OKTOBER

Sveti Duh,spodbujaj skupnosti posve čenega življenja, da bi rastle v bratski edinosti in s tem pričevale v svetu o ljubezni,ki povezuje Kristusove učence!

Sveti Duh, vodi škofovsko sinodo o posvečenem življenju,da bi znala spod- buditi redovne ustanove k poglobljenemu gledanju na apostolsko in misijonsko delo!

Bog, Sveti Duh, vodi profesorje in študente na slovenskih univerzah, da bi odgovorno iskali znanje in resnico!

NOVEMBER

Sveti Duh, vodi vse,ki vodijo politiko, da bi se pri tem zavedali svoje odgovor nosti za skupno dobro!

Gospod Jezus, daj da bi azijski narodi oznanjevanje tvojega evangelija ugod- no sprejeli in da bi to obrodilo med njimi bogate sadove!

Gospod Jezus, tvojemu usmiljenju izročamo vse zasvojene z alkoholom, tiste, ki zaradi njih trpijo in tiste, ki se trudijo, da bi obojnim pomagali!

spredaj: v domačem vinogradu; avtor: J. Zupančič; zadaj: Sv. Primož nad Kamnikom; avtor: F. Stele

Za posvečeno življenje

Dragi prijatelji! Jesen je čas pospravljanja pridelkov. Na zahvalno nedeljo se dobremu Bogu zahvaljujemo za vse, kar nam je dal, in kar smo z njegovim blagoslovom mogli narediti. Za vse nas je bila izrednega pomena 11. razstava ročnih del bolnikov in invalidov.Namenili smo ji več prostora.Naj še dolgo odme- va ter spodbuja,da bi bilo vse naše živ- ljenje in delovanje prežeto z ljubeznijo!
Lepo in težko je biti človek - tako je v prejšnji številki zapisal Pavle. Različna Mnenja in odmevi,ki jih je kar precej,naj pomagajo zmanjševati težo, da bomo doživljali več lepote in veselja v med- človeških odnosih.
Jesen je tudi čas nove setve.
V soboto, 17.septembra 1994, je bilo v Stični 13. vseslovensko srečanje verne mladine.Med drugimi točkami je bila pred stavitev Prijateljstva bolnikov in invali- dov.Mladim smo želeli pokazati možnost kako živeti svoje krščanstvo.Čeprav so seveda več navdušenja 'poželi' Čuki, je večina mladih pozorno prisluhnila našim pričevanjem.
V oktobru nas Cerkev vabi k poglobljeni molitvi rožnega venca, da podpremo škofovsko sinodo v Rimu (2. do 29. ok- tober) o posvečenem življenju redovnic in redovnikov ter njihovem poslanstvu za Cerkev in svet. Potekala bo pod geslom "Če je kvas svet, bo sveto tudi testo" (Rim 11, 16). Iz hvaležnosti za njihovo sodelovanje z nami bomo prosili tudi za nove duhovne in redovne poklice
Z veseljem sporočamo, da boste z ok- tobrom po vsej Sloveniji lahko poslušali Radio Ognjišče.Prisrčne pozdrave vsem!

Jože Zupančič

Z ROŽAMI POSUTA POT

Odločili smo se hoditi za Je- zusom. Kako naj hodimo za njim v mesecu oktobru? Ni ga med nami,ki si na to vpra šanje ne bi znal odgovoriti:po poti rož- nega venca vendar. Odpravimo se torej za Jezusom po tej poti. Kar po vrsti, od začetka.
Ki si ga Devica od Svetega Duha spo čela. Se nam je že zataknilo. Iz nebes, odkoder prihaja Jezus, ne moremo za njim. Moremo ga le občudovati,da se je za kaj takega odločil, in se mu zahva- ljevati, da je to soril iz ljubezni do nas.
Ki si ga Devica v obiskovanju Eliza- bete nosila. Tu pa že moremo stopiti za njim.Skupaj z njegovo Materjo gremo na obisk k njeni sorodnici.Od nje k vsem ki so našega obiska potrebni.
Ki si ga Devica rodila. Pohitimo v Be- tlehem, zapojmo z angeli Slava Bogu in mir ljudem, prinesimo s pastirji Novoro- jenemu in njegovi Materi vsak svoj dar vere, upanja in ljubezni.
Ki si ga Devica v templju darovala. Pridružimo se Mariji, ko nese Jezusa v tempelj,da ga tam daruje Bogu.Prosimo jo, naj z Jezusom daruje tudi vsakega izmed nas z vsem,kar smo in kar imamo
Ki si ga Devica v templju našla.
Marija, koliko ljudi se na poti življenja izgubi.Morda je ta nesreča doletela tudi koga od nas ali nam ljubih.Išči nas tako dolgo, dokler nas ne najdeš!

Ki je za nas krvavi pot potil. Apostoli so bili sicer z Jezusom na Oljski gori, a niti od daleč niso slutili, kaj se z njim dogaja in kaj ga čaka. Zato so spali. Mi hočemo z njim čutiti in moliti.
Ki je za nas bičan bil. Tudi po nas vča sih pade kakšen udarec ali nas kdo pri- zadene, čeprav le z jezikom. Udarci nas zabolijo. Udarci,ki jih je prejemal Jezus, so bili neprimerno bolj boleči.
Ki je za nas s trnjem kronan bil. Za Jezusom, s trnjem okronanim, gremo, kadar sprejemamo nase ponižanja, ki smo jih sami zaslužili ali pa so nas dole- tela po njegovi previdnosti.
Ki je za nas težki križ nesel. Naročil nam je, da ne moremo iti za njim, če nismo pripravljeni vzeti nase vsak dan svojega križa in ga za njim nositi. Če je naš težak, je njegov mnogo težji.
Ki je za nas križan bil. Preden je na križu izdihnil, je zaklical: Dopolnjeno je. Delo odrešenja je dopolnil. Mi skupaj z njim dopolnjujemo,kar je še treba z na- še strani.

Ki je od mrtvih vstal.Kdor zgodaj vsta ja,naj se pridruži ženam na poti h grobu Kdor je urnih nog, naj hiti tja s Petrom in Janezom. Kdor je žalosten, naj gre z onima dvema v Emavs,drugi pa se z apo stoli zberimo v dvorani zadnje večerje..
Ki je v nebesa šel. Kako ne bi imeli oči uprtih v nebo, ko je šel pa tja Jezus. Tudi srce mora biti tam, ker je tam naš zaklad.Z nogami pa moramo,dokler smo tu, čvrsto hoditi po zemlji.
Ki je Svetega Duha poslal. Kako naj hodimo za Jezusom, ko pa nam je izginil izpred oči in se dvignil v nebesa? Tako, da poslušamo,kaj nam po Svetem Duhu govori v srcu in po Cerkvi.
Ki je tebe, Devica, v nebesa vzel.
Jezus nam je Marijo dal za mater. Kjer je mati, tja spadajo otroci. Naša Mati v nebesih bo storila vse, da pridemo tja tudi mi. Na nas je, ali to hočemo.
Ki je tebe, Devica, v nebesih kronal. Hoja za Jezusom vodi do zmage, zmaga pa prinese krono.Prva je zmagala in pre jela krono Marija. Le pogumno za njo! Kron tam zgoraj ne bo zmanjkalo.

Franc Cerar

ALI (RADI) MOLITE ROŽNI VENEC? (1)

"Škofovske konference,predstojniki kra- jevnih skupnosti in različne redovniške skupnosti se morajo odločiti, kako bodo moderno obnovili znane oblike češčenja Device Marije in kako bodo podprli ustvarjalne spodbude vseh, da bodo s pristnim duhovnim navdihom in čutom za pastoralne potrebe predlagali nove oblike pobožnosti."

Kako naj molim rožni venec?

Molitev rožnega venca je skoraj popol- noma izginila, vendar postaja marsikje spet živa. Rožni venec je molitev, ki jo moremo prilagoditi različnim okoliščinam Mnogi papeži so jo zelo priporočali.Tudi sedanji sv. oče, Janez Pavel II., nas spodbuja, da bi molili rožni venec: "Ta molitev je nenavadno preprosta in glo- boka. Ko ponavljamo zdravemarije, se potapljamo v skrivnosti Jezusovega ži- vljenja. To molitev imam najrajši."
"Ko sem kot najstnik moral pri družinski molitvi moliti rožni venec, sem nekega večera čutil tako velik odpor, da so mi med molitvijo prišle solze v oči. Danes je seveda popolnoma drugače", pravi starejši duhovnik.
Rožni venec je gotovo najtrdnejši temelj osebne in skupne molitve. Z molitvijo rožnega venca so mnogi izprosili sebi in drugim milosti,ki presegajo vse človeške predstave. Marsikdo pa ima z molitvijo rožnega venca težave ali čuti do te oblike molitve odpor. Vzrokov je lahko več.
Morda je prvi vzrok za odpor do rožne- ga venca naglica pri molitvi. Nekateri ljudje si vzamejo za rožni venec bolj malo časa in potem hitijo,da bi "izmolili" vseh petdeset ali sto petdeset zdravih marij. - Rožni venec ni samo ustna mo- litev, ampak je hkrati premišljevalna. Zato ga je treba moliti med premišljeva njem posameznih skrivnosti. Seveda si moramo za takšno molitev vzeti dovolj časa, sicer se lahko molitev spremeni v prazno "blebetanje", pred tem pa nas je Jezus resno posvaril (Mt 6,7-8).
Druga odbijajoča oblika molitve rožnega venca je nepotrebna glasnost, ki se spet kaj hitro spremeni v nespoštljivo "blebetanje". - Mož, ki je prišel do zelo poduhovljene molitve rožnega venca, je dejal, da je vsaka zdravamarija kot poljub na Marijino lice. Zato je treba izgovarjati posamezne besede z velikim spoštovanjem do Marije,Jezusa, nebeš- kega Očeta in drugih verskih skrivnosti, s katerimi se srečujemo med molitvijo rožnega venca.
Nekateri ljudje čutijo odpor do molitve rožnega venca, ker so jih kot otroke k tej molitvi neprimerno silili. Ni vsak otrok ali mladostnik duhovno sposoben ponavljati petdeset zdravihmarij, zlasti če se molitev spremeni v blebetanje.

dr. p. Marijan Šef

K "LETU DRUŽINE"

Vsakdo pripada ali je pripadal kakšni družini s starši in svojci. Družina pa ne živi samo v spominih,temveč predstav- lja svet zase v vseh obdobjih življenja.
Z družino je povezanih mnogo stvari iz otroške in doraščajoče dobe, iz dobe staršev in še iz dobe kot najstarejši člani. V vseh obdobjih smo imeli svoje mesto,ga izpolnjevali ali ostali skriti, pa vendar nosili odgovornost.
Pri 4. božji zapovedi ne gre samo za otroke, temveč za vse, da bi bilo vsaki družini dobro na zemlji.
Temeljni zakon pravi v 6. členu: "Zakon in družina stoje pod posebnim varstvom državnega reda." S tem sta mišljena vrednost in obstoj družinske ustanove. Družine pa morejo premagovati marsi- katero krizo tudi z lastnimi močmi.
Družinska sestava se je spremenila.Ra- zvoj gre od velikih družin k majhnim ali srednjim in oddvaja eno družino od dru- ge.Toda to je še vedno življenjska obli- ka,če naj govorimo o smiselnem razvoju in o popolni poti v prihodnost nas vseh. Družina je več kot bivati skupaj in tudi več s tistim vred, kar prihaja danes še zraven, npr. radio, televizor, avto in še kaj drugega za zadostitev osnovnih po- treb,da si pridobi človeka vredno življe- nje. Mnoge družine pa zaidejo v stisko, so zapostavljene,da celo otroci ne mo- rejo zdržati doma. Na tisoče jih gre po svetu, da si poiščejo novih možnosti za življenje. V stiskah niso samo majhne družine z enim hranilcem, temveč vse bolj one, večje.
Kar ljudje medsebojno doživijo in se naučijo, bo njihova pridobitev ostala in dala pečat življenju. Gotovo je še več dobrih življenjskih šol, toda družina jih vse preseže. In v nekaterih družinah, posebno v večjih - danes že s štirimi člani - je vedno kaj novega in nikomur ni dolgčas. Že tukaj mora biti skupno življenje organizirano, a to ne gre brez sprejemanja različnih mnenj, saj je tudi življenje pisano. V družini se že od ma- lega razvija bratski odnos med enako priznanimi, to je med mladimi in starej- šimi ter starimi. S tem se že otroci pri- pravljajo na življenje in vsi skupaj bolje obvladujejo svoj vsakdanjik.
Družina ima nesporno velik pomen: pri njej ne gre za nekakšen brezskrben svet ne gre za videz in za družinsko idilo, saj so tako srečne le redke družine. Za vse velja pristno družinsko življenje, kjer naj bi mogli premagovati pojave,kot so: stiske,nadloge in vse mogoče nevarno- sti. Taki pojavi se zelo tičejo družbe in javnosti. Družina pričakuje pozive,pred- pise in pomoč, to pa je več kot lepe besede.
Bistvena značajna poteza družine je v tem, da so si drug do drugega pravični in se medsebojno v ljubezni spoštujejo. K temu spada tudi znan in pomemben pojem "drug z drugim in drug za drugega"
Ne smemo še pozabiti na podporo druži nskih članov ali negovalcev,ki prizadete ljudi negujejo ter na možnosti in ukrepe da jih pri negi razbremenimo oziroma da pridejo do svoje sprostitve in dopusta.
V tem okviru morajo biti usklajena tudi sredstva za zagotovitev varnosti in priznanja vsem.

Fraternität 4/94

ČLOVEKOVE PRAVICE IN INVALIDI - NOVE MOŽNOSTI IN NOVI PRITISKI

Lani konec oktobra je Generalna skup- ščina Organizacije združenih narodov (GS OZN) sprejela za invalide pomem- ben dokument: Standardna pravila o izenačevanju možnosti za invalide.
V tem dokumentu, ki ga je OZN poime- novala kar "vodič" za svoje delovanje ob koncu 20. stoletja, so predstavljeni ukrepi,s katerimi naj bi uresničili idejo o izenačevanju možnosti in polnem sode- lovanju invalidov v družbi. V 22 stan- dardnih pravilih so zapisana načela, ka- ko naj bi države urejale vprašanja, kot npr.: zdravstvena oskrba,rehabilitacija, izobraževanje, zaposlovanje,materialna in socialna varnost,družinsko življenje in osebna integriteta, rekreacija in šport, kultura, versko življenje, osveščanje javnosti, itd. Standardna pravila sicer niso bila sprejeta v obliki,ki bi bila obve zujoča za države članice OZN (kot so npr.konvencije), vendar pa vseeno po- menijo močan političen in moralen pritisk na države,da bodo spremenile svoj od- nos do tega družbeno zelo občutljivega področja.
Bralce Prijatelja verjetno najbolj zanima kaj so avtorji Standarnih pravil zapisali o "religiji". V uvodnem stavku k 12.pravilu je poudarjeno, da bodo države spodbu- jale sprejem ukrepov za izenačevanje možnosti za sodelovanje invalidov v verskem življenju njihovih skupnosti. V nadaljnjih štirih odstavkih pa piše:
1. Države naj bi spodbujale, v sodelo- vanju z verskimi avtoritetami,ukrepe za preprečevanje diskriminacije in omogo- čanje dostopnosti verskih dejavnosti vsem invalidom.
2. Države naj bi spodbujale razširjanje vedenja o invalidski problematiki v ver- skih organizacijah in institucijah.Države naj bi tudi spodbujale verske avtoritete da bi vključili invalidsko problematiko v izobraževalne programe za svoje stro- kovnjake kot tudi v pouk o religiji oz. verouk.
3. Države naj bi tudi spodbujale dostop nost verske literature senzorno(čutilno) prizadetim osebam.
4. Države in/ali verske organizacije naj bi se posvetovale z invalidskimi organi- zacijami,ko razvijajo programe za enako vredno sodelovanje invalidov v verskih dejavnostih.
Da je bil sprejem dokumenta o člove- kovih pravicah vseh invalidov na ravni OZN že nujen,potrjuje negativna praksa nekaterih držav. Danes bomo sprego- vorili o primeru s Kitajske in o "genskem svetovanju".
Kitajska bo uporabljala, skladno z za- konom, ki je bil poslan v parlamentarno obravnavo, splav in sterilizacijo "da bi povečala kakovost celotne populacije in se izognila manjvrednim novorojen- čkom."
Uradniki, ki so pristojnemu komiteju v nacionalnem ljudskem kongresu predsta vljali osnutek Zakona o zdravstvenem varstvu in evgeniki (evgenika je grška beseda in pomeni nauk o telesnem in moralnem zboljšanju prihodnjih rodov, op. C.U.), so med drugim povedali, da "mora Kitajska nujno sprejeti tak zakon, ki bo preprečil razširjenost patoloških porodov". Skladno s tem zakonom bo osebam z različnimi obolenji, vključno z zlatenico, veneričnimi boleznimi in "de- dnimi duševnimi boleznimi" prepovedano poročiti se.Nosečnicam,pri katerih bodo ugotovljene različne infekcijske bolezni ali pa "patološki" zarodek,bo svetovano naj "ustavijo nosečnost" (torej splavijo) "Pari v teh skupinah naj bi se sterili- zirali," pravi osnutek. V osnutku pa ni navedeno, ali bo Kitajska vključila v ta zakon tudi evtanazijo, ki bi dopuščala usmrtitev novorojenčkov s prirojenimi prizadetostmi. Kitajski vladni uradniki so zapisali, da mednarodna skupnost še ni sprejela sklepov o tem problemu.
Na Kitajskem je 1,2 milijarde prebivalcev in je sprejela splav kot ukrep za kon- trolo rojstev že pred leti. Ko je Kitajska tiskovna agencija decembra 1993 obja- vila osnutek tega zakona,je med drugim tudi zapisala:"Z boljšo kontrolo bi lahko preprečili nastanek invalidnosti v pribli- žno 10 milijonov primerov (0,83% celo- tne populacije)."
Novi zakon nas spominja na usmeritve in prakso iz 30-tih let tega stoletja v Evropi in Ameriki. "Evgeniko" so upo- rabljali v primerih sklicevanja na prakso "čiščenja" družbe določenih posebnih skupin. V različnih obdobjih in časih so bile vključene osebe, ki so bile telesno, duševno ali kako drugače prizadete, la- hko pa tudi osebe, ki so bile drugih ras ali kultur oziroma "neprimernega" politi- čnega prepričanja.
Evgenika pa vključuje tudi idejo, da je treba preprečiti invalidom, da bi imeli otroke,tako da bi jih sterilizirali, pomeni tudi splavitev zarodkov, ki bi se morda lahko rodili prizadeti. Nadalje vključuje načelo "dopuščanja", da invalidni novo- rojenčki umrejo, uzakonjuje evtanazijo (omogočitev trajno bolnim, da umrejo, vedno bolj pa, da lahko umrejo tudi hu- do prizadete osebe).
V 30-tih letih so bile tako v nacistični Nemčiji označene kot "neprimerne" in nato načrtno "iztrebljene" skupine, kot npr. invalidi, Judje, homoseksualci in lezbijke, cigani itd. Podobno se je do- gajalo tudi v nekaterih drugih državah.
Na kratko bi omenil še en pritisk na os- novne človekove pravice oz.nevarnosti za življenja vseh ljudi. To je "genetsko svetovanje". Mnogi starši si predstav- ljajo,da bodo lahko imeli "popolnega" dojenčka, kateremu bodo lahko celo iz- brali barvo las, kože ali oči in da se bo- do morali sramovati,če bodo dovolili, da se jim rodi invalidni otrok.
Odnos družbe do invalidov se spreminja Na eni strani govorimo o polnem sode- lovanju invalidov v družbi, na drugi pa vidimo, da obstajajo veliki pritiski za zmanjševanje stroškov na področju so- cialne in invalidske politike. Kristjani bi morali tudi na tem področju biti stalna svetilka, ki bi opozarjala. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi - vsakega člo- veka,invalida ali ne-invalida,zato je vsa kdo "tempelj Svetega Duha"-država pa naj bi vsakomur zagotovila, da bi lahko živel, kolikor je le možno, polnovredno življenje.

