DECEMBER

Sveti Duh, oživi ob 150. letnici Apo- stolata molitve v vseh njegovih članih apostolsko gorečnost in pripravljenost za novo evangelizacijo!

Sveti Duh, vodi sinodo škofov v Afriki da bo v krajevne Cerkve te celine vne- sla tesnejšo medsebojno povezanost in prožnejše misijonsko sodelovanje!

Sveti Duh, vodi naša prizadevanja, da bi iz naših družin ne izginili božični in drugi lepi narodni običaji!

JANUAR 1995

Oče luči, poučuj nas, da bi v sodobni kulturi znali razlikovati prave in namiš- ljene vrednote!

Učenik, pomagaj katehetom, da bodo krščanske skupnosti vzgajali v misijo- narskem in ekumenskem duhu!

Duh ljubezni, oblikuj naša srca, da bi vsi,ki smo prejeli krst,rasli v medsebojni povezanosti, razumevanju in edinosti!

spredaj: proti Grintovcu z Rzenika; foto F. Stele
zadaj: Bogkov kot pri Jenku na Zg. Jezer- skem; foto F. Stele

Božje in človeško

Dragi prijatelji! V adventem času nas vsako leto znova drami klic Cerkve: "Pripravite pot Gospodu!" Gre za to, da bi naša srca bila pripravljena sprejeti Njega,ki prihaja in nam je "enak v vsem razen v grehu."
Jezus nam je enak kot človek, hkrati od nas različen,ker je tudi Bog. Bog je po- stal človek, da bi mi postali bolj božji. Najprej pa moramo postati bolj ljudje.
Stara resnica je to. Lahko pa je za nas tudi nova,če (in kadar) smo nanjo poza bili. Cerkveni prazniki, razporejeni skozi vse leto, nam osvežijo spomin na skriv- nosti naše vere in prinašajo spodbude za življenje.
Podobno poslanstvo hoče opravljati tudi Prijatelj. Malo smo "pospravili" po predalih, zato je debelejši. Za dolge večere bo morda prav prišel. Priloženi koledar pa naj vas popelje v novo leto.
Številna razmišljanja, mnenja in odmevi govorijo o tem, da še ne znamo drug drugega enakovredno sprejemati. Ne gre samo za odnos:bolni-zdravi,marveč tudi bolni - invalidni, mlajši - starejši... Razporejanje ljudi v kategorije je ovira, upoštevanje različnosti pa pomeni bo- gastvo v medsebojnih odnosih.
Če moramo govoriti o vključevanju inva lidov v družbo,to pomeni,da so odrinje- ni na njen rob-je ena izmed ugotovitev okrogle mize v Cankarjevem domu. Do podobnih spoznanj prihajamo tudi na srečanjih. Je to samo zato,ker nas moti da so drugi - prav vsi, naj bodo zdravi ali bolni ali invalidni - različni od nas?
Kopica vprašanj nas vabi k razmišljanju, zastavlja pa tudi vedno nove naloge. Dovolj dela za vse tudi v prihodnjem letu!
Za letos: iskrena hvala vsem sodelav- cem, dobrotnikom, poverjenikom,naroč- nikom, pa tudi vsem, ki prosite za Božji blagoslov! Bog povrni!
Vsem vam in tudi novim prijateljem še želja: Božje Dete, ki prinaša odrešenje, naj bo vir miru in veselja tudi v prihod- njem letu!

Jože Zupančič

ZA JEZUSOM - V DRUŽINI

Vse življenje hodimo za Jezu- som. Kar nas je bralcev Prija telja, smo se še posebej od- ločili hoditi za njim. Ker sta Cerkev in država določili, naj bi v tem letu pozornost namenili družini, nam je to spodbuda, da razmislimo, kako naj bi v letu družine - in tudi naslednja leta - hodili za Jezusom kot člani družine.
Mož in oče hodi za Jezusom, kadar do- bro uporablja dar,ki mu ga je Bog dal za vodstvo družine, ta dar pa je modrost. Mož je moder, kadar ni zaletav, temveč vse, česar se loti, prej dobro premisli. Modrost kaže tudi v tem, da o ničemer pomembnem ne odloča sam, ampak se poprej posvetuje z ženo in drugimi pa- metnimi ljudmi. Moder mož ve, da so drugi ljudje: žena, otroci, starši, sose- dje, sodelavci in tako naprej drugačni od njega.To drugačnost jemlje kot božji dar, ob njej dozoreva sam in pomaga dozorevati drugim. Modrost narekuje možu tudi, naj veruje v Boga, naj po veri živi ter skrbi, da bo po veri živela tudi njegova družina.
O možu, ki je takšen, moremo reči, da hodi za Jezusom.
Kaj pa žena in mati? Kdaj ona hodi za Jezusom?
Kadar se ne pritožuje, zakaj jo je Bog ustvaril kot žensko. Ve, da je od moža sicer drugačna,a mu je obenem enako- vredna. Mož ima v družini prvenstvo modrosti in vodenja, žena pa prvenstvo dobrote in ljubezni.Ta njena vloga ni nič manjša od moževe in je ne more nihče nadomestiti. Če ženi umre mož in osta- ne sama z otroki, je hudo. Mnogo huje pa je, če možu umre žena in ostane sam z otroki. Življenje samo uči, kako pomembna je vloga žene in matere v družini.
Žena hodi za Jezusom še posebej tak- rat, kadar kot mati sprejme v družino novo življenje. Devet mesecev oblikuje pod svojim srcem otrokovo telo,dvakrat devet let pa oblikuje njegovo osebnost, da bo mogel postati vreden član člove- ške družbe.
Otroci hodijo za Jezusom,kadar se ima- jo radi, kadar imajo radi svoje starše in spoštujejo druge ljudi ter po Jezusovem zgledu napredujejo v modrosti, starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh.
Stari starši hodijo za Jezusom, kadar mladim zaupajo ter jim vse bolj prepuš- čajo odločanje o gospodarskih in gospo dinjskih zadevah. Tako živijo v miru in slogi, svoj čas pa posvečajo osebnemu dozorevanju in pripravi na zadnje in do- končno srečanje z Jezusom
Bolni, invalidni ter starejši v družini hodijo za Jezusom, ko v veri sprejmejo nase križ trpljenja. Pokončne glave ga nosijo v zavesti, da skupaj z Jezusom odrešujejo in posvečujejo sebe in ves svet.
Nekateri pa nimajo lastne družine? Kako naj ti hodijo za Jezusom?
Družina je dragocena, ni pa edina člo- veška skupnost. Poleg nje so še druge, večje: župnija in škofija, narod in drža- va, končno pa vesoljna Cerkev in vse človeštvo. Ker smo člani teh skupnosti po božji volji, moremo tudi v njih hoditi za Jezusom. To se dogaja, kadar se trudimo živeti po splošno priznanih člo- veških krepostih in vrednotah, kot so resnica, pravica, poštenost, dobrota in druge, kot kristjani pa še dodatno po veri, upanju in ljubezni.

Franc Cerar

SVETA NOČ,BLAŽENA NOČ-VSE LETO, VSE ŽIVLJENJE

Nekaj sem že napisala o naši teti Pavli, ki ji življenje nalaga deveti križ v enem izmed ljubljanskih Domov za starejše občane. Teta sedaj samo še leži. Pred- lansko pomlad jo je gripa položila na posteljo, s katere ne bo več vstala. Dremlje, kar naprej dremlje. Nič ne trpi, samo počiva, nič je več ne skrbi. Vse zemsko je uredila. Samska je bila vse življenje, učiteljica po poklicu. Bila je ena tistih učiteljic,ki so v prostem času vezle oltarne prte in kvačkale čipke za obrobe. Kadar je s svojega službenega mesta prišla domov v Ljubljano, smo je bili vsi veseli. Tedaj se je, še posebej pozimi začel čas pripovedovanja in pre- pevanja,igranja. Našim staršem,svojima sestrama in bratu je za tisti čas prev- zela nas,otroke,da so bili sami bolj pro- sti. Vsi smo jo imeli radi in jo še imamo.
Ko sem tudi sama dobila hčerko, tedaj je bila že v pokoju, je tudi njo varovala in ji pripovedovala pravljice. Z leti pa je njeno življenje začelo propadati z ne- zadržno silo. Obdržali smo jo doma, ko- likor dolgo je bilo mogoče. Potem nismo več zmogli. Potrebovala je nenehno nego in stalno zdravstveno nadzorstvo.
Z rešilnim avtom sva se pripeljali v Dom Spremila sem jo v njeno sobo. Tam pa je kot oživela.Sama je jedla z vilicami in nožem kot že dolgo ne. Potem je vstala in rekla: "Zdaj pa greva domov!" Ra- zočarana je bila, ko sem jo prosila, naj ostane tu, dokler se ne vrnem.
Tekli so dnevi,tedni, meseci,leta.Tetina zavest je vedno bolj usihala. Sestrične jo vseskozi obiskujemo, bratranec se je med tem že preselil v večnost. Teta pa še kar živi, čeprav kar naprej dremlje in spi,le proti večeru se zbuja v resničnost
Z očmi tiplje po sobi, kot da ne ve, kje prazaprav je. Kaj naj govorim z njo? Nobena stvar je več ne zanima, vse je ostalo daleč zadaj. Za lanski božič sem ji prinesla smrekovih vejic in pod nje po stavila majhne papirnate jaslice. "Lepe so," je dahnila teta. Tedaj sva začeli s hčerko peti Sveto noč. Teta gleda, po- sluša,obraz ji oživlja, otopelost izginja- že poje s tresočim glasom: "Sveta noč, blažena noč..." Prepojemo vse božične pesmi,kar jih poznamo; kar nas je nau- čila peti teta,ko sem bila majhna jaz,ko je odraščala moja hčerka. In ko mineva božični čas, še vedno pojemo: "Sveta noč, blažena noč..." In pride post, pa velika noč, pridružimo še druge pesmi, a še vedno je prva na vrsti Sveta noč. Nič zato, če je zunaj vroče, če je že dogorel kres, če se že bližata veliki in mali šmaren, z našo teto še vedno poje mo Sveto noč in to ne le v slovenščini, tudi v nemščini, kot jo je pela v svojih šolskih letih pri škofjeloških nunah, kjer je bila med prvo svetovno vojno gojen- ka. Sveta noč jo vrača v srečna dekli- ška leta. Sveta noč v domačem, Sveta noč v tujem jeziku.
Nekaj sosed se je že izmenjalo na so- sednji postelji. Za prve tri sva s hčerko vedeli, da so verne, za sedanjo še ne veva, sama pa ne more povedati. V začetku smo pele čisto potiho, da ne bi motile sosede.Pa je začela prisluškovati Usedla se je na postelji in nas gledala s široko razprtimi očmi. Strah, začudenje, morda celo zavračanje se je zrcalilo v njih.Počasi se je umirjala.Zdaj se vsaki- krat obrne proti tetini postelji in posluša Zdi se, kot da jo je petje začelo pomir- jati. Nič več se ne plaši, vsa se umirja, poskuša se nasmehniti in nekaj pove- dati...
Teta pa poje,poje,kot je včasih pela pri šolskih mašah in večernicah, saj druge- ga kot šole in cerkve res ni bilo v nje- nem življenju tam na robu slovenskega ozemlja.
"Sveta noč, blažena noč" - pesem roj- stva se spreminja v pesem smrti, ko zamira zemeljsko življenje. Zazveni pa znova ko pesem rojstva,ko se rojevamo za novi, boljši svet onkraj smrti...

Berta

JASLICE IN MAČEK

Na tem našem ljubem koščku zemlje doživljamo najrazličnejša iznenadenja in presenečenja. Letošnji predbožični čas mi je prinesel svojevrstno zagato. Zna- nec mi je poslal knjigo s priloženim pi- smom. Po stari ustaljeni navadi najprej pogledam, kaj piše in potem pride na vrsto knjiga. Ko pismo odprem,me krep- ko razjezi fotokopija neke slike, saj sem bil trdno prepričan, da gre za kakšno potegavščino ali neslano šalo. Zgrabi me jeza in najraje bi vse skupaj zabrisal v koš. Vendar pa me je le premagala radovednost, kdo naj bi to bil in kaj ho- če. Še enkrat si ogledam sliko,ki je zelo nenavadna. V lepi betlehemski votlinici leži velik črn muc in z velikimi očmi zve- davo gleda v svet.Nad njim pa muzicira truma angelov z napisom: "Gloria in ex- celsis Deo!" Seveda je zraven narisana tudi palma, da vemo, kje naj bi se vse skupaj dogajalo..Mislim si svoje in jezen na vse skupaj le začnem brati pismo.Na koncu sem bil v izredni zadregi in sem postal od sramu rdeč kot kuhan rak. - Kako se lahko motimo in kako hitro po nepotrebnem obsojamo!
Karikatura je delo znanega innsbruškega škofa dr. Reinholda Stecherja, ki jo je narisal za svojo knjigo:"Heiterbesinnlich rund den Krummstab". Izdal jo je pri založbi Tyrolia-Verlag. Delo govori o njemu lastnem pogledu na vse, kar sta nam podarila čas in življenje po božji Dobroti.
Znanec,ki mi je knjigo poslal- tajnik mar kantnega evropskega kardinala, pa mi takole vošči: "Ambrož, spiš tudi Ti tam na tvojem Krasu ob Jadranskem morju ugodno spanje kot ta črni muc? Kaj pa tvoje ovčice in kozli?So tudi oni podob- ni temu črnuhu in muzicirajo z egoizmom v novo leto..."
Tudi takšno voščilo me je kar streslo, kot je karikatura innsbruškega škofa dr. Stecherja marsikoga zbudila! Tako je prav! Le zakaj naj bi se vedno uspava- joče oslajali ob sladkobnostih božiča in pozabljali, da se prav z božičem mora pri vsakem od nas tudi kaj premakniti, v kolikor ne celo spremeniti!
Neradi naštevamo, kaj bi lahko predru- gačili v našem osebnem vsakdanu. Naj- prej je božič čas, ko se vsakdo od nas lahko umakne v tihoto srca,da se sreča sam s sabo. - Živimo v družini! Mogoče nas ima okolje za urejeno, manj urejeno ali pa celo srečno, vzorno družino. - Koliko lepih besedi in pojmov, kaj vse pa se za tem skriva. - Vsako leto naši gostinci tarnajo, da so prav ob božičnih praznikih njihovi lokali prezasedeni. Lju- dje na ta dan nočejo več biti doma in umivati posode, kuhati in se truditi,am- pak raje obedujejo "zunaj",kjer jim bodo drugi stregli! Ste kdaj razmišljali, da ni lepše, kot doma zbrana družina ob lepo urejeni mizi na božič? Kje se lepše ple- tejo tisti intimni pogovori med otroci in starši, kot prav tu? Nepozabni so spo- mini na skromne praznične obede, ki so jih znale naše mame pričarati prav za Božič.Koliko lepih spominov nas veže na te dogodke za katere smo jim neizmer- no hvaležni.Za vse to pa smo v sedanji naglici prikrajšali naš mladi rod, ko jih vodimo v zdolgočasene lokale, kjer ob tuje pripravljeni hrani, ki jim velikokrat niti ne tekne, ker nima mamine topline in odločnosti očeta, ki kot Mojzes nad izraelovim krdelom, ko ga je vodil skozi puščavo,bedi nad družino in z njemu las tno strogostjo pušča v otrokih globoko praznično spoštovanje do očetovega poslanstva, ki se ob takšnem dogodku podzavestno prenaša na sina,da bo tudi sam nekoč sposoben reševati probleme ki mu jih bo prineslo življenje.
Pa še nekaj bi rad opomnil:"Božič je čas ko se človek na poseben način razneži tudi v svojem odnosu do Boga!"Kaj nam ta pojem pomeni? To ne sme biti le ok- rasek,ampak naj nam bo veselo oznanilo navdih, iz katerega črpamo moč za naš vsakdan, zlasti pa še za iskren in čist odnos do sočloveka s katerim živimo in je naš bližnji. - V kolikor boste skušali praznike podoživeti s takimi čustvi,boste začutili novega duha in neko nevidno srečo, ki sta že med vami, pa ju morda še niste odkrili - sta pa vaša iskrena!

Ambrož Kodelja

Narava v teh tihih jesenskih dneh po- časi umira. Po dolinah leži megla, nebo je zastrto in mračno. Naše domove pa srečno oživlja adventni čas.
Napolni jih novo upanje prihajajočega Sina Božjega, neizmerna ljubezen do vsega, živega in neživega.
Ob svežem vonju adventnega venčka in ob prižganih svečkah vsako leto se- stavljamo čestitke za sorodnike, prija- telje, znance, za naš zemeljski dom in za nebeško stvarstvo.
Iščemo besede ljubezni, dobrote, spo- štovanja in naklonjenosti, s katerimi bi mogli čim globje izraziti, kaj čutimo in želimo. Potem si v duhu predstavljamo radosten obraz tistega, ki bo čestitko sprejel in tiho upamo, da se bodo naše želje uresničile.
Tudi sami se v tem duhovno bogatem času veselimo čestitk, ki nam prinašajo najboljše želje za zdravje, srečo in veselje. Velike in majhne razdalje nas v času skrivnostnega pričakovanja tako zelo združijo, kot da smo eno. Skupaj doživljamo veselje, brez besed se po- govarjamo, brez dotika se razumemo. Prepustimo se božji roki.
V srcu in duši je ena sama čestitka,ena sama želja in ena resnica: "Od Njega smo prišli in k Njemu se vračamo."

MIR, KI GA PRINAŠA NOVOROJENI, NAJ VAS SPREMLJA VSE DNI PRIHA- JAJOČEGA LETA.

SEJEM MEDILAB '94

Časopisi, radio in TV so že pred odprt- jem sejma poročali, da bo MEDILAB na- menjem zlasti strokovnjakom, saj bodo predstavljene predvsem aparature, s katerimi bodo kasneje v praksi upravljali strokovnjaki na posameznem področju. Sam sem si ta sejem ogledal zelo povr- šno; malo bolj pa tisti del, ki me je za- nimal glede na mojo invalidnost.
Sejem MEDILAB kot največja slovenska strokovna medicinska sejemska prire- ditev je letos že tretje leto potekala v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču v času od 18. do 21.vinotoka (oktobra) Na tem mednarodnem sejmu medicinske in laboratorijske tehnike, farmacevtike, materialov, rehabilitacijskih izdelkov in storitev se je srečala stroka z vsem,kar v tem trenutku lahko ponudi moderna industrija zahtevnim uporabnikom.
Malo statistike ne bo odveč! Na tem sejmu MEDILAB se je neposredno pred- stavilo blizu 200 podjetij, zastopanih pa je bilo še enkrat toliko. Skupaj je torej sodelovalo prek 400 podjetij iz 17-ih držav. Bilo bi preveč,če bi vse našteval Povem naj le, da sta poleg domačih in evropskih držav razstavljali še Japon- ska in ZDA. Sejem se je odvijal na okoli 6.000 kvadratnih metrih neto razstav- nih površin v vseh dvoranah Gospodar- skega razstavišča.
Letošnjemu sejmu MEDILAB se je prvič pridružila tudi rehabilitacijska tehnika, ki se je prejšnja leta predstavljala na sejmu NARAVA-ZDRAVJE. Poleg rehabi- litacijske tehnike, ki je bila po zasto- panosti nekje na drugem mestu, so bile močno prisotne še dentalna tehnika, biokemija in potrošni materiali, kot so inkontinenčni pripomočki.
Čeprav sem že lani o tem pisal, so moj pogled vseeno pritegnili novi modeli in izvedbe inv. vozičkov; od standardnih preko električnih do 'formul'. Novost je bil pripomoček za stojo podjetja MS Mobile Stand.
Za premagovanje ovir, kot so stopnice ipd., je Lift inženiring prikazal različna dvigala. Sedež ima na Črnučah, Šland- rova 2.
Podjetje RICON je predstavilo dvigalo Mirage za vstop z vozičkom v kombi.
Podjetje CONECT iz Velenja, Efenkova 61, je predstavilo zračne antidekubitus blazine Adapt TT.
Zastopnik MEDIPROTECT d.o.o. iz Ljub- ljane, Celovška 43, je prikazal steznike vseh vrst od pete do vratu.
Zastopnik za TECHNOGYM iz Italije, FLORIDA SPORT d.o.o. iz Vira pri Dom- žalah, Šaranovičeva 24, je prikazal aparaturo za kardiovaskularno vadbo.
Kar se mi je še zdelo koristno, so bile elastične nogavice za tiste, ki jim ote- kajo predvsem gležnji. Te medicinske kompresijske nogavice nemškega proiz- vajalca BAUERFEIND se dobijo v trgovini z zdravili MediSan v Kranju,Kidričeva 47
To bi bilo v glavnem za letos vse, sicer ste pa najbrž kaj o tem prebrali v ča- sopisih in videli na TV, saj je bilo vsak večer med sejmom nekaj tega tudi pri- kazano.

Oton

V CANKARJEVEM DOMU INVALIDI GOVORILI O SEBI, DRUŽBI IN MEDIJIH

Slabemu odzivu v bok so odločno proti senzacionalnim novicam o njih, nočejo sentimentalnih solz, ampak vrednotenje človeka po tem, da je - obstaja. Jim je uspelo povedati družbi o njeni etični dolžnosti?

V času velikih družbenih sprememb, ki jih doživljamo pri nas,nekateri deli naše družbe občutijo na sebi dodatno težo. So to morda tisti deli,ki predstavljajo še dokaj zdravo družbeno jedro? S svojo navzočnostjo nas opozarjajo na večje vrednotenje človeka ob upoštevanju kritične meje, do katere se družba še sme "igrati", da ne bi prevrednotila res- ničnih vrednot.
Pišemo o tistem delu naše družbe, ki ga prevečkrat ne imenujemo - ampak oži- gosamo - za "invalidni svet".
Kako živi in zdravi so invalidi v naši družbi,so nam hoteli še enkrat pokazati
Svet invalidskih organizacij Slovenije je na pobudo Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije od 3. do 4. novembra 1994 v Cankarjevem domu pripravil dva delovna dneva.
Prvi dan naj bi se na okrogli mizi o vlogi in mestu invalidov v medijih soočili za- posleni v medijih, državne službe, za- dolžene za to področje, ter invalidi.
Po besedah pripravljalcev so bili povab- ljeni številni odgovorni za medije in za- posleni v medijih.Žal ne bo pretirano,če zapišemo, da je vse skupaj izzvenelo bolj v smislu "sami sebi o sebi". Tako na začetku ni bilo običajne predstavitve navzočih. Očitno so se že vsi poznali!? Kolikor so se kasneje vključevali v po- govor,je bilo moč razbrati,da so to pred stavniki invalidskih organizacij. Razen Jane Kolarič (novinarke Slovenca) in Julke Vahen ni bilo nikogar iz novinar- skih vrst. Vsa področja oblasti pa je zastopal le en človek, varuh človekovih pravic, Ivo Bizjak.
Kljub temu je "monolog" pokazal, da imajo invalidi že (in še vedno) utrjeno kožo,ko naletijo na lastni odmev v dru- žbi. Hkrati pa jih to ne ustavlja, da bi naslednjič molčali, ampak z življenjem razmišljajo o njem in vztrajajo, pa če- prav je končni izkupiček pičel.
Kaj pa jim sploh še ostane, bo kdo ne- mara zavzdihnil? Vse! Če bi umolknili in dopustili trdnim kamnom v družbi, da bi vpili,bi gotovo njihova ušesa morala po slušati zven brnečega brona in melodijo ki to sploh ne bi bila, razglašenih citer.
Za izhodišče okrogle mize Invalidi in mediji smo prisluhnili razmišljanju - bolj predstavitvi - dr. Petra Radtke iz Mün- chna. Najprej nas je opozoril,da našega stanja toliko ne pozna in da govori pred vsem o nemški izkušnji.

