Revija Prijatelj

ŽIVELI SO ZA BLIŽNJEGA

Današnji rod skoraj več ne pozna ali ne sliši besede dekla, razen v Lukovem evangeliju, ko Marija privoli na angelovo oznanilo: "Zgodi se mi po tvoji besedi." Tega poklica danes ni več. Še pred drugo svetovno vojno so po kmetih služila de- kleta za dekle. Pomagale so pri gospo- dinjstvu in na polju. Mnoge so izrabljali in slabo plačevali. Redko se je zgodilo, da jo je družina obdržala, ko je obnemogla.

Sv. Cita

Tudi Cita je bila dekla. Rodila se je leta 1200 v revni družini v vasici Monsegrati v srednji Italiji.Že od malega je bila na- vajena vse delati in biti skromna, saj je starši niso razvajali. Z dvanajstimi leti so jo dali služit v bližnje mesto. Tam je morala krepko poprijeti za vse, lotiti se je morala tudi kaj takega, česar ni bila vajena. Gospodar je bil zahteven in za- dirčen, gospodinja pa sitna in nikoli za- dovoljna, otroci skrajno razvajeni. Drugi posli ji niso bili naklonjeni, včasih so ji celo nagajali; če je šlo kaj narobe, je bila vsega kriva ona.
Cita je vse vdano sprejemala, tolažbo je iskala v molitvi. Z Bogom se je pogo- varjala zvečer doma, zgodaj zjutraj pa pri maši. Hkrati je skušala vsem ustreči in ni nikoli kazala čemernega obraza. Pri delu je postajala vedno bolj spretna. Gospodar in gospodinja sta začela do- jemati, kakšnega dragocenega človeka imata pri hiši. Zato sta spremenila svo- je vedenje, jo imela vedno bolj rada in ji nazadnje zaupala vse gospodinjstvo. Tudi ji nista branila, ko je dajala ubo- gim; to je lahko delala, saj je bila hiša premožna. Gostje so bili navdušeni nad njeno okretnostjo, postrežljivostjo in prijaznostjo. Mnogi so jo vabili,naj pride k njim služit, ona pa je odklanjala naj- bolj vabljive ponudbe. Ostala je zvesta hiši do smrti, štirideset let. Z darovi in prijaznimi besedami je delala dobro naj- bolj potrebnim. Bala se je samo tega, da bi ne bila na starost komu v nadlego To ji je bilo prihranjeno, saj je ležala le nekaj dni. Kako so jo ljudje spoštovali, se je pokazalo ob njeni smrti leta 1272, saj je to ponižno božjo služabnico spre mila na zadnji poti množica meščanov. Leta 1698 jo je papež Inocenc XII. ra- zglasil za svetnico, papež Pij XII. pa za zavetnico dekel, služkinj, hišnic in po- strežnic.
Cita je skrajšano iz Felicita. To v latinščini pomeni blaženost.Ime Cita v slovenščini ni pogosto. Prof. Keber je ugotovil, da je bilo l. 1971 199 predstavnic s tem imenom.Izmed svetovno znanih žena je bilo tako ime zadnji avstrijski cesarici. Cita goduje 27. aprila.

A. P.

Pisatelj Fran Saleški Finžgar je dolgo služboval na podeželskih farah in dobro poznal, kakšni so bili odnosi med deklami in gospodarji ter gospodinjami. Navedli bomo tri odlomke iz njegovih spisov.

Mica je vse življenje delala pri tujih lju- deh. Ko ni mogla več, je živela v vlažni kleti. Vsa opešana se je odplazila proti hiši, kjer je včasih služila. Rudija je pestovala. Prav tedaj je stopil iz avta. Oprijemala se je zidu,ko je šla do njega

"Gospod Rudi!" ga je ogovorila in se vsa tresla.
Gospod se je okrenil in jo srepo pogledal
"Gospod Rudi!" je ponovila in dvignila roke izpod rute proti njemu.
"To je že vendar od sile;toliko da me ne tiče ta ženska," je zamrmral skozi zobe in hitro odšel v vežo.
"Nič me ne pozna več," je pomislila. "Je pa še vedno vihrav in prevzeten."
Šofer je stopil k ženski in ji dal krono. Nato je odpeljal.
Potem je Mica prišla v bogato hišo. Go- spa je stala vrh stopnic, napravljena, da gre v mesto.
"Gospa Elza!" je vzdihnila starica in vsa srečna gledala v tiste oči,ki so sijale še danes kot nekdaj iz otroškega vozička in izpod poročne mirte.
"Kaj pa hočete?"
"Gospa, ali me več ne poznate? Vašo Mico?"
"Mica?" se je začudila gospa. "Strašno ste se postarali."
"Gospa, od vsega hudega me mora biti konec. Ničesar nimam.Vsi prihranki,vse, kar sem imela,vse je šlo,in danes nimam ne peščice moke in ne enega krompir- čka in ne vinarja. Zato sem prišla, če bi mi pomagali."
"Ah, ti moj Bog in ti berači! To je stra- šno!" je nejevoljno mrmrala gospa in nato zaklicala kuharici: "Dajte tej ženi krompirja! Z Bogom,Mica, meni se mudi"
Gospejina krila so zašumela mimo Mice, vonj po dragoceni dišavi je zavel od rutice, ki si jo je Elza pritisnila k ustom, ko ji je ob Mici zadišalo po trohnobi in zatohlosti.

(Služkinja, ZD3, 472, 474)

Najprej, kako je prišla Ančka služit k Mokarju. Gospodinja jo je materinsko sprejela in ji razložila delo.

"Vidiš, Ančka, kuhinjo!"
Ančka se je začudila.Toliko in tako lepih posod še ni videla.
"Ah, kako lepo!"
"No, imamo za silo, hvala Bogu! Vidiš, Ančka,tu bo tvoje prvo delo.Ti si videti bolj pripravna.Drugi dve dekli sta pridni, nič ne rečem,ali neokretni. Skrbela boš, da bo vse pomito, vse pometeno,vsako jutro zakuriš, nanosiš drv, vode-tu boš moja desna roka."
Iz kuhinje sta šli v hišo.
Mokarica je hitro snela brisavko z žeblja in začela brisati težko, rjavo mizo.
"Čakajte, mama, bom jaz!"
Ančka je vzela gospodinji iz rok brisav- ko. Mokarica jo je gledala, ko je snažila mizo, obrisala klopi in stole, prestregla drobtinice v pest in se ozrla, kam bi jih stresla. Pohvalila jo je:
"No, no, dobro ti gre od rok! Še tamle potegni - na poličici - pri oknu! Da boš le sama kaj videla!"
Potem sta šli na dvorišče in pogledali v hlev,kjer je stalo dvajset govedi, težkih in rejenih.
"Tu ne boš imela mnogo opravka. Ali to ti takoj povem: če bo potreba, pojdeš tudi v hlev. Pri nas si ne sme nihče iz- birati dela. Tega jaz kratko in malo ne trpim,da bi posli drug drugega priganjali in se izgovarjali: To ni moja reč, to je tvoja. Vsak vse, kakor nanese. Tako. Sedaj si videla.Tu je shramba za orodje Ključ vtikamo pod to tnalo."

(Dekla Ančka, ZD6, 196)

ZDRAVSTVENI DELAVCI -

PRIJATELJI PRIZADETIH

Pripravlja dr. M. K.

USMILJENJE

Skoraj o nobeni življenjski resničnosti ne govorijo ljudje tako pogosto in jo hkrati tako izrabljajo kot o usmiljenju. Koliko navidezne svetosti,odklanjanja življenja, udobnosti, bolestnosti, neiskrenosti in frazarjenja se lahko skriva za dozdevnim usmiljenjem.Pri tem pa bi toliki bolni, tr- peči,razočarani, žalujoči in zaradi svoje stiske strti ljudje nujno potrebovali smi- selno oblikovano usmiljenje. Prav usmi- ljenje dopušča,da je človek soudeležen pri trpljenju drugega iz prizadetosti, solidarnosti in končno iz ljubezni.
Usmiljenje mora biti pravilno oblikovano, sicer lahko vodi prizadete v še bolj hudo trpljenje. Bistvena naloga tega obliko- vanja je,da se naučimo ravnati in živeti s pritiskom trpljenja,ki nastane in raste, če se odpravimo na pot s trpečim člo- vekom. Pregovori kot npr. "Deljeno trp- ljenje je polovično trpljenje" so pogosto resnični;če pa jih uporabljamo brez misli in brez srca, lahko vodijo na nezdrava pota.
Kdor postane zaradi odprtosti in vaje občutljiv,lahko doživlja pritisk usmiljenja kot seizmograf,ki ne kaže samo pretre- sov, ampak opominja hkrati tudi na po- sledice. To me spodbuja, da vprašam: Iz kakšnih motivov v določenih okolišči- nah pomagam? Koliko energije imam na razpolago in kako in kdaj jo lahko vnov- čim?Kje bežim v samozaščito in kje sem nujno to dolžan storiti? Kako preprečim nezdravo oklepanje?Kako učinkuje moje usmiljenje na mojo sposobnost za vese lje? Kako sem kos zadevnim "izmeničnim kopelim"? Kje povečam s svojim nači- nom usmiljenja pritisk trpljenja (zase,za drugega ali za oba)? Ali jaz oblikujem pritisk usmiljenja ali on že obvladuje mene? Kje lahko izpustim pritisk, ki sem ga dopustil (ali pa se neopazno nabira toliko časa, da jez potem popusti)? Ali je za naše trpljenje, torej tudi za moje usmiljenje, neki "čemu"? Ali je najti ma- zohistične sledi v moji pripravljenosti za usmiljenje? Če so, odkod bi lahko prišle in kako bi se jih dalo premagati? Kaj je resnično pristno v mojem usmiljenju in kaj je videz (iz kakršnegakoli razloga že)?
Vsako usmiljenje ne zasluži avtomatično občudovanja! Vsaka tožba o pritisku usmiljenja naj ne naredi nujno vtisa in naj ne bo podkrepljena z novo napove- djo usmiljenja! Seveda lahko nastanejo kratkotrajne osebne preobremenitve zaradi usmiljenja, ki človeka legitimno silijo k temu, da spregovori o bolečini (tudi kot klic po pomoči). Če pa to ve- denje postane rutina, prizadeti ne po- trebuje predvsem občudovanja, ampak (včasih najprej "trdo" učinkujočo) spod budo za spremembo odnosa in vedenja. Kdor se čuti sposobnega za trpljenje,še zdaleč ni nujno, da to dejansko je - to velja tudi za usmiljenje. Usmiljenje je treba prav tako oblikovati kot trpljenje. Za to pa je potrebno odreči se vsakemu poveličevanju in iskanju trpljenja. Prav tako pa je potrebna odprtost za druge- ga človeka,vaja v prenašanju trpljenja, ki se ga ne da spremeniti, sposobnost za praznovanje kot tudi sposobnost za žalovanje, treba je, da človek hoče ži- veti, kot tudi, da zna umreti.
Vedno je treba tudi razmisliti,kako usmi ljenje vpliva na mojo lastno življenjsko kvaliteto. Kdor je pripravljen sotrpeti z drugim, torej biti soudeležen pri njego- vem trpljenju, ni nujno, da je usmerjen izključno samo na prednosti trpečega človeka. Upati tudi sme, in to imeti za dobro, da bo s tem poglobil svojo živ- ljenjsko kvaliteto. Če znam zaživeti usmiljenje, mi to lahko ravno z vsem iz- kustvom bolečine,ki je s tem povezano, daje to prednost, da bom v prihodnosti oblikoval svoje življenje bolj zavestno ali bom svoje življenje laže prenašal. Če to tako pravilno razumemo, postane o- blikovanje trpljenja in usmiljenja osebna storitev,ki prinaša sadove v obliki življe njskega dobička in hoče zato zavestno peljati stran od podobe "trpinstva". Tr- pljenje in usmiljenje sta tako tudi daleč stran od gole pasivnosti in je zanju v veliki meri značilna aktivnost.

BOG - OZDRAVLJA IN ODREŠUJE

Pripravlja p. dr. M. Šef

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

13. Darovanje spreminja življenje

Podobno kot drugi deli sv. maše je tudi obred darovanja kruha in vina pomem- ben za zdravljenje našega življenja. Duhovnik moli nad kruhom in vinom sko- raj isto molitev, ki jo je molil Jezus pri zadnji večerji. Darovanjska molitev je pravzaprav sestavni del blagoslova, ki ga Judje še danes molijo po svojih do- movih pri obedih. - "Hvaljen bodi,Večni, Kralj sveta,ki daje zemlji,da iz nje raste kruh in vinska trta".
Ko je Jezus pri zadnji večerji molil nad kruhom: "To je moje telo. Vzemite in jejte od njega vsi," je dal človeštvu naj večje darilo - svoje življenje. Jezus se je zavedal, da je bilo njegovo človeško življenje Očetov dar. Ko ga je daroval Očetu, ga je istočasno tudi prepustil človeškim rokam.S tem dejanjem ljube- če pokorščine je kot človek odrešil ljudi vseh časov,njihove grešnosti in njihove ločenosti od Boga, do katere je prišlo zaradi izvirnega nezaupanja, izvirnega greha.
Jezus s svojo daritvijo ozdravlja naše nezaupanje v Očeta, če se prepustimo Jezusovi daritvi.Kruh in vino nista samo kruh in vino, ampak simbolično pred- stavljata dar življenja vsakega človeka, ki se želi odpreti Bogu. Darovanje nas osvobaja in ozdravlja posledic greha, naših ran.
Po končani daritvi maše ostane naše življenje na zunaj nespremenjeno. Le redko pride do vidnih zaznavnih ozdra- vljenj. Zato moramo biti pri trditvah o ozdravljenih med mašo previdni.-In ven dar sproži vsako obhajanje evharistije globoke spremembe našega življenja. Z darovanjem svojega telesa dviga Kristus vsakega človeka in vse občestvo iz območja zla in ga prestavlja v nov svet Božjega kraljestva.S tem se začno rušiti zidovi napuha, sovraštva, nevoščljivo- sti, sebičnosti, zavisti in nezaupanja, ki so nastali zaradi naše samovoljnosti. Človek postaja tako svoboden in spo- soben, da sprejme ljubezen.
Nase in na druge moramo vedno gledati z očmi vere: ustvarjeni od Očeta in odrešeni po Sinu smo postali svetišče Svetega Duha. Apostol Pavel je zato upravičeno zapisal, da smo odrešeni za visoko ceno, za ceno Kristusove krvi. Odrešenje je zato človekova največja veličina in dostojanstvo. Človekova ve- ličina torej ni v njegovih storilnostnih sposobnostih in še manj v njegovih iz- delkih.
To ne pomeni,da postane človek popoln že s samo udeležbo pri maši. Vendar izgubi naša nepopolnost v stiku z Božjo popolnostjo svojo obremenjujočo težo prav zaradi Jezusove daritve Očetu. Bog je namreč absolutno Dobri in Popolni Zato v stiku z njim izgublja svojo moč vse tisto, kar nas ločuje med seboj in od njega. Jezus nam ni razodel Božje dobrote tako, da bi se morali tega bati. Ko se pri darovanju "iz ljubezni do prija- teljev" vedno znova izroča Bogu in nam je zelo ubog in popolnoma odvisen od nas. Od nas pa je odvisno, kaj bomo storili z Bogom, ki je takorekoč v naših rokah. Njegova navzočnost bo preprič- ljiva in učinkovita v takšni meri, s kakr- šno se bomo pridružili kruhu in vinu, po katerih se bo spreminjalo naše življenje

URESNIČENA POBUDA

V času pred božičem smo poskrbeli v našem domu upokojencev v Kamniku, da so bile v dvorani postavljene jaslice - prvič letos - in poživljale praznik vso božično dobo.To je prišlo do izraza zla- sti ob božični maši in maši na Svečnico, s katero smo zaključili praznovanje. Bile so skrbno pripravljene s sveto Družino, s pastirci, ovčkami, mahom, lučkami in vzbudile pozornost. Še nam je tudi v spominu, kako smo s kadilom in blago- slovljeno vodo sledili trem božičnim večerom in pripravili jaslice po sobah in na sveti večer molili rožni venec. Za Božič smo ob prisrčni slovesnosti zapeli božične pesmi,saj so prišle z voditeljem p. Francijem Pivcem štiri mlade pevke ministrantke, ki so spremljale mašo. Govor je spodbudil naša srca k lepšemu praznovanju tega praznika, ki naj bi bil sončni žarek za nas in za tiste, ki so z nami in skrbe za nas. Pomislili smo na žive jaslice sv.Frančiška Asiškega.Upri- zoril jih je pred mnogimi leti in pokazal pot k Novorojenemu Detetu. Da bi torej ta praznik,kot zagotovilo Božje ljubezni, napolnil naše življenje z veseljem in srečo ne samo nam, tudi vsem, ki živijo z nami v tem skupnem domu! Tako je zaželel voditelj.
Ker je prišla pobuda, da bi imeli večkrat skupno mašo, ne le trikrat letno kot do sedaj, smo se zbrali še na Svečnico, oziroma 1. februarja v dvorani. To pot je vodil mašo p. Ernest Žižmond. Prosili smo predvsem za mir v svetu,ki je ogro žen in umirajo nedolžni ljudje. Prišle so tudi pevke,ki so spremljale sveto daritev s cerkvenimi pesmimi. Zbralo se nas je veliko stanovalcev, tudi slabo pomičnih in nepomičnih, celo dve bolniški postelji sta bili pripeljani.Tako so se mogli udele žiti skoraj vsi stanovalci,oziroma večina ki ne morejo sami v cerkev. Zaključili smo božično dobo s to slovesnostjo. Udeleženci so bili veseli lepega dožive- tja ob zadnjem božičnem prazniku.
Dogovorjeni smo, da bodo sledile svete maše vsak mesec in se bomo torej mo- gli večkrat zbrati k skupni udeležbi pri daritvi. V začetku marca se ponovno zberemo.Morda pa se sčasoma snidemo še bolj pogostokrat.

