JUNIJ

• Da bi češčenje Srca Jezusovega nav- dihovalo človeška srca za ljubezen do najbolj potrebnih.
• Da bi kitajska Cerkev dobila večjo svobodo delovanja in prišla do popolne povezanosti s Petrovim naslednikom.
• Da bi slovenska Karitas v ljubezni Srca Jezusovega dobivala nove spod- bude in moči za dejavno ljubezen do vseh potrebnih.

JULIJ

• Da skrb za okolje v spoštovanju narave postane važen del v krščanski duhovnosti.
• Da bi pastorala turizma pospeševala človeško in krščansko solidarnost.
• Da bi zgled in priprošnja sv. bratov Cirila in Metoda spodbujala naše narode k medsebojnemu spoštovanju, razume- vanju in slogi.

NOVE NALOGE

Maj, mesec pomladi, mesec ljubezni in šmarnic, je v nas znova prebudil že skoraj po- zabljeno voljo do življenja.
Vedno znova je človek postavljen pred novo obdobje strahu, negotovosti, na- veličanosti in razočaranja. V svetu, v katerem živimo,je vse premalo optimiz- ma in sproščene dejavnosti, ustvarjal- nosti.
Kakorkoli gledamo na našo lastno pre- teklost,zgodovino in na zgodovino Cer- kve, lahko ocenimo, da kristjan ni nikoli čakal, da ga bodo drugi pospremili v zgodovino, ampak je sam s svojo po- končnostjo ostal trdno zvest svojim krščanskim vrednotam.
Pred kakšnimi nalogami smo danes?
Danes imamo kristjani popolnoma nove naloge. Najprej se skušajmo tega sploh zavedati. Ko se bomo lastnega stanja zavedeli, bomo tudi sposobni svojo na- logo pravilno izpeljati.
Od kod naj črpamo sok življenjskega optimizma?
Kristjani smo naravnani na Stvarnika, na Očeta, ki je neizčrpen vir reda, za- konitosti, ki prehaja k dovršeni ureditvi sveta.
Druga možnost odkrivanja naše notranje moči je že prehojena pot, naša zgodo- vina. Lahko jo primerjamo izraelskemu narodu; na poti domov sanjajo o polnih loncih mesa. Na pot iz sužnosti v svo- bodo jim sanje niso prinesle nikakršnih upov,ne pred Mojzesom,ne pred Bogom Toda še tako temna pot z Očetom po- stane lažja. Božja ljubezen je močnejša od vseh zablod.
V človeku se neprestano pojavlja po- treba, da med ljudmi obnavlja trhle mo- stove in gradi nove. Samo človek je sposoben v sebi napraviti ta preobrat ter ponovno vzpostaviti pretrgane vezi. Ta optimizem, to spoznanje mora priti iz človeka na dan, v življenje, ne le kot neka utopična zamisel,ampak kot stvar- no gibalo, katerega je Bog postavil v našo notranjost.
Nič ne izgine. Vse obdrži svojo večno vrednost, beremo v Jezusovem govoru na gori (prim. Mt 5,3-12 in Lk 6,20-25).
Nastop krščanstva je bil že od začetka nastop v znamenju drznega optimizma, ki bije boj z vsako običajno in dotlej veljavno oceno.
Naloga kristjana je v tem, da se danes in takoj odloči in odgovori na to vpra- šanje: "Ali bom še stal ob strani"?

Slavko Kalan, kaplan

... PO SVOJI PODOBI

V kakšnem smislu je spoštovanje do sa- mega sebe potrebno očiščevanja? Pro- sim, razložite mi kolikor mogoče,da tako rečem.Tudi s stališča oziroma sporočila božje besede!
Najprej bi se ob tem vprašanju lahko vprašali, na čem sloni spoštovanje sa- mega sebe? Spoštovanje samega sebe je najprej v tem, da človek sprejme sa- mega sebe. Pri tem je potrebno sprejeti na sebi in v sebi vse telesne, duševne in duhovne lastnosti.Kdor sprejme sebe takega, kot je, in se sprejme kot dar, tisti se bo tudi spoštoval in bo sebe ljubil. To je tudi pogoj za vse odnose z drugimi ljudmi. Druga zapoved nam o tem govori: "Ljubi svojega bližnjega ka- kor samega sebe" (Mt 22, 39).
Vendar naše spoštovanje ne temelji sa- mo na našem osebnem mnenju in oseb- nem zavzemanju.Moramo tudi pogledati kdo nas še sprejema in kdo nas ima rad Najprej moramo pogledati na Tistega, ki nas je poklical v življenje,v to, da sploh živimo in smo.Ustvarjeni smo iz ljubezni Tisti, ki nas je ustvaril, nas sprejema in nas ima tudi rad, saj nas drugače ne bi bilo.
Božja beseda nam na začetku Svetega pisma govori: "In Bog je ustvaril člove- ka po svoji podobi,po božji podobi ga je ustvaril,za moža in ženo ju je ustvaril". (1 Mz 1,27). Če smo ustvarjeni po božji podobi, imamo močno vez z Originalom. Težimo po Originalu, po tistem, ki nas je ustvaril in po Podobi, po kateri smo ustvarjeni. "Bog je ljubezen" (1 Jn 4, 8) in je torej naš Stvarnik ljubezen.Ta Bog je troedini Bog, torej popolna skupnost Očeta, Sina in Svetega Duha. Ker smo ustvarjeni po podobi tega Boga, ki je ljubezen, potem smo že od začetka potrjeni, sprejeti in ljubljeni. V Jezusu Kristusu to še posebej doživljamo. V Pismu Kološanom beremo, da je Jezus prvorojenec vsega stvarstva, da je on pred vsem in da ima vse v njem svoj obstoj. V njem smo bili ustvarjeni, iz- voljeni in odrešeni (prim. Kol 1, 15-19). Podobno beremo v Pismu Efežanom, ko se apostol Pavel zahvaljuje nebeškemu Očetu in ga slavi, da smo v Jezusu iz- voljeni, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim, da smo vnaprej določeni za posinovljenje po Jezusu Kristusu (prim. Ef 1,3-14). Še na mnogih drugih mestih Svetega pisma dobivamo potrditev, ka- ko nas Bog sprejema,nas spoštuje,nam pomaga in nas odrešuje. Posebej veliko zagotovil sprejemanja in spoštovanja do nas doživljamo v evangelijih,v Jezu- sovih besedah in njegovih delih. To je prvo in najvažneje sprejetje in spoštovanje nas vsakega posebej. Bog nas je tako čudovito ustvaril in nas sprejel! Kaj pa je storil človek? Človek se je Bogu uprl in hotel biti kakor Bog. To se ni zgodilo le ob začetku, pač pa se ta upor dogaja vseskozi do danes.
Izvirni greh in upor je bila najhujša ne- sreča za človeka.Izvirni greh je prinesel v človeka dvom,potem laž,zavist,napuh pozneje ubijanje in še druge strašne stvari. Vemo,kako sta se na to odzvala prva človeka:najprej ju je postalo strah potem sta se skrila, iskala sta izgovore, sta se opravičevala, svojo krivdo sta metala na drugega, iskala sta nadome- stke in postala razočarana nad svojim spoznanjem, da sta naga in nemočna (prim. 1 Mz 3,1-24). V človeku je nas- tala velika zmeda, tako v odnosu do Boga, do drugega človeka, do ostalega stvarstva kot do sebe. S to zmedo in s to ranjenostjo smo zaznamovani vsi lju dje. Dokazov za to imamo dovolj v sebi in okrog sebe.Kako težko je v tem polo- žaju videti prave vrednote in tudi pravi odnos do sebe. Prešeren je ugotavljal, "kako se v strup spreobrača vse, kar srce si sladkega obeta."
In kljub temu bi mi radi vedeli o sebi, kdo smo in kakšna je resnica o nas sa- mih. Tedaj bi sebe lahko sprejeli in spo- štovali. Kdo bo povedal resnico o meni? Kdo me bo potrdil v tistem, kar je prav in odvrnil od tistega, kar ni prav? Med- tem pa je v meni tolikšna zmešnjava, toliko dvomov,izgovorov,sodb in obsodb Globoko v notranjosti čutimo,kako težko je najti pravo razumevanje sebe. Poleg tega pa tolikokrat podležemo mnenju drugih o nas,ali pa nas je strah ob vpra šanju, "kaj bodo pa drugi rekli".
Veren kristjan pri tem ne pride v preve- liko zadrego. Ni lahko,vendar vemo, kje najdemo odgovor. Vemo, kdo nas do konca ljubi, potrdi in sprejema. Najvaž- nejše pri tem je, da postavimo na prvo mesto to,KAJ BOG MISLI O MENI, KAKO ME BOG SPREJEMA. Kako bomo do tega prišli? - Potrebno je pogovarjati se z Bogom. Potrebno je moliti,saj je molitev pogovor z Bogom.Važno je,da poznamo božjo besedo,saj tam Bog sam govori o svojem gledanju na človeka, na stvar- stvo in tudi sebe razkriva. Če beremo Sveto pismo, vstopa v nas božja misel, božja mentaliteta.Tedaj spoznamo,kako je ta beseda ljubezni, saj je nekakšno ljubezensko pismo Boga za mene, name njena prav meni. V meni odkriva stvari, za katere ne bi vedel brez te besede. Ne samo,da mi Bog govori,da me pozna On me ima rad takšnega, kot sem, me sprejema, potrdi in mi pomaga,da bi bil boljši. Če sem poln slabosti in mi je te- žko, je skupaj z menoj hudo tudi Bogu. Zato mi pomaga naprej in me ozdravlja. Samega sebe zastavi zame,kot se je to zgodilo z Jezusom Kristusom na križu. S tem ko me sprejme in spoštuje, mu ni vseeno, kaj se z menoj dogaja. Pomaga me očistiti, ozdravi rane ter mi odpre nove možnosti v življenje. Jezus nam to razloži v priliki o Izgubljenem sinu (Lk 15, 11-32).
V naše misli in odnose tako do sebe kot do drugih se vedno vmešavajo lažne in dvomljive stvari. To je posledica izvir- nega greha.Zato je potrebno te odnose očiščevati z močjo božje besede. Po- trebno se je postavljati v božjo luč, se postavljati v odnos z Bogom.Samo tako me Bog potrdi in sprejme, sam pa prej- mem gotovost in polno spoštovanje do samega sebe.

Franc Šuštar

Iz knjige:Janez Jalen,PREVISI,Ljubljana 1940

CVET

Rahel popoldanski veter je posušil zad- njo vlago na cvetju. Ni bilo več paše. V izletalnike se je uprlo sonce. Čebele so se prašile.Gost,siv oblak je hrumel pred ulnjakom.Nevajeno oko bi ne razpozna- lo skozenj slik na končnicah.
Med žreli in na bradljih so se čebele vsto pile tesno druga poleg druge.Glavice so nizko sklonile, zadke pa dvignile. Neu- trudljivo so vrtele krilca. Iztrepavale so soparico iz panjev, nad njimi pa se je prelival k svetlikajočemu se satju suh vnanji zrak.
"Med zore."
Brdarjevemu očetu se je kar samo sme jalo. Že je mislil čebele opustiti, same stroške je imel zadnja leta z njimi, je pa pomlad spet lepo pokazala. Na resju so se zalegle,ob češnji in borovnici poteg- nile in pokrile matičnjake, prvi roji so zleteli v cvetočo hruško,in če še jabla- na lepo odcvete, bodo za rožo in lipo dobro podstavljene. In ajda v jeseni -
Andrej je sedel na klop, si nabasal in prižgal tobak. Zjutraj ob prvem soncu so čebele v curku letele na pašo. Ves zadovoljen se je bil zaveroval vanje. Skoraj bi bil mudil mašo.
Čez dan je bil ogrebel tri roje.Dva panja pa še pojeta. Srednji,ki ima na končnici naslikanega varuha vsega ulnjaka, sve- tega Ambroža, in pa krajni spodaj, na čigar končnici hudič v peklenskem mlinu babe mladi.
Naka! Njemu se po mladosti prav nič ne toži. Da bi moral še enkrat iti s puško Bosno zavzemat.Bog varuj.Pa kaj takrat Vse skupaj je bilo igrača proti zadnji vojski. V Bosni sta iz vse župnije ostala dva,iz svetovne vojske se jih dvainpet- deset ni vrnilo: "Bog ve, kje je pokopan naš Matevž? Bog mu daj dobro. Kakšno razdejanje utegne šele nastati, če za naprej ne izprosimo od Boga visokim glavam pravega uma in prave pameti."
Brdarjev oče se je spomnil prerokovanja o obletenju sveta, ko se bodo sklicevali ljudje z vrha Triglava, z vrha Stola in z vrha Jelovice: "Bratec! Ali si še živ?"
Andreja ni skrbelo zase in za ženo Rezo Bi težko doživela konca. Otroci so se mu smilili. Še bolj pa otrok otroci. Tri sinove in štiri vnuke bi že prvi dan po- klicala vojska. Pet jih pa še izpodrašča. Od doma bi odšel sin gospodar in oba njegova sinova.On pa bi ostal na obse- žni domačiji sam z ženskami.Kdo bi oral, kdo bi sejal? Zrno bi mu še prav padlo. Drevo bi ga pa metalo. Kako bi ga ne. Čez teden dni bosta z Rezo že petde- set let poročena. Otroci in mladi rod silijo,naj bi praznovala zlato poroko. On pa ne,in da ne. Saj bi pristal. Že zaradi nje bi. Pa ne mara, da bi ga častili in hvalili. Bogu velja hvala. Njemu samemu samo toliko, da ni nikoli vede vozil proti božji volji. Potrpel je pa že bolj nerad, če se je več bremen hkrati navalilo na njegova ramena.
Čedra je zapiskala in dogorela. Med šu- menje čebel je pribrnelo iz doline navz- gor pritrkavanje. Oče je vedel, da zvo- novi razglašajo blagoslov po šmarnicah. Odkril se je, pokrižal in trkal na prsi.
"Kaj, da Reze ni?" je bil kar skoraj ne- jevoljen. Kakor že večkrat, kadar sta ostala sama doma, sta tudi včeraj po- poldne, na Binkošti, med popoldanskim opravilom skupaj zmolila pri čebelnjaku rožni venec in sta se dogovorila še za danes: "Pa ne pride." Ozrl se je proti hiši. Rdečkasto navdahnjeno so cvetele jablane v sadovnjaku. Koščičasto sadje in hruške so že zelenele. Koklja je pre- peljavala piščance pod drevjem.Odraslo perjad je vodil petelin za hlevom. Dvoje ščinkavcev se je skušalo,kdo zna lepše žvižgati.Priklenjen na verigo je na soncu dremal pes. Na tramu pred skednjem se je grela mačka. Matere pa ni bilo nikjer.
"Najraje je zadremala," je skušal Andrej izgovoriti ženo. Hkrati ga je pa zaskr- belo, če je morebiti ni napadla kakšna slabost. Ni imel več obstanka. Iztrkal je pepel, vtaknil čedro v žep, pogledal še enkrat prašeče se čebele in odšel, da se prepriča, kaj zadržuje Rezo.
Da bi žene ne zbudil, če bi bila res za- dremala, je stopil narahlo v vežo in tiho odprl vrata v hišo.
Mati je sedela za mizo. Glavo si je pod- pirala z obema rokama. Pred njo pa je ležala odprta knjiga. Ni ga opazila in ne slišala. Bila je že precej naglušna. Mo- titi je pa ni maral. Obstal je na pragu.
S kota je z nagnjeno glavo nepremično zrl po hiši iz lesa izrezljan bogec.Na ste- klo slikana sta se pogledovala s stene na steno s sedmerimi meči prebodena žalostna Mati božja in sveti Jurij na ko- nju. Na predalniku je stal s pajčolanom obrobljen in s cvetjem obdan kip maj- niške kraljice. Iznad rožasto pobarvane skrinje pa je dvigalo roko k blagoslovu presveto Jezusovo srce, kateremu se je bila že pred vojsko družina posvetila.
Andrej sam ni znal brati. Podpisati se je pa znal. Ni imel v mladih letih prilike, da bi se več naučil. Kasneje ga je pa delo prevalilo in ni več utegnil. Vpeljal je pa koj prvo leto svojega gospodarstva na- vado, da so zimske večere ob robkanju turščice in zbiranju fižola Mohorjeve knjige na glas prebirali. Sin Lovrenc, mladi gospodar, je marsikaj po novem začel. Glasnega branja pa prav zavoljo njega ne dovoli opustiti. Odkar sta na prevžitku, mu je tudi med letom žena večkrat kaj brala.Najraje iz Dušne paše ali pa iz Hoje za Kristusom. "Le v kaj se je danes tako zatopila, da je pozabila na vse drugo?"
Andrej se ni več prikrival. Na vso nogo je stopil v hišo.Tla so se narahlo potre- sla in žena je dvignila glavo. Za nizko spuščenimi očali ji je žarel naguban ob- raz. Oče je osupnil in ni vedel kaj reči. Prehitela ga je mati:"Andrejec,poslušaj!" Vzela je v roke v surovo platno vezano knjigo in pričela počasi brati. Glas ji je podrhteval:
"Klemen je sedel pred čebelnjakom. Če- bele so dišale kakor že davno ne. Daleč naokrog je bilo polje pregrnjeno s cve- točo ajdo. Drugih posevkov oko skoraj ni opazilo. Iz daljave je gledal Triglav. Prek Sorškega polja Storžec in Grintavec Za Šmarno goro se je belila Ljubljana. Iznad zameglenega Barja se je dvigal zeleni Krim. Za Savo se je pa svet pre- lival polagoma v vinske gorice.
Gričarjev ded je zamižal. V mislih je dlje videl. Kakor mravlje raz mravljišče se je razšel z Griča njegov rod. Kar ga je os- talo na domu in blizu naokrog, se je v zemljo zagrizel. Nič manj ne skrbi letina Vido,ki se je v vinorodne kraje poročila. Barke prepeljavajo Matiju les v tuje de- žele.Metod išče rudo v Bosni.Polde pro- daja v Belgradu smuči in kvedre,oprtni- ke in šotore. Janez se vozi kakor sokol pod oblaki. Vadi se varovati domovino. Miha je odšel čez morje v materinem jeziku Slovencem oznanjat božjo bese- do. Tomaž pa v Ljubljani mladim fantom učenost razlaga.
Ni obiskal vseh otrok in vnukov.Misel se je utrudila. Spomnil se je pa še, da že četrtemu rodu postiljajo zibel.
Oglasili so se zvonovi. Po vseh cerkvah naokrog so pričeli pritrkavati delopust k Velikemu šmarnu.
Klemen se je zazdel sam sebi podoben svetopisemskim očakom. Ni se zavedal, kdaj je vstal in dvignil roke.In je blago- slavljal cvetočo polje, blagoslavljal svoj rod, blagoslavljal vso slovensko zemljo, blagoslavljal zemljo bratov. In je s pov- zdignjenimi rokami rotil Boga, naj priza- nese s kugo, lakoto in vojsko. Njegove ustnice so šepetale molitev,pred čebel- njakom pa so hrumele čebele kakor bi v zboru odgovarjale."
Reza je prenehala brati. Utrnila se ji je solza. Glasno je kanila na odprto stran knjige.
Andrej je zamišljeno namršil obrvi:"Kdor je to napisal,je še vedno ves zraščen z zemljo in z žuljavimi rokami, pa če je še tako učen. Je bilo pri Gričarju kar skoraj tako, kakor je pri nas pri Brdarju in še marsikje.Človeku se zdi tako vsakdanje. Pa ti bukvar poveže besede v cvet in napiše knjigo, v kateri gledaš vse dru- gače samega sebe. Rad bi ga poznal."
"Andrejc! Oba ga dobro poznava." Reza si je obrisala oči in vstala: "Knjigo je napisal naš Tomaž in jo posvetil nama za zlato poroko."
Andrej se je zravnal,kakor bi mu bili pa- dli najmanj trije križi z ramen:"Kogaaa-? Najin najmlajši otrok, da se je tako raz- cvetel. Dokaj zrnja utegne dozoreti iz njega.V vrh poganja.Škoda,da ne znam brati."
Pa je Reza možu obljubila,da mu prebe- re vso knjigo, če se ne bo več ustavljal slovesnosti zlate poroke.
Oče je občutil,kakor bi mu sinova knjiga ukazovala, naj se ukloni moledovanju otrok in vnukov.
Seveda se bo. Že zavoljo tega, da ob Tomaževi knjigi zbere čimveč svojega rodu in njega poganjkov. Vida bi mu vina preskrbela, dobrega in pravega, ob kakršnem se razživi pogovor in ne boli glava po njem. Prišla bi Metod in Polde. Morebiti bi tudi Janezu dali dopust. Če bi srbske in hrvaške besede mešali med domačo govorico,bi jih posvaril,naj slo- venščine nikar ne pakedrajo. In če bi se še Miha pripeljal čez morje spet po dolgih letih pogledat dom. Saj bi se kar gotovo.Tomaž bi pa moral iz svoje knji- ge prebrati, kar se njemu samemu zdi, da je najbolj pogodil.
V hišo je pritekla ljubljenka stare mate- re, Marijanca. Prinesla je šop šmarnic in jih postavila na predalnik. Kakor bi sta- rih staršev ne videla, je zapela s čistim otroškim glasom:
"Saj lepše rož'ce nima svet,
kot Jezus je Marijin cvet."
Zlati ženin in zlata nevesta sta se spo- gledala. Oba sta čutila, kakor bi ju bil prišel angel iz nebes posvarit, naj se nikar ne prevzameta.
Zunaj se je sonce bližalo zatonu.

