OČE, POTRDI NAS V VERI

Februar

Da bi znanost na področju zdravstva ostala vedno zvesta svojemu vzvišene- mu poslanstvu.

Da bi praznovanje svetovnega dneva bolnikov pomagalo trpečim k spoznanju, da s trpljenjem,ki ga darujejo Gospodu, podpirajo misijonsko delo.

Da bi naša postna premagovanja bila v blagoslov Cerkvi na Slovenskem ob papeževem obisku.

Marec

Da bi priprave na praznovanje jubi- leja leta 2000 vzbudile v krščanskem ljudstvu zavest o pomembnosti tega jubileja.

Da bi Sveti Duh spodbudil nekristjane k dialogu in odprl njihova srca za luč evangelija.

Da bi sv.Jožef,zaščitnik svete Cerkve varoval našo Cerkev na Slovenskem.

Skupaj na poti

Dragi prijatelji!Na letošnji prvi dolgi seji uredniškega odbora smo kar temeljito pretresli Prijatelja.Kakšno spremembo bo moč opaziti takoj, druge sadove ka- sneje. Prelepo mi je zvenela ocena, da "je Prijatelj božajoč, tako blagodejno vpliva." Naj takšen ostane? Pomagajte nam odgovoriti!
Januar - mesec verskega tiska - se iz- teka,geslo: "S tiskano besedo na pot vere" pa je zavezujoče in nam nalaga vedno nove naloge. Hoče nas opomi- njati na odgovorno poslanstvo. Če se spomnimo,da Jezus govori o "strmi poti, ki vodi v nebo," bomo iz lastne izkušnje priznali, da je tudi pot do vere (ki nas edina pripelje k njemu) večkrat težka kot lahka.
Hudo je,kadar je človek na nevarni poti sam oziroma osamljen. V družbi je laže. Sopotniki ne bodo samo hvalili, pač pa tudi opozorili na nevarnosti in napake. Kot pravi prijatelji bodo spodbujali in ostali zvesti. Prav tega si želimo vsi, ki skrbimo za Prijatelja, in tudi upamo, da nas ne boste pustili samih.
V Cerkvi na Slovenskem že pol leta ponavljamo geslo papeževega obiska: "Oče, potrdi nas v veri." Čeprav se morda to komu zdi že pretirano ali celo odveč, si moramo iskreno priznati, kako je ta prošnja utemeljena. Vsak dan bolj naj prihaja iz srca. Čim bliže je dan nje- govega prihoda, bolj naj bi hrepeneli po osebnem srečanju z njim,čeprav bo po- trebno premagati marsikakšno oviro in prispevati neprijetno,a dragoceno žrtev
Na pragu novega leta se prisrčno zah- valim za številna voščila. Vseh smo bili enako veseli: od škofov, urednikov, predstojnic in predstojnikov z izbranimi besedami do tistih najbolj preprostih in napisanih z okorno pisavo. Posebna za- hvala velja vsem dopisnikom, sodelav- cem,poverjenikom in dobrotnikom. Vaša pomoč nam je zagotovilo, da je Prijatelj tudi vaša srčna zadeva. Če si bomo še naprej zvesti, kar trdno zaupam, potem bomo mogli tudi na straneh Prijatelja srečevati Jezusa, našega Brata in Gospoda.
Rad bi opozoril še na četrti svetovni dan bolnikov na praznik Lurške Matere božje,v nedeljo 11.februarja. Sveti oče Janez Pavel II. je za to priliko spet na- pisal poslanico, ki jo najdete v sredini. Družina pa je izdala posebno knjižico, kjer bomo poleg te poslanice našli še druge tehtne misli papeža, ki je gotovo velik prijatelj bolnikov ter spodbudne besede ljubljanskega nadškofa in slove- nskega metropolita dr.Alojzija Šuštarja.
Skupaj z vami na poti

Jože Zupančič

spredaj: Špica v Sedlcih s križem na vrhu, foto Klemen Čepič
zadaj: pastirski stan pod Vršičem, foto Klemen Čepič

SKOZI PUŠČAVO POSTNEGA ČASA

Puščava je prostor,ki je pre- viharjen z nevarnostmi; je kraj,kjer lahko doživiš grozo, trepetaš od strahu in do glo bin doživljaš bridkost nebo- gljenosti, nemoči...
Starozavezno božje ljudstvo je moralo v ta prostor preskušenj, da bi dozorelo za svobodo, za obljubljeno deželo. V puščavi je Bog deloval kot vzgojitelj celotnega naroda,da bi v njem oblikoval iskreno odločitev za 'prvo(tno) ljubezen' sam je tamkaj svojemu ljudstvu spre- govoril na srce, da bi mu dal možnost spreobrnjenja k zvestobi. V puščavi je zazorelo spoznanje, da brez zaveze z Bogom ni mogoče preživeti - postopno se je porajala skladnost med Bogom in njegovim ljudstvom,vse bolj prečiščena neskaljena, požlahtnjena...
Jezus je stopil v puščavsko samoto, da razvedri previharjenost, da umiri trepet človeškega bitja, da použije grozo in nebogljenost spremeni v neupogljivo moč iz Duha. Pognal se je na bojišče z zlom, da bi človek-kristjan tako v pu- ščavi svojega srca kot na puščavskem obnebju vsakdanjika ne izgubil poguma, ne omahnil v poblaznelo brezdušnost ali razkrajajočo omrtvelost.Jezus se je na- potil v puščavo, da jo spremeni v rodo- vitni kraj božje bližine, v osvobajajoče snidenje s seboj - Odrešenikom, ki želi skopati v puščavi človekovega srca iz- virek žive vode,ki vedno odžeja in teče odtod v večnost...
V postnem času Jezusov učenec-učen- ka ne more obiti puščave, če hoče za svojim Učenikom,če hoče v 'obljubljeno deželo' Velike noči; navsezadnje: če hoče graditi svojo človeško resničnost, izpovedati/potrditi svoje dostojanstvo.. Spoprijeti se je treba z vrtinci mnogo- terih izzivov,ki jih bruha svet, trepetati je treba v nemoči tistih ur,ko si v osa- melosti nenagovorjen od vriska soljudi, pa tudi od čudno, prečudno Oddalje- nega, kakor gluhega, kakor nemega - in vzdržati...
Prav v takšno puščavo moraš, da se o- veš skrivnosti Ljubečega,ki se razodene šele tedaj, ko je notranjost izpraznjena za Njegovo navzočnost, ko je srce po- vsem izčiščeno in z molitvijo prepojeno za poslušanje Besede, ko je bitje na bojišču ravno toliko ranjeno, da se v nemoči in bolečini prebudi živo hrepe- nenje po Ozdravljajočem,po edino mož- nem Zavetju, po obnovljeni zavezi.
"Le za Jezusom hodimo...skozi puščavo postnega časa"-da bi hodili opogumljeni z zgledom, naj nas nagovori 'modrost puščave': "V svetu živeč, a po svojem življenju zelo pobožen mož, je nekoč prišel k očetu Piminu. Prav takrat so bili pri očetu še drugi bratje, ki so želeli od Pimina slišati besedo. Starec je rekel temu človeku,ki je živel v svetu: 'Spre- govori nam besedo!' Ta pa se je tega branil z besedami: 'Oprosti mi,oče, toda prišel sem, da se učim.' Ko pa ga je starec prisilil k besedi, je govoril: 'Živim v svetu,prodajam zelenjavo in z njo ku- pčujem; iz velikih šopov delam majhne, kupujem poceni in drago prodajam. O Svetem pismu ne znam govoriti. Toda povedal vam bom priliko. Neki mož je rekel svojemu prijatelju: Ker želim videti kralja, pojdi z menoj! - Prijatelj mu je rekel:šel bom s tabo pol poti! - In rekel je drugemu prijatelju: Pelji me do kralja! - Ta mu je odvrnil: Pripeljal te bom do kraljeve palače! -Tedaj je prosil tretje- ga: Pojdi z menoj h kralju! - Ta je od- govoril: Grem in te pripeljem do palače. Tam bom nastopil in imel govor in te potem peljal h kralju.'
Ko so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika, jim je odgovoril:'Prvi prijatelj je askeza: ta vodi do pol poti. Drugi je čistost srca: ta vodi do neba. Tretji pa je us- miljenje: ta vodi h kralju, Bogu, in sicer v veliko zaupnost z njim.' In bratje so odšli od tam duhovno okrepljeni."

p. Marko Novak

SVETA MAŠA PO RADIU IN TELEVIZIJI

Zelo smo zadovoljni z nedeljsko sveto mašo po radiu in televiziji,kolikor jo lah- ko spremljamo. Meni se zdi sveta maša po radiu ali televiziji enakovredna,če jo lepo in zbrano spremljaš, le da se ne moreš srečati z živim Jezusom v Svetem Rešnjem Telesu. Sicer pa moliš lahko kjerkoli, samo da zbrano moliš.
Zelo neprimerno se mi zdi vedenje tistih ki sicer gredo v cerkev, pa se tam gla- sno pogovarjajo z znanci in motijo bo- goslužje. Veliko je takih ljudi, ki stojijo pred cerkvijo ter se glasno pogovarjajo celo tedaj, kadar je pogrebna sveta maša.To vernega človeka boli.Oprostite da sem zašel v sojenje drugih. Sodil bo sam večni Sodnik. Menim pa, da sveta maša po radiu in televiziji ni za gledanje in poslušanje kot kino, ampak za notra- njo zbrano sodelovanje tistih vernih lju- di, ki iz opravičenih razlogov ne morejo kam daleč k božji službi. Spoštovani prijatelj Ludvik!
Zelo lepo ste utemeljili svoje vprašanje in nanj tudi skoraj že vse odgovorili. Sam bi morda dodal kakšno misel, da bi potrdil vaše čutenje.
Velika pridobitev in tudi velik dar je to, da moremo spremljati slovesnost svete maše ob nedeljah in praznikih po radiu in televiziji.Bogu smo za to lahko hvale- žni in tudi vsem tistim ljudem, ki nam to omogočajo. Škofje in duhovniki, drugi sodelavci, uredniki televizijskih in radij- skih programov s sodelavci ter tehniki storijo vse,kar je v njihovi moči.Na stra ni ljudi, ki poslušajo in gledajo prenos svete maše, pa je tudi svojevrstna od- govornost. Takšne lepe stvari človeku lahko zelo koristijo in pomagajo; lahko pa tudi škodujejo, če do njih ne pristo- pamo velikodušno in odgovorno.
Ali je prisostvovanje oziroma sodelova- nje pri sveti maši za človeka enakovre- dno, če gre v cerkev ali če to spremlja doma po radiu ali pred televizorjem? Enakovredno to ni.Za zakrament svete Evharistije je potrebna telesna prisot- nost. To je zelo pomembno, saj je po- trebna celotna človeška oseba z vsemi razsežnostmi telesa,duha in duše. Čep- rav včasih ni zbranosti in pravega miru, prisostvujem dogodku svete maše, ki je dogodek in ne le neka misel. Tako je bil dogodek tudi zadnja večerja v Jeruza- lemu in križanje na gori Golgoti. To ni bilo odvisno od zbranosti in zavedanja tistih ljudi, ki so bili takrat zraven.
Zanimivo je vprašanje za tiste ljudi, ki spremljajo sveto mašo po radiu in tele- viziji: Zakaj sem doma pred aparatom in ne v cerkvi? Odgovori so različni in vsak si ga postavi zares čisto iskreno in osebno.Pri tem se med seboj ne mo- remo in ne smemo primerjati. Primerja- mo lahko le sami sebe s svojo vestjo in ljubečim odnosom do Jezusa Kristusa. Prav pri sveti maši se Jezus ves daruje; kako se pa darujem jaz?Kako odgovorim na njegov dar? Tisti, ki zares ne morejo k sveti maši v cerkev ali kakšno kapelo, je to zanje možnost njihove največje daritve Jezusu.Svojo daritev povezuje- jo z ljudmi, z občestvom, ki sodeluje pri tisti maši,ki jo prenaša radio ali televi- zija. To je čudoviti dar. Pri tem človek, ki je bolan, onemogel ali kako drugače nujno zadržan, res ne more prejeti sve- tega Rešnjega Telesa,svetega obhajila, ki je božja pogostitev. Lahko pa s pra- vim namenom prejme duhovno sveto obhajilo in prejme Jezusa v božji Besedi ki je takrat oznanjena.
Drugače pa je za ljudi, ki imajo možnost iti k sveti maši v cerkev. Ponovno je treba poudariti, da ni enakovredno, če sem v cerkvi ali doma pred televizorjem ali radiom. To je poudarjeno zaradi pre- vidnosti,da prenos svete maše po radiu in televiziji ne bi spodbudil človeške le- nobe. Morda bi si kdo mislil,saj je vsee- no,kje si,le da si zbran in da je lepo,pa "o(d)pravimo našo krščansko dolžnost". Če človek gleda na nedeljsko sveto mašo le kot na dolžnost ali kot na za- nimiv dogodek, ki spada k praznovanju nedelje, potem je strah pred zlorabo tega daru upravičen.Seveda smo dovolj iznajdljivi,da znamo najti "veliko tehtnih razlogov", da opravičimo stvari, ki se nam jih ne ljubi storiti ali pa, da jih "na- redimo kar z najmanjšim naporom". Pri tem se lahko vprašamo, ali potem res praznujemo sveto mašo kot daritev, ki je največja in najsvetejša Jezusova daritev,z najmanjšo mero moje daritve in sodelovanja.
Nekaj podobnega se dogaja pri svetih mašah, ki jih obhajamo v soboto zvečer in »veljajo« za nedeljsko sveto mašo. To je velik dar za tiste, ki v nedeljo ne morejo iti k sveti maši zaradi različnih vzrokov.Tisti,ki pa lahko gredo v nede- ljo k sveti maši, jih še vedno veže cer- kvena zapoved glede nedeljske svete maše.
Morda si za ponazoritev privoščimo ka- kšno primero. Po radiu in televiziji bi lahko spremljal veliko slovesnost,na pri- mer slovesnost poroke ali nove maše, kjer ljudje pojejo, se veselijo, jedo in pijejo.Čisto drugače pa bi bil deležen te slovesnosti, če bi bil tam prisoten; tudi sam bi lahko jedel in se naužil dobrot bogato obložene mize. Če sem doma pred aparatom, pa lahko ostajam še vedno lačen, kljub čudoviti gostiji, ki jo televizija neposredno prenaša.
Drug primer bi bila prav slovesnost sve- te maše. Za praznike papež v Rimu v cerkvi Svetega Petra ali na trgu pred cerkvijo daruje sveto mašo z mnogimi kardinali,škofi in duhovniki ter z ogrom- no množico ljudi. Seveda to lahko spre- mljam po televiziji. Čisto drugače pa se počutim,ko sam osebno v Rimu v čudo- viti cerkvi Svetega Petra ob papežu in ogromni množici duhovnikov in vernikov doživim to sveto mašo. Poglejte,ta do- živetja niso enakovredna.
Podobnih primerov je še veliko. Morda nam je zelo blizu ta primer s papeževo mašo. Čez štiri mesece bo papež prišel k nam v Slovenijo.Morda si bo kdo mislil: Jaz bom pa vse stvari spremljal kar po televiziji,saj bom še bolje videl; papeža bo televizija pokazala čisto od blizu, na prostoru,kjer bo maševal,pa bi ga videl le od daleč... Pri tem se mi ne bo treba truditi s potovanjem, s hojo,z množico, s čakanjem... Vendar, kaj bi imel na koncu od takšnega obiska in takšnega srečanja s svetim očetom?Kaj sem sam položil v to daritev srečanja, v daritev romanja, v daritev svete maše, v spo- korno daritev lastnega spreobračanja in potrjevanja v veri? Prenos po televiziji bo čudovit dar za ljudi, ki bodo vse svoje zmožnosti darovali v ta dogodek zaradi svoje bolezni, slabotnosti ali od- povedi.Za druge pa to ne bi bil dar,pač pa skušnjava za lagodnost in brezbriž- nost.
Še eno misel bi rad dodal k temu razmi- šljanju. Prenos svete maše po radiu in televiziji se mi zdi poleg vsega tega ze- lo pomemben prispevek k oznanjevanju in apostolskemu delu. Mnogi ljudje niso povezani s Cerkvijo in morda ne stopijo v cerkev zaradi predsodkov, neznanja ali drugačnih vzrokov.V sebi imajo dob- ro voljo in veliko željo po vsem dobrem in lepem. Takšen prenos svete maše jim lahko veliko pomaga, da bi izgubili strah pred vstopom v cerkev, da bi se o kakšnih stvareh poučili, da bi bili tudi oni deležni lepote petja, liturgije in oz- nanila božje Besede. To se torej lahko dogaja zelo nevsiljivo in diskretno doma pred radiom ali televizorjem. Ti ljudje so kljub vsemu deležni dobrot, ki jih je Bog pripravil tudi zanje,čeprav ga dobro ne poznajo.

Franci Šuštar

ČLOVEK POTREBUJE ČLOVEKA

Človek vedno znova potrebuje stik z lju dmi, četudi misli, da lahko živi sam, saj ima na razpolago televizijo, knjige ali lepo naravo okrog sebe.
Včasih sem rad sam in si tudi najdem delo.Vendar pa sem spet vesel,če grem kam ali če se morem pogovarjati s kom; kadar se le počutim preveč samega,po- kličem tega ali onega znanca in takoj se počutim bolje.Če ima kdo sostanovalca, naj bo vesel, da ima koga, s katerim se lahko pogovori, kadar ga je volja.
Spominjam se iz otroških let,da smo bili otroci med seboj kot bratje in sestre, skupaj smo se igrali. Čudovito je bilo.Ne morem razumeti, zakaj se ljudje jezijo, če slišijo otroško vreščanje. Kaj, če bi taki nezadovoljneži le poskusili približati se drug drugemu? Morali bi pomisliti, da smo si med seboj različni.
Kaj najbolj potrebujemo na tem svetu? Mnogo razumevanja za sočloveka in zelo veliko ljubezni. Tako bi bil svet ve- liko boljši. Če se s kom sprem,mi je zelo težko in se potrudim, da naredim spet vse dobro. Če se pa to ne posreči, te- daj lahko traja spor leta in leta, preden se vse pozabi.Gotovo se ne bi bilo treba prepirati ali sovražiti med seboj. Lahko pripomoremo k sreči,če svojega bližnje- ga ne prizadevamo, ampak mu dajemo pogum in upanje.
Ko kdo umre, tedaj ne moremo storiti ničesar več,toda za življenja bi mu lah- ko dali še veliko. Kasneje si mislimo, kaj bi mu pred smrtjo lahko storili dobrega- če pa smo bili sprti, smo bili preponosni da bi mu odpustili.Prej nismo hoteli, se- daj bi pa radi odpuščali, toda prepozno. Ostane nam le grenak občutek proti samemu sebi in proti svetu. Le zakaj je tako težko odpuščati?
Odpuščajmo že po eni dobri besedi. Po- sebno, če je kdo prizadet in potrebuje pomoč drugih,naj le poskuša biti dober, pri nerešenih zapletih pa naj se takoj pogovorimo.Vedno se moramo zavedati da potrebujemo drug drugega. Naše ži- vljenje je tako kratko. Ali ne bi bilo ču- dovito, če bi se vsi ljudje razumeli med seboj in pozabili na sovraštvo?

