OKTOBER

• Da bi duhovniki in laiki skupaj skrbeli za rast Cerkve in za njeno nenehno pot k svetosti.
• Da bi celotna krščanska skupnost pod pirala katehiste.
• Da bi kristjani v Kristusovem duhu več storili za narodno spravo.

NOVEMBER

• Da bi vsi z vsem srcem spoštovali in varovali naravo.
• Da bi kristjani v deželah, kjer preživ- ljajo vojne grozote, delali za mir.
• Da bi ob grobovih naših pokojnih utrje vali vero v posmrtno življenje in vstajenje

Dragi prijatelji!
Kristus nadaljuje svoje življenje v vseh odtenkih. V tem je veličina Cerkve, da je vsaki duši dana možnost, da si najde svojo pot podoživljanja Kristusove skri- vnosti.
Skozi vsa stoletja mora oznanjati evan gelij, nasičevati lačne, napajati žejne, obiskovati bolnike,tolažiti jetnike,nene- hno oznanjati "leto božjega usmiljenja", predvsem pa mora v svoji Cerkvi stalno moliti in trpeti.
Dela je dovolj za vse. Bog kliče in sle- hernemu izmed nas zaupa posebno po- slanstvo. Potrebno ga je le odkriti in z vso zavzetostjo spolnjevati.Svoje člove ške sposobnosti posojamo Kristusu, da nadaljuje odrešenjsko delo. Vsak poklic in vsaka naloga je nekaj velikega.
Mnogi misijonarji in misijonarke ter laični delavci to uresničujejo v misijonskih de- želah. Vseslovenski misijonski kongres, ki je potekal od 20. do 29. septembra, je v nas kristjanih hotel poživiti zavest, da je Cerkev vesoljna in misijonska. Po- trebna je molitev, podpiranje z darovi, novi poklici, zlasti pa vsakdanje priče- vanje za Kristusa.
Pastoralno leto 1991/92,ki ga začenjamo je posvečeno temi NAŠA ODGOVORNOST V CERKVI s posebnim poudarkom na karitativni dejavnosti. Duhovnikom in pastoralnim delavcem je to poslanstvo osvetlil že letošnji pastoralni tečaj z naslovom Pastoralna zastavitev Karitas v Sloveniji. V vsakdanjem življenju pa smo prav vsi poklicani, da naša vera postane vidna. Zato smo ta predavanja oblikovali v posebno prilogo in natisnili več izvodov, da bi tako te spodbudne misli bile dostopne vsem,ki se zavedajo svoje odgovornosti za druge.
Tudi razmere v naši deželi, posebej na Hrvaškem,nas silijo,da ne smemo ostati križem rok. Potrebna je molitev, da bi prenehale sovražnosti, in solidarnost z vsemi, ki trpijo. Vsaka pomoč je dobro- došla.
Še eno neprijetno dolžnost imamo. Za tiste, ki naročnine še niso plačali, je sedaj nova cena Prijatelja: posamezen izvod stane 40 din, letna naročnina pa 240 din. Upamo, da boste to sprejeli z razumevanjem in ostali naši prijatelji.

Uredništvo

SANJE

Neki mož je sanjal, da se je sprehajal z Jezusom na peščeni obali. Na nebu nad njima so se vrstili prizori iz življenja moža Pri vsakem prizoru je opazil dva para stopinj v pesku.En par je pripadal njemu drugi par Gospodu. Po zadnjem prizoru se je ozrl po stopinjah in opazil, da je bilo večkrat na poti videti samo en par stopinj v pesku.Ugotovil je,da je to bilo ravno v času, ko se mu je godilo naj- slabše.
Začudil se je in vprašal Gospoda: "Go- spod, nekoč si mi rekel, naj se odločim, da ti bom sledil, da boš vselej hodil z menoj, toda ugotovil sem, da se v naj- težjih časih mojega življenja vidi samo en par stopinj. Ne razumem, zakaj? Ko bi te najbolj potreboval, si me pustil samega!"
Gospod je odgovoril: "Moj ljubi, dragi prijatelj,ljubim te tako zelo,da te nikdar ne bi zapustil. V časih, ko ti je šlo naj- slabše, ko si bil preizkušan in si trpel, kjer vidiš samo en par stopinj, - so bili časi, ko sem te nosil."

(Fr. 2/91 - Neznan jetnik)

PRIZNAM, DA SEM GREŠILA...

"Vprašanje, na katerega želim odgovor, je gotovo nenavadno, da ne rečem ču- dno; in vendar, morda ne bo zanimalo samo mene.
Torej,zanima me,zakaj moramo kristjani sebi odpuščati in kaj? Saj nam odpušča Bog s svojo milostjo in ob našem kesa- nju?! Kako je s tem? Hvala,ker me boste z odgovorom obogatili!"
Vprašanje o tem, zakaj (in kaj) naj bi sebi odpuščali, se mi nikakor ne zdi ne- navadno in tudi ne čudno: če namreč kdo trdi, da sam sebi odpušča, to po- meni, da se je z grehom pregrešil proti sebi in da z dejanjem samoodpuščanja sebi izbrisuje krivdo -to pa je v krščan- skem pogledu nesmisel in zato tudi ne- sprejemljivo.
Prav imate, ko trdite,da nam grehe od- pušča Bog s svojo milostjo, posebej pri sveti spovedi,in da ni več kaj odpuščati Z grehom se človek pregreši proti Bogu zato more le Bog odpuščati (če torej kdo trdi -mimogrede rečeno-da sam sebi odpušča grehe in da mu nista potrebna ne spoved ne kesanje pred Bogom, je to izkrivljeno pojmovanje vesti, ki naj bi bila le nekaj zgolj človeškega in ne od- mev glasu živega Boga v nas).
Odpuščanje je nekaj odnosnega in ga vedno lahko le prejmem, nikdar si ga ne morem podariti sam. V moralnem oziru mi more odpustiti krivdo le Stvarnik - in to je pristen pomen odpuščanja -, v psihološkem pogledu mi pa krivdo "od- pusti" tudi moj bližnji, kar pomeni dar medčloveške pomiritve. Toda zakaj go- vorimo kljub temu, da moramo "sebi od- pustiti"?
Očitno je, da gre pri tem za zgolj sliko- vito uporabo besede "odpuščanje": pri tem ne mislimo na izbrisanje krivde (saj smo že bili pri spovedi) niti ne na pomi- ritev, ki nam jo podari naš bližnji (ker smo ga že prosili "odpuščanja", kar je pogoj prave spovedi), ampak na to, da bi se po samoodpuščanju v našo dušo naselil mir; v dušo, ki je vznemirjena in zagrenjena zaradi lastne krivde,v dušo, ki sama sebe grize in se muči. Gre torej za notranjo psihološko trajno umiritev.
Kako v tem smislu "sebi odpustiti", se pomiriti s svojo zavoženo preteklostjo, ki je v nas pustila pekoče rane,občutke neodpuščene krivde?Spomin nam znova in znova govori, kako smo žalili Boga, teptali lastno dostojanstvo, naredili bli- žnjemu krivico ali ga žalili... Ta notranja pomiritev in umiritev se zdi včasih ne- mogoča, še posebej, če je zunanja psi- hološka pomiritev z bližnjim dokončno nemogoča-ker ga pač ni več med živimi Zelo bolijo notranje rane ob spominu na to, da smo žalili svoje najbližje domače, prijatelje, jim delali krivico; da so trpeli zaradi nas (pomislimo na Cankarja in njegov spomin na mater!) Čim bolj ne- dolžno je bilo bitje, nad katerim smo se pregrešili,tem bolj boli spomin:pomislimo na hoten splav otročiča. Odpustiti sebi bi v teh primerih ne pomenilo skušati zmanjšati svojo krivdo - ki je že odpu- ščena, ampak:
1. vedno znova in vse globlje sprejemati vase odpuščanje, ki mi ga podarja Bog: spoved se ne konča v spovednici, je proces. "Gospod, neizmeren si v svoji odpuščajoči in vsepozabljajoči ljubezni- daj mi,da vse bolj sprejmem vase Tvoje odpuščanje" - to naj bi bila molitev v odpuščanju sebi;
2. truditi se za dvojno gorečnost v slu- ženju Bogu,zlasti v ljubezni do bližnjega in v vsaki dobrodelnosti. Naši pokojni, proti katerim smo se pregrešili, nas v Bogu, iz večnosti sem spodbujajo, naj na zemlji storimo drugim vse tisto, kar smo v odnosu do njih zamudili. (Splav- ljeni otroci so se pri Bogu razcveteli v polnost življenja:od staršev pričakujejo predvsem to, da se bodo ti borili za rešitev življenja sedaj ogroženih otrok, najsi bo kjerkoli; da bodo pomagali že- nam v stiski, z molitvijo, pogovorom in vsakršno materialno pomočjo);
3. svoje molitve, trpljenje in vse delo darovati za pokojne, ki smo jim storili krivico: ljubezen je vsemogočna, seže tudi v vica. Tudi sicer skazovati ljube- zen dušam v vicah.
Še nekaj: možno je,da se notranje mu- čimo tudi zaradi neke duhovne nečimr- nosti, ko preprosto ne moremo prenesti spomina na pretekle, že odpuščene grehe: "Le kako se je kaj takega moglo meni zgoditi!?" Pač težko prenesemo pogled na lastno sramoto, še posebej, če za to vedo drugi in imajo zaradi tega slabo mnenje o nas. Ta nečimrnost nas vse oblega in najboljše zdravilo proti njej je vzklik: "Hvala Ti, Gospod, da si me ponižal, ko si dopustil, da sem tako padel; ozdravi moj napuh!" Spomin na naše padce je v tem primeru nekaj zelo zdravega - drži nas pri tleh; grehi nas pač ponižujejo! - in je odlično zdravilo proti našemu napuhu. V tem primeru ne gre za nikakršno odpuščanje samemu sebi, ampak za priznavanje, česa vse sem zmožen brez Boga. Čeprav so nam grehi v spovedi odpuščeni,bo za poniž- nost dobro, da se s svetniki sem in tja vadimo v svetem kesanju, ki naredi, da milost zakramenta spovedi deluje glob- lje in globlje v plasteh naše duše.

Vaš Prijatelj

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

16. Jezusovo telo zdravi naše telo

Evharistija doseže svoj zdravilni učinek pri obhajilu in z molitvami pred obhajilom in po njem. Molitve izražajo neposredno prošnjo za zdravljenje. Škoda,da duho- vnik te prošnje moli tiho, ker so s tem verniki prikrajšani za globlje razumeva- nje molitve. Tudi druga oblika pripravljalne molitve za obhajilo vsebuje prošnjo za ozdravitev: Molitev izraža najprej prošnjo za osvo- boditev od greha in zla, za vzdrževanje sedanjega življenja z bivanjem v božji prisotnosti, kar omogoča polnost življe- nja. S tem je izražena tudi prošnja za ozdravitev vsega človeka, njegovega telesa, duše in duha.
Po pripravljalni molitvi pokaže duhovnik vernikom Kristusovo telo in reče:"Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta." - Bog torej ne ozdravlja, ne odrešuje in spreminja sveta s svojo močjo, ampak z majhnostjo jagnjeta. Preveč smo že navajeni,da bi razumeli globlji pomen teh besed,ki so v nasprotju z našim posvet nim načinom razmišljanja.Mar se ne sliši kot popoln nesmisel za naš razum, da je jagnje močnejše kot grozote našega sveta s posledicami vojn in različnih taborišč? Šele kadar nas bodo besede o jagnjetu v nekem pogledu pretresle, bomo začeli slutiti zdravilno moč te skri vnosti naše vere za vse človeštvo. To, kar ostaja našim čutom in razumu ne- dosegljivo, ne izgublja prav nič v svoji resničnosti in učinkovitosti. To je deja- nsko največja resničnost, ki jo moremo sploh slutiti. Vsak dan smo postavljeni pred izbiro, da se tej skrivnosti nasmi- hamo in jo odklanjamo kot grobo žalitev našega razuma ali pa se ji odpremo kot otrok, ki se zna iskreno čuditi vsemu, kar presega njegov razum, in bolje ve, kot odrasli, kaj je res in kaj ni. Pri tem se moramo zavedati, da se naš razum zelo počasi odpira skrivnostim. Gre za proces, ki lahko traja vse življenje ozi- roma do trenutka, ko se bo naš razum opisani skrivnosti vdal in jo sprejel.Tak- rat bomo popolnoma ozdraveli,ker bomo srečali svojega Odrešenika iz obličja v obličje.To se bo zgodilo v trenutku naše smrti.
Neposredno pred sv. obhajilom molimo: "Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, toda reci le besedo in ozdrav- ljena bo moja duša."S to molitvijo iz- ražamo največje zaupanje v resničnost božje skrivnosti in v zdravilnost njene moči. Pri tej molitvi pa seveda ne misli- mo samo na človekovo dušo, ampak na celega človeka. V evangeliju beremo: » ... reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Torej ves človek, s tele- som,dušo in duhom.Jezusova beseda je Beseda,ki je postala meso (telo): meso našega mesa. Zato je Jezusovo telo odrešilo in odrešuje vse, kar je v nas zemeljskega in minljivega. Odrešuje in ozdravlja nas za večno življenje.
V obhajilu Beseda, ki je postala meso (telo), skrivnostno prehaja v naše telo. Cerkveni učitelj sv.Irenej je bil prepričan da se pri obhajilu naše telo spreminja v Jezusovo telo. Nikar ne presojajmo s svojim omejenim razumom njegovega "neznanstvenega prepričanja". Sv.Irenej se je bojeval proti krivovercem, ki niso hoteli priznati,da se je Bog učlovečil in s tem odrešil naše telo.Ti krivoverci tu- di niso hoteli verovati, da smo poklicani k večnemu življenju, in sicer s telesnim vstajenjem kot udje skrivnostne glave Jezusa Kristusa.

»V vsakem oziru so neumni ljudje, ki prezirajo celovitost božjega načrta, ko zanikajo ozdravljenje mesa (telesa) in zametujejo njegovo ponovno rojstvo,ko trdijo,da ni sposobno za neminljivost... Če ni deležno rešenja tudi naše telo, potem nas Gospod ni odkupil s svojo krvjo; potem tudi evharistični kelih ni delež pri njegovi krvi,in kruh,ki ga lomi- mo, ni delež pri njegovem telesu. Saj se kri pretaka po žilah in mesu in vsem drugem, kar je človeško telo, in vse to je v resnici postala božja Beseda, ki je prišla, da bi nas odrešila s svojo krvjo.
Tako torej čaša,ki jo je pomešal človek in kruh, ki ga je on umesil, postaneta, ko prejmeta posvečenje, sveta evha- ristija, se pravi, Kristusova kri in telo. Po njima se krepi in utrjuje substanca naše telesne biti. Kako bi torej kdo mo- gel trditi, da telo ni zmožno sprejemati božjega daru za večno življenje, ko se hrani s Kristusovo krvjo in telesom ter postaja ud tega telesa?... Podobno bo- do naša telesa, ki jih hrani evharistija, potem ko bodo položena v zemljo in bodo tam razpadla, ponovno vstala ob svojem času,ko jim bo božja Beseda na klonila dar vstajenja od mrtvih v slavo Boga Očeta. Ona prinaša nesmrtnost temu,kar je umrljivo,in milostno dodeljuje nestrohljivost vsemu, kar je kvarljivo, zato, da se božja moč dodaja v polni meri k človeški slabosti.«

TAIZÉ - POMLAD DUŠE

Mladostno pričakovanje, iskanje popol- nega smisla in najboljše poti,vedoželjno raziskovanje prijateljskih globin in širin, popotniško občudovanje lepot in boga- stev božjih rok..., vse to se je skrivalo v moji romarski duši, ko sem se s sku- pino slovenske mladine odpravljala na pot zaupanja in miru, v Taizé.
Ljubljana, Verona, Milano, Aosta,v zgo- dnjem nedeljskem jutru nas je na fran- coski strani pozdravil z lučkami obsijani Chamonix,nad katerim ponosno in vzvi- šeno kraljuje biser gorskega sveta Mont Blanc.
Ko smo dosegli cilj naše poti,smo se ra- zveselili pogleda na valovitost burgund- ske pokrajine, od koder nas je z manjše vzpetine že pričakovala skromna vasica Taizé.
Kristus je vstal in živi,zato je Taizé po- stal most, skupnost, ljubezen, upanje, srečanje pisane verige ljudi dobre volje, ki vsak s svojo kulturo, jezikom, mišlje- njem, religijo, ljubeznijo, nazorom ust- varjajo vezi med Bogom in ljudmi. Taizé, svet v malem, vodijo bratje v ekumenski skupnosti,katere začetnik ter vztrajni in miroljubni pobudnik je brat Roger, ki je l. 1940 zanesel v to, sicer malo poseljeno področje, kal življenja,ki se je v naslednjih letih razraslo v drevo s trdnimi koreninami in košatimi vejami zaupanja in miru. Ob teh bratih tiho, pa vendar zelo potrebno delujejo sestre sv.Andreja,med katerimi živi tudi s.Vida iz Slovenije. Vsi skupaj ustvarjajo ozra- čje prijaznosti, skromnosti, preprostosti in povezanosti,ko lahko spregovori srce in se umiri duša.
Trikrat dnevno so nas doneči zvonovi vabili k skupni molitvi,sestavljeni iz pre- prostih, pa globoko pomenskih kanonov in psalmov.
Čez dan smo bili razdeljeni v več skupin ki so poslušale razlage odlomkov iz Sve- tega pisma, razmišljale, se pogovarjale, prepevale, delile križ življenja in ustvar- jale prijetno ozračje skupnosti. Ko se je utrudil jezik, so spregovorile roke, risbe in srce. Nihče se ni čutil odveč,nezaže- len, nepotreben, vsak je imel svoje po- slanstvo, ki ga je mogel v vsej polnosti uresničiti, če ga je le želel. Daleč stran od ponorelega sveta, ko človek v človeku odkrije zaklad življenja ko drug drugemu prižigamo luč upanja in vere,ko iščeš iskren stik z Bogom, ko opaziš drobnega ptička, ki išče drobtino kruha, ko ujameš pozdrav in vzdih v šepetanju vetra, ko zaplavaš na krilih veselja visoko nad vsakodnevnimi ža- lostmi, ko spoznaš, kako blizu je Bog, ki si ga doslej iskal daleč za vsemi obzorji in visoko nad svetlečimi se zvezdami, ko začutiš, da je Jezus potrkal na vrata tvojega srca,ko si mu pripravljen prislu- hniti in odgovoriti, ko v tvoji duši gori le še plamen ljubezni..., takrat lahko sam sebi priznaš, da si dojel smisel obstoja skupnosti Taizeja.
Hvala ti, Bog, za to spoznanje in daj mi moči, poguma in vztrajnosti, da vse to uresničim med svojimi bližnjimi.

