FEBRUAR

Mati Cerkve,izprosi katoliškim vzhod- nim Cerkvam v vzhodni Evropi milost,da bodo svobodno pospeševali pravičnost in dobrodelnost v svojem okolju.

Gospod Jezus,oblikuj redovniške sku- pnosti,da bi v polnosti živele misijonsko razsežnost svoje karizme.

Duh življenja, daj, da bo krst otroka prebudil v družini veselje za dar življe- nja in zaupanje v Božje varstvo.

MAREC

Nebeški Oče, priporočamo ti vse, ki so zaradi porabništva in krivične gos- podarske ureditve porinjeni na obrobje družbe.

Gospod Jezus, usmerjaj mlade afriške Cerkve, da bodo rasle v veri in misijon- skem poletu.

Sveti Duh, prebudi v starših ob krstu otroka hvaležnost in odgovornost du- hovnega starševstva.

spredaj: Mišelj vrh/Julijske Alpe; foto F. Stele
zadaj:notranjost rojstne hiše dr.Franceta Prešerna v Vrbi; foto F. Stele

Življenje po evangeliju

Dragi prijatelji! Morda se bo komu zdelo čudno ali celo odveč, da objavljamo toliko pisem z božično vsebino. Ko boste prejeli to številko, bomo že krep- ko v novem letu. Vendar je primerno in dolžni smo,da tudi tako pokažemo hva- ležnost za številna voščila, dobre želje, molitve in darove. Bog povrni vsem in vsakemu posebej!
Za lažje plačilo naročnine vsem posa- meznikom in poverjenikom prilagamo položnice. Cena je na 3. strani ovitka. Upoštevali smo lahko le vplačila do 20. januarja. Posebej prosimo tiste,ki imajo dolg še za nazaj.Če pa kdo ne bi mogel plačati, naj sporoči. Podporni naročniki omogočajo brezplačno pošiljanje Prija- telja.
Spodbudna beseda je vedno dobrodo- šla. V sebi ima čudežno moč,premaguje žalost, pomaga k odločitvam za dobro. Slabih besed in zgledov je že tako pre- več.Podoba je,kot da si nekateri z njimi pomirjajo vest, češ, saj so tudi drugi slabi.
V januarju, mesecu verskega tiska, se tega še posebej zavedamo.Geslo:Verski tisk vzgaja za poštenost ni ocena, pač pa program in naloga. Zato smo pripravili -zahvala gre dopisnikom- malo več branja.
Namen pisane besede ni le 'za čehljanje ušes'. To nam daje slutiti že prvi naslov Za Jezusom skozi pust in post. Hvala p. Cerarju,ki nas bo popeljal skozi cerkve- no leto. Mnenja in odmevi ter drugi pri- spevki nas silijo k treznemu razmišljanju in bolj odgovornemu delovanju.
V soboto, 11. februarja, na god Lurške Matere božje, bomo v Cerkvi obhajali 3. svetovni dan bolnikov. Vsebino naj mu dajo Misli iz papeževega pisma. Tako bolni in trpeči kot tudi vsi, ki jim služijo, so pričevalci miru, in njih delo je pome- mbno za oznanjevanje evangelija.
Poleg številnih obletnic,o katerih poslu- šamo in beremo dan za dnem, hočemo posebej opozoriti na zlati jubilej Brat- stva bolnikov in invalidov. Mednarodni odbor Bratstva je ob tej priložnosti pri- pravil posebno poslanico, ki jo v celoti objavljamo.
Naša želja je,da bi poslanica nagovorila ne le člane našega Prijateljstva bolnikov in invalidov,ampak najširši krog bralcev, vse, ki se zavedamo,da smo poklicani k življenju po evangeliju. Takšno življenje namreč pomaga širiti in utrjevati brat- skega duha, ki je v naših medsebojnih odnosih temelj za osebno srečo. Posla- nica poudarja, da je Bratstvo pravo in resnično upanje za jutrišnji dan.
Prisrčen bratski pozdrav

Jože Zupančič

ZA JEZUSOM - SKOZI PUST IN POST

Pred nami je mesec pustnega (ali predpustnega) časa,sle- dil pa mu bo postni čas. Da gremo kristjani za Jezusom v postnem času, času resnosti in spokornosti,ni težko razu- meti. Vprašanje pa je, ali moremo iti za njim tudi v pustnem, ki je čas veselja.
Sveto pismo Stare zaveze na mnogih mestih govori o veselju.
Izraelsko ljudstvo je z veseljem obha- jalo praznike, včasih tudi s pojedinami, z glasbo in celo s plesom. Tako je izra- žalo veselje zaradi izbranosti od Boga, njegove moči,pomoči in njegovih velikih del. Prazniki so ljudstvo spominjali na "dan, ki ga je naredil Gospod, da bi se radovali in veselili" (Ps 118, 24).

Sporočilo o Jezusu se imenuje "evange- lij", kar pomeni po naše veselo oznanilo Učenci naj se veselijo, da so njihova imena zapisana v nebesih;tam bo veliko veselje nad spreobrnjenimi grešniki. Božje kraljestvo se večkrat primerja s svatbeno pojedino,ki velja kot posebno veselje. Veselje,da hodimo za Jezusom, je podobno veselju človeka, ki je našel dragocen zaklad. Učenci so se veselili, da so videli vstalega Gospoda, in celo, da so smeli zaradi njegovega imena tr- peti.Naše največje veselje pa je v veri, da nas je Kristus odrešil greha in smrti, ter v upanju,da bomo z njim v večnosti prepevali alelujo neskaljenega veselja.
Vse našteto veselje temelji na duhov- nih dobrinah. Dokler na njih temelji tudi naše (pustno) veselje, smemo reči, da hodimo za Jezusom.Če pa človek zapu- sti področje vere in duhovnosti ter išče veselje samo v telesnih užitkih, o njem ne moremo reči, da hodi za Jezusom. Njegovo veselje ni pravo veselje,ampak je kvečjemu veseljačenje. Takšno ve- selje pa je žalostno.
Nismo poklicani, da sodimo ljudi,ki bodo v pustnem času veseljačili, dostikrat tudi grešno. Najbrž pravega poštenega in duhovnega veselja sploh niso sposo- bni razumeti,še manj pa užiti. Molili bo- mo zanje, zase se pa Bogu zahvaljevali za dar duhovnega veselja, ki nam ga podarja.

Čeprav se bomo na pepelnico posuli s pepelom,ne bomo hodili naokrog žalost- ni in sklonjene glave. Jezus se je v pu- ščavi strogo pokoril, a nikjer ne piše o njem, da bi bil zato žalosten, potrt ali mrkega obraza.Satana je pognal z zdra vo samozavestjo in s pokončno glavo. Ni se čutil prikrajšanega,ker toliko časa ni nič jedel in pil, ampak se je kruhu odrekel tudi takrat, ko bi si ga mogel poljubno narediti iz kamenja. S tem je pokazal, da je popoln gospodar svojih telesnih nagnjenj. Na sebi je uresničil trditev, da človek ne živi le od kruha, ampak od vsake Božje besede.Kdor zna živeti iz besede, ki prijaha iz Božjih ust, užije neprimerno več veselja, kot tisti, ki živi samo od telesnega kruha.
Če postni čas tako razumemo, nam la- hko postane čas tihega notranjega ve- selja. Telo je sicer za marsikaj, kar si želi, prikrajšano, duh pa se raduje, ker se osvobaja telesnih navezanosti in se dviguje nadnje. Bolj ko človeku to us- peva, bliže hodi za Jezusom.

Franc Cerar

Letošnje   osrednje    slavje    dneva bolnikov bo 11. februarja v svetišču Kraljice miru v Yamoussoucoru na Slonokoščeni obali v Afriki. Geslo praznovanja:
PRIČEVANJE BOLNIH IN TRPEČIH JE IZVIR IN PRISPEVEK ZA MIR V SVETU

OB SVETOVNEM DNEVU BOLNIKOV

Odrešenik je prišel za vse, ki so sužnji slabega, in to tudi danes Cerkev nadaljuje. Ta dan je na- menjen vsem,ki trpijo. V današnji družbi je veliko bolezni, posebej v ospredju pa je sebičnost posameznika, ki se kaže v duhovni in moralni krizi in to je velika nevarnost, da se še bolj razširi.
Prav zato je sveti oče ustanovil Svet za pastoracijo zdravstvenih delavcev, ki se še posebej ukvarjajo s to proble- matiko. Ta naj bi opravljal svoj aposto- lat usmiljenja in človeške topline kot odgovor na potrebe časa.
Danes še posebej čutimo razliko med bolečino in mirom. V tem pogledu je to spodbujanje za osebni in družbeni mir. Na pragu tretjega tisočletja se zdi to neuresničljivo. To pa nam ne sme vzeti poguma in nas utrujati na poti odpuš- čanja in spreobračanja.
Vsakdanja molitev je poziv in odprtost za razumevanje Kristusovega križa in trpljenja,ki odrešuje človeštvo. V skriv- nosti Kristusovega trpljenja smo bili vsi odrešeni in s tem poklicani tudi za spre jemanje lastnega trpljenja.Kdor sprejme trpljenje, je Kristusov pričevalec in s tem pokaže,da ga je v polnosti priprav- ljen sprejeti.
Cerkev danes čuti potrebo, da ovred- noti pomen človekovega trpljenja za odrešenje sveta. Vrednost trpljenja je odprtost za odrešenje sveta, in to je za bolne in trpeče resnično poslanstvo, ki daje kakovost življenju.
Bolnik je delavec za mir. Vsem, ki trpijo na duši in na telesu, je to božji klic k miru, čeprav je nanj težko odgovoriti. Odgovoriti je mogoče le z zaupanjem v Kristusa,ki je služabnik trpljenja in kliče: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil" (Mt 11, 28).
Trpeča Mati Kristusova je sodelovala v skrivnosti Kristusovega križa in trpljenja zato je zgled današnjemu svetu.
Tudi vsi, ki so v službi bolnim, so pri- čevalci miru in njih delo je pomembno za oznanjevanje evangelija.
To pismo je sv.oče napisal 11.novembra lani.Na koncu vsem podeljuje apostolski blagoslov.

Povzel Jože Štupnikar

Objavljamo poslanico Medna- rodnega odbora ob 50-letnici Bratstva. S to poslanico nam Mednarodno krščansko Bratstvo bolnikov in invalidov oznanja veselje in hvalež- nost Bogu, da je po zaslugi o.Françoisa bratsko gibanje mogočno zaobjelo ves svet.
Naj nam bo ta poslanica resnično upanje za jutrišnji dan, za prihodnost!

PRAVO IN RESNIČNO UPANJE ZA JUTRIŠNJI DAN

Majhne korenine velikega drevesa

Zgodilo se je 1945. leta v malem fran- coskem mestu Verdun. Duhovnik, po imenu Henri François,ki je bil sam bolan je ustanovil prvo krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ter tako začel z delovanjem sedanjega Mednarodnega krščanskega bratstva bolnikov in invali- dov.
Apostolski duh ga je posebno tesno pri tegnil h kronično bolnim in telesno pri- zadetim. Tega duha in to nagnjenje je zaznal tudi pri bolnikih in invalidih. Sveti Duh sam jih je klical k medsebojnemu sestajanju, k Bratstvu, k služenju in veselju.
Začela se je uresničevati slutnja očeta Françoisa: bolniki in invalidi lahko sami prevzamejo odgovornost za svoje krš- čansko in človeško življenje. Skupno z drugimi lahko premagujejo osamljenost, ki je često posledica bolezni ali invalid- nosti. Skupno si lahko ustvarjajo srečo, ki jo Bog želi vsem ljudem; zato se tr- pljenju ne predajajo, ampak se hočejo vedno iztrgati iz vsega, kar jih teži.

Presenetljive etape v zgodovini o. Françoisa

V začetku je oče François poudarjal moč in preprostost bratskega prijateljstva. Rav- no iz takega prijateljstva so izšli prvi apostoli bolnikov in invalidov. K temu apostolatu naj bi spadalo evangeljsko uboštvo, torej nič okornosti velikih organizacij in nič težkega denarnega bremena (1960)
Kakor hitro se je Bratstvo razširilo (v različnih škofijah Francije, potem zunaj Francije in kmalu v ostali Evropi), pa se je o.François jasno zavedal,da mora biti Bratstvo organizirano. Izgubiti ne sme ničesar od svojega bratskega duha, počasi mora najti sredstva, da postane gibanje (od 1960-1972).
Bratstvo mora biti preprosto in vdano Bogu ter se mora zavzeti za celega človeka. Mora se vživljati v spremembe sveta, se prilagajati in narediti vse, kar je možno (Rim 1972).
Poslanstvo Bratstva je pričevanje in praktično delovanje:opaziti težave,pre- mišljevati o njih v luči evangelija, spod- bujati Cerkev in se truditi izboljševati svet.
Evangelizacija postane geslo o.Franço- isa, ki govori z besedami Janeza Pavla II.: evangelizirati pomeni ljudi moralno osvobajati tako duševno kot materialno pričenši z najbolj ubogimi. Končno o. François ugotavlja (Lyon 1985): "Bil bi srečen,če bi ob koncu svojega življenja zapustil bratsko gibanje v duhu evan- gelizacije."
Mednarodni odbor je leta 1989 v Sameiru (Portugalska) vse to povzel v Temeljnih smernicah Bratstva.Povzema jih stavek: Evangelizacija je poslanstvo Bratstva.
Gibanje je sprejelo poročilo o evropskih vprašanjih, poročilo iz Afrike in Latinske Amerike (Lyon, Guadalajara 1992, Cas- tellon 1993).Na pobudo II.vatikanskega cerkvenega zbora je obravnavalo temo o ekumenski odprtosti, ki je potrebna za pravo katoliško Cerkev (Stat. 1-3).

Razvoj noče zatajiti prejšnjega, temveč hoče doseženo stanje poglobiti; ne sme pozabiti na svoje korenine, pa tudi preteklosti ne sme ponavljati. Nujno je zopet poiskati sredstva, da se ohrani stalnost služenja v duhu Bratstva.
To je bil vzor o. Françoisa in Bratstva!
Sicer pa je razvoj izredno poučen, saj udejanja vrsto prehodov oz.preobratov:
Prehod iz malega kroga, ki išče tolažbo v skupnem življenju, k bratski skupini, ki hoče življenje podpirati in pripravlja svoj prispevek svetu in Cerkvi.
Prehod Bratstva, ki združuje bolne in prizadete osebe zaradi njih samih, k Bratstvu, ki se uresničuje v službi bliž- njemu v svetu in v Cerkvi.
Spreminjanje bolnikov in invalidov iz neaktivnih ljudi v dejavne in odgovorne za svoje lastno življenje v svetu in v Cerkvi.
Spreminjanje bolnikov in invalidov iz ljudi,ki molče prenašajo trpljenje,v ljudi, ki se borijo proti trpljenju s pomočjo svoje ljubezni in ljubezni drugih.
Spreminjanje bolnikov in invalidov od ljudi,ki mislijo,da ne morejo dalje,v ljudi, ki hočejo dalje in gradijo občestvo.
Spreminjanje bolnikov in invalidov iz ljudi, ki želijo pomagati le sebi, v ljudi,ki hočejo delati z drugimi vred in za druge v svetu in v Cerkvi.
Prehod od ozkega lokalnega Bratstva (škofijskega, narodnega Bratstva) k univerzalnemu Bratstvu (v svetovnem merilu).

Kar smo pričeli že pred davnimi časi, bomo morali še poglobiti:
- da bo osebnost bolnikov in invalidov v različnih državah in kontinentih pri- znana in sicer na področju osebnosti in različnih področjih odgovornosti;
- da bi bili povsod deležni božje milosti in ljubezni, predvsem za najbolj uboge;
- to zahteva nedvomno stalno in orga- nizirano prizadevanje, in sicer v treh smereh: Če so še tako prizadeti, morejo in mo- rajo biti zase odgovorni. Biti morajo pri- znani in spoštovani.To izhaja iz njihove svobode božjih otrok, saj so ustvarjeni po božji podobi.
So tudi odgovorni, da oznanjajo svetu moč Duha;oznanjati svetu njegovo na- vzočnost in ljubezen, ki more premagati poraze in smrt. Zato: "Vstani in hodi". (Mr 2,8). Naj bodo bolniki in invalidi še tako pri- zadeti, morejo in morajo biti odgovorni tudi za druge prizadete. Morejo in mo- rajo se dejavno vključevati v življenje krščanskih skupin,kot so: družina, ožje okolje, posebne skupnosti, temeljne skupine, civilna in socialna združenja (profesionalna,gospodarska in politična) krščanske skupnosti (molitvene, praz- nične, ekumenske, skupine, ki delujejo po različnih delih sveta).
Bolniki in invalidi želijo prek Bratstva svetu in Cerkvi sporočiti:
- da je bratski duh srce evangelija,ki se trudi oživiti pravo človeško civilizacijo, kjer je lahko vsak človek varuh svojega brata, kjer so vsi ljudje odgovorni za vse ljudi.
- da je ravno to za nas glavno poslan- stvo, brez katerega ne moremo več obstajati. Če so še tako prizadeti,morejo in mora- jo sodelovati pri ustvarjanju sredstev, ki jim bodo omogočala živeti pravo človeško življenje: táko življenje, ki bo ubogim pomagalo do rasti in zatiranim do svobode; táko življenje, ki bo moglo izražati razlike,napetosti in bo sposobno da bo možen pravi dvogovor; to se la- hko uresniči z javno debato brez vsake prisile (verski ekumenizem, politična demokracija). To praktično pripomore k pravemu partnerstvu z velikimi civilnimi institucijami (n.pr. nevladnimi) in cer- kvenimi (n.pr. rimskimi, kar nikakor ne izključuje ekumenskega prizadevanja).
Bolniki in invalidi hočejo torej prav po- sebno biti udeleženi v svetu in Cerkvi pri izdelavi pravih struktur,ki morajo biti resnično v službi božje moči in se ures- ničevati po ubogih. Božja moč ponižuje domišljave in ponosne, torej tiste, ki se zapirajo pred božjim kraljestvom(1 Kor2)

V tem, ko se zaveda sebe in se obrača k drugim, si mora Bratstvo še nadalje prizadevati in pomagati po zastavljeni poti s svojim deležem velikonočne skriv nosti ter pri spremembi sveta in Cerkve
Zaradi vedno globlje izobrazbe bo mora- lo biti Bratstvo kos nadaljnjim zadevam in bo svetu in Cerkvi razglasilo nove poslanice:
• poslanico o svobodnem in odgovornem ne podložnem ali zatiranem človeku;
• poslanico o Bogu Odrešeniku in Osvo- boditelju,ki osvobaja zatirane,sprejema izobčene in jih poziva, da svojo usodo vzamejo v svoje roke. Bog bo vedno premagoval zlo,prizadetost ali trpljenje.
• poslanico o Cerkvi, ki predstavlja bo- žje ljudstvo in služi svetu v skupnosti, ki je srečna, različna, odgovorna in pripravljena za koristno udejstvovanje: Cerkev,ki govori o božji pomoči,ko stoji v službi ubogih.
Bratstvo se bo gradilo v samem sebi,če bo bolje sodelovalo z drugimi.
Bratstvo bo vedno več prispevalo k civilizaciji, ki jo svet pričakuje. To je civilizacija ljubezni in Bratstva.
Bratstvo bo kazalo ljudem enakost moš kih in žensk;oznanjevalo bo navzočnost Kraljestva,kjer bodo slabotni spoštova- ni in pritegnjeni v Kraljestvo; kjer bodo ljudje lahko našli pravi smisel življenja.
S prizadetostjo in neuspehom se ne konča vse. Lahko ju premagamo v Je- zusu Kristusu z močjo Duha. V svetu, kjer nima človeška neenakost nobene pravice; dalje v okrilju urejene Cerkve, kjer se skušajo vsi prizadeti rešiti trp- ljenja, napak, izkoriščanja.
Torej mora Bratstvo v smislu našega časa jutri skrbeti za to, da veselje in upanje ubogih prekosi žalost in brezup- nost tega sveta. Tedaj bo z Bratstvom resnično vzklilo veselje in upanje.
Bratstvo:
• luč za narode v svojih strukturah in kulturah;
• luč za narode v mirnih in bratskih iz- ražanjih svojih različnosti pri realizaciji enotnosti.
Slutnja o. Françoisa je že pred petde- setimi leti nakazala pričujočo živo me- ditacijo zadnje besede Svetega pisma, besede upanja: "Glej,vse delam novo!". (Raz 21, 5)

Ne moremo si kaj,da ne bi poudarili,kako pomembna je ta poslanica. Pred nami je prihodnost, ki naj bi bila trajno us- pešna. In mi smo v vozlišču petih celin!
Končno ne smemo pozabiti na tragedije v letu 1994: Ruanda, vzhodni Zaire in še druge dežele. Skušajmo uresničiti, kar govori Duh Cerkve:"Kakor umirajoči, pa glejte, živimo..." (2 Kor 6,9)!
Naši bratje so mrtvi; in oni so živi ... Oni motijo spanje ljudi,ki se ne premak- nejo ali so preveč ohlapno organizirani!

Claude Trontin-Dreux,mednarodna odgovorna člani odbora: Pepa Vaquer, p. Charles-Marie Guillet, Bernard Trontin, Lucie Taglancg

DRAMATIČNA POT DRUŽINE

Splošna podoba o alkoholiku je, da je to človek, ki preživlja večino časa po gostilnah ali nekdo, ki se s steklenico v roki opoteka po cesti. Nasprotno pa je kot vsi drugi, moški ali ženska, vendar nekdo, ki se nenehno mora zatekati k omami s pomočjo pijače. In nobeno posebno presenečenje ni, če je to znan zdravnik, bližnji frizer, šef v službi, kdo od znancev ali prijateljev... Mnogi od njih dolgo prikrivajo pitje. Zdijo se nor- malni ljudje, dejansko za tem svojim videzom skrivajo dolgotrajno trpljenje skupaj s tistimi, ki z njimi tvorijo družin- sko skupnost.
Običajno je težko reči, da nekdo pije preveč, saj to dobro skriva, ali ker je pitje splošno sprejeto, in se ga zato ne vzame resno. Sčasoma pride do večjih težav. Alkoholiku ne uspeva več skri- vanje, v družini se začnejo prepiri, na- petosti, nerazumevanje, slabo počutje, težave v službi, ekonomski problemi, ipd. Ko odkrijejo alkoholika, je konec z družinskim mirom. Med družinskimi člani se oblikuje zveza, ki bi rada zlomila ra- zvado pitja pri svojem članu. Delajo se "pridige", grozi se mu, izsiljuje, skrivajo se steklenice z alkoholom. Alkoholika to še bolj oddaljuje od družine in dela za- svojenega. Sicer obljubi,da bo prenehal ali zmanjšal količino, toda ne uspe. Na tisoč načinov opravičuje svoje pitje. Družina iz dneva v dan nemočna doživ- lja in preživlja svojo dramo.Tudi v službi prihaja do težav, lahko izgubi celo delo, s tem je lahko družina ob denar za preživljanje. Alkoholik nima nikogar več, ki bi se zanj zanimal, postane pretirano ljubosumen. Živi le še v strahu, da ga bodo nekoč poklicali po telefonu, da mora v bolnico, na sodišče, da bo izgu- bil službo, ali je v nevarnosti, da se mu prepeti prometna nezgoda. Bližnje je lahko strah njegovega besednega ali fizičnega nasilja. Alkoholik se začne te- ga sramovati, in to je že pot na druž- beno obrobje. Otroci so izgubili enega svojih staršev, poznajo ga le v luči bo- lečih odnosov. Tudi alkoholik ne pozna več otrok.Naenkrat odkrije,da so odrasli Sploh otroci alkoholikov živijo težko ži- vljenje. Ko se le-ti poročajo, po navadi izbirajo partnerje iz alkoholičnih družin, oziroma imajo težave tudi sami v za- konskem življenju.

