. Dobri Bog se je resnično zbudil...

Vse bolj spoznavamo življenje duševno prizadetih in njihovih najbližjih. Vse bolj se zanje zanimata tudi družba in Cerkev. Po- magati moramo otrokom, odraslim in dru- žinam. Starši potrebujejo pomoč za svoje notranje in zunanje življenje. Pomiriti se morajo s seboj in s svojimi bližnjimi, da zmorejo poslanstvo,ki jim ga je določil Bog.
Prišel je tudi duhovnik, ki se je posvetil delu z duševno prizadetimi in njihovimi naj- bližjimi, da bi jim prinesel sporočilo božje ljubezni ter jim pomagal spremeniti nesrečo in obup v spoznavanje volje božje, v razu- mevanje dragocenosti trpljenja...
Dobri Bog se je v resnici in popolnoma zbudil...

Marta

Rešitve (izpišite le vodoravno) pošljite do 20. avgusta 1992 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. 1. klekljan prt,
2. knjiga: F. Sodja: Pred vrati pekla,
3. kvačkan prtič,
4. prijemalki za posodo.

Rešitev križanke 3/92 vodoravno:
KRŠKA, RAČAN, OVIRA, MIT, PONOS, ILIRI, ELEKTRIKAR, MORFIJ, TA, ASA, MENTOR, AT, OVNAR, ONO, TE, BIK, BG, DECA, JA, RENIJ, VK, ALAN, ATIKA, ZEDONGOVEC, ISA, MARIJA.

1. klekljan prt: IVAN STRMOLE, Goriška 4, 63000 Celje
2. knjiga F. Sodja: Pisma mrtvemu bratu: HELENA HVALICA, Cankarjeva 13, 64290 Tržič
3. vezen prtič: NATALIJA MAJES, 64245 Kropa št. 104
4. žepni robčki: FRANCKA OSOLNIK, Zor- manova 24, 61230 Domžale.

Prispevke za št.5 pošljite do 20.avgusta 1992