Alenka Oblakovič

ZVONOVI ZVONIJO...

Bilo je sončno nedeljsko popoldne,1.sep- tembra 1991,ko smo se zbrali v mogočni baziliki lurške Matere Božje v Brestanici Lepo število nas je bilo okrog oltarja. Marija nas je bila gotovo vesela! Zdelo se mi je, da nas vsakega posebej po- zdravlja in blagoslavlja, saj smo njeni otroci.
Župnik Jože Špes nam je to srečanje pripravil;prisrčno nas je nagovoril in po- zdravil. Poudaril je pomen tega dne, v katerem naj bi skupaj prosili za Božjo pomoč in po srečanju z Bogom postali duhovno bogatejši.
Urednik Jože Zupančič,s katerim sta so maševala upokojeni župnik Rudi Jerman in dekan iz Sevnice Tone Hribernik,nam je za razmišljanje predložil pomembno vprašanje: "Mislite,da je Bog z vami za- dovoljen?" Ni zadosti,če poznamo Božje zapovedi,tudi ne,če bi se do pičice na- tančno držali raznih predpisov kot fari- zeji, potrebno jih je dosledno in vestno spolnjevati, če hočemo doseči večno življenje.Torej se moramo nenehno no- tranje spreminjati.Jezusova in naša Mati Marija nam je zgled in priprošnjica. Tudi mi bomo zmogli, če bomo upoštevali nasvet apostola Jakoba: "Sprejmite be- sedo,ki je bila v krotkosti vsajena v vas ker ima moč, da reši vaše duše." (Jak 1, 21b sl.).
Duhovniki so kar po cerkvi delili zakra- ment bolniškega maziljenja, po maši pa se je razvil sprevod kot v Lurdu in smo vsi prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Pre peval je domači pevski zbor, vmes pa tudi ljudsko petje.Na koncu je zadonela še lurška pesem Zvonovi zvonijo, Mariji v slovo.
Preden smo se razšli, smo se še malo pogovorili z znanci in prijatelji. Med tem so nam gostitelji postregli z dobrim do- mačim pecivom in pijačo. Poslovili smo se z željo, da se še vidimo.
V imenu vseh udeležencev se zahvalju- jem vsem skupaj za vso ljubezen in ne- sebično velikodušnost pri pripravi tega srečanja. Posebna zahvala župniku, uredniku in duhovnikom, ki so delili za- krament sprave, bogoslovcem ter vsem ki so pomagali pri prevozu in pogostitvi. Kot smo vas vključili pri sveti maši,tako sedaj pozdravljam tudi tiste, ki se niste mogli udeležiti tega srečanja.

Urška Lužar

HEDVIKA (god 16. oktobra)

Hedvika izvira iz knežjega rodu. Rodila se je približno leta 1174 na bavarskem gradu Andechs. Ime pomeni "bojevnica" Na Poljskem se je uveljavilo Jadviga. Njen oče je bil mejni grof.Še prav mlado so dali starši v benediktinski samostan, vendar ne,da bi tam ostala, pač pa, da bi se izobrazila. Samostani so bili takrat edine šole.Tam se ji je odpiral svet zna nosti in umetnosti. Latinsko se je toliko naučila, da je lahko z redovnicami v cerkvi pela psalme. Bratje in sestre so se visoko povzpeli. Sestra Agnes je po- stala francoska kraljica,sestra Gertruda pa ogrska in je mati svete Elizabete Ogrske. Pri dvanajstih letih je bilo njene brezskrbne mladosti konec. Po želji star šev se je poročila z vojvodom Henrikom v Šlezijo. S težkim srcem je odšla v da- ljno deželo med tuje ljudi,ki niso poznali dvorne uglajenosti, v kateri je zrasla. Morala se je tudi učiti njihovega jezika, saj je tedaj v Šleziji živelo pretežno slo vansko prebivalstvo. Iz njenih prvih let vemo, da je svojega krepostnega in za ljudstvo koristnega moža v Bogu ljubila. Živela je iz vere, moč in tolažbo pa je iskala vsak dan pri maši.
Ljudje so vzljubili svojo kneginjo, saj je imela odprto srce za njihove telesne in duševne stiske.Zato so se obračali na- njo, ker so vedeli, da njihova prošnja ne bo zastonj. Skušala je pomagati tudi tistim, ki so prišli navzkriž z zakonom in omiliti strogo sodbo.Za uboge je bila pri njej vedno pogrnjena miza. Dvorjani so se šalili: "Človek raje jé med berači pri Hedviki kakor med odličniki pri knezu." Odpovedala se je vsemu razkošju in se preprosto oblačila. Ko so ji očitali,zakaj nosi poguljen plašč, ko je vendar kne- ginja, se je samo nasmehnila.
Za poglobitev duhovnega življenja je u- stanovila v Trebnici pri Vratislavi ženski samostan. V njem so se naselile sestre cistercijanke, njihova prednica pa je postala nekdanja Hedvikina učiteljica.
Prestati pa je morala tudi veliko bridko- sti.Sestra Agnes je v Franciji osamljena in zagrenjena umrla, sestro Gertrudo pa so na Ogrskem ubili. Tudi moža je izgu- bila. Najhuje pa jo je zadelo l. 1241, ko so kot hudournik pridrveli Mongoli. Sin Henrik se jim je pri Legnici s šibko vojsko postavil po robu. Branilci so skoro vsi obležali na bojišču,med njimi tudi Henrik
Zadnja leta je preživela v samostanu v Trebnici kot redovnica, čeprav ni nare- dila zaobljub. Dne 15. oktobra 1243 je umrla, stara skoraj sedemdeset let. Po- kopali so jo v samostanu.Papež Klemen IV. jo je leta 1267 razglasil za svetnico Danes jo časti Šlezija kot svojo zavet- nico. Prikazujejo jo,ko deli miloščino; na glavi ima krono, v roki pa model cerkve.

RAVNANJE S KRIVDO IN Z OBČUTKI KRIVDE

Mnogi se danes težko znajdejo ob pojmih kot so krivda in občutki krivde. Ljudje,ki so postali bolj samostojni, spoznavajo, da krivda, ki jo človeku pripisujejo, in odrasli občutki krivde v realnosti vedno ne ustrezajo.Razlog za to je v manjšem zaznavanju svobode po eni in odgovor- nosti po drugi strani. Kadar hočeš koga spraviti v odvisnost, uporabljaš najraz- ličnejše strategije, ki učinkujejo s tem, da drugemu pripišeš krivdo ali zbudiš v njem občutke krivde. To spravi človeka v negotovost, oslabi osebnost, zbudi strah, ustvari trpljenje, oropa moči in naredi poslušnega. Mnoge že od otro- štva dalje vadijo v ustrezne vzorce ve- denja. Tako potem srečamo ljudi, ki ne samo služijo,ampak se pustijo brezmejno izkoriščati in jih potem vedno še mučijo občutki krivde, kar še zmanjša njihovo življenjsko kvaliteto.
V smislu danes pogosto zahtevane nove etike je posebno nujno krepiti in utrje- vati osebno vest, razmišljati o lastni svobodi in odgovornosti ter opogumljati k večji sposobnosti in večjemu veselju za odločanje. Čim več avtonomnega ravnanja iz te drže se bo priznavalo in izvajalo,toliko manj bo prihajalo do pre- obremenitev posameznika ali tudi skupin v stresnih in mejnih okoliščinah. Kdor meni, da se mora stalno opravičevati, kdor hoče vsako ravnanje najprej za- varovati z različnimi mehanizmi in kdor skuša vedno ugajati samo svojim pred- stojnikom, zelo hitro zaide v eksisten- cialne situacije "prevelikega pritiska", v katerih lahko pride do takšnega vedenja in ravnanja, ki se potem zopet izrodijo kot v začaranem krogu v vrtiljak krivde in občutkov krivde. Nadomestilo sledi potem zopet v circulus vitiosus z vda- nim in podložnim vedenjem, ki ustvarja distanco do sebe, pa tudi do drugih.
Pomagati vedno pomeni tvegati! Kdor mnogo pomaga, je v nevarnosti, da od- pove,da postane kriv in tudi pusti,da ga mučijo občutki krivde: Ali sem to,kar je bilo v tem trenutku, pravilno rekel,čutil, povedal ali naredil? Ali sem bil potrpe- žljiv in vendar tudi dovolj pogumen? Ali sem si vzel dovolj časa? Ali sem bil pre- več utrujen, prestrahopeten ali pretrd? Ali sem pustil, da so me izkoriščali? Ali naj bi šel pogosteje tja? Ali sem užaljen ne da bi bil razjasnil nesporazum? Ali sem ljubosumen na druge,ki tudi hočejo pomagati?Ali so nagibi mojega ravnanja zdravilni? Katera pričakovanja me prav- zaprav vodijo? ... Trezno gledano se moram naučiti,da s tem živim,da v moji pomoči ne bo vse tako, kot bi morda rad. Nujno je treba sprejeti to mejo, da se zaradi pretiranih občutkov krivde pri pomoči sam ne zlomim. Tudi je treba,da tam postavim meje svojemu sočutju, kjer zaradi trpečega njegovo vedenje idealiziram in zato svoje reakcije vnaprej negativno doživljam in vrednotim.Potem je že lahko potrebno in kot korektiv, da racionalno razjasnim svoja čustva.
Zelo koristno je tudi, če jasno določimo v pomoči pri vsej spontanosti npr:Koliko časa imam danes na razpolago za obis- ke? Kako je trenutno z mojimi zalogami moči? Kaj bom danes storil zase? Kje lahko vključim kratka obdobja oddiha? Katere pogovore (težje vrste) lahko od ložim na drug čas, ker sem sedaj utru- jen? Kje postavim bolniku mejo? Komu lahko povem,da danes sam ne prenesem obremenitve? Kje iščem odmaknjenost, da bi zbral novih moči? Katere odvisno- sti me ogrožajo in kje jaz peljem v od- visnost? Koliko sem pripravljen investi- rati, da bi ostal svoboden in bi mogel ravnati po svoji vesti? Kako ravnam z odporom, kjer bi ga zahtevali od mene? Kje bi lahko zbudil solidarnost za odpor proti pohlepu po moči,gospodovalnosti, cinizmu in zatiranju? Kaj sem drugim in sebi (ostal) dolžan?
Kdor se zavzema za dostojanstvo drugih nima samo pravice,ampak tudi dolžnost da zahteva spoštovanje lastnega do- stojanstva. Priznanje lastne krivde in predelovanje te spadata zraven prav tako kot to,da pokažeš deficite in odpo vedi,da ne dopustiš, da bi rane postale še globlje.