Pripravil: C.U.

S STEKLENICO V CERKEV

Daleč je že za nami 15. avgust 1992, praznik Marijinega vnebovzetja, dan posvetitve slovenskega naroda nebeški Materi. Različni spomini nas bodo spre- mljali na ta dan: mnoge na posvetitev v velikih Marijinih božjepotnih cerkvah, pod vodstvom škofov; druge pa tudi nepozabna doživetja v naših domačih cerkvah in cerkvicah.
Naša podružnična cerkvica je tisti dan slavila svoj vsakoletni praznik, "žegna- nje", zato je bila sveta maša v njej ob deseti uri, torej isto uro, kot so bile posvetitve po naših velikih božjepotnih cerkvah. Z namenom, da se v duhu pri- družim množici na Brezjah, sem stopila v cerkev. Vaščan,invalid na vozičku, je imel v naročju svojega štiriletnega sin- čka.Z njim se je zapeljal v bližino oltarja
Otroci se v cerkvi navadno kmalu naveli čajo,postanejo nemirni. Otrok v naročju invalida pa je imel prost pogled na oltar in duhovnika. Kot očka invalid, je tudi otrok vso mašo strmel na oltar in sledil vsakemu duhovnikovemu gibu.Zbranost očeta invalida in njegovega otroka je nehote poživljala tudi mojo zbranost in mislim, da tudi drugih vernikov.
Proti koncu maše pa me je zmotil čuden zvok na drugi strani cerkve. "Steklo, bron, le kaj je tako zazvenelo?" Nehote sem se ozrla za tem zvokom in ob tem zagledala drugega znanca.Ta je že dol- go bolnik, ki je priključen na steklenico s kisikom. In ta mož si ni pomišljal vzeti s seboj v cerkev svojega pripomočka, steklenice s kisikom, da je le mogel biti na ta Marijin praznik pri sveti maši!
Pogled na ta dva moža je bilo doživetje ki mi bo ostalo živo v spominu.
Ob naših srečanjih bolnikov in invalidov tolikrat slišimo tožbo, da si invalid "ne upa" v cerkev, ker bi ga ljudje gledali. Naša dva farana, invalid z otrokom v naročju in bolnik s steklenico kisika, se nista bala pogledov in to na "žegnanje" ko cerkev obišče tudi veliko znanih in neznanih ljudi.

Angelca

SVETEL ŽAREK

Na kratko se vam oglašam iz župnije Dobrepolje-Videm, kjer smo imeli v ne- deljo popoldne, 7. avgusta, župnijsko srečanje bolnih in ostarelih.Srečanja se je udeležilo lepo število ljudi. Povabljeni smo bili tudi iz zavoda v Ponikvah.Prišlo nas je kar nekaj.
Z molitvijo rožnega venca smo se pri- pravili na obhajanje svete maše, ki jo je daroval ribniški župnik in dekan Maks Ipavec. V nagovoru je povedal lepe in spodbudne misli. Med mašo je bila tudi priložnost za prejem zakramenta bolniš- kega maziljenja, ki pomeni za bolne in ostarele še posebno znamenje božje ljubezni, dobrote in usmiljenja.
Po maši je bilo še družabno srečanje v župnišču. Mladi in župnijska Karitas so poskrbeli za pogostitev. Ob pogovoru in pesmi je čas hitro minil in vsi smo se pri jetno počutili. Za mnoge bolne in osta- rele je bilo to srečanje kot žarek sreče v sivem vsakdanu.
Iskrena zahvala velja vsem,ki so pripra- vljali to srečanje in poskrbeli, da je vse lepo potekalo. Bog daj, da bi se prihod- nje leto lahko spet srečali!

Dragica Gašparič

BOGU HVALA ZA DUHOVNIKE KOT JE ZORKO BAJC

Dvanajstega avgusta 1994 smo se os- krbovanci Doma upokojencev Tolmin z lepim bogoslužjem poslovili od našega prijatelja in duhovnika Zorka Bajca. Bog ga je poklical na delo v novi vinograd in z vso ponižnostjo je rekel: "Zgodi se Tvoja volja!"
Med nami je bil le dve leti, pa vendar smo ga vsi vzljubili zaradi njegove mla- dostne svežine, ki jo je prinašal med nas, zaradi vedrine, požrtvovalnosti do ostarelih in trpečih.V obupu nam je pri- žgal vero, v samoti delal družbo. Vemo, da v svoji skromnosti zahvale niti ne želi, vendar ne moremo drugače, zato naj sprejme našo hvaležnost. Naj ve, da ga ga bomo pogrešali, posebno tisti najbolj ubogi, sami in pozabljeni, ker je k njim prihajal najraje.Vračal jim je vero v življenje, jih bodril in prepričeval, da njihov križ ni zaman, da jih vodi k odre- šenju. Prihajal ni le za praznike, ko tudi duhovnik čuti to kot dolžnost, ne, pri- hajal je med nas kadarkoli mu je le čas dopuščal.To smo vsi opazili in bili srečni njegovih obiskov, veseli zakramentov, ki nam jih je podeljeval.
Vemo, da je delovni dan duhovnika ve- likokrat težak in natrpan. Zato smo mu za čas,ki nam ga je nesebično posvečal globoko hvaležni. Hvaležni so mu, ker si je, mlad kot je, našel čas tudi za nas,ki smo v jeseni življenja odvisni od ljube- zni bližnjega. Čeprav je med nami sejal le dve leti, mislimo,da je opravil bogato žetev.
Če bo naš prijatelj bral te vrstice,mu vsi še enkrat kličemo in želimo, naj ostane še naprej duhovnik,kot je sedaj - toplih dlani, odprtih oči in ljubečega, sočut- nega srca za stisko bližnjega.
Hvala vam Zorko!

oskrbovanci Doma upokojencev Tolmin

CIVILNO SLUŽENJE VOJAŠKEGA ROKA NA DOBRNI

Dragi moji prijatelji, bolniki in invalidi, prav lepo pozdravljeni!Končal sem civil- no služenje vojnega roka. Nekateri ve- ste, da je bila to zame že tretja daljša ločitev od doma in družine, ki me je do sedaj vseskozi podpirala in mi nudila VARNOST, ZAUPANJE in SPOŠTOVANJE. Vse te tri vrednote pa mlad človek v svetu, v katerem živi in se udejstvuje, tudi neizogibno potrebuje,da more pre- mostiti vse težave in preizkušnje, pred katere je postavljen.
Prav zaradi občutka NESPREJETOSTI v svetu me je bilo malo strah,če me bodo v Zavodu za usposabljanje in varstvo Miha Pintar, Dobrna, sprejeli kot sebi enakega ali pa kot nekega vsiljivca. Ko sem se bližal stavbi tega zavoda,me je strah polagoma zapuščal. Odkril sem,da vsi skupaj napeto pričakujejo, kakšen bo njihov naslednji vojak. Prvi vtisi so bili prijetni in pozabil sem na ves strah. Tudi ravnateljica, gospa Irena Artank me je toplo in prijateljsko sprejela ter mi nekoliko predstavila delo v zavodu. Obljubila mi je tudi svojo pomoč, v ko- likor bi jo potreboval. Vse to je name prijetno vplivalo in naredilo močan vtis, ki me je spremljal skozi vse služenje vo jaškega roka na Dobrni. Prav po pogo- voru z gospo ravnateljico sem začutil, da so me sprejeli TAKŠNEGA KOT SEM, in ne takšnega,kakršnega bi si sami že- leli. Podobno je bilo tudi po pogovoru s socialno delavko, gospo Štefko Obrstar ki pa mi je še podrobneje razložila in pokazala, kako poteka delo v zavodu. V njem so mladi od 6. do 20. leta. Vsi so bolj ali manj duševno prizadeti.
Dobil sem svojo skupino 7 do 8 otrok, ki so bili nekoliko manj duševno prizadeti in se je dalo z njimi tudi malo pogovar- jati. Vendar sem moral biti v začetku svojega dela zelo previden, kaj sem komu rekel. Čeprav so prizadeti, imajo zelo dobro razvito čustvo sprejetosti in zaželjenosti. Ti otroci so me sprejeli z vsemi mojimi krepostimi, pa tudi slabo- stmi. Enako pa sem storil tudi sam,kajti želel sem biti del njih.
Vedno, ko so me potrebovali, sem bil z njimi,tudi izven službenega časa.Z njimi sem bil pri različnih igrah na igrišču, pa tudi v razredu,če nam vreme ni dopuš- čalo,da bi bili zunaj. Vendar pa ob igrah nismo pozabljali na naše vsakdanje delo - domače naloge in zlaganje svežega perila ter urejanje garderobnih omaric in tudi razreda.Ob teh nalogah so otro- ci uživali in kazali znake navdušenja ob pravilno rešeni nalogi in zaupanja do mene kot njihovega voditelja. Prav pre- senečen sem bil,kako so me otroci tako kmalu sprejeli za svojega.
Vendar pa te skupine nisem imel samo jaz, ker smo nekoliko kasneje dobili v to skupino tudi "največjega razbijalca v zavodu", malega, vendar nagajivega Janija. Bil je nekaj posebnega. Vse, kar je videl steklenega, ga je motilo, kajti želel je, da bi tisto stvar razbil ali vsaj poskušal vreči. Največkrat smo mu te namere preprečili, vedno pa tudi ne. Ko mu je kaj uspelo vreči po tleh oz.razbiti je začel uživati in govoriti po zavodu: "Jani, milo polio. Ne domov, ne suzuki, ne avtobusa.Ne televizije." Po takšnem svojem dejanju je bil najsrečnejši človek na svetu. Ko pa smo mu take namere preprečili, je postal zelo težko vodljiv. Začel je tepsti otroke,pa tudi vzgojite- ljice in varuške. Pri tem ni izbiral sreds- tev.Tedaj nam je ostalo le,da ga pelje- mo h glasbeni terapiji,kjer je zelo užival in postajal mirnejši, ali pa na igrišče, kjer se je razdivjal in utrudil. Na igrišču je izvajal svoje "manevre" z žogo, ki mu je predstavljala kos stekla ali plastične steklenice v njegovih nedolžnih očeh. Res, bil je prijeten fant kljub svojim sla- bostim. Kdo pa je sploh popoln na tem svetu?
Predstavil vam bom še enega "svojega" gojenca, ki pa je bil v primeri s prejšnim veliko mirnejši in prijetnejši. Ta prijazen fantek je mali Nino. V začetku, ko sem prišel v njihovo skupino, si ni hotel umi- vati zob. Potrebno ga je bilo držati, da nam ni ušel od umivalnika.Ob tem pa je tudi govoril: "Miloš, reši me." Bil je zelo posrečen. Kasneje pa smo ga z različ- nimi metodami - z gledanjem TV in po- slušanjem kaset, le pregovorili, da si je začel umivati zobe popolnoma sam. Bil je to zelo velik napredek.Ob večerih pa nam je Nino tudi velikokrat kaj zakuhal. Ni in ni hotel zaspati,ampak je vseskozi tekal po hodniku in odpiral vrata. S tem je budil ostale otroke, vendar ni vedel, da tega ne sme delati. Ko smo mu tudi to dopovedali, pa je bil tudi ob večerih priden.
Velikokrat nam je Nino kaj zagodel s svojim umetnim očesom.Ko je bil jezen, si je oko vzel ven in ga vrgel po tleh v razredu ali spalnici ali celo v bazenu, če smo mu ga pozabili vzeti ven. Bil je zelo iznajdljiv in premeten. Tudi tega smo ga odvadili in vsak večer nas je sam spomnil, naj mu vzamemo oko ven, ker gre Nino spat.
Bili so še drugi prijetni in manj prijetni dogodki, vendar menim, da je to dovolj, da nekoliko spoznate in odkrijete živ- ljenje v takšnem ali podobnem zavodu duševno motenih otrok oz.mladostnikov Če pa želi kdo izmed vas izvedeti še več o tem, naj mi kar piše. Z veseljem bom odgovoril na vprašanja.

Vaš prijatelj Andrej Vrečar

BOŽJI NAČRTI IN ČLOVEKOVA SVOBODA

Spoštovani!
Večkrat se pogovarjam z mladimi in naši pogovori se razvijejo v prave verske debate.Tako je pred kratkim neko dekle vprašalo, zakaj obsojamo, zaničujemo Juda - izdajalca, če pa je bilo v božjem načrtu, da je Kristus moral trpeti, saj je bil rojen za Odrešenika.
Drugo dekle pa je modrovalo, da dekle, ženska, ne greši, če naredi splav, saj če v božjem načrtu ni tistega človeka, je tako pač "morala" narediti.
Pomagajte mi s svojo razlago ob teh tako zmotnih mišljenjih. Spoštovana Angelca!
Razmišljanje ob teh dveh vprašanjih sploh ni lahko. Sama čutiš, kako težko je človeku odgovoriti in pojasniti skriv- nost Božjega načrta s človekom in na drugi strani človekove svobodne volje pred Bogom. Seveda je veliko lažje raz- mišljati to problematiko ob posameznih življenjskih primerih, kot pa samo v mi- selnem razglabljanju. Zato bi na kratko pojasnil ta dva primera, da bi ob takih in podobnih priložnostih lažje odgovorili.
Včasih je tudi meni prišla misel o Judu Iškariotu, ki je Jezusa izdal, da so ga vojaki in oblastniki prijeli. Po eni strani človek na hitro to obsoja,po drugi strani se nam pa Juda lahko zasmili. Sicer se pa vprašajmo,kdo koga lahko obsoja;ali smemo mi Juda obsojati. Obsojamo in ne odobravamo lahko njegovo dejanje, njega samega pa ne moremo. Jezus je na njega gledal vedno kot prijatelja, kot je svoje učence imenoval. Tudi pri izdajalskem poljubu ga še imenuje "pri- jatelj" - in Jezus je to besedo izgovoril z vso resnostjo.
V evangelijih Jezus večkrat govori, da bo šel pot trpljenja. Ves čas svojega poslanstva je Jezus vedel,kaj ga na ko- ncu čaka in da bo izdan.V Janezovem evangeliju Jezus pravi: "'Med vami jih je nekaj, ki ne verujejo'. Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal" (Jn 6, 64). Pri zadnji večerji Jezus to še bolj natančno pove: "Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja! Boljše bi bilo zanj,da bi se ne bil rodil" (Mt 26, 24).
Ob teh besedah se mi Juda zares zas- mili. Res je to,da je Jezusa izdal,vendar kakšno stvar si je nakopal na glavo. Ali bi morda zato lahko rekli, da je bilo nje- govo izdajstvo po božji volji. To prav gotovo ne, saj bi bil v tem smislu prisi- ljen storiti to dejanje. Juda je ves čas ostajal svoboden v svojih odločitvah. Lahko bi naredil tudi drugače, če bi ho- tel in če bi v Jezusa zares in pravilno veroval. Zdi se, da je imel Juda svoje načrte z Jezusom. Morda je najhujša stvar pri njem to, da ni veroval in da ni sprejel Jezusovega načrta za življenje. To je potem vodilo v izdajstvo. Hotel je stvari voditi po svoji volji in ne po božji volji. Kako je Bog sprejel njegovo po- četje in njegovo smrt, za nas ostaja skrivnost.
Ker je Jezus Bog in je pred njim razgr- njena vsa večnost,-se pravi vsa prete- klost in vsa prihodnost-ni težko sprejeti misli,da je Jezus že vnaprej vedel, kako bo Juda v tistem trenutku na veliki četr tek čisto po svoje in svobodno odločal.
Pri mnogih Jezusovih prilikah čutimo re- sen opomin, naj prav in dobro izbiramo. Nobenemu ni že vnaprej zagotovljeno Božje kraljestvo in nobeden ni že vna- prej iz njega izključen. Odvisno je od tega, kako se bomo odločali in živeli. Skoraj vse prilike imajo dva možna zak- ljučka. To je veljalo za Juda in to velja tudi za nas. Pavel nas v svojem pismu opominja, naj s strahom in trepetom delamo za svoje zveličanje.
Na drugi primer je veliko lažje odgovoriti Takšna misel,da splav ne bi bil greh,ker verjetno tisti otrok ne bi bil v božjem načrtu,je pravo zvijačno sprenevedanje Kako pa more človek presoditi, ali je neki otrok v božjem načrtu ali ne. Če bi nekdo tako mislil, bi se povzdigoval za nekakšnega boga, ki odloča o življenju in smrti drugih ljudi. To je popolnoma narobe in zgrešeno. Takšna stvar ni le napačno dejanje,pač pa je tudi sprene- vedanje in pretvarjanje.Temu preprosto rečemo - laž. Nobena laž pa ni od Boga in ne vodi ne k resnici in ne v življenje. Nasprotno, laž ubija. Seveda se veliko- krat laži zavijejo v svetleče in nežne besede, da na zunaj ne bi bile videti preveč grobe in krute. To je tako kot volk v ovčjem oblačilu.
Če človek naredi greh, ni rešitev v tem, da se za vsako ceno opravičuje in si izmišlja izgovore, pač pa v tem,da greh prizna in ga obžaluje.Bog ne zavrže no- benega človeka,ki se pokesa,pa čeprav je naredil veliko hudega in veliko grehov Njegovo usmiljenje je neskončno. Zelo oster je bil pa Jezus do hinavcev.Prosi- mo Božjega Duha, da bi pred Boga sto- pali v čim večji resničnosti in ponižnosti Prosimo tudi, da nas naša svobodna volja ne bi vodila v napačne odločitve in v napačna dejanja.