Gledano v celoti je alkoholizem predv- sem socialni problem.Ne vpliva samo na zdravje posameznika (somatske bolezni in psihične motnje), ampak se negativ- no odraža tudi v družinskem življenju (razdor družine, rojstvo nenormalnih otrok), na delovnem mestu (odsotnost z dela, nezgode pri delu) in v družbi (prometne nezgode, kriminal, ipd.).
Strokovna okvirna opredelitev alkoho- lizma bi bila: "Alkoholizem je družbena motnja, ki se pri posamezniku kaže kot čedalje večja odvisnost od alkohola z občasno ali trajno alkoholno omamo. Zaradi te odvisnosti alkoholik postopo- ma zanemarja in opušča svoje družin- ske, delovne in družbene dolžnosti in funkcije odnošajskega bitja, hkrati pa postaja čedalje bolj odtujen na vseh področjih človeškega delovanja, pred- vsem pa od lastnega bistva,dela in na- rave. To odtujevanje se razodeva kot sekundarna psihopatizacija alkoholiko- vega vedenja,ki travmatizira ljudi,kateri živijo in delajo z alkoholikom, njega sa- mega pa izriva v značilno pogubno sub- kulturo alkoholikov." (J.Rugelj, Dramatična pot)
Alkoholizem predstavlja enega največjih izzivov v sodobni družbi in sicer, kako bi ga preprečevali, omejevali in zdravili. Prva naloga je vsekakor, da bi sprejeli tak način življenja tako posameznika kot družbe, ki ne bi dovoljeval potrebe po omami.
Druga skrb velja zgodnjemu odkrivanju in zdravljenju zasvojenosti. Socialni model zdravljenja alkoholizma poleg medicinskega in psihiatričnega, kljub nekaterim pomanjkljivostim, predstavlja teoretično in praktično najbolj popoln model urejanja alkoholikov. (V Sloveniji dela po socialno - andragoški metodi, oziroma intezivni in modificirani inačici Hudolinovega modela, dr. Janez Rugelj) Po tej teoriji se naj bi oblikovale in ude janile tiste vrste socialnih dejavnosti, ki prelamljajo odvisnost.Bistveno je sode- lovanje vse družine, poudarjeno je izo- braževanje ter preseganje označenosti
Poznamo še skupine anonimnih alkoho- likov, A.A. Uspešnost te terapije temelji na vzajemni pomoči oseb z isto izkušnjo (Zdravljenje v skupinah A.A. je opisano v knjigi p. Luciena Duvala, Otrok, ki se je igral z luno.)

Alkoholikom,ki se urejajo, naj bi končno omogočili vključevanje v normalno vsak danje življenje. To naj bi potekalo na mnogih področjih, kot so npr.: socialno, politično, ekonomsko, zdravstveno, in tudi versko.Ni pa mogoče doseči pravih rezultatov, če se:
- javno mnenje ne zave resnosti pro- blematike;
- družbene ustanove in drugi ustrezni dejavniki ne pokažejo pripravljenosti za boj proti alkoholizmu;
- zdravniki ne posvetijo bolj temu delu.
Potrebno je socialno sprebrnjenje vseh. Zapolnili naj bi praznino,v katero se zdi, da je zašla družba. V vsakemu od nas naj bi se okrepili čut dolžnosti in odgo- vornosti, skupaj s potrebo verovanja v nekaj veljavnega, zlasti zaupanje vase.
Cerkev je vedno dolžna oznaniti dobro novico. Njena pastoralna dejavnost bi morala biti v ospredju. Npr.: Ameriški duhovniki s človeškimi stiki in organi- ziranjem srečanj alkoholikov dosegajo pomembne rezultate. Morda bo pri tem dobrodošla izkušnja alkoholikov, ki se zdravijo v skupinah Anonimnih alkoholi- kov:"Pred alkoholom sem sam nemočen"

Jože Potrpin

GLOSA

ALI HENDIKEP KOT SOCIALNI STATUS

V enem dnevu in na istem mestu sta se stikala dva povsem nasprotujoča si do- godka. Ne vem, koliko mimoidočih, ki so prečkali ali pa se mudili na Prešernovem trgu,je takrat pomislilo,da je 3. decem- ber rojstni dan našega velikega pesnika dr. Franceta Prešerna. 3. december pa je tudi mednarodni dan invalidov. Ob tej priložnosti se je nekaj mladih članov gibanja YHD (Youth Handicapped De- privileged - delujejo v okviru Mreže za Metelkovo in Društva za preventivno in prostovoljno delo) dopoldne zbralo pred Prešernovim spomenikom. Ti so bili oči- tno deležni večje pozornosti.
Mimoidočim so radi pojasnjevali, za kaj gre. Pripravljenim pa so določili zgovor- no nalogo. Morali so sesti na invalidski voziček in se odpeljati po Ljubljani do prve ovire. Na oviro so nalepili za to akcijo posebej narejeno nalepko. Pra- vila akcije so dovoljevala tudi prositi za pomoč mimoidoče.
Projektni svet za odpravljanje arhitek- turnih ovir Skupščine mesta Ljubljana je finančno podprl izdelavo treh vrst nalepk.
Iz poročila Elene Pečarič Znani obrazi v akciji proti arhitektonskim oviram (Pet - revija za ljudi s posebnimi potrebami, december '94) razberemo, da je bilo osebno povabljenih k akciji 27 znanih družbenih in kulturnih osebnosti.
Na začetku in še malo potem sem bil tudi sam navzoč.Med prvimi se je poja- vil dr.Dimitrij Rupel. S svojo pojavnostjo je pritegnil nase medijsko pozornost.Za kamero, ki mu je sledila, je bila očitno pomembna vsaka še tako majhna pod- robnost. Poleg tega,da je bilo obvestilo o akciji po radiu, je sredi dogajanja radijska poročevalka neposredno poro- čala.
Res me zanima, ali je omenjala tudi dr. Rupla. Toliko bolj,ker je bil tisto soboto, 3.decembra,predvolilni molk.Ne poznam vzgibov in motivov, ki so tistega dne vodili "znane osebnosti" iz političnega življenja, da so se tako "predstavili" javnosti,kakor ne tistih,ki so gnali ume- tnike.
Ko se je dr. Rupel šele bližal prizorišču, je borštnikov nagrajenec že skoraj sedel na vozičku. Glasno zgovoren in v veselem razpoloženju je Jurij Souček pritegoval nase pozornost mimoidočih in tistih, ki smo tam postali.
Samo upam lahko,da so bili njegovi na- meni dovolj pristno človeški, predvsem pa etični.

Po zapisu Pečaričeve so hoteli priprav- ljalci skozi osebno soočenje z invalids- kim vozičkom spodbuditi vplivne ljudi in vse druge.Ne dvomim o dobrih namenih pripravljalcev akcije. Morda so jih tako, zlasti "vplivne", opozorili, da imajo v svojih rokah veliko več in bolj učinko- vita sredstva za resnično spremembo stanja. Ali jih izrabljajo dovolj dobro in učinkovito?
Dvomim pa,da bi "pojavni in vplivni ljud- je" s takim zastavljanjem svoje moči in vpliva dovolj uspešno pripomogli k iz- boljšanju razmer.
Upam, da se niso odzvali zaradi lastne koristoljubnosti in se tako okoristili z ljudmi v stiski. Skušam razumeti stisko teh mladih. Podpiram njihovo energijo in odločno pripravljenost, da s tem, kar zmorejo, pripomorejo k reševanju težav Da so resnično mladi in polni življenja v sebi, so pokazali tudi z ustvarjalno iz- najdljivostjo, ko so se lotili "reševanja problematike nekoliko drugače". Vpra- šanje pa je, če je reševanje drugače tudi izzvenelo oz. naletelo na drugačen odziv javnosti.
Gotovo je laže uganjati komedijantstvo z invalidskim vozičkom in na njem sede- ti enkrat letno ali pa celo večkrat.Nekaj drugega je resnično to živeti, biti od vozička življenjsko odvisen.Komedijant- stvo je toliko bolj zanimivo in zabavno, če se ga grejo s svojo "pojavnostjo in vplivom" javnosti znane osebnosti. Njim vsak priskoči na pomoč. Če zaradi dru- gega ne, ker je zanimivo in zabavno! In ali je v tem primeru končni učinek res tisti želeni pri zastavljenih ciljih akcije?
Pečaričeva v svojem poročilu ugotavlja da je akcija uspela. Želim, da bi bilo tako. Pa je res uspela? Najbrž bo zopet čas pokazal! Vse tiste zagnane "javno- sti znane osebnosti" bodo gotovo imele dovolj priložnosti, da svoja demonstra- cijska dejanja tudi resnično potrdijo.
Pesnik Prešeren, čeprav je vedel, da "sreča vedno pevcu laže", je s svojim delom stremel za velikimi ideali člove- čnosti. "Kranjec moj mu osle kaže", a Prešeren ni odnehal. Mladi invalidi z za- htevo po večjem posluhu za človeško življenje, čeprav še tako nebogljeno in odvisno -hendikepirano in socialno hen- dikepirano, so v tem blizu velikemu pe- sniku.Bodo tudi njim Kranjci osle kazali?

Vasjan Kecojevič

KJER JE VOLJA, JE TUDI POT

Ko človeku starost in bolezen upočas- nita ali celo ustavita korak ali pa ga nesreča priklene na invalidski voziček, predstavlja že nekaj stopnic neprema- gljivo oviro na poti.V Ljubljani je bilo pri premagovanju teh ovir prav v zadnjih dveh letih veliko storjenega. V ožjem mestnem jedru so zglajeni številni rob- niki pločnikov,poti v obliki blagih klancev so speljane v marsikatero šolo, kulturno in javno ustanovo.Prav v zadnjem času pa vgrajujejo tam, kjer je to seveda mogoče, tudi posebna, za vozičke pri- rejena stopniščna dvigala.
Vernemu človeku, ki ga pot večkrat popelje mimo božje hiše in želi stopiti tja, kjer si lahko nabere novih moči, pa mu to pot mnogokrat preprečijo stopni- ce. V Ljubljani,kjer stvari bolje poznam, seveda ni tako hudo.Vhod v ljubljansko stolnico je pri glavnih vratih brez stop- nic. Plečnikova cerkev za Bežigradom je tudi brez ovir. Enako velja tudi za cerkve zgrajene v zadnjem desetletju, kjer so arhitekti že upoštevali današnjo stvarnost. Že mnogo let je urejen pri- stop za vozičke pri stranskih vratih pri frančiškanih na Viču. Morda sploh nikoli nisem pomislil, da ga bom tako kmalu tudi sam potreboval,ko sem ga večkrat videval. Takrat sem bil še zdrav in poln moči, ko sem tja zahajal k nedeljskim mašam.
Letos poleti me je pot vodila mimo cer- kve Srca Jezusovega na Taboru.Prese- nečen sem takoj opazil,da so ljubljanski lazaristi tudi tukaj uredili tak pristop. Prav gotovo so bili zanj najbolj hvaležni številni starejši iz bližnjega doma. V minulem adventu, ko me je pot večkrat peljala po vsakodnevnih opravkih mimo frančiškanske cerkve na Tromostovju, sem opazoval mojstre,kako so urejevali dostop pri stranskemu vhodu ene naj- lepših ljubljanskih cerkva. Domiselno, v krožnem loku,je arhitekt speljal pot tudi po notranjem stopnišču, ki vodi pred glavni oltarni prostor. Za vse nas, ki nam predstavljajo stopnice hudo oviro in radi zahajamo sem, je ta dostop po- stal, kot pravi adventno sporočilo, gla- dka pot, tudi v neprenesenem pomenu besede.
Na koncu naj se v imenu Prijateljstva bolnikov in invalidov oziroma sploh te- lesno prizadetih zahvalim vsem, ki ste kakorkoli, tudi drugod uredili in odpravili ovire. Cenimo ta vaša prizadevanja, vemo, da je potrebno poleg kritja ma- terialnih stroškov stvari dobro premisliti in pridobiti številna soglasja, saj se zavedamo, da gre za občutljiv poseg v prostor, še posebej, ko gre za stara mestna jedra in kulturne spomenike prvih kategorij. Tistim pa, ki morda že načrtujete, da bi tudi v svojem okolju storili kaj podobnega, naj bodo opisani primeri spodbuda,kajti tam,kjer je volja, je tudi pot,kot pravi znan angleški pre- govor.

Franc Urbanek

TERAPEVT KOT ZDRAVILO

V splošno ambulanto je prišla žena sre- dnjih let in mi rekla: "Prosim, če me lahko pošljete na vse preiskave, ali sem res duševno bolna.Bila sem pri psihiatru in ta mi je po dveh minutah pogovora predpisal zdravilo. Tega zdravila si ne upam jemati, ker me ni nič pregledal, tudi poslušal me ni."
Ta žena ima prav. Manjkal je terapevt- ski odnos. Terapevt je v "navezi" z bol- nikom in skupaj se vzpenjata na goro. Ne vesta, kakšni prepadi in nevihte ju čakajo. V "navezi" z bolnikom ni samo zdravnik, ampak tudi bolnikova družina, medicinske sestre, strežnice, duhovnik, administrativno osebje, vratar, sobol- niki... Terapevti so vsi, ki se z bolnikom srečajo.
Bolniki mi večkrat rečejo: "Danes bo pritisk gotovo visok, ker so me doma razjezili."Mnoge bolezni so težko ozdrav ljive, če živi bolnik v neurejeni družini. Če ste že kdaj ležali v bolnišnici, veste, kako blagodejno delujejo besede medi- cinske sestre:"Lahko se zanesete name Kadarkoli kaj potrebujete, me lahko po- kličete."
Vprašala sem bolnike, kakšnega tera- pevta si želijo. Odgovorili so:

da ima dovolj časa za pogovor;

da me posluša;

da mi je na voljo, kadarkoli ga potre- bujem;

da me sprejema takega, kot sem;

da mi verjame;

da čuti z menoj;

da nikoli ne reče,da se ne da nič več storiti;

da je prijazen in pošten.

Vsega tega se terapevt najhitreje na- uči, če se sam znajde v vlogi bolnika.
Bolnik bo težko zaupal terapevtu, ki mu reče: "Nič vam ni. Vse preiskave so v mejah normale. Malo si spočijte in bo minilo." Bolnik mora vedeti, da noben terapevt ni popoln.
V ambulanti je žena prosila: "Prosim, če me natančno pregledate, da bom ve- dela, ali sem zdrava. Ker kadim, me je strah,da imam raka." Po pogovoru se je strinjala z menoj, da ji stoodstotnega zagotovila,da nima raka,ne morem dati.
Če je odnos terapevt-bolnik partnerski, je doza terapevta kot zdravilo neome- jena, učinek je takojšen, uspešno je za vse bolezni in nima stranskih sopojavov Tako zdravilo je zastonj, vedno pri roki in za vse starosti. Rok trajanja je ne- omejen. Če obiskujete zdravnika, ki mu ne morete zaupati,mu to povejte. Tako bo lažje za oba.
Pridejo trenutki, ko so odločitve ob bol- nikovi postelji težke.Takrat se vprašam kaj bi na mojem mestu storil Jezus Kris- tus - popoln terapevt. Ni ga bilo sram veselja in lastnih solza. Ozdravljal je, ne da bi napisal en sam recept. Naj vas njegova beseda in njegov dotik ozdrav- ljata.

Janja Ahčin

Za razmislek:

Kako lahko pripomorem, da bo tera- pevt (zdravnik, medicinska sestra, ...) bolj prijazen do mene?

Kako narediti bolniku bolnišnico bolj prijazno?

Veseli bomo vsakega vašega razmiš- ljanja, ki ga boste poslali na uredništvo Prijatelja.

CERKEV V SLUŽBI ŽIVLJENJA

Vsako leto ima Pastoralni papeški svet zdravstvenih delavcev svoje srečanje v Rimu. Predseduje mu kardinal Angelini. Lani je bilo to od 24.-26. novembra pod geslom"ŽIVEČI ČLOVEK JE BOŽJA SLAVA - RAZUMETI IN Z LJUBEZNIJO SLUŽITI ŽIVLJENJU". Sodelovali so vrhunski znanstveniki, ki se udejstvujejo na tem področju. Vsi referati so bili usmerjeni v odprtost za razumevanje življenja, tako posameznika kot življenja v skupnosti. Ovrednotili so etične in človeške norme
Cerkev brani življenje, saj je božji dar. Zato se moramo tudi kot posamezniki truditi,da ga v polnosti uresničimo;verni pa še posebej v luči razodetja. Posebej so obravnavali ključne točke človeko- vega življenja - rojevanje, življenje in smrt. Cerkev se danes sooča s proble- matiko,kot so načrtovanje človekovega življenja, narkomanija, evtanazija, pre- sajanje organov človekovega telesa, umirajoči. Cerkev skuša na vse te pro- bleme odgovarjati v luči razodetja in vesele resnice Evangelija.

Povzel Jože Štupnikar

ODPRTO PISMO

Kratki bomo, čeprav bi mnogo lahko povedali o tem in podobnem, kar je na- pisala novinarka Maja Lupša v JANI dne 29.11.1994,pod naslovom "Počasna ro- ka pravice", o življenju družine Gorazda Lipuža,hudo poškodovanega v prometni nesreči.
Društvo za pomoč po nezgodni po- škodbi možganov VITA je bilo usta- novljeno novembra 1992 in je članstvo od ustanovnih 10 do zdaj naraslo na 200. Skoraj vsi otroci članov in mlado- stniki so poškodbo možganov doživeli v prometu. Mnogo hudega smo vajeni, a nad razmišljanjem oziroma strokovnim mnenjem odvetnikov, (upamo,da ne vseh), uradno zapisanim, smo ogorčeni.
Citiramo po JANI: "... višji stroški za fantovo preživljanje, o katerih govorita Slavica in Milan Lipuž, so navadna iz- mišljotina, saj je znano, da te prizadeti otrok stane precej manj kot zdrav". (konec citata).
Po tej logiki je za (bolj ali manj revne) slovenske starše in državo Slovenijo sreča,da je na leto toliko in toliko hudo poškodovanih, ki bodo do svoje smrti ostali na ravni nemočnega, prizadetega otroka! Po isti logiki je najbrž še večja sreča to,da je denimo samo v letošnjem letu do konca junija na naših cestah umrlo že 36 otrok in mladostnikov, laže ali huje ranjenih v tem času pa je bilo 600. Tisti, ki jih ni, so najcenejši! Naj- cenejši so pač tisti, ki še spočeti niso bili. Abortus državo že nekaj stane, a po tej logiki se še vedno splača. Tudi službe pri toliko nezaposlenih jim ne bo treba dati.
Kaj pa potem, ko staršev Gorazda Lipu- ža ne bo več? Po fašistoidni računici bi bilo najbrž vse njemu podobne najce- neje spraviti s sveta.
Pijani povzročitelj prometne nezgode je bil kot edini krivec že leta 1985 obsojen na osem mesecev zapora. Koliko je prevzgoja zalegla, se vidi po opisanem članku.
Bolj kot odnos krivca do žrtve pa je zaskrbljujoče strokovno(!) razmišljanje odvetnikov. Vprašujemo Odvetniško zbornico Slovenije,ali je ravnanje njenih članov v opisanem primeru korektno? Vprašujemo še Zvezo prijateljev mladine Ženske forume strank, Zveze društev invalidov Slovenije, Parlamentarni odbor za invalide, Urad za invalide, Ministrico za delo, socialo in družino, gospo Rino Klinar, in končno Vas, gospod dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade,ki ste prav- kar pisali družini Lipuž, in vso nepovo- ženo javnost, ali vam je res vseeno? Ali je res vseeno,koliko otrok je povoženih, koliko mater in očetov do konca dni ne srečnih? Ali je res vseeno, kako se krši v naši ustavi in listinah OZN zajamčene temeljne človeške pravice?
Za zdaj sprašujemo. Obljubljamo pa, da bomo,če se nič ne ukrene,prišli demon- strirat pred Parlament mi, "povoženi", za tiste, ko to še niso!
P.S.: Družini Lipuž priporočamo, da se obrne na Varuha človekovih pravic, go- spoda Iva Bizjaka. Starše vabimo, naj se oglasijo v Društvu VITA v Ljubljani, Gotska 18, katerikoli četrtek med 17. in 19. uro.

RAZSTAVA ROČNIH DEL V DOBREPOLJU

Nedelja 27.novembra 1994 je bila meg- lena, a vendar lepa in duhovno bogata. Župnijska Karitas Dobrepolje - Videm nam je pripravila lepo presenečenje, ko je pripravila razstavo ročnih del, ki smo jih izdelali gojenci Delovno varstvenega zavoda Prizma iz Ponikev in nekateri starejši župljani.
Ob treh popoldne je bila v župnijski cerkvi sv. maša; te se je udeležilo tudi nekaj gojencev zavoda. Daroval jo je g. kaplan Janez Trepel in v pridigi lepo podal smernice karitativne dejavnosti, vse pa tudi povabil k ogledu razstave.
Prav prijetno je bilo stopiti v prostor, saj je bil lepo dekoriran, ter videti lepo narejena ročna dela. Razstava je bila odprta dva dni. Po pripovedovanju dru- gih in kolikor sem sama videla, je bilo obiskovalcev zelo veliko. Nekatere iz- delke je bilo mogoče tudi kupiti.
Upam,da razstava ni bila zadnja,postane naj vsakoletna.Prav to bo lep dokaz,da se invalidi in starejši ne dolgočasimo, ampak si znamo poiskati primerno delo. Sposobni smo narediti majhne in lepe stvari in s tem dokazati, da smo še za kaj koristni udje Cerkve.
Vsem,ki so pripravili program za nedeljo KARITAS, se lepo zahvaljujem.

Dragica Gašparič

ROČNA DELA V KAMNIKU

Kot vsako leto je bila tudi letos od 25. do 30. novembra 1994 v Domu upoko- jencev v Kamniku razstava ročnih del oskrbovancev Doma. Videti je bilo mo- goče razne izdelke: gobeline, slike z volno, slike vžgane v les, vezene slike in prte, pletenine (nogavice, puloverje) šivane igrače, pa tudi izdelke iz gline.
Še posebno preseneča, da se z ročnim delom ukvarjajo tudi v pozni starosti. Osemindevetdesetletna gospa Ulčar ima pri svojih letih še dovolj volje in delov- ne vneme, da "rade volje" naredi kakš- no igračo. Predica, triindevetdesetletna Jožefa Matijaž, pa je svoje spretnosti pokazala tudi ob odprtju razstave.
Ob tej priložnosti je zapel pevski zbor Doma pod vodstvom gospoda Ludvika Travna.Na električne orgle in harmoniko je igral oskrbovanec Rudi Černevšek. Za recitacijo je poskrbela Marija Kramar Otvoritveni nagovor direktorice Marte Žetko pa je dopolnil slovesno razpolo- ženje.
Posebno domačnost je v dvorani Doma ustvarjala razstava starih predmetov, ki so jih prispevali delavci in stanovalci Doma. Gospod Repnik iz Vrhpolja je po- sodil še "miklavževe" sani. Sicer pa so bile razstavljene starine, ki jih zlasti mladi ne vidijo povsod: skrinja,sklednik, stare ure, kmečka izba, "bogkov kot", zibelka, preša, kotel za kuhanje brinov- ca, ...
V vseh razstavljenih izdelkih je skrita neizmerna volja - nekaj ustvariti in ne biti le nemi opazovalec življenja. Vse prevečkrat imajo starejši in invalidi ob- čutek nekoristnosti v družbi, zato se zapirajo samo vase, kar pa ima za po- sledico osamelost. S to razstavo (in podobnimi) imajo tudi tisti, ki mislijo, da so pozabljeni, priložnost pokazati, da zmorejo narediti nekaj in še veliko več.

Benjamin Žnidaršič

DOM POČITKA NE POČIVA

Kar nekaj prireditev se je proti koncu leta 94 zvrstilo v Domu počitka v Men- gšu. Vsi so se potrudili, da smo se imeli lepo in so nam trenutki z gosti hitreje minevali.
Oskrbovanci iz Moravč so se razveselili upokojencev iz Moravč, ki so nam prišli zapet in si dali duška v pesmi Prelepa je moravška fara. Zelo smo bili veseli otrok z Brda pri Lukovici, ki so si zami- slili program družno z nami. Tako smo reševali uganke in poskusili misliti. Tudi družina Jemec iz Rafolč nas je s petjem in igranjem različnih glasbil prijetno za- bavala. Tudi pevski zbor Svoboda iz Mengša smo lahko poslušali.
Krona vsega pa so bili pevci moškega komornega zbora in nonet Vigred iz Me- ngša;ti so nam zapeli nekaj neobičajnih božičnih pesmi, in sicer, ob spremni be- sedi,ki je govorila o ljubezni Boga Očeta ker je poslal svojega Sina na svet, in o Jezusovi ljubezni, ki je prišel na svet. Začutili smo, da se s prihodom Jezusa Kristusa na svet ni začela samo naša doba, pač pa se je z rojstvom tega bo- žjega Deteta začela preobrazba vsega sveta. Kajti v deželi smrtne sence je zasvetila velika luč.
Ko smo nazadnje še vsi skupaj zapeli Sveto noč, je to izredno lepo doživetje doseglo svoj vrhunec. To je bila res prava dušna hrana. Prava sreča in mir, ki nam ga vsako leto znova prinašajo božični prazniki.
Spomnila sem se besed preroka Jeremi- ja, ki pravi: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca."
Nazadnje se vsem, ki so pripomogli k naši sreči,iz srca zahvaljujem.Prav tako za darove, ki smo jih bili deležni.

