OČE, POTRDI NAS V VERI

april

Da bi starši pričevali pred svojimi otroki za velikodušno podelitev material nih in duhovnih dobrin z najbolj ubogimi

Da bi družine z zgledom krščanskega življenja spodbujale številne misijonske, duhovniške in redovniške poklice.

Da bi nas razveselilo vstajenjsko oznanilo papeža in naših škofov.

maj

Da bi-po posredovanju Device Marije - vse župnijske skupine sodelovale pri tako potrebni duhovni prenovi.

Da bi -po zgledu Device Marije - krš- čanske žene spoznavale in uresničevale svojo vlogo v oznanjevanju evangelija.

Da bi s papežem uresničevali tudi njegovo geslo: ves Tvoj.

Ne bojte se!

Dragi prijatelji!V življenju ve- dno kaj pričakujemo.Navadno se tega že vnaprej veselimo. To nam daje polet, da se na pričakovani dogodek čim bolje pripravi- mo. Vseeno se lahko zgodi, da bomo razočarani. Kaj torej? Božjo voljo spol- njevati! Takšno je geslo g. nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki ga v tej številki predstavljamo, še več, to je njegovo življenje. Pravzaprav je tudi vsak vaš prispevek odsev življenja, s katerim vsak po svojih zmožnostih služi Bogu in bližnjemu.
Dva pomembna dogodka sta pred nami: velikonočni prazniki in obisk svetega očeta.
Ves postni čas se kristjani pripravljamo na vstajenjsko slavje... Ob tem seveda ne smemo pozabiti na izkušnjo, da bo naše veselje ob spoznanju velikonočne zmage bolj polno, če vse preizkušnje delimo s Kristusom.
Tako bomo kljub morebitnemu razoča- ranju zaslišali glas:"Ne bojte se!" S tem pozdravom sta angela nagovorila žene, ki so "tistega prvega dne v tednu" pri- šle k praznemu grobu. "Ne bojte se!" je vstali Zveličar rekel tudi učencem. V vseh, ki so bili (tedaj ali so danes!) ra- zočarani, prestrašeni in obupani zaradi dogodkov velikega petka, ta pozdrav prebuja novo vero in zaupanje.
Podobno poslanstvo opravlja danes Janez Pavel II. V naših ušesih še vedno odmeva njegov vzklik ob nastopu pape- ške službe: "Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!" Na vseh apostolskih potova- njih 'potrjuje brate v veri' in tudi v Slo- veniji ga pričakujemo s takšno prošnjo.
Veseli smo, da ste se mnogi pritrdilno odzvali vabilu Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na srečanje s pa- pežem v Ljubljani, Mariboru ali Postojni, ali pa ste se prijavili v domači župniji. Če je kdo do sedaj okleval, se še lahko prijavi na naš naslov (KBBI, Tabor 12, 1000 Ljubljana), vendar najkasneje do 20. aprila. Šele na podlagi prijav bomo dobili potrebno število vstopnic.
Prijava naj vsebuje: naslov, kraj sreča- nja, ali uporabljate voziček, in naslov spremljevalca,ker bo tudi on moral imeti vstopnico. Šofer ne more biti spremlje- valec,ker bo moral vozilo takoj odpeljati na parkirišče. Če bo dovolj prijav s po- sameznih območij, glavni odbor načrtu- je prevoz z avtobusi. Bodite pozorni na obvestila,ki jih sproti prinaša Družina,pa boste o vsem pravočasno obveščeni.
Jezusov velikonočni pozdrav: "Mir vam bodi!" in varstvo majniške Kraljice naj bo z vami!

Jože Zupančič

spredaj: kapelica na Komposteli v Kam- niških alpah, foto Klemen Čepič
zadaj: severna Skuta s Kompostele, foto Klemen Čepič

... IZ PUŠČAVE
V OBLJUBLJENO DEŽELO

• V puščavi postnega časa nam je Gospod ponudil tri pri jatelje: askezo, čistost srca in usmiljenje. Druženje z njimi nas je lah ko zorelo za vstop v obljubljeno deželo. VSE JE MILOST - tudi naše sopotništvo in pogovori s temi tremi Božjimi poslanci po puščavski poti!
• Izvoljeno ljudstvo je po 400 letih (= 40x10, kar pomeni: onkraj te številke ni mogoče nič več izmeriti) suženjstva v Egiptu in 40 letih tavanja po puščavi končno prešlo Jordan in stopilo v obljub ljeno deželo. Od generacije osvobojen- cev je ostala samo še peščica... Potre- bno je bilo prečiščenje in dolgotrajno zorenje za vstop v novo življenje!
• Izkušnja starozaveznega božjega lju- dstva je podoba naše duhovne poti in obenem spodbuda k spremenitvi. Nas je postna puščava izčistila in smo dozoreli za vstop v velikonočni odrešenjski do- godek?Kaj je že odmrlo za notranjo svo bodo, kaj pa še mora, da bomo lahko prešli svoj osebni ali naš skupni Jordan - ne le v cerkvenem letu,ampak na živ- ljenjskem romanju k dovršitvi? Je moj Jordan slabotno zaupanje, je računanje predvsem nase in ne na Boga, je...?
• Jezus iz Nazareta je sprejel nase uso- do zasužnjenih in blodečih: da bi pove- del človeško skupnost v obljubljeno de- želo BOŽJEGA/NEBEŠKEGA KRALJESTVA se je scela 'usužnjil' ljubezni in si naložil križ 'zblodelosti' - greha. Le popolna PREDANOST OČETU in do skrajnosti, do vrhunca prignana SLUŽEČA LJUBEZEN je lahko zlomila v človeku spone srca in duha...
• Jezusov učenec ne more drugače kot po Jezusovi poti v 'novozavezno oblju- bljeno deželo' -v BOŽJE/NEBEŠKO KRA- LJESTVO:da se izroči Kristusu Jezusu in po Njem Očetu,da je dobrotni služabnik ki se podarja bližnjim brez omejitev... V tej naravnanosti postaja kristjanovo življenje brezpogojna in nepreklicna pre pustitev sebe in vsega svojega Bogu, hkrati pa se iz nesebičnosti in nekoris- toljubnosti Jezusov prijatelj žlahtni v zastonjsko darilo slednjemu- presončilo ga je namreč evangeljsko oznanilo: "Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!"
• Tudi kristjanovo mišljenje se v svet- lobi Velike noči (t.j. milostno 'osvojene' obljubljene dežele) vztrajno spreminja: noče več biti zapreden v miselnost te- ga sveta,ampak ga preveva Kristusova miselnost, hoče biti čisti odsev božje modrosti in ljubezni v Cerkvi in vsej človeški družini...
• Dve presvetljeni misli naj skleneta to predvelikonočno premišljanje: "Da si ljubljen, je darilo, ki ga nikoli zares ne 'zaslužiš'. Zasluga je vedno pri tistem, ki ljubi.
• "Naloge življenja, ki čakajo nate, ne čakajo v prvi vrsti na tvojo sposobnost ampak na to, da se jim PREDAŠ." (E. Lukas)

p. Marko Novak

ZA PAPEŽA, KI PRIHAJA

Bolezen in oskrba bolnikov-trpljenje potopljeno v velikonočno skrivnost Kristusovega vstajenja - za papeža, ki prihaja na obisk.

Papež ni politik. Sami lahko doživljamo neprepričljivost vsega političnega blišča ko se razni samosvoji politiki predstav- ljajo nasmejanih obrazov. Navadno so ob takšnih nastopih naša ušesa prena- polnjena z besedami in obljubami,ki po- tem v vsakdanu izzvenijo v praznoto.
Papež prihaja med ljudi v Kristusovem imenu.Kot Petrov naslednik prinaša nam sodobnikom tisto, kar je Kristus zapustil in naročil Petru. Njegovo sporočilo je Kristusova obljuba. Besede, ki jih papež govori sodobnemu svetu, odmevajo od Besede učlovečene božje ljubezni, so izraz veselega sporočila Očetove ljube- zni.
Najbolj ubogi, odrinjeni in zapostavljeni, kakorkoli hudo preizkušani, najprej in z živo pristnostjo začutijo te besede. Povsod, kamor prihaja papež, ga prav množice trpečih in mladi navdušeno sprejmejo, ker vedo, da papež resnično čuti z njimi in se zanje zavzema. Vedno znova prebuja vest dremotnemu in trdo srčnemu svetu.
Ob začetku letošnjega postnega časa je papež v posebnem pismu opozarjal na 'veliko dramo' lakote v svetu in klical k solidarnosti z lačnimi, bolnimi, ostare- limi, izključenimi, begunci, brezposelnimi in izseljenci.Klic k skupni službi za trpe- če je papež izrazil tudi v letošnji posla- nici ob svetovnem dnevu bolnikov. Vse je vabil k sodelovanju in ponovni soli- darnosti za graditev civilizacije 'v službi človeškega življenja', še posebej vse,ki imajo na skrbi bolniško dušno pastirstvo in vse, ki se posvečajo službi bolnikom.
Papeža smo povabili tudi mi. Pri srcu nam je - naj pride k nam! Pripravljeni smo mu pokazati svojo naklonjenost.Ob tem pa se lahko zgodi, da kdo začuti zadrego. Kaj neki naj naklonim svetemu očetu, ko pa vendar nimam prav nič, razen bolezni in bolečine, razen skrbi in težkega življenja? Tega pa ne morem dati! Ne spodobilo bi se.
Da, sestra in brat, prav to mu moreš nakloniti.Že v stari zavezi psalmist poje da je Bogu všeč čisto in skesano srce, ne pa daritve tolstih živali. Bog vedno znova računa na človeka, pa naj bo ta še tako slaboten. Upati smemo, da Bog tudi sedaj ni zavrgel trpljenja in bolezni tolikih, ki pričakujemo svetega očeta.
More pa biti naša naklonjenost zares čista in lepa, vredna, da jo darujemo, da jo komu namenimo. Naše trpljenje smemo pridružiti Kristusovemu. Postni čas nas je še posebej opominjal k temu Če je le mogoče, zaupneje molimo v bolezni,sredi drugih stisk,da bi imel naš dar svetemu očetu pravo vrednost. Ta pa je s Kristusovo milostjo prežarjeno človekovo trpljenje.
Bog se nam vedno daje. Sprejmimo čas svoje bolezni za to veliko priložnost, ko naj bi tudi sami z bolj poživljeno vero in trdnejšim upanjem hoteli božjo bližino. Naše razpoloženje naj bo dovolj pogu- mno in jasno, da se bo tudi na zunaj videlo. Povabimo Kristusa v svoje srce, v samo notranjost svoje bolezni, kadar pristopamo k svetemu obhajilu.
Po duhovniku naj Kristus vlije olje za- kramenta bolniškega maziljenja v naše rane. Zakramentalno oplemeniteno olje in duhovnikova molitev nad razbolelim telesom vrača resnično ozdravljenje. Poživlja telo in nas pripravlja za večje prijateljstvo z Bogom že sedaj na tem svetu in potem.
Prijateljstvo pa pomeni tudi zaupanje. Bogu smemo v molitvi povedati prav vse Lahko mu povemo čisto tako z beseda- mi, kakor se pogovarjamo. Dobro opra- vljena velikonočna spoved ni le našte- vanje osebnih spodrsljajev, je iskrena izpoved in zaupanje srca o vseh skrbeh težavah,tudi o vseh upih,željah.Vestno izpoljevanje dobrega sklepa bo vsem prepričljivo kazalo moč svete spovedi. To bo naša beseda spreobrnjenja in bo naš govor o vstajenju.Čeprav morda še vedno na bolniški postelji, bomo vsem, ki bodo prihajali k nam,kazali vstajenje. To bo naša velika noč.
Pokazali bomo, kako zares jemljemo Kristusa, kaj vse nam pomeni. Takšno naše velikonočno srečanje Kristusa pri- haja potrdit papež, Kristusov učenec in namestnik na Zemlji. Potrdil bo naše prizadevanje in nas utrdil v veri, upanju in ljubezni,da bomo mogli še glasneje in z večjo gotovostjo (zaupanjem) pritr- jevati - DA Kristusu, kljub trpljenju in čeprav bo težko.
Papež bo potrdil tudi vsak najmanjši iz- raz naklonjenosti,skrbi in strežbe bolnim in ostarelim ter vsem pomoči potrebnim ki ga nudijo najprej domači, najbližji so- rodniki in prijatelji ter vsi, ki se življenj- sko in poklicno dajejo trpečim.
Skrb in zavzetost teh sester in bratov, dobrih srčnih ljudi je prav tako izraz globokega pravega dojemanja življenja. To pa je že približevanje Kristusu, je soglašanje in sodelovanje s papeživimi prizadevanji. Takšno služenje človeku ne izključuje nikogar. Lahko se mu obo- jestranko pritrdi in potrdi. Po Petrovem nasledniku pa more dobiti delež pri Kris- tusovi polnosti in končno polnostni Kri- stusov pečat.
Kdor tako čuti z življenjem, bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi ne bilo življenje oskrunjeno. Takšen človek ži- vljenja ne bo zavrgel. Če trpeči in bolni zaradi svojega trpljenja ne more poskr- beti za vse,kar je prej čutil,da spada k življenju, ni nemogoče, da se zdravi ob njem ne bi po svojih močeh prizadevali, opirajoč se na božjo pomoč, da mu to omogočijo.
Ko gre za duhovne stvari, smemo brez strahu in predsodkov poklicati duhovni- ka k bolniku in njegovi postelji.Zakaj ne bi ob takih trenutkih poklicali duhovnika v bolniško sobo?
Petrov naslednik potrjuje tudi takšna dejanja, kliče nas k temu. Ni nam vse- eno,kjerkoli in kakorkoli se bomo srečali s papežem. Mogoče sami bolni in sla- botni,ali pa ob bolniški postelji v skrbeh za bližnjega, bomo spremljali papežev obisk v Sloveniji. Da bi ga le v zavesti, da smo storili kar največ tako dobrega in Bogu ljubega,da bo mogel to sprejeti in po papežu potrditi. Takšnih nas bo tudi papež najbolj vesel. Naredimo mu to veselje!

Vasjan Kecojevič

SVETOVNI DAN BOLNIKOV NA JEŽICI

Četrti svetovni dan bolnikov smo v Lju- bljani praznovali na Ježici v cerkvi sv. Kancijana. Slovesno bogoslužje je vodil pomožni ljubljanski škof msgr.Alojz Uran
Verniki od blizu in daleč so do zadnjega kotička napolnili cerkev.Praznovanja se je udeležilo tudi nekaj članov našega gibanja KBBI. Pozvonil je zvonček, prvič so zadonele prenovljene orgle. Razlegla se je vstopna pesem in bogoslužje se je začelo.
V svoji homiliji (pridigi) je g. škof Uran govoril o pomenu svetovnega dneva bolnikov, o praznovanju Lurške Matere Božje, ki se je spominjamo in častimo 11. februarja. Poudaril je, da papež prihaja k nam, da nas utrdi v veri, nam vlije upanja, da bi živeli v medsebojni ljubezni. Povedal je, da letos mineva že 1250 let,odkar so karantanski Slovenci, naši predniki, sprejeli krščansko vero. Slovenci smo se v najhujših težavah vedno zatekali k molitvi. Danes mnogo ljudi z uvoženimi kletvicami žali Božjo Mater in njenega Sina, saj je znano, da Slovenci svojih kletvic nimamo.Naši pre dniki so svojo vernost izpričevali tako, da so gradili cerkve, ki še danes krasijo naše griče, vasi in mesta. V njih so z množičnimi romanji še posebno častili zavetnike, se jim priporočali, jih prosili v svojih težavah in se zahvaljevali za uslišanja.
Po bogoslužju so bile še pete litanije Matere Božje z odpevi lurške pesmi. Z blagoslovom smo se za eno leto poslo- vili od cerkvenega praznovanja sveto- vnega dneva bolnikov z željo, da se na 5. svetovnem dnevu bolnikov zopet srečamo.

Oton

VELIKO UPANJE V DOBROTI IN LJUBEZNI

Svetovni dan bolnikov je v Cerkvi vsem bolnim in trpečim obnovil moč za živ- ljenje in služenje. Hkrati je obnovil duha solidarnosti in pripravljenosti za služenje vsem tistim,ki so preizkušani z bolečino Sveti oče vse to,v svoji učiteljski službi neprestano poudarja, oznanja in spod- buja.V bolniku moramo gledati prijatelja Kristusovo trpljenje je neprestana spo- dbuda, da po Njegovem zgledu skrbimo za vse, ki trpijo. To je posebna naloga Cerkve,škofov, duhovnikov,redovnikov, redovnic in vsega vernega ljudstva na pragu leta 2000. Te papeževe misli naj odmevajo tudi v naših srcih in se poka- žejo v življenju.
Ob koncu slovesnosti v Marijinem sve- tišču v Guadalupe v Mehiki je kardinal Angelini, ki je v papeževem imenu vodil slovesnost, dejal: "Ta dan je bil za nas vse kot velika vesoljska ladja, ki pluje z bratsko naravnanostjo do vseh trpečih. Mi vsi smo pri tem motorji. Božja mati Marija pa je gorivo za funkcijo teh mo- torjev, je tolažnica na poti v večno ži- vljenje,kjer ne bo več solza. Vsak, ki je deležen Kristusovega trpljenja na zemlji dobi delež odrešenja v večnosti!"
Gotovo so te misli učiteljstva Cerkve bogata spodbuda tudi za Cerkev na Slovenskem,posebno med pripravami na obisk Petrovega naslednika.

