JUNIJ

• Da bi zdravstveni delavci služili bolni- kom z ljubeznijo Kristusovega srca.
• Da bi Cerkev lahko svobodno in plodno oznanjala evangelij v Aziji.
• Da bi osamljenim,ostarelim in umirajo- čim stali ob strani v tolažbo,ki jo prinaša Jezus.

JULIJ

• Da bi bili zvestoba,poštenost in prija- teljstvo v središču vsakega športnega tekmovanja.
• Da bi redovne skupnosti, ki se posve- čajo misijonski dejavnosti, z vedno novim navdušenjem služile Cerkvi.
• Da bi se slovanski narodi v duhu sv. Cirila in Metoda med seboj bolj povezali in tako prispevali k novi evangelizaciji Evrope.

Z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanja v domovini in v svetu. Pridružujemo se številnim izjavam in pozivom za mir ter vabilom k molitvi in jih podpiramo. Verni kristjani nikoli ne izgubljamo zaupanja. Temelj upanja imamo v Kristusovi zmagi nad trpljenjem in smrtjo.
Binkoštni praznik pa nam potrjuje izpol- nitev Jezusove obljube:"Poslal vam bom drugega Duha Tolažnika." Ta nam poma ga,da sprejemamo in izpolnjujemo Jezu- sovo oporoko: "To vam naročam, da se ljubite med seboj,kot sem vas jaz ljubil" Druge poti, da bi živeli v medsebojnem spoštovanju,miru in ljubezni,ne poznamo
Ne smemo se sklicevati samo na pra- vice, ampak se moramo zavedati tudi dolžnosti, da smo pripravljeni drug dru- gemu velikodušno odpuščati. Šele po- tem smemo Boga prositi za odpuščanje. Takšna je pot do sprave in to je nam- reč tudi pogoj, da bo Bog našo molitev sprejel.
V juniju obhajamo praznik Jezusovega Srca. Prav je, da znova prisluhnemo njegovemu vabilu: "Učite se od mene, ker sem krotak." Krotkost ni slabost, ni mlahavost, ni neodločnost. Velikokrat smo dolžni povedati svojo misel, pa če- prav se osramotimo ali nam v zahvalo nasujejo posmeh.Ko gre za božje stvari je treba odločnosti. A krotke odločnosti in odločne krotkosti.
Če premišljujemo svetnike, spoznavamo da so ubrali različna pota, a vendarle je za vse veljala Kristusova beseda: Učite se od mene, ker sem krotak. Učili so se ter našli svojemu času in značaju prime ren slog živjenja,apostolata in svetosti. Letos vam jih predstavjamo pod naslo- vom: Živeli so za bližnjega.
Tudi članki v tej številki nočejo biti sa- mo poročila,ampak hkrati spodbuda,saj so nastali iz življenja - zlasti priloga o Karitas.

Uredništvo

Slika na naslovni strani: Kadar je lepo vreme, se na duhovnih srečanjih delo v skupini odvija v naravi (lani v Šmarjeti).

NOVA EVANGELIZACIJA SVETA NE SME ZANEMARITI NAPORNE IN NUJNE SLUŽBE BOLNIM IN TRPEČIM

Odlomki iz papeževega govora v nedeljo 10.februarja 1991 v Rimu. Tedaj je tam potekala škofijska sinoda in razpravljala o novi evangelizaciji.

1. »Ozdravil je veliko bolnikov z različ- nimi boleznimi« (Mr 1, 34a). Ta odlomek iz evangelija govori o mnogih bolnikih in trpečih,ki so prihajali k Jezusu.Z besedo in preprostimi zgovornimi kretnjami jih je ozdravljal in reševal.Oče ga je poslal oznanjat in uresničevat odrešenje za vse človeštvo. Jezus izkazuje posebno ljubezen ranjenim na telesu in v duhu, revnim, grešnikom, obsedencem, bolni- kom, brezdomcem, razodeva se kot zdravnik duše in telesa, kakor pravi sv. Ignacij Antiohijski, kot dobri Samarijan za človeka,edinstven Odrešenik človeš- tva. V srečanju s Petrovo taščo je nje- gova drža znamenje:
»Približajoč se ji, jo je prijel za roko,« je zapisal evangelist. Posledica je bila: »mrzlica je popustila in jim je stregla.« Gre za primer,kjer ozdravljenje prevlada slabost-bolezen.Izhod je drugačen,ženi je vrnjena moč življenja - zdravje,da je stregla in sledila Kristusu kot učenec.
2. Kristusovo delo odrešenja ni izčrpa- no v njegovi osebi v krogu zemeljskega življenja; nadaljuje se v Cerkvi, vodi vanjo kot zakrament ljubezni in božjega spremljanja človeka. Jezus pošilja svoje učence in jim naroča: naj oznanjajo evangelij odrešenja in miru ter ozdrav- ljajo.Cerkev ima napisane čudovite stra ni, ki pomagajo trpečim. Zgled so mnogi svetniki, ki so s svojo človekoljubnostjo ustanavljali institucije v ta namen. Vzdrževanje bolnišnic je sestavni del njihovega poslanstva. "Revne in trpeče imate vedno med seboj,"opominja Jezus (Mt 26, 11 ). Cerkev jih je neprestano srečevala na svoji poti. Pogovarjanje s človekom-bolnikom je pot privilegija za srečevanje s Kristusom.
To je resnica tudi za naš čas,v katerem kljub mnogim pridobitvam znanosti in te hnike še vedno ostajajo stare bolezni in se pojavljajo nove. Moč človeka na ze- mlji, notranje trpljenje in boj,ki ga le-to prinaša;to izpoveduje bolnik Job,kot smo slišali v današnjem prvem berilu pri maši Ta vznemirjenost povzroča vprašanje življenja in smrti,smisel bolezni in trplje- nja,ki nista redka.Ob vsem pa stoji vpra šanje očetovstva Boga do svojih sinov.
3. Pastoralna sinoda v škofiji razpravlja o novi evangelizaciji. Ta mora biti dolž- nost vseh za prihodnost Cerkve v Rimu. Ta ni zanemarljiva,temveč je del življe- nja, mnogokrat občutljiva in nujna po- sebno v služenju bolnim in trpečim, ki so delež poklicanega božjega ljudstva.
Vsaka skupnost Cerkve sprejema čut odgovornosti za to pastoralno delo. To ne velja samo za razumne in redke ose- be ali posamezne skupine. Vsi smo po- klicani, da z darovi in zmožnostmi, polni dobrohotnosti, služimo v luči evangelija v moči milosti vsem, ki se zdravijo in trpijo; zdravniki in ves medicinsko teh- nični in pomožni personal v bolnišnicah pa še posebej. Vedno s humanostjo, z izrazom velikodušnosti in evangeljsko ljubeznijo. Danes je veliko različnih po- gledov na to obveznost; skupnost kris- tjanov pa je poklicana, da se bori proti vsaki vrsti bolezni. Vse, kar pospešuje zdravje,je potrebno podpirati in povsod kot izhodišče braniti pravico življenja nad vsem.
To vpliva na moč humanosti še posebno v zdravstvu, kjer zgolj zakonsko poj- mujejo etične, človeške in nadnaravne vrednosti zdravja, posebej še, kjer so te pomanjkljive in jih zanikujejo. V zvezi s to nalogo evangelizacije se z vso res nostjo obračam tudi na vse bolnike, naj v okolju, kjer živijo, skušajo v luči vere slediti navdihom evangelija.
4. Na koncu papež kratko podaja pre- tekle in sedanje razmere v župniji, se obrača na posamezne skupnosti in po- sameznike, ki delujejo v pastorali bolnih in trpečih. Spodbuja jih, naj še naprej v duhu nove evangelizacije in osebne za- vzetosti še z večjo vnemo goreče opra vljajo to apostolsko nalogo.

Pripravil: Jože Štupnikar

ODLOČITEV

Ljubezen do bližnjega izhaja iz Jezusove največje zapovedi. Ne moremo ljubiti Boga,ne da bi ljubili bližnjega,in obratno Ljubezen, s katero nas ljubi Bog, nas sili, da tudi mi ljubimo svojega bližnjega kot samega sebe. In kdo je naš bližnji?
Vsak dan se srečujemo z neštetimi po- znanimi in nepoznanimi ljudmi. Med temi so mnogi žalostni, trpeči, osamljeni,bol- ni, prizadeti, bodisi telesno ali duševno. Prav ti so naši bližnji, ki čakajo naše pomoči, naše besede, naše ljubezni. V določenem trenutku se je treba odločiti da želim brez presodkov in omejitev lju- biti osebo, katere zunanji videz neizbe- žno vodi v iskanje njenega bistva. Taka odločitev je tudi moja.
Ta odločilni trenutek za osebe z dušev- no prizadetostjo v meni ni bil samo en dogodek ali trenutek. Ta odločitev je dozorevala več let, kajti to je sad dalj- šega razvoja, procesov in bojev. Dovolj mi je neplodnega oziranja za ljudmi, ki so drugačni od mene. Kristus me kliče v službo ljubezni in služenja, zato je do- volj bežanja pred klicem,dovolj izgovar- janja na nesposobnost. Kot Kristusov duhovnik se bom prej ko slej srečeval s takimi ljudmi, ki me bodo nujno vodili k iskanju njihovega bistva-človeške osebe Ne morem kar tako v stik s kakšno tujo osebo, če ne znam njenega jezika, kaj šele kaj drugega. Ravno tako, kakor se mora misijonar naučiti najprej jezika lju- di, h katerim je poslan, tako bi se moral vsak duhovnik naučiti tudi jezika trpečih in duševno prizadetih.Tudi oni so ljudje: če pa so, potem so del naše družbe z vsemi pravicami. Zato jim ne moremo odtegovati pravic,katere ima vsak božji otrok - biti ljubljen.
Ta diplomska naloga je zame del tega učenja. Zavedam se, da ne morem brez vsakršnega védenja pristopati k dušev- no prizadetim osebam in prav tako k njihovim staršem. Slej ko prej se bom kot duhovnik srečal s temi ljudmi. Prav ti bodo pričakovali od mene določeno znanje, določene dejavnosti, določene nasvete: skratka, pričakovali bodo od mene brezpogojno ljubezen. Tega pa ni mogoče vršiti, če se tega že sedaj ne naučim.
Ker so prizadeti ljudje med nami, se mi zdi čudno,da se pri našem študiju teolo gije le malo ukvarjamo s tem. Potrebno bi bilo, da bi pri urah pedagogike vsaj nekaj ur posvetili specialni pedagogiki ter pri katehetiki vsaj nekim osnovam katehiziranja prizadetih oseb. Dolžnost duhovnikov je,da skrbijo za katehetsko vzgojo ljudi.
Zakonik cerkvenega prava navaja še posebno dolžnost, za katero naj skrbi duhovnik. Ta se glasi: "Duhovnik naj skrbi,da se katehetska vzgoja daje tudi telesno in duševno prizadetim,kolikor to dopušča njihova zmožnost" (Kan.777, §4)
V tej diplomski nalogi se bom skušal vsaj delno omejiti na nekatera področja duševno prizadetih ter njihovih staršev. Zavedam se, da so poleg duševno priza detih oseb potrebni pomoči tudi njihovi starši, saj so velikokrat hudo ranjeni. Ni možna pastorala,ne da bi poznali njihov svet trpljenja. Ob tem bom skušal po- dati vsaj nekaj smernic katehetskega pristopa. Danes veliko govorijo o religi- ozni vzgoji v šoli - verouku. Ali se ne odpira možnost za versko vzgojo tudi po zavodih in domovih, kjer bivajo du- ševno prizadete osebe? Malo nenavadno je, da se je predgovor k diplomski nalogi bogoslovca Janeza znašel tu, vendar opravičeno. Kolikor nam je znano, do sedaj ni poskrbljeno, da bi se študentje teologije posebej usposabljali za katehezo prizadetih.Za- to je toliko bolj razveseljivo, da je vsaj eden začutil to potrebo. Spodbuda je vsekakor vredna,da se ob njej zamislimo in iščemo nove možnosti. Da je naše upanje utemeljeno, imamo zagotovilo v Sklepih Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1988,kjer je zapi- sano: "Za duševno in telesno prizadete otroke je potrebno organizirati posebno katehezo in usposabljati katehete" (t.3,c)

Okoliščina, da obhajamo 500 letnico rojstva Ignacija Lojol- skega, ustanovitelja Družbe Jezusove (jezuitov), nas spodbuja k temu, da nekoliko bolj spoznamo tega zanimivega svetnika. Posebej v njegovi službi ubo- gim takratnega časa.

Pustolovec

Rodil se je 1491. leta v baskovskem (španskem) gradu Lojola. Bil je zadnji med trinajstimi otroki v zavedni,katoliški družini.Mladost je preživel pri uglednem sorodniku. Čakala ga je viteška kariera. Življenjepisci povedo, da je bil Ignacij v tistem obdobju "zelo svoboden v zade- vah ljubezni, iger in časti". Načrte za prihodnost pa mu je prekrižal Bog po nepredvidenem dogodku. Pri obleganju Pamplone je bil hudo ranjen (28. marca 1521). Prepeljali so ga v rojstno hišo Lojola. Ob razmišljanju o Kristusovem življenju se je zgodil v njem preobrat. Konec je bilo veselja nad viteškimi pus- tolovščinami. Odločil se je hoditi za Kri- stusom kot Frančišek, Dominik in toliko drugih. Sklenil se je približati Kristusu najprej tako, da je odpotoval kot berač v Jeruzalem. Postal je romar.
Novo pot je hotel zastaviti v Marijinem svetišču Montserrat.Tu se je izpovedal, oddal obleko revežu,odložil meč pri Ma- rijinem oltarju in si nadel raševino, torej "Kristusovo orožje" za nove boje, ki so ga čakali.
Na Ignacijevi romarski poti je bila prva in za vse življenje najpomembnejša po- staja mestece Manresa. Bogato duhovno doživljanje iz tistega obdobja, polnega iskanja, bojev in posebnih razsvetljenj, je Ignacij opisal v svoji knjižici Duhovnih vaj.
V želji,da bi Gospoda Jezusa vedno glo- blje spoznaval in mu sledil, je odpotoval v Jeruzalem (1523).Seveda pa je kmalu spoznal,da bo moral Gospoda spoznavati drugače, bolj stvarno. Najprej tako, da se je - čeprav prileten- usedel v šolske klopi. Svetu, ki ga ne poznaš, ne moreš oznanjevati evangelija.
Sledil je študij v Barceloni, Alcali, Sala- manci,Parizu... Ob njem so se študijem, kot ob kresu, vedno tesneje zbirali še nekateri študentje. Med njimi sv. Fran- čišek Ksaverij, Peter Faber in drugi, ki so se navdušili za isti ideal kot on.
Skupaj so razmišljali in iskali način,kako bi kar se da popolno posvetili svoje sile Bogu znotraj potreb Cerkve takratnega časa.Iskali so Božja znamenja in po njih spoznavali,da jih vodi pot v Rim. V no- vembru l.1539 so se dali papežu III. na razpolago za "katerokoli službo". Šele čez leto dni skupnega iskanja, 27. sep- tembra l. 1540, je papež potrdil predlo- žene mu Ustanove novo nastalega apo stolskega reda Družbe Jezusove. Kljub osebni zadržanosti je bil Ignacij izbran in potrjen za vrhovnega predstojnika reda jezuitov 17. aprila 1541.
Od takrat naprej do smrti (l.1556) se je Ignacij posvetil nadaljnjemu oblikovanju upravi in vodstvu novega, dinamičnega apostolskega organizma v Cerkvi.
V rimskem stanovanju zraven cerkve, posvečene Mariji ob poti,je Ignacij pre- živel to zadnje obdobje in povezoval v enotno apostolsko telo tovariše, ki so se razšli po vseh kontinentih sveta. Občudovanja vreden je bil ta mali mož slabotnega fizičnega zdravja, ki pa je z izredno energijo povezal svoj ideal slu- ženja Bogu s služenjem človeku. Veliko dušno ljubezen do Jezusa Kristusa je hotel izraziti v vdanosti Cerkvi in "Kristu sovemu namestniku na zemlji". To vda- nost pa je konkretiziral v dejavnosti služenja: v prizadevanju za izobrazbo neukih, v skrbi za uboge, jetnike; v us- tanavljanju hiš za brezdomce, za izkori- ščana dekleta (hiša sv.Marte),za Jude, muslimane... skratka, za bolj odrešeni svet.
Ignacij, pustolovski vitez in romar, je postal organizator življenja.Že takoj po spreobrnjenju je izrazil svojo naklonje- nost do ubogih s telesnimi deli usmiljenja
Tako je zapisal v Avtobiografiji:"Zvečer pred praznikom naše Gospe, v marcu leta 1522, je odšel ponoči, kakor je le mogel naskrivaj,k nekemu revežu.Slekel je vsa svoja oblačila in jih dal revežu, potem je oblekel svojo zaželeno obleko in šel klečat pred oltar naše Gospe. Prebil je vso noč,nekaj časa na kolenih, nekaj časa na nogah, z romarsko palico v roki. Ko se je začelo daniti, je odpo- toval,da ga ne bi prepoznali." Od takrat je Ignacij, sam ubogi romar, vedno delil nabrano miloščino z drugimi ubogimi.
V hudi zimi med 1538-1539, ravno med nastajanjem Družbe Jezusove,so dese- teri "prijatelji v Gospodu" začeli skrbeti za množico brezdomcev.
lgnacijev tajnik, Španec Juan Alonso de Polanco prav z novinarsko natančnostjo opisuje, kaj se je dogajalo:
"Mnogim ubogim je bilo treba pomagati. Bilo je leto strašne lakote.Po cestah so ležali umrli od lakote,mraza ali zapušče- nosti.Zato so nekatere prinašali v svojo hišo. S tistimi v zavetišču so delili da- rove, od katerih so tudi sami živeli. Šlo pa je za takšne razmere, da so v hiši ob Melangovi trdnjavi, kjer so prebivali, nahranili sto, dvesto,tristo ali celo štiri- sto ubogih. Revežem so nudili najprej streho, ogrevanje in posteljo; najbolj zdravim pa slamo,kolikor je bilo mogoče Vsi so bivali v enem prostoru. Obiskoval jih je tudi nekdo, ki je poučeval verski nauk, da bi poleg telesnega prejeli tudi duhovni kruh.
Nekateri zelo ugledni ljudje so se tako zavzeli za to dejavnost, da so ne samo prispevali za kritje denarnih stroškov, marveč so ob mraku prihajali z baklami, da bi občudovali takšno ljubezen do ubogih.Nekdo izmed njih je ponudil celo svojo obleko, ker ni imel nič drugega na razpolago."
Zanimivo je, da je znal Ignacij v svojem socialnem delovanju vedno pritegniti v akcijo mnoge druge ljudi, posebno mo- ške in ženske laike. Prav tako je uspel osebno nagovoriti ugledne ljudi iz politi- čnega sveta.
V preteklosti je bilo malo napisanega o Ignacijevem karitativnem delu.V ospre- dju razmišljanj in opisov je bil navadno Ignacij - duhovni voditelj. Morda pa je prav dejstvo, da duhovnost danes poj- mujemo bolj celostno, razlog, da bolj in bolj spoznavamo Ignacija, mistika, se pravi človeka globokega združenja z Bogom, ki to svojo združenost živi v službi človeka. Bodisi v duhovnih vajah bodisi v Ustanovah jezuitskega reda, teh osnovnih smernicah za delovanje tovarišev, najdemo na različne načine izražen isti smoter ignacijanskega delo- vanja: "Častiti Boga in mu služiti ter pomagati dušam." V Ustanovah je zapisano: "Kdorkoli se hoče pod za- stavo križa bojevati za Boga v naši Družbi... ter služiti edino Gospodu in Cerkvi,naj si vtisne v srce,da je član Družbe,ki je ustanovljena predvsem v obrambo in širjenje vere...Prav ta ko naj si prizadeva za spravo sprtih, od srca naj pomaga in streže kaz- njencem in bolnikom, sploh naj bo zavzet-popolnoma brezplačno-tudi za druga dela ljubezni, kjer bo videl, da je v Božjo slavo in obči blagor; za vsa našteta dela naj ne prejema nobene nagrade za svoj trud."
Služba prizadetim,ubogim,brezdomcem, na smrt obsojenim, bolnikom... ima za Ignacija globok duhoven pomen. Služiti Bogu,po vzoru Kristusa samega, pomeni deliti z Njim njegovo uboštvo,ponižnost in križ.
V pismu, ki ga je 7. avgusta 1547 pisal Ignacij svojim sobratom v Padovo,bere- mo: Ubogi so pred Bogom tako veliki da je Kristus prišel na zemljo prav zaradi njih...Ubogi so bili postavljeni pred bogate tako, da je Jezus Kris- tus ves sveti zbor apostolov izbral med ubogimi; z njimi je živel in jih postavil za kneze svoji Cerkvi, se pravi vseh vernih. Kraljestvo bodo posedovali ubogi. Tako vzvišen je njih stan."
Poistenje z ubogim Kristusom je bilo os- novno vodilo,ki je navdihovalo lgnacije- vo skrb za uboge. Ista osnova pa velja še danes za vse gojitelje ignacijanske duhovnosti. Tu moramo videti tudi tisto osnovo 'prednostne opredelitve za uboge' ki je danes postavljena na prvo mesto pri evangelizaciji v mnogih krajih Cerkve