Kati Ribič

PRVI CENTER SKUPNOSTI SREČANJE

Slovenija je v nedeljo, 8.januarja 1995, po dolgotrajnih prizadevanjih, dobila v prostorih frančiškanskega samostana na Kostanjevici pri Novi Gorici prvi cen- ter Skupnosti Srečanje. V njem je našlo svoj novi začasni dom šest donedavnih uživalcev mamil iz Slovenije in trije iz Italije,ki so se vključili v to triletno šolo za življenje. Fante bo vodil Alberto,ki je tudi sam prehodil pot do pekla in nazaj v življenje.
Slovesnost ob odprtju centra se je za- čela s sveto mašo, ki sta jo skupaj s številnimi duhovniki darovala koprski škof Metod Pririh in don Pierino.Navzoči so bili svojci mladih, ki so vključeni v to skupnost ali vanjo želijo ter vidni pred- stavniki oblasti in mnogi ugledni javni delavci.
Minister za notranje zadeve Andrej Šter se je don Pierinu zahvalil, ker ni nehal verjeti v nas.Zahvalil pa se je tudi Novi Gorici, Karitas, vsem, ki niso klonili pred težavami ob ustanavljanju prvega cen- tra, predvsem pa fantom, dekletom in njihovim svojcem, ki niso dovolili, da bi si zatiskali oči pred problemom zasvo- jenosti z mamili.
Portoroški župnik in glavni pobudnik za ustanovitev te skupnosti v Sloveniji oče Prelc, ki je dostikrat upal tudi proti upanju in neomajno veruje v moč ljube- zni, je izrazil zadovoljstvo, da so bili na slovesnosti predstavniki vseh institucij, ki so pri nas povezane z reševanjem problema zasvojenosti. To kaže, da se zavedajo, da morajo tudi te institucije prispevati svoj del in ne more vse slo- neti le na delu Slovenske Karitas.Karitas je le prva ponudila pomoč don Pierinovi skupnosti in okoli tega jedra se je že oblikovala mreža prostovoljcev.
Novogoriški župan Špacapan je izrazil željo in upanje vseh,da se bodo za tak- šne centre odgovorno odločili še v dru- gih krajih in povabil fante iz skupnosti in vse goste na skupno kosilo.
Podobno kot koprski škof msgr. Metod Pirih v nagovoru med mašo je don Pie- rino dejal: "Srečen sem, da z vami do- življam odprtje prvega centra skupnosti Srečanje v Sloveniji. Devetim fantom,ki bodo stopili v skupnost, ne odpiram le vrat, ampak jim odpiram svoje srce in zame so poslej sinovi ljubezni.Skupnost Srečanje ni kraj, kjer bi mladi pozabili na drogo, ampak kraj, kjer se učijo za življenje. Mladih ne uničuje droga, tem- več napačno vrednotenje življenja,zato potrebujejo šolo življenja," je nadaljeval in dodal, da verjame, da so v Sloveniji zrastle trdne korenine za ta projekt.
Dr. Blaž Besec, profesor Visoke šole za socialno delo:
"Slovestnega odprtja prvega centra Skupnosti Srečanje se udeležujemo predstavniki celotne slovenske družbe. Prišli smo, da devetim mladim fantom rečemo,naj vztrajajo. Današnji dan je s tem prelomen,kajti prvič smo se v mladi državi postavili na stran tistih, ki so odrinjeni in jim rekli: PODPIRAMO VAS."

Jože in Doroteja Raduha

ZA ŽIVLJENJE

Na Teološki fakulteti v Ljubljani sta bila v soboto,10.decembra 1994, ustanovni občni zbor gibanja Za življenje in se- minar.Obojega se je udeležilo tudi nekaj članov iz našega gibanja PBI.
Začelo se je z molitvijo. Predstavniki članov gibanja Za življenje so prinesli na mizico ob odru kruh,prst,kamen, po- sodo z vodo in luč. Predsednica gibanja s.Mirjam Cvelbar pa je vzporedno s pri- našanjem predstavljala simbolni pomen teh zemeljskih stvarnosti.
Uvodno besedo s predavanjem je imel univerzitetni prof. dr.Janek Musek. Pre- davanje,ki je bilo razdeljeno na tri vse- binske dele,je popestril z nazornimi pro- jekcijskimi skicami in tabelami. Govoril je o znanstveni podobi osebnosti. Pro- blematika zajema vse pomembne vidike človekove osebnosti:strukturo osebno- sti in medosebne razlike,dinamiko oseb- nosti in osebnostni razvoj posameznika.

V drugem delu je osvetlil odnos med o- sebnostjo in vrednotami. Poudarjena je bila razsežnost tega odnosa, ki se kaže v vrednostnih kategorijah, v usmeritve- nih sistemih in hierarhiji, v vrednotah spola,v pojmovanju posameznih vrednot med generacijami.
Zadnji del predavanja je temeljito raz- členjeno obravnaval človeka in družbe- no okolje kot dejavnik za oblikovanje stališč, interesov, vrednot in morale. Slišali smo o usklajenosti moralnih načel o odklonilnem stališču družbe, o mestu posameznika v skupini, njegovem spo- razumevanju, odločanju, dogovarjanju ter ustvarjalnem delovanju v skupini.
V popoldanskem delu je bil sprejet sta- tut društva gibanje Za življenje. Sle- dila so nova imenovanja in zadolžitve. Udeleženci so si izmenjali izkušnje iz svojih okolij in določili nadaljnje smer- nice delovanja. Ob sklepu je maševal gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki je bil tudi sicer večji del dneva navzoč.

priredil Oton

KAKO USKLADITI VERO IN BOLEZEN?

Velikokrat se ustavljam ob vprašanju: Kako uskladiti vero in bolezen? Sama si pomagam z mislimi: Sprejmi križ! Vse to pošilja Bog, takšna je božja volja! Bog nas ljubi, ko nas obišče s trpljenjem! - Še mnogo drugih odgovorov imam. Mo- rda tudi drugi bolni to razmišljajo, kar zdravi ne znajo! Spoštovana prijateljica!
Mnogi ljudje pravijo, da je bolezen po- seben čas, ko se človek bolj obrača na Boga. Je pa verjetno tudi čas, ko ljudje Bogu najbolj očitamo,zakaj je to naredil ali zakaj je to dopustil. Končni odgovor pa ni vedno v sprejetju preizkušnje,pač pa je velikokrat tudi odklon od Boga.
Še vedno je dobro, kadar se človek nekako "prepira z Bogom". Tako je delal tudi prerok Jeremija, ko je bil preganjan in ves slaboten (Jer 15,10-21;20,7-18) Čeprav se prepira in mu očita,še vedno govori z njim. Hudo je, če ni nobene povezanosti več in nobenega odnosa.
Sami ste že odgovorili, da bolezen ne iz ključuje vere.Prav vera v dobrega Boga ki je Oče in človekov največji Prijatelj, pomaga in daje moči pri sprejemanju trpljenja in bolezni. Zdi se protislovno: dobri Oče in bolan človek. Zakaj ta dobri Oče ne naredi tako, da jaz ne bi bil nikdar bolan, da mi ne bi bilo treba umreti.
Iz vsakdanjega življenja vemo, kako je med starši in otroci. Skrbni in poučeni starši dobro vedo, kaj otroku v vsakem trenutku najbolj koristi. To mu tudi po- vedo. Vendar otrok tega noče vedno sprejeti in se upira.Če bi ga pa oče pri- silil v nekaj ali privezal na vrvico zato, da otrok ne bi padel ali se kaj poškodo- val, potem bi bilo to videti zelo čudno. Otrok ne bi bil svoboden in bi bil nekak- šen "privesek" staršem. Tako sklepamo na naš odnos do dobrega Očeta v ne- besih.
V začetku smo bili po njegovi volji in zamisli ustvarjeni brez greha in brez vzrokov za trpljenje. Kdo je pokvaril ta načrt? Ga je Oče? Pokvaril ga je človek To pokvarjenost nosimo s seboj z vse- mi posledicami vred. Oče tega ni hotel, vendar pa tudi človeku ni odvzel svo- bode, da bi ga tako "obvaroval" padca. Očetu je bilo hudo, da se je to zgodilo. Zato je naredil vse, da bi imel človek novo priložnost za polno življenje.To se je dogodilo v poslanstvu Jezusa Kristu- sa in njegovem odrešenjskem delu.
Če je človek bolan, v trpljenju in preiz- kušnji, to ne pomeni, da je tako hotel dobri Oče. Očetu je tu tako hudo kot mu je bilo ob padcu prvega človeka. Bolnemu človeku želi pomagati in mu dati nove priložnosti, da bi zaživel novo in polno življenje. Vemo iz vsakdanjega življenja,da polno in najbolj bogato živ- ljenje ni le takrat,ko lahko tekamo okrog po svetu, ko smo najbolj "židane volje", ko nam nič ne manjka... Polno življenje je takrat, ko je v nas ljubezen, mir in zaupanje. Verjetno je ta nova možnost bogatejša in bolj rodovitna, kot tista prva, ki je bila še brez preizkušnje.
Torej Bog, moj dobri Oče, je na moji strani še posebej,kadar trpim. Ne gleda me od daleč in mi ne privošči mojega padca, pač pa mu je hudo. Želi mi kar najbolj pomagati. Zato mi morda takrat podari še več darov,kot jih sicer.V dru- žini se dobra mama za bolnega otroka še veliko bolj zavzame kot za zdravega Daje mu več pozornosti in raje usliši njegove prošnje.
Tako lahko razumemo,da Bog ne nalaga človeku križa, ki naj bi ga sprejel. Križ smo si prislužili sami ali pa drugi ljudje, ker se mi ali drugi niso držali Očetove volje. Seveda se vse te stvari začenja- jo pri prvem človeku in izvirnem grehu. Lahko si mislimo,kako se posledice tega greha in grehov posameznih ljudi pre- pletajo v vsej zgodovini človeštva. Po- sledice poznamo v lastnem doživljanju trpljenja in pri drugih ljudeh. Vseeno pa Bog le rešuje in pomaga. Odvzema kriv- do in greh, ko se kesamo in ga prosimo odpuščanja. Daje nam moč, kadar smo slabi in bolni.
Če že imamo na sebi križ, naj bo lahek ali težak,je najbolj pametno,da ga sprej memo. Drugače bo vse še veliko težje. Ne sprejemamo in ne nosimo ga sami. Jezus pravi, naj vsak dan sprejmemo svoj križ in ga nosimo za njim (prim. Mt 16, 24). V tem nošenju križa gre Jezus pred nami. Torej ga tudi on nosi.
Jezus na trpljenje, bolezen in križ ni odgovarjal z besedami, pač pa s svojim zgledom. Ozdravljal je bolne, tolažil ža- lostne, jokal je s trpečimi in končno na lastni koži občutil bolečine, trpljenje in smrt. Tako je pokazal,da nas najgloblje razume in nam daje tudi moč.Ker je Bog vedel,da nam lahko izkaže največjo lju- bezen s tem, da premaga smrt in ovre- dnoti trpljenje, je to tudi storil. Ni nas odrešil toliko s čudeži in govori, pač pa s trpljenjem, križem in vstajenjem. S tem dobi trpljenje in njegovo sprejetje odrešenjsko vrednost.
To se mi zdi zelo velika skrivnost.Mislim da jo lahko razumejo tisti, ki so globoko verni in so izkusili veliko trpljenje. Ko je bilo to trpljenje -z ljubeznijo in iz ljube- zni- darovano, je dobilo veliko vrednost za tistega človeka in za vse ljudi. Sveti apostol Pavel pravi, da tako veren člo- vek skupaj s Kristusom pomaga odreše- vati svet.V tem smislu je lahko bolezen in trpljenje tudi dar, ker s tem človek sodeluje pri odrešenjskem delu. Seveda Bog človeka ne preizkuša čez mero; vedno nam daje tudi dovolj moči, da znamo to sprejeti.
Velikokrat mislimo, da so le bolni ali pri- zadeti ljudje tisti,ki veliko trpijo. Trplje- nje zaradi slabih medsebojnih odnosov je še veliko hujše. Pogovarjal sem se z redovnico, ki je bila velikokrat bolna in je imela ravno takrat hudo pljučnico. Rekla je: "Ah,to ni nič hudega,to ni no- beno pravo trpljenje.Samo da se imamo rade in da je v skupnosti vse prav."
Tisto hudo trpljenje so največkrat ne- pravilni odnosi in notranji nemir.Seveda to trpljenje v odnosih lahko nastane tudi zaradi bolezni in različnih prizade- tosti. Kako zelo tolažilna je takrat vera, ko vem, da me ima Nekdo zares iskreno rad v moji osamljenosti; in me ima rad, čeprav sem naredil veliko stvari narobe in sem sam kriv za mnoge stvari. Ko v bolezni ali drugačnem trpljenju toliko površnih in zunanjih stvari odpade, ta- krat je več prostora za Boga...

Franci Šuštar

Rahlo utrujena,a v srcu srečna,sem se no- voletno jutro vrnila domov. Silvestrovanje! Kako čudovito doživetje. Prav ob prestopu v novo leto, ko so zunaj pokale petarde,je v naši družbi Prijateljstva ob daritvi svete maše prihajal Jezus v naša srca. V srcu je vstajala vroča prošnja,naj bodo ti trenutki simbol našega življenja. Četudi zunaj divja hrup sveta, naj v srcih ostaja mir, ki ga prinaša le Bog ki je prišel, da nas utrdi za vse viharje, ki jih prinaša svet.
Praznik je minil, spet se bo začela vsakdan jost,sem razmišljala.Tedaj so mi oči obstale na steni,kjer je še visel koledar z letnico,ki se je iztekla, lanski koledar. Pristopila sem k steni, snela koledar in tiho zašepetala: "Svoje delo si dokončal,zdaj pa se odmakni in pojdi v pozabo." Toda, ali res v pozabo?
Položila sem koledar na mizo in počasi ob- račala liste,mesec za mesecem.Ob vsakem listu so vstajali spomini na dogodke v letu, ki se je izteklo.Tu je oživel spomin na pre- lepo doživetje, prijeten obisk prijatelja. Ob drugem listu spet spomin na udarce živ- ljenja, spomin na boleča razočaranja. Nič povsem ne utone v pozabo.
Tedaj me je prešinila misel: "Nekoč, kadar je v božjem načrtu, bo tudi zame veljala beseda, pojdi, tvoje delo je končano." Ka- kšen spomin bo tedaj ostal za menoj? Sem bila "mesec", ki je v svojo okolico prinašal srečo, ali pa sem s svojim življenjem prina- šala le bolečino in razočaranje? Ne le, kar je življenje dajalo meni, tudi kar sem jaz dala okolici, je prinašal spomin ob listanju starega koledarja.
V srcu pa je vstajal sklep, prošnja:
"Gospod,še mi daješ življenje.Zame niso še zazvenele tvoje besede: pojdi, tvoje delo je dokončano. Pomagaj mi izbrisati, popra- viti vse,kar je bilo napačnega. Pomagaj mi, da bom mir in srečo, ki si jo Ti, Gospod, prinesel v moje srce v božični in novoletni noči, znala dajati vsem, ki mi jih boš poslal v letu, ki nastopa, na pot življenja!"

Angelca

NAJ LETO DRUŽINE NE MINE

Mnogo iskrenih želja in dejanj je oplemeni- tilo 1994. leto, leto družine.
Vsak dan žalostna poslušam besede: "Ob izteku leta družine... Leto družine je pri kraju..."
Nočem,da bi se leto,v katerem smo skušali družini in družinski vzgoji vrniti njuno pravo veljavo, izteklo, končalo. Kako naj vendar dovolimo,da bi se, pa čeprav samo za tro- hico,manj trudili za osnovno celico vsakega naroda? Brez velikih sklepov in razglašanj, tiho in vestno nadaljujmo!
Ljubezen, spoštovanje, žrtvovanje se ne morejo omejiti na leto, ampak na vse in na vsako življenje. Tudi nerojeni imajo enako pravico do življenja. Pričakujmo jih z upa- njem in sprejmimo z vero v življenje!
Tako bomo raztegnili leto družine na deset letje, na prihodnje tisočletje, ki ga lahko obogatijo samo srečni in nasmejani otroci. Ti ničesar ne slutijo kdaj in kaj jim je urad- no namenjeno. Dobijo naj vso našo ljube- zen, ki nam jo vračajo z nežnimi ročicami, mehkimi lički, svetlimi očki in radostnim smehom.
Leto družine mine, tudi desetletje, morda tisočletje, a božja ljubezen se v otrocih večno vrača. Pozdravlja vas vse

Jelka Sernec

LETO STRPNOSTI

Slišala sem,da bo leto 1995 leto strpnosti. Lepo.
Dan za dnem se namreč spopadamo z vse večjo nestrpnostjo. Prične se že pri vsak- danjih opravilih v družini. Nestrpni smo, če je zasedena kopalnica, nestrpni,ko pozvoni hišni zvonec ali telefon. Nestrpno čakamo v avtomobilu, da bi se uvrstili v kolono, ki drvi mimo hiše. Nestrpni smo v trgovini, v lekarni,v banki,če nas takoj ne postrežejo! Pri zdravniku nestrpno sedimo v čakalnici in skrbno pazimo, da bi kdo ne prišel na vrsto mimo reda.
Na avtobusu, v službi, na cesti, povsod nestrpnost. Nobene strpnosti, nobene po- trpežljivosti, nobene ponižnosti, nobene vdanosti.
Še pri polnočnicah je bilo to leto čutiti ne- strpno drhtenje množice ljudi,ki se je bala, da bo zmanjkalo prostora. Strpnost je po- stala tujka današnjega življenja.

Zdaj pa je tu prav leto strpnosti.Zamislimo se, kako ga bomo sprejeli in živeli.
Najprej bomo ukrotili svoja ušesa in oči, da ne bodo slišala in videla nestrpnega hitenja
S srcem in dušo,s telesom in razumom bo- mo poskušali biti strpni z vsakim in z vsemi Naša doživeta strpnost bo osvojila nestrp- no življenje okoli nas.Globok mir bo napolnil vsako življenje. Nič hudega, nič slabega, nič grdega ne bomo mislili, ne delali.
Le zakaj ne bi uspelo tudi leto strpnosti? Molimo zanj!
En lep, strpen, ponovoletni pozdrav vsem prijateljem Prijatelja

Jelka Sernec

KORAK NAPREJ

Sprejem predstavnikov invalidov pri vodstvu Državnega zbora

Ob 3.decembru,mednarodnem dnevu inva- lidov,je vodstvo Državnega zbora povabilo in sprejelo predstavnike desetih slovenskih osrednjih invalidskih organizacij. Tedaj je bila izražena zahvala vodstva DZ za dose- danje delo in aktivnosti invalidskih organi- zacij. Predstavniki invalidov so opozorili na nekatere svoje težave,denimo pomanjkanje telefonov in tolmačev za gluhe in naglušne v javnih ustanovah in primerjali stanje pri nas z rešitvami v razviti tujini. Dogovorili so se, da bodo poskušali ohraniti pozitivne rešitve minulih desetletij. Predsednik DZ Jožef Školjč pa je pozval, da skupaj nare- dimo še korak naprej.
Upati in želeti je,da bodo te besede spod- budile vse odgovorne v invalidskih organi- zacijah,da bodo v svojih združenjih v duhu odprtosti storile še kakšen korak naprej v skrbi za svoje člane, - da bodo tudi tisti v najbolj oddaljenih krajih še bolj čutili oporo in podporo združenja pri reševanju svojih težav in iskanju najboljših rešitev.

Pred koncem leta, 20. decembra, je mini- strica za delo, družino in socialno varstvo, Rina Klinar,povabila predstavnike osrednjih invalidskih organizacij in novinarje. Na po- govoru je skupaj s svojimi državnimi sekre- tarji predstavila načrte ministrstva na po- dročju invalidske problematike in povabila prestavnike invalidov, da povedo svoje mnenje.
Ministrica se zaveda raznovrstnosti in ob- sežnosti problematike okrog 140 tisoč tele sno ali duševno prizadetih ljudi v Sloveniji, najbolj pa jo skrbi to, da je med njimi šest tisoč takih, ki so brez zakonskega varstva. Ministrico tudi skrbi,da je med odpuščenimi presežnimi delavci toliko invalidov in jih podjetja prepuščajo skrbi države, namesto da bi jim poiskali ustrezno delo. Po zakonu o zaposlovanju in usposabljanju invalidov je bilo doslej ustanovljenih že 99 podjetij (vendar so petim odvzeli licenco).V teh po djetjih je zaposlenih okrog 5500 delavcev, od tega nekaj manj kot polovica invalidov.
Med nalogami, ki si jih je zadalo omenjeno ministrstvo za leto 1995, je priprava dvaj- setih zakonov, ki se bodo direktno ali pos- redno dotikali invalidov. Ministrica pri tem obsežnem, občutljivem in zahtevnem delu pričakuje sodelovanje invalidskih organizacij
Zakon o usposabljanju in zaposlovanju in- validov je po mnenju predsednika Sveta in validskih organizacij in državnega svetnika Borisa Šuštaršiča,dober,potrebno pa bi bilo poskrbeti za njegovo dosledno izvajanje. Invalidi so tudi opozorili na nesprejemljivo razmišljanje,ki so ga zasledili pri načrtova- nju sprememb invalidskega in pokojninske- ga zavarovanja. Načrtovane spremembe bi prizadele mnoge upokojene invalide.
Državna sekretarka Anka Osterman, ki je odgovorna za področje invalidov,pa je spre govorila o koncesijah za bivalne skupnosti za invalide, načrtujejo jih in ustanavljajo v več slovenskih mestih. Te bo ministrstvo začelo podeljevati,ko bodo potrjeni vsi pod zakonski predpisi. Ministrica je tudi dala pobudo, da bi takšna srečanja in pogovori postali stalni in bi tako skupaj poiskali naj- boljše možne rešitve.
Ni kaj, zgled, vreden posnemanja.

Rastislav

Pravilnik obveznega zdravstvenega zavarovanja

Novo leto prinaša novosti tudi na področju zdravstvenega zavarovanja. S 1.januarjem 1995 so začela v nacionalni zavarovalnici veljati Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. To je kodeks pravil in obna- šanja zavarovancev in izvajalcev. Doslej so bila posamezna področja urejena z več kot desetimi pravilniki ali predpisi. Pravila prinašajo v primerjavi z dosedanjo pravno ureditvijo precej novosti. Najpomembnejše je, da pravice zavarovancev ostajajo na enaki ravni kot do sedaj. Pri preventivi pa so pravice v skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije celo razširjene, zlasti za otroke,ženske v rodni dobi in pra- vice do nekaterih preventivnih preiskav pri zgodnjem odkrivanju zvišanega krvnega pritiska,povišanega sladkorja in drugih kro- ničnih bolezni,pri ljudeh starejših od 25 let.
Nove pravice se nanašajo na možnost ob- novitvene rehabilitacije oseb s paraplegijo, multiplo sklerozo ter mišičnimi boleznimi. Program za rehabilitacijo vsako leto določi ZZZS, ki tudi opredeli finačno soudeležbo pri kritju stroškov.V primerjavi z dosedanjo ureditvijo so razširjene pravice slepih in slabovidnih do kasetofona, Braillovega pi- salnega stroja in psa vodiča ter pravice nekaterih slušno prizadetih otrok do pripo- močkov za daljinsko sporazumevanje. Prav tako je dobrodošla možnost izposojanja nekaterih dragih pripomočkov, ki jih zava- rovanci ne uporabljajo trajno. Omenjena je še pravica do aparata za ugotavljanje glukoze v krvi, do električnega stimulatorja za zdravljenje inkontinence, do ortopedske postelje, posteljne mizice in še nekaterih drugih stvari. Iz naslova obveznega zava- rovanja si lahko izberemo osebnega zdra- vnika v osnovni zdravstveni dejavnosti ter ginekologa in pediatra,z doplačilom za višji standard pa tudi specialista.
To je le nekaj določil iz Pravilnika, povzetih iz dnevnikov Slovenec z dne 12.12.94. in Republika 29.12.94. Za podrobnejše infor- macije in razlage pa se obrnite na svojo območno enoto ZZZS.

