AVGUST

Nebeški oče, sprejmi molitve Cerkve za mir in bratske odnose med narodi, ki so v bratomornih sporih.

Gospod Jezus,naj tvoja velikoduhov- niška molitev okrepi vidno povezanost Cerkve na Kitajskem z Apostolskim sedežem.

Duh svetosti, spodbujaj udeležence duhovnih vaj,da bodo obnovili zavezo z Bogom, ki so jo sklenili z njim pri krstu.

SEPTEMBER

Duh modrosti, vodi vse katehete, da bodo kot dragocen pripomoček pri novi evangelizaciji bolj in bolj upodabljali Katekizem katoliške Cerkve.

Duh ljubezni, daj da bo peti latinsko- ameriški kongres utrdil katoličane te ce line v njihovih misijonskih prizadevanjih.

Sveti Duh, vodi in usposabljaj vse, ki po javnih občilih širijo evangeljske vre- dnote.

spredaj: z grebena Košute proti Stolu; foto F. Stele
zadaj: cvetoči obraz kmečkega poslop- ja v Radovljici; foto F. Stele

In glejte, živimo!

Dragi prijatelji! Uvodna misel je vzeta iz tistega poglavja, kjer apostol Pavel govori o preskušnjah v apostolski slu- žbi:"...kakor nepoznani in vendar znani, kakor umirajoči in, glejte, živimo, kakor stepeni in vendar ne usmrčeni; kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo,kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse." (2 Kor, 6,9-10).
Poletni čas je zelo primeren, da se tega zavemo. To ni le čas počitnic in zaslu- ženih dopustov,je tudi čas skupne rasti Več priložnosti je, da se po župnijah ali drugih romarskih krajih tudi bolni, inva- lidni in starejši udeležite sv. maše. Kjer temu sledi še družabno srečanje, je veselje toliko večje.
Poleg srečanja z Bogom,se tako sreču- jete tudi med seboj. Ob izmenjavi izku- šenj je laže najti smisel v preskušnjah, mnogim se utrjuje volja do življenja. Dragoceno je spoznanje: Nisem še od- pisan, še me imajo radi.
Iz tega izhajata dve nalogi. Najprej za vas, ki se v gornjem citatu prepoznate kot 'nepozani',...Odkrivajte svoje daro- ve,čeprav se zdijo majhni, uporabljajte svoje sposobnosti, pa boste mnoge bo- gateli!Poleg bogatih življenjskih izkušenj imate vero, ki je največje bogastvo.
Druga naloga pa zadeva vse zdrave, ki ste jim pri tem uresničevanju priprav- ljeni pomagati. Rad bi vas opozoril na majhno, a zelo pomembno podrobnost: Ni dovolj, če nekaj naredite za njih (ali namesto njih), veliko več je vredno,ka- dar kaj naredite oz. naredimo skupaj z njimi. To sicer stane več truda, vendar bo zadovoljstvo obojestransko. Medse- bojno se bomo bogatili in skupaj rastli.
"In glejte, živimo..." Ta naslov je dal svoji knjigi o Bratstvu oče d'Argenlieu. Umrl je januarja 1969. Zapustil nam je geslo: In glejte, živimo...
Ta množica prizadetih, ki začenja po- novno živeti in hoče spet zavzeti svoje mesto v svetu in življenju,se noče zanj prepirati z zdravimi. Le-ti pa naj jih po bratsko sprejmejo, kajti skupno moramo snovati človeško in božjo družbo.

Jože Zupančič

ZA JEZUSOM V AVGUSTU IN  SEPTEMBRU

Spet sta pred nami dva me- seca našega skupnega poto vanja z Jezusom in za Jezu- som, spodbud nam ne bo manjkalo.
V nedeljo,6.avgusta,bomo brali v evan geliju,kako je Jezus vzel s sabo na goro tri najljubše učence ter pred njimi razo- del svojo božjo naravo. Prikazala sta se Mojzes in Elija in se z Njim pogovarjala o trpljenju, ki ga je čakalo v Jeruzalemu Gotovo je Jezus imel takrat v mislih tu- di nas in naše trpljenje, saj po besedah sv. Pavla z njim mi dopolnjujemo, kar manjka trpljenju Kristusovemu.
V četrtek, 14. septembra, se bomo pridružili vsem, ki že od zgodnjih časov krščanstva s spoštovanjem častijo sveti križ, na katerem je Jezus za nas umrl. Zahvalili se mu bomo za to znamenje ljubezni ter z večjo predanostjo jemali nase vsak dan svojega.
Za Jezusom bomo hodili skupaj z Marijo Poleg sobot, ki jih bo v teh dveh me- secih kar devet, bomo naleteli na štiri njene praznike.
Največji bo v torek 15. avgusta: Vne- bovzetje. Veselili se bomo,da se je Ma- rija po končanem zemeljskem potovanju preselila v nebesa k svojemu Sinu ter bila tam povišana nad vse angelske zbo re. Vemo in čutimo, da tam ne pozablja na nas, ampak nas s svojo ljubeznijo in pomočjo spremlja na naši poti za njenim Sinom.
Teden dni po njenem Vnebovzetju se bomo spominjali, kako je prejela najve- čjo čast: bila je postavljena za Kraljico nebes in zemlje. Naše potovanje za Jezusom poteka na področju Marijinega kraljestva.
V petek, 8.septembra, ji bomo za roj- stni dan prinesli darove svoje ljubezni in hvaležnosti, že naslednji petek pa bomo sočustvovali z njo ob njenih sed- merih žalostih. Kako ne bi žalujoča Mati razumela žalosti, ki na poti za njenim Sinom doleti njene otroke?
Na poti za Jezusom nas bo oba ta me- seca spremljala množica svetnikov. Ne moremo našteti vseh, pri nekaterih pa se le moramo ustaviti.
Trije od njih so nam znani iz evangelijev Sv. Jernej ali Bartolomej je bil eden tis- tih apostolov,ki se je Jezusu pridružil že kar na začetku oznanjevanja. Iz svoje bogate izkušnje nam bo 24. avgusta lahko kaj koristnega posredoval. Ob sv. Janezu Krstniku bomo nekaj dni pozneje spoznali, kako se utegne komu končati zemeljska hoja za Jezusom. Sv. Matej nas bo v drugi polovici septembra pou- čil, naj dobro opazujemo, kaj se na poti za Jezusom dogaja in to - kakor on - zvesto zapišemo, da bodo mogli o tem tudi drugi brati.
Radi bi se ustavili pri svetem Janezu Vianeyu, Dominiku, Lovrencu, Bernardu, Avguštinu in drugih, a nam to skupaj ni mogoče. Naj to stori vsakdo sam po lastni želji.
Ne moremo pa si kaj,da ne bi vsaj malo pokramljali z dvema svetima ženama. Enajstega avgusta goduje sv. Klara. Zgled njene hoje za Jezusom že sedem sto let priteguje srca plemenitih deklet tudi v naši domovini. God sv. Monike pa bomo obhajali 27. avgusta. Čeprav je od konca njenega potovanja za Jezu- som minilo že šestnajst stoletij, lahko kot poročena žena in družinska mati tudi današnjim ženam in materam pove, naj jim ne bo žal v stiskah in bolečinah se še bolj zaupno oklepati Jezusa. Pa srečno pot vsem!

p. Franc Cerar

MOLITEV ZA PAPEŽEV OBISK

Vsemogočni in dobri Bog!

Po sklepu svoje modrosti si na apostolu Petru zgradil svojo Cerkev in ga postavil za voditelja drugim apostolom. Blago- slavljaj našega papeža Janeza Pavla, ki prihaja k nam na obisk, da nas potrdi v veri, upanju in ljubezni. Kot Petrov na- slednik po Tvoji volji vodi sveto Cerkev, ki ji že tisočdvestopetdeset let pripada tudi slovensko ljudstvo. Hvaležni za dar vere, ki so nam ga izročili naši predniki, Te prosimo:
• za vse člane našega naroda, da bi živeli v miru in spravljeni s teboj in med seboj;
• za Cerkev na Slovenskem, da bi bila skupaj z vesoljno Cerkvijo vidno zna- menje odrešenja za vse ljudi;
• za naše škofe in duhovnike,da bi mogli v polnosti uresničevati novo evangeli- zacijo med nami;
• za vse državne oblastnike, da bi od- govorno opravljali svojo službo, ki jim je zaupana.

Posebej pa Te prosimo za svetega očeta:
• podpiraj ga s svojo milostjo pri njego- vem neutrudnem oznanjevanju evange- lija;
• ohranjaj ga krepkega in zdravega, da bo mogel nadaljevati svoje apostolsko delo;
• dajaj mu moči v uri preizkušnje.

Marija,božja Mati! Skupaj z učenci svo- jega Sina si vztrajala v molitvi in priča- kovala Svetega Duha. Bodi med nami, ko se pripravljamo na obisk svetega očeta. Naj bo tudi vsakdo izmed nas kakor on - ves Tvoj!

pripravil Slovenski liturgični svet

POGOVOR, KI ZDRAVI

Vsak teden srečujem ljudi,ki v Župnijsko Karitas prihajajo na pogovor, ker so v stiski, materialni ali duhovni. Včasih so v tako hudih težavah,da jim lahko samo delno pomagam, bodisi z obleko, hrano, strokovnimi nasveti ali toplo besedo. Mnogokrat je dovolj, da sem samo dob- ra poslušalka.Ko se izpovejo,že najdejo smer reševanja svojih zadev. Velikokat pa prihajajo taki,ki so na robu družbe in jih vsi zavračajo. Ti brezdomci se zelo radi pogovarjajo. In to službo socialne delavke rada opravljam.
Še ni dolgo, ko je prišel k meni mož in dejal, da se z njim še noben socialni delavec ni tako pogovarjal. Izpovedal je svojo življenjsko zgodbo ter težave in si tako vsaj malo olajšal dušo. Odnos in pogovor, v katerem je večinoma on govoril, je zdravilno vplival na njegove trenutne razmere. Po pogovoru je bil zopet pripravljen pogledati življenju v oči in rekel: "Sedaj mi je lažje.Zopet se lahko borim za življenje."
Mlado brezposelno dekle, ki je pred leti izgubilo starše in doživelo hude poško- dbe v prometni nesreči, mi je reklo, da ji je pogovor zelo potreben. Skupaj razmišljava o življenju in nalogah, ki jih življenje postavlja pred njo, ter iščeva odgovore na njena življenjska vpraša- nja in probleme.
Vsak mesec prihaja tudi žena, ki ima moža alkoholika z nepopravljivimi mot- njami.Kljub temu,da živi s sinovo družino

in ima dovolj možnosti za razgovor, pri- haja na pogovor in po hrano. Ko potoži svoje težave in sliši moje razmišljanje o stvareh, čuti olajšanje in je polna nove volje za reševanje vsakdanjih težav.
Iz življenja ljudi vidim, da je pomembno vsak dan se učiti gledati na življenjske probleme s pozitivnega stališča. Tako si naostrimo objektiv svojih oči in slika življenja je jasnejša.
Srečala sem tudi fanta, kateremu sta starša umrla že v rani mladosti. Z bra- tom sta se prebijala skozi življenje in vzgajala ju je cesta. Ko je prvič prišel k meni, je bil zelo agresiven in je težko govoril o svojih razmerah. Kasneje sem izvedela od drugih, da slovi kot glavni pretepač v svoji klapi. Težko mu je bilo Skozi solze je končno le nekaj izdavil. Skupaj sva iskala odgovore na njegova vprašanja in napetost mišic na njego- vem obrazu je počasi popustila.Sprostil se je in zdelo se mi je, da je zopet do- bil vero v drugačen jutri. Zahvalil se je za pogovor in dejal, da morda še kdaj pride. Ni se izkopal iz svojega načina žiljenja,ki ga uničuje,toda ker so besede zgladile trpljenje na njegovem obrazu, se je splačalo pogovarjati.
K meni prihaja tudi hudo bolna žena, ki čaka na invalidsko upokojitev.Živi sama Hči živi z družino v vojnih razmerah in mati trepeta zanjo in družino. Kadar pride, se pri meni razbremeni teže, ki ji leži na duši. Skupaj iščeva najboljše možnosti. Odhaja polna upanja.
Še posebno težko je za brezdomce, ki životarijo iz dneva v dan. Tudi oni si želijo poslušalca in skušajo "nažicati" za vsakdanji kruh, ki je trd. Marsikatera zgodba je taka, da se sprašujem, zakaj je življenje tako kruto do njih in kaj je tisto, kar jih je privedlo do tega. Morda pa niso imeli v določenih življenjskih razmerah nikogar, kateremu bi se izpo- vedali, ki bi jim podal roko, dal nasvet. Bodimo človeški do njih in jim privoščimo pogled in besedo ter jim tako dvigujmo človeško dostojanstvo.

Magda

POMOČNIKI POTREBUJEJO POMOČ

Kadar kdo pravi, da se popolnoma žrt- vuje za druge, da sam ne potrebuje pomoči,je ali lažnik ali pa tako neumen, da se ne zaveda resničnega stanja.
Tudi za sodelavce Karitas je prav, da vedno znova preverjajo svoje motive za delo in o njih odkrito spregovorijo. Ti motivi so lahko zelo različni.
Uresničevanje vere v Jezusa Kristusa gotovo vsakega človeka pripelje do te- ga,da pomaga ljudem v stiski okrog se- be. Toda uresničevanje te vere ni edini motiv za sodelovanje pri Karitas in se tako lahko med seboj prepleta še cela vrsta drugih motivov.
So ljudje, ki se počutijo nekoristne, po- sebno še, ko se npr.upokojijo, ko otroci odrastejo in odidejo. Delo pri Karitas jim spet vrne občutek,da so potrebni. Spet drugi doživi izgubo ljubljenega človeka in skuša v svoji potrtosti z delom v Karitas spet začeti graditi človeške od- nose in mu to pomaga, da se postavi na noge. Marsikdo je bil razočaran nad duhovniki, nad drugimi kristjani in se je od Cerkve oddaljil, zdaj pa tu na novo odkriva krščanstvo, ki je zelo otipljivo in zgovorno. Vsi ti razlogi za delo v Karitas se zdijo sebični, toda povsem upravičeno je, da "pomočniki" tudi zase pričakujejo pomoč. Kdor sam misli, da je potreben pomoči, bo tudi veliko laže razumel drugega človeka v stiski.
Vsi ti ljudje imajo prostor pri Karitas. Nihče od nas ni popoln, nihče od nas ni izdelan kristjan, ampak vsi postajamo kristjani in si prizadevamo, da bi med nami uresničevali božje kraljestvo. Zato je glavni pogoj za sodelovanje pri Karitas zavest, da vsi potrebujemo pomoč, in pripravljenost, da skupaj gradimo božje kraljestvo.

Metka Klevišar

SREČANJE PRI SV. JURIJU

Med pozitivne spremembe, ki jih je pri nas prinesla uvedba demokracije (!), sodi možnost,da lahko stranke delujejo. To se pozna tudi v življenju naše fare - Sv. Jurij ob Taboru, v Savinjski dolini. Na pobudo Krajevnega odbora Sloven- skih krščanskih demokratov, še posebej izredno požrtvovalne g. Vide Slakan, se je naš Župnijski svet odločil, da vsem ostarelim, bolnikom in invalidom v žup- niji pripravi prijateljsko srečanje s sveto mašo in skromno pogostitvijo.
Zamisel je bila navdušeno sprejeta, saj česa podobnega pri nas nismo imeli že od bogvekdaj.Vodstvo priprave na sre- čanje je na svoja ramena prevzel naš dobri župnik, g. dekan Leopold Selčan.
Najbolj delavni člani farnega občestva so povabili vse invalide, bolne in osta- rele nad petinsedemdeset let; pridne gospodinje pa so spekle okusno pecivo in pogrnile mize v veroučni učilnici.
Na dan srečanja, v četrtek 25. maja 1995, nam je Bog naklonil prijetno son- čno popoldne. Pa tudi v naših srcih je gorela Kristusova luč, ko smo pri sveti maši prosili in molili za naše prijatelje bolnike,ki iz dneva v dan darujejo svoje trpljenje za dobro Cerkve, vseh ljudi in celega sveta. Zanimivi pridigi g. Jožeta Zupančiča so z veseljem prisluhnili tudi naši najmlajši,ki so se udeleževali šmar- nične pobožnosti. Mašno daritev je po- pestrilo tudi sodelovanje članov Prija- teljstva bolnikov in invalidov ter ubrano petje vseh navzočih župljanov. Kdor je želel, je prejel poleg posebnega blago- slova tudi zakrament sv. bolniškega maziljenja.
Po občestvenem delu srečanja v cerkvi je sledil družaben pomenek ob žlahtni kapljici in prigrizku.Za veselo razpolože- nje je skrbelo vseh petintrideset bolni- kov,ki so se odzvali vabilu. Mnogi izmed njih so se videli po dolgih letih bolezni, ki jih je prikovala na postelje doma ali v bolnišnicah. Z vsemi, ki niso mogli priti, pa jih je združevala duhovna poveza- nost v srcih preko molitve pri maši.
K prijetnemu razpoloženju smo pripo- mogli tudi mladi, ki smo stregli pri mizi. Vključili smo se v marsikateri pogovor. Za vse nas je bilo to nekaj docela no- vega in bogata življenjska izkušnja, saj se s tem poprej nismo še nikoli srečali. V svojih bližnjih smo spoznali svoje preizkušene brate, od katerih se lahko mnogo naučimo. Če samo pogledamo na vse križe, ki jih morajo prenašati, se nam naše mladostniške težave zazde komaj omembe vredne. Res, kako smo lahko Bogu hvaležni za zdravje!
Zahvaljujemo pa se tudi vam, dragi prijatelji bolniki; kajti ravno vi ste tisti, ki nam velikokrat v Kristusovi moči in z večno lučjo razsvetljujete pot življenja. Bog vam povrni!
Zelo smo veseli, da ste se na srečanju dobro počutili in se razšli z vedrejšim obrazom in novim pogumom. Zahvala gre vsem, ki so vam kakorkoli pomagali, vsem organizatorjem in pa seveda Bo- gu,ki vedno in povsod bdi nad nami kot najboljši in najzvestejši Prijatelj.

Danilo Jesenik

ROMANJE NA BREZJE

V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil...

