APRIL

• Da bi v sedanjih razmerah poraslo šte vilo duhovniških in redovniških poklicev.
• Da bi velikonočna skrivnost spodbuja- la vse kristjane k edinosti, pospeševala dialog in sodelovanje med vsemi narodi.
• Da bi branje in premišljevanje svete- ga pisma bolj oblikovalo naše mišljenje, hotenje in delovanje.

MAJ

• Da bi se na priprošnjo Marije, Kraljice miru, na svetu vzpostavila sloga in po- govor.
• Da bi pobožnost do Marije, Matere Cerkve, pomagala oblikovati družine v pristni prostor molitve, krščanskega življenja in misijonske solidarnosti.
• Da bi se ob Jezusovi Materi, Ženi za druge, mladi velikodušno odločali za duhovniške in redovniške poklice.

NEMI KRIK PREZRTE LJUBEZNI

Velikonočni dogodek nas je vse na novo postavil na trd- ne temelje. Kristjan je sploh poklican,da ne popravlja sta- rih napak, ampak, da začne znova; nobena možnost in priložnost ni zadnja.
Prek poglobljenega prostega časa, pre- pletenega z manjšimi in večjimi žrtvica- mi, smo po ulicah cvetnega Jeruzalema prišli prek Kalvarije v nov svet.
Ne vem zakaj nam je Jezusovo trpljenje tako blizu. Zakaj pri sveti maši, kjer se bere Pasijon, prisluhne vsak.
Od kod nam je dana misel na rešitev iz vsakodnevnih, včasih kar brezupnih težav. Za kristjana ostane veliki teden čas najgloblje povezanosti med seboj, s svojo lastno identiteto ter Kristusom. Tako smo mu blizu,tako smo mu podob- ni,da kar sodelujemo z množico, čeprav se nismo prepričali, kaj vsa tolpa kriči.
On pa je prišel nenasilen in miren.Ne u- govarja,saj ve,da je vse to navdušenje kratkotrajno in bo zelo hitro zbledelo. Zato je Gospod sredi vzklikajoče mno- žice morda bolj osamljen kot kdajkoli v svojem življenju.
Jezusa ne motijo meči in koli v rokah tolpe,ampak ga moti en sam meč v roki njegovega učenca.
Ljubezen naj bi bila močnejša od napa- dalnosti zla.
Božja ljubezen - in ne žeblji- bo zdržala celo pod težo najokrutnejšega cinizma. V nebo bo odmeval nemi krik prezrte ljubezni.
Kristusova pot ljubezni se ni končala v dvorani zadnje večerje, ne na križu, ne v podzemlju groba, pač pa prihaja prek velikonočnega jutra med učence z be- sedami: "Ne bojte se!" Ta dokaz ljube- zni podira vse tabuizirane stihe smrti, izničenja in materialističnega tarnanja nad usodo.
"Ne bojte se," pravi Jezus, "jaz sem svet premagal!" Še več, celo smrt je zamenjal z življenjem ter v temo prižgal večno luč vstajenja. Kot v dokaz si og- lejte prazen grob.
Kaj lahko več naredimo, kakor če ljube- mu Bogu odgovorimo z zvesto ljubeznijo svojega življenja?

Slavko Kalan, kaplan

Sem stalna bralka revije Prijatelj, ker je poučen in nas duhovno dviga. Prebiram tudi Sveto pismo.Lepo prosim za pojas- nilo: Ko je Jezus razposlal prvo skupino apostolov k nevernikom, jim je naročil, naj po poti nikogar ne pozdravljajo.Ob- razložite mi,prosim,zakaj je tako ukrepal oziroma,če je tudi nam hotel pustiti kak nauk. Hvala za odgovor!
Spoštovana in zvesta bralka "Prijatelja"!
Zelo razveseljivo je Vaše sporočilo, da ste stalna bralka Prijatelja,saj tako po- stajate vse globlja PRIJATELJICA vsem, ki smo v navezi tega gibanja.
Prav tako je spodbudno PRIČEVANJE o BRANJU SVETEGA PISMA in seveda že- lja,da si razjasnite to ali ono zapleteno vprašanje.
Vaša prošnja, naj pojasnimo Jezusovo naročilo, najprej potrebuje pomenljiv POPRAVEK oz. pravilno "NAMESTITEV" odlomka:ne gre za prvo skupino aposto lov (dvanajsterih),ki jih je Jezus razpo- slal (prim. Lk 9,1-6), marveč za skupino dvainsedemdesetih učencev, ki jih je "poslal pred seboj po dva in dva v vsa- ko mesto in kraj, kamor je nameraval sam priti" (glej Lk 10,1-12); o tem po- roča samo evangelist Luka, ki verjetno hoče poudariti namembnikom svojega evangelija, da misijonarsko delovanje ni le stvar dvanajsterih, ampak občestva, in je iz Palestine usmerjeno k poganom -seveda šele po veliki noči in binkoštih.
V ozadju nenavadnega Jezusovega na- ročila moramo videti tudi globoko vse- bino poslanstva: BOŽJE KRALJESTVO je vse bližje,je TUKAJ - v JEZUSU prihaja, učenci so njegovi predhodniki.Sprejema nje evangelija Jezusa Kristusa pomeni sprejemanje odrešenja in življenja; gre za skrajno pomembnost tega oznanila in zato tudi nujnost: Jezus Kristus je izbojeval zmago nad uničevalnimi silami tega sveta, nad strahotno močjo smrti, razkrinkal je neštevilne oblike laži pre- kanjenega Lažnivca, ki ne nosi več luči, ampak temo,ki usužnjuje in odtujuje člo veka sebi, bližnjemu, Ljubečemu. Jezus je prava Luč in to luč je treba prižgati. Žetev je pred durmi, delavcev pa ni (ali se ukvarjajo z manj pomembnimi rečmi); treba jih je prebuditi, kajti opustitev so delovanja pri tako veliki žetvi bi pome- nilo, da je človek izbral obsodbo in smrt namesto osvoboditve in novega, res- ničnega življenja. V človekovi moči je sprejemanje in zavrnitev -oznanjevanje evangelija mora usmeriti to človekovo zmožnost k pravi izbiri...
Za razumevanje Jezusovih besed "... in spotoma nikogar ne pozdravljajte!" mo- ramo upoštevati tudi orientalski slog po zdravljanja, ki je ceremonialen, z veliko razpravljanja, in zanj bi oznanjevalec potrošil preveč časa.Resnobnost ozna- nila in nujnost priobčevanja, torej tudi hitenje, lahko opravičijo zanemarjanje pozdravljanja na poti. To ne pomeni,da gre oznanjevalec mimo človeka, saj mu je oznanilo namenjeno, ampak obide ti- sto obliko srečanja, ki zavira življenjsko dragoceno sporočilo prav temu človeku in tudi drugim...
Ponuja se nam ZAHTEVNO VPRAŠANJE: sprejemamo poslanstvo oznanjevanja tako brezpogojno resno kot razberemo iz tega odlomka? - Res je, da danes ne pričakujemo drugega Kristusovega pri- hoda vsak hip, kot ga je pričakoval Lu- kov čas; psihološko gledano je to lahko precejšnja ovira v nagibih za gorečnost Vendar ne smemo razvodeneti resnič- nosti: BOŽJE KRALJESTVO je blizu ne glede na zgodovinsko oddaljenost; do- končna odrešitev v Jezusu Kristusu je ŽE TU in se uresničuje po evangeljskem pričevanju...Človek je vedno pred izbiro in sodbo, slednji trenutek je z vso od- govornostjo pred življenjem ali smrtjo, pred nebom ali peklom-OZNANJEVALEC evangelija pa ima TEMELJNO NALOGO, da svoje brate in sestre sooči z veličino in odgovornostjo osebne odločitve!
In ob koncu še majčkeno nagajivo SPOD BUDO: nikar ne utemeljujmo hladnih mimohodov z omenjenim Jezusovim na- ročilom,pač pa z vso navdušenostjo u- poštevajmo rahlo prilagoditev evangelj- skega besedila "in spotoma nikogar ne opravljajte!" - za več ZAUPANJA,za vse večjo PREPRIČLJIVOST, za rodovitnejše OZNANJEVANJE ODREŠUJOČE BESEDE!

Vaš Prijatelj

JANEZ JALEN
(1891 - 1966)

Minilo je sto let, odkar se je na Rodinah pri Breznici rodil pripovednik in drama- tik Janez Jalen. Kot duhovnik je začel v Bohinju, pod planinami, v okolju, kate- rega je bil vajen že od doma, in ga je najraje opisoval v svojih delih. Starejše in mlajše generacije Slovencev, doma in v tujini, že leta in leta prebirajo nje- gove knjige - Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, Cvetkova Cilka...
Duhovniške službe pa so pisatelja za- nesle proč od planin. Delal je tudi v Ljubljani,bil je kurat v Bolnici za dušev- ne bolezni na Studencu. Nekaj let pred drugo svetovno vojno je le nerad odšel v Cerknico in na Barje. Novo okolje pa mu je navdihnilo obsežno povest Bobri v treh delih, ki je bila med vojno najbolj brana knjiga v Ljubljani, v partizanski vojski, v domobranskih postojankah ali v italijanskem taborišču... Tako blažeče je v tistem času vplivala s svojo idilično domačnostjo na razdvojene bralce.
Ob spominu, da je nerad odšel na Barje in ob poznejšem spoznanju,kako so prav Bobri med bratomorno vojno v branju združevali Slovence, je zapisal: "Danes pa vem,da Bog zna sejati tudi tako žito ki šele čez leta dozori in dá v najbolj tesnih časih kos kruha..."
Pisatelj je pisal tudi še po vojni,ko je bil postavljen za župnika v Ljubno na Go- renjskem.Zamislil si je povest o furmanih - Vozarji, v šestih knjigah. Uresničil pa je lahko le polovico načrta,ko mu je 12. aprila 1966 iztrgala smrt pero iz rok. Njegovo delo doživlja v današnjem času pravo renesanso, kakor da bi Slovenci spet hoteli odkriti svoje korenine,ki nam jih je tok zgodovine skoraj spodrezal.
Črtice Previsi so izšle v knjigi že leta 1940 v Ljubljani. To so zgodbe z gorenj skih hribov, nekaj pa iz Barja in iz Ljub- ljane. V njih pisatelj doživlja tudi bolne, prizadete in ostarele, ki jih je srečeval na postajah duhovniškega pota. Kljub tegobam je v teh zgodbah tudi veliko sonca. Naslov Previsi govori, da kot se planinec v gorah zateka pod skalne pre vise ali pa jih prepleza, da doseže vrh gore, tako tudi vsak izmed nas išče za- slombe in opore za težavno pot naprej.
In sedaj stopa pisatelj Jalen s svojimi Previsi v naš list Prijatelj, da tudi med nami nadaljuje svoje duhovniško in pisa- teljsko poslanstvo.Njegovo žito je resni- čno dozorelo in postaja tudi naš kruh...

Eva Jekovec

Iz knjige:Janez Jalen,PREVISI,Ljubljana 1940

ŠMARNICE

Vso pomlad je prosila Francka, naj jo puste na vrt rože plet. Pa čim bolj je moledovala, tem bolj so pazili na vsak njen korak in na vsak njen pregib.
Od božiča naprej je bila tako mirna, ka- kor bi ji nikoli nič ne bilo. Že so ji oblju- bovali, da bo za veliko noč doma, pa se je potem vse tako čudno zaobrnilo.
Na otoku in na polju je takrat še ležal sneg. Na prisojnem pobočju tokraj zidu pa so se pasle in se v vrhnji plasti že presušene razbrskane prsti kopale ko- koši.
Bolnice na mirnem oddelku so se tisti dan večinoma zgnetale okoli peči.Fran- cka pa si je bila pristavila stol k oknu in je nizko sklonjena hitela dokončavati namizni prtič, ki je bil gosto posejan z rdečimi nageljni.
Zunaj je sijalo sonce.
Francka je prtič dovršila in ga še enkrat skrbno pregledala. Hotela je prav s tem drobnim, do zadnje nitke natančno ve- zenim delcem prepričati vse naokrog,da že davno več ne spada na Studenec. Veselega upanja polna je nesla prtič spravit sestri. Oprala in zlikala da ga bo že sama doma.
Usmiljenka se kar načuditi ni mogla.
Strežnica je zavzdihnila: "Da sem jaz tako spretna, ne služim niti en dan več ne v tej hiši."
Izmed gruče bolnic pa, ki so se zgrnile okrog mize, je pripomnila debela Špela: "Pfff. Še otroka bi ne obrisala s tako raskavo cunjo. Pfff."
Francko nesmiselna pripomnja ni prav nič razburila. Celo milovala je Špelo: "Reva je in ne ve, kaj govori."
Vračajočega se zdravja vesela je Fran- cka stopila visoko na prste in na široko zakrilila z rokami, da je zapokalo v skle- pih. Tako je bila vajena včasih storiti zvečer, ko je po celodnevnem šivanju prihitela v telovadnico. Strežnica je šepetaje pripomnila sestri, kako škoda je tako lepo raslega dekleta.Francka se tudi za to opazko ni zmenila in je naprej razgibavala od sedenja zastale ude.
Molče je sedla spet k oknu in si z mali- mi, narahlo ukrivljenimi škarjicami prav po gosposko pristrigla nohte. Tako po- negovati svoje lastne roke je utegnila pred dobrim pol letom samo redkokdaj v nedeljah.
Namenila se je do večera in morda še kak dan posedeti brez dela in samo raz- mišljati, kako si na novo uredi življenje, ko se vrne domov: "Seveda. Precej nerodno bo res. Sčasoma pa ljudje že pozabijo, da sem bila na Studencu."
Opazila je na mizi zvezek modnega lista ki ga še ni pregledala. Zadnje dni, ko je bila vsa zaposlena s prtičem, ga je mo- ral nekdo prinesti. Kar sama se je roka stegnila po že sto in stokrat prelistanih straneh. Francka se je zagledala v živo barvani vzorec za blazinico. Pozabila je na vse in si zaželela samo všivati nitko k nitki in dodelati delo,da bi kar dehtelo Razložila je sestri vzorec in jo prosila, naj ji kupi črnega sukna in nekaj zvit- kov rdeče, zelene, oranžne in modre svile. Dolgo se je sestra izogibala in ni hotela s pravo besedo na dan. Nazad- nje je pa le povedala, da je Francka porabila že ves svoj denar in da blazine ne more delati,ker je že za prtič prispe- vala sestra prednica.
Francka je žalostno stopila k oknu in se zazrla v vas onkraj zidu. Tik pod okni bele hiše je zažarela v soncu rdeče pi- kasta ruta.Francka je videla,kako mlado dekle okopava vrtec pod okni. Postalo ji je tesno in je pomislila: "Bog ve, če zraven tudi poje."Brez dovoljenja je od- prla okno, prisluhnila in ujela:
"Kito cvetja mu je dala,
s cvetjem mu je dala srce."
Prihitela je strežnica in zaprla okno. Francki pa velela sesti k mizi. Pa Fran- cka je ni ubogala. Pokleknila je pred sestro, dvignila roke kakor k molitvi in zaprosila: "Pustite me rože plet." In je glasno zajokala.
Niso je mogli utolažiti. Glasno je prejo- kala vso noč. Drugo jutro so se bolnice pritožile. Francka se je morala preseliti na nemirni oddelek in je tam preživela velikonočne praznike.
Sredi maja nekako so jo le spustili plet. Ne sicer rož, pač pa zelenjavo na polju. Francka je bila kar zadovoljna, samo da ji ni bilo treba več noč in dan poslušati večnega direndaja na oddelku. Dovolili so ji tudi čez opoldne ostati pod kozol- cem. Tam jim je vsak dan znova dopo- vedovala bolnica Ana, da so tri matere božje: mati Stvarnikova, mati Odreše- nikova in mati Svetega Duha, in da je tretja mati, mati Svetega Duha, ona, Ana sama. Francka pa bi bila po dolgih mesecih vsaj za kako uro rada sama. Pa je v torek tretjega tedna v majniku opoldne kar brez dovoljenja odšla izpred kozolca v park.
Francko so kmalu pogrešili in jo pričeli iskati. Vsa v skrbeh je prihitela sestra in opazila Francko na klopici pod mogo- čnim brestom. Z rokami si je zakrivala obraz in tiho ihtela. V naročju pa se je belilo nekaj cvetov šmarnic,ki jih je bila utrgala pod grmovjem v parku.
"Francka!" jo je poklicala sestra.Francka se ni ozrla.
"Francka, zakaj jokate?" Usmiljenka je prisedla na klopico. Šele po dolgem pri- govarjanju je Francka napol šepetaje spregovorila:
"Boris!"
"No le povejte, vse o njem povejte, pa vam bo odleglo."
Francka je prenehala jokati:
"Saj v začetku nisem nič kaj marala zanj Pa je le in le hodil za mano. Potem sem ga pa res rada imela, da sem se njemu na ljubo učila klavir in francosko, da bi nihče ne mogel njegovi ženi oponesti neizobraženosti. Nazadnje pa, pomislite sestra, tisto nedeljo me je prišel iskat in sva šla v Rovte trgat šmarnice in me je objemal in poljuboval. Saj niti v san- jah nisem mogla slutiti, da so ga zjutraj že z drugo oklicali. Baraba! Kaj je silil za mano? Naj si je drugo izbral,vsaj po- vedal naj bi mi bil. V zapor spada,ne pa da mu puste vzgajati otroke. Baraba!
Jezno je vrgla Francka odtrgane cveto- če šmarnice v strugo. Voda jih je od- nesla naprej proti Ljubljanici.
Francka je čez dober teden odšla do- mov, dobila spet polne roke šivanja in že kmalu nihče več ni omenil, da je bila kedaj na Studencu.
Borisa pa ljudje niso pozabili, čeprav se je preselil dokaj daleč iz domačih krajev Vsi so bili prepričani, da se mu bo že še povrnilo. Se mu tudi je. Žena je kmalu začela gledati za drugimi.

