AVGUST

• Da bi pametno uporabljali prosti čas in tako duhovno rasli.
• Da bi kristjani znali s sredstvi javnega obveščanja učinkovito evangelizirati.
• Da bi romanja in potovanja prispevala k večjemu medsebojnemu spoznavanju in razumevanju.

SEPTEMBER

• Da bi odgovorni za svetovno trgovino spoštovali pravice slabotnih in ubogih.
• Da bi evangelij pomagal premagovati vse rasne, družbene in verske spore.
• Da bi prizadevanja slovenskih škofij za pastoralno prenovo obrodila bogate sadove.

V dneh hudih preizkušenj za našo do- movino smo gotovo povezani v duhu in molitvi.Prepričan sem,da smo solidarni z vsemi,ki si prizadevajo za mir. Vsakemu posebej polagam na srce:ne izgubljajmo zaupanja, kajti naša prizadevanja so bila pravična. Zaupati pa smemo in mo- ramo, da pravičnost zmaguje. Molitvam za Božjo pomoč dodajmo še darovano trpljenje in lastno prizadevanje. Skrb in ljubezen do domovine, še posebej do stiskanih, naj tudi vse nas še bolj po- veže, saj bomo tako zvesti tudi duhu evangeljskega bratstva.
Naša prizadevanja so pravična, saj so utemeljena na Božji in človeški postavi. Pravica vsakega naroda,da živi v svobodi in resničnem človeškem dostojanstvu vseh njegovih članov, je osnovana na dejstvu,da nas je Bog ustvaril svobodne Tudi Bog sam spoštuje našo svobodo. Dal nam je vest, da se sami odločamo za dobro in proti zlu. Zato je tudi pra- vica ljudstev,da si sama določajo svoje življenje, Božja postava,ker je Bog ust- varil človeka svobodnega. Prav tako je pravica do samostojnosti danes zapi- sana v najbolj osnovnih zakonih, v tako imenovanih človekovih pravicah. Ime- nuje se pravica do samoodločbe, ki jo priznavajo vsi mednarodni dokumenti o človekovih pravicah. Zato so prizade- vanja našega naroda upravičena, to pa nam daje pogum in notranjo trdnost,da na tej poti vztrajamo.
Prav tako ne bomo pozabili na tiste, ki so v teh dnevih izgubili svoje najbližje. Pri tem mislimo na vse: na "naše" in na tiste na "drugi strani".Saj je bila ta voj- na takšna, da je v svoj vrtinec poteg- nila mlada življenja,ki velikokrat niso niti vedela, za kaj naj bi se bojevala. Prav zaradi tega je prav, da mislimo na vse in molimo za vse. In molimo, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.
Naš pogled naj bo usmerjen tudi v pri- hodnost. Domovino bo treba obnoviti. Čakajo nas raznovrstne naloge. Med njimi je tudi vseslovenski misijonski kon gres,ki naj v naših cerkvenih skupnostih poživi našo odgovornost za ves svet in za prihodnost Božjega kraljestva v njem Molimo,da bi kongres dosegel ta namen

Uredništvo

VAROVANJE ŽIVLJENJA

Danes v Italiji praznujemo "dan za življe- nje", ki je že tradicija in tudi priložnost za razmišljanje in molitev. V življenju zapostavljamo skrb za varovanje člove kovega življenja od začetka do konca. Skupaj s škofi smo čutili potrebo, da združimo glasove in še enkrat to jasno povemo in opogumimo, ker je to božji zakon. Ne ubijaj, spoštuje vsak človek, in to velja za vsakega, neodvisno od njegove verske usmerjenosti.Ta Stvar- nikov zakon je tudi naraven. Zato so politiki,voditelji in odgovorni za socialno in zdravstveno varstvo dolžni priznati spoštovanje življenja. To je domnevna osnova za pospeševanje dobre družbe, ki ne dopušča ubojev, ker zagotavlja ekonomsko, socialno in kulturno svobo- do in to postavlja v resnici na čelo živ- ljenja.
Ljubezen za življenje je odločitev zanj. Zakaj ni vsako človekovo življenje spo- štovano in ljubljeno? Komu v resnici je namenjen socialni razvoj, če so opravi- čene in priznane prekinitve in je ogro- ženo človekovo življenje, ta zastonjski dar Božje previdnosti? To ni spoštova- nje življenja, to je kraljestvo smrti, po- manjkanje čuta za moralo.
Življenje je vedno obramba, pogojena z ljubeznijo,spremlja pa ga trajno spošto- vanje. Kot ljudje in verniki pospešujemo kulturo življenja. Borimo se proti smrti. Moramo razglašati nedotakljivo pravico do življenja-živeti s spoštovanjem-zato smo proti abortusu, kriminalu in zablodi, ki ne brani življenja.Tako smo tudi proti vsaki genetski manipulaciji, proti vsaki praksi, ki uvaja slabo, proti rasizmu in nasilnemu ubijanju vsake vrste. Tako pokažemo,da smo tudi proti vsaki vojni.
Marija, Mati človeštva, to je klic strahu in tesnobe za žrtve abortusa,sovraštva, vojne, mnogih atentatov na življenje. Bodi pomoč za slabosti in nasprotja za vse, ki po krivici trpijo. Dotakni se src in vrni luč resnice, v katerih je umrla njihova človečnost.Prosimo te zaupljivo Mati usmiljenja, Mati življenja!

Janez Pavel II., Angelus 3. februar 1991

DANES GRADIMO PRIHODNOST

Dragi Prijatelj!
Prosim za odgovor na vprašanje, ki me že dolgo vznemirja:Ko človek umrje,ta- koj pride v pekel, vice ali nebesa. Torej bo sojen. Na sodni dan ne bo vic. Torej bodo sojeni samo tisti,ki so prišli v vice Kaj pa še živeči? Za razlago se že vna- prej iskreno zahvalim. Draga Kati,
hvala Ti, da si zastavila vprašanje za prihodnost - pa vendarle ne samo za prihodnost, kajti sedanjost, ta danes, ki nam je podarjen,gradi prihodnost; v vsakem trenutku na poti se namreč z odgovarjanjem na božji klic odločamo za prihodnost...
Kristjani izpovedujemo, da bo Jezus Kri- stus prišel sodit žive in mrtve. Jezusov drugi prihod,ki bo hkrati sodba,je često povezan bolj s strahom kot z veselim upanjem, ki ga globoko doživeto izraža molitev prvih občestev,zapisana v knjigi Razodetja: "Amen,pridi, Gospod Jezus!" Zdi se, da so preveč "človeško" pojmo- vanje sodbe in sodišča, mračni tokovi o grehu in krivdi,pa še "neodrešeno - po- gansko" upodabljanje božje pravičnosti zarisali to temno občutevanje, ki bi ho- telo izkričati čudno 'molitev': "Nikar ne pridi, o strašni Sodnik, strah me je!"
In vendar je že starozavezni vernik spo znal, da cilj sodbe ni uničenje, ampak prečiščenje in rešitev (prim. Malahijevo podobo ognja, ki pomeni očiščenje). V novi zavezi pa apostol Peter oznanja: "Nam je tudi naročil (Jezus Kristus), naj oznanjamo ljudem in pričamo, da je on tisti,ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih" (Apd 10,42); torej je sodnik tisti, ki je samega sebe povsem daroval za nas - merilo sodbe je ljubezen,ki se daje do konca...Sodba je konec koncev že v današnji odločitvi za ljubezen ali proti njej,po Janezovo za 'luč' ali 'temo'!
Krščansko izročilo nam govori o vesoljni sodbi ob koncu sveta, ko bodo sojeni vsi ljudje, in o posebni sodbi,ki je sodba vsakega človeka takoj po smrti.V ti dve sodbi vključimo tri poudarke; sodbo ra- zumemo kot plačilo (sv. Ciprijan in drugi) kot pravično poravnavo (sv. Avguštin) in kot dokončen uvid svojega življenja (Origen). V sodbi človek sreča celoto svojega življenja,resnico o samem sebi; hkrati pa se sreča z Resnico in Ljubez- nijo, ki odrešuje...
"Krščanska eshatologija nas ne pušča v nekakšnem malodušju in brezizhodnosti, ampak nas s svojo vsebino vzgaja za sproščeno in zavzeto oblikovanje seda- njosti ter za veder in pogumen pogled v prihodnost. Nič tega, kar je Bog ust- varil, ne bo uničeno. To nam izpričujeta Kristusova odrešenjska smrt in vstajenje Poveličanje sveta in človeka bo pred- vsem dovršitev stvarjenja in odrešenja. Človek bo zopet prebival s svojim Bo- gom..." (dr. Ciril Sorč).
Ob koncu tega kratkega razmišljanja o krščanski prihodnosti, zlasti sodbi, pa naj apostol Pavel odgovori še na kon- kretno vprašanje: »Kaj pa še živeči?« Korinčanom piše takole: "To pa povem, bratje:meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva,pa tudi minljivost ne podeduje neminljivosti. Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili, hipoma, ka- kor bi trenil z očmi,ob glasu poslednje trobente.Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali neuničljivi in mi bomo spremenjeni.Zakaj to,kar je uničljivo si mora obleči neuničljivost,in kar je umrljivo, obleči neumrljivost" (1 Kor 15,50 sl.)Tesaloničane pa je spodbujal: "Oprti na Gospodovo besedo vam reče- mo tole: (...) Najprej bodo vstali tisti,ki so umrli v Kristusu,potem pa bomo mi ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom.S temi besedami se torej tolažite med seboj (1 Tes 4, 15 sl.)"
Draga Kati, sklep najinega duhovnega kramljanja naj razsvetli Jezusova bese- da, ki jo je zapisal Janez: "To sem vam povedal, da boste imeli mir v meni. Na svetu boste prihajali v stisko, toda za- upajte, jaz sem svet premagal" (Jn 16, 33).

Tvoj Prijatelj

Rodil se je 9. januarja 1894 v Zdunski- Woli na Poljskem. Tedaj je bil ta kraj pod Rusijo. Pri krstu je dobil ime Rajko. Po končanem šolanju je stopil v minorit- ski red in dobil redovno ime Maksimilijan V Rimu je končal študije bogoslovja, postal mašnik in se vrnil na Poljsko. Tu je oživil katoliški tisk. To delo je nada- ljeval na Japonskem (1930-1936).Ko se je vrnil na Poljsko, je v Niepokalanowu razvil živahno tiskarsko dejavnost. Vse to je zavrla druga svetovna vojna in na Poljskem povzročila pravo razdejanje. Februarja so Nemci odpeljali redovnike v zapor, njega pa v taborišče Oswiecim (Auschwitz).

Zdaj se je znašel v zadnjem krogu pekla Za surovega nemškega stražarja je bilo skrajno izzivalno, da je stal pred njim katoliški duhovnik. Tolkel ga je s pestmi po obrazu,vrgel na tla in skakal v škor- njih po njem. Bil je izpostavljen najhuj- šim mučenjem in moral opravljati najbolj naporna in odbijajoča dela: nositi težka bremena in odvažati umrle v krematorij. Zdravnik, ki je moral v taborišču skrbeti za bolne,mu je dejal: "Kolbeju sem rekel da ne morem več verovati v Boga, ker to dopušča." Kolbe ga je prepričeval,da je Bog tudi tukaj nad nami. Isto misel izpoveduje na karti,ki jo je poslal materi: "Bog je povsod."

V Auschwitzu je bilo treba pričati zanj in Kolbe je to storil. Nekega dne so pri preštevanju ujetnikov ugotovili,da eden manjka.Vodja taborišča je začel kričati: "Za kazen jih bom deset pahnil v bunker, celico smrti,kjer bodo od lakote pocrkali." Med njimi je bil njegov rojak Francieszek Gajowniczek. Naglas je zajokal, ko je pomislil na ženo in otroke. Čeprav se ni smel nihče v vrsti ganiti, je Kolbe stopil naprej,se odkril in bližal vodji taborišča. Ta je pograbil samokres in zavpil: "Stoj! Kaj je to?" Kolbe je obstal in povedal: "Namesto njega," je pokazal, "bi šel jaz v smrt." - "Zakaj?" je zadržano vprašal vodja. Kolbe mu je razložil: "Jaz sem sam, on ima pa ženo in otroke." Vodja ni mogel vzdržati njegovega pogleda in je vprašal: "Tvoj poklic?" "Katoliški du- hovnik sem," je priznal Kolbe. Zavladala je moreča tišina, vsi so stali kot oka- meneli. Po nekaj sekundah se je oglasil vodja taborišča: "Pojdi!"
Nedojemljivo, kako se je moglo to zgo- diti. Je oholi Nemec ostrmel ob njegovi veličini?
Ko je šlo tisti julijski večer deset obso- jencev v bunker smrti, je zadnji za njimi stopal Kolbe kakor pastir za ovcami. Bunker ni imel svetlobe in skoro nobene ga zračenja;ljudje so ležali na golih tleh Kolbe, šibak in bolan, je najdlje vzdržal.
Zapornik Bruno Borgowiec je bil v tabo- rišču tolmač in med tistimi, ki so vozili trupla v krematorij.Pozneje je pod prise go pričal: "Živo se mi je vtisnil v spomin njegov zadnji dan. Vsak dan sem moral hoditi v bunker in spravljati mrtve ven. Po štirinajstih dneh so potrebovali pro- stor za druge.Tedaj so bili štirje še živi. Trije so ležali brez zavesti, Kolbe je bil še pri polni zavesti in se naslanjal na steno. Zdravnik v belem mu je molče v levo ramo porinil smrtonosno iglo.Nisem več vzdržal in sem planil po stopnicah. Ko sem prišel spet nazaj,Kolbe ni bil več živ. Njegovo obličje je nenavadno ža- relo in oči je imel odprte. Tega ne bom nikoli pozabil." To je bil dan pred velikim šmarnom, 14. avgusta 1941.
Papež Pavel VI. ga je 18. oktobra 1971 razglasil za blaženega, 10.oktobra 1982 pa za svetnika. Njegov god obhajamo 14. avgusta. Ko je dosegel svetniško čast,je bil navzoč Francieszek Gajowni- czek, mož, namesto katerega je Kolbe 1941. umrl.
Leta 1971 je kardinal Štefan Višinski, primas Poljske, poslal Poljakom posebno poslanico, v kateri je med drugim zapi- sal: "Razglasitev poljskega mučenca za blaženega morda najbolj glasno potrjuje da je Poljska že tisočletja navzoča v vesoljni katoliški Cerkvi in krščanski kul- turi... Ko je šel ta junaški mož v smrt namesto drugega, je pokazal, kako naj duhovnik izvršuje dolžnosti do Boga in ljudstva, ki mu je zaupano... Na poljski zemlji se je razdivjalo sovraštvo zaradi različne narodnosti, a je zmagala ljube- zen... Naj luč,ki jo je prižgal Kolbe,sveti poljskemu narodu na njegovih poteh doma in po svetu."

Pripravil A. P.