p. Lojze Bratina

Jezuiti v naših krajih

Posreden stik med jezuiti in Slovenci je vzpostavil ljubljanski škof Urban Tekstor (1543-1558) leta 1546.Ko so na Dunaju prevzeli vseučilišče, je poslal škof tja nekaj učencev študirat, nekaj pa v Rim v jezuitski zavod Collegium germanicum ki je bil malo prej ustanovljen. Še večji vpliv je imel kmalu za tem ustanovljeni jezuitski zavod z univerzo (1584). Ljub- ljanski škof Janez Tavčar (1580-1597) je na njej vzdrževal devet dijakov. L. 1597 so jezuiti v Ljubljani ustanovili šolo,a so jo zaradi kuge morali za nekaj let zapreti. L. 1604 je postala popolna gimnazija. V l. 1628-1655 je dopolnjena s predmeti liceja. L. 1695 je dobila nas- lov višje šole,a v 18.stoletju akademije Na dvoletnem in triletnem liceju so učili predmete takratnih filozofskih fakultet. Od 1712 so redno predavali pravo,ukvar jali pa so se tudi s prirodoslovnimi nauki
Jezuitske šole so dve stoletji dajale osnovno izobrazbo večini takratnih slo- venskih izobražencev. Kolegij je imel l. 1636 nad 544 dijakov,a l.1714 celo 922 Pouk je potekal v latinščini,a upoštevali so tudi slovenski jezik. Od l. 1657 so dijaki uprizarjali predstave v slovenščini Od l. 1615 so imeli v Ljubljani v cerkvi sv. Jakoba pridige v slovenskem jeziku. L.1613 je jezuit Janez Čandek (ca.1581 - 1624) izdal odlomke evangelijev pod naslovom Evangelia inu listuvi. Naslonil se je na protestantsko tradicijo, le ger- manizme je precej zamenjal s sloven- skimi izrazi.
V Celovcu so se jezuiti nastanili 1604; l.1615 so odprli gimnazijo in razvili živa- hno dejavnost.Najpomembnejši je jezuit Ožbalt Gutsman (1727-1790). V nemš- kem jeziku je napisal slovensko slovnico in nemško-slovenski slovar.
Gorica je dobila jezuitski kolegij 1615, 1622-1628 pa popolno gimnazijo.Tam je nekaj let poučeval jezuit in zgodovinar Martin Bavčer (1595-1668). V rokopisu je zapustil obsežno delo o zgodovini Norika in Primorske.
V Trstu so jezuiti tudi imeli šolo, obis- kovalo pa jo je največ 100 učencev.
V Maribor so prišli 1757.Njihov kolegij je obiskovalo veliko učencev. Med učitelji je pomemben nabožni pisatelj Primož Lavrenčič (1703-1758).
Jezuiti so opravili v Sloveniji veliko kul- turno delo, saj so vodili skoro poldrugo stoletje srednje in visoko šolstvo;potem je skrb za to prevzela država.

Maks Miklavčič

Enciklopedija Jugoslavije 1960, 4,528

DOŽIVLJANJE SMISLA IN BREZSMISELNOSTI

Med najbolj mučna in boleča obdobja v trpljenju spada doživljanje brezsmisel- nosti. Tega se namreč ne da izriniti,za- nikati ali izključiti. Doživljanje brezsmi- selnosti pride nad človeka,ga prevzame in neusmiljeno pokaže nemoč. V bistvu ni nobene zanesljive zaščite pred brez- danjim občutkom, da je vse trpljenje brez smisla.To velja tudi za verne ljudi, ker vera ne varuje pred doživljanjem brezsmiselnosti, nudi pa veliko pomoč za njegovo obvladovanje.To poudarjam zato, ker so trpeči in verni ljudje pose- bno prizadeti (in se obremenjujejo z občutki krivde), če se kljub svoji veri nenadoma znajdejo v bivanjski praznini.
Čeprav ni nobenega pripomočka, da bi preprečil doživljanje brezsmiselnosti, so vendar kažipoti iz izkušenj, ki lajšajo osebni odgovor na izzive.
Osnovni korak za prenašanje in obvla- dovanje občutka nesmiselnosti je,da ga dopustimo.Vsak krčevit odpor in še prav posebno vsako zanikanje samo poostri bolečino. Kdor pri tem skuša pomagati, bo prizadetemu pojasnil, da predvsem ne sme enačiti doživetja nesmiselnosti in osebne krivde. Človeški obstoj vedno vključuje že tudi doživetja bivanjske praznine, ki pridejo zraven. Krivda bo mnogo bolj narastla tam, kjer se človek odloči,da ne sprejme izzivov svoje eksi- stence in ne odgovori nanje.Pretresljivo je,če žalujoči meni,da mora reči: "Prav- zaprav sploh ne bi smel biti tako žalos- ten!" ali če hudo bolni meni:"Počutim se tako moralno slabega, ker sem na robu obupa"Pogosto lahko nastopi naravnost kopernikanski preobrat, če pomagamo prizadetemu,da spremeni pozicijo,ne da bi zanikal realnost.To bi pomenilo doka- zati, da biti žalosten, na robu obupa, v praznini smisla,ne pomeni nujno 'končne postaje', ampak naj to razume in sprej- me kot nujno izhodišče za čisto nov odgovor na vprašanje o smislu. Ob tem ostane doživljanje nesmiselnosti najprej grozno (ponudena ni nobena tolažilna iluzija), ponuden pa je neki "kljub temu" in "sedaj še prav posebno".Ali lahko kdo doživi srečo v izpolnitvi smisla in iz nje živi, če ni doživel tudi izzivov težeče brezsmiselnosti in se spoprijel z njimi? Zato sta tudi žalovanje in praznovanje pobratena in nerazdružljiva. Pri sprem- ljanju in pomoči občutka glede brezsmi- selnosti se spremljevalec boji, da bi ta iskra preskočila nanj. Seveda ima strah realno ozadje: če mi eksistencialno glo- boko pretresen človek izpove svojo tra gično zgodbo o trpljenju in sem jaz zanj odprt, je zelo verjetno, da postanem tudi sam prizadet zaradi tega doživlja- nja brezsmiselnosti. Takšna prizadetost lahko poleg tega v mojem življenju od- krije stvari, ki so bile do sedaj skrite, in spravijo v zavest stvari,ki sem jih izrival ter me tako postavijo pred odločitve (da npr.spremenim zahtevano usmeritev) ki v prvem trenutku zelo ogrožajo.Tako me lahko spremljanje človeka v bivanj- ski praznini pahne v še večjo,kot je ta, če moram npr. ugotoviti, da so mi bili do sedaj dani odgovori o smislu samo odrejeni in sploh niso bili moji. Tu smo zopet na področju,kjer je nujna osebna odločitev,v katerih obdobjih spremljanja iščem bližino in v katerih razdaljo. Če v kakšni naklonjenosti nisem samo sou- deležen pri doživljanju brezsmiselnosti drugega, ampak to tudi v meni sproži takšno doživetje brezsmiselnosti, se moram upravičeno nekoliko oddaljiti, da ne nastane eksistencialna vakuumska bomba,katere eksplozija je lahko uniče- valna.
Po zadnjih razmišljanjih je tudi "v nebo vpijoče",če osebju na oddelku z mnogi- mi hudo bolnimi in umirajočimi ljudmi ne nudijo pomoči,če je zdravstveno osebje soočeno s trpljenjem in s tem tudi z do življanjem brezsmiselnosti teh bolnikov. Pri tem imajo tudi sami vrsto vprašanj glede smisla svojega življenja. V usta- novah, kot so šole, mladinski domovi, bolnišnice ali domovi za stare, bi moralo imeti vprašanje o smislu in pripravljenost da se z njim spoprimemo,posebno čast- no mesto! Ali je tako? Ali ni ravno tam vprašanje o smislu najmočneje odrinjeno in se mu z mnogimi pretvezami izogiba- jo? Morda je ravno tu najbolj nezdrava in najbolj izrinjena sistemska napaka naših izobraževalnih in zdravstvenih ustanov.
Ponudb v smislu odrejanja smisla je do- volj. Potrebni pa so ljudje, ki lastnemu doživljanju brezsmiselnosti ne gredo s poti, ampak gredo na pot osebnega iskanja smisla, da bi našli odgovor, ki drži, kar obljublja. Potrebni so ljudje, ki iz takšnih doživetih izkušenj pomagajo drugim, kadar jim grozi eksistencialni vakuum, da jim odkrijejo,da je lahko naj globji in "najtemnejši prepad" (brezsmi- selnost) start za "vzpon na vrh" (ki pri- nese polnost smisla). Spremljevalec in tisti, katerega spremlja, lahko pri tem doživita,da sta na poti, ki ju očara, kot ju ne more nobena druga na poti učlo- večenja.

Franz Schmatz: DIE VIELEN KLEINEN SCHRITTE FÜR EINE GROSSE VERÄNDERUNG

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

14. Pogoji zdravljenja med mašo

Različne evharistične mašne molitve (kanoni) podrobneje opisujejo bistveno vsebino tega,kar se dogaja pri spreme- njenju. Poudarjajo odrešenjsko zgodo- vinski in neposredni, sedanji pomen Kri- stusove žrtve za vse ljudi.
Evharistične mašne molitve so v najšir- šem pomenu zdravilne zato,ker opisujejo odrešenjsko dogajanje na Kristusovem skrivnostnem telesu, to je na Cerkvi. Vernike uvajajo v skrivnost Božje ljube- zni in želje, da bi se spravili z Bogom in med seboj. V evharističnih molitvah za spravo molimo: "Bili smo izgubljeni in se ti nismo mogli bližati,ti pa si nas nesko- nčno ljubil" (I). "Tvoj Sveti Duh deluje v srcih ljudi, da se sovražniki spravijo,si nasprotniki podajo roke in se sprti narodi odločijo za sodelovanje"(II). Te molitve nimajo samo misijonske razsežnosti, s prošnjo, da bi Bog pritegnil tudi tiste ljudi,ki ga še ne poznajo ali so se odda- ljili od njega, ampak,da bi se po Jezusu spravili med seboj tudi tisti,ki kljub vse- mu človeškemu prizadevanju niso pripra vljeni na spravo.Pri tem je z naše strani potrebna pripravljenost, da odpustimo vsem, ki so nas žalili ali nas preganjajo. Pripravljeni moramo biti na spravo tudi s tistimi,ki so se izločili iz naše skupno- sti po svoji krivdi.
Dokler ni vsak kristjan pripravljen pribli- žati se svojim "sovražnikom", bo trpelo celo Kristusovo telo.Cerkev ne bo mogla biti za ljudi vrelec zdravja in posrednica odrešenja. - »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi,pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom,potem pridi in daruj svoj dar.« (Mt 5, 23-24)
Dokler enega samega človeka izključu- jem iz svojih molitev,evharistično praz- novanje ne bo moglo biti katoliško, uni- verzalno,ne bo zajemalo vsega sveta in ne bo vključevalo celega Kristusovega telesa. Za resnično spravo in s tem za ozdravljenje je potrebno,da vsak kristjan naredi prvi korak, čeprav se mu zdi, da drugi za to še ni pripravljen. To ne sme biti razlog, da bi se obotavljali ali obu- povali. Kar se zdi meni nemogoče,ker si tega ne znam in ne morem predstavljati ni nemogoče za Boga.

Evharistični molitvi sledi obred obhajila, ki se začne z očenašom. Edini pogoj, da se bodo uresničile prošnje očenaša, je prav tako pripravljenost, da drugim odpustimo grehe: " ... in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom" Nekateri starejši sveto pisemski rokopisi se glasijo: " ... kakor smo odpustili svojim dolžnikom." To po- meni,da ne smemo ostati pri polovičnem namenu,ker nam Bog lahko odpusti šele potem,ko smo tudi mi odpustili drugemu Takšno stališče je bilo znano tudi v judovski tradiciji. Ob judovskem dnevu sprave lahko Bog odpusti samo toliko krivde,kolikor sem bližnjemu že odpustil. Tudi izpolnitev drugih prošenj očenaša, da bi se posvetilo Božje ime na zemlji, da bi prišlo njegovo kraljestvo in se zgodila Božja volja, je odvisna od naše pripravljenosti, da drugim odpuščamo njihove grehe. Odpuščanje je prav tako pogoj, da bomo prišli do vsakdanjega kruha. Brez osebne pripravljenosti za mir in spravo,tudi v svetu ne bo miru in sprave. V nebesih in na zemlji ne more Bog ničesar storiti brez našega sodelo- vanja.
Prošnja, da bi nas Bog rešil zla v nas in zunaj nas, se ponovi in okrepi v molitvi: "Reši nas,Gospod,vsega hudega; podari nam mir v naših dneh; po tvoji milosti naj vedno živimo brez greha, ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa." V tej molitvi lahko spoznamo, s kakšno zavzetostjo moli Cerkev za milost odre- šenja za svoje vernike.Nemir spada med najmočnejše orožje zla in hudobnega duha. Luči in jasnosti se bojimo takrat, ko nas stiska in utesnjuje slaba vest. Rajši iščemo komplicirane rešitve zunaj sebe, samo da ne bi bilo treba priznati svojih grehov.Tako sami sebe pogosto- krat opeharimo za odrešilno in zdravilno moč Kristusove ljubezni.S preprostostjo srca in mirno trdnostjo se bomo veliko laže upirali zlu in hudobnemu duhu, ki nas hoče zapeljati v zmedo z visokole- tečimi in brezsmiselnimi puhlicami.

