OČE, POTRDI NAS V VERI

junij

Da bi napredovali v pravem "čutenju s Cerkvijo", ki pomeni zvesto in odgo- vorno sprejemanje cerkvenega nauka.

Da bi navodila afriške sinode prispe- vala k novi gorečnosti za oznanjevanje evangelija v vseh krščanskih skupnostih afriškega kontinenta.

Da bi se vsi slovenski kristjani vedno bolj povezovali s Cerkvijo in papežem, njenin prvim pastirjem.

julij

Da bi se stalni diakoni in njihovi sode lavci vedno bolj zavedali pomembnosti poslanstva, ki jim je zaupano.

Da bi razcvet duhovnih poklicev v Latinski Ameriki spodbudil misijonskega duha v krajevnih Cerkvah.

Da bi bili hvaležni za sv. Cirila in Metoda in za vse oznanjevalce v naši Cerkvi.

V moči potrjene vere!

Dragi prijatelji! Dolgo pričako vanje obiska Janeza Pavla II. se je dotaknilo vseh plasti slovenske vsakdanjosti kot še noben dogodek. Priprave je sprem- ljala močna duhovna pomoč, veselje in navdušenje. Tako so bile premagane mnoge skrbi, ovire in težave, predvsem pa neutemeljen strah in neprijazna na- sprotovanja. Zato smo lahko srečni, da smo s papežem v moči "Svetega Duha, ki veje, kjer hoče," doživljali nepopisno lepo tridnevno srečanje.
V spominu, ki je napolnil srca in duše, se oziramo nazaj, da bi z navdušenjem in novo močjo, z obnovljeno vero in upanjem vedno znova hrepeneli po bo- gatih duhovnih obzorjih. Hkrati pa nas papežev obisk že vodi v prihodnost, v nov začetek.Ne smemo ostati samo za- dovoljni,da je bilo vse lepo... Prav tako tudi ne samo tarnati, kaj nas je motilo. Kot nas je zaznamovala veličina sreča- nja, tako so pomembni tudi vsi drobni in bežni trenutki,ki so nam bili podarjeni po božji milosti, da bi v nas še bolj za- svetil žar vere.
Papež nam je naročil, naj bomo složno ljudstvo. Upajmo, da bo več bratskega sprejemanja, razumevanja in ljubezni in medsebojne pomoči tudi med prizade- timi in zdravimi. Če je človek sam, je slaboten, omahljiv. Kot bratje in sestre, kakor nas je nagovoril sveti oče, pa smo lahko drug drugemu v pomoč in oporo. Zato naj nas vedno povezujeta radost in brezmejna skrivnost srečanja, ko smo bili - čeprav na različnih krajih - v duhu skupaj pred njim in on z nami.
Po srečanju s papežem se začenjajo navadni dnevi. Na svojih poteh bomo srečevali brate in sestre, ki potrebujejo sočloveka, da bi zmogli svojo pot in svoje dolžnosti. Stopimo k njim v moči potrjene vere v vstalega Kristusa in jim prinašajmo tisti življenjski optimizem, ki ga potrebujejo za vztrajanje v dobrem.
Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar nas spodbuja: "Kakor smo resno vzeli pripravo na papežev obisk,tako moramo tudi duhovno korist obiska na vseh ra- vneh čimbolj izkoristiti!"
Potrudimo se, da bo nekaj sledov osta- lo! Izredni majski dnevi, ki so nam s takim blagoslovom segli v dušo, naj nas vedno poživljajo. V moči spodbude: "Ne bojte se Kristusa!" pogumno in vztrajno stopajmo dalje, da bomo "luč za druge na poteh sveta," kakor nam je naročil sveti oče.

Katarina Urh

spredaj: slovenski invalidi na avdienci pri papežu v Rimu leta 1983, foto Felici
zadaj: prisrčnost ob slovesu Janeza Pavla II. iz Stožic, foto Andrej Gombač

... V URESNIČEVANJU BINKOŠTI - NOVEGA ŽIVLJENJA

• V 'novozavezni obljubljeni deželi' nas je zajel nov vihar: ne več puščavski, v katerem bi izsušeni in izmučeni oma- hovali, marveč binkoštni, saj prinaša ogenj za prihodnost, ki prenika živo vodo v globinah srca in daje življenje.. V pismu Rimljanom Pavel oznanja,da bo Duh,ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, tudi naša umrljiva te- lesa priklical v življenje - "... če le pre- biva v vas božji Duh" (Rim 8, 9b). Ali res prebiva božji Duh v nas?
V Razodetju je zapisana ostra kritika angela Cerkve v Sardah: "Vem za tvoja dela: imajo te za živega, a si mrtev. Zbudi se in okrepi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, (...) Spomni se torej, kaj si prejel in slišal, drži se tega in se spreobrni" (Raz 3, 1b. 2a. 3a). Res ni mogoče dvomiti: v 'mrtvih' ni božjega Duha, ni ne življenja in ne upanja za prihodnost...
Smo pripravljeni uresničevati binkošti? Smo odprti delovanju božjega Duha? Živimo - ali se le imenujemo 'živi'?
• Premerimo 'živost našega duha' ob šti rih znamenjih,ki vodijo v 'nove binkošti', da bomo v 'novozavezni obljubljeni deželi' obrodili sočne sadove iz Duha!
PRVO ZNAMENJE: RENTGENOGRAM NOTRANJOSTI. - Preverimo svojo us- merjenost,preprosto človeško in veliko- nočno-duhovno: rentgenska slika mora pokazati naravnanost iz sebe k drugim; kajti suhe kosti smo (prim. Ezk 37), če smo naslonjeni (le) nase, zgrbljeni v sebične želje,zavozlani z vrvicami samo volje in gnilih dogovorov. Dovoliti mora- mo, da nas Beseda osvobodi;sprejeti je treba svojo resničnost in omrtvele dele našega duhovnega telesa v odprtosti milosti s spreobrnjenjem oživiti - z last- nim prizadevanjem in z vzajemno po- močjo.
DRUGO ZNAMENJE: GRADITEV NA OBLJUBI BOŽJEGA DUHA -Prisluhnimo preroku: "Suhe kosti, čujte Gospodovo besedo! Tako govori Vsemogočni Go- spod tem kostem: Glejte, pošljem duha da oživite! (...) Tedaj spoznate,da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove, in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov. Dam svojega duha v vas, da oživite in vas zopet naselim v vaši de- želi" (prim. Ezk 37, 4s). Rentgenogram naše notranjosti, ki bi izpričal nevarne tvorbe, nas ne sme potreti; ne smemo govoriti z Izraelci: "Naše kosti so usa- hnile, naše upanje je izginilo, uničeni smo" (Ezk 37, 11b). Brezpogojno: ne smemo graditi na sebi, sicer bomo vse bolj 'mrtvaške kosti' - brezvoljne in ra- vnodušne karikature, mrzeči objedavci in nergači, črnogledneži, ki ždijo v po- kopaliških hrambah svoje domnevne duhovnosti... Da, graditi moramo na božji obljubi Življenja in Prihodnosti, na obljubi Duha: samo on nas more oživiti, le on nas lahko popelje iz grobišč (=domovališče greha) in naseli v 'naši deželi' (=prebivališče upanja, radosti).
TRETJE ZNAMENJE: PRIZADEVANJE DRUG ZA DRUGEGA. - Obljubljeni Duh prebiva v nas, če nismo zasvojeni s samozadostno pravičnostjo in samolju- bno zastrtostjo, ampak v moči upanja in zaupanja stopamo iz sebe in se zav- zemamo za bližnjika. Če božji Duh pre- biva v človeku, je človek sposoben biti - za druge- kot apostoli po binkoštnem viharju! Bolj ko poživljamo služečo dob- roto, bolj raste v nas moč Duha, kajti Duh je Duh ljubezni in upanja...
ČETRTO ZNAMENJE:PREDANOST KRI- STUSU -Spomin na Jezusovo predanost Očetu in ljudem, spomin na daritev živ- ljenja in na vstajenje - spominjanje, ki je ponavzočevanje in 'skrivnost vere', nam omogoča mir,v katerem smo nase- ljeni od Duha, ki nas giblje v ljubezen...
Doživeti resnične binkošti moremo le, če se predamo Kristusu Gospodu in stopamo po njegovi poti, kajti:
• božji Duh je obudil Jezusa,ker je Jezus sprejel IZNIČENJE v prekletstvu križa;
• božji Duh je obudil Jezusa, ker je Je- zus živel POLNOST UPANJA in je upanje neprestano sejal med ljudi;
• božji Duh je obudil Jezusa, ker je Jezus SLUŽIL DO KONCA: zavzel se je za slehernika v darujoči ljubezni in tako razodel svetu Boga...
To spominjanje v veri nas vodi iz smrti v Življenje: vsakega osebno, vsa ob- čestva, vesoljno Cerkev.

• Prizadevanje, da se ta štiri znamenja uresničijo v nas, nam omogoča vse globlje vstopanje v 'NOVE BINKOŠTI' in okušanje sadov Duha... Sklenimo s pla- menečim povabilom: "Pridi, pridi, Sveti Duh!"

p. Marko Novak

JANEZ PAVEL II.:
O SVOJI BOLEČINI IN NEMOČI

13. maja 1981 je bil narejen atentat na sedanjega papeža. Istega leta je v splo šni avdienci govoril o tem dogodku kot o božji preizkušnji zanj. Takole pravi:

"Bog je dopustil,da sem v preteklih me- secih trpljenja in v nevarnosti, da izgu- bim življenje, zelo jasno spoznal, da je vse to zame posebna milost človeku, nasledniku apostola Petra in tudi za Cerkev.Tako sem bil deležen velike mi- losti.Ne bom govoril posebej in se spo- minjal dogodka in časa po njem.Kristus, ki je luč sveta, prvi med pastirji, mi je dal milost, da sem zmogel trpljenje in nevarnost izgube življenja in zdravja, se uresničiti v pričevanju zanj, ki je Resnica in Ljubezen. Ta milost je bila zame kot binkoštni dar Svetega Duha, ki je sad Kristusovega križa in vstajenja
Tega Svetega Duha, ki daje življenje, je napovedal Kristus pred svojim vne- bohodom: 'Prejeli boste moč Svetega Duha in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji ter do konca sveta.' Po binkoštih je Sveti Duh pomagal apostolom pri oznanjevanju, najprej v Jeruzalemu in potem po vsem svetu do današnjih dni. V njegovi moči so bili oznanjevalci Kristusa vsem ljudem po svetu.
Sveti Duh je bil dan Pavlu na poti v Tarz in potem pri oznanjevanju vsem narodom sveta, je bil s Petrom v Jeru- zalemu, nato v Antiohiji in nazadnje v Rimu.
Te besede, ki jih je izrekel Kristus apo- stolom pred vnebohodom, veljajo tudi za naslednike in za vse kristjane. Apo- stoli so začetek novega božjega ljud- stva, nam pravi koncil. Če so torej vsi poklicani k oznanjevanju in pričevanju križanega in vstalega Kristusa,to še po sebej velja za naslednike apostolov, ki imajo službo pastirjev in učiteljev Cer- kve. Koliko Petrovih naslednikov je za- pečatilo z darovanjem svojega življenja ta rimski sedež? V liturgičnem koledarju se spominjamo mnogih papežev, ki so sledili Petru v svojem življenju do konca O teh stvareh je težko govoriti, brez izkušnje notranjega strahu in trepeta. Iz daritev za Kristusa je posebej v za- četku Cerkev rasla v srcih kristjanov pri oznanjevanju evangelija velikokrat za ceno krvi.
To je lahko jasno vidno vsem, ki poro- majo v Rim na grobove apostolov. Tudi jaz sem tu romar in tujec, ki po volji Cerkve nasleduje mnoge velike papeže in rimske škofe. Sam v sebi globoko čutim svojo veliko človeško nemoč in slabotnost in z zaupanjem ponavljam apostolove besede: 'Moč se v težavah utrjuje!' Zato v teh dogodkih prepoz- navamo delo Svetega Duha, ki bo ob- novilo moč Cerkve in koristilo tudi meni osebno.
Razsežnost božje preizkušnje človeka je težko odkriti in o njej govoriti s člo- veškimi besedami. Zato je potrebna globoka ponižnost do Boga in Cerkve."

Na koncu se sveti oče kot kot vedno obrne na Marijo - mater božje milosti. Po njenem posredovanju vsaka milost, ki izvira iz Svete Trojice, zraste v naših slabostih in trpljenju.

Pripravil: Jože Štupnikar

DUHOVNO, NOTRANJE VESELJE

Vprašanje: Bog je vedno darežljiv s svojimi darovi in milostmi. Ob posebnih časih cerkvenega leta in ob raznih do- godkih podarja duhovno veselje. To je veselje, ki notranje radosti, spodbuja dobre misli, pomaga potrpeti... Rada bi vedela, ali je duhovno veselje, poleg tega, da je božji dar, tudi prirojeno v značaju človeka? Verjetno ne bo samo meni v veselje, če bom vedela kaj več o duhovnem veselju. Se morda motim v prepričanju, da bi bil človek brez vere težko vesel?
Ni čudno, da sprašuješ o veselju, saj v teh dneh doživljamo toliko stvari,ki člo- veka napolnjujejo z veseljem in upa- njem. Pričakujemo svetega očeta v naši domovini. Osebno bomo doživeli srečanje z njim,ki je Jezusov namestnik na zemlji. Doživeli smo velikonočne pra- znike, ki so dejansko prazniki začetkov utemeljenega in neskončnega veselja. Vedno znova prepevamo 'aleluja', to je vrisk in izraz globokega veselja, zuna- njega in notranjega. To je veselje ob zavesti in veri,da smo odrešeni,da smo ljubljeni, da se ne more nič, kar nam je dano, izgubiti v prazno. Velika noč in Jezusovo vstajenje prinašata veselje zato, ker vemo, da sta smrt in zlo pre- magana. Res še vedno doživljamo pos- ledice zla,smrti in greha, vendar zadnjo besedo ima življenje in ljubezen. To je temelj pravega veselja. Če veselje ne temelji na tej veri v premagano smrt in večno življenje, se nujno konča v ža- lovanju za izgubljeno ljubljeno osebo in v lastni smrti, ki bi ne imela pravega izhoda.
Veselje je zares božji dar, kot si rekla. To je milost. Milost je podaritev Boga samega človeku in podaritev različnih darov človeku od Boga. Mislim, da vsak dar prinaša veselje - če so le odnosi med osebami iskreni. Če pa teh ni, po- tem tudi darovi lahko postanejo težko breme in velika odgovornost pred ljube- znijo drugega. Če darovi niso podarjeni iz ljubezni, pač pa iz drugih namenov, ne bi mogli govoriti niti o darovih niti o veselju nad njimi. Torej je veselje odvi- sno od ljubezni med ljudmi in predvsem od ljubezni, ki jo človek doživlja ob lju- bečem Bogu.
V življenju lahko opazimo,da so različne oblike veselja. Ti sprašuješ o duhovnem veselju,o notranjem veselju. Iz izkušnje vemo, da se lahko različno veselimo. Najlepše je, kadar smo v srcu veseli in to veselje pokažemo tudi navzven, da se z nami veselijo še drugi. Ni potrebno veliko stvari, da to izrazimo. Vse bitje govori in izraža veselje: oči, ki žarijo, usta, ki pojejo, roke, dejanje ljubezni in pozornosti...
Duhovno veselje je prisotno lahko tudi takrat, ko to na zunaj ne izražamo. La- hko smo poglobljeni vase in v srcu nez- nansko srečni. Tedaj nas prevevata mir in gotovost, da smo ljubljeni in se nam ni treba ničesar bati.To ne čutimo zato ker bi bilo vse urejeno in brez težav, pač pa ker imamo veliko upanje, zau- panje,gotovost... Morda so zunanje te- žave in nemoč prav tiste stvari, ki nam jasno pokažejo, kje se začne duhovno veselje in kje se konča tisto, ki se opira le na zunanje razloge, darove, uspehe in sposobnosti. Morda je na zunanjem področju ravno nasprotno: doživljamo telesno nemoč, neuspeh pri svojem de- lu, osamljenost in zapuščenost, svojo grešnost, zunanjo nesvobodo... Vse to govori bolj o nesreči in razlogih za ža- lost kot pa o veselju. Kljub temu začu- timo moč duhovnega veselja prav v ta- kšnih trenutkih nemoči in zapuščenosti.
Spomnim se, kolikokrat sem doživel neiz merno veselje in mir v srcu, ko zunanje okoliščine niso bile prijazne. Spomnim se nerazumljivega veselja v trenutkih, ko sem še v jugoslovanski vojski stal na straži ali ko smo se podili po jarkih in so nam v tujem jeziku ukazovali in pri- povedovali čudne stvari. Spomnim se takega veselja, ko sem bil kdaj bolan. Po tistem,ko sem sprejel stanje takšno, kot je bilo, se je v srce naselilo veselje in mir. Ostala so še odprta vprašanja, vendar veselje je bilo že prisotno. V takšnih in podobnih trenutkih se človek ne smeje in ne vriska; pač pa v srcu čuti mir in veselje.
Torej to veselje ni 'proizvod' človeških sposobnosti in uspehov; to ni odgovor na velike darove. To je dar Svetega Duha. Sveti Pavel v pismu Galačanom prišteva veselje k sadovom Svetega Duha. Torej to veselje ni sad človeka, ampak Boga. Veselje povezuje skupaj z drugimi sadovi: "Sad Duha pa je: ljube- zen,veselje,mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost,zvestoba, krotkost, samo- obvladovanje. Zoper te stvari ni posta- ve" (Gal 5,22-23).
Če bi duhovno veselje primerjali z zgolj zunanjim, hrupnim veseljem, bi ga še veliko lažje razumeli. Zunanje veselje, posebej če ni utemeljeno, bi lahko pri- merjal s penečim se vinom. To vino na- redi veliko hrupa, peni se, veliko ga je videti, na koncu pa v kozarcu ostane le nekaj malega. Podobno ostane človek prazen po velikem,zunanjem,zgolj hrup- nem veselju in ga boli glava.Ponovno si zaželi takšnega veselja in če ni prave- ga razloga,si pripravi hitre nadomestke.
Ali je duhovno veselje lahko prirojeno ali podarjeno z značajem? To bi težko naravnost odgovoril. Morda bi se o tem lahko pogovarjali v nedogled. Če je ve- selje sad Duha in tudi božji dar človeku lahko razumemo, da smo ga deležni vsi ljudje, ker smo vsi ustvarjeni od dobre- ga Boga. Kako pa kdo sodeluje z darovi in sadovi Duha, je odvisno od posame- znega človeka, od posamezne družine oziroma skupnosti. Pri tem sodelovanju z božjim darom veselja si med seboj lahko pomagamo. Pravzaprav smo si dolžni pomagati. Neki prijatelj, ki je go- voril o veselju, se je na koncu vprašal, ali se kdo od nas spove pri spovedi tudi to,da je bil premalo vesel,da je premalo sodeloval z božjim darom veselja. Ne sprejemati veselja in ne sprejemati raz- logov veselja je lahko greh opustitve. Mnogi pregovori govorijo, kako je vese- lje zdravilo za dušo,duha in telo. Danes vsepovsod slišimo med ljudmi veliko kri- tiziranja, tarnanja in izrazov malodušja. Kako to, ko pa smo kljub vsemu deležni mnogih dobrot in lepote? Pomislimo na to, da smo tudi mi dolžni sprejeti v srce veselje ter ga posredovati še drugim. Namesto žalosti se bosta tako širila med ljudmi veselje in upanje. "Veselimo se vedno v Gospodu,saj nam je Gospod tako blizu in nas ima tako rad" (prim. Fil 4,4-6).

