OKTOBER

Nebeški Oče,vodi naša srca,da bomo z veseljem pomagali in tolažili starejše, ki so osamljeni in zapuščeni.

Duh ljubezni, daj da bo svetovni misijonskih dan povečal v nas zavest in pripravljenost za velikodušno oznanje- vanje Kristusovega evangelija.

Sveti Duh,vodi srca katehumenov pri uvajanju v krščansko življenje.

NOVEMBER

Jezus, naš prijatelj, pomagaj nam, da bomo z iskrenim prijateljstvom mogli ljudem,ki so v nevarnosti,da si vzamejo življenje, vrniti vero v smisel življenja in njegovo večno vrednost.

Bog,Oče vseh ljudi,povečaj v nas čut za spoštovanje človeškega življenja in njegovega dostojanstva.

Sveti Duh, oblikuj življenje botrov,da bodo mogli pričevati za vero in resnično ljubezen.

spredaj: sv. Volbenk v Poljanski dolini; foto F. Stele
zadaj: kapelica na Planini nad Horjulom; foto F. Stele

Za drugega in z drugim

Dragi prijatelji!Rad bi nadalje val misel iz prejšnjega uvod- nika. Nanaša se na pomoč, bolje sožitje in sodelovanje zdravih s prizadetimi: "Ni dovolj, če ne- kaj naredite za njih (ali namesto njih), veliko več je vredno, kadar kaj naredite oz. naredimo skupaj z njimi. To sicer stane več truda,vendar bo zadovoljstvo obojestransko. Medsebojno se bomo bogatili in skupaj rastli."
Kako naj to razumem?
Ko srečam drugega človeka, za kate- rega menim,da je potreben pomoči - tu se omejimo na invalidne, bolne, stare in duševno prizadete -, se v meni nekaj zgane.
Najpogosteje se mi zasmili in bi mu rad pomagal.Pomilujem ga,saj je tak 'revež' Zmožen sem mu to tudi povedati. Da bi mu kaj pomagal? Saj nima smisla! Hva- ležen naj bo, če mu v roko stisnem ka- kšen zmečkan drobiž. Ne pomislim pa, da ga s tem ponižujem. Kdorkoli zdravo razmišlja,ve,da tako nikakor ne sme biti
Možno je tudi, da se v meni prebudi pravo krščansko usmiljenje. Ne bom ga pomiloval. Kot kristjan se zavedam, da je tudi prizadeti (tu so mišljeni vsi) bo- žji otrok. Skušal se bom zanj zanimati in ga sprejeti kot človeka ter ne gledati na njegovo drugačnost. Pripravljen bom za njega ali namesto njega tudi kaj narediti.
Takšno odzivanje je že boljše. Zame je pomembno, da se kot 'dobrotnik' dobro počutim.Morda sem celo ponosen nase, da sem nekaj dobrega storil. Kaj pa 'prejemnik' moje pomoči? Še bolj bo ob- čutil svojo nemoč in odvisnost.In to ga nehote potiska v položaj podrejenega.
Da pa bo zadovoljstvo obojestransko, je potrebno stopiti s svojega 'prestola', približati se kot človek človeku. Tako je delal Jezus: za odpuščanje grehov ter za čudeže je bila potrebna vera, včasih celo sodelovanje. Res me bo stalo več truda, če bom drugemu pomagal le toliko, da bo - čeprav počasi - naredil tisto, kar zmore. Vendar samo tako se bo čutil enakovrednega in enakoprav- nega; lahko bo napredoval kot človek in kot kristjan.
Takšna je pot Bratstva bolnikov in in- validov. Takšna pa je tudi tista "odlič- nejša pot" ljubezni, ki jo apostol Pavel hoče pokazati v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom (1 Kor 13, 1-13). Njegovo vabilo sili k premišljevanju in dejanjem. Veljavno je za vas in zame! S prisrčnim pozdravom!

Jože Zupančič

ZA JEZUSOM V OKTOBRU IN  NOVEMBRU

V oktobru nam v hoji za Je- zusom ne bo dolg čas. Spre- mljala nas bo pestra družba njegovih in naših prijateljev.
Že od prvega dne nas bo spremljala nje gova Mati Marija, ki ji pravimo rožno- venska.V spomin si bomo priklicali pot, ki jo je prehodila z Jezusom od dneva, ko ji je angel oznanil njegovo učloveče- nje, pa vse do vnebovzetja in slavnega kronanja v nebesih. Koliko čudovitih in ne samo za njo, ampak za vse nas po- menljivih dogodkov! Tistemu, ki hodi za Jezusom z Marijo v srcu in z rožnim vencem v roki,ni dolg čas,pa tudi daleč je od tega,da bi bil to zanj izgubljen čas
Naslednji dan se bomo srečali z angeli varuhi. Nevidno bodo stopali ob nas in pazili na vsak naš korak. Če bo kateri napačen, nas bodo neslišno opomnili in nam svetovali, kako je treba prav stopati. Mi pa se jim bomo zahvalili za njihovo dosedanje spremstvo in se jim priporočili za naprej.
Skromna Mala Terezija je letos stopila nekoliko vstran in napravila prostor ro- žnovenski Mariji. Kmalu za angeli varuhi pa se nam bo pridružil sveti Frančišek Asiški. Kar nerodno nam bo, ko bomo videli, kako preprosta je njegova po- potna oprema in s čim vse smo se mi otovorili. Dva dni za Frančiškom nas bo ob poti pričakal sveti Bruno. Iz oseb- nega izkustva nam bo povedal, kako prav stori, kdor si na poti za Jezusom vzame vsaj nekaj časa za molk, samoto in tišino.
Ko se bo oktober prevesil v svojo drugo polovico, se bomo na našem potovanju srečali z evangelistom Lukom. Spla- čalo se bo vsaj za en dan ob njem us- taviti in prisluhniti, kaj vse je ta nadar- jeni zdravnik zvedel o Jezusu od Marije, od apostolov in drugih očividcev, kako si je vse zapomnil in kako zanimivo je vse to popisal.
Morda sta bila med tistimi, ki so Luku posredovali svoje znanje o Jezusu, tudi apostola Simon in Juda. Očitno sta molčečega značaja in ne silita v ospre- dje, kar lahko sklepamo tudi iz tega, da sta si svoj skupni godovni dan postavila čisto na koncu meseca.
Če boste v mesecu, ki so ga naši pred- niki imenovali vinotok (ni težko uganiti, zakaj), imeli srečo biti povabljeni k tr- gatvi, se spomnite, kolikokrat je Jezus govoril o vinogradnikih in delavcih v vinogradih, da je sebe imenoval vinska trta ter nas mladike, in da je pri zadnji večerji vino uporabil za zakrament od- rešenja.
November zakoliči naše romanje z dve- ma pomembnima praznikoma. Takoj na začetku zbere pred nami vse svete, ki so srečno končali svojo zemeljsko hojo za Jezusom in se preselili v "srečni dom nad zvezdami".Karkoli je bilo težkega in dostikrat nedoumljivega, gledajo sedaj z božjimi očmi. Zahvaljujejo se Bogu,da je vse hudo obrnil v dobro.
Praznik Kristusa Kralja, zadnjo nedeljo v novembru, je končno potrdilo, da smo storili prav, ko smo se odločili hoditi za Jezusom. Nazadnje mora zmagati Lju- bezen, drugače ne more in ne sme biti. Vso večnost bomo uživali zmago ljube- zni Kristusa Kralja.
November je tudi mesec umiranja.Umira narava, obhajamo spomine umrlih, umre cerkveno leto. A se bo priroda ponovno prebudila, naši rajni so se preselili v ve- čno življenje, po končanem cerkvenem letu pa bomo začeli nov advent z novi- mi pričakovanji.

Franc Cerar

PAPEŽ KOT BOLNIK SKLEPA POSEBNA PRIJATELJSTVA

Profesor Gianfranco Fi- neschi je zdravnik orto- ped,direktor Ortopedske klinike Gemelli v Rimu. Operiral je sv.očeta. Ko si je pred časom zlomil kolk,mu je vsta- vil umetni kolk. Ko so ga po operaciji vprašali, kako je potekala, je odgovoril: "Operativni poseg ni potekal dobro," nato je po krajši pavzi dodal "Rezultat je odličen."
Profesor Fineschi je velik ljubitelj glasbe Že 28 let je predsednik pihalne godbe v svojem kraju. Ima pa tudi zelo rad vse vrste cvetja.
Ko je zdravil papeža,so ga večkrat vpra šali, če je bil ob njem kaj preveč čust- veno razpoložen.Papež je bil zanj bolnik kot vsi drugi, popolnoma mu je zaupal. "Najini odnosi so bili naravni, pozornost sva polagala vsakdanjim stvarem,"pravi profesor.Kot zanimivost je povedal, da papež govori,kot je dobro znano, poleg mnogih jezikov, tudi odlično grško in latinsko.Ob sprejemu sem mu na vhodu na kliniko dejal:"In Vaticanum ibis!" (Šel boš v Vatikan). Takoj mi je odgovoril: "Sed non redibo!"(Toda ne bom se vrnil)
Ta strah, ki je v skrbi čimprej se vrniti nazaj na delo, nekateri imenujejo "sin- drom biti čimprej zdrav".Za papeža to ni predstavljalo večjih problemov.Citiral je tisti znani rek:"Video meliora proboque, deteriora sequor!" (Vidim, kar je boljše, in odobravam,ravnam pa se po slabšem) Tako je namreč odgovoril, ko so mu svetovali, naj ostane še kak teden dlje v bolnišnici. Menil je,da ni vedno slabše tudi nujno slabo, saj je to velikokrat razlagal že apostol Pavel.
Ko je papež bival v bolnišnici, sta se veliko pogovarjala in iz tega je rastlo prijateljstvo; to je "ganilo bolj, kot sem mislil,"pravi papežev zdravnik. Meni tudi da ima papež velik dar za komunikacijo z ljudmi, in sicer kot človek, ne kot papež. Pri papežu velja posebej pod- črtati, da ga odlikuje zlasti skromnost in ponižnost, saj ne misli, da je nad so- govornikom in bolj pomemben od njega. "Prepričan sem, da je papež spremenil mišljenje,ko se je pokazal solidarnega s trpečimi in s tem dal pečat svojemu po slanstvu. Mene OSEBNO NI SPREMENIL, pač pa sem ob njem marsikaj pridobil. Ni naredil nič posebnega, samo dotaknil se je moje notranjosti. Bil sem eden izmed milijonov oseb, ki so imeli z njim stik. Bil sem prvi kirurg, ki sem vsadil umetni kolk papežu, kar je zame stvar, ki ni nič posebnega, ne kot kirurga in ne kot vernika."
In še ena zanimivost:Ko sem prejel pri- znanje "Premio Arezzo",mi je dal izrezek iz lokalnega časopisa, ki je prinesel to novico, in dejal ves vesel: "O Vas piše- jo!" Pozornost, ki mi je bila resnično v zadovoljstvo in v priznanje!

Povzel po "Presenza"-revija katoliške univerze Sacro Cuore

Jože Štupnikar

BLAGOR USMILJENIM, KAJTI ONI BODO USMILJENJE NAŠLI

Blagrovanje iz tako imenovane pridige na gori spada k najbolj aktualnim teks- tom našega Svetega pisma. Ljudi, ki jih Jezus blagruje - usmiljeni, miroljubni, žalostni... - je tudi danes mnogo; pri nas in širom po svetu, med kristjani in povsod.
Pričenja se Edijeva zgodba. Štirje raz- redi osnovne šole. To je bilo vse. Toda za srce je obstajala še neka druga šola Več let je negoval svojo hudo bolno mater.
Nekoč-sam ni vedel kdaj-je zaslišal glas v svojem srcu,čisto jasen glas:zavzemi se za uboge in trpeče. Za njega,verne- ga muslimana, je bil to glas Boga. Glas ga nič več izpustil. Edi mu je zaupal. V Karačiju,indijskem mestu,je bilo njegovo domovanje.
Pred leti je v tem mestu ekslodirala bo- mba.Danes živi v njem 14 milijonov ljudi
Živi? Nekateri že. Od petih ljudi imajo štirje bivališče v votlinah. Pred tako velikim uboštvom in stisko bi Edi najraje zbežal proč.Toda glas... rahel,a nekako tudi prigovarjajoč.
Z vozom zbira trupla na poti. Očisti jih, ovije z rjuhami, čaka, če bo kdo poma- gal, nato jih pokoplje. Enako usmiljeni pridejo pomagat.Tudi zdravniki, bolniški strežniki in prostovoljci se pridružijo.Edi potiska voz po ulicah in nastavlja roko za dar. Kmalu ga pozna vse mesto. Po- časi se mu darovi zbirajo.
Državne oblasti mu ponudijo finančno pomoč. On odkloni. Država naj se z mi- lodari ne izogne socialni odgovornosti!
Edi javno razglaša kričečo krivico. Ko- rumpirani politiki, bogataši, ki se sami odtujujejo z drogami v obliki denarja, pobožnjaški fanatiki, ki molijo samo z ustnicami,toda njih človeškost je mrtva Bolje bi bilo,da ne bi govoril.Toda glas.. ta ga sili, da razkriva vzroke uboštva.
Nastal je dom za žene, ki so zaradi trpljenja postale duševno bolne. Edini dom te vrste v deželi.
Dom za zapuščene otroke.Edi stoji med njimi kot oče. Otroci zaženejo krik od veselja, kadar se pojavi on v domu, z žarečimi obrazi mu poljubljajo roke. Edijev obraz: srce v očeh, srce, ki bo- ža. Čudovit obraz. Orientalsko temen, brada ... tako bi si mogel predstavljati Jezusa.
Edi berači dalje.Delajo že nekatere am- bulante v njegovi centrali. On sam sta- nuje z ženo v enosobnem stanovanju. Tri preprosta oblačila,to je vse njegovo imetje.
Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmi- ljenje dosegli. On moli z otroki. Upa, da bodo z vero postali vedno bolj človeški. Njemu je popolnoma vseeno, po kakšni verski poti hodijo ljudje k Bogu, toda en kriterij mu je nadvse pomemben:glavno je, da postanejo s svojo vero bolj člo- veški.
Napadeni ga sovražijo. Edi se giblje v javnosti v spremstvu telesnih čuvajev. Izpostavljal bi se smrtni nevarnosti, če ne bili okrog njega ljudje, ki so vanj stavili svoje edino zaupanje. Njegov vzdevek je: "Oče Terezija iz Karačija".
Vedno mi v ušesih zvenijo njegove be- sede: človečnost je kriterij vere. Blagor usmiljenim.
Ali ne pravi božično oznanilo: zasvetila je človekoljubnost našega Boga... še vedno sveti.Kako lepo,da sveti pri vseh religijah.
Blagor usmiljenim!

Bernardo Holewa, iz Fraternität, 4/95

NAŠ ŠTEFAN

Najinemu sinu je ime Štefan. Je telesno in duševno prizadet.Po njegovi obolelo- sti so se pretrgali mnogi stiki. Odstopili so svoje mesto sramežjivosti in zadrža- nosti. Zdravi odrasli se trudijo,da spre- jemajo Štefanovo drugačnost,ne čutijo pa več z njim. Posledica:tuje občuteno sočutje.Čustva ne morejo biti vzajemno vrnjena.
Objem postane neprijeten prizor. Roke nakazujejo objem, ostanejo pa v praz- nem zračnem prostoru. Ali: često ljudje Štefana niti ne pozdravijo, niti se ne poslovijo od njega. Nobenega pogleda, nobenega glasu. Predstavljajte si to!
So pa tudi prizadeti, ki so skupaj z mla- dinci in drugimi vključeni v ekipe skav- tov. To daje dober zgled vsem in pove: stiki med prizadetimi otroki in nepriza- detimi so možni, porajajo veselo razpo- loženje in nežnost.
Kaj pa mi lahko naredimo?
Vzemite tudi vi prizadetega otroka pod roko ali v naročje, pripovedujte mu nje- gove najljubše 'ravbarske' zgodbe, dr- žite ga za roko, pobožajte njegove trde ude, njegovo nihajočo glavo, vzemite njegov šibki razum kot pravo vrednoto.
Odzivajte se s telesom in z dušo. In ni- koli ne recite:"Saj me vendar ne razume niti ne ve, kdo sem."
Vsak dotik, vsaka beseda elektrizira, poraja vzgibe. Obojestransko.

Xaver Schomo, iz Fraternität, 4/95

POMOČ IZ SOSEŠČINE

Žena nekega prizadetega je šest let negovala svojega moža.Prišel pa je čas da se odpočije in po zaslugi otrok iz daljne Amerike je pristala na zasluženi dopust. Toda kaj bo z možem v njeni odsotnosti? Sam si ne bo mogel nič po- magati. Že petnajst let je prikovan na voziček, komaj da lahko zapusti stano- vanje. Toda imel je srečo, da je našel prave prijatelje. Doroteja in Kristijan, ki stanujeta v soseščini, sta izvedela za osamljenega moža.Prihajala sta zjutraj, opoldne in zvečer, prinašala hrano in ga uredila. Mož, nevajen take ljubezni iz svoje okolice, se je ob njunem obisku radoval kot otrok. Tudi oba pomočnika sta se veselila z njim, menila sta, da je njuno delo nekaj samo ob sebi razum- ljivega. Tako tudi ni bilo prilike, da bi prizadeti občutil svojo usodo in zapuš- čenost.

Norbert Trippel, iz Fraternität, 4/95

DAN BOLNIKOV

Že skoraj 25 let praznujemo v naši tol- minski župniji zadnjo avgustovsko nede ljo dan bolnikov. Ta dan se še posebej spomnimo vseh naših bolnih in trpečih bratov ter sester. Omogočimo jim pre- jem zakramenta sprave, pripravimo in oblikujemo sveto mašo, katero darujejo različni duhovniki. Pri tej maši tudi oni sodelujejo z molitvijo, pesmimi in proš- njami. Vsekakor pa jim močno stoji ob strani in pripravi Župnijska Karitas.
Letos, 27.avgusta,je sveto mašo zanje daroval g.Jože Mikuž,župnik v Šebreljah V nagovoru je poudaril,da so oni, trpeči bratje in sestre, posebno dragocen dar in zaklad, tako za domačo župnijo kot vesoljno Cerkev. Pred Bogom so enako- vredni zdravim ljudem. Predlagal jim je, naj svoje trpljenje in stisko, bolezen darujejo Bogu za božji blagoslov ob obisku našega svetega očeta prihodnjo pomlad. Ob trudu za sprejemanje sebe in svojega križa nas,ki smo zdravi, učijo sprejemati realnost življenja, ki je kljub zdravju marsikdaj težka.
Po sveti maši je Župnijska Karitas pri- pravila za bolne posebno presenečenje, spominsko podobico in preprosto popot nico, katero je vsak dobil ob izhodu iz cerkve, da ne bi 'omagali' do doma.
Kljub deževnemu vremenu je v naših srcih in domovih svetilo sonce, kajti človek je najbolj srečen takrat, ko kaj dobrega stori za bljižnjega. Bog daj, da bi se tak dan še marsikdaj ponovil in nam ostal v lepem spominu.

Tolminska Karitas

SREČANJE V ROVTAH

Na binkoštno nedeljo popoldne,4.6.1995 se je v farni cerkvi v Rovtah zbralo okrog sto bolnih in ostarelih iz domače fare in iz sosednjih vasi. Srečanje je pripravila župnijska Karitas Rovte, s pomočjo vseh faranov.
Bolni in ostareli so na dom prejeli vabila in z veseljem smo opazovali, kako se je cerkev v nedeljo popoldan napolnila. Maševal je bolniški župnik g.Miro Šlibar. Udeležencem je povedal marsikaj spod- budnega in jim vlil upanje za naprej. Somaševali so domači župnik, g. Janez Petrič, misijonar g. Janko Slabe ter g. Danilo Kobal iz Zavratca; ta je s seboj pripeljal nekaj bolnih in ostarelih faranov
Med mašo so po spodbudnih besedah g. Mira Šlibarja mnogi prejeli zakrament bolniškega maziljenja.
Po maši smo se vsi skupaj preselili v prizidek župnišča in tam imeli majhno pogostitev. Poleg veselega kramljanja se je oglasila tudi pesem mladinskega cerkvenega zbora in popoldne je kar prehitro minilo.
Gospod Miro Šlibar se je poslovil od vseh skupaj in od vsakega posebej. Vsem, ki ste se odzvali našemu vabilu, se zah- valjujemo in upamo, da se srečamo tudi prihodnje leto!