Ingrid Faber, Iz Fraternität 6/95

NOVOLETNO RAZMIŠLJANJE

"Srečno novo leto!" "Obilo sreče in bo- žjega blagoslova v novem letu!" Te be- sede so najbolj pogoste ob bližajočem se novem letu. Toda ob tem preveč pozabljamo na svoje sodelovanje, da bi se voščilo uresničilo.
Bog želi imeti svoje sodelavce, Bog deli srečo in svoj blagoslov tudi po naših rokah. Spomnim se, ko sem bila na novi maši in je sestra podala novomašniku križ, na katerem je bil Kristus brez rok. Ko mu je dala križ, je sestra pojasnila: "Kot vidiš, dragi novomašnik, Kristus na križu nima rok, ker mu boš ti posodil svoje roke, da bo delal z njimi."
Nihče ni tako ubog, da bi ne mogel dru- gemu kaj podariti. Podariti poleg voščila tudi kanček razumevanja.
Na silvestrov večer sem razmišljala o obiskih v letu, ki se je izteklo. Posebno doživeti obiski so prišli v spomin tudi iz prejšnjih let. Veliko je bilo lepih, a nekaj tudi otožnih. To, priznam, najlepši mi je spomin na obiske,ko je obiskovalka,tudi moški obiskovalec,prišel nekako otožen. Po kratkem razgovoru so se pokazale solze v očeh. Toda, po daljšem razgo- voru,preden je obiskovalec odšel, je na obrazu igral nasmeh poguma.
Razumevanje, pripravljenost, da človek bolečino sme odložiti, je skoraj vsako- mur potrebna.A prav z razumevanjem,ki nikogar nič ne stane, le malo krščans- kega čuta do bližnjega, prav s tem smo žal navadno najbolj skopi.
Stopamo v novo leto. Naj nas spremlja zavest, da nas Kristus potrebuje, da bo uresničil naše lepe želje in voščila, ki smo jih prejeli in izrekli v minulih dneh. Tako bo leto, ki je pred nami, če že ne more biti za nas zdravo, pa bo srečno, ob spoznanju,da nam Bog daje svoj bla goslov tudi po naših prijateljih, po naših znancih, ki so tako orodje v božji roki!

Angelca Škufca

KLIC DOBROTE '95

Dobrodelni koncert v Celju in Teden Slovenske Karitas

V okviru Tedna Slovenske Karitas, ki je potekal od 26.novembra do 3.decembra 1995, je bil letošnji Klic dobrote '95 v Celju. Če ga primerjamo s podobnimi prireditvami iz prejšnjih let,vidimo,da se tudi v naši državi prebuja solidarnost. Ali:tako se je pričelo uresničevati geslo "Strpni in solidarni".Večina tako pridob- ljenih sredstev bo namenjena družinam v stiski.
Karitas hoče opozoriti na vse socialne, telesne in duševne (duhovne) stiske v našem okolju.Uradni podatki kažejo za- strašujoče številke: 50.000 ljudi z mot- njami v duševnem razvoju, skoraj 7.000 gluhih in naglušnih, okoli 3.000 slepih in slabovidnih,4.000 bolnikov s cerebralno paralizo, 750 paraplegikov in tetraplegi- kov, 2.000 bolnikov z multiplo sklerozo ter z mišičnimi obolenji,distrofijo.Pri sle- dnjih gre v glavnem za ljudi,ki so zboleli že v otroštvu. Če pa temu dodamo še najrazličnejše "kuge" modernega časa, so številke še veliko večje(alkoholizem, brezdomstvo,mamila,neurejene družine)
Kako naprej? Ali lahko mirno stojimo ob strani in prepustimo,da vse poteka, kot da nas ni. Ne!? Če pravimo,da poznamo Jezusa, tako ne bomo ravnali. Če ga res ljubimo,kaj se igramo in omahujemo. Ravno preko vseh teh stisk soljudi, nam je ponujena priložnost za obujanje čuta odgovornosti o usodi bližnjega. Tudi lastno stisko in nemoč lahko največkrat osmislimo ravno s tem.Kako se darova- ti? Oziram se v bližnjega in v njem od- krivam Rešitelja. V današnjem času je zelo pomembno drugačno razmišljanje in odnos do drugih.
S strani države se večino stisk in težav rešuje na institucionalni ravni. Karitas ravno na tej stopnji poskuša drugače. Človeka moram-takšnega kot je- vzlju- biti,če mu hočem res pomagati. Zanj mi ne sme biti žal ne časa ne materialnih sredstev. V njem biva Bog in do njega ne morem igrati ljubezni.Sveti Vincencij Pavelski lepo pravi: "Ni dovolj, da jaz ljubim Boga, če ga ne ljubi tudi moj bližnji."
Ne izgubljajmo se v lastnih stiskah, saj s tem postajamo slepi za druge. Res je! Moja bolečina je res moja in to čutim, kako boli. Bolečin drugih pa ne čutim. Kako začutiti bolečino bližnjih v vseh trenutkih svojega življenja? Najprej moramo zaživeti Karitas - luč sočloveku - preko molitve. Ne vrtimo se le okoli sebe. Daritev osvobaja mene samega. To niso dejanja usmiljenja, ampak pravičnosti. Če imaš dve suknji in ene ne potrebuješ, jo podari bližnjemu. In obenem se lahko zavedamo še nečesa. Če komu hočemo pomagati iz svojega preobilja in dajemo drobtinice, ki padajo z bogatinove mize, to ni ljubezen. Če vidimo stiske in bolečine ljudi okoli sebe in se nas ne dotaknejo ali pa pomaga- mo, ker se tako spodobi, tudi to ni lju- bezen.
V ljubezni je potrebno zastaviti del sebe ki nam je najdražji, in šele takrat bomo spoznali, da se splača biti pozoren in ljubiti, četudi se vse v nas temu upira. Deležen boš mnogih klofut in pljunkov, a ne bodo bolele, ker boš v sebi nosil Njegovo Ljubezen. Spoznal boš, da se med njimi skrivajo tudi poljubi hvalež- nosti.
Odkrijmo svet bližnjega.Zahrepenimo po tem,da postane del nas. V srcih trplje- nja in bolečine se najiskrenejše rojeva Jezus.Tam ga bomo našli tudi vsi drugi. Kakšna milost!? Ne le za trpeče, ampak za vse nas. Jezus govori: "Iščite in dal se vam bom najti." Ob teh besedah se lahko zamislim: Kam gledam, da ne vi- dim? Po čem hrepenim,da v meni ni pro stora in ne pripravljenosti.
Naj bo naslednji Teden Karitas še us- pešnejši, da bodo solidarnosti deležni še mnogi. Predvsem pa ne pozabimo: vse se začenja z molitvijo. Bog,hočemo odpreti svoje oči, saj smo vsi potrebni tvoje pomoči. Prava ljubezen ne gleda na lastne koristi in srečen je, kdor se razdaja,ker je povsem svoboden. Sreče ni v tem, da sebi privoščim čim več in čim boljše.
Bodi pozoren! Bodi srečen!

c. v. Jože Kralj

MIKLAVŽEV SEJEM V DOMŽALAH

V soboto, 2.decembra 1995, je bil pred veleblagovnico Napredek v Domžalah dobrodelni Miklavžev sejem. Sejem je spremljal tudi krajši literarni in glasbeni program, ki ga je povezovala Branka Božič.
Na sejmu so prodajali raznovrstno bla- go,med katerim bi rad poudaril čudovite izdelke invalidov. Posebno mesto pa je zasedla licitacija slik slikarja Vojka Gaš- peruta iz Kopra, ki slika z usti. Javnosti so se predstavile tudi vse tri dobrodel- ne organizacije, ki so bile prirediteljice. V imenu Bratstva bolnikov in invalidov sta spregovorila Ljubica Zakovšek in Beno Žnidaršič. Domžalsko Župnijsko Karitas je okarakterizirala njena pred- sednica dr. Marija Schwarzbartl, Slove- nsko malteško bolniško pomoč pa grof Carl de Villavicencio-Margheri.
Sejem je bil še eden izmed poizkusov obveščanja in navduševanja ljudi za dobrodelnost in pomoč. Obenem je bil tudi dokaz,da s skupnimi močmi zmore- mo več in bolje. Še več, šele v pravem krščanskem sodelovanju odsevamo tsto pravo Luč. Različne dobrodelne organi- zacije si med seboj ne smejo biti konku renca,ampak popestritev in medsebojna dopolnitev. Nikoli ne smemo pozabiti, da si prizadevamo za skupen cilj in da drug brez drugega ne moremo. Tako smo tudi s tem dejanjem naredili korak k skupni poti.
Sejem se je v nedeljo, 3. decembra, nadaljeval še v Komendi. Celotni izku- piček pa je bil namenjen kot pomoč za nakup avtomobila invalidom iz Pirana.

c. v. Jože Kralj

KAKO MALO JE POTREBNO ZA SREČO

Dragi prijatelji!Redno prebiram Prijatelja in naj vam napišem, da je naravnost čudovit. Všeč mi je, kako lepo so ljudje med seboj povezani. Tudi jaz sem z vami povezana v duhu, pa čeprav vas vseh ne poznam,le nekatere.Zakaj vam pišem? Zato, ker imava tudi midva z možem prijatelje, ki so drugačni ali pri- klenjeni na invalidski voziček in posteljo To sta Marija Verdev in Tone Hlade.Naj povem, kako smo ju spoznali.
Bilo je februarja leta 1990, ko smo se preselili na drugi konec Maribora, kjer je naša lepa farna cerkev sv. Magdalene in takrat je maševal naš župnik p.Franc Cerar. Po maši so vedno stekli prijatelj- ski pogovori s p. Cerarjem in tako je včasih tudi on naš gost. Bila je jesen istega leta,ko je prišel na obisk p.Cerar in prijateljski pogovor se začne o bolni- kih in ostarelih. Naenkrat p. Cerar reče: Poslušaj, Jože, a bi ti peljal od časa do časa Marijo iz Doma upokojencev k ma- ši? Veš, pa saj ne vedno, le kadar boš to zmogel. In moj mož mu je obljubil,da bo to storil.
Ko je pater odšel,sva z možem sklenila: čudovito, dobro delo bova naredila. In tako zdaj moj mož pelje našo teto Ma- rijo in kasneje še strica Toneta. Tako jima pravita najina otroka Aleksander, ki je star šest let in David, star tri leta in pol. Oba hodita z atijem ob nedeljah po njiju. In kot vsako leto, so tudi letos odbrzeli po teto Marijo, da jo peljejo na sveti večer k otroški polnočnici, g.Tone pa je zbolel in je ostal doma. Maša,ki jo je vodil p.Rudi Mohorič, je bila čudovita in tudi otroški prizorček je bil tako lep, da nam bo ostal v spominu vse leto. Po maši smo drug drugemu zaželeli vesel božič in tudi Mariji smo voščili.
Prižgala sem lučko miru, ki so jo prinesli skavti iz Betlehema. In ko sem se s to lučko vrnila k Mariji, sem začudena ob- stala;jokala je ali od sreče ali od žalosti tega ne vem. Pa vendar sem jo objela ter ji dejala: "Marija, mi smo in bomo vedno z vami." Poglejte,ta lučka, lučka miru gori za vse nas.Pogledala je mene, nato moža in z blagim nasmehom izrek- la: Hvala obema! Tokrat me je prešinila misel, kako malo je potrebno za srečo, da se tudi za praznike daruješ za druge in topla beseda,izrečena iz srca,pomeni srečo in ljubezen do sočloveka.
Na god sv.Štefana je priredil naš župnik p. Franček Kramberger srečanje starej- ših. Tudi na tem srečanju je bila naša teta Marija. Tone, žal, še ni bil toliko zdrav,zato mu vsi želimo čimprejšnje o- krevanje.Naj še dodam,da bodimo Bogu hvaležni za vse, kar smo prejeli v tem letu dobrega ali bolečega - sreče ali tr- pljenja. Tudi za trpljenje, saj pripomore k dobremu,če ga le gledamo v pravi luči

Nives in Jože

PRIŠEL ČAS JE 'KROG BOŽIČA' ...

Praznični utrinki v celjski bolnišnici

V Splošni bolnišnici Celje so 1. septem- bra 1995 dobili novega bolnišničnega kurata. G. Stanko Domajnko, lazarist, nadaljuje dolgoletno delo bolnišničnega kurata g.Tončka Rateja. V skladu z na- vodili Ministrstva za zdravstvo Republi- ke Slovenije in vodstva celjske bolnišni- ce opravlja vse zadolžitve, ki spadajo v področje bolnišničnega kurata, skladno s hišnim redom celjske bolnišnice.
Dokler bolnišnična kapela, zasnovana kot ena izmed prvih v Sloveniji, ne bo gotova, so nedeljske in praznične maše ob 10. uri dopoldne v sejni sobi kirurške službe v kleti stare stavbe. Zdravniško delo in delo medicinskih sester je orga- nizirano tako, da se jih bolniki, ki to že- lijo, lahko udeležijo. Oddelčne sestre so zadolžene, da teže pokretne oz. nepo- kretne bolnike, ki želijo prisostvovati cerkvenemu obredu,pospremijo oziroma pripeljejo v sejno sobo kirurške službe in ob koncu sodelujejo pri vrnitvi na oddelek.
Bolj kot so se v adventnem času izte- kali dnevi,več kot je gorelo sveč na ad- ventnem vencu, bolj se je stopnjevalo pričakovanje, ki nas je prežemalo ves adventni čas. Božič,ki ga Slovenci pra- znujemo že 1250 let, je trkal na celjske bolnišnične duri ne le kot podoba praz- nično okrašenih mest ali v zimsko skriv- nost odete narave, trkal je tudi na duri src bolnikov, da globoko doživijo čas izpolnjenega hrepenenja. Človek vedno hrepeni po Ljubezni, in če se je sposo- ben pripraviti, mu božič lahko posreduje to občutenje.
Slovesna polnočnica je bila po priza- devanjih vodstva bolnišnice in Cerkve verjetno zadnjič v veliki avli bolnišnične novogradnje. V božičnem pismu bolniš- ničnega kurata bolnikom in prijateljem je napovedano urejanje bolnišnične ka- pele že po praznikih.S tem bo tudi celj- ska bolnišnica stopila v krog kliničnega centra Ljubljana in nekaterih drugih slovenskih bolnišnic, ki imajo že urejen sakralni prostor.Bolnišničnega kurata g. Stanka Domajnka,ki je zadolžen tudi za pastoralno dejavnost v celjskem Domu upokojencev, celjskih Zaporih in Psihi- atrični bolnišnici Vojnik, je v bogoslužju spremljala s petjem mladinska skupina župnije sv.Danijela v Celju pod vodstvom Janeza Kozinca. Prisrčna je bila tudi mladinska obdaritev bolnikov ob koncu cerkvenega obreda z okrašenimi smre- kovimi vejicami. Himna božičnega časa Sveta noč,blažena noč... je potrjevala, kar je zapisal veliki Shakespeare v zna- meniti tragediji o danskem kraljeviču Hamletu: "...Tako je svet in blažen tisti čas, ko rojstvo se Gospodovo slavi..."
In to rojstvo kot podoba novega življe- nja, novega poguma v vsakdanjem biva nju dopolnjuje ne le božično-novoletni, ampak tudi čas prihodnjih dni, ko bodo zopet zazvonili božični zvonovi.

K.G.

SREČANJE V ŠKOCJANU

Tradicionalno srečanje starostnikov,sta rih nad 70 let, in invalidov, ki je bilo v nedeljo,29.oktobra 1995,v Škocjanu pri Novem mestu, so organizirali sodelavci župnijske Karitas in poverjenice Rdeče- ga križa iz Škocjanske občine.K izjemno lepo izpeljani akciji je pripomoglo tudi prekrasno jesensko vreme in Avtobusno podjetje Gorjanci, ki je zagotovilo brez- plačen prevoz v Škocjan in domov. Za- hvaliti se je treba tudi za osebni prevoz nekaterim sodelavcem Karitas.
Na začetku svete maše je vse prisrčno pozdravil škocjanski župan Janez Povšič Izrazil je veselje nad tem, da v kraju delujeta dve različni humanitarni orga- nizaciji za skupno dobro občanov, in dodal, da bi to lahko bil zgleden primer medsebojnega sodelovanja za druge občine.
Po sveti maši so se udeleženci preselili v prostore župnijskega urada; tu so jih čakale bogato obložene mize, ki so jih pripravile sodelavke župnijske Karitas in članice Rdečega križa.V kratkem kultur- nem programu so starostnike pozdravi- li: predsednik območne enote Rdečega križa Zvone Šoštaršič, ravnatelj osnov- ne šole Škocjan Anton Zupet, zapeli so jim mladi škocjanski Slavčki, za veselo razpoloženje pa sta do trdne noči skr- bela Stane Povše in njegov sin Gregor. Vseh 70 udeležencev je z malico postre gla neutrudljiva gostinka Ksenija Luzar.
Kljub lepemu vremenu se nekateri staro stniki niso mogli udeležiti tega srečanja zaradi bolezni ali pa iz drugih razlogov. Zato so škocjanski župan Janez Povšič ter predsednica župnijske Karitas,Jožica Strašek, in predsednica krajevne orga- nizacije Rdečega Križa, Tanja Hočevar, odnesli šopke in manjša darila dvema starostnicama na dom. Najstarejša kra- janka, ki je za martinovo dopolnila 96 let,Nežka Zagorc, je namreč na bolniški postelji v Dolenjih Dolah. Po obisku pri njej so se odpeljali še na Dobrovo, kjer je s svojci na ta dan praznovala 80-let nico Marija Granda. Župan in predstav- nici humane organizacije so slavljen- kama zaželeli obilo zdravja in sreče v jeseni njunega življenja.

Danica Benčina

BREZ PODARJENEGA BI IMELI MANJ

Teden Karitas je trkal na našo priprav- ljenost,da nekaj storimo."Kaj,ko bi obis- kali...?" Mamica vprašanja še dokončala ni, pa smo že vedeli koga...
Mamine dobrote,bratova mojstrska torta moje rože in šofer ati pa smo odbrzeli. Na cilju smo bili veseli in presenečeni vsi, ne le naši dve prijateljici, invalidki.
Med drugim smo se pogovarjali tudi o družinskem triu Novina. Tako sta nas navdušili, da smo po vrnitvi domov v žirovski kinodvorani obiskali njihov do- brodelni koncert za pomoč bolnim in in- validnim otrokom.
Prevzel me je že plakat z napisom SAMO ŽIVLJENJE ZA DRUGE JE VREDNO ŽIVLJENJA in znak humanitarnega druš- tva V&M NOVINA. Dvorana se je napol- nila in pričeli so igrati in peti.Veliko pre- senečenje so nam pripravili vsakič, ko so se za različno zvrst glasbe preoblekli in spremenili svoj videz.
Na koncertu je bilo tudi žrebanje vstop nic in nekateri srečneži so dobili nagra- de, ki so jih prispevala podjetja in obrt- niki iz Žirov. Prvo nagrado -veliko torto so Novinovi odnesli bolnim otrokom na Pediatrično kliniko. Najstarejšo obisko- valko v dvorani so razveselili z rožo,vse otroke pa s sladkarijami.
Med nastopom je čudovito zaigral tudi najmlajši član družine, čeprav je njegov instrument skoraj večji od njega. Meni je bila najbolj všeč pesem HVALA TI, ATI, ZA VSE,ki jo je napisal sin Marijan. Namenil jo je očetu, ki je z močno voljo in božjo pomočjo premagal raka.
Večkrat mi v ušesih poigravajo melodije Novinovih. Želim še veliko dobrodelnih koncertov,da bi čim več bolnim otrokom zažarela svetla zvezda v očeh.
Po doživetjih tiste novembrske nedelje živi v meni spoznanje: Brez tistega, kar podarimo drugim, bi sami imeli manj! Pozdravljam vas in - kot je rekel tudi gospod Novina - hvala, prijatelji!