Jože Štupnikar

BOŽJE OTROŠTVO IN PONIŽNOST

Ponižnost in zavest,da smo božji otroci? Vera nas uči ponižnosti.Vendar ima člo- vek, njegova duša in človekovo celotno bitje veliko vrednost. Za 'ubogi nič' Kri- stus ne bi sprejel tolikega trpljenja, da nas je odrešil. Je torej zavest in sreča, da sem dragocen božji otrok,že prevzet nost? Prosim, pojasnite mi,kako združiti ponižnost z zavestjo božjega otroštva in s tem vrednosti vsakega človeškega življenja! Spoštovana Angelca!
Povezovanje božjega otroštva in poniž- nosti se mi zdi zelo posrečeno in pome- mbno za naše krščansko življenje. Po- nižnost in otroštvo prav gotovo nista v nasprotju med seboj, pač pa lahko re- čem,da vključujeta drug drugega. Eden brez drugega ne bi mogla biti.Nasprotje ustvarjamo ljudje, ki morda napačno razumevamo pomen enega in drugega.
Iz vsega razodetja vemo in Cerkev nas vedno uči, kako zelo Bog spoštuje in ceni človeka. Zato se ne bi strinjal z mislijo,da je človek 'ubogi nič',še pose- bej ne pred Bogom.Bog namreč človeka ljubi kot svojega otroka, saj nas je ustvaril, nas odrešil in nas z ljubeznijo spremlja skozi življenje.
Z mislijo, da je človek spoštovan in ljubljen od Boga lahko začnemo prav od začetka. V začetku je Bog ustvaril člo- veka na posebno imeniten način in mu vdahnil svojega oživljajočega duha (prim. 1 Mz 2,7). Ustvaril ga je po svoji podobi in ga postavil kot krono stvarst- va: "Bog je rekel: 'Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega; naj gospo- duje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!' In Bog je ustvaril člove- ka po svoji podobi,po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril" (1 Mz 1, 26-27).
To je prva in osnovna resnica o človeku V tem dobimo mi svoje dostojanstvo in svoje pravo mesto v odnosu do Boga in do stvari v svetu. Težave se začnejo tam, kjer so pravi odnosi pokvarjeni in kjer ni pravega vrstnega reda. Težave so tam,kjer je vse pomešano,kjer vlada zavist in kjer ni ljubezni. Če se človek zaveda, da je ustvarjen od Boga, da je božji otrok,potem bo to dejstvo spreje- mal in spoštoval. Iz razodetja, se pravi iz Svetega pisma in učenja Cerkve pa vemo, da človek ni spoštoval teh dejs- tev in teh odnosov. Pokvaril je ves na- črt, ki ga je imel Bog za človeka. Zaradi laži in zavajanja je človek bolj verjel sebi in hudemu duhu kot pa Bogu.Hotel je biti kakor Bog in je tudi delal v tej smeri. Prevzel ga je napuh.Ta prevzet- nost, ta napuh in laž sta vse pokvarila. Po eni strani bi se lahko upravičeno jezili na svoje prve starše, ki sta vse pokvarila in sedaj mi tako tragično ču- timo posledice: bolezni, sovraštva in pokvarjene odnose, bojimo se smrti in prenašamo trpljenje, doživljamo na ti- soče problemov. Zakaj vse to? Zakaj je bilo tega treba? Zakaj naši prvi starši niso bili preprosti in v resnici in se vese- lili svojega božjega otroštva? V svojem napuhu sta vse pokvarila; mi pa nosimo hude posledice. Po drugi strani pa se ne moremo jeziti na naše prve starše, saj tudi mi sami v sebi čutimo vsak dan toliko slabih nagnjenj in bi verjetno na mestu prvih staršev tudi mi podobno podlegli skušnjavi. Torej vzemimo vso svojo dediščino nase, jo sprejmimo in darujmo pred Bogom.
Kako bi bilo, če bi ne bilo tega napuha in greha z uporom? Mislim,da bi bili zelo podobni božji Materi Mariji,ki je bila ob- varovana izvirnega greha.V svojem oko lju in v svoji ukoreninjenosti v človeštvo je čutila posledice izvirnega greha, v njej sami pa je bil mir,veselje,gotovost, slavljenje Boga; bila je polna milosti. Popolnoma je bila vdana Bogu, brez vsakega upora in brez vsakega napuha. Na razpolago je bila Bogu kot njegova ljubljena hči,kot njegova ponižna dekla. Pri tem ni nič izgubila in se tudi ni bala za sebe. Zaradi tega notranjega raz- položenja je Bog po njej naredil veliko večje reči kot po katerem koli drugem človeku. Noben kralj David in nobena druga oseba v zgodovini človeštva ni več storila za druge in za sebe kot Ma- rija: po njej je prišel k nam naš Odre- šenik in tisti, ki nas je zopet postavil v božje otroštvo.Jezus in Marija sta poka zala s svojim zgledom, kako naj človek živi božje otroštvo,kako naj bo ponižen zato,da bo njegovo božje dostojanstvo prišlo popolnoma do veljave.
Čeprav je človek izgubil tisto prvotno otroštvo zaradi svojega upora in napu- ha, ga Bog ni zapustil. Odrešenik Jezus Kristus je prišel, vzel nase posledice tega greha in jih tudi premagal. Tako nas je zopet postavil v prijateljstvo z Očetom in ponovno lahko Boga imenu- jemo Oče naš.To tudi vsak dan molimo, kot nas je naučil Jezus. V tem zgodo- vinskem dejstvu vidimo, da Bog zelo gleda na človeka in zanj človek zares ni 'ubogi nič'. Tako beremo v Janezovem evangeliju: "Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,da bi se nihče,kdor veruje vanj,ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet rešil po njem" (Jn 3, 16-17).
V postnem času imamo še posebej pri- ložnost, da se poglabljamo v Jezusovo življenje. V njem ne bomo odkrili le lepih naukov in navodil za srečno življenje, pač pa tudi zelo uporaben model člove- kovega odnosa do Boga Očeta, do bliž- njega, do narave. V Jezusu in njegovi Materi Mariji odkrijemo,kaj pomeni zdru- ževati božje otroštvo in ponižnost.Kajti ponižnost ni klečeplazništvo in pokleko- vanje pred vsakim malikom modernega sveta, pač pa življenje v resnici, spre- jemanje svoje življenjske poti in odgo- vornosti - se pravi, izpolnjevanje božje volje ter zavest o svojem visokem do- stojanstvu, ker smo božji otroci.

Franci Šuštar

SVET SRCA

'Svet srca' je naslov knjige, ki jo je leta 1989 napisal zelo znan nemški zdravnik in filo- zof Heinrich Schipperges. Kdor je v nemškem prostoru slišal še za A. Görresa, A. Joresa, A. Mitscherlicha ali morda za Švicarja P. Tournierja in še za koga drugega, verjetno čuti, da gre za ljudi, ki so kljub strašnim izkušnjam nemške medicine pred drugo svetovno vojno in med njo ohranili pristno podo- bo zdravilstva in zdravnika z njegovo bogato tradicijo, ki v nemškem prostoru seže tja od Hildegard von Bingen (12. stol.) in do Paracelsusa (16. stol.)
V letošnjih številkah 'Prijatelja' bom to knjigo bral skupaj z vami, jo sem ter tja komentiral in predvsem poskusil najti dovolj preprosto posredovanje bogate- ga sporočila in logike srca,ki je ljubezen

Srce je središče človeka. Podobno je dirigent v orkestru. Je majhen organ, iz katerega prihaja dobro in hudo, dobre in slabe pesmi, napisi na nagrobnikih in sonate, komedije, zapletena poslovna pisma in goljufije. Srce je nakovalo, na katerem zloba kuje svoje puščice in pogum svojo dobrodelnost. Srce je kot oltar, na katerem darujejo veseli in žalostni.Srce je laboratorij prijateljstva, dejavnosti, prijaznosti. Je prostor za zdihovanje, za počitek in tovarna, v kateri nastajajo krila.
Srce ni okroglo, ampak je podobno ob- razu. Podolgovato je in ima svoj obraz. Podobno kot se v organih v glavi zbira- jo slike, glasovi in občutja, se v srcu stekajo reke krvi iz vsega telesa, da se od tod spet napoti do zadnje najbolj oddaljene celice.Tudi do obraza. Zares, srce ima svoj lastni obraz. Voščilo 'od srca do srca' pomeni, da v odnos vklju- čujem čisto vse, ves svet, ki ga pona- zarja srce.
Nobena stvar ni tako bogata in hkrati tako revna kot srce.Srce srca je ljube- zen. Danes ta beseda ne pomeni veliko in zdi se,da je glava pomembnejša.Skli- cujemo se na razumnost in spretnost. Toda malo bolj natančen pogled in že vidim: čeprav govorim z usti, bi brez srca ne imel kaj povedati.Ker ljudje go- vorijo samo razumno in samo z usti, si nimajo veliko povedati. Srce me vzne- mirja, ko govorim brez njega. Najbolj razširjena bolezen, bolezen srca, je signal zapostavljenega ritma življenja, ki ga narekuje srce, in znamenje ritma 'razumnosti',ki vzklika:Moj trebuh pripa- da meni! Moja jetra so samo moja!Moja pljuča so moja in zrak je samo za moja pljuča! In srce?To že dolgo ni več moje Že dolgo nisem njegov.
Srce se ne pusti imeti. Je kot svet ali zrak ali čas ali milost: imaš ga (jo), nujno ga (jo) rabiš, a ne moreš narediti zaloge. Svet srca je neizmerno dolg in širok, poln prepadov, blizu in daleč, bogastvo in mnogovrstnost, lepota in groza. Nekateri mu rečejo 'zid pretek- losti'. Od njega odmeva vse, kar se je kdajkoli zgodilo. Zato uglasitev.

Beseda 'pregovor' je sama sad prego- vora. "Česar polno je srce, to usta go- vore." Za besedami stoji srce,ki je mati besed. Rečemo,da mati nosi otroka pod srcem. Tudi besede so nekakšni otroci. Vesele so, če je srce veselo, v nevar- nosti srce zatrepeta in z njim beseda. Raniti srce pomeni najpogosteje končati njegovo življenje. Zdravniki radi pravijo, da je radost najvažnejša hrana srca.
Pregovori,pripovedi in modrosti odkriva- jo skrivnosti srca. Srce je lahko odprto ali zaprto, lahko poskakuje ali okameni; nekaj lahko leže na srce: nekaj je pri srcu; nekaj pritisnem k srcu;nekaj (ka- men) leži na srcu. Srce lahko postane glasno, udarja, trese se, oteče, vzkipi, koprni. Lahko se ohladi.Srce čuti bližino ljubezni. Nekaj gre do srca.
Prerok pravi: Pretrgajte svoja srca! (Jl 2,13) Srce ni samo biološko,ampak tudi človekovo moralno središče.Saj pravimo "Ta pa ima dobro srce." Srce je lahko dobro, slabo, čisto, plemenito, pokon- čno, sključeno, zmedeno, pokvarjeno, otrdelo, neopredeljeno. Ni ga čustva ali čutenja, ki ga ne bi izražali s srcem.
Poseben pomen imajo očetovo, mate- rino, otroško, bratsko srce. Te besede preprosto zadenejo. V tem okolju so še druge besede: izlitje srca, srčna misel (želja), prisrčen pogovor, srčni zaklad, vrata srca. In kaj je glasba, če zraven ni srca? Ljudska glasba je pričevanje narodove srčne kulture.

Pisatelj Prve Mojzesove knjige - ta ima naslov 'rojstvo' (Genesis) - je uporabil plastično podobo rebra (bližina srca), ko je opisal stvarjenje žene.
Adam jo je takoj spoznal, ker je bila "kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa" (1 Mz 2, 23). Vsa velika verstva posvečajo srcu zredno pozornost.Staro izraelsko izročilo je jedro postave izreklo takole: "Ljubi Gospoda,svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!". (5 Mz 6,5) Gospod preiskuje "obisti in srca" (Jer 12,20). Preroku Izaiju govori: "Zaklenil bom pričevanje, zapečatil bom nauk v srcu svojih učencev" (Iz 8, 16). Jeremija pa pravi: "Nepredirno je srce, bolj ko vse, kdo ga more doumeti? Jaz, Gospod, preiskujem srce, preiskušam obisti..." (Jer 17,9-10).Evangelist Janez navaja preroka Izaija, ki pravi: "Oslepil jim je oči in jim zakrknil srce, da z očmi ne bi videli in s srcem ne umeli in se ne bi spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil"(Jn 12, 40; prim. Iz 6, 9). Srce je središče religij (prim. Rim 10,10), a je tudi sredi- šče nevere. Kako globoko je to razumel sv. Avguštin, ki je v začetku svojih Izpovedi napisal: "Ti nas spodbujaš, da nam je radost tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi." On je govoril o 'philosophia cordis',o modrosti srca:srce namreč v človeku povezuje spoznanje s svobodo. Latinci imajo kaj povedati s svojimi besedami: v besedi 'concordia'  (sloga) je v sredini besede 'cor' (srce); v besedi 'corpus' (telo) srce določa strukturo telesa (kosti); podobno 're- cordatio' (spominjanje; dobesedno: po- novno podariti srce) itn. Hildegard von Bingen je napisala, da je srce (spomi- njanje, beseda) domovanje duše. Pravi, da srce, ki je tudi spoznanje, besedo toliko časa uglašuje,da postane glasna.
Srce ne more živeti brez ljubezni.Mistiki vseh časov so govorili o srcu kot 'iskri duše' in mu rekli vest. Tudi evangelij mu pravi 'luč (oče) telesa'. (prim. Mt 6, 22-23). Teh primerov je nešteto.

Glavo mora oblikovati srce. Človek brez srca je neznana pokrajina. Modrijan je zapisal: "Blagor tebi, če je tvoj razum doma v tvojem srcu." Odpravljamo se na pot spoznanja srca: njegovih skriv- nih globin in njegovih širjav v najbolj drobnih kapilarah v telesu. O njem so veliko povedali pesniki.Ko beremo njiho- ve pesmi,čutimo,da so povedali največ s svojim molkom. Vedno znova so pisali o mukah iskanja in sreči najdenja. Naj se tako začne tudi to potovanje k srcu ki je potovanje k človeku in k 'logiki srca'.

nasvidenje prihodnjič, dr. Tone Mlinar

ZAKAJ  DEPRESIJA?
POT OZDRAVLJENJA

Depresija(potrtost) ni sramotna bolezen Izhaja iz globoke žalosti, ki se vrača v zavest. Če moremo govoriti o njej, nas to lahko vodi k novi svobodi in novemu življenju.

Jean Vanier

Jean Vanier je ustanovitelj L'Arche (Barka), ki že od leta 1964 zbira du- ševno prizadete. Pridobil je veliko izkušenj pri ljudeh,ki trpe in poznajo depresijo.

Pričevanja:

"Bila sem precej srečne narave. Veliko sem se smejala in ljubila sem moža. Mi- slim, da me je tudi on imel rad. Po roj- stvu najinega drugega otroka sem bila vedno bolj utrujena. Zdaj mi je zelo naporno delati doma. Vsaka stvar se mi zdi težka kot gora. Vedno bolj sem raz- burljiva z možem in otrokoma. Bojim se celo, da me mož nima rad. Kot da sem izgubila vse veselje do življenja." (A.H.) "Zdelo se mi je, da gre vse dobro pri mojem delu. Cenili so me. Toda dobili smo drugega šefa. Do mene je bil trd, celo hudoben. Nisem ga prenašal in res sem začel vedno manj v redu delati. Končno so me odpustili. Zdaj ves čas jočem. Težko zapustim posteljo. Imam občutek, da ne morem narediti nič dob- rega. Izgubil sem zaupanje vase. Kadar se pogledam v zrcalo, se zdim sam sebi grd. Prepričan sem, da ne bom nikdar prišel iz tega." (P. T.)

Človeško srce je krhko in ranljivo. Če nas imajo radi kot edinstvenega člove- ka, če iščejo našo družbo, če se ljudem zdimo prikupni, zabavni,pametni, življe- nje lepo teče. Polni smo moči in veselja in zdi se nam, da res obstajamo.
Toda kadar drugih ne privlačimo več, kadar se nam zdi,da se nihče ne zanima za nas,ko imamo vtis,da smo nekoristni in neustvarjalni, da so nas zavrgli, pri- tisnili vstran, zapustili, je naše srce ra- njeno. Kot da bi nas razjedala notranja bolezen; kot teža na srcu, rana, nemir; ni več miru ne veselja. Je samo prazni- na, velika praznota. Skušamo jo napol- niti z glasbo, s televizijo ali pogovorom s prijatelji, prijateljicami ali z nešteto stvarmi, ki naj jih naredimo. Ne moremo več ostati sami ali pa zapademo v neko vrste otopelost; prevzame nas huda žalost.
Da, človeško srce je zelo hitro ranjeno. Kadar se imamo radi, ko čutimo, da nas imajo radi, je vse lahko. Toda ko nismo za nikogar več pomembni, je težko.

• Otročiček more biti nekaj časa privla- čen za svoje starše. Radi se igrajo z njim. Toda otrok prav hitro zraste;fizič- no je morda manj privlačen, razvija se, stopi v nora leta,postane neroden, ne- spreten; ali pa morda starše zaposluje njihovo delo;mogoče pride med njimi do sporov;so mu manj na razpolago. Otrok čuti,da jih ne privlači več;njegovi starši se ne zanimajo več zanj kot prej. Nje- govo otroško srce je ranjeno. Ne čuti več, da jim je pomemben, dragocen, edinstven.Če skuša pritegniti pozornost s tem, da počne neumnosti, se starši jeze in se zdi, da ga še bolj zavračajo.
• Mladeniča privlači dekle.Odzove se na njegov pogled in njegove izraze pozor- nosti. Skupaj hodita na sprehode.Dobro se razumeta. Imata isti okus, zanimata se za iste stvari. Rada skupaj delata iste stvari. Začneta se ljubiti.
Nato pa se iz nerazumljivega razloga dekle začne odmikati. Najde izgovore; vedno manj hodi z njim. Nekega dne jo na ulici vidi z drugim, nasmejano, sreč- no, kipečo. Razume. Nima ga več rada; ljubi drugega.
Njegovo srce je ranjeno,hudo prizadeto Prvič je ženski odkril srce, prvič je upal ljubiti. Njegovo srce trpi. Življenje zanj izgublja smisel,tedaj se vrže v delo,po- gosto hodi v kino, malo več pije. Skuša pozabiti svojo rano.
• V zaročni dobi in v začetku zakona je mlada žena čutila, da jo ima mož zelo rad. Tedaj je vsa žarela.Mož se je zgo- daj vračal z dela, da je bil z njo. Skupaj sta hodila na sprehode. Zdelo se je, da je mož srečen v njeni družbi. Počasi pa vsega zavzemajo njegove dejavnosti, vedno pozneje se vrača domov.Utrujen je, ne govori več ne z ženo ne z otroki. Zmuzne se pred televizijo.Njegova žena se tedaj zave, da mu je delo pomemb- nejše kot ona. Starejša je, izgubila je čar svoje mladosti.Njeno srce je ranje- no. Poskuša se zagnati v delo, a to je ne zanima. Tudi ona se zapre v svojo srčno rano.
• Če je srce tako ranjeno, moremo iz- gubiti veselje do kakršnekoli dejavnosti, tedaj nas nič več ne drži pokonci ali pa se ognjevito zaženemo v delo; rano skušamo odtehtati z delom. Neuspeh v poklicu more biti hud. Če pa imamo pri- jatelje, če čutimo, da nas imajo ljudje radi, tedaj najdemo moč, da prenašamo to preizkušnjo in najdemo pogum, da poiščemo drugo delo.

Srčne rane so,žal,normalne in naravne. Vsakdo tvega napake v svojih odnosih: prehitro se komu približamo; zbujamo upanje, nato se ustrašimo, se odmak- nemo in ranimo. Pride tudi do razdorov in prelomov, ki so prava nezvestoba. Izkoristimo ljudi, nato jih zavržemo, ko najdemo druge. V tem primeru ravnamo z ljudmi kot s stvarmi. In nato se živ- ljenje razvija; spreminjamo se, pridejo bolezni, neuspehi; tisti,ki so okrog nas, imajo druga zanimanja. Odnosi se zrah- ljajo,drug drugega ranimo. Vse te srčne rane razodevajo praznino v naši notra- njosti, tesnobo, veliko bolečino, ki nam jo je težko prenašati. Postanemo ne- srečni.
So pa še globlje bridkosti. Pogosto pri- dejo na dan ob kakšnem razočaranju, čustveni rani,kakršnemkoli neuspehu,ob napetosti, ob bolj ali manj znosnih spo- rih. Tedaj nas napade žalost in občutek smrti začne izvirati iz naše največje globine. Življenje,življenjska sila ne po- ljeta več. Vse sile so zakopane, za no- beno stvar nimamo veselja. To ni tre- nutna rana, ki jo je mogoče sčasoma premagati ali odkriti drugo delo. Ne, je globlje. Je nova oblika trpljenja, ki vse preplavi.Je,kot bi bili zaprti v svet teme Je prava bolezen.Ne moremo čisto sami skrbeti zase. Treba je odkriti pomoč,da se izkopljemo iz tega.