Podpis k sliki: Sv. Maksimilijan Kolbe, oltarna slika Ivane Ulman-Curilović, v kapeli Kolbe- jevega doma v Ljubljani.

ŽIVLJENJE Z MEJAMI

Hrepenenje po brezmejnosti žene ljudi,da spreminjajo meje, jih potiskajo navzven in prekoračujejo.Tako tudi vedno znova postavljajo nove cilje, ki zahtevajo an- gažiranost,prebujajo moči in spominjajo človeka na njegovo dejansko nalogo, namreč da eksistira. Meja združuje v sebi končno dve komponenti:začetek in konec. Kjer doživljajo in razlagajo mejo samo pod vidikom konca in ne morejo uvideti s tem povezanega začetka,grozi strah, fascinacijo preložijo in zakrijejo. V skrajnem primeru lahko to pelje h globoki odvisnosti od starega,kar zopet lahko povzroči izredno osiromašenje.
Izkušnje meje spadajo k bistvu vsake pomoči, bodisi v bolezni ob porušenju kakšnega odnosa, v poklicnem neuspe- hu, v brezposelnosti, v odstranjanju iluzij vsake vrste, v žalovanju ali kon- čno v umiranju: odločilen izziv je to, da zna človek ravnati z mejo, ki jo doživi. Zdravilno je (bi bilo), če bi se človek pravočasno in vse življenje skušal učiti vzdržati in obvladati meje, da bi lahko ob masivnem doživetju meje vzdržal (predvsem ob smrti). K temu uvajanju spada tudi 'razlikovanje duhov',da nam- reč človek lahko sam razlikuje, katere meje je treba sprejeti kot eksistencialne izzive in katere so nam vsilili drugi, da bi nas ovirali pri življenju (k tem bi na primer štel zahteve, da človek prosto- voljno išče trpljenje ali si sam zadaja bolečino). Ker se komu zdijo meje ne- smiselne, nečloveške in nekrščanske in se jih da spremeniti, je treba narediti ustrezne korake, da so na razpolago moči za nujno potrebna doživetja meje. Kdor hoče drugim zares pomagati v do- življanjih meje,mora predvsem predelati svoje, ne da bi to predelovanje naredil potem kot normo za druge. Presenet- ljivo je, kako različno ljudje obvladujejo enake mejne situacije, ljudje enakega spola, enake starosti in enakega soci- alnega rodu ter izobrazbe. Kako ubožni so potem poskusi modelov rešitve, ki vse v potankosti navajajo in urejajo.
Pomoč, ki hoče spremljati, se mora vprašati po kažipotih, pokazati možne pristope, preučiti možnosti prestopanja meja in motivirati ter krepiti pri pripravi na resničnost onkraj meje. Svetovanje bo nudilo tu tisto naklonjenost,ki olajša da človek pravilno uporablja moči, ki jih ima,zakoliči pot,se ne odpove zkušnjam od prej in si prizadeva za integracijo v osebno življenjsko zgodovino. Pomisliti je namreč treba, da je videti meja za opazovalca drugačna kot za tistega, ki jo prekorači. Kdor spremlja človeka pri obvladovanju porušenega odnosa, ne bo nikoli zares razumel in doživel, kaj ta doživlja. Še prav posebno pa ne bo v spremljanju umirajočega človeka nikoli otipljivo, kaj mora ta v umiranju eksis- tencialno prestati. Iskrena soudeležba pri tem prestajanju lahko tistemu, ki ga spremljamo, odpre nove vidike, obnovi presahle izvore življenja in nudi energijo da postane drugačen. V vsem tem se pokaže del skrivnosti, ki je v tem, da tisti človek, ki je pripravljen pomagati, doživlja sebe pri vsej pomoči kot obda- rovanega.
Da bi malo globlje spoznali, kako zelo si sam upam živeti z mejami in se preda- jati hrepenenju po brezmejnosti, bi šlo lahko osebno spraševanje v naslednjih smereh:
• Kje doživljam meje v svojem vsakda- njem življenju? Kako jih zaznavam? S kom lahko govorim o teh vsakodnevnih izkušnjah meje?
• Katere meje doživljam kot izziv za svo jo osebno angažiranost, kot motivacijo za iskanje, spraševanje in oziranje po- gumnim prestopanjem meje,z resignacijo, strahopetnim prenašanjem, z mejami iz maščevanja ali...?
• Kaj povzročijo mejne situacije,o kate- rih poročajo drugi ljudje?Kakšna čustva zbujajo v meni,kakšne impulze ravnanja mi sprostijo? Kako zelo sem pri tem so- udeležen in kako najdem, če je potreb- no, distanco?
• Kako reagiram na sporočilo in oznanilo o doživetjih meje? Ali pritiskam na pri- zadete s svojimi nasveti? Ali imam po- trpljenje,da poslušam in počakam, kako bo to name delovalo? Kako ravnam z asociacijami, ki se sprostijo na ozadju mojih izkušenj (takšnih, ki sem jih ob- vladal ali takšnih, ki jih nisem)?
• Koliko mi uspeva živeti z mejami, jih (kljub temu) oblikovati in tudi zaznati na odločilnih točkah njihov klic k brez- mejnosti?
• Kaj pomeni zame biti odvisen in kako odgovarjam na to vprašanje?

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

15. Mir, sad notranjega zdravljenja

Mir je človekova temeljna potreba. Ljudje ga vedno iščemo. Pri tem veliko- krat spregledamo,da ne moremo priti do zunanjega miru, če nismo prej doživeli notranjega.
Pri vsaki maši se prošnja za mir večkrat ponovi. Neposredno po molitvi očenaša duhovnik prosi, da bi nas Bog rešil zla v nas in zunaj nas: »Reši nas, Gospod, vsega hudega;podari nam mir v na- ših dneh; po tvoji milosti naj vedno živimo brez greha;varuj nas vsakega nemira,ko polni upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa.«
Ta molitev nam odkriva,s kakšno zavze tostjo Cerkev moli za odrešenje svojih vernikov.Nemir spada med najmočnejše orožje zla.Luči in jasnosti se bojimo za- to, ker nas pogosto stiska in utesnjuje slaba vest. Rajši iščemo zamotane in nejasne rešitve, samo,da nam ne bi bilo treba priznati svojih grehov in zmot. Tako se pogosto opeharimo za zdravil- no in odrešilno moč Jezusove ljubezni. Mir ni sad visokoletečih praznih besed, ampak sad preprostega priznanja, da je v Jezusu edini izvor miru. On je Knez miru, ki prinaša svetu mir, ker je v njem vsa Božja moč in slava.
Pozdrav miru lahko postane eno bist- venih liturgičnih dejanj evharističnega slavja, če si ga izmenjamo iskreno in z notranjim prepričanjem. »Podajte si roke v znamenje miru in sprave!« To ni samo pobožna želja,ampak je po- slanstvo in soodgovornost, ki ju duhov- nik posreduje zbranim vernikom. Stisk roke pomeni, da drug drugemu posre- dujemo odpuščanje in mir, ki izhajata iz Jezusovega križa in njegove prelite krvi
Pozdrav miru s stiskom roke je sicer preprosto, vendar tudi zelo učinkovito dejanje,ki vodi v ozdravljenje.Stisk roke je bilo v srednjem veku znamenje sprave med dvema sprtima vitezoma in njunim spremstvom. Viteza sta najprej dvignila naličnik,da sta si mogla pogledati v oči. Nato sta odvrgla železno rokavico in si podala goli roki v znamenje, da ju več ne ločuje orožje.
Opisana znamenja govorijo predvsem o miru v srcih. Znano je, da so ljudje pri pozdravu miru začutili olajšanje v srcih in so se rešili predsodkov, ki so jih lo- čevali od bližnjih in zaradi katerih niso mogli drugih sprejemati z njihovimi na- pakami.
Pripravljenost na spravo more sprožiti tudi proces ozdravitve takšnih obolenj, pri katerih je bila šolska medicina brez moči.
Neka redovnica je imela trdo koleno za- radi artroze.Nekega dne je pri pozdravu miru s sestro, s katero je bila več let v notranjem sporu, nenadoma začutila,da je ozdravela. Spet je lahko brez bolečin klečala. Notranja sprava ji je vrnila ne samo mir srca,ampak tudi zdravje telesa.

KAKO MALO ZA VELIKO POMOČ

V okviru župnijske Karitas Domžale imamo med drugimi tudi karitativno dejavnost z bolnimi,ostarelimi in pomoči potrebnimi V to se vključuje tudi pomoč ljudem na domu (prinašanje iz trgovine, pomoč pri delu na vrtu, postavljanje), obiski bol- nikov in ostarelih v domu za ostarele.
Res je,da je vedno problem čas.Vendar ljubezen premaga tudi največje ovire. Ljubezen naj bi prekipevala iz naših src, naših družin, tudi do src naših preizku- šanih bratov. Osrečimo jih lahko z dro- bnimi pozornostmi: obiskom, prijazno besedo in tudi samo z nasmehom.Koliko nas stane to?! Njim pa s tem olepšamo dan, omilimo trpljenje in osamljenost.
Zato smo v okviru Karitas na binkošti 19.maja ob 15.uri organizirali v župnijski cerkvi v Domžalah srečanje za bolnike in ostarele. Srečanje je vodil urednik Prijatelja Jože Zupančič.
Vozniki z avtomobili in mladina so se od zvali vabilu Karitas za pomoč pri prevo- zu bolnikov v cerkev. Lepo je bilo videti mladino,ki je skrbno vozila bolnike z in- validskimi vozički v cerkev in nazaj, vo- znike z avtomobili, ki so pripeljali svoje varovance pred vrata cerkve in skrbeli zanje ves čas do vrnitve v dom. Ni ču- dno,da je bilo slišati, kot je po vrnitvi v dom dejal udeleženec srečanja prijatelju ki se tega ni udeležil: "Zakaj nisi šel,saj so nam vse pomagali, še noge so po- magali dvigniti čez prag avtomobila!"
Kako malo je potrebno, da osrečimo koga, ki potrebuje veliko pomoči!
Cerkev je bila lepo okrašena, kot vsako nedeljo, posebno pa še v majniku, Ma- rijinem mesecu.Pred mašo in med njo je bila prilika za spoved. Med mašo je bilo maziljenje bolnikov in ostarelih kot po- moč za lažje prenašanje križev bolezni in trpljenja.
Po maši je bilo srečanje v veroučnih prostorih. Mladina je skrbno pripravila prostor, mize obložila z dobrotami, ki so jih napekle pridne gospodinje. Poskrb- ljeno je bilo tudi za žejo in osvežitev. Ostareli in bolniki so ob prigrizkih pokra- mljali, zapeli in prehitro je minil čas, ko se je bilo treba vrniti domov.
Vsi,ki jim je bilo srečanje namenjeno,so radostno pripovedovali: "Lepo je bilo!"
Srečni pa smo bili tudi mi, da smo lahko pomagali postaviti droben kamenček v mozaiku, pri organizaciji tega srečanja.

Štefka Strehar in Marija Karlovšek

ŠTUDIJSKI DAN O DELU ŽUPNIJSKE KARITAS

Kar nekaj prek sto udeležencev Župnij- skih Karitas se je zbralo na 3.študijskem dnevu,ki ga je v soboto, 15.junija 1991 organizirala Škofijska Karitas na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po uvodni misli in molitvi smo poslušali dosedanje izkušnje dela pri Župnijskih Karitas (ŽK) iz Šent- jerneja, Logatca in Šentvida nad Ljub- ljano.
Iz povedanega smo slišali, kaj so v po- sameznih krajih že uspeli udejanjiti in na katerih področjih jih še čakajo težave. Prav tako je bilo razvidno, da imajo na podeželju (Šentjernej) drugačne pro- bleme, vendar obrnjene v bolj pozitivno smer, predvsem ker se ljudje med seboj bolj poznajo, kot v primestni ŽK (Šent- vid) kjer se vsak zapre za svoja vrata ali pa svoj prostor ogradi in si omisli še psa, da drugi ne vidijo njegove bede.
Že same te razlike povedo, da se ni mogoče držati kakšnega recepta, ki bi bil koristen in uporaben za vse. Zato si mora vsaka ŽK poiskati svoj način, ka- ko se bo organizirala. Vse to je odvisno predvsem od ljudi, ki v njej delajo, so pa še drugi dejavniki, ki vplivajo na ce- lotno delovanje.Vsi tudi ugotavljajo, da posameznik ne more kaj dosti postoriti, ampak je za to potrebna določena or- ganizacija - skupina ljudi, ki ima vizijo o Karitas v župniji,ki zna opazovati,iskati, načrtovati potrebna dela, usklajevati delo z drugimi ŽK in ŠK in ne nazadnje, ki zna vse to organizirati. Če bi bila Ka- ritas še tako dobro organizirana, ne bi mogla rešiti ljudi vseh stisk, v katere so v današnjih težkih časih, ne glede po čigavi krivdi, nekateri že zabredli.
Ko so posamezni komentatorji iz teh treh krajev napravili končni pregled svojega dosedanjega dela, so prišli do skoraj enakega zaključka,da so kljub skromnim izkušnjam in možnostim vendarle nekaj naredili.
Da pa tudi drugod ne držijo križem rok, pove predvideno delo po skupinah, ki je bilo namenjeno izmenjavi izkušenj iz skoraj vse Slovenije:
• težave pri našem delu
• kaj nam je uspelo
• predlogi za naprej.
Iz vsakega poglavja bom povzel nekaj najpogostejših misli, ki so bile predisku- tirane v posameznih skupinah.
1. Težave pri našem delu: težko je dobiti sodelavce, predvsem moške in mladino; zaprtost posameznikov, ker se sramujejo svojih problemov; neobvešče nost in neosveščenost;socialni problemi finančne težave,prostorska stiska;vzpo stavljanje stikov z državnimi instituci- jami; izkoriščanje dobičkaželjnih; kraja nabranega iz paketov, poslanih potreb- nim; pomanjkanje evangeljske bratske ljubezni itd.
2. Kaj nam je uspelo: da je Karitas do bila legalno mesto v družbi; obisk osta- relih doma in po domovih;zaupanje ljudi do delovanja Karitas; zbiranje obleke, obutve, denarja in drugih uporabnih predmetov;pošiljanje paketov po Jugo- slaviji in v misijone; prodor v sredstva javnega obveščanja, ustanoviti servis dobrote mladih itd.
3. Predlogi za naprej: vzgojiti in uspo sobiti čim več ljudi za duhovno in drugo pomoč;povedati resnico in dati na znanje da si vsak sam lahko največ pomaga; pridobiti čim več obrtnikov za brezplač- no pomoč potrebnim; izmenjava zbra- nega med sosednjimi ŽK; povezovanje z občinsko socialno službo; organizirati kuhinje za brezdomce - klošarje itd.
Sledil je skupen pogovor v plenumu in na koncu še predavanje o teologiji Ka- ritas,ki ga je imel p.dr.Marijan Šef. Dan smo končali s skupno molitvijo in se raz šli z željo, da se v jeseni zopet takole dobimo, kjer si bomo lahko kaj bolj spod budnega povedali.