Kako do zdravnika

Septembra je Zavod za zdravstveno zava- rovanje Slovenije (ZZZS) izdal brošuro Kako do zdravnika, ki je na voljo na vseh območnih enotah in izpostavah.
V njej so navedeni vsi javni zavodi in za- sebni zdravstveni delavci v Sloveniji, ki imajo po pogodbi z ZZZS iz leta 1994 po- godbo za izvajanje zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Iz brošure že v uvodu izvemo, da je eden izmed osnovnih namenov nove zdravstvene zakonodaje večja kakovost in učinkovitost javne zdravstvene službe. Spremembe so bile izvedene na treh področjih. Prvo po- dročje je skrb za zdravje, ki je predvsem odgovornost vsakega posameznika.
"Druga novost je uvedba sistema zdravst- venega zavarovanja.Uvedli so ga namesto dosedanjega nacionalnega zdravstvenega varstva,ki je zagotavljal vsakemu vse pra- vice ne glede na finančni prispevek in ne glede na ekonomske zmožnosti. Z uvedbo zdravstvenega zavarovanja,ki pa je še ve- dno obvezno za vse,so pravice do zdravst venih storitev dosledno vezane na plačilo prispevka. Obvezno zdravstveno zavaro- vanje pokriva večino zdravstvenih tveganj vendar ne vseh in tudi ne v celoti, razen za otroke, učence in študente ter ženske v zvezi z materinstvom. Obseg pravic do zdravstvenih storitev je določen v odstot- ku od vrednosti storitev. Razliko v ceni zavarovanci plačujejo iz lastnih sredstev, lahko pa se za doplačilo zavarujejo v okvi- ru prostovoljenega zdravstvenega zavaro- vanja." (Navedeno dobesedno).
Tretja novost je ponovna uvedba zaseb- nega dela v zdravstvu. Ne glede na neka- tere izjave, ki sta jih poleg drugih medijev posredovala tudi Slovenec in Republika, lahko pričakujemo, da bo poleg medicinske indikacije bolj kot sedaj o kvaliteti naše zdravstvene oskrbe ter ortopedskih in dru- gih pripomočkov odločala tudi oblika doda- tnega prostovoljnega zdravstvenega za- varovanja.Zato ob sklenitvi prostovoljnega zavarovanja zahtevajmo ustrezno gradivo- Splošni pogoji za prostovoljno zdravstveno zavarovanje - in dobro premislimo za kate- rega od desetih paketov se bomo odločili. Premislimo, kaj potrebujemo in tudi kaj fi- nančno zmoremo,da ne bomo kdaj kasneje neprijetno presenečeni.
Kot je poročal Slovenec 20.12.1994 s tis- kovne konference Ministrstva za zdravstvo je po besedah ministra Voljča bilo leto 1994 najbolj razgibano doslej. Med drugim pa je minister omenil, da pričakuje negati- vne odzive med ljudmi zaradi sprememb, ki zadevajo pravice iz obveznega zdravstve- nega zavarovanja. Določanje pravic še ni povsem končano in se bo v naslednjih dveh letih še marsikatera pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja preselila med pravice iz prostovoljnega zavarovanja. Nosilca prostovoljenega zavarovanja sta ZZZS in zavarovalnica Adriatic.

Pomagam - torej sem

Pod tem geslom je 5.decembra 1994 pote- kal pogovor,ki so ga v ljubljanskem Cankar jevem domu organizirali Zveza prijateljev mladine, Slovenska fundacija,Urad za mla- dinsko politiko in Zavod za šolstvo. Namen pogovora je bil, da javnosti prikažejo delo in pomembnost številnih prostovoljnih or- ganizacij in združenj.
Razpravljalci iz raznih delov Slovenije so povedali, da je v zadnjih letih pri ljudeh močno porasla želja, da v okvirih prosto- voljnega dela in v prostem času pomagajo invalidom, ostarelim, teže prilagodljivim ot- rokom, zasvojenimi z mamili, beguncem in pri raznih stiskah posameznih ljudi. Veliko na tem delajo tudi požrtvovalni mentorji na šolah, ki vzgajajo mlade v tej smeri.
Žal pa ti prostovoljci, ki v marsičem dopol- njujejo uradne in plačane službe, ne dobijo povrnjenih niti stroškov za prevoz na "brez plačno delovno mesto". To bi se dalo rešiti tudi s pomočjo donatorstva raznih podje- tij, ki pa so verjetno premalo obveščena, da bi se jim dana pomoč štela pri davčni olajšavi.
Tako predstavniki oblasti kot razpravljalci iz vrst prostovoljcev so si bili edini, da bi lahko z malo denarja,namenjenega prosto- voljnim dejavnostim s preventivnim delo- vanjem, dosegli precej več, kot pa s poz- nejšimi velikimi stroški pri odpravljanju ne- gativnih pojavov, kot so mamila, kriminal, socialne stiske ...

Povzeto po Večeru z dne 6.12.1994

V Kliničnem centru bo odslej urad za pritožbe

V Kliničnem centru v Ljubljani so projekt Prijazna in odprta bolnišnica zastavili resno Svojci bodo, kljub začetnim težavam, še lahko obiskovali bolnike vsak dan med 11. 30 in 19.uro (seveda pa morajo spoštovati priporočila in navodila medicinskih sester), polega tega pa vodstvo uvaja tudi novo službo - urad za pritožbe. Njegovemu vodji Janezu Koroši se bo mogoče pritožiti (ali kaj pohvaliti) pisno ali po telefonu (predvi- doma bo na voljo posebna telefonska šte- vilka), osebno(v upravni zgradbi na Zaloški nasproti KC) pa vsak dan med 11. in 14. uro.
Vodja urada bo moral poskrbeti, da bodo predstojniki oddelkov v 14 dneh odgovorili prizadetemu in uradu za pritožbe, če pa prvi ne bo zadovoljen, bo moral ukrepati generalni direktor. To je ena od novosti, ki bi utegnila zanimati potencialne uporabnike storitev KC v Ljubljani in so jo predstavili na današnji tiskovni konferenci. Na slednji so poudarili še, da "sprejemajo upravičeno kritiko,ne pa gonje po nekaterih časopisih"

Dragica Bošnjak, Delo 20. december 1994

"Lučka" bo svetila vsej dolini

V Ravnah na Koroškem so v soboto, 17. decembra, v prostorih centra za socialno delo ustanovili društvo za pomoč ljudem v stiski z imenom Lučka.
Združuje okoli 400 prostovoljcev in upora- bnikov,ki sodelujejo v različnih oblikah pre- ventivnega delovanja za otroke, mladost- nike in starejše. Dejavnosti potekajo pod strokovnim vodstvom Centra za socialno delo Ravne.
Kot je na ustanovni skupščini povedala Zmaga Prošt, pobudnica in prva predsed- nica društva Lučka, se je preventivno delo na območju Mežiške doline v zadnjih petih letih močno razmahnilo.
Obstajajo različne oblike dejavnosti, kot so odprti telefon, pomoč otrokom, pomoč ostarelim na domu, mladinske delavnice in drugo. Število ljudi, ki so pripravljeni po- magati drugim, je čedalje večje, v okviru društva pa se bodo laže povezovali,se stro kovno izpopolnjevali in se v medsebojnih stikih tudi notranje bogatili. Organizirano delo jim bo olajšalo pot do novih sode- lavcev in do tistih, ki potrebujejo pomoč. Društvo bo delovalo na območju celotne Mežiške doline, torej tudi v novih občinah Črna in Mežica,sedež bo imelo v Centru za socialno delo na Ravnah,njegovo dejavnost pa bodo financirali s članarino, s prispevki donatorjev in s sredstvi,ki jih bodo pridobili z lastno dejavnostjo.

Mojca Potočnik, Slovenec, 19.12.1994

Sto dni brez rok

Pod tem naslovom so Slovenske novice, 30.11.94,prinesle zgodbo o Theodorju Kelzu strokovnjaku za razstrelivo, ki je ponoči, 24. avgusta 1994, ob razstavljanju pisma bombe,namenjeni dvojezični šoli v Celovcu ostal brez obeh rok v zapestjih. Kelz pravi, da življenje zahteva trdnost in to tudi do- kazuje z vztrajnostjo, s katero se na novo uči držati žlico, svinčnik...
Kelz primerja življenje s cesto, ki zahteva od človeka moč za premagovanje daljav, izgubo rok pa z večjo okvaro na motorju, zaradi katere se je treba ustaviti, vendar to še ne pomeni konca poti. Pravi, da ne- sreča zbližuje ljudi, družina mu je sedaj bližja, prijatelji iskrenejši. Vprašanje:"Kako si?", ni več le vljudnostna fraza, ampak resnično vprašanje, ki zahteva resničen odgovor. Pravi, da poskuša do vseh ljudi gojiti pozitivna čustva, tudi do tistega, ki je kriv,da je ostal brez rok. "Sovraštvo za- hteva preveč moči", dodaja. Moč pa zdaj še kako potrebuje.

Rastislav

Ljubiti se pravi trpeti za srečo drugih

ČLOVEK NI NIKOLI PRIKRAJŠAN

Zadnji in prvi dnevi leta so pre- pleteni s prazniki. To so dnevi, ko se začenja božični čas- čas, ko smo več skupaj po družinah in med prijatelji.To so dnevi,ko obiskujemo sorodnike in prijatelje in se skupaj veselimo rojstva Božjega deteta.
Praznične dni si težko zamišljamo brez ja- slic in božičnih dreveščkov,ki jih običajno krasijo drobne lučke.
V Planinškovi kapelici lahko vidimo vse to in še več. Iz kapelice se razlegajo nežne melodije božičnih pesmi. Tone Planinšek (Zavrstnik 24, 61275 Šmartno pri Litiji) je že pri kapelici potešil najino radovednost. Povedal je,da so lučke povezane z glasbo, po kateri utripajo. Dodal je še,da ima tak- šne jaslice z božičnimi melodijami že tretje leto - od takrat, ko so kapelico temeljito obnovili.
Od kapelice smo se premaknili v toplo hišo, kjer se je prijeten pogovor živahno nada- ljeval.

Lahko poveš nekaj besed o družini, iz katere izhajaš?
Izhajam iz kmečke družine, v kateri je bilo sedem otrok. Jaz sem najstarejši med njimi in tudi najmanjši. Doma sva še z bratom, drugi so vsi poročeni malo stran od hiše, razen enega, ki je v Domžalah. Najmlajši brat pa je pred leti umrl.

Kdaj si se srečal s prizadetostjo?
Pravzaprav se sploh nisem srečal, saj sem ves čas z njo živel. V bistvu se niti nisem počutil prizadetega, morda le drugačnega. Živel sem s tem - to me ni oviralo. Ob tem naj povem, da sem bil pred osnovno šolo veliko po bolnišnicah v Ljubljani-na otroški ortopedski in v Stari gori pri Gorici. Opazili so, da se mi krivi hrbtenica. Poskušali so vse mogoče stvari - za operacijo pa sem bil prešibak. Takrat medicinska tehnika še ni bila tako razvita. V domačem kraju so me navajeni,le neznana okolica me je malo bolj čudno sprejemala.

Si zaradi tega vseeno hodil med ljudi?
Veliko sem med ljudmi. Včasih me kdo vpraša, če se ne počutim "manj vrednega" med zdravimi, če se jih ne bojim. Ugotav- ljam, da se mnogi zdravi bojijo nas.

Kaj ti pomeni družba, prijatelji?
Imam veliko prijateljev.Veliko se obiskujemo Družba me osrečuje. Prijateljstvo mi zelo veliko pomeni-lepša in bogati mi življenje,v prijateljskem krogu bogatimo drug drugega

Prijatelje imaš med bolniki - invalidi in zdravimi. Kaj meniš o zdravih?
Občudujem zdrave ljudi, ki so pripravljeni imeti invalida za prijatelja. Tako, da mi še danes ni jasno, kako me je moglo zdravo dekle izbrati za poročno pričo.

Pogosto imamo pogovore s starejšimi ali mlajšimi, ki so že upokojeni. Ti pa si še zaposlen. Ja, delam. Začel sem s pol- nim delovnim časom in tako delal sedem let. Hiter tempo dela in norma nista bila sprva nobena težava. Delal sem namreč med zdravimi. Počasi pa je to postalo pre- hudo zame. Začele so se težave s križem, zato so me invalidsko upokojili za štiri ure. Zadnja leta pa so mi ukinili tudi normo.

Kje pa si zaposlen? Delam v Tovarni usnja v Šmartnem - oddelek konfekcije.

Kje si se izuril za ta poklic? Kako je sploh potekalo vse tvoje šolanje?
V osnovno šolo sem hodil v Šmartno, po- tem pa so me po sili razmer dali v Kamnik. Tam sem se izučil za krojača - naredil sem triletno poklicno šolo.
To v bistvu ni moj poklic, kajti vedno sem si želel, da bi bil finomehanik. Morda imam ravno zaradi tega sedaj take zanimive ho- bije. Popravljam šivalne stroje - znam pa tudi šivati.

Potem pa lahko rečemo, da si samouk, če opravljaš tudi dela finomehanika?
Šivanja je sedaj bolj malo.Več je drugega: kot broške, uhani, jaslice.

Kdaj si začel z izdelovanjem jaslic? Iz kakšnega materiala delaš? Malo greš po sejmih, pa okrog prijateljev in dobiš kakšno idejo. Najprej sem si samo sposodil model- ček za sveto družino. Videl sem, da bi to delo kar šlo, zato sem si začel nabavljati jaslice in še druge figure. Potem sem iskal najboljši mavec, pa seveda tudi barvo.

Veliko stvari znaš, tako da lahko dela menjavaš in se najbrž nikoli ne naveli- čaš? Malo me v to delo ženejo tudi naše razstave ročnih del.Sodelujem že od druge naprej. Ogledal sem si pa tudi prvo. Ravno takrat sem se vključil v Prijateljstvo bolni- kov in invalidov.

Ali lahko o teh začetkih poveš kaj več?
"Našla" me je s.Mihelangela. In to,kako me je našla, je res zanimivo. Ko sem končal poklicno šolo, sem šel enkrat na Brezje. To je bilo na dan romanja bolnikov in invalidov Šel sem sam, z vlakom. Srečanja na Brez- jah takrat še niso bila tako množična kot danes. Bila pa je sv.maša že pred cerkvijo.
Po srečanju sem si rekel, da še ne grem domov.Zato sem sedel na klopco pri cerkvi in občudoval ljudi. Pa je prišla mimo s. Mihelangela. Začela me je ogovarjati in me nato prosila za naslov. Povedala je, da si dopisuje z invalidi.

Kdaj si dobil prvo pošto od Prijateljstva?
Prvo povabilo je bilo za sodelovanje na razstavi ročnih del.To je bilo žal prepozno, zato sem si tisto prvo razstavo le ogledal, kot sem že omenil.
Nato je sledilo povabilo za srečanje na Čatežu pod Zaplazom. Srečanja sem se udeležil in od takrat sem pri PBI.

S kakšnimi izdelki si sodeloval na raz- stavah? Na vsaki razstavi se skušam pred staviti z drugačno vrsto izdelkov. Delno se te vrste tudi ponovijo, a vedno skušam dodati vsaj nekaj novega. Tako sem začel z gobelini, potem so bili mošnjički, pa me- tuljčki, vezeni prtički, krila, gumbi, broške, uhani, jaslice in kipci.
Razmišljam že za naslednjo razstavo.

Idej imaš torej dovolj?
Teh je kar precej. Vedno razmišljam, kako bi se nekaj naredilo laže, hitreje in bolje. Tako sem pred leti iskal izboljšave za stroj s katerim se oblačijo gumbi. Nekaj noči ni- sem spal, ker me je delo zelo preganjalo. Potem pa sem začel skicirati in razlagati mojstrom, kako naj bi po mojem mišljenju stroj deloval. Izdelek je bil gotov - le pre- izkusiti ga je bilo še treba. Stroj je delal in to precej hitreje, manj je bilo "škarta" in delo je bilo lahko - kot da se igraš.

Si torej tudi inovator?
S tem izdelkom sem se prijavil za inova- torja v tovarni. K temu so me spodbujali sodelavci. Sam nisem imel te želje. Glavno zadovoljstvo mi je bilo to, da smo stroj la- hko dobro uporabljali.
Tako sem bil med inovatorji v naši tovarni. Nato pa so dva inovatorja iz tovarne pos- lali še za občinska inovatorja. In tako sem bil izbran za občinskega inovatorja. Dobil sem plaketo za izboljšavo orodja: za obla- čenje gumbov in sekača usnja.

Imaš vedno dovolj naročil za gumbe?
Občasno so večje količine, sicer pa vedno po malem.Poleti sem tako izdelal 1000 gum bov za Igre brez meja,ki so bile v Ljubljani. Za vsako nastopajočo državo so bili gumbi druge barve.

Že v začetku pogovora si omenil,koliko ti pomenijo prijatelji. Veliko hodiš po obiskih. Kaj bi lahko še povedal o tem?
Precej hodim naokrog in običajno vzamem s seboj še kakšnega invalida. Zelo veliko- krat sva šla skupaj s pokojnim Francijem Plazarjem. Z njim sem se najdlje poznal in bil je moj najboljši prijatelj. Ko je še hodil, sva šla velikokrat na obiske za ves vikend - enkrat sva prespala tu, drugič tam.
Na obiske sem šel vedno z namenom, da drugim naredim veselje. Najlepše mi je,ka- dar smo skupaj pravi prijatelji. Ob tem pa imam pogosto v mislih stavek, ki sem ga nekje prebral: Prijateljstvo je največji dar, ki ga lahko sprejme človek od človeka. Tega daru sem dostikrat tudi sam deležen. Tako je na primer pred leti, ko sem šel na novoletno srečanje,prišel do mene prijatelj iz Maribora, da mi je nosil prtljago. Ni ga motilo to, da je bil na slabšem avtobusu, kot so ga imeli Mariborčani. Tu vidiš oziro- ma doživiš pravo prijateljstvo.

Kako pa sodeluješ v župniji?
Sem član Župnijskega pastoralnega sveta- mislim,da že deset let. Tretje leto pa imam tudi že birmansko skupino.Včasih preberem berilo pri sv. maši.

Si bil kdaj ministrant?
Ne, to pa nisem bil. Bil pa sem že krstni in birmanski boter ter poročna priča.

Ali morda sodeluješ v drugih župnijah?
Predlanskim sem šel na Jošt.Povabili so me kot gosta na duhovne vaje. Tam sem jim želel povedati nekaj o Prijateljstvu. Imeli so temo o medsebojnih odnosih, zato sem govoril o odnosih med zdravimi in invalidi. Posebno pozornost sem posvetil temu, ka- ko naj zdravi pristopajo do nas.Prepogosto se namreč sliši oziroma doživi, da se zdravi bojijo naše drugačnosti. Povedal sem jim, da ni smisel v tem, da nam vse naredijo, pač pa le tisto, česar sami ne zmoremo.

Si bil še kje drugje?
Pred kratkim sem bil v Grosupljem. Tja pa so me povabili skavti. Bili so že malo sta- rejši, tako da smo se povsem sproščeno pogovarjali. Pokazal sem jim celo to, kako delam jaslice. S seboj sem imel nekaj mav- ca in smo naredili nekaj figuric.

Veliko sodeluješ po župnijah? No, ne veliko. Grem,če me povabijo. Vem sicer,da nisem ne vem kako sposoben, pa vendar se potrudim. Menim, da je prav, da človek naredi toliko,kot zmore - da dá svoj delež.

Poznajo te mnogi iz Prijateljstva, saj se udeležuješ tudi naših srečanj in na njih aktivno sodeluješ. Včasih si vodja skupine. Kakšni so tvoji vtisi s teh sre- čanj? Ja, nekajkrat sem že bil v tej vlogi, pa ni tako preprosto.Lahko ti kdo v skupini dalj časa tarna samo o tem, da ga nihče ne razume in ne mara.Če taki izpovedi pri- sluhneš do konca,lahko marsikdaj ugotoviš da je največja napaka za to pri osebi sami Morda je lahko kriv človekov značaj.
Sicer pa se srečanj rad udeležujem in na njih tudi po svojih zmožnostih sodelujem.

Si želiš česa novega? Sklepamo, da imaš ideje tudi na tem področju.
Na enem od sestankov PBI sem že dejal, da bi imeli mlajši invalidi posebna srečanja. Na njih bi lahko reševali tematiko, ki je za nas bolj aktualna.
Enkrat sem namreč že bil na takem sreča- nju na Štajerskem.Mlajši imamo svoje pro- bleme in v takih skupinah jih laže predsta- vimo drug drugemu in tako tudi rešujemo. Zdi se mi pa tudi to, da so "veseli večeri" med starejšimi včasih sprejeti kot neka žalitev. Tu mislim le na nekatere točke ta- kih večerov.

Si se kdaj počutil manj vrednega?
Sploh ne. Res se zavedam svoje omejitve, a se hkrati zavedam tudi tega, da če ne- česa nimam, imam zato drugih stvari več. Človek ni nikoli prikrajšan, če nekaj nima. Saj vendar ni vsak za vse. Razpolagaj s tis tim,kar imaš.Razvijaj talente,ki si jih prejel!

Ti se tega zares držiš. Svoja doživetja ali razmišljanja včasih v pisani besedi posreduješ tudi drugim. Tvoji sestavki so prijetno branje. Niso mi všeč suhopa- rna poročila z določenih srečanj. Kadar mi kdo naroči naj kaj napišem, mi je to huda "muka". So pa dogodki, ki me nekako "pri- silijo", da jih zapišem. Škoda se mi zdi, da bi to ostalo samo v meni.

Je kakšen tvoj članek doživel poseben odmev? Morda je bil to članek o materin- skem dnevu, ki ga je objavil Slovenec. Iz raznih krajev sem slišal, da so o njem pre- cej debatirali.

Kdor te le malo pozna, ve,da se ukvar- jaš tudi s fotografiranjem. Kaj pa ti to pomeni? Ja, to delam raje, kot pa pišem. Nekatere fotografije so bile že objavljene. Pred kratkim je bila prvič objavljena barv- na fotografija prav v Prijatelju.
Ob tem bi rad dejal, da sem že razmišljal, da bi bilo morda v Prijatelju možno izvesti tako imenovano fotografsko tekmovanje. Izbrali bi vsakič drugo tematiko in objavili nekaj prispelih fotografij.Bralci pa bi izbirali najlepše, najbolj domiselne. Morda bi to spodbudilo več bralcev k sodelovanju.

Bereš rad?
Ja, Prijatelja preberem. Prav tako tudi Og- njišče in še nekatere časopise. Pa kakšno lepo knjigo. Nazadnje sem se bogatil ob knjigi Čudež ljubezni Zvoneta Modreja. To je "super" knjiga. Če si od tega le nekaj zapomniš, je zelo dobro.

Kaj pa molitev?
Čisto vsak večer svoje molitve darujem za prijatelje, ki jih poznam in za tiste, ki jih bom spoznal. Ne molim,da bi bili takšni, kot si jih jaz želim, pač pa, da bi jih znal spre- jemati takšne, kot so.

Kaj ti že vse življenje daje poguma in moči? Zame so največje bogastvo prija- telji. Tako kot mora imeti roža sonce, mo- ramo imeti ljudje prijatelje.

Kako uskladiš delo,obiske, hobije? Kdaj uspeš vse to narediti?   Pogosto delam zvečer.Ljudje,ki čez dan prihajajo z raznimi željami,pustijo delo in sporočilo pri domačih Jaz pa zvečer to naredim. Včasih, če sem doma, pa to opravim takoj. Moj moto je: Z LJUBEZNIJO ZATE (ZA VAS). Kar torej de- lam, poskušam delati z ljubeznijo - in ni mi težko.

Okrog prijateljev se voziš z avtom, brez katerega bi najbrž težko delal vse našteto. Kaj bi dejal o tem?
Pa naj začnem pri osnovni šoli. Prva štiri leta sem hodil peš, potem sem dobil kolo in se vozil z njim. Nato sem si kupil še eno kolo za v službo. Kasneje sem prešel na motorček - poni ekspres ter avtomatik. Za tem sem kupil "bolhco", po šestih letih pa "juga" in nato še enega "juga". Sedaj pa imam "malega zapeljivca".
Sedaj,ko sem se navadil prevoznega sred- stva,bi bilo brez njega bolj težko. Če pa te ga ne bi imel,bi se znašel že kako drugače.