Rahli sončni žarki, ki so se po daljšem deževju prikazovali izza oblakov, so že med vožnjo k Mariji Pomagaj na Brezje dajali upanje, da bo dan lep. Da, bil je lep dan v vremenskem, še bolj pa v du- hovnem pogledu. V soboto, 17. junija 1995, je bilo že sedemindvajseto roma- nje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje,romanje,ki ga organizira Ognjišče
To romanje poteka po ustaljenem redu. Tisti, ki nam je že dolga leta v življenju spremljevalka bolezen, pa smo kar redni udeleženci tega romanja,saj nam vsako leto prinese svojo posebnost, kakšno posebno doživetje.
Letos je to romanje vodil naš dolgoletni znanec in prijatelj teh romanj, gospod škof Alojz Uran. Že uro pred uradnim za četkom je prišel med bolnike,da je tako mnogim stisnil roko in izrekel spodbudno besedo. Ko pa je prišel v spremstvu mnogih duhovnikov k oltarju, v svojem prelepem škofovskem ornatu, mi je srce kar nehote zadrhtelo; "V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil."
Da, vsa leta, ko se je g. Uran vrnil iz tujine,je stalno spremljal naša romanja. Vodil je petje, dajal nasvete in bil prip- ravljen na pomoč in uslugo, da je naše romanje čim lepše potekalo. Ta dan pa je prišel med nas, da nas poleg svete daritve opogumi tudi s svojo dobrohot- no besedo. Najprej nas je opozoril, da smo ta dan še posebno povezani tudi s tistimi trpečimi, ki jim na romanje ni bilo mogoče priti, poslušajo pa radio Ognjiš- če,saj je radio sveto mašo in ves potek romanja neposredno prenašal.
Žal na tem skromnem prostoru ni mo- goče povedati vseh lepih misli, ki jih je povedal g. škof. Vsaj nekaj misli pa bi rada iztrgala pozabi, saj imajo vrednost za našo vsakdanjost.
Bolniki ste še posebni božji prijatelji, saj s svojim trpljenjem pomagate Bogu re- ševati svet.Noben trenutek bolečine ali osamljenosti ni izgubljen, da je le pove- zan z Bogom. Spomnil se je tudi vseh tistih, ki so pred petdesetimi leti daro- vali svoja življenja za vero. Ob tem nas je spomnil tudi na molitev za spravo v naši domovini in seveda je še posebno priporočil molitev in darovanje trpljenja za obisk svetega očeta. Tako imamo za našo težko vsakdanjost res veliko na- logo,ki jo moremo z božjo pomočjo iz- polniti.
Gotovo je bilo za mnoge poslušalce ra- dia Ognjišče tudi posebno doživetje, ko sta pred Marijinim oltarjem v živo zapela pevca,ki ju na radiu pogosto slišimo, g. Ivan Hudnik in g. Irena Vrčkovnik. Naj nam njun glas po radiu tudi v naprej obudi spomin na Brezje, saj sta zapela prav "Prihajam pred tvoj oltar, Marija Pomagaj."
Še nekaj lepega se je dogodilo na tem romanju. Ob delitvi svetega obhajila je duhovnikom zmanjkalo posvečenih hos- tij. Na zunaj ni bilo videti,da bi bilo le- tošnje romanje bolj številčno kot nava- dno. Zato je to, da je zmanjkalo hostij, dokaz, da vedno več romarjev občuti, da je ob srečanju z Marijo potrebno tudi srečanje z Njenim Sinom v svetem obhajilu.
Naš prijatelj romanj,g.škof,letos praznu je petdeset let življenja in petindvajset let mašništva. Pa tudi njegov god je bil blizu. Za te lepe jubileje so mu nekateri bolniki izrekli čestitko in mu podarili lep umetniški križ. Vsi drugi pa smo k temu darilu mogli dodati le svoje molitve, prošnje za božji blagoslov našemu slav- ljencu.
Lepo je bilo ta dan na Brezjah! Toda ni veselja brez kaplje pelina. Na tem ro- manju smo mnogi pogrešali našo drago sestro Mihelangelo. Zaman so se oči ozirale,kdaj se bo prikazala in nam,svo- jim stalnim znancem, ljubeče stisnila roko. Huda bolezen jo je izčrpala, da se prvič po vseh letih tega romanja ni mo- gla udeležiti. Upam, da je bila z nami s srcem in preko radia Ognjišče, obenem pa tudi upam, da je mnogim med nami pohitela k Bogu in Mariji prošnja, naj ji pomagata nositi križ bolezni.
Še nekoga, doslej stalnega udeleženca teh romanj smo pogrešali. Našega pri- jatelja g. Jožeta Zupančiča, urednika lista Prijatelj. Njegova starša sta hudo bolna in naš prijatelj je prispeval veliko žrtev, da se je odpovedal romanju na Brezje, srečanju z mnogimi prijatelji ter šel na pomoč k staršem. Upam,da je bil v duhu tudi on z nami, da je izmed nas, ki smo ga pogrešali, mnogim pohitela prošnja k Bogu in Mariji, naj pomagata njegovim staršem.Naj mami izprosita še trdno zdravje,očetu pa moči in lajšanje ob neozdravljivi bolezni. Obenem pa naj Bog bogato blagoslovi to njegovo žrtev

Angelca

KOSTANJEVICA NA KRKI

Spoštovanje, hvaležnost in ljubezen do starejših,bolnih in invalidnih nas je spo- dbudilo, da smo v Kostanjevici na Krki na nedeljo Svete Trojice, 11. junija '95, pri redni dopoldanski sv. maši priredili duhovno srečanje naših faranov. Vemo, da niso dovolj obiski na domu skozi vse leto. Somaševanje z domačim župnikom je vodil in pridigal g. Jože Zupančič.
Vse vernike,še posebej prisrčno pa bol- ne, invalidne in ostarele, je v začetku pozdravila ga. Stanka Černoša, farma- cevtka: "Vemo, da vam je bila cerkev dolga leta drugi dom. Tu ste iskali vero v Boga, moč in ljubezen za svoje srce, da ste lahko mnogo dobrega delili svo- jim dragim in ljudem v okolici. Žal vam zdravje in leta ne dopuščajo,da bi več- krat prihajali med nas. Želimo vam dob- rega počutja med nami.Bog naj vam da moči za prenašanje težav življenja in miru v vaših srcih. Želimo vam še veliko takih medsebojnih srečanj, radosti in lepih trenutkov med domačimi in prija- telji.Bog vas varuj! Tudi mi bomo nekoč potrebni lepih misli, besed in pomoči."
Božjo besedo sta brali farmacevtka ga. Stanka, ki bolnim in ostarelim deli zdra- vila ter patronažna višja medicinska sestra Lidija Gašpir, ki jih obiskuje na domu. Prošnje za vse potrebe so brali sorodniki in prijatelji naših gostov.Veči- na izmed njih je prejela tudi zakrament bolniškega maziljenja in sv. obhajilo.
Po duhovnem srečanju v cerkvi smo naše goste povabili v veroučno učilnico Z raznovrstnimi dobrotami in petjem domačega ansambla smo naše trpeče brate in sestre lepo razvedrili. Takega srečanja si še želijo.

Jože Mrvar

DOBRO JUTRO,BELI DAN-OTROCI OTROKOM

To je bila skupaj z narisanimi nasmeja- nimi sončki naslovna stran vabila za dobrodelni koncert.Koncerte so prirejali v mesecu juniju v nekaterih krajih Slo- venije: v Mariboru,v Ljubljani, na Bledu, v Logatcu. Glavni organizator je bil Humanitar d.o.o. iz Šentjurja pri Celju. Izkupiček teh koncertov pa je namenjen za nakup glasbil Ulwila, ki so prirejana za prizadete otroke.

V sredo 21. junija je bila prireditev kon- certa tudi v Ljubljani v cerkvi Kristuso- vega učlovečenja v Dravljah.
V mali skupini smo se udeležili prireditve tudi iz gibanja PBI,da bi s skromnim de- ležem tudi mi prispevali za ta glasbila.
Za otvoritev so se najprej predstavili s klekljarskimi pesmimi otroci iz klekljar- ske šole Žiri. Z lepo zapetimi duhovnimi pesmimi je nato nastopil pevski zbor Stopinje iz Dravelj. Vse skupaj pa je z recitacijami povezovalo slepo dekle.
Glavni nastopajoči pa so bili otroci Tom Mutters Schule iz Frankentala.
S prijetnim petjem in igranjem so nam predstavili ta glasbila, ki so prirejena za prizadete otroke. Bili so prisrčni s svojo preprostostjo pri izvajanju teh glasbe- nih točk. Čeprav živijo v drugačnosti,so dokazali, kaj zmorejo in koliko muzikal- nosti imajo v sebi. Koncert je bil na po- seben način enkraten.Tako so najlepše predstavili ta glasbila.
"Kar nas osrečuje, naj osreči šibkejše, saj sami ne vemo, kdaj bomo mi postali šibkejši. Učimo se živeti z drugačnostjo zato da si bomo enaki." Takšno je bilo geslo koncerta. Človek, ne obupaj! Ne dovoli, da se ob prebiranju časopisov in poslušanju po- ročil v tvojo dušo naselijo strah, malo- dušje in jeza.Naj v tvojem srcu odmeva najlepše sporočilo življenja:Bog me ljubi iz ljubezni me je ustvaril in v ljubezni mi je zaupal skrivnost življenja. Njegova ljubezen plemeniti moje življenje.
O tej ljubezni,ki zmore premagati dvom, sovraštvo in trpljenje,so nam v četrtek 22. junija '95, v Festivalni dvorani na Bledu prepevali ter igrali otroci in mlado stniki z motnjami v duševnem in teles- nem razvoju.
"Malo je besed, ki bi imele tako žlahten pomen, kot jih imajo besede ljubezen, dobrota in hvala.Vi zaslužite te besede" nas pozdravi napovedovalec.
Malo je tudi besed, s katerimi bi lahko ti mladi izrazili svoje veselje, upanje in prijateljstvo. Veliko bolj zgovorna in pre pričljiva je bila govorica telesa, dobro- voljnega nasmeha, prijaznega pogleda in seveda sproščenega prepevanja in igranja na glasbilih Ulwila.
Glavni organizator dobrodelnega konce- rta je bilo Podjetje Humanitar iz Šent- jurja pri Celju, pokrovitelji pa Občine Radovljica, Bled in Bohinj. Nastopili so otroci Tom Mutters Schule iz Franken- tala, glasbeni vrtec iz Kranja, mladinski pevski zbor OŠ Radovljica, študentki glasbene akademije iz Ljubljane in varo vanci Doma Matevža Langusa v Radov- ljici.Slednjim je tudi namenjen izkupiček od prireditve za nakup glasbil Ulwila.
To so posebni inštrumenti, na katere lahko igrajo prizadeti otroci in nekateri postanejo pravi virtuozi. Glasbila Ulwila so otrokom velika pomoč v krogu, ki mu rečemo življenje.
"Delo in pesem sta svetloba,če sta pla- čana z ljubeznijo!" S svojim nastopom nas je najbolj presenetila in navdušila skupina otrok Tom Mutters Schule pod vodstvom g. Ullricha Heinricha. Skupaj z njimi, z glasbili Ulwila, z melodijami in ritmi smo prekrižarili ves svet. Prisluhnili smo narodnim vižam, zabavnim melodi- jam in resni klasiki...
Najmlajši otroci so prepevali:"Sem biser morja,mavrična ribica. Kdor me spozna, rad me ima..." Veliko dobre volje, potr- pežljivosti in vztrajnosti je potrebno,da v nebogljenem, šibkem, prisrčnem bitju odkrijemo biser njegovega življenja. Še več moči je potrebno, da ta biser varu- jemo, ohranimo njegovo lepoto in ople- menitimo njegovo vrednost.
"Vsak je srečen, če mu mavrična ribica kaj da..." V četrtek zvečer smo bili sre- čni vsi:nastopajoči otroci in mladostniki starši in vzgojitelji, prijatelji in obisko- valci...
Bilo je prelepo, da bi moglo le v srcu ostati!

Alenka O.

ZA ŽIVLJENJE

PETDESET LET KRVODAJALSTVA V SLOVENIJI

Še so med nami ljudje, ki radi pomagajo sočloveku - bližnjemu. Za mnoge od teh je to sestavni del ali celo način življenja. Tudi darovanje krvi je ena od teh žlahtnih oblik dobrote in znamenj ljubezni do bližnjega.
V Sloveniji letno daruje kri okrog sto tisoč ljudi. Kri darujejo ljudem, ki jih ne bodo nikoli spoznali in jim ti ne bodo nikoli mogli reči hvala. Kot je poročal Slovenec 5. junija 1995 pod naslovom Število krvodajalcev je nenehno naraš- čalo, je letos 4. junija minilo petdeset let, odkar smo v Sloveniji konzervirali prve steklenice krvi.Prvi začetki organi- zirane transfuzijske službe pa segajo v leto 1944,ko je Sonja Sovdat na pobu- do dr.Janeza Milčinskega začela organi- zirati transfuzijsko dejavnost v Sloveniji Pomembno vlogo pri organiziranju krvo- dajalstva ima Rdeči križ. Aktivisti te organizacije že od leta 1953 skrbijo za izvedbo prostovoljnih krvodajalskih akci Poudariti je treba, da je pri nas prosto- voljno krvodajalstvo v teh letih preraslo v pravo solidarnostno gibanje za ohra- nitev življenja,kot ga poznajo le v malo državah v svetu.

DOBRODELNE AKCIJE: MARIBOR, PTUJ, VOLČJI GRAD

V varstveno delovnem centru Bodočnost v Mariboru so v maju sprožili akcijo zbiranja prispevkov, da se je njihov varovanec - član lahko junija udeležil olimpijskih iger za duševno prizadete v Ameriki.Denar so zbrali v kratkem času, nekaj denarja pa je slovenskim šport- nikom prispevalo tudi društvo za pomoč duševno prizadetih. V centru so zelo zadovoljni, ker so ljudje pripravljeni po- magati sočloveku, najsrečnejši pa je prav Sebastjan, ker so se mu sanje o Ameriki le uresničile.Nastopil je v slove- nski reprezentanci v malem nogometu, je pisal Večer 1.6.1995.

Ptuj - Tretjo soboto v maju je bila na Ptuju v srednješolskem centru odmev- na dobrodelna prireditev; organizirana je bila na pobudo Andreje Razlag, do- bitnice srebrne medalje na mladinskem svetovnem prvenstvu v keglanju, in njenih športnih prijateljev. Športniki so s to prireditvijo želeli pomagati pri od- pravljanju arhitektonskih ovir, da bi se prizadeti mogli vključevati v vsakdanje življenje.
Prav Andreja je bila v osnovni šoli so- šolka sošolcu na invalidskem vozičku, ki zdaj,zaradi arhitektonskih ovir v svojem mestu, nadaljuje šolanje v kamniškem zavodu za usposabljanje invalidne mla- dine.
Dragocenejše od zbranega denarja pa je spoznanje, da prav mladi ljudje, polni moči, poskušajo v svojem okolju prebu- diti duha solidarnosti s prizadetimi in so z zgledom zgladili prvo stopnico,ki ovira prizadete pri samostojnem gibanju in vključevanju v življenje.

Volčji grad -Prečudovit kraški ambient na dvorišču Sonje Pahor v Volčjem gra- du je bil prostor, kjer je 10.junija pote- kala kulturna in dobrodelna prireditev. Namen prireditve je bil zbrati denar za pomoč Pedru Opeki pri gradnji slovenske vasi na Madagaskarju.
Prof.Andrej Žigon,ta navidezni potepuh in brezbrižnež,je imel prodajno razstavo fotografij.Svoj večerni nastop je zaokro žil z recitalom svoje poezije z naslovom Regratov venec.

Primorske novice, 20.6.1995

EBOLA

Podobe iz afriškega Zaira, ki so nam jih še nedavno posredovali vsi mediji, so dodobra vznemirile svet in nas spomnile na našo ranljivost. Med prvimi žrtvami tega smrtonosnega virusa so bili poleg obolelih domačinov prav ljudje,ki so prvi pomagali tem nesrečnikom. Med temi žr tvami so bile tudi tri redovnice iz Italije
Nemška Süddeutsche Zeitung je v dalj- šem pogovoru z dr.Reinhardom Kurthom vodjem inštituta Paula Erlicha,o cepivih in zdravilih zoper povzročitelje tropskih bolezni poskušal prikazati, kako se ob- varovati pred to boleznijo. Čeprav dr. Kurth ne verjame,da bi kmalu mogli od- kriti zdravilo zoper to virusno obolenje, je zaradi sprejetih ukrepov Svetovne zdravstvene organizacije zelo malo ver jetno, da bi se kdo z ebolo okužil tudi pri nas. V nadaljevanju pa je novinar predstavil žensko,ki je prebolela in pre- magala ebolo.
Nemka Marga Söhnlein sodi med redke ljudi, ki so preživeli smrtonosno bolezen posledico virusa ebola.Leta 1967 je de- lala kot pomočnica v laboratoriju mar- burškega medicinskega inštituta, kjer so preučevali zairsko - sudanski virus in kjer so oboleli štirje ljudje. Z njim se je 'seznanila' tudi sama in doživela vse znane simptone te bolezni: nezavest, visoko temperuturo, krče in krvavenje iz ust, ušes, oči in kožnih por. Zdravniki ji niso mogli pomagati, le veliko penici- lina so ji odmerjali. Ko so jo že odpisali, se ji je pa zdravje začelo zboljševati, pravi zdaj sedeminštiridesetletna Marga To se je zgodilo septembra leta 1967 po šestih tednih popolne negotovosti. V tistem času je izgubila petnajst kilo- gramov in bila v nezavesti. Zdaj je v glavnem zdrava, če izvzamemo težave s koncentracijo in še nekaj drugih.
Zdaj se zdravniki le še sprašujejo, kaj jo je rešilo. Najbližje resnici utegne biti razlaga, da se je zdravi organizem tak- rat osemnajstletnega dekleta odločno postavil po robu morilskemu virusu.Mar- ga sodi med redke ljudi, ki so premagali virus: zdravniki namreč trdijo,da preživi le eden od desetih obolelih.