Franci Šuštar

RITEM ŽIVLJENJA

Naše prvo razmišljanje o srcu smo končali z namero, da se odpravimo na pot spoznanja srca v njegovih skrivnih glo- binah in v njegovih širjavah v najbolj oddaljenih drobnih kapilarah v telesu, kjer je čutiti njegov neustavljivi ritem. Danes torej o ritmu življenja.
Ko se človek postavi pred rentgenski aparat, da mu bodo slikali pljuča, mu rečejo:"Zdaj pa ne dihajte!" Nenavadno pri tem je, da se tam na desni strani vedno vidi meduzi podobno ritmično gibanje nekoga, ki ni poslušal ukaza. To je srce!

Srce udari vsak dan sto tisoč krat, dan za dnem, leto za letom;v sedemdesetih letih je to tri milijarde udarcev! Vsak dan prečrpa nekaj tisoč litrov krvi. Napolnjuje žile in kanale in kanalčke in nazadnje kapilare - vsega skupaj okrog 90.000 kilometrov. V zadnji kapilari je mogoče čutiti bitje srca. Hitrost krvi je neverjetna: v določenih predelih dose- že pol metra na sekundo. Vsako minuto pošlje po telesu okrog šest do osem litrov krvi. Pomagajo mu drugi organi in mišice; zdi se, kot da gre za ples, ki ga dirigira srce.
Po teh poteh ne prihaja samo hrana in 'ritem', ampak tudi odhaja izčrpano in umazano telo. Tudi izčrpana kri. Življe- njska doba granulocitov znaša komaj dober dan. Vsak dan zapusti telo 120 milijard teh od plesa izčrpanih celic. Nad tem se čudijo zlasti tisti, ki vedo, kot je rekel Ludolf Krehl, da je krvni ob- tok predvsem fizikalni učinek,pa vendar je srce še mnogo več kot to.
To ugotovimo,ko se vprašamo, kako se prehranjuje srce. Vsak organ v telesu ima samostojne prehranjevalne 'navade' in tedaj 'počiva'. Kako pa srce, ki se ne sme ustaviti, ki celo med hranjenjem 'pleše' in igra? Je ples njegova hrana? Znanstveniki vedo povedati,da ima de- lovanje srca svoj center v centralnem živčnem sistemu, ki pošilja sporočila v obliki približno 60 d0 80 impulzov na minuto, električni tok pa ustvarja srce samo,tako da lahko te signale predvsem sprejema. Na delovanje srce vpliva še vegetativno živčevje, t.i. živec 'pote- puh' (vaguus), ki zavira ritem, in živec 'dobrosrčnež' (simpaticus),ki pospešuje ritem. Koga bomo vprašali,kako se srce prehranjuje? Ne moremo odgovoriti. Zdi se namreč,da vso kri,ki jo prejema srce pošilja naprej. Katera je za srce? Je to res ples? Zdravniki pravijo: Šele bolno srce samo 'koraka', dokler ne obstane.

Človek občuduje srce, odkar se zaveda sam sebe. V Tisoč in eni noči beremo približno takole: "V človekovih prsih je neki del,ki napravlja zdravo vse telo,če je on sam zdrav. To je srce. Ko hočem res kaj povedati, se zavem svojega srca in ga začnem poslušati." V starih besedilih govorijo o srcu ne toliko zdra- vniki, ampak umetniki, pevci, preroki.
Ni je civilizacije na svetu, ki ne bi tako ali drugače srcu zaupalo predvsem res- nico.Egipčani so zapisali: "Gledanje oči, poslušanje ušes, vohanje nosu: vse to so sporočila srca. Srce je namreč tisto, ki omogoči nastanek vsakega spozna- nja. Jezik govori samo to, kar si je prej izmislilo srce." Kje drugod naj bi iskali to kar si je izmislilo srce, če ne na njegovi poti k ljubezni. To je njegova mera, pravijo Egipčani.
Stari Grki so hoteli biti bolj natančni, a so ugotovili, da je bolje, če srce govori o njih. Tako so ga postavili za vogelni kamen svojega bivanja in simbol člove- ške rasti. Homer je v njem videl mizar- jevo sekiro; hotel je povedati, kako je odločno in natančno,uporno in pogumno
Pri Arabcih je srce predvsem simbol sreče in občudovanja. Zato se je ogla- šalo zlasti po mistikih (vidcih), ko so videli to, kar srcu nasprotuje. Srcu so hoteli napraviti najlepše bivališče. Mo- drijan ga je vprašal: "Srce, povej, od kod ti tvoja svetloba?" Srce mu je od- govorilo; "Povej mi, kam gre, pa ti bom povedal, od kod prihaja." Arabci niso pozabili, da je srce predvsem pri Bogu in da je njegovo bistvo ljubezen.
V Svetem pismu se beseda srce nahaja 1060 krat, od tega 900 krat v Stari zavezi. Izraelci so videli v srcu izvir najvažnejših ravni bivanja: pobožnosti, svobode in ljubezni. Izraža jih staroza- vezna zapoved ljubezni: "Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu" (5 Mz 6,5). Veliki preroki govorijo o okamenelem srcu (prim. Iz 6,9) in o nujnosti, da se omehča. O trdoti srca govorijo tudi novozavezni pisatelji, če- prav predvsem zato, ker je srce sedež pravičnosti (opravičenja): "On, ki preis- kuje srca, ve, kaj namerava Duh: saj prosi za svete ..." (Rim 8,27).

Znanstveno gledanje na srce se na neki način začne pri starih Grkih. T.i. atomisti so v srcu videli nekakšno raz- pršeno dušo. Tako so ga razlikovali od razumne duše, ki ni tako razpršena in se nahaja v glavi. Zgoščenost razumne duše je bila zanesljivejša pot do spoz- nanja, kako so stvari urejene. Kaj so ugotovili? Odkrili so organe. Demokrit je organe imenoval stvari, ki jih razum ne bi mogel odkriti, če ne bi bile urejene. Te stvari se razumu na neki način 'do- brikajo', se mu 'razodevajo'. Tak organ je bil predvsem srce. Zaradi svojega obnašanja mu je organ 'srce' dal vedeti da on o razumni duši ve več kot razu- mna duša o njem. S tem je Demokrit nakazal,kaj bo v psihosomatski medicini več kot dvatisoč let kasneje pomenil izraz 'govorica organov'.
Hipokrat, najbolj znan grški zdravnik, je srce imel za središče življenja.Tudi filo- zof Aristotel,ki je srce uvrstil v biološko sfero kot osrednji čutni organ, je videl v njem izvir življenja, predvsem izvir toplote. Srednjeveški misleci,npr.Albert Veliki,zato pravijo,da je srce kot vladar v kraljestvu,ki vse ureja. Toda to, kako se v srcu obnavlja življenje,in zlasti to, kako se v njem prečiščuje kri, je bilo še vedno nejasno.
Šele sredi 13. stoletja je arabski zdrav- nik Ibn an Nafis(+1288)odkril oz.zaslutil drugotni krvni obtok skozi pljuča. Zna- nost je spregledala nenavadno ureje- nost srca,ki 've',katera kri naj gre skozi pljuča, katera pa po telesu, in začela na srce gledati vedno bolj mehanično. Danski anatomist,ki je bil najprej geograf in kasneje škof, Niels Stensen (+1686), je prvi ugotovil, da je srce predvsem mišica. Čeprav je sam ohranil občutek za poetično izražanje o srcu, je s svo- jim odkritjem vplival na to, da je srce postalo le še "meseni del človeškega telesa",kot mu pravi Zedlerjev Leksikon iz leta 1735.
Moderna medicinska znanost je 'ritem' najprej spremenila v 'tempo' (hitrost). Leta 1967 je doživela prvo presaditev srca (Ch. Barnard). S tem je znanost dokončno nehala biti prepričana, da je srce sedež življenja, saj je za presadi- tev srca morala najti tudi novo oprede- litev in določitev smrti, t.i. možgansko smrt. Niti predvidevati ni mogoče, kaj bo to pomenilo v kasnejših rodovih.

Znanstveno gledanje na srce je s tem doseglo svoj vrhunec in svoj konec. Toda to ne pomeni konec gledanja na srce kot središča vseh stvari,zlasti živ- ljenja.V Svetem pismu je srce 'središče nebes' (prim. 5 Mz 4,11). Sveti pisatelji so bili pozorni na človeka, ki je odsev Boga. Mislili so na odsev božjega srca, ki je 'srce vseh stvari'. Preden Bog kaj naredi,premišljuje v svojem srcu. Bog je Bog zaradi svojega srca,ki rodi besedo. Zato evangelist Janez svoj evangelij za čne takole:"V začetku je bila Beseda..."
Morebiti je najbolj svojsko to pokazal zdravnik in mislec Paracelsus (+1541), ko je zapisal, da je človekovo srce po- doba nenehnega božjega delovanja v svetu. To je duhovna ureditev sveta. Duh je zelo konkreten, kot krvni obtok. Podobno kot se Duh povezuje s čisto naravnimi stvarmi in vse vzdržuje v bi- vanju,je tudi srce 'srce vseh stvari' šele tedaj, ko se jim popolnoma približa, da bi jih spoznal. Paracelsus je prepričan, da je v tem treba iskati razlog za lepo- to stvari: stvari so lepe, ker jih srce spozna, da so lepe.
Zato se srce neprenehoma giblje. Tako je neprenehoma prisotno povsod.Morda je v tem odgovor na vprašanje, kako se prehranjuje. Ga prehranjujejo najbolj oddaljena prostranstva, kamor dospe s svojim ritmom življenja, zgolj s tem, da živijo? Se srce hrani z očiščevanjem prostranstev telesa? Paracelsus je celo menil, da je zadnja večerja podoba telesa, v katerem bije srce, ki se vse razdaja, ne da bi pri tem spregledalo fizikalne zakone,posebne potrebe posa- meznih delov telesa. Ta podoba mu je služila kot način pri iskanju zdravil, saj je menil,da to srce ne bije samo za člo- veka, ampak za celotno telo življenja. Z vstajenjem je Jezus dokončno postal 'srce vseh stvari'.
Paracelsus je imel pred očmi prenovlje- no naravo po meri 'srca vseh stvari'. Srce, ki neprenehoma umira, da bi telo živelo, je podoba velikega dejanja očiš- čenja, ki se dogaja ves čas delovanja srca. Srce, ki pripravlja človekovo telo na poveličanje,hkrati prenavlja njegovo spoznanje. "Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, tokrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam nepopolno, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan" (1 Kor 13,12).

Dr. Tone Mlinar

V VARNEM OKOLJU - V BOŽJEM VARSTVU

Pisatelj Werner Gentsch takole opisuje obisk koncerta: Privlačil me je Bachov koncert, bil je v cerkvi in seveda sem moral biti zraven. Pred menoj in za me- noj vozički; torej tudi udeležba priza- detih,ki so se v vozičkih počutili varne. Tudi jaz sem bil hvaležen, da imam vo- ziček,saj mi je omogočil priti na koncert kar mi je dajalo moči ob besedilih in ob glasbi ter krepilo razpoloženje. Tak pri- pomoček, kot je voziček prizadetega, nudi vedno priliko,da smo lahko prisotni tam, kjer bi sicer ne mogli biti.
Nam se na zunaj vidi,da smo nepokretni toda pri mnogih ljudeh ni opaziti, da živijo s kakšno boleznijo, saj na zunaj ni vidna.
Ali ni marsikateri človek z vidno priza- detostjo duševno bolj zdrav kot prene- kateri drugi? Prvenstveno je pomembno naše notranje zdravje, naša uravno- vešenost, ta pa nam je možna samo v mirnem zavetju z občutkom, da smo v varnem okolju. Nekateri dostavijo še: "Zavedam se božjega varstva!"

Fraternität 2/96

POT OZDRAVLJENJA, II.

Za razumevanje depresije

Depresija, ta boleča in mračna sila, ki nas napade prav iz globine našega bitja in se zdi, da se razširi po vsem telesu, izvira iz ran našega detinstva. Je nekda nje trpljenje, ki smo ga potisnili v skrite predele svojega bitja in ki v nekem tre- nutku zopet v zavesti nenadoma privre na dan. Tedaj nas napadejo in ohromijo čustva žalosti, občutka krivde; imamo vtis, da nam ni mogoče narediti ničesar dobrega. Naše sile in naše veselje do življenja so izginili in nam pustili naveli- čanost za vse ali željo, da bi izginili, da bi umrli.
Poglejmo trpljenje, strahove in bojazni majhnega otroka, otročička, kot smo bili vsi. Otročiček, ki se je pravkar rodil, je tako majhen,tako nežen,tako ranljiv. Kadar čuti,da je sam,ranjen in v potrebi ne more narediti drugega kot klicati na pomoč ali pa odkloniti občevanje in hrano.
Ta otrokova krhkost, ta šibkost je nje- gova lepota. Da živi, ga mora varovati, hraniti in ljubiti predvsem njegova mati. Če ga ljubi zaradi njega samega, je va- ren in v miru,se smehlja, njegove oči in vse telo se iskre od veselja. Na materi- no ljubezen odgovarja z zaupanjem.
Kaj pa se zgodi, če otrok čuti,da ga ne marajo, ne cenijo zaradi njega samega, njegovih darov in zmožnosti? Če je mati ves čas odsotna ali v duhu drugod, če je utrujena, potrta, preveč zaposlena ali zaskrbljena, da bi odgovorila na otrokove krike in potrebe, če niso že iz napadalnosti in jeze? Če skuša otroka imeti zase,ga ohraniti zase zaradi svojih lastnih tesnob? Če otrok doživlja okrog sebe konflikte, če je priča nasilnosti; tedaj se boji, zelo boji: čuti se preveč samega in je zato vznemirjen. Ker ne čuti, da ga ljubijo in spoštujejo zaradi njega samega,torej ga nimajo radi,misli, da je slab,da ga zato nadzirajo tako,da bi ga skoraj zadušili, ali da ga odmikajo, da ga nočejo ali nasprotno, da so do njega napadalni. Zato si predstavlja strašne stvari. Misli, da je on kriv, vir vsega slabega. Tako se v njem razvija negativna slika njega samega in straš- na čustva krivde.
Zdi se, da nekateri mislijo, da otrok nič ne čuti, da ne trpi zaradi vseh dvoum- nih izražanj in nasprotij, v katerih žive odrasli okrog njega. To nikakor ni res. Otrok ima izredno ranljivo srce. Doživlja življenjsko potrebo po ljubezni,nežnosti in podpori svojih staršev.Potrebuje res- nico,ne more prenašati krivic in ne laži. Ljubezen ni v tem, da za nekoga nekaj naredimo,je mnogo globlja.Ljubiti neko- ga pomeni odkrivati mu njegovo lepoto, vrednost, važnost, veseliti se njegove navzočnosti, preživljati čas v njegovi družbi in se pogovarjati z njim. Ljubiti pomeni biti povezan z drugim, mu dajati samega sebe in sprejemati od njega.
Otrok zelo trpi, kadar njegova žeja po komuniciranju ostane brez odgovora ali je prezrta brez razlage. Še slabše, če ga varamo, če z njim grdo ravnamo, če ga kaznujemo brez tehtnega vzroka. Prekinjena povezava je bojazen, osam- ljenje, strah; je izguba vsega zaupanja vase.
Vse to trpljenje v tako ranljivem otro- kovem srcu povečajo njegove lastne dvoumnosti, nasprotja, ki se porajajo v njem. V tem pogledu se morejo roditi čustva sovraštva. Ta čustva napadal- nosti ga navdajajo s strahom in mu potrjujejo,da je slab. Boji se jih, ustraši se svoje razdiralne moči, v sebi odkrije "pošast". Kako dejansko doživljati sov- raštvo in jezo do očeta in mame, ki sta zanj vir življenja,hrane in varstva? Kako more ljubiti in sovražiti istega človeka, mu želeti obenem življenje in smrt, hre- peneti po njegovi navzočnosti in njego- vi odsotnosti?
Vse to je pretežko za otroka.Ta naspro tujoča si čustva, povezana s strahom in občutkom krivde,so neznosna. Treba jih je pozabiti, zatreti, skriti v nezave- sten svet, postaviti steno med nje in zavestjo. Otrok tedaj začne zatirati ta preveč boleča čustva. Če more, se za- žene v delo, načrte, igre in razvedrila. Zavest si napolni z drugimi resničnost- mi, da bolje pozablja in bolje živi. Toda ta zatrta čustva,polna nasprotij in trp- ljenja,ostanejo na dnu njegovega bitja, v spominu njegovega telesa in srca. Sestavljajo neke vrste skrito dno teme, občutka krivde, žalosti in sovraštva, zaprto v ječo za visokimi zidovi, ki jih je preveč težko videti, priznati ali izraziti. Toda na skrivnem ta tema bolj ali manj vodi življenje in ponašanje današnjega otroka v njegovi rasti,mladosti in vstopu v odraslo dobo. Delno določa nekatere poteze značaja in razlaga strahove, jeze, željo po oblasti in druga nerazlož- ljiva stališča. Ima svoj delež tudi v želji po luči, idealu, popolnosti; treba je na- mreč bežati in popraviti zlo, ki ga ima v sebi, laž in občutek krivde, ki ju sluti, a ki je ne pozna.
Depresija je plod vseh teh skritih žalo- sti, teh temin,teh občutkov krivde,ki se dvigajo na površje zavesti in se razšir- jajo po vsem bitju. Do tega dviga, tega izbruha pride v določenem življenjskem trenutku, ob bolečem dogodku, ob ka- kršni koli ločitvi z ljubljenim človekom, v trenutku neznosnih napetosti in konflik- tov. Vsa mračna čustva,ki jih je nekda- nji otrok zaprl ali pozabil, zdaj spet do- življa v depresiji, ne da bi jih današnji odrasli človek mogel razumeti, ne da bi mogel odkriti njihov skriti vir ali izvor.Ta nemožnost razumevanja otežuje polo- žaj. Depresija tedaj postane bolezen, za katero misli, da je sramotna: "Sem blazen. Treba bo iti k psihiatru." Človek tedaj neguje še bolj ranjeno in sramot- no sliko o samem sebi, čuti se še slab- šega, je izključen, anormalen, breme za druge.

