OKTOBER

• Za misijonarje in za vse, ki osebno ali v raznih združenjih in gibanjih pospešu- jejo misijonsko dejavnost.
• Da bi ob molitvi rožnega venca v nas zorela zavest za širjenje evangelija.

• Za vse,ki delajo pri sredstvih družbe- nega obveščanja in oddelkih za sporo- čanje, da bi znali krščanske vrednote posredovati ljudem našega časa.
• Za voditelje naše domovine, da bi se zavzemali za resnični mir, pravico, bla- gostanje in pravo svobodo.

Že smo upali, da nam letos ne bo treba spreminjati cene,saj so podražitve manj- še, vendar ne gre drugače. Nova cena Prijatelja je: za posamezen izvod 10 din, letna naročnina 60 din, podporna 120 din. Za tujino ostane naročnina enaka (glej v kolofonu na 3.strani ovitka) Posebej naj poudarimo, da višja cena (tudi za nazaj) velja le za tiste, ki na- ročnine za letos še niso plačali. Ko bi ne bilo podpornih naročnin in darov, ki omogočajo brezplačno pošiljanje lista številnim prijateljem,bi bilo veliko težje. Vsem dobrotnikom naj Gospod obilno povrne!
V tej številki smo veliko prostora-dodali smo osem strani - namenili razstavi ročnih del bolnikov in invalidov,izpu- stili pa smo rubriko Govorijo nam prijatelji Prepričani smo namreč, da so nam prav z razstavo in ob njej mnogi prijatelji po svoje spregovorili.Najprej vsi,ki so svoje izdelke razstavljali in pokazali,kaj zmore Moč volje in ljubezni, kar je stalno geslo. Letošnje vodilo: Delati, trpeti, ljubiti opozarja na nevidni delež prija- teljev, ki so z darovanjem trpljenja in molitvijo prosili za Božji blagoslov. Po- tem so tu tisti, ki so kakorkoli pomagali pri pripravljanju in vodenju razstave, da bi obiskovalci mogli dobiti čim popolnej- šo podobo in se notranje obogatiti.
Skratka, smemo reči,da je bila razstava (kljub nekaterim pomanjkljivostim) zna- menje dejavne ljubezni.Bolni in invalidni so z zdravimi sodelavci in pomočniki, s čutom odgovornosti,skušali narediti ne- kaj lepega za bližnjega in za Boga. So- delovanje "prizadetih in njihovih prijate- ljev" -da si izposodimo gornji podnaslov - je rodilo vsaj skromen sad v Cerkvi na Slovenskem. Upajmo, da ne zadnji. Naj spodbuja k posnemanju!

Uredništvo

Moje vprašanje je morda nenavadno, vendar sprašujem, ker morda še koga zanima.
Povejte mi,prosim,kako krščanstvo raz- laga, da sta smrt - in to nasilna,ne kot naraven konec biološkega življenja - in z njo trpljenje, obstajala v živem svetu (živalstvu), še preden se je pojavil člo- vek na zemlji, se pravi prej, kot je prvi človek z izvirnim grehom prinesel na svet smrt in trpljenje?
Hvala za vsako pojasnilo! Draga Mila!
»Veselite se z veselimi, jokajte z joka- jočimi« (Rim 12.15) kliče apostol Pavel kristjanom.In res je znak pravega prija- teljstva, če z njimi,ki jih ljubimo, delimo žalost in veselje. Vesel sem, da tudi Vi živite tako - še več, da svoje radosti in bridkosti želite deliti z vsem živim na zemlji.
Vaše vprašanje je res nenavadno.Zdi se da se bolj dotika znanosti kakor vere. Sega daleč nazaj, v začetke zgodovine sveta in človeka.
Za lažje razumevanje razdelimo Vaše misli na tri dele:
a) živalski svet je obstajal, še preden se je pojavil človek na svetu;
b) človek je z izvirnim grehom prinesel na svet trpljenje in smrt;
c) trpljenje in smrt sta navzoča že pred pojavom človeka na svetu.
b) Človekova navzočnost na svetu je-po nauku Svetega pisma -višek Božje ust- varjalnosti. Pravimo, da je človek krona stvarstva, ki naj bi vsemu gospodoval, služil pa samo Bogu,svojemu Stvarniku. Toda... človekov pogled nase (bolezen, trpljenje, smrt) in okrog sebe v svet, ki je "solzna dolina", kaže, da je tu nekaj narobe. Vprašujemo se: zakaj? Sveto pismo (predvsem prva poglavja stare zaveze) odgovarja na to vprašanje pre prosto in slikovito: človeka (Adama in Evo) je zapeljala kača (= hudobni duh), zato je svobodno odrekel Bogu pokor- ščino in se mu uprl. Odtod trpljenje in smrt.
Ali bi bil človek umrl, če bi ne bil grešil? Teofil Antiohijski takole razmišlja: "Dejal nam bo kdo:po naravi je človek ustvar- jen umrljiv. Nikakor. Mar neumrljiv? Nič bolj.Ni bil torej nič? Tudi tega ne pravi- mo. Torej po naravi ni bil ustvarjen ne umrljiv ne neumrljiv. Če bi ga bil Bog od začetka naredil neumrljivega, bi ga bil naredil za Boga. Če bi ga bil pa naredil umrljivega, bi se zdelo, da je Bog vzrok njegove smrti. Torej ni napravil ne neu- mrljivega ne umrljivega,temveč sposob- nega za oboje. Če bi se z izpolnjevanjem Božjih zapovedi obrnil k neumrljivosti, bi bil prejel od njega neumrljivost za pla- čilo in postal bog;če pa bi se po nepo- korščini do Boga nagnil k temu, kar vodi v smrt, bi bil sam sebi vzrok smrti. Bog je namreč naredil človeka svobodnega in samostojnega v njegovi odločitvi."
Prvega človeka je Bog gotovo hotel ohraniti v sreči (= v raju). In če človek ne bi bil rekel Bogu "ne",bi ga bil gotovo brez smrti (nekakšen neboleč prehod) prevedel v boljše stanje (= nebesa).
Kaj je smrt? Je torej posledica izvirnega greha. Gre za razklanost v človeku,raz- klanost med osebo in naravo, ki je še posebej boleča zato, ker se je človek zaveda in jo čuti.
... Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago: nad trpljenjem, smrtjo in grehom ... po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Odre- šeniku vsega sveta.

Vaš Prijatelj

MARIJA JE LEPA

Na večer pred letošnjim velikim šmarnom sem bila pri maši in mašnik je zelo lepo govoril o Mariji. Za uvod je povedal, da je neki umetnik naslikal Marijo z grbo. Opomnili so ga,da je Marija pač lepa,on jo pa naslika grbasto. Odgovoril jim je, da Marija, odkar je prišla v nebesa, ne počiva,ampak da se neprestano sklanja k ljudem in sprejema njihove prošnje.Od sklanjanja je postala grbasta. Zaključil je: "V resnici Marija ni grbasta, ampak je tisočkrat,tisočkrat lepša,kot si pred- stavljamo... "
Vem,da nam je duhovnik hotel prikazati predvsem Marijino duševno lepoto,ven- dar se je nekoliko nerodno izrazil. In to je v meni vzbudilo razmišljanje, zaradi katerega vam pišem.
Ali grbasti-telesno ali duševno prizadeti človek ni lep? Po človeško gledano so lepi le popolno telesno in duševno zdravi ljudje, skladno oblikovani. Pa vendar: Poznam 15-letno Metko, duševno pri- zadeto, ki se ji močno krivi hrbtenica. Pa kljub temu je to lahko lepa deklica. Tako rada se smeje, pa tudi, če bi se jokala, ali moremo in smemo reči, da ni lepa?
Kaj je sploh lepota?Ali je lepa manekenka na naslovni strani revije, ki razkazuje svoje skladno grajeno telo v reklamne namene? Res so Marije na naših slikah največkrat zelo lepe. Zakaj tudi Marija ne bi mogla biti grbasta,šepava ali kako drugače prizadeta? Lahko bi bila tudi manj nadarjena. Ali je to sramota? Res nam Sveto pismo nič ne poroča o tem in je bila Marija torej verjetno popolno- ma zdrava. Bila je "v nebo vzeta".Toda, kako - iz polnega zdravja?
Če je Jezus umrl star preko trideset let, potem tudi Marija po njegovi smrti ni bila več tako zelo mlada,kot jo prikazu- jejo naše cerkvene slike. Gotovo je bila kdaj tudi bolna, žalostna, slabo se je počutila.Táko jo res prikazujejo podobe Žalostne matere božje - ali celo s sed- mimi meči njenih bolečin v prsih.Pa tudi te njene slike so zelo lepe in materam, ki trpijo zaradi svojih otrok, najljubše in v največjo tolažbo.
V trpljenju iščemo sotrpine,zato nam je tedaj tudi križani Jezus najbližji. Otro- kom je najbližji Jezus v jaslicah,Jezus v templju. V knjigi, ki jo je napisal ateist, sem brala, da je Jezus menda vklekel eno nogo za seboj in da sploh ni bil ta- ko lep,kot si predstavljamo tisti,ki veru- jemo v njegovo božanstvo. Menda nam ga je hotel s tem nekako ogrditi. Meni pa bi bil tak Jezus še bližji... Le zakaj bi moral biti tako telesno popoln, če pa tudi mi nismo?
Izmed svetnikov mi je najbližji dalmatin- ski svetnik,p.Leopold Mandić,ki je umrl v Padovi. Imel je veliko grbo in je bil te- lesno sploh neprivlačen. Spovedoval je ure in ure. Ni čudno,da se mu je v tesni spovednici ukrivila hrbtenica.
Rada imam tudi podobo Maksimilijana Kolbeja, ko je ves premražen in gotovo tudi bolan - gol umiral v podzemni ječi. Po človeško gledano bi rekli, da je grd, a njegove oči žarijo v nadzemski sreči in je kljub temu lep.
In duševno prizadeti? Saj niso grdi, če- prav se večini priključi tudi telesna pri- zadetost. Drugačni so,otroški po svojih dušah, vedenju, videzu, čeprav telesno dorasli, vendar prijazni,če smo jim dobri in jih razumemo. Zakaj tudi oni ne bi mo- gli postati svetniki? Koliko trpijo mnogi izmed njih in kako potrpežljivo prenašajo svoje trpljenje! Nikomur ne store vedo- ma nič žalega. Kretnje, ki so nasprotne našim pravilom lepega vedenja, so le izraz strahu, pa tudi ljubezni, le obvla- dovati jih popolnoma ne morejo.
Ob vsem tem razmišljanju bi hotela reči le to,da so naše slike 'lepih' božjih oseb naslikane tako predvsem zato, ker ho- čejo poudariti njihovo duševno lepoto. Tako bo tudi z vsemi prizadetimi v več- nosti;tam ne bo več nobene prizadeto- sti,ne bolezni-le poveličanje s trpljenjem in smrtjo.
Rada bi, da bi še kdo drug kaj pomislil ob tem mojem razmišljanju,saj bo to že v času pred praznikom vseh svetnikov, ko je prav, da malo bolj kot sicer pomi- slimo na nebesa in na nebeško lepoto.

Eva

Dolžnost svoj jezik spoštovati

V začetku je bil samo en jezik kakor en Bog in Oče vseh; kadar pa so se ljudje pomnožili, se razširili po svetu pa tudi pohujšali, jim je Bog pri zidanju babilon- skega stolpa jezik zmešal in jim dal go- voriti več jezikov. In Sv. Duh je vse te jezike posvetil, da bi se v njih oznanje- val božji nauk in se Bogu pela spodob- na hvala, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus velečaščen sin svojega Očeta.
Kaj se vam zdi, ali bi bilo boljše, da bi vsi ljudje govorili samo v enem jeziku?
Kratko,nikar! Žalostno bi bilo petje orgel ako bi vse piščali pele enako; dolgoča- sna bi bila muzika, ako bi ne bilo več muzikalskih orodij.
Med vsemi jeziki mora biti Slovencem naj ljubši naš materni jezik.Kako ga moramo k božji časti in svojemu zveličanju prav spoštovati, vam bom drugič povedal!
Bratje in sestre moje! Slovenec bom Slovencem iz ljubezni materinske go- voril nove besede v slovenskem jeziku, katerega je tudi Sv. Duh dal govoriti apostolom.Vselej so Slovenci božjo be- sedo radi zvesto poslušali.
Naš imenitni slovenski jezik se ne mar- nja samo po Koroškem, ni ga jezika na svetu, ki bi ga marnjali tako po širokem kakor jezik slovenski. Pojdi za jugom do morja,našel boš po Hrvaškem,Dalmatin- skem ljudi,ki govorijo slovensko kakor ti Prehodi ogrsko,češko,moravsko deželo, povsod boš našel svojo slovensko žlahto
Za slovenski jezik se malo zmeni le tisti ki sveta ne pozna in ne ve,kakšni ljudje živijo po svetu. Tak je podoben neved- nemu otroku, ki tudi misli, da je Celov- ško jezero največje morje na svetu in da je onkraj Ljubelja že konec sveta.
Kdor svoj materinski jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti,je podoben zmedene- mu pijancu, ki zlato v prah potepta in ne ve, koliko škodo si dela. Slovenski starši,ki slovensko znajo,pa svojih otrok slovenskega jezika ne učijo, so nehva- ležni hišniki,ki zapravijo svojim otrokom drago domačo reč, ki so jim jo izročili njih dedi.Taki očetje in matere so podo bni slabim gospodarjem,ki svoje očetno gospodarstvo prodajo, kupujejo drugo pohištvo, poslednjič pa večjidel najdejo beraško palico.
Kar je oče dobrega prejel od svojih sta- rih, mora zapustiti svojemu sinu, in kar se je mati hvalevrednega naučila od svoje matere, bo zapustila tudi svoji hčeri. Materinski jezik je najdražja dota ki smo jo dobili od svojih starih; skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in za- pustiti svojim mlajšim. Človeški jezik je talent, katerega nam je izročil Gospod nebes in zemlje,da bi z njim barantali in storili veliko dobička. Kdor svoj mate- rinski slovenski jezik pozabi, svoj talent malopridno zakoplje;Bog bo enkrat terjal in vsi zaničevalci svojega poštenega jezika bodo potisnjeni v vnanjo temo.
Oj ljubi, lepi in pošteni slovenski mate- rinski jezik, s katerim sem prvič klical svojo ljubeznivo mamo in dobrega ateja v katerem so me moja mati učili spoz- navati Boga,v katerem sem prvič častil svojega Stvarnika! Tebe hočem kakor najdražji spomin svojih staršev hvaležno spoštovati in ohraniti, za tvojo čast in lepoto skrbeti po pameti,kolikor premo- rem; v slovenskem jeziku najraje učite svoje ljube brate in sestre Slovence in želim kakor hvaležni sin svoje ljube ma- tere,da,kakor je bila moja prva beseda slovenska, tako naj bo poslednja moja beseda tudi slovenska.

