DECEMBER

• Da bi mlade družine učinkovito delale za boljši svet.
• Da bi družina dejavno podpirala misi- jonsko delo evangelizacije.
• Da bi praznovanje božičnih praznikov poglabljalo nravne in verske vrednote družine.

Veselje je v tem,
da stojimo ob strani
Njegovih bratov -
ne z mnogo besedami,
temveč polni pozornosti.

Dragi prijatelji!
Dan za dnem poslušamo zaskrbljujoče vesti.Tudi trinajsto premirje je ostalo na papirju brez vrednosti. Nesmiselni vojni na Hrvaškem ni videti konca. Iz hvalež- nosti Bogu,da imamo vsaj v naši domo- vini Sloveniji mir, se moramo čutiti po- klicane, da materialno ali vsaj duhovno podpiramo vse,ki so tako hudo in nečlo veško prizadeti na različne načine.Hkrati pa se ob lastnih gospodarskih težavah nikakor ne smemo vdajati malodušnosti ali izgubljati zaupanja. Za vsako dobro stvar je treba kaj potrpeti. To nam po- trjujejo osebne izkušnje,uči nas zgodo- vina.
V adventnem času stopi v ospredje silna postava Janeza Krstnika. Je glas vpijo- čega v puščavi, ki napoveduje Mesija. Drami in kliče k pokori,grozi in daje upa nje. Njegove besede se prilegajo tudi današnjemu času. Velik je prav zato, ker je znal biti majhen. Ko je pogumno opravil svojo nalogo klicarja k spreobr- njenju in pripravljanju poti Kristusu, se je umaknil.
Poleg Janeza je z nami tudi Devica Ma- rija. Sveti Ambrož je zapisal: "V vsakem od nas naj bo Marijina duša, ki "poveli- čuje Gospoda", v vsakem od nas Marijin duh,ki "se raduje V Bogu". V Betlehemu je bila ena sama Kristusova Mati,po veri pa vse duše rode Kristusa..."
Božič je čas, ko prijatelji še bolj mislijo drug na drugega. Na naslednjih straneh so nam sodelavci pripravili obilo branja za samotne zimske dni. Oživljanje spo- minov na duhovna srečanja, kjer smo tako v bratih in sestrah kot v evharistiji doživljali Jezusovo bližino,bo marsikomu pomagalo doživeti Odrešenikovo rojstvo v srcu.Drugemu bo klena beseda o vzgoji za Karitas prebudila speči čut ljubezni, da bo bolj pripravljen podati roko v po- moč. Za vsakega bo kakšna spodbuda, da bo bolje in z veseljem do življenja u- porabil svoje zmožnosti za lastno duho- vno rast in za dobro bližnjega.Naj misel na bližnjega postane dejanje krščanske ljubezni. Tudi "Beseda je človek postala in se naselila med nami" (Jn 1,14).

Uredništvo

TRI SITA

Nekdo je ves vznemirjen pritekel k mo- dremu Sokratu. "Poslušaj, Sokrat, pove dati ti moram, kako tvoj prijatelj..."
"Počakaj!", mu je segel modrec v bese- do, "si to,kar mi imaš povedati, presejal skozi tri sita? Naj pogledava, če gre to, kar mi želiš povedati, skozi tri sita. Prvo sito je resnica. Si se prepričal, da je vse,kar mi nameravaš povedati, res- nično?"
"Ne, slišal sem pripovedovati in..."
"Tako,tako! Toda gotovo si napravil pre izkus z drugim sitom, ki je sito dobrega. Je to, kar mi hočeš povedati - če se že ni izkazalo za resnično - vsaj dobro?"
Obotavljaje je dejal drugi: "Ne, to ni, nasprotno..."
"Hm" je nadaljeval modrec, "naj upora- biva še tretje sito in se vprašajva,ali mi moraš povedati,kar te tako vznemirja?"
"No, ni potrebno..."
"Torej", se je smehljal modrec, "če ni to kar mi nameravaš povedati,niti resnično niti dobro niti potrebno, tedaj ne pripo- veduj in s tem ne obremenjuj ne sebe ne mene!"

Hans Berthold

ODLOČITEV ZA ALI NE

Dragi Prijatelj!
Medsebojni pogovori spodbujajo, odpi- rajo vprašanja; eno teh se je pojavilo v meni te dni, ko je bilo rečeno (glede na sedanje razmere na Hrvaškem): "To bo večno trajalo". Odgovor: "večno traja samo pekel".
Prosim,povejte mi, kako je to mišljeno s stališča vere in našega verovanja! Vsaka razlaga me bo obogatila! Krščanstvo je stopilo v svet kot religija absolutne ljubezni. Bog vse ustvarja iz ljubezni. Hoče, da je še kdo deležen njegove ljubezni:ustvaril je svet in člo- veka. Želi si bitij, ki bi se medsebojno ljubila, kakor jih on ljubi in katerim bi bil on merilo ljubezni. Bog pristopa k svetu z ljubeznijo, odnos sveta do Boga pa bi moral biti prav tako odnos ljubezni. In prav isti pečat bi morali imeti medčlove ški odnosi.Krščanstvu gre za to. Imamo obljubo: Kdor ima ljubezen,ima vse;kajti "Bog je ljubezen in kdor ostane v ljube- zni, ostane v Bogu in Bog v njem" (1 Jn 4, 16).
Z Jezusom je nastopil novi človek, ki je svet,poln trpljenja in smrti,sovraštva in razdorov že premagal.Z njim sta nasto- pila novo nebo in nova zemlja. Kristus nam zagotavlja, da gre svet srečnemu koncu naproti. Tam ga ne čakata zavr- ženost in nič, temveč polnost in ures- ničenje novega človeka v najvišji meri. Ljubezen bo slavila zmago nad zlom.
Ker je krščanstvo vera ljubezni, je tudi vera svobode, kajti brez nje ni ljubezni. Ljubezni ne moremo niti naročiti niti ku- piti, marveč je svoboden dar. Bog nas ne sili, vabi nas in pričakuje od nas od- govor na svojo pobudo. Na ljubezen pa lahko odgovorimo z ljubeznijo, ali z rav- nodušnostjo. Bogu morem reči tudi "Ne" Bog vzame človeka resno. Ni posegel vmes, ko so ljudje obsodili njegovega Sina, da je umrl kot hudodelec.
Bog je vse,kar je ustvaril,ustvaril dobro (prim. 1 Mz 1, 31). Obstaja pa nekaj, kar Bog ni ustvaril, ker tega ni hotel, in vendar obstaja,ker je to človek "ustvaril" Tisti nekaj je nastal tedaj, ko je človek začel sovražiti svojega brata, ga izkori- ščati in ubijati,ko je obrnil hrbet ubogim zatiranim in lačnim,ko je bolj ljubil sebe, kakor bližnjega, ko je sebe postavil za središče življenja, ko je začel zidati la- stno mesto in pri tem pozabil na Boga, ko se je zadovoljil s sedanjim zemeljskim življenjem in se tako odpovedal boga- tejšemu, bratskemu in večnemu. Ko je naredil vse to,tedaj je nastala stvarnost ki jo imenujemo pekel. Pekel ni božje, temveč človeško delo.Pekel obstaja,ker ga je človek naredil sebi.Nihče ne more zanikati zla, hudobije,zlih namenov, pre računanih in hotenih zločinov ter opo- rekati človekovi svobodi.Ker vse to ob- staja, obstaja tudi pekel. Seveda to ni pekel rogatih hudobcev.Mišljen je pekel ki si ga pogubljeni ustvari sam sebi.
Pekel je človekovo zakrknjenje v zlu. Je torej človekovo stanje in ne kraj, ka- mor pridejo grešniki in kjer naj bi gorel ogenj. Pekel je stanje človeka,ki se isto veti s svojo egoistično odločitvijo in se je zakrknil v svoji odločitvi, v njej tako rekoč okamenel. Gre za ljudi,ki so izrekli tako dokončni in odločilni ne,da ne mo- rejo, a tudi nočejo izreči nobenega da več.
Kristus ve, da je človek sposoben ust- variti tudi pekel. Zato je glavno vabilo njegovega oznanjevanja klic k spreobr- njenju. Pekel je eno od velikih dejstev, ki pa človeka ne doleti,ampak si ga sam pripravlja s svojim življenjem.
Za to stanje uporablja Sveto pismo raz lične prispodobe: neugasljiv ogenj, ma- ščevalen ogenj,ognjena peč in ognjeno jezero, stok in škripanje z zobmi, ječa, črv,ki ne umrje, druga smrt in pogublje- nje. Vse te prispodobe so izposojene iz človekovih izkustev: bolečine, dvoma, polomije. Pekel okrne človeka v njegovi bistveni vrednosti-kot človeka.Poklican je k svobodi, a živi v ječi. Ustvarjen je za svetlobo, a biva v temi. Poklican je k polnosti v Bogu, a živi neuresničeno življenje osamljen. Ustvarjen je bil za ljubezen, ki je dajanje in sprejemanje; ustvarjen je bil za sožitje, za medse- bojno podarjanje ter za uživanje božje bližine. Toda izgubljenec se je od vse- ga tega izoliral. Največja nesreča pa je dejstvo, da je Bog odsoten.
V človekovi svobodi je torej mogoče oboje:nebesa in tudi pekel.Pekel je od- ločitev celotnega življenja in vseh na- ših dejanj. Nihče ni vnaprej določen za pogubljenje.Ne gre za eno samo člove- kovo dejanje, temveč za naravnanost, usmerjenost, razpoloženje naše osebe. Dokončna in nepreklicna temeljna odlo- čitev nastopi v človeku hkrati z njegovo smrtjo. Ta poslednja odločitev je po- sledica odločanj v vsem življenju. Ni pa izključeno,da je po božji milosti človeku v trenutku umiranja še enkrat dano, da pregleda svoje življenje, se sreča s Kri- stusom, saj je tudi zanj umrl na križu in ni prišel, da bi svet obsodil in pogubil, ampak rešil,ter izreče Bogu svoj dokon- čni da - ali pa tudi dokončni ne.
Z Jezusom je prišlo na svet upanje, za- vest o zmagi, trdno prepričanje, da je ljubezen močnejša od smrti. "Zaupajte, jaz sem svet premagal" (Jn 16,33).Zato moramo na koncu reči,da obstaja pekel kot velika in realna možnost. Iz nebe- škega kraljestva bo namreč izključen tisti ki kljub svoji krivdi ne bo hotel sprejeti daru odpuščanja. Bog ostaja v takem primeru brez moči. Kajti njegova moč je ljubezen!

Prijatelj

FRANČIŠEK KSAVER

Božjepotna podobica po Rein- waldtovi sliki v radmirski cerkvi; objavljena v Drobtinicah 1857 (Celovec): Sv.Francisko Ksaver jan! Svoje dni Indjanom čudo- delni učenik,bodi tud Slovencem vselj mogočni pomočnik.

Don Frančišek Ksaver je bil plemič. Ro- dil se je l.1506 na gradu Ksaver (Javier) v Španiji. Njegov oče je bil predsednik kraljevega sveta. Frančišek je študiral v Parizu na znamenitem vseučilišču in dosegel čast magistra. Seznanil se je z Ignacijem Lojolskim. Ta je Frančiška navdušil, da je študiral še bogoslovje in postal duhovnik. Pridružil se je Ignaciju in njegovim prijateljem, ki so nameravali romati v Sveto deželo. Ko so prišli v Benetke,so zvedeli,da ne morejo,kamor so namenjeni,ker so Turki v Sredozemlju zaprli vsa prevozna pota.
Ignacij in Frančišek sta odšla v Rim.Tam je Ignacij ustanovil jezuitski red;vanj je stopil tudi Frančišek.Ker ni mogel izpol- niti obljube,da bo romal v Sveto deželo je hotel namesto tega storiti kaj druge- ga.Na prigovarjanje papeža Pavla III. je postal papežev delegat za Portugalsko vzhodno Indijo. Aprila 1541 se je vkrcal v Lizboni,pozimi so se ustavili v Mozam- biku, 6. maja pa so prišli v Goo (danes se kraj imenuje Pandžim). Nastopila je deževna doba in nekaj mesecev ni mo- gel naprej. Tu je spoznal,da portugalski uradniki in trgovci ne delajo časti krš- čanstvu.
Med ljudmi je začel oznanjati Kristusovo blagovest in se hkrati zavzemal zanje ter jih branil pred pohlepnimi portugal- skimi trgovci, ki so jih neusmiljeno izko- riščali. Medtem je dospelo v Goo nekaj jezuitov misijonarjev, zato je lahko od- šel. Krenil je na jugovzhodno obalo med ribiče na bisere, ene najbolj ubogih tam kajšnjih ljudi,in jim oznanjal krščanstvo. Kot papežev delegat je moral še naprej in prišel celo na Malajo.Od tam je krenil na Japonsko,ostal tu dve leti in ustanovil krščansko občestvo. Ob delu z budisti je odkril, zakaj je narodu s tako visoko kulturo težko oznanjati krščanstvo.Kdor se ne vživi v dušo naroda,kateremu ka- že pot k Bogu, ne bo imel veliko uspeha To vedo danes vsi misijonarji, tedaj je pa to prvi spoznal Frančišek. L. 1551 se je vrnil v Goo, februarja 1552 se je odpravil na pot proti Kitajski, a je prišel samo na otok Sancian. Tu je zbolel in zjutraj 3. decembra 1552 umrl. Čez ne- kaj let so ga prepeljali v Goo in tu je po kopan. Papež Gregor XV. ga je l. 1622 razglasil za svetnika.
Frančišek Ksaver sodi med največje mi- sijonarje novejšega časa, zato je raz- glašen za zavetnika misijonov.V mnogih pogledih je pokazal nove prijeme.Njegov bleščeči zgled je mnoge spodbujal,da so ga posnemali. Prilagodil se je navadam in običajem tujih ljudstev, jim zidal šole in zdravstvene ustanove in jih varoval pred izkoriščevalci, hkrati je odlično or- ganiziral misijonsko delo.Njegov bleščeči zgled so mnogi posnemali. Že tedaj, ko še ni bilo sledu o ekonomskem gibanju, je pisatelj, ki ni bil kristjan, zapisal: "Če bi se glede vere ujemal s Frančiškom Ksaverijem,bi ga moral spoštovati kakor drugega Pavla;kljub temu,da mu ne pri- trjujem glede vere,moram dati priznanje njegovi gorečnosti, prizadevanju za po- šteno in skromno življenje. Frančišek je imel take darove, da jih ne morem opi- sati. Če razmišljam, s kakšno milino in potrpežljivostjo je skušal mladim in sta- rim prižgati luč evangelija, kako vdano je prenašal žalitve in sramotitve, potem moram samo reči: Kdo je bil ta čudoviti človek, da je vse to zmogel?

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

17. Sv. obhajilo je vedno zdravilno

Pri maši, zlasti pri sv. obhajilu, prejme Jezusovo telo naše telo. Če zaradi tega pričakujemo, da bomo ob sv. obhajilu doživeli tudi telesno ozdravljenje,ni po- trebno,da bi govorili o čudežu, ampak o znamenju božje ljubezni do nas.To priča kovanje izražajo številne mašne molitve po sv. obhajilu. Cerkev tako izpoveduje svoje zaupanje, "da more Bog to, kar je bil obljubil, tudi uresničiti" (Rim 4, 12). Gotovo Cerkev ni po naključju sprejela mašne prošnje po obhajilu, prošnjo za telesno ozdravljenje prav v času pred in po veliki noči, ko najbolj močno ob- hajamo spomin Jezusovega trpljenja in vstajenja. - "Naj nam bo zdravilo za sedanje in prihodnje življenje" (četrtek prvega postnega tedna). "Dobri Bog, ... pokaži svojo moč na naših bratih in se- strah. V svoji dobroti jim pomagaj, da bodo ozdraveli in te s Cerkvijo zahva- ljevali" (maša za bolnike).
Če Cerkev izrecno moli za ozdravitev celega človeka,potem to ni čudež, am- pak znamenje božje ljubezni. To potr- juje zgled redovnice, ki bi bila morala s skupino tridesetih otrok odpotovati na počitniški tabor, pa je po stopnicah tako nesrečno padla, da se ji je izlila kri v koleno. Zdravnik ji je predpisal dva tedna popolnega mirovanja.To je pome nilo, da bodo morali otroci ostati doma. Skupina se je skupaj z duhovnikom po obhajilu zahvalila Jezusu za ozdravljenje duše in telesa. Drugi dan je redovnica lahko odpotovala skupaj z otroki, ker ni imela s kolenom nobenih težav.Štirinajst dni kasneje je pisala duhovniku:"Še bolj kot za telesno ozdravljenje se moram Gospodu zahvaliti,da me je ozdravil na- vezanosti na nekega človeka, o kateri sem mislila, da se je ne bom mogla niti rešiti". Bog je pokazal,da more izpolniti, kar je obljubil.
Ozdravljenje duše in telesa lahko priča- kujemo pri vsaki evharistični daritvi.Du- hovnik bi moral na to osrečujočo resnico opozarjati pri vsaki maši. Zato je tudi zelo pomembno,da sledi obhajilu dovolj dolg čas tišine, v katerem se bo mogel vsak posameznik in vsi skupaj zahvalje- vati Gospodu za milost ozdravljenja.Ti- šino potrebujemo, da moremo Gospoda s čim večjo pozornostjo sprejeti kot naj bolj zaupljivega gosta in se mu zahva- ljevati, ker je z nami in nas ozdravlja s svojo prisotnostjo. Trenutki tišine po obhajilu so trenutki nežnosti, ki se jim ne smemo odpovedati. V teh trenutkih bi se morali umiriti vsi navzoči pri maši, duhovnik, organist,zbor in drugi verniki. V tem času bomo lahko deležni takšnih ozdravljenj in spreobrnjenja, ki jih nihče ne bi mogel pričakovati. Če po obhajilu takoj nadaljujemo z različnimi opravili in si ne vzamemo čas za tih pogovor z Jezusom, lahko že v kali zadušimo zna- menja božje ljubezni do nas.
Sklepna mašna molitev izraža torej hvaležnost za ozdravljenje,ki smo ga že doživeli. S to molitvijo izražamo tudi vero v resničnost božjih obljub. Zato si duhovnik vzame svobodo in zaupanje, ki ga je izrekel v predpisani molitvi, kar podaljša z osebno molitvijo zahvale. Z občudovanjem naj izpove vero v velika božja dela, ki so se zgodila z vidnim ali nevidnim ozdravljenjem na telesu ali na duši prisotnih vernikov.
Blagoslov na koncu maše je povzetek vseh,zlasti med obhajilom,prejetih darov Blagoslov je tudi naloga za vse navzoče: vsak, ki je bil pri maši navzoč, bi moral biti blagoslov za druge, s katerimi se bo po maši srečeval. Duhovnikova beseda: Pojdite v miru,pomeni poslanstvo. Mir,ki smo ga prejeli po Jezusovi predragoceni krvi, moramo prinašati drugim ljudem. Drugi vatikanski cerkveni zbor ni brez razloga sprejel izjave, da je evharistija "izvor in vrhunec vse evangelizacije" (C 15).Oznanilo o Jezusovi smrti in vstaje- nju, ki si ga nismo sami izmislili, ampak smo ga prejeli v celo svoje bitje,moramo prenašati naprej,kot oznanilo njegovega in našega miru,njegove in naše ljubezni