In kakšno je tvoje sporočilo za bralce?
Vse, ki me poznate, ki me boste spoznali - moje drage prijateljice in prijatelji - kjerkoli že ste in vas obiskuje Prijatelj, lepo in srč- no pozdravljam. In še misel za popotnico: Cvetu je potrebno sonce, srcu prijatelj in ljubezen.

s. Edith in Mili

J E L K A  -  Z "OKRASKI" ZA POLNEJŠE ŽIVLJENJE

Začetno skromno zasnovan terapevtski program JELKA bo ob skupnih naporih sča- soma prerastel v "mogočno terapevtsko" drevo,ob katerega bi se naslanjali vsi tisti, ki so te pomoči najbolj potrebni.
Tokrat bi se radi igrali! Pridružite se nam! - Nočete!? Gotovo ne razumete pravega po- mena otroške igre-da igra ni brez pomena, ampak je nujno potrebna dejavnost. Če je pravilno organizirana, vpliva na vsestranski razvoj otroka. In tu so že temeljni začetki prave vzgoje, začetki kulture,ki jih kasneje še tako visok standard ne zmore nadome- stiti.
Naša igra pa ne bo "urnih nog naokrog". S seboj bomo vzeli igrače. Seveda, dobre igrače! Ne bomo se ozirali po kupih najraz- ličnejših igrač, ki jih je moč kupiti v naših trgovinah. Ker smo "izbirčni" in zahtevni, smo se odločili za JOMI igrače.Pa še nekaj je botrovalo temu. Z nami se bodo igrali bolni otroci in tisti z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.
Še vedno vam ne da miru, zakaj prav JOMI igrače. - Ker je še več drugih razlogov. JOMI igrače zato ...
Pred tridesetimi leti sta se zakonca Jožica in Milan Šubic odločila izdelovati izobraže- valne ali didaktične lesene igrače za pred- šolske otroke. Tako je nastal njun redni program JOMI.
Bolj kot poklicna vnema,saj je gospa Jožica vzgojiteljica in njen soprog grafik, pa ju je gnala nesebična ljubezen, da sta se pred približno letom dni lotila še enega velikega izziva.Kot poklicna strokovnjaka,še bolj pa kot človeka,sta doživljala dolgoletno praz- nino na področju prilagoditvenih programov

Odločila sta se za novo lastno proizvodnjo terapevtskega programa didaktičnih lesenih igrač. Ob pomoči in svetovanju specialne pedagoginje Gabrijele Knific in delovne te- rapevtke Lee Šuc so nastali prvi proizvodi (igrače). Celoten terapevtski program so poimenovali JELKA, po zelenem drevesu, ki nosi v sebi bogato simboliko in ustvarja še lepšo človeško bližino.
Pri izdelavi igrač iz programa JELKA so u- poštevani dodatni kriteriji. Najprej je tukaj nova barvna zasnova po študijah in dogna njih psihologa dr.Antona Trstenjaka, zapi- sanih v knjigi "Človek in barve". V barvno- terapevtskem prepletu prevladujejo pomir- jujoči in spodbudni barvni odtenki. Igrače, pobarvane s spodbudno - intelektualno rumeno ter emocionalno oranžno barvo in prepletom pomirjujočih modro-zelenih ter roza-vijoličastih tonov, so bolj spodbudno pomirjujoče ter čustveno privlačnejše.
Druga posebnost prilagoditvenega prog- rama so prilagoditveni čepki in ročke ter "prijemalčki" - posebno oblikovane valjaste ročke, ki pomagajo pri igri otrok z moteno ali premalo razvito motoriko rok. Priporo- čajo jih za otroke s cerebralno paralizo.
Tretja prilagoditev zajema shemo. Likovno predlogo igrač rednega programa JOMI je oblikovala akademska slikarka Lidija Osterc V terapevtskem programu JELKA so proiz- vajalci likovno predlogo poenostavili in pri- lagodili dojemanju teh otrok.

V posameznih igračah se prepletajo različ- ne izobraževalne in terapevtske vsebine in so zato primerne tudi za otroke s težavami shematskega in prostorskega dojemanja kakor tudi za tiste, ki so fantazijsko osiro- mašeni, ali pa imajo govorne težave, agre- sivne težnje oz. so vedenjsko moteni.
Prilagoditveni didaktični program JELKA v svojih začetkih ponuja še druge primerke. Ta splošen izziv pa skriva v sebi veliko več možnosti, ki so jih proizvajalci pripravljeni izpopolnjevati in dograjevati,tako za posa- mezno obliko in vrsto motenj kot za zvrst.
Zanimanje zbujajo prvi odzivi pri zdravst- venih delavcih, predvsem pri delovnih te- rapevtih,ki se ukvarjajo z odraslimi bolniki, npr. prizadetimi po kapi, in ostarelimi po domovih.Tako postajajo JOMI igrače iz pri- lagoditvenega programa JELKA zanimiv te- rapevtski pripomoček. Upamo, da se JELKI obeta gotova prihodnost. Po prvih korakih, polnih zagnane vneme,človeškega posluha do stiske in žive ljubezni zakoncev Šubic ter njunih prijateljev in sodelavcev, se mora sedaj ta družba - predvsem pa njene inštitucije (strukture), namenjene tej pro- blematiki, zganiti in izpolniti svoj dolg...
Ustvarjalna, izobraževalna in družabna je igra z igračami iz programa JELKA.Sprejmi- mo drugačnost naših soigralcev, predvsem pa jim dopustimo, da svojo drugačnost polnejše izrazijo in zaživijo.

Vasjan Kecojevič

Na polici nas že čakajo igrače. Ker so iz IGROTEKE,si jih smemo izposoditi. Ja, igro- teka je novi sestavni del knjižnice. Name- njena je otrokom in njihovim staršem.
Igrače v igrotekah v veliki meri zmanjšujejo razlike,ki bi jih sicer občutili zaradi prizade- tosti ali socialnega položaja za igro prikraj- šani otroci v svojem razvoju. Spodbujajo sklepanje prijatelstev ob igri,nudijo prostor kamor otroci zaidejo v prostem času, proč od staršev in učiteljev,pa kljub temu daleč od pohajkovanja po mestnih ulicah, nam je povedala knjižničarka Neda Isaković. Ob podpori ravnateljice knjižnice dr. Franceta Škerla za Bežigradom (naselje BS 3), prof. Marije Kobal, skrbi za najbrž pri nas edino igroteko.Tej novi zamisli sta darovala svo- je terapevtske igrače tudi zakonca Šubic.
Igroteka v Knjižnici F. Škerla na Vojkovi 87a (tel. 349-985) je odprta v ponedeljek, torek, četrtek in petek od 13. do 19., v sredo pa od 9. do 15. ure.

• Prilagoditvena preprosta shema-vidne so ročke za lažje prijemanje.
• Izbrana barva in enostavna shema
• Prilagoditvene barve in ročke
• Komisija za oceno igrač,ki deluje od leta 1984 pri Skupnosti otroškega varstva Slovenije, na osnovi strogih kriterijev podeljuje znak DOBRA IGRAČA. V terapevtskem programu JELKA je ne- kaj prilagojenih igrač iz skupine z oznako DOBRA IGRAČA.
• Na predstavitvi za strokovno javnost sta Jožica in Milan Šubic (na levi strani) strokovnost, pred- vsem pa ljubezen prenašala tudi na pedagoške delavce. V slovenskem prostoru nista poznana le kot izredno kvalitetna strokovnjaka in oblikovalca ampak tudi kot človeka z občutkom prisluhniti in pomagati tudi tistim otrokom, ki so kakorkoli "zaznamovani" ali prikrajšani.
• Čepki in natikanke za ciljne gibe.

KITARA NI UGLAŠENA

V nedeljo popoldan so nas obiskali študen- tje Teološke fakultete iz Ljubljane. Pripeljal jih je Tomaž, ki je pri nas služil civilno vo- jaški rok.
Zaigrali so nam igrico: Kitara ni uglašena. Igrica je bila vsem zelo všeč. Po igrici smo vsi skupaj zapeli.
Martin iz Nove Gorice nam je igral na har- moniko različne pesmi.Za sklep smo skupaj zapeli Siva pot.
Še posebej so obiskali pošolsko skupino in si ogledali Center.
Preživeli smo lepo in veselo nedeljsko po- poldne. Ob odhodu so nam obljubili, da nas bodo še kdaj obiskali.

Ana, Mateja, Marjetka,
Matej, Nataša in Milan iz 8. razreda

DAN ODPRTIH VRAT -
IZZIV ZA SPREJEMANJE DRUGAČNOSTI

Mednarodni dan invalidov,ki ga je organiza cija združenih narodov razglasila po vsem svetu za dan, ko naj bi posebno pozornost namenili invalidnim osebam, smo v našem Centru Janka Premrla - Vojka v Vipavi pro- slavili z Dnevom odprtih vrat.
Vrata smo na stežaj odprli vsem staršem, strokovnim sodelavcem, ljudem dobre volje in tistim, ki so pripravljeni ponuditi konkre- tno pomoč našim otrokom.
Želeli smo prikazati dejavnost in življenje naših gojencev, ki je še vedno za marsika- terega mimoidočega uganka.
Priprave na ta dan so potekale že ves me- sec november, saj smo se želeli izkazati. Poiskali smo sponzorje, pripravili proslavo, pokušino kruha,dekoracijo prostorov.Bilo je veliko drobnih opravil,ki jih je komaj opaziti pa bi bil dan brez njih pust in vsakdanji.
Glavni moto dneva je bil kruh. Tisti kruh, ki ga potrebujemo za vsakdanje življenje, ki simbolizira toplino in domačnost, ki nas poveže in napolni z dobroto.
Dan smo pričeli v skupnem prostoru; tu sta dva mladostnika v kuharskih oblačilih sprejemala goste in vsakemu ponudila lepo oblikovane prašičke iz testa za srečo.
Pozdravne besede ravnateljice so vabile k prijateljstvu in sprejemanju. V pesmih in recitacijah, ki so jih pripravili otroci, je bila vpletena misel o kruhu. Obiskovalci so z zanimanjem prisluhnili zvenečim glasovom in prijaznim besedam.
Bili so zbrani v polkrogu in sredi med njimi so na belem prtu svečano razrezali velik hleb sladkega kruha in ga podali sleherne- mu obiskovalcu. Vsak ga je prejemal na pozoren, drugačen način.
Sledil je ogled delavnic; te so vsaka zase dihale sproščeno delo in življenje otrok. Otroci so želeli pokazati čim več spretnosti pri računalniku, ročnih delih, oblikovanju testa, izdelavi semenk in pečenju miklavž- kov in hudičkov.
Tudi starši so videli marsikaj zanimivega. Veliko zanimanje je zbudila prodajna razs- tava izdelkov: rute in kravate iz svile, ure, vžgane v les,slike iz semen, novoletne ike- bane, klobučki za igle, punčke iz čokolade in drugi drobni predmeti. Za novimi stojni- cami so stali vztrajni trgovci - oblikovalci izdelkov.
Popoldan je bil namenjen plesu in zabavi mladih vse do večera.
Gostje, ki so se vrstili skozi ves dan, so zaokrožili obisk ob prigrizku. Svoje misli in pohvale so zabeležili v knjigo vtisov.
V otrocih in med nami delavci odzvanjajo besede: vsakokrat bomo lažje šli mimo kovinske ograje. Med vami smo se dobro počutili. Greje nas prijeten občutek, da tu živijo ljudje z ljubeznijo,ki jim delo ni le ob- veznost,pač pa materinska skrb do vsake- ga otroka posebej.

Socialna delavka: Lilijana Tomažič

"POSTANI MOJ PRIJATELJ"

Stekla je akcija v mednarodnem letu družine, ki smo ji dali naslov "Postani moj prijatelj."

V našem centru Janka Premrla - Vojka v Vipavi je eden izmed osnovnih programov namenjen usposabljanju mladostnikov v starosti od 15 do 25 let, ki so že zaključili osnovno šolo s prilagojenim programom, pa nimajo nikakršnih ustreznih možnosti za bi- vanje v družini, stanovanjski skupnosti ali kakšni ustanovi v domačem kraju.
Program smo oblikovali postopoma glede na potrebe in stopnjo motenosti.S progra- mom smo želeli doseči višjo stopnjo socia- lizacije mladostnikov.
Potrebe mladostnikov se bistveno razliku- jejo od potreb osnovnošolskih otrok. Raz- mišljajo o svoji prihodnosti,ki je nemalokrat vezana na invalidski voziček, odvisnost od drugih v osnovnih potrebah,nerazumevanju okolice,omejenosti na poti odraščanja. Ra- zmišljajo o svojih družinah - starših, ki so ostareli in nimajo več niti fizičnih niti psihi- čnih moči za zadovoljevanje potreb mladih Prepogosto se vrivajo črne misi, problemi se kopičijo in pogosto izbruhnejo ob konfli- ktnih situacijah na dan.
Veliko časa in potrpljenja je potrebno, da izpovedo vse težave ter sprejmejo nove smernice za nadaljnje življenje.S pogostimi pogovori in dobrim poslušanjem lahko pre- prečimo marsikatero težko situacijo.
Mladi si želijo in iščejo družbo mladih, kar je njihova povsem naravna potreba. To pa posredno kaže na ustrezno vodenje in ob- ravnavo v centru, saj se gojenci ne zapi- rajo v svoj svet, pač pa si želijo socialnih stikov. Takšne oblike druženja z zunanjimi sovrstniki so jim znane že iz osnovno- šolskega obdobja, ko smo pripravljali razne aktivnosti skupaj.
Začeli smo razmišljati, kako bi pritegnili srednješolce - prostovoljce, ki bi z obiski, sprehodi, poslušanjem posredno razbreme- nili naše mladostnike brezizhodnih situacij.
Povezali smo se z dijaki škofijske gimnazije ki bi bili pripravljeni delček svojega proste- ga časa posvetiti mladim z drugačnimi po- trebami. Pripravili smo zloženko, kjer smo obrazložili obojestransko obogatitev take- ga prijateljstva.
Mladi dijaki prihajajo redno enkrat tedensko in še vmes po potrebi.Kako so se mladost- niki razživeli! Več je nasmejanih obrazov in veselega pričakovanja.Dnevi hitreje tečejo vsakokrat je nekaj novega, zanimivega.
Dragocene izkušnje se vtisnejo v srce in s hvaležnostjo kličejo: Pridite še!

Socialna delavka: Lilijana Tomažič

ŠE SO DOBRI LJUDJE - MIKLAVŽ 94

Če naj imajo moje besede moč,
da bodo segle do srca,
moram svojim ovčicam biti
za zgled v vseh krepostih!

Ob prebiranju teh besed sem našel pogum in duha,ki me je vodil,da sem se odločil iz- peljati akcijo-Miklavž na domove prijateljev Nisem si predstavljal, da bo to od mene terjalo toliko nočnih ur dela in dodatnih naporov. Z gotovostjo pa lahko zatrdim, da brez misli na vas, dragi prijatelji, mi to gotovo ne bi uspelo. Neprestano sem imel pred seboj vse tiste, ki vas že poznam. Še bolj pa me je gnala naprej misel na tiste, ki vas do takrat še nisem poznal, danes pa lahko rečem za vsa ta srečanja samo Bogu hvala.
Gotovo mi te akcije ne bi uspelo izpeljati brez pomoči dobrih ljudi, ki so odprli svoja srca in prisluhnili Nikolajevim besedam ter radodarno priskočili na pomoč s svojimi darovi.
Zato bi se ob tej priložnosti še posebej rad zahvalil naslednjim dobrotnikom:
• Pleško cars-u, Tržaška 426, Brezovica
• Gostilni Kopač, Tržaška 420, Brezovica
• Pekarni Kovač, Tržaška 526, Brezovica
• Pizzerii Snoopy, Tržaška 290, Ljubljana
• Založbi Oka, Slovenska cesta 23, Ljubljana
• Župnijski Karitas Brezovica
Nikakor pa ne smem pozabiti na vse tiste prijatelje, ki so mi pri tej akciji pomagali in mi ves čas stali ob strani. Hvala gre tudi tistim, ki so v duhu pravega prijateljstva prevzeli odgovornost za posamezna podro- čja in tako omogočili, da je Miklavž osebno obiskal na domovih 300 bolnikov in inva- lidov, po pošti stotrideset, v Ljubljano na miklavževanje pa jih je povabil 99, od ka- terih jih je prišlo nekaj več kot 50.
Najboljša nagrada je bil nasmejan obraz s solzami v očeh tistega našega prijatelja, ki ga še nihče iz Prijateljstva v petindvajsetih letih ni obiskal.
Bogu hvala za vse vas, dragi prijatelji, in za vašo pomoč!

Renata in Gregor

OBISK V VRTCU DOMINIK SAVIO

Pred nekaj leti je naša Župnijska Karitas odprla vrata svojega vrtca v Domžalah.Pre urejena stanovanjska hiša je postala drugi dom najmlajših, v kateri niso deležni samo varstva,ampak tudi tople ljubezni vzgojite- ljic, ki se trudijo skupaj s sestro redovnico zaživeti krščanske vrednote.
V hladnem jesenskem dopoldnevu sva se ustavili ob prenovljeni hiši,ki ni kazala zna- menj življenja. Gugalnice in plezalnik so samevali,peskovnik pa je bil podoben opu- stošeni morski obali.
Počasi odpreva vhodna vrata in stopiva v deželo palčkov. Majhne bundice in plaščki, škorenjčki in copatki. Nikjer suhoparnih številk,povsod polžki, čebelice, metuljčki... Med opazovanjem "dežele palčkov" naju je skozi okno na vratih sprejelo dvaindvajset parov nadobudnih oči, ki so naju pričako- vale.
Prijetni živ žav naju je popeljal v toplo sobo, v kateri sva od diapozitivih prikazali življenje bolnikov in invalidov. V majhnih glavicah se je porajalo vse polno vprašanj na katera sva poskušali preprosto odgo- voriti. Toda to ni bilo dovolj, potrebno je bilo prikazati, kako z invalidskim vozičkom premagujemo stopnice. S pomočjo malih korenjakov nama je to uspelo. Postali smo prijatelji!
Ob slovesu so naju pospremili in predlagali da se bodo njihovi poletni sprehodi oboga- tili s počitkom in sokom na našem dvorišču
Dragi mladi prijatelji, hvala vam za lepo dopoldne!

Ljubica, Tina

SILVESTROVANJE NEKOLIKO DRUGAČE

V čem pa je bila ta drugačnost, se bo marsikdo takoj vprašal, ko bo prebral tale naslov? Vsega ne mislim takoj na začetku povedati. Potrpite in preberite do konca. Bilo pa je drugače že to, da smo se prvič zbrali nekateri člani gibanja PBI v Domžalah ob cerkvi v veroučni učilnici;daleč proč od bučnih, od cigaret zadimljenih plesnih dvo- ran, proč od metanja petard in raket ter razbijanja kozarcev, čeprav nam nekaj ka- sneje okrog polnoči z oddaljenejšimi deto- nacijami ni bilo prizaneseno. Kljub temu smo si vsi želeli miren prehod v novo 1995 leto.
Zbirati smo se začeli okrog 19. ure v zares lepo okrašeni sobi z enim samim namenom, da ta večer in pozno v noč preživimo s prijatelji in med njimi.Ob prihodu nas je po- zdravila vedno nasmejana organizatorica tega pričakovanja, Ljubica, s svojo nepo- grešljivo pomočnico Tino in nam vsakemu posebej in kasneje vsem skupaj zaželela veselo silvestrovanje in dobro počutje.
Program za to srečanje je bil sicer okvirno določen,vendar smo si ga sproti prilagajali, kakor so pač trenutne razmere narekovale oz. zahtevale. No ja, saj boste prebrali in videli,čeprav se čisto vsega ne da opisati, kako smo preživeli,kakor pravijo, "najdaljšo noč v letu".
Ker je bil v tem božičnem času hkrati že drugi sveti večer, sta domači g. župnik in g.kaplan,ko sta s kadilom in blagoslovljeno vodo blagoslavljala prostore v cerkvi in okrog nje, zavila tudi v "naše prostore" in jih "požegnala". Skupaj smo nato zmolili še preostanek nekaj desetk veselega dela rožnega venca. Zahvalili smo se jim za ta obred, ki sta ga zaključila pri nas in ju po- vabili, naj se kasneje, ko bosta z vsem prosta, vrneta nazaj med nas. Seveda sta vabilo z veseljem sprejela in s seboj prine- sla nekaj steklenic "mašnega" vina, da smo tudi mi lahko okusili tako vino, kakršnega župniki pijejo pri obredu sv. maše.
Po tej večerni molitvi, ki nam je nahranila dušo, smo morali pogledati,da bo kaj še za telesno zadostitev. Za to pa sta poskrbeli za vsako nam pomoč pripravljeni "kuharici" Meta in Nada. Za natakarje pa so se izka- zali in nam po mizah hitro postregli naši stalni prijatelji-pomočniki. Med serviranjem da ne bi bilo preveč enolično, je ta ali oni vmes poskrbel za primerno šalo, dovtip ali pa kaj bolj resnega, kraju in času primer- nega. Priložnostno molitev pred jedjo je prevzel in vodil domači župnik in nam na koncu zaželel dober tek, ki mu je sledil zborni hvala enako!
Ko smo si napolnili "baterije" ali lepše po- vedano, ko smo povečerjali, se je naš spored nadaljeval tako,da je g.župnik, ker je bil v prostoru TV z rekorderjem, vanj vstavil video-kaseto, na kateri je angleška aristokratinja praznovala 90. rojstni dan. Zelo smo se nasmejali temu prispevku, še posebno pa slavljenkinemu dolgoletnemu služabniku, ki se je skoraj vsakokrat, ko je šel preko sobe po novo hrano ali pijačo za njo, spotaknil ob leopardovo kožo z naga- čeno glavo,ki je ležala na tleh in bila pred- met spotike.Za takle večer je bila to prava poslastica, saj je smeh tudi pol zdravja pa še stranskih učinkov nima.
Ko sem že ravno pri rojstnem dnevu, naj povem, da je dan prej praznovala svoj rostni dan - katerega pa ne povem - naša Ljubica.
Za ta dogodek smo ji z majčkeno zamudo ob priložnostnem nagovoru poklonili lep šopek,si nato natočili kozarce in ji nazdra- vili s pesmico: "Kol'kor kapljic, tol'ko let..."
Ob vsem tem veselem direndaju se je na vratih pojavil p.Lojze Markelj z roko v ma- vcu. Kasneje,nekaj pred polnočjo,je pose- bej za nas daroval sv.mašo, pri kateri smo kot ponavadi sodelovali s svojimi prispevki, da je tokrat učinkovalo še bolj slovesno. Pater Markelj je med svojo pridigo med dru gim malo za šalo, malo pa zares rekel, da sedaj, ko je sam invalid,dosti bolje razume nas, ki to težo križa nosimo že precej dlje kot on, nekateri že celo življenje. Solidar- nost torej na najvišji ravni.
Med nas je, po poprejšnjem dogovoru z Ljubico, prišlo tudi nekaj članov mladinske molitvene skupine iz Domžal. Zapeli in na kitaro so nam zaigrali nekaj priložnostnih pesmic,odigrali dva kratka skeča,se z nami vred posladkali s torto in se kasneje v bliž nji cerkvi pridružili drugim molivcem,kjer so nato v molitvi in petju pričakali novo leto.
Ko se je naša sv. maša končala, se je že pisalo novo 1995. leto. Da ne bi bili kakšna izjema, smo si tudi mi dostojno nazdravili s šampanjcem. Pokanja je bilo le toliko, koli- kor ga je povzročilo odpiranje zamaškov s steklenic, ki so poleteli pod strop, žlahtno tekočino pa smo prestregli v kozarce. Za- želili smo si sreče,miru in zdravja ter notra njega zadovoljstva v pravkar porajajočem se letu.
Na začetku sem pozabil omeniti,da je moral na to silvestrovanje vsak prinesti majhno darilce. Ta darilca smo pomešali za kas- nejše posredno obdarovanje vseh, ki smo bili tam. Kako? Na spored je prišla največja družabna igra - tombola. Vsak je dobil ta- blico za prekrivanje številk.Da se vsa stvar ne bi preveč zavlekla, je bilo za dobitek dovolj, če je imel posameznik prekrito oz. izpolnjeno eno vodoravno vrsto.Igra je ta- ko kar hitro potekala in na koncu smo bili vsi zadovoljni, saj smo vsi "zadeli".
Vsakega lepega je enkrat konec in naša Ljubica je naznanila,da se bo treba počasi posloviti in odpraviti proti svojim domovom Poslovili smo se s stiskom rok in z bese- dami, da se ob letu osorej zopet snidemo, morda le kje drugje v drugem kraju in tako lepo pričakamo še eno novo leto.

Oton

NAŠA REVIJA!