KORAJŽA PA TAKA!

Se vam je že kdaj zgodilo, kot se je meni pred dnevi: prijatelj mi je v šali dejal takole:"Če boš srečal člo- veka, ki se na glas pogovarja sam s seboj, sta samo dve možnosti - je malo nor ali pa zida hišo."
Nehote sem se spomnil teh besed, ko sem se po slabi in zaledeneli kolovozni poti bližal dvema hišama - eno so šele zidali, za drugo bi pa lahko rekel, da je začela propadati. Moj prijatelj invalid Lojze, h kateremu sem bil namenjen, vem,da ni nor-čeprav si zida hišo v teh težkih časih. Brrr! "Korajžen pa je," sem pomislil, ko sem potrkal na vrata lesene hišice, iz katere se je vil sivkast dim.
Lojzeta sem našel kot ponavadi, kadar ga pridem obiskat:na pol je sedel v po- stelji in reševal križanko, vmes pa škilil na televizor, kjer je pravkar potekal prenos smučanja za svetovni pokal. Ostarela mati Pavla si je obrisala roki v predpasnik in sedla na klop ob krušni peči,na kateri je zadovoljno predel muc
Poznava se že vrsto let-še iz časov, ko je bil zdrav, odraščajoč fant, poln moči in načrtov. Veliko teh bi se bilo tudi iz- polnilo, če... Če ne bi bilo tistega usod- nega tretjega decembra 1988.
Kadar je kdo že deset let gasilec in še poveljnik gasilskega društva, potem veste, da je z vsem srcem zapisan tej organizaciji.In Lojze je bil.V skoraj vseh slovenskih krajih imajo gasilci lepo nava do, da za novo leto voščijo s koledarji po domovih. Tistega usodnega dne se je Lojze s prijateljem Danijem odpravil s šopom koledarjev pod pazduho v bližnji hriboviti Suhi dol pri Podgorju. Vreme je bilo prav kislo: dež, sneg, blato... Do- hitela ju je noč. Na razmočeni stezi nad globoko grapo je Lojzetu spodrsnilo in-! K zavesti je za hip prišel čez nekaj ur v slovenjgraški bolnišnici, pa ga je spet zmanjkalo.Naslednji dan so v mariborski bolnici,kamor so ga bili pripeljali, zdrav- niki ugotovili popolno prekinitev živčnih poti med šestim in sedmim vretencem in diagnozo: paraplegija.
Šok je bil popoln. Nekaj mesecev pred nesrečo je Lojze še prekolesaril zahte- ven maraton okrog Pohorja,dolg 140 km kot za stavo,kreniti na bližnjo Uršljo goro prek Vernerce je bil zanj mačji kašelj; Triglav je imel za sabo v enem dnevu... Komaj je čakal naslednje leto,ko sem ga vabil s seboj na avstrijski Glossglockner in že vnaprej se je veselil...
Sedaj pa naenkrat črta čez vse.Po ope raciji v Mariboru so ga prepeljali v ljub- ljanski zavod za rehabilitacijo invalidov Soča; tu je prebil devet mesecev in se naučil upravljati z invalidskim vozičkom.
Za čas pravijo, da je najboljši zdravnik, saj zaceli vse rane. Lojzetovo življenje se je odslej temeljito zasukalo. Razmiš- ljati je začel o stvareh, o katerih se mu prej še sanjalo ni. Pri štiriindvajsetih le- tih vreči puško v koruzo - ne, to pa že ne! Začel se je spraševati,kako naprej. Ko je bil zdrav, si je želel postaviti nov dom. Kaj pa sedaj? Stara hiša, v kateri prebiva, še za zdravega človeka ni naj- bolj primerna.Sanitarij v hiši ni,telefona še manj,vodo je treba nositi.Z vozičkom se po majhnih prostorih le s težavo gi- blje,in če ne bi bilo skrbne matere,ki mu je vedno pri roki, ne ve, kako bi. Vse to ga je pripeljalo do misli,da bi začel gra- diti primernejše stanovanje. Tako rekoč iz nič. Ko je to svojo željo povedal so- sedom,so bili nemalo presenečeni, toda vsi po vrsti so mu obljubili pomoč. Žal pa je pri večini potem,ko so stekla prva dela, ostalo le pri obljubah. No, ne pri vseh.Pohvali mi soseda Breznika,Lampre tovega Tončka pa Svetčevega Franca. Starejši brat Ivo,ki kmetuje na obronkih Pohorja, mu je priskrbel les za ostrešje, mojster Vornšek pa mu ga je brezplač- no sestavil... Podjetje PAMO iz Slovenj Gradca,kjer je bil Lojze zaposlen, mu je poklonilo nekaj stavbnega pohištva in omogočilo kredit.Tudi Krajevna skupnost Podgorje se je izkazala. Lani so organi- zirali prireditev z naslovom Družina poje in ves izkupiček namenili Lojzetu. Hiša torej raste počasi, a zanesljivo.
Lojze je tudi šofer.Ko je bil še na reha- bilitaciji v Ljubljani,mu je uspelo narediti šoferski izpit.Kupil je rabljenega JUGA in ga dal predelati tako, da ga lahko sam vozi. Avto mu sedaj, ko je treba kupo- vati material ali iskati delavce, vedno prav pride!
Bere bolj malo, mi pove. Vsak dan pre- lista Večer in Prijatelja ima naročenega. Prečita ga od prve do zadnje strani.Kri- žanke so pa njegova strast. Pokaže mi slovarček tujk,ki si ga je sam sestavil,in sedaj skoraj ni križanke,ki ji ne bi bil kos Dopisuje si pa ne, ker mu še ni uspelo ustvariti stika s širšim krogom invalidov. Pa bi, samo ne ve, kako prav začeti. Imate morda vi, dragi bralci Prijatelja, kakšno idejo zanj? Naj vam potiho zau- pam njegov naslov: LOJZE JEROMELJ, PODGORJE, 62381 Podgorje pri Slovenj Gradcu.
Kako pa kaj obiski, ga povprašam: teh ni nikoli preveč, mi odvrne. Tudi domači župnik je že prišel.
V kotu sobe ima poseben aparat, ki ga imenuje "mučilna naprava" -to je pripo- moček za razgibavanje, ki mu posebno v teh zimskih mesecih, ko ne more na sonce,zelo prav pride.Vsak dan telovadi in celo šport mu roji po glavi.Pohvali se da z nekaterimi paraplegiki iz Društva invalidov mariborske regije igra košarko, z vozička se je tudi že poskusil v meta- nju kopja in diska - kroglo pa je sunil kar 5,54 m daleč, mi s ponosom pove. Ne, ne dá se pa ne!
Koliko optimizma, sem pomislil, ko sem se poslavljal od prijatelja Lojzeta in njegove skrbne matere. Veliko zdravih namreč poznam, ki ne premorejo toliko življenjske volje.
Pa nikar ne pozabi pozdraviti bralcev Prijatelja, mi še naroči pri vratih. Seve- da! sem mu obljubil s tem, da se lepim pozdravom pridružujem tudi sam.

Stanko Koselj

KDO ZDRAVI RANE TISTIH, KI POMAGAJO?

Šele strašni dogodki odpirajo ljudem oči da spoznajo,kako tudi ljudje,ki pomagajo dobivajo globoke rane in doživljajo muke Manjka pripravljenost, da človek rano prizna, pa tudi moč, da pomaga tistim, ki pomagajo.
Trde zahteve službe, preobremenitev, cinizem v okolju,predsodki in podtikanja malodušnost pri neuspehih,pomanjkljive sposobnosti za odpravljanje napak in neredko pomanjkljiva samozavest po- gosto zadajajo globoke rane.
V spremljanju prostovoljnih pomočnikov v bolnišnicah in domovih bi bilo treba posvetiti veliko več skrbi vprašanju,kdo zdravi rane tistih, ki pomagajo. Po eni strani je potrebna strokovna terapevt- ska pomoč, pa tudi izkušnje skupnosti in občutka varnosti.Tako bi nastalo oz- račje,v katerem bi ljudje lahko sprego- vorili o svojih ranah.S tem bi vsi skupaj iskali poti za njihovo ozdravitev.
Seveda je izredno težko sprejemati sa- mega sebe kot ranjenega človeka, pri tem pa naj bi se sprejemali in spoštovali kajti družba hoče imeti samo zdravega, mladega, storilnega človeka. Kadar pa je ta žalosten, utrujen,ranjen, prizadet, se mora umakniti v skrit kotiček, v izo- lacijo.
Ali postane življenje na primer na bolni- šničnem oddelku res zaradi tega člove- ško in pomoč učinkovita, če tam delajo po možnosti samo zdravniki in sestre, ki se samo smehljajo, pa so stalno priprav ljeni pomagati,nikoli pa ne prosijo pomo- či zase in delajo kot stroj? Ali se bodo tisti, ki jokajo, lahko kdaj zaupali tistim, ki ne čutijo nikoli potrebe, da bi se zjo- kali? Ali lahko ljudje zaslutijo občutke drugih, če sami takšnih nikoli ne poka- žejo? Ali so res potrebne maske, da bi te drugi spoštovali in cenili? Ali je zares močan tisti, ki si ne upa biti šibek in to pokazati? Ali naj gradimo sistem,v kate rem spadajo človekovi občutki, njegove bolečine, v njegove zasebne zadeve? Ali je pomoč lahko človeška, če tisti, ki pomagajo, skrivajo svoja občutja?
Posamezni morajo vstati in s pogumom ter samozavestjo izterjati tisto solidar- nost,kakršno potrebujejo ljudje,ki poma gajo, da bi lahko to delali naprej. Iščejo sestre, zdravnike, duhovnike, prosto- voljne pomočnike v občestvih, župnijah in društvih, ki iz svojih lastnih izkušenj razbijejo okostenele vzorce vedenja, ki ne zamolčijo svoje lastne ranljivosti in zahtevajo zase tisto dostojanstvo, h kateremu hočejo tudi drugim v svoji službi pomagati.