Beseda je naših misli odraz; ima torej svetla, umevna in zastopna biti. Kdor zmešano misli,tudi nezastopno,zmedeno govori; torej poprej modro pomisli,kakor pregovoriš. Temna bo tvoja beseda, če jo prekratko ali pa presekano poveš. Mračna bo tvoja beseda,če sam ne za- stopiš, kar drugim poveš, pa tudi,če se prave pisave ne privadiš in nimaš jezika v svoji oblasti. Tudi ošabnost v besede zastopanost kali, če se previsoko vzdi- guje,ali pa v samih podobah in lepotijah košati.
Beseda ne bodi prenadebelo, ne prena- tanko tkana,le kar je za potrebo jasno- sti in pa prijetnosti, toliko porabi svojih misli in besed; kar je odveč,pa prihrani. Ako hočeš vse svoje misli obenem po- vedati,eno misel s petero besedami oko- vati,vsaki glavni besedi po več prologov dati, se te bodo poslušalci hitro nave- ličali.
Tvoja beseda naj bo vedno nova in mla- da,da bo mikavna. Staro resnico omladi z novimi barvami ter ji novo stran od- krij, novi plajš ogrni,naj zmišljavo prime, razum prešine in srce ogreje. Navadno in vsakdanje hitro preseda, kaj novega pa vse poželi. Vedno besedo mlatiti ni lahko, le bistra glava ve vsako reč tako nakinčiti,kakor bi ljudem nova bila. Pre- napeta struna poči in prenapeta beseda slabo opravi. Ne ženi previsoko nobene reči! Ne pikaj in ne lizaj, povej pa vsa- kemu, kar mu gre, toda po meri in pa spodobno!
Blagor mu,kdor zna besede po okolnostih časa,ljudi in kraja v resnici prav upora- bljati. Gotova učenost je zgovornosti zrno,zunanja beseda je le cvetje,katero ji omikan jezik in pa čedna pisava daje. Skrbi za krasoto besede materne, naj cveti in rodi žlahtnega sadja omiko;kjer ni cvetja, tudi sadja ne bo.
Slovenci imajo v svojih pogovorih radi prilike in čedne podobe. Prilike naj bodo domače; tujih Slovenci malo poznajo, neznanega pa srce ne poželjuje.
Varuj se pisavo preveč gladiti in lepoti- čiti; preveliko rožic, prilik in zgledov je potrata. Božjo besedo piši veličastno in oblastno,ne pa po babje kinčano! Vode- nična pisava ima veliko besedi, pa malo zrnja -mlačna ali celo mrzla pisava pos- lušalcev in bralcev ne ogreje,ne požari, jih ne prepriča in ne omehča - mračne glave ne pojasni in srca ne razgreje, - kakor sonce oblačno; medla nima krep- kih misli, dolgčas dela - zmedena in za- mohotana in poslušateljem težave na- pravlja - preobširna preveč kroži in se z besedami in izreki preobloži ter razum temni, prepočasno in dolgočasno svojo reč kroži in ongavi tako, da beseda po- prej opeša,kakor konča.Tudi presekana in presuha pisava ne velja, ako pišeš, kakor bi otrobe vezal brez prave zveze in obleke.
Posiljena pisava vlači misli in stavke, cvetje in prilike v svoje kolo kakor za lase;take besede so poslušalci in bravci hitro siti, kakor nezabeljene in neslane jedi.
Zdrava pamet,jasne misli,modra osnova čisti dokazi, lične vrste in gladek jezik so besedi prvi in najpotrebnejši kinč; prilike in podobe so le prijetni navržek, dokler jih ni preveč.Kdor nima žive zmi- šljave in pa nežne, tenke občutnosti, bo mojster skaza - toliko večji, kolikor več rožic v svojem govoru nasadi.
Slovenski besedi je pa tudi duhovnega olja in mazila potreba,to je tiste skrivne notranje duhovne moči, ki milo oživlja in ogreva naša srca, kakti pohlevni dež naše žitno polje in vinske gorice.

DOBRI ODNOSI KOT "IZVORI ENERGIJE"

Za službo medicinske sestre se pogosto postavlja vprašanje, ali so samske re- dovnice, ki so včasih v mnogih bolnicah opravljale to delo,izpolnjevale to nalogo bolje, bolj zavzeto in bolj idealistično. Odgovor na takšna vprašanja je v pra- ksi in (iz izkušenj) različen: Osebno mi- slim,da zavzetost in kakovost službe na splošno ni odvisna od tega,ali je kakšna medicinska sestra izbrala samsko ali zakonsko življenje,ampak gotovo veliko od tega, ali sama živi v odnosih, ki jo izpolnjujejo. Tako kot redovnica črpa odločilne moči v obilni meri iz uspelega skupnega življenja v redovni skupnosti, tako tudi poročena sestra doživlja obču tek varnosti v uspelih odnosih v zakonu in družini. Podobno velja tudi za tiste medicinske sestre,ki kot samske ženske oblikujejo svoje življenje.Tudi te potre- bujejo v svojem socialnem okolju takšne uspele odnose, ki rodovitno delujejo na njihovo službo. Kar je tu povedano o ženskah, ne velja nič manj za moške. Kakovost službe ljudem torej ne ustva- rja izbrana oblika življenja, ampak to, kako uspevajo njihovi odnosi.
V poklicih, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem, je notranji odnos med poklicnim področjem in domom posebno močan. Očitno to velja za večino ljudi glede do- ma, zakona in družine. Enako velja za dom v skupnosti ali za dom brez part- nerstva.
Očitne težave v prehodih med obema življenjskima področjema so:
• Prenagel prehod od službe v dom in obratno, npr.: čustveno sem še popol- noma prizadet(a) od bolnikovega obupa ali sem čustveno še popolnoma pri bol- nem otroku,ki je jokal, ko sem odhajala.
• Premalo okretnosti in prilagajanja v določenih kritičnih časovnih obdobjih: Tako je na primer tu spor v partnerstvu za katerega je soodgovorna tudi pre- obremenjenost v poklicu, ni pa nobene možnosti in nobenega razumevanja za skrajšanje delovnega časa za določeno obdobje.
• Premalo podatkov za partnerja o po- klicnih zahtevah: Za vodstvo bolnice bi se npr. povsem izplačalo,če bi občasno povabili partnerje (partnerke) uslužben- cev v bolnico, da bi tam v obliki semi- narja bolje spoznali tudi razpoloženje, v katerem nastajajo te zahteve.
• Premalo upoštevanja pri oblikovanju službe v različnih življenjskih obdobjih: moralo bi biti npr. možno, da bi pri tra- janju in oblikovanju službe bolj upošte- vali, ali je prizadeti (a) v obdobju, ko si ustvarja družino,v obdobju,ko so otroci že veliki, ali pa se približuje upokojitvi.
• Predstojniki ali delodajalci preostro lo- čijo med poklicem in domom: Predvsem v poklicih, ki se ukvarjajo s tem, da po- magajo ljudem, ima lahko ločitev med poklicem in domom,ki jo zahtevajo pred- stojniki,uničujoče učinke,ker te zahteve za senzibilnega človeka niso izvedljive in lahko s svojim pritiskom ustvarijo tr- pljenje, ki naredi človeka bolnega, in to zopet učinkuje na celotno življenje pri- zadetega (prizadete).
• Premalo pomoči za obvladanje mejnih izkustev: Kako ravnati v mejnih izkust- vih lahko teoretično še tako dobro učijo vendar pa bistveno manjka spremljanje v praksi.
Teh nekaj primerov že dokazuje, kako odločilna je služba za pomoč ljudem v celotno osebno življenjsko zgodovino. Čim bolj bodo uspeli in osrečujoči odnosi ki dajejo pečat temu oblikovanju življe- nja, toliko več energije bo na razpolago tudi za pomoč drugim.

Franz Schmatz: MNOGO
MAJHNIH KORAKOV ZA VELIKO SPREMEMBO

MARANATHA, GOSPOD!

David Wilkerson pravi v svoji knjigi Na življenje in smrt: Marsikomu bo še dolgo ostal v spominu seminar Evangelizacija 2000, ki ga je v Ljubljani od 31.8. do 2.9.1990 vodil p. E. Tardif. Veliko misli, občutij je bilo iz- rečenih - nekaj slišnih, druge v srcu.
Nekateri pravijo, da bi verovali, če bi tudi videli kaj;in zdaj,ko nam je Gospod dal znamenja? No, zdaj je seveda vpra- šanje, ali se to res dogaja...
Mar ni Božja toplota dovolj? Mar ni do- volj, kot je rekel dr. Zajc: "Največji ču- dež je za tistega, ki se mu je dogodil." In za vse, ki smo tam bili in nas toplota srca še vedno spodbuja.
Sobotno popoldne -dežuje. Množica pa vseeno vztraja v molitvi;in kakšna tišina nastane ob patrovih besedah, da Jezus ozdravlja nekoga, da bo zopet slišal... Čakali smo, da bi slišali glas. Koliko lju- bezni, koliko veselja; v molitvi, v srcih, v izrečenem.
Naj bo to naša mala šola življenja;učimo se molčati, da bomo mogli slišati glas - veselo oznanilo.
V veroizpovedi izgovarjamo besede: "Ve- rujem v Svetega Duha... " Pa je to res naša vera ali samo premikanje ustnic?
Poglejte,kakšno ljubezen nam je izkazal dobri Bog, da bi nam prebudil zavest o delovanju svetega Duha v življenju kri- stjanov, da bi v nas prebudil zavest o moči občestvene molitve!
Nikoli ne smemo reči o nikomer, da je izgubljen. Pomembno je, da ta človek sreča Kristusa,ki ga bo osvobodil. Nikoli ne smemo dvomiti o Jezusovem usmi- ljenju!

Lidija

PRAZNIK V ŠMIHELU

Spet smo se zbrali bolniki in invalidi kakor že vrsto let na zadnjo nedeljo v avgustu na srečanju v Šmihelu - Novo mesto.
Bilo je sončno nedeljsko popoldne, ko smo se zbrali tu v domu starejših obča- nov.Naše prijazne sestre so nas pripra- vile in pripeljale do vhodnih vrat, od tu pa nas je šmihelska mladina popeljala do župnijske cerkve.Prav ganljivo je bilo videti, ko se je nad dvajset vozičkov z brati in sestrami zvrstilo v sprevod.Tam so bili že zbrani številni župljani in drugi invalidi, ki so jih pripeljali domači in pri- jatelji.
Ob 15.uri se je pričela sv.maša, ki jo je za nas daroval naš novi kaplan, Janez Cevec. Tudi pridiga je bila prav za nas. Mnogi so prejeli bolniško maziljenje.Med prošnjami za vse potrebe,ki smo jih brali invalidi, je bila tudi zahvala duhovnikom združena s prošnjo in željo, da bi nas v domu še za naprej tako skrbno obisko- vali in prinašali duhovno hrano.
Po slovesnosti v cerkvi nas je župnik povabil na župnijsko dvorišče,kjer so nas že čakale bogato obložene mize. Kmalu se je razvil živahen klepet z znanci in prijatelji.Že prej med mašo in sedaj nam je prepeval družinski trio Novina; oče je tudi invalid. Težko je razumeti, kako more človek v hudi bolezni in po tolikih operacijah ter preizkušnjah še prepevati o Božji ljubezni.Bog res vodi naša pota, če mi hočemo ali ne. Kako srečni in ve- seli smo bili v prelepi naravi, čeprav na vozičkih. Zdrav človek ne zna videti vseh teh lepot,mnogi od nas pa ne mo- rejo in nimajo prilike.Med štirimi stenami nam minevajo dnevi in leta... Če pa po- mislimo, da so tudi bolezen, invalidnost in starost sestavni del našega življenja, se z Božjo pomočjo vse prestane.
Kakor vse dobro in lepo prehitro mine, tako je tudi naš nedeljski popoldan.Za- hvaljujemo se prav vsem, da ste nam pripravili ta praznik. Upamo in želimo,da se drugo leto spet srečamo, če Bog da zdravje.

udeleženci

POZDRAVLJENA,ZEMLJE TI BLAGOSLOV...

To je bila uvodna pesem pri maši na ve- liki šmaren v kamniškem Domu upokojen- cev. Letos so nam pevci iz Kodeljevega v Ljubljani polepšali ta največji Marijin praznik s čudovitimi pesmimi Mariji v čast med mašo, ki jo je imel kamniški župnik Drago Markuš. Bil je prvič med nami, med bolniki, invalidskimi vozički in veči- noma teže pokretnimi, ki smo se zbrali kot v dvorani zadnje večerje, kot je re- kel. Zahvalil se je za povabilo in našo udeležbo ter osebju hiše, ki je pripeljalo bolnike, in nas pozval, da se obrnemo k Bogu po zgledu Marije,ki je rekla: Zgodi se Tvoja volja!
Po berilu je donela pesem Mariji, Kraljici angelski,ki je prejela pozdrav angela "iz nebes višin, da jo zdaj kliče za mater sam božji Sin in jo pozdravlja vsa zem- lja". Tudi nas naj angeli - kot Marijo - odpeljejo v rajski kras, nam je zaželel voditelj,potem pa nam je v govoru spre govoril.
Govoril je o ljudski govorici in med ver- niki, da sprašujemo Boga, zakaj križi in težave, trpljenje. Izrekamo tudi prošnje in s tem nehote priznavamo,da Bog vse vidi in vse ve, nas spremlja v vsakem zemeljskem trenutku.Pripravljamo se za nadzemeljsko življenje, a si zastavljamo vprašanja: Zakaj sem na invalidskem vozičku, zakaj v bolniški postelji ali v tem Domu? Odgovor je,da bi prav tukaj izpolnjevali Božjo voljo. Marija je tako odgovorila: "Glej,dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi." Ne sme nas biti sram trpljenja,saj vemo za križe in težave Marije. Vemo za zapovedi,za- pisani smo z žrtvami iz ljubezni do Boga Tudi sestram, ki negujejo in strežejo, ni lahko,a piše se to pri Bogu,saj računamo na njegovo vsevednost.Za trpljenje tu- kaj bo treba sprejeti manj žrtev v vicah Kdor je zdrav, kdaj se bo pripravil za čisto ljubezen pri Bogu? Invalidi, bolniki trpimo tudi za druge ljudi dobre volje. Naj bi po zgledu Marije zares služili Cerkvi. Cerkev nas druži v veliko božje ljudstvo vsega sveta, in naj bi molili po namenu svetega očeta,da bi se pridru- žili tej silni procesiji v molitvi in žrtvi, ki lahko gore prestavlja. Tako še bolj osmi- slimo trpljenje,in se vključimo v življenje Cerkve. Bodimo predani Bogu,četudi na vozičku in se priporočimo Mariji, da bi vztrajali do konca.
Po govoru in izpovedi vere je sledila čudovita pesem Imakulata cerkvenega pevskega zbora,ki je spremljal mogočno in lepo dogajanje.
Po molitvi očenaša smo si podali desnice, v znamenje, da je Bog z nami in Marija in mi smo eden z drugim.
Sledilo je obhajilo po vseh vrstah, med bolniki in vozički ob pesmi:Hostija ti naj svetejša, Bog na zemlji bivajoč...
Nizale so se še Marijine pesmi,končno je med zaključnimi izzvenela: Marija skoz' življenje voditi srečno znaš, ki je tako vzpodbudna, kot je bilo vse današnje lepo doživetje.
P.S. Pripravili smo razstavo fotografskih posnetkov stanovalk, ki so že več kot deset let v Domu; bil je prikaz dogaja- nja tega časa z obujanjem spominov, spremljale pa so ga pesmi.Sledil je ogled udeleženih. Tudi to se je lepo vključilo v današnje praznovanje.

Marija Lavrič

V AMBRUSU

V nedeljo, 22. julija, smo se bolniki, in- validi in ostareli zbrali v župnijski cerkvi v Ambrusu. Vzpodbudo za to srečanje nam je dal naš župnik Ludvik Kuhar,sre- čanje samo pa je vodil naš bogoslovec Franci.
Sv. mašo je daroval bolniški župnik Miro Šlibar. Z bogatimi mislimi v pridigi nas je duhovno podprl in še tesneje povezal z Jezusovo ljubeznijo.
Precej nas je prejelo sv. maziljenje in sv. obhajilo. Oboje nas je okrepilo, da bomo mogli še naprej pogumno stopati za Kristusom.
Po sv.maši smo se v veroučni sobi zbrali na prijateljski pogovor in skromen pri- grizek.
Prisrčno se zahvaljujem vsem, ki so pri- pravili to srečanje, prav tako tistim, ki so se ga v tako velikem številu udeležili Gotovo nam bo ostalo še dolgo v lepem spominu.

Lojzka Žnidaršič

PRI MARIJI V PUŠČAVI NA POHORJU

Že osemnajsto srečanje bolnih,ostarelih in nepokretnih pri Mariji v Puščavi je bilo v soboto, 25. avgusta 1990 ob 10. uri. Slovesno mašo je s somašniki daroval mariborski škof Franc Kramberger.
V nagovoru,ki je bil namenjen predvsem nam bolnim, nepokretnim in onemoglim, je gospod škof razložil priliko, ki smo jo slišali iz evangelija o stotniku,ki je svo- jim služabnikom ukazoval "pojdi in je šel ali pridi in je prišel".Ko mu je obolel slu- žabnik, pa njegovi ukazi niso zalegli za ozdravitev, se je obrnil na Jezusa in ga prosil za služabnikovo ozdravitev. Je- zusa je nagovoril z besedami: "Gospod, nisem vreden,da prideš pod mojo streho ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen." (Mt 8, 8 sl) Jezus se je začudil nad njegovo globoko vero in uslišal prošnjo.
Mi pa kot romarji - nepokretni, bolni in onemogli - nismo prišli v Puščavo v to prelepo cerkev prositi Marijo, da izprosi pri svojem sinu za čudež,pač pa,da nam dá moči, da bomo svoje težave laže prenašali. Z vsem srcem smo spremljali in sodelovali pri sveti maši in se okrep- čani z Jezusom v naših srcih podali na svoje domove v upanju,da se drugo leto spet srečamo in utrdimo vero v našo mater Devico Marijo in njenega sina Je- zusa Kristusa.Akumulator je pač potre- bno napolniti, da motor vžge, tako je nuja, da se tudi naša vera dopolnjuje in obnavlja.
Hvaležni smo vsem, ki ste kakorkoli pri- pomogli do tega čudovitega srečanja, ki bo čez dve leti praznovalo kar visoki jubilej s pomočjo Ognjišča in župnika Tovšaka iz Puščave.

