JANUAR

• Da bi krščanske skupnosti v Evharistiji in iz nje dobivale vedno bolj živo zavest o pripadnosti Cerkvi.
• Da bi se po pričevanju kristjanov, ki so trpeli za Kristusa in Cerkev, odprla srca ljudi božji ljubezni.
• Da bi bila sredstva obveščanja v slu- žbi resnice, povezovanja in sodelovanja

FEBRUAR

• Da bi se vedno bolj utrdil dialog med kristjani in muslimani v medsebojnem spoštovanju in obojestranskem razume vanju.
• Da bi Afriška sinoda v svoji Cerkvi po- živila gorečnost za evangelizacijo.
• Da bi vzgojitelji z veliko ljubeznijo po- sredovali lepoto materinskega jezika in narodne kulture.

MAREC

• Da bi bili pastirji Cerkve modri učitelji molitve za vernike.
• Da bi se povečalo število laiških kate- hetov, ki bi z dobro izobrazbo prispevali za novo evangelizacijo.
• Da bi z molitvijo in zgledom krščans- kega življenja podpirali vse,ki se pripra- vljajo na krst.

Od Betlehema proti Kalvariji

Božični čas je po strogih bogoslužnih merilih že minil. Naše preprosto ljudstvo pa le še želi, naj ostanejo jaslice tja do začetka februarja, ko se v slovo od bo- žiča srečamo z Marijo in z njenim Dete- tom. Učiteljica in Kraljica našega srca se je tedaj prvič napotila v Jeruzalem. V sveto mesto je nesla Dete,da ga po- kloni Bogu za nas,od vsega hudega ut- rujene človeške, ali bolje, svoje otroke, ki smo pod bremenom križa potrebni še enega odsvita betlehemske luči, da bi mogli doumeti smisel svojih življenjskih preizkušenj.Kakor mali Jezus,jih moramo sprejeti, da dopolnimo, kar še manjka njegovemu trpljenju za današnji svet.
Verjetno Marija ni vedela, kako dolgo je Sveti Duh pripravljal ta dogodek. Že dolga leta je tolažil starca Simeona in mu dajal vedeti, da bo moral, od vsega hudega morda preutrujen, čakati, da bo videl obljubljenega in od vseh dobrih zaželenega Gospodovega maziljenca.
In prav, ko se je Marija z Jezusom na- potila v sveto mesto, je ta, morda ves onemogli starec, zbral po navdihu Sve- tega Duha poslednje moči in še zadnjič usmeril korake proti Jeruzalemu. Tam je srečal mlado mater in si hitro spet opo- mogel. Kaj neki je mlada Mati prebrala iz njegovih oči, da mu je pustila Jezusa vzeti v naročje? Kako hvaležno je sta- rec zapel svojo poslednjo pesem življe- nja in dal oporoko mladi Materi:
"Zdaj rad umrjem, Gospod," je pel, "ker sem doživel to, po čemer sem edino še z vsem srcem hrepenel. Končno vidim njega,ki je luč sveta in slava izvoljene- ga ljudstva!" Ta starec, podobno vsem nam, omaguje pod bremenom. A misel na Jezusa lajša tudi nam naše breme. Z Jezusom in Simeonom sprejmimo zaup- no kelih svojega trpljenja. Nič nam naj ne bo več težko. Tudi naše hrepenenje se bo uresničilo. Ko bi le znali potem umirjeno sprejeti svoj konec, ko bo do- polnjena naša naloga, naše življenjsko poslanstvo. Ne želimo si pa tega prej! Spomnimo se,kako se je umirajoči starec le še zbral in vlil Mariji potrebnega po- guma za njeno najbridkejšo uro: "Tvojo dušo bo res presunil meč,da se razode- nejo misli mnogih, ki bodo nasprotovali tvojemu Sinu. Vendar vedi, vse to bo prineslo vsemu človeštvu, ki ga ljubiš, bogate sadove."
Ko bi le tudi mi vedeli, kako dragoceno je trpljenje, velikodušno sprejeto iz bo- žje roke!

Radogost

BRATSTVO, KJE SI?

Bratstvo bolnikov in invalidov v naših zdraviliščih? Vsako leto beremo v jesen- ski številki Prijatelja o letovanju v Ligna nu.Veliko truda in dela za veliko veselja sreče in vsaj kanček zdravja. Ni pa sa- mo Lignano,tudi v Sloveniji je kar nekaj zdravilišč, kjer nadaljujemo zdravljenje in iščemo zdravja.
Tudi jaz sem se letošnjo jesen znašla v zdravilišču, kjer je veliko bolnikov in in- validov.Znašla sem se sama,osamljena. Nikogar nisem poznala, sami tuji obrazi. S seboj sem imela jesensko številko Prijatelja.Kje je sedaj kakšno PBI (Prija- teljstvo bolnikov in invalidov)? Nikjer nobene skupnosti. Počasi sem se spoz- nala s svojimi sosedami pri mizi, sicer pa smo bili vsi zelo zaposleni: v bazen, na terapijo, v jedilnico,v sobo in zvečer gledanje televizije. Nekje je pisalo,da je v zdravilišču tudi knjižnica in čitalnica, a v dveh tednih mi ni nihče vedel po- vedati, kdaj so ta vrata odprta. Bili sta sicer ena ali dve večerni prireditvi, a za bolne, stare, utrujene to ni bilo.
Potem pa smo se neko nedeljo ženske le porazgovorile. Prav vse so imele iste težave kot jaz. Prve dneve, ko prideš, samo molčiš, nikogar ni, s katerim bi spregovoril. Osebje je sicer prijazno, a preveč ima dela, da bi se pogovarjalo.
Maše v bližnji cerkvi so ob nedeljah tri, a veliko jih iz zdravilišča ne more v cer- kev; veliko se jih boji, da bi se v hlad- nem vremenu prehladilo v mrzli cerkvi. In če pridemo, hitro tečemo zopet v tople hotelske sobe. Vsak se zapre v svojo celico. Poleti,pravijo, je drugače. Takrat se srečujemo na prostem tisti, ki moremo hoditi.
Kaj, če bi imeli mašo v zdravilišču in srečanje BBI?
Prijazni gospod župnik privoli: "Jaz sem za to, verjetno tudi uprava zdravilišča ne bi imela nič proti,saj to pomeni obo- gatitev ponudbe zdravilišča. Zadevo pa morate sprožiti tisti, ki si jo želite."
Sedaj smo povedali svojo željo. Ured- ništvo Prijatelja pa prosimo, da nam pri tem pomaga.Morda bi imeli lahko kakšno večje srečanje enkrat letno v vsakem od naših zdravilišč, potem ne bi pisali samo o Lignanu,ki je res čudovit, a po- iščimo možnosti, da bi imeli tudi doma vsaj en večer, eno dopoldne ali eno popoldne kaj takega. Da bi bilo tega srečanja deležnih več ljudi, da bi prav na takih srečanjih postali prijatelji med seboj. Veliko bi k temu lahko prispevale tudi domače veroučne skupine, domače občestvo.
"Ideja mora dozoreti", je rekel tukajšnji gospod župnik. Torej naj dozoreva! Kaj pa Vi pravite k temu? Najprej se za Vaše pismo,draga prijate- ljica,iz srca zahvalimo.Vsebuje vprašanje na katerega v svojem razmišljanju že sami odgovarjate,hkrati pa tudi predlog
Dregnili ste v "rano" ki jo vsi odgovorni v Bratstvu oz. Prijateljstvu bolnikov in invalidov že dalj časa čutimo. Kljub te- mu, da veliko pišemo o raznih dejavno- stih, se namreč zavedamo,da naredimo veliko premalo. Pravzaprav od teh, ki so dejavni, niti ne moremo več pričako- vati. Tako odgovorni kot prostovoljni sodelavci svoj čas in svoje moči veliko- dušno podarjajo prizadetim bratom in sestram.
Hudo nam je, ker je še toliko bolnih in invalidnih, ki živijo osamljeni in vklenjeni v svoj svet prizadetosti -čeprav morda živijo v družini,ali pa res živijo sami.Dan za dnem se jim zaradi nesreč ali bolezni pridružujejo novi, ki dostikrat ne vedo ali nimajo moči, da bi se spet vključili v življenje. To bo sicer nekoliko drugačno od prejšnjega, vendar more prav tako imeti svoj smisel in svojo vrednost. In ne nazadnje je boleče dejstvo, da ne poznamo niti vseh teh, ki so že v sez- namu PBI. Prejemajo sicer pošto za bo- žične in velikonočne praznike,vprašanje pa je, ali jih je že kdo od nas kdaj obis- kal, ali imajo kaj stikov z vrstniki. In še bi lahko naštevali...
Morda pa smo premalo odprti,da se dru gi bojijo pristopiti? Ne znamo navdušiti in pritegniti tistih,ki pokažejo pripravlje- nost, da bi se nam pridružili? Ali pa pre- malo pišemo o smernicah tega duhov- nega gibanja,ki ima svoj temelj v evan- gelijskem bratstvu in je torej za pravo krščanstvo bistvenega pomena?
Ponovno smo se o tem (in še čem) po- govarjali na zadnjem letnem sestanku odgovornih in sodelavcev PBI lani v novembru.Tudi POZLN (Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije,leta 1988/89 nam je pomagal odpreti oči. V sklepih smo med drugim zapisali:
"Člani PBI smo pripravljeni priti na sre- čanje ŽPS ali k veroučnim skupinam: za predstavitev in pogovor z namenom, da bi se zdravi (posebej mladi) seznanili s problemi življenja prizadetih,da bi se iz- boljšali odnosi med prizadetimi in zdra- vimi, za boljše sodelovanje.
Pripravljeni smo sodelovati tudi na žup- nijskih srečanjih.
Spodbujali bomo prizadete,da bi se ču- tili odgovorne za svoje brate in sestre v smislu gesel BBI: 'Vstani in hodi!' ter 'Bolni si oznanjajo blagovest!' To jim bo pomagalo k boljšemu vključevanju v življenje župnije.
Radi bi dobili stik s ponesrečenimi, da bi se čimprej vključili v PBI, kar bi jim po- magalo k rehabilitaciji."
To, kar je rečeno za župnije, lahko ve- lja - v novi demokratični družbi smemo upati,saj v domovih že imajo maše-tudi za zdravilišča in domove. Znano je, da so v nekaterih zdraviliščih že poskrbeli za prevoz v cerkev,vsaj občasno. Zato smo Vašega predloga veseli in ga pod- piramo. Če bi v kakem zdravilišču poka- zali zanimanje in prosili za mašo, je po dogovoru z župnikom to izvedljivo. Tudi člani PBI smo pripravljeni priti na sre- čanje in pogovor. Gre za primerjavo z župnijskimi srečanji. Najbrž pa tega ne moremo enačiti z letovanjem v Lignanu ali duhovnimi tridnevnimi srečanji,kamor pridejo prijatelji, ki si tega želijo. Zato po svojih močeh tudi radi sodelujejo.
Smemo torej reči,da ste seme Bratstva že sami vsejali. Po prvih težavah in iz- kušnji osamelosti v množici ste pogum- no začeli navezovati stike z bolnicami in župnikom. Potrebno pa bo še okopa- vati, zalivati - spodbujati - in negovati, da bo to drevesce zraslo v mogočno drevo, ki bo v svojo košato in prijetno senco pritegnilo čim več bolnih in inva- lidnih bratov in sester. Upajmo le, da je padlo v rodovitno zemljo in bo moglo obroditi obilen sad.Gotovo pa ne bo šlo brez našega - t.j. mojega in tvojega - sodelovanja.
Draga prijateljica iz zdravilišča, najbrž sem v tem razmišljanju nanizal več vprašanj kot odgovorov. Upam in želim, da bi bil najin pogovor izziv za nova razmišljanja, iskanja in pobude, ki bodo Bratstvo oziroma Prijateljstvo bolnikov in invalidov približale vsem,ki si ga želijo Brez povezanosti med prizadetimi ne more biti pravega sodelovanja s tistimi, ki so pripravljeni ponuditi roko v pomoč. Samo skupaj, 'drug z drugim', moremo premagovati predsodke in ovire ter gra diti boljši svet.

Vaš Prijatelj

NEMINLJIVOST UPANJA

Prisluhni, prijateljica, prijatelj, iskanju poti k Bogu in človeku
Koraki so negotovi, a srce je željno - potrebno predvsem ljubezni in spoznanja!

Pozni novembrski dnevi. Sonce je raz- prlo topla "krila" čez moje srce... Rada bi nekaj storila... Moram storiti, sicer bodo vsa moja prizadevanja zaman. Toda, izkušnje so me naučile, da se ne smem precenjevati. Mislila sem že, da zmorem več kot v resnici - in sledil je poraz. Zdaj vem, da je ta poraz moral priti, vem, da moramo včasih doživeti kaj takega, kar omaja naše načrte, da potem vemo, kaj smo. Morda bi lahko dosegla tudi zmago.In če bi jo,potem... Velika možnost bi bila, da bi se vame naselil napuh. Morda čisto nedolžno, ne da bi to vedela. In tako vsega ne ime- nujem več poraz, ampak zmaga. Zmaga nad samim seboj pa je najlepša.
Vsak dan znova se moram boriti, da živim - življenje, ki ga je vredno živeti. To je resnica vseh. Toda če teh sil ne negujemo, če jih ne obnavljamo vsak trenutek, kmalu izginejo...
Gospodova dobrota se nam je približala po ljubezni in nam pokazala pot v večno lepoto. Vsi smo na tej poti, ožarjeni s svetlobo večnosti -pa vendar- popolno ma v mraku nas samih in vsega našega sveta. Važno je, da se gibljemo po tej poti k Svetlobi, da se ne ustavimo, ali, da ne obupamo, misleč, da je cilj pre- daleč... Ne, On ni daleč, ker se nam je sam približal - prišel je k nam - še več- v nas. Zato je On edino merilo našega življenja. Vsak trenutek, vsako dejanje in vsak občutek naj odseva v Njem, ki je trpel in umrl za nas, - toda tudi vstal v slavi.Gledati ga moramo v celoti - kot življenje, smrt, vstajenje -in ga izpriče- vati kot največjo Resnico in Ljubezen! Moje življenje je Kristusovo življenje! Vsak dan bolj spoznavam, vem,kam me kliče, in zakaj. Dobiti srečo - to je za mene iste vred- nosti kot - dobiti bolečino - oboje gre v vrednoto večnosti! Zato - le čudite se, ljudje, prebadajte s pogledi invalida. Prvič ste ga videli, pogledali ste ga kot čudo - morda celo kot bojazen? Pa ve- ste, kaj pomeni biti invalid? Veste, da si je on svojo usodo vzel kot nalogo, ki jo izpolnjuje pred Bogom? Ta naloga ni težka - nikoli ni tako težka, da bi se ne

mogla izpolnjevati.Če pa kdaj omaga... O, saj ima srce, ki prosi, ki čaka, ki trpi Zanj! Trpljenje je pot k boljšemu življe- nju...
Čas tako zelo hiti...Včasih ga človek ne ujame - niti ne dojame.In kaj mu potem ostane? Nič... Ali pa... UPANJE! Rešitev je v UPANJU!
Molim. Tiho. Goreče. Molim za 'da' v Gospodu, za potrpljenje, ki ga ima On z menoj. Ljudje, zanesite se na Ljubezen, ki je porok za vse! Vredna je našega potrpljenja, čakanja... Prisluškujem ritmu svoje krvi... Nič ne boli... Moja duša je zarisana po vseh pobočjih sonca...Ognji stvarstva osvo- bajajo... ŽIVIM BOGA! Življenje,ne umri zelo te imam rada!
Uiti ven - v neskončnost- mene se ne- skončnost dotika,ker sem mirna; dotika se me vse bolj in bolj, ker mi počasi postaja Bog VSE...

Jezus, dal si mi nasmeh,
ki ga imajo drugi radi.
Vem - z nasmehom nosim
v življenje TEBE!