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

BESEDE SV. OČETA

Na splošni avdienci 29. aprila letos je papež govoril romar- jem o zakramentu bolniškega maziljenja. "Lahko rečemo," pravi sv.oče,"da se skupno duhovništvo še posebej izraža v zakramentu bolniš- kega maziljenja. Jakobovo pismo pripo- roča, naj verni svojim bližnjim ob priliki bolezni oskrbijo duhovnike (Jak 5,14-15) Tu sta izražena dva vidika; občestveno obhajanje zakramenta in duhovnikova podelitev zakramenta."
Temelj tega zakramenta je izraz velike Kristusove ljubezni in sočutja do bolni- kov (Mt 9,35). Čudežna ozdravljenja pri Kristusu so vedno povezana z odpušča njem bolnikovih grehov. Telesno ozdrav ljenje je združeno z ozdravitvijo duše - duha. Kristus človeka-bolnika odrešuje in osvobaja. Vse to izhaja iz Njegovega odrešenjskega poslanstva (Iz 61,1 in Lk 4,18-19)in za to pomembno poslanstvo Jezus pripravi in ga poveri apostolom (Mt 10,1 in Mr 6,13). To poslanstvo je v prvi Cerkvi močno v ospredju.
Cerkev nadaljuje s Kristusovo pozorno- stjo do bolnikov v smislu telesne pomoči pa tudi duhovne,ki se še posebej izraža prav v delitvi bolniškega maziljenja, ki je dar Kristusovega usmiljenja bolnikom. Bolezen ni samo fizično slaba,temveč je vedno tudi moralna in duhovna preizku- šnja. Prav zato bolnik potrebuje veliko notranje moči. Po zakramentu bolniš- kega maziljenja Kristus udejanjuje svojo ljubezen in utrjuje to notranjo moč. Usmiljeni Samarijan je vlil olja v telesne rane in s tem bolniku lajšal telesne bo- lečine, zakrament bolniškega maziljenja (olje) je učinkovito znamenje za milost in odrešenje bolnikove duše, podeljen po službi duhovnika.V Jakobovem pismu beremo, da maziljenje bolnika in goreča molitev bolniku podeli odrešenje in od- puščanje grehov. Tridentinski cerkveni zbor (1596) pravi, da je to zakrament milosti Svetega Duha, ki osvobaja dušo greha, daje veliko zaupanje bolnemu v božje usmiljenje. Tako le-ta bolezen lažje prenaša, s pomočjo te energije pa se ustavlja vsemu hudemu.
Velikokrat notranje ozdravljenje pripo- more k izboljšanju telesnega zdravja. Ta nauk Cerkve je močno poudaril ta koncil.
Zakrament,meni papež, je resnični Kris- tusov poseg v bolnika, ki je hudo bolan ali starejši, zato pokličimo duhovnika v takih primerih, da jim podeli zakrament. Res je v preteklosti veljalo,da je name- njen samo umirajočim; zadnji koncil pa je spremenil to miselnost in ga zelo pri- poroča tudi hudo bolnim in starejšim, in to prav iz razloga,ker je njegova moč v ozdravljenju duše in tudi telesa.Gotovo ima velik pomen ob koncu življenja, kot popotnica za v večnost. Molimo vsak dan za ta milosten dar ob zadnji uri!
Zadnji koncil naglaša,da mora biti Cer- kev vedno pozorna do bolnikov, staro- stnikov in umirajočih z delitvijo tega zakramenta.Ta dolžnost veže vse krist- jane, še posebej svojce. S tem Cerkev pomaga vsem trpečim približati se skriv nosti Kristusovega trpljenja in križa in se z Njim zediniti. Moč zakramenta ni samo za posameznika, temveč za vso Cerkev. Gledano v tej luči, razumemo apostola Pavla, ki nas vabi k dopolnje- vanju in graditvi Cerkve (Kol 1,24). Po- zornost do bolnikov v Cerkvi krepi njeno notranjo moč. Vsi,bolni,bolnikovi bližnji, zdravstveni delavci moramo videti bo- lezen, kot priložnost za odprtost duho- vne daritve (Iz 53,4). Vemo, v veri in iz izkušnje, da so duhovni darovi bolnikov velika moč in znamenje žive Cerkve.

Povzel: Jože Štupnikar

PRAZNIK DRUŽINE PRI SV. TOMAŽU, 29. 3. 1992

Mir z nami! Naj velja ta pozdrav vsem, ki si miru tako zelo želimo in naj bo na- čelo vsake družine,te osnovne človeške celice, iz katere naj bi zrastlo vse, kar pomeni srečo človeške družbe, srečo slehernega naroda.
Mnogi bi radi omalovaževali in žal že omalovažujejo pomen družine, pri tem pa pozabljajo, da je edino družinska skupnost tista vrednota, ki je temelj zdravega, poštenega rodu ob razraš- čanju nesebične ljubezni v medsebojno darujočem se življenju.
Spominjam se,kako so me kot mlado ma ter pred mnogimi leti obiskali pomladno soboto proti večeru trije ljubi znanci, zdravnik in dva duhovnika ter izrazili željo, da bi radi videli moje otroke. Po- klicala sem svojih osem otrok, ki so se veselo podili okoli hiše, v kuhinjo in jim velela,naj se postavijo lepo v vrsto.Bilo je že mračno in takrat še nismo imeli elektrike. Vzela sem žepno svetilko,po- tem pa začela predstavljati svojo deco. Vsakega sem posebej obsvetila in po- vedala njegovo ime. Bila je to enkratna predstavitev veselega drobiža in vsi smo se zadovoljno smejali. Drugi dan so bili večji otroci pri Svetinjah pri pozni sv.maši. In ko pridejo domov,mi sedem- letni Ciril pravi: "Danes pa so gospod o nas pridigali. Povedali so, kako jim je včeraj neka mati predstavila svoje ot- roke in potem so rekli,če kdo, potem je srečna družina košček raja na zemlji." Malce sramežljivo, a vseeno s ponosom mi je to pripovedoval.
Na žalost imamo tudi družine, kjer ni miru in ne ljubezni, kjer se med seboj sovražijo in preklinjajo in imajo namesto raja pekel. Tam, kjer so pozabili Boga in deset božjih zapovedi, ne more biti bla- goslova.Mogoče se še uboga mati,ki se ji v srcu še vedno oglašajo nauki rod- nega doma, zaveda zgrešenosti takega življenja.A nikdo je ne posluša in jo ce- lo zasramujejo, ne meneč se za njeno bolečino.
Pol stoletja so nam zastrupljali mladi rod z veri sovražnim mišljenjem in še bi radi nadaljevali s podporo brezbožne vzgoje in nemorale. A danes živimo v osamosvojeni, krščanski Sloveniji in nikomur se ni treba bati zaradi posledic svoje vernosti. Naj se vrne molitev v naše domove, naj dobi dobra knjiga zo- pet svoje zaželjeno mesto kot porok za omiko in poštenost. Ne smemo obupati! Na svetu je več dobrih ljudi,kot se nam zdi. In vse, kar je dobrega, bi moralo sodelovati v prizadevanju za plemenite krščanske vrednote,da bi osrečili ta osi romašeni, razkristjanjeni svet. - Pa naj bo še tako hudo, bodimo močni v po- trpljenju in ne nehajmo prositi božjega usmiljenja in pomoči. Saj se zavedamo, da nismo vredni,a zaradi svoje neskon- čne dobrote se nas naj usmili On, ki je Pot, Resnica in Življenje! Naj živi in se krepi poštena slovenska družina!

Vaša Erna Meškova

VELIKA NOČ BOLNIKOV

Velikonočno zvonjenje v cerkvenih stol- pih je utihnilo, v celjski kotlini in njeni okolici so se začele prižigati luči.Na ho- dnik pred nevrološki oddelek bolnišnice v Celju so prihajali bolniki k velikonoč- nemu obredu.Trpljenje je obhajalo velik praznik upanja in zmagoslavja. Več kot petdeset se jih je zbralo, in s tem ob pesmi in orglanju ljubljanskega Consor- cium musicuma potrdilo besede: "To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga."
Praznično bogoslužje je vodil bolniški kurat Tonček Ratej.V velikonočnem na- govoru je spregovoril tudi o slovenskih križih, ki niso nikoli bili, niso in tudi v prihodnosti ne bodo lahki. Vsi pa dobijo v luči velikonočnega jutra svoj veliki smisel. V voščilu bolnikom in prisotnim zdravstvenim delavcem ter gostom se je zahvalil vodstvu bolnišnice za dovo- ljenje in razumevanje.
Bogoslužje je spremljal cerkveni mladin- ski pevski zbor Emanuel pod vodstvom Bernarde King. Bolečino in veličino v velikem tednu Jožeta Dularja pa je do- živeto izpovedala prof.Sonja Mlejnik.Za trajnost spomina na drugo veliko noč po vojni v celjski bolnišnici sta poskrbela mala ministranta s podobicami Dobrega Pastirja.

dr. Karolina Godina

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

19. DUHOVNIKOVA VLOGA PRI SPOVEDI

V dosedanjih razmišljanjih o spovedi smo spoznali, da spoved kot zakrament sprave in ozdravljenja potrebujejo mno- gi ljudje, ki so v telesnih in duševnih stiskah. Da bi spoved spet postala spre jemljiva za ljudi, je veliko odvisno od duhovnikovega notranjega odnosa do zakramenta sprave in do spovedancev.
Pri ozdravljenju in spreobrnitvi Samari- janke ob Jakobovem vodnjaku je bila Jezusova ponižnost,s katero jo je prosil za požirek vode, važnejša kot dejstvo, da je stal pred njo stoletja pričakovani Mesija.
Kako bosta duhovnik in spovedanec pri šla do razpoloženja, ki jima bo omogočil skupno srečanje z Jezusom? - V obred- niku Sveta pokora piše o duhovnikovi in spokornikovi pripravi takole: "duhovnik in spokornik naj se na zakrament pokore pripravita z molitvijo. Duhovnik naj moli k Svetemu Duhu, da bo od njega prejel razsvetljenje in ljubezen" (št. 15). Na drugem mestu beremo: "Da bo mogel spovednik svojo službo pravilno in vest no opravljati, mora poznati bolezni duš in jim dajati primerna zdravila: službo sodnika naj izvršuje z modrostjo, zato naj si z vestnim študijem pod vodstvom cerkvenega učiteljstva pridobi za to potrebno znanje in modrost, predvsem pa naj iskreno moli" (št. 10).
Pri duhovniku ne gre najprej za njegovo "tehnično znanje", ampak za molitev, s katero si bo izprosil potrebno razsvet- ljenje in ljubezen. Gre za njegovo vero v Jezusovo ljubezen do človeka, ki mu bo omogočila, da bo spoznal bolezni njihovih duš in jim svetoval primerno zdravilo.Gotovo si mora duhovnik prido- biti potrebno poznavanje človekovega duševnega življenja, vendar to ne po- meni, da bo greh samo psihološko ali razumsko presojal,in še manj,da bi ver- nikom odsvetoval spoved malih grehov. Zgrešeno je tolažiti človeka, ki čuti sti- sko vesti,z besedami: "To ni tako hudo! Srečali ste se s problemom kot mnogi drugi. Skušajte pač z njim naprej živeti" -Takšna "tolažba" ni izraz razumevanja, ampak prikrita oblika nemoči,ki je znana v mnogih modernih psihoanalitičnih in psihoterapevtskih šolah. Z razlaganjem in poglobljenim zavedanjem človekove notranje stiske ne moremo priti do od- puščanja in ozdravljenja.
Nekoč je prišel k arškemu župniku sv. Janezu Vianeju človek, ki ga je hotel zaplesti v dolg pogovor o svojih pro- blemih, kar bi danes imenovali "izčrpen spovedni pogovor." Arški župnik mu je kratko odgovoril:"Najprej spoved,potem se bova pa pogovarjala." Iz izkušnje je namreč vedel, da postane zaradi milosti spovedi človeško umovanje o stiskah vesti nepotrebno.
Kristjani verujemo v Jezusovo odrešenj- sko daritev, ki nam prinaša odpuščanje grehov. Posledica odpuščanja je ozdra- vljenje vsega človeka,ker zakramental- na milost odkriva in ozdravlja korenine greha, ki so človeku povzročale dušev- ne stiske in pogostokrat tudi telesne bolečine. Duhovnik bo zato spovedanca opogumljal, da bo priznal Jezusu grehe in njegove korenine, ki sta jih skupaj odkrivala, ker bo tako doživel odpušča- nje in bo ozdravljen. Duhovnik ne bo govoril: "To ni tako hudo. S tem se je treba sprijazniti," ampak: "Nič ni tako hudega, česar Jezus ne bi mogel odpu- stiti in v korenini pozdraviti."
Znani duhovni poznavalci (Michael Scan- lan, brata Linn in Jim McManus) so odkrili zelo pomembne stvari glede zdravilne razsežnosti zakramenta sprave. McMa- nus opisuje žensko, ki se je zdravila zaradi kronično depresivne psihoze.Spo znal je, da je prišlo do depresije zato, ker jo je zastrupljalo sovraštvo do sebe (kot nezakonsko spočete), do staršev in do Boga.
Duhovnik mora imeti veliko poguma in ponižnosti, da bi ženi, ki so jo označili za hudo depresivno, pojasnil, kako velik greh je sovraštvo. Brez osvobajajočega kesanja in zdravilne pokore ne more priti do sprave s seboj,s starši in Bogom. To pa je tudi pogoj za ozdravljenje.Duhov- nikova vloga pri tem je zelo pomembna. Če si,zaradi osebnih notranjih predsod- kov ali zavor,ne upa spovedanca soočiti z njegovimi resničnimi vzroki duševnih stisk, ga bo zelo oviral ali mu celo pre- prečil, da bi spovedanec doživel zdra- vilno moč božje ljubezni in usmiljenja. Bog ne more poseči v človekovo dušo in človeku pomagati, če se človek za- vestno ne odloči, da bo sprejel božjo pomoč. V tem pogledu so vsa dobrona- merna človeška prizadevanja, ki ne pri- peljejo spovedanca pred Jezusa zaman. Kadar je človek pripravljen, da mu Bog v zakramentu sprave odpusti,mu bo Bog ozdravil tudi tiste bolezenske korenine, do katerih ne more nobeno človeško prizadevanje ali globinska psihologija. McManus se je pri svojem ravnanju z depresivno ženo držal navodil obrednika: "V Kristusovo kraljestvo nam je namreč mogoče vstopiti samo po 'metanoi'  (spreobrnitvi), to je po takšni notranji spremembi vsega človeka, da ta začne misliti, soditi in živeti v tisti svetosti in ljubezni do Boga, ki nam ju je slednjič razodel Sin in sta nam v polnosti pode- ljeni. Resničnost pokore je torej odvis- na od iskrenosti kesanja. Spreobrnitev mora namreč človeka notranje tako prevzeti, da ga bo mogla vedno globlje razsvetljevati ter ga napravljati bolj in bolj podobnega Kristusu" (št. 6).

ODPRTO SRCE

Preden sem pred letom in pol odšel na Ma- dagaskar, mi je urednik naročil, naj se kaj oglasim. Nimam še veliko izkušenj,tudi mal- gaščine še ne obvladam dovolj. Bogu pa sem hvaležen,da mi je dal misijonski poklic. Ob njem doživljam svojo nemoč,da bi delal velike stvari, spreminjal navade in poglede ljudi,ki se ne morejo izkopati iz svoje misel- ne revščine.Vem pa,da s tem,ko to člove- ško nemoč sprejemam in darujem, priprav- ljam prostor Njemu,ki s svojo navzočnostjo spreminja ljudi od znotraj in spreminja tudi mene in moje poglede.Pri preprostih ljudeh opažam,kako za polno življenje ni potrebno izobilje zunanjih dobrin,ampak odprto srce, ki se zna izprazniti in sprejemati to, kar življenje prinese, ter deliti tisto, kar ima, z drugimi. Veliko jih je, ki znajo sprejeti naj- večji dar Boga človeštvu,Jezusa,se odpreti veselemu oznanilu, da se je Bog sklonil k človeku in vzel nase njegove slabosti, rev- ščino in nemoč. Njihovo življenje se spre- meni in polni so veselja,ki ga tudi razširjajo Tudi name, in zakaj ne tudi v srca tistih, ki za misijone molite in darujete trpljenje. Mnogi podobno kot jaz doživljate svojo nemoč, da bi spreminjali boleče okoliščine, vendar jih sprejemate in nosite z vero v Kristusa. Mnogi ste tudi Bogu hvaležni za poklic bolnika,invalida. Kristus je pred nami šel skozi temo križa in smrti v slavo ter ta- ko spremenil svet. On spreminja tudi nas v nove ljudi,ljudi večnosti.Skupaj zaupajmo v moč Kristusovega vstajenja in preobrazbe sveta ter ostanimo povezani med seboj! Lepo vas pozdravlja

Franc Mihelčič

OSTI JAREJ

Naši februarski seminarji na Dunaju so postali tradicionalni. Posvečeni so vsem, ki so blizu tistim, ki trpijo. Duhovnikom, zdravstvenemu osebju,socialnim delavcem in drugim iz Avstrije in sosednjih držav, se vsako leto pridruži tudi vedno številnejša skupina iz Slovenije.Letos smo bili posebno lepo sprejeti,prvič iz novo priznane države Slovenije.Koristnim pogovorom o spremljanju preizkušenih vseh vrst, izmenjavi izkušenj, ogledom bolnišnic in mesta, dodamo vsako leto tudi srečanje z našimi slovenskimi du- hovniki,ki delujejo v avstrijskih bolnišnicah, zlasti na Dunaju. Ob obiskih pri duhovnikih Zmrzlikarju, Ipavcu, smo letos največ časa posvetili Tomažiču (Ivan Tomažič,Benno- gasse 21, A-1080 WIEN). Z njim sem za- beležil naslednji pogovor.

