JUNIJ

Srce Jezusovo,vlij bolnikom svojo lju- bezen, da bi se čutili povezane s tvojim križem in vstajenjem.

Srce Jezusovo, navdihuj nas, da se bomo dejavno vključili v reševanje pro- blemov, ki jih povzroča bolezen AIDS.

Srce Jezusovo, pomagaj mladim, da bi se za svoj življenjski poklic odločali iz prijateljstva, ki so ga sklenili s teboj pri krstu.

JULIJ

Bog, naš Stvarnik, blagoslavljaj naša prizadevanja za tako družbeno ureditev v kateri bo pravično upoštevano člo- veško dostojanstvo tako moškega kot ženske.

Marija, Mati Cerkve, podpiraj v deže- lah v razvoju prizadevanja za uveljav- ljanje pravic žensk, ki sodijo k njihovi naravi.

Sveti Peter in Pavel, izprosita nam, da bo praznovanje vajinega mučeništva utrjevalo našo krstno povezanost s Cerkvijo in naše čutenje z njo.

Isti pa je Duh

Dragi prijatelji! »Različni so duhovni darovi,isti pa je Duh Različne so službe, isti pa je Gospod. Različna so dela,isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« (1 Kor 12, 4-6) To misel apostola Pavla nam Cerkev predstavi na binkoštni praznik. Hoče nam pomagati do spoznanja, da smo bili v enem Duhu vsi krščeni v eno telo.
Nekaj podobnega lahko rečemo tudi o člankih v tej številki. Različni ljudje so jih pisali, različna področja obravna- vajo, različno bodo odmevali v bralcih, v vseh pa je isti Duh. Če se bomo tega zavedali, potem bomo v vseh razmiš- ljanjih lahko našli zdravo zrno resnice.
Tu mislim najprej na mnenja in odmeve, ki opisujejo različne poglede na sreča- nja.Le z odkritim pogovorom - brez oči- tkov in zamer - bo moč priti do najbolj primerne oblike in vsebine. Pogovoru mora slediti še pripravljenost, da vsak po svojih močeh tudi kaj prispeva.Delež tega ali onega bo različen, vendar ena- ko vreden pred Bogom. Mar ne bi bilo prav, da bi tudi mi prav tako spoštovali in cenili vsak prispevek oziroma vsake- ga človeka?
Ljubezni do drugačnih je posvečeno kar nekaj strani. Že od lani v reportažnih zapisih predstavljamo različne zavode in domove. Potrebno je,da spoznavamo različne plati življenja. Potem ga bomo sami bolj cenili in svojega bližnjega laže ljubili s pristno krščansko ljubeznijo.
Sami tega ne bomo zmogli. Prošnja binkoštne devetdnevnice: "Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!" naj postane vsakdanja molitev.

Jože Zupančič

... V JUNIJU IN JULIJU

Dragi prijatelji Prijatelja in sploh vsi prijatelji!
Pred nami sta dva lepa me- seca. Lepa, ker je pomlad v polnem zamahu ter priroda okrog nas prekipeva v cvetju in zelenju. Še bolj pa lepa zato, ker nam ponujata bogate priložnosti, kako hoditi za Jezusom.
JUNIJ se v tem še posebej odlikuje.Ta- koj na začetku nam postreže s prazni- kom Svetega Duha - binkoštmi. Ta dan štejemo za rojstni dan Cerkve, saj so apostoli krstili prvih nekaj tisoč ljudi - tistih, ki so se odločili, da bodo hodili za Jezusom. Kdo bi preštel vse,ki so se jim pridružili pozneje, vse do današnjih dni. Med njimi smo tudi mi. V našem imenu so takrat starši in botri obljubili, da se bomo trudili hoditi za Jezusom, mi pa danes to njihovo obljubo po svojih močeh izpolnjujemo. Obenem se zahva- ljujemo tudi za darove Svetega Duha, ki so nam bili podeljeni pri birmi. Ti nas na poti za Jezusom krepijo in nam da- jejo moč, da na njej vztrajamo.
Že naslednji dan se za vse to zahvalju- jemo Mariji, Materi Cerkve.
V nedeljo po binkoštih nas hoja za Jezu som pripelje do praznika Svete Trojice Uvede nas v veliko skrivnost naše vere Priznavamo enega samega Boga, ki pa živi v ljubezenski povezavi treh oseb: Očeta, Sina in Duha. Iz njihove ljubezni smo izšli, vanjo se bomo po končanem zemeljskem življenju vrnili.
Že smo pri prazniku Sv. Rešnjega te- lesa in krvi. "Jezus med nami prebiva, čaka na tebe vsak dan, v beli obleki se skriva, čaka na tebe, zemljan," pravi znana pesem. Čaka, da prideš k njemu in hodiš za njim.
Ko nam je Jezus nahranil dušo s svojim Rešnjim telesom in krvjo, nas že vabi naprej in govori: "Glej to Srce,ki je tako ljubilo svet'". Ne bodi zadovoljen s tem, da gledaš vanj. Odpravi se za njim.
Druga polovica junija nam postreže z nekaterimi svetniki, ki so se še posebej odlikovali v zvesti hoji za Jezusom. Sv. Alojzij mu je daroval čisto mladost, Ja- nez Krstnik mu je pripravljal pot, Peter in Pavel pa sta s svojimi krepkimi apos- tolskimi koraki in s svojim mučeništvom utirala cesto, po kateri kristjani že dva tisoč let stopamo za Jezusom.
Prav je, da se spomnimo še nečesa. Pred 50 leti se je končala morija druge svetovne vojne. Naš narod te obletnice ne more proslavljati s čistim veseljem. Mnogo bratovske krvi je bilo prelite, mnogo je bilo storjenih krivic, ki še niso poravnane. Ko se bodo vrstile razne prireditve, bomo prosili Jezusa, naj nas pouči,kako naj jih obhajamo v njegovem duhu, saj je njegov duh duh ljubezni, sprave in odpuščanja, pa tudi molitve za vse,ki so komurkoli storili kaj hudega
JULIJ je mesec počitnic in dopustov. Jezus sicer nima svojega dopusta in ne odhaja na počitnice,je pa z nami, kjer- koli smo mi na dopustu ali na počitni- cah. Z nami je, ker je njegova priroda, ki v njej uživamo in jo občudujemo,nje- gov je zrak, ki ga dihamo, z nami je pa tudi, ker ga nosimo v srcu. Bomo tudi mi z njim?
Julij je tudi mesec,ko se začno romanja Po vsej naši lepi domovini so razsuta manjša in večja božjepotna svetišča, v vseh nas čaka Jezus s svojo Materjo Marijo. Vesel bo našega obiska. Morda bo kdo od bralcev Prijatelja v letu žena poromal h kakšni cerkvi,ki je posvečena sveti Ani. Če bo, naj tam priporoči Ma- rijini Materi vse naše matere.

p. Franc Cerar

ROŽNI VENEC ZA SVETEGA OČETA JANEZA PAVLA II.

Vsaka jagoda, skrivnostna roža - pripeta na vrvico preizkušnje - je trenutek vaše bolečine, trpljenja in bolezni - darovan za svetega očeta.

Kadar zvemo, da nas bo obiskala lju- bljena oseba ali cenjen gost, se na to pripravimo. Če je sporočilo o obisku ne- koliko prepozno, v naglici pomanjkanja časa postorimo še to in ono. Vsaj za silo počedimo hišo in posebej skrbno prostor, kjer bomo gosta sprejeli. Da se bo pri nas počutil domače,mu ponudimo stol.Miza je že pogrnjena z belim prtom in na sredo smo položili šopek cvetlic kot izraz naše pozornosti. Tudi sami se lepo uredimo.Tako bo naš gost videl,da je zaželen. Srečanje in obisk pa bosta prisrčna, polna človeške topline in radi se ju bomo spominjali še dolgo.
Naši škofje so nam na začetku postne- ga časa v pismu Za trajne sadove pa- peževega obiska sporočili, da nam je sveti oče Janez Pavel II obljubil svoj pastoralni obisk v letu 1996.
Imamo torej dovolj časa, da se na ta obisk dobro pripravimo. V sporočilu je zapisano upanje, da se bo zdravje sve- temu očetu tako izboljšalo,da bo mogel obiskati Slovenijo. V ta namen nas ško- fje spodbujajo in vabijo, naj molimo za božjo pomoč in papeževo zdravje.
Bolniki,invalidi in stari so v svojih preiz- kušnjah še posebej blizu svetemu očetu saj sami na sebi občutijo težo bolezni in ostarelosti. Zato jih škofje v pismu niso pozabili. Zapisali so, da pričakujejo tudi od njih čim bolj goreče in zavzeto sodelovanje v duhovni pripravi na obisk svetega očeta.
Čas v bolezni in bolnišnici je 'kot nalašč' za to. Kdor more, naj vsak dan zmoli vsaj kakšno zdravamarijo. Če bo moral ostati v bolnišnici dlje časa, se bo tako nabralo za celo desetko. Vsaka taka zdravamarija in desetka,morda celo ro- žni venec iz bolnišnice pa bodo močno premaknili kazalec na nebeški tehtnici in pokazali "dobro vago"-sem prepričan.
Trpeči in bolni iz bolniških sob in postelj so gotovo Bogu najlepši izraz priprav- ljenosti in zaupanja ter največji člove- ški prispevek in dar v prošnji molitvi za svetega očeta.
Te svoje 'dragocenosti' nikar ne podce- njujte niti zapravljajte v obupu, marveč jo po Kristusu in Marijini priprošnji dobro 'naložite in vnovčite'.
Na vas in vaš delež ne smejo pozabiti tisti,ki bodo skrbeli za druge, bolj zuna- nje podrobnosti. Molimo in pripravljajmo se skupaj kot ena velika družina, ki se dobro razume. V njej vsak dobro pozna svojo vlogo in nalogo - in ve, kaj lahko po svoje največ prispeva - in to tudi stori.
Najbrž vas bo velika večina pričakala svetega očeta zdrava. Takrat boste imeli dober občutek, da ste se lepo pri- pravili na obisk in niste zanemarili prilož nosti,ki vam jo je namenil Bog.Še vedno bolni pa bodo gotovo spremljali obisk svetega očeta v zavesti, da nanje prav od blizu kliče velikega božjega usmilje- nja in obilo božjega blagoslova. Najbolj pa se bodo veselili obiska tisti bratje in sestre, po trpljenju in bolezni sprejeti v božjo bližino, ki bodo v večnosti deležni največ trajnih duhovnih sadov.

V. K.

KRISTUSOVO TRPLJENJE IN BOLEČINE BOGA

29.marca 1995 je na Teološki fakulteti v Ljubljani predaval znani protestantski teolog iz Tübingena, Jürgen Moltmann. Predava- nje se je vklapljalo v postni čas, avtor pa je nekatera vprašanja postnega časa zares odprl in pokazal, da spadajo v vsako obdobje.
Med njimi je gotovo tudi vprašanje, ki ga človek pogosto naslavlja na Boga, zakaj dopušča toliko trpljenja. V dana- šnjem času je težava v tem, da je to vprašanje med prvimi,ki jih sodobni člo- vek naslavlja na Boga, saj je človeško okolje vse bolj brez Boga in to okolje postaja vse bolj ne-človeško. Morda pa to vprašanje ravno zato še prav pose- bno razkriva značilnost sodobnega ver- nika,ki to vprašuje kot gledalec,ne tisti, ki se ga je trpljenje dotaknilo.Sodobne- mu človeku je odrešenje postalo neko dogajanje zunaj njega, ki se ga ne tiče in ne dotika.
O tem govori tudi zadnja papeževa ok- rožnica "Evangelij življenja". Človek, ki je zapustil Boga,se ne čuti več varuh svojega brata in hoče vse samo zase. Tako gleda na trpljenje drugih kot na 'svojo' težavo (ne more gledati ali je celo jezen na Boga)in ne vidi človeka,ki trpi, kaj šele, da bi videl svoj delež pri tem.Presenetljivo je,da je ravno proces uveljavljanja človekovih pravic sprožil plaz razveljavljanja teh za nekatere lju- di. Okolje torej,v katerem prihaja danes trpljenje do veljave, je protislovno in zmedeno.
J. Moltmann je poudaril, da tisti, ki se hoče približati Bogu, ne bo vprašal: Za- kaj Bog dopušča toliko trpljenja? ampak bo vprašal: Kje je Bog? Kje je Bog sredi trpljenja? Kje je Bog v trpečih? Še več: Boga bo poklical in ga vprašal: Kje si?
Ne gre samo za vrženost v trpljenje ali za usodo trpljenja, ampak za trpljenje, ki je posledica človekovih krivic. Že v Stari zavezi beremo: "Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje" (1 Mz 3, 10). V teologiji se to vprašanje pojavlja zelo različno in tudi kot teoretični pro- blem.Nekoč je nanj poskusila odgovoriti t.i. teodiceja, ki je 'zagovarjala' Boga, češ da noče trpljenja in ne smrti.Glavna poteza 'zagovarjanja' Boga je bila,da je razlog za trpljenje drugod, v 'vladarju teme' (prim. Jn 12,35; 14,30).
V našem času bi morali biti slepi, če ne bi videli, da je trpljenje, ki zadene člo- veka in v katerega je tako rekoč vržen, neprimerljivo s trpljenjem, ki ga pov- zroča človek. Naše stoletje bo odšlo v zgodovino sveta ne samo kot najbolj krvavo in polno krivic, ki jih povzroča človek, ampak tudi kot stoletje,v kate- rem je bilo nasilje nad človekom legali- zirano, dovoljeno. Tako se sodobni čas na novo sooča z Jezusovim trpljenjem, ki ga je zadelo zaradi človeka.
Moralno negotovost in dvome, s kateri- mi se človek obrača na Boga v trpljenju je zaradi Jezusovega trpljenja, to je zaradi gotovosti, da je Bog navzoč v trpljenju človeka, je zaradi Kristusa mogoče razumeti kot osebni klic in jih premagati z vprašanjem: Kako naj na trpljenje, ki me je zadelo, posebno na trpljenje po krivici, odgovarjam kot člo- vek in kot kristjan?
Krščanstvo ima v svojem središču zgo- dbo o Kristusovem in božjem trpljenju. Pasijon ne govori samo o fizični bolečini trpljenja, ampak govori o trpljenju kot o bolečini: govori o Jezusovi razvnetosti za resnico o Bogu in človeku. Jezus je na videz izročen usodi, vendar se vpra- šanju trpljenja namenoma ne izogne zaradi resnice o svojem Očetu in o sebi Velikokrat je prezrt vidik trpljivosti lju- bezni, razvnetosti za resnico o človeku Življenje brez ljubezni oz.brez te razvne tosti za resnico je prazno,brez smisla in glavni vir negotovosti ter očitajočega protestiranja proti trpljenju.
Vrt Getsemani je Jezusova prva postaja soočenja z resnico trpljenja,ki ga čaka. Vzhodni kristjani zelo poudarjajo to, da Jezus in Marija nista imela nikoli težav s svojim zdravjem. Iz tega prepričanja so se razvile nekatere krive vere, ki so trdile, da Jezus ni mogel trpeti niti na križu.
Glede na to,kako to opisujejo evange- listi, morda lahko rečemo,da je dogodek v vrtu Getsemani dokončanje zadnje večerje in začetek pasijona. V vrtu se dogaja nekaj,kar je v javnosti popolno- ma zabrisano. Rimska oblast je hotela z uporniki opraviti na hitro in v igro vplesti čimveč ljudi,da bi bila njihova odstrani- tev temeljita in da ne bi dvigala preveč prahu.Tudi z Jezusom se je zgodilo prav to. Jezus se tega zaveda.V Getsemani pokliče tri učence, da bi bdeli z njim. Trepeta, trpi, boji se zase, za učence in celo za Očeta. Jezus tokrat ne more biti sam.
Evangelist Marko poroča, kako je Jezus molil: "Aba! Oče, vse ti je mogoče. Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem,ampak kar ti!"(Mr 14,36) Jezus ni uslišan. Kaj se dogaja med Jezusom in Očetom, je skrivnost. Jezus sprejme Očetovo voljo,a trepeta zaradi tega, ker bo njegovo delo v javnosti postavljeno na velikansko preizkušnjo.
Judovski modrec Martin Buber je napi- sal knjigo 'Gottesfinsternis', kar pomeni 'Somrak (zatemnitev) Boga'. Jezus trpi zaradi božjega molka, še bolj pa zato, ker ve, kako strašne posledice bo ta božji molk imel za njegove učence.Evan gelist Luka pravi, da je potil krvavi pot (prim. Lk 22,44). Učenci tega ne vidijo. Na srečo so zaspali in jim je bilo s tem Jezusovim trpljenjem prizaneseno.
Druga postaja Jezusovega nedoumljive- ga trpljenja je na križu na Kalvariji, ko Jezus z obupnim krikom naznani konec svojega življenja: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27,46) To je najtrše jedro dogodka na Kalvariji in gotovo zgodovinsko, saj bi tega stavka v Jezusovih ustih kasneje nihče ne sprejel,če ga Jezus ne bi bil res izrekel. Evangelist Luka ta krik izpusti in ga na- domesti z drugim stavkom:"Oče,v tvoje roke izročam svojo dušo!" (Lk 24, 46)
Mnogi ljudje mislijo tako. Ob Kristusu lahko sprašujejo z njegovim krikom, za- kaj se je to zgodilo tudi njemu.Psalm 22 od koder je vzet ta Jezusov klic, govori o rešitvi pred smrtjo. Na Golgoti se to ni zgodilo. Ali je mišljena kakšna druga smrt? Dejstvo je, da je Kristus na križu popolnoma zapuščen in osamljen in da ne more nihče na njegovo mesto.Kristus je okusil vse, kar mora okusiti človek v svojem umiranju.
Kje je Bog,ko človek trpi? Katarina Sien ska se je popolnoma zapuščena obrnila na Boga in ga vprašala, kje je bil, ko je trpela.Pa ji je odgovoril:Kaj nisi vedela? Bil sem v tvojem srcu. O tem govorijo apostoli, ki so svoje življenje razumeli kot priče božje ljubezni. Apostol Pavel pravi: "On ni prizanesel svojemu last- nemu Sinu,temveč ga je dal za nas vse Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?" (Rim 8,32)
Jezusovo trpljenje ni slepa usoda, am- pak izbira in posredovanje določene re- snice o človeku, ki se brez nasilja upre človeškemu nasilju in ne obsoja, ampak poudarja, da noben človek, niti tisti ne, ki povzroča nasilje,pred Bogom nikoli ne izgubi svojega dostojanstva. To izrazi apostol Pavel: "Kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame samega sebe" (Gal 2.20).