Dalje prihodnjič

OBISK BOLNIKA

Pred kratkim sem bila v domu za osta- rele. Vprašala sem oskrbovance, česa si najbolj želijo. Soglasno so odgovorili, da si predvsem želijo obiskov.
Bolnica v bolnišnici pa mi je rekla:"Obis- ki me zelo utrudijo. Včasih se jih bojim, ker jih je preveč."
Kako najti pravo mero obiskov? Prisluh- nimo bolnikovim željam.Bolnik naj odloči kdo in kdaj naj pride. V bolniški sobi ne stojmo ob bolnikovem vznožju, ampak sedimo k njegovemu vzglavju. Z bolniš- ke postelje gleda bolnik v svet s pose- bnega zornega kota. Bolj kot za besede je občutljiv za barvo glasu,izraz našega obraza, telesni dotik, znamenja križa na čelo.
Bolnica mi je rekla:"Hvaležna sem spre- mljevalcem, ker so ob moji najhujši bo- lečini umolknili in bili ob meni. Hvaležna sem jim, ker mi niso dajali nasvetov."
Bodimo z bolnikom iskreni. Ne bežimo pred njegovimi vprašanji: "Zakaj ravno jaz, koliko časa bo to še trajalo, kaj bo jutri?" Če obisk obljubite, res pridite. Mnogo duhovne bolečine povzroči tisti, ki obljubi, pa ne pride.

Največji dar bolniku ste vi,takšni,kakršni ste: zaskrbljeni, žalostni, neprespani, veseli ob njegovem najmanjšem izbolj- šanju. Ko vas ne bo več ob bolniški po- stelji, ste lahko z bolnikom povezani s cvetom vrtnice,posvetilom v knjigi, gla- sbeno kaseto, ki mu jo podarite. Koliko veselja prinese po pošti poslana kartica pismo,telefonski pozdrav. Koliko duhov- nega zdravja prinese duhovnik z zakra- mentom bolniškega maziljenja. Koliko varnosti prinesejo besede medicinske sestre ponoči: "Kadarkoli me potrebuje- te, pozvonite in bom prišla."
Bolnica mi je rekla: "Nikoli ne bom po- zabila zdravnika, ki je vedno, preden je odšel domov, stopil v mojo sobo in me vprašal: 'Ali je z vami vse v redu?'" Bo- lezen te pregnete,da si bolj občutljiv za medsebojne odnose, za bitje cerkvene ure, ki ti bo nekega dne odbila zadnji udarec. Pokaže ti tvojo krhkost in obe- nem tudi tvojo moč.
Bolezen je kakor pot na goro. Ne vemo, koliko prepadov in neviht nas čaka. Pot je vedno naporna in tvegana, a ta pot je vedno boj varna v navezi bolnik - spremljevalec. V nočeh brez spanca ne pozabi,da te je Bog zapisal na obe dlani da te nikoli ne bo pozabil.

dr. Janja Ahčin

SLOMŠEK IN PREŠEREN V CELJSKI BOLNIŠNICI

Pred slovenskim kulturnim praznikom - Prešernovim dnevom, 28. januarja letos je nastopil celjski Komorni moški zbor pod vodstvom prof. Cirila Vertačnika. Pripravili so koncert Slomškovih in dru- gih pesmi v veliki avli celjske bolnišnice. Bolniki so že ob vabilu navdušeno oce- njevali napovedano predstavitev kot poživitev med svojim zdravljenjem, kar je številen obisk koncerta tudi potrdil.
Direktor celjske bolnišnice, mag. Aleš Demšar, dr. med., je v treh letih odprl vrata bolnišnice petemu gostujočemu zboru.V pozdravnem nagovoru je pred- stavil velika Slovenca, Slomška in Pre- šerna, rojena leta 1800, ki sta s svojim delom začrtala pot slovenskemu narodu za mnoga stoletja. Kljub temu, da je Slomškova zibelka tekla na Štajerskem, Slom pri Ponikvi, Prešernova pa v Vrbi na Gorenjskem, sta se moža večkrat srečala, zbližala, medsebojno spošto- vala in podpirala, zvesta vsak svojemu poslanstvu.

France Prešeren je svoje spoštovanje do verskih vrednot izpričal predvsem v svoji pesnitvi 'Krst pri Savici'; bil je zvest pesnjenju- svoji življenjski nalogi. Slovencem je zapustil mnogo umetniš- kih stvaritev, v njih svojo življenjsko izkušnjo in modrost. Njegova Zdravljica je naša slovenska državna himna.

Anton Martin Slomšek se je kot duhov- nik ves žrtvoval za duhovno in vsestra- nsko rast slovenskega naroda ter s tem stopil med svetniške kandidate. Čeprav je škof Slomšek naročal:"Mene pozabite a mojih naukov ne pozabite," smo med poslušanjem njegovih pesmi s povezo- valko Tino Gril željni sledili tudi njegovi fizični navzočnosti v naših krajih, pred- vsem na Ponikvi, v Celju, Olimlju in Novi Cerkvi.

S Slomškovimi in drugimi pesmimi, med njimi tudi s skladbo 'Planinska roža' šent jurskega zdravnika Gustava Ipavca, je zbor ponovno potrdil, da bo njegov na- stop 19. maja letos ob obisku svetega očeta Janeza Pavla II., ko bo pel v mariborski stolnici pesem skladatelja Ambroža Čopija: Totus tuus, zaslužen.
Spominu nedavno umrlega izjemnega celjskega strokovnjaka, kirurga-plastika primarija Heriberta Strokola se je celjski Komorni moški zbor, priznan doma in na tujem, poklonil s Slomškovo pesmijo: Glejte, že sonce zahaja...

Pevci iz knežjega mesta so se tako s koncertom zapisali v zgodovino celjske bolnišnice in bolnikom polepšali sloven- ski kulturni praznik.
S tem smo se tudi v slovenskem zdrav- stvu prvič v zgodovini medicine poklonili spominu velikega delavca na področju preventivne medicine škofu Antonu Martinu Slomšku. Zato mnogo uspehov tebi, celjski Komorni moški zbor, na slo- vensko zdravstveno pot!

dr. Karolina Godina

MALI BOLNIKI V CELJSKI BOLNIŠNICI RAZSTAVLJAJO...

V celjski bolnišnici vsako leto praznu- jejo slovenski kulturni praznik. Letos so pripravili na Otroškem oddelku kirurških strok kulturni program in razstavo likov nih izdelkov. Izpraznili so bolniško sobo za razstavo. Na njej so predstavljena dela otrok; od malčkov do osmošolcev, ki nastajajo med njihovim zdravljenjem.

Ure, ki jih otroci preživijo v bolnišnici,že dolgo niso več dolgočasno prebiranje časa,ampak postanejo včasih prekratke ob različnih delih v vrtcu in šoli, poseb- no pa ob praznovanjih. Tako se otrok ne spominja bolnišnice samo po tem, koliko šivov je dobil,koliko injekcij, kako dolgo je hodil s pomočjo bergel, z mav- cem na nogi. Bolnišnice se spominja po veselih urah smeha, zabave, sodelova- nja na razstavi...

Ob različnih dejavnostih, posebno pri likovni,lahko otrok nevsiljivo sprošča svo je strahove pred novim okoljem, belimi in modrimi haljami, pred samo poškodbo ali boleznijo. Otrokove risbe nastajajo kot izraz njegovega življenja; samohot- no, brez razmišljanja, zato so resnične, preproste, prepričljive... Naučimo se jih brati, razumeti, spoštovati!

Razstava je plod uspešnega sodelova- nja učiteljice Brigite Pustoslemšek in vzgojiteljice Majde Guzelj s predstoj- nico Otroškega oddelka kirurških strok Boženo Medved-Berk,dr.med. in razume vanjem vsega kolektiva celjske otroške kirurgije.

Z oddelka je prenesena v veliko avlo celjske bolnišnice. S Prešernovim kotič- kom,različnimi risbami na teme:cvetoče drevo, jesensko listje, moja mamica, lačni mladički, petelinčki in pavi, Mojca Pokraculja, otrokov svet, sanjski vrt, čebelnjak,sadovnjak ... V različnih teh- nikah: tuš in akvarel,praskanka, risanje s flomastri, lepljenke, tisk s prstki, voš- čenke in tempere,gubanke... do risanja s prsti, so se otroci pod vodstvom mentoric učiteljice Brigite in vgojiteljice Majde predstavili celjski javnosti. Njiho- ve risbe obiskovalce prijazno nagovorijo in povedo, da je v svetu celjske bolni- šnice, svetu trpljenja in odrešenja, tudi mesto za male ustvarjalce.

M. G.

PREDSTAVLJAMO VAM DOM TISJE

Bilo bi čudovito, če bi mladost znala vse, kar lahko, in starost zmogla vse, kar zna.

V meglenem februarskem jutru smo odšli na obisk v Dom Tisje. Ta nas je pri- čakal v dolenjskem hladu in z nekaj sončnimi žarki, ki pa še niso imeli prave moči. Osebje nas je prijazno sprejelo in stekel je pogovor, pozneje pa še ogled celotnega doma.
Dom Tisje se nahaja v Črnem Potoku blizu Šmartna pri Litiji. Ne leži sredi strnjenega naselja, ampak je malo umaknjen iz kraja samega. Postavljen je v povsem naravno okolje.
Prvi vtis je bil nenavaden. To je preprosto Dom Tisje, brez kakšnega napisa,da gre za upokojence oziroma starejše občane. Že po tem je dom drugačen od sorodnih soci- alno varstvenih ustanov, vsaj kolikor jih poznam. Nikjer ni bilo tistega neprijetnega vonja, kot ga včasih srečamo drugod. Vse je čisto in urejeno. Notranje barve sten so žive,a hkrati dovolj skladne, da na človeka naredijo prijazen in domač vtis.
Dom Tisje je leta 1946 ustanovilo Ministrs- tvo za socialo. Sprva je bil namenjen soci- alno ogroženim ljudem. Hiralnico s štiride- setimi posteljami je vodila s. Asterija, us- miljenka, ki je sprva sama skrbela za hrano in nego. Precej kasneje sta se ji pridružili še ena usmiljenka in civilna kuharica. S. Asterija je z nahrbtnikom hodila po bližnjih hribih in po hišah prosila za domače pridel- ke, fižol, krompir,saj je država na to usta- novo 'pozabila'.
Do leta 1960 se je kapaciteta povečala na sedemdeset postelj, pozneje na sto deset. Razmere v domu so bile zelo težavne, kar pove že podatek, da je bilo v sobah po petnajst postelj. Sanitarij ni bilo. Direktorji so se stalno menjavali.
Leta 1973 je na to mesto prišel g.Grošelj. Istega leta je v domu delovala s. Agneta, usmiljenka. Ta je tamkajšnjemu življenju dala novo 'vsebino'. S svojo posebno nego je skrbela, da čez dan nihče ni ostajal v postelji,tudi nepokretni bolniki ne. Na vozi- čkih in stolih čas hitreje mineva in starost postane bogatejša kot samo v postelji.
Prvotnemu gradu so leta 1974 prizidali še eno hišo in s tem Dom razširili na stosedem deset, kasneje na stodevetdeset postelj. V tretjem prizidku pa je prostor za fiziote- rapijo in upravo.
Današnjo podobo in velikost je hiša dobila leta 1983. Sedaj je v njem redno zaposle- nih 75 uslužbencev ter 5 prek javnih del. V oskrbo in nego pa lahko sprejmejo nad 200 oseb.
Že od začetka so tu delale sestre usmilje- nke, kar je presenetljivo, saj jih je pretekli režim v glavnem iz takšnih ustanov preg- nal. Največ jih je bilo devet, sedaj pa so samo štiri. Do nedavnega je bila usmiljenka tudi glavna sestra.
V današnjem času sprejemajo v glavnem bolne ljudi.Povpraševanje po prostih mestih pa je mnogo večje od dejanskih možnosti. Pri sprejemanju imajo prednost v glavnem prizadeti od kapi in tisti, katerih nega je prezahtevna, da bi lahko bili doma. Stati- stike kažejo, da je odstotek obolelih za raznimi boleznimi vedno večji. S tem pa se zvišuje zahtevnost oskrbe in tudi zaposle- nost osebja.Tako je usposobljenost osebja za delo eden od zelo pomembnih dejav- nikov, ki vplivajo na življenje v tem domu. Ugotavljajo, da so potrebna še dodatna vlaganja ravno na zdravstveno področje.
Premalo zaposlenih, predvsen medicinskih sester in negovalk, je ena od tegob, ki bremeni ne le tega, ampak večino sorodnih ustanov. Vodstvo si zelo želi, da bi mogli povečati število zaposlenih. Ker pa je to le malo verjetno, razmišljajo tudi o drugih rešitvah, kot je ta, da bi imeli kakšnega civilnega vojaka. Preveč oskrbovancev na uslužbenca povzroča preobremenjenost in s tem tudi manj osebno delo. Če pa želijo, da se kakovost nege in oskrbe ne bi zma- njšala, morajo marsikdaj zastaviti sebe in svoj čas. Kaj hitro se lahko tudi pripeti, da je osebje preobremenjeno, še zlasti tera- pevti, kjer se kaže največji primanjkljaj in svojega dela preprosto ne morejo več op- ravljati dovolj dobro.
Takšen dom poizkuša nadomeščati prejšnjo domačnost,kar pa je skoraj nemogoče,če- tudi mnogi v njem preživijo cela desetletja Vsi se trudijo, da bi bilo skupno življenje vsem najbolj prijetno. Tu ostanejo ljudje do konca življenja in graditi je potrebno na drobnih stvareh.Povezujejo jih skupno delo (delovna terapija) in tudi razna praznova- nja. Osnovni namen je ohranjanje psihične in preostale fizične kondicije.Tako se zma- njšuje bolezenska simptomatika, zvišuje samozavest ter sproščajo notranje nape- tosti in trenja. Še pomembnejše pa je, da se s tem ljudje med seboj povežejo.
Med delovnimi dejavnostmi tega doma bi najprej omenil drobne terapevtske tehnike. To je izdelovanje tapiserij, šivanje, izdelo- vanje gobelinov, vžigavanje v les,pletenje, izdelava mozaikov, ... Ne smemo pozabiti tudi na lasten pevski zbor.Imajo tudi dom- sko glasilo in knjižnico, v kateri si lahko vsakdo izposoja knjige. Gotovo pa so tudi skupni pikniki,izleti in praznovanja tisto,kar vse to še popestri, četudi starejšemu ali bolnemu človeku ni najpomembnejše pest- ro, ampak umirjeno življenje.
Gospod Grošelj ob svojem delu takole raz- mišlja:"Vsi ljudje so dobri.Boj za eksistenco in bojazen pred negotovostjo pa človeka naredita drugačnega. V starosti se človek prične počasi ozirati nazaj in te negativne reči počasi odpadajo." To je dokaz,da živ- ljenje ni vrednota le do takrat,ko nam daje
Med osebjem in oskrbovanci Doma Tisje vladajo zares prijateljski odnosi. Osebje je pozorno do starejših in ti so se temu izzivu pridružili. Ne praznujejo le tistih praznikov, ko uslužbenci pripravijo praznovanja za pomembnejše ali osebne praznike.Ljudje se zanimajo za delavce in tudi oni njih prese- netijo. V tem domu ima za to gotovo za- sluge tudi socialna delavka Vlasta. Do dela z ljudmi je potrebno imeti poseben odnos. Kljub vsemu pa je dober poklicni odnos osebja do oskrbovancev zelo pomemben. Na nikogar se ne smejo toliko navezati, da bi med njimi delali razlike. Oskrbovančeva smrt gotovo prizadene tiste, ki so z njim imeli bližnji stik. Glavna sestra Vida nam je povedala svoj pogled nanjo: "Do smrti je potrebno imeti pravilen odnos. Predvsem pa nas ne sme zmesti. To je nekaj narav- nega in neizogibnega. Tudi smrt spada k življenju, četudi največkrat pred tem beži- mo in si tega ne želimo. Človek mora tudi umreti. Vsakdo umira drugače in vsakdo vidi v smrti nekaj drugega. In ob njej se čutimo prizadete in nemočne."
Ljudje v glavnem ne vemo, kaj je starost in bolezen.Čeprav star človek ne pričakuje živahnega in bučnega življenja, pa si go- tovo nihče ne želi, da bi ga ločili od sveta. Vendar še tako lepo urejen dom za osta- rele ne more upoštevati vseh potreb, ki jih starejši človek ima.Vsakdo je srečen, če je nekomu potreben. Tega se zaveda tudi vodstvo doma. Z ozaveščanjem širše jav- nosti ga poskušajo odpreti javnosti. Želijo razbiti to miselnost, da je takšna ustanova le za starčke,saj tja še njihovi svojci nera- di pridejo na obisk. Domske dejavnosti so velikokrat odprte širši javnosti. Povabljeni so sorodniki in drugi. Mnoge prireditve so v sodelovanju z zunanjimmi ustanovami, kot so šole ipd. Ena takih bo kmalu, ko bo dom letošnjo jesen praznoval petdesetletnico.
Dom so odprli tudi za zunajdomske dejav- nosti. To so nega in varstvo na domovih, fizeoterapija, masaže, pedikura, frizerske storitve, ... Vse to je pripomoglo k temu, da se dom vse bolj vživlja v kraj. Obenem se s tem podira tudi strah mnogih, da so takšni domovi zgolj hiralnice, kamor pride človek, prepuščen tujcem in sam sebi, ča- kat na konec svojega življenja. 'Predjamski grad', kot so v začetku poimenovali Valva- zorjevo graščino, skuša nadomeščati pravi dom.
Gotovo je geslo Doma Tisje uresničljivo. Starost je lahko tudi lepa, če se bomo za to vsi potrudili. Kot spodbudo in opomin pa naj omeniva še to,da bomo vsi, če Bog da, enkrat tudi stari. Kakor bomo delali sedaj, tako bo takrat, ko bo vrsta na nas.
Direktorju doma g. Gustiju Grošlju ter nje- govim sodelavcem, glavni sestri Vidi, soci- alni delavki Vlasti, fizioterapevtki Branki in delovni terapevtki Aleksandri se najlepše zahvaljujemo za prijazno sodelovanje in pomoč pri nastanku te reportaže.