Župnijska karitas Rovte

SREČANJE V VIDEM - DOBREPOLJU

Vsakoletno župnijsko srečanje starejših in bolnih v župniji Videm - Dobrepolje je za nami. Pripravila nam ga je skupina mladih, ki deluje pri župnijski Karitas, s svojim župnikom. Šestnajstega julija 1995 je bila lepa sončna nedelja.Ob 16. uri se nas je zbralo kar lepo število sta rejših in bolnih v župnijski cerkvi, po- svečeni Svetemu križu.
Sveto daritev je daroval gospod župnik iz Strug.Vsi mu radi prisluhnemo, saj so njegove pridige duhovno zelo bogate. Lepo je orisal Jezusovo in bolnikovo trpljenje, starost ter strpnost drug do drugega.
Kdor od bolnikov je želel prejeti bolniško maziljenje, mu je bilo omogočeno. Po sveti daritvi smo se zbrali v župnišču; tu smo se okrepčali,razvedrili,pogovorili s prijatelji in s svojim župnikom ter za- peli.Vsem se za vse iskreno zahvaljuje- mo,obenem pa mi dovolite,da izkoristim priliko in našemu gospodu župniku v imenu vseh udeležencev srečanja is- kreno čestitam ob 50-letnici življenja in 25-letnici mašništva - srebrni maši. Bog in Mati Božja naj mu stojita vedno ob strani in njegovo delo za vse nas bla- goslovita z obilico Božjega blagoslova.

Karolina Gašparič

KRISTUS,VESELJE IN UPANJE ZA SVET

ROMANJE V PARAY-LE-MONIAL

Kmalu potem, ko smo se z Romanom, Rezko in drugimi prijatelji vrnili s počitnic na Pagu, se je v moji duši naselil nemir. Telo se je okrepčalo, a duša je ostala prazna in nepotešena.
Iskala sem poti,da bi našla svoj mir,po- govarjala sem se s prijaznimi, duhovno bogatimi ljudmi. Zatekla sem se k Mariji in zdelo se mi je, da sem na pravi poti.
Nek dopoldan me je poklicala Rezka in me povabila na romanje v Paray-le-Mo- nial. To je kraj v Franciji,kjer se je pred dobrimi 300 leti (1665) sv.Marjeti Mariji Alacoque prikazalo ranjeno Jezusovo srce. Od tistega časa naprej poznamo češčenje Jezusovega Srca in pobožnost prvih petkov. Tudi v Sloveniji je posve- čeno nekaj cerkva Jezusovemu Srcu.
V petek popoldan, 4. avgusta, smo se romarji zbrali v ljubljanski stolnici pri sveti maši, ki jo je za uspeh romanja in za varno pot daroval g.škof msgr. Alojz Uran, ob somaševanju z g.Markom Košir jem iz Tržiča. V nagovoru je škof pou- daril, da se odpravljamo na romanje k Jezusu, da bi nam utrdil vero, da bi se srečali sami s seboj, z Bogom, da bi v trenutkih tišine v sebi zaslišali božji glas
Med našim romanjem v Paray-le-Monial od 4. do 11. avgusta 1995 (organizirala ga je skupnost Emanuel), so nas duho- vno oskrbovali trije duhovniki. Pot nas je vodila preko Padove, Verone, mimo Milana in Aoste do Chamonixa in naprej proti Arsu, kjer je bil naš prvi romarski postanek.
V Arsu je v prvi polovici 19.stoletja de- loval arški župnik, sv. Janez M. Vianey. Svetost življenja Janeza Vianeya je ra- sla, z njo pa je rasla preprostost in po- nižnost. V luči Božjega duha so svetniki spoznavali svojo resničnost, majhnost, omejenost.V svoji majhnosti je bil Janez Vianey prepričan o Božji ljubezni. Dejal je: "Največje veselje Boga je, da nam odpušča. Naše napake so kot pesek ob veliki gori usmiljenja."
Prispeli smo v kraj milosti. Stopili smo v šotor, namenjen bogoslužju, predava- njem in slavljenju Boga, zlasti Jezusa. Takoj sem opazila sliko nad odrom, ki je predstavljala odlomek iz Svetega pisma priliko o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32) Teden v Paray-le-Monialu smo začeli s sveto mašo, ki jo je z duhovniki z vseh koncev sveta daroval škof Uran.
Ves teden smo razmišljali o priliki o iz- gubljenem sinu v našem življenju,v na- šem odnosu do Boga in sočloveka, do samega sebe. Bog je ljubezen, On me ljubi. Takoj ko je oče zagledal svojega izgubljenega sina, je tekel k njemu. Bog nam teče naproti, ker nas ima rad. Kaj mi pomeni spreobrnjenje? Spreobrnjenje od sebe k Bogu pomeni,da obrnem svoj pogled od sebe k Bogu, k Jezusu.
Dopusti, da Bog spregovori v tebi, odpri se mu in se mu prepusti, ker on ve, kaj potrebuješ. Mnogo stvari je, ki nas ovirajo, da bi pogledali stran od sebe, v obraz Jezusu,Jezusovo ranjeno srce me pričakuje.
Po zajtrku smo imeli slavilno molitev, potem predavanje in po maši kosilo. Sledile so različne delovne skupine, imenovane karfurji. V teh skupinah smo poslušali predavanje in imeli potem delo po skupinah.Vsi,ki smo bili prvič v Paray -le-Monialu, smo se vključili v karfurij, priprava na prihod Svetega Duha. Nato je bil čas za osebno molitev - adoracijo pred Najsvetejšim,ki je bilo izpostavlje- no v šotoru na travniku. Pred večerjo so bile še večernice v baziliki.Po večer- nem programu pa je sledila adoracija skozi vso noč v kapeli prikazovanj.
Vmes smo si utrgali kak trenutek za o- bisk mesta,med drugim za ogled kapele spovednika sv.Marjete Marije Alacoque, sv. Claudia Colombiera.
Kristus, veselje in upanje za svet!
Treba je iti naprej in zaupati. Odprite vrata svojega srca za Boga. Človek je vreden toliko,kot je,in ne toliko kot ima Veselje in upanje človeka je njegovo dostojanstvo. Ves evangelij je vesela novica.
Ne smem se bati.Bog prihaja naproti,da bi me osvobodil. Dve skrajnosti mojega življenja sta:vse pričakovati od Boga in vse storiti sam.Bog je ljubezen in mislim da v življenju lahko počnem karkoli, češ saj mu bo Bog odpustil. Bolje je, da ne naredim vseh neumnosti, ker bo to uni- čilo, utrudilo moje življenje.
Sporočilo Jezusovega Srca je upanje. Nisem imel ničesar in danes sem srečal Jezusa, on je moje življenje.
Gospod ima rad vsakega posebej. Za- hvalim Te,Gospod, za čudež,ki sem jaz.
Ponižnost je ključ za sočutje, je ključ intimnosti z Jezusom.Ponižnost je hrana ljubezni.

Alenka O.

DUH ZRELIH PLODOV

Poletja in počitnic je konec.Lastovke so odletele v toplejše kraje. Vsepovsod že diši po jeseni in zrelih plodovih. Hladna jutra nas opominjajo, da počasi, korak za korakom, dan za dnem prihajajo vse krajši in hladnejši,a zato nič manj veseli dnevi.Spet bo za mnoge izmed nas več časa za malenkosti. Prav malenkosti pa dostikrat lahko postanejo velike in od- ločilno sooblikujejo naše življenje in živ- ljenje naših bližnjih. Nekaj takšnih do- godkov pretkanih z žlahtno skrbjo za bližnjega, v katerih tudi oboleli in priza- deti dejavno in ponekod tudi odločilno sooblikujejo življenje, čas in prostor, v katerem živijo in ustvarjajo oz. ustvar- jamo,smo poskušali zaobjeti v naslednje zapise.

ŠOLA ŽIVLJENJA

Televizija Slovenije (TV 2, 7. 9. 95) je od vsega začetka pozorno spremljala napore in težave okrog nastajanja prve don Pierinove skupnosti Srečanje v Slo veniji za zdravljenje odvisnih od drog, mamil. Kljub zaskrbljujoči razširjenosti drog pri nas smo se Slovenci takšne skupnosti pri nas dolgo otepali. Teh sku pnosti je po svetu že več kot dvesto in v njih se zdravi tudi sedemindvajset Slovencev. V začetku leta so ponudili roko tej zamisli in potrebi frančiškani na Kostanjevici pri Novi Gorici - Kapela.
Televizija je ves čas pozorno spremljala tudi razvoj te skupnosti in nam zvečer pred malim šmarnom prikazala življenje teh desetih fantov v skupnosti v doku- mentarni oddaji Šola življenja.Iz oddaje smo izvedeli, da to ni noben zapor in tudi ne nekakšna bolnišnica, v kateri bi strokovnjaki ponujali članom skupnosti kakšne odrešujoče recepte,ampak je to šola življenja, ki jo oblikujejo prizadeti sami. V skupnosti poskušajo s pomočjo sebi enakih, z doslednostjo in s poglo- bljenimi medsebojnimi stiki odkrivati svojo identiteto in najti odgovore, ki jih iščejo...
Posredno pa je o tej terapevtski skup- nosti pisal tudi Slovenec že 19.7.1995 tu prinaša mnenje pristojnih ministrstev da je v narodnem interesu, da tudi vla- da finančno podpre delo teh skupnosti. V ta namen bodo Državnemu zboru pred lagali, naj v proračunu sprejme novo postavko-socialno rehabilitacijo,izvemo iz članka O terapevtskih skupnostih za odvisnike.

TVOJE PRIJATELJSTVO-DARILO ZAME

Gibanje Lučka združuje otroke in mlade s posebnimi potrebami. V drugi polovici avgusta je na Libeliški gori pripravila dvotedenski tabor z naslovom Tvoje prijateljstvo - darilo zame. Tem mladim fantom in dekletom iz Mežiške doline so se pridružili mladi prostovoljci - prijatelji iz Anglije, Belgije, Finske, Nizozemske, Španije,Švice in celo iz daljne Japonske
Vsi skupaj so si drug drugemu podarjali smeh,veselje ter po štirinajstih dneh od šli vsak na svoj konec sveta z bogatimi in prijetnimi spoznanji o sebi in v sebi. Skupaj so veliko ustvarjali in del nare- jenega (glinasto posodo, slike, podobe na steklo...) tudi pokazali ob dnevu od- prtih vrat. Hvaležna misel je bila name- njena tudi neutrudni in vedno nasme- jani mentorici Zmagi Prošt, smo lahko prebrali v dnevniku Večer 28.8.1995.
K temu bi dodal še razveseljivo dejstvo da zanimanje za prostovoljno delo in sodelovanje v takšnih in podobnih ta- borih med mladimi v Sloveniji narašča, tako za prostovoljno delo doma, kot v tujini.

RADI SE BOMO VRNILI

Poletni utrip v Izoli

"Tudi na koncu mesta je življenje. Dom Društva mišično obolelih Slovenije in plaža,ki so si jo prilagodili glede na zma njšane možnosti gibanja, sta zgledno urejena." Tako se začenja v dnevniku Slovenec, z dne 19.7.1995, članek Radi se bomo vrnili! V njem je avtor po- skušal predstaviti del življenja v Domu dva topola v Izoli,kjer je tisti čas pote- kala obnovitvena obmorska rehabilitaci- ja mišično obolelih. Pri tem so pomagali tudi študentje medicine in Višje šole za zdravstvo in fizioterapijo,ti so opravljali obvezno prakso ter si nabirali prepo- trebne izkušnje; prišli so prostovoljci iz tujine, člani Mednarodne organizacije za prostovoljno delo IVS. Večinoma so študentje, ki so dejavno in družbeno koristno preživljali počitnice.
Catherine 20, Selina 20 in Steve 21 let, vsi doma iz Anglije, so povedali, da je za njih to zanimiva izkušnja. Pri delu z invalidi so imeli možnost bolje razumeti njihove (naše) težave, stiske s katerimi se srečujejo (srečujemo) vsak dan. Morali so nekako stopiti iz vsakodnevne naglice,saj zahteva to delo veliko mero potrpljenja, znanja in tenkočutnosti, ki so ga dobili tako od negovalk kot od negovanih. Izvedeli so tudi marsikaj za- nimivega o naši državi.
Uspeli pa so tudi preseči nekatere pred sodke do prizadetih.Da so se v tej dru- žbi dobro počutili,govori tudi želja vseh treh, da bi drugo leto še prišli v Izolo. Gostji in rehabilitantki Tini, 12 let, pa je bilo všeč, ker se je s prostovoljci lahko pogovarjala in se izpopolnjevala v an- gleščini. Dva tedna sta ji vse prehitro minila in bi se želela vrniti še letos...
Ivo Jakovljevič, 28 let, pa je povedal, da je v Domu zaradi terapije... Ta dom je za mnoge mišično obolele edinstvena priložnost za nabiranje novih socialnih izkušenj zunaj domačega okolja, kjer so mnogokrat preveč izolirani.
Sam bi dodal še svojo izkušnjo, ko sem bil leta 1987 vključen v prvo rehabili- tacijo v Domu. Vključeni smo bili huje mišično oboleli, ki so se nas drugod bolj ali manj prikrito otepali. Omenil bi še, da je vse vodenje in vsa odgovornost (od direktorja do receptorja) v rokah mišično obolelih. Tudi strokovno medi- cinski del rehabilitacije poteka pod vo- dstvom doc. dr.Zupana, ki svoje delo in poslanstvo prav tako opravlja na inva- lidskem vozičku...

POSKRBELI SO ZA UDOBNE POČITNICE

Pod tem naslovom je Slovenec 1. 7. 1995 predstavil prenovljeni Dom slepih in slabovidnih v Izoli, ki se vklaplja v letošnje praznovanje petinsedemdeset- letnega delovanja Zveze društev slepih in slabovidnih na Slovenskem. V preu- rejenem domu je enaindvajset sob,ki so prilagojene potrebam slepih in slabovid- nih. Tako so dom, park in tudi bližnja prilagojena plaža prepleteni s hrapavimi - vodljivimi ploščicami, da se slepi laže orientirajo in gibljejo. Pozabili niso niti na oznake sob, ki so oštevilčene tudi v Brailovi pisavi.Malenkosti,ki pa so slepim in slabovidnim v veliko pomoč in si jih z zanimanjem ogledujejo tudi tuji turisti.

UTRINEK S TRŽNICE

Starejši možak si je med zaboji razno- vrstne zelenjave in sadja ogledoval ja- bolka. Bila so lepa, vsa enako velika in brez vsake pegice. "Nak, teh pa že ne bom kupil. Gotovo so tako močno škro- pljena, da jih še črvi ne marajo," je na glas pomodroval in korak naprej kupil nekaj zabojčkov domačih,kmečkih jabolk različne velikosti in s pegicami.
Sprva sem se enako kot drugi nasmejal možakarjevemu modrovanju. Domov grede pa se je vame,skupaj z jesenskim dežjem, nakapljalo spoznanje, da že pri navadnem jabolku lahko obstaja neka resnica, ki je očem nevidna...

skupaj s sodelavci zbral in zapisal Rastislav

Duša, ki želi, da bi se ji Bog ves pre- dal, se mora vsa predati, ne da bi kaj obdržala zase.

(sv. Janez od Križa)

DRUG DRUGEMU SMO DAROVANI

Naj najino pisanje ne izzveni kakor u- čenje; piševa zato, ker sva povezani z našim gibanjem- Prijateljstvom (Bratst- vom) bolnikov in invalidov. Radi bi vsem napisali nekaj vrstic predvsem v spod- budo in morda za koga tudi v premislek.
Obe več ali manj spremljava dogajanje v našem gibanju in večkrat čutiva, da nas nekako vznemirja naša needinost in medsebojni odnosi. Prav je, da za to vemo, vendar je verjetno še bolj prav, da se zavedamo tudi, da v našem giba- nju ne more biti vse idealno. Bistveno je to, da se vsi skupaj trudimo, ne le zaradi posameznikov,ampak zaradi vseh nas. Zato skušajmo imeti čimbolj v za- vesti: če nas združuje Jezus kot ideal, naj bi bila naša skupna prizadevanja in delo, ki ga opravlja vsak po svojih mo- čeh, z božjo pomočjo drug drugemu v veselje in srečo. Se pravi, da ničesar ne bi opravljali težko, ampak s srcem in zaradi Boga v bližnjem.
Ob tem misliva tudi na tiste bolnike in invalide, ki so malokrat ali pa nikoli vidno med nami, pa so vendar za naše gibanje zelo koristni, ker molijo in tiho prenašajo svoje trpljenje.
Močno upava, da se bo počasi tudi v našem gibanju kaj premaknilo in spre- menilo na boljše. Prav je, da o tem vsi premišljujemo, vztrajamo in delamo.
Navsezadnje je pa res tudi to, da smo drug drugemu darovani in nam je vse darovano - to ni naša zasluga, ampak je božja milost. Mar ne bi bilo prav, da bi ta resnica zaživela med nami? Zakaj si med seboj ne bi lajšali bremen in si s tem medsebojno darovali več veselja, upanja in notranje radosti?!

Marjetka in Zdenka

TO VELJA NAJPREJ MENI

Članica PBI N.N.,v dnu srca razočarana ugotavlja: "Prijatelji niso taki, kot se pokažejo!"
Isti dan,ko sem prejela to kartico,ki me je pretresla, ji odgovarjam in se zgle- dujem po evangeliju dneva. Jezus graja pismouke in farizeje, da so pobeljeni grobovi-polni mrtvaških kosti. Na zunaj se delajo dobre, a so krivični in hudobni v srcu. Izhajam iz tega, da je v vsakem nekaj dobrega,a še več slabega.To ču- timo,kadar se moramo odločati, ravnati sami iz sebe. Torej v vsakem je slabost - hudobija in dobro - božje. Tako oku- šamo lepo,kadar je v nas na delu božja vsemogočnost, in bedo, kadar delamo mimo Boga.
Potrpežljivost in lep odnos do bližnjega pa sta preizkusni kamen naše drže in izpolnjevanja evangelija - zapovedi. Je- zus ni rekel samo "ljubite Boga", ampak "zapoved ljubezni do bližnjega je enaka zapovedi ljubezni do Boga." In na teh dveh zapovedih sloni vse,kar smo dolžni Bogu, ki nas je ustvaril in izvolil. Tako moramo biti sveti, čisti, brez graje pred njim, da nas bo sprejel v svoje kralje- stvo.
To vse si je treba pridobiti z vajo.A pre izkušnja ni nič drugega kot prilika, da se vadimo v čednostih. Vedno je treba trezno premisliti, popustiti in iz spozna- nja - izkušnje potegniti nauk.
Vse vodi Bog, ki je edini, resnično edini, res dober in nam želi le to,kar je za nas našo dušo dobro in zveličavno!
Najprej se je treba vprašati: sem jaz naredila vse, kar se je dalo, sem odpu- stila? Ko zapeče misel v srcu, odločno reči "sem že odpustil". Kajti,če nam Bog odpusti greh, ki je tako veliko zlo, da je moral sam božji Sin plačati ceno zanj z lastno krvjo, moramo tudi mi narediti napor v tej smeri. Drugače nas bo Bog prepustil njemu, ki je oče laži - biriču, ki more umoriti našo dušo.
Na kraju skušam N.N. spodbuditi k ve- likodušnosti in k dejanjem,s katerimi naj bi pričela takoj, kajti po dejanjih bomo sojeni.
Pravim ji: ne obupaj, pač pa veselo na delo, ki je pred teboj, da boš napredo- vala in nam pokazala zgled z dejanji.
To pa velja najprej- predvsem meni sa- mi. Dobro drevo rodi dober sad in slabo slabega.

Kati R.

KRVODAJALSTVO

Oglašam se na članek Petdeset let krvodajalstva v Sloveniji pod skupnim naslovom Za življenje, v 4. štev. Prija- telja. Število krvodajalcev je nenehno naraščalo, niso pa zapisali, da je začelo upadati.
Triintrideset let sem že krvodajalec in sem skupaj daroval petintrideset litrov krvi. Čutim se prizadetega in mislim, da so še nekateri, ki se strinjajo z menoj. Država pri prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju upošteva samo 10% po- pusta; to je 192 SIT na mesec. Mislim, da je to premalo, za tako veliko količino krvi, ki so jo nekateri krvodajalci daro- vali.Lahko bi zdravstvena skupnost upo števala 50% popusta pri prostovoljnem zavarovanju.
Priznam, da sem prejel razna priznanja, dal pa bi pobudo RK Slovenije, da bi se vsem nam, ki smo večkrat darovali kri, omogočilo nekaj dni oddiha v raznih zdraviliščih,kar bi bilo marsikomu v prid.