Jože Raduha

SLOVO TABORA ŠENT

V starem portoroškem župnišču se je nedavno zaključil vsakoletni tabor ne- vladne organizacije za duševno zdravje Šent.
Kot je povedala ena od nosilk tega člo- vekoljubnega projekta dr. Vesna Švab iz ljubljanske psihiatrične bolnišnice je Šent prostovoljna organizacija,ki ponuja roko vsem, ki se po vrnitvi iz psihiatrič- ne bolnišnice skušajo ponovno vključiti in zaživeti v naravnem okolju.Tabora se je udeležilo več deset od njihovih sicer dvesto članov. Poleg veliko (načrtova- nega) prostega časa so se udeleženci pogovarjali in ustvarjali v kreativnih, družabnih in tematskih delavnicah.Vse- bino posameznih sklopov so izbrali sami Ko so jih zdravniki v tematski delavnici povprašali po željah, so udeleženci izb- rali 'večno' temo odnosov med spoloma

Primorske novice, 20.6.1995

ZDRAVJE ZA VSE-VENDAR JE RESNICA DRUGAČNA!

Mariborski Večer je prinesel razmišljanje zdravnika, ki bolj kot drugi opaža na- sprotje med geslom ZDRAVJE ZA VSE in resnico.
Znan politik je rekel:"Nič več ne bo tako kot je bilo. Tudi zdravstvo se bo moralo prilagoditi novemu načinu gledanja na zdravje kot največji vrednoti človeka!" Kako je to v resnici? Tako, da zdravje postaja čedalje dražje in vedno manj dostopno širšim mnnožicam ljudi. Čeda- lje bolj se uresničuje drugo geslo: "Za svoje zdravje boš moral skrbeti sam!" Poudarek je: SAM! Družba ti bo poma- gala čedalje manj.Gorje ti,če nisi zdrav!
Zdravniki skušajo preko svojih stanov- skih organizacij dopovedati državi, da tako ni mogoče zagotoviti ljudem zdra- vja. Država pa stiska pas okrog zdrav- stvene službe in pri tem budno pazi, da še diha.
V vseh stabilizacijskih ukrepih je zdrav- ljenje bolezni gibalnega sistema najprej doživelo omejitvene posege. Zdraviliško zdravljenje teh bolezni je praktično uki- njeno, manj je fizioterapije, krajša se bolniški dopust,grozijo ukrepi glede pred pisovanja ortopedskih pripomočkov. Zdravstvena zavarovalnica ima gotovo razloge za takšne ukrepe. Ostaja pa grenko spoznanje, da je geslo ZDRAVJE ZA VSE samo geslo na papirju.Če se že tako omejuje sredstva za zdravljenje teh bolezni, pa se zdravnik sprašuje, zakaj nova organizacija zdravstvenega varstva skoraj popolnoma zanemarja tudi ukrepe za preprečevanje nastaja- nja bolezni gibalnega sitema.

povzeto po razmišljanju
dr. Zmaga Turka v Večeru, 29.6.1995

Zahvala potrpežljivemu inštruktorju

Avto pomeni za invalida neodvisnost od drugih

Že leta sem invalidka, pa sem se pred časom odločila,da se bom naučila voziti osebni avto. Biti domala vedno vezan ali na dokaj ozek življenjski okoliš,dosti- krat kar med štiri stene, ali na pomoč drugih ljudi,namreč ni ravno najbolj pri- jetno. In lotila sem se teoretičnih prip- rav ter se prijavila v avtošolo AMD Lju- bljana-Moste, k inštruktorju za vožnjo, Ratku Goljevščku. Kupila sem si vozilo, pooblaščeni strokovnjaki pa so mi ga meni ustrezno predelali.
Januarja letos se je začela moja napor- na pot učenja spretnosti vožnje. Več- krat mi je že upadel pogum,a inštruktor je bil obziren in me je prijazno spodbujal - ob strpnem razumevanju mojih napak. A ne vedno! Če sem le preveč 'vozila' po svoje,me je njegova poštena odklo- nitev takega 'napredka' vedno znova spravila v mirno previdnost in zaneslji- vost.
Še nikoli nisem preverjala sposobnosti svojega opazovanja, prostorske orien- tacije, predvidevanj in globinskega gle- danja. Zdaj pa sem uvidela, da imam te sposobnosti slabo razvite. Zagrizla sem se vase. Število ur praktične vožnje se je sicer večalo,a vztrajala sem,ker sem spoznavala tudi - sebe.
Konec letošnjega maja sem uspešno opravila vozniški izpit za motorna vozila B kategorije.
Slišala sem, da je v nekaj zadnjih letih uspelo uspešno opraviti vozniški izpit že okrog sto invalidom! Najbrž vsi delijo mojo zahvalo inštruktorju Ratku Goljev- ščku in AMD Moste za nesebično sode- lovanje in spodbujajnje k uspešnemu koncu učenja. Iskrena, iskrena hvala!

Alenka Oblakovič,Škofja loka

Nedeljski  dnevnik, 2. julija 1995

OPRAVLJANJE

Kadar smo otroci obiskali babico, smo ji vedno radi koga kaj 'zatožili' - povedali o kom kaj slabega, bodisi o bratcih ali sošolcih.
Ob neki priliki nam je babica povedala naslednjo zgodbo:
V župnijo je prišel nov župnik, mlad in poln dobrih načrtov. Ko se je prejšnji župnik poslovil od novega in mu izročil župnijo, je vzdihnil: "Saj drugače so tu kar dobri farani,le opravljanja med njimi nisem mogel izkoreniniti in mislim, da to tudi tebi ne bo uspelo."
Novi župnik pa je v srcu že imel svoj načrt. Kmalu po njegovem prihodu se je v župnišču oglasila starejša ženica in pomembno, bolj potiho začela: "Gospod župnik, rada bi vas opozorila, da bodite previdni. Tu je nekaj deklet, ki so zelo lahke,malo vredne.Posebno tista,ki sedi v prvi klopi in se prav pobožno drži, v resnici pa, joj, saj ni, da bi človek go- voril..."
Župnik je razumel neizgovorjene besede
"Joj,če je pa taka reva,potem je pa po- trebna,da moliva zanjo." Brž je potegnil iz žepa rožni venec in ga začel moliti. Kaj je hotela ženica drugega, kot moliti z njim. Nestrpno je stala ob vratih, saj ji gospod župnik ni ponudil stola. Ko je bilo molitve konec, je le nekaj zagodr- njala v pozdrav in brž odhitela. Župnik pa se je zadovoljno smehljal.
Po nekaj dneh se je ponovil podoben obisk, le da je sedaj prišlo mlado dekle in potožilo, da je v fari nekaj ženic, ki ne znajo nikogar pustiti v miru. "Gospod župnik,nikar ne verjemite,kar vam bodo pripovedovale," je prosilo mlado dekle. A gospod župnik je tudi zdaj imel hitro pripravljen odgovor. "Moliva za te ženi- ce, da se bodo poboljšale"...
Nekega dne pa je v župnikovo pisarno prištorkljal starejši možakar. "Vsaj ta mi bo morda dal kaj koristnih napotkov za delo v župniji," je nekako olajšano po- mislil župnik. A se je zmotil.
"Gospod župnik, rad bi se pogovoril z vami," je začel možakar. "Saj je bil vaš prednik sicer kar dober gospod,le babje čenče je preveč rad poslušal. Vedno so stale pri njem in opravljale farane. Zdaj pa vidim, da so tudi k vam začele pri- hajati in se dolgo zadržujejo te ženske klepetulje, nikar jih ne poslušajte, kot jih je vaš prednik."
Ta gospod župnik pa je svojega predni- ka dobro poznal in tako razumel, da je obtožba krivična. A na videz žalostno je vzdihnil: "Joj, joj,če je bil tak, potem ga ima pa vrag v svojih krempljih." "Da, prav ste povedali, gospod župnik, vrag ga ima v svojih krempljih," je veselo vzkliknil možakar, ko je videl,da gospod župnik njegove besede tako upošteva. A župnik je tudi sedaj imel hitro pripra- vljen odgovor.
"Očka, če je moj prednik tak revež, da ga ima vrag v krempljih, potem pa moli- va zanj, da ga bova rešila." Brž je vzel iz žepa rožni venec in počasi ter pobo- žno začel z molitvijo rožnega venca.
Mož je kar lovil sapo od začudenja."Pri- šel sem, da bi mu dal dobrih nasvetov, zdaj naj pa brbram to dolgočasno moli- tev," se je jezil na župnika in sam nase. A kaj je hotel, tako neolikan le ni mogel biti, da bi pred molitvijo bežal. Mrmraje je odgovarjal v molitvi rožnega venca, župnik pa je nalašč molitev še malo do- polnil ob koncu rožnega venca še za "spreobrnjenje vaških klepetulj." Ko je bilo molitve vendar konec, je možakar potisnil klobuk na glavo, nekaj zagodr- njal o delu pri živini in naglo odšel.
Še nekaj podobnih obiskov je imel novi župnik. Potem pa je bil rešen. Dosegel je v župniji, kar njegov prednik v dolgih letih ni mogel doseči, opravljanje, vsaj pred njim, pred župnikom, je iz župnije povsem izginilo.
"Otroci, ali razumete to zgodbo? Kdor je tako slab, da ga je potrebno tožiti, je zanj potrebno moliti," je dokončala babica svojo zgodbo.

Angelca

DOBROST IN POPOLNOST

Vsako ustvarjeno bitje ima svojo lastno dobrost in svojo lastno popolnost -piše v Katekizmu katoliške Cerkve. Globoka, toda vsaj zame nerazumljiva resnica. Glede dobrosti razumem,saj nam je vse dano in darovano od Boga in tudi On sam je za nas dar. Ne razumem pa, za- kaj ima vsako ustvarjeno bitje svojo lastno popolnost, saj je popoln samo Bog?! Hvala za pojasnilo in obogatitev! Draga Marjetka!
V tem čudovitem počitniškem času, ko imamo več časa za občudovanje stvar- stva - narave,stvari,ljudi in naših med- sebojnih odnosov, se ne čudim tvojemu vprašanju. Občudujemo lepoto stvari, vsega stvarstva in kako je to vse med seboj čudovito povezano; občudujemo čudežne zakonitosti v stvareh, ki so velike, ali pa vidne le pod mikroskopom.
Zelo pohvalno je, da si se ustavila ob Katekizmu. V njem kar precej piše o Stvarniku in stvarstvu. To razlaga od točke 279 do točke 324. Potem pa še naprej o stvarjenju nebes in zemlje - predvsem o skrivnosti človeka.To je od točke 325 do točke 421. Vso to celoto zelo priporočam v branje. Iz celote je potem lažje razbrati vso skrivnost do- brosti, popolnosti in nadaljnjih načrtov za stvari. Misel, ki si jo ti razbrala, je zapisana v točki 302 takole:
"Stvarstvo ima svojo lastno dobrost in popolnost,vendar ni prišlo iz Stvarniko- vih rok v celoti dokončano. Ustvarjeno je 'v stanju poti' naproti poslednji po- polnosti, ki jo je treba še doseči in za katero ga je namenil Bog. Ukrepe in posege, s katerimi Bog skrbi za svoje stvarstvo in ga vodi k tej popolnosti, imenujemo božja previdnost."
Iz celotnega stavka vidimo, da je ta dobrost in popolnost stvarstva še v razvoju. Vedno se še dopolnjuje. Dobro je zato, ker to ustvarja Bog. Za stvar- jenje je v Svetem pismu zapisano, da je Bog videl, ko je ustvarjal posamezne stvari,da so dobre -saj so izšle iz božje dobrote in so deležne te dobrote, le- pote in popolnosti. "Bog je videl, da je dobro, (...) prav dobro" (1 Mz 1, 3.10. 12.18.21.31). Bog je ustvaril nebo in zemljo na začetku - sedaj pa še vedno ustvarja, tako da vse,kar je in obstaja, ohranja v bivanju in še na novo ustvarja Na primer vsak otrok je na novo in posebej ustvarjen in je zato enkraten človek.

Posebej sprašuješ o dobrosti in popolnosti stvari. Kako ti dve besedi razumeti, ker jih uporabljamo tudi za govorjenje o Bogu?
Zapisano je, da ima stvarstvo svojo lastno dobrost in popolnost. Torej takšno dobrost in popolnost, kot jo more imeti neka stvar. Čim bolj je stvar ali bitje takšno, kot si jo je zamislil Bog, tem bolj je popolno in lepo. Nobeno ustvarjeno bitje ni enako popolno, kot je popoln Bog. Vsaka stvar je sebi pri- merno popolna ali nepopolna.
Ko bolj podrobno razmišljamo in, če smo v govorici zelo natančni,odkrijemo veliko za- drego. Nimamo dovolj besed, da bi opisali veličino Boga. Če hočemo kaj reči o Bogu, moramo poiskati besede, ki jih uporabljamo v vsakdanji govorici.Nekaj tako le povemo, čutimo pa,kako so te človeške in vsakdanje besede malo primerne za božje veličastvo. Zato včasih govorimo o analogiji - podob- nosti, ko z zelo preprostimi besedami iz vsakdanjega življenja opisujemo resnično- sti, ki te besede in opise daleč presegajo. To se zdi celo predrzno; in vendar smemo tako govoriti. K temu nas vabi Bog, ki se imenuje naš Oče.V tem nas potrjuje skriv- nost,da je Bog postal človek,da je bil eden izmed nas in med nami. Jezus - učlovečeni Bog je živel med ljudmi, govoril tako kot ljudje okrog njega in se vživel v njihovo kulturo. Jezus je tako preprosto govoril o Bogu Očetu, o božji popolnosti in božji lju- bezni. Bil je tako preprost in ponižen. Vse to razberemo v evangeliju.
Poleg tega, da govorimo o Bogu in njegovi popolnosti - tu smo torej velikokrat v za- dregi- imamo še drugačno razmerje do Bo- ga. To je odnos v molitvi.V molitvi stopimo pred Boga in utihnemo. V tišini srca, bolj s celotnim bitjem kot z revnimi besedami, ga počastimo, ga slavimo in hvalimo. Največ- krat ga častimo z njegovimi lastnimi bese- dami Svetega pisma. V molitvi se zaveda- mo njegove veličine in ljubezni;zato se mu zahvaljujemo in ga tudi prosimo. Ljubeči in ljubljeni človek v molitvi ne bo videl veliko težav, kako naj slavi popolnost vsemogoč- nega in svetega Boga.

Franci Šuštar

TUDI NAVADEN DAN JE LAHKO PRAZNIK

Seveda ne v smislu počitka in prazničnega kosila, ampak v vzvišenosti dneva z božjim blagoslovom.
Preden se lotim kateregakoli dneva, molim, da bi bilo delo blagoslovljeno in koristno. Ko delo končam, se zahvalim Bogu, da mi je uspelo. Tako navaden dan spremenim v praznik in zato vsak dan in vse dni praz- nujem.
Praznujem, ker mi je uspelo pospraviti ku- hinjo in sobo.
Praznujem, ker mi je uspelo skuhati kosilo.
Praznujem, ker sem zalila rože.
Praznujem, ker sem telefonirala žalostni prijateljici in jo za trenutek razveselila.
Praznujem, ker je dan in ker bo noč. Vsak navaden dan je z božjo pomočjo praznik.
Le čemu bi čakala,da mi tisti bel koledar, s katerega zjutraj utrgam listek s črno šte- vilko, pove,da je praznik, kadar je na listku rdeča številka? Saj to je vendar smešno.
Vsak navaden dan lahko postane velik praznik, če poiščemo majhno pozornost, ki razveseli Njega in nas.
Kadar se nam zdi, da postane življenje navadnega dne posebej hudo, naredimo iz njega praznik. To ni težko.
Odpremo okno in že slišimo, kako diha živ- ljenje v naravi: drevo vsak dan praznuje, pesem ptic je vsak dan enako mila našemu srcu. Komaj rojeni otroci in priletni starčki praznujejo vsak dan.
Zakaj ne bi tudi mi? Velja poskusiti! Veliko samih prazničnih dni vsem prijateljem želi prijateljica

Jelka Sernec

VŽIVETI SE

Sorodniki so dobili otročička. Po veselem dogodku je bilo mnogo mesecev njihovo življenje povsem spremenjeno, česar ne- kako nisem mogla razumeti. "Ti se v to ne moreš vživeti," so mi ob obisku dejali. Koli- kokrat sta mi besedici prihajali na misel, ko sem zbolela. Nihče se vame ni mogel prav vživeti.Čudili so se,hodili po kuhinji z napol zaprtimi očmi, a so jih pri vsaki oviri hitro zopet odprli, da ne bi zadeli obnjo. Niso se mogli vživeti v slabovidnost.
Ko so prijatelji v prometni nesreči izgubili hčerko, ki sem jo tudi sama iskreno ljubila, sem pri sebi začutila,da se v njihovo bole- čino in žalost zmorem vživeti. To je v živ- ljenju silno pomirjujoča sposobnost. Vživeti se. Srce in duša čutita z drugim in potem smo kot eno; čistu blizu, drug z drugim.
V vlogo zdravnika, učitelja, prodajalca se ni težko vživeti. V duhovnost sočloveka se je težko, v trpljenje še teže.
Ob pogledu na Kristusov križ se mi oči, kar pomnim, zasolzijo in v srcu čutim žalost. Takrat molim. Molim za vse, posebej za ti- ste, ki gredo mimo križa, ki niti za trenutek ne postojijo, ki jim trpljenje Križanega ne gane srca.
Ob molitvi rožnega venca se vselej skušam vživeti v mater, ki doživlja trpljenje sina. Ko se skušam vživeti v žalostno Marijo, jo goreče prosim, naj mi pomaga in naj prosi za nas, grešnike. Takrat molim k Mariji za moč, da bi ljudje kljub lastnemu trpljenju in težavam zmogli moliti tudi za druge. Samo ob misli na Jezusa in Marijo se bomo mogli zbrati, vživeti se in prositi Božje milosti, ki vam jo iz srca želim.