Marija Lavrič

Na tečaju slovenske Karitas smo pri nedeljski maši pre- mišljevali ob sliki:
Roke (nevidnega) Jezusa po Karitas objemajo človeka,ki je v stiski (v temi). Evhari- stijo obhajamo skupaj. Od oltarja, kjer prejemamo Kruh in Besedo življenja, smo poslani k ljudem,ki v raz- ličnih stiskah stegujejo roke in prosijo pomoči.
Eni naj bi delili kruh, ki pomeni vse, kar je potrebno za človeka vredno življe- nje, drugi naj bi posredovali Jezusovo besedo. Pri sleherni delitvi pomoči je potrebna ljubezen, ki je hrana za dušo. Predstavlja jo vrtnica, mladostna in sveža, zrela in sočutna, ki v žalosti prinaša toplino. Ženske in moški - vsak ima svojo nalogo.Kot občestvo veruje- mo, živimo in tudi delujemo. Pomoč ne sme biti nikoli zviška: ko dajemo, tudi prejemamo.
Veronikin prt (v ozadju je svetloba ne- vidnega Kristusa): ko je bil Jezus ne- močen, je iz hvaležnosti za izkazano ljubezen v srce Veronike vtisnil svojo podobo. Naše karitativno delovanje in svetovanje naj bo takšno, da se bo Jezusova podoba vtisnila v srce ljudi...

ZVESTOBA POSLANSTVU

PISMO IZ L'ARCHA

Profesorica MARJANA MIHELČIČ, so- ustanoviteljica in voditeljica gibanja za duševno prizadete VERA IN LUČ v Slove- niji, je že drugo leto asistentka v L'Archu v Franciji. L'Arche, po slovensko BARKA, kjer je leta 1963 začel živeti doktor filo- zofije JEAN VANIER s prizadetimi fanti, vabi mlade z vsega sveta, da nekaj časa preživijo v teh skupnostih.Nekateri izmed njih se odločijo, da bodo vse življenje pomagali najbolj zapuščenim. Marjanino pismo, polno človeške topline in globoke vere odkrije bralcu globine njene duše.

Dragi prijatelji!
Že nekaj tednov nisem napisala nobe- nega pisma, saj vidim svojo malo pisal- no mizico le v urah, ki jih je dal Bog za spanje. In takrat se kljub vsej dobri volji in lepim spominom na prijatelje ne morem pripraviti k pisanju. Pa vas vse vedno znova izročam v Marijino varstvo in verjamem, da bo po njej Bog že prav uredil vse, česar sama ne zmorem.
Res so ti meseci po počitnicah naporni. Samo dve sva ostali od prej in morali vpeljati popolnoma novo ekipo, to pa za tako veliko hišo, kot je naša, ni bilo lahko.Med prizadetimi je bilo tudi precej zdravstvenih problemov, da sem morala kar naprej tekati okrog zdravnikov in po bolnišnicah.Pripravljali smo poroko naše asistentke.Ker sem ji bila poročna priča sem imela kar dosti opravkov. Potem smo imeli veliko praznovanje za štiri- desetletnico internacionalne odgovorne za L'Arche, ki živi v naši hiši (kadar ni na Filipinih ali v Braziliji). V začetku oktobra pa je moja najboljša tukajšnja prijateljica stopila k dominikankam. Če- prav je njen odgovor na klic milost za vse, ki smo z njo živeli, je bilo slovo po človeško kar boleče.
Komaj se je nova ekipa malo vživela, so že enega poslali v Betanijo v Izrael, druga asistentka pa gre prihodnji teden v Honduras; oba za eno leto. Tako, vi- dite, živimo na prepihu, različni vetrovi pihajo in nas odpihajo na vse konce sveta. Tu se združujejo odmevi na naj- različnejše klice v služenje.Asistenti pri hajajo in odhajajo, obogateni z močjo Duha, da z življenjem po blagrih vzne- mirjajo svet, prizadeti pa ostajajo kot trdni temelji za gradnjo Božjega kraljes- tva na zemlji. Vsak pridobi po svoje, vsi smo učitelji in učenci. Lepo je in mislim, da na zemlji ne more biti večje sreče, kot biti priča delovanju Božje ljubezni. Čeprav jo največkrat odkrijem sredi trpljenja, pa je prav to izvir veselja v izobilju. Res, vedno bolj verjamem v resničnost blagrov. "Splača" se po njih živeti, čeprav so sprti s človeško logiko Kolikokrat presenečeno ostrmim nad Božjo domišljijo, kako vodi ljudi, ki zmo- rejo slediti tej čudni poti med trnjem in rožami! Sama tolikokrat zaradi strahu pred trnjem ne vidim rož. Tu pa se v skupnosti vedno najde kdo,ki mi jih od- krije in je pot lažja, čeprav strma.
Kakšna milost živeti med spremljevalci k Bogu! Kar ne morem si misliti, da bi se vrnila v "staro" življenje. Dokler mi Bog ne da veselja za vrnitev, mora poiskati druge delavce. Udomačila sem se in se ukoreninila med temi ljudmi,ki me potre- bujejo in jih sama potrebujem za svojo rast. Vem, da je dela tudi doma dovolj, toda brez skupnosti ali spremljevalca za isti ideal moje delo ne more biti živeto v veselju služenja. Potrebe utrujajo, zato mora iz mene same izvirati veselje do dela.
Razmišljam o dvanajstletnem Jezusu, ki je moral ostati v templju. Njegova zve- stoba poslanstvu je bila rodovitnejša tudi za zvestobo Marijini in Jožefovi lju- bezni. Zvestoba poslanstvu vedno pri- naša blagoslov vsem, s katerimi živimo v ljubezni,čeprav smo nezvesti njihovim pričakovanjem in zaradi nas trpe.
Sredi oktobra sem bila deset dni na du- hovnih vajah. Sama z Bogom, ob čudo- vitem vodstvu izkušenega jezuitskega patra. Kaj vse se še lahko v teh letih privihari v dušo, da si na navlaki gradi- mo male piedestale na vseh koncih! Toda, ko sem se opogumila prebuditi Jezusa, ki je Resnica, je marsikaj obrnil popolnoma na glavo in mi dal zaslutiti, kaj pomeni: Kristus mora rasti, jaz pa se manjšati. Kako je to težko in čudno, toda samo ta pot mi prinaša v globine nerazumljivo veselje sredi trpljenja in mir sredi viharjev. Zanimivo je tudi, da več ko imam dela v tem letanju med bolnicami in različnimi praznovanji, več časa potrebujem za molitev.Včasih sem mislila,da je že delo lahko molitev, toda to postane šele, če stalno prinašam prazne vrče k izviru. Pestrost in nemoč pred težkimi dogodki dneva me vedno znova izpraznita, soočita s svojo majh- nostjo, srečanje z Jezusom pa me vodi v nenehno hvaležnost za božjo pomoč in trajno radost.
Kar na dolgo sem se razpisala,pač veli- ko stvari se dogaja na zunaj in znotraj. Na kaj me Bog pripravlja, lahko le slutim in zaupam.Ker pa iščem le Njegovo voljo se moram osvoboditi pričakovanj ljudi in verjeti, da so Njegovi načrti boljši za vse. Komaj čakam, da se malo več po- govorimo, da se končno moje križišče uredi s semaforji. Najlepši pozdrav!

vaša Marjana

LE KAJ BO Z NAMA?

Novo občutje,nov boj, novo hrepenenje se mu je prebudilo,ko se je povsem za- vedel po operaciji druge noge.
Kar dobro je šlo, dokler je imel vsaj eno nogo, da si je lahko pomagal pri vsako- dnevnih opravilih. Bil je samostojen, ni mu bilo treba za vsak premik računati in prositi za pomoč. Posebno po ženini poškodbi kolka je to samostojnost s pridom uporabljal in skrbel za oba. Z vozičkom je spretno meril razdaljo od kuhinje do spalnice, na vmesnih posta- jah si je izmislil veliko drobnih rešitev, da mu je bilo vse bolj priročno.
A glej, drobna poškodba palca na nogi se je sumljivo razširila, žilje se je zožilo in prenehalo hraniti še druge prste, da so začeli drug za drugim odmirati.
Ne samo telesna bolečina, predvsem bolečina njegovega duha se mu je zr- calila na obrazu. Hromil ga je strah, da ne bi izgubil še druge noge. Ko smo mu priporočili, da bi se odločil za operacijo, je dolgo nepremično zrl skozi okno na prostran travnik in po licih so mu polzele solze kot otroku.
"Le kaj bo potem z nama? Zdaj le še postorim kakšno malenkost. Če izgubim še drugo nogo in bova oba nepokretna, si ne bova mogla sama nič pomagati?! V breme bova sinu, snahi in vnukinjam. Nič ne rečem. Brez godrnjanja že zdaj opravijo veliko za naju. Kuhajo nama, perejo,gredo po zdravila... O Bog, kako je to hudo!"
Besedo "hudo" spet prekrije jok in stresa osivelo glavo.
Nemočno sem spustila roke ob sebi. "Kaj naj rečem?" me je spreletelo.Čutila sem težo grozečega bremena, ki mu morda oba skupaj ne bova kos.S pogle- dom sem sledila njegovemu in oba sva gledala z zelenjem prekrito polico. Za droben trenutek sva v molku nabrala novo merico moči, novo spodbudo in odločitev...
Brez oporekanja je nato z očmi sledil, ko sem izpolnjevala napotnico in se v naslednjem dnevu skrbno pripravil za odhod v bolnico.
Zdaj sta spet skupaj,doma. Ležita vsak na svoji postelji.Preskrbljena sta z vsem potrebnim. On teže govori, ona slabo sliši. A skupaj sta.
V življenju sta že marsikaj skupaj zmo- gla,prestala. Saj bosta tudi to! govorijo ženine oči. Skromno in potrpežljivo je potopljena v svojo tišino.
Bližina in zavest odgovornosti drug za drugega sta ju spremljali vse življenje, zato tudi zdaj brez posebnih vidnih znamenj veje iz njiju zaupanje.

GOVORIJO NAM PRIJATELJI

IMAM MOČNO VOLJO

V sončnem popoldnevu sva se odpravili na pot.Namenjeni sva bili v Davčo, raztreseno vasico v Selški dolini. Želeli sva obiskati Katarino Bevk (Davča 20, Železniki). Pot je bila nadvse zanimiva. Že v Loki sva porivali avto in se spraše vali,kaj šele bo.Pa ni bilo več potrebno, čeprav je bilo v Davči 70 cm snega. Zaradi prijaznosti domačinov Kati ni bilo težko najti.Živi na osamljeni kmetiji. Do najbližjega soseda je petnajst minut. Dospeli sva do hiše in gospodarskih po- slopij, ležečih v strmem bregu. Težko je razumeti, da tu živi žena, ki potrebuje invalidski voziček,če želi priti okoli hiše.
Našli sva jo na krušni peči. Hitro je ste- kel pogovor, saj je Kati zelo zgovorna. Ko je mož zaslišal glasove v hiši,se nam je pridružil.Brez njegovega posredovanja bi ostali brez fotografije,kajti urednikov fleš je dobesedno odpovedal.

Kati! Ne poznamo se še dolgo. Ali bi nam lahko za začetek povedala kaj o sebi? Doma sem iz vasi Potok, sose- dnje vasi. Po poroki sem se preselila v Davčo. Kmalu sem zbolela.
Kako je potekala bolezen?
Mojo bolezen so ugotovili leta 1973, če prav sem že pet let prej imela težave. Težko sem hodila. Ko sem prišla iz po- rodnišnice, mi je umrl brat. Takrat so postale noge gluhe. To se je izboljšalo po zdravljenju z zelišči. Leta 1973 sem začela padati v nezavest. Dejali so mi, da imam epileptične napade. Tako se je začela skleroza multipleks. Sedaj napa- dov nimam več.
Rekla si, da si mati. Koliko otrok imaš?
Štiri: dve dekleti in dva fanta. Najmlajši Matevž se je rodil že po ugotovitvi moje bolezni. Dekleti sta že poročeni in sta odšli od doma. Sedaj imam tudi štiri vnukinje.
Si bila kdaj zaposlena?
Po ugotovitvi moje bolezni sem se za- poslila v tovarni Iskra Železniki, da sem se kasneje lahko invalidsko upokojila. Prej je bil zaposlen mož, potem pa sva zamenjala. Mož je skrbel za otroke in kmetijo. V službi sem bolj pozabila na bolezen. Leta 1981 sem se upokojila.
Kako si sprejela bolezen?
V začetku je kar šlo. Huje je sedaj, ko ne morem delati. Lažje je šlo, ko sta bili hčerki še doma.
Ali ti je vera bila v oporo?
Imam veliko zaupanja v Boga. Vsak ve- čer molim in prosim Boga, da bi se po- zdravila. Vem, da bi se zgodil čudež, če bi še kdaj hodila.
Kako so mož in otroci sprejeli bolezen?
V začetku je bilo težko. Ni pa nobeden mislil, da bo tako hudo,da bom prišla na invalidski voziček. Pravijo,da se ne bom nikoli več pozdravila. A jaz še vedno upam, da se bom. Imam močno voljo.
Imate veliko kmetijo. Kdo sedaj ob- deluje zemljo? Mož in sinova.Ob večjih delih pa prideta še hčerki z družinama.
Kaj pa gospodinjstvo?
Skuham še,samo prinesti mi morajo vse potrebno. Danes sem delala cmoke. Se pa hitro utrudim. Na pomoč priskočita tudi fanta.Z mojimi nasveti sta naredila celo krofe.
Kako gleda okolica nate?
Vsako nedeljo me mož pelje k maši.Tam se srečam s sovaščani. Marsikdo me pomilovalno gleda in se čudi, zakaj se trudim in hodim k maši.
Kje si izvedela za Prijateljstvo?
V čakalnici pri zdravniku mi je neka gospa pokazala list Prijatelj. Dala mi je naslov in sem se naročila nanj. Za sre- čanje pa sem zvedela od g. Jožeta. Dvakrat sem že bila na Trsteniku.
Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin na prvem srečanju?
Lep je občutek, da nisi sam, da imaš veliko prijateljev. Tudi oni imajo svoje težave. Lepo je, ko se dobimo skupaj.
Greš še kam razen na srečanje PBI?
Vsako leto grem tudi v toplice. Potem se nekaj časa precej bolje počutim.
Ali si včlanjena v društvo Multiple skleroze? Vključena sem od leta 1979. Dvakrat na leto dobivam glasilo MS.Dru štvo organizira izlete, piknike... Imamo ugodnosti pri rehabilitaciji v zdraviliščih. Razdeljeni smo po regijah. Jaz sem pri gorenjski regiji.
Kje se bolje počutiš, med zdravimi ali bolnimi? Med bolnimi. Ti me bolje razumejo. Mnogi zdravi še vedno težko razumejo, da res ne morem delati.
Kaj delaš, da ti čas hitreje mineva?
Klekljam. To je značilno za naše kraje. Delam za zadrugo. Včasih sem veliko vezla. Sedaj pa ne več, ker težko držim šivanko. Na televiziji si rada ogledam otroške filme.Prebiram verske časopise: Prijatelja, Družino, Ognjišče...
Vidiva, da imate veliko rož ...
Z rožami je sedaj težko, ker jih ne mo- rem več sama zalivati. To delo opravlja mož.Včasih zalije preveč in je kregan... Vse mi naredijo... Saj morajo, ko sama ne morem... Lani sem pobirala krompir. Vzela sem deko in se usedla na njivo. Tudi plela sem...
Greš kdaj z vozičkom ven?
Grem. Toda to je zelo težko. Ni terena. Sem že dvakrat padla in se valila po bregu. Na srečo se nisem nič potolkla. Vem, da me je varoval angel varuh. Na travi zavore nič ne primejo.
Se kaj bojiš?
Ne,to pa nikoli. Nič se ne bojim.Če bom padla, se bom že pobrala. - Skrbni mož doda,da je kar prepogumna.Njega skrbi, da ne bi padla in si kaj zlomila.
Ti je kdaj dolgčas?
Pozimi mi mož dela družbo. Poleti pa me peljejo s seboj, ko gredo delat na polje. Včasih, ko sem še laže hodila, sem obi- skovala druge invalide.Sedaj je to težje čeprav me včasih še kam peljejo.
Ti že izpolnjuješ idejo Prijateljstva, naj bi se bolni med seboj obiskovali in drug drugemu oznanjali veselo blagovest. Kati, kaj se ti zdi, da je v življenju najpomembnejše?
Da bi se imeli radi med seboj. Da ne bi pozabili na Boga.
Kar zaklepetali smo se ...
"Glavno, da bo kaj branja."

Mesec se je že prijazno smehljal na nebu ko sva se poslovili od Kati. Tudi midve sva se smejali, saj sva se nalezli smeha od najine gostiteljice.
Veseli sva bili,saj sva se srečali z ženo, polno močne volje, z ženo,ki je dodobra izpolnila poslanstvo žene in matere -saj je mati štirih otrok, stara mama štirih vnukinj.
Trpljenje je dosti lažje, če imaš ob sebi moža, ki ti pomaga prenašati težave, ki te dobro razume, ki te ima rad ... Kati takega ima.
Kati, naj ti ne zmanjka poguma!