Tone Mlinar

POTEM SE SPOMNI OBRAZOV TEGA DNE

Prvi dan bivanja v bolnici ni z ničimer zbujal pozornosti. Deloval je umirjeno in urejeno. S sobolniki se je zapletel v pri- jazne pogovore, a o svojih težavah se tisti dan ni pogovarjal.
Na viziti naslednjega dne je ob vpraša- nju,kako se počuti,povedal,da se počuti zdravega. Le zaradi bolečin v nogah, ki nastopajo med hojo, se je odločil obis- kati zdravnika. Tako je sedaj tu zato, da bomo opravili na ožilju poseg, ki bo njegove težave odpravil. Nato so ga odpeljali na predvideni poseg.
Ko se je vrnil,sem presenečena obstala ob njegovi postelji. Njegove oči so bile objokane, iz njih je sijal obup. Poseg ni uspel. Kaj bo sedaj z menoj,me je spra- ševal pogled.V mislih sem začela zbirati besede, s katerimi ga bom potolažila. Še vedno sem stala ob njegovi postelji in začela spodbudno naštevati možno- sti, ki jih v takšnem primeru še imamo. Njegove oči so se skozi meglo solz upi- rale vame in ostajale nejeverne. Bolni- kova ušesa so bila za vse moje besede gluha. V meni je začel rasti občutek nemoči.Zdelo se mi je nemogoče prepri čati ga, da njegovo zdravje res ni tako slabo, kot ga sam vidi.
In v tej nemoči sem našla rešitev. On vidi svojo bolezen hujšo,kot v resnici je Do sedaj se ni počutil bolnega.Sedaj pa Bolečine v nogah so ostale, če se jih bo želel rešiti, se bo moral še večkrat vrniti v bolnico. In kdo mu bo dal zago- tovilo, da se tedaj tokratna izkušnja ne bo ponovila? Nihče. To, kar ga je spra- vilo na rob obupa, je bilo spoznanje, da je bolan. Uvidela sem,da bo vsako pre- pričevanje zaman.
Sedla sem na rob njegove postelje in pustila, da je jokal. Medtem ko sem ga gledala, sem se spomnila besed dr. Kle- višarjeve: če bolezni ne sprejmeš, imaš dve. Zdelo se mi je vredno poskusiti. "Gospod, povejte, zakaj vam je tako hudo." In med hlipanjem je res v nepo- vezanih stavkih povedal, da ni pričako- val neuspeha,da do sedaj sploh ni resno jemal bolečin v nogah, sedaj ga skrbi, kaj bo,če bodo te bolečine ostale.Ko je nehal govoriti, so se najine oči srečale. Začutila sem, da je pravi trenutek in mu rekla: "Gospod, verjamem vam, da vas bolijo noge in ste obupani zaradi negotovosti. Ampak bolezen pri vas ni tako huda,kot se vam zdi sedaj. Veste, dr. Klevišarjeva, ki ima veliko izkušenj s tem,pravi: Če bolnik bolezni ne sprejme ima dve."
Svojim očem nisem mogla verjeti, kako je zadnji stavek učinkoval. Bolniku se je zdel kot šala,ki ga je edina lahko v tem trenutku pripravila do nasmeha. On, ki ni želel imeti niti ene bolezni, bo imel sedaj dve. V tem je spoznal, da je ves ta jok in slabo počutje tista druga bo- lezen. Ko so bile oči še solzne,mu je na ustnicah zaigral nasmeh. Obrisal si je oči.Med nama je zraslo zaupanje. Sedaj so njegova ušesa zmogla slišati to, kar sem mu na začetku zaman naštevala. Do svoje bolezni je zavzel pravi odnos.
Zvečer sem pred spanjem brala pesem Cirila Berglesa iz zbirke Vaje za svetlobo:

Zvečer se vrni
v svoj dom.
Ugasni svetilko
in zapri oči.
Poskusi se spomniti,
koliko rož si videl ta dan.
Kakšne so bile njih barve.
Preštej ptice,
ki so preletele tvoje nebo.
Pokliči nazaj njih pesmi.
Potem se spomni obrazov tega dne.
Barve zenic.
Vsaj eno.
Vsaj eno!
Ponovi besede,
ki so jih izgovorili.
Vsaj eno.
Vsaj eno!
Najsvetlejšo.
Če se ne moreš
ničesar spomniti,
se vrni v jutro
in začni dan znova.

Tisti dan je bil takšen, kot jih je bilo že vrsto zadnje mesece.Siv in napet. Brez ptic in brez rož. Na ozadju te sivine so sijale zenice tega bolnika.Zahvalila sem se zanje. In pripravljena sem bila za naslednje jutro.

Barbara Salobir Pajnič

OBISK PRI KARITAS LOGATEC

Bilo je lepo, sončno sobotno jutro, 11. 3.1995. Prišel je moj 'zvesti taksi', moja prijateljica Zdenka, ki me vedno sprem- lja na srečanjih. Ta dan so nas povabili medse sodelavci Karitas iz Dolenjega Logatca.
Pri njihovem delu aktivno sodeluje tri- deset ljudi, če pa je potrebno, jih pri- skoči na pomoč še več. Sodelujejo na več področjih: pomoč bolnim, osamlje- nim, sodelujejo tudi s sestrami v Domu Marije in Marte, posebna skupina pa skrbi oz. bedi pri umirajočih.
Za sprostitev nam je zapela vesela družba štirih deklet in fanta. Po kosilu smo obiskali še Dom Marije in Marte ter poklepetali s sestrami in nekaterimi os- krbovanci.
Ta dan je bil v Logatcu tradicionalni Gregorjev sejem, zato so nas gostitelji popeljali po ulicah,da smo si ga ogledali
V župnijskem domu smo se popoldne srečali tudi z invalidi,ki živijo v Logatcu. Nekateri naši prijatelji so se predstavili s svojim pričevanjem, Ljubica Zakovšek pa je vsem predstavila naše gibanje. Po pogovoru nas je župnik, g. Tone Kompare, povabil k sveti daritvi.
Čudovit dan smo preživeli v Logatcu. Ob tej priliki hvala še enkrat vsem za povabilo in gostoljubnost.

Irena Treven

SREČANJE S PRIJATELJEM V DOBERDOBU

Pred leti se je v naši župniji prvič poja- vil list Prijatelj.Naš duhovnik ga je začel brezplačno pošiljati vsem ostarelim, predvsem tistim, za katere ve, da ga berejo, pa da ga bodo tudi veseli (pri nas so še vedno nekateri,ki niso naklo- njeni verskemu tisku iz starih preteklih časov).
Tako smo se tudi mlajši srečali s tem listom, bodisi z našimi nonoti in nonami, ali pa iz navadne radovednosti v zakri- stiji, kjer je list čakal, da ga raznesejo. Brskali smo po njem in začudeno strmeli da se kdo zanima za starejše in da jim celo posveča čas ... Še bolj smo bili začudeni, ko smo zapazili, da so med takšnimi tudi mlajši.
Ob neki priliki sem se o tem pogovarjal s svojim nonotom,ki ima 81 let. On, kot tudi nona,sta lista zelo vesela.Vidim,da jima veliko pomeni in da ga res prebe- reta,čeprav bereta tudi italijanski verski tisk, kar je pri nas normalno.
O tistih nekaj izvodih Prijatelja, ki pri- dejo v Doberdob, sem prepričan, da so jih starejši izredno veseli. V Prijatelju piše o drugačnem preživljanju starosti, kot ga preživljajo starejši tu. Nam mlaj- šim pa je v veliko veselje, da ga lahko prinesemo starejšim in jih s tem tudi razveselimo.

Dario Bertinazzi

POZABLJENO PLAČILO

Kadar je babica svojo pripoved začela z besedami "ko sem bila mlada," tedaj je bila njena pripoved, zgodba življenja,še posebno zanimiva.
"Ko sem bila mlada, je v našem kraju imela trgovino moja dobra prijateljica," tako je nekega dne pripovedovala babi- ca.Tedaj seveda še ni bilo samopostre- žnih trgovin, ampak so trgovke zlagale zaželeno na pult.
Veliko stvari sem nakupila, tedaj pa je prišla v trgovino še ena skupna prijate- ljica. Tri ženske skupaj, bilo je klepeta in razgovora, da je čas kar bežal. Kar prestrašila sem se,ko sem pogledala na uro in odhitela domov.
Že blizu doma pa se spomnim,da blaga, ki ga nesem domov,sploh nisem plačala Joj, kako mi je postalo težko! Kaj če bo prodajalka mislila, da sem to naredila nalašč? Komaj sem čakala na priložnost da sem spet šla v trgovino. Tedaj mi je bila prva beseda opravičilo,da sem pla- čati le pozabila in da nisem to naredila nalašč.
"Nič nisem opazila, da nisi plačala," je nekam malomarno odgovorila prodajalka "Potem pa škoda, da sem te opomnila. Mar bi denar za kaj drugega zapravila," sem z nasmehom odgovorila.
Zdaj pa je prodajalka obstala in me do- lgo prodirno gledala...
"Marjeta, če bi na tebi kaj takega opa- zila, bi pa jaz vero zgubila," je otožno rekla prodajalka.
"Ja, kaj tvoja vera na meni sloni," sem se skušala pošaliti, da bi zakrila čudno tesnobo, ki me je tedaj stisnila pri srcu.
"Da, človek potrebuje zgled, ki mu je v oporo.Če pa se opora zruši,če se zgled zatemni,potem se zruši tudi vera,ko se zruši vera v poštenje na videz dobrega človeka, se zruši tudi vera v Boga," je bolj sebi kot meni govorila prijateljica.
Zato, otroci, nikoli ne pozabite, da ste s svojim vedenjem tudi vi odgovorni za vero bližnjega. Upam, da sem jaz šla tako skozi življenje, da ni nihče zaradi mene izgubil vere v človeka in vere v Boga," je zamišljeno končala babica svojo pripoved...

Angelca Škufca

BITI SPREJET

Ti dve na videz tako majhni besedici sta mnogokrat in marsikje pomembno življenjsko odločilni.
V prvih pomladnih dneh krojita nadalnje življenje mnogim mladostnikom,ki zapu- ščajo osnovno ali srednjo šolo. Ko izbi- rajo svojo pot, imajo pred sabo en sam cilj: "Biti sprejet v šolo, za katero sem se odločil."
Brezposelni delavci, izobraženci, celo strokovnjaki, dobro poznajo pomen be- sedic: "biti sprejet." Veliki kupi prošenj prihajajo na vsak še tako interen razpis za vsako prosto delovno mesto.
Bom ali ne bom sprejet, kljuva v tolikih glavah in srcih ljudi, ki se potegujejo za mesto na šoli, na športni lestvici, na glasbeni sceni, na pregledu za vozniški izpit,na testu za štipendijo, prosto me- sto v internatu, za vrsto pri zdravniku.
Globok pomen imata ti dve besedi za bolnike in invalide, ki se z velikim upa- njem potegujemo za svoje mesto v družbi. Biti sprejet takšen, kakršen si, s svojo hibo in težavo, brez pomilovanja in sočutnega pogleda, je želja vsakega, ki se razlikuje od večine soljudi.
Mladostnik, ki ni sprejet v želeno šolo, nima mnogo časa in možnosti za novo odločitev. Življenje je pred njim in želi si uspeti čimprej in čimbolj. Bolni in in- validi imamo časa na pretek in zato po- trpežljivo čakamo.
Morda se čudno sliši,ampak nam pomeni "biti sprejet" kdaj tudi to, da smo od- klonjeni, odbiti, okregani, ker tak namig začutimo kot povabilo k skupnemu enakovrednemu upanju v besedici: "Biti sprejet."

Jelka Sernec

POTRPEŽLJIVOST

Bolni in invalidni ljudje se mnogokrat slabo počutimo. Od svojih soljudi pri- čakujemo in malodane zahtevamo, da nas razumejo, nas prenašajo in nam z vsemi močmi pomagajo.Nič se ne zami- slimo, kako veliko breme jim nalagamo.
Potrpežljivost bolnika in invalida lahko njemu in njegovim bližnjim zelo olajša medsebojne odnose. Pravijo, da ima potrpežljivost grenke korenine in sladke sadove. To sem pa pri sebi že veliko- krat preizkusila.
Kadar sem se slabo počutila, sem se temu zmeraj zelo upirala. Svojo slabo voljo sem prenašala na vse okolje in po tihem tistim,ki me imajo najraje,očitala, da imajo zame premalo časa. Tako smo bili vsi slabe volje; jaz zaradi bolezni, oni zaradi slabe vesti.
V preobilici časa, ki ga imam in ki ga zdravi ljudje nikoli nimajo dovolj, sem v molitvi prosila Boga, da bi nam pomagal bolje prenašati težave in drug drugega. Takrat sem začutila veliko moč, ki mi je pomagala potrpeti. Vdala sem se v vse, kar mi je Bog poslal, in življenje je pos- talo zopet lepo in prijazno.Nikogar nisem več obremenjevala s svojimi težavami in začuda so se mi vsi nenadoma bolj posvečali. Vsako prosto minuto so mi podarili in jo preživljali ob meni. Tako sem svojo bolezen potrpežljivo vzljubila in našla ob njej tisoč razlogov, zakaj jo je vredno prenašati. Nikoli več me ne muči tisto večno vprašanje vsakega bolnika: "Zakaj prav jaz?"
Bolezen je pač del mojega življenja, ki ga živim in z njo vred ljubim. Tudi zanjo se moramo Bogu zahvaljevati, saj bi brez nje nikoli ne spoznali, kaj sta vda- nost in potrpežljivost, ki sta Bogu pri nas vedno všeč. Verjemite mi, prijatelji, preizkušeno je!

Jelka Sernec

BRSTENJE, RAST, CVETENJE IN KLAS

Skrb za duševno in telesno prizadete

V nekdanji občini Gornja Radgona že dolgo zelo dobro skrbijo za duševno pri zadete. Od leta 1957 deluje tudi pose- bna osnovna šola;ta je leta 1984 dobila učne delavnice in se preimenovala v Varstveno - delovni center. Delavnice tega centra so bile v prostorih gradu do leta 1992. Tedaj so jih morali zaradi obnove preseliti.Novo zatočišče so na- šli v obnovljeni stavbi v Lackovi ulici s površino 350 kvadratnih metrov.Stavba datira v leto 1554.
V njej je bila najprej protestantska molilnica, pozneje protestantska šola. V tej delavnici se trenutno usposablja devetnajst varovancev različnih staro- sti, sedem jih tam tudi stanuje. Zanje skrbi pet zaposlenih. Voditeljica centra, Lojzka Zemljič, si prizadeva, da bi bili njeni varovanci v njem čimbolj zado- voljni in srečni. Radi bi sprejeli vse, ki nimajo urejenih življenjskih razmer v domačem okolju, vendar nimajo dovolj prostora.
V radgonskem centru dokazujejo, da bi mnoge sposobnosti duševno prizadetih ostale skrite, če se ne bi vključevali v delo njihove ustanove.
Ob delu pa ne pozabljajo na duhovne vrednote. Kljub duševni ali telesni pri- zadetosti so varovanci radgonskega Varstveno-delovnega centra zadovoljni in srečni. Za to imajo zasluge vsi, ki so jim omogočili dobre delovne in bivalne prostore, predvsem pa tistih nekaj za- nesenjakov, ki za njihovo počutje in za njihov razvoj tako lepo skrbijo.

Povzeto po Slovencu 25.3.1995

Z dobrodelnostjo do računalnikov

V kamniškem Zavodu za invalidno mla- dino,edinem za šolanje in usposabljanje telesno prizadetih, se šola okoli 160 učenk in učencev.Med njimi je 40 takih, ki bi potrebovali prenosni osebni raču- nalnik, saj zaradi narave poškodb in bolezni drugače ne morejo spremljati pouka, opravljati nalog in komunicirati z drugimi ljudmi.
Ker zavod denarja zanje ne more za- gotoviti, razne državne institucije pa to skrb prelagajo z druge na drugo,so se s posebnim pismom obrnili na vrsto ugle- dnih Slovencev in Slovenk. Doslej se je vabilu odzvalo že kakih 30 umetnikov, znanstvenikov in akademikov. Prva je odgovorila slikarka Dora Plestenjak, ki je poleg zapisa poslala tudi eno svojih slik.
Odgovori,ki prihajajo vsak dan, so vse- binsko zelo dobri, brez patetike, ki bi žalila invalide. Nekateri ponujajo tudi denarno pomoč. Glasbenik Primož Ra- movš denimo ponuja zastonj koncert v Kamniku.
Na novinarski konferenci ob predsta- vitvi projekta so prikazali tudi film Z računalnikom zmorem več, v katerem invalidni otroci sami govorijo o svojih potrebah po sodobni tehnološki opremi.

Povzeto po: Gorenjski glas, 9.maja 1995

Svet brez otroške paralize

Letošnji 7.april, svetovni dan zdravja,je potekal pod geslom: "Svet brez otroške paralize." Ob tem se mi misli vračajo v čas konec petdesetih let. Danes otro- ške paralize pri nas ne poznamo več, takrat pa je bila strah in trepet naših staršev.
Leta 1955 je Jonas Salk odkril cepivo proti otroški paralizi,leta 1961 pa mu je s svojim cepivom sledil še Albert Sabin. Prav kmalu po odkritju cepiva so s cep- ljenjem začeli tudi pri nas. Cepili so vse od dojenčkov do osemnajstletnikov.
Spominjam se dne, ko sem bil cepljen zoper to bolezen. Cepljenje je potekalo kar v naši šoli in z iglami,ki so jih razku- ževali kar sproti. Po programu - urniku - bi morali biti cepljeni najprej šolarji, a so starši s predšolskimi otroci in najst- niki v strahu,da ne bi zmanjkalo cepiva, začeli prihajati že mnogo pred določeno uro. V gneči, ki je nastala po prihodu medicinske ekipe,sem se znašel na tleh in le prisebnosti ter odločnosti svoje učiteljice se imam zahvaliti,da me mno- žica ni pomendrala. Kasneje so, kot še marsikje drugod, prišli delat red kar mi- ličniki. Pa tudi to ni dosti zaleglo, tako velik je bil strah.
Danes strahu in tudi otroške paralize hvala Bogu ne poznamo več. Nekateri starši pa že kar "pozabijo" na cepljenje svojih otrok, čeprav to poteka tako, da v žličko z malinovcem kanijo nekaj kap- ljic cepiva. Na Kitajskem so tako v ne- kaj dneh cepili 80 milijonov otrok.
Svetovna zdravstvena organizacija si je že leta 1988 zastavila za cilj izkore- ninjenje otroške paralize po vsem svetu do leta 2000. To bo darilo zdravstvenih delavcev tega stoletja otrokom prihod- njega tisočletja, je med drugim v letoš- nji poslanici ob svetovnem dnevu zdra- vja dejal generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije dr. Hiroši Na- kajima.

Smeh je zdrav

V naši družbi sta veselje in igra skoraj zamrli.
Odrasel človek se nasmeje le še okoli petnajstkrat na dan, medtem ko se ot- roci celo do petdesetkrat. Ljudje bi se morali več smejati, če hočejo biti bolj uravnovešeni,so opozorili izvedenci,ude leženci nedavne konference o "zdravilni moči smeha in igre" v San Franciscu. To konferenco podpira Ameriški inštitut za preučevanje vedenja ljudi, prirejajo jo od leta 1982 dalje, med udeleženci pa je ob klovnih in komikih iz leta v leto čedalje več terapevtov, zdravnikov, medicinskih sester in socialnih delavcev (letos se je prijavilo več kot 500 ljudi).
Terapevt Sommerville poudarja, da bi vsak človek moral svoje življenje urav- notežiti z delom in igro.
Pa je mogoče zdravstvene težave de- jansko laže odpraviti s pozitivnim od- nosom do stvarnosti in z dobro voljo? Je z medicinskega vidika kakšna razlika med tem, ko se na dan petkrat nasme- ješ, in ko se petdesetkrat?
"Znanstvene raziskave so dokazale, da smeh pomaga," pravi dr.O.Carl Simoton medicinski direktor na Simotonovem centru za raka v kalifornijskem mestu Pacifik Palisades.
Precej raziskav je pokazalo,da pozitiven odnos do stvarnosti lahko krepi naš imunski sistem in da smeh po celotnem telesu sprošča kemične nevtrotransmi- torje in hormone, to pa - podobno kot šport-vodi k splošnemu dobremu poču- tju, pravi Barbara Dossey, predstojnica holistične porodniške svetovalnice v Santa Feju.
Ko se smejimo, se dogaja obsežna ke- mična sprememba, pravi Annette Good- heart, avtorica knjige o terapiji s sme- hom. S smehom urimo kardio-vaskularni sistem.Vdihavamo velike količine kisika. Srčni utrip in krvni pritisk se sprva po- večata, potem pa se ustalita na ravni, ki je nižja kot takrat, ko smo se začeli smejati. Celo veselo pričakovanje spre- meni telesno kemijo.
Medtem ko lahko humor zboljša že po- sameznikovo zdravje, pa so vplivi na skupino ljudi še močnejši, pravi Good- heartova: "S smehom se povežemo s seboj,s svojim okoljem in drug z drugim. Zato je smeh nalezljiv in pomaga prema govati občutek osamljenosti ter zbuja občutek povezanosti." Veselje in igra pomagata oblikovati bolj človeške od- nose pri delu,v družini...so menili udele- ženci konference. Zdrav humor ne sme živeti na račun drugih, ampak prihaja iz radosti človeka.