Ustanova Liliana, aktivna članica BICE (Bureau inter- national catholique de l'enfance - Mednarodni katol. urad otrok) je zagledala luč sveta 14.3.1980 kot odgovor na potrebe fizič no in psihično prizadetih otrok,do dvaj- set let starih, ki niso še nikjer vključeni v razne zdravstvene ustanove.
Ustanova Liliana predlaga neposredno - individualno pomoč in uporablja lokalne sodelavce kot posrednike. Po njih Us- tanova doseže prizadete otroke tudi v oddaljenih krajih ter jim omogoča zdra- vniško nego, prevzgojo.
Gospa Liliane, z možem Ignacijem Bre- kelmans, ustanoviteljica te ustanove,ki ima po njej ime, pripoveduje zgodovino dogodivščine,ki se je začela "po naklju- čju" pred desetimi leti:

Zgodovina šivalnega stroja

Pred približno dvanajstimi leti sem imela priložnost vrniti se z možem na Sumatro otok v Indoneziji,kjer sem se rodila.Tam sem srečala dekletce,ki je s težavo ho- dila ob palici. Stanovala je pri redovni- cah, ker njeni starši niso hoteli skrbeti zanjo. Redovnice so bile bolj uboge in tako dekle ni imelo priložnosti, da bi bilo šlo v "prevzgojo" in utrjevanje mišic. Dekle je šivalo. Zato smo mislili, da bi ji prav prišel šivalni stroj. Potem bi laže delala in bolj hitro. Celo zaslužila bi kaj malega. To dekle nam je odprlo oči, da je mogoče prizadetim otrokom pomagati Menila sva,da bi ne bilo pretežko zbrati potreben denar za šivalni stroj. Ko sva se vrnila na Nizozemsko, sva hitro spo- znala, da še ni nobene ustanove, ki bi se zanimala za take probleme. "Mi ne pomagamo posameznim otrokom..." "Mi želimo pomagati kakšni ustanovi ali ka- kšnemu prevzgojnemu centru. Ne oskr- bujemo pa posameznih ljudi." Takšni so bili odgovori na naše prošnje za pomoč.
Edina rešitev je bila, da sama za to po- skrbiva.Z najinimi prihranki in s prihranki nekaterih prijateljev smo kupili šivalni stroj.
Moj mož je srečeval pri svojem delu mi- sijonarje in druge ljudi iz dežel v razvoju Pogosto so ga prosili, da bi jim pomagal najti pomoč (sredstva), npr. da bi mogli operirati zajčjo ustnico ali opraviti zdra vniški pregled otrok, ki se že od rojstva premikajo po štirih. Moj mož jim je od- govarjal: "Dajte mi imena in naslove. Naredili bomo,kar je mogoče." Tako sva bila botra otrokom. Prijatelji, ki so nama pomagali,so bili vedno bolj številni.Tako smo pomagali šestim ali osmim otrokom. Prihajala so nova imena. Zato se nama je zdelo primerno, da bi bilo to delo tudi uradno priznano.
Tako je torej nastala Ustanova Liliana, namenjena predvsem posameznim pri- zadetim otrokom, da bi tako postali po- zneje v življenju bolj samostojni. Prav to je namen te naše ustanove.
Zakaj ime Liliana? Za naju z možem je bila to ustanova neke vrste duhovni otrok. Ko sem bila stara dve leti, sem zbolela za otroško paralizo (polio) in od takrat sem prizadeta. Toda kot otrok sem imela srečo, da sem bila v centru za prevzgojo.Lahko sem obiskovala tudi šolo. Tako sem postala samostojna in neodvisna ženska. Nekaj podobnega bi radi omogočili mnogim prizadetim otro- kom. To je torej razlog, da so prijatelji dali ustanovi ime po meni.
Kmalu smo imeli več prošenj kot denarja Pisma,poročila staršem in prijateljem so omogočila,da je počasi pomoč le priha- jala. Vsi, ki so se obračali na nas s pro- šnjami, smo jim zagotavljali, da bomo naredili, kar je v naši moči, da se najde potrebni denar. Prva leta je bilo treba delati noč in dan.Na srečo so nam takoj na začetku priskočili na pomoč prosto- voljci. Brez njih bi dela ne zmogli. Tisti, ki delujejo v tretjem svetu kot prosto- voljci, misijonarji ali laični misijonarji, se obračajo na nas. Tam namreč srečujejo veliko prizadetih, pa ni nikogar, ki bi se za takšne otroke zavzel. Pogosto osta- nejo takšni otroci skriti in jih imajo za nekoristne člane človeške družbe.
Redovnica nam je takole pisala:"Že pet najst let sem tukaj. Hiša je morala zgo- reti,da sem tako našla tam prizadetega otroka.In vendar sem to hišo obiskovala neštetokrat."
Ko se je kakšen otrok prevzgojen vrnil v vas Reeduque, se je pogosto zgodilo, da so se kakšni starši obrnili na posred- nika naše Ustanove, če bi mogli poma- gati tudi njihovemu otroku.Zgodilo se je da celo predstavnik ustanove ni vedel za tega otroka.
Predvsem je torej pomembno, da so dobri posredniki, ki poznajo ljudi in se resnično žrtvujejo za njihovo blaginjo, še prav posebej pa za prizadete otroke
Bila je vzpostavljena v deželah v raz- voju.Redno si dopisujemo.To so osebna pisma.Ustanova Liliana ima skupino do- pisnikov, ki imajo redne zveze s posre- dniki. Ti dopisniki niso poligloti. Zato je še skupina prevajalcev, ki jim pomaga. Pisma so pisana v francoščini,angleščini portugalščini, španščini, italijanščini in v indonezijskem jeziku. Zelo je pomem- bno,da smo povezani s temi,ki nas pro- sijo. Vse to zahteva veliko dela.Gotovo pa je edina možnost, da tako pridemo do posameznih otrok. Treba je biti do- miseln in imeti volje, da izkušnjo posre- duješ drugemu. V začetku smo odkrivali prizadete otroke po naključju.Danes pa jih iščemo sistematično po naših pred- stavnikih, ki živijo na terenu.
Pred desetimi leti je bila to skupinica prijateljev,ki so dajali pomoč v denarju. Danes pa jih je že več kot petdeset tisoč, ki podpirajo Ustanovo Liliana. Bolj nam ugaja beseda "prijatelji" Ustanove Liliana kot pa "darovalci". Štirikrat na leto jim pošljemo poročilo o naših "varovan- cih" = prizadetih,s slikami otrok,ki so že bili deležni pomoči,in tisti,ki jim je treba še pomagati.Tako želimo povezati naše prijatelje z otroki, da ta pomoč postane res nekaj osebnega.
Prijatelji Ustanove Liliana ne dajejo de- narja zaradi obveznosti,ampak zato,ker so prepričani, da ima tudi ta otrok pra- vico do boljše prihodnosti.
Danes je pri Ustanovi Liliana zaposlenih nekaj ljudi ob močni skupini dobrovolj- cev. In kolikor je mogoče, pazimo, da so pomoči deležni predvsem prizadeti tretjega sveta.
To je naše poslanstvo. Seveda želimo, da bi se število prijateljev še povečalo in bi tako mogli pomagati čim večjemu številu otrok.
O tem smo globoko prepričani. Vsak posameznik ima svojo vrednost in nihče ne bi smel biti zanemarjen. Ustanova Liliana hoče biti pozorna do vsakega otroka;naj čutijo,da jih imajo ljudje radi kljub prizadetosti,zaradi katere so mno- gokrat izključeni kot bitja brez dosto- janstva.
Ustanova Liliana je hotela pretrgati iz- ločenost teh otrok in jim pomagati. To dela že deset let in hočemo nadaljevati ker se zavedamo, da je po svetu še na milijone otrok, ki so zapostavljeni in za- služijo, da jim pomagamo, da tudi oni zaslišijo besede: "Pridi, tudi ti si del na- šega sveta".

lz revije "L'enfance dans le monde" N 1/1990

Prevedel Rok Gajšek

FRANCIJEV OPTIMIZEM

Deževni dnevi mi niso pre- več pri srcu.In prav takšen je bil dan,ko sva se napotili na obisk k invalidu Franciju Kumru (Draga 4, Šentrupert). Nisva ga poznali,še manj vedeli,kje stanuje.Zato sva se ustavili v župnišču, da bi bila ob župnikovi pomoči najina pot in delo lažje Gospod Janez Vidic je v tem kraju že veliko let,zato pozna ljudi v svoji župniji Skupaj smo se odpravili nedaleč stran od cerkve. Vstopili smo v hišo. Prese- nečena sem bila nad prijaznimi obrazi,ki sem jih prvič srečala. Ob invalidu Fran- ciju so bile še žena ter dve hčeri.Franci je stal pri krušni peči in prebiral svoj ča sopis.Sedli smo k mizi in začeli pogovor.

Sedaj vemo,kdo ste,pa nam povejte od kje ste doma.
Doma sem bil v Golušniku pri Trški Gori. To je župnija Otočec. Od tam je blizu do Šmarjete.Sicer sem iz verne družine

Kdaj ste se ponesrečili? Kako se je zgodila nesreča?
To je bilo za silvestrovanje-31.12.1956 ko sem bil star sedemnajst let. Na paš- niku sem pasel in opazil bombo.To sem povedal fantom v vasi. Dejali so, da jo bodo imeli za silvestrovanje.Eden je šel ponjo in jo vrgel v grmovje,a ni eksplo- dirala. Potem sem šel pa jaz po njo in mi je v roki eksplodirala. Takrat sem iz- gubil vid in desno roko.

Kako je potekalo vaše življenje takoj po nesreči? Odšel sem v šolo v Škofjo Loko.Tam sem opravil tečaj za telefoni- sta ter se učil razne pisave-med drugim tudi Braillovo. To je pisava s 64 znaki, ki se bere s prsti.

Kako pa sta se spoznala z ženo Rozi?
Prvič sva se srečala na Homu,ko je bila otvoritev elektrike. Tam sem namreč nekaj časa živel.

Potem sta se poročila? Kaj je to po- menilo za ljudi? Ja, poročila sva se tu v Šentrupertu, leta 1965. Takrat je bil sedanji župnik g. Janez Vidic tu še kaplan
Žena pove, da se dobro spominja, kako je g.Janez pripovedoval otrokom o njej, kako je pogumna, da je vzela invalida.

Kako ste sprejeli svojo invalidnost?
Na začetku je bilo težko, ker sem imel zaradi udarca v glavo ob nesreči dalj časa vrtoglavico in nisem mogel nika- mor. Po hiši sem hodil ob steni, pa me je kar zanašalo, da sem moral sesti. Po treh mesecih pa sem se že navadil.

Kako ste po nesreči spremljali obre- de v cerkvi? Vse sem spremljal s poslu šanjem. Kadar je bilo potrebno vstati, sem se ravnal po sosedu v klopi. Čutil sem,če se je dvignil oziroma sedel.Sicer pa sem bil v otroških letih ministrant in sem dobro vedel, kako si sledijo deli sv. maše.

Kako vas je po nesreči sprejela oko- lica? Doma jim je bilo težko in so trpeli z menoj. Nato pa so se morali navaditi tudi te spremembe.
Žena doda, da je mož pri štirih letih iz- gubil mamo in nato živel z mačeho.Tako se je že zelo zgodaj srečal s trpljenjem.

Kako ste se znašli zunaj, potem ko ste izgubili vid?
Pota okrog doma sem dobro poznal od prej, sicer pa daleč nisem sam hodil. Kadar sem šel proti sosedovim in po naključju zašel, se je hitro kdo oglasil, da sem spet našel pravo pot.
Spominjam se, kako nas je v Škofji Loki profesor razporedil v vrsto in smo šli drug za drugim.Kadar smo hodili ob Sori me je voda motila. Če smo odšli proti Puštalu ali Železnikom, pa je bilo lažje. Tam smo hodili sami v trgovino.

Kako vas sprejema okolica tu v Šent- rupertu?
Veliko ne hodim okrog. Grem le do bližnjih sosedov in do cerkve. Zopet ga dopolni žena: Vsak ga sprejema drugače. Eni lepo, drugi vidijo le to,da dobiva denar - invalid- nino. Poleg tega dobi še nekaj denarja, ker je bil v službi: delal je na državnem pose- stvu - pri živini in vsa ostala kmečka dela.

Kaj vam pomeni vera?Je to morda vaša opora,tolažba? Vera mi je ves čas mojega življenja,še posebno pa po nesreči, never- jetno veliko pomenila.Bila mi je nenadome- stljiva opora. Ko sem bil v Škofji Loki, smo se zbrali verni fantje in skupaj hodili v bliž- njo cerkev.Neverni nam niso delali nobenih težav. Velikokrat sem sam premišljeval o veri, in to mi je bila največja tolažba.

Imate otroke.Kako oni sprejemajo vaše izkušnje o življenju?
Imava 4 otroke: 3 hčere in sina. Vsi radi prisluhnejo mojim izkušnjam.Sprejemajo na svete za življenje,ki ni tako lahko,kot si ga mladina najpogosteje predstavlja. Otroci resno gledajo na življenje. V družini se ve- liko pogovarjamo, si izmenjujemo izkušnje in tako drug drugega bogatimo. Vse to nas že tu zbližuje in povezuje.

Družine torej vaša drugačnost ne raz- dvaja, ampak zbližuje? Misel odločno potrdi žena. Iz pogovora razberem, da se je o tem že neštetokrat trdno prepričala.

Menite, da vaša invalidnost pomaga otrokom, da bi znali v življenju spreje- mati vse vrste ljudi? Gotovo jih vsako- dnevno izkustvo v družini pripravlja na to, da bodo znali pomagati in prisluhniti kakor- koli preizkušanim. Vemo, da se iz življenja veliko več naučimo kot iz knjig.

Kakšen je vaš delavnik?
Ko gredo domači na delo, mi naročijo, kaj naj pripravim.Tako zakurim štedilnik,skrbim za ogenj, pazim vnukinji, grem okrog hiše in kaj naredim,berem časopise in poslušam kasete.

Omenili ste, da pazite vnukinji. Kako vam gre to delo od rok?
Zelo dobro se razumemo. Zjutraj,ko ju pri- peljejo, me že pri vratih kličeta. Skupaj se igramo. Kadar je potrebno mlajšo preobleči mi starejša svetuje,kako naj obrnem posa- mezno oblačilo, da bo pravilno. Tega dela sem navajen že od svojih otrok. Zdi se mi, da otrok čuti, kdo ima z njim opravka, in sam veliko pomaga. Tako se otroci priva- jajo na delo že od malega.

Nam lahko zaupate, kako pa opravljate delo kurjača?
Preden zakurim štedilnik, si vse pripravim. Ko že gori, pa po toploti občutim, kdaj je še dovolj ognja in kdaj le žerjavica.
Zakurim tudi v krušni peči, čeprav mi do- mači to opravilo branijo. Pa saj sem tega dela navajen že od mladosti.

Imate telefon. Opišite nam, kako tele- fonirate? Povedal sem že, da sem opravil telefonski tečaj.Imam navaden telefon. Telefoniram tako,da štejem luknje na števil čnici in tako vrtim željene številke. Štejem pa vedno po krajši poti.

Si morda s kom dopisujete? Ne,raje upo rabljam telefon. Prek njega vzdržujem vezi s prijatelji in znanci.

Ste vključeni v kakšno društvo?
Sem član zveze slepih, vključen sem tudi v društvo civilnih vojnih invalidov Trebnje ter v društvo upokojencev.

Se udeležujete srečanj, ki jih prirejajo ta društva? Ja. Pred kratkim sem bil na Čatežu,kjer je bilo srečanje invalidov iz vse Slovenije. To je bilo ob dnevu invalidov. Sedaj pa bo kmalu srečanje trebanjskega društva. Na taka srečanja me vedno spre- mlja kdo od domačih.

Uporabljate palico za slepe?
Palico imam, a je ne uporabljam. Tu okrog se znajdem brez nje,če grem pa bolj daleč me pa vedno kdo pelje. Sicer pa je sedaj že veliko pripomočkov za slepe.

Ste za Prijateljstvo že slišali?
Slišal sem že, a kaj dosti o tem ne vem. Redno se udeležujem srečanj za bolnike in invalide v domači župniji. Tam sem se pred leti srečal tudi z urednikom Prijatelja.

Hodite na srečanja bolnikov na Brezje?
Do sedaj še nisem bil. Vedno se kaj zatak- ne pri prevozu. Hodimo pa na Trško Goro in Zaplaz.

Včasih se srečamo z ljudmi, ki se jezijo na Boga, se sprašujejo, zakaj so sploh na svetu. Kaj bi jim vi dejali?
Kljub svoji invalidnosti sem vesel, da sem na svetu. Obupanim ljudem polagam na srce to, naj se oklepajo vere,saj nam daje zaupanje, ljubezen in moč v preizkušnjah.

Ste kdaj pomislili, da ni vredno živeti, če si invalid? Če bi me spremljale takšne misli, potem gotovo ne bi prišel daleč. To človeka potre.Vedno je treba misliti za na- prej in v vsakem trenutku življenja iskati nekaj svetlega, spodbudnega. Ne smeš se prepustiti dolgočasju. Vedno je treba najti neko zaposlitev.

Si morda kdaj krajšate čas s petjem?
Ne, to pa res ne. Rad pa poslušam kasete.

Spremljate verske oddaje na radiu in televiziji? Redno poslušam radio Vatikan ter verske oddaje na radiu Novo mesto.Ob praznikih pa seveda poslušam tudi prenos sv.maše.Vse postaje najdem kar lepo sam.

Slepi imate torej dobro razvit sluh in tip. Brez tega bi se res težko vključevali v življenje.
Žena doda, kako po hoji in glasu spozna, kakšen je človek,ki pride v hišo.Navadno ji po obisku opiše človeka, kot ga je doživel. Pove, če je suh ali debel, velik ali majhen, prijazen, osoren, žalosten, grob... Takoj tudi občuti, kakšno je razpoloženje pri ot- rocih. Z njimi je sicer zadovoljen in vesel, da jih ima.

Vam je kdaj dolgčas?
Nikoli se ne dolgočasim. Tudi takrat ne,ka- dar sem sam doma. Poiščem si kakršnokoli delo in čas mi hitro mineva.

Ali v družini kdaj skupaj molite? To pa skoraj vsak večer. Pogosto tudi zjutraj. Imamo različne molitve. Največkrat molim naprej jaz.Kadar molimo rožni venec,pa moli vsak eno desetko. Običajno se pred molit- vijo dogovorimo, koliko časa naj bi trajala.

Katero versko literaturo imate v dru- žini? Imamo Ognjišče, Družino, Mohorjeve knjige,Tretji dan.Ko so bili otroci še majhni smo imeli tudi Mavrico.

Kako otroci sprejemajo vašo invalid- nost? Hčerka pripoveduje,da je v zgodnjem otroštvu včasih zavidala sovrstnikom, ko so pripovedovali, kam vse gredo z očeti. Kasneje, ko je odraščala in se ob očetu vzgajala, se nanj navezovala, pa je vedno bolj opuščala otroško željo po drugačnem očetu. Pravi, da sedaj očeta pod nobenimi pogoji ne bi zamenjala.

Se spominjate kakšnega dogodka iz otroštva? Ja, dobro se spominjam, kako so mi nekoč fantje zažgali papir. Tako sem se prezgodaj zbudil. Šel sem v hlev že ob dveh zjutraj,namesto ob pol petih. Prema- knili so mi tudi uro, a slišal sem, ko je na Trški Gori odbilo dve. Odšel sem kar v hlev in do jutra legel kar v jasli.
Pogovor smo prekinili in prosili Francita, da nam iz svojega časopisa kaj prebere. Prst je drsel po pikah Braillove pisave in Franci je črke zlagal v besede ter bral. Ko je kon- čal, je povedal, da njegov prijatelj bere z ustnicami, ker je brez obeh rok.

Časopis je za vas torej stik s svetom?
Da, tu izvem vse novice iz domovine in tujine.

Je v vaši okolici veliko invalidov?
Slep sem v celi trebanjski občini le jaz. Drugačni invalidi pa so tudi tu kot povsod. Tako se največ povezujem s sebi enakimi, in sicer iz Novega mesta in Ljubljane. Obi- skujem pa tudi druge v bližnji okolici.

Kaj vam je ostalo najbolj v spominu iz časov vaše invalidnosti?
Ko so bili otroci še majhni, sem jim kazal, kako splezaš na drevo in otreseš jabolka. Šel sem okrog drevesa,otipal,kje so veje - ugotovil,kako so razraščene,ter splezal na drevo.Otroci so me opazovali in kasneje to tudi delali. Očitno pa niso bili edini opazo- valci moji otroci.Nekdo me je namreč prija- vil na socialno, da ne potrebujem nobene invalidnine, saj vidim, če lahko plezam po drevju. Moral sem na komisijo.