Drago Topler

V spomin učiteljice Ane Gabrič

Junija 1990 so postavili učenci v Artičah kip - spomin svoji učiteljici. Učila je trideset let in Nemci so jo 1941 pregnali. Naslednje leto je po naključju prišla k Sv. Gregorju in tam ostala do smrti 1967.Njeno vzgojno de- lo so ocenili drugi listi, v našem glasilu jo omenjamo,ker je vedno našla čas,da je obiskovala bolne in prizadete.Tolažila jih je in dajala korajžo, da so laže pre- našali svoje križe.

A. P.

SREČANJE NA POLENŠAKU

Ko potujemo od Ptuja prek Dornave proti Ljutomeru, nas tam na Polenšaku pozdravi kar lepa cerkev blažene Device Marije. Kot že več let smo se tudi letos bolniki, ostareli in invalidi s svojim spre- mstvom zbrali tu na našem dekanijskem srečanju Ptujske in Završke dekanije. Bilo je to zadnjo nedeljo v avgustu. Ob sodelovanju duhovnikov obeh dekanij je srečanje vodil urednik Prijatelja. Govoril nam je, kako naj spoznavamo našega odrešenika Jezusa Kristusa, kot so ga spoznavali njegovi učenci. Po pridigi je bilo maziljenje bolnikov in ostarelih. Po sv.maši smo zmolili litanije Matere Božje in prejeli blagoslov z Najsvetejšim.
Zaključek pa je bil zunaj ob cerkvi, kjer so nam pripravile naše zveste gospodi- nje zelo dobro malico. Zakusko je spre- mljala lepa pesem ob spremljavi harmo- nike in kitare.
Ob koncu še enkrat prav lepa hvala Jo- žetu Zupančiču,kakor tudi ostalim duho vnikom, posebej pa vsem udeležencem ki so v tako velikem številu poromali k Devici Mariji.

Anton Horvat

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

10. Zdravilno delovanje evharistije

Kakšno ozdravljenje lahko pričakujemo od obhajanja evharistije? Najprej se us- tavimo pri duhovnikovi drži do evharistije in ob drži vernikov do duhovnika.
Duhovnik stoji ob oltarju namesto Kristu- sa (in persona Christi). Zaradi tega du- hovnik potrebuje molitev vernikov.Vloga vernikov pa ni omejena na vlogo bolj ali manj kritičnih gledalcev. Po besedah zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora naj bi verniki "pri tej skrivnosti vere ne bili navzoči kot tujci ali nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli ... sodelovali pri svetem dogajanju ... in se naučili darovati tudi sami sebe" (B 48).
Skupaj z duhovnikom naj torej vsi opra- vijo evharistično daritev, da bi skupaj doživeli odrešenje in ozdravljenje. To pomeni za duhovnika,da je čimbolj zvest v ljubeči pokorščini Jezusu in Cerkvi, ko se drži obveznih in po vsem katoliškem svetu veljavnih mašnih besedil.To zago tavlja večjo posvečujočo in s tem tudi ozdravljujočo moč, ker se duhovnik z verniki združuje s celotnim Kristusovim telesom.
M. Marsch pravi v svoji knjigi, da je kot mlad duhovnik (posvečen je bil 1968.) nekaj časa "eksperimentiral" z novo li- turgijo.V srečevanju z bolnimi ljudmi pa ga je prepričalo, da rodi zvestoba litur- gičnim besedilom večji zdravilni učinek evharistije. To pa seveda ne pomeni,da ne bi skrbeli za potrebno prilagajanje kulturi kakšnega naroda.
Zdravilni učinek evharistije gotovo ni sad "osebnih lastnosti" tega ali onega duhovnika.Prav tako ne izhaja iz zavze- tosti kakšne liturgične komisije. Tudi ne iz posebnih darov določenega duhov- nika. Zdravilni učinek evharistije izhaja samo iz zavesti uboštva in ponižnosti duhovnika in vernikov, da niso nič dru- gega kakor "orodje" v Božjih rokah. Gre torej za zavest popolne nevrednosti in odvisnosti, s katero skupno pričakujejo prihod Gospoda in Odrešenika:"Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša."Beseda,ki naj bi jo izgovoril Jezus je Beseda,ki je postala meso (človek). Zaradi tega upravičeno pričakujemo v veri poleg duševnega tudi telesno ozdra- vljenje. Največji dar pa seveda ostane dar večnega življenja, ko bomo rešeni vseh oblik omejenosti in minljivosti na- šega zemeljskega življenja zaradi izvir- nega greha.
Poglejmo si nekatere zgrešene drže ver- nikov pri obhajanju evharistije. - Kakor je z ene strani zgrešeno, da od evhari- stije prav nič ne pričakujemo, tako je z druge strani zgrešeno, če duhovnik ali verniki pričakujejo,da bodo rešeni dolo- čenega bolezenskega simptoma (ali se usmerijo samo na to). Seveda so lahko pri takšni drži zelo razočarani.Za obema skrajnima držama je navzoče potrošni- ško mišljenje,ki ga vnašamo v naše ob- hajanje zakramentov,zlasti evaharistije. Po eni strani pravimo, saj nimamo kaj dati. Kaj naj bi potem pričakovali? - Po drugi strani pa mislimo,da smemo priča- kovati, da bomo uslišani v svojih proš- njah, če bomo izpolnili "svojo nedeljsko dolžnost". Gre za samovoljno mišljenje, kaj je in kaj ni dobro. Npr.jaz vem (do- ločam) ali je zbor dobro pel,ali je župnik dobro pridigal, ali je bila maša "pravilno" oblikovana... in ali bo ozdravljenje tako nastopilo, kakor sem ga pričakoval. Če bo vse najlepše potekalo, potem smem pričakovati neko "malo protiuslugo".-Pri takšnem razmišljanju,ki seveda ni vedno glasno in jasno, pa pozabljamo, da je vsak Božji dar, čudovito velik ali zelo skromen,vedno nezaslužen dar.Pri tem ne morem prav nič narediti. Lahko ga samo v ponižnosti in z veseljem sprej- mem.
Če torej pridem k evharistiji,ne da bi kaj od nje pričakoval, in sem pri tem poln kritičnih misli nad vsem,kar se dogaja v cerkvi, ali če si iskreno prizadevam, da bi se v veri odprl za to, kar se pri maši dogaja, ker želim s tem prispevati svoj "delež",vedno se moram jasno zavedati da sem in bom ostal "nekoristen hlapec" To spoznati in sprejeti s kančkom hu- morja je pogosto zelo težko. Vendar je prav to prvi in bistveni pogoj, da lahko evharistija "postane" zdravilna. Božje darove sprejemamo namreč zaradi njih samih, in ne zaradi kakršnekoli "proti- usluge" z naše strani.

Pripravlja p. dr. Marijan Šef

ENA DIAGNOZA - DVE REŠITVI

V tistem trenutku,ko sem zvedela za diag- nozo,me nista obšli groza in žalost, ampak me je prešinil znan verz velikega pesnika: »Predobra smrt, predolgo se ne mudi ...« Imela sem eno samo željo in prošnjo,da me Bog usliši in čimprej reši, ker nočem preo- stanek življenja biti v breme svoji ljubljeni družini.
Že v naslednjem trenutku sem se sramo- vala svojih misli in vdano prosila: "Saj me nisi slišal! Saj me ne boš uslišal,saj je moja grešna želja trajala le hipec! Oprosti mi!"
Takoj sem sklenila,da se bom z vsemi moč- mi borila in ne bom malodušna.Koliko hudih bolnikov sem že srečala v življenju in kako sem občudovala njihovo vero in voljo! Zdaj bom lahko pokazala,da sem bila vredna nji- hovega zaupanja,da sem bila dobra učenka Novih načrtov sem se sama pri sebi tako razveselila, da sem se nasmehnila zdravni- ku, ki je gotovo mislil, da se mi je omračil um. Obžalovalno me je potrepljal po rami, mi sedel nasproti in pričel podrobno razla- gati,kakšne možnosti še imam v tem brez- upnem položaju. Opisal mi je delovanje Zveze slepih in mi dal izpolnjene obrazce za vpis. Segel mi je v roko in se poslovil.
Z dokončno diagnozo se je pričelo moje novo življenje. Prej sem potrpežljivo dneve in dneve presedela v kakem kotu in čakala da bom zaznala prvo izboljšanje. Od jutra do večera sem poslušala glasbene oddaje in razmišljala.V nekaterih dneh me je brez- delje tako razdražilo, da sem legla spat že sredi popoldneva. Nič me ni moglo razve- seliti. Samo čakala sem in čakala, upala in upala, da bo boljše.
Zdaj je torej odpadlo čakanje. Zdaj sem natančno izvedela, da mi je ostalo samo upanje.Tako sem sestavila načrt za osamo- svojitev ter za življenje brez pomilovanja. Delo je bilo težko,naporno in počasno.Kljub temu,da še zaznavam svetlobo in temo,sem se prve mesece težko znašla. Zaletavala sem se v omare in v vrata. Padla sem po stopnicah in imela modrice po celem telesu V zdravstvenem domu sem hotela iti skozi šipo in se porezala. Razbila sem ničkoliko kozarcev,krožnikov in skledic. S tipom sem preizkušala vroče plošče in pečice. Zlagala sem različne pare nogavic in dala prati sveže perilo. Ko se je v popoldanskih urah zbrala družina, sem po prestanih nesrečah mirno sedela na stalnem mestu v jedilnem kotu in poslušala glasbo. Upala sem, da ne bodo takoj opazili škode, ki sem jo ta dan naredila. Počasi so se navadili. Skrbno so posesali raztreseno sol in sladkor ter ods- tranili s tal preostale črepinje.Niso se jezili. Potrpežljivo so mi obvezovali opekline in ureznine ter se z zaprtimi očmi skušali vži- veti v moje stanje.Vedno znova so me do- vtipno razveseljevali in mi dokazovali, da sem srečna,ker zdaj ne morem srečati pajka ki se ga bojim, ker ne vidim od dežja uma- zanih šip in me ne moti zmečkano perilo. Prinašali so mi kasete in cvetice.Poklepetali so z mano in potem hitro odšli po svojih opravkih. Jaz pa sem obsedela v kotu in v svoj spomin natančno spravila oštevilčene napake, ki sem jih ta dan storila in sem jih odslej od prve do zadnje vsako jutro po- novila, da bi se jim lahko izognila: 1. šest stopnic do izhoda; 2. dva koraka od vrat; 3. levo sladkor, desno sol; 4. peti predal od vrha itd., itd. Navadila sem se drobnih gospodinjskih opravil, za katera sem sicer porabila precej časa,a iz dneva v dan sem imela pri delu manj karambolov.Znala sem skuhati kavo, oprati lonec, izklopiti bojler, telefonirati, oprati perilo, zložiti posodo, obrisati tia. Skrbela sem za svojo higieno, si sama oprala glavo in počasi sem našla vsako stvar,ki sem jo potrebovala. Naučila sem se mnogo stvari, za katere sem bila prepričana,da jih nikoli več ne bom zmogla sama.Kot majhen otrok sem čakala na po- hvalo, kadar mi je uspelo kaj novega. Sre- čna sem bila ob tistih malenkostih, ki se drugim zdijo tako nepomembne,zame pa so bile življenjsko pomembne. Zanimala sem se za vse novice in spremljala pomembne odločitve v družbi in družini. Tako sem se izvlekla iz obrobnosti in brezizhodnosti.
Sedaj sem skoraj samostojna,predvsem pa srečna.Znam se smejati.Znam poslušati in govoriti. Verujem v prihodnost. V samotnih urah pa se najraje pogovarjam z Njim, ki sem ga nekoč prosila, naj me reši. In glej! Zdaj vem: "Saj me je vendar uslišal..."

J. S.

NALOGE IN NAMENI

V soboto, 21.aprila 1990, smo priredili sre- čanje bivših gojencev Zavoda za usposab- ljanje invalidne mladine v Kamniku s svojimi nekdanjimi učitelji, vzgojitelji, negovalkami in fizioterapevti. Vabilu se je odzvalo osem mojih sošolcev in sošolk ter devet delav- cev zavoda,ki so si po svojih sposobnostih prizadevali, da nas usposobijo za življenje.
V okviru tega srečanja smo uvrstili na pro- gram tudi srečanje med nekdanjimi in se- danjimi gojenci zavoda. Besedilo,ki je pred vami, je služilo kot uvod v pogovor med obema skupinama.
Pokazal se je velik razkorak med nami, ne- kdanjimi gojenci in sedanjimi varovanci za- voda.Vsem prisotnim pa se moram zahvaliti za udeležbo in sodelovanje pri pogovoru. Brez njihove pomoči bi srečanje, posebno pa pogovor, ne potekalo tako dobro.
Kljub začetnim težavam in tremi je pogovor vendarle stekel in se kar lepo razvijal.

Že sedaj pred odhodom iz zavoda vzposta vite tesne stike z okoljem,v katerem upate da boste živeli. Če je mogoče, se čim bolj pogosto tam pojavite,da vas bodo poznali in ne boste zbujali začudenja in strahu pred nenavadno osebo. Če vas kdo nenavadno pogleda, ne izgubite oblasti nad seboj in skušajte biti čim bolj naravni in prijazni. Ko vas kdo pogleda, se mu skušajte nasmeh- niti in ga prijazno pozdravite in ga vprašajte kaj je izgubil, ali kaj podobnega. Vozičke imejte dobro označene s svetlobnimi pred- meti, da vas bodo zlahka opazili in ne izzi- vajte nesreče po nepotrebnem,ne izposta- vljajte se nevarnostim, upoštevajte navo- dila prometnih predpisov in bodite previdni, posebno na bolj nevarnih mestih.