Mojca

V Domu upokojencev na Vrhniki je 7. 12. 1995 blagoslovil kapelico nadškof Alojzij Šuštar.
Bilo je zelo lepo in slovesno. Res je, da je kapelica bolj majhna, vendar dobro služi svojemu namenu. Redno vsak dan zmolijo po dvajset rožnih vencev, vča- sih še kaj več, pa še litanije in druge molitve v razne namene za prihod sv. očeta. Kakor ste pisali, naj bi imeli za papežev prihod milijon rožnih vencev. Upam, da bomo to dosegli.

Marjanca Menart

SOLIDARNOST Z NARODI, KI SO PRE- IZKUŠANI

Zaradi dramatične vojne na Balkanu so se na katoliški univerzi v Rimu spontano in samostojno organizirale skupine, ki pomagajo v teh težkih okoliščinah. Te so se združili v enovito društvo Tenda. Sestavljali so ga zdravniki, med.sestre, študentje, delavci, psihologi, tehniki ipd. Njihov namen je bil vidno delati za solidarnost in mir med ljudmi.Organizirali so razna srečanja, posvete, molitvene večere, postne akcije, predstave,tiskali lepake in svoje glasilo.Da bi zdramili vse brezbrižne in pomagali vsem zapuščenim Zbrali so približno za štirideset milijonov lir zdravil in sredstev za bolnišnice v Splitu, Mostarju in Beogradu. Trenutno načrtujejo tudi posege in dolgoročno sodelovanje z državami Vzhodne Evro- pe in Tretjega sveta.
Vse te pobude so prinesle veliko dobre- ga,predvsem pa okrepile željo,da branijo človekove pravice in delajo za solidar- nost ter sodelovanje z deželami,ki trpijo Do veljave je prišla zlasti potreba po ustvarjanju civilizacije miru in nenasilja. Prvo pa je k temu poklicano prav zdrav stveno osebje.

povzel Jože Potrpin,
L'OPERATORE SANITARIO, Rim 1995/3

NOVOSTI V ZDRAVSTVU

Osebni zdravniki lahko spet predpi- sujejo bolnikom tehnične pripomočke

Ob koncu minulega leta je bilo med bol- niki in osebnimi zdravniki splošne medi- cine kar precej slabe volje,ker je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pooblastil le nekaj specialistov za pred- pisovanje tehničnih pripomočkov. Z no- vim letom smejo osebni zdravniki svojim pacientom spet predpisovati tehnične pripomočke. Vsaj za nekatere enote Zavoda za ZZZS moremo reči, da so spremembe pričakale pripravljene in so pripravile sezname pripomočkov, ki jih smejo predpisovati osebni zdravniki, in druge, ki jih lahko predpišejo le specia- listi, ter kaj je treba dati v potrditev zdravniški komisiji pri Zavodu.
Z novim letom so se spet nekoliko zma- njšale pravice iz obveznega zdravstve- nega zavarovanja; v to, denimo, ni več zajeta pravica do toaletnega vozička, ortopedskih vložkov... Razveseljivo pa je,da je spet možno bolnikom,ki se zdra vijo doma, na eno naročilnico napisati več vrst obvezilnega materiala.
Kot je 4.1.1996 v dnevniku Večer oce- nil to "spremembo spremembe" prim. dr. Srečko Rutar,specialist splošne medici- ne,imamo končno pred seboj življenjske predpise kot kompromis prvotnih zamisli ter upravičenih pripomb zdravnikov. S to rešitvijo želijo preprečiti tudi zlorabe zaradi katerih so bili sprejeti prvotni omejevalni ukrepi proti koncu lanskega leta.

D.J.R.

IMEJMO SE RADI

Dragi prijatelji, ste že slišali za Radijsko delavnico znancev, ki jo že četrto leto vodi g. Tone Petelinšek? Vsi, ki ob če- trtkih dopoldne, med 10. in 11. uro, poslušamo Radio Maribor, gotovo lahko odgovorimo pritrdilno. To je srečanje dveh poslušalcev (veliko je med njimi bolnih,osamljenih...), ki pokličeta v stu- dio, malce poklepetata in si izmenjata telefonski številki. Takšen klepet je na- vadno začetek nekega novega znanst- va, prijateljstva, ki se plete med ljudmi, in se je razrastlo že v pravo gibanje, v katerega je vključenih že nekaj tisoč preprostih ljudi,posameznih duhovnikov, mnogih javnih delavcev, kulturnikov, zdravnikov..iz severovzhodne Slovenije
"Delavničarji" se tudi nekajkrat letno srečujejo. Ta srečanja so svojevrstna doživetja, saj na njih ni popivanja in veseljačenja, ampak so to sproščena druženja s pristnim veseljem, ki naj ljudi plemeniti, poglablja zaupanje med njimi ter odpira oči in srca za vse lepo, po- šteno, dobro... Odmevi prihajajo tudi z druge strani meje. Mnoge "delavničarje" po njihovih besedah "gor drži" to prija- teljevanje, saj ga ni 'strica', ki ga ne bi bolela kakšna koščica.
Naj še omenim, da je g. Petelinšek na Radiu Maribor tudi odgovoren za nede- ljske verske in duhovne oddaje Iz roda v rod duh išče pot. Vsako zadnjo ne- deljo v mesecu, v okviru te oddaje, že skoraj pet let prenašajo sveto mašo.Na Silvestrovo je bil prenos iz Nazarij, ta je za mnoge izmed nas kraj, kjer smo se srečevali drug z drugim, z Marijo in Jezusom in smo stkali mnogo sestrskih in bratskih vezi.Pa še tradicionalen po- zdrav s konca omenjenih oddaj:"Imejmo se radi, da bo življenje prijaznejše z nami vsemi."

R.R.

ŽRTVE SAMOTE

Božični prazniki, dnevi miru, ljubezni in resničnega veselja, so se za nekaj ljudi v Sloveniji spremenili v breme, pod kate rim so omagali. Ministrstvo za notranje zadeve je javnosti posredovalo podat- ke,da je med božičnimi prazniki najmanj devet ljudi naredilo samomor. To je bist veno več, kot ob običajnih dneh. Žrtev je verjetno še več, saj občutek osam- ljenosti in zapuščenosti,ki se ob takšnih praznikih še stopnjuje, pogosto v člo- veku sproža tudi stanja, da postanejo njegova dejanja nepremišljena in včasih celo (smrtno) nevarna samemu sebi in okolici.
Podobne tragične novice sem zasledil tudi na nemški in avstrijski televiziji ter angleškem radiu. Novice, ob katerih človeku vsaj za hip obstane korak, a so hkrati lahko tudi izziv in spodbuda, da po zgledu pastirjev v betlehemski noči poskuša postati bolj buden...
Kako pomemben in potreben je odkrit pogovor, kako zelo zdravilna je moč is- krene in spodbudne besede, posebej še za bolnega človeka in človeka v stiski in dvomih, smo lahko zelo nazorno razbrali tudi iz dogajanja v televizijski nadalje- vanki Bolnišnica West, ki jo je med bo- žičnimi prazniki začela predvajati nova slovenska televizijska postaja TV3. Prvi vtis je, da je TV3 prinesla v slovenski medijski prostor neko novo kvaliteto prav na področju spodbujanja medseboj nega pogovarjanja z gledalci in se zelo trudi za kulturo dialoga ter dejavnega vključevanja tudi bolnih in invalidnih ljudi. Trikrat srečno za TV3!

R.R.

SLEPI LAHKO GLEDAJO TELEVIZIJO

Evropske raziskave so razkrile, da več kot 90 odstotkov slepih redno spremlja televi- zijski program-ponavadi skupaj s sorodniki, ki jim lahko pojasnijo okvirno dogajanje.
Nemška zveza slepih poskuša v Nemčiji vpeljati nov tehnični postopek,ki so ga ra- zvili v ZDA in slepim omogoča spremljanje dogajanja na televizijskem zaslonu, audio description. Pri novem tehnološkem dosež- ku so na posebnem traku posnete razlage in opisi dogajanja, priključiti pa se je mo- goče na televizijski aparat z dvokanalnim tonom. Slepi lahko tako spremljajo dogaja- nje v filmu in mimiko igralcev.

Welt am Sonntag

DOBROTA POVEZUJE

V zadnji lanski številki Kmečkega glasu z dne 27.12.1995 je bil objavljen daljši po- govor z ljubljanskim nadškofom in sloven- skim metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem, ki je odgovarjal na mnoga vprašanja; ta so se porajala v ljudeh v predbožičnem času ob koncu leta 1995 ki je bilo razglašeno za mednarodno leto strpnosti.Eno od vprašanj se je glasilo:
Kaj za vas pomeni poštenje na osebni rav- ni,med verniki in med tistimi,ki ne verujejo. Delate vi razlike med enimi in drugimi?
Alojzij Šuštar: Veliko je ljudi, ki s krstom niso postali člani Cerkve, pa si prizadevajo pošteno živeti; za kristjane pa se to sploh spodobi.Zelo pomembno je biti dober.To je tisto, kar nas najbolj povezuje med seboj in kar Bog predvsem zahteva od nas. Saj je bistvena lastnost našega Boga prav to, da je dober in usmiljen, in ljudje naj bi mu bili podobni, pa naj verujejo vanj ali pa ne. Zato ni smiselno vedno znova poudarjati, da je pripadnost Katoliški Cerkvi edino me- rilo za to, kakšen človek je kdo. Treba ga je spoštovati. Razsojal bo samo Bog. Mi pa se vsak pri sebi vprašajmo, kakšni smo in ne kažimo po drugih.

ŽIVLJENJSKI KRIŽ

Le kdo se še ni ob kakšnem neprijetnem dogodku ali preizkušnji v življenju vprašal: Zakaj se je to dogodilo prav meni?In potem od nikoder ni pravega odgovora, kvečjemu kakšnen bolj ali manj privlečen za lase. Zakaj?
Zato, ker mora v življenju pač vsakdo no- siti svoj križ. In življenjskega križa si nihče ne more izbirati niti po velikosti niti po teži Življenje je pač tudi neprijazno;pravzaprav do vsakogar kdaj pa kdaj. In do vsakogar na poseben način.
Sploh pa ni nujno,da bi največji križ bil tudi najtežji.Pri življenjskem križu je najpomem- bneje, kako si ga naložimo. Če smo nava- jeni, da si svoje križe nalagamo tako, da se trudimo prikazati, kako so veliki in težki, potem poskušajmo to čimprej spremeniti. Saj naših križev ne more nihče nositi na- mesto nas. Pomilovanje samo pa tudi ne pomaga dosti.
Svoj križ bomo tem laže nosili, kolikor bolj se trudimo in nam tudi uspe prikazati, kako sploh ni tako velik ali tako težak,kot mislijo ali ga vidijo drugi. Namreč ko o tem prepri- čujemo druge, smo čedalje bolj tudi sami prepričani, da naš križ sploh ni tako težak, kot smo sprva mislili.
Vsi se moramo v življenju soočiti z mnogimi izzivi, ki se postavijo pred nas. In kateri so tisti pravi odzivi, ki jih od nas zahteva živ- ljenje? Poskusimo odgovoriti tako,da sprej- memo neizogibne omejitve; poskusimo iz življenja, ki se nam edino ponuja, narediti največ, kar zmoremo. Vsako življenje ima svoj smisel, zato se je najbolje odločiti sprejeti tveganje in odgovornost,predvsem pa potruditi se najti pravo priložnost...

Zvone Modrej

BITI V OPORO ...

Morda, dragi prijatelji,vsi še ne veste,kako ste v veliko oporo svojim domačim, prija- teljem in vsem, ki vas poznajo.
Kadar česa ne zmorejo in ne zberejo pot- rebne volje, da bi zmogli, se njihov pogled nevede ustavi na vas, invalidu, bolniku. Takrat zagotovo zberejo vse moči in po- storijo, kar je potrebno.
To sem sama pred kratkim posebej močno občutila in ni me sram priznati,da mi je bilo pri srcu lepo.
Je že tako, da se človeku, ki ni tako uren, posebno v zimskih mesecih zdravje posla- bša. Kakorkoli že, pred svojimi domačimi sem hotela prikriti dejansko stanje in se z vsemi močmi trudila,toda končno kljub vse- mu pristala v postelji. Družinsko življenje se je zamajalo in na dan so se prikazale stvari, ki jih kljub invalidnosti z veseljem in redno opravljam: kuhanje, likanje, pospra- vljanje pa so si poleg obilice dela v službi in v šoli morali porazdeliti.
"Zdaj končno verjameš," so zbrani okoli mene s solzami v očeh zatrjevali:"Ti si naš steber, naša največja opora."
Zaradi tiste opore in žalosti, ki je bila tako globoka,sem se dvignila. Saj steber vendar ne more ležati, ampak mora biti pokončen in tako sem z Božjo pomočjo zopet vstala in, čeprav še majavih nog, zopet prevzela gospodinjstvo v svoje roke.
Zdi se mi, da ljudje v teh časih nič več ne verjamejo v čudeže, jaz pa prav nič ne dvomim, da je moja vera v Božjo pomoč naredila čudež.
Verjemite, prijatelji, tudi vi ga boste nekoč doživeli. Bogu hvala!

Jelka Sernec

V S E   O   S R C U

Če ste v zadnjih treh mesecih obiskali glavno mesto Slovenije, so vašo pozornost prav gotovo pritegnili rdeče pobarvani sodi z belimi črkami, ki so sestavljali besede "Vse o srcu" in "Petrol". Razstavo s tem naslovom si je bilo polne tri mesece od 10.10.1995 do 14.1.1996 mogoče ogledati v Cekinovem gradu sredi ljubljanskega parka Tivoli, Petrol pa je bil glavni pokrovitelj prireditve.
Razstavo je pripravilo Društvo za zdravje srca in ožilja v sodelovanju z Österreich- ischer Herzfonds. Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, Dunajska 65, 61000 Ljubljana, vas vabi, da se včlanite, lahko pa naročite tudi revijo Za srce.

Srčki nas obkrožajo vsepovsod: kot zaš- čitni znak ljubezni na drevesnih deblih, kjer so prebodeni s puščico, da bi ljubezen bolj "držala", na šolskih klopeh in zvezkih, na karticah in pisemcih,za Valentinovo se na- selijo v izložbah trgovin in na darilih. Živo rdeči so, včasih malce temnejši, srebrni in zlati, širši in ožji, manjši in večji, nekateri bolj zaobljeni,spet drugi zašiljeni. Srce no- simo v prsih,pa večkrat kar pozabimo nanj. Dobro pa se ga zavedamo,kadar divje utri- pa: ko nas preveva strah in dajejo skrbi ali pa nas preplavljajo druga močna ali topla čustva...
Kot vsak drug organ je tudi srce lahko tar- ča različnih bolezni, ki so toliko resnejše zato,ker je srce za naš organizem življenj- sko pomembna črpalka.
Lahko bi preprosto rekli,da srce ni nič dru- gega kot votla mišica v velikosti človeške pesti. Vendar mora ta mišica delati prakti- čno ves čas našega življenja in se ne sme utruditi.

KAJ VSE SMO VIDELI NA RAZSTAVI?

Prikličimo si še enkrat v spomin rdeče Pet- rolove sode. Prostornina vsakega od njih je dvesto litrov. Več kot 30 takih sodov bi napolnili s količino krvi, ki jo srce požene po telesnem obtoku v enem dnevu. Srce aktivnega športnika prečrpa dnevno skoraj še enkrat toliko krvi.
V pritličju in na stopnišču so bile razstav- ljene podobe srca na slikarskih platnih in na steklu ter prtički in čipke v obliki srca.
V obliki mogočnega oboka so bili predstav- ljeni dejavniki tveganja za bolezni srca in ožilja,kar že napoveduje prehod iz bolj ro- mantične podobe v tisto resnejšo,medicin- sko, včasih usodno.
Zanimiva je primerjava zgradbe srca pri različnih živalskih vrstah in skrbno izdelani preparati človeškega srca v normalnem in različnih bolezenskih stanjih.
Seznanimo se tudi z zgodovino odkrivanja zgradbe in podrobnosti normalnega in bo- lezenskega delovanja srca, pri čemer se je zapisal v zgodovino medicine tudi sloven- ski zdravnik dr. Marko Gerbec. Koristna je tudi možnost učenja oživljanja na lutki ob nasvetih in prikazih študentov medicine.
Operacijske dvorane z dogajanji v njih so vedno nekoliko skrivnostne in vznemirljive. V Cekinovem gradu smo lahko od blizu na lutkah vsaj približno doživeli operacijsko okolje in oddelek za intenzivno nego otrok. Pripovedi ljudi, ki živijo s tretjim srcem in fotografije najbolj zapletenih postopkov v kirurgiji srca nas prepričajo, da gre za naj- zaslužnejše posege, ki jih danes pozna in zmore izvajati medicina.
Presajanje organov je nujno povezano z darovanjem organov. V okviru razstave je program Slovenija transplant posredoval informacije o ugotavljanju možganske smr- ti, darovanju in prejemanju organov. Z darovanjem organov po smrti nekomu da- rujemo novo življenje. Večina obiskovalcev se je najdlje zadržala v oddelku z nasveti o zdravi prehrani. Očitno nas nepravilna prehrana najbolj ovira pri prizadevanju za zdravo življenje.
Na razstavi so vam na željo tudi določili raven holesterola v krvi, vrednosti krvnega tlaka ali izračunali verjetnost,da vas v na- slednjih desetih letih ogrozi ateroskleroza. V kolikšni meri se bo to zgodilo, je odvisno od naše telesne višine in telesne teže, ho- lesterola v krvi in števila pokajenih cigaret
Ves čas razstave so priznani strokovnjaki predavali o različnih temah: pravilni in zdra vi prehrani, varovalnih živilih, možganski kapi, zvišanem krvnem tlaku,operacijah na srcu, infarktu, aokoholu, kavi in začimbah, debelosti in hujšanju... Nekatere od njih bomo povzeli v naslednjih številkah našega Prijatelja.

dr. M. J.

DAJMO NAJBOLJŠE,KAR IMAMO

Pa pojdimo v duhu spet v daljno Avstralijo.Nedavno smo vam pred stavili invalida Jurija Tomažiča iz Sydneya, kolegica Anica Smrdel iz Melbourna pa nam je v lanski peti številki Prijatelja predstavila Dom matere Romane v Kew v Melbournu in v njem živečo,bolno, upokojeno mamo Ano Grabner.
Danes pa vam želim predstaviti zelo dob- rega človeka, ANGELO DANJKO, invalidko iz Sydneya, ki vedno poudarja in s svojimi dobrimi deli dokazuje, da je človek toliko vreden, kolikor je v njem ljubezni.