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

NOVA EVANGELJSKA SKUPNOST

Letošnje počitnice v Lignanu niso bile samo počitniški oddih pač pa tudi čas praznovanja Ko smo se odpravljali tja,tega nismo imeli v načrtih. Gospod pa nas je po mnogih prijateljih stalno presenečal.Takšno pre senečenje je bil tudi "praznik zahvale" - "festa di grazie".To je bila zahvala Bogu in neštetim prijateljem ob slovesni otvo ritvi nove hiše skupnosti"Dinsi une man" v Lignanu.
Med mnogimi pomembnimi gosti je bil tudi duhovnik don Franco Monterubbianesi ustanovitelj skupnosti Capo d'arco. Na- čin življenja te skupnosti se je razširil po vsej Italiji in še zunaj njenih meja. Po- poldne pred slovesnostjo otvoritve smo poprosili don Franca za pogovor.
Gospod Franco,zahvaljujem se vam da ste si vzeli čas in ste nam pripra- vljeni povedati nekaj stvari o svoji skupnosti. Obenem pa vas prosim za misli, ki oživljajo vašo skupnost in so lahko zelo pomembne tudi za naše življenje Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Veseli nas, da smo se našli v tem skup- nem duhu tukaj na počitnicah, kamor vi hodite že trinajst let, danes pa praznu- jemo praznik slovesne otvoritve nove hiše in se čutimo posebej povezani, ker praznujemo skupaj. Tukaj se srečujemo ne samo Italijani, ampak tudi Avstrijci, Nemci in Slovenci ter se učimo živeti občestvo. Mi obhajamo sedaj že petin- dvajset let življenja v skupnosti. To je lepa doba in v tem času se je uresničila tista utopija,ki smo jo sanjali pred petin dvajsetimi leti v Lurdu. Dejstvo, da smo lahko lurško sporočilo uresničili, je ena od tistih "čudovitih stvari", ki jih opeva Sveto pismo. Samo Bog lahko stori kaj takega, da zaživi skupnost. In prav kot "oznanilo osvoboditve" želim vedno ozna njati življenje v skupnosti.Kadar stopimo skupaj,lahko rešimo velike probleme. In mi to uresničujemo.
Sedaj bi vas pa prosil, da bi rekli še kakšno besedo o sebi kot duhovniku in kot voditelju skupnosti Capo d'arco
Danes, ko smo bili pri maši v cerkvi sv. Don Boska, sem omenil duhovnika Pier- Giorgia. Prav ob tem duhovniku vidimo začetke skupnosti v Vidmu,ki se imenu- je tudi Skupnost Pier-Giorgio. Ta je del naše širše skupnosti. Tu je duhovnik, popoldne bomo srečali še don Onellia. Lahko rečemo,da skupnost izvira iz du- hovniške povezanosti. Prav v začetku je bila to hiša prijateljstva in notranje urejenosti. To so bili začetki v upanju, da bo nekaj nastalo.Potem je prišlo leto 1960, ko smo se povezali z invalidi.
Že od leta 1950 sem imel prijateljske stike z bolniki in invalidi,ker sem se za- nimal za medicino, preden sem se od- ločil za duhovništvo. Že v semenišču in potem kot mlad duhovnik sem ustvarjal prijateljske vezi, jih predstavil škofu, on pa me je pri tem potrdil in podprl.
Potem se je vse začelo za božič 1966 v vili Capo d'arco,ki sicer ni bila cerkvena last. V tej dolgi izkušnji prijateljstva se je sedaj končno pokazala možnost, da uresničimo ideal življenja v skupnosti, da bi tako dobro ovrednotili življenje vsakega invalida. Želeli smo oživiti vred note, materialne in duhovne, za katere so bili ti ljudje prikrajšani. Tako smo jim dali priložnost za delo, za ustvarjanje družine in možnost, da se udejstvujejo v družbi, katere del so. Prav to je bilo sporočilo Lurda leta 1965. Mi smo želeli to uresničiti.
Jezus Kristus je po trpljenju in smrti na križu vstal.To je osnovni model skupno- sti:da bi ljudje po hudih izkušnjah bole- zni,invalidnosti vstali oziroma se dvignili kajti Božje kraljestvo se uresničuje že na zemlji. Morali smo najti teološke in duhovne temelje, da bi na teh gradili. V tej hiši smo imeli sedaj možnost, da vse to uresničimo.Tako je leta 1966 nastala skupnost.Že obstoječi povezanosti bol- nikov, ki so imeli zelo različne bolezni, smo se pridružili še nekateri zdravi,da bi si med seboj pomagali.Z menoj je prišla prostovoljka iz UNITALSI (organizacija, ki skrbi za prevoz bolnikov v Lurd in Lo- reto). Ta izkušnja skupnosti v tej vili je "eksplodirala".Vila je postala zelo znana in množica mladih in drugih ljudi je pri- hajala na obisk. Prišlo je leto 1968, ko se je spreminjala družba, predvsem v dušah mladih ljudi. Mnogi mladi so želeli ostati na tem hribu in nekaj časa živeti z nami. Med temi je prišel tudi Roberto, ki ga poznate.
Torej to gibanje se je pričelo z roma njem v Lurd?
Da,zelo resno smo vzeli sporočilo Lurda
To je za nas zelo pomembno, kajti misel, da bi se povezali in da bi so- delovali, se je pričela tudi za nas v Lurdu. Ljudje, ki so poromali v Lurd, so se povezovali in se srečavali. Tako je nastalo to naše gibanje.
Da, res, izkušnja iz Lurda nam je veliko pomagala.Živeli smo skupaj,si pomagali, dnevi so bili duhovno zelo polni. Ob kon cu smo se vprašali, zakaj ne bi moglo to trajati in biti rodovitno še za naprej. Zakaj morajo ti mladi bolni sedaj zopet živeti osamljeni doma,ko pa so pokazali tako polno življenje v navdušenosti in veselju? Ob tem sem si rekel: Sedaj je pa dovolj! Zavzel se bom za to, da se to reši! Odločil sem se posvetiti temu delu in škof je to tudi sprejel. Začetki so bili težki.
V teh petindvajsetih letih življenja skupnosti so bile prav gotovo spre- membe in določen razvoj znotraj skupnosti.
V življenju skupnosti bi lahko ločili dve obdobji. Prvo je bilo obdobje junaštva na tem hribu Capo d'arco od leta 1966 do 1971. Leta 1972 pa smo se razširili. To se je začelo ob smrti duhovnika Pier Giorgia. Začelo se je tudi profesionalno usposabljanje invalidov. Leta 1970 so nastale prve družine iz skupnosti, trije pari so se poročili. Prihajali so mnogi mladi, ki so se odločili, da bodo ostali z nami. Razgibano življenje dela, študija, ljubezni je omogočilo, da so se poročili med seboj ali pa bolni z zdravimi.Vse to je potrdilo visoke vrednote. Zato smo se imenovali tudi "skupnost vstalih" ali tudi "mala popolna družba". Tu so se mladi zelo pogumno odločali. No, potem pa se je začelo širjenje in zunanji vstop v družbo. Šli smo najprej proti Rimu,na- to v Videm, v Novarro, leta 1972 pa na Sardinijo.Nastajale so vedno nove sku- pnosti in se naselile v vseh dvanajstih italijanskih regijah.
Pomembno je nekaj bistvenih stvari: vrednost in dostojanstvo dela, socialna pomoč,medsebojno podeljevanje v sku- pnosti.
V Italiji je približno dvajset mešanih za- drug.Tukaj dela invalid skupaj z zdravim vsi so odgovorni, da bi tako ovrednotili vsakega človeka, ne glede na njegove telesne sposobnosti. To smo tudi pre- študirali in imeli različne tečaje. Pome- mbno je, da smo skupaj pri delu. To se je širilo in začeli smo ustanavljati razne službe po mestih. V Rimu smo na primer začeli delati tudi z umsko prizadetimi. Začeli smo s telesno prizadetimi, potem pa sprejeli tudi umsko prizadete ljudi.
Te službe omogočajo,da ljudje ostanejo v svojih družinah,pri nas delajo in se po vezujejo.V Rimu je sedaj takšna služba, ki povezuje in sprejema okrog sto dru- žin s prizadetimi otroki. To ima globoke družbene razsežnosti, saj smo pomagali spreminjati družbo in mišljenje ljudi gle- de prizadetih, tako da so tudi invalidi deležni dostojanstva dela.Obstaja obve zna zaposlitev,ko mora podjetje sprejeti določeno število invalidov. Seveda jih mi pripravimo na to delo. Od leta 1974 do danes se je v Rimu usposobilo več kot sto umsko prizadetih ljudi in so po- stali dobri delavci. Tako prispevajo k večji gotovosti lastnih družin. Torej de- lo, socialna služba in pomen skupnosti v lastnem okolju so prispevek našega dela za celotno družbo. To je medse- bojna pomoč in pa vzgoja za skupnost. Imamo veliko mladih ljudi, ki se na to pripravljajo.
Kakšen delež ima duhovna stran, ki se mi zdi, da je temelj življenja v skupnosti, dela in pripravljenosti za pomoč v socialni službi?
Do sedaj sem opisal prvi dve obdobji našega življenja, ustanovitev in širjenje Po petindvajsetih letih nastaja problem, kako se vrniti h koreninam. Potrebno je da se vračamo tja, kjer smo v začetku dobili moč.
V družbi je vse več težav.Niso zaposta vljeni samo invalidi, ampak tudi mladi, ki so izgubljeni. Po letu 1980 smo v Capo d'arco začeli sprejemati tudi zasvojene z mamili.Leta 1982 smo priredili kongres za mlade in od takrat vsako leto 25. aprila, da bi ob naši izkušnji gledali na življenje bolj zrelo.
Da bi se vrnili na osnovno sporočilo, ki je bilo v začetku, smo začeli vzgajati in oblikovati. Duhovna vzgoja mora sedaj postati središče našega dela.
Mednarodna razsežnost skupnosti - imamo močno skupnost vstalega Jezusa v Ekvadorju - nas tudi priganja, da se vračamo h koreninam. Tisto, kar bi radi posredovali mladim, je duhovnost med- sebojnega podeljevanja.
Kakšna je vaša povezanost z itali- jansko Karitas? Kakšni so ti odnosi?
Zvečer bo somaševal don Passini, ki je predsednik italijanske Karitas.Zjutraj,ko sem ga obiskal,sva govorila o tem,kako smo vedno povezani v globokem občes tvu.Italijanska Karitas je zaživela okrog leta 1973. Že leta 1975 smo kot skup- nost prostovoljcev začeli delati skupaj. Naša izkušnja prostovoljnega dela in odprtosti je veliko pripomogla Karitasu. Zavzeli smo se za čisto določene naloge in tako pripomogli, da se je oblikovalo pravo mišljenje med ljudmi. Od takrat sodelujemo na vseh področjih. Bili smo prvi, ki smo se povezali z vojaškimi ob- lastmi,da smo sprejemali fante za civilno služenje vojaškega roka.
Kakšna je povezanost z družinami tistih invalidov, ki živijo v vaših hi- šah? Vemo za druge, ki jim nudite različno pomoč po domovih.
Če hočemo živeti pravo skupnost v hiši moramo biti povezani tudi s starši inva- lidov. To posebej velja za umsko priza- dete ljudi. Imajo potrebo, da se čutijo samoodgovorne. Zelo se zavzemamo, da bi povezovali tiste, ki so po domačih družinah, ker se na neki način borimo proti institucijam. Institucija velikokrat ne upošteva posamezne osebnosti. Za to se zavzemamo skupaj s starši.
Vsi ste čutili osebno poklicanost za to delo. Tudi škof vas je potrdil in po slal v to služenje.Kakšna je posebna vloga duhovnika v tej skupnosti?
Da bi pravilno vrednotili življenje sámo, delo in služenje,moramo vplivati na ce- lotno družbo. To je zunanje poslanstvo duhovnika.Življenje naj bi prenovilo ce- lotno družbo,da bi se tako ustvarilo mi- šljenje skupnosti in s tem uresničevanje Božjega kraljestva že tu na zemlji. Cer- kveni dokumenti nam govorijo o Cerkvi in Božjem kraljestvu. Cerkev je v službi Božjega kraljestva in v Cerkvi prihaja Božje kraljestvo do stvarnega izraza. Eden od teh izrazov je skupnost najbolj ubogih. Leta 1981 so napisali italijanski škofje,da je potrebno začeti pri zadnjih Samo tako se lahko uresničuje medse- bojno podeljevanje. V teh prizadevanjih je potrebno postaviti družino v središče dogajanja, ki ima poslanstvo sprejema- nja. Ob tem pa so duhovniki, redovniki in mladi.Mislim,da gredo te štiri karizme zelo lepo skupaj, se dopolnjujejo.

Na začetku je vedno družina. Tu zraste otrok in mora doživeti pravo sprejetost. Tudi družina je poklicana, da živi tri vred- note: uboštvo v podeljevanju in sprejema- nju, čistost in tudi poslušnost za služenje Božjemu kraljestvu. Bog trka na vrata prek ubogih. Redovniki, ki živijo po svojem po- svečenju te evangeljske svete, pomagajo družini. Duhovnik, ki vodi skupnost na do- ločnem področju, prav tako pripada tej odprti družini. S tem, ko usmerja družino in redovnike, daje tudi pravo smer mladim in sposobnost, da se pravilno odločajo ter vključujejo v javno življenje.
To so torej štiri pobude Duha: mladi, ki so zazrti v prihodnost, družina,ki je odprta za sprejemanje, redovniki, ki te sposobnosti pomnožijo,in duhovnik,ki je duša vsega tega v smislu njegovega preroškega poslanstva. Nekoliko to že živimo,vendar so naše sanje da bi dosegli polnost tega modela. Imamo redovnico,ki je bila kot dekle prosto voljka v naši hiši, pozneje pa se je z dovo- ljenjem predstojnikov vrnila k nam. Največja skupnost je pri nas v Rimu.Dvesto petdeset ljudi živi v skupnosti. Prek naših služb in sodelovanja v zelo različnih situa- cijah smo povezani s približno petsto ljudmi Od teh je okrog sto dvajset zaposlenih pri nas. Skupnost Capo d'arco dela sedaj bolj med ljudmi po družinah. Zelo zanimiva je skupnost v Gubbiu,tam je samostan in tudi središče za utrjevanje naše duhovnosti. To imenujemo "Center nove kulture". Leta 1971 je po potresu nastala skupnost v Vi- dmu in v Tolmezzu,kjer živi diakon Roberto Skupnost v Bergamu se je delno ločila od nas. So pa še skupnosti na Siciliji, Sardiniji in drugod.Med temi je Skupnost Capo d'arco tista,ki vse povezuje in združuje.Skupnost v Lignanu pa je v pomoč tisti v Vidmu in v Tolmezzu.Tukaj smo se našli skupaj z vami in nam daje možnost,da se vedno bolj spo znavamo, povezujemo in se imamo vedno bolj radi. Božje kraljestvo vse povezuje; živimo ob- čestvo in medsebojno podeljevanje. Potem ni več pomembno,kdo je zdrav in kdo bolan Tukaj so vrednote bratstvo, pravičnost, sprejetost,ki jih gojijo tako zdravi kot bolni Tisto,kar je pomembno v Božjem kraljestvu ni materialno ali telesno,ampak stanje duše Potrebno je doseči dostojanstvo človeka in sposobnost za služenje bližnjemu. Inva- lidi, ki v materialnem smislu ne morejo dati veliko, lahko zelo pomagajo v duhovnem smislu,v sprejemanju drugega. Ne gre nam samo za to, da bi bili socialna ustanova, ampak da bi uresničili Božje kraljestvo na zemlji.

Najlepše se vam zahvaljujem za ta pogovor in predvsem za vaše prijateljstvo.Naj Gos- pod pomnožuje te skupnosti in jih obnavlja v začetnem duhu.

Franc Šuštar

Dr. Metka Klevišar, Ljubljana

ŽUPNIJSKA KARITAS

Pastoralni tečaj 1991

Karitas je poleg oznanjevanja in liturgije temeljna razsežnost krščanskega življenja. S svojimi deli pričujemo, kakšen je Bog, v katerega verujemo. Karitas je tudi pot, ki množico vernikov spremeni v občestvo. Zato je razumljivo, da mora glavni del kari- tativnega dela potekati v okviru župnije, kjer naj bi bila Karitas vključena v celotno pastoralno delo.
Vsak duhovnik je na svoji poti k duhovništvu najprej posvečen v diakona. Tega posve- čenja ne izgubi ob mašniškem posvečenju, tako duhovnik je in ostane diakon celo živ ljenje. Da bi prav doumeli, kaj pomeni biti diakon, je dobro prebirati tekste iz prvega obdobja krščanstva.Služba diakona je tako kot takrat tudi danes zelo aktualna, žal pa se je zavest o pravem diakonatu pozneje nekoliko pozabila.
Že po svojem posvečenju je župnik vodi- telj župnijske Karitas, kar pa ne pomeni,da mora delo opravljati on sam. Od župnika se pričakuje, da razume, kakšno vlogo ima Karitas v krščanskem življenju, da to delo odobrava in podpira, da sodeluje tam, kjer je njegovo sodelovanje potrebno.
Glavno delo Župnijske Karitas naj bo v rokah laikov,ki pa morajo biti prav tako pri pravljeni sodelovati z župnikom in morajo svoje delo razumeti kot del celotnega krš- čanskega življenja,ne samo kot neko obliko socialne pomoči.
Karitas tudi ne moreš uganjati sam. Nekdo lahko še tako veliko naredi,toda če to dela sam, to ni karitas. Karitas je vedno delo v skupini, v občestvu.
Želeli bi imeti recepte, kakšna naj bi bila Župnijska Karitas, toda teh ni. Vsaka Kari- tas je drugačna, odvisno od ljudi, ki v tej župniji živijo in delajo,in od drugih okoliščin Od pripravljenosti ljudi za delo, od njihove sposobnosti,da vidijo potrebne pomoči, od njihove iznajdljivosti pri iskanju rešitev je odvisno, kako bo Karitas živela.
Če naj bo pomoč učinkovita, je za karita- tivno delo potrebna določena organizacija, prav tako pa so nujne tudi karizme posa- meznih ljudi, ki dajejo vsaki Karitas svoj pečat. Ravno na področju karitativnega dela lahko vsak človek razvija svojo oseb- no karizmo, saj ima vsak človek nekaj, s čimer lahko pomaga drugim.
Če izhajamo iz dejstva,da je Bog ljubezen, mora biti v vsem našem delu in življenju glavni poudarek na naših medsebojnih od- nosih. Tu se naš odnos do Boga konkreti- zira, utelesi.
Zato je pri karitativnem delu najprej pome mben odnos,s katerim se srečujemo z dru- gimi ljudmi, posebno s tistimi,ki so v stiski. Ne delamo za ljudi v stiski, ampak z njimi in skušamo ustvarjati partnerski odnos, pri katerem ni tistega, ki samo daje, in ne tis- tega, ki samo prejema, ampak oba dajeta in oba prejemata.
Naša pomoč naj bo vedno pomoč za samo- pomoč. To pomeni: tistega, ki išče pomoč, ne potisneš v vlogo "berača", ki prosi za miloščino, ampak v njem prebudiš sposob- nosti, da sam vzame življenje v svoje roke in skrbi zase. To zahteva tudi človekovo dostojanstvo. Zato je svetovanje pomem- ben dejavnik karitativnega dela.
Karitas ne sme biti nikoli samo dobrodelnost ampak vedno tudi zavzemanje za člove- kove pravice na vseh področjih, osebnih in družbenih,za ustvarjanje pravičnejših stru- ktur, hkrati pa tudi vzgoja in vplivanje na miselnost ljudi, da se ne vrtijo samo okrog sebe, ampak se angažirano zavzemajo tudi za druge.
Tudi če bi bila ŽK še tako dobro organizira- na, ne bi mogla rešiti vseh stisk. To lahko vzame pogum in povzroča težave - toda s tem dejstvom nepopolnosti je treba živeti.
Tudi pri Karitas moramo hoditi po poti maj- hnih korakov. Hoteli bi imeti, narediti vse naenkrat, pa moramo hoditi lepo počasi in preverjati,kaj zmoremo. Ne sme nas zave- sti želja po sami akciji. Če pa se potem po enem letu ozremo nazaj, vidimo, da smo vendarle nekaj naredili.
• Najprej mora Karitas imeti pravo mesto v pastoralnem načrtu župnije in ne sme biti prisotna samo kot privesek, pač za tiste, ki jih to ravno veseli.
• Poiskati je treba skupino ljudi za ŽK,ki bo aktivno in samostojno delala.Tu so potrebni predvsem ljudje, ki znajo videti in razumeti razne oblike človeških stisk, ki znajo pris- luhniti ter videti različne povezave med stiskami in družbenimi razmerami. Potrebni so tudi ljudje,ki se znajo na vse to odzivati biti iznajdljivi in iskati rešitve za pomoč. Potrebni so ljudje,ki znajo delo organizirati, poiskati tiste,ki pomoč potrebujejo,pa tudi take,ki pomoč nudijo. Potrebni so ljudje, ki so pripravljeni spregovoriti tudi v javnosti, kadar je potrebno.
Seveda pa je treba hkrati vedeti, da je vsakdo v župniji dolžan karitativno delati in da ŽK ne sme biti potuha za druge, da ne bi bilo treba delati, ampak samo spod- buda, da lahko vsi še bolje delajo.
• Da lahko delo bolje poteka, je treba po- staviti določene strukture in točno določiti kdo je za kaj odgovoren. Treba je določiti voditelja, namestnika in blagajnika, poleg tega pa še člane odbora, lahko glede na dejavnosti, po enega z vsakega področja dela,ali pa glede na lokacijo,po enega npr. iz vsake vasi ali mestne četrti. Ta imeno- vanja morajo biti točno določena,za obdo- bje štirih let ali kako drugače, če se o tem dogovorijo. Lepo bi bilo, če bi takšna ime- novanja bila podeljena v okviru župnijske maše in bi s tem župnijsko občestvo te ljudi pošiljalo na delo. Takšna imenovanja imajo lahko potem značaj posvečenja.
• Delo v ŽK poteka prostovoljno. Zaželeno je,da sodelujejo tudi strokovnjaki (npr. so- cialni delavci, med.sestre, zdravniki, vzgo- jitelji itd.), ki lahko s svojimi strokovnimi nasveti zelo veliko pomagajo.
• Za delo ŽK so potrebni tudi določeni pro stori, soba za sprejemanje ljudi in pa po možnosti tudi skladišče. Potreben je tudi telefon.
• Uradne ure naj bi bile vsaj enkrat teden- sko, po možnosti pa večkrat. Vmes pa je treba vedeti, kje so odgovorni ljudje dose- gljivi, če je treba na hitro kaj urejevati.
• ŽK naj bi razpolagala s svojimi finančnimi sredstvi in naj bi imela tudi svoj žiro račun Kako priti do teh sredstev, je tudi odvisno od iznajdljivosti ljudi in pa seveda od tega, koliko znajo vso župnijo motivirati, da zna delati.
• ŽK potrebuje tudi svoj žig,saj mora izda- jati razna potrdila in pisati dopise.
• O vsem delu v pisarni je treba voditi to- čen dnevnik, iz katerega je razvidno vse, kar se dogaja (obiski, pogovori, telefonski klici...)
• Skupina ŽK se  mora  srečevati  najmanj enkrat mesečno ali pa večkrat. Poleg ob- ravnavanja tekočih zadev je treba v te sestanke vključiti tudi duhovno misel. Tudi o tem sestanku in o vseh sklepih je treba pisati zapisnik.
• O svojem delu naj ŽK redno obvešča vso župnijo prek oglasne deske, župnijskega li- sta,po možnosti tudi prek obvestil pri maši Zelo pomembno je tudi, da sproti obvešča o tem,za kaj so bila porabljena zbrana de- narna sredstva.
• ŽK mora imeti mrežo prostovoljnih pomo- čnikov,ki se morajo tudi občasno srečevati Tudi zanje je potrebno izobraževanje in duhovno poglabljanje.
• Ves čas je treba  skrbeti  za osveščanje vseh v župniji,da je Karitas stvar nas vseh vsakega kristjana.
Karitas se mora že zaradi svoje narave dela povezati z vsemi institucijami v župniji, ki kakorkoli skrbijo za pomoč ljudem. Zelo bi- stveno je sodelovanje s socialno službo,pa tudi z RK, domovi za starejše, vrtci, itd.
Po drugi strani pa mora biti vsak zavod, ki je v župniji, tudi vključen v skrb ŽK. Naj- bolj se to vidi npr. pri domovih za starejše, ki potrebujejo obiske itd.
Tako kot je dobro, da imajo sosedje med seboj prijazne odnose, je tudi dobro, da se ŽK iz sosednjih župnij povezujejo,izmenjuje jo izkušnje in si pomagajo. Koristno je tudi, če se vedno znova obiskujejo in srečujejo.
Za vsako ŽK je potrebna povezava s Ško- fijsko Karitas. Načelo dela pri Karitas je tako, da vse probleme rešujejo najprej do- ma, v domači župniji, če to ni mogoče, pa zaprosijo za pomoč ŠK. Včasih so potrebni tudi nasveti. Dobro je, če ŽK obvešča ŠK o svojem delu.Tako nastaja tudi povezava med ŠK in župnijami, ki je nujno potrebna. ŠK pa naj bi skrbela za programe izobraže- vanja, literaturo itd.
Karitas kot bistvena naloga Cerkve pa ne more biti omejena samo na župnijo, škofijo ali kakšno deželo, ampak jo je treba razu- meti tudi v širši svetovni povezavi, kar ustreza vesoljni naravi Cerkve.
Nihče ni tako ubog, da ne bi mogel tega, kar ima,pa naj bo še tako malo, deliti z dru gimi. Ravno v tej delitvi se dogaja "čudež" pomnožitve kruha in daje vsem občutek,da so bogatejši: tisti, ki dajejo in tisti, ki pre- jemajo. Tudi po naših župnijah, po naših škofijah in v naši Slovenski Karitas moramo vedno znova gledati na tiste, ki so še bolj potrebni pomoči in se moramo vključiti v pomoč širom po svetu (misijoni, pomoč Kurdom, ...).