Kramljali sta Martina L. in s. Edith

Cili Kodrič

VSTAJENJE

Skozi noč trpljenja
našega vsakdanjega življenja
bo svetlo jutro -
rodilo upanje vstajenja...

Velikonočna bo skrivnost
rodila v duši nam radost,
ki se razodela bo -
kot luč v zarji prerojenja.

Aleluja, aleluja ...
pesem v srcih naj doni!
V tvoji, v moji duši
in med nami -
vstal je Kristus in živi!

Velikonočni prazniki naj vas napolnijo z veseljem,v srcih naj zažari svetla in živa luč vere in nepremagljivega za- upanja v vstalega Kristusa!

Prijatelj in prijatelji

PRIZADETI V SVOJEM OKOLJU

ŽIVETI Z AIDS-om

Problematika

AIDS (kratica za Acquired Immunodeficiency Syndrom - sindrom pridobljenega imunskega pomanjkanja) je nova bolezen, prepoznana leta 1981 in je nalezljiva.Prenaša se:spolno, s krvjo in z matere na plod. Naglo se je razširila po vsem svetu in prinesla na dan mnogo problemov sodobne družbe,še zlasti določenih skupin,ki so še posebej prizadete
S problemom AIDS-a se ukvarjajo že šte- vilni raziskovalci po vsem svetu, razumljivo da še posebej v državah razvitega zahod- nega sveta,kjer je problem -z izjemo Afrike - tudi sicer največji.
Razumljivo je,da se čuti zdravnik, ki se uk- varja s preventivo, izzvan, da se ukvarja predvsem s tistimi vidiki AIDS-a, ki imajo vpliv na človekovo obnašanje. AIDS nam- reč ni čisto običajna bolezen med drugimi boleznimi, temveč pomeni zmanjšano od- pornost človeka nasproti določenim mikro- organizmom (glivice, bakterije, praživalice, virusi), ki jim pravimo oportunisti ter nas- proti določenim oblikam rakastega obolenja
Bolezen je nalezljiva, predvsem spolna, prizadeva v glavnem mlado in srednjo po- pulacijo; je socialna, zadeva intimne sfere človekovega življenja oz. obnašanja, kruta in neizprosna, konča s smrtjo. Vse to ima za posledico široko ukrepanje in neštete izjave na najvišjih državnih in tudi cerkve- nih ravneh. Medtem ko je pri drugih bole- znih v glavnem mogoče govoriti o vzročni terapiji oz. o poznavanju razvoja bolezni, gre pri AIDS-u za izrazito "vzročno pre- ventivo", posebno pri rizičnih skupinah, kar pomeni tudi spoznavanje in analiziranje dejavnikov drugačnega mišljenja in obna- šanja pri njih. Gre torej za poseg, ki gre še za korak dlje v posameznikovo življenjsko zgodbo in njeno prepletenost s problemi sodobnega časa, ki se jih ta največkrat niti še prav ne zaveda.
V pričujočem članku ne gre toliko za medi- cinsko predstavljanje AIDS-a, kot za naj- osnovnejšo informacijo o tej bolezni, ki je po prepričanju večine strokovnjakov tako usodno -skoraj vzročno- povezana s človekovim vedenjem.Gre za predstavitev problema,ki se dotika človekovega spolne- ga življenja in ki tako rekoč ukinja prepri- čanje,da na tem področju človekovega o- bnašanja ni nekih meja ali norm.Ukvarjanje s problemom AIDS-a kliče po enotnem nastopu ustreznih, bodisi državnih, bodisi cerkvenih ustanov, saj nas AIDS bolj kot bi si prvi hip lahko predstavljali sooča z moralnimi problemi.
Namen tega prispevka ni posegati globlje na moralno področje, temveč samo poka- zati, da ni dovolj, če kot "moralni pro- blem" razumemo le to, kako se vesti do okuženih s HIV-om ali do bolnikov z AIDS-om ter se zadovoljiti z zahtevo po solidarnosti, sočutju in usmiljenju. Gre za spoznanje o tem, da je AIDS na nek način odprl pogled za moralne pro- bleme v naši družbi, ki jih do sedaj ni- smo resno jemali ali o njih razpravljali.
Skupaj s prizadevanji medicinske preventive je treba vprašanje celostnega spoznanja AIDS-a obravnavati v povezavi z vodilnimi motivi v današnji družbi in razumevanjem smiselnosti življenja pri posamezniku. To velja tudi za osmislitev vprašanja človekove spolnosti in njegovega spolnega obnašanja Najprej gre za zavrnitev neustreznih ali celo moralističnih pristopov do AIDS-a, ki so znamenje človekove prestrašenosti in ogroženosti, in za ustvarjanje pozitivnih usmeritev ter predvsem za pogum pred resnostjo vprašanja.
Želimo na kratko predstaviti to nevralgično točko sodobnega sveta v prepričanju, da védenje odpira prostor za dialog. Ne naza- dnje nas k temu spodbuja 43.štev.Cerkvenih dokumentov, ki je posvečena AIDS-u in prinaša pismo ameriških škofov o AIDSu z naslovom Poklicani k sočutju ter dokument Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev z naslovom AIDS - živeti čemu?

Nekaj osnovnih podatkov o virusu HIV in AIDS-u

Virus HIV (kratica za Human Immunodefici- ency Virus -virus pridobljenega pomanjkanja imunosti) se naseli v celicah telesnega o- brambnega sistema in jih spremeni tako,da ne morejo več opravljati svoje specifične obrambne naloge.Tako povzroči zmanjšano odpornost telesa.
Okužbi z virusom HIV sledi doba miro- vanja (latence). Ta je lahko dolga več let, morda desetletij. Možno je,da se po okužbi bolezen niti ne bo pojavila. Čas od okužbe do pojava razvitega AIDS-a se imenuje inkubacija in znaša povprečno deset let. Okoli petdeset odstotkov okuženih oseb v desetih letih zboli.
Osebe okužene z virusom HIV, v dobi mi- rovanja, ne kažejo znakov AIDS-a, pač pa so kužne z znanimi načini prenosa.
V času, ko se ugotovi AIDS (ko se je bolezen že razvila), se pokažejo različni simptomi: daljša obdobja vročine, izpuščaji na koži, otekle bezgavke, driska, potenje, vnetje v ustih, glivične infekcije kože, ter težje priložnostne (oportunistične) infek- cije: kriptokokni meningitis, pneomocystis carinii, pljučnica itd. Pogoste so tudi raz- lične oblike raka: Kaposijev sarkom, limfom možganov itd. Okoli 75% obolelih kaže tudi okvaro živčevja,predvsem možganov. Naj- pogostejša je AIDS demenca.
Ni mogoče v vsakem primeru predvidevati napredovanje okužbe HIV-a, lahko pa se ugotovijo različni stadiji:
1. HIV seropozitivnost: kri kaže protite- lesa, ki kažejo na infekcijo z virusom HIV. V tem seropozitivnem stadiju oseba lahko ostane brez simptomov več let, lahko pa prenaša virus na druge.
2. AIDS: ta izraz obsega težke simptome infekcije z virusom HIV, ko se je bolezen že (močno) razvila.

Kje najdemo virus HIV? V krvi, spermi, izločku nožnice in materinem mleku. Naj- demo ga še v drugih tekočinah in tkivih, vendar so za prenos infekcije pomembne le zgoraj naštete tekočine.

Način okužbe:
• s spolnim stikom z okuženo osebo (homo seksualno, biseksualno);
• z okuženo krvjo in produkti iz krvi (po prejemu krvi in krvnih produktov, če niso pregledani);
• z okuženimi instrumenti (zlasti narkomani ki si droge vbrizgavajo v žilo, če si pribor medsebojno izposojajo);
• od okužene matere na otroka.

Kdaj posumimo na AIDS? Pri bolniku, pri katerem so navzoči dalj časa (več kot tri mesece) naslednji znaki: močno hujšanje, kronična driska,povišana temperatura, po- večane bezgavke in vranica,kašelj,potenje
Vsakdo,ki sumi,ali ga je strah,da je okužen naj bi se javil svojemu zdravniku. Vsi zdra- vniki imajo ustrezna strokovna navodila,da lahko pravilno ukrepajo.

Iz "AIDS HELP", 1989

* Opomba: Za testiranje oz. posvetovanje v zvezi s HIV infekcijo deluje na infekcijski kliniki v Ljubljani posvetovalna ambulanta za HIV infekcije. Posvetovanje je brezplačno (razen participacijo).Oseba,ki želi povsem anonimno testiranje, pa plača sama. Anonimno brezpla čno testiranje pa je možno v laboratoriju za HIV infekcijo mikrobiološkega inštituta medi- cinske fakultete v Ljubljani.
* V prihodnji številki še: AIDS in moralna vprašanja ter Kljubovanje z novo življenjsko močjo.
* Zahvala: Iskrena hvala asist. dr. Ludviku Vidmarju iz Infekcijske klinike v Ljubljani za strokovno pomoč in korekturo.

Pripravila Darinka Slanovec

IZOBRAŽEVALNI TEČAJ SLOVENSKE KARITAS

VLOGA OSEBNE VERE PRI KARITATIVNEM DELU IN SVETOVANJU

Vodi: prof. dr. Heinrich Pompey, Freiburg; Teološka fakulteta v Ljubljani, 22. do 24. februarja 1991.
Tečaj je potekal v obliki učne delavnice, pri tem je bil poudarek dela na skupinah in je bil vsak udeleženec svoj profesor.

Program:

I. Da bi utemeljili diakonijsko pomoč, izha- jamo iz:
• Prakse življenja
• Prakse vere
• Povezave obeh.
II. Cilj diakonije je: Da bi ljudje imeli življe- nje, da bi ga imeli v izobilju, kljub bolezni, stiskam in trpljenju.
III. Cerkev-občestvo,koinonia je edina pot za naše diakonijsko delovanje. Samo,če se medsebojno podpiramo v veri, upanju in ljubezni, lahko to delamo.

Praksa življenja

Kaj je potrebno, da pogovor s prijateljem v stiski uspe? Kdaj poteka dobro? Kaj je za dober potek potrebno pri svetovalcu in kaj pri človeku,ki išče pomoč? Kako na to vpli- vajo zunanji pogoji?
Vsak udeleženec je iz svoje prakse poiskal nekaj takšnih možnosti, ko je pogovor po- tekal dobro in ko ni potekal dobro. Ko je bil v vlogi svetovalca in pa tudi,ko se je zna- šel v vlogi svetovanca. Vsak udeleženec si je tudi sam zase napisal nekaj možnosti,da pogovor poteka dobro,če je v vlogi sveto- valca, pa tudi nekaj pogojev,ki so potrebni s strani svetovanca.
Sledil je pogovor v skupinah (5 do 8 ude- ležencev), kjer so si udeleženci izmenjavali izkušnje in nato nekaj najpomembnejših možnosti napisali na plakat.

Tu je križ, ki nas spremlja ta postni čas. Izbrali smo ga, ker nas nagovarja s svojo govorico
Najprej: ne more biti sam! Tu je roka dobrote, ki prinaša luč in toplino. Ne zviška kot zaslepljujoč refle- ktor, ki razgalja, ampak tiho, z vsem spo- štovanjem in obzirno.Ta luč zasije znotraj, in trpljenje, križ, ob tem zažari navzven. Njegovi žarki postanejo znamenje vstajenja in vstajenjski križ vabi k novemu življenju.
K človeku v stiski prihajamo, da bi v njem zažarela nova luč, nova toplina. Prihajamo s spoštovanjem in z veliko vero v dobro bližnjega, da z njo prežene temo, in v novi toplini človeške bližine zaživi novo življenje
To je vstajenjski križ in roka diakonije, služenja.

Vse plakate smo nato obesili na steno, da so lahko vsi primerjali rezultate.
V plenumu je sledil pogovor o tem, kar so udeleženci ugotovili v skupinah.Ugotovitve so bile skoraj povsod enake; to je dokaz za to, da nam je Bog v srce položil tisto bistveno, kar je potrebno, da lahko pristo- pamo k ljudem, posebno k ljudem v stiski. Lahko bi rezultate povzeli takole:
Če naj pogovor uspe, je za pomočnika po- trebno:
• iskrenost in odprtost
• sprejemanje brez predsodkov in pogojev
• človeška toplina
• vživljajoče razumevanje.

Za človeka v stiski pa je pomembno:

• pritisk trpljenja
• pripravljenost za komunikacijo
• pripravljenost za zdravljenje in
• odprtost.
Do enakih ugotovitev prihaja tudi psihologija le da jih opisuje z bolj strokovnimi izrazi. Spoznanja primerjalnih raziskav psihotera- pije kažejo, da so te osnovne možnosti pri vseh enake.

lzkustva vere - Kako je Jezus srečeval ljudi, ki trpijo

To, kar smo napisali sami in v skupini, da je pomembno, ko srečujemo ljudi v stiski, so ideali in niso vedno uresničljivi. Bog pa nam je v Jezusu hotel pomagati in nam je pokazal, kako naj pristopamo k ljudem.
Zato smo si pri Jezusu ogledali, kako se je srečeval s trpečimi, da bi znali to, kar že vemo, kar že nosimo v sebi, bolje uresni- čevati.
Sveto pismo nam je tu v veliko pomoč. Poznamo praktično in znanstveno eksegezo (razlago Svetega pisma). Prvotno je Cerkev poznala samo preprosto branje in razlago Svetega pisma, ki je dostopna vsakemu. Šele na začetku novega veka nastaja obli- kovanje znanstvene eksegeze. Rezultati obeh eksegez so v bistvu enaki, le da so povedani v različnem jeziku. Nemški teolog Johann Michael Sailer (1751-1832) je go- voril o praktični in o učeni razlagi Svetega pisma, pri čemer je osnovna in najpomem- bnejša praktična. Takole pravi: "Praktična razlaga Svetega pisma zaposluje celotne- ga človeka, misel in srce,razum in voljo, in mora tudi celega človeka zaposliti, če naj prinese luč v njegovo spoznanje, toplino v njegovo srce, življenje v njegovo voljo,duh v njegovo dejanje in opuščanje, in če naj od njega izhaja luč,toplina, življenje in duh na druge."
Zato je branje Svetega pisma in praktična razlaga ključ za svetovanje, za pristop k ljudem v stiski, za pomoč drugim.

Ozdravljenje v kopeli Betesdi (Jn 5,1-16)

Skupaj smo se ustavili pri odlomku iz Jane- zovega evangelija, ki govori o ozdravljenju v kopeli Betesdi.Ne govori o bolniku,ampak o človeku,ki je bil bolan.Jezus pogleda na- okrog in vidi njega, ki je potreben pomoči. On ga poišče.Vpraša ga,ali hoče ozdraveti Spoštuje človeško svobodo. Iz tega sledi bistveno poslanstvo Cerkve - diakonija, to je služiti v svobodi in ljubezni.Pri Jezusu so zelo važne tri besede: videti - zaznati - ustaviti se pri človeku. Trpeči človek nato imenuje svojo stisko (Nikogar nimam...), odpre se, pove, kaj ga mori.
Čudež ni takrat, kadar bolnika ozdravimo, ampak tedaj, kadar mu pomagamo, ko smo ob njem,ko z njim trpimo.Morda se to opazi pozneje, šele čez nekaj časa. Ljudje od nas ne pričakujejo čudeža, pričakujejo pa človeško ljubezen, naklonjenost.
Druga skupina bolnikov so farizeji, ki so ujeti v svoja pravila in jim manjka človeška toplina. Jezus jasno pove,da so grehi vzrok bolezni. Pogosto nam manjka v življenju krščanski pogum in zato drugemu ne reče- mo resnice,mu ne povemo njegovih napak- toda samo resnica osvobaja, samo resnica zdravi.
Tako smo najprej vsak zase in nato v sku- pini razmišljali še o drugih odlomkih iz Sve- tega pisma, v katerih se Jezus srečuje z ljudmi v stiski:
• Bogati mladenič (Lk 18,18-30)
• Ozdravljenje sleporojenega (Jn 9,1-41)
• Pot v Emavs (Lk 24,13-35)
• Obsedenec iz Gerase (Mr 5,1-20)
• Ozdravljenje v kopeli Betesdi (Jn 5,1-8)
• Srečanje z Zahejem (Lk 19,1-10)
• Žena pri Jakobovem vodnjaku (Jn 4,1-26)
• Ozdravljenje sleporojenega Bartimeja (Mr 10, 46-52)
• Žena, ki je krvavela (Mr 5,24-34)
• Žena,zasačena v prešuštvovanju (Jn 8,2-11
• Ozdravljenje obsedenega mladeniča (Mr 9, 14-26)
• Ozdravljenje hromega (Lk 5,17-26).
Jezus je pristopal k človeku.Ni se zavzemal za organizacijo, za pravičnost, ampak za človeka.Nikoli ga ne bomo dosegli,poznamo pa pot.

Žena ob Jakobovem vodnjaku (Jn 4,1-26)

Jezus se pokaže kot pravi človek s fizičnimi mejami, je utrujen in se pred ženo tudi ne dela drugače. Zelo normalno in naravno stopi prednjo. Skromnost in gotovost vase sta značilni zanj.Brez predsodkov naravnost naveže stik z ženo, sumljivo tujko. Ženine medčloveške probleme imenuje jasno po imenu in ji ob pogledu na njeno življenje razjasni zahteve,ki izhajajo iz odgovornega in odrešilnega življenja. V tem je Jezus pri- sten, resničen in odprt ter preprosto pove o njenem življenju, vendar brez predsodka, trdosrčnosti in zbadljivosti.
Žena s svojim navidez skritim socialnim pri tiskom trpljenja in svojim zakritim iskanjem Boga je s svoje strani samozavestna, toda ne nedostopna.Pripravljena je dati se spo- znati in spoznavati sebe. Njena religiozna tradicija ji je v pomoč za orientacijo in za življenje, čeprav že judovstvo predstavlja zanjo določeno vprašanje. Pri pogovoru z Jezusom marsičesa ne razume, npr.podobo o živi vodi,ki jo Jezus uporablja.Je pravza- prav ženska življenjske prakse in ne tako življenjske filozofije. Srečanje z Jezusom ji podari večje sprejemanje sebe, novo vero v dobre možnosti življenja kljub preteklim zmotam. Prepričana je,da mora to razodeti tudi drugim in tako po srečanju z Jezusom pričevati o svojem novem življenju.