Alojz Melanšek

PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA

Vrsto let se že zdravim v prijetnem okolju v Slovenskem primorju, v Orto- pedski bolnišnici Valdoltra. Rada se ve- dno znova vračam v to okolje, kjer sem preživela mnogo svojih otroških in mla- dostnih dni.
Otroška radoživost, hrepenenje po ma- terinem naročju in očetovem objemu, bolečine ob zdravljenju,razočaranje nad lastno nemočjo in prizadetostjo, mla- dostna razposajenost, prve kali nežne ljubezni,... vse to so spomini in dožive- tja,ki me kakor jeklena spona priklepajo na svoj drugi dom- bolnišnico ob morju.
Vsega tega bi ne bilo, če ne bi bilo v Valdoltri dobrih ljudi; ljudi, ki jim ni vse- eno za človeka, za njegovo počutje, za njegovo žalost, veselje in trpljenje. Prijazni in dobri ljudje so opora našemu zaupanju v svetlejši jutrišnji dan, v čas brez bolečin, v trenutek ozdravljenja.
Zaradi prenavljanja 'mojega' oddelka so mi v letošnjem poletju ponudili prostor na sosednjem oddelku. Vse osebje je bilo skrbno in pozorno do mene, trudili so se, da bi mi bilo lepo, a jaz nisem mogla sprejetu daru iz njihovih rok. Bila sem kakor odrezana od korenin, kajti to ni bilo tisto, kar sem želela, kar sem potrebovala in tudi iskala. Želela sem varno zavetje, potrebovala sem ljudi, ki sem jih poznala, iskala sem nekaj, kar bi me pomirilo.*
Kaj sem letos v Valdoltri najbolj pogre- šala?
Prostor, kjer bi se z Bogom v miru po- govorila, kjer bi se srečala z Jezusom, kjer bi se zatekla k Mariji, ko mi je bilo najbolj hudo in težko.
Že nekaj časa tečejo pogovori in priza- devanja, da bi v bolnišnici uredili prime- ren prostor za kapelo. Iskreno prosim vse ljudi dobre volje, da pomagajo bol- nikom, osebju bolnišnice in Župnijski karitas Ankaran, da se čimprej odprejo vrata Božjega svetišča.
Sveta maša je sedaj v bolnišnici Val- doltra le nekajkrat v letu, za največje praznike, ki jih obhaja Cerkev. G. Vinko, kaplan v župniji sv.Nikolaja v Ankaranu, sicer duhovnik salezijanske skupnosti, prihaja v bolnišnico na obisk skupaj z Jezusom enkrat tedensko.
Na praznik Marijinega vnebovzetja smo imeli sveto evharistijo v dvorani bolni- šnice. Ta dan se je od bolnikov in tudi drugih župljanov Ankarana poslovil g. Tone Maroša, ki je odšel na novo služ- beno mesto v župnijo Sevnica.
V homiliji nam je g. Tone govoril o po- trpljenju, o sprejemanju Božje volje, o čudežu ljubezni, ki se imenuje Jezus. Jezus Kristus ni izpolnil smisla le Mariji- nemu in Jožefovemu življenju, ampak daje smisel tudi našim dnevom in nočem našemu veselju in trpljenju. Jezus je Božje sporočilo ljubezni. To pomeni, da mi Bog daruje Jezusa,ker me ljubi in želi da ga ljubim tudi jaz. V tem je smisel in poslanstvo mojega življenja, da spreje- mam ljubezen od Boga in jo dajem so- človeku.
Toda to ni preprosto, za to je potrebno veliko moči, upanja in vere. Vse to pa mi lahko da le On, ki me ljubi. Zato si tako zelo želim, da bi se v bolnišnici Valdoltra čimprej našel prostor za Jezu- sa in Marijo, za Boga, ki da vsaki duši mir, zaupanje in tolažbo.
Hvala Župnijski Karitas za sodelovanje pri sveti maši ter za ves trud in pomoč v duhovni oskrbi bolnikov.
Lep pozdrav in vse dobro!

Alenka Oblakovič

Op.: * odstavek v reviji ni bil objavljen.

MOLIMO ZA NAŠE BOLNE MISIJONSKE PIONIRJE!

Po dolgoletnem sodelovanju z vsemi slovenskimi misijonarji in misijonarkami sem prepričan, da zanje v bolezni pre- malo naredimo. Vsaj moliti bi ves slo- venski narod moral zanje redno in več. Tudi darovati naše trpljenje za vdano prenašanje njihovega križa. In seveda sv. maše in sv. obhajilo.
Ko se dolgoletni pionirji na terenu sta- rajo, je med njimi vedno več bolnih in večina tistih,ki ostajajo na terenu, trpi, osamljena in brez obiskov dragih, kot smo vajeni v zaledju,ko pohitimo k bol- niku v bolnico,mu prinesemo šop cvetlic darujemo zanj sv. mašo ali pišemo kako lepo kartico v tolažbo.
V Bombayu trpi že leta sestra Konra- dina Resnik. Dolga leta je delovala v tem velemestu, danes po 1. maju 1995 poimenovanem Mumbay. Sedaj je v St. Elizabeth's Nursing home,Y Mehta Road - Malabar Hill, Mumbay 400006, India.
Salezijanski brat Ludvik Zabret, ki leta deluje v Indiji, jo je februarja 1994 po uradnih poslih v mestu obiskal. Odkar si je zlomila nogo v kolku, je na vozičku. Težko se je sporazumeti,ker nič ne sliši in ji tudi aparat ne pomaga. Bere še la- hko tipkane črke.Pisma pa ne more več napisati. Letos je stara 90 let.
Obiskala jo je tudi v Indiji delujoča sestra Marija Sreš. Sporazumeli sta se tako, da sta obe pisali. Ena vprašanje, druga odgovor.
Misijonska znamkarska akcija iz Združe- nih držav ji vsako leto pošlje kot vsem drugim našim misijonarjem in misijonar- kam po petsto ameriških dolarjev. Ta denar gre sedaj seveda v ustanovo, v kateri biva, saj si sama ne more ničesar privoščiti, ker nikamor ne more.
Nedavno je umrla v Namibiji s. Marie Vincent Novak. Malo preje je slovesno praznovala redovniški jubilej. Vsa leta v Afriki ni niti enkrat šla domov na obisk. Umrla je kar na hitro. Njena sosestra v Južni Afriki sestra Benigna Alojzija Šteh v St.Vincent Convent,Box 23,Koelenhof 7605, Republika South Africa, je že od januarja 1994 priklenjena na posteljo.
Na zdravljenje hodijo zadnja leta razni misijonarji in misijonarke v Slovenijo, Francijo, Avstrijo. V Gorici je v bolnici trenutno salezijanec Stanko Pavlin. V Sloveniji se zdravi g. Janko Slabe. Iz Indije se prihaja v domovino zdravit sa- lezijanski brat Ivan Kešpret. V Franciji se je zdravil nedavno g. Franc Buh z Madagaskarja in iz Ruande usmiljenka s. Anka Burger; išče novih moči ob se- danjem obisku zaledja.
Molimo redno za vse naše bolne misijo- nske pionirje. V našem imenu gradijo v mnogih deželah za božje ljudstvo boljši svet. Domovina in mi raztreseni rojaki po svetu, posebej v emigraciji, jim dol- gujemo molitveno pomoč in prav je, da jim po možnosti pišemo ali jih obiščemo, če pridejo v Slovenijo na zdravljenje.

Charles A. Wolbang, C.M.

PREVZETNA GOSPODIČNA

V našem kraju je stal mogočen grad. Porušen je bil v drugi svetovni vojni. Tu sedaj stoji lepo naselje, imenovano Grajski hrib.Naša babica pa je v svojem otroštvu še poznala nekdanje grajske in o njih je nekoč povedala naslednjo poučno zgodbo.
V tem gradu je živela mlada, čudovito lepa gospodična. Pa kakor je bila lepa, tako je bila tudi prevzetna. Posebno je zaničevala kmečke ljudi.Kadar je bila zu naj, ni nikoli nikogar pogledala, govorila pa je samo nemško.Le s svojo služkinjo je seveda morala govoriti slovensko.
Ta mlada lepa gospodična se je poročila s prav tako oholim in prevzetnim fan- tom. Ko je pričakovala otroka, je svoji služkinji večkrat rekla: "Moji otroci se ne bodo s kmeti pogovarjali". Rodila je lepega in zdravega fantiča. Eno leto in pol pozneje še enega. Otroka sta bila zdrava in lepa, toda... Leto,dve, mlada mamica pa je zaman pričakovala, kdaj bosta njena sinova spregovorila tisto prvo najlepšo besedo "mama". Otroka sta sicer jokala, "govorila z rokami", toda nikoli ni bilo glasu iz njunih ust.
Po nekaj letih je mamica spoznala, da sta njena otroka gluhonema. Odšla je z njima na Dunaj,k najboljšim zdravnikom, toda brez uspeha.
Leta so tekla in otroka sta dorasla v lepa fanta.Tedaj ni bilo šol za prizadete otroke in tadva fanta sta pač živela doma. Imela sta veliko prostega časa in rada sta se sprehajala po njivah in se po svoje,z rokami pogovarjala s kme čkimi delavci. V žepih sta vedno imela cigare ali pa bonbone in fantom dajala cigare, otrokom ali ženskam bonbone. Le besede jim nista mogla nikoli privoš- čiti. Beseda prevzetne mamice, da se njeni otroci ne bodo pogovarjali s kmeti pa se je spolnila drugače, kot je nekoč mislila.

Angelca

UBOŠTVO IN PONIŽNOST

Jezus Kristus nas s svojim zgledom in s svo jo modrostjo v ljubezni uči potrpežljivosti, odpuščanja,ponižnosti... Uči nas odrekanja in uboštva. Vesela bom, če bom kaj več vedela o uboštvu,bolj natančno,o duhov- nem uboštvu. Ali so pri tem tudi kakšna razločevanja, med navadnim in duhovnim uboštvom?
Vprašanje, ki se odpira pod tem naslovom: uboštvo in ponižnost, je izredno široko in pomembno za naše vsakdanje življenje. Seveda so to besede in teme, ki jih ljudje v svoji materialistični miselnosti kaj radi prezremo.
Kaj vse storimo vsak dan, da bi se izognili revščini in imeli dovolj materialnih dobrin! Kaj vse storimo, da bi bili pomembni in bi tudi med drugimi ljudmi nekaj pomenili! Ali ni govorjenje in razmišljanje o uboštvu in ponižnosti nasprotno tem prizadevanjem? Morda govorimo včasih z ljudmi o teh stva reh. Vendar se lahko vprašamo,koliko tega je zares iskreno in koliko to delamo zato, "da bi lepše izpadlo","ker se pač tako spo- dobi".
Ob lastnih izkušnjah in izkušnjah drugih ljudi ugotavljam, da napuh skoraj pri vsaki stvari "pristavi svoj lonček". Ta napuh pa v nas dela zavestno ali podzavestno proti uboštvu in ponižnosti. Mislim, da nam to potrjuje zgodovina vsega človeštva - od Adama in Eve naprej.
Ali smo morda zaradi napuha obsojeni na večne stiske in večni nered v sebi? Prav si povedala, Marjetka, že v vprašanju,da nas Jezus Kristus s svojim zgledom poučuje z veliko modrostjo. Nismo obsojeni na goli nered, ki se lahko poraja v človeški duši in v človeški naravi. Imamo zelo močno izku- stvo, kako bolj težimo in hitreje naredimo tisto, kar se pozneje izkaže za slabo, kot pa tisto, kar je dobro. Po izvirnem grehu imamo v sebi to teženje. Ne bojmo se. To je tudi že premagano. Jezus pravi, da je Pot in Resnica. On kaže, kje je prava pot, da bi končno vsi prišli do srečnega cilja in večne sreče.
Jezus je izredno dober pedagog, vzgojitelj ki dobro ve, kaj je koristno in najboljše za nas. Dobro ve, kje je potrebno začeti skriv nostno življenjsko pot in kako postavljati svoje korake. To je podobno, kot bi šli v hribe. Ko najdemo pot na začetku, se 'mo- ramo' potem držati znakov - 'markacij'. Ti znaki nas sicer omejujejo,ker ne gremo ta- ko,kot bi si sami želeli. Po drugi strani smo pa popolnoma svobodni, ali se jih držimo ali ne. Če bi šel kdo "po svoje", bi zašel v bodičevje,morda v prepad; lahko se zgodi, da sploh ne bo prišel na vrh gore, tja, ka- mor si je želel. Kaj je sedaj bolje: hoditi po "označeni poti" - se pravi - svetovani poti od izkušenih ljudi, ki človeka sicer omejuje, ali pa hoditi po svoje in tvegati, da ne pri- deš nikdar na cilj?
Takšna znamenja na življenjski poti so bo- žje zapovedi in božji nasveti.V Stari zavezi najdemo več zapovedi.V evangelijih in vsej Novi zavezi pa se srečujemo bolj z nasveti in priporočili. Blagri v Matejevem in Luko- vem evangeliju so zares prava priporočila in nasveti. Povedo, kaj bo doživel tisti, ki bo živel po tej besedi (prim Mt 5, 3-12; Lk 6, 20-23). Blagrovan bo. Ti nasveti in ti blagri ne govorijo, da je vse to zelo lahko storiti. Postavijo se pred nas kot izziv; so zahtevni, vendar zagotavljajo božje kra- ljestvo, tolažbo, pravo srečo, ki ne mine...
Prvi od teh blagrov se glasi:"Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo". (Mt 5, 3). Ta povzema v sebi tudi druge blagre. Mislim,da ni po naključju tako zapi- sano,da je v prvem stavku blagrovan tisti, ki je ubog v duhu. To je zapisano z božjo modrostjo.
Poleg teh nasvetov in priporočil za pamet- no življenje najdemo v Svetem pismu še mnogo drugih. Lahko jih imenujemo z razli- čnimi besedami. Kot primer imamo evangelj ske nasvete (oziroma svete), da bi živeli v pokorščini, uboštvu in čistosti. V nekem smislu veljajo ti nasveti za vse kristjane. Zelo zares jih pa vzamejo za svoj življenj- ski slog redovniki, redovnice in duhovniki, ki se zaobljubijo, da bodo tako živeli.
Za posvetno, neversko miselnost bi se to zdelo nespametno. V božjih očeh je pa to velika življenjska modrost in privilegij. Ubo- štvo ima lahko dvojni pomen: pozitivni in negativni.
Negativni pomen je to, da to uboštvo po- meni revščino, ki človeka ovira v polnosti življenja.Takšna revščina ali uboštvo nista po božji volji, saj je Bog v začetku naročil, naj človek dela in si pridela kruh v potu svojega obraza; naročil je,naj človek gos- poduje nad stvarstvom (prim. 1 Mz 1, 28- 31). Takšna revščina, ki človeka ponižuje ali mu prinaša celo smrt je posledica krivic, lenobe, nevoščljivosti, samoljubja,napuha, nasilja...
Pozitivni vidik uboštva se posebej veže na "duhovno uboštvo". V tem primeru pomeni, da človek ni vezan, navezan, na stvari. Pomeni, da je takšen človek svoboden in je gospodar svojih potreb in stvari. Takšno uboštvo je znamenje,kako naj človek varno in zagotovo pride po strmi poti na vrh gore na cilj, kamor si želi. To uboštvo pomeni, da bom imel stvari samo toliko in takšne, ki mi pomagajo doseči cilj,ki je pred menoj. Pomeni, da ne bom privezan na deset na- hrbtnikov, ki jih ne bom nikdar mogel pri- nesti na vrh gore, pač pa bom imel enega, v katerem bo vse potrebno in bodo tudi stvari najboljše kvalitete. Da se rešim de- vetih, sicer lepih in bogatih nahrbtnikov, toda nepotrebnih za mojo pot, pomeni os- voboditev in rešitev.
Poleg tega duhovno uboštvo pomeni tudi vero, zaupanje in ljubezen. Če verjamem, da je Bog moj Oče in da me ima rad, ne bom v prevelikih skrbeh. Skrb me ne bo strla niti takrat, ko bodo potrebe velike in ne bom našel poti naprej. Takrat zaupam v svojem uboštvu, da mi bo Gospod, moj Oče, pomagal. Takrat se kot otrok prepu- ščam v božje roke, prepuščam se "božji previdnosti". Iz izkušenj pa že dobro vemo kako je Bog v "svoji Previdnosti" iznajdljiv in se ne pusti prekašati v velikodušnosti. Pri tem nam tudi slovenska beseda "ubo- štvo" pomaga. Če jo nekoliko razložimo, vidimo, da pomeni: "biti v Bogu" ('u Bogu'). Iz tega globokega in preprostega zaupanja ter uboštva rastejo ponižnost,preprostost, odpuščanje... in prava sreča,ki se ne kon- ča niti v večnosti.

Franci Šuštar

MOLK ALI BESEDA-SKRIVNOST PRIHODNOSTI

Gotovo ima to, kar je vsak izmed nas doži- vel vsaj enkrat v življenju, če že ne več- krat, da je ostal brez besed, da ni mogel odpreti ust in spregovoriti na pravem me- stu v pravem času, globlji pomen, kot mu ga sami pripisujemo. Kadar nimaš besed, molčiš. Stara modrost pravi,da je molk do- movina besede in da molk varuje notranji ogenj vsakega posameznika. Takrat, ko molči večina ljudi,ko molčijo pametni in ne- umni, dobri in slabi, pa molk čuva skrivnost prihodnosti.
V tem času danes živimo. Molče razmišlja- mo o prihodnosti človeštva. Skrivnosten je pogled vanjo in čas molka ne prinaša nič spodbudnega. Stari svetujejo mladim, naj vendar danes nekaj storijo za boljši jutri, naj ne molčijo, kadar se jim zdi vredno po- seči v življenje s preudarno besedo.Večina se brani z molkom, ker hoče živeti mirno in kolikor se da nenaporno življenje. "Saj sam ne morem ničesar spremeniti" si mislijo.Čas molka pa se razrašča in krepi.Tiho ždimo v svojih domovih in komaj čakamo, da bi kdo glasno spregovoril, da bi ga potem mogli ocenjevati in podcenjevati.
Vrvež množice, drdranje avtomobilov, vsi- ljiva glasba, reklame za potrošniško mrzlico ne omilijo molka, ki tiči globoko v srcu in duši. Neprizadetost je toliko globlja, kolikor glasneje je okoli nas.
Takšen molk, kljub skrivnosti, ki jo čuva, ne prinaša nič dobrega. Bojimo se molčeče tišine. Ta predhodno v sebi nabira moč, da bo nenadoma glasno zakričala in izdala skri vnost molka, prihodnost človeštva.
Takrat bomo morali začeti zopet vse od začetka: Bog,ti, jaz, mi - vsi. Kot otroci v zibelki se bomo učili govoriti, pogovarjati, dogovarjati, razumeti, ceniti, upoštevati. Postopoma, počasi, previdno bo molk dobil nove razsežnosti in skrivnost bo odkrita. Tri besede bo dobila, ki bodo dovolj velike za vse,kar potrebuje človeštvo: Ljubezen, vera, upanje. Če bi ves svet spoznal te tri besede, bi takih, kot so sovraštvo, jeza, hudobija,sploh ne bilo treba nikoli spoznati
Človek lahko živi dolgo brez vode in kruha, brez ljubezni nikoli. Brez ljubezni bi ne bilo ljudi, bi ne poznali ne molka in ne besede. Nič skrivnostnega bi ne bilo na svetu.
Naš Stvarnik je upal v svoje delo in je člo- veku podaril moč vere. S to vero so živeli naši predniki od nastanka do danes.
Toda človeški rod je iz treh osnovnih be- sed naredil na milijone nepotrebnih besed, ki polnijo molk in ne varujejo nobene skriv- nosti. Ni torej molk strašnejši od besed; besede so,ki ostrašijo človeštvo. Take be- sede, ki nam jih Stvarnik ni povedal,ki smo jih zaradi nevere in neljubezni sami iskali in našli. Zdaj pa se jih otepamo z vso silo in jih ne moremo več pregnati.
V razmišljanju,da bi poiskali rešitev,smo se pogreznili v skrivnosten molk. V njem išče- mo nove besede,nove vrednote. Tiho, vse tišje čakamo. Čakamo, da pride On, ki nas bo odrešil in nam dal odvezo za vse grehe. Odprtih duš, v gluhi tišini, mu ponujamo svoja srca,da jih napolni zopet z besedami ki so večne in zato lahko spregovorijo zdaj in vselej in vekomaj:Vera,Upanje, Ljubezen Prepričana sem, da lahko rešijo človeštvo.

Jelka Sernec

Odlomek iz knjige 'Končno je bil čas', ki je izšla v letošnji redni zbirki Mohorjeve družbe.