Povzeto po Welt am Sonntag

Bolezen kot izziv

Ena izmed misli, ki so zbrane v knjigi Smiselnice dr.Elisabeth Lukas,se glasi:
"Življenje je treba živeti zaradi njega samega,ne zato,da si nagrabimo srečo"
V pesmi Ljubim sonce piše: Življenje je vse: je brstenje, je rast, je cvetenje in klas.
Je ljubezen, rojstvo, solze in smeh. V njem je lepo in grdo, slabo in dobro, težko in lahko.
Tako se v našem življenju pojavlja tudi bolezen.
Seznanitev z boleznijo in njenim zdrav- ljenjem je življenjska naloga,ki jo želimo dobro opraviti,kar pa ni vedno lahko.Pri tem nam je v pomoč logoterapija, ki se ukvarja s smislom človeškega bivanja, kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Pri tem logos pomeni smisel. Razvil jo je dr. Viktor Frankl (zdravnik in psiholog),ki je sam preživel grozote Hit- lerjevega koncentracijskega taborišča. Uresničeval je svoj smisel življenja in vanj neizpodbitno veroval že v skrajni bližini smrti.
Na vprašanja o smislu življenja se ne da odgovoriti na splošno. Smisel življe- nja se namreč razlikuje od človeka do človeka iz dneva v dan in iz ure v uro. Zatorej ni v ospredju smisel življenja na splošno,ampak poseben smisel življenja kakšne osebe v danem trenutku. Vsak- do ima svoj posebni klic ali poslanstvo v življenju, da opravi določeno nalogo, ki zahteva uresničitev. V tem ga ni mo- goče nadomestiti in tudi njegovo živ- ljenje se ne more ponoviti. Frankl pravi, da človek uspeva le, če odkriva svoje življenjske naloge, propade pa, če si

določi cilj samovoljno in ločeno od ce- lotne resničnosti.Človek uresničuje sam sebe le, če se usmeri k nekomu in ne- čemu, kar je njegova vest odkrila kot smisel.
Obstajajo tri vrednostne kategorije, v sklopu katerih lahko osmislimo svoje življenje:
• ustvarjalne vrednote, ki jih uresni- čujemo s svojim delom;
• doživljajske vrednote -z njimi lahko človek uresničuje vrednote tako, da z resničnostjo bogati zavest, ko doživlja rast nad lepoto, medčloveški odnos, upanje v prihodnost in tisoč drugih ču- dovitih reči; Frankl pravi,da lahko že po veličini enega trenutka izmerimo veliči- no življenja;
• vrednote stališč-te pa uresničujemo kadar sprejemamo življenje za smiselno tudi tedaj, ko človek ne more biti plo- den niti se bogatiti z doživetji; gre za hrabrost v trpljenju,za dostojanstvo ob neuspehu in podobno; to pomeni, da človekovo življenje najde izpolnitev ne le v ustvarjanju in radosti, temveč tudi v trpljenju.
Nadvse je namreč pomemben naš odnos do trpljenja, odnos, v katerem prevza- memo nase svoje trpljenje.
Ne more pa se vsaka stiska in trpljenje terapevtsko popraviti, temveč se mora trpljenje prenesti. In čim prej človek spozna,čemu trpeti,laže ga bo prenesel Zato je potrebno, da obstaja ljubljena oseba, neka dolžnost, naloga,za katero je potreben in zaradi katere lahko sprej me celo hudo trpljenje.
Nobeno trpljenje ne more uničiti člove- ka, ki je pripravljen iskati njegov smisel, in ni si mogoče zamisliti nobene izgube, kjer ne bi mogli najti kakšno možnost smisla.Logoterapija nas uči: Kljub vse- mu reči življenju DA.
Pogosto je rečeno, da smrt postavi v negotovost celo življenje, da je nav- sezadnje vse brez smisla, ker smrt na koncu vse uniči.
Seveda ponavadi človek upošteva samo strnišče minljivosti, spregleda pa polne kašče preteklosti, v katere je enkrat za vselej shranil svoja dejanja, svoje ra- dosti in tudi svoje trpljenje. Ničesar ni mogoče uničiti in ničesar ni mogoče odstraniti.

Povzeto po Večeru z dne 20.4.1995
avtorice dr. Jožice Gamse

KNJIGI, KI SILITA K RAZMIŠLJANJU

Dušan Rutar, Telo in oblast, Dan, Ljubljana 1995, 244 str, cena 4700 SIT + 5% davek.

Kdo si je izmislil invalida in kaj ta pojem pomeni? Je to samostalnik ali pridevnik? Kdo je zainteresiran za ohranjanje iden- titete invalida(ov) in nenehno govorje- nje o motnjah in bremenu za družbo, o margini,čudakih in čudakinjah?Kako dati življenju nekaj dostojanstva, kot mu pripada? Kako razbrati ideološke meha- nizme usposabljanja telesa? To je le nekaj izzivalnih vprašanj, s katerimi se bralec sreča v knjigi Dušana Rutarja Telo in oblast s podnaslovom Sociologija in filozofija telesa v 19. in 20. stoletju. Knjigo lahko beremo tudi kot zgodovino interpretacij hendikepa.
Hendikep (handicap) pomeni težavo, bolezen, nesposobnost, primanjkljaj, vendar samo z določenega gledišča. Ljudje, pravi avtor, niso hendikepirani zato, ker imajo nekatere telesne ali du- ševne značilnosti drugačne,pač pa zato ker so se znašli na določenem mestu v družbenem polju,ki je rezultat boja med interpretacijami podob sveta oziroma nazorov o svetu. Hendikep je najprej predvsem nekaj simbolnega, je pa tudi nekaj javnega, političnega, socialnega in ekonomskega. Je tudi nekaj nejasne- ga, kar šele čaka na diskusijo. Je torej družbeni status. Kateri ljudje bodo ve- ljali za hendikepirane,bo odvisno od pre vladujoče ideologije, ki bo vzpostavila skupnost. Avtor meni, naj boj hendike- piranih za neodvisno življenje pokaže, da je njihova odvisnost od pomoči dr- žave rezultat boja države za politične, tehnološke in ekonomske rezultate, ne pa rezultat hendikepa narave ali objek- tivnih okoliščin, v katerih so se po na- ključju znašli. To lahko razumemo tudi tako, da hendikepirani s svojim bojem za svoje dostojanstvo razkrinkavajo omejenost ali nečloveškost ciljev mo- derne družbe in države.
To je samo eno od težišč knjige,ki osve tljuje problematiko izkoriščanja človeka, zlasti hendikepiranih ljudi, za pridobiva- nje in ohranjanje oblasti. K njim avtor šteje tudi ženske nasploh kot tarče po- gledov.
Dušan Rutar je doktor psiholoških zna- nosti in je kot svetovalni delavec za- poslen v Zavodu invalidne mladine v Kamniku. Predava tudi na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti in na Evropskem svetu za humanistične vede v Ljubljani.

Izpoved, sporočilo, spodbuda. To je knjiga Zdravka Neumana z naslovom Viharni valovi življenja.Obsega pet pre- tresljivih, deloma avtobiografskih zgodb o ljudeh, ki so prisiljeni živeti z drugač- nostjo, s tesnobami in dilemami, ki jih spremljajo, in iščejo odgovore na osno- vna življenjska vprašanja. V tej knjigi vsi premagajo svojo fizično nesrečo in zaživijo polno, človeka vredno življenje. S presenetljivo odkritostjo knjiga raz- kriva tudi najbolj intimne zadrege s ta- buiziranega področja spolnosti telesno prizadetih ljudi.
Zdravko Neuman, doktor psihologije, je šestindvajset let deloval kot psiholog na ljubljanskem Zavodu za rehabilitacijo invalidov, sedaj Institutu za rehabili- zacijo RS. Pri svojem delu je preučeval predvsem psihosocialne vidike telesno prizadetih ljudi, o čemer priča tudi ta njegova knjiga.
Obe knjigi,spisani z duhom, iskrenostjo, veliko znanja in s prakso ter prav katar zično odprtostjo do drugačnosti razlik, je izdala ljubljanska založba Dan - dru- žbeno podjetje za usposabljanje in za- poslovanje slušno prizadetih in drugih invalidov.

Darinka Slanovec

Priznanja so prejeli:
• invalidsko podjetje Skipper ter avtorja mag. Janez Drobnič in Dominik Presen za izdelavo računalniškga programa za vode- nje aktivne politike zaposlovanja invalidov v Sloveniji;
• invalidsko podjetje Dan in avtorji Dragica Boc, mag. Janez Drobnič in mag. Zdravko Pečar za izdelavo in uresničitev modela Podjetniški inkubator;
• Štefan Stašuk za izdelavo pripomočka za zapisovanje in odčitavanje telefonskih šte vilk ter računanje slepih;
• dipl.arh. Marija Funkl za projektiranje pri- lagojenega garderobnega obešala;
• Matija Ropret za izboljšavo smučarskega kolesa;
• Mira Barič za izdelavo posebnega pasu, ki preprečuje nastanek skolioze pri sedenju na invalidskem vozičku.
Razveseljivo je,da je skoraj polovica nagra jencev telesno teže prizadetih. To dejstvo je po besedah enega od dveh govornikov, predsednika Sveta invalidskih organizacij Borisa Šuštaršiča, zgovoren dokaz, kako veliki potenciali so v invalidih, ki lahko od- ločilno vplivajo na kvaliteto njihovega živ- ljenja.
Ministrica za delo,družino in socialno vars- tvo Klinarjeva pa je v smislu leta strpnosti z izbranimi besedami govorila o potrebi po skupnem delu in spodbujala k strpnosti do drugačnih, ki so sestavni del naše družbe, da bi bil vsakdan lepši in prijaznejši za vse. Poudarila je, da so vse nagrajene inovacije droben korak v prizadevanjih za lepšo pri- hodnost vsakega posameznika.
O moči prijazne besede pa je najbolj zgo- vorno govoril priložnostni kulturni program, tega je uokvirjal tercet ansambla Slovenija Iz svoje knjige Čudež ljubezni je bral Zvone Modrej, ki je tudi sam na vozičku. Igralec Iztok Jereb pa je prebral dve pesmi Verice Županič iz njene zbirke Edini list v rdeči vrt nici iz Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar v Ljubljani (izšla oktobra 1994).
Ko gledam in poslušam okrog sebe vse te jezne, zmrdljive in razočarane obraze, si drznem misliti,da so trdo in odgovorno delo ter vsa prizadevanja nagrajencev in dobra volja vseh udeležencev te slovesnosti dro ben in žlahten kamenček v mozaiku priza- devanj za naš prijaznejši in tudi strpnejši vsakdanjik -za življenje v duhu evangelija, kot bi rekli kristjani.

Jože Raduha

BESEDE - LJUBKE POREDNICE ...

Saj:morda je v tem besedovanju,rimanju in ljubeznivem nizanju verzov malo in premalo poezije, zagotovo pa je v pisanju Verice Županič mnogo pravega hotenja in še več čiste radosti nad vsako besedo,ki jo zapiše in se ji zdi,da prav leže v vrstico, v verz, v njeno pesem. Pravzaprav je malo čudno, kako je življenje vsesilna in nepremagljiva sila: kjer bi se zdelo,da je pušča, goličava, pusti plaz,se po nekakšnem čudežu ustva- rjalnega hotenja in po nepredvidljivosti, a tudi vsesilnosti narave prikažejo zmagosla- vni znaki zelenja, tako kot se skozi asfalt prebije trava s svojim zelenim upanjem. Približno tako doživljaš verze in prigodnice -a vsekakor ne negodnice- nekoga,ki ga je sicer bolezen udarila, a ga je natura vsee- no po svoje obdarila: z radostjo in užitkom sestavljanja pesmi in pesnjenja samega. Tudi tako se izrazi skrito in pod plastmi prizadeto zakopano čudo: čutenje v sebi in z ljudmi ter potreba to izraziti, napisati po svoje.
Veričine prigodnice imajo v sebi čar nepo- srednosti,ko skušajo verno zapisati dogod- ke, prigode in ljudi; četudi so kdaj pa kdaj

okorne v izrazu ali rimanju, odtehtajo po- manjkljivosti neposrednost,živost in iskrena zavzetost, da bi bile besede kakor kakšne ljubke porednice, ki skačejo prek kolebnice vsakdanjih dogodkov in ne nazadnje njo samo zabavajo. A vendar: v nekaterih se prigodnost umakne in nastopi Veričina dru- gačna pesem - osebna,intimna, izpovedna Njen ton se dviga nad rimarijo in nad vese lostjo sestavljanja besed v verze,zatrepe- če, ali s podobo ene izmed pesmi rečeno, skoraj pordeči kot list v vrtnici.

Tone Pavček

JEZUSOV POGLED

Ali mi res ne vemo, kako nas gleda Jezus? Vera nam daje prav to možnost, da vsaj slutimo Jezusov pogled, mar ne? Ali pa je prav,da to ostane za nas skrivnost? Hvala za odgovor! Jezusov pogled. Božji pogled.
To je zares skrivnost vere. Je pa tudi del človekovega življenja. Stojimo pred božjim obličjem in smo mi sami naravnani nanj. To vprašanje lahko razdelimo na dva dela. Najprej pomislimo, kako mi gledamo Boga; potem pa bomo pomislili na to, kako Bog gleda na nas. O tem na mnogih mestih go- vori Sveto pismo.
Po drugi strani pa piše v Svetem pismu tudi: "Boga nikoli nihče ni videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripo- vedoval o njem" (Jn 1,18).
O Bogu Očetu, o sebi in o Svetem Duhu nam je povedal Jezus in nam vse razodel. Razkril nam je skrivnost Boga,saj verujemo da je on sam Bog. Jezus nam je že razkril Boga, mi pa še vedno hodimo v veri vanj. Ne moremo ga gledati kar naravnost. Ne moremo ga gledati tako,kot gledamo druge ljudi in stvari.
Prav to dejstvo je za mnoge ljudi težka stvar.Mnogi bi si zelo želeli videti Boga na- ravnost in bi ga potem sprejeli v svoje živ- ljenje. Saj tako nekateri pravijo: "Če bom videl Boga, potem bom verjel."
O Bogu,čeprav ga ne vidimo z očmi,čutimo da je z nami. Marsikaj v našem življenju ne vidimo, pa kljub temu vemo in čutimo, da obstaja.Vemo,na primer,da nas imajo star- ši zelo radi, pa njihove ljubezni ne vidimo naravnost z očmi. Vemo in čutimo, da so mnogi prijatelji z nami, pa jih zaradi velike oddaljenosti v kilometrih ne vidimo. Lahko pa vidimo,čutimo in uživamo sadove te lju- bezni in povezanosti.Tako imamo znamenja za ljubezen in sadove te ljubezni. Po delih, po sadovih, po učinkih ljubezni vemo, da obstaja ta ljubezen,čeprav je naravnost z očmi ne vidimo.
Podobno je tudi z božjo ljubeznijo. Mi Boga naravnost ne vidimo; vidimo, čutimo in se poslužujemo v življenju vseh sadov te lju- bezni. Sicer bi na koncu razmišljanja lahko zaključili: če jaz ne bi bil ljubljen in bi me nekdo ne imel prav posebno rad, bi me se- dajle prav gotovo ne bilo.Ker pa sem,živim in diham, berem in se pogovarjam, pomeni, da sem tudi ob Boga ljubljen.
Poleg tega osnovnega daru življenja vidi- mo še druge darove, ki razodevajo Boga in njegovo ljubezen. To so vse stvari, ki jih potrebujemo v življenju; to so vsi ljudje, ki jih na življenjski poti srečamo. Poleg tega so še drugi - posebni darovi, ki nam jih je podaril Jezus in nam jih posreduje po Cerk- vi.To so zakramenti.Ti nam ne prinašajo le zemeljskega življenja,pač pa nam to življe- nje vedno dvigajo, osvobajajo, ga hranijo in naravnavajo za večno življenje. Seveda te darove zopet gledamo v veri in preko njih gledamo Boga.
Kako pa nas gleda Bog? Kako nas gleda Jezus? O tem nam veliko govori Sveto pis- mo;zelo veliko nam o tem govorijo svetniki saj so prav ti ljudje čutili na sebi Jezusov pogled. To niso svetniki le iz preteklosti. Tudi med nami je veliko ljudi, ki čutijo zelo iskreno Jezusov pogled in ga upoštevajo v življenju.
Najbolj enostavno bi vedeli,kako nas Jezus gleda, če bi počasi brali evangelije. Gledali bi v svojih mislih Jezusa, ki se obrača na različne ljudi okrog sebe. V vlogo teh ljudi se postavimo mi sami.Kot se je Jezus obra čal na svoje sodobnike,se še vedno obrača na nas. Nekateri ljudje so sprejeli njegov pogled,drugi so pred tem pogledom zbežali in se umaknili.
Pomislimo, kako je Jezus gledal na Janeza Krstnika; kako je gledal na svojih dvanajst apostolov. Jezus je pogledal Petra-ta pog- led je spremenil njegovo življenje; pogledal je Janeza in ga vzljubil;pogledal je Tomaža ki je vedno dvomil - in pogled ga je pre- pričal; gledal je Juda Iškarjota - ta se je pogledu uprl in odšel po svoje; pogledal je bogatega mladeniča in ga vzljubil - ta pa je žalosten odšel. Jezus je pogledal mater umrlega mladeniča iz Naima - zasmilila se mu je in je je obudil fanta. Pogledal in z očmi je premeril farizeje, ki so v srcu sodili grešnico - posvaril jih je, ženo pa ozdravil. Jezus je pogledal množico in se mu je za- smilila - začel jih je učiti. Pogledal je mno- žico, ki je enkrat vzklikala: "Hozana Sinu Davidovemu", čez nekaj dni pa: "Križan naj bo!" Pogledal je desnega razbojnika in mu obljubil nebesa. Pogledal je mater Marijo in rekel: "Poglej, tvoj sin!" Učencu Janezu je rekel: "Glej,tvoja mati!" Lahko si predstav- ljamo njegov pogled na Marijo Magdaleno po vstajenju; na Petra, na Tomaža...
Lahko bi v nedogled naštevali, kako je Je- zus pogledal ljudi. Tako gleda tudi danes. V vseh teh pogledih lahko sami začutimo, kako Jezus gleda tudi mene - v različnih časih in v različnih priložnostih. To človek kar dobro začuti v vesti, če se le trudi, da vest tudi oblikuje po božji volji.
Človeka pa Jezus gleda tudi v bližnjem. Z bližnjim, posebej ubogim in z otrokom se Jezus istoveti. "Kdor sprejme katerega teh malih..., mene sprejme". Lahko pomislimo na Mater Terezijo in se spomnimo njenih besed, ko pravi, da vidi v vsakem trpečem Jezusa; ter da jo v vsakem trpečem gleda Jezus. Mnogo Jezusovih pogledov ostaja tudi na nas...

Franci Šuštar

RADA ROMAVA NA BREZJE

Slovenija je lepa in zato zanimiva v vseh letnih časih. To velja za vsak kotiček naše dežele. Ne le gore in morje, ampak tudi ravninski predeli so nadvse privlačni prav spomladi. Obsežna Panonska nižina,ki jo je v preteklosti pokrivalo morje,nam spomladi ponuja mnogo zanimivosti. Med temi je morda za marsikoga na prvem mestu to,da lahko opazuje štorklje v njihovih gnezdih. Mnogim obiskovalcem pa so pri srcu kraji, v katerih so topli in zdravilni vrelci. Lep je pogled na obsežne ravninske predele, na katerih raste žito in druge kulture. Pokra- jina slovi po svojevrstnih običajih, jedeh in pesmih.
V Prekmurju se veliko ljudi ukvarja z delom na zemlji. To je sicer trdo delo, a zemlja jim nekako vrača trud, znoj in ljubezen na prostranih žitnih poljih; ta poleti v rahlem vetru vzvalovijo kot zlato morje,v vinogra- dih pa raste vinska trta,ki rodi vina, znana po vsem svetu.
Prekmurje je bil najin cilj na poti v severo- vzhodno Slovenijo. Namenili sva se v Mur- sko Soboto, kjer preživljata skupne dneve mati Karolina in njen sin Slavko Breznjek (Razlagova 14, 69000 Murska Sobota).
Kakšno je bilo oz.je njuno življenje,sta na- ma pripovedovala v sončnem nedeljskem popoldnevu, ko sva ju obiskali.