USPEH IN PRIZNANJE

V tem poklicu (mišljena je npr. bolniška sestra) ne smete računati z veliko priz- nanja! Pri tem delu (npr. v pastorali) ne boste videli veliko uspeha.To bo moralo biti poplačano kje drugje. Za resnično darovanje samega sebe ni plačila. Te službe se pač dogajajo na skrivnem. Na priznanje tu ne smete upati. To je pač nehvaležen posel. Tu velja samo ideali- zem. Zahvale ne smete pričakovati.
S takšnimi in podobnimi besedami poši- ljajo danes mlade ljudi na pot pomoči že pri podelitvi diplome, promocijah in tudi pri duhovniških posvetitvah. Pogosto so celo odgovorni v teh poklicih tisti, ki mislijo, da morajo s takšnimi gesli dajati dobro "popotno opremo".
Iz lastnih izkušenj in iz mnogih takih, o katerih so mi pripovedovali predvsem zdravniki, sestre in duhovniki, bi rad ugovarjal, da si pomoč za stalno lahko predstavljamo brez doživetij uspeha in priznanj, kaj šele,da je to sploh možno. Odmev na mojo pomoč,kritika in prizna- nje, posredovanje, pa ocene in hvalež- nost pomenijo vendar zopet osnovo in pobudo za nadaljnjo in še globljo pomoč.
Ali ne bi vlivalo upanje in bilo v pomoč, če bi se končno znebili predsodka, da zares plemenita pomoč ne potrebuje zahvale in priznanja? Zakaj ne bi tudi pastoralni delavci dopuščali, da zahvala in priznanje soljudi in skupnosti prav nič ne nasprotujejo plačilu brezmejno ljube čega Boga? Ali ni narobe,če se za za- hvalo in priznanje soljudi sploh ne zme- nimo? Ali je to lahko ponižnost ali celo junaštvo,če delamo tako,kot da človeku ni za najmanjšo zahvalo ali priznanje?
Iskrena služba, prizadeto spremljanje in idealizem ne samo ne izključujejo potrebe po odgovoru zahvale in medsebojnega priznanja, ampak ga naravnost vključu- jejo. Kdor dela kot prostovoljec in daje na voljo čas,napore in moči,naj bi prav tako kot tisti, ki opravljajo to poklicno in z navdušenjem, priznal, kako blago- dejno in spodbudno je, če najde odmev na svoje delo.
Kateremu zdravniku ne dene dobro, če bolnik reče: "Gospod doktor, veliko ste storili..." ali "Zopet ste mi dali upanje." Katere sestre ne gane, če sliši: "Tako dobri ste do mene!" ali: "Vedno sem vesel, kadar ste vi v službi." Ali kate- remu duhovniku ni spodbuda, če sliši: "Vaša vera mi daje moči" ali: "Pri vas se počutim varnega..."
Izkušnje vedno znova kažejo: Kdor zna sprejemati zahvalo, je tudi sposoben,in to brez nevoščljivosti, povedati prizna- nja,ki jih ljudje dajejo drugim. Kolikokrat mi v bolnici reče bolnik pohvalo o sestri ali zdravniku,torej neposredno prizade- temu.Če potem njim lahko s tem posre- dno izrazim tudi svoje dopolnilo k pohvali je to velika podpora za skupno službo. Obratno mi dene dobro,če na primer na oddelku v pogovoru s sestrami zvem o teh odzivih bolnikov, s katerimi se sre- čujem.
Seveda gre v vseh teh primerih za is- kreno in prisrčno priznanje. Potrebna je določena stopnja izkušnje, da razliku- jemo priliznjenost od odkritosrčne hva- ležnosti.
To bi lahko prišlo še bolj učinkovito do veljave, če bi uspeli povsod v življenju tako ravnati.Potem ne bi bilo več treba razlagati hrepenenja po dobrohotnosti, zahvali in priznanju kot slabost in bi la- hko tudi kritiko in zahteve po izboljšanju izrekali in sprejemali bolj človeško.To bi lahko odpravilo tisto "zgoraj- spodaj" in privedlo do novega odnosa med ljudmi, iz katerega bi se lahko sprostilo veliko zdravilnih moči.

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

Dragi prijatelji!


Kristus živi!

O veruj,srce,nič se ti ne bo izgubilo!

Vse, prav vse, je sprejelo mučeniško Srce Gospodove ljubezni. Naj bo tvoja
ljubezen do Boga in človeka blagoslovljena z mirom Resnice!

Tvoje je, ja, tvoje, po čemer si hrepenelo!

Hrepenenje je let ptice k obzorjem svobode.
Naj te polet tvojega hrepenenja dviga v nebo.

Tvoje je,kar si ljubilo,za kar si se bojevalo!

To je tvoja lastnina za večnost.
Naj bodo tvoje žrtve in dobra dela zaklad za mnoge!

Kar je preminilo, bo vstalo!

Smrt je samo božja služabnica, ki povezuje dvoje življenj.
Naj tvoje srce živi za življenje!

O veruj, nisi zaman rojeno!
Nisi zaman živelo, trpelo!

Naj Vstali Gospod napolni tvoje srce s srečo in veseljem!

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

18. GREH JE HUDA RANA, SPOVED ZDRAVILO

Drugi vatikanski cerkven zbor močno po udarja zdravilni pomen sprave. V uvodu novega obrednika zakramenta sprave beremo,da dobi spovedanec pri spovedi "primerno zdravilo zoper bolezen". Ker so namreč "rane zaradi greha različne in mnogovrstne, tako je tudi mnogovrstno zdravilo".
Zakrament sprave je z opisom "rane greha" dobil nov pomen za spovedanca in za spovednika. Kaj je rana greha? Človek z grehom rani odnos ljubezni med seboj in Bogom. Oba sta ranje- na: človek in Bog. Čeprav je greh rana duha, nastanejo skoraj pri vsakem gre- šnem dejanju tudi duševne in telesne motnje. Rane pa ne vplivajo samo na človekovo osebno življenje, ampak tudi na življenje njegove družine, župnije, redovne skupnosti, celotnega okolja. Prav te posledice imenuje Cerkev "rane greha".
Vzemimo primer: Nekdo trpi zaradi ob- čutkov manjvrednosti. Če v tem razpo- loženju zavestno vztraja, greši, ker ne veruje v lastno lepoto in dostojanstvo, da je ustvarjen po božji podobi,odrešen od Jezusa Kristusa in da je tempelj Sve tega Duha.Zaradi občutka manjvredno- sti pride do rane greha, ki se pokaže v pretiranem iskanju lastne vrednosti v besedah in v dejanjih, ki niso resnične. Takšen človek lahko postane vedno bolj brezobziren in lažniv. Skuša pozornost okolice obrniti nase. To lahko zelo moti npr. njegovega sozakonca, župnijsko občestvo,redovniško skupnost... Neza- dovoljstvo se bo širilo,rana se bo pove- čala, bolezen bo delovala nalezljivo.
Kako se lahko izognemo tej zastrupitvi krvi, epidemiji? - S spovedjo, v kateri se spovedanec in spovednik zavedata greha in rane greha. Cerkev se zaveda, da je potrebno zdraviti oboje, greh in rano greha. To izraža novi obrazec od- veze: "...po službi Cerkve naj ti Bog podeli oproščenje in mir." Oprošče- nje človeka osvobaja greha, ozdravlja človekov odnos z Bogom. Mir pa služi ozdravljenju rane greha, kar omogoča spravo s seboj in z drugimi. Tako pride tudi do ozdravljenja spominov.
Morda se bo zdel ta vidik spovedi mar- sikomu nenavaden. Drugim se bo zdelo, da tega ni mogoče uresničiti v praksi. Odkod naj si vzameta spovednik in spo vedanec čas za takšno spoved? Pri tem ima svojo besedo tudi navada:zakaj naj bi spreminjali to, kar smo že desetletja uporabljali'? - Toda, lahko se vprašamo tudi drugače:zakaj so spovednice vedno bolj prazne in občutki krivde pri ljudeh vedno težji? Zakrament sprave je na- menjen ljudem,da bi se rešili svoje agre sivnosti in svoje depresivnosti, ki sta samo neuspela oblika zanikanja krivde in greha.
Vedno več je vernikov, ki podzavestno čutijo, da njihovi osebni problemi niso več združljivi s predstavami o grehu.Ker ne najdejo potrebnega razumevanja pri duhovnikih, iščejo pomoč pri psihiatrih ali različnih gurujih (duhovnih učiteljih), ki jim obljubljajo notranji mir.Mnogi ver- niki imajo še vedno zelo mehanistično pojmovanje greha in pokore. Na greh in pokoro gledajo kot na količinsko merlji- ve stvari, ki nimajo nič skupnega z Bo- gom in njegovim usmiljenjem.
Arški župnik sv. Janez Vianey je imel ve like težave,preden ga je škof posvetil v duhovnika,ker se ni mogel naučiti reše- vanja zamotanih spovednih primerov. Vse do zadnjega cerkvenega zbora so priročniki za moralno teologijo obrav- navali greh zelo računsko. Tako je npr. veljalo za mali greh, če je kdo na petek pojedel 60 g klobase; če pa je pojedel večjo količino,je naredil velik greh.Vernik bi moral v petek zajtrkovati s tehtnico za pisma in bi vedel, kakšnih grehov se bo moral v soboto spovedati. Pokora je bila v tem,da so morali spovedanci npr. zmoliti določeno število očenašev ali zdravamarij. Razmerja med grehi in po- koro so bila zelo jasno določena in so navidez kar gladko delovala brez Boga.
Hude posledice opisanih navad se ka- žejo še danes pri ljudeh,ki se veliko mu- čijo s svojimi grehi zato, ker ne morejo vzpostaviti neobremenjenega odnosa s svojim župnikom (tudi zaradi njegovega menjajočega se razpoloženja).Pozabljajo pa, da je spoved srečanje z usmilje- nim Bogom,ki se veseli izgubljenega sina, ker ni več mrtev,ampak spet živi. - "Ko je bil še daleč,ga je oče zagledal. Ves ganjen je pritekel sinu nasproti, ga objel in poljubil" (Lk 15,20).

KRATKI,OSTRI STAVKI - KOLIKOKRAT RANIJO!

Nekaj ljudi sem vprašal, če jim je kdaj kateri stavek grenil življenje. Nekdo mi je rekel: "Nikoli ne bom pozabil, kako mi je učitelj v šoli z dvignjenim kazalcem rekel: Iz tebe ne bo nič. Čudno, kadar sem imel v življenju težave in mi je kjer koli spodletelo ali mi nekaj ni uspelo, sem se vprašal: je imel učitelj vendarle prav? Iz tebe ne bo nič!"
Spomnil sem se mladega dekleta, ki mi je povedala, da je njen oče večkrat re- kel: "Da bi te sploh ne bilo..." Seveda, rekel je v jezi, ker se je nad mano jezil. Toda stavek se mi je zarezal v dušo. Je nekaj,kar mi jemlje voljo do življenja,ob čemer mi zastaja dih. Ali je to res, da bi bil moj oče srečen, če me ne bi bilo? Naj tako mislim?
In potem mladenič, ki je vse že dobil prineseno na krožniku, ker se ni izkazal za preveč spretnega.Tudi ni imel dovolj lastnega prostora, da bi se naučil več spretnosti.Niso imeli zadosti potrpljenja z njim. Vedno znova je moral poslušati stavek:"Tega tako in tako ne znaš. Naj to storim jaz namesto tebe!"Zanj je bilo to kot obsodba.Odtlej si ni upal ničesar več. Kot da bi bil računalniško progra- miran,si je ponavljal: Pusti to,kajti tega tako in tako ne znaš.
In spet neko dekle.Ko je bila stara šest najst let, ji je mama ničkolikokrat rekla: "S tem obrazom ne boš nikoli dobila mo- ža. Ni treba na kaj takega misliti." -"Ne verjamete,"mi je rekla,"sedaj sem stara trideset let, pa nisem še tega pozabila. Še vedno sem nesigurna, še vedno se kritično ogledujem v ogledalu: kako je s tvojim obrazom? Gotovo si moja mama ni veliko mislila pri tem. Toda to je tisto da si pri tem premalo misliš, ko koga okrcaš, diskvalificiraš, ga daješ v nič."
Še nekaj ostrih stavkov.Mogoče je med njimi tak,ki je tudi vas zadel, ali takšen, ki ga uporabljate v stikih z ženo, sinom, hčerjo, s kolegi: "Kje imaš vendar svoje misli'?" - "Vedno si nezanesljiv!" - "Ti vedno odpoveš!"-"To mi je pač vseeno, kaj bo iz tebe!" -"Te sploh ni treba do- mov!" - "Ti si za mene eno samo razo- čaranje!"...

Sami kratki stavki, ostri in grenki. Naj- večkrat izrečeni kar tako, mimogrede, vendar s kakšnim učinkom! Koliko ljudi je bilo zaradi takšnih nepremišljenih o- pomb prizadetih,morda za vse življenje. Lahko se vprašamo, kakšni motivi stoje za takimi besedami. Hočemo drugega prizadeti,užaliti, ponižati? Hočemo sebe potisniti v ospredje'? Vzrokov je mnogo Razčistimo že, kako je s takimi malimi, ostrimi,grenkimi stavki! Ni tako,kot reče marsikdo:je pač tako v življenju. Mora- mo biti tudi malo trde kože. Če slišimo kakšne take stavke, naj nam gredo pri enem ušesu noter, pri drugem ven. Kdo naj takoj tako občutljivo reagira?
Kar potrebujemo, je obzirnost drug do drugega, da bomo to, kar rečemo, rekli od srca, toda ne iz zagrenjenega srca.

(Fraternität 1/92)

SREČNA NA SUHOKRANJSKI ZEMLJI

Ob prebiranju prve letošnje številke se moje misli pomudijo na zadnji strani ob prispevku Neznana Slovenija,saj obsega vse moje življenje. Kako srečna sem se počutila na trdi suhokranjski zemlji, ko me je ob delu na njej na vsakem koraku spremljala pesem, saj se mi je še tako majhna rožica, četudi v plevelu, zdela tako mojstrsko izdelana in tako čudovi- to lepo delo Božjih rok.
Med vojno in po njej sem ostala sama z majhnimi otroki in moževimi starši.Z vso vnemo sem se oprijela majhne kmetije, ki nam je dajala skromen, a tako dober in nasiten ječmenov in koruzen kruh. Pšeničen je bil le za praznike, ki pa smo jih doživljali tudi duševno. Skratka, bilo nam je lepo, saj smo si ob večerih ve- selo zapeli. Ko smo se vaščani po celo- dnevnem težkem delu zvečer vračali domov,smo skupaj družno in veselo za- peli.
Prišel je čas,ko je industrija dajala kruh, bel in še namazan.Mladina je zapuščala zemljo in hitela v tovarne po boljši kos kruha. Kdo bi jim ga zavidal? Prišli pa so časi, ko je zemljica postala mati, indu- strija pa le mačeha s tankim koščkom. O, da bi mnogi zopet spoznali dobroto matere zemlje in se kot izgubljeni sinovi vrnili v njeno naročje! Občutili bi, kako srečen je bil nekoč oratar, ki je hodil za plugom in doživljal dih matere zemlje,ali sejalec, ki je hodil po brazdah in čutil srečo, kot jo občuti mati, ki daje življe- nje. Tudi on namreč sodeluje z Bogom stvarnikom, ki zrnu daje življenje. O,da bi se v naše vasi zopet vrnila pesem in medsebojna ljubezen. Pesem zadovolj- stva in sreče,ki jo današnji človek tako pogreša. Da bi ljudje zopet v ljubezni čakali drug drugega in kot romarji sku- paj zavili na pot,ki vodi v cerkev. Svoje radosti in tegobe bi nesli Bogu, da jih blagoslovi. Da bi znali v lepoti narave čutiti Stvarnika, ki nam je pustil lepoto raja, pa smo duševno slepi in te lepote ne vidimo;da bi se ob njej napili kot če- belica na cvetu. Čebela namreč obišče tudi cvet, ki ima na steblu trnje. Dana- šnji človek je pozabil, da ima najlepša vrtnica najbolj ostre trnje. Če hočeš,da te razveseljuje, jo moraš vzeti s trnjem vred, ne samo cvet.
Ne pišem vam zato, da bi objavili, saj imate mnogo sodelavcev. Pišem, da z vami pokramljam kot s prijatelji in obu- jam spomine na življenje, ki je bilo kljub vsemu lepo ob delu in pesmi.