VOLJA,DELO IN LJUBEZEN

Center za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla-Vojka v Vipavi

Sončno jutro, sveže oprane ceste in hiše ob njih,griči zasajeni z vinskimi trtami,dre- vesa ob cesti... To je Vipavska dolina, ki se danes hoče pokazati v vsej svoji lepoti. Polni občudovanja se peljemo(Cirila,Renata in Jože, op.ur.) po drevoredu skozi Vipavo in se ustavimo pred mogočnim poslopjem. Naše srce zaigra,saj so tu doma naši dragi prijatelji in danes smo se namenili, da jih obiščemo. Radi bi jim spet stisnili roko v pozdrav in v nasmehu začutili skrivnost prijateljstva, ki nas že dolgo povezuje.
Toplo nas je sprejela gospa ravnateljica Zdenka Fučka, tako kot sprejema vse ot- roke z ljubeznijo in odprtim srcem. Skupaj s svojimi sodelavci je mati, oče, sestra in brat 93 otrokom, katerih življenje se neko- liko razlikuje od našega. Zaznamovala jih je cerebralna paraliza, zato potrebujejo še več ljubeče skrbi.V Vipavi je zato po njenih besedah "šola in dom, kjer izobražujemo, vzgajamo in usposabljamo za življenje ter hkrati gradimo most zaupanja, ljubezni in odprtosti."
Že trideset let center usposablja otroke in mladostnike z več motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Za njimi je 30 let volje, dela in ljubezni.Za vse zaposlene v zavodu je to lep praznik,ob katerem se spominjajo lepih trenutkov iz preteklosti. Prav tako je to praznik tudi za vse tiste, ki so se v teh letih tu učili samostojnega življenja,prema- govali vsakdanje drobne težave in čutili, da jih ima nekdo rad.
Na steni visijo semenke,sestavljene iz raz- ličnih semen.Podoba dela in življenja v cen tru. Da nastane ena semenka, je potrebno veliko potrpežljivosti, drobnih in majhnih korakov, poguma, vztrajnosti in moči, da začne znova, ko se semena raztresejo. Iz majhnih, drobnih korakov je zgrajeno živ- ljenje vsakega otroka. Na tej poti njegovih korakov ga spremlja 83 zaposlenih, da bi mu pomagali stopiti v življenje.

Kot prednostno nalogo so si letos postavili "vzeti si čas, za veselje, prijaznost in lju- bezen". To skušajo uresničiti v vseh prog- ramih, ki jih izvajajo. Ti so:
1. Osnovna šola s prilagojenim programom.
2. Usposabljanje v oddelkih vzgoje in izo- braževanja na I. in II. stopnji za otroke s težjimi motnjami.
3. Pošolsko usposabljanje z delom,v katero se vključujejo otroci, ki so zaključili osnov- nošolsko usposabljanje. Čim več skrbijo sami zase, kuhajo, se zaposlijo z različnimi dejavnostmi,tem lažje odhajajo v življenje. Teh otrok je sedaj že 18. Živijo ločeno od mlajših otrok, ker ne morejo biti vpeti v enak hišni red.Živijo kot ena velika družina Pravijo, da se imajo lepo in so zelo veseli.
Te vzgojno - izobraževalne dejavnosti se prepletajo s terapijami prek vsega dneva. Tako imajo otroci nevrofizioterapijo,delov- no terapijo, logopedijo, glasbeno terapijo in gestalt terapijo. Zanje skrbi tudi nego- valna služba, ki se 24 ur na dan trudi za zdravje, varnost in urejenost otrok.
V želji, da bi se otroci počutili ljubljeni, sprejeti in kreativni, je zanje poskrbljeno tudi v prostem času. Vključujejo se v kro- žke (dramski, literarno-novinarski, vrtnar- ski, prometni, pevski zbor, instrumentalni ansambel,ure pravljic),v delavnice(likovna, računalniška, obdelovanje gline, slikanje na svilo) in športne aktivnosti (smučanje, plavanje, atletika, kolesarjenje, gasilska četa v sodelovanju z gasilskim društvom).
Vse, kar odkrivajo, spoznavajo in ustvar- jajo, pa ne zadržijo le zase. Vedno znova podarjajo tudi drugim. Otroci se udeležuje- jo vseh natečajev, likovnih, literarnih in na športnem področju. In kar veliko dosegajo.
Vzgojitelji se trudijo,da bi našli za vsakega nekaj,kjer bo lahko razvil svoje sposobnosti Strokovni delavci se dodatno izobražujejo na področjih umetnosti, glasbe, slikanja, likovnega izražanja... in skušajo vnašati v svoje delo čim več iznajdljivosti,fleksibilno- sti,ustvarjalnosti ter potrpežljivosti. Njihov odnos do otrok je drugačen kot v redni šoli.Učiteljice so v trenirki.Z otrokom gredo na tla, se plazijo z njimi, smejejo in pojejo. Ni dovolj imeti le diplomo.
Treba je imeti srce, ki zna razumeti in spre jemati. Tu je skrivnost, da so tu zadovoljni in srečni. Delo je težko, odgovorno,... a vendar tudi lepo,še posebej takrat,ko vidiš srečne očke otroka, ki se je naučil prav obleči majico,napisati eno besedo... Plačilo za ves trud je lahko tudi samo en nasmeh. Iskati in najti morajo srečo v majhnih stva reh in drobnih, drobnih korakih.

Zaposleni prihajajo iz treh področij: peda- goškega, terapevtskega in medicinskega. In ker delajo z otrokom, je zelo pomembno da so med seboj povezani, da si pomagajo in tako uspešneje delujejo. Prav zato je gospa ravnateljica pospremila vse zapo- slene v novo šolsko leto z mislimi cesarja Marka Avrelija: "Naše življenje je takšno, kakršnega naredijo naše misli. Če nas pre- vevajo vesele misli, bomo veseli, če se utapljamo v slabih mislih, bo naše življenje slabo... Rešitev za nas pa je:Pozitivno mi- šljenje namesto negativnega!"
Komunikacija in pozitivno mišljenje morata biti najprej med zaposlenimi samimi,sicer ni mogoče opraviti odgovornega dela, ki ga zavod opravlja. Prav zato v programu ve- dno namenijo del njim samim, srečujejo se tudi zunaj službe,gredo v gledališče,na pra znovanja in tako ustvarjajo enoten team, ki zmore nadomestiti otrokom topel dom.
Vsako leto sprejmejo tudi fante, ki tu civil- no služijo vojaški rok. Fantje pomagajo pri delu, poleg tega pa postajajo prijatelji, ki se spet in spet vračajo nazaj, pripeljejo še kakšno skupino,gledališko igrico,glasbenika, ... Postanejo nekakšni častni člani zavoda.
Prek Centra za socialno delo zaposljujejo tudi otroke,ki težko dobijo zaposlitev.Tako imajo zaposleni dve dekleti v kuhinji in eno v pralnici.

Zelo velik pomen ima delo s starši. To pa ne pomeni klasičnih roditeljskih sestankov, ampak nove oblike,ki so tudi za starše bolj privlačne. Skupaj s starši in otroci gredo na trgatev, ličkat koruzo, peči kostanj, na piknik...Taka srečanja so koristna za otro- ke,ki spoznavajo delo. Poleg tega pa star- šem odkrivajo, kako bogat je njihov otrok, kaj vse zmore, ... To je šola za življenje in ne za ocene.V vsakem otroku skušajo naj- ti nekaj, kjer se lahko izkaže kot uspešen: glasba, likovnost, šport. Tako pomagajo tudi staršem,da svojega otroka lažje spre- jemajo.
Ko morajo starši otroka poslati od doma,je to težko za vse. V centru zato dajejo mo- žnost, da lahko ostanejo starši z otrokom nekaj časa in skupaj prebrodijo začetne težave, gredo skupaj z njim v šolo, na te- rapije, spijo skupaj. Ta možnost je tudi, če je otrok bolan, ali če je nezadovoljen, če je kaj narobe.
Vsak petek popoldne je živahno,ko čakajo, da se pripelje kombi Zveze društev za cerebralno paralizo - 'Sonček' iz Ljubljane. Približno polovica otrok tako odide domov. Kakršne koli razmere so doma, vsak otrok se vedno rad vrača domov.Za starše je to velika pridobitev, ker jim pot pomeni veliko obremenitev. V nedeljo pa se otroci vra- čajo nazaj v Vipavo.
Prav tako se otroci redno vračajo domov med počitnicami, ko je center zaprt. Tako ohranjajo stike s starši. Za nekatere nas- tane tu problem, ker nimajo nikogar, kamor bi lahko šli... Nekateri nimajo družin, prob- lemi nastanejo tudi zaradi neprilagojenosti domačih razmer. Za otroke je koristno, da zamenjajo okolje, v katerem preživijo celo leto. Letos je skupina otrok iz centra leto- vala skupaj z nami v Lignanu. S svojo pri- srčnostjo so nas vse presenetili in osvojili naša srca.

"Podiramo ograje okrog zavoda in tudi v srcih ljudi. Skušamo podreti ograje, smo odprti za nove ljudi za obiske, prijateljstva sploh."
To niso le ravnateljičine prazne besede.Vsi ki prihajamo v zavod, resnično čutimo, da nas sprejemajo z odprtimi rokami, da so ve seli vsakega našega obiska in nam skušajo s svojim sprejemanjem podreti predsodke v glavah,ki jih prinašamo iz svojega okolja, ki še vedno ne sprejema drugačnih, tistih, ki bogatijo svet s svojo različnostjo,druga- čnimi vrednotami,kot jih ponuja svet moči, uspeha in tekmovalnosti.
V mednarodnem letu družine je Center za- čel z akcijo Postani moj prijatelj. Tej akciji so se s srcem odzvali dijaki škofijske gim- nazije v Vipavi. Po enem letu skupnih sre- čevanj,prijateljstev, zaupanja,so se stkale močne vezi,ki so obogatile obe strani.Prišli so s strahom, vendar so ga kmalu prema- gali. Začutili so veselje v prijatelju,ki lahko izreče te besede: "Verjamem, da je nekje nekdo, ki me je pripravljen poslušati in razumeti." Srečali so se s človeško skriv- nostjo in začutili, kaj je človek.
Prav tako prihajajo v zavod znane osebno- sti (Don Juan,ata in mama Razjarnikova...) Veseli so vsakega obiska,pevcev,lovcev... da jim s svojim obiskom skrajšajo čas, na- redijo kakšno urico prijetno, ... Živahno je, kadar so obiski,vsi jih pričakujejo,zavriska- jo, ... hvaležni so za vsak pozoren pogled in stisk roke ... "Vsak človek nas obogati, vsak ima v svojem naročju darilo, zase, zame, za vse ljudi..." In to darilo je vedno obojestransko, za oba, ki se srečata.
Zelo so povezani tudi z življenjem v Vipavi: Sodelujejo z osnovno šolo, z Vero in Luč, vipavskimi ženami, s skavti, ... Vsako leto imajo dan odprih vrat za vse Vipavce, ker hočejo tudi njim podariti "košček kruha", ki je zrasel na njivi potrpežljivosti, vztrajno- sti in ljubezni. Tisti, ki so začutili v svojem srcu dotik te ljubezni, se vedno znova vračajo in pomagajo. Ob nedeljah peljejo starejše k maši v župnijsko cerkev.
Ob sobotah je za otroke, katerih starši to želijo,organiziran verski pouk.Srečujemo se ob petju, molitvi, spoznavamo drug druge- ga in našega Prijatelja. Doživljamo lepoto srečanj in iskrenost. Pogosto nas obiščejo birmanske skupine ali mladi, ki so spoznali pristnost in veselje, ki vlada v tej skupini.

Ko smo se takole prijetno pogovarjali z ravnateljico in spoznavali življenje in delo Centra, se naenkrat vrata odpro in vstopi majhen deček. "Dober dan, Mirza, kaj mi boš povedal?," ga je vprašala ravnateljica. Preprosto je odgovoril: "Prišel sem te obis- kat"S temi preprostimi besedami in z obje- mom je povedal več kot vse druge besede Povedal nam je, da je srečen otrok, ki čuti sprejetost in ljubezen, za katero se zna po svoje tudi zahvaliti.Ni prišel zaradi bombo- nov,ki jih je dobil zase in za svoje sošolce. Prišel je preprosto zato, ker je hotel neko- mu povedati, da ga ima rad.
V družbi psihologa Tomaža smo si zavod ogledali od vrha do tal. Povsod so nas po- zdravljali nasmejani obrazi. Srečali smo ra- dovedne prvošolčke, ki so se hoteli slikati, pridne krojače,ki so šivali usnjene etuije,u- stvarjalne glasbenike...Ustavili smo se tudi pri 'pubertetnikih', ki so naši stari znanci.
Še nekaj časa smo se zadržali na dvorišču pred Centrom, kjer sta nas ogrevali dve sonci,tisto toplo z neba in tisto prijateljsko v naših srcih.
Kot vedno, se je bilo tudi danes težko po- sloviti. S pristnostjo, veseljem do življenja in bogastvom smo začutili skrivnost, ki je ne znajo izraziti besede. Gospod Jože je rekel: "Človek ne more drugače, kot da jih ima rad." Če mu ne verjamete, pridite in obiščite Center v Vipavi! Videli boste, kako vas bodo sprejeli z odprtimi rokami in srcem polnim ljubezni. Tega jim nikoli ne zmanjka.

Zapisala: Cirila, fotografiral: Jože

ČE HOČEŠ VIDETI, MORAŠ GLEDATI S SRCEM

S prijateljem Tonetom sva se odpravila na potep po Sloveniji. Najina prva postaja je bila v Šentjurju pri Celju.Tam je organiza cija Humanitar pripravila razstavo. Razsta- vljena so bila ročna dela bolnikov,invalidov in ostarelih iz osmih domov upokojencev, sodelovalo pa je tudi šest članov PBI.
Okoli 210 izdelkov iz zelo različnih mate- rialov je obiskovalcem govorilo o delu in trudu naših prijateljev, na katere preveč pozabljamo.Čudoviti so bili lončeni in lesar- ski izdelki, čipke, pletenine in vezenine -še posebej zlata vezenina na mašnem plašču, ki ga je naredila Lara Tedeško s pomočjo sester notredamk iz Novega mesta.Poseben pečat so razstavi dale tudi slike, vizitke, jaslice...
Nič posebnega? Na prvi pogled je to le še ena razstava, ki pa bi šla lahko mimo nas, če ne bi znali gledati s srcem. Kajti oči ne morajo, srce pa lahko razume, koliko dela in truda je vloženo v vsako izmed razstav- ljenih del. Koliko ur je potrebno, preden je sklekljan prtiček; koliko truda je vloženega preden nastane slika, še posebej, če je ta narejena s čopičem, ki ga držijo usta; kaj vse je treba narediti, da nastane lepa za- vesa ali pa lepo izdelan senik ali posoda iz gline...
A ves ta trud ni brez vrednosti, saj vsi ti izdelki skrivajo v sebi govorico, ki jo lahko le zaslutimo. In za tem lahko odkrijemo nekaj več - veselje do življenja,radost nad tem, kar smo, kar imamo. Iz razstave sva šla obogatena za to spoznanje.
Še več postaj sva imela tisti dan. Obiskala sva še dva invalida-vsak ima svojo zgodbo mnogokrat bolečo, a iz vsega tega trplje- nja sveti žarek upanja. Kajti življenje je še velik dar in Tisti, ki nam ga daruje, nas ne bo pustil same.

Polona

V nedeljo, 27. avgusta 1995, je v kapeli Kliničnega centra (KC) v Ljubljani maševal g.Klemen Štolcar,misijonar z Madagaskarja Govoril je o misijonskem delu ter se pripo- ročal,naj njega in vse misijonsko delo pod- piramo z molitvijo in darovanjem trpljenja.
Upokojeni duhovniki z Lepega pota v Ljub- ljani so 5. julija '95 poromali v Žužemberk. Ob obletnici mašniškega posvečenja so tam darovali sv. mašo. Župnik Franc Povirk je živo opisal gradnjo nove cerkve iz ruševin. Sončen in duhovno bogat dan so sklenili z obiskom nove cerkve sv. Jožefa v Ivančni Gorici.
Bolniški župnik Miro Šlibar v kapeli KC v Ljubljani večkrat priredi tombolo. Tako je bilo tudi 12. avgusta letos. Dobrotnica številnih dobitkov je Marija Lunder iz Ulma v Nemčiji, rojakinja iz Velikih Lašč. Tudi v imenu Prijatelja se ji zahvaljujemo za prak- tične darove k nagradnim križankam.

or

GIBANJE ZA ŽIVLJENJE

O  Marija,  jutranja  zarja novega sveta.
Mati živih, Tebi izročamo zadevo življenja:
poglej,o Mati, na neskon- čno število otrok,
ki jim je prepovedano,da se rodijo,
ubogih,  ki   težko   živijo,
mož in žena,žrtev nečloveškega nasilja
ostarelih in bolnih, ubitih  zaradi  brez- brižnosti
ali zaradi dozdevnega usmiljenja.
Daj, da vsi, ki verujejo v tvojega Sina,
ljudem našega časa lahko odkrito
in z ljubeznijo oznanjajo evangelij življenja.
Izprosi jim milost, da ga sprejmejo
kot vedno nov dar,
veselje, da ga hvaležno slavijo
v vsem svojem življenju,
in pogum, da ga izpričujejo
z neomajno vztrajnostjo, da bodo
skupaj z vsemi ljudmi dobre volje
gradili omiko resnice in ljubezni
v hvalo in slavo Boga,
stvarnika in ljubitelja življenja.

MELBOURNE  -  DOM  MATERE ROMANE  V  KEW

Ko sem prejela vašo pošto, sem se spomnila, da bi naredila pogo vor z mamo Ano Grabner. Bilo je 35 stopinj vročine, ko mi je pripovedo- vala o svojem življenju,usta je imela suha, solze v očeh. (Včasih pa tudi jaz tam ve- čerjo razdelim,tako smo naredili posnetek) Lep je Slovenski dom. V njem je menda samo deset Slovencev,štirje Hrvatje, drugi so Avstralci, vseh je trideset.
V marcu je Dom matere Romane praznoval 30. obletnico. Imenuje se po prvi sestri redovnici, ki je prišla v Avstralijo pomagat Slovencem.
Kaj vas je prineslo v ta slovenski dom, ki ima ime po materi Romani?
Če rečem čisto na kratko: starost in one- moglost.
Najprej bi vas rada vprašala, iz katere- ga kraja v Sloveniji prihajate?
Iz Haloz pri Sv. Barbari pri Ptuju. Bilo nas je dvanajstero otrok. Šest deklet, jaz sem med najstarejšimi in pa šest fantov. Naš naslov in moj rojstni kraj je bil Zavrč 145 pri Ptuju. Potem so starši prodali in kupili nov dom, Slatina št.5. pri Sv.Barbari. Leta 1940 zadnjega marca,na belo nedeljo, sem stopila pred oltar.Mož je bil vdovec iz Vra- nskega. V zakonu so se nama rodili štirje otroci. Dve deklici, ki sta kasneje umrli, ter dva sina. Stanko,starejši, še živi v Podgo- rici pri Ljubljani.Zapustili smo mu premože- nje. Mirko je z mano odšel v Avstralijo. Tu je že dve leti živel mož in nama priskrbel vse papirje za pot.
Katerega leta ste prišli v Avstralijo in kako? V Avstralijo sva prišla leta 1960 z ladjo Neptun A.
Ali je bil to težak korak za vas?
Nič nisem pomislila, kam greva. Sin je imel šestnajst let in osemletko za sabo.Ladja je pristala na nova avstralska tla v mesecu oktobru.Čakali so naju mož in dva njegova otroka iz prvega zakona s šopkom avstral- skih rož. Nato smo se odpeljali tja, kjer so živeli. Moj prvi vtis o Avstraliji je bil lep.
Ste bili doma kot gospodinja ali ste se zaposlili? Takrat je bil moj mož zaposlen v bolnici za kuharja. Sin je takoj iskal delo. Tudi jaz sem delala v klavnici za živino. Po treh letih smo se že preselili v svoj dom v Essendon. Po petih letih je bil naš dom že plačan. Domotožja nisem imela, ker sem bila preveč zaposlena doma in še v službi.
Deset let smo bili skupaj in kar veseli v tem domu. Sin je bil priden, prihranil je, da je šel na svoje. Midva z možem sva bila dve leti sama, potem je pa mož zbolel, odrezali so mu nogo. Preselila sva se k sinu. Kmalu je mož umrl v bolnici. Leta so tekla naglo, ostarela sem. Ker sem imela tri težke ope- racije se mi je telo zelo izčrpalo. Sin je vse skozi zelo lepo skrbel zame in to še danes. Dokler sem mogla, sem sama opravljala domača dela.
Ko so moči pošle in tudi jedla nisem več sa ma,sem šla v bolnico.Tam so imeli tolmača poslali so ga k slovenskemu duhovniku v Kew, da se pogovori zaradi Doma. On me je z veseljem sprejel v novi dom zraven Slovenske cerkve, ki se imenuje "Dom Ma- tere Romane." Tukaj sem že dve leti. Zelo dobro se počutim. Saj je slovenska hrana, slovenska govorica, nasploh vse slovensko Lahko sem tudi izbirala, katero sobico bi rada. Sin mi je poklonil TV,radio, veliko uro in vse, kar sem potrebovala. Tudi obišče me vsak teden. Okrog mene so sami dobri ljudje in me kličejo Grabnova mama. Ena gospa ima 60 let in pravi, da je moja hčer- ka, seveda kadar mi kaj pošije.
Kako preživite dan? Zjutraj ob 8. uri imamo zajtrk, ob sobotah in nedeljah pa ob 8.30. Redno grem k nedeljski maši, ki je nekaj korakov stran. Maša je ob 10. uri. Imamo tudi razne igre, kot je tombola. S kombijem, na katerem piše "Slovenski dom Matere Romane", da se ne zgubimo,se od- peljemo v naravo. Dosti berem. Knjigo od treh pastirčkov v Fatimi znam že na pamet potem slovenske pesmi. Rada poslušam radijsko oddajo v slovenščini. Rada imam cvetlice,zato jim vsak dan zamenjam vodo Cvetlice mi prinesejo dobri ljudje: čez dan tudi veliko molim za vse in za vsakega, ki dela v tem domu. Moram reči, da se kar dobro počutim pri svojih osemdesetih letih, ki so že na pragu (20. maja letos).
Kaj bi pa naročili za Slovence, ki so do- ma v Sloveniji? Če se me še kdo spomni, ga lepo pozdravljam. Nekateri še živijo, drugi so pa že umrli. Naj v miru počivajo. Zelo rada bi še naročila v teh vrsticah, da se toplo spominjam svojega sina Staneta Grabnerja iz Podgorice in njegovo družino iz srca pozdravljam, prav vse. Redno se jih spominjam tudi v vsakodnevnih molitvah.
Marija na Brezjah,pomagaj mi in usliši mojo prošnjo.