Rojena nisem v Murski Soboti, ampak na Goričkem.To je v vasi Čepinci, ki je blizu madžarske meje. Življenje ni bilo lahko. V družini nas je bilo pet otrok, pa smo bili vsi v eni sobi.A življenje je kljub temu teklo naprej in smo se kar nekako preživljali.Marsičemu smo se morali odpovedati. Tudi kasneje Slavku nisem mogla dati vsega tistega, kar so imeli drugi otroci. Če si siromak, si pač siromak.

Ste živeli na kmetiji? Samo malo zemlje smo imeli - toliko, da smo bili na svojem.

Kako se spominjate svojega rojstnega kraja? Goričanci smo veseli ljudje. Najraje se spominjam tega, kako smo se pogosto družili in skupaj prepevali. To so bile naro- dne, pa domače in tudi cerkvene pesmi. Zelo rada sem pela.

Kako ste se preživljali, če je bilo doma zemlje tako malo?
Bila sem sezonska delavka. Delala sem v Bački in Baranji, pa na Madžarskem. Delali smo na velikih posestvih. Vstajali smo ob štirih zjutraj in se vračali ob devetih zvečer Zaslužek pa je bil majhen -približno za eno obleko na mesec. Tudi hrana je bila slaba, pa smo vseeno preživeli veliko lepih dni na tistih posestvih.

Koliko časa pa ste opravljali takšno delo? Približno štiri leta. Potem pa je zbo- lela mati in morala sem ostati pri njej doma da sem ji stregla.

Imate tista leta v dobrem spominu?
Ja, res je tako. Izredno rada se spominjam svojega prvega odhoda na sezonsko delo. Pogosto mi pride pred oči dolgo pešačenje na posestvo in zvečer nazaj. V bistvu nas je že sama hoja precej utrujala. Življenje je bilo težko, a kljub vsemu lepo.

Katero delo pa vas je doma najbolj navduševalo?
Ko sem bila mlada, sem izdelovala rože iz krep papirja in jih ob 1. novembru spletala v vence. Vse to sem delala pri petrolejki. Izdelovala sem tudi poročne šopke.
Za vence sem potrebovala obroče iz les- kovih šib, ki so mi jih včasih naredili vaški fantje.V sredini obroča pa je bil žičnat križ na katerega sem pritrjevala rože.

Kako obstojen pa je bil tak šopek ali venec? Vence so ljudje nosili na grobove, zato jih je dež hitro uničil. Tako sem mo- rala poskrbeti za obstojnost teh izdelkov. Topila sem sveče in izdelane cvetove po- makala v tak vosek. Tako se je obstojnost rož kar občutno podaljšala.

Kako vaju je potem pot pripeljala z Goričkega sem v Mursko Soboto?
Sem je odšel najprej samo Slavko,ker je tu dobil zaposlitev.
Ker pa se je meni zdravje slabšalo, nisem mogla biti več sama v rojstnem kraju.Tako sem bila primorana,da pridem tudi jaz sem.

Kdaj ste se torej preselili k Slavku?
To je bilo leta 1972. Starša sta umrla,bra- tje in sestre so odšli po svetu, zato sva takrat domačijo v Čepincih prodala in se preselila sem.

Slavko, sedaj bi pa še vas prosili, da poveste malo o mladih letih - kako ste jih preživljali? V osnovno šolo sem hodil v

Markovce, v administrativno pa na Ptuj. Takrat sem stanoval v dijaškem domu in hodil domov le ob koncu tedna. Po končani šoli sem bil eno leto brez službe,nato sem leto dni delal na občini, ker me je štipendirala. Potem se je pokazala priložnost, da sem šel drugam v službo. Tako sem prišel sem v Mursko Soboto in delal 26 let v kiosku na avtobusni postaji.

In kako je bilo s stanovanjem?
Nekaj časa sem stanoval zasebno, potem pa sem si leta 1972 kupil stanovanje. S tem se je odprla tudi možnost, da se mati preseli k meni.

Blok, v katerem živita,še ne stoji toliko časa, kot sta vidva tu. Torej ni to vajin prvi dom tu v Murski Soboti?
Najprej sva stanovala tu blizu. Potem pa so zgradili te bloke in sva se preselila sem. Tukaj sva tu nekako pet let. Mati je bila v starem stanovanju veliko bolj zadovoljna. Tu jo je že takoj na začetku motilo to, da ne bo mogla sama iz bloka, kajti vrata so težka. Poleg tega pa ji je nekakšen prepih iz shrambe v teh letih povzročal precej bolečin na nogi.

Karolina,ste zaradi zdravstvenih težav hodili tudi v zdravilišča? Kakšne so va- še izkušnje s takimi ustanovami?
Dostikrat sem bila v zdravilišču.Največkrat v Laškem in na to zdravilišče imam zelo pri jetne spomine. Običajno so bolečine tam nekoliko popustile,telo se je razgibalo,tako da sem se nekaj časa dosti bolje počutila. Tam sem se spoznala z medicinsko sestro gospo Kraševec. Postali smo dobri prijatelji in vsako leto, ko gremo z Brezij, se ustavi- mo pri njih.

Omenili ste Brezje. Kako so se začela vaša romanja k Mariji Pomagaj?
Na Brezje sem začela hoditi preko prijate- ljic,ki so mi ta kraj molitve priporočile. Prej sploh nisem vedela, kje so Brezje. Sprva sem se vozila z neko gospo, potem pa je Slavko kupil avto in od takrat, mislim, da nisva nikoli ostala doma.Tam sva spoznala že veliko prijateljev in nekatere sva tudi midva vpeljala na to romanje.

Kako pa ste povezani z vsemi prijatelji?
Ob praznikih si pišemo, z nekaterimi imamo stike preko telefona. Pred leti sva hodila tudi na obiske, sedaj pa ima mati tako hu- de bolečine, da je v glavnem samo doma. Zato grem na kakšen obisk sam.

Kaj je vzrok vaše invalidnosti?
Težave so se začele že takoj ob rojstvu zaradi rahitisa. Shodila sem šele pri dveh letih. A glavne težave mi je potem povzro- čala revma. Ves čas sem bila samostojna, saj imava stanovanje tako prirejeno, da sem lahko vse delala. Pred leti pa so se začele tako hude bolečine, da jih izredno težko prenašam.Začelo se je pred približno štirimi leti, ko sem padla in si zlomila roko. Šest tednov sem bila v mavcu do pasu. V tistem času je telo toliko zastalo,da nisem mogla več gibati. Ostala sem nepokretna.

Kdo vam sedaj pomaga?
Še dobro, da imam Slavka. On mi je desna roka, vse mi pomaga. Ob tem večkrat raz- mišljam o materah,ki zavračajo svoje otro- ke. To je res žalostno. Sedaj, ko je Slavko invalidsko upokojen, mi še laže pomaga. Res sem Bogu hvaležna zanj.

Pred leti smo se videvali na srečanjih PBI, sedaj pa nič več. Je vzrok tega večja oslabelost? Zelo rada sem hodila na srečanja. Z njimi me je seznanila Marta Janežič. Udeleževala sva se srečanj v Bel- tincih.Sedaj pa že dve ali tri leta nisva bila na srečanju. Tega mi je zelo žal. Pogrešam prijatelje,saj smo se veliko pogovarjali.Vsak je lahko povedal drugemu svoje probleme in tako smo si jih izmenjavali - in bilo nam je laže.

Če ne morete na srečanja,ste pa goto- vo povezani z domačo župnijo? Lepo sva se že na začetku vključila v to župnijo Sedaj, ko ne morem v cerkev, pride du- hovnik na dom, kadar ga prosim. Sicer pa spremljam sv. mašo po radiu ali televiziji. Zelo rada imam tudi oddajo Obzorja duha, pa radio Ognjišče, katerega pobudnik je najin stari znanec in prijatelj g.Franc Bole.

Kaj bi ob vsem povedanem še dejali našim bralcem? Vse prav lepo pozdrav- ljava in se jim zahvaljujeva za njihovo po- zornost in dobroto. Želiva, da bi na svetu vladal mir in bi se prijateljske vezi ohranjale

Pridružujeva se vajini želji v upanju, da se boste preko Prijatelja spoznali še s kom, ki trpi podobno kot vi.Naj vama Marija vedno stoji ob strani in daje moči, ko je najtežje.

S. Edith in Mili

ZA SREČO JE DOVOLJ MALO STVARI

Po čem vse nekateri hrepenijo in kaj si že- lijo imeti, da bi bili srečni,pa sreče nikoli ne najdejo. A kako srečni so ljudje, ki se kot Mali princ, znajo čuditi najmanjšim stvarem v življenju.
Prav to sva doživljali in občudovali, ko sva obiskali družino Verdnik, (Šlandrova 1, 63325 Šoštanj)mamo Elico in njene otroke: Romana, Ireno in Meto z Moniko. Objela naju je toplina doma in njihovi nasmejani obrazi, ki se tako razvesele vsakega prija- telja.Še bolečina in slabo počutje se uma- knejo ob veselju nad obiskom.
Kako malo je potrebno,da osrečiš drugega.
Ker se ne videvamo pogosto, si imamo toliko povedati. Monika hiti pripovedovati, kaj je novega, kje vse so bili, kako hodi v službo... Monika zdaj obiskuje Varstveno delovni center Ježek v Velenju, v katerem je nadvse srečna. In z njo se veselijo tudi vsi doma.
"Vse,kar prinaša otrokom srečo, najmanjše dejanje,ki jim ga uspe narediti samostojno, je sreča za vse nas," pravi babica Elica. In nadaljuje: "Bogu smo hvaležni, da živimo. Ob rojstvu sina Romana sem vedela, da z njim ne bo vse v redu.Po prometni nesreči, ki jo je preživel v otroštvu,pa se je njego- vo stanje še poslabšalo. Z rojstvom Mete, ki je bila podobno prizadeta, so se težave podvojile. Ni bilo lahko, vendar nisem obu- pala. Življenje sem si organizirala drugače. V veliko pomoč mi je bila mama, čeprav mojih "drugačnih" otrok ni sprejela.Ves čas je govorila,da se bodo že vse naučili,samo pozneje. In potem je tu še Irena. Žarek naše družine. Pred malo več kot dvajsetimi leti se je izšolala za fizioterapevtko in ker doma ni dobila zaposlitve,jo je pot zanesla v Švico. Vendar so bile vezi na dom tako močne, da je prišla nazaj. Čeprav bi lahko imela svoje življenje, se je odločila, da bo živela za nas. Ko je Metka rodila Moniko,je Irena sprejela tudi njo. Odpovedati se je bilo treba marsičemu,največ pa se je odpo vedala Irena, saj je svoje življenje pustila ob strani in živi za nas."
Irena pa je dodala, da kar gre, čeprav je bila to resnično velika prelomnica v njenem življenju. Največja sreča in zahvala ji je dejstvo,da so skupaj,da lahko živijo v dru- žini. Tako tiho je njeno razdajanje, vendar življenje samo je dovolj zgovorno, da ga opazijo tudi drugi. Zato je tudi lani v de- cembru prejela občinsko plaketo Velenja za požrtvovalnost in humanost v življenju.
"Če kdo, si jo zasluži Irena. Jaz sem kot mama morala žrtvovati življenje za svoje "drugačne" otroke,Ireni tega ni bilo treba,a je z vso ljubeznijo in odgovornostjo spre- jela v oskrbo Romana, Meto, kasneje pa tudi Moniko,sedaj,ko sem ostarela in bolna pa skrbi tudi zame," končuje babica.
Le bežno se spominjajo na čas, ko so bili zaprti vase.Ob srečanju s s.Mihelangelo so se odprli navzven in se vključili v gibanje Prijateljstvo bolnikov in invalidov in kasne- je tudi v Vero in Luč. S tem se je število njihovih prijateljev pomnožilo. Zato raje obujajo lepe spomine na neštete skupno preživete trenutke s prijatelji.
Marsikdo se sprašuje, kako živeti z "druga- čnimi" ljudmi. Odgovor je pri najini družini lahko najti. Marsikdaj smo v svoji zaprtosti in majhnosti mi bolj omejeni kot "drugačni" ljudje, ki so odprti, sprejemajo življenje z odprtimi rokami in se veselijo vsake drobne pozornosti. Irena pa še pristavi: "Moram reči, da so včasih pogledi za nami boleli, temu danes ni več tako. Velikokrat se še kdo ozre za nami, vendar smo se dvignili nad to. V okolju, kjer živimo, pa nas ljudje poznajo. In tako veseli smo, da imamo to- liko prijateljev." In vsi to potrdijo.

Srečanje z družino Verdnik je bilo preveč bogato, da bi ga obdržali le zase. Naj obo- gati še koga!

Mili in s. Edith

PODARITE VEČ DRUGAČNIM LJUDEM

Odrasli, sprejmite oči otroka,da boste dru- gače gledali na življenje! Ob tej lepi misli premišljujem,zakaj otrok v človeku prebuja njegove najboljše moči in vrednote? Morda zato, ker je majhen, nebogljen in potreben pomoči. Včasih je ta majhnost ujeta še v bolezen,poškodbo, trpljenje...Tedaj se ve- liko človeško srce še bolj odpre skrivnosti bivanja in življenja ali pa žarek veselja ugasne in upogne mladost v nesprejetje in pozabo...
Protiutež za take težave je ljubezen, h kateri smo poklicani vsi. Sredi cvetočega majskega dopoldneva se mi je razodelo, kako to poklicanost živijo v Malem domu v Ljubljani, ki je namenjen otrokom in mlado- stnikom z najtežjo motnjo v duševnem in telesnem razvoju.

To je socialno varstveni zavod za usposa- bljanje, vzgojo in izobraževanje, zdravst- veno varstvo, rehabilitacijo ter nego otrok in mladostnikov,ki jih poleg motenj v duše- vnem razvoju spremljajo še dodatne mot- nje: slepota, gluhota, pogosto motorična prizadetost ter različne oblike epilepsije in podobno. Nastal je z veliko akcijo Zveze društev za pomoč duševno prizadetim in mnogih dobrih ter razumevajočih ljudi.
Na Igu je pet enot, na Škofljici je enota za obravnavo odraslih;ta je bil prvi dom take- ga tipa v državi. Mali dom je sedma enota Centra in deluje od decembra 1990.
Letos bo Center Dolfke Boštjančič uradno praznoval deseto obletnico.Kmalu po odpr- tju septembra 1984 so bila gradbena dela prekinjena in šele letos je bila zgrajena manjkajoča telovadnica, bazen in drugi potrebni objekti, ki so nujno potrebni pri obravnavi omenjenih oseb.

Načrti

Z delom v centru se odpirajo vedno nova vprašanja na področju splošne družbene skrbi za osebe z najzahtevnejšo invalidno- stjo. Vse pogosteje prihaja tudi do novih iniciativ staršev in strokovnih delavcev. Vse bolj pa se tudi veča razkorak med že- ljami in možnostmi.In vendar še načrtujejo:
• Službo za pomoč pri negi in varstvu otrok na domu, ki lahko deluje tudi kot služba za nujne primere, kadar recimo zbolijo starši.
• Mobilno službo za strokovno pomoč na domu za tiste starše,ki imajo otroke doma.
• Bivalne skupine za odrasle osebe in dne- vni center za varstvo odraslih oseb s težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju.

Ta dom je najmlajša enota centra. Stoji v zares prijaznem okolju,kjer se je tisti dan v zelenem listju smejala pomlad. Do vhodnih vrat se je slišala pesem in kar vstopila sva Mmm, torta! Kdo ima rojstni dan? Jan, do- polnil je trinajst let. Plamenček na svečki je tako nagajiv, da vsi pomagamo pihat...
Potem se prismeje gospa Marina, vodja enote Mali dom.Skoraj dvajset let se nisva videli. "Prvo razstavo naših izdelkov sva pripravljali skupaj," hitiva obujati spomine. Povabi na ogled doma, kot bi uganila moje misli, da nisem prišla iskat le besed, ampak se želim ustaviti, pogledati, se dotakniti in začutiti tukajšnje življenje...

"Rada se spominjam prvih dni in mesecev," pravi Marina, "ko smo z upanjem in vese- ljem pričeli delati v vrtcu H. C. Andersen, kjer smo oktobra 1988 odprli prvi dnevni oddelek za otroke z najtežjimi motnjami v duševnem razvoju. Obiskovalo ga je šest otrok. Zdravi vrstniki in osebje iz vrtca so nas radi obiskovali in velikokrat povabili na njihove prireditve. Potrebe so se večale in kmalu smo dobili nov prostor.
Ta pridobitev je omogočila staršem, da so lahko vključili svojega otroka v ustrezno obravnavo, sami pa nemoteno opravljali delo na delovnem mestu.Sicer bi bil marsi- kateri od staršev prisiljen pustiti službo in skrbeti za svojega otroka v domačem oko- lju."

Kako pa ste se znašli v tej prijetni so- seski? "Decembra 1990 smo si z delom in trmo pridobili to hišo,ki je bila že pred dvaj setimi leti grajena za otroke in upam,da bo temu namenu vedno služila. Imamo srečo, da Mali dom stoji tu,v izjemni soseski, med dobrimi ljudmi v Šiški."

Koliko stanovalcev imate?
"Petintrideset otrok in mladostnikov stalno živi v domu, petnajst pa jih starši dnevno vozijo v obravnavo in se popoldne vrnejo domov. Dnevni center je odprt od pol šes- tih zjutraj do petih popoldan.
Občudujem starše, ki dnevno pripeljejo ot- roke v naš dom, ki bo verjetno nekoč tudi zanje postal dom v celoti.Starši se starajo bratje in sestre odraščajo. Že dalj časa nudimo staršem kratkotrajne in občasne sprejeme njihovih otrok za čez vikend do enega meseca ali tudi dlje."

Prostori so polni sonca in otroci kot mehko pomladno listje. "Sedim, ležim,ne morem se premikati,a kako bi tekal,se gibal," govorijo njihove oči... "In,kako sem radosten,če ob meni prijazno in ljubeče ustavite korak."

Marina, kako gledaš na prizadete ljudi?
"Vsak dan se srečujem z otroki,mladostniki in odraslimi, ki so v svoji naravi toliko pri- zadeti, da ne bodo nikoli "odrasli", nikoli samostojni. Vedno bodo potrebovali bližino koga,ki jih bo negoval,hranil in neposredno bdel nad njihovim življenjem. Večina teh oseb je prizadetih že od rojstva ali od po- znega otroštva dalje.
Velikokrat sem se spraševala,kaj lahko sto rim zanje? Sedaj vem, da na prvem mestu potrebujejo ljubezen in to,da z njimi čutim, kaj je veselje, sreča,žalost, bolečina, osa- mljenost...

Ljudje smo si med seboj zelo različni. Prav tako tudi ti naši otroci, ravno zato vidim vsakega posebej. Opaziti je treba vse te različnosti in drugačnosti, jih sprejeti ter se vprašati, kaj mi to pomeni? Potem šele razumeš...
Sprejela sem te otroke in odrasle osebe, sprejela sem njihovo različnost.To pomeni: priznati tudi njihove darove in jim jih poma gati razvijati. Hkrati pa je treba biti z njimi potrpežljiv in sočuten kot z drugimi otroki. Kako lepo je videti srečen in nasmejan otroški obraz, ki ne zna lagati in je treba preprosto upoštevati govorico telesa, ob- raza, oči...
Velikokrat se mi postavlja vprašanje, kako je družba sprejela to drugačnost in pravico do drugačnosti?"