Besedilo oblikovala: Polona in c.v. Jože

BLAGOSLOVITEV KAPELE

V torek, 27.februarja 1996 je v Domu Tisje v Črnem potoku ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil kapelo. Oskr- bovanci doma so ta dogodek pričakali z molitvijo rožnega venca. Po blagoslovu jih je g. nadškof tudi osebno pozdravil.
Manjši, a čudovito preurejeni prostor v starem delu doma bo odslej kapela. Ker je oskrbovancev v domu nad dvesto, bo ta služila kot molilnica in kraj, kamor se lahko vsakdo zateče,kadar želi biti sam z Bogom Skupne maše pa bodo,kot doslej,v jedilnici
V uvodnem pozdravu je direktor Doma Tisje g. Gusti Grošelj, dejal, da je to - v okviru priprav na petdesetletnico doma - še ena pridobitev,ki bo omogočala,da se bo v tem domu vsakdo zares lahko počutil sprejete- ga. Geslo doma je "Starost brez bolečin" in tudi kapela ima namen, da odvzame, kar človek ne more odvzeti. Za vernega oskr- bovanca bo to gotovo prvi kraj, kamor se bo v vseh stiskah zatekal po vsakršno po- moč. Seveda pa obenem ne smemo poza- biti na ves trud, ki ga vsakodnevno v po- sameznika vlagajo tudi strokovni delavci. Brez njihovega razdajanja in prijaznosti bi bilo življenje marsikoga veliko bolj težavno in boleče.
Vendar vsi skupaj spoznavamo, da sami zares ne zmoremo nuditi vsega tistega,kar zdrav kaj šele bolan ali ostarel človek po- trebuje. In če se tega zavedamo, a se ne trudimo dovolj, da bi ponudili zares tisto, kar lahko, delamo veliko napako.
Gospod nadškof je v svojem nagovoru ome nil,kako je bilo včasih v podobnih instituci- jah zelo težko priti v stik z duhovnikom in Cerkvijo. Danes je to drugače in v mnogih bolnišnicah ter tudi domovih že imajo kapelo
V ljubljanskem Kliničnem centru so ob dnevu bolnikov g. Šuštarju povedali, da je njihova kapela tako rekoč srce celotne ustanove. Tja ne prihajajo le bolniki, ki se tam zdravijo, ampak vsi, ki jih pot zanese v bolnišnico; bodisi sorodniki bolnih, usluž- benci ali pa naključni obiskovalci. Samo tam je resnična tolažba, kjer ima Bog ved- no prvo mesto.
Naj bodo vse kapele, tudi po ostalih po- dobnih domovih in bolnišnicah, srca, kamor prihaja Življenje. Tako bodi tudi s teboj, mala kapelica v Tisju.
Vse se lahko uresniči le,če si to skupaj že- limo. Zato bi ob koncu povzel še vse zah- vale,ki so bile izrečene vodstvu Doma Tisje in koordinatorjem posameznih del. Hvala, ker ste to omogočili! Naj bo to izrečeno v imenu tistih, ki jim je ta kapela namenjena in niso prišli do besede. Verjemite mi, oni so vam najbolj hvaležni, kajti velike reči se dogajajo v tihoti. Bog vam povrni za vse dobro, ki ste ga storili za bližnje.

c.v. Jože Kralj

NOVE ORGLE V KC

Na večer pred 4.svetovnim dnem bolnikov, 10.februarja 1996,smo se zbrali v avli pred kapelo Kliničnega centra.Pred sv.mašo nas je pozdravil bolniški župnik in naš prijatelj g.Miro Šlibar, ki je začel z željami. Povedal je,da se mu je uresničila druga želja,potem ko so v aprilu 1994 uredili bogoslužni pros- tor,so v veliko veselje obiskovalcev kapele dobili še orgle. Omenil pa je še prenovljeno župnišče. Povabilu se je odzvalo tudi nekaj prijateljev iz KBBI. Slovesnosti sv. maše se je udeležilo lepo število vernikov,saj je bilo bogoslužje v avli pred kapelo. Med udele- ženci so poleg bolnikov in medicinskega osebja bili še dobrotniki in sodelavci novih orgel.
V uvodu v sv. mašo je bolniški župnik po- vabil k bogoslužju vse navzoče, ki jim je zaupano plemenito poslanstvo služenja ti- stim, ki prenašajo težo bolezni in trpljenja, bolnike na zdravljenju in tiste, ki čutijo s trpečimi. Preizkušani bratje in sestre v bo- lezni hrepenijo po človeku, ki jim zna pris- luhniti, ponuditi roko v pomoč, a tolikokrat nam žal zmanjka moči za takšno ravnanje. Že med sv. mašo smo bili deležni lepote orgelskega glasu organista Edvarda Popita in petja moškega kvinteta Pomladni odmev
Evangelij nam je spregovoril o Jezusovi čudežni pomnožitvi kruha v puščavi in v nagovoru smo slišali, da se v tem neprijet- nem položaju, ko je ljudstvo v puščavi in nima nič jesti, Jezus obrača na apostole. Vendar Jezus ni pričakoval, da bi apostoli nasitili množico,ampak želi le njihovo sode- lovanje, vse drugo bo storil sam. Tudi od nas ne zahteva nič drugega, kakor da sto- rimo to, kar je v naši moči.
Po maši je ing. Brane Košir predstavil nove orgle,z violinistko Mojca Oblak pa sta imela še kratek koncert. Orgle so podobne pianu ali harmoniju in jih je moč prestavljati.Kljub temu da niso velike, pa so primerne in tudi umetniško oblikovane za to kapelo.
Ob koncu slovesnosti se je g. Miro zahvalil vsem, ki so sodelovali pri izdelavi novih orgel in jim kot simbol podaril vrtnico. Tudi predstavnikom KBBI-ja je z vrtnico in z dolgo pentljo, ki naj nas povezuje vse v eno, izrazil besedo zahvale.
Na praznik Lurške Matere božje, 11. febru- arja 1996, je slovesno sv. mašo vodil g. nadškof dr.Alojzij Šuštar, pel pa je mladin- ski zbor iz Suhe.
Praznik Lurške Matere božje je pred štirimi leti papež Janez Pavel II. posvetil bolni- kom, Marija pa je postala zavetnica vseh bolnih in tistih, ki delajo z bolniki. Lurd je mesto, kjer se zbira vsa bolečina sveta, toda tudi mesto vedrega upanja. Priče- vanje bolnih, ubogih in trpečih je največji prispevek k miru.
"Zdravstveni delavci, zdravniki in bolniško osebje, bolniški duhovniki, redovniki in re- dovnice, prostovoljci,še posebej ve, žene, pionirke v začetkih zdravstvene službe in v tolaženju bolnikov, bodite posredniki in spodbujajte rast občestev med bolniki, njihovimi domačimi in krščanskimi občestvi. Skupaj z bolniki in njihovimi domačimi si prizadevajte, da se preizkušani ne bodo čutili odrinjene. Izkušnja bolečine bo tako za vsakega šola velikodušne podaritve," pravi papež v letošnji poslanici za svetovni dan bolnikov.

L., T. in R.

SODELOVANJE KBBI NA TV3

V nedeljo, 11.februarja, na god lurške Ma- tere božje, smo praznovali svetovni dan bolnikov.Ves teden pred tem smo se bolniki in invalidi na ta praznik duhovno pripravljali Vsi mediji z verskim programom so nas v tem pričakovanju spodbujali in nas bogatili
Ljuba, Kati, Oton, Rafko, Roman, g.Jože in jaz smo se z veseljem odzvali povabilu ure dništva TV3 in smo skupaj z njimi pripravili enourno oddajo, nekakšno okroglo mizo. Nekaj besed smo namenili pomenu takšnih posebnih dni za bolne in zdrave,poslanstvu Prijatelja ter življenju in delu gibanja KBBI. Spregovorili smo o utripu vsakdanjega dne o radosti in bolečini svojega življenja, o ljubezni in pogumu, ki odpira vrata v srce, o vsem, kar nas bogati in osrečuje,o Bogu, ki nam daje smisel poti.
Kontaktni telefoni,ki so med oddajo nekaj- krat pozvonili, so nam sporočili, da nismo sami, da z nami živi še veliko dobrih in prijaznih ljudi. Mislim, da nam je bilo vsem prijetno in da je bil to za vse nas žarek ljubezni in topline, ki naj nas radosti in plemeniti.

Alenka O.

PUST, VESELI PUST

V torek, 20. februarja je bilo v Celju, na Glavnem trgu zelo živahno. Ob 10. uri do- poldan, je bil pričetek otroškega pustnega veselja. Iz otroških vrtcev in šol je prišlo mnogo živopisanih maškar in zanje je bilo lepo poskrbljeno; postregli so jim s krofi, baloni in bonboni. Tega veselja so se ude- ležili tudi oboleli s cerebralno paralizo. Še sonce je bilo prijazno in je poslalo svoje, že kar tople žarke na ves ta prijetni, veseli živ žav.

Ivan Strmole, Goriška 4, 3000 Celje

BOŽJO VOLJO SPOLNJEVATI

V toplem pomladanskem soncu so potonile v zemljo zadnje za- plate snega.Skozi nežne zelene preproge prihaja pomlad in skozi postni čas se že svetlika zarja vstajenja...
Sedim mu nasproti. Vsaka poteza na obra- zu ima svojo zgodbo: dr. Alojzij Šuštar, rojen 14.novembra 1920 v vasi Grmada na Dolenjskem. Po maturi je vstopil v ljubljan- sko semenišče, nadaljeval študij v Rimu in leta 1949 postal doktor teologije. Službo- val je kot vikar v St. Moritzu, profesor in spiritual v Schwyzu, profesor moralne teo- logije in ravnatelj semenišča v Churu; tam je bil tudi škofov vikar.
Leta 1977 se je vrnil v Ljubljano,bil kanonik stolnega kapitlja in docent na teološki fa- kulteti. Leta 1980 je bil posvečen v nad- škofa.
Vesela sem, da je med kopico obveznosti našel čas, da njegovo življenje spregovori tudi bralcem Prijatelja. Predvsem bolni in invalidni smo se velikokrat zbirali okrog nje ga v veselju in hvaležnosti, da ima v srcu toliko prostora za našo navzočnost. Vsak stik z njim je bil osrečujoče doživetje, zato je vedno dobrodošel gost med nami. Take vezi prijateljstva in naklonjenosti so bist- venega pomena, saj nas g. nadškof zna spodbujati s pravim krščanskim zaupanjem dobroto, prisrčnostjo in ljubeznijo, ki se daruje za nas vse.

Najlepši spomini

Kdo ve, kolikokrat se je že spomnil na vse, kar je zaznamovalo njegovih pet- insedemdeset let? Ko gleda nazaj, v zgodnji čas svojega otroštva, čutim,da širjava dolenjskih dobrav in vse tisto hrepenenje po lepem in dobrem še ve- dno živi v njem in ga žene naprej.Bese de so zvenele tako naravno,ko je rekel: "Na otroška leta imam lepe spomine,čeprav smo živeli v skromnih razmerah. Globoko smo doživljali veselje."
Doživljanje družinske idile v mladosti je bilo kljub revščini prav gotovo obogatitev in vzgoja za poznejše življenje in delo. Bil je prvi otrok.Stara mama ga je učila moliti,za njim še štiri brate in tri sestre. Otroci so živeli s kmetijo,z živino in predvsem s trdim delom na polju.Povsod je vladal utečen red V družini in na vasi so si ljudje med seboj pomagali, bili so skupaj v veselih in žalost- nih trenutkih. O Bogu niso veliko govorili, vero so živeli... Otroci so sprejemali, kar so slišali in doživljali doma ali pri verouku.
"Najlepši so spomini na mamo. Bila je zelo verna, dobra, potrpežljiva do vseh in nas je lepo vzgajala," pove hvaležno. "Oče je rad bral knjige in nam ob večerih pripove- doval zgodbe."
Otroci ste se gotovo tudi radi igrali?
"Seveda smo se, ravbarje in žandarje smo se šli."
Je v šoli kdaj pela šiba? "Ne verjamem, ker ni bilo težav,učil sem se z lahkoto. Po- leg doma je bila edino še šola del življenja, kjer smo zvedeli in odkrili kaj novega.
Po petih letih osnovne šole se je nepriča- kovano pojavila možnost, da sem nadalje- val šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu Vprašanje denarja je bilo vseskozi težavno Pozneje, ko smo študentje višjih razredov pomagali tistim za nami,sem dobival nagra- do, ki ni bila visoka, vendar sem si s tistim sam plačeval bivanje v zavodu in prihranil celo za kolo."

Dih zdravega kmečkega življenja, kjer je vsrkaval vase preprosto, pa vendar močno versko tradicijo in vzgoja v gim naziji sta mlademu študentu pomagala ko je v njem zorela odločitev za poklic: "Dosti sem razmišljal, imel dosti pogovorov s profesorji. Doma pa sem šele po maturi povedal, da bom šel v bogoslovje.
Ko sem bil v prvem letniku v Ljubljani, sva se s prijateljem duhovnikom s kolesi odpra- vila v Rim obiskat mojega sošolca iz gim- nazije. Ob vrnitvi sem bil kregan doma in v semenišču. Ta pustolovska pot pa mi je kmalu odprla pot za nadaljevanje študija na Gregorijanski papeški univerzi v Rimu.Za slovo in odhod sem imel samo tri dni časa"
Kakšna je bila razlika od študija doma?
"Tam je veljalo eno samo pravilo - študij ves dan.Vsa predavanja so bila obvezna in v latinskem jeziku. To mi ni delalo nobenih težav."
Kaj vas je najbolj vleklo v duhovniški poklic? "Srečeval sem vesele, srečne, do- bre duhovnike, pa sem mislil, da bom tudi sam zmogel. Privlačilo me je, da bi za ljudi kaj dobrega naredil."
Ste razmišljali tudi o kakšnem drugem poklicu? "Tudi. Najbolj, da bi postal učitelj ali časnikar. Pogoji za študij pa takrat niso bili lahki."

Nova maša - ste jo čutilli kot dosežen cilj ali šele začetek? "Oboje. Nova maša je bila v Rimu, leta 1946 in nikogar od do- mačih ni bilo zraven.Zavedal sem se dose- ženega cilja in tudi, da se šele začenja, na kar sem se pripravljal.
Veselil sem se, da bom lahko začel delati, pa sem zbolel.Dva tedna po posvečenju so odkrili bolezen na pljučih in zaradi zdrav- ljenja sem moral v Švico, kjer sem prestal dve operaciji.
Tam sem potem opravljal razne naloge in službe, vodil številne komisije in sodeloval na raznih konferencah."
Kaj vas je v službi osrečevalo? "Posebej me je osrečevalo to,da me je Bog poklical, da sem postal duhovnik. Že takrat sem iz- bral za geslo: BOŽJO VOLJO SPOLNJEVATI kar je sedaj tudi škofovsko geslo.Hvaležen sem domači vzgoji, ki mi je dala tako doto, da lahko služim Bogu in ljudem."
Kako ste uspeli biti zvesti svoji globini?
"Vedno znova sem razmišljal o besedah Janezovega evangelija: Niste vi mene iz- brali, ampak sem jaz vas izbral in poklical, da obrodite bogat sad."
Kakšno mesto je v vašem življenju in delu imela molitev?"To je bila pravzaprav osnova. Že doma smo veliko molili, vsak večer rožni venec.V gimnaziji in semenišču je bilo to samo po sebi umevno."
Se je vloga duhovnika od vaše nove maše do danes spremenila? "Vloga du- hovnika se ni spremenila, samo okoliščine, v katerih deluje,so se spremenile.Duhovnik ima vedno isto nalogo: oznanjati evangelij, voditi ljudi k spreobrnjenju, voditi ljudi k Bogu, jim pomagati v življenju, jih tolažiti v stiskah in deliti zakramente..."

Kako lahko duhovnik, ki ni bil nikoli bo- lan, govori bolniku o blagru trpljenja?
"Gotovo, da je izkušnja trpljenja velika po- moč,da se lahko pogovarjaš s trpečimi. Ti- sti, ki tega niso doživeli,se morajo drugače potruditi,da se vživijo v bolnikovo razpolo- ženje in najdejo prave besede za tolažbo."
Vi zelo poudarjate, da tudi prizadeti lahko odigramo pomembno vlogo v Cerkvi. V čem vidite to poklicanost?
"V tem,da najprej sami pogumno sprejmete trpljenje in ga skupaj s Kristusom darujete za druge in za Cerkev.Sedanji papež Janez Pavel II.,ki ima veliko ljubezen do bolnikov, poudarja,kakšno bogastvo so bolniki,njiho- vo trpljenje in molitev. Da bi bilo tako tudi v naši Cerkvi na Slovenskem...
Rad obiskujem bolnike. Sam sem prestal precej bolezni, ko sem bil v inozemstvu in tudi tu v Ljubljani. Tako, da mi je znano, kaj pomeni huda bolezen."
Ali škofje lahko vplivate na duhovnike, da bi se še bolj zavzeli za bolnike, in- valide, stare in da bi nas sprejeli kot enakovredne vernike?  "Gotovo lahko! Če nas bodo ubogali in to naredili, je pa drugo vprašanje. Vesel bi bil, če bi vedel za določene primere. Romanje bolnikov in invalidov na Brezje je velikega pomena,ker odpira pot."
Veliko je bilo že narejenega pri odpra- vljanju ovir glede dostopnosti bogo- služnih prostorov in drugih ustanov, ki jih upravlja Cerkev. Obstaja kakšen predpis ali priporočilo, ki bi urejalo to problematiko? "Če dobimo načrte v pre- gled, zmeraj priporočamo, da se uredi do- stop. Kjer so cerkve že zgrajene, je težje, vendar se ponekod zelo potrudijo. Spet bi predlagal, da bi povedali, pri kateri cerkvi je treba to narediti."

Dvajseto stoletje je poleg odkritij in na- predka tudi doba napadov proti življenju. Vsak človek je prejel dolžnost,da po svojih močeh ščiti življenje, da se zavzema za njegov obstoj in pomaga, da bi le to tudi sredi trpljenja ostalo življenje in utrjevalo vrednote, ki vodijo k človečnosti in Bogu.
Znani ste kot velik zaščitnik življenja od spočetja dalje. Kaj bi rekli o podalj- ševanju življenja, ko je kdo v komi več dni ali tednov; ali, ko se ne prebudi več let? Do kje naj se vmešava tehnika?
"Tega ne moremo določiti vnaprej. Treba je presojati v določenem primeru. Na eni strani je treba vse storiti, da človeka re- šujemo in podaljšamo življenje, na drugi pa mu moramo dati pravico,da umre, saj vsak nekoč prestopi v večnost. Zato sem proti vsem mogočim načinom, ki niso več življe- nje, ampak le še golo vegetiranje ob apa- ratih.
Seveda pa je treba vedeti,kaj misli pacient ali njegovi sorodniki. Nikomur ne smemo proti volji storiti nekaj, s čimer se on ne strinja."
Prijatelja bero tudi zdravniki in medi- cinsko osebje. Recite še njim kakšno besedo. "Najprej sem hvaležen za vse, kar naredijo in jim izrekam zahvalo. To sem poudaril tudi, ko smo imeli mašo v kapeli Kliničnega centra.Njihovo delo je pravo iz- polnjevanje ljubezni do bližnjega.Morajo pa se zavedati tudi svoje odgovornosti. Ne- kateri etična načela bolj spoštujejo, drugi se zanje ne zmenijo veliko."
Sami ste že v spoštljivih letih, prišla je starost, bolezen, tegobe. Kako to pre- našate? "Kolikor morem... Hvala Bogu, da zdravje še služi,so pa seveda tudi težave. V petinsedemdesetih letih, ki sem jih izpol- nil, je treba upoštevati to in ono. Upam, da bo papež čimprej sprejel moj odstop. Potem bom pomagal, kar bom še mogel in kolikor mi bo Bog še dal življenja. Ne bi rad poudarjal svojih let, samo zavedam se, da sem star."