Spet smo obrnili list na koledarju in v prvih dneh decembra se je porajal v meni nemir pričakovanja, ker vem, da bo mene in še toliko drugih obiskal PRIJATELJ.
In res. Prijetno presenečenje.Že sama na- slovnica je privabila nasmeh na moj obraz. Vesela sem drobnih lepot, še prav posebej pa tistih, ki prihajajo z naših vrst, iz Prija- teljstva bolnikov in invalidov.
Vsi se trudimo, da bi bilo naše gibanje bolj povezano,da bi se bolje poznali med seboj, pa tudi zato,da bi drug drugega spodbujali k ustvarjalnosti.
Naj nam pri vsem tem pomaga naš PRIJA- TELJ. Imamo ga,poskušal bo sprejeti vsako dobro zamisel ali spodbudo. Naj nam ne bo škoda časa, da prek naše revije utrjujemo vezi prijateljstva.
Naj bo odgovornost vseh nas,da bo sonce s prve strani ogrelo vsak članek in ustva- rilo v nas veličasten občutek, ko bo zašlo na zadnji strani.
Srečno na poti v letu 1995.

Ljubica Z.

ČUDEŽ ŽIVLJENJA

Na praznik sv.Štefana nas je Bog povabil v kapelo župnijskega doma v Škofji Loki, kjer nam je pripravil veliko veselje. Združil nas je v praznovanju rojstva Ljubezni.Prijatelj- stvo, zaupanje, spoštovanje do bližnjega in želje po srečanju z njim so bili najmož- nejši vzgibi naših src, da smo se odpravili z doma, prijateljem in novim doživetjem naproti.
Ob oltarni mizi smo skupaj z domačim ka- planom, Marinkom Bilandžičem, pozdravili Jezusa, ki nam je v teh dneh prinesel mir, veselje, upanje. Po prebrani Božji besedi smo najprej sami spregovorili,kako je Jezus stopil v naše življenje, kako čutimo vpliv Boga na vse naše delovanje. Gospod Ma- rinko je dejal, da ni čudež Božje dobrote le v tem, da Bog ozdravlja naše bolezni, da izpolnjuje naše načrte, da uresničuje naše želje, pričakovanja. Čudež je tudi to, da je človek pripravljen slediti Bogu,da je z milo- stjo in vero obdarjen pričevalec Božje lju- bezni, da lahko v Bogu išče in daruje svoje življenje.
Mladi iz župnije Sv. Jakoba v Škofji Loki so nam izvedli ponovitev božičnice, s katero so pozdravili Jezusa na sveti večer. V pri- jetnem in sproščenem prazničnem ozračju, v katerem nam je dobrodošlico in voščilo izrekel tudi župnik Jože Miklavčič, nam je čas hitro minil. Odšli smo vsak proti svoje- mu domu, v prepričanju, da nas ima Bog rad. Bog nam želi to veselo spročilo vedno znova posredovati,toda ali smo mu pripra- vljeni vedno prisluhniti?
Bog povrni vsem za lep dan!

Alenka O.

SREČANJE V JARŠAH PRI DOMŽALAH

Na prvo adventno nedeljo, 27.novembra,je bil čudovit dan. Zjutraj,ko sem se zbudila, sem začutila,da bo danes poseben dan.Že megla,katera me je spremljala na poti proti Ljubljani, ko sem se peljala po prijateljico Viko, mi je bila lepa in prijetna. V Mengšu sta se nama pridružili še Darja in Marjana. V tihem pričakovanju smo se odpeljale pro- ti Jaršam. Tam nas je toplo sprejel gospod župnik Lojze Rajk.
Zbrali smo se v lepem številu. Ko smo pri- čakovali gospoda škofa Urana, se je pogo- vor v veroučni učilnici razvnel, da so nas morali nekajkrat opozoriti na umirjenost. Nekaj pred 12. uro se nam je pridružil tudi gospod škof Uran. Sprejeli smo ga s plos- kanjem.
Za pripravo in zbranost pri sveti maši nam je Ljubica prebrala pričevanje neke sestre redovnice. Lahko smo spoznali,kako globok je pomen molitve.
Nato smo se preselili v kapelo. V tihi zbra- nosti smo se pripravili na sveto mašo, ki nam jo je daroval gospod škof ob somaše- vanju gospoda Jožeta Zupančiča.
Gospod škof je v pridigi poudaril pomen molitve za kristjane. Vsak človek, zdrav, bolan ali invaliden,je pomemben člen v ve- rigi naše Cerkve. Koliko gorja lahko storijo ljudje,ki v srcu nimajo prostora za Ljubezen - Boga. V srcu sem čutila, koliko ljubezni nam je g.škof podaril z besedami in s svojo navzočnostjo med nami.
Prijetno je bilo stisniti roko bratu, sestri in si res iskreno zaželeti: "Mir s teboj!"
Po tej hrani za dušo smo posedli za mizo. Gospodinja in njene pomočnice so nam pri- pravile zelo okusno kosilo. Ob kavici in po- kušanju sladkih dobrot,ki so nam jih pripra- vile gospodinje iz te župnije,smo še pokra- mljali.Tudi prepevali smo z g.škofom.Jožica je igrala na citre,Boštjan pa na kitaro.Pre- den se je g. škof poslovil, nam je s svojim lepim glasom podaril še pesem o mami.
Vendar se nismo še razšli. Z nami so ostali naš duhovni oče Jože Zupančič, letošnji novomašnik Marko Marinko in seveda tudi gospod župnik.Popoldne se nam je pridružil še brat prijatelja Ladota iz Gameljn. Raz- tegnil je meh svoje harmonike. Skupaj z Zoranom,ki je že igral na kitaro, sta impro- vizirala čudovit ansambel. Nekateri so pre- pevali, drugi klepetali in si tako izmenjavali svoja doživetja. Prehitro je minilo!
Gospod župnik nam je s svojo belokranjsko darežljivostjo ljubeznivo podaril še hlebček kruha za popotnico. Z lepimi darilci v rokah ki smo jih dobili za spomin, smo se začeli poslavljati z željami, da se še srečamo.
Polni lepih vtisov v srcih in doživetij smo se odpeljali domov.
Prav iskrena hvala za ta čudoviti dan vsem ki ste nam ga darovali z božjo pomočjo na kakršenkoli način. Bog vam obilo povrni!

Katja M.

BIL JE PRAZNIK

Na prijazno povabilo naše prijateljice Vike se nas je na praznik prvega mučenca sv. Štefana zbrala manjša skupina bolnikov in invalidov v njenem majhnem, a prijetnem stanovanju.
Praznično razpoloženi ob jaslicah, s toplino v naših srcih in ob zavesti,da smo prijatelji smo začeli s sv.mašo.Daroval jo je p.Franc Svoljšak. Pri mašni daritvi smo se spomnili vseh, ki smo povezani v gibanju PBI, se zahvalili za njegovo ljubezen in prehojeno pot v minulem letu in se priporočili njego- vemu varstvu v letu, ki prihaja.
Po duhovnem okrepčilu in obloženi mizi s prazničnimi dobrotami je sledil vesel in spro ščen pogovor ter nas povezal z Jezusom, ki se je ponovno rodil v jaslicah in v naših srcih.
Viki in njenim pomočnicam, ki so pripravile to enkratno srečanje, v imenu vseh prisr- čna hvala!

Marija V.

PRIJATELJI

Z nasmehom sprejemam sleherni trenutek dneva in vse dneve in leta, ki so mi dani.
Včasih so ure mojega življenja žalostne. Trudim se in se prepričujem, da je tudi to del vsakdanjika. Pri tem mi pomagajo moji prijatelji, ki so mi v oporo in mi vedno zno- va vlivajo moči. Prijatelji se z menoj zaba- vajo in smejijo. Pravi prijatelji so z menoj tudi takrat, ko z mojega obraza izgine vsa vedrina in se nanj prikrade potrtost. Prija- telji me razumejo. Z zaupanjem, s prijazno in toplo vesedo,z iskreno željo hladijo moje bolečine in rane.
Vesela sem, če zmorem in znam povrniti vsaj delček iskrenosti in prijaznosti - s trdno voljo in z roko v roki je mnogo lažje hoditi po poti vsakdanjika.
Dragi prijatelji, hvala, ker ste vedno pravi trenutek ob meni! Rada vas imam.

Saša Rolih

Z LETNEGA SESTANKA PBI

Konec novembra smo se odgovorni in so- delavci PBI zbrali na letnem sestanku v Jaršah pri Domžalah. Sveta maša in Jezu- sov blagoslov sta nas popeljela v delovni dan.Po potrjenem dnevnem redu smo sku- šali skupaj iskati, se s spoznanji bogatiti in z načrti za naprej po Jezusu drug drugega podpreti za delo, ki je pred nami.
Vsa prehojena pot (ne brez križa) pa nam naj bo v opomin in željo, da bi se opirali na Jezusa,ki edini lahko res osmišlja vsako na- še prizadevanje za dobro in nam s svojim zgledom pomaga, da ne odnehamo, pa če tudi je kdaj težko in marsičesa ne moremo razumeti. Jezus je in ostaja naš ideal. Za- radi njega pojdimo naprej vsak s svojim križem na rami in tudi z zavestjo, da nič ni zaman, če je storjeno iz ljubezni, in v želji, da bi nam bilo že tu na zemlji tudi lepo...
Na sestanku smo se ozrli na že prehojeno pot in naredili načrt za delo v prihodnjem letu. Kar zadeva volitve ni nikakršnih spre- memb.Do sedaj odgovorni bodo še za dobo enega leta opravljali svoje delo, mi vsi pa bomo skušali po svojih močeh z božjo po- močjo sodelovati z njimi.
Predvsem pa ostanimo močno duhovno povezani med seboj, saj molitev je moč, ki obrodi vidne in nevidne sadove.

Marjetka Smrekar

V PBI PRIPRAVLJAMO STATUT

"Statut!? Dajte no mir, saj smo pri- jatelji.." In vendar pripravljamo statut,ker:
1. Želimo biti čimbolj učinkovito in urejeno gibanje. Statut in pravilniki gibanja naj preprečijo čimveč možnih nesporazumov. Slovenci nimamo kar tako pregovora: Čisti računi - dobri prijatelji. Tudi v Prijateljstvu bolnikov in invalidov čedalje bolj doumeva- mo, zakaj in kako je tak pregovor nastal. Želimo delovati organizirano,strpno in pred vsem evangeljsko. S statutom tudi ures- ničujemo dobrohotne nasvete nekaterih prijateljev, izrečene že pred mnogimi leti in danes, npr.nasvet Mednarodnega vodstva ob 50-letnici Bratstva.
2. Želimo izkoristiti možnosti, ki jih daje civilna in cerkvena zakonodaja in ne biti le neodgovorni nergači in kritizerji. Zato je bila na letnem sestanku PBI v Jaršah, dne 26.11. 1994, ustanovljena statutarna ko- misija, ki naj pripravi Statut Prijateljstva bolnikov in invalidov. Takoj se je izkazalo, posebej glede na naše dosedanje delo, da ne moremo avtomatično prevzeti statutov in pravil tujih Bratstev bolnikov in invalidov pa tudi ne statuta kateregakoli društva. Želimo namreč, da bi bil Statut dober in nas ne bi dušil, marveč usmerjal naše de- lovanje.
Zato smo najprej izdelali Izhodišča in smer nice za izdelavo Statuta, ki jih bodo "pre- mleli" sedanji odgovorni, pa tudi vsi, ki so bili dosedaj bolj povezani z življenjem Pri- jateljstva bolnikov in invalidov. Čez leto bi lahko to vse in statut sam dobro premislili ter dopolnili na vseh srečanjih, v jeseni pa sklicali ustanovni občni zbor gibanja, ki bo sicer registrirano kot društvo.

V.B.

INVALIDI IN BOLNIKI

Pozorno sem prebral Angelčino pismo (Pri- jatelj 5/94) in odmeve nanj (6/94). Tudi sam sem na vozičku. In kaj sem, invalid, bolnik ali kar oboje?
S pravnega stališča, torej po črki zakona, sem verjetno invalid, saj sem invalidsko upokojen. Za zdravnika, ki skrbi za moje zdravje in mi predpisuje zdravila, sem ver- jetno bolnik. Za ljudi,ki ne morejo brez po- milovanja, sem ubogi revež, za serviserja mojega vozička sem vir zaslužka,za državo breme... za ženo preprosto mož, za otroke ata.
Mislim, da je bolezen proces, ki se odvija v telesu in začasno ali tudi trajno prizadene telo ter včasih tudi duha. Invalidnost pa je posledica kakšne bolezni (ali poškodbe), ki smo jo preboleli ali pa je neozdravljiva in trajna. Invalidnost je lahko tudi posledica prirojene okvare.
Ameriški predsednik Roosevelt, ki je v letih 1933-1945 popeljal ZDA iz težke gospodar ske krize in skozi drugo svetovno vojno je velik del svojega predsednikovanja prese- del na invalidskem vozičku. Američani in svet se ga spominjamo kot dobrega pred- sednika - po njegovem delu.
Mislim pa, da je na mestu Angelčina misel, ki je bila v dosedanjih odmevih preslišana in tudi nekoliko nerodno izražena.Pride čas ko bolnik (in tudi še kdo drug) od hudega tudi moliti ne more več in lahko samo še reče:"Moj Bog,ne zapusti me."In predvsem tem ljudem sta Prijatelj in PBI v začetku bila namenjena.
Resnično in dobronamerno se tudi jaz vpra šam, koliko pogovorov je bilo v zadnjem času opravljeno s temi ljudmi, ki so že leta priklenjeni na bolniško posteljo in kako ma- lo se piše o ljudeh, ki se jih je v prispevku "Osrečujoče služenje", tako občuteno v 6. številki 94 dotaknila Marta. Je pa res, da hudo bolan dostikrat ni le tisti, ki je prikle- njen na bolniško posteljo. Prijatelj in PBI bodita opora bolnim v težkih trenutkih; ti- stim,ki jim je bilo dano,da smo zmogli korak naprej,pa spodbuda za drugi in tretji korak To bodi poslanstvo PBI in Prijatelja!

Pavle

TUDI MALENKOSTI SO VELIKE, II.

K pisanju me je spodbudil Marjetkin odmev na Vojkotove besede, da smo prizadeti pre malo aktivni. Sam se s to trditvijo povsem strinjam,kot tudi z Marjetkinimi mislimi,ki jih je razvila v drugem delu svojega razmišlja- nja, kjer nas opozarja, da je tudi povsem "nemočen" človek lahko koristen in ustvar- jalen.
Človek je lahko ustvarjalen na mnogotere načine, kot se pač čuti poklicanega in zmore. Mislim,da je enakovredno ustvarja- len tisti, ki zmore voljo, pogum in moč, da sprejme svojo bolezen in priklenjenost na bolniško posteljo, kot tisti,ki kljub prizade- tosti, recimo, živi kot Vojko, kvačka, dela računalniške programe...
Glavno je, da človek iz svojega življenja z dejanji ali (in) molitvijo naredi kaj dobrega in spodbudnega, kar govori o tem, da v nas domuje darujoče srce - če se nekoliko navežem na misel sestre Mihelangele iz božičnega pisma članom Bratstva - Prija- teljstva bolnikov in invalidov. Takšna ust- varjalnost je iznajdljiva in potrpežljiva ter ima nešteto obrazov.Le vse premalo o tem govorimo in pišemo.
Za začetek kar malo bolj prisluhnimo vsak- danjim pogovorom in skrbno polistajmo po našem Prijatelju,in poglejmo,koliko prizade- ti sami pišemo o raznih zadevah, kjer smo se (nekoliko grobo in poenostavljeno reče- no) imeli "fajn",kar je tudi omembe vredno, in kako malo pišemo o življenju in ustvar- janju prizadetih. To pa govori o tem, kako so v naši zavesti vrednote prostega časa - imeti se "fajn! - daleč pred vrednotami dela in ustvarjanja, kar je navzoče v vsej družbi, ne le med prizadetimi.
Pa še nekaj.
Ko prebiram razne časopise in revije, takoj vem, kdo je odgovoren in piše, recimo, o zunanji politiki,kdo o gospodarstvu, kulturi, športu ... Praviloma ta področja pokrivajo izkušeni novinarski mački. Ko pa berem o problematiki prizadetih, pa človek kar ne more verjeti, kdo vse je ponekod postal strokovnjak za to. Kot da je problematika prizadetih plastelin, ki ga lahko po mili volji in po svojih predstvah gnete vsakdo, ki si vzame čas.
Pozdraviti je treba odprtost medijev za problematiko prizadetih, vendar pa nikjer ni dovolj le dober namen. Pot do pekla je največkrat tlakovana prav z dobrimi name- ni,nas uči slovenska ljudska modrost. Vsa- ka površnost pri pisanju pa je zelo blizu grehu zoper božjo zapoved: "Ne pričaj po krivem".

Jože Raduha

MED ISKANJI IN "VSEVEDNOSTJO"

Pred kratkim sem za nekaj časa obležal na zdravljenju na internem oddelku v naši bolnici. Po izjavah zdravnikov sem bil prvi pacient s to vrsto prizadetosti (distrofija), ki je ležal in se zdravil pri njih. Zato so me za nekaj dni le bolj opazovali, spraševali in me spoznavali, preden so začeli s preiska- vami in zdravljenjem - se lotili dela. Zani- mivo pa je, da je med sestrami (vsa čast in hvaležnost devetim od desetih), bilo pa kar nekaj takšnih, ki so o moji osnovni pri- zadetosti "vse vedele" in se dostikrat tudi temu (ne)primerno obnašale; niso si tudi dovolile kakšnih razlag in pojasnil, kaj zmo- rem, čutim in kaj ne.
Ali ni to zgodba, ki jo v takšni ali drugačni obliki doživljamo tudi na vseh drugih pod- ročjih našega vsakdanjega življenja?

Jože R.

SREDI ZIME

Narava še počiva in tudi jaz danes ne bom preveč zahtevna. Pojdimo sproščeno v novo leto...
Po praznikih me je klical prijatelj in stokal nekaj o dolgčasu. Hitro sem ga zaposlila z zelo preprostim nasvetom. Upam,da k vam dolgčas ne hodi na obisk, ampak nasvet lahko vseeno preizkusite. Morda vam bo prav to malce skrajšalo zimo.

Iz kartona ali tršega papirja izrežite dva- najst likov. Polovico jih pobarvajte, da bo- ste imeli npr. šest belih in šest črnih likov.
Sedaj iz njih sestavite mozaik v obliki kva- drata. Vendar pazite! Samo črni ali samo beli liki se med seboj ne smejo dotikati po stranicah, ampak le s koti.
Število likov lahko poljubno povečate in potem sestavljate pravokotnike različnih velikosti. Zabavno bo, če boste doma tek- movali,kdo bo najhitreje sestavil mozaik.To vas bo zabavalo in hkrati morda tudi malce zbližalo, saj se v družinah tako rado zgodi, da včasih komaj vemo drug za drugega.
Prav tako pozabljamo, da z drugimi delimo tudi svoje okolje. Sedaj, ko ste pospravili jaslice in božična drevesca, ne pustite, da kotički ostanejo pusti in dolgočasni. Naj se vidi, da je v srcih ostalo veselje in bogas- tvo praznikov...
Pri tem bodo v veliko pomoč sobne rastline ki v dom prinašajo svežino, barvo in živ- ljenje...

Zato je treba tudi pozimi kdaj pomisliti, kaj jim vračate v zameno za njihovo nalogo. Upam, da se vam po naslednjih nasvetih ne bo težko malce potruditi, saj lončnice v toplih, suhih in neprezračenih sobah komaj dihajo:

Tiste z velikimi listi preprosto kdaj pa kdaj popršite s tušem.

Manjšim obrišite liste z vato,ki ste jo na močili v prevreto mleko ali pivo. Verjemite, sijoči bodo.

Če so na listih uši,rdeči pajek ali črni tri- psi, jih odpravite z insekticidom ali sredst- vom za pomivanje posode, ki ga razredčite z vodo. Zemljo v lončku prekrijte, rastlino obrnite in jo potopite v raztopino.

Nadležne bolšice boste pregnali, če v zemljo potaknete vžigalice z glavico navz- dol.

Olupljene stroke česna potisnite v zem- ljo in pregnali boste glivice plesni.

Jajčne lupine zdrobite in namočite v vodi. Čez 2-3 tedne bo to odlično gnojilo za lončnine.

Rože zalijte vedno zjutraj, ne zvečer. Pa- zite, ne utapljajte jih! Rastlina manj trpi v suhi zemlji, kakor če plava.

Medtem, ko jo boste čakali, ji lahko pripra- vite dobrodošlico. Verižni vbod ni zahte- ven, a čudovite umetnije se da napraviti z njim.
Vzorec za verižni vbod lahko narišete tudi sami,če se le malo razumete s svinčnikom. Na tkanino ga najhitreje prenesete s po- močjo indigo kopirnega papirja. Vzorec prilagodite za prt, vizitko, blazino ali z njim okrasite bluzo.
Vbod lahko vezete na platno, navadno ko- tenino, vrečevino...
Vezilna nit je lahko svila, prejica ali volna, barvo pa izberite po svojem okusu.

Na vzorec oziroma risbo narišite kvadrata- sto mrežo. Nato narišite novo mrežo z is- tim številom kvadratov, ki naj bodo manjši, če želite vzorec pomanjšati. Če pa želite vzorec povečati, naj bodo kvadrati seveda večji.
Nato v novo mrežo natančno vrišite prvo- tni motiv.
Za simetrično prenašanje motiva v vogal ali na drugo stran pa uporabite tehniko kopiranja z zrcalom (Prijatelj št.2, 1993).

Iz vezenega kosa tkanine ali vrečevine lahko napravite lep ovitek za knjigo. Ker ni veliko šivanja,boste zmogli vse ročno. Kroj za ovitek narišite na papir.
Odrezano blago na vseh straneh zapognite za pol cm navznoter in ga obšijte s poše- vnim ali z zančnim vbodom.
Po črtkani črti(na kroju) zapognite zavihke na pravo stran in zašijte vogale s stičnim vbodom, 1 cm od zgornjega in spodnjega roba.
Vogale obrnite,zapognite rob zgoraj in spo daj ter ga skrito zašijte, kot kaže spodnja slika.
Ker je v prejšnji številki Prijatelja pri vzorcu za 'zimsko pravljico' nastal 'tehnični vozel', bom rade volje osebno poslala pravilen vzorček, če ga kdo želi.

Kati Urh

ENO PISMO NI PRIJATELJSTVO

Hrupno življenje in mestni vrvež preutruja- ta vsenaokrog. Ljudje hitijo, so nemirni, se pehajo,se jezijo,iščejo. Kam gredo in zakaj ves ta nemir? Če človeka doleti bolezen ali se ponesreči, ga pustijo za seboj, samega.
Nikoli nisem mogel zahajati na hrupna me- sta,v disko in tja,kjer je vrelo mladih. Mar- sikaj hudega sem preživel, a sem se vedno boril za dobro in lepo,za red in ustvarjalno življenje.Ljudi imam rad in želim si jih. Ven- dar ostajam v samoti svojega stanovanja. Star sem sedemindvajset let. Izobražujem se dalje ob delu, skrbim za svoje stanova- nje in ga z veseljem vzdržujem. Ob meni je akvarij z ribami, kanarček v kletki, želvice in mladi pes. Vendar mi vse to ne more nadomestiti prijatelja.Čutim,da zelo potre- bujem človeka,s katerim bi si bila blizu,bi si lahko zaupala in se medsebojno podpirala. Potreboval bi pomoč drugega.Samoto svo- jega stanovanja težko prenašam.
Želim si spoznati človeka, ki rad pomaga drugim in je dober. Z menoj bi se veselil in sočustvoval, ko bi mi bilo hudo. Prijateljico ali prijatelja bi lahko vedno poklical, se po- svetoval in zaupal, ker bi se tudi on meni zaupal. Prijateljstvo želim negovati trajno. Prizadene me, če mi kdo samo enkrat piše ali se mi samo enkrat oglasi in potem ne več. Oglasite se mi,če imate željo po traj- nejšem prijateljstvu.
Morda boste odkrili tudi v sebi podobno potrebo, ko boste brali te vrstice. Ali pa povejte o mojem iskanju znankam in znan- cem, ki tega niso prebrali, pa veste, da so pripravljeni pomagati drugemu in si želijo prijatelja.
Prijateljstvo dela življenje lepo in lahko pre maga veliko težav. Opora drugega človeka je vsem potrebna. Imeti moraš koga za zaslombo, da živiš v dobroti in miru.
Če ste pripravljeni postati moj prijatelj, se mi oglasite. Naslov:
Miklavž Čuk, Trg Komandanta Staneta 5, 61117 Ljubljana, tel. 572-106.