Jelka Sernec

DAN ODPRTIH VRAT

V soboto, 10. junija, je bil v Zdravilišču Laško dan odprtih vrat.Za začetek je igra- la godba na pihala Pivovarne Laško, svoje veščine so pokazale tudi mlade mažoretke, katerim so obiskovalci, ki jih ni bilo malo, po vsakem nastopu navdušeno zaploskali. Prijazne fizioterapevtke so skupine obisko- valcev vodile po zdravilišču,kjer so nam po kazale pripomočke pri zdravljenju bolnikov, obenem pa so s svojo strokovno in lahkot- no razlago navdušile prisotne. Povedale so nam marsikaj zanimivega in koristnega.
Na platoju pred zdraviliško stavbo so bile tudi igre spretnosti, ki so jih izvajali para- plegiki na svojih vozičkih. Pomerili so se v košarki,namiznem tenisu in hitrostni vožnji.
Ko sem takole opazoval njihove spretnosti, vesele, nasmejane obraze ter njihov opti- mizem, sem pomislil na mnoge zdrave ljudi, ki si z vsakdanjimi malenkostmi grenijo živ- ljenje in postajajo že v mladih letih zagre- njeni. Marsikdo ne zna na obraz pričarati tako sproščenega nasmeha in pokazati to- liko dobre volje kot ti ljudje. Čeprav so na svojih vozičkih, znajo izkoristiti in uživati življenje. Le tako naprej! Pokažite vsem,da v življenju ni vse tako črno, kot je včasih videti!

Ivan Strmole

BLAGOSLOVITEV KAPELE SV. KRIŽA V SLOVENJEGRAŠKI BOLNIŠNICI

Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 1995, je slovenjegraška bolnišnica dobila še en biser - novo kapelo. Blagoslovil jo je mariborski škof dr. Franc Kramberger in je delo ter rezultat žrtve vseh vernih, ki so kakorkoli v stiku z bolnišnico; tako bolniki kot zdravstveno osebje.Posebej pomenljivo je, da je čudoviti križ v kapeli delo zdrav- nika iz te bolnišnice, dr.Alojzija Pogorevca. Tako bodo bolniki tudi ob prestajanju tež- kih trenutkov mogli najti svoj mir v Njem,ki je trpel za nas.Tudi zdravnikom in sestram bo lahko ta sveti kraj dal novih moči za službo bolnim.

T.R.

V začetku maja smo se v Domu upokojen- cev Poljane odločili, da obiščemo cvetlično razstavo v Volčjem potoku in si obenem predihamo pljuča na svežem zraku. Ker je pa naš domski kombi premalo, smo se obr- nili po pomoč na uredništvo Prijatelja. Vozil nas je bogoslovec Brane. Z njegovo po- močjo smo preživeli čudovito pomladansko dopoldne ob cvetočih tratah. Vsa zahvala!

Oskrbovanci Doma Poljane

SREČANJE V BOLNIŠKI KAPELI NA KOROŠKEM

V nedeljo,9.julija 1995,so bili pri dopoldan- ski maši v kapeli Kliničnega centra v Ljub- ljani tudi slovenska malteška viteza, grof Carl de Villavicencio - Margheri, voditelj Slovenske malteške bolniške službe(SMBS) in Jožef Ciraj, ter kandidati za člane ome- njene dobrodelne ustanove. Bolniški župnik Miro Šlibar je maševal in govoril o edinosti, pacienti in drugi gostje pa so dodobra na- polnili kapelo.Zlasti ganljive so bile prošnje ki so jih zapisali bolniki sami. Po maši je grof Villavicencio-Margheri predstavil novo slovensko dobrodelno ustanovo,Jožef Ciraj pa zgodovino Suverenega malteškega vi- teškega reda. SMBS je za vse udeležence pripravila pecivo in sokove.
Popoldne istega dne pa se je del njenega vodstva in pripravnikov udeležil srečanja na koroškem gradu Karlsberg,kamor so pri- šli koroški malteški vitezi in Avstrijska mal- teška bolniška služba (MHDA). Najlepši del srečanja je bila maša v grajski kapeli, ki jo je daroval koroški vojaški kurat, ter pose- bna pozornost invalidom in prizadetim, ki so jih na grad pripeljali in jim jo izkazovali gostitelji.

Jože Pavlič

Na god Marije, Pomočnice kristjanov, smo se sestre usmiljenke na Raki razveselile obiska iz Doma počitka Impolca.Srečali smo se kar na vrtu, kar je bilo zaradi vozičkar- jev najbolj primerno. Prisrčni stiski rok, pri- stno veselje, pogovori in pesmi so ustvarili prijetno razpoloženje. Upamo, da so bili obiskovalci srečni; me smo bile.

s.G.

PRIJAZEN DOM

Bila je lepa sončna nedelja - nedelja novih maš.Pot naju je vodila v rojstni kraj enega letošnjih novomašnikov, a nisva bili name- njeni na novo mašo.Novomašno slovesnost so praznovali že pred enim tednom.
Dospeli sva v Šempeter pri Gorici.Tam je na Cvetlični 15 dom za starejše in bolne duhovnike. V njem živi šest duhovnikov: Božidar Božič,Mirko Valentič,dr.Alojz Vetrih Alojz Premrl, Alojz Ličen in Karel Klinkon. Strežeta jim dve Marijini bolniški sestri, s. Katarina in s. Minka.
Začeli smo s sv.mašo,kot smo bili dogovo- rjeni. Somaševali so vsi duhovniki, ki so bili tisti dan doma. Vsak je sodeloval po svojih močeh in tako prispeval k lepemu nedelj- skemu bogoslužju.
Po sv. daritvi so nama duhovniki marsikaj povedali iz svojega življenja.

G. Mirko Valentič je doma iz Dekanov v Slovenski Istri. V dru žini je bilo šest otrok,od katerih je eden že majhen umrl. Sedaj ima živo le še sestro.Povedal je da je on najmlajši. Nato smo se na kratko pogovorili o njegovi duhovniški poti,ki se je začela z novo mašo leta 1944 Lani je torej obhajal zlato mašo.
Devetnajst let je služboval v Sočergi in upravljal tudi Voraž. Leta 1959 je zbolel za sladkorno boleznijo, zato mu zdravje ni dopuščalo, da bi še naprej upravljal dve župniji. Premeščen je bil v Koštabono nad Koprom, kjer je bil osem let. Težave zaradi bolezni so se večale, zato se je leta 1971 upokojil in odšel na Plavje pomagat duhov- niku, ki je tam deloval. Tam je preživel zo- pet devetnajst let,kot na prvem delovnem mestu.
Potem pa je prišel v duhovniški dom v Šem peter,kjer živi že dobra tri leta. Povedal je da se je kar hitro vživel v novo okolje in je zelo zadovoljen, da obstaja ta dom.
Vsak dan skupaj mašujejo,veliko premišlju- jejo in molijo.
G. Mirko je povedal tudi to, da mu je mati umrla,ko je bil star osem let.Zanj je potem skrbela starejša sestra. Z njo sta živela skupaj vse do takrat, ko si je zlomila kolk in ni bilo več mogoče, da bi mu pomagala pri delu.
Ob koncu našega pogovora je g. Mirko po- vedal, da se vsako leto srečujejo tisti, ki so bili posvečeni v duhovnike leta 1944;to je zelo prijetno. Sicer pa pravi, da skuša živeti s trpljenjem in molitvijo in tako prosi za blagoslov tistih duhovnikov, ki so še po župnijah.

O svojem življenju in delu nama je pripovedoval tudi g. dr.Alojz Vetrih.
Lahko poveste, od kod ste doma in koliko otrok je bilo v družini? Doma sem iz Batuj pri Črničah v Vipavski dolini. Bilo nas je šest otrok: trije fantje in tri dekleta. Sestre so mi silno stale ob strani. Še posebno veliko se je zame žrtvovala starejša sestra in to ob novi maši, pred njo in tudi potem, ko sem služboval po raznih župnijah.
Kdaj ste bili posvečeni v novomašnika in koliko vas je bilo tisto leto?
Posvečen sem bil leta 1951. Bilo pa nas je dvaindvajset za vso Slovenijo.To je močan letnik.
Kakšne spomine imate na novo mašo?
Novo mašo sem imel doma in to dva mese- ca kasneje, kot je bilo predvideno. Takrat so bile težke razmere.
Vsak novomašnik si izbere svoje geslo Kakšnega ste si izbrali vi? Oh, zelo pre- prosto. Izbral sem si vzklik iz pesmi, ki se glasi: "Mati, svetuj nam na zemeljski poti! Ostani z nami, Gospod!" Potem sem videl, da si je takšno geslo izbral še marsikateri duhovnik.
Kje je bilo vaše prvo službeno mesto, oziroma kje vse ste delovali?
Moje duhovniške postojanke so prikazane na sliki, na katero se rad ozrem. Prvo služ- beno mesto je bila Kobjeglava z upravo Štanjela, nato Otlica ali Angelska gora, Črniče, semenišče in nazadnje Vrtojba.
Kakšne spomine imate na leta, ko ste delovali po omenjenih župnijah?
Najlepše sem se počutil v Vrtojbi, kjer je bila čudovita družba pri starejšem rednem cerkvenem zboru, prav tako tudi pri mla- dinskem, s katerim smo šli po vsej Italiji.
Kaj ste si zastavili za glavno nalogo na duhovniški poti? Je bilo to delo z mla- dimi, odraslimi, bolniki ...? Bolj kot delu z mladimi, sem se skušal posvetiti delu z odraslimi. Zdelo se mi je, da za delo z mla- dimi nimam dovolj talenta, vendar sem se trudil, da bi jim pomagal.
Ko sedaj prihajajo na obisk,mnogi pripove- dujejo, kako lepe spomine imajo na mladin- ski verouk. Pripovedujejo mi, kaj vse sem jim povedal,kako sem jim pomagal k njihovi osebni duhovni rasti. Ob takem pripovedo- vanju se kar čudim in strmim.Zdi se mi ne- verjetno,da sem to mladini res nudil.Človek je pač tisti, ki govori, Bog pa pri tem naše delo blagoslavlja.
Poleg dela na župniji, ste delovali še drugače. Kako? Napisal sem knjižico o zgodovini Vrtojbanske župnije.
Ste pa tudi doktorirali. Nam lahko po- veste nekaj tudi o tem?
Ko sem bil na Otlici, sem imel veliko časa. Tam sem naredil izpite in pripravil diserta- cijo iz našega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega. Delal sem pod vodstvom mentorja prof. Vilka Fajdige.
Kakšne spomine imate na začetek slu- žbovanja? Začetek je običajno vedno težak. Ali velja to tudi za vas?
Bilo je težko, a ne pretežko. Takoj sem bil postavljen za župnika, ker so bile takšne potrebe. Imel pa sem to srečo,da sem imel čudovitega dekana.K njemu sem se odpra- vil vsak teden enkrat, da sva se vsaj pol ure pogovarjala. To mi je potem zadosto- valo za ves teden. Dekan je bil res izredno dober, pa ne le zame. Svojih vernikov ni zapustil niti takrat, ko so morali v izgnan- stvo v Nemčijo, ampak je šel z njimi.
Z duhovnikom običajno živi tudi gospo dinja. Ste imeli gospodinjo ali ste to delo opravljali kar sami?
Večino časa je bila pri meni za gospodinjo ena Kraševka. Zgodilo pa se je tudi tako, da sem bil večkrat brez nje.To je bilo pred vsem v Vrtojbi. Takrat ni bilo potrebno meni gospodinjiti, saj so se vrtojbanske gospe same organizirale in poskrbele, za hrano in čistočo v župnišču. Tudi mraz jih pozimi ni zadržal. Čudil sem se tej njihovi dobroti in razumevanju njihovih mož, ki so to lepo sprejemali. Zavedam se, da jim ne bom mogel nikoli povrniti njihovega truda in dobrote, zato lahko le molim zanje in za njihove družine.
Dolga leta ste bili zelo dejavni v svoji duhovniški službi, sedaj pa ste odvisni od ljudi,s katerimi živite.Kaj je bil vzrok da ste morali na invalidski voziček?
Pred štirimi leti, ko sem bil še v Vrtojbi, me je zadela možganska kap. Bil sem v bolnici v Šempetru, nato pa še nekaj časa v Soči Bilo je zelo hudo. Posledica te kapi je, da mi je vzelo vid, ne morem več samostojno maševati, v vsem sem odvisen od drugih. Nikoli si nisem mislil, da je kap tako huda bolezen.
Kaj vam je pomagalo, da ste kljub te- žavam sprejeli svojo bolezen?
Enkrat sem romal v Lurd, a tam nisem te- lesno ozdravel, ampak duševno. Romanje mi je pomagalo, da lažje sprejemam svojo bolezen. Tam sem doživel čudež ljubezni.
Povedali ste že, da ste povsem odvisni od drugih. Pa vendar ste še vedno de- lavni. Molim zelo veliko in to v različne namene: največ za tiste duhovnike, ki so še dejavni po župnijah. Zelo rad poslušam radio Ognjišče. Njegov program mi je všeč, le malo preveč divje glasbe imajo.
Imam pa to srečo, da mi je bolezen priza- nesla vsaj pri razumu. Ohranila se mi je sposobnost pisanja, za kar sem Bogu zelo hvaležen. Tako sem bil dolgo časa 'tajnik' s.Katarine. Dopisujemo si namreč z drugimi duhovniškimi domovi in to pisanje je običa- jno moja naloga. Pišemo pa tudi škofom.
Kako ste prišli v ta duhovniški dom?
Zaradi bolezni sem prišel v ta prijazen du- hovniški dom.Tu imam lepo,prijetno in sve- tlo sobico. Vsak dan sem v kapeli pri sv. maši, kjer somašujem. Sestri Katarina in Minka lepo skrbita za nas.
Danes ste pri sv. maši v pridigi omenili to,da ste v mladosti mnogo svojih moči porabili za razne obnove, preurejanja cerkva in drugih zgradb. Kaj menite o tem sedaj, ko po dolgoletnem delu ve- liko premišljujete?
Res sem imel pogosto opravke z 'zunanjimi' deli.Danes spoznavam,da je bilo tisto delo sicer potrebno,vendar pogosto podzavest- no iskanje samega sebe. Mislim, da je bilo premalo resničnega iskanja božje časti. Zato se ob tej priložnosti obračam na vse mlajše duhovnike in jim svetujem, da sku- šajo v vsakem delu najti božjo navzočnost
Kaj je bilo pri vašem duhovniškem delu najbolj všeč vernikom? So vam to kdaj povedali? Verniki so bili najbolj navdušeni nad tem, ker so videli, da sem jih znal po- slušati.Tega danes tako manjka med ljudmi
Gotovo se tega 'priznanja' pogosto spominjate. Kako se sicer spominjate vaše duhovniške poti? Na vse postojan- ke imam krasne spomine, najbolj pa mi je ostala pri srcu Vrtojba. Sicer pa imam na fotografijah svojo duhovniško pot.To mi je izdelala moja sestra, ki mi je bila vseskozi v veliko oporo. Glavne postojanke na tej fotografiji so: nova maša, srebrna maša in štirideseta obletnica mašništva. To je res lep spomin.

Sestri Katarina in Minka sta nama pred- stavili še druge duhovnike, ki živijo v tem domu. Povedali sta, da je g. Alojz Ličen odšel na novo mašo v Brje na Vipavskem. G. Alojz Premrl je z veseljem vsem na raz polago, rad dela z računalnikom in se vse- povsod vozi s kolesom.
Za g. Božidarja Božiča sta dejali, da je med ljudmi priljubljen. Rojen je bil v Trstu, nato je deloval v mariborski škofiji in se na zadnje spet vrnil v koprsko škofijo. Sestri pravita, da je sončni žarek v duhovniškem domu, velikokrat poskrbi za smeh v hiši.
G. Karel Klinkon je od vseh najmanj časa v domu - dober mesec. Dejali sta,da mu je pred leti umrla sestra in od takrat je veliko pretrpel.
Sestri sta dodali še to, da je življenje v domu živahno in prijetno hkrati. To so na- ma zaupali tudi vsi duhovniki, ki se prijetno počutijo. Pravijo, da so zelo veseli, ker tak dom obstaja.So nekako v zaledju,od koder prihajajo njihove žrtve in molitve do vseh, ki so sredi največjega vrveža. Prepričani sva, da bodo to plemenito delo opravljali še naprej, saj je toliko ljudi, ki so molitve zelo potrebni.
Vsem bralcem Prijatelja želiva, da bi jim bili ti duhovniki lep zgled v vztrajni molitvi.

Na obisku sva bili s. Edith in Mili

SPREJEMATI DRUGAČNOST

CENTER ZA USPOSABLJANJE, DELO IN VARSTVO ČRNA NA KOROŠKEM

S Centrom oziroma gojenci sem se prvič sre čala kot članica Vincencijeve konference. Z mladinskim ansamblom Samarijan naše nadžupnije Šmartno pri SlovenjGradcu smo jih obiskali, da bi jih razveselili s pesmijo in skromnimi darili.
Spominjam se, kako so se moje nestrpno pričakovanje, veselje in zanos mešali s kančkom strahu in negotovosti: "Kdo nas bo sprejel?Kako bomo vzpostavili prvi stik? Bo naše srečanje uspelo?"
Ob sproščenem sprejemu je ves strah izgi- nil,obrazi so se nam smejali z oken, pozdra vljali so nas veseli klici, nam zastavljali najrazličnejša vprašanja in še preden se je začel spored, smo se že poznali, rokovali z večino in pridno so nam pomagali nositi inštrumente v telovadnico.
Prav tako kot njihova sproščenost, iskre- nost in prisrčnost me je presenetila tudi toplina zavoda in odnosov, ki so vladali med vzgojiteljicami in otroki. (V množici, ki je s petjem, plesom in smehom spremljala nastop ansambla, namreč sploh nisem mo- gla razločiti, kdo je gojenec in kdo spada k osebju) Ozračje me je spominjalo na veliko družino. Otroci so se prosto sprehajali, stene so krasile risbice, povsod se je med pogovorm slišal smeh, nobenih zaklenjenih vrat, mrkih zob, rešetk, strogega nadzora vzgojiteljic. Izginilo je moje nezaupanje do centra kot institucije, kamor zaprejo, izo- lirajo, odrinejo drugačne. Nadomestilo ga je začudenje, veselje nad vsem lepim, kar sem doživela.
Veliko družino in ljubezen,ki vlada v Centru za usposabljanje, delo in varstvo v Črni na Koroškem, mi je v pogovoru ponovno pri- bližala gospa Silva FUŽIR;ta opravlja delo pedagoške vodje.