Franci Šuštar

DRUG ZA DRUGEGA

Prijatelj,ki veliko bere,mi je pripovedoval zgodbo o židovskem duhovniku; ta si je zelo želel videti pekel in nebesa. Tako dolgo je prosil Boga, da ga je uslišal in mu dal za vodiča angela.
Angel ga je odpeljal do velike sobane, kjer je na sredi nad ognjem visela velika posoda z dobro in vabljivo hrano. Okrog pa so sedeli ljudje in z zelo dolgimi žli- cami zajemali hrano iz posode.Bili pa so zelo shujšani, nejevoljni in mrkih obra- zov. Vsepovsod se je čutilo hladno raz- položenje in hlad. Žlice so bile namreč tako dolge,da z njimi niso mogli prinesti hrane do ust. Bila sta v peklu.
Potem je angel popeljal duhovnika v drugo sobano, kjer je na sredi nad og- njem prav tako visela enaka posoda z enako dobro in vabljivo hrano. Tudi tu- kaj so okoli nje sedeli ljudje s predolgimi žlicami. Le da ti niso zajemali hrane zase, ampak so dolge žlice uporabili ta- ko, da so hrano podajali drug drugemu. Vsi so bili nasičeni in vsepovsod je bilo čutiti zadovoljstvo, toplino, veselje in srečo. Bila sta v nebesih.
Ko sva se s prijateljem pogovarjala o sporočilu te (izmišljene) zgodbe, sva si bila edina, da je naše zadovoljstvo zelo omejeno, če mislimo le nase; če pa znamo in zmoremo razmišljati in živeti drug za drugega, se naše zadovoljstvo pomnoži.
V nadaljevanju pa nekaj novic in pov- zetkov iz naših časopisov, ki govorijo v tem smislu.

Dan odprtih vrat -dan odprtih src

Črneče-V Koroškem domu starostnikov so v soboto odprli vrata vsem, ki jih zanima življenje njihovih stanovalcev. Zanje je bil to praznik, saj so se lahko srečali tudi s sorodniki in znanci, ki jih drugače redkeje vidijo.
Dan se je začel z mašo, ki sta jo daro- vala župnika iz Črneč in Dravograda,pel pa je domski zbor pod vodstvom Mar- jane Potočnik.
Sledil je kulturni spored z nastopi treh zborov: domskega, zbora Stanka Rek in mladinskega zbora z Dobrave pri Dra- vogradu, vmes pa so nastopali instru- mentalisti. Strokovni delavci in osebje doma so se srečali s številnimi sorodniki in znanci svojih varovancev.
V pogovorih so razkrili marsikaj novega, kar lahko pripomore k temu, da bo živ- ljenje v domu prijetnejše.To je tudi na- men prireditve -odpreti vrata,da bi se v domu srečali ljudje odprtih src, tistih, ki so tu doma in tistih,ki prihajajo na obisk

Slovenec, 5.9.1994

Poti za invalide urejajo

Mnogi ljudje se ne zavedajo,da tudi in- validi potrebujejo, tako kot pešci, svojo urejeno pot. Teh v Mariboru ni veliko. "Pred tremi leti smo začeli prenavljati pločnike, tako da smo jih na nekaterih mestih znižali, kar naj bi invalidom omo- gočalo lažje prehode.Seveda bomo tudi v prihodnje pri urejanju javnih promet- nih površin storili vse, s čimer bi lahko pomagali invalidom," je povedal Slavko Bunderla, pomočnik direktorja za pod- ročje vzdrževanja pri Nigradu.
Vladimir Vidmar, predsednik Društva invalidov iz Maribora:"Pri urejanju javnih površin je bilo v preteklosti veliko stor- jenega. Moti me le, da ni urejenega do- stopa za invalide v občinsko stavbo in Zdravstveni dom."
Franc Ogrizek,vodja materialno-tehnič- ne službe na občini Maribor pa je v tem zapisu v Večeru 18.avgusta 1994 dejal, da dostop v občinsko stavbo res ni urejen. "Naredili smo že nekaj projektov vendar jih je zelo težko uresničiti,saj je višinska razlika med nadstropji prevelika Do sedaj smo uredili le nekaj rezervira- nih parkirnih prostorov za invalide. Vse formalnosti pa lahko opravijo kar na ulici."
Po uradnih podatkih se prizadeti ne srečujemo z večjimi težavami, sami pa najbolje vemo, kako težko kam pridemo in kako mučno (in ponižujoče) je, če moraš kakšne stvari urejati kar na ulici.
Da tudi v Ljubljani ni bistveno drugače, nam je v prispevku v Tedniku slovenske televizije sredi minulega poletja nazorno prikazal novinar Črt Kanoni. Ta se je na vozičku in v spremstvu resno prizade- tega prijatelja na vozičku podal na pot od(za prizadetega nedostopne) Mestne hiše po ljubljanskih ulicah.Ob tem je sle herni gledalec videl, kakšne težave lah- ko povzroči neupoštevanje samo enega od pravil,ki urejajo medčloveške odnose - nepravilno parkiranje avtomobila ...
Iz sveta tehnološkega napredka je dne vnik Republika 22.8.1994 priobčil članek 'Kako pasti in vstati s celim kolkom'.Po- sledice padca starejše osebe so lahko zelo hude; pogosto pride do zapletenih zlomov kolkov. Vendar pa kaže, da re- šitev ni daleč. Ameriška raziskovalca z Državne univerze v Pensilvaniji sta izde lala prijaznejšo in mehkejšo talno oblo- go, ki je dovolj trdna, da lahko po njej normalno hodimo, a se splošči, če pa- demo in ob tem bistveno ublaži padec.
Žal pa je ta nova talna obloga še za bo gate Američane tako draga, da jo bodo trenutno lahko položili le na nekaterih oddelkih v izbranih domovih za starejše občane.
Upajmo pa,da bo tudi tukaj čas prinesel svoje, da bo ta novotarija postala do- stopna tudi za nas.

Izboljšani invalidski vozički

V petek 19. avgusta so v Mojstrani pod pisali pogodbo za izdelavo invalidskih vozičkov z 'novim pogonom'. Izumitelj Vladimir Markovič je pred dvema letoma za izum na bruseljskem sejmu izumov EUREKA dobil najvišjo nagrado. Pogod- bo je podpisalo več podjetij, med njimi tudi invalidski podjetji Birografika BORI Ljubljana, Dom (za socialno medicinsko rehabilitacijo mišično obolelih), Dva to- pola Izola ter Društvo mišično obolelih Slovenije. Pridružil pa se jim bo še Unior Zreče, ki bo izdeloval dele za pogonske mehanizme.
Novo podjetje se imenuje HANDMASTER njegov direktor g.Markovič pa pravi, da imajo že sedaj 70.000 naročil iz tujine. Prve vozičke bodo izdelali že oktobra. Od izvoza,kjer bodo tudi cenovno zani- mivi, pričakujejo tudi ugodne finančne učinke ter delo in kruh za mnoge naše ljudi.
Markovičev patent je tehnična komisija Eureke ocenila na 260 milijonov mark. Pravi, da bi mu to v tujini omogočilo jamstvo države in s tem najem posojila za začetek proizvodnje. Tega pri nas, kljub temu, da imajo tudi že precej na- ročil, ni dobil. Ker patenta tudi ni želel prodati, so se v 'njegovi' firmi odločili poiskati denar(oziroma partnerje) sami- rezultat je novonastalo podjetje Hand- master.
Na Eureki so o 'Markovičevem' pogonu govorili kot o revolucionarnem odkritju za ljudi,priklenjene na invalidske vozičke Pogonski mehanizem, imenovan hand- master, namreč nima mehanskih mrtvih točk in ne povzroča sinusoidnih izgub, značilnih za znane vzvodne pogone. Aktivni pogon posameznega kolesa pa poteka v vozni smeri tako ob potiskanju kot tudi ob vleki ročice.Novi izdelki tako omogočajo invalidu najmanj od 1,6 do skoraj šestkrat boljše izkoristke. Ob navpičnem zasuku pogonske ročice je mogoče tudi vzvratno obračati kolo. V mehanizem dodan menjalnik (tega na Eureki še ni bilo mogoče videti)pa omo- goča invalidu lahkotno gibanje tudi po bolj strmem terenu, ki z drugimi vozički sploh ni dostopen, omogoča pa tudi lažje gibanje na večjih razdaljah in tudi zelo slabem cestišču. Njihovi vozički bodo primerni tako za sobno vožnjo kot za vožnjo zunaj.Namenjeni so invalidom ki ne morejo hoditi, imajo pa ohranjeno vsaj dvajset odstotno funkcionalno de- lovanje rok. Ta novi pogon bo mogoče namestiti tudi na dosedanje klasične invalidske vozičke.
V Handmastru načrtujejo tudi izdelavo zelo lahkih zložljivih vozičkov, voziček - stojko in pa terenski invalidski voziček za izjemne strmine in izjemno slaba vo- zišča.
V razvitem svetu izdelajo letno približno 850.000 invalidskih vozičkov, ocene za nerazviti svet pa se gibljejo med 250 in 450 tisoč vozičkov letno. Razmere v tej panogi so sorazmerno ugodne, saj v državah nekdanje SZ, Kitajski in Afriki primanjkuje invalidskih vozičkov, potre- be po njih pa bodo še nekaj časa nara- ščale tudi v razvitih državah.

Delo 18.8.1994

Začel delovati Urad za invalide

1. septembra je začel delovati vladni Urad za invalide. Za začetek so se v Uradu lotili preučevanja zakonodaje, ki je v pripravi in se dotika problematike invalidov.Kot prvi je bil dan na mizo os- nutek novega carinskega zakona, h ka- teremu so bili tudi dani ustrezni predlogi za izboljšavo,smo izvedeli od odgovornih

84 let Matere Terezije

Mati Terezija je 26. avgusta praznovala 84.rojstni dan.Kot so poročali mediji po celem svetu, so v Kalkuto, kjer živi in dela,prispela voščila in darila (za revne) s celega sveta.Ko so jo prosili,naj zbra- nim ljudem kaj pove,se je nasmehnila in prosto dejala: "Vesela sem, da sem še vedno sposobna opravljati svoje delo."

Rastislav

DESIDERATA

(Besedilo iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi Sv. Pavla v Baltimoru)

Spokorjen hódi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru,ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi.Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim,tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen ali ohol,kajti ve- dno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih del, veseli se svojih načrtov.
Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spreme nljivih časih.Pri poslih bodi pazljiv,kajti svet je poln prevar. Zato nikakor ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj.
Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikoli ne igraj lju- bezni.Pa tudi ne preziraj je,čeprav si razo- čaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava.Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odla- gaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, ki te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost sam sebe z izmišljoti- nami.Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj pravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja s,nič manj,kot so to drevesa in zvezde.Pravico imaš biti tu.In,če to veš ali ne-vse v vesolju poteka natančno tako kot je prav.Bodi torej v miru z Bogom,vse- eno,kako si ga predstavljaš.In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja,ohrani mir v duši. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet čudovit.
Bodi pozoren. Bodi srečen.

TOČA

Pri večerni maši sem mimogrede omenil, da bi bilo dobro, ko bi večkrat "oprali" tudi svoje duše. Nič posebnega, tudi o tem je vsaj včasih treba govoriti.Po maši me pred cerkvijo počaka skupina naših Kraševk in komentira: "Gospod, me že peremo svoje duše, upamo,da tudi v svojo.Samo poglej- te svoj avto, ta ni videl vode že celo več- nost; vidi se, kje živite in s tako umazanijo delate sramoto celemu Krasu!" Pobrišem jo domov, da ne bi še kaj slišal, in si svoje mislim. Imam izredno srečo.
Kadarkoli operem avto, je gotovo v naj- krajšem času zopet dež in je tako spet po kraško umazan. Tako sem ga začel čistiti neki večer in ga tudi dokončal.Že proti ko- ncu me zmoti velik veter, kmalu za tem pa začne padati toča,in to brez dežja. Velike, redke krogle donijo po strehi in v stiski si mislim, kako mora biti v sosednji župniji, ko je bil prav tedaj pogreb. Toča pada nekaj minut,začel sem moliti in,hvala Bogu,kmalu je nevihta šla naprej... Ko sem tako začu- deno gledal in strmel,obenem pa molil, sem zaslišal z nekega balkona na vasi vpitje: "Otroci,pridite sem! Poglejte: kako je lepo! Kako pada toča! Kako se čudovito razbija in kako cefra listje..." Tega navdušenega vpitja je bilo veliko.Končno me je le zgrabi- lo in sem si mislil:"Mlada mama je iz stano- vanja vabila otroke, naj gledajo to 'lepoto hude ure'!"
Kako je mogoče, da kdo uživa v nesreči? In toča je nesreča! Velikanska nesreča! Je to mogoče znak osebne nezrelosti ali pa omejenosti? Ali pa brezbrižnosti, ker nas nič ne briga,saj vemo,da jutri lahko kupimo kar potrebujemo. Nič nas ne zanima, samo da smo siti! Če to počenja mati,ki je v dru žini "stvarnik in srce", potem res ne vem, kaj lahko ta mati da otroku? Že dolgo časa nisem bil v takšni stiski sam s svojim Bo- gom kot ta večer.Ne samo zaradi plehkosti te matere, pač pa tudi zaradi otroka, ki bo v življenje odnesel to velikansko praznino..

Ambrož Kodelja

BITI ŽIV UD V ŽUPNIJSKI SKUPNOSTI

Čas,ki smo ga začeli z novim šol skim letom, je za marsikaterega nekaj posebnega. Ko smo želeli iz lastnega življenja nekaj iztrži- ti, smo ugotovili, da ne moremo sami nič ali zelo malo storiti.Vsa učenost, pobrana iz najimenitnejših znans- tvenih del, nam postane lahko le v breme, če tega ne bomo znali ali hoteli vnovčiti.
V župnijski skupnosti obstajam, če v njej intenzivno sodelujem, se zanjo darujem ali žrtvujem.Obstajajo najrazličnejše možnosti ko skušam živeti po duhu postave, name- sto da bi se držal cerkvenih predpisov ali črk postave.

Lažje je dati otroka krstiti, ga poslati k pr- vemu obhajilu, birmi, se cerkveno poročiti, pokopati, biti pri nedeljski maši, na zunaj praznovati vse praznike... kakor pa resno jemati svojo vero, izpostavljati se zaradi vere, vključevati se v kako skupino, kjer bi svojo vero tudi preverjal,jo živel.Ne upamo se prepustiti Svetemu Duhu, da bi nas ta zgrabil in vrgel v drugačno sfero.
Bojimo se,da bi morali biti zaradi vere dru- gačni, morda manj potrošniški, bolj delavni in vestni pri delu od povprečnega delavca, bolj humani in socialni kot delavci v huma- nih poklicih, bolj duhovni in molitveni kot domači župnik.. Biti živi ud na Kristusovem telesu - Cerkvi.
Ne gre za vprašanje simpatiziranja z žup- nikom, škofom, teologom, gibanjem; pač pa za to, da človek v sebi začuti in doživi vcepitev na Kristusovo trto, da začne v sebi zbirati življenjski sok, da počasi dozori v popek,zbere pogum,da se duhovno odpre in zacveti, neguje rast novega življenja v sebi, kljubuje viharjem, rojeva sadove...
Ta duhovni porod gotovo človeka prečisti vsake nadutosti, krivoverstva, lažnega pre roštva. Seveda,to je odvisno tudi od tega, kako se človek zna prepustiti notranjemu glasu, če najde pot skozi bolečine prečiš- čevanja, dilem, dvomov, teme...
Ko se prebiješ skozi ta porod, ti ne bo te- žko odgovoriti na vprašanja v zvezi z iz- polnjevanjem črk postave, ker naenkrat jemlješ od njih to, kar je božjega.
Ko nas zajame duh evangelija, začenjamo ljubiti Kristusa,Cerkev,začnemo hoditi mimo slabega, oprijemamo se dobrega in najde- mo možnost uresničevanja svoje duhovne poklicanosti v Cerkvi.Vsak laični sodelavec v župniji se mora prebiti v to pozitivno stanje,sicer se ne bo mogel dolgo obdržati v kakšni dejavnosti, še manj razviti svoje karizme. Zato pa bo taval od fanatizma do kritikarstva ali bo začutil celo odpor do prejšnjega ljubiteljskega dela. Taka pot pa je jalova.
Predvsem pa je pomembno,da naredim vse kar je v moji moči, in to zaradi evangelija, katerega mi je oznanil Kristus.