Brez sramu zanjo prosite,predno pa to sto- rite, dobro premislite, kako boste to storili. Bodite prijazni,ponižni in pomoči ne zahte- vajte.Ko pa je pomoč opravljena,se vljudno zahvalite. Ljudje velikokrat radi pomagajo, pa ne vedo kako in zato potem začudeno gledajo.Zato jim je potrebno razložiti,kako vam naj pomagajo. Bodite čim bolj aktivni, da boste na tekočem,kaj se dogaja po sve- tu in doma.Če boste imeli široko razvejano področje znanja, boste z njim lahko sami drugim pomagali in oni bodo pomagali vam. S svojim znanjem in sposobnostjo in dobro voljo ter pogumom si boste odpirali vrata v svet, ali drugače povedano, boste lahko premikali gore. Če bodo ljudje v vaši okolici videli vaš optimizem,bodo verjeli,da se tudi z invalidnostjo da lepo živeti, če jo človek sprejme in se ji prilagodi. Ne žalovati in tarnati za tistim, česar nimate, temveč se veselite tega, kar imate in kar ste dosegli. Ni najhujši invalid tisti, ki je znal življenje sprejeti tako, kot je, temveč tisti, ki je to- liko prizadet,da ne more sam s svojo glavo misliti. Če lahko sam s svojo glavo misliš, si boš znal sam pomagati,pa čeprav s po- močjo drugih. Zato je pomembno, da si kar najbolj osvojite svoje gibalne sposobnosti in tudi široko razgledanost in čimveč kori- stnega znanja. Tuji jeziki, računalniška ob- delava podatkov, pa še kaj se najde, saj današnja visoko razvita tehnologija to omo goča.Treba pa jo je osvojiti in jo znati pri- lagoditi svojim sposobnostim.Huje prizadeti so tisti, ki nimajo možnosti in sposobnosti, da bi bili samostojni in mora nekdo drug namesto njih misliti, pa čeprav lahko sam hodi, se oblači, jé in dela lažja ročna dela. Tak je pa zame huje prizadet, ker ga nikjer ne jemljejo resno in ga zato izkoriščajo in obračajo po svoje.
Če pa znaš sam s svojo glavo misliti, pa lahko o svoji bodočnosti in dejanjih sam odločaš in tudi odgovarjaš zanje.
Nikoli si dopovedovati:"Jaz pa tega ne mo- rem in onega ne morem" temveč pokaži,kaj znaš in zmoreš. Izkoristi vsako priložnost, da pokažeš,kaj znaš in zmoreš.Ko boš naj- manj pričakoval, ko te bodo potrebovali in če boš imel dobre sposobnosti,kljub telesni prizadetosti, te bodo našli.
To pa ne pomeni, da moraš čakati, kdaj ti bo kaj padlo z neba, temveč moraš biti ti tisti, ki boš dal pobudo. Včlanjen je treba biti v društvo invalidov oziroma njihove sekcije.
Dobro je tudi,da se povežete z večjim šte- vilom svojih vrstnikov, ki so zdravi in radi pomagajo. To je pomembno zato, da imate večje število pomočnikov,ki si razdelijo po- moč nepokretni osebi,to pa zato,da ni eden ali pa vaši sorodniki preveč obremenjeni. Pomaga lahko vsak, ki ima željo, da stori nekaj dobrega zase in za druge. Ne sme pa biti tega preveč, ker potem človek čuti neko prisilo, ki ga oddaljuje od njegovega bistva. Posebno sorodniki (starši, bratje in sestre)potrebujejo nekaj svojega prostega časa,ki ga lahko posvetijo še čemu druge- mu in se odpočijejo in si naberejo moči za nadaljnje delo v službi in strežbi nepokretni osebi.
Človek je sicer družbeno bitje,ki živi v dru- žinski skupnosti, v taki ali drugačni obliki, ki pa mora ali vsaj želi biti čim bolj samo- stojen. Za informacijo naj navedem, da že 22 let izhaja revija PRIJATELJ. Njegova naloga in namen je povezava med invalidi, bolniki in ostarelimi in še posebej skuša vzpostaviti tesnejši stik med omenjeno, na rob družbe potisnjeno skupino ljudi in med zdravimi. Problem današnjega naglega na- čina življenja in hlastanja po materialnih dobrinah je, da se ljudje med seboj ne po- znajo in nimajo časa drug za drugega in ravno mi telesno prizadeti imamo to mož- nost in nalogo, da pomagamo vzpostaviti pristnejši, bolj človeški odnos med ljudmi v družbi.
Ko se mora človek preseliti v novo okolje, potrebuje nekaj časa, da se prilagodi no- vim razmeram. Za nas prizadete je pa še toliko težje in si zato moramo pomagati med seboj in s pomočjo drugih. Nikdar ne obupati,ker nikdar ne dobimo tako težkega križa (trpljenja),da ga ne bi mogli nositi in, če ga sprejmemo in nosimo z dobro voljo, je to mnogo lažje.
Ne pa misliti, da zdravi nimajo nobenih te- žav. Seveda jih imajo,nekateri prav veliko, celo več kot mi. Glavni problem je ta, ker ne najdejo smisla življenja in ne vedo, za- kaj je tako in ne drugače.

Lojze Čokl

GLOBLJE ČUTITI S ČLOVEKOM

Janez Krmelj, duhovnik ljub- ljanske nadškofije, je doma iz župnije Polhov Gradec,kot tudi Jožica Rihar. Po nekaj letih ka- planske službe v Kamniku in Kranju je 1988. leta odšel na Madagaskar, kjer deluje skupaj z Jankom Slabetom v Matangi (Mission Catholique, 320 Matanga par Vangaindrano, Madagaskar). Za naše bralce se je predstavil z naslednjim pismom: Čut za bolnike, invalide ter onemogle sega v mojo mladost. Očetova teta je bila inva- lidka od druge svetovne vojne. Vsa je bila sključena in se je počasi premikala s pomo čjo dveh palic.Večji del je preživela v hiši, vedno pa je opravljala kakšno lažje delo; tako ji je čas hitreje mineval. Zelo rada se je pogovarjala in otroci smo jo z zanima- njem poslušali. Več kot z besedo nam je dala s svojim zgledom.
Ko sem poučeval verouk, sem včasih zas- tavil vprašanje: "Kaj ti pomeni maša?" Za- nimivi odgovori, včasih pravo razmišljanje.
Naši teti takšnega vprašanja ne bi upal zastaviti. Kaj vse je žrtvovala, da je prišla do cerkve. V tistih letih so bili avtomobili redkost. Priti do več kot šest kilometrov oddaljene cerkve peš ni bila majhna žrtev. Vse to za Boga! Pogled na njene rosne oči - od sreče, da je bila pri spovedi in prejela sveto obhajilo - mi je vse razložil. Tako se je v meni začela prebujati misel, da sem dolžan za bolne in invalide storiti dve stvari: vzeti si čas za pogovor z njimi in jim omo- gočiti, da obiščejo vsaj občasno sv. mašo.
Nekoliko več sem se posvetil bolnikom in invalidom med študijem teologije. Začel sem prek Ognjišča.Občasno smo obiskovali skupaj z mladimi Dom starejših občanov na Bokalcah.Tam sem spoznal nove prijatelje.
Ob bolnikih sem se naučil globlje čutiti s človekom.Spominjam se,kako sem šel neko nedeljsko jutro v sosednjo župnijo k maši. Na poti sem dohitel staro ženico,ki je oma- gala. Silno si je želela v cerkev.Njena želja je tako vplivala name, da sem jo zadel v naročje in jo počasi nesel po strmini do pr- ve hiše. Več kot to nisem uspel storiti; do cerkve je bilo predaleč.
Zame premišljevanje Kristusovega trpljenja ni bilo nekaj oddaljenega.Kristusov križ sem navadno povezoval s trpečim človekom.Ta skrivnostna zveza je oblikovala moj odnos do invalidov,bolnikov ali kakorkoli v trpljenju preizkušanih ljudi. Bogu darovano trpljenje je najbolj učinkovita molitev. Ta me drži pokonci. Upam si reči: "Vi ste moje najmo- čnejše zaledje pri misijonskem delu!"
Stara mama mi je pogosto zastavljala vpra šanje, koliko je njena razstresena molitev sploh vredna. Morda tudi vas muči to vpra šanje. Dragi prijatelji, veliko je vredna, saj manjkajoče z veseljem doda Kristus. Vaše molitve in žrtve ustvarjajo ugodno ozračje v katerem se rojevajo sadovi za večnost. Bog vas je v svojem načrtu odbral za ve- liko službo, toda zelo težko.
Tudi tu na Madagaskarju poskušam vsaj kaj malega storiti za bolnike.Pogosto iščejo pomoč. Rad grem na njihove domove, jim prinašam zdravila, molim. Zelo so hvaležni; ne pričakujejo ozdravitve toliko kot pozor- nosti in ljubezni.Imam pa tudi lepo izkušnjo - morda bo zanimiva.
Ob napornem delu in težki klimi tudi nas včasih zgrabi kakšna bolezen. Tako je tudi mene prvič v življenju prisililo v posteljo. Moral sem približno sto kilometrov daleč v bolnišnico. Župljani so - po malgaški misel- nosti - čutili dolžnost,da me obiščejo in to v času, ko je najhujša stiska za hrano in denar. Na tri dni dolgo pot z različnimi pre- voznimi sredstvi se je odpravila redovnica, malgašinja,z namenom,da skrbi za svojega BRATA v bolezni. To ganljivo dejanje mi je razodelo veličino malgaške duše.
V bolnišnici sem spoznal veliko bolnikov in invalidov.Vsak dan smo se zbirali k molitvi, se pogovarjali dolgo v noč. Znašel sem se sredi nove velike družine različnih ver, a enega duha. V začetku sem se bal, koliko časa bom izgubil v bolnišnici,sedaj pa vem, da mi je Bog izvolil tudi tovrsten misijon.
Tu za invalide država bolj malo poskrbi. Cerkev je pa zelo dejavna in ima več sre- dišč za rehabilitacijo. Vesel sem bil,ko sem obiskal župnijo, kjer dela g. Tone, in videl, kako lepo je skupina mladih nastopila sku- paj z invalidko. Tu ni razlik,vsi smo skupaj, zdravi in bolni, saj je v teh razmerah res zelo majhen korak iz ene v drugo skrajnost
Za konec bi rad vsem bralcem Prijatelja poslal prisrčen pozdrav z željo, da ostane- mo ena družina,povezana v molitvi in vse- stranski podpori.

Vaš prijatelj Janez Krmelj

AIDS in delovna okolja

Podatki govorijo,da 90% bolnikov z AIDSOM (5-10 milijonov) ali nosilcev virusa HIV tvo rijo del skupine, ki je gospodarsko produk- tivna. Postavlja se vprašanje,ali so takšne situacije nevarne za infekcijo. Odgovor je NE in ga je dala v izjavi skupina strokov- njakov iz osemnajstih držav na nedavnem srečanju Svetovne zdravstvene organiza- cije in Mednarodne organizacije dela... Nič ne dokazuje, da se AIDS prenaša z insekti, hrano, s kašljem,v toaletah, v urinu, v ko- pališčih, z znojem,s solzami, z rabo pribora v javnem prehranjevanju in pitju, ali z zaš- čitnimi oblekami v zdravstvu ali telefon- skimi slušalkami ... Redne poti prenašanja bolezni ostajajo spolni odnosi, transfuzije krvi, material za injekcije, ki ni sterilen, in infekcije otrok po materi.
Izjava teh strokovnjakov daje še druge smernice: delavci,ki so okuženi,morajo biti zaščiteni pred označenostjo in diskrimina- cijo od sodelavcev,sindikata, delodajalcev, AIDS ni vzrok za prekinitev dela, tj. za odpust. Delavec - bolnik ni dolžan o svoji bolezni obvestiti delodajalca.
Vse zdravstvene informacije ostajajo zau- pne.Bolniki-delavci ne bi smeli biti izključeni iz socialnega zavarovanja, niti prikrajšani v svojem poklicnem udejstvovanju.
Kot potrjuje neka študija, nobena od teh norm ne obravnava natančno problema virusa HIV in AIDSA. Kljub temu različne smernice omogočajo široko zaščito,ki bi se mogle v delovnih okoljih upoštevati v pri- merih okuženih delavcev.

Prva raziskava o Pastorali zdravstva v Italiji

V začetku tega leta je zagledala dan pome- mbna raziskava o duhovni pomoči bolnikom pri Narodnem svetu za Pastoralo zdravstva (CEI).
Tako bi točneje videli položaj v Italiji (tam je okrog 2.000 kaplanov,od teh jih 800 pri- pada redovnim skupnostim,ki se posvečajo delu v zdravstvu, ostali pa so škofijski du- hovniki).
Mineva leto odkar je italijanska škofovska konferenca (CEI) razširila naloge krščanske pomoči v svetu trpljenja in zdravstvene dejavnosti prek delitve zakramentov in liturgičnih opravil.
Spodbuja namreč h kulturnim dejavnostim, tečajem o etičnih vprašanjih za zdravst- vene delavce in k zanimanju za katoliške poklicne zveze (zdravnikov in zdravstvenih delavcev) ter prostovoljcev.
Bolnišnični kaplan naj bi bil navzoč v raznih pastoralnih svetih in bil v obrambi vseh člo vekovih pravic v zdravstvu.
Raziskava naj bi prinesla prve podatke ter nakazala poti nadaljnega razvoja pastorali, kot to pričakujejo ljudje in bi ustrezalo se- danjim težavam;da bi tako pristopili k pra- vim "pobudam pomoči, posodabljanja in neprenehnega izobraževanja kaplanov in drugih pastoralnih delavcev v zdravstvu".

L'operatore sanitario, januar 1990, str. 25

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

V soboto, 1. septembra 1990, ob 17. uri je nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar v avli Teološke fakultete v Ljubljani odprl in blagoslovil že deveto razstavo, na kateri je svoje ustvarjanje predstavilo 138 bolnikov in invalidov iz vse Slovenije.
Pri razvrščanju okoli 1700 izdelkov in pri vodenju po razstavi je sodelovalo petintri- deset pomočnikov,sodelavcev in invalidov.
Razstava je bila odprta osem dni, od 2. do 9. septembra.Obisk je bil precejšen,zadnje dni kar izreden. Posebno so nas s svojim prihodom razveselili:mariborski škof dr.Franc Kramberger, ljubljanski pomožni škof Jože Kvas in ljubljanski župan Jože Strgar. Bol- nemu škofu dr.Stanislavu Leniču smo poslali pozdravno pismo.

Delati, trpeti, ljubiti

Tak napis, sestavljen iz samih pisanih cvetov, nas pozdravi pred vho- dom. Vsak hip se bodo odprla vrata "sveti- šča", ki bo spet predstavilo drobec našega življenja,naših radosti, bolečin, iznajdljivosti, ljubezni in neskončne vztrajnosti...
Poslušamo g.nadškofa, ki se je na Tatjanin pozdrav, na izraz hvaležnosti razstavljal- cem in sodelavcem in na prošnjo, da odpre razstavo, takole odzval:

Ustavite korak

Počasi in tiho vstopamo. Ljubica se zahvali g. nadškofu in zaželi vsem, ki bodo obiskali ta prostor,da bi znali ustaviti korak,prisluh- niti nemi govorici izdelkov in tako napolniti svojo notranjost z močjo volje in ljubezni.
S. Mihelangela glasno razlaga ... Izdelki se vrstijo pred očmi,trpljenje se lahko le sluti. V spodbudo in tolažbo govori napis: Več si vreden, kot misliš!

Najprej nas pozdravijo vizitke,risane ali ve- zene na blagu, kartonu, polne domiselnih vzorcev in barv.S prtov,majic in slik vabijo svetli šopki. Vojko si pri slikanju pomaga z usti, tako kot Biserka.
Občudujemo številne gobeline. Tisti, ki pri- kazuje,kako mati peče kruh, je tako živ,da se nam ob rumenem hlebcu kar sline cedijo
Pri nežnih klekljanih čipkah pa nam zastane dih. Iz njih so oblikovani ovratniki, prtički, obraz Marije. Presunjeni smo ob klekljanih planikah. V svoji samoti in bolečini jih je izdelala Fanči. Podarila jih je g. nadškofu v spomin na duhovnike in mlade fante - Ko- čevske žrtve.V ljubezni je moč človeka res velika ... Velika pa je tudi dobrota še mno- gih drugih, ki so svoje izdelke prav tako darovali...
"Zavedam se,da stojim v svetišču bolečine in da se samo iz globokih src lahko rodi ta- ka razstava," pravi prijateljica Danica, iz- seljenka iz Avstralije. "Ob dejstvu,da imam zdrave roke,noge, oči, me misel - Ne reci, tega ne morem, temveč,tega še nisem storil - kar bode v oči. Rada se sprehajam od mize do mize. Z očmi in srcem pijem to čudežno lepoto, razmišljam in na koncu sem brez besed!"

Izredno lepi so izdelki iz slame.Kot bi Jožef med prepletene pšenične bilke ujel vso do- broto Prekmurja...
Življenje ima tisoč ran in eno samo sve tlobo - pravi nov napis med izdelki. Marsi- kdo bi mislil, da za Marijo to ne velja, kajti nikoli še ni videla sonca. A prav tako kot drugi slepi razstavljalci ga nosi v srcu.Skozi njene lepe pletenine je vidna svetloba Boga Ni čudno, če je T. v knjigo vtisov zapisala "Na jok mi gre!"
Tudi Miha že dolgo ne vidi več. V njegovih kovanih svečnikih, križih in okvirih pa se sliši odmev kladiva - z nesrečo se življenje ne konča.
"To je res živa šola," pravi novinar, ki si ogleduje razstavo. "Ljudje te dni v Ljublja- ni čakajo na čudeže. Tukaj pa čudeže že vidimo!"
Dobro se je znašel tudi slepi Jerko. Vsak večer sta z ženo prišla,da je pri sveti maši v razstavni avli zapel psalm.