Kdaj je zavod nastal in kako se imenuje?
Leta 1969 so pripeljali prve otroke iz Dor- nave.Zavod se je potem z leti razširil. Naj- prej je bil to Zavod za delovno usposablja- nje mladine, sedaj pa smo ga preimenovali v Center za usposabljanje, delo in varstvo Novo ime je posledica širjenja dejavnosti, ki se v centru odvijajo.
Kakšna je zmogljivost vašega Centra?
Trenutna zasedenost je prevelika. Tu živi preko 200 otrok, mladostnikov in odraslih. Zmogljivosti sicer zadoščajo, vendar pa je za res dobro delo to število že mejno.Zato ne sprejemamo novih gojencev.
Kaj pa namen in cilji Centra?
Zavod ima tri dejavnosti: vzgoja in izo- braževanje (to je nekdanje usposabljanje), varstveno delovni center in invalidske delavnice, ki smo jih ustanovili lansko leto. Imamo dodatne prostore v Ravnah. V njih zaposlujemo invalide in nekaj gojencev iz našega centra.
Osnovni cilji so spodbujanje optimalnega razvoja pozitivnih osebnostnih lastnosti, vzgajamo in učimo otroke in mladostnike za vključevanje v okolje,razvijamo delovne navade, spretnosti,zaposlitvene tehnike. V glavnem vzgajamo in učimo mladostnike za čimbolj samostojno življenje in delo ter za- poslitev. To traja skozi vsa leta od zgod- njega otroškega obdobja, preko obdobja vzgoje in izobraževanja do vključitve v življenje, ko je že odrasel.
Vaše izkušnje s sodelavci?
Brez tesnega sodelovanja in dobrih odno- sov ni mogoče uspešno delati.Priznani smo strokovno, in to je sad naše medsebojne povezanosti. Pomembni so dobri stiki in odnosi med osebjem kot tudi med zaposle- nimi in gojenci. Za te odnose lahko rečem, da so dobri, topli in prisrčni; to pospešuje uspešno vzgojo in izobraževanje. Nismo samo učitelji, smo vse, mame, prijatelji, skratka, vse, kar otroci potrebujejo.
Koliko je zaposlenih?
V stotridesetčlanskem kolektivu jih petin- semdeset dela neposredno z otroki. To so: defektologi, vzgojitelji,varuhinje, terapevti in zdravstveno osebje.
Nekaj je zaposlenih preko javnih del. Tre- nutno je na civilnem služenju pri nas tudi en vojak; imeli smo jih že tudi več.
Kakšne so izkušnje z domačini?
Na začetku je bilo precej strahu,ker je bila kraju vzeta bolnica. Potem smo ustvarili dobre odnose s krajani.
Zadnji čas je bilo nekaj sporov, ker so ot- roci zrasli in so imeli več zahtev. Vendar se je tudi to uredilo.
Ves čas si prizadevamo za dobre odnose in čimboljšo socializacijo gojencev. Radi bi jim omogočili čimboljše vključevanje v kraj. Zato sodelujemo na kulturnih prireditvah, obiskujemo osnovnošolce in s svojo prisot- nostjo osveščamo in vzgajamo tudi zdrave
Čemu dajete prednost pri svojem delu?
Ničemur. Skušamo posredovati tisto, kar otrok potrebuje. Nič ne izstopa.
Kakšna je možnost verske vzgoje?
Za to, da se otroci socializirajo v okolju, je bolje, da hodijo k sv.maši v župnijsko cer- kev,kot da bi duhovnik prihajal v dom.Vsak petek jih povprašamo,kdo želi iti v cerkev, potem pa jih kdo spremlja. Nekateri sami vedo, kdaj je maša, in hodijo v cerkev tudi med tednom. Imamo nekaj samostojnejših, takih, ki v nedeljo zjutraj sami vstanejo in gredo k maši.
Omogočimo tudi pripravo na zakramente; pri tem spoštujemo svobodno odločitev posameznika oz. željo staršev.
Kaj vas pri delu vodi?
Vedno si prizadevamo vnašati v delo nekaj novega in širiti dejavnosti. Želim, da bi go- jenci v njem odkrivali vedno nekaj lepega in razveseljivega. Zase želim čimveč stro- kovnega usposabljanja, da lahko čimveč dajem. Poleg usposabljanja veliko prejmem od otrok.
Delo tudi izčrpava, vendar je vedno več tistega, kar prejmeš.
Kaj vas osrečuje?
Otrokov uspeh; to,da nekaj dosežejo. Zelo so hvaležni za vsako malenkost. To je po- sebno bogastvo, ki ga drugje ni in mi daje veliko moči za naprej.
Kaj vas kdaj žalosti?
To, da starši včasih pozabljajo na otroke, da nekateri ostajajo v domu,ker nimajo ni- kogar.Žalosti me tudi,če okolje ne sprejme otrok. Zato si veliko prizadevamo, da bi vzgojili okolje, ki bi prizadete sprejemalo in spoštovalo.
Lahko rečem, da smo v tem kot zavod ve- liko naredili.
Kako poteka dan osebju?
Sedaj imam drugo delo.Sem pedagoški vo- dja in sem odgovorna za pedagoško delo. To je precej zahtevno in obsežno delo.
Defektolog dela neposredno z otroki pet ur Za to pa se mora pošteno pripraviti. Varu- hinja dela sedem do osem ur z njimi. Dela tako kot mama. Ves čas je z njimi. Zbudi jih,pomaga jim pri oblačenju,nekatere mora tudi obleči,jih nahraniti...Dela po programu defektologa. Gre z njimi na sprehod, se z njimi igra, jih uči oblačenja... Nekateri po- trebujejo več pozornosti in skrbi, drugi so bolj samostojni.
Skupine so različne. Na nižji razvojni stop- nji so v skupini štirih do šestih, na višji jih je od sedem do deset. V varstvenem delu, kjer so odrasli,pa so skupine večje,do pet- najst. Ti so že zaposleni.
Torej odhajajo na delo ven?
Za večino smo uspeli priskrbeti delo zunaj. Tako kot gremo v službo mi, vsako jutro odhajajo oni. Nekateri delajo v zavodu, vendar zunaj bivanjskih prostorov.
Ker so zaposleni, dobivajo plačo, ki pa je bolj simbolična,bolj kot žepnina. Z njo sami razpolagajo in jim daje občutek samostoj- nosti, kar jim veliko pomeni.
Nekateri starejši živijo skupaj? Ali se poročijo?
Ne, poročijo se ne. Nekaj parov ima svojo sobo, kjer živijo skupaj. Tako bivanje smo jim omogočili po daljšem času. Dekleta so v glavnem zaščitena. Vse to delamo s pri- volitvijo staršev. Če se starši niso strinjali s skupnim bivanjem,pa smo vendarle videli da dva res želita živeti skupaj, smo se skušali s starši pogovoriti.
Kako preživi dan eden izmed gojencev?
Zjutraj, ko vstane in se nahrani, začne s programom. Program sestavi skupina stro- kovnjakov (defektolog, logoped, fiziotera- pevt...). Sestavljen je tako, da se otrok lahko razvija na najrazličnejših področjih: športna vzgoja,glasbena vzgoja, likovna...
Popoldan je več prostega časa: igre, inte- resne dejavnosti...Zvečer pa gledajo tele- vizijo, se igrajo v telovadnici, poslušajo kakšno pravljico, gredo na sprehod...
V varstveno delovnem centru pa je več dela.Po končanem delu skušamo prosti čas motivirati in usmerjati,da gojenci ne čemijo v kakšnem kotu, ne da bi vedeli, kaj naj počnejo. Delo je odvisno od sposobnosti in je za gojenca zelo pomembno, ker mu daje občutek samostojnosti.
Bi želeli kaj posebej povedati npr. do- mačim, zdravim... V prvi vrsti gotovo zdravim, da bi znali sprejemati drugačnost. Želela bi poudariti, kako je vsako življenje veliko vredno; da ga moramo spoštovati in ceniti.Lepo bi bilo,ko bi se več ljudi srečalo s prizadetostjo,da bi spoznali,da je to tudi del življenja. Da so drugačni, tako kot smo tudi mi drugačni, in da je s tem mogoče normalno živeti.
Pripis uredništva:
Objavljamo ves pogovor, ki prinaša utrip življenja v Zavodu. Ob vprašanju o skup- nem življenju nekaterih starejših gojencev pa bralce spominjamo na nauk Cerkve,ki je enak za vse,zdrave in manj zdrave.Čeprav je vse pohvale vredno prizadevanje, da bi tudi prizadetim bilo omogočeno vse tisto v življenju, kar morejo uživati zdravi, pa so stvari,ki po nauku Cerkve niso nikomur do- voljene; ne zdravim in ne prizadetim. Med te sodi tudi skupno življenje z intimnimi odnosi med neporočenimi ljudmi.

Obvestilo:

Kotička Različni so darovi in Prizadeti v svojem okolju sta 'na počitnicah'. Nadalju- jeta se v prihodnji številki.

Uredništvo

DREVO ŽIVLJENJA V ZAVETJU GORA

Srečanje PBI, Trstenik,13.-14.maja '95

Želja: biti skupaj, deliti radost medseboj- nega razumevanja in sprejemanja, občutiti bolečino razočaranja in nemoči sočloveka, čutiti bogastvo bližine... Vse to in še več nas je združilo, ko smo se od 13. do 14. maja prijatelji iz vrst gibanja PBI Gorenjske zbrali na duhovnem vikendu na Trsteniku.
V majhni in preprosti hiši pod Storžičem smo bili gostje salezijanske skupnosti, ki nas že dvaindvajset let prijazno in dobro- srčno sprejema medse. Zato so trsteniška srečanja od vsega začetka sok drevesa življenja gibanja PBI.
Srečanje je bilo duhovne in družabne na- rave. Za duhovno obogatitev je poskrbel gospod Marko,kaplan v Železnikih. Za dru- žabno razpoloženje pa smo bili 'krivi' kar sami.Prijetno in lepo smo prebili nekaj sku- pnih uric v sproščenem, veselem prijatelj- skem ozračju.
Takih srečanj bi moralo biti čimveč, da bi ljudje,ki so zaradi svoje drugačnosti potis- njeni na rob dogajanj,dobili čimveč zaupa- nja vase,v svoje sposobnosti in zmožnosti, v moč osebnega dostojanstva, vrednosti in samozavesti.
Drugačnost je vrednota, je dar Boga, zato se je ne bojmo in je ne odrivajmo ven iz obzorja naše vsakdanjosti. Drugačnost mora biti del skupnega življenja.

Alenka Oblakovič

KOT KRUH ZA LAČNEGA

Koder je dobrota, tam je Bog. Kjer je Bog, tam prebivajo dobri ljudje in njih srca so kot kruh za lačnega popotnika.
Dobri ljudje imajo svoje skrbi, težave in bolesti, toda pripravljeni so jih odriniti na stran in dati prostor sočloveku.Dobri ljudje imajo svoje delo in obveznosti, zmanjkuje jim časa za vsa opravila, toda ne zmanjka jim časa, ko prisluhnejo in pomagajo bliž- njemu, pomoči potrebnemu. Dobri ljudje so tudi utrujeni, toda odpovedo se počitku,da razveselijo goste pod svojo streho. Dobri ljudje so dobri zato,ker sprejemajo vse,kar jim Bog daje.
Zadnjo junijsko soboto, na god sv. Janeza Krstnika, smo bili že tretje leto zapored v gosteh pri družini Galjot v Lahovčah. Tam je doma naša prijateljica Mari.
Vremenska napoved za ta dan ni obetala nič spodbudnega.Zunaj je bilo prav hladno za ta čas. A v naših dušah je bilo prijetno toplo, saj nas je grelo občutje veselja, do- brote in prijateljstva.
Najprej smo v mašni daritvi počastili Jezu- sa. Za vse zbrane in za vse, ki ste se nam v duhu pridružili, je sveto daritev opravil g. Marko Marinko.
Ob pogovorih, glasbi in petju je čas hitro mineval. Bog je temeljni kamen naših sre- čanj, našega gibanja in življenja. Naši po- govori, trenutki, ko se razodene moje in tvoje srce, trenutki, ko lahko podarim svoj zaklad svetlobe in teme svojemu bližnje- mu, pa so opeke, ki z njimi gradimo naše svetišče božje navzočnosti in človeške vrednosti.
Bog povrni vsem domačim, sosedom in pri- jateljem družine Galjot za lep in bogat dan! Bog z vami!

Alenka O.

ROMANJE NA DOBROVO

V soboto, 20. maja, je bilo oblačno in hla- dno jutro, ko je prišla Tilka s spremljevalko Anico po mene, da se udeležimo 'peš' ro- manja na Dobrovo pri Ljubljani.
Vozile smo smo se skozi dolenjske griče in mirensko dolino ter bile kaj kmalu v Ljub- ljani. Tilka je spretno zapeljala s svojo Fe- licio na zbirno mesto na Viču. Tu so bili že zbrani prijatelji - invalidi in spremljevalci, ki bodo pomagali oziroma vozili vozičke do Marije v Leščevju.
Pozdravili smo se in malo pogovorili. Vsi smo si zaželeli srečno pot in lepo vreme. Res je bilo vedro, samo malo je porosilo, kakor da nas hoče nebo 'požegnati'.
P. Roman Motore, ki je vodil to naše ro- manje, in g. Jože Zupančič, sta priporočila naš dan Bogu in Mariji v imenu nas vseh. Priporočila sta nam, naj bi žrtve in molitve tega dne darovali Bogu za srečen obisk svetega očeta v naši domovini, da bi bil v duhovni blagor našemu narodu.
Bilo nas je okrog sedemdeset, malo manj kakor druga leta, ker se je marsikdo bal,da bo slabo vreme. Pa je bilo kar dobro, tudi ne prehladno; če bi bila prehuda vročina, bi jo marsikdo težko prenašal. Pot je bila prijetna skozi lepo zeleno naravo, saj smo jo posebno invalidi malokdaj deležni.Pesem in molitev rožnega venca med potjo je dvignila duha k Bogu z mislijo,kako je naše življenje podobno romanju k cilju večne blaženosti.
Zbrali smo se v lepi, prijazni cerkvi k sv. daritvi. P. Roman je imel lepo, ubrano, živo in prepričljivo pridigo. Vsi smo v duhu po- lagali svoje prošnje Mariji v naročje... Po maši nas je povabila s. Edith na griček v samostan Marijinih sester;tu so za vse pri- pravile kosilo. Juha je bila tako okusna kot le malokje.Ljubeznivost in prijaznost sester nas je vse navdušila in razveselila ter na- polnila s hvaležnostjo.
Preden smo se začeli odpravljati, smo imeli še majniško pobožnost - šmarnice s petimi litanijami Matere božje.Sestre so pripravile oltarček z lepim kipom Marije - majniške Kraljice. Združeni z duhovnikoma in bogo- slovcema Romanom in Boštjanom smo lepo peli litanije, sestre pa so s svojim lepim glasom pomagale nam,ki nimamo talenta in glasu in se pridružujemo bolj z srcem kot glasom.
Tako je prišel čas odhoda in posloviti smo se morali.To je bil lep dan,za kar se še en- krat v imenu nas vseh hvaležno zahvalim vsem, ki ste nam kakor koli pomagali.
Upam, da se bomo še kdaj zbrali in vse lepo pozdravljam.

Urška Zupančič

NJENI SMO

Ob praznovanje Marije Pomočnice se že več let zberemo v Veržeju. Letos je bila deževna in hladna nedelja, ko naj bi šla Marija v procesiji z mnogimi častilci obiskat Veržence po ulicah Veržeja.
A Mati in Pomočnica se želi veseliti s svo- jimi,ki smo združeni v gibanju in živimo sku paj in v Jezusovem imenu. Na dan Marije Pomočnice in farnega praznika celodnev- nega češčenja Najsvetejšega, 24. maja, nas je prijetno grelo sonce.
Potem pa smo pri nas doma obujali spomine na razna romanja, procesije ter zgodovino 'kloštra'; kako so salezijanci vplivali na življenje v kraju v spodbudo Veržencem in Pomurcem nasploh. Tudi zame je bilo kar nekaj novega in to mi zbuja upanje.
Po malici smo se lotili razmišljanja o življe- nju in organizaciji našega Prijateljstva bol- nikov in invalidov.Precej časa smo namenili znaku - simbolu,druge točke pa le na hitro preleteli. Mislili smo, da je treba dosedanje življenje v skupnosti le izboljšati,ne pa za- četi na novo in na hitrico zavreči vso lju- bezen tolikih let. Ta ljubezen je vendar osnova vsemu v BBI-Prijateljstvu. Sicer pa ni bilo kakšnih posebnih zamisli ali predlo- gov, razen da bi simbol Bratstva oziroma Prijateljstva imel tudi narodno simboliko.
Nato smo šli v cerkev k molitveni uri,da vse svoje skrbi,prošnje in zahvalo za blagoslov tolikim letom rasti, življenja in sedanjih potreb v Prijateljstvu izročimo Njemu, ki je središče.Čudovit je bil pogled na lepo okra šen oltar z Najsvetejšim in Marijinim kipom. Objela sta nas zaupanje ter sreča spozna- nja: Nikoli nismo sami in nič ni nerešljivo, saj je med nami živi Jezus,večni Bog! Tako hitro nam je minilo več kot uro in pol sre- čanja z Jezusom in Marijo, da se nam kar ni dalo iz cerkve,ko so nekatere prišli iskat svojci. Z Milanom pa sva še opazovala, kako raste zgradba ob župnišču, kjer bo dvorana,učilnice in še kaj. Vse je že v os- novi pripravljeno tako,da bo dostop v pro- store mogoč tudi z invalidskim vozičkom.
Bil je lep praznik in srečanje z Jezusom ter med seboj v naši mali fari in ob skromnosti pri nas doma. Hvala, prijatelji!

Marta

POTRDITEV STATUTA MEDNARODNEGA BRATSTVA

V počitniških mesecih se ne obremenjujemo s tem, kakšna bodo naša pravila. Pozimi so nastali prvi predlogi,spomladi smo jih začeli obravnavati, v jeseni pa,upamo, da se bo- mo uspeli zediniti,se odločiti in jih sprejeti.
Da pa bi v jeseni laže dokončali začeto delo, v tej številki Prijatelja vseeno objav- ljamo vest o pomembnem dogodku za Med narodno Bratstvo. Med junijsko pošto je namreč kot naročeno prispelo tudi pismo Mednarodne ekipe, v katerem sporočajo novico o uradnem in slovesnem podpisu Statuta(pravil)Mednarodnega krščanskega Bratstva trajno bolnih in fizično prizadetih oseb.Objavljamo pismo in Odlok Papeškega sveta za laike.
Odgovorni našega Prijateljstva bodo,upamo kmalu dobili tudi prevod Statuta Mednaro- dnega Bratstva.Ker vsi dosedanji odgovorni izjavljajo, da Prijateljstvo vidijo kot gibanje bolnikov in invalidov ter ga želijo graditi po načelih Mednarodnega Bratstva, je pismo Mednarodne ekipe še ena velika spodbuda, da sprejmemo podrobnejša pravila gibanja, prilagojena našim potrebam in možnostim.