PROBLEM ČASA

V razpravah o možni učinkoviti pomoči so sanje pogosto hitro končane, ko se pojavi vprašanje časa.Solzam jokajočih ne moremo odgovoriti z naklonjenostjo, z bolnimi na smrt ne moremo govoriti o njihovi situaciji in v pomoč ne dovolj vključiti njihovih svojcev, ljudje,ki so na robu obupa, ne morejo spregovoriti o svoji stiski in na vprašanja ljudi,ki iščejo nasveta, ne moremo zares odgovoriti, ker manjka časa. In dejansko ga pogo- sto manjka.
Marsikaj bi se dalo ugladiti,če bi se čas ki je na razpolago, bolje razporedil in uporabil. Preživeti s kom mnogo časa tudi še ne pomeni,da smo čisto pri njem V določenih situacijah lahko pet minut iskrene in popolne naklonjenosti člove- ku,ki išče pomoč,posreduje več občutka varnosti kot ure 'nezbrane' navzočnosti Isto velja tudi za čas,ki je v okviru slu- žbe na razpolago za počitek in oddih. Nekaj minut izpuščanja, distanciranja, notranjega miru, sproščene mirnosti in zbiranja moči lahko prinesejo majhno in vendar poživljajoče 'doživetje oaze', ki je lahko močnejše kot ne vem koliko prostega časa.
Čeprav je omejitev časa pogosto videti še tako obžalovanja vredna,je ravno ta omejitev lahko zelo rodoviten izziv, ker sili k življenju in k zdravljenju ranjenega življenja. Včasih postane zelo boleče vprašanje, kaj naredim oz.moram nare- diti iz časa, ki ga imam na razpolago. Koliko sester npr. toži nad tem, da so preobremenjene z nalogami, ki jim vza- mejo mnogo časa,tega bi raje preživele ob postelji bolnikov.Ali koliko zdravnikov in duhovnikov ima občutek,da so oropa- ni dragocenega časa za ljudi, ki iščejo zdravje,ker se morajo ukvarjati z uprav- nimi posli;ti se jim zdijo preveč zahtevni Če takšne tožbe pri predstojnikih ali zunanjih naletijo še na vprašanje: "Kaj hočete sploh še delati?" se lahko trplje nje še poveča. Občutek, da je človek "zapravil" dragoceni čas, lahko pripelje do doživetja brezsmiselnosti in s tem do zelo grenkih izkušenj. Poleg iskanja primernih sprememb glede ritma službe, razporeditve dela, dodeljevanja nalog in koordinacije je treba pretehtati naš odnos do časa. Za to je potrebna po- moč za boljše ravnanje z delovnim ča- som, ki nam je na razpolago. Če danes že veliko govorijo o "proračunu časa", to pomeni, da moram biti pripravljen in sposoben odločiti se, da premislim, za kaj si bom vzel čas. Splošno potrošni- ško mišljenje in ravnanje lahko namreč zapeljeta k temu, da čas preprosto kon zumiramo, ne da bi ga oblikovali z dolo- čenim ciljem. Ali ni tako gledano smrt naravnost zdravilen izziv, da pravoča- sno poskrbimo, da pri življenjski bilanci lahko na vprašanje: "Kaj sem naredil s časom, ki mi je bil na razpolago?" damo zadovoljiv odgovor. Ali ne bi bilo v tem smislu dobro, da bi se vsaj občasno zvečer vprašali: "Kaj sem danes naredil s svojim časom?" To naj ne bi vodilo k stresu in še manj k pritisku storilnosti, ampak k spoznanju,da je od tega, kako s svojim časom ravnam in ga oblikujem, odvisno, ali bo moje življenje uspelo.
V bolnicah in v domovih se problem časa zaostri tudi še zaradi tega,ker ga imajo eni preveč in jim noče miniti,medtem ko drugim čas 'beži'. To je lahko tudi (malo upoštevana) pregrada med bolnimi oz. starimi ljudmi in med tistimi,ki jim hoče- jo pomagati, iz katere zraste mnogo agresij. S tem v zvezi bi bilo treba tudi razmisliti za prihodnost, ali ne bi ravno bolni pa tudi stari ljudje v okviru bolj človeka vredne pomoči dobili mnogo več podpore za kreativno oblikovanje časa, ki ga imajo (pomislimo samo na to, kako zelo se v bolnicah in domovih ljudje po- gosto bojijo dolgih večerov ali vikendov) Seveda obremenjuje srednjeročno pro- račun bolnice ali doma še bolj, če po- stavijo izšolane animatorje za bolj učin- kovito in bolj izpolnjeno oblikovanje mnogih prostih ur.Toda dolgoročno bi se to moralo finančno izplačati, ker lahko pričakujemo,da bolj kreativno in aktivno ravnanje s časom prispeva tudi do bolj- šega počutja oz. do hitrejšega zdrav- ljenja. V bolnici bi bilo pri tem že tudi treba razmisliti, ali ne bi mogle sestre (s podporo strokovno izšolanih in tudi prostovoljnih sodelavcev) prevzeti del te naloge,če bi se jih za to dalo odrešiti drugih obveznosti.Za medicinske sestre je vendar pomembnejše,da lahko preži- vijo več časa pri bolnikih in z bolniki,kot da ga uporabljajo za to, da npr. čistijo postelje odpuščenih bolnikov in jih na novo pripravljajo.Pri tem ne gre za deli- tev na bolj ali manj "manjše službe",am pak za vprašanje, kje ima sestra svoje pomembnejše mesto. To zato, ker so sestre za bolnike osebe,s katerimi imajo neposredno odnose in jim posredujejo komunikacijo, zato tudi od njih veliko pričakujejo.Takšna razmišljanja vplivajo seveda tja do gradbenih ukrepov. Na mnogih oddelkih naših bolnic so (če sploh) v najboljšem primeru na razpola- go kotički za komunikacijo oz.za "prosti čas". Tam postavljen televizor namreč še zdaleč ne reši zadovoljivo problema časa za bolnike.
Kdor terapevtsko ali pastoralno dela v bolnici, doživlja, kako je najmanj v vsa- kem drugem pogovoru omenjeno trplje- nje zaradi nezadovoljstva zaradi tega, kako tu preživljajo prosti čas.Pri bolnikih lahko postane ta frustracija močnejša še zaradi tega,ker npr. svojci za to sti- sko ne pokažejo nobenega razumevanja in še poudarjajo, da bi bili sami veseli, če bi imeli toliko časa.
V odnosu med osebjem in bolnikovimi svojci nastajajo napetosti še zaradi te- ga, ker med obiski sestra komaj kdaj ali po možnosti sploh ne pride v bolniško sobo. Izjave kot:"Tu sploh ni videti se- stre" ali: "Te tako stalno sedijo v čajni kuhinji",pogosto zelo obremenjujejo kot predsodki ozračje in tudi močno vpli- vajo na odnos med bolnikom in osebjem (sestro).
S tega vidika je še treba premisliti, ali ne bi bil bolj v pomoč gibljiv čas obiskov (npr. okvirni čas obiskov),v katerem se opravljajo tudi vsa opravila ob bolniški postelji (to od obiskovalcev zopet zah- teva posebno obzirnost,npr.da za kratek čas zapustijo sobo). Pri časovno ozko odmerjenem času obiskov ostane zaradi "množičnega navala" malo možnosti za komunikacijo med svojci in osebjem (sestrami in zdravniki). Idealno bi bilo, če bi lahko prišlo do teh stikov tudi ob bolniški postelji in bi bil v to vključen tudi bolnik. Na mnogih oddelkih je tudi težko med obiski dobiti zdravnika, da bi se pogovarjali svojci z njim in pri tem vključili v pogovor bolnika.
Poleg tega bi bilo treba tudi razčistiti, kako lahko osebje najde in si vzame tisti čas,ki je med službo potreben,da pride človek do miru, ne da bi moral imeti "slabo vest". Na to bi morali misliti tudi vsi tisti,ki nosijo odgovornost za osebje

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

BOG ME LJUBI, ZATO RAD ŽIVIM

Sledim sveti daritvi v logaški cerkvi, gledam sotrpine in druge -vsi smo žejni Boga, njegovega zavetja in Marijine nežnosti...
Gledam, poslušam -v naših srcih je ena sama hvaležnost ljubezni,naj nas priklene nase, zato,da noben trenutek trpljenja ne bo zaman, da bodo naše bolečine blagoslovljene in potem, ob času, naša sreča podvojena...
Polni božje hrane smo si darovali tudi trenutke veselja.Spet gledam,stiska me od ganjenosti: tudi starejši, zelo pre- izkušen človek podarja nasmeh v zado- ščenje: "Bog me ljubi, zato rad živim."
Da,radi živimo - tudi mi trpeči božji slu- žabniki. Ni nam vedno lahko-kot drugim ne, -ker pa sta z nami Mati in Sin, naše trpljenje nikoli ni zaman. Je kažipot k cilju, ki nas čaka, je spodbuda,da se ne nehamo - boriti - in zmagovati!
Jezus, Marija, pomagajta nam, sami ne zmoremo - nič, z vama zmoremo - vse!

Marjetka Smrekar

KARITAS VAS ST. ISIDOR, za prizadete otroke, A-4060 Leonding pri Linzu, Gornja Avstrija

Med drugo svetovno vojno so bili prizadeti osiroteli otroci pod zaščito usmiljenih ljudi obvarovani na gradu Hartheim nacističnih smrtonosnih čistk. Po prihodu Američanov leta 1945 so morali grad zapustiti in nastanili so okrog 70 prizadetih sirot v Hartu (Leon- ding) v dveh izropanih kmečkih domovih bivše sirotišnice St. Isidor. Potrebe so bile zelo velike.
Leta 1947 je tamkajšnji škof poslal v St. Isidor za skrbnika teh otrok kaplana Georga Erberja,ki je tudi sam bil v vojni hudo ranjen. Kaplan Erber se je že v Švici leto poprej seznanil z ureditvijo otroške vasi.Zato se je odločil,namesto običajnega otroškega zavetišča, za iz- gradnjo otroške vasi, in sicer za popol- noma nov tip - za Karitas otroško vas. Njegova zamisel je bila, da bi v eni dru- žinski skupnosti bili dve materi. Vsaka bi imela v oskrbi 6-7 otrok. Dopolnjevali bi se na vseh področjih. Tako bi bilo dano tudi neporočenim ženam živeti v družinskem okolju.
Takšna široko zasnovana gradnja seve- da še ni bila takoj mogoča, tudi zaradi miselnosti o človeka 'nevrednem' življe- nju, ki je bilo pri ljudeh še navzoče. Ko pa so se gojenci takratne pomožne šole (leta 1948) uspešno izkazali v življenju, so dvomljivcem dokazali, da je še kako smiselno,na pravi način pomagati priza- detim. Pomoč je bila tudi v tem, da so pritegnili k izobraževanju strokovnjake. Tako je bilo možno od leta 1955 naprej graditi moderno otroško vas St. Isidor. Zgrajeno je bilo veliko šolsko poslopje pomožne šole ter več družinskih hiš, ki so bile praviloma zgrajene z darova- nimi prispevki, ker tedaj še ni bilo no- benega zakona za prizadete in nobene spodbude za novogradnje. Leta 1958 je bilo zgrajeno poslopje za terapijo, prvo za prizadete otroke v Avstriji.Tudi šolstvo je imelo več strokovnih oddel- kov: šolo za otroke,ki se težko učijo,za govorno in slušno prizadete otroke kot tudi šolo za telesno prizadete. Takšno šolsko skrbstvo je bilo tako vzorno, da je prišlo v šolsko zakonodajo leta 1962. Urejen je bil tudi poseben vrtec za prizadete otroke. Od leta 1954 je bilo uvedeno še eno neobvezno šolsko leto za pridobitev boljšega delovnega in po- klicnega udejstvovanja.
Prvotno so bili tukaj le otroci - sirote; pozneje pa je več staršev prosilo, da bi sprejeli tudi njihove prizadete otroke, kar je bilo sprejeto zaradi obojestranske koristi otrok. Potrdilo za pravilen način vzgoje je bilo dejstvo, da je vedno več ljudi iz okolja želelo, da uredijo vrtec tudi za njihove zdrave otroke. Tako je odpor do prizadetih otrok povsem od padel. Leta 1951 je bila v otroški vasi zgrajena cerkev,ki so jo veliko obiskovali tudi zunanji ljudje in tako je bila priza- detim otrokom že zelo zgodaj omogo- čena družbena vključitev.
Do samostojnega poklica ali poroke pa skrbijo upravitelji z nasveti in dejanji še naprej za te mlade ljudi, ki so kon- čali šolanje.
Danes obsega vas St. Isidor okrog 7 ha sveta, 22 hiš, cerkev, 4 šole, poslopje za terapijo in kmetijo. Vsem otrokom je na razpolago terapija:splošno razvojna, govorna, športna, v odprtih in zaprtih bazenih pa plavalna terapija.
Karitas vas St. Isidor skrbi za prek 300 prizadetih svojih otrok in več kot 200 zunanjih.

Pripravila M. K.

KOT V PRAVLJICI

Bil je lep,sončen dan-lepši kot v pravljici.
Zadnjo septembrsko soboto sva se s prijateljem odzvala povabilu na obisk pri Kokaljevi družini v Topole nad Selško dolino.Pri Kokaljevih je že večletna tra dicija,da enkrat letno povabijo v goste svoje prijatelje invalide in bolnike.
Prisrčen sprejem vsakega posebej,stisk roke v pozdrav in nasmeh-to je bila tis- ta dobrodošlica,s katero so nas najprej obdarili. Kokaljeva mati in oče, hčerki Jožica in Martina ter sinova Lojze in Marijan so bili naši gostitelji.
Še nekaj besed, nekaj misli z njimi, s prijatelji -in že so nas povabili v hišo na kosilo; bolje bi se reklo -na gostijo. Na- polnili smo izbo. Mize so bile pogrnjene in obložene kot da smo na svatbi. Ko- kaljeva fanta sta raztegnila vsak svoj meh,dekleti pa sta zaigrali na frulici. Ob takšnih vižah pa zapoje srce in slišala se je pesem iz naših grl.
Ob veselem razpoloženju in medsebojnih pogovorih se je dan prehitro prevesil v noč.
Vrhunec našega srečanja je bila sv.maša ki sta jo darovala gospod novomašnik Fonzi, kaplan v Škofji Loki, in gospod Jože, urednik Prijatelja.
Gospod novomašnik nam je v nagovoru povedal nekaj bogatih misli in svoje iz- kustvo,kaj njemu pomeni srečanje z in- validi in bolniki. Na koncu nam je podelil še novomašni blagoslov.
Bogu hvala in Kokaljevi družini za tako bogat dan.
Še stisk roke v slovo z upanjem in željo da se kmalu spet srečamo. Obogateni smo bili z novimi nepozabnimi doživetji. Minil je čudovit dan, bogat in sončen - lepši kot v pravljici.

Tone Kanc in Tone Planinšek

OB OBLETNICI HČERKINE BIRME

Vesela sem, kadar zagledam v Prijatelju fotografijo kakšnega birmanca. Želela sem si, da bi tudi moja hčerka Petra sprejela ta zakrament.Želja se mi je iz- polnila lansko leto na večer pred praz- nikom Brezmadežne. Na ta praznik smo se vsi Petrini najbližji svojci in prijatelji pripravljali skrbno in z veseljem. Tako smo Petri in vsem nam, ki živimo z njo, udejanjili veličasten in prelep praznik, ki bo njo in nas spremljal vse življenje.
Zahvalila bi se rada dominikancu p.Van- čiju, ki je Petro kljub njeni hudi duševni prizadetosti povabil v mladinsko skupino kjer so jo lepo sprejeli kot sebi enako. Zahvaljujem se tudi njim, botrci Alji in sploh vsem, ki Petri pomagajo.
Končno pa se zahvaljujem tudi uredni- štvu Prijatelja, ki misli na naše duševno prizadete otroke. Njihovih fotografij ne pošiljamo na razne tekmovalne razpise, kdo je lepši, bolj razvit za svoja leta - naša merila so drugačna- za nas je po- membno samo, da so naši otroci bliže Bogu,z Božjo pomočjo pa tudi mi,njihovi starši, laže živimo.

Petrina mama

IZLET LJUBLJANSKE REGIJE NA LIMBARSKO GORO

Društvo paraplegikov ljubljanske regije zadnja leta uvršča med svoje dejavnosti tudi ogled kakega kulturnega spomenika ki jih v Sloveniji ne manjka. Bilo je sicer letos več variant, kaj bi si ogledali in končno je dobila zeleno luč Limbarska gora z božjepotno cerkvijo. Zaradi zna- nih razmer letos pri nas se je ta izlet zavlekel kar pozno v jesenski čas.
Mnogi,ki smo se tega srečanja udeležili, si ga bomo zapomnili po dežju in mrazu, prvih dveh znanilcih prave jeseni in bli- žajoče se zime. Gorenjske vrhove je prvič izdatno pobelil sneg, zato ni bilo malo takih,ki smo to soboto sredi okto- bra zaskrbljeno pogledovali v nič kaj obetavno nebo. Želja po prijaznejšem vremenu in po snidenju s prijatelji in znanci je bila močnejša od dežja, zato se nas je kljub temu na gori zbralo okoli petdeset s spremljevalci vred.
Med ta obisk Limbarske gore je bila vklju čena tudi sv.maša,ki jo je za nas,za mir in spravo ter prijateljstvo med vsemi, ki v srcu dobro mislimo, daroval moravški župnik g. Primožič.
Da bi bila ta sv.maša še bolj naša, smo pri njej tudi sodelovali.Sam sem pripravil uvodni pozdrav, kjer sem rekel, da smo zopet prišli v lep kraj slovenske zemlje in se sestali v cerkvi,posvečeni sv. Va- lentinu,v še enem od naših lepih sakral- nih (bogoslužnih) spomenikov.
Neposredno, ko smo stopili v ta božji hram molitve,smo se sestali tudi z Bogom kjer smo se počutili domačega, spreje- tega in nagovorjenega. Zakaj? On nas ljubi, poklical nas je v ta čas in prostor v življenje, nas obdaril s talenti, s pri- jatelji... Mi pa? - Vendar, Bog nas ljubi še naprej in kljub temu. Poslal je svoje- ga Sina, ki je kot človek tudi trpel za nas in nam s križa podal roko sprave.Mi pa? - Na vso božjo ljubezen ljudje naj- večkrat odgovarjamo z nezaupanjem, nevero, omalovaževanjem, s hladnostjo in nezainteresiranostjo.Zanašamo se na same sebe in zdi se, kot da nam Bog ni potreben. To pa predvsem takrat,kadar nam življenje teče gladko, spomnimo pa se Nanj le tedaj, kadar smo v stiski in težavah. Vsaj danes bodimo mi kakor otroci. Izkažimo Bogu svoje zaupanje, svojo ljubezen in hojo za Njim. Mnogi smo v ta hram prišli s tem namenom,po skušali pa bomo, seveda vsak za sebe, odgovoriti na prejšnja vprašanja.
Sledile so prošnje, kjer nas je več pris- pevalo svoj delež, vse pa so vsebovale isto,da bi na svetu zavladal popoln mir. Naj tu objavim le eno: "Marija,kako živo Ti želim ob tem današnjem srečanju zaupati vse težke probleme družbe, ki jih ni mogoče reševati s sovraštvom in vojno,temveč samo z mirom,pravičnostjo in spoštovanjem vseh ljudi in narodov."
Tudi uvod v Očenaš sem pripravil in po vedal, da je Bog Oče začetek in konec vsega stvarstva in še posebej vsakega človeka.Kristus pri sv.maši zedinja svo- je brate in sestre. Tako zedinjeni smo tudi mi izpovedali skupno molitev Oče- naš, ki nas jo je po svojih apostolih učil sam Jezus Kristus.
Sledil je pozdrav miru, kjer je bilo pove- dano,da so vse cerkve po svetu zname nje Jezusovega velikonočnega veselja in odmev njegovega pozdrava miru. Ko se takole priložnostno v njih srečujemo s seboj, z drugimi ljudmi in z Bogom, si izmenjamo pozdrave miru; duhovnik pa nas po končani mašni daritvi blagoslovi in odslovi z naročilom, naj bo Gospodov mir vedno z nami. Jezusov pozdrav miru pa je namenjen vsem, ki smo ga vredni in sposobni sprejeti in uživati. Podali smo si roke v znak te sposobnosti in s tem pokazali, da smo tega Njegovega pozdrava vredni.
Po sv. maši nam je g. župnik povedal še nekaj zgodovine o gradnji, poslikavi, rezbarstvu in posvetitvi te božjepotne cerkvice, kjer je k njej v preteklih časih poromalo precej vernikov iz vse Slove- nije, posebno na binkoštni ponedeljek. Škoda,da si je zaradi slabega vremena in gradbenih del okoli nje nismo mogli pod- robneje ogledati. Predsednik regije Ivan Pibernik se je v imenu vseh g. župniku zahvalil za njegov prispevek k našemu obisku Limbarske gore in ga povabil, naj se nam pridruži še pri sproščenem dru- žabnem programu v gostišču.
Že nekoliko premraženi smo se iz hrama duhovne hrane preselili v toplo gostilno, hram telesne hrane, kjer nas je gospodi nja Francka s svojimi pomočniki postre- gla s toplo juho. Tudi že nepogrešljivi Srečko na naših srečanjih je poskrbel s svojimi dobrotami na žaru, da nismo bili lačni. Ker pa brez "muzike" na takih in podobnih srečanjih tudi ne gre, so zato poskrbeli Ržiški fantje.Za vse to,da smo se kljub slabemu vremenu imeli lepo, je pa "kriv" naš neutrudni organizator in predsednik Pibernik s svojimi pomočniki.
Dan se je nagibal k večeru in počasi smo se začeli odpravljati vsak v svoj kraj, saj je še vedno deževalo in mnogi so imeli ob upoštevanju slabših voznih razmer na cesti kar naporno pot pred seboj. Pozdravljali smo se z željo, da se prihodnje leto,seveda v boljših vremen- skih razmerah, zopet sestanemo v ka- kem drugem lepem kraju,da pa se bomo na to goro še kdaj vrnili.