Angelca Bratuša, poročena Danjko, se je rodila 13. marca 1934 leta v Vogrinčevcih pri Ljutomeru. "Bilo nas je osem otrok, pet fantov in tri dekleta. Jaz sem bila sedmi otrok," pripoveduje Angelca.
Ko mi je bilo šestnajst let,sem odšla v Ma- ribor k starejši poročeni sestri Mariji. Dve leti pozneje sem se zaposlila v veliki kava- rni pri Glavnem trgu, ravno pri mostu čez Dravo, ki me spominja lepih mladih dni. V kavarni sem dobila službo v slaščičarni.Ta- krat ni bilo dovolj kravjega mleka, pa smo delali mleko v prahu. Spomnim se,da je bilo treba tisto mleko stalno mešati. Bila sem mlada in sem na to pozabila. Mleko se je prismodilo. Upravnik me je okregal in poslal v nočno službo, v kuhinjo kavarne. Tam je bila zabava in ples celo noč za gospodo. Po enem letu dela v kuhinji pa ni bilo več dovolj gostov, zato so nas veliko odpustili. Spet sem imela skrb, kaj pa sedaj? A kdor išče, ta delo tudi najde. Drugo službo sem dobila pri HUTURI, otroških jaslih v Melju. Delo sem dobila kot sobarica.Rada sem de- lala. Nič mi ni bilo pretežko. Pozneje sem opravljala delo otroške vzgojiteljice. Pes- tovala sem dojenčke in otroke do treh let. Mamice so delale v tovarni Kalnice in v Predilnici. Mnogo jih je bilo neporočenih. V ponedeljek so prinesle otroke, v soboto pa so jih vzele domov.Nekatere samske mate- re so pozabile priti po otroka in takrat sem morala dežurati tudi čez nedeljo.

Kdaj in kje ste spoznali moža?
Leta 1954 je bil Mariborski teden in sva šli s prijateljico Marijo Jazbinšek na ples. Tam sva spoznali Vinka Danjko, ki je delal v to- varni HUTAR. Postali smo prijatelji. Pozneje je vzklila ljubezen in sva se poročila 6. av- gusta 1959 civilno, 29. avgusta 1960 pa cerkveno v mariborski stolni cerkvi. Tako sem postala gospa Danjko. Mož Vinko je doma iz Podlehnika pri Ptuju.Ker nisva ime- la stanovanja, sva se odločila iti v svet.

Kam vaju je vodila pot?
Uredila sva si potni list in odšla v Avstrijo, v Gradec, kakor da bi šla na dopust. Tam sva šla na Avstralski konzulat in se prijavi- la za dolgo pot v Avstralijo. Čakala sva tri mesece na rešitev prošnje.Med tem časom sva delala v samostanu pri sestrah.
Nato sva odšla v Trst in z ladjo SIFOJ FLA- MINIJOJ prispela v Sydney 30. decembra 1960. Zelo sva bila vesela, ko smo se izkr- cali, saj je bila dolga in naporna pot.

Kakšni so bili vajini vtisi v novi deželi in kaj ste delali?
Februarja sem se zaposlila v tovarni papir- ja. Bila je neznosna vročina. Delala sem pri stroju. Šivali smo vreče.Tam sem delala tri leta in pol. Ker je bilo pretežko, sem raje odšla čistit pisarne v mestu. Čistila sem jih dve leti.
Začenjala sem razumeti angleški jezik, za nas novodošle v Avstralijo je bilo težko dobiti boljše delo. Zaposlila sem se pri PMG telefonih kot tehnična delavka in tam sem bila zaposlena dvanajst let.

Kdaj pa ste postali invalidka?
19. julija 1979 sem veselo šla na delo, pa sem padla,ko sem se spotaknila in bila sem v nezavesti. Odpeljali so me v bolnišnico. Po enem mesecu sem se vrnila na delo, a nisem bila več ista. Ostale so posledice.
Leta 1980 sem začela huje bolehati na le- dvicah.Pripravili so mi žile za dializni aparat Žilo so mi vzeli iz desne noge ter presadili v levo roko. Imela sem dvaintrideset šivov in neznosne bolečine.
Leta 1981 sem bila zelo žalostna, ker sem postala odvisna od aparatur. Dvakrat na teden sem morala hoditi v Royal Prince Alfred Hospital po štiri ure in pol, da so mi čistili kri.
Leta 1982 sem dobila ledvico,ki je bila pre- sajena na desno stran,a mi je služila le eno leto in osem mesecev. Spet sem morala na dializni aparat in moja pot trpljenja se je začela, ko so se mi začele drobiti kosti.
22.februarja 1985 se mi je zlomila leva no- ga v kolku.Potrebna je bila operacija. Vsa- dili so mi metalno iglo, ki naj bi kosti držala skupaj, pa je nastala zastrupitev in sem se znašla na operacijski mizi. Odstranili so iglo in mi vgradili plastični zglob.
15. januarja 1986 se je isto zgodilo z des- nim kolkom. Ko sem si obuvala čevelj,mi je kost počila. Bila sem sama doma. Eno uro sem klicala sosedo, ki me je končno slišala ter mi pomagala v bolnišnico. Vgradili so mi plastični zglob in od takrat sem začela ho- diti s pomočjo bergel.Tako hodim že devet let.

Kaj pa vaše ledvice?
Dr. J.R.Johnson iz Royal Prince Alfred Hos- pital mi je telefoniral in mi rekel: 'Angela, imamo ledvico zate, ki se ujema s tvojimi, v pol ure mi javi,če si jo pripravljena spre- jeti!' Bila sem sama doma in odločitev je bila težka. Telefonirala sem bratu Francu Bratušu in ga prosila za nasvet. Rekel mi je: 'Draga sestra, prestala si operacije kol- kov, pa daj še to!' In imel je prav. Začela sem se odpravljati za v bolnišnico.
S solznimi očmi sem zapuščala dom, za katerega sem tako težko delala. Poklicala sem taksi.V treh urah sem bila pripravljena za deveto operacijo. Zlatnino,bančne knji- žice in vse sem izročila oddelčni sestri z naročilom, da izroči možu Vinku, če se jaz več ne zbudim.Imela sem s seboj blagoslo- vljeno vodo iz Lurda in sem prosila:'Marija, reši me trpljenja!' Pokrižala sem se in čuti- la, da je sveta Mati bila z menoj. Prav nič se nisem bala. Bila sem uslišana. Ledvica je takoj začela delovati. 9. februarja 1996 bo sedem let, odkar mi dobro služi. Po tej operaciji ledvic sem se zaobljubila, da bol- nim in ostarelim pomagam.

Angelca, vključili ste se v delo Molitve- ne skupine Srca Jezusovega, ki deluje v slovenski cerkvi Svetega Rafaela - Merrylands v Sydneyu. Kadar organi- ziramo kosilo za upokojence in bolnike ali pa razne družabne igre, nas vedno presenetite z doma pečenim pecivom in za loterijo ste zašili že nič koliko lepih gobelinov.
Vključila sem se tudi v Newtown Neighbour hood Centre upokojencev. Večkrat gremo na izlete in pečemo meso.Rada pripravljam solate za devetnajst ljudi ter spečem pe- civo. Tudi telefoniram okoli in povabim o- samljene vdove ali samske ljudi, ki se težje vključijo v družbo.Za to svoje delo sem pre jela državno odlikovanje PREMIERS AWARD Delujem tudi v EVERSLEIGH HOSPITAL CENTRE v Petersham in TOM FOSTER WEL- FARE CENTRE v Marrickville.
Najdražja pa mi je seveda slovenska molit- vena skupina, ki deluje že sedmo leto in se lepo razvija po zgledu Medjugorskih dogo- dkov.Noben bolnik,če Danica Petrič,ki sku- pino vodi,zve zanj,ne ostane brez spodbu- dne besede,kartice ali telefonskega poziva

Angelca, srečujeva se že mnogo let in Bog daj,da bi se - v dobrobit sočloveku - srečevali še in še.
Odločili sva se namreč za isti cilj - služiti bližnjemu. Pozabiti nase! In kot je rekla blažena Mary Mackillop, ki jo je sveti Oče januarja letos razglasil za prvo avstralsko svetnico: 'Bolni in revni zaslužijo, da jim damo najboljše, kar imamo.'

Ko vam že pošiljam v objavo življenjsko zgodbo prijateljice Angelce Bratuša-Danjko naročam še ljubeče pozdrave direktorju Tiskarne Ljubljana Zvonetu Novaku, ki je moj brat in s svojimi marljivimi delavci skrbi da je naš Prijatelj tako lepo natiskan. Poz- dravljam iz srca tudi s.Edith in bolno,dolgo letno prijateljico svojih mladih dni s. Mihe- langelo Maraž.

Na obisku je bila Danica Novak-Petrič.

Miklavževanje (Ljubljana - Sv. Peter)

Na prvo adventno nedeljo, 3. decembra 1995,smo se zbrali bratje iz KBBI pri Sv.Pe tru v Ljubljani,da bi nas vse skupaj obiskal sv. Miklavž. Med nas je tudi prišel ustano- vitelj Slovenske malteške bolniške pomoči in nas spodbudno nagovoril.S prisrčno igro mladincev iz Žirov, ki so prikazali priprave in odhod Miklavža, smo s pesmijo sprejeli Miklavža in njegovo spremstvo.Zbor angel- skih glasov nam je prepeval duhovne pesmi ko smo vsi prejemali darila. Tudi parkljev ni manjkalo,ki pa so bili presenetljivo pokorni. Ob koncu smo se poslovili od Miklavža in ga prosili, naj nas ob letu zopet obišče, mi pa smo mu obljubili, da se bomo trudili za dobro. Topel čaj in nekaj sladic nas je ok- repilo za pot domov.

Ema

Miklavževanje (Celje)

Drugega decembra je bilo na Miklavževem sejmu v hali E celjskih sejmov tudi miklav- ževanje.Med drugimi so nastopili varovanci Centra za varstvo in delo Golovec v Celju. Čeprav za druge ljudi nekoliko drugačni, so na tem nastopu dokazali,da njihova pesem zveni prav tako ubrano in lepo kot pri mar- sikaterem drugem zboru. Vsi prisotni so jim s srcem prisluhnili in jih na koncu nagradili z gromkim aplavzom.Tega pa so si tudi za- služili,saj so dokazali,da se lahko pod vod- stvom pravih mentorjev marsikaj doseže.
Zaželimo jim še obilo uspehov in srečnega življenja za naprej.

Ivan Strmole

Zadnje dni adventa, v torek, 19.12.1995, smo obiskali ljubljanskega nadškofa in me- tropolita dr. Alojzija Šuštarja, našega veli- kega prijatelja in dobrotnika.
Prijeten pogovor je bil poln potrditev in spodbud. Vsem članom gibanja KBBI je za- želel blagoslovljene,mirne in vesele božične praznike ter upanja polno novo leto 1996.
Gospod nadškof, iskrena hvala za vašo pozornost!

Ljubica in Tina

Zlate perutnice

20. decembra 1995 smo se prijatelji Benja- mina Žnidaršiča ponovno v tem letu zbrali na predstavitvi njegove druge pesniške zbirke pod naslovom Zlate perutnice. Po- svetil jo je svoji materi ob njeni šestdeset letnici. "Vesel sem," je dejal Benjamin med pogovorom. Tudi mi se veselimo z njim ob njegovem napredovanju, delavnosti in od- prtosti. Vsakdo, ki bo prebiral njegove pe- smi, bo našel v njih delček sebe. Morda bo odkril nekaj novega,lepega,skrivnostnega.. Likovno razstavišče v Domžalah je bilo tisti večer premajhno. Množica poslušalcev in množica tvojih prijateljev.
Dragi Beno, naj ti bo naša navzočnost v pomoč pri sprejemanju vsakodnevnih težav ter v spodbudo in pogum pri nadaljnjem ustvarjanju!

Ljubica in Tina

Op.: besedilo je bilo v reviji nekoliko skrajšano

POSLANICA ZA SVETOVNI DAN BOLNIKOV

11. februar 1996

"Marijansko srečanje v središču priprave na veliki jubilej"

1. "Ne boj se te bolezni ne kakšne druge nesreče! Jaz sem s teboj,tvoja Mati.Ne vi- diš,da te varujem? Jaz sem tvoje zdravje!" Te sočutne besede je izrekla Marija doma- činu Juanu Diegu di Cantilanu decembra 1531, ko je bil na poti na grič Tapeyac, ki se danes imenuje Guadalupe. Slišal jih je, potem ko je prosil za ozdravljenje svojega sorodnika.
Cerkev v Mehiki se letos spominja stote obletnice kronanja milostne podobe Naše Gospe iz Guadalupe (1895-1995).V tem ču dovitem svetišču bomo 11. februarja 1996 obhajali svetovni dan bolnikov.
Ta dan se nekako ujema s prvimi pripra- vami kristjanov na vstop v tretje tisočletje (1994-1996). Ob tem želi Cerkev poživiti med božjim ljudstvom zavest o vrednosti in pomembnosti leta 2000 za zgodovino človeštva (prim. V zarji tretjega tisočletja, 31).Cerkev gleda z zaupanjem na dogodke našega časa kot na "znamenja upanja,na- vzoča v zadnjem delcu stoletja" in prepo- znava v njih pot vzajemnosti "v znanosti in tehniki, posebej medicine, ki je v službi človeškega življenja" (prav tam, 46).
V tem znamenju upanja se skupaj z Marijo - Zdravjem bolnikov - Cerkev pripravlja na 4. svetovni dan bolnikov. Z njo se obrača k Odrešeniku, ki odpira vrata človekovemu duševnemu in telesnemu trpljenju v brats- kem služenju bolnim in trpečim."Kakor Kris- tus",poslan od Očeta,"da oznani blagovest ubogim, da ozdravi potrta srca". (prim. Lk 4,18) in "ozdravi vse, kar je izgubljenega", (prim. Lk 19,10), tako tudi Cerkev "obdaja z ljubeznijo vse tiste, ki jih tare človeška slabost, še več, v ubogih in trpečih spoz- nava podobo svojega Ustanovitelja,uboge- ga in trpečega". (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 8).

2. Bratje in sestre,preizkušeni s trpljenjem vi ste na poseben način poklicani k delu za novo evangelizacijo ob navdihih, dobljenih pri Mariji,Materi ljubezni in človeške boleči- ne.Na tej nelahki poti vas spremljajo zdra- vstveni delavci, člani vaših družin in pros- tovoljci. Kot sem poudaril v apostolskem pismu 'V zarji tretjega tisočletja', "nam bo Brezmadežna ves čas priprav na veliki jubi- lej 2000 stala ob strani kot zgled popolne ljubezni do Boga in bližnjega, ko nam go- vori: 'Karkoli vam poreče,storite!'" (Jn 2,5) (prim. V zarji tretjega tisočletja,43,54). Ko smo zbrani okrog Marije -Zdravja bolnikov, je mogoče novi evangelizaciji vtisniti edin- stveno posebnost evangeljskega oznanila v življenju s pričevanjem skrivnostnega pomena trpljenja (prim. Evangelij življenja, 1; Okrožnica o odrešenjskem trpljenju, 3). Pastoralno delo v zdravstvu, ki izhaja iz tega, je resnično del neposredne evange- lizacije (Iz nagovora na četrtem plenarnem zasedanju papeške komisije za Latinsko Ameriko, 23. junija 1995, 8).

3. Marija, Jezusova mati, je v tem zgled in vzor, "ko se postavi med svojega Sina in ljudi,ki so v pomanjkanju,revščini in bridko- sti. Marija se postavi 'vmes', to je, deluje kot srednica, ne kakor tujka, v svojem po- ložaju matere; zaveda se, da kot takšna more - še več, da ima celo 'pravico' pred- staviti Sinu potrebe ljudi. Njeno sredništvo ima torej naravo prošnje: Marija 'prosi', se zavzema za ljudi. Še več, Marija želi,da se razodene Sinova mesijanska moč, se pravi njegova odrešenjska moč,naravnana na to da človeka dvigne iz bede in ga osvobodi zla,ki na različne načine in do različne me- re bremeni njegovo življenje" (Okrožnica o Odrešenikovi materi, 21).
Njeno poslanstvo - Zdravje bolnikov - je prisotno v življenju Cerkve že od začetka (prim. Apostolska dela 1,14) in se nadalju- je tudi danes, "saj je bila Marija v svojem življenju zgled tiste materinske ljubezni, s katero morajo biti prežeti vsi, ki pri apo- stolskem poslanstvu Cerkve sodelujejo za preroditev ljudi"(Dogmatična konstitucija o Cerkvi,65).Slovesno obhajanje svetovnega dneva bolnikov v svetišču Naše Gospe v Guadalupe bo najbolje pojasnilo prvo evan gelizacijo novo odkritega sveta pred novo evangelizacijo danes. Med narodi Latinske Amerike "je oznanilo evangelija predstavilo Marijo kot veliko uresničenje... Ta istovet- nost je simbol njene podobe,ki se postavlja na začetek evangelizacije" (Listina iz Pue- ble 1979).Zato Marijo že pet stoletij v tem delu sveta častijo kot "prvo oznanjevalko evangelija Latinski Ameriki", kot "zvezdo evangelizacije" (prim. Pismo redovnicam in redovnikom ob petstoletnici evangelizacije Novega sveta).

4. V izvrševanju svoje misijonske naloge je Cerkev, okrepljena po Marijinem sredništvu napisala pomembne stvari v skrbi za bolne in trpeče v Latinski Ameriki.Tudi danes pa- storala v zdravstvu nadaljuje s prizadeva- njem tega pomembnega apostolata Cerkve ko na mnogih krajih z odgovornostjo po- maga pri oskrbi zelo revnih. Cerkev namreč zelo ceni to delo.Hvala zanj bratom v ško- fovstvu, duhovnikom,redovnikom in redov- nicam ter mnogim vernikom,ki so z leti raz- vili globok čut do trpečih. Latinska Amerika lahko s širokim pogledom v svet, ki blodi, vidi veliko materinsko skrb za bolnike. Tudi danes,še posebej danes, ostaja človeštvo v joku množic, preizkušanih s trpljenjem. Nekateri narodi so popolnoma ujeti v gro- zoto vojne. Žrtve spopadov so predvsem nemočni: matere, otroci, starejši. Mnoga človeška bitja trpijo zaradi lakote in bole- zni in nimajo osnovnih možnosti za oskrbo in pomoč. Kje naj dobijo pomoč, ko jih je toliko vkleščenih v obup in strah nemoči in ne odkrijejo v luči vere pomena svojega trpljenja? Hvalevredne so herojske moči zdravstvenih delavcev in naraščajoče šte- vilo prostovoljcev, ki si prizadevajo na tem področju. Prosim Gospoda, naj obudi veliko velikodušnih ljudi, ki bodo znali pomagati trpečim ne le fizično, temveč tudi z duho- vno tolažbo vere.

5. Dragi bolniki in vi, najbližji domači, zdra- vstveni delavci, ki ste soudeleženi na tej težki poti,čutite moč za duhovno evangelj sko prenovo ob vstopu v novo tisočletje. Vznemirljiv je pogled na stare in nove ob- like nasilja nad življenjem, ki zaznamujejo naš čas. Vi ste kakor množica, ki se skuša dotakniti Gospoda, "kajti iz njega je izha- jala moč, ki je vse ozdravljala" (Lk 6, 19). In prav pred tako množico je neposredno za tem v govoru na gori blagroval jokajoče (prim. Lk 6,21). Trpeti in biti s trpečimi v življenju po veri sta dva položaja, kjer člo- vek vstopa s prevzemanjem in deleženjem v Kristusovo trpljenje in more deliti "čisto poseben del neskončnega zaklada odre- šenja sveta". (Okrožnica o odrešenjskem trpljenju, 31).