Vedno ste imeli spremljevalca, če ste šli bolj daleč od doma.Kdo je bil najpo- gosteje vaš spremljevalec?
Spremljali so me otroci. Od tretjega leta starosti so bili že moji vodiči.
Žena pove, kako ji je on kazal pot, ko sta šla prvič na njegov rodni dom. Povedal ji je za vsako hišo,znamenje, kapelico, vino- grad...
Po mleko k sosedovim sem hodil sam, prav tako tudi k bližnjim invalidom. Na trdem terenu se laže orientiram kot na travi. Če grem mimo drevesa, čutim senco. Če je na poti kamen,ga marsikdaj zadenem.Po svoje se znajdem tudi v križišču.
Kadar grem v hlev in stopim v gnoj, moram oprati škornje. To opravim sam. Vzamem palico in se napotim do bližnjega potoka. S palico pred sabo izmerim globino vode, da ne zaidem v preveč globoko.

Kaj se vam zdi najpomembnejše v živ- ljenju? Kako vi najlažje premagate težave?
Meni največ pomeni molitev. Pred kratkim, ko sem bil hudo bolan, mi je prav molitev dajala moči,da sem bolečine laže premagal Sicer pa se z dobro voljo premaga vse.
Žena še pove,kako je bil mož s tremi otroki en teden sam doma, ko je bila ona v bolniš nici.To je bilo ob rojstvu najmlajše hčerke, ki se je rodila s sedmimi meseci.
Zaupali so drug drugemu ter delali, kar je kdo zmogel. Pa je šlo.

Pogovor je bil izredno prijeten. Čas je pre- hitro tekel dalje. Komaj sem verjela urinim kazalcem. Morali sva se posloviti. Tesnoba ki me je težila ob prihodu, je že zdavnaj minila.Bogatejša za mnogo izkušenj in spo- znanj sem stisnila roko mojim novim prija- teljem. Obogateni sva sedli v avto in se poslovili od tega kraja. Še je deževalo, a sedaj nisem utegnila misliti na dež. Prek neba se je za slovo razpela še čudovita mavrica. Še eno prijetno doživetje,ki nama bo pomagalo ohraniti lepe spomine na novo prijateljstvo. Premlevali sva naš pogovor, občudovali ljudi z velikim zaupanjem in brez mejno ljubeznijo,kar je značilno za Francija Obenem pa sva si postavljali vprašanje, kako naju je "ocenil" Franci s svojim čudo- vitim občutkom za človeka.

Kramljali sta Mili in s. Edith

KARITAS V ŽUPNIJI IN ŠKOFIJI

I. DIAKONIJA JE TEMELJNA RAZSEŽNOST

KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA

1. Janezovo poročilo o zadnji večerji

Kdor na veliki četrtek obhaja mašo in s tem tudi postavitev evharistije, je presenečen, da evangelij niti enkrat samkrat tega ne omenja. Poroča samo o umivanju nog,vse- kakor po vzorcu govorice in pripovedovanja o postavitvi evharistije:"Vstal je od večer- je, odložil vrhnjo obleko, vzel prt in se z njim opasal.Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge" (Jn 13, 4-5). Podobno se glasi v drugih evangelijih: "Ko so bili pri večerji, je Jezus vzel kruh in jim ga dal ... vzel je kelih in jim ga dal" (Mt 26 26-27; Mk 14, 22-23; Lk 22, 17-19). - Kot sklep tega poročila stoji Jezusova beseda: "To delajte v moj spomin". (Lk 22,19). Po- ročilo o umivanju nog se končuje z bese- dami: "Zgled sem vam dal, da tudi vi drug drugemu storite, kakor sem vam jaz storil". (Jn 13, 15).
Pomembno se pri tem zdi tudi to, da Jane- zov evangelij sploh ne omenja postavitve evharistije. Nasprotno drugi trije evangeliji ničesar ne omenjajo o umivanju nog.Iz te- ga lahko sklepamo,da obe poročili podajata dve strani iste resničnosti: Kdor govori o evharistiji,pripoveduje o umivanju nog,kdor pa govori o umivanju nog, opisuje to, kar praznujemo v evharistiji. Zato se glasi v enem od koncilskih dekretov: Krščansko občestvo je zgrajeno samo, če ima ko- renine in temelj v praznovanju evhari- stije ... To slavje pa je le tedaj pravo in dovršeno,če vodi v različna dela ljube- zni do bližnjega in medsebojne pomoči (Služba in življenje duhovnikov, 6. člen). Liturgično občestvo (communio) je torej laž, če ni izraz medsebojnih dejanj ljubezni in če ne vodi v dejanja ljubezni do bližnje- ga. Ljubezen do Boga se ne da ločiti od ljubezni do človeka in ljubezen do človeka je ljubezen do Boga.Služba sočloveku, dia- konija v polnem pomenu, je torej temeljna razsežnost krščanske vere oz.krščanskega življenja.Usposablja za pristno udeležbo pri liturgiji in za verodostojno oznanjevanje.

2. Govor o poslednji sodbi

V velikem govoru o poslednji sodbi Jezus izrecno ne omenja niti vere niti upanja, niti oznanjevanja in ne liturgije, ampak službo sočloveku: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo,ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Lačen sem bil in ste mi dali jesti.." (Mt 25,34-36) To gotovo ne pomeni, da morda vera ali liturgija nista pomembni ali da ju je možno nadomestiti s socialnimi deli. Hoče pa reči, da se vera in vse delovanje v Cerkvi meri po odnosu do sočloveka,in sicer po 8.Božji zapovedi: Ne pričaj po krivem.
Izvrševanje vere je torej ljubeče dejanje sočloveku, je torej diakonija. Če si človek za to ne prizadeva in tega ne dela, je vse versko delo laž.
Zato mora biti vse delo Cerkve uvajanje v diakonijo. Dušno pastirstvo je uvod v dia- konijo posameznika, občestva, škofije in cele Cerkve. Tudi Cerkev kot celoto bo nekoč Gospod in Sodnik vprašal predvsem, kaj je storila za svoje najmanjše brate.

Življenja katoliškega župnijskega občestva v naših deželah nikakor ne prežema zavest ki prihaja do veljave v poročilu o umivanju nog in Jezusovem govoru o poslednji sodbi Župnijsko delo določa predvsem urejanje Božje službe, obhajanje zakramentov in ustrezna priprava na to. Določajo ga sre- čanja različnih apostolskih skupin, prilož- nostni prazniki, romanja in izleti, vodenje matičnih knjig in cerkvenih računov.Karita- tivno dejavnost pa večinoma ureja Vincen cijeva konferenca ali socialno karitativni odbor župnijskega pastoralnega sveta.
Posledica take 'delitve dela' je na eni stra- ni to, da diakonija ni v zavesti celotnega občestva, marveč se zdi le dejavnost do- ločene interesne skupine. Na drugi strani pa je tudi diakonija nekako zreducirana na določeno socialno nudenje pomoči.
"Uspeh" apostolskih skupin in učinek litur- gičnega slavja pa je zaradi ločitve od dia- konije oslabljen in postavljen pod vprašaj.
Jezuit Alfred Delp, ki je bil 1945 v zaporu umorjen, je napisal stavek, ki ga ne more- mo dovolj navajati in si ga vzeti k srcu: "Noben človek ne bo veroval v sporočilo o odrešenju in o Odrešeniku,dokler se ne bo- mo z vsemi močmi trudili v službi telesno, duševno, socialno, gospodarsko, naravno ali kakorkoli bolnega človeka." (A. Delp, Schriften IV, Frankfurt 1985, 319). Zah- teva "vrnitev Cerkve v diakonijo", in sicer v dvojnem pomenu: zgodovinsko gledano je bilo v začetku Cerkve težišče diakonija; pomislimo na pomen, ki ga Pavel v svojih pismih pripisuje cerkvenim nabirkam; pomi- slimo na pomen diakonov in "vdov", ki so očitno podobno ženskim diakonom na po- dročju diakonije imele učinkovite službe; pomislimo na 'diakone' v Apd 6,ki so dejan- sko predstavljali škofovski kolegij za grško govoreče kristjane. - "Nazaj v diakonijo" pa je mišljeno tudi v smislu vrednotenja in postavljanja teze: Celotna dejavnost in življenje krščanskih občestev naj bi bilo usmerjeno v diakonijo občestva.
Vrnitev v diakonijo pa bi lahko pomagala tudi prizadevanju marsikaterega občestva. Kadar je treba opraviti določeno dejanje, za katerega je bil človek lahko ustrezno motiviran,se pogosto presenetljivo najdejo novi sodelavci in se drugi navdušijo za to.
Ni lahko povedati, kaj vse je mišljeno z diakonijo. Zato je pojem diakonija pogosto zožen na določeno socialno dejavnost; posredovati življenjske potrebščine,obleko, prenočišča, finančno pomagati. Diakonija pa pomeni docela službo človeku, pomoč v vsaki stiski. To je mišljeno tako celostno, da bi morala občestva vedno razmišljati o tem, katero diakonijo vsakokrat od nje za- htevajo in kje je treba postaviti težišče.
Diakonija ni samo odnos ali prepričanje; ni samo pripravljenost za službo,ampak dolo- čena služba.Kot služba občestva je možna samo, če poteka organizirano in je za to na razpolago institucionalno ogrodje, vsaj delovni krog z ustrezno kompetenco.
Organizirana diakonija spada k temeljni op- remi vsake župnije. Z organizatorskim ogro djem dosežejo,
• da ima občestvo sploh specializiran organ za diakonijo,
• da vzpostavlja ta organ stalen stik s Škofijsko Karitas,
• da ostaja občestvu diakonija v zavesti kot temeljna razsežnost krščanskega življenja,
• da je Cerkev, ki je v celoti "znamenje in orodje" božjega kraljestva, po določenem občestvu na kraju samem tudi znamenje in orodje Kristusove služeče ljubezni (umiva- nje nog!) do vseh ljudi.
Organizirana diakonija (Karitas) je torej soudeležena pri zakramentalni, to je vidni resničnosti Cerkve.
V cerkvenem zakoniku pod nalogami in dolžnostmi župnika nič ne piše izrecno o diakoniji in Karitas. Rečeno je samo, da je poklican "izvrševati za to skupnost (tj. za župnijo) službo poučevanja, posvečevanja in vodenja, pri tem pa sodelujejo tudi drugi duhovniki ali diakoni kot tudi laiki po merilih prava" (3 can. 519 CIC). Sicer pa celoten Kodeks o diakoniji in Karitas ne vsebuje ni- česar. Po izčrpnem poglavju o službi ozna- njevanja v Cerkvi (can. 747-833, torej 86 kanonov) in prav obsežnem delu o službi posvečevanja Cerkve (can.834-1253,torej 419 kanonov) ni niti enega stavka o dia- koniji in Karitas.
Vendar obstaja tehten razlog, da ima žup- nik tudi v področju diakonije posebno od- govornost: župnik je lahko samo duhovnik, in v duhovnika je posvečen samo kdo, ki je diakon - in tudi kot duhovnik to ostane. Lahko je kdo diakon, ne da bi postal duho- vnik; ne more pa postati duhovnik,ne da bi bil diakon. Čeprav to tudi v zavesti duhov- nikov in župnikov nima posebno velike vlo- ge, je treba iz tega napraviti sklepe in se jih zavedati:župnik je kot posvečen diakon tudi na poseben način odgovoren za diako nijo svojega občestva.Njegova poklicanost za vodenje občestva (prim. can. 519 CIC) se nanaša tudi na diakonijo. Te naloge ne sme popolnoma prenesti na druge sode- lavce. O področju diakonije se mora stalno informirati in je tud odgovoren, da je po- jem diakonije dovolj široko zajet, da on kot župnik spremlja in spodbuja sodelavce na tem področju in koordinira njihovo službo z drugimi sodelavci.
Odgovornost župnika za področje diakonije lahko seveda izpeljemo tudi iz treh temelj- nih funkcij krščanskega občestva: Če žup- niku pripada vodstvo občestva, potem je samo po sebi umevno, da je za diakonijo prav tako pristojen kot za oznanjevanje in liturgijo.

Če pogledamo cerkvene dokumente,dobimo vtis, da je Škofijska Karitas pomembnejša od župnijske diakonije. Koncil in cerkveno pravo sta vsekakor škofom naložila nekaj stvari, kar pri župnikih in občestvih ni - ali vsaj ne tako izrecno - rečeno.
Hierarhija v Cerkvi ni kakor kariera kakšnega oficirja. Ko je poročnik povišan v stotnika, ni več poročnik, ampak stotnik; iz nižje stopnje se pomakne v višjo.
Kdor pa nasprotno sprejme višjo cerkveno službo, mu ostane vedno naloženo, kar mu je bilo dano po nižji službi. Kdor je posve- čen v duhovnika,mora biti diakon in ostane tudi diakon. Kdor je posvečen v škofa, os- tane diakon in duhovnik.To je prihajalo prej do veljave tudi z liturgično obleko: škof si je nadel najprej obleko diakona, čez to obleko duhovnika in nato škofovsko obleko To je bila nekoliko dolgotrajna procedura, toda ob tem sem že kot ministrant dojel, kar nam je razložil cerkovnik: škof je in os- tane tudi diakon in duhovnik. Ni opravljal najprej "nižjih stopenj",da bi si nabral malo izkušenj,ampak ostane kot škof na odličen način odgovoren za to, za kar je bil dolo- čen po vsakokratnem posvečenju. Je prvi diakon v svoji škofiji, voditelj celotne Ško- fijske diakonije: "Voditi in vzgajati morajo celotno družino svoje črede tako,da vsi,ki so jim pred očmi njihove dolžnosti, živijo in delujejo v skupnosti ljubezni". (Koncilski de kret o pastirski nalogi škofov v Cerkvi, 16)
V cerkveni konstituciji je seznam škofovih vrlin, v katerem med drugim piše: "Škof ... naj ima pred očmi zgled dobrega pastirja, ki ni prišel, da bi mu stregli, marveč da bi stregel (diakonesai prim. Mt 20,28) ... Ker bo Bogu moral dati račun, naj (za svoje podrejene) ... z vsakovrstnimi deli ljubezni (omnibus operibus caritatis) skrbi enako tudi za tiste,ki še niso od ene črede" (Cerkev 27)
V tem tekstu je pomembno, da diakonija ni opisana kot službeno opravilo škofa,ampak bolj kot osebno dejanje in kot njegov dober zgled.Tako predpisuje tudi dekret o škofih: "Pri svojem oznanjevanju naj (škofje) do- kažejo materinsko skrb Cerkve za vse ljudi naj bodo verni ali neverni,in se na poseben način zavzemajo za uboge in slabotne" (O škofih 13). Pomembnen je poudarek, da se diakonija, za katero je škof odgovoren, ne nanaša samo na člane Cerkve, ampak na skrb za vse ljudi,"naj bodo verni ali neverni"
Osebni škofov zgled je vedno znova pou- darjen, npr. v Dekretu o pastirski službi škofov: "Škofje morajo biti pripravljeni za vsako dobro delo (prim. 2 Tim 2, 21)" (O škofih 16). "Stvar vsega božjega ljudstva je - pri tem mu bodo z besedo in zgledom na čelu skofje -, da po svojih močeh lajša bedo naše dobe," piše v Konstituciji o Cer- kvi (Cerkev v sed. svetu, 88).
Škofijske diakonije ne smemo omejevati na delovanje Škofijske Karitas. Celotno življenje škofije in vse njene ustanove,vse oznanje vanje in liturgija so usmerjeni v celostno diakonijo oz.jih je treba v to usmeriti. Ško- fijska Karitas ima pri tem posebne naloge:
Sodelavci v župnijskih Karitas morajo biti kot drugi sodelavci v župniji teoretično in praktično usposobljeni in jih je treba spre- mljati v njihovi službi. Na področju liturgije je to npr.že samo po sebi umevno: Referat za liturgijo pri pastoralnem uradu ima redna šolanja za sodelavce v liturgičnih komisijah župnijskih pastoralnih svetov. Za sodelav- ce v apostolskih skupinah so celodnevna šolanja. Na področju Karitas skoraj ni po- sebnega izobraževanja za sodelavce v župnijski Karitas.
To je v prvi vrsti naloga škofijske Karitas. Ta lahko izvaja šolanje, posreduje teoreti- čne osnove, opravlja statistike,pomaga pri diagnozi situacije.Če posreduje informacije o večjih območjih, da pokaže na vzroke in povezave posameznih stisk, v posameznih občestvih laže odkrijejo določene stiske. Poleg tega lahko z izmenjavo izkušenj na- stajajo tudi spodbude za pomoč v posa- meznih občestvih.
Že Pavel je svojo znano nabirko za občes- tvo v Jeruzalemu (prim.2 Kor 8,8) sprožil in izvedel kot skupno delo mnogih občestev. Podobno škofijska Karitas izvaja tudi da- nes hišno nabirko kot skupno delo vseh občestev škofije, organizira v sodelovanju z vsemi občestvi nabirke pri nenadno nas- talih katastrofah in drugih nesrečah.
Bilo bi zelo zaželeno, da bi poleg tega bolj učinkovito sodelovali z občestvi, na primer s projekti, ki jih mora podpirati vrsta župnij ali imajo v vseh občestvih ljudi, ki informi- rajo in so soodgovorni.
Vsaka škofija lahko danes postreže z ob- sežno listo institucij in organizacij,ki bi bile pretežko breme za posamezno občestvo: domovi za prizadete,otroške vasi,ustanove za resocializacijo izpuščenih zapornikov, pomoči za alkoholike in narkomane itd.
Zaradi množice karitativnih ustanov je po- trebno,da se vedno znova o tem informira. V prvi vrsti naj sodelavci župnijskih Karitas natančno vedo in dobijo vsakokrat najnovej- še informacije.Marsikatera pomoč izostane zato, ker je na voljo premalo informacij, kako bi bilo treba pomagati.
Stiska ljudi presega vse meje ver in cerkvá Je mednarodna, medcelinska in nadkonfe- sionalna.Zato mora biti tudi pomoč takšna. Zato je upravičeno konferenca Karitas direktorjev kakšne dežele in konferenca Caritas Internationalis. Ekumensko sodelo- vanje na nobenem področju ni tako lahko kot na področju Karitas. Morda bo to kdaj pripeljalo cerkve bliže med seboj kot teo- loške debate in cerkvena službena poga- janja, čeprav so seveda tudi potrebna. Besede Alfreda Delpa veljajo predvsem na področju karitativne diakonije: "Če bodo Cerkve dajale človeštvu še kdaj pohujšljivo podobo o krščanstvu, ki se prepira, so od- pisane." (Delp, Schriften IV, 319)

Službeno nalogo župnika in škofa na pod- ročju diakonije smo že omenili. Dopolniti je treba še vprašanje o stalnem diakonu in o vodstveni službi laičnih sodelavcev na po- dročju Karitas.
V Dekretu o misijonski dejavnosti Cerkve piše: "Možje v diakonski službi naj že kot katehisti oznanjajo božjo besedo ali v imenu župnika in škofa vodijo oddaljene krščan- ske občine ali s socialnimi in dobrodelnimi dejanji izkazujejo ljubezen. Koristno je, da jih utrjujejo s polaganjem rok, kot so jim naročili delati apostoli,in jih tako še tesneje združijo z oltarjem; tako bodo svojo službo zaradi zakramentalne milosti diakonata še uspešneje izvrševali." (16)
Nameni,ki jih je imel koncil s ponovno uve- dbo stalnega diakonata, so se le skromno uresničili. Od katehistov v Tretjem svetu se jih je dalo le malo posvetiti v diakone,in od tistih, ki so bili v naši deželi posvečeni v stalne diakone, jih je malo, ki dojamejo osnovne funkcije diakonije. Eden od vzro- kov je gotovo v tem, da je hotel koncil s stalnim diakonatom uresničiti preveč želja hkrati: oznanjevanje, vodenje župnij brez duhovnika, profesionalizacija in vodenje karitativne diakonije. Zato do danes ni uspelo podati,kakšen naj bo stalen diakon.
Ker stalni diakoni niso izpolnili pričakovanj, je cerkveno pravo vse naloge, ki so bile na liturgičnem področju namenjene stalnemu diakonu, načelno-čeprav z različnimi prav- nimi omejitvami-predvidelo tudi za poobla- ščene laike.Izjema je samo homilija pri ev- harističnem slavju; ta je pravno obdržana za diakona. Posledica je kriza v identiteti diakonata. Gotovo bi pomagalo, če bi se vodstvo Cerkve vsaj sedaj odločilo, da po- udarja "službeno predstavljanje in vodenje diakonije", kakor so predlagali tisti teologi, ki so se zavzemali za ponovno uvedbo stalnega diakonata.