ZNATI MORAMO SMOTRNO RAZPOREDITI SVOJE MOČI

Veliki idealisti, ki so vedno pripravljeni pomagati,postanejo nekega dne ugasli, frustrirani in resignirani ljudje. Kako je to mogoče? Če pregledamo,kako je po- tekala njihova dejavnost, se večinoma izkaže, da so v vsem prizadevanju po- zabljali omejiti svoje moči in jih tudi primerno razporediti. Posebno tiste, ki so dolgo negovali bolnega sorodnika, ta huda preobremenitev zelo prizadene. Vsak človek ima na razpolago določeno mero moči in k temu večinoma še nekaj rezerve. Prav to človeka zadolžuje, da svojo zmogljivost preceni in smiselno uporablja. Človek ne more stalno dajati ne da bi sprejemal.Ko človek to spozna in tudi prizna, postane močnejši.
Ljudje, ki pomagajo, morajo zato dovolj upoštevati, koliko moči zmorejo.
Danes doživljamo, kako je na primer nujno potrebna pomoč ljudem, ki imajo na smrt bolne svojce. Pogosto so take- ga bolnika že dolgo oskrbovali, to pa je jemalo veliko energije. K temu pride po- raba moči za osebno reševanje proble- mov, ker grozeča smrt svojca izrazito sooča z njegovo lastno umrljivostjo. In potem naj bo na razpolago še moč, da bi svojcu morda celo omogočili umiranje doma? Veliko moči je nujno potrebno za prenašanje žalosti po smrti svojca.Prav glede spremljanja umirajočih trenutno veliko krivde med prizadetimi porivamo sem in tja.Malo pa ukrenemo,da bi moči ki so na razpolago, uporabljali bolj smi- selno, kontrolirano in učinkovito. Če naj umiranju ljudi v prihodnosti spet damo več dostojanstva in če naj bosta umi- ranje in smrt čim manj tabu,bo usposa- bljanje za dobro gospodarjenje z danimi močmi nujna naloga.
Tako je treba razjasniti,kaj je kratkoro- čno potrebno, kaj je možno srednjeroč- no in daljnoročno,kdo prevzame kakšne naloge za določen čas in kako pričako- vanje človeka,ki potrebuje pomoč,uskla diti z zmožnostmi in z njimi tudi trezno ravnati.
Posebno je treba paziti na dejavnosti prostovoljcev, ker je pravi idealizem la- hko pretiran in prekomerno izropa moči. To velja tudi za začetnike v poklicih,kjer pomagajo ljudem, ker je v ognjevitem zagonu lahko že kal za rutino, ki se bo kmalu vtihotapila, in za preobsežno za- ščito samega sebe. Za prehod iz izo- braževanja k poklicni vsakdanjosti (naj se to zgodi tekoče ali naenkrat) je še premalo poskrbljeno s celostnim sprem- ljanjem. Če v tej stopnji ni mesta za zdravo preceno samega sebe in za to, da človek živi in dela do nekih meja, se tu začne oblikovanje frustiranega po- močnika. Tudi zaradi tega se postavlja zahteva,da se ideal pomoči oblikuje bolj okretno,da se pojem predajanja korigira in bolj pogumno priznavajo investicije v prizadevanjih za zdravo samozavest, iskreno priznavanje sebe in razvoj ose- bnosti. Za dosego teh zahtev so po- trebne velike prenove tudi v celotnem vzgojnem delu, vključno z religiozno vzgojo. Ali ni ravno neprimerna vzgoja k darovanju samega sebe (ne redko z opustitvijo lastnega jaza) pripomogla k temu, da se je kot protiutež in krik lah- ko razvil nezdrav egoizem, ki je ogrožal življenje? Ali ne vodi v obubožanje,kdor pridiga dejanje in ne zahteva sposob- nosti in pripravljenosti sprejemanja? Ali lahko stalno poudarja, kdor ne zna do- pustiti, da bi ga obdarovali?

Dati mnogo je lahko zdravilno, dati vse je lahko smrtno! Zato se je treba vpra- šati:
Koliko moči imamo na razpolago?
Kako, zakaj in kdaj jih uporabljam?
Kaj storim (zase), da si zopet naberem moči?
Kateri izvor nabiranja moči prihaja zame v poštev?
Kako lahko svoje moči bolje razporedim?

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

ŽIVLJENJSKOST KRŠČANSTVA

BESEDE  SVETEGA  OČETA

10. marca 1991 je bolnišnico v Rimu obiskal sv.oče.Bolnike in uslužbence je v priložnostnem govoru prisrčno pozdravil. Povzemimo njegove glavne misli.

Rimski škof nas je obiskal ob koncu po- stnega časa, ko smo vsi nekako prežeti z mislijo na veliko noč.To je dalo obisku še poseben pomen.
Liturgija Cerkve je v teh dneh usmerje- na na skrivnost križa. V njem je moč in ljubezen Boga do človeštva in osnovna "življenjskost" krščanstva,kot pravi Pa- vel "... ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe" (Gal 2,20).
V tem nas Bog kliče k deležnosti križa svojega Sina, ki je v mnogih telesnih in duhovnih človekovih bolečinah. In to čutijo tudi bolni,pravi sv.oče. Kristusov križ ni le za meditacijo in češčenje, tem več tudi realnost zaupljivega sprejema- nja, oznanjevanje, ki postane za vse izvor odrešenja. Zadnja beseda, ki vsaj nekoliko razloži bolečino, nepravičnost, nasilje,težo smrti,je gotovo beseda križ Ta ima dva obraza.Eden odkriva neutaj ljivo podobo trpljenja in smrti, slabot- nost in revščino, človekovo minljivost, drugi pa razglaša zmago nad slabim in smrtjo,kjer je božja ljubezen,ki oprošča odkupuje, odrešuje. Vse to pomeni, da daje odgovor na velika vprašanja, s ka- terimi se človek srečuje v življenju, križ sprejet in razumljen v veri, vodi k nepre stanemu človekovemu spreobračanju. Vse to je potrjeno v prebodenem Kristu- su (Jn 19,37),ki je vse podvrgel Očetu. Vprašanje egoizma, ošabnosti, pohlepa se izniči v tej darovani popolni in zas- tonjski ljubezni, ki je dana za vse v izo- bilju (Jn 10,10). Deleženje križa pomeni pustiti preoblikovati se Duhu, prilagoditi se in živeti s trpečim Kristusom,ki je od prtost za ljubezen,prerojeno z upanjem
Beseda križ je naslovljena tudi na vse brate in sestre, pravi papež,ki se čutite poklicani, da s svojimi telesi dopolnite Kristusovo trpljenje na križu (Kol 1,24). Sprejmite to v veri,z upanjem in pričuj- te z ljubeznijo.
Dobro poznate trpljenje, ki ga ne obču- tite kot dobro, saj pogostokrat doživ- ljate samoto in izgubo. Zaradi tega je v vas želja biti koristni še vedno v vaših družinah in v skupnosti. S skrbjo in od- govornostjo sprejemate vse,ki vas zdra vijo. Za vas je to trenutek preizkušnje, kako doživljate to trpljenje.Če ga spre- jemate z vero,postajate sodelavci odre šenja,ki ga je začel Jezus s skrivnostjo svojega križa. Tudi celotna Cerkev se neprestano prerojeva in prenavlja z oznanjevanjem evangelija in križa in s trpečimi ter z molitvijo postaja bolj učin kovito znamenje. Hujša od telesne sle- pote je duhovna,ki je v oddaljenosti od Boga. Kdor namreč dela hudo, sovraži luč, pravi Janez (Jn 3,20).
Tudi vi, zdravstveni delavci, ste pokli- cani zdraviti in ohranjevati celostnost človekovega zdravja,ob križu oblikujete svoje delo. Pot, ki vodi na Kalvarijo, v evangeliju srečuje mnoge osebe. Prva je Marija, ki čuti s Kristusom in z njim sotrpi. Z bolnimi,ki čutijo trpljenje križa, ste poklicani, da dopolnjujete njihovo poslanstvo.Vaš poklic je v tem pogledu izredno pomemben. Niste le delavci v zdravstvu, ampak morate biti občutljivi za človeškost, duhovnost in moralo, ko s svojim pričevanjem premagujete mla- čnost, ateizem.V pripravljenosti nepre- stanega "darovanja" dajete, da postaja bolnišnica bolj humana.Na koncu zaklju- či z besedami: "Bodite dobri Kristusovi pričevalci, vse kar rečete, tudi storite. Tako bo postala bolnišnica "kraj upanja"

Povzel: Jože Štupnikar

SVETI OČE GOVORI ZDRAVSTVENIM DELAVCEM VSEGA SVETA

Od 15. do 17. novembra 1991 je v Rimu potekal mednarodni simpozij zdravstve- nih delavcev, ki mu je predsedoval pred kratkim novoimenovani kardinal msgr. Fiorenzo Angelini. Tema, ki so jo obrav- navali vrhunski znanstveniki sveta, je imela naslov "Človeška pamet". Na tem zboru je govoril tudi sv.oče Janez Pavel II. Iz govora povzemamo nekatere gla- vne misli.

Cerkev je vedno imela posluh za zadeve v zdravstvu, predvsem, kadar je šlo za ohranjevanja zdravja. Zato je papež izrazil veselje, da more tudi on s svojo besedo kaj prispevati temu simpoziju. Obravnavana tematika je področje brez mejnosti psihiatrije in nevrologije ter zelo blizu, ko človek stopi čez prag v človekovo skrivnost. To skrivnost lepo izraža sv. Avguštin, ko pravi: "Človek sam sebi postaja velik problem."
Kot kristjani vedno zastopamo mnenje, da je visokosti človekovega mišljenja pridružen poseben božji poseg (prim. 1 Mz 1,26). Človekova pamet je v vidnem stvarstvu po vrednosti brez primere, postavljena nad vse drugo.
Nevrološke znanosti so danes mesto znanstvenih raziskav.Pri tem, pravi pa- pež,pa ne smemo zanemariti človekove enkratne fizične in duhovne biti. To je svarilo,da ne bi v svojih raziskavah kršili te človekove razsežnosti in bogupodo- bnosti.Nasprotovanje tega namreč vodi v zanikanje osebnosti in njenega dosto janstva z velikimi slabimi posledicami v preteklosti, v našem času. Za zrelost in harmoničen razvoj človekove osebnosti in tudi za polnost mentalnega zdravja so velikega pomena tudi družbeni odnosi "Ista vera-pravi apostol Pavel-postane izvrševalec posredovane ljubezni" (Gal 5,7). Velikanski napredek v psihiatriji, nevrologiji in farmakologiji je hvale vre- den, pri vsem tem pa nas kot kristjane mora vedno voditi luč vere in razodetje
V posameznih kulturah je odnos do du- ševnih bolnikov različen, velikokrat zelo odklonilen. Odrinjeni so na rob in to bri- dko občutijo, posebno, če lahko vsaj malo doumejo,kaj je z njimi.Takim bolni- kom poskušajmo izkazovati več ljubezni ki priznava vrednost trpljenja, razume breme duševnih bolnikov in jih ne zas- mehuje.
Nadalje poudarja velik pomen preventive tudi na področju mentalnega zdravja. Za primer navaja AIDS in narkomanijo, kjer zdravstvo ni naredilo dovolj za pre ventivo; ta je v vzgoji kulture duha, ne samo zdravstvenih in higienskih postavk
Zato papež poziva vse znanstvenike in ljudi dobre volje, da bi s skupnim delom pripomogli k boljšemu razumevanju psi- hičnih bolnikov in z določbami splošne zakonodaje upoštevali spoštovanje,ce- lostnost in dostojanstvo teh. To vabilo Cerkve pa še posebej velja duhovnikom in redovnikom,ki se po svoji karizmi po- svečajo tem bolnikom. Prav tako spod- buja krščanske prostovoljce(volonterje) k vnemi za to delo. Za zdravstvene de- lavce je njih služba vstop za še večjo poklicanost in poslanstvo v delu s taki- mi bolniki. Spoštovanja vredne pa so družine,ki imajo take bolnike in jih z lju- beznijo sprejemajo ter vdano prenašajo to bolečino.
Trpljenje je skrivnost in posebno mesto ki rani človeško bit, jo bolj poplemeniti posebej v lastni zavesti. Ko smo sklo- njeni pred to skrivnostjo, smo poklicani, da v življenju delamo dobro in pomaga- mo tistim,ki trpijo.(prim.Salvifici doloris, 30).
Želja sv. očeta je, da bi vsa raziskova- nja na področju medicine vedno merila na celotnega človeka, kajti v ničemer ne more biti globlje odrešen, kot prav v popolni celostnosti svoje biti.

Pripravil: Jože Štupnikar

BOŽIČNA MAŠA V KLINIČNEM CENTRU

Bolezen je huda preizkušnja za vsakega človeka.Še teže je bolnikom v bolnišnici kjer si ločen od najbližjih in ljubega do- mačega okolja. Posebno hudo je ob nedeljah in praznikih - doma se zbirajo okrog oltarja v domači cerkvi-ti pa pre- življaš še bolj pust in dolgočasen dan...
Za letošnji božič je vodstvo slovenske- ga radia in televizije razveselilo bolnike in tiste,ki jim ni mogoče v cerkev, s pre nosom bogoslužja iz ljubljanske stolnice po radiu in tolminske župnijske cerkve po televiziji.
Posebno presenečenje pa so doživeli bolniki ljubljanskega kliničnega centra, ko so jih dan ali dva pred božičem od- delčne sestre obvestile, da bo na boži- čni dan ob desetih v predavalnici UKC v prvem nadstropju sveta maša. Bolnice in bolniki iz raznih stavb in oddelkov, ki jim je bilo mogoče priti, so ob lepo pri- pravljenem oltarju skupaj z bolniškim župnikom Mirom Šlibarjem, bolniškim ku- ratom Jakobom Turšičem in duhovnikom bolnikom Francem Milavcem ob sveti maši globoko doživeli božično skrivnost. Bogoslužje je primerno popestril mladi ansambel SIRIUS iz župnije Sv. Jakoba v Ljubljani.
Navzoče je pozdravil tudi namestnik direktorja UKC dr.Janez Zajc in povedal da se trudijo za pridobitev stalnega bogoslužnega prostora. Popoldne je v avli UKC nastopil mešani pevski zbor dr. Bogdan Derč s pediatrične klinike v Lju- bljani s programom božičnih in ljudskih pesmi.
Mnoge bolnike je taka pozornost razve- selila.

F. M.

OBNOVA MISIJONA

V Škofji Loki smo imeli duhovno obnovo ki je vsaki dve leti. To je obnova misi- jona, da bi mi malo bolj duhovno rasli. Misijonarja sta poudarjala potrebo po evangelizaciji v današnjem času. Danes človek bolj verjame osebnemu pričeva- nju. Ali kristjani živimo iz evharistije, ki nas posvečuje, nam daje moči, ki pa jo moramo povezovati z dobrimi deli in s svojim življenjem. Imeli smo tudi celo- dnevno čaščenje Najsvetejšega. Pri večerni sv. maši je naš župnik Grojzdek povabil domače duhovnike,da so soma- ševali v župnijski cerkvi sv.Jakoba.Vmes smo imeli tudi razna predavanja na to temo, za mlade,za vdove, starejše. Po- tem so bile pridige o delovanju Svetega Duha v Cerkvi.
Ob koncu smo imeli še sv. mašo za os- tarele in invalide. Kar dosti jih je prišlo. Duhovnik jim je poudaril smisel križa, starosti kot dragoceni dar jeseni življe- nja. Takrat se človek umiri in se pripra- vlja na večer življenja. Mladi so sode- lovali s petjem, potem pa jim tudi lepo postregli s pecivom, ki so ga spekle domače gospodinje. Na koncu se nam je pridružil še misijonar iz Tržiča, ki je prijetno popestril nedeljsko popoldne. Vsi smo zadovoljni odhajali, saj je vsak lahko doživel nekaj bogate duhovnosti.
Vse bralce revije Prijatelj prav prisrčno pozdravljamo vsi iz Karitas Škofja Loka!