PRIJATELJ NAM VELIKO POMENI

Lepa hvala za praznično voščilo in darilo. Bila sem vesela in tudi presenečena.
Tudi jaz vam želim milosti polne božične praznike in zdravo,uspešno, blagoslovljeno novo leto 1995, da bi še naprej ostali po- vezani v molitvi.
Še enkrat hvala vsem, ki se trudite, da je naš Prijatelj tako lep in branje tako bogato kar veliko pomeni posebno nam,ki smo ne- bogljeni in odvisni od drugih. Naši dnevi in noči so večkrat pusti,zdaj pa se nam ponu ja še sneg,tako da bo res težko. Pa upam, da bomo z božjo pomočjo premagali težave
Pred štirinajstimi dnevi smo imeli sveti mi- sijon v naši fari. Vreme je bilo lepo, a hla- dno. Hvala Bogu, da so mi hčerka in drugi dobri ljudje omogočili, da sem se mogla trikrat udeležiti misijona. Vsem sem zelo hvaležna. Kako lepo je govoril gospod mi- sijonar! Težko razumem tiste, ki so zdravi in blizu cerkve, da se nekateri sploh ne udeležijo misijona.
Sveta maša človeka notranje pomiri. To še posebno dobro vemo tisti, ki nas bo zima privezala na dom.
Še enkrat hvala in veliko radosti ob novo- rojenem Zveličarju.
Tudi v osamljenosti posveti sem in tja lučka: obišče vas Prijatelj, obiskali so vas dobri ljudje, ki so vam omogočili lepo doži- vetje misijona v vaši fari.
Naj vas božja pomoč spremlja v vaših pre- izkušnjah in vam daje moč za vdano pre- našanje težav!

NIMAM ČASA ZA OBUP

Prav prisrčna zahvala vsem podpisanim za trud in dobre ter lepe želje.To je bila zame nova luč v temi.Sicer se pa zdaj ne morem pritožiti, da bi mi bilo prehudo. Ob napadih bolezni pa trpljenje darujem Bogu Očetu za nove duhovne poklice, za katere ga v molitvi vsak dan prosim; pa tudi za trpeče in mrtve, ki so molitve potrebni.
Poleg lažjega dela rad berem in kaj napišem za lokalni časopis. Imam tudi večji krog dopisovalcev,ki jih zaradi velike razdalje ne morem sam obiskati, pa jim napišem pisma. Z nekaterimi si dopisujem že več let.
Vse to me polno zaposluje, da nimam časa za obup ali dolgočasje. Res pa včasih po- grešam človeka, s katerim bi se pogovoril. Mladi imajo zmeraj polne roke dela. Starej- ši pa smo tu v planinah zelo oddaljeni drug od drugega. Kadar zapade veliko snega ali nastopi poledica, pa so obiski sploh otež- kočeni. Tudi k polnočnici nisem mogel v cerkev, pa sem doma ob jaslicah zbrano spremljal televizijski prenos polnočne maše iz Stične.
Hvala Bogu, da so se naše globoke želje uresničile, saj si pred nekaj leti še pomisliti nismo upali, da bomo lahko bolni in invalidi spremljali bogoslužje na radiu in televiziji v slovenskem jeziku.
Rad gledam Obzorje duha in tudi ponovitve teh oddaj. Zelo prisrčno se mi zdi opoldan sko zvonjenje, ki ga lahko slišimo tudi na- glušni in tisti s slušnim aparatom. Doslej smo bili mnogi prikrajšani za mile glasove zvonov, še posebno tisti, ki živijo daleč od cerkva.
Mislim, da bolni in invalidi še zdaleč nismo tako ubogi na duši kot tisti, ki imajo veliko bogastva in jim je še vedno premalo ter se prepirajo in tožarijo za materialne dobrine.
Dragi prijatelj Ludvik,hvala za vaše obsež- no pismo,v katerem ste nam nanizali toliko življenjskih resnic in modrosti: o duhovnem bogastvu,ki daleč presega minljive materi- alne dobrine,ki rojevajo vedno več pohlepa o polnem doživetju praznikov ob domačih jaslicah, o vlivanju moči drugim z dopiso- vanjem,o vdanem prenašanju težav in da- rovanju trpljenja za potrebne.Saj ne boste hudi,ker smo ga malo skrajšali.Še kdaj nam kaj napišite!

V MOLITVI VAS OBISKUJEM

Dragi moji prijatelji! Zopet ste me obiskali po našem ljubem listu Prijatelj, ki ga vedno tako težko čakam in ga preberem do zad- nje črke. Krajša mi noči brez spanja in mi daje moč v trpljenju.
Vas, dragi prijatelji,pa vsak večer obiščem v molitvi in tako živimo vedno skupaj.
Vsem želim miru in sreče božične noči sko- zi vse leto.
Vsem v uredništvu in vsem sodelovcem želim mnogo božjega blagoslova pri delu, s katerim nas osrečujete. Lep pozdrav vsem
Draga Ivana! Veseli smo, da vam je Prija- telj všeč in vam veliko pomeni. Hvala tudi za vaše voščilo, priporočamo se vam v molitev, da bi mogli delati za dobro vseh, s katerimi smo povezani v PBI.

DA BI SE VEZI PRIJATELJSTVA ŠE UTRDILE

Dragi prijatelji! Prisrčna hvala za prijetno in ljubeznivo voščilo. Tudi jaz želim, da bi se vezi našega Prijateljstva še bolj utrdile. Tako povezovanje je nam, bolnikom, zelo potrebno, ker nas krepi z ljubeznijo in du- hovno srečo.
Vsak dan, dragi prijatelji, sem v molitvi z vami, in prosim ljubega Boga, naj vam daje še naprej veliko moči in ljubezni, da boste še naprej z ljubeznijo povezovali invalide in bolnike.
Za božič vam želim,naj vas ta ljubezen te- sno objame in napolni s svetim mirom vse dni novega leta 1995.Naj bo novo leto po- lno zdravja, sreče in ljubezni, da boste še naprej neutrudno delali.To vam iz srca želi
Draga Marija! Hvala za vaša voščila. Veseli smo,da vam PBI toliko pomeni. Pravzaprav je že namen gibanja ta, da se bolniki in in- validi povezujete med seboj s pomočjo pi- sem, telefona, obiskov in molitve. Daj Bog nam vsem v novem letu zdravja in moči,da bomo lahko delovali v dobro naših bližnjih, posebno še preizkušanih bratov in sester!

VSI SMO ČLENI VERIGE LJUBEZNI

Naš list Prijatelj prejemam že skoraj dvaj- set let. Daje nam moč, da ne omagamo na tej življenjski poti, saj smo drug drugemu v oporo. Naša opora je križ. Na to mislimo tudi v adventnem času, ko se pripravljamo na rojstvo našega Odrešenika in si voščimo za praznike. Zelo sem hvaležna uredniku Prijatelja in vsem sodelavcem.
Hvala s. Mihelangeli za pojasnilo glede Ve- rige ljubezni. Ta veriga nas mora v novem letu še tesneje povezovati in se še dalj- šati. Vsi smo členi te verige in ne smemo omagati. Naša ljubezen naj utrdi člene BBI v novem letu Gospodovem.
Še enkrat hvala vsem za vse, kar ste mi dobrega storili v tem letu. Gospod naj vse obilno poplača! S prijateljskim pozdravom
Draga Milena! Prav je tako,kot ste zapisali: križa ne smemo gledati kot nadlogo,ampak kot oporo. Tudi pesem pravi: križ je naše življenje in v križu je naše rešenje. Naj vas ta zavest spremlja vse dni novega leta in vam pomaga premagovati težave na poti življenja.

NOVOROJENO DETE NAJ VAM POMAGA NOSITI KRIŽ

Spoštovani! Še vedno nas spremlja sreča in radost praznika Jezusovega rojstva. Ve- selimo se; Zveličar se je rodil za nas vse, da bi nas odrešil!
Tudi vam v uredništvu,vsem sodelavcem v Prijateljstvu, vsem invalidom ter vsem ve- selim in mladim po srcu,želim vesele božič- ne praznike.Novorojeno Dete naj vas tolaži briše solze, vas podpira in vsem pomaga nositi križ: tistim, ki ste še polni energije, tistim, ki že omagujete in tistim,ki nikoli ne omagate. Z vami sem bila združena v moli- tvi pri polnočnici.Iz srca vam želim,naj vas spremlja božični blagoslov vse dni novega leta, miru, zdravja in uspeha pri vašem odgovornem delu.
Vsem novoletni pozdrav z Bogom
Draga Lojzka, prav ste napisali, da prosite božje Dete tudi za tiste, ki nikoli ne oma- gajo. Premalo se zavedajo oni sami in mi vsi, da je Bog tisti,ki jim pomaga,da življe- nje teče gladko naprej.Hvala vam za dobre želje, še naprej se vam priporočamo v molitev!

VSI BODIMO RADODARNI

Najprisrčneje se vam zahvaljujem za vaše ljubeznivo in lepo pismo s priloženim darom Ker je v moji bližini še veliko potrebnejših od mene, sem poslano darilo dal neki stari ženi. Upam, da se s tem strinjate, saj je dar prišel v prav potrebne roke. Tudi sam skušam s kakršnokoli pomočjo potrebnega razveseliti. Z zahvalo za vaše dobro delo vas pozdravljam z vsem spoštovanjem!
Spoštovani! Dajati je lepše kot prejemati, pravi stara modrost. Mi smo razveselili vas vi pa gospo, ki je v stiski. Zahvaljujemo se vam za vašo dobroto in posluh za stisko sočloveka. Bog naj vam bo bogat plačnik za to navidezno drobno, pa vendar veliko dejanje-naj vam dobro delo poplača s svo- jo milostjo in darovi,ki jih svet ne more dati

DAJ NAM MIR IN TISTO SREČO...

Dragi prijatelji! Poleg luči, ki nikdar ne uga- sne, ste v naša srca poslali tudi mir, ki ga svet ne more dati.Od Nove Gorice do Pora- bja je segla tolažilna in spodbudna beseda sestre Mihelangele. Kakšno veselo presene čenje! Hvala, hvala in zopet hvala Bogu,ko ohranja v bolnem telesu tako oživljajočega duha! Zdi se mi, da ste nas nabirali kot jagode na velik slovenski rožni venec.
Blagoslov in zdravje naj vas spremljata sleherni dan v novem letu; vemo,da boste oboje delili tudi nam. Vesele božične poz- drave
Draga Rozika! Drobna pozornost nas lahko včasih bolj osreči kot dragocena darila. Najvažnejša je zavest,da nismo sami,da je vedno z nami Bog,ki nam v težkih trenutkih pošilja prijatelje kot izraz svoje neskončne ljubezni.

PISMO SLEPIH

Dušni pastir je sejalec Božje besede, ki je ne manjka v češčenju in v molitvi pri dari- tvi svete maše. Kot je bila Marija živi ta- bernakelj, tako ste tudi vi, nosilci Jezusa - ljubezni polnega Boga.
Zdaj smo dobili novo postajo Radio Ognjišče To je dobro. Majhni plameni,to smo tudi mi verniki.
Zato želimo vsi,da bi bilo čimmanj angleške glasbe. Veseli me pa celotna oddaja.Veseli smo vsi te cerkvene radijske postaje. Čim več duhovnikov naj nastopi v teh oddajah.
Ljubljena sveta družina naj blagoslavlja vaše delo v vseh področjih dela vere,upa- nja in ljubezni. To vošči za božič in novo leto in vas pozdravljajo vsi bolni in slepi iz Škofje Loke.

Elizabeta

HVALA VSEM, KI SKRBIJO ZA NAS IN NAS  RAZVESELJUJEJO

Z ustanovitvijo Župnijske Karitas je tudi Dom počitka v Mengšu veliko pridobil.Njeni člani nas pridno obiskujejo in nam žrtvujejo svoj čas in sebe: z ljubeznivo prisotnostjo, lepo, spodbudno in tolažljivo besedo.
Domiselno so se nas spomnili na zahvalno nedeljo. Obiskal nas je tudi sv. Miklavž. Njegovi angelčki so imeli polne košare daril Ob tem smo obujali spomine na otroške dni
Ob tej priliki se zahvaljujemo mengeški Karitas, g. župniku, g. Zajcu in g. Kerinu za njihovo apostolsko gorečnost in skrb za zveličanje naših duš, pa tudi pridnim men- geškim gospodinjam, ki nas za praznike razveselijo s slaščicami. ... Da bi se še dostikrat srečali, pokramljali in se poveselili med seboj. Lep božični pozdrav Hvala vsem za pozornosti, ki jih izkazujete ob vseh praznikih,hvala vsem,ki sodelujete ki ste podpisani... Z vami in za vas bom molila ob jaslicah. »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje!«
To oznanjujmo vsem ljudem! Naša blagost in veselje naj razveseljujeta ljudi okrog nas v teh božičnih praznikih in vse leto 1995!
Dragi Jože, že pred časom je prišlo voščilo Prijateljstva bolnikov in invalidov. Bog pla- čaj zanj - pa naj ga je poslal kdorkoli. Tebi in vsem tvojim pridnim sodelavcem iz srca želim, da bi mogli za nekaj časa odložiti vsakdanje skrbi in beganje ter se posvetiti človeku,ki vas potrebuje. To je pot Kristu- sa,vseh velikih svetnikov in tudi kristjanov našega časa. Bog s tabo!
Danes se vam zahvaljujem za mnoge poz- drave, voščila in vabila, ki sem jih prejel od naše družine Prijateljstva bolnikov in invalidov. Naj vas vse varuje Vsemogočni.
Nagajivi veter se veselo poigrava z golimi krošnjami dreves. Čeprav na utrujeno ze- mljo pritiska mraz, je v naših srcih prijazno toplo. Ogrevajo nas občutki varnosti, polni pričakovanj in neizmerne sreče. Pred nami so božični prazniki, zato je tudi v mojem srcu mnogo topline in veselja. Delim jo z vsemi ljudmi. Predvsem pa mislim na božje Dete, ki se je darovalo za nas, nemočna in plaha bitja. Rada bi mu pripravila mehko posteljico,zato se sedaj še posebej trudim biti dobra do vseh ljudi. Želim vam mirne in lepe praznike.

Saša Rolih

Naj bo pastir ali modrec,
človek tu na zemlji
ne more doseči Boga drugače,
kakor da poklekne
pred betlehemske jasli in ga moli,
skritega v slabost otroka.

Vesel božič ter mir in blagoslov v novem letu. Hvala in poseben pozdrav vsem
Najprej bi se rad zahvalil za vašo pozornost ki ste mi jo izkazali med letom in mi je za- radi tega toplo pri srcu.
Lepo je, če imaš prijatelje, med katerimi je najsvetlejši Kristus, ki mi razsvetljuje pot življenja.
V novem letu bi si želel še več stikov z vami in bi vam na koncu želel: SREČNO!
Bog je v svoji Ljubezni stopil na svet.In to svojo ljubezen je zapustil vsem,ki so dobre ga srca. Med njimi ste tudi vsi sodelavci v Prijateljstvu... V molitvi se spominjam vseh dobrotnikov našega gibanja,našega sloven skega naroda, naše mladine, vseh duhov- nikov, ... vsem želim obilo milosti in vas hvaležno pozdravljam. ... Saj veste, kako vesel je človek drobnih pozornosti. Bila sem srečna in vsakemu sem hotela pokazati darilce. Še danes, ko čokolade ni več, kuverto z drobnim pisem- cem pa še hranim, nisem mogla,da tega ne bi pokazala "tovarišici", ki me uči v delovni terapiji in jo prosila, da vam piše namesto mene. Res, prisrčna hvala in prav lep po- zdrav in molitev vsem! Mnogo sreče in veselja ter družinskega miru naj prinese božje Dete domu,srcu vašemu.
Ustvarjalno, polno zdravja, zadovoljstva, prek in prek,
naj vam nudi novo leto, petindevetdeset.
Vas, ki mnogo ste na poti, naj nesreča ne zaloti,
tudi vsem,ki ste doma, ljubi Bog le zdravja dá.

Kapusovi

ČE ZVEZDA UGASNE, KOS NEBA Z NJO UMRE

V začetku leta je pisanje v to rubriko še bolj boleče in žalostno, saj se vrne nekaj praznične pošte, ki nemo pove, da prijate- ljev ni več.
Zato danes najprej prosim sorodnike,da na uredništvo Prijatelja sporočite, kadar umre kdo, ki je bil vključen v PBI. Če je le kako mogoče, skuša vsaj kdo iz gibanja priti na pogreb.
S hvaležnostjo se spominjamo dveh prija- teljev,ki sta odšla že v letu 1993. Kot topli žarki sta tiho izgorevala ob naši poti in nas spremljala v molitvi:Peter Pužem,Krakovo 40, Naklo ter Alojzija Štepec, Vel.Dole 9, Šentvid pri Stični.
V letu 1994 je že spomladi zaspala v Gos- podu Marija Novak, Višnje 36, Zagradec. Za njo nas je zapustila Marija Držanič, Libna 5, Krško.
Novembra lani je v večni praznik v nebesih odšla Metka Škerjanc, Hudo 36, Radomlje Nikoli ni mogla z nami na srečanje. Njeno mlado življenje je bilo samo trpljenje,a kljub temu veselje.
Prejela sem pismo gospe Katarine, ki mi z žalostjo v srcu sporoča, da je konec no- vembra prenehalo biti srce njene sestre Angelce Kramberger, Krčevina 101, Ptuj ki se je vselej tako razveselila naše pošte.
V adventu sta odšli k večnemu počitku Marija Grabar, Jadranska 4, Ptuj in Fran- čiška Švajger, Dom počitka Črneče,Dravo grad. Prav tako Ivanka Cimperman, Dom počitka, Vrhnika,ki je dočakala visoko sta- rost. Njena ročna dela-izdelovala je jaslice - so bila znana po vsem svetu. Gospod naj ji povrne za vse, kar je storila s svojim delom, ki je bilo poučno za krščansko vero in vzgojo.
Decembra je odšel po plačilo tudi Jože Tomc, Ponikve 76, Videm - Dobrepolje. Dvajset let je bil na invalidskem vozičku in skoraj vse življenje po zavodih in bolnišni- cah. Jože, hvala za zvesto prijateljstvo in pri Bogu ne pozabi na nas.
Ko so mi 10. decembra sporočili, da nas je zapustil Franci Plazar,Cerovec 2,Šentjanž sem šla v kapelo in se zahvalila Gospodu, da sem tega dobrega fanta toliko let po- znala. Kolikorkrat smo bili skupaj, vedno je bil vesel in srečen med nami. Zelo si je prizadeval, da bolezen ne bi napredovala. Poskusil je vse, da bi ohranil čimveč moči, hkrati pa se spodbujal za sprejemanje bo- žje volje.
Dobro se spominjam, s kakšnim navduše- njem je kot samouk začel risati s svinčni- kom, da je lahko sodeloval na naši razstavi ročnih del. Z velikim trudom je napredoval v pravega umetnika.Njegove slike še danes govorijo o močni volji in potrpežljivosti.
Hvala ti, dragi Franci, da si bil rad z nami, hvala za tvoje pričevanje! Vsi,ki smo te po znali, te bomo ohranili v spominu, saj smrt do ljubezni ne more seči. Ostajaš v naših srcih, v naši molitvi. Včeraj smo ti rekli Zbogom in nasvidenje,je zapisala Marjetka S. Pridemo za teboj, ti pa dotlej prosi pri Bogu za nas, dokler ne pridemo v dom ve- čne sreče.
Sredi decembra se je v najlepših letih po- slovila Milka Sešelj, Dom D. Vogrinec, Po- brežje, Maribor. Od otroštva je bila na in- validskem vozičku, potem pa zbolela še za rakom. Več kot petnajst let je bila z nami v PBI.
Draga Milka, gotovo šele sedaj, pred obli- čjem veselja in miru čutiš, kako smo ljudje na zemlji slabotni, kako preveč gledamo na stvari, ne na človeka. Tudi tebi, v tvojem pričevanju notranje moči, nismo znali po- zorno in z ljubeznijo prisluhniti. Zato nam pomagaj, da bomo bolj cenili duhovne do- brine in živeli v skrbi za bližnjega.
Na praznik Svetih treh kraljev so položili k večnemu počitku Faniko Koštomaj,Orešje 13, 68220 Šmarješke toplice. Ko so mi po- vedali, kako je trpela zadnje dni, sem se kar zgrozila. Živela je sama in ko je hotela zapreti okno, je padla na zakurjeno peč. Našli so jo šele čez dva dni.Ves čas je bila pri zavesti. Umrla je v bolnišnici za posle- dicami opeklin.
Pred dnevi je g. Pajk poslal pismo, ki mi ga je pisala,a ga ni mogla več oddati. Zahva- ljuje se vsem podpisanim za pozdrave v božičnem pismu.Potem pa veselo razpreda o spominih s srečanj in lepih romanj,kot da bi slutila,da piše zadnje pismo... Res je,kot si zapisala, draga Fanika, da vse mine ... Samo srce ostane dobro... Zato upam in prosim Boga, da bi se kmalu srečali v več- nosti. Fanika,hvala za vso ljubezen in Go- spod naj obilno poplača strašno trpljenje zadnjih dni življenja.
Nekajkrat je bil na naših srečanjih Jože Vode,Nevlje 37,Kamnik. Sedmega januarja pa so ga pospremili na srečanje v kraljes- tvo večnosti. Več let je bil na vozičku, a vedno dobrovoljen. Zanj je z vso ljubeznijo skrbela žena. Naj Jože uživa srečo v Gospodu!
Na večer Gospodovega razglašenja je po enomesečnem boju z boleznijo umrla naša draga Milka Šfiligoj, viale Ungheria 55, 33100 Udine, Italija. Ko mi je sin, g.Tone, sporočill to žalostno novico, nisem mogla do besede,saj se mi je zdelo,da je smrt kar "ukradla" našo dobrotnico, rekla bi drugo mater slovenskih invalidov in bolnikov. Bila je zdrava,delavna! Pred mesecem jo je ob- šla slabost, odpeljali so jo v bolnico in tam ugotovili žolčne kamne.Po operaciji se ji je zdravje poslabšalo. Ko sva jo s Cirilo dva dni pred smrtjo obiskali, sem imela upanje, da se bo vseeno "izvlekla" iz bolezni, če- prav je bila zelo oslabljena. A Gospod živ- ljenja jo je poklical domov. Marija, ki jo je Milka tako častila v življenju, jo je sprejela v svoje naročje.
Z dobro ženo in materjo Milko in njenim plemenitim možem Milanom smo se srečali na obali italijanskega morja. Več kot deset let je od tega, ko smo s slovenskimi bolniki in invalidi letovali v Lignanu in prepevali slovensko. Milka z možem Milanom sta se sprehajala ob obali in prisluhnila slovenski govorici ter petju. Od takrat so se naše vezi prijateljstva tkale vedno bolj in bolj z našo dobro Milko in njeno družino. Milka je vedno z vso dobroto srca skrbela za nas vse, najbolj pa za težko prizadete invalide. Povsod nam je bila pripravljena pomagati. Njun dom nas je vedno toplo sprejel.
Ni delala razlike med italijanskim in sloven- skim narodom, vse je bilo zanjo ena sama božja družina, ki jo je želela z ljubeznijo objeti. Tako je bil tudi njen pogreb, njeno zadnje slovo v župnijski cerkvi v Vidmu,kjer smo se zbrali njeni italijanski in slovenski prijatelji in ji skupno zapeli tisto Marijino pesem,ki jo je tako rada povsod prepevala

da so jo tudi Italijani znali(Lepa si lepa,roža Marija). Ko so krsto odnesli na začasno videmsko pokopališče,kjer čaka dovoljenja, da jo bodo odpeljali k večnemu počitku v domačo slovensko zemljo, smo ji Slovenci še zapeli "Marija, skoz' življenje".
Milka,hvala za tvojo kot morje veliko ljube- zen. Možu Milanu naše občuteno sožalje z obljubo, da se ga bomo vedno z ljubeznijo spominjali v molitvi in tudi drugače mu bo- mo stali ob strani, da bo laže prenašal za- časno izgubo drage žene Milke, sinu Tone- tu in hčerki Anici tudi naše iskreno sožalje. Čestitamo jima za tako plemenito mater! Zahvalimo se jima, da so darove namesto cvetja na grob namenili za Prijateljstvo bol nikov in invalidov Slovenije. Bog naj vam dobrotno povrne z večnimi darovi!

s. Mihelangela

Ob petdesetletnici smrti dragega očeta Cirila Lisjaka, iz Velikih Žabelj se ga spo- minjamo vsi njegovi najdražji. Bil je žrtev komunističnega nasilja. Umorjen je bil 10. 1.1945. Naj mu bodo te vrstice v hvaležen spomin za lep zgled krščanskega življenja.