Tako je zaključila pogovor ta nadvse dobra ostarela mama v tujini.

Anica Smrdel

BOG ŽIVI TE, DRAGO, ŠE PETDESET LET

Ko berem Prijatelja, list prizade- tih in njihovih prijateljev, vedno mislim na vse stare in onemogle na vse, ki so kakorkoli prizadeti. Zdravi se vse premalo zaveda- mo, da smo lahko danes ali jutri tudi mi med njimi. Nikoli nismo Bogu dovolj hvaležni za svoje zdravje.
Najbolj pa imam ob teh prebiranjih zmeraj v mislih našega domačina, soseda in soro- dnika Draga Toplerja iz Radelj ob Dravi.
Dobrih petindvajset let je že od tistega usodnega dne, ko se je z motorjem pone- srečil in si tako usodno zaznamoval življe- njsko pot. Sprijazniti se je moral s posteljo in invalidskim vozičkom,kajti svojega telesa od višine rok navzdol ni več čutil. Čeprav je večji del njegovega telesa ohromel, pa so mu ostale roke, v katere se je preselila vsa njegova moč. Tako lahko sam pride z vozička za volan avta, posebej prirejenega po njegovih željah in potrebah. Skupaj z mamo se večkrat pripeljeta k nam na de- želo. Zelo smo veseli vsakega njunega obiska, saj ju imamo res radi med nami.
Ko je bil Drago še mlad fant, nam je veliko pomagal pri delu. Bil je vesten delavec in vedno se je pojavljal tam, kjer je bila po- moč trenutno najboj potrebna. S svojim stricem in botrom sta se še posebej dobro razumela. Najbolj vesel je bil, če je lahko upravljal voz s konjem, kajti do živali je že kot majhen šolarček izkazoval izredno lju- bezen in veselje.
Bila so to petdeseta,šestdeseta leta in ča- si so bili res težki. Tako smo bili Dragu vsaj po gmotni plati slabi botri. Pa je bil tudi on skromen fant,vsega navajen in nas je kljub temu vedno cenil in spoštoval.
Rad je zahajal v cerkev in se redno ude- leževal sv. maše. Bil je župnikova desna roka v cerkvi in župnišču. Med služenjem vojaščine se je priučil kuhi in postal pravi mojster kuharskih veščin. Tako tudi danes rad pripravi nedeljsko kosilo ali pa kakšne posebne specialitete ob raznih praznikih.
Po vojaščini pa je prišlo do tragedije. Obča sno si je gmotno pomagal tako, da je delal v Avstriji. Pri enem takem odhodu na delo so odpovedale zavore na motorju in oster ovinek v klancu je bil prevelika ovira zanj..
Ne vem,koliko časa je preživel po bolnišni- cah, najprej v Avstriji, kasneje pri nas. Ob vsej skrbni negi pa ga tudi zdravniki niso več uspeli postaviti na noge. Ob njem je hudo duševno trpela tudi mati. Kako boli materino srce, ve le mati, ki je tako preiz- kušnjo sama preživela.
Bili so trenutki občutka padanja v globino, trenutki obupa. Drago pa je pokazal svojo jekleno, trdo voljo. Prebrodil je najhujšo začetno krizo in vse manjše, ki so sledile. Vdal se je v božjo voljo in ostal optimist. Pravzaprav bi rekli,uspel je obdržati 'status večnega optimista'. "Bog že ve, zakaj mi je poslal to težko preizkušnjo," pravi.
Od tistega usodnega dne si je svojo živ- ljenjsko pot čisto drugače zastavil. Veliko bere in se poglablja v duhovne sfere člo- veškega obstoja, sodeluje v raznih revijah, listih in sredstvih javnega obveščanja. Je zelo razgledan, zato ga ljudje od blizu in daleč potrebujejo. Po svojih močeh rad vsakomur pomaga. Tako je svoje življenje do največje mere približal življenju zdravih.
Drago in mama sta prej živela v lepi majhni hišici na Remšniku. Zaradi odročnosti pa sta jo prodala in se preselila v blok v Rad- ljah ob Dravi. Od tu je Drago laže hodil na zdravniške preglede in obiskoval bolnišnice
Načrtov pa jima nikoli ne zmanjka. Lani sta si z veliko truda in ob pomoči drugih posta vila čisto majčken lesen vikend na obrobju mesta, kamor z velikim veseljem zahajata ob koncu tedna. Poleti bosta kdaj priredila kak 'piknik' in obljubljata, da pridemo tudi mi v 'ožji izbor za povabilo'.Bilo je potrebno veliko truda, odrekanja in odpovedovanja, zato jima želimo, da bi v miru in zdrava uživala sadove svojega dela.
Letošnjo jesen pa bo Drago praznoval še en velik jubilej - srečal bo namreč Abraha- ma. Petdeset let se mu je uspešno skrival, zdaj pa je pri tem omagal. "Prvih sto let je bolj težko, potem gre laže", pravi šaljivi pregovor. Jaz bi to številko nekako razpo- lovila in v istem šaljivem slogu kličem:

Bog živi te, Drago, še petdeset let,
vse hudo naj gre mimo tebe;
kar da se veselo poskušaj živet',
pa malo bolj pazi na sebe.

botra Marija

GOBELINSKI VBODI

Tisti, ki izdelujete gobeline, pravite, da to- vrstno vezenje sprošča in pomirja. To bo najbrž kar držalo, saj je mnogo ljubiteljev tega ustvarjanja.Rada pa bi še koga spod- budila,da bi odkril čar drobnih vbodov(sl.1)

Gobeline lahko vezete na stramin s pošev- nimi,navpičnimi ali vodoravnimi vbodi. Ti se razlikujejo še po velikosti in obliki, odvisno od števila niti v straminu. Če kupite že po- slikano osnovo, je ponavadi v navodilih že navedeno, s kakšnim vbodom, preko koliko niti in v katero smer vezete. Seveda lahko vbode spremenite-povečate ali zmanjšate. Paziti morate le na to, da se ohrani soraz- merje in da je stramin v celoti pokrit.
Zato vam priporočam, da naredite majhen poskusen vzorec, preden začnete z delom. S tem si boste prihranili slabo voljo in ra- zočaranje, saj iz vzorčnega narisa ne mo- rete dobiti prave predstave o tem, kakšna bo narejena vezenina. Če vbodi stramina ne pokrijejo, morate vzeti debelejšo nit ali pa vdeti v iglo več tanjših niti. Naj ne bo odveč,če ponovim: nikoli ne delajte s pre- dolgo nitjo.

Zapomnite si zlato pravilo, ki velja pri ve- zenju: Ko začenjate ali končujete delo, na koncu nitke nikoli ne zavežite vozla. Pri gobelinu bi zaradi vozlov na hrbtni strani nastale izbokline. Vozli pa se radi tudi raz- vežejo ali smuknejo skozi mrežo stramina. Zato začetne in zaključne konce niti na spodnji strani pritrdite tako, da čeznje na- redite nekaj vbodov (sl. 2).
Z novo nitjo nikoli ne začenjajte na istem mestu, kjer ste prej končali,ampak zraven. Debelina pritrjenih niti bi ustvarila greben, ki bi ga na izdelku opazili. Delajte z nitmi,ki so nekaj cm različno dolge, da se začetki in konci bolj enakomerno porazdelijo po hrbtni strani.

Polkrižec najpogosteje uporabljamo za gobelinski vbod. Začnite na levi strani in pojdite prek enega križišča niti na straminu na desno navzgor (sl. 3). Na hrbtni strani obrnite iglo naravnost navzdol in jo izvle- cite za naslednji vbod. Na koncu vrste pa pojdite prek enega križišča niti na levo na- vzdol in zadaj obrnite iglo naravnost nav- zgor (sl. 4). Na hrbtni strani dobite kratke navpične vbode (sl. 5).
Polkrižce lahko vezete tudi od zgoraj nav- zdol in obratno (sl. 6). Kadar jih vezete diagonalno (sl. 7,8,9) so na hrbtni strani vbodi v eno smer vodoravni, v drugo pa navpični. Polkrižci imajo še posebno lepo lego, če jih vezete tako, da vbodi tudi na hrbtni strani ležijo poševno (sl. 10).
Podloženi polkrižec je zelo uporaben, saj popolnoma prekrije podlago. Vezete ga v eni smeri. Od desne proti levi čez vzorčen motiv napnite nit za podlago -podložna nit (sl.11).Prek te niti v vodoravni vrsti z leve proti desni vezite polkrižce. V naslednjih vrstah to ponavljajte (sl.12). Če želite, da bo izdelek še posebno trpežen, primeren za prevleke, polkrižce tudi na hrbtni strani vezite s poševnimi vbodi. Tako boste dobili nekoliko rebrasto površino.
Poševni gobelinski vbod ali gros point (sl.13) je večja oblika polkrižca. Vsak vbod prekrije dve vodoravni in eno navpično nit. Vezite menjaje od leve proti desni in v naslednji vrsti obratno, dokler ne pokrijete površine.
Vmesni gobelinski vbod je primeren za izpolnjevanje večjih površin enojnega stra mina ter še posebno za senčenje in meša- nje barv.Vbodi so visoki in ležijo prek petih vodoravnih in le ene navpične niti (sl. 14). V drugi vrsti se vbodi za eno vodoravno nit na spodnji strani prekrivajo s tistimi iz prejšnje vrste.
Rebrasti vbod (sl.15) je droben polkrižec, ki ga lahko uporabite za vezenje majhnih detajlov na dvojnem straminu. Vezite po- ševno prek križišč čez obe navpični nitki, vodoravno pa vbadajte v večje in tudi v majhne luknjice med dvema vodoravnima nitkama. Ti vbodi so manj nagnjeni,zato je površina rebrasta.
Biserni vbod ali petit point je najmanjši med gobelinskimi vbodi in se uporablja predvsem za vezene slike (sl. 16, 17). Na dolžini 10 cm je lahko tudi do 90 vbodov. Tak gobelin je treba delati s povečevalnim steklom,saj so vbodi s prostim očesom ko- maj vidni. Tudi biserni vbod lahko vezete s podložno nitjo (sl. 18,19).
Seveda, 'počitnice' mi je urednik dovolil samo v prejšnji številki...
Z jesenjo prihajajo dolgi večeri, ki vam jih lahko prijetno in koristno izpolni prav ve- zenje gobelinov. Poskusite...
Če kdo proda gobelin Zadnja večerja, naj sporoči na uredništvo. Lep pozdrav!

Kati Urh

SREČANJE Z MISIJONARJEM

Vsaka sprememba človeku dobro dene, posebno tedaj, ko spodbuja, kaj razodene ali podari; vsega tega sem bila deležna na srečanju v soboto, 15. julija, pri lazaristih v Ljubljani. Z nami je bil duhovnik - jezuit, pesnik,slikar, misijonar gospod Jože Cukale
Njegova odprtost, gorečnost za vse,kar je dobro, preprosto - božje, me je razveselila in globoko notranje napolnila; kakšna raz- sežnost je v delu za druge, razsežnost v veri in dejanjih. Posebno me je nagovoril gospod Cukale, ko je poudaril pomen in moč molitve: "Brez molitve ni nič," je rekel. Da, na molitvi se gradi vse: delo, naše pri- zadevanje za dobro, naši odnosi...
Vse to nam je gospod Cukale, misijonar v Indiji, slikovito posredoval, seveda iz svo- jega misijonskega, kar širokega področja. Njegove pesmi, človeško tople in duhovno bogate, so nam bile podarjene kot molitev. Nekaj prelepih narodnih pesmi v izvedbi ri- bniškega kvarteta je naše srečanje še bolj 'ogrelo'. Bili smo veseli, srečni!

Marjetka Smrekar

SREČANJE V ŠENČURJU PRI KRANJU

Zadnjo nedeljo v mesecu juliju smo se zbrali bolni in ostareli v župnijski cerkvi sv. Jurija k mašni daritvi. Sv. mašo je vodil la- zarist Vlado Bizant.
V pridigi nam je skušal povedati, kako po- membno je, da znamo sprejeti trpljenje, ki ga ne manjka v bolezni in ostarelosti. S tem, ko premišljeno in vdano sprejemamo trpljenje, smo najbolj podobni Jezusu, ki je vse trpljenje osmislil in ga tudi ovrednotil. Naš oltar je največkrat bolezen,invalidnost pa tudi osamelost in nerazumevanje naj- bližnjih. Prosil nas je tudi, da bi v tem letu še posebno radi molili in darovali svoje bo- lečine in trpljenje za našega svetega oče- ta, ki prihaja k nam na obisk.
Bogoslužje v cerkvi je poživilo lepo petje iz mladih grl šenčurskega mladinskega pev- skega zbora.
Po maši pa smo se še zadržali v prijateljs- kem pogovoru ob dobri kapljici in pecivu, ki so ga pripravile naše gospodinje.Za prijet- no razpoloženje so spet poskrbeli mladinci z lepim petjem, še prav posebej pa brat in sestra Vili in Karmen Bonča z igranjem na harmoniko in citre.
Vsi udeleženci se vsem prisrčno zahvalju- jemo za tako lepo nedeljsko popoldne. Še posebno pa župniku Cirilu Isteniču, saj je že drugič pripravil tako srečanje.

C.M.

ŽELIMLJE 1995

V soboto, 19.avgusta 1995,nas je Tatjana Šušteršič zbrala malo manj kot petdeset pri uvodni sveti maši, ki jo je daroval g. Klemen Štolcar,misijonar na Madagaskarju, ob somaševanju z g.Jožetom Zupančičem.
Iz cerkve smo odšli v dvorano, kjer smo "S skupno pesmijo" prosili Svetega Duha, da pride med nas. Gospod Klemen nas je nago voril, da smo ob srečanju srečni, kot bomo srečni prihodnje leto ob srečanju s pape- žem, ko bo z nami praznoval svoj rojstni dan s posebnim namenom: da bi spoznali, kako pomembno je življenje ter ob geslu: Oče, potrdi nas v veri!
Cerkev z veseljem oznanja EVANGELIJ ŽIVLJENJA,ko praznuje Gospodovo rojstvo in se veseli rojstva vsakega otroka. Jezus je prišel, "da bi imeli življenje v izobilju". Življenje je proces, ki ga razsvetljuje ob- ljuba večnega življenja.
Danes se množijo grožnje življenju,posebno slabotnejšim. Papež nas imenuje "civiliza- cija smrti".
Pripravo na leto 2000 je Cerkev začela s koncilom. Priznava, da smo tudi kristjani krivi za težave sedanjega časa. Leto 1997 bo posvečeno Jezusu, leto 1998 Svetemu Duhu, leto 1999 Bogu Očetu, leto 2000 naj bi skupaj praznoval ves krščanski svet.
Svoje besede je nato misijonar Klemen na- slonil na pogovor novinarja Messorija s pa- pežem, objavljenem v knjigi: PRESTOPITI PRAG UPANJA. Mnoga za nas življenjsko pomembna vprašanja in papeževi odgovori so v njej. Zakaj je toliko zla na svetu? Zakaj Bog ne izloči trpljenja iz sveta, ki ga je sam ustvaril?Kako nas Bog danes odrešuje?
Skupaj s Klemenom smo ob papeževih od- govorih iskali odgovore tudi mi. Najkrajši in najzgovornejši odgovor na vprašanje trp- ljenja je Jezusov križ. Ta je ključ do razu- mevanja sveta in znamenje, da se je Bog postavil na človekovo stran. Bog hoče, da bi vsi ljudje prišli k spoznanju resnice in se zveličali, kot je zapisal apostol Pavel.
Misijonar Klemen je vse podajal lahkotno in domače.Vmes je dvakrat prekinil svoje po- dajanje za pesem, da ne bi omagali v pos- lušanju. Seveda pa bo za vse nas najbolje da sami preberemo to knjigo in tudi mi prestopimo prag upanja.
Po skrbno pripravljenem kosilu smo imeli dolg odmor, ko sta bila poleg voditelja g. Klemena na voljo za pogovor še dva duho- vnika.
Sledil je razgovor po skupinah:

Prva skupina je o vprašanju:"Moje razu- mevanje križa" povedala:
• Smisel križa je odrešenje; Kristus je svet odrešil s svojim križem.
• Mi mnogokrat bežimo pred križem, toda ko ga bomo sprejeli, bomo z njim pomagali odrešiti svet.
• Križ je vedno težak, zbada, boli,a Kristus nam ta križ pomaga nositi.
• Ljubezen, vera in upanje nam pomagajo, da pod svojim križem ne omagamo.
• Sprejeti križ pomeni odpreti se drugemu; drug drugemu moramo pomagati.
• Križ je, moramo ga sprejeti, ga nositi, ga deliti in bližnjemu pomagati.
• Z vero, z molitvijo, s prijatelji je križ laže nositi.
• Takšni,kakršni smo,smo potrebni;s svojim življenjem moramo biti luč na gori, svetilka v temi. S svojim križem,ki ga nosimo v ve- selju in v veri v Boga, smo lahko svetilka.
• Nerazumevanje, kaj naj storim, kako naj razumem? To je križ, na križu Kristus, ki se mu reče nerazumevanje. Ta križ moramo sprejeti in ga nositi! • Ko križ sprejemamo, z njim pomagamo Kristusu odreševati svet. Ljudem dovolimo, da nam pomagajo, in tudi mi smo dolžni drugim pomagati nositi križ. Tako bo ves svet boljši. Nam pomaga vera, pomagati moramo nevernim. Molitev pomaga nositi križ. Odrešitev je prišla s križa. Nosimo križ z veseljem!