Oton

SONCE NA SREDI SRCA

Akcija '91

Srčno rad bi dal svojemu skromnemu pisanju kar tale naslov, kakor sem ga prebral v Nedeljskem dnevniku,ki vsako leto v svoji Akciji Nedeljskega popelje tristo bralcev invalidov ter seveda ne- kaj njihovih spremljevalcev na izlet v neznano.
Ta vse hvale vredna akcija je bila letos 7.oktobra, tik pred mojim rojstnim dnem Gorenjci smo se pripeljali z Jesenic. V Ljubljani smo se zbrali udeleženci iz vseh krajev naše lepe Slovenije. Vsakemu so pripeli rdeč nagelj in značko AKCIJA '91 In že smo z devetimi Kompasovimi avto busi v spremstvu miličnikov krenili na na- še nadvse lepo potovanje. Zakaj lepo? Ker smo mi invalidi povečini primorani biti le doma, kakor jaz,v samoti. Najprej smo se ustavili na Otočcu, kjer so nam za dobrodošlico postregli s kruhom in soljo ter pijačami. Kostanjevico na Krki smo si ogledali kar s sedežev v avtobusu Med okusnim kosilom v Čateških Topli- cah so za prijetno razpoloženje skrbeli: ansambel bratov Poljanšek iz Kamnika, citrar Miha Dolžan in podokničar Franc Pestotnik.Iz naših vrst pa se je oglasila Ljubica Jančar s priložnostno pesmijo (objavljamo posebej na 8.strani,op.ur.)
Imeli smo res lep dan.Zato hvala Nedelj skemu dnevniku in vsem, ki so v AKCIJI '91 sodelovali ali jo kako drugače podprli.

Albin Urh

PRI DELU Z MLADIMI UŽIVAM

Čas,ko prihaja v deželo mraz pomeni za večino ljudi obdo- bje, ki ga radi preživljamo v bolj ali manj toplih stanova- njih. Za bolnike in invalide to še toliko bolj velja. Večina jih v zimskem času sploh ne gre iz stanovanj.Za marsikoga so to mučni dolgi dnevi, ko ne vedo,kaj bi počeli,da bi čas hitro minil.Medtem pa so drugi takrat morda še bolj aktivni.To nama je potrdila tudi Darinka Slanovec (Cesta treh talcev 15 B, 61240 Kamnik) h kateri naju je vodila pot.
Vesela je bila obiska,a presenečena nad nalogo, zaradi katere sva prišli. Sprva se je malo branila, nato pa je privolila na intervju.

Kako bi se na kratko predstavila v družinskem okviru?
Moj dom je tu pri mojih dveh tetkah in stricu. V bližini so še moji starši, dva brata in štiri sestre z družinami.Tako je moja družina kar velika; rada jo imam.

S čim se največ ukvarjaš?
Poskušam biti na razpolago učencem in dijakom, ki prihajajo k instrukcijam iz angleščine. Težko odrečem in vedo, da lahko pridejo skoraj ob vsakem času, kadar se pač znajdejo v kakšni težavi, pri kateri jim lahko pomagam.
Iz svojih izkušenj poznam tovrstne šol- ske zadrege in stiske. Ker sem veliko manjkala,sem morala stalno iskati zapi- ske,prositi za razlage itd. Precej mučno sem se počutila, kadar nisem bila na tekočem s snovjo.Prav neverjetno,toda še zmeraj včasih sanjam o tem tako živo, da se sprašujem, ko se prebudim, če morda res nimam naslednji dan kak- šnega izpita.

Kaj lahko rečeš o tem delu?
Lahko rečem, da pri tem delu z mladimi uživam, zato ga kar ne morem poime- novati s to besedo. Zdi se mi, kot da ni prava beseda, kot da bi delo bilo samo tisto, kar ne opravljaš z veseljem. Ne nazadnje morda tudi zato, ker ima še druge razsežnosti. Z nekaterimi, ki so nekoč prihajali k instrukcijam in so zdaj že odrasli ali imajo celo že šoloobvezne otroke, se še vedno kdaj srečamo. To so zelo lepi trenutki.

Po končani gimnaziji si šla v Ljublja- no študirat angleščino. Ali je bila to tvoja dolgoletna želja? Pravzaprav sem si želela študirati medicino.Ker sem se toliko srečevala z zdravniki,bolnicami in boleznimi,mi je bila ta veda bližja kot katera druga in me je najbrž tudi zato bolj privlačevala. Zdravniški poklic sem občudovala. Po sili okoliščin sem se na- zadnje morala odločiti drugače.

Kako si torej prišla od medicine k angleščini?
Moj takratni zdravnik dr.Plut mi je študij medicine odsvetoval. Povedal mi je, da je prognoza moje bolezni takšna, da bom morda že pri tridesetih letih morala uporabljati voziček. Svetoval je, naj si izberem kaj takega, s čimer bi se lahko ukvarjala tudi doma. Tako sem se - do- končno šele tik pred maturo - usmerila k angleščini.

Kakšen je danes tvoj pogled na to odločitev?
Šele danes vem, kako dober nasvet je bil to in dobra odločitev. Kajti prognoza se je uresničila,še preden sem lahko do študirala. To je bila dragocena izkušnja o sodelovanju, ki se še nadaljuje, zdaj z dr. Mojco Kos-Golja.

Kdaj se je pojavila bolezen in kako se srečuješ z njo?
Zelo zgodaj. Ko sem bila v 4. razredu osnovne šole, se je pri meni nenadoma pojavila visoka temperatura in bolečina v zapestju.S časom so se težave stop- njevale in se razširile na vse sklepe. Dia gnoza je bila že kmalu jasna: kronično revmatično vnetje sklepov.Tako sem se začela učiti živeti z bolečino, z omejit- vami in negotovostjo in tudi s strahom. Vendar kljub temu sem poskušala živeti čimbolj normalno.

Sprejeti bolezen gotovo ni lahko?
Danes gledam na svojo bolezen kot na del moje življenjske zgodovine. Poskušam spre jemati to, da je bolezen pač postala del mojega življenja. Ker precej boleče doživ- ljam izgube in ločitve, je ob bolezni, ki je napredujoče narave, najtežje morda ravno to,da se je treba z njimi kar naprej soočati da s tem nikakor ne opraviš enkrat za vse- lej ali vsaj za daljši čas.
Bolj od bolečine same boli spreminjanje; sklepi izgubljajo svojo obliko in funkcijo in te deformacije ostanejo tudi, ko bolečina popusti.Sposobnosti in zmožnosti delovanja se zmanjšujejo. Ob tem je strah pred tem, kaj bo sledilo,bolj ali manj stalen spremlje- valec. Rekla bi, da je lahko do neke mere normalen spremljevalec-če ni prehud.Človek ga lahko doživlja kot izziv za svojo osebno angažiranost ali kot motiviranost, ki ga spodbuja, da uporabi moči in sposobnosti, ki jih (še) ima. Lahko tudi olajša izbiro, ker "pomaga" osebno ovrednotiti stvari.
Hočem reči,da me je k odločitvi za določen korak velikokrat vodila ravno ta misel ali bojazen, da naslednje leto tega morda že ne bom več zmogla. Ta nuja, da moram iz- koristiti čas, me nekako žene k temu, da si ga vzamem za tisto, kar imam res rada in mi veliko pomeni. Potem uživam v vsakem nebolečem gibu svoje roke, v sprehodu s prijateljem, v ležanju na soncu nekje ob morju...
Mislim,da je človek vedno razpet med dve- ma resničnostima. Pomembno je predvsem da ohranja ravnotežje, ne izgubi čuta za celostno.

Kako si se seznanila s PBI in kdaj?
Približno pred petnajstimi leti - natančno se zdajle ne spomnim - me je Jože Dolenc, ki je bil takrat kaplan v Kamniku, povabil s seboj v Čatež, kjer je imel meditacijo na srečanju PBI.Bila sem prijetno presenečena Kasneje sem se še odzvala vabilu. In še vedno je tako, da grem, če le morem.

Kako sprejemaš ta srečanja?
Bistvo teh srečanj vidim v tem,da vzgajajo za dostojanstvo in služenje, za partnerske odnose, kjer ni tistega, ki samo daje, in ne tistega,ki samo prejema,ampak oba dajeta in oba prejemata.
Lahko se marsičesa naučimo iz knjig,vzga- jamo pa se predvsem v razmerju; namreč v njem - kakor v zrcalu - lahko vidim tudi sebe.

Sodeluješ tudi pri listu Prijatelj. Kaj bi lahko povedala o tem?
Moje sodelovanje pri Prijatelju se je začelo s tem, da sem zanj občasno kaj prevedla. Nakar me je urednik,Jože Zupančič,povabil k sodelovanju v uredniški odbor. Od tedaj poskušam sooblikovati vsebino rubrike Pri- zadeti v svojem okolju.

Kaj bi bilo treba po tvojem mnenju spre meniti pri Prijatelju, da bi bil (še) bolj bran? Mnogi pravijo, da ima preresno vsebino in da je namenjen le bolnikom. Kaj ti misliš o tem? Meni se vsebina ne zdi preresna. Seveda je resna, saj govori o resnih stvareh. Najbrž se da o marsičem govoriti tudi bolj lahkotno in duhovito,ven- dar mora človek imeti dar za to. Upamo na sodelavce s to sposobnostjo.
Prijatelj je list prizadetih in njihovih prijate- ljev in v dobršni meri list PBl,kar bo verjetno tudi (še) ostal. Kot takšen je specifičen in najbrž ne bo mogel doseči bistveno širšega dosega. Gotovo je treba skrbeti tudi za to Vendar pa mislim, da je treba v prvi vrsti gledati,da bi bilo kvalitetno to, kar smo spo- sobni ponuditi.Potem bo že prišlo tudi ostalo

Vsega dela, ki ga imate pri Prijatelju, bralci ne poznamo. Bi nam morda zau- pala tudi kaj o tem? V okviru Prijatelja zdaj pripravljamo za izdajo tri Bosmansove knjige, ki jih bomo tako, čeprav z zamudo, dobili tudi v slovenščini. Upam, da bomo to mogli izpeljati.Bralcem Prijatelja ta avtor ni neznan,saj so posamezni odlomki iz njego- vih knjig že bili objavljeni v listu in so nale- teli na zelo dober odmev. Zato bi zdaj radi izdelali te knjige v celoti.To so zbirke pravih duhovnih biserčkov,ki so nastali iz avtorjevih pogovorov in srečanj z ljudmi v stiskah. V tem smislu bi jih primerjala s čudovito knji- žico Metke Klevišar 'Kako udomačiti bolezen'
Ko že govorim o tem,bi se rada še zahvalila Tonetu Mlinarju,ki mi je bil s spodbujanjem in svojim znanjem pri prevajanju v nepre- cenljivo pomoč.

Imaš morda kakšne posebne spomine na otroška ali mladostniška leta?
Veliko je takih dogodkov, ki se jih z vese- ljem in rada spominjam. Gotovo ima lahko spomin na nekaj lepega in osrečujočega v določenem trenutku ali v določeni situaciji poseben pomen.
Mislim na hvaležen ali ozdravljujoč spomin. To je bolj način spominjanja, saj vsebino predstavlja človek, prijatelj(ica), s katerim odkrivava ob ljudeh in dogodkih iz prete- klosti čutenje, za katerega se mi zdi, da z njim in zanj dozorevamo. Po drugi strani obstaja tudi spomin,ki človeka zapira vase da postaja cinik in nedostopen in ki odpira in poglablja notranje rane. V tem primeru res ostajajo samo dogodki,brez ljudi okrog, brez okolja in z bremenom krivde. Rekla bi, da je to tisti spomin, pred katerim ni nihče varen. Ravno zaradi stiske, v katero te ta poriva, se mi zdi tako pomembno "odpočiti se" ob hvaležnem spominjanju.
Ko se znajdem v njem,me začne kar boleti, lahko bi rekla, da to dobesedno čutim kot bolečino,da se je v preteklosti toliko stvari porazgubilo ali postalo samo breme.Vendar me ta način hvaležnega spominjanja odpi- ra tudi za to. Še najbolj se mi zdi podoben spravi, in še bolj kot na preteklost me "spo minja" na sedanjost in na to,kar šele pride.
Rekla bi: hvaležen spomin ne sega toliko po preteklosti kot po osebah v njej, s ka- terimi hočemo ohraniti ali (ponovno) vzpo- staviti odnose. Ima obraz sprave, s seboj in z drugimi, in človek se ob njem spočije.

Ali sodeluješ z župnijo?
Bolj z župljani kot z župnijo.

Ali se ti zdi, da je za bolnike in invalide dovolj poskrbljeno? Težko bi bolj določno o tem govorila, ker nimam pregleda. Mislim pa, da razen o posameznih primerih o tem ne bi mogla reči, da je dovolj poskrbljeno. Tako najbrž tudi nikoli ne bo, da bi mogli reči,zdaj je pa dobro ali dovolj poskrbljeno, pa ne velja le za bolnike in invalide.
Problem življenja,zlasti še ob tem,če je vse naravnano v fizično produktivnost,zunanjo učinkovitost in uspeh, je globlji,kot morejo nanj odgovoriti država, institucije in tudi dobrodelno in socialno delovanje. Človek potrebuje upanje in prepričanje, da je prav on in njegovo življenje vredno, pa čeprav je obremenjeno zdaj s tem, zdaj z onim.

Kje dobivaš moč, da s takim pogumom in vedrino živiš svoj vsakdan?
Na takšno vprašanje je težko odgovoriti. Verjetno gre za cel splet srečnih okoliščin. Predvsem to, da sem doma vedno našla varnost in zavetje, veliko ljubeče skrbi in razumevanja mojih najbližjih,tudi prijateljev Vsem sem za to hvaležna.

Kaj je po tvojem mnenju najpomemb- nejše, da se bolnik čim lažje vključi v življenje? Z moje strani je pomembno to, da bi bila odprta za sprejemanje lepega in hudega. Nobene zanesljive zaščite ni, pred doživljanjem brezsmiselnosti, ki je gotovo najbolj mučno in boleče obdobje trpljenja. Tudi vera nas ne obvaruje pred temi obču tki,gotovo pa gleda na globlji smisel vsega tega;vidi novo izhodišče za osebni odgovor na vprašanje o smislu, ne da bi zanikala realnost.

Veliko svojega časa preživiš z mladimi Kakšno mnenje imaš o njih?
V teh letih je njihov cilj predvsem to, da bi uspešno končali šolo in našli službo. Zelo se trudijo, da bi ga dosegli. Predvsem pa to: čim mlajši so,tem bolj si upajo pokazati svojo dušo. Tega sem vesela.

Kakšen nasvet bi dala mladim?
Nasvet? Morda tole: naj v napaki, svoji ali tuji, vselej vidijo tudi možnost, da se jo da popraviti. Tako si ne zapremo poti naprej.

Kako preživljaš svoj prosti čas?
Ja,saj vse,kar sem že omenila, delam prav zaprav v svojem prostem času. Ostane ga še nekaj za kakšne zanimive oddaje na TV, knjigo,da prelistam kakšen dnevni časopis, za obisk in za počitek. Nadvse rada grem kdaj v opero.

Pogovor je bil živahen in nadvse zanimiv. Najraje bi kar zaustavili kazalca na stari stenski uri, ki kljub svojim letom še vedno zvesto služi družini.
Mnogo doživetij in bogatih izkustev nama je zaupala Darinka.To je bogastvo njenega vsakdanjega življenja. Ob vprašanju, če nam je že "odpustila", ker smo jo izbrali za intervju, se je prisrčno nasmehnila. Z od- govorom sva bili zadovoljni. Tako sta naju njena vedrina in velika volja do dela in živ- ljenja pospremili iz hiše.
Bogu hvala za njeno skrito,a izredno bogato življenje, in delo pri Prijatelju.