6. Dragi bratje in sestre, ki ste se znašli v preizkušnji, velikodušno darujte svojo bo- lečino v povezanosti s trpečim Kristusom in Marijo, njegovo materjo. In vi, ki vsak dan delate s trpečimi,naj bo vaše služenje dragocen prispevek k evangelizaciji. Pov- sod čutite, da vas v življenju krščanska skupnost kliče, da ob soočanju s Kristu- sovim križem v svetu pričujete za razloge evangeljskega upanja (prim. 1 Pt 3,15). "In prosimo vas vse, ki trpite, da nas pod- pirate. Ravno vas, ki ste slabotni, prosimo, da postanete vir moči za Cerkev in za člo- veštvo. V strahotnem boju med silami do- brega in zla, ki se odigrava v današnjem svetu,naj zmaguje vaše trpljenje,zedinjeno s Kristusovim križem" (Okrožnica o odreše- njskem trpljenju, 31).

7. Obračam se tudi na vas,pastirje krščan skih skupnosti in odgovorne za pastoralno delo v zdravstvu,s prošnjo,da se primerno pripravite na obhajanje svetovnega dneva bolnikov. Predočite obsežne in zapletene probleme zdravstva in zdravja božjemu ljudstvu in družbenim skupinam, da bodo zanje sprejemljivi.
In vi, zdravstveni delavci, zdravniki in bol- niško osebje, bolniški duhovniki, redovniki in redovnice, prostovoljci, še posebej ve, žene, pionirke v zdravstveni službi in v to- laženju bolnikov,bodite posredniki in spod- bujajte k povezanosti med bolniki,njihovimi domačimi in krščanskimi občestvi. Skupaj z bolniki in njihovimi domačimi si prizadevajte da se preizkušani ne bodo čutili odrinjene. Izkušnja bolečine bo tako za vsakega šola velikodušne podaritve.

8. Moj poziv velja tudi odgovornim na vseh družbenih ravneh, da se povežejo v pozornosti in prizadevanju Cerkve za trpeči svet v dialogu in sodelovanju pri oblikova- nju družbe, ki skrbi za trpeče, ko hodi po poti pravičnosti, svobode, ljubezni in miru. Brez pravičnosti svet ne bo spoznal miru, brez miru se trpljenje še poveča.
Tisti, ki trpite, in vsi,ki jim velikodušno slu- žite, prosite Marijo za materinsko pomoč. Mati Jezusova, stoletja češčena v slikovi- tem svetišču Naše guadalupske Gospe,naj posluša klice mnogih, ki trpijo, naj obriše solze jokajočih in naj bo blizu vsem bolnim po svetu.
Dragi bolniki, daritve vašega trpljenja, v katerih odseva Kristusov obraz na križu,naj Brezmadežna ponese pred svojega Sina.
Iz srca vam pošiljam svoj pozdrav in zago- tavljam, da nenehno molim za vas. Vsem podeljujem apostolski blagoslov.

Vatikan, 11.oktobra 1995, na dan spomina blažene Device Marije, Matere Cerkve.

Janez Pavel II.

VSA DAROVANA BOGU

Prim. dr. Miriam Praprotnik - slovenska misijonarka

Prim. dr. Miriam Praprotnik, spe- cialistka za pljučne bolezni, usmiljenka, ro- jena 31.oktobra 1924 v Naklem.Živi in dela v Albaniji, v misijonih od leta 1992. Na po- slana vprašanja za pogovor za slovenske zdravnike je odgovorila: "Bila sem veselo presenečena za tako prijazen izziv in se vam,draga gospa kolegica,prisrčno zahva- ljujem za spodbudo. Naj vam Gospod vse obilno poplača!"
Spoštovana gospa primarij! Leta 1972 je celovška Družba sv. Mohorja izdala roman enega najpomembnejših slovenskih pripo- vednikov, ki so svoja dela objavljali v emi- graciji,Karla Mauserja, Razdrto gnezdo. Za skrb med boleznijo se je pisatelj v uvodu oddolžil slovenskim usmiljenkam z nasled- njim posvetilom:
"Kakor gnezda, prizidane bolnišnicam, so bila njih bivališča. V težkih modrih krilih, s širokimi perutmi belih kornetov so šumele skozi bolniške sobe in opravljale svojo služ- bo sebi v posvečenje in ljudem v blagoslov Razgnali so jih na vse vetrove. V gubah svojih kril so odnesle s seboj zadnji dih umi rajočih in jok novorojenih. Naj bi ta drobna povestica,posvečena slovenskim usmiljen- kam, bila znamenje nas vseh, da jih nismo pozabili."
Slovenci smo šele šestnajst let po pisate- ljevi smrti(1977) dobili prvo njegovo knjigo v domovini(leta 1993) s ponatisom romana Razdrto gnezdo v celjski Mohorjevi družbi, slovenski zdravniki pa z vašimi odgovori, odgovori zdravnice - usmiljenke, tudi živo pričo o poslanstvu usmiljenk doma in v svetu.
Vaš ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski je sestavil za svoje setre pravila, vendar je nasprotoval vsemu, kar bi tej novi Družbi dajalo videz samostanskega življenja.Prvič v zgodovini Bogu posvečenega življenja je neki ustanovitelj dosegel, da so sestre smele zaradi svojega dela iti v svet. Usmi- ljenke imajo: bolniške sobe za samostan, najeto stanovanje za celico, župnijsko cerkev za kapelo, mestne ulice in bolniške sobe za samostanski hodnik, pokorščino za klavzuro, božji strah za zamreženo okno, sveto skromnost za kopreno, a pri vsem tem so dolžne živeti tako krepostno,kot če bi bile v kakem samostanu naredile zaob- ljube (sv. Vincencij Pavelski).

Kje je začetek vaše življenjske poti in kaj je pripomoglo k odločitvi za redovni in zdravniški poklic?
Začetek moje življenjske poti sega globoko v otroška leta. Petletni ukaželjni deklici Francki je mama rada brala zgodbe. Tako je prišla na vrsto tudi povest o flamskem misijonarju gobavcev na otoku Molokaju v Afriki, o patru Damijanu de Veustru, ki je bil v moje veliko veselje lansko leto prištet za svetnika.Ko je bila pretresljiva povest o tem junaškem možu končana, sem v svo- jem majhnem srcu jasno začutila: "Ko bom odrasla, bom postala redovnica in odšla h gobavcem na Molokaj." Ta cilj je bil kot zvezda vodnica mojega življenja trdno po- stavljen in se ni nikoli zamajal. Svojo malo skrivnost sem ljubosumno hranila zase. Vsako jutro sem ne glede na vreme in letni čas pohitela v župnijsko cerkev v Naklem, kjer sem doma in kjer sem po krstu postala božji otrok. Težave pa so nastopile, ko bi morala iti v gimnazijo. Moledovala sem in prosila mamo,da bi šla v gimnazijo v Kranj. Uboga mama pa je morala prošnjo odbijati še dve leti, ker smo bili zelo revna delav- ska družina. V meni pa je cilj žarel in volja po nadaljevanju šolanja ni popustila. Po šestem razredu osnovne šole v Naklem se je neka dobra učiteljica spomnila, da imajo sestre usmiljenke v Ljubljani zavod za dek- lice iz revnih družin.Res,mama se je obrnila nanje in bila sem sprejeta. Starši bi morali mesečno plačevati sto dinarjev, a žal tega niso zmogli. Kot dobra učenka v klasični gimnaziji v Ljubljani pa sem pomagala dek- licam,ki so se težko učile. Zato so me ses- tre usmiljenke sprejele brezplačno. V meni je dozorel sklep, da postanem usmiljenka, čeprav tega nisem nikomur razodela.
Vojni čas mi je prekinil šolanje za štiri leta. Po vojni sem napravila še višje razrede kla sične gimnazije. Mislila sem takoj pristopiti k usmiljenkam, vendar sem se vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, ker so bile usmiljenke 8. marca 1948 leta izgnane iz slovenskih bolnišnic in domov za onemogle in je bilo sprejemanje deklet za vstop k redovnicam prepovedano tudi v osrednji hiši jugoslovanske province usmiljenih ses- ter v Beogradu. Menila sem, da mi bo zna- nje iz medicine pri gobavih več koristilo kot znanje latinščine in grščine, ki sem ju imela zelo rada. Po čudovitih okoliščinah, bolje rečeno po dobrotni roki Previdnosti, sem leta 1952 končala študij medicine.

Kje so postaje vašega zdravniškega delovanja?
Z namenom, da bi se čimveč naučila, kajti cilj sem imela vedno pred očmi, sem staži- rala v obrobnih bolnišnicah.Lepi spomini me vežejo na čas v bolnišnicah Novo mesto, Ptuj in Ljubljana (otroške bolezni).Kot zdra vnica splošne medicine sem se zaposlila v Središču ob Dravi. Ta leta so nepozabna. Takrat sem postavljala praktične temelje svojemu teoretičnemu znanju. In končno je posijalo sonce s polno svetlobo v moje življenje.Usmiljenke so lahko ponovno spre jemale naraščaj za duhovne poklice. Tako sem se leta 1960 poslovila od dragega Sre- dišča ob Dravi in stopila k sestram usmi- ljenkam v Beogradu, kjer sem postala leta 1961 usmiljenka.
Na mojo prošnjo,da me pošljejo v misijone, so predstojniki menili, da jih imamo na Kosovu. Tako sem se leta 1963 zaposlila v veliki bolnišnici za pljučne bolezni v Peći. Specializacijo iz pljučnih bolezni pa sem opravila v Beogradu. Če bi popisala svoje tridesetletno delovanje in bogata doživet- ja zdravnice - usmiljenke v Peći,bi nastala debela knjiga. Leta 1991 sem se upokojila in prišla v Slovenijo. Čutila sem se zdravo in sposobno za opravljanje zdravniškega poklica.Takrat je v Albaniji po polstoletnem enoumju zacvetela "pomlad". Ko so pred- stojniki vprašali sestre, če bi želela katera oditi v misijone v Albanijo, sem se prijavila z vsem bitjem. Tako se je leta 1992 vsaj deloma uresničila moja želja iz otroštva. V Draču, albanskem pristaniškem mestu, sem stopila na misijonska tla dežele, ki je nam nerazumljivo tako zelo uničena.

Kaj bi povedali slovenskim zdravnikom o bolnikih in organizaciji zdravstva v Albaniji?
Bolniki so povsod zelo hvaležni. Vendar so, nasprotno kot na Kosovem,kjer brezpogoj- no zaupajo zdravniku, albanski bolniki bolj nezaupljivi. Kako natančno pregledujejo npr.zdravila, če je rok trajanja še veljaven ali ne. Imam občutek,da je v njih še vedno tisti strah,ki jim ga je vcepil prejšnji režim. Namreč,da so samo Albanci dobri in pošte- ni, vsi drugi pa so njihovi sovražniki. Bili so popolnoma odrezani od vsega sveta. No- vice so dobivali izključno samo iz Tirane, prikrojene za tedanji politični režim.
Organizacija zdravstva v Albaniji je še ve- dno v povojih. V Tirani je nekaj klinik, ki so jih usposobili tudi dobrotniki. Vendar na splošno ni mogoče govoriti o organizaciji zdravstva, kakršnega smo vajeni v Evropi. Najraje bi povabila: "Pridite in poglejte!"

Nam lahko zaupate svoj dnevni red?
Vstajam ob pol petih zjutraj. Ob petih na- mreč dobimo vodo za eno uro. Da, po celi državi imamo vodo eno uro, morda kdaj še popoldne pol ure. Zgodi se tudi, da je kdaj ni. Tako vsako jutro občutim dar in bogas- tvo vode.
Nato imam srečanje s sosestrama in sre- čanje z Bogom v molitvi in premišljevanju. To je poleg telesne hrane najvažnejše duhovno okrepčilo. Brez tega ne bi mogla vztrajati v veselem darovanju sebe vsem, ki bodo ta dan pred nami potrkali na vrata stanovanja in naših src.
Dve leti sem hodila v bližnjo polikliniko, kjer sem v nekem prostoru,ki naj bi bil ambula- nta,pregledovala predvsem pljučne bolnike Zdravila, ki jih vsa leta pošiljajo dobrotniki iz domovine, Nemčije, Italije, predvsem pa iz Avstrije, moram nositi vsako jutro v am- bulanto,po delu pa domov,ker nimam oma- re, kjer bi jih lahko zaklenila. Tu je sedaj precej zdravnikov in medicinskih sester, zato lahko ostajam dopoldne doma.
K meni prihajajo revni bolniki po zdravila. Tu se pogovorim z bolnikom in ga poslušam če mi želi zaupati svojo preteklost. Toliko časa že poslušam tragične zgodbe prete- klega polstoletnega obdobja in znova se sprašujem, kako so mogli preživeti? Človek je trši kot kamen.Kako močno je vcepljena v človeka volja do življenja. Mar ni že to dokaz Boga?
Popoldne, po srečanju s sosestrama, po kosilu, obiskujem hudo bolne,ki čakajo do- ma na srečanje z Bogom. Posebno so mi pri srcu bolniki z rakom na pljučih. Sprem- ljam jih kot na Kosovu tudi tu in prav tako njihove svojce na težki poti poslavljanja. Tako postanem njihov družinski član. Hva- ležnost bolnikov in svojcev je nepopisna. Ob takih izkustvih pa sama vedno globlje doživljam resnico: "Kjer je trpljenje, tam je Bog. Tam postaja vse rodovitno za večno srečo, za življenje onstran smrti."
Dan se hitro nagiba k večeru in sonce se dan za dnem utaplja v morju. Večkrat pa še pridejo pozno v noč trkat na naša vrata in prosit nujna zdravila.
Zvečer rada berem in pišem. Moj konjiček je gotovo dopisovanje. Korespondenca.

Kako ste povezani s Slovenijo?
Z matično domovino,z biserom našega pla- neta, sem močno povezana ne le po šte- vilnih dopisovanjih,ampak predvsem in naj- močneje po molitvi. V vse svoje pogovore z Bogom vklepam našo mlado državo z željo, da bi ohranila vero očetov, ljubezen naših mater do otrok in zvestobo Bogu ter narodu.

Kako ste sprejeli osamosvojitev in kje?
Z velikim veseljem. Tega pa nisem smela pokazati, ker sem bila takrat še v Peći na Kosovu. Skoraj nisem mogla verjeti v res- ničnost te velike novice.

Slovenski misijonar v Ruandi, Danilo Lisjak,je v knjigi"Ruanda,črna vest člo- veštva" povedal: "Misijonarji so svoje- vrstna armada. Ta armada spreminja načrte tistim,ki hočejo biti mogotci te- ga sveta." Kaj bi izbrali, če bi še enkrat izbirali poklic?
Ko bi še enkrat izbirala poklic, ali ko bi ga še tisočkrat in milijonkrat, bi vedno izbrala poklic zdravnice-redovnice,in to usmiljenke Naše glavno pravilo je:"Vsa darovana Bogu za služenje Kristusu v ubogih in bolnikih!"

Spoštovana gospa primarij! V pismu omenjate, da ste poznali dve od štirih mojih tet Gonza -usmiljenk,ki so delale kot bolniške sestre v slovenskih bolni- šnicah, dve pa po letu 1948 pri bolnikih v Srbiji.V otroštvu sva s sestro večkrat poskušali tetino zanimivo belo pokri- valo, ki je bilo z njeno redovno obleko shranjeno v naši omari po prisilni odlo- žitvi. Pri teti usmiljenki sem se v zims- kih večerih ob poslušanju zgodb iz bol- nišnice navdihovala za delo z bolniki. Zato naj bo najin pogovor posvečen slovenski misijonarki, zdravnici -usmi- ljenki, znamenje tudi nas, da jih nismo pozabili. In nazadnje še: "Kaj bi voščili slovenskim zdravnikom ob novem letu?"
Vsem, ki boste brali te vrstice, drobec pe- strega življenja iz mojih treh aktivnih pok- licev: "Mir Novorojenega naj vas spremlja na vseh poteh in pri vseh odločitvah skozi leto 1996."

Tudi vam, sosestrama in bolnikom na širnih albanskih misijonskih poljanah mir svete noči in zdravja polno leto 1996.

mag. dr. Karolina Godina

• zdravila v naši domači lekarni za uboge v Draču in okolici
• s. Mirjam deli na recepte drugih zdravni- kov zdravila ubogim v Draču
• moj dobri Sander z Mb. Recklinghausen živi z napol slaboumno ženo v skrajni rev- ščini v majhni zatohli sobici
• zakrament svetega krsta v eni od vasi
• s s. Justo pri razdeljevanju sladkorja v vrečke za uboge.Sladkor je bil dar kranjske Karitas. V albanski misijon v Draču je bil pripeljan z letalom po dobroti stevardese gospe Marije Hribernikove iz Kranja.

GOBELINSKI VBODI

Vezenje v štirih smereh

V prejšnji številki Prijatelja ste spoznali florentinski vzorec, sestavljen iz vodorav- no ali navpično vezenih ravnih gobelinskih vbodov. Zanimivo je, da ta lepi vzorec ve- zete v štirih smereh.
Vezenje lahko poteka od zunanjega roba proti središču ali obratno, torej iz središča proti robu.
V obeh primerih najprej diagonalno (iz kota v kot) razdelite stramin na štiri enake dele da dobite štiri enake trikotnike. Označite središče in si pri tem pomagajte z nitko ali flomastrom, ki ne razliva barve.

Vzorec začne nastajati v sredini (sl.1).Na- pravite štiri vbode,ki se stikajo pod pravim kotom (na sliki rdeče barve). Nadaljujte vezenje tako,da ob straneh dodajate nove vbode in z različnimi barvami razvijate vzo rec navzven. Vsako četrtino oziroma vsak trikotnik izpolnite na enak način,da pridete z eno barvo naokrog. Pri diagonali se smer vbodov vedno spremeni.

To je malce bolj zahtevno že v pripravi, saj morajo biti osnovne linije vzorca točno zasnovane takoj na začetku (sl.2).Začnite na zunanjem robu (črna barva) in izvezite linijo vzorca na vseh štirih straneh. Sedaj se prepričajte, če se sredina vzorca ujema s središčem na straminu.Potem ponavljajte barvna zaporedja proti središču.
Posamezne dele oziroma trikotnike na stra- minu lahko izpolnjujete ločeno, se pravi samo od ene do druge diagonale. Delo bo morda še lažje,če vezete kar v krogih, sa- mo pri diagonalni črti morate vedno spre- meniti smer vbodov.

Vezete jih iz poševnih vbodov v vodoravni ali navpični vrsti. Namesto stramina lahko za osnovo vzamete tudi platno.
Vsaka prvina je sestavljena iz poljubnega števila vbodov, ki se v sredini kvadrata stikajo in oblikujejo zvezdo (sl.3).Vsak po- samezen kvadrat bo še bolj poudarjen, če ga boste obrobili s stičnim vbodom (sl. 4).
Zvezdasti motiv lahko ustvarite tudi tako, da se vbodi v sredini vsake zvezde med seboj križajo,potem pa jih v sredini stisne- te z majhnim navpičnim vbodom (sl. 5).