Gospod Ivan,prosim vas,če bi se pred- stavili bralcem lista prizadetih in njiho- vih prijateljev - Prijatelja.

Predstavim se kot triinsedemdeset let star človek, a se počutim kot petdesetletnik, ker me vedno spremljata optimizem in želja po ustvarjalnosti.Več ali manj let življenja, več ali manj zdravja pa je predvsem Božji dar, za katerega bomo kdaj morali dati ob- račun.

Vemo,da ste doma na Primorskem. Kje in koliko časa ste živeli tam?

Rojen sem na Pregarjah, v lepih Brkinih, ki jim po pravici pravijo zeleni otok na Krasu. Oče,zidar,je umrl za posledicami prve sve- tovne vojne, ko sem imel komaj štiri leta. Brat in sestra še manj. Prvorojenec pa je umrl. Doletela nas je velika revščina. Da- našnji človek bi rekel: Manj otrok,pa bi bilo lažje.Naša mati pa je zaupala v nebeškega Očeta in je kljub revščini sama dala vsem trem lepo vzgojo in izobrazbo.

Kakšna je bila vaša nadaljnja pot?

Zame se je začela trda življenjska pot že z dvanajstimi leti, ko sem šel v zavod daleč v Italijo. Leta 1943 sem bil posvečen za duhovnika v Španiji v redu klaretincev.Sle- dila je šestletna služba v Rimu in nato pre- mestitev na Dunaj, kjer sem kmalu prevzel dušnopastirsko službo v veliki bolnišnici za stare ljudi, ki jo opravljam še danes.

Zanima nas zlasti to vaše delo. Koliko časa ga opravljate in kako bi ga nam predstavili?

Moja naloga je,da s prijazno besedo vlijem nekaj poguma v potrto srce človeka, ki mu moči pešajo, ali vidi, da je blizu prehoda v novo življenje, ki je vedno skrivnost. Ne moremo si predstavljati, kakšna tolažba je vedeti, da nas na tem težkem prehodu spremlja Božji blagoslov ali celo sam Jezus v obliki obhajila. Dodatno pa sem imel slu- žbo še v drugih bolnišnicah, kjerkoli so me potrebovali.

Vemo tudi za vaše delo za slovenske študente na Dunaju ob domovih Koro- tan in Koper? Preseneča nas tudi vaše raziskovanje Venetov, ki naj bi bili naši davni predniki?

Pri svojem delu v bolnišnicah nisem nikoli pozabil na svoje rojake. Na Dunaju sem takoj začel organizirati dušno pastirstvo in družabna srečanja za Slovence. Zgradil sem dva študentska domova, Korotan in Koper. Zdaj se trudim z izdajanjem knjig in pisanjem člankov, da bi prepričal Slovence in svetovno javnost o zlaganosti dosedanje teorije o prihodu Slovencev v 6. stoletju. Nobenega dvoma ni več, da smo Slovenci potomci praslovanskih Venetov, ki so dali Evropi že tisoč let pred Kristusom znameni to kulturo žarnih grobišč. Od takrat naprej pa so ves čas sooblikovali kulturo in zgo- dovino Srednje Evrope. V starodavnih ve- netskih zapisih imamo neovrgljive dokaze, da slovenski jezik spada k najstarejšim je- zikom v Evropi. V več tisočletjih si je slo- venščina pridobila lepoto in melodijo, ki ju občuduje vsak poznavalec več jezikov.

Pri nas izdaja bolniški župnik večkrat na leto Besedo bolnikom in njihovim prijateljem, izhaja list Prijatelj. Imate tudi pri vas kaj podobnega?

Tudi na Dunaju imamo mesečni listič za bolnike Gruss ans Krankenbett. Moram pa reči, da je vaša Beseda lepše urejena in bolj prikupna.

Je tudi pri vas razširjeno gibanje Prija- teljstvo bolnikov in invalidov? Kako deluje, kako pridobiva sodelavce?

Ja, v Avstriji se takšno gibanje imenuje Fraternität der Kranken und Behinderten (Bratstvo bolnikov in invalidov). Prepričan sem, da bodo veseli stikov s slovenskimi prijatelji bolnikov.Posebne vrste stalno bol nih in invalidov imajo tudi lastna združenja

Zanima nas tudi organizacija avstrijskih zdravstvenih šol. Kako so povezane z drugimi organizacijami in gibanji, kot so pri nas npr.PBl, Vera in Luč, Karitas?

Zdravstvene šole,kolikor mi je znano,nima- jo posebnih zvez z drugimi organizacijami. Imajo pa v učnem programu tudi nekaj versko - etičnih predavanj. Za dodatno in širšo izobrazbo na tem področju organizira dušnopastirski urad vsakoletne tečaje v Salzburgu.

Naj se vam ob koncu zahvalim za po- govor in izrazim upanje na skupno so- delovanje v čimvečjo korist bolnih in prizadetih v obeh deželah.

Jaz pa končujem z venetskim pozdravom,ki je napisan na kraški situli (=vedro) iz Škoc- jana in se glasi:Osti jarej. Naj razložim obe besedi: Osti je ostani; na Krasu se še da- nes reče uosti. Jarej je samostalnik (zdrav človek) iz pridevnika jar, ki pomeni tudi v današnji slovenščini mlad, svež, zdrav. Samostalnik s končnico -ej je v rabi samo še v koroškem narečju. Torej, dragi bolniki in vsi, ki se zanje trudite: Ostanite zdravi!

Vesel sem pogovora z vami,vaše dejavnosti posebej vaše velike ljubezni do slovenske- ga naroda in bolnih, ki se jim posvečate. V imenu vseh, ki prihajamo vsako leto iz do- movine, se vam zahvaljujem za dragocen čas, ki nam ga posvečate ob seminarju na Dunaju, kakor tudi za denarno pomoč. Pri vašem delu vam želim obilo zdravja in bla- goslova!

Vprašanja zastavil: Miro Šlibar

DRUGAČNA SVETLOBA

V bolniškem okolju sem spoznala pesnico teh pesmi, ko je prišla obiskat svojo bolno prijateljico. Knjižica Drugačna svetloba je že njena tretja zbirka.Pesnica se je nekdaj nameravala posvetiti glasbi in postati kon- certna pevka. Zaradi ohromitev v grlu ob nesreči v mladosti pa ni mogla dokončati študija in doseči svojega cilja. Zaradi di- halnih stisk nenehno doživlja bližino smrti. Pred njo kot pred nami vsemi,zaznamovani z boleznijo,je nenehno zadnja postaja živ- ljenja.
Česar ni mogla izraziti s petjem,se je prelilo v pesmi. Spoznala je drugačno svetlobo, drugačno pot, čeprav jo še vedno vabijo poti sredi sijočih trav. Čuti se oropano živ- ljenja,a njena luč rojstva še gori v templju smrti.
Dvorana v blišču luči in ljudje drug ob dru- gem so bile le sanje njenih noči... Hudo je ostati sam s svojo samoto kakor umirajoče ptice, ko so odpele svoje pesmi... Kje je hiša, ki bi sprejela, kje so roke, ki bi objele gosta v pozni uri življenja? Sleherni trenu- tek s svetilko smrti na poti.Dovolj so skrite daritve srca. Sem popotnica zahajajočega sonca,tista velika in sveta samota,ki vanjo vstopa večnost. V pozabljenem vrtu cveto lilije... Nikjer dneva,le noč se odpira noči...
O večno pričevanje, ko prihajamo drug drugemu naproti, ko drug drugega kličemo po imenu... Upati in zaupati-vsi naši dnevi, vse naše noči bodo vstajenje...
Bog, nihče ti ne more ubežati, Ljubezen sama.
Tako sem listala po zbirki in se ustavljala skoraj ob vsaki pesmi. Vsako bi rada od- nesla s seboj, pa sem iz nje izpisala le to, kar me je najbolj pritegnilo, najbolj obsijalo z drugačno svetlobo.
Pesmi bolnice za bolnike.Pesmi za noči bo- lečin,brez spanja. V vsaki izmed teh pesmi najdem tudi del svojega srca in svoje uso- de. To niso pesmi, ki bi bile popolnoma do- pisane, ob vsaki teh pesmi postajam tudi sama pesnica in pletem njihove stike ob lastni usodi dalje. Iz vsake teh pesmi bi lahko napisala svojo pesem...
Čudovite so te pesmi,nikoli jih ne bom pre- brala in razmislila do konca, vedno zasije ob njih nova, drugačna svetloba. In kdo, preizkušen v bolečini, v odpovedi, v spre- jemanju drugačne usode, kot si jo je sam zamislil, je ne bi sprejel in ji sledil? Morda pa je ta drugačna svetloba tisto, kar nam je namenil Bog,vsa lepša,čeprav nepozna- na, toliko bolj čudovita od vsega tistega, kar smo si želeli sami,in za kar smo se pre- pirali z Bogom,ker nam ni pomagal do naših ciljev?
Prebiram pesmi gospe Minke Korenčanove in razmišljam o njih.Spremljajo me.Te pesmi poznajo bolesti, a znajo se tudi dvigniti iz nje, saj nihče ne more ubežati Ljubezni sami...

Eva Jekovec

KAKO SPREMLJATI UMIRAJOČEGA BOLNIKA

Uvod

Po poklicu sem zdravnica in se pogosto srečujem s trpljenjem, z umirajočimi in s smrtjo. Zdravnik oz. spremljevalec, ki želi spremljati umirajočega,mora veliko premiš- ljevati tudi o teh skrivnostih. Za to premi- šljevanje je še posebej primeren poveliko- nočni čas, ko je v nas več vere in upanja, da nam je Bog tudi večnost položil v srce.



Spremljanje pomeni,da navežeš z bolnikom prisrčen odnos, da se vživiš vanj, da nisi le gledalec,ki pomaga od zunaj, temveč da si skupaj z njim v igri. Terminalno obdobje je stanje, ko bolezen toliko napreduje, da ni več nobenega učinkovitega zdravljenja, temveč le lajšanje težav in se bo gotovo končalo s smrtjo. Gre za neprestano slab- šanje. V tem obdobju so vsi napori usmer- jeni v dvig kvalitete preostalega življenja in ne v podaljševanje. To je obdobje, ko si mora zdravnik s polno zavestjo priznati, da se ne da za terminalnega (t.j.umirajočega) bolnika nič več narediti (v tekstu uporab- ljam kratico TB).


Ko spremljamo TB,moramo vedeti za pravi- ce bolnikov, ki so zapisane v mednarodnih deklaracijah. Bolnik ima pravico, da:
• ga zdravnik skrbno in spoštljivo oskrbuje
• mu da njemu razumljivo popolne podatke o diagnozi, prognozi (napoved poteka bo- lezni) in zdravljenju,
• da sprejme ali odkloni zdravljenje;upošte vati je treba njegovo voljo, če je razsoden in je o posledicah svoje odločitve obveščen
• da dostojanstveno umre (zdravnik je dol žan,da lajša bolnikove težave,ni pa dolžan uporabiti vseh terapevtskih možnosti za podaljševanje življenja, npr. umetno hra- njenje, umetno dihanje),
• da zdravnik spoštuje njegove pravice do molčečnosti o njegovih medicinskih in ose- bnih posebnostih; bolnik ima npr. pravico, da od zdravnika zahteva, da svojcem ne pove njegove diagnoze.


Namen zdravniške znanosti in umetnosti je ohraniti življenje. Smrt pomeni poraz za zdravnika. V tehnično urejenih klinikah po- staja umiranje vedno daljše in nečloveško. Zdravnik si pogosto zastavlja vprašanje,do katere meje naj podaljšuje življenje; pogo- sto hoče prelisičiti smrt.
Opustitev terapevtskih ukrepov, ki podalj- šujejo že izgubljeno življenje,je prepuščeno izključno zdravnikovi presoji in vesti. Najvišja zdravniška umetnost bi bila, da pri TB zdravnik ne bi bil pretirano aktiven, da bi zmogel privoliti tudi v božjo voljo in bi dopustil dostojanstveno umreti bolniku. V današnjem racionalno visokem tehnološ- kem obdobju prepogosto zdravnik gleda na človeka kot na stroj, ki ga je potrebno na vsak način popraviti. Dandanes je zdravnik zelo slabo usposobljen za spremljanje umi- rajočega. Človek še nikoli doslej ni bil ob smrtni uri tako sam, kot je danes. Človek danes umira v bolnici osamljen, izoliran, prepuščen sam sebi in svojim strahovom. V bolnici je vse predvideno, samo smrt ne.
Leta 1967 so v Angliji odprli prvo kliniko (hospice) za lepo in blago umiranje z na- menom, da bi umiranju vrnili dostojanstvo in ga humanizirali. Vsak zdravnik bi moral vedeti, kako se bo obnašal pred obličjem smrti, da ne bo bežal od umirajočega in da mu ne bo izrekal dobrodejnih laži. Zdravnik se mora sam naučiti, kako pristopiti k TB brez instrumentov, zdravil in injekcij, brez bele halje, temveč kot človek, ki dopušča, da njegov bolnik dostojanstveno umre.
Hennenove smernice za spremljanje TB za zdravstveno osebje:
• bodi iskren, ne laži bolniku o diagnozi in prognozi,
• spoznaj bolnika kot osebnost in njegovo družino,
• bodi pripravljen, da bodo dvomili o tvojih postopkih,
• bolnik mora vedeti,da ga ne boš zapustil
• varuj bolnika pred mazači, ki hočejo le denar,
• nikoli ne smeš reči, da ne moreš ničesar več storiti.


Za TB danes ni pravega prostora ne doma ne v bolnišnicah.Vedno več starejših obča nov umira v domovih. Človek bi moral spet dobiti pravico, da bi umrl tam, kjer je bil navajen živeti - to je doma. TB bolj kot prostor potrebuje človeka, ki bi ga bil pri- pravljen spremljati. Za spremljanje TB so prvi poklicani tisti, s katerimi je bolnik živel -to je njegova družina. Vsi drugi (zdravnik, med.sestra, duhovnik) so samo njihovi na- mestniki.Svojce je treba za spremljanje TB primerno poučiti in jih pri tem stalno spod- bujati. Vendar niso vse družine primerne za nego in spremljanje TB. Spremlja lahko le tisti, ki je osebnostno zrel in ima razvit občutek odgovornosti. Spremlja lahko le tisti, ki zmore imeti rad, ki ostane zvest in zmore odpuščati. Spremljanje TB je napor- no delo in zahteva veliko znanja, izkušenj, splošne človeške zrelosti, pripravljenosti in časa. Spremljevalec mora imeti pozitiven odnos do samega sebe in biti mora sposo- ben,da pogleda lastni smrti v oči. Če gleda na smrt kot na tabu ali kot na strašen do- godek, ne more biti spremljevalec. Dopu- stimo TB, da sam odloči, komu bo zaupal. Izbral si bo tistega, kateremu ni vseeno, kako je z njim. Bolnikova želja je,da bi umrl na rokah tistega človeka, ki ga ima rad.