Zinka Kočevar

IZ KRONIKE DOMA UPOKOJENCEV V KAMNIKU

Septembra 1991 smo bili na izletu, in to v dveh skupinah. V eni so bili tisti z in- validskimi vozički, ki jih je bilo trideset, z njimi pa sedemnajst spremljevalcev. Šli smo na romarsko pot na Brezje, ka- mor so si nekateri zelo želeli. Potem pa še mimo Blejskega jezera do Bohinja. Spremljevalci so poskrbeli, da smo se dobro počutili. Treba je bilo bolnike dvi- govati iz vozičkov, kar je zahtevalo ve- liko truda. Druga skupina laže pokretnih je šla v oktobru na enako pot. Bilo je osemintrideset stanovalcev s šestimi vozički in trinajstimi spremljevalci. Oba- krat je vodil pot gospod Ludvik Travnik, za volanom pa je sedel Lojze Knavs, ki je tudi sicer skrbel za dobro voljo.
Popeljali smo se mimo Brnika proti Kra- nju. V naravi je bila jesen. Pridelki že pospravljeni, njive zorane in posejane. Vodič nam je razlagal zgodovino Brezij od nastanka te cerkve in romarske poti ter o čudodelni sliki Marije z Jezusom in njeni usodi. Naslikal jo je Leopold Layer v Innsbrucku po zgledu avstrijske po- dobe (Cranah), a z milejšimi, "poslove- njenimi" potezami, ki je kmalu začela pritegovati vernike. Pozneje je bila kro- nana (1907). Cerkev je bila v sedanji velikosti sezidana l. 1876 in pridružena frančiškanskemu samostanu. Kapelica z Marijino podobo pa je novejša. Marijina slika je povezana z usodo slovenskega naroda. Med vojno je bila v Ljubljani in se je vrnila leta 1947.
Na Brezje romajo bolniki vseh vrst. Tudi kot turističen kraj so Brezje zanimive. Od tu je lep pogled na gore in pogorje v okolju. Zanimive so podobe za oltarjem in zahvalni darovi ozdravljenih bolnikov. Cerkev ima lepo zunanjost. Na pročelju sta rozeta in Marijin kip ter drugi umet- niško izdelani okraski. Na dvorišču je manjša kapela,kjer je sliko ustvaril Lojze Perko.Kraj je izhodišče za pot v planine svet krasote in miru.
Po odhodu z Brezij smo se odpeljali na Bled oziroma po poti ob jezeru, da smo si ogledali njegovo lepoto. Videli smo cerkvico na otoku in grad, visok 640 m. Bled je že nekaj let mesto. Župnijska cerkev je v gotskem slogu.
Nato smo se odpeljali proti Bohinju. Le- pa je pokrajina na toplem soncu. Čudo- vit mir diha z bregov gorskih vršacev. Sprehodili smo se ob jezeru in pri gotski cerkvici sv. Janeza (iz 15. stol.) obujali spomine na minule dni.
Ta idilični kot naše domovine in lepo doživetje nas je spodbudilo, da smo v avtobusu zapeli našo Zdravljico in še druge pesmi. Ko smo se peljali od Bleda mimo Šobca, nas je pozdravljal in vabil zoreč kostanj.

Marija Lavrič

MISIJON IN SV. MIKLAVŽ

Misijona, ki je bil v kamniški dekaniji od 22. novembra do 1. decembra, smo bili deležni tudi pri nas. Potekal je pod ge- slom "V tretje tisočletje s prenovljenim krščanstvom". Imeli so ga v štirinajstih farah kamniške dekanije.V tem času naj bi se utrdili v veri, se spremenili in po- globili naše krščanstvo. Ker spadamo k frančiškanski cerkvi,nas je dvakrat obi- skal pater minorit Mirko Pihler s Ptuja. Imeli smo sv. mašo ob koncu misijona prav za naše stanovalce na dan apos- tola in mučenca sv.Andreja.Govoril je o težavah v starosti oziroma invalidnosti, o nerazumljenosti, občutku nepotreb- nosti, zaničevanju, saj vsi "ne morejo biti večno mladi in lepi"; vendar težave, trpljenje, zapuščenost starejših veliko pomenijo,če jih prenašamo potrpežljivo, z namenom za druge, zlasti zdaj za pog lobitev v veri in krščanskem življenju ob misijonu. Ne samo tožiti, ampak si reči: kar bom danes doživel, naj bo molitev za druge. S tem že veliko storimo. Naj Bog blagoslavlja vaše delo, trpljenje in življenje.Tako je govor končal. Nekateri od nas smo bili še pri drugih govorih, naslovljenih posameznim skupinam, npr. otrokom, mladini, staršem, bolnikom, za družine, pevcem itd. v farni cerkvi.
V sklopu misijona je bila tudi spominska maša za pokojnega pesnika Franceta Balantiča, ki jo je imel g.nadškof dr.Aloj zij Šuštar. Potem so odkrili spomenik pesniku na Novem trgu v Kamniku.
Lep je bil tudi zaključek misijona po vseh farah s poslovilnimi govori misijonarjev. Povsod so se zahvalili misijonarjem za njihovo delo. 6. decembra, na miklavževo, pa je tudi našo hišo obiskal sv. Miklavž. Prišel je k otrokom naših uslužbenk in uslužben- cev in obenem še k nam v spremstvu angelčkov in parkeljnov.Bil je veličasten v škofovski obleki in prstanom na roki. Razložil je, da je prstan znak škofovske službe in njegova dobrotljivost je v spo min na sv.Nikolaja, škofa,ki je pred več kot petsto leti delil dobrote in učil ljudi, naj ga posnemajo. Časi so se spremenili skozi stoletja, a zdaj se spet vračajo stari običaji. V skupnem življenju je ve- liko lepega in dobrega, sejte dobroto med seboj! Otroci naj ljubijo tiste, ki jih poučujejo, starše, bratce, sestrice. Imejte ljubezen in jo boste našli. Tako je povedal Miklavž,potem pa začel raz- deljevati darila. Poklical je posamezne otroke in vsakega blagoslovil z beseda- mi: Po priprošnji sv. škofa Nikolaja naj te Bog čuva in varje. Otroci so prihajali in povedali, kaj znajo moliti. Največ so znali Sveti angel in mala Andreja je celo zapela.Tudi stanovalci smo dobili bonbone in mandarine.
Ob odhodu je sv. Miklavž zaželel nam, občanom, vse dobro, vesele božične praznike in srečno novo leto 1992!

Marija Lavrič
(Dom upokojencev, Kamnik)

ČASTNI GOST IN SOLIDARNOST

V mesecu juliju (natančneje 27.7.1991) smo odprli zasebno trgovinico s papirno galanterijo "ALF". Častni gost naše pa- pirnice je trinajstletni Aleš, ki ga je bo- lezen z devetimi leti priklenila na invali- dski voziček. Da je tragedija družine še večja, je tudi njegov oče hudo prizadet saj je bil po prometni nesreči nekaj časa celo nepokreten. Vse breme tako nosi krhka mama-žena Dragica,ki kljub vsem težavam ne obupa. Preko naše papirni- ce smo šli tudi v akcijo za ureditev do- voza z vozičkom do stanovanja (akcija je pravkar v teku), za kar smo zbrali že potreben delež družine, nekaj pa še bomo. Na prvem srečanju članov KLUBA "ALF", 28.10.1991,smo se dogovorili,da bomo Alešu naročili vašo revijo Prijatelj. Stroške,oziroma naročnino bo krila naša trgovinica. Račun pošljite na naslov...
Prilagam tudi nekaj gradiva,ki je bilo iz- dano ob sami otvoritvi, pa tudi kasneje ter dva članka iz leta 1988.Avtor prve- ga sem bila sama,drugega pa po mojem posredovanju in pobudi novinarka Jane.
Mama Dragica, ki Aleša vsak dan vozi v šolo in iz šole,skrbi praktično za dva ne bogljenčka,ob tem pa hodi še v službo, si vsekakor zasluži brez pretiravanja naziv "MAMA KORAJŽA".

Silva Razlag

STAROST

Pri človeku je starost zelo mnogoplas- ten in relativen pojem. Možni so mladi starci in stari mladci.Kljub vsemu pa ne moremo mimo tega, da so leta, ki jim rečemo starost.Tretje življenjsko obdo- bje je sad telesnih, psihičnih, duhovnih in družbenih sestavin.Zato je toliko sta rosti,kolikor je ljudi.Vsak se rodi,oblikuje kuje in prenaša svojo starost. Vsak po svoje daje vsebino besedi starost.
Po mladostnih letih načrtov in po zrelih letih dela, se moramo ponovno roditi za novo poslanstvo modrih ljudi,ki so pov- sem na novo navzoči v družbi in Cerkvi, nujno potrebni za polnost našega živ- ljenja.
Leta 1980 je papež Janez Pavel II. pri srečanju z ostarelimi v münchenski katedrali rekel tudi naslednje: Zakaj moramo o tretji dobi posebej govoriti? Zato,ker je različna od drugih dveh in ker moramo biti na to različnost pripravljeni in se zanjo vzgajati. Že prej mora biti v mojih mislih navzoča kot pri hodnost,do katere bom prišel,kot hvale žnost; starejši ljudje s svojim duhovnim in življenjskim bogastvom me plemeniti- jo, dali so mi vse,kar imam - nisem sam sebe ustvaril; navzoča mora biti tudi kot spoznanje, da je lahko tudi težka in celo neznosna, žalostna, nenormalna, zapuščena. Zavedati se moramo novih nalog, ki jih starost od nas zahteva.
Starost ali tretje življenjsko obdobje se časovno začenja z izpolnjenim šestde- setim letom.Telesno občutje starosti ali biološka starost se ne ozira na ta mej- nik. Nekateri so še biološko zdravi in v dobrih letih,po duhu in odnosu do vsega in vseh pa stari. Kaj je s tem? Nimajo upanja, ker od svojih življenjskih dejanj ničesar ne pričakujejo, vse že imajo, nobenega delovnega načrta se več ne veselijo, vsako vihanje rokavov pred ži- vljenjsko problematiko se jim zdi nesmi- selno.
Vse življenje so sebično skrbeli sami zase, so doštudirali, prišli do svojega mesta, zatekali so se k ustvarjalnosti v tehniki in v zadostitev materialnih dob- rin.Zdaj ne vedo več,kaj bi delali.Neka- teri se na starost otepajo marsikatere dejavnosti, da bi bolje skrbeli zase in za ohranjanje svojega dobrega počutja in zdravja. Taka starost je lahko tudi revna in klavrna.
Neki mož ne more več hoditi, ker je ne- ozdravljivo bolan. Lahko samo še moli in daruje Bogu, kar ima: svojo nemoč, trpljenje, telesno usihanje. On ni star in nikoli ne bo.

Starost je življenjski načrt in zelo po- memben. V redu narave je tretje življenj- sko obdobje prednost,katere je lahko vsak človek vesel, da jo je dočakal, čeprav da- našnja zmaterializirana civilizacija ni naklo- njena starosti in je vedno več starejših ljudi, ki po odhodu v pokoj za mnoge niso več koristni.Na vzhodu imajo ponekod sko- raj sveto spoštovanje do starosti. Pri nas ima starost negativen predznak. Zdi se nam,da je nekaj bolečega in neresničnega, da je že sama starost bolezen.
Poudarjamo predvsem mladosten polet,na- vdušenje, zagnanost; ko pa moči opešajo, se mora človek sprijazniti s tem, da bo ve- dno manj upoštevan, dejaven in koristen član v družbi; če bo bolan, pa tudi vedno bolj odveč in pozabljen. Človek se v tej novi vlogi ne znajde.Še vedno hoče biti to kar je bil prej, hoče nadaljevati in voditi vse tisto, za kar je porabil vse svoje moči in sposobnosti srednje življenjske dobe.La- hko si misli, da je nenadomestljiv in da bo šlo po zlu vse, kar je "skupaj spravil". Zato je proti spremembam in napredku in kali ozračje v družini. Velikokrat godrnja, če ne delajo tako, kakor je že njega oče učil. To je bolestna togost, pred katero ni obvaro- van noben poklic. Bojijo se vsake, tudi do- bre spremembe in novosti. Prizadeti so in si mislijo, da jih mladi ne marajo, če ni vse tako kot prej. Tretja doba je čas, ko si človek nabira duhovno bogastvo.Če je telesno staranje neprijeten občutek, pa je razveseljivo zo- renje človekovega duha. Za vse to morda v mladosti ni imel možnosti, v najbolj deja- vni dobi pa ni imel časa. Toliko je tega kar se nagrmadi pred človeka v srednjih letih: poklic, zakon, otroci, druge obveznosti. Duhovna posoda pa ostane velikokrat pra- zna. V nenehnem hitenju nismo imeli časa globoko doživljati stvari.
Neka žena je zapisala: "Kolikokrat se za- lotim v želji, da bi zaustavila čas - saj ne hrepenim po popolnem mirovanju, le včasih bi rada do kraja izpila nasmeh sinka, ko se sklonim nad njegovo zibelko; vsaj včasih bi rada v molku sedela poleg moža in uživala v njegovi naklonjenosti in ne bi niti za hip dovolila nobeni skrbi, da bi se vrinila med naju;ali pa bi zelo počasi in z vso ljubeznijo zalila svoje rože. Takrat mislim na starost. Takrat ne bo hitenja,saj telesne moči tega ne bodo dopuščale,oslabel bo tudi vid,sluh Vsak trenutek bom lahko doživela dokonč- no in ne samo površinsko."V starosti lahko znova najdemo veselje v stvareh, ki smo jih v nenehnem hitenju pozabljali. To je gotovo umetnost in osrečujoča novost.
Že stari Grki so rekli: "vse teče", tudi S. Gregorčič je govoril o "neprestanem rojst- vu", smrti ni videl nikjer. Razvoj gre samo naprej, degeneracije - propadanja ne bi smelo biti (v nobeni življenjski dobi) Vsaka doba je za to, da se v njej pripravimo za naslednjo. Vsaka doba izhaja iz prejšnje, je posledica prejšnje. Kar smo doživeli, naredili prej,na osnovi tega kapitala živimo v naslednji dobi in jo še obogatimo za na- prej. Dodajmo življenje letom. Starim damo največ,če se od njih učimo Poudarjam,damo,če se učimo. Krščanstvo, ki se ne da poučiti, je jalovo. In kdo je bo- gatejši od starega človeka? Mlad človek je samo možnostno bogat, starejši pa dejan- sko. Neki pregovor pravi:Ko umre star člo- vek, je enako,kot če bi pogorela knjižnica.
Starost je sad. Že srednja doba spominja na jesen. Jesen pa je dobra, je darežljiva, umirjena in skrivnostno lepa. Po bujnem poletju se rast umika v dozorevanju in ne- sebičnem darovanju. Je mar drevo v pol- nosti jesenskih barv in sadežev manj lepo kot v prešerni obleki spomladi? Starost je najbolj popolno življenjsko obdobje, kjer se združijo vse prejšnje dobe in na koncu pre haja v novo dobo bivanja.
Že narava nas želi pritegniti za novo nalogo s tem, ko nam pešajo telesne moči. Nekoč bo človek prisiljen priznati,da bo moral vse odložiti,saj mu to v končnem obračunu ne bo nič koristilo. Bog hoče,da njega prizna- mo za najvišjega, zato vse bolj odmiramo sami sebi in vse bolj priznavamo, da je Bog - stvarnik. S tem ga priznavamo in mislimo na srečanje z njim. Takšno življenje nas zelo osrečuje in nam hkrati dokazuje, da prava sreča prihaja iz češčenja Boga (in notranjega miru z Njim). Po smrti bomo namreč dosegli polnost ljubezni. Kaj nam to pomeni? To je tako drugačno od naših dosedanjih dejanj, da nam takšne besede nič ne pomenijo, niso za nas prava vrednota (ker smo celo življe nje razmišljali le o delu, skrbeh...) in zato se za te stvari tako malo potrudimo v živ- ljenju.
Morda je pri vzgoji na starost najpomem- bnejše to, da se prepustimo zoreti skozi preprost vsakdanjik v doživljanju in zave- danju vsakega trenutka. Zoreti pomeni, da postajam vse bolj človeški in vse bolj to, kar v resnici sem,brez navlake. To pa odkri vam le v pristnem odnosu do Boga. Te- mu zorenju, prečiščevanju in popolnemu spreobrnjenju naj bi vodila vsa vzgoja in priprava na starost:
Starejši ljudje ne potrebujejo samo oskrbe v domu. Potrebujejo pa celo vrsto drugih odprtih oblik družbene pomoči za dostojno življenje v tretji dobi. Ustreznejša, širša skrb družbe za ljudi v tej dobi naj bi se ka- zala v zagotavljanju zdravega in polnega življenja v starosti.
Sodelovati bi morale različne dejavnosti dru žbe: poleg zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega zavarovanja in stanovanjske politike še izobraževanje, kultura, telesna kultura, potem funkcija socialnega razsve- tljevanja in gerontološkega izobraževanja, ki lahko prispeva tudi k oblikovanju ustrez- nega odnosa okolja,posameznikov in orga- nizacij do pojavov staranja.
Starejši naj aktivno sodelujejo na vseh stopnjah skrbi za starejše. Tako tudi laže dosežemo skladnost med pričakovanji in zagotovitvijo možnosti za rešitev katerega skupnega problema.
Naša družba ni tako bogata, da bi za vse, kar starejši potrebujejo,skrbeli profesionalci številna drobna - taka pomožna dela lahko opravljajo prostovoljci:
• olajšajo življenje
• podaljšajo bivanje na lastnem domu
• vključeni v življenju v domu: z drobnimi uslugami, družabništvom, vodenjem inte- resnih dejavnosti, lajšajo osamljenost.