Vendar, da bi mogli videti vzporednice z našo ( slovensko) resničnostjo, ni bilo potrebno ostro oko. Te so bile vse pre- večkrat več kot očitne.
Prvi mit o položaju invalidov v nemški družbi je bil razbit, ko je dr. Radtke po- vedal, da v Nemčiji invalidne ljudi redko kdaj srečamo na cestah. Navadno so zaprti za zidovi,kjer jih obiskujejo le ožji družinski člani in ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z njimi.
S pomočjo organizacije Invalidi v medijih je dr. Radtke pred desetimi leti začel organizirani prodor v medije in javnost. (O organizaciji in njenem razvoju ter današnji uspešni vlogi je pisal Slovenec

v sredo, 9.novembra 1994). Hotel je,da bi se mediji brez vnaprejšnjih predsod- kov odprli invalidnemu svetu.
Zanimanje medijev in javnosti za invali- de je razdelil na pet področij.
1. Poročanje o ustanovah in organiza- cijah. Na tem področju je poročanje vedno povezano z določenim namenom, ko ustanove pričakujejo,da bodo dobile denar za svoj obstoj.
2. Ko so organizirane razne dobrodelne prireditve in akcije,se navadno zgodi,da prizadeti sploh niso prisotni.Če pa so,jih nekje posadijo in ob koncu izročijo ček.
3. Obveščanje javnosti o kreativnih silah invalidnih oseb.
4. Največkrat radi spregovorijo o soci- alnih razmerah. Tu je že tipično prika- zovanje slabih življenjskih razmer.
5. Zelo so iskane izjemne človeške usode. Nastajajo portreti, ki naj bi bili vzor drugim.
Udeleženci smo soglašali z načelom dr. Radtkeja,ko pravi,da so invalidi sestav- ni del družbe. V tem pogledu ne smemo

razmišljati o njihovem vključevanju v družbo,saj bi to pomenilo,da niso del te Hkrati pa nihče ne želi postavljati inva- lidnosti na podstavek.
Prednost ima vse, kar vodi k bolj člo- veškemu. Če je invalidnost ena od teh možnosti,mora biti enaka drugim.Mnogo krat v življenju ne gre nam, da bi sami izbirali in odločali o možnostih.Potrebno jih je sprejeti,dojeti in z njimi živeti.Po- trebno je te možnosti,tukaj invalidnost, ne le uporabljati v smislu bolj ali manj uspešnega izrabljanja, ampak predvsem oplemenititi z nečim več.
V tem vidimo veliko poklicanost PBI in njenih članov. V prejšnji številki je bilo zastavljeno polemično vprašanje odno- sa med invalidi in bolniki v gibanju. Tu ne bi načenjali "klasifikacije", kdo je kaj in kam sodi ter kako se poimenuje.Kon- čno niti na okrogli mizi niso dovolili, da bi se pogovor zasukal v to smer. Pač pa ob govorjenju (pisanju) o invalidnih osebah, lahko vsak v gibanju preverja svoj lastni položaj. Bolni imajo možnost razmišljati o svojem položaju in vlogi v družbi.Sodelavci pa toliko bolj o svojem osebnem odnosu do vseh v gibanju.Te- mu se pridružuje tudi časopis Prijatelj, ko pristaja na drobnogled.

Vasjan K.

ZAKAJ DRUŽBA POTREBUJE INVALIDE?

Dr.Peter Radtke je za izhodišče svojega predavanja, 4. novembra 1994 v Can- karjevem domu, vzel osebno izkušnjo. Predavanje zato ni bilo sistematično, ampak bolj podobno krogu, ki ga moraš teči z njim - predavateljem.
In res nas je prebudil, da smo šli. Na koncu pa smo ugotovili, da moramo ta krog začeti znova in tokrat teči sami s seboj. Ni govoril o tehničnih vprašanjih in problemih,temveč o etičnem pogledu na invalidnost in človeka,ki ga ta doleti
Navajam najbolj značilne postaje,ki sem jih še posebej slišala in nato razmišljala

Vi bi lahko opravljali poklic na "svojem" področju,to je na področju invalidnosti! To je osamitev določenega družbenega vprašanja. Omejevanje ne samo v smi- slu geta, ampak omalovaževanje prob- lema.
"Sem igralec, pisatelj, odgovoren za TV oddajo, dejaven na področju kulture. Toda če me nekje citirajo, vedno reče- jo: invalid, oseba s težko invalidnostjo, z najtežjo obliko invalidnosti. To je zelo tipično!
Na prvem mestu je invalidnost, nato sledi še nekaj zadev, s katerimi se uk- varjam... Študiral sem francoščino in nemščino. In ko sem nato iskal službo,

sem želel delavno mesto vodje oddelka za francoščino.To sem namreč obvladal Na to so mi dejali: ali ne bi raje želel delati na področju invalidnosti, saj ste vendar sami invalid. Zelo tipično! Za to delo sploh nisem imel znanja oz. pogo- jev, ampak to so mi tako rekoč takoj pripisali. Druga stvar, za katero sem bil kvalificiran, pa se jim je zdela tako ne- navadna,da bi jo jaz opravljal. Menili so da mora to nalogo opraviti nekdo, ki ni invaliden," pravi dr. Radtke.

V Nemčiji se že 90% staršev odloči za splav, ko jim v genetskih posvetovalni- cah povedo, da bo njhov otrok po vsej verjetnosti invaliden. Družba si takih ljudi ne želi zaradi storilnostne narav- nanosti.
Invalidnost je dobila predznak nekakšne "napake",odnos do invalidov pa postaja v potrošniški družbi vse bolj podoben odnosu, ki ga ima kupec do industrij- skega blaga. Lahko ga odkloni zaradi napake.
Dr.Peter Radtke opozarja na vlogo inva lidnih oseb pri opozarjanju na napačno pojmovanje napredka.Boji se,da nasta- ja utopija razvite družbe, v kateri sploh ne bo prostora za invalidne osebe. Nje- na razvitost je v kopičenju dobrin, ne pa dvigovanje kvalitete življenja.

"Zame so ljudje vsa bitja, ki jih rodijo žene.Ne verjamem v to,da obstaja raz- lična stopnja biti človek.Po kateri kako- vosti pa naj bi tedaj merili človeškost? Ali obstajajo ljudje, ki so bolj ljudje, in ljudje,ki so manj ljudje? In kaj je merilo? Ali je merilo npr. inteligenčni kvocient? Ali pomeni npr., da je Einstein bil bolj človek, kot je Mati Terezija, ker je bil njegov merljivi IQ višji? Ali je merilo te- lesna moč, morda storilnost? Potem bi pomenilo, da je neki športnik, ki je spo- soben hitro teči, bolj človek, kot neki znanstvenik, ki spoh ni sposoben hitro teči in dela samo s svojo glavo?
Izhajamo iz predpostavke,da ima človek kvaliteto, ki presega tiste, ki jih imajo rastline in živali.To lahko vsi sprejmemo! Če hkrati rečemo, tudi najtežji invalidni

človek je človek,ki lahko zase uporablja to trditev, moremo reči, da je najtežji invalid bolj idealen za našo analizo, kaj pomeni biti človek.
Človečnost ne more biti v tem, da pro- izvajam, kajti nekdo,ki je najhuje priza- det,ne more proizvajati. Tudi inteligen- ca ne more biti ta pogoj,ki človeka dela človeka. Na vprašanje, zakaj dejansko potrebujemo ljudi z invalidnostjo, bi morda lahko odgovorili takole: skupnost potrebuje ljudi z invalidnostjo zato, da se sploh lahko postavi vprašanje, kaj je človek.
V najhuje prizadetih osebah imamo kot v znanstvenem laboratoriju pred seboj to, kar je potrebno, da lahko človeka opredelimo kot človeka...
Če sedaj pričakujete, da vam bom po- vedal, kaj sploh je to biti človek, vas moram razočarati. Morda pa lahko po- stavim vprašanje: Kaj je smisel našega življenja prizadetih oseb?
Morda se odgovor glasi:"Smo utelešena ideja človeka, ki jo moramo vredno ži- veti. V posebni obliki so tega sposobni najteže invalidni."
Gre za iskanje podobe človeka brez "dodatkov", kot so proizvajanje, izobra- zba, zdravje, ki jih človek ima ali nima. Išče podobo o celem človeku, čeprav na videz odmišlja omenjene stvari, ki baje spadajo k človeku.
Kdo je cel človek? K celoti človeka go- tovo spada to, kar dr.Radtke poudarja: to,da je prisoten- da preprosto "je" - in odmišlja vse,kar človek "ima". Tako pri- demo do točke, ko človek samo še "je".
Zdi se, da je to precej slab položaj. Ta človek je dejansko "na tleh". Torej ne pada več. Lahko začne rasti. Od tod tudi vprašanje: kdo je človek? In ko hočemo na to odgovoriti, bomo gotovo segli po vrednotah BITI (ljubljen).

Predavanje dr. Petra Radtkeja "Zakaj družba potrebuje invalide?" bo v celoti objavljeno v reviji PET (Trebinjska 13, Ljubljana) in ga priporočam v branje, s hvaležnostjo avtorju.

Darinka Slanovec

4. MEDNARODNA KONFERENCA RAČUNALNIKI  ZA INVALIDNE OSEBE

(4th International Conference on Computers for Handicapped Persons)

Od 14.-16.septembra 1994 je na Dunaju potekala četrta mednarodna konferen- ca na temo računalništva za invalidne osebe (4th International Conference on Computers for Handicapped Persons-ICCHP) Namen letošnje konference je bil pred- staviti nove raziskave in razvoj na pod- ročju računalniških in mikroelektronskih aplikacij za življenjske, rehabilitacijske, izobraževalne in poklicne zahteve oseb s posebnimi potrebami. Izpostavljen je bil torej problem interakcij med strojem in invalidno osebo, ki ga zaradi specifi- čnega primanjkljaja v telesnem ustroju (bodisi čutnega, motoričnega ali mental nega) ni možno vedno rešiti standardno ampak je potrebno razviti drugačen pristop, prilagojen specifičnim potrebam in sposobnostim posameznika.
Profesor Geoffrey Busby, direktor GEC - računalniškega centra v Veliki Britaniji, tudi sam telesno prizadet, je na tretji konferenci dejal: "Želim spremeniti vaše zaznavanje invalidnosti tako, da ne bi ostajali le pri zunanjem videzu,ampak bi bili možni prepoznati tudi notranje zmož nosti, ki jih s pomočjo tehnologije lahko osvobodimo. Veliko je že doseženega, vendar še veliko več lahko storimo!"
Na konferenci so se zbrali strokovnjaki iz vsega sveta. Predstavljenih je bilo 6 seminarjev, 79 člankov, 9 znanstvenih posterjev in 13 kratkih poročil z nasled- njo tematiko:Grafični uporabniški vmes- niki za slepe (inteligentni informacijski sistemi, 'screen reader', zvočni izhodi), Dostop do zapisov in programskega in- ženiringa za slepe ('News Reader' - pri- pomoček za branje časopisov in knjig, orodja za slepe programerje),Nove apli- kacije zvočnih signalov, Taktilni vhodni/ izhodni pripomočki,Tehnologija pri slušni prizadetosti (računalniška animacija za učenje branja z ustnic,znakovne govo- rice), Alternativna komunikacija, Daljin- sko upravljanje, Inteligentno okolje (smart environments), Avtomatični nad zor in robotika, Človeku prilagojeni ra- čunalniški vmesniki (zaslon, ki omogoča taktilno zaznavanje in upravljanje,dalji- nski nadzor s pomočjo jezika, glasovno vnašanje podatkov), Telekomunikacijski sistemi za invalidne osebe, Uporaba ra- čunalnikov v izobraževanju, pri iskanju zaposlitve in prilagoditvi delovnega mesta, Informacijski sistemi v medicini in rehabilitaciji.
Iz Slovenije se je konference udeležilo šest strokovnjakov iz Zavoda za uspo- sabljanje invalidne mladine Kamnik, In- stituta RS za rehabilitacijo, Univerze v Mariboru (gospod Debevec je sodeloval v organizacijskem odboru ICCHP) in In- štituta 'Jožef Stefan' iz Ljubljane.V sklo pu predavanj Tehnologija in prizadeti otroci sem sodelovala Vanja Kiswarday z Inštituta 'Jožef Stefan', s prispevkom "Računalniško raziskovalni tabori za invalidne otroke in njihove družinske člane."Predstavila sem teoretična izho- dišča in izkušnje, ki smo jih pridobili na taborih ter cilje, ki smo si jih zastavili za nadaljnje delo,saj je seznanjanje teh otrok z uporabo računalnika tudi ena od možnosti za njihovo enakovrednejše vključevanje v družbo.
Na konferenci je bilo udeleženih tudi mnogo invalidnih oseb, ki verjamejo, ali pa je to že njihova izkušnja, da lahko računalniki in računalniška znanost ve- liko pripomorejo k premostitvi ovir, ki se pojavljajo v njihovem življenju in jim o- mogočajo tudi uspešno poklicno delova nje.Gospod Wolfgang Zagler,predsednik ICCHP, je dejal,da je namen konference poiskati konkretne in učinkovite rešitve ter načine uporabe računalnika,ki bi la- hko kljub(stalnim) motnjam in posebnim potrebam, ki jih imajo nekateri ljudje, izničili besedo hendikep-moto prihodnjih konferenc naj bo "Računalniki, pripomo- čki za preseganje prikrajšanosti oseb s posebnimi potrebami."

Vanja Kiswarday,

prof. defektologije

OSREČUJOČE SLUŽENJE

S svojim prispevkom se vam oglašam na pobudo dr. Metke Klevišar, duhovne in organizacijske voditeljice skupine za spremljanje umirajočih. Tja sem bila pred dobrim mesecem povabljena, da jim zaupam svojo izkušnjo z umirajočimi Ker bi moje pričevanje morda utegnilo koristiti in opogumiti tudi koga izmed bralcev Prijatelja, sem se odločila, da vam posredujem svojo "zgodbo".

Tistega ponedeljkovega dopoldneva sredi maja letos ne bom nikoli pozabila. Pediater, dr. Neubauer mi je še krepko stisnil roko in mi čestital, jaz pa nisem vedela,ali naj zaplešem,poletim,se sme- jem ali jočem od sreče. Naredila sem namreč še zadnji izpit na medicinski fa- kulteti in življenje se je po sedmih letih študija pred menoj naenkrat odprlo kot prekrasen vabeč cvet. Toda že po ne- kaj dneh je moja sreča močno uplah- nela, kajti možnosti glede službe so bile zelo slabe. Referent kadrovske službe je zmajeval z glavo meneč,da je čakal- na doba za pripravništvo minimalno pol leta ...
Bila sem razočarana in obupana obenem Sploh mi ni bilo jasno, kaj naj storim. Šla bi kam na počitnice ali potovanje, a štipendije že celo leto nisem dobivala več, v mojih žepih ni bilo prebite pare.
Tedaj sem čisto po naključju izvedela, da na Onkološkem inštitutu v Ljubljani primanjkuje medicinskih sester. Ideja me je takoj prevzela in že čez nekaj dni sem se znašla v modri uniformi na žen- skem oddelku C stavbe. Tja sem odšla, da bi predvsem kaj malega zaslužila,to- da bila sem nemalo presenečena,ker mi je tistih pet tednov prineslo dosti več kot to, kajti odstrlo mi je življenje s povsem nove strani, da je zasijalo pred menoj kot enkraten in čudovit dar.
Začela sem torej hoditi v svojo prvo službo in vsak dan mi je postajala bolj všeč. Jutranje umivanje, hranjenje,pre- vezovanje ran, delitev terapije, nepre- stana nega in skrb za bolnike - vse to je del bolnišničnega ritma,ki daje življe- nju v bolnišnici značilen utrip. A hkrati sem z vsakim dnem bolj začela opažati, kako je med mano in mojimi bolnicami začelo kaliti nekaj zelo lepega. Kako je začel rasti nek odnos. Čutila sem, kako ne morem več brezskrbno brskati po popisih bolezni, kako ne vidim več pred seboj le "Ca mammae" (rak dojke) ali "Ca uteri" (rak maternice) in kako ne znam več hladno sprejemati brezupnih diagnoz.
Vse bolj so pred menoj vstajale žene kot osebnosti, vsaka s svojo enkratno življenjsko zgodbo ... Mlade matere z majhnimi otroki, druge že zrele žene, tretje že starejše ženice, od katerih mnoge sploh niso hotele priti na zdrav- ljenje, ker so menile, da od nečesa pač enkrat moraš umreti.
Ja, stopil se je ščit medicine, ki me je vsa ta študijska leta, pod krinko, da je medicina vsemogočna, ali skoraj to, varoval pred bolečino izgube in nezno- snim občutkom nemoči. Zdaj pa sem si dovolila postati ranljiva. Čim dalj sem bila na oddelku,tem pogosteje sem se spraševala, zakaj vendar prihajam sem. In če sem bila čisto iskrena do sebe, sem vedela, da prihajam zato, da lahko ljubim.
Moja služba in moj poklic sta postajala ljubezen in to malo služenje me je zelo osrečevalo. V teh ženah sem odkrila vrelce tiste resnične ljubezni, ki sem je bila sama že dolgo žejna. Pred menoj so se odstirale nove vrednote bivanja, nov svet, povsem drugačen kot iz štu- dijskih klopi in knjig. Svet, poln trpkega spoznanja o koncu,a še v najtežjih tre- nutkih prežet s kapljami upanja, svet, poln teme, strahu in jeklenega poguma, solz in sreče, vere in neuničljivega hre- penenja. Naučila sem se gledati te bol- nice s srcem in v tej luči se mi nobena situacija ni zdela več brezupna. Gledala sem jih v svetlobi božjega pogleda in težje ko so bile pacientke, raje sem jih imela. Med nami so se stkale tisočere vezi. Takrat sem se tudi prvič srečala s pojmom smrti in umiranja. Prvič sem neprekinjeno spremljala človeka od tre- nutka,ko je še skoraj samostojno stopil na oddelek, pa do trenutka, ko mi je njegovo življenje ugasnilo pred očmi. Vedno znova sem bila pretresena nad različnostjo tega dogajanja pri posame- zniku.
Spominjam se neke 84-letne gospe, ki je, kadarkoli sem se približala njeni po- stelji, dvignila roke in me objela. Njen obraz je bil ena sama milina,sijoča iznad stoterih gubic, zadovoljstvo in veselje je žarelo iz nje. Bila je že nepokretna, hranila sem jo in iz pogovora sem za- čutila,kako je bilo njeno življenje polno, kako je znala na vse dogodke gledati s hvaležnostjo in spoštovanjem.Tako sre čne kot žalostne trenutke je sestavila v čudovit mozaik, ki se je zrcalil v nje- nih očeh in nosil naslov: dobrota. Neko jutro ni mogla več jesti in le s težavo je še spregovorila kakšno besedo.Obraz je izražal trpljenje in muko, a oči, ki jih je kdaj pa kdaj za trenutek odprla, so bile še vedno polne sonca in lepote. Zatrepetala sem zanjo, ker mi je zelo prirasla k srcu. Naslednjo noč je umrla, bolje zaspala, kajti sobolnice v sobi sploh niso opazile,kdaj se je to zgodilo. Poslovila se je tiho in mirno, kot je bilo vse njeno življenje.
Ta in še naslednji dogodki so me prisilili v temeljito razmišljanje o smrti in z ne- ko jasnostjo se je zarisalo spoznanje, da smrt ni ločena od življenja, ampak je le njegov odsev; njegov zadnji in naj- čistejši odsev. Kajti, ne pomeni, minilo je, temveč, dopolnjeno je.
V živem spominu mi je tudi ostalo, kako je umirala neka starejša ženica,ki je bila pri zavesti vse do zadnjega trenutka. Ni mogla več govoriti, a ko sem ji po- nudila navadne vode, je pila z velikim užitkom. Po vsakem požirku se je usta- vljala in počivala. Vedela sem, da je že čisto blizu konca. Bili sva sami v sobi in ničesar strašljivega ni bilo v tem. Prijela sem jo za roko in začutila silno veličino in svetost tega trenutka. Odhajala je nekam, po čemer sem tudi sama tako hrepenela in zelo lepo mi je bilo,da sem mogla biti tedaj ob njej. Jaz sem osta- jala tu. Vedeli sva, da se bova druga druge spominjali.Neštetokrat imam pred očmi ta obraz,umirjen in čist kot gorsko jezero. V njegovi gladini so odsevala nebesa.
In še enega primera umiranja ne morem pozabiti. Bolnica je bila sprejeta v zad- njem stadiju rakavega obolenja, odklo- nilna in nezadovoljna z vsem po vrsti, začenši z bolniško hrano, osebjem, celo nad svojo hčerjo,ki ni mogla od jutra do večera bedeti pri njej, se je kar naprej pritoževala.Do nje sem poskušala biti še prav posebej pozorna in skrbna, upala sem,da se bo odprla,da bo njen upor in jezo nad boleznijo zamenjala predanost in sprava. Sprava med njo in svetom. Zelo sem si želela, da bi zaspala s har- monijo v duši. Toda nezavest je nasto- pila prej, preden sem uspela vzpostaviti z njo zaupen, topel odnos. Umiranje te žene me je plašilo, bilo je, kot da nekdo na silo terja dušo iz telesa. Prešinilo me je,da ta duša potrebuje našo pomoč,da prav prosi zanjo.Misel me je preganjala še doma, zvečer sem prižgala svečo in molila zanjo,kar me je nekoliko pomirilo. Gospa je čez nekaj dni umrla,v meni pa je ostalo nekaj težkega in nedokonča- nega.
Ob vsaki smrti znova, posebno še, če sem osebo vzljubila, sem bila prizadeta in žalostna.Obenem me je prevevala ne skončna skrivnost posmrtnega življenja ki se mi je prav preko teh ljudi odstrlo in me vodilo v brezmejne božje svetove Tja,kjer se končuje bridkost in se zače- nja kraljestvo Ljubezni. Stik z umirajo- čimi in diagnostično najbolj brezupnimi bolniki je moje življenje oplemenitil s povsem novimi vrednotami in novim smislom. Predvsem pa me je napolnil z neizmerno hvaležnostjo, da smem živeti določeno obdobje na Zemlji, kjer morem razumevati, spoznavati in ljubiti.

Marta

SREČANJE V BOGOJINI

V mesecu rožnega venca, drugo ok- tobrsko nedeljo, je organizirala naša župnijska Karitas srečanje bolnikov in ostarelih v lepi Plečnikovi cerkvi.
Bila je lepa sončna nedelja. Ob deseti uri sv.maša,priložnost za spoved in med mašo podelitev bolniškega maziljenja. Med pridigo so bili bolniki posebej na- govorjeni: "Vemo,da je že sama starost bolezen, da je osamljenost dostikrat grenka bolečina.Vendar bo bolezen laž- ja in trpljenje manj boleče, če ga bomo znali darovati za druge.Dolge ure trplje- nja in noči brez spanja naj nam krajša rožni venec.Pogled na Križanega in Ma- rija Rožnovenska naj nam dasta moči do takrat,...ko pa pride čas,da umolkne glas, Mati, pridi ti po nas!"
Po maši so se vsi zbrali na južini. Pred- stavniki Karitas so jim podarili simbo- lične križe, katere so sami izdelali. Ob pogledu na ženico, ki je k sebi stiskala križ, sem se spomnila naše stare prek- murske pesmi, "...ščem s križem živeti več križev trpeti, ščem s križem zaspat in s križem gor vstat."
Veseli so se razšli v upanju, če Bog da, se ob letu spet srečajo.

Marjeta Ivančec

ŽIVETI V SOŽITJU

Srečanje starejših na rožnovensko nedeljo v Bukovščici

Osemnajst nad 70.let starih faranov se je na rožnovensko nedeljo zbralo v žu- pnijski cerkvi sv. Klemena v Bukovščici pod sv. Mohorjem,v sončni Selški dolini.
Pred cerkvijo so jih med slovesnim pri- trkovanjem navdušenih fantov in mož pričakala dekleta in jim pripela rdeče nageljne ter izročila bele sveče, katere so gorele med delitvijo bolniškega mazi- ljenja. Ob prihodu v cerkev so se zazrli v podobo sv.Klemena v glavnem oltarju ki z levico kaže visoko v nebo, kje je naš pravi dom. V pridigi je duhovnik po- udaril, kako potrebno je, da se srečamo mladi in stari,zdravi in bolni ter se med- sebojno obogatimo.
Med sv. mašo so mladi izpovedali svoje globoke prošnje, da bi znali živeti v le- pem sožitju s starejšimi, ker se morajo od starejših še marsičesa naučiti.
Srečanje se je nadaljevalo v veroučni učilnici, kjer sta se starejšim pridružila oba pevska zbora -mešani in otroški ter jim prepevala iz srca. V marsikaterem očesu se je zalesketala solza. In hvala vam, da sem smela videti - te solze sreče.
Naše srečanje je požlahtnil najstarejši faran naše Selške doline, Jakcov ata, ki je star 96 let. Vsi smo ga bili zares ve- seli, saj je bil po dolgem času spet med nami in pred obličjem farnega zavetnika sv. Klemena.