Če bi radi imeli gobelin, ki bo nekaj poseb- nega, si vzorec izmislite sami. Za začetek izberite preprost motiv,morda geometrijske like.Z ravnilom in vodoodpornim flomastrom jih lahko narišete neposredno na stramin (sl. 6). Zahtevnejši vzorec pa v pravi veli- kosti raje najprej narišite in pobarvajte na papirju. Čez to sliko položite stramin in z vodoodpornimi barvnimi flomastri nanj pre- nesite vzorec, da bo dobro razviden.
Vezete pa lahko tudi na neposlikan stramin V tem primeru je vzorec narisan na shemi z različnimi znaki,ki označujejo barve (sl.7) Posamezne barvne znake prenašate na ustrezno mesto s štetjem nitk na straminu (sl.8).Če kdo potrebuje prazen kos strami- na, naj mi sporoči, podarja ga g. Anica.


Kadar je gobelin zelo velik,ga lahko vezete na dveh ali več delih in jih potem sestavite Pred spajanjem vsak izvezeni del najprej poravnajte v pravo obliko. Posamezne dele lahko spojite ravno ali po diagonali. Prvi način je preprost, drugi bolj zahteven, a zato ustreznejši za spajanje gobelinskih bordur v vogalih.
Za to delo potrebujete debelejšo iglo in krojaško svilo za gumbnice. Pri debelejšem straminu pa uporabite sukanec za preproge

Tam, kjer boste dele spojili, pustite vsaj dve-tri vrstice neizvezene in še nekaj stra mina za šiv. Potem na enem delu gobelina ta dodatek zavihajte nazaj in ga položite na rob drugega dela. Pazite,da se še neiz- vezeni vzorec ujema (sl.9).Oba dela spnite s pomožno nitjo in sešijte z drobnimi po- ševnimi vbodi,da je vsak narejen skozi eno luknjico na straminu. Šiv dobro zategnite, vendar ne sme vleči skupaj in gubati stra- mina (sl.10). Odstranite pomožno nit in z ustreznimi vbodi dokončajte vezenje. Pri tem pazite, da na hrbtni strani gobelina ne boste vbadali skozi zavihane robove, ki so nastali ob spajanju. Te robove razdelite na dve strani šele,ko je vezenje končano(sl.11)

Oba dela popolnoma izvezete in ju sestavi te v kotu 45 stopinj. Sešijete ju enako kot pri ravnem spajanju; šivanje mora zajeti vsako luknjico na straminu (sl.12). Pazite, da se bo vzorec ujemal.


Kljub največji skrbnosti pri vezenju se iz- delek rad umaže,skrivi in vleče v eno stran Zato poglejte, če ga je treba oprati ali samo navlažiti, da ga boste kasneje lahko napeli in poravnali v pravo obliko. Na ta navodila počakajte do prihodnjič.
Medtem pa preverite tudi, če kakšen vbod manjka. To naredite preprosto tako,da po- držite izdelek proti svetlobi. Kjer svetloba proseva, tam vbod manjka in ga vstavite.


Če izdelka kmalu ne odnesete uokvirit k steklarju, ga morate hraniti v temnem pro- storu. Najbolje je, če gobelini ležijo ravno, nikakor jih ne smete prepogibati. Lahko jih tudi zvijete. Iz časopisa ali lepenke napra- vite zvitek, ga ovijete s svilenim papirjem in okrog tega navijete gobelin. Prava stran mora biti na vrhu, oziroma zunaj. Potem s svilenim papirjem ali mehko tkanino še za- ščitite zviti gobelin.

Sedaj si pa oddahnite, kajti z gobelinskimi vbodi in vzorci,naj bodo še tako lepi in za- nimivi, vas ne bom več kratkočasila in tudi ne dolgočasila...
Prihodnjič boste našli le še nekaj koristnih nasvetov, kako pripraviti gobelin, da ga lahko odnesete k steklarju. Ta priprava je zelo pomembna, čeprav jo marsikdo zane- mari, potem pa z izdelkom ni zadovoljen.
Jaz vam pa zadovoljstva želim, kjerkoli ste in karkoli že delate...

Kati Urh

ODPRTE DLANI

Srečanje v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik

Tretji konec tedna v decembru je v Zavo- du za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku potekal zelo zanimiv in aktualen dvodneven seminar. Na njem smo prvi dan predvsem razmišljali o invalidovem mestu v družbi ter o nerazumevanju in nespoštova- nju, s katerim se takšni ljudje srečujejo v vsakdanjem okolju. Seveda nismo proble- mov le odpirali,ampak smo nanje iskali tudi odgovore in rešitve.
Spodbuda in sreča je, da drug drugemu ponudimo odprto dlan. Vsak vzame, kolikor more vzeti. Jaz sem vzela oziroma prejela veliko. S tem srečanjem so želeli poudariti pomen skupnega sodelovanja med zdravimi in invalidnimi osebami. Večkrat je bila pou- darjena potreba medsebojnega osveščanja; zakaj bolj ko se medsebojno osveščamo, bolj tudi sprejemamo našo medsebojno drugačnost.
Mene je zelo navdušila volja do življenja mladih gojencev Doma,ki jo je močno pod- krepil gost srečanja, naš prijatelj sotrpin, Zvone Modrej. Ob svojih dveh knjigah (Sreča je metulj ter Čudež ljubezni) je po- udaril, kako pomembno je graditi skupno dobro in se imeti rad v Ljubezni. Poln not- ranjega ognja nas je Zvone zares opogumil in navdušil.
V nedeljo dopoldne se je srečanje nadalje- valo.Kot kristjan,strokovnjak in božji človek nam je svoj čas podaril prof.dr. Anton Trs- tenjak. Kakšna navdušenost in zagnanost pri njegovih devetdesetih letih! Spregovoril nam je tudi o dobroti. Pozabljati moramo nase, če hočemo postati dobri. Brez žrtev ni dobrote. Ni težko biti dober z Njim, ki je Bog sam. Res, močne misli! O, da bi jih upoštevali in živeli najprej sami.Obenem pa si želim, da bi to srečanje v veselju in po- gumu ostalo globoko zapisano tudi v vseh, ki bivajo v ZUIM Kamnik.
Zahvaljujem se tudi organizatorju (Zveza paraplegikov Slovenije) za to doživetje.

Marjetka Smrekar

za njim pa je bil čas za težko pričakovani klepet s sošolci. Skupaj smo se spominjali starih časov, razočaranj in radosti, ki smo jih doživljali, ko smo bili še gojenci tega zavoda. Jaz sem se še posebno razveselil srečanja z Nuško in Gregorjem, saj sem se z njima vsak teden vozil domov.Nuška sta- nuje v Žalcu,Gregor pa je iz Radeč. Pogre- šal sem starega sošolca Janita, ki ga na srečanju na žalost ni bilo. Ko sem povpra- šal po njem so mi rekli le,da je z njim nekaj narobe. Zla slutnja se je uresničila,ko mi je doma mama,ki se je pogovarjala z nekdan- jo učiteljico gospo Jožo Marc povedala,da se je ubogi Jani že preselil k Bogu. Vedno mi bo ostal v najlepšem spominu.
Ostalo nam je le še nekaj časa za pogovor nekaj besed zahval in obljub in že smo se morali posloviti. Z Nuško in Gregorjem smo si obljubili, da si bomo še naprej pridno do- pisovali. Dopisujem si tudi z nekdanjo učite ljico gospo Jožo Marc, ki mi pošilja vzorce za moja ročna dela. To srečanje mi bo os- talo še dolgo v spominu.
Želim in upam, da se bomo s starimi so- šolci še kdaj srečali v "našem" zavodu ali pa kje drugje v Sloveniji.

Stanko Markovič

MIKLAVŽEV KONCERT

Prejšnji teden smo izvedeli, da bomo dobili lepo darilo.Obiskal nas bo družinski ansam- bel Novina iz Dolenjske.
To je ansambel, v katerem igrajo oče in trije sinovi. Igrajo na sintesizer, kitaro, orglice, harmoniko in trobento, zraven pa tudi pojejo. V začetku smo jih samo poslu- šali, potem nas je njihovo petje tako nav- dušilo, da smo se jim kar pridružili. Skupaj smo zapeli: Mi se imamo radi, Siva pot, Krokodilčki ...
Najbolj nas je navdušil najmlajši član njiho- vega ansambla, ki je igral trobento. Kar žalostni smo bili,ko so z nastopom končali.

Nermin, Mojca, Kristina, Robi in Marko..., Center za usposabljanje invalidnih otrok "Janka Premrla - Vojka" Vipava

KAJ SMO, KDO SMO?

Tisti, ki skrbno pregledate kazalo Prijatelja in vidite tudi naslove ob strani, ste lahko takoj opazili spremenjen naslov te rubrike, ki že dolga leta prinaša utrip življenja Prija teljstva bolnikov in invalidov. Bratstvo bolnikov in invalidov živi je pisalo vsa leta. Sem in tja je kdo dodajal tudi kakšne pripombe na tak naslov (BBI še vedno živi, BBI životari; zakaj je v Prijatelju drugačen naslov, kot je ime gibanja...). Hvala Bogu, gibanje živi dalje. Znamenje,da hoče živeti in to ne kot druga dobrodelna gibanja, tem več kot gibanje bolnikov in invalidov, je tudi tale spremenjen naslov. Ta je samo povzetek odločitve vseh odgovornih bolni- kov in invalidov na letnem sestanku v no- vembru lanskega leta, da naj se v končni predlog pravil dosedanjega Prijateljstva bolnikov in invalidov zapiše novo in hkrati staro ime, ki smo ga prva leta tudi pri nas že uporabljali: KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV. Potrditev te odločitve bo seveda šele sprejem pravil, na kar še vedno čakamo, toda v preteklem letu se je le marsikaj razjasnilo.
Spremenjeno ime tudi jasno pove,da se do sedanje Prijateljstvo bolnikov in invalidov hoče povsem ravnati po načelih, ciljih in načinu organiziranosti Mednarodnega krš- čanskega Bratstva bolnikov in invalidov,pa tudi, da ponosno izpoveduje svojo krščan- sko vero. Kaj vse to pomeni, bo seveda pokazal čas. Močno pa upam, da bodo Jezusove besede: "VSTANI IN HODI!" tudi v Krščanskem Bratstvu bolnikov in invali- dov na Slovenskem zares postale vodilo gibanja. Še in še naj bi jih premišljevali, jih končno zares sprejeli in se po njih ravnali.
V Mednarodnem Bratstvu so se počasi izo- blikovala temeljna načela in cilji ter pravila Temeljna načela Mednarodnega Bratstva smo objavili v lanski drugi številki. Zdaj pa objavljamo še cilje gibanja, kakor so zapi- sani v Statutu Mednarodnega Bratstva.

V.B.

SILVESTROVANJE

Nekaj dni po novem letu moj spomin veselo potuje v urice starega leta; tedaj smo se zbrali "najbolj korajžni" v Bratstvu bolnikov in invalidov iz domžalske in ljubljanske o- kolice na silvestrovanju v župnišču v Dom- žalah.Pritegnila me je domačnost in gosto- ljubnost ljudi. Preprosto, s srcem so nam vsem dali čutiti: Lepo,da ste z nami,vese- limo se skupaj.Res,vsi smo bili veseli zaradi medsebojnega zbliževanja(prav posrečeno smo se spodbujali,ko smo vlekli listke s svo jimi imeni in si povedali kakšno "ta pravo"), sproščenega petja, skečev vse do svete maše,ko nas je Jezus po duhovniku notra- nje ogrel, v sebi potrdil in nas "požegnal" za naprej; za vse novo leto, ki smo mu po maši nazdravili s kapljico rujnega vinca. Skratka,bilo je prijetno silvestrovanje; tudi zaradi izjemnega obiska - prišla je županja mesta Domžale.Podarila nam je vsem svojo zbirko pesmi -to je bila posebna pozornost gospe županje.

Marjetka

POSPRAVLJANJE

Lep pozdrav vsem,ki boste tudi v tem letu ostali zvesti bralci Prijatelja! Upam, da vas bo prav toliko kot lani in še kakšen več,saj je Prijatelj res naš prijatelj, kajne!
Delam letno bilanco in ugotavljam, kaj sem sploh naredila v minulem letu? Veste,kot je potrebno pospraviti omaro, je dobro urediti tudi predalčke v srcu, glavi in duši... Kar precej časa in še nekaj nočnih uric je bilo potrebno, da sem zložila vse, kot je prav in pošteno. Težaško delo, a splačalo se je, saj sem si končno le priznala, da za naše Bratstvo nisem naredila NIČ.
Ta NIČ se ne zmanjša, četudi si govorim, da se raznih srečanj nisem mogla udeležiti, ker je na vsakem vabilu pisalo, naj sama poskrbim za prevoz. To je meni težko ure- sničiti. Slišim pa, da nekateri tudi za svoje čisto osebne zadeve dobijo prevoz pri Bra- tstvu.
Žal pa sem tudi na domačem območju za- beležila žalosten rezultat. Tukaj seveda ni olajševalne besede 'prevoz' in ostane le priznanje 'lenoba'. Zraven pa sem našla še 'navlako', ki se ji pravi nezainteresiranost in neodgovornost.
Prav rada bi vedela,kakšno omelo naj upo- rabim, da bom še to očistila? Mogoče bo pomagalo že priznanje, da, bolj kot jaz mi- slim, vsi potrebujemo drug drugega, da bi si krepili voljo do dela in odgovornosti.
Upam, da se bom v tem letu poboljšala in če mi boste še vi pomagali, bo gotovo vse lažje in uspeh ne bo izostal.
Lep pozdrav vsem!

L. J.

SREČANJE KBBI NA KAPELI

Bilo je hladnega 25. novembra 1995, a v naših srcih so bili topli žarki sreče, veselja in radosti, kajti naš prijatelj Umbert Pahor nas je povabil na popoldansko srečanje na Kapelo.Zbralo se nas je kar veliko in ni nas bilo malo, ki smo Umberta občudovali, ker je zbral toliko moči in poguma ter pripravil srečanje,četudi nikogar ne vidi. Začeli smo s pozdravi, stiski rok in toplimi objemi. Z velikim veseljem smo zapeli ter se pripravili na sveto mašo, ki jo je vodil pater Matej Papež.
Ob molitvi smo prejeli veliko moči.V pomoč nam je bila pri izvedbi veselega dela.Uživali smo ob številnih skečih, ob zvokih kitar, orglic in flavte.Umbert nas je razveseljeval s šalami in prijetnim nasmehom. Prav tisti dan pa smo imeli med nami tudi slavljenko Nadico, ki je praznovala rojstni dan. To je dalo srečanju poseben čar.
Čas smo imeli tudi za medsebojne pogovo- re, saj si imamo vedno veliko zanimivega in lepega povedati. Pozabiti pa ne smem tudi na naše pridne in zlata vredne prijatelje, pomočnike, sodelavce, ki so nas postregli s slaščicami.
Popoldne se je ob vsem lepem prehitro prevesilo v noč. Prišel je čas slovesa. Na svoje domove, nekateri v zavod ali v dom upokojencev, smo se vračali veseli in polni lepih vtisov.
Umbert Pahor je ob koncu dejal: "Zahva- ljujem se patru Mateju, župniku iz župnije Kostanjevica nad Novo Gorico, za sprejem Bratstva bolnikov in invalidov pod samo- stansko streho. Hvala za darovano sveto mašo in lepe misli o nebeški Materi Mariji. Zahvaljujem se tudi sodelavcem za pomoč ter vsem bolnikom in invalidom,ki so prispe- vali svojo dobro voljo za prijetno počutje vseh udeležencev."
Naj napišem še tole. Naš Umbert nas gleda z dušo in velikim srcem, ki ga je razdajal na lepem in nepozabnem srečanju. Dobri Bog naj te ohrani zdravega in veselega še dolgo med nami.

Nives Fabčič iz Sežane

Dragi prijatelj! Draga prijateljica!

Veselje osupne. Vse naše bitje ne zado- stuje njegovi eksploziji. Najti ga je mogoče v prosojnosti čiste ljubezni.

Z roko v roki smo sklenili našo verigo prija- teljstva in tako doživeli prihod novega leta 1996. Ta veriga ne bi bila zaključena, če ne bi bil vanjo vključen tudi ti. S svojimi molitvami, dobrimi deli, s svojim trpljenjem, prijetnimi spomini si bil v duhu povezan z nami, za kar se ti iskreno zahvaljujemo. Pogrešali pa smo tvojo toplo besedo in na- smejani obraz.
Vse naše želje smo združili v novoletno popotnico:
Bodi vesel in ne boj se veselja deliti z dru- gimi; kajti otrok veselja si. Nič manj kot drevesa in trave in zvezde. Naj bo tvoje veselje pristno,preprosto in globoko. Veseli se vsakega trenutka dneva in življenje ti bo postalo praznik.
Spokojno hodi skozi trušč in naglico sveta in vedno znova se vračaj v tišino pogovora z Bogom. Vedi,da tišina govori najmodreje.
Bodi, kar si! Bodi svoj! Ne primerjaj se z drugimi,kajti vedno bodo boljši ali slabši od tebe, ti pa boš postal zagrenjen. Spoštuj svoje življenje in življenje drugih.
Bodi v miru s svojim Bogom, kajti le tako boš ohranil mir v svoji duši,ne glede na to, kako te premetava v življenju.
Bodi torej še naprej Božji otrok.
Bog naj blagoslavlja v novem letu 1996 tebe in vse, ki te imajo radi.
To ti želijo vsi prijatelji Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov s Primorske.

Mirenski Grad, 1.1.1996

EN HRIBČEK BOM KUPIL

Iz zvočnika ubrano žuborijo, kot srebrn potoček najbolj čiste studenčice, melodije najlepših Slomškovih pesmi.Veliko prostora za Božje, za svoj rod ter za vse lepo in dobro je moralo biti v srcu človeka, ki je zložil in zapel te pesmi. Potoček melodij se nataka vame in še sam poskušam s svojim raskavim glasom stopiti v ta potoček in se odžejati v njem. Ob tem me 'poškropi' ne- kaj kapljic spomina, kako nas je ob koncu petdesetih let, nas tretješolcev, v osnovni šoli na enem od slovenjegoriških hribčkov ena od malce starejših učiteljic učila pes- mico En hribček bom kupil in nas ob njej spoznavala s Slomškom.
Nekaj malega smo o njem otroci izvedeli že pri verouku ter doma in iz Mohorjevih, ki nam jih je ata v dolgih zimskih večerih gla- sno bral.Največkrat pa je v naših šolarskih glavicah veljalo prav tisto, kar so nam po- vedali v šoli. Tako se dobro spomnim, kako nam je učiteljica ob učenju pesmice En hri- bček bom kupil razložila,da poznamo pesmi ki jih je zložil znani avtor ter ponarodele in narodne,pri katerih pa navadno ne pozna- mo avtorja... Tudi pesem En hribček bom kupil uvrščamo med ponarodele oziroma med narodne pesmi, a se ve,da jo je napi- sal Slomšek, ki je bil...
Ura petja in glasbene vzgoje se je spreme nila v zgodovinsko uro, med katere je med nas s tega (enega) hribčka zasajenega z žlahtno trto, v vsej veličini stopil in nas nagovoril škof, narodni buditelj, učitelj in literat Anton Martin Slomšek.
Šele danes, ko po mnogih letih razmišljam o tem, na videz drobnem dogodku, vame počasi kaplja spoznanje, koliko osebnega poguma in ljubezni do nas otrok je moralo biti v tisti učiteljici, ki nas je kljub "tistim časom" in mimo vseh učnih načrtov pou- čila o tem velikem možu. Ob spominu na ta dogodek in to učiteljico pa imam občutek, da smo v današnjih časih dostikrat vse preveč polni-samega sebe in ne znamo biti dovolj hvaležni tem neopaznim, skromnim in požrtvovalnim ljudem z velikim srcem, kot je bila omenjena učiteljica, ki so že v "tistih časih" sooblikovali tudi današnji čas.