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

18. GREH JE SAMOMOR

Največja bolečina je v tem, če ranim člo- veka, za katerega vem,da me ljubi.Takšen človek je brez zaščite in popolnoma odprt, jaz pa ga zadenem v sredino srca. "Zakaj mi povzročaš tolikšno bolečino,ko te vendar tako ljubim?" Tako se je arškemu župniku Janezu Vianeyu potožil Bog. Ves pretresen je zato zaklical svojim vernikom: "Bežimo pred Ljubečim in se prepuščamo rokam ra- blja."Greh je torej umor! Bolj točno rečeno je samomor. Morilec sem namreč jaz sam. Za človeka, ki je naredil smrtni greh, pravi arški župnik, je potreben čudež, da bi se rešila njegova duša,in sicer večji čudež kot je bila obuditev Lazarja. Greh upravičeno enačimo s smrtjo, zato je tudi osvoboditev od greha enaka obuditvi od mrtvih in zače tek novega življenja.Tako je tudi Jezus opi sal greh:"Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel;bil je izgubljen in je najden"(Lk,24)

Takšno trditev danes duhovniki velikokrat slišijo. Veliko je namreč danes ljudi, ki se sploh ne zavedajo, kaj je greh, ne vedo, na katerem vrednostnem mestu je greh v njihovem življenju,in tudi ne vedo,kaj imajo opraviti z grehom. "Res je, z menoj nekaj ni popolnoma v redu," pravijo tisti,ki čutijo kako jih občutki krivde zastrupljajo in obre menjujejo. Toda o tem bi se morali pogo- voriti z dobrim psihologom... (si mislijo)
Kako sta mogla arški župnik, največji spo- vednik Evrope v prejšnjem stoletju,in Jezus trditi, da je greh umor, ali celo samomor? - Da bi mogli na to vprašanje odgovoriti,mo- ramo najprej spoznati,kaj je greh - nemška beseda za greh je die Sünde.Ta beseda je zelo verjetno nastala iz glagola (sich ab- sondern), ki pomeni: izločiti se,oddaljiti se. Adam in Eva sta se od Boga, ki je bil zanju izvor življenja, oddaljila, ko sta prisluhnila šepetanju kače: "...bosta kakor Bog". Dru- gače rečeno:Nikogar ne potrebujeta,sama zase lahko živita, in to laže,kot če sta ve- dno od koga odvisna.Zapeljevanje je imelo za cilj lažno samostojnost. Prav v tem je bistvo greha. Greh predpostavlja odnos, živ odnos, ki mi omogoča življenje. Če ta odnos porušim, umrem. - Brez ljubečega odnosa do Boga se ne morem zavedati gre ha. Če se namreč ne zavedam ljubečega odnosa med seboj in Bogom, ki mi je kot Stvarnik podaril življenje,ne morem začuti- ti, kako me greh oddaljuje od Boga in peha v smrt. Ljudje, ki pravijo, da nimajo nobe- nega greha, ali se ga ne zavedajo, niso še nikoli doživeli ljubečega odnosa z Bogom. Ne zavedajo se, s čim bi Ga ranili. Če med menoj in kakšnim človekom ni nobenega odnosa, tudi ne more priti do ničesar, kar bi najin odnos ranilo. Greh je smrtna rana ljubečega odnosa.Nobena bolečina ni večja kot jo čuti oseba, ki nas ljubi,če jo ranimo. Takšna bolečina je podobna lastni smrti,ker ubija ljubezen, ki me vzdržuje pri življenju.

Ali je mogoče takšno smrtno rano sploh pozdraviti? Ali je za to kakšno sredstvo, razen čudeža, kot je rekel arški župnik? - Odgovor je enoumen:Ni nobenega sredstva Zgoditi se mora čudež. Čudež notranjega ozdravljenja,čudež vstajenja od mrtvih. Ta čudež se zgodi pri spovedi, ali,kot pravimo v zakramentu sprave. Kako se to zgodi? Latinska beseda za spoved je confessio (priznanje). Pri tem ne gre najprej za priz- nanje lastnih grehov, ampak za priznanje popolnosti in veličine božje ljubezni in šele potem za priznanje lastne nepopolnosti, predvsem pomanjkljive ljubezni do Boga.
Moja nepopolnost je gotovo bolečina in žalost (tako moramo razumeti besedo žali- tev Boga)za Boga,ki me je ustvaril po svoji podobi in bi me rad imel tako popolnega, kot je on popoln. S čim povzročam Bogu

bolečino, ga užalostim (žalim)? S tem, ko prizadenem, užalostim sebe kot njegovo ustvarjeno bitje. Sv.Tomaž Akvinski pravi: "Bog želi (hoče z vso svojo božjo ljubeznijo) človeku dobro." Ko človek rani sam sebe, ubija sam sebe, ker se ločuje od Stvarnika življenja.S tem pa prizadene tudi Boga.Za- radi tega potrebujeta oba, človek in Bog, spravo, ki jo omogoča Jezus, božji Sin, ker je v polnosti Bog in v polnosti človek. Na svet je prišel, da bi s svojo pokorščino v ljubezni do Boga (Očeta) odpravil posle- dice Adamove nepokorščine, ki je ločevala človeka od Boga.
Zakrament (skrivnost) sprave človeka z Bogom je postavil Jezus,ko je kot božji Sin vzel nase naše grehe. "Iz njega, ki ni poz- nal greha, je za nas napravil greh, da bi mi v njem postali božja pravičnost" (2 Kor 5, 21).S tem,ko stopamo v božjo pravičnost, je zakrament sprave na poseben način postal zakrament ozdravljenja. Božja pravičnost pomeni za apostola Pavla isto kot božja slava, božja krasota, božji sijaj. V človeku, ki je ozdravljen in rešen tega, kar ga je ločevalo od Boga, zablesti lepota božje podobe.

KRŠČANSKO POSLANSTVO V ODNOSU DO ČLOVEKA V STISKI

Uvod

Ljudje, ki se v Cerkvi posvečajo socialno pastoralnemu delu (diakonija ali karitas), imajo pogostokrat pred očmi praktične po- trebe ljudi, ki jim želijo pomagati. To je ra- zumljivo, saj kdor služi bližnjemu v imenu Cerkve,skuša pomagati v stiski.Včasih mo- ra komu dati jesti, drugemu olajšati breme, spet drugega spodbuditi, da ne klone v težkih trenutkih ali duševnih pretresih, ipd.
Toda tudi pri socialno karitativnem delu v Cerkvi je potrebno, da premislimo, razglab- ljamo in skušamo čim bolj jasno izraziti teološke temelje in motive svojega zavze- manja za ljudi v stiski.
Z ustanovitvijo Karitas,ki predstavlja orga- nizirano socialno pastoralno delo v Cerkvi, smo v Cerkvi na Slovenskem stopili v novo obdobje cerkvene zgodovine.Socialne raz- mere po francoski revoluciji so sprožile tudi v Cerkvi teološko razmišljanje, ki se je za- čelo z okrožnico papeža Leona XIII. (1891) in se verjetno ne bo kmalu končalo,ker zah tevajo družbene razmere od Cerkve vedno nove odgovore. Zato je potrebno,da v luči in moči Kristusovega poslanstva dopolnimo kar še manjka v nauku in življenju naše krajevne Cerkve.

Vodilni nagib božjega delovanja je ljubezen Zato je ta vrhovno pravilo življenja božjih sinov in hčera.Jezus je svoje oznanjevanje in poslanstvo utemeljil na zapovedi ljubezni

Zapoved ljubezni do Boga in bližnjega je glavni temelj krščanske Karitas. Čeprav je vsak sinoptik po svoje opisal dvojno zapo- ved ljubezni,ni mogoče dvomiti,da je pove zava med obema zapovedima bistvena zna čilnost krščanstva (Mk 12, 39-31; Mt 22, 37-39; Lk 10, 27). Včasih se vprašujemo, katera od obeh je pomembnejša ali prva. Če dajemo prednost ljubezni do Boga,izgu- blja ljubezen do bližnjega svojo pravo težo in se lahko spremeni v bolj ali manj pomem ben preizkus prevladujoče ljubezni do Boga S tem pa so odprta vrata za nevarno spi- ritualizacijo krščanstva,ki je blizu gnostični ali apokaliptični odtujitvi od sveta. Kdor pa pravi,da ljubi Boga samo v bližnjem,pride v nevarnost,da izgubi izpred oči presežnost krščanstva. Ljubezen do Boga in bližnjega sta v dialektičnem odnosu. Boga ljubim v bližnjem zato, ker ljubim bližnjega v Bogu. Naravnanost ene zapovedi na drugo razo- deva edinost med versko in človeško,trans cendentno in imanentno razsežnostjo krš- čanstva. Karitas brez verske utemeljitve postane slaba sociala. Božja služba brez socialnega zavzemanja pa lahko izgubi svo je versko bistvo.

Evangeliji večkrat dajejo zapovedi ljubezni do bližnjega praktično prednost pred zapo vedjo o ljubezni do Boga. Matej izenačuje v poslednji sodbi najmanjšega in ubogega z Jezusom (Mt 25, 31-46). Celotni Lukov evangelij poudarja socialno službo kot iz- raz človekove vernosti.Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-37) slikovito pona- zarja zapoved ljubezni do Boga. Službena predstavnika vere sta pustila ranjenca na cesti,poganski Samarijan pa odgovori božji zahtevi po usmiljenju (2Mz 24,4 sl;3Mz 19, 18). Jezusov odgovor na vprašanje o naj- večji zapovedi je jasen: ne zadostuje vse- obsegajoča ali nejasna ljubezen,ampak lju- bezen, ki odgovarja na neposredno stisko bližnjega. V priliki izgine razlika med objek- tom in subjektom ljubezni. Bližnji v priliki ni ranjenec,ampak pomočnik. Pri tem obadva spoznata, da je v njunem odnosu Bog na delu. Zapoved ljubezni do Boga ohranja svojo prednost kljub izrazitemu poudarku ljubezni do bližnjega. Na koncu prilike reče Jezus: "Pojdi in tudi ti tako delaj!". Trditev teologa E.Kaestnerja je zato razumljiva, ko pravi: "Ničesar ni dobrega, razen tega, kar naredimo." Krščanska Karitas ima človeški obraz.
O človeški podobi ljubezni do Boga,in s tem tudi krščanske Karitas, govorijo tudi drugi novozavezni pisatelji. Pavel trdi, da kdor ljubi bližnjega,izpolni vso postavo(Gal 5,14) Zato se temeljno pravilo vere glasi: "Drug drugemu služite" (Gal 5, 13). Ko kristjani pomagajo drug drugemu nositi breme,spol- njujejo Kristusovo postavo (Gal 6, 2). V Janezovem evangeliju beremo, da bo svet prepoznal Jezusove učence po tem, ako bodo imeli ljubezen med seboj (Jan 13, 35) Ljubezen do brata je v Janezovih spisih teološko utemeljena. "...ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga, in Boga pozna. Kdor pa ne ljubi, Boga ne po- zna, zakaj Bog je ljubezen". (1 Jn 4, 7 sl). Bistvena usmeritev krščanske ljubezni je v stavku:"Tisti,ki ljubi Boga,naj ljubi tudi svo jega brata!" (1 Jn 4,21).Jakobovo pismo,ki je ogledalo judovsko-krščanske vernosti, brez obotavljanja govori o nekoristnosti vere, če se ne pokaže v delih (Jk 2,1417). Kdor ljubi bližnjega, izpolnjuje kraljevsko zapoved (Jk 2, 8).

Ni karitas brez vere in ni vere brez karitas. V luči nove zaveze si je vera zaradi tesne povezanosti s človečnostjo pridobila novo razsežnost. Odkar se je pojavil na zemlji Jezus, ne moremo več ljubiti Boga tako,da bi obšli človeka. To pa ima zelo pomembne posledice za pravilno razumevanje Cerkve kot skupnosti Jezusa Kristusa.

Pavel je v pismu Efežanom v mističnem pogledu opisal temelje Cerkve takole: "Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globoči- na ... ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega vsako spoznanje" (Ef 3,17-19).

Krščansko občestvo je v luči nove zaveze občestvo vere, bogoslužja in ljubezni. Za- radi tega se mora pastorala posvečati ne samo oznanjevanju božje besede,molitvi in bogoslužju, ampak enako karitas, v širšem pomenu besede. R. Voelkl piše: "Občestvo živi in doživlja samo sebe v bratski ljubezni in medsebojnem služenju. To je zanj zapo- ved,ker je za Novo zavezo značilna enovi- tost indikativa in imperativa. Karitas je to- rej zanj življenjski zakon, pri uresničevanju katerega so v ospredju medčloveški odno- si" (Nächstenliebe -Die Summe der christli- chen Religion, Freiburg 1987, 124). Karitas je kot načelo življenja skupnosti utemeljil Jezus sam. V prvem Janezovem pismu je karitas opisana kot duša občestvenega ži- vljenja: ker nam je Bog podaril tako veliko ljubezen,se imenujemo božji otroci (1 Jn 3, 1). Toda to nas obvezuje:"Od začetka ste slišali tole oznanilo:Ljubimo drug drugega!". (1 Jn 3, 11). Vero uresničujemo v ljubezni do bratov in sester (1 Jn 3,23;4,11.19.21) Kratki zgodovinski odlomki mladega krščan skega občestva izžarevajo duha bratske ljubezni in ljubezni do Kristusa (Apd 2, 43- 47; 4,32-37).

Prva krščanska občestva niso gojila bratske ljubezni samo znotraj svojega kroga,ampak do vseh ljudi. Pavel piše v svojem najsta- rejšem pismu,prvem pismu Tesaloničanom, takole:"Vas pa naj Gospod obogati in obilno napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh (1 Tes 3,12). Čeprav moramo "pose- bej bratom v veri delati dobro",moramo biti pripravljeni delati dobro "vsem" (Gal 6,10). Ker je Gospod blizu, mora biti dobrota kris- tjanov znana "vsem ljudem" (Fil 4, 5). Ko apostol Pavel spodbuja vernike za karitas, navaja splošne etične kreposti: "Sicer pa bratje,vse,kar je resnično,kar je plemenito kar je pravično,kar je čisto,kar je ljubezni- vo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in ugledno, vse to imejte v mislih" (Fil 4,8) Od te ljubezni ne sme biti nihče izključen (Rm 12,20, prim. 1 Pt 3,8).Krščanska ljube zen do bližnjih presega verske in cerkvene meje, ker je nadaljevanje človekoljubnosti Boga (Tit 3,4), "ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali" (1 Tim 2, 4). Ker je Bog do vseh ljudi,brez izjeme,dober, mora biti tudi kari- tas občestva brez izjeme vsem naklonjena Čeprav novozavezna ljubezen do bližnjega ki presega običajne meje ljubezni, navzven ni posebno nov pojav na svetu, saj so si za to prizadevali tudi nekateri nekrščanski filozofi in etiki, je vendarle njena teološka utemeljitev in zgled daritve božjega Sina novo merilo takšne ljubezni (Jn 3,16).

Pojem diakonije je za razumevanje medse- bojnih odnosov krščanskega občestva izre dno pomemben. Teološka utemeljitev dia- konije je v Jezusovi diakoniji (Mk 10,45; Fil 2,1-89;1 Jn 4,7-11),v kateri se je razode- la ljubezen Boga, ki služi človeku. Karitas občestva mora v tem zgledu videti merilo svojega delovanja. Jezusovo občestvo je poklicano, da je na voljo ljudem s služečo ljubeznijo, karitativno diakonijo.Iz novoza- veznih spisov spoznavamo,da so prva krš- čanska občestva diakonijsko službo delno že organizirala in institucionalizirala (npr. Pavlove nabirke med kristjani iz poganstva za kristjane v Jeruzalemu).Beseda diakoni- ja ima v novozaveznih spisih več pomenov toda poseben pomen odkrivamo v odnosu do avtoritete bratom in sestram (Mk 10,42 -45; Mt 20, 25-28; Lk 22, 24-27). Temelj notranje cerkvene avtoritete je bratski odnos, ki je utemeljen v ljubezni. Apostol Pavel je razumel svoj poklic kot službo ob- čestvu (1 Kor 4; 2 Kor 5, 14; 11, 28; prim. 1 Kor 16, 24; Rm 1,1). Potrebno bi bilo, da bi pod tem vidikom gledali na karitas v ob- čestvih. Kjer bi bilo potrebno, bi morali spremeniti strukture, ker karitas ni mogoče povezovati z oblastnostjo.

Pri graditvi notranjih odnosov v duhu kari- tas je spor o mesu, ki je bilo darovano po- ganskim bogovom v korintskem občestvu, zelo poučen (1 Kor 8,1-13; 10, 14-11, 1). Pavel je jasno povedal, da teološko ni raz- loga, da ne bi uživali mesa poganskih dari- tev. Toda kljub tej svobodi opozarja Korin- čane, naj bodo pozorni na vest slabotnega brata, ki se boji vzeti darovano meso. Pri tem mora člane občestva voditi načelo: "Spoznanje samo napihuje, zida pa ljube- zen" (1 Kor 8,1). To načelo je zelo pomem bno pri reševanju vseh notranje cerkvenih sporov,ki nastajajo,kadar se začnemo skli- cevati na to, kaj je resnica, kaj je pravilno ali kaj je pravoverno.Kjer ni ljubezen zadnje vodilo življenja,ni mogoče spoznati resnice in s tem Boga, ki je utelešena Ljubezen (1 Jn 4,8). Vsako občestvo, ki živi v ljubezni in po njej dozoreva (Fil 1,9; Kol 2,2), je zgrajeno na ljubezni (Ef 4,16).