Dalje prihodnjič

RAD ZAMENJAM Z VAMI

Kljub svojim osemdesetim letom je upo- kojenec z imenom Štefan stal še prav čvrsto na svojih nogah. Po svoji prilju- bljeni navadi je delal kar dolge dnevne sprehode. Včasih pa je bil gospod Šte- fan prav vznemirjen,posebno še takrat kadar se je na sprehodih moral jeziti na avtomobiliste. Njihove vožnje je čutil kot nepravičnost usode, da mora on, star mož, uporabljati svoje stare noge, medtem ko se mladi moški in ženske z avtomobili podijo mimo njega. Nič bolj si ni želel, kot da enemu od teh vozačev pove svoje užaljeno mnenje.
Nekega dne se mu je ponudila prilika,ko je hotel prekoračiti cesto,ne da bi pazil na promet. V zadnjem hipu je s cvile- čimi zavorami ustavil avto skoraj tik za njim. Krivda je bila seveda pri gospodu Štefanu. Voznik je odprl stransko okno in očitajoče rekel: "Toda,deda! Skoro bi se bilo kaj hudega zgodilo!" Te besede so pospešile Štefanovo jezo: "Kako si upate meni očitati? Mladi ljudje sploh ne bi še smeli voziti!"
S tem je prišel do svoje najljubše teme in je mlademu vozaču vneto govoril o krivici, da morajo stari ljudje hoditi peš po cesti, medtem ko se mladina vozi z avtom. Voznik je mirno poslušal.Gospod Štefan ga je še vprašal: "Koliko pa ste stari, mladi mož?" Mladenič je ravno ta- ko mirno odgovoril: "Pred enim tednom sem jih imel dvajset, toda kljub temu bi rad zamenjal z vami, deda!" Gospod Štefan se je zdrznil. Začuden je pono- vil: "Vi bi menjali z mano? Vaših dvajset let z mojimi osemdesetimi leti? Vaš lepi avto z mojimi starimi nogami? Tega ve- ndar ne mislite resno?"
Mladi mož se je še vedno smehljal,toda z žalostnim, trpkim nasmeškom je rekel: "Res, res, rad bi menjal z vami! Rad bi hodil peš kot vi, če..." Tu je obtičal.
Gospod Štefan, ki naenkrat ni bil več jezen, je stopil bliže. V avtu je videl neko posebno ogrodje okrog sedeža. "Kaj torej?" je dahnil poln slutnje. Mladi vozač je končal svoj stavek:"Če bi tudi jaz mogel narediti en sam korak!" Ali me hočete še blagrovati ali bi hoteli še me- njati z mano? Pritisnil je na plin in izginil Gospod Štefan je prepadeno gledal za njim z globokim vzdihom: "Zahvaliti se moram Bogu za milost, da se še v sta- rosti lahko gibljem!"
Odslej gospod Štefan ni več rentačil nad mladimi vozniki,čutil se je zadovolj- nega in hvaležnega tudi zaradi tega,da ga je Bog s to epizodo osvobodil zagre- njenih misli glede mladih ljudi v avtomo- bilih.

Hans Buresch, Fraternität 2/96

BITI SPREJET

Vdova mi je pripovedovala:"Pred dvema letoma mi je nenadoma umrl mož. Nihče mi ni povedal,kaj je bil vzrok smrti. Dve leti sem po časopisih spraševala, zakaj je moj mož umrl."
Ta žena se je počutila nesprejeto, ker ni dobila odgovora na svoje vprašanje. Mučil jo je občutek krivde. Mislila si je: "Če bi bila zraven, morda mož ne bi bil umrl."
Bolnik mi je rekel:"V svoji samoti name- sto tople človeške dlani objemam bla- zino pod svojo glavo. Kadar je samota najhujša, zavrtim telefon,samo da koga slišim."
Vsak človek potrebuje brezpogojno sprejetost, še posebno bolnik. Bolezen človeku počasi odvzema zunanjo lepo- to, delovno uspešnost in samostojnost. Prinaša mu odvisnost, strah,da bo dru- gim v breme, da ga odklonijo in pustijo samega. Na občutek sprejetosti imajo velik vpliv spremljevalci. Ta občutek okrepi upanje in smisel življenja. Nes- prejeti bolnik veliko težje prenaša svojo bolezen,večkrat kliče na pomoč in tako berači za spremljevalčevo prisotnost.

Kako lahko bolnik sam pripomore k spre jetosti:
• z iskrenostjo in uvidevnostjo do spre- mljevalca
• spremljevalcu naj izrazi svojo hvalež- nost
• z ohranitvijo realnega upanja
• trudi naj se za čimvečjo samostojnost
• postavlja naj si vprašanja, kaj lahko še storim na telesnem, duševnem in duhovnem področju.

Bolnica v domu za ostarele mi je rekla: "Veste, če jaz manjkrat pozvonim, os- tane medicinskim sestram več časa za druge." Kljub starosti in nepokretnosti je ta žena zmogla osmisliti svoje življe- nje s tem, da je bila bolj potrpežljiva v dobro sobolnikov.
Henry Newman je v svoji knjigi Naš največji dar zapisal: "Vsi smo rojeni kot krhka bitja, vsi umremo kot krhka bitja. Potrebujemo drug drugega in naš čudo- vito urejeni dom, da lahko dobro živimo in dobro umremo"Družina naj bi bila prvi kraj, kjer smo kljub bolezni, starosti in invalidnosti brezpogojno sprejeti.Spreje tost je pot do sreče in smisla življenja v zdravju in bolezni. Ali verjamete, da vam bolezen sprejetosti ne more od- vzeti? Ali verjamete, da na sprejetost lahko sami vplivate?

dr. Janja Ahčin

VERA V SRCU IN KRIŽ NA STENI

Bela krajina.Semič. Le kdo je ne pozna! Pa ne samo v njeni okolici, tudi v širši Sloveniji je znana,še posebno med inva lidi. -Žena in mati,ki je veliko pretrpela, ki živi krščansko življenje, poosebljena dobrota. - Tončka Pivec, ki je do pred kratkim živela kot podnajemnica v domu paraplegikov Slovenije v Semiču.
Spoznal sem jo pred dobrimi sedmimi leti, ko smo imeli slovesno otvoritev doma paraplegikov. Vsakega posebej je hotela pozdraviti. Z vsakim posebej se je hotela pogovarjati. Za vsakega se je zanimala. Marsikdo niti opazil ni, da je tudi sama invalidka,da težko hodi,da so ji palice v oporo. Kasneje sem spoznal, da je njena najtrdnejša opora njena globoka vera.
Bolj kot vse udobje, ki je prilagojeno invalidu na vozičku, me je ponovno v ta dom vabila misel,da bom spet srečal, "našo teto Tončko", kot smo ji rekli.
Pet prijateljev (invalidi in zdravi) iz raz- nih koncev Slovenije smo želeli skupaj preživeti konec tedna, drug z drugim in drug ob drugem, da bi se tako medse- bojno bogatili.
Na cilju nas je čakalo prijetno prese- nečenje. Pozdravit nas je prišla teta Tončka. Sprejela nas je kot mati svoje otroke, kadar se vračajo na obisk. V svoji nemoči nam je hotela povsod po- magati. Vabila nas je na kavo. Obraz ji je kar zasijal, kadar nam je lahko kaj dala ali nam pomagala in kadar smo bili skupaj z njo. Kako lep je bil občutek,da nas je vesela, da ji s svojim prihodom nismo naložili bremena, temveč smo s svojimi mladimi in razigranimi srci ogreli tudi njeno srce. Ob večerih smo skupaj prepevali ob spremljavi kitare. Pesem nas je še bolj povezala, prav tako tudi nedeljska sveta maša, h kateri smo šli skupaj.
V tistih dneh smo tudi spoznali, da je dom res lep, da pa daje njegovim obi- skovalcem človeško toplino prav naša teta Tončka.
V velikem dnevno bivalnem prostoru krasijo vitrine nekatere zanimive knjige in precej pokalov iz raznih športnih do- sežkov invalidov paraplegikov.Prav tako krasijo stene slike, grafike in gobelini. Lepo opremljen prostor, tudi s televi- zorjem, telefonom in takrat še s Titovo sliko nad njim.
Ob neki priliki je predsednik Zveze para plegikov Slovenije Ivan Peršak, vprašal teto Tončko Pivec, ki je vajena skrom- nosti, ponižnosti in uboštva: "Kaj še manjka temu prostoru?" - "KRIŽ NA STENI," je bil njen odgovor.
Izvedel sem, da sta se dogovorila, da ga ona kupi, on pa ga bo lastnoročno obesil na zid. Tako se je tudi zgodilo. Križ visi na steni.V spomin in dokaz sem slikal teto Tončko pod njim.
Zdaj vem,zakaj iz nje žari sama dobrota in ljubezen, zakaj hoče le dajati in os- rečevati, zakaj je rada med invalidnimi ljudmi. V svoje srce je sprejela vero, upanje in pa ljubezen. V njej živi Jezus, ki ga hoče dajati tudi drugim.
Hvala vam, draga teta Tončka, za živo pričevanje vere. Hvala vam za ljubezen ki jo tako velikodušno razdajate. Vam in vsem prijateljem Prijatelja želim v tem velikonočnem času resnične božje bližine, ljubezni in blagoslova!

Tone Planinšek

UPAJMO IN PRIZADEVAJMO SI...

V zankah časa se razpleta to naše življe- nje. Misel in duh nas silita v prostore med- sebojnih srečanj. Vsakdanjost pogosto živi in umre v našem hotenju delati in spreje- mati dobro, osrečevati in biti srečen.
Upajmo in prizadevajmo si, da bo obisk papeža Janeza Pavla II. pri nas spodbuda vsem, ki se trudimo delati dobro in za več Božjega med nami.
Zajemimo iz posode LJUBEZNI, ki jo je med nas prinesel sveti oče, zajemimo iz zaklad- nice stoletij in tisočletij za današnji dan, da bo naše vsakdanje življenje imelo svojo lastno težo -da bomo tudi v navadnih stva reh našli sledi Božje prisotnosti-LJUBEZEN.
Zaupajmo se božjemu služabniku Antonu Martinu Slomšku - zgodovina njegovega življenja so korenine,iz katerih raste drevo sedanjosti...

ŠTUDIJSKI KROŽEK 'NAJPREJ POMAGAJMO SEBI'

Dnevnik Slovenec je 27. marca 1996 pred- stavil študijski krožek 'Najprej pomagajmo sebi',v katerem se združujejo in usposablja jo za vsakdanje življenje slepi in slabovidni iz Ljubljane. Krožek je zaživel lani oktobra, deluje pa pod okriljem andragoškega centra Model za ta in še za vrsto drugih krožkov so na začetku tega stoletja razvili na Šve- dskem. V Sloveniji pa takšni krožki delujejo že štiri leta.
"Letno izgubi vid približno sto ljudi, mnogi med njimi ga izgubijo v kasnejših letih svo- jega življenja,ko so npr.že začeli opravljati svoj poklic in si ustvarili družino.To pomeni da se življenje kar čez noč popolnoma spre meni, na kar pa seveda nismo pripravljeni. Pogosto ljudje ne morejo več opravljati svojega poklica. Do napetosti in nespora- zumov prihaja tudi v družini,zato niso tako redki primeri,ko se oslepeli obda s strahovi in predsodki ter se zapre v svoj svet. Prav tem je namenjen študijski krožek, kjer naj bi pomagali najprej sebi, se otresli pred- sodkov in strahov ter se samozavestneje vključili v družbeno življenje," je dejal prof. Stane Padežnik, mentor krožka.

RAZŠIRITI DUHA LAIČNEGA BOJA PROTI RAKU

Ob 25-letnici dela Zveze društev za boj proti raku je bila Zveza odlikovana s čast- nim znakom svobode Republike Slovenije.
V Sloveniji je več kot petintrideset tisoč ljudi obolelih za rakom. Vsako leto na novo zboli šest tisoč Slovencev,štiri tisoč pa jih zaradi te bolezni umre.Že misel nanjo zbu- di v človeku strah, tesnobo... in tako ne prizadene le telesa,ampak se dotakne tudi duha. Razvoj vedenja o tej bolezni se iz leta v leto dopolnjuje, vse več pozornosti pa je usmerjeno v preprečevanje in zgod- nje odkrivanje.
Zveza društev za boj proti raku se že pet- indvajset let trudi izvedeti čimveč o nas- tanku, razvoju in posledicah bolezni. Pou- darek pa daje predvsem preprečevanju ter lajšanju življenja obolelih - smo 13. marca 1996 lahko prebrali v daljšem članku dnev- nika Slovenec.

NOVI ČLANI MALTEŠKE BOLNIŠKE POMOČI

V soboto,23.marca 1996,je med slovesno- stjo v mariborski stolnici, ki jo je vodil škof dr.Jožef Smej,Slovenska malteška bolniška pomoč (SMBP) sprejela medse devet novih članov. Na slovesnosti so bili prisotni tudi malteški vitezi iz sosednjih držav. Člani malteškega viteškega reda so ljudje, ki se zavedajo,da je vsako življenje vredno spo- štovanja in želijo tudi pri nas pomagati bol nim, trpečim in socialno ogroženim ljudem.

R.R.

DESET LET POZNEJE

Letos 26.aprila je minilo deset let od velike nesreče v atomski elektrarni v ukrajinskem (takrat še sovjetskem) Černobilu.Še danes ni povsem jasno, koliko milijonom ljudi je škodljivo žarčenje ob nesreči usodno za- znamovalo življenje in koliko generacij ljudi bo še čutilo posledice te nesreče. Ne le usoda teh ljudi, ki so in še umirajo zaradi te nesreče, enako grozljivi so bili poskusi tamkajšnjih oblastnikov, da bi resnico o nesrečnem dogodku čimbolj prekrili z žele- zobetonskim plaščem molka. Hvala Bogu, ob tem pa smo mnogi ljudje po vsem svetu spoznali in se zavedeli, kakšna grozljiva laž je lahko molk. Ko se danes z znanci in pri- jatelji pogovarjamo o tistih aprilskih dneh, se jih večina spomni, kaj so delali, ali kje so tedaj bili.
Zase vem, da sem tiste dni skupaj s prija- telji preživel na petdnevnem duhovnem sre čanju bolnikov in invalidov pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah. Bili so to najlepši dnevi tiste pomladi, ki se je resnično raz- cvetela v bogastvu in razkošju barv in vo- njav... Mi pa smo razmišljali, molili ter iskali in poglabljali poti do bližnjega in Stvarnika. Skoraj ves čas smo preživeli v objemu pri- jazne narave in Besede. Še za mašno da- ritev smo se navadno zbirali kje zunaj pod čudovito modrim obokom, razsvetljenim in ogretim s soncem. Ribiči ob jezeru pod sa- mostanom, kjer smo se tudi enkrat zbrali k mašni daritvi,so nas le začudeno opazovali

J.R.

BOLNIKI MORAJO BITI OBVEŠČENI

Pod okriljem Svetovne zdravstvene orga- nizacije je bila marca 1995 v Amsterdamu konferenca o pravicah bolnikov. Na njej je sodelovala tudi delegacija slovenske Zdrav niške zbornice.Na tej konferenci so sprejeli naslednjo resolucijo o promociji bolnikovih pravic v Evropi:
Bolniki imajo pravico,da so popolno obveš- čeni o svojem zdravstvenem stanju, vklju- čno z medicinskimi dejstvi o svojem polo- žaju. Obveščeni morajo biti o vsakem na- črtovanem medicinskem posegu, vključno z možnim tveganjem in koristmi vsakega dejanja. Ob posegu morajo biti seznanjeni tudi z alternativnimi možnostmi in s pos- ledicami, če ga opustijo. Bolniki morajo biti seznanjeni tudi z diagnozo, prognozo in s potekom zdravljenja.
Bolniku se informacije ne posredujejo, če o bstaja utemeljen sum, da tako informiranje ne bi imelo pozitivnega učinka, lahko pa bi povzročilo resno škodo zdravju.
Informacija mora biti bolniku posredovana na način, ki upošteva njegovo sposobnost razumevanja. (...)
Bolnik ima pravico,da mu informacij ne po- sredujemo, če sam nedvoumno izrazi tako zahtevo.
Bolnik ima pravico, da določi, ali in kdo je lahko seznanjen z njegovim zdravstvenim stanjem.
Bolnik mora imeti možnost, da zbere mne- nja o svojem zdravstvenem stanju tudi od drugih strokovnjakov.
Kadar je bolnik sprejet v zdravstveni za- vod, mora imeti možnost, da se seznani z osebjem, ki bo skrbelo zanj. Seznanjen naj bo z imeni in s priimki ter s strokovno us- posobljenostjo in položajem, ki ga imajo v zavodu. Obveščen mora biti o pravilih in ustaljenih postopkih, ki bodo veljali zanj med bivanjem in zdravljenjem v ustanovi.
Bolniku mora biti omogočeno,da ob odpustu iz zavoda zahteva in prejme pisni povze- tek diagnoz, rezultatov preiskav in poteka zdravljenja.