Jože R.

LJUBITI ČLOVEKA V UBOŠTVU

Kakšno nepozabno srečanje, srečanje s pravim misijonarjem! Spominjam se, bilo je v šestem razredu osnovne šole. Udeležila sem se duhovnih vaj. Bila sem navdušena nad filmom z Madagaskarja, nad besedami misijonarja, nad malgaško pesmijo... V ot- roško srce torej,je bilo vsajeno prvo seme.
Odraščala sem in vedno nosila eno željo, katera se mi je zdela neuresničljiva:postati misijonarka. Le kako naj bi se to zgodilo? Počasi, z leti sem na vse skupaj pozabila, dokler Nekdo ni močno potrkal na moje srce.
Madagaskar prve dni, prve mesece, prvo leto. Ne bi rada segala nazaj,ker je spomin grenak.Bilo je nešteto bojev.Rada bi pobe- gnila!Spet je bil na pravem mestu misijonar - duhovnik, s pravo besedo na ustnicah. Koliko dobrih nasvetov sem slišala v teh treh letih.
Vživela sem se in življenje med Malgaši je postajalo vsak dan vse lepše, vse bolj do- živeto.Začela sem odkrivati smisel življenja tudi smisel življenja najbolj zapuščenega Malgaša. Bila so to čudovita odkritja. Naj- večje spoznanje pa je bilo,ko sem živo ob- čutila prisotnost božje Ljubezni.Na vpraša- nje: Kdo je Bog?,bi vedno lahko odgovorila samo z eno besedo: Bog je LJUBEZEN. Ali sem lahko prišla do večjega spoznanja?!
Dnevi so vse hitreje bežali in zdelo se mi je, da bodo tri leta prehitro minila. Hotela sem postoriti čimveč. V delu sem našla polno idej.Lahko sem začela ljubiti človeka v vsem njegovem uboštvu; in če sem to resnično doživljala, sem čutila na pravem mestu tudi božjo ljubezen.
In kaj je bilo moje delo? Delo v ambulanti, katero mi je prinašalo največje veselje, delo s predšolskimi otroki, delo s šolarji.
Malgaški človek je simpatičen, prijazen in gostoljuben. Ima tudi mnoga slaba nagnje- nja,toda s tem smo zaznamovani prav vsi. Lahko priznam: rada imam te naše temno- polte ljudi.
Veliko zahvalo sem dolžna naši slovenski skupnosti. Ali bi bilo sploh moč zdržati brez slovenskega duhovnika? Ne vem, kdo bi se skupaj z menoj boril za vsakdanjo dobro voljo,kdo bi se z menoj veselil najmanjšega uspeha... V tem tekstu bi rada priznala, kaj resnično pomeni duhovnik. Duhovnik je neizmerni dar za nas vse, ki želimo gojiti svoje krščansko življenje.
Po treh letih dela in bivanja na Madagas- karju sem se vrnila domov. Del srca ostaja na Rdečem otoku.Koliko spominov me veže na tisti košček sveta! Bili so dnevi žalosti in obupa, toda ravno ti trenutki so bili po- trebni,da sem lahko lepše doživljala vsako- dnevne drobne radosti. Srečna sem, ker sem bila kot laična misijonarka deležna to- liko milosti. Neizmerno zahvalo sem dolžna svojemu Gospodu: Hvala ti,Gospod,za vse! Ni mi žal niti za eno preživeto sekundo.

Polona Gorjup

Pater Lovrenc Grandošek

V nedeljo, 8. oktobra 1995, le nekaj dni pred dopolnjenim 78. letom se je v ptujski bolnišnici končala zemeljska pot minorita p.Lovrenca Grandoška. Njegova življenjska pot se je začela v Novi vasi pri Ptuju in ga preko Zagreba in Rima,kjer je študiral,in še mnogo drugih krajev, ki jih je prehodil kot duhovnik, na stara leta pripeljala k sveti Doroteji v Dornavo. Tu je ostal skoraj do zadnjega trenutka, ko se je zaradi bolezni umaknil v ptujski minoritski samostan sv. Petra in Pavla.
Dornavci se ga bomo spominjali predvsem po njegovi veliki ljubezni do bolnikov in os- tarelih. Vedno si je vzel čas,da jih je obis- koval,razveseljeval in jim prinašal duhovne tolažbe. Verjetno med njegovim bivanjem v Dornavi ni minil en dan,da ni obiskal vsaj enega bolnika. Skupaj z njimi je iskreno trpel, jokal in se tudi veselil. In navadno ni odšel, dokler ni od obiskanega izvabil vsaj kanček upanja,nasmeha ali dobre volje. Bil je dejavno znamenje Božje ljubezni in Bog mu povrni za vse veselje in vsa prijateljstva ki jih je sejal ter s potrpežljivo ljubeznijo gojil v njegovem imenu.

D.J.R.

Po večno plačilo k Bogu je 29.9.1995 odšel Janez Osolnik iz Selc pri Moravčah.
Bil je ljubeči mož, skrbni očka svojim pete- rim otrokom in še številnim rejencem, ki so v njegovem domu dobili toplo zavetje in ljubeznivo očetovsko besedo. Njegovo živ- ljenje je bilo posvečeno delu,bolezni in pre izkušnjam. Toda prav to ga je spodbujalo, da je skrbno živel lepo družinsko življenje. Veroval je, da ga Bog spremlja sleherni trenutek. Dolgo in zelo junaško je prenašal bolezen.
Za prve petke mu je dobri gospod župnik Viktor Primožič prinašal na dom Kruh živ- ljenja. Dobri Bog naj mu poplača številne obiske s svetim Rešnjim telesom.
Pokojni Janez Osolnik pa naj se raduje pri Bogu, saj je veroval v njegovo neskončno usmiljenje.

Vsi njegovi

Čeprav se - hote ali nehote - zavedamo, da je življenje kot dih, kot trenutek proti večnosti, je težko verjeti, da naši prijatelji tako hitro odhajajo... Vedno, kadar pišem te vrstice, prinašam na oltar spomin nanje na njihovo dobroto,na pripravljenost,da so tolikokrat znali odlomiti tudi košček naših skrbi in nemoči.

Vedno je romala od enega do drugega, kogar je poznala. Ko pa se je junija lani poslovila pomlad, se je poslovila tudi Ana PERKO, Plešičeva 37, 61117 Ljubljana- Dravlje.To vest mi je šele jeseni posredo- val g.Zoran iz Maribora.Kako,da v Ljubljani ni nihče vedel za njeno smrt? Ana je bila zelo verna in dobra. Na naših srečanjih se je zelo razživela in imela veliko povedati. Sedaj je pri Bogu in v njegovem naročju naj si spočije od romanja na zemlji. Tu ji ni bilo lahko, saj jo je vedno spremljala bolezen. Pokopana je v župniji Sela pri Šumberku. Naj ti, draga Ana, Gospod povrne za vse molitve in dobra dela...

Petindvajsetega septembra je umrla mama naše dolgoletne prijateljice Damijance, Ivanka KRAVCAR, Palmejeva 30, 61000 Ljubljana. Bolehala je za hudo sladkorno boleznijo. Hčerka Damijanca, čeprav sama nepokretna, je bila mami kot angel varuh. Reševala jo je, ko je mama zaradi pomanj- kanja sladkorja večkrat padla v nezavest. A Gospod je odločil: Pridi, bila si zvesta na zemlji, čez veliko te bom postavil! To si mama Ivanka zasluži, saj se je znala vse življenje nesebično darovati, ne le hčerki, ki je vse življenje invalidka, ampak tudi drugim.

Mnogo let smo se srečevali, a prišla je ura (v novembru),ko je zaspala in tudi za njen pogreb nismo vedeli. Marija MERLJAK, Dom upokojencev, Gregorčičeva 16, 65000 Nova Gorica, je bila po poklicu šivilja. Bolezen, ki jo je vseskozi ovirala, ni mogla raniti njene dobrote in želje, da nas je rada razveseljevala. Sama pa je bila najbolj srečna, ko smo se ob vsakoletnem romanju bolnikov na Brezje skupaj peljali k Mariji Pomagaj. Na naših srečanjih sem jo vedno občudovala, kako je znala vse potr- pežljivo prenašati in kako nas je imela rada Ko so jo moči zapuščale, je veliko molila, še posebno za duhovnike.
Vsa leta ji je stala ob strani nečakinja Kla- ra in tudi odgovarjala na pisma v tetinem imenu. Hvaležni smo ji za vso dobroto do tete in ji izrekamo globoko sožalje!

Sredi decembra so v beli zimi položili k več nemu počitku drago Faniko HLEB, Zavo- dnje 22,63325 Šoštanj. Prijateljica Irena mi je poročala, da se je na pogrebu čutilo, da odhaja v večnost oseba, ki je vse živ- ljenje trpela in izgorevala kot sveča za svojo okolico. Fanika je bila od začetka v našem gibanju.G.župnik Pribožič je povedal da je,čeprav vse življenje na vozičku,imela tudi lepe in vesele urice, ko se je srečala s sebi enakimi prijatelji. Zato naj Gospod bo- gato blagoslovi vse, ki si s srcem prizade- vajo, da bi Bratstvo bolnikov in invalidov v Sloveniji živelo. Tako bodo tisti, ki so še vedno večkrat potisnjeni na rob, imeli vsaj kdaj take tople, vesele urice, ki jim bodo dajale življenjske moči.
Faniko smo mnogi poznali, saj si je rada dopisovala in se veselila obiskov. Predlani, ko je z nami letovala v Lignanu,je zaslutila odhod. Rekla sem ji, da bom jaz prej na vrsti, a Bog je izbral njo. Fanika, izprosi pri Gospodu še za nas milosti,da srečno priro- mamo v božje naročje. Vsem sorodnikom, posebno sestri Tončki, naše sožalje!

Kdo bi mogel slutiti,da nas bo tako nenado ma zapustil mlad fant, čeprav je bil invalid na vozičku. V bolnici, kamor je šel zaradi operacije,je Jože GRM, Dom Ponikve 76, 61312 Videm-Dobrepolje, 23.decembra zaspal za vedno. Nisem mogla verjeti, da je to res, saj sem ravno tisti dan imela v rokah njegove čudovito vezene prtičke. Hotela sem mu napisati,da jaz nisem zmo- žna ustvariti tako lepe vezenine, pa ga ni bilo več... Res, ne vemo ne ure ne dneva, zato moramo biti vedno pripravljeni, ko Gospod pokliče in Jože je gotovo bil prip- ravljen. Bil si dober in plemenit fant, Jože. Tudi sedaj nas ne pozabi!

Na sv. Štefana dan so na blejskem poko- pališču položili k večnemu počitku očeta naše s. Edith - Martina METELKO, Cesta železarjev 27, 64270 Jesenice. Dopolnil je visoko starost, devetdeset let. G.župnik Milčinovič z Jesenic je med sv. mašo dejal, da je bila pokojnikova mladost težka, a njegov večer življenja je bil lep in svetal. Dokler je mogel,je vsak dan prihajal k maši Ko je onemogel, pa so žena in otroci pos- krbeli, da je bil z vso ljubeznijo negovan doma. Svežo gomilo je še tisti večer pok- rila debela snežna odeja, kot v zahvalo za življenje polno molitve. Prepričana sem, da se nas ata spominja tudi pri Bogu!

Po daljšem času sem zvedela, da se je po- slovil tudi oče Martin JUHANT, Štangar- ske poljane 3, 61275 Šmartno pri Litiji. Bil je mož pokojne prijateljice Ane, ki je bila več let v našem gibanju in oče dekana Teološke fakultete, dr. Janeza Juhanta, ki se nas rad spominja in se zanima za bolne. Očetu naj bo Gospod bogat plačnik! Vsem, ki žalujejo za njim, naj bo v oporo naše iskreno sožalje!

Vsako leto v adventu, ko prihajajo nazaj pisma s prazničnimi voščili, zvemo, da ne- katerih ni več med nami.
Konec lanskega junija je umrla Angelca PURG, Ob Studenčnici 7, 62250 Ptuj. V nebesih se raduje z bratom Vladom, ki je umrl leta 1992. Oba sta bila zelo prizadeta invalida. Angelca je bila vse življenje ve- zana na posteljo. Govoriti ni mogla, a kako prisrčno se je veselila življenja.Izredno ra- da je risala in barvala, zato smo jo najbolj razveselili s papirjem,barvicami in znamka- mi, saj je svoje risbice pošiljala vsem, ki jih je spoznala, ko smo jo obiskovali. Čeprav tako nebogljena, je več kot petdeset let služila na zemlji, sedaj pa je, prepričana sem, angel med angeli, ki slavijo Boga.

Sorodniki so sporočili, da je sredi poletja odšla za vedno tudi Marija ZUPANČIČ, 64263 Bohinjska Bela 28. Poleg invalid- nosti je zbolela še za rakom in zadnja leta veliko trpela. Vendar se je z vsemi močmi oprijemala življenja in se borila proti bolez- ni. Nadvse rada se je srečevala s prijatelji. Na naših srečanjih na Trsteniku se je vsa- kega razveselila in ga objela. Hvala,Marija, za tvojo dobrohotno ljubezen in oprosti,če ti je nismo znali vračati. Sorodnikom naše sožalje!

Tudi od Majde RIBIČ, Vukovski dol 3, 62221 Jarenina,se je vrnilo božično pismo z oznako, da je umrla. Od otroštva je bila invalid in živela doma kot tudi njena sestra Hilda. Obe je zaznamovala bolezen in mor- da sta bili prav zato tako navezani druga na drugo. Majda ni mogla dolgo živeti brez sestre, ki je odšla leta 1994. Sedaj se skupaj veselita sreče in radosti pri nebeški Materi. Ko sem ju še lahko obiskovala, sta mi kot slavčka lepo peli Marijine pesmi. Naj uživata srečo večnega doma pri Bogu, za katerega sta živeli!

Ob vrnjenih prazničnih voščilih smo zvedeli da so šli po plačilo k Bogu tudi: Francka KUNAVER, Dom starejših občanov,Bijediče va 15,61117 Ljubljana... Marija KNAFELC in Marija LABANC, Dom starejših občanov Šmihel 1,68000 Novo mesto.. Marija PLUT Za gradom 3, 61000 Ljubljana... Stanka KRANJC, Podlože 123, Ptujska gora... Dragica GEOLC in Viktor GABER, Dom starejših občanov, Rakičan, 69000 Murska Sobota... Fani BUKOVEC, Mencingerjeva 33, Ljubljana... Stanka BERCE,Ribnica 10, 68261 Jesenice na Dolenjskem...
Vsem tem prijateljem se je izteklo zemeljs- ko življenje,da bi dosegli ljubeč božji objem ter skupaj z Jezusom in Marijo živeli na veke. Naj v miru počivajo! Vsem, ki ste bili dobri z njimi, naj bo povrnjeno!

Čeprav se je novo leto komaj začelo, smo imeli v Bratstvu že dva pogreba. Svojo dru žino je zapustil dobri ata Janez DOLENC, Neubergerjeva 18, 61000 Ljubljana. Tako rad je z angelom varuhom - svojo ženo prihajal med prijatelje in na srečanja. V božjo službo sta darovala sina duhovni- ka in k temu so prav gotovo pripomogle tudi njegove molitve. Letos, dragi ata, ste 4. januarja,ko so vas položili k počitku,prvi odprli pot v nebesa.Držite jih rahlo priprta, da bo vsak, ki ga bo letos Bog poklical, srečno prišel v nebesa.Dobri mami in vsem v družini globoko sožalje!

Osmega januarja je bil pogreb Rajkotovega očeta Alojzija MIHELČIČ,Črtomirova 27 61000 Ljubljana. Rajko,vsi,ki te poznamo mislimo nate. Tebi in vsem domačim velja naše občuteno sožalje! Oče Alojzij pa naj počiva v miru!

Iz daljne Avstralije je prišla žalostna vest, da je elektrika ubila Jožeta PETRIČA, moža naše dolgoletne prijateljice Danice Novak-Petrič. Hudo preizkušani Danici,sinu Primožu in mali Barbki izrekamo globoko so žalje z obljubo, da smo v tej hudi bolečini z njimi in se jih spominjamo! Tihe misli kot lučke razsvetljujejo Jožetov daljni dom. Družini naj naša molitev pomaga, da jih iz- guba moža in očeta ne bo strla. V veri, da tudi v večnosti skrbi zanje, naj črpajo moč in pogum!

s. Mihelangela

NAŠI PRIJATELJI: VERSKI TISK, RADIO, TELEVIZIJA

Vsaka drobna pozornost nam prinese košček nove sreče in sončni žarek vsem ostarelim, osamljenim in invalidom, ki smo raztreseni daleč vsaksebi tukaj po visokih štajerskih in koroških hribih in so nam pogostejša sre čevanja zelo otežena, posebno v zimskem času, ko je visok sneg, snežni zameti ali poledica. Takrat nas najzvesteje obiskuje list Prijatelj,pa tudi Družina je naš tedenski gost.
Velik nov vsakdanji prijatelj pa nam je ra- dio Ognjišče,katerega sem odkril šele letos maja in nam, ki ga za silo slišimo, prinaša veliko lepega in zanimivega ter spodbud- nega. Zares pravi čudež! Dolga desetletja so bile verske besede in pesmi ali karkoli je dišalo po veri, strogo zatirano. Zdaj pa je verski radio dobil svojo postajo, in kot sem bral v Ognjišču, bo menda dobil v kratkem verski program svojo TV postajo. Ali pa bomo te oddaje v našem kraju lahko tudi gledali, pa je še vprašanje. Sicer pa smo zelo zadovoljni z nedeljsko mašo po radiu in po TV,kolikor jo lahko spremljamo.Enkrat mesečno pa je tako sveta maša v farni cerkvi. Včasih pa nas še kdo kam drugam pelje z jeklenim konjičkom.
Program radia Ognjišče poskuša biti zanimiv za verne in neverne, globok in tudi zaba- ven. Raznolika vsebina ustvarja ozračje, ki je ljudem domače in blizu.Žal so v Sloveniji še področja, ki slabše slišijo radio Ognjišče ali pa ga sploh ne dobijo, enako velja tudi za novo slovensko televizijo TV3,ki je med tem že začela delovati. Obsežne in zahte- vne naloge čakajo cerkveni radio in TV3 ob papeževem obisku v Sloveniji.Molimo za uspeh tega obiska in da bi mogli vsaj del tega razpoloženja približati našim bolnim in invalidnim sobratom, ki bodo dogodek sto- letja spremljali preko radijskih in TV spre- jemnikov.
Tudi vam,Ludvik,želimo veliko zadovoljstva ob poslušanju verskih oddaj.Lepo pozdrav- ljeni!

SREČANJE S PRIJATELJEM

Hvala za lepo pismo. Prijetno je brati tako pismo od nekoga,ki ga ne poznam,posebno ker imam tako občutek, da me niso vsi pozabili.
Ko berem,mi solze sreče teko po licu,da je še dobrih ljudi,ki spoštujejo starega osam- ljenega človeka. Ne, pa nisem osamljena, saj imam tolažbo pri Jezusu na križu in pri Mariji pod križem, pa tudi svetega Jožefa prosim za srečno zadnjo uro. V težavah se pogovarjam z Marijo - ona mi daje moč, da vstanem in hodim.