TRETJA RAZSEŽNOST PASTORALNEGA UDEJSTVOVANJA: KARITAS

UVODNE OPOMBE

a) Prve izkušnje ob uvajanju demokracije v Slovenski državi sovpadajo s poskusom, da bi uvedli v pastorali kratek, pregleden, čitljiv in razumljiv osnovni pastoralni vzorec
Vzorec naj bi bil tak, da je možno graditi iz njega tolikokrat iskano in klicano organsko pastoralo (Prim. Pastoralni tečaj 1989).
Obenem pa tudi tak, da bi že sam po sebi vpeljeval in spodbujal pastoralno načrto- vanje in preverjanje našega dela.
Pri tem iskanju ni vzorcev, ki bi prekucnili tisočletno pastoralno izkušnjo Cerkve,ali bi zanikali tiste izkušnje, ki so utemeljene že v Svetem pismu in pastoralni praksi prvih stoletij, zlasti cerkvenih očetov.
Prav tako drži v pastoralnem razmišljanju in delovanju, kar prinaša nauk o Cerkvi in njenem položaju v svetu na drugem vati- kanskem koncilu in v kasnejših dokumentih Učiteljstva.
Pastorala prihaja na podlagi teh klasičnih izhodišč do ključnega vprašanja:"Kako pa- storalno delo zastaviti v konkretnih pogojih časa in prostora, v katerih smo?" In tukaj je zdaj naše vprašanje:"Ali je mogoče ure- diti pastoralo v miselni in delujoči vzorec, ki bi bil blizu sodobnejšim zahtevam po or- ganizaciji dela?" Tudi organizirano, urejeno delo je namreč delo Svetega Duha. Več Svetega Duha je, ali bolj točno: več zna- menj navzočnosti Svetega Duha je tam, kjer je delovanje jasno,pregledno,načrtno, stalno kot pa tam, kjer je preveč izbir pre- puščenih samovolji, približnosti, napočez- nosti in hlastanju, ki jih poznamo tudi v pastorali.
Na vprašanje, ali je mogoče "pripovedovati pastoralo" na podlagi osnovnega vzorca, ki zaobjame vse, brez ostankov, odgovarjajo pastoralisti, da je to možno. In to trdijo najbolj glasno v romanskem delu Evrope in za njimi tudi v germanskem.
Tako je nastal znameniti, danes povsod, tudi pri nas znan trinom,ki se glasi: Cerkev oznanja,slavi in pričuje v svetu. Komu dru- gemu bo vzorec še bližji, če ga povemo z glagoli: Cerkev evangelizira, posvečuje in pričuje. To tretjo razsežnost pa razumemo kot življenje in delovanje med ljudmi, v okolju, za ljudi in "ob" ali pa "v" strukturah civilne družbe. Še vedno neodrešenih! Torej nezadostnih in pomanjkljivih! Tako je postalo,ali postaja socialno valovanje,ki ga je pred sto leti razgibal Leon XIII. z zna- menito okrožnico Rerum novarum, noseči val pastoralne naravnanosti v svetu. In povejmo naravnost: glavni pastoralni izziv za vse dežele bivših leninističnih družbenih ureditev.
b) Kljub temu, da je pastoralni vzorec, ki ga vnašamo v našo zavest, najboljši, kar jih moremo najti na evropski sceni,je treba priznati, da ima tudi ta vzorec "ostanek". Pa še kakšnega! S tem ostankom se je so- očala zadnja Škofovska sinoda leta 1990, kar zadeva kleriški del Cerkve. Moremo ga prenesti tudi na vse pastoralne delavce in analogno na božje ljudstvo.
Gre za pastoralno pred-vprašanje. Gre za nas same,za ljudi,za osebe, nosilce pasto- rale in posameznih nalog.Gre za vprašanje, kdo nas oblikuje, kdo nas uči sodelovanja, preverjanja in še prej načrtovanja itn.
Kadar ni to vprašanje postavljeno na pravo mesto, začenjamo klicati Svetega Duha, kar pa pomeni bolj sklicevanje nanj, naj "požegna" našo nemoč,pastoralno otrplost in neusklajenost.
Vendar si zgornji pastoralni trinom zaradi tega ne tanjša samozavesti. Pravi namreč, da je to sploh prvo in osnovno vprašanje, ki je že vgrajeno, ker ga mora pastorala sproti in najprej odvozljati,oziroma,da je to vprašanje permanentno in na prvem mestu od rojstva do groba prav v tem pastoral- nem vzorcu.
c) In še nekaj je treba povedati.Ta vzorec je nastal tudi ob izzivu tiste pastorale, ki se je tako razlezla, razbila, "fragmentirala", da je postajala vedno bolj nepregledna, nepreverljiva, nepredvidljiva, needina in ni čudno, neučinkovita.V takih okoliščinah pa se je že težko pogovarjati o pastorali. Te- žko jo je usklajevati.V njej se ljudje ne po- čutijo dobro.Odzivajo se z ranjenimi čustvi
Čustvena prizadetost pa lahko zajame pa- storalne delavce do take mere, da začno še sami utesnjevati pastoralno navzočnost Cerkve in sabotirati najbolj obetavne pred loge. Gre za občutje:
• prenasičenost z delom,
• za različne frustracije,ki vodijo v pasto- ralno apatijo,na podlagi katere se zapremo v svoj svet, ali se posvečamo predvsem materialnim zadevam,
• ali se dajemo  samo  z  enim pastoralnim fragmentom, s tistim, ki nam je najbližji, ki nam daje največ zadoščenja, ali pa je kra- tkomalo najbolj pri roki.
Tako počasi izgubimo čut za celostno pa- storalo in tudi za celoto ozemlja,tudi tiste- ga,ki je onkraj ozemeljske meje župnije, ali onstran človeške meje skupine in gibanja.
Vsekakor je na mestu spoznanje in prizna- nje, da je fragmentarna pastorala in da so fragmentarne pastoralne drže med glavnimi krivci neučinkovite (neproduktivne) pasto- rale in celega kupa osebnih in občestvenih zadreg.