Oton

MOLILI SMO ZA MIR

Na dan Svete Trojice 26. V. 1991 smo se zbrali bolni,zdravi in mladi v Veržeju pri Mariji materi božji in prosili za mir. Dopoldne smo imeli sv.mašo s procesijo Po maši so nas postregli z zakusko. Ko- silo nam je pripravila Marta s starši, ker smo bili iz več krajev. Tudi njim srčna hvala! Popoldne smo šli k molitveni uri, prosit Marijo in njenega Sina, naj ona prosi za nas, za mir, ki smo ga še tako potrebni posebno v naši prelepi Sloveniji Zbralo se je večje število duhovnikov. Ker smo še zelo potrebni novih duhov- nikov,redovnikov in redovnic,smo prosili tudi za nje. Molili smo za vse, kar se danes dogaja v Sloveniji, v tej prelepi naši domovini. Hvala Marti, da nam je pomagala, da smo se lahko udeležili, in vsem, ki so nam pomagali. S petjem in molitvijo smo šli spet na svoje domove. Hvala mladinskemu pevskemu zboru iz Radgone,pevskemu zboru iz Veržeja ter vsem duhovnikom. V imenu vseh invali- dov hvala!

Rozika Duh

ROMANJE H KORENINAM

Ajdna '91

Sobota, 15. junij. Po razkopani in luk- njasti, serpentinasti makadamski poti je sopihal naš avto. Zagrizeni in v neo- skrunjeno naravo zaljubljeni planinci so nas z rahlo nejevoljo opazovali, ko smo jih na poti prehiteli. Malo pred vrhom je zmanjkalo poti, zato je bilo treba vzeti pot pod noge.Zelo korajžno in samoza- vestno,češ malo hoje nikomur ne škodi, sem ubrala korak, toda kaj kmalu sta mi ob pogledu na blatno stezo s kamenjem in koreninami upadla pogum in dobra vo lja.V meni se oglasi porogljiv glas: "Zdaj pa imaš, punca, ko se hočeš preleviti v pustolovko in skavtinjo." Na preizkušnji se je znašla ljubezen do bližnjega. Na- debuden in k vsemu dobremu nagnjen skavt Boštjan (tudi sodelavec PBI) me je vzel na svoje rame in me varno prine sel na Ajdno. Mimogrede sem, po vzoru sv. Frančiška, poljubila listje bukve, ki me je božalo po licu in se umila ob kap- ljah dežja, ki so padale z drevesa.
Prišli smo do cilja našega romanja h koreninam,na kraj arheoloških izkopanin cerkvice,ki je bila v 5. in 6. stoletju ško fijski sedež staroselcev. Ti so se skupaj s škofom umaknili v te odročne kraje pred drugimi vdirajočimi plemeni in na- rodi. Romanje k začetkom krščanstva na Slovenskem je pripravila radovljiška dekanija v sodelovanju s skupino POT in MOŠ.
Slovesno somaševanje duhovnikov je vodil nadškof Šuštar.V nagovoru je po- udaril tri prvine narave, ki so bile in so še pomembne za rast in utrjevanje krš- čanstva na Slovenskem: zemlje, seme in korenine. Močnih in trdnih korenin ni brez zdrave,rodovitne zemlje in ne brez dobrega, plemenitega in življenja pol- nega semena. Bog bodi zahvaljen za slovensko zemljo; za verne, poštene in plemenite ljudi, ki so kljub hudim preiz- kušnjam, nadlogam in stiskam ohranili čut in ljubezen do narave, človeka in Boga.
Po sveti evharistiji so nekaj besed spre govorili še drugi možje iz vrst družbeno gospodarskega življenja in nam vsak s svojega stališča potrjevali dandanašnjo nujnost duhovnega prebujenja in kultur nega osveščanja slovenskega človeka.
Kasneje se je nadaljeval kulturni prog- ram pri Valvazorjevem domu pod Stolom Slišali smo mnogo lepih in spodbudnih misli ter besed,ob katerih človeku zasije žarek upanja v srcu oziroma mu olajša skrb in bolečino vsakdanjega dne. Dan, ki ga je ustvaril Gospod, je bil za nami in veseli smo bili, da smo ga tako polno doživeli.

Alenka O.

STAROST NI RADA SAMA

Razstava izdelkov stanovalcev Doma upokojencev v Kamniku

Kmalu po proslavi šestnajste obletnice našega Doma smo v začetku junija pri- redili razstavo ročnih del s kratkim kul- turnim programom ob otvoritvi. Pri tem je sodeloval pevski zbor stanovalcev Doma pod vodstvom Ludvika Travnika s harmoniko in sodelovanjem citrarke Ane Urankar ter recitatorke Eme Prelesnik: ta je tudi povezovala.
Najprej je pozdravila goste in stanoval- ce v dvorani;ta se je za teden dni spre menila v razstavni prostor izdelkov, ki so jih naredile marljive, čeprav že tudi tresoče se roke naših stanovalcev. Z nežnimi zvoki citer nam je ogrela srca Ana Urankar,nato je sledilo nekaj zgodb iz zgodovine mesta Kamnik,hudomušnih ki jih je povedala napovedovalka. Vmes pa je zaigral naš domači pevski zborček in zapel pod vodstvom Ludvika Travnika Nato je direktorica Doma, Marta Žerko, odprla razstavo,se zahvalila za pozornost obiskovalcev do izdelovalcev in pova- bila goste po ogledu na kratko srečanje
Na razstavi so bile zastopane različne tehnike: vezenje na platno, na stramin, gobelinski vbod,vžiganje v les, lepljenje z volno in makramé, pletenje,kvačkanje vezenje, slikanje na keramiko, šivanje, lepljenje. Bilo je več vrst izdelkov iz teh tehnik in udeleženih 63 izdelovalcev. Otvoritev je bila lep uvod v prikaz toli- kega dela pridnih rok, zamisli in izvedb.
Da so bili izdelki lepi in zanimivi, je po- trdila knjiga vtisov. Iz nje povzemam nekaj mnenj: "Mnogo truda in lepote je vloženo v razstavljenih predmetih! - Hvala za vestno in vztrajno delo upo- kojenih stanovalcev Doma in čestitke k izdelkom vsem, ki so sodelovali! - Vidi se, kaj vse zmorejo pridne roke! Vsem razstavljalcem čestitam in želim še ve- liko delovnih uspehov! -Marljive roke so napravile krasne izdelke. - Vse pohvale domskim delavcem in organizatorjem. - Ob delu je mladost ponovno oživela. - Zahvala vsem, ki vam pomagajo, da ob delu spet postanete mladi.-Koliko truda in delovne vneme je bilo treba za to lepo in raznotero razstavo. - Čestitam vsem sodelujočim! Zelo veliko del in novih idej ter spretnosti ste vložili v izdelke. Želimo še veliko uspehov in pri- jetnih trenutkov ob pripravljanju nasle- dnje razstave!"

Marija Lavrič

PO LETU DNI SPET SKUPAJ

Otlica 12. V. 1991

Prišel je dan, ki smo ga vsi težko čakali - nedelja-dan, ki ga je naredil Gospod. Bogu smo hvaležni za ta dan in za vse, kar nam daje iz ljubezni do nas. Veselimo se z njim, da se tudi on z nami veseli. Srečali smo se tudi z našimi farani,ki živijo v Domu upoko- jencev v Ajdovščini, prijatelji iz Postojne, Lozic ter z našim znancem Tomažem.
Lep slovenski pregovor pravi: "Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo" in tako smo tudi mi začeli to prijateljsko sre- čanje bolnikov, invalidov in ostarelih s sv. mašo,ki je bila glavni del dneva. Že ob pri- hodu v našo lepo cerkev Angelov varuhov na Otlici smo kljub hladnemu in deževnemu vremenu čutili toplino v svojih srcih med prijaznimi vaščani. Zbrali smo se okrog ol- tarja in pripravili srca za sv. daritev. To je ob somaševanju domačega župnika Janka Kosmača vodil urednik Prijatelja Jože Zu- pančič. Vsak izmed nas je lahko slišal spod budne besede za življenje - za naše duše. Med mašo sta duhovnika podeljevala bolni ško maziljenje. Pri sv.obhajilu nas je Jezus okrepčal in nam podelil duhovno hrano, da bi mogli z Njim biti srečni. Slovesnost so nam poživili domači pevci in še posebej otroci, ki so prejšnjo nedeljo prejeli prvo sv.obha- jilo. Lepo so nam zapeli in nas razveselili. Po maši smo bili povabljeni na kosilo v žu- pnišče. Videli smo še nekaj diapozitivov z Madagaskarja,kjer je bil naš župnik več let misijonar. Ob slikah nam je z živahno be- sedo predstavil Malgaše, njihove običaje in naporno, a hkrati lepo delo misijonarjev. Popoldne smo se še enkrat zbrali v cerkvi ob šmarnicah, petih litanijah Matere božje in blagoslovu.
Začeli smo se razhajati v upanju, da se ob letu spet srečamo.V imenu vseh se zahva- lim vsem,ki ta srečanja pripravljate, vodite in skrbite za naše prijetno počutje. Lep pozdrav vsem prijateljem.

Marinka

Triindvajseto vseslovensko romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje
22. junija 1991

NAŠA MATI

Mir z vami!
Slovesno somaševanje je vodil mariborski pomožni škof dr.Jožef Smej.Pred sv.mašo se je pogovarjal z bolniki. »Nisem prišel do vsakega,« je rekel, »toda daritev sv. maše bo dosegla vsakega izmed vas.« Bili smo nagovorjeni v jasnini neba z mehko štajer- sko govorico blagega dušnega voditelja.

Da bi zdravstveni delavci služili bolni- kom s Kristusovo ljubeznijo.Tako molimo ves mesec junij v Apostolatu molitve.V tej prošnji ste nagovorjeni vsi. Najprej zdrav- stveni delavci, zdravniki, bolniške sestre, strežnice,domači,ki strežejo bolnikom. Na- govorjeni so tudi dušni zdravniki,duhovniki, da bi služili bolnikom s Kristusovo ljubeznijo
Bratje in sestre, sv. mašo bom daroval za vas bolnike, spomnil pa se bom tudi vaših dragih, ki vam strežejo, in vseh vas, ki ste danes prišli k Mariji Pomagaj. Imejmo veliko zaupanje v Boga, veliko zaupanje v Marijo, kakor lepo pravi vstopni spev: Bližajmo se z zaupanjem k prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in milost za po- moč o pravem času. Dragi sobratje v duhovniški službi, spošto- vane redovnice, predvsem pa dragi bolniki in vsi navzoči zdravstveni delavci, bratje in sestre! Tisti, ki zaupajo v Gospoda, dobivajo novo moč.V prvi junijski številki Glasa koncila smo lahko brali dvogovor med papežem Janezom Pavlom II. in njegovim atentatorjem. Atentator sprašuje papeža: "Kako to, da niste mrtvi? Saj sem vendar jaz tistega 13. maja 1981 dobro meril na vas.Tudi krogla v moji pištoli je bila smrto- nosna. Kako torej, da niste mrtvi?" Papež pa je odgovoril: "Vi ste računali samo s človeškimi dejavniki. Roka je sicer merila name, toda neka druga roka,Božja roka,pa je po Marijini priprošnji tako vodila kroglo, da ni bila smrtonosna."
Tudi mi smo se zbrali pri Mariji Pomagaj, da bi dobili novo moč.Naj vam bo to v tolažbo je rekel g. škof, kar je zapisano v Lurdu: Ni najbolj srečen tisti, ki je na tem svetem mestu dobil zdravje nazaj, najbolj srečen je tisti, ki je na tem svetem mestu poglobil svojo vero in dobil novo moč,da lahko pre- naša trpljenje, da lahko s tem odrešuje in soodrešuje svet. Marija ve, kaj je bolečina.
Marija more pomagati,ker je Božja mati.
Marija hoče pomagati, ker je tudi naša Mati.
Marija dobro ve,kaj je bridkost in bolečina. Že na štirideseti dan po Jezusovem rojstvu ji je Simeon, ki je bil poln Svetega Duha, napovedal: Tvojo dušo bo presunil meč bolečin. Duša pomeni tukaj isto kakor srce Tvoje srce,Marija, bo presunil meč bolečin. To je najbolj okusila,ko je stala pod križem ko je najtesneje sodelovala pri našem od- rešenju. Marija ve,kaj je bolečina in Marija more pomagati, ker je Mati Boga.
Marija nam tudi hoče, želi pomagati, ker je tudi naša Mati. Jezusova oporoka pod kri- žem ni preklicana, še zmeraj velja. S križa je Jezus rekel Janezu: 'Glej, tvoja Mati!' Janez je takrat predstavljal človeštvo, vsa kega izmed nas.Marijo je torej dal tudi tebi za Mater in zato želi Marija pomagati.Dragi bolniki! Imejte zaupanje v Božjo Mater in imejte zaupanje v Boga.
Bog ima načrte tudi za tvoje življenje. V Božjem načrtu ste in vaše trpljenje ima v Božjem načrtu veliko vrednost.
Res je,naše življenje na zemlji ne more biti en sam sončni žarek. Ne,ne more biti.Toda naše življenje je lahko na zemlji ena sama velika ljubezen. To sem prebral na nekem nagrobniku in s tem končam.

Misli iz govora g. škofa pišem, ko divja vojna v Sloveniji. Njegove besede mi dajejo po- gum za vsako naslednjo uro v teh hudih dneh.Otroku je zaklonišče materino naročje Nismo sirote. Z nami je naša Mati.