Na obisku sva bili: s. Edith in Mili

PRIJATELJSTVO

Poletne počitnice sem neznansko rada pre življala pri teti Tonci na deželi. Tedaj, pred mnogimi leti, ko sem končala prvi razred, je bilo prvič, da me je mama celih štirinajst dni pustila samo tam. Teta Tonca je trdila, da je še to premalo, da bi me v tem času lahko malo poredila in da bi mi izginili temni kolobarji pod očmi. Kako sem se vsega ve- selila! Rac v potoku, zajcev, ki jih je imel stric v hlevu, jablan, na katere se je dalo plezati, in tudi obeh mojih bratrancev, ki sta se igrala z mano.
Tisto poletje sem izvedela,da je hudo zbo- lela soseda Minca. Teta je vsak dan sku- hala za zajemalko več in s kanglico romala do hiške pod gozdom. Slišala sem,kako sta se pogovarjala s stricem, da ženski ni več pomoči. Več mesecev je bila v bolnišnici, potem so jo odpustili domov. Hčeri, ki je bila poročena v mestu, so zdravniki dejali, da ni nobenega upanja, da bo živela le še nekaj tednov. Tistih nekaj tednov se je kasneje spremenilo v dolga leta. Vsak dan sem spremljala teto Tonco,prav nobenkrat nisem zamudila te prilike, čeprav se me je sprva loteval občutek tesnobe in strahu.
Soseda Minca je ležala na starinski visoki postelji. Bila je debela, nikoli kasneje nisem videla več take gmote mesa. V sobi je bilo zatohlo, zaudarjalo je po plesnobi,trohnobi in človeških izparinah.Teta Tonca je vedno najprej na stežaj odprla okna.Na blazini se je njen zabuhli in rumenkasti obraz svetil kot luna.Otekle roke,v katerih ni bilo videti komolcev, so brezmočno ležale na odeji. Prsti so bili nabrekli kot klobase. Vstajati ni mogla več,tudi plesti in kvačkati ne,čeprav je bila nekdaj prava mojstrica.
Razveselila se je vsak dan sproti, kot da naju vidi prvič. Dobrovoljno in potrpežljivo se je pustila umivati in česati,teta ji je da- la bel prtič pod brado in ji pomagala držati krožnik.Posedela je ob njej in jo vedno zno va tolažila, kot je vedela in znala.
"Pomisli," je rekla teta Tonca, "letos je naš prvček odličnjak." Postavila me je na stol ob postelji, da me je bolnica lahko videla. Nasmehnila se mi je milo,prijazno,z bolečino
"Sto in sto pesmic zna, pisati in brati se je naučila, računati in risati" je razlagala teta
"Imenitno," se je smehljala bolnica.
"Kaj, ko bi eno zapela?" me je spodbujala teta.
To je bilo bolj težavno, saj sem tam vedno le molčala, kimala ali odmajevala z glavo. A tiste oči so me gledale tako prijazno in moledujoče,da sem se ojunačila in s hripa- vim glaskom začela peti:
"Zlati sonček, skoči mi pod lonček..."
Odpela sem, se poklonila in zlezla s stola k teti v naročje.
"Zlati sonček," je ponovila bolnica. Od ta- krat dalje sem bila zanjo Sonček.
Naslednje počitnice sva se obe z mamo zelo začudili, kajti sosedo Minco so s posteljo vred preselili k teti Tonci v prazno zgornjo sobico.
"Zakaj pa bi hodila vsak dan gor in dol, ko je vendar bolje, da je tu. Vsak hip lahko skočim do nje in pogledam,če kaj potrebuje Poleg tega mi lahko pomagata tudi naša dva fanta, da jo dvignemo in preoblačimo."
"Ali nisi rekla,da ima hčerko? Pa mogoče še koga od svojih?" je začudeno spraševala moja mama.
"Ima," je odgovarjala teta."A ker ne pridejo blizu, je to še huje, kot če bi jih sploh ne imela. Pa je niso vredni.Tako dobra ženska je. Vdano prenaša trpljenje in bolečine, ni- koli ne stoka, nikoli ne tarna."
"Tudi ti si dobra," ji je dala preprosto priz- nanje moja mama.
"Kaj pa še!" je zamahnila teta Tonca z roko, "saj sva bili vedno prijateljici."
Na stol me ni bilo treba več postavljati. Precej sem se potegnila in sama sem imela konjski rep povezan z veliko pentljo. Stala sem poleg nje, že tako velika, da sem ji gledala v obraz, ko je sedela podprta z blazinami.
"Pomisli," se je veselila teta Tonca, "tudi v drugem razredu je šlo gladko."
"Nobene nezadostne?" me je spraševala.
Strašno resno sem odkimala.Kaj si pa ven- dar misli o meni!
"Kakšna dvojka morda?"
Spet sem odkimala in pri tem obračala gla- vo za 180 stopinj.
"Trojke pa so,zagotovo." "Niso!" sem rekla.
"Da ne? Ali res ne? Je res mogoče, da imaš samo štirice?"
"Saj jih nimam! Petice so!" sem rekla zma- goslavno in se veselila z njo, ko mi je za- ploskala. "Zakaj pa ravno ti?" sem spraševala teto Tonco, ko sem bila že malo večja.
"Saj so tudi druge sosede,ki so mogoče še bliže kot ti, pa niso prišle takrat niti blizu, niti je niso vzeli k sebi, ko se ji je bolezen poslabšala."
"Zakaj ravno jaz,vprašaš,Sonček. Zato,ker sva si bili že od nekdaj prijateljici. Vedno mi je pomagala, kadar sem potrebovala pomoč, pa naj sem jo prosila ali ne. Vidiš, zato. Hudo je seveda,da njena hči ne skrbi zanjo. Pomisli, očita mi celo, da bi rada za to kaj dobila!Kakor da bi človek moral imeti vzrok, da si z nekom dober! Seveda, prav imaš, druge sosede so bliže in celo več prostora imajo kot pri nas. Vedno smo vsi mislili, da jo bodo nemara vzeli k sebi pri Mračunu,njeni dolžniki so.A glej,ko je sama zašla v težave,se niso več spomnili nanjo."
"Kako, dolžniki?" sem spraševala.
"Dolžniki, dolžniki. Ne samo, da jim je del zdravja pustila na njihovih njivah, rešila jim je še kaj več.Tega je že trideset let in več pa še vem, kako je bilo. S tvojim stricem sva šla pomagat Mračunu grabit seno in hiteli smo, ker se je pripravljalo k nevihti. Črni oblaki so se podili po nebu in začelo je bliskati in treskati. Grmelo je tako zelo, da smo pustili grablje in vile, celo poročni pr- stan sem snela z roke zaradi strele. Potem je spet treščilo čisto blizu in s takim tre- skom, da me je zabolelo v bobničih. Iznad gozda se je pokadilo in črni oblaki so se obarvali rdeče. Ogenj! Tedaj je Mračunka kriknila: "Mihec!" Tedaj je imel njen sinček šele štiri mesece in pustila ga je doma. Ledena groza nam je stisnila srce in stekli smo drug za drugim čez drn in strn do Mra čunove hiše. Ulilo se je kot iz škafa, in ko smo prišli do ovinka za gozdom, smo bili premočeni do kože.Strela je udarila v Mra- čunov skedenj tik zraven hiše in ogenj se je razširil tudi na hišo, vendar ga je močna ploha že skoraj zadušila,skozi odprta vrata pa se je valil gost dim. Minca je tekala od korita z dvema vedroma vode, vsa premo- čena, in še kar polivala zid. Pokazala je na Mihca, ki ga je položila v naglici v lopo na dvorišču. Zraven njega so v gruči čepele mokre in preplašene kokoši. Zadušil bi se bil, če bi ne bilo Mince. A ona ni marala,da bi se ji zahvaljevali. In res se ji niso, vidiš, celo pozabili so na to..."
Od tedaj sem še raje sedela ob njeni po- stelji in ji brala. Zlasti pesmi je rada poslu- šala in trudila sem se, da sem kar najbolje recitirala.Poslušala me je z neizmerno vda- nostjo in hvaležnostjo. Nikoli ni tožila in jadikovala. Le ko sem se konec počitnic poslavljala, je malo pojokala:
"Sonček, kako mi bo dolgčas po tebi! Kdo ve, ali te še učakam?"
"Seveda!" sem rekla prepričano,"saj me mo rate! Drugič vam prinesem lep nakvačkan prtiček za vašo nočno omarico!"
Nasmehnila se mi je skozi solze v ugašajo- čih očeh.

Že dolgo je ni več in moje ljube tete Tonce tudi ne. Spomin nanju pa še živi v meni. Nikoli ne bo zbledel in z njim ne podoba is- krenega prijateljstva in pomoči.

I. K.

IZ DEŽELE CEDER

Lep libanonski pozdrav,s katerim se ljudje tukaj iskreno zahvalju- jejo za uslugo,ali pa z njim želijo komu srečo pri delu je: "Bog naj ti da zdravje!" S tem pozdravom kličejo božji blagoslov na bližnje.S tem pozdravom tudi sam namenjam bralcem PRIJATELJA ta zapis iz Libanona. Zakaj? Zato, ker ima ta pozdrav za to deželo sedaj še globlji pomen Libanon,dežela,ki mi je bila podarjena,da bi v njej opravljal svoje redovniško in duhov- niško poslanstvo je ranjena zaradi petnajst in pol letne državljanske vojne.Ta ranjenost ni vidna le na zunaj, v porušenih mestnih četrtih Bejruta, katerega mnoge ulice še vedno prerašča trava -temveč tudi v srcih ljudi.
Moje delo je v glavnem župnijsko-pastoralno kakor ga opravlja naša minoritska skupnost Ljudje,s katerimi se srečujem,so preprosti, velikokrat revni; mladi, ki so v teh letih izgubili stare vrednote vere. Narkomanija je eden velikih problemov mlade libanonske generacije. Mladi, ki so sodelovali v vojni kot pripadniki različnih milic, so sedaj brez dela in jih je veliko.Kako jih znova uvesti v normalno, človeka vredno življenje, ter jih navaditi na delo, je za državo hud problem Srečujem se tudi z Azijci (Sri Lanka,Filipini, Indija...),ki si tukaj iščejo kos kruha z naj- nižjimi in najtežjimi deli, za katera dobivajo bedne plače. Libanon je dežela,v kateri so mnogi ljudje potisnjeni na rob,v revščino in tako prisiljeni, da se do zadnjih moči borijo za svoj obstoj. Za vsakega je treba najti primerno besedo,včasih tolažbo in nasmeh Drugi vzrok ranjenosti in razklanosti te de- žele, ki je bil deloma tudi vzrok za vojno, pa je verska nestrpnost. Pritisk islama je močan,zato je naše poslanstvo,da s svojo navzočnostjo ohranjamo krščanstvo na Bližnjem vzhodu, predvsem pa je naša na- loga prinašati Kristusov mir;če ne drugače, z molkom in tiho navzočnostjo. Libanon je še vedno pod sirsko okupacijo,kar pomeni, da je pot do svobode in resničnega miru še dolga. Z ljubeznijo učitelja sv.Frančiška Asiškega ostajamo v tej, nekoč ponosni deželi ceder, da bi s svojim življenjem po- magali ozdravljati rane vojne in sovraštva.
Vsak človek,ne glede na to, ali je zdrav ali ne,potrebuje bližnjega,le da bolnik, invalid bolj živo in morda težje doživlja to resnico. Mnogi potrebujejo duhovnika misijonarja; posebej misijonarji pa potrebujejo ljudi, ki se jih spominjajo v molitvah in jih tako pod pirajo.Ob slovenskem misijonskem kongresu vam izražam željo vseh misijonarjev:Molite za nas! Pozdravljam vas iz dežele, majhne in žalostne,v kateri,tako kot pri vas, ljudje želijo biti srečni. Naj Bog to srečo podvoji vam in nam!

p. Martin Kmetec

JE DOBRODELNOST DOVOLJ?

Deliti toplo juho ali spreminjati strukture?

Če razumemo Karitas samo kot dobrodel- nost, samo kot delitev tople juhe, ji bomo težko našli pravo mesto v današnji družbi, ko predvsem poudarjajo pravičnost in pri- zadevanje zanjo na vseh področjih. O tem govorijo tudi mnogi cerkveni dokumenti od Rerum novarum pa do zadnje enciklike,Cen tesimus annus. Karitas v encikliki posebej ni omenjena.
Pogosto slišimo mnenje: "Ustvarjati pravi- čne strukture, prizadevati si za socialne spremembe je več kot deliti toplo juho." Zares, brez ustvarjanja pravičnih možnosti za življenje se ne da nič spremeniti,ostane vse pri starem. Reveži ostanejo še naprej reveži. Topla juha jim samo za kratek tre- nutek omili stisko.Treba je pa tudi priznati, da komu, ki premražen in lačen prihaja k tebi, ne boš pomagal,če mu boš obljubil,da se boš boril za pravičnejše strukture. Go- tovo boš moral tudi to storiti, toda v tem trenutku ga moraš obleči in mu dati toplo juho,sicer bo zmrznil in od lakote umrl. Po- tem mu še tako pravične strukture ne bodo več pomagale.
Enako velja tudi za usmiljenega Samarijana Ni dovolj, da oskrbi ranjenega,treba je za- varovati pot in preprečiti,da bi se podobno dogodilo tudi drugim.
Zato ne more biti vprašanje, eno ali drugo. Potrebno je oboje: deliti toplo juho in spre minjati strukture.Karitas se tega prav dobro zaveda. Zato razume svojo vlogo bistveno tudi v tem, da si prizadeva za pravičnost in se bori za spreminjanje struktur povsod, kjer je to potrebno. Glavni tajnik Caritas Internationalis, Gerhard Meier, je na 14. področni konferenci Caritas Europa marca 1991 na Dunaju zelo jasno povedal: "Vpra- šanju človekovih pravic mora Karitas po- svečati še več pozornosti!" Karitas mora biti veliko več kot samo dobrodelnost!
Na že omenjeni konferenci na Dunaju je do- sedanji predsednik Caritas Europa, Fridolin Kissling, zelo lepo predstavil preroško na- logo Karitas, ki postaja ravno v današnjem času vedno bolj pomembna. To nalogo so mnogi sodelavci Karitas pogosto jemali pre malo resno. Prerok v Stari zavezi ni vedež, ki napoveduje prihodnost, ampak človek, ki spozna in razume razmere, iz tega spo- znanja pa zna prikazati možnosti razvoja, da lahko ljudje vplivajo nanj. Karitas naj bi imela vlogo takšnega preroka. Živimo v času velikih sprememb. Zelo pomembno je, v katero smer bo ta razvoj šel.Postavlja se vprašanje, koliko lahko nanj tudi vplivamo. To je tudi za Karitas velik izziv in zato mo- ra razmisliti o svoji preroški funkciji ter tudi o poteh,kako bi najbolje razumela in dojela dogajanja družbe.
Za Karitas to pomeni, da mora imeti posluh ne samo za človeške stiske, temveč tudi, kako naj se najbolj uspešno razvija.V praksi to pomeni,da je treba predvsem ustvarjati dobre temelje. Za to pa mora proučevati stiske z vseh mnogoterih vidikov, povezav in posledic, da jih spozna in poišče pove- zavo z gospodarskimi in političnimi struktu- rami.Tako raziskuje tudi vedno nove oblike uboštva in potrebe, ki kličejo po pomoči.
Vse to bistveno spada k nalogam Karitas; to je razvidno tudi iz statuta Caritas In- ternationalis, kjer so njeni cilji opredeljeni takole:
• spodbujati članice, da si v okviru celotne pastorale prizadevajo za podporo,počlove- čenje in celosten razvoj najbolj prizadetih ljudi;
• skupaj z drugimi mednarodnimi organiza- cijami proučevati probleme, ki nastajajo za radi uboštva v svetu, raziskovati vzroke in predlagati rešitve v skladu s pravičnostjo in dostojanstvom osebe;
• sodelovati pri prizadevanjih posameznih narodov za izboljšanje individualnih in druž benih življenjskih razmer,da bi tako dosegli poln razvoj človeške osebe;
• spodbuditi in usklajevati ukrepe pomoči svojih članic v primeru naravnih katastrof ali kriznih situacij, ki jih povzročajo ljudje;
• zastopati svoje članice na interkonfesio- nalni in internacionalni ravni ter podpirati, kolikor je mogoče, sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami za pomoč in razvoj.
Karitas vidi seveda svojo nalogo v tem, da vsakemu,ki zaide v stisko, neposredno po- maga.Hkrati pa si tudi vedno bolj prizadeva, da človeku ob različnih življenjskih potrebah - bodisi zaradi nesreč, bolezni bodisi zaradi odvisnosti od mamil ali česa drugega - po- maga, kjer koli prosi pomoč, saj je človek, ki ima pravico do pomoči. O tem prav po- sebno veliko razmišljajo v Zvezni republiki Nemčiji. Ljudje imajo pravico, da dobijo prostor v bolnici. Imajo pravico, da dobijo prostor v otroškem vrtcu. Imajo pravico, da jih sprejmejo v zavod za prizadete itd. Karitas pogosto prevzame funkcijo, da to pravico spreminja v pomoč.
Poudarek je na pravici; to je zelo pomem- bno za odnos do tistega, ki je v stiski. Če sprejema miloščino, je v podrejenem polo- žaju, če dobiva to, kar je njegova pravica, je odnos lahko partnerski, enakopraven.Ta pravica je tudi sestavni del človekovega dostojanstva. Velik del dejavnosti Karitas v zahodnih deželah je tudi v svetovanju. Človeku je treba pomagati, da pride do svoje pravice, kar v današnjem visoko ra- zvitem, tehničnem in civiliziranem svetu ni vedno lahko.
Če Karitas tako razume svojo nalogo, pred stavlja tudi zelo pomemben družbeni dejav nik s svojim stalnim opominjanjem na nepra- vilnosti v družbi in zavzemanjem za pravice ljudi. Zato je zares zelo zgrešeno,če razu- memo Karitas samo kot zbiranje denarja in delitev miloščine.
Če se spet vrnemo k topli juhi in spremi- njanju struktur, lahko rečemo:
Tretja pomembna naloga Karitas je vzgoja. Ta gre tu v glavnem v dveh smereh. Naj- prej si prizadeva oblikovati in spreminjati miselnost ljudi, da se nehajo vrteti okrog samih sebe,pač pa so pripravljeni prisluhniti drugemu, zaznati njegovo stisko in skupaj iskati rešitev. Gre tudi za vzgojo čuta za pravičnost in tudi zato, da znamo razumeti in povezovati družbena dogajanja in nanje dejavno odgovarjati.
Drugi del vzgoje pa je namenjen ljudem, ki iščejo pomoč v stiski. Tem je treba poma- gati, da odkrijejo sposobnosti, ki jih imajo, jih razvijejo in lahko vzamejo življenje v svoje roke.Treba jih je učiti,kako naj "lovijo ribe".
Karitas je v svojem delu vedno zelo konkre tna in zelo praktična, zato je tudi pristop k ljudem preprost. Govori v jeziku, ki ga vsi razumejo. Zato je Karitas za marsikoga, ki je od Cerkve bolj oddaljen, edina pot, po kateri se lahko Cerkvi približa.
V Steyru v Avstriji je od aprila do decem- bra letos razstava ob stoti obletnici izida enciklike Rerum novarum. Predstavljeno je delo Cerkve v Avstriji na družbeno-social- nem področju v zadnjih sto letih.Na obisko valca izredno učinkuje freska na stropu v St.Veitu am Voggau,na avstrijski Štajerski, ki jo je leta 1921 naslikal Felix Barazutti. V sredini stoji Karl Marx in okrog njega mno- žica delavcev. Nekje ob robu je Leon XIII., malo naprej od njega pa skupinica učenja- kov, ki prebira Rerum novarum.
Verjetno je v tej freski veliko resnice.Lepo in prav je, da cerkveno vodstvo izdaja do- kumente o družbenem nauku Cerkve, v katerih je jasno in lepo povedano, da h kr- ščanstvu bistveno spada tudi skrb za bliž- njega in zavzemanje za pravičnost na vseh področjih, od čisto osebnih, pa do tistih v širšem družbenem, državnem in svetovnem merilu.Učenjaki to vedo.Toda kako vsebino tega nauka prevesti v jezik, ki je razumljiv vsakemu, in kako doseči,da postane jasno vsakemu kristjanu, da krščanstvo ne more biti samo v obiskovanju liturgije in posluša nju božje besede, pač pa sta prav bistveni tudi prizadevanje za pravičnost in skrb za ljudi v kakršnikoli stiski. Brez tega krščan- stva ni,vsaj ne tistega,ki ga oznanja Jezus Kristus!
Prav tu pa se zdi,da je v preteklosti nastal nesporazum, zaradi katerega je teorija na eni strani ostala teorija,lepa in sprejemljiva sicer,toda brez odmeva v širokih množicah vernikov. Po drugi strani pa je tudi Karitas vse prepogosto svojo nalogo opravljala predvsem kot dobrodelnost, kot delitev tople juhe. Morda tudi zato, ker je bilo ob praktičnem delu premalo prostora za raz- mislek o tem, kaj Karitas dejansko je.
V resnici pa naj bi bila Karitas tista, ki po- maga uresničevati socialni nauk Cerkve, ki prodre do vseh vernih,pa tudi do nevernih. S svojimi deli pričuje,kakšen je Bog,v kate- rega verujemo.Tako je tudi prvotno krščan- sko občestvo razumelo svojo karitativno dejavnost.
Če hočemo v tem svetu kot kristjani priče- vati o Bogu,ki je ljubezen,ni toliko pomem- bno, da imamo polne cerkve ob nedeljskih mašah, pač pa predvsem to, da znamo s svojo vero v ljubečega Boga prežeti svoje vsakdanje življenje, v družini in na delov- nem mestu, ter s to vero stopiti iz svojega ozkega osebnega sveta in se zavzemati za druge, predvsem za vse, ki so v kakršnikoli stiski.