Milka Perkovič

PRIJATELJA PONUDIM TUDI DRUGIM

Hvala za pomirjujoče in spodbudno branje, ki ga ponudim tudi prijateljem in znancem, enako tudi Prijatelja in kaseto. Bog naj povrne vsem dobrim ljudem in vam naj da mnogo moči za nadaljnje delo!
Naj srečni trenutki božičnega in silvestr- skega večera postanejo zvest sopotnik v letu 1996!
Tudi vi, dragi bralci, ki razširjate Prijatelja med svoje znance in prijatelje, ste naši dragoceni sodelavci, brez katerih naše de- lo ne bi obrodilo uspeha, saj mnogih ne bi doseglo. Vaše priporočilo branja, ki vam je bilo všeč, je veliko učinkovitejše,kot če to storimo mi.Ker se bolje poznate med seboj tudi bolje veste,kaj ugaja vašim prijateljem in kakšno branje jim bo v pomoč in zado- voljstvo. Resnično smo vam hvaležni za vašo pomoč! Zahvaljujemo se vam za do- bre želje in se vam priporočamo v molitev.

NOVI ČLOVEK

Gospod Jezus Kristus! Božič je dan tvojega rojstva in dan prihoda odrešenja za vso Zemljo!Ponižno te prosim,tudi meni nakloni ponovno rojstvo.
Obudi me; odpri mi oči in odpravi mojo sle- poto, kakor apostolu Pavlu! Naredi iz mene novega človeka - novo orodje v svojih ro- kah,da ti bom lahko služil vse dni življenja.

Darko Pavšelj

ŠE VEDNO RADA POSLUŠAM

Spoštovani! Prisrčno se zahvalim za božič- no in novoletno voščilo. Iskrena hvala za Miklavževo darilo, za pismo, ki je v njem od vas vseh veliko ljubezni in spoštovanja do nas bolnikov in invalidov.
Prisrčna hvala za knjižico "Najlepše Slomš- kove pesmi". Ko sem bila še mlada, sem te Slomškove pesmi velikokrat prepevala sa- ma, ali v družbi. Sedaj, ko sem pa že zelo stara, jih pa še vedno rada poslušam, zato najlepša hvala za kaseto, ki ste mi jo po- darili.
Bog vam vsem povrni za poslana pisma,saj je v njih toliko vaših dobrosrčnih besed: kako naj po svojih močeh drug drugemu pomagamo. Kjer je ljubezen, tam je Bog.
Tudi jaz vam vsem in vsakemu posebej želim božje pomoči, Marijinega varstva, zdravja, sreče ter lepih uspehov vse dni v letu, ki smo ga začeli.
Že nekaj časa sem bolj slabega zdravja, težko delam, zato pa več molim, tudi za vse vas.

Marija Ramšak

DRAGI PRIJATELJI!

Zopet me je razveselilo vaše dolgo in lepo božično pismo. Potolažilo me je in mi dalo veliko misliti.
Koliko se je koga dotaknilo obhajanje Je- zusovega rojstva, je težko reči. To se bo pokazalo v vsakdanjem življenju prej ali slej. Ko se bo treba vživeti, kot vi pravite, v drugega človeka.
Sprejeti njegov značaj in razmišljanje, kot del osebe,ki je enkratna,torej drugačna od mene. Vendar ima kakor jaz svoje veselje in upanje. Pa tudi strahove in trpljenje. Toda podobno kakor jaz hrepeni po večni sreči, ljubezni in sprejetosti. Za to pa nam je potreben pogum, krščanski pogum in mera ponižnosti.Ko je treba odločno braniti dobro ime drugega, a vendar sogovorniku pustiti prav in se ne imeti za nezmotljivega
Hvala vsem,ki se trudite za dobro Bratstva!

Kati Ribič

DRAGI MIKLAVŽ!

Čas je že, da ti napišem pismo zahvale. Vsako leto si me obiskal in lepo obdaroval, ker si vedel, da sem pridna. Tudi tedaj, ko sem bila najbolj zapuščena, osamljena, obsojena, obupana, si mi bil zvest. Tvoja pozornost me je reševala ravno v pravem trenutku,da sem spet verovala v ljubezen, ki prinaša življenje.
Naj te ljubi Bog zato bogato obdari,da boš imel vsega dovolj, za tiste,ki te potrebuje- mo. Prinesi vsem zdravja,telesnih dobrot in neizmerne vere v obstoj duhovnih dobrin, brez katerih je svet pravi pekel.
Letos si prišel v spremstvu številnih dobrih angelov in še tista dva parkeljna nista bila preveč hudobna.To mi daje upanje v boljši svet, v katerem bom vse bolečine laže prenašala.
Bog lonaj stokrat in nasvidenje prihodnje leto!

Hvaležna Ana

SMO KAR VELIKA DRUŽINA

Prav ob pričakovanju božičnih praznikov mi je uspelo pridobiti novega člana BBI in za- to tudi naročnika nam invalidom tako dra- gocenega lista Prijatelj. Posredujem vam naslov ...
Spoznali smo se na srečanju pri družini Le- sjak na Rojah pri Šempetru. Seznanili smo ga tudi s Prijateljem, ki mu je bil zelo všeč. Prosil me je, če bi jaz naročila list zanj, ker sam težko piše. Preko Prijatelja je spoznal, da ni sam v nesreči in da je naša družina kar velika. Bog z vami in njegova Mati!
Koliko veselja in zadovoljstva lahko prine- semo sočloveku z navidez drobnim deja- njem. Tudi vi ste s posredovanjem naslova novega naročnika povečali naše Bratstvo bolnikov in invalidov, ki ga lepo imenujete družina. Novemu bralcu pa želimo veliko prijetnih uric ob Prijatelju!

BESEDA, KI OPOGUMLJA

Pišem v imenu moža Ivana, ker sam ne more pisati. Je pa vesel vsakega pisma ali pozdrava. Hvala za dar svetega Miklavža, še posebej za molitve ob adventnem vencu
Pri vsakodnevni molitvi vključiva vse bolne in invalide, vse člane BBI; vse, ki so pove- zani z Verigo ljubezni. Moliva še v druge namene.
Hvala še enkrat za pošto, za lepe želje, za vsako besedo,ki opogumlja in jo vsi potre- bujemo, da laže premagujemo težave.
Z lepimi pozdravi želiva vsem trdnega zdra vja in božjega blagoslova.
Včasih mislimo, da je beseda kot veter, ki zaveje mimo nas in ga že v naslednjem hi- pu ni več.Vendar so tople, prijazne besede tiste,ki nas grejejo, opogumljajo v težavah in nam pomagajo živeti.Zato jih radi pokla- njajmo soljudem!

NI MI TREBA BITI LE DOMA

Večkrat sem se že namenila, da se vam oglasim in se lepo zahvalim za Prijatelja, ki mi ga pošiljate. Težko ga čakam,da izvem, kako živijo drugi bolniki in invalidi. Jaz sem letošnje leto še nekako preživela, vsaj v bolnico mi ni bilo treba iti. Tudi mi ni bilo treba biti samo doma. S hčerko Alenko in vnukinjama sem šla za 10 dni v Čateške toplice. Pomagale so mi, da sem šla počasi na plažo in sem malo noge namakala in se sončila.
Druga hči me je večkrat peljala v Metliko na Otok -čez soboto in nedeljo. Čez teden pa sem samo doma, ker sama ne morem nikamor.
Peljejo me tudi v Šiško, kadar imajo sreča- nje. Vsakokrat me pisno povabi gospod župnik. Tam je zelo lepo in se razvedrim. Spomladi imamo sveto mašo in maziljenje. Decembra pa prihaja med nas sveti Miklavž in vsakega obdari.
Tako imam prav lepe spomine. V šišenski cerkvi sem se poročila, otroci so bili tam krščeni in prejeli sveto obhajilo. Tja sem tudi hodila pet na kor.
Draga Julijana! Tako se na jesen življenja človeku vrača,kar je v mladih letih čudovi- tega storil. Vaša pravilna in verska vzgoja otrok je obrodila stoteren sad.
Tudi v župniji, kjer se je odvijalo toliko po- membnih dogodkov v vašem življenju, pre- jemate v zameno razvedrilo, veselje in to- lažbo v zakramentih.
Žal pa je mnogo naših bratov in setra, ki jim življenje dobro vrača s hudim. Težko razumemo, zakaj se to dogaja, toda v veri sprejemamo Gospodov nauk: "Moja pota niso vaša pota!"

PESMI, KI MI JIH JE PREPEVALA MAMA

Ravno ko sem bila že tretji teden bolna, sem prejela čudovito lepe Slomškove pesmi na kaseti in voščila za praznike. S solznimi očmi sem poslušala besedila pesmi,ki mi jih je prepevala moja mama. Kadar je vrtela kolovrat, sem jo prosila: "Mami,zapoj tisto: 'Oj predi, dekle,predi,prav tanko nit naredi. ... '" Solze so se mi kar vlile po licih.
Radi vključujmo škofa Slomška v naše mo- litve. Njegovo delo je bilo izredno pomem- bno za naš narod,za Slovenstvo.V zadnjih letih oživlja zanimanje za njegovo literarno delo. Temu se je pridružila tudi založba Zlati zvoki iz Zagorja, ki je od Terceta ansambla Slovenija izdala kaseto Najlepše Slomškove pesmi in knjižico z besedili. Mnoge njegove pesmi so se ohranjale po ustnem izročilu iz roda v rod in so ponaro- dele. Želimo vam veliko prijetnih ur ob po- slušanju kasete.

KDOR HOČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCEM

Takšno je bilo geslo dobrodelne prireditve 9.decembra 1995 na Križu pri Komendi.Pri- pravili so jo člani Zveze slepih in slabovid- nih, katerim je bil namenjen tudi izkupiček.
Simbolični začetek prireditve,ki se je odvi- jal v temi, je zelo vznemirljivo in doživeto deloval na nas.
Tema nas je nagovorila, da smo se poglo- bili v njihovo vsakdanjost, ko se je z odra zaslišala lepa pesem ob spremljavi inštru- mentov.Luči so se prižgale. Nastopajoči so nas razveseljevali in presenečali s petjem, igranjem na inštrumente, recitacijami in igro »Županova Micka« v skrajšani obliki pisatelja A.T. Linharta.
Kar prekmalu je bilo konec lepega večera. Počasi, vsak s svojimi občutki in vtisi, smo se pomikali proti izhodu in se razšli na do- move, obogateni s svetlobo, ki je žarela iz bogate notranjosti nastopajočih.

Katja in Marija

POMOČ SOČLOVEKU V STISKI

Čeprav sem vezana na invalidski voziček, se še kar odmika dan za dnem in pride leto naokrog...
Novorojeno Detece prosim za zdravje in medsebojno ljubezen v naših družinah in za mir med vsemi narodi. Naj ljubezen Svete Družine objame vse ljudi in blagoslavlja vse ki z nami bolniki trpijo, nas negujejo in za nas skrbijo.Tu mislim tudi na svojo sestrico Marijo,ki poleg skrbi za svojo družino,opra- vlja z menoj še usmiljeno delo Samarijana.
Hvala za lepe želje in veselje vsem, ki ste mi olepšali te praznične dni.

Hvaležni
Angelca Sadar in moja sestra Marija

SPREOBRNJENJE GOSPE FLORENINE

V majhnem furlanskem mestu,ki je bolj vas kot mestece, živi gospa Florenina. Biva tik ob cerkvi, na velikem trgu. Ljudi je vedno puščala pri miru in oni njo.
Na lepem vrtu pod mogočnim drevesom ima mizico, senčnik in ležalnik. Tu prebije vse lepe dneve od zgodnje pomladi do pozne jeseni.Ob njej dremucka velik angorski muc
Domačini je niso pozdravljali, ker ni nikoli nikogar ogovorila. Prišleke je običajno od- slovila na pragu, češ da ona ne bo čistila za nikomer. Zjutraj si jo srečal, ko je šla v trgovino in po časopis. Nikomur ni hotela nič in nihče tudi njej ne...
Samo don Faustino, pravi božji volek, jo je pred leti za veliko noč ogovoril: "Gospa, kako to,da ne prihajate nič v cerkev? Mis- lite,da ne boste umrli?" Kratko mu je odgo- vorila: "Vi se lepo brigajte za svoje delo, jaz pa za svoje! Ko bom umrla, me bodo že drugi pokopali, saj se še noben mrlič ni pokopal sam!" Od tedaj jo je don Faustino pustil pri miru in ona njega. Če sta se sre- čala,sta si pomahala in šla vsak svojo pot.
Lansko poletje v vročem julijskem popol- dnevu se je na trgu ustavil avto z rimsko registracijo. Iz njega je izstopil mlad, ele- ganten gospod. Vzel je beležnico in hodil od hiše do hiše. Dozdevalo se je, da nekaj išče.Trikrat je šel mimo hiše gospe Floreni- ne, si jo ogledoval in zopet nekaj preverjal v beležnici. Potem je šel v avto in začel s kamero snemati trg, cerkev in seveda tudi njeno hišo. V nasprotju z drugimi je tu zelo podrobno snemal stopnice,lep portal,okna, vrt...
Gospa je kot vedno opazovala dogajanje na trgu in se kot vedno delala, da nič ne vidi,čeprav je vedno videla vse. Postala je vznemirjena ob vsem tem, obenem pa tudi radovedna. Ne vem, ali jo je zanimalo, kaj ta človek hoče ali kdo je.
Po dobri uri,ko tujec neha snemati,pozvoni Ker pa v hiši ni nikogar, gospa kar z ležal- nika zakriči:"Kaj hočete?" Elegantni gospod vpraša v polomljeni italijanščini: "So tu Farllovi?" Priimek je tako zmaličil,da ga ni razumela; zato ona ponovno zakriči: "Koga iščete in kaj hočete?" Ko je tujec slišal ta 'rafal',ki ga verjetno ni bil vajen, je pozabil še tisto malo italijanščine,ki se jo je naučil in kar špansko nadaljeval...
Gospe se zazdi to zanimivo,zato se počasi dvigne z ležalnika in pride do vrtne ograje. Tujec ji dopove v španščini in s kretnjami, da je bil na Stari gori. Tam je videl zaob- ljubljeno podobo, ki jo je prinesel tja njen ded. Na njej je ta naslov.On pa je sin tega in tega. Gospa spozna sina svojega brata, o katerem že petdeset let ni nič vedela in se je bil odselil v Argentino.
Gospod ji pove, da je dve leti duhovnik. Tedaj gospa v tipični furlanski glasnosti kriči in se objemata kar čez ograjo. Ko so sosedje slišali ta nenavadni glasni pogovor gospe Florenine, so se nagnetli na okna in bili trdno prepričani, da je končno dobila sanjskega princa.
Od tedaj dalje je gospa Florenina vsak dan v cerkvi. Polovico pokojnine da redno don Faustinu za potrebne. Njena sprejemnica, ki je bila nedotakljiva, je postala skladišče Župnijske Karitas.Lansko šolsko leto je bila nekajkrat na šolah, kjer so dijaki iz tega kraja,in se je redno zanimala zlasti za tiste za katere se starši manj zanimajo.Letošnje poletje je plačala inštrukcije petim,ki imajo popravne izpite. Kjerkoli vidi potrebo, je zraven. Od tega dogodka dalje je postala "nova šjora Florenina".
Ali je res moral priti na obisk tisti argen- tinski nečak, da je tej "šjori" odprl oči za okolje,kjer živi? Kdo to ve? Ali je to spreo- brnjenje? - Vse to prepuščam v presojo in premislek!

Ambrož Kodelja

UGANKA: TEMELJ BRATSTVA

Tokrat bo uganka bolj raznovrstna -pestra ker bo tematika z več področij, a vseeno upam,da ne bo pretežka.Malo znanja,malo kombiniranja,pa upam,da bo šlo.Rešitev pa je tematika iz našega življenja v gibanju.
Pri vsaki številki vam zastavljam vprašanje in navajam tri odgovore (kakor na šofer- skem izpitu, le da tu ne bo nihče 'pogrnil'). Odločite se za pravega in s črko, ki je pri njem,nadomestite povsod v liku (natisnjen je spodaj) tisto številko. Če bi bil npr. pri vprašanju štev. 1 pravilen prvi odgovor, bi v vseh poljih v liku s številko 1 vpisali črko G. Vse črke v liku, brane po vodoravnih vrstah, dajo enega od temeljev Bratstva.

1. Koliko dni je trajala slovenska vojna z JLA?
G = 12 dni   E = 10 dni   R = 15 dni
2. Kako visoka je Šmarna Gora?
L = 969 m   A = 669 m   Z = 696 m
3. Katera reka poganja elektrarno "Fala"?
D = Soča    G = Drava   A = Kolpa
4. Kakšne vrste "plod" je bob?
O = gomolj  B = koren    L = strok
5. Kateri že umrli pisatelj je avtor dela Tatič?
J = Cankar   F = Seliškar I = Bevk
6. Katera je najlažja kovina?
C = natrij    V = litij       M = aluminij
7. Kakšno glasbilo je banjo (bendžo)?
U = tolkalo   B = godalo  Z = brenkalo
8. V katero družino spada "kobilica"?
C = ravnokrilci  N = kožokrilci  H = škržati
9. Kako pravimo matematičnemu zapisu "4+5=9"? A=funkcija  O=vsota  E=enačba
10. Katera je naša najvišja gora?
K = Grintavec  S = Triglav  Ž = Mangart
11. Kako se imenuje sila zemeljske privlač- nosti?  J = teža  Č = vzgon  V = kohezija
12. Koliko tednov ima leto?
I = 48   B = 52   D = 59
13. Kdaj v Sloveniji praznujemo Dan držav nosti? G=27.april L=26.december T=25.junij
14. Koliko dni ima mesec "rožnik"?
Ž = 29 dni   N = 30 dni   P = 31 dni
15. Kam spada žirafa?
A = parklar  B = tacar    R = kopitar
16. Katera teh živali je dvoživka?
E = polž     P = žaba     Š = kača

Rešeno geslo napiši v celoti na dopisnico, priloži kupon in pošlji na naš naslov do 20. svečana (februarja): PRIJATELJ, Tabor 12, 61000 Ljubljana (s pripisom Uganka). Nagrade 1/96:
1. električna digitalna ura z budilko
2. kaseta Franca Juvana: Glejte, sejavec
3. bela majica
4. knjiga Luigi Mezzadri: Življenje za druge
5. vezen prtiček
6. pleteni mucek in cekarček.

Rešitev 6/95:
Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kakor ga kdo rabi, takšen sad bo užival.
Nagrajenci 6/95:
1. Redna knjižna zbirka 1995 Mohorjeve družbe: MARK PREZELJ, Kamna gorica 19, 64246 Kamna gorica
2. kasetnik-walkman: JOŽICA VEVODA, Na peči 4, 61110 Ljubljana
3. zložljivi dežnik, URŠKA MURN,Veliki Lipo- vec 14, 68361 Dvor pri Žužemberku
4. klekljani prtiček, IVAN STRMOLE,Goriška 4, 63000 Celje
5. kaseta božičnih pesmi: MARIJA KUHAR, Dom starejših občanov Rakičan, 69103 Rakičan
6. vilice za narezek: LIDIJA JER0MEL,Velika Mislinja 30, 62382 Mislinja.

PRAVA LJUBEZEN

Ivan Štanta