Ivana Hribar

DAJATI SEDAJ, KO IMAMO

Srečanje z bolnimi in ostarelimi

Naša Župnijska Karitas na Brdu pri Lu- kovici, ki je še zelo mlada in tako rekoč "v povojih", se je odločila, da od Boga podarjeni dan, 29.2.,obogati in opleme- niti mnogim starejšim in bolnim župlja- nom. Za svojo prvo akcijo smo si zadali organizacijo prijateljskega srečanja os- tarelih in onemoglih, pa ne le srečanje med ljudmi, ampak v prvi vrsti z Jezu- som, prijateljem ubogih.
Začeli smo z vabili. Razposlanih je bilo prek sto vabil, na katera se jih je veliko odzvalo.Pred mašo je bila prilika za spo ved, potem je gospod Zupančič, naš gost, daroval sveto daritev. Mašo so popestrili ljudsko petje,globoke misli ter ubrano petje invalida. "Če Bog zapre vrata,odpre okno," se včasih sliši. Imeli smo lep zgled za ta rek; Jerko, oropan lepote vidnega sveta, obdarjen pa z darom lepega petja. S predstavitvijo Prijateljstva bolnikov in invalidov se je resni del srečanja končal.
Drugi, vedrejši del, je bil bolj sproščen. Dekleta in žene so se izredno izkazale in napekle veliko sladkih dobrot. Bolj kot topel čaj, pa je ogrel srca pogovor. Srečali so se stari znanci, prijatelji, ki jim je starost in bolezen onemogočila, da bi se večkrat videvali, zato pa so takšna priložnostna srečanja toliko bolj pomembna in prisrčna.
Pred veliko nočjo in božičem so taka srečanja že tradicionalna. Mnogi se že dolgo niso videli, poklepetali. Lahko je bilo opaziti,kako prisrčne vezi so stkane med temi ljudmi; kako pristna in dolgo- trajna prijateljstva! In pogovori... Naj- prej o svojih križih in težavah,o bolezni, potem o domačih, o otrocih, vnukih in že tudi pravnukih. Laže je bilo,ker so se izpovedali,videli tudi druge trpeče,laže, ker so bili skupaj.Koliko pestrih življenj- skih usod,pretkanih z ljubeznijo,dobroto in razumevanjem, popolnjenih s trdim delom, večkrat garanjem, prepojenimi z veseljem in žalostjo,smehom in solzami, vse na enem mestu.
Gospod Zupančič je med pridigo omenil, da je pustna sobota res dan, ki pomeni veselje,da pa pustnemu času sledi post kakor tudi v življenju upanje vedno iz- podriva razočaranje, in obratno. Ljudje, ki so prišli v jesen življenja, vedo, da je tako, in hočejo to izkušnjo predati na- slednjim rodovom.
Večer je že prižgal zvezde, ko smo se razhajali. V srcih naših gostov je bilo gotovo svetlo, kajti dali smo jim vedeti, da niso odrinjeni ali na robu zanimanja. Mi pa,ki smo sodelovali in vsak po svojih močeh prispevali pri akciji, smo čutili,da moramo dajati sedaj, ko še imamo, da bomo nekoč lahko prejemali,ko ne bomo več mogli dajati. Naj dobri Bog milostno deluje v srcih bolnih in trpečih, da bodo pogumno in vztrajno,kakor Kristus, pre- našali vsak svoj križ.

Župnijska Karitas Brdo

OB IZTEKU LETA V DOMU UPOKOJENCEV

V našem kamniškem Domu smo z več prireditvami končali prejšnje in začeli novo leto. Bile so nam v spodbudo in razvedrilo v začetku novih dni in mese- cev, ki so pred nami.
Da bi šli z voljo in pogumom naprej, v naši novi, samostojni državi! Tako nas je ogovorila direktorica Marta Žerko ob obdaritvi za božič in novo leto, potem, ko smo za konec leta gledali lutkovno igrico Rdeča kapica VVZ Antona Med- veda iz Kamnika.Bila je prikupen spomin na otroška leta. Sledilo je petje našega zbora in zabava ob dveh harmonikah.
Nato so nas razveselili mladi pevci Me- šanega mladinskega cerkvenega zbora iz Domžal pod vodstvom Ksenije Kozjek, naše delovne terapevtke, ki ga vodi z orgelsko spremljavo že sedem let v tej sestavi (25 pevk in pevcev). Ob medita cijah pri božičnih pesmih, ki jih je napo- vedovala Urška Vidergar, so prikazovali diapozitive iz božičnega filma.V glavnem so bile zborovske pesmi in razmišljanja kot povezava med njimi.
Silvestrski večer smo preživeli v medse bojni družbi pri slaščicah in nekaj pijače pred TV ekranom. Ob polnoči pa smo prižgali svečke. Mnogo jih je ostalo po sobah.
Prvo soboto v novem letu smo imeli božično mašo, imel jo je p.Franci Pivec. Govoril nam je o poti sv. Treh kraljev, ki so začutili klic, da slede zvezdi. Našli so božje sledove v stvarstvu.Prinesli so darove: zlato,kadilo, miro Kralju,ki je bil rojen. Razglasili so o tem rojstvu... Bilo je lepo doživetje, posebno za bolnike in težje premične stanovalce, ki so precej na invalidskih vozičkih.
Na prvi dan naše mlade slovenske dr- žave, 16.januarja 1992,pa je bil pri nas koncert Mopz Janez Čebulj iz Komende. Nastopil je pod vodstvom zborovodje Baldomirja Kremžarja. Napovedoval je Darko Mavser, ki je zanimivo povezoval program, sestavljen iz dveh delov. Ker se končuje božična doba in pospravijo jaslice, so v prvem delu koncerta zapeli božične pesmi,z lepimi mislimi na božič- no radost in skrivnost. V drugem delu pa so bile narodne in umetne pesmi. Pridruženi so bili odlomki iz knjige Petra Pavla Glavarja,kot voščilo k novemu le- tu z originalnim starim besedilom(Vošem en veselu novu ljetu) iz njegove dolge novoletne pridige. Za vsakega je imel tudi svarilo, za žene "moško rebro", da bi ne gospodovale,za dekleta "raka", da bi se branile, za fante "konjski komat" za okoli vratu, za može "palca",za gos- podarja "čuka,ki ponoči bdi in čuva, za vdove "grlico",ki ostane sama, ko umre možiček. Po lanski obletnici, 270 let po smrti Petra Pavla Glavarja, je kultura v Komendi oživela. In pevski zbor spada v ta okvir. Zato se njegovih zaslug radi spominjajo.
Bil je dober duhovnik v Komendi, katere slavo je ponesel v svet z zaslugami za prosveto, čebelarstvo, z gojenjem lip, ki še zdaj cvetijo... Svoje življenje je posvetil narodu; bil je velikan dobrote, kulture in obnove človeških src. (Rojen je bil v Komendi leta 1721, umrl pa v Lansprežu, graščini na Dolenjskem leta 1784). S temi navedbami in ob lepih narodnih in umetnih pesmih so se pevci zbora od nas poslovili in nam pripravili lep uvod v nastopajoče novo leto.
Za živahen poudarek ob voščilih za no- vo leto je poskrbel še narodnozabavni ansambel Stopar iz Mengša.Sedem čla- nov, s pevko Beti, je imelo s seboj ve- liko instrumentov in ojačevalnih naprav. Vesele pesmi in melodije so se vrstile, najprej njihove lastne skladbe, nato še druge, ki jih vsi dobro poznamo. Zazve- nela je tudi tista lepa: Slovenija je do- movina moja.Ko so peli brez instrumen- tov,smo se jim pridružili.Razvedrila torej ni manjkalo.

Marija Lavrič

ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA, AMPAK TUDI OD ROŽ!

Zadnjič sem omenil, da je tulipan kmalu zaspal.Spal je vso noč in se zjutraj po- zno začel buditi. Ko se je zbudil, je bil čudovit.
Zvečer je zaspal nekoliko pozneje kot prvi večer.Drugo jutro se je pa zbudil v polnosti svojega življenja. Potem nekaj dni ni nič več zaspal. Krasen je bil.
Žal je potem začel pešati, vedno bolj pešati, tako,da je končno čisto opešal. Vesel sem, da mi je toliko dni delal tako lepo druščino.
Tista roža,ki je imela male,pa lepe cve- tove, je zdržala za rožo dolgo.
Borovčeva vejica,ali čigava je,vsaj po- dobna je borovcu, mi pa še vedno dela druščino. Verjetno mi jo bo še precej časa.
Bog živi vse tiste, ki ste mi šopek prinesli!

Anton Pogačnik

Duhovnik koprske škofije, Janko Kosmač je že deset let kot misijonar deloval na Madagaskarju. Potem je nekaj let žup- nikoval v Desklah in na Otlici, lani pa se je pridružil bratoma Ivanu in Pavletu Bajcu na Slonokoščeni obali. Spozna- vanje razmer, jezik, drugačen način dela, inkulturacija - vse je treba začeti znova. Zato ga še posebej priporočamo v molitev vam, preizkušani bratje,ki ste prek svojih prošenj in trpljenja najbolj učinkoviti misijonarji.
Objavljamo krajši odlomek iz pisma mi- sijonarja Kosmača.

"Počasi se prilagajam. Glavna težava je še vedno in bo ta presneta francoščina ki se na vse viže upira iti v mojo glavo. In če bi jo tudi znal, je in ostane tuj jezik. Domačih jezikov je pa toliko, da zopet ne zmoreš. 'Imam' tako samo po- deželske podružnice, vseh je šestintri- deset.Do božiča sem vse enkrat obiskal večje tudi dvakrat ali trikrat. Zdaj jih obiskujem drugič in že tudi nekaj kršču- jem in poročam.Po veliki noči bo na vrsti tretji obisk in tako bom verjetno vsaj trikrat na leto obiskal vse podružnice. Več ne zmorem.
Ivan ima petinštirideset podružnic in še center (mesto) Meagui. Tudi gradnja nove zidane cerkve tu v Meagui se bo kmalu začela. Prav danes smo začeli voziti gramoz za beton. Pavel ima v Soubre, ki je veliko večji kot Meagui, poleg mesta menda še 60-70 podružnic. Kako zmoreta, ne razumem,in se zelo čudim.Res sta mlaj- ša in silno sposobna.
Zadnja dva meseca nisem preveč zdrav Sicer ni nič posebnega: nimam apetita, bolečine v trebuhu. Tako tehtnica kaže 14 kg manj. To je sicer celo dobro, saj sem zadnja leta precej stokal, da sem predebel. Zdaj, hvala Bogu,ni več tega. No,zadnje dni je boljše in upajmo,da bo še boljše. Vsem lep pozdrav in molimo drug za drugega!"

Janko Kosmač
MISSION CATHOLIQUE
MEAGUI, B. P. 1130 SOUBRE
COTE D'IVOIRE - AFRIQUE

V Ruandi delujejo štiri sestre usmiljenke: Bogdana Kavčič, Vida Gerkman, Anka Burger in Vesna Hiti. S. Vida piše v imenu vseh:
"Za dve leti, lahko tudi več ali manj, nujno iščemo medicinsko sestro,ki pa je nikjer ne dobimo.Podnebje je tukaj zelo primerno, bolj hladno, posebno ponoči. Tudi ni kakšnih posebnih nalezljivih bo- lezni in se ne bi bilo težko privaditi.Radi bi čimprej dobili koga, ki bi zamenjal sestro med dopustom. Gre za manjši dispanzer na podeželju,ki je podružnica zdravstvenega centra, kjer dela s.Anka Burger. Težko čakamo odgovora!"
Interesentke se lahko oglasite Anici Tomažič na telefon: 064/79-645.

ŽELIM SI SREČANJ S PBI

Sredi Šentvida pri Stični stoji župnijska cerkev svetega Vida. Jedro cerkve je še romansko. V njej je več baročnih nagrobni- kov in grobov. Cerkev je vsa obnovljena, lepo ohranjena. Življenje in delo kristjanov vodi župnik Jože Koželj. Zelo uspešno je njegovo delo.
Nekaj kilometrov stran leži Radohova vas,ki tudi spada pod župnijo Šentvid pri Stični. Tokrat smo se ustavili prav v tem kraju.Naš namen ni bil ogled kraja in znamenitosti, pač pa obisk mladega fanta, invalida, ki tu živi. To je Stanko Markovič (Radohova vas 35, 61296 Šentvid pri Stični).
Stanko je tak fant,kot vsi drugi,pa vendar drugačen. Ko smo stopili v prijetno, toplo kuhinjo, smo ga zmotili pri delu.

Kaj pa delaš? Vezem prtiček.
Pod njegovimi prsti sta že nastali čudoviti košarici, napolnjeni s prelepim cvetjem. V njegovi glavi pa je bil prtiček tak, kot bo za nas takrat, ko bomo videli narejenega. Stanko nam razlaga:Tukaj bom naredil tako rožo, tam drugačno, sredino bom zapolnil z rumeno barvo...
Toliko sreče,radosti,ljubezni in navdušenja je bilo čutiti v njegovih besedah. In vse to je vtkano v njegovem izdelku.

Ali delaš še kaj drugega?
Poleg vezenja prtov in prtičkov delam tudi makrameje, gobeline, slikal sem na steklo, iz slame izdeloval predpražnike...

Kamorkoli smo pogledali,povsod so bila njegova dela.Imaš torej spretne roke?
Ja,hvala Bogu.Tako lahko ustvarjam in ko- ristno porabljam darove, ki so mi bili naklo- njeni. Desno roko imam veliko bolj spretno kot levo, pa vseeno vedno nastane tisto, kar načrtujem.

Kaj narediš s svojimi deli, izdelki?
Včasih je moje delo že vnaprej namenjeno komu za praznik,spet drugič za bolj prijaz- ne sobe v našem domu.
Leta 1990 sem se seznanil s PBI. Zelo ve- sel sem bil,ker so me povabili,naj s svojimi izdelki sodelujem na Razstavi ročnih del PBI Takoj sem se odzval povabilu in vse od takrat se pripravljam na novo razstavo, ki bo, vsaj upam, letos. Upam zato, ker mi to zelo veliko pomeni. Invalidu daje občutek, da je njegovo življenje in delo kljub bolezni veliko vredno.

Kje si se naučil ročnih spretnosti?
V Zavodu za usposabljanje invalidnih otrok v Vipavi. Tam sem obiskoval osnovno šolo. Poleg znanja,ki sem ga tam dobil,sem spo- znal tudi veliko prijateljev.Časa za prijate- ljevanje je bilo na pretek, saj sem bil tam dolgih deset let. In brez toplih odnosov bi bilo težko preživeti toliko časa stran od doma.Tudi osebje v Zavodu je bilo zelo pri jetno. Še posebno pri srcu mi je bila vzgo- jiteljica Jožica Marc.
Ves srečen in nasmejan nam Stanko razla- ga, da se ga marsikdo iz Zavoda še vedno spomni, mu piše ali ga celo obišče.
Mama je prinesla čestitko za Stankov ose- bni praznik, ki mu jo je poslala prav tista Jožica iz Vipave, ki je že v pokoju, pa mu še vedno piše za praznike.Stanko nam po- kaže voščilo,ki je polno ljubezni in prijetnih spominov na Vipavo in čas, ki ga je tam preživel. Lepo mu vošči nekdanja vzgojite- ljica: "V teh dneh, ko iz zemlje že kukajo prvi znanilci pomladi, praznuješ svoj praz- nik..." Ravno ob tem smo ugotovili, da ima Stanko prav na dan našega obiska praznik Tudi mi mu zaželimo mnogo miru in notra- njega zadovoljstva... Stanko je srečen in ob njem smo srečni tudi mi.

S kom živiš? Sedaj živim z mamo in oče- tom. Imam pa še dva starejša brata,ki sta že od doma, a se pogosto oglasita. Naša hiša je kar polna, ko so pri nas otroci,ki jih pazimo.Z njimi se lepo razumem,saj so zelo pridni in ubogljivi.

Omenil si, da si osnovno šolo obiskoval v Vipavi ter se tam usposobil tudi za razne ročne spretnosti. Kako pa si pre- živel čas do odhoda v Vipavo?
Gotovo se tega dobro spominjata ata in mama, zato sta odgovorila onadva.
Povedala sta, da sta imela že dva zdrava sinova, ko se jima je rodil Stanko. Bila sta vsa srečna, ko se je družina povečala še za enega člana. Toda preden je bil Stanko star šest mesecev,sta ugotovila,da ni vse tako, kot bi moralo biti. Težak križ je legel na njuna ramena, pa vendar ga je bilo laže nositi, ker ju je vedno znova napolnjevalo upanje in ljubezen do otrok, ki sta jim po- darila življenje.
Dvanajst težkih operacij je prestal Stanko. Od tega je bila ena operacija zaradi slepi- ča, vse druge pa na nogah. Ko je bil star 3 leta, je odšel v Staro Goro. Tam je bil 2 leti in 7 mesecev. Od tam je prišel domov za 3 leta, nato pa je šel v Vipavo.

Kako se spominjate tistih časov, ko je bil Stanko daleč od doma? Vsak teden smo "romali" v Vipavo.En teden le na obisk drugi teden pa smo ga čez vikend odpeljali domov. Niti enkrat nismo izostali.Nikoli nam ni bilo težko,čeprav smo odpotovali ob šti- rih zjutraj in se vračali ob devetih zvečer. S Stankom smo bili le kratek čas, a ta čas nam je zelo veliko pomenil.Človek brez bo- žje pomoči tega ne bi zmogel...

Kaj je bil vzrok tvoje invalidnosti, Stanko? Zdravniki so na izvide zapisali, da je cerebralna paraliza.

Vidimo,da imaš bergle poleg sebe. Ho- diš vedno z njimi? Ko sem bil majhen,sem hodil tako, da sem se oprijemal predmetov v sobi. Nato sem dobil hodulje, ki sem jih potiskal pred seboj. Sedaj pa imam bergle in voziček. Na kratke razdalje raje uporab- ljam bergle,na daljše pa voziček. Bojim se, da bi se na vozičku razvadil, zato ga upo- rabljam le,kadar je nujno. Več pač gibljem, če me spremljajo bergle.

Veliko časa porabiš za ročne spretnosti S čim pa še napolnjuješ svoj vsakdan? Ali kaj bereš? Berem Ognjišče, Prijatelja in Nedeljski Dnevnik. Vedno komaj čakam, da dobim novo številko. Včasih berem tudi knjige. Za vedno mi bo ostala v spominu zgodba o letalski nesreči in o preživljanju ponesrečencev v zadnjih dneh svojega ži- vljenja. Ko berem, se sprostim, si krajšam čas, se učim...