Nesporazumi med korintskimi verniki, ki so nastali zaradi zlorab pri skupnem obedu agape, po Gospodovi večerji, so spodbudili Pavla,da je opozoril na korenine teh sporov Težave v občestvu so nastale, ker so ver- niki začeli ločevati bogoslužje od karitas ali z drugimi besedami, ker so začeli ločevati zapoved ljubezni do Boga od zapovedi lju- bezni do bližnjega.Ubožnejši člani občestva so bili prikrajšani pri delitvi hrane in zato je nastala razdeljenost občestva.Pomanjkanje ljubezni je začelo uničevati edinost evhari- stičnega praznovanja,ki je po svojem bist- vu communio in na katerem je utemeljeno občestvo.Pavel je ostro grajal takšno pra- kso in opozoril,da je spoštovanje občestva in ubogih v občestvu (1 Kor 11,22) enako- vredno spoštovanju Gospodovega telesa in krvi (1 Kor 11,27). Karitas ni mogoče uresničevati brez spoštovanja človeka. Opisani zgledi dokazujejo, kako tesno sta v krščanski karitas povezani služba Bogu in bližnjemu.

Teološka razmišljanja o karitas razodevajo karitas kot teološki temelj edinosti obče- stva. Zato ni čudno, da je Pavel v sredino prvega pisma Korinčanom,ki je po svoji vse bini najbolj jasen opis krščanskega občest venega življenja, postavil hvalnico ljubezni (1 Kor 13,1-13). Vzvišen ton in nevsak- danji izrazi nas ne smejo ovirati, da ne bi vsebino hvalnice prenesli v vsakdanje živ- ljenje naših občestev. Kadarkoli se Pavel ustavlja pri karitas (Ef 4, 1-3; Fil 2, 1-4; Kol 3, 12-14, idr.), opozarja, da mora biti vodoravna razsežnost ljubezni podprta od pokončne, in obratno, da pokončna raz- sežnost ljubezni do Boga ne more obstati brez vodoravne razsežnosti ljubezni do bližnjega.

Občestvo, ki živi iz karitas, mora to doka- zati v otipljivi ljubezni do bratov in sester, ljubezni, ki presega meje splošno človeške ljubezni, in je odprta do vsakega človeka v stiski ali potrebi. Cerkev je po svojem bist- vu skupnost ljubezni: Caritas Ecclesia.

Če je karitas temeljni zakon občestvenega življenja, potem se mora to nujno pokazati v družbenem življenju. Oglejmo si nekatera s tem povezana vprašanja.

Karitas,ki oskrbuje nemočne in revne,ostaja sociološko konservativna. Potrebno bi bilo, da bi takšne motive presegla. Poglejmo si nekaj primerov iz Nove zaveze.V pismu Fi- lemonu Pavel ni zahteval od gospodarja,naj ubeglemu sužnju podari svobodo, ampak je vztrajal, da suženj ostane suženj. Hišna pravila, ki so jih poznala tudi prva krščan- ska občestva, so določala višji in nižji dru- žbeni položaj posameznih stanov. Različni novozavezni pisatelji so takšno socialno stanje še utrjevali,ko npr. pišejo,da morajo biti žene možem podrejene, da morajo ot- roci starše poslušati, da morajo biti sužnji gospodarjem podložni (Kol 3, 18-25; Ef 5, 33-6, 6; 1 Tim 6,1 sl; 1 Pt 3,1-7) Jakob v svojem pismu sicer kritizira veleposestnike, ki utrgujejo delavcem zasluženo plačilo, vendar se ne zavzema za nobeno revolu- cionarno spremembo,ampak se zadovoljuje z zelo splošnim pozivom k potrpežljivosti. Tudi sklicevanje na obsodbo in drugačne odnose v božjem kraljestvu (Lk 6, 24-26; prim. 1,52) ostaja kljub grožnjam ("gorje"), v bistvu na istih izhodiščih. Ali je potemta- kem krščanstvo kljub svojemu karitativne- mu temelju na področju razvoja družbene- ga življenja zatajilo?

V prvih krščanskih občestvih je zaradi krš- čanske karitas gotovo nastala neke vrste revolucija od znotraj. Kristjani krivice ne sprejemamo (1 Kor 13,6), ampak gledamo nanjo kot spodbudo za spreminjanje odno- sov. Kristjani so v tedanjo statično družbo gotovo vnašali pozitivni nemir, ki je veliko pripomogel, da so se začele spreminjati krivične strukture družbe.V tem smislu lah- ko tudi razumemo, zakaj je krščanstvo sol zemlje (Mt 5,13)in kvas,ki naj bi spreminjal svet (Mt 13, 33). Čeprav je vse to res, je res tudi to,da Cerkev pri zgodovinskih spre membah družbenih odnosov ni uresničila svoje naloge toliko,kolikor bi jo lahko glede na svoje poslanstvo.

Razvoj družbenih sprememb in odnosov je vplival tudi na spremembo mišljenja. Mo- derna sociologija utrjuje v ljudeh zavest, da more v družbenih odnosih napredovati vsak človek, ne glede na svoje poreklo ali socialni položaj. Vera v Jezusa Kristusa je odpravila vse razlike med posameznimi ljudmi ali skupinami. Pri tem ima bistveno vlogo vera v križanega Gospoda. S poviša- njem sužnja,ki je bil pribit na križ(Fil 2,6 sl) v Kyriosa, Gospoda, se je odprla možnost za novo versko pojmovanje osebnega dru- žbenega položaja. Prvotni krščanski navdih je resnična ponudba današnjemu človeku, da se z odločitvijo za Kristusa vključi v napredovanje lastne osebnosti. "S krstom postane kristjan božji otrok, svobodnjak in Kristusov vojak, državljan nebeškega kra- ljestva" (G.Teisen, Christologie und soziale Erfahrung. Wissensoziologische Aspekte paulinischer Christologie, v Studien, 326). Nova miselnost ne povzroča takoj novih odnosov,toda brez spremenjene miselnosti se tudi odnosi ne bodo spremenili. Karitas kot temeljna razsežnost krščanstva je res nična možnost za spreminjanje miselnosti in odnosov.

V razmišljanju o vplivu karitas na družbeno življenje se moramo varovati skrajnosti. Krščanska karitas,utemeljena na veri v Je- zusa Kristusa, je sposobna sprožiti in usme rjati razvoj družbenih odnosov. Pri tem se mora osvoboditi splošnih gesel in zastarelih struktur.Prisluhniti mora bistvenemu evan- gelijskemu sporočilu, evangelijski svobodi. Pozorna na vsakokratne zahteve svojega časa,mora iskati rešitve,ki bodo vsebovale nove razvojne možnosti v graditvi medčlo- veških odnosov. Organizirana karitas se bo morala bolj temeljito posvetiti vprašanjem socialne pravičnosti in sociološkim spreme- mbam družbenega življenja. Cerkvena kari- tas je izzvana, da poišče svoje poslanstvo sredi globokih družbenih in socialnih spre- memb. Naštejmo nekaj področij: pripraviti program osveščanja o karitas kot bistveni razsežnosti krščanskega življenja; organi- ziranje karitativnega delovanja na različnih stopnjah in v različnih oblikah cerkvenega življenja; razvoj in razmejitev privatnega, dobrodelnega, karitativnega in družbenega socialnega skrbstva;spreminjanje družbenih in socialnih struktur na podlagi evangeljske miselnosti; vključevanje mednarodnih oblik pomoči v cerkvene karitativne strukture ipd. Karitas se mora pri razvijanju svojih organizacijskih oblik navdihovati pri Jezu- sovi zapovedi ljubezni in izkušnjah krščan- skega občestva. Novi časi zahtevajo nove odgovore. Zato je toliko bolj potrebno, da iščemo to, kar ostaja evangelijsko vedno veljavno.

Prirejeno po Josef Ernst, Artikel: Caritas,
v: Handbuch theologischer Grundbegriffe

OSNOVA KATOLIŠKEGA SOCIALNEGA NAUKA - POT K ČLOVEKU

1. Zemlja pripada vsem

Že v prvi socialni encikliki "Rerum novarum" najdemo izjavo, da je "Bog Gospod izročil zemljo celotnemu človeškemu rodu v upo- rabo in v uživanje" (7). To načelo preveva celoten socialni nauk Cerkve. II.Vatikanski koncil ga je ponovil z naslednjimi besedami: "Bog je zemljo z vsem, kar vsebuje, določil za uporabo vsem ljudem in narodom, tako da morajo ustvarjene dobrine v pravem so razmerju pritekati v roke vseh ljudi" (Cerkev v sedanjem svetu, 69).
Uresničevanje tega načela ima dramatično zgodovino, ker je moralo izhajati iz dveh dejstev. Prvo je bila sposobnost, pa tudi poklicanost človeka,da odgovorno sam ob- likuje svoje življenje,tudi na področju mate rialne oskrbe. S tem je bila dana možnost, prav tako pa tudi potrebnost privatne la- stnine. Drugo dejstvo je bilo v izkušnji, da so zemeljske dobrine skromne in morda še ne zrele za uporabo. Zato je potreben go- spodarski sistem, prek katerega lahko po- trebne dobrine nastajajo, se oplemenitijo in jih razdelijo vsem.

Katoliški nauk Cerkve pa se je od začetka zavedal, da je postavljen pred življenjsko vprašanje človeštva:Kako je treba privatno lastnino tako oblikovati,da ne ovira določi- tve, da so zemeljske dobrine za vse? Kako je treba urediti gospodarski sistem, da last niki proizvodnih sredstev ne izkoriščajo ti- stih, ki razpolagajo samo z lastnim delom? Kako je treba organizirati delovni proces, da človek pri delu ne postane objekt, am- pak ostane subjekt? Kako je treba produkt gospodarstva razdeliti tako, da od tega ne profitirajo samo močni in mogočni, ampak tudi šibki, zapostavljeni in predvsem tisti, ki še ne morejo ali ne morejo več proizva- jati? In končno težko vprašanje: Če zemlja pripada vsem, kaj pomeni potem dejstvo, da živi 70% prebivalstva v uboštvu in 30% v preobilju?
Kdor si postavlja ta in vrsto podobnih vpra šanj, lahko do neke mere zasluti,pred kak- šnimi nalogami in izzivi je stal in danes še stoji katoliški socialni nauk.Treba je priznati da si je pred 100 leti zavestno postavljal ta vprašanja. Ali se je treba čuditi, da ta- krat ni imel odgovorov, ki jih poznamo da- nes?Tudi katoliški socialni nauk se je moral marsičesa naučiti.Toda ne sme onemeti.Še prav posebno ne ob stotem jubileju social- ne enciklike. Še preveč vprašanj je odprtih med določitvijo zemlje za vse in med obsto ječimi, konkretnimi gospodarskimi sistemi. Načelna opcija katoliškega socialnega na- uka za uboge ima posledice.

Za to se je katoliški socialni nauk dobese- dno boril in se bori še danes. Industrijsko gospodarstvo in industrijska družba so fascinirajoča, toda tudi okrutna stvar. S svojim načinom zožujejo prostor svobode, njihovi tržni zakoni dajejo prednost tistim, ki so storilnostno močni, njihovo zmanipuli- rano javno mnenje postaja norma.Katoliški socialni nauk se je zagrizeno branil pred premočjo prisil.

Toda nečesa ni mogel sprejeti: Prepričanje da morata biti moderno industrijsko gospo- darstvo in industrijska družba načelno zgra jena na boju.Da mora biti pest enega pos- tavljena nasproti pesti drugega. To velja v osebnem življenju,pa tudi v gospodarstvu, v politiki, na mednarodni ravni.
Katoliški socialni nauk ni tako naiven, da bi mislil, da je življenje v družbi možno brez napetosti in konfliktov. Iz evangelija raz- polaga z globoko segajočo interpretacijo o izvoru in o moči zla. Tudi v družbenem živ- ljenju.
Razpolaga tudi iz istega evangelija z ozna- nilom sprave, pravičnosti in solidarnosti. In to ne samo za življenje v majhnem krogu, ampak tudi v gospodarstvu, politiki in nad- državnem redu. O nečem si je katoliški so- cialni nauk pri tem na jasnem: Solidarnosti se ne da uradno odrediti. Rasti mora od spodaj: v družinah,v krajevnih skupnostih, v župnijah, v podjetjih, v svobodnih zdru- ženjih. V tem obstoji za katoliški socialni nauk tako pomemben princip subsidiarnosti Seveda je treba solidarnost posredovati tudi po pravni poti.Že prva socialna encik- lika je to povedala zelo jasno: "Država je tu za vse... tisti,ki nimajo posesti, iz nara- vnopravnega stališča niso manj državljani kot tisti, ki imajo posest" (27).
Zato je zelo odločilno, da se v neki družbi solidarnost lahko izvaja in doživi na različ- nih stopnjah.Da ostane družini na razpola- go tisti prostor, v katerem lahko postane "šola bogato razvite humanosti". (Cerkev v sedanjem svetu, 52); da postanejo kraje- vne skupnosti in župnije socialno aktivne; da je v podjetjih možnost soodločanja in je "delo pred kapitalom"; da so na medna- rodni ravni odpravljene "strukture greha" in postane solidarnost "kot novo ime za mir resničnost" (Solicitudo rei socialis).
Ali je to morda utopija? Dogodki zadnjih let so pokazali,da se ideologije lahko za trajno obdržijo na oblasti samo s silo. Če ljudje tej sili nasprotujejo, se ideologije podrejo in postanejo upanja za resničnost. Neka nevarnost pa obstaja naprej in se krepi: mnenje, da svoboda sama pripelje k soli- darnosti. Tako bi nastala nova ideologija,ki se ji je treba že v začetku upreti. Katoliški socialni nauk bo moral ravno pod vtisom "perestrojke" zelo paziti na to, da se soli- darnost ne sprevrže v poceni geslo,ampak postane zakon graditve postmarksistične družbe.

Dobrine in delovne usluge se da 'producirati' strukture in organizacije se da 'vzpostaviti' Ali pa je s tem za pravično in človeka vre- dno življenje v družbi že vse narejeno? In drugo vprašanje: Ali so najboljše družbene ustanove že s tem zavarovane pred zlo- rabo in izroditvijo, da okrog sebe postavijo visoko ograjo paragrafov?
Katoliški socialni nauk od vsega začetka o tem ni pustil nobenega dvoma:K sreči člo- veka ne spadata samo konzum in organi- zacija. Potrebuje smisel, cilje in vrednote. Človeka vredna družba ne more živeti sa- mo iz struktur in mehanizmov. Potrebuje temeljne vrednote, na katerih temelji in jih zagovarja, kadar so ogrožene. Zato je ka- toliški socialni nauk poleg reforme stanja vedno zahteval tudi reformo mišljenja.
Danes predobro vemo, kako težko je po- stalo v pluralistični družbi živeti iz skupnih temeljnih vrednot in kako redke so postale sile, ki jih verodostojno posredujejo. Toda tudi ne smemo biti pesimistični. Zanimivo, kako ravno zadnja socialna enciklika "Soli- citudo rei socialis"govori o etičnem temelju človeštva, ki ga je treba narediti rodovit- nega za reševanje velikih problemov člove štva. To potrebuje,kot pravi ista enciklika, dialog kristjanov med seboj, srečanje z velikimi svetovnimi religijami in pogovor z "vsemi ljudmi dobre volje.
Katoliški socialni nauk noče svojih temelj- nih vrednot o človekovem dostojanstvu, o solidarnosti, o subsidiarnosti in o skupni blaginji nikomur vsiljevati. Želi jih v dialogu ponuditi. Sam se bo v tem dialogu obogatil Ne boji pa se svojih vrednot razlagati z re- ligioznim izvorom.Kajti od tam dobijo zadnjo globino, pa tudi najmočnejšo motivacijo za tako nujno potrebno družbeno ravnanje.
Stota obletnica katoliškega socialnega na- uka ne sme potekati samo v obliki simpozi- jev in slavnostnih govorov, tudi ne v obliki raznih publikacij. Vse to lahko pokaže us- meritev. Poti samih pa se ne da graditi z dokumenti. Treba jih je oblikovati v praksi, jih narediti sposobne, da nosijo težo in da se da po njih hoditi. Ponovna volja za to graditev je dejanski smisel praznovanja stoletnice katoliškega socialnega nauka.