Kulturni, organizacijski, socialni, strateški, skratka zgodovinski prehodi zadnjih let in tednov so postali tako hitri,da jih ne razu- memo več. Vendar jih čutimo. Pastorala mora postati tudi v tem pogledu odzivna in prilagodljiva spreminjajočim se razmeram.
Vsekakor je dal čas prav tisti cerkveni od- ločitvi, po kateri naj bi bila združevalna tema vse pastorale evangelizacija. Tako je postala evangelizacija naenkrat skupni ime novalec vse pastorale Cerkve. Da gre tako za evangelizacijo kakor za reevangelizacijo ni potrebno izgubljati besed, ker je to že vse razčiščeno. S tem vprašanjem je prišel prvi na dan pokojni kard. Wiszynski, zatem je Evropska škofovska konferenca v okto- bru 1985 osvojila evangelizacijo kot svojo osnovno pastoralno vlogo. Pogostnost in doslednost, s katerima se vrača k tej za- devi papež sam,daje evangelizaciji odločil- no pastoralno težo ne le v Evropi, ampak tudi v svetu.
Odgovorov je več. Poglejmo nekatere.
• Nihče, ki se ukvarja z ljudmi,ne bo danes trdil, da sodoben človek ni duhovno odprt. Ljudje nekaj iščejo. Vprašanje je, ali iščejo krščanski odgovor.Če smo še bolj natančni ali iščejo življenje z Jezusom Kristusom v Cerkvi.
Glede tega temeljnega iskanja sodobnih ljudi je treba pribiti nekaj splošnih spoznanj
• Ljudje ne potrebujejo več razlag, ampak hočejo konkretno pomoč pri reševanju njihovih težav. Ljudje hočejo živeti. In to srečno v današnjem pomenu besede.
Krščanska vera pa je krepost,torej notra- nja sila, ki prihaja od Boga, ki spreminja človekovo življenje in ga usmerja po vred- notah,kakor so izpričane v evangeliju.Vera je tudi eshatološko povabilo, ki naenkrat zrelativizira našo zgodovino, s strahovi in upanji vred.
• Nova evangelizacija bi si zato sama spo- drezala korenine,če bi razumela sama sebe da gre pri tem le za bolj goreče in bolj zgo ščeno, bolj razmnoženo in bolj glasno oz- nanjevanje nauka. Ali, da lahko pokličemo na pomoč zgodovino in naredimo katero od ponovitev,ki je v preteklosti uspela pri raz širjanju nauka.
• Najvišje učiteljstvo je namreč že samo ubralo drugačno pot. Katero?
Tisto,ki jo je razglasil že veliki Leon XIII.,pa smo se na njej nekoliko porazgubili. Morda tudi zaradi dejavnikov zunaj naše Cerkve. Koncil pa je bil glede te smeri jasen.
Danes ne moremo niti prešteti več, koliko- krat govori npr. sveti oče o primatu člove- kove osebnosti,svobodi, pravičnosti, o so- cialni pravičnosti, o pravici do življenja od spočetja do smrti,o vrednosti človekovega dela, poklicu, družini, smrti, solidarnosti, tiraniji profita, o miru, spravi, ekologiji, o razumevanju mehanizmov delovanja v so- dobni družbi itn.
• Za tem oznanjevanjem Učiteljstva lahko slutimo tudi strah, da bi se oznanjevanje evangelija zožilo na oznanjevanje "nauka", ali kar na pouk o krščanstvu.
Ljudje ne potrebujejo več razlage, ampak reševanje,delovanje, skratka:pomoč. Tako je Cerkev opravila veliki antropološki zasuk ki ga je pravzaprav potrdil že koncil.
• Pri tem sklicevanju na primat človeka je imela Cerkev že svoje lepe izkušnje. Da ne gremo v preteklost do Apostolskih del, bi podčrtali izkušnjo karitativnih ustanov in delovanj, ki so nastala od Srednjega veka dalje znotraj Cerkve. Zlasti od 17.stol. na- prej. Največ tega je ostalo do danes orga- niziranega,če govorimo na splošno,na ger- manskem področju Evrope. Tako je nastal tam vzorec Karitas, ki upravlja, da rečemo brez pretiravanja, z naštetimi ustanovami in dejavnostmi. Tako bi se, če bi, kar Bog ne daj!, Karitas tam propadla,znašlo naen- krat na cesti na milijone brezposelnih.
• Toda niti to ni dovolj.
Za evangelizacijo ne zadoščajo dobrodelne ustanove, s katerimi upravlja Cerkev po sodobnih načelih upravljanja v korist izrinje nih, ali izigranih v družbi, ali tistih, ki so v kakršnikoli stiski. Dobrodelnost in množitev dobrih del namreč ne zadoščata, da si da- našnji človek odgovori na vprašanje o smi- slu življenja. To vprašanje je namreč šele pravo vprašanje za sodobnega človeka, ne glede na to, kako in ali si ga postavlja s temi besedami.Množenje delovanja je lahko tudi nasprotje množenju vere in vernikov! Z mnogoterim dobrodelnim delovanjem si lahko Cerkev nabira točke.O tem ni debate Nabira si tudi javno hvaležnost. Vsekakor si je prislužila Slovenska Cerkev ugled že tudi kot socialna ustanova.
• Toda problem ni v tem.Problem je drugod saj je problem življenja, zlasti življenja v post-moderni in demokratični družbi, globlji in obsežnejši kot zmore nanj odgovoriti do brodelno ali socialno delovanje! Ljudje si- cer povprašujejo po tem,potrebujejo pa še mnogo več kot npr.sodoben sistem social- nega varstva. Potrebujejo namreč prepri- čanje, upanje,da je življenje, prav njihovo življenje vredno,pa čeprav je obremenjeno zdaj s tem,zdaj z onim. Te potrebe so šele zaresno pastoralno vprašanje in izziv evan gelizaciji, izziv liturgiji, izziv predvsem Kari- tas.
Dalje naša skrb ne morejo biti samo margi- nalci,samohranilke,otroci brez kvalitetnega varstva itn.Ker bi se tako Cerkev spet ujela v fragmentarnost. Za našo Cerkev je ne- varno,da bi jo civilna družba začela uporab ljati, (ker je sama še zelo šibka) za nekak sanitarni kordon med ljudmi in njihovimi so- cialnimi stiskami. Cerkev mora skrbeti tudi za to.Ne pa samo za to. Rekli bi lahko:"Kaj pa navaden človek?Povprečen človek? Po- vprečen iskalec,simpatizer te in one sekte, duhovni analfabet,potrošnik?" Vzorec Kari- tas,ki je odgovor na ta pastoralni kontekst imenujemo pedagoški vzorec. Pedagoški, ker je v stalnem pretakanju med Besedo, Liturgijo, prostorom, časom in človekom v klasičnih in novih stiskah.
Iz tega konteksta razumemo upravičenost trditve, da smo glede Karitas med "že" in "še ne".
Ta vzorec Karitas gojijo v romanskih de- želah Evrope, zato mu lahko rečemo tudi Romanski vzorec. (Dr. Metka Klevišarjeva je o tem že pisala, kakor tudi o utrujenosti germanskega vzorca.)
Na teh izhodiščih je mogoče zgraditi in po- tem dograjevati vzdržljiv in gibčen načrt evangelizacije. Od začetka do kraja sloni na celostnem gledanju na človeka,na vsa- kega človeka in ga uči upanja, ljubezni in verovanja.
• Rekli bi lahko tudi tako: Sodobni svet ne potrebuje predvsem oklicevanja dobrih del, marveč solidno duhovno teologijo za laike. Vendar resnično teologijo, ki najprej gradi Cerkev in istočasno usmerja delovanje.
• Izkušnje s prvimi koraki Karitas pri nas so vsekakor obetavne.
Prvo, kar moramo priznati po prvem letu njenega delovanja je, da odslej druge poti ni. Okrog Karitas se bomo zbirali še dolgo in premišljali ob velikih izzivih teh časov, ki kličejo vedno bolj glasno verne ljudi in Cer kev kot ustanovo k javnemu delovanju in v nove oblike solidarnosti kot npr. razu- mevanju velikih družbenih sistemov, zlasti šolstva, zdravstva, socialnih služb, migra- cij, misijonov;k tako imenovanim tehničnim znanjem na posameznih področjih odprav- ljanja stisk in zlasti njihovih vzrokov.
Da je človek pot evangelizacije, ni kot tr- ditev nič novega. Da je Karitas operativno taka pot,ali bolje proces,ki je pred nami in bo kot proces preživel nas vse, ki smo da- nes tukaj, je manj jasno.Pred Karitas bodo namreč vedno nove zahteve, odzivati se bo morala vedno novim potrebam, ki bodo terjale od nje vedno bolj iznajdljive in po- polne odgovore.
Karitas bo prekvaševala Oznanilo in Liturgijo ter obratno.
Veliko bo odvisno od tega,kam bo šel upra vni, gospodarski, kulturni in politični razvoj Slovenije. Veliko bo odvisno od tega, kako bo našla in uravnovesila Slovenija svoje mesto med deželami Srednje Evrope, kjer je njen realen prostor. Veliko tudi od tega, kakšen most bomo Slovenci v neposredni prihodnosti na tem stičišču zgodovine in kultur.
Največ pa bo odvisno od nas samih.
• Predvsem,ali bomo vztrajali na zastavitvi in razvijanju pedagoškega vzorca Karitas. Po dobrem letu že opažamo, da je treba vzgajati najprej same sebe k edinosti, kar ne pomeni enotnosti, ampak k edinosti. Edinost je bolj v zvezi z motivi, načeli,cilji.
Samo tako bo Karitas zmogla dati svoj de- lež pri oblikovanju cerkvenega občestva v Sloveniji. Zlasti med pastoralnimi in karita- tivnimi profesionalci.Pred očmi bomo morali imeti skupnostno življenje in pričevanje Slovenske Cerkve. Skupnostno,to se pravi edinostno,občestveno pastoralno pričeva- nje, zlasti s Karitas, je naš skupen dolg in zaveza. Kakšna Karitas,kakšna ljubezen pa je, če ni v edinosti, in kakšna edinost je, če ni v ljubezni. To je prva zadeva.
Zato se ne bomo pohujševali, če bo našo spontanost, ali samopoudarjanje, ali našo osebno karizmo Slovenska Karitas oprem- ljala, to bo namreč morala, s pastoralnimi kriteriji.Tako nam bo pomagala,ker to mora da bomo sami najprej občestvo, se pravi nujen pogoj, da moremo sploh reči,da smo Cerkev. In da nam bodo verjeli.
• In še nekaj.
V pastoralni izkušnji Slovenske Cerkve je bilo in je še vedno nevarno, da se lotimo katerega pomembnega in dobrega predloga medtem pa si izmislimo, ali uvidimo drugo nujo, tretjo itn. Po pravilu: "Malček tukaj, malček tam...", kar pomeni: nikjer. Čas pa teče dalje in pušča za seboj stvari, kakor jih je našel,ljudi pa nezadovoljne.Tako nas čas povozi.
Pastoralni delavci imamo pravico do zado- stnega časa,da nek pastoralni načrt,v tem primeru Karitas, razumemo, osvojimo in spravimo "v promet". Zato pa je potreben čas.Veliko časa.Samo papirnata in obmizna pastorala ni sposobna računati s časom. Tretja pastoralna razsežnost,Karitas,zlasti po pedagoškem vzorcu,prinaša nepredvid- ljive težave. Nekatere že zato, ker se po njej srečujemo z javno in strokovno sfero dejavnikov,ki so že na delu v civilni družbi. In tedaj se kmalu pokaže,kdo smo,kaj zmo remo in kaj znamo.Pa tudi koliko vprašanje razumemo in kako o njem govorimo. Ali imamo kakšen načrt, ali pa smo priskakljali kar tako na teren, ker je bil prostor.
V pastoralnem trinomu: Evangelizacija, Liturgija in Karitas ni tekmovalnosti. Če je prišla Karitas zadnja na prizorišče,ne bomo klicali zgodovine v dokaz, da ni potrebna. Ne bomo sumničili, da hoče izriniti oznanilo ali da hoče biti parazit na liturgiji, ali da bo izsesala misijone. Tak izključujoč pristop bi pomenil, da smo že vnaprej poraženi. Vse tri razsežnosti so isto poslanstvo Cerkve. Vse troje se usklajeno prepleta ter integrira v vsak pastoralni načrt od župnije do me- tropolije. Če bo potrebno kakšen načrt, ki je že zasnovan, predrugačiti zaradi pasto- ralne razsežnosti Karitas,ne bomo ogroženi in se ne bomo žalostili.
Res je, da bomo potrebovali več časa za načrtovanje.
Je pa tudi res, da bomo tako prišli dalje.
Res tudi,da bomo na poti k ciljem,nujno bo šlo le za delne cilje, uporabili manj energije in manj časa.
Skratka, bliže bomo delovanju po metodi samega Boga.

Po različnih deželah in državah je delovanje Karitas različno.Tako so načini dela in stru kture Karitas zelo pestri. Nekaj je odvisno tudi od časa, kdaj in kje je katera začela delovati. Toda naloge in poslanstvo je po- vsod enotno.
To bi želeli utemeljiti s pomočjo svetega pisma.
• Pravimo, da je ljubezen bistvena razsež- nost kristjanovega življenja. Kristjan še ni, kdor veruje v enega Boga, marveč, kdor veruje, da je Bog ljubezen. Bog razodeva svojo ljubezen do svojih otrok, da pošilja med nje svojega Sina. Ljubezen ni le neko udejstvovanje Sv. Trojice, marveč Njeno bivanje kot tako. Krščansko življenje in živ ljenje Cerkve sta podaljševanje te ljubezni v našem času in širjenje te ljubezni v na- šem prostoru.
Tako postane kristjan in tako postaja Cer- kev luč in kvas, o čemer je govoril Jezus.
• Ta ljubezen je po družinah,tam,kjer ljudje delajo,v javnem življenju,politiki, ekonomiji. Zato pravimo,da je ljubezen kristjanov po- klic. Razlog za to trditev najdemo v Jezu- sovih besedah:"Kar ste storili...ste meni..." Ko gre za uboge, so ti Jezus Kristus sam. Kadar srečamo človeka, ki je v stiski, ki ni veren, ni Slovenec, morda Slovencev ne mara, srečamo Jezusa. Odnos, ki se vzpo- stavlja, mora biti evangeljski odnos. Tak odnos je odnos služenja. To je izpričal Je- zus na veliki četrtek,ko je učencem umival noge. Tak odnos je nasproten odnosu pa- ternalizma,ki dela ljudi odvisne od ustanov od ljudi, v našem primeru od Karitas ali od Cerkve. Služiti pomeni darovati, pomeni razdeljevati sebe in stvari. To izhodišče je za Karitas osnovno.

JEZUS

je človek, kakršnega hoče Bog:
podoba in sličnost Boga,
s skladnostjo
v sebi,
s svojimi brati in sestrami,
s stvarstvom.

To je človek, ki izžareva luč
in dopušča v sebi
vžig božje luči!

To je človek, ki se zaveda,
da je svoje življenje prejel od Boga,
ki se pusti voditi Duhu in
se vsestransko odpira bratom in sestram!

To je človek, ki lomi pregrade sovraštva,
da bi nas osvobodil
vsakršnega ujetništva!

Jezus je živel za ljudi
v plamenu božje ljubezni.
Hodil je po poti
malih in preprostih ljudi.
Bil je priča odrešenjskih znamenj
svojega ljudstva.

Veselil se je vseh malih dejanj,
ki človeka dvigajo.
Njegovo srce je plalo,
ko je videl, kako revni
sprejemajo veselo oznanilo
o božjem kraljestvu.

Prepustil se je veselju,
ko so odrinjenci tega sveta
z odprtimi rokami sprejemali
upanje v neki nov svet:

"Slavim te, Oče,
Gospod nebes in zemlje,
da si to prikril modrim in bistrim,
razodel pa malim."

• Jezus je v shodnici tisto soboto vstal, da bi bral. Bral je: "Duh Gospodov je nad menoj. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim,da jetnikom prinesem oproščenje in slepim vid, da zatirane pustim na svobodo in napovem leto Gospodovega usmiljenja." Sedel je in govoril: "Danes se je izpolnila beseda Svetega pisma, ki ste jo slišali."
Pastoralna razsežnost Karitas želi pomaga- ti najprej nam samim, da bomo mogli reči: "Poglejte! Tukaj so znamenja,da se vse to izpolnjuje med nami, v misijonih, v Tretjem svetu" (Prim Lk 4, 17-22), ker piše tako v evangeliju. Ljudem moramo dati celostno oznanilo in ne le besede in razlage.
Ali če pomislimo na Jezusov odgovor na vprašanje, kdo bo prišel v božje kraljestvo pri Mt 18, 1 sl.
Oznanilo mora delovati vedno osvobodit- veno v pristnem, evangeljskem pomenu besede, če želimo, da je oznanjevanje v duhu nove zaveze. Tako ljudje,ki poslušajo oznanilo, ali morda vidijo dejanja Karitas, iščejo naprej sami izhod iz mnogoterih stisk Pri tem srečajo druge ljudi v svojem okolju Tako se širi duh evangelija. Karitas ima za svojo prvo nalogo, da animira prav tega duha. Ne pa da vrže svoje sile v boj zoper konkretno stisko. Seveda mora odpravljati tudi stisko.Ne pa,če govorijo o pastoralnih držah, najprej.
Nekaj o duhu in strukturi Karitas smo že povedali. Vse skupaj pa bi radi povzeli s povzetkom trojnih odnosov,ki so za Karitas izhodiščni. Ti odnosi so:
a) do ubogih
b) do družbe
c) v Cerkvi, oz. do Cerkve.
Za konkreten odnos do ubogih, ali za življe nje z ubogimi,se moramo nenehno vzgajati in usposabljati. Sicer bodo ubogi za nas vedno le objekt našega dela in tako vedno le nižja kasta. Jezus pa je rekel: "Vstani in hodi!" Tako je rekel hromemu,tako prešuš- tnici... Bog noče, da bi bil kateri njegovih otrok zavržen, poškodovan, zmaličen, po- habljen, žalosten, tesnoben,brez odgovora na temeljna vprašanja življenja. Bog noče otrok, ki bi bili odvisni, nesvobodni. Delo- vanje Karitas mora posnemati Jezusovo metodo. Kar pomeni:
• Da ima vsak človek pravico do svoje pa- meti in svoje svobode. Naša naloga je, da odstranimo ovire, ki se spletajo krog ljudi in jih potiskajo na rob. Ovire pa pritiskajo na razum, voljo, srce, telo.
• Vsak človek je ustvarjalen. Je nečesa sposoben. Karitas mora promovirati njego- ve sposobnosti. "Vstani in hodi!!!" Ljudi je treba usposabljati, da bodo svoje resnične probleme poznali, da se bodo znali o njih pogovarjati in prevzemati ustrezno odgo- vornost. Ljudje niso toliko nemočni, ampak blokirani.
• Vsak človek je sposoben ljubiti in biti lju- bljen. Karitas je dolžna vreči svoje najbolj- še sile in predloge,da pripomore k temu,da bo več pozitivnih odnosov med nami, tudi med ubogimi. Zlasti med njimi.
• Ne gre torej za to, kaj bomo delali, mar- več najprej za to,da postajamo vsi nosilci, voditelji, svojega življenja in življenja naših bližnjih, zlasti tistih, ki so v podobnem po- ložaju.
Zato je potrebna Karitas. To ne gre brez strukture in brez organizacije. Brez struk- ture in organizacije je nemogoče delovati v smeri odpravljanja vzrokov uboštva. Bolj kot v red dobrodelnosti sodi sodobna Kari- tas v red komunikacije.Tako razumemo tudi Pavlove besede: "Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale" (1 Kor 13,1)
• Izkušnja Karitas je,da v sodobnem svetu ne zadošča več samo delovanje posame- znika. Priti moramo do skupin Karitas. Jih povezati.Njihove metode dela uskladiti.Po- skrbeti, da je delovanje skupin zanesljivo, strokovno in stalno.
• Prva stopnja ljubezni pa je pravičnost. Tudi socialna pravičnost.
Človek je socialno bitje.Zato je odvisen od okolja.Živi v določeni kulturi. Zajema svoje prepričanje iz izkušenj, verovanj, narodove tradicije, države... Dober del človekovih stisk izvira iz človekovega srca. Velik del stisk pa prihaja iz srca našega sveta, iz družbenih struktur.Poslanstvo laikov je,kot pravi koncil,da živijo evangelij v strukturah tega sveta. Strukture javnega življenja so za Karitas med viri njenega dela. Karitas bi ne imela pastoralnega smisla, če ni povezo valna z obstoječimi strukturami v prostoru. Danes so državne strukture na določeni stopnji in v določenih stiskah. Tudi Karitas je na določeni stopnji in stiskah.
Namen Karitas ni, da državo izrinja, nado- mešča, ali z njo tekmuje. Karitas mora biti prepričana in tako delati, da bo pomagala državi,da bo ta čim bolje delovala. Kritična razdalja do države postaja tako ustvarjal- na in dopolnilna. Saj vemo vsi,da ni države na svetu, ki bi bila zadostna; v kateri bi delovalo socialno področje do vseh pravi- čno, zadostno... Take države tudi nikoli ne bo, ker je ne more biti. Je pa Karitas radar tudi za državo. Če je Karitas na svojem mestu,odkriva namreč nove oblike uboštva za katere je država prepočasna, ali nima posluha. (Prim. vzorno urejeno Švico in vprašanje droge.)
Posebno kritična je Karitas do institucij. S tem v zvezi je Karitas odgovorna za ust- varjanje javnega mnenja. Toda v smislu pozitivnih pobud. To je posebno poglavje delovanja Karitas.Pedagoški vzorec Karitas ima namreč ustvarjanje in oblikovanje jav- nega mnenja za svoje "slovesno" opravilo. (Prim. zadnji referendum v Italiji!)
Najprej skušnjava, da bi postala Karitas socialna služba Cerkve in tako vzporedna socialna služba države Slovenije.Karitas ne sme postati to, sicer bo zapravila preroško razsežnost,ker se bo sama ujela v delova- nje ustanov. (S tem nočem reči, da usta- nove niso potrebne, pač pa da se ne sme zapredati in tam zapravljati naše najboljše moči). Karitas ni ustanova Ministrstva za socialno delo Slovenske Cerkve. Pač pa je Karitas otipljivo znamenje tudi v svetu, da smo mi Cerkev,ki deluje.Da v Cerkvi deluje ljubezen. Da postaja v Cerkvi ljubezen do- kazljiva,"merljiva".Da taka Cerkev spodbuja k solidarnosti še druge. Da ljudje iz Karitas poznajo probleme, družbene mehanizme. Da se razumejo na vse to! Da znajo pred- lagati rešitve. Skratka, da zna biti Cerkev na svojem mestu. In da ne bo nikogar,ki bi rekel po 38 letih ležanja v bolezni, da nima nikogar, ki bi ga dal v vodo, ki ozdravlja.