Ana

MOLITEV SRCA

Kako potrebna je jesen! Najprej v na- ravi in potem v življenju. Stopiš po poti šumečega listja, po stezi, ko si nekoč odšel v druge kraje. Ta pot se je spre- menila; ni izginila. Takrat si vedel, da je na koncu poti razpotje, in ti in tvoj no- tranji človek naj bi se razšla?
Ne, to se ne bo več zgodilo. Naj te več ne razočarajo obljube minljivih in me- glenih idealov trenutnega razpoloženja.
Adventni človek, ves ponosen, kliče k spreobrnjenju. "Čas je blizu." "Vaše od- rešenje se je približalo." "Spreobrnite se!" To je adventni klic Cerkve,klic mo- gočne in silne postave Janeza Krstnika.
Kako je moral doneti njegov glas, ko je napovedoval Mesija:"Velnico ima v roki, da bo očistil svojo gumno in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal v neugasljivem ognju."
"Gadja zalega, kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi?"
"Glejte, Jagnje božje..."
Moral je dramiti, ta glas vpijočega v puščavi.
Predrami se, človek! Človek, ki sanjaš pod Triglavom in v nedrjih brezbrižnosti Zagotovo pride tudi zate čas; zate, ki si domišljaš, da boš ubežal Herodovim naklepom.
Ne more biti novega rojstva v tvojem življenju, če se ne vržeš v objem božje ljubezni ter se ne prepustiš Njemu, da iz tvojih naklepov naredi čim več tebi in tvoji prihodnosti.
Samo to, kar bomo vsejali, bomo lahko tudi želi, mogoče že jutri, ali pojutriš- njem, zagotovo pa v trenutku, ko me pokliče v nekem jutru, dnevu ali večeru življenja.
Ne čakajmo drugega adventa, ne odla- šajmo še enkrat, saj bomo tudi letos v jaslice položili Boga.
Naj bodo jaslice tvoj dom, družina. Mo- goče še nepopolna,pomanjkljiva iz ozira zakramenta ali vajine ali že kar, ob otrocih, vaše ljubezni.
Jaslice v družini bodo postale božične jaslice,ko boš v družino za vedno pova- bil Boga in odstranil za vedno svojega in samoljubnega "Heroda", ki preganja dobre ljudi ter se jim zvijačno prilizuje, da jim ukrade največji sad vere - Boga.
Predlog:
Vsi pripravimo adventni venček ter ga postavimo v prostor, kjer ga bodo videli vsi člani družine. Štiri svečke, ki jih prižgemo ob vsaki adventni nedelji, naj grejejo družinske medsebojne odnose, pa kjerkoli že si in katerikoli družini že pripadaš. Tako se bo rodila Ljubezen pri Vas in v Vaših božičnih jaslicah.
Ko bom spremenil svoje človeško srce v srce božjega otroka, bom ugotovil, kaj je moj cilj v življenju - postati drugi Kristus.
Kje daleč je še to! Je vse res? Toda vsak advent mi prinaša nov korak na začeto pot.
Temu času je treba vrniti Kristusa ter tako ustvarjati sebi in drugim lep božič, katerega naj obdam s slovensko pristno domačnostjo.
Pa vendar,naj bo v tem času moja mo- litev ne molitev razuma, ampak molitev srca.

Slavko Kalan

TAM BOMO NAŠLI DRAGE VSE...

Nauk katoliške vere o življenju po smrti, srečanju s pokojnimi, je ob smrti in po- grebu navadno v tolažbo. Kako naj si razlagamo srečanje po smrti s tistimi, ki si tega ne bi želeli?
Pred kratkim smo se v družbi pogovar- jali o srečanju po smrti. Na zunaj veren mož je rekel:"Še nikoli nisem dal za ma- šo za pokojno mater. Če tam trpi, naj kar, saj je zaslužila; dovolj hudega je naredila v življenju."
Neka vdova pa je ob tem dostavila: "Jaz pa pokojnemu možu iz vsega srca privoščim, da bi bil srečen; da bi bil v nebesih. Toda Bog me obvaruj, da bi se z njim še kdaj srečala; potem bo zame spet pekel, kot sem ga imela v življenju ob njem." Bil je namreč pijanec.
Kako naj si v takih primerih razlagamo srečanje s pokojnimi.Ob takšnih vpraša njih v zadregi ostanem brez besed.Zato prosim za vaše mnenje, čeprav vem,da pravega odgovora na takšna vprašanja ni. Draga Angelca!
V novembrskih dneh veliko premišljujemo o pokojnih. Posebej mislimo na pokojne sorodnike in prijatelje.Če pogledamo na pokopališče, posebno v prvih dneh no- vembra, se lahko vprašamo, kaj vse si ljudje mislijo ob grobovih.Grobovi so tihi vendar spregovorijo človeku na srce. Posebej še zato, ker je to resničnost,ki čaka vsakega od nas. Mnogo je stvari, ob katerih si mislimo, to pa verjetno mene ne bo doletelo. Pri grobu in ob skrivnosti smrti tega ne moremo reči. Sami bomo prej ali slej stopili pred Vse- mogočnega Gospodarja življenja, naše telesne ostanke pa bodo drugi položili v grob. Kako bo z nami? S kom se bomo srečali? Kako se bomo počutili? Kje bo- mo ali kakšni bomo? Ta vprašanja so toliko stara, kot je staro človeštvo.
Vsak od nas ima določeno predstavo, kako bo "potem". Kje pa si ustvarimo to predstavo? Kje dobimo kakšno misel in gotovosti ob skrivnosti posmrtnega živ- ljenja? Viri za predstave so zelo različni Za mnoge ljudi je vir teh predstav pred vsem sedanje vsakdanje življenje. Za druge je golo človeško razmišljanje in razglabljanje o smislu življenja in končni postaji.Za kristjane je ta vir božje razo detje,Sveto pismo in nauk Cerkve.Kako zanimivo je, da si ljudje izmišljajo vse mogoče kombinacije,ki so zelo zaplete- ne; in temu verjamejo sami in še neka- teri drugi.Učenje razodetja in krščanske vere je zelo preprosto. Seveda je po- trebna vera, poslušnost božji besedi in ponižnost pred Bogom. Brez teh stvari: vere, zaupanja, ljubezni, ponižnosti in poslušnosti Bogu se pri skrivnosti živ- ljenja po smrti zapletemo v neskončno fantaziranje.
Jezus je poučil saduceje in pismouke,da bo v večnosti drugače, kot so si sami predstavljali; pravzaprav so se saduceji iz njega in iz misli na večno življenje nor čevali. Jezus je sprejel izziv in jim resno odgovoril.V nebesih ne bodo veljale iste zakonitosti kot v sedanjem življenju. Tisto,kar bo ostalo, bo ljubezen. To bo veliko bolj čista in prava ljubezen, kot jo doživljamo sedaj. Evangelist Janez je zapisal Jezusov govor, kjer pravi, da je večno življenje v tem, da ljudje pozna- mo Nebeškega Očeta. Biti v nebesih, pomeni biti v Bogu. Bog je namreč ljube zen. Če Bog sprejme enega in drugega v svojo ljubezen, bomo mi najprej z Bo- gom in preko njega z drugimi. Seveda božja ljubezen ne pozna zamere,zavisti in nesprejemanja drugih.Vsi božji otroci so v Bogu.V tem se izkaže in živi najbolj čista ljubezen do Boga in do bližnjega.
Ali se bomo tam srečevali ali se med seboj izogibali, je popolnoma nepome- mbno. Takšna predstava je le preveč človeška. Zato se ni treba bati, da bi nam šli v nebesih drugi na živce.Takrat namreč ne bi bili v ljubezni in potem ne bi bili niti v nebesih.
Lahko si zamislimo različne tragedije v življenju, ki ga živimo in spoznamo ob drugih ljudeh. Koliko je trpljenja zaradi sovraštva, nezvestobe, lenobe in ne- izpolnjevanja lastnih dolžnosti, zaradi pijančevanja, laži in obrekovanja. Pre- pričan sem, da ljudje, ki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti in drugim delajo krivice, v sebi niso srečni. Ni jim lepo, pač pa v sebi nekako že sedaj nosijo veliko težo, bolečino in razdvojenost. Iz lastne no- tranje razbitosti, nemira in nesprejema- nja delajo drugim krivico. Vsi imamo iz- kušnje, koliko nemira prinese v človeka greh; ne samo smrtni greh, pač pa tudi mali greh.
Človek,ki ne da nikdar za mašo za svo- jo mamo - v našem prvem primeru - je še vedno močno prizadet zaradi boleči- ne, ki mu je bila narejena. Ta človek bi se lahko vprašal, koliko bolečine pa je bilo v njegovi mami. Zakaj je delala hu- do v svojem življenju? Sami ne moremo soditi, pač pa naj to presodi Bog. Sami smo dolžni moliti in prositi za svoje sta- rše,čeprav bi bili slabi. Nas veže četrta božja zapoved, naši starši bodo pa za svoje ravnanje dali Bogu svoj odgovor.
V našem drugem primeru žena ne bi rada srečala v večnosti svojega moža. V večnosti verjetno ne bo več pijanec. Po velikem božjem usmiljenju in odpuš- čanju si bosta pa morda le v večnosti končno lahko podelila tisto ljubezen, ki bi si jo morala izkazovati v tem življenju
Kako in kaj bo po našem zemeljskem življenju, ostaja skrivnost. Jezus nas vabi k resnosti in polni odgovornosti v življenju. Z vso močjo nam pa Bog sam pomaga, da bi končno prišli v njegovo božje veselje. Podarja nam svojo Bese- do, podarja nam Cerkev, zakramente, obhajilo,spoved;podarja nam duhovnike ki nas učijo evangeljske miselnosti in vodijo po Jezusovi poti... Koliko stvari imamo, pa smo tako nebogljeni. Poma- gajmo si z vsemi darovi in sredstvi, ki nam jih Bog po Cerkvi nudi, da bi bili srečni že sedaj ter neskončno bolj v večnosti pri Bogu.
Zelo resna je tudi nevarnost, da bi za- vrgli božjo ljubezen in nalašč šli proč od Boga. Tudi o tej možnosti je Jezus go- voril z vso resnostjo in veliko skrbjo.
Naj nam Gospod sam pomaga, da bi vsi prišli v njegovo večno ljubezen in srečo

Franci Šuštar

PRVI KORAKI

Ko smo se po veličastnem pogrebu sta- rega gospoda župnika, p. Metoda, pri Veliki Nedelji zbrali v šoli, me zagleda naš nekdanji župnik g. Obraden, se mi nasmeji in kar glasno pokara: "Kaki za- dnji koraki, kaki?" Prebral je namreč v reviji Prijatelj črtico Zadnji koraki. To črtico sem res napisala v zadnji knjigi, da bi se hvaležno poslovila od svojih bralcev.
Sama sem se začudila, ko sem v tej reviji zagledala to mojo pripoved. Nisem jim je poslala jaz,pač pa so jo sami od- krili in objavili. Sem pa rekla g. Obranu: "No, da boste zadovoljni, bom pa na- pisala črtico Prvi koraki." Tako zdaj to obljubo izpolnjujem.
Približno pred petinšestdesetimi leti sem ob nekih počitnicah obiskala sose- dove, ki so imeli mlin na Dravi, čisto ob obrežju pa malo stanovanjsko hišico, kjer je stanovala družina moje sestrične Tonike. Bili so številna družina. Imeli so enajst otrok,od katerih sta se dva mala utopila, devet pa jih še danes živi. Vsi so se dobro znašli in postali koristni člani človeške družbe.
Babica, klicali smo jo "teca Tila", je bila izredno dobra in prijazna žena. Ko sem vstopila, sva se prav ljubeče pozdravili, pri tem pa se je opravičevala, češ pri nas je vse tako tesno. Po sredi sobe je kobacala po štirih mala Marijica. Babica jo je narahlo sunila z nogo rekoč: "Tebi pa je tudi že čas, da se vzdigneš." Ot- rok jo je na široko pogledal, se dvignil in zbežal do vrat. Naredil je "na ukaz" prve korake.
Vsi smo se razveselili,meni pa so zdrsele solze sočutja do nedolžnega otroka ob misli: Bog ve, kakšna bo njegova življe- njska pot? Ker: lahko nogi bosi, varno se obuje; težko duši nežni, bosa v svet potuje, kot je nekoč zapisal Oton Žu- pančič.

Erna Meško

Zašibila so se mu kolena in sesedel se je na travo tako blizu brinovega grma, da so ga iglice zbodle v roko. Brez misli, kakor se pase jarec, je obral vršiček temnomodrih jagod, jih z dlanjo, na kateri je še pred nedavnim z veseljem gledal cekine, vsul v usta in jih pričel zvečiti. Sladko oljnat okus mu je bil tako zoprn, da se mu je pričela peniti slina ob robeh ustnic. Prhnil je brinje na tla,segel v torbo in v dušku izpil zelen- kasto žganje. Steklenko je podržal proti soncu, jo potresal in ogledoval. Še se je lovilo nekaj kapljic po navznotraj vdrtem dnu. Vstal je in tudi te posrebal. Potem pa je z vso močjo zamahnil in treščil stekleni- co v gladko izprano skalo.Na drobne kosce se je razletelo rumenkasto steklo. Porce- lanasti zatikljaj z žičnatim peresjem vred pa se je zatrkljal po bregu navzdol, kakor bi se mu mudilo v vas pričat proti ovčarju:
"Sedaj naj pa bo, kar bo."
Prižgal je čedro in z mirnim očesom sledil žandarju, ki je oblastno zravnan šel mimo na otvezilo pribite živine na mejah, mimo z ozimino zasejanih njiv in mimo praznih str- nišč, zginjal za stogovi, obdevanimi z ajdo, in se spet prikazoval, dokler se ni zgubil med prvimi hišami v vasi. Boštjan je čakal, kdaj se prikaže žandar v stagnah, nastavi korak po rebri navzgor naravnost proti nje mu, namesto da bi, kakor po navadi odšel za plotom.
Kako se je ovčar začudil, ko se je izza zadnjih hiš na drugem koncu vasi zopet zasvetlikal bajonet in se je spreminjasto zalesketalo kovinasto zeleno perje za žan- darjevim klobukom.
"Zlomka. Kako sem se po nepotrebnem ustrašil. Saj se v vasi še ustavil nič ni."
Prav takrat so zaživela pota,ki drže do no- ve cerkve. Minil je nauk. Boštjan je mirno sedel. Iztrkal je čedro, izpljunil žlindrasto slino in odprl krivec. Lačen je bil. Klobasa in kruh sta se mu kaj dobro prilegla.

Jarci so se vzdignili. Drug za drugim so pri- rinili izpod gabrov past se na plano. Sonce se je odbijalo od opranih voln.Zvonci tropa so oživeli.
Na vasi pa so zablestele bele srajce. Golo- roki, in večji del z odpetimi životniki, so prihajali možaki v senco pod lipo. Drug za drugim so posedli na kamne, postavljene v kolobar.Kdo ve,kdaj že so jih privabili izpod Peči na sredo vasi in si uredili posvetoval- nico pod krono košate lipe.Morebiti še prej preden je stal izklesani kamen na Gospo- svetskem polju onkraj Stola.
Razpletel se je pogovor.
Lukež,najmanjši po postavi,je vedel največ povedati. Vse mu je bilo znano, čeprav se je šele pred nekaj leti priženil od onstran Save.Pa njegova beseda ni kaj prida velja- la.Le Balant,ki tudi ni čutil z domačo vasjo mu je venomer pritrjeval. Drugi ga večidel še poslušali niso, pritepenca pritepenega.
Veter je narahlo potresal lipo.Na praznične srajce so prišelesteli pozlateli listi. Na klo- buk srenjskega špana pa se je obesil za ozko perotko dozoreli sad lipe, kosmuljica treh drobnih oreščkov.
"Lejte ga," je presekal razgovor Jakec.
Vsi hkrati so se ozrli za njegovo roko, s katero je pokazal na vas,odkoder je priha- jal Tomaževec. Truden je bil. Od daleč se mu je že poznalo. V soboto je bil odšel po opravkih čez Vrtačo na Koroško in obljubil, da bo tudi za zapašene jarce skušal poiz- vedeti.
Možaki so svoje pogovore pustili nedogovo rjene. Vsak je samo čakal, kaj jim bo vedel povedati Tomaževec. Najbolj nepočakan je bil Lukež. Ni mogel strpeti. Hitel je To- maževcu naproti in privpil dokaj pred njim nazaj pod lipo:
"Res je. Saj sem vam pravil. Ovčar je jarce kradel. Vse je prodal mesarju na Koroško."
"Ti hudič ti ravbarski," je zaklel Balant.
Drugi so počakali Tomaževca, ki je Luke- ževo pošto potrdil in povedal, kako in kaj je bilo.
Kakor se jarci, kadar krokar zapleše nad njimi, zaženo brezglavo naravnost proti skalam, da kaže, kako se bo vse pobilo, pa potem obstoje in še jagnjeta ne izgube, tako so v prvi jezi po večini vsi gospodarji brez pomisleka klicali nad ovčarja zlodje vsega pekla in biriče vsega sveta.
Najbolj je naraščal Lukež, ki ni imel nobe- nega jarca v planini. Jih sploh redil ni in jih tudi nikoli mislil ni rediti.
Balant, njegov je bil eden izmed prodanih koštrunov, je tako razsajal, kakor bi mu bil ovčar domačijo požgal.
Drugi koštrun je bil pa srenjskega špana. Zato mu je bilo prav, da mora ovčarja še tisti dan vzeti žandar.
To je bilo vpitja.
Le Tonejc, ki je vedno nazadnje njegova obveljala, ni zinil ne bev ne mev.Pa so bile tri ovce, ki jih je ovčar prodal na Koroško, njegove. Mislil si je pa:"Kakor jarci so. Se- veda. Ni naredil ovčar prav, res ni. Kar za ušesa bi ga potegnil. Da ga pa bodo pustili v nedeljo v delovni obleki z žandarji okrog preganjati, bo pa še bolj napak."
Za Lukežem in Balantom,ki se jima je hudo mudilo, da gresta iskat žandarja, je pa Tonejc zmajal z glavo:
"Se jima utegne kdaj utepati."
Možaki so se polagoma dvignili in presedli izpod lipe v krčmo. Lipa pa se je naprej obletavala. Le listi so padali namesto na možake na kamne, od stoletij zglajene.
Pod noč je prignal Boštjan jarce na vas. Še preden se je živad razšla po ovčnjakih, je že vse zvedel. Zaskrbelo ga je, kdo bo za njim prevzel trop.
"Trave bo vsak dan manj. Če pridejo jarci v neprave roke,se ne bodo noben dan več do sita napasli."
Potegnil je z rokavom preko izlitega očesa:
"Kar je, je. Večerjati ne utegnem več. Kdo bo jutri v reber gnal,se moram dogovoriti."
Da bi nikomur ne bilo treba na vasi pogle- dati v oči, je sklonil glavo na prsi in zavil naravnost v krčmo. Nič kaj se mu ni podal pušeljc iz poznojesenskih rož za mastnim in že na več krajih natrganim klobukom.
Tako nič niso Boštjana pričakovali v krčmi, da nihče ni vedel kaj reči,ko so ga ugledali med sabo. Iz zadrege je pomagala krčma- rica:
"Kaj boš pil, Boštjan?"
"Daj ga še enkrat po navadi.Potem bo dolg post."
Vsi so razumeli, da Boštjan že ve, kaj ga čaka. Spogledali so se in pričeli spet go- voriti. Pa ne o jarcih in Boštjanu. O vsem drugem. Ni bilo zraven dražljivcev Lukeža in Balanta.
Krčmarica je postavila pred Boštjana fra- kelj pelinovega. Od gornjega konca vasi pa so se pričeli oglašati psi. Boštjan je vedel:
"Žandar bo. Sedaj jim moram pa kar koj povedati, da bom jarce plačal, kadar toliko spravim skupaj. In trop naj do konca pase stari Gregorjevec. V planino res ne more več, te dni bo pa v rebri že še zmogel."
Do besede je vedel, kaj naj reče, pa ni mogel spregovoriti. Potem je bilo pa že kar prepozno. Lukež, Balant in žandar so spre- govorili pred vrati. Boštjan je nagnil, spil na dušek, postavil frakelj na mizo, potegnil klobuk na oči, zasenčil zdravo oko še z dlanjo in se z obrazom obrnil v kot.
Po kratkem razgovarjanju ga je prijel žan- dar za ramo, zarožljal z verižico in grozeče potresel s košato perjanico:
"Tako, tak tiček si. V imenu postave: roke navzkriž!"
Muho bi slišal brenčati, tako je vse utihnilo v krčmi.Boštjan je mirno vstal izza mize pri vratih in pomolil žandarju roke.Lukež pa je, kakor bi se mu bila zadnja največja krivica, vpričo vseh vrgel ovčarju v obraz:
"Pa še nič sram ga ni, za naš denar vpričo nas žreti."
"Lukež,za tvoje ga nisem tudi kapljice ne."
"Kaj še upiral se boš?" je zasikal žandar in z verižico udaril ovčarja v obraz.
Boštjan si je hitro zakril z dlanjo leve roke zdravo oko, desno roko pa je še vedno dr- žal stegnjeno proti žandarju, da ga vklene. Ves se je tresel. In kar grozno ga je bilo slišati, ko je zaprosil:
"Gospod. Lepo jih prosim, ne na eno oko. Eno samo imam."
Za mizo gospodarjev je zrasel Tonejc in zagrmel:
"Stojte!"
Odrinil je srenjskega špana in Tomaževca s klopi in planil med žandarja in ovčarja. Iz košatih prsi pa se mu je kar trgalo:
"Kakšen gospod? Žandar! Zakaj si ga?"
"Gospod Tonejc, saj ni bilo nič hudega," se je opravičeval žandar.
"Kaj? Da to ni bilo hudo. Danes si udaril ovčarja,jutri boš mislil,da smeš gospodarja Pa ti povem, da nikoli več nikogar ne boš. Mi tebe živimo,ne ti nas. Če sta pa vidva," pokazal je Balanta in sreskega načelnika, "tako grda, vama bom pa jaz vrnil tiste koštrune."
Tomaževec se je bal za Tonejca. Hotel je posredovati. Kako se je začudil, ko se je prej tako oblastni žandar napol tiho in po nemško in ves preplašen hitel opravičevati Vsaka druga beseda je bila: "Herr Tonejc."
"Amol ist kamol. V drugo pa vsi vkup bolj pametni bodite," je končal prerekanje To- nejc.
Žandar je udaril z roko ob kopito puške, voščil lahko noč in odšel.
Tonejc je pa posadil Boštjana poleg sebe, mu kupil kos pogače in mu dal še za drugi frakelj.

Boštjan je dobil za advent na Brezjah skozi teden po tri rožne vence,za predpust pa v Radovljici štirinajst dni. Ljubljane res svoj živ dan ni nikoli videl. Mu ni bilo nič hudo za to. Saj jo je dolgo vrsto poletij gledal z visokih gora. Leto za letom, dokler mu niso noge tako opešale, da ni mogel več gnati tropa v planino.
Tonejca pa so izvolili za župana.Nad dvaj- set let so se mu morali žandarji javljati, če vestno opravljajo svojo službo. Dokaj mo- drih je povedal in marsikatero puščobo je moral potrpeti. Tako nerodno pa mu nikoli ni bilo kakor tretje leto županovanja, ko je žandar prignal v občinsko pisarno Lukeža in Balanta, za roke skupaj vklenjena. Nekaj sta stikala za gamsi.Pa jima ni bilo prav nič treba. Oba sta imela vsega dovolj. Sama sla! Zato sta sedela vsak pol leta.
Boštjan je Tonejca preživel. Ob dveh pali- cah je lezel za pogrebom in z obema roka- voma si je brisal solze iz enega samega očesa.