Spet smo pri slikah, pleteninah in prtičkih. Komaj verjamemo, da je Angela vse to na- redila z nogami. Ko je prišla na ogled raz- stave, smo jo vsi obkrožili in pokazala nam je svoje nenavadne spretnosti. Brez težav je s škarjami odrezala nit, pobrala iglo, jo vdela in hitela z vezenjem, da smo komaj šteli vbode.Najbolj smo jo občudovali,ko se je počesala. Potem je z nogo prijela svin- čnik in šele tedaj, ko je pisala, smo opazili, da je levična. Bili smo veseli, da smo tako od blizu spoznali ta njen poseben svet...

Ta misel je na razstavi povezovala vse ti- ste,ki so nam pokazali svoje izdelke iz lesa Pisani krožniki, izrezljane figure, pletene košare in koški so lepo popestrili prostor med številnimi vezenimi in kvačkanimi prti, tapiserijami in makrameji.
Še nekaj nenavadnega smo videli. Tisoč semen mora umreti, da nastane takšna umetnina. In tisoč potrpežljivih trenutkov so Marjan, Suzana in drugi potrebovali za pravilno razvrščanje in lepljenje drobnih semen in zrnc,da so zaživela v lepih slikah.

To je bil le bežen sprehod ob mozaiku sli- kovitega ustvarjanja. "Če ne odhajaš boljši iz tega prostora, je bil ves trud z razstavo zaman," je dejala Nataša.
Oči obiskovalcev so iskale... Kaj je prišlo v njihova srca? Poglejmo v spominski zvezek: Še enkrat se iz srca zahvaljujemo g. nad- škofu za očetovsko skrb in naklonjenost. Prav tako sestrskim hišam in vsem, ki so skrbeli za hrano.Posebej iskrena hvala vsem ki ste nam zaupali izdelke, da je razstava sploh bila. In seveda, hvala vsem, ki ste si jo pozorno ogledali.
S tiho hvaležnostjo se spominjamo tudi vseh,ki ste potrpežljivo,s srcem in iznajdlji- vostjo pomagali pri tej razstavi.Z združenimi močmi se res lahko naredi veliko lepega in dobrega. Tako je bila tudi razstava nekaj izrednega za vso Cerkev na Slovenskem.
Take povezanosti,globine in prisrčnosti kot na razstavi,PBI ni doživelo še nikjer drugod

Kati Urh

NEVIDNE VEZI

"Razstava bo!" pribije s. Edith. Dvajset let sem že v Prijatelj- stvu, zato vem,da noben vihar ne uniči in ne razdre tistega načrta, ki ga prijatelji pribijejo.
Prvi sestanek je bil 18.aprila 1990 pri Mari- jinih sestrah v Štepanji vasi. "Pridi,če si že kaj poskusila pokukati iz sobe!" Ne, nisem. Kako sem se veselila tega dne, ko bom po dolgem zimskem priporu prvič prestopila hišni prag in bom spet skupaj s svojimi pri- jatelji! Molitev je prižgala lučko Svetega Duha. Vsak je prinesel s seboj veselje in delovno vnemo,dolžnosti so bile dodeljene, naloge razdeljene in datumi določeni. V zakurjeni sobi se mi je zdela razstava še daleč,daleč,šele tam nekje na repu poletja
Kako sem se uštela! Nevidna roka mi je re- zala dneve kot za stavo in na mah sem se znašla pred drugim, zadnjim sestankom 4. julija. Bil je samo še skok do konca poletja hladnega in jesenskega.
Sodelavcem pa je bilo vroče, saj so neu- trudno delali vse dni zadnjega tedna,ko so urejali razstavni prostor na Teološki fakul- teti.Pred mano pa je padla skrivnostna ko- prena, ki mi je zakrivala vse te priprave in napore.Počutila sem se kot nemočen otrok ki čaka pred vrati, da se odpro. Ko pa se odpro, je pred teboj en sam Božji dar, pri- pravljen zate, da ga občuduješ s čisto ra- dostjo.
Prijatelja Vesna in Tine sta prišla pome. Ogled razstave je vedno znova svečan dogodek. Vesna me je vozila od stene do stene in mi ob prijetni mehki glasbi razla- gala, v kakšnih razmerah so nastajala dela prizadetih. Mnoge poznam,a njihovi talenti so mi bili novo odkritje.Prijatelj Tine je na- mestil žaromete tako, da je bil vsak pred- met dobro viden. Gledala in občudovala bi lahko ves dan in vsak dan. Kakšna harmo- nija med ročnimi deli in napisano mislijo, med iznajdljivostjo ljubezni in tenkočutno pozornostjo do vsakega razstavljalca!
Vsakokrat odhajam iz razstavnega prostora z občutkom neke ganljive topline in z novo spodbudo za delo in življenje v naprej.
Razstavo po razstavi razdro. Vedno znova se gradi z močjo volje in z močjo ljubezni. Nevidne vezi med prijatelji,med obiskovalci razstave in razstavljalci pa postajajo od razstave do razstave trdnejše.

M. K.

Dragi prijatelji!

Ne morem popisati, kar sem občutila ob obisku razstave.Bilo je enkratno. Razstavni prostor je bil kot travnik,poln čudovitih rož Srce je kar drhtelo, da bi se do skrajnosti napilo volje, moči in ljubezni, ki je dihala iz vsakega izdelka.Želela sem objeti vsakega izmed vas in z vami pokramljati. Ko sem obiskala razstavni prostor, sem v srcu ob- čutila skrivnostno željo po nečem nezna- nem. Oči so gledale, srce pa je pilo, pilo kot čebela s cveta. To se ne da izraziti, to lahko človek le občuti. V mislih sem vas spremljala pri delu, vse tiste požrtvovalne korake, ki so vse tako čudovito uredili. Ko- gar sem srečala,je bil vesel. Mislila sem:Tu je prijateljstvo doma, tu domujeta mir in ljubezen. Želim le eno: naj bi vas Bog pod- piral na vseh vaših potih in bi bili združeni v molitvi. Bog povrni vsem!

Ivana Hribar

Če hočeš živeti zase, moraš živeti za druge

Prijeten teden počitnic je za menoj,čeprav nisem bila na morju niti v hribih. Ves teden sem preživela med prijatelji na Teološki fakulteti. Vsak dan sem se srečevala z raz ličnimi ljudmi, ki so prišli na ogled razstave. Z veseljem sem obiskovalcem ob pogledu na izdelke povedala še kakšno zanimivost o bolniku ali o izdelku, ki ga je naredil.
Včasih sem imela občutek, da so ljudje na začetku zelo težko ustavili svoj korak, da bi prisluhnili, koliko trpljenja in močne volje se skriva prav za vsakim, še tako drobnim izdelkom. Toda ob koncu so mnogi ostali brez besed in marsikatera solza je spolzela po licu - ljudje so spoznavali, kako zelo so majhni.
Naj povem še to, da sem pogrešala večji obisk šolskih otrok in mladine, pa tudi nji- hovih duhovnikov in katehetov. Prepričana sem, da bi ogled razstave vsem pomenil prav toliko,če ne še več, kot veroučna ura v učilnici.
Dnevi razstave so bili zame kot čudovite "duhovne vaje", v katerih sem spoznavala življenje prijateljev, ki je zaradi njihove bolezni in invalidnosti drugačno od mojega. Ob razstavi sem dobila velik opomin, da se moram Bogu večkrat zahvaljevati za dar življenja in zdravja.
Ob vtisih in pogledih obiskovalcev po ogle- du sem prepričana, da je razstava dosegla svoj namen: Vsem, ki so na njej sodelovali z izdelki, tistim, ki so jo pripravili in vsem obiskovalcem je vlila novih moči, volje in poguma, da vsak dan znova odkrivamo ta- lente in darove, ki nam jih Bog daje in jih tudi koristno uporabljamo. Bodimo Njemu hvaležni za vse!

Vlasta Kovačič

Počitnice v Lignanu od 20.julija do 2.avgusta

MOJ VIDEO

Bliskovito se zbudim.
"Luna nesrečna, kaj me budiš? Si že spet polnih lic?" Tok,tok, tok, mi potrka po čelu in reče: "Potni list!" Sveta božja pomoč! Mrzlično štejem dneve na prste. Za las bo šlo. "Kako si lunica priiidna ... hvala lepa!" Nič več ne sliši, preveč se mudi radoved- nici. Odprtih oči nestrpno čakam jutra, da poženem akcijo. In, kdo naj teka namesto mene? Ja, prijatelji, seveda!
Brskamo po predalu. To je dobro, fotogra- fije so še. Na Mačkovi pa: "Kaj pa mislite, saj so slike že deset let stare!" Okrcana je moja domišljavost. Kdo naj pomaga? Ja, prijatelj, seveda! "Pridem še danes." Škloc, škloc, škloc. "Slike še danes prinesem!" Krasno!
Tudi naprej,od začetka vožnje prek Ferne- tičev do konca počitnic, je bilo krasno. Če je ožemala vročina, je brisal pa prijatelj, seveda. Le raba preteklega časa mi ni kaj prida všeč.
Tok,tok,tok, me moja prijateljica spet trka po čelu. "O,kako si okrogla,velika in oranž- na! Kakor vidiš, sem spet doma. Zakaj me pa budiš?" Tok, tok, tok - "zapis, zapis iz Lignana." "Saj vem, no." Pa pravzaprav še nič ne vem,kako bom vse razvozlala v glavi "Se spominjaš tistega našega skupnega, zadnjega, prekrasnega večera na plaži, ko si nas objemala s svojo milo svetlobo, ko si že napihovala svoje levo lice?"
Nepozaben večer. Naš oktet je pel litanije Matere božje ob glasbi morja v najlepši Stvarnikovi katedrali.Blag,topel vetrič,blagi spev valov, blage misli ene družine, ki je dvignila svoje odprto srce proti nebu s pro šnjo: Marija, prosi za nas!
Za slovo še pesmi Oj, Triglav, moj dom in Zdravljica. Gotovo ste ju slišali, naši misi- jonarji!
"Blagrujem te,luna, sedajle si tudi tam. Po- zdravi vse naše italijanske prijatelje: Livio, Roberta, Rito in njeno teto, Sonjo in njeno sestro, Bruna in še mnoge, prav vse. Pa adijo!"
Vedno se ji strašno mudi in ni za kakšen daljši klepet. Spanec pa le vzame. In kaj naj počnem brez spanca? Bodi sodobna, bi mi rekla luna.Saj res! Videokaseta! Položim jo pod glavo in gledam, gledam...
Glejte z menoj!
Naša družina sedemdesetih članov je Ro- bertu in njegovim zapela pozdravno pesem Marija skoz' življenje.Kot prvič že pred dva- najstimi leti."Ta lepa pesem je kot znamenje, prapor slovenske skupine," je rekel Roberto.

Maše kot vsako leto v zavetju borovcev, največkrat ob šestih zvečer.Duhovni voditelj dr. Franci Šuštar in urednik Jože Zupančič.
Dvanajst dni bomo skupaj.Z milino narave, ki jo prinaša sonce v zatonu, prihaja z bo- žjo milino tudi Bog med nas. Vsak dan ga bomo prepoznavali po darovih Duha, po zakramentih, prek prirodnih lepot, po miru in veselju v srcu, v darovih prijateljstva. Ne dopustimo,da bi se nas Bog ne dotaknil in odšel mimo. Sprejemajmo in darujmo!

Slovenska pesem, veselo slovensko srce, iskrenost in hvaležnost so bile tiste silnice, ki so italijanske prijatelje vsako leto bolj pritegovale do nerazdružnih vezi. Naslednji dan po našem prihodu so nam pripravili pozdravni glasbeno zabavni večer.
Še celo to, ko slišiš preklop svojega življe- njskega števca, pók, ki požene število za eno leto naprej ravno v Lignanu,je prijetno Ne,ne,ne leta,ampak tisto prisrčno otroško veselje,ki se sproži z godovi,rojstnimi dnevi prihodom ali odhodom prijatelja, s pozdravi ali slovesi, s kakšno igrico ali tombolo in še z mnogočem. Tisto pristno osrečujoče ve- selje,ki se izraža z leskom ali solzo v očeh, s pesmijo in smehom in seveda s ploska- njem, ploskanjem...
Daj nam Gospod milost,da bomo vse življe- nje ohranili otroštvo srca!

Odžejani borovci in prekrasno umito jutro. Sonce požene roke in noge,da smo v nekaj skokih na plaži. Ah, kakšna modrina neba in morja! In kakšna gostija za pljuča! Horuk in že ležim na blazini. Po- slušam in škilim izpod kapice. Na naši plaži je drugače kakor na drugih s TV ekrana, kjer vsi ležijo na tleh kot pokošeni. Delovni utrip je razgiban in le redkokdaj vidim, da bi lahko sodelavec za hip sedel ali legel. "Kdo gre na čoln? Še za enega je prostor!" Imamo dva čolna na pogon z nogami. "Ča- kaš,da greš v vodo? Takoj,grem po 'šlauh'. Kdo bi šel še v vodo?" "V senco moraš.Pridi pomagat!" "Kdo kliče? Te obrnem?" Nežne roke mažejo,močne nosijo. "Gor moram.Me pelješ gor?" In že drvi voziček po strmini navzgor. In nikdar ne slišim nejevoljne ali nestrpne besede.
Jezusova družina je drugačna, nam pove evangelij (Mt 20,20-28)zvečer pri slovesni sv. maši. Je god apostola Jakoba, prvega jeruzalemskega škofa, ki je tudi prvi dal življenje za evangelij. (Ok. l. 40.)

Doživela sem nepričakovano,a tembolj raz- veseljivo srečanje po dolgih letih. Njegov sošolec urednik Jože pravi: "Bil si glavni pri listu Prijatelj." "Ne,samo tebi sem pomagal, tipkal sem matrice." Sedaj živi že 14 let v Kanadi, sedem v Montrealu. Njegovo po- slanstvo je med slovenskimi družinami, 350 jih ima vpisanih. Srečno še naprej!
Kogar ni mikalo v mesto potit križev pot nakupovanja, je ostal doma. S.Mihelangela nas je v hladu borovcev gostila s sladole- dom in sadjem, šlek, šlek...

Turisti in domačini, ki nas verjetno že po- znajo. Že nekaj let je na zadnjo počitniško nedeljo romanje v župnijsko cerkev Sv.Križa.
Vročina mi je sproti topila spomin.Zapomnila sem si le drobno župnikovo misel, da ve- selje sprejemanja ni nikoli enostransko. Na eni strani sprejemaš pomoč,na drugi strani sprejemaš govorico oči, obraza. Veselje daje veselje.
Naša pevca Jerko in Majda sta požela pri- znanje in aplavz.Še skupinsko slikanje pred cerkvijo in končno skozi smrad izpušnih plinov domov, k "Dinsi une man".

Pri zajtrku je završalo: Je že prišel! Na ce- sti smo naredili velik prijateljski krog. Škof Jožef Kvas ter bolniška duhovnika Jakob Turšič in Miro Šlibar so stopili med nas izre- dno dobre volje in takoj pripravljeni na šalo.
"Gospod nadškof bi zelo rad prišel, toda prav vse njegove minute so bile že zase- dene. In tako je poslal mene, ki sem prvič v tem prelepem kraju.Naj vam izročim nje- gove prisrčne pozdrave in ravno tako od škofa Leniča, ki z vami deli enake tegobe." Nožič iz žepa je prerezal vrvico darila in pladenj bonbonov je v škofovih rokah ob- krožil prijateljski krog.
Pred kosilom je škof Kvas s somaševalci daroval sv.mašo. Osrednja misel:Mati Boga je prišla k Elizabeti, da bi ji bila v pomoč. Od takrat prihaja k vsemu človeštvu. Nam je zgled in povabilo. Povabljeni smo bili v ta lepi kraj, da sprejemamo moč sonca, ki ogreva in sveti z neba, da dajemo in spre- jemamo moč in svetlobo sonca iz naše no- tranjosti. Hrepenenje po soncu pa je hre- penenje po Bogu in življenju.

Joj, pričenja se žalostni del moje kasete. Gledam našo počitniško hiško med borovci in srce se mi stiska. Ne morem doumeti,da bo porušena.Ljuba mi je vsaka ped prepro- ste domačnosti. Vsa je prepojena z lepimi spomini.Pred vhodom stoji kovinsko ogrod- je z geslom:Podaj mi roko (Dinsi une man) To geslo ne bo porušeno. V prijateljskem sožitju ostajajo roke sklenjene.Kljub slove- su. Žalostne prizore težko prenašam, zato bom potegnila kaseto izpod glave. Vsem hvaležen pozdrav!