Svet je,kakršen je. Čeprav hoče biti dober povzroča nova uboštva. Svet hoče biti produktiven. Finančno produktiven.Zato je nezadosten. Svet je že zato izziv za cerk- veno pastoralo. Svet produkcije in tekme je za Cerkev provokacija.
Sveti Pavel hvali Korinčane: "Znano je, da ste Kristusovo pismo, ki sem ga pisal jaz in ga nisem pisal s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, mar- več na table človeških src." (2 Kor 3, 3).
S tem v zvezi je Nietzschejev izziv Cerkvi: "Tudi če bi bilo zapisano veselo oznanilo vašega Svetega pisma na vašem obrazu, vam ne bi bilo treba trmasto zahtevati, da je treba verovati v veljavo tiste knjige.Va- še delovanje bi moralo narediti Sveto pismo kakor odvečno. Vi sami bi namreč morali nenehno biti novo Sveto pismo."

Ker mnogi kristjani teh odgovornosti v po- klicu, v družbi, v gospodarstvu, v kulturi, v politiki nočejo ali se izmikajo sprejeti, to zmanjšuje misijonarsko moč Cerkve, pravi papež. Nekateri konkretni primeri nam go- vorijo, kako nas naši misijonarji opozarjajo na nekatere vidike oznanjevanja.
Poglejmo, kaj pravi misijonarka iz Indije - Marija Sreš. "Dobila sem vtis,da ste Slovenci izredno slabo obveščeni o delu, o nas že- nah in možeh, ki kot misijonarji delujemo na raznih celinah sveta. Občutek imam, da je vaša misijonska zavest ostala na ravni predvojne Jugoslavije,na isti ravni z vero in vašo predstavo o Bogu. Življenje v tretjem svetu pa je medtem teklo naprej. Misijonar hodi z domačini po istih peš poteh razvoja. Sprejemam pomoč ljudi kot oni sprejemajo mojo."
Misijonar z Madagaskarja - Tone Kerin pa pravi: »Misijonsko poslanstvo Cerkve je obojestranski proces, ki obogati tistega, ki pomaga in tistega, kateremu pomagamo.«
Člani misijonske skupine pa pravijo: "Hkrati postanejo paketi nosilci najlepšega zna- menja, ki se imenuje osebna ljubezen. Ni pomembno samo to, da pomagamo, pomoč mora biti dostojanstvena, takšna, da pre- jemnika ohranja neokrnjenega v njegovem osebnem dostojanstvu in mu omogoča,da v prejetem daru začuti darovalčevo ljubezen."
Ravno misijoni so področje, kjer človek širi svoje obzorje spoznanj, predvsem pa od- pira svoje srce za sprejemanje drugačnosti S tem se tudi ustvarja bolj zdrav pogled na sebe in svoje okolje.Gre tudi za župnijske skupnosti,ki zavzeto pospešujejo misi- jonsko dejavnost, bodisi kot animacijo otrok, mladine,odraslih, bolnih,ostare- lih,...bodisi kot ustvarjanje duhovnega in materialnega zaledja za konkretne misijonarje. Smiselno je, da osnovno misijonsko delovanje v zaledju izhaja iz župnije. Truditi se je treba, da ta kon kretna, dostikrat tako neotipljiva po- vezava zaživi. To je osnova, iz katere raste misijonsko poslanstvo - vsi smo udje istega Kristusovega telesa in smo zato soodgovorni drug za drugega.
S tem, ko se v zaledju dela za misijone, se dela tudi za duhovno rast v domači Cerkvi. Zastonj je, če razpravljamo, kako bi rešili probleme ali kako jih morajo drugi rešiti v tako imenovanem tretjem svetu in na kon- cu ugotovimo, da je to preveč za nas, ne vidimo pa našega neposrednega okolja in našega vsakdanjega delovanja, od koder se potem lahko rešujemo tudi v ostalem svetu.
Človek, ki je kakorkoli družbeno prizadet, odrinjen, zapostavljen, je posebna Kristu- sova podoba. Kako se približati temu člo- veku, kaže Jezusovo raznoliko delovanje: pomoč bolnim,družbeno odrinjenim,po krivici preganjanim.Evangelij je ena sama priča te drže, katere moto so blagri. Oznanilo bla- grov oznanja graditev božjega kraljestva resnice, svobode, pravičnosti in ljubezni, nasprotno od kraljestva sveta,kjer vladajo drugačni zakoni in katerih rezultati so rev- ščina, krivica, hudobija, dvoličnost, prega- njanje, trdota srca. Duhovnost blagrov zadeva vse ljudi, tiste v tretjem svetu kot tudi vse druge,kajti vsak mora izbirati kra- ljestvo svojega delovanja.
Jezus je oznanjal odrešenje, zveličanje z dobroto in ljubeznijo. Najosnovnejša in naj bistvenejša metoda,s katero Jezus oznanja spreobrnjenje, kliče k miru, tolaži žalostne, ozdravlja bolnike, obuja mrtve, odpušča grešnikom,se druži z otroki, ... je ljubezen. Torej brez ljubezni, ki jo je mogoče ohra- njati samo v povezanosti z Jezusom, ki je Ljubezen sama, ni misijonarja, ni oznanje- valca. Res je, za misijonarja navadno šte- jemo samo tiste duhovnike, redovnike in laike, ki zapustijo svojo domovino ter se odpravijo v daljne kraje oznanjat Kristusa, ustanavljat Kristusovo Cerkev. Misijonski sodelavci ali bolje delavci pa moramo biti po svojem krstnem poklicu vsi kristjani, čeprav smo ostali v domovini ter tukaj op- ravljamo najrazličnejše poklice. Misijonarji potrebujejo za svoje življenje in svoje delo vanje tudi gmotna sredstva,do katerih jim moramo z dobrodelnimi prispevki pomagati. Cerkev je vedno in povsod gojila dobrodel- nost, opravljala telesna dela krščanskega usmiljenja, to dela tudi v misijonskih krajih. Apostolski trud hodi po običajnih in nujnih poteh evangelizacije. Najprej priti v stik, razodevati gospodovo ljubezen do vseh,ne le dobrohotno pozornost, temveč stvarno ljubezen,ki ne pozablja na razne oblike po- moči,naj gre za šolo,ambulanto,poljedelske načrte, za vsakovrstni človeški napredek.
Znana nam je dobrodelna dejavnost matere Terezije in njenih sester med najbednejšimi Nam je velik zgled služenja in v pravem pomenu je misijonarka ljubezni, misijonarka Karitas. V določeni meri opravlja tako po- slanstvo vsaka misijonska postojanka. Iz- hajajoč iz krščanske ljubezni si misijo- narji prizadevajo za pospeševanje pra vičnosti, resničnega napredka človeka, pripravljajo pogoje za človeka vredno življenje in dvigajo dostojanstvo člove ka. V danih okoliščinah si prizadevajo spoznati potrebe ljudi in pomagajo lju- dem v njihovi stiski, lakoti, uboštvu, v izkoriščanju in krivicah, nasilju. Za- vedajo se, da je treba reševati celega človeka in ne samo njegovo dušo z oz- nanjevanjem evangelija. Eden izmed bistvenih sestavnih delov celostnega oznanjevanja je torej karitativna de- javnost, ki je dolžnost in odgovornost vsega božjega ljudstva, kakor je sama misijonska dejavnost del nas vseh.
Pastoralna konstitucija pravi: Za izvrševa- nje te naloge,da bi stregla, ne pa, da bi se ji streglo, je Cerkev v vsakem času dolžna preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija.Tako more po tem na vsa kem rodu prilagojen način odgovarjati na večno vprašanje ljudi o smislu človekovega sedanjega in prihodnjega življenja.Odgovori na to služenje so zelo različni, njihova raz- ličnost pa je utemeljena v osebnih darovih in izkušnjah Kristusovih učencev,v različnih potrebah ljudi ter v družbenih in časovnih razmerah. Tako lahko nekdo bolj poudarja molitev in zakramente v smislu apostola Pavla,ki naroča svojim vernikom, naj molijo za vse ljudi,kajti to je dobro in všeč Bogu, našemu Odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice (1 Tim 2-4), drugi oznanjevanje in vzgojo, spet drugi socialno delovanje, dejavno lju- bezen do bližnjega.
Papež v tem smislu pravi: Dolžnost posve- titi se delu za razvoj narodov ni samo ose- bna, še manj zasebna dolžnost,kakor da bi jo bilo mogoče izpolniti z osamljenim priza- devanjem posameznikov.To je naloga vseh in vsakega,mož in žena ter družb in narodov
Naš Bog je dobri Bog, ki odkriva ljubezen, ki daje rast, ki osvobaja.
Naš Bog je močni Bog, ki osvobaja z ust- varjalno močjo, ki drži vse v svojih rokah.
Naš Bog je zvesti Bog, njegova prijateljska prisotnost ni nikdar manjkala in nima nikdar napake.
Naš Bog je sveti Bog, ki prosi pravičnost, zahteva udejstvovanje in pošilja oznanjat.

Trije referati, objavljeni v tej prilogi, dr.Metke Klevišar, župnika Gašperja Rudolfa in laične misijonarke Branke Kladnik, so usmerjali jesenski pastoralni tečaj, ki je bil posvečen karitativnemu delovanju Cerkve v župniji in misijonih. Tečaji so bili v Beltincih, Celju, Lju- bljani in na Mirenskem Gradu pri Gorici.

Srečanje prijateljev v Želimljem od 16. do 18. avgusta 1991

NOV ČAS

Kot kisla limona,ožeta vsakršnega optimizma sem prejela Tatjanino vabilo na srečanje. Živahneje se mi je pognala že lenobna kri po žilah,ko sem prečitala:Pred nami je NOV ČAS,zato te še s posebnim veseljem vabim na srečanje... To je tisto, kar potrebujem! Čas,ki ga ustvarja človeško srce. Čas,ki je nov, vedno drugačen, previharjen, izboje- van, zmagujoč, vedno bolj božji. Joj, kako sem ga potreben! Hočem ven iz tega pono relega sveta v zatišje časa, ki ga meri bo- žje človeško srce. Pridem! Greste z mano?
Pozdravljena, Finžgarjeva lipa! Završalo je v mogočni krošnji in z veseljem nam je na- ša ljuba znanka spet odprla vrata v blago- dejni svet prijateljstva. Že takoj na zače- tku nas je Bog presenetil s svojim darom: misijonar Klemen Štolcar je prišel na naše srečanje.Na oddihu v domovini je do- živel hudo prometno nesrečo. Dobri Bog pa mu je ohranil življenje in skupaj smo doživ- ljali srečo njegovega ponovnega rojstva.
"Vsi noter!" Petkovo večerno mašo bi morda lahko imenovala "vrata" v božji svet naših duhovnih vikendov. Spet veselo presene- čenje: sv. mašo je daroval novomašnik, lazarist Robert Petkovšek.Njegov novo- mašni blagoslov je podprl naš sobotni dan in naj nas podpira še naprej ob misli, da je mlad in zdrav človek zapustil obetavno prihodnost, da bi služil Kristusu.
In tretje presenečenje? Da je uspelo bol- niškemu župniku Miru Šlibarju iztrgati času, ki se meri z uro, kar dva dneva za nas. Za nas. A to ni več presenečenje. Že dolgo vrsto let vemo za njegovo spošto- vanje in ljubezen do vseh in do vsakega, ki trpi, do vsega, kar trpi.
Pozorno prisluhnimo besedi (žal, okrajšani) našega duhovnega voditelja,prijatelja Mira Daleč za seboj je pustil svoj predavateljski stol in pristopil kar najbolj tesno k našim vrstam. Bili smo eno. Človek je krona stvarstva, vsega, kar je ustvarjeno. Vladal naj bi stvarstvu in ga oblikoval. Za človeka je stvarstvo življenj- sko okolje in pogoj njegovemu bivanju.Daje mu vse, kar potrebuje za zemsko življenje. Prav zato mora svoj odnos do stvarstva urejati pametno. In zavedati se mora, da do stvarstva ni vsemogočen. To je samo eden, Bog, Stvarnik.
Pri oblikovanju stvarstva je človek svobo- den sodelavec,ki se ozira na božje načrte ali pa tudi ne.V molitvi prosimo: Pošlji svo- jega Duha in prenovil boš obličje zemlje... Človek ne more nič sam od sebe. Vedno potrebuje božjo pomoč. Človek je soobli- kovalec stvarstva. Pri tem pa je vedno vezan tudi na sodelovanje z drugimi ljudmi. Sam zase ne zmore veliko in tudi živeti ne more sam. Namen razmišljanj o človeku sooblikovalcu stvarstva je: 1. izostriti čut za naravo in kulturo. 2. izostriti čut za odgovornost do narave in kulture.Kaj vse je povedal Slom- šek o lepem, domačem, slovenskem jeziku in o odgovornosti do našega materinega jezika! 3. Kaj naredimo mi (družina, duhov- niki, PBI, Slovenija itd.) za prenovo stvar- stva?Ne gre zgolj za ekologijo,temveč tudi za prenovo medčloveških odnosov. Kaj po- maga zunaj in znotraj lepa hiša, če se pa ljudje v njej prepirajo?Zato sodijo v takšna razmišljanja tudi vprašanja miru, pravično- sti in človekovih pravic.
Med odlomki naših razmišljanj so bili glasbe- ni premori. Sveti Frančišek nas je gledal z odra in g.Miro nam ga je tudi v sliki besede približal. Frančiškovo prekipevajoče veselje do stvarstva smo občutili še bolj, ko smo lahko pobožali resnično rožico. Neskončno srečen je bil sv. Frančišek in duhovni vodi- telj je nadaljeval: KJE JE KLJUČ DO SREČE?
Predvsem v nas samih. Vsak človek ima v sebi svetel, dober "jaz", ki ga mora odkriti, mu prisluhniti in ga vsak dan spodbujati k rasti.Zato je najpomembnejše delo pri pre- oblikovanju stvarstva delo na sebi. Delo, ki nas vsak dan kliče k spreminjanju samega sebe.Največja zmaga je,ko lastni "jaz" po- stane zmagovalec nad samim seboj, zma- govalec nad časom, okoljem, nad vsemi težavami, nad vsem, kar nas vznemirja.
SMERNICE.Naša sedanja resničnost nas sili da iščemo možnosti za oblikovanje lepših medsebojnih odnosov. Vsak naj bi se po svojih močeh trudil,da bi bil svet srečnejši, mirnejši, bolj božji. Samo nekaj napotkov, kako bi to dosegli.
Ljubezen do Boga in do bližnjega se ne da ločiti. Delo za bližnjega sta tudi molitev in bogoslužje. Lahko greš k sv. maši namesto drugega, ki bi rad šel, pa ne more.
Vedno je treba vsa naša prizadevanja zno va začenjati. "Odpusti, Gospod, jutri bom začel znova."
• Odkrivajmo stisko in kolikor je v naši moči pomagajmo!
• Vzeti si moramo čas, znati prisluhniti in videti položaj drugega z njegovimi očmi.
• Pomoč Karitas ni samo dolžnost določene skupine ljudi,temveč more in mora biti vsak njen član.
• Biti moramo vedno pripravljeni na učenje branje, pogovor, srečanje, da bomo ljudem pomagali ne le "v stiski", ampak "iz stiske". Po pesmi "Mi se imamo radi" smo se razde- lili v štiri pogovorne skupine.Vsaka skupina je dobila svoje vprašanje v obdelavo. Peta skupina - molitvena - nas je spremljala z molitvijo v hišni kapeli.
Za spominski dar smo dobili kartico Želimlje, prtiček in tudi pismo s pogovornimi vprašanji (za razmišljanje doma).
Vsaka skupina je popoldne poročala o svo- jih pogovorih. Bilo je vmes mnogo zrelega pšeničnega zrnja, veliko preveč za mojo ubogo shrambo.
Zvečer je bila zahvalna sveta maša za vse kar nam Bog po svoji dobroti daje. Tudi za pok.prijatelja Ivana Zadnika in za vse naše pokojne prijatelje - Jezusove pogumne pri- čevalce.
V evangeliju nam Jezus zagotavlja, da bo držal roke nad nami in molil za nas.Da bi bili vztrajni in pogumni v življenju. Biti pogu- men. Tudi v starosti in sprejemati stanje, kakršnega Gospod daruje. Biti pogumen za slavo, ki nas čaka pri Očetu.
Po večerji smo pa "odpotovali" na Mada- gaskar z vodičem misijonarjem Klemenom in njegovo "potovalno" opremo. Videli smo popolnoma drug svet istega neba in enakih src.Zato se ne čudim več,zakaj misijonarje vedno znova vleče nazaj na njihov misijon.
Nedeljska sveta maša v cerkvi je zaprla vrata našemu duhovnemu vikendu.
Na svidenje, Finžgarjeva lipa! Na svidenje, je završalo v ogromni krošnji. Spet nam je odprla vrata v našo vsakdanjo prihodnost. Vendar ji gremo naproti z jasnejšim, ved- rejšim in pogumnejšim pogledom srca.