Metka Klevišar

UVODNA POJASNILA ZA RAZUMEVANJE ŽUPNIJSKE KARITAS

1. Karitas je med nami že navzoča, čeprav ne s tem imenom. Samohotna solidarnost in pomoč med ljudmi ni novost niti med na- mi, niti v svetu. Kadar govorimo o Karitas, želimo te odnose med nami še bogatiti, saj jih evangelij naravnost zahteva. To obliko Karitas imenujemo neorganizirano samo zato, ker je bila samotna, čeprav sta več- krat duhovnik ali Cerkev to obliko solidar- nosti spodbujala. Pri Karitas imamo v mislih organizirano obliko solidarnosti. To pomeni bolj urejeno in usklajeno ter načrtno redno delo,ki ni odvisno samo od karizme in dobre volje posameznikov,marveč je sestavni del načrtnega delovanja Cerkve.
2. Karitas navdihujejo nekatera evangeljska in delovna načela, ki so danes standardna. Naštejmo nekatera, ne da bi jih posebej uredili, in brez želje, da bi bili izčrpani:
• Karitas začenja,kjer ni drugih, in ne tam, kjer bi se lepo izkazala.
• Do svojega poslanstva in nalog goji raz- giban odnos,ki se kaže v tem,da se svojega dela ne oklepa,da ni na nikogar ljubosumna in da hitro ukrepa.
• Socialna razsežnost je za Karitas bistve- na, kar pomeni, da mora na ustvarjalen način najti pot do reševanja potreb.
• Karitas razlikuje med tem, kar nekdo, ali pa kar ljudje,prosijo, in med tem,katere so resnične potrebe, kje so vzroki teh potreb.
• Pomoč Karitas je v bistvu prizadevanje, da si ljudje pomagajo sami.Ljudje ne smejo postati odvisni od drugih,v tem primeru od delovanja Karitas.
• Ljudem moramo zaupati. Ko nekaj damo, tisto ni več naše. Prav v dajanju razode- vamo, ali nam gre za gospodovanje ali za služenje.
• Tudi dar uboge vdove je lahko velik dar.
• Bolj kot na predmete se usmerjajmo k človeku.To se pravi k povezovanju in spre mljanju, kar pa je težje. Vsak, kdor daje, tudi sprejema.
• Kakor na drugih področjih delovanja Cer- kve delajo dobro in načrtno samo ljudje, ki so za to usposobljeni, tako tudi v Karitas nastaja med prvimi vprašanji potreba po oblikovanju.
3. Strukture same po sebi nimajo nobene- ga smisla; tako tudi pri Karitas. Minimalna struktura pa je nujen pogoj za načrtno, povezano in urejeno telo.
4. Razlikovati moramo možnosti za delo Karitas v malih, srednjih in velikih župnijah. Za male župnije bi morda kazalo iskati re- šitev tako, da se povežeta najmanj dva župljana pod župnikovim vodstvom v Kari- tas bližnje župnije,ali še bolje v dekanijsko oz. področno Karitas.
5. Opis prostovoljnosti v Karitas: Prosto- voljec je tisti, ki izpolni najprej dolžnosti svojega stanu (družina, šola, poklic) in ci- vilne dolžnosti (upravno življenje, politično življenje, sindikat, soseska) in daje sebe brezplačno na razpolago skupnosti.
Sposobnosti in sredstva,ki jih ima na voljo, svoj čas -daruje ustvarjalno,iznajdljivo kot odgovor na potrebe. Njegovo delovanje je stalno.Na služenje se pripravlja duhovno in delovno. Deluje sam ali najbolje v skupini. Izogiblje pa se tega, da bi delal vzporedno z državnimi ustanovami.
Za vernika je prostovoljno služenje v obče- stvu odgovor,ki izhaja iz tega,da je kristjan Krščanstvo namreč predlaga, naj delimo svoje življenje z bližnjim po zgledu Jezusa Kristusa. Prostovoljnost, posebej kadar je organizirana, se zavzema za to, da bi vse tisto, kar danes še ni pokrito z ustreznimi posegi, postalo jutri splošna pravica vsa- kega človeka.
Potreb pa je veliko in nastajajo še vedno nove: ostareli,osamljeni,tretji svet,družine bolni in prizadeti, domovi mladih, domovi upokojencev, prosti čas, klic v sili, civilno služenje vojaščine,razne oblike svetovanja zaporniki, obrobna mladina in mnogotere druge življenjske stiske tja do elementarnih in drugih nesreč.

Rudolf Gašper

EVANGELJSKA VZGOJA JE VZGOJA ZA KARITAS

V dobrem letu, odkar je bila 1. maja 1990 ustanovljena Slovenska Karitas in nato v naslednjih mesecih še vse tri Škofijske Kari- tas,so začele delovati tudi mnoge Župnijske Karitas širom po Sloveniji. Mnoge so v kra- tkem času svojega obstoja postale izredno dejavne, ne samo v zunanjih delih, ampak tudi v resnični celostni skrbi za bližnjega. Zakaj prav v teh župnijah in drugod ne? Gotovo je to odvisno od marsičesa:od ljudi ki so v župniji pripravljeni karitativno dela- ti, od naklonjenosti župnika karitativnemu delu, pa tudi od mnogih zunanjih okoliščin, ki so v vsakem kraju različne in se tudi spreminjajo.
Eno pa se mi zdi,da tudi v tem kratkem ča- su že lahko rečemo:Župnijske Karitas dobro začenjajo in so dobro začele tam, kjer so verniki že nekaj desetletij imeli to srečo,da so župnijo vodili župniki, ki so doumeli, kaj je evangeljska vzgoja. Župniki, ki so znali postaviti evangelij v čisto konkretno življe nje, ki so znali razvijati v vernikih socialno razsežnost krščanstva. Župniki, ki jim ni zadostovala privatna pobožnost vernikov in tudi ne samo zbiranje v cerkvi,ampak so iz vernikov znali narediti občestvo,ki gre iz cerkve ven, v družine, na delovna mesta, v šole, v široko javnost... Župniki,ki so oz- nanjevali Jezusa Kristusa, ki od nas priča- kuje, da se bomo dejavno zavzemali drug za drugega. Ne samo privatno, ampak tudi v javnosti-in da se bomo še prav posebno zavzemali za vse, ki so v kakršnikoli stiski in trpijo.
Če bi morala na kratko označiti Boga, v katerega verujem,bi naredila to z besedami iz Knjige modrosti: to je življenje ljubeči Gospod (Modr 11,26).Ali pa bi opisala Boga z besedami dolgoletnega direktorja Avstrij- ske Karitas dr. Leopolda Ungarja, ki jih je uporabil tudi za naslov svoje knjige:Karitas je svetovni nazor Boga.
Kaj to pomeni? Verujemo v Boga, ki ne sa- mo ljubi, ampak je Ljubezen sama. Od nas ne želi nič takega, česar tudi sam ne bi delal. Želi preprosto to, da bi tudi mi ljubili drug drugega in s tem tudi pokazali, da jemljemo svojega Boga zelo resno. Ljudem pa je to že od nekdaj delalo težave. In da bi nas Bog prepričal, je spet začel s svojim zgledom. Poslal je med nas svojega Sina,ki je postal človek in bil tako deležen vsega bremena ljudi,tudi trpljenja in umiranja.Naš Bog nas preseneča. Postane nemočen, da bi bil močen.Pripravljen je vse izgubiti,da bi pridobil vse.Pripravljen je dati svoje življe- nje za druge,da ga spet najde. Za človeka ki ne veruje, je to nerazumljiva norost - za nas kristjane pa ravno to pomeni skrivno "orožje", ki nas vodi v zmago.
Naš Bog, ki je poln presenečenj, pa posta- vlja tudi drugačno lestvico vrednot, ki jo sicer pozna svet. Bolni, zatirani, kakorkoli prizadeti, jetniki, izvrženci iz družbe, ubogi vseh vrst ... naenkrat niso več na dnu vre dnostne lestvice, ampak so prav na vrhu -po njih prihaja Bog v svet in tako ravno ubogi vseh vrst postajajo v svetu tisti, po katerih postaja naš Bog otipljiv. Ubogi po- stajajo zakrament, po njih prihaja Kristus sam med nas.

Govor na gori je temeljna ustava krist- janov

Jezus nam je s svojim življenjem zelo kon- kretno pokazal, kaj zanj pomeni verovati v Boga in biti z njim eno.
Jezusov govor na gori, ko ga beremo v Matejevem evangeliju od 5. do 7. poglavja je tako rekoč naša krščanska ustava, naš program.Poleg blagrov so tu zajeta še vsa področja našega življenja, zelo konkretno. Vsakdo od nas bi moral ti dve poglavji še in še prebirati, o tem programu razmišljati in ob njem moliti. Vse, kar najdemo tu, od blagrov pa do ostalih življenjskih navodil,ni nekaj, ob čemer bi pobožno kimali z glavo in občudovali,kako lepo je to povedano.Ta program mora prodreti v vse naše življenje v vsa okolja, v vse naše odnose.
To je tisto, kar Bog od nas pričakuje. Kari- tas pravzaprav ni nič drugega kot dosledno izpolnjevanje tega programa.
V prvem trenutku nas ta misel zmede. Za- kaj krščanstvo mešati s politiko? Ali nismo s tem,hvala Bogu,že opravili? Najbolje bo, če se držimo čim dlje od politike.
Da,to velja,če razumemo politiko kot član- stvo v neki določeni politični stranki in po- litične strankarske boje. Toda ukvarjati se s politiko pomeni v prvotnem pomenu ude- leževati se javnega življenja,biti državljan. In to tudi pomeni dejavno zavzemati se za vse, kar se dogaja v družbi. Zavzemati se za pravičnost in mir na vseh področjih -od družine, delovnega mesta, soseske, vasi, občine, države... Zavzemati se, ne samo v privatnem krogu,ampak tudi v vsej javnosti za vse tiste, ki so nemočni in se njihovega glasu ne sliši, torej biti glasnik nemočnih. Ukvarjati se s politiko pomeni pripravljati prihod božjega kraljestva in ga začeti ure- sničevati tu in sedaj.Ukvarjati se s politiko pomeni tudi biti pogosto nadležen in nepri- jeten za marsikoga,predvsem pa za tiste,ki imajo v rokah moč in denar. To je pogosto povezano z velikimi napori in odpovedmi, z nerazumevanjem in odklanjanjem s strani tistih,ki čutijo,da bi morali pri sebi kaj spre meniti. Ne ukvarjati se s politiko pomeni pristajati na negativno politiko, puščati,da stvari tečejo, kot tečejo, da vse ostaja pri starem, da se dogajajo nepravilnosti in krivice, da ljudje trpijo, so izkoriščani itd. Kristjani naj bi se nikoli ne vezali slepo na neko politično stranko, tudi če se imenuje krščanska,pač pa naj bi v vsakem položaju resno preverjali, ali to, kar se dogaja, ust- reza zahtevam pravičnosti in medsebojne solidarnosti - ali ustreza temeljnemu prog- ramu Jezusovega govora na gori.
Politika v tem smislu torej nujno spada h Karitas. Karitas ne more biti samo dobro- delnost, ampak je po svojem bistvu tudi prizadevanje za pravičnost in mir.
Če prav razumemo svoje krščanstvo,mora- mo čutiti, da je eno samo življenje v Bogu, ki se ga ne da deliti na religiozni del,kamor spada obisk maše, zakramenti, molitev, branje Svetega pisma itd., in na drugi del, kamor spada vsakdanje življenje z vsemi skrbmi in radostmi. Gre za eno samo življe- nje v Bogu, kjerkoli sem. In ni nujno, da se moj religiozni odnos do življenja izraža s pobožnimi besedami. Kaže se v celotni živ- ljenjski drži do vsega.
Karitas je nujen, nepogrešljiv del življenja kristjana, ki konkretno pokaže, kako resno jemljemo svoj odnos do Boga. Karitas tudi nikoli ne more biti samo neka zunanja akcija ampak del celostnega krščanskega življenja kamor spadajo tudi obhajanje evharistije v občestvu, molitev, branje Svetega pisma, stalen dialog z občestvom in posameznikom.
Karitas je svetovni nazor Boga - pa naj bo tudi svetovni nazor vsakega kristjana.

Metka Klevišar

NOVO PRIJATELJSTVO

Šmarjeta, 13. do 15. septembra 1991

Prišel je petek, 13.septembra 1991.Nekako z mešanimi občutki sem zjutraj zrl v ta dan Pa ne da bi bil vraževeren zaradi trinajstice in še petka povrh. Prav nasprotno! To je bil dan,od katerega sem mnogo pričakoval, vedel o njem pa skoraj nič. Za popoldan sem bil dogovorjen z bogoslovcem Markom da grem z njim v Šmarjeto. O tem, kako in kaj se bo tam dogajalo, pa je bil bolj skriv- nosten. Povedal mi je samo,da bi zelo prav prišla moja pomoč in da bo srečanje inva- lidov. Moje predstave o tem srečanju in pomoči so bile prazne.
V Šmarjeto smo prispeli ob 16.30. Smo-saj nas je bilo skupaj z Markom v njegovem kombiju šest. Prispeli smo med prvimi. Sre- čanje naj bi se pričelo ob 17.00 in naj bi se končalo v nedeljo s sveto mašo in kosi- lom po njej. Žal nas je moral bogoslovec Marko hitro zapustiti, ker je imel še obvez- nosti v Grosupljem; tam je bil na pastoralni praksi. Vseeno pa mi ni bilo težko, saj sem se ob iskreni toplini prijateljev hitro znašel in tudi pregledal prostore, v katerih smo nato bivali ves vikend. To so prostori žup- nijskega urada Šmarjeta. Ob šestih zvečer smo uradno pričeli naše srečanje,seveda s sv.mašo.Saj drugje ne moremo bolj izrazito podariti svojih tegob in prošenj kot ob da- rovanju svete maše.Seveda sem se na poti iz župnišča v cerkev, kot spremljevalec ob invalidskem vozičku,ustavil že pri prvi sto- pnički.Kako sedaj dalje? Še preden sem u- tegnil dobro pomisliti,sem že dobil nasvet: "Obrni voziček! Vzvratno gre lažje." Reče- no, storjeno! "Glej ga šmenta," ugotovim sam pri sebi.Saj je lažje pomagati bolnemu ali pa bližnjemu,kot pa narediti vozniški izpit za avto. Pa naj me danes še kdo poskuša prepričati, da je prevelik štor za pomoč.
Po maši smo se odpravili v župnišče. Tu je naša pridna gospodinja, mama domačega župnika Jožeta Glasa, s pomočnicami že pripravila večerjo. Ostali pa smo čas med pripravo miz za večerjo porabili za dobre spoznavne klepete. Po večerji smo obliko- vali v okviru možnosti,ki jih je nudil prostor, krog. Po kratkem duhovnem nagovoru in molitvi smo zapeli še nekaj pesmi. Gospod Slavko Kalan, kaplan iz Semiča, je nato uporabil originalno idejo za spoznavni ključ Ker nas je bilo preveč, da bi se vsak pred- stavil, je prižgal vžigalico, ki je nato krožila po krogu. Tisti, pri katerem je vžigaličen plamenček ugasnil,je moral o sebi povedati nekaj stvari. Npr. od kod prihaja, kaj dela, zakaj je invalid... Nato je prižgal novo vži- galico,ki je nadaljevala pot po krogu.Včasih se je to končalo že pri sosedu. Po predsta vitvi smo si ogledali še nekaj diapozitivov in poslušali ob njih kratke misli. Polni novih spoznanj smo se odpravili k zasluženemu počitku.Saj se nam je v soboto obetal zo- pet naporen dan.

Po jutranji molitvi in okusnem zajtrku smo imeli duhovni nagovor, ki pa je bil tudi pri- prava na spoved. Vseboval je tudi misli o posekanem bambusu.Ta mi je bil še posebej všeč, saj se ga da zelo nazorno povezati z našim odnosom in pripravljenostjo službe Bogu in bližnjemu. Preostali čas ob kosilu smo izkoristili za delo po skupinah. Vse sku- pine so imele ista vprašanja,vendar je vsaka odkrila lasten odgovor. Vprašanja so bila:
1. Kaj sem že napravil za Cerkev?
2. Kaj lahko napravim za Cerkev?
3. Kakšno odgovornost nosim?
Na zastavljena vprašanja smo dobili cel kup lepih in globokih misli, odgovorov. Saj ni potrebno čakati, da bi molili šele,ko posta- nemo bolni.Ali se kdaj vprašamo,kaj imamo ko smo še zdravi in ko molimo molitev O Gospa moja...? Ugotovili smo tudi, da za Cerkev lahko veliko storimo, če imamo is- kreno misel-v družbi,službi in doma. Gospa v naši skupini je tudi pripovedovala, na kakšne težave je naletela, ko je po vojni sama poizkušala in po svoji moči obnavljala župnijsko cerkev.Bila je deležna sramote in ponižanja. Povrh vsega pa je zaradi vojne postala še invalidka,saj ji je granata poško dovala nogo. Kljub tegobam pa ni izgubila volje do življenja. Globoko sem ji hvaležen za njen zgled.Saj vsak izmed nas predsta- vlja kamenček v mozaiku, ki predstavlja Cerkev.
Po kosilu smo imeli čas za sprehod in po- govor. Pripravili pa smo se tudi za sodelo- vanje pri sv.maši. Tako smo lahko začutili, da je daritev sv.maše tudi naša daritev.Po njej smo odšli na večerjo, potem pa imeli družaben večer. Mladi prijatelji so pripravili nekaj krajših smešnih igric, ki so nas vse prijetno razveselile in razvedrile. Tako smo končali lep dan, čeprav je zunaj po malem deževalo.
Zjutraj smo zopet opravili molitev in pozaj- trkovali. Nato smo se do 9. ure pripravljali na soudeležbo pri sv.maši,še posebej zato ker je bila nedelja in so v župniji obhajali praznik Žalostne Matere božje. Liturgične besede so govorile o bolečini Jezusove Matere.
Jezusovo trpljenje in njegova smrt ter bo- lečine njegove Matere pod križem moramo danes gledati širše.Marijo je trpljenje zadelo neskončno globoko,saj je stala na morišču Njena največja bolečina je bila,da so ljudje napak razumeli njenega Sina. Zavrgli so ga Izgubiti preteklost in ne vedeti, kaj prihaja - to je bila Marijina bolečina. Jezus svojim ni obljubljal nobenih zlatih gradov na zemlji Prav nasprotno;izgubo varnosti doma,svo- je mišljenje,pa tudi preganjanje, sovraštvo in smrt. Po pravici pa lahko vidimo v Mariji simbol skupnosti vernih, saj je neizmerne bolečine niso strle. Skupaj z učenci in krist jani iz judovstva in poganstva je pomagala graditi Cerkev.Tako smo tudi mi danes vgra jeni v velik in lep mozaik,ki pomeni Cerkev. Toda zamislimo se; ali nisem morda prav jaz tisti kamenček, ki izgubljam sijaj ali pa celo grozim,da se odlepim iz mozaika. Tako bi na mojem mestu nastala nepopravljiva praznina.
Povem ti, prijatelj: "Pridi k nam, poizkusi in se nam pridruži!" Prepričan sem, da se boš že pri prvem obisku pri nas okužil z bacilom prijateljstva. Še sreča, da ta bolezen ni huda; je pa osrečujoča!
Ob koncu bi se rad zahvalil domačemu g. župniku in vsem šmarješkim faranom,da so nas sprejeli medse in nam omogočili prijeten in duhovno bogat vikend.