Neutrudljiva delovna vnema, temperamen- tna beseda in modrost pri razmišljanju ter odločitvah pa kljub letom razodevajo, s kakšnim pogumom in odgovornostjo g.nad- škof še opravlja pastirsko službo. Prežet je z globoko vero in bogato dediščino evan- geljskih vrednot in se daruje za nas vse.
Kaj je rekla vaša mati, ko ste postali nadškof? "Da tega ne verjame... Na pos- večenju je bila pa vesela,da je to doživela Štiri leta pozneje je umrla."
Kakšen pomen ima vaše škofovsko geslo? "Imam isto geslo kot pri mašniškem posvečenju:Božjo voljo spolnjevati,saj na- daljujem to,kar sem že kot duhovnik začel. Geslo mi je še danes glavno vodilo, da iščem božjo voljo in jo po svojih najboljših močeh izpolnim."
Kaj je poleg duhovnih temeljev v službi nadškofa na prvem mestu? "Izpolnjevati svojo dolžnost, bodisi v vodenju škofije, v učiteljski službi, v stikih z duhovniki, v so- delovanju z vesoljno Cerkvijo in v reševa- nju raznih nalog, ki se sproti pojavljajo...
Posebne naloge nas izzivajo v pripravi na leto 2000. Trenutno pa je največja skrb papežev obisk v Sloveniji."
Pri nas so tri škofije, zakaj je samo ena nadškofija? "Slovenija je cerkvena po- krajina in ponavadi je v taki pokrajini samo ena škofija nadškofija."
Ste povsod v tej hiši vi gospodar?
"Gospodar sem v toliko, kolikor to zadeva škofovsko službo. Za sestre ima besedo prednica, za hišo ekonom, za pisarno skrbi kancler. Odgovornosti razdelimo..."
Vaše delo in življenje je živo pričevanje Se delovni dan kdaj podaljša v noč?
"Ponavadi se delovni dan konča ob desetih zvečer,začne pa ob pol petih zjutraj.Vmes je pa treba delati tako,da človek vse uredi"
Vsakemu pridete nasproti z nasmehom živo prisrčnostjo in hkrati miroljubno- stjo. "Dolžni smo, da se po božji zapovedi zavzemamo za vse to. Sam se trudim, ko- likor je mogoče,ne posreči se mi pa vedno. Vsakemu bi rad prisluhnil in ustregel. Vča- sih je težko, veliko ljudi pride in kakšen je tudi nestrpen."
Nestrpnost res srečamo povsod. Kako naj premagujemo to slabost? "S svojim zgledom! Da smo najprej sami strpni,pa ne samo strpni,ampak dobri, ljubeznivi, potem bomo še druge za to pridobivali. Če pa kdo samo od drugih zahteva strpnosti, potem to ne pripelje daleč."

V svoji službi se srečujete z velikimi osebnostmi, državniki, predstavniki drugih verstev... "Ta srečanja so poseb- no doživetje. Sam sprejmem vsakega, ki želi priti na pogovor, naj bo to cerkvena, politična ali druga osebnost. Veliko se jih javlja..."
Ob srečanjih je potrebno znanje jezikov Koliko jih govorite? "Malo..."
No, temu odgovoru - dragi bralci - pa ne verjemite. V eni sapi sem naštela vsaj pol ducata tujih jezikov, ki jih g. nadškof obvlada, pa sem gotovo še kakšnega pozabila.
Obiskala vas je tudi Mati Terezija.
"Srečanje z njo je bilo posebej prisrčno.To je bilo kmalu, ko sem bil posvečen v nad- škofa. Potem mi je še večkrat pisala."
Kaj bi rekli o njenem delu in o vseh, ki pomagajo bližnjemu? "Delo Matere Tere zije je v vsakem pogledu izredno. V visoki starosti,s tako vztrajnostjo in pogumom je res posebno orodje božje milosti in božje dobrote. Zato je tudi zgled drugim, ki si prizadevajo, da bi podobno izpolnjevali to poslanstvo. Hvaležni smo raznim redovnim skupnostim, nekaj najlepšega pa je, da se danes tudi mladi zavzemajo za pomoč bol- nikom in revnim ali za delo v misijonih."
To bratsko razdajanje je tudi naloga Karitas! "Vesel sem, da je pri nas doživela Karitas tako velik odmev,da je toliko ljudi,ki želijo sodelovati in pomagati z dobroto sr- ca. Upam,da se bo to vedno bolj razvijalo"

Slovensko ljudstvo je bilo v vsej svoji zgo- dovini zvesto krščanskim izročilom. Z od- prtim srcem smo sprejeli tudi novega cer- kvenega voditelja,ki sedaj prihaja na obisk v našo domovino.Tega naj se veseli vsako slovensko srce...
Sveti oče zelo sledi življenju Cerkve na Slovenskem. Kako čutite njegovo du- hovno prisotnost, pomoč in podporo?
"Ta je bila v vsakem oziru izredna,prav ta- ko njegovo zanimanje. Svetega očeta sem poznal še kot kardinala. Potem sem se več krat srečal z njim. Če je to avdienca še z drugimi škofi, je srečanje bolj uradno; če povabi na kosilo, je zelo sproščeno."
Kaj naj storimo, da bo njegov obisk res utrdil našo vero? "Treba je moliti,se spre obrniti, predvsem pa pomagati drugim, da papežev obisk ne bi bil samo velik dogodek ampak res globoka sprememba v Cerkvi na Slovenskem.Pri tem moramo vsi sodelovati: duhovniki, škofje in posamezni verniki po župnijah. V postnem času še posebno va- bimo k molitvi in sodelovanju, da se bo or- ganizacijsko in denarno tako izteklo, da bo to zares lep in pomemben zgodovinski obisk"

Od vsega začetka s skrbno očetovsko ljubeznijo spremljate naše gibanje Kr- ščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Kaj vam to pomeni? "Na eni strani je to naloga,ki jo imam kot škof,na drugi pa tudi človeška izkušnja. Bolnemu in prizadetemu človeku je treba na vse načine pomagati. Res je hudo, kjer ni sočutja in pripravlje- nosti za pomoč."
Kdaj vam je bilo med nami najlepše; ali kdaj tudi težko? "Težko mi je bilo sa- mo takrat, ko nisem mogel storiti več, kot sem želel. Zelo prijetno srečanje z vami je bilo na morju, ko je s. Mihelangela tako skrbno pripravila duhovne počitnice. Vesel sem bil vaših razstav na Teološki fakulteti in kadar sem bil z vami na Brezjah. Vsa ta srečanja so bila zame res lepa."
Kakšna je vaša spodbuda ob našem delovanju in geslu: Vstani in hodi?
"Vsak naj razmišlja in se odloči, da še za drugega kaj stori. Naj se vpraša, kako bi lahko vstal in hodil, ali je to pogovor, do- pisovanje, obisk..."
Težava je, ker se mnogi ne zavedajo, kaj jim je kljub bolezni ali nesreči še ostalo in ne vidijo smisla... "Če človek izgubi vero v smisel, je na koncu. Zato je treba spodbujati k upanju, trdni veri in po- magati odkrivati smisel križa in življenja, ki je v tem, da živiš za druge. Ko človek od- krije poslanstvo, najde tudi pravi smisel življenja."
Poslanstvo Bratstva je, da gre bolnik do drugega. Med nekaterimi pa vseeno prihaja do malodušnosti. Kako naj po- magamo? "Mislim,da je prvi korak pogovor Treba je imeti zanje čas,da bi res vprašali: Povej, kako ti je? Za mnoge je že velika olajšava, da so lahko odkrito povedali, kaj jih teži,da jih je kdo poslušal in pokazal ra- zumevanje... Korak naprej, če je mogoče, je skupna molitev, dobra beseda, kakšno znamenje prijateljstva... Četudi rešitve ne boste takoj našli, je vse to lahko velika pomoč.
Zelo pomembni so tudi odnosi v družini,ka- ko domači sprejemajo bolnike in kako tudi sami skušajo lajšati težave. Včasih je za družino velika naloga,ko dan za dnem skrbi za invalida ali bolnika. Potrebna je medse- bojna ljubezen in razumevanje. Hudo je,če nastajajo napetosti in očitanja,da je bolnik prezahteven ali da zdravi zanj premalo skrbijo."
Kaj bi rekli mladim, ki jih nesreča ali bolezen prizadene na pragu življenja; kaj tistim,ki obnemorejo od dela in let?
"Kakšnih posebnih nasvetov za ene ali druge najbrž ni. Vsi imajo isto nalogo, da sprejmejo nam nerazumljivo pot božje pre- vidnosti. Občudujem mlade,ki so na vozič- kih, njihov pogum. Nekateri vedno znova dvomijo. Razumem take pomisleke,neko u- pornost,da se je to zgodilo.Vsaka bolezen ali invalidnost je za človeka huda preizkuš- nja.Zato potrebuje prav posebne človeške in božje pomoči.
Starejši se zavedajo, da pred njimi morda ni več veliko let in to laže prenašajo."

Vaš delovni prostor vedno krasijo rože Vam veliko pomenijo? "Zelo veliko. Rože imam pa zelo,zelo rad.Sestre to vedo,zato mi vedno postavijo šopek v delovni sobi, v spalnici. To imam še od doma. Zmeraj sem želel, da bi imel v sobi rože ali vsaj kaj ze- lenega."
Ljudje, bolni ali zdravi, ne izkoristimo popolnoma prostega časa; s čim bi ga zapolnili vi, če bi ga imeli? "Z branjem, s pogovori in razmišljanji,z obiski... Kolikor bi bilo mogoče tudi s pisanjem."
Utegnete kdaj vzeti v roke našega Prijatelja? "Zmeraj ga prelistam in veliko stvari tudi preberem. Še naprej čimbolj živite in uresničujte svoj program in delo."
Kaj bi rekli bralcem brez mojega vpra- šanja? "Naj imajo veliko,močno in živo vero ter zaupanje.Če to človek ima,je sposoben tudi za ljubezen.
Ob pripravi na papežev obisk poudarjamo - potrdi nas v veri. To hkrati pomeni, potrdi nas v veri,upanju in ljubezni... Prizadevaj- mo si to živeti, kolikor je mogoče in poma- gajmo tudi drugim, da bi tako živeli. Če se ne posreči, priznajmo, prosimo odpuščanja in začnimo znova. Nikdar ne odnehati!"
Si kdaj, ko ste sami, zapojete kakšno pesem? "To pa ne, nisem ne vem kakšen glasbenik. Všeč so mi naše narodne pesmi in klasična glasba."
Kateri praznik se vas najbolj dotakne?
"Najbolj prisrčen in doživet praznik v spo- minu je še iz otroških let božič,najbolj mo- gočen pa velika noč."
Kam hodite na dopust? "Nikamor. Enkrat sem bil na Brezjah,v Stični, v Kranjski gori, v Bohinj smo hodili.Sedaj je pa dopust naj- lepši doma."
Kdaj ste bili zadnjič na sprehodu?
"Na sprehodu sem vsak dan po hiši gor in dol... Ven pa ne morem hoditi, posebno odkar sem med božičnimi prazniki padel in si zlomil roko."
Ste kdaj kljub toliki zaposlenosti osa- mljeni, žalostni? "Nikdar, res ne! Navajen sem že od prej, da nisem bil."
Vaš jezik je tako žlahten,tekoč,iskriv... Je to dar, vzgoja, dobra šola? "Vse sku- paj. Že doma so me učili, naj govorim lep slovenski jezik,tako kot se po domače pove V gimnaziji smo imeli dobrega profesorja Breznika, ki nas je zavzeto uvajal v pravo slovenščino."
Kaj vas najbolj osreči? "Če morem kaj dobrega narediti, če morem komu ustreči ali, če je kdo zadovoljen s pogovorom."
Mi smo zelo zadovoljni in hvaležni za pogovor.Zanimajo nas le še vaši načrti bližnji in daljni? "V božjih rokah so... Kar bo Bog hotel, kakor bo odločil, tako bo. Če mi bo dal še kaj življenja in pustil zdravje, bom pomagal, kjer bo mogoče. Če bo dal bolezen, bom to sprejel."
Z razpoloženjem,ki ga imate in z voljo, s katero ste vedno na razpolago, ter s svojim duhovniškim programom vam gotovo ne bo težko, karkoli že pride.
"Tudi, če bo težko,bo Bog dal svojo pomoč in milost!"

V neizmernem zaupanju se mu v očeh pri- žigajo nove iskre, v srcu nove misli... Se- žem mu v roko, potem z odločnimi koraki odhaja novim nalogam naproti. Bog daj, da bi g. nadškof lahko še dolgo pisal knjigo življenja s svojimi bogatimi dejanji!

Kati Urh, foto: Jože Zupančič

ČIŠČENJE GOBELINOV

Morda že komaj čakate, da bo vaš gobelin čimprej visel na steni ali kako drugače 'poplačal' trud in vztrajnost. Torej ga kar pripravite za končno obdelavo. Če se je gobelin med delom umazal,ga je treba oči- stiti ali celo oprati. Najprej ga s sesalcem očistite prahu. Zelo umazan in občutljiv gobelin raje odnesite v čistilnico.Tako sto- rite tudi, če je gobelin star in dragocen.

Ko se opogumite in odločite, da boste go- belin vseeno prali sami, najprej preverite obstojnost barv. Zmočite košček vate in ob robu ali na zadnji strani podrgnite po posameznih barvah. Na vati boste hitro o- pazili,če prejica res ne pušča barve in šele nato se lahko lotite pranja.
V dovolj veliko posodo ali kad,da gobelin v njej leži, natočite malo mlačne vode. Do- dajte mehko pralno sredstvo (za volno) in ga zmešajte v vodi, da nastane bogata pena (sl.1). V to milnico položite gobelin s pravo stranjo navzdol in pustite,da se do- bro namoči. Potem vzemite mehko gobo, namočite jo v milnico in narahlo pritiskajte na hrbtno stran vezenja (sl. 2). Ne smete pa po gobelinu drgniti ali ga stiskati.
Če je voda umazana,napravite novo kopel. Ko se vam zdi, da je gobelin opran, ga dobro izperite v mlačni vodi (sl.3). Tudi to delajte z gobico, kot pri pranju, dokler ne izperete res vse milnice.Nazadnje pa izde- lek splaknite še v ohlajeni, prekuhani vodi.
Moker gobelin položite na ravno podlago,ki je prekrita z brisačo. Prava stran mora biti obrnjena navzgor. S čisto gobo narahlo pobirajte vodo s površine (sl. 4).

Če je na straminu še tkalni rob, ga nekaj- krat zarežite, da bo prožnejši (sl. 5). Go- belin boste najlažje poravnali tako, da ga položite na leseno podlago ali na močan lesen okvir ter pribijete z risalnimi ali ta- petniškimi žebljički. Prava stran mora biti obrnjena navzgor.
Začnite zgoraj in v neizvezeni rob narahlo pritrdite žebljiček. Previdno nategnite go- belin, da bodo niti stramina ležale pravilno navpično in vodoravno ter spodaj v sredini zabijte žebljiček (sl. 6). Postopek ponovite na levi in desni strani. Sproti pa od sredine proti vogalom ves čas ravnajte izdelek v pravilno obliko in ga ob robovih 2 cm na gosto pritrdite z žebljički (sl. 7).
Iz kartona izrežite šablono v velikosti vzo- rca in preverite,če ima napeti gobelin pra- vilno obliko in velikost. Lahko pa ga tudi samo premerite, a bodite res natančni (sl. 8). Kjer je potrebno, žebljiček izpulite in obliko popravite.
Gobelin, ki ga niste prali in je suh, narahlo navlažite z gobo,namočeno v hladno vodo, posebno na mestih, ki jih je treba bolj na- peti.

Če je bila oblika gobelina zelo izmaličena, ga je treba, ko je napet, še utrditi. Za ta postopek raztopite nekaj škroba in z gobo to raztopino narahlo nanesite na hrbtno stran izdelka.

Gobelin naj se suši pri sobni temperaturi, nikakor ga ne smete kazati soncu.Zelo po- membno je, da se res povsem posuši, zato potrpite vsaj teden dni, sicer ne bo ostal raven.

Če ste me v prejšnjih nasvetih ubogali, vam gobelina ne bo treba likati, saj tega res ne priporočam. Kadar pa le ne gre dru- gače, z vlažno krpo prekrijte izdelek in z mlačnim likalnikom narahlo pritiskajte nanj, seveda na hrbtni strani. Pozor,če bi likalnik po gobelinu vlekli, bi sploščili vbode.

Ni prijetno, če se vam med vezenjem pre- trga kakšna nitka na straminu. No, taka ali še hujša poškodba se da kar lepo popraviti Okrog raztrganega mesta odstranite že iz- vezene vbode (sl. 9). To delajte vedno na hrbtni strani.Raztrgane niti še malo razpa- rajte in vsako posebej vpletite med izve- zene vbode. Ker so niti kratke,najprej med vbode potisnite iglo, potem pa vdenite konce stramina (sl.10).
Če lahko na neizvezenem robu gobelina vzamete kakšno nit,vam bo zelo prav priš- la,da jo boste vpletli namesto manjkajočih. Nadomestiti pa jo smete s tankim kvačkan- cem ali vrvico, da je le ustrezne debeline. Nadomestno nit natančno vpletajte in prepletajte od ene strani do druge (sl.11). Začetno in zaključno nit pa skrijte med izvezene vbode. Prek popravljenega dela naredite še manjkajoče vbode v ustrezni barvi (sl. 12).

Oddahnili si boste, kajne, ko boste končno odnesli gobelin k steklarju. Ampak tudi iz- bira okvira je zahtevna stvar,saj mora ve- zenino poudariti,ne pa zasenčiti (sl.13, 14, 15, 16, 17). Oblika gobelina je ponavadi določena že, ko kupite poslikan stramin. Včasih pa jo lahko spremenite in za izdelek izberete drugačen okvir.
Gobelin končno visi na steni in prav zanima me, če me bo kdo povabil, da ga pridem pogledat... Vsem hvala za spremstvo skozi to rubriko in želim vam vesele velikonočne praznike!