Dragi prijatelji!
Kmalu bo minilo šest let, kar smo na skup- ščini v Samieru (Portugalska) predstavili in izglasovali statut Bratstva. Ali se še spo- minjate?
Vedeli smo, da je bil statut načeloma odo- bren v Rimu. Za popolno skladnost z Zako- nikom cerkvenega prava smo morali še bolj natančno opredeliti in prilagoditi nekaj ma- njših zadev. To smo zlahka in hitro storili. Hitro smo tudi prišli do odobritve in podpisa
Toda počasnost in slovesnost rimskih po- stopkov sta povzročili, da je prišlo do slovesnega podpisa šele letos, na praznik Lurške Matere božje.
Claude Trontin-Dreux je v Rimu sprejela statut. Obenem je to bila zanjo priložnost za plodovito srečanje z odgovornimi Pa- peškega sveta za laike. Kardinal Pironio je ponovno naglasil pomembnost statuta. Udejanjiti ga je treba v vseh podrobnostih. Kardinal preko naših publikacij pozorno sle- di našim dejavnostim.
Danes vam torej pošiljamo uradno in do- končno besedilo statuta Bratstva; enako tudi odlok o potrditvi.
Odslej je popolni naslov Bratstva, za vse narode:
FRATERNITE HANDICAPEES PHYSIQUES (MEDNARODNO KRŠČANSKO BRATSTVO TRAJ- NO BOLNIH IN TELESNO PRIZADETIH OSEB).
Pošiljamo vam francosko besedilo; to je u- radno besedilo,na katero se bomo sklicevali in je shranjeno tudi v Rimu. Skušali vam bomo, glede na naše zelo omejene finan- čne možnosti,čimprej dostaviti tudi uradne prevode v druge jezike.
Prosimo vas, da temu statutu prilagodite pravila vašega Bratstva. Prosimo vas tudi, da nam pošljete izvod vaših pravil.
Mednarodni ekipi je v veliko zadovoljstvo, da smo končno dospeli do te želene in pri- čakovane točke. To nam omogoča polno- pravno vključitev in sodelovanje z medna- rodnimi katoliškimi organizacijami.
Izražamo vam bratsko prijateljstvo; vsa- kemu posebej in vsem skupaj!

VZEMI SI ČAS

Srečanje PBI na Mirenskem Gradu, 7.-9.4.'95

Naše tridnevno srečanje smo začeli v petek, 7. aprila. Želeli smo,da bi se skupaj pripravili na praznovanje velike noči.
Še vedno ne morem povsem dojeti, kaj je tisto, kar me je tako presunilo na tem sre- čanju. V meni je vse prepevalo, prisluhnila sem novim, mnogim čisto neznanim melo- dijam,ki prepletajo naš krhki in ranljivi svet
Bilke, ki so dolgo venele v mojem srcu, so na plodnih tleh Prijateljstva začele cveteti v najlepšo rožo.Mnogi najbrž ne morejo ra- zumeti, da je prav v tem prijatelju, ki stoji ob meni, skrito moje bistvo in da te globo- ke sreče, ki jo ob njem odkrivam, ne more nadomestiti noben zaklad tega sveta.
Nekaj vtisov s srečanja, ki je v naših srcih pustilo lepe in nepozabne spomine, je skušala zajeti Nives Fabčič iz Centra JPV v Vipavi. Dogodki,ki jih je opisala Nives in so navidez čisto vsakdanji,gradijo našo živo skupnost. Po njenih žilah teče božja ljubezen, ki jo je tudi Jožko Bašin iz Solkana globoko občutil: Naše skupno iskanje drug drugega in samih sebe je težko ubesediti, a ostaja v naših srcih. Rečem lahko samo to:Kljub velikemu številu navzočih nisem opazila nikogar,ki bi odhajal domov razočaran ali nezadovoljen.
Prijatelj, če si začutil,da si sam sebi neza- dosten in iščeš svoj izgubljeni del, se hitro okleni našega velikega balona Prijateljstva bolnikov in invalidov, da bomo skupaj po- leteli visoko v nebo.

Marta Boštjančič

SREČANJE PBI V JARŠAH PRI DOMŽALAH

Kljub slabemu vremenu, ki ga je sicer kar nekaj dni napovedoval radio, sta nam Bog in Mati Božja Marija v nedeljo, 14. maja 1995,podarila res enkratno lepo vreme. Do enajste ure se nas je okoli trideset bolni- kov in invalidov zbralo v župnišču v Jaršah pri Domžalah.
Po pozdravu odgovorne gibanja PBI Ljubice Zakovšek smo imeli kratko meditacijo z molitvijo. Potem smo se do kosila pogovar- jali o novih pravilih in Statutu gibanja PBI. Temelj našega gibanja je evangelij in zato mora biti evangelij tudi temelj naših pravil. Glavne stvari o pravilih predstavlja Prijatelj in vsi smo povabljeni, naj o njih dobro pre- mislimo, da bi se potem, ko bo čas za to, prav odločili.
Po kosilu smo pričakali gosta - frančiškana p. Pepija. Jedrnato nam je orisal lik in delo sv. Frančiška Asiškega. Odgovarjal nam je tudi na naša vprašanja.
Ko je vprašanj zmanjkalo, smo se pripravili na sv. daritev. Tudi sami smo vsaj malo sodelovali, hkrati pa smo se spomnili vseh prijateljev.
Patru Pepiju želimo na novih Gospodovih vinogradih - kot misijonarju med afriškim ljudstvom - obilo božjega blagoslova pri širjenju Jezusovega evangelija.Obljubljamo da se bomo tudi njega spominjali v molitvi.

Karolina Gašparič

GLEJTE, ŽIVIMO!

Spet smo se zbrali člani BBI - Prijateljstva, in sicer manjša skupina iz Pomurja.V DOMU DUHOVNOSTI v Kančevcih smo bivali v času od 23. do 25. junija 1995.
V pozdrav smo razmišljali o Jezusovi trnovi kroni. Da Jezus ni prejel trnove krone v čast in slavo,vemo. Sprejel jo je iz ljubezni do nas. Jaz sem torej po svoji slabosti trn za Jezusa in po Njegovi ljubezni sreča za bližnjega -svet.Odrešeni smo in ozdravljeni po Njegovem trpljenju.O sladko spoznanje, da je Jezus trpel zame!
Ob prižganih svečah smo se v duhu zazrli v Jezusovo Božje Srce, ga počastili in že- leli zadoščevati z litanijami in molitvijo v spravo za bogokletje. Sveto mašo je daro- val p. Karel, tiho kot angel je dvigal naše misli in molitve. In res smo z vsem bitjem poslušali odprti za sodelovanje -sodarova- nje. Ljubeče nam je v pridigi nakazal trp- ljenje, telesno in dušno, vidno in nevidno. V zgledu o deklici, ki je ljubkovala kužka, je nakazal,kako človek hrepeni po ljubezni, ki je v današnjem času tako primanjkuje. Da, Bog je ljubezen in človek jo podoživlja; živi kot v odmevu. Za narekovaj veselju je povedal šalo! Jezus je bil na nogometni tekmi med katoličani in protestanti...
V soboto smo se razveselili prihoda g. Jožeta Zupančiča in še nekaterih bolnikov.
Pod vodstvom g.Jožeta smo se lotili razmi- šljanja o sebi, svojem gibanju in svoji reviji Prijatelj. Glavna misel prvega dela je bila: bolnik je apostol; povsod med trpečimi in zdravimi,v Cerkvi in svetu. Kdor čuti pokli- canost in ima dobro voljo, se čuti potreb- nega in najde smisel. To se je pokazalo tudi v pogovoru in razmišljanju.
Najprej smo stopili na pot zgodovine Prija- telja - naše revije.
Za začetek lista štejemo Božično pismo bolnikom leta 1968.Zanj se imamo zahvaliti Mimici Pust in njenim tudi bolnim prijate- ljicam in bogoslovcem Misijonske družbe. Lazaristi - bogoslovci so ostali zvesti, prvi urednik Prijatelja, ki naj poveže bolnike in trpeče ter jih vključuje v apostolat, je bil g. Janez Puhan, sedaj misijonar. Potem se je zvrstilo še nekaj drugih bogoslovcev. Jože se je spominjal začetkov in lastnega delovanja.Hvaležno nam pritegne v spomin kar vstajajo pred nami, še posebej sama sem začutila bližino Mimice, Tilke, Ančke, Darine, in še bi naštevala. Razveselili smo se vedno naše s. Mihelangele in se spomi- njali njenih spodbudnih besed.
Romanje v Lurd 1970. leta pod vodstvom p.dr. Marijana Šefa je bil naslednji korak v upanju slovenskih trpečih in naših prijate- ljev.Francosko gibanje BRATSTVO bolnikov in invalidov po očetu Henriju Françoisu nas je pritegnilo in prerasli smo takratno misel- nost: bolnik naj moli,zdrav naj mu pomaga. Oče François pravi, da je pravi začetnik gibanja Jezus,ko je rekel hromemu: "Vstani in hodi!" To je glavno vodilo gibanja.

Spominjali smo se obiskov in mučnega dela s.Mihelangele ter mnogih mladih nam ljubih fantov in deklet, ki so z ljubeznijo sodelo- vali. Srečna sem, da se smem spominjati prvih obiskov v Pomurju s kombijem. A os- tajaš sam,če ti kdo ljubeče nudi vse,pa ne sodeluješ in ne daš naprej.Tudi in predvsem bolnik more v evangeljskem duhu naprej. Tako so se rodila srečanja, enodnevna, pikniki, izleti in duhovni vikendi.
V skupinah se je lažje uresničiti po Jezu- sovem zgledu in besedi. Drug za drugega, drug z drugim ... V tem kratkem zapisu ni mogoče vsega našteti. Omenim naj vsaj Ognjišče,ki je z romanji na Brezje in stalno rubriko Naši preizkušani bratje veliko nare- dilo za vzgojo mladih.
Verujem,da je najbolj trdna vez molitev,ko molimo drug za drugega. To sem posebej čutila v času,ko je odhajala - umirala Tilka Pajk. Če želim dati, dobim! Želim iti, mi pri- haja naproti.Ko se želim darovati,spoznam, kako sodelujemo! Svojo tremo in majhnost premagujem v veri, da delam v gibanju in za brata - prijatelja po Jezusu, zato vedno z Jezusom.
Spet smo pred križiščem, po kateri poti iti naprej, kako z Jezusom in z brati po njem v novi ureditvi z novo močjo.
Pregledali, premišljevali smo in se izjasnili o znaku našega gibanja, o pravilih, o imenu. V upanju, da bomo z Jezusom in vsemi do- brih misli in želja uspeli najti letos rešitev.
V nedeljo smo se v župnijski cerkvi pri sv. maši zahvalili in prosili, naj nam bo le Jezus pot in upanje. Potem smo se podpisali še na kartice,ki naj vsakemu prejemniku pove da smo skupaj: In glejte, živimo! Za tre- nutek smo se videli s p.Stankom, prej smo živeli te ure z birmanci in našim prijateljem g.Jožetom Vinkovičem, z novomašniki,ki so se v duhovnih vajah pripravljali na mašniš- ko posvečenje. Tiho smo se v srcih veselili in jih v molitvi izročili Jezusu,našemu Bogu.
Nestrpno, a ljubeče smo pričakovali obisk g.škofa dr.Franca Krambergerja.Bilo je kra- tko srečanje, a v prijetno srečnem počutju stisniti roko tako dragemu gostu ni le po- zdrav, je sreča in čast.
Tudi Ljubica, za nas odgovorna, je bila ves čas z nami po lepem spodbudnem pismu... Vsak bo našel svoje mesto v skupnosti v skladu s svojim darom.Darovi postanejo ne le koristni, ampak tudi enkratni in za druge neobhodno potrebni...
V dežju smo se odpeljali proti domu.
Kot po navadi se je srečanje nadaljevalo v nedeljo zvečer in v ponedeljek po telefonu In tudi tistim trem, ki se niso oglasili, prav vsem želim reči, obljubo ne moreš dati, ne da bi jo živel. Kot je pred časom zapisala slepa prijateljica Sonja: Prijateljstvo ni ne stranka, ne društvo,ne zveza, je le globina srca, ki je odprto za vsakega invalida in zdravega ...
Resnično,ko dovoliš zapisati naslov v ime- nik BBI - Prijateljstva, sprejmeš, da boš z nami in v gibanju živel in deloval po svojih močeh.
Da, bolan si, a hodiš, torej glej, dolžan si hoditi namesto teh, ki ne moremo. Težko hodiš z berglami ali sediš na invalidskem vozičku, prav je in potrebno, da potrpiš za tistega,ki leži in nikoli ne more priti na sre- čanje, pa si hudo želi. Z rokami še zmoreš in delaš, zato pomagaj z veseljem temu bratu,sestri - prijatelju po Jezusu,ki rok ne čuti. Imaš glas,govoriš in poješ, uporabi ta dar vsem v spodbudo in za tistega, ki je govorno - slušno prizadet. Vidiš, torej glej, občuduj okolico in brate - prijatelje po Je- zusu in posreduj njim, ki ne vidijo sonca, a nosijo sonce v sebi. In ti,ki ne vidiš, podaj nam lepoto, ki jo ima vsak človek in nanjo pozabljamo. Ne moreš misliti in se izražati, ljubeče se nam nasmej in tvoje oči naj žarijo.
Kajti, brat ali sestra, če živiš v gibanju BBI - Prijateljstvu, se lahko veseliš življenja in spoznanja resničnosti vzklika: In glejte, živimo!

Marta in Drago

RADOLŠKO POLETJE

Od bronaste dobe dalje so nastajale poti in se vile čez Radovljiško ravnino. Dežela,kot radi imenujemo to ravan, je skozi stoletja širila razgled preko domačega praga in da- la slovenskemu kulturnemu prostoru veliko pomembnih in zaslužnih osebnosti. Naj omenim samo Antona Tomaža Linharta ... Ob mnogih poletnih prireditvah in koncertih se letos spominjamo dvesto letnice njego- ve smrti.Praznujemo tudi petsto let mesta, župnija sv. Petra pa slavi kar sedemstoti rojstni dan.
In v tem mestu sem sedaj doma... Izkoriš- čam poletje in 'raziskujem' to podobo raja: "...zad stoje snežnikov velikani, na desni griček se za gričkom skrije," mi pomaga Prešeren.
Z vozičkom lahko obredem tudi ozke,stare ulice, kjer se po stoletnih zidovih vzpenja bršljan in na majhnih oknih cveto gorečke. Skozi Linhartov trg me vodi posluh za le- poto in bogastvo dediščine,ki so nam jo za pustili predniki. Občudujem z navdušenjem in hvaležnostjo... Prevzame me pogled na mogočno graščino z zgovorno grajsko zgo- dovino in že sem na prenovljenem cerkve- nem trgu. Še sama ne morem do kraja ra- zumeti osrečujočega občutka, da se lahko pripeljem sem in se vključujem v program najrazličnejših svečanih prireditev ter prisluhnem pesmi, ki se spleta s šumenjem košatih lip.
Čisto na robu pomola stoji cerkev. Bilo je potrebno le malo posluha,dobre volje,dve- tri deske in tudi dostop v srce duhovnosti ni več problem. Tu me bogatijo srečanja s prijatelji, s farani, z misijonarji, s škofom in z Njim, ki pravi: "Brez mene ne morete ni- česar storiti..." Tiste, ki sami ne morete v cerkev, rada v duhu vzamem s seboj, da bi se tudi vas dotaknil ta navdih življenja.
Polno si pesmi,Boga, prijateljstva in sonca, radolško poletje.Obogati in ogrej še koga..