Tadej Gačnik

DA BI GRADILI SKUPNI MOST

Beltinci, 13. do 15. septembra 1991

Po božji volji in z božjo milostjo smo se od 13. do 15.septembra ponovno zbrali na je- senskem duhovnem srečanju PBI v Beltincih da v miru,tišini in zbranosti poglobimo svojo vero. Bilo nas je okrog petindvajset, da bi v veri gradili skupni most, tudi do tistih, ki tega ne poznajo.
Prvi večer nas je obiskal p. Stanko Bešter ter pozdravil z mislijo,kako je Jezus pozdra vil svojo mater pod križem: "Mati,glej, tvoj sin; sin, glej tvoja mati". To izročilo je na- menjeno nam,da moramo svojega bližnjega vzeti kot brata, sina, hčer. Kot je Jezus, moj veliki brat,tako smo v Prijateljstvu tudi mi bratje po Jezusu. Globoko v srcu so mi ostale naslednje misli p.Stanka: Mi, ki smo zdravi, ne vemo, kako je biti invalid, malo- kdaj se zavemo, kaj pomeni biti zdrav in kaj bolan. Trpljenja ne znamo razumeti; je sad,od katerega bi morali znati živeti. Raz- mišljanje je končal v upanju, da nam bodo ti dnevi duhovnega srečanja, molitve, dali novo upanje, zaupanje; naj nas še tesneje povežejo,da bi po Kristusu- tudi v trpljenju bili bratje in sestre.
Na srečanju nas je vodila tudi misel iz prilike o desetih minah (Lk 19,11-27), ki je podo- bna oni iz prilike o talentih (Mt 25,14-30); tistemu, ki že k danim talentom ni dodal nobenega,mu vzame še tisto,kar ima.To je razumljivo,kajti kdor bo za božje kraljestvo kaj storil, mu bo Bog podeseteril. Čeprav imaš samo en talent,ga je treba pomnožiti. Tako je tudi pri nas: če se ne znamo drug od drugega učiti, je naše dejanje prazno. Če pa je v človeku vera,je tudi do prijate- lja trdnejši.Resnični prijatelj me postavi na pravo pot, mi stoji ob strani v trenutku, ko ga najbolj potrebujem.
Program nam je popestril tudi g.Viljem Kovač župnik iz Hotize. Tema razmišljanja se je glasila: "Kaj lahko mi naredimo za mir, za boljše življenje?"
Ko se človek zave,da je ogrožen,takrat šele začuti, kako je nebogljen, kako veliki do- brini sta mir in medsebojno zaupanje. Naše življenje je preveč plitvo. Mir ni le tisto, ko ni vojne, ampak tudi vznemirjenost. Samo Bog je tisti, ki nam daje mir prek Jezusa Kristusa. Pri maši molimo: "Mir vam dam..." To moramo razumeti kot mir srca.Mi,ki smo tako nemočni, lahko za mir samo molimo; ljudi lahko spremljamo v smeri boljšega, večnega. Jezus nam pravi: "Prosite, pa se vam bo dalo" Sedaj,ko potekajo boji,komaj vidimo, da brez Boga ne moremo prispevati k miru. Če bomo človeku nesebično poma- gali, bomo delali za mir in prav to tudi od nas Bog pričakuje.
V soboto popoldne smo se razdelili na tri skupine: eni smo šli obiskat naše prijatelje, ki se srečanja niso mogli udeležiti, drugi so pa ostali v domu in razmišljali. Vsak v svoji skupini smo doživljali srečanje s prijateljem srečanje z Jezusom.Posneli smo jim kanček naše sreče. Že sam rek nas uči: Sreča in veselje se morajo širiti, križi in težave pa deliti. Mislim, da je tako prav, da živimo v smislu tega reka.
V nedeljo ob 10. uri smo se zbrali v cerkvi pri bogoslužju.Preden smo obžalovali svoje grehe,nam je Štefica prebrala nekaj svojih misli: Večkrat zagledam otroka z otožnim pogledom. Vprašam se, kam je izginilo vse veselje iz milih oči. Tako majhen in nebog- ljen je ta otrok.Takšni smo včasih tudi mi, ki vedno nekaj iščemo in pričakujemo.Žival nima pameti, ima pa močan nagon, saj se bo vedno borila za svojega mladiča. Jezus nam naroča: "Če hočete hoditi za menoj, se odpovejte sami sebi in nosite svoj križ". Ali smo tega zmožni? Žal večkrat ne, če- prav je človek razumno bitje, ki misli, da z orožjem uveljavlja svojo moč. Večkrat se počutimo velike, toda v resnici smo majhni kakor otrok, ki je vedno vesel materine bližine,saj je samo ljubezen tista, ki je ni mogoče kupiti. Ta zaklad naj bi imel vsak človek; zaklad,katerega ne sme izpustiti iz rok, kajti tam,kjer ni ljubezni, spoštovanja, tam ni sreče. Jezus, trudimo se,da bi hodili po tvoji poti, toda žal večkrat zaidemo v slepo ulico. Tako nas večkrat peče vest, da smo storili kaj narobe.
Nikjer ne doživljam toliko radosti,neizmerne ljubezni,kot v družbi invalidov in bolnih,kjer sprejemajo oz. znajo sprejeti svoje križe in težave,kajti njihovo srce je takšno,kakršno si tudi Bog želi.
Z veseljem sem opazovala našo prijateljico z Lipe, Marijo Zadravec,ker je kljub naglu- šnosti polna veselja. Rada prihaja med nas kjer si nabere novih moči, saj je v družbi velikokrat nezaželena,kot nam je povedala Čeprav je tudi njej naložen težak križ, ga z veseljem sprejema in nosi; polna je prave ljubezni in veselja.Rada piše pesmi,molitve. Toda to niso besede, ki so kar nametane na papir, to so besede, ki izvirajo iz srca. Ena izmed njenih molitev se glasi:
Naše srečanje se je končalo z besedami in mislijo: "Jezus,hvala ti,da si tako lepo pos- krbel za nas in nas čuval;hkrati te prosimo tudi za naslednje srečanje, katerega se že vnaprej veselimo. Hvaležni smo tudi g. žu- pniku, župniji, ki so nas tako lepo sprejeli. Prav tako hvala lepa vsem voditeljem in organizatorjem."
Če torej res želimo vzdržati v trpljenju, težavah in stiskah, moramo drug drugega podpirati v veri, upanju in ljubezni.

Nada

LJUBEZEN USTVARJA ŽIVLJENJE

Trstenik, 22. september 1991

Slovenska zemlja, polna naravnih,kulturnih lepot in bogastev, bila si v vsej svoji zgo- dovini tisočkrat prebičana, opljuvana in iz- ropana,pa sta te trden, pošten ter vesten kmet in delavec vztrajno ter potrpežljivo znova preorala in posejala.Pognale so glo- boke,močne korenine,na steblu so se razprli prekrasni cvetovi;tako zdaj ni več človeka in ne sile, ki bi mogla novi rasti ukrasti živ- ljenje.
Ko se čutimo ogroženi in prestrašeni zaradi nasilja okrog nas,ko hrepenimo po miru,za- upanju in ljubezni, je najbolje, da smo čim- bolj tesno povezani v prijateljstvu in med- sebojni odgovornosti zase in za sočloveka. Kajti tudi z navezovanjem in utrjevanjem zdravih, pristnih,iskrenih medčloveških od- nosov lahko soustvarjamo oziroma soobli- kujemo naše življenjsko okolje.
V želji po darovanju in prevzemanju evan- geljskega duha ustvarjalnosti,neuničljivega upanja in poguma smo se v sončnem nedelj skem jutru zbrali na srečanju na Trsteniku. Tokrat nas je s svojim prijaznim in veselim nasmehom pričakal g.Tone Maroša, salezi- janski duhovnik, ki sicer že vrsto let deluje kot kaplan v Prištini, a se je sedaj dobro- srčno odzval našemu povabilu kot duhovni vodja srečanja.
Po kratki jutranji molitvi,v kateri smo prosili Boga milosti in blagoslova našemu skupnemu bivanju in vseslovenskemu misijonskemu kongresu,sem v nekaj pozdravnih besedah spodbudila navzoče k čimbolj nesebičnemu darovanju, sodelovanju,saj je navsezadnje vsebina in zgled srečanja odsev našega življenja in pričevanja.
Gospod Tone nam je ob svetopisemskem odlomku spregovoril o božjem stvarjenju sveta in ob tem še o človekovem sodobnem, naprednem posegu v delo božjih rok.Bog je ustvaril naravo in bilo je dobro; ustvaril je človeka po svoji podobi in bilo je prav do- bro. Potem,ko je Bog podaril človeku dušo, razum in svobodno voljo, je človek postal veličina božjega stvarstva. Mnogokrat se nam postavlja vprašanje: zakaj dobri in ljubeči Bog dopušča naravne katastrofe, vojne? Zakaj "nemo" opazuje stradanje, umiranje, preganjanje nedolžnih ljudi? Bog bi lahko držal vse niti človeškega življenja v svojih rokah, a potem bi ljudje ne potre- bovali razuma in svobodne volje, kajti bili bi roboti. S tem, ko je Bog človeku daroval svobodno odločitev, mu je omogočil, da se vsak trenutek življenja z vsemi svojimi mi- slimi in dejanji prostovoljno odloči za življe nje, se z vsemi svojimi mislimi in dejanji prostovoljno odloči proti Bogu ali zanj, za človeka, za naravo in celo zase. V sodobni družbi pa človek, žal, prevečkrat izrablja svoje talente, znanje in svobodno voljo v škodo stvarstvu in s tem sebi, saj gre v svojem prizadevanju in hotenju predaleč, ko hoče preseči Boga, postati čimbolj sa- mostojen in neodvisen.
Razmišljanje smo nadaljevali v pogovoru po skupinah. Poskušali smo odgovoriti na dve vprašanji: Kako sem lahko soustvarjalec božjega stvarstva? In kako sem lahko dar za svoje bližnje? Soustvarjalec sem takrat kadar se trudim za razumevanje, spošto- vanje in zaupanje v družini, med prijatelji, na delovnem mestu..., takrat, kadar si pri- zadevam za življenje po duhu evangelija v luči Kristusove ljubezni, takrat, kadar sem sposoben premagati sam sebe,svojo bole- čino in strah ter prisluhniti prijatelju,takrat kadar k njemu pristopam z ljubeznijo in odpuščanjem v srcu, kadar mu širokosrčno darujem svoje veselje in upanje, ko sem majhen sončni žarek božjega sonca ljubezni, ko s svojim zgledom pomagam bližnjemu na poti svetlobe današnjega dne, ko lahko brez skrbi in bojazni za trenutek pozabim sam nase in se darujem njemu, ki mi ga je Bog daroval, ko komu sežem v roko in ga objamem v trenutku osamljenosti, zapu- ščenosti.
Po okusnem kosilu smo se malo razvedrili. V pričakovanju svete maše smo zmolili še rožni venec, v katerega smo vpletli vse naše prijatelje in dobrotnike, ki niso mogli biti z nami v raju pod Storžičem. Po božji besedi nas je še enkrat nagovoril g. Tone. Kakor apostoli, tudi mi velikokrat sanjamo in si domišljamo o pomembnosti, veličini in zaslužnosti. Povzdigujemo se visoko na oltar idealov,malikov in lažnih zgledov.Svet in sebe bi radi prepričali, da vse najbolje znamo, naredimo in razumemo. Želimo biti podobni Kristusu, a največkrat le toliko, da bi ne bilo za nas preveč žrtev in odpovedi. Hočemo biti lastniki nebeškega kraljestva, ampak ne kot otroci preprosti in iskreni, temveč kot baročne figure pretirano izu- metničeni in nališpani.
Pri farni cerkvi je odzvonilo avemarijo,tema je legla v dolino in prve dežne kaplje so orosile zemljo, ko smo morali vzeti slovo drug od drugega in od naše prisrčne hiške na Trsteniku.
Bog vam povrni, dragi prijatelji,za vaš dar, ki je pripomogel k živobarvnosti in raznoli- kosti Gospodovega dne.

Alenka O.

Stična, 21. september 1991

ROŽA, KI PLETE SVOJ ROŽNI VENEC

Na srečanju verne mladine v Stični, 21. septembra 1991, smo se zbrali iz vse Slo- venije, da bi ob papeževi poslanici vsem mladim po svetu, ki je uglašena na temo: "Prejeli ste Duha posinovljenja" (Rim 8,15), premišljevali o poklicanosti in pripravljeno- sti za sodelovanje v misijonski dejavnosti. Zbrali smo se: otroci,mladina,starejši, bolniki misijonarji, duhovniki - in tako sestavljali mozaik božje navzočnosti vseh starosti in poklicev.
Kot znamenje vere je bilo v cerkvi najprej besedno bogoslužje z misijonsko homilijo dr.Draga Ocvirka;kot posredovanje upanja je bilo srečanje, pogovori z misijonarji in glasbeno skupino otrok ABANA BA STELA iz Zambije; kot pričevanje Božje ljubezni je bila sv. mašna daritev: somaševanje du- hovnikov in škofov, ki ga je vodil dunajski kardinal König.
Pesem Daj mi roko moj brat govori: Mnogo poti skozi življenje vodi, prijatelj moj. Misi- jonar si izbere eno izmed njih.
Na tem srečanju v Stični smo bili navzoči tudi iz Prijateljstva bolnikov in invalidov,za spodbudo mladim in misijonarjem.Se sprašu jete,kako? Ta zapis govori v imenu majhne skupine PBI, kot predstavnice velike druži- ne gibanja, po vsem svetu in doma. Čas preizkušenj, bolezni in trpljenja prinaša v življenje drugačne poglede na svet, na zdravje in odnos do trpljenja. To osebno srečanje more biti hkrati tudi občestveno in se mora nadaljevati tako v družini kakor v župniji, v okolju in družbi. Srečanje v Stični, na tem čudovitem kraju molitve, je bilo zelo bogato. Imeti ga moremo za več kot le lep spomin, saj nas takšno srečanje z bližnjim vodi k Bogu.
Vsi, ki smo prišli na srečanje (iz mariborske škofije s posebnim vlakom -izredno dožive- tje je potovati z množico mladih, ki so na- menjeni k istemu cilju), smo si vzeli čas za Boga, za bližnjega. Duhovno in prijateljsko smo se bogatili in spoznavali, koliko darov smo prejeli, da bi mogli biti misijonarji v svojem okolju.
Kadar smo bolni,onemogli, morda vezani na dom ali bolnišnico, kadar sami ne moremo obiskovati bolnikov in ne sodelovati pri po- moči v stiski, kadar se nam zdi,da prav nič ne moremo storiti za druge,saj še sami po- trebujemo pomoč,prav takrat storimo naj- več,ko to svojo nemoč krepimo in bogatimo v molitvi. Se sprašujete,dragi prijatelji,zakaj govorim v množini, saj sem vendar zdrava? Zdravi in bolni smo pred istim vprašanjem: "Kdo je moj bližnji" in prošnjo: "Gospod,na- uči me moliti". Spomin v molitvi, prošnja za bližnjega,za duhovne poklice -to nam daje upanje, da smo bogatejši, kadar dajemo, in srečnejši, kadar odpuščamo, kajti ubogi nam oznanjajo blagovest odrešenja.
Ta roža govori o Poti, Resnici in Življenju, darovanem človeku.Cvetne liste sem nabi- rala ves teden na Vseslovenskem misijon- skem kongresu,potem pa že na novi življe- njski poti-v redovni skupnosti Mariborskih šolskih sester, kjer sem zapis končala na misijonsko nedeljo 20. oktobra.
Prijateljstvu in vsem znanim, vsem bratom in sestram,čeprav se nismo srečali,izrekam globoko zahvalo za vse molitvene daritve za poklice, ker čutim, da sem bila tega bo- gastva tudi jaz deležna. Dragoceni ste mi, ker nosite Boga v sebi. Vaša "skrita dejav- nost" me spodbuja in danes vam lahko vsa srečna želim Frančiškovega blagoslova in izrečem sestrinski pozdrav.