"FLETNO" JE ŽIVETI V VELIKI DRUŽINI

Praznični dan. Jasno,sončno vreme. Ceste so nenavadno prazne. Pot naju vodi proti Gorenjski. Med vožnjo se nama ponuja en- kraten pogled na naše čudovite gore. Nji- hovi vrhovi so odeti s snegom.Sončni žarki pa nama podobo teh krajev še polepšajo. Pogled,in z njim misel, potujeta po vrhovih in se ustavita na Triglavu, ki v soncu izža- reva vso svojo lepoto. Vse je tako živo pred nama, da se spomini vrnejo v čas, ko sva proste dni preživljali tudi v gorah.

Pomisliva na družino,h kateri sva namenjeni. Postavlja se nama vprašanje, kako oni preživljajo proste, praznične dni.
V avtomobilu ni čutiti, da je v deželi zima,saj je snega na na- jini poti le za vzorec. In to tik pred ciljem.
V objemu gora leži naselje Brod,kjer stanu je JERNEJ CVETEK (Brod 6, 64264 Bohinj- ska Bistrica), najstarejši otrok 10-članske družine,h kateri sva dospeli.Vsi so bili doma Oče Janko naju je pozdravil že na dvorišču mama Katja pa je bila z otroki v hiši. Tu je bilo prijetno živahno. Beseda je dala bese- do in naše kramljanje je postajalo zanimivo in nadvse prijetno.
O družini nama je pripovedovala mama.

Dolgčas vam gotovo ni nikoli?
O, to pa sploh ne! Delo, molitev, razvedrilo in zabava napolnjujejo naš vsakdan.

Kdaj ste zvedeli,da je Jernej bolan? Ka kšna je bila vaša reakcija ob tej novici?
O Jernejevi bolezni sem zvedela že takoj po njegovem rojstvu. Takrat so mi zdravniki celo dejali, da sploh ne bo preživel. Videla sem ga šele četrti dan po porodu, ker sem imela carski rez. Zdravnica mi je rekla, da mi bo čez en teden povedala, če bo pre- živel ali ne. Imel je namreč strašne krče.
No, potem je pa kar nekako napredoval. Do enega leta starosti sva redno hodila na fizioterapijo. To so mi že takoj po porodu povedali, ampak človek takrat ne razume, ali morda noče razumeti, kaj vem.

Kako je bilo z njim po prvem letu življenja?
Do prvega leta je v rasti normalno napre- doval. Opazila pa se je že posebnost na desni roki - bila je slabša, z njo ni toliko gibal. Ko je bil star eno leto, je dobil tudi epileptične napade. Zato je bil tri tedne v bolnici.Po vrnitvi domov je bil kot "mrliček" nič ni bilo od njega. Ves čas so mu dajali injekcije. Polagoma je šlo na boljše in inje- kcije so opustili. Ves čas sva redno hodila na fizioterapijo.

In kaj so rekli zdravniki? Kakšna bo- lezen je to?
V bolnici so mi dali takšno odpustnico, da je nihče ni znal prebrati. Jernejeva bolezen se imenuje cerebralna paraliza.

Jernej je vaš prvi otrok?
Ja, on je prvi. Nosi zastavo v naši družini.

Sedaj šteje vaša družina deset članov: mamica in ati ter osem otrok.
Ja,res je.Verjetno bomo pri tem številu tudi ostali. Sedaj smo ravno zaokrožili število.

Po kakšnem vrstnem redu so ti vaši otroci prijokali na svet?
Kot sem že povedala, je Jernej prvi, nato Marija, za njo Janez, nato Lucija, peti je bil Anton, Miha je bil šesti, Luka sedmi in zadnji je prijokal Matej.

Obrneva se proti Jerneju in ga povpra- šava, koliko je star.
Bil je bolj redkobeseden,zato je pokazal kar s prsti-svojimi in dva je dodala še mamica, da je bilo zadosti. Miha hitro prešteje in pove, da jih je dvanajst. Pritrdi še mamica in vprašanje je razrešeno na Jernejevo in naše zadovoljstvo.

Ste morda kdaj pomislili, da ne bi imeli več otrok, ker je Jernej invalid?
Ne,na to sploh nisem pomislila. Vedno sem upala, da bo vse dobro.

Ste bili ves čas doma pri otrocih?
Ja. Ko sva se poročila, sem ostala doma. Prej sem hodila v službo v Ljubljano.Potem sem si rekla,da se ne bom vozila.Tako sem ves čas doma ob otrocih.

Kako se pa preživljate?
Mož - ati - hodi v službo. Imamo pa tudi kmetijo, tako da se zdaj kar da živeti.

Kdo dela na kmetiji?
Mož ob pomoči otrok. Na njivah delam tudi jaz.Veliko nam pomaga sestra,ki je tu blizu poročena. V hlevu pa je možu v pomoč njegova mama. Delo zmoremo: skupaj sto- pimo pa kar naredimo vse, kar je potrebno Marija, Janez,Lucija in Anton so res že kar pridni delavci.

Gotovo je mnogo stvari, ki vas spomi- njajo na Jernejevo bolezen.
Spominjam se,ko sva hodila na fizioterapijo Jernej je bil še majhen in je veliko jokal. Fizioterapevtka mi je ob tem povedala, da petletna deklica že pri vratih pravi, da je dovolj vaj,razgibavanja. Ob tem sem si mi- slila,da nama z Jernejem ne bo treba toliko let obiskovati teh vaj.
Pa že dvanajst let hodiva redno enkrat te- densko v Radovljico. Začela sva v Radov- ljici, nadaljevala v Kranju, sedaj pa hodiva zopet v Radovljico.

Ali potem tudi doma kdaj telovadita?
Včasih že,toda to bi moralo biti bolj redno. Sicer pa se Jernej občasno tudi prepira z mano. Pravi namreč, da ga bom polomila, ker nisem tako nežna kot fzioterapevtka teta Tanja.

Nam lahko zaupate še kaj o Jerneju in poteku njegove bolezni?
Naj dodam tudi to, da Jernej do sedmega leta starosti sploh ni govoril, razen besed ATA in MAMA. Tako smo mislili, da tudi go- voril ne bo. No, pa je bilo potem le bolje. Počasi se je razvijal tudi njegov govor.
Vse do osmega leta je potreboval plenice. Potem pa ga je moja mama, ko je bil v Ži- reh na počitnicah, tega nekako odvadila.

Ste številna družina. Morda edina tu naokrog. Kako vas sprejema okolica, sorodniki? Kaj vem? Zdi se mi, da kar do- bro. Sicer pa je v tem okolišu še ena dru- žina, kjer je tudi osem otrok. Toda tam so najstarejši že zaposleni.

In kako sprejemajo Jerneja in njegovo drugačnost? Sorodniki so ga navajeni že od rojstva in tu ni bilo nobenih težav.Drugi ljudje pa so na začetku, ko so opazili,da ni vse v redu z njim, doživeli neke vrste pre- tres. Od začetka so zelo buljili vanj.

Ste ga morda zato puščali bolj doma?
To pa nikakor. Že od začetka sem ga ved- no povsod vodila s seboj. Rekla sem si, da se ga bodo tako prej navadili. S tem pa se bomo privadili tudi mi. Mislim, da je to prav za vse: za ljudi, za nas in nenazadnje tudi za Jerneja.

Imamo veliko invalidov, ki jih domači ali kdo drug pušča vedno med stenami doma in ljudje zanje sploh ne vedo. V takih primerih se okolica res ne more navaditi kakšne "drugačnosti".Kaj bi vi rekli na to? Tudi sama poznam takšne pri mere. Invalida le redko peljejo od doma, in to je zares zelo težko, kajti takrat očitno vsi gledajo. Spominjam se, ko je bilo pred nekaj leti srečanje z zagrebškimi invalidi (Karitas). Naši invalidi so jim podarili šopke šmarnic,saj je bilo to meseca maja.Mnogim je bilo to srečanje morda prvi stik z invali- dom ali bolnikom.

Kako ste zmogli vse delo v številni družini in ob Jernejevi bolezni? Mnogi starši imajo namreč "preveč" dela že v štiričlanski družini? Vse se je dalo opra- viti.Zdaj Jernej že toliko tehta,da ga težje vzdigujem. Sicer pa kar gre.

Ste morda Jerneja vozili v vrtec?
Pri petih letih je začel obiskovati vrtec na Bledu. Tako ga dopoldne ni bilo doma. V vrtec pa je hodil vse do osmega leta.

In potem?
Potem je začel hoditi v šolo v Radovljico. Tam imajo oddelek za delovno usposablja- nje.Zjutraj ga ob 6.50 pobere šolski kombi, ob 14. uri pa ga pripelje nazaj domov.

Jernej, koliko vas je v šoli? Namesto nje ga še vedno odgovarja mamica. V skupini jih je pet.Med njimi je nepokreten le Jernej Imajo pa zelo "fletno" učiteljico.Vsi jo ima- jo strašno radi. Poleti so jim počitnice že kar predolge, tako težko čakajo šolo.

Kaj delate v šoli, Jernej?
Učimo se pisati črke in številke.Tudi rišemo in poslušamo kasete.Ob tem doda mamica, da je to zadnje zanj največje veselje. Zelo rad prisluhne Avsenikom, ugaja mu tudi drugačna glasba, le da se sliši harmonika, pa je to za Nejca.

Koliko časa naj bi hodil v šolo?
V Radovljico bo hodil osem let, potem bo pa verjetno doma. Sicer imajo še delav- nice, vendar je vprašanje, koliko bi Jernej zmogel.

Je za versko vzgojo kaj poskrbljeno?
V naši župniji hodi v cerkev redno le Jernej občasno pa še eden. Verouka za takšne otroke pa ni.

Kako pa je potem s pripravo na zakra- mente? Je Jerneja pripravljal župnik?
Ne.To ga je pa pripravil moj brat,ki je žup- nik v Žireh.Jernej je bil včasih tam na počit nicah, pa sta se pripravljala za sv.obhajilo. Škoda se mi zdi, da ni nobenega verouka zanje.

Zadnja leta se je ponekod to malo pre- maknilo. Je pa še veliko invalidov, ki niso prejeli zakramentov. Pogosto so menili, da so ti nesposobni za to. Kakš- no je vaše mnenje?
Zdi se mi, da je invalid ali bolnik mnogokrat bolj pripravljen na zakramente kot drugi. Vsi, razen sedemmesečnega Mateja, smo odgovarjali - molili. Ob koncu so dodali še lepo molitev za mir: za mir v svetu, v do- movini, v vsakem izmed nas...
Tega v teh časih razprtij in vojn nikoli ni preveč. Pokrižali smo se.

Kako lepo imate "naučene" otroke. Vedno radi molijo?
Trudimo se,da bi vedno skupaj molili. Vča- sih niso vsi najbolj razpoloženi, pa vendar ne opustimo skupne molitve zaradi tega. Zdi se mi, da radi molijo. V adventu so bili kar za to,da smo molili cel rožni venec,če- prav je za triletnega Luka to kar precej.

Kako sledi molitvi Nejc?
V glavnem kar lepo moli. Navajen je tudi iz cerkve,tako da nima prevelikih težav.Sicer pa ima zelo rad Sv. pismo. Pogosto doma sam "mašuje".To se vidi tudi že na Sv.pis- mu, ki je že precej "zdelano".

Jernej je bil lani na srečanju na Trste- niku ter na morju v Lignanu. Kako mu je bilo všeč? Bil je zadovoljen. Veliko pa o tem sploh ni govoril. Mislim,da se bova teh srečanj z bolniki in invalidi še udeleževala.

Kje vi dobivate moč za veselo prena- šanje vsega, s čimer se vsak dan sre- čujete? Vsako jutro prosim Boga,naj mi da tono dobre volje za ves dan. Potem pa se trudim, da sem res čim bolj dobro razpolo- žena. To prijetno deluje na otroke in dru- žino. Vendar vedno mi to tudi ne uspe.

Saj se vedno smejete.
Ja, smejem se pa res veliko. Pomaga mi pa tudi ati,čeprav je precej zaposlen z delom: v službi in potem doma, pa vendar...

Vi ste torej pravo nasprotje žensk,ki so pred slovensko skupščino protestirale proti življenju (zoper 55. člen)?
Vsaka jih ima verjetno že nekaj na vesti, zato pa so tako kričale. Drugače si ne mo- rem razlagati vsega njihovega ravnanja. Morda je to potešitev vesti.
Poslušala sem poslanca, ki je dejal, da na Slovenskem ne moremo imeti Kosova. Tam imajo ženske po deset otrok in ve se, kak- šne so pri štiridesetih letih.Rekla sem si,da je škoda, da se nisem mogla takrat poka- zati. Lahko bi videli, kakšna sem pri štiri- desetih po osmih otrocih.

Ste doživljali kakšna poniževanja zaradi številne družine?
No, pri Luku, ki ima sedaj tri leta, sem do- stikrat slišala kakšno pikro. Pa kaj. Tega si nisem preveč gnala k srcu. Morda sem bila pa takrat bolj občutljiva?
Razumljivo je, da gledajo ljudje bolj čudno na številne družine,saj jih niso več navajeni

Kako je bilo pa ob zadnjem porodu?
Takrat so zelo lepo ravnali.Nobenih pripomb nisem slišala.Ena me je celo spraševala, ka ko zgleda, ko nas je toliko pri mizi. Pa sem ji odgovorila,da bo najbolje,če bo prišla kar pogledat.

Ste torej imeli kdaj "obiskovalce", ker ste številna družina? Nekoč so prišli od Gorenjskega glasa,da so nas slikali, in nato v časopisu objavili še kratek zapis.

Naše kramljanje je poživil tudi obisk sorod- nikov. Otroci so se jih razveselili. Največ besed so namenili stricu Janezu in mami Ivanki.Izkoristili smo priložnost in jima dali besedo. Mamo Ivanko smo povprašali,kako je sprejela to veliko družino svoje hčerke Katje. Povedala nam je tole:
Skrbelo me je,ko so ji obljubljali hude stvari Od Jernejevega rojstva naprej sem se ve- dno bala za vsakega naslednjega otroka. Obenem pa sem prosila Boga, da bi znali sprejeti to, kar je, kar nam je namenil.
Vsakega otroka smo bili veseli.Še posebno veselje pa so bratci in sestrice prinašali našemu Nejčiju. Vsakega je zelo ljubeznivo sprejemal.
Vprašanje smo zastavili tudi stricu Janezu, ki je duhovnik.
Slišali smo,da ste vi pripravljali Jerneja za zakramente.
Ja,za prvo obhajilo sem ga malo pripravljal. Največ so ga pripravili že doma. Jaz sem z njim morda le še obnovil določene stvari. Vsega doživljanja pa je bil deležen v dru- žini. Veliko dobi tudi pri redni sv. maši.
Kar se verske vzgoje tiče, jo lahko dobi samo v družini ali potem pri kakšni skupini. Glavna je družina: otroci vidijo, da starši molijo skupaj z njimi,in to jim veliko pomeni
Bi morda mamica še kaj dodala? Kaj bi rekli materam ob letošnjem materin- skem dnevu?
Rekla bi,da je "fletno" živeti v veliki družini. Vsak otrok prinese svoje veselje. Vedno sva z možem govorila,da bova imela veliko otrok. Rekla sva, da sedem, sedaj nama je Bog pa še enega za "lon" poslal.

Otroci so priredili prisrčen nastop:Anton je povedal pesem Vrane družijo se rade, Miha je recitiral Župančičevo pesem Ciciban, ci- cifuj, Janez se je izkazal s pesmijo o belem pismu in črnem pečatu, Jernej pa s pesmi- co o hruški debeluški. Nato sta Lucija in Anton zapela pesem o zviti lisički,Jernej pa božični pesmi Glej,zvezdice božje ter Sveta noč. Triletni Luka pa je večino pesmi spre- mljal -sodeloval je malo bolj tiho kot drugi.
V družini Cvetek so se in se še otroci ob starših in drug ob drugem učijo in vzgajajo Vsakodnevna družinska molitev je zanje nekaj lepega, zato tudi radi in lepo molijo. Le kako bi se sicer petletni Miha gladko na učil molitev Angel Gospodov, če ne ravno ob vsakodnevni molitvi v družini?
Ob večerih pa v družini poskrbijo tudi za razvedrilo. Velikokrat prepevajo. Zato ni čudno, da zna triletni Luka že toliko lepih pesmi. Tako kot sprejemata starša vse otroke enako, kljub različnostim, velja tudi za otroke med seboj. Jerneja kljub njegovi invalidnosti sestri in bratje sprejemajo kot sebi enakega. Radi se imajo in to tudi po- kažejo. Bog daj, da bi bilo še več takšnih družin!