RJUHA IZ HODNEGA PLATNA ZA ŽUPNIKA

Sele so gorska vasica - raztresena vas, šest kilometrov od Slovenjega Gradca, na položnih pobočjih severozahodno od Uršlje gore - kakor je zapisano v knjigi. O takšnih naseljih pravijo ljudje, da "leže Bogu za hrbtom".
Ker je bila oddaljenost precejšna, sem za- mudila porod,kar se mi ni dostikrat pripetilo Otrok je že zavekal in vekal, le tistega še ni bilo, kar naj se dogodi po porodu. Otro- kova mati je hudo krvavela. Zato sem se trudila, da bi ji pomagala z masažo, in na- redila Credejev prijem, da bi tako spravila posteljico iz porodnice. To se mi je posre- čilo,ne da bi pri tem imela posebne težave Le krvavenje me je spravljalo v skrbi. Žen- ska je ležala dobesedno v krvi.
Kakor neizogibni in nenaprošeni priči sta stali ob postelji dve kmečki ženski zijali. Vprašala sem ju, ali bi lahko dobila čisto, svežo rjuho: "Zdaj pa moramo porodnico na suho djati."
Spogledali sta se,pa še porodnica in njena mati:
"Saj bi imeli rjuho, če je ne bi posodili 'ku- harici', gospodinji v župnišče."
Komaj sem mogla verjeti. To mora biti že eno redkih župnišč v kraljevini Jugoslaviji, kjer nimajo rjuh.Drugače so imeli duhovniki prav dobro urejena gospodinjstva,ki so bila z vsem potrebnim oskrbljena in jim ni bilo treba sposojati se rjuh pri nosečnicah.
Pri tem pa je bil ta duhovni gospod še prava znamenitost v vsej deželi in priznan slovenski pesnik - pa še pravcati živeči svetnik. Ksaver Meško je bil v tem času že čez petdeset let star (rojen 1874), znan kot eden najbolj skromnih dušnih pastirjev, še prej pa pogumen bojevnik za jugoslo- vansko državo. Kot sin malega kmeta je študiral v času habsburške monarhije v Mariboru in Celovcu in kaplanoval pred pr- vo svetovno vojno v koroških vaseh (Ško- cijan, Žabnice, Višarje, Kneža, Grebinj, Št. Danijel, Strojna, Marija na Zilji). Takratne avstrijske oblasti so ga pozimi 1916. leta obdolžile veleizdaje in odpeljali so ga v za- por. Ko so ga izpustili, dalj časa ni smel v svojo faro Marijo na Zilji, odkoder je moral ob prevratu ubežati čez Karavanke pred Slovencem sovražnimi ljudmi. Če kdo kdaj, bi bil ta osvobodilni borec - medtem že znan, priznan pesnik - lahko dobil najlepšo in faro najbolj vdanih; lahko bi bil tudi sto- pil na imenitno politično pot. Škofa sta mu baje ponudila večje in uglednejše župnije. Meško pa je odklonil; želel si je le majhno, nepomembno faro v hribovski vasi Sele, kamor se je umaknil (1921) med preproste in borne kmete in se med njimi počutil kar najbolje. Zgodovina pa ga ni pustila v miru kakor se to pač dostikrat dogodi "izvoljen- cem" naroda, ne da bi ti imeli prav takšne želje. Naj napravim vsaj majhen sprehod v prihodnost - le nekaj po mojem bistvenih potez naj nakažem o nadaljnji usodi pes- nika župnika. - Znano je, da so bili mnogi Nemci ali ponemčenci (Volksdeutsche so se imenovali) v Jugoslaviji že pred drugo svetovno vojno in pa med njo okuženi z visokoletečimi bacili nacionalsocialističnega osvajanja in kolonialnega zasužnjevanja. Podprti z zaneseno politiko iz nemškega rajha so hoteli male narode, kakršni so Slovenci, preprosto "izbrisati". Možje pa, kakršen je bil Meško, so imeli svoja imena zapisana v zavesti svojih malih narodov. In ko takšnih pesnikov duhovnikov ni bilo mogoče zlahka izbrisati iz ljudske zavesti, so morali izginiti,vtem ko so novi gospodarji skušali ljudem iztrgati njihovo narodnost in tudi iz narodove duše ljudi Meškovega in njemu podobnega kova. Umaknil se je v Bosno, kasneje pa v samostan Stična na Dolenjskem, kjer je v celici našel svoj mir v notranjem izseljenstvu - v umiku vase.
Po vojni se je lahko vrnil v svojo faro na Sele, čeprav ljudje v novi oblasti v državi in ob novem urejevanju v začetnem še ne strpnem obdobju, pač iz pravkar preteklih dni in vzrokov, niso bili ravno navdušeni za podobne pisatelje in fajmoštre.Vendar Me- ško je še v drugo v svojem življenju ohra- njal ime "narodnega junaka".Zadnja leta je preživel na Selah,dosegel je visoko starost (1874-1964).
Ksaver Meško je bil plodovit pisatelj,pesnik dramatik in tudi pisec verskih iger, znan po romanih Kam plovemo,Na Polani,po črticah Mladim srcem, po igrah Na smrt obsojeni, Mati; prevajali so ga v druge jezike, češ- čino, slovaščino, nemščino, švedščino in tako naprej. Celo komunistična država, ki je bila najprej robata do Cerkve, je počas- tila pesnika duhovnika Meška, da so izdali njegova izbrana dela (1974) z njegovim sodelovanjem. Zaslužil si je to, če si kaj takega sploh kdo zasluži. Že pred nami je osebno živel najbolj čisti "krščanski komu- nizem", kakor da se to razume samo po sebi. Radodaren je bil in dobrega srca. Nič mu niso pomenile posvetne dobrine. Nikoli ni pošiljal računov občini. Živel je dobe- sedno od prostovoljnih obdaritev, ki pa so dopuščale zelo skromno življenje, ker so pač kmetje po svoji naravi sami bili - tudi morali so biti - skopi in niso imeli kaj odveč za darove.-Njegov honorar na fari bi lahko imenovali: občudovanje in spoštovanje. Nikoli ni izginil njegov smehljaj, pač izraz svetništva. Sleherno dobro besedo je ne- štetokrat prešteval, jo obrestoval s svojo skromno ljubeznivostjo in jo vračal.Dninarji mali hribovski kmetje, bajtarji so le podza- vestno čutili, kako izbraženega književnika ima v gosteh njihova vasica.
Kakor je imel navado reči - sva bila "part- nerja".Če me je zagledal na vasi ali z novo rojencem ali ko sem se oglasila v cerkvi, se je namuznil: "Naša pošiljavka dojenčkov iz moje ulice se je spet oglasila."
Ta namig se je nanašal na ime uličice, ne- kdaj imenovane Cerkvena,zatem z imenom po pisatelju Mešku, kjer sem res bila doma - v Slovenjem gradcu namreč.
Meško se nikoli ni razburjal zaradi nezakon skega otroka. V njegovem besednjaku so manjkale besede jeze in nepotrpežljivosti. Nikoli ni uprizarjal igre z bliski in grmenjem v zakristiji ali na župnem uradu. Njegovi vzkliki so izhajali pretežno iz prošnje, kakor na primer: "Bog se usmili, Vsemogočni, usmili se nas!"
Prečastiti Ksaver je bil tudi ljubljenec šte- vila vaških otrok,čeprav ni imel nikoli slad- korčkov,čokolade in igrač za obdaritev. Pa so mu kljub temu otroci sledili v tropu; tu in tam jih je obdarjal z majhnimi, cenenimi sličicami svetnikov in svetnic in zadovoljni so bili, ker jim jih je dal prav on. Največjo zahvalo pa mu je pomenilo,da so brali nje- gova dela na vsakoletnih proslavah, da so njegove pesmi in črtice ob otrocih z zani- manjem prebirali tudi starejši. - Starejši kmetje so rekali o njem:"Je to mož voščen" - to je pomenilo veliko priznanje; mož je mehak kakor vosek.
Škofija mu je nekajkrat poskušala poma- gati na boljše, ga dvigniti iz tihe hribovske vasice. Zaman. Meško je vselej odklonil in se ni dal ločiti od svoje zasanjane vasice in svojih preprostih kmečkih ljudi.Prebivalci vasi pa so ga dostikrat tudi izrabljali, ker pač ni znal reči ne. Oglašali so se delo- mrzneži in lenuhi ter poberačili pri njem. Če bi mogel, bi jim bil slekel in dal svoje perilo, srajco in podobno, še edino sutano bi bil dal za vbogajme - če je le ne bi nujno po- treboval zase. Kadar so premožnejše dru- žine iz bližnje in daljne okolice ob velikih cerkvenih praznikih poslale k Mešku velike jerbase z jedmi,je s tem nezadržno odšel k bornim in bolehnim, da bi jim pripravil praz- nično veselje.Če bi vsi njegovi soduhovniki ravnali tako, Cerkev ne bi mogla tožiti o današnji verski krizi.
Zaradi vsega tega je bilo ženskam v prej opisanem našem primeru še posebej naro- be, da so župnika spravile v položaj, ko so zadnjo hodno rjuho morale posoditi prav njemu,ker je pač dobil nepričakovane gos- te,ki jim pač ni mogel postlati kar na slami. Že znameniti pesnik je dobival dostikrat nenadne obiske iz tujine, kar ga je zmeraj bolj spravilo v zadrego, kakor pa da bi mu bil obisk v veselje.Ni bil čisto nič domišljav, nič mu niso pomenila priznanja, članstva raznih združb in vabila knjižnih organizacij za predavanja; pomenile so mu skrb in ne- predvidene tegobe,kako spraviti pod streho, pogostiti dobronamerne, ljubeznive goste.
Zavedam se,da babica- pomočnica pri po- rodih - ni ravno poklicana, da se razgovori o tako imenitnem književniku in duhovniku. Vendar pa se tokrat nisem mogla upreti skušnjavi - čutila sem, da moram to pove- dati.Tistikrat pa sem le poprosila zijala,naj vendarle pogledajo po domačiji in najdejo kakršnokoli čisto tkanino,ki bi jo mogla pod ložiti pod porodnico. Našli so obrabljeno, a čisto hodno rjuho. Nič se ni zapletlo. Za- kasnitev poroda, kar za nekaj ur, ne kaže preveč poudarjati. Nisem niti zaznala,ugo- tovila kakšne nevarne vročine. Še naprej sem masirala ženo,da se je maternica spet zožila na svojo mero;zatem sem se odpra- vila na dolgo pot domov.
Med potjo sem premišljevala o prečastitem Najbolj me je presenečalo to, da se je ta že znameniti fajmošter pesnik obnašal tako, kakor da bi se ne zavedal, da je že zdavnaj postal legenda.

L. Hory: Vse visi na popkovini
(zbirka črtic po pripovedovanju Marije Ovčar)

DOBER DAN,  BELI DAN

Iščemo naše stezice, ki vodijo na vašo cesto

Ljutomer -naselje sredi Prlekije in Sloven- skih goric.Kdor skrbno preišče stare zapise odkrije, da je bil tukaj že v 13. stoletju vikariat radgonske pražupnije. Vedoželjnež bi izbrskal o Ljutomeru in njegovi okolici mnogo ne le zanimivega,marveč tudi naro- dno zgodovinskega pomena vrednih reči.
Prvi postanek najinega "popotovanja" je bil na osrednjem starem mestnem trgu. Sto- pila sva v župnišče. Župnik in dekan Izidor Veleberi naju je prisrčno sprejel.
Prijatelji iz PBI gospoda župnika že poznate Pred leti, ko smo z delom šele začenjali, smo se radi zbrali tudi pri njem. Takrat nas je povabil v Jarenino, kasneje pa v Ljuto- mer. Mnogi se spominjamo tudi njegove sestre Bernarde,ki mu še vedno gospodinji. Oba sta bila rada z nami.
Gospod Izidor ni hotel, da bi v svojih teža- vah in življenjskih preizkušnjah ostali osam ljeni.Z nami si prizadeva,da bi nas življenje ne postavilo na rob in tam pustilo.
V tem najdemo solidarnost tudi z otroki iz osnovne šole Cvetka Golarja. Sami niso tako bolni niti invalidni, a vendar morajo dovolj glasno vpiti,da bi se jih slišalo. Dru- žba jih ne sme izriniti na obrobje!
Pravzaprav sva se namenila obiskati prav te "drugačne" prebivalce Ljutomera.
Njihovo življenje v tem mestu in župniji pr- vi hip gledano ni pomembno za velika dela. V božjih očeh pa so enaki tistim malim in obrobnim, o katerih je v Svetem pismu pi- sano s tolikšno ljubeznijo. Deležni so velike obljube in so prvi v poslednjih časih. Za nas so lahko kamen... Ob njem se spotak- nemo in pademo!? Lahko pa so nova prilo- žnost...
Odpeljala sva se iz mestnega utripa nekam na konec mesta. Zavila sva. Makadamska pot... Na parceli med železniško progo in tovarniškim obratom kmetijskih strojev je nizka nova zgradba. Zunanja podoba takoj pove, da gre za šolo.
Malo stran zagledava skupino otrok, kako čepijo skupaj. Zaposleni so. Kup velikih poljskih buč je mikavno delo. Vsako morajo čez pol prerezati in izgrebsti iz nje mreža- sto vsebino. Malo je zoprno, ker se vleče. Dlani so majhne in okorni prstki zbirajo iz vsebine vsako seme. Potem ga posušijo, saj ga bodo še uporabili. Vzgojiteljica že ve, za kaj. Takrat bo vsem povedala...
Stopiva noter. V zbornici sta bila le novi- narka in novinar.Ravnateljica Irena Cvetko pove, koga je še vse povabila. Obljubili so, da pridejo kasneje ali pa jutri. Nimajo časa pač!
Zbrani, še predsednik RK Ljutomer in soci- alna delavka na šoli, začnemo novinarsko konferenco.
Najprej je tu priložnost ob 10-letnici usta- novitve Varstveno delovnega centra pri OŠ Cvetka Golarja Ljutomer. To je delav- nica s posebnimi pogoji. Vodi jo socialna delavka Lidija Horvatič, ki odrasle mladost- nike z zmerno in težjo motnjo v razvoju navaja na delo. Ti mladostniki naj bi s po- močjo širše družbene skupnosti dosegli in živeli v takšnih razmerah, ki bi jim najbolj omogočale normalno življenje. V delavnici opravljajo različna preprosta dela. Sestav- ljajo razne izdelke. V okviru lastnega pro- grama izdelujejo tapiserije in druga ročna dela.
Bolj kot praznovanje pa celoten kolektiv skrbi zdajšnje stanje in negotova prihod- nost. Vedno znova se srečujejo z nera- zumevanjem. Najbolj jih boli, da so tega deležni pri stanovskih kolegih iz "normalne" šole. Tudi starši,ki imajo otroka z motnjo v razvoju,so dodatno prizadeti. Včasih, pre- več obremenjeni s predsodki,imajo premalo posluha za otrokovo resnično dobro in dejansko stanje. Ne morejo se sprijazniti z dejstvom, da bi bilo za vse bolje, ko bi njihov otrok obiskoval šolo s prilagojenim programom.
Kažejo pa se tudi nove potrebe in stiske. Nujno bi morali organizirati novo bivalno skupnost. Ta naj bi nudila zavetje starej- šim osebam z motnjami, ki nimajo kam iti. Že sedaj so na šoli štiri take osebe od 25 do 30 let starosti.

Sprehodimo se po prostorih. V najmlajši skupini so se spravljali na blazine. "Hitro pokonci!" Eni novi teti in trem novim stri- cem na vratih morajo dati rokico.
Iz učne kuhinje smo videli na šolski vrt. Tam čez leto raste raznovrstna zelenjava (vrtnina). Učenci so lepo obdelovali. Sedaj pa so vse pripravili in zamrznili. Ko se učijo kuhati,vedo,kam so položili stvari v skrinjo Skuhano vse takoj pojedo. Tako dobro je!
Na šoli delujejo tudi krožki. Najmanj devet smo jih našteli, ko smo gledali panoje na hodniku.
Ravnateljica pa je povedala,da najraje te- lovadijo.Vitrina je polna pokalov in priznanj Ti učenci imajo svojo olimpiado in druga tekmovanja. Na njih se srečujejo z vrstniki iz vse Slovenije.
Niti na verouk niso pozabili. Najprej so ho- dili v župnišče, a je bilo daleč in cesto so morali prečkati. Potem se je ravnateljica dogovorila z župnikom.Ob petkih prihaja na šolo katehistinja in ima tri različne starost- ne skupine. Sedaj so vsi zadovoljni...
Ko je nastajal ta prispevek, so se (vsi na šoli) pripravljali na "DOBRO JUTRO, BELI DAN!" Tako so naslovili dobrodelni koncert. Povabili so devet znanih pevcev in pet skupin. Sami bodo nastopali in še njihovi sovrstniki iz Nemčije bodo prišli. S seboj bodo prinesli posebna glasbila "ulwila",ki so

pripravljena prav zanje. Gostje iz Nemčije so jim že večkrat radi pomagali.Mnogo učil so jim pripravili in darovali.
Delovno in koristno bodo sedaj praznovali 10.obletnico VDC. Hočejo biti z življenjem. Sami hočejo čimveč narediti tudi za boljše lastno življenje. Tako bodo zbrana sred- stva na dobrodelnem koncertu 20. oktobra namenili za nakup novega kombija.Posebej bo prilagojen za njihov varen prevoz do šole, saj se mnogi vozijo od daleč.
Če smo se navadili razmišljati,da je Prlekija pač nekje na obrobju Slovenije, ne smemo pristati, da bi tako razmišljali tudi o današ- njih gostih, ki prihajajo prav od tam in s tako posebnim življenjem. Če bi pa ..., bi še enkrat zatajili kot dobri ljudje!

Tekst: Vasjan Kecojevič,
Foto: Jože Zupančič

NE IZOGIBAJTE SE NAS!

Jesen je za mnoge ljudi najlepši letni čas.Takrat pobiramo pridel- ke in se veselimo dobre letine. Na zahvalno nedeljo pa se tudi Bogu še posebno zahvalimo za vse dobrote
Vsi vemo, da ni dovolj zahvala le enkrat v letu,kajti od Boga nenehno kaj prejemamo. Zato je prav, da se mu znamo vsak dan znova za vse zahvaljevati.
O tem nama je med pogovorom večkrat spregovorila tudi DRUŽINA KETIŠ (Trg 4, 62391 Prevalje).V pogovoru ni sodeloval le oče Avgust, ki je invalid, pač pa tudi nje- gova žena Marija ter njuni hčerki Monika in Klavdija. Pa jim kar prisluhnimo!

Poznamo vas le preko vsakoletnih sre- čanj na Brezjah. Kaj vam ta srečanja pomenijo?
Težko bi opisal z besedami. Ta srečanja so lepa, ker se človek duhovno obogati. To ti daje novih moči za dneve do naslednjega srečanja. Čeprav je zaradi moje bolezni vožnja do Brezij in nazaj veliko trpljenje, je to tudi hitro pozabljeno. Človek si vtisne v srce le lepoto, ki jo doživi pri Mariji. K njej se med letom v skupnih molitvah pogosto obračamo, zato je prav, da jo vsako leto vsaj enkrat obiščemo v tem čudovitem svetišču na Brezjah.

Omenili ste, da molite vsi skupaj. Je to morda v oktobru tudi rožni venec?
V oktobru redno molimo rožni venec. Letos največkrat naprej moli Klavdija, ki ima šele pet let, a zna že zelo lepo moliti.V začetku oktobra je bila Monika,ki je stara deset let v cerkvi in tam ji je neka gospa podarila lep rožni venec. Na njega sedaj molimo, saj ji ga je dala tista gospa zato, da bi ga tudi uporabljala, ne samo za okras.

Nekateri ljudje pravijo,da je rožni venec preveč dolgočasna molitev. Kakšnega mnenja ste vi? Kako kot invalid spreje- mate to molitev?
Rožni venec zelo rad molim. Pogosto si ga vključim na kaseti in zraven molim.Zame je to zelo prijetna "melodija". Molim zato, da dobivam moč za življenje ter obenem tudi duhovno rastem.
Mislim, da bi bilo na svetu manj gorja in trpljenja,če bi ljudje več molili rožni venec.

Kaj vas poleg molitve še bogati?
To je vsekakor sveta maša-vrhunec vsega in pa mnogi pogovori s prijatelji.

Kdaj najdete čas za pogovor in s kom se navadno pogovarjate?
Največkrat si vzamemo čas za pogovor ob večerih ter ob nedeljah. Sam se najraje pogovarjam s kakšnim duhovnikom. Rad imam duhovno bogate pogovore. Z bivšim gospodom kaplanom sva se ob večerih po- govarjala pozno v noč. Vsakomur se pač ne moreš odpreti. Imamo pa tudi dosti pri- jateljev, ki prihajajo na obisk. Tudi z njimi se radi pogovarjamo. Nekateri od njih že- lijo, da se v pogovoru dotaknemo mnogih mojih doživetij in izkušenj.

Bi kaj takega zaupali tudi našim bral- cem?Lahko poveste kaj o svoji bolezni?
Mislim, da je že dvajset let, odkar se je vse skupaj začelo. Moja osnovna bolezen je multipla skleroza. Poleg nje pa imajo zdravniki zapisanih še kup drugih diagnoz. Po njihovem sem že klinično mrtev, a jaz še živim.
V začetku bolezni sem še hodil, sicer pre- cej opotekajoče se, zaradi česar so mnogi mislili, da sem pijanec. Potem sem včasih lezel tudi po vseh štirih, dokler me ni čisto "pobralo". To je bilo kar naenkrat. Zjutraj sem prišel iz službe in nekaj minut kasneje sem padel, kot bi mi kdo noge odrezal. Padel sem kot "deska" in nisem mogel več vstati. Sledil je odhod v bolnico, kjer sem imel neznosne bolečine. Zdravniki so delali svoje, a noge mi od takrat ne služijo več.

Imate tudi sedaj hude bolečine?
Bolečine so ves čas, a hvala Bogu so pogo sto šibkejše kot takrat. Včasih pa so tako močne, da bi kričal.

Ali lahko te bolečine opišete?
To je skoraj nemogoče. Boli te vsak naj- manjši del telesa, a ne znam te bolečine točneje opisati.To lahko samo doživiš. Go- tovo je,da tega občutka nikomur ne želim.

Kako in kje se je nadaljevalo vaše živ- ljenje?
Bil sem priklenjen na posteljo, zato so me dali v Dom starejših v Maribor.Tako sem bil nekaj let tam. Ni prijetno samo ležati, zato sem si želel priti na voziček. Zdravniki so mi dejali, da s takimi bolečinami skoraj ni mogoče.Vztrajal sem pri svoji želji in "na- šel" zdravnika,ki mi je izdelal poseben pas- steznik, tega je treba dobro zategniti že v postelji, da grem potem lahko na voziček.

Kakšni so vaši spomini na dan, ko ste lahko zapustili posteljo in sedli na voziček?
Dobro se spominjam tistega dne, ko mi je zdravnik prinesel pas in me je žena dala na voziček. Ves dan sem ostal na njem,kar je bilo za zdravnike spet nemogoče.
Žena Marija doda,da je bilo veliko trpljenja toda njegova trdna volja in božja pomoč mu pomagata, da vzdrži. Tako gre lahko k sveti maši, pa v naravo in še kam.
Mož jo dopolni,da je bilo zelo hudo, preden je sedel na voziček, a hkrati je bil zanj to "odrešilni" trenutek. Zdelo se mu je, kot da bi dobil druge noge. Brez božje milosti in blagoslova ne moreš ničesar storiti.

Sta se z Marijo poznala že prej, ko ste bili še zdravi?
Zanimivo je bilo, ko sva se srečala. To je bilo v bolnici v Slovenj Gradcu. Tam sva bila oba kot bolnika. Sicer pa je ona v bol- nici nekaj časa tudi delala. Po poklicu je namreč medicinska sestra.

Dejali ste, gospa Marija, da niste v službi. Je tako že vse od šole naprej?
Po končanem šolanju sem delala le toliko, da sem opravila pripravništvo. Potem pa nisem bila več v službi.

Ste torej gospodinja. Živite samo z enim dohodkom,saj je bil mož približno deset let v službi, kot je povedal.
Imamo samo en dohodek,a smo zadovoljni. Potrudimo se, da denar tako razporedimo, da normalno preživimo mesec za mesecem Smo skromni in lahko rečem, da ne trpimo kakšnega pomanjkanja.
Drugi se pogosto čudijo, kako nam to us- peva. Mnogi namreč veliko bolj tarnajo, pa čeprav imajo dve plači in morda samo enega otroka. Več ko imajo, bolj tarnajo.
Naš gospod so rekli, da je pri vsem božji blagoslov. In lahko rečeva, da je to popol- noma res. Vse, kar imava, deliva. Ob tem pa doživljava to, kar pravijo, da se ti sto- kratno povrne, če daješ.

Verjetno marsikaj naredite sami doma da je čim manj nepotrebnih izdatkov?
Žena Marija pove, da si ob moževi pomoči - z njegovimi nasveti - sama kaj sešije. S tem se dosti prihrani.
Mož pa doda, da je bila Marija zelo pridna, ko so se preselili v to stanovanje, saj je opravila precej del, ki jih navadno določeni obrtniki. Sama je položila talne obloge, po- stavila omare,pleskala stanovanje.Obenem pa se še pošali, da ima veliko srečo, ker mi ni treba nič kupiti. Pravi namreč, da ima čevlje že dvajset let, pa so še kar dobri. Tudi to je prihranek.

Marija, povejte nam, kakšno življenje ste si predstavljali, preden ste zaživeli skupaj z Avgustom?
Nikoli si nisem predstavljala lahkega življe- nja.V začetku sem si mislila,da bo še hujše kot dejansko je.
Če pa se sedaj oziram nazaj, lahko mirno rečem, da je z božjo pomočjo vse tako srečno minilo. Trpela jaz nisem, trpljenje je njegovo. V začetku je kazalo, da bo pot precej negotova. Včasih sva stanovala v majhni sobici. Potem pa se je vse lepo od- vijalo in uspelo nama je priti v ta blok, v to stanovanje.

Se je od tu kdo odselil ali kako je to bilo?
Večkrat sva se peljala mimo, ko so začeli blok graditi. Prej sva stanovala tu zraven. Od začetka je mož govoril,da bo tu spodaj najino stanovanje. Ogledovala sva si tudi "najin" blok.
Blok je bil dograjen in to stanovanje so dali nekomu drugemu, a na srečo ga tisti ni hotel. In tako sva ga res dobila midva. Tisti, ki mu je bilo stanovanje ponujeno, si je namreč želel biti na Ravnah, midva pa sva si želela ostati tu v Prevaljah.