Pot v Emavs (Lk 24, 13-35)

Jezus se najprej ne razodene,se ne vsiljuje gre z njima po poti, ima čas in je potrpe- žljiv, posluša, skuša razumeti, dopušča re- signacijo in obup, sprejme učenca v njuni stiski, tako kot subjektivno doživljata sebe in svojo usodo, hoče jima biti blizu, hoče jima biti zvest. S tem ju pripelje do celost- nega spoznanja,ki ni kar tako površno,am- pak je posledica srečanja z njim; kajti sam sebe prinese v pogovor. Pri tem spoznata (kot se pozneje spominjata in doživita). Oči se jima odprejo.Tako z njima ne govori samo z besedami, ampak tudi neverbalno in simbolično,to pa omogoča celostno spo- znanje. Z izkustvom sprejetosti in z vero v možnost rešitve problemov učencev jima Jezus pomaga najti povezavo med njunimi izkustvi trpljenja in Staro zavezo, torej v njihovem religioznem konceptu. Potem, ko sta po večurnem spremljanju na poti Jezu- sova vera in upanje v učencih popolnoma zasidrana in sta poleg tega zopet našla svojo življenjsko orientacijo, se umakne. Namen njegove pomoči s tem, da se je pojavil, je učenčeva samostojnost v veri, upanju in ljubezni.
Učenca se ne obotavljata spoprijeti se s svojim izkustvom, polnim trpljenja. Izgovo- rita se.Sta pristna in spontana.Čeprav sta že obupana in je njun koncept življenja in smisla močno prizadet, se da še jasno ču- titi ostanke upanja, hrepenenja, da se bo vendarle našla rešitev. Najprej se hočeta oddaljiti od kraja razočaranja, da bi se v tej razdalji zopet lahko bolje našla.Nista še čisto ohromljena, imata še energijo za re- ševanje problemov,ki se jo še da aktivirati.
Srečanje z Jezusom doživita učenca kot odrešujoče in čutita novo življenjsko moč. Zopet lahko verujeta v dobro v sebi in v dobro svoje življenjske orientacije. Zopet se lahko srečata z veseljem in z ljubeznijo in sta tako polna upanja, da morata hitro poročati o svoji novi veri v dobro in se spreobrneta. To pomeni metanoio. Zopet sta polna dejavne moči, ki ju vodi k cilju. Vstala sta k novim življenjskim možnostim.

Če povzamemo, lahko glede Jezusovih osnovnih drž in ravnanj za spremljanje ljudi v stiski po evangeliju ugotavljamo:

1. Jezus je v svojem bistvu pravi, je skla- den s seboj in svojo nalogo (tj. identičen), pusti, da priteka njegova resnica in zazna- vanje resnice iščočih v odnos. Razodene se in hoče odkrito komunikacijo, nobenega nejasnega,magično oblikovanega srečanja, kot kaže npr. srečanje s krvotočno ženo (Mk 5, 24-34).
2. Jezus nič ne sili, z ljubeznijo in upanjem sprejme iščoče z njihovimi problemi in ne pusti, da bi ga vodili predsodki: samo en predsodek, da veruje v življenjsko sposob- nost in s tem tudi v sposobnost spoznanja tistih, ki iščejo nasvet. Kajti živi iz vere,da so tisti, ki iščejo pomoč, dobri. Zato nad njimi ne obupa,ampak gre z njimi oz.ostane pri njih, dokler niso sposobni zopet samo- stojno vzeti svoje življenjske probleme v roke.
3. Skuša jih razumeti, pomaga jim, da sami spregovorijo o svojem trpljenju. Jasno spre govori o svojem pogledu in o svojem vred- notenju problemov, čeprav pri tem osebe tistih, ki iščejo nasveta in tudi drugih,ki so soudeleženi pri konfliktu (npr. možje Sa- marijanke) ne razvrednoti. Motivira jih, da spremenijo svoj pogled in vedenje. Tiste, ki iščejo,krepi v njihovi sposobnosti za spo znavanje samega sebe. Kajti spoznanje, ki ga človek svobodno prizna, je nujen pogoj za pravo metanoio.
Iz vsega tega ni težko spoznati znane osnovne drže svetovanja:
1. Iskrenost in odprtost.
2. Sprejemanje brez predsodkov in pogojev in človeška bližina.
3. Vživljajoče razumevanje.
Kar se tiče ljudi v stiski se izkaže: So na poti, tudi v osnovnih držah resnice in odpr tosti,ljubečega spoštovanja in sprejemanja sebe in življenja. Jezus jih v tem podpira in odrešujoče kultivira še preostale ostanke dobrega v njih.
Pogoj za njegovo pomoč pa je, da:
1. Ljudje v stiski ne izrivajo svojih življenj- skih konfliktov, dopuščajo pritisk trpljenja.
2. Dopuščajo, čeprav različno močno (kot pri Samarijanki in učencih) nek izhod oz. da bodo lahko šli po neki novi poti, polni življenja.
Znani osnovni pogoji, ki morajo biti pri- sotni pri človeku, ki išče pomoč, so:
1. Pritisk trpljenja,
2. Pripravljenost za komunikacijo,
3. Pripravljenost za zdravljenje in spozna- nje v smislu odprtosti za metanoio.
Ko prebiramo dogodke iz Jezusovega življe- nja, se srečujemo z realnimi stvarmi. Tudi mi živimo v realnosti,h kateri pa spada tudi to, da smo grešniki, da smo pogosto ne- močni, da marsičesa ne zmoremo. Jezus je Bog in človek. Kot človek se je moral tudi on odpočiti, zato je odšel sam na goro. Včasih tudi ni uspel pomagati, čeprav je želel (npr. bogati mladenič). Jezus tudi ni vedno hotel imeti takoj rezultatov. Včasih potrebuje pomoč dolgo pot, čas. Kot seme je,ki gre v zemljo in vzklije in šele čez nekaj časa obrodi sadove. Jezus ljudi tudi vedno pošilja: Pojdi, deluj socialno, ne greši več!
S trpečimi ne postaja identičen, ampak solidaren.

Visoka pesem ljubezni

Sveti Pavel je v Visoki pesmi ljubezni (1 Kor 13) opisal,kakšen naj bo naš odnos do ljudi posebno še do ljudi v stiski, če naj uspe. Izhaja iz omejenega življenja skupnosti v Korintu, socialnih,moralnih in medčloveških napak, ki jih jasno imenuje po imenu. Pavel se jasno zaveda,da je to,kar opisuje, ideal za katerega se trudimo, smo pa od njega pogosto še zelo oddaljeni.
"Ljubezen je potrpežljiva", to pomeni, da je tisti, ki ljubi (svetovalec, pomočnik) dolgo potrpežljiv in trden v svojem srcu, dlje kot partner v stiski. Tistega, ki išče nasveta, lahko pusti, kot je, ne da bi mu vsiljeval lastne predstave.
"Ljubezen je dobrotljiva", hoče doseči dobro za trpečega in ne nekaj zase. Išče dobro, dobre možnosti v partnerju in pusti, da postane njegova dobrota v odnosu kon kretna. Svetovalec,ki je napolnjen z ljube- znijo, veruje v dobro v življenju trpečega.
"Ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje". Od svetovalca ne zahteva no- benih pretiranih reakcij,da bi se dokazoval. Svetovalec je v svoji ljubezni do partnerjev v sebi popolnoma prepričan.
"Ni brezobzirna", ne prekorači meja in- timnosti in integritete,ne rani sposobnosti, spoštuje dostojanstvo trpečega partnerja.
"Ne išče svojega", nima svojih namenov in pogojev. Hoče dajati in ne zahteva po- vračila, nobenega posebnega priznanja, nobene izrecne hvaležnosti.
"Se ne da razdražiti, ne misli hudega". Lahko dopušča jezo,razočaranje,žalitve od tistega, ki išče nasvet, ne da bi se enako maščeval.Lahko razume slabosti,mu ni tre- ba,da vrača in poračunava enako z enakim
"Ne veseli se krivice, veseli se pa res- nice". Ne polepšava nobenih nepravilnosti ne podpira nemoralnih ravnanj, se ne ude- ležuje obsodb drugih, ampak krepi resnično in dobro pri sebi in pri partnerju, pomaga spoznavati in ohraniti resnico, ne da bi se delala pred seboj in pred trpečim partner- jem. Pomaga reči da tudi bridkim življenjs- kim resničnostim,ki se jih ne da spremeniti.
"Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese". Tisti,ki ljubi, veruje v moč dob- rega v bližnjem,v dobre možnosti partnerja ne obupa nad seboj, nad partnerjem in nad odnosom, ki prinaša pomoč. Ljubezen utrdi stabilnosti odnosa.
Takšna ljubezen krepi upanje v ponovno vstajenje v nove življenjske možnosti "kljub vsemu", posebno tudi pri trpljenju v tukaj- šnjem in sedanjem svetu, ki se ga ne da spremeniti. Ve, da "polnost življenja" sedaj še manjka, bo pa kdaj gotovo prišla. Nje- govo kraljestvo miru: miru s seboj, med seboj, z naravo in z Bogom, se začenja že sedaj in gre izpolnitvi naproti.

Za uspel odnos pomoči bi lahko rekli, da so bistveni elementi:
• vera, upanje in ljubezen
• razodetje in resnica
• inkarnacija v bližini (prostor) in zvestobi (čas).
V srečanju z vsakim človekom v stiski mo- ra ta življenjska resničnost postati realno prisotna. Odkrita življenjska resnica, ki jo prežemajo vera, upanje in ljubezen, ni od- rešilna sama zase, ampak samo, če se te osnovne resničnosti inkarnirajo, to je, če postanejo del celotne življenjske eksisten- ce drugega, posebno človeka v stiski, če se dogodijo v prostoru in času, torej bližini in zvestobi.V odnosu,ki pomaga, je navzo- ča vsa teologija. Ni nujno, da to izrazimo z besedami, važno je, da to živimo s celotno držo.
V bližini in zvestobi je Bog kot zakrament navzoč med nami v diakonijski karitas. S svojo bližino in zvestobo učlovečujemo Boga - Jezusa Kristusa v drugem človeku vsakokrat, ko mu dajemo novo upanje, ko nastaja nova atmosfera, ko začutimo med seboj Boga-Jahveja.Vstajenje doživljamo v malem že tu v življenju -vsakokrat, ko ne- kje zbudimo upanje,ko prižgemo plamenček veselja. Če znamo doživljati to vstajenje v malem, bomo znali doživeti tudi veliko vstajenje.
Če želimo, da bi bili naši odnosi resnična pomoč,če želimo vzdržati ob trpljenju in ob stiskah, moramo drug drugega podpirati v veri, upanju in v ljubezni. Samo kot obče- stvo, kot Cerkev lahko resnično diakonij- sko delamo.

KARITAS POMENI SKUPAJ VEROVATI, UPATI IN LJUBITI.

Zbrala: dr. Metka Klevišar

Podpis k sliki: Voditelj tečaja prof. dr. H. Pompey med prevajalcem p. dr. Štefanom Balažicem in p. dr. Marijanom Šefom.

SMERNICE ZA TISTE PROSTOVOLJCE, KI ŽELIJO DELATI PRI KARITAS

"Kako naj bi pomagali" -to vprašanje zapo- sluje vsakogar, ki želi delati pri župnijski Karitas.
Ali smo lahko kos vsaki zahtevi po ljubezni do bližnjega? Tudi če že imamo lastne izku šnje in že pripadamo župnijski Karitas, smo vedno znova na začetku. To nam ne sme vzeti poguma.Vedno bo tako,da je cilj večji kot to,kar dosežemo. Imamo priložnost, da se usmerimo naprej!
Te smernice želijo biti neka orientacija. Ne govorijo nam o tem, kar smo že dosegli, ampak o tem, za kar naj si prizadevamo. Župnijskim Karitas hočejo pokazati, kam jih pelje pot in kaj jih povezuje med seboj.

Naša motivacija

Izkustvo, da so ljudje osamljeni, bolni in v stiski, spoznanje, da nas vsaka stiska kliče in spodbuja, predvsem pa duh Jezusa, po katerem postajamo Cerkev, da bi Boga slavili in ljudem služili, naj nas pripravijo do tega, da postanemo bližnji tistim, ki potre- bujejo našo pomoč.

Ljubezen do Boga in ljubezen do bliž- njega hkrati

Pomoč ima večjo razsežnost: je služba Božji ljubezni do ljudi.Zato služimo Bogu in ljudem hkrati. Zato se ljubezni do Boga in ljubezni do ljudi ne da ločiti.Izraz te enosti službe Bogu (bogoslužja) in službe bližnje- mu je tudi molitev: obračamo se k Bogu in mislimo pri tem tudi na bližnjega;odpravimo se na pot k bližnjemu in mislimo pri tem na Boga. Ničesar nimamo, da bi dali, česar ni- smo sprejeli.In če naše prizadevanje lahko postane odrešenje za bližnjega, je to zato ker smo orodje v Božji roki.

Služba župnijskemu občestvu

Kot udje Cerkve smo soudeleženi pri so- cialni odgovornosti župnijskega občestva. Karitas je naloga in dolžnost občestva, ne zasebna stvar tistih, ki imajo posebno na- gnjenje za to delo.In ljudje v stiskah imajo pravico do pomoči. Zato razumemo svojo dejavnost kot nalogo v občestvu in kot "častno" službo.
Svojo nalogo vidimo v tem, da odkrivamo stisko,da nudimo osebno pomoč in da druge spodbujamo k pomoči.Pri tem se povezuje- mo s pripravljenostjo za pomoč članov ob- čestva in sosedov in tako tudi pomagamo, da se celo občestvo vzgaja za medsebojno bratsko službo.

Koga moramo posebno upoštevati

Naša pozornost velja predvsem tistim, ki imajo v naši družbi malo ugleda in katerih problemi so komaj upoštevani.Njim hočemo v našem občestvu zagotoviti veljavo. Za- vzemati se hočemo tudi za tiste, katerih glas se komaj sliši in se javno prištevati k njim.

Graditi zaupanje in krepiti moči za samopomoč

Pomoč je služba, ki jo bližnji potrebuje, ne izpolnitev kakšnega programa, ki ga sami naredimo. Zato se začne vsaka pomoč z osebnim srečanjem.Pri tem vemo,da pomoč zahteva spoštovanje in da je pomoč lahko sprejeta samo tam, kjer raste zaupanje.
Zato so prvi koraki pomoči: imeti čas znati prisluhniti, videti položaj drugega z njego- vimi lastnimi očmi. Potem lahko skupaj s prizadetim premislimo,kako se lahko njegov položaj izboljša. Pri tem bomo posebno upoštevali njegove sposobnosti in krepili njegove duhovne in religiozne moči za samopomoč.

Cilj - in majhni koraki

Naš cilj je,kjer je to le možno,ne samo po- moč "v stiski",ampak tudi pomoč "iz stiske" K temu spada, da trezno presodimo vzroke stiske, spoznamo možnosti za pomoč in smo pripravljeni, da v javnem in v družbe- nem področju vplivamo, da bi odstranili vzroke stiske.
Toda k treznosti,izvedenosti in sposobnosti odločanja se morajo pridružiti tiste drže,na katerih sloni zaupanje partnerja:sposobnost vživljanja in potrpežljivost, obzirnost in dobrota. Na našo molčečnost in zvestobo se mora drugi nujno lahko zanesti.

Spremljajoča pomoč - odnos do okolja in občestva

Pomoč,ki naj vodi 'iz stiske',je spremljeval- na pomoč. Ne konča se, ko je kakšna pe- reča stiska odpravljena. Svetovanje, ki ga opravimo sami ali ga posredujemo, osebni stik v vsakdanjem življenju, predvsem pa navezovanje stikov z drugimi člani občest- va, spada k temu, če hočemo daljnoročno pomagati.

Uspeha se ne da meriti

Vsaka pomoč nas ne vodi iz stiske. Kjer morajo ljudje vzdržati pod njeno težo, smo posebno pozvani k temu, da jih ne pustimo same.Zato si ne izbiramo samo "hvaležnih" nalog, ki obljubljajo uspeh in zadovoljitev. Odločilen ni uspeh, ki ga moremo meriti.
Pogosto se učimo od tistih, katerih stiske ne moremo spremeniti, ampak jo lahko z njimi samo delimo, to pa pomeni biti pogu- men in potrpežljiv in kar tudi pomeni, kot pravi apostol: "Moč se v težavah utrjuje."

Naš lastni odnos

Pomoč niso samo posamezna dejanja, am- pak zahteva celega človeka.Zato je veliko odvisno od tega, kakšen odnos (drža) do- loča naše ravnanje.
Solidarnost s tistimi, ki nas potrebujejo, pomeni za nas,da ne sodimo ali celo obso- jamo ali sprašujemo po krivdi. Nesebična služba zahteva, da vemo za svoje meje, si priznamo svoje napake in nikoli ne izrablja- mo premoči ali iščemo v karitativnem delu čast in potrditev.
Tako postane služba bližnjemu hkrati po- moč za nas same, da bi vedno bolj posta- jali kristjani in bi ne bili napoti Kristusovi ljubezni.
Neuspehi naj nam ne vzamejo poguma. V zaupanju v Božjo ljubezen lahko naredimo več, kot bi lahko zaupali svojim lastnim močem.