Spremlja lahko le tisti,ki te pozna. Krščan- ski Bog je spremljajoči Bog. V Iz 43,1 piše: "Poklical sem te po imenu! Moj si!" Kristjan naj bi zavzel držo Dobrega pastirja ali usmi ljenega Samarijana. Če krščanstvo ne oživi v tebi ljubezni do bližnjega,je hromo,je ne- kaj narobe z njim. Te ljubezni so še pose- bno potrebni TB,pred katerimi večina beži, ker jih je strah. V Mt 25 piše: "Bolan sem bil in ste me oskrbeli. Karkoli ste storili ka- teremu izmed mojih najmanjših, ste meni storili. "Najboljši zgled spremljanja je Jezus Kristus. Jezus je ozdravil mnogo bolnikov. Na njihove telesne in duševne stiske ni od- govarjal samo z besedami tolažbe, ampak tudi z dejanji. Človekovo trpljenje je jemal resno, v trpečega se je tako vživel, da je postal sam deležen njegovega trpljenja. Jezus je človeka ozdravljal v njegovih ko- reninah,celovito,ne samo telo,temveč tudi duha.
V Statutu svetovne zdravstvene organi- zacije piše: "Zdravje je stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blago- stanja."
Spremljevalec lahko TB pomaga,da ostane kljub neozdravljivi bolezni duševno in soci- alno zdrav. To pomeni, da se TB v svojem jedru počuti zdravega, čeprav mu telo odpoveduje. TB pogosto obupa tudi zato, ker ni našel človeka, ki bi mu dal ali posodil svojo luč.


Človek je edino bitje, ki se zaveda svoje končnosti in se prav zato svoje smrti boji. Če ni nesmrtnosti, je človek edino nesre- čno bitje,dokler mu ne odpremo oči za po- smrtno življenje. Človek edini zre svojemu koncu nasproti in ali ni potem naravno, da edino on po smrti zaživi novo življenje. Ali se je s smrtjo mogoče spoprijateljiti? Strah pred smrtjo je tem bolj velik, čim bolj je človek usmerjen v imeti in ne v biti. Človek prav v umiranju najtežje doživlja to imet- niško dimenzijo,ko vse izgublja. Kdor je us- merjen v imeti, se boji vsega tistega, kar ga presega.
Mirno umrejo tisti, ki so izpolnjevali svoje naloge in pri tem niso varčevali s svojimi talenti in zmožnostmi; tisti, ki so spravljeni sami s seboj in z Bogom. Apostol Pavel je svoje življenje končal z besedami: "Jaz se namreč že darujem in čas moje razveze je blizu. Dober boj sem dobojeval, tek dokon- čal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal oni dan Go- spod, pravični sodnik,pa ne le meni, ampak vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov pri- hod."


• TB potrebuje stalno pomoč.Vse bolj pos- taja odvisen od drugih in se pogosto počuti ponižanega, ker mora za najmanjšo stvar prositi za pomoč. Čuti, da izgublja osebno svobodo in ustvarjalnost.
• Pri TB se zelo poveča potreba po pogo- voru.Ob sebi želi imeti človeka,ki je priprav ljen z njim globinsko razpravljati. Pričakuje, da mu bližnji ne bodo lagali. Samo, če je TB osvobojen laži in prevare, more izreči svoje zadnje želje in prošnje.Verjetno bi si vsakdo pred smrtjo želel še enkrat doživeti svojo svobodo.Pogosto čuti,da okolica več ve o njegovem stanju kot on. Ne želi igra- nja teatra in sprenevedanja. Svojci ob TB umolknejo. Iz celotnega ozračja, kretenj, pogledov TB začuti, da se dogaja nekaj zelo resnega.
• Pri TB se povečajo skrbi in strah, tudi pri kristjanu. Boji se negotove prognoze,da bo izgubil človeško dostojanstvo,da bo popol- noma telesno in duševno propadel, boji se Boga sodnika,boji se spoznanja,da je zgre- šil smisel svojega življenja, da bo drugim v breme, boji se neznosnih bolečin, kaj bo z njegovo družino. Strah ga je spoznanja,da bo zadnji korak moral narediti popolnoma sam. Ima občutek neizkušenosti,saj ne ve, kako bo umiranje potekalo.
• Pogosto se čuti osamljenega. Bodimo ob njem takrat, kadar si to želi, in mu privoš- čimo mir, če je to zanj potrebno.
• Želi si,da bi njegove odločitve spoštovali npr.da bi umrl doma.TB pogosto čuti,da bo umrl, saj ima zelo zanesljiv občutek, kdaj se bo to zgodilo. Njegova pričakovanja so vedno skromnejša, pričakuje predvsem to, da ga v njegovem stanju ne bodo pustili samega. TB si želi spremljevalca, ki mu ne bo ogrožal njegovega dostojanstva,ustvar jalnosti in svobode. Želi si spremljevalca, ob katerem bo lahko izrazil svoje občutke, npr. žalost,jezo. Želi si predvsem to,da ga kot človeka v celoti sprejmejo. Potrebuje odnose, v katerih se bo počutil varnega, sprejetega in ljubljenega.
• Želi si narediti življenjsko bilanco, to po- meni, da želi ponovno predelati in reševati svoje pretekle življenjske situacije.TB,ki je priklenjen na posteljo, še vedno živi in se giblje, ko premišljuje o preteklem življenju. Pogosto pride v tem obdobju do sprave z bližnjimi. Spremljevalčeva naloga je, da TB pomaga, da naredi življenjsko bilanco.
• TB si želi, da bi po smrti ostal prisoten v spominu ljudi in bi si bližnji prizadevali za iste vrednote kot on.


Vedenje umirajočih je proučevala psihiatri- nja Kübler-Rossova.Ugotovila je pet stopenj duševne borbe s to skrajno težko situacijo Umiranje poteka pri različnih TB različno dolgo in ni nujno, da si obdobja sledijo po tem vrstnem redu. Samo v praktičnem stiku s TB se naučimo spoznavati, v kateri stopnji je TB.

1. stopnja: odklanjanje, zanikanje res- nice. V tej stopnji TB,ko zve za diagnozo, reče: "Ne,ne,z menoj že ne more biti tako" Nato sledi izolacija občutkov, ko hladno govori o svoji bolezni. Zelo pomembno je, da spremljevalec že v tej stopnji, ko je TB še pri močeh, vzpostavi dober stik z njim.
2. stopnja čustvenega izbruha in agre- sije. TB je jezen in se sprašuje: "Zakaj se je moralo ravno meni to zgoditi?" Njegova jeza je obrnjena proti bolezni in smrti, ob- jekt pa si poišče v svojcih in zdravniku. V tej stopnji smo TB v veliko pomoč, če mu dopustimo,da to jezo izrazi.
3. stopnja pogajanja.TB baranta z zdra- vniki ali z Bogom.Kot odkupnino za ozdrav- ljanje obljublja,da bo posvetil svoje življenje Bogu,zdravniku obljublja denarno nagrado. V tej stopnji hodi od zdravnika do zdravni- ka, zateče se tudi k alternativni medicini, npr. k bioenergetiku.
4. stopnja je realistično upanje ali de- presija.Realistično upanje nima nič opraviti z izboljšanjem bolezni, temveč je usmerje- no v življenje po smrti. Če zaide terminalni bolnik v depresijo, se zapre sam vase, od- klanja stike z bližnjimi. V tej stopnji ni prav da se svojci umaknejo. TB naj dajo vedeti, da ga še sprejemajo in da so še vedno pri- pravljeni na pogovor.Svojci naj skušajo ob TB ohraniti čimbolj normalen ritem življenja
5. stopnja je privolitev. V tej TB spozna da je prišla njegova ura, se umiri, ne bori se več, z okolico komaj še komunicira, želi si miru in spanja. Svojci pogosto ne razu- mejo,da v tej stopnji TB bolj kot hrano po- trebuje njihovo prisotnost.
Sporken je tej razdelitvi petih stopenj umi- ranja dodal še eno: nevednost in negoto vost, ki se pojavlja pred 1. stopnjo odkla- njanja resnice po Kübler-Rossovi. V stopnji negotovosti TB ni jasno,kako je z njegovim stanjem, čeprav čuti,da mu je vedno slab- še. Z raziskavo v onkološki ambulanti v Ljubljani so ugotovili, da je največ bolnikov v stopnji pogajanja ali depresije. Podobne stopnje kot pri TB srečamo tudi pri svojcih

8. Komunikacija s TB

Pri spremljanju TB je problem komunikacije. Pogosto se nam zgodi, da ob TB ne najde- mo besed in umolknemo. Nič zato, včasih je dovolj že naša prisotnost. K TB nikoli ni smiselno pristopiti že z izdelanim seznamom vprašanj in odgovorov, ker se moramo ve- dno prilagajati okoliščinam. Omogočiti mu moramo,da spregovori o svojih željah,stra- hu, negotovosti. Izogibajmo se nadevanju maske, ko vsak pogovor postane prazna igra.
S TB lahko komuniciramo prek jezika.Kübler -Rossova razlikuje dve obliki jezika: vsak- danji in simboličen; slednji je spremljevalcu pogosto težko razumljiv. V simboličnem je- ziku govori TB v simbolih, npr.: Ne reče,da bo umrl, temveč da bo odpotoval v daljne dežele, da mu bo zmanjkalo denarja.
S TB lahko poleg jezika komuniciramo tudi prek telesne govorice, s kretnjami, mimiko, dotikom rok,božanjem.Ta telesna govorica je še posebno pomembna takrat, kadar bolnik ni zmožen govoriti, npr. komatozni bolnik. Pri TB je od vseh čutil najdalj ohra- njen sluh, zato nikoli ob njegovi postelji ne smemo razpravljati o njegovem zdravstve- nem stanju ali celo o smrtni nevarnosti. TB se moramo naučiti poslušati. Potrebno je, da se vživimo v njegovo stanje. Ni dovolj, da ga poslušamo le z ušesi, ampak tudi s srcem. Važno je zaznati, kaj je še skrito za njegovimi besedami. Ivan Cankar pravi: "Zakaj v glasu, ne v besedi, je ljubezen." TB se boji govoriti o svojih temnih slutnjah ker se boji, da ga bo okolica izločila iz de- žele živih in se ne bo več zanimala zanj.Mi pa mislimo, da se TB še sanja ne, kako je z njim.


Če hočeš TB spremljati in globinsko komu- nicirati z njim, mora vedeti resnico. Laži in lažno upanje postavljalo pregrade med TB in spremljevalca, onemogočajo komunika- cijo in pustijo TB samega s svojimi strahovi TB ima vedno v sebi naravni čut za njego- vo resnično stanje. Če ga pustimo v nego- tovosti, izgubi zaupanje v zdravnika in v bližnje. Resnica prebudi v TB nove telesne in duševne moči.Tri načela naj spremljevalci upoštevajo:
1. Nikoli zavestno ne laži! Zlagano upanje, ki temelji na navidezni ljubezni,ustvarja pri bolniku nezaupanje.
2. TB povemo samo toliko resnice, kot si jo želi in jo zmore prenesti (t. i. dozirana resnica). Več resnice bo prenesel tisti TB, ki je bil že pred boleznijo psihično ustaljen, ki je v dobrem odnosu z bližnjimi in lahko računa na njihovo pomoč. Bolniku nikoli ne smemo vzeti upanja. Resnico mu moramo razložiti tako, da je za bolnika sprejemljiva in ga ne bo prestrašila.
3. Bolnik mora vedno imeti ob sebi koga, s katerim bo v pogovoru resnico predelal. Resnica ni samo posredovanje pravilnih diagnostičnih podatkov,je tudi sprejemanje TB z ljubeznijo. TB poleg ugotovitev diag- nostičnih preiskav zanima tudi resnica o celotnem smislu njegovega življenja, ki pa ga znanost ne more dokazati. Za to resni- co je TB vedno dovolj zrel, ker pozna res- ničnost svojega stanja bolj kot zdravnik z berglami diagnoze. Vedeti za resnico o svo jem stanju in hkrati vzdrževati v TB upanje v smiselnost njegovega življenja se ne iz- ključujeta.


Človek brez upanja ne more živeti, še po- sebno pa potrebuje upanje TB. Od upanja je odvisen tudi potek bolezni,saj daje upa- nje TB ogromno moči. V. Faber je zapisal: "Za prenašanje trpljenja, svojega in drugih je v najvišji meri potrebna najvišja božja milost." S pomočjo božje milosti zmore TB upati tudi proti upanju. Zelo pomembno je, da ob TB realno upajo tudi svojci in zdrav- stveno osebje. Če upanja pri njih ne najde tudi sam težje vztraja pri njem.Dr.M.Klevi- šar piše: "Vem tudi,da imam vedno pravico da z bolnikom upam, nimam pa pravice, da ga odpišem. V kaj lahko bolnik upa:
• da bo vedno imel ob sebi ljudi,ki ga imajo radi,
• da je imelo njegovo življenje smisel, prav tako kot ga ima njegovo trpljenje,
• kot kristjan lahko upa, da se vse izteka v zadnjo spravo in odrešenje."
Ve,da je še vedno dragocen v božjih očeh čeprav je telo obnemoglo. V Iz 43, 3 piše: "Hotel si, naj bom dragocen v tvojih očeh, kajti ljubiš me."

11. Zakramenti in TB

Zakrament sprave pomaga TB,da se spravi sam s seboj, z bližnjimi in z Bogom. Obha- janje zakramenta sprave in njegove po- darjene učinke štejemo k bistvu krščanske pomoči TB.V luči tega zakramenta spozna- mo, da je ločitev od bližnjih in Boga zaradi greha strašnejša kot smrt. Človek, ki se svojih grehov očisti, se približa objemu Kri- stusa, ki je šel zanj na križ.
Središčno sporočilo zakramenta bolniškega maziljenja pa govori o tem, da dokončna ozdravitev-odrešitev prihaja samo od Boga in da molitev pripomore k temu. Kdor pa je deležen tega zakramenta, v njem lahko odkrije vir moči, tolažbe, upanja in s tem tudi življenja.


Spremljanje TB ni lahko, saj gre hkrati za tvoje lastno umiranje. Mene trpljenje in smrt mojega bolnika vedno prizadeneta in mislim,da je prav tako.Brez vere,to je brez naveze z Bogom,lahko spremljaš TB enkrat ne pa petstokrat, zato je spremljanje TB nujno dejanje vere. Spremlja le tisti, ki se zaveda,da ga Bog spremlja. Spremlja lahko le tisti, ki zna moliti zase in za bolnika ob sebi, posebno takrat, ko njegova molitev umolkne.
Dr. M. Klevišar je zapisala: "Spremljati po- meni ostati pri kom tudi takrat, ko je zelo težko in bi najraje zbežal stran. Ostati praznih rok, brez terapije, obljube, kako bo kmalu vse dobro.Kdor hoče koga spremljati mora priznati svoje meje in lastno nemoč. Znati se mora skloniti, znati mora poslušati in razumeti govorico simbolov. Razmišljati mora o svojem življenju, trpljenju in smrti. Zavedati se mora, da se nenehno uči in da v tem odnosu spremljanja verjetno več prejema kot daje. Kdor postane resničen spremljevalec, lahko morda postane TB znamenje,ki mu omogoči odločilno izkustvo onstranstva."
Hvaležna sem svojim staršem, ki so me uvedli v krščanstvo. Hvaležna sem jim, ker lahko njihov zgled združujem s 1.Janezovim pismom,4.poglavje: "In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni,ki jo ima Bog do nas Bog je ljubezen in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. S tem je v nas ljubezen dovršena, da imamo zaupanje za dan sodbe. Zakaj kakršen je on,taki smo tudi mi na tem svetu.Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen strah prežene."

Sestavila in priredila:
Janja Ahčin, zdravnica

Literatura:
P. dr. Marijan Šef: Pastorala spremljanja in tolaženja,1988, Cirilsko društvo slovenskih bogoslovcev v Ljubljani;
Dr.Metka Klevišar:Kako udomačiti bolezen, 1990, Katehetski center;
H. C. Piper: Pogovori z umirajočimi, 1983, Župnijski urad Dravlje;
E.Kübler-Ross: Pogovori z umirajočimi,1980 Biblioteka "Oko tri ujutro."