Slavko Kalan

VEDNO SE VRAČAM K NARAVI

Prijateljstvo bolnikov in invalidov prireja vsaki dve leti razstavo ročnih del svojih članov.Tako je bila letos že enajstič. Nekateri razstavljavci se udeležijo samo te razstave medtem ko jih je nekaj med njimi, ki so sodelovali že marsikje. Eden takih je tudi Vojko Gašperut, Vanganelska 61c, 66000 Koper. Menili smo, da bo njegova predsta- vitev koristna za marsikoga iz PBI oz. za mnoge naše bralce.Tako smo se dogovorili za pogovor in Vojko je bil pripravljen spre- govoriti o svojem življenju in delu.

Rekel si,da nisi od tukaj. Kje si se rodil, kje si živel?
Rodil sem se v vasi Sedlo v Breginjskem kotu. Tam sem preživel lep del svoje mla- dosti. Potem pa smo se leta 1960 preselili v Koper in tukaj sem še danes.

Iz vasi si prišel v mesto.Kako se mest- no življenje razlikuje od vaškega?
V mestu je precej drugače kot na vasi. Tu ni takšnega stika z naravo, kot sem ga bil vajen na vasi.

Si bil torej rad v naravi? Kako si pove- zan z njo?
V naravi sem vedno užival. Opazoval sem vse od mravlje in polža naprej.Zame je po- membno, da vidiš to drobno mravljo, kako dela, in ob tem ugotoviš, da je to zanimiva živalca. Od nje se lahko veliko naučiš, če- prav kdo misli, da je to nepomembno bitje.

Se še vedno vračaš k naravi?
Vedno se vračam k naravi, kajti kamorkoli pogledaš, ugotoviš, da iz nje izhajaš in se vanjo vračaš. Spoznavaš, da je tam tisto bistvo, ki ga je treba iskati. Če se še tako trudimo, da bi se rešili teh spon narave, nam ne uspe. Vedno znova se tja vračamo saj je potrebno jesti, se pokriti z odejo, ki je produkt narave...

Kdaj si se poškodoval, kakšen je bil vzrok poškodbe?
Leta 1967 sem skočil v vodo, pa sem si poškodoval hrbtenico.

Kakšna prelomnica je bila ta poškodba zate?
To je bila pomembna prelomnica. Ko sem skočil v vodo, je z mano vred padlo vse v vodo. To so bili vsi načrti, ki sem jih želel izpeljati,vse želje in vsa hotenja - v tistem trenutku je bilo vse uničeno. Začeti je bilo treba vse znova, skratka,vse je bilo težje. Počasi sem iskal prave idole v opazovanju tiste drobne mravlje. Šel sem k tistim vre- dnotam, ki se imenujejo prijateljstvo - k vrednotam, za katerimi je Bog.

Kdo ti je po nesreči pomagal iskati pra- vi smisel življenja?
Že pred nesrečo sem bil povezan z "očetom Bojanom" -duhovnikom in mnogimi mladimi. Oče Bojan je bil nekakšen magnet za mla- dino. Radi smo se zbirali okrog njega, saj nam je dal mnogo duhovnega bogastva.Ob njem sem doživljal drugačen svet, kot ga imajo mnogi mladi, ki se zatekajo k drogam ali alkoholu.
Stiki med nami so ostali tudi po nesreči in to mi je veliko pomenilo. Oče Bojan mi je bil v veliko oporo, pa ne le on, pač pa vsi prijatelji.

Kaj si doživljal, spoznaval, odkrival, ko si bil na vozičku?
Videl sem, da ni pomembno, kakšen si, če- prav je bilo na začetku to težko sprejeti. Rekel sem si: Če je to božji načrt, potem mora tako biti. Sprejel sem z upanjem, da bo Bog ob meni in mi bo tudi pomagal, da bom to zmogel.

Kdaj so v tebi prenehali notranji boji zaradi poškodbe?
Tisti trenutek,ko sem spoznal v tem skoku božjo voljo, sem svoje novo stanje tudi sprejel.

Omenil si, da se prijateljske vezi z ne- srečo niso pretrgale. Potem si imel go- tovo tudi dovolj obiskov.
Ko sem bil v bolnici, sem imel vedno veliko obiskov - celo do 67 v enem dnevu. Mladi iz župnije so prihajali tudi na dom. Tako se je za eno novo leto napotila precejšnja druščina proti mojemu domu. Polnoč so dočakali kar na ulici,si voščili in nadaljevali pot do mene.

Ti je morda vsa ta mlada druščina po- magala,da voziček ni bil tvoje "breme"?
Bil sem del te mladine,ki se je zbirala okrog očeta Bojana in ti mladi so pogosto priha- jali k meni.Zato ni bilo časa misliti na to,da sem invalid, da me kaj boli. Poleg te verne mladine pa sem imel še drugo skupino mla- dih, ki ni bila povezana s Cerkvijo. Tudi z njimi sem ohranjal stike.
Zato pravim,da smo kot mravljice -vsak je prispeval svoj košček v mozaik medseboj- ne povezanosti.

Dejal si,da so ob skoku v vodo tja padli tudi vsi tvoji načrti. Kakšne načrte si imel pred tem?
Izhajam iz družine,ki je imela doma gostilno Zato ni čudno, da sem imel željo postati natakar,iti na ladjo. Potem so ti načrti po- tonili v vodi.

Kaj se ti zdi pomebno za nekoga, ki pride na voziček?
V začetku vsak išče neke variante, ki jih sicer ni. Medicina nam za zdaj še ni ponu- dila nič takega, da bi se po taki poškodbi lahko izognil vozičku.Prav pred časom sem slišal, da je šla neka gospa v Rusijo iskat pomoč. Zvedela je namreč,da moraš veliko trenirati in potem shodiš. Hvala Bogu, če bo to komu res uspelo. Kot vem, se doslej to še ni zgodilo. Tudi sam sem sprva mislil, da morda obstaja nek čudež,da bom shodil Normalno je, da človek, ki je hodil, o tem po nesreči razmišlja.
Mnogokrat mislijo ljudje, da jim je vse vze- to, če ne morejo hoditi. Ampak to nikakor ni res. Potem, ko to novo stanje sprejmeš, spoznaš, da si lahko zelo koristen tudi v invalidskem vozičku.
Nikakor pa si človek na vozičku ne sme do povedovati, da je v breme sebi in drugim. Res tak človek potrebuje določeno pomoč, a to ni breme. Mnogim, ki delajo z invalidi, jim pomagajo, je v veliko zadovoljstvo, če lahko storijo dobro delo.

Na vozičku marsikdo odkrije tiste ta- lente, ki jih je prej zakopaval. Kako je bilo v tem smislu pri tebi?
Meni je zelo živo v spominu tisti del Svete- ga pisma, ki govori o talentih. Sprva sem mislil podobno kot drugi: da ti potem, ko si prišel na voziček, ostane le en sam talent. Nevarno je, če ta "edini" talent zakoplješ. Tako sem se vračal k prvinam - k Svetemu pismu in tam iskal odgovore na svojo ne- moč. V veliki meri sem se začel posvečati slikarstvu.

Kako si ta svoj talent razvijal?
Notranja spodbuda je prišla od soseda, ki je malo slikal. Spoznaval sem, da lahko to delam tudi jaz. Pomembno je, ko spoznaš, da si lahko koristen.Nekaj osnovnega zna- nja mi je dala šola, več pa potem pridobiš ob delu. Biti moraš čimbolj dejaven. Danes dajem več poudarka barvi.Marsikdo mi pra- vi, kako lahko v takem stanju,kot sem, sli- kam tako svetle motive.Odgovarjam jim,da ni nujno, da si črnogled, če si na vozičku.

Poznamo te po motivih iz narave. Na tvojih izdelkih je mnogo cvetja, pa ne le na slikah na platnu, ampak tudi na tkaninah. Kaj te je spodbudilo k tovrst- nemu slikanju?
Začelo se je bolj za šalo, pa se je zadeva kar precej razširila. Povedati moram, da mi je bolj pri srcu slikanje na platnu kot na razne tkanine, kajti tukaj je delo preveč enolično. Motivi se preveč ponavljajo,tega pa nimam posebno rad.

Slikarstvo ti vzame dosti časa. Koliko časa na primer delaš eno sliko?
To je zelo dobro vprašanje. Čas dela je zelo različen. Odvisno je, kako se je v tebi porodila ideja. Če je dobra, dodelana, že doživeta in se je v tebi "grela" in dodelo- vala leta in leta,potem sliko hitreje narediš Kadar pa vsega tega ni, se "loviš" in delaš dolgo časa ter sliko tako "utrdiš" in taka navadno ni dobra. Sliko lahko torej delaš štiri ure ali pa štirideset ur oziroma je nikoli ne dokončaš.
Sam nimam posebnega določila,koliko časa lahko posvetim sliki. Če na njej čez čas opazim napako, jo vsekakor popravim. Saj več ko delamo, več je tudi napak.

Če se od slikarstva povrnemo še malo k tvojim domačim, ki so se srečali z vozičkom. Kako sta starša to sprejela?
Če odgovorim na kratko, potem bom dejal, da je bilo zanju težje kot zame. Sem nam- reč malo bolj uporniški človek in morda mi je bilo tudi zato lažje. Če se ustavim malo več pri materi, moram povedati, da bi dala tudi svoje noge, samo da bi jaz hodil.
Ravnala je, kot bi ravnala večina mater. Ona je kasneje začela hoditi med invalide, spoznavala je njihovo življenje, postajala mi je v vedno večjo oporo in to mi je tudi še danes. Spoznala je življenje in delo in- validov bolj od blizu. Sedaj je v oporo tudi drugim invalidom.Zato ni več le moja mati, ampak naša. Je takšna mati, da si boljše ne moreš predstavljati.

Kljub vsem težavam se nisi ustavil, temveč šel naprej. To je gotovo zaradi tvoje velike volje.
Videl sem,da se življenje zame ne konča na mojem hišnem pragu, ampak je treba priti do drugega praga, do drugih ljudi. Odpreti je treba srca ljudem in potem ni več pro- blema zaradi vozička. Mnogokrat sem ob vsem tem pomislil na to,da je prišel Kristus na svet tudi zame.

Kaj te poleg slikarstva še zaposljuje?
Pred leti,ko so se ustanavljale stranke,sem bil kot krščanski demokrat celo na kandi- datni listi. To je bila dejavnost,ki je trajala pet let. Dolga leta sem bil aktiven v Zvezi paraplegikov. Hodil sem na vse sestanke poleti in pozimi.Udeleževal sem se tudi te- kmovanj in podobno. Kadar sem za pot do Ljubljane koga potreboval, ni bil nikoli pro- blem, saj sem imel dovolj prijateljev... Imel sem tako narejeno,da so potem spraševali kdaj bomo spet šli. Moje mnenje je, da je vedno lažje, če imaš več ljudi, na katere se lahko obrneš.
V zadnjem času pa se nekoliko več posve- čam družini in pa gradnji hiše. Popolnoma sem prevzet, ko se ustavim ob naši mali Katarini in se mi tako ljubko nasmeji. Dolgo smo jo čakali, zato nam je še bolj pri srcu.

Omenil si hišo. Kakšen prostor si izbral zanjo, glede na to, da ljubiš naravo?
Hiša stoji na ravnem. Je sicer na koncu manjše vasi - malo bolj zase. Glavno pa je, da bom spet v stiku z naravo. Do hiše in od nje bom lahko prišel z vozičkom brez tuje pomoči. In kar je zame tudi nadvse pomembno, je to, da bom imel precej večji atelje kot tukaj.

Imaš torej še veliko načrtov glede sli- kanja?
Menim, da je danes veliko invalidov, ki zelo malo delajo. Sam si želim, da bi lahko še veliko delal. Voziček ni ovira.Komur je slika všeč,mu je - ne glede na to,kakšen človek jo je izdelal.

Zdravi včasih svoje moči trošimo tam, kjer ni nujno potrebno. Si tudi ti podo- bnega mnenja?
Mene so jezuiti hoteli nesti na Triglav, pa sem jim rekel, naj raje naredijo kakšno bolj plemenito delo. Predlagal sem jim, naj na primer odidejo k nekemu gorskemu kmetu in mu pokosijo travnik. Kmet bi bil tega za- gotovo zelo vesel.
Dejstvo je,da sem na vozičku,vendar zato ne bom mučil svoje okolice.
Se pa pri zdravih pogosto borim, naj po- skrbijo, da bodo imeli objekti 'rampe', t.j. klančine. Tako ne bo treba invalidom stati pred stopnicami in čakati na primernega človeka, ki jih bo pomagal prebroditi.

PBI vsaki dve leti pripravi razstavo ročnih del. Vemo, da se je udeležuješ. Kaj meniš o številu izdelkov?
Zame ni dovolj, da pride na razstavo le en komplet, ampak mora biti zadaj še pol ka- miona drugega materiala. Poudaril sem že, da so invalidi danes premalo delavni. Poleg tega pa se tudi premalo zavedajo, kako pomembni so za družbo.
So ljudje, ki preprosto govorijo, da ne mo- rejo.Tega se sam izogibam.Naj to pojasnim ob primeru stopnic. Kadar se znajde pred njimi invalid, obstajajo tri možnosti: lahko se tam zjoče, lahko se obrne in gre stran, ali pa prosi koga,da mu pomaga preko njih.

Poleg naših razstav si prisoten tudi drugod. Imel si že več samostojnih raz stav. Kje vse si že bil s svojimi izdelki?
Teh razstav je bilo že kar nekaj. Med dru- gim sem razstavljal v Kopru, Ljubljani, Medvodah, v Gorici, Mokronogu, Tolminu, Portorožu, Mozirju, Izoli, Rovinju, Mariboru, Trstu, na Poljskem in še kje. To so v glav- nem kraji,kjer sem imel samostojne razsta- ve; v nekaterih krajih tudi celo večkrat.

Kako dolgo že poznaš Prijateljstvo?
To je pa že kar dolgo, natančno res ne vem. Nekajkrat sem bil na srečanju. Zdravi naredite ogromno za te ljudi, ki se srečanj udeležujejo. Gotovo so med njimi tudi taki, ki jim je to srečanje kot dež po dolgotrajni suši.

Bi za konec našega pogovora dodal še kaj o listu Prijatelj?
Ta časopis je kot luč, ki sveti. In danes je ta luč zelo potrebna.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na papir se vsega sploh ne da tako originalno prene sti, kot to pove Vojko. Veliko povedo tudi njegova dela. Nenazadnje pa nam je lahko v spodbudo njegovo kritično gledanje na življenje. V imenu bralcev želiva Vojku še mnogo ustvarjalnosti.

Kramljali sva s. Edith in Mili

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

11. razstava ročnih del bolnikov in invalidov

GLEJTE, ŽIVIMO IN USTVARJAMO Z LJUBEZNIJO

Teološka fakulteta v Ljubljani, 3.-11. september 1994

Razstava ročnih del bolnikov in invalidov praznuje svojo 20. obletnico prve postavi- tve, ki je bila v stolnem župnišču na Dolni- čarjevi v Ljubljani.
Letošnje vodilo naših izdelkov:Glejte,živimo in ustvarjamo z ljubeznijo, v letu družine želi še posebej opozoriti,da so tudi v naših družinah različno prizadeti ljudje,ki radi živi jo in se po svojih močeh trudijo biti dejav- ni člani družine, Cerkve in družbe. Invalida prevečkrat gledamo le na zunaj, pozablja- mo pa na njegovo notranjo duhovno moč in sposobnosti. To je tisti zaklad volje, poguma, premagovanja težav, vztrajnosti, zaupanja in molitve, ki ga razdajamo ne le sebi enakim,ampak tudi zdravim.Ko jim na- še ustvarjanje predstavi drobec nedoum- ljivega sveta,jih hkrati uči živeti podarjeno življenje in deli pogum, da jih ob srečanju z nami ne bi več pretresla naša zunanja nemoč, ampak naša notranja moč, volja in ljubezen!
Božja ljubezen,duhovna in gmotna podpora vseh naših prijateljev in dobrotnikov, izvir- nost in pogum vseh razstavljalcev ter zav zeta pripravljenost vseh naših sodelavcev ki so razstavo pripravili in oblikovali,so pri- pomogli k lepemu trenutku našega življenja k odprtju razstave in ustvarjanja,ki je kljub svoji drugačnosti vredno božjega blago- slova in človeške pozornosti.
Na razstavi se je s svojimi izdelki predsta- vilo 130 razstavljalcev.Slovesno jo je odprl gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar. V poz- dravnem nagovoru se je gospod nadškof, naš velik in plemenit prijatelj, zahvalil za povabilo, izrazil veselje in navdušenje nad razstavo, saj je sad vztrajnosti, volje, us- tvarjalnosti in ljubezni bolnikov, invalidov ter njihovih prijateljev.
Razstava je mnogim pomoč,da laže najde- jo smisel svojemu življenju, hkrati pa tudi priložnost za nova poznanstva in trdnejšo medsebojno povezanost.