Sta od tu doma ali je bil kakšen drug vzrok, da sta želela tu ostati?
Oba sva doma iz Prevalj: jaz sem meščan- ski otrok, žena pa je s kmetov. Meni je na kmetiji zelo všeč, zato gremo večkrat k njej domov. Tudi hčerki tam zelo uživata. Saj veste, otroci imajo radi živali.

Imate morda kakšen vrt ali njivo?
Imamo vrt tukaj v dolini. Kadar gre žena tja, me vedno vzame s seboj. Ostanem si- cer kar v avtu, a sem v naravi. Opazujem družino in okolico in sem nadvse srečen. Hvala Bogu, da to zmorem in smem.

Kakšne so vaše izkušnje z zdravimi?
Kadar gremo z družino na vrt, pustimo vo- ziček kar doma, saj sedim v avtu, kot sem dejal. Zgodi se, da pride kdo mimo in mi pravi, kako mi je lepo: sedim in gledam, žena in otroci pa delajo.

To vas pa gotovo razjezi, kaj?
Mene malokdo razjezi. Dostikrat se s kom pogovarjam in mi govori določene stvari, ki mnoge razjezijo. Ko mu razložim, kako to gledam z očmi vere in kolikokrat nam ta pomaga preko preizkušenj, vsaj delno ra- zume, zakaj se ne pustim razjeziti.

To pomeni, da vam tudi trpljenje ne povzroča tegobe, nesmisla?
Morda se sliši čudno, ampak jaz rad trpim. Velikokrat pomislim na Kristusovo trpljenje, ki je bilo mnogo hujše od mojega. Pa si pravim: če je Kristus zmogel, zakaj ne bi tudi jaz.
Kadar pomislim na minulo trpljenje, vedno znova spoznam, da sem ga premagal samo z božjo pomočjo. Brez vere v Boga vsega tega gotovo ne bi zdržal. Zato se z vso družino Bogu vedno znova zahvaljujem za dar vere.
Marija doda, da ljudje gotovo več razmiš- ljajo o smislu trpljenja, če postanejo bolni ali invalidni. Po njenem mnenju tudi vsak, ki razmišlja, pride do Boga, še posebno, če se ozre na minulo življenje.

Omenili ste, da imate poleg osnovne bolezni še precej drugih. S kakšnimi težavami ste se še srečevali?
Pred leti me je možganska kap in od takrat mi leva roka nič več ne služi. Ampak,hvala Bogu, da imam vsaj še v desni toliko moči, da lahko objamem ženo in hčerki.
Takrat in še nekajkrat, ko so mi moči že skoraj pošle,sem prejel bolniško maziljenje. Rad bi povedal,da sem ob vsakem mazilje- nju čutil, kako se je v meni naselila neka prijetna toplota in nova energija. Žena doda, da je bila nekajkrat pri maziljenju in je videla, kako se je možu na obrazu po- kazalo, da je dobil novih moči. Ob takih trenutkih je jokala od sreče.

Omenili ste,da ne hodite veliko na sre- čanja.Ali je kljub temu kakšno srečanje ki je bilo za vas nepozabno?
To je bilo gotovo srečanje s patrom Tardi- fom pred leti v Ljubljani. Priporočal nama ga je gospod kaplan in hvaležna sva mu, da vsa mogla biti tam. To je bila posebna milost za oba.

Ko milost sprejemaš, se pomnožuje, kajne?
To je popolnoma res. Je ravno tako kot pri priliki o sejalcu. Mnogo semena je padlo na nerodovitna tla. Želim si,da bi bilo čim več takih ljudi,pri katerih bi seme bogato obro- dilo.

Na čem gradita vajino družino?
Najina temelja sta vera in ljubezen. In morda se prav zaradi tega enakovredno sprejemava.
Ob tem žena še doda, da ji ni bilo težko ostati doma, saj je zanjo družina na prvem mestu.Mož res potrebuje precej njene po- moči, a je zelo potrpežljiv.

Družina vas torej osrečuje?
Zelo sem srečen, ker imam tako družino. Nikoli ne bom pozabil, koliko radosti sem doživljal ob rojstvu otrok. Hčerki sta zelo radi pri meni.Klavdija mi rada zleze v naro- čje in ob večerih mi tako kar zaspi. Potem pa jo žena odnese v posteljo.
Tudi z Moniko sva veliko skupaj. Pomagam ji pri šolskem delu in pri učenju violine. Rad imam glasbo, saj sem v mladosti igral har- moniko. Monika obiskuje tudi pevski zbor, zato večkrat prepeva tudi doma.

Deklici sta bili ves čas našega pogovora zelo pridni. Risali sta in se igrali. Sledili sta pogovoru in povedali, da sta najbolj veseli takrat, ko so vsi skupaj. Dodali sta, da imata očka zelo radi in mu tudi z veseljem pomagata. Kadar je potrebno,ga nahranita mu dasta piti. Monika je bila pripravljena zaigrati na violino in nato je še zapela ti- sto čudovito pesem: Mir vam dajem...
Mamica pove, da je v družini srečna, vsak dan se znova Bogu zahvaljuje za vse, kar ima in prejema. Poudarja, da so v srcu bo- gati, četudi materialno niso. Vsekakor jim to duhovno bogastvo pomeni mnogo več, kot materialno.

Kaj kot invalid pogrešate v svojem okolju?
Večkrat si želiva,da bi se skupaj z ženo u- deležila kakšnih duhovnih vaj. Žal jih tukaj ni, daleč pa težko greva.

Ker se malokrat srečate z invalidi in bolniki, pa imate sedaj možnost,da jim še kaj lepega poveste.
Najprej bi se rad obrnil k zdravim in jim dejal, naj se ne bojijo vozičkov, naj se nas ne izogibajo. Želel bi,da bi k nam pristopali tako kot k zdravim. Vsi si želimo prijetnega sodelovanja. Bolnikom in invalidom pa želim veliko božjega blagoslova ter strpnosti do družine, v kateri živijo, in do prijateljev. Zavedajo naj se,da je vera tista,ki človeka lahko obdrži pri življenju. Z vsakodnevno molitvijo pa naj prosijo za potrebe sveta.

V imenu vseh bralcev, ki se bodo ob vaši življenjski zgodbi bogatili, se prisrčno za- hvaljujeva.

s. Edith in Mili

NAJ BI BILA VEDNO TAKO SREČNA

Iz meglene Ljubljane smo se peljali proti sončni Primorski, ki se je bohotila v jesen- skih barvah.Sinjina modrega neba je dajala občutek življenja.Zazna ga le človeško srce v katerem je nekaj skrivnostnega, česar človek ne more povedati...
Čutila sem tvojo srečo, Nives. Pozdravljalo te je še sonce ta dan, ko smo se vzpenjali na vrh Svete Gore. Dolina Soče je kipela v jesenskem soncu. Meni pa se zdelo, da je ta sončni dan Stvarnik namenil prav vama, Nives in Sergij, ki sta si obljubila zvestobo. To je bil dan vajine sreče, ki sta jo sklenila z Njim, ki je največja skrivnost ljubezni.
Vajini srci sta se odločili. Napočil je vajin trenutek! Trenutek večne sreče, ki jo bo- sta morala tudi deliti. Vem, da vedno ne bo lahko. Vendar tam, kjer je Bog, je tudi sreča in ljubezen, za katero se splača tudi žrtvovati in trpeti. To vedita, kajti samo ljubezen je smisel tega življenja.
Naj vaju spremljajo besede: "Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči," ki so bile že izrečene tolikokrat vsem, ki so sklenili zakon pred oltarjem.
Naj bo vajina skupna življenjska pot vedno polna radosti in tihe sreče.Zanjo ve le On. Vedno naj bdi nad vama in vajinimi otroki, ki bodo napolnili dom s soncem resnične sreče in življenjskih radosti.

Nevenka Širca

Podpisi k slikam:
• Nives Cingerle in Sergij Rebula na poročni dan, v soboto 22. oktobra 1994 na Sveti Gori pri Gorici.
• V soboto, 27. avgusta 1994, sta Jožica Križaj in Boris Jesenko izrekla svoj DA v Lozicah.

GLAS Z JESENIC

Na rožnovensko nedeljo smo v župniji Je- senice spet imeli srečanje bolnih, ostarelih in invalidnih. Po sveti maši smo za nekaj trenutkov posedeli na dvorišču. Ljudem, ki so za mnoge na robu življenja, smo skušali prinesti delček sonca, ki vsako jutro ožari bližnje vrhove.
Mi pa smo se napili sonca, ki v njihovih očeh žari v ognju trpljenja in preizkušenj.
In če se v naši železarni iz mrzlega, trdega železa rodi novo jeklo, se je med nami ro- dilo novo prijateljstvo, novo upanje.

Andrej Leban

JARŠE

Da bi misijon dalj časa odmeval, so v žup- niji Jarše pri Domžalah teden dni kasneje, v nedeljo 16.oktobra, pripravili še srečanje bolnih, starejših in invalidnih. Po maši smo kratko predstavili namen in poslanstvo Pri- jatelja ter delovanje Prijateljstva bolnikov in invalidov. Z Jezusom med nami smo na- daljevali družabni del popoldneva, kjer smo si izmenjali izkušnje in se sproščeno pogo- varjali. Razšli smo se s pritrditvijo župnika Lojzeta Rajka, da je takšno druženje kori- stno in zaželeno, ker krepi duha in telo. Obljubil je, da ni bilo zadnjič. Hvala vsem!

Tatjana Š.

NOVICA IZ MISIJONOV

Sestre usmiljenke iz Pariza so nam sporo- čile, da so sestre misijonarke,ki delajo med begunci v mestu Goma v Zairu, zdrave in da so nekatere že lahko odšle nazaj na po stojanke, kjer so delale pred državljansko vojno. Tako so s. Bogdana Kavčič, s. Anka Burgar in s.Vesna Hiti na misijonu Mukungu kjer je prej delala s. Anka skupaj s sestro Vesno. Pridružili se jim bosta še dve sestri. Sestra Vida Gerkman pa naj bi bila še pri beguncih v Gomi.
Neki zdravnik, ki je bil v taborišču, kjer so delale naše sestre, je rekel, da ljudem v tistem groznem trpljenju niso govorile o Jezusu,da je med njimi in jih ima rad,ampak so to dokazovale s svojo ljubečo in veliko- dušno pomočjo.
Mi pa v molitvi še naprej mislimo nanje, na uboge in na vse, ki se jim tako velikodušno brez strahu razdajajo.

MM

SOLIDARNOST Z RUANDO

Iz mednarodnega Bratstva bolnikov in inva lidov redno prejmemo različne dopise, med katerimi so tudi Solidarnost Ruanda, ki je začel izhajati ob izbruhu vojne, in je to že tretji po vrsti, ki vsebuje različna pisma iz teh krajev.
Zakaj tretje sporočilo?
Mednarodno ekipo krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov očitni molk medijev potrjuje v prepričanju,da je potrebno na- daljevati z obveščanjem in pričevanjem.
Med pismi,ki smo jih prejeli iz različnih kra- jev Centralne Afrike, je najbolj zanimivo pismo Centra za invalide iz Ruande, ki je v pregnanstvu v Gomi (Zaire),kjer je begun- sko taborišče z več kot tremi milijoni be- guncev iz Ruande.
Od 7. julija do 26. avgusta 1994 se nas je zbralo več kot 130 invalidov, ki smo name- ščeni v Centru za Invalide v Gomi v razme rah,ki so skromne in malo ugodne. Težave, ki jih moramo premagovati, so iz dneva v dan zahtevnejše in mi se trudimo v prema- govanju proti naši volji.Med njimi naštejmo le nekaj:omejena zdravstvena oskrba,slabe higienske razmere, skromna hrana, psiho- patološke(vedenjske) motnje,zaradi izgube najožjih članov družine in življenjskih sred- stev in drugo.
Kot begunci in člani Krščanskega Bratstva bolnih in invalidnih ocenjujemo, da bi se moralo v tem najtežjem in tragičnem tre- nutku zgodovine ruandskega ljudstva Bra- tstvo najbolj izkazati aktivno. Toda kako se izvleči iz tega, ko si begunec. Vendar Bratstvo ni prekrižalo rok in se je dne 15. avgusta 1994 zbralo k sestanku,kjer je iz- dalo poročilo o situaciji,ki jo preživlja zunaj svoje dežele in podalo nekaj točk za na- daljnje delovanje:
• se bolje povezati in skušati evangelizirati se srečevati, z namenom postati prijatelj tudi s tistimi, ki ne poznajo gibanja;
• medsebojno razdajanje srca (živeti in premagovati trpljenje kot predmet);
• okrepiti duha,da bomo znali biti mirni,po- slušalci drugih,znati prenašati in odpuščati;
• okrepiti duha molitve in razdajanje evan- gelija;
• okrepiti naše sodelovanje z Bratstvom, ki je navzoče tukaj;
• premišljevati o situaciji drugih invalidov, živečih v drugih begunskih centrih in vzpo- staviti povezavo;
• postaviti nujni delovni odbor v pregnan- stvu.
Naše sporočilo je tudi alarm in dostojanst- veni klic vsem prijateljem, bratom in ses- tram, ki želijo sočustvovati z nami med našim begunstvom v Zairu. Vsem, ki nam pomagajo, od daleč ali blizu, pošiljamo še enkrat naš "hvala" in pričakujemo veliko od vas. Z našimi zahvalami vas bratsko po- zdravljamo v Kristusu našemu Odrešeniku.

prevedel Roman Travar

BILI SMO NA RAZSTAVI

Na razstavi sem bila v ponedeljek.Na svetu je veliko invalidov. Nekateri so prizadeti telesno, drugi pa psihično,med njimi je tudi veliko otrok. Narava je vsakemu izmed njih podarila kakšen talent-BOŽJI DAR. Ti ljudje po svojih sposobnostih delajo prekrasna ročna dela. Slepi pletejo, vezejo in šivajo brez napak. Nekateri invalidi težko delajo z rokami, vendar se neskončno trudijo.
Naša katehetinja Rezka je naredila polžke. S svojimi rokami težko piše in dela, vendar krasno uporablja svoj dar, ki ga ima za učenje verouka. Otroci jo imamo zelo radi, ker je zelo potrpežljiva in dobra z nami.

Monika Hafner,
4.a r., Ljubljana-Črnuče

DRUG Z DRUGIM - DRUG ZA DRUGEGA, KLJUB PRIZADETOSTI

Bili smo na razstavi. A ne na navadni. To razstavo so pripravljali prizadeti ljudje. Ho- teli so narediti svoje življenje lepše, svet- lejše.Vzeli so svoj križ in se trudili,prenašali ga. Zdaj pa se zamislimo, kolikokrat mi, ki imamo vse, obupujemo. Na primer v šoli, ko dobimo slabo oceno. A Jezus nas ima rad in nam želi pomagati.Podajmo mu roko, z njim bomo laže prešli skozi težave. Jezus je nosil največji križ. Skušajmo ga posne- mati.

Jasna Pavlica, 5. r.

ŽIVA RAZSTAVA

V ponedeljek smo se z veroučno skupino iz župnije Črnuče odpravili na Teološko fakul- teto v Ljubljani...
Ko smo prišli v avlo, smo se kar začudili, ko smo videli, kako lepo so narejeni izdelki, še bolj pa smo se začudili, ko nam je kate- histinja rekla, da so vse to izdelali bolniki in invalidi. Vojko je naslikal prekrasne slike. Zanimivo je zaradi tega, ker je slikal s čo- pičem v ustih med zobmi. Neka ženska je sešila prtiček z nogami. In še in še je teh zanimivosti...

Andreja Pestotnik,
5. razred veroučne šole Črnuče

Podpis k sliki:  Ljubica Jančar prepeva ob spremljavi Marjana Podobnika. Čudovit duet!

KAJ MI POMENI KRUH

Kruh mi pomeni simbol in vir življenja. Po- meni mi tudi vsakdanjo hrano. Ne smemo ga metati stran, pomisliti moramo tudi na tiste, ki kruha nimajo. Ob misli na kruh mi postane toplo pri srcu. Ko sem ga pred nekaj dnevi vzela v roke, sem začutila prijetno topoloto,ki je izžare- vala iz njegove notranjosti.Ogledovala sem si ga in pri tem prisluhnila njegovim bese- dam.Zaupal mi je svojo največjo željo. Po- vedal mi je, da se rad razdaja za vse ljudi sveta. Srečen je, če lahko s svojo dobroto nasiti lačna usta. Kruh je največja dobrota, darilo sonca, zemlje in dela človeških rok. V življenju mi kruh veliko pomeni. Tam,kjer so vojne, še kruha nimajo. Nekateri pa ga mečejo stran. Ko slišim besedo kruh,se spomnim na veliko nočni in božični kruh, ki ga doma spečemo ob teh praznikih. Meni pomeni kruh simbol sveta.Pomagajmo ubogim ljudem priti do kruha, da nam bodo vedno hvaležni. Če ga hočemo jesti,ga moramo speči.Lahko ga spečemo iz različnih mok. Poleti pride- lamo veliko pšenice.Iz nje mama peče kruh v krušni peči. Kruh je vsakdanja hrana.Kruh je lahko črn, polbel,pšenični in drugih vrst. Kruh je moje življenje. Kruh mi pomeni veliko. Jem ga vsako jutro za zajtrk, kosilo in včasih tudi za večerjo. Kruh jemo skoraj pri vsaki jedi. Kruha ne smemo metati stran, ker ga bomo lahko še lačni. Kruh je simbol, ki ga moramo spoštovati. Je naša hrana. Kruh je najbolj pomembna hrana v našem življenju.Potrebujemo ga za naše zdravje. Kruh je najbolj dober takrat, ko ga spečeš sam. Je največji človekov zaklad. Bog nam je dal žito. Iz njega dobimo kruh, to je naša glavna hrana.Ne smemo ga me- tati po tleh.Kruh moramo pojesti do zadnje mrvice. Kruh je naša najboljša hrana.

Rok

Center za usposabljanje invalidnih otrok "Janka Premrla-Vojka", Vipava

TOPLINA PRAZNIKOV

Tiho se že veselimo...V nas je pričakovanje morda tudi malo več strpnosti in dobrote kot ponavadi. Polni smo skritih želja, novih načrtov in obljub! Spet vam bom natrosila nekaj idej, kako bi praznike popestrili in v svojem domu pričarali kanček božično-novo letnega razpoloženja in topline. Ne pozabi- te pa, da prava toplina prihaja najprej od znotraj, iz človeka, potem šele od zunaj...

Če boste pohiteli in če imate malo ročne spretnosti, lahko za praznično pošto sami izdelate preproste in učinkovite voščilnice. Bodite iznajdljivi in sezite po materijalu, ki vam je dosegljiv. To je lahko barvni papir, ostanki klobučevine,volne,suhi cvetni listi.. S tem okrasite prednjo stran voščilnice, ki jo urežete iz tanjšega kartona(šeleshamer) V nekaterih knjigarnah imajo že barvni karton.
Pazljivi bodite pri izbiri lepila. Če je v tubi, je redko, papir se bo zmočil, voščilnica bo zgubana in je ne boste mogli več poravnati Zato poiščite lepilo v sticku: UHU - rumeni stick ali PRITT - rdeči stick.
Poskusite letos okrasiti vizitke z drobnimi izdelki iz ličkanja in slame. Gladke slamice polikajte in jih s tankim rezilom po dolžini razpolovite, da jih bo laže lepiti. Nato jih glede na motiv ustrezno prirežite.Oblikujete lahko zvezdice, snežinke, jaslice,svečke...
Če je vzorček tak, da rabite širšo slamico, polikajte koruzno ličkanje in iz njega izre- žite želeni motiv.
Tudi mah, ki raste kje v bližnjem gozdu, je prav lep material za izdelavo čestitk. Naj- prej ga posušite, potem pa posamezna stebelca nalepite na papir v obliki smrečice Podlago lahko namažete z lepilom in posu- jete z zlatim prahom.Da bo taka voščilnica videti še bolj praznična, jo spredaj prevle- cite s prosojnim celofanom,ki ga ob robovih prilepite.
Če naštetega materiala nimate, pa posku- site takole: Na karton za vizitko z lepilom "narišite" najprej vejo in jo posujte z mleto pravo kavo. S papirjem pogladite posip in odvečnega odpihajte. Na vejo "narišite" svečko in jo posujte z zdrobom(pšeničnim) Gorilna vrvica naj bo iz kave,za plamenček pa po lepilu posujte koruzno moko. Na ve- jico pa nanizajte še jagode; te posujte z mleto rdečo papriko ter malo zelenja iz suhega zdrobljenega peteršilja. Tudi ta vzorec lahko zaščitite s celofanom.
Še predlog za vezeno voščilnico: Jaslice lahko izvezete v eni barvi, za svečko na zeleni vejici porabite raznobarvne ostanke, plamenček z žarki je rumen.

Tudi če sami ne morete ali pa nimate ni- kogar, ki bi vam pomagal nabrati material za izdelke, ni treba, da ste brez praznične okrasitve. Že sobna rastlina, ki ji med liste zataknete okraske iz papirja,lahko postane lepo dopolnilo, da bo advent v svojem du- hovnem in življenjskem sporočilu takoj bogatejši. Najbolj primerne so plezalke, ki se ovijajo okrog loka iz žice. Zvezdice pa izrežite iz rumenega papirja ali zlate folije, jih nalepite na karton in obrežite. Lahko jih pritrdite na tanko žico in zataknete v ze- mljo,da so lepo razporejene med zelenjem. K okrašeni rastlini postavite sveče in ver- jemite, še rožni venec vam bo bolj veselo drsel med prsti...
Zlati lesk med zelenjem vam lahko pričara tudi koruzni storž v nizki posodi. Nataknite ga na ježka, cvetlično gobo ali pa ga pos- tavite med kamenčke, ter zalijte, da bodo prva zrnca v vodi. Ko zeleni listi postanejo preveliki, storž spodaj malo odrežite, na- mestite nazaj v vodo in ozelenela bo nova vrsta zrn. Ne pozabite, vodo morate redno menjati.

Ko se bo na sveti dan zbrala družina k obedu, mora tudi miza "govoriti" o ljubezni. Skrbno zloženi prtički so lišp, ki si ga pri- voščite brez posebnih stroškov in truda. Zlaganje bo menda šlo od rok tudi moškim in otrokom. Ker posebno prvi nimate radi ženskih "pridig", si pomagajte s slikami.
Vetrnica: Prtiček z dveh vogalov zapogni- te navznoter (1); obrnite ga in zapognite spet dva vogala navznoter. Obrnite, za- pognite dva nasprotna vogala navznoter; obrnite in zapognite še dva vogala (2). Iz- pod pravkar zapognjenega vogala poteg- nite prvi krak vetrnice (3). V diagonalnem nasprotnem vogalu to ponovite(4).Obrnite in izvlecite še ostala dva kraka.
Škofova kapa: Kvadratni prtiček prepog- nite v pravokotnik.Z dveh strani zapognite vogale navznoter (1). Obrnite in po dolžini prepognite (2). Odvihajte desno stran na- vzdol, levi kot pa prepognite proti sredini (3). Spodnji kot zapognite navzgor (4). Desni kot zapognite nazaj (5) in ga zadaj zataknite v trikotnik. Spodaj kapo malo razširite in jo postavite na krožnik.
Piramida: vse štiri vogale zapognite proti sredini (1). Nič ne obračajte, ampak to še enkrat ponovite (2). Zapognite dobljeni kvadrat najprej po dolžini in širini, nato še po diagonalah (3). Po teh pregibih zložite piramido in jo postavite pokonci (4).
Pahljača: Kvadratni prtič diagonalno pre- ganite (1). Trikotnik preganite, da je ena konica malo više od druge (2). Desno ko- nico spet preganite v levo stran (3). Isto ponovite z desnim zgornjim delom (4).
Božične drevesce: kvadratni prtič zložite v pravokotnik. Zgornji levi vogal zapognite na desno,desnega pa na levo (1). Spodnjo polovico prtička zapognite navzgor (2). Dve tretjini tega zavihka zapognite spet navzdol(3). Tretjino levega spodnjega dela zapognite na desno (4), desno tretjino pa na levo (5). Obrnite in drevesce okrasite s "skodranim" trakom ter zvezdico iz zlate folije.

Morda boste utegnili do praznikov izvesti še prt.Napotke za vezenje in materijal bo- ste našli v Prijatelju št. 2, 1993. Na rdeče blago nasujte belih zvezdic ali pa jih raz- poredite ob robovih.
Če imate zeleno blago pa z belo prejico pričarajte takole zimsko pravljico...