Samo s srcem dobro vidiš

Nekoč je judovski učitelj vprašal svoje učence, kako se določi tista ura, v kateri se končuje noč in pričenja dan.
"Je to tedaj,ko od daleč ločiš psa od ovce?" vpraša učenec.
"Ne", reče učitelj.
"Je to tedaj, če od daleč ločiš datljevo drevo od figovega drevesa?", vpraša drug učenec.
"Ne", reče učitelj.
"Toda kdaj je torej to?", vprašajo učenci.
"To je tedaj, ko lahko pogledaš katerega- koli človeka v obraz in v njem prepoznaš svojo sestro ali brata. Do tedaj je noč še pri nas."

OBISKI SO MI DALI VELIKO VEČ

Kdor je zares dober,
ne more biti nikoli nesrečen;
kdor je zares pogumen,
se nikoli ne boji.

Minila je slovesnost velike noči;minili so vsi ti lepi obredi, ki so nam pomagali globje doživljati skrivnost vstajenja. Sedaj pa je na nas, da to veselje in voljo ter upanje v življenje nosimo tudi do bližnjega-do brata do sestre. Kako pomembno je to, vidimo zlasti na obiskih. Mislim,da so ravno obiski tisto prvo, kar bi morali delati pri Prijatelj- stvu bolnikov in invalidov. Je že res, da so srečanja lepa doživetja, vendar se na sre- čanju gotovo toliko ne posvetiš posamezni ku kot pa na obisku, ko si pri nekom morda celo uro in si res le pri njem.
Na obiskih imamo možnost, da vidimo kaj je življenje invalida - prizadetega v njego- vem vsakdanu. Ravno ta vsakdan je tisti križ prizadetosti. Vidimo tudi, kako daleč najbolj odločilnega pomena je za bolnika njegovo bližnje okolje,ki ga lahko sprejema ali zavrača.Sprejema ga najprej kot človeka in šele nato kot človeka s prizadetostjo.Za sprejemanje človeka ni potrebna znanost, temveč ljubezen. Le če je človek sprejet, se lahko čuti vrednega. Če pa ga okolje zavrača, se zavrača tudi on sam in je tako križ prizadetosti težak, pretežak. Iz tega lahko sklepamo,da je prizadetost tisto dru gotno,saj se prizadeti čuti toliko prizadete ga, kolikor ga pojmujejo drugi za takšnega. Torej smo tudi mi, bližnji, odgovorni zanj.
Naj zaključim s tem, da so mi obiski dali veliko več kot vse drugo, in sicer v smislu kvalitete odnosa do prizadetega, ki naj bi bil odnos do sebi enakega.Res,z obiskova- nji smo naredili kar velik korak k boljšemu delu Prijateljstva.
Pozdrav v Njem, ki nas druži!

Nataša Bajc

ŠLA BOM MED LJUDI

Odkar sem nesposobna za delo, se najbolj veselim srečanj pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov.
Letos sem s prijatelji poromala na Dobrovo da se pred milostno podobo Jezusove Mate re zahvalim za varstvo in pomoč.Usmiljena Mama je vestno poslušala slepega pevca psalmov, zdravega dijaka in dijakinjo, pro- šnjo osebe na invalidskem vozičku, težko izrečeno prošnjo govorno prizadete osebe. ...,in mojo prošnjo. Z Jezuščkom v naročju je vsakemu zagotovila svoje varstvo in nas nežno vabila, naj pridemo večkrat k njej, ko bomo v stiski. Jezus je blagoslovil kruh in nam ga dal po rokah duhovnikov. Prejeli smo Mamin in Božji blagoslov.
Duhovno okrepljena sem prijela za invalid- ski voziček brez spremljevalca, na katerem je sedel mladenič.
"Bova zmogla?", zaskrbljeno vprašam mla- deniča na vozičku, ko se vzpenjava za os- talimi po strmini proti Domu Marijinih sester
Namesto odgovora vprašani požene kolesa svojega vozička z rokami,da ga komaj do- hajam. Na strmi poti sva prehitevala dru- gega za drugim. Vsa zasopla sem dahnila: "Vi pa imate močne roke" Tedaj je živahno odgovoril: "Včeraj sem bil na tekmovanju prvi."
"Kakšnem tekmovanju?" se začudim.
"Na vožnji z vozički." Z večjo strmino kot da se veča njegova moč.
Naj spustim voziček, da ne bo vlekel še mene navkreber?
Med prvimi sva bila na vrhu, kjer so nas pri jazno sprejele in pogostile Marijine sestre. Med nami je bila tudi sestra usmiljenka. Za vse je bilo dovolj juhe, peciva in njihove prijaznosti. Počutili smo se kot doma in zato se nam ni nikamor mudilo. Na velikem dvorišču smo peli litanije vsi: tisti s poslu- hom in tisti brez posluha, pa zato prisrčno, ker smo se počutili ljubljeni in priljubljeni.
Dan je prehitro minil. Premalo je bilo časa za pozdrav in razgovor z dobrimi prijatelji, ki jih že vse leto nisem videla. Rada bi še klepetala s težko preizkušanimi, od katerih se učim živeti v bolezni,z bolniškimi duhov- niki,ki nas vsako leto vodijo; sestre nimajo časa klepetati.
Še doma sem razmišljala o tem, kaj bi rada povedala temu in onemu, ko sem prejela Tatjanino vabilo na srečanje v Želimlje. Seveda sem šla. Po bogati duhovni hrani je bilo dovolj časa tudi za klepet.
Bolniški župnik Miro je tudi meni dal cvet, ko je z blago donečim glasom razkrival lepoto Božjega stvarstva, da sem se čutila kot nepogrešljivi del tega stvarstva.Marijine sestre so hitele s strežbo in usmiljenka, ki sem jo prvič srečala na Dobrovi, je tudi tu hitela z delom, kot da je že stara znanka. Take sestre usmiljenke v redovnih oblekah sem v letih po drugi svetovni vojni sreče- vala v Beogradu, v Ljubljani nobene. Sedaj je bila tu: mlada, redkobesedna, prijazna, ena sama. Zato pa je bilo navzočih več njenih sobratov lazaristov: eden je bil no- vomašnik, drugi bolniški duhovnik, prvi med nami in zato vsem strežnik, tretji pa je bil škofijski duhovnik, dolgoletni misijonar z Madagaskarja.Prikazal nam je težke življe- njske pogoje na Madagaskarju in povedal, da je imel ob vrnitvi v Slovenijo občutek, da je prišel med razvajenčke,ki imajo vsega v izobilju in tarnajo ob vsaki težavi.
Redovnikov in redovnic je bilo letos z nami več kot ponavadi, pa še vedno premalo za strežbo tako velikemu številu bolnikov in invalidov,zato so jim pomagali zdravi,mladi fantje in dekleta, člani Prijateljstva bolni- kov in invalidov.
Mir, ki sem ga doživela ob srečanju v Želim ljem, ki je pričal,da si me tudi Ti nagovoril, ljubi Jezus.Tu pod križem si mi pokazal,kdo je moj brat, moja mati in moj sin, ne le moj prijatelj. Hvala, Jezus, da si me poklical. Hvala nebeškemu Očetu, da je tudi meni naložil križ, ki odrešuje. Ob sotrpinih nisem čutila njegove teže. Čutila sem le medse- bojno ljubezen, ki ne traja le do groba. S svojim križem sem se vrnila v svoje okolje kot s pripomočkom za vzgajanje dobrote v vseh, ki jih bom srečevala in potrebovala za pomoč.
"Šla bom med ljudi, in kdor me bo videl, mu bo žal hudobije,ki jo je storil" je rekla hudo preizkušena, ki je prenašala krivico, ki jo je vidno prizadela.
Šla bom za njo. Šla bom za tabo, Jezus, ponosna na svoj križ.

Ana

Obiskala nas je tudi draga prijateljica Kse- nija M. iz Renč s svojo dobro mamo;skupaj smo se lepo imeli,kajne? Prvič so bili na na šem prijateljskem srečanju tudi zala Valen- tina C. iz Planine pri Ajdovščini in Stanko K. iz Podnanosa, pa Joži E. iz Šentvida pri Stični in drugi... Veseli smo bili, da ste se opogumili in se nam pridružili.
V nedeljo je bila praznična sv.maša z lepim sodelovanjem. Obiskal nas je tudi prijatelj Rudi Hazej iz Zalošč, ki ni mogel skriti zado voljstva, da je prišel med svoje. Pripeljala sta ga njegov brat in žena. Rudi, zelo smo vas bili veseli! Pridite še drugič!
Prehitro je prišlo slovo. V tem času so nas prišli pozdravit tudi prvi sodelavci, ki imajo sedaj že svoje družine: Fanika in Stojan. Peter, ki je prvi pripeljal Majdo na Mirenski Grad, Vidova žena Damijana pa je bila ves čas z nami.
Vsem in vsakemu posebej: dobrim sestram usmiljenkam(posebej tem,ki so nam stregle kuhale...) in lazaristom, ki so nas prijazno gostili, hvala. Hvala p.Romanu, s. Edith, s. Heleni, s.Mihelangeli; hvala vsem sodelav- cem za nesebično pomoč; posebej hvala Majdi, ki je sprejela mesto odgovorne za PBI Primorske... samo Bog ve, koliko žrtev in težav je s tem povezano.
Hvala vam, ker sprejemate in nosite svoje trpljenje, ga darujete Bogu, saj s tem od- rešujete svet in kličete poseben Božji bla- goslov nad nas. Dragi bolniki, to vam vsem pravimo sodelavci: radi vas imamo! Vi ste naš zaklad! Bodimo dar drugemu!
Nasvidenje na prihodnjem srečanju!

Nives Cingerle

PLAMEN LJUBEZNI

Plamen ljubezni zbližuje vse ljudi, ne samo pridne in poštene,temveč tudi tiste,ki tava jo v temi in ga iščejo z zaprtimi očmi. Cve- tlica prijateljstva, živo pisana in dehteča, privablja pozornost vsakogar. Eden se ob njej ustavi, jo občuduje, neguje in zanjo skrbi,da ne uvene. Drugi jo mimogrede utr- ga, se vanjo zazre in jo kmalu zavrže, ker se mu zdi ničvredna in grda.
Ljubezen in prijateljstvo sta združila tudi nas, ki smo v soboto, 9.maja, z raznolikimi barvami ustvarjali podobo beltinškega sre- čanja PBI.
Vesela pesem, razigranost srca in prisrčen prekmurski pozdrav so nas pospremili v ra- zmišljanju o molitvi rožnega venca, ki ga je pripravil Toni Burja. Vsak od nas ima raz- ličen odnos do te molitve. Ponekod se je ohranila kot družinska večerna molitev, pri kateri se družina globlje poveže z Bogom in med seboj. Otrokova izkušnja molitve, podoba očeta in matere,je lahko zelo lepa, prisrčna in osrečujoča,lahko pa je tudi ža- lostna in boleča.Izkustvo,ki ga doživi otrok s starši,je zelo pomembno,saj na njem gra- di svoj odnos z Bogom-očetom in Marijo - materjo. Mnogi,ki imajo v sebi grenka spo- znanja o starših, zato laže vzpostavijo stik z Jezusom kot bratom in prijateljem.
Še en pomemben dogodek je dal svoj pe- čat dnevu, ki ga je naredil Gospod, in sicer poroka naših prijateljev Marjane Žižek in Tomaža Brica.Božja roka ju je prek ljubezni in prijateljstva pripeljala do odločitve, da skupaj oblikujeta svojo nadaljnjo življenjsko pot. Pred oltarjem župnijske cerkve sv. Ladislava, v navzočnosti svojcev in prija- teljev ter diakona Tonija Burja sta prejela zakrament sv. zakona. V nagovoru jima je polagal na srce misli o resnični in trdni lju- bezni, ki zmore premagati tudi najbolj bo- leče trnje in najbolj ostro kamenje na živ- ljenjski poti.
Ob koncu sv. maše je mladoporočencema Marjani in Tomažu, v imenu PBI izrekel ne- kaj besed še Oton Kurent. Opogumil ju je k ljubezni, k neusahljivi veri in upanju, ki bo posvečevalo njun zakon, da bo le-ta lahko njuna najčistejša in najdragocenejša dari- tev Bogu.
Noč je legala na zemljo, beltinški zvon je pozdravil Marijo, mi pa smo vzeli slovo od svojih prijateljev in krenili proti domu,v že- lji,da kmalu spet vzide dan,ko bomo skupaj kot ena družina. Bog povrni!

Alenka Oblakovič

PREDOKUS VEČNE SREČE

Ob velikonočnih praznikih, ki smo jih zopet z radostjo obhajali, se kristjani še posebno čutimo kot ena družina odrešenih božjih otrok.Čudovito. Majhen predokus prihodnje večne sreče, ki nam jo je pridobil s svojim trpljenjem in vstajenjem.Bogu čast in hvala!
Dragi Prijatelj! Po teh vrsticah bi se rada zahvalila številnim prijateljem,ki so mi pisali za praznike. Rada bi se vsakemu posebej zahvalila,a mi to ni mogoče. Zato prihajam k tebi za posredovanje.
Lepo se zahvaljujem PBI za prisrčne in du- hovno globoke misli in želje.Številni podpisi so mi v duhu približali vso skupnost in tako tudi povečali praznično veselje. Med dru- gimi so mi za praznike pisali tudi otroci iz Nove Gorice. Njihove čestitke sem bila še posebno vesela. Draga veroučna skupina iz Nove Gorice,iskrena hvala za vaš veliko- nočni duhovni dar, za tako lepo in spodbu- dno voščilo. Hvala tudi vašemu katehetu, katehistinji, ki vas tako lepo vzgaja. Vsem skupaj, imenovanim in neimenovanim prija- teljem, ki so mi čestitali za praznike, moj prisrčen Bog plačaj.
Ostanimo združeni v vstalem Zveličarju, po molitvi in skrbi za novo evangelizacijo v naši domovini in vsem svetu.
Skupaj z Brankom in mojo sestro Zoro vse toplo pozdravljam.

Cvetka

SAMO EN CVET

Mamica že ves teden ponavlja tisto:"Slišala sem ptičko pet,zapela je ku-ku..." Pomlad, pomlad vsepovsod. Dan je topel in vesel. Vse se mi daje... Sem štejem tudi skrivne iskrice v sošolkinih očeh.
"Na igrišče grem," rečem mamici. "Ko bo zvonilo, se vrni!" "Seveda, ko bo zvon na- znanjal šmarnice, bim, bom," sem se pore- dno zazibal. "Zvon ne oznanja le šmarnic, ampak neminljivi dušni mir, bim, bom," se je strogo zazibala tudi mami.
Neutrudno smo se podili za žogo, dokler nam ni ušla daleč čez ograjo. Stekel sem ponjo.
Večkrat sem jo že videl sedeti tam. Sedaj se je zapeljala čez pot in pobrala žogo. Smejala se mi je že od daleč,ko sem ji ves neroden šel naproti. Komaj sem izustil kra- tek pozdrav in sramežljivo dodal: "Žogo bi rad." "Zamenjam jo," je malce nagajivo odvrnila. Nemočno sem skomignil z rameni, zato mi je hitro pomagala:"Zamenjam jo za lepo cvetočo vejico." Sledil sem njenemu pogledu, ki se je ustavil v beli češnjevi krošnji.
Olajšano sem prikimal. Pravzaprav sem bil celo vesel, zelo vesel, da ji lahko utrgam vejico. Z vozička sama res ne more seči tako visoko.
Z igrišča so se zaslišali ostri žvižgi. Podala mi je žogo in visoko v zraku sem jo poslal prijateljem.
Potem sem poiskal najbolj bel šopek.Z obe ma rokama je prijela nežno cvetje.Ne vem, od kje sem dobil pogum, da sem jo zmotil z vprašanjem: "Ali poznate Kajuhovo pesem Samo en cvet?" "Pozabila sem jo.Si se jo ti že učil?" Ko bi bil jaz tudi v šoli tako samo- zavesten: "Da, prejšnji teden. Vam povem drugo kitico? Najbolj mi je všeč: Rahlo je zapihal veter in stresel belo kroš- njo. Oba hkrati sva vzkliknila: "Sneži!"
Na hitro sem zamahnil v slovo. Med šmar- nicami mi je spet prišlo na misel: Jaz bom ljudem poslal ta cvet...