Kaj pa radio? Tudi radio zelo rad poslušam Rad gledam tudi televizijo.

Kako preživljaš poletne mesece? Greš kdaj na morje? Do letos sem bil vsako leto z Društvom paraplegikov v Novigradu - Pineti.

Si se udeležil že kakšnega srečanja PBI?
Lani sem se prijavil za duhovno srečanje v Šmarjeti. Bil sem malo v skrbeh, ker skoraj nikogar ne poznam. Toda vseeno sem se veselil in težko čakal dogovorjenega datu- ma. Potem pa je bila vojna,ki mi je prinesla mnogo groze in strahu pred nasiljem. Bal sem se oditi od doma.Zaupal sem le naše- mu domu. Tako nisem imel toliko poguma, da bi odšel na srečanje. Si pa tega zelo želim in upam, da bom letos lahko kam šel.

Kot otrok si bil veliko let zdoma.Kako je bilo z veroukom oziroma z zakramenti? Bil sem krščen v domači cerkvi sv. Vida tu v Šentvidu. Krstil me je pokojni gospod Stanko Pavlič. Prvega obhajila in birme pa še nisem prejel.Si pa to zelo želim. Vem,da mi bo v sodelovanju z gospodom Jožetom Koželjem tudi to uspelo in takrat bom zelo srečen...

Gotovo se kdaj srečaš s preizkušnjami, težavami. Kako jih sprejemaš in rešu- ješ? Medtem, ko Stanko še zbira besede za odgovor,se oglasi njegova mama in po- ve, da takoj opazi, če Stankota kaj teži. Nevsiljivo se mu skuša približati, se z njim pogovori in skupno prebrodita krizo. Mama dobro pozna svojega sina in tudi on ji lah- ko zaupa. Še vedno namreč velja misel, da se veselje, ki ga delimo, pomnoži, trpljenje pa razdeli.

Dobiš kaj pošte? Imaš morda obiske?
Ja, vsakega nekaj je. Dobivam pošto od nekaterih sošolcev in prijateljev iz Vipave. Enako velja tudi za obiske. Nekateri prija- telji pridejo k meni za nekaj dni.
Sicer pa večkrat prideta brata z otroki, pa otroci,ki so pri nas v varstvu.To so vsako- dnevni obiskovalci. Pa ne le to. To so tudi moji nepogrešljivi prijatelji.Četudi so to pred šolski otroci, so prijetni obiskovalci. Nikoli se ne norčujejo iz mene in mi ne nagajajo.

Potem ti ni dolgčas ne pozimi ne poleti? Greš verjetno tudi ven? Ko je topleje, hodim redno ven, in zelo rad. V zimskem času pa več časa posvetim ročnim delom, igri in pogovoru z našimi varovanci.
V kuhinjo, kjer se pogovarjamo, se pripodi gruča otrok. Vsi nasmejani in žarečih lic so hiteli pripovedovati,da so nabirali zvončke, da so videli regrat, se pogovarjali s sose- dovo gospo in da so sedaj že lačni. Ko jih je mama vprašala, česa so lačni, so si eni zaželeli mamine domače marmelade, drugi lepo zapečenega skutinega narastka, tretji čudovito jabolčno pito. In mama in ata sta jih stregla. Vsi so bili nasmejani in čisto nič potrti niti takrat,ko je atu in otrokom,ki so želeli mamino marmelado, zdrsnil kozarec iz rok. "Nič hudega," so dejali, "bomo pač odprli novega."

Kdo pa so ti otroci? Dva sta sosedova, Matejka je danes pri nas na obisku, Katjo, Tanjo in Gregorja čuvamo takrat, kadar so njihovi starši v službi. Včasih pridejo na obisk Damjan, Matej in Tina, ki so otročički mojih bratov.Vedno sem vseh vesel. Vesel sem tudi Davida in Mateja, ki sta trenutno doma pri svoji mamici.

Otroci so bili živahni in naše srečanje z družino Markovič prav tako. Stanko nam je pokazal nekaj svojih izdelkov zadnjih me- secev. To so bili različni prti in prtički, ki so nastajali pod njegovimi prsti, četudi so včasih bolj okorni. Stanko je žarel od za- dovoljstva,ko je imel pred seboj te izdelke. Pokazal nam je tudi zvezek, v katerega si skicira vzorčke. Pogosto jih prerisuje s ka- kšnega prtička ali od drugod.
Otroci so še vedno žvrgoleli po kuhinji. Spoznali smo, da imajo v tej družini ljube- zni poln in topel dom, ki jim zapolni ure, ko njihovih staršev ni doma. Spoznali smo, da imajo otroci zelo radi Stanka in tudi on nje Videli smo,da se počutijo kot doma, saj ne kličejo zaman: ata, ata, mama, mama...
V naših srcih je bilo spoznanje, da ti ljudje opravljajo veliko poslanstvo... v ljudeh ne- hote budijo vero, upanje in ljubezen.
Odhajali smo iz hiše, pa ne le s snovjo za Prijatelja. Odhajali smo s spoznanjem do- brosrčnosti, radodarnosti, ljubezni...
Odhajali smo s spoznanjem, da smo dobili nove prijatelje...
Hvala vam, družina Markovič!

Na obisku smo bile: Jožica, Mili in s. Edith

PODOBA SLOVENSKE KARITAS

V pastoralnem pogledu zdaj "že davnega" 27. oktobra 1990 je dr. Metka Klevišarjeva v predavanju "Kakšno Karitas želimo" po- vedala tudi tole: "Ko na novo začenjamo Slovensko Karitas, moramo imeti v sebi jasno predstavo, kakšno želimo,poleg tega pa moramo živeti razpeti med dvema res- ničnostima: med tisto, ki dejansko tu je, razmerami,v katerih živimo,in pa med tisto, ki bi jo želeli imeti, za katero se nam zdi vredno prizadevati. Oboje je potrebno: da znamo živeti v realnosti in sanjati o boljšem"
Naslov "Kakšno Karitas želimo" je utegnil hitrega bralca zavesti, češ: "Na svetu je danes več kot stotrideset različnih Karitas, vse so dobre.Povezane so v Caritas Inter- nationalis. Vsak si vzame za svojo potrebo in rabo pač Karitas, kakršno si želi."
Tako razmišljanje in ravnanje je s pasto- ralnega stališča zavirajoče, vnaša težave za edinost, ki ne pomeni prisilnega jopiča in ugašanja karizem, ampak edinost glede ciljev in osnovnih kriterijev dela. Tako raz- mišljanje pelje vedno v pastoralni individu- alizem, ki zraste s posameznikom in z njimi tudi umrje. Zato je razpravljanje o vzorcu Slovenske Karitas nujno in plodno zaradi pastoralnega življenja, ki nas najbolj zave- zuje v naših župnijah. S temi mislimi bi rad pomagal, da bi po tečaju 1991 ta del po- govora o Karitas počasi umirili in sklenili.
Za Slovensko Karitas je 27. oktober 1990 med zgodovinskimi dnevi. Tedaj je v "sa- mem vrhu" te Karitas dozorela podoba delo vanja naše Karitas. Dozorel je pastoralni vzorec. Dozorel je po dolgih pogovorih, po dovolj temeljitem razmišljanju, primerjanju, tehtanju. Pa tudi iz izkušenj pri nas in iz slutenj naše prihodnosti.
Slovenska Karitas seveda ni mogla biti ta- ko nerazgledana, da si ne bi zbrala dovolj informacij o različnih Karitas, ki delujejo v svetu, posebno v tistih delih Evrope, ki so nam pastoralno bližji in kjer je naredila pa- storala nekatere korake, ki nas še čakajo.
Vprašanje vizije Karitas je pomembno tudi zato, ker nastajajo (ali pa ne nastajajo!) načrti Karitas drugače in z drugačnimi cilji ter sredstvi prav glede na to "kakšno Kari- tas želimo", oziroma danes lahko rečemo: za kakšno Karitas smo se odločili. Na pastoralnem tečaju 1991 je dobila Slo- venska Karitas soglasje pastoralne baze za slovensko vizijo Karitas. No, ta vizija oziroma podoba v tem času še ne more biti dodelana do podrobnosti, je pa dovolj določena,da daje smer in kaže na cilje na- šega skupnega pastoralnega delovanja. Za začetek to nikakor ni malo. Kakšno pasto- ralno podobo Karitas imamo,torej ni kozme tično vprašanje ali izraz samovolje tega in onega, pač pa globoko vsebinsko, resno, strokovno slovensko pastoralno vprašanje, ki ga lahko občrtamo v sledeči trikotnik:
• Pastoralna resničnost našega časa in prostora,
• Najbolj obetajoče pastoralne izkušnje v svetu okrog nas,
• Evangelij ljubezni, ki nas vabi k polnemu življenju v Cerkvi in svetu.
Slovenska Karitas se je odločila, da se pri- merja s tako imenovanim pedagoškim, po naše vzgojnim vzorcem Karitas.
Tega ne smemo razumeti,kot da drugi vzor ci ne vzgajajo, marveč le to, da ta vzorec daje prednost vzgoji. Zato se naslanja na župnije in njihovo pastoralno možnost. Osnovni in najpomembnejši cilj je v tej po- dobi Karitas vzgoja nas samih, cerkvenega občestva in vseh za tiste uresničitve evan gelija, ki so v sodobnem človeku in svetu problematične spričo različnih stisk in ved- no novih uboštev.Vzgojni vzorec Karitas si prizadeva spremeniti Cerkev v vedno bolj otipljivo občestvo ljubezni, pa tudi svet v občestvo pravičnosti, ljubezni in miru, kakor nam naroča Gospod.
V tem pastoralnem vzorcu Karitas ne po- stane samoten jezdec, pač pa način go- vorice oznanjevanja, obhajanja liturgije in pričevanja.
Seveda se meri ta vzorec tudi z gmotnimi stiskami okolja in sveta, toda ta pomoč ni cilj, marveč posledica resničnosti besed in molitve. Vzemimo za primer Hrvaško na jesen 1991.
V vzgojnem vzorcu ni na prvem mestu, kaj smo naredili, koliko smo zbrali, razdelili. Ne, ker to ni važno. Ni pa prvo! Marveč samo- umevno in še vedno premalo! Prvo je razu mevanje vzrokov,zakaj je tako; zato razu- mevanje problema kot takega v mejah Slo venije in Hrvaške,pa tudi inozemstva.Nato razumevanje,kdo vse je še na tej sceni,kaj počne, kje so luknje. Kaj dela ali bi morala delati država. Nato, kako se je pokazala med nami solidarnost, kako smo ob tej pri- ložnosti kot župnija, kot Cerkev razodevali smisel za žrtvovanje,koliko smo se s "tujci" dejansko srečali, žalovali, poslušali, molili, slavili Boga... V vzgojnem vzorcu se "pod- jetnost vere", kakor pravi D. Ocvirk, ne razodeva predvsem v vidnem, gmotnem, morda tekmovalnem z drugimi, z državo, civilno družbo,marveč na vzgojnem,ali bolje evangeljskem področju življenja v Cerkvi in v svetu.
Skratka,ta vzorec je bil za Slovensko Kari- tas najbolj prepričljiv,najbolj vitalen,najbolj dolgoročen, pravzaprav toliko neizčrpen kakor evangelij.
Če je podoba Slovenske Karitas bližja ro- manski izkušnji (Italija, Francija...), ne pomeni, kakor je dal kdo misliti, da so šli predlagatelji vzgojne vizije Karitas v Trst, recimo na znameniti Ponterosso in tam po- brali, kar jih je najbolj očaralo, in da zdaj ponujajo doma takšen poceni "šverc", ka- kor ga razprodajajo na vsakem zahodnem sejmišču. Vzgojni vzorec ne nasprotuje ustanovam. Nasprotno. Z vzgojnega vidika jih ustanavlja. Ne želi pa, da bi se tam Ka- ritas zasedela. Zato bo morala pastorala dobro premisliti,preden se bo šla ustanove, zlasti tam, kjer že obstajajo. V tem smislu je bilo nekaj pogovora tudi na tečaju. Iz koncilskih dokumentov,papeževe okrož- nice o evangelizaciji in laiškem apostolatu razberemo, da je evangelizacija veliko več kot kateheza, liturgija s pobožnostmi vred in dobrimi deli. Nobene evangelizacije ni,če ni enosti v življenju Cerkve v razsežnosti vere, upanja in ljubezni ali v pastoralnem delovanju. Če ni enosti, tudi v pomenu hkratnosti med Besedo,Liturgijo in Karitas Tako bi mogli povzeti vsaj nekatera izhodišča za delovanje v izkušnji Karitas kot vzgoj- nega načrta za oznanjevanje evangelija.
a) Karitas je bistven način življenja v Cerkvi.Karitas je sad Besede in Evharistije Zato ni nekaj, kar lahko vzamem, pustim; se strinjam ali zavržem. "Se gremo Karitas ali se ne gremo. Kakor hočemo." Karitas je postala kot Beseda in Evharistija Dar, ki ga prejemamo od zgoraj. Ta dar je ljubezen. Usposablja nas za ljubezen do Boga in do bratov.
b) Nosilec Karitas je v pastoralnem po- gledu božje ljudstvo. Slovenska Karitas se upravičeno sklicuje na svojo novost v scenariju slovenske pastorale. Zdaj smo z njo na poti, ki ji ne vidimo konca. Na tej poti se moramo usposabljati pastoralni delavci in škofje, redovnice in redovniki za skupnostno odgovornost, ali bo in kako bo "delovala" Gospodova ljubezen. To pomeni, da je Karitas že potegnila za seboj širše občestvo. Kmalu bo na obzorju nevarnost, da pustimo ljudi iz Karitas osamljene.Poob- laščali jih bomo za nekatera opravila. Delali bodo posamezniki in skupine. Specializirali se bodo za zahtevnejše naloge. Toda, če Karitas ne premakne nas-kot Cerkve,bomo zanemarili bistveno.
Kakor ne moremo za vero in bogoslužje po oblastiti drugih, tako nas ne morejo drugi nadomestiti za karitas in za Karitas. V na- slednjem letu, dveh nas čaka preverjanje, ali bomo tej pasti ušli.Zlasti tam,kjer neka- tere Karitas že danes nadomeščajo župnijo in dekanijo.
c) Karitas ni predvsem pomoč ljudem. Karitas je veliko več. Je promoviranje ljudi! Karitas se zavzema za posameznika in za skupine, da jih usposobi, da se osvobajajo vsega, kar jih ovira na poti do polnejšega človeškega dostojanstva in svobode. V dokumentu o apostolatu laikov beremo, da je treba odstranjevati vzroke različnih stisk in uboštev.To nam mora pomagati,da začnemo tipati po novi kvaliteti življenja. Pomislimo na milijardne nabirke... ki pa niso spremenile kulturne in duhovne kakovosti našega življenja, ne življenja tistih, ki smo jim delili...
č) Karitas ruši obzidja,s katerimi se ljud- je obdajamo,da nam ni treba deliti življenja z drugimi.Tudi v demokraciji se gradijo ob- zidja.Karitas si mora prizadevati,da zajame vse ljudi.Brez ostankov! Posebno mora raz poznavati nevidna obzidja, ki delijo družbo med tiste,ki imajo več pravic, in one, ki jih sanjajo tedaj, ko gredo na volitve.
d) Karitas je vedno na strani ubogih, malih, nepotrebnih v sistemih produkcije... Ali je in koliko je Cerkev na strani ubogih, je merilo za njeno pastoralno verodostoj- nost (Prim. A. Stres, Oseba in družba). Glede na to,da si je Slovenska Karitas pri- vzela pretežno vzgojne sestavine za svojo podobo, si je odprla pot v oznanjevanje in liturgijo. Postala je resna sogovornica ce- lotne pastorale. Karitas je sredi svojega opravila že s tem, da spodbuja življenje po evangeliju in da množi dejanja solidarnosti, ki so končno za kristjana dejanje ljubezni. Toda vse to bo daleč premalo, če nam ne bo ustrezno in dosledno pripomogla, da pridemo kot osebe in kot občestva do ne- katerih drž, ki so pogoj za to, da evangelij v sodobnem svetu deluje.
a) Drža odgovornosti: Verjetno bomo vedno manj računali samo na posameznike Posameznik je vedno bolj nemočen in ved- no bolj preobremenjen.Karitas naslanja od- govornost sicer tudi na posameznega člo- veka, toda za posamezne naloge oblikuje posameznike v skupino. Skupino spremlja, da raste. Zdi se, da je vedno več takih nalog,ki zmore nanje dovolj dobro in stalno odgovoriti samo skupina.
b) Drža pozornosti: Pozornost vodi v ra- zumevanje stisk in njihovih vzrokov. Razu- mevanje posameznika pripelje do razume- vanja vprašanja v pastoralnem kontekstu. Na ta način začnemo gledati na vprašanja celostno v odnosu do posameznika, na župnijski in škofijski ravni.
c) Drža delitve:Gre za evharistično življe- nje po končani maši in po svetem obhajilu, po molitvi, meditaciji itn. Duhovno življenje motivira posameznika,da se včleni v skupi- no ali občestvo za prostovoljno delovanje na različnih področjih javnega dela, zlasti na socialnem. Drža dajanja je v naši Cerkvi že izpričana. Na vrsti je drža delitve.
č) Drža pravičnosti: Kristjani smo doslej radi izrekali pobožne želje ob različnih kri- vicah. Ne samo pri krivicah, ki jih je pov- zročal sistem kot tak,marveč tudi pri tistih "drobnih" krivicah, ki so vsakdanje. Toliko vsakdanje, da si nihče ne upa dvigniti glas v obrambo zatiranega.Ko pogledamo okrog sebe, opazimo, da so celi družbeni sloji, ki jim zakonodaja, ali "družbena" praksa jem- lje pravice. Karitas je poklicana, da nam pomaga do tiste zrelosti,da bomo kot kris- tjani in kot občestvo razumeli upravno in socialno področje našega skupnega življe- nja.In se v njem zavzemali za pravice vseh ki so prikrajšani v svojih pravicah. Pa naj gre za to, ker sistem ni izdelan,ali zato,ker sistem ne deluje, kakor bi moral. Karitas, če je pristna, je vedno vest za Cerkev in za družbo. a) Karitas mora narediti vse, da "prvotna gorečnost" ne ugasne. V inozemstvu so se nam čudili, da nam je uspelo v Sloveniji priti v poldrugem letu do tolikšnega števila župnijskih Karitas. Iz obstoječih in nanovo nastajajočih Karitas je treba narediti takoj delujočo pastoralno mrežo.
b) Karitas nas mora brez zamujanja pove- zati in zavezati za kakšen vzgojni vse- slovenski program,s katerim bi skušali revi- talizirati oznanjevanje in liturgijo po naših župnijah.Morda je že čas,ko bi močne čase liturgičnega leta načrtovali dosledneje in dolgoročneje.
c) Ker se vlada ne prebudi za svojo peda- goško nalogo, da bi uvedla državljane te republike v razumevanje socialnega vprašanja,naj jo takoj nadomesti Sloven- ska Karitas. Na vseh medijih naj predlaga ob optimalnih časih oddaje za sistematično uvajanje v razumevanje upravnih in soci- alnih vprašanj. Namen bi bil uvajanje v ra- zumevanje problemov in hkrati vzgoja za solidarnost, pravičnost in mir.
č) Mariborski Škofijski zbor je predlagal,naj osredinimo pastoralo okrog vprašanj dru- žine. Družina je vsekakor prvi prostor, v katerem lahko postane evangelij, oziroma mora postati (!) doživljanje evangelija v življenjski izkušnji njenih članov. In to na spontan, samoumeven, nevsiljiv način. Vprašanje je,kaj bi zmogli narediti? Kako bi mogli pomagati družinam, da bi jih doživeli čim več, da se evangelij ljubezni da živeti in da ga je vredno živeti. Karitas se je prikazala zadnja na sceni,kjer smo že imeli Besedo in Liturgijo.Trojna pa- storalna razsežnost je tako zaokrožena. Nobena med njimi ni zoper drugo. Niti ni nobena ob drugi. Vse tri so eno. Najvišje cerkveno učiteljstvo jim daje skupno ime. Zdaj govori o pričevanju evangelija, zdaj o evangelizaciji, zdaj o reevangelizaciji. Slo- venska pastorala si ne more privoščiti trditve, da ni nič novega pod soncem ob koncu tega tisočletja. Bog je poskrbel tudi za to.