No, ker je na zunaj tudi lepo videti, če je človek urejen, bom najprej pomagala iz zadrege tistim, ki se sprašujete, kaj bi za praznike oblekle.Čisto zadovoljivo bo staro oblačilo, ki ga polepšate z drobnimi krogli- cami.Te lahko prišijete na ovratnik,zapest- nike, žepe, na robove. Šivate jih posamič ali v vrstah,oblikujete različne vzorce,cofe ali rese.
Šivanje posamič (slika 1)
Iglo izvlecite iz tkanine in jo vdenite skozi kroglico. Vbodite iglo nazaj na isto mesto in naredite šiv, malo daljši od kroglice.
Šivanje niza kroglic (slika 2)
Na površino tkanine izvlecite dve nitki. Na prvo nanizajte kroglice, drugo vdenite v iglo in z njo z vbodom prešivanja prišijte čim bliže kroglici.
Zankaste rese (slika 3)
Nit pritrdite na tkanino in nanizajte potre- bno število kroglic. Iglo vbodite na mestu, kjer ste jo izvlekli in jo za naslednjo reso izvlecite nekoliko proč od prejšnje.
Viseče rese (slika 4)
Dvakrat zavozlajte konec niti in nanjo na- nizajte potrebno število kroglic.Nit pritrdite na tkanini z drobnim stičnim vbodom.
Pri šivanju kroglic bodite ves čas pozorni na linijo vzorca, ki ga na spodnji strani tkanine lahko tudi narišete ali označite z naudarkom.

Gotovo boste za praznike že prej napekli sladkih dobrot in ne bo odveč tale nasvet. Piškoti, ki jih dalj časa hranite v škatli, postanejo trdi in neokusni. Več tednov pa bodo ostali sveži, če položite poleg košček svežega kruha.
Med prazniki se kaj rado zgodi, da vosek kapne od sveče. Kako odstraniti madež? Na pohištvu se čiščenja lotite s krpico, ki je namočena v olivno olje. Na kovini polijte vosek z vročo vodo in rahlo zdrgnite z me- hko krpo. Vosek s preproge pa odstranite tako,da preko pivnika potegnete še z vro- čim likalnikom.Madež bo izginil.Ko bi takole preprosto izginil še kakšen drug "madež" iz naše vsakdanjosti...

Prisrčno vas pozdravljam in dodajam še praznična voščila! Naj vam božič približa veliko skrivnost prve svete noči, ko je v tihoti za nas prišla na svet Ljubezen!
V novem letu pa vam želim tisoč blagrov, tisoč sreč! In to naj se po malem uresni- čuje vsak dan...

Kati Urh

ENODNEVNO SREČANJE V KANČEVCIH

V soboto, 22. oktobra 1994, se nas je na obronkih Goričkega, v Duhovnem centru Kančevci v Prekmurju, zbrala skupina pri- jateljev, da bi skupaj preživeli nekaj uric in bi se še bližje spoznali. Bilo nas je skoraj polovico več, kot je bilo prijavljenih. Prišli smo tudi predstavniki iz Ljubljane in oko- lice. Skupina mladincev s Ptuja je v tistih dneh urejala okolico tega novega Duhov- nega centra.
Srečanje smo pričeli tako, da smo se krat- ko predstavili. Voditeljica srečanja, Marta, je med naše vrste povabila dve mladinki mladinskega delovnega tabora. Ksenija je predstavila njihovo skupino in dejavnosti, podrobneje pa duhovno gibanje Vera in luč, kjer je odgovorna za ptujski okoliš. To gibanje povezuje med seboj ljudi, ki so duševno nekoliko na drugačno stopnji kot drugi ljudje ter njihove starše in prijatelje. Prikazala nam je, kako si organizirajo me- sečna srečanja. Njihovi duhovni vikendi so podobni našim.Srečujejo se tudi s težava- mi,ko starši teh otrok nimajo dovolj pogu- ma in volje,da bi jih zaupali prostovoljcem, ki z ljubeznijo in vero v Jezusa spremljajo in pomagajo, da bi ti otroci spoznali pravo pot življenja. Druga težava je pomanjkanje sodelavcev, zlasti fantov. Podobne težave so tudi med našimi vrstami. Nakazala jih je Marta, ko jim je predstavila naše gibanje.
Po tem me je Marta prosila, naj bi pred- stavil svoje bivanje v Franciji, kjer sem bil v noviciatu Misijonske družbe (lazaristov). Noviciat je leto priprave na bodoči duhovni poklic. Vključuje spoznavanje in namen Misijonske družbe,življenjepis ustanovitelja Sv. Vincencija Pavelskega in njegove kari- zme (svetosti) ter dejavnosti v današnjem svetu. Zame je bilo to leto res leto duhov- nosti, kjer sem globje spoznal sam sebe in poklicanost, ki jo čutim v sebi. Kljub zače- tnim jezikovnim težavam sem se kar hitro vključil.
Živel sem v rojstni vasici našega ustanovi- telja sv. Vincencija Pavelskega. Po njem nosi ime. Leži blizu mesta Dax, ki je mesto toplic. Je 130 km oddaljena od znanega Lourda. Torej smo bili prav blizu Vincenci- jevim koreninam.
Po teh predstavitvah smo se z mladinci zbrali k sv.maši.Daroval jo je p.Miha,župnik na Ptuju in spremljevalec delovnega tabora Božja beseda je bila od misijonske nedelje, ki smo jo obhajali naslednji dan. V nagovo- ru se je p. Miha osredotočil na evangeljski odlomek o ozdravljenju slepega Bartimája. Poudaril je tri točke iz tega evangelija.
Prvič: množica, v kateri sta tudi Jezus in slepi Bartimáj,ki pravi:"Jezus,Davidov sin.." Torej spregovorijo oči duše - duhovne oči.
Drugič: prošnja: "Jezus, usmili se me." Želel je priti do Jezusa; hotel ga je srečati To je bil njegov namen..., ki naj bi bil tudi namen naše molitve.
Tretjič: in "Vrgel je svoj plašč proč..."; osvobodil se je in lažje prišel do Jezusa. Potrebno je odvreči odvečne stvari,kot so predsodki, nevera, nezaupanje, raztrese- nost in greh. Človeštvo tudi danes potre- buje Odrešenika,saj je strto,ranjeno zaradi raznih vojn in nasilij. Cerkev,ki je skupnost bratov in sester po veri, ima tu odgovorno nalogo.
Srečanje s slepim je bil Jezusov vstop v to ranjeno človeštvo.Potrebno je imeti posluh in občutek za bolečino, ki ima dve skraj- nosti: ali bežimo od nje, ali pa rastemo v ljubezni. Na koncu je p. Miha še priznal, da občuduje bolnika, ki sprejema bolečino in kljub temu ohrani občutek humorja in ve- selja ter zavzetost do življenjske modrosti.
Tik pred koncem sv. maše nam je p. Miha zaupal še en svoj občutek. Obstajata dva svetova: svet mladih,kjer ni meja in je po- polna svoboda in svet starih, bolnih, kjer so meje in ni te svobode. Vendar, kje je prava svoboda? Mar ni v tem, da se lahko odločam za Jezusa, dobro, Boga, kjer pa ni meja?!
Po kosilu je bil še pogovor v skupini o zna- nih temah, kot so: Vstani in hodi, kaj te v Prijateljstvu ob srečanju z drugim spodbu- ja, kako premagaš sam sebe... Pogosto je bil odgovor: molitev ali pa medsebojni po- govor. Drugi sklop vprašanj pa je bil na te- mo leta družine, kaj naj bi bilo Prijateljstvo kot družina znotraj Cerkve. Tudi tukaj so si bili odgovori podobni: Če se imamo radi, pridemo skupaj... Dosti sem preživela - tri vojne; v prvi sem se rodila,drugo sem pre- trpela in tretjo sem dočakala. Biti prijatelj po Jezusu... Lepo je tukaj, ker sem doma sama in se tukaj počutim doma...
Tako smo iz te velike družine odšli proti našim vsakdanjim družinam z občutkom veselja in odkritjem novih izkušenj.

Roman Travar

POT DOBRE VOLJE

Moč volje in ljubezni-stalno geslo razstave ročnih del bolnikov in invalidov. To je bil tudi krik radostnega in utrujenega srca, ki je glasno odmeval v nemirni duši, ko se je še zadnjič ozrla po 'katedrali prijateljstva' in ... Bogu hvala. Vsi, ki smo bili med pri- pravo, organizacijo in potekom razstave ročnih del bolnikov in invalidov pripravljeni po svojih močeh pomagati, sodelovati in razširjati duha Prijateljstva, smo bili odprti za sočloveka. Bili smo pripravljeni zanj, da mu ponudimo roko, da ga sprejmemo in vzljubimo. Včasih smo si želeli preveč na- enkrat in takrat smo pogrešili.
Premalo časa pa smo imeli, da bi se sode- lavci razstave med seboj bolj povezali in iskreneje pogovorili. Izkušnje kažejo, da smo bolj pristni in pošteni v odnosih takrat kadar smo lahko sproščeni, spontani, tak- rat, kadar ne sedimo za okroglo mizo in se izpod čela ne bliskajo nezaupljivi pogledi.
Zato smo se odpravili na pot, v naravo, med ljudi in med prijatelje.
Sobota, 1. oktober, je bil dan, ko nas je prijazen in potrpežljiv šofer Vili popeljal od Ljubljane preko Žužemberka po dolini Krke do Otočca in naprej do Pleterij. Jože Do- mitrovič, idejni vodja izleta, se je izkazal kot zelo učen in razgledan turistični vodič. Svojo nalogo je čudovito izpolnil.
V novozgrajeni cerkvi sv.Mohorja in Fortu- nata v Žužemberku smo imeli sv. mašo. Pozdravil nas je domači župnik, ki nam je povedal nekaj besed o zgodovini kraja in o poteku gradnje nove cerkve.
V Pleterjah smo si ogledali diapozitive o življenju in delu patrov kartuzijanov.
Na koncu poti smo se ustavili na Raki, kjer smo bili gostje družine Domitrovič. Ostali smo brez besed, pa ne le zaradi vseh do- brot na mizi, pač pa tudi iz spoštovanja in občudovanja do izkazanega prijteljstva. Hvala tudi sosedi Tončki,ki je Marici poma- gala 'lonce vahtat'.
Bogu hvala za tako lep dan.

Alenka O.

RESNIČNO SREČEN SI TAKRAT, KO ZAČUTIŠ SREČO DRUGEGA

Zelo sem bila vesela povabila na srečanje PBI ljubljanskega območja, prvič v Domža- lah, v nedeljo, 28. oktobra.
Tisto nedeljsko jutro so nas povsod poz- dravljale čudovite jesenske barve,ožarjene od sonca,le Karavanke in Kamniške planine so bile odete z belimi tankimi meglicami. Z našo voznico Tilko smo se v Domžalah ozi- rale po župnijski cerkvi.Ni je bilo težko najti Ta lepotica namreč stoji na prijaznem gričku nad mestom, pod njo pa je lepa Marijina kapela.
Zbrali smo se v veroučni učilnici,kjer nas je čakala Ljuba, voditeljica našega srečanja.
Takoj smo se prijatelji pripravili na sodelo- vanje pri sveti maši, obhajali smo jo skupaj z verniki. Sveto mašo je daroval domačin, g. Tone Štrukelj. Nagovoril nas je z izbra- nimi besedami in nam zaželel obilo božjega blagoslova.Skupna daritev in božja beseda sta nas duhovno okrepčala in božji mir in veselje sta se naselila v naše duše.Ubrano petje dekliškega pevskega zbora iz Domžal pa je sveto mašo še polepšalo. Hvala jim!
Po sveti maši nam je Ljuba razložila zanimi vo in bogato zgodovino domžalske cerkve, ki jo je posvetil škof Bonaventura Jeglič. Posvečena je Mariji Vnebovzeti. Zavetnika glavnega oltarja pa sta sveta brata Ciril in Metod. Vsi smo posebej občudovali lepe freske v prezbiteriju.
Iz cerkve smo se vrnili v veroučne učilnice kjer se je velika družina prijateljev skupaj z gostiteljem g.župnikom Tonetom Perčičem zbrala pri nedeljskem obedu. Pripravile so nam ga prijazne domačinke.
Popoldan je minil v sproščenem prijatelj- skem klepetu, petju in bogatem duhovnem razmišljanju. Pripravila ga je Ljuba.Podajala ga je v obliki vprašanj: Kako si vsak izmed nas prizadeva in sodeluje po svojih zmož- nostih v skupnosti naše številne družine gibanja PBI? Ali si vsak izmed nas resnično prizadeva prispevati svoj delež talenta, ki mu ga je Bog dal, da bi se njegov prijatelj ob njem počutil srečnega? Kajti vsi smo dolžni po svojih močeh in zmožnostih sode lovati in množiti srečo. Na srečo ne more- mo samo čakati,ta ne pride sama od sebe. Negovati jo je potrebno z velikim potrplje- njem in prizadevanjem. Tako pridobljena sreča je trajna in si jo vsak izmed nas mo- čno želi. Vsak se mora sam zavedati tega in to prinašati sebi in drugim, s katerimi živi. Zunanja sreča tako postane notranja. Resnično srečen si takrat,ko začutiš srečo drugega. Tudi sreče se je treba učiti!
Po tej duhovni meditaciji je bil še krajši re- cital Tine in Otona, ob glasbeni spremljavi, za katero je poskrbel Viki.
Za kratek čas nas je obiskal tudi urednik Prijatelja. Vsakemu je z nasmehom prija- teljsko stisnil roko. Ko nas je pozdravil, je zaželel vse dobro.
Ob koncu srečanja se je Ljuba v svojem in našem imenu zahvalila najprej dobremu Bogu,da nas je zbral v tako velikem številu in da je vse lepo potekalo. Zahvalila se je tudi domačemu župniku za njegovo pripra- vljenost in gostoljubje. Posebno zahvalo sta zaslužili požrtvovalni kuharici. Vsak udeleženec je dobil tudi lepo darilo s po- svetilom - knjigo Zvoneta Modreja Čudež ljubezni.
V Domžalah smo prijatelji preživeli srečen in duhovno bogat dan, ki se ga bomo še dolgo spominjali. Hvala tebi, Ljuba, hvala vsem in vsakemu za njegov kamenček od- prtosti, razumevanja in sodelovanja. Bog daj, da bi bilo takih srečanj čimveč!

Albina

PRIJATELJSTVO KOT DRUŽINA

V toplem jesenskem jutru smo v nedeljo, 6. novembra, krenili na pot proti Primorski. Polni veselja v Bogu in miru v srcih smo hi- teli na srečanje Prijateljstva bolnikov in in- validov(PBI) v Ajdovščino oziroma v Šturje V Varstveno delovnem centru se nas je zbralo na zahvalno nedeljo veliko prijate- ljev, da bi se skupaj zahvalili Bogu za vse prejete milosti.
Letos je leto družine.Najprej nam je Roman ob diapozitivih izrekel nekaj spodbudnih misli, potem pa smo se po skupinah pogo- varjali,kako doživljamo PBI kot družino. PBI je velika družina, saj se počutimo v njej srečni. Družine si ne izbiramo, ampak nam je podarjena. Kot v domači družini tudi v PBI prihaja do raznih težav, ki pa jih z od- puščanjem in božjo pomočjo premagujemo. Da je ozračje v družini prijetno,je potreben prispevek vseh njenih članov v obliki zau- panja, odpuščanja in zanimanja za bližnje- ga. V družini je prijateljstvo, prijateljstvo pa je največja zapoved, ki nam jo je izročil Jezus - JE LJUBEZEN.
Srečanje smo končali s sveto mašo,katero smo darovali za vso našo veliko družino - Prijateljstvo. Zahvalili smo se za vsakogar med nami,za vse prejete milosti in si ob tej priliki segli v roke, sklenili krog ter odpustili drug drugemu napake, ki se pojavljajo med nami. Povezani v Duhu smo vsem zaželeli Mir s tabo!
Hvala, prijatelji, za srečo v Bogu, za vašo velikodušnost, za povabilo in hvala vsem, ki me sprejemate takšno kot sem!

Renata

SAMO ŽIVLJENJE ZA DRUGE JE VREDNO ŽIVLJENJA

Na zahvalno nedeljo smo v Kulturnem domu v Šentjoštu nad Horjulom skupaj z giba- njem Prijateljstvo bolnikov in invalidov pri- pravili prijetno srečanje.V dvorani,ki je bila okrašena z jesenskimi pridelki ter ročnimi deli bolnih in invalidnih, smo imeli najprej sveto mašo.V sodelovanju z besedo in pe- smijo smo se najlepše odzvali na Jezusov klic ljubezni in si utirali poti od sebe do bližnjega...
Bog ve, da potrebujemo drug drugega! Pred Njim so se ob oltarju menjavali darovi faranov Šentjošta in ljubezen tistih,ki nam je nesreča ali bolezen prekrižala življenjsko pot.
Duhovnemu delu srečanja je sledil še kra- tek koncert družinskega tria Novina.S svo- jimi dobrodelnimi koncerti pod naslovom - Samo življenje za druge je vredno življenja -Novinovi že nekaj let nastopajo po Slove- niji, predvsem v korist bolnih otrok. S tem izgorevanjem za druge Novinova družina premaguje očetovo bolezen.
Prostovoljne prispevke srečanja so tako domačini kot gostujoča družina namenili za dar in kot prvo kaleče zrno za izgradnjo prostorov v Ljubljani,ki bodo služili namenu in potrebam gibanja Prijateljstvo bolnikov in invalidov Slovenije.
Za boljše sodelovanje,srečanja in duhovno rast nujno potrebujemo primerne prostore. Zato smo iz srca hvaležni za pomoč in za prvo zrno, ki naj mu Gospodar življenja da rasti, cveteti in nekoč dozoreti!
Morda ste nam še kje pripravljeni pomaga- ti? Če delamo res iz srca,če živimo iz Boga nikoli ne moremo delati in živeti samo zase!

Kati Urh, foto: Tilka T.

TUDI JAZ POŠLJEM VAS

Srečanje slovenske mladine v Stični na Dolenjskem

Za soboto, 17.septembra 1994,vremenska napoved ni obetala nič kaj lepega vremena Zato je bilo pričakovati toliko mladih iz vseh krajev Slovenije na Srečanju sloven- ske mladine, skoraj nemogoče. Vendar so prišli iz vseh koncev, da bi dali duška svoji mladosti in prijateljstvu, kot da bi hoteli od govoriti na vse naše vsakdanje probleme, ki tarejo našo družbo.
Zbralo se jih je najmanj pet tisoč. Z njimi so bili tudi g. nadškof Alojzij Šuštar, škofa Uran in Kvas ter mariborski škof Franc Kramberger.
Pod geslom TUDI JAZ POŠLJEM VAS (to je bilo vodilo srečanja), je na samostanskem dvorišču odmevala pesem, ki je naznanjala mlado kipenje. Veliko množico mladih je v pesmi spremljala ena naših najpopularnejših skupin Čuki, ki je ustvarjala še nekaj po- sebnega, kar se ne da povedati z besedo. To moraš doživeti!
V dopoldanskem delu srečanja, minil je v pesmi in molitvi, je nastopila franšiškanska mladina. S pesmijo, besedo in igro je opo- zorila na Klarino leto.
Poseben dogodek je bila predstavitev na- šega gibanja Prijateljstva bolnikov in inva- lidov.Nas so predstavile prijateljice Ljubica Zakovšek,Alenka Oblakovič in Rezka Vrhunc v imenu sodelavcev pa Robi Friškovec in Jože Zupančič.
Povedali so tudi drugim mladim, kaj pome- nijo besede 'Vstani in hodi'. Nastanek na- šega gibanja so opisali s svojimi izkušnjami kakor so ga doživljali in se spominjali od začetka pa do današnjih dni. Niso pozabili povabiti vse mlade k sodelovanju.
Gost srečanja naj bi bil tudi don Pierino Gelmini, ki je svoje dolgoletne izkušnje pri delu z narkomani, s pomočjo sodelavcev prenesel tudi k nam. Zaradi bolezni ga je nadomestil g.Franc Prelc,župnik iz Portoro- ža, ta se je med prvimi zavzemal za usta- novitev podobnih skupnosti za zdravljenje narkomanov pri nas. V odmoru je vsem, ki so to želeli, podrobneje opisal delovanje teh skupnosti, ter odgovarjal na vprašanja o načinih zdravljenja in problemih,ki nasta- jajo v zvezi z zasvojenimi z drogo.
Vrhunec popoldanskega srečanja je bila sveta maša. Vodil jo je nadškof Šuštar ob somaševanju škofov in gostitelja, stiškega opata Antona Nadraha. Somaševali so tudi številni drugi duhovniki iz vse Slovenije. Čeprav je deževalo, ni tako motilo, da ne bi dobili tistega, po kar smo prišli, in to je srečanja z Bogom.
Za slovo in v želji, da se prihodnje leto zo- pet vidimo, so na koncu Čuki zapeli svoje uspešnice in vsem zbranim dali še en močan vtis letošnjega srečanja mladih v Stični.

Benjamin Žnidaršič

MOJI VTISI OB PRVEM SREČANJU

Nedelja, 23. oktober 1994. Za domačimi zidovi se mnogim od nas ne bi dogajalo nič posebnega. Rutine nedeljskih popoldnevov bi zajele tudi tisto popoldne, če ..., ja, če ne bi z mamo odpeljali brata Staneta na njegovo prvo srečanje z vami in se ga kot njegovi spremljevalki udeležili tudi midve.
Da bo tam recitiral v spomin na Simona Gregorčiča, smo izvedeli od vašega in na- šega dobrega prijatelja Benota. Nismo pa vedeli, da nam bo to tako globoko seglo v srce, v dušo in v zavest.
Za zidovi šentpetrskega župnišča v Ljub- ljani so nam srca bila drugače ... Dvorana se je napolnila z bolj ali manj telesno pri- zadetimi ljudmi,ki so želeli biti to popoldne drug drugemu še bolj v oporo.
Da sem tudi jaz lahko doživela čar tega, ni bilo potrebno nič drugega kot priti k vam, odpreti oči in opazovati. Opazovala sem, kako so srca bogatela ob dobljenih malen- kostih. Nihče ni nikogar preizkušal, nihče ni bil majhen pred nikomer, nihče nemočen. Z bolečino v srcu sem opazovala vašo med- sebojno povezanost. Hudo mi je postalo za vse tiste, ki tega občutka ne poznajo.
Tu se je poudarjala človekova veličina v ljubezni in solidarnosti - srčni povezanosti, upoštevan je bil človek v svoji največji dragocenosti.
Globoke besede Gregorčičevih pesmi so iz njegovega življenja odsevale v naša lastna življenja.Mislim,da med nami ni bilo nikogar ki se ne bi našel v kateri izmed Gregorči- čevih izpovedi.Ni vsem dan dar,da bi lahko ubesedili lastne občutke, doživljaje, vsem pa je dano čutiti in občutiti. V župnijski dvorani smo vsi čutili s pesnikom. Ta ob- čutek nas je povezal z njim v žalosti in v veselju.
To vaše povezovanje in druženje v Prijatelj stvu bolnikov in invalidov,to vaše gledanje sočloveku v srce in dušo pomaga tudi nam - telesno zdravim,a preveč duhovno ozkim ljudem.
Obžalujem, da mi čas ne dopušča bolj so- delovati z vami. Sem pa vesela, da imam brata med vami, da imam prijatelje med vami in da se bomo še srečali.
Hvala vam za to doživetje; dali ste mi vi- deti dobroto sveta s tiste strani, ki je šla tolikokrat neopazno mimo mene. Veliko ste dosegli skupaj, zato bodite ponosni - zelo ponosni nase in na svoje delo.
Prijateljski pozdrav,

Cvetka Balažic

KRASNA SI, BISTRA HČI PLANIN ...

Tako začenja pesnik Simon Gregorčič pe- sem Soči.Le kdo tega ne bi vedel.Priznajmo pa, da mnogi sploh nismo pomislili, da letos mineva že 150 let od njegovega rojstva. Seveda pa na ta dogodek ni pozabil naš prijatelj Oton Kurent.
Pritegnil je k sodelovanju še nekatere iz Prijateljstva bolnikov in invalidov. Povabilu so se odzvali tudi mladi pevci iz Polhovega Gradca.
Na misijonsko nedeljo smo doživeli v pro- storih šentpeterskega župnišča lepo lite- rarno popoldne. Oton je med opisovanje Gregorčičevega življenja in dela vključeval izbrane pesmi. Spevnost goriškega slavčka smo podoživljali v ubranem petju, v recita- cije pa se jih je vključilo veliko.
Še enkrat hvala vsem, ki ste pripravili to srečanje, pa tudi vsem tistim, ki ste pos- krbeli za prevoze, da smo se lahko zbrali v tolikem številu.
Ko sem se vračal domov po nekdanji Sve- tega Petra cesti tja proti Tromostovju,sem med nizkimi hišami stare Ljubljane premiš- ljeval o Gregorčiču - človeku.
Rojen je bil pod mogočnim Krnom v majhni gorski vasici pred pol drugim stoletjem. Kolikokrat je v življenju tehtal med pesniš- tvom,ki ga je prinesel na svet,in pastirskim poslanstvom poklica,ki ga je sprejel in vda- no opravljal!Le kako je trpel,da je mogel in smel napisati tiste poslednje verze pesmi - Človeka nikar!
Naj končam z verzi iz pesmi Soči, ki so se mi vtisnili globoko v spomin gotovo tudi za to, ker jih je Rezka tako doživeto prebrala:

Obojno bol pač tu trpiš!
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!