Klemen

PA SI RES DRUGAČNA

Rada skočim k njej na obisk... Včasih tudi z otroki,da bi se že od malega naučili spo- štovati ljudi, za katere tolikokrat slišim, da so drugačni...
Večkrat sem nehote tudi sama opazila nje no drugačnost. Potem je v meni dozorelo spoznanje:Le noge je ne držijo,zato vedno sedi. Saj vendar tudi jaz vsega ne delam stoje...

Zakaj me tako vleče k njej? Tam vedno vidim kaj lepega,kaj posebnega. Skrbno iz- vezen šopek na prtičku je tak,kot bi zrasel iz srca. Kartice, ki ji prinašajo svet v koš- čkih, so polne prijateljstva in veselja, ki ga potem ona deli drugim. Najlepše pa so nje- ne rože. Kjer je le malo prostora, je opaziti zeleno in cvetoče življenje.
Včeraj sem presenečeno obstala že pred oknom.Med raznobarvnimi vijolicami je stal visok kipec. Spokojen obraz, sklenjene ro- ke... Nekje v sebi sem začutila nežno me- lodijo in tiho zamrmrala: "Lepa si, lepa si roža Marija..."
Ko mi je odprla, sem brž pohvalila,kako lep je maj na okenski polici. "To ni samo maj," je odgovorila. "Sedaj, ko so lepi dnevi, se večkrat zapeljem ven na sprehod. Če ta čas kdo pride, ga vsaj Marija pozdravi..."
Samo nasmehnila sem se, moje misli pa so govorile: "Pa si res drugačna. Toda ne zaradi bolnih nog, ampak zaradi bogatega življenja v sebi."

Anja

VTISI, DOŽIVETJA Z OBISKOV

V mrzlih mesecih leta še ni srečanj in duhov nih vikendov in večina invalidov je le doma Zato ta čas izkoristimo za poglabljanje sti- kov med nami: z dopisovanjem, z obiski,...
Kadar le morem, se s prijatelji odpravim na obiske.To niso "uradni" obiski,pač pa prija- teljska srečanja. Vedno je bolnik ali invalid tisti, zaradi katerega prihajamo.Kaj vse ob tem doživljamo? Naj napišem nekaj vtisov, doživetij.
Bližali smo se hiši, v kateri živi invalidka z možem. Razmišljali smo, če sta doma ali ne. Komaj pogledamo okrog vogala, že jo zagledamo pred vrati njunega doma.
Začudenje, ker je že dolgo od našega za- dnjega srečanja, se spremeni v veselje, da nas je pot zopet pripeljala k njima.Pogovor se je začel že pred hišo in se nadaljeval na poti v kuhinjo. Premlevali smo vse mogoče vsebine. Med drugim so misli pohitele tudi na začetke našega Prijateljstva.
V pogovoru nam invalidka pove, da ji vsak dan nekaj časa vzamejo gospodinjska opra vila. Včasih dela družbo svojemu možu pri raznih opravilih. Ima pa tudi instrument,na katerega rada igra.
Med našim obiskom poskrbi mož, da klepet za nekaj časa zamenja prijetna glasba.Pri- jazen smehljaj med igranjem nam pove, da je glasba njeno veliko veselje in prijetna zabava.
Odhajali smo s prijetnimi občutki in spoz- nanjem, kako bogato je lahko življenje, pa četudi je to na invalidskem vozičku. Stopali sva po stopnicah in že od daleč brali priimek na zvoncu, kajti tu še nisva bili. Ime invalidke nama je bilo znano le iz seznama PBI. Ob pritisku na zvonec nama je bilo malce tesno pri srcu. Toda že ob pozdravu z enim od družinskih članov, ki je prišel odpret vrata, nama je postalo lažje. Vstopili sva v dnevno sobo. Tam je bilo mlado dekle - duševna bolnica z materjo. Začudena obraza sta se spremenila, ko sva povedali, da prihajava od Prijateljstva. Pogovarjali smo se o vsakdanjih opravilih, o dekletu,ki živi drugače od svojih vrstnic, o težavah in veselju z bolnim dekletom.
Med pogovorom nama dekle razkaže svoje najljubše igrače ter pove, da se rada vozi z avtobusom. Mamica doda, da gresta po- gosto ven: na sprehod ali pa se peljeta z mestnim avtobusom. Pove tudi to,da dekle rado pomiva skodelice, ko odrasli popijejo kavico. Tudi med najinim obiskom je poskr- bela, da so prazne skodelice postale hitro čiste. Mati,ki preživi s hčerko največ časa, nama razloži,koliko veselja doživlja ob vsa- kem najmanjšem opravilu,ki ga je dekle spo sobno opraviti. Ob takih bolnikih se lahko učimo,da so majhna dejanja,ki jih storimo, mnogo več vredna od velikih, ki jih le na- črtujemo. Kadar se odpravimo na obiske v bloke, je večkrat težava, kje bomo "znanca" našli. Ljudje se po blokih zelo slabo poznajo in težko pričakujemo njihovo pomoč.
Naša pot nas je do bloka pripeljala, ko se je že mračilo. V bloku smo si pomagali z razsvetljavo,ko smo iskali,na katerih vratih bo ime našega prijatelja. Preiskali smo že skoraj ves blok, a iskanega imena ni bilo. Ko smo pomislili, da je morda naš naslov napačen,smo se končno le znašli pred pra- vimi vrati.
Prišli smo k invalidu,ki del svojega vsakda- na preživi v vlogi gospodinje. Mož namreč poskrbi, da se družina telesno okrepča, ko se zbere k opoldanskemu obedu.
Med pogovorom invalid pove,koliko veselja mu je prinesla razglednica, ki jo je pred kratkim prejel od nas.Dodal je,da ga je kar nekaj tednov spremljala pri delu v kuhinji. In kadar jo je pogledal, si je zapel.
Dejanje, ki nas tako malo stane, lahko pri- nese nekomu izredno veliko veselja. Ob takih srečanjih spoznavamo, kako gle- dajo na bolezen ali invalidnost domači. V mnogih primerih so preizkušani člani družine enakovredni ostalim.Ponekod pa so deležni pomilovanja, ki se marsikdaj izraža z bese- do "revček" ali "revež". Ob njej se vedno ustavim. Kakorkoli razmišljam o življenju in delu bolnikov in invalidov, ta izraz zares nikamor ne pristaja.
Če bi bil določen invalid res revež, gotovo ne bi tako hrabro prenašal vsakodnevnih preizkušenj in ob vsem ustvaril še veliko lepih izdelkov. Ti so vidni po domovih in na razstavah, ki jih pripravljajo razna gibanja, med njimi je tudi naše Prijateljstvo.
Zato je prav, da se izraz "revež" v pogo- voru z invalidom ali o njem čimprej opusti.

Mili

VERA IN UPANJE MUSLIMANSKE DRUŽINE

Mlada muslimanska družina iz Tunizije se je preselila na Sicilijo. Otrok, ki se je rodil, Mohamed, je kmalu zbolel zaradi presnove. Starši so otroka vodili po bolnišnicah in nazadnje pristali v Milanu. Otrok je ostal v bolnišnici štiri mesece skupaj z mamo. Ot- roku so predpisali strogo dieto,ki so jo po- sebej pripravljali v lekarni.Malo,kar so imeli na Siciliji,so pustili, in ko so prišli v Milano, niso imeli nič. Bili so v tuji deželi z veliko upanja in brez znamenja obupa. V neki žu- pniji v Milanu so našli za njih stanovanje, mož Abip je takoj našel delo in sedaj bodo v isti župniji dobili novo stanovanje. Med tem je Abip zamenjal službo, s katero je zadovoljen. Za božič bodo z otrokom obis- kali svoje starše v Tuniziji in se zopet vrnili v Milano, kjer so našli nekaj svojega doma in nekaj prijateljev.


Smo v središču Rima v eni izmed trgovin. V izložbi je polno rož in keramičnih izdelkov
Blizu trgovine je poslopje z napisom Kera- mična delavnica ZVEZDA. Ime je dobila po ulici,kjer je ta delavnica. Ta dejavnost ob- staja že od leta 1981.
Sergijeva mama, Sergij, ki je duševno pri- zadet in ni uspel drugje. Njegova mati je združila tri mlade duševno prizadete, za- poslila učitelja in se povezala s podjetjem COSPEX,ki izdeluje keramiko. Leta 1985 so jih uradno priznali oziroma začeli sodelovati v obdelavi in delu ter zaposlili tri učitelje (vsak izmed njih je delal v svoji izmeni).
Leta 1986 so organizirali strokovne tečaje in vsi mladi prizadeti so prejeli diplome, ki jih je izdala Področna uprava.Tako so ena- kopravno stopili v združeno podjetje.
Leta 1988 so odprli trgovino in začeli pro- dajati svoje izdelke. Letos so pripravili v svoji trgovini tečaj za slikanje na keramiko Tja hodijo po pomoč tudi drugače. Danes je teh mladih trinajst. Nekatere od njih spremljajo v službo starši, neka mama ima kar tri s svojega okoliša. Večina jih prihaja na delo sama. Njihova glavna dejavnost je slikanje na keramiko. Sedaj so zaposleni poleg njih tudi zdravstveni delavec, delav- ci, ki vodijo delo, z nekaterimi dejavnostmi med njimi se ukvarja telesno prizadet fant.
Imajo tudi alternativne dejavnosti: glasbe- ne, jogo, pogovorna in delavna srečanja, ki jih vodi vsak teden psihologinja. V torek imajo službo tudi popoldne, v opoldanskem odmoru skupaj obedujejo, gredo skupaj na sprehode, po nakupih. V sredo se vedno kdo javi, da sam še nadaljuje delo. Enkrat mesečno pa se zberejo vsi člani združene- ga podjetja.
Pogovarjajo se o raznih vprašanjih, pobu- dah in načrtih. V tem združenem podjetju so vedno prisotni tudi delavci,prostovoljci
Ustanova je imela finančne težave, vendar to podjetje z velikim poletom, sodelovanju in naporih ustanovitelja ZVEZDA vztraja in se uči živeti.

Priredil Jože Potrpin

OSTALA SEM BREZ MOŽA, IMAM PA PRIJATELJA

Koncem lanskega leta sem izgubila moža, s katerim sva vzgojila 11 otrok.Mož je veliko storil za svojo farno cerkev v Sv. Barbari, zdaj Zgornji Koreni.Kot mizar je bil več kot 50 let nekak vzdrževalec cerkve. S priho- dom župnika Karla Vogina pa je s svojim mizarskim delom olepšal marsikaj, kar krasi to lepo urejeno župnijsko cerkev v Sloven- skih goricah.
Veliko let sva bila naročena na Prijatelja in nama je bil prijetno branje, brali pa so ga tudi otroci.Ti so nama odšli, ostal pa nama je Prijatelj. Sedaj je odšel moj ljubljeni mož in ostala sem sama z vašim Prijateljem, ki mi ob branju krajša čas.Kljub starosti,imam jih 81, mi zdravje dopušča, da, čeprav na invalidskem vozičku, v Prijatelju najdem veliko zanimivega branja. Prisrčen pozdrav
Draga Marija! Hvala vam za vdanost in po- hvalo naši reviji, za katero se vsi prizade- vamo, da bi bila res vsem zvesti prijatelj v težkih urah življenja.Dočakali ste lepo sta- rost,kar je posebna milost, čeprav starost gotovo ni brez težav. Kako ste srečni, ko vaju je z rajnim možem Bog obdaril s toliko otroki! Gotovo se radi vračajo k vam, čep- rav pravite,da so odšli.Naj vam zdravje še naprej dobro služi, kolikor je le mogoče. S svojim zvestim življenjem veliko dobrega storite za vaše otroke,za faro,za ves svet...

PRAZNOVANJE NEKOLIKO DRUGAČE

Koliko veselja se zrcali na obrazu oskrbo- vancev Doma ostarelih, ko se ob praznikih srečajo s svojci. Žal ne vsi, ker nekateri nimajo nikogar več od sorodnikov.
V Domu ostarelih nimam sorodnikov,pač pa sem se pridružila bolj v karitativnem smislu da razveselim človeka, ki je osamljen.
Že pred prazniki smo se s socialno službo dogovorili,da za praznike vzamemo na do- move oskrbovance. Prednost smo dali tis- tim, ki nimajo sorodnikov.
"Naša" Lojzka je bila tega zelo vesela. Kar naprej se je zahvaljevala za ta sprejem in se še priporočala. Povabila me je, da jo še kdaj obiščem.
Pri vsem tem pa me spremlja še posebno veselje, ko vidim, kako lepo razumevanje je med vodstvom Doma in šmihelskimi du- hovniki. Za prve petke so jim omogočeni obiski in daritev sv. maše. Človeka obide neka toplina prisrčnega občutka ob pogle- du na vse spremembe, ki so omogočene staremu človeku tudi v takem okolju. Bogu hvala za vse in vsem, ki si prizadevajo za skupno sodelovanje in srečanja.
Človek, ki mora zaradi bolezni, starosti ali invalidnosti zapustiti svoj dom in oditi med "tuje" ljudi, se pogosto zelo težko privadi novemu okolju. Posebno hudo je navadno tistim,ki ostanejo popolnoma osamljeni.Kaj takim ljudem pomeni obisk ali drugo dobro delo, ste nam lepo opisali v pismu.
Prepričani smo, da prazniki niso bili lepši le za oskrbovanko, ki ste jo sprejeli na dom, ampak tudi za vas, ki ste storili plemenito delo.Bog vam daj moči,da boste tako delali še naprej. Želimo, da bi se ob vas vzgajali tudi drugi!

BOLNIKI SO MI VEDNO BLIZU

Prejeli smo vaše toplo in prijazno velikono- čno voščilo, za katerega se prav lepo zah- valjujem vsem,ki ste se podpisali,predvsem pa Marjetki, ki ga je napisala s tako ljube- znijo.
Vesela sem,da tudi sama nekako spadam v vaš krog prijateljstva, ki združuje in pove- zuje vse,ki želijo in čutijo z vami. Bolniki in invalidi so mi vedno blizu, posebno tisti, ki jih poznam. Povezana pa sem z vami tudi prek naših sester,ki rade sodelujejo z vami in jih dobro poznate. Zato bi vam vsem rada zaželela v svojem imenu in v imenu vseh naših sester vse to,kar prinaša vstali Jezus.
Polnost miru, veselja in odrešenja ter no- vega upanja, da za vsem trpljenjem in smrtjo pride vstajenje ter večno življenje.
Naj mir in radost velikonočnega jutra razo- deva tudi vaše življenje! V ljubezni vsta- lega in poveličanega Gospoda ostajam povezana z vami in vas toplo pozdravljam.
Prijateljstvo je velika družina, ki lahko živi le, če so njeni člani med seboj povezani. Te medsebojne vezi so bolj trdne, kadar se ljudje dobro poznamo. Zato je naloga vsakega od nas, da za to vse storimo: si dopisujemo, se obiskujemo, skupaj živimo in delamo.
Hvaležni smo vašim sestram,da so del naše družine in tudi vam, ker jim to omogočate. Trudimo se, da bi vse nas in naše življenje ter delo vedno in povsod vodila Božja pre- vidnost.

PRIJATELJ KAKO SI DOBRODOŠEL

Večkrat ga premišljeno preberem od A do Ž. Pri naslovu Tako odhajajo domov se pa še dalj časa ustavim, se zamislim in pokoj- ne vključim v molitev. Priporočim se jim v njihovi priprošnji pri Bogu.
Preživela sem zimo in dočakala novo pom- lad na tem svetu. Včasih nam tudi tukaj posije kak sončni žarek, čeprav kratkotra- jen. Ko sem nekega dne delala na dvorišču se mi kmalu pridružijo otroci od 3 do 6 let. Brž so bili pripravljeni pomagati.Vesela sem bila,ker so mi delali družbo. Ob moji pohvali so jim obrazki kar žareli od ponosa.
Veselim se velike,slovesne posvetitve nas, Slovencev, Marijinemu srcu. Ob majniški Kraljici se bomo še posebno in skrbno pri- pravljali, jo častili in prosili, da nas sprejme v svoje varstvo. S to mislijo vas vse pri- srčno pozdravljam.
Draga Urška! Res ste nas razveselili s svo- jim pismom. Omenili ste nam po vrsti vse, kar vas žalosti in razveseljuje. Lepo je, da se spominjamo umrlih prijateljev v molitvi, tudi oni prosijo za nas pri Bogu.
Nova pomlad, ki smo jo dočakali, je za vse nas velika milost. Veselimo se cvetočega drevja,toplih večerov pa tudi blagodejnega dežja.
Otroci čutijo vašo ljubezen in so zato radi okoli vas.Lep pozdrav in oglasite se še kaj.