Cerkvena služba je po novem kodeksu "sleherna služba, ki je po božji ali cerkveni odredbi za trajno postavljena in služi du- hovnemu namenu" (can, 145 §1 CIC). Če je treba diakonijo razumeti kot temeljno nalogo Cerkve in krščanskega občestva, pač ni nobenega dvoma, da služi "duhov- nemu namenu". Na tem področju so danes službe, ki so po cerkveni odredbi za stalno postavljene in sprejete kot dejavnost s polno zaposlitvijo, npr. direktor Karitas, pa tudi vsi drugi sodelavci na področju Karitas ki svojo dejavnost poklicno opravljajo in imajo zato posebno cerkveno zadolžitev. Ni odvisno od vrste in načina zadolžitve, da kdo opravlja cerkveno službo. Tudi ne od posvetitve ali nastavitvenega dekreta. Pač pa je odvisno od tega, za kaj je koga pooblastilo cerkveno vodstvo. Za to npr. nikakor ni potrebno, naj se da tisti, ki vodi Karitas, posvetiti v diakona, da je lahko v službi Cerkve na področju diakonije.
Zato je že čas,da začnemo misliti drugače Pojem pastorale moramo zopet zajeti tako široko, da zajame oznanjevanje, liturgijo in diakonijo. Diakonija mora zopet zajemati celotno prakso Cerkve,kot poudarja naslov DIAKONIA, mednarodne revije za prakso Cerkve, in kot jo razume apostol Pavel, ki svojo celotno apostolsko nalogo imenuje diakonija: "Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh" (1 Kor 12, 5-6). Govoriti moramo o diakoniji po oznanjevanju, po liturgiji in po karitativni službi, ki jo nosilci služb tudi službeno predstavljajo.
Diakonijo predstavlja diakon-toda ne samo on. Cerkvena diakonija je danes tako mno- gotera, da jo lahko predstavlja in naj jo predstavlja cela vrsta služb. Nekaterim je služba naložena prek posvetitve, drugim prek posebnega škofovega pooblastila. Seveda bi bilo smiselno, da bi takšno poo- blastilo izročili v okviru liturgične slovesno- sti, da bi tako prišel do veljave tudi pred občestvom pomen te službe znotraj Cerkve.
Vprašanje glede oznake "nosilec službe" za službene sodelavce v Karitas se zdi morda komu nesmiseln prepir za besede. Vendar pa lahko pripomore k temu, da Cerkev kot župnijsko občestvo, kot škofija in kot sve- tovno občestvo bolje dojema: Diakonija je eno temeljnih opravil Cerkve, da, njena temeljna naloga, njej pa so podrejene vse druge naloge.

Linz, 26. aprila 1991

KO BOG ZASIJE V NAŠIH DEJANJIH

Morda preveč zapletamo stvari in vse pre- več razmišljamo,kako bi Božjo besedo pre- vedli v jezik modernega človeka, premalo pa si prizadevamo govoriti jezik ljubezni.
Ko je Jezus rekel učencem,da so luč sveta ni mislil na globoke pridige ali na njihovo učeno teologijo, pač pa na izžarevanje, ki izhaja iz njihovih dobrih del:Tako naj sveti vaša luč ljudem, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16).
Dokument iz prvega obdobja Cerkve bi nam lahko pomagal, da bi to Jezusovo be- sedo uresničevali v naših občestvih.Opisuje naloge diakona občestva, toda hitro se pokaže, da gre to za več kot za določene službe Cerkve. Gre za Cerkev v celoti. Gre za to, kako je Bog navzoč v Cerkvi, kako ga zastopa občestvo v tem svetu.
(1) Mesto duhovnikov in diakonov naj bo za prezbiterijem. Takoj ob cerkvi naj bo prenočišče (hospic),kjer glavni diakon spre jema tujce.
(8) Kot je prav in primerno, hodi duhovnik z diakonom v hiše bolnikov in jih obiskuje. Premisli,kaj lahko reče primernega in korist nega, posebno vernim.
(10) Diakon dela in sporoča samo to, kar mu je naročil škof.Je svetovalec celotnega klerusa in tako nekako kot prispodoba vse Cerkve. Neguje bolnike, skrbi za tujce in pomaga vdovam. Očetovsko se zavzema za sirote in prihaja v hiše ubogih, da bi ugotovil, ali kdo tam živi v strahu, je bolan ali je zašel v stisko.Hodi h katehumenom v njihova stanovanja,da bi malodušne spod- bujal in nevedne poučeval. Preoblači umrle može,pokopava tujce,zavzema se za tiste, ki so zlepa ali zgrda zapustili domovino. Občestvu omenja imena tistih,ki potrebuje jo pomoč.Pri tem naj ne obremenjuje škofa in naj mu poroča samo v nedeljo, da bo ta o vsem na tekočem.
(12) Če deluje diakon v mestu ob morju, naj skrbno preiskuje obalo; morda je na- plavilo truplo. Obleče naj ga in pokoplje. V domovanju tujcev naj se zanima, ali ni tam morda bolnik, ubogi ali kdo umrl. Občestvu bo sporočil, da naredi za vsakega, kar je potrebno. Hrome in bolne bo okopal, da bodo laže prenašali bolezen. Vsem bo prek občestva omogočal, kar je potrebno.
(13) Za vsako občestvo naj se postavijo: 12 duhovnikov, 7 diakonov in 14 subdiako- nov. Vdov, ki jim (pri božji službi) pripada posebno mesto (levo za duhovniki), naj bo 13. Najbolj vnetega in sposobnega upravi- telja naj izvolijo, da bo sprejemal tujce. V cerkveni hiši za goste naj bo stalno dose- gljiv,nosi naj belo obleko in štolo čez rame
(14) Diakon bo v vsem kot oko Cerkve; prizadeval si bo, da bo vzor pobožnosti.
Tu bomo preskočili, kar govorijo cerkvena navodila o katehetskih in liturgičnih nalo- gah,in se osredotočimo na izjave o karitas občestva, ki postane v njem do določene mere personificirana.
Ta odločnost krščanskih občestev, da se spoprimejo z bedo, kjerkoli se pokaže, je morala narediti nezaslišan vtis na poganski svet. Domnevajo, da je to zavzemanje za uboge v antičnih mestih pripeljalo k Cerkvi veliko več ljudi kot njihove pridige o evan- geliju.Bolje rečeno:njihovo karitativno delo je bil notranji moment njihovega oznanje- vanja, izraz novega bratstva, h kateremu so se zbirali in ga obhajali v evharistiji. Prenočišče in cerkev, karitas in Božja slu- žba so spadali neločljivo skupaj. Govorili so o nekem drugem Bogu, kot ga je pogansko duhovništvo poprej zastopalo; o Bogu ljudi - ne državne blaginje in "javne roke". Ker oznanjevanje evangelija, živo bratstvo in to nesebično zavzemanje za uboge učin- kujejo skupaj, nastane ozračje, v katerem postane otipljivo, kdo Bog dejansko je, ki želi, da se sključeni vzravnajo, da ujetniki najdejo k luči in da so ubogi deležni Vese- lega oznanila,da so Božji otroci (prim.Lk 4, 18 sl).Tako postane občestvo "Kristusovo pismo,ki ga poznajo in berejo vsi ljudje, ki ni napisano s črnilom,temveč z Duhom ži- vega Boga,pa ne na kamnite table,marveč na table človeških src." (2 Kor 3,3)
Ali je bila ta pozornost do ubogih lahko neke vrste "misijonska strategija"? Ta sum se je v antičnem svetu dejansko pojavil in je še danes navzoč v Cerkvi tam, kjer uvr- ščajo Karitas samo kot "pripravljalno delo, kateremu bi morala šele slediti "dejanska pastorala". Naša cerkvena navodila potr- jujejo ravno nasprotno. So ganljivo priče- vanje za to, da "ljubezen,ki izvira iz Boga", (1 Jn 4, 16) ne potrebuje nobene dodatne potrditve (prim. t.12). Kakšna ganljiva po- doba!Tu se ne da pridobiti nobenega člana Cerkve več in ne upati na cerkveni davek! Tu gre samo še za dostojanstvo človeka, dostojanstvo mrtvih: da se pokrije njihova golota,da njihovo truplo ne ostane prepu- ščeno potepuškim psom na obali. Tu jem- ljejo resno, da so vsi ljudje, tudi tujci, tisti brez imena, pogani, mrtvi, Božja lastnina, varno shranjeni v njegovi dobroti: "Ti pa imaš usmiljenje z vsemi, ker vse pre- moreš, in spregleduješ ljudem grehe, da se spokore. Ljubiš namreč vse, kar je,in ničesar ne sovražiš,kar si naredil; zakaj ko bi kaj sovražil, bi tega ne ust- varil. Kako bi pa moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel, ali se ohraniti, česar bi ti ne poklical v bivanje? Ti pa, življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, kar je tvoje." (Modr 11, 23-26)
Diakon, ki se sklanja nad tujim truplom, je porok za Boga živih in mrtvih. Uresničuje Božjo ljubezen - prek smrti. Če gre nato skupaj z duhovnikom v hiše bolnikov in če razmišlja o tem, kaj "naj jim primernega in koristnega reče, posebno vernim" (8), lah- ko domnevamo, da v hišah nevernih, ki jih je očitno prav tako samoumevno obiskoval ni uganjal nobene neprimerne propagande. Kdor prihaja v hiše ubogih, je tudi avtori- zirano pooblaščen, "da gre v stanovanja katehumenov, da bi obotavljajoče se opo- gumil in nevedne poučil" (10).
"Ljubezen naj bo brez hinavščine" (Rim 12, 9). K temu lahko včasih spada tudi izrecna odpoved pastorali ali misijonu. Mati Terezi- ja v hišah za umirajoče v Kalkuti ne uganja nobenega misijona; tam ne podeljuje zakra mentov za umirajoče.Na vprašanje nekega novinarja, kaj ima potem v mislih, je odgo- vorila: "Vsakemu človeku bi rada dala občutek, da je dobrodošel. Enkrat, in tudi če je to v zadnjih dneh življenja, naj bi tudi najbolj ubogi imel občutek, da je bil na tem svetu dobrodošel."
Tako mati Terezija razodeva, kaj Bog je! Tako se Bog "pojavlja" v njenih delih. To, da se umirajoči smejo smejati in jokati na njihovih ležiščih, ker se počutijo varne, je odsev Njegove luči. Tako postane očitno, da karitas ni neka predpriprava, ampak je že Božja služba, razodetje Božje slave v svetu, zakrament.
Kar dela mati Terezija, je nerazumno, ne- donosno. Ničesar ne prinaša niti družbi niti Cerkvi.Toda ravno v tem lahko pokaže,kdo Bog je.Odseva v njenih dejanjih.Ta so nje- gova epifanija.Kajti tudi Bog je nerazumen. Kot mati (lz 49, 14-16) in kot oče (Lk 15, 20)se usmili proti vsej logiki.Ve,da bi moral kaznovati, toda usmiljenje - v hebrejskem jeziku pomeni isto kot "drobovje, materino naročje"-ga premaga:"Moje srce se v meni obrača, moja notranjost v usmiljenju gori. Ne bom storil po nagibu svoje jeze,ne bom pahnil Efraima v pogibel, zakaj Bog sem in ne človek: Sveti sem v svoji sredi in ne sovražnik pred vrati" (Oz 11, 8 sl.). Tega Boga je Jezus razodel s svojim nerazumlji- vim sočutjem z grešniki, cestninarji in vla- čugami (Mk 6,34; 9,36; 20,30) - tja do nerazumno-zanesenjaške geste umivanja nog v dvorani zadnje večerje (Jn 13,1-20; Lk 22, 27). Če naša Karitas na sebi ne bi imela nič več norosti do ljubezni, ker se je popolnoma podvrgla logiki birokratskega razuma zakonov socialne pomoči, potem bi seveda postavili luč pod mernik...
Končno zbujajo pozornost imena dostojan- stva, ki jih pripisujejo diakonu: "Je sveto- valec celotnega klerusa in prispodoba cele Cerkve." (10)
Iz tega je treba slišati kritičen podton;kajti Cerkve ne enačijo šele danes z duhovniki in škofi,s 'službeno Cerkvijo',ki ima besedo, z župniki,"brez katerih ne bi nič teklo".Radi bi predstavljali Cerkev, toda podoba njiho- vega smisla je diakon. Na njem, ki hodi v hiše ubogih, umiva bolnike, da lahko malo zadihajo, in polaga mrliče v zemljo, lahko razberemo, čemu je Cerkev tu."Pot Cerkve je človek" (Janez Pavel II.), kajti on je cilj vseh poti Boga.V službi človeku ima Cerkev edino upravičenost eksistence. Kajti Bog, ki jo je vzel v svojo službo, je nedoumljivo Bog ljudi,"za nas ljudi in zaradi našega zve ličanja je prišel iz nebes",kot izpovedujemo v veri. Ali verujemo v tega Boga,se odloča v tem,ali verujemo v ljudi-v Božjem imenu!
Kdor ne beži pred stisko ljudi, ima zato v Cerkvi prvotno avtoriteto. Kdor se srečuje z revščino ljudi, je podoben Bogu, ki pravi: "Dobro sem videl stisko svojega ljudstva v Egiptu in slišal njegovo vpitje zaradi pre- ganjalcev" (2 Mojz 3,8). V Cerkvi zasluži pozornost,ko v občestvo prinaša skrbi ljudi ko mu "pove imena tistih, ki potrebujejo pomoč (10). Ko priganja verne k služenju, prepreči,da bi se občestvo ukvarjalo samo s seboj in zgrešilo svojo poklicanost. Tako postane "svetovalec celotnega klerusa".
Da takšen nasvet ni vedno dobrodošel,do- kazuje naš dokument: cela vrsta sorodnih cerkvenih navodil je,ki izrecno zagotavljajo da diakon ni svetovalec celotnega klerusa. Toliko pomembnejši je naš tekst! Nedvo- umno vztraja pri vlogi karitas za življenje Cerkve, ko zaključuje z besedami: "Diakon bo v vsem kot oko Cerkve" (14).
Samo če služi,jemlje Cerkev resno človeka In samo če služi,ima sama oči odprte.Samo kdor ljubi, pusti veljati realnost: Kaj bo postalo iz Cerkve, če bo oslepela na to oko? Kam gleda Cerkev, kam škili, če nima ubogih pred očmi?
Tako naj sveti vaša luč ljudem,da bodo videli Vaša dobra dela in slavili Vašega Očeta,ki je v nebesih" (Mt 5,16). Kakšne korake lahko naredimo, da se bo izpolnila ta Jezusova beseda v naših občestvih?
Vse se začenja pri spoznanju, da pogumno zavzemanje za ljudi, ki se nas ne tičejo, ni samo stvar velikodušne odločitve posame- znih od nas,in tudi ne stvar Škofijske Kari- tas, ki s svojimi specialisti skrbi za to, am- pak stvar vsakega župnijskega občestva, ki ne bi rado zbudilo vtisa, da je Cerkev za katoličane ali morda samo za tiste, ki pri- dejo v cerkev. Vsi mejni primeri, za katere skrbijo strokovnjaki v Karitas: narkomani in brezdomci, tujci in prizadeti, stari ljudje in psihično bolni, matere samohranilke in be- gunci imajo pravico domovanja v našem župnijskem občestvu. To ne sme biti pre- puščeno dobri volji kakšnega župnijskega sveta, ampak je to božja volja. Za to je Cerkev tu!
Zakaj nas tako malo vznemirja, da jih pri nas ni na spregled? Ali se skrivajo pred nami kot pred družbo? Ali nam ne zaupajo, ker čutijo,da nas njihove življenjske izkuš- nje ne zanimajo, ker smo popolnoma zapo- sleni s tem, da obhajamo božjo službo in župnijske praznike zase?Če opazujejo naše početje, nimajo več razloga, da bi slavili Boga,ker vse to vendar njim ni namenjeno, ampak jih pušča zunaj pred vrati ...
Morda bi bil prvi korak, če bi župnijsko ob- čestvo navezalo stike z ljudmi od Karitas, ki stanujejo ali delajo na njihovem ozemlju. Tudi oni imajo občutek, da je župnijskemu občestvu malo mar, kar po naročilu Cerkve delajo za ljudi, v stiski, kaj šele, da bi jih vprašalo za nasvet kot svetovalca celotnega klerusa" (!). In vendar so nam kot "oko" nujno potrebni, da danes ubogih - in v njih Kristusa - ne spregledamo (in ne pridemo v zadrego, da bi na poslednji dan vprašali: Gospod,kdaj smo te videli nagega in tujca, lačnega in v ječi in te nismo obiskali? (prim Mt 25,37). Temu očesu ne moremo reči: Ne potrebujemo te (prim. 1 Kor 12,14-27), saj imamo komisijo za Karitas in od ne- davnega prostovoljnega diakona! Situacija naše družbe je postala tako nepregledna, stiska si je nadela toliko obrazov, da jo la- hko rešujemo samo v odločnem, zaupnem sodelovanju profesionalnih ljudi od Karitas, krajevnih bazičnih iniciativ, komisije za Karitas v občestvih in tudi posvečenih dia- konov.
Zato je prepad,ki je med Karitas in občes- tvom v zadnjih tridesetih letih vedno večji, morda ena velikih skritih ran Cerkve v Nem čiji, skrita za veličastnim aparatom Karitas in prav tako perfektno organizirano župnij- sko pastoralo. Škoda je za oba dela velika. Ljudje pri Karitas v njihovih svetovalnicah in domovih so prav tako izolirani kot klienti; manjka jim solidarnost skupnosti verujočih; nikjer ni nikogar videti, ki bi se zanimal za njihove esktremne izkušnje, jih prestregel v njihovih obremenitvah in z njimi nosil nji- hove konflikte.(Ali človek izgubi Cerkev kot domovino, brž ko jo ima kot delodajalca?) Občestvom manjka zavest o problemih,ne- mir, socialna vest. Njihova spokorna bogo- služja so nenevarna,njihove prošnje dolgo- časne-prebrane iz knjige.Božje službe niso okvir,kjer se sme pred Bogom povedati,kaj občestvo doživlja, ampak so Božje službe že vse življenje občestva. So nadomestilo za življenje občestva.
Toda ni nujno, da je pri nas tako borno. Kjer se - v Božjem imenu in v hoji za Jezu- som - pogumno spoprimemo s stisko kraja, lahko čudovito izkusimo, da postanemo mi sami pri tem ozdravljeni, da se naša lastna tema razsvetli,da izviri v nas,ki so bili videti že zdavnaj usahli, spet začno žuboreti:

"Ko vidiš nagega, da ga oblečeš,
in se ne odtegneš svojemu sorodniku po krvi,
tedaj napoči kot zarja tvoja luč
in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje,
pred tabo pojde tvoja pravičnost,
veličastvo Gospodovo bo tvoja zadnja straža.
Če tedaj kličeš, ti Gospod odgovori.
Če vpiješ na pomoč,ti reče:"Tukaj sem"
Če odpraviš iz svoje srede zatiranje,
iztezanje prstov in prevarljivo govor- jenje,
če lačnemu nudiš, kar sam rad imaš,
in potrtega nasitiš,
zasije v temi tvoja luč
in tvoja temina bo jasna ko poldan.
Gospod te bo vedno vodil
in te v suhih pokrajinah poživljal,
dal ti bo moč,
da boš kakor namakan vrt,
kakor vrelec studenca,
katerega vode ne usahnejo."

Meditacija je objavljena v knjigi Paul M.Zulehner, Das Gottesgerücht,Patmos Verlag,Düsseldorf 1987

ŽIVETI Z AIDS-om

AIDS in moralna vprašanja

Skoraj ni dneva, da ne bi srečali te besede v medijih pretežno kot odsev naše nemoči in nezmožnosti za resnično pomoč. Vendar je AIDS povezan z mnogimi moralnimi vpra- šanji, ki bi se jih morali lotiti in ki se jih še vedno sramujemo. Valovi moraliziranja se lahko zaradi tega hitro spremenijo v obna- šanje,ki vodi v obsodbo okuženih oz.obolelih za AIDS-om,kar jih oropa tudi za njihove civilne pravice(enakopravnost na področju zaposlitve, pravica do stanovanja, zdrav- niških in zobozdravniških uslug, pravica do javnih uslug, šol itd.).
Vodilo morale,ki temelji na spoznanju Boga in njegove volje, je pozitivno gledanje celo na sicer 'objektivno' očitno negativne stva ri. (Gre za prepričanje,da AIDS ni greh ali božja kazen za tistega, ki to bolezen ima.) Nadalje temelji to gledanje na prepričanju, kakšno vrednost imajo človekova posame- zna dejanja in njegov izkustveni prostor. Ker gre za ustvarjanje novih stališč, o ka- terih pred desetimi leti še ni bilo treba raz mišljati,je verjetno razumljivo,da bomo bolj upoštevali osebno izkustvo kot (morda) že napisano normo. Čutimo namreč, da AIDS na novo zarisuje mejo med materialnim in formalnim v človekovem ravnanju in s tem zahteva novo opredelitev do tako imeno- vanih načelnih moralnih stališč,ki so preveč razumske narave in ki so nemalokrat ugo- dna podlaga za razvoj fundamentalističnih stališč,ki izražajo nesposobnost, da bi sto- pili v razmerje s stvarjo, ki je ne poznamo dovolj in ki nas torej načelno ogroža.(Fun- damentalizmi so pretežno protestna gibanja ki v stiski zaradi nevarnosti poplitvenja ali prevelike spremembe določenega nauka v nekem smislu kot vkopani zastopajo neko stališče in niso več sposobni za razumno razpravljanje o problemu).
Izhodišča za natančnejšo analizo vpraša- nja so gotovo tudi preučevanje nevarnosti glede nalezljivosti, preučevanje možnosti za spremembo vedenja v spolnosti, odpi- ranje novih vprašanj in preprečevanje, da bi tema AIDS postala razlog za nova "pre- povedana" področja in seveda iskanje od- govorov na izzive, ki jih v zvezi z AIDS-om predstavljajo rizične skupine.Toda za vsem tem naj bi stala nova naravna drža, da se začetega in nujnega ne bi ustrašili.
Tesnoba je slab svetovalec, podobno kot obsojanje obolelih ali sklicevanje na vred- nostno lestvico družbe, v kateri je skrb za obolele za AIDS-om praktično odsotna.Ne- dvomno so mnoga vprašanja, ki jih odpira AIDS, čakala, da nanje odgovorimo ne le zaradi AIDS-a.

(Prim.: Fiff/Grundel,
Von AIDS herausgefordert, Herder 1987)

Kljubovanje z novo življensko močjo

AIDS je neke vrste smrtna obsodba, ker proti njemu še vedno ni dobrega zdravila. Napovedi strokovnjakov glede naraščanja števila in možnosti obolelih, glede odkritja zdravila ali cepiva,so dokaj črnoglede. Po- vprečna doba preživetja je kratka, kljub temu pa obstajajo bolniki, ki poskušajo ta čas podaljšati in ga vsaj delno osmisliti.
"Trenutno sem zelo zaposlen, ker de- lam, obiskujem bolne ali kako drugače poveličujem Božjo ljubezen..." Tako pri poveduje dvaintridesetletni Helmut Zander ki ima že poldrugo leto AIDS polno izražen. Leto in pol je čas, ki ga statistika prisoja bolniku s polno izraženo boleznijo.Helmut pa želi živeti dlje. On je, kot pravi, eden tistih redkih bolnikov,ki na svojo smrtno imunsko pomanjkljivost ne reagirajo z odrivanjem, resignacijo in temnim obupom, temveč z novim življenjskim stilom, z novimi aktivno- stmi,z voljo in upanjem.Tako si pridobivajo novo kvaliteto življenja in si celo izboljšajo krvno sliko.
Dejansko žive tudi bolniki,ki lahko svojo do- bo preživetja na nekako čudežen način kar nekajkrat presežejo; ti se v ZDA imenujejo LTS (Long Term Survivers). Predstavljajo samo 2-5 % obolelih, toda mnogi so svojo prognozirano smrt vendarle nadživeli celo za osem let. Seveda uporabljajo vsi natančno določeno "orožje":zdravo prehrano, mnogo spanja, izogibajo se stresom in napetostim ter uživajo primerna zdravila (Retrovir). Odločilna se zdi prav njihova pozitivna živ- ljenjska naravnanost.
Priznanje bolezni je za bolnika še vedno velika težava. Zahvaljujoč neodgovornosti medijev izzove AIDS še vedno lase dvigajo če predsodke. Mnogi so si edini,da pomeni že sama bližina HIV pozitivne osebe veliko nevarnost za okužbo, za druge pa velja bolezen za "kugo homoseksualcev" ali za bolezen narkomanov. Kdor se javno izpove lahko še vedno računa na izgubo delovne- ga mesta in celo stanovanja,na odklonitev zobozdravnika, prijateljev ali staršev. Zato ostanejo mnogi pozitivni-dodatno obreme- njeni z občutkom krivde in strahu - raje v izolaciji, v skrivališču, in se vdajo v usodo.
"Možnost, da podaljšaš svoje življenje ali da vsaj živiš svoje skrajšano življe- nje,imaš le,če premagaš samopomilo- vanje in avtoagresijo,ko svojo bolezen razkriješ in prideš iz svojega skrivališča" Helmut, bojevnik za človekove pravice, je na svojem tretjem testiranju dobil pozitiven rezultat. "Sovražil sem svoje telo, bal sem se vsakega stika." Toda kmalu je obvestil svoje prijatelje, sestro, sina in tudi svoje učence. Od večine je dobil tolažbo in po- moč, toda doživel je tudi odklonitve, npr. v svoji stari stanovanjski skupnosti in pri nekaterih prijateljih, ki so mu potem skrivaj puščali darila pred vrati.Celo njegova dolgo letna zobozdravnica ga ni hotela več zdra viti. Tudi trideset drugih zobozdravnikov,ki jih je poklical, ga je odklonilo in ga prepus- tilo njegovemu lastnemu trpljenju - čeprav ob zaščiti in možnosti okužbe in čeprav so taisti zobozdravniki nevede zdravili že na ducate seropozitivnih!Vpričo teh absurdnih situacij, ki bolnim po nepotrebnem grenijo kratek čas preostalega življenja, se je Hel- mut Z. odločil, da postane aktiven. "Spri- jaznil sem se s tem,da bom umrl mlad" je napisal v svoj dnevnik, "toda ne bom pasivno opazoval, kako družba otežuje življenje seropozitivnim osebam."
Hitro mu je postalo jasno,da vodijo uradne AIDS pomoči neprimerne in nerazumevajo- če osebe, ki so za to delo premalo občut- ljive in premalo informirane. Zato je začel osnovati skupine za samopomoč prizadetih prizadetim. Po oglasu je spoznal pozitivne- ga zdravnika, ki ima podobne ideje in s ka- terim sta ustanovila organizacijo za samo- pomoč, imenovano Projekt mavrica; ta ne pomaga samo premagati prvi šok, temveč skuša bolnim vliti pogum s pogovori, medi- tacijami ... Kmalu zatem je Helmut doživel svoje ponovno rojstvo.Zapisal je: "Včeraj se mi je življenje spremenilo.Že zjutraj se začenja, pod tušem. Nič več strahu, da bi se prehladil. Zopet čutim v sebi moč, mislim, da bom zdržal."
Skupaj s prijateljem zdravnikom ni le razvijal Projekta mavrica, zopet je lahko prenesel tudi telesni stik. Postal je znan v javnosti: organiziral je demonstracije proti delodajal cem,ki so odpuščali seropozitivne. H. Zan- der nastopa na prireditvah kot govornik in razpravljalec, a mora pri tem paziti, da ne ogrozi svojega zdravja s preobremenitvijo ali s stresom. Zaradi svoje šibkosti se je po ameriškem vzorcu odločil za telesno stražo,kajti ne ogrožajo ga le radovedneži. Nekoč so ga na postaji napadli,ga zmerjali, mu nastavili na grlo nož in zahtevali izroči- tev naslovov drugih pozitivnih. Ob zdravilih ki jih sicer redno uživa,mu vendarle najbolj pomaga delo v organizaciji. Mnoge svoje prijatelje je medtem ob postelji "spremljal" v smrt.Morda želi zato v svojem prihodnjem zavetišču zaposliti sodelavce za pomoč pri umiranju.
Burkhard S. je pozitiven že tri leta in prav tako dela v AIDS pomoči. Toda še vedno ga mučijo duševne stiske in občutki krivde pred sorodniki in prijatelji. Še vedno se ne želi pojaviti v javnosti s polnim imenom. "O bolezni bom moral še veliko razmiš ljati in predvsem še veliko več govoriti kot govorim. Ne gre le za virus, gre za grozljivo vprašanje, kako bolezen raz- kriti v javnosti.S tem se zdaj bojujem." Tudi on je doživel hromečo paniko, ko je izvedel za pozitiven rezultat,dolgo apatijo, nočno nespečnost in potenje, smrtni strah in samomorilske načrte. Bal se je očeta, visokega funkcionarja v frankfurtski indu- striji.Po mnogih tednih se je s pomočjo pri- jateljev umiril. Tudi on kritizira delo uradnih struktur in ustanavlja pozitivne skupine ter je prvič javno nastopil leta 1988 na veliko- evropskem srečanju seropozitivnih v Mün- chnu. "Spodbudilo me je, ko se je demon- straciji proti diskriminaciji bolnikov z AIDS- om spontano pridružilo 5000 ljudi"V njegovi skupini so zbrani različni ljudje, npr. homo- seksualci in narkomani.Vsi skupaj učijo sebe in svojo okolico družno živeti z AIDS-om.

(AIDS-HELP, 1989)

Bolnik z AIDS-om kot prizadeta oseba

Vedno več zakonodaj ima bolnika z AIDS- om za prizadeto osebo. Leta 1978 smo v nekem dokumentu o prizadetih rekli:
"Obramba pravice do življenja ... vsebuje tudi obrambo drugih pravic,ki pomagajo pri zadetemu,da doseže polno mero osebnega razvoja,ki ga je on ali ona zmožna". (Pasto- ralna izjava katoliških škofov ZDA o prizadetih osebah, 15. nov. št. 10).
Papež Janez Pavel II. se je nedavno vrnil na isto točko, ko brani neodtujljivo dosto- janstvo vsake človeške osebe in potrebo, da se zaščiti zlasti "tiste, ki so ranljivi in najbolj brez obrambe: to je naloga, ki se ji katoliška Cerkev v Jezusovem imenu ne more in noče odpovedati."
Diskriminacija oseb, prizadetih z virusom HIV ali AIDS-om,je okrnitev njihove držav- ljanske svobode. Cerkev mora biti na tem polju njihova branilka in zahtevati enako- pravnost na področju zaposlitve, pravice do stanovanja, zdravniških in zobozdrav- niških uslug, pravice do javnih uslug, šol, zavetišč in socialne podpore.

• Glej The Los Angeles Tiding, 26. maja 1989, 1; prim. dokument Svetega sedeža ob mednarodnem letu invalidov (1981)
• (Cerkv.dok.št. 43,1990, Ljubljana, AIDS,str.27)
• Zahvala:Iskrena hvala asist.dr.Ludviku Vidmarju iz Infekcijske klinike v Ljubljani za strokovno pomoč in korekturo.

Pripravila: Darinka Slanovec

DUH NAS USMERJA K SLUŽENJU V LJUBEZNI IN VESELJU

PBI v Nazarjah od 8. do 10.3.1991

Po Božji milosti smo letos od 8. do 10. marca spet prišli v mir in tišino frančiškanskega samostana v Nazarjah.
Bilo nas je okoli 30,sodelavcev in odgovor- nih v Prijateljstvu bolnikov in invalidov.
"Ušli" smo hrupu vsakdanjosti v objem miru da prisluhnemo Jezusu in njegovi besedi. V tem nam je kot duhovnik in človek zelo pomagal Janez Kompare, župnik v Gornjem Logatcu.Predavanju je dal preprost naslov: PRIJATELJ.
Vprašanja, ki nam jih je zastavil, si je vsak izmed nas vzel kot izpraševanje vesti (npr. Kaj storiš, da moreš biti ali da si prijatelj?). V svojem razmišljanju je izhajal iz Svetega pisma.
Njegovo podajanje mi je bilo ravno zato všeč, saj nam Bog sam kot naš Oče res po kaže, kako pristopiti k prijatelju in kako biti z njim. Na poseben način me je pritegnilo pričevanje župnika Janeza, ko je na prime- rih iz vsakdanjega življenja povedal, kako ljudje vedno bolj čutimo potrebo po prija- telju in kako je pravzaprav za to potrebno samo eno:preprosto ljubiti,kakor ljubi Jezus To nam je ponazoril z resnicami:
• Tudi kadar si križan,vedi,da te ne zapusti On, ki je tvoj ščit, tvoj Prijatelj.
• Vsak človek je toliko plemenit, kolikor je to dano od Boga.
• Jezus nas pelje k prijateljstvu, ki bo po- polno, ki ne bo nikogar izključevalo.
Naj nam bo to v tolažbo in pogum,da bomo mi v PBI sledili Božjim željam, hotenju in načrtom.
Duhovno polnino naše obnove so lepo pope strile svete maše s skupnim sodelovanjem, petjem in zbranostjo.
Moj vtis je,da je vsak trenutek napolnjeval Duh, ki nas usmerja k služenju v ljubezni in veselju.
To smo doživeli tudi v sobotnem skupnem večeru, ko je šla goreča vžigalica iz rok v roke in dala priložnost pričevanja tistemu, pri katerem je ugasnila. To je lep način v poglabljanju prijateljstva med nami, ko zbrano prisluhnemo drug drugemu.Bog nam daj,da bi se v tem spet in spet dopolnjevali in se bogatili.
Tej želji smo nekako zadostili v nedeljo s skupnim sestankom. Bil nam je spodbuda, da bomo lahko vsi skupaj dajali svoj delež za dobro brata in sestre, da se bomo vra- čali k idealu, katerega temelj je služenje in pozaba nase.
Utrdimo svoj notranji pogum,prava hotenja prave namene! Bog nas nikoli ne zapušča, spremlja nas v težavah in radostih, v po- gumu in preizkušnjah. Zaupajmo mu!