Zvezdana, kandidatinja

ODKRIVANJE VREDNOT

Nazarje, 17. - 20.10.1991

Med vsakodnevnim prenašanjem svojih kri- žev smo se sredi oktobra povzpeli na goro - hribček v Nazarjah, kjer smo preživeli čudovit duhovni vikend. Vsak po svoje in nekateri skupaj smo prispeli na to goro, da se srečamo,obogatimo med seboj,prejmemo novih moči ob stiku z Jezusom.
Ob prihodu nas je pozdravil župnik Jože Berginc, naš stari znanec. Slike dogodkov iz Jezusovega življenja, ob katerih smo se predstavili,so nam pomagale odkrivati vre- dnote, ki so najbolj pomembne v življenju: vera, ljubezen, mir, Marijino varstvo.
Naslednji dan nas je obiskal p.Franc Cerar; bil je prvič med nami. Spregovoril nam je o življenju in delu sv.Ignacija Lojolskega.Letos mineva petsto let,odkar je ta učitelj duhov nega življenja ustanovil Družbo Jezusovo ali jezuitski red. Spoznavali smo najpome- mbnejše smernice Ignacijeve duhovnosti in vrednote za naše življenje. Bog govori vsakemu človeku,ne kriči,ampak nagovarja vsakega v tišini posamezne ali skupne mo- litve,v tišini premišljevanj, nagovarja ga po okoliščinah in ljudeh. Potruditi se moramo, se premagovati, prisluhniti božjemu klicu in iti za njim,kajti le tako bomo deležni božjih dobrot. Bog nam govori postopoma in nas vodi korak za korakom;ne pove nam naen- krat, kaj želi od nas ali kaj nas čaka v živ- ljenju. Za vsak trenutek ali odločilni korak v življenju nam sproti daje moči. Trpljenje ostaja skrivnost. Če globoko verujemo, bomo v najhujšem trpljenju še vedno upali in ne obupali, saj vemo, da je Jezus sam pretrpel za nas najhujše bolečine. Vredno je živeti s trpljenjem, se darovati, če imaš vsaj enega prijatelja, ki te ima rad. Jezus pa nas ima vedno in neskončno rad. Dan za dnem nam odkriva svoje načrte; od nas pričakuje le to, da smo mu pripravljeni pri- sluhniti in začeti znova. Vsakemu človeku govori drugače in ga vodi skozi njegovo življenje. Ne govori nam proti vesti, ampak le dobro in resnično.
V molitveni uri smo prosili za mir v naši do- movini, za misijone in druge namene.
Drugega dne smo se s pomočjo p.Bernarda Jauka srečali s sv. Frančiškom Asiškim. Od njega izhajajo frančiškani, minoriti in kapu- cini.Frančiškovo bogato življenje trgovca v italijanskem Assisiju se je popolnoma spre- menilo, ko se je srečal z zapostavljenim gobavcem.Izkazal mu je usmiljenje,kar po- meni, da se ob drugem človeku ustavimo, mu prisluhnemo, ga sprejmemo takšnega kot je.Usmiljenje pomeni pozornost. V sku- pinah smo se kasneje pogovarjali o vred- notah in podobnih srečanjih v našem vsak danjem življenju. Večkrat ne prisluhnemo Jezusovemu glasu,kot je Frančišek, in tako ostajajo bolniki in prizadeti še naprej osam ljeni in zapostavljeni. Trudimo se, da bomo imeli enak odnos do zdravih in bolnih. Ni dovolj le poznati evangelij, ampak tudi do- sledno živeti po njem.Privlačna je Frančiš- kova majhnost,ko se je odpovedal bogast- vu, lepim oblekam in očetu ter se pridružil najmanjšim. Imel je dar opazovanja. Zelo dobro je videl in občudoval vse stvari: od cvetlice do dreves in živali. Ob koncu živ- ljenja je napisal Hvalnico stvarstva; v njej imenuje sonce, veter, vodo, pisano cvetje -brate in sestre.V današnji naglici se nihče več ne zna ustaviti. Drug ob drugem smo spoznali najhujšo bolezen današnjih dni: to je nezadovoljstvo. Če bomo z malim zado- voljni, bomo deležni velikih božjih darov.
Obiskali smo tudi sestre klarise in se jim priporočali v molitev. Zagotovile so nam, da so tudi z nami v neprestani povezavi z Bogom prek molitve. Njihova moč in volja do življenja nam je vlila pogum.
Pravijo, da je smeh pol zdravja. Za razve- drilo smo poskrbeli na zadnji večer tako,da smo priredili frizersko tekmovanje, modno revijo in maškare ter se pri tem do solz na- smejali.Res smo s tem pustom malo prehiteli čas, a to, da je vsak prispeval svoj delež, je pričaralo čudovito ozračje.
Veliko mladih, zdravih sodelavcev je Bog v teh dneh nagovarjal po trpljenju, preizkuš- njah, globoki veri, zvestem zaupanju in vztrajni molitvi bolnih bratov in sester.

Petra in Hermina

ODGOVORNOST ZA STVARSTVO IN BLIŽNJEGA

Želimlje od 11. do 13. oktobra 1991

Jesen je že krepko zakoračila v deželo.Listje spreminja svojo barvo in odpada. Ko smo se peljali proti Želimljem na duhovni vikend je dež narahlo škropil na vetrobransko ste klo.V Želimljem so imeli že vse pripravljeno za naš prihod in nas sprejeli v tople pros- tore, kjer smo se zbirali z vseh vetrov.
Ko smo se že skoraj vsi zbrali (nekateri so tudi zamujali), so nam pridne kuharice naj- prej pripravile telesno hrano, kajti šele potem je sledila duhovna. Za njo pa je na tem duhovnem vikendu poskrbel tokratni voditelj g. Slavko Kalan, kaplan v Semiču.
Med sv. mašo je v pridigi govoril o priliki o sejavcu, ki je šel sejat, pa mu je pri tem nekaj semena padlo na pot in so ga pozo- bale ptice; nekaj ga je padlo na kamnito zemljo, hitro je vzklilo in ker ni imelo dovolj zemlje,tudi hitro uvenelo;nekaj ga je padlo med trnje, ki ga je s svojo rastjo zadušilo; nekaj pa ga je padlo v dobro zemljo in obro dilo stoteren sad. Razlago te prilike boste našli v Svetem pismu (Mt 13, 1-23; Mr 4, 1-20).
Naša Ljuba, odgovorna pri PBI,pa ne bi bila to, kar je,če ne bi bila poskrbela za prese- nečenje. Povabila je vokalni mešani pevski zbor TINTINABULA (KRAGULJČKI) iz Domžal ki je s petjem sodeloval s priložnostnimi pesmimi pri sv.maši. Vendar ni ostalo samo pri tem.Pripravili so nam še majhen koncert ter nam zapeli več kot deset narodnih, že nekoliko pozabljenih pesmi,v priredbi njiho- vega zborovodje. V zameno za njihovo pri- zadevanje pa je naš Jerko odigral na svojo "trobento" dve viži in posnemaje še humo- rista Franca Koširja tisto njegovo Jaz sem pa en Franc Košir.Ob koncu smo vse nagra dili z dolgim aplavzom.Zatem smo odšli k za služenemu počitku, saj je bila ura že pozna.
Po molitvi in zajtrku smo se zopet zbrali v dvorani.Tu nam je g.Slavko razlagal glavno temo našega srečanja: Človek, soobliko- valec stvarstva.
Oprl se je na Sveto pismo, kjer je na za- četku zapisano, da je Bog najprej ustvaril nebo in zemljo in nato šele človeka po svoji podobi, po Božji podobi je ustvaril moža in ženo. Blagoslovil ju je in jima rekel, naj ro- dita in se množita ter napolnita zemljo, si jo podvržeta in gospodujeta vsemu, kar se giblje na zemlji in ima življenje v sebi.
Bog je dal naravi določene zakonitosti, lju- dem pa razum,talente in seveda svobodno voljo ter delo, da sedaj obdeluje zemljo in prideluje ter predeluje vse dobrine, ki mu jih ta prinaša. Narava živi samo po svojih prvinskih zakonih,človek pa ji ne gospoduje več tako, kot mu je naročil Bog, ampak se dostikrat obnaša do nje nepošteno, saj jo skruni, onečaščuje, zanemarja in uničuje, namesto, da bi o ekološki katastrofi razmi- šljal z dušo in srcem. Vsak izmed nas bi se moral zavedati, da je sestavni del te nara- ve. Moral bi čutiti odgovornost do nje in gledati, da bo še kaj tistega prvinskega ostalo zanamcem,sicer se bo narava kruto maščevala.
Ste že slišali tale pregovor? Bog odpusti vedno in vsakomur,človek redkokdaj in ma- lokomu,narava nikomur in nikdar.To zadnje je strašna stvar,saj bi moral človek vedeti, da je narava njegova učiteljica in se mora od nje učiti, upreti se pa nasilju nad njo. Ljudje, ki se podrejajo naravi, doživljajo svoj notranji mir.
Večina ljudi, se hvala Bogu, zaveda, da je mozaik stvarstva tu in sedaj. Razmišljajo o dobrem,o svobodi,ljubezni do bližnjega. Pa vendar. Svet se je preveč oddaljil od vere in Boga, s tem pa tudi od stvarstva. Do njega bi morali imeti tak odnos, kot ga ima Cerkev, ki nas vzgaja in nas nagovarja in poučuje. Vendar je težko verovati v nekaj lepega,ko pa povsod okoli nas zija opusto- šenost in nezanimanje do tistega, kar je Bog ustvaril.
Po tem predavanju smo se razdelili v štiri skupine,kjer smo po že obvezni predstavitvi predelali nekaj vprašanj. V vsaki skupini so bili odgovori drugačni, kar je na koncu, ko smo jih prebrali v plenumu, dalo svoj čar in prispevalo k temu,da smo dobili različne od govore.Vendar bom kljub temu ob vsakem vprašanju izbral tiste, ki so izstopali ali bili zanimivi oz. pomembni.
1. Kako gledaš na stvarstvo, kaj je stvar- stvo, kakšna izkustva imaš?
• Stvarstvo je vse, kar nas obdaja, kar ni naredil človek, npr. rožo, drevo itd. Človek pa potem iz stvarstva lahko poustvarja naprej npr. iz drevesa napravi pohištvo.
• Včasih je potrebno, da te kdo opozori na stvarstvo,saj mnogi v gozdu ne vidijo dre- ves. Tudi iz negativnih izkustev stvarstva se človek uči, kako naj z njim ravna.
• Otroke je treba vzgajati z zgledom,a tudi odrasle je potrebno pogosto opozarjati,naj ne uničujejo stvarstva.
• Ko s kemičnimi sredstvi uničujemo škod- ljivce, tudi sebi ne koristimo.
• Vsak po svoje doživlja naravo, ki je del stvarstva npr.slepi jo tipajo, vohajo, slišijo in narava tako živi v njih srcih.
• V naravi se sprostimo in vedno znova ob čudujemo veličino Božje ljubezni. Ob tem vidimo, kako majhen je človek v primerjavi z naravo - s stvarstvom.
2. Kaj sem in kaj bi lahko naredil za Cerkev?
• Mi invalidi lahko največ pripomoremo z molitvijo,da darujemo svoje trpljenje in tako sodelujemo s Cerkvijo.
• V svojem okolju pomagamo vsem po svo jih močeh.Skušamo biti ambasadorji in dru- gače misleče prepričati, da so kulturni in sakralni predmeti tudi del stvarstva.
• Že s svojo navzočnostjo in dobrim name nom naredimo nekaj za Cerkev.
• Ker ne morem v cerkev, molim za duhov- nike.
• Najprej se moramo zavedati,da smo kris- tjani; ko pa to spoznamo, lahko kaj nare- dimo za Cerkev, čeprav le malenkost, saj edino Bog ve, koliko je vse, kar smo lahko storili, vredno.
3. Kakšno odgovornost čutim?
• V vsakem obdobju življenja imamo določe- ne odgovornosti npr.do dela,do prijateljev, do družine, do ciljev, ki smo si jih zastavili.
• Starši imajo veliko odgovornost,da vzga- jajo svoje otroke v krščanskem duhu.
• Odgovorni smo,da živimo po zakramentih katere smo prejeli po materi Cerkvi.
• Čutim se odgovornega, da delujem na verskem področju, da pomagam, kolikor še morem, svojim bližnjim in molim za vse, ki so molitve potrebni.
Po plenumu je bil čas za spoved ali pa sa- mo za pogovor z duhovnikom. Tisti, ki niso bili zasedeni,so si lahko na monitorju ogle- dali film s kasete o Jezusovem življenju in trpljenju. Pred večerjo je bila sv. maša, ki jo je daroval g.Slavko,mi pa smo sodelovali pri branju berila,prošnjah, uvodu v Očenaš in pozdravu miru. S svojim petjem so po- močniki pevci prispevali svoj delež.
Po večerni molitvi so nam pomočniki pri- pravili razvedrilni program. Iz srca smo se nasmejali njihovim predstavam.Zopet je bilo dneva konec, napolnjen je bil z bogatim sporedom, čakale so nas postelje, da se v njih spočijemo in seveda naspimo.
Zaradi slabega vremena vse do zadnjega nismo vedeli, ali bomo šli k sv.maši v farno cerkev ali pa jo bomo imeli kar v domu,kjer smo prebivali. Vendar se je le toliko razve- drilo, da smo lahko ob pomoči naših pridnih spremljevalcev odšli v cerkev.
Že tako prijetna cerkev je bila še prijaz- nejša, ko smo jo poleg domačinov napolnili tudi mi do zadnjega kotička. Oglasile so se orgle in zvonovi. Skratka, ta zidana cerkev je postala živa Cerkev. Po sv. maši smo se postavili še pred objektiv, ki je zaznal pri- čujoč posnetek in s tem vse udeležence.
Kljub nedelji našega delovanja še ni bilo ko nec. Na vabilu,ki smo ga sprejeli za to sre- čanje,je bila zgoraj slika duhovnika,pisatelja in dramatika Frana Saleškega- Finžgarja z njegovo mislijo: "S svojim delom dopolnju- jemo delo, ki ga je začel Bog - Stvarnik!"
Mnogim je znano, da je Finžgar nekaj časa prebival tudi v Želimljem. Tam je v letih 1906 in 1907 (na župnišču je v njegov spomin vzidana spominska plošča) pisal svoj naj- večji opus,zgodovinski roman Pod svobod- nim soncem in z njim pokazal, da imamo Slovenci svojo zgodovino. Že ob prejemu vabila sem se namenil, da bom o njem kaj več povedal. Pripravil bi literarni prispevek in ga potem na srečanju posredoval vsem udeležencem. Res mi je uspelo zbrati nekaj iz njegovega bogatega snovanja in delo- vanja, beri pisanja. Snov za svoja dela je zajemal največ iz gorenjskega kmečkega življenja in okolja, kjer je kot duhovnik v glavnem služboval.
Škoda, da je bil čas tako neusmiljeno od- merjen,in ni dovolil,da bi bili ob predavanju lahko prebrali še kak odlomek iz njegovih del. To bi še bolj obogatilo poslušalce.
Naj končam z mislijo, ki je bila ob koncu našega srečanja večkrat izražena, da smo se duhovno podprli in obnovili ter da se ob letu zopet snidemo ter se duhovno oboga- timo.Medtem pa se bomo vsak dan opoldne spomnili v molitvi drug drugega in vsi vseh.

Oton

MIRENSKI GRAD 1991
ali
Zakaj smo letošnje srečanje PBI poimenovali srečanje presenečenj

Letos se nismo zbrali spomladi, tako kot vsako leto,ampak je pričakovanje našega srečanja seglo že kar krepko v jesen ko je naposled le prišel petek, 4. oktobra, in vikend, ki mu je sledil. Tega dne se je na Mirenskem Gradu zbralo okrog petdeset prijateljev. To je sicer nekoliko manj kot navadno, je bilo pa zato pomočnikov več.
Ko smo se nekoliko "udomačili" v hiši in se okrepčali, smo skupaj z g.Jožetom in diak- onom Tonijem darovali sveto mašo. Potem smo dočakali čudovit večer. Z nami je bila v dvorani s.Anka Burger,misijonarka iz "de- žele tisočerih gričev". Uradno se ta dežela imenuje Ruanda, leži pa v centralni Afriki. S. Anka pravi,da je pokrajina podobna Slo- veniji... To smo lahko videli tudi na diapo- zitivih, ki jih je prinesla s seboj, in nam ob njih predavala. Videli smo tudi dispanzer, kjer dela,njihovo bolnišnico,hiše domačinov in seveda domačine,pa njihovo bogoslužje, pa... še mnogo drugih,zanimivih in tudi pre tresljivih stvari. Radi bi še gledali in poslu- šali,a kaj, ko se je večer tako hitro nagibal v noč!
V soboto sta nas čakali kar dve presene- čenji.Prvo v predavanju,točneje povedano v predavatelju. Zjutraj smo ga nestrpno pričakovali, ta pa ni in ni prišel. Ob uri, do- ločeni za predavanje, ko smo se vsi zbrali v dvorani, je bil predavatelj že pred mikro- fonom. To je bil Tomaž, pripravil nam je lepo razmišljanje o sv. Frančišku Asiškem, človeku, sooblikovalcu stvarstva. Pri tem razmišljanju smo sodelovali vsi, saj smo ob spremljavi kitare zapeli nekaj pesmi, ki so poživile in poglobile vsebino predavanja.
Ob koncu je pred mikrofon stopil g. Jože: "Dragi prijatelji, v našem urniku je nastala majhna sprememba. Sedaj po predavanju ne bomo imeli pogovora kot navadno, saj med nas prihaja gospod škof, ki bo daroval sveto mašo." Kako je zašumelo med vrsta- mi! Od ust do ust je šlo: "Škof Metod, škof Metod!" In res je nasmeh škofa Metoda,še bolj pa daritev svete maše in njegove be- sede,ko nas je spodbujal k sodelovanju pri prenovi koprske škofije, razsvetlil že tako lep dan. Po kosilu nas je g.škof zapustil,mi pa smo se vrnili k svojemu delu in po sku- pinah razmišljali o našem odnosu do stvar- stva,o čutu odgovornosti in še o marsičem O vsebini tega dela smo se skupaj pogo- varjali na plenumu.
Seveda smo se spomnili tudi tistih,ki se na šega srečanja niso mogli udeležiti,pa živijo v bližini. Nekaj prijateljev se je z opremo zložilo v "Katrco" in že smo hiteli na obisk..
Večer je minil v znamenju "dela za zdravje" Zakaj? Ja, pravijo, da je smeh pol zdravja, zato smo se sodelavci domenili ter prijate- ljem ponudili večer, poln smeha. Seveda se tudi mi ob vseh vragolijah nismo ravno kislo držali. Potem nam je Franc Prinčič ob spremljavi kitare zapel nekaj lepih pesmi in z angelčkom smo šli počivat.
Že je bila tu nedelja. Dan,ki je sam po sebi lep in bogat, še toliko lepši in bogatejši pa, če ga preživiš s prijatelji na Mirenskem Gradu.In še lepši,če se novemu dnevu pri- druži spet kakšno presenečenje: pri sveti maši in pri kosilu je bil z nami gospod Franc Bole, urednik Ognjišča, in velik prijatelj na- ših preizkušenih bratov in sester.
Čisto na koncu pa ni bilo presenečenje. To je ugotovitev,da se je naše srečanje izte- klo. Bog nam je tukaj govoril po prijateljih. Treba bo domov, da udejanjimo, kar smo slišali. Mislim, da je vsak od nas, ko je od- hajal, v svojem srcu rekel: Hvala, Bog, da si nas pripeljal skupaj! Hvala, prijatelji, ker smo mogli biti skupaj!

Anči

PODAJMO SI ROKE

Skušaj ujeti sončni žarek,
ki na ostri skali počiva!
Podari srce dekletu,
ki s solzami si obraz umiva!
V vsaki solzi
je cvetlica,
ki polzi se tiho, tiho...
Zato podajmo si roke,
da razjasni se srce,
da bo jasno nam nebo
in da temni oblak nikoli
skalil pogleda nam ne bo.

Strašno me je prizadela vojna na Hrvaškem in sem zato napisala pesem.Neštetokrat se vprašam,zakaj tolikšno sovraštvo naenkrat med ljudmi in kako bi bilo lepo, če bi bili vsi prijatelji.
Vseh se spomnim vsak dan v molitvi. Draga Štefka!
Lepo,da ste svojo žalost nad vojno skušali izliti v pesmi. Seveda pa nismo vsi pesniki in se nam zato pesmi navadno ne posrečijo Če bi vsi ljudje živeli po krščanskem nauku ki uči nesebično ljubiti svojega bližnjega, gotovo ne bi bilo toliko gorja na svetu.Mo- litev pa je najmočnejše orožje,s katerim se lahko prav vsi borimo proti zlu na svetu.