Skupaj gre mnogo bolje

Da bi lahko pomagali učinkovito, trajno in zanesljivo, potrebujemo skupnost tistih, ki pomagajo. Kjer posamezni združijo svoje sposobnosti in izkustva,pa tudi svoje boga stvo iznajdljivosti in svoje predstave, bodo možnosti za pomoč bolje izkoriščene in s tem odkrite nove poti. Zato delamo v žup- nijski Karitas skupaj, si prizadevamo za prijateljsko sodelovanje ter gojimo dobro in prisrčno skupnost.

Obzirnost in spoštovanje dostojanstva sočloveka

Pazimo na to, da govorimo o stiskah tako, kot bi zase želeli, če bi bili prizadeti: jasno in stvarno,toda ljubeznivo in brez nepotre- bnega namigovanja na slabosti in napake prizadetega. So tudi vprašanja in problemi, o katerih ni dobro govoriti v skupini žup- nijske Karitas, ampak bolje v posamičnem pogovoru, z duhovnikom, ustreznimi stro- kovnjaki itd.
Župnijska Karitas bo sicer javno spregovo- rila o svojem delu in tudi opozorila na tipi- čne, pogosto ponavljajoče se stiske, da bi jih priklicala v zavest občestva. Toda o posameznih primerih stiske in o prizadetih osebah ne sme nihče govoriti, tudi ne v družinskem in prijateljskem krogu članov župnijske Karitas.

Povezava z drugimi župnijskimi Karitas in župnijskimi občestvi

Povsod so ljudje, ki potrebujejo pomoč, ne samo v našem občestvu. Zato se čutimo odgovorne za to, da v čim več župnijskih občestvih nastanejo pobude laikov za slu- žbo bližnjemu.
Da bi lahko učinkovito pomagali, imamo zvezo z drugimi župnijskimi Karitas in si prizadevamo za sodelovanje s posamezniki s skupinami in organizacijami v župniji in zunaj nje.
Zavedamo se,da nas skupna naloga ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega povezuje z vsemi kristjani.Pogled prek domače Karitas in prek domače župnije tudi nam omogoča napredovanje.
Pomoč predvideva, da smo vedno priprav- ljeni za učenje. Če nam drugi zaupajo, mo- ramo prispevati, da zaupanje opravičimo. Zato bomo izkoristili vsako priložnost, da se bomo poučili o zahtevah in možnostih socialno-karitativne službe in se izobraže- vali dalje.
Čutimo se soodgovorne za razvoj možnosti izobraževanja v Slovenski Karitas in spod- bujamo izmenjavo izkušenj z drugimi skupi- nami in organizacijami.

Naše življenje bi ne bilo služba in tudi ne resnična pomoč našemu bližnjemu, če bi hoteli deliti samo kruh in zdravila. Posnemati moramo Gospoda.Hodil je s kraja v kraj,da bi ozdravljal bolnike, pa tudi, da bi jim prinašal večno življenje.

Sv. Vincencij Pavelski

Postojna, 21.2.1991

Uredništvu Prijatelja!
Sporočam vam,da sem danes prejel po pošti pismo Klemena Štolcarja z Madagaskarja. Čeprav se je med tem misijonar Klemen prišel hladit v domovino, je pismo še vedno vredno objave.

Ranomena, 4.12.1990

Dragi Branko!

Prav lepa hvala za pismo in novice okrog morja ter tvojega literarnega ustvarjanja.
Nas tukaj je pričela pestiti vročina. Po ma- lem se mi že kar kisajo možgani. Je precej sušno in ljudje stokajo, da ne bo pridelka. Včeraj sem se vrnil s peš turneje. Obiskal sem tri podeželske postojanke. Ponagajali so mi mrliči.Na dveh krajih se je vse razte- plo na pogreb oziroma pogrebščino.Slednje jih v tem času lakote še posebno pritegne. Najožje sorodstvo mora ob taki priliki obve zno poskrbeti za riž in govedino. Če tega ne bi storili, bi se jim duh umrlega svojca gotovo maščeval. Tako ljudje na pogreb- ščini posedajo najmanj tri dni. V zadnjem času se je razpasla tudi grda razvada pija- nčevanja. Pogreb jim pride prav, da se ga naluckajo. Poganski svet tiči v globokem zlu. Poleg oznanjevanja se je treba boriti proti pogubnim razvadam. Komaj vcepljeno krščanstvo že majejo "vetrovi sovražne sreče" in skoraj bi obupal.
Hvala Bogu za vero! Naši sadovi so tu tako zelo pičli, da je treba vzeti zares Jezusove besede, da pač Božje kraljestvo kljub vse- mu raste v mogočno drevo. Naše delo tu so samo izredno drobna gorčična zrna.
Če verjameš ali ne, tole pismo pacam že vse dopoldne. Ljudje neprestano stoje na vratih. Ta prosi za Evangelij, oni prosjači, naslednji išče delo (a prosi Boga, da ga ne najde - bi kdo dodal), tu so spet trgovci z lesom in treba je kupovat deske,da bo novi laiški misijonar, tolminski Lojšč, imel kaj žagat in skoblat. Nazadnje pride še zadnja stranka in nujno prosi za prevoz nosečnice ki ji ranomenska babica ne more pomagati, da bi rodila. Da je stvar še bolj zaguljena, pa je ravno danes dopoldne že Lojze Le- tonja šel s svojim avtom v Vangaindrano. To vožnjo bi on čisto spotoma opravil. Pa nič. Moram na pot.
Želim ti tak božič, da bo srce vriskalo ob čudovitem razlitju Božjega miru na razrvano stvarstvo. Pa kaj požebraj za nas, da se nam možgani zaradi vročine in vsakdanjega prenašanja poganstva dokončno ne skisajo
Toplo prešvican pozdrav!

Klemen Štolcar

SLOVENKA V RWANDI

Usmiljenka s. Bogdana Kavčič je šla pred dvajsetimi leti v misijone. Prej je delovala v Burundiju,ki je že zelo pokristjanjena dežela Leta 1986 pa so vse misijonarje izgnali in takrat so šli večinoma v sosednjo Rwando (Ruando). Iz glavnega mesta Kigali se je lani decembra oglasila g. Ladislavu Lenčku. Po- sredujemo vam nekaj zanimivih odlomkov iz pisma:

Kje naj začnem z novicami? Toliko jih je,da bi potrebovala ne vem koliko strani, da bi vsaj malo spoznali moje življenje. V nekaj stavkih je težko strniti vse. Ti dve leti in pol v Rwandi sta polni dogodkov, da jim še sama težko sledim. Na hribih, kjer sem bila do zdaj, je bilo življenje precej pestro. Le- tos aprila me je zadela nepričakovana pre- mestitev v glavno mesto Kigali. Ena sestra tukaj je zbolela, pa je bilo treba zamašiti luknjo.
Počasi se prilagajam mestu, saj sem prav vsa svoja misijonska leta preživela na de- želi med kmeti. Toda tudi tukaj imam lepo delo. Največ obiskujem po domovih obolele za AIDS-om. Te bolezni je tukaj toliko, da se človek kar zgrozi.
Njihovo življenje je tako neredno, da težko dobiš čisto družino. Možje imajo po štiri do pet žena. Prav tako imajo te uboge žene otroke od štirih,petih mož. Koliko 'uživanja' še več pa razočaranja morajo preživljati predvsem matere. Človek jih ne more in ne sme obsojati, Božje usmiljenje je še večje, neskončno.
Mlada sestra, domačinka, dela s skupino štiridesetih žena,večina prejšnjih prostitutk ki so se zbrale skupaj in delajo,da si s tem služijo kruh in se ne prodajajo kar naprej. Seveda morajo trdo delati, zato jih hudo- bec često premoti in odidejo. Pravijo, da nekatere v eni noči zaslužijo več, kot pa tu v celem mesecu. Treba jih je podpirati. Večina izmed njih so seropozitivne za AIDS Letos jih je že kar nekaj umrlo. Vendar jih občudujem,kako žive medsebojno solidarno vsakokrat, ko je katera bolna. Zelo si po- magajo.
Uboštvo države je ta zadnji čas povečala še vojna z begunci plemena Tutsi iz Ugande. Borbe so bile hude tudi tu v mestu, pred- vsem pa na meji. Potem pa veliko zaporni- kov. Napetost, medsebojno nezaupanje, sovraštvo in še druge rane v srcu pa bodo potrebovale veliko časa in Božjega duha, da pridejo do neke sprave.
... Vedno se vas bom spominjala z veliko hvaležnostjo, in to polagam pred Boga. Prisrčen pozdrav!

vaša s. Bogdana

ALI JE KAJ NOVEGA? JE...

DAGMAR

Bilo je na enem izmed srečanj skupine Vera in luč v Dravljah lansko jesen. "Vidiš, ta gospa je prevedla knjigo DAGMAR", mi je rekla Lea, voditeljica skupine. Prevajalka, ljubezniva gospa, se mi je prisrčno nasme- hnila. Izvedela sem še, da je gospa Zora Čampa, uslužbenka pri Trgovski zbornici, videla knjigo o Dagmar v Nemčiji. Všeč ji je bila, pa jo je prinesla domov. Ko je dobila zagotovilo od urednika Ognjišča, da bodo knjigo izdali v njihovi založbi, sta jo z mo- žem prav lepo prevedla v slovenščino. Lea mi je še povedala,da večkrat vzameta ka- kega duševno prizadetega otroka iz Zavoda na Igu za konec tedna k sebi.
Knjiga je izšla konec leta 1990. Naslov je DAGMAR. Dagmar je mongoloidna deklica, rojena 19.decembra 1963.Po sedemindvaj- setih letih dobivamo tudi Slovenci knjigo,ki jo je o njej napisala njena mama.Deklica je shodila šele s štirimi leti. Pravilno govoriti se je naučila šele kasneje. Pisateljica živo popisuje dozorevanje in spoznavanje mate- re prizadetega otroka,čeprav je v ospredju pot njenega otroka. Pripoveduje mnogo bolečega, vendar ostaja v spominu, kar je lepo. Vsak bralec, ne le tisti,ki je blizu pri- zadetim, bo podoživel besede matere pi- sateljice: "Ko sem spoznala, da je Dagmar mongoloidna, sem vedela, da se bo vse naše življenje spremenilo. Nikoli pa si ne bi mislila, da bo ta otrok, ki je padel med nas kot zvezda,razširil naše obzorje in spreme- nil naša merila." Družina sprejme Dagmar takšno, kot je, in nenadoma se pred njo spet odpre prihodnost, čeprav drugačna, kot so si jo predstavljali. Da, to je velika modrost! Sprejmimo življenje takšno, kot je, in zmogli bomo živeti dalje!
Vsaka prizadetost, vsaka bolezen najprej povzroči hud šok, sledi mu zavračanje res- nice,občutek prevare in lastne krivde,nato počasno napredovanje, boleči neuspehi in samoprevare, a vendar z vedno jasnejšim videnjem prihodnosti - o delu življenja, ki nas čaka z vsemi radostmi in porazi.
Dagmar se je naučila hoditi,spregovorila je in še bo napredovala.Kaj pa tisti naši otro- ci,ki ne bodo nikoli hodili,nikoli spregovorili? Razmeroma malo ljudi kaj več ve o raznih vrstah prizadetosti: dednih, nosečnostnih, porodnih,o mongoloizmu, autizmu in drugih
Mongoloizem navadno temelji na nepravil- nem številu kromosomov. Autisti so ljudje, ki se obnašajo,"kot bi bili ujeti v lastno se- nco". Tudi o njih pišejo knjige njihovi starši Prav bi bilo, da bi lahko brali v slovenskem jeziku tudi te knjige. Njihove zgodbe pa niso vedno tako spodbudne, kot je ta o Dagmar. Hvaležni smo zanjo obema preva- jalcema,prav tako založbi Ognjišča in vsem drugim, ki so pomagali, da je knjiga izšla. Hvala uredniku Ognjišča, ki je razumel, da to knjigo potrebujemo.
Knjiga je na voljo v kioskih z verskim tis- kom in tudi v knjigarnah. Cena je 200 din. Pri večjem naročilu prizna založba popust.

Eva Jekovec

RAZGIBANI POPOLDNEVI V UZRI

Tudi v Zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani pacienti redno berejo Prijatelja. Nekateri so že stalni naročniki,drugim pa ga prinaša kaplan Lucijan Potočnik iz župnije Sv. Križa (Žale), ki vsako sredo deli našim pacientom duhovno hrano.
Na nek način tudi jaz skrbim za duhovno krepčilo pacientov; organiziram namreč razne kulturne in zabavne prireditve, jim delim knjige, ali pa jih peljem na krajše iz- lete in koncerte v Ljubljano. Vsak dan se kaj dogaja, občasno pa imamo še kakšne izredne prireditve.
slikar Uroš Žitnik s svojo ženo ob odprtju razstave v UZRI

slikar Uroš Žitnik s svojo ženo ob odprtju razstave v UZRI

Ena takih je bila prav gotovo razstava slik Uroša Žitnika. V ponedeljek, 28. januarja popoldne,smo imeli slovesno otvoritev, na kateri je sode- lovala operna pevka, sopranistka Sonja Hočevar, udeležili pa so se je poleg slikarja in njegove žene tudi pacienti in uslužbenci zavoda.
Prijetni motivi iz narave in ljubljanskih ulic so prinesli v naše prostore svežino in opti- mizem, ki odlikuje slikarja kljub trpljenju. Gluhost in huda prometna nesreča, od ka- tere si je opomogel prav s slikanjem, sta nekako pomenili duhovno bližino našim pa- cientom, mnogim pa tudi zgled, kako se z močno voljo lahko premaga najtežje stvari v življenju.
Obiskala nas je tudi folklorna skupina iz Ža- kanja na Hrvaškem ter kitarist Miro Novak, ki je vse, še posebej pa otroke, navdušil z zelo živahnim nastopom.
Večkrat gremo na razne koncerte in prire- ditve v Kulturni dom španskih borcev v Mostah,kjer smo vselej lepo sprejeti. Vhod je urejen z rampo za vozičke,sredi dvorane pa je zanje tudi zelo primeren prostor. Naj povem še to, da je običajno za invalide ogled prireditev brezplačen. Ko torej med obvestili o kulturnih prireditvah preberete, da se tam dogaja kaj za vas zanimivega, se le opogumite in si stvar oglejte.Prijazno vas bodo sprejeli.

Anica Tomažič

OBISKALI SMO BOLNE OTROKE

Iskren pogled in proseče vprašanje petlet- nega dečka: "Franci, kdaj boš spet prišel k nam?" mi najprej prideta na misel, ko zač- nem podoživljati dogodke zadnjega četrtka v februarju.
Tisto popoldne smo se namreč bogoslovci tretjega letnika podali v Šentvid pri Stični, kjer smo obiskali otroke, ki so na zdravlje- nju in šolanju v zavodu "Dr.Marko Gerbec". Sicer turobno vreme ni moglo preprečiti, da ne bi že takoj po vstopu skozi glavna vrata posijal v naša srca žarek sonca. Po- darila nam ga je tamkajšnja višja medicin- ska sestra, ki nas je prijazno sprejela. Z njo smo si najprej ogledali posamezne pro- store v hiši. Medtem ko smo z zanimanjem pogledovali skozi vrata, nam je pripovedo- vala,da v teh prostorih delujeta tako zavod kot osnovna šola.Trenutno biva v njih prek sedemdeset otrok, od najmlajših pa tja do petnajstega leta starosti. Dolgo vrsto let so prevladovali otroci s srčnimi boleznimi, danes pa najdemo otroke z različnimi bo- leznimi. Prihajajo iz vse Slovenije, nekaj jih je tudi iz drugih republik.
Našemu ogledu in pogovoru se je kmalu pridružila ravnateljica osnovne šole. Pope- ljala nas je v svet veselja in hkrati težav, s katerimi se soočajo učitelji,ko se na naj- različnejše načine trudijo, da bi otroke kar najbolje pripravili na nadaljnje življenje.Kdo se ne bi zamislil nad požrtvovalnim delom teh ljudi?!
V drugem delu našega obiska smo se po- razdelili po skupinah. Večina bogoslovcev se je srečala s šolskimi otroki, trije pa smo se pridružili predšolskim. Težko je opisati njihovo veselje že takoj ob našem prihodu v sobo.V trenutku so bili okrog nas. Komaj sem prijel najmlajšega in ga popestoval v naročju, že se je drugi pognal kvišku in se me oklenil okrog vratu.Takšna živahnost je vladala ves čas našega bivanja med njimi.
Čutil sem, kako potrebni so ti malčki bližine nekoga,ki jih ljubi,nekoga,ki jih z nasmehom na obrazu sprejme k sebi in se je priprav- ljen z njimi igrati, jim prisluhniti. Saj je res, da se vzgojitelji z vso ljubeznijo posvečajo otrokom in da mnoge izmed njih redno obi- skujejo domači, a najdejo se tudi taki,ki so prišli v zavod prav zaradi neurejenih razmer v družini in se tako preporedkoma srečujejo s svojimi najbližjimi. Zato so še toliko bolj veseli prav vsakega, ki hoče nekaj časa preživeti z njimi.
Ko se je na zemljo spuščal mrak, smo se poslovili.V Ljubljano smo se vračali z iskre- no zahvalo Gospodu za vse,s katerimi smo preživeli tako bogato in osrečujoče popol- dne.

Franc Miklič

Podpis k sliki:Otroci so se razveselili bogoslovcev ki so hoteli nekaj časa preživeti z njimi.

BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV ŽIVI

Poslanica vsem nacionalnim ekipam ob zalivski vojni

"Mir je sad pravičnosti."
"Vsako človeško življenje je posvečeno, vsak človek je odraz Boga".

Vojna! Že nekaj časa divja v deželah Zaliva. Že dolgo so nemiri v tem delu: v Libanonu, v Siriji, v Palestini, Iranu, Izraelu...
Ob intervenciji ZDA, Evrope in arabskega sveta smo globoko pretreseni spričo širjenja spora in velike negotovosti za prihodnost.
Moramo spregovoriti! ... Zakaj?
Mir je ena najdragocenejših dobrin človeš- tva! Vojna je često nekaj najhujšega, še posebno za slabotnejše in najrevnejše.
"Blagor miroljubnim." To je Jezusova oblju- ba verujočim, tistim,ki so blage volje. Smo kristjani. Živimo v navzočnosti Vstalega, v luči in vrednotah evangelija.
Iz lastne izkušnje poznamo ranjenost, pri- zadetost,bolezen, osamljenost.To izkustvo nas združuje in vključuje našo človeško odgovornost in našo krščansko poklicanost Hočemo biti solidarni z vsemi, ki so danes bolj kot kdaj prizadeti na telesu, ranljivega srca in duha.
"Nikoli več vojne," je rekel Pavel VI. v OZN leta 1965. Smo pripravljeni ta stavek samo ponoviti?
Predvsem je pozitivna dinamika za mir, ki obstaja že v najmanjših prizadevanjih.
Trudimo se -to je naše poslanstvo- živeti bratstvo.
K temu vabimo vse tiste, ki jih je življenje ranilo ali jih v teh časih še bo ranilo.
Prav tu je navzoča in delujoča moč Boga, ki nikoli ne dovoli vojskovanja.
Bratstvo deluje za mir povsod,kjer so ljudje
Tam, kjer vlada sebičnost, naj se deli.
Tam,kjer vlada zatiranje,naj bo pravičnost
Kjer obstaja gospodovalnost,naj bo svoboda
Kjer vlada nerazumevanje,naj bo razgovor.
Kjer vlada sovraštvo, naj bo ljubezen in odpuščanje.
Kjer vlada nasilje, naj bo razumnost.
Mi, Krščansko bratstvo bolnikov in inva lidov vseh celin, hočemo povsod pričeti z dejavnostjo za mir. Ta poziv velja vsem: našim bolnim in prizadetim bratom in ses- tram ter vsem, ki dobro mislijo.
Kot prvi smo zato poklicani. Gre za to, da se odločimo za neko akcijo, da nekaj sto- rimo, kar zmoremo.
"Bolezen in prizadetost nista izgovor, ki bi nam dovolil umakniti se dolžnosti, da gra- dimo boljši svet. Ne bomo sojeni po naši bolezni ali prizadetosti, temveč predvsem po našem poslanstvu in našem delovanju". (Luis ITAMAR)

27.1.1991
Krščansko medkontinentalno
bratstvo bolnikov in invalidov
Medkontinentalna ekipa

UPANJE

Žrelo ognjenika se je odprlo in pekel vojnih grozot se je razlival poldrugi mesec.
Črnino nočnega neba na TV zaslonu sekajo ognjemeti smrti. Jeklene pošasti bruhajo ogenj. Razvaline in otopeli obrazi.Črno zo- glenelo trupelce.Visoki stolpi goreče nafte in ogromen črn oblak dima,ki prekriva nebo Črno, gosto, brbotajoče morje izlite nafte. Iz nje se ptica z zadnjimi močmi vleče na kopno. Črna,težka in vsa lepljiva kmalu ne močno obstane. Malo še otresa vitki vrat in tleska z dolgim kljunom. Rdeče obkro- ženo okroglo očesce pa samo začudeno sprašuje. - Te in takšne slike so obkrožale svet.
Zalivski vulkan se počasi umirja. Odkrivajo se posledice, ki jih je povzročila visoka te- hnologija mašinerije za ubijanje in razdeja- nje.Ta vulkan ne bruha več,toda ostalo je opozorilo:Naj bo črna ptica na obali podo- ba umirajočega človeštva? Ljudje gradijo vedno večji žrtvenik bogovom - malikom: pohlepu, sovraštvu in sebičnosti. Naj hodi svet smrti naproti?
Videli smo tudi, da je prišel človek in od- nesel še nekaj živih ptic. Iz usmiljenja ali iz znanstvene radovednosti glede na mož- nost preživetja? Upajmo v usmiljenje in ljubezen!
Bog je Ljubezen. Večni ognjenik ljubezni, ki nikoli ne ugasne. Je izvir vseh Božjih darov človeku. Dar uma mu daje svobodno odločitev za dobro ali za zlo. Kadarkoli,eno je gotovo, da se Božja roka ni še nikoli nikomur odtegnila. Verujmo v odločitev za dobro!
Kristjani verujemo v Življenje.Slavimo zma go Človeka nad smrtjo. Veselimo se vsake človeške zmage nad smrtjo! Naj ljubezen do življenja zaduši vse satanske strasti človeštva,da ne bo več črna ptica njegova podoba smrti. Da bo ptica, spet bela,čista in breztežna, mogla razprostreti svoja krila in se dvigniti v višave.

M. K.

ČUDOVITI SIJAJ TRENUTKA

Ste obupani in ne vidite pomladi? Svojo zgodbo vam dajem v branje, ker vam želim iskrico tolažbe, upanja in miru.
Še kako res je,da človek obrača,Bog obrne Moje življenje je smiselno in spodbuda za življenjsko moč širšemu krogu drugih v spo padu z obupom, ker razkriva,kako so živ- ljenjska pota nedoumljiva in nepredvidljiva
Že pred več kot dvajsetimi leti bi bil po ugotovitvah zdravnikov moral umreti, pa sem še vedno na svetu in rad živim. Žal mi je le, ker sem tako nemočen za pomoč drugim. Prepričan sem, da ta trenutek ne bi imel tako čudovitega sijaja, če bi ne bil pripet na skrivnostno ozadje smrti. Lepoto življenja kot čudež je mogoče doživljati šele takrat, kadar človek začuti srečne trenutke, če pravočasno sreča pravega sopotnika, Božjo naklonjenost, varstvo in ustvarjalnost ter mora pritrjevati ugotovi- tvi dr. M.Justina: "Gospodar nad življenjem in smrtjo ni noben človek, gospodar nad tem je tudi Stvarnik, ki lahko ohrani, kar je ustvaril, in uniči kljub vsemu prizadevanju zdravnikov in znanstvenikov."
V najstniških letih sem prebolel dve akutni vnetji na srcu, ki sta mi ga poškodovali in me že takrat zaznamovali. Zaradi slabših prilagoditvenih sposobnosti in manjše samo zavesti sem se moral sprijazniti z utesnje- nostjo in omejenimi možnostmi komunika- cije in socializacije. Pa očetova skrb: da bi ne trpelo delo, me je oče že kot osnovno- šolca odtrgal od vrstnikov. Vsi vplivi v najstniških letih so mi prišepetavali,pa tudi vsilili zmeren in zdrav način življenja in pripomogli, da me je prva resna odpoved srca doletela nekaj let pozneje.
Pred več kot dvajsetimi leti moje srce z napako ni zmoglo naporov, ki so jih zahte- vale čustvene potrebe in delovne navade, zato je že drugič resno popustilo. Sledilo je zdravljenje,ki pa je srce še dodatno pri- zadelo.
Večkrat slišimo pritožbe, ki se nanašajo na prizadevnost in sposobnost zdravnikov. Bolnika more razumeti in mu pomagati le tak zdravnik, ki je dober poznavalec ljudi, širokega srca in globok mislec. Brez našte- tih odlik ne moremo biti prijazni niti s sabo niti z drugimi. Zdravniki so mi le preveč očitno dali vedeti,da se čudijo, kako to,da srce povsem ne odpove. Tako zaznamo- van sem hudo nastradal. Po ugotovitvah Cankarja trpljenje ni v udarcih, ne v bese- di,še komaj v očeh...v bojazni je trpljenje, v hudi slutnji,v trepetajočem pričakovanju. Da so se pri meni klinični zdravniki tako motili, je težko razumeti. Pomaga mi misel, da ni pomembno življenje razumeti, ampak življenje sprejeti takšno, kakršno pač je. Trstenjaku meja med človekovo voljo in usodnostjo ni povsem razvidna in piše: "Človek res ne more biti sodnik svojega brata,ki stoji za dilemo: svoboda ali usoda. Upoštevati mora še Previdnost, ki vodi na- šo usodo."
Življenje se prav rado izkaže za bolj zaple- teno, kot smo mislili in pričakovali. Trudiš se biti zdravstveno razsvetljen in se izog- niti bolezni, pa ti strah pred njo povzroči novo bolezen. Za slabo tretjino kroničnih bolnikov zdravniki ugotavljajo, da so tele- sno zdravi, bolezen so sprejeli in jo podo- življajo iz opisa drugih. Ali pa ne najdejo smisla svojemu življenju. Tako sprevrženo podobo o sebi je silno težko popraviti.
Ponesrečeno zdravljenje se je pri meni izkazalo za dobro.Človek ob pomoči samo- ohranitvenega nagona in kulturne prisile, ki zrcali pričakovanja drugih, izkoristi ne le telesne, temveč tudi podzavestno in za- vestno vednost ter duhovne zmožnosti. Le s pomočjo fiksne ideje ali pretiranega ob- čutka življenjske ogroženosti sem mogel krotiti sam sebe, skoraj popolnoma ležati in tako živeti bivanjsko provizoričnost.
Sicer me pa tudi danes, ko srce malo več zmore,zaznamuje ohromelost in utrujenost nimam ne moči ne možnosti za upanje v boljšo prihodnost.
Sem vedno na cilju, prost tekmovanja, na- petosti in nemira, ki človeka ob tem pre- obremenujejo. Tako sem ugotovil in živim v mejah svoje stresne ravni,pa privilegiran status sem pridobil.
Po več letih priklenjenosti na posteljo so se po Božjem navdihu in načrtu zavzeli zame zdravniki, obdarovani z nadnaravno močjo iz upanja, in me postopoma spet postavili na noge. Hvaležnost in priznanje pa zaslužijo za naklonjenost in prizadevnost tudi domači. Kadar pomislim, sem prevzet in hvaležen za toplo človečnost mnogih, ki me je in me še pomaga ohranjati pri življe- nju. Prednost onemoglega je tudi v videnju in čutenju, od kod nekaterim tolikšen dar za velikodušnost v boju za življenje? V dvigu iz mejne situacije me že najmanjše dejanje ali dosežek notranje napolnjuje in osrečuje.
Za tiste, ki se ne počutite najbolje, pa še te spodbudne misli dr. M. Justina: "Vaše stanje se da izboljšati z aktivnostjo in s tem, da mirno in redno živite in da ne pre- tiravate v nobeni stvari. Ne v delu, ne v trpljenju, ne v jedi, ne v pijači, ne v vese- lju in ne v žalosti. Če pa vam kdo zaradi 'modrih rok in ustnic' reče, saj nisi zdrav, se mu nasmejte in mu recite: bolj kot ti, če hočeš vedeti. In lahko dalj časa živite kot oni, ki vam pravi, da niste zdravi. Vi se morate čuvati in se boste, ker čutite, da se morate, oni, ki vam pa pravi, da ste bolni, je pa morda danes res zdrav, toda v sebi ne čuti potrebe,da bi si zdravje varo- val in si ga lahko hitreje pokvari kot vi."
Z željo, da bi dobro mislili, pogumno in vedro gledali ter šli novim, osrečujočim doživetjem naproti, vas pozdravljam!

Franc

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

Sodelavci PBI smo se od 8.do 10.februarja zbrali na Brezjah,da se srečamo s Kristusom in poglobimo svoj odnos do Njega. Kljub obilnemu sneženju nas je kar precej prišlo. Razveselili smo se našega srečanja, še bolj pa smo bili veseli, ko smo se srečali s p. Markom Novakom, svojim duhovnim vodi- teljem.
Kot apostoli smo tudi mi prosili Očeta: "Nauči nas moliti!" Vse, kar je v meni in v svetu, se mora znajti v molitvi. Življenje naj postane molitev. Ko molimo za druge, s tem tudi zase. Bistven je odnos z Njim,ki me je v molitev povabil. Povedali smo last- na izkustva o molitvi. Spomnili smo se na Jezusa, kako je molil na Oljski gori. Tudi mi se dostikrat borimo z Očetom. On pa nam molče odgovarja na križu.
Odšli smo na "samoten kraj" in molili.

Molitev osamljenega človeka

O,moj Bog! Ne veš, kako danes spet trpim. Verjemi mi, spet je tisti dan, ko je vse na- robe,ko sem čisto brez upanja. Veš, bilo bi mi čisto vseeno, če bi umrl... Izčrpan sem. Vem, da ni prav, da se prepiram s Teboj. Toda edino Tebi se lahko zaupam, poto- žim... Marsikaj bi Te rad prosil, ampak vem da imaš Ti drugačne načrte. Naj se zgodi Tvoja volja. Zaupam se v Tvoje varstvo. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Sence so zato,da pride luč bolj do veljave Stiske, slabosti, grehi so takšne sence v našem življenju. Gospod, hvala Ti zanje. Hvala Ti zato, ker takrat še bolj začutimo moč Tvojega odpuščanja in Tvoje ljubezni. Iz naše nemoči nas neprestano dvigaš, prijemaš za roko in potrpežljivo spremljaš naše negotove korake na poti k sebi, edini pravi luči. Hvala Ti, Gospod!

Molitev pred srečanjem z ljubljenim človekom

... Prijatelj! Beseda vseh besed! Spomnila sem se prijatelja,ki ga že dolgo nisem videla. S toliko prijatelji sem izgubila stik, pa bi bilo tako lahko napisati kartico ali zavrteti telefon ... resnično prijateljstvo je predra- goceno, da bi smela pozabiti nanj ali ga zanemariti. Vem, Gospod, nobena pot ni predolga, ne pretežka, če stopa z menoj prijatelj ...

Jaz in ti - midva!

Je v meni potrpežljivost in prijaznost tudi do tistih,ki mi niso preveč simpatični?Zakaj že vendarle ne premagam skrite nevoščlji- vosti, lažnive prizadetosti in napihovanja? Čemu najprej pomislim samo na to, da bo meni dobro?
Čemu vsako kritiko vzamem kot napad na- me? Ali ni v meni še zmeraj preveč človeš- kega, zemeljskega, ki me kot veriga veže, da ne morem poleteti, da ne morem odkriti tudi tistega drobca nebeškega v sebi? Če bi poskušal še naprej razmišljati s Pavlom,bi mogel njegovim besedam o bronu in cim- balah dodati: "Če nimam ljubezni, sem kot ptica na verigi, ne morem leteti. Oče, daj mi prave ljubezni, da bom razbil te okove svoje zaprtosti, da poletim..."

Molitev ob križu.

Oče! Pogled na Tvoj križ mi vliva novih moči. Govoriš mi o Tvoji neizmerni ljubezni... Na poti življenja se dostikrat srečam s hudobijo Tudi Ti si se. Imel si tako veliko ljubezen, da si še na križu molil za sovražnike. Kako rada bi Te posnemala! Številna nerazume- vanja, razočaranja nad prijatelji, osamlje- nost, neizpolnjene želje me vodijo v obup. Tako daleč si, Gospod. Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Toda ne puščaš me same.Vedno znova me jemlješ v svoje na- ročje. Spoznavam, kako neumna sem, ko hočem uveljaviti svojo voljo. Edino Ti veš, kaj je zame dobro. Oče, v Tvoje roke izro- čam svojo dušo ...

Bog nas ima rad take,kot smo. Želi,da tudi mi sprejemamo in ljubimo vse ljudi. Vsake- mu moramo dati,da čuti,kako je dragocen. Kar je Stvarnik položil v nas, osrečuje tudi druge.
Mati Marija, pomagaj nam, da bomo osre- čevali vse, h katerim smo poslani!

Martina

ZAVIST

Naša hiša je vedno odprta. Je prehodna postaja za prijatelje, znance, sorodnike. Na naša vrata potrkajo tujci,ki jim na cesti zakuha avto, pozvonijo neznanci, ki iščejo kakšno ulico,pridejo tisti,ki so zašli. Mnogo krat je hiša polna hčerkinih in še večkrat sinovih prijateljev. Pri naši babici in dedku, s katerima živimo pod isto streho,se še po več kot šestdesetih letih od mature sre- čujejo sošolci.
Kdorkoli nas obišče, je dobrodošel. Vsako- gar se razveselimo.
Včasih pa sem tudi sama doma in tak ne- pričakovan obisk mi razsvetli samoten dan. Ko obisk odide,še dolgo mislim nanj in moje dobre želje ga spremljajo, kamorkoli je na- menjen. Nikoli nikomur ne zavidam. Veselim se s prijatelji in sorodniki, ki so srečni in zdravi, žalostim se s tistimi, ki so žalostni in jih po najboljših močeh tolažim.
Te dni pa se je zgodilo nekaj,česar se sra- mujem in sama sebe ne razumem. V moje srce se je prikradla hudobna senca zavisti. Prijatelji so dobili prvega vnučka. Z velikim veseljem in ponosom so me obiskali in mi prinesli pokazat to čudovito drobno bitje. Položili so mi ga v naročje in drobcene ročice so zakrilile ter se dotaknile mojega obraza. Ne pomnim, kdaj me je nazadnje obšel tako blažen občutek. Tudi ko je dete zajokalo, sem ga hotela obdržati v naročju Ko mi ga je babica vzela,sem začutila,da ji zavidam.Zavidam ji puhasto glavico,majhne ročice in nožice, zavidam ji jok in smeh. Ali sem to sploh še jaz? Le kaj je bolezen na- redila iz mene? Nisem ji zavidala nove hiše, avta, vikenda,sreče ... Zdaj pa črv zavisti kljuva v meni. Tega vendar ne morem spre jeti in kar tako dovoliti. Nemočno sem za- jokala... Prijateljica, ki me resnično dobro pozna,je takoj razumela mojo stisko.Objela me je, mi majhno štručko zopet položila v naročje in rekla: "Zdaj bova prav pogosto prihajala k tebi." Tedaj sem spoznala, da mi nihče ne brani, da tudi jaz ljubim to detece. Čemu torej zavist? Pogledala sem Križanega v kotu in se mu zahvalila, da mi je podaril ljubezen in mi odvzel breme za- visti. Zopet mi je, kot že tolikokrat, povrnil mir.