M. K.

POZDRAVLJENA, BELA KRAJINA

Prijatelji radi večkrat pridemo skupaj.Tokrat smo se v nedeljo 24.6. zbrali v Starem trgu ob Kolpi, kjer smo imeli družabno srečanje. Med potjo se nam je nudil prelep pogled na Belo krajino iznad Semiča, ko so z bregov žarele rdeče ploskve prekopane zemlje v vinogradih,žito na poljih pa se je pozibavalo v lahnem vetriču.
Končno smo prispeli na cilj. Prišli smo iz ra- znih krajev: Ljubljane, Zagorja, Trebnjega, Novega mesta,Rake,Metlike, ob našem pri- hodu pa so nas pozdravili prijazni in gosto- ljubni farani starotrške župnije.
Skupaj z njimi smo imeli ob desetih sv.ma- šo;imel jo je g.Jože Zupančič. Pri maši nas je s svojo pesmijo razveseljeval in dvigal k Bogu ansambel iz Novega mesta, pa tudi naš slepi prijatelj Jerko nam je zapel psalm in zaigral na svojo nevidno trobento.Po maši smo še vsi skupaj prisluhnili zvoku novih orgel. Domači župnik Lojze Rajk je namreč zelo delaven človek;poleg novih orgel je po- skrbel za obnovo kar nekaj cerkvic naokoli.
Nato smo zunaj še malo poklepetali z doma čini in skupaj slovesno odšli proti gostilni, kjer smo se še telesno okrepčali. Slovesno je bilo zato, ker nas je na čelu spremljal ko maj enajstletni Toni Rajk -župnikov nečak, ki je spretno raztezal svojo "frajtonarico" in prepeval s svojim nežnim,otroškim glasom.
Popoldne smo se odpeljali do podružnične cerkve v Zagozdec,kjer smo imeli pete lita- nije.V tej prelepi,nanovo obnovljeni in zelo akustični cerkvi nam je še enkrat "zatroben- tal" naš Jerko,nato pa je iz naših grl močno zadonela pesem Marija skoz' življenje.
Prišel je čas,ko smo se zunaj na gričku pod okriljem mogočnih dreves skupaj z domačini poveselili ob dobrotah,ki so nam jih pripra- vili. Ni manjkalo pesmi in dobre volje,vzklila so nova prijateljstva, vseskozi pa nas je razveseljeval naš mladi prijatelj Toni.
Tudi domačemu g. župniku smo se veliko nasmejali,saj ima velik smisel za humor.Po- vedal nam je,da so imeli v njihovi vasi mo- ža, ki je dočakal sto let. K njemu so prišli novinarji in naredili z njim intervju za časo- pis, saj tako starost dočakajo zelo redki. Ob koncu so novinarji rekli temu stoletniku da bodo še prišli naslednje leto, da jim bo zopet kaj povedal. Ta "mladi" mož pa jim je odvrnil: "O, le pridite, če boste še živi in zdravi."
Tudi mi, ki smo preživeli tako lep in bogat dan, se bomo radi vrnili v ta prelepi kraj.
Velika zahvala za tako doživetje velja naši prijateljici Mimici, ki nas je povabila, hvala g. župniku, ki nas je ta dan sprejel v svoje varstvo - hkrati mu želimo obilo blagoslova ob premestitivi v novo župnijo. Hvala vsem faranom, ki ste bili z nami in ste poskrbeli, da nismo bili lačni. Vsi skupaj ste uresničili besede matere Terezije: "Ne dopustite, da bi katerikoli človek, ki je prišel k vam, ne odšel od vas vsaj malo srečnejši."
Ko smo se zjutraj peljali proti Starem trgu, nas je ob cesti pozdravil napis: "Pozdrav- ljeni v Beli Krajini!" Ko smo se proti večeru vračali, smo zopet lahko prebrali "Na svi- denje!"
Dragi prijatelji,če Bog da,vam vsem rečemo: na svidenje. Radi se bomo še kdaj vrnili med vas!

Vlasta

Kadar sem najbolj žalostna in me nič ne more potolažiti, vzamem v roke Prijatelja.
Dovolj je,da vse štiri letošnje številke leži- jo na mizi pred menoj,da slišim,kako šumijo listi, ki jih obračam, da se spomnim pisem, pripovedi, izpovedi hvaležnih bralcev... V najkrajšem času začutim mir,ki me prevza- me, v duhu se pogovarjam z ljudmi, ki sem jih v Prijatelju spoznala. Žalost izgine in srce se napolni s hvaležnostjo za dan, ki sem ga smela preživeti.
Danes pa je drugače in tudi Prijatelj me ni mogel potolažiti,čeprav sem ga ves dopol- dan nosila s seboj.Danes je zopet zazvonil šolski zvonec in jaz sem prvič ostala doma Brez mene so novi malčki stopili skozi šols- ka vrata. Nikogar nisem pozdravila, nikogar pobožala, nikogar potolažila. Nikomur se nisem spodbudno nasmehnila, nikomur po- vedala zgodbice o Franciju, kako se je na poti v šolo pogovarjal s ptičico, rožico in ribico.Nisem zavezovala rumenih prometnih rutic, nisem zapela pesmice o sončku, ki je prav tako rumen kot njihove rutice, in ni- sem jim zaupala naše največje skrivnosti: da se bomo imeli med seboj radi in da jih bom vse šolsko leto varovala in učila.
Vseeno pa sem tudi danes vstala ob petih zjutraj. Uredila sem se kot vsako leto dos- lej in sedla v svoj kot. Mislila sem na veliko šolsko omaro, v kateri sem svoji naslednici pustila pripomočke, ki sem jih leta in leta ljubeče izdelovala. Ali jih bo znala ob pra- vem času uporabiti in zraven povedati vse zgodbice, ki jih otroci prav prve dni tako potrebujejo? Predstavljala sem si zaskrblje- ne mamice,ki so danes tako lepo oblekle in počesale svojega "prvčka" in ga vznemir- jene pospremile v hram učenosti.Koliko ne- gotovosti in dvomov sem jim vsa leta tako rada odvzela in jih pomirjala!
Danes me nihče ne potrebuje in novi šolar- čki sploh ne vedo, da je lani ob tem času stala tam učiteljica Jelka, ki ji je delo z otroci pomenilo življenje.Razmišljala sem in jokala,jokala in razmišljala. Zakaj prav jaz?
Tedaj je pri vratih pozvonilo. V prvem tre- nutku sem mislila, da v žalosti slišim šolski zvonec prav do doma.Počasi sem oddrsala proti vratom.Pred vrati sta stali prijateljici, kolegici ... Zdelo se mi je, da ju je poslal sam nebeški Oče. Slutili sta mojo stisko in žalost in prišli sta mi natančno poročat o vsem, kaj je novega v šoli. V trenutku sem se vrnila v svoje najljubše okolje. Začutila sem, da nisem odrinjena, da nisem pozab- ljena. Kako hvaležna sem jima bila! Ob od- hodu sta obljubili, da prihodnjič pripeljeta še otroke in vprašali sta, kdaj lahko zopet prideta. "Vedno,vsak dan," sem jima odgo- vorila in poslala pozdrave vsem, ki jih imam rada. In rada imam vse, vse. Upam, da me razumete, saj prijatelja resnično in vedno potrebuješ, v veselju in žalosti. Pozdravlja vas

Jelka Sernec

SREČANJE S STARIMI IN NOVIMI PRIJATELJI

V Avstraliji živim osemnajst let.Tretjič sem na obisku v domovini.Z velikim veseljem sem po mnogih letih spet objela staro prijatelji- co, s. Mihelangelo, in s. Edith, ki je svojo službo Bogu začela, ko sem sama odšla v svet.
Srečanja s sorodniki in prijatelji so neiz- merno lepa. Veliko pisem smo si izmenjali v mnogih letih, zdaj pa vsem dragim zrem v oči. Skupaj smo, hvala Bogu, doma sem... Pogled na naše lepe planine, čudovite go- zdove, reke in potočke je zame vsakič, ko se kot lastovka vračam, do bolečine lepo doživetje. Lipe so cvetele, ko smo v juniju stopili na domača tla in najlepše nam je zadišala na Sv.gori,na Primorskem. In spet sem odkrila trepetliko,ki smo jo kot otroci polagali na rane, koprive in bodečo nežo. Na vse te rastline sem v deželi evkaliptu- sov skoro pozabila.
Lepo je doma pri mamici.In lepo je po naših slovenskih cerkvah. Najsi je cerkvica na vasi še tako majhna, vse so tako domače, lepo urejene in s kora doni pesem. Tako lahko pohvalim pevce na Planini nad Ajdov ščino,pevce v Bevkah pri Vrhniki,ter pevski zbor pri Sv. Trojici v Ljubljani.
Udeležila sem se sestanka odgovornih in sodelavcev Prijateljstva bolnikov in invali- dov v uredništvu Prijatelja, ki je lično ure- jena revija in izhaja v Ljubljani kot glasilo naših slovenskih bolnikov in invalidov. Sre- čala sem urednika Zupančiča in poleg zna- nke s.Edith še s.Heleno, ki pridno pomaga, ter sodelavce in soustvarjalce raznih duho vnih srečanj in izletov, vas bolne prijatelje same. Razpoloženje na sestanku je bilo prav veselo,saj je s.Edith godovala.Sestra Mihelangela ni bila prisotna, saj je "na bol- niški" in smo se je spomnili z mnogimi dob- rimi željami,ki smo jih stisnili na razglednico S.Mihelangela,ki je začetnica gibanja Prija- teljstva in še danes njegova duša in srce, je zdaj sama težko preizkušena, bolna, a srečna in vedno vesela. Že kot zelo mlado dekle me je znala pritegniti k delu pri PPD (Poštni predal dobrote pri Ognjišču). Bila mi je vzornica in vedno mi je znala "dati korajžo". Da, s. Mihelangela zna dajati in daje obilno.
V Želimljem,kjer je župnikoval pisatelj Franc Saleški Finžgar in napisal roman Pod svobo- dnim soncem, je bilo tri dnevno duhovno srečanje prijateljev. Šla sem in plaho sedla v kombi,ki ga je vozil Toni,ki je rojen v Ar- gentini in se v domovini staršev pripravlja na duhovniški poklic.Nikogar nisem poznala a led je bil hitro prebit.
Sveta maša,ki jo je daroval misijonar Tone Kerin, nas je še lepše povezala, zame je bila lepo doživetje in čutila sem, da sem v dobri družbi prijateljev,ki me potrebujejo in tudi oni so potrebni meni. Opazovala sem ljudi okrog sebe in jih občudovala, ker tako vdano nosijo svoj križ. Že med sv.daritvijo sem se spomnila, kolikokrat sem bila sitna, prav nemogoča in kako zahtevna... Tu pa je toliko ponižnosti, toliko skromnosti in ljubezni. Zardevam in prosim Očeta, da mi odpusti in tudi vse tiste ljudi, ki so bili gle- de na moje nemogoče vedenje kakorkoli prizadeti.
Po večerji nam je misijonar Tone Kerin živo opisal življenje in delo na Madagaskarju. Pozno smo se poslavljali.Odšla sem v Ljub- ljano k mami in hčerki in obljubila, da se v nedeljo vrnem k sv.maši,ko bomo po kosilu jemali slovo. V duhu se bomo srečevali in prosili Očeta, da blagoslavlja naše delo in življenje celo.
Vse in vsakega posebej,dragi prijatelji,toplo pozdravljam in vam želim še veliko veselih srečanj in da bi vedno znali tako ljubeče prisluhniti drug drugemu.
Hvala vam,da sem smela biti v vaši družbi. Pozdravlja vas prijateljica

Danica Novak-Petrič

Vroče petkovo popoldne se je nagibalo v večer. Bolni in invalidi s spremljevalci smo se pričeli zbirati v Želimljem, tam smo od 17. do 19. avgusta želeli skupaj preživeti naše dneve zbranosti-naš duhovni vikend.
"Začnimo z Bogom vsako delo,da bo dober tek imelo!"
Tudi mi smo skupaj z misijonarjem Tonetom Kerinom prisluhnili čudoviti božji besedi. Govorila nam je o zvestobi.O zvestobi Boga do nas slabotnih ljudi. Bog nam je dal živ- ljenje, ustvaril nas je po svoji podobi in bdi nad nami. Mi pa mu tolikokrat obrnemo hr- bet,ga pozabimo in zavržemo. Ne samo to, celo preklinjamo ga! Vedno znova ga pri- bijamo na križ. Vendar nam vedno znova odgovarja: "Tudi če me ne priznaš za svo- jega Očeta, tudi če si mi do kraja nezvest, ostanem pri svoji obljubi. Vedno znova te čakam, da me poiščeš in prideš k meni!"
Kako velika je božja zvestoba in ljubezen!
Pristopili smo k Jezusovi mizi v veri,da nam bo v svojem darovanju dal moči in poguma za našo zvestobo.
Zvečer smo z zanimanjem prisluhnili misijo- narju. Pripovedoval nam je o svojem ozna- njevanju Kristusa med Malgaši, o šegah, navadah,kulturi in potrebah ljudi na Mada- gaskarju. Marsikdo se je ob tem zamislil.
Oznanjevati pomeni predvsem ljubiti. Pos- lanstvo misijonarja je pričevanje,da je Bog Ljubezen. Ni mogoče, da bi imeli resnično radi Boga, če nimamo radi sočloveka.
G.Tone nam je pripovedoval o svojem delu med zaporniki-med ljudmi,ki so kradli, samo da so se preživeli! Zaradi tega so jih oblast in družine zavrgle. V zaporu jih je misijonar našel bolne, izčrpane in gole. Do vratu v lastnem blatu. Čeprav je duhovnik, jim ni govoril o Bogu in Jezusu, ampak jim je naj- prej reševal golo življenje. Umil in oblekel jih je in poskrbel za najnujnejše.
Ko si je tako pridobil zaupanje, so ga spra- ševali: "Kdo si ti? Zakaj nam pomagaš?" Šele tedaj jim je spregovoril o Bogu, ki ima rad vsakega človeka. O Jezusu,ki odpušča in pomaga vsem!
Jasno nam je povedal,da Boga,ki je ljubezen ne smemo nikoli vsiljevati drugim, temveč ga moramo dokazovati s svojim življenjem, s svojimi dejanji!
Iz misijonarjevega življenja smo se tudi nau- čili,kako je potrebno,da v trpljenju zaupamo. Saj prav v trpljenju nam Gospod govori: "Ko ti pošiljam križ,ti z njim dajem tudi moč da ga boš nosil. Vedi, tudi v trpljenju sem šel pred teboj!"
Značilnost malgaškega naroda so številne družine. Povsem običajno je,da imajo štiri- najst otrok. Zakaj? Zato, ker imajo močno vero v bogove. Bogovi darujejo življenje, zato je osnovna naloga Malgaša posredo- vati življenje naprej.V sobotnem dopoldne- vu smo skupaj z dr. Francijem Šuštarjem, kaplanom iz Most,razmišljali o človeka vre- dnem življenju. Zelo lepo nam je odkrival, kaj je človeka, predvsem pa kristjana vre- dno življenje. Vsakdo, kdor je krščen, je oznanjevalec. Lahko si jokajoč, lahko pa si vesel oznanjevalec,z nasmeškom. Odvisno od nas samih.
Mnogokrat se sprašujemo o smislu člove- kovega življenja in trpljenja. Odgovora na to vprašanje pa kljub vsej svoji modrosti človek ne more dati.
Zakaj živim? Odkod prihajam? Kam grem? To so naša temeljna vprašanja. Nanje nam odgovarja le Bog.Vse filozofije,še tako hu- mane,ki nimajo svojih temeljev v Kristusu, odpovedo. Če smo božji otroci-to pa smo- je tudi odgovor na ta vprašanja božji, krš- čanski. Ali pa ga ni.
Človek je ustvarjen zato,da živi v prijatelj- stvu z Bogom in bo zveličan. Ker ga ima Bog rad, mu je dal tudi svobodno voljo, da se odloča za dobro ali zlo. Kljub vsemu je Bog zvest svoji obljubi.
V tem premišljevanju smo spoznali tudi smisel trpljenja in bolečine. S tem, ko je božji Sin prevzel nase človeško podobo, je prevzel tudi njegovo delovanje v vsem,ra- zen v grehu. Jezus je odrešil svet s svojim trpljenjem in ne s čudeži! Zato tudi naše trpljenje in bolečine dobivajo smisel in nas odrešujejo. Vendar samo, če so povezani s Kristusom! S svojim življenjem in trplje- njem moramo pričevati, da smo kristjani.
Za pogovor po skupinah smo imeli na raz- polago nekaj vprašanj: Moj odnos do člo- veka? Moj odnos do Boga? Kako doživljam Boga? Kako v trpljenju živeti kristjana vre- dno življenje? Kako videti potrebe drugih? Kdo mi lahko da dokončni odgovor? Kaj je naša osnovna vrednota?Kakšen smisel ima trpljenje? Kakšen smisel ima lep dogodek?
Pogovor v skupini je bil predvsem dar drug drugemu. Prisluhnili smo tistemu, ki težko govori. Zgovornejši smo dali priliko, da kaj povedo tudi manj zgovorni.To so bila naša mala dejanja ljubezni do bližnjega. V vsem tem pa nas je vneto podpirala molitvena skupina v kapeli.
V popoldanskem odmoru nas je obiskal Miro Šlibar.Prišel nas je pozdravit in delit zakra- ment odpuščanja.
Po maši smo imeli plenum-pregled dopoldan- skega dela v skupinah. Spoznali smo, kako Bog nagovarja vsakega osebno, kako se razodeva vsakemu toliko, kolikor ga lahko posameznik dojame. Podoba Boga in člo- veka se združujeta v Kristusu. Bog ni ena stvarnost,človek pa druga,ampak je Jezus Kristus, ki je Bog in človek. On je naš edini učitelj.
V lepem nedeljskem dopoldnevu smo se zbrali v farni cerkvi.Skupaj s farani Želimelj smo se pri maši zahvalili Stvarniku za vse, kar nam daje. Maševal in nagovoril nas je naš Jože Zupančič. S pesmijo "Marija skoz' življenje" smo končali prvi del našega sre- čanja in začeli drugega - težjega, ko bomo doma vsak na svoj način poskušali misli in sklepe tega vikenda uresničevati.