Druga skupina odgovarja na vprašanja: "Kako sprejemam sebe? Kako razmiš- ljam o Bogu, kako o bližnjem?"
• V svoje telo sem ujeta. Ob telesni okvari sem ogromno izgubila, a še več pridobila.
• Stara je osemdeset let, deset let gluha, je vedra, zadovoljna,v popolni zbranosti se veliko pogovarja z Bogom: izraža zahvale, prošnje, zmolila je 200 rožnih vencev po namenu svetega očeta,molitev za papeža, k Slomšku. V zavodu vsak dan čisti solato, pripravlja fižol in vse potrebno za vse go- jence, dela brez počitka.
• Invalidka od rojstva težko prenaša, če jo kdo zapostavlja. Ne more se približati mla- dim,ker ne ve,če bo sprejeta. Samo vdana v božjo voljo sprejema sebe takšno, kakr- šna je.
• Spet druga je šele v šoli spoznala, da je drugačna, ko ni mogla skakati tako kot dru gi. Šole ni mogla nadaljevati, čeprav se je lahko učila.Zaposlila se je v zavodu,kjer se je čudila slabemu vedenju gojencev in go- jenk. Večkrat joka na samem:"Zakaj ravno jaz?"
• Dolgo časa je minilo,da sem sprejela sebe takšno,drugi pa me še sedaj ne sprejemajo drugačne, kot so me nekdaj poznali.
• Ena od zdravih ne opazi drugačnosti. Zaveda pa se svojih darov in je Bogu hva- ležna zanje.
• Težko prizadeta lažje živi, odkar je spre- jela sebe takšno, kakršna je.
• Štiriinosemdesetletna se veseli življenja, da obiskuje težko prizadeto,ki ne more go- voriti; vsak dan skupaj molita.
• Bog živi v meni in v mojem bližnjem, po katerem Bog meni govori. Bog je vsakomur dal svojo vlogo.
• Bližnji so me zapustili,a odpuščam, ker je Bog moj vodnik.
• "Bog je moj pastir, nič mi ne manjka."
• Ves dan živim v Bogu.
• Živim bolj samotno,ker ne govorim.Veliko berem v svoji sobici nad garažo. Sam ne morem z vozičkom ven, ne morem sam k sveti maši. Ponoči molim, kadar ne spim. Rad bi vodo napeljal v sobo.

V tretji skupini so razmišljali: "Kdo sem? Smisel križa in moja strpnost do njega. Kako razumem odgovornost in kaj storim v zvezi z njo?"
• Sem božji otrok in se trudim, da bom vredna tega imena.
• Neizmerno sem hvaležna svojim staršem za krščansko pot. Kljub bolezni sem se oklenila Jezusa, ki mi pomaga nositi križ.
• Vesela sem Kristusove bližine. Ko mi je težko, se umaknem v sobo, kjer ob križu prosim Jezusa za pomoč. Veliko mi pomeni nedeljska maša in srečanje PBI.
• V težkih trenutkih mi je vera edina tolaž- ba; dva brata sta bila mučenca.
• Že od rojstva trpim zaradi bolezni. Več- krat sem bežala pred križem,od doma, kjer je gospodaril alkohol.
• Tolažbo iščem v Kristusu in v Cerkvi.
• Poleg Kristusa so mi v največje veselje otroci, ki so jih starši zavrgli.
• Sprva sem se branila vsakega križa,sedaj z Njim vidim smisel vsakega križa in se za- vedam, da je On tisti, ki nosi križ. Ko ne morem spati, prosim Jezusa, naj olajša križ in naj poveže vse ljudi s križem.
• Kadar mi je težko, pomislim na vse,ki no- sijo še težji križ. Ko vezem prtičke, mislim na vse iz PBI.
• Ne vem, ali trpim zase ali za koga druge- ga, to bom izvedela po smrti. Veliko sem molila za spreobrnjenje moža, ki je veliko pil, in bila sem uslišana.
• Šele po nekaj letih spoznamo smisel križa Bog ne pošilja križa brez smisla. Domačini na Madagaskarju so veliko bolj potrpežljivi in jim trpljenje in usoda nista tolikšen pro- blem. Trpljenje lažje prenašamo, če ga darujemo za drugega. Bog ve, kolikšen križ zmoremo nositi in pomaga osmisliti križ.
• Veliki križ je, če moraš leta čakati, da ti drugi pomagajo. Brez Jezusa ne bi zmogla prenesti pritiska.Ko je Jezus spregovoril,da me ima rad, se je vse spremenilo v dobro.
• Kdor nima spoznanja, ni odgovoren. Od- govoren je, kdor spozna, da so tudi drugi pomoči potrebni.Odgovorni molimo za druge

Pred večerjo smo vsi zapeli še litanije. Mo- čnejši, šibkejši in nemi glasovi so se zlili v čudovito harmonijo, ki je segla od srca do neba, kar je vsakdo izražal z blaženim iz- razom na obrazu.
"Zakaj ravno jaz?"sprašuje bolnik,zapornik, invalid, kdor pade na izpitu, kdor ne zmaga v športu, kdor izgubi ljubljeno osebo, kdor ni zadovoljen s seboj.
Da, jaz, ti, mi vsi smo poslani na svet, da nosimo vsak svoj križ. Moj je meni najtežji, tvoj pa tebi. Najteže je tistemu, ki križa ne sprejme. Temu ni pomoči,ker sam sebe ugonobi. Kristjan nosi z Jezusom križ do konca in tako izpolni svoje poslanstvo na tem svetu: "Moli,delaj, trpi,potrpi!" Vsakdo je deležen vsakega nekaj po svoji meri, ki se med življenjem spreminja. Tudi spreme- mbe v razmerju med molitvijo,delom,trplje- njem in potrpežljivostjo moram sprejemati, da zmorem živeti.
Hvala Bogu za tako bogat dan in za vse iz PBI!

Ana Levičar

SNIDENJE S PRIJATELJI

Z velikim veseljem sem se odzvala povabi- lu v Dedni dol k Angelci Škufca. Snidenje s prijatelji je bilo nepopisno lepo.
Ko smo prispeli na cilj, je vreme kar dobro kazalo. Toda po sv. daritvi se je stemnilo. Še preden smo se stisnili pod streho, je miren dež začel namakati zemljo.
Od srečanja sem odnesla tudi tole misel: "Ubogi, to je naše poslanstvo, in vendar živimo!"
Zaradi bolezni ali nesreče, ki nas je zazna- movala in onesposobila, smo bolj malo do- nosni. Toda marsikaterega je to približalo Bogu. Bog nas je z večno ljubeznijo prite- gnil k sebi. Bistvo je očem nevidno.
Naš delež je predvsem trpljenje,ki bi naj ga osmislili po zgledu našega Zveličarja, saj je izbral prav odpoved, žrtev in darovanje in se na križu použil v ljubezni.
On je naše življenje,vinska trta. A mi smo, ker smo udje Cerkve, mladike, ki dobivajo moč od Njega.
V družbi prijateljev, z njihovo dobroto po- tešujemo potrebo po medsebojni ljubezni.
Ko smo se okrepčali, smo pod vodstvom Majde Mežan skupaj zapeli nekaj pesmi. Majda nam je zapela tudi tisto lepo in nje- no Ave Marija. Od srca smo se nasmejali tudi šalam.
Proti večeru smo se razšli s srci, polnimi hvaležnosti do Boga in dobrih ljudi, za pre- lep dan, ki smo ga skupaj preživeli.

Kati Ribič

GOSPOD JE MOJA LUČ IN MOJA REŠITEV

Bila je lepa,sončna nedelja v avgustu pred največjim Marijinim praznikom.
Tako lepo je, če bratje in sestre prebivajo skupaj,vsaj nekaj uric- še kako drži. Videlo se je že iz prisrčnega pozdrava, nasmeha in stiska roke,ko smo se zbrali na srečanju pri Otonu v Črnučah.
V hladni senci smo se priporočili Bogu in Mariji z molitvijo rožnega venca. Razmišljali smo o sv.Antonu Padovanskem.Zatem nam je Oton prebral razmišljanje, kaj je sreča, sprava in mir.Spomnila sem se na Prešerna ki pravi: edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Molimo za vse te vrednote ki smo jih v naši domovini tako potrebni!
Vrhunec našega srečanja je bil, ko smo poromali v bližnjo cerkev, posvečeno sv. Janezu Krstniku. Prišel je gospod župnik iz Podutika in za nas daroval sv. mašo.
Božja beseda nas je opozarjala,da moramo biti vedno pripravljeni - čuječi s prižganimi svetilkami, kajti ne vemo ne ure ne dneva, kdaj bo prišel Sin človekov (Lk 12, 35-40). V pridigi se je med drugim dotaknil dobrote dečka iz evangelija, ki je dal na razpolago Jezusu hlebčke kruha in ribe, da jih je po- množil - naredil čudež in tako se je nasitilo veliko ljudi.
Odgovorno sodelovanje pri sv. maši nas je navdalo z božjo ljubeznijo in srečo.Na vpra šanje: si srečen, si srečna? se je slišalo: sem! Imela sem občutek, da smo to srečo odnesli s seboj, da jo bomo delili tudi dru- gim. Bog daj, da bi bilo res tako.
Gospod župnik se nam je po sv.maši zahva lil, da smo si vzeli čas,ker mora največkrat pohiteti s sv. daritvijo. Iskreno smo mu hvaležni za vse.
Dan se je nagibal k večeru, ko smo se - obogateni z mnogimi duhovnimi in telesnimi dobrotami,hvaležni naši Ljubici,Tini, g.Ton- čki in domači hiši - razhajali. Predvsem pa- Bogu hvala!

Marija Kos

USMILJENI V DUHU EVANGELIJA

Nedelja 20.avgusta 1995.Tiste dni je minilo osemnajst let od tistega našega romanja v večno mesto Rim na grob prvega Jezuso- vega naslednika in od tistega mojega lom- ljenja kosti. Dogodka, ki sta za dolga leta zakoličila in poglobila moj odnos do Tebe, Prijatelja...
To nedeljo sem z družino poromal v Maleč- nik k Sv. Petru pri Mariboru, kjer je daroval jubilejno zahvalno železno sv. mašo g. Alojzij Žalar.
Rodil se je 17. 10. 1901 v Križevcih pri Ljutomeru, in bil posvečen v duhovnika (z 'zamudo' zaradi bolehnosti) 13.9.1925 v Mariboru.
Iz besed mnogih slavnostnih govornikov, prisotnih ljudi in iz ust železomašnika, ki nam jih je spregovoril, sem zvedel, da je v to faro prišel že med drugo svetovno vojno Nacisti so ga kot mnoge zavedne sloven- ske duhovnike in preproste ljudi pregnali v Srbijo. Tam ga je neka roka zadnji hip po- tegnila iz kolone, ki so jo nacisti gnali na streljanje talcev v Kragujevcu. Tudi po vojni se je srečal s težavami in zaporom. Pred nekaj leti, ko je ležal zelo bolan, je, po besedah železomašnika,Bog spet uslišal molitve mnogih ljudi in spet "mu potegnil glavo iz nevarnosti", da se še lahko vsak dan odpravi peš čez vinograde na gorco nad farno cerkvijo, kjer v Marijinem svetiš- ču daruje mašo za žive in rajne.
"Kako naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil" (Ps 115)se je vprašal in se zahvalil vsem za vso pozornost in dobroto. Zahvalil se je tudi slavnostnemu govorniku naslovnemu škofu Grmiču, ki mu je govoril že na zlati in biserni ter sedaj na železni maši in izrazil upanje,da ne bo manjkal tudi na leseni.
Slavnosti govornik je v svojem nagovoru med drugim poudaril potrebo in nujo, da je veliko bolj pomembno kot to, da znamo darovati,da smo usmiljeni. Usmiljeni v duhu evangelija, kot je in je vedno bil jubilant in železomašnik.Da železomašnik nikoli ni niko mur ničesar zameril, je potrdil tudi sedanji župnik, potem ko je prebral pozdravno pismo z apostolskim blagoslovom svetega očeta Janeza Pavla II. in še nekaterih uglednih ljudi.
Med petjem zahvalne pesmi in jubilantove naljubše Slomškove 'V nebesih sem doma', sem se ozrl navzgor po bogato poslikani cerkveni ladji in nad seboj zagledal fresko z motivom in napisom:"V Jezusovem imenu vstani in hodi!"
Po mašni daritvi smo bili vsi povabljeni na prigrizek in kozarec vina, ki so ju pripravile gospodinje in vinogradniki iz šempetrske fare. Družno smo nazdravili železomašniku in Ljubezni, ki je vodila njegov korak...

Jože Raduha

ŠMARJETA '95

Vsi trije dnevi, ki sem jih preživela v Šmar- jeti (25. do 27. avgusta), so mi še vedno v lepem spominu. Res bi bilo škoda, če se ne bi odzvala povabilu Jožeta Nemaniča. Deležni smo bili bratske ljubezni in iskre- nega prijateljstva. Že to, da se vidimo in pogovorimo s prijatelji,ker drugače ne mo- remo priti skupaj, je zelo osrečujoče. Vsi smo bili zelo zadovoljni in srečni.
Zato sem hvaležna, da se Bratstvo bolni- kov in invalidov oz.Prijateljstvo tako orga- nizirano širi in živi. Ko se nam je v nedeljo v Šmarjeti pridružila Ljuba Z., odgovorna v PBI, je s svojo iskreno, odločno in prijazno besedo vse navzoče lepo nagovorila in vlila upanje za prihodnost.
Letos je vodil naše srečanje g. Jože Zu- pančič. Vse smernice za naše sprejemanje križa v Kristusovi luči nam bodo še dajale upanje in pogum v našem življenju. O pri- pravi na obisk svetega očeta nam je lepo razlagal in govoril. Besede, ki jih je dal pa- pež svetu, Križ stoji, svet se pa vrti, so pomenljive in bomo o njih še premišljevali.
Bistvo našega srečanja je, da se vsak dan udeležimo sv. maše. Zahvalim se duhovni- kom, ki so imeli lepe pridige in molili z nami. Prvi dan je bil med nami g. Dolfe Mežan. Nad vse pa smo hvaležni domačemu žup- niku in našemu prijatelju Jožetu Glasu, ki vsako leto pripravi za nas vse potrebno.
Zadnjič se mi je, posebno v nedeljo, zdelo lepo in ganljivo. Prišle so mi od sreče in veselja solze v oči. Tako lepa priprava na mašo, molitev rožnega venca in glasbena spremljava družine Domitrovič; vse to nas je raznežilo in navdušilo za božjo Ljubezen med nami.
Res, bila sem zelo zadovoljna. Zahvalim se vsem, ki so veliko svojega truda in dobre volje prispevali za naše dobro počutje na tem srečanju.
Lepo pozdravljam vse, ki so se udeležili, predvsem pa tiste, ki jih ni bilo med nami kakor druga leta.Hvaležno smo se jih spom nili, saj vemo,da so bili in bodo še združeni z nami.

Urška Zupančič

SREČANJE V BISTRI

Prvo soboto v septembru smo se v Prija- teljstvu bolnikov in invalidov zbrali v Bistri; ta leži na zahodnem obrobju Ljubljanskega barja ne daleč od Vrhnike. Kraj je danes najbolj znan po Tehniškem muzeju, saj je to edini tovrstni muzej v Sloveniji. Manj znana, a vendar pomembnejša je zgodovi- na tega kraja.V Bistri so namreč od 13. pa do 18. stoletja oznanjevali božjo besedo, molili, premišljevali in delali kartuzijanski menihi.
Prišlo nas ni prav veliko, največ je bilo do- mačinov z Vrhnike, nekaj nas je prišlo tudi od drugod. Zares nenavadno hladno vreme ki se je naredilo zadnji teden v avgustu,da se je obdržal celo sneg na vrhovih bližnjih Kamniških Alp,je marsikoga zadržalo doma.
Najprej smo si ogledali zanimivo muzejsko zbirko.Pridružil se nam je tudi naš prvi gost vrhniški župan Vinko Tomšič, in nam ob koncu ogleda spregovoril nekaj spodbudnih misli.Ko so sončni žarki že pregnali jutranje meglice,nas je Rafko,zbrane na samostan- skem dvorišču, v lepem pozno poletnem dnevu popeljal skozi pet stoletij zgodovine tukajšnih kartuzijancev.
Duhovni del srečanja smo začeli v jedilnici ob poslušanju razmišljanj, ki sta ju pripra- vila Rafko in Oton. Ker pa človek ni samo iz duše, temveč tudi iz telesa,smo opoldne morali prisesti še k pogrnjeni mizi.
V popoldanskih urah so se nam pridružili še novi gostje, mladi pritrkovalci iz Ligojne pri Vrhniki in g. Janez Šilar, župnik iz bližnje Borovnice. Zbrali smo se ob oltarni mizi v parku pri ribniku.Mašna daritev v naravnem okolju in v majhni skupini še posebno obudi spomin na Učenikovo zadnjo večerjo na veliki četrtek. Nataša,mlada pritrkovalka,je povedala veliko zanimivega o pritrkovanju. Ko pa so ubrano udarjali na zvonove,name ščene na posebej za to prirejenem lesenem stojalu, je postalo še posebej slovesno. Vsem nam je bilo toplo pri srcu,ko je pritr- koval še naš prijatelj Oton. Huda poškodba vratnega vretenca mu je dopuščala le toli- ko moči,da je še zmogel poganjati kladivca zvonov, ni pa mogla v ničemer preprečiti tistega,česar se je pred več kot tremi de- setletji v mladosti naučil,ko je mlad in poln moči še preskakoval strme stopnice doma- čega zvonika in se tam učil pritrkovanja.
Ob koncu je prav, da se spomnimo tiste uvodne misli, zapisane na prijaznem Rafko- vem vabilu na to srečanje: Da, veliko ste dali prav vi, dragi gostje, ki ste nam s svojo navzočnostjo olepšali dan Posebno še ti,dragi Rafko,ki si vse pripravil za vse poskrbel, pa tvoja družina, ki ti je velikodušno pomagala. Seveda vsi vi,ki ste nas pripeljali in nam omogočili, da smo se srečanja lahko udeležili,kakor tudi vi mlajši ki ste se nam pridružili, z nami preživeli lep dan in nam pomagali premagovati pragove muzejskih dvoran.
Prav gotovo smemo upati, da smo dajali tudi mi, ki smo se odzvali vabilu in bili na srečanju.In sploh ne nazadnje velja v ena- ki meri tudi za vse vas,ki niste prišli,pa ste si to želeli in bili v srcu z nami.

Franc Urbanek

LIGNANO '95

Namen: Nabiranje novih duhovnih in tele- snih moči ob oltarju v senci borovcev ter v morju in plaži na soncu.
Kje: V Lignanu, obmorskem letoviškem mestu v Italiji.
Kdaj: od 22.7. do 5.8.1995.
Udeležba: Številna,saj smo skupaj z ita- lijanskimi prijatelji zasedli vse razpoložljive prostore.
Odgovorna: Za vso slovensko skupino je bedela in skrbela naša neutrudna in vedno nasmejana 'mati' Mihelangela s sosestrama
Vodja skupnosti:Prijazni diakon g.Roberto s svojo skupino.
Vsak dan smo pričeli z jutranjo molitvijo po zvočniku,sledila je misel dneva in na koncu pesem naših pevcev. Sledilo je vstajanje, umivanje in zajtrk, dopoldansko veselje na plaži in kopanje v morju. Pred kosilom smo navadno imeli sv.mašo.Po kosilu in počitku smo ponovno odšli na plažo in v morje ter se do večerje vrnili v tabor. Dokler nismo odšli spat, je na dvorišču potekal veseli večer z raznimi zabavnimi igricami in skeči, ki so jih uprizarjali naši pomočniki in v neka terih smo sodelovali tudi invalidi.Z večerno molitvijo smo sklenili dan in šli k počitku.
Sv. mašo smo imeli vsak dan, dvakrat tudi v mestu. Enkrat smo šli v farno cerkev, drugič pa na podružnico. Obred je potekal v obeh jezikih. Obakrat je po cerkvi odme- vala slovenska pesem in se slišala sloven- ska beseda pri prošnjah.
Pridiga je bila posvečena svetniku dneva. Na prvi petek v mesecu pa smo predvsem molili k Srcu Jezusovemu in obudili misel na Jezusovo trpljenje ter smrt na križu.Spom- nili smo se tudi vseh v Prijateljstvu bolnikov in invalidov, saj smo ob petkih v molitvi še posebej povezani med seboj. Zadnji večer smo šli vsi na plažo, kjer smo se Bogu za- hvalili za srečno preživete dni v Lignanu in se simbolično poslovili od sonca in morja s petimi litanijami Presvetega Srca Jezusove ga. Angelček varuh moj pa nas je popeljal nazaj v tabor in zazibal v sladek spanec.
V letošnji skupini je bilo veliko mladih inva- lidov iz Centra v Vipavi,ki so s svojo priso- tnostjo zelo poživili to počitniško življenje. Zelo so uživali, ko so ob zvokih harmonike zaplesali z vozički.
Ker živijo v Domu,so zelo navezani drug na drugega, odvisni predvsem od medsebojne pomoči, kar se je pokazalo tudi v Lignanu. Lahko rečem, da so se tukaj uresničevale besede iz Svetega pisma, ki jih bom malce priredil: "Kjer se pomnožijo težave, se še bolj pomnoži milost." Več je torej dobrote, usmiljenja, sočutja in tudi hrepenenja po ljubezni. Svet je zato kljub prizadetosti lep in tudi dober.
Končalo se je naše druženje z Bogom in med seboj. Z lepimi spomini na vsa vesela doživetja smo se vrnili na svoje domove, kjer se bomo še dolgo spominjali tega sre- čanja.