Kaj te je usmerilo v poklic specialnega pedagoga? "Z invalidno osebo sem se sre čala že zelo zgodaj, v 6. ali 7. r. osnovne šole. Ko spoznaš enega, sprejmeš drugega in kar naenkrat imaš kopico novih prijate- ljev, znancev. Ko sem se po srednji šoli morala odločiti za nadaljnje šolanje, nisem veliko razmišljala. V meni je bila želja delati z ljudmi, ki potrebujejo pomoč. Za to si pa tudi ti malo kriv" je Marina smeje "poočitala" uredniku. On jo je namreč takrat v osem- letki navdušil za sodelovanje v gibanju PBI

Srečni, ki Gospoda v vsem spoznajo in ljubijo;
  izžarevali bodo luč, dobroto in veselje.

Delajte s srcem

Povsod opazim čudovito sodelovanje,zgra- jeno iz dobrote,zaupanja, potrpežljivosti... Ljubezen išče najboljše možnosti, da za- sledi pravo pot za vsakega malega junaka v hiši. Ljubezen je tu presunljiva, večja od zdravih rok in pot je tu neskončno število majhnih korakov.

Kako s sodelavci gledate na svoje delo?
"Z veseljem opravljam svoje delo in mislim, da tudi drugi v domu delajo tako.Imamo še veliko načrtov,predvsem pa veliko dela.Ži- vimo v "hitrem" času,hoteli bi vse obenem, a smo zadovoljni tudi z močjo, da delamo korak za korakom. Mnogokrat pozabljamo, da smo vsi le navadni ljudje. Trudimo se in se bomo še, da bo otrokom, ki so nam jih starši zaupali, dobro.
Za vsak dan vem,da mi bo prinesel kakšno novo izkušnjo, novo spoznanje, tako ob otrocih kot ob svojih sodelavcih.Moje pra- vilo je: delajte s srcem, z ljubeznijo, ne pričakujte ničesar, pa boste dobili veliko... Tako delamo natančno tisto, kar delajo tudi drugi starši. Otroke IMAMO RADI, kot jih imajo radi starši!
V ustanovi imamo ustaljen red, ki morda res ni najboljši za posameznika. Delo pote- ka v treh izmenah in verjemite, ni vedno lahko.Že od začetka se s svojimi sodelavci trudim, da bi bila ta hiša res dom, zlasti še tistim, ki nimajo sorodnikov. Nekateri starši so odšli, ne da bi se poslovili od svojega otroka..."
V tem stavku je velika bolečina, ki jo lahko premaga le skrivnost ljubezni in moč iskre- nega podarjanja vseh zaposlenih, ki doka- zujejo, da so tudi ti otroci lahko opora in počivališče za druge, če bi se le hoteli ob njih ustaviti...

Imate poleg rednega programa kdaj tudi počitnice?
"Poleg zdravstvene, specialno pedagoške, posebne terapevtske metode snoezelen, socialne, psihološke, negovalne in drugih obravnav,smo trikrat letovali v Klimatskem zdravilišču in okrevališču Debeli rtič. Rada se spominjam teh dni ob morju. Vse otroke smo peljali z ladjo.Veliko smo hodili na spre hode in se družili z otroki rednih vrtcev.Po- magale so nam dijakinje iz SMŠ iz Pirana.
S skupino otrok smo bili lansko leto prvič za en teden tudi na Pokljuki. Nekateri pre- žive vsak vikend v domačem okolju, drugi enkrat mesečno, marsikdo pa ostane v domu vse leto."

Drugače pa vaš dom vedno "dela"?
"Mali dom je vedno odprt. Kdor ga želi spoznati,naj nas pokliče ali osebno obišče. Veseli smo obiskov, saj sami dejansko ne zmoremo pogosto zahajati v bližnjo in dalj- no okolico. Skupaj s starši,babicami, prija- telji,ki nas razumejo in vedno radi priskočijo na pomoč, je možnost večja.
Mnoga srca in tople roke "hranijo" naše otroke. V nešteto prišitih gumbov, pletenih jopic,kap in rokavic so vpletene tudi dobre misli in želje... Sorodniki, zlasti matere in babice prihajajo dnevno k nam, da polep- šajo dan otroku ali vnuku.
Vsi skupaj gradimo Mali dom. Naj ostane prijazen in svetal dom za vsakega otroka posebej!"

Tako gre dan za dnem... A vsakdanjik tu- kaj ni navada, temveč stalna pozornost in prizadevanje, da sodelavci in strokovnjaki del svojega časa, znanja in srca posvetijo "najmanjšim",v zameno za pristno človeško srečanje, ki jim ga otroci podarjajo.
Ostali ste v mojem spominu,prebivalci Ma- lega doma, kot pisane školjke, ki pod tem- nimi valovi čakajo, da bo v njih zablestel biser...

Tekst: Kati Urh

Foto: Jože Z. in arhiv Malega doma

SREČNI TRENUTEK

"Dragi prijatelj Tone!
Skupaj s tabo želiva deliti srečni trenutek, ko si bova pred Bogom obljubila zvestobo in ljubezen. Z veseljem te vabiva 29.aprila 1995 k sveti poročni maši, ki bo na Kapitlju v Novem mestu."
Tako sta me povabila moja prijateljica Na- taša in njen izvoljenec Andrej. Na veselo vabilo sem se z veseljem odzval. Z vama deliti srečni trenutek, kaj ni to čudovito! Najino prijateljstvo z Natašo se je stkalo prav v Prijateljstvu.*
Kot se Sava Dolinka in Sava Bohinjka pri Radovljici združita in pot nadaljujeta naprej kot ena sama reka, tako so vajine življe- njske poti vodile iz dveh različnih smeri - tvoja, Nataša, izpod Trške gore pri Novem mestu in tvoja, Andrej, iz Jesenic - in se v kapiteljski cerkvi v Novem mestu združili v eno samo skupno življenjsko pot.
Somaševanje duhovnikov je vodil kapitelj- ski župnik in prošt g. Lap. V cerkvi so bili vajini povabljenci: sorodniki, prijatelji..., tudi prijatelji, ki si jih ti, Nataša, spoznala v našem Prijateljstvu invalidov in bolnikov. Z veseljem in ljubeznijo si nam razdajala svoje talente,svoj čas,samo sebe. Bogatili smo se drug z drugim in hvala ti za to. Ostali bomo prijatelji, kjerkoli že bomo, si delili srečne in, če pridejo, tudi temne tre- nutke.Molitev in misel pa nas bosta še bolj trdno povezovala v našem Prijateljstvu.
Nataša in Andrej, želim vama sreče in ve- selja na vajini skupni poti skozi življenje, božjega blagoslova in Marijinega varstva, predvsem pa veliko ljubezni, tiste ljubezni, ki vse prenese, vse odpusti, vse potrpi - ljubezni, ki nikoli ne mine, kot pravi apostol Pavel.

Tone Planinšek

Op.: * ta odstavek v reviji ni bil objavljen

POD KAPOM PA NE BOSTE

Sončen dan je bil kot nalašč za 'čudeže'. Že prijateljsko srečanje nas je napolnilo s svežino pomladi.
V to razpoloženje je stopil mlad muzikant in nas povabil na koncert ob 40 letnici pihal- nega orkestra Lesce. Še danes premišlju- jem kako 'zdrav' je v sebi ta človek, saj ga ni nič oviralo, da smo bile vse na vozičkih.
Na koncert smo se odpravile v bližnjo šolo v Radovljici. Stopnice, stopnice, dvajset, trideset... Ni čudno, da mi je ravnatelj prejšnji dan rekel: "Bomo pa odprli kakšna vrata in se bo slišalo na dvorišče."
"Nak," so rekli glasbeniki,"pod kapom pa ne boste!" Poprijeli so in s tako hitrim 'dviga- lom' se res že dolgo nismo 'vozile' po stop- nicah.
Potem je glasba preplavila naša srca, ču- dovito je bilo... Koliko sape je šlo skozi inštrumente, a jo je še ostalo, da so nas fantje 'pospremili' tudi nazaj dol.
Nujno potrebno je, da se prizadeti pojav- ljamo v javnosti in s svojo drugačnostjo pokažemo, kaj nas ovira,da srečamo dobre in plemenite ljudi in da s svojo vedrino ok- repimo vse zdrave, ki imajo premalo moči za premagovanje življenjskih težav in živ- ljenje nasploh premalo cenijo.

K.in L.

SPECIALNA OLIMPIADA SLOVENIJE

Okoli našega doma se čuti pomlad. Danes je lep sončen dan in naši otroci so veseli ter razigrani, no,saj prav taki so vsak dan. Skupina otrok s hišnikom skrbi, da bo naša zelenica še lepša; druga skupina ponosno kaže urejene gredice našega zelenjavnega vrta;skupina športnikov pridno nabira moči za prihajajoča tekmovanja; najmlajši pa so že zasedli gugalnice in peskovnik.
Po opravljenem delu in končani igri so me spomnili, da je zima že odšla, vendar je ne bodo pozabili, saj je bilo toliko lepega in zanimivega. To so otroci Doma Matevža Langusa iz Radovljice, kjer živi 70 otrok in mladostnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju ter drugimi dodatnimi motnjami.

Za naše otroke se prične zima, ko prve snežinke pobelijo okolico. Ker pa je snežink v zadnjih letih okoli nas vedno manj, imajo še nekaj, kar jih spomni na začetek zime, to so priprave na praznične dni, ko nas obiskujejo palčki, dobre vile in dobri strici, ki otroke razveseljujejo z darili in dobroto. Pa še nekaj je bilo letos,kar je pomenilo,da je že zima: pripravili smo razstavo izdelkov ki so jih naredili naši otroci pod skrbnim vodstvom pedagogov. Razstava je zbudila kar precej zanimanja, razstavljalci pa so ponosni na svoje delo in trud. Po zaključku razstave so veselo ugotavljali,da so s pro- dajo izdelkov kar nekaj zaslužili in potem razmišljali, kako bi porabili svoj denar.
Nekega dne pa so nas presenetili s predlo- gom, da bodo tudi sami nekaj prispevali za "naše zimske radosti", saj je bila njihova velika želja, da bi smučali,se sankali, delali snežake in se vsaj enkrat dobro okepali, kajti zima okoli našega doma je zima z na- pako, ker nima snega.
Tako so otroci v januarju pripravili poto- valke, kjer je bilo dovolj toplih oblačil, kot so se naučili v naši šoli. Seveda pa je bilo največ pozornosti namenjenih pripravam smuči in sank. Teden dni na Pokljuki,kjer je zares prava zima, je hitro minil. Naši otroci so v tem tednu spet postali pravi mojstri v vijuganju skozi vratica na strmem bregu, spretno so premagovali tekaško progo, pa tudi sankanje jim je bilo v veselje. Dokazali so, kako zelo so pogumni, saj so pridno trenirali, čisto tako kot Jure Košir, kot so hiteli pripovedovati nasmejanih obrazov. Skupaj smo ugotovili, da so dobro priprav- ljeni za "pravo olimpiado". Res so najboljši odšli na 5. zimske igre Specialne olimpiade Slovenije.

Prva Specialna olimpiada je bila leta 1968 v Združenih državah Amerike. Ustanovitelji so bili družina Kennedy. V začetku tudi največji optimisti niso mislili, da se bo to gibanje tako razmahnilo po svetu.Vsekakor pa niso cilj tega gibanja le športna tekmo- vanja, ampak še mnogo več,to je vključe- vanje oseb z motnjami v duševnem razvo- ju v življenje.Danes je v gibanje vključenih že okoli 130 nacionalnih organizacij, ki imajo v svojih vrstah več kot 25 milijonov oseb z motnjo v duševnem razvoju in se organizirano ukvarjajo z različnimi zvrstmi športa in rekreacije.
Do sedaj je bilo osem svetovnih specialnih iger in štiri zimske olimpiade. Slovenci smo začeli sodelovati v tem gibanju bolj ljubi- teljsko. V letu 1990 smo sodelovali na ev- ropskih igrah na Škotskem, naslednje leto pa že na "pravi" olimpiadi v Minneapolisu v ZDA, pod slovensko zastavo. Zelo uspešni smo bili na zimski olimpiadi v Schladmingu, kjer je dvanajst slovenskih tekmovalcev osvojilo štiriindvajset medalj.
Organizator letošnjih zimskih iger Specialne olimpiade Slovenije je bil Varstveno delovni center iz Novega mesta,ki je želel pripravi- ti tekmovanje na smučišču Rog-Črmošnjice a ga je zaradi pomanjkanja snega moral prestaviti na Pokljuko.Tako je bilo v petek, 10. marca 1995, že zgodaj zjutraj pred Šport hotelom zelo živahno. Za prijazen sprejem 104 tekmovalcev iz 21 ustanov in krajev Slovenije je poskrbela maskota iger - prijazen škrat.
Po slavnostnem odprtju, ko so dvignili olimpijsko zastavo in po slovesni zaprisegi: "Pustite me zmagati, če pa ne morem, naj bom vsaj pogumen v svojem pos- kusu",je vznemirjanje naraščalo in tekmo- valci so se odpravili k progam.
Vsi,ki spremljamo tekmmovanja naših otrok mladostnikov in odraslih, smo si enotni, da je najlepši trenutek,ko tekmovalec pripelje skozi cilj in navdušeno zaploska sam sebi. Prav je tako, da zaploska,saj ve sam,vemo pa tudi mi vsi,da je ZMAGOVALEC. Seveda pa tudi razočaranja ne skrivajo tisti, ki jim ni uspelo premagati proge, kajti tam gre čisto zares. Ob njej so sodniki, ki skrbno pazijo, da poteka vse po pravilih.
Na koncu so podelili 21 zlatih, 21 srebrnih in 20 bronastih medalj. Tekmovalci so jih sprejemali nasmejanih obrazov in se zahva ljevali za naše spodbujanje. Ob spuščanju olimpijske zastave je bila ekipa naših osmih tekmovalcev najbolj glasna, kajti sprejeli smo zastavo. Obljubili smo, da jo bomo skrbno shranili in udeležence povabili, da se prihodnje leto spet srečamo na Pokljuki, ko bo organizator iger Dom Matevža Lan- gusa iz Radovljice.
S Pokljuke smo odhajali veseli,saj so obrazi naših otrok in mladostnikov kar žareli. Do- bro smo vedeli, da so se spet vsi potrudili, da so vsi zmagovalci.Skupaj se že pogo- varjamo o prihodnjih igrah, kjer ne bomo le tekmovalci, pač pa tudi gostitelji.
Sklenili smo,da se bomo vsi skupaj potrudili da ob tekmovanju pripravimo udeležencem še trenutke nepozabnega druženja.

Zvonka Štefančič

GOBELINI

Najbrž bi se morali vrniti daleč v preteklost če bi hoteli zvedeti kaj več o zgodovini gobelinov. Vsekakor so te vrste vezenin povezane z umetnostjo vseh obdobij in ci- vilizacij,saj je ta vrsta vezenja v preteklo- sti veliko prispevala k sijaju in razkošju v domovih,dvornih palačah in cerkvenih hra- mih. Kot druge tehnike okraševanja se je tudi ta spopolnjevala, postajala vedno bolj bogata in raznovrstna, tako glede oblike kot uporabnosti (sl. 1).
V umetnosti ročnega vezenja prav izdelo- vanje gobelinov še dandanes marsikje do- življa svoj razcvet... Bogato izvezeni go- belini so del naše notranjosti in kulture, iz katere črpamo lepe zamisli in moč za vse, kar nas spremlja v vsakdanjem življenju. To so že večkrat potrdili mnogi čudoviti gobelini na razstavi naših ročnih del (sl.2). Kaj, ko bi k prastari umetnosti krašenja in olepševanja tkanin tudi vi dodali svoj pri- spevek?
Da bo prvi korak lažji, vam ponujam nekaj osnovnih elementov. Z njihovo pomočjo se boste naučili tehnike vezenja gobelinov.Za začetek boste izbrali bolj preprost motiv, morda geometrijske like, pa bo šlo.
Tudi tisti, bolj izkušeni, boste morda našli kak uporaben nasvet,novo zamisel ali spod budo za izdelavo težjih ali bolj zapletenih vzorcev. Če vas že imenujem izkušeni, imate gotovo tudi vi za tole rubriko kakšno 'skrivnost'? Mi jo boste zaupali?
Včasih so gobeline izdelovali na redko tka- nih tkaninah, ki so bile podobne redko tka- nemu platnu. Danes je na voljo zelo trpe- žna osnova - stramin (sl.3). To je močno impregnirana tkanina, iz lanu, konoplje ali bombaža, z bolj ali manj gostimi in različno debelimi nitmi.Te so dovolj vidne in jih brez težav štejemo; to olajšuje vezenje tudi zelo zapletenih okrasnih motivov.
Stramin uporabljamo takrat, ko vezemo vso površino. Nanjo lahko vezete stenske slike, tapiserije, blazine, torbice, ovitke za knjige, pasove...
Enojni stramin je sestavljen iz mreže z enojnimi nitmi. Najpogosteje ga uporablja- mo za vezenje ravnih vbodov (sl. 4).
Dvojni stramin sestavlja mreža s po dve- ma navpičnima in dvema vodoravnima nit- kama. Uporabljamo ga na poslikani osnovi. Drobne detajle lahko izvezete tako, da dvojne niti razmaknete in delate med njimi, kakor pri enojnem straminu. Ta način se imenuje prebadanje osnove (sl. 5)
Stramin za preproge ima veliko, razločno oblikovano mrežo iz močnih in gladkih niti. Gostota mreže je odvisna od števila luknjic na kvadratni centimeter (sl. 6).
Gost etamin ali sitasto platno uporablja- mo predvsem za vezenje s križci ali droben gobelinski vzorec (sl. 7).
Vse naštete vrste lahko kupite kot metrsko blago, torej poljubno velik kos.Primerno vr- sto pa izberite glede na to,kaj nameravate vesti, kakšen je vzorec, vbod in vezilna preja.
Nabavite si lahko že potiskan - poslikan stramin, na katerem so označene barve in ponavadi je priložena že tudi preja, ki jo boste potrebovali pri vezenju (sl. 8).
Stramina ne smete prati, niti ko je izvezen ne. Dobro pa prenese suho kemično čišče- nje. Tudi ga ne prepogibajte, ampak zvijte v rolo.
Če je potrebno,da stramin likate,storite to z likalnikom na paro,ki ga malce privzdig- nite nad tkanino.
Za vezenje gobelinov lahko uporabljamo vsako enojno nit ali kombinacijo več niti v eni igli - od volne, svile, lanu, bombaža do zlatih in srebrnih niti.Niti morajo biti primer no debele in ustrezati vrsti stramina (sl.9).
Če je vezilna preja pretanka,vbodi ne bodo prekrili podlage. Če pa je predebela, bodo vbodi preveč stisnjeni in stramin se bo na- grbančil. Najpomembnejše je, da je osnova v celoti pokrita. Če nameravate izdelek kasneje prati, morajo biti barve obstojne. Uporabljajte kratke niti, dolge približno 50 cm, tako se manj cefrajo,vozlajo ali lomijo.
Vezilne niti vedno odrežite z majhnimi,toda dovolj ostrimi škarjicami.
Ne pozabite, da imajo volnene niti pravi in napačni konec in da je treba v iglo vdeti pravega. Preizkus naredite tako, da volno posukate med palcem in kazalcem. Če je gladka, pomeni, da je konec pravi.
Obstajajo tri posebne vrste volne: za ve- zenje gobelinov, za tapiserije in za prepro- ge. Volna za vezenje je zelo tanka. Na go- stem straminu lahko uporabljate enojno nit za bolj grobe izdelke pa vzemite po dve, tri ali več niti skupaj.
Kvačkanec, navadne in svetleče se bom- bažne prejice, svilo in kovinske niti lahko uporabljate same ali v kombinaciji z drugimi nitmi. Sukana svila in marcelizirani bombaž sta zelo primerna za vezenje svetlobnih poudarkov na volni. Z zlatimi in srebrnimi nitkami boste dosegli bogate obrise in lepo svetlikajoče se učinke.
Igla mora vedno ustrezati tkanini,na kate- ro vezete.Zato za vezenje gobelina vedno uporabljajte iglo s topo konico, tako da se delovna nit in stramin pri delu ne cepita.
Igle so različno debele. Najtanjše imajo številko 24, najdebelejše pa številko 13. Predebelo iglo boste s težavo potiskali sko zi stramin, tanko boste pa težko vdeli, ker se vam bo nit razcefrala.
Pri tem opravilu ste se gotovo že kdaj je- zili... Zato vam prav rada povem, da ob- stajata dva preprosta in hitra načina, kako vdevati iglo.
Tanka nit: Napravite zanko okrog igle in močno potegnite, da se napravi oster pre- gib (sl. 10). Trdno ga držite in izmaknite iglo iz zanke. Pregib pa vdenite v uho igle (sl. 11).
Debela nit: Odrežite nekaj cm dolg in tako ozek košček papirja,da gre skozi uho. Pre- pognite ga in v pregib položite konec niti. (sl.12).Potem potisnite papir skozi uho igle in skupaj z njim bo vdeta tudi nit (sl. 13)
Če uho kljub temu zgrešite, si pomagajte z vdevalnikom. To je majhna kovinska ploš- čica. Na koncu ima tanko žico rombaste oblike, ki jo potisnete skozi uho igle in va- njo položite nit. Ko žico izvlečete, je igla vdeta (sl. 14).
To je plastična ali kovinska naprava, za katero vam bo vaš sredinec močno hvale- žen. Nataknete ga nanj in z njim potiskate iglo. Biti pa mora ravno prav velik. Premaj- hen vas bo tiščal, prevelik vam bo pa rad ušel pod mizo (sl. 15).
Kadar delate kakršnokoli ročno delo,ne po- zabite na dobro razsvetljavo. Večkrat vam bo zelo prav prišlo tudi povečevalno steklo
Vezenje na stramin bo najlepše uspelo, če ga boste vpeli v okvir-vezilnik (sl.16).Tako bodo vbodi enakomerni in oblika izdelka se med delom ne bo skrivila ali razvlekla. Naj- bolje je, če v okvir lahko spravite vso ve- zilno osnovo naenkrat.
Mnogi vezejo gobeline tudi brez okvirja. Res je, da ni ravno nujno potreben, je pa koristen, še posebno, če je na stojalu, ker sta potem obe roki prosti za delo.
Pravokotni okvir je sestavljen iz dveh stra nic in dveh valjev,na katere pritrdite stra- min. Če je ta daljši od okvirja, ga navijete na enega od valjev in potem med delom odvijate. Tak okvir je ponavadi na stojalu, lahko pa ga pritrdite tudi na konec mize ali med naslonjali dveh stolov (sl. 8).
V kvadratni okvir vpnemo stramin med ra- vne lesene stranice (sl.16).
Okrogel okvir je na voljo v različnih veliko- stih. Sestavljen je iz dveh obročev, enega vrh drugega, ki ju ob strani zategnete z vijakom. Tudi ta okvir, ki je najustreznejši za vezenje na gostem straminu, lahko pri- trdite na stojalo (sl. 17 in 18).
Tako... O pripravah za vezenje gobelinov bo to kar dovolj.Prihodnjič vam bom poka- zala že prve vbode.Do tedaj pa odgovorite na vprašanje: Kdaj je nastalo prvo ročno delo in kdo ga je napravil? Lep pozdrav!