MOLIMO ZA MIR

Pozdravljeni! Pa je le prišel čas, da se vam kaj oglasim. Pri pisanju mi pomaga prijatelj Branko, ki je danes pri nas na obisku.
Hvala za vse spodbudne in opogumljajoče misli. Domovina je nam resnično najdražji kraj.Zato nam je bilo tako hudo,ko so pro- drli tanki v našo lepo deželo in jo pustošili. Bilo je res hudo tudi tu pri nas, na meji. Lahko pa bi bilo še hujše. Hvala Bogu za duše, ki molijo za Božjo pomoč in varstvo! Ne vemo, kaj bomo morali še prestati, saj še vedno gledamo strašne vojne grozote v sosednji Hrvaški. Eno pa nam je znano in nas tolaži, da sta z nami Bog in njegova Mati.Zaupajmo,da bodo molitve in darova- nje trpljenja vernega slovenskega ljudstva v preteklosti in sedanjosti priklicale Božji blagoslov na naš narod.Velik dar smo prejeli že sedaj ob osamosvojitvi naše Slovenije. Vse je seveda šele na začetku,treba bo še mnogo truda in potrpljenja. A upajmo na dobro voljo,moč in modrost vseh odgovor- nih. Molimo,da bi v srcih zavladal Kristusov mir in njegova ljubezen. Posebno prosimo za družine,ki so temelj naroda, da se ne bi bale postati bolj številne in da bi se prene halo ubijanje še nerojenih otrok. Pri potre- bah domovine lahko vsi pomagamo, kajne?
Z veliko željo v srcu, da bi naša domovina napredovala v vsem dobrem,vas vse v PBI prisrčno pozdravljam. Živimo v hudih časih,ko še ni pravega miru Koliko nedolžnih ljudi pade v tej vojni! Že pokojni duhovnik mi je nekoč rekel,da vojn ne bo prej konec, dokler ne bodo vsi ljudje klečali in molili za mir. To pa se ne bo nikoli zgodilo, ker je preveč hudobnih ljudi na svetu,ki sovražijo. Kaj pa mi, bolniki, kateri so takšni kot jaz, ki ne morem nikamor iz sobe, in ne moremo bežati? Lep pozdrav Draga Cvetka, draga Alojzija! Hvala vama za vajini pismi! Obe pišeta o vojni. Obe iz- ražata strah, obenem pa veliko zaupanje v Boga in njegovo Mater,ki nam bosta gotovo pomagala.Res so v vojni bolni,stari ljudje in otroci najbolj prizadeti,saj že v miru potre- bujejo pomoč. Preostane nam samo trdno zaupanje v Božjo pomoč, ki ni zapustila še nikogar,ki se ji je zaupal,pa čeprav so nam pota,po katerih nas vodi Bog,dostikrat po- vsem nerazumljiva. Povežimo se z molitvijo rožnega venca in Marija Pomagaj - Kraljica Slovencev nas bo reševala vsega hudega na duši in na telesu! Lepo pozdravljeni!

Draga Sonja!
Ni dolgo, kar sem ti pisala, a se spet ogla- šam. Tako mi je hudo; ti si mi najbližja, naj ti povem, kaj me teži. - Včeraj sem bila pri teti v domu počitka Na vrheh. Zagledala sem Polono, ko je sedela na verandi v bol- niški halji,in jo presenečeno vprašala: "Kaj pa ti, Polona, tukaj delaš?" Objela me je in zaihtela: "Invalidsko sem upokojena. Oči so mi odpovedale, da ne razločim obraza, samo obrise še vidim."
"Se spominjaš, kako smo bile neugnane v ljudski šoli. Posebno katehetu smo pile kri." Potem se dolgo nismo videle. Šele na uni- verzi, a še tam bolj malo, saj smo se odlo- čile za različne poklice. Polona je študirala angleščino, se spopolnjevala v Angliji in potem učila v različnih krajih, nazadnje pa v Ljubljani. Potožila je: "Ostala sem sama, ker me je zapustil človek, ki sem ga imela rada. Potem nisem več poskušala drugič. Dokler sem poučevala, sem bila srečna, a zdaj me je zadelo to strašno, da sem sko- raj izgubila vid. " Premišljevala sem, kaj naj rečem, kakšno besedo naj povem v tolaž- bo, a je nisem našla. "Bridko je to, ko ne morem več brati. Pomagam si s tem, da si recitiram Župančiča, Gradnika. Menarta in Angleže. Med njimi najbolj Shakespeara. A to je vse premalo..."
Polona je bila najbolj nadarjena med nami. Recitirala je na proslavah, na pamet je znala toliko pesmi, da se je ves razred ču- dil. "Včasih sem verovala v Boga," je sama začela, "potem se mi je vse odmaknilo. Ti si v tem najbrž ostala taka kot prej. V no- čeh brez spanja velikokrat kličem Boga, a se mi ne odzove..." Skušala sem jo spod- bujati, naj ne odneha, pa je samo odki- mavala, češ, da je brez uspeha. Še nikoli nisem tako živo začutila, da je vera milost in smo brez nje strašno nebogljeni. Zato moramo vsi, ki jo poznamo, in vi, ki boste brali te vrstice, moliti zanjo, da Ga bo še vedno klicala in junaško prenašala hudo preizkušnjo.

ON NAM JE OSVETLIL SKRIVNOST KRIŽA

Razmišljala sem o sestavku v zadnji številki Prijatelja: Za menoj je deset let hude in neozdravljive bolezni.V tem času sem spoz nala,da je bolezen dar,ki vsakemu mojemu dejanju podeli svoj pečat. Marsičemu se je bilo treba odpovedati.Pokopati je bilo treba vse upe, da se bo življenje vrnilo v stare kolesnice. Sprejeti je bilo treba vse nev- šečnosti in tesnobni občutek: "Kako bo, oziroma, ali bo šlo?"
Življenje pa teče naprej in vsemu se priva- diš. Zaživiš novo življenje in kljub bolezni si srečen. Na življenje okrog sebe začneš gledati z drugimi očmi, skoraj bi rekla, s Kristusovimi očmi. In če je bilo njegovo tr- pljenje sprava za naše grehe, smo tudi mi Njegovi. On nam je osvetlil skrivnost križa. Niso ga razumeli, bil jim je v spotiko. Smo, smemo biti in pravico imamo biti drugačni - takšni pač, kakršni smo in tudi Bog nas takšne sprejema. Toliko smo vredni, kolikor smo vredni pred Bogom.Vsak človek je en- kraten,neponovljiv. Bolj,ko je človek resen in ljubi tihoto, bolj je povezan z Bogom. Kolikor bolj živimo v Bogu, lažje je tudi trp- ljenje v zavesti,da izpolnjujemo Božjo voljo
Dragi prijatelj, hvala vam,ko se potrudite z mojimi sestavki. Ne znam povedati druga- če, bolj sijajno. Sicer so pa važna dejanja, hvaležnost in zgled.
Lep pozdrav vsem v uredništvu! Draga Kati! Hvala dobro de, čeprav je to naša zadolžitev, da tudi kaj popravimo, če je potrebno, preden gre v tisk. Vendar pa pišete dovolj lepo in razumljivo. Hvala vam za vaša spoznanja, ki bodo tistim, ki bodo to brali, pomagala nositi njihov križ. Tudi mi vas lepo pozdravljamo.

ZAKAJ JE SVET TAKO KRUT DO INVALIDA?

Na avtobusno postajo sem prišel prezgodaj zato sem se odločil za obisk disko kluba. Želel sem se poveseliti s prijatelji. A že pri vhodu me je ustavil redar. Kmalu se mu je pridružil še drug in oba sta me potem vlekla po stopnicah. Eden mi je grozil, drugemu pa sem vidno načel živce. Nista me pustila v družbo sovrstnikov niti potem, ko sem ju prosil in jima dopovedoval, da se le želim sprostiti po napornem delovnem tednu. Šele tretji,šef,mi je omogočil,da sem lahko šel spit kokto, pa še to na prigovarjanja prijatelja in tovariša.
Rad bi zvedel, zakaj je ta svet lahko krut do invalida, ki želi živeti? Dragi Marijan! Ponavljate vprašanje, ki je toliko staro kot človeštvo. V mnogih ljudeh je še vedno preveč napačne miselnosti, da je veljavno le tisto, kar je popolno. Ker ste se obrnili na uredništvo Prijatelja,sklepamo da ste verni. Zato vas spominjamo na Kri- žanega v vsem njegovem trpljenju na križu pa je vendar z njim odrešil svet. Ljubil je invalide in jih ozdravljal. Imel jih je za sebi enake. Iz srca je odpustil tistim, ki so ga zasmehovali in mučili.Na križu je molil:"Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Tudi vi ga posnemajte! Čim več bo krščanstva, tem manj bo takih dejanj na svetu. Dvigni- te se nad nevzgojenostjo nekaterih in po- zabite na krivico, ki so vam jo storili. Tudi nam je hudo,da ste to doživeli. S skupnimi močmi si prizadevajmo, da bomo vse bolj bratje in sestre med seboj!
"Kar nočeš, da bi drugi tebi storil, tudi ti drugemu ne stori!" (prim. Mt 7, 12).

NOVI DOM

Sprejela sem nagrado,ko sem bila izžrebana za nagradne križanke. Bog plačaj!
Tukaj v Domu oskrbovancev v Rakičanu nas je okrog 300 oskrbovancev. Prišli smo iz vseh krajev.Bili smo kot ptički brez gne- zda. Tukaj smo našli svoj novi,drugi,a tudi - zadnji dom. Verjemite mi,da nam ni lahko pri srcu. Žalostno,ko mora človek na stara leta zapustiti svoj rodni dom in oditi na tuje, med tuje ljudi, na jesen življenja...
Versko se je tudi pri nas precej izboljšalo. Drugič vam tudi opišem, kako smo, kako živimo. Seveda, če lahko?
Lep pozdrav, z Bogom! Draga Marija! Nobeno slovo od doma ni la- hko, še posebno ne,če človek ve,da ne bo nikoli več živel v njem. Kaj to pomeni, bi nam verjetno zdaj najbolje mogli povedati begunci. Spomnite se nanje,ko vam bo te- žko.Sami ste preskrbljeni z osnovnimi stvar mi, čeprav vemo, da je za dobro počutje in notranje zadovoljstvo potrebno še kaj drugega. Nekaj lahko še storite:da se čim- bolj vključite v življenje v domu in k temu pomagate še drugim. Tako se boste pove- zali med seboj in se bolj čutili kot družina. To je zdaj vaš dom in to ne zadnji.Naj vam Gospod podarja moči in zaupanja,da je naš zadnji dom pri Njem,kjer se bomo spet sre- čni našli z vsemi našimi dragimi. Oglasite se nam še kaj, veseli bomo vaših vrstic.

DELO PRIDNIH ROK

Prejel sem prelepo vezen prtiček za nagra- do ob rešitvi križanke. Zares je lepo delo pridnih rok naših invalidov.Želim,da bi vsak ki se trudi za druge,imel še veliko potrplje- nja s tako umetniško domiselnostjo. Naj Gospod z zdravjem bogato obdari vse, ki nas razveselijo z lepim darom!
Vsej delovni ekipi,ki dela za Prijatelja,poši- ljam prisrčne pozdrave in želim veliko uspeha Tudi mi smo hvaležni vsem,ki darujejo lepe nagrade za križanko. Vsako sodelovanje je kamenček v mozaik našega skupnega priza devanja,da nas bo prijateljstvo preko naše revije še bolj povezovalo in osrečevalo. Hvala vsem in vsakemu posebej za vso pri- pravljenost!

17.junija 1991 je Gospod poklical po plačilo našo zvesto prijateljico Minko Poklič, Ste- nica 5,63205 Vitanje.Dopolnila je dvainde- vetdeset let. Dočakala je visoko starost, čeprav zelo bolna, polna nadlog! Veliko let je bolehala tudi za trombozo in zelo težko hodila, a kljub vsemu je vdano Bogu služila z molitvijo, delom in trpljenjem. Ostala je samska in živela doma pri bratu na kmetiji, prala in skrbela za cerkveno perilo in tudi zvonila. Za naše Prijateljstvo je veliko da- rovala, molitev in dobra dela. Bila je tudi šestdeset let cerkvena pevka. Sedaj sme mo upati, da tudi v nebesih prepeva Bogu hvalo za vse, tudi kar je morala potrpeti na zemlji. In zato naj vse njene in tudi vse nas tolaži zavest, da imamo priprošnjico v nebesih, ki nam bo pomagala,da ostanemo Bogu zvesti!
V tem minulem poletju so izgubili svoje drage tudi naši prijatelji:
Stanka Glavan je za to časno življenje izgu bila drago mamo Ano Glavan, Trške njive, 68360 Žužemberk,ki je po dolgem trpljenju odšla po zasluženo plačilo. Molimo zanjo iz hvaležnosti za vse dobro,ki nam ga je sto- rila na zemlji.Stanki pa želimo veliko pogu- ma in moči v njenem prizadevanju za vse dobro, kljub hudi invalidnosti!
Mirota Hudobivnika, C. 13. julija, 61261 Dobrunje, pa je tako nepričakovano zapu- stila še mlada žena,ki mu je bila v oporo in vsestransko pomoč v njegovi težki invalid- nosti in nemoči. Res nerazumljiva so božja pota, ko smrt iztrga človeka, ko ga tako zelo potrebujemo. Za človeško omejeno pa met je to težko razumeti in sprejeti. Samo vera nam lahko pomaga, da vdano spreje- mamo tako velike preizkušnje,in z nebeško Materjo Marijo izrečemo svoj zgodi se, če- prav nam je še tako hudo! Tolaži nas misel da vse na svetu tako naglo mine, saj čas tako neusmiljeno beži in tudi tuzemeljsko trpljenje bo končano, sreča v večnosti pa bo večna! Mirota naj podpira ta misel, pa tudi naša molitev!
Iz Prekmurja mi je Marta Janežič sporočila, da je 7.8.1991 odšla v večnost dobra Anika Rajner, Ravenska 81,69231 Beltinci.Marta pravi, da je z njo izzvenela tudi njena lepa pesem Prodajalka vijolic, ki jo je tako rada prepevala. Gospod,za katerega je živela in trpela,naj ji da večni mir in pokoj v objemu vseh svetih! Hvala vam, draga Anika, za vso ljubezen,ki ste nam jo darovala,čeprav vam je nismo vračali, kot ste zaslužila.
V petek,ko smo vsi v Prijateljstvu bolnikov in invalidov toliko bolj povezani v medsebojni molitvi, je zazvonil telefon in Irena Verdnik mi sporoča,da je umrla prijateljica od prvih začetkov Prijateljstva, draga nam Anica Krajšek, Gavce 42,63327 Šmartno ob Paki in da bo v nedeljo, 15. septembra 1991, na dan Žalostne Matere božje, ob 17. uri pogreb. V tistem trenutku mi je bilo hudo, a hkrati sem se razveselila, ker sem bila v srcu prepričana, da jo je nebeška Mati od- nesla naravnost v nebesa!Saj drugače biti ne more, ker Anica je bila od rojstva zelo hudo prizadeta in s svojim dolgoletnim tr- pljenjem zaslužila prostor v nebesih med angeli. Ko je njen brat Janko bil z nami na raznih srečanjih, se je vedno rad spominjal Anice,nam pripovedoval,kako hudo trpi, da ona ne more nikamor, ker samo leži. Vedno je zanjo tudi molil.To je bil dokaz,kako zelo so v družini povezani, čeprav je toliko tr- pljenja. Oba, Janko in Anica, sta invalida. Mama je vsa leta z veliko ljubeznijo skrbela zanju, čeprav je po smrti očeta tudi sama hudo zbolela. Res, ljubezen zmore vse, še posebno materinska! Ker Anica ni mogla od doma, je bila zelo vesela vsakega obiska, saj je vsemu sledila in vsakega sprejela z nasmehom, čeprav drugega ni mogla prav izraziti. Rada je poslušala, kar ji je mama prebrala. Janko pa ji je vse pripovedoval, kar je doživel, ko je lahko šel na "potep".
Povedali so mi, da je bilo zelo veliko ljudi, ki so Anico spremljali z molitvijo na njeni zadnji poti v cerkev. To je lepo, da človek vsaj po pogrebu pokaže spoštovanje tistim ki so v življenju marsikdaj pozabljeni in po- stavljeni na rob človeške družbe! Prepriča- ni smo lahko, da je Anica mala Cvetka kot sveta Terezija Deteta Jezusa, ki bo prosila milosti, miru, ljubezni za vse njene, za vse prebivalce Paške vasi in Gavc ter za vso našo nemirno Slovenijo!

s. Mihelangela

Ko smo na zadnjem srečanju doživljali Je- zusovo bližino in srečevali drug drugega ter v soboto, 14. septembra 1991, delček vsega dobrega ponesli iz Beltinec v bolnico Katici Bukovec (Ravenska 29, 69231 Bel- tinci), še slutili nismo, da se izteka njena enajst let dolga tiha maša v postelji. Dve uri za tem se je že začela njena velika maša srečne večnosti.
Mož Alojz je ves čas bolezni lepo skrbel zanjo in za dom. Na pogrebu je prosil: "Ne pustite me samega!" Iz tega izhaja naloga, da tudi po boleči izgubi najbližjih ohranjamo medsebojno povezanost z domačimi.

Marta

Rešitve (izpišite le vodoravno) pošljite do 20. decembra 1991 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. letna naročnina za Prijatelja, 2. kvačkan prt, 3. Franc Sodja:Glejte,že sonce zahaja 4. kvačkan prtiček. NAGRAJENCI 5/91:
1. vezen prt s klekljanimi vložki prejme:
ALBIN URH, Jelovška 10, 64264 Bohinjska Bistrica
2. naglavno ruto: IRMA JORDAN, Novi dom 7a, 61420 Trbovlje
3. šest robčkov: NATALIJA MAJES, Kropa 104, 64245 Kropa
4. sobni kropilček:FRANC SEVERKAR, Trža- ška 583, 61351 Brezovica.

Bog povrni darovalcem nagrad!

Vedno sva združene z vami v duhu, saj drugače ni mogoče, ker nama bolezen ne dopušča.Zahvaljujeva se tudi za vaše mo- litve in ljubeznivo pozornost ter vse ljubeče pozdravljava. Zelo pogrešam osebnih stikov s Prijateljst- vom.Vse dni sem le v stanovanju,da zdržim s pritiskom in srcem. Tudi k maši grem le v nedeljo zjutraj. Pa kljub raznemu hudemu veliko molim. Moč imam,saj je Bog ob meni Vse še sama naredim,počasi seveda. Prija- telj je zelo lep,vesela sem,da toliko napora vlagate v njega in tudi hvaležna za to! Bog z vami! Čutim se osamljeno,ob tem se spomnim,da me ima ljubi Bog rad.Vaše besede mi veliko povedo in se lažje znajdem v izpolnjevanju Božje volje.
Sedaj se počutim malo boljše. Vsak dan molim k Lurški Mariji in škofu Baragi, da ne bi obležala in bi lahko še naprej sama skr- bela zase. Moliti, verovati,upati, to moremo. S tem si utrjujemo naše duhovno življenje! V želji, da ostanemo vedno in povsod združeni, kot zvesti bratje in sestre v Njem, vas vsi prav hvaležno in prijateljsko pozdravljamo.

Prispevke za št.1/92 pošljite do 20.dec.1991

Fotografiji za ovitek sta prispevala JZ in MAK.

Besedilo pod sliko na zadnji strani:
Mučeništvo sv. Barbare (delavnica Janeza Jamška, 1682), podružnična cerkev sv. Barbare v župniji Škofja Loka.