Kati in Alenka

• Nadškof dr. Alojzij Šuštar je odprl 11. razstavo.
• Vojko Gašperut: Znamenje v Beli krajini.
• V letu družine so se nam na dvorišču Teološke fakultete z glasbenim programom med drugimi družinami predstavili tudi Seč- nikovi iz Stožic.
• Tudi v malenkostih je treba hoditi po po- ti ljubezni in biti vztrajen kot pajek, kadar plete mrežo.
• Kako lepo je biti pogumen, nam v svojih domiselnih izdelkih govorijo otroci s cere- bralno paralizo iz Zavoda Janka Premrla - Vojka v Vipavi. Pogumna je tudi Angela, ki slika in plete z nogami.
• Veseli smo čudovite prepletenosti,bogate vsebine in prisrčnosti.
• Ti izdelki so najlepši odgovor na Božje povabilo, da ljubimo.
• Takole pozorno so obiskovalci prisluhnili razlagi.
• Takole smo uprizorili,od kod smo doma...
• Pletenine-delo slepih, njihovo življenje je temno, a med zanke vpletajo svetlobo, ki se odbija od Boga.
• To so izdelki z Božjim navdihom v ozadju saj je On položil v ustvarjalce hrepenenje po izpolnitvi, rasti in napredovanju.
• Življenje je lahko polno kljub mnogim ne- izpolnjenim željam, nam govori mozaik teh izdelkov.
• Dela, ki jim je On, ki daje rast, dal tudi dozoreti.
• Izdelki so očem govorili sami,živa beseda je segla v srce.

ŠELE V ODNOSIH ZORIMO

Vrsto let že traja vez med italijanskimi pri- jatelji in PBI Slovenije. Obnavljamo jo še posebej vsako leto v Lignanu. V okolju, ki ga je zaznamovalo lepo vreme, dober zrak, topla voda in dobra hrana, se nas je letos zbralo okrog sedemdeset invalidov in bolni kov s spremljevalci. V 14-dnevnih počitni- cah smo se učili živeti v skupnosti.Sklenila so se mnoga nova prijateljstva in utrdila stara.Predvsem pa je bilo dosti makaronov narejenih zelo različno in to z veliko okusa. Da je to res, nam je pokazala izboklina na trebuhu.
Težko smo že pričakovali dan, še posebno tisti, ki smo se letovanja udeležili prvič, da nas avtobus popelje na letovanje.To leto- vanje je bilo za marsikaterega uganka, saj tako prizadeti kot tudi 'novopečeni' sprem- ljevalci nismo poznali življenja v taki skup- nosti.Že v Štepanji vasi in kasneje v avto- busu smo se začeli sramežljivo spoznavati s tistimi, ki se s prejšnjih srečanj še nismo poznali. In kar nekako samo po sebi je to boječe spoznavanje preraslo v prijateljstvo ko smo prišli v Lignano. Tu so v prvih dneh odpadli vsi začetni predsodki. Kar začuda hitro smo si bili vsi prijatelji.
S kitaro v roki in pesmijo ob večerih smo si pripravili naše bivanje prijetnejše. Tudi sv. maša je marsikomu pomenila veliko, pred- vsem tistim, ki se je doma ne morejo ude- leževati. Poseben čar sv. maše je bil ta, da je bila na prostem ob spremljavi kitar in našega petja.Vsi prijatelji,tako Italijani kot Slovenci, ki so nas v tamkajšnjem bivali- šču obiskali, pa so vnesli med nas še nekaj posebnega - občutek, da nismo sami. Še posebno pa nas je razveselil s svojim obi- skom g. nadškof dr. Alojzij Šuštar.

V petek, 29.7.1994, je prišel težko priča- kovan dan, ko nas je obiskal g. nadškof A. Šuštar.
V imenu vseh ga je pozdravila Kati, mu zaželela prisrčno dobrodošlico v zahvalo Bogu za prijateljstvo, ki nas povezuje in za skrbno očetovsko naklonjenost do nas,pri- zadetih. Rekla je, naj bi bila ta povezanost zgled in spodbuda tudi drugim delavcem v vinogradu Cerkve na Slovenskem, saj jo doslej še niso začutili.
G. nadškof je prišel med nas ravno na god sv.Marte, zavetnice vseh tistih,ki strežejo drugim. Zato se je v svoji pridigi med sv. mašo najprej zahvalil vsem tistim, ki v Li- gnanu strežejo, tistim, ki so nam omogočili priti sem in doživljati vsaj nekaj dni v tem čudovitem okolju medsebojno prijateljstvo.
G. nadškof se je z nami še zadržal pri sku- pnem kosilu, potem pa se je vrnil v Slove- nijo, kjer so ga že čakale druge dolžnosti. Veseli smo bili, da si je vzel čas in prišel med nas, zato smo ga ob slovesu pozdra- vili s ploskanjem.
Minilo je v Lignanu še eno prijetno dopol- dne, tokrat z g. nadškofom. Naj Gospod blagoslavlja njegovo poslanstvo.

Oton

Želimo si,ne predvsem sonca, morja, dobre hrane, ampak tudi prijateljev. Letošnje le- tovanje je bilo zato tako lepo, ker smo bili tam vsi kot bratje in še več-dobri prijatelji Občutek, da imaš ob sebi človeka,ki te ra- zume in ti stoji ob strani, te prisili, da hote ali nehote začneš razmišljati, zakaj se lju- dje po svetu vojskujejo in na razne načine škodujejo, ko pa je tako lepo razumeti se med seboj in biti drug drugemu v vsakem trenutku na razpolago.
Občutek, da si sam na svetu, je vsakemu človeku neprijeten. Zato vse bolj razvese- ljuje spoznanje, da je še veliko dobrih ljudi pripravljenih odpreti roke in jih ponuditi ti- stim, ki ne zmorejo in ne morejo najosnov- nejših opravil. Pri tem tudi tisti, ki daje, ne ostane brez zadovojstva. To je včasih več vredno kot delo, ki ga je opravil.

Nad obličjem noči

(Spremljevalčevo razmišljanje)

Kaj zapisati po prvem doživetju Lignana? Morda izraziti osuplost nad tem, s kakšno grozljivo hladnostjo si bolečina širi paleto svojih najkrutejših izrazov; za spremembo kar brez krink - kar z brezsramnimi zamahi po telesu trpinči duha ... Ne, osuplosti ne označuje obilica besed.
Ob srečanju s prijatelji v Lignanu sem raz- mišljal,česa jih bolezen ali invalidnost oropa Človeka,ki mu telo odpoveduje pokorščino, lahko primerjamo suhi strugi,ki ji nismo več hvaležni za to, kar nam je prej dajala? Ni- kakor ne.Niti telo ne postane suha struga, kaj šele človek v vseh svojih razsežnostih. Le objestna kretnja z zdravjem obdarova- nih ljudi nas lahko napelje na tako pritlehno misel.

Pa je vendar telo eden bistvenih elementov ki sestavlja človeka. Osip njegovih funkcij ne more biti brez posledic za celoto. Poraz buta v zavest ali vsaj v slutnjo...
Toda tu nas čaka pesnik F. Prešeren s svojim junakom Črtomirom, ki zmaguje kot poraženec. Te lekcije - da se naslonim na razmišljanje dr.Andreja Capudra na Prešer- novi proslavi 1991-še danes ne razumemo. Tudi bolniku ali invalidu Bogomila v podobi zdravega telesa ni dana, zato je kot Črto- mir s čistejšim likom v srcu poklican k viš- jemu spoznanju. Torej: "Ne gre za to, da se sprijazniš s porazom, pač pa ga prekuješ v zmago višjih razsežnosti!"In to so zmage ki jih ljudje - v svoji posestniški narav- nanosti brez čuta za vrednost podarjene Bogomile - moremo gledati le navzgor. Le kaj bi lahko preseglo zmago, ki je vpeta v koordinate večnega:

Ponudil Bogu bom od vseh plodov,
ki hranim še za dolge jih noči.
Nasiti drugega naj dar njegov.

Lenart Rihar

Umetnost prilagajanja drug drugemu je vrli- na,ki so jo zmožni le ljudje z visoko duhov- no kulturo.In te je bilo med nami v Lignanu obilo. Povezala nas je v skupnost, ki si jo tako želimo po vsem svetu.Še posebno pri haja do izraza ta vrlina med nami, telesno prizadetimi, in ljudmi, ki jim je bila narava bolj naklonjena, da so 'ne po lastni krivdi' ostali zdravi. Zdravje deliti z drugim pa je druga vrlina, ki ti da spoznati človeka glo- bje in se z njim zbližati v mislih in dejanjih. Prav vsi,brez izjeme,ki so se udeležili tega letovanja, so prispevali, da smo se zbližali do najvišje možne mere in da so naša srca iz Lignana prišla polna radosti in veselja.
Posebna zahvala gre prijateljem iz Italije na čelu z diakonom Robertom in seveda s. Mihelangeli z njenimi sodelavci za prijetne urice ob morju. To doživetje, ki bo marsi- kateremu ostalo z zlatimi črkami zapisano v njegovem življenju.

zbral in uredil Benjamin Žnidaršič

MOJE UPANJE JE BOG

Lahovče, sobota, 16. julij 1994

Smo v mednarodnem letu družine. Odgo- vornost vseh, ki so odkrili smisel v spošto- vanju in razumevanju bližnjega ter sprejeli poslanstvo življenja v družini, je velika. S svojim življenjem, zgledom in pričevanjem se morajo vsak dan znova potrjevati pred vsemi,ki živijo v nerazumevanju,sebičnosti, poniževanju sočloveka, duhovni obuboža- nosti.Pa to ni le potrjevanje človeških kre- posti in sposobnosti, ampak je tudi prizna- nje božje ljubezni med nami in znamenje hvaležnosti Darovalcu življenja.
Morda bo kdo pomislil, da so pričevalci ži- vljenja le ljudje,ki so srečni in zadovoljni, polni zdravja in sposobnosti, brez dvomov, skrbi in trpljenja. Pa ni tako.
Na slovenski zemlji še živijo družine in po- samezniki,ki se zavedajo vrednosti človeš- kega življenja, tudi tistega najbolj nebog- ljenega in šibkega ter se trudijo v vsakem bitju ohraniti spoštovanje in dostojanstvo človeka. Prizadevajo si, da bi se v ubogem in nemočnem zbudilo veselje do življenja. Kajti, ko človek vzljubi svoje življenje, dobi moč, pogum in voljo, da razklene meje svojega duha, preseže omejenost telesnih sposobnosti in začuti potrebo po poveza- nosti z drugimi.
Take in podobne misli se mi utrnejo,ko po- mislim na družino Galjot iz Lahovč,iz katere izhaja naša prijateljica Mari. Kljub vsemu delu in skrbem,ki jih na kmetiji najbrž nikoli ne zmanjka,so nas prijazno povabili in spre jeli v goste. Od lani, ko smo bili prvič na njihovem domu, so bogatejši za eno zlato sonce, za tretjega otroka - deklico, ki so jo poimenovali Elvira.
Na dvorišču pred hišo je bila zbrana že kar precejšnja druščina iz Prijateljstva bolni- kov in invalidov ter drugih vaščanov, ko je s kombijem "pribrzel" novomašnik Marko Marinko.
Tačas, ko smo se mi pozdravljali med se- boj in malo poklepetali, so imele pevke iz Lahovč "generalko", zato so potem zelo lepo spremljale sveto mašo. Zbrani okrog oltarja smo se Bogu zahvaljevali za njego- vo ljubezen, s katero nas je povezal v družino Prijateljstva in za dar mašniškega posvečenja prijatelja Marka.
Sledil je bogat in okusen obed,ki so ga pri- pravile skrbne in pridne gospodinje domače hiše. Pa naj kdo reče,da smo Gorenjci škrti in "oharni". Kar nismo mogli pojesti, smo si pa v vrečke naložili, katere so nam "ta domač" razdelili, da smo potem lahko doma še v "naturalijah" dokazali, kako prijazni ljudje žive v Lahovčah.
Po lepi slovenski krščanski navadi smo se v lavretanskih litanijah spomnili nebeške Matere Marije in se ji priporočili za varstvo materinsko ljubezen in skrb.
Za dobro voljo in prijetno razpoloženje je skupaj s pevkama poskrbel harmonikaš iz vasi. Med sproščenim klepetom pa smo marsikatero slovensko "vižo" skupaj zapeli.
Lep dan se je prevesil v večer, treba si je bilo seči v roke in vzeti slovo od dobrosrč- ne Galjotove družine.
Bog vam povrni za vašo skrb, pozornost in dobroto! Prisrčen pozdrav vsem skupaj.

Alenka O.

ZOPET SREČANJE INVALIDOV V ROJAH

V petek dopoldan, 15. julija 1994, zazvoni telefon. Dvignem slušalko in oglasi se pri- jazen glas: "Tukaj sestra Edith!"
Nisem se takoj spomnil, kdo je. Ko me je vprašala, če smo v nedeljo prosti, da bi šli k Joštovim v Polje pri Šempetru v Savinjski dolini na srečanje bolnikov in invalidov,sem vedel, da je to Marijina sestra iz Ljubljane. Dogovorila sva se, da gremo na srečanje, in smo šli.
Pripeljal se je gospod Jože Zupančič. V kombiju je že imel invalidko Marico Dvorjak Naložili smo še mojo ženo z vozičkom, se- veda tudi mene s citrami ter se odpeljali.
Invalidi s svojimi spremljevalci so že bili zbrani od vsepovsod. Nekateri pa so prišli še za nami, tudi gospod Lipovšek, ki je na vozičku.
Vse je bilo pripravljeno pod kozolcem, kot za svatbo. Kdor ne doživi takega gosto- ljubja, pač ne more verjeti, da so še tako dobri ljudje na svetu.
Kot je povedala Joštova mama, sta doma sami s hčerko.To je sreča,da so vse sestre in bratje sosedje. Tako lepo so sodelovali kot ena družina.
Postregli so nam s kosilom;tudi žejni nismo bili.
Malo po kosilu so prinesli mizo, križ, sveče in vse, kar je treba za sveto mašo. Prej smo se spoznavali tako,da je vsakdo pove dal nekaj o sebi. Nato je gospod Zupančič daroval sveto mašo.
Med mašo smo peli. Na električne orgle je igralo mlado dekle, ki je prišlo, mislim, iz Primorske,tudi na kitaro je brenkala. Potem sem jaz igral na citre, zraven pa smo peli stare pesmi.
Bog naj povrne Joštovim za gostoljubje in naj jih varuje vsega hudega. Tudi gospodu Zupančiču in sestri Edith! Naj Gospod bla- goslavlja njuno delo za bolnike in revijo Prijatelj.
Lep pozdrav vsem,ki so bili z nami,Joštovim pa tudi vsem, ki ne morejo priti med nas.

Rado Kapus, Vransko 198

ZAHVALA

Z globoko hvaležnostjo se moram tokrat osebno in v imenu svojih sotrpink Adele, Irme in najinih mož zahvaliti za tako lepo doživeto nedeljsko popoldne pri družini Lesjak. Želim se zahvaliti vsakemu posebej gospodu Zupančiču za tako lepo daritev, sestri Edith,ko nas je povabila na srečanje da smo malo zopet pokramljali in se med seboj spoznali,kdo smo in od kod smo prišli
Zahvaliti pa se moram tudi družini,ki nas je tako lepo sprejela pod streho in nas tako bogato pogostila.Tudi nihče ni vzbujal ka- kšnega začudenja pred nenavadnimi gosti.
Takšna srečanja so za nas, invalide, nekaj posebno lepega.Tako vidimo,da nismo poti snjeni na rob družbe,da so še nekje sestre in bratje, ki nam pomagajo, da vsaj takrat posije sonček tudi globoko v naša srca, ki so vsakodnevno obdana s težavami.
Ob koncu še enkrat lepa hvala vsem,osta- nite še naprej z nami, saj smo v mislih kot ena družina povezani v daritvi in vsestran- ski podpori.
Sprejmite prisrčne pozdrave od nas in ne pozabite na nas.
Hvaležni Verica, Adela, Irma in oba moža Slavka.

Verica Klinc, 63211 Škofja vas

SREČALI SMO SE PRI FRANCKI!

Vsi si želimo, da naše prijateljstvo živi. Za to pa moramo poskrbeti sami. Moramo se čim več srečevati, se obiskovati in tako ohranjati stike s prijatelji.
Zato smo se 14. avgusta, prelepo sončno nedeljsko popoldne zbrali v manjši skupini na domu pri prijateljici Francki Grm v Šiški.
Da bi bolje spoznali naše gibanje tudi drugi je Francka povabila še svoje sorodnike.
Skupno srečanje smo pričeli z molitvijo rožnega venca in tako zaupali v Jezusovo navzočnost.
Po molitvi so nas Franckini sorodniki prijet- no presenetili s čudovito postrežbo raznih dobrot. Med pokušanjem smo veselo kle- petali.
Popoldne je kar prehitro minilo.Proti večeru smo se odpravili v župnijsko cerkev k sveti maši, kjer smo v tesni povezanosti z Jezu- som končali to prijetno malo srečanje.
Po maši smo se poslovili s stiskom rok in si zaželeli, da bi bilo takih srečanj še več.

Katja M.