M. K.

TRPLJENJE PLEMENITI ČLOVEKA

Življenje me je tako utrudilo,da pri najboljši volji ne morem bolj ustreči pričakovanju drugih.V očitnem nesorazmerju med hotenji in nemočjo začutiš svojo manjvrednost, ko se primerjaš z močnejšimi, ki se laže prila- gajajo in tragične usode prizadetih ne mo- rejo povsem razumeti. Večkrat mi pravijo, da sem čudak. Drugič slišim: "Trmast si!" Pojasniti poskušam,zakaj ne morem biti ko- rekten po meri drugih. S tem razmišljanjem in pisanjem želim krepiti zaupanje vase in v druge. Le kdor izrazi svoja čutenja in raz mišljanja, more pričakovati razumevanje in solidarnost. Naj bo to pisanje odgovor na prijazen nagovor: "Kako ste kaj?"
Lepe knjige, mnogokrat tudi tisk,TV, radio, Cerkev in živi zgledi nas učijo,kako se mo- ramo samopotrjevati,kako sprejemati sebe drugim pa dopuščati njihovo drugačnost. Očitno se nekateri težje učimo in se slabše prilagajamo življenjskim okoliščinam, sicer bi nas življenje ne utrudilo. Poznam pa še eno razlago: Človek kljubuje in vdrži nekaj hudih udarcev, a mnogo majhnih, stalno rušilno delujočih stisk ga v daljšem času boleče in nepopravljivo poškoduje. Nespo- razumi in spopadi z zdravniki pa z nihanji med izboljšanji in poslabšanji leta in leta prinašajo upanje in obupavanje.Prav uniču joča so bila nasprotja med predstavami in pričakovanji zdravnikov in mojo boleznijo.
V prizadevanju za ozdravljenje sem doživel toliko porazov in razočaranj,da sem močno utrujen in strt. Hromi me tudi misel, koliko sem jih v boju za obstanek že nadlegoval. Čutim, da me vedno hujša bolezen napol- njuje z občutkom splošne nemoči in ničevo sti,z ubijajočim obupavanjem in hromenjem Tedaj nimam nobenega veselja ali zanima- nja, še brati ne morem.
Človek se v spopadu z obupom utrudi in čuti kot bivša kmečka dekla, ki v parku doma onemoglih vzdihne:"Nič me ne veseli" Potem se sprašuje: "Kaj naj še pričakujem od življenja?" A moramo se vprašati, kaj drugi, družina, narod, človeštvo, Bog pri- čakujejo od mene? Človek se samo v duhu srečuje z drugimi. Pa se vprašam: "Zakaj sem srečal ravno tega človeka,kaj mu lah- ko dam,s čim ga razveselim in mu podžgem upanje?" Za osrečujoče sožitje z ljudmi moramo poznati človeka in njegove šibke točke. Sočutje, sotrpljenje, smisel za vži- vljanje v stvarnost drugih mi pomeni naj- dragocenejšo dobrino.
Alpinist piše,da s plezanjem na težko dos- topne vrhove presega sivino povprečnosti in dolgočasje prazne vsakdanjosti in daje polnost življenju. Doživljajsko bogato in slikovito življenje, osrečujočo polnost živ- ljenja si pridobimo z naporom, s trpljenjem. Šele lastno trpljenje nam odpira pot do sočloveka.
"Lastno trpljenje je kakor zrcalo,v katerem spozna človek trpljenje drugih.Kdor ni trpel trpel do krvi, ostane otrok in ni videl živ- ljenja" (Ivan Cankar). Oton Zupančič je ob jubileju Jožetu Čopu,velikemu slovenskemu alpinistu, zapisal: "Za njim nam drugim bije sled / in kaže pot / od tod / iz naših zmot in zmed / v bližino zadnjih gnezd / in prvih zvezd /tja, Joža, /kjer tvoja raskava dlan/ mehko in nežno zemljo boža."
Človek ne živi za nekaj, temveč za nekoga Dobrota je velesila, ki deluje na daljavo, dviga slabotne in jim vliva neznane moči. Dobrota je sonce,ki daje rast. Vsaka pozor nost je lučka, ki podžiga upanje. Spošto- vanja in občudovanja smo vredni le toliko, kolikor smo se podarjali. In pogumni,kolikor smo zmožni podarjati. Vsakemu človeku je mogoče dati priznanje in hvaležnost. Vsak trenutek se podarjamo in smo milost dru- gim, če živimo pošteno, se pravi ponižno, skromno in da dobro v srcu mislimo.
Poznavanje človeka, njegovih velikih čust- venih zahtev in pričakovanj, njegove ran- ljivosti in njegovih hotenj, živeti razgibano in doživljajsko slikovito, me spravlja v za- drego in mi poraja dvome ter otežuje izbiro ravnanja. V družbi materialne blaginje, kjer imajo ljudje v večji meri hrepenenje s pri- čakovanji po nenehni in absolutni čustveni zadoščenosti iz odnosa z drugim, se priza- deti nujno počuti zavrtega.Prizadetemu ali prilagoditveno manj sposobnemu je teže obvladati umetnost komunikacije, ker se mora prilagajati drugi in ker druženje z ne- uglednim ni častno ne koristno, vrednote žrtve in odpovedi so pa potrošniško razva- jenemu in pomehkuženemu človeku, ki se boji življenja in se mu poskuša izogniti,tuje in otežene. Tako razumite mojo zavrtost, da se glede na možnosti izogibam ljudem. Prav mi je,da sem zaradi bolezni vezan bolj na dom. Gojim pa samozavest in pogum in grem nalašč med ljudi, čeprav bi bil včasih umik lažja izbira. Z okolico imaš najmanj težav, če si majhen ali celo neopazen. Ve- čina si prizadeva prav obratno.
Nekateri boste imeli občutek,da imam pred sodke do ljudi in sem do njih krivičen. Zato bom poskušal utemeljiti svoje vedenje. V bivši ZR Nemčiji večina odklanja in jih ne zanima težka usoda tako ali drugače priza detih (statistika iz leta 1987). Kako malo je strpnosti in solidarnosti med ljudmi pove podatek, da je v bolj urbanih okoljih vsaka tretja mati samohranilka.Več sto slovenskih kmetov išče "ta mlado". Domovi onemoglih imajo težave s kadrovanjem. Niti vsi duho- vniki na Slovenskem nimajo gospodinj. Ve- liko je napisanega, kako poniževalno so se mnogi Slovenci vedli do svojih duhovnikov. In v vseh okoljih poznamo ljudi,ki se prište vajo med Kristusove učence in s farizejsko doslednostjo izpolnjujejo cerkvene zapovedi a so sprti s sosedom, sorodnikom... Nag- njenost k prepiru in zameri je že značajska poteza Slovencev.
Za dušni mir je priporočljivo, da se človek ne precenjuje in si preveč ne domišlja, ka- ko je pomemben za srečo drugega.Skrb za drugega mora biti zadržana, tenkočutna in izraz veselja in hvaležnosti. Za dobro ko- munikacijo sta potrebni strpnost in ustvar- jalna tišina. Govoriti o drugih lepo in jih opravičevati enako,kot znamo pozabljati in spregledovati lastne napake in slabosti in poudarjati svoje dobre strani,je zelo težko vendar potrebno.
Biti čudak, posebnež, pomeni živeti svoje lastno življenje. To,da obvladaš negativne pritiske okolja in ostaneš ali postajaš zvest samemu sebi, je znak zrelosti. In vključuje tudi pogum za sledenje svojim plemenitim ciljem. Prosim,tako razumite moje čudaštvo!

Franc

VSAK DAN MI JE PREKRATEK

Soparen dan je bil, ko sva se namenili proti Štajerski, v Gor- njo Radgono, ki je v dneh po 26. juniju doživela veliko hudih dni, kot tudi mnogi drugi kraji v Sloveniji.
Tokrat je bilo najino potovanje drugačno kot običajno. Ponavadi sva na poti občudo vali lepote naše domovine,sedaj pa sva bili zamišljeni ob številnih preprekah na cesti in hkrati zgroženi ob povzročeni škodi.
Vozili sva se po raznih stranskih poteh, ker glavne ceste še niso bile odprte. Tako sva se prebijali počasneje kot v normalnih raz- merah. Najin cilj je bil daleč, a kljub vsemu sva upali, da ga bova dosegli.Toda prispeli sva do prepreke, mimo katere nisva mogli. Zato sva morali obrniti. A da najina pot ne bi bila zaman, sva se ustavili pri Angeli Medved (Hotinja vas 82a, 62312 Orehova vas), ki skoraj vsa dela opravlja z nogami. Tokrat je bila na vrtu in plela rože. Plevel je pobirala z nogo bolj spretno kot kdo z rokami. Pustila je delo ter naju povabila v hišo. Zaprosili sva jo za pogovor. Z nas- mehom je sprejela najino prošnjo in dodala da rada govori.
Potešila je najino žejo, skuhala kavo, nato pa smo že začeli pogovor...

Povejte nam najprej, od kje ste doma?
Doma sem iz Cirkovc.To je med Pragerskim in Kidričevim. Tu pa smo že od 1957. leta in smo že "stari Hotinjčani".
Koliko otrok je bilo v družini? Bilo nas je devet: dva fanta in sedem deklet. Jaz sem bila četrta. Razen enega smo vsi še živi.
Od kdaj ste invalidka?
Že od rojstva imam okvare na rokah. Ko sem bila stara osem let, so me vzele redo- vnice v Slovensko Bistrico. Poslale so me nato v Zagreb na kliniko.Tam sem bila osem najst mesecev. Operirali so me, a je bilo potem slabše kot prej. Iz bolnice so potem pisali domov, naj me pridejo iskat za nekaj mesecev. V tistem času pa so bombardirali Zagreb in tako nisem šla več nazaj.
Kako je bilo z vašim šolanjem v tistih hudih časih? V šolo sem začela hoditi, ko sem bila stara 10 let; to je bilo leta 1942. Tri leta sem hodila v nemško šolo, eno leto pa v slovensko. Nato pa še eno leto, ko smo se učili za 5., 6., 7. in 8. razred. Tako je bilo veliko težav z jezikom: najprej sem govorila hrvaško, nato nemško, pa zopet slovensko in navsezadnje nisem znala no- benega. Bilo je res težko.
Kako ste v šoli pisali?
V šoli z roko,doma pa sem z nogo vse pre- pisala. Sedaj pišem vse z nogo.
Lahko poveste kaj zanimivega iz otro- štva? Spominjam se,kako sem sama krmila svinje, kadar domačih dolgo ni bilo s polja, ker se mi je žival smilila. Bila sem morda malo iznajdljiva: skozi ročaje pri škafu sem vtaknila metlo, to sem nataknila na roko in odnesla.
Sicer pa je bilo v otroški dobi tudi nekaj poniževanja od vrstnikov, pa sem morala kar potrpeti.
Kdaj ste spoznali, da lahko delate z nogami, če vam roke ne služijo?
Zelo zgodaj. Poskušala sem vse mogoče stvari in to ugotovila. Tako sem v trgovini večkrat pokazala,kako pišem z nogo, in za nagrado so mi dali kakšne bonbone. Včasih sem tudi jedla z nogo, potem so me pa re- dovnice naučile z roko.
Približno leto sem vsa dela z nogo oprav- ljala le na podstrešju - na skrivaj.
Povedali ste, da ste že dolgo tu v Ho- tinji vasi. Ali ste že ves čas v tej hiši?
Ne. Kupili smo staro hišo.Zemljo za to hišo pa sem kupila z denarjem od zbiralne akcije ki jo je organiziral časopis Večer za nakup stroja za pletenje.Izvedela sem namreč,da imajo invalidi popust pri določenih nakupih. Stroj sem si močno želela, zato sem se začela zanimati, če to velja tudi za pletilni stroj. Odgovorili so mi, da ne. Na srečo pa je časopis Večer poskrbel zame in to je bilo moje veliko veselje.
Zemljo sem kupila na skrivaj.Pravzaprav sva "kupčijo" opravili skupaj s sestro, ki sem jo nagovorila, da mi je pomagala. Gospodar te parcele je bil na Ptuju in sva ga poiskali tam,da sva potem kupili zemljo. Hišo so zi- dali tri leta. V tistem času sem delala (pletla) mnogo noči, da sem dobila kaj denarja.
Dejali ste, da so vam omogočili nakup pletilnega stroja. Kdo vas je usposobil za delo z njim? V glavnem sem se trudila sama. Sestra, ki je izučena pletilja, mi je dala nekaj osnovnih navodil za uporabo. Dodati moram, da to ni bil električni stroj. Po nekaj letih se mi je pokvaril. Prišel je novinar revije Tovariš, ki je takrat izhajala, in nato objavil članek,v katerem je napisal, da potrebujem denar za popravilo stroja. Kmalu zatem so mi pisali iz tovarne Riko iz Ribnice na Dolenjskem ter mi sporočili, naj pošljem stroj,da ga bodo popravili. To sem storila, a stroja žal niso mogli popraviti. So mi pa zato poslali kar novega, za kar sem jim bila izredno hvaležna.
Kako ste sploh začeli plesti?
To sem marsikje videla in tako kar sama poskušala. Eno leto sem že pletla z nogami ko tega nihče ni videl-niti starši. Ko je bilo konec vojne,sem dobila volno iz starih vo- jaških nogavic. Spodnji del je bil sicer raz- trgan, zgornji pa cel, zato sem to oprala, nogavico "razparala" in dobila material za delo. Tudi pletilke sem si sama izdelala. Vzela sem špice od kolesa, jih zbrusila in že so bile pripravljene za uporabo.
In kako pletete danes?
Zopet pletem ročno oziroma "nožno", kajti stroj je že precej izrabljen in tudi vidim že malo slabše.
Ste imeli še kakšne druge želje v mla- dosti? Ja. Zelo rada bi postala šivilja.Zato nisem smela videti blaga.Takoj sem ga raz rezala in iz njega šivala punčke, saj takrat ni bilo takšnih igrač, kot so danes.
Kakšen je vaš delavnik?
Zjutraj malo poležim,nato s kakšno sosedo skupaj popijemo kavo in malo poklepetamo Potem je že čas, da začnem kuhati. To mi vzame kar precej časa. Popoldan pa se lotim drugega dela -včasih pletem ali rišem sedaj pa je več dela na vrtu. Zvečer po- rabim precej časa, da zalijem rože. Dela mi nikoli ne zmanjka-vsak dan mi je prekratek