Večer, 14. marec 1996

ZAPORNIK DAROVAL LEDVICO HČERKI

David Patterson, ki zaradi vloma prestaja zaporno kazen v zaporu v ameriškem San Franciscu, je daroval ledvico svoji 13-letni hčerki Renadi. Z Renadino materjo sta se razšla že pred rojstvom hčere in je imel z njima le bežne stike. Deklica se je rodila le z eno ledvico, ki ji je začela pešati. Presa- ditev je uspela, je poročal Večer 15.marca 1996.
Mene pa ta vestička prepričuje, da lahko tudi stiska zbližuje ljudi ter da nevidna črta ločnica med dobrim in slabim nikoli ne teče med ljudmi, ampak skozi človekovo srce...

Zbrala in izbrala Jože P. in Rastislav

MATERINSKI DAN V CELJSKI BOLNIŠNICI

V nedeljo, 24. marca 1996, je amatersko gledališče Teharje predstavilo bolnikom, za poslenim in upokojencem celjske bolnišnice dramatizirano novelo Alme Karlinove 'Pod košatim očesom' kot poklon za materinski dan.
V pozdravnem nagovoru je direktor te ustanove dr.Aleš Demšar orisal življenje in delo znamenite Celjanke, pisateljice, zbira- teljice in svetovne popotnice Alme Karli- nove kakor tudi pomen materinskega dne.
V dramatizirani noveli, ki jo je prevedla Zdenka Serajnik,smo z mlado redovnico Me Ho v neki samostanski pristavi na tibetan- ski planoti prisluhnili izpovedi dveh žensk, ki iščeta življenjskih naukov in tolažbe. V njihovih besedah so spoznanja in resnice, ki segajo tudi v naš čas.
S šestintrideseto predstavitvijo dela Pod Košatim očesom Alme Karlinove se je tehar sko amatersko gledališče zapisalo v zgodo vino celjske bolnišnice in olepšalo materin- ski dan. Še več pa je vredno, da je preds- tava oživela lik Alme Karlinove, ki še vedno išče čas, ko bodo ljudje razumeli, kaj jim je hotela povedati: povabiti jih na pot okoli sveta,na pot k drugemu in k samemu sebi.

mag. Karolina Godina, dr. med.

Kdo je mož med nami?

To je mož, ki pred nami pogu- mno koraka v tretje tisočletje. Osebnost je, kakršne naš čas vedno bolj potrebuje. Njegova moč širi meje ljubezni do bližnjega,do vse- ga živega okoli nas... Osebnost, temeljni mož v katoliški Cerkvi,ki pa se zna spuščati tudi v dialog čez verske ovire. Njegova oblast je služenje. V njem se uresničuje napoved: "Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev."Kot je skozi dvatisoč letno zgodovino odzvanjal odgovor apos- tola Petra, tako danes on stoji pred nami, pred vsakim človekom, zaskrbljen, utrujen, sklonjen pod težo trpljenja... Toda v novi moči zravnan in z novim sijem ožarjen po- navlja: "Ti veš, da te imam rad."
Karel Wojtyla prihaja iz naroda, ki je veliko prispeval k razvoju človeške kulture. Nje- gova življenjska pot se je začela 18. maja 1920, v Wadowicah. Pri devetih letih je ostal brez matere.
Na poseben način je Marijin varovanec,saj so vsi pomembnejši dogodki v njegovem življenju povezani z Marijinimi prazniki ali obletnicami.Torej ni čudno,da je njen velik častilec in ji iz vsega srca zaupa.
Prvega novembra letos bo zlatomašnik. Vatikan pa je postal njegov dom pred osem najstimi leti.Za to službo v molitvi išče bo- žje pomoči in razsvetljenja... Ob nastopu je izrekel pomenljive besede: "Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!" 13. maja 1981 je bil ob atentatu čudežno obvarovan smrti.
Zavzema se za vrednost vsakega človeš- kega življenja,brani njegovo nedotakljivost in si upa utirati pota s svojim "Evangelijem življenja".
Je tudi potujoči papež. Toda niti eno od dosedanjih potovanj ni stalo več, kot naj- bolj revne države letno potrošijo za nakup orožja.
Svoje poslanstvo uresničuje na mnoge načine: stik z verniki in vsemi ljudmi dobre volje, s pisano in govorjeno besedo, z bo- gatimi okrožnicami, s potovanji po vseh deželah sveta. Predvsem pa si prizadeva uresničiti dvoje: Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu.

OČE, POTRDI NAS V VERI!

Oče. Duhovni oče krščanskega sveta, pa- pež Janez Pavel II.To njegovo očetovstvo raste iz treh globokih korenin.
Ena korenina so njegovi naravni darovi te- lesa,duha in srca,ki jih je prejel ob rojstvu.
Druga korenina je njegova globoka zasidra nost v Bogu. Prejel jo je od staršev, v njej je rastel v času dozorevanja in v težkih vojnih letih, njeno pristnost je potrdil z odločitvijo, da postane duhovnik.
Tretja korenina njegovega duhovnega očetovstva je bila zasajena ob izvolitvi za papeža. Ni se sam odločil za to zemljo, a ko je bil vanjo posajen, se je v njej zako- reninil kot malokdo pred njim.
Potrdi. Potrditi je treba, kar je sicer že tr- dno, a ne tako, da ne bi moglo biti še bolj. Posebej pa je treba potrditi ali utrditi, kar je majavo in negotovo,bodisi da popuščajo temelji, bodisi da se kažejo razpoke v nad- gradnji. Vsega tega se je nabralo v našem več kot tisočletnem krščanstvu.Torej nam bo papeževa očetovska potrditev še kako prav prišla.
Nas. Vse Slovence, kjerkoli po svetu že smo.Vse državljane Republike Slovenije.Vse slovenske kristjane. Nekatere še posebej.
V veri. Nas, ki verujemo, najprej v prvih treh božjih zapovedih, potem pa tudi v vseh ostalih.
Naše brate in sestre,ki niso verni,a se ima- jo za poštene, naj bi papež potrdil v spoš- tovanju tistih splošno priznanih človeških pravic in vrednot, brez katerih ni urejene družbe.
Oče, potrdi nas v veri! Potrdi nas v veri v Kristusa, potrdi nas v velikonočni veri. Za- kliči nam,naj hodimo pokončno,s pogledom uprtim naprej in usmerjenim navzgor.

(F. Cerar, povzeto po Družini, št. 20/96)

GLASNIK EVANGELIJA V SLOVENIJI

Slovenija sredi maja, sredi zelenja in rož, polna svetih znamenj in božjih hramov, s katerih se spuščajo rumeno-bele zastave. Prek vasi in mest, v toploti sonca in vonju šmarnic, našo deželo preveva nov duhovni utrip.V tej pomladi nam je dana velika sre- ča. Čutimo in doživljamo,da gremo izjem- nemu dogodku naproti.Po naši zemlji se bo napotil romar sveta, papež Janez Pavel II.
Več kot tisoč let je naš narod srkal moč v krščanski veri in koreninah naših prednikov Prav zdaj smo morda najbolj potrebni obis- ka, zato - Bog Vas spremi,sveti oče,in vsa Slovenija! Z Vami: "Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo" (F. Prešeren)... Odprite nam vrata v iskanje resnice in evangeljskih vrednot,da si oddahnejo naše izgubljene in utrujene duše.

Slovenija se je povezala v želji,da prenova seže do globin.Molitvena veriga se plete že eno leto... Neslišna, preprosta in mogočna širi srce in duha. Sega iz kotičkov slovens- kih domov,za stene bolniških sob,bolnišnic, samostanov, v domove starih, pa vse do iskrenih otroških src. Njena moč postaja vse silnejša, ko se združena preliva v en sam klic,eno samo željo: Pridi, sveti romar!
Izrednega pomena za uspeh obiska je go- tovo prispevek bolnih,prizadetih in ostare- lih,zato darujmo svoje trpljenje in žrtve,da nas bo dogodek predramil v duhovnem in moralnem življenju in pustil v srcih bogato sled.
Papežev obisk je za nas nekaj izrednega in je gotovo najprej znamenje, da nas ima Bog rad. Z njim bo morda le presežen mar- sikateri prepad med plastmi družbe - tudi med invalidi in zdravimi.
Kamor koli po svetu papež gre, povsod ga vodi neustavljiva sila, da išče to, kar zbli- žuje,povezuje in zedinja. Zares je vzel Je- zusovo naročilo: "Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!" Za njim je že sedemde- set potovanj. Doslej je obiskal 114 držav po vseh celinah in imel okoli dva tisoč govorov. Kolikokrat je torej že 'premaknil skalo'...

Tako se je 17.maja na državniškem spreje- mu na Brniku predsednik republike v imenu Slovencev razveselil Njegove svetosti. V nagovoru je poudaril papeževa vztrajna prizadevanja za svet v miru in spoštovanju Z radostjo mu je izrekel skupno slovensko voščilo in najboljše želje za rojstni dan.
Sveti oče, vesel,da je končno pri nas,se je zahvalil za prisrčno dobrodošlico, obogate- no z zvonjenjem,ki je ob njegovem prihodu po vseh župnijah oznanjalo veselje Slove- ncev... Vsem je zaželel, da bi pastoralni obisk prispeval k naši moralni in krščanski prenovi.

Na posebno željo se je papež pripeljal na Brezje, kjer je molil pred Marijino podobo in se srečal z brati frančiškani. Vsem, ki smo ga tam pozdravili, je spodbudno zaklical: "Marija Pomagaj!" Na srečno pot po Slove- niji ga je iz skupine narodnih noš pospremil vesel gorenjski vrisk.Na Brezjah ga je priča kala tudi komaj dva tedna stara Marjetka.
Preden je papamobil zapeljal na ljubljanske ulice, se je v protokolarnem objektu Grad Brdo srečal z družino predsednika Kučana in s predstavniki naše republike.
Zvečer je v ljubljanski stolnici s škofi, du- hovniki, redovnicami in redovniki molil ve- černice (pete litanije Matere božje) ter v spodbodnem govoru po Mariji vse izročil Jezusu.

Papež prvič praznuje svoj osebni praznik od doma, v drugi državi. Zjutraj, 18. maja, ga na dvorišču nadškofijskega dvorca s pesmijo Jaz sem otrok Marijin pozdravi okoli sto otrok in mu prisrčno vošči za rojstni dan.

LJUBLJANA: NE BOJTE SE

Skozi sveže sobotno jutro vse ceste vodi- jo na hipodrom v Stožice. V sreči razumem pesnika: "Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti." Zvonovi pojo.Visoko pod nebo se dviga križ. Tukaj je, med nami, naš sveti oče...
Ko pomaha stotisočem, ki so s svojo nav- zočnostjo olepšali mozaik slovenske ver- nosti, pomislim na tiste, ki ne morejo biti z nami... Nato se napoti molit pred podobo Marije Pomagaj z Brezij. Zavlada tišina, sveta tišina.Z geslom: "Ves tvoj" se je za- pisal Mariji in njeni priprošnji priporoča naš narod.
Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je papeža prisrčno pozdravil, mu za rojstni dan zaželel zdravja, moči in vsega božjega blagoslova. Vsem navzočim je izrekel do- brodošlico ter med drugim dejal: "Pri evha- rističnem slavju v Ljubljani se spominjamo predvsem 1250-letnice krščanstva v na- šem narodu. (...) Naj bo ta zgodovinska sveta maša izraz in dokaz naše globoke vernosti, našega močnega upanja in naše iskrene ljubezni. (...) Med nami so tudi za- stopniki bolnikov in invalidov,ki jim Vi,sveti oče,posvečate vedno toliko pozornosti(...)
Posebna naloga v Cerkvi na Slovenskem in v slovenskem narodu pa je sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni, kjer je slovenski narod,podobno kakor poljski, do- živel tako hude čase. V Cerkvi poudarjamo vedno znova tri pogoje za spravo: prizna- nje krivde, odpuščanje in prošnja za odpu- ščanje. Zavedamo pa se, da mora biti kot temelj tega prizadevanja za spravo resnica o vsem dogajanju, pravičnost in končno ljubezen, ki edina premaga vse ovire. Zato vas ponovno prosimo, potrdite nas v veri, upanju in ljubezni."
V nagovoru med sveto mašo je papež med drugim dejal: "Predragi bratje in sestre, zelo sem vesel, da lahko danes z vami v Sloveniji darujem sv. mašo, ki je potrditev vere, dogodek veselja, ljubezni in zaupa- nja... Vodilna misel srečanja je: Oče,potrdi nas v veri! To nameravam! Opominjam pa vas k čuječnosti. Ne pozabite tega tudi po mojem odhodu! Ponavljam vam: Ne bojte se Kristusa! Naj vas upanje privede v leto 2000!"
Besede,ki so odmevale med nami,so vzva- lovale srca. Dogodek, ko je bilo vredno biti zraven... Se bomo potrudili, da bi razumeli, kaj nam je hotel povedati? S svojo vero lahko pomagamo utrjevati tisočletne kore- nine...

POSTOJNA: MED MLADIMI

Ob uri, ko je na letališču v Postojni prišel med nas, je dopolnil šestinsedemdeset let. Molil je pred svetogorsko podobo Matere Božje. Potem je prisrčno pozdravil množico ki bo ponesla bakljo evangelija v tretje tisočletje. Mladi so se navdušeno odzvali, ploskali, peli, vzklikali in "bobnali" po karto- nastih sedežih.
Na ozemlju koprske škofije,ene najstarejših škofij na sedanjih tleh Slovenije, je msgr. Metod Pirih po pozdravu med drugim pove- dal: "Tu so mladi v sozvočju s papežem, ki jih razume,ker ima sam mladostno srce(...) Vaš obisk, sveti oče, ni le slovesen zgo- dovinski trenutek za nas vse, ampak tudi ura milosti in obveza za prihodnost. Trdno sem prepričan, da bo vaš pastoralni obisk mladim, vsem,ki smo z njimi tukaj in ljudem dobre volje, odprl nova obzorja luči, moči, upanja in področja njihovega udejstvova- nja."
"To je dan, ki ga je naredil Gospod, raduj- mo se in se ga veselimo," jim je spodbudno zaklical sveti oče. Nato jim je govoril o apostolu Tomažu, iskrenem iskalcu, ki je odkrito izrazil svoj dvom, toda ob srečanju z Vstalim je veroval z vsem srcem. Mladim je danes papeževa spodbuda in življenjska usmeritev zelo potrebna,da jim pomaga pri iskanju življenjskega smisla. "Četudi bi nič ne rekel,samo,da je z nami," so se veselili.
Sledila je veličastna predstava mladih, polna veselja, mladosti, plesa, čestitk in hvaležnosti, da sveti oče praznuje z njimi. Najmlajši so ga ovili z dolgo kito, spleteno iz šmarnic.
Vzkliknil je: "Papež 'ma vas rad!" Gotovo si bomo zapomnili spodbudo: "Korajža velja!" Vmes se je celo prijazno pošalil. V trenut- kih tišine je vprašal: "Kaj pa sedaj?" Res, kaj pa sedaj? Odgovor je preprost, vse je odvisno od nas...
Pozneje sem zvedela,da je papež dejal, da je bil to njegov najlepši rojstni dan.

Še nekaj velikega iz Postojne moram omeniti. Na nosilih, podprta z blazinami, je vse dogajanje živo spremljala tudi s. Mihelangela. Njena volja in želja priti, je zmagala, pred- vsem pa njena ljubezen... "Najlepše je, da smo pred papežem skupaj izpovedali vero. Zdaj sem pripravljena na večnost"je dejala

MARIBOR: BODITE ZVESTI EVANGELIJU

Tretji dan z Janezom Pavlom II.na letališču v Slivnici pri Mariboru je bil posvečen sto- letjem naše vernosti. Vse je izzvenelo v mogočen ljudski praznik. Tudi sveti oče je bil že čisto domač, saj je med bivanjem pri nas osebno izkusil prisrčnost naroda.
Pozdravne besede škofa dr. Franca Kram- bergerja so nam segle v srce: "Sveti oče! Dano nam je, da Vas vidimo in slišimo v svoji domovini, da Vas imamo v svoji sredi kot Kristusovega namestnika, kot Petrove- ga naslednika." Potem ko je naštel različne narodnosti in stanove, je dodal: "Posebej Vas pozdravljam v imenu tistih,ki se dana- šnjega srečanja z Vami ne morejo udeležiti zaradi bolezni, starosti ali kakega drugega vzroka. (...) Srečujete se z mariborsko škofijo,ki jo je neizbrisno zaznamoval s pa- storalnim delom, z apostolsko gorečnostjo in osebnim svetniškim življenjem škof An- ton Martin Slomšek. Po Božji previdnosti je odločilno vplival na potek zgodovine slo- venskega naroda v prejšnjem in sedanjem stoletju. Našim prednikom in nam je ohranil vero, dom in rod. (...) Na začetku današ- njega srečanja bi Vam prav vsi radi podali roko, a to ni mogoče, zato začutite v moji roki roke vseh,ki so tukaj navzoči in tistih, ki so v duhu ali po TV ekranih z nami!"

Papež pa je očetovsko naročal: "Slovenija, bodi zvesta evangeliju,ki si ga prejela.Bodi kvas sprave in miru med ljudstvom. Vašo deželo, s trdnimi krščanskimi koreninami in posejano z neštetimi cerkvami in kapelicami posvečam Mariji, ki jo kličete Kraljica Slo- vencev.Znana so vaša božja pota k Mariji Na teh poteh hodi pred vami, slovenski kristjani. Ona je naše veselje in upanje..."
Popoldne je papež v mariborski stolnici molil na Slomškovem grobu in se srečal s predstavniki slovenske kulture, znanosti in umetnosti.Pozdravil ga je predsednik SAZU dr.France Bernik in orisal razvoj teh sesta- vin, njihove značilnosti in dosežke. Papež pa je dejal, da smo na našo starodavno kulturo lahko upravičeno ponosni. Dovolj je dokazov o vplivu evangelija na vsa podro- čja življenja.

Ob slovesu na mariborskem letališču je vsem še enkrat izrekel prisrčne pozdrave in izrazil svojo iskreno hvaležnost za gosto ljubje. "Tej državi in njenim državljanom simbolično zaupam svetilko vere, ki je bila prižgana pred 1250 leti. Ohranite nedotak- njeno obličje te čudovite dežele, ki vam jo je Bog zaupal. Ne dopustite, da bi zamrlo plemenito državljansko in duhovno izročilo, ki je zaznamovalo vašo zgodovino. Pogum- no in vztrajno stopajte dalje po poti na- predka, s seboj pa vedno nosite vrednote svoje bogate kulturne dediščine... Naj Bog blagoslovi Slovenijo!"
V meni so vriskale Slomškove besede: "Le kdo ne bi bil vesel take domovine!"