Franc Urbanek

ALI BOŠ ŠE PRIŠLA

To toplo vprašanje sotrpina Tonija bogati moj vsakdan! Toni, hvala za bogato govo- rico, za srečo tvojega srca! Nisi mi jo dal z besedami,zato pa je toliko bolj govoril tvoj pogled - vprašujoč, vesel, spodbuden. Pogum, Toni!
Ob srčni in nesebični skrbi tvoje mame in očeta bodi miren, varen! Jezus te ljubi to- liko bolj, saj ve, da vdano nosiš svoj križ, da moliš in ga imaš rad.
Lepo mi je bilo pri tebi doma ob našem skupnem pogovoru. Tisti dan je zunaj zelo deževalo,toda to ni motilo veselega razpo- loženja. Tudi s. Edith in s. Helena sta bili med nami.
Hvala,Toni, za tvoj nasmeh in pogled, poln življenja, hvaležnosti, upanja! Hvala tvoji mami in očetu za vsako toplo pozornost! Še bom prišla na obisk, da si bova izme- njala govorico srca, ki daje slutnjo sreče, kakršne svet ne more dati!

Marjetka Smrekar

MOLITEV IN UPANJE

Dragi prijatelji! Danes vam pišem o skupini, ki jo imamo vsak torek ob dveh. Skupino vodi gospa Jožica Srečnik. Zbere se nas približno trideset in smo skupaj dve uri.
Najprej molimo rožni venec, potem malo zapojemo.Gospa Jožica nam prebere kakš- ne lepe misli, da malo razmišljamo. Prebere nam še kakšno lepo povest, nato pa spet zapojemo.
Tudi za konec zapojemo in zmolimo molitev Gospa Jožica nam rada postreže s piškoti in bonboni. Ob nedeljah poslušamo sveto mašo kar po radiu,za prve petke pa jo ima- mo v domu.Molitev in upanje nas povezuje v družino božjih otrok.
Prijatelji, če vam čas dopušča, ste lepo povabljeni, da se nam kdaj pridružite (Dom Petra Uzarja, Ročevnica 58, 64290 Tržič)! Do takrat pa: Dobri Bog ostani vedno in povsod z nami vsemi!

Jana Vovnik

KO BINE ZINE

Dragi Bine, hvala,ker si me v zadnji številki Prijatelja prijazno ogovoril. Ne drži povsem da se ti nisem oglasila. Še iz slovenskega morja sem se poleti oglasila, čeprav smo veselo čofotali v slani vodi in si skakali za vrat in na glavo, kot bi bili na kakšnem sestanku.
Pa ti ja ni tvoja "tastara" te moje pošte "demokratično" zaplenila. Demokracija je hudo resna zadeva (kultura še bolj) in te lahko, kot sam doživljaš, kdo mimogrede demokratično lopne po glavi ali pa tudi kaj zamolči. Jaz sem zadnje čase rajši malo bolj previdna z besedami. Ti navadno pišeš o dogajanju v PBI, jaz pa se o tem nimam kaj pogovarjati. Naš TOZD je šel v stečaj, tako da še ogovarjati nimam koga več. Zaradi tega nisem nič slabe volje!
Namesto tega se v petek zvečer udobno zleknem pred televizor in si s stricem skupaj ogledava najboljšo oddajo, Poglej in zadeni Prav posebej uživava, ko se poduhovljeni iskalci skritega zaklada podijo po starih zakristijah,cerkvenih grobnicah in podobnih prostorih. Če bi to počeli poredni otroci, bi to bilo nekaj nezaslišanega. Seveda pa je to nekaj čisto drugega,a ne?Lepe praznike in lep pozdrav.

Neža Kopriva

VEŠ, NEŽA ...

Zadnji teden sem se držal doma in pridno molil.Miklavž je moj najbolj priljubljen svet- nik,ker je trmast kot jaz,saj ga niti enoumje ni moglo zatreti, kot mene moja "tastara" ne more.
Sem se pa malo bal, da ga bodo letos po- kvarili lokalni "parkeljni",ki jih volimo,da nas bodo gnjavili naslednja štiri leta. Gotovo je zastonj moj strah in trepet,saj med kadrom ni svežih sapic, da bi človek imel vsaj malo varljivega upanja... Sicer sem pa tega va- jen v domači samoupravi in tudi v našem PBI.
Moja zvesta Neža, hvala za pismo! Sedaj se še "jezičnica" ne utegne jeziti nate, ker jo je že prevzela vsesplošna dirka po "šta- cunah".
Veš Neža, tudi jaz ob razvedrilnih oddajah cedim sline, zraven pa tudi jezo... Saj so oddaje take,da invalidni in bolniki v njih ne moremo sodelovati. Lahko se smejimo ali pa še to ne, ker je taka zabava bolj kisla kot sladka. Bi se pa na naši TV lahko kaj zmigali in pogruntali, da bi bili tudi mi "re- veži" ljudem bolj v oporo - manj v breme...
Oh,ja! Čaka nas še praznični pomp,pa smo za letos "fertig"! Blagoslovljene praznike, sreče in zdravja vam želi

vaš Bine Bodež

Z VSEMI SEM ENO TELO

"Izvidnik sem, ki se ne sme umakniti. Vzdr- žati moram,kjer sem,sredi nevarnosti, sredi nečloveške tišine in varljivega reda, sredi groženj in tesnob, sredi sovražnikov in pri- jateljev, med znanci in tujci, med bitji, ki me potrebujejo in na položaju, ki me ne potrebuje, med osvoboditelji in rablji, med mrtvimi in nerojenimi. Z vsemi,ki so na slo- venski zemlji poklicani v človečnost, sem eno telo, ki se uresničuje in napreduje."
To so misli moža, kristjana, politika, pisa- telja in pesnika Edvarda Kocbeka, ki jih je poln vere in upanja zapisal sredi krvave vojne vihre in stisk druge svetovne vojne, leta 1943. Letos jeseni je minilo 90 let od njegovega rojstva. Bil je samosvoj,a odpr- tega srca do vseh, vendar pa vedno dru- gačen v svojih razmišljanjih in dejanjih, kot so od njega pričakovali prijatelji in so si želeli njegovi nasprotniki... Vse življenje je moral veliko trpeti zaradi te svoje drugač- nosti, kot se dostikrat dogaja nam, ki smo 'drugačni' zaradi bolezni ali invalidnosti.
Smo sredi predvolilnega vrvenja, ko se je pri mnogih politikih, pri nekaterih pa še posebej močno, prebudila skrb za invalide in še za druge tako ali drugače prizadete skupine. Ne odpovejmo se svoji pravici in tudi dolžnosti ter volimo in se odločimo za ljudi,ki se trudijo,da poštenje in pravičnost dobita svojo veljavo. Pravičnost iz vere zahteva,da soustvarjamo možnosti,kjer bo vsakdo deležen osnovnih dobrin za svoje vsakdanje življenje.To lahko posredno sto- rimo tudi s svojo izbiro na volitvah.
Nedavno smo lahko v več časopisih brali, pod velikimi naslovi zgodbe o tem, kako je Svet invalidskih organizacij Slovenije za potrebe vladnega urada za invalide kupil prostore(oziroma založil denar)za omenjeni urad. Zadevo je obravnavala tudi ustrezna parlamentarna komisija. Žal pa nihče ni v medijih niti omenil, da so se prizadeti tako odločili zato (kot je povedal eden od od- govornih iz vrst invalidskih organizacij), ker prvotni od vlade dodeljeni prostori za Urad niso dostopni invalidom na vozičkih.
Brez vsakega namena po opredeljevanju ali komentiranju tega dogodka dodajam le misel Janeza E. Kreka iz začetka stoletja, ki je v pismu iz Westfalije zapisal: "Kdor se loteva socialnega dela, mora žrtvovati vse - premoženje, vsako lagodnost, svoj čas, svoje zdravje in dobro ime. Zato je delav- cev malo, satirov nizkega čela, širokih ust in dolgega jezika pa nebrojno." Ob drugi priliki pa še dodaja: "Da je za socialno delo najprej potrebna krščanska ljubezen- spo- štovanje in ljubezen do bližnjega." Gotovo vse to velja tudi še danes.


Izteka se mednarodno leto družine.V torek 20.septembra,je slovenska televizija pred- vajala oddajo Marka Čadeža -Na robu dru- žbe. V oddaji so spregovorili o težavah pri uresničevanju pravic invalidov pri nas, posebej tistih, ki živijo v svoji družini. Kljub ustavni pravici invalidov do šolanja in usposabljanja za dejavno življenje ter ob- ljubam države,da si bo prizadevala invalide vključiti v normalno življenje, v praksi do- stikrat ni tako. Že na začetku oddaje smo spoznali očeta invalidnega otroka, ki se je odločno zavzel za njega, ko so mu sveto- vali, naj ga da v zavod za usposabljanje invalidne mladine. Mnenja je, da ima tudi njegov otrok pravico živeti v družini in se šolati v normalnem okolju. Če bi ga dal na šolanje v zavod, bi otrok bil oddvojen od družine in okolja in ko bi se po končanem šolanju vrnil v svoje prvotno okolje, bi za le-to bil tujec. Odšel bi kot otrok, vrnil bi se kot odrasla oseba, ki je nihče ne bi več spoznal.
V razvitih državah se trudijo, da bi čimveč invalidnih ljudi živelo v normalnem okolju, kar je tudi dolgoročni cilj Slovenije,sta za- trjevala dva naša ministra. Dejansko pa je tako,da je država dobro poskrbela za tiste otroke in nasploh prizadete ljudi, ki so jih starši in svojci dali v razne zavode in do- move, slabše pa za tiste, ki želijo sami doma skrbeti za svoje prizadete otroke in svojce.
Mnogi ljudje s težjimi motnjami v telesnem razvoju smo na lastni koži spoznali, kako težko nam je najti službo, čeprav nam je po zakonu zagotovljeno varstvo in us- posabljanje za delo. Pri nas sicer obstajajo podjetja za zaposlovanje invalidov,ki so o- proščena plačevanja nekaterih prispevkov vendar pa največkrat zaposljujejo pravilo- ma le lažje delovne invalide.
Upajmo, da bodo odgovorni v bodoče bolj prisluhnili potrebam prizadetih in v skupno dobro vseh ljudi zasnovali takšno zakono- dajo, ki bo spodbujala (bolj kot sedanja) posluh, skrb in ljubezen do sočloveka - bližnjega.


V nedeljo 30. oktobra popoldne smo si na slovenski televiziji lahko ogledali film Pre- izkus ljubezni,ki je nastal po resnični živ- ljenjski usodi in nas opozoril na neizkoriš- čene možnosti prizadetih otrok v različnih ustanovah.
Junakinja filma, drobcena, hudo prizadeta 18. letna deklica Ani, je bila za vse zaprta knjiga, dokler ni v zavod prišla nova tera- pevtka,ki je začela z varovanci delati dru- gače. Vsi otroci, ki so bili programirani za življenje brez ljubezni, sicer ne bodo srečni -zatrjuje direktor zavoda- so začeli hitreje napredovati,najbolj pa Ani. Toda ustanova v kateri je bila Ani in sotrpini,ni bila priprav ljena sprejeti njenega napredka in dejstva, da je drugačna od njihovih predstav o njej in zadeva je prišla pred sodišče. Dobljena sodba ni pomenila prostosti le za Ani, am- pak tudi odpiranje možnosti za vse priza- dete,da živijo polno življenje,kot ga intelek tualno in čustveno zmorejo.
Zvečer istega dne smo si lahko ogledali še film DRUGI VID -LJUBEZENSKA ZGODBA To je zgodba o dekletu Alex, ki je slepa in se je z vsemi močmi prizadevala, da bi se izognila vsakršnemu pomilovanju in uslu- gam zdravih ljudi. Z veliko voljo in z vsemi močmi se je trudila, da bi živela neodvisno in samostojno, zato je pogosto zavračala pomoč prijateljice in celo brata. Kljub svoji prizadetosti je hotela hoditi svojo pot in se tudi ni izmikala odgovornostim in pas- tem,ki jih prinaša takšno življenje. V njeno življenje je medtem stopil moški, po imenu Richard,ki je do nje čutil iskreno naklonje- nost in se je trudil za njeno zaupanje. Ne- kega dne jo je presenetil vlomilec, ki ga je odločno pregnala, a hkrati spoznala, da ni dobro,ker je živela sama.Nabavila si je šo- lano psico vodnico Emi.Ob njej se je poču- tila varno in spet našla izgubljeno zaupa- nje. Ob Richardu in Emi je Alex spet našla zaupanje, upanje in ljubezen in njeno živ- ljenje se je spremenilo. Alex je vedela, da ima ob sebi ljudi, ki jim je lahko zaupala, zato se je tudi laže odločila za tvegano operacijo, s katero so ji vrnili vid.
Konec filmske zgodbe, ki so jo ali pa bi si jo želeli doživeti mnogi od nas prizadetih, a se dostikrat vse preveč bojimo pomilo- vanja in se obdajamo z zidom nezaupanja ali kar na slepo mahamo okrog sebe in ne ločimo vlomilca od prijatelja. Pri tem dosti- krat odženemo prijatelja, namesto da bi mu pomagali, da nam pomaga.
Kljub nenehnemu godrnjanju nad slabim televizijskim programom pa je slovenska TV v zadnjem času, posebej še pred raz- nimi prazniki, predvajala kar nekaj dobrih oddaj in filmov,tudi o prizadetih. Res pa je, da gledanje takšnih oddaj terja od gledal- ca tudi nekaj napora. To pa je že drug problem.


Starši 7 letnega Američana Nickolasa Gre- ena,ki je umrl od strelov roparjev na avto- mobil njegove družine, so v Italiji deležni velikih simpatij. Ne le zaradi tragedije,ki jih je doletela v južni Italiji,ampak zato,ker so soglašali, da so organe njihovega mrtvega sina presadili trem hudo bolnim italijanskim vrstnikom.
Nickolasovo srce so vsadili dečku iz Rima, njegova jetra mladi Sicilijanki, ki je umirala zaradi kroničnega hepatitisa, eno od ledvic pa je dobil deček iz Sicilije. "Za nas to po- meni, da njegova smrt ni bila zaman," je dejala njegova mati in zaželela sinovemu srcu dolgo in srečno življenje,kot je to prej želela svojemu sinu.
Italijanski minister za zdravstvo pa je iz- razil upanje, da bo dejanje Nickolasovih staršev spremenilo javno mnenje v Italiji. Ta ima zaradi pomanjkanja darovalcev eno najnižjih stopenj presaditev človeških or- ganov, piše Večer, 4. oktobra 1994. Kot je že pred časom za radijske poslušalce povedal dr. Flis, se s podobnimi težavami srečujemo tudi v Sloveniji.


"Glavni cilj in vodilo pri mojem delu v po- djetju MI VAM, ki posreduje pripomočke za manj odvisno življenje,je iskati vedno nove dosežke pri razvijanju invalidskih pripomo- čkov in rešitev za obvladovanje okolja in z njim seznanjati morebitne uporabnike,"je za DELO 18.10.1994 povedal 41letni Dušan Ambrož, soustanovitelj podjetja MI VAM, tudi sam priklenjen na invalidski voziček.
Naslov njegove pisarne,od koder g.Ambrož vodi zapleteno poslovno in svetovalno de- javnost, je: MI VAM d.o.o., Ferda Bidovca 4, 66310 Izola.
G. Ambrož se je ob tem, da je tudi sam invalid, z invalidsko problematiko srečeval tudi poklicno. Najprej je delal na Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje in nato še deset let na Inštitutu RS za reha- bilitacijo (SOČA) in si pri tem nabral veliko znanja, ki ga nenehno dopolnjuje. Pomem- bnejše od gole prodaje je zanj iskanje naj- boljših rešitev za prizadetega, svetovanje in pomoč kupcem pri informiranju o pravi- cah do pripomočkov. Z vsakim naročnikom invalidskega vozička (ki jih največ uvaža iz Švedske) in drugih pripomočkov,se najprej pogovori o zahtevah, finančnih možnostih, velikosti in podobno.
Mnogi prizadeti nimamo le težav s premika- njem,temveč tudi s sedenjem. Slabo sede- nje lahko povzroča neprijetne in dodatne okvare. Marsikateri neprijetnosti pa se je mogoče izogniti z izbiro primerno oblikova- ne blazine ali naslonjala za hrbet, kakršne uvaža iz tujine.O pravilnem in zdravem se- denju so skupaj z zdravniki, fizioterapevti in z drugimi zainteresiranimi pripravili v Domu Dva topola v Izoli seminar oziroma delavnico. Vodila jo je znana strokovnjaki- nja iz Švedske.
G. Ambrož pozorno spremlja tudi položaj invalidov v družbi in odnos države in okolja do teh državljanov. Poln optimizma pou- darja, da pri nas ni vse tako slabo, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled.Mnenje je,da ima nekaj dobrega v sebi tudi sprememba zakonodaje v zvezi s pravico do ortopeds- kih pripomočkov.Uvedba novih standardov, do kakšnega zneska pokrije ZZZS stroške pri nabavi teh pripomočkov,omogoča prido bitev pomagal širšemu krogu upravičencev Prej so laže prišli do teh pomagal bolje informirani, ki so si tudi lahko privoščili zelo drage pripomočke. Nadstandard si po no- vem lahko privoščimo le s posebnim doda- tnim zavarovanjem, ki ga omogoča samo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slove- nije.
Toliko o tem DELO. Sam se ob tem vpra- šujem, zakaj se po cenovni plati šteje pra- viloma le izdelek domačega izdelovalca, ki pa po zanesljivosti in uporabni vrednosti žal dostikrat marsikje zaostaja za tujimi pripomočki. Takšne so vsaj moje izkušnje, ki sem jih dobil v tridesetih letih,kar upora- bljam invalidski voziček.Sprijaznjenje s tem dejstvom pa bi lahko bil prvi korak v smeri napredka, ki si ga vsi, tako izdelovalci kot uporabniki, gotovo želimo.
Smo v adventu, v času pričakovanja roj- stva Božjega Deteta in novega leta. Želim vsem vesele in doživete božične praznike, da bi bili eno telo z vsemi, ki so (smo) na slovenski zemlji in povsod po svetu pokli- cani v človečnost, ki se uresničuje in na- preduje.

Rastislav

Spremljanje umirajočih

Naše knjižne police in naš zaklad človeškega duha sta spet postala bogatejša za knjigo, ki jo je napi- sala naša dolgoletna sodelavka Prijatelja in zdravnica dr. Metka Klevišar. V knjigi je zapisala doživetja,ki jih je dobila pri dolgoletnem delu z ljudmi na Onkološkem inštitutu.
Dr. Metka Klevišar o svoji knjigi: "Knjiga Spremljanje umirajočih želi spodbuditi k razmišljanju in pogovoru o umiranju kot o nečem,kar je del našega življenja. Želi od- pravljati tabuje, ki so tako značilni za našo družbo. Vse, ki se srečajo z umirajočim, želi opogumiti, da ostanejo pri njem, da ne zbežijo stran, da tvegajo pot v neznano. Knjiga je rezultat skupnega dela. O vseh temah v knjigi smo se veliko pogovarjali v skupini za spremljanja hudih bolnih in umi- rajočih pri ŠK Ljubljana ter tudi z mnogimi udeleženci seminarjev in predavanj. To,kar je napisano v knjigi, ni dokončano, ampak samo spodbuda za nadaljnje razmišljanje in pogovore. Na tem ne moremo nikoli priti do konca in doreči vsega. Spremljanja umira- jočih se ne moremo nikoli naučiti. Lahko pa postajamo vedno bolj pripravljeni odpraviti se na pot z umirajočim in ga spremljati v neznano. Ta pot je vedno težka, vnaša pa novo kakovost v naše življenje in v naše odnose."
Knjigo je izdala in založila Družina iz Ljub- ljane,mi pa jo hvaležno in toplo priporočamo v branje.

JR

Invalidi in mediji

Na okrogli mizi,ki je bila v Cankarjevem do- mu 3.novembra 1994, je predsednik Sveta slovenskih invalidnih organizacij Boris Šuš- teršič v svojem nagovoru med drugim dejal: "Invalidi smo diskriminirani v slovenskih medijih, vendar ne vidim razloga, zakaj bi bilo tako."
Po mnenju sodelujočih invalidov bi morali biti mediji most med prizadetimi in 'normal- nim' delom populacije. Pomagali naj bi pri vključevanju prizadetih v družbo.To naj bi, kakor je poudaril dr.Peter Radtke,predsta- vnik delovne skupnosti Invalidi v medijih iz Münchna, dosegli s prikazovanjem vsak- danjega življenja invalidov (prizadetih) in njihovih težav, povezanih s tem.
Žal pa novinarji s svojim pristopom mnogo- krat poglabljajo prepad med invalidnimi in neinvalidnimi tudi s pretiranim pomilovanjem ali z iskanjem odmevnih senzacij.

J.R.

Paraplegiki pri Mariji

Bila je lepa sončna sobota, 15. oktobra 1994.Člani Društva paraplegikov ljubljanske regije smo se zbrali pred romarsko cerkvijo Nova Štifta pri Ribnici. Da se pri sveti maši zahvalimo Bogu za vse dobro doslej in pri- poročimo za varno pot skozi življenje, je v vabilu zapisal predsednik našega društva Ivan Pibernik.
"Prišli ste k Novi Štifti, da se srečate med seboj," nas je v pridigi nagovoril p. Vili. "Prišli pa ste tudi zato, da se srečate sami s seboj,da se srečate z Marijo,z Bogom..."
Nekateri so bili pri Novi Štifti prvič. Z nji- hovih obrazov je bilo čutiti, da so doživljali srečo, mir, veselje, božjo bližino. "Zaradi te svete maše sem prišla na to srečanje," mi je zaupala znanka.
Po duhovni okrepitvi nas je pot vodila v Ribnico, kjer smo se še telesno okrepčali in prijateljsko kramljali.
Zaslužnim, ki delajo za dobrobit Društva ali Zveze paraplegikov in njihovih članov, so podelili plakete ob 15 in 25 letnici. Naj tudi Bog blagoslavlja delo teh ljudi.

Tone Planinšek

KO SE LETO IZTEKA

Narava je razdelila sadove in se umirila v zasluženem počitku. Ob koncu leta bi mo- ralo biti tudi naše življenje kot drevo, ob- loženo s sadeži,da bi jih podarjali drugim...
Ko sem že pri podarjanju - vam je Miklavž kaj prinesel? Če ste ostali praznih rok, pa vzemite Prijatelja za dar in moje vrstice v njem. Pošiljam vam jih z željo, da bi bil čas pričakovanja lepa priprava na božično skri- vnost.
Mnogi me sprašujete,kako je z našo Verigo ljubezni, ker o tem v Prijatelju ni besed že nekaj časa... Prvi odmev je bil lep.Sestavili smo prav zanimivo povezavo,saj vsak 'člen' pomeni ne samo sodelovanje, ampak res del življenja... Povezani smo s pošto, kar daje trdnost Verigi. V Prijatelju tega ne morem vsakokrat ponavljati.
Leto se izteka, zato bi rada segla do vaših src še s prazničnimi voščili. Naj vas v tišini božične noči Novorojeni obdari z milostjo in toplino svoje ljubezni. Želja za srečo,mir in zdravje naj se vam uresničuje vse dni novega leta!
Tudi vaša srca naj bodo radodarna, ko bo- ste mislili na vse-od blizu in daleč! Prisrčen pozdrav!

s. Mihelangela

TUROBNI DNEVI ZA USTVARJALNOST

Minila je pomlad z svojim zelenjem,žvrgole- njem ptic in cvetjem.Še več,tudi poletje je za nami. Takrat smo imeli sonca na pretek da smo lahko nemoteno uživali v naravi. Od časa do časa smo se zbrali na različnih koncih. Bilo je res lepo!
Toda On, ki razsvetljuje vsakega človeka, On - Sonce samo, bo z nami tudi vse dni te jeseni. Saj je sam rekel, da bo z nami vse dni do konca sveta!
Besede, da kmalu ne bo moč nikamor, ker bo slabo vreme,nas navdajajo z otožnostjo Toda Bog, ki se ne da prekositi v ljubezni in darežljivosti, nam daje še več, kot si upamo prositi. Vsak dan nam daje nešteto priložnosti za majhne pozornosti, za sre- čanja s človekom. Ni prav, da smo slepi in gluhi za to, saj takšni ne moremo spoznati njegove dobrote, ne moremo spoznati naj- različnejših priložnosti za srečanja v teh turobnih jesenskih dneh, ko pravimo, da kmalu ne bo moč nikamor.
Dragi prijatelji, zanesimo se na Očeta! Do- pustimo mu, naj nam da take iznajdljivosti, da odkrijemo nove priložnosti za naša sre- čanja! Izkoristimo vsako priložnost za kaj izvirnega, tudi če bi morali z naporom to uresničiti, naj bo! Pomembno je, da stalno tkemo nova srečanja in tako utrjujemo prejšnja znanstva.
Vezi, ki jih tke Bog med nami in skupaj z njim tudi mi,naj bodo svete.Ljubimo se med seboj, kajti v tem je naša časna in večna sreča. Mi vemo: To je naša uresničitev!