Zinka Čufer

Marija Škrjanec

R.J.

Milka Sešelj

Obiskovalci naše cerkve Sv. Magdalene v Mariboru, se spominjajo invalidke na vozič- ku, ki so jo skoraj vsako nedeljo z avtom pripeljali k maši ob 10. uri. Zadnje mesece je njeno mesto ostalo prazno. Nikoli več ga ne bo zavzela. Te dni se je preselila k večnemu bogoslužju.
Rojena je bila v okolici Celja pred dvain- štiridesetimi leti. V otroški dobi je zbolela za paralizo in ohromela. Mama je ni mogla imeti pri sebi in skrb zanjo je prevzela teta Ta pa je kmalu umrla in Milka je dobila za- časni dom v Ponikvah na Dolenjskem. Pred dvajsetimi leti pa,ko je bil zgrajen Dom upo kojencev v Mariboru na Pobrežju, so ji tu dodelili sobo. V njej je živela do zadnjega.
Pri Milki se je vidno uresničilo staro krščan sko reklo,da Bog,če po eni strani vzame,po drugi da. Ni ji dal topline domače družine, dal pa ji je prijatelje,s katerimi se je mogla bolj od srca pogovoriti, kot bi se z doma- čimi. Ni ji dal možnosti, da bi hodila, dal pa ji je voziček in dobre ljudi, ki so jo popeljali v cerkev, na sprehode, na svoje domove, na duhovne vaje in še marsikam. Ni ji dal verske vzgoje, vsadil pa ji je v srce globok čut za vse, kar je duhovnega: za Boga, za molitev, za mašo, za zakramentalno življe- nje, za duhovno branje. Vse to jo je še posebej krepilo v zadnjih letih, ko je njeno zdravje načela neozdravljiva bolezen. Za- vestno in junaško jo je vzela nase ter trp- ljenje darovala Bogu v mnogotere dobre namene. Ko smo jo obiskovali, smo čutili, da ne samo mi kaj dajemo njej, ampak, da srečanje z njo bogati tudi nas.
Na življenje in smrt je gledala stvarno. Ve- doč, da nima svojcev in ne želeč nikogar na karkoli obvezovati,je že pred meseci za pisala v oporoki,naj se po njeni smrti pepel njenega telesa posuje po livadi neimeno- vanih na Dobravi. Želja ji je bila izpolnjena, podpisani pa sem opravil vse pogrebne molitve in livado blagoslovil.
Milka, naj ti bo lepo v domu nebeškega Očeta!

p. Cerar

Ivanka Cimperman

V sredo, 7. decembra 1994, nas je zbrala Ivanka Cimperman, Begunje pri Cerknici, da se od nje dostojno poslovimo.Ivanka je to tudi zaslužila,saj je bilo njeno življenje v celoti potopljeno v Boga. Bila je dolgoletna cerkvena pevka. Z očetom,ki je bil mežnar je tudi ona pomagala pri krašenju in čišče- nju cerkve. Vse svoje bogate talente,ki jih je dal dobri Bog, je zopet vračala, da je s tem častila Boga in delala bližnjemu dobro duhovno ozračje,v katerem naj bi bili ljudje srečni. Za begunjsko cerkev je naredila prelepe figurice za jaslice. S tem je krasila tudi svojo dušo, saj je dobro vedela, da more samo taka duša prestopiti prag več- nosti in doseči večno srečo v Bogu.
Tam bo sedaj prepevala večno Alelujo, ki jo je tako rada pela. Ob slovesu od Ivanke recimo vsi Bogu hvala za vse, kar je dob- rega naredila za kraj, za župnijo, za Boga. Zagotovljena ji je bogata žetev. To ji iz vsega srca želimo.
Počivajte v objemu Boga in Marije v sveti slovenski zemlji.

župnik Petrič Ivan, Begunje pri Cerknici

Hoditi po poti svetosti

Ob smrti g. Alojzija Mlakarja CM

Kakor mnogi drugi sem tudi jaz poznala g. Mlakarja, starosto lazaristov na Mirenskem Gradu. Več kot deset let je bil lektor Prija- telja, za kar mu uredništvo izreka iskreno zahvalo. Kadarkoli sem ga obiskala, je bil vesel,saj je vedel,da sem prišla z vprašanji in da se bova spet pogovarjala o Bogu in božjih stvareh. O tem pa se je tako rad pogovarjal!
G.Mlakar je bil globok,notranji človek,poln Boga - in taki so bili tudi njegovi odgovori na moja vprašanja.Ko sem ga nekoč vpra- šala, kako hoditi po poti svetosti, mi je navdušeno razlagal. Naj navedem le nekaj njegovih misli o tem:
Pot svetosti ali pot krščanske popolnosti je tista pot,ki človeka gotovo in najvarneje pripelje do Boga in do osebne posvetitve. Ta pot se kot lok vzpenja od zemlje do ne- ba.Pot svetosti je prizadevanje za svetost za izpolnjevanje božje volje. Sv. Vincencij Pavelski je nekoč pisal svoji sodelavki Lu- doviki:"O,kako malo je potrebno za svetost - samo v vsem izvrševati božjo voljo."
Do svetosti vodijo različne poti, cilj pa je isti-čimbolj sebe izboljšati in približati Bogu Za nekoga je prenašanje trpljenja njegova pot svetosti, za mnoge pa je pot svetosti dobro, vestno opravljanje svojega stanov- skega ali poklicnega dela (npr.materinstvo, strežba bolnikom, vzgoja itd.).
Življenje samo je treba porabiti za svetost Sprejeti in darovati Bogu vse, kar delamo, in vse, kar nas doleti, dobro ali hudo. Vsak dan se nam nudi sto in sto priložnosti, ki jih lahko obrnemo v dobro. Temelj svetosti pa je odpoved,naj bo dobremu, dovoljene- mu ali slabemu,kristjanom prepovedanemu. Več ko nas odpoved stane, več dobrega s tem omogočimo. Ne bojmo se, da ne bi zmogli! Na poti svetosti nam Bog pomaga s svojo milostjo. Vesel je vsakega našega truda, vesel je našega še tako majhnega uspeha. Bog se veseli,če smo na pravi poti Na pravi poti pa smo, če je Bog središče našega življenja.

Marta Silvester

SPOŠTOVANI!

V prvih vrsticah lep pozdrav in iskrena hvala za vrstice in spodbudne besede, še posebej pa za Prijatelja,ki sem ga dobila in prebrala od prve do zadnje vrstice, neka- tere še po dvakrat. Saj rada kaj preberem o invalidih, kar piše v Ognjišču ali Družini.
Za časa Mimice Pustove sem bila tudi jaz kar precej povezana z marsikom in si dopi- sovala, sedaj so ostali zvesti le še Vovni- kovi. Na pobudo invalidke,ime sem pozabi- la, sem se vključila v molitev za družine in duhovne poklice in tako še vedno vsako sredo darujem v ta namen. Zavedam se, koliko nam lahko pomagate in nas podpi- rate pri našem misijonskem delu s svojimi molitvami, žrtvami in s svojo ustvarjalno voljo, ki jo včasih zdravim manjka.
Vsem in vsakemu posebej se lepo zahvalim in vam kličem:Bodite pogumni in nam poma gajte visoko nositi prižgano bakljo svete vere za boljši jutri! Molite za to, da bi se kristjani zavedali svojih verskih in moralnih dolžnosti in ne klonili pred zlom, tega tudi pri nas ne manjka.
Upam, da so vam misijonarji, ko so bili na dopustu, malo osvetlili situacijo, ki vlada pri nas. Najbolj pereča pa je lakota,še po- sebno po nekaterih predelih Madagaskarja. Ljudje le životarijo in nimajo nobene volje za delo, kar jih peha v še večjo revščino. Kdaj bo prišel čas, ko se bodo ti ljudje po- stavili na lastne noge? Materialna revščina pa je vzrok tudi duhovni. Res ljubijo zuna- nje manifestacije,a globlje vera ne prodre. Tudi tukaj se širijo razne sekte, ki omam- ljajo zlasti mlade.
Edino, kjer nikdar ne zmanjka ljudi, so naši dispanzerji. Ljudje imajo zaupanje v nas in vedo, da jim bomo po svojih močeh poma- gali.Res tudi pri nas včasih ne grejo finan- čni računi gladko, a zaupanje v božjo pre- vidnost ne osramoti.Običajno imamo vsako leto nekaj čez štirideset tisoč ljudi, od do- jenčkov do starčkov. Tudi je precej otrok in mladih invalidov zaradi Polymielitisa ali pa so na pol slepi od podhranjenosti.
V naši šoli imamo osem otrok, ki so bili v centru za rehabilitacijo in sedaj hodijo z opornicami.Ko ob nedeljah pozvoni zvon za začetek svete maše in se otroci vsujejo v cerkev, to tako ropota, pa si mislim, tudi to daje slavo Bogu.
Tako se dopolnjujeta evropski in afriški svet,le,da eni živijo v izobilju in niso nikdar zadovoljni, drugi pa v revščini, a vendar nasmeh na njihovih ustnicah ne zamre.
Ob koncu teh vrstic vam vsem želim milosti polne božične praznike, naj vam nebeško Detece vlije novega poguma za vdano slu- ženje Bogu, tam kamor vas je postavil. V novem letu pa naj vas spremlja božji bla- goslov in Marijino varstvo. V molitvi smo združeni.

Vsem lep pozdrav od sestre Marjete Mrhar

CILA

Cilo smo imeli otroci zelo radi, a ona ni bila otrok, bila je že odrasla. Samo po duši in pameti je bila še otrok.
Bila sta z očetom sama.Mati je umrla,drugi njihovi pa so se poročili in šli v svet.
Dala nam je vedno vedeti, kdaj je sama doma. Oče je še delal.
Kadar je bila sama, smo šli k njej. Rada se je smejala,tako da se je njen obilni trebuš- ček kar tresel. Igrala se je z nami in pogo- varjala.
Ona je imela vedno časa na pretek. Pa ne samo to, vleklo nas je še nekaj drugega k njej. Zmeraj nam je dala kruha, ali še kaj drugega dobrega. Kruha je bilo pri nas do- ma zelo malo, ali pa nič.
Kruh je pekel njen oče, pet ali šest hlebov naenkrat. Cili in očetu ni šlo tako slabo,ker je bil njen oče redno zaposlen, družinska člana pa samo dva. Oče je delal vse, tudi kuhal je sam. Včasih je že zjutraj pred 'šihtom' skuhal krompir, ga ohladil, olupil in zmešal s kislim zeljem. Gor je nalil veliko bučnega olja, česna ni pozabil. Vse to je zmešal v tako veliki skledi, kakršno smo imeli doma za pomivanje posode. Tako je imela Cila hrane za ves dan, pa še kruha obilo.
Jedli smo tudi mi otroci. Odrezala je vsa- kemu velik kos kruha. Bilo je zelo dobro. Točno smo vedeli, kdaj je oče pekel kruh, kajti svež je bil najboljši. Cila pa je prav uživala, ko nam ga je rezala.
Nekoč smo spet pritekli k njej, tedaj se je jokala. "Ja,kaj se je zgodilo,Cila?" smo vpra šali vsi v en glas. "Oče mi je zaklenil kruh, zame je pustil samo en mali kos. No, pa vsak en košček pojejmo," in že se je sme- jala. Igrali smo se v njeni kuhinji.
Nekoč smo ji zavezali oči, da nas je iskala in še vse druge igrice smo se šli. Oh, kako smo se smejali! Posebno pozimi smo bili radi pri njej. Vedno je imela toplo, saj ji je oče vsa drva sam nanosil.
Nismo pa vedeli mi,otroci, kako je v resnici s Cilo.Ker je bila najmlajša,so jo baje starši strašno razvajali. Ni znala kuhati, ne prati, samo pomesti je znala, pa kakšno žličko pomiti. Bila je bolj majhne postave in kakor je bila velika, toliko je bila okrogla.
Nismo opazili, da ni bila taka, kakor bi mo- rala biti. Imeli smo jo za svojo prijateljico. Imela je dolge goste lase. Pustila je, da smo jo česali po mili volji in včasih naredili prav smešno frizuro.
Čas je hitro minil,zrasli smo in odšli od do- ma. Ko sem bila že poročena, mi je mama povedala, kako žalostno je bilo s Cilo...
Takoj po vojni ji je umrl oče in Cila, naša dobra Cila, je postala sirota. Odvzeli so ji stanovanje in jo dali k velikemu kmetu na planini. Tam naj bi delala in bila preskrblje- na. Kaj kmalu so jo odslovili, ker ni bila za nobeno rabo.Jokaje je šla k drugemu kme- tu, tam naj bi pazila majhne otroke. Tudi tega ni zmogla, saj otrok niti previti ali ob- leči ni znala. Tako so jo pošiljali sem in tja. Nato so iskali sorodnike, da bi jo oni vzeli. V Gradcu je živel brat, ni je hotel vzeti. Nekaj denarja je poslal, to pa je bilo tudi vse.
Romala je od hiše do hiše, ležala po sked- njih... V dom ostarelih, to po vojni še ni bilo tako urejeno, je tudi niso vzeli, češ,da je še premlada, da še lahko dela.
Poznojesenskega večera je potrkala pri mojih starših.
"Ja Cila, za božjo voljo, kakšna pa si? Po- polnoma si propadla in raztrgana," je rekla mama.
"Prosim, lepo prosim, ali lahko pri vas pre- spim, tako me zebe," je rekla. Spustili so jo noter, a takoj ugotovili, da ima uši. Za- nemarila se je... Mama je skuhala čaja in jesti ji je dala, kar smo pač imeli, saj je bil živež tedaj še na karte. Nato so ji postlali v veži in jo toplo pokrili.
Drugi dan je s sklenjenimi rokami prosila, če lahko ostane pri nas. Čeprav so bili moji starši dobrega srca, je niso mogli sprejeti.
Doma sta bila še dva mladoletna brata in sestra z malim otrokom.In tako je žalostna odšla.
Mama je šla drugi dan na občino in prosila, naj kaj ukrenejo z ubogo Cilo. Pa nič -kdor ne dela, naj ne je.
Noči so postajale vedno bolj mrzle in tako so jo našli mrtvo v nekem skednju.
Sramotno je bilo, da ji sorodstvo ni hotelo pomagati. Še večjo krivdo so nosili starši, ker je niso vzgojili in pripravili za pravo ži- vljenje. Zato je trpela.
Jaz,moje sestre in še drugi otroci jo imamo v lepem spominu. Dala nam je kruha, igrala se je z nami...
Svet pa je bil tako krut,da se je čisto dru- gače poigral z njo.

Ana Uršej

MODRA REŠITEV

Praznični obiskovalci so se odpeljali.Obrnila sem ključ v vratih in se vrnila v kuhinjo. Svetilo se je, kot bi samo sonce padlo z neba in se ujelo pod strop. "Luč je pozabil ugasniti," sem zastokala. "Stikalo je pa ..." je sredi stavka nemočno onemela sestra.
Rešitve, kako ugasniti luč,so se potem kar vrstile in vsaki je čisto malo manjkalo do uspeha. Celo klešče sem prinesla iz kleti...
Ura se je nagnila čez polnoč in sosedov nisva upali buditi. "Po omelo grem, da bom razbila žarnico," sem se vdala. "Ne! Misliš, da bom vozila po črepinjah," se je prestra- šila sestra.
Presneto,ko bi se našla vsaj kakšna modra rešitev... Modra, modra! "Jaz bi kar policijo poklicala," sem stresla iz sebe. Sestra pa nič. Kdor je tiho, se menda strinja... Torej zavrtim 92 in opišem vso zadrego ter pro- sim za pomoč. Velikega navdušenja na drugi strani žice pa ni bilo slišati. Obljuba, da mogoče pride dežurni čez pol ure, je bila tisti trenutek veliko vredna.
"A si ti nora, da jih kličeš?" Pogledala sem sestro in se začudila vprašanju v stilu TV igrice Hugo. "Saj nisi nič rekla," se branim. "Seveda ne, jaz sem mislila, da se šališ," se smeje in doda:"Eno krpo morava pripra- vit, da si ne bo prstov opekel."
Čez čas se spomnim: "Jaz bom šla kar v spalnico. Zakaj bi razlagala, da ne morem na stol, da ne morem dvigniti roke... Še verjel mi ne bo. Tačas lahko žarnica že pregori. Zate bo pa že razumel kako in kaj, ko te bo videl na vozičku."
"A tako! Ti ga kličeš, jaz naj ga pa čakam? Veš kaj,na WC moram!" "Ne,ne," moleduje. "Sedaj ne moreš na WC. Zadrži, saj veš kako je s policaji. Ravno takrat bi prišel."
Čez pol ure je pozvonilo: "Gospa,kakšna je vaša prošnja?" Sestra je povedala, da ne more ugasniti luči, ker je stikalo za omaro. Mladenič v modrem je malo s strahom og- ledoval veliko omaro in si v mislih že vihal rokave.Tedaj ga je sestra rešila iz zadrege: "Kar tole krpo vzemite in odvijte žarnico." Potem sta si oba oddahnila.
Policist je bil res fant na mestu. "Gospa, kako boste pa zjutraj," je vprašal. Zadrže- vala sem smeh za vrati,sestra je pa razla- gala, da to luč "prižgemo" le takrat, kadar pridejo obiski.
Ko sva se končno odpravili spat, je sestra pogledala proti kukalu na vratih in se za- smejala: "Na hodniku je pustil luč. Pojdi jo no ugasnit..."

KIH

KO BINE ZINE

Lepo pozdravljeni, moji dragi "bralčki" in "bralkice"! Kako ste kaj "zaorali" v novo leto? Ste to opravili s plugom, s kolesom, ali s padalom?
Povem vam, da sem jaz v novo leto prirol- kal. Res! Moj vnuček mi je namreč razka- zoval rolko, ki mu jo je prinesel Miklavž in jaz ne bi bil jaz, če je ne bi preizkusil.
Lepo sem se ugnezdil na dilco, zavil noge za vrat in spodbudil vnučka, ki me je rade volje odrinil.Tako sem se zarolkal proti bal- konski vratom, skozi steklo in na balkon...
Ko je žvenketalo steklo,je tudi ura v zvo- niku odbila polnoč in moja ženička mi je kar med črepinjami zaželela, da bi bil letos malo manj "zarolan".
Veste, saj si tega tudi jaz iz srca želim, a kaj, ko se pamet ne da z žlico jesti in jaz sem že prestar za kakšno večje poglablja- nje v svojo obist.
No, tak je bil moj silvestrski večer. Lepše je bilo, ko me je obiskal Miklavž, mene, ki sem vse leto tako poreden,da le razburjam duhove,a me je vseeno obdaril. Pa še sam ni prišel, saj je imel s sabo spremljevalko in spremljevalca. Saj bi ga bilo drugače strah ko je v tako pozni uri hodil okoli, da se je moja "pridna polovica" prav obotavljala ali naj sploh odpre vrata ali ne. Je že tako,da v odročne kraje še sv. Miklavž zamudi...
Po sv. Štefanu so se vabila kar vrstila in mene je najbolj vleklo med Gorenjce. Pa so mi tamkajšnji sotrpini ušli na praznično vo- žnjo pod oblake in mene lepo pozabili.
Zato bom raje ostal zvest Dolenjcem, da me vzamejo v "dvokrilca", ko bodo začeli z letalsko šolo.Če mi bo moja "ta stara" dala dovolilnico, bom tudi sam opravil pilotski izpit, da se bom potem lahko vozil na sre- čanja. Pa tudi od vrat do vrat bom frčal, kjer živijo moje oboževalke. Vsaki bom po- vedal kaj lepega in odfrčal naprej.
Pa tudi v uredništvu se bom večkrat ogla- sil in pobral pošto,ki mi je namenjena.Tako bo vse bolj preprosto. Vi boste takoj dobili moj odgovor in jaz bom takoj vedel, kje vas čevelj žuli.
Do tačas pa lep pozdrav od Bineta Bodeža ki mnogo misli na vas.

PRIJATELJI!

Pa smo ga dočakali, novo leto namreč. Če bi živeli še v "dobrih, starih časih (posebej še za nekatere), bi zdaj dočakali še zače- tek nove petletke, tako pa smo v glavnem dočakali le pokanje petard in podobnih pokalic.
No, tisti,ki smo vključeni v PBI,smo doživeli eno presenečenje že pred božičem,ko smo skupaj z voščili dobili še "pildek" s Prešer- novo podobo.Hvala tistemu, ki jih je daro- val, najprej pa ... Bine, a nismo Prešernov dan in kulturni praznik včasih praznovali v februarju?
Ja, pa tudi oblast nas je ob novem letu po svoje "velikodušno" obdarovala. Dobili smo Pravilnik obveznega zdravstvenega zavaro vanja. Tako silno so se nam razširile pravi- ce, da bom morala vse do 63. leta starosti kar iz svojega žepa plačati očala, ki jih nosim.Pa še neke pakete nam ponujajo-za dodatno zdravstveno zavarovanje namreč, ki pa niso nič miklavževim podobni.Od ene- ga do sedmih tisočakov na mesec menda stane en takšen paketič. Ph,prava malen- kost za mojega direktorja borze dela, za mene pa limona z visokim C.
Stric se ob tem nekaj usaja in benti, kako se je nekomu petarda kar v glavi razpočila jaz sem pa raje previdno tiho. Godrnjanje tako nič ne pomaga.Kak minister pa ti lah- ko mimogrede poočita,da škodljivo vplivaš na splošno razpoloženje,počutje in zdravje naše družbe, če na glas tarnaš, kje te kaj žuli.
Torej, korajžno naprej. "Če smo preživeli samoupravljanje in še kaj, bomo pa še to demokracijo" me spodbuja stric,ki je moder mož.
Prijat'li,ostanimo prijatelji tudi v novem letu in se 11.februarja,ob Svetovnem dnevu bol nikov, spomnimo drug na drugega. Pozdrav

Neža Kopriva

ODBIRANJE ZLOGOV

Od srednjega zloga LJU odbiraj vse ostale zloge tako, da porabiš za odlomek iz SP (Svetega pisma) vselej zlog iz tistega po- lja, ki se dotika polja že odbranega zloga, kot n.pr.: zlogu NE v zgornjem levem kotu lahko sledijo zlogi -GA-, -NI-, -VOŠČ-.
P.S. Za lažjo sleditev tekstu si lahko pišeš zaporedne številke že pravilno odbranega polja,da se v tem labirintu zlogov ne izgubiš
Rešeni odlomek napiši v celoti na dopisnico in pošlji na naš naslov do 20. svečana (februarja): PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana (s pripisom KRIŽANKA). (Vsak re- šuje samo z eno rešitvijo. Odreži in prilepi KUPON).
OPRAVIČILO: Spoštovani reševalci! V za- dnji številki PRIJATELJA se mi je pri konč- nem prepisovanju prikradel "škrat" tako, da se pri REŠETU ne da dobiti še drugega rim skega kralja oz. cesarja. Ker pravilna reši- tev ni bila mogoča,tudi nagrad ne moremo izžrebati. Zato iste nagrade ostanejo za prihodnjič. Oprostite in sprejmite moje is- kreno opravičilo!

Oton

Aleksander Veliki je imel navado, da je pri poslušanju kake obtožbe vedno zatisnil eno uho. Ko so ga vprašali, zakaj to dela, je odgovoril: "Drugo uho hranim za obto- ženega, ko se bo branil".
Beethoven je nekega večera sedel v družbi, kjer je domača hčerka "osrečevala" navzoče z zelo slabim igranjem. Ko je go- spodinja prosila skladatelja, naj o njenem igranju odkritosrčno pove svoje mnenje, je Beethoven rekel: "Vidim,da je vaša hčerka globoko verna".
"Kakšno zvezo pa ima njeno igranje z vero?" je začudeno vprašala mati.
"Igra po načelih Svetega pisma, da naj levica ne ve, kaj dela desnica", je prijazno pojasnil Beethoven.
Slavnega filmskega igralca so novinarji med drugim tudi povprašali, kdo je po nje- govem mnenju sebičnež. Igralec: "Tisti, ki ne misli na mene."

Jože sreča nek ponedeljek znanca, ki je bil znan kot zaprisežen vegetarijanec,kako se v restavraciji baše z zrezki.
"Kaj si prenehal biti vegetarijanec"? ga vpraša začuden.
Znanec:"To ne,samo ob ponedeljkih imamo vegetarijanci post."

ELEGIJA SVOJIM ROJAKOM

Dr. France Prešeren