Njegov apostolski blagoslov sedaj počiva nad nami. Vsak po svoje smo obogateni za doživetja... Prav je,da nas preveva ponos, sreča, hvaležnost in veselje, ampak ne pozabimo tudi na občutek odgovornosti. Uresničimo svoje dolžnosti na poti v leto 2000! Z vsem, kar se je na srečanjih lepe- ga in bogatega porajalo v naših srcih, pre- stopimo v vsakdanjost. Njegova prijazna beseda,ljubezniva skrb za človeka,prizade- vanje za mir in pravičnejši svet naj svetijo v temo naših src...V spominu naj odmeva: "Ne bojte se!"
Kot so nas topli žarki greli na vseh prizori- ščih,tako naj nas obsije tudi tisto duhovno sonce, ki ga raj pod Triglavom potrebuje...
Bogu hvala, da ste se ustavili med nami, "Peter Skala"! Skozi Vaše srce veje pre- pričanje, da je prihodnost svetá Kristus. Človek ste, ki mu lahko verjamemo!

Vseh misli in vtisov še nismo zbrali in ure- dili, zato bomo prihodnjič nadaljevali. Še marsikaj lepega bi vam radi posredovali. Na odgovornih mestih pa, kolikor nam bodo hoteli prisluhniti,spregovorili tudi o neenot- ni in pomanjkljivi organizaciji. Vabimo vas k sodelovanju!
Tokrat je, med sedemsto novinarji, list Prijatelj prvič imel na terenu svojo 'uradno ekipo': urednik Jože Zupančič, fotograf Tone Planinšek in 'svinčnik' Kati Urh.

BLAGOSLOVLJENI TRENUTKI PRIČAKOVANJA

Vsem dopisnikom se za pričevanja o svoji pripravi na papežev obisk iskreno zahvali- mo. Hkrati vabimo,da še drugi opišete do- življanje posameznega srečanja, ki ste ga spremljali bodisi osebno na prireditvenem prostoru ali pa samo preko radia in TV. Dolgi uvodi in sklepi niso potrebni.Vsak naj pomisli, kaj mu je srečanje pomenilo in kaj je od vsega ostalo za življenje.

Prve mesece sem ob novici, zagotovilu, da bo sveti oče obiskal Slovenijo, preživljala povsem topo, brez pričakovanja. Bilo mi je nekaj oddaljenega, "mene se ne tiče... Na obisk med invalide ne spadam, med zdrave ne morem".Zato nisem mislila na obisk,tudi skupna molitev je šla mimo.
Ko pa se je po zaslugi Prijatelja pokazalo, da je upanje za udeležbo pri srečanju, je moje srce prevzelo pričakovanje in hrepe- nenje!
Kaj pričakujem? Da bom še enkrat v življe- nju doživela tako navdušenje in aplavz,kot sem ga slišala tisti oktobrski večer pred osemnajstimi leti,ko je bil za papeža izvo- ljen Slovan,Karel Wojtyla!Obenem pa upam da bom ob njegovem blagoslovu doživela v srcu tisto srečo in ponos, da sem kristjan- ka in pripadam katoliški Cerkvi, kot sem jo čutila ob izvolitvi sedanjega svetega oče- ta, ko sem po radiu Vatikan tudi prejela njegov prvi blagoslov.
Zavest, to srečo, da pripadamo katoliški Cerkvi, bi obenem želela vsem, ki jim bo omogočeno, da bodo srečanje spremljali.

Angelca Škufca

TOREJ, GREM TUDI JAZ

Mrzel aprilski dan. Jasno nebo. Komaj zele- neča trava. Stanovanjsko naselje. Ulica s parkiranimi avtomobili. Topla kuhinja. Miza in vzorčast prt na njej. Tri sosede ob kavi.
PRVA: Ali se bomo prijavile v župnišču, da gremo v Ljubljano na srečanje s papežem?
DRUGA: Ne, jaz ne grem. Čemu bi hodila? Doma ob televiziji bom, vse bom lepo in jasno videla ...
TRETJA: Tudi jaz ne grem.Hčerka je v bol- nici in jaz pazim na vnuka. Kam naj z njim?
PRVA: Vzemi ga s seboj. Saj ni tako maj- hen, da bi ga ne mogla. Za vse življenje si bo vtisnil v spomin srečanje s papežem. Hkrati bi bila to lahko priprošnja za hčerki- no zdravje ...
TRETJA: Saj ne pravim ... A ti se sploh ne zavedaš, kaj se to pravi več ur stati v so- ncu ali v dežju ...
PRVA: Pač, vem. Enkrat sem to že posku- sila. Pri sv. Emi Krški v Avstriji smo z našo župnijo pred leti že sprejeli papeža. Vse neprijetnosti človek pozabi, v spominu ti ostane samo nepopisno lep občutek, da si svetega očeta videl v živo ...
TRETJA: To ti rada verjamem. Saj bi bilo res lepo videti papeža v živo. Zdaj je enk- ratna priložnost. Toda kaj, če mi v množici postane slabo?
PRVA: Sveti oče je precej starejši kot si ti in tudi mnogo slabotnejši, pa se tega ne sprašuje. Po celem svetu potuje in ko smo končno dočakali, da bo prišel tudi k nam, tebe skrbi, če ti bo postalo slabo ...
DRUGA: Vse,kar praviš,je res. Pa vendar je mnogo bolj udobno sedeti pri televiziji ...
PRVA: Zdaj mi je pa tvoje televizije zados- ti! Kaj storiš, ko dobiš obiske? Vem, da tri dni čistiš stanovanje, pečeš, kuhaš in se pripravljaš. Kako bi se jim zdelo, če bi se namesto tega usedla pred TV in jim le na kratko pokimala,ko bi prišli, ne da bi vstala in jih pozdravila, kot se spodobi? Kako bi se počutila ti, če bi prišla nekam na obisk, pa te ne bi niti pogledali, niti pozdravili?
DRUGA: To bi bilo res čudno in neprimerno. Če gledamo na stvar tako, potem bi bilo res treba iti. Ampak - kako me boš prepri- čala, da ga bom v tisti silni množici sploh videla?
PRVA: Saj ga ne gremo samo "gledat",sre- čali se bomo z njim!
DRUGA: Si pa res posrečena! Srečali? Le kako? Po zvočniku ga bomo slišali, morda od daleč videli ...
PRVA: Če boš ostala doma in gledala tele- vizijski prenos, bo prav tako, kot če lačna gledaš pojedino. Táko ozračje bo tam, kot da bi mu vsi segali v roko in ga pozdravili. Če prej ne, tedaj, ko si bomo pred obhaji- lom vsi segli v roke.V duhu bomo vsi tesno povezani ...
TRETJA: Mene in mojega vnuka kar prijavi. Ko te poslušam, dobivam občutek, da tega srečanja nikakor ne smem zamuditi.
PRVA: Saj ga tudi ne bi smeli.Obisk papeža pri nas je za vse verne dogodek brez pri- mere. Iz njegovih govorov veje topla skrb za človeka, tista skrb in ljubezen, ki jo je pokazal Kristus,božji Sin,ko je postal človek
DRUGA: Torej grem tudi jaz. Navsezadnje televizija tudi ni vse ... A povej, zakaj se smejiš?
PRVA: Ker sem vesela vajine odločitve. Naposled sta moji najboljši prijateljici in če vaju ne bi bilo zraven, bi bilo moje navdu- šenje in veselje pol manjše, saj bi ga ne mogla deliti z vama!
Mesec maj je letos na Slovenskem enkrat- no zaznamovan z veselim pričakovanjem svetega očeta. Velika radost se poraja v meni. Ne toliko zaradi njega samega kot osebe, temveč in predvsem zaradi njegove službe.Prihaja "Peter-Skala",da potrdi svo- je brate. Ob tem dejanju nas bo sveti oče nagovoril na domačih tleh in v domačem jeziku;povabil nas bo,naj iščemo,spoznamo in se odpremo Bogu, ki je Ljubezen. Kristus naj nam da dar vere in moči, da bomo bolj zahrepeneli po "sijaju resnice" in "evange- liju življenja". Želim si, da bi besede svete- ga očeta vsi slišali, jih prav razumeli in po njih živeli. Ker ne vem,če se bova zaradi zdravstvenih težav z Metko mogli udeležiti srečanja s papežem,sem se namenila,da za vstopnici vseeno dam prispevek.Naj bo pa za druge.
Kako rada bi šla... Pa bom to žrtev daro- vala v dober namen,da bi se vse prav lepo in srečno izteklo. Sicer pa smo vsi v božjih rokah. Včasih se zgodi tudi kaj, česar ne pričakuješ. Celo s. Mihelangela upa, da se bo lahko pripeljala z rešilcem. Želim ji,da bi res mogla to doživeti.
Lepo je, če je človek zdrav, da lahko gre, kamor ga vleče, posebno na takšno enkra- tno prireditev. Koliko bi jih lahko šlo, pa jim manjka prave vere. Bog daj, da bi se vsaj malo zdramil ves slovenski narod! To bi bilo najlepše. Prepričana sem, da nam bo pomagala nebeška Mati Marija, kateri je posvečen naš narod. V dneh pred prihodom papeža Janeza Pavla II.smo kristjani polni veselega pričakovanja Z drugimi delim to navdušenje in sem še posebej vesela,da se bom mogla kot inva- lidka udeležiti srečanja z njim v Stožicah.
Čutim, kako vame 'pljuskajo' brezbrižna ali celo nasprotna mnenja.Nekako jih razumem s stališča nevernega člvoveka, osupla pa sem ob zadovoljstvu vernega z ogledom TV prenosa.To so le 'valovi' in misli okolice V moji notranjosti domujejo druga vpra- šanja: Kaj meni pomeni služba papeža, s kolikšno gorečnostjo molim zanj, poskušam razumevati težo njegove odgovornosti...?
Le z očmi vere dobim odgovore na taka vprašanja. Tudi moje navdušeno pričakova nje postaja vse bolj trdno in polno smisla. Potreben je res samo pogled h Gospodu... Naj vse služi le božji slavi v srcih Sloven- cev in utrditvi vere vseh krščenih. Zame je pričakovanje obiska svetega oče- ta vesel in izjemen dogodek.Obuja mi spo- mine na srečanje pred vrsto let, ko sem imela srečo, da sem bila med prvimi Slo- venkami in Slovenci, ki smo bili v avdienci pri papežu Janezu Pavlu II. Daljni 13. junij 1979, bo ostal za vedno v meni, ker se je takrat nekaj posebnega dotaknilo tudi duše
Danes, ko na ta dogodek gledam iz velike časovne razdalje, priznam, da mi je prav ta stik pomagal utrditi sklep, da drugemu ne smem biti ovira, ampak kolikor me Bog potrebuje, pomoč na duhovni poti. Ko se naš jaz v bolečini manjša, delamo prostor, da more rasti ON in z njim mi.
S hvaležnostjo, ki jo čutim, ker vem, da vseskozi bedi nad mano Bog, se v molitvi povezujem z Njim. To delam še z večjim veseljem, ker mi je ob stisku roke papež rekel: "Molite zame!" V pričakovanju svetega očeta se v duhu še prav posebno čutim povezano z njim v molitvi rožnega venca in pri sveti maši. Ne da se opisati veselja, ki ga čutim ob misli na njegov prihod.
Rada bi tudi jaz zaklicala z Marijo njen hva lospev: "Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveli- čarju," ker se je ozrl na naš mali narod in nam pošilja svojega namestnika - papeža, ki se trudi, da bi ljudi vsega sveta povezal s Kristusovo ljubeznijo in medsebojnim od- puščanjem. Molim za svetega očeta, da bi mu Bog dal trdnega zdravja, da bi mogel blagosloviti moj narod in ga potrditi v veri.
Molim za tiste, ki so izgubili dušo in se po- dredili modernemu brezosebnemu načinu življenja.
Molim za tiste,ki si domišljajo,da lahko živo srečanje z Bogom spremljajo po TV.
Molim za vse, ki se boje množice bratov in sester, ki nas bo na srečanjih družila ena sama velika ljubezen do Boga in do njega, ki nam jo pride oznanjevat.
Molim za vsakogar, ki iskreno sprejme zapo ved ljubezni in z njo tudi neizbežno trplje- nje in bolečino, s katero oplemeniti veselje in radost, ki ju bomo doživeli ob srečanju.
Molim, da nihče ne bi zamudil priložnosti, ko bo naša majhna dežela velikemu svetu pokazala, da je s pogumno in trdno vero prihodnost lahko bolj človeška in cvetoča. V Postojni se bo sveti oče srečal z mladimi iz vse Slovenije. Tega srečanja se bom, tako upam, udeležil skupaj s prijatelji.
V pričakovanju čudovitega dne veljajo vse moje misli ter molitev rožnega venca in o- pravljena pobožnost prvih petkov svetemu očetu in njegovemu obisku.
Pri molitvi k Materi Božji vedno prosim, da bi bila med nami in nam pomagala, ko se pripravljamo na ta težko pričakovani dan. V sebi imam vedno prošnjo: "Oče, potrdi nas v veri!" Nekaj dni pred obiskom papeža v naši do- movini se napetost pričakovanja stopnjuje Kot predsednik pripravljalnega odbora sem seveda ves čas v dogajanju.Številne seje, iskanje sodelavcev, povezovanje z držav- nimi ustanovami, intervjuji in neprestani telefoni predstavljajo veliko napora in skrbi Razni časopisni članki proti Cerkvi in pape- žu mi povzročajo žalost.Toda spodbuja me veliko drobnih dogodkov, ki vlivajo vedno novo zaupanje v božje delovanje.
Ko sem bil lani pred božičem na pastoral- nem obisku pri naših rojakih v Avstraliji,sem obiskal tudi starejšo gospo v zakotnem domu ostarelih v Adelaidi.Kako sem bil pre- senečen,ko sem nad njeno posteljo zagle- dal velik napis v slovenščini: Oče, potrdi nas v veri! Na nočni omarici pa je imela "kapelico" s papeževo sliko in molitvijo ro- žnega venca za vse Slovence. "Vsak dan molim za blagoslov moje domovine," mi je rekla bolnica.
Tudi sicer mislim,da je v času priprave ve- liko molitve in žrtve, ki jo posebno bolniki darujejo za papežev obisk. Tako z velikim upanjem pričakujem dogodek,ki se v tisoč dvestopetdeset letni zgodovini krščanstva med Slovenci še ni zgodil. K nam prihaja Kristusov namestnik na zemlji, da nas utrdi v veri in nas blagoslovi v naši mladi in ne- odvisni slovenski domovini.

Alojz Uran, pomožni škof

DUHOVNOST JE EDINI CILJ

Slovenski kristjani že več let pričakujemo obisk svetega očeta, da nas potrdi v veri, upanju, ljubezni.
Vsi se o tem veliko pogovarjamo in pogo- sto zaidemo na bolj materialne stvari, ki se tičejo obiska. Premalo omenjamo duhov- nost, ki je edini cilj. Za nadaljevanje moje krščanske poti in poti vseh kristjanov je izrednega pomena duhovno srečanje s svetim očetom. Potrditev lahko začutimo, vendar moramo zato tudi kaj žrtvovati.
Iz vsega srca želim, da bi vsi, ki se bomo na obisku zbrali in tudi tisti, ki jim žal na obisk ne bo mogoče priti, začutili potrditev v globini src in bi to oznanjevali. Po vrnitvi iz bolnišnice sem se z dušo in srcem pripravljala na srečanje z njim, ki v ljubezni vodi ves svet, če to svet čuti ali ne. Papež je drugi Kristus,ki naše duše po- gumno usmerja k večjim vrednotam.
V tihi, resni pripravi sem posvečala dneve trpljenja za dneve, ko bo med nami sveti oče. Osebno bo prinesel mir in blagoslov na našo slovensko zemljo in še bolj v utru- jena srca, ki se tega vesele in hvaležno pričakujejo. Sveti oče, pozdravljeni! Opažam, da ko se priprave bližajo kraju, postaja vse večje zanimanje za srečanje s svetim očetom.
Pogovarjal sem se s prijateljico in mi je povedala, kako lepo kapelico imajo v domu starejših občanov Šmihel. Kapelica je po- svečena sv. Jožefu. V njej so do danes, tretjega maja,v namen papeževega obiska zmolili trideset tisoč rožnih vencev.
Gotovo je tudi iz našega Bratstva veliko bolnikov in invalidov prispevalo svoj del molitve v namen obiska svetega očeta pri nas! Tudi medve bi se radi osebno srečali s sve tim očetom. Takega gosta Slovenija še ni sprejela. Ker pa je nemogoče, bova to, za naju veliko žrtev, darovali Bogu za dober uspeh obiska, da nas res vse in vsakega posebej, od cerkvenih in državnih oblast- nikov do komaj rojenega otroka, potrdi v veri, upanju in ljubezni.
V ta namen prilagava 5000 SIT in kadar morete, darujte sveto mašo in tudi naju vključite.Ostalo pa porabite v iste namene
Z željo, da bi vsi ljubili Boga in drug druge- ga še lep majniški pozdrav! V teh dneh so bile naše misli, besede in dejanja osredotočena na veliki dogodek, ki smo ga verni Slovenci doživeli v 1250-letni zgodovini krščanstva na naših tleh -pape- žev obisk.
V zadnjih pripravah je bila prav gotovo ne- mirna naša notranjost.Z veliko večjo goto- vostjo pa si upam trditi, da je vznemirjeno in nagovorjeno naše srce in naša duša sedaj, ko nas je sveti oče potrdil v veri.
Veliko ljudi si je v tem času bolj ali manj prizadevalo, da bi dogajanja potekala ne- moteno in slovesno.Tudi nekateri člani na- šega gibanja Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov so vložili v priprave veliko tru- da. Zato mi dovolite, da se vsem iskreno zahvalim, posebno tistim,ki ste za svetega očeta poklonili lepe darove.
Obenem pa se zahvaljujem vsem, ki ste v ozadju pomagali, da smo se lahko kot gi- banje v tako velikem številu udeležili vseh treh srečanj.Molitev tihih in trpečih moliv- cev je v tem pomembnem trenutku obrodi- la obilen sad.
Bog povrni vsem za trud in prizadevanje! Jaz pa vam kličem: Pogumno naprej z no- vim upanjem! Po mnogih molitvah in gorečih prošnjah je prišla 'moja velikonočna nedelja', 19. maj 1996. V enem samem kratkem dnevu sem se kar dvakrat srečala s sv. očetom Jane- zom Pavlom; najprej na evharističnem bo- goslužju v Slivnici, nato pa še v mariborski stolnici, kamor so me povabili.
Ne bom opisovala neponovljivih občutkov, globoke vere,sreče in veselja,ki sem ga ob tem doživela. O tem vas je, dragi prijatelji, gotovo prepričal vsak, ki se je z njim sre- čal, pa čeprav le preko radijskega ali TV prenosa, v kar sem pred papeževim priho- dom dvomila. Tudi v etru je bilo moč čutiti njegovo človeško veličino in Božjo svetost
Kaj mi je ostalo za življenje?
Zdaj je bolj kot kdajkoli potrjena moja vera v živega Boga, v Boga, pred katerim lahko prepevam in plešem, ga hvalim in slavim, on pa me posluša, ko ga prosim za moč v življenjskih preizkušnjah.
Z rožnim vencem, ki sem ga dobila v stol- nici, zdaj hvaležno molim:

desetko za to, da noben slovenski krist- jan nikoli ne bi pozabil treh čudovitih maj- skih dni, ko smo smeli moliti s sv. očetom

desetko za sv. očeta, da tudi on nas ne bi pozabil

desetko za nadškofa, škofe, duhovnike, redovnike,redovnice,vse neutrudne delav- ce in državnike,ki so nam ta obisk pripravili izmolili ali odobrili in sv. očeta povabili k nam

desetko za tisti cvet slovenske mladine, ki je v Postojni svetu nazorno pokazala, da bo prihodnost naše domovine bolj svo- bodna

desetko za vse slovenske družine, ki so prišle na srečanja in jih je bilo veliko več, kot so mnogi predvidevali

desetko za domovino,ki lahko s potrjeno vero postane nebeško kraljestvo na zemlji.