Naj nas ti dnevi zbranosti vrnejo na POT, poslušanje in uresničevanje evangelija prib- liža RESNICI,prejem zakramentov pa pomaga v trpljenju in pripelje v ŽIVLJENJE.

R. N.

SPOMIN NA MOJCO

V maju, ko cvetijo šmarnice, je odšla večni pomladi naproti Mojca Oblak, ki je živela v Ljubljani, na naslovu: Pod To- poli 51. Že zelo mlado, komaj sedemnajstletno dekle, je obiskala bolezen z najkrutejšo diagnozo (kostni rak),ki jo je mučila polnih deset let.
Toda Mojca ni klonila, ni se vdala pod težo križa,ampak je s skrito bolečino v sebi, na- vkljub neprijetnim zdravstvenim posegom in terapijam, vztrajala in bila polna mlado- stne zagnanosti, volje, poguma in upanja. Vsak dan znova je sprejemala dar življenja v vsej polnosti.
V sebi je čutila veliko željo za študij medi- cine, ki se ga je z močno voljo oklenila in navkljub bolezni pridno študirala. Tako živo mi je ostala v spominu, ko sem jo pred leti obiskala v bolnišnici v Valdoltri. Bila je od glave do nog v mavcu, ob vzglavju pa je imela debelo knjigo, iz katere je študirala, s pomočjo tistih dobrih ljudi, ki so ji liste obračali. Takrat sem začutila, kaj zmore, kljub bolnemu telesu,moč volje. A bolezen, ki je Mojco izčrpavala, je bila močnejša od njene dobre volje.
Mojcina mama Breda je, navkljub temu, da je sama že dolgo invalidka na vozičku,stala hčerki ob strani in zanjo ljubeče skrbela; posebno zadnje mesece,ko je Mojca želela biti doma, preden jo je Bog poklical k sebi, staro sedemindvajset let.
Draga Mojca, spomin nate bo v naših srcih ostal vedno živ.

s. Mihelangela

Sporočam, da je 26. junija 1990 umrl naš prijatelj Aleš Grebenc, Grebenje 3, Velike Lašče,župnija sv.Gregor.Imel je štiriindvaj- set let težkega življenja.Po končani osnovni šoli se mu je zdravje kar naglo poslabšalo, da je že pred dvajsetim letom ohromel in prišel na invalidski voziček.Posebno zadnja leta je bil povsem odvisen od tuje pomoči. Sreča zanj je bila, da je živel v družini, ki ga je sprejela. Imel je požrtvovalno mamo in očeta, ki sta mu bila vedno ob strani s starševsko ljubeznijo pripravljena za vse, kar je potreboval. Ko sem se nazadnje po- govarjal z njim, je bil sicer le na vozičku, pa si je močno želel zdravja in upal, da bo še hodil. Seveda sem ga spodbujal, čeprav so zle slutnje v srcu to misel odvračale.
Dragi preizkušani prijatelji! Ko se spominja- te tistih,ki so iz našega Prijateljstva bolni- kov in invalidov odšli k Bogu, se spomnite, prosim, z vzdihljajem tudi njegove duše. Aleš je prejel vse zakramente od sv. krsta do birme. Trdno upam, da bo Jezus tudi zanj uresničil svojo obljubo, ko je dejal, da bodo tisti, ki so zadnji na zemlji, prvi v ne- beškem kraljestvu. In kdo je zadnji, če ne tisti,ki so prikrajšani za toliko lepega na tem Božjem svetu. Bog mu bodi bogat plačnik!

Ivan Zadnik

Svojo življenjsko nalogo je izpolnil g.Janko Škraban, upokojeni župnik v Beltincih,ki je bil tudi naš prijatelj. Iz rodnega Prekmurja je pohitel kot že neštetokrat k Mariji Poma- gaj na Brezje,da bi se ji zahvalil za bogato življenjsko pot in jo prosil varstva še za na prej.Ker se je slabo počutil,so ga prepeljali v jeseniško bolnišnico, kjer je 20. avgusta umrl.
Čez štirideset let je deloval kot župnik v Beltincih;tam je rad pomagal tudi v zadnjih letih, ko je bil že upokojen. Ta leta je bila njegova prva skrb spovedovanje in bolniki. Rad je šel na obiske v bolnišnico v Mursko Soboto,pa tudi bolniki v domači župniji niso bili brez spovedi, obhajila, njegove spod- budne besede. Nekajkrat je prišel na naša srečanja PBI v Beltincih. Vselej smo ga z veseljem sprejeli, saj smo radi prisluhnili njegovi besedi, ki je prihajala iz bogatega in preizkušenega življenja. Bog naj mu v nebesih poplača za vse!

Marjana

Deset let je minilo,

kar je umrl znani ljubljanski duhovnik in spovednik pri Sv. Petru,prof.dr. Jože Demšar, mnogim prijatelj, tolažnik in vodnik.Dne 31.maja 1980 nas je zapustil po lepem in dolgem življenju,saj je dočakal 103 leta. S hvaležnostjo se spominjamo njegove potrpežljivosti, naklo- njenosti in dobrega srca.
Kljub visokim naslovom doktorja filozofije in teologije ter drugih imenovanj je bil vedno skromen, le delavnost in molitev sta ga spremljala. Pripravljen je bil vedno prisluh- niti problemom, bil je lep duhovniški zgled, skrbno je oznanjeval. Kristusov evangelij ljubezni in dobrote,za delo v spovednici pa neutruden toliko let,skoraj do konca. Zato je ob obletnici spet oživela nanj misel, do- bra in lepa, ki ogreje srca.

Marija Lavrič

MOJI OTROCI

Ko sem prebirala tretjo številko Prijatelja, se mi je porodila misel, da bo še najbolje, če vam kar pišem, dragi prijatelji.
Že od nekdaj so se moje oči dlje časa us- tavljale na tako ali drugače prizadetem člo veku. Včasih sem se spraševala: "Zakaj je tako? Zakaj si nismo vsi enaki? Zakaj ne- kateri tako trpijo?" Imela sem telesno hudo prizadeto teto.Rada sem ji pomagala in bila potem deležna njene hvaležnosti. To je bil neznansko prijeten občutek. Čutila sem prijetno toploto v srcu, ki mi pa še ni bila razumljiva.
Ko sem pričela obiskovati srednjo šolo, ni- sem vedela, zakaj me tako vleče k delu z ljudmi, predvsem z majhnimi otroki. Rada sem imela male nečake in vse otročiče v bližnji in daljni okolici. Toda bolj, ko sem se bližala osemnajstim letom, bolj sem čutila, da to le ni tisti pravi cilj mojega življenja.

"Bog, kdaj in kam me boš poklical?" sem se večkrat vprašala.Nekega dne pa sem Ga le zaslišala. Govoril mi je skozi usta mladega dekleta,ki študira specialno pedagogiko-to je veda o pomoči telesno in duševno pri- zadetim osebam.
Klic je bil šibak, toda bilo je dovolj, da sem se tudi jaz vpisala na to smer.Torej...Kmalu se bo začelo novo šolsko leto. Takrat se bom, upam, že pripravljala na sodelovanje z vami.
Včasih me še zmedejo bližnji, češ da je ta poklic zame pretežak,naj se raje premislim. Takrat res ne vem,ali sem se prav odločila ali res ne bom vzdržala...
V teh trenutkih molim,da bi vztrajala.Vklju- čila sem se tudi v skupino Vera in luč in mi je v veliko pomoč, saj me tamkajšnji otroci že samo s svojo navzočnostjo prepričajo o pravilnosti moje poti. Pripeljali so me do spoznanja, kako velika je moja ljubezen do njih. Rekla bom tako kot naša skupna mati Marija: "Zgodi se po Gospodovi volji!"
Pozdravljam vse prizadete in njihove naj- bližje, prijatelje in vsem želim še veliko z božjo ljubeznijo obsijanih dni. Draga Mateja!
Hvala ti za tako lepo pismo! Ne sprejmemo prav veliko pisem prijateljev,ki bi želeli po- magati trpečim bratom,sestram in njihovim svojcem. Vendar upamo, da bo novi čas, ki prihaja, zbudil vedno več sočutnih src. Zato je prav, da list Prijatelj pripoveduje tudi o duševno prizadetih-ne samo o tele- sno prizadetih, o starih, bolnih, o vseh, ki tako ali drugače trpijo.Duševna prizadetost je često združena s telesno prizadetostjo v vseh starostih,ne pa vedno.Včasih je to kljub vsem veliko olajšanje,ker se bolnik ne zaveda svojega stanja in zato lažje živi. Je pa zato gotovo to težji križ za njegove najbližje.
V poklicu,ki si si ga izbrala, boš gotovo la- hko storila veliko dobrega. Glede opominov da bi bil ta poklic zate pretežak, ti lahko povemo to,da boš našla tudi v tem poklicu različno naporna dela. Prav je, da si se vključila v skupino Vera in luč, tam ne boš zorela samo razumsko,ampak tudi čustveno in versko.Naj ti bo to tvoje prizadevanje v srečo in zadoščenje!Prisrčno pozdravljena!

ENA SAMA PESEM

Ko prebiram Prijatelja, me kar nekaj sili, da malo pokramljam s prijatelji,katere srečujem po njem.
Kako blagodejen je nasmeh Hrenove mame! Ko jo gledam,mi postane toplo pri srcu, saj čutim, da sva si po značaju sorodni.
V mladosti sem tako srčno rada prepevala, da mi je bila mladost ena sama pesem, ki je spremljala vsak moj korak in vsako delo na polju in doma, v cerkvi in naravi. To me na stara leta najbolj boli,da ne morem več prepevati. Se pa Mariji vedno zahvaljujem za tiste lepe trenutke. Ko ne morem spati, pa v mislih prepevam,posebno ob praznikih Moja največja sreča je,da sem še toliko pri moči, da večji del dneva preživim v naravi in občudujem božjo dobroto,saj čutim Boga v vsaki bilki.Bog nam je zapustil lepoto raja. Vse, kar je zlega na svetu, pa je posledica greha. Vaše dolgo pismo, ki smo ga zelo skrajšali, je kot oaza v puščavi. Ob njem se človek odpočije in osreči, kot ste bili srečni Vi ob prepevanju in občudovanju lepote božje narave. Je kot slavospev - Sončna pesem sv. Frančiška Asiškega Bogu, ki je vse imel za svoje brate-sestre.Sonce je klical: brat sonce,sestra luna.Celo smrti je rekel sestra Vse je gledal v nadnaravni luči in bil srečen kljub težavam,ki jih ni bilo malo, ter velike- mu uboštvu, ki ga je gojil. Dar vere nam olajša vsakovrstno trpljenje in dolžniki smo tistim, ki so nam vero posredovali in jo ohranjali. To so v večini primerov starši, duhovniki in lepi zgledi,ki jih vidimo,če smo odprti za dobro.Radi molite za tiste,ki tega daru nimajo.
Iskreni Bog plačaj vaši prijateljici za bogato vsebino obeh pesmic. Po Jezusovem Srcu vaju lepo pozdravljamo.

ŽAREK MAJSKEGA POPOLDNEVA

Težko sem pričakoval prvo nedeljo v maju, ko se k popoldanski pobožnosti na Veliki Slevici zberemo Marijini častilci.Najbolj na- vdušeni smo prišli že uro pred sv.mašo, da se v molitvi in zbranosti pogovorimo z Ma- rijo, se ji zahvalimo za uslišane prošnje in jo poprosimo še naprej za pomoč v števil- nih preizkušnjah.
Bil sem že večkrat tam gori in vsakokrat mi je ta obisk pri Mariji lepo doživetje. Še po- sebej sem se počutil srečnega, ker sem bil po dolgih mesecih zopet deležen tega sni- denja s Kraljico angelov. Z vozičkom sem bil kot navadno,a to me ni motilo. Od blizu in daleč so prišli romarji ter napolnili to po- družno cerkvico, ki niti ni majhna. Vso slo- vesnost so povzdignili gostujoči cerkveni pevci in duhovnika, ki sta se pridružila do- mačemu župniku in kaplanu iz laške župnije Vsem gostom in domačim se lepo zahvalim za to doživetje. Še posebna zahvala vsem ki so kakorkoli prispevali, da sem se nemo- čen oziroma hrom mogel udeležiti te slove- snosti. Prepričan sem, da mi bo žarek tega majskega popoldneva še dolgo razsvetlje- val sivino mojih dni. Dragi Ivan,uredniku si pripisal: "V sebi sem občutil mnogo več lepega,kot sem mogel v teh vrsticah izraziti." Verjamemo ti in smo ti hvaležni za to spodbudno pričevanje, da se tudi invalid more udeležiti romanja sku- paj z zdravimi. Potrebno pa je dvoje: da si invalid to želi in hoče ter da najde ljudi, ki mu z razumevanjem pomagajo. Tudi tako gradimo mostove med svetom bolnih in zdravih,vsi pa smo deležni duhovnih sadov

DOLGČAS MI JE POSTALO

Nekam dolgčas mi je postalo, ker že dolgo nimam stikov z vami. Upam, da se vidimo v jeseni,ko bom prišla gledat razstavo. Prilo- žim vam molitev, ki mi je všeč. Dobila sem jo iz Bukovščice. Morda bo primerna za objavo ali pa jo razmnožite za bolnike in invalide ... Lepe in tople poletne pozdrave vam in vsem prijateljem!

Ivanka M.

MOLITEV PO SV. OBHAJILU

Ljubi Jezus, v svetem kruhu
v mojo dušo si prišel.
Ti edini veš, kako sem
danes srečen in vesel. Blagoslovi sveto Cerkev,
varuj nam duhovnike,
čuvaj naše ljube starše,
brate in sorodnike.

Že dolgo ugotavljamo, da je samo en du- hovni vikend res premalo.Zato je potrebno iskati možnosti in se udeleževati še drugih romanj in srečanj. Tudi obisk razstave ro- čnih del je bil prilika za srečanje z mnogimi prijatelji, nekaterimi osebno, drugimi vsaj v duhu. Najbolj "množično srečanje" je vsaka dva meseca prek Prijatelja. Z molitvijo, za katero se vam zahvaljujemo, pa se bomo srečevali še pogosteje.