Kako opravljate delo v stanovanju? Ali zmorete vse sami?
Zgornje elemente in šipe mi čistijo drugi, drugo pa vse sama. Kadar čistim štedilnik, si pristavim stol, da lahko delo normalno opravim, drugače pa vse v glavnem delam na tleh ali bolj pri tleh. Saj bi tudi zgornje elemente očistila sama, pa mi noga ne do- seže tako visoko (se pošali).
Torej živite sami v tej hiši?
Da,sama.Pravzaprav imam pol hiše-zame je to dovolj. Pogrešam sobo, v kateri bi lahko samo delala.S pripravljanjem in pospravlja- njem zgubim eno "delovno" uro. Včasih pa že pri pripravi izgubim voljo do dela.Vendar se skušam kljub temu pripraviti k delu, saj ob njem ni časa za dolgočasje.
To pomeni, da ste vztrajni?
Mislim,da sem. Marsikateri izdelek sem več krat popravljala, da je končno nastal tak, kot sem si zamislila.Četudi sem ga vmes za nekaj časa odložila, sem ga ponovno spet vzela v delo. Podobno je bilo tudi z volno: kadar sem naletela na vozle, jih nisem zle- pa pustila -vsakega sem hotela razvozlati. Največkrat mi je to tudi uspelo.
Vas kakšno delo razjezi?
Pri delu se ne jezim, saj to prav nič ne ko- risti - večkrat celo škodi. Tudi če se kaj pokvari, razbije ali kako drugače uniči, me ne razjezi. Nobena stvar pač ne more biti večno.
Kaj vam pomeni vera?
Vera mi veliko pomeni. Versko vzgojo sem prejela že od staršev in tako smo doma tudi živeli. Če ne bi imela vere, pa ne vem, kako bi bilo.
Kdaj in kako molite?
Največ molim zvečer. Imam molitvenik, iz katerega molim, včasih vzamem pesmarico in berem ter premišljujem ob pesmih.Zraven si kdaj tudi zapojem.
Imate še kaj drugega, s čimer poglab- ljate svojo vero?
Redno spremljam verske oddaje na televi- ziji, berem Prijatelja, Ognjišče...
Kako ste se seznanili s Prijateljstvom bolnikov in invalidov? Prijatelja sem imela naročenega že dalj časa.V njem sem brala o razstavi ročnih del bolnikov in invalidov. Pisala sem in se zanimala, kako bi lahko sodelovala na razstavi. Tako sem postala povezana s Prijateljstvom.
Kolikokrat ste že razstavljali?
Na razstavi,ki jo organizira PBI, le dvakrat, sicer pa že večkrat: pri upokojencih v Lju- bljani,na Taboru,kjer sem član krožka ročnih del, na Pobrežju, ...
Se udeležujete srečanj,ki jih organizira Prijateljstvo? Letos sem bila prvič v Bel- tincih. Zelo mi je bilo všeč. Kar prehitro je bilo treba oditi domov.
Torej boste še šli?
Če bo le možnost.Doslej nisem dobila nikoli vabila.
Kakšni so vaši vtisi s srečanja?
Zelo prijetni. Ne morem pozabiti,kako dela- ven in ustrežljiv je bil urednik Jože Zupan- čič. Občudovala sem ga,kako je vozil tiste vozičke, nosil invalide, pri zajtrku je šel kar po vrsti in nam mazal kruh. Skratka, stre- gel je drugim, namesto da bi njemu stregli. Zame je bilo to veliko doživetje, gotovo ne bom nikoli pozabila tega srečanja.
Kako ste doživljali pogovor, molitev?
Vse to spada k srečanju.Sama sem si sicer to drugače predstavljala.Mislila sem,da tam cele dneve samo molijo, da ni nič smeha. Pa je bilo vsakega nekaj. Ob prihodu na srečanje sem bila tujka, odhajala pa sem z novimi poznanstvi. Prav danes me je pokli- cala po telefonu ena od udeleženk tega srečanja, da sva se malo pogovorili.
Kako ste v stikih z ljudmi?
Veliko uporabljam telefon. Z nekaterimi si tudi dopisujem,a za pisanje sem zadnje ča- se bolj lena.Večkrat grem h komu na obisk Nekateri pravijo,da me ni nikoli doma,pa to ni čisto res. Večkrat grem tudi na kakšen izlet: z upokojenci, s strelci, ... Nič me ne moti, če sem v taki skupini le jaz invalidka.
Vsepovsod kaj vidim in tako imam potem doma delo, da še sama poskušam kaj po- dobnega.
Z ljudmi pa se srečujem tudi vsako nedeljo ko grem v cerkev. Obisk nedeljske maše je pomemben dogodek zame.Brez maše zame ni nedelje.
Kako ste doživljali te dneve, ko so nas spremljale velike preizkušnje?
Poslušala sem radio in zraven delala. Brez dela res nisem bila, da ne bi preveč razmi- šljala, kaj še bo. Sem pa tudi veliko molila, predvsem za mir in razumevanje v naši do- movini in svetu.
Kar hudo je bilo in upam,da se bo to kmalu uredilo.
Angela nama je pokazala nekaj svojih iz- delkov: tapiserije, prtičke in likovne izdelke Na njih je največ motivov cvetja. Rože pa ne krasijo le njenih slik, pač pa tudi okna, stopnišče in vrt. Trenutno ima v delu do- mačo cerkev - župnijsko cerkev v Slivnici, kamor hodi k maši. To je dobre pol ure za njene urne noge, kot pripoveduje.
Kdaj ste začeli z risanjem, slikanjem?
To je bilo pri mojih štiriinpetdesetih letih. To delo mi še ne gre tako, kot bi želela. Rada bi se navadila delati boljše in lepše.
Sem članica mednarodnega društva invali- dov,ki rišejo z usti in nogami.V društvo me je vključila Stanka Glavan, ki se je enkrat že oglasila pri meni. Tudi sama bi jo rada vsaj enkrat obiskala.
V to društvo (v Lichtenstein) moram po- slati nekaj slik. Zato sedaj malo več časa posvečam temu delu.
Ste vedno veseli?
Ja, kaj pa hočem. Kdo me bo pa gledal, če bom tarnala. Saj nič ne pomaga nobeno tarnanje.
Kje črpate vso to moč?
To je dobra volja, pravi Angela in se zopet prisrčno nasmeji.
Ali kdaj pojete?
Poleg radia že, ker vem, da jih ne morem zmotiti-nimam posluha in to me včasih malo jezi.
Kaj bi svetovali mladim?
Priporočam jim,naj bolj spoštujejo starejše in naj ne bodo tako nervozni in živčni.
Kako bi nagovorili bolnike in invalide?
Vsem želim, da bi mogli svoje bolečine in težave prenašati z dobro voljo.
Kako doživljate svojo invalidnost?
Dostikrat kar pozabim, da sem invalidka. Nimam časa misliti na to, kajti vedno imam dovolj drugega dela, ki me drži pokonci. Sicer pa mi noge za zdaj še dobro služijo. Res nimam vzroka, da bi se pritoževala.

Zunaj se je že nekoliko ohladilo, ko smo končale pogovor. Angela nama je pokazala še nekaj izdelkov ter nama demonstrirala nekatera dela,ki jih spretno opravlja z nogo
Zapuščali sva Hotinjo vas z lepimi spomini in bogatimi doživetji na srečanje,ki ni vsak danje. Veselje najine sogovornice naju je spremljalo ob povratku domov. Njeno umir- jeno in preprosto, a izredno bogato življe- nje naj bo spodbuda vsem nam, ki pogosto takih vrlin nimamo.

Na obisku sta bili: s. Edith in Mili

Gospod Jezus, trpel in umrl si za vse ljudi, tudi zanje, ki te še ne poznajo in Tvoja želja je, da se zveličajo. Sprejmi v ta namen tudi moje sodelovanje. Bolezen, starost, onemoglost, osamelost in bolečine so stvari, ki me spremljajo. Vse darujem za širjenje Tvoje blagovesti vsem ljudem in naj bom vesel darovalec.
Ti poznaš pota do človekovega srca; pre- budi nove misijonske poklice in pomagaj vsem, ki te že poznamo, da bomo v svoji veri Tvoji prepričljivi sodelavci. Po Mariji in sv. Tereziji, zavetnici misijonov, sprejmi mojo molitev. Amen!

Draga sestra, brat,
pod pokroviteljstvom vseh slovenskih ško- fov bo od 20. do 29. septembra 1991 pri nas Vseslovenski misijonski kongres. Želja in prošnja tega dogajanja je, da bi bili vsi, ki smo krščanstva že deležni, bolj zavzeti za sporočilo evangelija vsem lju- dem, da bi se vsi čutili misijonarje. Prav Ti, draga sestra, brat, lahko pri tem živo so- deluješ. Pogovor z Bogom in trpljenje, ki te srečuje, naj bo darovanje po rokah Kraljice apostolov za širjenje in utrjevanje evan- gelija med vsemi ljudmi sveta. Vključuj v molitve tudi vse apostolske delavce, da bodo močni in čisti.
Molitev in žrtev sta mogočna pripomočka za vse dobro in tukaj je tvoje sodelovanje pomembno. Iskreno priporočilo in zahvala.

Mwabombeni!

Branko Likar,šestindvajsetletni biolog iz Ajdovščine,je februarja letos začel svoje misijonsko po- slanstvo v Zambiji. Pridružil se je sožupljanu, prijatelju Klementu Paljku, ki tam deluje že tretje leto.Poglejmo,kako se je srečal z boleznijo in kako poteka njegovo delo.
Najbrž si že malo obupala nad mano, kar se dopisovanja tiče, a tokrat sem si našel dober izgovor! Zadnja dva tedna sem na- mreč preživel v bolnici, med tem časom pa se mi je nabralo toliko pošte, da z mojo IBM tajnico le s težavo dohajava potrebe. Sedaj najbrž pričakuješ, da ti opišem svoje prvo srečanje s teto "malarijo", pa ne bo nič. Pravzaprav se mi sedaj,ko gledam na- zaj, vse skupaj zdi smešno. Kljub tukajšnji bogati favni strupenjač me je v posteljo spravil čisto navadni "slepič".Zdaj so mi ga "lepo" odrezali (lepota je namreč zelo rela- tiven pojem; tu velja, večja kot je brazgo- tina, vplivnejši je možakar - tako se bom prav gotovo v tukajšnji hierarhiji dvignil kar za nekaj mest) in ne v tem ne v naslednjem življenju ne bom imel z njim več problemov Vse je potekalo čisto v redu in lahko rečem -na evropskem nivoju,le sliši se malo ekso- tično, če rečeš, da te je v Zambiji operiral indijski zdravnik grškega rodu! Osebje te bolnice pa po učinkovitosti in uslužnosti prav gotovo prekaša naše.Seveda pa je ta bolnica ena izmed redkih izjem v Zambiji, kar se kvalitete tiče. Finančno jo podpirajo rudniki,saj imajo za sedaj še dovolj denarja za takšne stvari. Rudniški delavci so tako zdravstveno kar dobro preskrbljeni,drugi pa o zdravljenju v tej bolnici ne morejo sanjati, saj le enodnevni stroški bivanja za nerudarje znašajo dobro polovico mesečne plače! Za navadne smrtnike tako ostanejo le državne "bolnice", ki zelo težko zaslužijo to ime. Brezdušni betonski bunkerji, ki te že od daleč pozdravljajo z razbitimi okni,da o zanemarjeni notranjosti niti ne govorim. Tudi osebje je bolj v stilu "Don't worry, be happy".
Tako sem torej, čeprav me en kos manjka, še vedno živ in živahen.Po pravici poveda- no, sem Bogu hvaležen za te svojevrstne duhovne vaje. Srečanje z boleznijo, trpe- čimi ljudmi in dolge nočne ure razmišljanj ter molitve postavijo vsakdanje življenje v čisto novo luč. Privedejo te do korenin, ki jih, oslepljeni s košatostjo svojega uspeš- nega "aktivizma", tako hitro zanemarimo. Sedaj sem, do naslednjega "ovinka", spet nekoliko bolj ponižen in s pogledom zazrt prek vsakdanjih "pomembnosti", ki nas (ker hvala Bogu niso vedno v skladu z našimi načrti) delajo nervozne in nepotrpežljive.
Čeprav sem sedaj uradno na "bolniški",sem vseeno dokaj uporaben in iskan. P. Ernest, ki skrbi za rast Frančiškove družine v Zam biji, je namreč za en mesec "emigriral" v Kenijo,kjer vodi v tamkajšnjem minoritskem noviciatu duhovne vaje za fante, ki bodo letos stopili v drugo fazo priprave za redo- vno življenje.Tudi malo turističnega safari- ja mu ne bi škodilo, da si malo umiri prena- pete živce. Tako sem sedaj moral prevzeti njegov vsakdanji križ. Sicer pa sem s tem delom že kar domač,saj je bila to prva reč, v katero so me potunkali, ko sem prišel sem. S pomočjo računalnika in postulanta, ki mi pomaga v pisarni, smo kos zahtevni nalogi.
Seveda pa si še ne morem privoščiti kakšne prevelike telovadbe po vrtu in sadovnjaku, kamor me vleče moje "biološko" srce.Sedaj je ravno pravi čas za takšna opravila, saj čez dan ni kakšne velike vročine in ob red- nem zalivanju vse bujno raste. Preden sem šel v bolnico,smo ob namakalnih jarkih med bananami nasadili paradižnike. V tem času, ko me ni bilo,so se drobne rastlinice razra- sle v mogočne grmiče.V dobrih dveh tednih nam bodo že polnili vitaminov željne trebu- he. Čisto odkritosrčno sem se kar veselil tega časa, ko Ernesta ne bo doma, da bi kakšno stvar tudi po svoje ušpičil.Pa me je Bog "štrafal". Malo sem poskušal šušmariti s postulanti, ki delajo v sadovnjaku, pa je to včasih še bolj naporno, kot če bi sam delal. Vsako reč jim moram trikrat razložiti, in ko jih za trenutek pustim same, že gre vse narobe.Za vsako reč porabimo dvakrat več časa, kot bi bilo potrebno: najprej en dan, da nekaj naredimo in nato še en dan, da to popravimo.Še dobro,da sem od doma prinesel dobro strenirane živce.Drugače pa je užitek delati z njimi;so potrpežljivi,šaljivi in v pogovoru se tudi sam kaj naučim. Na žalost s "čibembščino" še nisem prišel dlje kot do pozdravov. Pa tudi to je že nekaj, saj se v obilju pozdravov "za vsako priliko" kaj lahko zgubiš. Od Klementa sem izbrskal neke učbenike za čibembščino,a brez učite lja ne bo šlo. Upam,da bom nekoč le prodrl v zakladnico tega jezika, ki je polna raznih prispodob, pregovorov in besed z različnimi pomeni v različnih zvezah. Šele ko začneš uporabljati njihov jezik, se lahko resnično približaš ljudem.
Drugače stvari na misijonu kar tečejo. V nedeljo smo praznovali stoto obletnico kr- ščanstva v teh krajih.Mašo smo imeli zunaj pred cerkvijo.Ob vsem petju in obredju po zabiš, kako čas beži: štiri ure so minile kot v hipu.Praznovanje pa se je nadaljevalo še dolgo v popoldan.
Klement preživi cele dneve v delavnici. Dela opremo za St. Bonaventure's College v Lusaki, kjer naj bi že oktobra začeli s pre davanji za frančiškanske bogoslovce (vseh treh družin) iz jugovzhodnega dela Afrike. Lepa zamisel, le izpeljava je bila malo še- pasta, zato je zdaj na koncu taka naglica. Kljub temu,da se nam je na misijonu pridru žil p. Umberto, se naše število trenutno iz dneva v dan zmanjšuje. Najprej je odfrčal p. Ernest, kmalu za njim še b. Tony na za- služene trimesečne počitnice, drugi teden pa naj nam bi na zdravljenje v Italijo ušel še p. Miha. S Klementom se šaliva,da bova na koncu ostala čisto sama!
Čeprav po kilometrih precej narazen,smo v molitvi tesno povezani! Vsem lep pozdrav!