Te vere in tega upanja mi nihče več ne more vzeti. To mi je ostalo.
Z ljubeznijo molim desetko tudi za vse pri- jatelje Prijatelja. Preden krenem po poti "pokrajin in bivališč" papeževega obiska v Sloveniji, kjer me ni bilo zraven, pa vendarle sem tudi bila, ko- likor so to omogočili mediji, želim najprej zapisati razumno zaupanje v smisel tega načrtovanega in dolgo pričakovanega do- godka. Ta se mi prikazuje kot nedvomen zgodovinski dogodek. Želim izreči osebno spoštovanje do Janeza Pavla II. kot člo- veka,ki dosledno dela za človeka in v svoji temeljni skrbi zanj v območju minljivega in razdeljenega sveta,v katerem živimo.Vsem nam prihaja naproti s pomirljivim: Ne bojte se! Občutek imam, da so bile cerkve v času moje mladosti manj svetle in bolj hladne, v nas pa je bilo veliko več svetlobe in topli- ne. Danes so cerkve svetlejše in toplejše, a je v nas veliko manj svetlobe in topline. Iskreno upam, da je bil obisk svetega oče- ta tista spodbuda, da se bomo vsi skupaj in vsak posebej z ljudmi dobre volje trudili za več zaupanja med nami, za več tiste žlahtne samozavesti, ki nikogar ne podce- njuje in ne žali,da bo v nas spet nekaj več svetlobe in topline Ljubezni.
Le sam Bog ve, koliko odličnih gostov je skozi stoletja gostila naša slovenska zem- lja in ljudje,ki so živeli in še živimo na njej. Kako lepo je, da se je tudi sveti oče tako spoštljivo in ljubeče ustavil ob trpečih in trpljenju, se toliko naučil našega jezika, da se je lahko pogovarjal, veselil, praznoval in molil skupaj z nami!
Kako lepo je, da je upognil koleno in molil na grobu našega velikega domoljuba in prvega mariborskega škofa, častitljivega Antona Martina Slomška!
Dragi gost je odšel, mi ostajamo in z nami spodbude, ki rastejo iz večnih korenin...

Jožef Raduha

IZ TRNJA RASTE VRTNICA

S Kristusom na pot... Tudi mi v Bratstvu smo od ustanovitve našega gibanja z Je- zusom na poti; na poti, ki jo z NJIM v veri poskušamo živeti in oblikovati. Ravno mi bolni in prizadeti ljudje vedno doživljamo, da nam ON kaže nova pota, na katerih se odgovorno srečujemo.Odgovornost pomeni tudi postavljati si izzive in izvajati pravič- nost v luči ljubezni do bližnjega po svojih močeh in možnostih.
Našo pot je ustanovitelj gibanja o.François označil z mislijo: "Po trpljenju k življenju..." Iz te misli izhaja tudi znak Bratstva- vrtni- ca,ki raste iz trnja-kot simbol človekovega razcveta. Ta simbol pomeni torej: skozi trpljenje k življenju.Kolikor bolj sprejemamo trpljenje, toliko bolj izžarevamo božje pri- jateljstvo. Jezus Kristus je vstal in živi!

Harald Stark,

odgovorni nemškega Bratstva, Fraternität 2/96

Po Svetem pismu vidimo,kako je Jezus do- življal to bratstvo med nami. Pristopal je k malim in grešnikom, šel k stotniku, k izob- čencem in prosjakom, k farizejem. Daroval je ves svoj čas,svoje moči in končno svoje življenje zanje. Vedno je spoštoval svobo- do vseh, dal je svobodo odločitve aposto- lom in bogatemu mladeniču. Ljudje so mu sledili prostovoljno. Podeljeval jim je mate- rialne in duhovne dobrine.
Bratstvo v smislu evangelija je cilj krščan- skega Bratstva. Svojo bistveno nalogo vidi v tem, da živi tudi med bolniki ljubezen,kot jo oznanja evangelij. Velja za vse bolnike, ne glede na bolezen, vero ali socialno pri- padnost. Izvzet ni nihče,tudi če so njegovi nazori drugačni. Bratstvo zahteva preda- nost in s tem dobro vpliva na bolnika, ko daruje sobolniku prizadevnost, svoj čas in moči. S tem ne misli vedno le nase in na lastne tegobe. Tako postaja notranje bo- gatejši, če se je doslej čutil nekoristnega, če živi v okolju, ki ničesar ne zahteva od njega ali da čutiti njegovo odvisnost. Spo- znal bo, da je notranje bogat in srečen. Spodbuja delovanje naravnih in tudi nad- naravnih moči po božjem načrtu. V tem dvojnem namenu naj ljubezen poživlja bol- nika, da bo tudi on postal glasnik bratske ljubezni, ki jih današnji svet tako zelo po- trebuje.

o. François, Fraternität 2/96

LETNA DUHOVNA OBNOVA KBBI

V soboto, 23. marca 1996, smo se zbrali na Brezovici, da bi se duhovno obogatili ob spoznavanju skrivnosti Cerkve in papeže- vega poslanstva v njej. Zelo nazorno nam je to skrivnost razkrival g. Janez Kompare, župnik na tej župniji.Naj poudarim le nekaj pomembnejših točk,ki bodo morda nagovo- rile tudi tiste, ki se duhovne obnove niso mogli udeležiti.
Tragika današnjega človeka je,da postavlja sebe na prvo mesto, namesto da bi Bogu dal prednost pred vsem. Zato smo pokli- cani k nenehnemu spreobračanju. Moramo postati luč drugim, ki bo razsvetljevala naš skupni življenjski prostor. Vendar tega ni brez Svetega Duha,h kateremu se moramo zatekati. Jezusova oporoka apostolom in nam je: Bodite eno in ljubite se med seboj! (prim. Jn 17).
Biti kristjan pomeni biti sejalec. Drugi vati- kanski koncil je o Cerkvi dejal, da je potu- joče božje ljudstvo. Posamezniki, ki jo se- stavljamo, smo oznanjevalci in hkrati tisti, ki se nam oznanja. Je duhovna,preroška in kraljevska skupnost. V Cerkvi je navzoča ena resnica,ena zapoved in en zakrament: Jezus Kristus. Smo občestvo z Jezusom. On je trta,mi mladike. Zato je Cerkev zna- menje in orodje edinosti. Cilj Cerkve pa je naše zveličanje v božjem kraljestvu.
Papeška služba je vez edinosti med delnimi Cerkvami, ki so povezane v eno vesoljno Cerkev. Je vez edinosti v različnosti. To pomeni, da sem z nekom lahko edin le, če sprejemam njegovo različnost. Jezus sam izbere Petra za voditelja apostolov in s tem ustanovi službo vodenja.Peter je spo- soben sprejeti to službo šele po vstajenju, ko po trikratni zatajitvi Jezusa na veliki petek spozna, da se mora odpovedati sebi in računati le na Jezusa Kristusa.Le tako je sposoben za voditeljsko službo. Znamenje sprejetja te božje vodstvene službe je sprememba imena. Tako Jezus spremeni ime Simonu in mu da ime Peter (Skala). Petrova služba nosi naročilo Jezusa:"Potrdi svoje brate v veri!" Zato se veselimo oseb nega srečanja s papežem Janezom Pavlom II. in potrditve v veri, upanju in ljubezni.

R.T.

PRI SV. PETRU (v Ljubljani)

Peto postno nedeljo smo se člani KBBI iz ljubljanskega območja v velikem številu srečali v župnišču Sv. Petra v Ljubljani. Srečanje smo pričeli s sv. mašo, ki jo je daroval g. Marko Marinko. Po maši nam je kazal diapozitive iz narave.Videli smo naše lepe gore (Škrlatico, Mangart...), trentar- ske hiše z lesenimi nadstreški in ovce,ki jih sedaj tako redko vidimo.Seveda smo videli tudi značilne gorske rože,kot sta planika in encijan ter kozoroga s prekrasnimi rogovi.
Tudi sonce z ognjenordečo barvo ni hotelo zaostajati in je pokazalo lepoto ob svojem zahodu.Žarki so prodirali skozi veje dreves slap je padal prek skal...
Utrinke iz narave so obogatile še razne duhovne misli. Tako smo videli in slišali, kako stvarstvo daje slavo Bogu!

Ema

K MARIJI V LEŠČEVJE

Za blagoslov papeževega obiska

Prvo soboto v maju smo vztrajni romarji na vozičkih spet poromali k naši ljubi Gospe v Leščevje. Z Viča do Dobrove smo šli peš in z molitvijo pričevali za Boga.
Družila nas je zavest našega skupnega namena:gremo k Mariji in Jezusu po blago- slov za uspeh obiska svetega očeta Jane- za Pavla II. v Sloveniji. Romali smo tudi za tiste, ki niso dovolj pogumni, da bi se nam pridružili na srečanju s papežem...
V svoje namene smo vključili vse Slovence doma in po svetu. Pozabili nismo ne otrok, ne mladine, ne mater in žena, da bi ljubili življenje. Spomnili smo se tudi vseh, ki no- sijo odgovornost za pripravo na papežev obisk. Po dveh urah smo prišli na cilj, kjer nas je počakala mila podoba Najsvetejše Device.
Na oltar pa nismo prinesli samo žrtev, am- pak na tisoče želja za Njega,ki je rekel,kar ga bomo prosili v Njegovem imenu, nam bo storil. Z njimi smo se obrnili na Marijo, ki je poslušala naše prošnje. Kajti ona je sred- nica milosti in ji Jezus ne more ničesar od- reči. V eni od prošenj smo si bili enotni, namreč,da bi obisk sv.očeta Bog blagoslo- vil in bi le ta obrodil obilo sadu. Naj bi se ljudje spravili z Bogom in med seboj in bi se tako poživila vera slovenskega naroda.
Vreme nam je bilo naklonjeno.Tako smo se po litanijah zunaj na prostem in zahvalni pesmi veseli poslovili od gostoljubnih Mari- jinih sester. Z željo,da se spet srečamo pri papežu,smo Mariji pomahali v slovo.Ona je z nami tudi sredi vsakodnevnega vrveža.

Kati Ribič

SREČANJE V PIRANU

S klicanjem Svetega Duha smo pričeli sre- čanje Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov v Piranu na tretjo velikonočno ne- deljo, 21.aprila 1996. Zbralo se nas je lepo število prijateljev in v večini so bili mladi. Mnogi so že poznali župnika, očeta Bojana Ravbarja,tako da so se počutili zelo doma- če.Res je mesto Piran nekako utesnjeno in težko prehodno tudi za zdravega človeka, vendar smo se v župnišču prijetno počutili, predvsem zaradi očeta Bojana; imajo pa tudi lep vrt, ki nudi dovolj prostora večjim skupinam. Tudi dostop z vozičkom je dokaj lahek in je za to pripravljena klančina,da je mogoče priti celo v prvo nadstropje žup- nišča. Malo več težav je z dostopom do cerkve, saj so tla tlakovana, pred vhodom pa je nekaj stopnic. Vendar za nas to ni ovira, če vse sprejemamo z ljubeznijo in medsebojnim sodelovanjem ter pomočjo.
Na kratko smo spoznali prelepo okolje, ki poleg vsega tega nudi tudi čudovit pogled na morje kar z dveh strani. V tem prijaz- nem kotičku naše obale nas je povezovala misel na papežev obisk, ki v maju prihaja med nas.S tem so bile povezane tudi uvo- dne misli,ki nam jih je podal duhovni asis- tent gibanja Jože Zupančič.Predstavil nam je nauk svetega očeta v treh njegovih dokumentih. Prva je okrožnica Evangelij ži- vljenja, ki nas spodbuja k zavestnemu živ- ljenju po evangeliju Jezusa Kristusa in nas odvrača od vseh oblik sodobnega življenja, ki razvrednotijo človeka.Naslednji dokument nosi naslov V zarji tretjega tisočletja.To je apostolsko pismo, ki govori o pripravi na leto 2000. Tretji dokument je knjiga Pres- topiti prag upanja,kjer papež odgovarja na novinarjeva vprašanja.
Po skupnem razmišljanju nas je Majda Kri- žaj razporedila po skupinah; te so bile dru- gačne, kot smo vajeni. Posebej smo bili mlajši in starejši ter sodelavci. Sprva nam je to bilo "čudno", vendar smo ugotovili,da se v takih skupinah dela morda dosti bolje. Rezultat so bogati in dobri odgovori na vprašanja, ki so dali mnogo misliti in tudi nove teme,ki bi jih lahko razmišljali na sre- čanjih.
Naj samo nakažem smer,v katero so se po- govori odvijali. Glede srečanj je bilo večin- sko mnenje,da bi se dobivali na več krajih, v manjših skupinah in bolj pogosto.Tudi iz- menjava naslovov in občasno dopisovanje nas lahko povezuje. Postavljeno je bilo tudi vprašanje, namenjeno papežu, kako da imajo ljudje na vozičkih dve identiteti, identiteto invalida in identiteto človeka? Od kod pravica ljudem za takšno pojmova- nje, kajti Bog je človeku dodelil samo eno dušo? Človek lahko torej ima le eno identi- teto; ta je identiteta človeka.
Zahvaliti se moramo za velikodušno pomoč škofijske Karitas, ki nas vselej spremlja na vseh srečanjih; tudi tokrat so nam prispe- vali hrano in drobne spominčke.
Srečanje smo sklenili s sveto mašo v žup- nijski cerkvi. Pridružilo se nam je tudi nekaj domačinov, saj jih je oče Bojan povabil na sklep našega srečanja.

Roman Travar

ZDRUŽEVATI RAZLIČNA DELOVANJA

Letos mineva tretje leto od ustanovitve Sveta katoliških laikov Slovenije (SKLS). Ustanovljen je bil po potrebi in z namenom da združuje različne družbene in cerkvene organizacije, gibanja in društva, ki delujejo na osnovi krščanske etike.
Ker je tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Slovenije član tega Sveta,smo se njegovi predstavniki udeležili 2.redne letne skupščine SKLS; bila je v prostorih Teolo- ške fakultete v soboto 20. aprila letos.
Udeležba na skupščini je bila zelo dobra, saj so se je udeležili predstavniki večine članic Sveta.
V duhovni misli, ki nam jo je posredoval g. Tone Kompare, župnik v Dolnjem Logatcu, smo se srečali z okrožnico Janeza Pavla II.: Da bi bili vsi eno. Zaradi pomembnosti trenutka,v katerem živimo, in zaradi vedno večje potrebe po medsebojnem zbliževanju ter izboljšanju medsebojnih odnosov smo se vprašali, ali nas bo obisk sv.očeta zbli- žal, vsaj nas, ki si radi domišljamo, da smo kristjani; kje je naše iskreno prizadevanje za svetost in kakšen je moj prispevek?
Nadalje nam je g. Kompare nanizal nekaj misli in informacij o obisku sv. očeta.
Ob tem pričakovanju je najpomembnejše ustvarjati pozitivno ozračje. Slovenski kri- stjani - tudi bolni in invalidni- smo vabljeni in poklicani,da ob papeževem obisku damo svoj prispevek. Ta naj bo duhoven in kon- kreten - za utrditev duhovnega življenja in povezanost s Cerkvijo.
Delo skupščine se je nadaljevalo s spreje- manjem različnih poročil in predlogov. Med slednjimi smo največ razpravljali o ustano- vitvi Socialne akademije.Njen namen naj bi bil izobraževati laike za družbeno delovanje
V razpravi se je pokazalo,da SKLS združu- je različna gibanja in društva, ki so pove- zana s Cerkvijo. Socialna akademija naj v različnih delovanjih predvsem pokaže način združevanja. V razgovoru smo spoznali, da moramo narediti vse,da bi si v luči družbe- nega nauka Cerkve zgradili pravilen odnos do različnih dogajanj v družbi.
Razšli smo se z željo po večjem sodelo- vanju in spoznavanju poklicanosti različnih gibanj, članov tega združenja.