Kati Urh

SKUPŠČINA ŠKOFIJSKE KARITAS LJUBLJANA

V soboto, 17.2.1996, so se na Teološki fakulteti v Ljubljani zbrali sodelavci župnij- skih Karitas Ljubljanske škofije na redni skupščini.Ta je namenjena pregledu dela v preteklem letu in oceni trenutnega stanja za načrtovanje dela v prihodnje.
Srečanje se je začelo s sveto mašo v sto- lnici: tu je nadškof Alojzij Šuštar zaželel vsem sodelavcem, da bi živeli in gradili Slovenijo, ki bo dobra v srcu in v dejanju. Tak prispevek slovenski skupnosti naj po- nudi tudi Karitas.
Podobno spodbudo za delo je na udeležen- ce naslovil dr.Vinko Potočnik,ki si tudi sam že vrsto let prizadeva za bolj kvalitetno delo v Karitas. Meni, da bi sedaj morali na- rediti večji korak naprej od razdeljevanja materialnih dobrin in nuditi ljudem v stiski več duhovne opore v stresnih okoliščinah, v obupu, izgubi smisla ipd.
Skupščina je bila torej srečanje ljudi dobre volje,ki ustvarjajo skupnost Karitas, nepo- polno, pomanjkljivo,po drugi strani pa polno želje za čim boljšo pomoč človeku v stiski.

Miro Tržan

EDINA PRAVA LJUBEZEN JE LJUBEZEN DO  DRUGAČNIH

Predstavitev zbornika

V četrtek,17.marca 1996, je bila v prosto- rih tovarne Krka tiskovna konferenca, na kateri so predstavili zgoraj naslovljeni zbo- rnik. V njem so besedila, v katerih so znani in ugledni Slovenci in Slovenke (npr. g. Milan Kučan, g. nadškof dr. Alojzij Šuštar) razmišljali na temo strpnost in solidarnost. S pomočjo prodaje te knjige bi radi kupili računalniško opremo za hendikepirane di- jake, ki se šolajo in usposabljajo v Zavodu invalidne mladine Kamnik. Gre predvsem za takšne, ki ne morejo niti pisati niti govoriti. S pomočjo teh računalnikov pa bi jim bilo omogočeno samostojno komuniciranje z zunanjim svetom. Trenutno so zbrali nekaj manj od miljona in pol tolarjev, vendar v glavnem iz prostovoljnih prispevkov in pri- reditev. Stroški na posameznika bi bili okoli osem tisoč nemških mark.Potrebovali bodo skoraj štirideset računalnikov. Vodja pro- jekta je dr. Dušan Rutar.
Ob vsem tem pa se odpira še veliko nere- šenih in za našo družbo perečih vprašanj. Zakaj vlada med ljudmi takšno nerazumeva nje do drugačnih in neenakopravnih članov te družbe. Kje je razlog, da država za to vprašanje nima pravega posluha. Pravično bi bilo, da se računalniška oprema za tako hudo prizadete ljudi dobi kot ostale orto- pedsko - tehnične pripomočke na recept. To ni noben luksuz! Gre za to,da lahko kdo samostojno zaživi, da lahko takšen človek študira in se izkazuje tudi na tem področju Človekova sreča in uspeh sta odvisna od njegovega ustvarjanja. Če sta že znanost in tehnika to omogočila, zakaj moramo to preprečevati.Zakaj morajo biti hendikepira- ni ljudje vedno potisnjeni v neenakopraven položaj. Ali nas je potrošniška miselnost toliko zastrupila, da znamo ceniti le še komercialne uspehe? Živimo v družbi, ki se ima za humano, v resnici pa to ni. Spremi- njajmo miselnost, da bo drugačnim omogo- čena enakopravnost. Za konec naj še po- vzamem misel Mojce Lukner, ki je ena od gojenk zavoda v Kamniku: "Ne vzgajamo se zato, da bomo vse življenje odrinjeni v nekakšne zavode." In v mnogih primerih so potisnjeni stran od vseh, da njihova dru- gačnost nikogar NE VZNEMIRJA.
Omenjeni zbornik lahko trenutno dobite le v Zavodu za usposabljanje invalidne mla- dine Kamnik (dr. Dušan Rutar), in sicer na naslovu: Novi trg 43, 1240 Kamnik.

c.v. Jože Kralj

Svetopisemska družba je izdala knjižico z naslovom TOLAŽBA IZ BOŽJE BESEDE. Gre za izbrana besedila iz ekumenskega Svetega pisma, ki govorijo o človekovem trpljenju,smislu trpljenja, človekovi stiski in njegovem odnosu do Boga, o iskanju reši- tve iz kritičnih življenjskih situacij... Pred vsakim poglavjem je kratek uvod,temu sle- dijo aktualni svetopisemski odlomki,ki jih je izbral kočevski kaplan Franci Alič. Uvod je napisal Miro Šlibar, bolniški župnik. Knjižica je namenjena bolnikom in sploh vsem trpe- čim, ter ljudem, ki jih spremljajo.
64 strani, 11x18 cm, črnobele fotografije, cena 250 SIT

BOLAN SEM BIL ...

Bolezen, trpljenje, prizadetost, smrt... so pojmi, s katerimi se vsak dan srečujemo in jim preprosto ne moremo pobegniti. Lahko bi jih imenovali kar naši sopotniki. Tudi ta- krat, ko iz nas dihata mladost in nam telo razganja od zdravja in ko obvelja tista, da "sita vrana lačni ne verjame", se vedno znova zalotimo, da so bolezen in vsa z njo povezana vprašanja tista, ki nas vedno znova vznemirjajo...
Zdravim ljudem se dogaja, da se pogosto zalotimo,kako vprašanja o bolezni,trpljenju prizadetosti in smrti potiskamo globoko na stranski tir podzavesti in se jim - če se le da - izognemo. Niso namreč prijetna in nas vznemirjajo. Po nepotrebnem.
To nas pripelje do tega, da se začnemo izogibati bolnih, trpečih, prizadetih... Drži- mo se daleč od trpljenja drugih ali pa se zadovoljimo s tem, da jim damo kakšno spodbudno besedo, v kateri je ponavadi čutiti prizvok pomilovanja...
Ob tem si lahko postavimo vprašanje:
Kakšen je naš odnos do teh,ki so drugačni in nam stalno kažejo, kakšni v resnici smo? Res je, kot odličen spodbujevalec naše vesti so.
Bolni nam ob tem odgovarjajo: Mi,ki trpimo na duši ali na telesu, velikokrat poslušamo o našem trpljenju. Besede, ki naj bi bile krščanske, nam sploh ne pomagajo, nas- protno - velikokrat nas še bolj ujezijo in razžalostijo. Mar ni svetopisemski Job po- tožil: "Kako dolgo boste žalostili mojo dušo in me mučili z besedami?"
Kardinal Veuillot je po dolgem trpljenju re- kel duhovniku, ki je bil ob njem: "Mi znamo govoriti lepe besede o trpljenju. Tudi jaz sem jih z gorečnostjo govoril. Recite du- hovnikom, naj bodo raje tiho."
Se zavedamo povedanega?Morda bi si mo- rali kdaj pogumno izprašati vest. In kaj bi ugotovili? Nič drugega kot to, da so nam prenekatera dejanja prešla v navado, ki bi jo bilo pametno odpraviti...
Bojevati se proti trpljenju, bolezni in smrti, bojevati se za novo pridobitev svobode ži- vljenja in svojega mesta v družbi, to pome ni sodelovati pri graditvi novega sveta in biti deležen zmage Vstalega. In nič več...
Prav zato imajo bolni, trpeči in prizadeti ljudje nekaj, kar lahko delijo z nami: lahko nam povedo kaj več o človeku, svetu, Bogu... Ker živijo krhko in revno, so med nami priče, da ni človekova veličina v moči in žabjem napihovanju- temveč v ljubezni.
Ljubezen je zelo spremenljiva: življenje lahko osmisli in ga naredi zmagovitega tudi v trpljenju in celo po smrti.
V mnogih župnijah, gibanjih in občestvih je v zadnjem času zavel nov veter. Njegov ustvarjalni prepih je čutiti v sprejemanju in ljubezni do vsakega človeka-takega,kot je v sreči in bolečini; zdravega in bolnega...

Nekaj misli iz Slovenca 10.2.1996
ob Svetovnem dnevu bolnikov

NIHČE NE MORE ŽIVETI SAM

Združenje Slovenska fondacija, urad sve- tovne zdravstvene organizacije pri Ministr- stvu za zdravstvo in Inštitut RS za reha- bilitacijo so prve dni februarja v prostorih Zavoda za rehabilitacijo v Ljubljani pripravili dvodnevni seminar o prostovoljnem delu v bolnišnicah in socialnih zavodih.
Organizirano delo prostovoljcev v bolnišni- cah, socialno zdravstvenih ustanovah je v razvitih državah razširjen način, kako do- polnjevati usluge, ki jih te ustanove nudijo uporabnikom. Tudi v Sloveniji imamo že nekaj tovrstnih izkušenj. Namen seminarja je bil menjavati izkušnje in razmišljanje o možnostih,kako razvijati prostovoljne deja vnosti v zdravstvenih in socialnih zavodih je uvodoma pojasnila dr. Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske fondacije.
Na seminarju je bilo tudi izraženo upanje, da bo tovrstno prostovoljno delo tudi pri nas tako učinkovito zaživelo kot na Zaho- du, je poročal v daljšem zapisu Slovenec 3.2.1996.

NA OBALI SPET NARAŠČA ZANIMANJE ZA  KRVODAJALSTVO

Strokovna sodelavka za krvodajalstvo pri Slovenskem Rdečem križu Herta Štuflek pravi, da se Rdeči križ prilagaja zahtevam tržnega gospodarstva in ne pripravlja red- nih krvodajalskih akcij več dopoldne.Lanski odziv krvodajalcev na odvzem krvi je podo ben predlanskemu. Pomembno je,da imamo v Sloveniji svojo, pregledano in zdravo kri. Vodja oddelka za transfuzijo v izolski bol- nišnici dr. Irena Kramar meni, da je konec sušnih let, ki so se začela okrog leta 1990. Takrat je število rednih krvodajalcev za- čelo upadati na Obali.K temu so pripomogli tudi vodilni v mnogih podjetjih, ki so krvo- dajalcem kratili pravico do prostega dne zaradi darovanja krvi in jim niso dovoljevali več odhoda na krvodajalsko akcijo med delovnim časom. Novim razmeram so se prilagodili na oddelku za odvzem krvi in ra- zmere so se krepko izboljšale. Velikih krvo- dajalskih akcij ni več. Krvodajalci pa vse bolj pogosto prihajajo sami na odvzem krvi celo med dopusti. Razveseljivo je, da je med krvodajalci tudi veliko mladih.Na Obali tako spet narašča želja in pripravljenost, da s svojo krvjo pomagajo sočloveku,ki ga verjetno nikoli ne bodo srečali, pišejo Pri- morske novice 12. januarja 1996. Sam pa se ob tem vprašujem, če zgodba o prosto- voljnem in brezplačnem krvodajalstvu ni košček evangeljske zgodbe o usmiljenem Samarijanu, ki jo v današnjem času poma- gajo pisati vsi ti ljudje - krvodajalci.

SODELOVANJE ZDRAVNIKA IN BOLNIKA

V sodobni medicini velja, naj bi bolnik dal pristanek za zdravljenje. To pa lahko stori le,če je dovolj ozaveščen.Medicinska zna- nost je danes že tako napredovala, da le zdravnik ve,kaj je dobro za bolnika, vendar pa bodo rezultati zdravljenja brez sodelo- vanja bolnika in zdravnika dvomljivi,izvemo iz knjige Medicina in pravo - Pojasnilna dolžnost. Uredila sta jo dr. Vojko Flis in dr. Jelka Gorišek.
V knjigi so predstavljena razmišljanja enaj- stih avtorjev s področja medicine in prava. Avtorji poskušajo odgovoriti na nekatere dileme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo zdra- vnika, na katere so opozorili zdravniki in pravniki na lanskem srečanju v Mariboru. Govorili so o tem, kdaj, kako in v kakšnem obsegu naj zdravnik bolniku pojasni posto- pke ugotavljanja in zdravljenja bolezni. Ali bo to po objavi knjige kaj jasnejše, pa bo pokazal čas, razmišlja pisec v Večeru 22. 2.1996.
Ob tem pa mi prihaja na misel pogosto izrečena misel starejšega in zdaj že pokoj- nega župnika, ki je vse življenje poskušal biti le razumevajoča posoda njegove luči, ljubezni in dejavnega usmiljenja, da je z resnico včasih kot z zdravilom.Če ga damo premalo, ne učinkuje, če ga damo preveč, lahko škoduje ali celo ubije.Poiskati je tre- ba ravno pravo mero, da prav učinkuje. To pa ni vedno lahka naloga, a vseeno jo je potrebno narediti.

NE BO DEŽJA,PRIŠLO BO SAMO VSE VEČ TIŠINE

Mislim, da je prav, če pri naših gledanjih v širni svet kdaj pogledamo tudi v tisto polo vico Evrope, ki jo oblikuje slovanska govo- rica, kot je to umel naš svetniški kandidat Anton Martin Slomšek in še mnogi naši sinovi Slave in veliki Slovenci, ki so bili ali so še odprti za vse dobro, ne glede od kod prihaja.
V zadnjem času lahko veliko poslušamo in beremo o obtožbah na račun zdravnikov, ki so ali naj bi s svojim ravnanjem zakrivili nepopravljivo škodo.Gotovo so tudi zdrav- niki le ljudje, ki se lahko kdaj zmotijo, kaj spregledajo. Hudo je le to, da kakšne na- pake kdaj tudi ni mogoče več popraviti.
Eno takšno zgodbo prinaša 22.1.1996 zag- rebški tednik Arena, ki govori o življenju in smrti Olega Sagnerja.Za sošolce in prijate- lje je bil dober in skromen prijatelj in mnogi od njih niso niti vedeli, da je sin tako slav- nega očeta, kot je igralec Martin Sagner - Dudek. Bil pa je tudi zelo nadarjen učenec in pesnik -človek,ki se je rad družil z ljudmi s pozitivnimi pogledi na življenje in svet. Vseeno pa je v eni zadnjih pesmi, ko je že slutil bližino smrti, zapisal: "Neće biti kiše, bit' će samo ... puno tiše."
V zadnjih petih letih, ko je zaradi tumorja (zdravniki so sprva dolgo časa mislili, da gre za epilepsijo in ga tako tudi zdravili) povsem oglušel in ni mogel govoriti ter je počasi izgubil tudi prijatelje, ki so odšli po svojih poteh.Do zadnjega sta ga obiskovali in z njim delili njegov čas in stiske le dve prijateljici iz bloka, pa čeprav so se lahko sporazumevali in pogovarjali le še s pogledi Eden od družinskih prijateljev pa ob tem razmišlja, da ostaja večna skrivnost, zakaj dragi Bog tolikokrat najprej pokliče k sebi ravno dobre ljudi.

SLIČICA IZ DOMA

"Domačinka" iz Doma me opazuje.Počasi se približa meni, novinki, z besedami: "Tukaj vam je precej nenavadno, ne res?" In tako steče pogovor o stvareh, ki me presene- čajo: ona jemlje življenje kot dar od Boga, vsak dan znova. Zjutraj se vživlja v novi dan z veselim pričakovanjem. In zatem pride veliko lepega. Sostanovalke zavzeto žele narediti kaj zanjo:pomagajo delati red v sobi,prinašajo zdravila,so prijazne do nje Nato bere iz kakšnega čtiva in premišlja o vsebini - še preko dneva razmišlja. Potem gre na obiske. Če kdo sam ne more,napiše zanj pismo ali bere nemočnemu kaj iz ča- sopisa,revije ali knjige.Potem spet posluša, kaj kdo pripoveduje in veseli jo, če jim je všeč,da se jim pridruži. Na mnogo preteklih dogodkov se rada spominja.Potem se malo zamisli in reče: "Kako pogosto sem si vča- sih želela, da bi imela nekaj časa zase: za molitev,za svoje albume slik,za obnavljanje spominov iz svojih potovanj. Često sem prosila Boga, da bi mi naklonil mirnejše živ- ljenje. Prej ga nisem imela, tukaj mi ga je Bog podaril. Sedaj res živim po svoje."
Vsak človek ima svojo globino. Saj so starčki vendar tudi ljudje. In ne preveč površnemu opazovalcu postane jasno: v življenju zagotovo zmaga optimist.

Fraternität 1/95

TUDI V TEŽKIH ČASIH LEPE ZGODBE

"Pomagati je nekaj, kar narekuje srce. Ve- ste, če človek s srcem pomaga sočloveku, je hvaležnost najlepše plačilo. Potem so nepomembna tudi vsa tista obrekovanja, hudobije in nagajanja, ki si jih na račun te pomoči privoščijo taki, ki nikoli za nikogar nič dobrega ne storijo.
Dokler bom dovolj zdrava, bom vedno rada pomagala. Sosed lahko za soseda naredi največ."
"Zelo sem jezna na našo državo, ki podpira pijance in lenuhe.Včasih ne vedo,na kate- ro klop bi se premaknili, da bi lepo v senci počakali na pomoč... Sama od mladih nog živim skromno, nikoli nisem nikogar za nič prosila in trudim se,da vsako delo poplačam in povrnem z dobroto. Zato me zares jezi, če se človek kar tako vda in nič ne stori zase."

'invalidka' in soseda sodelavke RK

MOČ VOLJE

Ista številka Arene nam prinaša tudi življe- njsko zgodbo svetovno znanega opernega pevca, tenorista Krunoslava Cigoja. Potem ko je s pomočjo zdravnikov in z močjo svo je volje pred devetimi leti prvič premagal raka, se mu je bolezen spet ponovila.
Za javen pogovor o svoji bolezni in njenem doživljanju se je odločil, ker želi biti blizu ljudem s to boleznijo, ker jim želi povedati, kako pomembno je sodelovanje z zdravniki in kako pomembna je moč volje ter poziti- vna naravnanost človeka. Nikoli se ni smilil sam sebi in ljudje s to boleznijo,ki prihajajo k njemu na pogovor, odhajajo od njega pomirjeni. Žena Vesna verjame, če obstaja le najmanjša možnost za ponovno ozdravi- tev,bo z močjo svoje volje to možnost tu- di izkoristil. Sam pa je prišel do spoznanja, da si za smrt toliko manj zanimiv, kolikor manj se je bojiš in če v sebi najdeš dovolj moči, luči in ljubezni, da ne objokuješ sam sebe. Ko odgovarjaš na vprašanja ljudi: "Kako si?" in rečeš, da si dobro, potem se poskušaj tako tudi resnično počutiti.