M. K.

LIGNANO '91

UTRINKI IZ LIGNANA

Že dalj časa se za nekaj dni v letu ustavi- mo, se umirimo v Lignanu, kjer smo vsi kot ena družina, ki jo povezuje Jezus Kristus.
Čeprav je zaradi hudih razmer v domovini kazalo,da letos ne bo nič, smo se na pred- viden dan odhoda vseeno odpeljali. Letos je bila skupina kar velika, bilo nas je osem- deset. G. Šlibar nam je pred odhodom po- delil blagoslov. Med potjo smo tudi zapeli, in pot do Lignana je hitreje minila. Sprejeli so nas italijanski prijatelji z diakonom Ro- bertom.Po večerji in "angelčku" smo trudni zaspali. Letos smo bili v novih prostorih. Posebno sem se razveselila, ko sem pred hišo videla, da so naredili nov oltar.
Že prvi večer so nam italijanski prijatelji pri pravili presenečenje z lepim petjem, prijet- no razpoloženje pa je trajalo še naslednji dan, čeprav je prvi teden vreme nagajalo. Dobra volja je pa kljub temu le bila. "Smeh je cenejši od elektrike, daje pa več svet- lobe," mi je povedala prijateljica. In res je. Smeha ni manjkalo. Sodelavci in prijatelji so poskrbeli za dobro voljo. Veliko smo se pogovarjali med seboj in drug drugega bo- gatili.
Glas s. Mihelangele: "Pozor, pozor..." nas je veselo povabil na plažo in urni prijatelji so že začeli prevažati vozičke na plažo. Res so bili pridni in nikomur ni bilo težko,če smo ga kaj prosili.
Zvečer smo prijeten dan končali z Gospo- dovo daritvijo,sv.mašo. Glasno smo izrekali prošnje za mir in prijateljstvo ter prosili Je- zusa in Marijo za varstvo.
Tudi letos smo se eno nedeljo vsi skupaj odpravili v mesto,v župnijsko cerkev,k sv. maši.
Kar zanimiva je bila ta naša družina in ver- jetno bi marsikdo od mimoidočih želel biti naš član.

Irena Treven

Italijanski prijatelji skupnosti DUM so letos že trinajsto leto sprejeli bolnike in invalide iz Slovenije.
Naše preizkušane brate in sestre na počit- nicah ob morju vedno spremljajo tudi ne- katere od Marijinih sester,ki so vključene v PBI. Delo z bolniki je njihovo glavno poslan stvo,zato jim njihove predstojnice omogo- čajo tudi delo v Prijateljstvu.Tako se sestre udeležujejo srečanj, ki jih PBI organizira v različnih krajih širom po Sloveniji.
Že več let so sestre vabile svoje predstoj- nice, da bi obiskale kraj našega letovanja in se tako seznanile z našimi počitnicami. Letos sta se vabilu odzvali vrhovna vodi- teljica s.Marija Božidara Goličnik, in provin- cialka s. Irma Makše.
Njun obisk je vsem udeležencem veliko po- menil, saj sta med drugim prinesli tudi spo- ročilo o miru v naši domovini. Sestri sta se pozdravili z bolniki - nekateri so že njuni stari znanci, z nekaterimi pa sta se srečali prvič. Ogledali sta si še "našo" novo hišo in njeno okolico ter seveda tudi plažo, na kateri preživimo večino našega časa.
V pozdravnem govoru sta se zahvalili dia- konu Robertu in skupnosti DUM, ki nas že toliko let velikodušno sprejema. Zagotovili sta, da se bosta zavzemali za to, da bodo mogle sestre, ki delajo v Prijateljstvu, to delo še nadaljevati.
Po sv. daritvi sta se sestri poslovili. Vsem sta zaželeli še naprej prijetno bivanje ob morju in tudi nato doma,sodelavcem pa sta še dodali, da bi se znali velikodušno dajati na razpolago tistim, ki potrebujejo naše roke, noge in so žejni topline ter ljubezni.

M. D.

"Dobro jutro vsem skupaj! Buon giorno a tutti," nas je po zvočniku pozdravil glas g. Francija. "Obeta se nam lep, sončen dan. Danes se bo zgodilo nekaj posebnega.Med nas pride naš g. nadškof Alojzij Šuštar in bo za nas maševal." Ob tej novici so naša srca zaživela v veselem pričakovanju. Prav to pa je dajalo novemu dnevu poseben čar Po jutranji molitvi se je ob prijetni glasbi začelo vstajanje. Umivanje, pospravljanje, zajtrk. Vse je potekalo kot po navadi, pa vendar je bilo drugače. Veliko bolj živo je bilo. Celo sodelavci smo bolj živahno tekali sem ter tja.
Ob pol enajstih je po živem telefonu, od ušesa k ušesu, prispela novica: "G.nadškof je že tu!" Naši pogledi so se obrnili k vhodu da bi že od daleč prikimali v pozdrav svo- jemu pastirju. Sodelavci smo se zbrali pred oltarjem, kjer je na drogu plapolala sloven- ska zastava, in zapeli Zdravljico.
Srečanje z g.nadškofom smo začeli s sve- to mašo. Po besedah g. nadškofa smo se zbrali, da bi se Bogu zahvalili. Zahvalimo pa se lahko najbolje tako, da sprejemamo Božjo voljo in po njej živimo,čeprav je tež- ka.Če trpljenje sprejemamo kot soudeležbo pri Kristusovem križu,se lahko Bogu zahva- ljujemo, ker tako soodrešujemo svet. Zato smo pri psalmu iz srca odpevali: "Glej priha jam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod." Tudi z molitvijo,zlasti ko ponavljamo molitev Oče naš, stopamo v Božjo voljo. Pomembno je, da se vedno znova v veri vračamo h Kris- tusu. Kristus nas ne bo zapustil. Kakor so se mu zasmilile množice v puščavi, ki so bile kakor ovce brez pastirja, tako ima so- čutje tudi z nami. Lažje je,če ob sebi čutiš prijatelja in Jezus je prijatelj, kateremu se lahko popolnoma predaš.
Naj nam živa vera in zaupanje v Jezusovo pomoč v življenju podarita notranji mir.
Po sveti maši je bilo slovesnejše kosilo.Bolj kot po dobrotah na mizi smo hrepeneli po novicah iz Slovenije.Res je g.nadškof kmalu po kosilu razgrnil pred nami cel kup novic. Po pripovedovanju očividcev nismo nikdar poprej bolj pazljivo poslušali.Kaj tudi ne bi, saj smo vsi v srcu trepetali za svojo domo vino.Občudovali smo jasnost ter preprostost s katero nam je govoril.
Globoko v sebi smo zaslutili,koliko je tiste- ga skritega, kar je g. nadškof storil za naš narod in našo domovino.
Ob koncu je stopil še k vsakemu,mu stisnil roko, izmenjal nekaj besed, potem pa se je poslovil od nas. G. nadškof se je odpeljal proti Ljubljani, mi pa smo polni lepih vtisov odšli na plažo in preostali del dneva v srcu premišljevali, kar smo doživeli.

Marko M.

V Lignanu so nas z odprtimi rokami čakali naši zvesti italijanski prijatelji. Tja smo šli, med drugim,tudi po razumevanje in tolažbo Bili smo je zelo potrebni, kar so naši prija- telji takoj razbrali z naših obrazov.Dogodki, ki so se odvijali pri nas doma, so se zelo globoko zapisali v naše občutljive duše.
Tudi žalost je del našega zemeljskega živ- ljenja od rojstva do smrti. Zato ni prav nič sramotno, če se v kakšnem trenutku tudi razjočeš.Mene so kar nekajkrat oblile solze ko sem se ozrl na našo slovensko zastavo, ki je visela v prijateljstvu z zastavo tamkaj šnje skupnosti.Zdeli sta se mi kot sestri.Ne moreta se pogovarjati, sta pa lepo skupaj plapolali in s tem oznanjali naše prijateljstvo
"Najlepša hvala za vse, kar ste nam nudili v hudih trenutkih." Podpis k sliki:
In še skupinska fotografija za spomin. Kot vsako leto smo se tudi letos, v nedeljo 4. avgusta, udeležili svete maše v župnijski cerkvi Sv. Janeza Boska v Lignanu. V polni cerkvi je slovesno bogoslužje potekalo v italijanskem in slovenskem jeziku.Sodelovali smo s petjem,branjem beril in prošnjami. Z župnijskim občestvom,ki je s svojimi darovi podprlo naše letovanje, smo v prisrčnem ozračju praznovali Dan prijateljstva. Ko spregovori jezik ljubezni,izginjajo meje med narodi.

NA MARIJIN ROJSTNI DAN

Le lučaj od hrvaške meje, skoraj na dnu Bele krajine, nas je v sončnem dnevu ma- lega šmarna pozdravil Stari trg ob Kolpi. Župnijsko občestvo je tudi letos pripravilo srečanje starejših in tako ali drugače ob- teženih s Kristusovim križem.
Naš kombi,dobri in zvesti služabnik Prijatelj- stva, nas je pripeljal na najvišjo vzpetino naselja Zagozdec.Tu je bilo naše srečanje naše praznovanje. Najprej smo pozdravili lepo obnovljeno podružnično cerkev staro- trške župnije.Prijateljica Mimica,domačinka in srce srečanja, mi je povedala,da je cer- kev že pred drugo svetovno vojno uničil požar. Potem pa je,vsa uboga in zapušče- na,pol stoletja potrpežljivo čakala na lepše dni. In dočakala jih je. Goreče se je zanjo zavzel bivši župnik Lojze Rajk. S pomočjo domačinov jo je spet obudil v življenje in služenje.Še mnogo prenovitvenih del pa je v rokah sedanjega župnika Jožeta Pavla- koviča.
Na obsežni travnati planoti pred cerkvijo stoji še opuščena šola. Pred njo pa je že čakala vrsta miz in klopi za popoldansko pogostitev.
Tukajšnji svet je izredno razgibano valovit in iz Ljubljane sem nas je že dodobra pret- reslo.Zato nam je dobro kosilo pod lipo zelo teknilo.Najlepša hvala vsem za vse dobrote Še posebno pa želimo Božjega blagoslova dragi mami od Mimice, ko še z devetim kri- žem na rami peče tako dober kruh.
Cerkev Marije Vnebovzete se je ob drugi popoldanski uri hitro napolnila. Z veliko veselja v očeh je sv. mašo daroval župnik Pavlakovič ob somaševanju urednika Jože- ta Zupančiča. Že na začetku sv. maše je g. župnik poudaril njen dvojni pomen. "Iz srca pozdravljeni vsi, ki ste se tukaj zbrali, da bi proslavili Marijin rojstni dan! Dana- šnji dan pa je papež razglasil tudi za sve- tovni dan molitve za mir".
G. župnik si je izbral evangelij (Lk 1,39-56) ter iz govora povzemam:
V središču pozornosti je tisti, ki praznuje. Pridemo k njemu, ga razveselimo z darovi, se pogovarjamo, predvsem pa prisluhnemo slavljencu. Potem sledi pogostitev.
Danes smo prišli k Mariji, Jezusovi in naši Materi,da praznujemo njen rojstni dan.Ona je naše središče. Želimo si, da bi vsaj malo mogli občutiti njeno slavo v nebesih, da bi ji bili vsaj malo podobni. Ko ji prisluhnemo, spoznamo, da to ni nemogoče. Vsak lahko stori nekaj koristnega za ta in za oni svet. Vsi smo poklicani k temu,kar je Marija sto- rila. Izrekla je najvažnejše besede: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi."Ta Marijina privolitev je popolnoma Njena zasluga,vse drugo je prejela od Boga
Ko se dogodi,da je z nami nekaj narobe, to se pravi, da ni več tako, kot je bilo (zaradi bolezni, starosti, da ne zmoremo več tega ali onega...) je velika Božja milost, če zna- mo reči tako, kot je rekla Marija, in iz tega potegniti kaj koristnega. Bog bo prav go- tovo vsakemu odgovoril, kako naj to stori, seveda, če smo mu pripravljeni prisluhniti.
Na oltar bomo Mariji za rojstni dan položili svoje darove (vdano prenašanje svojih te- gob, potrpežljivost,dobra dela,svojo ljube- zen do Marije...) Marija bo darove sprejela jih oplemenitila in dala svojemu Sinu, ki je danes naš gostitelj. Naj Jezus sprejme tudi naše prošnje,da bi se vojna čim preje kon- čala, da bi spet zaživeli v miru.
V drugem delu sv. maše bomo dobili v jed največ,kar lahko na tem svetu dobimo:Telo in kri Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Dobili pa bomo še nekaj,moč in pomoč,da bi vsak dan znova lahko rekli: Tudi jaz sem služabnik Gospodov.
Na koncu sv. maše se je župnik zahvalil vsem,ki so kakorkoli pomagali pri srečanju. Povabil nas je tudi na trato k pogostitvi in "debati". Obžaloval je, da je takšno sreča- nje samo enkrat na leto. Priporočil je vsem ki so nudili svojo pomoč s prevozom, da bi večkrat, kadar bi pač mogli, peljali koga k sv. maši.
Naj omenim še lepo petje s kora, ki je še poudarilo slovesno ozračje.
Po četrti uri so bile še pete litanije Matere božje,ki jih je vodil dekan Adolf Mežan; nje gova sestra, naša prijateljica Majda, pa je občuteno zapela pesem Ave Maria. Za sklep slavja smo zapeli venček najlepših Marijinih pesmi.
Hitro v kombi in vsem lep pozdrav! Dopol- dne nas je spremljala Krka, sedaj pa smo se obrnili proti Kočevju. Vse bolj in bolj je postajala cesta slaba,dokler se nismo zna- šli na razriti zemlji sredi nemih buldožerjev. Sonce se je že umaknilo za gozdnato po- gorje, postalo je mrakobno in tesno mi je bilo pri srcu. Kombi pa je vztrajno rinil na- prej skozi gozd,celo tik brezna,ki mu ni bilo videti dna. Še bolj se je stemnilo. V meni pa je spet vstajala grozljiva podoba neke fotografije človeške lobanje s široko razkre čeno čeljustjo.Smrtni boj.Kočevski gozdovi ki bodo skozi slovensko zgodovino molče trobentali:Memento mori! Spominjaj se smrti
Kakšno olajšanje, ko smo prišli iz gozda spet na dobro cesto! V Kočevju je bila že trdna tema in kombi je po avtocesti spet veselo požiral kilometre. Naenkrat pa se je odprl čudovit pogled na široko obzorje luči nočne Ljubljane.
O, dobri Bog, naj takole tudi na obzorju človeštva zažarijo luči resnične svobode, pravičnosti in miru!

M. K.

OSREČEVATI BLIŽNJEGA

K temu lahko pripomore prijateljski pozdrav telefonski klic, pismo ali oseben stik - stisk roke. Slednje,obojestransko veselje je pri- jateljem omogočila družina Strahovih iz Mirne na Dolenjskem.
Med vožnjo smo opazovali lepote Slovenije in se pogovarjali.Že po eni uri smo se mogli pozdraviti in seči v roke pri družini Strah: očetu in mami, stari mami, štirim hčeram in sinovoma. Sprejeli so nas odprtega srca in polnih rok. Prav res ni manjkalo dobrot,ve- selja, pogovorov in pesmi. Vsi smo se stri- njali,da želimo takšnih piknikov in podobnih spontanih srečanj čim več omogočiti še drugim.
S sosednjega hribčka Žunovca nas je va- bila podružnična cerkev Sv. Petra. Pri sv. maši se nam je pridružilo nekaj domačinov, ki ta dan niso z drugimi mirnskimi farani romali na Ptujsko goro. Pri sv. maši smo se zahvalili Bogu in Strahovim za možnost sre čanja ter prosili Boga, da bi vsak znal pre- magovati trenutke,ko se čuti oddaljenega in osamljenega.
Potem smo se vrnili še po slovo k Straho- vim, kjer nas je s svojim obiskom razveselil še domači župnik. Prijazno nas je pozdravil nam povedal o vtisih z župnijskega romanja in nam razdelil razglednice župnijske cerkve Strahova mama pa nam je dala za spomin prtiček s cerkvijo Sv. Petra na Žunovcu. Z nami je bil tudi Jernejček, ki je praznoval god; bil je ravno god apostola Jerneja. Kar sam je veselo zabrenkal na kitaro, mi pa smo zapeli ter se poslovili.Za varno vožnjo so poskrbeli naši šoferji, kar prehitro smo se vrnili v Ljubljano.
Srečanje je bilo povabilo, naj bi vsak storil kaj in po svojih močeh pomagal,da nas bliž nji ne bi pogrešal ali zaman čakal prijatelja Brez pravega prijatelja tudi polna hiša os- taja prazna.