Rafko Jurjevčič

OB TRI TISOČ LETNICI JERUZALEMA

Razveselil sem se,ko so mi rekli: "V hišo Gospodovo pojdemo."
Že stoje naše noge med tvojimi vrati, Jeruzalem.
Jeruzalem,ki je zidan kot mesto,
vse v sebi trdno sklenjeno.
Tja hodijo rodovi, Gospodovi rodovi,
kakor določa Izraelova postava, slavit Gospodovo ime...
Zaradi svojim bratov in svojih prijateljev pravim: "Mir v tebi!"
Zaradi hiše Gospoda, našega Boga, ti želim vse dobro.    (Psalm 122)

Na letališču Brnik se je 15. marca letos v okviru Komisariata za sveto deželo zbralo petinosemdeset slovenskih romarjev v sta rosti od 21 do 82 let, med nami tudi nekaj bolnikov in invalidov. Prišli smo iz vseh de- lov Slovenije.
Voditelj p. Peter Lavrih, ob pomoči duhov- nikov Romana Kavčiča in Bogomirja Trošta ter voditeljice Marinke Mežnarič, se niso ustrašili nemirov v Izraelu.Že devetindvaj- setič so zbrali skupino, da bi zgodovinske dogodke naše vere obhajala v liturgičnem slavju v Jezusovi domovini.
V dokumentiranem 'Sprehodu skozi zgodo- vino Svete dežele', ki ga je vsak romar pre jel poleg priročnika Po Jezusovih stopinjah, s pesmimi za oblikovanje bogoslužja, pravi: "Soočenje z zgodovino izvoljenega ljuds- tva in hkrati z našo odrešenjsko zgodovino je zelo nevarno. Nevarnost je v tem,da se kristjan navadno boji zapustiti svoje obli- kovane predstave in stopati kot romar od kamna do kamna po poteh, zaprašenih s puščavskim peskom, in prepoznavati sledi božjih stopinj. Toda pogumni gre na pot, ker ve, da ne bo hodil v temi."
Zgodovina izraelskega ljudstva je hkrati zgodovina človeštva, svetovna in svetopi- semska. To potrjujejo tudi skupine romar- jev iz vsega sveta,ki smo jih srečevali. Pot se je vila po stopinjah našega odrešenika Jezusa Kristusa,večkrat dobesedno po njih Vila se je po sledeh patriarhov, starozave- znih prerokov in tudi po sledeh apostolov in božje Matere Marije, od Jeruzalema do Betlehema in Nazareta, od Tabora do Kal- varije. Program je bil skrbno in natančno prilagojen, dnevi pa oblikovani na temo skrivnosti, ki smo jo obhajali.
"Obiskati svete kraje,kjer se je naš Gospod Jezus rodil, živel, trpel,umrl in vstal, je go- tovo edinstveno potovanje,pravo romanje, ki ni primerljivo z drugimi potovanji." To tr- ditev v priporočilu pred potovanjem so na- ši voditelji s svojim prizadevnim vodenjem v Sveti deželi gotovo ponovno dokazali. Bivanje v Betlehemu, Nazaretu in Jeruza- lemu nas je med seboj povezalo. Postanek ob slovenski plošči "Zaharijev hvalospev" v Ein Karemu(z darovi so jo podprli leta 1991 dosedanji romarji), ki je spomenik sloven- ske samostojnosti v Sveti deželi, pa nas je v mislih in molitvi popeljal k svojemu naro- du, ki si skozi breme dneva išče novo pot.
Z romanjem v Sveto deželo smo izpolnili pogoj, da postanemo člani številne družine Društva prijateljev Svete dežele. Glavni namen tega društva je poglabljati sveto- pisemski študij in po najboljših močeh gmotno podpirati svetopisemske dežele in tamkajšnja svetišča. Ta so po pooblastilu Katoliške Cerkve zaupana frančiškanskemu redu, ki skrbi za svete kraje na Jutrovem. Frančiškovi bratje so varuhi Kristusovega praznega groba. V teh krajih skrbijo za ro- marje,za šolsko dejavnost, socialno varst- vo in za bolnišnice. To nam je zagotavljalo tudi varno bivanje daleč od svojih, pa vendar smo bili v mislih in srcih povezani z njimi.Zato ob koncu naše poti iskrena hva- la vodstvu za skrbno opravljeno nalogo!

Razveselil sem se, ko so mi rekli: "V hišo Gospodovo pojdemo."
Že stoje naše noge med tvojimi vrati, Jeruzalem,...
Zaradi svojih bratov in prijateljev pravim: "Mir v tebi!"
Zaradi hiše Gospoda, našega Boga, ti želim vse dobro.    (Psalm 122)

mag. Karolina Godina, dr. med.

PRISPEVEK K HUMANIZACIJI NA ŠIRŠEM CELJSKEM...

Ob slikarskih razstavah v jedilnici Splošne bolnišnice Celje

Marca letos je minilo leto dni, odkar se je direktor celjske bolnišnice, dr.Aleš Demšar odločil za prevzem organizacije slikarskih razstav v jedilnici. Pobudo pa je dal vodja bolnišnične kuhinje Davor Brezinšček. Za- upanje za izpeljavo si je pridobila slikarka Alica Javšnik. O njenem več kot petnajst- letnem ljubiteljskem ustvarjanju priča več kot sto njenih razstav v domovini in na tujem.Zaposlena je v Zdravstvenem domu Celje,kjer skrbi za razstavni prostor v avli, kakor tudi v Zdravstvenem domu Sevnica.
S svojimi likovnimi deli pomaga posamezni- kom in ustanovam. Bila je pubudnica člo- vekoljubne akcije "Za lepši jutri," ki je bila organizirana kot pomoč otrokom, obolelim za cerebralno paralizo.S svojimi deli je po- magala tudi pri izgradnji cerkve Sv. Duha v Celju, pri posodobitvi bolnišnic v Celju in Brežicah ter drugih tovrstnih ustanovah. V pripravah je pomoč celjskih likovnih ustva- rjalcev za izgradnjo bolnišnične kapele v Celju.
Alica Javšnik je članica skupine Februar, ki združuje likovnike amaterje s širšega celj- skega območja. Po strokovni oceni je Jav- šnikova prava likovna ljubiteljica, ki ji ni žal ne časa ne truda ne denarja in ne garanja ko se zapre v svoj svet: morske globine, kozmične širjave, domišljijo, drugačnost vegetativnega ali živalskega,ko se odmak- ne vsakdanji sivini, da bi se prepustila va- lovanju in svobodi, imaginaciji, neomejenim domišljijskim obzorjem.Vse to želi v mikav- nih barvah in ubranih kolorističnih odnosih neproblematično in lahko berljivo predsta- viti tudi nam, brez pretirane ambicioznosti, ampak s sebi lastno preprostostjo in nepo- srednostjo.
Razstave v prenovljeni jedilnici celjske bol- nišnice potekajo ob njeni skrbi in odgovor- nosti vsak mesec že od avgusta leta 1995 Razstavljalci iz vse Slovenije so navdušeni nad prostorom,ob odprtju pa želijo še krajši kulturni program.
Do danes so se v razstavnem prostoru v tehniki olje na platno, olje na opeko, tem- pera na platno,mešani tehniki in geometrij- skem izražanju z nitko predstavili naslednji ustvarjalci: Vlado Geršak, Vlado Revčelj, Rajko Mlinarič,Zoran Rožič, Matjaž Kovačič Dragica Fajs, Alica Javšnik, Amina Kolarič, Vinko Pajek, mali likovniki mesta Celje, skupina Februar, Štefan Vrbančič, koroški in celjski likovniki v skupinski razstavi in Barbara Suša.
Razstavljena dela so tudi naprodaj in več- krat krasijo stene stanovanj bolnikov in zaposlenih v zdravstvu.
Moderni življenjski ritem skuša človeku na silo nadomestiti naravo in njene lepote. Redki so,ki prodrejo skozi to nevidno ograjo in v prostem času zaživijo svoje življenje. Še manj pa je takih,ki so sposobni to deliti s soljudmi.Prav zato naj pomenijo te vrsti- ce tudi zahvalo slikarki Alici Javšnik in nje- nim likovnim soustvarjalcem za prispevek k humanizaciji na širšem celjskem področju, hkrati pa skromno spodbudo za nadaljnje delo.

dr. Karolina Godina

POVABILO MISIJONARJA

Lani sem objavil nekaj misijonskih misli v zvezi z vašim sodelovanjem za misijone. V 5. lanski številki Prijatelja je bil objavljen kratek prispevek o vašem srečanju z mo- jim sošolcem, jezuitom Jožetom Cukaletom z Vrhnike, ko je bil nekaj tednov v domo- vini na obisku. Sedaj je spet na svoji novi postojanki in se priporoča vaši molitvi, da- rovanju bolečin in križa bolezni za njegovo delo v muslimanskem področju v Pakistanu Njegov naslov: Holy Rosary Church, P.O. Tejgaon, Dhaka - 1215, Bangladesh.
Med drugim mi piše:
"Nekaj dni po odpošiljki pisma zate prejmem pošto iz Indije in v tvojem obširno lepem božičnem pismu tudi kraljevsko bogat ček za 1000 USD. Kaj potrebuje misijonski ga- rač, ti že veš! Tukaj pri nas pravimo, malo za šalo, malo za res: 'Človek ne živi le od kruha,marveč tudi od riža,' seveda če imaš na izbiro obojega. Hočem pa reči: duhovno spodbudno pismo zabeljeno s korajžo, ima celo večjo moč kot finančno sredstvo. Za oboje tisočkrat zahvaljen.Ček je že v ban- ki, tvoje pismo v duhu Misijonske znamkar- ske akcije (MZA) pa v žepu srca.Tako sva srečna oba in stopava v novo Gospodovo leto. Pridružujem se novoletni razigranosti tolikih sester, bratov in duhovnikov, ki jim stojiš ob strani že mnogo, mnogo let.
Po utrudljivem tridnevnem delu, kjer smo trije spovedniki bili na razpolago za 10.000 katoličanov, smo se na večer zagledali v bangladeško televizijo. Podružnica naše fare Marije Rožnovenske je za milijon naših državljanov pripravila čudovito lepo, uro trajajočo božičnico s petjem,molitvijo,plesi in razlago pod naslovom: Kaj človeku po- meni rojstvo božjega Sina.
Računam na molitve MZA in dobrih znancev ter dobrotnikov v ZDA in Kanadi, posebno v slovenskih središčih,kot je npr.Cleveland
Tolikim, ki so pomagali moji Bengaliji, in ka- terih nisem nikdar omenjal, danes za novo leto moja posebna molitev in prisrčen Bog povrni!
To pismo gotovo velja tudi bolnikom v do- movini,ki za misijonarje in misijonarke molijo in Jezusu darujejo dnevno svoje trpljenje. Taka pisma navadno objavljam v rednih tedenskih člankih v časopisu Ameriška do- movina v Clevelandu. Tokrat naj ostanejo te misli za zgodovino misijonskega sodelo- vanja v Prijatelju.
S svojimi molitvami in žrtvami podpirajte tudi vsakega bolnega misijonskega garača, ki vas potrebuje.
Trenutno so to: salezijanec Stanko Pavli v Gorici, s.Benigna Alojzija Šteh v Južni Afriki s. Konradina Resnik v Mumbayu (prej Bom- bay) v Indiji; dr. Sonja Masle na Madagas- karju; g.Jože Grošelj v Zambiji,ki se počuti že mnogo bolje; g.Jože Mlinarič iz Ruande, zdaj na zdravljenju v Ljubljani, in g. Franc Mihelčič z Madagaskarja.
Poleg številnih zdravih misijonarjev je med nami veliko bolnih in ostarelih;ti se počuti- jo veliko bolj močne in potolažene,če vedo da zanje kdo trenutno tudi moli.
Vsem želi božjo tolažbo in pomoč v prena- šanju križa bolezni in za vse vas moli ter molitve zase in vso MZA prosi, hvaležni in vdani

Charles A. Wolbang, C.M.

SAMA V MNOŽICI

Tisto jutro sem se slabo počutila.Glava me je bolela, od časa do časa se mi je zavr- telo. Moral pa bi kdo po zelenjavo na trg in po meso. Doma je imel vsak svoje delo. "Kar mama naj gre, saj tako ne more dru- gam od doma kot v službo,pa se naj danes sprehodi po mestu, ko smo drugi doma," so dobrohotno menili. Tisti dan bi bila raje doma, da bi se bila ulegla in se malo odpo- čila.A dan je bil lep in sončen... mogoče mi bo še dobro delo, če grem na svež zrak, sem pomislila. In sem šla... V začetku je bilo kar boljše, saj je pa tudi poseben uži- tek, če veš, da greš lahko za dve uri brez skrbi od doma in da bodo ta čas poskrbeli, kar bo treba.
Z mojo glavo pa ni bilo nič boljše.Sonce mi je prav neusmiljeno sijalo v oči in močna svetloba me je zelo motila. Vso mežikajočo me je srečal sosed in me vprašal, kako se počutim. "Še kar dobro," sem odgovorila in si mislila - dobro tako na splošno. Morda pa se mi je res že kar na obrazu bralo, da mi ni dobro.
Potem je spet kar šlo in že sem se znašla na trgu. Kupila sem domačo kislo repo in poklepetala s prodajalcem. Spet se mi je zavrtelo in odločila sem se, da ne bom is- kala še druge zelenjave,ampak bom šla kar po najkrajši poti domov. Noge pa so po- stale težke kot iz svinca. Posedela bom v stolni cerkvi - sem se potolažila.
V prijetnem hladu in dobrodejnem mraku cerkve sem si opomogla. Prešinilo me je, da je vendar tu nekje blizu pisarna Karitas. Mogoče bi mi tam pomagali, da bi laže pri- šla domov? A kje je pravzaprav to? Kako naj sedaj to iščem? Morala bi viseti kakšna rumena zastava z napisom Karitas, da bi bila že od daleč vidna. Oči so mi res kar nekako lezle skupaj,zorni kot se je manjšal Naprej! - sem si ukazala,a na Tromostovju sem spet začela pešati. Kar v lekarno sto- pim!
Tam pa je bilo zadušljivo, pred okenci pro- dajnega pulta, so se gnetli ljudje. Ko sem stopila mednje, so me sovražno pogledali. "Ne boš se vrinila, tudi nam se mudi," so mi govorili z očmi. Sploh nisem mogla do lekarnarice.
Ven iz te zadušljivosti! Nasproti mi je zasi- jala frančiškanska cerkev. Bom pa še tu malo posedela. Sprejela me je tihota ob povzdigovanju. Zopet mi je odleglo.Hlad mi je prijal.Po maši so se vernice porazgubile, tudi jaz sem vstala. Če se mi zopet začne vrteti? - sem se zbala. Bi šla na samos- tansko porto,da telefonirajo domov, da me pride kdo iskat? Pa saj je bolje?
Počasi grem po Čopovi ulici. Mimo mene letijo ljudje, vsem se mudi... Začutim res- nično stisko - SAMA NA CESTI, čeprav je okoli mene polno ljudi. Še k mesarju moram Mesnica je prazna, ni mi treba čakati. Po- vem, kakšno meso želim, in poslušam samo sebe - kot bi govoril kdo drug - ne jaz. Vrnjenega denarja ne morem šteti,zaupam prodajalkini poštenosti.Ko stopim iz proda- jalne, se spomnim, da je bila nasproti pred desetletji zdravstvena postaja za vse, ki na teh cestah v središču mesta potrebu- jejo pomoč. Modro-bela tabla z rdečim križem je bila nekdaj na tej steni. Zdaj ni nikjer ničesar in moram naprej, čimprej domov. Spet mi je slabše. Do telefona na pošti mi je pretežko.
Pridem v bližino velike stavbe - Srednja zdravstvena šola in gimnazija. Bi mi tu po- magali? Učenci in učenke hodijo ven in no- ter. Nekateri se podijo, še podrli bi me na stopnicah. Še najbolje je, da se z avtobu- som odpeljem domov. Zadušljivo bo v vo- zilu in treslo bo. Saj bo samo kratek čas - se opogumljam. Vse je zasedeno. Nimam moči, da bi prosila kakšnega mladega, če bi se mi umaknil. Primem se za palico pod stropom. Vedno huje mi je, zdaj bom bru- hala. Na srečo imam vrečko pri sebi.V tre- nutku je vse prazno okoli mene. Sedežev, kolikor bi hotela! Ko avtobus obstane na domači postaji,se prigugam iz vozila.Nekdo reče: "Pijana," a beseda zamre v pogons- kem ropotu. Gotovo mislijo, da sem pijana.
Končno sem doma. Sesedem se na kavč, potem me hčerka spravi po stopnicah v spalnico na posteljo.Zdaj lahko zaprem oči in počivam. Kljub temu, da mi hoče glava počiti od vrtenja,mi je lepo.Na varnem sem in doma. Potem pride s. Edith in se usede k meni. Ko ji povem o svojem potovanju po mestu in kako so se mi v avtobusu vsi umikali, reče: "Jaz se ne bom umaknila, pa čeprav vam je slabo..."
Zdaj mi je dobro, čeprav se mi še vrti v glavi.

Eva

TRKATI NA DUŠO

Zjutraj trkam na dušo svoji hčerki: "Toplo se obleci! Pomlad zna biti zelo muhasta." Ob nedeljah zvečer, ko se sin študent od- pravlja v Ljubljano, mu vselej trkam na dušo:"Pazi nase in potrpi,čeprav ni lahko!" Kadar se mož odpravlja od doma z avtomo bilom, še tečem ob njem do ograje, da mu trkam na dušo: "Previdno vozi in na otroke ob cesti bodi pozoren! Nikoli ne veš, kdaj ti kateri nenadoma skoči pred kolesa."
Moj oče, sedeminosemdeset let star in iz- kušen mož,nima rad,da mu trkam na dušo, a vendar tega ne morem opustiti: "Ne hodi od doma! Bojim se zate, ker slabše vidiš in slišiš. Ostani raje doma na toplem."
Naposled ostanem sama. Sedem na klop pred Križanega in mu v nežni molitvi trkam na dušo: "Varuj jih, Oče! Ne zapusti jih, dokler se zdravi srečno ne vrnejo domov!" Potem molčim. Potopljena v globoko tišino slišim, da tudi meni Jezus s križa trka na dušo:"Ne boj se mati,žena, hčerka,saj sem z vami vsemi vse dni do konca sveta!"
Zdaj sem potolažena, mirna in vesela, mo- lim Gospodovo molitev in se mu zahvalju- jem, da je slišal moje trkanje. Še in še se mu zahvaljujem, da mi je podaril ušesa, s katerimi zmorem slišati njegov odgovor.
Dragi prijatelji! Ali slišite, da tudi vam Bog neprestano trka na dušo: "Upajte vame! Ne bom vas zapustil!"