IZROČAM SE SV. JOŽEFU

... Izročam se sv. Jožefu v varstvo. On je moj dobri prijatelj, vse dobro uredi. Obču- dujem njegovo življenje v tihem Nazaretu. Sedaj je srečen, in naš veliki priprošnjik pri Stvarniku.
Upam, da bo,z Jezusom in Marijo, stal tudi ob meni in ob zadnji uri vsem umirajočim, ko se nam bodo odprla vrata v večni dom na večni obisk. Tu sem le tujka, ne morem se udomačiti na tem svetu, pa čeprav je lep,posut s cvetjem, ptičjim petjem in tudi trnjem.
... Rada poslušam radio Vatikan. Neko so- boto zvečer je govoril g. Miro, bolniški žu- pnik. Hvala mu za njegov pogovor. Vsaj za tisti čas sem pozabila na svoje tegobe, ki me spremljajo v življenju, kot so spremlje- valci vsakega zemljana. Lepa beseda od duhovnikov je kot sončni žarek, ki posije v naše temine.
Draga Angelina! Sv. Jožef je brez dvoma naš veliki priprošnjik pri Bogu. Obenem pa nam je s svojim življenjem vzor, kako naj delamo in živimo tudi mi,da nekoč doseže- mo večno srečo v nebesih. In na tej poti so nam duhovniki v veliko pomoč, oporo. Po zakramentih, ki nam jih delijo, z božjo besedo, ki nam jo oznanjajo...
Kristus je hodil po mestih in vaseh, učil, oznanjal blagovest kraljestva, ozdravljal bolnike... Ko je videl množice,ki so bile ka- kor ovce, ki nimajo pastirja, je rekel svojim učencem: "Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj po- šlje delavcev na svojo žetev!"
Zato molimo,da bi mladi bili pripravljeni sli- šati in poslušati božji glas, da bi nam Bog dal veliko teh svetih rok,ki bi nam prinašale Boga in življenje.

DRUŠTVU INVALIDOV ZA JUBILEJ

Ker sem včlanjen v društvo invalidov Novo mesto, so me zaprosili, naj za desetletnico društva sestavim pesem in sem jo. Kot vi- dite,je bila tudi objavljena v našem biltenu Razmišljam tudi, če bi bila primerna za vse naše prijatelje - odločite vi.

Letos, za deset let obstoja,
društva invalidov Novo mesto,
je namenjena ta pesem moja,
ko nas članov je že devetsto.

To je že kar lepa druščina,
vsak s svojimi problemi,
zato radi se srečujemo,
da ne omahnemo v bolezni.

Večkrat obnovljena,
so naša srečanja
in kar dobro obiskana,
s polno upanja.

To upanje
je veselje, sreča in radost,
da vsaj en dan, je človek
vsakodnevnih skrbi prost.

Mi težji invalidi,
smo veliki optimisti,
si pokonci držimo dušo,
da ne postanemo pesimisti.

Za vse to je pa potrebna,
vera, upanje in ljubezen,
da ni življenje pusto
in da nisi nikdar jezen.

Avgust Cvelbar

Dragi Avgust! Hvala za pesem, polno opti- mizma in veselja do življenja.Upajmo,da bo razveselila marsikoga, ki obupuje v svojih težavah. "Kjer se zbereta dva ali trije v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi," je rekel Kristus. Trpljenje je v druščini lažje. Tudi Kristus je potreboval Simona iz Cirene da mu je pomagal nositi križ.Bodimo si drug drugemu Simoni! To je namen tudi raznih društev in srečanj. Tudi PBI ima isti namen Lepo pozdravljen!

Prilagam majhen dar za tistega, ki si ne more kupiti Prijatelja. Prijatelj je res bogat, hvala za vaš trud. Sem hvala Bogu še zdra va, zavedam se tega največjega bogastva Od trpečih se učim živeti.
Ko sredi življenja tolikokrat ostajamo sami, ko se nam sredi umetnih luči tolikokrat stemni pred očmi,pa ob prazniku Gospodo- vega vstajenja znova čutimo, da je On z nami, da je On Luč v temi življenja.
Iz vsega srca se zahvalim vsem, ki ste se podpisali na vsa voščila. Bog naj vam po- plača vso pozornost, dobroto in prijaznost ki jo izkazujete do vseh nas. Lepo je živeti na svetu, ko veš,da imaš veliko prijateljev. To daje človeku moč in voljo ter lažje pre- naša tudi težave, ki nas obdajajo. Naj nas Marija sprejme pod svoj plašč!
Hvala za prijazna pisma in voščila.Tudi Pri- jatelja sem dobila. Pisanje dr. Ivanke Gale o starosti je bilo ravno to, kar sem ta tre- nutek potrebovala. Hvala vam,da mi boste list še naprej pošiljali. Prisrčen pozdrav

Irena G.

Najbrž ni čisto naključje, da je Bog poklical k sebi našo teto Pavlo Stritar prav na pepelnično sredo. Na dan, ko smo se ljudje zresnili in se zavedali svoje grešnosti, je naša Pavla doživela velik trenutek,ko se je srečala z Njim, kateremu je posvetila svoje življenje, ki je bilo polno trpljenja, molitve in skrbi za druge. Slovo od nje je bilo tiho in skromno,kakršno je bilo tudi njeno dolgo življenje.
Pavla se je rodila na Rašici pri Velikih Laš- čah kot prvi otrok.Pri sedemnajstih letih se je nekega dne močno prehladila in dobila hudo vnetje ušes. Ker v tistih časih ni bilo ustreznih zdravil, je to vnetje pustilo hude posledice,saj je popolnoma oglušela.Kakšen pretres je bil to za mlado dekle! Takrat so bili časi, ko je prevladovalo splošno mišlje- nje, da so za zakon primerni le v glavnem zdravi ljudje. Tako tudi Pavla ni mislila na poroko. Sprejela je svoj življenjski križ in se posvetila drugim. Dolgo časa je bila slu- žkinja pri neki družini v Mariboru. Kasneje se je preselila na rodno Rašico in tudi tam živela v skrbi za druge. Že v časih, ko je bila beseda Karitas nezaželena,ker je imela sumljivo cerkveni prizvok, se je Pavla z vsem srcem posvečala dobrodelni dejav- nosti. Pripravljala je pakete z oblekami, da bi pomagala ljudem v stiski. Kolikokrat smo bili mi, njeni nečaki, deležni njene dobrote. Ker smo bili revni,smo to znali še bolj ceniti Pavla pa je vedela, da si s tem pridobiva ljudi, ki jo imajo radi. Tako jo je na stara leta nečakinja vzela k sebi v novo hišo in lepo skrbela zanjo. Telesni prizadetosti zaradi oglušelosti se je tedaj pridružila še siva mrena,ki ji je vse bolj jemala vid. Koli- ko truda je bilo potrebno z obeh strani, da smo se lahko vsaj malo pogovorili. Zadnje leto svojega življenja je Pavla preživela v domu za ostarele v Ponikvah.To je bilo za- njo še dodatno trpljenje,vendar je razume la, da je v njenem stanju potrebna stalna nega tudi v dopoldanskem času, ki je pri nečakinji ni mogla imeti.
Pogosto smo jo obiskovali, da bi ji lajšali trpljenje in osamljenost. Razveselila se je vsakega, ki je prišel k njej, čeprav se je večkrat zgodilo, da ga do konca obiska ni spoznala. Ker drugače ni mogla več izka- zovati dobrote, je veliko molila za nas za to in ono. Še zadnja beseda, ki jo je bilo moč razbrati iz njenih ust,je bila "Molite..."
Draga teta Pavla, verujemo, da sedaj gle- daš večno svetlobo in poslušaš nebeško glasbo, saj si bila za to v življenju tako prikrajšana. Vemo,da tudi tam tvoje dobro srce ni pozabilo na nas. Tvoje življenje je bilo tiho in nekako ob strani, toda pred Bogom je bilo prav gotovo polno in bogato Naj ti tudi bogato poplača za vse!

Marija Stritar

Zelo nenavadno, vendar resnično, da smo tokrat v torek, 28. aprila 1992, izgubili za tuzemsko življenje kar tri naše ljubljene prijatelje, ki so naše Prijateljstvo bolnikov in invalidov spremljali od vsega začetka! Ena od teh treh je naša zvesta prijateljica Stanka Glavan, Trške njive 25, 68360 Žužemberk. V zadnji številki Prijatelja leta 1991 smo sporočili,da je umrla njena mama Ana,sedaj ji je Stanka v kratkem času tako nepričakovano sledila... Zadnje dni je zelo trpela.Umrla je v bolnišnici v Novem mestu kjer so ji nudili pomoč in lajšali trpljenje, čeprav je hudi bolezni podlegla.
Stanko sem spoznala v letu 1973, ko sem prvič s sodelavci Predala dobrote pri Og- njišču šla na obiske k bolnim in invalidnim prijateljem po vsej Sloveniji.
Že ob prvem obisku je bila zame Stanka ideal poguma,vedrosti,lik bolnika,ki je vdano sprejel svojo usodo bolezni. Bila je telesno zelo prizadeta, saj rok ni mogla uporabljati celo v breme so ji bile. Vem, da me je zelo stisnilo pri srcu, ko ji je mama prav pri tem prvem obisku zvezala roki na hrbet, ker nam je Stanka želela pokazati,kaj ustvarja z nogo. Kljub vsej svoji prizadetosti je z močno voljo začela kot samouk risati in pisati z nogo! Vsa ta leta je v tem njenem ustvarjanju zelo napredovala,da je postala prava umetnica. Rada je slikala svojo roj- stno hišo, naravo, tihožitje. Njene slike so krasile marsikatero razstavo, vsa leta tudi razstavo ročnih del bolnikov in invalidov, ki jo je organiziralo PBI Slovenije.V inozemst- vu je bila zelo občudovana in je prejemala tudi nagrade.
Zadnja leta, ko je mama zbolela, je Stanka s pomočjo dobrih ljudi živela sama; vztra- jala je, čeprav ni bilo lahko. Prav iz vsega tega lahko vidimo MOČ VOLJE IN LJUBEZNI, ki jo je Stanka izžarevala v vsej svoji ne- moči, ker je bila združena z Gospodom,ki ji je dajal moči in poguma, sedaj pa tudi na- grado v nebesih. Zato smemo upati, da se veseli v večni sreči,saj je že na zemlji njen obraz žarel v vedrem nasmehu. Stanka ne pozabi na nas v večnem veselju!

Druga od teh treh je Ivica Šaucer, Beet- hovnova 9/III, 61000 Ljubljana. Tako tiho, kot je živela med nami,sredi naše lepe Lju- bljane, tako tiho je odšla po večno plačilo, za katero je živela in dolga, dolga leta tr- pela. V prvih letih ob začetku Prijateljstva smo jo pogosto obiskali, potem pa se je zaprla nekam sama vase. Imela je več sti- kov z Društvom Paraplegikov,zato je nismo hoteli obremenjevati. Živela je tudi v tret- jem nadstropju brez dvigala,tako da zaradi stopnic in invalidskega vozička ni mogla uiti štirim stenam njene sobe med ljudi. Življe- nje je res večen boj, kot je zapisal Simon Gregorčič. Ivica ga je pogumno dobojevala in sedaj uživa zasluženo plačilo pri Bogu.

Tretji prijatelj,ki je odšel v večnost, je naš dragi oče Anton Zajc, Jarše 11, 61000 Ljubljana. Spomin nanj je napisal Oton.

Zvedeli smo tudi, da je 4. februarja 1992 umrl dolgoletni invalid, tudi naš prijatelj Franc Žirovnik, Tabor 10,61000 Ljubljana Spremljal je Prijateljstvo iz svoje sobe v Domu na Taboru.Rad se je gibal in iskal to- ple sončne žarke na balkonu.Veliko je molil in trpel.Zato ga je Gospod gotovo nagradil z večno srečo, s katero plačuje zvestobo verskemu življenju in še prav posebno živ- ljenje v trpljenju!
Gospod naj našim prijateljem daje večni pokoj, večno srečo pri sebi,nam pa zavest da se bomo znali na zemlji spoštovati, lju- biti in predvsem delati za mir, ki ga je svet danes tako potreben. Zato molimo in trpi- mo, da se nas bo Gospod usmilil!

s. Mihelangela

V ponedeljek, 4. velikega travna, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Antona Zajca p. d. Čižmanovega ata iz Jarš pri Šmartnem ob Savi.Bil je veličasten pogreb, kar pomeni, da so ga imeli ljudje radi in ga spoštovali. Svojo udeležbo na njegovi za- dnji poti smo počastili tudi invalidi na vozi- čkih od Prijateljstva in Zveze paraplegikov.
Če komu, njemu življenje ni prizanašalo s trpljenjem.Še čisto majhnemu je umrla ma- ma in dobil je mačeho. Z menoj se je rad družil in večkrat mi je pripovedoval, da ga je imela raje, kot svoje otroke, ker je bil priden in je ubogal na prvo besedo. Zelo rad je delal na polju in v hlevu,fural s konji in si tako že v zgodnji mladosti nabral de- lovnih izkušenj, ki so ga spremljale vse življenje.
Ko se je priženil iz Dola v Jarše, je moral začeti vse znova,kajti kmetija,na katero je prišel,je bila ena najslabših v kraju.S svojo pridnostjo jo je, kot zelo napreden kmet in človek, spravil na tako višino, da je danes najboljša v vasi.
Med II. svetovno vojno je bil interniran na otok Rab, od koder se je vrnil popolnoma izčrpan in eden redkih, ki so se sploh vrnili. Ko so po vojni začeli ustanavljati KZ,je bila njegova vzorno vodena kmetija prva na udaru, da jo nacionalizirajo. Ker se je temu in takemu početju uprl,je moral ponovno v zapor. Ta ječa mu je pustila posledice, saj mu je poleg telesnih moči, zrahljala tudi živce. Pred 19. leti je zbolel tako,da je pri- šel na invalidski voziček. Kljub temu je bil živahen. Rad se je udeleževal srečanj pri Prijateljstvu in hodil na športna tekmova- nja pri Zvezi paraplegikov.
Ves čas je bil globoko veren in rad je pre- biral verski tisk. Z ženo, že tudi pokojno, sta poleg velikega dela, ki ga na taki kme- tiji ni nikoli zmanjkalo, vzgojila v poštene kristjane štiri otroke in vse spravila h kruhu Dokler je mogel, je šel sam z vozičkom v cerkev k sv. maši, zadnje čase, ko so mu pa moči opešale, pa ga je duhovnik obis- koval na domu, da mu je prinašal Jezusa.

Oton

Rešitve (izpišite le vodoravno) pošljite do 20. junija 1992 na naslov: PRIJATELJ, Mai- strova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. 1. klekljan prt,
2. knjiga: F. Sodja: Pisma mrtvemu bratu,
3. vezen prtič,
4. žepni robčki.

Rešitev križanke 2/92 vodoravno:
SRAM, OPAVA, SIKST, EROT, MAVRI, NIZ, ANDALUZIJA, NUKLEARKA, AM, AKRA, I, SIR, ŠTRK, TZARA, ČETA, AMBON, ER, ZA, ANEKS, ITO, KOZEL, JIDIŠ, SILA, AKANT, TNT.

1. klekljan prt: MARIJA MARTINJAK, Češ- njevek 2, 64207 Cerklje na Gor.
2. umetniško oblikovane vizitke: NADA HUDOKLIN, G.Vrhpolje 87, 68310 Šentjernej
3. knjiga F. Sodja: Glejte,že sonce zahaja: ANICA GODVAJS, Rakičan,Kotna 15, 69000 Murska Sobota
4. žepni robčki: FANIKA CEFERIN, Potok 18 64228 Železniki.

Gojška planina v Kamniško-Savinjskih alpah in viharnik (avtor F. Stele)

Prispevke za št. 4 pošljite do 20. junija 1992