Zdenka in Marjetka

MLADI ZA NOVI LIGNANO

Dvajset mladih nas je Prvega maja "poro- malo" v Lignano, v Italiji. Udeležili smo se pospravljalnih del ob novi zgradbi, ki bo v poletnih mesecih gostila tudi mnoge naše prijatelje. Čiščenje okolice in druga dela, tako hitro postavljenega počitniškega do- movališča bolnih in invalidov iz Italije, Av- strije, Slovenije in drugod, nas je ves dan povezovalo med seboj.Dobrim gospodinjam voditelju akcije in dobri volji mladih iz razli- čnih krajev Slovenije je uspelo, da smo bili po celodnevnem delu veseli, čeprav majh- nega deleža pri novem objektu, kjer Slo- venci že dolga leta gostujemo. Delo smo kronali s sv. mašo, prvo v novi obednici. S tem smo "posvetili" nove prostore skupno- sti Dinsi une man (DUM), jih priporočili sv. Jožefu in majniški Kraljici. Vsem, ki se bodo v prihodnjih letih pridružili prijetnemu tele- snemu in duhovnemu oddihu v Lignanu, pa tudi drugim, ki tja ne morejo, tudi z delom potrjujemo, da jih imamo radi.

or

ČLOVEK - SOOBLIKOVALEC STVARSTVA

Z odlomkom iz Svetega pisma (Jn 14, 1-7) smo začeli naše srečanje v Beltincih, kjer se nas je zbralo okrog 25. Te Jezusove besede so bile tudi glavna misel nagovora duhovnega voditelja Vilija Kovača, župnika v Hotizi, pri sv. maši v petek zvečer. Med drugim je dejal: "Srce je tisto, ki lahko za- sluti resnico dogodka. Tudi naše srečanje tukaj je dogodek. Vsak se obogati, dobi novo moč, pogum, da se spoprime s teža- vami v življenju. Jezus v evangeliju pravi, da gre naprej, nam pripravit prostor. Gre, a vseeno je ob nas,med nami, nam govori, daje nam novih moči, da laže gremo skozi življenje, da živimo drug za drugega."
Večer smo sklenili s predstavitvijo. Tu le nekaj misli, ki so vzklile med pogovorom:
• Srečna sem, da sem bila povabljena na to srečanje, veliko mi pomeni. Tukaj se poglobim v veri; čeprav pogosto obiskujem cerkev, se tukaj počutim še bolj polna Bo- žjega miru.
• Na srečanjih spoznavam prijatelje,ki smo si v bolezni bolj ali manj blizu. Rada priha- jam sem,kjer vidim,da nisem sama invalidka da lahko drug drugega spodbujamo (doma nisem sprejeta, kjer za vse potrebujem pomoč).
• Včasih se mi zdi beseda prijatelj smešna. Večkrat se sprašujem, kaj ti prijatelj lahko nudi? Ali ti sploh stoji ob strani, ko ga naj- bolj potrebuješ, ali pride samo ob lepih trenutkih?
• Vsak človek raste in odrašča v vzgoji, ki jo dobi od staršev, prijateljev. Mislim, da bi že od malih nog morali biti vzgojeni, po- znati in razumeti besedo prijatelj, pomoč. Tudi,ko gre duhovnik na obisk k bolniku, bi bilo prav, če bi nas mlade povabil s seboj.
V soboto zjutraj nam je župnik Vili zopet spregovoril, tokrat o glavni temi našega srečanja: o človeku (tudi invalidu) kot so- oblikovalcu stvarstva. Takole nas je spod- bujal:"Brat in sestra!Zavedaj se,da si Božji (so)delavec;vendar vsak po svoje. Na tem svetu ni nikogar, ki bi bil popoln. Tega se moramo zavedati. Moramo tako živeti, da na druge gledamo v pozitivni luči. Bog nas je s svojim življenjem sprejel vase. Bog nas vse ljubi. Njegov Sin je za nas daroval svoje življenje.Čeprav smo nekateri zdravi, drugi invalidi, bolni,se moramo zavedati,da smo vsi Jezusovi učenci ter sestavljamo eno samo veliko družino-Cerkev.Bog vsako stvar naredi prav. Vse moramo sprejemati takšno, kot je. Vsak od nas je poklican, da pomaga prijatelju. Nihče ne more biti na- mesto nas. Bog nam je namenil čudovito, neponovljivo nalogo. Vsak naš korak v živ- ljenju je dan od Boga."
Del popoldneva smo eni izkoristili za pogo- vor v skupini,drugi pa,da so obiskali Katico Bukovec, Pio Semen in Jožeta Jakoba ter jim ponesli naše pozdrave.
Pred večerjo smo si izmenjali misli, mnenja, pozdrave obiskanih. Z veseljem smo tudi medse sprejeli mlade iz Veržeja, ki so s svojim kaplanom prišli na obisk.
V nedeljo smo sodelovali pri sv. maši v žu- pnijski cerkvi. Pred blagoslovom smo izrekli besedo zahvale:
"Jezus, naprej se ti zahvalim, da si me pri- peljal k sv. Ladislavu v Beltince. Gospod, kolikokrat se je že izkazalo,da ti vodiš moje korake, čeprav pogosto težko spoznavam in še težje sprejemam tvojo voljo.
Vse, kar sem, in kar imam, sem prejela od tebe - ali po dobroti ljudi, ki si jih ti poslal na mojo pot - zato se ti s tvojo pomočjo morem zahvaljevati.
Bojim se, da bi katerega izpustila, da bi pozabila na tvojo milost, vendar Gospod, ti veš, da se ti hočem za vse in za vsakogar zahvaljevati.
Posebej se ti zahvalim za dar življenja, za starše, domače, sorodnike, hvala za prija- telje - zdrave in prizadete, ki so združeni v PBI. Hvala župniji,ki nas vsako leto spre- jema medse, hvala župniku, vsem ljudem.
Hvala, da si pri tej odrešenjski daritvi zno- va prišel med nas, še več, smemo te spre- jemati v sebe, ti se spreminjaš v nas, da bi mi mogli postajati čimbolj podobni tebi.
Obdarjeni s tvojo ljubeznijo te moremo vedno znova prositi:Ostani z nami,Gospod! Tudi za to ti kličemo: Hvala!"

Nada, Tomaž in Marjana

SREČALI SMO SE V LURDU

Od letošnjega velikega četrtka pa do veliko nočnega ponedeljka je bilo v Lurdu svetovno srečanje gibanja Vera in luč. Udeležili smo se ga tudi Slovenci pod vodstvom p. dr. Marijana Šefa.
Na malokaterem kraju je zbrano toliko tr- pljenja, a obenem tudi molitve, ljubezni in veselja. Ko smo se srečali pri lurški Mariji, ki se še s posebno ljubeznijo sklanja k bol- nim otrokom, njihovim staršem, bratom, sestram in prijateljem, smo bili srečni.
Iz Lurda smo odhajali kot Marijini odposlanci in pričevalci Božje ljubezni, da vsak pose- bej v svoji domovini izpolni tisto, za kar ga je določil Gospod.

Eva

• Lani za binkošti sta zakrament sv. birme prejeli Nina (desno zgoraj) in Tina (na sliki z mamico).
• Različne poti življenja nam je določil Gospod Nekatere je poklical v duhovniški ali redov- niški poklic, drugim je namenil, da mu tudi z boleznijo in trpljenjem pomagajo odreševati svet.
• Naše prijatelje: Vesno in Tineta (slika zgo- raj) Olgo in Slavkota (spodaj), Mileno in Dra- gota (levo) pa je izbral za zakonsko življenje Združil jih je na skupni življenjski poti. Prav te dni smo se veselili njihovih porok.
V letih, ko so sodelavci v PBI, so skupaj z nami doživljali resničnost stare modrosti: "Razdeljeno trpljenje je polovično trpljenje, razdeljeno veselje je dvojno veselje" Iz srca jim izrekamo zahvalo za vse, kar so storili za dobro bližnjega. Hkrati pa jim želimo, da bi te izkušnje, ki so se jih nabrali med prijatelji, bile svetel spomin, morda celo opora za na- daljnje življenje ter da ostanemo prijatelji tudi v prihodnje.
Božja in naša mati Marija naj jih varuje, Bog pa obilno blagoslavlja. To je naša skupna želja in molitev.

USTVARJAJMO PRIJAZNEJŠO DRUŽBO

Čas, v katerem smo in stopamo v nov na- čin življenja in dela, bi moral dati poseben poudarek nekaterim vrednotam, ki so bile v preteklosti zapostavljene.Med te gotovo sodi tudi zaščita družine ter zaščita otrok in mladostnikov. Eden izmed načinov, da družba temeljiteje poseže v zgrešenost ra- vnanja odraslih,kateremu smo vsaodnevno priče in zaradi katerih trpi in se neustrezno razvija vse več otrok in mladostnikov, je tudi sprejem ustrezne zakonodaje.Le s tem bo družba pokazala resno pripravljenost, da spoštuje civilizacijske pravice otroka in družine.
Seveda je nasilje v družini zavito v temo in varno skrito, saj nasilnež svojo žrtev tudi psihično muči in ji na vsak način skuša naprtiti vso krivdo za svoje nasilje. Svojo žrtev pripelje tako daleč, da v trpljenju ne vidi več izhoda, posebno še, če se nasilje ponavlja in stopnjuje. Pri tem nasilnež ne izbira načinov za svoje nasilno ravnanje in mu nič ni pregrdo ali prehudo. V trpinčenju so mučitelji neizmerno iznajdljivi. Pri vsem grobem ravnanju pa izsiljujejo celo usmilje- nje, vsaj pri otrocih, če so že večji. Da se odkrije in prepreči tako človeka nevredno ravnanje in trpinčenje, smo poklicani vsi, posebno še tisti, ki vedo za kaj takega, a iz različnih vzrokov molčijo.
Po svetu in tudi pri nas profesionalci usta- navljajo združenja in službe, ki s tolažilno besedo in pravimi informacijami pomagajo ljudem v stiski in jih poizkušajo usmeriti,da se rešijo nasilja. Na zaupnem telefonu "ZA-TE" delamo pro- stovoljci - volonterji od 16. do 21. ure na številki: 061/323-353. Sprejemamo klice ljudi,ki želijo spodbudo, pomoč, nasvet, ali samo toplo besedo. Po številnih klicih ugo- tavljamo,da je veliko ljudi,predvsem otrok, žensk, staršev in drugih,ki se pri reševanju problemov ne znajdejo sami, ker nimajo ustreznih informacij.V načrtu imamo izdajo brošurice žepnega formata:Kam?Kdo?Kdaj? To bo mini vodnik na poti iskanja ustrezne pomoči. Naprošamo posameznike, naj po- magajo pri formulaciji s predlogi, idejami, podatki in mnenji.
Vse pa, ki bi želeli tudi osebno pomagati ljudem v stiski, vabimo k sodelovanju.
Javite se po telefonu. Prisrčno ste povab- ljeni vsi, ki čutite pripravljenost za humano delo, kjer sta pomembna predvsem dobra volja in srčna kultura.

za Zaupni telefon: Iva

O ČASU IN LJUDEH

Za knjigo radi rečemo,da je člo- vekova prijateljica. Zato smo veseli,ko lahko vzamemo v roke dobro branje.
Prav to bomo našli v novi knjigi O ČASU IN LJUDEH,ki jo je v 1500 izvodih izdala in za- ložila Zveza kulturnih organizacij Slovenska Bistrica.
O osnovni sporočilnosti te knjige veliko pove že naslov. Avtorici Jelki Sernec je steklo izpod peresa prek dvesto izrazitih,domisel- nih in duhovitih prebliskov o doumevanju bistva časa in človeka v njem. Ob branju spoznavamo,da ima vsak čas svojo resnico in svojo privlačnost.
Ta preprosta in zanimiva razmišljanja o času so spodbudno znamenje, da še kdo iskreno in spontano pove svoje misli. Ser- nečeva je v to delo vpletla vse,kar je vide- la in doživela v mladosti, v treh desetletjih dela s prvošolčki,pa vse do danes,ko se je bila prisiljena zaradi bolezenskih razlogov upokojiti.
Zanimiva knjižica vam je ponujena,da spo- znate njeno bogastvo. Cena je 200 din. Naročila sprejema:Kulturna skupnost,62310 Slovenska Bistrica.

Katarina

MOJ ČAS

(na ovitku knjige)

Čas me že vse življenje vznemirja in preganja. Spominjam se, da kot otrok nisem marala pretek- lega časa.Že v osnovni šoli sem spoznala, da na pretekli čas, na to, kar je mimo, ne morem več vplivati, da ne poma- gata ne trdna volja in ne želja. Še manj razmišljanje o času,ki je minil,žalovanje za njim ali obžalovanje, da takrat nisem dru- gače ravnala.Samo spomin nanj mi ostane.
V srednji šoli me je silno mučila misel na prihodnji čas. Dneve in mesece sem si ga skušala predstavljati,vnaprej občutiti,vanj pokukati.A tudi ta čas je vedno ostal skri- vnosten in negotov.
Zaradi svoje tajinstvenosti sem ga včasih prav sovražila in nato zopet silno hrepe- nela po njem. Nazadnje sem uvidela, da mi ostaja le trenutek, čas tu in sedaj, saj je edina resničnost vedno sedanji čas.Srečen si, če ga ljubiš in sprejmeš. Poskušala sem živeti v tem času z odprtimi in zaprtimi oč- mi. Čas je kar naprej tekel, vse se je spre- minjalo. Telo se je staralo,okolje propadalo Duh pa je ostal svež in mlad, brezčasen in brezmejen, nerazdeljiv in negiben. Toka svojega duha in svojega ravnanja ne moreš usmerjati po urah in času. Nek prerok je iz časa želel napraviti reko, da bi lahko sedel na njeno obalo in spoznaval njen tok. Vem da to ni mogoče, zato sem se vse življenje trudila, da bi ohranila duševni mir in da me ne bi vznemirjal noben dogodek tega sveta Vedno mislim na to, da se bo vse končalo. Ne vznemirja me, kdo je z mano ali kdo je zoper mene, ker trdno verujem v usodo in izpolnitev božje volje v vseh časih.

Jelka Sernec, 1990

Vsakdo mora imeti Prijatelja. Jaz ga imam, včeraj sem ga prejela. Prek tega Prijatelja pa imam še mnogo dobrih prijateljev. Naj- večji prijatelj pa mi je in je nam vsem naš dobri Pastir, ki svoje življenje dá za svoje prijatelje. To je Jezus Kristus.
Hranim vsa vaša pisma. Kadar mi je težko, prebiram vaše duhovne besede. Z njimi lajšate tegobe vsem trpečim, ki so deležni vaše spodbude. Z iskreno željo, naj tudi v naše duše prihaja pomlad, vera, upanje in ljubezen, vas vse pozdravljam!
Po Gospodovem in našem trpljenju naj sko raj zasije zarja vstajenja, da se bo tudi v naših srcih naselila vesela novica: Kristus je zares vstal, aleluja! Tudi mi bomo vstali, aleluja! To želim vsem.
Bila sem vesela vaših voščil, za katere se vam zahvaljujem. Tudi sama ne bom poza- bila na vas. Vsak dan se vas spominjam v molitvi. Tudi onkraj groba bomo ostali pri- jatelji. Tam nam bo zasvetila lepša zarja.
Moram napisati še to, da zelo radi beremo Prijatelja. Tudi tisti, ki jim ga jaz posredu- jem,so zelo zadovoljni z njim. Saj je vedno lepši in je v njem veliko lepega zapisanega Bog naj vam povrne za ves trud,ki ga vanj polagate.
Veliko molim, tudi ponoči, ko so ure tako dolge.Ko bi le mogla spet v cerkev in k sve tim zakramentom,bi mi bilo v veliko veselje in tolažbo. Priporočam se vam v molitev ... vaš list mi pa veliko pomeni.

BOLNIKI IN MISIJONSKI KONGRES

V demokratični Sloveniji se je zdaj vse razživelo. Tako tudi misijonsko delo za rast Cerkve v svetu.Po Slovenskem svetovnem kongresu junija bo še vseslovenski misijon- ski kongres od 21. do 29. septembra 1991. Poleg številnih misijonarjev, izseljenskih in zamejskih misijonskih delavcev,bo na njem navzoča vsa Slovenija.Član pripravljalnega odbora za ta kongres, postojnski dekan Pirih, je bolnike, invalide ter kakorkoli pri- zadete in starejše povabil k sodelovanju z naslednjim pismom:

Dragi bolniki in kakorkoli trpeči bratje in sestre!
Binkoštni praznik je poseben misijonski dan: Sveti Duh je pričel svoje delo za širjenje Kristusovega kraljestva. Sveti oče Janez Pavel II. izda navadno v oktobru svoje misijonsko pismo za obhajanje misijonske nedelje in povabi tudi bolnike k sodelovanju
Septembra letos bomo imeli v Sloveniji mi- sijonski kongres. Za kaj gre? Kristjani, tudi slovenski,se moramo bolj zavedati svojega poslanstva, ki smo ga prejeli pri krstu in birmi: širiti božje kraljestvo, evangelij-veselo sporočilo, delati,da vsi ljudje spoznajo Kri- stusa in ga sprejmejo v svoje življenje.
Vsakega kristjana mora boleti, da živi še danes večina ljudi,ne da bi poznali Kristusa ki je edini rešenik ljudi, edini, ki človeka la- hko osreči zdaj in še posebno v večnosti.
Kaj lahko vi, dragi bolni bratje in sestre, naredite,da bo slovenski misijonski kongres uspel in prebudil slovenske kristjane k večji zavzetosti za misijonsko stvar? Vsak dan darujte kakšno uro trpljenja,in to od osmih do devetih zjutraj,za naš misijonski kongres Vsak dan tudi zmolite vsaj očenaš ali ne- kaj rožnega venca v ta namen. To začnite takoj. Ta vaš prispevek za širjenje božjega kraljestva med nami je izredno dragocen in bo tudi nedvomno zelo učinkovit.
Bodite veseli in Bogu hvaležni, da lahko toliko naredite za Boga in za ljudi. Niste nekoristni. Nasprotno, vaše trpljenje, vaše molitve so velik zaklad za Cerkev, tudi za Cerkev na Slovenskem.Čeprav smo majhen narod, lahko veliko naredimo, da še mnogi drugi Boga spoznajo, ga ljubijo in se zve- ličajo.
Želim vam vedrega zaupanja v Boga, ki ne razočara, in vas iskreno pozdravljam.