Kati Urh

ISKANJE V GLOBINO

Srečanje PBI v Šturjah,Ajdovščina, 26.3.1995

Tisto nedeljo dolina,ki jo pesnik Zlobec ime nuje Slovenski Eden,ni bila najbolj prijazna. Izpod Čavna je mrzlo vleklo in sivi oblaki so s temno dlanjo zakrivali sonce.Vse to pa še malo ni motilo čez šestdeset bolnikov in invalidov, ki so se zbrali v bivši vojašnici, kjer sedaj domujejo delavnice za invalide.
Mirno lahko rečemo, da tistega dne ni bilo samo mirno, klasično druženje,ki naj bolnim prinese nekaj spremembe in veselja. Nekaj več so iskali in verjetno tudi v veliki meri dobivali invalidi v delu po skupinah.
Vsi smo ugotavljali, da se je delo v skupi- nah tako poglobilo,da je ena ura bila veliko prekratka za vse,kar se je rojevalo. Morda je prav to pristen kažipot za prihodnost!
Delo je prevevala misel na Jezusovo vsta- jenje,saj se je bližala Velika noč,in tisto,na katero vsi upamo,da nas bo večno položilo v Njegovo naročje in bližino. Veliko laže je stopiti iz sebe v manjši skupini, veliko laže otresti se teme in tesnobnosti. Manjša sku pina lahko globoko zaživi, čeprav ne gre podcenjevati tudi občasnih množičnih sre- čanj,ki ob veselem prijateljevanju prinašajo občutek moči skupnosti!
V začetku se mi je zareklo, da na Vipav- skem tisti dan ni bilo sonca. Med invalidi so namreč kar naprej krožili prisrčni 'sončni žarki'.Pridni mladi pomočniki so me še naj- bolj spominjali na svobodo in igrivost prvih pomladnih žarkov.Kdor jih je natančno opa zoval, pa je lahko začutil, da ne gre samo za darovanje, temveč močno prilivanje, ki jo omogoči dočutevanje človeške globine. Še več, ti 'pomladni žarki' so bili kot odsev notranjega bogastva, ki so ga invalidi tako preprosto in prisrčno izžarevali.
Z dobro organizacijo gospe Majde ter pod duhovnim vodstvom prijatelja urednika in sežanskega kaplana je bilo poskrbljeno za res bogat dan. Pridne 'Marte' so v kuhinji poskrbele tudi za telo. Prijateljevanje bi se po spovedi in sveti maši lahko še dolgo na daljevalo in marsikateremu je bilo žal, ker ga je čakala še dolga pot in se je bilo tre- ba kar prezgodaj ločiti.
Dan je dokazal, da tudi najhuje prizadeti invalidi z veseljem sodelujejo pri malce tr- ših orehih duhovnega dela,da je spodbuda k razmišljanju vredna posnemanja in iskanje v globino močno nagradi napore. Začutila sem,da je to tisto pravo življenje Prijatelj- stva bolnikov in invalidov.
Vsem, ki so tisti dan pomagali do notranje luči, s katero smo obdarjali drug drugega, prisrčen pozdrav. Bog plačaj!

Jožica Pizzoni

RITEM SRCA

Bil je prijeten sobotni večer, 1.aprila 1995. Odpravljali smo se v Likovno razstavišče Domžale.Naš prijatelj Beno Žnidaršič je po- vabil na predstavitev svoje prve pesniške zbirke z naslovom Ritem Srca. Likovno jo je opremil akademski slikar Milan Bizovičar, čigar delo in ustvarjanje se tudi rojevata na invalidskem vozičku.
V prepolni domžalski galeriji se je ustvarilo prijetno ozračje, ki so ga še obogatili go- stje večera. Igor Torkar kot kritik s svojim izvirnim humorjem, Boris Kralj z globokim in čutečim prebiranjem pesmi,ki so nas prev- zele,in Kamniški koledniki z ubranim petjem slovenskih pesmi ob spremljavi citer.
Za konec svoje knjige je Beno zapisal spo- dbudne besede, kot so:
"Vsak poraz sem začel jemati kot zmago.."
"Kaj ne sije sonce za vsakega enako?"
"Ali ne bi tudi vi osrečili katerega od tistih, ki vas potrebujejo?"
"Še je priložnost, da začnemo drugače ..."
Še več jih najdete v njegovi knjigi; vsem jo toplo priporočamo.

Ljubica, Tina, Viki

RITEM SRCA OB ZVOKIH CITER

Ob ubranem prepevanju Jožice Kališnik ter do srca segajočih zvokih citer izpod prstov Mihe Dovžana je v prijetnem ozračju pote- kala predstavitev prve pesniške zbirke na- šega prijatelja Benjamina Žnidaršiča.RITEM SRCA ji je dal naslov. Več kot sedemdeset prijateljev se nas je prvo majsko nedeljo za to priložnost zbralo v šempetrskem žu- pnišču v Ljubljani. Z Benjaminom smo delili srečo, prisluhnili njegovim pesmim in tudi življenjski izpovedi.
Kako Sveti Duh vodi usodo posameznika! Ko sem poslušala,kako se je Beno znašel v povsem drugi stvarnosti in je moral začeti popolnoma znova ter kako se je dolgo po- biral, sem spoznala, kako Bog hoče,da od- miramo sebi. "Če pšenično zrno ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu." Tako tudi mi preko preizkušenj in padcev in vedno novih vstajanj postajamo drugačni, novi ljudje. Ko zaživimo to novo življenje,se dvignemo iznad sebe k novemu upanju in gremo naprej.
Božji umetnik Sveti Duh kleše včasih po človeško gledano neprizanesljivo.Tako dol- go, da srce postane voljno in čuteče. Res je zelo težko, ko postanemo odvisni od drugih. Toda navadno je tako: če smo na enem področju prikrajšani, nam Bog odpre obzorje. Beno pravi, da se včasih niti ne zavedamo daru, ki ga imamo.
Če smo poslušni Svetemu Duhu v novih, težkih in nepričakovanih okoliščinah, lahko dosegamo neslutene uspehe zase in za druge.
Beno nam je vsem zgled,kako sprejeti dra- goceni dar življenja, čeprav se odvija čisto drugače, kot smo nekoč mislili. Bog naj Benjamina podpira in ohranja, da bo še bogatil sebe in nas.

Kati Ribič

POČAKAJTE DRUG NA DRUGEGA!

Spomladanski letni sestanek PBI v Jaršah

Kraj dogodka in prostor: Jarše-župnijski dom
Čas: 25. marca '95 - na materinski dan.
Udeležba - razvidna iz fotografije.
Vreme: lepo in sončno - kakršnega je naredil Gospod.

Šušljajo, da se letos v Prijateljstvu nič ne dogaja in da vlada nekakšno mrtvilo. Mis- lim,da to ne drži. Kot vsako leto se je npr. dogodil tudi spomladanski letni sestanek. Čeprav je bila opazna predvsem odsotnost mnogih sodelavcev, se nas je do določe- nega časa kar nekaj nakapljalo. Najraje bi ostali kar zunaj, tako lepo so vabili topli sončni žarki.Vendar smo se namenili sejati in smo odšli v notranjost tega-Prijateljstvu tako gostoljubnega - župnijskega doma. Po že ustaljenem redu smo se prešteli in ugotovili, da se je večina preostalih priča- kovanih udeležencev celo opravičila.
Odgovorna PBI Ljubica Zakovšek nas je vse pozdravila, predstavila program sestanka in spodbudila k zavzetemu sodelovanju. Dopoldanski čas smo nato namenili kratki duhovni obnovi,da smo vsaj malo nadome- stili pravo dvodnevno duhovno obnovo, ki smo jo običajno imeli. Popoldanski del pa smo uporabili za pogovor o naših pravilih, ki nastajajo, in o tekočih zadevah.
Duhovna obnova je imela naslov: Osnove sodelovanja. Govoril nam je naš stari zna- nec lazarist Vlado Bizant. Nanizal je misli o tem, kako naj sodelujemo že zato, ker smo ljudje, potem zato, ker smo kristjani in na koncu zato, ker pripadamo istemu gibanju- Prijateljstvu bolnikov in invalidov.
Sodelujejo sicer tudi ljudje,ki nimajo dobrih namenov. Tako nam je omenil primer učin- kovitega sodelovanja: dekle straži pred cerkvijo,fant v cerkvi pa skuša priti do vse bine nabiralnikov. Sodelovanje torej ni ne- kaj prav posebej krščanskega, vendar brez njega krščanstva ni. Žalostno pa bi bilo,če bi mi, ki imamo dobre in plemenite namene, slabše sodelovali med seboj, kot ljudje s slabimi nameni.
Sodelujemo zato, ker je v skupnosti moč, skupaj se laže ubranimo nevarnosti in lah- ko se skupaj veselimo.Vedno znova se po- kaže, kako nas nevarnost združuje. Nek- danji ameriški predsednik Ronald Reagan je npr. dejal: "Če bi nas napadel nekdo iz vesolja, bi vsi takoj sodelovali med seboj; Američani bi tudi z Rusi takoj sodelovali."
Kristjani se zavedamo, da imamo vsi skup- nega sovražnika, hudobnega duha,ki skuša zanetiti razdore in prepire med nami. To povedo njegova imena. Hudobni duh je satan - skušnjavec in diabolos - razdiralec Ostaja nam vprašanje,ali se tega zavedamo ali bomo čakali na hude čase nevarnosti in težav ali pa bomo sodelovali že sedaj.*
Osnovno sodelovanje med ljudmi je sodelo vanje moškega in ženske pri posredovanju novega življenja. To sodelovanje je Bog nekoliko olajšal in pospešil s tem,da je člo- veku dal spolni nagon. Pomenljivo je, da je prvi pogovor med Bogom in človekom izre- čen v dvojini:"Rodita in se množita ter na- polnita zemljo!" Takoj na začetku Svetega pisma je tudi ugotovitev:"Ni dobro človeku samemu biti!" Vedno znova v življenju to spoznavamo, kljub različnim razočaranjem. Tudi slovenska beseda SREČA prihaja od besede srečati se, srečanje.*
Kot kristjani vemo, da je vzor vsake skup- nosti in sodelovanja Sveta Trojica.Bog živi v treh osebah, ki se druga drugi podarjajo in razodevajo. Zato je najvišja človekova poklicanost, da stopa v občestvo; da so- deluje z Bogom in ljudmi. Vzor sodelovanja je Jezus Kristus, saj je zbiral sodelavce in jim zaupal. Ustanovil je Cerkev, skupnost vernikov,ki živi in oznanja božjo pravičnost in usmiljenje. Svojim učencem je Jezus dal novo zapoved ljubezni in jim izročil oporo- ko - evharistijo, vez edinosti, da bi bili vsi eno. Svojim učencem je tudi zagotovil:Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. Očenaš, Je- zusova molitev, je izrečena v množini!

Čudovit zgled sodelovanja je Marija;zmogla se je tudi povsem umakniti in zopet stopiti v ospredje, ko je bilo najbolj potrebno. Zgled nam je sv.Jožef, zavetnik skupnosti, ob katerem se učimo premagovati različne ovire in prevzemati odgovornost drug za drugega.
Apostoli so nenehno spodbujali prve ver- nike: "Drug drugega bremena nosite, v lju- bezni prenašajte drug drugega, počakajte drug na drugega!" Zgodovina Cerkve je zgodovina sodelovanja z Bogom in sodelo- vanja vernikov med seboj.Danes mi bolj ali manj živimo Cerkev tudi v gibanju, kakršno je Prijateljstvo bolnikov in invalidov.
V Cerkvi so možne različne oblike povezo- vanja. Povezovanje je lahko zelo tesno,da kristjani živimo tako kot prvi kristjani,ki jim je bilo vse skupno. To je življenje v samo- stanih, kjer je vse imetje skupno. Takšno skupnost gradijo skupna hoja za Kristusom skupen cilj,molitev,sv.maša,pa tudi skupno imetje in vodstvo.
Druga oblika tesnejšega povezovanja v Cerkvi so gibanja, kjer članom sicer ni vse skupno. Člani gibanja del časa preživijo skupaj, lahko dajo skupaj delček svojega imetja, izvolijo svoje voditelje in spoštu- jejo skupno sprejete odločitve. Krščanska gibanja ravno tako povezuje molitev in sv. maša ter seveda cilj.
Vendar od gibanja ne moremo in ne smemo pričakovati več,kot lahko nudi.Če posame- znik želi in pričakuje več, kot gibanje more nuditi, ima več možnosti: stopiti v kakšen red, ustanoviti nov red oz. neko skupnost itd. Delne rešitve so tudi tesnejša povezo- vanja skupin znotraj gibanja, vključno do skupnega življenja oz. ognjišč, kot so tudi poimenovana.
Prijateljstvo bolnikov in invalidov je eno od gibanj v Cerkvi in je odprto tudi do never- nih.Vsaj malo smo se povprašali,kaj imamo skupnega in kaj nas druži.
Ob koncu smo slišali še o dveh posebnih razlogih za sodelovanje. Prvi razlog je to, da živimo v času,ko se širi nasilno urejanje zapletov med ljudmi.Širi se nasilje v družbi pa tudi vojne grozote niso daleč od nas. Drugi razlog je, da smo bili priče propadu prisilnih poskusov skupnega življenja - ko- munizma in socializma. Po evangeljsko re- čeno: videli smo,kako so se zrušile stavbe, zgrajene na pesku.*
Poslanstvo gibanja, ki temelji na skali - na evangeliju - še zdaleč ni samo to, da bi se člani gibanja imeli prijetno in bi laže prena- šali križe svojega življenja.Naše poslanstvo je tudi pričevanje! Kljub mnogim razlikam med nami moremo skupaj,povezani v giba- nje, svetu pričevati o drugačnih rešitvah; o Jezusovih rešitvah vseh zapletov v živ- ljenju, pa tudi o tem, kako bogato je lahko življenje, ki ga darujemo, ko smo povezani v krščansko gibanje.
To bi bil povzetek naše duhovne obnove. Zaključili smo jo s sv.mašo v kapeli. Popol- danski del smo pričeli bolj sproščeno. Spo- mnili smo se godovnjakov in drugih, ki so ali bodo šele praznovali. Kar nekaj se jih je nabralo med nami.
Nato je stekel pogovor o tekočih zadevah, zlasti o sodelovanju na radiu Ognjišče in nekaterih drugih možnostih. Vse,ki ste pri- pravljeni sodelovati,vabimo,da pravočasno sporočite na naše uredništvo, kje in kaj se bo dogajalo v Prijateljstvu. 'Naše oddaje' bodo vsako četrto sredo ob 20.35.
Preostali čas smo porabili za pogovor o naših pravilih. Vsi odgovorni so dobili vpra- šalnike in prvi osnutek pravil. Z odgovori in svojimi predlogi bomo pokazali,koliko je kdo pripravljen graditi Prijateljstvo.
Hvaležni župniku in gospodinji smo zapuš- čali tako pripraven in gostoljuben župnijski dom v Jaršah in seveda želeli, da bi se še lahko tu srečevali.