Katarina

BESEDOVANJE

Ob veseli novici, da nas bo prihodnje leto obiskal papež, so se pri mnogih časopisih potrudili in objavili razne zanimive zgodbe iz njegovega bogatega in zanimivega živ- ljenja. Meni se je najbolj vtisnila v spomin naslednja.
Na večer pred izvolitvijo je krakovskega nadškofa kardinala Wojtilo in sedanjega pa peža Janeza Pavla II. v njegovi sobi obis- kal takratni poljski primas kardinal Wišinski in mu postavil vprašanje: "Če boš jutri iz- voljen za papeža,ali boš mogel sprejeti vse struje v Cerkvi?"
Ali je zgodba dobesedno resnična ali ne,se mi sploh ne zdi najbolj pomembno.Verjetno pa bi lahko bila vsaj malo aktualna in pou- čna za odgovorne v raznih združenjih, kot je denimo Bratstvo - Prijateljstvo bolnikov in invalidov.
Znana je resnica, da je usoda prerokov nerazumevanje in kalvarija; petelinov, ki prezgodaj budijo zaspance, pa lonec.
V vsakem človeku, ki je na kakšnem odgo- vornem mestu, bi poleg poštenja in sposo- bnosti moralo biti tudi nekaj preroške dalj- novidnosti ter osebnega poguma,če hoče- mo stopiti korak naprej, tako v duhovnem kot v praktičnem smislu. Uspešno vodenje tako heterogenega gibanja,kot je Bratstvo - Prijateljstvo, je opravilo, ki zahteva tudi veliko smisla za skupinsko delo, potrpljenja in pripravljenosti za sodelovanje, za dogo- varjanje in za poslušanje ter sprejemanje zamisli drugih ljudi. To je življenjska real- nost in nuja, ki je prisotna tudi v Cerkvi.
Vsak človek ima svoje življenjske izkušnje, ki vplivajo na njegovo sedanje in bodoče ravnanje. Bolj ko razmišljam o tem, kar je zapisal Samo Voljnik, močneje se zavedam da sem vse opisano doživel tudi sam. Za- vedam pa se tudi,kjer so poti,so tudi stran poti in bi moral biti tudi prostor za iskanja.
Ko človeka čevelj žuli, je normalno, da to pove.Tudi prizadeti imamo to pravico.Samo Voljnik pa je to povedal pač po svoje in takrat, ko so ga nekatere stvari v gibanju in okrog nastajanja aktov gibanja pošteno ožulile.
Resnici na ljubo je treba povedati, da so pobude od posameznih prizadetih članov gibanja, da gibanje pripravi pravila in se morda poskuša registrirati kot društvo, stare vsaj eno desetletje, kolikor vem jaz. Žal ustne in pisne pobude še ob koncu leta 1992 niso bile deležne nobenega posluha, niti ne volje, da bi se pogovarjali o njih. Hvala Bogu, da se je končno nekaj prema- knilo in naredilo, vseeno pa vzorec obna- šanja v človeku poraja kar nekaj vprašanj. Kako zelo se krešejo mnenja okrog vsebine aktov, nam je v tretji številki Prijatelja na straneh štirideset in enainštirideset prika- zal V.B.
Vsako mnenje je legitimno, koliko pa je v duhu evangelija, je pa drugo vprašanje. Verjetno ne bo lahko uskladiti vseh razno- likih interesov. Popuščanja bodo potrebna, vendar pa še prav posebej močno od sode lujočih duhovnikov pričakujem, da se bodo zgledovali po sedanjem papežu, ki nikoli ne dela kompromisov v škodo šibkih in evan- gelija.
Kdor se sklicuje na Jezusa in svojo dobro- namernost,bi lahko to pač priznal tudi dru- gače mislečemu. Vprašujem se,če so jezne vrednostne sodbe ravno najbolj primeren in spodbuden uvod k povabilu za sodelova- nje. Ali ne bi rajši namesto tega poskušali biti vsaj malo radovedni, kaj nam ti dru- gače misleči (in govoreči) 'nergači' želijo povedati?
Še vedno verjamem spoznanju tistega slovenskega škofa, ki pravi, da meja med dobrim in zlim, med zmoto in resnico, ne teče med ljudmi, ampak skozi ljudi in skozi človeška srca.
Pa še na nekaj se bo verjetno treba na- vaditi. Tudi Prijatelj je, kot vsak tisk, ob svojem specifičnem poslanstvu ogledalo družbe oziroma dela družbe.Zato si to mo- je besedovanje drznem končati z mislijo, izposojeno pri našem pisatelju, ki se mu je porodila ob skodelici kave: "Če v ogledalu vidiš umazan obraz, ni potrebno razbiti ogledala, dovolj je, če si umiješ obraz."
Z dobrohotnim spoštovanjem!

Izo

Naslov v uredništvu.

IZLET V BENETKE

Obisk romantičnega mesta Benetke,poseb- no pa vožnja s katamaranom Beneški princ so sanje in želje marsikoga izmed nas. Tri- najstim pubertetnikom našega Centra pa se je ta želja v soboto 27. maja uresničila.
V družbo smo povabili tudi naše prijatelje iz Škofijske gimnazije iz Vipave.
Do Portoroža smo se peljali z zavodskim kombibusom.Tam nas je pozdravilo sončno jutro in samo še povečalo naše veselo raz položenje ter pričakovanje.
Ob glavnem pomolu nas je v vsej svoji le- poti in veličini čakal Beneški princ. In zakaj nosi takšno ime? Zaradi svojega poslanst- va in lepote. Namenjen je namreč prevozu turistov iz Portoroža do Benetk in nazaj.
S skupnimi močmi smo se kljub manjšim zapletljajem pravočasno vkrcali na lepotca Trikratni hura je oznanil naše veselje in zmagoslavje.
In že smo pomahali Portorožu. Čez nekaj trenutkov pa nas je obdajalo le jasno nebo in modra gladina neskončnega morja.
Strah pred zibanjem in morsko boleznijo se je v hipu razblinil. Vožnja s katamaranom je namreč tako udobna in prijetna, da te lahko zaziblje v prijetno dremanje. Vendar pri nas to ni prišlo v poštev.David je napel strune kitare in prijetni zvoki so se razle- gali po vsem prostoru. Lepo uglašeni kitari se je pridružila še naša pesem.
Čas potovanja do Benetk je kljub dve in pol uri dolgi vožnji minil kot trenutek. Pred nami se je v vsej svoji lepoti prikazalo me- sto, ki je dobesedno zrastlo iz morja. Stoji na milijone in milijone kolih.Tam ne poznajo cestnega prometa, ampak so edina prevo- zna sredstva taka in drugačna plovila. Se čudite, kaj? Tudi mi smo se.
Posebna zanimivost pa so gondole, s ka- terimi gondoljerji prevažajo turiste po mor- skih kanalih.Povezava med njimi je mogoča tudi s številnimi stopničastimi mostovi. Po vkrcanju v pristanišču je sledila obvezna kontrola potnih listov in vandranje po Benetkah je bilo pred nami.
Prvi cilj je bil trg sv. Marka, kjer se vse dogaja, in je središče večine zgodovinskih znamenitosti. Pot do tja nam je skrajšala vožnja z "mestnimi avtobusi";to so poseb- ne ladjice, s katerimi se prebivalci in turisti vozijo po mestu.V množici turistov smo bili zelo razpoznavna skupina. Ne samo zaradi vozičkov, ampak tudi zaradi naše obleke. Vsi smo imeli enake bele majčke z napisom
Pa tudi naša slovenska pesem se je razle- gala na vsakem koraku. Deležni smo bili številnih aplavzov in občudovanja.
Spoznali smo tudi dobroto in pripravljenost mnogih ljudi,pa naj si bo to Italijan,Francoz ali Japonec. Vsi so nam bili brez prošnje pripravljeni pomagati pri težavnem premi- kanju vozičkov čez mostove.
Na trgu sv. Marka vam priporočamo ogled bazilike. Znana je po svojih znamenitih mozaikih, ki prekrivajo tla in strop.
Sledil je ogled steklarske delavnice,kjer nam je maestro prikazal, kako izdeluje vazice in steklene konjičke. V sosednjem prostoru pa so bili postavljeni na ogled in prodajo raznovrstni izdelki iz znanega muranskega stekla. Maestro je bil tako prijazen, da je ob odhodu vsakemu izmed nas poklonil steklenega konjička za spomin.
Po številnih stopnicah smo se nato povzpeli do najlepšega in najvišjega mostu Rialto, ki se pne čez glavni kanal Grande.
Čas je prehitro mineval. Kar zgrozili smo se da se bo treba kmalu posloviti od prijaznih Benetk.
Vrvež in utrip mesta sta nas potegnila vase in marsikdo bi najraje podaljšal svoje bivanje v njem.
Zadnje trenutke smo izkoristili za nakup spominkov.In ko smo na poti do pristanišča prešli še zadnji most, se je oglasila Saša: "To pa je prvi in zadnji most, ki smo ga premagali." Šofer Marjan pa je pripomnil: "Samo še nič koliko jih je bilo vmes!"
Ko smo sedeli v udobnih sedežih beneške- ga princa,se nismo predali utrujenosti.Vso pot do Portoroža je odmevala naša pesem. Kot bi želeli s pesmijo premagati žalost, ki se nas je počasi lotevala...
Preveč je bilo lepih vtisov, da bi jih lahko naenkrat strnili.
In tudi danes, ko to pišemo, lahko le rečemo,da je bilo prečudovito in enkratno.
Ob tej priložnosti bi se vseh trinajst puber tetnikov z Alenko in Ivico rado zahvalilo vsem, ki so kakorkoli pomagali pri tem potovanju.
Posebna zahvala pa velja naši g.ravnateljici ki nam je omogočila prekrasen in nepozaben izlet.

Vipava, 1.6.1995.

Trinajst pubertetnikov iz Centra za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla - Vojka Vipava

TUDI MI SMO ŠLI NA EKSKURZIJO

Otroci iz Zavoda Janka Premrla - Vojka s svojimi spremljevalci smo šli lani decembra na ekskurzijo v tovarno Fructal v Ajdovš- čino.V sklopu teme Jesen v sadovnjaku je tudi predelava sadja.Vse to smo si na vseh stopnjah ogledali v obratih za predelavo sadja v sokove. Uživali smo ob gledanju tekočega traku, obenem pa spoznali, da je delo za trakom v vlagi, pozimi pa tudi v mrazu težko, čeprav tako koristno.
Drugi del ekskurzije je bil ogled delavnic pod posebnimi pogoji v Ajdovščini. Izredno lepi prostori ter prijazni ljudje so nas ogreli Izvedeli smo,kako poteka delovni dan.Tudi mi se namreč bližamo dnevu, ko bomo za- pustili varne roke Zavoda in morda je naša bodočnost tudi v delavnicah.Prijateljski od nosi, in prijetno ozračje med gojenci, zlasti pa prijazna postrežba so povzročili, da bi marsikdo od nas kar ostal v Ajdovščini.
Veseli in polni lepih doživetij smo se vrnili v Zavod.

Otroci oddelka vzgoje in izobraževanja

Zadnja dva meseca se naše vrste med prijatelji bolnikov in invalidov niso skrčile. Nihče ni odšel za večno domov...Tako nam Gospod še daje priliko,da si služimo nebesa

V tem letu sem prejela še dve pismi:

"Prosimo vas, da Marjeto Glavač, Raven- ska 83, 69231 Beltinci, brišete iz vašega seznama,kajti naša draga Marjeta je umrla že 19. aprila 1994. Prav lepa hvala za vso vašo pozornost do naše Marjete!"

Drugo pismo pa: "V globoki žalosti za po- kojnim možem Avgustom Zver, Lipa 116, 69224 Turnišče, vam sporočam, da ga ni več med nami.Našel je svoj mir in svoj novi dom, kjer ni več trpljenja in ne bolečin!"

Na veliki torek, 11. aprila, pa nas je zapu- stila Marija Bradeško, Črni vrh 20, 61355 Polhov Gradec. Njen drugi naslov je bil Zgornja Senica 15, 61215 Medvode,kjer je preživela zimo,ko je bil hud mraz. Marija je bila duša molitve, še posebno za duhov- niške poklice je darovala svoje prošnje in trpljenje, ki jo je spremljalo od zibelke do groba. Nekajkrat se je udeležila tudi naših srečanj na Trsteniku. Bila je tiha in z vsem zadovoljna, saj je vse vdano sprejemala iz božjih rok. Marija prosi za nas pri Gospodu, kjer se bo tvoja duša spočila!
Vsi naši dragi pokojni naj počivajo v miru!

S. Mihelangela

Odšel je Štefan - človek,ki se je res veselil malih stvari in se smejal z vsem telesom. Njegove oči so žarele kljub sedmim križem. Čeprav je stalno ležal,nam je bil vzor,kako sprejeti življenje, da je kljub težavam lepo. Hvala, Štefan, za čudoviti smeh in vso ljubezen!

Marta

BOG POSKRBI ZA ČLOVEKA

Ljudje in dobri Bog poskrbijo za človeka, četudi je vse videti črno.Že dve leti trdim, da se ne morem več udeleževati srečanj s sotrpini, ki mi vlivajo energijo za veselo popotovanje. Imam napako, da zelo težko prosim,čeprav vem,da moram. Naš gospod župnik pa me bolje pozna, kot poznam sa- mo sebe. Ko sem dobila vabilo za Mirenski Grad, mi je telefoniral, da je prevoz zame pripravljen in sem se znašla tam. Kakšno dušno in telesno obogatenje! Domov sem se vrnila z novim veseljem do življenja.
Ko sem brala obvestilo o romanju bolnikov na Brezje, sem že sprejemala odpoved, da se ga ne bom mogla udeležiti. Nekaj dni prej pa mi je sporočil g.Vidic, da je prevoz zame zopet pripravljen. Presrečna sem bila pri Mariji na Brezjah. Bog bodi vsem dober plačnik!
Lepo, lepo se zahvaljujem za skupno vo- ščilo za praznike in za molitev. Po svojih močeh vam vračam z darovanjem svojega trpljenja in molitvijo.
Prisrčna hvala tudi vsem, ki urejujete in sodelujete pri Prijatelju. Zbogom!
Draga Marija! Stvari, ki sem vam zdijo brez izhodne, v božji luči postanejo svetlejše. Bog na našo življenjsko pot pošilja ljudi, ki nam pomagajo.On je vedno z nami,čeprav pridejo trenutki, ko se nam zdi, da smo od vseh pozabljeni. Jezus nam je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta.
Naj bo vaše pismo spodbuda za vse mlade in tudi malo manj mlade, ki ne vedo, kako bi koristno uporabili svoj prosti čas. Nekaj ur, ki jih bodo darovali trpečemu, bolnemu ali osamljenemu sočloveku, bo osrečilo te- ga človeka in obogatilo njih same.
Želimo vam veliko veselih presenečenj in pozornosti v poletnih počitniških dneh.

TUDI PISMA SO VEZ MED NAMI

Pošiljam naslov duhovnika in invalida, ki skoraj ne more pisati z roko. Najlaže piše na stroj in se z roko samo podpiše. Zelo je vesel, če se mu kdo oglasi in tudi on rad odpiše. Prosim tudi za naslov vašega so- brata invalida.
Draga Alojzija, zelo pohvalna je vaša skrb za dopisovanje z duhovniki-invalidi. Naslov sobrata vam bomo radi poslali. Vsakemu trpečemu in osamljenemu je v veliko oporo in uteho, da ga spremljamo z molitvijo in smo povezani med seboj s pošto in sreča- nji. Tudi za naprej vam želimo veliko bož- jega blagoslova v vaših prizadevanjih.

NISEM POZABILA

Sram me je,ker se že tako dolgo nisem nič oglasila,a prosim, oprostite. Nisem pozabila na prijatelje, toda časi so pač taki, da je mnogo stvari, ki preprečujejo svobodno odločanje.
Družinski proračun se nam skoraj vedno konča z minusom, no, ta mesec sem pa dobila malo več, pa moram kar pohiteti, da me spet ne ujame.
Sicer pa, hvala Bogu, da je tako, kot je, da tudi upokojenci redno dobivamo svoj 'honorar'. Pomagati njim, ki imajo manj kot mi, je pa naša prva dolžnost. Vedno je bilo tako, da imajo nekateri več, drugi manj in to bo ostalo do konca dni. Jezus je rekel: »Reveže boste imeli vedno med seboj,« toda, kar se pa danes dogaja s plačami, je pa naravnost vnebovpijoče oziroma že kri- minal. Res, lepa demokracija!
Prisrčne pozdrave vsem!
Nikogar ne silimo, smo pa iz srca hvaležni za vsak dar 'uboge vdove'. Zavedamo se namreč, da navadno darujete tisti, ki tudi sami nimate veliko. Tako pomagate pre- magovati prevelike razlike. Iskrena hvala, draga Geni!

LUČ

Decembra leta 1993 sem presenečen za- gledal pismo, v katerem ste se mi zahvalili za mojo skromno pomoč, ki sem vam jo nakazal, ter mi zapisali še nekaj čudovitih misli. Naj se vam z veliko zamudo zahvalim za lepe misli in želje.
Moram vam priznati,da le občasno prebiram vašo revijo, vsakokrat pa v njej najdem močno notranjo luč in vero, ki jo nosijo v sebi prizadeti. Nekako so mi vzorniki, ki mi kažejo, kako malo je potrebno za osebno srečo in notranji mir.
Prav je, da imate v naslovu zapisano Prija- telj - list prizadetih in njihovih prijateljev, kajti tudi sam spadam med slednje. Ta re- vija prav gotovo spodbuja prizadete v volji do življenja, pa naj bo to še tako težko in po poti posuto s trnjem ter jim daje prime- re, zakaj se je vredno v življenju boriti in trpeti. Tudi tokrat vam prilagam skromen prispevek,s katerim želim plačati naročnino za Prijatelja dvema prizadetima bralcema, za katera je ta dodaten strošek previsok.
Naj končam z mislijo, ki mi je prišla ob bra- nju revije Prijatelj in je namenjena vsem prizadetim ter njihovim prijateljem. Če že- lite, pa jo lahko zapišete tudi v revijo; dal sem ji naslov Luč:
Vaša sklepna misel, dragi Primož, je hkrati že odgovor na vaše pismo. Ostane nam le še zahvala za vaše plemenito dejanje ter želja, da bi takšnih prijateljev prizadetih bilo čim več.

UTRINKI

Ljubi prijatelji! Spoštovani g. urednik!
Prisrčno se vam zahvaljujem za prijazno pismo in dobre želje.
Z ljubeznijo, upanjem in vero v plemenito delo vseh,ki se trudite v uredništvu in nam olepšujete dneve.
Ostajam vaša
Dragi prijatelji! Rada se družim tudi z otroci in vam pošiljam kartico, ki sem jo dobila od punčke iz Štepanje vasi.
Kako lepo se vidi, vesel nasmejan obraz, čeprav v ozadju bolečino skrije čas.
Bodite taki še naprej, to osreči tudi mene vselej.
Nekdo je poskrbel, da smo se srečali ne- kega dne v srčni misli, v tihi dobroti, ob človeškem razumevanju, v dobri nameri, lepem dejanju ...
Zahvaljujem se vam osebno in vašim so- delavcem za razumevanje najinega dela in sprejetega poslanstva,da po svojih močeh in s svojim skromnim znanjem, pomagava tistim, ki so pomoči potrebni.
Najlepša hvala za objavljen članek in spre- mne misli ter fotografije. Upava, da bomo ob skupnem cilju še sodelovali.