Branko Likar
St. Joseph's mission
P.O. BOX 260155 KALULUSHI, ZAMBIJA

Molim za spreobrnjenje sveta. Večni Oče,k tebi prihajam po Jezusovem Srcu,ki je pot, naša resnica in naše življenje.Po tem Srcu te molim namesto vseh,ki molitev opuščajo
Upam, da ste v PBI vsi zdravi in veseli v pomladi, ko se vse prebuja. Da bi nam bilo tudi v duhovni napredek. Potrebujemo še mir,brez vojne. Upajmo, da se bodo tudi te napetosti rešile z Božjo pomočjo. Pozdrav vsem prijateljem
Danes je naš dan - petek.Še posebno sem povezana s prijatelji in jih obiskujem po telefonu. Vesela sem te povezanosti!
Vesela sem bila razglasitve samostojnosti naše domovine Slovenije. Hkrati pa me je skrbelo, če se ne bo kje kaj zataknilo, kar se je žal tudi zgodilo. Veliko molim, da bi Bog blagoslovil napor in miroljubna priza- devanja predstavnikov naše oblasti, da bi mogli živeti svobodno in v miru.Naše orožje je molitev,vera in zaupanje v Božjo pomoč
Vse lepo pozdravljam in vam želim mirno in lepo prihodnost!
Zahvaljujemo se za tako lepo pripravljeno romanje k Mariji v Leščevju, na Dobrovo. Ta sobota nam bo res ostala nepozabna v spominu. Hvaležni smo prijateljem in star- šem,ki so poskrbeli,da smo se lahko udele- žili tega romanja.Upamo in želimo,da bomo drugo leto zopet lahko romali k Mariji na Dobrovo. Lep pozdrav vsem!
Ko je bilo srečanje molivcev za duhovne poklice sem bila hudo bolna. Sem pa zato darovala vse trpljenje v ta namen. Za du- hovne poklice,vsak dan molim rožni venec. Pozdrave vsem!

ČAS PREBUJENJA

Trstenik 10. - 12. maj 1991

Odpravljam se na pot. Z zaupanjem "Bog bo poskrbel, da bo vse dobro", se oziram v pusto in sivo nebo ter pričakujem, da me bo na obzorju pozdravilo sonce. Zaman. Storžič je še vedno trmasto skrit v megleni kopreni.
Še en ovinek in med smrekami se mi odstre pogled na trsteniško cerkev,ki kraljuje nad vasjo, na vzpetini.
Med pozdravljanjem prijateljev, kar lepo število se jih je opogumilo in prišlo na sre- čanje, se seznanim z misijonarjem Jankom Slabetom. Sredi prešernega smeha in pri- srčnega klepeta se nam pridruži še duhovni voditelj srečanja g. Slavko Kimovec.
V hrepenenju in želji čim lepše oblikovati in osmisliti darovani čas, v katerem bomo ka- kor ena družina skupaj razmišljali, molili in peli, se priporočamo Bogu in Mariji. Znova poudarim, da srečanje nikakor ne sme in ne more biti "izdelek jezičnih in korajžnih" posameznikov,ampak smo za njegovo bar- vitost in enkratnost vsi prisotni enako po- klicani k odgovornosti in pripravljenosti ga sooblikovati. Žal, vse prevečkrat me obide spoznanje nezainteresiranosti in neodgo- vornosti mnogih bolnikov in invalidov v gi- banju PBI, ki so kljub svoji prizadetosti še sposobni kakorkoli aktivneje sodelovati v PBI.Čas duhovnega prebujenja ni več pred vrati, dragi prijatelji, ampak je zdaj in tu ter naša dolžnost je, da mu skupaj damo svoj lesk in sijaj. Nič ne bo pomagalo, če bomo vsi le brezbrižno čakali in nekoč jokali za izgubljenim zakladom prijateljstva.Mislim da nemalokrat pozabljamo na Jezusove be sede:"Vstani in hodi!" oziroma jih v svojem življenju površno, enostransko, po svoji podobi uresničujemo,ob misli in prepričanju da je naša vključenost v gibanje PBI nekaj tako samoumevnega, kot sta dan in noč.
Večer nam je poživil Janko Slabe, ki nam je z besedo in diapozitivi predstavil svoje misijonsko poslanstvo med malgaškimi brati in sestrami. Občudovali smo nadarjenost naših misijonarjev za arhitekturo, s katero prav umetniško, čeprav le "z domorodnimi" materiali, gradijo številne cerkve in druga poslopja v razne namene.
V sobotnem dopoldnevu smo skupaj z g. Slavkom premlevali različne poglede na te- mo: Človek-sooblikovalec božjega stvarstva. Največja nehvaležnost Bogu za dar narave je človekovo onesnaževanje, uničevanje narave. Človek se rodi in umre, narava os- tane in živi, ne odide z nami v novo življe- nje, zato je s svojim objestnim ravnanjem ne silimo v prezgodnje izumrtje. Človeška duhovna razsežnost se zlasti izkazuje in potrjuje v odnosu do narave in sočloveka.
Popoldne sta nas s svojim obiskom razve- selila župnik Jože Razinger iz Koroške Bele in diakon Franc Špelič, ki sta nam, na poti domov, prinesla pozdrave Kraljice miru s Kureščka.
Nekaj minut smo posvetili kulturnemu samo izobraževanju, ko smo drug drugemu pred- stavili znamenitosti in značilnosti svojega kraja.
Turistični krožek smo zaključili s sveto ma- šo, pri kateri smo zlasti prosili za dar ple- menitega in poštenega odnosa do narave, človeka in Boga.
Smeh je pol zdravja, zato smo se v sobot- nem večeru veselo zabavali ob sproščenem petju in skečih.
Nedeljsko jutro nas ni pričakovalo ožarjeno s soncem in nebesno modrino, pa smo se kljub vsemu prebudili z radostjo v nov dan. Prek diapozitivov smo poleteli k Mariji v Lurd, kjer so v letošnjem velikonočnem času preživljali svoje praznične dni vsi udele- ženci mednarodnega kongresa Vera in Luč.
Naše bivanje na Trsteniku se bliža koncu, nekateri bolj, drugi manj notranje prenov- ljeni, potolaženi in osvobojeni, se zberemo ob daritvenem oltarju sv. evharistije. Raz- hajamo se na svoje domove, bogatejši za izkušnjo,spoznanje,doživetje. Ko bi le znali ob vsem tem bogastvu duhovno rasti in zoreti za boljše in lepše življenje.
Bog z vami, prijatelji!

Alenka O.

MOJA BIRMA

Letos sem se končno odločila,da bom šla k sv. birmi. K temu me je spodbudil invalid Igor Gruden ki jo je prejel malo pred menoj.
Ta veliki dogodek je bil 20.maja 1991 in mi zelo veliko pomeni. To je bil v mojem živ- ljenju najlepši trenutek in ga ne bom nikoli pozabila. Predvsem zato, ker sem invalidka in bolj kot zdravi občutim, kaj to pomeni. Na sv.birmo me je pripravljal prijatelj Milan, botra pa mi je bila moja najboljša prijate- ljica Vlasta.
Ves teden sem se pripravljala na ta praz- nik.Ko je prišel dan veselja,sem imela malo prijetne treme. Ta je minila takoj, ko sva z Vlasto prišli pred cerkev. Razvil se je spre- vod šestnajstih birmancev,med njimi nekaj katehumenov.
Sv. maša je bila zame res enkratno doži- vetje, posebno pa trenutek,ko sem prejela zakrament sv. birme in ko je Jezus prvič stopil v moje srce. Počutila sem se prero- jena.
Po maši me je zunaj čakalo mnogo znancev in prijateljev, ki so mi čestitali. Nato smo odšli domov in se vsi skupaj poveselili. Po- vabila sem najboljše prijatelje in imeli smo se zelo lepo.
To je bil moj najljubši dan v življenju. Ob tem se zahvalim s.Mihelangeli in s.Edith za tako lepa voščila.Botri Vlasti pa se zahva- ljujem, da mi je stala ob strani in mi dajala občutek varnosti. Hvala za vso njeno do- broto. Prisrčen pozdrav vsem prijateljem!

Vaša Tinca Trobiš

Četrto romanje Prijateljstva k Mariji na Dobrovo pri Ljubljani, 1. junija 1991

KLIC

Obeta se lep sončen dan. Naši! Že čakajo na zbirnem mestu pred viškim pokopališčem In sprejemajo vse s prisrčnim veseljem, z nasmehom, s toplim pozdravom. Romanje se prične s spremno besedo duhovnega voditelja in resničnostjo psalmistove misli: "Glejte, kako prijetno je, kadar bratje pre- bivajo skupaj!" Drug drugemu bomo dar. In prosili bomo za mir, ki ga potrebuje naša domovina in naše srce. Z Božjim blagoslo- vom torej na pot!
Okrog trideset vozičkov na prijateljski po- gon, skupaj okoli sto romarjev si odmeri svoj prostor na skrajni desni strani ceste. Kakšna blaženost,da danes ni čas naš go- spodar! Umirijo se koraki,z mirom se napolni srce in svoje misli lahko zaposlim s tisto davno preteklostjo prvih romanj k Mariji v leščevju. Pred dobrim tisočletjem je bil tu svet travnikov, pašnikov, živine,grmičevja, ovac in pastirjev. Po ustnem izročilu je Marijino podobo našel pastirček v nekem leskovem grmu. In pojavljala se je večkrat Vse te skrivnosti so privabile vernike, ki so od blizu in daleč pričeli romati na kraj milo- sti. Zato so poleg leske zgradili kapelico in prenesli vanjo sveto podobo.
V preteklih stoletjih se je na sto in sto tisoče ljudi zatekalo k Mariji v leščevju in pozneje k dobrovški Kraljici.Svet se je spre minjal, a stiske so ostale podobne stiskam našega stoletja.
Molitev rožnega venca mi pretrga misli, a glej,saj že zavijamo na levo skozi Dobrovo. Pot skozi njo se pa vleče in vleče. Morda tudi zato, ker pričakujem za vsakim ovin- kom pogled na cerkev. Pa ostaja zakrita do zadnjega. Tem prijaznejši pa je potem njen pozdrav, pozdrav zvonov in pozdrav našega dobrotnika, dobrovskega župnika Antona Goloba.
Pri Marijinem studenčku nas čakata osve- žitev in počitek, meni pa je dan še skok v preteklost. Tam,kjer je bila kapelica, so že okoli leta 1231 zgradili veliko gotsko cerkev s petimi oltarji. In Valvasor piše v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske:"Ta cerkev je ena najstarejših cerkva v deželi Kranjski in zaradi obilnih čudežev tako zelo slavi,da ljudje poleti dan za dnem tja romajo." Ko je cerkev dotrajala, so leta 1716 zgradili novo in ravnokar tudi mi stopamo vanjo. V dom naše Matere in Kraljice. Kar prisvojimo si ga.Naša je vsa notranjost,naša Kraljica z žezlom v desnici in Jezusom na levici, naša sta sv.Jožef na levem in Jezusovo presve- to Srce na desnem stranskem oltarju.Kako smo si vsi blizu!
Gospodova miza je pripravljena in povab- ljeni smo k duhovnemu družinskemu obedu Poldne zvoni. Zmolimo angelovo češčenje. Potem nam prijatelj urednik predstavi na- šega duhovnega voditelja in prijatelja To- neta Maroša. Že precej let služi v diaspori v Prištini na Kosovem.
Prijatelj Maroša je človek živahnega duha, ki s svojo besedo in neposrednostjo takoj pritegne poslušalca. Ne,njegov govor ni bil razlaga evangelija,še manj pridiga, temveč prijateljski pogovor. S srcem smo poslušali in s srcem odgovarjali. Kaj zato, če sogo- vornika ne slišiš. Glavno je, da ga čutiš!
Beseda je tekla o štirih koreninah naše du- hovne rasti v veri:o ljubezni do Boga in do bližnjega, o veselju, o življenju in hvalež- nosti. Te korenine se tako prepletajo med seboj,da jih ni mogoče razdružiti. Najsvet- lejši vzor življenja v veri pa nam je Marija. Bila je prežarjena z močjo Svetega Duha, ko je zaznala klic sorodnice Elizabete. Od- hitela je k njej (Lk 1, 39-56) in bila ji je tri mesece v pomoč. Nato je spet odšla na svoj dom.
"Tudi mi smo zaslišali klic - klic Marije z Dobrove. In polni veselja smo prišli k Njej. Zdelo se mi je,da hodim samo deset minut!" je rekel g. Maroša. »Seveda, uživali smo srečo skupne poti, ki nas je vedno bolj po- vezovala med seboj.Uživali smo lepoto na- rave, prijazne poglede in pozdrave. Skupaj smo premagovali vzpetine in se umikali ko- silnicam,traktorjem, avtomobilom. Poglejte Andreja! V ponos mu je bilo, da je lahko vozil svojega očeta in tega mesta ne bi nikomur prepustil.Najmočnejše vezi so vezi ljubezni. Koliko mladih, ki so prenasičeni z materialnimi dobrinami, obupuje nad svojim življenjem. Ne poznajo ljubezni do Boga in tudi ljubezni do sočloveka ne. Zato smo v Evropi tik pod vrhom na lestvici samomo- rov. Ko sem bil župnik v Mokronogu, sem večkrat prihajal v stik z invalidi. Le odkod jim takšna sproščenost in pristno veselje, sem se spraševal. Prišli so v veri in ob bi- stvenih dobrinah do spoznanja vrednote življenja. In do spoznanja veličine služenja bližnjemu.«
Potem se je g. Maroša vsem zahvali za le- po romanje. Priporočil nam je še enkrat,naj gradimo molitveno zaledje v oporo vsem, ki se trudijo za mir. Opozoril nas je tudi na grob ob cerkvi, kamor so lani na misijonsko nedeljo položili k večnemu počitku msgr. Franca Mikuža, narodnega voditelja misijo- nov v Sloveniji.
"K vsemu morem dodati samo še - amen," je rekel prijatelj Miro, bolniški župnik.
Na vseh višinah je lepo.Do vseh vodi strma pot. Tudi do doma Marijinih sester, kjer so nam žarečih oči in lic nosile na mize nebe- ško dobro kosilo.
Popoldne je minilo pred hišo v pomenkih na soncu ali v senci z opojnim vonjem poko- šene trave.Za konec smo naredili še prija- teljski krog z Marijinim kipom v sredini in jo počastili s petimi litanijami.
Bil je lep, sončen dan. Toda čas se je pre- budil in spet pričel priganjati. In vrnili smo se vsak na svoj dom.
Božji klic pa naj v srcu ne zamre,temveč naj se v sto različnih odmevih podarja drugim.