Kramljali sva: s. Edith in Mili

SREČA JE METULJ

To knjižico je napisalo pravzaprav moje življenje!
Začelo se je takrat,ko se mi je naj prej upočasnil korak, in dokončalo potem, ko se je zaustavil.
Tedaj sem mislil, da sem prikrajšan za tisto življenjsko dobro,ki je na voljo večini drugih meni pa ne; zato sem začel iskati dobro v vsem.
Ugotovil sem, da ljudi in sveta ne moremo spreminjati po svojih željah in predstavah ter začel spreminjati - samega sebe.
To spreminjanje in preobrazbo sem doživ- ljal kot nekakšno srečo, ki jo želim razkriti tudi vam.
Ponujam vam ta svoja razmišljanja in izku- šnje, da bi vam pokazal:
• kje so naše možnosti tudi takrat, ko mis- limo, da ni več nobenih;
• kje in kako najti srečo tedaj, ko je ne vi- dimo nikjer več;
• kje in kako se lahko oprimemo, kadar nas v življenju nese navzdol ali pa nas vrtinči v slepi ulici;
• kako si lahko pomagamo, da bi se laže prebijali skozi življenjske stiske. Želim,da bi se tudi vam prižgala luč,ki vas bo pripeljala do prebliska, kadar ga boste najbolj potre- bovali. Dragi Zvone!
Srečavala sva se na Radiu ob delu, včasih tudi ob kaki misli, ki sva jo izrekla. Za MS sem izvedela iz drugih ust,ne iz tvojih. Po- slednjič sva se srečala na stopnicah v ra- dijski avli,ko si še sodeloval v "Melodijah po pošti". Zanimivo je, da sem te imela vsa ta leta večkrat v mislih. Zanimalo me je, kako si kaj, kako zmaguješ?!
In zdaj to lepo srečanje!Življenje je obema postavilo mejno situacijo, v kateri ne veš, ne poznaš svojega odziva. Moja preizkuš- nja je bila, kako pomagati sinu (huda pro- metna nesreča), tvoja,kako pomagati sebi Obema je uspelo. Tebi še več, ker sebi pomagati, sebe preoblikovati, je najtežje.
Hvala ti za vsa spoznanja,misli,dobre želje, ki jih želiš deliti z drugimi. Prepričana sem, da bomo vedno znova prebirali tvoje vrsti- ce in tvoja spoznanja prelivali v življenje. Sreča je prišla s teboj - k nam.
Nisem imel namena prebrati rokopisa te knji ge. Toda,ko sem začel,nisem mogel nehati To je odlična knjiga,hotel bi biti njen pisec Občudujem Zvoneta Modreja; kakšne du- hovite in modre sestavke, polne življenjske izkušnje je nabral,in vse v lepi slovenščini!
Pisec potrjuje, kaj vse človek premore z zdravo mislijo in močno voljo: telo dobiva svoje zdravje in moč duha; zdrav duh oz- dravlja bolno telo. Občudujem moža,ki je v bolezni tako življenjsko dozorel,da se nese bično dviga nad osebne težave,da doživlja srečo ob sreči drugih. V tem je dozorel do prave evangeljske modrosti in se dotaknil vira sreče,ko v drugih odkriva samo dobro, nič slabega.Kakšna revolucionarna misel je to sredi sodobne družbe,v kateri prevladu- je sebičnost, ki se sprevrača v sovraštvo.
Ta knjiga obenem prepričevalno govori, da se človek, ko ne more več delati, vendarle še najbolj rešuje prav z delom. Naš pisec se je reševal s pisanjem knjige; knjiga je utelešena človekova misel, ta ga rešuje. Njegova knjiga je veličastno zmagoslavje življenjskega optimizma nad trpljenjem.Za- to pomeni tolažbo in bodrilo vsem obupanim naj ne iščejo sreče v zunanjih dobrinah: najdejo naj jo v notranjosti, v duhovnem svetu in v upanju na večnost.
Knjiga pomeni zmagoslavje duha nad ma- terijo: izpričuje ga živa izkušnja.

Akad. dr. Anton Trstenjak

VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO!

Moramo se približati drug drugemu, pobra- titi se. To je Gospodovo naročilo: "Bodite eno!" (Da bi bili vsi eno). To velja tudi za vas, bolne in prizadete, moč,ki vas bo pod pirala, veselja, ki vas bo poživljalo.
Nekdo je rekel: "Pripravljen sem narediti polovico poti, toda drugi mora narediti tudi polovico..."
Ne! (Nikakor!) Tu ni mogoče matematično računanje,eksaktne znanosti nimajo tu kaj opraviti. V šoli je polovica od deset, pet; za ljubezen pa je polovica devet.
Obhajali bomo božič. Ta praznik nas opo- zarja na korak, in to na takšen korak,ki ga je naredil božji Sin, ko je prišel na zemljo, postal človek kakor mi,otrok v zibelki kakor mi.Tako se nam približa,nam ponuja brats- ko roko.Ni več težav,da se srečamo z Njim

(Odlomek iz božičnega pisma '59, o. Françoisa)

Dragi prijatelji, medcelinska ekipa vam želi, da živite v luči božiča novo leto ljubezni in razdajanja pri gradnji miru!

(sledi sedem podpisov)

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV

November 1991

Pismo medcelinske ekipe vsem narodom

Dragi prijatelji!
Končujemo 1991. leto, ki bo gotovo ostalo vsem v spominu. Povsod po svetu je bilo obilo pomembnih dogodkov, nekaj tudi tra- gičnih.
Lahko smo prepričani, da bo nekaj podob- nega v letu,ki ga začenjamo, zato moramo imeti zaupanje, obenem pa tudi čut za naše odgovornosti.
Vedno znova si moramo klicati v spomin, da je bistvena naloga Bratstva delo za evangelizacijo. V nas je misijonarski duh. Seveda nas ne žene k osvajanju in nadvla- di, ampak nas vabi, da se odpremo drugim pogumno in bratsko (kot bratje).
Ti "drugi" so predvsem dežele naše celine in potem tudi vse dežele sveta. Jezusov duh gre pred nami. Prisluhnimo mu! Po nje- govi dobroti vzemimo (sprejmimo) potrebne spremembe z našimi brati, da bodo skup- nosti, Cerkve, različni narodi v večji meri lahko postali "mesta ljubezni" (kraji lju- bezni), ki jih Jezus želi svetu.
Blagor! Blagor! (Mt 5).
Medcelinska ekipa ne zmore sama narediti vsega. Ne more biti vsepovsod. Zato je potrebno bolj kot kdaj prej, da se čutimo soodgovorne. Ali ni to edini način, da bo Bratstvo živelo svojo edinost v teh prizna- nih različnostih tega velikega mozaika, ka- terega del smo?
Posebej mislimo danes na Afriko. Ta velika celina, ki išče svoje dostojanstvo, svojo avtonomijo, hoče uresničiti pravo svobodo To pa ne gre brez pretresov. Prvenstvena naloga Bratstva je,da bi pravo bratstvo bilo temelj tega iskanja, da bi tisti zadnji (po- nižani) ne bili pozabljeni... Medafrikanski in malgaški sestanek želi vse to pripraviti. To je nedvomno tudi bistveni del afriške sino- de škofov,ki je v pripravi.Kakšno vlogo ima pri tem Bratstvo? Kaj pravite, afriški prija- telji?
Tudi Južna Amerika doživlja težke ure v is- kanju osvoboditve ubogih. Ali bo to na pr- vem mestu sedaj na srečanju CELAM (ško- fijska konferenca Latinske Amerike) v San Domingo, kot je bilo v Medellinu in Puebli? Kako se je Bratstvo vključilo v to pripravo? Medameriško srečanje Bratstva v Meksiku bi moralo omogočiti, da bi dojeli sadove Sameira v tej luči.
Evropa, stara Evropa tudi ni pozabljena. Živela je in še živi v tem letu ure osvoba- janja,tudi žalostne ure sporov. Evropa išče enotnost, zidovi se rušijo,pogodbe so pod- pisane... Toda svobodo misli morajo plače- vati z nezaposlenostjo, revščino prav tisti, ki so bili na to manj pripravljeni... In tu ima Bratstvo spet (veliko) pomembno poslan- stvo. V srednji Evropi se mora odpreti na vzhod.V zahodni mora deliti svoje bogastvo V južni pa mora prevzeti svoje mesto. Pri naših jugoslovanskih bratih mora Bratstvo najti in ustvariti pravico in mir.

Končno mislimo na naše brate v Taiwanu in vsej Aziji, saj skušajo (tudi morajo) ust- variti Bratstvo, ki bo ustrezalo miselnosti daljnega vzhoda, da bo tako lahko skladno prepevalo v simfoniji vseh dežel.
Za vse to bo za vse dežele uresničevanje evangelija odvisno od nas. To pa predpo- stavlja pogum,sodelovanje v službi pravice in miru, obenem pa tudi veliko iznajdljivosti in ustvarjalnosti.
Vse to želimo vsem za leto 1992!
Kaj menite o tem?
Z vso našo bratsko povezanostjo v službi našega skupnega poslanstva,

Medcelinska ekipa

MIKLAVŽEVANJE PRI SV. PETRU V LJUBLJANI

Le kratek čas sem vključena v Prijateljstvo bolnikov in invalidov,gibanje znotraj Cerkve To se na srečo vseh vedno bolj uveljavlja, saj za nas lepo poskrbijo.Vabijo nas tudi na srečanja, ki so zelo prisrčna in prijateljska.
Pred kratkim je bilo miklavževanje, katere- ga sem se udeležila,saj so me povabili. Bilo mi je zelo všeč. Zame je bil nov dogodek. Miklavževanja sem se prvič udeležila letos. Z darili smo vsi sodelovali in bili tudi obda- rovani. Dobila sem lep kipec, ki mi bo ostal za spomin na Miklavža.Priredili so nam tudi kratek program z igrico z lutkami,katero so uprizorili mladi iz župnije Sv.Petra. Pri igrici smo lahko vsi sodelovali in čas je zelo hitro mineval.
Srečanje mi bo ostalo v lepem spominu predvsem zato, ker smo bili skupaj kot pri- jatelji, saj smo,kot pri drugih srečanjih, bili vsi eno. V vseh srečanjih, katerih sem se udeležila, sem občutila veliko srčnosti, do- bre volje in zadovoljstva.Tako so nam tudi na miklavževanju popestrili dan, ki je kar prehitro minil.
Ko smo se vračali, smo se pogovarjali o tem in onem in vsi smo se strinjali, da pra- vo prijateljstvo nikoli ne razočara in je naj bolj zanesljivo.V zavodu so pokazali precej zanimanja za miklavževanje potem, ko je prijetno srečanje že minilo.Če bo možnost, se bom srečanja vedno z veseljem udele- žila.

Duška Prah

PRAZNOVALI SMO...

Da, praznovali smo na Mirenskem Gradu! Pa to ni bilo običajno praznovanje. Bilo je "božje" srečanje v veselju, smehu, sproš- čenosti, preprostosti. Dobrota gostiteljev je grela, dajala občutek edinosti, sprejeto- sti. Krepčali smo si duha, srce in telo. Ni bilo trenutka, ki bi šel v prazno ta večer; in ni bilo nikogar med nami, ki ne bi občutil lepote pa tudi senc spominov za leto, ki se je poslavljalo. Vse nas je napolnjevala hvaležnost in želja:
Dete božje,podari nam svojih milosti, obje- mi nas s toplim mirom, da bo v novem letu manj negotovosti,bolečin;da se bodo naša srca grela v toplini novega upanja in bolj svetlih pričakovanj. Potrebni smo pomoči in blagoslova, Dete božje! K Tebi smo prišli na Grad in da se še bolj povežemo med se boj, da v duhu sprejmemo medse še toliko bratov in sester v našem Prijateljstvu...
Gospod, hvala za veselje v Tvoji edinosti, hvala za molitev,za zbranost pri sveti maši Spremljaj nas še naprej, vodi nas v svoji Previdnosti, da se bomo zmogli boriti - IN VEDNO ZNOVA ZMAGOVATI!

Marjetka Smrekar

VESELO SILVESTROVO

Prijateljstvo je plamen...je bilo zapisano na eni izmed neštetih voščilnic za božič. In v tem plamenu prijateljstva smo se člani PBI iz Ljubljane in bližnje okolice zbrali na Silve strov večer pri sv. Petru v Ljubljani, kjer nas je v imenu župnika in dekana Matija Hama sprejel in pozdravil bolniški župnik Miro Šlibar.
V prijetno toplem in okrašenem prostoru smo drugi sveti večer pričeli z blagoslovom; tega smo med vonjem kadila v mislih po- nesli vsak v svoj dom in do svojih dragih. Med podajanjem blagoslovljene vode drug drugemu smo zmolili rožni venec. Sledili so: slovesna večerja ob spremljavi prijetne glasbe, sproščen klepet,skeči in razne šale V takem družinskem ozračju je čas kar prehitro minil. Že smo se približali trenutku zbranosti in nekaj po poldvanajsti pričeli z daritvijo sv. maše, ki nas je zopet združila v zahvali za vse prejeto v minulem letu in priprošnji za prihodnje. V tej zbranosti smo prestopili prag novega leta brez vsakega hrupa in pred blagoslovom zapeli še zah- valno pesem.
Sledila sta stisk rok z najboljšimi željami in šampanjec. Že pred mašo smo imeli tudi srečelov. Darilo si je moral vsak zaslužiti z odgovorom na določeno vprašanje.Skratka bilo je lepo in veselo.
Za vse to gostitelju,požrtvovalnim sestram sodelavcem in vsem udeležencem prisrčna zahvala.

Marija

Z velikim veseljem prejemam vsak izvod Prijatelja posebej. Vidim, kako si mnogi do- pisujejo in s tem popestrijo našega zveste- ga Prijatelja.Čutim,da iz vsake vrstice diha toplina, ki je v trpljenju prekaljena. Kako lepo je, ko vidiš tudi znane ljudi iz srečanj. Tako vidimo, da je Prijateljstvo razgibano in da živi. Bog vas živi še naprej in naj vas podpira, da boste še veliko doprinesli za blagor nemočnih.
Vaše tople, ljubeznive besede mi dajo v srce toplino,kakor sonce,ko posije na našo zemljo. Te besede mi dajo pogum in voljo za moje bolno življenje. Z zdravjem sem vsak dan slabše,moči mi pešajo in bolečine so večje. Dragi prijatelji, vedno sem med vami z molitvijo in mislijo, naj vam ljubi Bog pomaga, da boste še naprej delali z nami.
Spomnila sem se našega lepega srečanja v Beltincih,ne vem, kdaj se bomo spet videli. To je v Božjih rokah.Zelo sem bila žalostna ko smo se morali tako hitro ločiti. Bilo je zelo lepo. Lep prijateljski pozdrav
Molitev je dih,hrana naših duš.Moja pokoj- na mama je vedno,kadar sva molili,dodala: "Kar najina molitev ne velja,naj pa Njegova dobrota doda!" Zavedam se svojih napak, a verujem v dobroto in usmiljenje Najvišje- ga, da me kljub moji duhovni revščini čaka v nebesih kotiček, tam za vrati - a sreča bo ista.
Vsak dan molim za mir, za pravičnost, za zmago resnice, za zmago ljubezni nad so- vraštvom. Molim s premišljevanjem,zvečer, ko sem sama v tišini in vsa pri Bogu, ki mu zaupam vsako mojo misel. Samo On,Marija in Jezus mi pomagajo,da sem na pravi poti vedno vesela, čeprav me spremlja moja bolezen. Naj bo to v spodbudo in pomoč pri molitvi za vsakega izmed nas.