Neznani zdaj so vsi obrazi, neznan je kraj in čas, ki v njem živim.
Neznana mi je pot, kjer vsak dan hodim. In misli, ki so v meni, niso moje.
Vse mi je tuje.Moj je le Bog,ker ga poznam ker spremlja me iz dneva v dan.

Jelka Sernec

MOJA MATI

»Mamika« smo jo klicali. »Naša mamika so rekli«, smo z velikim spoštovanjem o njej pripovedovali drugim. Bila je pohorske krvi, rojena v narodnozavedni Grizoldovi rodovini iz Smolnika nad Rušami. Trdni pohorski kmetje so svojim otrokom nudili primerno izobrazbo,tako je tudi ona obiskovala eno- letno gospodinjsko šolo v Ljubljani, katero so vodile Šolske sestre. Kuhati jih je učila leta 1900 znana strokovnjakinja, sestra Felicita Kališnik.Takrat so si vse recepte še pisale, hitro za tem pa je izšla pri Katoliški bukvarni v Ljubljani njena knjiga Slovenska kuharica, ki je doživela do leta 1960 že 17 ponatisov.
Zanimivo je, da je istega leta, ko je bila v Ljubljani moja mama, tam služil vojaški rok njen poznejši mož. Nista vedela drug za drugega. Po desetih letih pa sta se spoz- nala in tudi poročila. Težko ji je bilo slovo od zelenega Pohorja, na katerega je vse življenje z ljubeznijo mislila.
Njen novi dom je bil v Prlekiji.To je deželica trte in petja, deželica dobrih, veselih ljudi. Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je bil oče vpoklican na fronto.Mama in jaz sva ga spremljali do Ljubljane,kjer se je oče želel posloviti od sorodnikov.Tam so nas dobro pogostili in spominjam se, kako je teta ponudila tudi meni zrezke s krom- pirjem, pa sem rekla: "Meni samo šnicl, krompir imam doma." Vsi so se zasmejali, meni pa se je ta dogodek vtisnil v spomin vse do danes.
Ker je doma živela tudi očetova mačeha,se je mama odločila,da se z nami otroci - bile smo že tri sestrice-Erna,Olga in Milica, pre seli na njen dom na Smolniku,vendar sva šli z mamo samo midve z Olgo, najmlajša, eno leto stara Milica pa je ostala pri Jeremičevi strini na Humu. Tu je bila urejena domačija in tam so živele tudi tri moje mlade sestri- čne, ki so mamo tako dolgo nagovarjale, naj jim Milico pusti,da bodo lepo skrbele za njo in da ji bo boljše kot pa tam na tistih visokih planinah. Končno se je mama vdala in s krvavečim srcem pustila Milico v oskr- bo dobroželečim veselim dekletom.
Med vojno je, leta 1915, prišel oče na do- pust z rusko-poljske fronte in se je najprej oglasil pri Jeremičevih. Ponoči ob dveh je potrkal na okno. Najprej ga je zaslišala Milica in zbudila ob sebi sestrično, rekoč: "Lujza, hitro vstani, atek so prišli!" Ubogi otrok, prav čudežno je zaslutil očetovo bližino...
Ko je bilo vojne konec in se je oče iz nje, kolikor toliko zdrav vrnil, smo se zopet na- selili v Prlekiji.Živeli smo srečni v hišici nad vinogradom na Humu. Oče se je zaposlil v Ormožu, bil je zelo sposoben in skrben. Ob Dravi je postavil mlin in žago ter lepo sta- novanjsko hišo,v katero smo se v letu 1925 za stalno vselili. Bili smo številna družina, že osem otrok, zdravih in bistrih, vendar je bila naša mama prava mučenica spričo ve- likega gospodinjstva in gospodarstva. Bila je zelo skrbna, redoljubna in dobrosrčna žena. Z očetom sta skrbela za topel dom. Najrajši se spominjam lepih večerov, ko je oče igral na citre, vsi drugi pa smo ga spre mljali s petjem.
Naši starši so bili zelo ljubeči, toda tudi strogi in pravični. Vsakdo je vedel za svoje delo,bili pa smo deležni tudi razvedrila.Vsak dan, ko smo si po šoli naredili naloge, nas je mama odposlala na "sveži zrak", rekoč: "Tako deca, zdaj pa brž škarje brusit ali miši lovit, da se malo naskačete." Če smo včasih v hiši preveč razgrajali, je vzela iz kota šibo in nas nagnala 'delat'. Tedaj smo se naglo razbežali. Ciril, ki je pozneje bil umorjen v Jasenovcu,se je navadno zakle- nil v stranišče, dokler ni mamiki minila jeza. Med zadnjimi je bežal Janko, navadno se je pred mano ustavil, stisnil glavo med ra- mena, roke skrčil na prsi, potem pa čakal, da bo "priletelo". Tedaj je mama udarila s šibo krepko po tleh in zavpila: "Bejži!" Nje- ga ne bi rada udarila, ker je bil med vsemi nami najboljši.
Tako smo odraščali,se veselili in si nagajali vedno pa so nas spremljali nauki,ki so nam jih dajali naši verni starši. Mama sama sebi ni mogla nikoli odpustiti, da je ob začetku prve svetovne vojne pustila v oskrbo dru- gim ljudem našo ljubo malo Milico. Ko smo že odrasli, nas je vedno svarila: Nikoli ne delajte tega. Otrok mora rasti ob materi, sicer se ji odtuji. No, Milica se je zelo raz- veselila,ko smo živeli zopet vsi skupaj. Po- zneje se je odločila in stopila v samostan Šolskih sester šestindvajset let stara. Tam je kot srečna redovnica s. Oroslava umrla. Nanjo me vežejo prav posebno ljubeči se- strski odnosi. Neverjetno, kako je bila o vsem poučena! Kot mlado nevesto me je pripravila za novo pot, mi dala napotke za odgovorno materinstvo. Poučila me je, kaj vse moram imeti pripravljeno za otrokov prihod na svet!
Pred njeno smrtjo v samostanu v Kamnici pri Mariboru je bila pri njej osem dni naša mamika. Tako ji je v teh zadnjih trenutkih hotela nekako nadomestiti, kar je manjkalo v detinstvu. Milica je bila zaradi tega zelo srečna in je umrla kot nedolžen otroček, brez vsakega boja je spokojno zatisnila oči
Potem je prišla druga svetovna vojna. Joj, koliko smo morali prestati, ko smo bili pre- gnani, ko so umirali zverinsko mučeni naši najdražji, ko so bila požgana in porušena naša domovanja, in še in še ... in vsemu temu je bila priča naša ljuba mamika. Kljub vsemu trpljenju je doživela štiriinosemdeset let. Po večerih je rada zahajala k sv. maši. Ko sem jo nekoč spremljala, mi je rekla: "Veš,tako rada hodim k večerni maši.Tedaj so že vse skrbi dneva za menoj in se vsa lahko posvetim preljubemu Bogu." Vse živ- ljenje mu je bila zvesta, čeprav jo je neš- tetokrat teplo. Bila je vdana v božjo voljo. Opazila sem, kako se je nekoč ob delu s solzami v očeh zazrla v križ na steni in proseče vzdihnila: "Moj ljubi Jezus, daj da ostanem stanovitna do konca." Najbrž so tudi pri njej nastajale krize spričo trpljenja, o katerem je mislila, da mu ni več kos.
Mamika, ljuba naša mamika, naj Vam ne- beški Oče po svoji pravičnosti poplača vso ljubezen in skrb, ki ste nam ju darovali, pa ne samo nam, svojim najbližjim,pač pa tudi mnogim, mnogim trpečim in potrebnim. Po- sebno pa Vam hvala, da ste nam vcepili v srce dar sv. vere kot najuspešnejšo vred- noto za življenje.

Erna Meško

Ko je bila 1.št. letošnjega Prijatelja v tisku mi je pisala Marija Škoberne, da je 16. de- cembra 1990 umrl Lojze Podrižnik, Lepa njiva 73, 63330 Mozirje. To žalostno vest ji je sporočila hčerka pokojnega Lojzeta in jo je tudi prosila,naj to objavimo v Prijate- lju. Lojze je namreč imel veliko prijateljev po Sloveniji,s katerimi se je dopisoval, do- mači pa ne morejo vsakemu posebej spo- ročiti, da jih je dragi Lojze tako nenadoma zapustil, čeprav je bil dolga leta invalid in ga je nazadnje mučila še zahrbtna bolezen (rak).
Lojze je bil zelo odprt in dobrosrčen prija- telj vsakomur in se je rad pogovarjal. Še posebno rad se je dopisoval s sebi enakimi, z invalidi. Z veseljem je prihajal na naša srečanja v Nazarje, od koder je vsem pisal kartice s pozdravi in zagotavljal spomin v molitvi.
Zapustil je nepokretno ženo, ki je vezana na invalidski voziček.Trpljenje je bilo njegov delež na zemlji, zato upamo, da že uživa večno plačilo v nebesih pri Gospodu.Lahko smo prepričani,da za nas vse zvesto prosi, kot nam je bil zvest prijatelj na zemlji, še posebno pa za svojo bolno ženo. Vsi ji želimo veliko poguma na njeni težki poti. Hvaležni smo domačim - hčerki, da nam je tako nenaden očetov odhod sporočila.
Za vse druge prijatelje, ki jih ni malo, pa smo žal le prek zavrnjene božične pošte izvedeli, da so za vedno odšli domov...
Tako smo zvedeli za smrt Marije Šuštar, Tevče 1,63270 Laško.Z njo smo bili zadnje čase povezani samo z dopisovanjem.
Tudi pismo Ane Kraševec, Zamostec 69, 61317 Sodražica, se je vrnilo in povedalo, da je odšla po plačilo k Bogu. Bila je veliko let,skoraj od začetka, v Prijateljstvu bolni- kov in invalidov.Zadnja leta smo jo večkrat obiskali in vsakokrat je bila obiska vesela. Živela je bolj sama,vendar je bila v svojem težkem življenju vdana in pogumna. Lahko rečem, da je junaško nosila breme invalid- nosti in vsega, kar mora vsak invalid s tem v zvezi prenašati.In to ni malo! Ana je bila močna žena in je znala tudi trpljenje obr- niti v dobro, čeprav jo je včasih kdo sodil drugače.
Enako nas je šele vrnjena pošta obvestila o smrti Terezije Žvanut, 65272 Podnanos 54 in Antonije Cugelj, Vrh 8,68232 Šent- rupert. To sporočamo zlasti tistim, ki so ju poznali in še ne vedo, da je njuno trpljenje končano. Upajmo, da sta srečni v Bogu.
Zelo me je presenetilo,ko se je vrnila pošta od Rozalije Černigoj, Otlica 28, 65270 Ajdovščina. Kar nisem mogla verjeti, da je tako potihem odšla, da nam še njen župnik ni tega sporočil. Rozalija je bila več let pri- klenjena samo na posteljo in je žal nismo obiskali. Prejemala je le našo pošto. Bila pa je duhovno vključena v naše molitve, saj na srečanjih in tudi vsak petek molimo drug za drugega, za vse, ki so vključeni v PBI. Tako je tudi njeno veliko trpljenje bilo blagoslov za vse nas, za vso Cerkev na Slovenskem. Hvala,draga Rozalija, za tvoje vdano trpljenje!
Naš dolgoletni prijatelj je bil tudi Franček Seršen, Gozdna 9, 69241 Veržej. Naših srečanj se res ni mogel udeleževati, zato pa je bil toliko bolj vesel vsake pošte, še posebno kartic. Ni se jih mogel nagledati, saj so bile namenjene prav njemu. Ko sem bila zadnjič v Veržeju, sem tudi njega obi- skala. Pokazal mi je vse kartice, ki sem mu jih pisala;nosil jih je vedno s seboj v pred- pasniku.To me je zelo ganilo,ko sem pomi- slila, kako veliko veselje takemu trpečemu bolniku lahko naredi že ena sama kartica. Kako hitro je z malim zadovoljen,kar zdravi ljudje ne znajo več ceniti.Hvala,Franček,za to veliko spoznanje, ki si mi ga dal čutiti...
Še dva prijatelja, Jože Tolar, Martinj vrh 37, 64228 Železniki in Jože Košir, Titova 33, 64270 Jesenice, sta bila z nami pove- zana samo po pošti in v molitvi. Duhovne vezi, s katerimi smo bili povezani, so sedaj še bolj močne in gotove, ker uživajo Boga. Zanj so,združeni s Kristusom,živeli in trpeli ter zadoščevali.
Verujemo, da sedaj naši rajni prijatelji pro- sijo za nas vse,da bi prišli do cilja,za kate- rega smo ustvarjeni, kljub našim slabostim in grešnosti, saj je Gospodovo usmiljenje večje od naše revščine in grešnosti.
Hvala vam, dragi prijatelji, za skrito ljube- zen, ki ste nam jo darovali na zemlji in s katero nas spremljate v večnosti! Če bi mi večkrat na to pomislili, bi bili lahko bolj močni.

s. Mihelangela

V petek zvečer, 15.februarja 1991, je mir- no dogorela življenjska velikonočna sveča Pavle Mekinc (Dragomerška 48, 61351 Brezovica pri Lj.).
Sam Gospod je vstopil in nežno poklical: "Pavla,zvesta duša, pridi v kraljestvo sve- tih!" In tisti hip so se ji odprla ušesa, tisti trenutek so se ji odprle oči in tedaj ji je Božja obljuba razkrila lepoto nebes.
Nosila je že deveti križ. Vsak je imel svojo težo, svoja odrekanja in žrtve.Že v mladih letih je popolnoma izgubila sluh.Bog je hotel da v popolni tišini prisluhne samo Njemu. Prisluhnila je z vsem srcem in vso dušo.
Glavni značilnosti njenega življenju sta bili: ljubezen do Boga in Marije ter ljubezen in usmiljenje do ljudi in vsakršnega življenja. Rada je gojila rože in ljubila živali! Bila je bistra in vedoželjna, zato je tudi zelo rada brala.
Toda Bog je hotel, da bi bila samo Božja. Bolezen oči ji je veke vedno bolj zapirala in končno popolnoma zaprla. Vdano in brez tožbá je sprejela. V polni notranji svetlobi je že gledala proti Božjim obzorjem neskon- čnosti. Njeno plemenito srce je bilo njeno glavno čutilo. Z njim je zaznavala svoje okolje, odtenke dotikov, žalost in veselje ljudi. Vsakemu je pomagala,z vsakim delila, za vse molila.
Ur brez dela ni poznala. Čeprav je bila že močno slabovidna, je še kvačkala prtičke za našo razstavo. Zelo je bila vesela in hvaležna za pozornosti prijateljev v Prija- teljstvu.Živela in dotrpela je v krogu svojih domačih,ki so ji z vso skrbnostjo in ljubez- nijo stregli.
Samo Bog ve, kako dragocen zaklad je bilo njeno zemsko življenje. In samo On ve, kako dragoceno je njeno večno življenje.
Ljuba Pavla, prosi za nas!
Če bi me kdo vprašal: "Kaj je sreča?",bi mu odgovorila: "Sreča je živeti, kot je živela Pavla."

M.K.

SREČANJE ME JE OBOGATILO

Najprej se želim zahvaliti za prisrčna voščila Iz teh pozornosti vidim, da dobri Bog skrbi za ostarele, invalide in bolne. Prav tako so me presenetili z voščili prijatelji iz Ognjišča Hvala vam! Dobri Bog naj vam poplača v obilju!Sama pa obljubim,da se bom v svojih molitvah spominjala vseh bolnikov, invali- dov in sodelavcev Prijatelja. List Prijatelj je moj zvesti spremljevalec in ga zelo rada berem od začetka do konca. Zlasti rada prebiram odlomke,v katerih opisujete svoja doživetja na duhovnih srečanjih. Z vsemi, ki se srečujete, sem povezana v molitvi. Tudi jaz sem imela možnost, da sem bila v Nazarjah. To srečanje me je zelo obogatilo in naredilo srečno. Če mi dobri Bog še po- deli zdravja, se vas bom spomnila tudi pri razstavi ročnih del, saj zelo rada šivam.
Naj se še enkrat iz srca zahvalim vsem, ki ste kakorkoli prispevali, da ste olepšali moje dneve s prijaznim voščilom in darilom. Nekoč se bomo vsi skupaj zbrali v nebeški domovini, kjer bomo srečni, saj se bomo srečali s tistimi, ki so jim tudi naše molitve in priprošnje pomagale.

Tilka Lesjak

Branje Prijatelja je neke vrste srečanje s prijatelji. To vam prinaša veliko dobre volje Koliko več veselja pa smo deležni v oseb- nem stiku s prijatelji! Del tega veselja ste nam opisali, za kar smo vam, draga Tilka, hvaležni. Tudi vam hvala,da ste se oglasili Hvala tudi za molitve,ki jih darujete za PBI Medsebojno se dopolnjujemo.