Oton

Op.: * ti odstavki v reviji niso bili objavljeni

NEPOSREDNO IZ MEHIKE

Ko smo dospeli na letališče v Guadalajari, so nas na naše veliko presenečenje čakala tri dekleta na vozičkih in eno z berglami. Očitno ni bilo nikogar od zdravih z njimi, toda letališki uslužbenci so se zdeli pripra- vljeni pomagati.
Ko so nam izrazile prisrčno dobrodošlico,so nas popeljale do kombija, resda nekoliko starega, toda imel je dvigalo za vozičke in pa napis: Bratstvo bolnikov in invalidov Guadalajara.Nek moški je sedel za volanom Videti je bil srečen, ker nas vidi, toda niti enega giba ni naredil, da bi nam pomagal v avto. Genovefa in jaz sva namreč na vozi- čku. Spremljala sta nas Maria-Elena,ki hodi z berglami in Nadine, moja spremljevalka; ta je prišla iz Francije,da bi mi pomagala.Z mehiškimi prijatelji je to pomenilo pet ljudi na vozičkih in dve z berglami. Moja sprem- ljevalka Nadine se je nekako zrinila v vozilo Ne morem reči drugače, saj je prostora zmanjkalo, sedeža pa ni bilo nobenega, ra- zen tistega za šoferja.Mi smo ostali na vo- zičkih, zagozdeni drug v drugega, da bi se tako izognili morebitnemu padcu.
Med vožnjo smo zvedeli, da so naši gosti- telji kot vsako sredo zbrani na srečanju in so se odločili, da pošljejo delegacijo, da nas sprejme. Ko smo dospeli do njihovega duhovnega središča,smo se morali drug za drugim z Nadinino pomočjo spraviti iz vo- zila. Šofer se začuda tudi tokrat sploh ni zganil, da bi nam pomagal. Ko smo se vsi spravili ven,razen njega seveda,smo razu- meli,zakaj nam ni pomagal: delal je namreč reklamo za svoj voziček, ki je bil zložen in pritrjen zadaj na vozilu.
Sedaj pa dve pričevanji iz Mehike:
Marina je stara štiriinštirideset let. Leta 1987 je imela prometno nesrečo;zaradi nje je delno ohromela(hemiplegija). Pred nesre čo je bila šefinja kadrovske službe velikega podjetja. Ker je bila precej ambiciozna, se je hotela povzpeti na družbeni lestvici. Nesreča je uničila njeno kariero; prej ji je posvečala vse svoje moči. To je bil šok... življenje je bilo izgubljeno... Vse se je zru- šilo.
Potem pa se je nekega dne srečala z Brat- stvom in se korak za korakom čedalje bolj udejstvovala v njem. Znova jo je začelo zanimati življenje in delo. Dejala je, da je bilo srečanje s Bratstvom zanjo resnično spreobrnjenje."Popolnoma sem se spreme- nila. Takoj po nesreči sem bila prepričana, da je moje življenje sedaj brez smisla; da je izgubljeno. Toda sedaj razumem, da je bilo izgubljeno prej, pred nesrečo,kajti prej se sploh nisem zanimala za druge ljudi; le izkoriščala sem jih.Danes želim živeti, da bi pomagala bratom in sestram ter odgovorila na Gospodov klic."
Tereza je bila več let odgovorna za Brat- stvo v Mehiki. Pripovedovala nam je, kako je nanjo vplivalo srečanje z duhovnikom o. Salvatorjem. Pri njem gre za hudo prizade- tost - tetraplegijo; ta je posledica skoka v vodo.Popolnoma je odvisen od pomoči dru gih in ne more sam niti jesti. Je pa duhovni asistent gibanja. "Jaz pa", nam je dejala Tereza, "nisem vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Bila sem sicer srečna v svoji družini z desetimi brati in sestrami, toda nekoliko razvajena in sem se čutila nekori- stno. Potem sem izgubila še očeta; njemu sem pomagala pri delu v pekarni. Vera in energija o.Salvatorja sta me priganjali: on, ki ni mogel niti rok uporabljati, je daroval svoje življenje drugim. Jaz pa, ki sem imela svoje roke - kaj sem z njimi naredila? To je bil zame kakor božji klic: o. Salvatorju sem sledila v Guadalajaro, kjer je bilo duhovno središče,in začela sem delovati v Bratstvu Sedaj ne morem več živeti,ne da bi služila"
Da, v Mehiki kljub težavam Bratstvo kar lepo živi in resnično spravlja može in žene pokonci. Z veseljem lahko rečemo: Bogu hvala! Morda, kdo ve, lahko sprejmemo delček njihove energije, zaupanja in vere, da bi bolje živeli v naših ekipah v Franciji.

Prevod iz glasila francoskega Bratstva

MNENJA O PRAVILIH SE KREŠEJO...

Dosedanji pogovori in odgovori na vpraša- nja o statutu gibanja kažejo, da so vsaj odgovorni v mnogih stvareh povsem enakih pogledov, v nekaterih pa tudi povsem na- sprotnih.Tokrat bi rad opozoril na nekatere stvari v statutu, glede katerih se mnenja očitno razhajajo.

Predlogi so trije.Nekateri predlagajo,da ime ostane "Prijateljstvo bolnikov in invalidov"; drugi,da se gibanje imenuje tako kot v tu- jini in kot se je imenovalo v svojih najzgo- dnejših začetkih pred dobrimi dvajsetimi leti. To je: "Bratstvo bolnikov in invalidov". (oz.Krščansko bratstvo bolnikov in invali- dov). Tretji predlog je že kompromisen; ime naj vsebuje obe besedi: Prijateljstvo - Bratstvo bolnikov in invalidov. Gotovo se vsi zavedamo,da je ime gibanja zavezujoče

Mnenja segajo od popolnega izločevanja vpliva sodelavcev, ker gre pač za gibanje bolnikov in invalidov,do stališča,naj odloča tisti, ki več dela, organizira, zbere več de- narja itd., ne glede na to, ali je to sodela- vec,bolnik ali invalid.To sta dve skrajnosti.

Po imenu pač bolniki in invalidi. Kaj pa vsi stari? Mnenja so precej različna.

Očitno je še veliko nejasnosti, pa tudi ra- zličnih pogledov, za katerimi se seveda skriva marsikaj - preteklost in prihodnost; dosedanje delo in zasluge ter želje oz. na- črti posameznikov za naprej.
Če se gibanje res hoče držati načel Med- narodnega Bratstva (med odgovornimi o tem ni prav nobenega dvoma),je potrebno glede odnosa do sodelavcev upoštevati eno od temeljnih načel Mednarodnega krš- čanskega Bratstva bolnikov in invalidov: Bratstvo vzpostavlja osebne in skupin ske vezi med bolniki in invalidi samimi kakor tudi vezi z zdravimi člani gibanja
Iz pravil tujih Bratstev lahko povzamemo, da vključujejo sodelavce, vendar jih samo omenjajo, npr.: Zdravi imajo manjši delež v gibanju (Francija). Ali: Narodni odbor lahko za posebne naloge pritegne v odbor nekatere sodelavce (Avstrija).Starši bolnih ali invalidnih otrok in vsi zdravi prijatelji so lahko člani temeljne skupine (Avstrija).
Na osnovi tega temeljnega načela Medna- rodnega Bratstva in ob primerjavi z rešit- vami drugod je statutarna komisija kot eno od izhodišč predlagala:
Radi bomo sprejemali kakršnokoli po- moč. Znamenje te pripravljenosti bodo predstavniki sodelavcev in drugih pod- pornih članov v organih gibanja (s pra- vico glasovanja),čeprav bodo vsi orga- ni sestavljeni tako, da bodo v njih imeli večino bolniki in invalidi (redni člani gibanja).
Takšen predlog pomeni zavračanje skraj- nega mnenja, da sodelavci ne morejo imeti nobenega vpliva v gibanju in jih v pravilih niti ni treba omenjati. Obenem tak predlog dovolj jasno poudarja, da gre za gibanje bolnikov in invalidov, za katero sprejemajo sami največjo odgovornost in ga tudi sami vodijo.
Zdi se,da prihaja do nejasnosti glede član- stva.Pojavlja se npr.vprašanje,ali tako za- mišljena pravila pomenijo, da sedaj gibanje zapira vrata vsem starim, ki niso na inva- lidskem vozičku ali nimajo kakšne hujše, kronične bolezni?
Najprej je treba reči, da je Prijateljstvo bolnikov in invalidov eno od gibanj v Cerkvi in da že, hvala Bogu, obstaja tudi gibanje starejših - skupine za samopomoč (glej: Da le ne greš mimo, Prijatelj 2/95). Gotovo se bo še kaj pojavilo. Naše gibanje naj bi se res omejilo na bolnike in invalide, kakor pove že samo ime. Vendar to velja za čla- nstvo - kdo je lahko redni član.
Podporni član bi bil lahko vsakdo, mlad ali star (če bo prišlo do odločitve o podpornih članih). Ob tem pa se je treba zavedati,da ima gibanje poslanstvo življenja in ozna- njevanja evangelija.Skupina požrtvovalnih, pogumnih in prizadevnih bolnikov in invali- dov lahko organizira marsikaj-tudi srečanje ostarelih ali pa celo mladine;ne samo svoja srečanja. Lahko organizira romanje, na ka- terega povabi domače, člane drugih gibanj itd. Vendar naj bi bili redni člani gibanja samo bolniki in invalidi.
Misel o članarini tudi zbuja živahne odmeve Članarino pojmujemo takole:Vsak član naj bi bil dolžan za delovanje PBI vsako leto iz svojega dati ali zbrati ("naprositi") nek določen minimalen znesek. Tisti, ki bodo sprejemali večje odgovornosti, se bodo po svoje trudili,da bi gibanje prišlo do čimveč sredstev (z nabiranjem podpornih članov, izvedbo akcij).Skrb za sredstva pa ne more in ne sme biti samo zadeva odgo- vornih.
Če bo prišlo do odločitve o uvedbi članarine bo Statut seveda predvidel tudi možnost oprostitve, vendar v smislu zgoraj nave- denega pojmovanja. Članarina je očitno občutljiva zadeva, a zelo pomenljiva, ker se tu jasno vidi, ali gre res za samostojno gibanje bolnikov in invalidov ali ne. Prav zato navajam nekaj razlogov ZA in PROTI.

1. Članarina je gotovo znamenje odgovor- nosti. Omogoča tudi boljše poznavanje in povezanost članstva,preprečuje nevarnost da se komu vsiljujemo ali da več let poši- ljamo naša pisma že mrtvim ljudem (s tem zelo prizadenemo svojce). Vsaj dokler gi- banje ni v celoti organizirano v tesno po- vezane temeljne skupine, je to pomembno. Članarina seveda pomeni tudi enega od rednih virov sredstev. Stvar kasnejše od- ločitve je, kolikšna bo članarina; lahko bi bila povsem simbolična.
2. Močan razlog za članarino je tudi zgled, ki bi ga dali podpornim članom.Če smo sa- mi pripravljeni ob vseh skromnih možnostih nekaj dati skupaj ali se malo ponižati ter koga poprositi za pomoč, bo to gotovo zganilo marsikatero srce.
3. Razbijanje predsodkov, da so npr. bol- niki in invalidi tisti, ki so samo potrebni pomoči in tolažbe in so nasploh nesrečni, pomilovanja vredni ljudje.
4. Za plačevanje članarine govore tudi zgledi raznih društev bolnikov in invalidov pri nas in v tujini,npr.francoskega Bratstva
5. Ni nemogoče, da bi se kdo od članov odpovedal predvidenim dohodkom od vlo- ženega certifikata in bi del tega porabil za plačevanje članarine.
6. Že doslej so nekateri bolniki in invalidi ali domači dajali vsako leto nek prispevek za Prijateljstvo. 1. Slabo gmotno stanje mnogih bolnikov in invalidov.
2. Tako slabo zdravstveno stanje nekate- rih članov, da niti ne bi mogli koga prositi za pomoč. Kako bo prosil nekdo,ki npr. niti govoriti ne more?
3. Načelo,da je vsa Cerkev v Sloveniji za- snovana na prostovoljnosti.
4. Administriranje, ki bo potrebno.
5. Možen odpor in celo zmanjšanje števila članov, ki prav zaradi tega razloga poslej ne bodo hoteli več pripadati gibanju.
6. Zgledi nekaterih društev oz. gibanj, ki nimajo članarine.

Kaže, da se mnenje odgovornih odločno nagiba k uvedbi članarine.
Razhajanja so seveda tudi v drugih stvareh ki pa niso tako odločilne. Treba bo nekako priti do skupnih rešitev,ki ne bodo zadovo- ljile vsakogar,ampak bodo kompromis. Prav zato je sprejemanje pravil za vse, ki jim je Prijateljstvo(Bratstvo) bolnikov in invalidov pri srcu, tudi učna ura demokracije.

V.B.

DODATEK K INTERVJUJU ALI ODGOVOR ANGELCI

"Boš doma, da te prideva obiskat, boš kaj povedal za Prijatelja," poslušam znan glas, ki prihaja po žici. Veselim se vsakega, ki pride na obisk. Ampak intervju? Saj nisem vreden, ne tako pomemben,s čim zaslužen ali znan - me v tistem trenutku prešinjajo misli, zato se branim, seveda brezuspešno.
Z veseljem in nekoliko s strahom sem pri- čakoval dan obiska s.Edith in Mili. Strah je minil, ko smo si segli v roke. Skoraj sem pozabil, da v tistem prijetnem prijateljskem klepetu nastaja intervju.
Z ljubeznijo za vas, moje drage bralke in bralci, sem razkrival svoje srce, svoje živ- ljenje, svoje mišljenje.
Čeprav je bil zapis dolg,bi rad Angelci Šku- fca,ki se ji porajajo dvomi in vprašanja - in morda še komu, dodatno razjasnil kakšno misel,ki jo je zapisala v prejšnjem Prijatelju v Mnenjih in odmevih.
Nekajkrat sva se srečala, draga Angelca, zato mi je znano vaše kritično razmišljanje - in prav je tako!
Kot prvo se ne strinjate, da bi se srečanja Prijateljstva bolnikov in invalidov razdelila v starostne skupine. Le čemu, saj se lahko prijatelji srečujemo ne glede na starost, spol, prepričanje ..., kjerkoli in kadarkoli. Prizadevam si, da bi za mlajše (lahko tudi starejše) invalide in bolnike pripravili več kot le "vikend srečanje",ampak prave več- dnevne duhovne vaje. S tem se boste morda strinjali, da si želijo mlajši drugačne teme za razmišljanja kot starejši,da so po- gledi na pomlad ali jesen življenja drugačni Bil sem pred leti na takšnem srečanju pri Sveti Trojici pri Lenartu, zato si želim tak- šnih duhovnih vaj "kot dodatno ponudbo" v našem Prijateljstvu. Nič nimam proti, če starejši rečejo, da si želijo srečanj in po- govorov s sebi podobnimi.
Kje so starostne meje? Nekdo je lahko pri dvajsetih star,drugi pri sedemdesetih mlad Človek je toliko star, kolikor je mlado nje- govo srce. Angelca, postavite se na tisto stran, kjer se bolje počutite!
Komu in zakaj so namenjena naša srečanja PBI? Vsem nam! Iz lastnih izkušenj povem, da me srečanje osreči, obogati, duhovno poživi in okrepi.Sklepajo se nova znanstva ki lahko prerastejo v prijateljstva, duhovno rastemo, saj je vedno z nami tudi duhovni vodja. Res je,da si nekateri laže zapomnijo kaj so zaužili, kot pa, kaj so duhovnega pridobili.
Iz prijateljevega dnevnika, ki vam ga je prebral na vašo željo, ste izvedeli, da so na takšnem srečanju jedli juho z rezanci. Moja izkušnja je drugačna. Na svojo lastno željo mi je pisala pismo moja prijateljica Polona,in mi precej podrobno opisala temo svojih duhovnih vaj, ki je bila "Most." Vsi ga potrebujemo, saj le preko mostu lahko pridemo do bližnjega. Mi smo na enem bre- gu, na drugem pa so vsi tisti,ki nas potre- bujejo in hočejo priti do nas. Mnogokrat se raje zapremo vase in skrbimo zase,a vsakič znova spoznavamo, da potrebujemo drug drugega - da potrebujemo most, ki nas bo povezal, da bomo lahko prišli do bližnjega. Jezus je temelj vsakega mostu in kadar most ni zgrajen na njegovih temeljih,se bo podrl.Ko se podre hiša,ki je zidana na pes- ku,se podre most,ki je zidan na sebičnosti, grehu, prevarah ... Most, ki je zgrajen na prijateljstvu, se ne bo podrl, tudi če pride vihar. - Včasih moramo postati tudi sami most.
Rajši bi napisal še kakšno misel o mostovih ki nas povezujejo, pa ste se tako obširno razpisali o sklerozi, da gotovo pričakujete še moje mnenje.Skeč,kjer Francka na sta- ra leta povabi na obisk sošolki, da obujajo spomine in jima zaradi pozabljivosti večkrat postreže s kavo in piškoti, se meni ne zdi žaljiv. Tudi sam se rad nasmejim na račun svojih slabosti in napak. Zdi se mi, da sta- rostna skleroza (pozabljivost) ni tako huda bolezen, kot poudarjate - res pa je, da je neprijetna.
Še to, ker že navajate Sveto pismo. V Sir 3, 13 piše: "Ako mu pamet peša, mu priza- našaj in ga ne zaničuj v vsej svoji moči." - Pamet in ne spomin - ni isto!
Kako smo si različni! Kar ene razveseli,dru- ge užalosti. Čemur se nekateri od srca na- smejejo, se ob tem drugi nakremžijo. Vas zanima, čemu se jaz nasmejem?
Bilo je v bazenu. V njem neko majhno čud- no invalidno bitje (da, to sem jaz), zraven nečak. Kar priplava mimo mene z rokavčki na ročicah ob mamici mlad fantek, ki je morda komaj shodil. Ko me zagleda,zakliče mamici: "Mami, mami, glej opica!" Popade me smeh.Z menoj se smeji tudi nečak. Za- bavava se: "Opica, opica, kje so banane?"
Prijateljstvo ni samo sebi namen. Prijatelj- stvo smo tisti, ki smo v tem duhovnem gibanju povezani. Morda od njega preveč pričakujete? Vidite le napake, dobre stvari pa spregledate? Ali pa ste le preveč kriti- čni in je to vaš stil razmišljanja in pisanja?!
Naj bo kakorkoli že, za konec bi si sposodil misel s. Mihelangele: "Bodimo prijatelji, ki zmorejo dati vse: svoj čas, svoje talente, svoje zdravje, svojo bolezen, bogastvo svojega srca, ljubezen, dobroto, molitev, pogum... Tako bomo resnično prišli drug do drugega..."
Srčno vas pozdravljam!

Tone Planinšek

JE POTREBNO TAKO?

Kako močno si želim,da bi bilo to moje pisa nje GLAS VPIJOČEGA V PUŠČAVI! Za temi besedami se skriva delo Janeza Krstnika. Kako veliko in pomembno je bilo njegovo poslanstvo, pa vsi prav dobro vemo.
1. Ne vem, zakaj se je treba spraševati, kam plove Prijateljstvo bolnikov in invalidov Ali ne bi bilo prav, da bi se mi sami vprašali kam plovemo?
Če si ne zapomnimo, "kaj šele živimo", po- danih misli duhovnika iz pridige ali iz dela po skupinah, prav gotovo ni krivo naše gi- banje, temveč mi sami.
2. Svet sestavljamo mladi in stari ljudje - tako je tudi prav! Naloga vseh nas je, da se trudimo živeti v medsebojni povezanosti Večino mladih ljudi čaka starost. Biti mlad ali star je lepo;da pa imajo mladi drugačne želje kot stari, se ve. Tako je bilo tudi ta- krat, ko so danes stari bili mladi.
3. Ob prebiranju strani Za razvedrilo pa bi tudi jaz kmalu "padla dol". Še dobro, da sedim; žal mi ni šlo na smeh. Zastavlja se mi vprašanje, če je bilo potrebno objaviti statut Sama Voljnika in tako nizkotno bla- titi ljudi in delo v PBI.
Samo daje občutek zelo bistre in "odprte" glave. Žal pa ga je na pisanje pravil moral spomniti kdo drug. Če bi malo bolj pohitel, se mu ne bi bilo treba sedaj spotikati ob že opravljeno delo.
SAMO VOLJA IN KORAJŽA sta potrebni za tak "zdrav" humor!
Pri našem delu prosimo za Božjo pomoč. Trudimo se, da bi delali po svojih zmožno- stih in prispevali čimveč dobrega. Tebe, Samo, pa vabim, da se nam pridružiš.

Ljubica Zakovšek

BIL JE LJUB GOSPODU

Spomin mi seže skoraj deset let nazaj, vendar se mi zdi,da se je ravnokar zgodilo. Takrat sem doživljala najhujše čase v svo- jem življenju.Izgubila sem svojega dragega sina.Kolikokrat sem se tolažila z besedami: "Ker je bil ljub Gospodu, ga je poklical k sebi!" Velikokrat se spomnim na vas in Pri- jatelja.
Draga Anica! V molitvi smo tesno povezani drug z drugim in tudi z našimi rajnimi brati in sestrami. V svoji dobroti in ljubezni je Bog izbral trenutek,ko je bil vaš sin najbolj pripravljen na srečanje z njim.Naj ga osreči z darom večnega življenja!