IZ PISEM MISIJONARJEV

V Hongkongu že desetletja deluje salezijan- ski duhovnik STANKO PAVLIN. Sredi marca je med drugim tole pisal dr.Humarju v Gorico:

"Za kitajsko novo leto sem šel v mesto Macao, ki je bližnja portugalska kolonija. Sedaj je to krasno mesto.Tam so vrata na kitajsko celino. Katoliško življenje tamkaj je vsaj na videz globlje kot v našem Hong Kongu.V cerkvi se pri maši ljudje vse lepše vedejo.
Na veliko soboto bomo po vseh naših za- vodih v Hong Kongu imeli lepe skupine mla- deničev, ki bodo prejeli sveti krst, tako bo tudi po vseh naših farah v tem mestu.Imeli bomo veliko dela ves veliki teden, kajti pripravljali bomo naše kristjane na prejem svete pokore. Za veliko noč pridejo k spo- vedi tudi tisti, ki sicer med letom ne hodijo pogosto. Na veliki četrtek bomo pa tu na- mesto umivanja nog starčkom imeli kitajski obred "čaja",ki ga tudi mašnik pije in ga po tem ponudi dvanajsterim v znamenje božje ljubezni do nas. Letos sem jaz na vrsti za ta obred.Vsi obredi so seveda v kitajščini."

"Po Afriki razsaja vojna, lakota, bolezen, sovraštvo, pri nas na otoku pa vlada sedaj lep božji mir. Ljudje res niso vsak dan siti, saj prav sedaj začenja primanjkovati riža. A tako je že kar vsako leto in si nihče za- radi tega ne dela skrbi.Imajo še druge,stra nske pridelke: maniok in pa sadeže vseh vrst. Seveda,če riža ni, je zanje, kot da bi ne jedli. Tudi po evropskem kruhu radi se- žejo, a je drag. Pečejo ga Kitajci, ki imajo namreč pri nas skoraj vso trgovino v rokah Sinoči sta mi laiški misijonarki Helena in Jožica postregli s plesnivim kruhom.Pa sem rekel: saj če kruh narežeš na majhne koš- čke, se plesnitev niti ne pozna. In res mi je kar teknil, posebno še,ker je bila zraven klobasica, ki sta jo dobili v nekem paketu. Vsak večer grem k njima v laiško hišico na večerjo,največkrat je solata.Potem molimo skupaj rožni venec,se pogovarjamo o evan geliju naslednjega dne, poslušamo sloven- sko oddajo BBC iz Londona in ... spat."

"Za nami je velika noč, so prva sveta obha jila (70 otrok) in krsti odraslih (75),za nami je tudi birma,ko je bilo prejšnjo nedeljo bir- mancev kar eden manj kot 200.Vse je lepo potekalo in je bil nadškof zelo zadovoljen.
Seveda se vprašujete, kako je mogoče pripraviti toliko otrok in odraslih na prejem svetih zakramentov. Pomaga vsakdanja sveta maša, ki se je kandidati udeležujejo. Pred mašo molitev rožnega venca. Ko sem prišel semkaj, so komaj znali odpreti usta, sedaj si kar trgajo veliki cerkveni rožni venec iz rok, ker hočejo vsi naprej moliti. Večina otrok ima svoj lastni rožni venec, ampak tisti, ki molijo naprej, hočejo imeti v rokah veliki cerkveni rožni venec.Otroci se prav lepo spovedujejo in pobožno preje- majo sveto obhajilo.Pri nas vlada še vedno versko navdušenje,zato je nedeljska maša pravi užitek za duhovnika in za vernike. Škoda le,da so precej pokopali ljudsko pe- tje, ker imajo zelo radi petje zborov. Koliko je pobožnosti v njihovem petju?Toda ljudje uživajo.Pa bobnanje in druge ropotuljke ... Sedaj vsi otroci znajo na pamet vseh 15 skrivnosti rožnega venca, kar je zame ve- likega pomena, kajti med tem, ko otroci molijo rožni venec, grem v spovednico."

Zbral: Lado Lenček

Spoštovani prijatelji! Letos 22. marca smo se s težkim srcem poslovili od ljubega moža in očeta Viktorja Vidmarja iz Otlice 104. Bog ga je po trideset let dolgi hudi bolezni in preizkušnji poklical k sebi 20.marca.Hvala uredniku Ognjišča Francu Boletu, ki ga je lansko leto obiskal in pogovor objavil v novembrski številki Ognjišča. Iskrena hvala vsem, ki ste mu pisali in ga obiskali. Hvala domačemu župniku,ki mu je vsak prvi petek prinesel sv. obhajilo.
Kako rad je prejemal vašo pošto. Čutil se je olajšanega, ker je vedel, da ni sam, da je še nekdo, ki mu skuša pomagati nositi križ. Kakor je bil na zemlji združen s Kristu- som v trpljenju, tako je tudi sedaj združen z njim v poveličanju.
Prepričana pa sem, da bo za nas vse, po- sebno za trpeče, prosil Boga za nas.

Žalujoča žena Marija,
sin Zmago in hči Silva z družino.

Sporočam vam žalostno novico, da je v devetinosemdesetem letu umrla Ana Munih Dom upokojencev v Spodnji Idriji je bil njen drugi dom. Bila je vdova, sama, vendar ne osamljena.Redno so jo obiskovale nečakinje Rada je poslušala slovensko oddajo radia Vatikan in sv. mašo iz Trsta. Kljub visoki starosti je še vedno rada delala idrijske čip ke in prebirala Prijatelja. Naj počiva v miru!

Vida Lapajne

Ko sem to rubriko za velikonočno številko Prijatelja že napisala, sem od naše prijate- ljice Marije Vraničar,Ljubljanska 89,61230 Domžale, prejela pismo. Prav je,da vam ga vsaj en del posredujem:
"Že parkrat sem se namenila,da vam pišem a nisem še čisto pri sebi, čeprav bo 12. marca že dva meseca, odkar mi je umrla moja draga mama. Zelo jo pogrešam, saj sva bili druga na drugo še posebej navezani Ona nas je vse skupaj povezovala,saj smo se radi zbirali okoli nje, dobre in plemenite matere, ki je v najhujših trenutkih znala delati čudeže. Od leta 1943 je ostala sa- ma z desetimi otroki, ko smo na krut način izgubili očeta kot mnogi drugi v bratomorni vojni.Morda je preveč po človeško gledano čeprav vem, da sedaj živi lepše življenje v Njegovem naročju, po katerem je vse živ- ljenje hrepenela,zadnje čase pa še poseb- no.Dolga in trnova je bila njena življenjska pot,v jeseni bi dopolnila dvaindevetdeset let,a njen čas se je kljub temu hitro iztekel Samo eno popoldne se je slabše počutila. Ko sem zvečer odhajala od nje,so bile njene zadnje besede ena sama zahvala: "Hvala, ker si prišla in hvala za vse,pa kmalu pridi!" Obljubila sem ji, da pridem takoj naslednji dan in ji prinesem zdravila.Ni jih več potre- bovala. Zjutraj po 6.uri me je sestra pokli- cala,da je mama za vedno zaspala. Hvale- žna sem Bogu,da ni dolgo trpela,saj je bila do zadnjega dne ob pomoči sestre pokretna Sedaj počiva v svojem rojstnem kraju pri Žalostni Materi Božji, pri Treh farah v Beli krajini ..."
Marija je svojo mamo večkrat pripeljala na naša srečanja, zato se nje kot tudi rajne mame radi spominjajmo.

Vrnjena velikonočna pošta nam je pove- dala, da je več naših prijateljev za vedno odšlo domov: Justi Razboršek, Dom st. občanov, Komanova 1, Ljubljana; Pavel Valenčič,Narin 83,Pivka;Nada Cvitanovič Dom st. občanov Šmihel 1, Novo mesto; Lojze Turk in Ivanka Gorše Dom st. ob- čanov, Roška 22, Kočevje.
Vse sem poznala in vselej mi je bilo hudo, kadar sem jih obiskala, zlasti ker so živeli v domu. Pa vendar sem jih morala tudi ob- čudovati, ko so tako pogumno sprejemali bolezen in tudi zapuščenost, ki jim je bila stalna spremljevalka in so jo skušali po svo je sprejemati vdano in z vero, da je tudi tako dobro in prav. Justi je bila veliko let nepokretna.Nada se je mnogo časa zapo- slovala z vezenjem. Lojzeta sem spoznala ko je bil še doma. Zelo rad je zbiral kasete saj mu je bila glasba velik in nenadomestljiv prijatelj.

Anica Klemenčič, ki je umrla 24. aprila, je zadnja leta preživela v Domu st. občanov, Šmihel 1, Novo mesto.Tudi iz Doma je rada hodila k sv. maši in prejemala zakramente. Tako je prejela sv. obhajilo še dan, preden je padla. Poškodba na zunaj sicer ni bila velika, vendar je bila usodna.Anica je rada prišla na naša srečanja in vedno prinesla s seboj veliko dobre volje.
Naj vsi ti naši dobri trpeči prijatelji najdejo in prejmejo plačilo pri vstalem Odrešeniku za zvestobo v trpljenju in za vse lepo pri- čevanje, ki so nam ga podarili, ko so živeli med nami večkrat pozabljeni!
Že sem hotela oddati pošto,ko sem prejela še eno žalostno sporočilo, da nas je zapu- stil dolgoletni prijatelj Jože Jakob, Lipovci 119,69231 Beltinci,in da so ga 9.maja 1991 pokopali. Kar stisnilo me je pri srcu, da nas prijatelji, s katerimi smo se dolgo poznali, tako na hitro zapuščajo in tiho odhajajo domov... Jože je bil veliko let invalid in ven dar tudi dober in vzoren oče velike družine Bil pa je tudi pravi umetnik, saj je bil po vsej Sloveniji in še zunaj naših meja znan po izdelavi lepih umetnin iz slame.Vse raz- stave,ki jih je organiziralo Prijateljstvo bol- nikov in invalidov, so njegova dela krasila in pri obiskovalcih zbujala občudovanje. Za iznajdljive in umetniške izdelke je bil dele- žen mnogih priznanj.
Pogrešali bomo njegova dela, predvsem pa njega kot iskrenega prijatelja, kar nam je vedno bil. To praznino smo občutili na za- dnjem srečanju v Beltincih, katerega se zaradi bolezni ni mogel več udeležiti. Bil pa je toliko bolj vesel in kar potolažen, ko so mu ob obisku izročili pozdrave s srečanja in zagotovili duhovno povezanost s prija- telji.
Domačim in sorodnikom izrekamo iskreno sožalje; naj jih tolaži upanje,da bo Gospod tudi Jožetu kot zvestemu služabniku za vse bogato poplačal!

s. Mihelangela

KDO SE UKVARJA S PLETENJEM?

Pišem Vam z nenavadno prošnjo, vendar upam, da boste moji prošnji ugodili. Želim si, da bi počel še kaj koristnega v prostem času. Rad bi se ukvarjal s kakšnim ročnim delom, in sicer z opletanjem steklenic z la- ksom ali s čim podobnim. Mogoče se bo po objavi moje prošnje v Prijatelju javil kdo, ki to zna in bi mi bil pripravljen to pokazati. Že vnaprej se zahvaljujem. Moj naslov je v uredništvu Prijatelja.
Hvala Vam za zaupanje! Objavljamo Vašo željo in upamo, da jo bo prebral kdo, ki jo Vam bo lahko izpolnil. Malo nerodno je, ker bo moral vprašati za Vaš naslov v uredniš- tvu in bo to zanj dodatno delo, upajmo pa da imamo tudi tako požrtvovalne in razu- mevajoče prijatelje.Gotovo pa je pohvalno da želite izpopolniti svoj prosti čas z nečim koristnim.Naj Vam bo v veselje tisto,česar se boste naučili.Tistemu pa,ki Vas bo tega naučil, pa naj Bog poplača dobro voljo in Vam darovani čas!

LJUBEZEN JE V ŽRTVOVANJU

Petek je. Danes si posebno želim biti dobra in usmiljena.
K pisanju me je spodbudilo skupno pismo. Skrbno je pripravljeno, všeč mi je. V njem sem iskala znane obraze. Veste, s podpisi spomini na tega ali onega oživijo. Navda- jajo me z veseljem in upanjem na ponovno snidenje. V pismu me je Bog nagovoril z besedami,ki pojasnjujejo,da prava ljubezen ni v prijetnih čustvih, pač pa,če smo spo- sobni za koga trpeti, se zanj žrtvovati. To ti je v zadoščenje in čisto srečo.Nasprotno pa, če ljubimo sebe, ranimo Boga in bliž- njega ter smo prikrajšani za pravo veselje.
Ravno tako je velika sreča, če imaš koga, ki se žrtvuje zate in te ima rad.
S tem se uresničuje želja ljubiti in biti ljubljen
Vsi, tudi naši bralci, smo vam hvaležni za posredovanje vašega spoznanja. Res niso dovolj samo čustva, pa četudi so polna usmiljenja in tudi ljubezni.O čustvih morajo govoriti dejanja ljubezni,predvsem ljubezni, ki dokazujejo našo ljubezen do Boga in bli- žnjega.Zaradi Boga se žrtvujemo za svoje- ga bližnjega in Bog nam bo povrnil. O da bi vaše spoznanje rastlo tudi v nas vseh,bolj in bolj! Da bi razvnelo predvsem srca mla- dih,da bi zaživelo v delu za Boga in trpeče!

NISEM MED BOLNIMI, PA VSEENO RADA PREBIRAM PRIJATELJA

Redno kupujem in berem vaše glasilo. Člo- vek se z leti postara in dobro je, če se za starost malo, a vztrajno pripravlja. Sem mati že odraščajočih otrok in rada vzamem v roke kakšno dobro branje. Včasih napi- šem kakšne verze. Pošiljam vam tak svoj pesniški poskus. Če je dovolj dober, boste sami presodili. Pozdravlja vas Vaša bralka Draga Ivanka, za mladostjo in zrelimi leti pride starost, kot prideta v naravi za po- mladjo in poletjem jesen in zima. Pripraviti se moramo na zimo, pripravljamo se na sta rost,ki vsakogar, kdor jo dočaka, opominja na srečanje z Bogom. Če pomislimo na to, nam starost ne bo težka. Tudi pesmica je z malimi popravki kar lepa. Le združujte delo s svojimi pesniškimi poskusi!

KAR MI JE BOG ZAČRTAL ŽE OB ROJSTVU TO MORAM PREHODITI

- naj bo,kakorkoli,saj smo vsak čas odvisni od Njega, in če je Bog z nami, se ni treba ničesar bati. Vsak dan prosim: Ljubi Jezus, bodi vedno z menoj, saj nimam nikogar, ki bi me razumel,razen Tebe, Gospod! Močna vera v Boga in težke življenjske izkušnje duhovno bogatijo človeka.
Hvala Vam, draga Marija, za Vaše bogato spoznanje,ki Vam ga je dalo trpljenje! Res, močna vera v Boga in težke življenjske iz- kušnje duhovno človeka poplemenitijo. Te- žak je križev pot,dokler na njem ne srečamo Kristusa, bičanega in s trnjem okronanega. Le preko Golgote pelje pot v vstajenje veli konočnega jutra.In tam se bomo srečali,vsi ki hodimo za Kristusom. Lepo pozdravljeni!

ŽIVLJENJE MI NI PRIZANAŠALO

Želim se vam zahvaliti za Prijatelja, ki sem ga letos prejemala brezplačno.Za leto 1991 pa sem že nakazala denar,saj je tako malo da ni omembe vredno. Na Prijatelja sem naročena že od vsega začetka. Življenje mi res ni prizanašalo. Lani novembra mi je umrl 27 let star sin.Bil je prizadet od rojst- va zaradi možganske krvavitve pri porodu. Bog mu je prizanesel s tem, da bi se za- vedal samega sebe in bi še duševno trpel. Drugi sin mi je umrl pri osmih mesecih. Se- daj živim sama s 13-letno hčerko. Mož me je pustil, ker sem zbolela. Sedaj sem inva- lidka. Spovedala sem se Vam in zdi se mi, da mi je kar lažje.
Draga Ana,res Vam življenje ni prizanašalo. Sprejmite vse,kar je bilo težkega,tako,kot je Marija trpela pod Sinovim križem! Zdru- žujte svoje trpljenje z Njenim! Z Njo trpite, z Njo boste poveličani v nebesih! Želimo Vam vse dobro in Vas razumemo.Hvala Vam za zaupanje!

TAKO SMO DUHOVNO MED SEBOJ POVE- ZANI IN VELIKO LAŽJE NOSIMO SVOJ KRIŽ

Velikonočni čas je za nami. Letos je minil bolj sproščeno in praznično. Lahko upamo, da se je tudi v dušah ljudi kaj premaknilo. Veliko nam je pomenil tudi TV prenos sv. maše iz naših cerkva,zato je bilo velikono- čno praznovanje še bolj bogato.Velika noč pa je za vse prilika za poglobljen odnos do Gospoda. To je vrednota,ki jo moramo ne- prestano negovati z molitvijo, premišljeva- njem in dobrimi deli. Vsem vam,dragi prija- telji,sem globoko hvaležna za to spoznanje Jezusovega vstajenja, kar mi daje moč in upanje v vseh težkih preizkušnjah.
Naj sadovi pretekle Velike noči zorijo še v povelikonočnem času v vseh nas, draga Albina,še posebej v vseh preizkušenih bra- tih in sestrah! Bog nam bo pomagal in nas napolnil s svojo milostjo, če se dovolj tru- dimo za to. Naj bo On sam z nami v vseh preizkušnjah!

Rešitve (izpišete le vodoravno) pošljite do 20. junija 1991 na naslov: PRIJATELJ, Mai- strova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. vezen prt s klekljanimi vložki,
2. kitajski prt,
3. umetniške vizitke,
4. kaseta skupine Pot.

Rešitev križanke 2/91 vodoravno:
ETNOLOG, OSP, DESCEDENCA, HUS, EVE, OKAN, ZATOPEK, OLE, ROBEC, LAL, SPRE- VODNIK, KATO, VALTER, PARAGON, EV, INARI, GIS, LIRA, TENKOČUTNOST, AJKA, ILKA, REALKA, RAAB.

NAGRAJENCI 2/91:
1. vezen prt s klekljanimi vložki prejme:
Mirko VOVNIK,Pot na Močila 30,64294 Križe
2. kvačkan prtič: Dragotin GROBELNIK, Ul. B. Greif 1/a, 62000 Maribor
3. leseno skodelico: Marija KEŠPERT, Dom upokojencev, 63240 Šmarje pri Jelšah
4. okrasno (pleteno) uro: Bojan CANKAR, Opekarna 7, 61420 Trbovlje.

Prispevke za št. 4 pošljite do 20. junija 1991

Fotografiji za ovitek sta prispevala JZ in MAK.