SOLIDARNOST MED NAMI

Beseda solidarnost izhaja iz latinske besede solidus in pomeni: vzajemen, soglasen v čem,trden, ... Z izrazom solidarnost ozna- čujemo vzajemno pomoč, soglasnost, čut za skupno odgovornost in korist...
Žal se je vsebina solidarnosti skrčila v real socialističnem svetu zgolj na zunanjo soli- darnost:solidarnostne sobote,solidarnostne zbiralne akcije, solidarna pomoč za to in ono...
Pri nas pojma solidarnost v Cerkvi nismo veliko uporabljali, čeprav mimo njegove zunanje in notranje vsebine ne moremo iti pri razvoju karitativnega dela v Cerkvi na Slovenskem.
Nikakor ne moremo zožiti naše karitativne dejavnosti zgolj na materialno pomoč ljudem v stiski. Karitas ni dajanje odvečne obleke. To bi bila slaba zunanja solidarnost. Pri duhovni skrbi za ljudi v stiski gre predvsem za notranjo solidarnost; npr.: za vzajemno notranjo pomoč,za mojo in tvojo odgovor- nost,da se skupaj človeško dvigneva za soglasnost pri tem dejanju. Notranje po- moči ni brez sozvočja obeh, tistega,ki želi pomoč nuditi,in tistega,ki pomoč sprejema. Dostikrat imamo zgrešeno predstavo o duhovni pomoči človeku, ko gledamo sebe nekje zgoraj in dajemo iz svoje 'popolnosti' brez celovite osebne zavzetosti, da bi se ujeli z ubogim - človekom v stiski, na isto valovno dolžino, mu prisluhnili, se vživeli vanj, se ponižali pred njim.
Solidarnost pri karitativnem delu bomo ob- ravnavali pod tremi vidiki. Osnova za zdravo solidarnost pri karitativ- nem delu je vzgoja sebe za ponižnost. To je osnovni pogoj za ubranost s kom v stiski ali ujetost na isto valovno dolžino.
Zelo nazoren primer ponižnosti najdemo pri srečanju Jezusa in Samarijanke. Jezusova ponižnost je bila ključ do samarijankinega srca (prim. Jan 4, 1-30).
Jezus je moral premagati dve oviri, oz. se dvakrat ponižati.
• Samarijani so bili heretiki (vero so pove- zovali s poganskimi elementi),zato jih Judje niso marali, celo sovražili so jih.
• Jezus je prvi nagovoril Samarijanko, bila je na zelo slabem glasu,izločena iz javnega življenja. To je bilo presunljivo srečanje. Zavrženo in izobčeno ženo, ki je imela pet moških in ni smela zjutraj hoditi po vodo, ampak v največji vročini, Jezus prosi po- moči. Ni je obsodil zaradi nemoralnosti, ni je preziral, ker je bila Samarijanka. Ko jo je prosil: "Daj mi vode", jo je dvignil. Prosil jo je za tisto stvar,ki jo je ona lahko ponudila Obšel je njeno duhovno bedo in to je bilo za Samarijanko pretresljivo. Postala je zme dena, kar verjeti ni mogla, da se je pojavil tujec, ki govori z njo po domače in je ne obsoja, celo prosi jo za uslugo. Odprla mu je svoje srce, sprejela njegovo besedo Resnice in se v srcu odločila za drugačno življenje.
Takšna je bila Jezusova pot do ubogih. To je pot ponižnosti. Ni pristopal zviška. Ubo- gim se je približal kot ubog.To je težka pot Dosti laže je pristopiti kot strokovni dela- vec ali kot popoln kristjan. Dosti napora in ponižnosti pa je potrebno, da se najprej vživimo v svet ubogega, mu prisluhnemo, najdemo v njem delček zdrave osebnosti. To pomeni,ujeti se na isto valovno dolžino; stopiti iz svojega mesta in se dvigniti na višjo človeško raven, da se najprej ogibam vseh malih in velikih grehov. Solidaren sem s kom samo takrat,kadar se znam ves posvetiti komu; z vso človeško toplino in vsem strokovnim znanjem, ki ga premorem. Gre za dve stvari.
Kot človek, ki je poln vere v Jezusa Kristu- sa, upanja v svetlejšo prihodnost, vere v ljubezen,kot osnovne vezi med ljudmi. Tak človek je poslan, da drugega dvigne v du- hovnem in materialnem smislu.
Brez teh treh glavnih kreposti(vere,upanja in ljubezni), moje razdajanje kot človeka ali kristjana ne bo imelo teže.
Rast v veri, oz.biti odprt milosti, to je pot, ko človek išče svojo krščansko solidarnost in črpa moč za vsakdanje življenje iz za- kramentov. Uči se ob evangeliju in si pri- zadeva, da duhovna disciplina postane del vsakdanjega življenja.
Ne gre za vsiljevanje vere, ampak za no- tranjo moč, ki koga objame in razsvetli.
Bogastvo upanja se izraža v veselju do življenja. Ne v toženju, kritiziranju, da je vse zavoženo, da se nič več ne splača... ampak v dajanju smisla mojemu bivanju danes,ko svoje roke dvigam k Bogu,v veri, da je On z nami vse dni do konca življenja. Gre za ponos, da živim danes in ne včeraj ali jutri. Božja milost me je postavila v ta čas in v ta prostor,tukaj in sedaj.Moja ve- ra v življenje je protiutež mnogim, ki bežijo od vsakdanjega življenja prek različnih o- mam v alkoholizem, droge,seks, razbijanje, delomrzništvo...
Človeška ljubezen je kot milost, božji dar, ki vse premore. V tej milosti sem sposoben vzpostaviti notranjo vez, človeški odnos s kom,ki je v stiski; s Samarijanko, alkoholi- kom, klošarjem... V tej moči ljubezni pre- raščam svojo samozadostnost in se z vso človeško toplino obračam k ubogim.
Strokovno znanje
Drugi vidik razdajanja je učenje; kako pri- stopiti, po kakšni metodi, kdaj..., da ne bo naše razdajanje kljub iskrenim željam in ob človeški in duhovni zavzetosti komu v tre- nutno škodo. Npr.: podpiranje alkoholikov, ki prosjačijo denar za hrano, a ga za prvim vogalom porabijo za pijačo. Pri tem je več škode kot koristi. Ali sočustvovanje s kom, ki je v stiski in se izogiba, da bi stisko spre jel; to je beg od resničnosti.
V knjigi Ljubezen in duhovna rast pravi pi- satelj Pek, da je ena največjih zablod sve- tovalnega dela, ker ljudi ne učimo stisko sprejeti,križ nositi in ga premagovati. Tako radi se zatekamo v preteklost,se izživljamo v njej in se tako izogibamo sedanjosti in prihodnosti, ki je težka, vendar možna in realna z milostjo, ki nam je dana. Danes imamo tudi v Cerkvi dovolj možnosti za učenje (šole, knjige, seminarji, tečaji...) Solidarnost postane bogatenje za tistega, ki se razdaja za koga samo v primeru, če gre za notranji odnos; ali sta darovalec in obdarovanec stkala človeško, prijateljsko vez.
To bi moral biti namen naše krščanske so- lidarnosti pri karitativnem delu.To je boga- tenje sebe ob drugih oz. ob tistih, ki jim pomagamo stisko rešiti. Če tega ne bomo doživljali in se ne bomo v to smer razvijali, bomo opešali.
Karitas bo takrat živa v naši sredi: doma v družini,med sosedi, na delovnem mestu,... ko bomo dajali in prejemali. Enkrat bomo darovalci, drugič obdarovani.
Ta pot bo lažja,če bomo dozorevali v svoji človeški in duhovni rasti in v skupnosti, v občestvu. Neprimerno lažje je dajati, kot sprejemati notranje bogastvo ubogih,npr.: njegovo izvirnost, talent, stil življenja, svobodo, ... Tega nismo navajeni. Ni težko sprejeti od drugega to, kar je družbeno priznano, kar krepi moj ugled ali standard - da so otroci pridni v šoli, da je zakonec ugleden politični delavec,da je sosed znan zdravnik...
Naš pogled,naše geste,naša pripravljenost imeti čas za uboge, vse to kaže našo pri- pravljenost odpreti se ubogim in jih sprejeti za svoje.Zdi se mi,da je to najbolj trda šo- la za današnjega človeka,tudi za nas, krist jane,ki smo poslani v to šolo solidarnosti; da,jaz potrebujem tebe in ti potrebuješ mene. Podpis k slikama:
Imre Jerebic je predavanje Solidarnost med nami, ki ga objavljamo, imel na 1. občnem zboru Škofijske Karitas Ljubljana v soboto, 8. februarja 1992 na teološki fakulteti.
Slika na naslednji strani: p.dr. Marijan Šef, voditelj Škofijske Karitas Lj., pozdravlja udeležence zbora.

Johannes Schasching SJ o novi socialni okrožnici

"OB STOTI OBLETNICI"

Eno je skupno obema okrožnicama, delav- ski okrožnici (Rerum novarum) iz leta 1891 in encikliki iz maja 1991: Skrb, da na nove izzive ne bomo ali pa bomo samo napol od govorili. Leta 1891 je bil ta izziv industrij- ska revolucija,1991 pa je to nova situacija po razpadu "realnega socializma". "Cente- simus annus" jasno formulira tri različna osnovna vprašanja: Ali lahko rečemo,da je po razpadu realsocia lizma kapitalizem edini gospodarski sistem, ki bo jamčil tako ponovno zgraditev dežel Vzhoda kot tudi razvoj Tretjega sveta? Okrožnica zelo ostro razlikuje: Če razume- mo pod kapitalizmom gospodarski sistem, v katerem kapital vlada nad človekom, v ka- terem je dobiček edini motiv trgovanja in ostane delo še naprej izpostavljeno nevar- nosti, da ga bomo obravnavali in izkoriščali kot blago: potem je odgovor "jasno nega- tiven". Če pa razumemo pod kapitalizmom gospodarski sistem, ki temelji na lastnini, za katero smo socialno zadolženi, ki prizna gospodarske pobude posameznikov in dru- žbenih skupin,ki odobrava gospodarsko so- odgovornost in soodločanje in se zaveda zadolžitve za skupno blaginjo, potem je odgovor "popolnoma pritrdilen". Vprašati se moramo samo, ali je potem še smiselno, da sploh govorimo o "kapitalizmu".
Okrožnica pa se ne ustavi pri tej načelni izjavi. S temi kriteriji meri dejansko gospo- darsko stanje. Povsem priznava, da je bil dosežen napredek proti "neobrzdanemu" kapitalizmu in da so ta napredek dosegli tako s pripravljenostjo podjetnikov kot tudi z odgovornim in organiziranim delom. Toda ista okrožnica vidi še naprej hude pomanj- kljivosti v trenutnem kapitalizmu:Odtujitev in omejitev velikih skupin v industrijskih deželah in oblike "divjega kapitalizma" v Tretjem svetu. Zato trezen zaključek: Ob- staja nevarnost za zahodne dežele, da vi- dijo v propadu realnega socializma "eno- stransko zmago svojega gospodarskega sistema in zato ne bodo poskrbele, da bi na svojem sistemu naredile ponujene kore- kture" (50). Totalitarni sistemi Vzhoda so se zrušili in dežele Tretjega sveta obupano iščejo vzore politične ureditve. Ali zahodne demokracije lahko dajejo ta vzor?
Zanimivo je videti, kako jasno se nova okrožnica priznava k demokraciji. To v so- cialnem nauku Cerkve ni bilo vedno tako. Ozadje za to priznavanje je v tem, da de- mokracija kljub vsem pomanjkljivostim še vedno predstavlja tisto politično ureditev, v kateri je soudeležba in soodgovornost vseh načelno možna - ali vsaj naj bi bila možna. Ista okrožnica pa zastavlja zahod- nim demokracijam tri kritična vprašanja:
1. Zaščita človekovih pravic?
Ali so zapisane samo v ustavi ali pa se jih tudi konkretno brani? Zaščita življenja, pravica do dela, skrb za obrobne plasti? "Centesimus annus" ima močne pomisleke.
2. Lastna odgovornost družbenih moči?
Ali je v modernih demokracijah pristna pri- stojnost in lastna odgovornost v družbi ali pa sili država vedno bolj v svobodne pros- tore družbe (družine, krajevne skupnosti, socialnih združenj, svobodnih organizacij)?
3. "Kriza demokracije" - izmišljotina ali res- nica? Zakaj se pojavlja demokracija tako pogosto kot bojišče interesov skupin? Ali je sploh še kaj takega kot odgovornost za skupno dobro ali pa stojijo interesi strank in uspeh pri naslednjih volitvah više kot blaginja državljanov?Nova okrožnica je pre pričana,da potrebujejo korenite spremem- be ne samo gospodarski sistemi zahodnih dežel, ampak tudi zahodne demokracije. Ko sprašuje nova okrožnica po vzrokih, ki so pripeljali do zrušenja realnega socializ- ma, prihaja do naslednje ugotovitve: Brez dvoma je pri tem učinkovala vrsta vzrokov gospodarske, politične in vojaške narave. Ozadje pa je v tem, da je marksizem ust- varil "duhovno praznino", ki je ljudem vzela vero v sistem in njihovemu življenju ni dala nobene orientacije več.
Tudi tu postavlja okrožnica odločilno vpra- šanje: Ali razpolagata zahodni gospodarski sistem in zahodna demokracija s sistemom vrednot, ki bo napolnil duhovno praznino in pomenil ljudem Vzhoda in Tretjega sveta neko orientacijo? Papež ni vnaprej pesimi- stičen.Toda nedvoumno izraža svojo skrb: "V industrijskih deželah je na pohodu nara- vnost obsedena propaganda za koristnost dobrine, povezana z razpuščenostjo nago- nov in težnjo k neposrednemu uživanju, ki dejansko onemogoča spoznanje in prizna- nje prave lestvice vrednot življenja." (29)
Pomembno je, da okrožnica tu ne najavlja pravice monopola Cerkve.Apelira na etično

zavest vseh ljudi dobre volje,na sodelova- nje krščanskih Cerkva in velikih svetovnih verstev, ponudi potem tudi sama svojo službo v posredovanju nravnih vrednot za človeka vrednejši svet.
Nekaj je jasno: Nova socialna okrožnica ne pomeni "koraka nazaj" v socialni nauk Cer- kve. Je socialno kritična,toda ne pesimisti- čna. Noče vsiliti nobenega sistema, hoče pa biti z ljudmi na poti v 3. tisočletje, kajti "človek je pot Cerkve".

KAJ NAJ VEMO O MIASTENIJI GRAVIS

Kaj je Miastenija Gravis?