PRIJATELJICI IZ CLEVELANDA, OHIO

Še posebno smo se razveselili pisem ame- riških Slovenk - gospe Marije Zupančič in Kathi Dreu.
Gospa Marija piše med drugim: List mi je zelo všeč, samo škoda, da ni pod slikami napisano, kje so tisti kraji,ki nam jih prika- zujejo krasne slike na ovitkih. Vi, ki živite doma, to drugače občutite kot mi v tujini, kjer so nam slike domačih krajev tako drage
Gospa Kathi Dreu pa sporoča: Zelo rada berem vaš list, ker je zelo bogate vsebine. Občudujem voljo prizadetih. Iz njihove vda nosti in potrpežljivosti črpam moč,da sama lažje prenašam svoje težave. Revijo Prija- telj dam še drugim, ker nam pisana beseda v materinem jeziku zelo veliko pomeni.

Dragi Marija in Kathi!
Hvala vama za vse prijazne besede, pri- znanje in velikodušen dar! Veseli smo, da Prijatelja radi berejo tudi Slovenci zunaj meja domovine. Tako smo še bolj združeni. Veseli smo tudi, da sta ohranili slovensko besedo v govoru in pisavi. Če moreta, nam napišita še kaj več o Slovencih onkraj "luže", še posebej o naših preizkušanih bratih in sestrah. Radi bomo to objavili v naši reviji. Upoštevali bomo tudi Marijino željo glede pokrajinskih slik na ovitkih in glede oznake krajev. Hvala za opombo, ki nam je zelo dragocena. Le s prizadevanjem vseh bo Prijatelj tak, kot si ga želimo.
Pozdravljamo vaju in še druge prijatelje slovenske narodnosti, ki živijo z vama.

VSI SMO MISIJONARJI

Bog se je učlovečil,da bi mi živeli Božje živ- ljenje. Trudimo se za rast v tej neizmerno veliki sreči,v Kristusovi ljubezni,da jo bomo lahko posredovali tudi drugim.
Tistim, ki delimo skupaj isto usodo v preiz- kušnji trpljenja in invalidnosti, želim, da bi se čutili pomembne in potrebne v Božjem vinogradu. Kakor spodbuja tudi misijonar Ludvik Zabret v lanski 6. št. Prijatelja, ko pravi, da med bolniki, ki darujemo svoje trpljenje za širjenje Božjega kraljestva in misijonarji na terenu, ni razlike. Trudimo se torej, da bi bili dobri Jezusovi misijonarji, vsak po svoje, kakor je poklican.
Dolgo časa se vam nisem nič oglasila.Temu je vzrok moje slabo zdravje. V duhu os- tajam povezana z vami vsemi in vas lepo pozdravljam. Enako tudi moja sestra.

Cvetka Muzlovič

Hvala,draga Cvetka,za vaše bogato pismo! Iz njega izžareva vaše notranje bogastvo in moč. Gospod naj vas ohranja v telesni moči in poživlja vašega duha, da boste še dolgo tako vneto misijonarili med nami. Sleherni med nami je potreben pri graditvi Božjega kraljestva. Vsak mora prispevati svoj del,tako ali drugače,kakor mu je dano Ni važno,koliko je to,da je le vse,kar zmore Vsak zase je le del,vsi skupaj pa sestavlja mo čudovit mozaik. Če odpovemo,bo ostal naš prostor prazen. Bog pa računa na nas in ljudje nas potrebujejo!

OD BOŽIČA K VELIKI NOČI

Doživel sem presenečenje in tudi srečo v današnjem času pri vseh spremembah in uspehih tudi med kristjani.Tak vrhunec sem doživel v naši farni cerkvi ob polnočni maši našega gospoda župnika Antona Trpina. Zato vam pošiljam za mogočo objavo te moje vesele vrstice za prijatelje, bolnike in bolnice.

BOŽIČNI VEČER v Šentjerneju 1990

Kakšna radost vlada med ljudmi,
pri polnočni maši ob polnoči,
saj popuščene so vse zavore
in je zopet v cerkvi, kdor le more.

Bil pripravljen je večer,
za prihod Najvišjega
in vladal v dušah je nemir
za težko pričakovanega.

Še obstaja zgodovina Šentjerneja,
da tak večer slovesno se prireja,
letos v cerkvi je sodelovala,
tudi godba na pihala,
ko se je polnočna maša brala.

To je v času novega sistema,
ko vsa Slovenija je prebujena,
naš gospod župnik pa je Anton Trpin
in večinski narod sodeluje z njim.

Avgust Cvelbar, Šentjernej

Dragi Avgust! Čeprav smo že tik pred veli- ko nočjo, vendarle objavljamo vašo izvirno pesem. Kako lepa je krščanska ljubezen! Svojo radost hočete deliti tudi z drugimi trpečimi brati in sestrami,zato ste zlili svo- ja čustva v pesem. Naj bo slava Njemu, ki svoje otroke ljubi in želi večno osrečiti. Zlasti osamljeni naj bodo prepričani, da je vedno poleg njih On, ki je trpel in zmago- slavno vstal.

TUDI JAZ POTREBUJEM POMOČ

Zahvaljujem se za objavljeno pismo. Ko ga skoraj po enem letu spet prebiram, mi že zadnji stavek "Le pogum - in upaj!" vliva veliko novih moči. Zgled si jemljem le pri Nekomu, ki je popoln, in ga skušam posne- mati.
V zadnjem pismu sem vam poslala pesem Božji otrok. Upam,da mi bo vaša sodelavka ki ve več o pesnjenju,pisno odgovorila.Po- slala vam bom še več svojih pesmi. Sama vidim, da so moje pesmi zelo različne od takrat, ko sem začela pisati, pa do danes. Prisrčno se poslavljam v upanju na odgovor

Marija M.

Veseli smo, draga Marija, da si se spet oglasila.Še naprej zaupaj svoje želje Neko- mu, ki je nadvse popoln in nas ne bo nikoli razočaral. Tudi tvoje želje bo izpolnil.
Tvojo pesem Božji otrok smo pokazali naši sodelavki:ta je ugotovila,da je v njej nekaj pesniškega daru.Seveda pa samo to ni do- volj za dobro pesem.Potrebno je tudi nekaj teoretičnega znanja in nasvetov. Prosi te, če pošlješ še druge pesmi,ker bo laže oce- nila tvoj pesniški dar,pa tudi pomanjkljivosti in ti primerno svetovala.Le zaupaj še naprej!

ŽALOSTINKA

Ko sem pri odprtem grobu stal,
sem o tebi, mati, premišljeval,
da za vedno nas pustila si
in zaprla trudne si oči.

Zdaj v hladni zemljici ležiš,
ne veš, kako ti mirno spiš,
jaz pa solzne brišem si oči,
ko vem, da srce tvoje mirno spi.

Ko zvonovi zadnjič so zapeli,
globoko glave smo sklonili,
vse rož'ce, zemljo poljubili
in se za vedno, draga mama, poslovili.

Tvoj grob smo žalostni pustili
in šli vsi od njega proč,
v duhu smo te še ljubili,
ljubezni tvoje se zavedajoč.

Tale pesem je že davno bila napisana.Zelo rad pišem pesmice iz spoštovanja in ljube- zni do svoje mame, ki je imela častitljivih 90 let. Vedno sem ji moral nekaj pesmic zapeti. Za to pesem imam tudi posebno melodijo.

Alojz Sluga

Dragi Alojz! Hvala za pesmi, ki nas prav v mesecu marcu,ko se ob prazniku Marijinega oznanjenja spominjamo vseh naših mater, še bolj povezujejo med seboj. Objavili ju bomo,kakor nam bo dopuščal skopi prostor
Vsakdo ima pač svoje težave. Tudi mladi niso brez njih. Še bolj so obremenjeni sta- rejši ljudje. Imajo pa za seboj dolgo življe- nje in to je veliko bogastvo, za katerega mladi še ne vedo,če ga bodo deležni.Želim vam vse dobro.

ZAHVALA ZDRAVNICI

Prisrčno se zahvaljujem dr. Metki Klevišar za njene bogate sestavke. Iz njih sem se veliko naučila. Tudi jaz sem bila v službi v bolnišnici,dokler nisem zbolela. Lansko leto pa sem v prometni nesreči izgubila moža, kar je bil zame velik udarec,ker sem ostala sama in še bolna. Iz tolažečih besed dr. Klevišarjeve še vedno črpam pogum. Zelo sem ji hvaležna in se ji priporočam v molitev.

Vera Rojc

Draga Vera! Naša sodelavka dr.Metka Kle- višarjeva bo gotovo v našem listu prebrala vašo zahvalo. Gotovo se vas bo tudi spo- mnila v molitvi. Pa tudi vi molite zanjo, da bi ji Bog obvaroval zdravje in bi nam po- magala še naprej!

ŽELIM SI MAŠO PO RADIU

Mir in dobro! Že dolgo se nisem oglasila in se zahvalila za Prijatelja. Sem ga zelo vesela Preberem ga od začetka do konca, kako živijo invalidi in bolniki. Tudi jaz sem tak bolnik,da ne morem nikamor.Še k zdravniku ne in ne k maši. Če pride kaj hujšega, me morajo peljati z avtom ali pa pride zdrav- nica k meni. Vsak teden pride patronažna sestra.
Za božič sem poslušala mašo iz stolnice opolnoči po radiu.Bilo je prekrasno. Škoda, da ni maša vsaj enkrat na mesec po radiu. Veliko molim in se pogovarjam z Bogom, da mi ni dolgčas. Če sem kdaj pri moči, pa kvačkam,šivam in pletem.Hitro mi čas mine Otroci me pridejo vsak drugi dan obiskat.
Voščim vam prav zdrave in blagoslovljene velikonočne praznike.

Julijana Muha

Draga Julijana! Kljub bolezni ste kar dobre volje, saj ste pa tudi lepo oskrbovani in nikakor ne zapuščeni. Vsaka bolezen je nadležna, še posebej, če ne moremo sami ven, na zrak in sonce. Pa je že taka Božja volja! Ker pišete, da imate otroke, ste bili gotovo vsaj v mladosti zdravi. Koliko pa je bolnikov, ki jih bolezen spremlja prav od rojstva in otroških let! Sploh ne vedo, kaj je zdravje.
Upajmo, da se bo vam in tudi vsem drugim kmalu izpolnila želja po pogostejšem pre- nosu maše po radiu. Lep pozdrav.

MOLITEV ME DRŽI POKONCI

Prejela sem vaše pismo in se zanj prav iz srca zahvaljujem. Dobri Bog bodi bogat plačnik za vašo dobroto.
Moje življenje je že od mladosti potekalo v strežbi bolnikov,zadnjih devetintrideset let pa celo bolnim duhovnikom. To delo sem opravljala z velikim veseljem. Sedaj že pol leta samevam in moja tolažba je molitev, ker me ta drži pokonci.
Rada bom sedaj molila za vas in za dobro- tnika, ki mi je plačal Prijatelja. Bodimo po- vezani v molitvi!

hvaležna Marija Steblovnik

Vse svoje življenje ste posvetili darovanju bližnjim.Koliko lepega ste gotovo v teh letih doživljali ob preizkušanih bratih in sestrah. Sedaj ste osamljeni. Morda vas,draga Ma- rija, teži misel, da ne morete več pomagati bližnjim. Toda spremenil se je samo način. Prej ste pomagali s fizičnim delom, zdaj pa z molitvijo. Vaša duša je tudi gotovo še napolnjena z neštetimi radostmi, ki ste jih doživljali pri svojem delu. Naj vam bodo lepi spomini na ta leta poleg molitve moč, s katero boste preganjali osamljenost. Le pogumno! Molitev nas vedno združuje.

Hudi so časi, spreobrnjenja ni. Skušam, kolikor morem, tudi sama Bogu prinašati to spravo,posebno v malih stvareh in v nočeh brez spanja,ko duša še laže išče Božjo voljo

Fanči

Ker nisem mogla biti doma sama,sem odšla v Dom starejših v Šmihel pri Novem mestu. Tu imam drugi dom, čeprav sem ostala sama. Vsako soboto pride domači župnik, da imamo sv. mašo, pri kateri tudi pojemo. Tako nismo osamljeni.Sem zelo zadovoljna.

Pepca D.

Zelo mi je všeč rubrika:Govorijo nam prija- telji, Vi nam, mi vam, in Prizadeti v svojem okolju. Ves Prijatelj je preprežen s takimi članki, ki so poučni in ti vzbujajo veselje. Hvala vsem, ki "delate" Prijatelja. V veliko tolažbo in veselje nam je.

Leopold U.

V tem mesecu bo minilo osemnajst let, kar smo po Božji dobroti sklenili medsebojno prijateljstvo. Krepimo ga z vsakim stiskom roke na naših duhovnih srečanjih ali oseb- nimi obiski.

Majda V.

Za vso vašo veliko pozornost in dobroto se vam iz vsega srca zahvaljujem. Nadvse sem bila prijetno presenečena.Tolike pozor nosti res nisem zaslužila. Topla pozornost in beseda so nam največje bogastvo.

Anica V.

Meni je Prijatelj všeč tak,kakršen je.Vsega rada preberem. Danes je svečnica.Na take praznike ne vezem ali pletem,pač pa berem ali pišem. Vesela bom, kadar bomo zopet kje na srečanju.

Anica J.

Iskreno se vam zahvaljujem za list Prijatelj Lepo je, da ste se spomnili name. Dala ga bom na polico, da ga bodo lahko še drugi brali.

Marija V.

NAGRADNA KRIŽANKA 2/91

Rešitve (izpišete le vodoravno) pošljite do 20. aprila 1991 na naslov: PRIJATELJ, Mai- strova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA.

Sestavil: Oton

NAGRADE:
1. vezen prt s klekljanimi vložki,
2. kvačkan prtič,
3. lesena skledica,
4. okrasna (pletena) ura in dve prijemalki.

Rešitev križanke 1/91 vodoravno:
PROVOKATOR, REFERENDUM, OAS, GR, KLEPARSTVO, DU, TAN, LEAR, SPONZOR, TIPALKA, VESEL, AKT, SR,AC, ETAPA, TIN, TI, VIS, TEK, MAO, TIKOVINA, IRA, AIR, PARAVAN.

NAGRAJENCI 1/91:
1. poslikane šatulje prejme: Ema CEBOKLI, Potoki 11, 65222 Kobarid
2. knjigo Iskalci in pričevalci: Marija PRESTOR Vide Pregarčeve 54, 61000 Ljubljana
3. kvačkana prtiča: Cili KODRIČ, Brajnikova 38, 61000 Ljubljana
4. ščipalke in obešalnika: Matjaž SLAKAN, Na lipico 1, 63230 Šentjur pri Celju.

Bog povrni darovalcem nagrad!

SVETI IZIDOR, kmet

Sveti Izidor je bil preprost kmečki človek španskega rodu.Živel je v 12.stol.,njegovo češčenje pa se je razširilo po vseh evrop- skih deželah, tudi pri nas je upodobljen v mnogih cerkvah. Že stoletja ga časte kot zavetnika kmetov. Nobeno delo in življenje ni tako povezano z naravo kot kmečko, zato kmet pri svojem delu še posebej čuti božjo bližino.Nad njim se boči nebesni svod ob nogah pa mu v svoji skrivnosti klije mlada setev. Sonce in dež, slaba in dobra letina, vse je v božjih rokah. Zato je kmet navadno veren. Njegova vera je med dru- gim tudi spoznavanje Boga v bližini narave
Izidor je bil sin revnih staršev, ki so se komaj preživljali z delom na najeti zemlji. Usojeno mu je bilo trdo delo na zemlji.Edi- na dota, ki jo je prejel od staršev, je bila vzgoja v veri, pridnost in poštenost. Ko je odrastel, je služil pri madridskem plemeni- tašu de Vega.Izidor ni poznal drugega kot molk, delo in poslušnost. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev, od tam šele na polje. Ko je gospodar za to zvedel, se je skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa bi ga trdo prijel. Izidor se je vračal iz cerkve in gospodar se ga je že hotel ostro lotiti, pa je nenadoma ostrmel. Legenda pripoveduje, da je zagledal božja angela,kako z dvema belima voloma orjeta njivo.Umetniki upodabljajo svetega Izidor- ja s tem prizorom.
Življenjepis pravi o njem:"Vsa njegova op- ravila so bila bogoslužna:ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost,za kateri ga je vsak zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve" Čeprav reven, ni nikoli odrekel daru še večjemu revežu, kot je bil sam.
Tako življenje se ne more nikoli končati neubrano. Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let,na ta dan obhajamo njegov god. Štirideset let po smrti so nje- govo truplo prenesli v cerkev in tisoči so romali na njegov grob.Papež Pavel V.ga je leta 1619 razglasil za blaženega, naslednik Gregor XV. pa 12.marca 1622 za svetnika, hkrati z Ignacijem Lojolskim, Frančiškom Ksaverijem,Terezijo Avilsko in Filipom Nerijem

"Vsemogočni večni Bog,svoje svetnike poveličuješ in nam v njih daješ vedno nove dokaze svoje ljubezni.Priporočajo naj nas tebi in nas s svojim zgledom spodbujajo,da bomo zvesto posnemali tvojega Sina, Jezusa Kristusa."

MAK

Prispevke za št. 3 pošljite do 20. aprila 1991

Fotografiji za ovitek sta prispevala JZ in MAK.

Kolofon

Besedilo pod sliko na zadnji strani:
Sv. Izidor (Janez Potočnik,1749-1834),župna cerkev v Tunjicah.