Zbral in uredil Rastislav

K JUBILEJU SKUPINE FULDA

Služite drug drugemu, vsak z darom, ki ga je prejel. In darovi so mnogovrstni. Niso mišljene samo telesne sposobnosti,temveč tudi duševne in duhovne, npr.
• sposobnost pazljivega poslušanja z razu- mevanjem bližnjega;
• sposobnost pripovedovanja, da se raz- vedri bližnjega;
• sposobnost tolažiti bližnjega. Dag Ham- marskjöld, globoko veren diplomat,je rekel: "Kdor ni nikdar trpel, tudi ne ve, kako naj tolaži."
• moč, da moliš - tudi tistim, ki ne morejo ali nočejo več moliti;
• sposobnost,govoriti o Bogu in ga izpričati Verovati se pravi, z vero v nedoumljivost Boga vzdržati skozi vse življenje.
Vzdržati v božji nedoumljivosti, če k temu pride še vprašanje ZAKAJ, ki često ne naj- de odgovora in vendar pri vseh vprašanjih in bolečih izkušnjah odkriti, da je tu Bog, ki podarja moč in pomaga naprej.
Če je trpljenje-kot mnogi po pravici pravijo - najbolj radikalno vprašanje božji dobroti, potem je pričevanje tistih, ki kljub trpljenju verujejo v božjo dobroto, najgloblje priče- vanje. Kdor ne pozna vse teže trpljenja, pa govori o božji dobroti, ni tako prepričljiv kot tisti, ki trpljenje pozna in vedno še ima zadosti vzrokov, da je Bogu hvaležen.
"Služite drug drugemu, vsak z darom, ki ga je prejel." Toda mi nismo prejeli le darov, temveč smo dar tudi mi sami. Ti si dar za soljudi:
• naj po tebi občutijo,kako je življenje dra goceno, pa tudi ranljivo in kako odgovorno ter previdno naj z njim ravnamo;
• naj občutijo, kakšne velike moči tičijo v ljudeh, moči, ki nas obvarujejo obupa; mo- či, ki prenašajo težave in jih premagujejo ter odkrivajo novosti in jih uresničujejo;
• naj občutijo, da trpljenje ni dokaz proti božji ljubezni, temveč da se moč tega do- kaza kaže tudi tedaj,ko ljudje zadenejo ob mejo božje dobrote;
• naj občutijo, da smo tu drug za drugega in navezani na soljudi.
Obstaja pa tudi želja biti samostojen, od nikogar odvisen, nikomur odgovoren. Če sem komu izkazal ustrežljivost,sem večkrat slišal pripombo: "Oddolžil se bom." To se pravi: vse bom spet izgladil, vse bo porav- nano in tedaj vam ne bom ničesar dolžan. Želja biti neodvisen je že razumljiva. Toda imeti neodvisnost za vsako ceno, vodi do nekakega obubožanja človeka, vodi v osa- mitev in ne ustreza resničnosti našega ži- vljenja. Mi potrebujemo drug drugega in to kar dela življenje vredno življenja, tega si ne moremo prislužiti niti pridobiti,temveč si lahko pustimo le darovati;namreč zaupanje prijateljstvo, ljubezen.
S tem je izražen tudi duh, ki naj živi v Bratstvu, to je duh evangelija. Papeževe besede so tele: "Bodite prepričani, da po medsebojnih darovih živite tisto, kar je poglavitno v evangeliju."
V evangeliju nam je tudi rečeno, da je sam Bog za nas postal dar v Jezusu Kristusu. Daje se nepreklicno in hoče, da se mu tudi mi z vsem srcem predajamo. In hoče, da smo tudi eden za drugega, da drug druge- mu služimo, vsak po zmožnostih, ki so mu bile dane. Po tem pričevanju ste dar za Cerkev in za vso družbo.

Iz pridige prof. dr. Gerharda Stanka,
Fraternität 1/96

SREČANJE KBBI V NOVI GORICI

17. februarja na pustno soboto popoldne smo se zopet srečali v Novi Gorici. Tokrat so nam naši prijatelji KBBI pripravili sreča- nje v domu upokojencev, kjer so nas toplo sprejeli. Z velikim veseljem smo se pozdra- vili s stiskom rok in srčnimi objemi. Bili smo zelo veseli, da smo skupaj praznovali 11. februar - svetovni dan bolnikov.
Ko se je naše navdušenje ob ponovnem srečanju umirilo, smo se pripravili na sveto mašo, daroval jo je g. Bogdan Žorž. K nam je prišel Jezus, ki je sprejel vse naše proš- nje in zahvale. V molitvi smo dobili veliko novih moči in poguma.Spomnili smo se tudi na papežev obisk z besedami: "Oče, potrdi nas v veri."
Po sveti maši in molitvah smo pričeli z ve- selim pustnim praznovanjem. Nekateri so se našemili v pustne maske. Nasmejali smo se ob številnih skečih in prav zares smo se prijetno imeli. Naši prijatelji nas niso poza- bili presenetiti z raznimi dobrotami.
Kaj kmalu je prišel čas slovesa. Odhajali smo na svoje domove z veselim občutkom, da smo skupaj prebili nekaj zelo lepih tre- nutkov sproščenosti in dobili nove Božje moči, ki jo zelo potrebujemo.
Ob koncu bi se lepo zahvalil vsem našim prijateljem in sodelavcem, ki so pomagali pri našem srečanju. Zahvaljujem se tudi Domu upokojencev, ki nas je sprejel, in gospodu Bogdanu Žoržu za bogoslužje.

Jožko Bašin iz Solkana

URE, KI SO BILE MINUTE

Lepo je, če izluščimo iz navidez nepomem- bne stvari, bogat in prijeten sad.
Poskušajmo tudi mi s svojimi idejami pove- zati prijatelje v skupnost. Za zgled in v spodbudo sta nam bili Katja in Marija, ko smo dva popoldneva preživeli v prijetnem razpoloženju.
Na razpolago sta nam dali svoji stanovanji, predvsem pa sami sebe s svojim bogast- vom, katerega smo skupaj delili.
Ob molitvi in sproščenem klepetu so lupine vsakdanjih ovir in samote zlahka odpadle in vsakdo je s seboj odnesel bogat in pri- jeten sad. Bog vama povrni!

L. in T.

IZPOVED KMEČKE MATERE

Kmečka mati in žena, kdo te razume? Po- dobna si oceanu,ki nima dogleda,ki je nes- končen.Tako neskončna je tvoja ljubezen, ki klije še iz groba. Mislim, da so na svetu takšne vse matere.
Takšno mater sem srečal lepega marčevs- kega dne na poti od doma. Pred seboj sem opazil staro ženico.Opirala se je na popot- no palico, noge je težko dvigala, skoraj jih je vlekla za seboj. Niso je hotele ubogati kot včasih, ko so se ji v telesu še preta- kale moči zdravja. Dohitel sem jo.
Mamica, bodite mi lepo pozdravljeni, sem jo prijazno nagovoril.
Pogledala me je globoko izpod čela, se širo ko nasmehnila in dejala: Bog daj, ali imava isto pot?
Ja, po nakupih sem namenjen. Kam pa vi, mati?
Eh, po penzijo grem. Veš,noge me ne ubo- gajo več. Kaj si hočem,osemdeseti križ me je pozdravil. Mislim, da jih ne bo več. Moja življenjska pot se izteka.
No, mati,tako hudo pa še menda ja ni,sem jo tolažil.
O, je je. Pa še kako hudo je, če ostaneš sam, od svojih zavržen.To boli. Malo se u- staviva.Tako rada bi ti povedala o svojem življenju. Vem,da pišeš v Viharnik, rada ga prebiram. Iz njega zvem, kaj se dogaja v naših krajih, kako ljudje živijo, pa tudi to, koliko se jih je že poslovilo. Veliko ljudi poz nam.Samo ne imenuj me s pravim imenom. Napiši pa le, da bodo ljudje vedeli, kako se nekaterim materam godi na stara leta.
Več kot petindvajset let je že minilo,odkar mi je umrl mož. Sin se je poročil pred leti, jaz pa sem se umaknila v svojo čumnato. Dokler sem mogla in sem jim pomagala kaj postoriti po hiši, sem bila še nekaj vredna. Sedaj pa, ko sem onemogla, pa ...
Obrisala si je solzo, ki ji je polzela po licu.
Ne veš, kako je bila nekoč srečna naša hiša. Čebljanje otrok, jok, vrisk, smeh, vse to je bilo v najinem domu. Mož je tako rad vzel sina v naročje,če se je sprl s sestrico Pri vsem trdem,neizprosnem delu brez stro jev sva bila neizmerno srečna.
Nisem pozabila tistih zlatih, ranih juter, ko sva tiho odšla od doma,s kosami na rame- nih in s srečo v srcih,ko so še otroci sladko spali. Ali pozimi! Mož je delal grablje, vile, skratka: pripravljal je orodje za pomladan- sko delo.Mi z otroci smo luščili fižol in buče Zunaj je zavijal snežni metež. Snega nam je včasih nametalo do okenskega okvira, v izbi pa nam je bilo toplo ob peči.
Mirno in srečno je bilo takrat naše življenje A kaj, ko sreča človeka tako kratek čas obiskuje. Slej ko prej ti ostane na vse sa- mo še bled spomin. Sedaj pa za mene ni več prijazne besede. Nekoč mi je sin pravil mama, sedaj sem pa "ona".
Povedala ti bom,kako sem preživela lansko veliko noč. V kuhinji so naši domači rezali potice. Mislim,da je bil žegen. Sinovi otroci so vriskali od veselja.Šestletni vnuk Klemen pa je vprašal svojega očeta, če babici ne bodo nesli žegna v kamro. Zasmejali so se in snaha je rekla:"Na,tu imaš,pa nesi noter 'oni', da ne bo lačna." Sin pa je dodal: "Le reci ji, da jo bo hudič nesel v pekel, če ne bo jedla žegna." "Ata, ti pa grdo govoriš o naši babici," se je zavzel moj vnuček Kle- men. "Tiho bodi, in nesi!" se je zadrl nad otrokom moj sin.
Tiho je pristopical k meni, rahlo zaprl pre- perele duri in rekel: "Bica, žegen sem ti prinesel." Stegnila sem roko proti njemu in ga objela. Solze nisem mogla zadržati. Ko je otrok videl, da jokam, je tudi on zajokal in rekel: "Veš, ata niso pridni, ko tako grdo ravnajo s teboj, imajo greh!"
Iz cekarčka sem zdevala malo potice,mesa hrena in nekaj jajc. Vse to sva skupaj po- jedla. Gledala sem otroka, kako je z vese- ljem jedel v moji čumnati.
Takrat so mi misli pohitele nazaj v čas, ko je moj mož na velikonočno jutro po vstaje- njski maši svečano prekrižal šarkelj,narezal meso in po molitvi smo vsi skupaj zaužili dobrote. Po tem sta najina otroka sedela na pragu in čakala botro. To je bilo priča- kovanje! Spominjam se,da je nekoč hčerka dobila vročino,ko botrice ni bilo na ta dan.
Tako sem se zamislila, da mi je moj vnuček rekel: "Kaj pa govoriš,bica?" "Eh," sem rek- la, "kar tako."
Žive so bile moje misli, jasne besede, a za vsem tem je ostal le spomin.
Med pripovedovanjem sva prišla do pošte.
Pa srečno, je rekla. Če bom še živela, bom brala tvoj članek. Mogoče ga bo prebral tudi moj sin. Morda se bo zamislil,je še do- dala, jaz pa sem se spomnil Cankarjevega izreka: Ne merimo in ne tehtajmo vsake nagle besede! Nad nami je tisti,ki bo nekoč meril misli in tehtal srca.

Viktor Levovnik

SREČANJE

Z vseh postelj so bolnice radovedno pogle- dale proti vratom, ko je sestra pripeljala v sobo novo bolnico. Marta, visoka, mlada žena, pa ni nobeni privoščila pogleda, legla je v posteljo in topo strmela v strop. Ton- čka se je hotela zaplesti v pogovor, a ni dobila odgovora. Tisti dan so se bolnice le bolj potiho pogovarjale. Naslednji dan je Tončka dobila knjigo in se, ko so se obiski razšli, zatopila v branje.
"Tončka pustite knjigo in kaj povejte!Tako dolgčas je,če ste vi tiho," se je tedaj prvič oglasila Marta.
Tončka je brž odložila knjigo, vesela, da je Marta spregovorila. "Kaj pa naj povem?" je z nasmehom vprašala.
"Karkoli, povejte, kaj iz svojega življenja. Gotovo je bilo v vašem življenju dosti son- ca, ko tako vedro gledate nanj, že včeraj sem vas poslušala," je priznala Marta in globoko vzdihnila.
Tončka je pripovedovala, kot bi obračala liste v knjigi: o svoji mladosti,o težkem so- očenju z neozdravljivo boleznijo, o mamini bolezni in smrti,o očetovi bolezni, ko je, že sama bolna, dolge mesece čula ob njegovi postelji in mu nazadnje,v polnočni uri zati- snila oči ter tako ostala v samotnem domu sama z njim do jutra.
"Nehajte, nehajte," je solznih oči vzkliknila Marta. "Ali je sploh mogoče, da bi človek toliko prenesel, in kot vidim iz vaših besed, vi še verujete. Ali si res ne morete preds- tavljati, da Bog biva, ko pa dopušča toliko trpljenja?"
Tončka se je nasmehnila. "O tem, ali Bog biva, pa res nisem nikoli razmišljala, saj če človek gleda življenje in naravo, si mi zdi, da Boga kar čuti. Le tega si včasih nisem mogla zamisliti,da bi se Bog v svoji neizme- rni veličini zmenil za posameznega človeka Ko pa sem se srečala s trpljenjem, sem jasno spoznala, da je Bog z nami, da nam daje moči.Končni odgovor na naš "zakaj" v trpljenju pa bomo spoznali šele v večnosti.
Po tem razgovoru sta Marta in Tončka po- stali prijateljici. Opustili sta vikanje in se še in še pogovarjali.
Ko je Tončka odhajala iz bolnišnice, sta se z Marto poslavljali s solzami v očeh. Marta je obljubila Tončki, da jo bo obiskala,ko bo prišla domov.
V resnici pa tudi Tončka ni bila tako močna kot je kazalo v pogovoru z Marto. Ko se je vrnila domov, se je je polastila otožnost. "Zakaj sem sploh šla v bolnico, saj nisem dosegla drugega,kot samo še eno spozna- nje več, da ne bom nikoli več zdrava?" je razmišljala. Šele čez dolgo se je umirila z mislijo, da je Bog tudi ta neuspeh že vna- prej vključil v njeno življenje.
Marta je obiskala Tončko in ji pripovedova- la. "Ko sem prišla v bolnico, sem bila besna na ves svet... Potem pa pogovor s teboj! Ko si odšla, se mi je zdelo, da si ostala pri meni. Sklenila sem,da bom na življenje gle- dala s tvojimi očmi. Vedno sem pomislila, kako bi to in ono sprejela ti,in skušala sem tako ravnati..."
Od tega srečanja v bolnišnici so pretekla že leta. Pred dnevi je Tončka dobila od Marte voščilo za praznike in zraven pripis: "Tončka, na življenje še vedno gledam s tvojimi očmi. Bogu in tebi sem hvaležna za tiste tedne, preživete v tvoji družbi, saj je v mojem življenju od tedaj tvoja vera..."
Tako Tončka še po več letih občuti, da je bilo njeno srečanje z Marto mnogo več vre dno,kot če bi ji bivanje v bolnišnici prineslo zdravje.

Angelca

HOJA ZA KRISTUSOM

Na štefanovo je našo družino obiskal pater Avguštin Jug. Po enaintridesetih letih je imel mašno daritev v domači fari Studenice
Veselo smo z njim pokramljali in čas je bil kar prekratek, ko se je zopet poslovil. Ko je bil že nared za odhod in nam je v slovo podajal roko, je iz torbe vzel knjigo in jo položil na polico ob jaslicah.Pospremili smo ga do vežnih vrat, mu pomahali v slovo in kar se da hitro stekli nazaj v stanovanje.
Tu se je pričela prava bitka za knjigo, ki nam jo je podaril: Hoja za Kristusom. Vsak jo je hotel prvi pogledati, prvi brati, prvi spoznati. Ko smo se tako grebli zanjo, je mož in oče dvignil knjigo visoko nad naše roke in spregovoril: "To je stara in sveta knjiga! Napisal jo je Tomaž Kempčan že v 15.stoletju. Slovenci pa smo njen prvi pre- vod dobili leta 1719.Oskrbel nam ga je ka- pucin p.Hipolit iz Novega mesta. Od takrat smo dobili še več izpopolnjenih izdaj, ki so vodile ljudi po Kristusovih stopinjah."
S spoštovanjem smo prisluhnili, ko nam je pričel brati iz knjige, kakor iz Svetega pis- ma. Roke so se samodejno sklenile, ko smo slišali besede:"Pravični se pri svojih sklepih opirajo bolj na božjo milost, kakor na svojo modrost in česarkoli se lotijo, zaupajo ve- dno v Boga."
Misel za mislijo se je vrstila in za vsako sem si želela, da bi jo obdržala. Doslej je bilo Sveto pismo moja najlubša knjiga, mo- ja prijateljica, moja tolažnica in vodnica. Sveto pismo je delo božjih rok,Hoja za Kri- stusom pa je odslej moja najljubša knjiga, ki je delo človeških rok.
Sprva sem si želela, da bi jo znala na pa- met čisto celo, nato da bi uresničevala in živela vsaj po desetih resnicah tega dela.
Danes sem srečna, ker razumem najvaž- nejše sporočilo, ki ga s Hojo za Kristusom doživljam vse dni svojega življenja: "Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi!" pravi Go- spod (Jan 8, 12).
Ljubi prijatelji Prijatelja! Živite v svetlobi božje luči tudi vsi vi! Vas pozdravlja

Jelka Sernec

ZASILNI IZHOD

Človek tako težko prenaša, da bi se videl, kaj šele znašel v brezizhodnem položaju. Morda prav zato tako radi iščemo rešitve za zalogo: vnaprej predvidevamo težave in jih vnaprej tudi rešujemo; iz previdnosti, da nas ne bi kaj zalotilo nepripravljene.
Pa je tako vnaprejšnje iskanje težav in nji- hovih rešitev ne samo nepotrebno, ampak tudi jalovo početje. Prave rešitve in pravi izhodi se namreč še najraje pokažejo šele takrat, ko jih v resnici potrebujemo. Šele takrat, ko smo resnično v težavnem po- ložaju in ga doživljamo na svoji koži, se v človeku sprožijo pravi obrambni mehanizmi in pravi občutki, ki nas lahko pripeljejo do pravih in tudi najboljših rešitev.
Le zaupati je treba in trdno verjeti,da kar- koliže nam bo življenje neizogibno prineslo, bo to za nekaj prav gotovo tudi dobro. In tega dobrega se je treba oprijeti in z zau- panjem pričakovati, pa se bodo tudi prave rešitve še pravi čas pokazale.
Seveda pa to ne pomeni,da se vsemu pre- pustimo kar na milost in nemilost. Treba je namreč prisluhniti tistemu notranjemu občutku, ki nam namigne, kdaj se vendarle kaže v življenju odločno upreti in kdaj bi si z upiranjem le polomili zobe.
Sicer pa bomo z dvojnim zaupanjem: v do- bro in v pravo rešitev, ki se najraje pokaže šele v pravem trenutku, v življenju tudi precej manj krčeviti. S sproščenostjo pa si življenje olajšamo tako, da zasilnih izhodov potem sploh ne potrebujemo...

Zvone Modrej

Ko človek sam vsak dan po malem čuti umiranje, je težko pisati o tistih, ki so za vedno odšli domov. Po drugi strani pa z vso ljubeznijo želim še to opraviti, saj morda pišem zadnjič...

Zopet si je večno nebo vzelo, kar je nje- govega. Sredi januarja sta nas zapustila FRANC BALAŽIČ, Kmečka 1, 9231 Beltinci in JOŽE ERJAVEC,Lipovci 83,9231 Beltinci Gospod naj ju sprejme v večni nebeški pra znik in milostno povrne za zemeljski trud. Svojcem pa izrekamo naše sožalje!