SAMOTEN KRAJ

Bil je to prelep poletni dan.Skupinica prija- teljev iz PBI se je zbrala v prekrasni dolini pri Višnji gori,kjer je doma naša prijateljica Angelca Škufca. Prišli smo v ta samoten kraj, oazo miru, kjer je sama s svojo tišino najbolj zgovorna.
Tam nam je bil Bog še posebej blizu, in si- cer z namenom, da si naberemo novih duhovnih moči za nadaljnjo življenjsko pot, tistega miru in veselja,ki je sad povezano- sti z Gospodom in prijatelji ter ga ponesli v svoj vsakdan.
Skušali smo po spodbudi enega od prijate- ljev pozabiti vsak svojo stisko in se odpreti prisluhniti prijatelju, z njim podeliti veselje in trpljenje.
Ko smo se srečali z vstalim Kristusom in zajeli milosti iz studencev odrešenikovega prebodenega srca, v njegovi moči in z nje- govim blagoslovom, je srečanje potekalo izredno dobro,v smislu dajanja in prejema- nja, obojestranskega osveščanja posebno s strani odgovornih, ki so najbolj obreme- njeni in v stiski s časom.
Ob telesnem okrepčilu, ki je sledilo, in pri- jetnem, sproščenem pogovoru, smo zado- voljni odhajali in prerojeni s srčno željo, da se še srečamo. Pa tudi povemo svoje želje kot Angelca oziroma pove v Prijatelju, kar zmoremo.
Pošiljam vam lep pozdrav.

Kati Ribič

P.S. To me je stalo več truda kot drugi članki. Toda vem, da ne tako, kot ga morajo vložiti drugi.

Prizadeti in dolgo bolni soljudje naj izpolnju jejo tudi javno nalogo.Morejo nas "zdrave" tiho in obzirno spominjati na to, da nismo vsemogočni in da živimo po milosti, ne na podlagi neke pravice.Zato moramo biti zelo hvaležni za takšno življenje. Ko je enkrat zdravje izgubljeno,tedaj vemo,kaj smo imeli Kdor tega ne verjame, naj samo enkrat pride k sestanku Bratstva. Videl bo, kako veliko in blagoslova vredno je delo priza- detih oseb. Pa tudi v blagoslov njim samim ne da bi se tega često le približno zavedali
Spomniti moramo javnost kot tudi Cerkev, da se vsako družbo meri po tem, kako ona ravna z najbolj šibkimi in potrebnimi člani svoje skupnosti in kako verodostojne so njene izjave. V zadnjih desetletjih se je, hvala Bogu, že veliko obrnilo na bolje,toda še vedno je preveč ljudi, katerih občutlji- vost nasproti bolnim in prizadetim soljudem ni velika.
Bratstvo, pa tudi druge organizacije priza- detih, se trudijo za osebni in družbeni pre- obrat v javnem pojmovanju oseb na robu družbe. Upajmo, da smo vsi vključeni v takšno prizadevanje.

Adolf Paster,

prevedla Marija K.

(Avstrijski časopis LJUBEZEN  DO  BLIŽNJEGA, julij/avgust 1994)

KO BINE ZINE

Dragi moji prijatelji,ki vas ni poletna vročina posušila do kosti,bodite toplo pozdravljeni!
Sedaj se je pa že toliko "ogrelo - ohladilo", da sem vzel v roke pisalo brez skrbi, da bi se mi kadilo izpod peresa. Upam, da boste tudi vi že prebirali novega Prijatelja brez bojazni, da se vam bo v rokah spremenil v pepel.
Hm! Bilo je res vroče to poletje, a zame in mojo "prikolico" tudi razburljivo in polno raz nih dogodkov.Kar nekaj teh doživljajev sem vam že razkril, za zajetno zbirko pa jih bo ostalo v mojem "možganskem" predalčku, dokler ne bodo izpuhteli. Vem, to še ne bo tako kmalu, ker se z vsemi sredstvi borim proti oblegajoči me "skle-Roziki", a o teh temah vam ne bom poročal, ker sva se z mojo "šefico" odločila,da odklopim -oziroma odmontiram svojo anteno.
Ja! Prav ste prebrali! Nič več ne bom "go- voričil" o vsem tistem, kar se dogaja po naši deželi in nekateri ne morejo razumeti, eni pa seveda nočejo napeti možganov,da bi razumeli.
Vsi skupaj si sedaj lahko oddahnejo, ker jih jaz ne bom več "moril", oddahnil pa si bom tudi sam,saj mi ne bo treba več stalno na- ravnavati svoje "antene". Prosim pa gospe Roziko in Nežko, da me ne pozabita in mi pomagata pri ustvarjanju nove rubrike z dobrimi in duhovitimi vprašanji. Saj le na zanimiva vprašanja bom lahko tudi duho- vito odgovarjal. Če bom dobil čimveč takih vprašanj od vas vseh, bom lahko razvil pestro razpravo in zabavno branje. Če pa vaših vprašanj ne bo, tudi mojih odgovo- rov ne bo in jaz bom izgubil svoj stolček v Prijatelju, kar pa upam, da mi ne želite vsi.
Ko boste tole prebrali, takoj napišite vpra- šanje zame in ga pošljite uredniku! Ta mi ga bo takoj posredoval in odgovor boste prebrali že v naslednji številki Prijatelja.
Na prvo vprašanje,ki sem ga zadnjega spre jel po mojem "v-etru",bom kar takoj odgo- voril, da ne bo radovednež predolgo trpel.
VPRAŠANJE: Dragi Bine, zakaj pa boš pre- nehal "obirati kosti" pri PBI?
ODGOVOR: Ja! Dragi gorenjski prijatelj! Če bi bil tudi jaz gorenjske rase, bi gotovo še kar naprej glodal kosti pri PBI in še kje. Tako se mi pa to delo že kar mnalo upira, moja "bogaboječnica" se je pa tako spre- obrnila, da mi še ene žičke pri anteni ne premakne več.Sicer bi se za moje 'glodanje' še vedno našla kakšna "kost", a jaz imam že "državno" zobovje,ki ga moram nad vse zaklade čuvati, saj se mi lahko že ob zelo drobni "koščici" polomi. Nasploh sem pa takega rodu, da mi "tekoča" hrana najbolj prija.
Spoznal pa sem še to - kar seveda pride z leti -kdor dela,tudi greši in teh "grešnikov" res ne smem prehudo "obsevati", ker tudi sam nisem med najbolj "zagnanimi". Tisti pa, ki vse delajo po svoji pameti in mislijo, da je tako edino prav in najboljše, ne more spremeniti nobena dobronamerna bodica.
Zato se od vas,kot tak dopisnik poslavljam in vam želim mirno spanje - brez mojih bodic!
Bodice vesti pa bodo žal ostale nam vsem!

Vaš Bine Bodež

MOJE POČITNICE

Po dolgem in napornem šolskem letu so nas razveselili vroči počitniški dnevi. Prišel je čas igre in veselja, saj šolarjem ni bilo potrebno hoditi v šolo.
Tudi letos mi je poletje prineslo nekaj lepih in nepozabnih trenutkov. Nekaj časa sem bila doma med domačimi v Ljubljani. Čas sem si krajšala z branjem knjig, gledanjem televizije in s poslušanjem prijetne glasbe. Mislila sem tudi na svoje prijatelje in jih ra- zveseljevala s pismi in razglednicami. Tudi sama sem prejela veliko pošte s pozdravi.
Nekaj vročih dni sem preživela v Ilirski Bis- trici pri teti Mirjam. Bilo mi je lepo, ker sta me v smeh in dobro voljo spravljala brat- ranca Gašper in Blaž. Obiskala sem tudi bratranca Danijela, sestrično Darjo in teto Vojko. Čudoviti trenutki so bili to.
Še lepši so bili dnevi, ki sem jih preživela v mladinskem zdravilišču na Debelem rtiču. Tam sem spoznala veliko novih prijateljev. Predala sem se vročemu soncu, ki me je prijetno grelo. Veliko časa sem preživela v morski vodi. Bilo je zelo zabavno, saj sva s prijateljico Lidijo počeli mnogo zanimivih stvari. Veliko sva plavali, se tunkali in se smejali.Z veseljem sem zaplavala pod vodo in z Lidijino pomočjo sem naredila tudi pre- cej prevalov. Poleg teg sva poskrbeli, da so "migale" tudi moje noge, ki so na suhem veliko manj gibljive kot v vodi. Letos sem popila veliko morske vode in povem vam, če letos niste bili na morju, da je še vedno slana.
Večeri so bili polni glasbe in plesa.Dnevi na Debelem rtiču so minili kot bi pihnil. Kljub žalosti in solzam v očeh, se je bilo treba posloviti. Brat Franko me je z avtomobilom odpeljal v dom Dva topola v Izolo. To je dom Zveze mišično živčno obolelih in ga obišče velliko obolelih ter si tako polepša vsaj nekaj dni. Tam sem bila dva tedna. Prve dni me je bilo malce strah, ker je bilo okolje novo,vendar kmalu sem se ga nava- dila in bilo mi je prijetno. Zame so skrbela prijazna dekleta, saj so mi z veseljem po- magala pri opravilih, ki jih sama ne zmorem samostojno opravljati.Večeri so minevalli v prijetnem klepetu in zadovoljstvu, ker smo se med seboj dobro razumeli. Lepi trenutki hitro minejo in tako so minile tudi letošnje počitnice.
Pri srcu mi je postalo prijetno toplo,ko sem se ponovno vrnila v zavod v Vipavo med svoje stare znance in prijatelje.Žellim si,da bi mi tudi to šolsko leto s pomočjo sošol- cev,prijateljev in vzgojiteljic prineslo veliko veselja in sreče.

Saša Rolih, Vipava

ČEMU ŽIVIM?

Prišli smo na svet, če smo hoteli ali ne. Ži- vljenje nam je podarjeno, življenje je božji dar.
Zakaj smo tu?
Nikar se ne sprašujmo.Tu smo zato,da smo dobri kristjani, pridni učenci, delamo dobra dela, spoštujemo starše, smo iskreni prija- telji... V življenju moramo marljivo izpolnje- vati svoje poslanstvo,pa naj gremo včasih tudi po poti, ki za nas ni razumljiva.
Mnogo je razlogov za življenje in proti nje- mu. Živeti je lepo, čeprav včasih težko.

Viki

ZAKAJ ŽIVIM?

Sem mar golo naključje,drobec,ki je odletel ob vesoljski eksploziji? Mar nič ne pomenim in nisem nikomur namenjena?
Pravijo, da imam nekaj, česar pri živalih in rastlinah ne najdeš. Saj korenčku nemara res ni mar, kako velik je Jupiter in krava se prav gotovo ne zmeni za svetlobno hitrost
Jaz sem drugačna. Človeško podobo imam. Sveto pismo celo pravi, da je to božja po- doba, pravi, da sem ustvarjena po božji podobi,da torej obstajam,tako kot obstaja Bog, in da se podobno zavedam kot On. Čeprav ne morem dokazati,da sem ustvar- jena po božji podobi, mi ta misel pomeni več kot vse drugo.
Pomaga mi združiti različne poglede v ce- loto in v njej videti tudi sebe.
Oseba sem. Bog me je ustvaril. Edinstvena sem v vesolju in v celotni zgodovini; in to tudi vem!
Bog me je ustvaril, da ga lahko spoznavam in večno uživam.

Katarina Trontelj

VRNIL SEM SE V MISIJONE

Op.ur.:To pismo nam je g.Rok poslal že lani(Fianarantsoa,15.avgust 1993) Menimo, da kljub časovni odmaknje- nosti, ohranja moč pričevanja.

Najprej vsem vam,dragi prijatelji prav lep pozdrav iz Madagaskarja! Vrnil sem se na- mreč v misijone. Nastavljen sem v našo vzgojno hišo, kjer se pripravljajo fantje na duhovniški in misijonski poklic v Družbi sv. Vincencija Pavelskega.Zadnja leta je v tem pogledu prava pomlad. Tako smo imeli pod našo streho minulo šolsko leto šestnajst fantov;prihodnje šolsko leto pa jih bo ver- jetno še kaj več. Toplo vam jih priporočam v molitev, da bi vztrajali in bili polni apo- stolske gorečnosti.
V molitev in spomin se priporočam tud sam Te pomoči sem zelo potreben. Tako smo lahko povezani kljub razdalji,ki nas loči.Za- vest, da ste z nami in da spremljate naše delo ter darujete v ta namen tudi svoje življenjske preizkušnje, nam daje moči, da laže vztrajamo. Prav lepa hvala za vso po- moč že v naprej.
Pred časom mi je vaš prijatelj Jože Zupan- čič omenil, da bi kaj napisal za Prijatelja. Vem, da vam je ta list pri srcu in da vam veliko pomeni. Mnogi med vami ste tudi vključeni v gibanje Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Vse to vam omogoča, da kljub invalidnosti morete na skupna srečanja, na duhovne vikende. Mnogi si dopisujete med seboj. Nekateri greste na obisk k prijate- ljem ali pa vas oni obiščejo. Tako ste drug drugim v oporo.
Mi drugi vas "gledamo" bolj od daleč. In ti- sti,ki sam ni šel skozi preizkušnjo trpljenja, težko razume drugega. Vem,naloga vsake- ga izmed nas je, da bi se potrudil vživeti v drugega, ga razumeti in sprejeti kot sebi enakega in mu postati res bližnji. Pri sebi čutim,da to ni lahka stvar.Zahteva namreč celega človeka in je pravzaprav naše živ- ljenjsko delo.
Zdaj sem,hvala Bogu,še kar zdrav.Kaj maj- hnega me je že obiskalo v življenju.Vendar je bilo vse to v primerjavi z vašo preizkuš- njo kot kapljica v morju.Bilo je že pred leti, ko sem bil še na misijonski postojanki v Ranomeni. Skozi več tednov sem hodil kot pijan. Nato pa sem imel občutek, kot da bi mi hotela odpovedati desna stran (noga, roka).Ko sem hodil,sem moral zmeraj paziti da ne bi padel. No, ščasoma se je stanje zboljšalo.Na splošno so sodili,da je to pos- ledica pogoste malarije. Ob vsem tem sem vsaj malo "okusil", kaj pomeni biti bolan. Stalno pa si dopovedujem, da lahko tudi mene obišče podobna preizkušnja kot vas. In prosim Gospoda, naj mi da dovolj moči, da bom znal sprejeti "njegov križ".
Invalide sem doživljal v domači hiši,najprej oče, ki so mu pri štirinšestdesetih letih za- radi arterioskleroze odrezali nogo. Že je za silo hodil z berglami in se pripravljal,da do- bi protezo.Toda srčna kap ga je pobrala po nekaj mesecih.Nekaj let pozneje je postala invalidka (brez leve noge) moja starejša sestra Anica.Morda se je kdo med vami še spominja. Če se ne motim, je bila tudi ona med prvimi skupaj z Mimico Pust, ko so se začeli zbirati na skupna srečanja invalidov (v letih 1973-74).Pri njej je potem bolezen (rak) hitro napredovala. Tako je po triletni invalidnosti dokončala zemeljsko pot maja leta 1974, ko sem bil prvič na dopustu z Madagaskarja.
Hotel sem vam reči, da tudi v naši hiši ni- smo bili vsi obdarovani z zdravjem. Tukaj sedaj nisem direktno vključen v delo z invalidi. Seveda pa se srečujem z njimi. Na Madagaskarju in sploh v deželah t.i. "tret- jega sveta" so posledice teh močno priso- tne. Zaradi podhranjenosti je človek tukaj še bolj "ranljiv" za razne bolezni. Velik pro- blem so zdravila,prvič se dobijo zelo težko; povrhu pa so za tukajšnjega človeka izre- dno draga. Tako so mnogi bolniki in invalidi prepuščeni sami sebi.
Gobavci so posebna kategorija preizkušanih bratov. Za nje je kolikor toliko poskrbljeno, zlasti pod okriljem dobrodelne ustanove "Folereau". Tako je teh centrov ali gobav- skih naselij kar precej na Madagaskarju. Vodijo pa jih največ razne redovne skup- nosti. In res so srečni tisti, ki lahko pridejo v te centre, da se tam zdravijo, ali da se vsaj ustavi napredovanje bolezni.
Drugače prizadeti ali invalidi (duševno,sluš no ali telesno) pa se le redki lahko veselijo skrbne nege v kakšnem rehabilitacijskem centru. Nekaj jih je, vendar sorazmerno zelo malo, da bi lahko sprejeli tako številne preizkušane brate.
Enega takšnih centrov malo bolj od blizu poznam. Je v Vohipeno (farafanganska ško fija).Pravzaprav so to trije centri:Vohipeno -Andemaka in Antsirabe (na visoki planoti) ki pa se med seboj dopolnjujejo.Pobudnik in duša vsega takega dela je francoski misi- jonar (Vincent Carme CM),ki je res z vsem srcem pri tem delu. Tudi sam je na pol in- valid (zelo težko hodi zaradi obrabljenega hrustanca v kolku) in zato toliko bolj razu- me vse tiste, ki so posebej preizkušani.
Pod okriljem tega centra je poskrbljeno za okrog sto mladih (največ polio).Kljub inva- lidnosti je v teh veliko poguma in veselja do življenja. Mlajši obiskujejo šolo; starejši pa se učijo in pripravljajo za življenje, npr. fantje se učijo preproste mizarske veščine drugi za krojače in podobno; dekleta pa se učijo šivanja, delajo prte in podobno. Vse to jim pomaga, da se potem laže znajdejo v življenju in ohranijo svoje človeško do- stojanstvo.
Pred leti,ko sem bil še v Ranomeni,smo od tam poslali več otrok in mladih invalidov, ki so se potem v teh centrih malo opomogli in nekaj izučili. Po večletnem bivanju dobi vsak kakšen primeren pripomoček,npr.šival ni stroj ali kaj drugega, ki mu omogoči bolj normalno življenje. Tisti, ki imajo to srečo, da pridejo vsaj za nekaj časa v enega teh centrov,so v resnici zadovoljni,še posebej, ker vlada lepo bratsko sožitje.Brez dvoma, da ima g.Carme posebno karizmo za to de- lo in jim je res popolnoma na razpolago. V veliko oporo so mu pri tem delu tudi sestre usmiljenke in nekaj laikov - prostovoljcev. Vse to pomaga invalidom, da se počutijo kot "polnopravni" člani družbe in se jim tudi drugače zdravstveno stanje zboljšuje ter krepi moralna moč.
Prav danes se je oglasil pri nas in ostal z nami na kosilu fant, hudo prizadet invalid. Imel je srečo, da je v tem centru nadalje- val šolanje in s pomočjo dobrotnikov doko- nčal srednjo šolo ter maturiral. S kakšnim veseljem in ponosom nam je to povedal. Sedaj bo imel možnost,da bo lahko šel na- prej za socialnega delavca. Skupaj z njim se veselimo tudi mi njegovega uspeha in mu čestitamo.
To je bilo nekaj novic iz Madagaskarja. Za danes bo dovolj. Vsem vam, dragi prijatelji želim veliko poguma ob preizkušnjah,ki vas stalno spremljajo.Gospod in Prijateljstvo so naša najmočnejša opora. Želim, da bi tudi tele vrstice bile skromno znamenje, da že- lim biti povezan z vami. Zelo bom vesel,če se bo kdo izmed vas kaj oglasil.Tako se bo naša vez še bolj okrepila.Bog z vami vsemi!
Prav lep pozdrav po Mariji!