PRIHODNJE LETO SPET PRIDEM

Že kar nekaj časa je minilo od tistega ve- selega dne,ko smo bili pri Mariji na Brezjah. Letos sem bila drugič.Še prek vašega in na šega glasila bi se rada zahvalila Matjažu,ki je bil tako dober,da me je peljal.Sedaj vem da je veliko mladih fantov in deklet vernih in dobrih. Kar čudila sem se, da je njegovo dekle pripeljalo svojo družino iz Prevalj.Več krat sem molila,da bi bili vsi mladi vsaj malo podobni tema dvema v dobrih delih in veri.
Res je bilo lepo pri Mariji. Svojo bolezen bom laže prenašala in upam, da prihodnje leto spet pridem.Z veseljem se bom spomi- njala srečanja s s. Edith, Alenko, Tatjano, Ivanko in drugimi. Vem, da to pismo ni pri- merno za objavo, toda to mi leži na srcu. Vsak večer, pa tudi zjutraj in čez dan se v molitvi spominjam tega srečanja z Marijo. To je res Tolažnica žalostnih, Pribežališče grešnikov, Zdravje bolnikov... Ne le primerno, tudi potrebno je takšno pismo objaviti. Hvala vam, draga Marinka, da ste nam in bralcem zaupali svoje spo- znanje. Vse prevečkrat slišimo tarnati nad današnjo mladino, kar seje malodušnost in nezaupanje.Prav takšna in podobna roma- nja, ko se moremo duhovno bogatiti in se srečevati s prijatelji,v nas utrjujejo upanje v boljši svet. S svojim pismom nas vabite, da bi se zanj trudili in molili večkrat na dan

Dragi prijatelji!
Vedno se bom spominjala našega izleta in srečanja z Marijo na Stari Gori pri Čedadu. Vroče je bilo v avtobusu in naporno za mene,pa bi vzdržala še en dan,samo da bi videla toliko lepih stvari.Sliko,ki jo pošiljam sem delala (slikala) danes, vse vas pa naj spominja na 2. maj. Prisrčen pozdrav!

Štefka

POMOTA ALI BOŽJA PREVIDNOST?

Gospod Nace je sédel v naslonjač in si ob- risal potno čelo. Moral si je priznati, da je utrujen. Ni bil več mlad in njegovo delo ni bilo lahko. Bil je namreč bolniški duhovnik. Vendar je bil srečen in Bogu hvaležen, da ga je poklical v duhovniško službo in mu dal delo prav med bolniki. Tedaj je rahlo potrkalo. Vstopila je mlada žena.
"Lepo prosim, da bi obiskali mojega moža v bolnišnici. Čez nekaj dni ga čaka nevarna operacija," je med solzami govorila.
Duhovnik je vzel beležko iz žepa:"Samo na slov mi povejte, takoj jutri zjutraj ga obiš čem." Žena je povedala,potem pa zaprosila:
"Pojdite še danes k njemu, če je mogoče, tako je slab, oba se bojiva,kako bo prestal operacijo, da bova bolj mirna."
"Prav, grem pa takoj po kosilu," je obljubil duhovnik. Po kosilu je stopil v cerkev, vzel sveto Rešnje Telo in sveto olje in pohitel proti bolnišnici. Prebral je naslov: Tomaž Drobnič, drugo nadstropje, soba pet.
Ko je odprl sobo pet,je na prvi postelji za- gledal ime Drobnič.Sedel je k postelji in za- čel pogovor: "Vaša žena mi je naročila, naj vas obiščem." Bolnik je duhovnika jezno ošinil:
"Nikar se ne norčujte, da vas moja žena pošilja, jaz malo verujem, moja žena pa še manj, ona vas ni poslala in jaz ne potrebu- jem nič duhovnika" Duhovnik je bil začuden "Toda gospod, kako bi jaz vedel,da ste tu? In čemu bi vam hotel vsiljevati svete zakra- mente? Vem, da Bog vsakemu daje svobo- dno voljo in za Boga se je treba svobodno odločiti? Vaša žena, ki je bila pri meni, mi je povedala, da boste operirani." Duhovnik je utihnil,kajti videl je,kako se je bolnik pri besedi operacija zdrznil. Duhovnik je čutil, da bolnik bije v svojem srcu težak boj. Ne- kaj časa sta oba molčala, duhovnik pa je v teh trenutkih tišine tesno sklenil roke in molil: "Gospod, omehčaj njegovo srce, po- magaj bolniku in si pripravi prostor v njego vem srcu,ne daj da bi Te moral nesti nazaj v tabernakelj."
Po kratkem molku je bolnik spregovoril: "Zdravniki mi pravijo, da ni nič nevarnega, tudi sam se ne počutim kaj posebno slab, vendar povejte, so morda zdravniki moji ženi povedali več kot meni. Ali, da vas je zato poslala k meni?"
"Kako je z vašo boleznijo, ne vem več, kot mi je povedala vaša žena. Kadar pa zdrav- niki vedo,da je za bolnika bolje, ako ohrani pogum, lahko tudi prikrijejo resnico. Saj vam tudi jaz s svojim obiskom nočem kra- titi poguma, ampak vam z Božjo pomočjo pomagati, da bi bili še bolj pogumni."
Pogovor med duhovnikom in bolnikom se je nadaljeval in prešel v spoved. Spoved po dolgih letih.Bolnik je srečen in vdan v Božjo voljo prejel svete zakramente.Duhovnik pa se je srečen vračal domov.
Ko se je naslednji dan vrnil iz svojega ob- hoda po bolniških sobah, ga je v veži ča- kala ista žena, kot ga je obiskala prejšnji dan. "Gospod, zakaj niste obiskali mojega moža?" mu je med solzami očitala.
Duhovnik je začudeno strmel v jokajočo že- no. "Toda, gospa, saj sem bil včeraj, takoj po vašem odhodu," ji je odgovoril.
"Ne,niste bili,saj pravkar prihajam od njega pa mi je potožil, da vas je zaman pričako- val," je med solzami povedala žena.
Bolnik, ki ga je bil včeraj obiskal, je bil po- vsem priseben. Torej obiska ni mogel po- zabiti. Tedaj se je duhovnik spomnil, kako bolnik prejšnji dan ni mogel verjeti, da ga je k njemu poslala žena. "Ali leži vaš mož takoj pri vratih na desni strani?" je vprašal jokajočo ženo in obenem poiskal naslov v beležki in glasno prebral "Tomaž Drobnič". "Ne Drobnič, Drobne je moj mož in leži v kotu ob oknu."Duhovnik si je pomel oči.Da, saj je imel v beležki zapisano Drobne, kako pa je bral svojo pisavo?
"Gospa, sedaj vidim, da sem se zmotil in sem obiskal drugega in ne vašega moža. Oprostite mi to zmoto, k vašemu možu pa grem takoj."
Ko je v sobi pet stopil k bolniku v kotu ob oknu,se mu je slabotno nasmehnil in zaše- petal: "Kako težko sem vas čakal." Sedaj ni bilo treba prigovarjati za prejem zakra- mentov, saj je bolnik po Božji tolažbi sam hrepenel... Ko je duhovnik opravil obred, je šele pogledal po sobi in začudeno opazil prazno posteljo pri vratih."Kje pa je ta go- spod,ki je bil še včeraj tukaj?" se je zanimal
"Danes so ga operirali. Ne bo se več vrnil, ker je zaspal med operacijo" je poltiho po- jasnil bolnik na sosednji postelji.

Angelca

Erna Meško

Prebujajoče se jutro se je prelilo v lep,son- čen dan, ki je obetal, da bo moč marsikaj narediti.
Imela sem opravek v kuhinji, ko je vstopil sin Maks in me nagovoril: "Mamika, pojdite prosim z menoj, bova podrla tisto češnjo tam v dniki med gabri. Debelo deblo ima in mogočno krošnjo,sedaj pa vleče ravno ve- ter od severa in bo pravilno padla.Takoj poj- diva!" Nisem utegnila premišljevati.Nataknila sem si škornje in naglo stopila za sinom, ki je nosil v košu motorno žago in sekiro.
Tiho sva stopala vkreber. Podiranja sem se vedno bala,tudi tokrat me je bilo strah, vendar tega nisem upala povedati. V tem trenutku sem se živo spomnila dogodka iz svojih otroških dni. Bila sem stara štirinajst let, ko sem šla za velikonočne praznike na obisk k dedku in babici na Pohorje.Bil je že večer, ko sem stopila v prostrano kmečko kuhinjo,kjer je bila zbrana številna družina. Radostno smo se pozdravili in razdelila sem jim darila, zanje jih je poslala mama, ki je bila tu doma. Med obdarovanimi je bil po- sebno srečen osemnajstletni Franček -moj bratranec.Spraševanja in odgovarjanja kar ni hotelo biti konec. Tu visoko v planini,na samotni kmetiji je v tistih časih pač redko kdo prišel. Pismonoša je enkrat na teden prinesel časopis -tu in tam tudi kako pismo ali položnico, ob nedeljah so šli navadno v dolino k maši in v trgovino, to pa je bil tudi ves stik,ki so ga imeli s svetom.Takrat pač ni bilo ne radia, še manj televizije, toda v hiši so imeli mnogo knjig in tako so z bra- njem bogatili prosti čas. Ta večer pa ni nihče bral, vse je zanimalo to, kar sem jim pripovedovala. Čas je naglo potekal in tre- ba je bilo oditi k počitku.
Drugo jutro je bil veliki četrtek.S teto Katko sva šli v Ruše k maši, potem pa še v trgo- vino nakupovat za praznike.V dolino je bilo poldrugo uro hoda, a sem šla z velikim ve- seljem.Ko sva se vračali in prispeli do ledi- ne pod hramom, zaslišiva, kako babica ihte kliče: "Pohitita,Frančeka je v gozdu ubilo." Čisto otrpli sva pospešili korak in ko sva prišli na dvorišče, sva zagledali voz prekrit z belim prtom, pod katerim je ležalo mlado Frančkovo truplo. Zvedeli sva, da je vnuk šel z dedkom, da bi v strmini naložila za žago pripravljeno jelko. Ko sta nalagala, se je hlod skotalil pod Frančkove noge, ga podrl in mu obležal na prsih. Preden se je posrečilo dedku odstraniti hlod,je mladenič izdihnil. Kolika bolečina za dedka, kakšna žalost za vse domače! In od takrat sem se vedno bala dela s hlodi.
Preden sva z Maksom prišla do gozda, sem zagledata na sosedovi njivi mlada dva, ki sta nekaj okopavala. Mikalo me je, da bi poklicala Tončeka,da bi šel on mesto mene pomagat Maksu.V tistem hipu pa mi je no- tranji glas dejal:"Tonček in Zofka sta mlada, imata dvoje malih otrok - joj, groza, če bi se Tončeku kaj pripetilo. Ti pa si že stara, doslužena, tebe ni škoda,če se že misli kaj zgoditi, naj se rajši tebi!"
Medtem sva s sinom prispela do češnje. Maks mi je dal sekiro,češ,ko jo bom potre- boval, bom rekel, dotlej pa kar tu lepo po- čakajte. Motorna žaga je začela brneti, da je samo donelo po gozdu. Ponosnemu dre- vesu zadana rana se je čedalje bolj režala - naenkrat Maks obupno zavpije: "Mamika, skočite!" Spustila sem sekiro in neverjetno naglo zbežala. Potegnil je južni veter in mogočno krošnjo češnje zasukal. Ogromno deblo je zahreščalo, padlo in pokopalo pod seboj sekiro na mestu, kjer sem še pred nekaj trenutki stala.
Dostikrat v življenju se srečujemo s smrtjo dostikrat hodimo pred njo, dostikrat jo vi- dimo tik ob sebi in vsakikrat si oddahnemo, ko se nam oddalji. Tudi jaz sem si.

Rešitve (izpišete le vodoravno) pošljite do 20. oktobra 1990 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. vezen prtiček, 2. Tiha luč iz svetle doline (roman o sv. Bernardu), 3. klekljan prtiček, 4. deset unikatnih vizitk (grafika).

Rešitev križanke 4/90:
NAGRAJENCI 4/90:
1. sobni kropilček: Martina DRAGAR,Trg na stavbah 14, 61270 Litija; 2. lesen krožnik (otroci iz Karitasa, Oborovo): Ana TOMELJ Šmarca-Nožiška 14,61240 Kamnik; 3.knjiga Kaj menijo o Božji Materi: Vera PELICON, Dečkova c.37, 63000 Celje; 4. lesena sko- delica s prtičkom: Zdenka FUČKA, Bevkova 3, 65270 Ajdovščina.

Vsem darovalcem nagrad se prav lepo zahvalimo!

PRI ZOBOZDRAVNIKU
"Gospa,ni treba še bolj odpirati ust,tako je zadosti." - "Pa ste rekli, da boste morali noter s kleščami." - "S kleščami že, jaz pa ostanem zunaj." ŠKOTSKA
McGregor se je potegoval za službo na po- liciji. Pri testu sposobnosti so ga vprašali: "Kako bi čimbolj neopazno razkropil zbor lju- di?" - Mc Gregor je opravil izpit,ko je rekel: "Snel bi svojo čelado in šel pobirat denar."

SVETI KOZMA IN DAMIJAN, MUČENCA

Bila sta brata, rojena v Arabiji, odšla sta v Sirijo, kjer sta delovala v mestu Egeji v Kilikiji in tam tudi umrla pod Dioklecijanom mučeniške smrti.Bila sta zdravnika,nista pa zdravila za denar. Bolnike sta skušala pri- vesti h krščanstvu,če jima je to uspelo, je bilo to zanju največje plačilo.
Na Vzhodu so ju že v 5.stoletju zelo častili in v Carigradu so jima postavili dve cerkvi. V Rimu je dal papež Feliks III. v začetku 6. stol. na ostankih dveh poganskih templjev v rimskem Forumu postaviti lepo cerkev, na mozaiku sta upodobljena,kako prihajata k Zveličarju. Poslej njuno češčenje ni več prenehalo.Rimski martirologij poroča o njiju: "V Egeji, pristaniškem mestu v maloazijski Kilikiji sta umrla mučeniške smrti sveta brata in mučenca Kozma in Damijan, med Dioklecijanovim preganjanjem sta morala pretrpeti mnogo mučenj,nadeli so jima ve- rige, ju zaprli v ječo, potem vrgli v morje, ju postavili na grmado, pribili na križ, kam- nali in ju streljali s puščicami.Ko sta vse to z božjo pomočjo nepoškodovana prenesla, so ju obglavili. Z njima vred so bili obgla- vljeni tudi njuni trije rodni bratje Antim, Leontij in Evrepij".
Češčenje sv. Kozma in Damijana se je širilo prek Firenc in Benetk po zahodu Evrope v Švico, Flandrijo in Španijo, Nemčijo in Av- strijo, od tam je prišlo tudi k nam.V Slove- niji je več cerkvá posvečenih svetnikoma. V Prekmurju ima župnija Kuzma po njima celo ime. Najbolj znana in najlepša pa je božjepotna cerkev na Krki na Dolenjskem. Oltar mogočne baročne cerkve krasi podo- ba sv. Kozma in Damijana našega slikarja Matevža Langusa.
Še v prejšnjem stoletju so množično romali na Krko.Češčenje obeh "Kozmijanov",kakor ju je ljudstvo imenovalo, je doseglo vrh v 18.stoletju. Tedaj so prihajali romarji peš z vozovi z Gorenjskega, Notranjskega in Do- lenjskega. Priromali so celo Vipavci in Tol- minci pa Istrani. Krški župnijski arhiv hrani knjižico v latinskem rokopisu iz leta 1710. V njej so popisane zahvale in ozdravljenja, ki da so se dogodila v letih 1646-1710.
Svetnika upodabljajo kot mlada zdravnika v dolgi vzhodni obleki, obšiti s kožuhovino in visokim pokrivalom.V roki pa držita zdra- vniško stekleničko in zdravniško orodje. Zdravniki in lekarnarji so ju že davno izbrali za zavetnika. Verno ljudstvo pa se jima je priporočalo v raznih boleznih.
V mašni prošnji na njun god 26. septembra se jih spominjamo: Gospod Bog, naj te hvalimo na god svetih mučencev Kozma in Damijana. Zaradi mučeništva ju osrečuješ z večno slavo, nam pa dobrotno pomagaš v svoji previdnosti.

MAK

Prispevke za št.6 pošljite do 20.oktobra 1990

Fotografije za ovitek sta prispevala JZ in MAK

Sv. Kozma in Damijan (M. Langus 1851), Krka na Dolenjskem.