Štefka

VOŠČILA PRIJATELJEM

Vesela in hvaležna sem za vsa voščila, ki sem jih prejela. Meni pa naj moji sotrpini in dobrotniki oprostijo, ker res ne bom pisala vsakemu posebej, roke mi odpovedujejo. Živim pa z vami in darujem trpljenje in mo- litve, obiskujem vas v prečutih nočeh. Hvaležna sem vsem, ki ste me povabili na čudovita srečanja. O, koliko lažje človek trpi in potrpi, če preživi v tako lepi, srečni družbi nekaj ur. Pred seboj imam dvojno vabilo,pa se bom najbrž morala odpovedati obojemu.Taka je božja volja.Na tem svetu vse hitro mine. Vse prisrčno pozdravljam
Samo čakamo... Njegova ljubezen pa že prihaja s svojo srečo,mirom,dobroto in od- puščanjem in mi se samo še veselimo.Pridi, srca so pripravljena!
Samo On mora priti, da potolaži naš nemir, naše neizpolnjeno hotenje, tudi našo pri- pravljenost Zanj. V Njegovi luči je vsaka, še tako temna noč Sveta noč. Gospodov blagoslov z vami!
Končali smo staro leto in poskušali popra- viti, kar smo napak storili v njem. Upamo, da nam bo Gospod izprosil dovolj moči v tem letu, ki smo ga že začeli, da bomo bolj potrpežljivo stopali proti cilju,ki nam ga On kaže.
Vsem v Prijateljstvu pa mnogo uspeha, zdravja in moči,da bi se z Marijino pomočjo družina,ki jo sestavljamo, povečevala in bi se še utrjevale naše medsebojne vezi.
Kljub temi in smrti v vsakem človeškem srcu gori sveča s polnim plamenom. Sveča nade, upanja in globoke vere v svetlobo usmiljenega Jezusovega Srca, ki nas ne bo in ne more razočarati. V tej veri in upanju vam z molitvijo želimo mir in ljubezen v novem letu.
Gospod, naučil si nas moliti,dal si nam mo- žnosti verovati... Pomagaj nam, da bomo mogli vse to dajati drugim, kakor si ti nas naučil! Uredništvu in vsem našim prijate- ljem želimo: naj skrivnost svete noči poživi vse vas, naj vam utrdi vero in upanje; Novorojeni naj vas vse in vsakega posebej spremlja zdrave, močne in pogumne skozi vse leto! Iskreno pozdravljajo hvaležni
Hvala za vse lepe želje in voščila,ki sem jih za ta božič prejela v tako velikem številu. Vem, da me niste pozabili.
V preteklem letu nisem veliko delala za vas Kriva je bila bolezen, pa tudi leta so že tu!
Kljub temu upam in želim,da se še kaj vidi- mo. Vsem,moji dragi, srečno in nasvidenje!
Vsem želimo zdravja in blagoslova v novem letu, da bi še naprej lahko spremljali inva- lide in prijatelje.
Božična luč naj nam sveti v srcih in mir naj zavlada po vsem svetu. Iskreno molimo za to, Bog nas bo uslišal. Saj je z nami. Vsem prijateljem lepa zahvala za ves trud, ki ga vložite v Prijatelja. Hvala tudi vsem, ki pi- šete Metki in meni. Naj vam Bog stotero poplača.
Takih pisem z voščili in dodanimi lepimi mis limi smo prejeli zelo veliko.Vseh sploh ne bi bilo možno objaviti.Naj vam zato teh nekaj ki vam jih posredujemo,prinesejo pozdrave in dobre želje prav vseh, ki so nam pisali. Naj bodo kot voščilo tudi tistih,ki ne morejo pisati ali ste morda zaman čakali njihovega glasu. Naj bomo tu vključeni vsi - za vse!

Najlepše se zahvaljujem za revijo Prijatelj, saj mi je zelo všeč. Sem invalid na vozičku in zelo osamljen. Zato bi si želel najti pri- jateljev. Lep pozdrav vsem

V MOLITVI SE VAS VSEH SPOMINJAM

Sem zelo nebogljena zaradi bolezni. Sploh ne bi mogla več na kako srečanje, čeprav si tega zelo želim. Pač nisem za nikamor. Pa tudi za na Brezje k Mariji Pomagaj bi ne bila več sposobna. Največ ležim in še malo šivam. V molitvi se vas vseh vedno spomi- njam. Tako se tudi vam priporočam v moli- tev.Saj vem,kako se trudite z nami bolniki. Hvala Bogu za list Prijatelj, ta mi je zelo v korist. Vse najlepše pozdravljam
Mati Terezija je zapisala, da ni najhujša bolezen gobavost, ampak občutek, da nisi sprejet. Vam pa, draga Matilda, naj bo v oporo in tolažbo prav ta prijetna zavest, da mnogi prijatelji ostajamo z Vami v duhu in molitvi povezani, kljub temu da se oseb- no ne videvamo. Z nami ste in ste deležni blagoslova ter sadov našega Prijateljstva. Bog z vami!

MOLIMO IN OHRANJAJMO TA VELIKI ZAKLAD

Ne morem Vam popisati,koliko tolažbe,moči in novega upanja mi je prineslo Vaše prija- zno prijateljsko voščilo. Koliko čudovitih spodbud in ljubezni nam podarjate! Vse to prihaja iz resnične Božje ljubezni in zato skupaj molimo in ohranjajmo ta veliki zaklad!
Prijateljstvo je res velik zaklad, darovan iz resnične Božje ljubezni. Vsak prijatelj je velik Božji dar. Da bi le vsak izmed nas, še posebej tisti, ki smo obteženi z boleznijo, našel dobrega prijatelja, ki bi mu pomagal nositi njegov križ! Molimo in prosimo Gos- poda za dobre prijatelje!

ZELO RADA BEREM PRIJATELJA

Želela bi, da bi ga brali tudi mladi, ki so še zdravi,pa ga mnogi od njih bolj neradi vza- mejo v roke. Tudi sama ga komu ponudim, pa pogleda samo križanko in mi ga vrne, češ - to je zate. Molim in prosim ljubega Boga, da bi nam, bolnim, večkrat omogočil pot v cerkev, ker nam pomeni daritev sv. maše notranji mir, vse, kar imamo. Pa smo tolikokrat odveč,če prosimo koga,da bi nas peljal. Ker peš ne morem v cerkev, bom praznike preživljala doma v upanju, da ob jaslicah najdem notranji mir.
Razumljivo je, da večina mladih ljudi ne misli kaj dosti na bolezen in starost. Kljub temu pa se jih vsako leto le veliko odloči za poklic v zdravstvu. Svojo željo, da bi radi šli v cerkev, pa ne morete najti pre- voza, darujte za spreobrnjenje tistih, ki bi lahko šli v cerkev, pa nočejo iti. Gotovo Vam je tudi molitev ob jaslicah prinesla notranji mir.Kdaj pa kdaj se bo pa verjetno tudi v Vaši okolici našel kdo, ki Vas bo od- peljal v cerkev. Ostajamo povezani z Vami

ZA VSE SPODBUDE ISKRENA HVALA

Ob vsaki priložnosti pride tudi k meni vaše pismo, polno spodbude in moči ter volje,da se spomnite nas, prizadetih.
Koliko želja je ostalo neizpolnjenih, koliko ur premišljevanja. Mnogokrat nas vabite, a vendar je ta zaprtost tudi dala svoj pečat. Kakor da te je sram te okrnjenosti, pa če- prav bi se znašla med mnogimi,ki so enako prizadeti,kljub temu poguma ni.Morda mi bo lažje, ko tako razbremenjujem svoje srce.
Danes klečimo pred jaslicami in občuduje- mo, in prav Njega bodo pribile vse krivice na križ. Tako je naše življenje, vzpenjamo se, padamo,da pridemo od jaslic do Kalva- rije, da smo tam spet z Njim. Za vse spod- bude iskrena hvala. Lep pozdrav
Med seboj smo različno povezani,med dru- gim tudi prek pošte. Z njo želimo prinesti med bolnike in invalide novega upanja in moči za vsakdanje življenje. Veseli nas, kadar se ob pošti kdo od vas "prebudi" in se nam oglasi. Draga Marija, osebno se res še ne poznamo, vendar nas duh prijatelj- stva povezuje v eno družino. Kar korajžno se nam še oglasite in pridite med nas. Te- žak je le prvi korak, potem gre vse lažje.

BOG BO DAL SVOJ BLAGOSLOV

Vsak izmed vas naj sprejme moj pozdrav in željo za blagoslovljeno,mirno in srečno no- vo leto! In da bi bila naša prijateljska sre- čanja duhovno še bogatejša in bolj sproš- čena. Eno izmed teh se nam že obeta.Zelo sem presenečena nad vabilom, ki nam ga predlagate, za srečanje s svetim očetom. To bi bilo za nas enkratno doživetje. S sku pno molitvijo podprimo to zamisel.
Sporočate nam, da bo tudi letos razstava ročnih del bolnikov in invalidov. Žal mi je, ker ne znam in ne morem nič narediti. Vse, kar bom pripravila,bo nevidno.Bog pa bo dal svoj blagoslov, da bo vse najlepše uspelo.
S trdo in tresočo se roko težko pišem,toda z ljubeznijo in dobro voljo gre. Hvala Bogu! Še nekaj mi leži na srcu. Skupaj molimo in darujmo svoje trpljenje za našo sosedo Hrvaško, da bi že skoraj zavladal resničen mir. Ubogi ljudje! Bog se naj jih usmili.
V Sloveniji pa se napoveduje vojna nad nemočnim nerojenim otrokom. Ne morem razumeti tega okrutnega početja.Zdi se mi da premalo naredimo proti temu nasilju.
S potrtim srcem vas vse prisrčno pozdrav- ljam
Hvala vam za vaše obširno in čuteče pismo Hvala tudi za pripravljenost na molitev in darovanje trpljenja, da bi nas Bog podprl v naših načrtih. Pišete tudi, da vas je strah, ker premalo storimo proti nasilju nad nero- jenimi otroki.Tudi za to je potrebno mnogo molitve in darovanja, da bi vsi starši z lju- beznijo sprejemali svoje otroke.Tudi mi vas lepo pozdravljamo.

LEPO JE, DA SE ME SPOMNITE

Najprvo hvala za vso pošto, katero sem prejela. Lepo je,da se me spomnite. Žal se sama kar težko odločim za pisanje. Imam bolnega moža, pa tudi sama se ne počutim najbolje. Kar mi preostane časa,delam raz- na ročna dela. Prejšnji mesec smo imeli tu v Domu upokojencev na Vrhniki lepo raz- stavo ročnih del in spretnosti. Obiskali so nas še drugi upokojenci in otroci iz vrtca. Vsak mesec imamo v Domu mašo.Vsak ve- čer molimo skupaj rožni venec in zapojemo nekaj pesmi. Imamo tudi svoj pevski zbor. V zimskem času smo bolj notri, na toplem, ko bo pa zunaj topleje, gremo radi v nara- vo in tudi na izlete. Vsem prijateljem prisr- čen pozdrav
Draga Marjanca! Dobivamo žalostna in bolj vesela pisma, ki kot sonce zasijejo v ured- ništvo. Tudi vaše pismo je tako. Sprijaznili ste se z božjo voljo in z življenjem v Domu Človeško življenje je pač tako kot narava - pomlad, poletje, jesen in zima. Kot se veselimo pomladi in poletja, s hvaležnostjo sprejemajmo tudi jesen, ko uživamo sado- ve svojega truda, in zimo, ko se z naravo vred pripravljamo na počitek. Življenja ne moremo ne prehitevati ne ustavljati. Vse ob pravem času.In hvala Bogu za vse lepe in žalostne dni!

OBISK MISIJONARJEV IZ ZAMBIJE

Zunaj je bilo sončno septembrsko popoldne Nas tri in naše starše so presenetili in raz- veselili z obiskom misijonarji: g. Grošelj, g. Rovtar in g.Rozman.Ta obisk nam bo vsem ostal v zelo lepem in nepozabnem spominu Gospodje misijonarji, "Bog lonaj" vam, da ste tudi naši družini podarili svoj dragoceni čas in ste se med oddihom doma spomnili tudi na nas. Žrtvujete svoje delo v misi- jonih za vse, ki so vaše pomoči potrebni. Hvala Bogu, ki nam daje tako požrtvovalne in dobre ljudi! Gospodje misijonarji, sestre misijonarke, želimo vam predvsem trdnega zdravja ter obilo moči in poguma pri vašem nadaljnjem poslanstvu v misijonih. Naj vas vse in vsakega posebej spremlja čimveč Božjega blagoslova in milosti.Mi pa ostaja- mo vaši zvesti prijatelji - bratje in sestre v Bogu in vas vključujemo v molitev. Vse to bogati in krepi naše lepo in veliko prijatelj- sko povezanost! V želji, da nas naš dobri Bog tako veselo združuje,vas vsi hvaležno prijateljsko in vdano pozdravljamo.Pozdrav tudi vsem bralcem Prijatelja.
Vaši zvesti prijatelji:

vsi Vovnikovi iz Križ

V Kanalu ob Soči smo se 21. septembra 1991 poslovili od naše Anice Blažič - Stamboldžovski.Žalostno so peli kanalski zvonovi Anici v poslednje slovo. Kar nismo mogli verjeti,da je ni več. Gospodar življe- nja,v katerega je bilo usmerjeno vse njeno življenje, jo je poklical k sebi.
Anica je bila neizčrpen vir dobrote, z veli- kim posluhom za človeka v stiski. Pogrešali jo bomo njeni sodelavci, prav tako bolniki in ostareli, za katere je imela vedno toplo besedo in veliko srce. Ob naših srečanjih je bila vedno pripravljena pomagati s pre- vozom najtežjih invalidov. Ob tem slovesu ni besede, ki bi izrazila tisto, kar bi ji radi povedali. Ohranili jo bomo v lepem in hvale žnem spominu. Zaupamo,da je našla milost pri Bogu in bogato plačilo za vsa dobra dela.
V velikem sprevodu, ki je bil priča njene priljubljenosti med nami, smo jo pospremili na domače pokopališče, kjer bo počivala v svojem rojstnem kraju. Ob tihem žuborenju bistre Soče naj njena duša spokojno poči- va v Gospodovem miru!
V nedeljo zvečer, 17. novembra 1991 je v Gospodu spokojno zaspala Justina Zidanšek mama našega prijatelja Miha Zidanška. Po- kojni Miha je bil pri vseh zelo priljubljen za- radi svoje odprtosti in dobrotljivosti. Mnogi se še spominjate,kako smo ga pospremili k večnemu počitku na Miklavžev večer pred šestnajstimi leti.
Zidanškova mama Justina je dočakala šti- riinosemdeset let. Bila je izredno dobra in velikodušna.Z možem Antonom sta podarila življenje desetim otrokom. Z globoko vero in neomajnim zaupanjem v Boga se je vsa razdajala za svojo številno družino. Imela je odprto srce za vsakega človeka.Veliko je molila in redno hodila v cerkev v Špitaliču, kjer so nekdaj živeli kartuzijanski menihi v samostanu Žiča. Ob tej cerkvi je poleg svojega moža in sina Miha našla svoj pos- lednji počitek, h kateremu so jo pospremili številni duhovniki in verniki.
Ob njeni zadnji uri se je ob njej zbrala vsa družina. Sin Jože, župnik v Braslovčah,ji je podelil sv.popotnico.Mama se je od vsake- ga posebej poslovila in obljubila, da bo v nebesih za vse prosila. "Glejte, kako umira pravični!"
Ko sem prebirala voščilo, ki mi ga je za mi- nuli božič med prvimi poslala naša dobra in plemenita prijateljica Pavla Tomec,Zelena pot 15, Ljubljana,si nisem mogla misliti, da ga ona ne bo doživela. Božja pota res niso naša pota. Gospodar življenja je odločil,da je naša draga Pavla praznovala božič že v nebesih med izvoljenimi. V njenem življenju je bilo več trnja kot rož,tako je sama zapi- sala. Zato upravičeno upamo,da je Gospod to tuzemsko trnje v večnosti spremenil v cvetje. Lepo je živela, rada je prepevala tudi v zboru,in seveda rada se nam je pri- družila na srečanjih Prijateljstva.Bila je res dobra in iskrena prijateljica vsakomur.Pavla gotovo moli za nas in za našo preizkušano Slovenijo.
Ko so v januarju letos naši sodelavci obi- skovali prijatelje na Primorskem, so želeli obiskati tudi Slavo Batistič, Ul.9.septem- bra 100, Vrtojba, Šempeter pri Gorici. Do- mači so jim povedali, da je Slava odšla za večno domov. Naj se spočije v Gospodu!

s. Mihelangela

Rešitve (izpišite le vodoravno) pošljite do 20. februarja 1992 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. letna naročnina za Prijatelja, 2. klekljani prtiči, 3. klekljani križi, 4. žepni robčki.

Rešitev križanke 6/91 vodoravno:
MATIJA, RA, DER, ANDREJ, SR, PSIHOZA, TONIN, KUN, BANALNOST, JUTA, IGALO, AED, AKOV, KATI, SPREGA, NAM, ROB,ČIN, ULAN, ENAKONOČJE, ADELA, ZAŽIGANJE, TACA.

NAGRAJENCI 6/91:
1. letna naročnina za Prijatelja: MARIJA SIMNOVČIČ, Vodnikova 6, 65280 Idrija
2. kvačkan prt: MARIJA MIKLAVČIČ, Grad- nikove brigade 39, 65000 Nova Gorica
3. F.Sodja, Glejte,že sonce zahaja: REZKA RAMŠAK, Zduša 1, 61240 Kamnik
4. kvačkan prtiček:PRIMOŽ CANKAR, Ope- karna 7, 61420 Trbovlje.

Zahvaljujemo se darovalcem, ki so v pre- teklem letu prijazno odstopili svoje izdelke za nagrade in se priporočamo v prihodnje.

Suhi dol nad Horjulom in toplar, v ozadju Sv. Andrej na Planini nad Horjulom (avtor F. Stele)

Prispevke za št. 2 pošljite do 20. feb. 1992