Jelka Sernec

V DUHU ROMAM

Dragi prijatelji!
Pomlad se je razlila po stvarstvu. Vedno znova rojeva čudovite stvari in nam jih podarja v vsej zastonjskosti... Jaz pa ne- močna ležim,a kako bi sedla v kombi in od- brzela do vas, kot sem tolikokrat. Vse do konca lanskega leta sem še močno upala, da bom lahko vse vas še enkrat osebno obiskala.Vendar je Gospod vsa moja priča- kovanja,želje in načrte prekrižal in mi na- menil posteljo, kjer se z zadnjimi močmi bojujem z boleznijo. Sedaj me niti svinčnik več ne uboga in pismo narekujem, da vas tako še enkrat nagovorim.
Ne morem vam več izkazovati ljubezni kot nekoč.Moja misel in hrepenenje pa vas ne- nehno obiskujeta. V duhu romam od prija- telja do prijatelja. Rada bi vam povedala, kako vas imam rada in vem, da tudi vi me- ne! Prav ljubezen, ki nas povezuje, mi daje moči, da vzdržim v bolečinah.
Hvala vam,dragi moji,za to moč, za oporo, molitev in tudi za pisano besedo, saj me vsak dan v velikem številu obišče vaša pošta. Zelo pa mi je hudo, ker vam ne mo- rem odpisati, čeprav bi tako rada.
Pravite, da pogrešate obiske in več med- sebojnega sodelovanja. Najbrž bi se moral vsak po svojih močeh potruditi, da bi bilo Bratstvo bolj živo in dejavno. Saj ni treba narediti kaj velikega. Delajte majhne stvari z veliko ljubeznijo...
V teh dneh me tolaži tiho upanje, da mor- da pridem na srečanje s svetim očetom v Postojno. Veselim se tudi srečanja z vami, ki boste tam. Dobri italijanski prijatelji so mi obljubili, da me peljejo z rešilcem. Če bo to uspelo, bom ves napor vzela kot pokoro za komodnost tistih,ki bodo dogodek gleda li doma po TV, čeprav bi bili lahko osebno navzoči.
Zelo sem vesela, da se je toliko bolnikov in invalidov odločilo sprejeti nase žrtev poto- vanja in da so jim mnogi pripravljeni z lju- beznijo pomagati. Želim,da bi srečanje od- prlo Slovencem duha in srce za veselje in prave življenjske vrednote!
Ostanimo še naprej povezani, da bomo zmagovali strmo pot skozi vsak dan,ki nam ga Gospod še daruje. Po majniški Kraljici,ki jo ta mesec častimo, vam pošiljam ljubeč pozdrav!

s. Mihelangela

Naj bo naše srce radodarno,
kadar mislimo na prijatelje,
ki jih je smrt odpeljala na večne poljane...

Šele pred kratkim smo zvedeli, da Janeza Jarca, Okroglo 20, 4202 Naklo, že leto dni ni več med nami. Naj mu Gospod obilno poplača vse, kar je pretrpel tu na zemlji!

Vsake noči je enkrat konec in vedno zno- va je dan... V nebeško svetlobo je odšla tudi Vilma Širko, Mestni trg 17, 8330 Metlika. Živela je čisto sama, tudi naših srečanj se ni udeleževala. Zelo pa je bila vesela obiskov in pošte, saj je tudi sama rada pisala. Kadar sem bila pri njej, me je držala za roko, da ne bi tako hitro odšla. Prepričana sem, da jo je Gospod, ki ljubi zveste duše, z veseljem sprejel k sebi. Vilma, hvala za tvojo ljubezen in spomni se nas v večnosti, kot si v zemeljski tihoti mislila na nas!

Gospodar življenja, ki določa uro in dan slovesa, je iz te solzne doline poklical tudi Jožefo Ivančič, Turjanski vrh 7, 9252 Radenci. Naj ji Bog daruje svoj polni mir, da ji bo pri njem lepo!

Gotovo ste mnogi poznali Marijo Kozlev- čar, Dom Nine Pokorn, Pirnovo 4, 3310 Žalec, saj je vedno rada romala na sreča- nja,izlete in božje poti. Najbolj se je vese- lila, ko smo se vsako leto srečali pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Hvaležna je bila za vsako dobroto. Voziček je bil njen življenj- ski spremljevalec in vedno je pazila, da bi bližnjega,ki ji je pomagal,ne obremenjevala preveč. Šibka in drobna je skušala sama kar največ postoriti. Rada je pela in veru- jem, da se je njeno veselje pomnožilo v naročju nebeške Matere, ki jo je ljubila in častila s petjem.

Konec februarja nas je presenetila smrt naše prijateljice Zlatke Kobal, Gregorči- čeva 27, 5280 Idrija. Zaradi infarkta se je zdravila v bolnišnici, a srce je omagalo. Prepričani smo, da jo je Gospod sprejel z odprtimi rokami zaradi njenih številnih do- brih del. To je tolažba za nas vse, zato jo skušajmo posnemati. Tako rada bi vam, draga Zlatka, k pogrebu prinesla svoj ose- bni pozdrav in zahvalo za ljubezen, ki ste nam jo vsa leta delila.Bolezen mi žal ni do- volila.V molitvi se spominjam vaših otrok in moža Mirkota, saj vem, da vas pogrešajo. Vsem iskreno sožalje!

Naš dobri, dolgoletni prijatelj Jože Glas, župnik v Šmarjeških Toplicah, je ostal brez očeta. Oče Jože Glas je umrl v nedeljo 21. aprila. Dolžni smo mu iskreno zahvalo, Bog pa naj mu podeli bogato plačilo, da je vzgojil sina duhovnika,ki vsa leta službova nja neutrudno pomaga bolnikom in invali- dom.Njemu in dragi mami velja naše globo- ko sožalje! Ostanimo združeni v molitvi, da bomo tako bolj močni za vse preizkušnje tega življenja.

s. Mihelangela

Na cvetno nedeljo je nebeški Oče poklical k sebi Marijo Mohorč, Ponikve 76, 1312 Videm -Dobrepolje. Spoznal sem jo pred tridesetimi leti,ko sem kot mlad invalid pri- šel v zavod Ponikve.Takoj sem opazil,da jo obkroža veliko ljudi. Bila je delovna in kljub invalidnosti zelo samostojna.Če je le mogla je priskočila na pomoč in vsakemu stala ob strani. V zavodu jo bomo ohranili v dobrem spominu.Rada je brala knjige.Reviji Prijatelj in Ognjišče sta bili vedno na nočni omarici. Po njih sem tudi sam rad segal in našel veliko odgovorov na moja vprašanja.
Vsako leto se je udeležila celodnevnega češčenja v podružnični cerkvi v Ponikvah. Zelo rada se je odpeljala na obisk domov.
Pred desetimi leti je telesno oslabela,da se je postopoma morala sprijazniti z dejstvom da jo drugi negujejo. Najbolj je pogrešala, da ni več samostojna in se je morala od- povedati šivanju in likanju.
Februarja lani je umrl njen najboljši prijatelj Jože Medved, s katerim jo je povezovala ista usoda-padec s češnje in zlom hrbteni- ce. Za njim je močno žalovala in te izgube ni mogla preboleti,saj ju je več kot trideset let družila skromnost, mir in prijateljstvo.
Po osemintridesetih letih življenja v zavodu sedaj počiva v gorenjski zemlji v Begunjah blizu svojih domačih.

Jože Puc

Nov križ je zasajen v zemljo čisto blizu groba našega svetniškega kandidata, ško- fa Gnidovca. Na božji njivi na ljubljanskih Žalah se je v začetku marca pokojnim so- bratom lazaristom, sestram usmiljenkam in Marijinim sestram pridružil duhovnik Misi- jonske družbe lazaristov Stanko Lipovšek Prav je,da se ga spomnimo tudi v Prijatelju najprej gotovo zato, ker je bil vse svoje življenje zelo naklonjen vsem bolnikom. Že kot bogoslovec je izmed vseh najrajši in najbolj ljubeznivo skrbel za vsakogar, ki se je v skupnosti razbolel.Kako rad je kot su- perior lazaristov na Mirenskem Gradu z vso ljubeznijo sprejemal člane Prijateljstva bol- nikov in invalidov na srečanja! Gotovo pa si ni mislil,da bo komaj enainpetdesetleten tudi sam postal invalid in ne bo mogel niti spregovoriti več. Sredi duhovnih vaj za Marijine sestre je omahnil, zadet od mož- ganske kapi. Pa vendar se je po dolgem času prebudil iz nezavesti.Pričela se je dol gotrajna rehabilitacija, ki pa mu ni mogla povrniti daru govora in vseh drugih darov, ki jih je imel v obilni meri. Edino posluh mu je ostajal in včasih je z edinim glasom, ki ga je še premogel, tako pretresljivo lepo spremljal pesmi v naši cerkvi. Štiri leta je trajal njegov križ, vse do 6.marca letos,ko ga je Gospod dokončno poklical k sebi. Ko boste morda kdaj obiskali grob svetniškega škofa Gnidovca, poglejte s spoštovanjem tudi proti njegovemu grobu.

V.B.

POTREB JE VELIKO

Že dolgo sem naročena na Prijatelja. Zelo rada prebiram ta list in iz teh vrstic spoz- navam veliko težav in potreb za naše bol- ne in trpeče ljudi. Prilagam vam prtiček in zraven še skromen denarni dar za pomoč našim preizkušanim bratom. Upam, da bo prav prišel, čeravno je vsota majhna.
Oprostite slabi pisavi, moja roka se že tre- se, imam 74 let. Lepo vas pozdravljam! Oglašam se iz doma upokojencev v Izoli, kjer redno dobivam revijo Prijatelj. Sem v postelji, skoraj nepokretna. Vaša revija mi je v veliko zadovoljstvo in mi pomaga pri prestajanju teh hudih trenutkov. Nestrpno jo pričakujem in preberem.Vsem se prisrčno zahvaljujem in želim še veliko nadaljnjega uspeha.
V želji,da bi tudi v prihodnje redno dobiva- la revijo,vas prisrčno pozdravljam,posebno vse misijonarje po svetu in vaše sodelavce Najprej vas vse skupaj lepo pozdravljam. Pošiljam vam pet tisoč tolarjev za ureditev vaših prostorov, čeprav si s tem ne boste veliko pomagali. Vendar dam iz srca in Pri- jatelju želim še veliko uspehov.
Kot lastovke so ta tri pisma priletela iz raz ličnih koncev Slovenije. Lastovke prinašajo pomlad, pisma pa poudarjajo medsebojno povezanost in srčno dobroto.
Angela in Anica, iskrena hvala za dar! Če- prav mislita,da je majhen,je veliko vreden, ker je dan iz srca. Zavedamo se, kako resnični in življenjski so razni pregovori o veličini majhnih dejanj!
Redko dobimo vrstice, ki jih po nareku sta- rih napiše mlada roka. Naša zahvala, draga Pavla, naj po vas doseže tudi vašo 'pomo- čnico'.

KO SI BOLAN, TE OBIŠČE...

Prijatelj mi je prvič prišel v roke leta 1980 v bolnici, ko sem pričakovala drugega ot- roka. Takrat ste pisali o škofu F. Baragi, o uslišanjih na njegovo priprošnjo. Ker sem bila skoraj vso nosečnost v bolnici, sem si želela, da bi bila pred porodom še pri spo- vedi, maši ter prejela sv. obhajilo.
V mojem stanju pa je bilo nemogoče, da bi bila odpuščena ali da bi konec tedna pre- živela doma. Pa tudi samega poroda sem se bala. Ko sem brala, kako so bili ljudje uslišani na priprošnjo škofa Barage, sem si rekla: Če je drugim pomagal, zakaj ne bi tudi meni?Res so mi za en dan dovolili oditi domov. Mož me je peljal na Kapelo (Kosta- njevica) pri Novi Gorici, kjer sem bila pri maši in prejela zakramente. Popoldne sem se vrnila v bolnico in čez štiri dni je na svet prijokala moja deklica Anamarija.
Letos mi je prišla revija spet v roke,ko sem imela poškodbo in operacijo na kolenu. Za- radi tega nisem mogla iti k obredom velike- ga tedna, pa še prvi petek je bil.Zato sem prosila duhovnika, da me pride obiskat ter mi prinese Jezusa. Dal mi je tudi Prijatelja, ki sem ga z veseljem prebrala. Izpoved kmečke matere in pogovor z nadškofom Šuštarjem sem večkrat prebrala. Odločila sem se,da postanem vaša naročnica.Želim vam še veliko uspehov.
Draga Almira,veseli smo,da ste v bolnišnici ob pričakovanju velikega dogodka za Vašo družino in na zdravljenju odkrili Prijatelja. V njem ste prebrali,da se lahko tudi po svet- niških kandidatih priporočamo Bogu.V svo- jem pismu pa ste povabili tudi druge, ki so na zdravljenju v bolnišnici ali trpijo doma, da je še Nekdo, ki je blizu in nas spremlja v bolezni.
Jezus,prijatelj bolnih,stopa v naše življenje po zakramentih, ki jih morete prejeti tudi v bolnišnici.V vse slovenske bolnišnice priha- jajo duhovniki,ki vam pomagajo nadaljevati versko prakso tudi v bolezni. Z njimi se lahko pogovarjate, jih povprašate, ali pa prejmete tudi zakramente. Ker je število duhovnih oskrbnikov premajhno,priporoča- mo, da duhovnika obvestite da ste v bol- nišnici in želite, da vas obišče. To za vas storijo lahko domači ali na vašo željo tudi zdravstveno osebje. V zadnjem času so v mnogih bolnišnicah tudi kapele, kjer imate tudi priložnost,da tako postane vaše zdra- vljenje celostno.

UTRINKI

Naj naše prijateljstvo vedno bogatita vera in molitev, naj to dvoje utrjuje našo med- sebojno vez.
Sem v Domu in vedno kaj delam:večje slike pišem pesmi.Imam jih prek dvajset in upam da jih bo še več. Rada bi izdala zbirko.
Bilo je v maju. "Ob poti v Jeriho oropan potnik leži..." Po cesti izmučena žena hiti. Ustavi se "Samarijan", jo objame in naloži, ne na osliča,ampak v kombi. Tam so bili že "ranjeni"... Hvala ti, Samarijan! Naj ti on nakloni zdravja in moči za delo v Gospodo- vem vinogradu.

Dolenčeva mama

SOSEDNJE ČRKE

Namesto črke v kvadratku vpišite njeno sosedo iz abecede,predhodno ali naslednjo Primer: V prvem kvadratku je sedaj črka C. V poštev tako prideta črki B ali Č. Nova črka, npr. B, v vseh kvadratkih nadomesti C. Potrebno bo seveda malo kombiniranja, ob pravilni rešitvi pa boste dobili zanimivo misel iz Sirahove knjige (brano vodoravno)
To misel prepišite na dopisnico, prilepite kupon in pošljite do 20. rožnika (junija) na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana (s pripisom: UGANKA). Nagrade 3/96:
1. kvačkan prt
2. radio z uro
3. Srce Jezusovo (mala podoba)
4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge
5. ribniški spominček
6. kvačkan cekarček.

Rešitev 2/96: Ni prida,če se starih navad pretrdo držimo, prav pa tudi ni, da bi vse staro zaničevali in le za novim letali!

Nagrajenci 2/96:
1. vezen prt: TILČKA ŠPUR, Črešnjevec 91 2310 Slov.Bistrica
2. knjižice z izborom svetopisemskih be- sedil: Kadar si žalosten, Kadar si v skrbeh, Kadar si bolan: TOMAŽ TERPLAN, Krog, Murska ul. 106, 9000 Murska Sobota
3. kaseta Franca Juvana: Ne pozabi na srce: MAJDA VOVNIK, Dom Petra Uzarja, Ročevnica 58, 4290 Tržič
4. knjiga Luigi Mezzadri,Življenje za druge: MARIJA SEDOVŠEK, Lepa njiva 100, 3330 Mozirje
5. nogavice:ANICA SEŠKO,N.H.M. 21,8290 Sevnica
6. merska ura za kuhinjo: ANTONIJA GRO- ŠELJ, Naselje na šahtu, 1412 Kisovec

ŠALE

Sodnik pravi obtožencu: "Čez nekaj trenu- tkov vas bo porota razglasila za krivega. Kako se počutite?" - "Tako kot nevesta prvo poročno noč. Ve,kaj jo čaka,a ne ve, kako dolgo bo trajalo."

Prijatelj zaloti prijatelja pri pomivanju poso de. "Kaj takega mi niti v sanjah ne bi prišlo na misel!" "Meni tudi ne, to si je izmislila žena!"

Pavel se prijateljem pritožuje nad svojo ženo, pa mu Peter svetuje: "Kaj pa si taka cmera,pokaži ji že enkrat zobe! Saj sem jih že, zdaj pa mi trije manjkajo!"

"Natakar, v juhi plava muha," zavpije pri mizi gost, ki je prišel na kosilo. "Ja, saj ne bo dolgo, mar ne vidite pajka na robu svo- jega krožnika."

Albin Urh

Postelja za olajšano nego bolnika na domu

ECO EMBRU

Švicarski izdelek z naslednjimi značilnostmi:

dva motorja in ročno stikalo za uprav- ljanje postelje

ležišče: 200 x 90 cm

višina ležišča prestavljiva od 36 do 72cm

ločljiv okvir za posteljni vložek

prestavljivo zglavje in znožje

na obeh straneh združljiva in pogrezljiva lesena ograja

prevozna na štirih kolesih.

Bolan, invaliden, ponesrečen?
Postelja vam omogoča, da ostanete doma med vašimi štirimi stenami.
Domača nega ni samo cenejša.
Gre tudi za neodvisnost in boljše počutje.

S stikalom zlahka izberete zaželeno lego.
Z ustreznim priborom in z različnimi po- steljnimi vložki.
Tudi z vložkom proti preležaninam.

Posteljo je mogoče z ugodno mesečno najemnino najeti ali odkupiti.

Podrobnejši opis postelje in pojasnila o na- jemnini dobite pri:METALKA Media;REZOR Brnčičeva 9, Ljubljana, tel. 061/1611-028 Dodatna pojasnila g.Oblak-tel.061/312-360

Tedaj so mu prinesli otročičke, da bi nanje položil roke in molil... (Mt 19,13)

Prisrčnost ob slovesu Janeza Pavla II. iz Stožic, foto Andrej Gombač

Svetemu očetu sem segla v roko. Z znamenjem križa se je dotaknil mojega čela in za vselej mojega srca. Sedaj spet slišim njegove korake in žive, ohrabrujoče besede ... Kati Urh

Spredaj: slovenski invalidi na avdienci pri papežu v Rimu leta 1983, foto Felici