Miastenija gravis (MG) je kronična bolezen MG je avtoimuna bolezen -bolezen živčno- mišičnega stika,ki nastane, ker blokira pre- nos ukaza z živca na mišico.Njena značilnost je mišična nemoč, ki se stopnjuje, ko se ponavljajo krčenja iste mišice. Mišice se hitro utrudijo, včasih celo tako hudo, da nastane paraliza. Vzroki za to so v kemični snovi - acetilholinu. Ta omogoča prenos električnih impulzov,ki tečejo po živcih, na mišico - na natančno določeno mesto, ki ga imenujemo motorična ploščica. Mesta - receptorji,na katero se snov veže na miši- čni strani (manj občutljiva kot normalno), so zasedene s protitelesi in tako se acetil- holin ne more vezati in učinkovati.
Miastenija gravis je bolezen vseh starost- nih skupin, a pogosteje obolevajo mlade ženske in starejši moški. Bolniki z MG obeh spolov večinoma občutijo prve znake bo- lezni med svojim dvajsetim in štiridesetim letom, lahko pa zbolijo že v prvem deset- letju življenja ali kasneje.Tok miastenije se zelo razlikuje med bolniki. Bolezen se naj- bolj kaže v prvih nekaj letih. Izboljšanja in poslabšanja so vsakodnevna.

Znaki bolezni so lahko različni.Najpogosteje se bolezen začne s ptozo vek (spuščanjem zapiranjem ene ali obeh vek), dvojni vid, slabosti mišic čela,obraza, čeljusti, oteže- no žvečenje in požiranje hrane, oslabljena moč ustnic, nazalni govor (govor čez nos) oslabljena moč vratu, ramen in oteženo držanje glave, nemoč prstov, slabost rok in nog ter motnje dihanja. Pri bolniku z MG lahko nastane prizadetost samo ene, lahko pa tudi več mišičnih skupin.Včasih se kaže samo na očesnih mišicah in nikoli ne obo- lijo druge mišične grupe.

Pri bolniku z MG se mišične oslabelosti prek dneva spreminjajo,tudi zaradi fizične aktiv nosti. Po počitku slabost lahko izgine. Na- vadno je zjutraj stanje najbolje, a kasneje se poslabša. Simptome bolezni povečajo: naporno telesno delo, čustveni stresi, res- piratorne in druge infekcije, posebno še gripa in visoka temperatura, pri ženski tudi pred menstruacijo in med njo.Vlažen in pre več topel zrak in tudi preveč tople kopeli poslabšajo slabost mišic telesa.Na začetku nosečnosti in takoj po porodu se lahko bo- lezen za nekaj časa stopnjuje.Med noseč- nostjo se bolezen celo izboljša.
Miastenija gravis je kronična bolezen. Ni mogoče napovedati, kako bo potekala in koliko bo onesposobila bolnika. Bolnik se lahko dneve, mesece pa tudi leta počuti dobro,ta čas -obdobje imenujemo remisijo bolezni. Hitro,močno stopnjevanje miaste- nije,predvsem požiranje hrane,sline in ote- ženo dihanje,imenujemo miastenično krizo. Bolnik mora takoj iti v specialno ustanovo - bolnišnico.

Skoraj vsak bolnik z MG je že doživljal, da ga niso razumeli ljudje, včasih niti ne dru- žina. Večina zdravnikov splošne prakse ali specialisti slabo ali sploh nič ne poznajo značilnih simptomov MG; zato iščejo pravo diagnozo. Kot je znano, bolezen ne poteka pri vseh enako,pri nekaterih se stanje zelo hitro menja.Težko pojasnijo,kako je mogo- če,da je včasih vse v redu, a že naslednji trenutek ni več tako.Miasteniki so na videz v določenih stopnjah zdravi in sposobni za delo.

Namen zdravljenja pri MG je vračanje moči oslabljenim mišicam. Zdravila, ki bi lahko pozdravila MG,še ni. Kljub pazljivi regulaciji količine (doze) zdravila, ni vedno mogoče popolnoma normalizirati mišično moč. Sim- ptomi in potrebe za zdravilom variirajo od dneva do dneva. Zdravila - inhibitorji holi- nesteraze so zdravila za miastenike. Ta zdravila preprečijo hitro razgradnjo acetil- holina in s tem izboljšajo živčno - mišični prenos. (Uporabljajo tri zdravila iz te sku- pine: MESTINON, PROSTIGMIN in MYTELASE). Navedena zdravila ne zdravijo bolezni, le prehodno izboljšajo stanje.Koliko naj bolnik jemlje zdravil? Za vsakega velja drugače. Pri tem je treba vedeti, da prevelika doza zdravila lahko povzroči,da se poslabša mi- šična moč, in tudi resne posledice (pove- čano slinjenje, znojenje, bolečine, krči v trebuhu, driske) se lahko pojavijo.
MESTINON je najbolj razširjeno zdravilo, ker deluje najdlje. Tablete jemljemo pred jedjo ali po njej, odvisno od tega, ali ima bolnik težave z žvečenjem in požiranjem. Količino (dozo) zdravila reguliramo, jemlje- mo vedno le po navodilu zdravnika nevro- loga in tudi po potrebi. Ako bolnik težko žveči in požira,je zelo pomembno,da vzame zdravilo 45 do 60 minut pred jedjo. Bolnik z daljšim trajanjem bolezni si sam najbolje določi potrebno količino zdravila, s katerim izboljšuje moč mišic. Mestinon deluje po- časneje in dalj časa, Prostigmin pa hitreje in krajši čas.
KORTIKOSTEROIDI. Ker je miastenija avto- imuna bolezen,sedaj med osnovnimi oblika- mi zdravljenja uporabljajo kortikosteroidno terapijo,to je zdravilo ULTRALAN,PRONISON (hormon nadledvične žleze). Kortikostero- idno zdravilo vedno jemljimo na poln želo- dec - po zajtrku, do osme ure zjutraj, in to vso dnevno količino naenkrat (ne pa po večkrat dnevno). Zelo je pomembno, da je prehrana bogata z beljakovinami, svežim sadjem in zelenjavo. Izogibati se moramo masti, ogljikovim hidratom in kuhinjski soli, da se ne zredimo. V začetku zdravljenja z Ultralanom ali Pronisonom se MG lahko mo- čno poslabša, a to je le prehodno in nato se bolezen stabilno izboljša.
IMURAN (Azathioprine) navadno jemljemo pri terapiji s kortikosteroidi (Ultralan,Proni- son), da bi lahko zmanjšali količino (dozo) kortikosteroida. Pri tej terapiji je potrebna redna kontrola krvi (levkocitov, tromboci- tov itd.).
V sklopu imunosupresivne terapije, poseb- no ob naglem poslabšanju miastenije,je za menjava plazme ali PLAZMAFEREZA. Za ta postopek je potrebna specialna aparatura. Pri tej terapiji se direktno odstranjujejo protitelesa iz krvi.

Timus (priželjc) je žleza v sprednjem sred- njem delu prsnega koša. Po operativni od- stranitvi timusa se miastenija postopoma,a gotovo izboljša, v nekaterih primerih pride do izboljšanja šele po nekaj letih.
TRAHEOTOMIJA je operativni poseg,izvesti se mora zaradi oteženega dihanja ali zadu šitve v primeru,ko ni zadovoljiva intubacija (uvajanje specialne cevke skozi usta). Pri intubaciji in traheotomiji bolnika priključimo na aparat za umetno dihanje. Napredku medicine in moderni terapiji se moramo za- hvaliti,da je poseg traheotomije danes sa- mo izjemoma potreben.Pri traheotomiji na vratu odprejo sapnik in napravijo odprtino, v katero se uvede-vstavi specialna cevka - kanila.
TRAHEOSTOMIJA je operativni poseg, tako dobimo trajno operativno odprtino troheje (sapnika), ki omogoča dihanje.

Bolniki z miastenijo so izpostavljeni še te- mu, da morajo biti zelo previdni pri jemanju nekaterih zdravil, ki se dajejo pri vnetjih, visokem krvnem pritisku, proti epilepsiji in nekaterih srčnih boleznih, ker lahko pride do poslabšanja miastenije celo pri tistih bolnikih, ki so se dobro počutili.
Ako bi zaradi jemanja katerega od zdravil nastale povečane slabosti ali poslabšanje kateregakoli miasteničnega simptoma,mora biti bolnik zelo previden in ne sme brez zdravnikove vednosti povečati doze zdra- vila. Tudi zelo mala količina kinina, ki ga vsebuje en kozarec "tonika",lahko povzroči povečanje simptoma miastenije.Priporoča- mo,da ne pijete mineralne vode,obogatene z magnezijem (Donat MG). Kalcijeve in ka- lijeve soli lahko jemljemo, te uporabljamo tudi kot pomožno sredstvo pri zdravljenju miastenije gravis.

Bolniku z miastenijo priporočamo,naj se izo giba naporov, čez dan mora tudi počivati.
Bolnik mora vedeti, da je bolje hoditi po- časi, ker bo tako hodil dalj časa. Hitrost, naglica izziva utrujenost. Ako se slabost pojavlja, ko bolnik hiti, naj ve, da mora počakati, dokler se moč ponovno ne vrne.
Bolnik naj se ne razburja; kljub težavam, ki jih ima, je treba vse reševati mirno. Kadar razsaja gripa ali se širi prehlad, naj se izo- giba prostorov, v katerih je več ljudi. Tudi najmanjši infekt, od prehlada do pokvarje- nega zoba,lahko poveča simptome miaste- nije.
Pravilna prehrana, bogata z beljakovinami, je zelo pomembna,bolje je imeti šest manj- ših obrokov kot tri velike. Alkoholnih pijač, tudi "tonika", se mora izogibati, ker se s tem slabost mišic še poveča.
Bolnik z MG mora imeti vedno zalogo zdravil
Danes je zdravljenje miastenije gravis raz- meroma uspešno (zdravila, operacija pri- željca,plazmafereza),saj omogoča obolelim normalno življenje.
Bolniki z MG naj se včlanijo v Društvo miši- čno obolelih Slovenije,Ljubljana,Linhartova 1 (tel. 312-047) ali se oglasijo pri Centru za živčno-mišična obolenja pri Univerzitet- nem inštitutu za klinično nevrofiziologijo v Ljubljani, Zaloška 7.

(Prim. Kaj je miastenija gravis MG, izdal Savez distrofičara Jugoslavije, sekcija za MG, Beograd, 1988,in Miastenija gravis,Josipa Aranjoš-Gazibara Zagreb, 1989).

Pripravila: Vika Tomazin

NAREDI SKUPNOST SREČNO - PA BOŠ SREČEN V SKUPNOSTI

(duhovne vaje odgovornih in sodelavcev PBI)

Bogu se ne bomo približali z velikimi in mod- rimi besedami - Boga najdemo v tihoti srca. Obenem pa ga moramo iskati in spoznati sredi življenja-v skrivnosti ljudi,ki jih ljubimo, spoštujemo in zanje živimo.

Kadar se akumulator avtomobila sprazni, ga je treba napolniti.Kadar se sprazni aku- mulator v naši notranjosti, si moramo vzeti čas, se odmakniti vsakdanjemu hrupu in prisluhniti. V tihoti in zbranosti bomo mogli dobro poskrbeti, da naši akumulatorji ne ostanejo prazni.
Zato se vsako leto v zimskem času odgo- vorni in sodelavci za nekaj dni umaknemo v tišino - na duhovne vaje. To so dnevi, ko skušamo prisluhniti božjemu glasu, se v tišini in zbranosti srečati z Bogom, bližnjim in samim seboj.
Letos smo se zbrali od 14. do 16.februarja v Stični. Živeli smo v skupnosti.Pater Miha Sekolovnik,kapucin,nas je vodil in nam po- magal, da smo o skupnosti tudi razmišljali.
Za "ogrevanje" nam je predstavil zgodbo o ježevcih, ki so se zaradi mraza stisnili, da bi jim bilo topleje. A glej, to je bilo boleče - bodice so jih zbodle, zato so se nekoliko razmaknili. Ob tej zgodbi je lahko vsak po- mislil, če se mu je že kdaj zgodilo tako,kot tem ježevcem. Hkrati pa smo si mogli po- staviti vprašanje, kaj bi - oziroma smo - v takem položaju storili.
Zavedati se moramo,da ima vsaka skupnost skupni cilj, zato ne more vsak posameznik delovati sam zase, pač pa skupno z vsemi. Vedno znova moram misliti, da ni skupnost zame,ampak sem jaz za skupnost. Če sto- pim v skupnost res s pravim namenom, bom tam tudi ostala in delovala.Znala bom sprejemati drugačnost med člani skupnosti znala bom sprejemati posameznika in nje- gove težave ter vse križe, ki so z življe- njem in delom skupnosti povezani. Tako se bom potrpežljivo srečevala z drugimi. Če sem v skupnost stopila s pravim namenom, bom v njej skrbela tudi za medsebojno za- upanje,znala bom svoje napake in pomanj- kljivosti deliti z drugimi. Prav to zadnje skupnost najbolj poveže.
Pod vodstvom p. Miha smo izvedli tudi ne- kaj nadvse zanimivih praktičnih vaj.
Najprej smo skušali doživeti, kako je, če te kdo gleda-gledali smo drug drugega (molče in zbrano). Ob tem smo marsikaj doživeli.
Nato smo skušali na vse mogoče načine "doživeti" preprost kamen,ki ga je imel vsak izmed nas.Sprva mrzel in tuj nam je postal "domač" in nismo ga mogli več odvreči.Spre jeli smo ga prav takšnega, kot je bil. Nihče se ni trudil, da bi ga spremenil. Ob tem se mi je zastavilo novo vprašanje: "Zakaj pa tako pogosto želimo spremeniti svojega bližnjega?" Bog nas sprejema z vsemi "ost- rinami" in bodicami.
Prijetno je bilo naše bivanje v skupnosti, prijetno je bilo tudi naše razmišljanje in doživljanje skupnosti. A vedno vse, kar je prijetno,hitro mine. Morali smo se posloviti, da bi vsak na svojem koščku slovenske zemlje skušal narediti čimveč,da bi bile na- še skupnosti srečne in tudi mi v njih.Nismo ustvarjeni, da bi bili "samotarji", ampak, da bi gradili skupnosti. Kajti misel - kdor je tako močan, da lahko živi sam, naj ne išče skupnosti, nam to vsekakor potrjuje.

Mili

PRISRČNO SREČANJE NA POSEBNI ŠOLI V ORMOŽU

Sončnega zimskega dne se je oglasila pri meni gospa Angela Mastenova, učiteljica na Posebni šoli v Ormožu in me povabila za sodelovanje na kulturnem prazniku,ki so ga na tej šoli priredili 7.2.1992. Bila sem prije- tno presenečena, da so se spomnili name in nisem mogla odreči. Obljubila mi je, da bo njen mož Janko prišel določenega dne zjutraj z avtom po mene.
Janko je prišel točno ob dogovorjenem ča- su in takoj sva se odpeljala na šolo.Tam je bilo že vse v znamenju pričakovane pros- lave.Najprej sem se seznanila z učiteljskim kolektivom, ki me je pospremil do živahnih učencev. Veselo so me sprejeli.
Rekla sem jim, naj se ne ustrašijo, ker sem pač že tako stara,saj sem tudi jaz bila ne- koč mlada in imam že 22 vnukov ter imam vse otroke zelo rada. Zahvalila sem se jim, da so me povabili medse in jim svetovala, naj ljubijo naravo,kajti narava je naša naj- boljša učiteljica,darilo Stvarnika za človeka Priporočila sem jim, naj se vključijo v pla- ninski krožek in naj potujejo skozi svet z odprtimi očmi in ušesi. Res je, da mi tu v Prlekiji ne moremo obiskovati (vsaj dosti- krat ne) visoke gore, toda že naši bližnji griči nam lahko nudijo prijetna popotova- nja in čudovite razglede. Zaželela sem jim dobrih uspehov,predvsem pa,da postanejo dobri, pošteni ljudje. - Burno so zaploskali in takoj začeli z izvajanjem programa.
Pevski zborček je odlično zapel nekaj pesmi Sledila je recitacija o "Besedi", nato pa še zanimiva lutkovna igrica. Vse je bilo tako brezhibno izvedeno - vsa čast učiteljem in vzgojiteljem na tej šoli! Ob poslušanju treh črtic iz moje knjige"Rada bi Vam povedala" se je program iztekel. Otroci so prihajali, da sem se jim podpisala v spomin. Do solz sem bila ganjena, ko je pristopila prijazna deklica,me objela in z iskrečimi se očmi ne- žno dahnila:gospa,jaz Vas imam tako rada.
Ogledala sem si še domiselno pripravljeno razstavico, potem pa me je gospa ravna- teljica popeljala po vseh prostorih šole in mi povedala, da obstaja že 25 let in da v tej novi zgradbi deluje že 15 let. Nisem se mogla načuditi enkratni urejenosti in opre- mljenosti celotnega objekta. Povedala mi je tudi, da je njihov cilj usposobiti gojence vsaj toliko,da vedo skrbeti za osebno higi- eno,da si znajo tudi skuhati in šivati ter da se bavijo tudi z ročnim delom. Imajo stro- kovno opremljeno obrtno delavnico. Videla sem njihove izdelke in bila vzhičena nad uspehom pouka in dojemanja. Obdarovali so me z lepo, od njih lastnoročno izdelano tapiserijo, ki me bo vedno spominjala, kaj vse je moč doseči z vztrajnostjo in voljo.
Za zaključek sem bila povabljena v zborni- co,kjer smo z učitelji in vzgojitelji,ob skrb- no pogrnjeni mizi preživeli urico prisrčnega klepeta. Iskrena hvala vsem!