Kati Ribič

ALBUM ZA MOLITVENO NAVEZO

Že od leta 1989 sem članica Prijateljstva bolnikov in invalidov. Redno, in kadar mi le zdravje dopušča,se srčno rada udeležujem naših srečanj.
Ker mi je Bog naklonil to milost, da kljub hudi bolezni lahko hodim in nisem v vsem odvisna od tuje pomoči, z veliko radostjo beležim spomine iz teh srečanj s pomočjo fotoaparata. Skrbno jih hranim v albumu, ki mi je v težkih trenutkih zelo dragocen prijatelj.
Ob pregledovanju slik vedno znova zaživijo spomini, pred očmi se zvrstijo srečni tre- nutki,ki sem jih s prijatelji preživela ob naj- različnejših priložnostih. Ob listanju albuma se za hip pomudim pri vsakem posebej. Razmišljam o usodah posameznikov, o nji- hovem življenjskem optimizmu, njihovi veri in zaupanju v Boga.On jim lajša trpljenje in jih druži v to veliko družino,katere najglob- lja vez je zaupanje, prijateljstvo, ljubezen in žrtvovanje.
Ko mi je najhuje, ko se moje misli nočejo zbrati, da je tudi molitev pretežka, takrat se spomnim nanje. Njihove usode se kakor niti prepletajo in skupaj z mojo spletajo ve- rigo, ki nas v trpljenju povezuje in nam ga hkrati lajša. Vsi prijatelji, ki sem jih na teh srečanjih spoznala, se kakor velika podoba pojavijo pred menoj in me spodbujajo.
Hvala! Hvala za vse lepe trenutke z vami. Hvala vsem, ki se trudite z nami in skrbite za to, da nam je lepo, da v trenutkih dru- ženja pozabimo na neizbežnost križa.
Tudi tedaj, ko mi bolezen ne dopušča, da bi bila z vami, sem v mislih vedno pri vas.
Dragim prijateljem,vsem skupaj in vsakemu posebej, topel pozdrav

od Davorinke

TUDI MALENKOSTI SO VELIKE...

Naj mi bo dovoljeno napisati odmev-vendar ne kot kritiko,ampak kot spodbudo. Za kaj gre?
Naš prijatelj Vojko Gašperut me je z inter- vjujem zelo navdušil, vendar pa me neko- liko bolijo njegove besede: "Poudaril sem že, da so invalidi danes premalo delavni."
Strinjam se, a le, če pomislim na svoj več- krat premajhen trud! Nikakor pa to ne mo- rem reči za toliko mojih drugih sotrpinov, ki na zunaj niso dejavni, toda zato toliko bolj s potrpežljivostjo, upanjem in molitvijo da- rujejo Bogu in bližnjemu sami sebe, svoje želje ter veselje do življenja. Veliko se do- seže z dejavnostjo,z vidnim delom,s služe- njem, menim pa,da tiho,nevidno darovanje tolikih ljudi ni nič manj pomembno in dra- goceno!
"Sojeni bomo po ljubezni!" To je znana re- snica! Ali je tudi dovolj dojemljiva v našem vsakdanjem življenju, v naših medsebojnih odnosih? Prosimo Boga za pravo modrost, za širino tega ali onega spoznanja, pa bo spodbuda med nami še večja in mi bomo dojemljivi tudi za tisto nevidno delo tolikih naših prijateljev; za sklenjene roke brata, sestre, ki se dvigajo k Bogu v proseči in upanja polni molitvi; za radost, ki nam jo lahko nekdo podari samo s pogledom, na- smehom...
Tudi malenkosti so lepe in velike! Morda na to premalo mislimo?Ali ni v božjih očeh vse dragoceno, če je darovano s trudom in srcem? Tudi vbod v šivanko, šiv, ki ga kdo naredi s tresočo se roko...?
Vojko, hvala za izziv! Moj odmev bodi tudi zahvala tebi za zgled in neumornost, ko se daruješ ŽIVLJENJU ZA ŽIVLJENJE! Prosim Boga, naj nas vse podpira v tistih danostih in darovih, ki nam jih je podaril On sam za- to, da z njimi služimo Njemu, bogatimo in osrečujemo drug drugega!

Marjetka Smrekar

POGREŠAM

vaše članke v Prijatelju, mi je pred mašo rekla prijazna gospa in zame prižgala sve- čko pred podobo žalostne Matere Božje, ki so jo v moji ljubljeni samostanski cerkvi okrasile naše sestre.
Pred Marijo sem se pokesala in zamislila. Toliko lepega sem doživela in ničesar nisem delila z vami. Po božji milosti sem povsem nepričakovano obdržala devet odstotkov vida in se z njim dobro spoprijateljila. Do- čakala sem, da je sin postal krstni boter malemu Davidu, sinku svojega prijatelja, da je hčerka dobila birmansko skupino, da prepeva v zboru Sv.Jerneja in obiskuje du- hovne vaje, kar sem si posebno med mojo boleznijo zelo, zelo želela.
Zavedam se, da me je Bog bogato obdaril z veseljem,zato se mu z molitvijo nenehno zahvaljujem. Goreče molim tudi za svojega 85 letnega očeta, ki se trudi živeti s spo- mini na ljubljeno ženo, mojo mamo.
V Marijinem mesecu pa sem spoznala tudi nekaj, zaradi česar je žalost v mojem srcu Boli me,da je zunanja drža marsikomu po- membnejša od čistega srca in pripravljene duše za sprejetje Najvišjega. Pri evharisti- čnem bogoslužju se jim zdi pomembno, kdo je prisoten, kako kdo stoji ali sedi. Slišala sem, ko je nekdo med večerno mašo opo- mnil dekle: "Pošteno skleni roke,če že greš k obhajilu!" Poznala sem tisto dekle, ki ni dovolj hitro sklenilo rok. Zabolelo me je, ker sem vedela, da se je to isto dekle ves dan postilo, pomagalo bolni materi, se od- povedalo že plačani vstopnici za gledališko predstavo in se s srcem in dušo pripravilo na dan rožnovenske Matere božje in na sveto obhajilo.
Tolaži me, da edino Bog vidi tudi to, česar ljudje ne vidijo.
Hvala Bogu in vsem,ki ga nosijo v srcu in v duši in se trudijo približati v mislih, dejanju in v odpuščanju.

Jelka Sernec

TRUD SE JE IZPLAČAL

S prijateljico sva imeli srečo; zagledali sva znančev avto. Sledili sva mu in brez težav našli razstavo ročnih del bolnikov in invali- dov.
Veselje se je nadaljevalo: najprej prelepo družinsko petje, nato topli pozdravi s pri- jatelji in ogled čudovito lepe, bogate raz- stave! Veliko dela invalidov in sodelavcev je bilo vloženega vanjo. Po veselih obrazih obiskovalcev pa se je videlo,da se je spla- čalo! Tudi moja voznica je bila nad vsem zelo navdušena!
Iskren pozdrav po Mariji.
Draga Tatjana! Veseli smo,da je bil zate in za tvojo prijateljico ogled razstave,sprem- ljajoče prireditve in še posebno srečanje s prijatelji, lepo doživetje. Vse to ni samo zasluga razstavljalcev in pripravljalcev, ampak tudi vseh, ki nas podpirate z molit- vijo, žrtvami in dobrimi deli, vseh, ki ste jo obiskovali.
V molitvi se spominjajmo drug drugega! Lep pozdrav!

NAJSVETEJŠE MI POMENI TOLAŽBO IN VESELJE

Če ne bi bilo vašega iskrenega prijateljstva bi bilo moje življenje še težje in jaz še bolj potrta.Še vedno me spremljajo preizkušnje z bolečinami. Večkrat mislim, da je napočil zadnji dan mojega življenja. Včasih sem pa še toliko pri moči, da z božjo pomočjo še kaj postorim. Vdana sem v božjo voljo in prosim za pomoč pri prenašanju težav in bolezni. Krepi me tudi pričakovanje tolažbe in veselja, ki ga od meseca do meseca pri- naša obisk duhovnika z Najsvetejšim.
Z veseljem preberem Prijatelja od prve do zadnje strani in potem še večkrat tako do naslednje številke. Molim za vse, ki smo združeni v Prijateljstvu bolnikov in invalidov ter za vse potrte in osamljene dopisnike. Naj Bog vsem nakloni srečo, zdravje in svoje varstvo.
Premišljujem, kako hitro minevajo meseci. Kmalu bo prišel advent in z njim božični pra zniki ter novo leto 1995. Želim vam vesele božične praznike,v novem letu pa zdravje, božje spremstvo in pomoč pri vašem ured- niškem opravilu.
Tudi prijateljem invalidom in sodelavcem želim zdrave in vesele božične praznike in srečno novo leto!
Da bi bili še naprej povezani v molitvi in prijateljski družini. Iskren pozdrav!
Draga Angela! Za pomoč na zemeljski poti nam je Jezus zapustil sam sebe, da nas čez vzpone in padce, skrbi in težave, ve- selja in radosti privede v večno domovino. Nikoli ne vemo, kdaj pride za nas dopolni- tev časa, ko bomo smeli Njega, našega Gospoda, gledati iz obličja v obličje.
V zavesti, da je Bog naš dobri in ljubeči Oče, postajajo naše težave dragocene,saj nas vodijo na pot večne sreče. Hvala za vaša voščila! Naj tudi vam Bog nakloni za- vest, da je vedno z vami in vam pomaga!

VERA IN MOLITEV PRESTAVLJATA GORE

Bilo je po zimi,ko sem opazila moža,ki se je potikal okrog. Bil je še samo senca. Mladi starec brez službe, brez cilja. V srce se mi je zasmilil. Boga sem prosila zanj.
Že sem ga pogrešala. Včeraj pa sem ga videla na igrišču s prijatelji.Bil je ves spre- menjen. Brundal si je pesem. Videla sem, da je srečen.
Srečna sem bila tudi jaz. To mi je bilo pla- čilo za vse,kar sem zanj storila.V dnu srca smo res srečni, če ne prezremo stiske dru- gega, ampak pomagamo, kolikor moremo in zaupamo v moč molitve. Z vero in molitvijo bomo prestavljali gore, kot je rekel sam Jezus. Molimo drug za drugega!
V duhu sem z vami in vas priporočam v varstvo Matere božje. Srečno!
Draga Kati! Okrog nas je veliko revščine, tudi revščine duha, pa jo večkrat kar pre- zremo. Posebna milost je, da spregledamo in pričnemo pomagati bližnjemu. To je res pravo občutje sreče.Zato molimo za odpr- te oči in za čuječnost, da bi videli stisko in jo skušali lajšati. Lepo pozdravljeni!

ODNOS DO SOČLOVEKA

V Domu so mi rekli, da ne bodo pomagali tistim, ki radi pijejo. Vprašam se, kakšen odnos do sočloveka je to. Pa jih je čedalje več, ki radi pijejo.
Jaz sem dobro in lep pozdrav!
Spoštovana Štefka! Včasih se zdi naša pomoč tako neučinkovita,da človek počasi obupa, češ saj prizadevanja ne obrodijo nobenega sadu. Zato molimo za vas vse, ki se ukvarjajo s takimi bolniki, da ne bi obupali ob neuspehih in ne izgubili volje za nadaljnjo pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

MOLIM PRELJUBEGA ODREŠENIKA V JASLIH

V samoti premišljujem.Tako se spomnim,da bo prišel kmalu adventni čas. Ko sem bila majhna, smo hodili vsako jutro k zornični maši. Nato je prišel najlepši praznik - božič ko smo delali jaslice, krasili in peli božične pesmi in molili. Po večerji smo zmolili vse tri rožne vence.
Tudi moji otroci radi postavljajo jaslice. Če le morejo, pridejo na sveti večer k meni, da skupaj blagoslovimo hišo in molimo. Z njimi pridejo tudi vnuki,vnukinje in pravnuki Sinova mi postavita jaslice in drevešček. Božiča se še vedno zelo veselim, to je za- me največji in najlepši praznik.
Iz vsega srca vam želim blagoslovljene, mirne in zdrave božične praznike ter milosti in miru polno novo leto.
Spoštovana Julijana! Božje dete v jaslicah naj vam podeli mir in pravo srečo, ki naj nas spremlja vse dni novega leta! Osreču- je naj vas v vaših otrocih, njih otrocih in vnukih in vam vedno znova potrjuje, da je njihova dobrota odsev vaše verske vzgoje ljubezni in skrbi zanje! Bog z vami!

SPOŠTOVANI PRIJATELJ!

Prejela sem tvoje branje kot dediščino po tvoji naročnici naši teti Rezki Natlačen. Ni se dolgo veselila tvojega prihoda.
Pred letom dni ji je prvo številko podaril gospod dekan Vladimir Pirih iz Postojne.Za- ljubila se je v tvoje pisanje zaradi vsebine in velikega tiska. Sicer pa je bila naročnica Družine in Ognjišča.
Zadnje čase,od velike noči letos,se je naši teti začelo zdravje slabšati. Ni bila samo naša, tudi v vasi smo jo vsi klicali teta Robičkova. Bila je žena s čutečim srcem. Kljub zelo hudi Parkinsovi bolezni in devet- inosemdesetim letom je skrbela sama zase Seveda so tudi dobre sosede vsak dan po skrbele zanjo.Gospa Polda ji je vsako jutro prinesla kavo, skuhala kosilo in prinesla po trebno iz trgovine,Kristina ji je nosila mleko Pepca jo je vsak dan obiskala, sosedovi otroci so ji krajšali čas s svojimi vragolijami

Tudi sebe bom imenovala. Skrbela sem za zdravila, zdravnika, plačilo računov in za vse uradne zadeve.
Po dvanajstih dneh hude diareje se je 27. julija poslovila in odšla po zasluženo plačilo Saj si je tako želela, da bi srečala Njega,ki ga je vse življenje častila. Čeprav je živela sama,je v bolezni nismo zapustili.Ob smrtni postelji je bil tudi sin,ki je že več let v Do- mu počitka v Postojni.Na zadnjo zemeljsko pot smo jo pospremili s hvaležnostjo in spoštovanjem.
S temi vrsticami sem hotela pokazati, kako lahko ljudje pomagajo bolnim v življenjskih preizkušnjah in polnih vere.
Še to bom dodala. Ko sem šla k zdravniku in ga obvestila o smrti,nam je vsem skupaj čestital za humano delo z besedami: "Za- služile ste si delček raja!"
Pošiljam pa vam v spomin na pokojnico enoletno naročnino nekomu, ki si ne more plačati te lepe revije, resničnega Prijatelja Želim, da ga nekdo prejema z velikim ve- seljem, kot ga je naša teta.
Iz njene zapuščine pošiljam vizitko našega kraja.
Prisrčen pozdrav vsem, ki skrbite za Prija- telja, in želim veliko lepih uspehov.

Ema Natlačen iz Velikega Ubeljskega

In memoriam Vidi Mežik

Te vrstice naj bodo predvsem izraz hva- ležnosti nas vseh, ki smo jo v dolgih letih njene hude bolezni obiskovali v Domu upo- kojencev na Taboru. Dvajset let je ležala popolnoma nepomična in v vsem odvisna od pomoči drugih zaradi težke oblike multi- ple skleroze. Potrpežljivo je prenašala svoj križ. Prav ta njena vdanost v trpljenju in ljubezniv nasmeh, s katerim nas je spreje- mala,je vedno znova sbujal v nas občudo- vanje ter spoštovanje do nje in Njega, ki ji je to breme naložil in ji dajal moč, da ga je sprejemala z ljubeznijo.
Odkar smo Vido poznali, še iz šolskih klopi, je bila nekaj posebnega, vsa skromna in tiha, pa tudi odločna in vztrajna v vsem svojem početju. S kakšno vnemo in odgo- vornostjo je opravljala svoj poklic medicin- ske sestre. Nikoli ni štela nadurnega dela, nikoli ni spraševala za plačilo, da je bilo le vse v redu opravljeno v korist bolnikov in zdravstvene ustanove,v kateri je delovala.
Največ svojega poklicnega dela je posve- tila dispanzerski službi v borbi proti tuber- kulozi,v času,ko je bil to še eden resnejših zdravstvenih problemov pri nas. Dispanzer, ki ga je kot sestra vodila,je bil med vzorno urejenimi. Dokler je zmogla, je še z drsajo- čim korakom ob opornici prihajala v službo, tako je bila predana svojemu poklicnemu delu.
Ko je ostala doma, se je posvetila negi svoje ostarele in ovdovele mame. Njena smrt,kot že prej očetova,za katerega grob ni nikoli izvedela, jo je hudo prizadela.

Ostala je sama brez svojcev. Onemoglo so jo sprejeli v Dom. Njena bolezen se je ve- dno bolj slabšala in na Taboru je dočakala svojo zadnjo in najtežjo postajo v življenju
Njene prijateljice in znanci smo prihajali k njej. Radi smo jo imeli.Ona nas je duhovno bogatila. Čeprav je bila telesno vsa nemo- čna,je ostal njen duh živ,zanimala se je za življenje, bila je seznanjena z dogajanjem doma in po svetu,želela je po svojih močeh pomagati in sodelovati, predvsem z molit- vijo pri duhovni in moralni prenovi v naši samostojni Sloveniji.
Vsakemu človeku je znala prisluhniti in ga razumeti.Sama pa je zlasti v zadnjem času prestajala poleg telesne tudi notranjo sti- sko. O tem sicer ni tožila, a včasih je le zaupno izpovedala: "Težko mi je, ker ne morem več tako moliti kot prej. Zakaj me Gospod pušča samo v temi? Verujem, da je, a ne doživljam ničesar, popolnoma sem suha. Samo eno še lahko prosim: Gospod, naj bo ta moja stiska komu v korist!" Ta krik njenega izmučenega telesa in srca je Gospod uslišal in jo sprejel.
Na praznik Žalostne Matere božje, 15.sep- tembra, jo je poklical k sebi. Ali je preveč, če mislimo, da je bila to posebna Božja previdnost do Vide? Ali ni bila tudi ona kot Žalostna Mati Marija deležna v precejšnji meri keliha Gospodovega trpljenja?
Za slovo so ji na Žalah zapeli mladi, saj jih je še posebej spremljala v svojih molitvah. Prevzelo nas je njihovo ubrano petje in sr- ce se je vzradovalo ob misli: saj to je naši dragi Vidi kot radostna popotnica v njeno večno mladost, ki jo je znova našla v lju- bečem Očetovem naročju.
Vida, pogrešamo te! Obenem pa čutimo,da si nam duhovno še bliže kot prej. Ti si že našla odgovor na vsak svoj zakaj in gledaš na vse iz božje perspektive. Potrdi nas v veri! Naša vera je šibka,v naših srcih več- krat vstajajo vprašanja,na katera ne vemo odgovora. Prosi za nas, naj hodimo v veri skozi življenje in po tvojem zgledu z ljube- znijo osmislimo vsako trpljenje, vse velike in male bolečine našega vsakdanjega živ- ljenja.Naj kot ti v Kristusovem križu najde- mo odgovor na skrivnost trpljenja in smisel vsega življenja!

Anamarija U.

SEM PRIČAKOVAL

Na Notranjskem smo imeli misijon.Obiskovali smo bolnike in jim delili svete zakramente. Ko me je ključar pripeljal v majhno vas, mi je dejal:"Tu sta dva bolnika,pravzaprav so trije. Le da se tretjemu nihče ne upa reči ali ga vprašati, če bi želel sveto obhajilo, ker je že dolgo oddaljen od Cerkve" Začutil sem,da moram tega moža obiskati. Vprašal sem: "Kje pa tisti mož stanuje?" Pokazal mi je hišo v bližini. "Tamle." Obrnil sem se, da grem tja."Ali res upate?" je vprašal. "Zakaj pa ne, grem pogledat," sem odvrnil. Med potjo sem prosil Gospoda, naj reši dušo tega moža.
Ko sem prišel do hiše, sem potrkal. Odprla mi je bolnikova žena in ni bila videti nič kaj prijazna. Rekel sem ji, da misijonarji obis- kujemo bolnike po vasi."Ali bi smel pozdra- viti vašega moža. Slišim, da je bolan" sem ji dejal. "Lahko" je odgovorila z brezbrižnim obrazom. Pokazala mi je vrata na koncu hodnika. "Tam notri je," je rekla.
Šel sem počasi po hodniku in molil. Prosil sem božjega usmiljenjenja za tega zapuš- čenega bolnika.
Potrkal sem. Tih glas je od znotraj odgo- voril: "Naprej." Vstopil sem v sobo - brez oken. Le skozi steklo na vhodnih vratih je prihajalo nekaj svetlobe. Na postelji sem zagledal moža, ki ga je bolezen že skoraj čisto uničila. "Oprostite," sem dejal. "Sem misijonar in obiskujem bolnike. Zvedel sem, da ste tudi vi bolni-pa sem vas prišel malo obiskat.Saj smem,ali ne?" -"Seveda smete" je hitro odvrnil. "Sem tudi pričakoval, da boste prišli." Tako torej. Nihče v vasi se mu ne upa reči, naj pokliče misijonarja, on pa je pričakoval,da ga bo misijonar obiskal.
V tej duši sem začutil močno delovanje božje milosti.Po kratkem pogovoru sem mu ponudil zakrament sprave in sveto obhajilo Ponudbo je rad sprejel in pobožno prejel sv. hostijo. Saj je čakal na Jezusa!
Odhajal sem globoko pretresen. Jezus, vé- liki Misijonar, je spet eno dušo pripravil za vstop v večno veselje. "Bog bodi zahva- ljen," sem tiho govoril, ko sem odhajal.
Pozneje sem zvedel, da se je bolnik kmalu preselil v večnost.

S. G.

REŠETO 6/94: Rimski kralji in cesarji. V vsaki vodoravni in navpični vrsti je skrito po eno ime. Spodaj so napisani v pomeša- nem vrstnem redu. Prečrtaj njihove črke, ki si sledijo v pravem zaporedju, le da so vmes še druge črke. Ko boš prečrtal-a vsa ta imena, ti mora ostati v vsaki vodoravni vrsti ostati ena neprečrtana črka. Preberi jih zaporedoma od zgoraj navzdol in dobil boš še dva rimska cesarja.Ta dva vpiši kot rešitev na dopisnico, priloži kupon in pošlji na naš naslov do 20. grudna (decembra): PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana (s pripisom KRIŽANKA). Vsak lahko sodeluje samo z eno rešitvijo-Odreži in prilepi kupon

AVTUS - AVRELIJ - ROMUL - PERTINAKS - NERVA - KARUS -HADRIJAN -OTTO -NUMA - MAKRINUS - CEZAR - TUUL - PETRONIUS - GALUS - NUMA - KONSTANTIN - KRAS - EMILIANUS - GALBA - MAKRINUS - TIT - SEVERUS - TRAJAN - ROMULUS - FILIP - TACIT - NEPOS. Nagrade 6/94:
1. Redna zbirka 1994 Mohorjeve družbe
2. radio z uro
3. klekljani prtički (3)
4. radio-tranzistor
5. volnene nogavice
6. volnen šal.

Rešitev rešeta 5/94: RABARBARA,KOŠUTNIK

Nagrajenci 5/94:
1. vezen božični prtiček: Ivanka KOLER, H. Frejerja 2, 65280 Idrija
2. radio z uro: Francka KOŠNIK, Jezerska c. 60/b, 64000 Kranj
3. volnen šal: Marija LEBARIČ, Ljubljanska 28, 63000 Celje
4. knjiga L. Mezzadri: Življenje za druge: Kristina BRANISELJ,Kocjančičeva 20,66280 Ankaran
5. kaseta Pesem svetonočna plava (F. Juvan): Milena ZUPANČIČ, Polje 3, 61294 Višnja gora.

DAJ MI UPANJE MAJHNE ŽERJAVICE

A. Rotzetter

Bog ti vedno daje domovinsko pravico- toda truditi se moraš, da prideš domov