NA SVIDENJE V KANČEVCIH!

Hvala lepa, da ste se v bolniški postelji spomnili name. Tudi jaz sem invalid in sem vedno na vozičku ali v postelji. Zdaj sem, hvala Bogu, boljši in zdravje želim tudi vam vsem. Če bo le mogoče, se vidimo na sre- čanju. Prisrčen pozdrav!
Pomlad prinaša v naravo novo življenje, nam pa novo upanje. Na začetku tega ča- sa praznujemo kristjani največji praznik - spomin Kristusovega vstajenja in poroštvo našega odrešenja. Dobro počutje in trdno zdravje ter veliko življenjske moči in pogu- ma vam želimo!

SREČA, SOLZE, LJUBEZEN

Večkrat mislim, da vam bom pisala, vendar me vsaka stvar zelo utrudi -Metkina nega, gospodinjstvo... Precej sem opešala. Bole- zen mi zadnje čase večkrat ne pusti delati pa mi vse ostaja. Hvala Bogu, da imam še tri otroke, ki mi pridejo v sili pomagat.
Najprej se prav lepo zahvaljujem vsem, ki tako vztrajno pišete Metki,čeprav že dva- najst let nikomur ne odpiše. Tudi jaz sem vsako leto zelo vesela vašega voščila za materinski dan. Kar toplo mi postane pri srcu in v očeh začutim solze, ko vem, da imava obe z Metko toliko dobrih in zvestih prijateljev.
Med pisanjem tega pisma spet presene- čenje! Pozvonila je soseda in mi prinesla mleko, ker sama težko hodim. Čakalo me je tudi vaše velikonočno pismo. Čudovito! Sreča, solze, ljubezen! To je pravo prija- teljstvo, ki nas povezuje na tem svetu in pripravlja pot k njemu,vstalemu Zveličarju; ta nas vodi preko križev in težav v večno življenje. Kakšna sreča in milost za nas, ki imamo vero.Bog daj,da bi se ves slovenski rod duhovno obogatil in med sabo povezal, tako da ne bi bilo toliko sovraštva med ljudmi. Veliko bomo še morali moliti, da se bo to zgodilo.
Še enkrat se obe z Metko lepo zahvaliva za vse, posebno sestri Mihelangeli in tudi vsem drugim prijateljem, ki že skoraj četrt stoletja obiskujete Metko in ste jo toliko- krat vozili na srečanja. Prav vsem, tudi tistim, ki ste sedaj v tujini, se iz srca toplo zahvaljujeva za vso prijaznost in dobroto, ki ste nama jo izkazovali. Bog vas živi.
Prisrčne pozdrave od
Prijateljstvo je kot sonce. Vedno je dobro- došlo,ko nas poboža s svojimi žarki...Topla zahvala,dragi Metka in mama,za vse vajine 'žarke', za skrbno ljubezen, ki sta jo prelili v pismo. Zgovoren dokaz so, da Prijatelj- stvo bolnikov in invalidov ima svoj smisel.

MIR IN LUČ VSTALEGA KRISTUSA

Vsem poznanim in nepoznanim prijateljem, bolnikom in invalidom ter sodelavcem želim naj vas mir in luč vstalega Kristusa sprem- ljata na življenjski poti.Velikonočni pozdrav!
Drama smrti na veliki petek se nam vsem spremeni v blaženo upanje prihodnjega življenja.To je dan,ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga! Aleluja!

SPODBUDILO ME JE

Srečanje v šempetrskem župnišču, takrat, ko je naš prijatelj Benjamin Žnidaršič pred- stavil svoje pesmi, me je spodbudilo, da končno tudi jaz napišem nekaj vrstic za Pri jatelja. Nekaj se je tisto popoldne premak- nilo v meni. Vse mi je dalo veliko moralno in duševno podporo. V meni se je razblinilo nekaj kompleksov. Zato bi rada napisala zahvalo za tako prijetno srečanje.
Vedno, kadar sem prisotna med vami, od- nesem s seboj kaj prijetnega. Nikoli ne ob- žalujem niti trenutka, ki ga preživim v Pri- jateljstvu.Vedno sem tako lepo sprejeta in se tudi razvedrim. Zato velika hvala Benu in vsem prijateljem.
Draga Duška! Ti si z veseljem doživljala predstavitev Benjaminovih pesmi, vendar pa je ravno tako lepo in prijetno prebrati tvoje vrstice.V vseh nas je veliko talentov ki 'spijo'. Želimo ti, da bi vedno verjela, da je vse,kar je izrečeno ali napisano prepro- sto in iskreno,tudi za druge zanimivo in dra goceno. Iz majhnega pa raste veliko! Tudi tebi hvala za prve vrstice in čakamo novih

OSEM MUCK

Pošiljam vam osem muck, ki naj koga raz- veselijo za praznike.Hotela sem jih narediti več, pa nisem mogla, ker se zelo slabo počutim. Prav rada berem, takrat pozabim na vse. Prebiram tudi Družino in Ognjišče. Zelo sem vesela, da mi pošiljate Prijatelja.
Molim za vse, ki so velikodušni do nas, ko smo ostali brez doma. Verjemite:Ljubo do- ma, kdor ga ima! Sedaj v maju bom dopol- nila 74 let.
Draga Marija! Vaše mucke so marsikoga razveselile, še posebno zaradi vašega tru- da, potrpežljivosti in ljubezni. Sprašujete, koliko muck bi bilo potrebno narediti.Zado- stovalo bo, če boste enkrat letno naredili nekaj muck in nam jih poslali. Želimo vam lepo obhajanje vašega življenjskega praz- nika v najlepšem mesecu leta. Majniška Kraljica naj vam izprosi obilo božje milosti in moči za premagovanje težav.

KO BINE ZINE

Kako ste kaj, dragi moji "prebiralčki"? Ali že kaj "okopavate" in "zalivate" paragrafe v novem statutu PBI Slovenije?
Jaz vam kar lepo priznam, da se raje spre- hajam po zelenih livadah in preštevam regratove lučke, kot da bi ovohaval take "cvetke". Sploh pa paragrafov čisto nič ne razumem,ko še do prvega nadstropja naše osnovne šole nisem mogel prilesti.
Zato, spoštovani g. Samo Voljnik, se ti od srca toplo zahvaljujem, ker si mi vse to malo "razložil",da je dostopno moji pomlad- no "brsteči" pameti. A, žal ti ne morem ob- ljubiti kakšne večje pomoči, ker tudi sam nimam posebne veljave v uredništvu, kaj šele v gibanju PBI, kjer si moram zaradi osebne varnosti vedno pogosteje natakniti "nagobčnik".
Zato ti priznam, da bom na naših volitvah raje tudi jaz med tistimi, ki bodo z glavo pokimali, ne da bi vedeli, za kaj kimajo. In še naprej, kot devet let doslej, se bom "žrtvoval" za vse vesele in mile jere, samo ne vem, na kateri "žrtveni oltar" naj polo- žim svojo glavo. Še najbolj primerno se mi zdi naročje moje "najdražje",kjer vsaj vem, pri čem sem. Če že mora odleteti moja glav'ca, naj to stori "ona, ki se že trideset let "žrtvuje" zame.
Tebe, dragi, korajžni Samo Voljnik, vabim, da se mi pridružiš s kakšno dobro 'novičko' za katero sem pripravljen tudi udariti po pisalni mizi g. urednika - seve, kadar bo odsoten.
Vem, da se je nekdo zelo trudil okrog teh členov in členkov, da bi nas "zbudil" in po- kazal pot naprej: Vstani in hodi. Ker pa ni mislil, da mnogim, premnogim žal tako zelo prija le brezskrbno uživanje že serviranega je žal "usekal" precej mimo. Tako nisi bil edini,ki je "dol padu". Bilo je še nekaj takih ki se še do danes niso pobrali ob misli, da bo treba začeti "migat". Ker pa je večkrat nemogoče mogoče, upam, da bo na našo novo "prihodnost" še kdo gledal tako kot midva in "zavihal rokave".
Stara je že resnica, da brez znoja ni uspe- hov, mi kar naprej "žlobudra" moja "golobi- ca". Jaz pa to polagam na srce vsem,ki se po naši deželi vozite ali letate okoli. Dela je povsod in za vse dovolj in ni treba, da se zanj "tako pulite".
Za konec še nasvet: Ker je skrb za vitko linijo tako v modi, še naprej glodajte moje kosti. Solate vam ne priporočam, ker se že tako ali tako preveč kislo držite.
Pa še en sladek pozdrav od Prijazno Bo- dečega Invalida

Bineta Bodeža

Prav nič spoštovani g. Samo Voljnik!

Misliš, da te nisem pogruntala? Izmislil si si ime in točno to si: samovoljnik samovoljni! Misliš, da ti je vse dovoljeno? Jaz ti pa po- vem,da si pokvarjen: norčuješ se iz pošte- nih ljudi in še bolnikov povrhu. Pa tudi iz vseh dobrih fantov in deklet, ki pomagajo bolnikom in invalidom, se norčuješ. Hvala lepa za tvoj humor! Sram te bodi! Z zanimanjem sem prebral tvoj predlog statuta. Dal mi je misliti, zlasti tisto o in- validih in ikebanah. Saj res včasih kakšen duhovnik pokomandira:"Daj ta voziček sem pa še tega; tistega pa daj tja..." Ampak saj veš, da ne more pri slovesnostih misliti še na tiste,ki na vozičkih sede. Hvala Bogu da kdo kaj organizira. Menda ne bomo zdaj tistih prizadevnih kritizirali? Saj bi tudi oni lahko nič ne storili, pa bi bilo vse lepo in prav, kajne? Pozabljaš, da kdor dela, tudi greši in kdor veliko dela, veliko greši. In najpomembnejše: Kdor nič ne dela,pa naj- bolj greši. Tako je to!
Ob tem sem se spomnil še nečesa.Poročila z raznih srečanj dajejo vtis, kot da imajo samo zdravi tisto 'velikansko' zaslugo. Pa vendar iz lastne izkušnje vem,da tudi bolni

invalidni in stari sodelujemo. Mar nihče ne pomisli, kako težko marsikdo izmed nas na srečanje sploh pride? Brez nas bi srečanja niti ne bilo. Če pa na njem sodelujemo (kar zahteva veliko več napora), čeprav ne 'plešemo' naokoli, mar to nič ne velja?
Zanima pa me,zakaj si napisal začetek sta tuta.Začeti zna namreč vsakdo,končati pa zlepa ne. Tudi naš župnik zmeraj odločno začne pridigo, potem pa nič posebnega ne pove in pol ure išče tisti Amen na koncu. Zato sem sklenil, da ti pomagam. Morda je moj zaključek statuta celo boljši kot tvoj. Tisto, da bi statut lahko imel samo dvain- dvajset členov, je neresno. Recimo, da bi res imel petdeset členov.Po moje naj bi se zadnji členi glasili takole:
Od sprejetja tega statuta dalje ni prepove dano, da bolniki in invalidi ustanovijo svoje društvo, sodelavci pa svojega. V Sloveniji smo vendar za samostojnost. Pogoj za us- tanovitev dveh ločenih društev je, da še naprej sodelujeta v dobro bolnikov, invali- dov in tudi sodelavcev. Če društvi ne bi hoteli sodelovati, je ustanovitev dveh lo- čenih društev prepovedana.
V primeru ustanovitve dveh samostojnih društev smeta obe uporabiti besedo PRIJA TELJ ter besede BOLNIKOV IN INVALIDOV SLOVENIJE.
Bolniki in invalidi smejo v imenu svojega društva besedi PRIJATELJ dodati črke STVO To je zadnji del besede ljudstvo, moštvo, vodstvo, uboštvo, pa tudi sovraštvo, pri- jateljstvo,društvo itd. Celotno ime društva se torej lahko glasi: Društvo PrijateljSTVO bolnikov in invalidov Slovenije.
Sodelavci smejo v imenu svojega društva besedi PRIJATELJ dodati črki EV. Celotno ime društva se torej lahko glasi: Društvo prijateljEV bolnikov in invalidov Slovenije. Sodelavci smejo v imenu svojega Društva uporabiti besede BOLNIKOV IN INVALIDOV, tudi če ne bi uporabili besede PRIJATELJ. Primerna imena so:
• Društvo OBISKOVALCEV bolnikov in inva- lidov Slovenije
• Društvo OBDAROVALCEV bolnikov in inva lidov Slovenije
• Društvo OBČUDOVALCEV bolnikov in inva lidov Slovenije
• Društvo POSNEMOVALCEV bolnikov in in- validov Slovenije
• Društvo PROSTOVOLJNIH PREVOZNIKOV bolnikov in invalidov Slovenije
• Društvo LJUBITELJEV bolnikov in invali- dov Slovenije (podobno kot obstaja npr. Društvo ljubiteljev malih živali).
Če bi sodelavci kljub temu svoje društvo poimenovali Društvo Prijateljstvo bolnikov in invalidov Slovenije,bolniki in invalidi lah- ko to štejejo za nelojalno konkurenco.Zato naj bolniki in invalidi molijo zanje, da bi še naprej iskali in trkali, da bi se jim končno odprlo, kaj pomeni geslo: VSTANI IN HODI!
Sodelavci v nobenem primeru ne smejo besed BOLNIKOV IN INVALIDOV uporabljati v negativnem pomenu,zlasti ne v povezavi z besedami NASPROTNIKOV,SOVRAŽNIKOV Ime društva se nikakor ne sme glasiti: Društvo nasprotnikov bolnikov in invalidov Slovenije ali celo:Društvo sovražnikov bol- nikov in invalidov Slovenije. S tem bi pot- varjali zgodovino dosedanjega Prijateljstva bolnikov in invalidov Slovenije,ki je res tudi zgodovina nesporazumov,še mnogo bolj pa zgodovina sodelovanja, dobrote, poguma, vere,upanja in ljubezni.LJUBEZEN pa ostaja in je največja.
Trditev, da ljubezen ostaja in je največja, se sme in tudi mora preveriti v 1 Kor 13, 13. To pomeni, da številke trinajst v PBI nikakor ne smemo imeti za nesrečno šte- vilko. Bog je namreč ljubezen in Bog želi srečo vseh ljudi. To je zapisano tudi med temeljnimi načeli Mednarodnega Bratstva bolnikov in invalidov. V PBI tudi PETEK ni nesrečen dan, ampak dan,ko smo v molitvi posebej povezani.
PBI preneha obstajati, če ima zadnji dve leti manj kot 10 članov. (Ta člen mora biti zaradi Zakona o društvih,sicer je pa nepo- treben,saj smo doslej preživeli že vse vrste viharjev in dokazali, da SMO NEUNIČLJIVI. Kmalu nas bo tisoč.)
Če ob prenehanju delovanja obstaja kak- šno premoženje PBI, naj si ga razdele pre- živeli. Sicer pa dvomimo, da bo kaj deliti. Za nas DENAR NI SVETA VLADAR in ga kar sproti porabimo.

Dragi Samo, napiši mi, kako ti je všeč moj zaključek.Pa malo bolj pazi na svoje bese- de,ali pa zraven raje napiši: Samo za tiste ki razumejo in prenašajo humor! Lepo te pozdravlja tvoj

Vojko Maslin

DRAGI BINE!

Moja Neža je končno spet dobila službo in ima bolj malo časa za pisanje, zato se ti izjemoma oglašam jaz, njen stric in stari nergač.
Ravno danes se mi je,že enajstič v garan- ciji,pokvaril moj električni invalidski voziček Veš, Bine, tudi roke mi že pešajo,zato po- trebujem takšen voziček. Poklical sem tja, kamor po tvojih besedah v zadnjem Prija- telju hodiš tudi ti po tovrstno robo. Pa me je 'ta glavni' mojster poskušal prav po pesniško odpraviti s trditvijo, da se mi to dogaja zato,ker imam pretežko 'sidro'.Zdaj sem pa tudi jaz prav pesniško razpoložen, da bi se zravsal s samim 'ta rogatim'.
Pa jih bomo končno dobili, svoje postave namreč, sem se veselil,ko mi je Neža s se- stanka prinesla osnutek statuta in pravil- nika. Pa se mi je ob branju tega čtiva zelo podaljšal obraz, da se je Neža ustrašila, da sem se spremenil v Krpanovo kobilico.
Imam občutek, da bomo (beri: boste) bolj kot postave dobili postavljače. Sicer se v statutu celo omenja strpnost,a v glavnem je govor o 'shemah' (beri: delitvi oblasti), pristojnostih glede 'prenehanja članstva' in temu podobno.
Kakšna slast je oblast govori tudi dejstvo, da je vodja statutarne komisije čisto v maniri in v duhu časa, ko nas je vodil še sam razsvetljeni maršal kumrovški, svojim v sedemčlanskem 'prezidiju' zagotovil dva mandata.
Če se spomnim, kakšna sveta jeza te je pred časom popadla zaradi poročila z ne- kega srečanja v Nazarjah,si lahko predsta- vljam, kako šele zdaj ob branju predloga statuta frčijo listi naokrog.
Vse to poduhovljeno modrovanje o prene- hanju in izključevanju pa me močno spomi- nja na našega prejšnjega g.kaplana,vedno v talarju, ki je vodil tudi naš župnijski cer- kveni pevski zbor. Bolj ko se mu je ta šte- vilčno manjšal, bolj preroško vztrajno je ponavljal, da nihče ni nepogrešljiv... Tako imamo danes že novega kaplana v kavboj- kah, ki nam skupaj z župnikom vztrajno in pogosto govori o evangeljski priliki o dob- rem pastirju,ki je pustil devetindevetdeset ovac in odšel iskat izgubljeno.
Bine,a ti to razumeš? Oba verujeta v iste- ga Boga, oba sta hodila v iste šole, razlika pa taka... Pozdrav!
Ps.: Bine, po besedah apostola Jakoba je jezik majhen ud,ki se hvali z velikimi stvar- mi. Pravi tudi,da majhen ogenj lahko zažge velik gozd. Zato moliva, moliva...

NAPREJ IN NAZAJ

V posamezni kvadratek vpišite po eno črko tako, da dobite skupaj z gornjimi črkami besedo znanega pomena, če jo berete od leve proti desni; skupaj s spodnjimi črkami pa besedo drugačnega pomena; brano od desne proti levi, npr.: če bi v kvadratkih pisalo J E N, zgoraj pa OL in KA, bi bila OLJENKA in če bi spodaj pisalo A in RUT, bi se nazaj bralo TURNEJA.

Ob pravilni rešitvi zgornje uganke dajo po vodoravni vrsti brane črke v kvadratkih - poljski pregovor. Ta odgovor prepišite na dopisnico, priložite kupon in pravilno fran- kirano (12,00 sit) pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, Ljubljana. Nagrade 3/95:
1. France Stele: Večne lipe
2. električna digitalna budilka
3. kuhinjska tehtnica (1 kg)
4. prenosni UKW radio-tranzistor
5. dva vezena prtička
6. kalkulator.

Rešitev 2/95 (šahovski konjiček):
Medtem, ko svojo hvaležnost pogosto omejujemo, so naše želje in upi brezmejni!

Nagrajenci 2/95:
1. knjiga Pot odrešenja: Marija BREZNIK, Vrhe 1, 62380 Slovenj Gradec
2. radio z uro: Bojan ŠLIBAR, Šercerjeva 22, 64220 Radovljica
3. pet namiznih prtičkov: Majda SMOLIČ, Turjaška 14, 61330 Kočevje
4. radio-tranzistor: Valerija BREZNIK, Vrhe 1, 62380 Slovenj Gradec
5. knjiga Luigi Mezzadri:Življenje za druge: Iztok PREZELJ,Svetinova 15,64270 Jesenice
6. kvačkan prtiček z dodatki: Janez URH, Selo 50, 64260 Bled

NAŠ ČOLNIČ OTMIMO (odlomek)

Simon Gregorčič