Erna Meškova

DRUGAČEN VEČER

Invalidov dan je vedno enak. Zjutraj za- mudno oblačenje in plezanje na voziček, potem umivanje, kuhanje zajtrka, nato pranje perila in že je tu čas kuhanja kosila, pomivanje posode, pometanje in nato po- poldanski počitek. Tudi popoldne se najde dovolj dela, če le hočeš in tudi še zmoreš delati. Zvečer kuhanje večerje, nato umi- vanje, v postelji branje časopisov, raznih knjig in seveda Prijatelja. Nazadnje spanje, ki je včasih dobro, največkrat pa slabo. Tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto.
Toda v četrtek, 20. februarja zvečer, je bilo vse drugače kot običajno. Obiskalo me je pet mladih, tri dekleta in dva fanta, od Prijateljstva bolnikov in invalidov, čeprav sem včlanjena šele od septembra lani. Mo- ram priznati, da sem bila prijetno presene- čena. Malo smo pokramljali, malo zapeli in že so morali oditi.
Vsem petim sodelavcem se najtopleje zah- valjujem za prijeten obisk in jim obljubljam, da se jih bom spominjala v molitvi.Najlepša hvala tudi za darilo.
Lepe pozdrave uredniku,njegovim sodelav- cem in vsem bolnikom ter njihovim svojcem po vsej Sloveniji.Vsem želim lepe pomladne dni, čim manj bolečin, veliko poguma in lepih trenutkov.

Boža Renko

MATEJ

Pomlad je kukala že od vsepovsod,le veter je še spominjal na zimo.Hodila sva molče...
Odkar smo se s starši preselili v to mesto, sva bila v istem razredu.Izmed vseh sošol- cev mi je samo on nesebično ponudil svojo pomoč in prijateljstvo.
"Matej, hudo mi je," sem skušal podrezati v njegovo slabo voljo. "Daj no, samo na piki me ima," je ostro zavrnil mojo tolažbo. Nemočno sem zavzdihnil in jezno brcnil dro ben kamen, da se je poskakujoč kotalil na drugo stran ceste.Tedaj sem jo zagledal...
Za hip sem skoraj obstal. Še nikoli nisem doživel takega srečanja. Zakaj ne hodi? Kaj ji je? In kako se pelje, da se voziček premika kar sam?
Ne vem, ali je bilo presenečenje ali strah,s težavo sem namreč pogoltnil slino. Potem sem začel požvižgavati in skušal brezbriž- no gledati nekam čez visoke strehe.
Ko smo se srečali, sem slišal Mateja: "O, dober dan!"Z odprtimi usti sem se zastrmel vanj in ga čez čas zbodel: "Mar take tudi pozdravljaš?"
Sunkovito se je obrnil in s kazalcem dregnil proti meni: "Ja, pozdravljam in prihodnjič jih boš pozdravil tudi ti," je preteče potrkal s prstom po mojih prsih. A bolj kot to, sem nekje v sebi začutil,kako me je zadel s svo jim pogledom. "Nnno, prav, pa bom," sem počasi in v zadregi zamrmral.
Ko sva zavila v stransko ulico, sem skočil predenj: "Veš kaj, če bi se pa ti pri fiziki takole repenčil, danes ne bi dobil enke!"
Počasi je dvignil glavo in prijazen nasmeh se mu je vrnil na obraz. Bil je spet "stari" Matej.Potrepljal me je po rami in se poslo- vil,rekoč:"Danes sva se pa veliko naučila!"

Uroš

PUSTNA NEDELJA NA TRŠKI GORI

Sončno pustno nedeljo sem se s prijatelji odpravila na Trško goro pri Novem mestu. Med vožnjo smo občudovali lepoto prebu- jajoče se narave,ki človeka kar vabi k sebi
Prišli smo na vrh do cerkvice,ki tudi ponoči krasi novomeško okolico, saj je zunanjost cerkve osvetljena in tako vidna daleč nao- krog. Razgrnili smo odejo in se posedli kar na travo. Bil je čudovit razgled.
Kmalu sta prijateljici vzeli v roke kitaro in smo vsi veselo zapeli. Pridružili so se nam še otroci, ki so se v bližini igrali. Tako smo med popevke uvrstili še različne otroške pesmice in igrice, ki so nam naše veselje še pomnožile.
Postajalo je hladneje,sonce se je spuščalo vse nižje. Ob zvokih kitare smo zapeli še Angelček varuh moj, nato pa smo se vsi veselo razpoloženi in hvaležni za dar prija- teljstva, a malo utrujeni, razšli na svoje domove. Bil je res čudovit dan!

Vaša Tinca Trobiš

...da bi bili še bolj med seboj povezani v ljubezni in prijateljstvu, ki smo ga vsi tako potrebni;tudi tisti,ki se ga izogibajo. Upam in želim, da bi tudi ti odšli na našo pot.
Napisati vam moram, kako vesel sem bil, ko sem gledal na televiziji oddajo Obzorja duha. Oddajo sem sprejel, kot bi bili vsi pri meni na obisku. Lepe pozdrave
Hvala za pozorno prijateljstvo. Želim vam veliko poguma,iznajdljivosti in zaupanja,da je Bog z nami,da z nami sodeluje in da mar sikaj dopusti v naše poučenje.Lep pozdrav
Smo že v postnem času. Ob molitvi križe- vega pota se moramo znova ustavljati in premišljevati trpljenje našega zvestega Brata in odrešenika Jezusa Kristusa. Vsem vam želimo globoko doživetje skrivnosti vstajenja našega Zveličarja, naj vam on podeli obilo Božjega blagoslova!

Vovnikovi iz Križev

Moram priznati,da čutim neko močno domo tožje, ko pišem o naših dragih prijateljih, ki odhajajo drug za drugim v večnost; včasih si tudi sama želim, da bi z njimi odšla tja, kjer ni več trpljenja, krivic, sovraštva, ne- razumevanja, ampak mir, veselje, srečna blaženost med svetimi. Ker pa je Gospod gospodar našega življenja, On odloča naš začetek in konec,zato naj se zgodi po Nje- govi sveti volji, kot je za naše zveličanje najbolj prav.

Katja Miklič mi je sporočila žalostno vest, da je v soboto 14.decembra 1991 preminila Anica Repič, rojena Fir, Arbajterjeva 1, Ptuj.Še meseca novembra se je zdravila na Zavodu za rehabilitacijo v Ljubljani. Anico sem spoznala v prvih začetkih Prijateljstva bolnikov in invalidov. Saj smo prvi izlet - letos bo dvajset let -napravili prav s prija- telji iz Zavoda Ponikve,kjer je bila veliko let tudi Anica. Bila je prizadeta že od otroških let. Največ časa je preživela po bolnicah in v zavodih. Ko se je poročila z Ivanom Repičem,sta si med seboj pomagala,da sta se lahko osamosvojila in se tako preselila v Ptuj v lastni dom, po katerem sta vse živ- ljenje hrepenela. Vendar Anica tega doma ni uživala dolgo, ker je poleg invalidnosti nastopila še huda neozdravljiva bolezen, kateri je podlegla. Bila je dobra in zelo lju- bezniva do vsakega, čeprav tega sama ni bila deležna.

Ko smo prejeli vrnjeno pismo za praznike, smo izvedeli,da sta po težkem življenju odšli za večno domov tudi prijateljici Julijana Selič in Marija Gradišnik, obe iz Doma dr. J.Potrča v Poljčanah. Obe sta bili dolga leta v Prijateljstvu.S svojim vestnim delom in izvirnimi zamislimi sta mnogo prispevali k pripravi prve razstave ročnih del v Ljubljani

Tudi Franc Fais,Kumova 7,Spodnji Ivanjci je po dolgotrajnem trpljenju odšel h Go- spodu po svoje plačilo. Vseh teh naših prijateljev, ki tako na tiho odhajajo domov k Očetu, se spominjajmo in jih spremljajmo v molitvi. S tem namenom pišem te vrstice v Prijatelju, da boste vsi, ki jih boste brali, radi tudi molili za naše rajne prijatelje.

Po enajstih letih bolezni je zapustil svojo ženo in prijatelje tudi naš dolgoletni prija- telj Pust, Dolenjska c. 40 v Ljubljani. V času bolezni ga je žena z ljubeznijo nego- vala, zadnjih pet mesecev pa je preživel v Domu Trnovo, kjer je 9. januarja letos tudi umrl. Po besedah njegove žene se ni nikoli pritoževal nad svojo boleznijo. Živel je vdano v trpljenju z globoko vero v srcu.

Iz Štajerske pa sem dobila vest,da je 22.ja nuarja letos umrla naša prijateljica Rozika Duh, Panonska 1, Gornja Radgona. Umrla je pri svoji hčerki v Slovenski Bistrici, kjer je preživljala zadnje dni svojega življenja. Kljub njeni in naši želji se lansko leto zara- di bolezni ni udeležila letovanja v Lignanu. Vedno pa je rada prihajala na naša sreča- nja in bila zelo povezana s Prijateljstvom.

13. januarja letos je zaspala v Gospodu draga mama Ribič,Vukovski dol 3 v Jarenini Zapustila je hčerki invalidki, Majdo in Hildo. Bila je dobra in plemenita mama,kakršne so mnoge slovenske matere,ki se ne ustrašijo trpljenja,ampak skušajo v luči vere sprejeti vse, kar jim življenje prinaša. Majdi in Hildi, ki sta ostali brez mamine skrbi in ljubezni, izrekam globoko sožalje. Podpirajmo ju v molitvi,da bosta pogumno prestali to veliko preizkušnjo.

Ko so naši sodelavci obiskovali prijatelje, so v Domu počitka Tisje, Šmartno pri Litiji, zvedeli, da sta lani umrla Pavel Medved in njegova žena. Pokojni oče Pavel je bil mojster v pletenju košar in peharjev za kruh. Mnogokrat so ti njegovi izdelki krasili tudi razstavo ročnih del.

Zelo me je užalostila tudi vest o smrti dobre ga in zvestega prijatelja Franca Perovška iz Sodražice (Zavoda 7). Poznala sem ga kot moža molitve in srčne dobrote. Živel je sam. Imel pa je zveste in marljive prija- teljice, čebele, katere je z vso ljubeznijo negoval.Vedno je pripovedoval,da so prav čebele lahko zgled požrtvovalnosti. Nekoč nam je povedal,da mora ena čebela prele- teti 160.000 kilometrov,da nabere medičine za kilogram medu, ki ga mi potem s pridom zaužijemo. Tega se velikokrat spomnim in se vprašujem, kako daleč je človek od čebel. Nikoli niti ne pomislimo, s kakšnim trudom čebele pridelajo med. Kako malo se zahvaljujemo Bogu za tako velike darove, ki nam jih naklanja; mi pa smo brezbrižni. Hvala vam, dragi Franc, za to opozorilo, ki me v trudu večkrat spodbuja, da moram naprej.

Sodelavci z Dolenjske so mi sporočili,da so bili na pogrebu prijatelja Toneta Berusa, Ul. Majde Šilc 22 v Novem mestu. Tone je zapustil ženo invalidko,s katero sta se ve- dno tako rada udeleževala naših srečanj. Bil je vedno vesel vsakega obiska in pozor nosti. Gotovo se nas bo spomnil pri Bogu. Ženi Anici pa izrekam globoko sožalje in obljubljam duhovno pomoč.

Umrla je tudi dobra mama Ana Juhant, Štangerske poljane 3, Šmartno pri Litiji. K večnemu počitku so jo položili 4. februarja letos. Prepričana sem, da uživa večno pla- čilo pri Bogu, ki mu je služila na zemlji z velikim trpljenjem in invalidnostjo mnogo let. Bila je dobra, zvesta in zelo pobožna mati in je vzgojila svoje otroke v pravem krščanskem duhu; sin Janez je duhovnik in profesor na Teološki fakulteti. Gospod naj ji bo bogat plačnik, vsem njenim pa naj nakloni tolažbo v zavesti, da mama prosi za vse nas, ki še potujemo k cilju.

V Gospodu je zaspal tudi oče Jože Vidergar Zg. Koseze 3 v Moravčah. Bil je oče več- letne sodelavke Prijateljstva Zalke. Vedno se je zelo razveselil,ko smo imeli priložnost da smo se pri njih srečali.Dočakal je visoko starost v svoji družini, kjer so zanj tako lepo skrbeli. Hvala še posebno sinu Jožetu in njegovi ženi, da sta očetu skrbno stala ob strani. Bog daj,da bi vsi naši stari ljudje bili sprejeti s tako ljubeznijo v svojih druži- nah,da jim ne bi bilo potrebno čakati smrti v domovih počitka.

Ko to pišem, me je zelo pretresla vest, ki mi jo je posredovala Marinka iz Železnikov, da so danes, 6. marca, pokopali Mileno Peternelj, Bačne 5, Bačne. Mlada mati je zapustila sedem nepreskrbljenih otrok. Lani se je s traktorjem do smrti ponesrečil njen mož,oče velike družine in gospodar obsež- ne kmetije. Te nesreče Milena ni mogla pre boleti, ni mogla več živeti. Človek ob taki bolečini ostaja nem. Marinka si je ob tem zastavljala vprašanje, ki ga tudi sama živo čutim:kje smo kristjani,da v takih trenutkih nismo blizu tako preizkušanim, kot je bila Milena, da bi jim pomagali živeti...

s. Mihelangela

OBRAČUNSKI DAN

Obiskali smo jo, ker je obhajala častitljiv jubilej -petinosemdeset let. Iskreno se nas je razveselila in se malce pohudovala, ker ne znamo nič varčevati in ji nosimo drage rože in darila. Sedela je v kuhinji na zaboju za drva in prislanjala hrbet k toplim pečni- cam štedilnika.Zunaj se je razgrinjala son- čna pomlad, a starega človeka rado zebe, zato ji domači še vsak dan malo zakurijo. Toplota dobro de kostem, saj jo od vseh nadlog še najbolj pesti revmatizem.
Bilo ji je kar nerodno v središču pozornosti Dopoldne so prišli celo od krajevne skup- nosti in Rdečega križa,je povedala. Silili so jo, naj jim pripoveduje o svojem življenju. "Kaj naj povem, ko je bilo vse moje življe- nje eno samo delo in skrbi?"
"Pa povejte kaj drugega! Kar hočete in kar vam leži na srcu!" smo jo spodbujali.
"Kaj vam čem pripovedovati?"se je nasme- jala,"sami vse bolje veste od mene!" Ko pa smo vseeno tiščali vanjo,se je omehčala in spregovorila:

"Ko se v tej starosti oziram nazaj, sem ve- sela, da je vse minilo. Z možem sva imela precej veliko kmetijo in osem otrok. Dela mi ni nikoli manjkalo. Nič posebnega nisem dosegla v življenju, nobenih posebnih us- pehov ali kakšnih izrednih presenečenj, a imeli smo se radi, in to odtehta vse drugo. Nikoli se nismo prepirali in v našem domu sem bila vedno srečna. Kljub trdemu delu na kmetiji sem bila zadovoljna in to sem tudi sedaj. Nikoli nisem nikomur hote kaj slabega storila ali želela kaj hudega. Želim, da bi bilo vsem ljudem lepo, da bi v miru in brez skrbi živeli, da bi bili zdravi in da bi jih otroci spoštovali.Tudi v zakonu se z možem nisem nikoli prepirala. Kadar se je jezil za- radi te ali one stvari,sem vedno kar molča- la. Tako se sploh ni mogel spreti z menoj! Danes sem zaradi tega zelo zadovoljna.
Poglejte! Smrt je gotova. Vi mladi o njej morda ne premišljujete toliko kot mi starej- ši. Ljudje to dobro vedo, verujejo in vidijo, vendar se tako malo menijo zanjo, kakor da jim ne bo treba nikdar umreti. Zato pa tudi žive tako lahkomiselno. Vsa posvetna blaginja pravzaprav ni nič drugega kakor čutno veselje,imetje in čast. Vse to imamo le v zakupu.
Nespametno je, da se vežemo na to, saj nas bo smrt oropala vsega.Vseh pridobitev vse sreče tega sveta bo konec,ko se zgru dimo v jamo. Marsikdo se ozira samo na to, kaj kdo ima in kaj še vse si mora kupiti, pridobiti,nagrabiti. Raje opazujte,kaj kateri odnese s seboj, ko umre. Hišo in vikend, motorje, traktorje, avtomobile in posest, vse moraš pustiti drugim.Ti boš potreboval samo gomilo.Drugo nam ne bo nič koristilo, kakor to, kar smo storili dobrega iz ljubezni do ljudi in do Boga.
Hvala Bogu, jaz sem pripravljena, imam poravnane račune, kadar pride obračunski dan. Danes sem še tu, jutri me morda ne bo več.
Delati ne morem več kaj prida. Vse je ope- šalo: roke, noge, srce, sluh, vid. Ampak po malem še brkljam. Življenje nam ni dano zato, da bi počivali ali pestovali svoje reve in se smilili sami sebi, ampak zato, da si s trudom zaslužimo večno življenje."

Nekam zresnjeni smo odhajali.Zunaj je sijal prav tako lep spomladanski dan kot prej, vendar smo ga gledali z drugačnimi očmi. Toliko življenjskih in večnih resnic nam je nasula, da smo se nehote vprašali: Kaj pa mi? Kako pa živimo mi? Ali usmerjamo kdaj naše delo v spominu na smrt? Ali mislimo kdaj na obračunski dan?Kljubujemo namreč ognju, vodi, železu, se sprehajamo po dnu morja in o vesolju, a smrti se ne moremo ustavljati.Čisto nič ne vemo,kdaj pride tisti "obračunski dan".