M. K.

POZDRAV IZ PODNANOSA

Sonce je ravno prikukalo izza Nanosa, ko sem se v nedeljo, 26.maja, odpeljal od do- ma.Odpravil sem se namreč na enodnevno prijateljsko srečanje,ki ga je pripravila Majda Križaj na svoji domačiji. Umbert z ženo in Silva z Ano so poskrbeli, da nisva z mojo katrco sama grizla kilometrov proti Lozicam Tam je bil namreč naš skupni cilj. Bili smo med prvimi. Zato sem sklenil,da grem iskat še Doro.Ko sem se vrnil,sem imel kaj videti Ob cesti je bilo namreč precej avtomobilov pa tudi na dvorišču pred hišo je bilo toliko prijateljev,da nisem vedel, kje bi začel po- zdravljati. Z nekaterimi prijatelji so bili tudi njihovi domači. Posebej sem bil vesel prvih sodelavcev PBI, ki so prišli že z družinami. Tako se nas je nabralo prek štirideset.
V veselju ob ponovnem snidenju so se tre- nutki do kosila hitro iztekli,pa tudi med njim naši jeziki (vendar ne samo zaradi hrane) niso počivali. Pri kosilu smo voščili Emi in tudi naša gostiteljica Majda je prav tiste dni praznovala.
Proti župnijski cerkvi sv.Frančiška Ksaverija v Lozicah smo večinoma odšli peš; tam smo imeli sv. mašo, daroval jo je g. Jože. Pridružili so se nam tudi g.Anton Štrancar, župnik v Podnanosu in Lozicah ter domači župljani; tem se hkrati zahvaljujemo, da so nas sprejeli medse. Po maši (nekateri celo med njo) smo občudovali od zunaj skrito lepoto cerkve. Pred cerkvijo smo napravili še "gasilsko" sliko, ki krasi ta članek.
Ko smo se vrnili k Majdi, je najbolj lačne že čakal kup dobrot, vsem pa so žugali temni oblaki. Prve kaplje dežja so nas pregnale pod streho in nekatere že kar v avtomobile Z Ivanom in njegovo ženo sem se med za- dnjimi odpravil domov, hvaležen za ta po- seben dan.
Hvala tebi,Majda, in tvojim domačim,ki ste nam pripravili to srečanje, da smo si zopet napolnili baterije.Na svidenje prihodnje leto morda pa že jeseni na Mirenskem Gradu!?

Tomaž

ZAVEST, DA SI SPREJET

Lepa sončna nedelja 9.junija je privabila na srečanje ostarelih, bolnih in invalidov na Raki veliko ljudi. Prišli so preizkušeni bratje in sestre iz domače župnije, veliko gostov pa je bilo tudi od drugod.Vsi skupaj smo se čutili povezani v eno samo veliko družino.
Tako srečanje je resnično praznik za vso župnijo. Koliko pomeni nemočnemu dar sv. maše! Kakšno veselje prinaša človeku za- vest, da si sprejet, kajti Bog nas vse ljubi. Vse to nam daje moč in novega upanja pri premagovanju hudih življenjskih preizkušenj
Sv. mašo sta darovala domači župnik Jože Komljanec in naš rojak Jože Zupančič. Go- spod Jože nas je v pridigi nagovoril, da bi nas rad vsaj za nekaj časa dvignil iz naših skrbi. Pozdravil je vse bolne, ostarele, in- valide, sorodnike, šoferje in vse mlade. Ne smemo pozabiti tudi na tiste, ki so ostali doma zaradi bolezni, oslabelosti, dela ali kakšnega drugega vzroka. Bog je pozoren do vseh ljudi in naše mesto je v njegovem srcu.V veri moremo spoznati,kako smo tudi onemogli potrebni Cerkvi, župniji in našim družinam, kajti trpljenje in molitve so velik zaklad Cerkve.Taka srečanja so danes po- trebna,da bi čimveč ljudi spoznalo, kakšno dolžnost imamo do ostarelih, bolnih in osa- mljenih.
Božja beseda, sveto obhajilo in bolniško maziljenje so okrepčali naše duše in srca. Bogoslužje so lepo dopolnjevali domači pevci.Vsem se je za sodelovanje ob koncu maše zahvalil domači župnik.
Po maši in dušnem okrepčilu je mnogo naj- bolj prizadetih sprejela pod svojo streho družina gospe Marije.Pripravili so nam boga to kosilo, sproščeno domačnost in prijetno popoldansko srečanje. Za vso to skrb,delo in prijaznost Bog plačaj!

A. L.

V sredini meseca maja smo se v Šentvidu nad Ljubljano poslovili od Minke Mali, ki je zadnjih šest let svoje bogate in dolge živ- ljenjske poti preživela med nami v kamniš- kem Domu upokojencev.
Kot nekdanja planinka in alpinistka je bila znana slovenski planinski javnosti in cenje- na kot posebnost zaradi svojega udejstvo vanja v starosti, saj je z 71 leti preplezala Triglavsko severno steno in užila težave in radosti alpinizma v visokih letih.
Rojena je bila v Radovljici 10.8.1893. Postala je višja uradnica pri odvetniku dr. Lukmanu v Ljubljani. Že od mladosti je bila naklonje- na planinstvu. O tem nam je rada pripove- dovala. Po nasvetu zdravnika za oči je začela s planinstvom intenzivno, ko je bila stara 30 let ter je temu ostala zvesta do 80 leta. Z 12 leti je z očetom prvič šla na Ratitovec in je zaključila svojo planinsko kariero z loško transverzalo,po naključju jo je pot spet privedla na Ratitovec.Vmes pa so bili vzponi na velike višine,dvakrat severna stena Triglava in drugo. Dvaintridesetkrat se je povzpela na Triglav. O svojih lepih poteh in doživetjih je imela shranjeno vso dokumentacijo s štampiljkami in podpisi velikih alpinistov,s katerimi se je srečevala Imenovali so jo kar "Minka štampiljka".Njene knjižice so edinstveni zapisi. Vsi spomini so ji bili dragoceni, rada jih je obnavljala in si z njimi lajšala težavne ure bolehnosti. Za- nimala se je za življenje in dogajanje tudi drugod. Bila je dobra sogovornica, saj je sledila dogajanju pri nas in v svetu prek radijskih oddaj in po obiskovalcih, ki jih je bila vedno vesela. Dokler ji je zdravje do- puščalo, se je udeleževala tudi vseh prire- ditev Doma (npr.obisk sv.maše). V zadnjih letih pa ji je začela pojemati življenjska energija in ji zdravje ni bilo več naklonjeno Vendar je bila za 96. rojstni dan še enkrat v planinskem svetu, z invalidskim vozičkom v Dovjem pri spomeniku Jakoba Aljaža, na izletu, ki ga je naš Dom priredil prav zanjo.
Bila je globoko verna,veliko je molila, zlasti za pokojne verne duše, dajala za svete maše,prejemala zakramente z duhovno to- lažbo, sledila dogajanju v verskem življenju po razgovorih. Skladatelj Primož Ramovš, njen zvesti planinski prijatelj,ji je ob svojih rednih obiskih bral iz verskega čtiva, vse dokler je bolezen s poslabšanjem ni od tega odtegnila. Imela je velikokrat v rokah rožni venec, ki jo je spremljal, dokler se ji življe- nje ni izteklo.
Njena podoba bo ostala z nami. Spominjali se je bomo take, - kakršna je bila, z vso življenjsko energijo, razgledanostjo,verno- stjo in zaupanjem, pa tudi s spremembami zaradi bolezenskih težav in z zahtevami, ki jih bolezen prinaša s seboj. Cenili smo jo, ohranili jo bomo v dobrih mislih, saj je bila širokega duha in plemenitih misli, želeča vsem vse dobro.
Naj se odpočije v miru, pridružena svojim, v srečnem onstranstvu.

Marija Lavrič

Ob koncu Marijinega meseca maja smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od misijonske- ga brata Lojzeta Dovjaka, Maistrova 2, Ljubljana. V zgodnjem jutru 23. maja se je izteklo njegovo dolgo življenje, saj bi sredi julija dopolnil 90 let. Brat Lojzek,kakor smo mu navadno rekli, je bil rojen leta 1901 na Fužinah v župniji Devica Marija v Polju. Pri očetu se je izučil za kovača. Ko je bil star 25 let, je v Grobljah vstopil v Misijonsko družbo,v kateri je ostal zvest ves čas, kar 65 let. V tem času je služboval v raznih hišah naše province: Groblje,Ljubljana, Mi- renski Grad, Celje in nazadnje spet v Ljub- ljani pri cerkvi Srca Jezusovega. Povsod je zvesto opravljal svoje poslanstvo in rad pomagal,kjer je bilo potrebno.Vesel in sre- čen je bil,da je lahko delal in služil kot brat v Misijonski družbi. Bil je tudi mož molitve. Še posebej velja to za zadnja leta njego- vega življenja, ko je opešal, dobro voljo, ki je bila nalezljiva, pa je ohranil do konca. Upamo, da se že veseli v Bogu, ki mu je zvesto služil in sedaj prosi za nas.

Andrej Urbancl

JANJI LAVRIČ V SPOMIN

Misel nanjo oživlja. Minilo je 45 let, kar nas je zapustila v cvetu mladosti (23 let), v povojnem času, po zaporu in bolezni, ki se je razvila v njej. Ljubezniva in prijazna,pri- čakujoča vse lepo od življenja,verna,je mo rala zaključiti svojo življenjsko pot.Prekinila je s študijem na univerzi zaradi vojnih prilik in se zaposlila na banovinski upravi, da bi pomagala družini. Ljubila je pomlad in zlasti majske dneve, rada je imela šmarnično po- božnost, vso mladost se je udeleževala obiskov cerkve,tedaj še z večjim veseljem, še na koru je rada zapela. Bila je družabna in prijetna,a tudi zelo navezana na domačo družino, s starši in tremi sestrami je delila skrb za vsakdanji kruh. Ko je minila vojna vihra, je nekaj zbolela. Potem pa se je zgrnilo nadnjo: sredi noči so jo odpeljali v ljubljanske zapore, kjer je ostala osem me- secev brez pravih pojasnil. Težave zapora so vplivale nanjo, bolezen se je razvila in po odpustu domov je bila že popolnoma oslabela. Le še dva meseca je ostala živa, nato pa je morala umreti,zaključiti življenje ki se je šele začelo. Ni bilo več pomoči. Kakšna žalost za družino!Ona ni tožila,vda- no je pričakovala konec te poti, čeprav bi želela še živeti. Ni se bala smrti, le da bi "šla še mami z njo", kot je rekla. In bilo je pred mesecem majem, v najlepšem letnem času. Rada bi pozdravila vse prijatelje in znance, ki so jo potem spremljali na njeni prezgodnji zadnji poti.
Duša tako dobre in plemenite deklice in hčerke je gotovo odhitela v nebo. Družina pa je v žalosti ostala še dolgo.

Marija Lavrič

POPOTNIK

Sedim na skali, utrujen, a v srcu srečen, srečen zato, ker moje oči zrejo v svet, najlepši svet Tvojega Stvarstva,Oče. Pred menoj se bohotita zelenje jas in bližnji gozd iz katerega slišim ptičje petje. Zdi se mi,da je tudi njihovo petje molitev,Tebi Stvarnik, Gospod in Bog. Ta molitev se dviga visoko v nebo, do tja,kamor seže moje oko. Viso- ko, kjer letijo orli, ki so ptice planin in tihih spokojnih gozdov ter sanjajo v soncu na- ravnega in neomadeževanega gorskega sveta. Oh,kako morajo biti srečne,ko letijo pod nebom v soncu.Ta trenutek bi objel ta svet tihega pokoja in ga ponesel v dolino. Ponesel bi ga vsem ljudem, ki se čutijo osamljeni, posebno tistim,ki so po bolniških posteljah, invalidom, da bi začutili Tvojo bližino, kot jo čutim jaz, čeprav sem ta trenutek sam.
"Nisi sam brat, kajti tu sem tudi jaz, tu v tišini naravnih lepot. Zakaj zamišljen strmiš predse,zakaj? Si se vprašal,preden si odšel v planine,kaj te žene sem gor,si se? Pomi- sli, kaj te je pripeljalo sem v ta čisti biser stvarstva, ki je za mnoge nedosegljiv, si se? Priznal si, da bi objel ta tihi spokojni svet ter ga ponesel v dolino, toda ali me v dolini ne čutiš? Ali nisem povsod Jaz, tudi tam, kjer ječijo pod težo bolečin, v bolniš- nicah, ustanovah in tovarnah, kjer hrumijo stroji,tam, kjer ljudje ne vedo za svet tihote kjer si ravnokar ti?Ozri se naokoli,in ne glej predse. Ozri se v višine,v sence in planine, ki se kopajo v njem, ozri se za orlom, ki se spreletava, in ozri se v tisoče belih cvetov ki jih gledaš z otožnostjo. Bodi hvaležen za dan, ki si ga posvetil sebi, popotnik!"
Nisem se posvetil sebi, Oče, temveč prišel sem zato, da bi našel pot, tisto, ki vodi k Tebi, tisto, ki je speljana prek skalovja, da bi našel Tebe, in Te začutil. Sedaj Te ču- tim, Oče, in sedaj nisem več sam, ker vem da Si, da obstajaš, da si Stvarnik vsega, kar se mi ta trenutek odvija pred očmi,moj Gospod in moj Bog!
"Toda ne pozabi otrok,da je samo ena pot, ki te bo pripeljala k meni, pot življenja, re- snice in upanja, upanja in luči, tudi za tre- nutke temnih poti, popotnik, kajti tam,kjer se končuje dvom, se upanje komaj začne!"

Nevenka Širca

ŽELJA

S hitrimi koraki so prišli praznični dnevi. V zraku smo začutili blažen mir in ob prižganih svečah na adventnem venčku so vztrepe- tala srca tudi tistim, ki navadno niso bili posebno verni.
V naši družini je ves mesec vladalo svečano ozračje. Pogosteje smo sedli skupaj, peli adventne pesmi in za ves mesec ugasnili televizor. Sklenili smo, da bomo potrpežljivi drug z drugim.
Ko sta bila otroka še majhna, smo skupaj pisali "božičku", zdaj, ko sta odrasla, pa skušamo drug drugemu izpolniti kakšno skrito željo. Te želje niso takšne, da bi za njihovo izpolnitev potrebovali polno denar- nico.To so drobne pozornosti,ki razveselijo srce in vzradostijo dušo.
Lani mi je sin na sveti večer podaril prome tni znak z dovoljeno hitrostjo 60 do 80 km na uro, ker ve, kako se bojim zanj, odkar ima šoferski izpit. Zadaj je napisal: "Trudil se bom, da ne boš v skrbeh." Hči mi je po- darila odlično šolsko nalogo, ovito s srebr- nim papirjem in z mnogimi okraski. Mož pa me je zapeljal k Sv.Magdaleni k polnočnici, kar sem si zelo želela.
Tudi letos imam veliko željo, a se bojim, da se mi ne bo izpolnila. To, kar si želim, je pravzaprav le majhna steklenička blago- slovljene vode. Dokler je živela naša teta, sem jo vedno imela. Pretihotapila mi jo je celo v bolniško sobo, kamor niso bili dovo- ljeni obiski in bolniška sestra je mislila, da mi je prinesla parfum.
Ta blagoslovljena voda je imela v naši dru- žini, odkar pomnim, poseben pomen. Z njo sem pokrižala otroka, ko sta se rodila, ko sta šla prvič v vrtec, prvič v šolo, sin k vojakom, hčerka v bolnico. Še ko sta bila prav majhna, sta se dobro zavedala po- membnih dogodkov in me prosila za "mokri križek". Naša dobra teta je letos v sedem- indevetdesetem letu zaspala. Moja stekle- nička z blagoslovljeno vodo je sedaj prazna in zelo si želim, da bi mi jo zopet napolnili. Vem, da čaka mojo družino še veliko živ- ljenjskih preizkušenj. Naj jih spremlja božji blagoslov in moja edina želja, da bi ostali skromni, dobri in potrpežljivi.