vdani rojak Rok Gajšek CM

INVALIDI IN BOLNIKI

Razmišljanje

Domnovo pismo in odmevi nanj v Prijatelju, mi dajejo veliko snovi za razmišljanje.
Čisto po naključju sem v teh dneh odprla Sveto pismo in prebrala vrstico v psalmu: "Jaz pa sem ubožec in siromak, Bog,poma- gaj mi". Beseda ubožec,revež,ki je mnogim tako zoprna.Toda pregovor tudi pravi,nihče ni tako bogat, da bi nikogar ne potreboval. Ob tem me moti dvojnost, ki jo kaže živ- ljenje.
Oglejmo si samo romanje bolnikov in invali- lidov,ki ga organizira Ognjišče,tedaj rezer- viran prostor za "težje bolnike" in redarje, ki zelo strogo skrbijo,da v ta prostor spre- jmejo le invalide. Pa morda so tudi invalidi še "junaki", saj ni dolgo, ko smo lahko v časopisu brali, da je invalid prišel na vrh Triglava.Kako vzorno pomočniki na Brezjah skrbe za vozičke, kako malo je ob tem ra- zumevanja za bolnike "na nogah", ne glede na starost ali izčrpanost zaradi kroničnih bolezni.
Ali je res samo na vozičku hudo bolan člo- vek?
Oglejmo si primere. V zadnjih letih so štirje moji ožji sorodniki odšli v večnost. Sestra je bila stara šestdeset let. Brat devetin- štirideset. Nečak triinštirideset. Nečakinja pa le enaindvajset.Nikogar teh mojih pokoj nih ni vzela kap ali prometna nesreča. Vsi so zoreli za smrt s hudo, več let trajajočo boleznijo.Pa nobeden teh mojih pokojnih ni bil nikoli na vozičku, vsi so bili do zadnjega dne na nogah. Gotovo so bili hudo bolni,da so se morali tako mladi posloviti od življe- nja.Vem,vsi poznate mnogo takih primerov
In naše Prijateljstvo. Ob svojem nastanku je bilo odprto do vseh, tudi do bolnikov. Prvo božično pismo je bilo "Pismo bolnikom" Zdaj pa vedno bolj kaže,da je odprto le še za invalide.
Ker je bilo v začetku Prijateljstvo odprto tudi za bolnike, sem se gibanju pridružila med prvimi. Tako tudi sodelovala s svojimi izdelki na vseh razstavah. Toda, ko sem bila na ogledu razstave, je bilo iz pojasnila vodiča vidno, da imam na razstavi svoje izdelke. Ob tem pa je neka gospa stopila k meni z ostrim vprašanjem: "S kakšno pra- vico imate vi tu svoje izdelke, saj niste in- validka?"
To vprašanje ne potrebuje razlage...
Prijatelj, Prijateljstvo se je razvilo, je imelo namen lajšati trpljenje, bolečine. Toda ne- razumevanje težave le podvoji. Tako se zdi,da je za nekatere razumevanja preveč, da se ga branijo, da so si uredili normalno življenje. Ne pomilovanja,pravega razume- vanja si želi in je potreben vsakdo v svo- jem življenju.
Pomoč, ki je nekaterim odveč, bi drugi sprejemali s hvaležnim srcem. Pred Bogom pa smo vsi "reveži" in to ime ni za nikogar poniževalno!

Angelca

PRAZNOVEREN STRAH PRED ZAKRAMENTI

Prijetno me je presenetilo branje zadnje številke Prijatelja (št. 4/1994). Bom omenil najprej nekaj posameznosti, ki so name naredile močan vtis, nato pa še nekakšno splošno mnenje o vašem časopisu, ki je resnično prijatelj bolnikov.
Najprej me je začudila pripomba, da mora tudi list Prijatelj plačevati pet odstotni da- vek od prometa proizvodov. Neverjetno! Človek bi pričakoval za tak človekoljubni list državno dotacijo, ne pa davka!
Vam pa vso pohvalo. Zelo poúčen je npr. odgovor "Obisk bolnika-dobro delo".Jaz sem si v več kot dvajsetih letih duhovništva že tudi nabral precej izkušenj in sem vedno bolj prepričan, da je res, kar pravi Franc Šuštar: "Kljub žalosti ob njegovi smrti sem bil potolažen in vesel, da se mu nisem bal povedati o njegovem slabem stanju in sem ga povabil k zakramentom." Res, to je za duhovnika - pa ne le za duhovnika, ampak za vsakega dobrega kristjana, zlasti za sorodnika, sobrata, prijatelja - najtežja pa tudi najlepša naloga, da bolniku ne daje le prazne tolažbe,češ "bo že bolje",ampak da ga ljubeznivo povabi tudi k ureditvi raču- nov z Bogom. To je največ,kar lahko našim dragim darujemo, in to smo tudi dolžni.
V današnjem času vlada nekakšen prazno- veren strah pred zakramenti ali pa sploh pred mislijo nanje v bolezni, češ "da se bo bolnik prestrašil". Toda to ne drži. Ko sem obiskoval nekega beograjskega Slovenca, je na večkratno ljubeznivo prigovarjanje le privolil in sprejel zakramente spovedi, ma- ziljenja in obhajila. Nato se mi je pa s sol- zami v očeh zahvaljeval in povedal, da je zdaj miren in zadovoljen.Posebno moški so v teh zadevah bolj okorni in nerodni in jim je treba pomagati. Dobra žena bo tukaj vedno uspela nagovoriti "bogaboječega" moža.Če mu pa daje potuho, potem je vse bob ob steno.
Tako mi je pripovedovala žena nekega Slo venca iz zelo ugledne družine v Zrenjaninu Mož je hudo zbolel,pa že dolgo ni bil pri za- kramentih. Zanje pravzaprav niti ni maral, čeprav je tu pa tam hodil k maši. Pa je kar dala poklicati duhovnika in ko je prišel, sta se lepo pogovorila in vse uredila. Tudi njej je mož potem pravil, da ni bilo nič strašne- ga, ampak da je zdaj čisto srečen in zelo hvaležen dobri ženi.
Potrebno je biti obziren v pogovoru z bolni kom,toda zlasti še tukaj velja,da ne smemo odlašati s pravo besedo o pravem času, kajti jutri bo lahko že prepozno. In bolniki sami se navadno niti ne bojijo prejema zakramentov, ampak nekateri praznoverni domači.
Spominjam se neke Celjanke v Beogradu,ki sem jo večkrat hodil obiskovat v sosednjo župnijo Kristusa Kralja, da se je še mladi kaplan čudil:"Zakaj si vendar tako vztrajen saj ne boš nič opravil - je pač zakrknjena!" Pa ji je prihajala streč neka pobožna roja- kinja, ki ji je želela dobro tudi za dušo - in huda bolnica se je kar v njeni navzočnosti zelo odkritosrčno in skesano spovedala -ni ji dovolila,da bi odšla ven. Lahko si mislite, kakšno zadoščenje zame!
Vam, ljubi bolniki,pa bi naročil: Ne bojte se duhovnika,saj vam prinaša Jezusa;zato ga radi sami ali prek drugih pokličite, če že ne morete v cerkev! Od preprostih,pa globoko vernih domačinov sem večkrat slišal tale pregovor: "Zdravniki imajo zdravila, a Bog ima zdravje." In poskrbite za zakramente pravočasno, po znamenitih don Boskovih besedah: "Bolje leto dni prezgodaj, kot uro prepozno." Če že moramo umreti,bomo za- radi starosti, bolezni ali nesreče - nikakor pa ne zaradi zakramentov.Pogostoma nam bodo pa zakramenti pomagali ne le k duš- nemu, ampak tudi k telesnemu zdravju.
V vašem čudovitem obzorniku ali časopisu je toliko lepega, da tega ne bi mogel naš- tevati.Omenil bi le še presenetljivo podobo v sredini,"z nove maše Marka Marinka",kjer je veliko bolnikov,in sicer mladih! Kako ču- dovito jih je poživil novomašnikov blagoslov in gotovo bodo radi molili za nove duhov- niške poklice, za kar ste vi vsi, ljubi preiz- kušani bratje in sestre, še prav posebej poklicani in boste od ljubega Boga tudi hitreje uslišani, ker ste v trpljenju podobni njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.
Na koncu vse vas pri Prijatelju pozdravlja in vam želi obilo božjega blagoslova v Kris- tusu vdani

Janez Jelen

VSAKO SREČANJE NOVA PRILOŽNOST

Pozdravljeni!
Zaradi spleta okoliščin oziroma po Božji pre vidnosti, ki nas vodi in usmerja v našem življenju,se to leto prijatelji dobivamo malo drugače kot ponavadi.
O tem kako in kaj se več in bolj odprto sprašujemo in pogovarjamo.
Kadar se odpravljam na to srečanje in ži- vim v pričakovanju ali se pripravljam nanj, skušam vsakokrat gledati nanj iz drugega zornega kota. Vzamem si k srcu vodilo, ki mi ga navdihne Sveti Duh.
V vsakem povabilu gledam priložnost, ki se ne povrne in ne ponovi več. Zato grem na srečanje vselej hvaležna gostitelju in vsem ki mi to omogočijo.
Vendar v meni gloda črviček, kako drugi gledajo na to in če sem poštena do drugih
Drugače iz teh srečanj prihajam toliko bolj srečna, kolikor manj sem iskala sebe in bolj stregla samo ljubezni, in kolikor bolj v veri črpam moč iz navzočnosti Vstalega Kris- tusa. To je tisto pravo veselje, ki presega vsako zemeljsko in posvetno veselje - tisti mir, ki ga svet ne more dati.
Tudi se dani trenutek ne povrne več, zato naj bi ga živeli v polnosti in ga popolnoma izkoristili bližnjemu v prid in lastno zveli- čanje, opiraje se nanj, ki je rekel, da brez njega ne moremo ničesar storiti.
Lep pozdrav v Gospodovi navezi.

Kati Ribič

ZA PRAVO MERO

Dragi Bine!
Moram ti povedati resnico, da sem bila kar vesela, ko si se po dolgem času zopet po- javil v Prijatelju. Upala sem,da boš povedal kakšno pametno. In da boš s posrečenimi, toda resničnimi dogodivščinami razvedril enoličen vsakdan.
Joj, kako sem razočarana! Bog pomagaj, kam si zašel. Kdo naj ti še kaj verjame, ko pa si začel tako grdo opravljati in obreko- vati? Vprašam te, ali ni to velik greh? Ali poznaš božje zapovedi? Kaj je Jezus rekel o opravljivcih in svetih krajih?
Zato me še toliko bolj boli, ker javno opra- vljaš ureditev na Sveti gori. Ni treba tako grdo klevetati,da se je zataknilo pri WC na tak grozen "štrbunk"!
Vsa hvala gre g.patrom, ki so poskrbeli, da je WC narejen in prilagojen nalašč za inva- lide na vozičkih.
Ne verjamem,da imaš doma vse tako super urejeno. Upam, da poznaš tisti znani pre- govor: Najprej pometi pred svojim pragom! Od tega ne odstopim, ker je resnica, kar sem zapisala! Sama sem isti dan sanitarije na Sveti gori uporabljala in vem, kakšne so bile. Tudi vode ne manjka!
Obenem pa sprašujem, na katerih sloven- skih božjih poteh je tako lepo urejeno kot na Sveti gori pri Gorici.
Prisrčen pozdrav vsem bralcem Prijatelja!

Majda

V TRPLJENJU POVEZANI

Naj vam Bog povrne za vaše duhovne misli saj so mi veliko pomagale, posebno sedaj, ko se mi je zdravje poslabšalo.
Večkrat bi vam pisala,če ne bi potrebovala tuje pomoči.Danes narekujem pismo enajst letni deklici, ki se tudi pripravlja za prejem zakramentov. Prosim, spomnite se nanjo v molitvi.
Tudi jaz darujem trpljenje za vse prijatelje PBI in sodelavce. Tako smo povezani med seboj in naše življenje je lepo v vsakodne- vnem darovanju za Jezusa.
Toplo vas pozdravljam in vam želim obilo božjega blagoslova pri delu!
Draga Davorinka! Če Bog vidi, da človek omaguje pod križem, mu pošlje pomoč, kot je poslal Simona iz Cirene svojemu Sinu na poti na Golgoto. Tak dar je za tebe tvoja mlada prijateljica, ki ti pomaga pri dopiso- vanju. Veseli smo, da ti je v pomoč tudi naše delo za PBI in pri urejanju Prijatelja. To je tudi največja spodbuda za naše delo Hvaležni smo ti tudi za tvojo molitev.V njej ostajamo povezani. Oglasi se še kaj!

DAR PETJA

Šele prvo leto sem vpisana med vas v PBI, vendar že več let prebiram list Prijatelj. Zahvaljujem se vam za obvestilo o razstavi ročnih del. Žal,ne morem sodelovati. Želim pa drugim prijateljem veliko uspeha pri delu
Rodila sem se kot invalidni otrok, vendar mi je ljubi Bog naklonil dar petja, ki sem ga vestno izrabljala 55 let, dokler mi ni invali- dnost preprečila hoje po stopnicah na kor. Pa še zdaj kdaj zapojem Bogu v čast. S tem darom sem si lajšala tegobe krutega življenja s prizadetostjo. Iskreno vas po- zdravljam!
Veseli smo,da ste se odločili in nam napisali pismo. Hvala tudi za dobre želje v imenu prijateljev, ki so razstavljali svoje izdelke.
Kar vam je bilo odvzeto zaradi invalidnosti, vam je Bog nadomestil z darom petja,ki ga mnogi pogrešajo. Vi ste mu to znali leto za letom vračati, ko ste pomagali lepšati bo- goslužje in mu še sedaj pojete v čast. Lep zgled za vse nas: kar prejmemo, je treba v hvaležnosti deliti tudi drugim!

ŠE NIKOLI IZŽREBANA

Dragi bralci prijatelja! Še nikoli nisem bila izžrebana, zato sem tembolj presenečena in vesela,ko sem dobila vašo nagrado. Bog povrni in blagoslovi vse ure dela v ljubezni za brate. Občudujem lepo ročno delo, ker vem, koliko truda in časa je potrebno za tak izdelek.
Spominjam se, da sem se vam prvič ogla- sila z dopusta v Čatežu.Takrat me je spod budil gospod Marko, letošnji diakon,ki se je prav tisti čas odločal za duhovno pot. Je prijatelj mojega sina Edvina, ki je na sveč- nico odšel v Zambijo kot laiški misijonar. Tudi več njegovih prijateljev v Sloveniji se pripravlja na misijonski poklic.
Prevečkrat pravimo, da je mladina pokvar- jena. Ko sem bila lani v bolnišnici,sem spoz nala več medicinskih sester pripravnic. Bile so tako dobre, polne vere in ljubezni. Več- krat se mi oglasijo z razglednico. Zelo rada jim vračam pozdrave in zaželim mnogo po- guma na življenjski poti.
Tudi s sobolnicami smo se odlično razumele
Pogum,dragi prijatelji bolniki!Širite ljubezen okrog sebe in pogum ter veselje, da bodo vsi vedeli,da smo Kristusovi bratje in sestre Naj vas vedno spremlja naša Gospa Vnebo vzeta! Prisrčen pozdrav!
Spoštovana mama Tereza! Seme, ki pade v dobro zemljo, obrodi obilo sadu. Vaše letovanje pred sedmimi leti je bilo začetek našega dopisovanja, po katerem bodo mno gi deležni spodbud, ki jih nizate v pismu. Dober zgled zaleže več kot grajanje in po- učevanje le z besedami.
Da bi še naprej širili okrog sebe vedrost in pogum in da bi po vas vsi spoznali, da smo Kristusovi učenci, ker imamo "med seboj ljubezen", kot je rekel On sam.
Božji blagoslov in pomoč naj spremlja tudi vašega sina in njegove prijatelje pri misi- jonskem delu, enako vse naše duhovnike, redovnike, redovnice in tudi tiste, ki se še pripravljajo na službo Bogu in ljudem.

V MOLITVI SEM VAM BLIZU

Težko pričakujem Prijatelja. Vse preberem, ker sem osamljena. Veliko tudi molim. Tudi če bo trpljenje še hujše,se ne bojim. Vem, da mi bo Bog naklonil moč in me ne bo za- pustil. K velesovski Mariji molim, naj prosi za nas zdaj, v tem čudnem času zmede in kriz, in ob naši smrtni uri. Naj nas pričaka na pragu večnosti!
Večkrat mislim na vas, prijatelji. V molitvi sem vedno blizu. Tudi vi se me kdaj spom- nite z molitvijo.
Prosim tudi sv. Antona, naj izprosi našemu narodu dovolj pravih duhovnih poklicev.Da bi bile naše družine resnično krščanske, naša mladina pa čista in poštena! Pomaga naj mi pri ohranitvi dušnega miru in mirne vesti ter mi utrdi vero v Kristusa Boga!
Prijateljski pozdrav!
Draga Frančiška! Premalo se zavedamo,ko- liko koristnega lahko stori za narod bolnik, priklenjen na posteljo. Vi v osamljenosti in bolezni mislite na vse nas in tudi na duho- vno prihodnost našega naroda.
Tudi mi vas podpiramo v vaših prizadeva- njih, da bi Gospod uslišal vaše molitve in naklonil našemu narodu mir, blaginijo in pravo srečo. Ostanimo še naprej povezani!