Oton

NEPOZABNI LIGNANO 1995!

Ves zbegan, potrt in razočaran nad vsem svetom sem iskal Boga, morje, prijatelje. Iskal sem tolažbo in notranji mir. Vse to sem tudi našel. Vse hkrati,na enem mestu. Oh, Lignano!
Skoraj 80 krščanskih duš se nas je pove- zovalo v vsakodnevnih molitvah k vsemo- gočnemu Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Za isto mizo smo skupaj sedeli pri vseh obrokih. Skupaj smo odhajali na plažo, se tam predajali sončnim žarkom in veselo prepevali. Vsak od nas se je lahko, po mili volji namakal v čisto pravi, mokri in slani morski vodi.To pa ima za nas velik zdrav- stven pomen. Po veselih družabnih večerih smo se spet skupaj utrujeni vračali na svoje že pripravljene postelje...
Oj,zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj še pri- demo, smo zapeli v slovo italijanskim prija- teljem. Res smo jim iz srca hvaležni za vse kar so nam dali. Prav tako tudi italijanskim dobrotnikom,ki so nam omogočili letovanje. Vsem tudi moja iskrena hvala...

Marjan Bajde

OD MARIJE K MARTI IN NAZAJ

Hrepenenje po božji bližini in nebesih krepi tudi razdajanje, ki pa samo to ne sme biti; ko Marija sedi ob Jezusovih nogah in izvr- šuje "edino potrebno",se Marta ob mnogo- vrstnih časovnih dejanjih izgublja in mora sprejeti Gospodovo grajo. Jezus sam se je mudil med nami kot nekdo, ki služi, kot po- nižni tesarjev sin, a je tudi pokazal, kako se vrednost povezave v molitvi z Bogom razširi v delu za božje kraljestvo na zemlji (H.U. von Balhasar, Premišljevalna molitev)
Dve vprašanji sta se mi je postavljali ob prvem srečanju z bolniki in invalidi (če od- mislim obiske v domu na Poljanski), ko smo se zbirali pri sestrah v Štepanji vasi za od- hod v Lignano. Vprašanje srečanja s sve- tom,ki ga do sedaj nisem pogosto srečeval z bolniki in invalidi, in na drugi strani z lju- dmi, ki skrbijo zanje, s spremljevalci. Zato sem se toliko bolj razveselil molitve in bla- goslova v kapeli samostana Marijinih sester - z nami je Gospod.
Čas pa, ki nam je prihajal naproti, je sam ponujal odgovor in ob večerih, ko sem se zahvaljeval Bogu za dan, ki je mineval, ali za tistega,ki se je že začenjal,sem občutil, kako Gospod skrbi za nas in mi sproti daje odgovore v dogodkih in v besedah bližnjih.
Čas pač postane merljiv drugače, če ga popolnoma izročiš Bogu in če se človek po trudi živeti z odprtimi očmi in prepoznavati Gospoda: v bližnjem, ki s pogledom prosi pomoči ali pa ti ponudi roko, v prijatelju, ki ti v nasmehu izroči del Gospodovega miru, v dobri besedi, ki prihaja naproti kot poži- rek vode žejnemu v puščavi in kar mi je bilo v veliko veselje - pri sveti maši ter v molitvi hvalnic in večernic ob začetku in zaključku dneva.
Kako resnična je Gospodova beseda, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake božje besede! Kaj pa je dobra beseda, če ne dobro delo, pospremljeno z Gospodovim blagoslovom; kaj je teža dne- va, ki se zaključi z molitvijo in z nasmehom veselih darovalcev drugega kot zahvala, da smo prijatelji med seboj?
To so bili bogati dnevi,dnevi milosti. Lahko bi dejal celo nekakšne duhovne vaje na po seben način - prav v vsakem posebej sem srečeval Učenika. In koliko skritega dela, priprav in molitev, ki so omogočila to sre- čanje,je bilo mogoče srečevati;koliko lepih in ponižnih zgledov nesebične hoje za Kris- tusom in pa koliko tistih, ki zemeljske poti merijo na kolesih invalidskih vozičkov, a so že zdavnaj vstali in hodijo - hodijo, da bi tudi nam, ki smo jh spremljali in se učili od njih, pokazali, kako pomembno je ne izgu- biti tega, kar smo prejeli kot božji otroci v dediščino.
Lahko zapišem, da sem veliko več prejel, kot je bilo v moji moči dati. Zato hvala nebeškemu Očetu in vsem vam - naj vam Gospod s križa velikega petka vedno znova usmerja pogled v zarjo tretjega dne!

bogoslovec

Ni še minilo tri mesece, odkar smo spremili k večnemu počitku brata Ivana.Smrt pa je zopet posegla v našo nekoč veliko družino Po hudi, toda kratki bolezni (sarkom) nas je res nepričakovano zapustil brat Franci Cerar, Toronto, Canada. Ob navzočnosti desetih duhovnikov in nadškofa dr. Ambro- žiča se je pogrebne maše udeležila velika množica ljudi. Pokojniku je v cerkvi držala "špalir" v svojih uniformah in z zastavami mlada skavtska skupina. Franci je bil celih 24 let prvi in glavni vodja mlajših in odras- lih skavtov.
Dvajset let je bil ravnatelj slovenske šole in to poleg redne državne službe (kemik pri Ontarijski policiji), kjer je v laboratoriju in terenu preučeval vzroke raznih nesreč in umorov. Zadnjih pet let pa upravnik Doma Lipa,kjer je doživel največ veselja in zado- ščenja.
Pogreša ga družina, še bolj pa oskrbovanci Doma. Dve ženi sta s solznimi očmi izrazili meni in moji sestri (dr.Bratini),ki je tam hi- šna zdravnica: "Vi ste izgubili brata, mi pa očeta!" Kot smo slišali,so se na dan pogre ba (21.6.) darovale sv.maše tudi po drugih cerkvah in državah,kjer so Francija poznali Zlasti po sestri redovnici in pa po vdovi Marici;ta ima dva bratranca duhovnika:Ja- neza Zdešarja v Nemčiji,in lazarista Franca Buha, misijonarja na Madagaskarju.
Namesto venca na grob za umrlega Franci- ja darujem za tiskovni sklad revije Prijatelj.

Darinka M. Cerar

Kar nisem mogla verjeti, da je res, ko sem odprla pismo invalida Ivana Selaka in mi je iz njega padla na mizo slika s pogreba nje- gove žene.Še pred nekaj dnevi sem mu pi- sala in ga vpraševala, kako je z ženo,ali je že doma iz bolnice.Vedela sem,da je bolna da pa je tako hudo, niti pomislila nisem.
V pismu mi Ivan odgovarja:"Sestra,sprašu- jete me, če je moja žena Jožefa (Pepca) Selak, 68220 Šmarješke Toplice 5a, že doma iz bolnice? Draga sestra, moram vam napisati žalostno novico,da je 5.junija mo- ja ljuba žena Pepca ob 10. uri zvečer za vedno zatisnila lepe plave oči in se poslo- vila od mene, moža, sina Janeza, snahe Marinke ter malih vnukov Vesne in Milana. Čeprav vsi zame zelo skrbijo, je vseeno tako prazna hiša in ni tistega človeka, kot je bila žena, ki je tako lepo zame skrbela. Rad sem jo imel vsa leta kot ona mene,od- kar sva bila poročena. V začetku maja je šla v bolnico in potem je padla v nezavest Bila je priključena na aparatih. Potem se ji je stanje izboljšalo. Vsakokrat mi je zatrje- vala, da bo bolje, ko bo prišla domov ... A Gospod jo je poklical v večni dom...Pogreb je bil 8. junija v Šmarjeti. Bilo je toliko ljudi kot že dolgo ne v Šmarjeti. Tako so pove- dali drugi,saj v svoji veliki žalosti in bolečini nisem videl nikogar ... Težko sem prenesel to veliko preizkušnjo, a z božjo pomočjo človek veliko prestane.Naj v miru počiva in večna luč naj ji sveti,saj me tolaži zavest, da bomo nekoč vsi tja za njo prišli ..."
Pokojna Pepca je bila zares plemenita že- na in mati. Vedno nas je bila tako vesela, ko smo obiskali Ivana in še prav posebno, če smo ga kam odpeljali, saj ga sama ni mogla. Zato naj ji Gospod za vso njeno dobroto in skrite žrtve bogato poplača v nebesih.Možu Ivanu pa naj da moči.Njemu in vsem, ki za njo žalujejo, naše globoko sožalje.

Ko smo letos konec julija odhajali na leto- vanje k morju v Lignano je bil zelo hudo bolan oče urednika Prijatelja g. Jožeta Zu- pančiča. Kljub temu se je g. Jože odločil in je šel z nami na letovanje, saj smo ga tam zelo potrebovali.Če bi ne šel z nami,bi tam na morski obali ne imeli sv.maše, ker nismo mogli dobiti drugega duhovnika.
Na polovici letovanja pa so nas obvestili, da se je očetu zelo poslabšalo in naj g. Jože pride čimprej domov.Takoj je odšel,in hvala Bogu, je očeta dobil še pri življenju, da je še enkrat daroval sv. mašo ob nje- govi postelji. Drugi dan, v ponedeljek 31. julija, je oče Jožef Zupančič, Dolga Raka 15, 68272 Raka, zatisnil svoje trudne oči. Že več let je mnogo trpel zaradi bolezni, starosti in seveda izčrpanosti, saj je delal in skrbel za družino. Zadnjega pol leta je obležal.
Z ženo, mamo Marijo, sta imela pet otrok. Med njimi je tudi naš g. Jože, ki skrbi za Prijatelja in za celotno PBI Slovenije. Prav ta zavest, da sta z mamo darovala sina prvorojenca v službo Gospodu, nas vse tolaži, posebno še vse njegove, ki žalujejo za njim in ga pogrešajo. Rečeno je, da se tistim staršem, ki darujeta otroka Bogu, ni treba bati smrti ...
Oče si je tudi z življenjem zaslužil nebesa. Bil je zelo dober in tako mi je ostal v spo- minu njegov prijazni veseli obraz, ko smo ga obiskali... Hvala vam, dragi oče,prav za to vašo veliko pozornost! Prijazen obraz veliko pove, da ti zaupanja, da si sprejet, da si dobrodošel in pri vas smo bili vedno dobrodošli.
Hudo mi je, da vas v zadnji bolezni, nisem mogla obiskati in tudi za pogrebom me ni bilo. Spremljala vas je moja žrtev in tudi molitev vseh, ki smo letovali ob morju, saj smo se vas vsak dan spominjali pri sv.maši in tudi drugače. Diakon Roberto, ki se je pridružil bolnikom in sodelavcem, ki so šli iz Lignana na pogreb, da bi se v imenu vseh poslovili od očeta, mi je rekel, da tako ve- ličastnega pogreba že dolgo ni videl, da je bilo ogromno ljudi, duhovnikov, da se iz tega vidi, da je bil oče zelo priljubljen, da so ga radi imeli...
Oče, odpočijte se pri Bogu. Mami Mariji, sinovom Jožetu,Lojzetu, Martinu,Tončku in hčerki Marici še enkrat naše globoko ob- čuteno sožalje!
Tolažilna je misel, ki jo je Kati Urh zapisala kot osmrtnico za Radio Ognjišče: "Vsega na tem svetu se dotakne smrt, do ljubezni pa ne more seči! Odšlo je le telo, ostala je ljubezen - njegova in tudi tista, s katero smo ga imeli radi... Zato bo živel naprej v naših srcih, mislih in molitvah...
Božja dobrota in usmiljenje naj ga sprejme- ta ob koncu osemdeset let dolge zemelj- ske poti in božja slava naj mu odkrije svoj sijaj... On pa naj nam iz večnosti s hrepe- nenjem svoje duše pomaga odkrivati in prevzemati dediščino večnih vrednot!"

Šele po pogrebu sem zvedela,da je 18.av- gusta 1995 odšla od nas naša draga pri- jateljica Rozika Perc, Florjanska 24,68290 Sevnica. Bila je samostojno dekle, čeprav že od rojstva invalidka. Obiskovala je šolo in tudi potem je vsa mladostna leta delala v delavnici za invalide v Sevnici. Rada je potovala, šla z nami na romanja in sreča- nja;bila je vesela vsake pošte.Ko jo je po- leg invalidnosti zgrabila še bolezen, ki ji ni pomoči, je zelo trpela. Takrat mi je pisala, da bi vse storila, da bi lahko še živela... A Gospod ne gleda na naše želje in tudi ne na leta,ampak izbira tiste duše,ki so dozo- rele za nebesa. Tako je tudi Rozika,čeprav še v mladih letih, odšla med angele, kjer ni več trpljenja...
Hvala, Rozika, za vso ljubezen, ko si tako zvesto vedno pisala, tudi če nisi prejela mojega odgovora... Tam, kjer ti je sedaj lepo, ne pozabi na nas in na naše sloven- sko Prijateljstvo!

Tako zelo se krčijo naše vrste tistih bol- nikov in invalidov, ki smo bili prva leta v Prijateljstvu. 30.avgusta je zaspala v Go- spodu naša dobra, meni osebno zelo draga Anica Blaži, Adamičeva 1/b, 61290 Gro- suplje. Težko mi je pisati o njej, ker mi je bila zelo blizu. Zmenile smo se, da jo bom takoj poklicala, ko bom umrla (saj sem to leto bila večkrat na tem)... Res so bili ra- čuni brez krčmarja. Bog je obrnil drugače, da je ona prej odšla. Morda bo ona mojo obljubo izpolnila...
Anica je bila duša žrtve... Kot mlado dekle je veliko pomagala duhovnikom po župniš- čih. Ko je dobila hudo srčno astmo, pa je vse darovala za svetost duhovnikov..Kako veliko je bilo njeno trpljenje,to lahko razu- me samo tisti, ki je to izkusil, kaj se pravi, ko ni mogoče dihati in človek lovi zrak, po- sebno noči so težke. In Anica ni to trpela en dan, ampak več let. Duhovniki so ji izkazali hvaležnost z veliko udeležbo na pogrebu...
Ko to pišem, mi prihaja pred oči velika avla Teološke fakultete v Ljubljani, kjer je bila že več let razstava ročnih del PBI. Stene so krasili čudoviti prti,delo zlatih rok poko- jne Anice. Kljub temu da je bila priklenjena na bolniško posteljo, je vezla s tako lju- beznijo in obdarila vsakega z dragocenim ročnim delom, kdor jo je obiskal.
Živela je v bloku v tretjem nadstropju brez dvigala, zato ni mogla v cerkev,tudi takrat ne, ko se je bolje počutila. Bila je zanjo to velika žrtev... Z njo je živela sestra Nežka ki ji je, čeprav sama slabotna, zelo poma- gala in lajšala trpljenje.
Gospod naj ti,draga Anica, bogato poplača vse tvoje življenje,ki je bilo stkano iz žrtev in naj te sedaj med angeli poviša, ko si se na zemlji čutila tako zelo manjvredno...Do- bri Nežki srčna hvala za vso pomoč,ki jo je darovala Anici in naše globoko sožalje z u- panjem, da bomo tudi mi šli kmalu za njo...

Veliko ne berem časopisov, ker mi bolezen oči ne dopušča, pa tudi časa nimam, le včasih kaj pogledam. Včeraj, 9.septembra, sem v časopisu Slovenec (starem en te- den) zasledila osmrtnico,ki me je zelo hudo prizadela, da sem se morala usesti in še enkrat prebrati, če prav vidim. Pisalo je: "Slavim te,Oče, Gospod nebes in zemlje,da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim." (Mt 11,25)
"Zašel je moj sonček,moja najdražja hčerka Karmen Mikec, Trg Komandanta Staneta 6,61000 Ljubljana. Na pot v novo življenje, kjer jo bosta v svoj objem sprejela tati in bratec, jo bomo pospremili v petek, 1.sep- tembra 1995, ob 18. uri iz 14. vežice na ljubljanskih Žalah. Žalujoča:mamica Marija"
Ljubljeno Karmen so gotovo sprejeli v ob- jem tudi nebeški angeli, saj je Karmen bila angel že na zemlji. Mami Mariji naše globo- ko sožalje in srčno hvaležnost, da ji je bila Karmen 'sonček', ne pa teža življenja. Bog nam daj še veliko takih mater, ki bodo tudi prizadete otroke sprejemale z ljubeznijo. Hvala vam, draga mama Marija, za bogat zgled materinstva!

s. Mihelangela

ISKRENE ČESTITKE

Dragi Prijatelj! Oglašam se iz sončnih Brd. Najprej te moram pohvaliti, da si vreden svojega imena. Kot dobri prijatelj pišeš za vsakega nekaj, za invalide in zdrave, za mlade in stare. Vsebina zadovolji vsakega bralca.
Pomlad je prišla tudi v naša sončna Brda. Mandrle, marelice, breskve, češnje in vsa narava cveti kakor venec nevesti okrog glave. Resnično, Brda so lepa. Spomladi v cvetju, poleti v žlahtnem sadju, jeseni v sladkem grozdju, ob Martinu pa v sladkem vinu.Brda nudijo tudi lep razgled daleč na- okoli. Proti vzhodu je Sveta gora s Škabri- jelom in Sabotinom, na zahodu furlanska ravnina in mesto Videm, na jugu Jadransko morje z otokom Barbana,na severu Matajur in Kanin, kjer lahko smučaš tudi spomladi.
Ko briški kmet pospravi pridelke, ves vesel reče: "Vse je pozabljeno,muka in znoj. Kar je bilo grenkega, bo zdaj sladko. Zemlja, o zemlja, ljubljena mati! Nikdar me nisi zapu- stila, o le ogrni v svoja me krila, sladko v naročju tvojem bom spal."
Prisrčna hvala za vaše pismo! Pridružujemo se vaši hvaležnosti za darove zemlje in druge sadove božje dobrote.
Letos je vremenska jesen z dežjem krepko prehitela koledarsko jesen, pa upamo, da se bodo sončni žarki še iskrili med žamet- nim grozdjem in pisanim listjem vinskih trt.
Sprejmite, dragi prijatelj Anton,tudi iskrene čestitke za vaš letošnji častitljivi devetde- setletni življenjski jubilej! Naj vam Bog na- kloni dobrega zdravja in veliko ustvarjalnih trenutkov. Še se nam oglasite!

MOLIMO ZA MIR!

Z iskrenim pozdravom se vam oglašam, da povem, da sem v vsakdanji molitvi v duhu z vami. Še vedno sem združena v Prijatelj- stvu z vsemi dopisniki, z bolniki, invalidi in z vsemi,ki tudi vsak dan molijo za prijatelje in mislijo nanje.
Sem po navadi - dan za dnem se obračam k Bogu za vdano prenašanje bolehnosti in preizkušenj po božji volji.
Malokrat pomislimo, koliko božje milosti in darov lahko izprosimo z molitvijo, še pose- bno s skupno molitvijo in v skupni namen. Saj nam je Jezus dejal,da je on sam v naši sredi, kadar smo zbrani v njegovem imenu!
Hkrati sporočamo tudi, da nam je naša bralka Štefica posredovala pismo iz Švice, ki vabi k skupni molitvi za mir v Bosni in Hercegovini v času od 11.8. do 11.9.1995, ko so se v molitvi ob isti uri zbirali molivci na več krajih zemeljske krogle. Čeprav se z navedenim datumom ta molitvena 'akcija' konča, vas vse lepo povabimo, da v svoje molitve dnevno vključujete tudi prošnje za mir na svetu. Molimo tudi za mir v naših družinah, na delovnem mestu, v različnih skupnostih. Pa tudi sami se potrudimo za strpnost, sprejemanje drugačnosti in pris- pevanje k sožitju med ljudmi različnih miš- ljenj, nazorov in prepričanj.
Ljubezen, samo ljubezen lahko prežene sovraštvo.