Jelka Sernec

VSE ZA MIR

Dragi prijatelji!
Zelo sem zaskrbljena zaradi trpljenja sloven skega naroda.Vsak dan se vseh spominjam v molitvi in upam, da bo ta nespametna vojna čimprej končana in da se ne bo raz- širila.
Če sta si Slovenija in tudi Hrvaška izvolili samostojnost, je bila to želja njunih prebi- valcev. To bo razumel vsak, ki ima zdravo pamet. Pri tem je žalostno, da je vojna zahtevala človeške žrtve in naredila veliko škode.Kdaj se bodo odgovorni spametovali in zavedali, kaj počenjajo in kako jih sedaj gleda ves svet?
Končujem z najlepšimi željami in vas vse prisrčno pozdravljam.
...veliko je izdatkov,tako,da mi proti koncu meseca primanjkuje moje borne pokojnine. Hvala pa ljubemu Bogu, da bomo tudi te težave preživeli, samo,če bomo kolikor to- liko pri zdravju in da bo mir na svetu.
...bil sem zelo nesrečen,ko sem zvedel, da letos ne bom mogel poromati na Brezje,ker me ni imel nihče "časa" peljati. Po dobroti s. Jelke pa sva vseeno poromala k Mariji Pomagaj z avtobusom. Ker sem ji žalostno dejal, da sem "suh", je rekla,da bo stroške že ona poravnala. Bil sem srečen, da sem lahko bil pri Mariji. Na poti proti cerkvi sva molila rožni venec.
...tudi drugače smo pogosto združeni v mo litvi, saj v tihoti veliko molim za vse, te dni še pogosto za domovino.Bog z vami vsemi!
Težki dogodki so nam vsaj za nekaj časa prekrižali naša srečanja, ki se jih vedno tako veselimo in smo jih resnično potrebni. Upam, da nas je to stanje duhovno še bolj utrdilo in da se še večkrat v molitvi pogo- vorimo z Bogom in med seboj. To je tudi v teh časih naša največja možna uteha.
Lep pozdrav vsem v Prijateljstvu!
Dragi prijatelji! Najbrž izražam mnenje mnogih,če rečem,da vaša zaskrbljenost in zavzetost za mir, nam vsem daje poguma. V dneh hudih preizkušenj za našo domovi- no, mlado državo Slovenijo, smo gotovo povezani v duhu in molitvi. Prepričan sem, da smo solidarni z vsemi, ki si prizadevajo za mir. Vsakemu posebej polagam na srce: Ne izgubljajmo zaupanja, Bog svojih ne za- pusti! Molitvam za Božjo pomoč dodajmo še darovano trpljenje in lastno prizadeva- nje! Mir se namreč začne v človeškem srcu in je Kristusov velikonočni dar. Prejeli smo ga, da bi ga živeli sami in ga širili v tistem okolju, kjer živimo. Skrb in ljubezen do do- movine, še posebej do stiskanih, naj tudi nas v PBI še bolj poveže,saj bomo tako še bolj zvesti duhu evangeljskega bratstva.

VRŠITI BOŽJO VOLJO

Lepo se vam zahvalim za spodbudno pismo Posebno, ker ne morem tako od doma, niti ne k vsakdanji sv. maši, zaradi bolezni, ki mi jih Gospod pošilja. Nisem nesrečna za- radi tega, ampak mi samota in male odpo- vedi pomagajo pri duhovni rasti in vodijo v širše globine,kaj je Božja volja.Veliko imam dela s pošto,tudi pri sodelovanju M.Terezije Časa za molitev mi kar primanjkuje,še sre- ča, da so mi tudi noči na razpolago.
Priporočam se vam v molitev, da bi bila res samo to, kar Bog želi od mene. Tudi sama vsem pri delu Prijatelja obljubljam molitev, pa tudi darovanje trpljenja.Senca križa os- taja,mi pa moramo naprej! Pozdrav po Mariji
Vse,kar doživljamo, nam lahko služi k dob- remu.Draga Fanči,hvala vam za zgled,kako sprejemati samoto in odpovedi. Čeprav ne morete k sv.maši, znate posvetiti čas mo- litvi, ne le za trenutek, ampak vam časa celo zmanjkuje. Prepričana sem, da vas prav molitev dela tako duhovno močno in bogato. Molitev, ki je izraz zaupanja, izraz ljubezni, je kot seme, ki je padlo na Božjo njivo, ki bo ob svojem času rodilo stoteren sad. Molitev nas predvsem uči sprejemati Božjo voljo in to je nekaj največ in najbolj- še, kar se človeku lahko zgodi! Bog daj, da bi bilo med našim narodom še veliko takih molivcev.

ZAHVALJUJEM SE IN ŽELIM

Zahvaljujem se za poslano knjižico "Kako udomačiti bolezen" dr. Metke Klevišarjeve. Prenekateri odlomek te knjižice bo prinašal bogastvo moji duši. Hvala tudi za misli iz pastirskega pisma slovenskih škofov, ki bi jih morali kristjani dan za dnem ponavljati in uresničevati. Ob misli, da se me spomi- njate v molitvah, se počutim močnejšo in laže nosim križ po poti vstalega Kristusa. Vsem vam želim mnogo zdravja,notranjega zadovoljstva in miru.
Knjižica "Kako udomačiti bolezen" je res čudovita in osrečuje z notranjim mirom in vdanostjo v Božjo voljo vse,ki jo prebirajo. Res smo hvaležni zanjo njeni avtorici. Pred stavili smo jo v prvi številki Prijatelja. Za 75 din knjigo še vedno lahko naročite na našem uredništvu. Bodimo še naprej pove- zani v molitvi in nosimo drug drugega bre- mena!Pot v vstajenje gre le preko trpljenja Lepo pozdravljeni in hvala vam, da ste se oglasili!

BILI STE DUHOVNA MATI

Dragi prijatelj!
Najprej prisrčna hvala, da ste objavili moj prispevek. Tokrat sem napisala nekaj o s. Fabioli kot javno zahvalo za njeno veliko ljubezen do nas.Ona je namreč po dvajsetih letih nepretrganega, junaškega in nadvse požrtvovalnega služenja ubogim in trpečim v Mengšu (Dom počitka) odšla v zasluženi pokoj. Ta modra, zelo dobra in vedno na- smejana hči krščanske ljubezni nam je bila kot duhovna mati, kajti s svojo ljubeznijo nam je bila materinsko naklonjena.S svojim nasmehom nas je vsak dan znova očarala in osvajala. Nikoli ni pokazala, da je utru- jena in kakšno breme odgovornosti nosi za nas,saj je bila glavna sestra našega doma. To smo zaslutili, spoznali in ugotovili šele, ko se je obzirno umaknila mlajšim močem.
Z njeno odsotnostjo smo obrnili nov list našega življenja. Čeprav je odšla,je ostala še naprej naša zvesta prijateljica, dobra in skrbna. Ni nas pozabila. Kmalu po slovesu se je oglasila z nekaj vrsticami.Skoraj vsa- kemu je namenila lepo in opogumljajočo be sedo. S tem nam je naredila veliko veselje.
Nestrpno smo pričakovali njen obisk, saj nam je obljubila, da bo še prišla. Kadar le more,nas obišče.Čeprav težko,obide skoraj vse sobe na vseh nadstropjih in nas razu- mevajoče posluša, razveseljuje in nam po- zlati dan. Še vedno nam je v oporo. Kadar je hudo, nam misel nanjo pomaga prebresti stisko in težavo.
Draga naša dobrotnica! Morda boste brali naše vrstice.Naj Vam bodo v uteho.Z njimi se Vam še enkrat zahvaljujemo za ves trud, skrb, nesebičnost, požrtvovalnost in za vse, kar ste nam dobrega storili. Želimo Vam zdravja in veliko lepih dni v službi Bo- gu in ljudem.
Dragi oskrbovanci in Kati! S svojim pismom se želite še enkrat zahvaliti s.Fabioli Rebselj ki je dvajset let delala in služila v vašem Domu.Prav je tako. Čeprav je odšla od vas ostanite z njo še naprej povezani, zlasti v molitvi. Njen zgled nesebičnega služenja vam bo v spodbudo, da boste drug druge- ga podpirali in si med seboj radi pomagali. S svojo dobroto in dobrimi deli se boste vedno spominjali s.Fabiole in pokazali svojo hvaležnost za vse, kar je za vas dobrega storila.

Vaja za spoved

Otroci tečejo proti cerkvi.
"Na trnih sem,le kaj ima katehet za bregom" pravi Jakob. "Vaditi, kako naj se spovemo" pravi Rudi. "Moja mamica je tudi vadila z mano. Prišla sva do sedemnajstih grehov."
"Maks ima rekord," je rekla Kati, "devetin- petdeset grehov, seveda pa so večinoma iste sorte."
V cerkvi je mračno,samo velikonočna sveča gori. Katehet je prinesel majhne sveče, za vsakega otroka eno. Otroci so svečke pri- žgali s plamenom velike velikonočne sveče Postavili so jih na stopnico pred oltarjem. Katehet je sedel na preprogo pred stopnico Otroci so posedli k njemu, gledali goreče svečke in - čakali.
"Te sveče tu," je rekel katehet v tišino, "kaj pravzaprav delajo?"
"Gorijo," reče Rudi. Otroci se smejejo.
"Sveča,ki gori,čemu služi?" vpraša katehet
"Sveti," reče Kati. "Tudi greje" pravi Jakob.
Katehet vpraša: "In sveča, ki ne gori?"
"Ta ne sveti in ne greje," pravi Suzana."Od take sveče nimamo nič. Najprej jo moramo prižgati."
"Predstavljajte si,da smo mi takšne sveče" pravi katehet. "Dobili smo našo luč od Jezu sa, kot so naše sveče dobile luč od veliko- nočne sveče.Razsvetljujemo svojo okolico. Ljudem okoli nas dajemo luč in toploto, če smo prijazni,dobri in pripravljeni pomagati."
"Žal nismo vedno takšni," reče Rudi.
"Kdaj ne oddajamo več svetlobe in toplote?" vpraša katehet.
"Če smo bili hudobni," reče Suzana.
"Kdaj smo pa bili hudobni?" vpraša katehet
"No-če smo se na primer kregali" reče Maks
"Hm," pravi katehet. "Včasih je to dobro in potrebno."
"Ja,ampak včeraj sem se prepiral z mlajšim bratcem, ker je dobil večji kos češnjevega narastka," pravi Maks. "Rekel sem, da so v češnjah sami črvi, pa se mu je zagabilo in je dal meni svoj kos. To je bilo hudobno, ali ne?"
"Ja," pravi katehet,skloni se naprej in uga- sne eno svečko. Maks se prestraši.
"Je bila to moja sveča?"
"To je bila tvoja sveča," reče katehet.
Nekaj časa sedijo popolnoma tiho. Nato pravi Kati: "V nedeljo sem užalila očka.Ho- tel je z menoj na sprehod,kajti če gre sam nima veselja. Toda jaz sem rekla: "Pojdi sam, brala bom strip, to je zabavneje kot tak neumen sprehod ..."
Katehet je ugasnil naslednjo svečo.
"Mislim,da sem jezil Kati," reče Jakob. "Ve- del sem, da bi si od mene rada sposodila barvice, pa sem čakal, dokler ne bi zanje prosila. In pustil sem se dolgo prositi..."
"Oh," reče Kati, "saj se nisem toliko jezila, da bi sedaj tvoja sveča..."
Toda katehet je že ugasnil svečo. Vsak otrok je prišel na vrsto. Vsak se je spomnil česa, česar raje ne bi storil. Mnogi so se spomnili tudi tega, kar bi bili morali storiti. Ugasnil je svečko za svečko. Nazadnje je gorela samo še ena.
"Manjka kdo, ali sem se jaz uštel?" vpraša katehet.
"Vaša sveča je," reče Jakob, "sedaj ste vi na vrsti!"
Katehet pomisli. "Morda pa vi veste kaj, s čimer sem vas moril?"
"Že šestkrat ste nam obljubili,da nam bos- te prinesli knjigo David in Goljat" pravi Kati "ampak ste vedno pozabili."
"Hm," reče katehet. "Če bi pa eden od vas nekaj šestkrat pozabil, bi bil pošteno be- sen! Ugasnite svečo!"
Otroci upihnejo še zadnjo svečo. Samo velikonočna sveča še gori.
"Škoda," mrmra Rudi. "Zdaj je pretemno tukaj. In hladneje kot prej."
"Kaj bomo sedaj?" vpraša katehet. Otroci molčijo.
"Potrebujemo novo luč za naše sveče," pravi katehet. "Na srečo gori velikonočna sveča. Človek, ki mu je žal svoje krivde, ki jo prizna in prosi za odpuščanje,lahko spet prižge svojo svečo.Pri zakramentu spovedi dobimo od Boga novo luč - tako kot bomo smeli sedaj znova prižgati ob velikonočni sveči svoje svečke."
Otroci so prižgali svečke pri veliki sveči in napravili so malo procesijo skozi cerkev.
"Menim, da je moj listek z devetinpetdese- timi grehi neumnost," reče Maks katehetu. "Pri spovedi bom rajši rekel,kaj mi je žal..."

Licht 5/88, str. 6
Prevod: M. K.

Rešitve (izpišete le vodoravno) pošljite do 20. avgusta 1991 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. vezen prt s klekljanimi vložki, 2. naglav- na ruta, 3. dve novi magnetofonski kaseti, 4. trije vezeni robčki.

Rešitev križanke 3/91 vodoravno:
ISLANDIJA, BLAGOSLOV, JZ, ORAČ, EGO, EMAVS, KAN, RINO, KOKS, IMAM, TAKT, LUKA, AKACIJA, ŽEROMSKI, ROTITEV, AKI, EROS, KREKOV TRG, JANEZ, ODJAVA, SA, ADANA.

NAGRAJENCI 3/91:
1. vezen prt s klekljanimi vložki prejme: Franc MOŠKON, Mirke 19, 61360 Vrhnika
2. kitajski prt: Marija KUHAR, Dom oskrbo- vancev, Dr. Vrbnjaka 1, 69103 Rakičan
3. umetniške vizitke: Vida BOBNAR, Vasca 12, 64207 Cerklje na Gorenjskem
4. kaseta skupine Pot: Barbara SILVESTER Bratovševa ploščad 3, 61000 Ljubljana.

Prispevke za št.5 pošljite do 20.avgusta 1991

Fotografiji za ovitek sta prispevala JZ in MAK.