BOG POVRNE VSE DOBRO

Vedno sem vesela Prijatelja, ker je zelo zanimiv in spodbuden za nas bolnike in in- valide. Kljub temu sem ga nameravala od- povedati,ker ne zmorem več plačevati na- ročnine, odkar sem tu v domu. A ste me vi presenetili s ponudbo, da bi mi ga pošiljali brezplačno. Najlepša hvala in Bog naj vam vsem stokrat povrne!
Pred leti sem bila podporna naročnica Pri- jatelja-lep primer,da Bog včasih že na tem svetu povrne vse dobro,če je bilo darovano z dobrim namenom.
Lepo se vam zahvalim za spodbudo za živ- ljenje po evangeliju. To poskušam uresni- čevati. Zaupam v božjo pomoč in Marijino priprošnjo! Prisrčen pozdrav in vse dobro!
Za vse, ki jim Prijatelj kaj pomeni, pa ne zmorejo plačati naročnine, velja, da jim ga pošiljamo brezplačno. Ob tej priliki se za- hvaljujemo vsem našim dobrotnikom,ki nam to omogočajo s plačevanjem podporne naročnine.
Vam,draga Ivanka,pa hvala za vaše pismo. Bog vidi v naša srca in pozna vsa naša pri zadevanja za življenje po veri, tudi če se nam zdi, da nikjer ni sadov našega truda. Kristus stoji na naši poti in nam po vsakem padcu pomaga vstati. O naši veri pa je rekel, da bi lahko premikala gore, čeprav bi je bilo le za gorčično zrno. V molitvi smo z vami!

VSI ROMAMO V VEČNOST

Še vedno me dan za dnem tarejo božje preizkušnje. Spremlja pa me tudi božja mi- lostna pomoč za dušno tolažbo. P. Robert Podgoršek in p. Rafael Jenko sta me med poletnimi meseci večkrat obiskala z Najsve tejšim. To je res božja milostna volja!
Iz otroštva se spominjam,da so moje star- še in stare starše doma obiskovali duhov- niki. Zdaj pa obiskujejo mene. S starši sem kljub svoji bolehnosti pogosto peš romala na božjo pot v Petrovče k Materi Božji. Romala sem tudi s sošolkami, sorodniki in s pevskim zborom.
V življenju vsi romamo proti večnosti. Za popotnico nosimo s seboj zaupanje v božjo voljo in pomoč za vdano prenašanje težav
S pisanjem za Prijatelja se razveselim in tolažim. Ko se ne bom več mogla oglasiti pisno, bom povezana z vami v molitvi in iskrenem prijateljstvu.
Prisrčen pozdrav uredništvu in prijateljem, bolnikom in invalidom!
Draga Angela! Pregovor pravi, da je lepše dajati,kot sprejemati. Prav tako pravite vi, da vas pisanje za druge razveseli in poto- laži. Pa tudi nas in naše bralce vaše bese- de potolažijo in poučijo, saj je v njih toliko življenjske modrosti in izkušenj.
Pozabljamo, da smo vsi romarji na poti v večnost in zato včasih ne skrbimo dovolj za popotnico.Kot je pisano v Svetem pismu gredo naša dela z nami. Ostane le tisto, kar smo storili iz ljubezni do bližnjega in po božji volji. Iskren pozdrav!

Poslovili smo se od Ane Močnik, ki je nas in svoje bližnje, predvsem svojega sinka in hčerko, v svojem tridesetem letu zapustila za vedno. Leta 1987 je zbolela za multiplo sklerozo,od tedaj pa se ji je stanje iz dne- va v dan slabšalo.Zato je leta 1992 morala v oskrbo v Dom upokojencev Kamnik, kjer je po mukah in trpljenju, ki jih je prestala predvsem v zadnjem letu, 4. julija umrla.
Vsem sorodnikom naše sožalje, posebno njunima otrokoma,kajti v svoji rosni mlado- sti sta izgubila mamo; ta je vendar samo ena.

prijatelji iz Doma upokojencev v Kamniku

Iz Maribora sem prejela sporočilo:"Enajstega julija je umrla naša trpeča, a vedno vdano potrpežljiva, bolna invalidka Adela Merc, Poljančeva 5, 62000 Maribor. Gospod jo je po nekaj dneh hudega trpljenja rešil in jo vzel k sebi."
Ravno tiste dni sem ji pisala in odgovorila na njeno pismo,kjer pravi takole: "Prisrčna hvala vam, s. Mihelangela, za obe pismi in tudi za telefonski klic, ki me je veselo pre- senetil. Gospod naj vam stoterno povrne! Oprostite, ker vam nisem mogla prej odpi- sati. Sem 100% invalidka. Moje desno oko, ki ga še imam,mi je popolnoma odpovedalo zaradi bolečin in že štiriindvajset let sem na invalidskem vozičku. Ne smem se prito- ževati, ker taka je Gospodova volja, ki me vzgaja že od otroških let..."
Tako je napisala samo štirinajst dni,preden je odšla domov, naša draga Adela! Bila je zvesta dopisovalka. Veliko je za vse nas molila... Gotovo sedaj pri božjem prestolu misli in prosi za nas.Hvala vam,draga Adela! Hvala za vaš zgled Bogu vdanega trpljenja!

Med našim letovanjem na morski obali v Lignanu je umrla tudi italijanska prijateljica Arianna Ledri, via Fabiani 9,34170 Gorizia - Italia. V osemindvajsetem letu starosti je s svojim trpljenjem dosegla prav gotovo "lep prostorček" v nebesih. Bila je invalidna od rojstva! Kljub temu si je vse svoje živ- ljenje prizadevala, da je v Italiji pri višjih oblasteh dosegla, da je marsikateri invalid prejel državno pomoč. Veliko je študirala in bila poučena v vsem, posebno v tistem,za kar tudi bolan človek ne sme biti prikrajšan Res, Arianna je bila velika, močna duša...
Vedno, ko sem jo obiskovala, sem postala tudi sama bolj močna za trpljenje. Človek je ob njej čutil, da je življenje vrednota, ki se ne da primerjati z drugimi in da je vera največji smisel in moč, ki vodi k Bogu, kar presega svet in vse, kar je na njem.
Tudi slovenski prijatelji, ki smo letovali v Lignanu, smo se udeležili pogreba. Starši, ki so za Arianno skrbeli z vsemi močmi, kar jih človeško srce premore, so nam bili zelo hvaležni za našo navzočnost v trenutkih velike bolečine. Zahvalo so dali v vse ča- sopise v Gorici in tudi za našo navzočnost so se pisno zahvalili slovenski skupini.
Arianna, angel med angeli, je naša velika zavetnica pri Gospodu!

Marta Silvester iz Ljubljane mi je pisala, da je 3. avgusta v Domu počitka na Bokalcah pri Ljubljani umrla Nika Pavlovič. Vseh devet let, ko je bila v Domu, jo je Marta obiskovala. Nika je bila srčno dober človek in nadvse potrpežljiva. Nikoli se ni ne nad človekom ne nad stvarmi pritoževala.Veliko je molila in se žrtvovala za druge. Nikoli ni obsojala ali grdo o kom govorila. Znala je razumeti in potrpeti. Poleg tega, da je bila vključena v Prijateljstvo,je bila tudi članica Vincencijeve družine.
Naj počiva v Gospodovem miru!

Še danes ne morem verjeti,da nas je v za- četku avgusta zapustila naša draga Tilka Johan, Tomšičev trg 8, 6300 Celje! Konec julija mi je poslala paket s čudovitimi co- patki za dojenčke, ki jih je znala na pose- ben način splesti. Ko to pišem, imam še en par pred seboj in kar ne morem verjeti, da rok, ki so tako čudovito ustvarjale, ni več. Copatke smo ob razstavah ročnih del da- rovali mladim mamicam, ki so pričakovale dojenčke.Tilka je bila zelo vesela,da gredo copatki v ta namen.
Prijatelji res tako nepričakovano odhajajo. Tilka je bila še na pikniku, ki ga je organi- zirala dobra Lesjakova družina v Savinjski dolini meseca julija.Nihče si ni mislil,da nas bo tako kmalu zapustila.
Tilka,hvala ti za vse in naj ti Gospod v ne- besih bogato poplača za vso tvojo pozorno ljubezen do nas vseh,pa tudi za vso ljube- zen v izdelkih, s katerimi si razveseljevala mlade mamice in dojenčke, ki so imeli po tvoji zaslugi tople nožice!

Konec avgusta nas je zapustila naša dol- goletna prijateljica Pia Semen, Ravenska 3, 69231 Beltinci. Tiho je živela med nami, tiho je odšla! Rada je prišla na srečanja, ki jih je pripravila naša Marta iz Veržeja.
Veliko je molila in veliko darovala, zato naj ji bo Gospod velik plačnik v večnosti.

Danes, ko sem pisala to sporočilo, mi je Ljuba Zakovšek,odgovorna za Prijateljstvo bolnikov in invalidov v Sloveniji, sporočila, da je v oseminpetdesetem letu starosti umrl Anton Rot iz Glinc, 61210 Lj. Šentvid To je bil oče naše dobre in pridne sode- lavke Tine Rot, ki skrbi za Ljubico in se res veliko daruje v Prijateljstvu.
Dobremu očetu naj Gospod da večni mir. Tini in vsem v družini,posebno ženi rajnega Antona, naše globoko sožalje in zagotovilo naših molitev,da bi jih ta velika preizkušnja in bolečina ne potrla. Naj jih Gospod tolaži!

s. Mihelangela

ZADNJI KORAKI

Ko se sonce nagne globoko proti zatonu in se zavemo, da se bliža mrak, še pohitimo s svojim delom,da nas ne zaloti noč. Brž po- storimo, kar mora biti narejeno. Pomirjeni, da smo storili, kar smo mogli, končamo dan z zahvalo ljubemu Bogu,da nam je pomagal in ležemo k zasluženemu počitku.
Takemu dnevu lahko primerjamo svoje živ- ljenje, ki je bilo en sam delovni dan, zdaj pa zahaja s soncem. Nastaja mrak in bliža se noč, treba bo poiskati počivališče. Pred tem pa bi vam rada še nekaj povedala.
Najprej to, da vas imam vse zelo rada, posebno vas, ki ljubite slovensko besedo. Hvaležna sem vam, da ste z dobro mislijo prepotovali košček mojega življenja in do- živetij. Naj vam ostane v spominu samo to kar vam bo pomagalo živeti in vas delalo srečne.
Mnogo hudega, ki vam ga nisem razodela, je bilo na mojih poteh, a danes, ko se ozi- ram po teh prehojenih stezah, klancih in hudournikih, ostaja vse tisto kruto nekje zastrto, a kot od sonca ožarjeni bleste mnogi drobni kamenčki sreče in čisti izviri, ob katerih se je nekoč napajala moja ne- bogljena duša in tako okrepljena pogumno stopala v Neznano. V najhujših bolečinah

sem vedno, nekako podzavestno slišala Učenikove besede: "Ne bojte se, jaz sem z vami do konca sveta." In ob sprejetju te tolažbe se je naselil mir v mojo notranjost in pa prepričanje,da se na perutih trpljenja dvigamo k višku.
Vem, da je med vami, spoštovani bralci, precej tudi takih,ki se najbrž ne strinjate z mojo vernostjo. Prosim, da jo sprejmete z razumevanjem. Vsadili so mi jo moji dobri, skrbni starši in čim starejša sem, tem bolj sem jim hvaležna.Ničesar vam ne vsiljujem ampak samo iskreno želim, da bi se ob mojem pripovedovanju zavedeli tudi svoje vernosti, katero izpričuje vaša dobrota, ki je dokaz božjega v srcu.
Med svojo dolgo,družbeno-politično dejav- nostjo sem se srečala z mnogimi plemeni- timi ljudmi s povsem drugim svetovnim na- zorom. Bili so deležni mojega občudovanja zaradi njihovega nesebičnega prizadevanja za dobro človeka in boljši Jutri. - "Po njih dejanjih jih boste spoznali" to je bilo merilo mojega presojanja.
Ko doživljamo strahotne svetovne premike ko se v naši neposredni bližini utapljajo v morju bolečine bratski narodi, ko se sovra- štvo stopnjuje iz dneva v dan,polnimo svo- ja srca z dobroto, da v njih ne bo prostora zlobi,ki ima tudi tam svoje korenine. Naj bo vedno več in več dobrote v naših prsih, da jo bomo lahko z radostjo delili mnogim v stiski in pomanjkanju. Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da, je rekel sveti Avguštin.
Nikoli ne smemo obupati! Krščansko upanje pomeni pomoč in oporo v tem svetu in za ta svet. Popolnoma zgrešeno bi bilo, ko bi skrbeli samo za Večnost, omaloževali pa bi človeka ob sebi, ki je potreben naše po- moči in tolažbe. Na Zemlji je mogoče živeti srečno le,kolikor živimo življenje ljubezni,to je Dobrote. Žal je beseda ljubezen danes že tako umazana, da jo mnogi pojmujejo le kot pojem spolnosti. Zato ne bo odveč, če Vam v nadaljevanju prikažem Ljubezen ta- kšno,kot jo je apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom. To je visoka pesem Ljubezni in nekaj najlepšega, kar je zapisanega v Svetem pismu. Torej: Potrudimo se, da bomo živeli to naročilo.

Ko sem govorila na teološkem tečaju na Ptuju,so me poslušalci med drugim vprašali tudi, kdaj mi je bilo v življenju najhuje in kdaj najlepše? Odgovorila sem jim: najhuje takrat, ko so nas, kmete, tako osiromašili, da nismo mogli več nikomur pomagati, niti ga s čim razveseliti; tisto najlepše pa bo prišlo šele takrat,ko se bom srečala s svo- jim Stvarnikom, ki sem mu bila zvesta vse življenje!
Zdaj se poslavljam od vas, dragi bralci. Vsem želim ljubega zdravja na duši in te- lesu! Vsem, ki so mi kdajkoli in kjerkoli kaj dobrega storili, se prisrčno zahvaljujem z iskrenim prleškim "Bogplati". Tistim pa, ka- terim sem mogoče zaradi svojih slabosti "šla na živce", se opravičujem in jim želim vse dobro!
Zadnji sončni žarki ožarjajo našo lepo, vso od zelenja in cvetja odeto prleško deželico Naj se napojé vaše oči te iskrive lepote, da jo boste videvali tudi v mračnih dneh s hvaležnostjo v srcu!

Erna Meško

REŠETO 5/94: V vsaki vodoravni in nav- pični vrsti je skrita ena zdravilna rastlina. Spodaj so napisane v pomešanem vrstnem redu. Prečrtaj njihove črke, ki si sledijo v pravem zaporedju, le da so vmes še druge črke. Ko boš prečrtal-a vse zdravilne rast- line, ti mora ostati v vsaki vodoravni vrsti še po ena neprečrtana črka.Preberi jih za- poredoma od zgoraj navzdol in dobil-a boš še dve zdravilni zelišči. Ti dve vpiši kot rešitev in pošlji do 25. vinotoka (oktobra) na dopisnici na naš naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana (s pripisom: KRIŽANKA). Vsak lahko sodeluje samo z eno rešitvijo. (Odreži in prilepi kupon!).

OMELA - ŠETRAJ - JEREBIKA - KUMINA - JETRNIK -ZEBRAT -BRIN -BAZILIKA -OLJKA MAJARON - KOLMEŽ - ČRNI TRN - ŽAFRAN - SIVKA - KOMPAVA - PLEŠEC - OGNJIČ - BEZEG - KOSTANJ - OMAN - ENCIJAN - ARNIKA - JEGLIČ - ANGELIKA - LAPUH - LISIČJAK - LIPA - JANEŽ. Nagrade 5/94:
1. vezen božični prtiček
2. radio z uro
3. volnen šal
4. knjiga L. Mezzadri: Življenje za druge
5. kaseta:Pesem svetonočna plava (F.Juvan)

Rešitev rešeta 4/94: LJUBLJANICA,VIPAVA

1. gobelin: Marija z Jezusom: Meti ČEH, Šujica 64, 61350 Dobrova pri Ljubljani
2. radio z uro: Ivan STRMOLE, Goriška 4, 63000 Celje
3. knjiga L. Mezzadri: Življenje za druge: Anica MEGLIČ, Dom počitka,61234 Mengeš
4. kvačkan prtiček: Milena ŽARGAR, Dom upokojencev,Cesta 1.maja 59,64000 Kranj
5. komplet vizitk: Vida Bobnar, Vasca 12, 64207 Cerklje na Gor.

Pogled mi objema zoreče vinograde in sa- dovnjake,njive se praznijo,da bodo priprav ljene za orača za novo setev.Lahen vetrič zaganja klopotce, veseli otroci si kurijo na paši, pečejo krompir in koruzo, vriskajo, pojejo, a ne bi bili sodobni, ko bi ne brcali žoge in se pogovarjali o vsemogočih špor- tnih zmagovalcih. Pogled mi obstane na prijaznih domačijah s cvetočimi okni in kupi zrelih buč na dvoriščih, ki blešče, kakor da bi izžarevale vse tisto sonce, ki so ga vpi- jale,ko jih je poljubljalo od jutra do večera.

Erna Meško,
RADA BI VAM POVEDALA (odlomek)