ŽELIM PREJŠNJE ŠTEVILKE

Najprej bi pohvalila list Prijatelj, saj mi je nadvse všeč. Nisem invalidka ali bolnica, temveč le tem pomagam in jim skušam biti prijateljica.
Zato vas lepo prosim, če bi lahko postala naročnica revije Prijatelj. Če je možno, bi prosila še vse številke, ki so letos že izšle, saj je Prijatelj res zanimiv.
V naprej se vam zahvaljujem in vam želim še veliko uspehov.
Z veseljem vas, draga bralka in sodelavka, sprejmemo med naročnike Prijatelja. Poslali smo vam vse letošnje številke.
Ob tej priliki vabimo tudi druge bralce, ki bi morda podobno kot Minka želeli starejše številke Prijatelja, naj se nam oglasijo. Če bomo imeli v zalogi želene številke, vam jih bomo radi poslali.Minki pa še vse priznanje za njeno plemenito prizadevanje, da bi bila sama prijateljica našim preizkušanim bratom in sestram z željo,da bi vztrajala v dobrem

POKAZATI MORAMO VOLJO

Bila sem prvič na Brezjah na srečanju osta relih,bolnikov in invalidov.Ko me sprašujejo kako je bilo, rečem samo, da mi je žal, ker se nisem že prej okorajžila. Tudi se lepo zahvalim za organizacijo prevoza in mladim ki nam pomagajo. To se samo doživi lahko, ne da pa se opisati. Ker imam doma na skrbi bolnika, so mi prišli otroci na pomoč, čeprav imajo vsi svoje obveznosti. Upam, da bom še kdaj deležna take milosti,kot mi je bila dana letos.
Ko sem dobila darilo za rešeno križanko, sem bila tako presenečena, da kar nisem mogla verjeti, da sreča doleti tudi take, ki smo malo bolj odmaknjeni od dogajanja, pa mogoče tudi zaprti sami vase in se odmi- kamo od ljudi. Mislim, da to ni prav in mo- ramo tudi sami pokazati voljo in ljubezen. Hvaležna sem Bogu, da ni še huje. Imam dve dobri sosedi, ki me ob nedeljah peljeta k maši. Nadvse mi je lepo, največ mi po- meni,da morem tam prejeti zakramente. Ti mi dajo moč za življenje, ki ni ravno lahko.
Želim vam veliko božjega blagoslova.
Vaše pismo, draga Francka, ne potrebuje komentarja, saj sami pravilno razmišljate, da se mora človek večkrat tudi sam potru- diti med ljudi, sicer ne more pričakovati,da bodo drugi zvedeli, kaj nas teži in s čim bi nam lahko pomagali. Zahvalite se Bogu za dobri sosedi, ki vam izpolnjujeta vašo ve- liko željo po srečanju z Gospodom pri sveti maši!
Sreča je opoteča, pravijo, in tako se nas- mehne enemu, drugič drugemu. Tudi žreb, ki prisoja nagrade za pravilno rešene kri- žanke,je muhast.Velja tudi,da je nad vsem pomembno sodelovati. Naj vas spomini na brezjansko srečanje še dolgo spremljajo in spodbujajo v življenjskih preizkušnjah. Če Bog da, pa naslednje leto spet nasvidenje na tem svetem kraju milosti!

JAZ SEM Z VAMI VSE DNI

Vsak večer se zatekam h Kristusu z nasle- dnjo molitvijo: In koliko poguma in tolažbe nam dajejo Je- zusove besede: 'Mir vam bodi!' in 'Ne bojte se!' Le kaj bi počeli v tej solzni dolini,če ne bi imeli Jezusa... Prejmite lepe pozdrave z željo: Bog z vami in Brezmadežna!
Prav je,draga Rozika,da vsak večer položite svoje življenje v božje roke in se pokesate tistega, za kar menite, da ni bilo povsem prav, čeprav ste se trudili, da bi vedno v vsem izpolnjevali božjo voljo.
Res so Jezusove besede, ki jih navajate, bistvene za nas:če je Bog z nami, nas ob- jema mir,ki prihaja le od njega in ni se nam treba bati prav nikogar in ničesar. Naj bo Gospodov mir vedno z vami!
Še pojasnilo: Zaradi pomanjkanja prostora žal nismo mogli objaviti celotne molitve, ki ste nam jo posredovali. Prosimo, da to z razumevanjem sprejmete.

RADA BI SODELOVALA

Ker imam že kar nekaj let naročen list Pri- jatelj, sem se namenila, da bi tudi jaz malo sodelovala z vami.
Sem že starejša, imam polnih triinsedem- deset let. Želim se vam priključiti.Ker sama izdelujem klekljane prtičke, vam pošiljam prtiček -če bi vam kaj prav prišel- mogoče za razstavo ročnih del ali podobno.
Za danes toliko; če bo dopuščalo zdravje, pa drugič še kaj.
Lepo vas pozdravljam!
Draga Angela! Veseli smo vaše odločitve za sodelovanje, saj je naše Prijateljstvo in naš list Prijatelj odprt za vsakogar, ne glede na starost, zmožnosti in način sode- lovanja. Veseli smo dopisnikov, molilcev, dobrotnikov, sodelavcev, bolnikov, invali- dov,naročnikov in bralcev Prijatelja,mlajših in starejših...
Vaš prtiček bomo namenili za nagrado sre- čnemu izžrebancu,ki bo pravilno rešil križa- nko v Prijatelju;gotovo bo vesel nagrade - ročnega dela. Lepo je, da ohranjate tradi- cijo domačega kraja, saj je klekljanje doma prav v Idriji in okoliških krajih. Vabimo vas, da pripravite še kakšen izdelek za razstavo ročnih del,ki bo septembra naslednje leto - torej je še kar precej časa. Trdno zdravje vam želimo in lepo pozdravljamo.

KO BINE ZINE

Tako! Poletje se je kar hitro izteklo in z njim tudi dnevi počitnic ter oddiha.
Veste, da sem se letos tudi jaz imel prav posebno počitniško, saj sem se celo sončil in namakal v morju. Pa veste kje? Mogoče ste uganili ali pa tudi ne, bil sem v Lignanu v Italiji, kjer sem pasel lenobo in se krepil ob obilni in dobri italijanski hrani.Da pa sem enkrat prišel do teh dobrot tudi sam, je bil vzrok ta,da je zmanjkalo interesentov. Kar čez noč je prišla do mene 'depeša' kot v vojski: "Spakiraj in pojdi!" in sem šel.
Moja ženička se kar ni mogla načuditi, ker sem tako brez ugovorov ubogal in ob slo- vesu je spustila celo dve solzi; ne vem pa ali od veselja ali od žalosti,ker sem odhajal Sam pa tudi kar nisem mogel dojeti, da se včasih sreča nasmehne tudi porednežem.
Ker pa ima vsaka stvar dve plati, je tudi moje 'pomorsko' lenarjenje imelo svojo do- bro in slabo stran. Dobra je bila seveda ta, da sem jaz lepo porjavel, se poredil in po- lenil. Slaba pa je ta, da sem zamudil kar večino srečanj, ki so bila v tem času po naši deželici. Ulovil pa sem prav tistega v Šmarjeti,kjer je zmanjkalo elektrike in vode kar pa sploh ni bila katastrofa. V temi je bila 'debata' prav romantična in je meni nadvse ustrezala.Zaradi pomanjkanja vode se pa tudi ni nihče razburjal, saj je veliko bolje piti vino kot vodo. Umili pa smo se tako zvečer doma. Meni se je sicer malo vrtelo pred očmi,a zato nisem imel nič sla- be vesti,le gospodov policajev sem se izo- gibal in vozil domov lepo počasi.
Pa tudi sedaj se vozim lepo počasi, ker je moja 'življenjska barka' že precej rahlega ogrodja, pa se bojim, da ne izgubim kakš- nega rebra.
Pa tudi vam vsem priporočam umirjen je- senski let čez razne ovirice in lepo pozdra- vljeni!

Vaš Bine Bodež

ŠIFRA TIRALICA!

Spoštovano uredništvo. Oglašam se na razpis za POČITNIŠKO TIRALICO. Kdo bi bil Samo Voljnik? Bolj ko berem njegove "ne- sramnosti",bolj se mi dozdeva-kaj dozdeva prepričana sem - da sem to jaz!
Dokaz: Samo piše stvari,ki sem jih že pred leti bridko občutila na svoji koži.Poleg tega sem vseskozi "sitnarila",čeprav nisem sme- la...
Od veselja, da je Samo "sčvekal" tisto, kar mi je v PBI ležalo na duši, se odpovedujem nagradi. Sicer pa, Samo, samo to rečem: HURA!

TINKARA

MIJAVKO, MIJAVKO!

Zadnjič sem srečala prijateljico in sem jo vprašala, če je prebrala tvoje zafrkavanje v zadnjem Prijatelju. Da vidiš, kako se je razhudila: "Ne Bineta ne Samota, ne Slav- kota in ne Mijavkota niti pogledam ne! Me preveč razjezijo take stvari! Ali ni škoda prostora; cele strani za prazno čvekanje, opravljanje in obrekovanje? A zdaj še na- zdraviti ne bi smeli več?"
Meni je sicer ob njeni "sveti jezi" šlo malo na smeh. Komaj sem se zadržala;kajti kako bi mogla biti nate tako jezna, če sploh ni prebrala, kaj si napisal? Če pa je prebrala in se jezi, pomeni, da je gotovo občutila tvoje krempeljčke.
Ampak - ali ne veš, da imamo vsi raje pri- jetne muce, ki se ti priliznejo k nogam, te pogladijo z repom in ti potem predejo v naročju? Le kdo mara mačka, ki te okrem- pa? Upam, da to primerjavo razumeš in se boš poboljšal! Pa tudi to pomisli, da se lahko od kod pripodi kak kuža in boš bežal, da bo joj! Le pomisli,kam boš takrat bežal!

MONIKA VOLJS

SPOŠTOVANI G. MIJON (SLAVKO-MIJAVKO!)

Ne vem, kakšno je vaše(tvoje?) pravo ime Gotovo je samo to, da v našem seznamu nimamo nobenega Samota. Enega Vojkota sicer imamo,ampak tisti je spodoben in ob- čudovanja vreden človek ter slikar. Najbrž tudi Slavko nisi in si sproti izmišljaš imena. Mogoče pa si Slavko, kajti teh imamo v seznamu kar nekaj, tako med bolniki kot med sodelavci. Sicer pa vsaka stvar pride enkrat na dan in tudi tvoje pravo ime bo- mo zvedeli.
Čeprav ni lepo, da se skrivaš za raznimi imeni, sem vendar vsakič radoveden, česa se boš tokrat lotil.Čakam namreč in ne do- čakam.Česa?Kdaj bo prišel na vrsto denar! Nekaj si enkrat sicer že motovilil okrog de- narja, ki da za nas v PBI ni "sveta vladar", ampak prepričal me nisi.
Nič kaj ne slepomišiva!To vprašanje je po- trebno rešiti.Tudi v Prijateljstvu smo samo ljudje. Prosim, na kakšen pogon pa deluje- mo ljudje? Boš rekel, kakšne traparije neki sprašujem. Meni je to jasno: moped deluje na mešanico, avto na super bencin 98 ali eurosuper 95, drugi avtomobili na nafto, ravno tako traktorji in kamioni. Letala de- lujejo na kerozin. Kaj pa človek? Na zelje, meso, makarone, krompir, riž, fižol, pa tudi na vince itd. To sicer drži - jesti je treba. Ampak jaz sem iz leta v leto bolj prepričan da človek poleg hrane najbolje deluje na denar. Človeka dobro plačaj in bo delal, da bo veselje. Slabo ga plačaj, in ne bo nič. Samo jezil se bo ali celo štrajkal. "Za tak denar pa že ne bom delal!"zarohni delavec In prav ima, kajti "delavec je vreden svo- jega plačila!" To je tudi Jezus, ki je sicer priporočal sprejemanje udarcev in potrpe- žljivost, prav posebej poudaril.
Nekateri sicer rečejo:"Tega dela ne bi opra vljal za noben denar!" In ga ne-pa moramo v Slovenijo zopet uvažati delavce z juga, ki so še pripravljeni voziti se na smetarskih kamionih po Sloveniji, se peči na poletnem soncu po gradbiščih in tako dalje in tako dalje. Ampak če bi smetar zaslužil petkrat več kot delavec v tovarni, bi kar hitro še marsikdo šel za smetarja. O, kako denar omehča ljudi!
Saj res, ko smo že pri smeteh, saj si slišal ali bral,kako smo zadnjič pri nas na Gorenj skem rešili probleme s smetmi. Vsa gorenj- ska smetišča so bila polna, v Blejsko ali Bohinjsko jezero jih pa tudi nismo marali voziti,čeprav bi jih tja noter šlo kar veliko, pa še jezero bi naraslo. Kam s smetmi? Vsi so se jih otepali. In kaj pride škrtemu Go- renjcu najprej na pamet, ko ima težave. Marija Pomagaj!Na Brezje s smetmi! Ampak krajani tam okoli so zganjali tak hrup, da se je slišal čisto na škofijo v Ljubljano. Še oče nadškof so povzdignili glas: "Ja, ljudje božji,Brezje so vendar naša največja božja pot. Menda ne boste sedaj Marije Pomagaj in uboge frančiškane zasuli s smetmi? Pa tudi, kaj bodo pa sveti oče rekli, ko bodo prišli na obisk na Brezje in bo vetrc pote- gnil tam iz Črnivca ravno med mašo pred baziliko?"
In razplet? Gorenjskim županom -liberalnim in celo katoliškim - se je posvetilo: ljudje delujejo na denar.Ta jih bo takoj omehčal. In jih je: vsak krajan tam blizu Brezij sedaj dobi nekaj mark na mesec in ga čisto nič več ne motijo smeti pred nosom. Ljubega nadškofa bodo pa poslušali takrat, ko se bo tudi njemu posvetilo, da ljudje delujejo na denar, ne pa na lepe besede. Sveti oče so pa že tako ali tako navajeni vsega hu- dega,saj hodijo vsepovsod po svetu, sploh pa so jih kar na domačem dvorišču v Rimu hoteli ustreliti.Morda bo pa celo vetrc med obiskom pihal kam drugam...Sploh pa imajo frančiškani dovolj denarjev. Obleko imajo vedno eno in isto, tiste tri svoje begunce z Višarij bodo že preživeli, na Brezjah je pa tako ali tako kar naprej polno romarjev in vsak nekaj da v puš'co.Naj bi oni vsakemu krajanu dali toliko mark kot župani, pa bi bili ljudje še naprej proti smetišču.
Ja, dragi moj Slavko, ljudje delujejo na de- nar,pa amen. Že otroci se na to spoznajo. Če jaz rečem svojemu mulcu: "Daj operi avto, saj vidiš, da sem na vozičku!", revež se mora že prvi teden šole toliko učiti, da se mi kar smili. Če pa mu pokažem enega Prešerna in rečem: "Bi ga rad dobil, a?", se mu oči takoj zasvetijo. "Če bi ga rad, mi operi avto in ga posesaj znotraj,pa bo tale jurček tvoj!" En,dva, tri in avto je kot nov.
Če še ne verjameš, da ljudje delujejo samo na denar, pomisli, zakaj se je podrl bivši komunistični oz. socialistično-samoupravni režim! Ker ni bil zasnovan na denarju, am- pak na lepih idejah! Na koncu se je izkaza- lo, da niti ideje niso bile lepe in se je vse skupaj sesulo. Sedaj je vsakemu jasno: V deželi naj vlada pravica močnejših in spo- sobnejših, kapitalizem naj se razbohoti! Tiste,ki bodo ostali na robu,pa naj nasitita Rdeči križ in Karitas. Ta bogati bodo rekli: "Bomo mi podpirali obe dobrodelni organi- zaciji, pa tudi razna društva invalidov in bolnikov. Invalidi, bolniki in vsi reveži naj nam bodo hvaležni,da jih preživljamo. Tudi častni člani njihovih društev bomo, kakšno plaketo - dokaz naše dobrosrčnosti bomo z veseljem obesili na vidno mesto v svojih pisarnih in stanovanjih."
Tako, Slavko, kadarkoli hočeš, ti lahko dokažem,da ljudje delujemo na denar! Pač, svetniki so delovali tudi drugače, iz svoje vere in ljubezni do Boga.Ampak svetniki so že skoraj izumrli kot kakšne redke ptice. Sem in tja se še najde kakšna svetniška duša,ki nekaj časa požrvovalno dela,pa še to največkrat mine in se začne pritoževati Vsaj v Prijateljstvu je bilo doslej tako.
Torej kakšen predlog imaš za nas,za denar za zbiranje in zlasti za tisto glavno, kdo bo imel besedo pri delitvi? Lep pozdrav!

IVAN KOSMOLJ

ISKALNICA-SLOVENSKI KNJIŽEVNIKI 5/95

OVCE PO PLANINAH STRAŽI ŠARPLANINEC, MEDTEM KO SO VELIKA GOVEDA V DOLINI. MALE SIVE CELICE SO V MOŽGANIH. KO ZAKLJUČIŠ DELO,SE BOVA MALO POŠALILA MARMELADA MI ČESTO NE PRIJA, LE NA KRUHU JE DOBRA.BREZ UPANJA NI USPEHA PODVODNI KANAL SE JE ZAMAŠIL. PREKO NJEGA SO SPELJALI CESTO. V ZAGREBU LAHKO OBIŠČEŠ VELESEJEM. ZARADI EKS- PLOZIJE JE BILO POLNO KRVI NA PLOČNIKU HARMONIKA JE ZA VSELEJ UTIHNILA.EKRAN JE CELO RAZNESLO, LE ŠE SVEČA SVETI NA MIZI. DARILO JE VZELA SLAVLJENKA. KADAR PRIMEŠ KOZO ZA ROGE,STOJ ZADAJ ENKO SEM DOBIL ZATO,KER SEM KOZAREC VRGEL V TABLO. KAR PRAV MI JE, RAJŠI BI BIL PRIDEN.KO SVA MEDVE DANES PREGLE DALI BOLNIKA,MU NIHČE NI DAL ZDRAVILA ZAKAJ VAŠ TELEFON NE ZVONI? ŽARNICA JE ŠE DOBRA, LE V STIKALU JE OKVARA. ČEMU SE TI SELIŠ KAR TJA V EN DAN? GROBAR TOLIKO DA NI ZASPAL.SAM TRDI: "NAPIL SEM SE GA, POD MENOJ SE JE NAREDILA MLAKA, RAD BI SE STREZNIL."

V gornjih stavkih je skritih 29 slovenskih književnikov, med njimi je tudi pet književ- nic. Tu se bo videlo,koliko poznamo te na- še pesnike in pisatelje. Poiščite vseh 29, književnice pa po vrstnem redu, kakor si v sestavku sledijo,napišite na dopisnico, pri- ložite kupon in jo do 25.vinotoka (oktobra) pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Maist- rova 2, 61000 Ljubljana.
V vsakem stavku je skrit vsaj en priimek književnika-ce, nekateri pa tudi prehajajo iz stavka v stavek. Zaradi lažjega reševa- nja iskalnice bom navedel primer:V stavkih "ALI so tlaČANI PRIDELALI soraZMERNO DOSTI PROsa. vinjaK JE ALKOHOLNA PI- JAČA" so skrite tri slovenske reke: Sotla, Sora in Savinja.V tem smislu se rešuje tudi zgornja iskalnica. Nagrade 5/95:

1. električni sušilec za lase
2. okrasne žarnice za božično drevesce
3. pet parov moških nogavic
4. namizni prt
5. prenosni UKW radio- tranzistor
6. knjiga Luigi Mezzadri: Življenje za druge

Rešitev 4/95 (naprej in nazaj): STRŽEK, ŠTORKLJA

Nagrajenci 4/95:

1. radio z uro: Nevenka ŠTERK,Dolenja vas 3, 68274 Raka
2. vezena prtička:Dragan IVANOVIĆ,P.T.T. 38317 Klina, Jugoslavija
3. šal: Tatjana ŠUŠTERŠIČ, Jakčeva 35, 61119 Ljubljana
4. prenosni UKW radio - tranzistor: Mojca REJC, Ljubljanska 84/a, 61230 Domžale
5. knjiga Luigi Mezzadri:Življenje za druge: Janko ČONTALA, Pertoča 117, 69262 Ro- gašovci
6. kalkulator: Alida KOŠUTA, Vinka Vodo- pivca 80, 65000 Nova Gorica.

Bog povrni darovalcem nagrad!

Rešitev prepišite na dopisnico,priložite ku- pon in pošljite do 25.vinotoka (oktobra) na naš naslov: Prijatelj, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.

Tiho pričakovana, sprejeta kot starost vsega rastočega, kot srečno darilo za vse prestane viharje mladosti,za vse težke ure zrelih odločitev. Drevesa se upogibajo do tal. Košare so polne sadežev. Sonce blago sije nad travniki. Pastirski ognji plapolajo. V stolpih zvoni večernice... Zatem vse ob- nemi. Drevje sleče očarljiva ogrinjala.Barve preminejo. Plašči osive. Grenko spoznanje. Čas poslednjih čakanj.

F. Stele, Alpske prisoje, str. 30

Tako govori Gospod:

(Jeremija 6,16)