Ivanka Korošec

DELAVCI V PARKU

V zavodu ENAIP (narodni zavod ACLI za poklicno usposabljanje) se zbirajo telesno prizadeti, duševno bolni in mladi, ki niso imeli pravih priložnosti ali pa so imeli teža- ve pri vključevanju v družbo. Začetki tega zavoda segajo v l. 1989 in sicer s področji dela: tipografija, umetnost na steklu, vrt- narstvo, vse v okviru psihiatrije. Takoj na začetku so mladi poslopje,ki so ga dobili na razpolago, sami očistili in prepleskali. Temu načrtu psihiatrije je sledilo novo delo za mlade v težavah s področji dela kot npr. informatika, fotografija, pleskanje...
V načrtu imajo urediti javni park v okolju, kjer živijo, mednarodno sodelovanje z de- lavci in mladimi iz drugih delovnih skupin. Razmišljajo o svoji restavraciji, knjižnici in tečaju, ki bi jih usposobil za knjižničarje.
Park, ki ga želijo urediti, je bil dolgo časa zanemarjen. Občina je pred tem iskala mo- žnosti za obnovo tega parka, toda pri tem ni imela uspeha.
Zavod je sprejel obnovo brez denarnega nadomestila s pogodbo, da delo opravi v treh letih in park postane zopet uporaben za javnost.
Tako so mladi iz tega centra postali pravi delavci in sogovorniki, in ne tisti, ki potre- bujejo pomoč. Pri tem ne manjka težav in strahov v okolici.
Po mnogih naporih in iskanju so se le spre- menile drže in mnenja ljudi, ko npr. ne re- čejo "to niso več norci", ampak "delavci v parku".

V TOVARNI JE NAPOR NEKAJ LEPEGA

Danijela, stara 28 let, rjavolasa, s skodra- nimi lasmi, s čudovitim nasmehom, živi v svojem stanovanju in je že eno leto poro- čena. Rodila se je s spastično tetraparezo; to pomeni, da ima težave s hojo. Zunaj stanovanja potrebuje pomoč,v stanovanju pa se giblje sama. V srednjo šolo ni mogla, ker je učitelji niso sprejeli. Ostala je doma pri mami, ki ji je pomagala v gospodinjstvu in trgovini. Potem je nadaljevala študij, sprva sama in potem skupaj s prijatelji.

Kasneje so jo povabili v poklicno usposa- bljanje za prizadete osebe. Tedaj se je vključila v neko privatno podjetje z rednim delovnim razmerjem.Po zaposlitvi je prejela diplomo za srednjo šolo ob delu (v italijan- skem programu šolanja).V službi dobro ob- vlada svoje delo in kolegice jo celo prosijo za pomoč. Danijela je ves dan na nogah, se giblje okrog svojega stroja, kar je dobro za mišice njenih nog. Rada pripoveduje svojo zgodbo in vidi se, da je zadovoljna. Pri njih v službi se ne govori, ker ima pred- nost delo, čas je le za kavo in prigrizek. Nekatere njene kolegice se sicer iz nje nor čujejo, ker ne razumejo,da je njena različ- nost samo v tem, da ima težave s hojo. Toda Danijela takoj pove,da ima prijatelje, ki ji žele dobro.

Priredil Jože Potrpin

Bog vam daj v'tom novem leti
srečo, zdravje, veselje,
krüja, vina, vsega za vole,
düšnega zveličanja pa največ!
Hvaljen Jezus!

To je naš prekmurski pozdrav, čeprav malo pozno, a še vedno velja. Živim v Domu oskrbovancev. Za praznike smo imeli več obiskov... Vsak prvi petek imamo mašo. Enkrat pridejo eni in drugi duhovniki. Pose- bno pa se odlikujeta duhovnika iz Beltinec, ki vsak mesec obiskujeta svoje farane in prinašata razne verske liste,tudi Prijatelja. Tudi križ smo zahtevali oskrbovanci in smo ga dobili - imamo ga v jedilnici.
Nekaj sem vam napisala za Prijatelja,če se vam zdi kaj primerno. Ne znam dobro ses- taviti, sem kmečka žena, ki sem vsa leta delala na kmetiji. Imam samo osemletko in sem stara enainosemdeset let. Prisrčno se vam zahvaljujem za Prijatelja, katerega dajem tudi drugim. Bog naj vam poplača!
Bog plačaj za prijazno prekmursko voščilo! Nič ni prepozno, saj res velja prek vsega leta. S pomočjo duhovnikov ste razgibali versko življenje v Domu.Tudi križ v jedilnici veliko pomeni in vam vsem pomaga prena- šati bremena življenja. Ni se vam treba opravičevati zaradi izobrazbe in starosti. Vaše pismo je tako lepo in skrbno napisa- no, da bi bilo lahko za zgled mnogo mlajšim in bolj izobraženim.
Lep pozdrav vam, vašim sostanovalcem in vašim duhovnikom! Pa še kaj se oglasite!

REVIJA PRIJATELJ NAS ZDRUŽUJE

Nisem telesno bolna, vendar si večkrat za- želim tudi duhovne tolažbe. In ko vzamem v roke revijo Prijatelj in prebiram članek za člankom, mi je v duši toplo in prav to me je spodbudilo,da vam napišem nekaj besed Prijatelja imam naročenega že od začetka, saj je bila pobudnica tega lista moja naj- boljša prijateljica,pokojna Mimica Pust.Zelo rada ga prebiram,saj iz njega dobivam mo- či za nadaljnje življenje. In ravno po tej reviji sem se že povezala z mnogimi bolnimi pa tudi z zdravimi prijatelji. Spoznala sem tudi vašo dopisovalko Štefko O.,ki je napi- sala že nekaj prispevkov,pa tudi pri Karitas je zelo požrtvovalna. Naj nas Prijatelj še naprej povezuje, da bomo živeli v bratski ljubezni. Bolnim želim veliko zdravja in bo- žje pomoči, da bode lažje prenašali svoje bolečine. Vam, ki urejate ta list, pa veliko veselja in blagoslova pri delu. Vsem lep pozdrav
Draga Marija, hvala za pismo in vse napi- sano. Upamo, da boste Prijatelja še naprej radi brali in se prek njega povezovali s pri- jatelji. Zdaj ste,kot pravite, telesno zdravi Bog daj, da bi bilo tako še dolgo. Nič pa ne vemo, kaj čaka vsakega od nas. Danes smo zdravi, jutri že zbolimo. Zato je prav, da kljub zdravju ne pozabimo na bolne. Če jim že drugače ne moremo pomagati, se jim približajmo vsaj s prijateljstvom.

ZAHVALILA SE BOM Z MOLITVIJO

Bila je nedelja. Tako srečna sem bila, ko sem dobila obisk. Človek je res vesel, če si sam,pa se te kdo spomni. To ni nekaj vsak danjega. Prisrčno smo se pogovorile. Res, to je pravo prijateljstvo. Izročili sta mi dar od zamejskih prijateljev. Tega nisem priča- kovala in me je zelo presenetilo. Nisem ve- dela, kako naj se zahvalim. Ker rada molim rožni venec, se jima bom s to molitvijo zahvalila. Naj sprejme Marija to mojo moli- tev, zanjo in vse dobrotnike, za duhovne poklice...
Pogovarjam se z Marijo. Včasih ji povem, da sem hvaležna tudi za bergle,ki jih imam. Kako bi drugače bila z vami in pri vas, pri- jatelji moji. Ne bi vas poznala,tako pa smo velika družina.
Tudi Prijatelja težko čakam. Kar poživi me in ozdravlja.
Vsem prijateljem prisrčen pozdrav
Draga Rozka! Srečni ste bili ob prijatelj- skem obisku. Hvala vam,ker želite to srečo deliti z nami. Prav gotovo je vaša zahvala pomembna in bogata. Ko se z molitvijo zahvaljujete za svoje dobrotnike, obenem kličete nanje božjega blagoslova. Bog ve, kaj vse ste jim že izprosili. Ob tem bi se lahko vprašali, kdo je komu večji dolžnik. Eno je gotovo: z molitvijo pokažemo svojo ljubezen.
Včasih se premalo zavedamo, da je vse naše življenje in delo povezano z kdo ve kolikimi metri oglodanih jagod rožnega ve- nca, ki so tolikokrat drsele skozi molilčeve prste. In smo dolžniki za vse te molitve.
Vse to bo poplačano, če bo naše življenje zares krščansko. In postni čas je prava priložnost, da se za to bolj potrudimo.

Z veseljem sem spremljala nedeljsko oddajo Obzorja duha in izvedela, da naš Prijatelj obhaja 23-letnico izhajanja. Res, dolga doba je to za vse tiste, ki ga urejate, pre- življate z njim vse težave, skratka, ki mu stojite ob strani vse od začetka.
Cilj in namen je gotovo dosežen in popla- čan s tem,da razveseljujete predvsem bol- nike vseh vrst,pa tudi krog zdravih bralcev je širok. Vsem nam je dobrodošel in težko pričakovan;res nam je kot pravi PRIJATELJ Kaj naj Vam rečem?
Iskrene čestitke vsem sodelujočim in bo- žjega blagoslova tudi na nadaljnji poti v novi, mladi domovini.
V teh še zimskih dnevih se gotovo radi spo mnimo dni, ki smo jih preživeli s prijatelji. Nedeljska oddaja Obzorja duha je zelo raz- veselila nas, ki smo povezani v naši družini Prijateljstva.
Ravno te dni sem razmišljal o tem, da vam nekaj takega predlagam.Hvala Bogu in vam!

Jože N.

MOJE MISLI

Vseh prijateljev se rada spominjam in vse prisrčno pozdravljam. Čeprav sem invalidka sem zaradi vere, upanja in ljubezni vseeno vesela. Moram priznati,da se mi je vera še bolj poglobila na naših prijateljskih srečanjih V trpljenju vidiš živega Jezusa in trpečo Golgoto ter gorečo Ljubezen.
V oktobru sem hodila molit v našo vaško kapelo rožni venec in druge Marijine moli- tve. Vse sem darovala za duhovniške in redovniške poklice, posebej pa še za mir v naši deželi. Toliko bi rada molila, da mi dan postaja prekratek.V novembru pa sem da- rovala vse molitve za rajne in za spreobr- njenje grešnikov. Želim si spet ponovnega srečanja, ki ga težko pričakujem. Še lep prijateljski pozdrav!
Hvala Vam, draga Marija, za lepe misli, za katere pišete v spremnem pismu,da bi radi če bi jih natisnili v Prijatelju.Kot vidite smo jih in boste lahko tega veseli. Lepo je in veseli nas, da se radi spominjate srečanj. Upajmo, da se tudi letos vidimo. Na Vaša pisma pa se vam bo gotovo še kdo oglasil. Tudi mnogi od nas odgovornih dobimo ve- liko pisem, da vedno ne moremo vsem od- pisati. Zato pa se od časa do časa za vse oglašamo v Prijatelju. Hvala Vam še za vse vaše molitve. Prisrčen pozdrav!

VSI SMO OTROCI BOŽJE DRUŽINE

Pravkar sem odložila dragi list Prijatelj,ki je res moj iskren prijatelj, saj se vedno znova veselim njegovega obiska. Po njem se sre- čujem s prijatelji.V mislih romam na sreča- nja in v duhu podoživljam vašo srečo.Kako srčno rada bi bila z vami! Ker pa to ni mo- goče, vas obiskujem pri večerni molitvi in prosim Marijo, naj bo tudi ona z nami.
Nesrečna vojna je pripravila tolikim begun- stvo, ki ga je doživljala tudi Sveta družina. Toliko je mater, ki nimajo toplega doma za svoje otroke. Ob misli nanje vsi trpimo, saj smo vsi otroci božje družine.Da bi vsi čutili božjo toplino!
Draga Ivana! Tudi mi vedno znova pogre- šamo vse tiste, ki ne morejo na naša sre- čanja in tudi mi se z njimi srečujemo v mo- litvi. Tako tudi z vami. Naša lepa srečanja so gotovo tudi sad molitve in žrtev prav tistih, ki se srečanj ne morejo udeleževati, pa velikodušno darujejo tudi to odpoved. Na srečanjih vedno molimo za tiste, ki ne morejo hiti z nami, da bi jim Bog poplačal njihove žrtve že na zemlji s svojo pomočjo v nebesih pa z večnim srečanjem in pove- ličanjem. Oglasite se še kaj!

ŽELIM SI MIRNO JESEN ŽIVLJENJA

Že osmo leto sem v domu. Danes je nede- lja. Gospodov dan. Toda tukaj je kričanje, pa tudi kletvice se slišijo. Vsak prvi petek pridejo duhovniki spovedovat in maševat v jedilnico.Pogrešamo pa križ na steni.Mnogi so si prinesli s seboj blagoslovljeno svečo, da bi jo prižgali ob njihovi smrtni uri, a žal nam tega ne dovolijo. Lepo bi bilo, če bi ob smrti kdo stal ob strani umirajočega in molil. Zakaj imajo na Hrvaškem v domovih redovnice, v Sloveniji pa ne?
Oprostite, da Vam pišem, sem navadna kmečka žena, s težkim srcem sem morala od doma.Stara sem 71 let. Iskreno se Vam zahvaljujem za Prijatelja, ker gre iz rok v roke. Zelo rada rešujem križanke. Naj Vam poplača Jezus in njegova Mati Devica ves Vaš trud.
Draga Marija, gotovo bi vsakdo rad preživ- ljal jesen svojega življenja doma, a žal, to ni vedno mogoče. Pa tudi življenje po Do- movih je lahko lepo, če si vsi prizadevajo za to. Vedno več je tudi razumevanja za versko življenje oskrbovancev. Vzrok temu da imajo na Hrvaškem redovnice po Do- movih, je v slovenskih povojnih razmerah. Upajmo, da bo tudi po naših Domovih kaj več redovnic, če bo več deklet, ki se bodo odločale za redovniški poklic. Poznam pri- mer, da je v domu tudi redovnica. Veseli nas,da Vam je Prijatelj všeč in da Vam tu- di križanke niso pretežke. Lep pozdrav!

ČLOVEK - SOOBLIKOVALEC STVARSTVA

Spregovoril je menih: "Vse te gore in reke in Zemlja in zvezde - od kod so?"
In učitelj je dejal: "Od kod je tvoje vpra- šanje?" Glej v notranjost!

Za začetek razmišljanja na temo, ki smo jo imeli na Mirenskem Gradu v letošnji jeseni, bi si rad zastavil vprašanje po dokumentar- cu, ki ga vrtijo na naši televiziji, in se glasi dobesedno takole:
"Kam plovemo z našo Zemljo?"
Človek si je s svojim delovanjem v svetu,v katerega ga je postavil Bog, dejansko po- kvaril večji del svojega bivalnega prostora. Grozi mu popolno uničenje življenja,saj sko raj nima na zemlji kotička, kamor bi stopil in si rekel: "Na zdravo in čisto mesto sem si prišel."
Nič več ni tako lepa, kot je bila včasih od stvarjenja dalje, ker jo je človek kot so- oblikovalec obdelal po svoje, a tudi sebi v škodo. Izkorišča jo do skrajnosti, a potem se sprašuje z vprašanjem, ki sem ga nave- del zgoraj. Njegov odnos se je poslabšal v vseh ozirih,pa naj še naštejem:dela splave se vojskuje, pustoši tako okoli sebe in v sebi,nima več perspektive za svoje zemelj sko življenje, ki bi bilo vredno tega imena. Izgubil je prisebnost duha in z orožjem re- šuje narodne probleme,ki pa se ne razre- šijo, pač pa poglobijo, in s tem početjem izgubljajo možnost za razrešitev.
Kadar katerikoli narod izgubi razsodnost in v svojem obupu vzame orožje v roke, v njegovem življenju ne more biti vse v redu Če bi vsak narod raje temeljito premislil, preden se odloči storiti neko dejanje,tedaj bi bilo lahko brez dvoma manj gorja na tem svetu za vse narode na zvezdi Zemlji.
Lep pozdrav in nasvidenje prihodnje leto na Mirenskem Gradu!
Dragi Branko! Res je,če bi človek vsaj malo pomislil na svojega bližnjega, bi bilo na svetu prav gotovo drugače. Tako si sam ugotovil, da naš odnos do narave ni naj- večja težava. Na srečanju na Mirenskem Gradu je bilo med drugim rečeno, da pri sooblikovanju stvarstva ne gre najprej za ekologijo narave,pač pa predvsem za eko- logijo srca. Vsi skupaj si torej najdimo čas za tistega,ki je v stiski, za pogovor z njim, za povezanost tudi v krogu Prijateljstva bolnikov in invalidov. In še ena misel s srečanja: Skozi odnos do ljudi se gradijo odnosi do okolja. In nasprotno. Ko človek "obdeluje" stvarstvo, obdeluje tudi sebe in gradi lepše medsebojne odnose, ima več srca, časa in ljubezni do svojih bližnjih.

Rešitve (izpišite le vodoravno) pošljite do 20. aprila 1992 na naslov: PRIJATELJ, Mai- strova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. 1. klekljan prt
2. umetniško oblikovane vizitke
3. knjiga F. Sodja: Glejte, že sonce zahaja
4. žepni robčki.

LURŠKA MATI, ALIENACIJA, BOŽJA, SAS, ROV, KP, KOŠI, IR, ZA, KRPA, ARALICA, ATRATO, KARABIN, GIN, ISPA, VOLONTER, DN, LL, PES, UKREP, RAKEV, TLA, SA, BA, OSA.

1. letna naročnina za Prijatelja:VIDA BOBNAR Vasca 12, 64207 Cerklje na Gor.
2. klekljani prtiči: DRAGA KLEMBAS, Ul. A. Ziherl 14, 61000 Ljubljana
3. klekljan križ: KLARA ŽAGAR, Ločna 6, 68000 Novo mesto
4. žepni robčki: HILDA LONČARIČ, Hrpelje 13c, 66240 Kozina.

Fotografiji na ovitku:

Prispevke za št. 3 pošljite do 20. aprila 1992