Zapustil nas je prijatelj,ki smo ga v gibanju Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov poznali že od začetka. Ko so mi sporočili, da se je nepričakovano poslovil MIRKO VOVNIK, Dom Petra Uzarja, 4290 Tržič,me je ta resnica zelo pretresla. V objem ne- beškega Očeta je odšel je v nedeljo,21.1., le nekaj mesecev za očetom Andrejem.
Mirko je tako rad živel, čeprav je bil od ot- roštva invalid. Z vsem kar je imel, je služil Bogu, najbolj pa s svojo izredno potrpežlji- vostjo.Bolezen je iz leta v leto napredova- la pa je bil kljub temu vesel in dobre volje.
Pred menoj se v spominu zrcali njegov nasmejani obraz in sreča, če mu je le kdo namenil nekaj besed. Zadnja leta je težko govoril, zato je bil toliko bolj hvaležen za vsako pozorno poslušanje. Spominjam se, izletov, romanj in letovanja ob morju, kako rad je s svojima sestrama prišel med nas in kako se je veselil in bil vedno z vsem zadovoljen.
Oprosti,Mirko,ker smo vse prevečkrat hiteli mimo tebe! Sedaj se raduj v večni Svetlobi saj je bilo tvoje življenje ena sama daritev Bogu. Ne le vdano, ampak pogumno in s pomočjo molitve si nosil križ bolezni.To naj bo temelj,na katerem danes gradimo naprej
Naj tvoja dobra duša počiva v miru! Mami, setrama Majdi in Jani naše iskreno sožalje in zagotovilo, da smo v bolečini z njimi!

Ko se je zima najbolj odela v sneg in led, nas je zapustil IVAN OBLAK, 1355 Polhov Gradec 98.Tudi njegovo življenje je mnogo let potekalo na invalidskem vozičku. Imel je družino in rad bi zanjo skrbel. Pa je bil drugače središče družine, saj so bili žena in otroci z ljubeznijo in dobroto ob njem. Tudi obiskov iz gibanja Bratstva in vsake pozornosti se je vedno razveselil.
Ivan, sedaj ti pojo strune večnosti in ti je znano,zakaj je moralo biti v življenju tako.
Dobri ženi in otrokom naše globoko sožalje in spomin v molitvi, da bi to preizkušnjo v veri in upanju sprejeli!

V začetku februarja je na Mirenskem gradu zaključil devetdeset let dolgo zemeljsko pot lazarist g. FRANC JEREB.
Prav je,da zapišemo v njegov spomin,da je bil velik prijatelj bolnikov in invalidov v Slo- veniji. Mnoge od njih je razveselil s pisano besedo,saj si je leta in leta zvesto dopiso- val. Koliko jih je osrečil, ko jih je obiskoval, jim vlival poguma in ob njihovi bolniški po- stelji tudi maševal.
Hvala vam, g. Jereb, za pozornost do nas, bolnikov.Tudi sedaj nas ne pozabite!Naj bo Gospod bogat plačnik za vaše darovanje, služenje in za to, da ste nam bili luč na križpotju!
Dvaindvajsetega februarja je tiho odšla MARIJA RAMŠAK,Gavce 53,3327 Šmartno ob Paki. Živela je v družini nečakinje, ki so zanjo ljubeznivo skrbeli.Tudi ona je znala to vračati in biti hvaležna za vsako pozornost
Rada se je udeleževala srečanj BBI v Na- zarjah, saj je bila srečna med prijatelji. Bila je tudi duša molitve in veliko rožnih ven- cev darovala za duhovniške in redovniške poklice.
Marija, moli tudi za nas! Raduj se v objemu nebeške Matere, ki si ji bila vse življenje zvest otrok.Vsem sorodnikom naše sožalje!

s. Mihelangela

Ob svežem grobu

V duhu stojim ob svežem grobu velikega misijonarja, lazarista, g. Franca Jereba. Premišljujem njegovo življenje in njegovo slovo.Ali je bilo le splet vsakdanjih okoliščin ali ga je vodila posebna božja Previdnost?
Po novi maši leta 1932 je bila njegova prva želja: misijoni, Kitajska. A njegova prošnja je bila kar za dve leti zavrnjena. Toda že v tem času se je posvečal misijonskemu delu z urejanjem in sodelovanjem pri takratnem misijonskem glasilu Katoliški misijoni. Morda si je že v tistem delu pridobil voljo in ve- selje do pisanja, do dopisovanja.
Po dveh letih duhovništva se mu je izpol- nila želja za odhod na Kitajsko.Kako rad se je spominjal tedanjega dela; ko pa je pri- poved zaključil z bolečim dogodkom, kako so ga komunisti izgnali iz njegovega misi- jonskega področja, tedaj mu je glas vedno zatrepetal v bolečini, dasi drugače ni po- znal otožnosti. Bil je namreč preudaren in izredno vedre narave.
Po prihodu v domovino ga je božja Previd- nost postavila za vizitatorja Misijonske družbe tedanje Jugoslovanske province. V tistih težkih časih Cerkvi nenaklonjenega režima pa si je g.Jereb za svoje odgovorno delo poiskal 'misijonsko zaledje' (bolnike in invalide). Kadar je imel pred seboj posebno težavno odločitev, tedaj je k njegovim pri- jateljem v 'zaledju' prihitela pismena proš- nja: "Pomagaj mi, prosi božjega blagoslova za odgovorno delo." Ta njegova prošnja za duhovno pomoč pri njegovem delu se je ponavljala skoraj do konca njegovega živ- ljenja, saj je do konca hotel biti koristen, do konca misijonar.
In njegovo slovo? Ali je bilo res samo na- ključje,da se je od svojega bogatega misi- jonskega življenja poslovil prav na Miren- skem Gradu, med katehetskim tečajem, ko je bilo zbranih veliko duhovnikov? Ali ni bilo tudi njegovo slovo še zadnje misijonsko delo,da je s svojim odhodom še prosil mla- de duhovnike: Bodite misijonarji vsak na svojem delovnem področju. Nadaljujte delo ki sem ga moral dokončati. S svojim slove- som,ko je ob njegovi krsti somaševalo več ko osemdeset duhovnikov, pa je tudi svo- jemu zaledju dal še eno naročilo:Vaše delo še ni dokončano. Kakor ste z molitvijo in žrtvijo prosili božjega blagoslova za moje delo, tako sedaj prosite za druge duhov- nike, saj je duhovniško delo tako potrebno božje pomoči.

Angelca Škufca

† železomašnik Alojz Žalar, 95 let

V petek, 8.marca 1996,smo se na pokopa- lišču na Gorci poslovili od velikega prijatelja ljudi v stiskah,železomašnika in upokojene- ga župnika župnije Sveti Peter pri Mariboru G. Alojz Žalar je v 95. letu končal svoje poslanstvo na zemlji in se preselil k Bogu.
Ob darovanju železne maše v lanskem av- gustu (Prijatelj št. 5/95) smo na njegovo željo skupaj z njim zapeli njegovo najljubšo pesem - Slomškovo: V nebesih sem doma. Upam, da tudi s svojega novega in posled- njega domovanja spremlja vse ljudi od blizu in daleč, ki jih je v življenju s svojim zgledom ter poln evangeljskega in božjega usmiljenja in odpuščanja vabil v župnijsko cerkev Svetega Petra in v Marijino svetiš- če na Gorci.
Dobri Bog, hvala Ti za g. Alojza - za to živo znamenje Tvoje prisotnosti med nami.

Jože R.

GRADITI BOLJŠI JUTRIŠNJI DAN

Spoštovano uredništvo! Prilagam vam ček v znesku 25 $ za eno letno naročnino Prijatelja. Vsako leto se mi zdi boljši in bolj zanimiv; koliko šele pomeni bolnikom in invalidom, ker v Prijatelju najdejo smisel svojega trpljenja. Z njim pomagate graditi boljši jutrišnji dan.Le v veri najdemo smisel našega življenja in trpljenja. V tem zim- skem času smo vsi več ali manj ločeni od zunanjega sveta in prijateljev.
Sedaj ni več daleč do pomladnih dni, ko se bodo na obronkih pokazale prve pomladne cvetlice, znanilke pomladi. Takrat nam bo vsem laže pri srcu, še prav posebno bolni- kom, ko se bodo lahko udeleževali svojih srečanj.
Vse dobro vam želim v letu ter lep pozdrav!
Ko bo Prijatelj priromal do vas, bo tu že pomlad. Pa tudi takšna povezanost na daljavo je znamenja življenja. Hvala vam, draga Katica,da redno plačujete naročnino in za spodbudne misli.

DOPISOVANJE

Imam 40 let in sem invalidsko upokojena zaradi živcev. Želim si veliko prijateljev, da bi si dopisovali in se obiskovali.
Sem poročena. Marsikaj naredim doma, pa mi je kljub temu dolgčas in mi nekaj manj- ka. Želim si prijateljev mojih let, lahko pa so tudi starejši.
Želim si veliko pošte in velik odziv. Lep pozdrav!
Včasih, ko še nismo imeli toliko telefonov, smo si več dopisovali kot danes. Zato je prav, draga Maja,da ste spomnili na boga- stvo in srečo, ki se lahko pretaka preko pisem in kartic.

SKOZI POSTNI ČAS

Kljub letošnji dolgi zimi čas hitro beži tudi v postnem času. Ta nas še bolj vabi,da se s svojim življenjem čimbolj približamo Gos- podu in ga spremljamo na njegovem križe- vem potu, kakor so ga spremljali učenci in žene, ko jih je Jezus nagovoril: "Usmiljene žene, ne jokajte zame, le zase in svoj rod točite zdaj solze." Ta njegova želja vse nas nagovarja skozi našo zgodovino. To pomeni, da Jezus ne potrebuje naših čus- tev, ampak resnično ljubezen do bližnjega. Nalaga nam skrb za vse naše brate in se- stre, da Bogu darujemo žrtve in molitve za vse potrebno, posebno še za našo domo- vino Slovenijo.
Prosimo vsemogočnega Boga, da bi bližnji obisk svetega očeta prinesel blagor vsem Slovencem. Bog daj, da bi Sveti Duh nav- dušil nad tem obiskom vse naše ljudi, še zlasti mladino,ter nas res potrdil v veri. Iz- ročimo vse priprave in težave v Božje roke in Božji blagoslov, upajmo, ne bo izostal.
Želim vsem vse najboljše in prisrčno poz- dravljeni!
Draga Urška, Jezus res ne potrebuje naših čustev, ampak nas same in našo odgovor- nost za druge. Toda, majhni in slabotni smo, pozabljamo na bližnjega. Naj nas On reši te usmerjenosti vase!
Hvala za spodbudo ob pripravi na velik do- godek, ko bo papež Janez Pavel II. stopil na slovenska tla! Da bi vas le tudi drugi posnemali...

PRED PRAZNIKI

Če za velikonočne praznike ne bom mogla vsem voščiti ali se mi kaj zgodi, se sedaj obračam na vas. Postni čas naj spremlja križ, čeprav je težak, vendar naj bo tudi vam, prijatelji, v oporo. Vstali Zveličar pa naj vas premlja skozi vse leto in podpira s svojo milostjo.
Kako si skrbna, draga Milena! Res nikoli ne vemo, kdaj nam karkoli prekriža načrte. Vsak človek mora nositi svoj križ.Ta je te- žak za tistega, ki ga nosi. Čeprav je morda križ bližnjega večji od mojega, jaz svojega ravno tako sprejemam z bolečino in odpo- rom. Moj križ je narejen zame in le jaz ga moram sprejeti ter nositi.Hvala za lepe misli!

PRISLUHNIMO

Razveselila sem se novice, da ste končno prišli do svojih prostorov.Pošiljam vam skro men dar (5000 SIT)za opremo ali najemni- no in želim, da bi Prijatelja še naprej dobro urejali.
V postnem času združimo težave in vsak s svojim križem stopajmo za Jezusom ter prisluhnimo Njegovim besedam. Kadar nam je najtežje, nam prav On govori: Poklekni zdaj k mojim nogam in tesno h križu se privij, na srce glavo mi nasloni in mojih se moči napij!
Poleg križa stoji tudi Žalostna Mati; k njej se lahko vedno zatekamo in prosimo: Svo- jim otrokom v težkih nočeh bodi balzam hladan, v rokah nam tvojih daj zaspati, kadar za smrt zvečeri se nam dan.
Smo otroci križa - armada trpečih - zato pogumno stopajmo za Jezusom in ga pro- simo za 'srečen' papežev obisk, da bi nas vse potrdil v veri, zlasti še našo mladino, da bi se zares oklenila Boga.
V trpečem Zveličarju in Žalostni Materi prejmite lepe pozdrave.
Koliko zaupanja je v tem pismu,koliko ga je šele v srcu Rozike! Res se vse prevečkrat v najtežjih trenutkih pozabimo povsem po- dariti Gospodu.Včasih morda tudi iz strahu ker premalo verujemo,da bomo potolaženi.
Mi pa upamo,da bomo v novih dveh sobah lažje in bolje delali. Hvala vam, da nas pri tem podpirate in nam tako pomagate!

SPET LAHKO PIŠEM

V začetku leta sem bila štiri tedne na Soči v Ljubljani. Že po pisavi vidite dobrotnike, ki so z mano delali po materinsko.Hvaležna sem najprej gospej doktorici,ki me je spre- jela,potem fizioterapevtki,ki mi je vsak dan natančno razgibavala moja nepremična stopala, sklepe in tudi zapestje, tako da spet lahko pišem.Vsi zdravniki in vse drugo osebje je enkratno.Bog jim bodi dober pla- čnik.
Ker smo osamosvojena Slovenija, sem tudi v bolniški sobi pričakovala srečno družbo sotrpink, kajti Bog mi je dal dar vesele na- rave. Toda v sobi sem preživljala par te- dnov pravi pekel. Veste, da nisem rosno mlada, ampak kaj takega v življenju nisem slišala. Dve sotrpinki sta namreč tako kleli tudi v sanjah, da sem si kupila pripomoček da sem si zamašila ušesa. Zdaj vem, da bo treba podvojiti molitev in darovanje trplje- nja, da se nas Bog usmili po priprošnji ne- beške in naše Matere Marije.
Po nekaj tednih je prišla sprememba. V sobo je z novima pacientkama posijalo son ce.Pacientka s Štajerske je tiho prenašala bolečine, solze pa je skrila in obrnila v dobre namene. Obiskovala jo je sorodnica Marija, ki živi v Ljubljani. Njeni obiski so veljali tudi meni. Ni naju le obiskovala, pač je naredila, kar je bilo potrebno. Namesto plačila je včasih prinašala še raznovrstna darila. Vsem najlepša hvala!
Ob minulem svetovnem dnevu bolnikov je vaša zahvala še kako primerna. Dar, ki ste ga prejeli, draga Marija, pa ste brž izkoris- tili, da zanj zvedo še drugi. Vesela narava pomaga, da v življenju sprejemamo, kar pač doživljamo. Velikonočna skrivnost naj utrjuje našo vero v končno zmago dobrega nad zlim, življenja nad smrtjo.

ZNAMKE VSEH VRST

Prisrčno se zahvaljujem vsem, ki so doslej sodelovali z mano pri zbiranju znamk za misijone. Lani mi je uspelo nabrati z vašo pomočjo že 21 kg raznovrstnih ščiščenih znamk.Akcija se uspešno nadaljuje,zato se še enkrat priporočam vsem, ki se zanimajo za pomoč našim skrbnim misijonarjem. Ob tej priliki želim vsem blagoslovljeno veliko- nočne praznike.

Opravičilo

V prvi štev. Prijatelja smo pomotoma izpu- stili ime avtorja fotografij na ovitku. Avtor slik je g. Klemen Čepič.
V rubriki Želim si prijatelja pa je bil napačen priimek Jožice in Ivana Veroda, pravilno je Vevoda,za kar se jima iskreno opravičujemo

VSTAVLJALNICA

_ _ N, _ _ T, K _ _ _ _, L _ _, C _ _ _ _ _, P _ _, _ _ _ _ _A, _ _ _ K, S _ _ _, _ _ _ A, _ _ _ A, _ _ S, _ _ _ S, O _ _ _, _ _ _ _ E, R _ _ _, _ _ K, _ _ _ K, _ _ _ _ T, L _ _ _, O _ _ _, D _ _ _, _ _ K, _ _ _ _ T, _ _ _ _ S, _ _ _ E, _ _ _ _ K, _ _ E.

Dragi prijatelji, danes se boste seznanili zopet z novo zvrstjo uganke.Upam,da vam z njo ne bom preveč 'kravžljal' možgane. Spodnje, po abecednem redu napisane in po številu črk razvrščene besede vstavite na zgornje črtice,kjer vam je v pomoč po- vsod po ena črka že vpisana na pravo me- sto. S pravilnim kombiniranjem in po smislu vam bo to gotovo uspelo.
Ob pravilni rešitvi boste na črticah vodo- ravno prebrali misel našega svetniškega kandidata, pesnika, šolnika in prvega mari- borskega škofa Antona Martina Slomška.

3 črke: BIK LES LIE LIK NIN OPS PIH PRT
4 črke: DEVA LOZA ODRA ONIČ OPAT PREK RAVS RIDA STRD VIME VSEK ŽIMA
5 črk: INLET KIDAČ LETAK START UDINE ZANOS
6 črk: CESTAR NAVADA

Sestavil: Oton Kurent

Rešitev prepišite na dopisnico,priložite ku- pon in pošljite do 20.malega travna na naš novi naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana (s pripisom Uganka).

Nagrade 2/96:
1. vezen prt
2. knjižice z izborom svetopisemskih be- sedil: Kadar si žalosten, Kadar si v skrbeh, Kadar si bolan
3. kaseta Franca Juvana:Ne pozabi na srce
4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge
5. nogavice
6. merska ura za kuhinjo.

Evangelizacija je poslanstvo Bratstva.

Nagrajenci 1/96:
1. električna digitalna ura z budilko:ALENKA MUHIČ, Zg. Porčič 129, 2235 Sv. Trojica v Sl. Goricah
2. kaseta Franca Juvana: Glejte,sejavec... VESNA ROBAS,Pri Velikem Kaninu 11, 1210 Lj.-Šentvid
3. bela majica: FRANC PELLASCHIER, Dom oskrbovancev, Arto 13, 8290 Sevnica
4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge JANŽA LOTRIČ, Melive 12, 3210 Slovenske Konjice
5. vezen prtiček: ZALKA DIJAK,Zg.Besnica 123, 4201 Zgornja Besnica
6. pletena mucek in cekarček: IVICA BRK- LJAČA, Izolska vrata 6, 6000 Koper

ŠALE

"Koliko ste stari?" vpraša sodnik obtoženko »Trideset let in nekaj mesecev.« »Koliko mesecev?« »Kakšnih petdeset!« Fant in dekle se sprehajata po parku, pa pravi on njej:»Ker se že tako dolgo pozna- va, se bo treba poročiti.« Nato mu dekle odločno odvrne: »Ja,kdo naju bo pa vzel?«

Albin Urh

Romano Guardini