Zvezdana

BOLNIŠNICA,
KRAJ ZA NOVO EVANGELIZACIJO SVETA

Človek svobodno ocenjuje,meri in se pogo- varja o vsem, preden se odloči, da gre na pot dobrega in o tem pričuje.Dober zdrav- stveni delavec se ne omejuje in poglablja v bolnikovo versko prepričanje in zakone, temveč najprej vzpostavi prijazen,sočuten odnos do bolnika. Bolnemu oskrbimo zakra- mente, izpustimo pa človeško solidarnost, ki je bolj globoka kakovost človeške razse- žnosti.Ta vodi k bratski ljubezni,ki jo razu- memo kot vzvišen dar božjega življenja v človeku. Potrebnost te Kristusove ljubezni je na prvem mestu pri vseh naših delih.
"Predvsem je danes," pravi na koncu škof Brandolini, "pot, ki izhaja iz evangelija. V bolnišnici ni vprašanje, kaj storiti, temveč storiti to, kar je potrebno. Vsak bolnik ali slaboten človek je majhen svet, s katerim se srečuje zdravstveni delavec s svojo etično in kulturno ravnijo."
Te besede nas vse spodbujajo k resnične- mu krščanstvu. Pogosto v Cerkvi govorimo in slišimo o ponovni evangelizaciji(papež jo omenja skoraj v vsakem govoru vernikom in tudi drugim). Vsaka zdravstvena usta- nova, posebej še bolnišnica, je kraj, kjer zdravstveni delavec kroji in ustvarja okolje z vso svojo človeško osebnostjo(govorica, izrazi telesa, reakcije). Veren pa ob tem tudi pričuje in oznanja evangelij.

Po L'Osservatore Romano 11. in 12.2.1991
Pripravil: Jože Štupnikar

Z VOZIČKOM PRI SLAPU SAVICA

V lepem sončnem dnevu,v torek 3.septem bra, smo šli s prijatelji na izlet na Gorenj- sko. Jutranja zarja nas je spremljala. Med vožnjo iz Novega mesta smo se pogovarjali kam bi najprej krenili. Odločili smo se, da gremo v Bohinj in naprej do slapa Savice.
Peljal nas je invalid Tone Kanc. Šli sta še prijateljici Vlasta in Nataša ter jaz, ki sem tudi na invalidskem vozičku. Ko smo prišli v Bohinj, nam je bilo kar vroče. Zato smo se najprej ustavili v bližnji restavraciji in po- gasili žejo, da bi nam bila pot lažja. Potem smo šli h koči, kjer prodajajo vstopnice.
Gospod,ki je prodajal vstopnice,je kar malo čudno pogledal, ko je videl dva invalida na vozičku, poleg pa dve dekleti. "Ali veste, koliko stopnic je do vrha? 527 jih je! Ne vem, kako boste prišli gor." Spogledali smo se, se zasmejali ter se spustili na "stopni- často" pot. Po stopnicah sta naju s Tone- tom prijateljici ritensko vlekli gor.Imeli smo srečo, da se nam je pridružil še prijazen gospod. Pomagal je meni, ki me je peljala Vlasta. Nataši pa je pomagal Tone sam,saj ima zdrave roke.
Med potjo smo se večkrat ustavili, da sta se dekleti in gospod spočili. Opazovali smo čudovite hribe. Dobro uro smo se vzpenjali po stopnicah in končno smo le prišli do vrha Tam smo kar zavriskali od veselja, da nam je uspelo. Občudovali smo božje stvarstvo Kar nisem se mogla nagledati lepote in ve- rjeti, da sem res na vrhu, pri slapu Savica.
Ko smo šli dol, sva z Vlasto kar skakali po stopnicah. Dohitela nas je skupina planin- cev in eden nam je pomagal na najtežjih mestih. Tisti gospod,ki prodaja karte,sploh ni mogel verjeti,da smo prišli na vrh,in nam je čestital. V Bohinj smo prišli utrujeni, a vendar nadvse zadovoljni in veseli.Še sami nismo mogli verjeti, da smo res premagali toliko stopnic (527 + 527).
To je bilo moje najbolj zanimivo doživetje v življenju. Proti večeru nas je pot vodila še v Vrata pod Triglavom, kjer smo v nje- govem zavetju občudovali sončni zahod. Ko pa smo prišli domov, smo poklicali radij- sko postajo "Studio D" in se pogovarjali s Tonijem Gašperičem. Zavrtel mi je mojo priljubljeno pesem.
Tega izleta ne bom nikoli pozabila. Zato hvala Vlasti in Nataši,ki sta bili tako vztrajni, Tonetu, ki nas je peljal, planincem, ki sta nam pomagala na najtežjih mestih, poseb- no pa Bogu,da nam je podaril tako lep dan in nam stal ob strani.

Tinca Trobiš

Prvo soboto v septembru,ki je bila kljub slabi napovedi topla in sončna, smo se zbrali v Dolenji Trebuši. To ne bi bilo nič poseb- nega, če se ne bi bili prišli skupaj z Zinko Pajtler zahvalit k oltarju sv. Jakoba za dar življenja. Praznovala je namreč svoj pet- deseti jubilej. Pri sv.maši smo molili tudi za druge člane ožje družine in vse prijatelje,ki septembra praznujejo rojstni dan ali god. P. Marijan Šef je vsem čestital. V svojem nagovoru nam je usmeril pozornost v en- kratnost našega bivanja. Kajti če te en- kratnosti ne bi bilo, nas starši v preteklosti ne bi bili sprejeli,v sedanjosti ne bi bili priče drug ob drugem in prihodnost bi šla mimo brez naše odgovornosti.

Tatjana

PREŽIVELA SEM NESREČO

Dragi prijatelji, po dolgem času se zopet oglašam. Povedati vam hočem, kako sem preživela nesrečo.S sinom sva delala v go- zdu. Ko je drevo zažagal, sem bila v bližini, nisem se pa mogla umakniti in tako me je drevo stisnilo na tla.Le Bogu se moram za- hvaliti,da nisem težka invalidka. Imela sem le nalomljeno hrbtenico, od takrat je minilo pet mesecev. En mesec sem bila v bolniš- nici, sedaj je že bolje, tako da že lahko opravljam lažja dela. V upanju, da bom še ozdravela, vam iz srca želim čimveč potr- pljenja in dobre volje, da bi lažje prenašali križe,ki nam jih pošilja Bog.Vsak dan se vas spominjam v molitvi in vas vse prisrčno pozdravljam.
Draga Jožefa! Predvsem Vam hvala za mo- litev, da bi vsi skupaj vdano v Božjo voljo prenašali svoje križe. Kolikokrat se sprašu- jemo: "Zakaj trpljenje?" Spomnimo se, da s trpljenjem odrešujemo svet. Tudi Kristus nas je odrešil s trpljenjem.Tolikokrat to po- navljamo, pa vendar tako težko razumemo Želimo Vam, da bi kmalu povsem okrevali. Ostanimo združeni v trpljenju in molitvi!

DELO MED ROJAKI ME OSREČUJE

Res je že leto naokoli,kar sem bila z vami,a moji spomini so tako živi in prisrčni. Uredila sem album slik vseh krajev (in ljudi), kjer smo lani pohajali.Rada ga odprem in se vas vseh spominjam.
Tudi mi smo imeli srečanje za naše bolne in ostarele rojake. To delo za naše rojake me neizmerno osrečuje. Tako sem vedno vesela, ko pridejo iz vseh koncev veleme- sta v slovensko cerkev sv.Rafaela in jih ob jamem z očmi in v srcu mi šepeče: "Spet se je zbrala družina!" Vse imam zelo rada.
Lepo pozdravljam vse pri Prijateljstvu, po- sebno tiste invalide, ki sem jih lani srečala. Naj se kdo kaj oglasi, bom zelo vesela, kot sem vedno pošte iz domačega kraja.
V molitvi za MIR in ljubezen ostanemo zdru ženi.
Hvala,draga Danica,za ponujeno roko prija- teljstva. Ljubezen do bližnjega se ne ozira na razdalje in težave. Navezovanje novih stikov z domačimi naj vam bo v spodbudo. Veseli bomo, če se boste še kdaj oglasili.

DA BI SPOZNALA ŠE DRUGE PRIJATELJE

Prijatelj in jaz sva postala zares že neloč- ljiva, če ne napišem kake nove pesmice ali ne pridobim novega prijatelja,pa vam pišem Kako zelo smo si potrebni drug drugemu.
Omenila sem vam že, da obiskujem osam- ljene, ostarele in sploh pomoči potrebne, ker me k temu sili moja notranjost. Trudim se, da nosim Kristusovo luč, posebno tam, kjer je najbolj potrebna.Včasih to ni lahko.
Pišem vam zaradi svoje oskrbovanke, ki si močno želi,da bi jo obiskali,da bi tako našla prijatelja in da bi spoznala svoje sotrpine, kot je sama rekla. To je zelo težka invalid- ka, ker brez tuje pomoči ne more nikamor. Živi v Ljubljani. Toži, da je zelo težko pre- našati samoto, osamljenost. To je zanjo najhuje.Vesela bi bila,če bi se povezala še z drugimi in bi ji bilo lažje nositi njen križ. Zelo rada se pogovarjava po telefonu, saj ji je to še edina povezava z drugimi.
Njen naslov in številko telefona dobite v uredništvu.
Hvala vam za Prijatelja, v katerem se tako lahko invalidi in osamljeni povezujejo med seboj.
Želimo,da se Vam bo izpolnila Vaša želja in da bo Vaša oskrbovanka spoznala še druge prijatelje. Tudi mi se pridružujemo Vaši pro šnji in upamo,da ji bo kmalu telefoniral kdo izmed naših bralcev.Ko bo mogoče,jo bomo obiskali. Vam, draga Štefka,pa vse prizna- nje za povezovanje našega prijateljstva.
Če vam je dopisovanje ljubše,pa počakajte da boste videli,koliko ljudi se vam bo ogla- silo prek pošte. Želimo vam mnogo lepega ob dopisovanju ali osebnih srečanjih s pri- jatelji.

ZDRUŽENA
Z VAMI V MOLITVI IN PREMIŠLJEVANJU

Prav lepa hvala za vaša lepa pisma. Tako ste me razveselili,Bog vam povrni. Na Bre- zje letos nisem šla,doma sem bila združena z vami v molitvi in premišljevanju. Bogu in Mariji hvala, da sem še toliko pri močeh, da me še lahko peljejo v cerkev v Nazarje. Še vedno smo v nevarnosti za mir v deželi Upajmo v Božjo pomoč, da bodo uslišane vse tihe molitve in žrtvice za ljubi mir.
Želim vam mir in vse dobro.Vsem lep pozdrav
Draga Lizika,hvala vam za vaše vrstice. Še bolj pa za tihe molitve in žrtve, s katerimi podpirate nas in prosite tako potrebnega miru za našo deželo. Bog jih usliši, vam pa dá obilo milosti, da boste lahko še naprej vdano nosila svoj križ in Mu tako pomagali pri odreševanju sveta.

Spoštovani!
Čas tako neznansko hiti in že je preteklo tri tedne, odkar ste mi pisali. Lepa hvala. Bila sem presenečena nad obširnim, pouč- nim pismom,ko vem,da tudi vas daje stiska s časom. Mene bo dopisovanje verjetno zadušilo ali pa bom morala utihniti. Osem- deset let je pa res že taka številka, da vsi »kroglični ležaji« odpovedo. Glava bi še marsikaj rada, telo pa se upre.
V zvezi s češčenjem Jezusovega Srca naj vam povem, na kratko opišem, kako je stopilo v mojo zavest. Moji starši so bili izredni častilci Božjega srca. Naša mamika so vsak prvi cvet, ki je vzbrstel na našem vrtu, prinesli pred kip Jezusovega Srca. Imeli smo veliko umetniško podobo, in če si se zazrl v Božje obličje, si imel občutek, da se vedno obrača za teboj. Še danes si lahko živo predstavljam ta portret. Mamika so tudi rekli: "Oh, Jezusovo Srce mene vse usliši!" Ko so bili med drugo svetovno voj- no izgnani,so ob slovesu še stopili na prag spalnice, se ozrli v to podobo in dejali: "Ti, Jezusovo Srce,pa čuvaj,da pridemo srečno nazaj!" Toda hišo so Nemci minirali, brat je bil ubit v Jasenovcu,sestra Olga (Zadravec) ki je bila prva katehistinja v Sloveniji (na Betnavi),pa je tudi umrla na Hrvaškem.Mo- ramo biti pač tudi pripravljeni na neuspeh.
Težke čase preživljamo in še kako smo po- trebni Božjega usmiljenja in pomoči. Poleg vsega hudega pa nas je včeraj udarila še narava!
Želim vam obilo Božjega blagoslova vsem, ki se ob Prijatelju trudite in vas lepo po- zdravljam.

SIMON IZ CIRENE

Dragi prijatelji!
Najprej se vam zahvaljujem za vso pošto, ki sem jo prejela in se obenem opravičujem ker sem v veliki zamudi zaradi mojih rok. Vesela sem vsake pošte mojih dragih prija- teljev.
Iskreno čestitam vsem trem parom,ki so se poročili in stopili na novo življenjsko pot. Spominjala se jih bom vsak dan v molitvi in darovanju trpljenja.
Vsi skupaj pa molimo drug za drugega in za našo ljubljeno Slovenijo ter naše južne brate in sestre.
Vsakega izmed vas prisrčno pozdravljam po naši nebeški Materi Mariji, Kraljici miru.
Le redko se osebno srečamo,zato nam mi- sel,da se nas nekdo spominja,da nas spre- mlja v trpljenju in stiskah, pomaga, da laže sprejemamo in premagujemo težave. Dragi Urška in Mici, hvala vama za to podporo.

ŽELIM SI DOPISOVATI

Prejmite lepe pozdrave.Redno dobivam Pri- jatelja,ki je čudovit.Stara sem šestintride- set let in bom invalidsko upokojena (zaradi živcev). Iz vsega srca si želim dopisovati s sotrpini. Rada bi spoznala čimveč ljudi in bila z njimi v dobrih odnosih, še posebno z ženskami svojih let. Želim si veliko pošte in prijateljic.
Tudi Vi, draga Maja, si želite prijateljev, s katerimi bi si dopisovali. Morda bi v svoji okolici poiskali ljudi, ki bi bili lahko vaši pri- jatelji. Z njimi bi se lahko osebno srečevali in pogovarjali. Vemo namreč, da prijateljski pogovor olajša marsikatero težavo in bole- čino.

Rešitve (izpišite le vodoravno) pošljite do 20. oktobra 1991 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. vezen prt s klekljanimi vložki,
2. naglavna ruta,
3. šest robčkov,
4. sobni kropilček.

Rešitev križanke 4/91 vodoravno:
SPODRSLJAJ, BRLIZGANJE,TINA,ADR, DOL- GOVI, ON, JOJO, OK, VE, MOORE, NAC, ANA, ŠJ, ADVANTAGE, BERAČ, TRN, CR, ANO, STEIN, EGALITE, LUCERNA, JARE, AG, AMOR, AT.

NAGRAJENCI 4/91:
1. vezen prt s klekljanimi vložki prejme: Marija KEŠPERT, Dom upokojencev, 63241 Šmarje pri Jelšah
2. naglavno ruto: Matejka MIZERIT, Šer- cerjeva 29, Galjevica, 61000 Ljubljana
3. dve novi magnetofonski kaseti: Anka MERDANOVIČ, Čopova 11, 64248 Lesce
4. tri vezene robčke: Anica CERAR, Braj- nikova 36, 61000 Ljubljana.

Na morju je bilo lepo,v soboto in nedeljo na Dolenjskem prav tako.Zelo sem zadovoljna Koliko moči in volje imam ob prijateljih! Prisrčno vas še pozdravljam in želim veliko uspeha pri delu.
Ob vsakodnevni molitvi se vas vseh spomi- njam. Vedno molim tudi za našo domovino, da bi bili povezani kot bratje in sestre.
Velikokrat se spominjam srečanj in upam, da se bomo še kdaj srečali.
Vse pozdravljam
Še posebno lepo poglobitev in obogatitev našega prijateljstva smo mogli vsak dan do življati ob darovanih svetih daritvah. Hvala Gospodu tudi za to milost. Gospod, naučil si nas moliti, pomagaj nam, da bomo vsak dan mogli verovati in upati!
Rada bi vam kaj več napisala,toda žal sem napol slepa,pa mi pisanje dela velike težave Pa tudi vse drugo mi počasi odpoveduje. Priporočam se vam v molitev.

Prispevke za št. 6 pošljite do 20. okt.1991

Fotografiji za ovitek sta prispevala JZ in MAK.