Jožica in Milan Šubic

POČITNIŠKA TIRALICA

Kaj je to tiralica? Saj veste: Policija ali kar Interpol razpiše tiralico za tistim, ki je kaj hudega storil. Za dobre informacije razpiše tudi lepo nagrado.
Nekdo iz Prijateljstva bolnikov in invalidov ali pa tudi zunaj njega-kaj se ve, mnogi so že šli skozi vrste Prijateljstva,je tudi nekaj hudega storil. Napisal je svojo samovoljno verzijo statuta PBI (verzija 1.0), delček tega objavil v Prijatelju in s tem 'nizkotno oblatil ljudi in delo PBI', kot smo brali v prejšnji številki. Za povrh pa se je še prav hinavsko skril pod psevdonim Samo Voljnik, drugič pa je samo pomešal črke in se pod- pisal Vojko Maslin ter tako preslepil tudi uredništvo.
In kaj se zdaj dogaja? "Morda je pa Samo Voljnik kar tu med nami!" Taka ugibanja, podtikanja in hudo jezne misli so zadnje mesece del raznih sestankov PBI. Kaj se govori takrat, ko ni sestankov, si pa lahko samo mislimo... To nikamor ne vodi, treba je ukrepati.
Da ne bi še koga po krivem obdolžili, da je on Samo Voljnik, uredništvo razpisuje POČITNIŠKO TIRALICO. Napišite nam, kdo, mislite,bi lahko bil ta hudobnež (ali hudob- nica -tega ne izključujemo!)? Kdo je Samo Voljnik? Napišite nam svoje mnenje na kartico,še raje pa imamo lepe razglednice. Napišite:Šifra TIRALICA in pravo ime Sama Voljnika,po možnosti pa tudi kakšen dokaz. Zagotavljamo vam, da v nobenem primeru ne bomo izdali vašega imena.
Sedaj še nagrada! Ko bomo z vašo po- močjo izsledili Sama Voljnika, bomo žrebali med tistimi, ki ga boste pomagali odkriti. Potem bomo Sama prisilili,da bo izžrebane- mu za naslednje leto plačal naročnino za Prijatelja ali pa članarino za Prijateljstvo bolnikov in invalidov, če jo bo potrebno plačevati.

Uredništvo

DRAGI STRIC KOPRIVA!

Rad bi vam pisal osebno,pa nimam naslova Zato pišem kar preko Prijatelja (vsaj upam da bo urednik s čim drugim bolj zaposlen, da ne bo tole natančno prebral in vrgel v koš). Ste jih pa zatolkli,postavljače,ki nam hočejo vsiliti nove postave! Nobenih novih postav ne potrebujemo, ampak sproščene in družabne ljudi,po možnosti v kavbojkah. Najrajši imamo take, ki znajo povedati ve- liko šal, da se nasmejemo. Taki so nepo- grešljivi.
Dragi stric, res vam čestitam za vaš čla- nek! Pokojnega kumrovškega maršala bi sicer lahko pustili pri miru, ker so že stari Rimljani rekli: "O mrtvih samo dobro..." Res je maršal marsikaj zakrivil-med drugim nam je priskutil besedico Bratstvo (Bratstvo i jedinstvo naših naroda ...), da sedaj ne vemo, ali bi Prijateljstvo spet imenovali Bratstvo ali ne - ampak po petnajstih letih naj ima svoj mir, mi pa tudi.
Poleg tega mi je zbudilo pozornost, da ste strahovito zoper kakršnokoli izključevanje in to ste odlično utemeljili z evangeljsko priliko o izgubljeni ovci in dobrem pastirju. Bolje bi res ne mogli. Čestitam! Vseeno pa nič niste zapisali, ali naj v pravilih o tem nič ne piše ali pa naj se izrecno prepove izključevanje. Če ne bo nič pisalo, se lahko vseeno kdo spomni in koga izključi,kajti kar ni prepovedano,je dovoljeno!Zato po moje vsekakor mora biti omenjeno izključevanje, na primer takole:

Nihče ne sme biti izključen iz PBI! Tudi če kdo leta in leta povzroča zdrahe, ne sme biti izključen! Tudi če bi kdo hotel narediti iz PBI protiversko društvo, ne sme biti iz- ključen! Tudi če bi kdo v PBI uzakonil pre- klinjanje, kakršnokoli razvratnost ipd. ne sme biti izključen! Nihče ne sme biti izklju- čen iz PBI! To se ne spodobi!

Tak člen, dragi stric, bo res od sile! Saj veste, da imajo celo najbolj strogi redovi, kot so kartuzijani,cistercijani, karmeličanke in klarise predvideno možnost izključitve. Prijateljstvo bolnikov in invalidov s sode- lavci vred pa bo visoko nad njimi, kaj šele nad takšnimi redovi, kot so lazaristi in Ma- rijine sestre. Sicer pa mi nismo noben red, ampak duhovno gibanje. Mi lahko naredimo čisto po svoje.
Vseeno mislim,da navadni ljudje tega ne bi razumeli. Lahko bi kdo celo rekel, da pre- visoko letimo in nam pomahal pred nosom z narodnim pregovorom: "Kdor visoko leta, nizko pade..." Zato predlagam, naj bo za- pisano takole:

Član PBI preneha biti: To se dogaja,pa še takrat ni gotovo,da se čez leto in dan ali kdaj kasneje ne bo spet pojavil na nebu PBI. Mi namreč nikogar ne podimo in vse prenesemo, pa tudi upornike radi sprejemamo nazaj, čeprav še niso či- sto spreobrnjeni.
Kdor samo grozi,da bo šel proč,ga ne vza- memo resno, tudi če še bolj ogorčeno in pisno izjavi, da noče več slišati za nas, kaj šele sodelovati z nami.Tudi tiste,ki pravijo: "NA TAK NAČIN NOČEM VEČ SODELOVATI!" ne vzamemo čisto resno,ampak samo ugi- bamo, na kakšen način bi le še sodelovali. Možnosti je namreč več: Da bi bilo vse po njihovo, da bi nekateri od nas odšli, ali pa da bi se vendar kaj zmenili med seboj. V takšnem primeru se je vedno treba ravnati po narodnem pregovoru: "Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha." Sploh pa ni pravilno reči: "Na tak način!" Takšno slovnično nepravilno in dolgovezno izraža- nje naš lektor ogorčeno in vztrajno prega- nja. Ne reče se: "NA TAK NAČIN!" ampak: "TAKO!"

2. S prečrtanjem.
O tem priča nekaj prečrtanih imen v zvezku naslovov. Kdo o tem odloča in po kakšnih kriterijih, se ne ve. Pri enem prečrtanem imenu piše: 'Se dela norca iz PBI'. To je možno, čeprav ni lepo. Možno je tudi, da tisti,ki je prečrtaval, nima smisla za humor. Tudi to ni lepo. To je celo hudo!

Ljudje pač tudi umirajo;celo bolniki, invalidi in sodelavci nismo izjeme.

Imam pa še eno varianto, s katero se pa gotovo ne boste strinjali, meni pa se zdi kar uporabna, zlasti pa logična. Idejo sem dobil tisti večer,ko smo nekaj proslavljali in še duhovniki so bili zraven - v kolarjih, pa tudi v navadnih srajcah. Ali je bil kdo tudi v kavbojkah, sem pa res pozabil pogledati. Dobro vince s štajerskim geografskim po- reklom smo pili tisti večer in nazdravili: "Tristo kapljic,tristo let, Bog ti daj na svet' živet!" Potem pa še: "Kdor pa kislo se drži, ta za našo družbo ni! Živio, oj, živio, ooj živio na svet'!"
Spomnim se, da smo tudi v Prijateljstvu že velikokrat takole nazdravili. V poljudno pravni govorici bi se torej reklo:

Kdor se bo kislo držal, pa če ga bo bolel zob, uho, oči ali pa kar cela glava, ali pa tudi roke, noge, želodec, dvanajsternik, ledvice;vse črevesje ali katerikoli del tele- sa, tudi manj ugleden; dalje, če ga bo kaj skrbelo, pa naj bo zaradi lastnega zdravja ali zdravja njegovih domačih, zaradi tega, ker je v življenju ostal sam ali zaradi neubo gljivih otrok in njihovih šolskih neuspehov, zaradi premajhne invalidnine, pokvarjenega avtomobila ali celo zaradi prihodnosti PBI, nasploh zaradi česar koli;vsak tak,ki se bo kislo držal, bo izobčen, ker bi sicer kvaril dobro razpoloženje drugih.Če se bo do pri- hodnjega srečanja udobrovoljil, prav - naj še pride med nas, sicer naj bo izobčen za vedno! Naša parola je namreč: "KDOR PA KISLO SE DRŽI, TA ZA NAŠO DRUŽBO NI!" Tako pojemo, ko si nazdravimo, in tako naj bo! Mi nekaj damo na svoje besede, če jih izrečemo; kaj šele, če jih zapojemo!

Vsakogar, ki se kislo drži, naj opozori prvi, ki to opazi. Če se ne udobrovolji takoj ali vsaj do konca srečanja, mu izreče opomin tisti, ki ga to najbolj moti. Če se kislo ali preveč resno drži tudi na drugem srečanju ga lahko vsakdo začne opravljati in se ga izogibati,dokler sam ne spozna,da ni zaže- len. Če tega ne spozna sam, se mu pove v obraz: "KDOR PA KISLO SE DRŽI, TA ZA NAŠO DRUŽBO NI!"

Dragi stric Kopriva!Upam,da ne boste spet rekli, da to ni krščansko! Saj je to vendar poznana in lepa krščanska pesem, Boga omenja in kristjani jo radi pojemo; tudi duhovniki in sestre. Še na novih, srebrnih, zlatih in celo bisernih mašah jo pojejo. Edi- no za železne maše tega ne vem, ker še na nobeni nisem bil zraven, kajti duhovniki navadno že prej pomrjejo. Če pa mislite,da ta kitica pesmi za nazdravljanje ni krščan- ska, ker uzakonja izključevanje, podprite tale moj predlog:

Nihče ne sme biti izključen iz PBI! Pač pa s sprejetjem statuta iz pesmi za nazdravlja- nje PBI za vekomaj izključi in izobči besede "KDOR PA KISLO SE DRŽI, TA ZA NAŠO DRUŽBO NI!"
V PBI bomo odslej po vzorcu Prešernove državne himne peli: "KDOR PA KISLO SE DRŽI, VINCE MU UTOPI SKRBI! ŽIVIO, OJ, ŽIVIO, OOJ, ŽIVIO NA SVET'!" Če ne bo zaleglo, bomo kar ukazali: "KDOR PA KISLO SE DRŽI, BRŽ POZABI NAJ SKRBI! ŽIVIO..." Na koncu pa bomo peli:"KDOR PA KISLO SE DRŽI, VINCE SPIJE, SE SMEJI! ŽIVIO, OJ, ŽIVIO, OOJ, ŽIVIO NA SVET'!"

Kaj menite o mojem predlogu? Ste prese- nečeni? Tudi jaz sem bil presenečen - da ne rečem grozno začuden, ker ste se lotili izključevanja, ko se ne ve niti tega,kdo bo sploh hotel vstopiti.Nekateri namreč trma- sto molčijo, drugi (tudi vi!?) pa že odkrito namigujejo,da sploh vstopili ne bodo.Dajte no mir! Borili se bomo naprej! Zato dajem tale predlog glede sprejemanja:

Člani gibanja so VSI,KI JIH IMAMO V SEZ- NAMU. Ne ve se natančno, kako so v sez- nam,po novem v računalnik,prišli. Verjetno jih je srečal ali srečala ta in ta,nekateri pa so tudi pisali,da bi radi postali člani PBI.To je hvalevredno, vendar zaradi tega nimajo prav nobenih privilegijev. Da je kdo član PBI, zve, ko dobi praznično pismo, včasih pa tudi vabilo na srečanje.
Nekateri obžalujejo, da so sploh slišali za PBI, ampak so še naprej zraven, ker je drugod še slabše, ali pa jih tam ne marajo. Sicer pa tako ali tako nič ne stane, če si v PBI, včasih te pa le kam povabijo. Sem in tja je v PBI celo prav prijetno.
Tudi za naprej naj bo glede sprejemanja novih članov vse po starem.

Dragi stric Kopriva! Prepričan sem, da sem vas s tem pismom spravil v dobro voljo. Pa tudi če sem vas slučajno malce ujezil,vem, da boste to prenesli, saj kdor sam zbada druge, gotovo prenese tudi zbadanje na svoj račun.
Zase pa odkrito priznam, da rad zbadam, ne prenašam pa še, če me drugi zbadajo. To je zato, ker sem pač tiste 'kisle sorte', kot je naš dolenjski cviček. Zato vam tudi priznam, da me strahotno skrbi, da ne bom tudi jaz doživel usodo Sama Voljnika in mi bodo prepovedali vsakršno nadaljnje obja- vljanje. Sicer pa se bo že našla kakšna rešitev...
Pa še kaj ponergajte, dragi stric! Kot vi- dite, se sicer ne strinjam povsem z vami, z užitkom pa preberem vaše vrstice. Sploh pa mislim, da bova midva in še nekaj nama podobnih s humorjem stvari hitreje prema- knili, kamor je treba,kot pa razne komisije. ŽIVIO!

Slavko Mijon - Mijavko

KO BINE ZINE

Danes vas vse prav toplo pozdravljam, saj je sonce tudi mene do toplega požgečkalo Veste, pred nekaj dnevi me je še tako ze- blo, da se je šklepet mojih kosti slišal do slovenske prestolnice in so se tam nekateri spraševali, če je na Štajerskem že grozdje zrelo, da se že klopotci slišijo.
No, pa so se zmotili, kar pa ni nič hudega, saj se tudi jaz VČASIH zmotim. Kdo pa ni zmotljiv? Kot pravi moja 'furija', se je celo sam Stvarnik najbrž zmotil, ko nas je ust- varil s tolikimi različnimi značaji. A če bi bili vsi enaki, bi bilo na svetu tako lepo eno- stavno, da jaz ne bi imel nobene snovi za pisanje. Joj, joj, saj bi od dolgčasa še umrl ali pa bi se razlezel od debelosti, ker nihče ne bi glodal mojih kosti. Tako pa prijazno skrbim za vašo dobro voljo in jezo,vi pa za moj vitki stas.
In kaj še počnete v tem lepem in toplem poletju? Jaz se imam kar 'razgibano'. Frčim namreč od piknika na piknik in povsod si bolj naložim želodec kot dušo. Hvala Bogu za obložene mize! Ampak, na prazne duše ne pozabimo! Kaj pa vi mislite? Da danes z menoj ni nekaj v redu?
No, pa z menoj je čisto vse po starem. Na novo sem ujel le neke posebne signale. Da se je pa to zgodilo moji 'zguncani' anteni, je bilo zato, ker sem jo razpel v urednikovi pisarni.Tam sem namreč sameval kot 'veliki šef',saj je bil g.urednik na kmetih. Jaz sem se v njegovem razmetanem pisarniškem elementu počutil izvrstno 'počitniško'. On pa je obujal spomine na tiste 'bližnje' mla- de dni, ko je na travnikih še pela kosa in je že prvi dan žulje dobil. Razguncal si je pisarniške kosti in tudi naravne 'savne' mu ni manjkalo.
Vse drugo občestvo PBI pa sonči le svoje možgane,da se bojim vsesplošnega skisa- nja teh 'zakladov'. Ko sem to ugotovil,sem jo takoj pobral iz 'pregrete' Ljubljane in začel doma tole pisati. Na urednikovi mizi ni bilo prostora.
Za danes pa še lep pozdrav od Bineta Bodeža, ki misli na vas.

ŠALE

Jaka bi zelo rad dosegel objavo svojih do- pisov v časopisu, a je bilo vse zaman. Kar je napisal, je urednik vrgel v koš.
Nekoč je urednik prejel sledečo grožnjo: "Ako ne objavite vseh mojih dopisov, takoj odpovem vaš časopis."
"Kaj boš storil," ga je vprašal prijatelj.
"Hm, če gredo v koš Jakovi dopisi, zgubim enega naročnika, če pa bi objavil njegove dopise,sem v nevarnosti,da bi zgubil veliko naročnikov," je odgovoril urednik.

VEDNO S SPOŠTOVANJEM
Teta Katra je o gospodu župniku vedno govorila z največjim spoštovanjem. Nekoč je vsa potrta prišla k sosedi in potožila: "Joj, ubogi gospod župnik, pes so ga ugriz- nili" ...

PREDRZNOST
Poslovni človek: "Gospod, lahko se imate za srečnega, ker sem vas sprejel. Zelo redko sem pripravljen govoriti z zavaroval- nim zastopnikom. Samo danes dopoldne jih je vsaj sedem poskušalo doseči, da bi jih sprejel, pa ste vi prvi, ki je stopil v mojo pisarno."
Zastopnik: "Oh, to že vem. Tistih sedem sem bil namreč jaz."

ZLOGOVNI KRIŽEM - KRAŽEM

Za reševanje te uganke potrebuješ le ne- kaj potrpljenja. V zmedi zlogov moraš od- kriti 23 ptic pevk. Napisane so lahko vodo- ravno ali navpično ter v obeh diagonalah (naprej in nazaj), torej v vseh osmih sme- reh. Nekateri zlogi so porabljeni večkrat, ker se imena med seboj križajo, prepletajo ali nadaljujejo.
Če boš pravilno našel -pomagaj si s prečr- tovanjem - vse ptice, ki so spodaj podane po abecednem vrstnem redu, ti morajo ostati še štirje neprečrtani zlogi. Preberi jih po vrsti in dobil boš še dve ptici pevki. Kateri?

CARAR - GRLICA - HUDOURNIK - KAKADU - KALIN - KANARČEK -KRALJIČEK -KROJAČEK KROKAR -KUKAVICA-LIŠČEK -POGORELČEK PONIREK - RUŠEVEC - SLAVEC - STRNAD ŠČINKAVEC - ŠKARNIK - ŠKRJANEC - ŠOJA TAŠČICA - TUKALICA - VIHARNIK.

Rešitev prepišite na dopisnico, priložite kupon in pošljite do 25. velikega srpana (avgusta)na naš naslov:Prijatelj,Maistrova 2, 61000 Ljubljana. Nagrade 4/95:
1. radio z uro
2. vezena prtička
3. šal
4. prenosni UKW radio- tranzistor
5. knjiga Luigi Mezzadri: Življenje za druge
6. kalkulator.

Rešitev 3/95 (naprej in nazaj):
Dobre besede blažijo, hude ločujejo.

Nagrajenci 3/95:
1. France Stele:Večne lipe: Mili DRNOVŠEK Selo 62, 61240 Zagorje
2. električna digitalna budilka: Francka MLAKAR, Golišče 14, 61281 Kresnice
3. kuhinjska tehtnica(1kg):Angelca ŠKUFCA Mleščevo- Dedni dol, 61294 Višnja gora
4. prenosni UKW radio- tranzistor: Ivica BRKLJAČA, Izolska vrata 6, 66000 Koper
5. dva vezena prtička: Anica POGAČNIK, Cankarjeva 26, 64240 Radovljica
6. kalkulator: Dolores JELENC, Partizanska 31, 64260 Bled.

NAVZGOR SE ŠIRI ROŽMARIN

Vida Jeraj - Hribar